Cankar v Zvezdi
2e nekaj dni domuje tam, ves žalosten in nem, kot da bi do kraja obupal nad ...
A kaj bi človek govoril
»Le čevlje sodi naj kopitar!« je pred mnogimi leti napisal umet-nik slovenske besede. In nemara bi taisti stavek tudi dandanašnji prav prišel.
2e res, da je v prehitevanju sa-mega razstavljanja nekaj resnice, a tudi tu je najti odgovor. Več kot odgovor. Opravičilo. Prvi je razstavil Kunaver. Potem bo raz-stavil drugi, tretji. Ostal bo tisti, ki bo najboljši. In vrhu vsega; ne samo socialistične, tudi kapitali-stične dežele, dajejo umetnikom vso možnost, da predstavljajo svo-je ideje publiki. Celo vzpodbujajo jih pri tem, jim omogočajo raz-stave v raznili parkih in galerijah. Pri nas pa ... Prejšnji teden smo gledali na TV oddajo »Gorje pa-metnemu« in o tem bi se dalo marsikaj reči. Slovenski ustvaija-lec  nima   lahkih  poti.   Vsepovsod
se pred njim usipa crnje in osat. Mnogi, tudi talenti, obupajo. All pa je kaj presenetljivega v tem,
O vseh ostalih kritičnih popla-vah — pardon — psovkah, ki so deževale na časopisne strani, sko-raj da ni mogoče najti besed. Vse tisto, kako bo Zvezda skoraj »oči-ščena«, ko bo odstranjena t>gmo-ta«; pa tisto o škandaloznih poja-vih, pa kdo ve kaj in o čem še vse ... O, kaj vse je škandalozne-ga pri nas, pa se molči. In le ko mu je ubogi Cankar v Kunaverjevi upodobitvi tako zelo na poti? Lju-di je kljub »neočiščenosti« očitno pritegoval, saj je kar veliko obi-skovalcev romalo na njegov neso-jeni prostor.
»Le čevlje sodi naj kopitar!« Na kraju vsega tudi meni nl dana pravica, da bi ocenjevala umetniško vrednost neke kiparske predstavitve. Lahko pa z gotovost-jo trdim, da je bil škandalozen pojav, v zvezi s Kunaverjevim Cankarjem v Zvezdl, predvsem v psovkah, v žolču, v pretiranem žolču raznih podpisanih in nepod-pisanih, ki so si prav s to svojo pretirano žolčnostjo, kateri je manjkala moč prepričevanja, ne-hote sami sebi postavili karakte-ristiko, ko so v bralcu vzbudili obflutek, da je v napisanem ali kanec zavisti, ali zalogaj želje po besedičenju ali pa še kaj drugega. No, možno je tudi, da so bile be-sede dobronamerno izrečene, kaj-ti resnica je že starodavna, da imajo vsake oči svojega slikarja in vsaka usta svojega kuharja. A prav tako je resnica tudi v tem, da v Kunaverjevi predstavitvl Cankarjevega portreta zares ni mogoče videti špekulacije; kvečje-mu riziko, saj je kipar lahko pri-čakoval, da ga bo narod sprejel ali zavrnil. In na to sodbo je tre-ba počakati. Narod — večina naj ima svojo besedo. Za sodbo in ob-sodbo pa je potrebna taka uteme-ljitev, da to večino prepriča. Na sploh je sodili zelo lahko, težko pa je popraviti krivico. Če jo je sploh lahko.
Marta Grom