1.01 – pregledni znanstveni članek AnαliZA 01 2018 35 Danilo Šuster Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Realizem za začetnike: skromnost in prevzetnost* V članku kritično obravnavam Devittovo metafizično oznako zdravorazumskega realizma: »Večina opazljivih fizikalnih bitnosti zdravega razuma in znanosti obstaja neodvisno od duha« in znanstvenega realizma: »Večina bistvenih neopazljivih bitnosti sprejetih in dobro utemeljenih znanstvenih teorij obstaja neodvisno od duha.« Tradicionalne oznake realizem opredelijo širše, kot sestav treh tez – semantične, epistemske in metafizične. Kakšen je odnos med njimi? Glavni izziv za realista je pojasnilo duha in sveta, po katerem lahko svet spoznamo, ne da bi žrtvovali njegovo neodvisnost. Devitt ne ponuja zadovoljivega odgovora na epistemološki izziv. Na koncu predstavim razumevanje realizma kot regulativnega ideala, ki je vgrajen v našo najboljšo metodologijo spoznavanja sveta. Ključne besede: Devitt, (anti)realizem, epistemologija, skepticizem, resnica, (ne)odvisnost 1. Realizem je velika in značilna filozofska tema: zelo splošna, za nekatere težka, za druge celo nerešljiva, zato pa za tretje – trivialna. Začnimo z dvema na videz po- dobnima vprašanjema. Kateri slovenski pisatelj je bilj največji pred Cankarjem? Morda Levstik, ali pa Jurčič, Kersnik, … ? Drugo vprašanje pa je, katera gora je bila najvišja pred odkritjem Mount Everesta? Med odgovori se včasih znajdejo Mont Blanc, Olimp, celo Ararat … Ampak »veličina« pisatelja je res v očesu opazovalca, višina gora pa je v svetu skal in morja, gravitacije in tektonike, ki je obstajal še preden se je pojavil homo sapiens. Zdravorazumski (»common-sense«, kR) realizem je po Devittu (2014: 257) stališče: kR Večina opazljivih fizikalnih bitnosti zdravega razuma in znanosti obstaja neodvisno od duha.  Besedilo je nastalo s podporo raziskovalnega program št. P6-0144, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Danilo Šuster 36 Za realista višina gore (v nasprotju s kvalitetami pisateljev) ni odvisna od nas in naših vizij sveta, tista gora, ki je bila najvišja po osvojitvi himalajskega osemti- sočaka, je bila to tudi dolga obdobja pred tem, ko še ni bilo nikogar, ki bi kaj me- ril (Mount Everest, pravijo geologi, je edinstven celo glede na vrhove drugih su- per-kontinentov v prazgodovini Zemlje). Če pa se vam zdita obe začetni vprašanji enako smiselni, potem ste morda blizu stališču, ki tudi višino gora podreja »očesu opazovalca« (Franklin, 2002: 615): Stvari lahko spoznamo samo: kot v povezavi z nami; z našimi oblikami za- znave in razumevanja: kolikor jih dojamemo z našimi pojmovnimi she- mami itd., torej ne moremo poznati stvari samih po sebi. Po mnenju avstralskega filozofa Davida Stova je to »najslabši argument« na sve- tu, kot bi rekli, v karikirani obliki, »Imamo oči, torej ne moremo videti« (navaja Franklin, 2002: 616). Res je, oči imamo za to, da z njimi gledamo, ampak kaj pa zares vidimo? Thomas Kuhn (1998: 109) navaja vrsto primerov, ki kažejo, da naša pričakovanja, poj- movni okvir, ozadna prepričanja …, določajo, kaj vidimo. Sončeve pege so znan pojav na površini Sonca, viden s prostim očesom. Poročila opazovalcev s Kitajske so stara vsaj 2200 let, razna evropska zgodovinska poročila so iz let 813 in 814, v kroniki Nikonovski za leto 1371, denimo, piše, da »je bilo v tem letu znamenje na Soncu. Tam so bile temne pege kot bi vanj zabili žeblje in temačnost je bila taka, da se ni videlo dlje kot sedem čevljev …« (Galileo, G. in Scheiner, C. 2010: 76). Niso pa sončnih peg »videli« antični, arabski in evropski »profesionalni« opazo- valci neba, astronomi, ki so jih prvič uradno zabeležili »kot take« komaj pred šti- risto leti. V aristoteljanski paradigmi, ki je po Kuhnu določala njihovo »videnje«, so zemeljski elementi (zemlja, voda, ogenj, zrak) v nenehnem procesu spreminja- nja, večno krožeče bitnosti onstran Lune pa so iz nespremenljivega nebesnega elementa (»eter«) (prim. Vesel, 2007: 39). Ker za planete in zvezde po tem poj- movanju ne veljajo zakoni zemeljskega minevanja, v opaženem niso »videli« (ali celo niso »mogli« videti) sprememb na Soncu. Al-Kindi, Ibn Sina in celo Kepler tako sicer poročajo o nekem navideznem dogajanju na Sončevi površini, a so ga tolmačili kot prehod Venere (ali Merkurja) mimo Sonca. Igra je znana, stara, z raznimi variacijami že tisočkrat preigrana, kar pa ne pome- ni, da ni vedno znova izzivalna. Ena od različic so postmodernistične vojne zna- nosti. »Šele, ko bom videl, bom verjel,« je moto naravoslovcev (pa tudi nejever- nega Tomaža, ki je glasnik zdravega razuma). »(Šele) ko bom verjel, bom videl,« prisega nasprotno stališče (po navadi ga zastopajo družboslovci in humanisti, ki tako kot Kuhn opozarjajo na take ali drugačne predpostavke videnja). Ampak že na začetku moderne znanosti so bile podobne »vojne«, malo drugačne pa zato nič manj življenjsko pomembne za njihove udeležence. Kopernik v znamenitem delu O revolucijah nebesnih sfer (1543) v nasprotju z aristotelsko ortodoksijo zagovar- ja tezo heliocentrizma, po kateri se Zemlja giblje, Sonce pa je negibno sredi veso- Realizem za začetnike: skromnost in prevzetnost AnαliZA 01 2018 37 lja. Luteranski teolog Andreas Osiander je knjigi dodal uvod (kratek »nagovor bralcu«), v katerem trdi, da je heliocentrizem zgolj ena od matematičnih hipotez za napovedovanje položajev nebesnih teles. Instrument, ki izboljša natančnost in enostavnost astronomskih teorij, a brez pretenzij po stvarni resničnosti (Vesel, 2007: 76, 88–89 in 244–45). Gibanje Zemlje je ena od mogočih, a ne nujno re- sničnih astronomskih hipotez, pravih vzrokov astronomija sploh ne more odkriti. Kopernik je bil realist – zanimal ga je realni in od nas neodvisni ustroj vesolja. Tudi Osiander pravzaprav ni zanikal obstoja pravih vzrokov, opozarjal je na meje našega spoznanja. Heliocentrična hipoteza po njegovem enostavno ne more biti dokazana, zato je le prikladno orodje za izračunavanje položajev nebesnih teles. Vzroki gibanja nebesnih teles so za nas (ne pa za Boga!) neopazljivi, znanstveni realizem (ZR) pa danes opredeljuje prav stališče glede obstoja neopazljivih bitno- sti, ki nastopajo v znanstvenih teorijah in hipotezah. No, bližnje planete in njiho- vo gibanje lahko kar dobro opazujemo. Neopazljive bitnosti, o katerih govori so- dobni znanstveni realizem, so običajno fotoni, kvarki, muoni, ukrivljeni prostor- čas … in podobni nestvori sodobne fizike. Če zdravorazumski realizem zagovarja obstoj vsakdanjih opazljivih bitnosti (kamni, drevesa, mačke …), potem je, po Devittovi (2014: 257) oznaki, znanstveni realizem teza: ZR Večina bistvenih neopazljivih bitnosti sprejetih in dobro utemeljenih znanstvenih teorij obstaja neodvisno od duha. Lahko pa smo nevtralni tako glede zdravega razuma kot znanosti in enostavno za- trdimo nasploh (metafizični realizem)1: Predmeti, lastnosti in relacije v svetu obstajajo neodvisno od naših misli in zaznav. Včasih Devitt (prim. 1991: 24) uporablja bolj zapleteni oznaki za zdravorazumski in znanstveni realizem: Primerki večine zdravorazumskih in znanstvenih fizikalnih tipov objektiv- no obstajajo neodvisno od mentalnega. Primerki večine sedanjih neopazljivih znanstvenih fizikalnih tipov objek- tivno obstajajo neodvisno od mentalnega. Tradicionalno je realizem teza o neodvisnem obstoju univerzalij (lastnosti), stari nasprotnik pa je nominalizem, kar lahko približno preslikamo v moderno razliko- vanje tip (npr. kamen) in primerek tega tipa (angl. token, konkretni kamen na pločniku). Ampak to je nepotrebna komplikacija, »bitnosti« so dovolj dobra splo- 1 Prim. Khlentzos, Drew, »Challenges to Metaphysical Realism,« The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Winter 2016 Edition), Edward N. Zalta (ur.), URL = https://plato.stanford.edu/archives/win2016/entries/realism-sem-challenge/, pridobljeno 24. 7. 2018. Danilo Šuster 38 šna oznaka, »objektivno« pa pravzaprav pomeni »neodvisno od mentalnega,« za- to se mi zdita kR in ZR boljši oznaki. Osiandrov agnosticizem glede pravih vzrokov, vsaj po Devittovi metafizični oznaki ZR, še ni antirealizem. Ali je, denimo, agnostik glede obstoja boga ateist, zanikovalec obstoja? Znameniti ateisti (npr. Russell) so trdili, da je agnostik v bis- tvu prikriti teist (nima dokazil, pa si ne upa izpeljati ustreznih sklepov in se zgolj vzdrži sodbe, saj na skrivaj »verjame«). Morda je to veljalo tudi za Osiandra, ki bi bil potem prikriti realist (pozna dokazila za kopernikanizem, a si ne upa izzvati cerkvenih avtoritet). Če pa bi Osiander trdil, da v hipotezo o skritih vzrokih ne moremo biti upravičeno prepričani, a lahko kljub temu čisto dobro uporabljamo neko teorijo, kot da bi vanjo zares bili prepričani, potem bi bil po moderni oznaki instrumentalist. Znanstvene teorije so samo koristni instrumenti za organizacijo, klasifikacijo in napovedovanje opazljivih fenomenov (Psillos, 2007: 123). In- strumentalizem se tako kot večina filozofskih stališč drobi še naprej: po šibkejši različici v znanosti ni potrebe, da bi predpostavili obstoj neopazljive realnosti izza sveta pojavov. To ni cilj znanosti, niti ni od tega odvisen njen uspeh. V močnejši različici pa odkrivanje neopazljive realnosti sploh ne more biti cilj znanosti, saj teorije ne predstavljajo ničesar globljega od ravni izkustva, ker sploh ni ničesar globljega. Kot pravi Poincaré: znanstvene teorije so kot katalogi v knjižnici – lah- ko so koristni, niso pa resnični ali neresnični.2 Zagovornik realizma v znanosti se običajno sklicuje na uspeh znanosti: ker teorija deluje na makro-nivoju (opazovanja, napovedi), moraš privzeti tudi obstoj tega, kar postulira na neopazljivem mikro-nivoju.3 A to ni samoumevno. Vzemimo, denimo, najnovejši in najbolj eksotični primerek iz »bestiarija« sodobne mikro- fizike. Strune so najboljši kandidat za »teorijo vsega« (enoten matematični model vseh osnovnih sil). Osnovne delce teorija strun opisuje kot tanke valujoče super- simetrične enodimenzionalne strune, v nekaterih modelih ima prostor-čas 28 di- menzij, v drugih 10, v tretjih 11. Glede na majhnost strun (10−35 m) in preseganje okvirov našega prostora in časa ni presenetljivo, da teorija strun nima ne empirič- nih potrditev ne napovedi. Kot pravi provokativni naslov polemične knjige: Niti napačna ni – neuspeh teorije strun in iskanje enotnosti v zakonih fizike.4 Pri tem ima Woit v mislih omalovažujočo frazo, ki jo pripisujejo fiziku Wolfgangu Pauli- ju, povezana pa je s Popperjevim kriterijem, da mora biti dana hipoteza ovrgljiva, če naj bo znanstvena. Tako obstajajo tri stopnje kritike neke teze: »Napačna. Po- polnoma napačna. Niti napačna ni.« Če hipoteza sploh ne more biti napačna, ker je onstran naših metod empirične preverljivosti, potem je, kot menijo celo nekate- ri fiziki, teorija strun samo »neizmerno precenjena spekulacija,« za druge (majhno 2 Poincaré, H. (2018). Science and Hypothesis. London: Bloomsbury Academic, str. 105. 3 Znanstveni realizem pri nas zagovarja Borstner (1995). 4 Woit, P. (2006). Not Even Wrong, The Failure of String Theory and the Search for Unity in Physical Law. MIT Press. Realizem za začetnike: skromnost in prevzetnost AnαliZA 01 2018 39 večino teoretskih fizikov, po mnenju Dawida) pa »neverjetno privlačna teorija, ki je razred zase«5. Klasični instrumentalist bi rekel, da ta teorija ni resnična ali ne- resnična, ampak zgolj koristen instrument za klasificiranje podatkov in tvorbo na- povedi. Devitt pa (2007: 768), ko komentira podobne misterije v kvantni mehani- ki: počakajmo, da se prah poleže in se vzdržimo sodbe, realist je zavezan samo »dobro etabliranim« teorijam, ki so temeljito preverjene. Ampak kdaj je nekaj dovolj dobro? 2. Nemožnost spoznanja, zanikanje obstoja, sprejemanje trditev, ampak ne zato, ker bi bile resnične – v tok antirealizma se očitno stekajo (vsaj) trije miselni viri. Kakšen je odnos med njimi? Leksikografske oznake pogosto poenostavljajo in (znanstveni) realizem opredelijo široko, kot nekak sestav treh tez (prim. Psillos, 2007: 226). Metafizična v grobem ustreza ZR v Devittovi oznaki. Po semantični tezi so znanstvene teorije (vsaj približno) resnični (dobesedni) opisi opazljivega in neopazljivega sveta. Epistemska pa trdi, da so zrele in napovedno uspešne znanstvene teorije dobro potrjene in vsaj približno resnične o svetu. Kakšen je odnos med njimi? Devitt (v vseh svojih spisih o realizmu) pa tudi Williams (2006) zagovarjata pri- mat metafizične oznake. Vzemimo opredelitev, v kateri nastopa pojem resnice, če kar združimo kR in ZR: Večina sedanjih trditev zdravega razuma in znanosti je (vsaj približno) re- sničnih. Danes to razumemo kot semantično oznako, saj v njej nastopajo pogoji resnice, ki jih imajo trditve, včasih tudi (od duha neodvisni) referenti zdravorazumskih in te- oretskih terminov. Williams (2006: 77) meni, da med metafizično in semantično oznako realizma ni velike razlike. Če bitnosti zdravega razuma ali znanosti obsta- jajo, potem jih identificiramo prek njihovih lastnosti, torej so resnične trditve tipa: »Mion ima maso, 207-krat večjo od mase elektrona.« In obratno, ko rečemo, da je ta trditev resnična, s tem impliciramo, da mion obstaja. Podobno kot Williams semantične, Devitt (2007: 771) odpravi epistemske oznake ZR tipa: Prepričanje, da večina bistvenih neopazljivih bitnosti sprejetih in dobro utemeljenih znanstvenih teorij obstaja neodvisno od duha, je upravičeno. Kdor je prepričan, da je ZR upravičen, bi moral biti prepričan v ZR in kdor je prepričan v ZR, bi moral biti sposoben navesti razloge za svoje prepričanje. Če za 5 Dawid, R. (2013). String Theory and the Scientific Method. Cambridge: CUP, str. 21. Danilo Šuster 40 Williamsa semantična definicija parazitira na metafizični, za Devitta to velja za epistemsko. Ampak realist težko vzdrži zgolj v zatrjevanju obstoja (X obstaja, ampak s tem še nič ne povemo o resnici trditev o X in nič o tem, ali in kako X spoznamo). Devitt tako priznava, da je znanstveni realist pogosto zavezan močnejšemu realizmu dej- stev, v katerih so neopazljivim bitnostim pripisane lastnosti (2007: 769): RD Večina bistvenih neopazljivih bitnosti sprejetih in dobro utemeljenih znan- stvenih teorij obstaja neodvisno od duha in ima lastnosti, ki jim jih znanost pripisuje. Za znanstvenega realista je tako dejstvo, da ima mion maso, 207-krat večjo od mase elektrona. Devitt ima verjetno v mislih ohlapno pojmovanje dejstev kot del opreme sveta, ampak za nekatere filozofe so dejstva tvorci resnice (angl. truth- bearers), za druge kar resnične propozicije ali tisto, kar ustreza resnici. Ko pravi Wittgenstein »Svet je celotnost dejstev, ne reči,« (Traktat, 1.1), logična slika dej- stev je misel (teza 3.0), misel pa je smiselni stavek (teza 4.0), v treh korakih po- veže semantiko in metafiziko. Prav to tezo (Traktat 1.1) pa navaja Dummett (2007: 177), ko ugotavlja, da imajo semantične odločitve o teoriji resnice metafi- zične posledice. Različna pojmovanja resnice, ki so vgrajena v različne semantič- ne teorije, vplivajo na to, katere »resnice« v svetu sploh so. Cesta do (an- ti)realizma po njegovem vodi od semantike prek (pogojev) resnice do metafizike. Najlaže in, zdi se mi, na edini zares prepričljiv način, takšno sosledje ilustrirajo nekatere znamenite, neodločljive matematične trditve. Po Goldbachovi domnevi, denimo, velja: (G) Vsako sodo število, večje od 2, lahko izrazimo kot vsoto dveh prašte- vil. Domneva je preverjena in potrjena za ogromno števil (menda tja do 4 × 1018), ni pa dokazana za vsa soda števila. Semantični realist po Dummettu trdi, da stavek (G) razumemo, ko poznamo njegove pogoje resnice, čeprav ti (potencialno) pre- segajo našo sposobnost, da bi jih prepoznali. Stavek (G) je za realista resničen (ali neresničen), čeprav ni nobenih zagotovil, da bi njegove pogoje resnice v principu bili zmožni spoznati (dokazati trditev ali njeno zanikanje).6 Semantični anti-realist zanika, da razumevanje stavka (G) temelji na dojetju pogojev resnice in sprejema šibkejše pogoje zatrdljivosti (bolj natančno: govorec razume (G), ko ve, kdaj bi neka matematična konstrukcija tvorila dokaz za G). Za Dummetta je razprava o realizmu primarno razprava v teoriji pomena. Anti-realist je upravičevalnež (angl. »a justificationist«), pomen trditev je zanj določen z njihovimi pogoji upravičenja, 6 Leta 2000 je britanski založnik Tony Faber ponudil milijon ameriških dolarjev za dokaz (ali ovržbo) domneve. Nagrado bi izplačal, če bi jo predlagali za objavo pred aprilom leta 2002, ampak dokaza ni bilo in morda ga nikdar ne bo. Prim. https://sl.wikipedia.org/wiki/Goldbachova_domneva, pridobljeno 24. 7. 2018. Realizem za začetnike: skromnost in prevzetnost AnαliZA 01 2018 41 s tistimi dokazili, ki bi zagotavljala, da je zatrjevanje pravilno. Realist pa trdi, da je pomen trditev določen s pogoji resnice, ki včasih presegajo našo zmožnost nji- hovega prepoznanja in verifikacije. Dummett je v tej dilemi zagovarjal semantični anti-realizem. Če bi resnica bila neodvisna od vsake možnosti verifikacije, potem takšnih pogojev resnice po nje- govem ne bi mogli manifestirati v svojem (jezikovnem) obnašanju in ni jasno, kako bi se takšnega jezika naučili sami ali ga posredovali drugim. O zvajanju me- tafizičnih problemov na probleme teorije pomena, temi, ki je pred tremi, štirimi desetletji polnila strani filozofskih revij, dandanes Williamson, naslednik Dum- mettove filozofske stolice v Oxfordu sodi, malo zaničljivo (2007: 284): »razprava med realisti in anti-realisti je postala za druga področja filozofije notorična zaradi svoje obskurnosti, zapletenosti in pomanjkanja kakršnegakoli napredka.« Še en- krat več se je izkazalo, da so velika dognanja ene generacije filozofov za nasled- njo v najboljšem primeru samo degenerativni raziskovalni program. Podobno kot za Williamsona je tudi za Devitta bil »jezikovni obrat« v sodobni filozofiji čista katastrofa (Devitt, 2009: 2), vprašanja o naravi resnice in pravi semantiki po nje- govem nimajo nič z realizmom, ki je enostavno vprašanje (neodvisnega) obstoja. Zato kritizira tudi Putnama, ki v svoji oznaki perspektive metafizičnega realizma »zapakira« kar vse, semantiko, metafiziko, epistemologijo in resnico (Putnam, 1981: 49): Po tej perspektivi svet sestoji iz neke fiksne celote od duha neodvisnih predmetov. Obstaja natanko en resničen in popoln opis »načina, kako svet je.« Resnica je v neke vrste korespondenci med besedami ali znaki za misli in zunanjimi stvarmi ali množicami stvari. To je eksternalistična perspekti- va, saj je njeno najbolj priljubljeno izhodišče zunanje božje gledišče. Začnimo z resnico: pravi realist (»real realist«) prisega po Putnamu na robustno, korespondenčno teorijo resnice. Zelo poenostavljeno: časopisno poročilo o nekem dogajanju je resnično, če so se dogodki dejansko dogajali tako, kot so opisani. Splošno: resnica propozicije (prepričanja, sodbe) je v njeni skladnosti (korespon- denci) s tem, o čemer govori (z dejstvi, ki jih opisuje). Devitt in Williams takoj protestirata proti povezavi realizma s korespondenčno teorijo resnice in navajata sodobne zagovornike alternativne, deflacijske teorije resnice (npr. Horwich, 1990). Po deflacijski teoriji trditev, da je neka propozicija resnična, pomeni na- tanko to kot ta propozicija sama. Propozicija, ki jo, denimo, izraža stavek »'Mion je osnovni delec' je resnično,« je pomensko ekvivalentna propoziciji, ki jo izraža stavek »Mion je osnovni delec«. In ta ekvivalenca je vse, kar lahko rečemo o re- snici (»deflacija« pomeni, da smo iz pojma izčrpali vsako substancialno vsebino, tako kot zrak iz vodne blazine). Nobenega posebnega stika propozicije (ali misli) z realnostjo ni po tej teoriji resnice, toda Horwich je kljub temu realist. Kaj pa je s Putnamovo zahtevo, da naj bi za realista obstajal natanko en resnični in popolni opis »načina, kako svet je«? V primeru ZR ta način lahko morda razu- Danilo Šuster 42 memo kot nek vnaprej izgotovljeni svet znanstvenih vrst, neodvisen od naših kla- sifikacij. Za zgled vzemimo diamant, ki ga uvrščamo v isto kategorijo kot, reci- mo, rubine, jantar in opale, čeprav ima po kemični zgradbi veliko več skupnega s premogom (skoraj »vse,« saj gre za ogljik). Dragulji se med seboj zelo razlikuje- jo, združuje jih samo socialna konvencija, ne pa zakoni, ki bi temeljili na njihovi kemični zgradbi (prim. Churchland, 1986: 152). Je prvi, znanstveni način (dia- mant je kristalinična oblika ogljika) tisti edini pravilni, ki ga po mnenju metafi- zičnega realista skušamo odkriti v svoji najboljši teoriji? Ali pa ima prav radikalni anti-realist: tako kot so dragulji naša konstrukcija so celo dejstva o ogljiku in atomskih številih (nekako) konstituirana z našimi sistemi reprezentacij? Mislim pa, da realist ni zavezan obstoju samo ene pojmovne sheme, ki pravilno opisuje realnost. Ljudje na različne načine reprezentiramo značilnosti sveta (za- znava, misel, jezik, prepričanja, diagrami, zemljevidi, satelitski posnetki ...) in na- še konceptualizacije na različne načine »režejo« svet. Ampak ne gre za creatio ex nihilo – najprej sploh obstaja nekaj, kar režemo, onstran vseh naših sistemov kla- sificiranja. Tibetanski budisti, denimo, verjamejo v reinkarnacijo in imajo meto- de, s pomočjo katerih, tako menijo, lahko poistovetijo umrle z novorojenimi. Tak- šen nazor temelji na pojmovanju individualne človeške osebe, ki se zelo razlikuje od našega. A to bi še vedno lahko bil realizem glede oseb in sprejemanje obstoja dejstev o tem, kdo (ali kaj?) je individualna oseba, ki so neodvisna od našega spoznanja, trdi Dummett, ki je vir za ta primer (prim. Dummett, 2007: 178). Za realista po tem, ko smo enkrat fiksirali pojmovno mrežo, ali, rečeno semantično, fiksirali pomene terminov, od reprezentacij neodvisne značilnosti sveta določajo ali so stavki resnični ali ne. Dummett kot anti-realist se s tem ne bi strinjal, zahte- val bi, da te pogoje lahko prepoznamo. Toda realist lahko po njegovem priznava različne totalnosti (od nas neodvisnih) predmetov in različne sisteme reprezenta- cij, različne opise »načina, kako svet je« (različna pojmovanja osebe, denimo). Realist bo na podoben način obravnaval sončne pege, ki so jih stari Kitajci videli, evro-arabski astronomi pa do 16. stoletja domnevno ne. Seveda ni opisa realnosti, ki bi bil izven vseh pojmovnih shem. In različni pojmovni sistemi tvorijo različne in med seboj (navidez) nezdružljive opise (dogajanje na Soncu, prehod Venere). A to ne pomeni, da (surova?) dejstva obstajajo samo relativno, glede na dano množico kategorij. Čeprav lahko opisujemo svet samo iz določene perspektive, glede na množico jezikovnih kategorij (ali teoretski okvir), iz tega še ne sledi, da lahko dejstva (predmeti, stanja stvari) obstajajo samo relativno, glede na ta okvir. Zato je vprašljiva Putnamova kasnejša oznaka metafizičnega realizma kot zanika- nja pojmovne relativnosti, kot tezo, da je dani sistem stvari lahko opisan natanko na en način, če je ta opis popoln in natančen (Putnam, 2012: 26). O svoji zname- niti oznaki internega realizma, ki temelji na prejšnjo kritiki perspektive metafi- zičnega realizma kot ga je sprva razumel - »duh in svet skupaj tvorita duh in svet« - kasneje pravi (2012: 29): Realizem za začetnike: skromnost in prevzetnost AnαliZA 01 2018 43 … to, kar dejansko tvorimo, ni svet, ampak jezikovne igre, pojmi, rabe, pojmovne sheme. Zamenjati tvorbo pojma bozona, ki je delo znanstvene skupnosti tekom časa, s tvorbo dejanskega kvantno-mehanskega sistema pomeni, se mi zdi, zdrs v idealizem. In to je slabo. No, pojmovni relativizem, ki ga pozni Putnam zagovarja namesto internega reali- zma, je nevarno blizu truizmu, da lahko isto resnico izrazimo na mnogo različnih načinov (prim. Button, 2014). In strinjamo se lahko, da socialne konvencije »ustvarjajo« dragulje, poroke in pravila bejzbola, ne pa kristalinične zgradbe. Se- arle tako priznava, da so nekatere stvari zares takšne, da obstajajo samo zato, ker smo v njih prepričani, denimo: denar, lastnina, vlada, univerza ... Toda »surovo dejstvo,« da je Mount Everest najvišja gora na Zemlji ali da ima atom vodika sa- mo en atom, se razlikuje od »institucionalnega dejstva,« da sem državljan Slove- nije ali da je kos papirja v moji denarnici bankovec za deset evrov. Obstoj zadnjih dveh je zares odvisen od soglasja in institucij, obstoj prvih dveh pa je neodvisen od človeških prepričanj, reprezentacij in jezika (Searle, 1995: 2). 3. Kaj pa sploh je Dummettova motivacija za semantični anti-realizem, po katerem je »resnica« trditev lahko samo (zajamčena) zatrdljivost, verifikabilnost, sprejem- ljivost v idealnih okoliščinah ali kaj podobnega, kar je povezano z našo možnos- tjo spoznanja? Pogoji resnice, ki presegajo naše zmožnosti prepoznanja, so samo novejši, jezikovni obrat enega od temeljnih filozofskih vprašanj, razkoraka med spoznavajočim in svetom kot predmetom spoznanja, tradicionalni »subjekt-objekt problem.« Prav deflacionist Horwich (1990: 57) se zaveda nasprotja med dom- nevno metafizično avtonomijo sveta (neodvisnostjo) in njegovo spoznavno do- stopnostjo. Vzemimo matematične resnice tipa (G), ki so (za Platona, denimo) nujne, večne in abstraktne: kako lahko vemo nekaj, kar je resnično v vseh možnih svetovih (običajna oznaka nujnosti) in s čimer nimamo nobenih vzročnih stikov? V splošnem, opozarja anti-realist, kako je mogoče, da glede na običajno pojmo- vanje narave določenih dejstev (od morale do sub-atomske fizike) ta dejstva sploh lahko spoznamo? Za realista dejstva o zunanjem svetu obstajajo neodvisno od naših prepričanj, je- zikovnih praks in pojmovnih shem. Kdo je potemtakem anti-realist? Dimenzijo obstoja zunanjega, materialnega sveta zanikajo solipsisti (zanesljivo obstaja samo duh mislečega) in platonisti. Ampak prve lahko zanemarimo, drugi pa imajo ena- ke težave kot realisti: kako lahko spoznamo sicer nematerialno, toda od nas neod- visno carstvo idej? Tudi Platon je navsezadnje »metafizični realist« po zgoraj na- vedeni Putnamovi prvi oznaki (postavimo »ideje« namesto »predmetov« in dobi- mo natanko en resničen in popoln opis »načina, kako svet je,« in to z vidika božje perspektive). Ali pa pomislimo na epistemološke zagate platonizma v matematiki. Danilo Šuster 44 Glavno dogajanje v razpravi o (anti)realizmu je zato okrog razumevanja (ne)odvisnosti in spoznanja. Anti-realist v najčistejši obliki je Berkeley: »Če bi bil svet takšen, kot realist pra- vi, da je – iz materialne substance – potem bi bil nespoznaten. Ampak svet je spoznaten. Torej realist ne more imeti prav.« Zakaj ne? Ker bi to vodilo v nev- zdržni skepticizem (vrhu tega pa je materializem začetek ateizma). V skladu z Lockom in Descartesom imamo védenje o lastnem duševnem življenju (duhovna substanca), a kako lahko karkoli vemo o materialnem svetu izven nas (snovna substanca)? Če pa zanikamo obstoj materialnih predmetov, izgine problem razko- raka med spoznanjem in svetom, saj smo en člen v tem razmerju enostavno črtali. Predmeti so snopi ali kolekcije mentalnih idej (predstav); jabolko, denimo, je kombinacija vizualnih predstav (barva, vidna oblika), pa tipalnih, vonjalnih, oku- šalnih … O znanstvenih teorijah pa Berkeley meni, da so sicer neresnične, toda znanost je lahko kljub temu dober in koristen instrument za sistematiziranje pra- vilnosti v našem izkustvu. Od skepticizma do idealizma in naprej do klasičnega znanstvenega anti-realizma. Sodobne različice anti-realizma drugi člen odnosa med spoznanjem in svetom samo modificirajo: predmeti so na nek način konstituirani ali pojmovno ali logič- no ali »transcedentalno« …, odvisni od dejavnosti duha. Vrsta te dokaj zapletene odvisnosti je danes jedro razprav o (anti)realizmu, saj nihče zares ne verjame, da bi svet kar nehal obstajati, če ljudi ne bi bilo. Najbolj znamenit zagovor odvisno- sti obstoja opazljivih fizikalnih bitnosti od duha je kantovstvo: spoznatni svet po- javov delno konstituira dejavnost duha (v sodobni različici: s svojo pojmovno mrežo, teorijo, jezikom …, »paradigmo«); onstran fenomenalnega sveta pa je si- cer objektivni, toda nespoznatni svet stvari po sebi. Tudi intelektualna tradicija 20. stoletja nas, denimo, opominja, da je naš »svet življenja,« svet naših (sistemov) reprezentacij, svet pod našimi opisi. Spomnimo se, kako Sartre v romanu Gnus v nekoliko razvlečeni prozi opisuje srečanje z bru- talno realnostjo kostanjevega drevesa, ki je nedostopna zavesti. Antoine Roquen- tin ugleda golo »testo« stvari, v katerem izginejo vse značilnosti, »prevleka se je raztopila, ostale so pošastne in mehke gmote, vse v neredu – bile so strahotno in opolzko nage.«7 Na eni strani je zavest, na drugi realnost, nedostopna intelektu, absolutna nesmiselnost, popolna brez-razložnost in podobne neprijetnosti. Ta raz- cep tematizira Sartrova umetniška proza. Sartre-filozof rešuje stari subjekt-objekt problem tako, da svet »subjektivizira«: živimo v svetu smislov in namenov, v svetu, ki je naša projekcija. Vzemimo, denimo, trditev: »Plaz je bil uničevalen.« Kakšni so njeni pogoji resnice? Na tej in tej geografski koordinati se je takrat in takrat premaknila tolikšna in tolikšna količina zemlje in blata in prekrila toliko in toliko bivalnih prostorov. Kakšni so njeni pogoji verifikacije? Vezani so na obstoj 7 Sartre, J. P. (1987). Gnus. Ljubljana: CZ, str. 189. Realizem za začetnike: skromnost in prevzetnost AnαliZA 01 2018 45 razumnih bitij, ki lahko to situacijo prepoznajo. Ampak, katero situacijo točno? Plaz je uničevalen »za nas,« ne pa sam po sebi, to je pomen, ki ga mi dodelimo, meni Sartre. Sodobni ontolog bo dejal, da gre za terciarno lastnost. Terciarne lastnosti filozofska tradicija tematizira na več (podobnih) načinov. Ta- ko kot so sekundarne lastnosti (barva, okus, vonj …), približno rečeno, »subjek- tivni« rezultat primarnih (razsežnost, gibanje, število …), so terciarne »subjektiv- ni« rezultat sekundarnih: roža je privlačna za metulja zaradi svoje barve in vino je drago zaradi svojega okusa, torej gre za lastnosti, ki so, lahko bi rekli, subjektivne »na kvadrat.« Dewey razširi kategorijo na kvalitete predmetov, kot so »žalosten«, »neprijeten«, »veder«, »obupen«, fenomenološka tradicija pa govori o ekspresiv- nih lastnostih, kot so »prijateljski«, »ponosen«, »nostalgičen«, pa tudi »maskula- ren« in »feminilen« … (prim. Albertazzi, 1997: 18). Takšna lastnost je tudi »uni- čevalnost« plazu, ampak eksistencialisti dodajajo pomenljivost, (ne)smiselnost, inteligibilnost ... Zanje vse lastnosti postanejo sekundarne ali celo terciarne, fe- nomenologija (kvalitete doživljanja) je zdaj zavzela prostor ontologije. Navedeni primeri kažejo, da je težko vzdržati v razkoraku med spoznanjem in svetom, ne da bi zašli v takšno ali drugačno različico anti-realizma. Smer sklepa- nja »epistemologija, torej metafizika«, (kaj lahko vem določa, kaj sploh je) za Devitta trasira kraljevsko pot v idealizem. Toda zanj »Domnevati, da lahko izpe- ljemo pravo metafiziko iz epistemologije pomeni postaviti voz pred konja«, (De- vitt, 2009: 46). Mislim pa, da je ta sodba malo prehitra. Za Descartesa v njegovem znamenitem sklepanju je vlečni konj (premise) epistemologija: »O lastnem obsto- ju ne morem dvomiti. O obstoju fizikalnih teles lahko dvomim. Torej, jaz nisem fizikalno telo.« Novoveška filozofija v glavnem sledi Descartesu in se drži načela: najprej skuj orodja spoznanja, šele potem si drzni kaj reči o tem, kar je. Zanimivo je, da se v nekoliko pikri oceni te previdne filozofske strategije z Devittom strinja Heidegger: spoznavna teorija stalno ostri svoj nož, ampak nikdar ne zareže.8 Tek- tonska prelomnica med epistemologi in metafiziki očitno preči tudi filozofske kontinente, ne samo zemeljskih. Toda celo med njegovimi avstralskimi sodobniki dva pomembna sodobna filozofa ne priznavata Devittovih izhodišč ampak (še vedno?) sledita Descartesu. Vzemi- mo Jacksona (1982) in njegov znameniti argument iz spoznanja: Mary, specializi- rana za nevrofiziologijo, vse življenje živi v črno-beli sobi preiskuje svet na črno- belem monitorju. Na voljo ima vso fizikalno informacijo o barvah (valovne dolži- ne, ipd.) pa vendar spozna nekaj novega, ko prvič zapusti sobo in barve ugleda v živo. Mary izve nekaj novega, torej obstajajo resnice (dejstva), ki niso fizikalne, pravi Jackson. Spoznavno-teoretske premise (miselni eksperiment) in ontološki 8 Za gurmane: »Wozu aber diese künstlichen Umwege, die an berüchtigte Praktiken der sogenannten Erkenntnistheorie erinnern, die ständig das Messer schleift, ohne je zum Schneiden zu kommen?« Heidegger, M. (1993). Grundprobleme der Phänomenologie, Frankfurt am Main: V. Klostermann, str. 4. Danilo Šuster 46 sklepi. Ali pa Chalmers (1996): Pojmljivo je, da obstajajo zombiji (bitje, ki je navzven neločljivo od normalnega človeka, vendar nima zavestnih izkustev – če- prav, denimo, ne občuti bolečine, se navzven obnaša kot človek, ki ga kaj boli). Če je pojmljivo, da obstajajo zombiji, potem je metafizično možno, da obstajajo zombiji. Če pa je metafizično možno, da obstajajo zombiji, potem zavest ni nekaj fizikalnega, trdi Chalmers. Iz spoznavno-teoretskih premis spet sledi ontološki sklep. V vseh primerih (Descartes, Jackson, Chalmers) je končni sklep dualizem. Zani- kanje materializma in fizikalizma samo po sebi še ni anti-realizem (platonist v matematiki ali Dummettov realistični zagovornik reinkarnacije lahko priznavata obstoj realnosti, ki je od nas neodvisna), je pa, recimo, metafizično sumljivo, saj je v nasprotju z naturalizmom, ki ga Devitt goreče zagovarja. Je to že dovolj, da diskreditiramo celotno strategijo »epistemologija, torej metafizika«? Mislim, da ne, a to bi nas vodilo v razpravo o filozofski metodologiji, navsezadnje se velik del tega posla dogaja v »naslanjaču« kot razmislek o pojmovnih shemah in kako z njimi spoznavamo svet.9 Toda Berkeley zares zadene najšibkejše mesto realizma: pojasnilo duha in sveta, po katerem lahko svet spoznamo, ne da bi žrtvovali nje- govo neodvisnost (prim. Williams, 2006: 80). Putnamu očitajo, da je v svoji prvi oznaki realizma čisto zgrešil – ne korespondenčna teorija resnice, ne en in edini način opisa in ne zunanja božja epistemska perspektiva niso odločilni za realizem. To kasneje celo sam priznava. Ampak mislim, da lahko vsaj razumemo motivaci- jo: v znamenitem skladu misli in stvari (adaequatio intellectus et rei) korespon- denčne teorije resnice nastopa neodvisnost sveta, ki ga skuša misel verno repre- zentirati, natanko takega kot je, iz objektivne, zunanje spoznavne perspektive. Toda od nas neodvisni materialni svet je nespoznaten, pravi Berkeley; nesmiseln in take perspektive sploh ni, pravi moderni eksistencialist. Oba pristaneta v zani- kanju neodvisnosti: prvi v idealizmu (fenomenalizmu), drugi (vsaj v svoji optimi- stični različici) v pomenih, projektih, smislih ... in drugih terciarnih lastnostih, ki osmišljajo in konstituirajo svet subjekta. 4. Neodvisnost je klanec, na katerem drsimo v radikalni skepticizem in na njem tež- ko lovimo ravnotežje. Ko se odpre prepad med spoznanjem in svetom, se pojavi možnost, da so čisto vsa naša prepričanja zmotna. Descartesov scenarij v prvi meditaciji so sanje in potem možnost, da me vara zli demon, tipični sodobni sce- narij pa so »možgani v kadi« (angl. brain in a vat). Moji možgani so ločeni od te- lesa in priklopljeni na visokotehnološko super kad s hranilno tekočino, tako da »normalno« delujejo naprej, super-računalnik jim posreduje dražljaje, ki tvorijo 9 Za Devitta je razmišljanje apriori povsem obskurno, zato je proti, prim. »No Place for the A Priori« (Devitt, 2009: 271–291). Realizem za začetnike: skromnost in prevzetnost AnαliZA 01 2018 47 čutno zaznavo sveta in so osnova za mišljenje, tako kot v normalnem življenju. Putnam, ki se mu običajno pripisuje avtorstvo tega scenarija, dodaja, da gre za svet, ki je po naključju tak, da vsebuje samo mašinerijo, ki oskrbuje kad polno možganov (Putnam, 1981: 6). Kako vemo, da nismo zdaj v tej žalostni situaciji? V slabi situaciji je mogoče, da imamo najboljša čutna dokazila za prepričanja o zu- nanjem svetu, vendar so naša prepričanja zmotna. Glede na opisani scenarij pa slabe situacije nikdar ne moremo povsem izključiti. Slabe situacije ne moremo iz- kustveno razločiti od dobre (normalna zaznava), če pa ne razločimo, potem ne vemo, trdi skeptik. Torej nič ne vemo o zunanjem svetu, sklene radikalni skeptik. Še enkrat se izkaže, da kar je za prvega filozofa modus ponens, je za drugega mo- dus tollens. Putnam uporablja modus tollens: če je resničen metafizični realizem, potem je možen globalni skepticizem – scenarij možgani-v-kadi. Potem dokazuje, da tak scenarij ni možen in izpelje zavrnitev metafizičnega realizma. Podrobnosti dokaza bi zahtevale natančno analizo (prim. Šuster, 2016), ampak Devittova pikra oznaka: »Hilary Putnam premeteno izpeljuje anti-realizem iz skoraj česarkoli« (Devitt, 1991: vii), se mi ne zdi povsem na mestu. Navsezadnje Putnam samo ob- navlja stari (berkeleyanski) modus tollens: »Če obstaja od nas neodvisni svet, je spoznanje nedosegljivo. Spoznanje pa je dosegljivo. Torej od nas neodvisnega zunanjega sveta ni!« Realist običajno zanika pogojnik: obstoj od nas neodvisnega sveta ne izključuje možnosti njegovega spoznanja. Skeptik uporablja modus ponens: priznal bo ne- odvisni obstoj sveta in zanikal možnost njegovega spoznanja, saj, glede na mož- nost slabe situacije, nobeno prepričanje o zunanjem svetu ne more biti upraviče- no. Toda skeptik je bolj podoben volivcu na referendumu kot pa volivcu na par- lamentarnih volitvah. Na slednjih včasih res volimo predvsem proti, a ker ne mo- reš biti (resno – seveda lahko oddaš neveljavno glasovnico) samo proti, si s svojo glasovnico tudi za nekaj drugega. Tako skepticizem kot motiv za idealizem razu- me Devitt (2009: 62): »Cena za ohranitev spoznanja pred grožnjo skepticizma je bila tipično takšna ali drugačna vrsta idealistične metafizike.« Ampak na referen- dumu smo lahko samo proti in skeptik je tipično proti možnosti upravičenja naših prepričanj, ne da bi bil za kako idealistično metafiziko. Mislim, da je to glavna pomanjkljivost Devittove obravnave skepticizma v prevedenem članku – zavrača idealizem, a se izogiba epistemološki razpravi o upravičenju. Realist pravi: obstaja od nas neodvisni fizikalni svet teles v prostoru in času. Idea- list to zanika. V anglo-saksonski tradiciji prototip idealizma nista Platon ali Schel- ling, ampak Berkeley, ki zavrača neodvisnost in zagovarja fenomenalizem. Oba, realist (materialist) in idealist pa zavračata skepticizem, ki dvomi v upravičenost zaznavnih prepričanj o obstoju zunanjega sveta. Toda skeptikov teren je episte- mološka bitka na ravni argumentov proti upravičenju prepričanj, ne pa na ravni obstoja in razprave o realizmu ali idealizmu. Devittov moorovski odgovor skepti- ku je (2009: 62): Danilo Šuster 48 Že od zgodnje dobe dalje smo prepričani, da predmeti kot so kamni, mačke in drevesa obstajajo. Še več, prepričani smo, da ti predmeti obstajajo tudi, ko jih ne zaznavamo ter da njihov obstoj ni odvisen od naših prepričanj ali česarkoli mentalnega. Naše vsakodnevno izkustvo potrjuje ta realizem o običajnih predmetih. Po Devittu moramo »postaviti metafiziko na prvo mesto« in se »odločno odpove- dati temu, da bi teoretizirali o standardih dobrih in slabih dokazil, saj je prav ta epistemološka pot vodila v katastrofo« (Devitt, 2009: 63). Devitt ima prav, da je realizem naša naravna drža – anti-realizem, tako kot skepticizem ali pa, denimo, paradoksi, vznikne na ravni refleksije in odmika od spontane prakse. Ljudje ko- municirajo, poročajo o svetu in pri tem tudi lažejo, paradoks lažnivca pa zahteva razmislek o naravi pojma resnica. Podobno velja za skepticizem, ki izkorišča pa- radoksalnost v naši epistemski mreži: seveda vem, saj vidim; po drugi strani pa, če sploh ne razločim (dobre situacije od slabe), kako bi lahko vedel …? Več o skepticizmu in moorovski strategiji kje drugje (o skepticizmu nasploh prim. Šuster, 2005, o Mooru pa Šuster, 2007). Mislim, da vsakodnevno izkustvo zares podpira zdravorazumsko prepričanje v realizem, ne pa tudi njegove upravičenosti, kadar je ta pod vprašajem. Prav zato, ker gre za izziv na pojmovni ravni, se skli- cevanje na »turbo« realizem kamnov, mačk in dreves ne zdi ustrezna obramba. Devitt pa se frontalni epistemološki bitki – spopadu s skeptičnimi argumenti proti upravičenju – več ali manj izogne. Zdravorazumski realizem po njegovem potr- juje naše vsakodnevno izkustvo, zato je bolj verjetno, da je neka napaka v skep- tičnem argumentu kot pa to, da nimamo védenja o zunanjem svetu. Tej precej defenzivni strategiji sicer dodaja bolj ofenzivni naturalizem – edini na- čin, kako lahko karkoli spoznamo, je empirični način znanosti, ta pa, grobo reče- no, demoničnih skeptičnih scenarijev ne jemlje resno. Tudi o tem več drugje, a naj opozorim na čudno krožnost. Tudi ZR mora odgovoriti na skeptikov izziv glede upravičenja, saj, kot se spomnimo, kdor je prepričan v ZR in celo močnejši realizem dejstev, bi moral biti sposoben navesti razloge za svoje prepričanje (De- vitt, 2007: 771). Realist-naturalist zdaj odgovarja, da je edini način, kako lahko karkoli spoznamo in upravičimo, empirični način znanosti. Toda upravičenje, ki ga ponuja empirični način znanosti, je ravno pod vprašajem, trdi skeptik! Za natu- ralista skeptični argument ovržejo epistemski standardi, ki so implicitni v znan- stveni praksi. Ampak, kakšni so ti standardi in kaj jih upravičuje? Ali lahko zavr- nemo skeptika z nečim, kar je v razpravi sporno? Realizem za začetnike: skromnost in prevzetnost AnαliZA 01 2018 49 5. Eno od filozofskih »razvedril« je oznaka znanih filozofov na način »njihovega« dokazovanja določene, za njih tipične trditve (P). Devittov dokaz, da P, bi sam povzel kot: »Popolnoma neverjetno, v nasprotju tako z zdravorazumsko metafizi- ko kot z znanstvenim naturalizmom bi bilo, da ne-P, zatorej P.« 'P' je shematska črka, ki v tem sestavku označuje: (i) realizem; (ii) spoznanje je dosegljivo. Na začetku svoje znane knjige (Devitt, 1991) tako pravi, da je realizem v Avstraliji običajen in pri tem navaja hipotezo filozofa Davida Armstronga (seveda tudi Avstralca), po kateri avstralsko močno sonce in ostra rjava pokrajina ljudem vsili- ta realnost, evropske meglice in mile zelene krajine pa vodijo do izgube občutka za realnost. Ta krajinski opis me še najbolj spominja na Irsko in škofa Berkeleya, ki zagovarja (ii) in zato s filozofskimi argumenti zavrača (i). Devitt, nasprotno, sodi med občudovalce G. E. Moora (morda je v Cambridgeu manj meglic?) in njegove zavrnitve skepticizma, ki jo jedrnato predstavi Lycan: »Katerikoli filo- zofski argument, ki bi naj pokazal, da zunanjega sveta ni, ima neresnične premise in pika!« (Lycan, 2001: 39). A pri tako odsekanih stališčih rafinirana filozofska razprava izgubi pravi smisel, česar se zaveda tudi Devitt (2009: 55): »Naturalistov empirični pristop odvzame razpravi o realizmu njeno filozofsko draž: odstrani precej njene razburljivosti in auro njene pomenljivosti.« Ali je temu res tako? Realizem niha med skromnostjo (neodvisnost sveta) in prevzetnostjo (spoznavna dostopnost sveta). Realista lahko primerjamo z osebo, ki ima bipolarno motnjo, pri kateri se izmenjujejo obdobja privzdignjenega, evforičnega razpoloženja z ob- dobji potrtosti in depresije. V fazi optimizma zagotavlja, da za vsak aspekt real- nosti imamo ali so nam vsaj dosegljiva, pojmovna orodja za njegovo ustrezno re- prezentacijo. In spoznamo lahko, kakšen svet je (več ali manj takšnega kot je). Ampak to, kakšen svet je, ni odvisno od tega, kaj mi mislimo o svetu – od naših prepričanj, jezikovnih praks in pojmovnih shem. Zaradi razkoraka med resnico in spoznanjem, ki ga narekuje neodvisnost, je prav mogoče, da obstajajo resnice, ki jih nikdar ne bomo spoznali, ponižno priznava realist v fazi pesimizma, v kateri daje koncesije radikalnemu skeptiku. In zopet, v fazi optimizma znanstveni realist zagotavlja, da so teorije (približno) resnične in pravilno opisujejo, kakšne vrste stvari so v svetu in v kakšnih odnosih te stvari so. Današnje teorije so zrele, vedno boljši smo v znanstveni metodologiji, instrumentih, s katerimi prihajamo do spoznanj (Devitt, 2014: 265). »Vsak dan smo v vsakem pogledu vse boljši in boljši.«10 Skeptik ga bo opozoril, da gre morda samo za optimistično avtosugesti- jo. Po njegovi pesimistični indukciji je zgodovina znanosti »pusta dežela« teorij, 10 Émile Coué je avtor metode psihoterapije, znane po mantri: »Meni je vsak dan v vsakem pogledu vse bolje in bolje.« (fr."Tous les jours, à tous points de vue, je vais de mieux en mieux"). To naj bi ponovili 20-krat zjutraj in 20-krat zvečer in s tem pozitivno vplivali na svojo psiho. Nekateri se bodo morda spomnili junaka jugoslovanskega filma »Se spominjaš Dolly Bell?« (1981), ki je vestno uporabljal to metodo. Danilo Šuster 50 ki smo jih opustili, ker so se izkazale za napačne, čeprav so se skladale z vsemi (vsaj takratnimi) dokazili in bile empirično ali celo napovedno uspešne (od flogi- stona do etra, od frenologije do teorij o svetlobi). Morda bodo tudi današnje naj- boljše teorije pristale v tej pusti deželi (Psillos, 2007: 178). Ali smo zares upravi- čeni v prepričanju, da so današnje teorije (vsaj približno) resnične? Ko pojmi zaradi medsebojnega trenja zaškripajo, se škrbine včasih zgladijo, vča- sih ne. Mislim, da se pri neodvisnosti in spoznatnosti ne, v izbiri med skromnos- tjo in prevzetnostjo pa se odločam za prvo. Pa ne samo zaradi raznih demoničnih scenarijev, ki so bolj laboratorij uma, v katerih eksperimentiramo z značilnostmi naših epistemoloških pojmov in poskušamo razrešiti njihovo paradoksalnost. Vzemimo scenarije, ki so bliže realnosti, če že ne kar realnost sama. Pred sto leti je, denimo, veljalo, da je univerzum statičen in večen. Po sedanji najboljši kozmo- loški teoriji se vesolje vedno hitreje širi. Galaksije, ki jih danes vidimo, se bodo nekega dne oddaljevale s hitrostjo, ki je večja od svetlobne, zato bodo za nas ne- vidne (no, čez dva bilijona let). Teoretski fizik Krauss (2012) v svoji odmevni knjigi o niču spekulira o tem, da bodo v tej daljni prihodnosti še svetile nekatere zvezde in morda bodo okrog njih krožili planeti s civilizacijami, astronomi in te- leskopi. Vse druge galaksije, ki jih mi še vidimo, bodo takrat izginile, z njimi vred pa vsa dokazila o obstoju temne energije v praznem prostoru in s tem vsa dokazi- la, da zdaj živimo v univerzumu, ki se širi in se je začel z velikim pokom. V zelo daljni prihodnosti, ko bodo izginili vsi ostanki našega planeta in naše civilizacije, se bo, tako Krauss (2012: 106–107), vrnila iluzija o kozmosu, v kateri je človeš- tvo živelo do leta 1930. Kraussov scenarij prihodnosti je vsaj tako dobra vaja iz epistemologije kot iz teo- retske fizike. »Živimo v zelo posebnem času – edinem, v katerem lahko z opazo- vanji potrdimo, da živimo v zelo posebnem času«, saj imamo na voljo dokazila o velikem poku, meni Krauss (2012: 108). Znanstveni realizem, a z neko mero skromnosti, v nasprotju z bolj trdim Weinbergom (1996): … zakoni fizike so realni v precej podobnem smislu (kakršenkoli že to je) kot so realne skale na polju, ne pa enakem smislu ... kot pravila bejzbola – ne zakonov fizike, ne skal na polju nismo mi ustvarili ... . Povedano druga- če, če bomo kadarkoli odkrili inteligentna bitja na kakem oddaljenem pla- netu in prevedli njihova znanstvena dela, bomo ugotovili, da smo oboji od- krili enake zakone. Toda, kot dokazuje Krauss, za odkritja potrebuješ tudi nekaj sreče in pravi ko- zmično-historični položaj. Ampak od kod Kraussu prevzetnost glede tekočih teo- rij? Letos (2018) naslovi popularnih novic iz sveta kozmologije opozarjajo na ne- skladja novih opazovanj s starimi in dvom v poznavanje fizikalnih zakonitosti ve- Realizem za začetnike: skromnost in prevzetnost AnαliZA 01 2018 51 solja, npr. »Prehitra širitev vesolja bega znanstvenike, kaže na še neznano fiziko (temna energija, temna snov, temno sevanje?)«11 Bolj kot teza o neodvisnosti in obstoju se mi zdi realizem regulativni ideal, vgra- jen v našo najboljšo metodologijo spoznavanja sveta: spoštovanje dokazil in ra- zumnega sklepanja, upoštevanje alternativ in spreminjanje prepričanj glede na dokazila in kritično razpravo. Če je svet naša »kreacija,« kaj nas sili, da spremi- njamo svoja prepričanja ali da se včasih enostavno vzdržimo sodbe? Neodvisnost najeda možnost spoznanja, ampak skepsa vodi v idealizem in anti-realizem samo, če ne prenesemo skromnosti. Še najbližji mi je zato Popper – cilj znanosti je poja- snilo od nas neodvisnega sveta, toda resnice morda nikdar ne bomo odkrili. Kljub temu je razumno sprejeti prepričanja, ki so vzdržala kritično preverbo. Ali to po- meni, da ima prav skeptik in takšno prepričanje nikdar ni upravičeno? Popper (1972: 82) je včasih na strani popolne skromnosti: Jedrnato rečeno: teorije nikdar ne moremo racionalno upravičiti – t. j. trdi- ti, da poznamo njeno resnico – lahko pa, če imamo srečo, racionalno upra- vičimo, zakaj v tem trenutku dajemo prednost eni od tekmujočih teorij pred drugimi; glede na sedanje stanje razprave. Popper potem nadaljuje, v malo manj skromnem duhu, da imamo lahko vsa doka- zila (angl. indication) za trditev, da je teorija vsaj boljši približek resnici od dru- gih, do sedaj predlaganih teorij. Pojem približevanja resnici so kritizirali, mislim pa, da smo vsaj glede zdravorazumskega realizma zares lahko bolj prevzetni. Epi- stemolog – dogmatik bo skušal pokazati, da imamo več kot pa le čutna dokazila za obstoj zunanjega sveta. Celo Descartes na koncu Meditacij, ko se spet vračajo spoznanja, ki smo jih v prvi meditaciji zavrgli, sprejema dodatna merila, ki zdaj izločijo skeptične scenarije, denimo možnost, da sanjamo. Takšen kriterij je po- vezanost in koherenca doživljajev, v budnosti mi »vsi čuti, spomin in razum … ne sporoče ničesar, kar bi bilo z ostalim v nasprotju« in »spomin nikdar ne povezuje doživljajev v sanjah z resničnimi doživljaji tako, kakor stvari, ki jih doživljam buden;« (Meditacije VI: 24).12Tudi v primeru ZR se mi zdita koherenca in skle- panja na najboljše pojasnilo močni epistemski orožji, vsaj racionalnosti in zmo- tljivega upravičenja, ne pa seveda gotovosti. 11 Prim. http://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/prehitra-siritev-vesolja-bega-znanstvenike-kaze-na-se- neznano-fiziko/449863, pridobljeno 24. 7. 2018. 12 Descartes, R. (2004). Meditacije. Ljubljana: SM, str. 117. Danilo Šuster 52 6. »Predmeti ne obstajajo neodvisno od pojmovnih shem?« Seveda ni pojmov pred- metov, ki bi bili neodvisni od pojmovnih shem in reprezentacij. Ali to pomeni, da sploh ni predmetov, se retorično sprašuje realistka? Pomeni so stvar naših interpe- retacij in naš svet je svet naših reprezentacij, odgovarja anti-realistka. Svet »onstran« je, metaforično rečeno, pusta dežela, brezbarvna in depresivna. Brez- barvna: po družini teorij o sekundarnih lastnostih, ki se začenja z Lockom (luč, toplota, belina ali mraz ...: »vzemite od njih čut, ne dajte, da oči vidijo luč ali barve, niti ušesa ne slišijo glasov; ne pustite jezika okušati, niti nosa vohati, in vse barve, okusi, duhi in glasovi, kakršne so te posebne predstave (ideje), popolnoma izginejo ...«13) je obstoj barv odvisen od odziva opazovalca (prim. Miščević, 2007). Depresivna: po izsledkih psiholoških raziskav so sklepanja in zaznava (blago) depresivnih oseb bolj realistična od tistih oseb, ki to niso.14 No, morda mi res nikdar ne živimo v svetu, v katerem oči ne bi videle luči, ušesa ne slišala glasov, jezik ne bi okušal in nos vohal. Toda tak svet vseeno obstaja ne- odvisno od naših reprezentacij, konvencij in projekcij. »Na Everestu sta sneg in led,« bi bilo res tudi, če ne bi bilo nikogar, ki bi to reprezentiral. In depresija je navsezadnje trk z realnostjo, svet nam »sporoča,« da ni naša konstrukcija.15 Svet onstran naših prepričanj, jezikovnih praks in pojmovnih shem je tih, indiferenten, tuj in prazen, ugotavlja eksistencialistka. Že mogoče, ampak obstaja pa le, ji od- govarja realistka. Takšen zares bo svet naših daljnih zanamcev, po mnenju (seda- nje) teoretske fizike: neskončen, temen in, razen ene same galaksije, prazen. In kako to veš, jo sprašuje anti-realistka? Kaj sploh lahko veš? Vznemirljiva vpraša- nja, ki ohranjajo svojo auro. 13 Locke, J. (1924). O človeškem razumu. Ljubljana: Slovenska Šolska Matica, (II. viii. 17), str. 65. 14 Prim. https://en.wikipedia.org/wiki/Depressive_realism, pridobljeno 24. 7. 2018. 15 Ali pač? Ni nujno, da so naše konstrukcije samo gradovi v oblakih. »Črnogledost« implicira, da gre vsaj za sekundarno lastnost (barva), če že ne terciarno (malodušnost ali kaj podobnega). In poskusi, ki dokazujejo večji realizem depresivnih, predpostavljajo, da so ljudje kot kake podgane: ko so jim rekli, naj pritisnejo gumb in ocenijo nadzor nad tem, ali se bo luč po tem prižgala ali ne, so depresivni posamezniki bolj natančno ocenili svojo stopnjo nadzora. Prim. po navedbi Wikipedije iz prejšnje opombe: Alloy, L. B., Abramson, L. Y. »Judgment of contingency in depressed and nondepressed students: Sadder but wiser?« Journal of Experimental Psychology: General 108(4), Dec 1979, 441–485. Ampak poanta v tekstu ostaja, svet brez nas je »brezbarven,« torej tudi črn ni. Realizem za začetnike: skromnost in prevzetnost AnαliZA 01 2018 53 Realism for Beginners: Pride and Modesty I critically discuss Michael Devitt's metaphysical descriptions of common-sense realism: "Most of the observable physical entities of common sense and science exist mind-independently," and scientific realism: "Most of the essential unobservables of well-established current scientific theories exist mind-independently." Traditionally the issue of realism includes three components: semantic, epistemological and metaphysical. What is the relation between them? The main problem for realists is to explain how knowledge about the (external) world is possible without compromising its independence. Devitt does not offer a satisfactory response to this epistemological challenge. I understand realism as a regulative ideal of our best methodology for inquiry about the world. Keywords: Devitt, (anti)realism, epistemology, skepticism, truth, (in)dependence Literatura Albertazzi, L. (1997). »Continua, Adjectives and Tertiary Qualities.« Axhiomathes 1–3, str. 7–29. Borstner, B. (1995). Problemi realizma - Možnosti realizma v filozofiji znanosti. Maribor: Katedra. Button, T. (2014). »Reading Putnam, edited by Maria Baghramian,« v Mind 123 (490): 569–575. Chalmers, D. (1996). The Conscious Mind: In Search of a Fundamental Theory. Oxford: Oxford University Press. Churchland, P. S. (1986). Neurophilosophy: Towards a Unified Understanding of the Mind Brain. Cambridge: MIT Press. Devitt, M. (1991). Truth and Realism. Blackwell: Oxford (druga izdaja). Devitt, M. (2006). »Scientific Realism,« v Greenough, P., Lynch, P. M. (ur.). 2006, str. 100–124. Devitt, M. (2007). »Scientific Realism,« v Smith, M. in Jackson, F. (ur). The Oxford Handbook of Contemporary Philosophy. Oxford: Oxford University Press, str. 767–791. Devitt, M. (2009). Putting Metaphysics First: Essays on Metaphysics and Epistemology. Oxford: Oxford University Press. Devitt, M. (2014). »Realism/Anti-realism,« v Psillos, S. in Curd, M. (ur.). The Routledge Companion to the Philosophy of Science. London: Routledge, str. 256– 266. Dummett, M. (2007). »Reply to Hilary Putnam.« v Auxier, R. E., Hahn, L. E. (ur.). The Philosophy of Michael Dummett. Chicago: Open Court, str. 168–184. Danilo Šuster 54 Franklin, J. (2002). »Stove’s Discovery of the Worst Argument in the World.« Philosophy 77, 615–624. Galileo, G. in Scheiner, C. (2010). On Sunspots. Translated and introduced by Eileen Reeves and Albert Van Helden. Chicago: The University of Chicago Press. Greenough, P., Lynch, P. M. (ur.). (2006). Truth and Realism. Oxford: Oxford University Press. Horwich, P. (1990). Truth. Oxford: Clarendon Press. Jackson, F. (1982). »Epiphenomenal Qualia,« The Philosophical Quarterly 32, str. 127–136. Prevod: Jackson, F. 1999. »Epifenomenalne takšnosti.« Analiza 2/III, str. 68–77. Kuhn, T. (1998). Struktura znanstvenih revolucij. Ljubljana: Krtina. Krauss, L. M. (2012). A Universe From Nothing. New York: Free Press. Lycan, W. (2001). »Moore Against the New Skeptics.« Philosophical Studies 103: 35–53. Miščević, N. (2007). »Is color-dispositionalism nasty and unecological?« Erkenntnis 66, str. 203–231. Popper, K. (1972). Objective Knowledge – An Evolutionary Approach. Oxford: Clarendon Press. Psillos, S. (2007). Philosophy of Science A-Z. Edinburgh: Edinburgh University Press. Putnam, H. (1981). Reason, Truth and History. New York: Cambridge University Press. Putnam, H. (2012). »From quantum mechanics to ethics and back again.« V Baghramian, M. ur. (2012). Reading Putnam. London: Routledge, str. 19–36. Searle, J. R. (1995). The Construction of Social Reality. New York: The Free Press. Šuster, D. 2005. »Internalizem in skepticizem.« Analiza 9, št. 4, str. 40–63. Šuster, D. (2007). »Tri poti G. E. Moora.« Analiza 11, št. 4, str. 23–43. Šuster, D. (2016). »Dreams in a Vat.« European Journal of Analytic Philosophy 12 (2): 89–105. Vesel, M. (2007). Astronom-Filozof. Ljubljana: FI ZRC SAZU. Williams, M. (2006). »Realism: What's Left?« v Greenough, P., Lynch, P. M. (ur.). (2006), str. 77–99. Williamson, T. (2007). The Philosophy of Philosophy. Oxford: Blackwell. Weinberg, S. (1996). »Sokal's Hoax.« The New York Review of Books, Volume XLIII, No. 13, str. 11–15, August 8, 1996.