Dušan Moravec Cankarjeve drame v Trstu V tistih letih, ko je pisal Ivan Cankar svoje pi*ve drame, je bilo na Slovenskem eno samo umetniško gledališče, pa tudi to jih je uprizarjalo z veliko zakasnitvijo (Jakob Ruda, Kralj na Betajnovi) ali jih je sploh odklanjalo (Romantične duše, Za narodov blagor); tuji odri so jih sprejemali poredko (Jakob Ruda, Zagreb 1900; Za narodov blagor, Praga 1905). Pohujšanje je bilo prvo Cankarjevo delo, ki je našlo milost ljubljanskega Deželnega gledališča takoj ob rojstvu in hkrati prvo, ki ga je vsaj ob gostovanju na koncu sezone moglo spoznati občinstvo zunaj glavnega mesta (Gorica, Maribor, Celje, Ptuj 1908). Trst je sicer imel že od leta 1902 svoje Dramatično društvo in temu je bil od leta 1905 na voljo novi Narodni dom s prostorno gledališko dvorano, vendar v repertoarnih pregledih tega društva Cankarja zaman iščemo. Prav tisto leto, ko je Cankar prvikrat predaval tržaškim delavcem, je preraslo Dramatično društvo v poklicno Slovensko gledališče v Trstu (1907), vendar je prva sezona v novih delovnih pogojih minila še brez Cankarja. Šele leto kasneje je novo gledališče uprizorilo Kralja na Betajnovi. Toda, na odru, ki je pokazal kasneje (1919) tako izjemno naklonjenost do Cankarjevega dela, je ostal Kralj na Betajnovi v vsem obdobju do prve svetovne vojne osamljen. 1 Vendar je bila tržaška premiera Kralja na Betajnovi, pripravljena 18. oktobra 1908, izjemen dogodek. Lahko bi rekli, da je bila to prva slovenska uprizoritev te Cankarjeve drame: ljubljansko krstno predstavo v letu 1904 je pripravil češki režiser, pa tudi prav vse glavne in pomembnejše vloge so upodobili češki igralci. Ena sama izjema je bila pri tem: Verovškov župnik. Zdaj, v letu 1908, je imel Anton Verovšek v rokah umetniško vodstvo novega Slovenskega gledališča v Trstu in prav gotovo je bila predvsem njegova zasluga, da je mogel Cankar spregovoriti z drugega domačega poklicnega odra. Hkrati pa je bila to za slovenskega gledališkega umetnika vabljiva priložnost in kot režiser si je mogel pridržati vlogo, ki ga je prav gotovo vabila že ob ljubljanskem krstu: v Trstu je nastopil kot Kantor, okrog sebe pa je zbral takratne popularne tržaške igralce: Francko je igrala Mekindova, Nino Janova, Maksa Viktor, Krneča Hlača, župnika Bratina, Bernota Veble itd. Tržaški listi, zlasti dnevnik Edinost, so več dni zapored z vso simpatijo naznanjali Cankarjev tržaški krst: njegovo dramo so imenovali »cvet domače W' ' vtVi ‘■tZ~ Ü IRAMATIČI10 DRUŠTVO v TRSTU. Dt‘ pr. 81 V nedeljo dne 18. ttt Prvikrat oktotjw ob 8, urt zvečer N ! Drama v ÿ (tajatijili. Spihal ^Ivhii R«iUar A.VTO* VBBÔVÎEfc. T w|W o s h; 11 K; m . .tJOZ/Etr K VjftT GK. ,í¡V>rikHnt...................... Vcruviek . - IIA N \, njr^nvii /i na .............................Vebleva niANCI.A. njun-i h' i.............................. . AltiLLijitr'i 'r_ ._ »•«•jH t;k. ■ ................ I « \.',VrtJ. |*1 I.■!..,> I * ■ , .... y, N IN \, «nr/iitmCB K »titoijna, U-lt tna ,............Pinota KïfNW.Y nektluj kriro.ir in ¡.tacunar..............■ . Hajntr M AK.s. njegov »m. .........................Viktor a - ZLTMK ... • • ,.............................i.'-r • ßrutiniim ' Kantorjev oskrbnik 1.................. ,.............Potar KOHMVKC-. ................ fíoUtlnwli ■ 1. ktiifct...........;...............................Köret 6 . . Vi i H v jç-eul é malem njAtii- C6H6 '1 iY/ Uri K : ^l’1' 4t 70 \ ur VH e pridirjaj L \ . Ji L-*\ • I ' • ' ■ V'S • • • • » 1 I Ojnikulutl'i4¿ii V reildjo tlop brez kloii /frm. ILhroz hlc Prihodnja predstava 24. oktobra. ixirr *Kralj na Betajnovi« v Trstu oktobra 1908 =®a(5 n SLOVENSKO GLEDALIŠČE n ■^'-•JJTRSTjL^- V čctrtcK. 10. eprtl« 1919 ob 8 zveier 1 i itt umil 1M1 lil | LEPA VIDA Spini Ivan tanka; Bckvc MA*a SkrMnlcI □ □ □ l.c=> osebe SMa 8Snn n tl* •> ■ □ □ □ -<=33ke* CLNt • V- MlA ■ ^ ■ V aeil«t|o. line IJ apnla 19111 ob 3 pupoUnt JHVM LOVEC". * i rvricr ..LEPA VIDA". V ielrlrt. 0 V. umetnosti«, »najboljšo Cankarjevo dramo«, vnela pa se je tudi pravda za Cankarja med meščanskim tiskom, ki ga je predstavljala Edinost in med socialističnim Delavskim listom. Edinost je namreč zapisala pred premiero med drugim tudi misel, da »naj se o Cankarju že reče kar se hoče, dejstvo je, da je on najzanimivejša sedanja prikazen v slovenski literaturi in skoraj edini resnični slovenski dramatik« — socialistični list pa je na prvi del tega stavka ostro reagiral. Da pripomba Edinosti ni mogla biti mišljena žaljivo, priča že prvo poročilo, objavljeno dan po premieri o »razmeroma jako polni hiši«, o občinstvu, ki je »z velikim zanimanjem sledilo izvrstni interpretaciji« in na koncu vsakega dejanja »burno aklamiralo igralce«, medtem ko je bila v dvorani »grobna tišina, ko so se proizvajale na odru razburljive scene«, skratka, predstava je »vrlo dobro uspela«. Tri dni kasneje je Edinost znova pisala o tej predstavi. Poročilo, ki ga je podpisal Petronius, je še posebno pomembno zaradi kritikove trditve, ki se v osnovi razlikuje od nekdanjega stališča ljubljanskega gledališkega vodstva: da namreč Kralj »spada na oder in je spisan zanj«. Posebej je bil pohvaljen Verovšek kot režiser in igralec naslovne vloge, njegova interpretacija je bila »premišljena in logična«, v nekaterih prizorih pa je učinkovala »mozeg pretresujoče«. Delavski list, glasilo slovenskih primorskih socialistov, je objavil v isti številki kakor že omenjeno polemično gloso tudi kratko poročilo o predstavi O drami sami ne govori, uprizoritev pa mu je bila »v splošnem jako dobra« in posebej so bile podčrtane zasluge Antona Verovška, ki »je znal v preveč kratkem času spraviti na oder to krasno delo.« (DL 23. oktobra 1908.) Zelo kratko je bilo tudi poročilo Rdečega prapora. »Izvrsten« je bil samo Verovšek, Janova »jako dobra«, nekateri prizori pa so bili »precej diletantovsko izvršeni«. Poslušalci so bili po informaciji tega lista — »večinoma socialni demokratje«. (RP 24. oktobra 1908.) Dobro leto po Kralju so v Trstu resno razmišljali o tem, naj bi uprizorili po zapletih z ljubljansko cenzuro novo Cankarjevo delo, Hlapce. Najprej so določili dan in kraj, ko naj bi Cankar sam bral svojo dramo v Trstu — 8. januarja 1910 v Delavskem domu. Ivan Regent pa je dal ob tej priložnosti celo pobudo, naj bi se pisatelj dogovoril raje s tržaškim Dramatičnim društvom, ki naj bi v Ljubljani prepovedano delo uprizorilo s sodelovanjem ljubljanskih igralcev. Zal se je kasneje vsa stvar tako zapletla, da ni bila uresničena ne prva ne druga misel. Ko pa so Hlapci končno doživeli krstno predstavo, četudi šele v letu 1919, se je to vendarle zgodilo — ne v Ljubljani, ki je takrat že živela v novi jugoslovanski državi, temveč v — Trstu. 2 Takrat, med januarjem in majem 1919. leta je uprizorilo Slovensko gledališče v Trstu, ki ga je vodil Milan Skrbinšek, v njegovi režiji kar pet Cankarjevih dramskih del, to se pravi vse razen obeh mladostnih besedil, Romantičnih duš in Jakoba Rude. To je bil izjemen in nadvse pomemben dogodek, saj je dalo ljubljansko gledališče takrat na spored samo dve Cankarjevi drami, Jakoba Rudo in Kralja na Betajnovi. Milan Skrbinšek pripoveduje v svojem Gledališkem mozaiku (Lj. 1963), da je »v bridek spomin pred enim mesecem umrlega Cankarja priredil Cankarjev Mario Šimenc, igralec ¿upnika v >*Hlapcih« 1919 Milan večer z uprizoritvijo Kralja na Betajnovi in se obenem odločil, da uprizori v tisti seziji vsa Cankarjeva dramska dela«. Načrt je skorajda izpolnil (Romantičnih duš v tem načrtu ni bilo, ker je bil rokopis še v rokah nekdanjega založnika), le za Jakoba Rudo mu je »že zmanjkalo časa«. Dnevnik Edinost je poročal o tem večeru: »Na tih, skromen, a vendarle svečanosten način je počastil slovenski Trst spomin pisatelja Ivana Cankarja, ki je tako silno ljubil naše morje. Naše malo gledališče, ki vrši tako važno kulturno nalogo, še ne dovolj cenjeno in pripoznano, je uprizorilo Kralja na Betajnovi, Cankarjevo ne najboljše, a vendar za oder najbolj dozorelo delo... Pred igro nam gospodična Marija Kmetova sicer ni pojasnila bistva in pomena Cankarjeve umetnosti, pač pa je z izbranimi, gorko občutenimi besedami ustvarila potrebno razpoloženje za Cankarjev večer, kar je bil pač gotovo njen namen.« Poleg Skrbinška, ki je igral Kantorja, je nastopil v vlogi Maksa Jožo Mar-tinčevič, Francka je bila režiserjeva sestra Štefanija Skrbinškova, župnik Marij Sila, Bernot Emil Kralj itd. Bil je prav gotovo pomemben dogodek za Trst in igralec Maksa ga je pozneje, ko je v Zagrebu slavil 35-letnico svojega dela, takole opisal: »Gledališče je bilo natrpano, rdeče cvetje je padalo na nas z vseh strani in ljudje so bili tako pretreseni in prevzeti, da niso mogli niti ploskati, temveč so stali verno, dostojanstveno, s solzami v očeh, ponosni na svojega velikega pisatelja in naše gledališče. Spomin na to predstavo me še danes pretrese.« Po Skrbinškovem odhodu so v začetku leta 1920 dve predstavi njegovega cikla na novo uprizorili. Na letakih je zapisano ime režiserja Emila Kralja, vendar gre v osnovi za obnovitve Skrbinškovih uprizoritev iz prejšnje sezone. Zaporedje vseh Cankarjevih predstav v Trstu po Kralju v letu 1908 in pred požigom Narodnega doma je bilo naslednje: Kralj na Betajnovi, 11. januarja 1919, rež. M. Skrbinšek. Lepa Vida, 10. aprila 1919, rež. M. Skrbinšek. Za narodov blagor, 16. aprila 1919, rež. M. Skrbinšek. Pohujšanje v dolini šentflorjanski, 17. maja 1919, rež. M. Skrbinšek. Hlapci, 31. maja 1919, rež. M. Skrbinšek. Hlapci, 8. februarja 1920, rež. E. Kralj. Za narodov blagor, 4. marca 1920, rež. E. Kralj. Najpomembnejši dogodek med vsemi temi premierami pa je bila kajpada krstna predstava Hlapcev, ob rojstvu prepovedane in v Ljubljani tudi še do takrat neuprizorjene drame. To ni bilo naključje, temveč zavestno dejanje, ki so ga Tržačani javnosti odkrito razložili: »Morda tudi v letošnji sezoni razmere tam gori niso dozorele toliko, da bi bili smeli ,Hlapci' na oder, ne da bi bilo zaradi njih toliko in toliko najbridkejših zamer in ravno toliko najhujših očitanj.« Krstno predstavo Hlapcev so oblikovali poleg režiserja Milana Skrbinška naši takratni tržaški igralci: Emil Kralj (Jerman), Mario Šimenc (župnik), Terčič (nadučitelj), Jožo Martinčevič (Hvastja), Marij Sila (Kalander), Ida Kavčičeva (Lojzka) in drugi. Četudi je prišlo delo na oder z zakasnitvijo celega desetletja, ga Trst kajpada ni sprejel kot pietetno uprizoritev dela iz preteklosti, temveč kot živo, aktualno dramo, kar so npr. v poročilu tednika Njiva posebej pouda- rili: x— To je bilo v ,onih‘ časih — hvala Bogu! Namreč včeraj; pravzaprav, če dobro premislimo, je danes v bistvu še tako in bo jutri menda prav malo drugače... Kako v živo je Cankar zadel s to svojo dramo, vidimo že iz tega, da ni bil nihče z njeno tendenco zadovoljen, ne .liberalni1 hlapci-učitelji, ne njihovi klerikalni gospodarji.« Nekaj mesecev zatem, ko je Cankar zadnjikrat spregovoril z odra Slovenskega gledališča v Trstu, so požgali ponosni Narodni dom v središču mesta. Spočetka so člani nekdanjega poklicnega gledališča še nastopali, tudi s Cankarjevimi deli, na obrobnih in okoliških odrih, kmalu za tem pa so bila vsa toliko obetajoča prizadevanja zatrta za celih petindvajset let. Jernejeva pravica Kolektivna drama v osmih slikah. Na besede IVANA CANKAHJA napisal Ferdo Delak. Režiser in scenograf: Ferdo Delak. Diapozitivi Lj. Ravnikar'. Hlapec Jernej, prvi besednik zbora ■ • • . Just Košuta Goatačev, študent ■ Jože Tiran Gosposka, ki predstavlja Gospodarja Župana 1 Mladega sodnika Rado Nakrst Jezičnega dohtarja \ Župnika V zboru sodelujejo člani in dobrovoljci Slovenskega Narodnega gledališča za Trst in Primorje. % Odmor po 4. sliki. Pnalen 2 decembri 1945 v Trsta ob 15. url v gledališču »Penice* Prvi Cankar v novem tržaškem gledališču (1945) Ob koncu leta 1945 je bila po dolgotrajnih zapletih v gledališču Fenice prva predstava novega Slovenskega narodnega gledališča v Trstu. Izbrali so Cankarjevo delo: Jernejevo pravico, ki jo je za gledališki oder priredil in uprizoril Ferdo Delak. Igra je imela res, kot je zapisal tržaški književnik Andrej Budal, v tistem zgodovinsko važnem trenutku globok simbolen pomen in režiser Ferdo Delak je podrobneje razložil namen take odločitve: »-Ta živa in plastična, globoko pretresljiva oblika krivice, močno človeška, čustvena in umska manifestacija pravice, maestozna in včasih celo patetična himna vsega delovnega ljudstva — naj za nas vse manifestira, naj izpove naše in našega naroda gledanje, ki ga je jasno in glasno izgovoril največji slovenski pisatelj Ivan Cankar.« Po tem prvem Cankarju, ki so ga oblikovali poleg režiserja Delaka novi člani ansambla Just Košuta (Jernej), Jože Tiran (Gostačev študent) in Rado Nakrst (v petih vlogah, ki simbolizirajo Gosposko), je začel svoje delo pri oblikovanju Cankarjevih dram na tržaškem odru mladi režiser Jože Babič. Najprej, v sezoni 1947/48, je uprizoril takrat povsod in največ igrano dramo, Kralja na Betajnovi. Kantor je bil Milan Košič, Francka Zlata Rodoškova, Maksa pa sta izmenoma igrala Jožko Lukeš in Rado Nakrst. Leto dni kasneje, neposredno po Janovi uprizoritvi v Ljubljani, je pripravil Babič v Trstu svoje Hlapce z Nakr-stom v vlogi Jermana, z Rodoškovo kot Lojzko, sam pa je igral župnika. Uprizoritev je želela biti kar se da zvesta Cankarju: »Naša dolžnost je, ustvariti na odru živega in resničnega slovenskega človeka, izluščiti vsako, tudi najbolj skrito pesnikovo misel ter iskreno in nepotvorjeno tolmačiti veliko idejo Cankarjeve umetnine«, tako je zapisal pred premiero. Ob četrti povojni uprizoritvi Cankarjevega dela v Trstu, ob komediji Za narodov blagor (1950/51) je gostoval kot režiser Slavko Jan in pripravil novo uprizoritev z jubilantko Nado Gabrijelčičevo v vlogi Helene in z Radom Na-krstom v vlogi Ščuke. Režiserja so vodila zdrava načela: da je Ščuka središče, v njem je etos komedije; da danes ni več važno, če so bile Cankarju pri oblikovanju komedijskih značajev vzor postave iz tedanjega družabnega življenja; naj bodo na odru ljudje, ne karikature, predstava naj se ogiba cenenega pretiravanja. Sledili sta spet dve igri v Babičevi režiji. Najprej farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski, pripravljena v sezoni 1953/54. Vladimir Bartol, ki je spremljal Babičeve priprave, je v Gledališkem listu poudaril, da gre v tem primeru za drugačno odrsko delo in hkrati za drugačno interpretacijo: »Če si je Cankar delo zamislil simbolično, naj simbolično tudi ostane«, kajti Pohujšanja ni mogoče spraviti na skupni imenovalec realističnih upodobitev, kakršne so bile prejšnje. Režiserjevo vodilo je bilo, da je »treba predvsem rešiti Cankarjevo misel in lepoto besede, Bartol pa je celo sodil, da je potrebno »pomanjkljivi zaplet izpopolniti z režiserskimi domislicami, ki jih je Babič iznašel dovolj, med njimi nekatere prav posrečene.« Jacinto in Petra sta upodobila pri tej predstavi Štefka Drolčeva in Miha Baloh, Zlodeja pa Rado Nakrst. Zadnja Babičeva režija Cankarja v Trstu, v sezoni 1955/56, je bila odrska podoba Martina Kačurja s Stanetom Raztresenom v naslovni vlogi, pripravljena natančno deset let po Delakovi Jernejevi pravici. Pobudo za novo interpretacijo je dala režiserju Smerdujeva priredba leto prej v ljubljanskem Mestnem gle- dališču, vendar Babiča »asketsko pietetni odnos« do Cankarja, ki je bil po njegovi sodbi značilen za Smerdujevo delo, ni zadovoljil in je svojo zamisel takole razložil: »Umetniška sila in ves čar povesti je v Cankarjevem razmišljanju o svojem junaku in v Kačurjevih samogovorih, ki se proti koncu njegove tragične poti sprevračajo v pošastne sanjske privide. Seveda narekuje takšna dramatizacija posebno zvrst odrske oživitve in igre. Realni svet se prepleta s sanjsko prispodobo, kruta resničnost s poetičnim hrepenenjem.« Kačurja je želel postaviti na oder ne kot zgodovinsko dramo, marveč kot problem, kot človečanski problem, ne le slovenski. Poslednji tržaški Cankar sega že v našo najbližjo sodobnost: novi Hlapci režiserja Branka Gombača v sezoni 1965/66. Novi župnik je bil zdaj že Jožko Lukeš, Jermana je igral Stane Starešinič, Lojzko Lidija Kozlovičeva. Tako je doživel Cankar v povojnem Slovenskem gledališču v Trstu sedem različnih uprizoritev in še gostovanje ljubljanske Drame s Hlapci (1954). Zaporedje teh sedmih predstav je bilo naslednje: Jernejeva pravica, 2. decembra 1945, prir. in rež. F. Delak. Kralj na Betajnovi, 23. decembra 1947, rež. J. Babič. Hlapci, 17. decembra 1948, rež. J. Babič. Za narodov blagor, 21. aprila 1951, rež. S. Jan. Pohujšanje v dolini šentflorjanski, 29. novembra 1953, rež. J. Babič. Martin Kačur, 10. novembra 1955, prir. in rež. J. Babič. Hlapci, 2. decembra 1965, rež. B. Gombač. Ce ne štejemo mladostnih del, Romantičnih duš in Jakoba Rude, so bila uprizorjena v tem obdobju vsa »popularna« Cankarjeva dramska dela; pogrešamo le Lepo Vido, to sicer tako poredko igrano dramo, ki pa bi sodila ravno med iskanja tega živega gledališča. Dve odrski priredbi pripovednih del, Hlapca Jerneja in Martina Kačurja, dajeta našemu pregledu svojevrstno mikavnost in prav gotovo bogatita izjemni delež, ki ga je dal Trst k razumevanju in popularizaciji Cankarjevega dela tako v prejšnjem kakor v sedanjem obdobju. Les pièces de Cankar à Trieste La première pièce de Cankar représentée à Trieste fut »Le roi de la Betajnova«. La représentation a eu lieu en 1908 au Théâtre professionnel Slovène de Trieste qui était alors encore à scs débuts. Plus tard, en 1919, le metteur en scène Milan Skrbinšek prépara un cycle de 5 pièces de Cankar dont la première des »Valets«. Cependant, cette activité théâtrale de Trieste si promettante à ses débuts a été complètement arrêtée par la pression croissante du fascisme; en plus, la Maison Nationale où avaient lieu les représentations a été incendiée. Il n’a été possible de réanimer le théâtre à Trieste qu’après 1915. Le nouveau théâtre Slovène donna comme première représentation une oeuvre de Cankar: »Le Valet Barthélemy et son droit«, nouvelle dramatisée par Delak. D’autres pièces de Cankar ont été repésentées, principalement dans la mise en scène de Jože Babič. En tout, Trieste a préparé dans les périodes antérieure et contemporaine 14 différentes représentations de Cankar. Hormis deux oeuvres de jeunesse de Cankar toutes ses pièces ont figuré sur le répertoire de ce théâtre.