MAJ, JUNIJ 1995, CENA 500 SIT, POŠTNINA PLAČANA PRI POSTI 61 102

0MS f/ - JADRALNI
tmiODEl  ZA MLADE

M NAPRAVA ZA
VAKUUMI RAN J E


V OBJEKTIVU

1. Eksperimentalni model v obliki osemkotnika je izdelek Romana
Ložarja. Narejen je iz stiropora in balze, tehta pa 2 kilograma. Motor
s prostornino 6,5 cm^ zagotavlja modelu izvrstno okretnost po nagi¬
bu, nekoliko manjšo pa po višini.

2. Messenger je zanimiv dvokrilnik na pogon s COg - motorjem 0,27
cm^ ali z gumo, ki ga v kompletu ponuja češki proizvajalec Modela.
Ima razpetino kril 580 mm, tehta pa 100 g. Model je sestavil
Otokar Hluchy, največ veselja z njim pa ima njegov vnuk.

3. T 45 goshawk, v nizkem preletu na pobočju Pohorja, je eden
izmed najmanjših RV-modelov iz zbirke Mirana Kosa. Letalce, ki je v
celoti narejeno iz balze, je vodljivo po višini in nagibu.

4. Število tekmovanj za svetovni pokal v kategoriji RV-raketoplanov
S8E se iz leta v leto povečuje. Eno izmed njih organiziramo tudi pri
nas v Ljubljani. Največ točk na tekmah svetovnega pokala v pretekli
sezoni je zbral Slovak Štefan Mokran.

5. Na nedavnem zasedanju CIAM FAI v Parizu so bila vendarle spre¬
jeta začasna pravila nove panoge v raketnem modelarstvu - raketnih
letal. Futuristični model na sliki je nastal po zamislih francoskega mo¬
delarja Jeana Louisa Benoita.

Foto: Jože Čuden, Otokar Hluchy, Miran Kos, Roman Ložar in Jure
Ra ni k

186671

REPORTAŽA

Odprto prvenstvo
z baloni na topli zrak

Če je kdo od bralcev pomislil, da je
bilo povabilo na tekmovanje z baloni na
topli zrak Timova prvoaprilska pote¬
gavščina, se je zmotil, 'kajti tekmovanje
na Barju je bilo in to ravno na prvi april.

Prijetna sončna sobota je kljub še neko¬
liko hladnemu jutru privabila na prizo¬
rišče prvega tekmovanja z modeli ba¬
lonov na topli zrak kar precej radoved¬
nežev, ki so z nestrpnostjo pričakovali
prve štarte. Poleti živopisanih balonov
nad Barjem, le da so ti mnogo večji, so
za ta kraj že povsem običajen dogodek,
saj je bilo na tem mestu že nekaj
balonarskih tekmovanj. Tokrat pa so se
nad barjansko ravnico prvič dvignili mo¬
deli balonov.

Videli smo lahko različno velike mod¬
ele. Bilo je očitno, da tekmovalci še nima¬
jo potrebnih izkušenj in so pravzaprav
reizkušali, katera velikost in oblika
alona bi utegnila biti najprimernejša.
Glede na to, da model zaradi varnosti s
seboj ne nosi gorilnika, temveč izkorišča
segreti zrak, s katerim se aa v pred¬
pisanem času napolni naa kuriščem,
mora tekmovalec dobro vedeti kakšen
balon bo izbral. Majhen ne bo v polni
meri izkoristil energijo goriva v kurišču,
prevelik pa se ne bo do konca napolnil.
Poleg tega je pomemben tudi material iz
katerega je narejen balon. Večina mode¬
lov je bila iz tanke prozorne plastične foli¬
je debeline 12 mm, med njimi pa je bil
tudi eden iz tanke metalizirane poli¬
estrske folije (5 mm) vendar je bil, kot se
je kasneje izkazalo, nekoliko premajhen.

Sodnik z injekcijsko brizgo odmeri vsakemu
enako količino gorilnega špirita in jo natoči v
gorilnik.

Prvi poleti modelov balonov nad Ljubljanskim
barjem.

Zjutraj, ko je bilo še razmeroma hladno,
so se pri polnjenju balonov na notranjih
stenah kmalu začele nabirati kapljice
kondenzirane vlage, kar je predstavljalo
precejšnjo dodatno obremenitev za lah¬
ka zračna plovila. Dolgotrajno polnjenje
je bilo zjutraj prej v škodo, kot pa v
korist. Ugotoviti je torej treba ravno
pravo velikost balona, izbrati primerno
obliko ter čim lažji material. Za uspeh na

Ko sodnik prižge gorilnik, začne teči čas, ki je
dovoljen za polnjenje balona.

Urednikov predal

Z dvojno številko Tima se vsakokrat zaključi
letnik revije, hkrati pa napoveduje skorajšnji
konec pouka za naše šolarje. Kljub temu, da
Tim vse bolj prebirajo tudi odrasli bralci, osta¬
ja predvsem mladinska revija, katere cilj je šir¬
jenje vseh oblik tehnične kulture. Tudi izhaja¬
nje revije sovpada s šolskim letom, kar neka¬
tere bralce sicer moti, vendar odkrito priznaj¬
mo, da kakega intenzivnejšega dogajanja na
tem področju v poletnih mesecih ni občutiti.
Nekaj zasluženega oddiha pa pride prav tudi
uredništvu, saj je treba ob koncu šolskih počit¬
nic pripraviti izid prve številke novega letnika.

Sem ter tja dobimo v uredništvo tudi kako
pismo, v katerem bralci sicer pohvalijo tisti del
revije, ki obravnava teme, s katerimi se sami
ukvarjajo, za ostale pa predlagajo, da bi jih
bilo najbolje ukinili, saj v revijo sploh ne sodi¬
jo. Ob tem naj ponovim že večkrat omenjeno
trditev, da Tim ni zgolj modelarska revija,
temveč obravnava najrazličnejša področja
ljubiteljskih tehničnih dejavnosti, med katerimi
resda namenjamo modelarstvu nekoliko več
pozornosti. Včasih nam tudi kdo očita povze¬
manje člankov Iz tujih revij. Poleg izvirnih
prispevkov domačih avtorjev se seveda ne
moremo povsem izogniti povzemanju idej in
prispevkov iz tuje literature. To niti ni naš
namen, saj tovrstno tujo periodiko dobivajo le
nekateri posamezniki, za vse ostale naše
bralce, predvsem mlajše, pa sta prevod ali
priredba kakšnega članka, seveda ob dolžni
navedbi vira, vsekakor zanimiva in dobro¬
došla. Da gre pri tem za koristno.izmenjavo
idej med revijami, pričajo tudi nekateri Timovi
članki, ki jih priobčijo v tujih revjfcm in zanje
velja tudi medsebojno soglasje.

Med bralci Tima so tudi najmlajši, katerim
so namenjeni nekoliko manj zahtevni načrti in
napotki za gradnjo. Veliko je med njimi takih,
ki s pomočjo Tima samostojno izdelujejo mo¬
dele in druge izdelke ali sestavljajo elektron¬
ska vezja, brez tuje pomoči. Zato v vsaki
številki skušamo zagotoviti zanje nekaj pros¬
tora, občasno pa vključiti tudi kako bolj dek¬
liško temo. Posebno pozornost bomo tudi v
prihodnje namenili temam, ki se navezujejo
na pouk tehniške vzgoje v osnovnih šolan.
Marsikoga moti, da so ti načrti premalo
zahtevni, vendar moramo pri izbiri upoštevati
opremo na šolah in čas, ki je za to na razpo¬
lago. V sodelovanju z Društvom učiteljev
tehnične vzgoje in Zavodom za šolstvo RS
nameravamo že v prvi jesenski številki
pripraviti tudi posebno prilogo z načrti
izdelkov za pouk tehnične vzgoje.
Posamezne ideje bodo iz svoje bogate prakse
prispevali tudi učitelji, med katerimi nekateri
že sodelujejo pri oblikovanju vsebine revije.

Do našega ponovnega snidenja jeseni
želim vsem bralcem prijetne počitnice in mar¬
sikatero ustvarjalno urico ob pomoči naše
revije.

Jože Čuden, urednik

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 1

REPORTAŽA

Pri polnjenju morajo tekmovalcu pomagati
pomočniki iz ekipe, saj bi imel sam pri tem
opravilu, celo v mirnem vremenu, preveč
težav.

tekmovanju so seveda potrebne tudi
izkušnje in nekaj športne sreče. Kljub
temu, da je bilo to prvo tekmovanje, so
bili doseženi rezultati zelo vzpodbudni,
saj je zmagovalec Blaž Oražem iz
osnovne šole Maksa Pečarja s svojim
modelom v vseh treh letih dosegel maksi¬
malni čas -1 20 sekund, vendar tudi ostali
niso dosti zaostajali.

Vrstni red:

1. Blaž Oražem O. š. M. Pečarja 360

2. Jaka Črtanec 331

3. Simon Kozamernik 266

4. Samo Džehverovič 249

5. Andrej Vrbec ARK Komorov 227

Organizator tekmovanja in glavni sod¬
nik, oboje v eni osebi, je bil Janez
Smolej, učitelj tehnične vzgoje na

Start balona Blaža Oražma - zmagovalca tek¬
movanja

osnovni šoli Maksa Pečarja v Ljubljani, ki
ga poznamo kot resničnega ljubitelja in
pobudnika te dejavnosti pri nas. Ideja o
tovrstnih tekmovanjih se je sicer porodila
že pred dvema letoma, vendar tek¬
movanja doslej še ni bilo, čeprav smo
pravilnik že dvakrat objavili tudi v Timu.
Dejavnost, ki jo poznamo dolgo vrsto let
in je nadvse primerna zlasti za mlade, na
šolah še ni zaživela, čeprav izdelava
takega modela ni nič bolj zahtevna od
izdelave kakega zmaja. Vsekakor bi ve¬
ljalo razmisliti, da bi balone postopoma
vključili tudi v program tehnično športnih
tekmovanj na srečanjih mladih tehnikov.
Tedaj bi se s to nedvomno zanimivo
panogo začelo ukvarjati mnogo več
mladin, tudi tistih, ki je danes morda niti

dobro ne poznajo. . . j: ,

r 1  Jože Čuden

Učenci osnovne šole Maksa Pečarja so
uspešno nastopili na prvem balonarskem tek¬
movanju.

13. memorial Stojana Kranjca

V soboto, 1 1. februarja 1995, je na leta¬
lišču v Prečni organizator Aeroklub Novo
mesto pripravil prvo letošnje modelarsko
tekmovanje s prosto letečimi modeli kate¬
gorij F1 A, B in C, za juniorje pa v kategori¬
ji A-l IF1H). Hkrati je bila to 3. tekma
Zupanekovega pokala 94/95 v kategoriji
A-l in prva tekma ciklusa tekmovanj za
državno prvenstvo kategorij F1A, B in C.

Tekmovanje je bilo odprtega tipa in so se
ga poleg modelarjev iz Novega mesta,
Litije, Murske Sobote, Lesc, Ljubljane in
Celja udeležili tudi gostje iz sosednje
Hrvaške, člani MK Zaprešič.

Kljub temu, da je bil 13. Memorial
Stojana Kranjca še pozimi, je bilo febru¬
arsko vreme tekmovalcem naklonjeno.
Mraz ni bil prehud, tudi veter jim ni
povzročal težav, le termika je očitno čakala
na toplejše čase. Doseženi rezultati pa so
bili kljub temu dokaj dobri.

V kategoriji F1A (jadralni modeli A-2 je
tekmovalo 1 o tekmovalcev, najboljši pa so
bili:

1. Brane Rozman

2. Toni Nečemar

3. Robert Lesko

4. Damir Košir

5. Danijel Terlep

6. Branko Leskošek

AK Litija 1260
AK Litija 1233
MK Zaprešič 1223
MK Zaprešič 1202
AK N. mesto 1194
AK Celje 1161

V kategoriji F1 B (gumenjaki) je tekmovalo
le 6 tekmovalcev, ki so dosegli naslednje
rezultate:

1. Marjan Klenovšek AK Celje 1 153

2. Damjan Žulič AK N. mesto 1129

3. Slavko Poličar ALC Lesce 1113

4. Zvone Žveglič AK Litija 753

5. Tomaž Hribar AK Ljubljana 620

6. Dragan Stankovič AK N. mesto 590

V kategoriji F1C ni bilo udeležencev, zato
pa je v kategoriji A-l tekmovalo kar 22
mladih modelarjev. Najboljši so se razvrstili
takole:

1. Bojan Gjerek AK M. Sobota 437

2. Sašo Sinic AK M. Sobota 429

3. Andrej Poličar ALC lesce 412

Domačin Damjan Žulič je izkoristil prednost
domačega terena in v F1B osvojil drugo
mesto.

Tomaž Hribar pred štartom v F1B navija gumo
v svojem modelu.

Ker v isti kategoriji za Zupanekov pokal
tekmujejo tudi starejši tekmovalci, je bilo
vseh udeležencev 27.

1. Anže Škerlevaj

2. Bojan Gjerek

3. Sašo Sinic

4. Andrej Vogrin

5. Andrej Poličar

6. Luka Žnidaršič
6. Andrej Žnidar

AK Ljubljana 450
AK M. Sobota 437
AK M. Sobota 429
AK M. Sobota 41 3
ALC Lesce 41 2

AK Ljubljana 380
ALC Lesce 380

Po končanem tekmovanju je organizator
za udeležence tekmovanja pripravil kosilo v
letališki restavraciji, nato so najboljšim
podelili pokale in priznanja, novomeška
Velema pa je prispevala še praktične
nagrade.

Marjan Klenovšek

2 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

REPORTAŽA

12. Pomurski pokal - F3J

V soboto, 15. aprila so na športnem
letališču Rakičan v bližini Murske Sobote
modelarji soboškega aerokluba organi¬
zirali medklubsko tekmovanje 12. Po¬
murski pokal - F3J. Tekmovanje v progra¬
mu LZS za leto 1995 je štelo kot prvo
kolo v ciklusu štirih tekmovanj za državno
prvenstvo. Na prizorišču se je v idealnem
vremenu zbralo 16 tekmovalcev iz štirih
klubov LZS in enega kluba iz Hrvaške, ki
so tekmovali izven konkurence. Tekmo¬
valci so opravili pet kvalifikacijskih in dva
finalna turnusa. Zmagal je domačin

Rajko Grčar iz Murske Sobote je bil zmago¬
valec prvega kola F3J.

Na startu je Saša Pečinar (AK Križevci)

Rajko Grčar pred klubskim kolegom
Damjanom Korpičem, tretje mesto pa je
zasedel David Kamnik iz aerokluba
Slovenj Gradec. Lanskoletni državni
prvak Gorazd Glavič (AK Slovenj
Gradec) je v kvalifikacijah poškodoval
svoj model in je moral odstopiti. Vse niti
dogajanja so bile v rokah vodje tek¬
movanja Draga Juga. Dobra organizaci¬
ja, izvrstni vremenski pogoji ter skromna
udeležba tekmovalcev so bile glavne
značilnosti tega tekmovanja. Po končani
prireditvi so prvi trije tekmovalci prejeli v

Start modela Otokarja Hluchyja. Njegov
pomočnik je Borut Perpar.

Najboljši trije so prejeli pokale.

trajno last pokale organizatorja, vseh 14
tekmovalcev iz klubov Letalske zveze
Slovenije pa je dobilo svoje prve točke za
državno prvenstvo.

Otokar Hluchy
Foto: M. Kos in O. Hluchy

Timov portret

Peter Burkeljc se je rodil 1 8. avgusta 1940
v Ljubljani. Z modelarstvom se je začel ukvar¬
jati že v osnovni šoli. Čeprav ga danes po¬
znamo predvsem kot vrhunskega ladijskega
modelarja, je pred več kot štiridesetimi leti
začel, tako kot marsikateri mladi modelar, s
prostolefečimi letalskimi modeli.

Leta 1955 je z modelom A2 (sedaj F1A)
prvič nastopil na tekmovanju. Med prvimi se
je tudi včlanil v letalsko modelarski krožek, ki
so ga ustanovili leta 1956 v Mostah v
Ljubljani in je kasneje prerasel v Brodarsko
modelarski klub Ljubljana, danes Društvo
modelarjev Ljubljane. Že njegovi prvi rezul¬
tati, doseženi na pionirskih tekmovanjih so
obetali, da bo postal dober modelar in tek¬
movalec, kar je dokazal v naslednjih letih, ko
je z VVakefieldovimi gumenjaki posegal po
najvišjih mestih tudi na državnih prvenstvih.

Bil je med prvimi modelarji, ki so leta
1960 konstruirali in izdelali modele čolnov,
ki so jih poganjali elektromotorji Mehanoteh-
nike iz Izole. Zanje je objavil tudi načrte.
Takrat so se že začela tekmovanja v razredih
MČ, ki nekoliko spremenjena, potekajo še
danes. Na teh je Peter sodeloval kot organi¬
zator in kot tekmovalec. Kasneje je večji del
svojega prostega časa namenil razvoju radij¬
sko vodenih tekmovalnih ladijskih modelov z
elektromotornim pogonom. V Steyrju v Avstri¬
ji je leta 1964, v močni mednarodni konku¬
renci, osvojil odlično drugo mesto v razredu
F1 E-30W. Načrte za te modele je objavljal
doma in v tujini. Na evropskem prvenstvu
leta 1972 v Oostendeju v Belgiji je v razredu
F1E - 1 kg med šestintridesetimi tekmovalci
kar devet tekmovalcev nastopilo z modelom
njegove konstrukcije. Načrt zanj je bil leto
prej objavljen v znani angleški reviji Modeli
Boats.

Med njegove največje dosežke pa vseka¬
kor sodita drugo mesto v razredu FSR E-2 kg
na svetovnem prvenstvu leta 1 980 v Rotterda¬
mu na Nizozemskem in leta 1982 v Schrem-
su v Avstriji v istem razredu, vendar tokrat v
konkurenci še s petimi svetovnimi prvaki.

Peter je pustil svoj pečat tudi na področju
avtomodelarstva, kjer je od vsega začetka
sodeloval na tekmovanjih z RV-modeli in
dosegal izvrstne rezultate.

Kljub temu, da je za razvoj modelarskega
športa žrtvoval veliko prostega časa, ga je
vedno našel tudi za pomoč modelarjem-
začetnikom, ki jim je in jim še vedno pomaga
z nasveti iz svoje bogate modelarske prakse.
Za razvoj modelarstva in delo z mladimi je
prejel zlato Kidričevo plaketo.

Danes je Peter Burkeljc poslovodja proda¬
jalne Mladi tehnik na Levstikovem trgu 7 v
Ljubljani. Ostal je zvest svojemu konjičku, ki
je, kot sam pravi, več kot konjiček - je mode¬
larstvo.

R.Z.

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 3

MODELARSTVO

"As" - jadralni model
za mlade

Modelarji iz 15. osnov¬
ne šole v VVroclavu
med preskušenjem mo¬
delov "As" na tamkaj¬
šnjem letališču.

As je preprost jadralni model s površi¬
no približno 1 1 dm 3 , s katerim pri 50 m
dolgi vlečni vrvici zlahka dosežemo čase
letenja okoli 100 sekund. Model je za
mlade modelarje konstruiral znani poljski
modelar Jerzy Kaczorek, sicer učitelj
tehnične in likovne vzgoje na 15. osnov¬
ni šoli v VVroclavvu. Ta šola se kot edina
na Poljskem lahko pohvali s tem, da pouk
tehniške terminologije v razredih od
četrtega do šestega temelji na osnovah
letalskega modelarstva in teoriji letalstva.
Na šoli pod Jerzyjevim mentorstvom seve¬
da uspešno deluje tudi modelarski klub.
Na tekmovanjih s tovrstnimi modeli, ki jih
na Poljskem organizirajo že od leta
1969, tekmujejo do 16 let stari modelar¬
ji-

Model je konstruiran iz stiropora in
domačih vrst lahkega lesa. Iz balze sta
izdelana edinole višinski in smerni rep,
vsi drugi leseni deli pa so iz smrekovine
oziroma iz vezane plošče. Model je bil
zasnovan, ko je bilo balzo ponekod še
težko dobiti, ali pa je bila vsaj za naj¬
mlajše predraga. Prav zaradi pomanj¬
kanja tega gradiva je nastal model, ki po

lastnostih v ničemer ne zaostaja za zdaj
že običajnimi modeli iz balze.

Krilo je izrezano ob šablonah krilnega
profila iz bloka stiropora s pomočjo seg¬
rete uporovne žice. Postopek smo v Timu
že nekajkrat opisali. Na stiroporno jedro
so prilepljene ojačitve v obliki vzdolžnih
letvic. Sprednja tvori nos profila in je
temu primerno oblikovana, zadnja pa je
obrušena v trikotni profil. Osrednja letvi¬
ca v centroplanu ima pravokotni presek.
Ušesi krila sta nagnjeni pod kotom 27° 45',

kar dosežemo tako, da ju pred lepljenjem
podložimo s kladicama v višini 105 mm.
Spoja ušes in centroplana sta okrepljena
s povezavama iz vezane plošče. Vlep-
Ijeni sta v reži, ki sta naknadno obliko¬
vani - izrezani z žagnim listom za kovi¬
no. Krilo je na najbolj obremenjenih
delih, na sredini krila in na lomih, dodat¬
no ojačeno. Z zgornje in spodnje strani
je prekrito s tanko viskozno tkanino.
Celotno krilo je nazadnje prekrito še s
slojem tankega papirja, prilepljenega z
vodno razredčenim belim lepilom.

Izdelava krila

Nos oziroma pristajalni del trupa (od¬
bijač) je izdelan iz 6 mm debele vezane
plošče in oblikovan tako, kot je prika¬
zano na skicah. Prostor za balast je
naknadno izrezljan ter nato z obeh strani
oblepljen s tanko letalsko vezano ploščo
debeline 1,5 mm. Za pritrditev krila služi
nosilna ploščica iz 1 mm debele letalske
vezane plošče, ki je ukrivljena po zgor¬
njem robu sprednjega dela trupa, prilep¬
ljena ter z bucikami še dodatno pritrjena
na zgornji rob tako, da omogoča nas¬
tavitev kota krila +2° 30'. Za napenjanje
elastike, s katero se pritrjuje krilo, služita
spredaj okrogla letvica s premerom

4 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

MODELARSTVO

3. Vse robove natančno obrusimo.

6 mm, ki je prilepljena v izvrtino v trupu,
zadaj pa svojsko oblikovan trup v obliki
roglja. Na spodnji strani je v trup z epok-
sidnim lepilom prilepljena vlečna kljuka
iz jeklene žice. Zadnji del trupa tvori
smrekova letvica s presekom 8x6 mm, ki
se proti koncu stanjšuje in je vstavljena in
prilepljena v režo na sprednjem delu. Na
njen zadnji del je prilepljen smerni stabi¬
lizator s krmilom iz 3 mm debele
simetrično obrušene balze. Višinski stabi¬
lizator je prav tako izdelan iz 3 mm
debele balze ter obrušen v obliki pol-
simetričnega profila. Gibljivo je pritrjen
prek šarnirja na podložni ploščici in je
hkrati tudi v funkciji mehanizma za ome¬
jevanje leta (determalizatorja). Ko počasi
goreča vžigalna vrvica po preteku maksi¬
malnega časa leta prežge nit, s katero je
stabilizator pritrjen v položaju za let (0°),
ga elastika dvigne v položaj za prisilno
spuščanje modela. Vsi deli iz lesa morajo
biti nekajkrat prelakirani z razredčenim
brezbarvnim nitrolakom.

roglja.

Priprava za visoki start

Model s tako konstruiranim krilom je
izjemno trden in prenese tudi nekoliko
bolj grobo ravnanje, kakršno se od mode¬
larjev začetnikov pričakuje. Predvidena
končna masa je 145 g, kar povzroči
obremenitev krila 1 3 g/dm 2 . To je ned¬
vomno zelo dobro razmerje, če vemo, da
znaša pri FAI najnižja dopustna omejitev
za jadralne modele 12 g/dm 2 .

Težišče modela je 60 mm za sprednjim
robom krila. Natančno ga prilagodimo z
dodajanjem oziroma odvzemanjem svin¬
čenih šiber v prostoru za balast.

Vir: CIAM Flyer, marec 94
Jože Čuden

6. Oba dela trupa sestavimo in zlepimo. (Načrt modela je na straneh 32 in 41)

UGODNOSTI IN NAGRADE ZA STARE
IN NOVE NAROČNIKE REVIJE TIM

Za vse, ki želite prejemati revijo TIM na dom, objavljamo naročilnico, lahko jo prefotokopirate ali kar
prepišete in izpolnjeno pošljete na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 61111 Ljubljana.
Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno ceno revije, poleg tega
pa še 20-% popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe.

izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. junija 1995 prispele na naš naslov, bomo izžre¬
bali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad.

Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so Boštjan Vimer, Mariborska 9, 62370 Dravograd, Uroš
Ježek, Sp. Pirniče 27/c, 61215 Medvode in Darko Pungartnik, Viška 22, 62370 Dravograd.

Čestitamo I

v 5 T |/ / Ž- / f T: S? j j. T e /. č T / j :  4 / :  ji 8  čffj |. ? .§ ;g -1:,/ £  / ; / y C : :

NAROČILNICA

Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po
položnici.

Ime in priimek:

Naslov:

Poštna številka in kraj:

Datum:Podpis:

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 5

Drsalec

Uvod

Konstrukcije prostoletečih modelov, ki
bi bile primerne za tekmovanja in hkrati
za poučevanje tistih, ki se prvič srečujejo
z letalskim ali raketnim modelarstvom, so
redke. Biti morajo preproste za izdelavo,
gradivo pa dostopno in poceni. Začetki
in osnova letalskega ter nekih razredov
raketnega modelarstva so drsalci. Skoraj
vsak modelar slej ko prej izdela kakšen
drsalec, ki je osnova za prehod v nasled¬
nji razred v raketnem modelarstvu -
raketoplane. Obe vrsti modelov sta torej
v tesni zvezi že na samem začetku. Tisti,
ki se usmerijo v letalsko modelarstvo,
izdelujejo drugačne prostoleteče modele
(jadralne modele F1H in F1A, modele s
pogonom na gumo F IB, modele z
eksplozijskim motorjem F1C) ter radijsko
vodene modele, drugi pa, ki jih bolj zani¬
ma raketno modelarstvo, izdelujejo razne
vrste raketnih modelov (raketoplane S4B,
radijsko vodene raketoplane S8E) in
druge modele (sl. 1). Glede na medseboj¬
no povezanost drsalcev in raketoplanov
bo izdelava obeh modelov predstavljena
ločeno, reglaža pa skupaj, razen neka¬
terih podrobnosti, ki so pomembne samo
za raketoplane.

Drsalec, model, ki ga mečemo iz roke,
bolj znan pod imenom "chuck glider", je
visoko zmogljiv, izrazito tekmovalni
jadralni model ter pomeni vezni člen med
manjšimi drsalci in raketoplani. Lahko je
celo enako velik kot raketoplan, a dru¬
gačne oblike. Namenjen je tekmovanjem
na prostem in tudi v dvoranah. Njegova
domovina je Anglija, ime pa v prevodu
pomeni prostoleteči jadralni model, ki se
meče z roko. Drsalec, čigar načrt je v
prilogi, je temeljito preizkušen in dobro
leti. Z malo prakse v metanju je mogoče
doseči polete do 1 minute in več.

Opis konstrukcije

Drsalec je visokokrilnik z enojno V-
obliko krila, 1 2-odstotnim profilom Clark
Y mod. 3 %, razpetino kril 320 mm, pol-
simetričnim profilom horizontalnega sta¬
bilizatorja ter simetričnim profilom ver¬
tikalnega stabilizatorja, dolžino trupa
400 mm in s štartno maso 1 5-20 g.

Gradivo in izdelava

Za izdelavo drsalca je najprimernejša
balza. Za izdelavo trupa naj bo trda
debeline 5 mm, za krilo srednje mehka
debeline 3 mm, za horizontalni in ver¬
tikalni stabilizator pa mehka debeline
1,5 mm. Večina sestavnih delov je v načr¬
tu narisanih v merilu 1:1.

PRILOGA

Izrezana krila skrbno profiliramo in
zgladimo. Profil krila naj bo čim bolj
podoben profilu na načrtu. Njegovo
obliko najlažje preverimo, ko krilo na sre¬
dini prerežemo in naredimo lom "V" (sl.
2). Takrat ga lahko še popravimo, če je
potrebno. Robove na trupu je zaradi
zmanjšanja vrtinčenja treba zaobliti, saj
to močno povečuje upor in kvari letalne
lastnosti drsalca. Na mestih lepljenja
krila ter horizontalnega stabilizatorja
trupa ne zaoblimo. Kadar izdelujemo
trup iz zelo trde in težke balze, zadnji del
bočno stanjšamo in profiliramo, da
zmanjšamo težo. Trup mora biti na mestu
lepljenja horizontalnega stabilizatorja
prilagojen zgornjemu delu profila. Na
horizontalnem stabilizatorju izdelamo
polsimetričen nosilni profil, vertikalnega
pa obdelamo simetrično. Vse površine
drsalca pred sestavljanjem še enkrat
pobrusimo s finim vodnobrusilnim papir¬
jem.

Slika 2. Sestavni deli drsalca

Sestavljanje

Krilo poskusno sestavimo na šablonski
deski. Konce kril podpremo z dovolj
visokimi podstavki^ da jih držijo pod
potrebnim kotom. Ce je spoj dober, ga
podložimo z nekaj polietilenske folije, da
se krilo ne nalepi na podlago, zlepimo in
ojačimo z bucikami. Medtem, ko se suši,
nalepimo na trup svinčene uteži (ena¬
komerno na obe strani) ter vertikalni in
horizontalni stabilizator. Na trupu določi¬
mo in označimo težišče. Težišče (po
načrtu) narišemo tudi na krilu, ki ga zlepi¬
mo tako, da so oznake poudarjene.
Težišča pri reglaži ne bo treba bistveno
spreminjati. Na stiku trupa in zadnjega
roba krila nalepimo za prst debelo
ojačitev, za desničarje na desni in za le¬
vičarje na levi strani krila.

Lakiranje in barvanje

Drsalec nekajkrat prelakiramo z raz¬
redčenim brezbarvnim nitrolakom in ga
tako zaščitimo pred vlago. Da bi bila
površina bolj gladka, jo lahko obdelamo
tudi z modelarskim kitom, vidljivost pa

Slika 1. "Chuck glider" in raketoplan S4B

izboljšamo z barvnim premazom oz. bar¬
vanjem ušes drsalca z rumeno ali rdečo
fluorescentno barvo.

Reglaža drsalca

Dobre rezultate lahko dosežemo le, če
popolnoma spoznamo letalne lastnosti
vsakega drsalca ter se naučimo take
tehnike metanja, da drsalec pridobi
največjo možno višino in na njej čimdlje
leti. Tehniko prilagajanja drsalca letenju
imenujemo reglaža. Mnoge pomembne,
na videz samoumevne podrobnosti re-
glaže so v literaturi redkokdaj ali skoraj
nikoli opisane. Začetnik, ki pogosto ne
ve, kaj se z modelom dogaja v zraku, ne
zna odpraviti morebitnih napak na mo¬
delu ali pri metanju. Zato je reglaža
tokrat opisana nekoliko podrobneje kot
izdelava modela.

Pred reglažo drsalcu preverimo te¬
žišče, vpadni kot, simetrijo in geometrijo
nosilnih površin ter ravnotežje. Težišče
mora biti na mestu, ki je označeno v načr¬
tu (40-50% tetive krila; ris. 3). Vpadni
kot na krilu je 1°, na horizontalnem repu
pa 0°. Kadar sta leva in desna stran
drsalca enake oblike in velikosti, profili
enaki in površine niso zvite, je drsalec

profil krila

Risba 3. Težišče, vpadni kot in profil krila

simetričen. Geometrijsko je pravilno izde¬
lan, kadar je vertikalni rep popolnoma
navpično prilepljen na trup (ris. 4), hori¬
zontalni stabilizator pa pravokotno nanj
(razen če je namenoma drugače prile¬
pljen). Konci kril se morajo nahajati v isti
ravnini. Ravnotežje lahko preverimo, če
drsalec obrnemo na hrbet in trup podpre-

6 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

PRILOGA

mo na dveh mestih (spredaj in zadaj) -
krilo mora ostati v horizontalnem položa¬
ju.

Napake pri izdelavi drsalca, kot npr.
nesimetrični in neuravnoteženi deli leve
in desne polovice, različni profili ter
ukrivljenost nosilnih površin ali trupa, so
pogosto vzrok slučajnega krožnega leta.
Drsalec se lahko odkloni iz smeri ali kroži
tudi zaradi bočnega vetra, prevelikega
nagiba krila in podobnih vzrokov.

Nadzorovani krožni let lahko doseže¬
mo, če namenoma uporabimo enega ali
več naštetih načinov skupaj: npr. obteži¬
mo eno polovico krila, zvijemo nosilno ali
smerno površino, horizontalni rep prilepi¬
mo na eni strani višje kot na drugi ipd.

Za reglažo izberemo prostran travnik
brez dreves, grmov, jarkov ali drugih
ovir, najbolje v brezvetrju (zjutraj ali proti
večeru). Če se zrak giblje, drsalec vedno
spuščamo proti vetru.

Reglaža je niz postopkov, ki jih
moramo opraviti v opisanem zaporedju,
da bi drsalec dobro letel v vseh vremen¬
skih razmerah. Z uporabo različnih
tehnik metanja, različnih drž drsalca v
roki ter z upoštevanjem vremenskih
razmer, posebno vetra, lahko predvidimo
vedenje drsalca v zraku. Pred reglažo
moramo spoznati še pojme in postopke,
ki opisujejo položaj drsalca v zraku.

Pojasnjevanje reglažnih pojmov

Nagib in naklon sta dva različna
pojma, ki se v opisu reglaže pogosto
uporabljata. Napačno razumevanje na¬
vodil bi lahko pripeljalo do usodnih
napak pri reglaži ali celo do razbitja
drsalca.

Pojem nagib je povezan s krilom drsal¬
ca. Lahko je levi ali desni. Levi nagib
pomeni, da je leva stran krila spuščena
navzdol, oz. da je pod nekim kotom
glede na horizontalo. Drsalec, vržen iz
takega položaja, zaviia najprej na levov
manjšem ali večjem loku (ris. 5). Ko izgu¬
bi hitrost, lahko leti naprej v levi zavoj ali

naravnost, lahko pa celo začne lavijati
na desno, kar je odvisno od reglaže.
Podobno velja za desni nagib, le v
nasprotni smeri. Z velikostjo nagiba se
določa premer krožnice, po kateri
drsalec leti: večji nagib pomeni manjši
premer kroženja, manjši nagib pa večje¬
ga.

Pojem naklon navzdol oz. navzgor
pomeni, da je trup drsalca pod kotom
glede na horizontalo, oz. da je nos drsal¬
ca spuščen ali dvignjen. Iz položaja s
spuščenim nosom mečemo drsalec le z
začetno hitrostjo, ki je potrebna za sta¬
bilen let. Iz položaja z dvignjenim nosom
moramo drsalec vreči dosti močneje -
toliko, da na sredini poti ne izgubi hitrosti
in nadaljuje v stabilnem letu. Prešibek met
oz. premajhna začetna hitrost, neustre¬
zen naklon ter nepravi nagib lahko
povzročijo, da se drsalec "ne ujame" in
strmoglavi ali pa začne leteti valovito. V
obeh primerih pride do nagle izgube
višine, drsalec pa se lahko pri udarcu ob
tla tudi poškoduje.

Držanje drsalca

Drsalec lahko držimo v roki na več
načinov. Najpogostejša sta dva: t. i.
"nežno" metanje in metanje "z vso
močjo". V prvem primeru model s palcem
in kazalcem primemo pod težiščem (ris.
6) z obeh strani trupa, usmerimo in rahlo
vržemo, tako da drsalec dobi dovolj
hitrosti za stabilen let. Ta met najpogoste¬
je uporabljamo za preizkušanje letalnih
lastnosti drsalca.

Risba 6. Naklon drsalca

Model vržemo z vso močjo tako, da s
palcem in sredincem primemo trup pod
sprednjim robom krila (sl. 7), kazalec pa
naslonimo na ojačitev zadnjega roba. S
takšnim prijemom lahko na model prene¬
semo več moči. Na mestih prijema palca

1) Horizontalni položaj -drsalec leti naravnost

2) Mali nagib - drsalec leti v velikih krogih

OPOMBAI Drsalec leti po načrtovani poti z
nagibom samo tako dolgo, dokler ne izgubi
odvečne hitrosti, potem pa nadaljuje let po
"programu" oz. v skladu z reglažo.

3) Veliki nagib - drsalec leti v malih krogih

4) Skoraj navpično -
možnost udarca v zemljo

Risba 5. Odvisnost velikosti kroga od nagiba in smeri leta (pogled od zadaj)

Slika 7. Držanje drsalca za met z vso močjo.

in sredinca je priporočljivo na trup
prilepiti drobnozrnati brusilni papir, da
preprečimo nekontroliran zdrs.

Reglažni postopki

Drsalec regliramo postopno. V prvi fazi
preverimo letalne lastnosti: jadranje in
zavijanje iz smeri ter ga po potrebi
uravnotežimo. V drugi fazi ga priprav¬
ljamo za krožni let. V tretji fazi pa
preskusimo, kako leti vržen v zrak s polno
močjo meta.

Prva faza

Drsalec najprej preizkušamo v popol¬
nem brezvetrju z rahlim metanjem proti
zemlji. Za let potrebuje določeno hitrost,
ki jo ugotovimo z nekajkratnimi zapored¬
nimi meti iz roke z različno močjo, po
možnosti v isti smeri in z istim naklonom
ter brez prečnega nagiba. Kadar drsalec
po spustu iz roke naglo pade, je hitrost
leta premajhna in ga je treba vreči
močneje. Če se začne naglo vzpenjati, je
met premočan. Potrebno je najti srednjo
moč meta, pri kateri drsalec preleti raz¬
daljo, 8- do 10-kraL daljšo od višine, s
katere ga vržemo. Ce samo z močjo in
načinom metanja ne dosežemo stabilne¬
ga leta, moramo drsalec uravnotežiti z
odvzemanjem ali dodajanjem balasta.

Druga faza

Drsalec znova nekajkrat vržemo na
prej opisan način ter opazujemo let, ki
mora biti enak prejšnjemu. Če drsalec leti
izmenično levo in desno oz. naravnost, je
napaka najverjetneje v položaju drsalca
pri spuščanju iz roke. Odpravimo jo
takrat, kadar smo model sposobni vreči v
skladu s svojimi željami, tj. v določeni
smeri in na določeno razdaljo. Če vrže¬
mo model iz roke z isto močjo, tj. z isto
začetno hitrostjo in je pri tem:

- nos malo nagnjen navzdol - drsalec
dobro leti;

- nos horizontalno - drsalec lahko leti
nekoliko valovito;

- nos dvignjen - drsalec izgubi hitrost in
pade;

- malo nagnjen v desno (levo) - leti v
blagem desnem (levem) zavoju;

- zelo nagnjen v desno (levo) - leti v
ostrem desnem (levem) zavoju.

Položaj drsalca pri metu v trenutku
spusta iz roke je zelo pomemben za
nadaljevanje leta, zato osvojene položa-

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 7

PRILOGA


je uporabimo tudi, kadar želimo, da
drsalec leti premočrtno. Če se iste
napake med letom pojavljajo večkrat
zapored in jih ne moremo odpraviti s
spremembo naklona in nagiba, moramo
povečati ali zmanjšati moč meta. Če tudi
to ne pomaga, moramo dodati oz.
odvzeti balast. Najverjetneje bo drsalec
zaradi nepravilnosti v gradnji zavijal
(bolj ali manj) v levo ali desno. Če je
zavijanje levo ali desno le premočno,
reglažo nadaljujemo.

Drsalec najlažje prilagodimo krožne¬
mu letu, kadar je težišče pomaknjeno
malo nazaj, oz. pravimo, da je model
malce "repat". Pri metu se to spozna po
nekoliko valovitem letu. Drsalec včasih
sam ne zavija dovolj, zato mu lahko
pomagamo na več načinov.

Levi zavoj dosežemo:

- z zvijanjem zadnjega roba vertikalne¬
ga stabilizatorja na levo stran,

- z zvijanjem le leve strani zadnjega
roba horizontalnega stabilizatorja na¬
vzgor (ris. 8),

- z zvijanjem zadnjega roba na koncu
leve strani krila navzgor,

- z obremenjevanjem levega konca krila.
Zakaj se ponuja več različnih možno¬
sti?

- Vertikalni (smerni) stabilizator zvijemo,
kadar drsalec leti pravilno.

- Horizontalni stabilizator zvijemo v pri¬
meru malo prehitrega jadranja (poveča
se razlika vpadnega kota).

- Zadnji rob konca krila zvijemo, kadar
drsalec kaže težnjo k rahlo valovitemu
letu (poveča se razlika vpadnega kota).

- Krilo obremenjujemo v primeru prečne¬
ga neravnotežja. Če za doseganje zavo¬
ja uporabljamo le ta način, drsalec leti
na tisto stran, kjer je težja polovica.

Risba 8. Deli površin, ki se zvijejo zaradi re-
glaže

Na doslej opisani način odpravljamo
majhne nepravilnosti, večje pa moramo
spet odpraviti z dodajanjem ali odvze¬
manjem balasta. Reglažo desnega zavo¬
ja opravimo tako, da vse našteto naredi¬
mo na desni strani. Cilj druge faze
reglaže je dosežen, kadar drsalec, nag¬
njen na tisto stran (risba 9), na katero
smo ga "naučili" leteti, in vržen dovolj

Risba 9. Reglažni krog druge faze

močno vodoravno ali z majhnim naklo¬
nom navzdol, preleti večji ael kroga ali
cel krog s premerom najmanj 15 m.

Drsalec je namenjen daljšim poletom
na prostem, ki so zelo redko premočrtni.
Največkrat so krivulje ali krožnice
različnih premerov, odvisno od načina
metanja in vremenskih razmer. Krožno
reglirani drsalec lahko leti npr. premočrt¬
no samo pod vplivom bočnega vetra.

Tretja faza

V tretji fazi je drsalec pripravljen za
metanje z vso močjo. Drsalec, regliran za
let v levih krogih, mečemo z nasprotnim,
desnim nagibom. Močno vržen vodo¬
ravno ali malo navzgor, se brez težav
povzpne v desnem zavoju (risba 10) na
višino 10-12 m, se izravna brez večje
izgube višine ter nadaljuje polet v levih
krogih. S te višine lahko preleti 2-3
kroge. Lahko se zgodi, da trči v steber
dvigajočega se toplega zraka. Ker imajo
ta termična dviganja najpogosteje pre¬
mer do 30 m, drsalec pa mora leteti zno¬
traj teh stebrov, da jih lahko izkoristi za
dviganje, je najugodnejši premer kro¬
ženja 15—20 m.

Postopek metanja za drsalce, ki letijo v
desnih krogih, je nasproten. Najpogo¬
stejšo napako v letu, ki se dogaja pri pre¬
hodu iz enega zavoja v drugega, kjer
drsalec lahko izgubi hitrost in omahne,
odpravimo tako, da drsalec vržemo
močneje z manjšim nagibom. Pri tem
moramo paziti na smer vetra, ki ni
pomembna pri spustu iz roke, je pa zelo
pomembna v trenutku prehoda iz vzpen¬

janja v jadralni let, kjer mora biti drsalec
usmerjen v veter. Reglaža je torej veliko
preprostejša kadar ni vetra, vendar je
tega mogoče izkoristiti za lepše in dolgo¬
trajnejše polete.

Sklep

Ko spoznamo vzroke za vedenje drsal¬
ca in znamo napake tudi odpraviti, lahko
rečemo, da znamo model reglirati.

Uspeh meta oz. dolžina leta je odvisna
od naklona, nagiba, moči zamaha ter
zunanjih razmer (veter, termika). Kadar
piha, drsalec vedno usmerjamo v veter.
Od tega pravila odstopamo le v redkih
primerih, kadar mečemo visoko v zrak in
je očitno, da je napačna smer vetra na
vrhu poti izključni krivec, da se drsalec ni
"ujel". Z nekaj poskusnimi meti lahko
ugotovimo, katera je najugodnejša smer
vstopa v veter. Včasih se zgodi, da
drsalec omahne potem, ko je še začel sta¬
bilen horizontalni let. Razlog je naj¬
pogosteje bočni sunek vetra. Tak drsalec
ima premajhen vpadni kot, ki ga je treba
ovečati z zvijanjem izhodnega roba
orizontalnega stabilizatorja navzgor na
obeh straneh enako. Isti učinek dobimo
tudi z zvijanjem zadnjih robov koncev
kril navzdol. Oteženo utirjenje ali lupingi
so najpogostejša posledica prevelike raz¬
like kotov. Pomagamo si na prej opisani
način, le navodila so nasprotna: na repu
navzdol, na krilu navzgor.

Vaja dela mojstra in to velja tudi za
metanje drsalca. Z več meti v različnih
vremenskih razmerah bomo vse pogoste¬
je dosegali daljše polete.

Slika 11. Drsalec

teme poleta

8 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

Drsalci na sto načinov

Mini drsalec (20 cm)

Mini drsalec (osnovni tip)

Drsalci so jadralni modeli, za katere je
značilna preprosta konstrukcija in jih
lahko izdelamo na številne načine.

Mini drsalec je preprost jadralni mo¬
del, ki je v celoti izdelan iz balze in je
značilni predstavnik klasičnega koncepta
gradnje. Izdelamo ga lahko hitro in pre¬
prosto, saj krila ni potrebno profilirati.
Ker je model majhen, je temu ustrezna
tudi poraba gradiva, zato je tudi poceni.
Primeren je za delo pri pouku tehnične
vzgoje v osnovnih šolah, prav tako pa
tudi za vzgojo podmladka v klubih
mladih tehnikov ter letalsko- in raket-
nomodelarskih klubih, kot osnovni model,
namenjen za nadaljnje seznanjanje z
večjimi jadralnimi modeli (letalsko mode¬
larstvo) ali raketoplani (raketno mode¬
larstvo). Ob njem učenci spoznavajo
letalne lastnosti modelov in reglažo, tj.
prilagoditev drsalca za let s pomočjo
uravnoteženja in nastavitve krmil.
Enostavnost njegovih sestavnih delov
omogoča izdelavo v najrazličnejših
oblikah. Tako je drsalec v osnovi enak,
pa vendarle vsakokrat drugačen. Drugo
možnost ponuja zmanjševanje oz. po¬
večevanje velikosti drsalca in s tem
izboljševanje njegovih letalnih lastnosti.
Lahko jih mečemo iz roke ali pa lansi-
ramo z mehanskimi pripomočki.

Opis drsalca

Model je zasnovan tako, da ima čim
manjši zračni upor. K temu prispevajo
nazaj nagnjena vpadna robova obeh
polovic krila, zaobljeni robovi krila, trupa
in stabilizatorjev ter popolnoma zglajena
površina vseh njegovih delov. Osnovni
tip mini drsalca ima enojni "V"-jevski lom
krila, horizontalni stabilizator na spodnji
strani trupa, vertikalni pa pravokotno nad
njim. Modifikacije drsalca so opisane v
posebnem poglavju.

Gradiva za izdelavo

Za izdelavo mini drsalca potrebujemo
2 mm debelo trdo balzo za trup in mehko
balzo debeline 1 mm za krilo in stabi¬
lizatorje. Zaželeno je, da je tanjša balza
popolnoma ravna in brez napak v struk¬
turi (grče, razpoke). Za izdelavo krila in
repnih površin potrebujemo kos balze
velikosti 100 x 100 mm, za trup pa 4 x
16 x 200 mm. Potrebujemo tudi nekaj
svinca za obtežitev. Glede količine balze
predlagam, da je pripravite toliko, da
boste lahko izdelali več drsalcev, ker je
verjetno, da boste po prvem drsalcu
želeli izdelati še kakega, morda enakega
ali podobnega, lahko pa jih izdelate tudi
skupaj s prijatelji. V nadaljevanju bomo
namreč opisali izdelavo drsalcev enake
velikosti, vendar drugačne oblike. Zaradi
varčevanja in smotrne izrabe gradiva
sestavne dele drsalcev razporedimo na
plošči balze tako, da je odpadkov čim
manj. Deli morajo biti tudi pravilno raz¬
porejeni, da letnice na balzi potekajo

30 70

Risba 1

Mini drsalec v treh velikostih

tako, kot je narisano na načrtu. Na risbi
1 je prikazana razporeditev delov nosil¬
nih površin z največjim izkoristkom gradi¬
va, na risbi 2 pa razrez gradiva za trupe.

Lepila

Za lepljenje lahko uporabimo kakr¬
šnokoli modelarsko lepilo (UHU hart,
Kanagom) ali pa cianoakrilatno lepilo
(UHU sekundenkleber - gel). Edini pogoj
je, da osušeno lepilo ne ostane elastično
(mehko).

Barvanje

Model pobarvamo s flomastri. Naj¬
primernejši so večji in širši flomastri (palet
marker) živih barv, kot sta rdeča in rume¬
na, lahko pa izberemo tudi črno ali kak¬
šno drugo barvo. Običajnih barv in lakov
zaradi prevelike teže nanosa ne uporabl¬
jamo. Prav tako niso priporočljive vodene
barve ali tempere, ker voda kot topilo
zvije konstrukcijo drsalca.

Šablone za risanje

Izdelava drsalca se začne s prenašan¬
jem risbe oz. načrta na balzo. Risanje po
balzi si olajšamo s šablonami, ob katerih
z mehkim svinčnikom občrtamo obrise
posameznih sestavnih delov. Tako dobi¬
mo vedno popolnoma enako risbo, kar je
pomembno še posebej takrat, kadar
izdelujemo hkrati več enakih modelov.

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 9

Risba 3

Risba 4. Trup je lahko različnih oblik

šablone naj bodo izdelane v velikosti
sestavnih delov iz tanjšega trdega materi¬
ala (letalska vezana plošča, debelejši
lipov furnir, karton ipd.). Pri postavljanju
šablone na balzo pazimo na položaj let¬
nic v lesu, ki je ponavadi vzporeden z
najdaljšo stranico dela, razen če ni v
načrtu drugače označeno.

Kalup za sestavljanje

Uporabljamo ga za natančno spajanje
oz. lepljenje delov krila pod določenim
kotom. Izdelamo ga tako, da na ravno
deščico iz trde balze, lipe ali topola z
merami 50 x 1 20 mm prilepimo dve med
seboj 80 mm oddaljeni letvici velikosti 8
x 8 x 50 mm. Drugo enako veliko dešči¬
co prerežemo na pol in prilepimo čez
podložke tako, da se na sredini dotika
spodnje (risba 5). Kadar so lomi centro-
plana in ušes različni, namesto izdelave
novega kalupa na eni strani podstavimo
letvico ustrezne debeline, da dobimo

Risba 5

primeren kot. Med obema deloma zgorn¬
je deščice pustimo režo širine trupa, kar
je pri manjših drsalcih približno 2 mm.
Presledek nam omogoča istočasno lep¬
ljenje delov krila in spajanje s trupom, ki
se postavi v prostor med deščicama.
Robove ob reži lahko tudi odbrusimo, da
se model ne bi prilepil na kalup.

Izdelava drsalca

S pomočjo šablon prerišemo krilo in
repni površini na 1 mm debelo mehko
balzo, trup pa na trdo balzo debeline 2
mm. Vse dele izrežemo z ostrim mode¬
larskim nožem ali skalpelom. Polovici
krila sestavimo in ju s finim brusilnim
papirjem, prilepljenim na deščico, obde¬

lamo tako, da sta popolnoma enaki. Prav
tako obrusimo horizontalni in vertikalni
rep ter trup.

Sestavljanje drsalca

Drsalec najhitreje sestavimo tako, da
najprej spredaj na trup prilepimo
svinčeno utež, nato na zgornjo stran
trupa prilepimo vertikalni stabilizator in
na spodnjo stran še horizontalni stabi¬
lizator.

Trup postavimo v kalup in ga hkrati
zlepimo z obema polovicama krila, ki ga
z bucikami pritrdimo na kalup, da se med
sušenjem ne bi kaj premaknilo.

Reglaža drsalca

Pred reglažo se moramo odločiti, ali
bomo model uporabljali za zadevanje
cilja, za doseganje daljave ali za traja¬
nje leta. Razlika je v tem, da mora pri
prvih dveh kategorijah drsalec leteti na¬
ravnost, pri tretji pa krožiti. Drsalec
preizkušamo tako, da ga spuščamo iz
roke rahlo nagnjenega proti tlom. Če leti
premočrtno, ga lahko uporabimo za
zadevanje cilja in doseganje daljave, če
pa zavija, je primernejši za trajanje leta.
Z reglažo lahko vsak model prilagodimo
za katerokoli disciplino, ni pa priporočlji¬
vo, da že prilagojen drsalec za pre¬
močrtni let predelamo za krožnega in
obratno. Pravilno izdelan model naj bi bil
pripravljen za premočrtni let. Ce ga
nežno vržemo iz roke nekoliko proti tlom,
mora preleteti razdaljo vsaj 8-1 0 m brez
zavijanja. V primeru da pristane prej in
pod večjim kotom, je spredaj preobte-
žen. Napako odpravimo na naslednje
načine: izhodni rob horizontalnega stabi¬
lizatorja zvijemo nekoliko navzgor. Če s
tem napake ne moremo odpraviti, zman¬
jšamo utež. Če to ni več mogoče, lahko
obremenimo tudi zadnji del drsalca, ven¬
dar bo model nekoliko težji. Kadar se
drsalec, ki ga spustimo iz roke, vzpne in
strmo pade ali leti valovito, je spredaj
prelahek in ga je zato potrebno obtežiti.
Zavijanje iz smeri odpravimo z rahlo
ukrivljenim vertikalnim stabilizatorjem v
nasprotni smeri. Preden se odločimo za
poseg na modelu, ga večkrat zapored
spustimo, da se prepričamo, ali zavijanje
ni morda posledica bočnega vetra (ali
prepiha). Model, ki leti naravnost, pri¬

lagodimo za krožni let tako, da zvijemo
vertikalni stabilizator v tisto smer, v katero
želimo, da kroži. Pred tem preverimo, ali
drsalec morda že sam teži k zavijanju v
levo ali desno stran. Če ne zavija dovolj,
povečamo zavoj z bolj ukrivljenim ver¬
tikalnim stabilizatorjem.

Tekmovanja z drsalci potekajo v treh
disciplinah:

1. Zadevanje cilja

2. Doseganje daljave

3. Trajanje leta

Kategorije so odvisne od razpetine kril:

A - do 10 cm
B - do 15 cm
C - do 20 cm
D - do 25 cm
E - več kot 25 cm

Vsa tekmovanja lahko potekajo v
primernih, dovolj velikih, zaprtih pro¬
storih (telovadnicah), ali pa na prostem,
kadar je vreme popolnoma mirno in
suho. Tekmujemo lahko torej kadarkoli,
pozimi ali poleti, le da so pogoji za vse
tekmovalce enaki.

Splošni pogoji za tekmovalce veljajo
v vseh disciplinah

Tekmovalce kličejo na štart po štartnih
številkah iz prijave, ali pa se določi čas
turnusa, v katerem morajo tekmovalci
opraviti lete. Kolikor ne štartajo v času
trajanja turnusa, izgubijo pravico do
tega leta. Način štartanja določi organi¬
zator. Tekmovalci opravijo tri lete. Za
uvrstitev lahko šteje najboljši rezultat ali
pa se vsi trije rezultati seštejejo. Način se
določi pred začetkom tekmovanja. Kadar
imata dva ali več tekmovalcev enak rezul¬
tat, morajo ti opraviti še en met.

Posebni pogoji
Zadevanje cilja

Na tla pritrdimo papir velikosti 150 x
200 cm tako, da je s krajšo stranico obr¬
njen proti štartni črti. Papir mora biti od¬
daljen vsaj 5 m od štartne črte, lahko pa

10 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

N AGRAD NA A KCIJA

je tudi več. Na njem so narisani kvadrat¬
no središče 10x15  cm, okoli njega pa
črte, oddaljene po 10 cm. Polja med črta¬
mi so označena s številkami. Pristanek v
središču prinaša največje število točk in
se proti robovom postopno zmanjšuje
(1 00, 90, 80, 70, ...). Kot rezultat štejejo
točke polja med sosednjima črtama, na
katerem model pristane. Če se ustavi na
črti, šteje za rezultat srednja vrednost
med številoma. Za lažje določanje zade¬
tka se na kateremkoli delu drsalca nariše
krog s premerom 1 cm. Tekmovalec dobi
tisto število točk, kjer se ustavi krog na
drsalcu. Pri spuščanju modela ni dovol¬
jeno prestopiti štartne črte.

Doseganje daljave

Tekmuje se na polju širine najmanj 5 m
in dolžine najmanj 10 m z označeno
štartno in stransko črto. Zaradi lažjega
določanja dolžine leta naj bodo na robu
polja na vsakih 50 cm narisane oznake.
Med letom in pri podrsavanju model ne
sme prekoračiti stranske črte. Za razultat
se prizna daljava, ki jo preleti drsalec,
merjena od štartne črte do dela drsalca,
ki je najbližji štartni črti. Za merjenje se
uporablja kovinski meter ustrezne dol¬
žine.

Trajanje leta

Za tekmovanje je potrebna večja dvo¬
rana ali odprt prostor. Modele spuščamo
v sredini ali čim bližje sredini prostora.
Tekmovalec lahko tudi sam izbere mesto
metanja. Za rezultat šteje čas, merjen od
trenutka, ko drsalec zapusti roko, do
prvega dotika tal. Podrsavanje po tleh se
ne šteje. Merjenje časa se prekine tudi
tedaj, kadar se drsalec ^dotakne ovire
(stropa ali sten dvorane). Čas leta se meri
s štoparico.

Egon Engelsberger

TIMOVI NAČRTI - KNJIGE

Bralce obveščamo, da imamo ponovno na
zalogi vse TIMOVE NAČRTE:

TIMOV NAČRT 1 Motorni letalski RV-model

Basic 4 Star. 496,00

TIMOV NAČRT 2 RV-jadrnica Upa 1.496,00

TIMOV NAČRT 3 RV-jadralni model
HOT-94.......600,00

Načrte lahko naročite na naslovu ured¬
ništva: Revija TIM, Lepi pot 6,

61000 Ljubljana, tel.: (061) 213-749.

K ceni prištejemo še stroške poštnine.
Pošiljko vam bomo poslali po povzetju.
Poleg načrtov vam iz našega knjižnega
programa priporočamo še naslednje izda¬
je:

D. Bajt: VSEVEDNI« (predelana izdajaj.2940.00

Čuden. Snoj' RAKETNO MODELARSTVO .3150.00

M. Ban: ELEKTRONIKA ZA ZAČETNIKE.420,00

MIZARJENJE . 840,00

MLADINSKA ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI .. 2100,00
Delti. Botermans. Oker: MISELNE IGRE

VSEGA SVETA. 3360,00

Slikovni pojmovnik IZNAJDBE IN ODKRITJA . 1260.00
PRATIKA ZA RADOVEDNE STARŠE. 3990.00

Naročniki revije TIM imajo pri nakupu knjig 20% popu¬
sta.

TIMOVA NAGRADNA AKCIJA

Z zadnjo dvojno številko Tima smo privedli h koncu nagradno akcijo, katere cilj
je bil približati revijo Tim čim širšemu krogu bralcev. Ker je Tim v prvi vrsti name¬
njen mladim, smo pričakovali, da bo akcija naletela na najbolj množičen odziv
predvsem na osnovnih šolah. Rezultati so potrdili naša pričakovanja, saj so največ
naročnikov zbrali prav učitelji in mentorji tehničnih interesnih dejavnosti. Med tisti¬
mi, ki so bili vse leto najbolj prizadevni in so znali revijo Tim na ustrezen način
predstaviti mladim, so predvsem poverjeniki na šolah, katerim gredo tudi zasluge
za uspešen potek akcije. Morda bi bil končni rezultat akcije lahko tudi boljši, ven¬
dar se zavedamo, da naša revija ne sodi med tista lahkotna čtiva, namenjena zgolj
zabavnemu branju, temveč skuša biti predvsem strokovna revija, ki naj služi mla¬
dim kot pripomoček pri interesnih dejavnostih ter pouku tehniške vzgoje. Tim naj naj¬
de svoje mesto v vzgojnoizobraževalnem procesu, pri čemer pa je naloga učiteljev
in inštruktorjev, da revijo približajo mladim in jo pri svojem delu tudi čimpogosteje
uporabljajo. Samo tako se bodo mladi naučili uporabljati strokovno literaturo ter
črpati znanje iz nekaterih, na prvi pogled morda nekoliko zahtevnejših, vsebin.

Z akcijo bomo nadaljevali tudi v naslednjem letniku in nemara bodo prav lepe
nagrade vzpodbudile tudi posameznike izven prosvetnih krogov k pridobivanju
novih naročnikov. Številke niso takšne, da se v akcijo ne bi mogel upešno vključiti
tudi kak posameznik ali društvo, treba je imeti le nekaj veselja do širjenja tehnične
kulture.

Kot smo že uvodoma napovedali, so svoje izdelke v nagradni fond darovali:

GM&M d.o.o. iz Grosuplja, ki je prispeval električna ročna orodja in izdelke
firme Black & Decker,

Unihem d.o.o. iz Tacna z darilnimi paketi lepil,

Mitol - tovarna lepil iz Sežane z izborom svojih lepil in lakov ter

MIBO modeli iz Logatca, ki najuspešnejšemu poverjeniku Timove nagradne akci¬
je poklanja kompletno Graupnerjevo RV-napravo D4-X z dvema servomehanizmo-
ma, akumulatorskimi baterijami in polnilnikom, poleg te pa še bon za 50-odstotni
popust pri nakupu njihovega trenažnega RV-jadralnega modela Spider.

Vrstni red najuspešnejših poverjenikov:

1. O.Š. Križe 37 izvodov

Janez Zazvonil

Cesta Kor. odreda 16, 64294 Križe

9. O.Š. Miklavž 25 izvodov

Zvonko Trstenjak

C. v Dobrovce 21, 62204 Miklavš na Dr. polju

10. Dvojezična O.š. I. 23 izvodov

Helena Orban

Kranjčeva 44, 69220 Lendava

11. Osnovna šola lil. 22 izvodov

Jože Horvat

Trstenjakova 73, 69000 Murska Sobota

12. O.Š. Franja Malgaja 21 izvodov

Marjan Krajnčan

Ipavčeva 2, 63230 Šentjur pri Celju

13. O.Š. Senovo 21 izvodov

Vinko Hostar

Trg XIV. divizije 3, 68281 Senovo

14. Druga osnovna šola 20 izvodov

Albina Smolar

Kopališka ul. 7, 62380 Slovenj Gradec

15. O.Š. Ivan Skvarč 20 izvodov

Alenka Ašič

C. 9. avgusta 44, 61410 Zagorje ob Savi

16. O.Š. Prebold 20 izvodov

Maja Markon

Prebold 12, 63312 Prebold

Najuspešnejšim poverjenikom se zahvaljujemo za sodelovanje v
osvojene nagrade!

zinun±

MODEL/

akciji in jim čestitamo za

Tovarna lepil
66210 Sežana

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 11

MODELARSTVO

Timov test - "panda"

Panda je eden manjših RV-jadralnih
modelov, ki jih izdeluje znana nemška
firma Muitiplex, pri nas pa jo lahko
kupite v trgovini Mladi tehnik na
Levstikovem trgu 7 v Ljubljani.

Panda je zanimiv radijsko voden jad¬
ralni model, ki je zaradi preproste kon¬
strukcije primeren za začetnike in tiste, ki
so jim pri srcu modeli majhnih razsežnos¬
ti. Za spuščanje zadošča že manjši trav¬
nik, model pa je primeren tudi za po¬
bočno jadranje. Opremite ga lahko z
elektromotornim pogonom in že imate
jadralno letalo s pomožnim motorjem, ki
lahko vzleta na zelo majhnih površinah.

Sestavljanka

Sestavne dele modela dobite v lični
kartonski embalaži, v kompletu pa je sko¬
raj ves material, ki ga potrebujete za
izdelavo modela. Priložen je tudi pregle¬
den, jasno narisan načrt, poleg s slikami
opremljenih navodil v izvirniku, pa še
obsežna navodila za sestavljanje v
Slovenščini, zato s sestavljanjem modela
tudi začetnik, ki bo navodila pazljivo pre¬
bral, ne bo imel težav.

Konstrukcija modela je v celoti iz bal¬
ze. Vsi deli so že izdelani, zato je ses¬
tavljanje enostavno in hitro. Ker je model
iz balze, bi bilo pravzaprav dovolj, če bi
ga zaščitili s tremi ali največ štirimi sloji
brezbarvnega nitrolaka. Kljub temu je
bolje, če površine modela prekrijete z
japonskim papirjem, ker bodo tako manj
občutljive za atmosferske vplive, pa tudi
model bo nekoliko trdnejši. Vrstni red
prekrivanja je lahko poljuben. Tudi barve
japonskega papirja izberite po svojem
okusu. Če pa se boste odločili, da boste
model pobarvali, priporočam, da upora¬
bite barvne nitrolake v pršilkah. Tudi v
tem primeru ne bo odveč, če model naj¬
prej prekrijete z japonskim papirjem.
Barvo nanašajte čimbolj enakomerno in v
čim tanjšem sloju, da model ne bo prete-
žak.

Če pa se boste odločili in model
prekrili z modelarsko folijo, površine prej
natančno obrusite s finim brusilnim papir¬
jem ter vsaj enkrat prelakirajte z brezbar¬
vnim nitrolakom, ponovno prebrusite in
šele nato začnite s prekrivanjem.

Panda v levem zavoju

Letalne lastnosti

Tistim, ki pripravo za let in vodenje jad¬
ralnih letalskih modelov vsaj nekoliko ob¬
vladajo, panda ne bo povzročala večjih
težav. Začetnikom pa vseeno svetujem,
da prvi let prepustijo izkušenemu mode-

Sestavljanje modela

Model lahko prekrijemo s folijo.

IME MODELA:
PODROČJE UPORABE:

PROIZVAJALEC :

CENA SESTAVUANKE :

Panda

x Jadralno letenje

Tekmovalno letenje
F3B
F3J

x Modeli z elektro pogonom

Motorni modeli

Multiplex, Nemčija

9.500,00 SIT (maj J 995) - PANDA
12.990,00 SIT (maj 1995) - ELEKTROPANDA

STOPNJA IZGOTOVITVE : Visoka stopnja izgotovitve sestavljanke

NASLOV PRODAJALCA : Gasilska oprema, prodajalna Mladi tehnik,

Levstikov trg 7, Ljubljana
tel.: (061) 126 11 55, fax:126 22 43

12 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

MODELARSTVO_

Modelarski motorji
z notranj im zgorevanj em

(4. del)

larju. Model je majhen, zato je treba z
njim leteti dokaj blizu, če ga želite imeti
ves čas zansljivo pod nadzorom. Z njim
lahko uspešno jadrate v termičnih vzgor-
nikih, vendar naj vas opozorim, da ni bil
načrtovan za takšne pogoje, zato z njim
ne morete leteti zelo visoko. Ker pa je
panda majhen in razmeroma lahek
model, ga lahko nosijo nižji termični ste¬
bri, ki jih večji modeli preletijo. Čeprav
leti dokaj počasi, je v zavojih izvrstno
vodljiv in ne sili v vrij.

Zaključek

Vložena sredstva in čas, ki jih boste
porabili za nabavo in izdelavo pande, se
vam bodo zaradi dobrih letalnih lastnos¬
ti, zanesljivosti in vsestanske uporabnosti
modela ter ušitov pri letenju več kot
obrestovala.

Roman Zupančič

Ugotovimo višino leta

Določanje višine leta modela_s prostim oče¬
som je največkrat le približno. Ce pa jo hoče¬
mo natančno določiti, potrebujemo višinomer,
že nekaj let so v prodaji ročne ure z vgrajenim
višinomerom, ki jih lahko s pridom uporabimo
tudi v modelarstvu.

Pred startom smo višinomer nastavili na 0 m.

Po pristanku modela je višinomer pokazal
230 m.

Pred poletom moramo višinomer ročno na¬
staviti na izhodiščni položaj, t.j. na 0 m (slika
1). Ročno uro nato položimo v model in po
končanem poletu na displeju odčitamo
največjo doseženo višino (slika 2). Tako
imamo vedno točen podatek, kako visoko se je
dvignil naš model, ali pa višino odpenjanja v
aerovleki.

Miran Kos

V prejšnjem sestavku smo spoznali,
zakaj je pravilna izbira materialov za
izdelavo bata in valja tako pomembna.
Danes pa si oglejmo nekaj kombinacij
teh materialov, ki se uporabljajo v mode¬
larskih motorjih z notranjim zgorevan¬
jem.

1. Bat iz sive litine, valj iz jekla

Siva litina (lito železo) ima dobre drsne
lastnosti in je dovojj trdna in trda tudi pri
višji temperaturi. Zal je precej krhka in
težka. Toplote ne prevaja preveč dobro,
vendar pa ima zelo podoben tempera¬
turni razteznostni količnik kot jeklo. To
pomeni, da se bosta bat in valj pri enaki
temperaturi približno enako raztezala.
Dejansko se jekleni valj razteza za ma¬
lenkost bolj kot bat, kar zmanjša mož¬
nost blokiranja.

Ker je na vrhu valja višja temperatura
in zato tudi večji raztezek, je valj obde¬
lan nekoliko konično. Koničnost je soraz-
meroma majhna, od 0,02 do 0,05 mm,
odvisna pa je predvsem od velikosti mo¬
torja. Koničnost bata je nekoliko manjša,
ri nekaterih motorjih pa se uporabljajo
ati s tesnilnim robom. Ustrezna zračnost
med batom in valjem je 0,01 do 0,02
mm, v zgornjem delu valja pa še manj.
Če je zračnost večja, motor težje vžiga,
če pa je premajhna, se poveča obraba.
Zaradi sorazmerno težkega bata so batni
sornik, ojnica, glavna gred in ležaji pre¬
cej obremenjeni, motor pa nekoliko
slabše prenaša visoke vrtljaje. Zaradi
nizke cene, razmeroma nezahtevnih teh¬
noloških postopkov obdelave in dolge
življenjske dobe delov pa to kombinacijo
materialov pogosto uporabljajo v motor¬
jih srednjega kvalitetnega razreda. Brata
Rossi sta še pred leti s svojimi motorji
dokazala, da lahko takšno kombinacijo
materialov uporabimo tudi v vrhunskih
motorjih.

Če se bat ali valj preveč obrabita,
moramo zamenjati oba. Da je med
batom in valjem pravilna zračnost, pro¬
dajajo proizvajalci motorjev nadomestne
bate in valje v parih. Kjub uporabi kva¬
litetnih obdelovalnih strojev pri izdelavi
batov in valjev njihove dimenzije malen¬
kostno odstopajo od želene. V tovarni
zato izberejo ustrezne pare batov in va¬
ljev, ki imajo zahtevano zračnost, jih
vgradijo v motorje ali pa jih prodajo kot
nadomestne dele.

2. Bat in valj iz jekla

To kombinacijo uporablja ameriška
tovarna Cox v odličnih motorjih z zelo
majhno delovno prostornino. Zaradi
posebne izvedbe vpetja ojnice v bat s
krogelnim zgibom je bat jeklen, njegova
drsna površina pa je utrjena s cementi-
ranjem. Valj je iz mehkejšega jekla z inte¬
gralnimi rebri in je privit v ohišje. Last¬
nosti te kombinacije so zelo podobne kot
pri batih iz sive litine. Koničnost bata je
nekoliko manjša, ker jeklo bolje prevaja
toploto z vrha bata v plašč. Pri motorjih z
delovno prostornino 0,8 cm 3  je premer
bata zgoraj za 0,01 mm manjši kot spo¬
daj. Koničnost valja pa je 0,04 mm.
Zračnost med batom in valjem se proti
vrhu valja seveda zmanjšuje, in če bat
potiskamo v valj z roko, se v zgornji mrtvi
legi zagozdi. Kombinacija jeklo-jeklo v
motorjih Cox daje odlične rezultate.
Vzrok, da je drugi proizvajalci motorjev
ne uporabljajo, pa je verjetno v tem, da
je potrebna termična obdelava bata
(cementiranje).

3. Aluminijasti bat z batnim
obročkom, jeklen valj

Aluminij ali bolje rečeno aluminijeve
zlitine so zelo primerne za izdelavo ba¬
tov. Bat ima majhno maso, zaradi dobre
toplotne prevodnosti aluminija pa se
toplota z vrha bata dobro prenaša v
spodnji del. Zlitine aluminija z visokim
odstotkom (do 28 %)  silicija in drugih
dodatkov imajo tudi dokaj dobre drsne
lastnosti. Problem pa je temperaturno
raztezanje aluminijevih zlitin, ki je skoraj
dvakrat večje kot raztezanje jekla. Če
zračnost med batom in valjem prilagodi¬
mo tako, da bo hladen motor dobro vži¬
gal, bo v toplem motorju bat zablokiral.
Ce zračnost povečamo, motorja ne more¬
mo pognati.

Problem je rešljiv z uporabo bata z
zadostno zračnostjo in elastičnega tesnil¬
nega batnega obročka, ki ima podobno
temperaturno raztezanje kot valj. Obro¬
ček mora seveda tesniti tudi pri visoki
temperaturi, ki jo razvijajo goreči plini.
Batne obročke izdelujejo predvsem iz
sive litine z dodatkom molibdena, niklja
in kroma. Da ga lahko vstavimo v utor na
batu, je obroček prerezan. Zaradi boljše¬
ga tesnjenja je oblikovan tako, da se
med delovanjem motorja zaradi pred-
napetosti v obročku in tlaka plinov ves
čas tesno prilega valju. Oblike prečnega

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 13

MODELARSTVO

.-

_

prereza obročka so lahko različne, za
začetek pa si oglejmo, kako tesni obro¬
ček s pravokotnim prerezom.

Batni obroček leži v batnem utoru, med
obročkom in utorom pa je majhna aksiai-
na in radialna zračnost (risba 1). Da se
na batu obroček ne bi zavrtel in se
zataknil za rob katerega od kanalov, je
zavarovan s čepom v utoru. Pri nekaterih
izvedbah motorjev obroček ni varovan in
se lahko vrti, odprtine kanalov v valju pa
so manjše in obroček se ne zatika.

Risbe: Risba 1. Pravokotni obroček v utoru

Predpostavimo, da se bat giblje navz¬
gor. Batni obroček ima res majhno maso,
vendar zaradi vztrajnostnih sil F™ pritiska
na spodnjo stran utora. K temu pripo¬
more tudi naraščajoči tlak plinov nad
batom, ki pritiska batni obroček navzdol
in k stenam valja (risba 2 A). Med valjem
in obročkom deluje sila trenja Ftr, ki ga
tudi pritiska na spodnji rob utora. Kljub
temu del plinov uhaja pod obročkom in
skozi prostor, kjer je obroček prerezan,
vendar se z naraščanjem hitrosti bata te
izgube manjšajo. Da je_ to res, se lahko
kaj hitro prepričamo. Če počasi vrtimo
propeler na motorju, ki ima bat z batnim
obročkom, se nam bo zdelo, da bat zelo
slabo komprimira pline v valju. Če pa
propeler zavrtimo hitro, kot da bi hoteli
motor vžgati, bomo čutili bistveno boljše
tesnjenje obročka.

Ko se bat bliža zgornji mrtvi legi, nje¬
gova hitrost pada, končno se ustavi in se
prične gibati navzdol. Batni obroček se
po utoru pomika navzgor in se nasloni na
zgornjo stran utora (risba 2 B) in tlak

plinov deluje na manjšo površino obroč¬
ka. Če je zaradi velike mase obročka
vsota vztrajnostnih sil Fm in trenja Ftr večja
kot sila, ki jo povzroča tlak plinov, se
obroček ne pomakne dovolj hitro nazaj
na spodnjo stran utora. Tesnjenje je
slabše. Pravilno dimenzioniran obroček
pa plim hitro potisnejo na spodnjo stran
utora. Če je utor preširok, se obroček pri
pomikanju gor in dol lahko postavlja pos¬
trani (risba 3). Tesnjenje je slabše, po¬
večata se trenje ter obraba obročka in
valja. Zaradi udarcev opletajočega
obročka se utor v batu samo še širi. Ce
ima ob tem obroček še sorazmeroma
veliko maso, motor težko dosega velike
vrtilne hitrosti.

Veliko boljše rezultate kot obroček s
pravokotnim prerezom daje obroček s
prerezom v obliki črke "L". Po njegovem
izumitelju ga imenujemo obroček
"Dykes". Nameščen je povsem na vrhu
bata (risba 4), ima manjšo maso kot
obroček s pravokotnim prerezom in bolje
tesni. Tudi ko je obroček naslonjen na
zgornji rob utora, je površina, na katero
deluje tlak plinov, razmeroma velika,
zato se obroček brez težav vrača nazaj
na spodnji rob, kjer tesni.

Pri tej kombinaciji materialov bata in
valja je valj obdelan karseda cilindrično.
Njegov premer se proti vrhu ne zmanjšu¬
je. Bat je obdelan nekoliko konično, pre¬
mer na vrhu je za 0,01 do 0,02 mm
manjši kot spodaj. Zračnost med batom
in valjem je razmeroma velika, od 0,03
do 0,05 mm, odvisna pa je seveda od
materialov in premera. Batni obročki so
zaradi zmanjšanja mase zelo ozki in
nizki. Ko so vstavljeni v valj, morajo biti
povsem okrogli, da se dobro prilegajo.
Špranja na prerezanem delu obročka
mora biti zelo ozka, ker se sicer poveča¬
jo izgube v motorju.

Zaradi večje zračnosti med batom in
valjem so večja tudi dopustna odstopanja
dimenzij bata in valja. Zato lahko menja¬
mo tudi posamezne dele, npr. samo valj
ali samo obroček. Nadomestne dele
lahko kupimo v kompletu, ki vsebuje valj,
bat in obroček, ali pa posamezno. To
seveda poenostavi in poceni vzdrževanje
motorja.

4. Aluminijasti bat, medeninasti
kromirani valj (ABC)

Aluminijeve zlitine in medenina imajo
podoben količnik temperaturnega raztez-
ka. To njuno lastnost lahko izkoristimo za
izdelavo bata in valja, ki se dobro uje¬
mata tudi pri višji temperaturi. Zaradi
manjše mase je iz aluminijeve zlitine bat,
valj pa je medeninast in na notranji strani
galvansko prevlečen s tanko plastjo trde¬
ga kroma. Od tod tudi izvira kratica ABC
za to kombinacijo (aluminium, brass,
chrome). Brez vmesne plasti kroma bi
bila obraba valja in bata prevelika, me¬
denina bi se na površini valja pričela to¬
piti in motor bi deloval le nekaj minut.

Ker je medenina material, ki ga zlahka
obdelujemo na strojih, dokaj preprost pa
je tudi galvanski proces nanašanja
kroma, so stroški izdelave valja nizki,
hkrati pa motorji s takšno kombinacijo
materialov brez težav razvijajo visoke
vrtilne hitrosti in s tem tudi večjo moč. To
kombinacijo so najprej uporabljali mode¬
larji tekmovalci, ki so si sami izdelovali
motorje. V serijski proizvodnji je to teh¬
nologijo prva uporabila tovarna Micro-
meccanica Saturno, ki izdeluje znane
motorje super tigre. Zaradi odličnih last¬
nosti motorjev in razmeroma nizkih stro¬
škov proizvodnje, nas ne sme prese¬
nečati, da se kombinacija ABC v mode¬
larskih motorjih uporablja vse pogosteje.

Nekateri proizvajalci so kromovo pre¬
vleko nadomestili z nikljevo, ki je neko¬
liko mehkejša, predvsem pa cenejša.
Kratica za takšno kombinacijo je ABN.
Nikljane valje imajo npr. znani ceneni
motorji O.S. serije FP, ki pa kljub neko¬
liko mehkejši prevleki valja delujejo od¬
lično.

Risba 2 A, B. Obroček na spodnjem in zgornjem robu

Risba 4 A, B. Dykesov obroček

14 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

MODELARSTVO

Koničnost valjev iz medenine je neko¬
liko večja kot koničnost jeklenih in je,
odvisno od premera in dolžine valja, od
0,04 do 0,07 mm. Koničnost bata je
nekoliko manjša, pri večini motorjev s
kombinacijo ABC pa se uporabljajo bati
s tesnilnim robom. V spodnjem delu valja
je zračnost med batom in valjem 0,01
do 0,02 mm, v zgornjem delu valja pa je
še manjša. Pomembna je tudi zračnost
med valjem in ohišjem motorja. Ta mora
biti izbrana tako, da omogoča dobro
prevajanje toplote z valja na ohišje,
hkrati pa dopušča širjenje valja zaradi
temperature. Je nekoliko večja kot pri jek¬
lenih valjih, pri sestavljanju motorja pa
imamo občutek, da je prevelika. Obi¬
čajno je med 0,04 in 0,06 mm.

Nekateri proizvajalci, npr. VVebra,
uporabljajo za tesnjenje obroček. Ker pri
tem uporabljajo Dykesov obroček, kom¬
binacijo označujejo z ABCD. Zračnost
med batom in valjem je lahko nekoliko
večja, s tem se podaljša življenjska doba
motorja, vzdrževanje pa je cenejše. Ko
se obroček obrabi, ga zamenjamo z
novim. To je seveda cenejše kot zamenja¬
va obrabljenega bata in valja pri motor¬
jih ABC brez obročka.

5 .  Aluminijasti bat, aluminijasti
kromirani valj (AAC)

Pri kombinaciji ABC sta temperaturna
razteznostna količnika obeh materialov
podobna. Za doseganje še boljših rezul¬
tatov pa moramo poseči po materialih z
enakim temperaturnim raztezanjem. Ker
ri kombinaciji jeklo-jeklo velika masa
ata preprečuje doseganje visokih vrtil¬

nih hitrosti, so modelarji pričeli razmiš¬
ljati o kombinaciji aluminij-aluminij. Za¬
radi majhne mase delov bi bila to ideal¬
na kombinacija. Vendar pa je nanašanje
kromove prevleke na drsno površino
valja iz aluminijeve zlitine tehnološko
zelo zahtevno. Z razvojem galvano-
tehnike je bil rešen tudi ta problem in
okrog leta 1970 so se pojavili vrhunski
motorji s kromiranimi aluminijastimi valji.
Motorje s takšno kombinacijo materialov
bata in valja, pravimo ji tudi kombinacija
AAC, so najprej izdelovali modelarji
sami. Zaradi zelo zahtevne tehnologije in
visoke cene večji proizvajalci motorjev
kombinacijo AAC uporabljajo le pri iz¬
delavi manjših serij vrhunskih motorjev.
Zelo dobre motorje s kombinacijo AAC
izdelujejo modelarji iz držav nekdanje
Sovjetske zveze, pa tudi Američan Nel¬
son, Italijan Cippola ter brata Rossi. Pri
nas sta tehnologijo kombinacije AAC
razvijala Branko Leskošek in Peter Bez-
govšek ter s svojimi motorji dosegala
odlične rezultate z modeli za vezani let
kategorije F2D (team racing).

Aluminijasti valji so zaradi boljšega
odvajanja toplote običajno izdelani z
integralnimi rebri. Takšna konstrukcijska
rešitev se uporablja pri vrhunskih dvotak¬
tnih modelarskih motorjih. Lahko pa je
aluminijasti valj izdelan tudi kot puša,
vstavljena v ohišje motorja (npr. Enya 21
CXL Buggy), vendar se takšna rešitev red¬
keje uporablja. Bati tesnijo s tesnilnim
robom, koničnost valja in bata pa je
podobna kot pri kombinaciji ABC. Ce se
deli izrabijo, jih moramo zamenjati z
novim parom.

Tovarna Saito kombinacijo AAC upo¬
rablja pri izdelavi vrhunskih štiritaktnih
motorjev. Pri teh motorjih je tudi glava
odlita skupaj z valjem, kar še izboljša
odvajanje toplote, pa tudi problemi s tes-
njenjem glave in njenimi deformacijami
so odpravljeni.

Podobno kot pri tehnologiji ABN lahko
kromovo prevleko aluminijastih valjev na¬
domestimo z nikljevo. Ustrezna kratica je
AAN. Ta kombinacija materialov se je
pojavila celo prej. Industrijsko so jo naj¬
prej uporabljali izdelovalci motornih ko¬
silnic, brizgaln in žag. Te morajo biti
lahke zaradi lažjega ravnanja z njimi.
Zamenjava valjev iz sive litine z alumini¬
jastimi seveda precej zniža težo motor¬
jev. Nikljevo prevleko so z različnimi
postopki nanašali na stene aluminijastih
valjev, zelo znan postopek pa je t. i.
"nikasil". Odlika valjev, izdelanih s to
tehnologijo, je poleg majhne teže dolga
življenjska doba in odlične drsne lastno¬
sti. Samo kot zanimivost naj povem, da
uporablja aluminijaste bloke motorja z
nikljanimi drsnimi površinami valjev v
svojih 8- in 1 2-valjnih avtomobilskih mo¬
torjih tudi BMW.

Hiter razvoj tehnologije bo verjetno
tudi na področju modelarskih motorjev z
notranjim zgorevanjem omogočil upo¬
rabo novih materialov s še boljšimi last¬
nostmi. V vrhunskih dirkalnih motorjih za
avtomobile in motocikle se npr. že upo¬
rabljajo valji s keramično prevleko in
samo vprašanje časa je, kdaj se bodo
takšni valji pojavili tudi v modelarskih
motorjih.

Marjan Klenovšek

TIMOVI OGLASI

PRODAM osebni računalnik ScHneider CPC 464 z
monitorjem, tipkovnico, kasetnikom, igralno palico
ter navodili za uporabo. Računalnik je malo
rabljen, cena pa je 12.000 SIT, oz. po dogovoru.
Milan Vincelj
Obala 119
66320 Portorož
Tel.: |066) 71-134

KUPIM pregledni načrt za RV-model vojaškega leta¬
la F-16 (po možnosti v merilu 1 : 1).

PRODAM dobro ohranjen računalnik ZX Spectrum
z igralno palico, kasetnikom in 13 igrami, vse sku¬
paj za 12.000 SIT.
jure Lukančič
Igriška ul. 5
64226 Žiri
Tel.: (064)691-926

Zaradi prostorske stiske prodam večje število ja¬
dralnih modelov z razpetino od 1200 do 2800 m.
Miran Kos
ledinekova 7
62106 Maribor
Tel.: (062) 37-147 (zvečer)

PRODAM model motornega letala Progo ' z
razpetino 1600 mm. Prodam tudi motor Magnum
6,5 cm 3  za 230 DEM, ali menjam za dobro ohran¬
jeno RV-napravo z najmanj 6 kanali.

Tel.: (0602) 21-627 (zvečer)

PRODAM nov, sestavljen jadralni model explorer -
2M (proizvajalec Thunder tiger) z razpetino 2000
mm (brez plastičnih delov). Model je vodljiv po smeri
in višini, zelo samostabilen ter sposoben počasnega
leta (pristanka), hkrati pa je izjemno čvrst - skratka
primeren za začetnika. Cena je 150 DEM (oz. po
dogovoru).

David Starovasnik
Kopališka 12
62319 Poljčane
Tel.; (062) 825-332

PRODAM rabljen jadralni model klasične gradnje
sany 2000 z razpetino 2000 mm, servomotor in 4-
kanalno RV-napravo Robbe attack IV. Cena po
dogovoru.

Marko Muller
Kapelska 35
69252 Radenci
Tel.: (069) 65-670

PRODAM TV igre mega boy W$-l 1 (z vgrajenimi
128 igrami) in možnostjo kabelske priključitve ter
priključitve še dveh igralnih palic. Napajanje je
iahko baterijsko oli z usmernikom. Cena z baterijami
je 5000 SIT.

Boštjan Koritnik
C. K. S. 17
61270 Litija
Tel.: (061) 881-647

Ugodno PRODAM kolo BMX za starost do 10 let.
Sergej

Tel.; (061) 341-274 (zvečer)

Ugodno PRODAM sintetizer Vamaha PSR-36 (5
oktav, veliko funkcij ... ).

Računalnik C-128, 2 disketnika, modul, tipkovnico,
miško, igralne palice in veliko disket pa prodam
tudi posamezno.

Prodam še CB-postajo Alan 28 (mobilna, nočna
izvedba, varajen SWR, AM, FM, 40 kanalov) za
220 DEM

Tel.: (061) 12-50-367
Matevž

PRODAM rabljen CO 2  motorček 0,27 cm 3  za 50
DEM, zraven pa priložim še dve bombici.

Jože Zupanec
lendavske gorice 281 /a
69220 Lendava
Tel.: (069) 77-284

PRODAM Nintendo NEC z dvema igralnima pali¬
cama in dvema igrama: super mario bros 3 in
mega man 2. Cena po dogovoru
Jaka Hrast
Sp. Stranje 4
61242 Stahovica
Tel.: (061)825-066

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 15

_ _MODELARSTVO_

Momentni izvijač

Naj vas naslov ne zavede! Momentni
izvijač ne odvije vijakov v trenutku, am¬
pak nam omogoča, da vijake privijamo
ali odvijamo z določenim vrtilnim momen¬
tom.

Pri vzdrževanju in popravilih mode¬
larskih motorjev z notranjim zgorevanjem
moramo motor često povsem razstaviti.
Večini modelarjev za to zadošča nekaj
ključev in izvijač. Marsikdo pri tem
namesto ključev uporablja klešče in slabe
izvijače, kar seveda pusti na motorju
neizbrisen dokaz o navadah lastnika.
Kakor koli že, večina modelarjev zna
motor nekako razstaviti, pa tudi sestaviti.
Zal pa se včasih zgodi, da znova sestav¬
ljen motor deluje še slabše kot pred
popravilom. Vzroki za to so lahko različ¬
ni, npr. nepravilno vstavljen valj z zamen¬
janim položajem odprtine pretočnega in
izpušnega kanala. Pogosto so deli pravil¬
no sestavljeni, težave pa povzroči nepra¬
vilno montirana glava valja.

Glava valja je na ohišje motorja privita
s štirimi do osmimi vijaki. Dobro tesnjenje
dosežemo s pravilnim zaporedjem privi¬
janja vijakov in z enakim zateznim mo¬
mentom na vseh vijakih. Zaporedje privi¬
janja vijakov glave motorja je prikazano
na risbi 1 in si ga ni težko zapomniti.
Težje pa je doseči, da bodo vsi vijaki
enako priviti, zato si pri v tem pomagamo
z momentnim izvijačem. Zal bomo takšen
izvijač zaman iskali po trgovinah. Mo-

Risba 1. Zaporedje privijanja vijakov glave
motorja

delarji smo podobnih težav že navajeni
in ker znamo marsikaj izdelati sami, si
bomo izdelali še momentni izvijač (sli¬
kal).

Princip delovanja momentnih izvijačev
(in ključev) je preprost. V izvijač je vgra¬
jena vzmet, ki se zaradi vrtilnega momen¬
ta deformira oz. zavrti za določen kot.
Kot zasuka vzmeti pri deformaciji je
odvisen od premera in dolžine vzmeti in
je sorazmeren momentu, ki vzmet obre¬
menjuje (risba 2). Moment lahko zato
merimo s kotom zasuka vzmeti.


^1

Risba 2. Kot zasuka vzmeti

Moment, s katerim privijamo vijake, je
odvisen od njihove dimenzije in materi¬
ala vijakov ter ohišja. Zal točnih podat¬
kov proizvajalci motorjev ne podajajo,
zato se ravnamo po občutku. Vijaki za
pritrditev glave na modelarskih motorj

Izvijač

imajo dimenzije od M 2,5 do M 4 oziro¬
ma od 3/32 do 5/32 inče. Pritezni mo¬
ment vijakov teh dimenzij je od 0,6 do
3,6 Nm. Pri večini motorjev se za privi¬
janje glave uporabljajo natični vijaki
(imbus) M 3. Za privijanje teh vijakov je
bil izdelan momentni izvijač s šestrobim
(imbus) nastavkom S 2,5 mm in ročajem,
ki ga lahko snamemo (risba 3). Namesto

12x10=120°

4 navo ji

Sestavni deli momentnega izvijača:

24

Risba 3. Momentni izvijač (sestavnica)

16 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

tega nastavka lahko vgradimo tudi
ploščati ali križni nastavek za privijanje
drugih izvedb vijakov. Če pa konstrukcijo
izvijača nekoliko spremenimo, lahko nas¬
tavke menjavamo ustrezno vijakom, ki jih
privijamo.

Konstrukcija izvijača je preprosta.
Moment merimo s kotom zasuka torzijske
vzmeti (6) iz jeklene žice 0  2 mm, ki je
na eni strani trdno vpeta v držalo ročaja
(8), na drugi strani pa v nastavek (2)
imbusnega ključa 1. Vzmet se vrti znotraj
cevi (6), ki je pritrjena na držalo (8). Nas¬
tavek (2) nosi skalo za odčitavanje (4),
na cev (6) pa je pritrjen kazalec (5). Ska¬
la je izdelana tako, da lahko merimo mo¬
ment pri privijanju desnih in levih vijakov.
Pri odvijanju vijakov momenta ne merimo
in lahko uporabljamo običajni imbusni
ključ.

Nekaj sestavnih delov izvijača (2, 3, 8)
je izdelanih na stružnici, druge pa izde¬
lamo ročno. Za izdelavo držala ročaja
uporabimo odslužen nastavek iz komple¬
ta menjalnih izvijačev z ročajem.

Pred sestavljanjem izvijača preverimo,
ali se deli ujemajo, nato pa standardni
jekleni imbusni ključ odrežemo na dolži¬
no 30 mm in nanj nasadimo nastavek (2).
V držalo ročaja (8) z lepilno maso za
gredne zveze Loctite ali z epoksidnim
lepilom prilepimo torzijsko vzmet (6),
nato pa na držalo nataknemo še cev (7).
Če je zračnost prevelika, cev prilepimo.
Nanjo pritrdimo kazalec (5), na nastavek
(2) pa z matico (3) privijemo skalo (4).

Skalo izdelamo iz duraluminija debeline
približno 0,8 mm, nanjo prilepimo samo¬
lepilno nalepko z oznakami in jo prelaki-
ramo. Z maso Loctite prilepimo torzijsko
vzmet v nastavek (2), počakamo dan ali
dva, da se masa povsem strdi, kazalec
na cevi postavimo v ničelno lego in mo-
mentni izvijač je gotov.

Izvijač lahko umerimo z momentme-
trom, lahko pa ga uporabimo tudi neu-
merjenega. Vijake drugega za drugim
privijamo po občutku, hkrati pa na skali
Kontroliramo, ali je pritezni moment enak
kot pri predhodnem. Najprej vijake privi¬
jemo z nekoliko manjšim momentom, da
dosežemo pravilno lego glave, nato pa
jih z večjim momentom dokončno privije¬
mo (slika 2). Pri motorjih, ki močno vibri¬
rajo, vijake zavarujemo pred odvitjem z
varovalom Loctite 242 ali 243.

Z vajo postanemo kaj kmalu pravi
mojstri in glave motorjev bodo brezhibno
tesnile.

Marjan Klenovšek

Jnp-nmdEltEhnik ' Vse za modelarje!

Izdelki svetovnih proizvajalcev po ugodnih maloprodajnih cenah:  Multiplex, Prafa, Aeronaut, Kavan,
Robbe, OS, ASP, Thunder Tiger, Tamiya, Mantua, Great Planeš, Sanyo, Panasonic, Cuccolo ...

i"SV/ a !/Tl(°I[£)IT , (S]^7®o 2-kanalna + 2 servomehanizma — 12.660 SIT,

4-kanalna FM + 2 servomehanizma - 19.000 SIT (računalniška naprava),

MPX - 1 01 0 4/7/1 + komplet baterij za sprejemnik in oddajnik - 36.700 SIT,

PROFI MC 3010 CE 6/9/1 - 85.000 SIT.

§©[TT'7®lffll@fi , ©lr i nn8 od 2.200 SIT dalje

/fcdfelS

Helikopterji: Heim, Prafa - Helicat (komplet z motorjem 6,5 cm 3 ) - 80.000 SIT
Motorna letala: Tucano (razpetina 1 800 mm, motor 15 cm 3 ) - 36.000 SIT
Reakcijska letala: Mirage 2000C-42.000 SIT, F16 -52.000 SIT,

Mačehi MB 339 -56.000 SIT.

Avtomobili: Tamiya - elektro avto 1/14 z RV-napravo 16.000 SIT,
avtomobili z eksplozijskimi motorji (1/10, različne karoserije) - 36.000 SIT,

(1/5, motor 22 cm 3 ) - 1 80.000 SIT.

Akumulatorske baterije: Sanyo - 600 (1,2 V / 600 mAh) - 300 SIT.

Odprto: torek - petek: 10. - 12. in 15. -19,  sobota: 9.  - 13.

Prodaja tudi po pošti!

Jadralna letala:

MPX, Panda - 8.500 SIT
Domino -1 8.500 SIT,

Akro - 32.700 Sit,

Alpha-26.520 SIT,

Flamingo - 36.600 SIT,

Schampus - 49.000 SIT,

DG-600 - 57.000 SIT

TOP-modeltehnik,

Gradnikove brigade 53,

65000 Nova Gorica
tel.: (065) 24-478,
tel./faks: (065) 27-642

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 17

MOD ELAR STVO

Samogradnja
vakuumske črpalke

sredstvo spustimo tako, da z robom pile
napilimo cev in jo prepogibamo toliko
časa, da poči. Hladilno sredstvo začne
počasi pihati skozi cev. Pri tem bodimo
previdni. Če cev prehitro odlomimo, nas
lahko oškropi mešanica olja in hladiva,
kar je nevarno za oči in sluznico. Ko
hladivo ne uhaja več iz kompresorja,
lahko vse cevi prepilimo in odlomimo.
Žaganje cevi ni priporočljivo, ker opilki
lahko pridejo v kompresor in ga poško¬
dujejo. Odvijemo še pritrdilne vijake,
odklopimo električno vezavo in kompre¬
sor odstranimo. Kompresor očistimo in
preskusimo njegovo delovanje. Ker
odsluženi hladilniki ležijo na odpadu v
najrazličnejših položajih, največkrat
odteče olje iz kompresorja v hladilniški
cevi. Zato je najbolje, da pri preskusu
zamenjamo tudi olje. Količina in
kakovost olja sta odvisni od posamezne¬
ga kompresorja. Podatke zanje dobimo
pri serviserjih za hladilno tehniko.
Električna priključitev kompresorja je ista,
kot je bila v hladilniku. Na mestu, kjer je

bil priključen termostat, pa bomo pri¬
ključili tlačni regulator. Tako usposobljen
kompresor je srce naše črpalke. Ko kom¬
presor teče, lahko ugotovimo, katera je
tlačna in katera sesalna cev na kompre¬
sorju. Za črpalko seveda potrebujemo
sesalno cev.

Ponuja pa se nam še ena možnost, saj
lahko izkoristimo tudi tlačno stran. Dobro
ohranjen kompresor lahko zagotovi tlak
do 6 barov. To pa povsem zadošča za

Vakuumska črpalka spada med osnov¬
na sredstva vsakega letalskega modelar¬
ja. V poštev pride zlasti pri lepljenju opiat
na stiroporna jedra ali pri vakuumiranju
laminata v kalupu, skratka povsod tam,
kjer potrebujemo velik pritisk na
določeno ploskev. Iz fizike vemo, da je
sila enaka zmnožku tlaka in površine. S
takšno črpalko lahko dosežemo pritisk do
8 N/cm 2 . Ce vzamemo krilo modela F3B
s površino 60 dm 2 , znaša sila na to
ploskev približno 48.000 N in to na
zgornji in spodnji strani. Takšna sila je
prevelika, zato v praksi uporabljamo
podtlak 0,2 do 0,4 bara.

Vakuumska naprava je sestavljena iz
kompresorja ali črpalke, tlačnega rezer¬
voarja, cevne vezave ■ in regulacije.
Kompresor dobimo na odpadu od
odsluženega hladilnika ali zamrzovalne
skrinje. Ker te hladilne naprave ležijo na
odpadu v najrazličnejših položajih, jih
najprej postavimo v normalno lego in
počakajmo nekaj minut, da olje iz cevi
odteče nazaj v kompresor. Kje v hladil¬
niku se kompresor nahaja, vidimo na
risbi ... . Nato kompresor odmontiramo
iz hladilnika. Najprej mu spustimo hladil¬
no sredstvo. To je tista snov, zaradi
katere nastajajo ozonske luknje. Hladilno

18 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

MODELARSTVO

305

Inštrument za merjenje podtlaka in hitri spojki
za dve vreči

NOSILNO OGRODJE

Kosovnica

PodtlaČna sonda

pogon hobi lakirnih pištol in zračnih
peres ali za polnjenje kolesarskih in avto¬
mobilskih zračnic. Vendar se pri tem
srečamo s problemom, ker tako dobljeni
stisnjeni zrak vsebuje precej oljnih
hlapov, kar povzroča težave pri lakiran¬
ju. Vsebnost olja je pač posledica kon¬
strukcije kompresorja, ki ni namenjen za
pridobivanje stisnjenega zraka.

Naslednja faza je izdelava rezervoar¬
ja in regulacije. Praksa kaže, da tlačni
rezervoar pri vakuumu nima takšne funk¬
cije kot pri nadtlaku. Podtlak pri vakuumi-
ranju kril znaša 0,2 do 0,4 bara. Za
takšen tlak je volumen posode lahko zelo

majhen. Ogrodje črpalke in tlačno poso¬
do sem zato združil v eno funkcionalno
enoto. Tako ogrodje služi istočasno kot
nosilec z ročajem za prenašanje in kot
tlačna posoda. Rešitev je praktična, saj je
celotna konstrukcija zato bistveno lažja.

Veliko skrbi zadaja regulacija podtla¬
ka. Ker je tlačna razlika zelo majhna,
potrebujemo zelo občutljive senzorje
tlaka. V nemški reviji FMT sem zasledil
zanimiv regulator, ki ga kaže zgornja
risba. Glavni element predstavlja sonda
za podtlak, ki jo dobimo na avtomo¬
bilskem odpadu. Sonda se nahaja na
razdelilni glavi za vžig in pri avtomobilu

TLAČNI

REGULATOR

TIM 9/10 * maj/junij 1995 • 19

MODELARSTVO

Povezava sesalne cevi z rezervoarjem in
dušilec zvoka na tlačni strani

krmili predvžig pri povišanih vrtljajih.
Sonda je s cevko povezana z vplinjačem.
Tak regulator so uporabljali predvsem pri
ladi. Bolj elegantno in zanesljivo rešitev
pa ponuja elektronika. Pri Conrad Elec-
tronicu lahko dobimo elektronske sonde
za tlak. Sam sem se odločil za to pot, pri¬
jatelj pa mi je izdelal spremljajoče vezje,
ki krmili celotno napravo. Od takrat z
vakuumiranjem nimam nobenih težav.

Pri vakuumiranju je pomembno pušča¬
nje vreče. V ta namen je smotrno vgraditi
inštrument za merjenje podtlaka ali ma¬
nometer za vakuum. Lanko pa vzamete
signal iz elektronskega senzorja in ga
vodite na voltmeter, kjer potem sprem¬
ljate stanje podtlaka v vreči.

Pri dobro tesnjeni vreči kompresor
vklaplja na pet ali več minut. Pogostejše
vklapljanje, ali celo večkrat na minuto,
kvarno vpliva na kompresor. V tem
primeru je zelo obremenjena zagonska
enota kompresorja, ki lahko odpove.
Zato vam svetujem, da skrbno pregledate
tesnjenje vreč in morebitno puščanje
zatesnite s plastelinom. i anko  Rant

Pogled na regulator in zagonsko enoto

Nosilec elektromotor j a iz komp ožita

Kompozit je material, ki je izdelan iz
različnih, med seboj spojenih snovi, s ciljem
dobiti nov material z ustreznimi mehanskimi,
električnimi, magnetnimi ali drugimi lastnost¬
mi. Dokaj znan primer je kompozit, ki ga
tvorijo steklena vlakna in umetna smola, eno
najpogostejših gradiv, iz katerega so narejeni
čolni, jadrnice, letala in tudi najrazličnejši
modeli.

Steklena

tkanina

Epoksidna

smola

Aluminij

A) aluminj - steklena tkanina - epoksidna smola

Nosilec motorja

Pri modelih čolnov na elektropogon mode¬
larji za izdelavo tega elementa največkrat
uporabijo aluminijasto pločevino debeline
1,5 - 2,5 mm ali vitroplast. To je kompozit iz
steklenih vlaken in epoksidne smole, ki se upo¬
rablja v elektrotehniki. Oba materiala imata
svoje dobre lastnosti: aluminij je dober toplotni
prevodnik, vitroplast pa je lažji in težje
upogljiv.

V modelih FSR je zaželeno, da se elektro¬
motor čim bolj hladi, zato sva nosilec izdelala
iz aluminijaste pločevine. Na dirki pa se je ob
silovitem naletu najinega modela čolna s pro¬
pelerjem v drug model celotni sklop motorja in
osi s propelerjem pomaknil za približno 1 mm
nazaj. Nosilec se pri tem ni odtrgal, ampak se
je le nekoliko zvil naprej. Deformirani nosilec
za nadaljevanje vožnje seveda ni bil več
uporaben, zato sva ga morala zamenjati.
Sklenila sva, da nosilca iz aluminija ne bova
več uporabila, ampak bova poskušala najti
ustreznejši material, ali kombinacijo materi¬
alov, ki so hkrati tudi dobri toplotni prevodniki.

Znano je, da proizvajalci za izdelavo neka¬
terih delov letal uporabljajo kompozit ARAAL
(an.: ARamid And Aluminium). To je material s
plastno strukturo iz tanke aluminijaste
pločevine in aramidnih vlaken, sicer bolj
znanih pod trgovskim imenom kevlar, ki jo
zlepijo z epoksidnimi lepili. Ta kompozit

Vitroplast

C/K tkanina

Epoksidna
smola
Aluminij

B) aluminij - grafitnokevlarska tkanina (C/K) -
vitroplast - epoksidna smola

Shema prereza kompozita

uporabljajo pri letalu Fokker-50 in vojaškem
letalu C-17 za izdelavo delov kril, pregradnih
sten in tistih delov, ki so izpostavljeni udarcem.
Prednost kompozita je v tem, da je v primerjavi
z aluminijem za približno 20% lažji ter tudi
manj občutljiv na zvijanje. V zviti aluminijasti
pločevini se namreč pojavijo drobne, t.i.
mikrorazpoke, ki se širijo. Mikrorazpoke se
združujejo, in ko je velikost razpoke prevelika,
se del prelomi. Pri kompozitu aramidna vlakna
na mestu razpoke prevzamejo del mehanskih
napetosti, zato se razpoke v aluminiju širijo
počasneje, ali pa se njihova rast popolnoma
zaustavi. Kompozit je trdnejši in odporen na
utrujanje, kar pomeni, da se tudi po mehanski
obremenitvi njegove lastnosti bistveno ne spre¬
menijo.

Material za izdelavo nosilca elektromotorja
sva naredila podobno, kot pri omenjenem

materialu v letalski industriji, le da sva namesto
aramidnih vlaken uporabila steklena. Na alu¬
minijasto pločevino debeline približno 1 mm
sva z epoksidno smolo LF firme R&G nalepila
do pet plasti steklene tkanine 166 g/m 2 .
Struktura kompozita je shematsko prikazana
na risbi. Ker je bila površina takega kompozi¬
ta na strani vlaken neravna, sva poskusila še
na drug način. Na aluminijasto pločevino sva
položila plast tkanine iz kevlarskih in oglji¬
kovih vlaken (1 88 g/m2), jo prepojila z epok¬
sidno smolo in nanje položila vitroplast (stekle¬
na tkanina + epoksidna smola) debeline 1
mm. Kompozit sva nato stisnila med ravni
deščici. Pred lepljenjem sva aluminj nahra-
pavila s smirkovim papirjem, očistila z vodo in
detergentom ter površino razmastila z
acetonom. Na deščici sva kot zaščito položila
plast polietilenske folije (iz tega materiala je
večina vrečk, npr. za zamrzovanje živil). Po
enem dnevu je bil kompozit debeline 2,5 mm
pripravljen za nadaljnjo obdelavo.

Nosilec v čolnu je z aluminijasto stranjo
obrnjen proti motorju, da odvaja toploto, na
dno pa je prilepljen (laminiran) z zmesjo
kratkih steklenih vlaken in epoksidne smole.
Kompozitni material je še vedno dober toplot¬
ni prevodnik, odpornejši je na zvijanje ter lažji
kot aluminij enake velikosti. Seveda lahko za
izdelavo kompozita namesto kombinirane
grafitnokevlarske tkanine uporabite tudi samo
kevlarsko ali pa stekleno tkanino.

iz podobnega kompozita, le da debelejše¬
ga, bi se dalo izdelati tudi spojni del kril pri
letalih z razstavljivimi krili, podvozje, ojačitve
trupa in podobno.

Epoksidno smolo, stekleno tkanino ter grafit-
nokevlarsko tkanino sva kupila v modelarski
firmi MIBO modeli iz Logatca, kjer lahko
nabavite (v tovarniško pakiranih količinah) tudi
druge podobne materiale.

Janez in Miha Holc

20 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

MAKETARSTVO

Šola plastičnega maketarstva ( 28 . del)

Parada kovinskih dodatkov

Mitja Maruško

Aeroclub

Angleška firma Aeroclub je v začetku
osemdesetih let ponudila trgu ulite ko¬
vinske dodatke ter tako poskrbela za
kakovostni skok v ponudbi maketarskih
dodatkov. Proizvajalci vakuumsko preša-
nih maket so najbolj navdušenim gradi¬
teljem ponujali le osnovne sestavne dele,
za kolesa, propelerje ali oborožitev pa
ste morali pobrskati po ostankih običaj¬
nih plastičnih sestavljank. Aeroclub sicer
izdeluje tudi brizgane plastične in vaku¬
umsko prešane makete letal, večji del pa
je namenjem kovinskim delom. Ponudba
se razteza od delov v merilu 1 : 144,
prek 1 : 72, 1 : 48 do 1 : 32. Pri gradnji
letalskih maket v merilu 1 : 72 so nam
dobrodošle kovinske letalske strojnice,
pravilno oblikovani zračno hlajeni zvez¬
dasti motorji, propelerji, manjša bombna
oborošitev in pilotski katapultni sedeži, ki
lahko služijo tudi kot obtežitev nosu. S
svojo ponudbo vedno posežejo tja, kjer
drugi proizvajalci niso dobro opravili
svojega dela. Na pomoč pa priskočijo

Aeroclubovi kovinski motorji za britanska leta¬
la iz medvojnega obdobja: Bristol pegasus,
Bristol jupiter in Bristol mercury z ameriškim
motorjem VVright 1820 cyclone

Izbor propelerjev: Hamilton standard za ame¬
riška predvojna letala (AP035), britanski
Fairey reed (AP042) in Rotol za britanski
mornariški jurišnik fulmar (AP047)

tudi izdelovalcem vakuumsko prešanih
maket, ki izdajajo omejene serije maket
manj znanih letal.

Airwar

Ta britanska firma izdeluje kovinske
figure v merilu 1 : 48 in 1 : 72. Ponujajo
figure pilotov in tehničnega osebja nemš-

Airwarov komplet AIR 7203 obsega figuro
pilota španskega republikanskega letalstva,
nemškega pilota legije Condor in pripadnika
Francovega letalstva.

kih in britanskih zračnih sil v prvi svetovni
vojni, vseh večjih udeleženk druge sve¬
tovne vojne, pa tudi nekoliko skromnejši
izbor za sodobna letalstva.

Airwaves

Britansko firmo Airvvaves lahko štejemo
med pionirje jedkanih kovinskih delov.
Kovinski detajli za letala v merilu 1 : 72
in 1 : 48 so najštevilčnejši. Airvvaves se
zadnje čase posveča predvsem ameri¬
škim in britanskim letalom, svoj izbor pa
prilagaja tudi Eduardovi ponudbi. Njiho¬
va odlika so varnostne vezi, slabost pa
poenostavljene instrumentne plošče, kjer
ni fotografij številčnic. Airvvaves ponuja

Komplet kovinskih delov za ameriški lovec F-
89D/J scorpion je tipičen izdelek Airv/avesa,
ki obsega alternativni instrumentni plošči s
stranskimi konzolami in varnostnimi pasovi.

tudi kovinske figure ameriških, nemških,
britanskih in francoskih pilotov ter tehnič¬
nega osebja iz druge svetovne vojne,
nekaj figur iz vietnamske vojne ter pilotov
iz prve svetovne vojne, vse to v merilu 1 :
48. V merilu 1 : 72 pa najdemo mornari¬
ške pilote in posadke britanskega letal¬
stva iz falklandske vojne. Kovinske jed-
kane dele pa izdelujejo tudi za oklepno
tehniko v merilu 1 : 35.

Collector Brass

Ameriška firma Collector Brass izdeluje
izključno strojnično oborožitev v merilu
1 : 35. Njihov program obsega različne
inačice strojnic browning, kalibra 0,50
in 0,30, s spremljajočimi nabojniki, lafe¬
tami in stojali.

Eduard

Zdaj že največji svetovni proizvajalec
kovinskih jedkanih delov je nastal pred
petimi leti na Češkem. Njihova ponudba
obsega letalske komplete za dopolnje¬
vanje v merilih 1 : 32, 1 : 48 in 1 : 72. V
merilu 1 : 35 ponujajo dele za dopolnje¬
vanje tankov in vozil, v merilu 1 : 720 pa
počasi širijo tudi ponudbo za ladijske
maketarje.

Komplet za sovjetski bombnik Su-24 fencer C
je eden od zgodnejših izdelkov in ponuja
številne dele za gradnjo katapultnih sedežev.
Komplet je namenjen detajliranju pilotske
kabine in notranjosti motorjev.

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 21

MAKETAR.STVO

Odlika njihovih izdelkov je izjemno vi¬
soka kakovost dvostranskega jedkanja in
število delov, ki jih dobite z nakupom
enega kompleta. Tu in tam boste potre¬
bovali kar dva do tri komplete za dopol¬
nitev ene makete (npr. B-25, S.M 79, A-6,
itd.). V vsakem kompletu najdete tudi fo¬
tografijo instrumentov.

Komplet šestih šablon vam bo v veliko
pomoč pri graviranju površinskih detajl¬
ov. Serijo "basic" pa so zaradi premaj¬
hnega povpraševanja opustili. V njej ste
za nizko ceno našli le instrumentno plo¬
ščo za mnoga popularna letala.

Eduard ponuja tudi nalepke za sov¬
jetske lovce v merilu 1 : 72 in 1 : 48. V
programu maket v merilu 1 : 48 pa naj¬
dete predvsem letala iz prve svetovne
vojne (fokker E.III in D.Vlil, hansa bran-
denburg D.l, sopwith baby, morane
saulnier type N, Siemens schuckert D.III).

Podrobnejše informacije o Eduardovi
ponudbi lahko dobite na naslovu Komi¬
sije za letalsko maketarstvo pri LZS,
Tržaška 48, Ljubljana.

Extra-tech

Izdelki Extra-tech nastajajo v skladu s
potrebami enega vrhunskih čeških make-
tarjev, ki jih izdeluje za svoje tekmovalne
potrebe in po željah maketarskih kole¬
gov. Od merilnih naprav za strojnice
nemških letal, zaponk na varnostnih
pasovih ameriških letal, do zakrile za
nemški bombnik Do-217. Poleg kovinskih
delov Extra-tech ponuja še nekaj nalepk
in epoksidnih motorjev.

Za gradnjo zakrile na nemškem bombniku Do
217 boste potrebovali le še tanek kos plastike
in obilico potrpljenja s številnimi rebri in nosil¬
ci iz Extra-techovega kompleta.

Flightpath

Flightpath je novejše ime na trgu make¬
tarskih dodatkov. V svojo ponudbo uvr¬
ščajo kakovostne, toda tudi izjemno dra¬
ge izdelke, namenjene predvsem britan¬
skim maketarjem. Ob klasičnih kompletih
za letala pri Flightpathu ponujajo še ma¬

kete različne letališke opreme, letalskih
bomb in gradiv za diorame, kjer si poma¬
gajo z izdelki iz epoksidnih smol. Naj
naštejemo le nekaj kompletov v merilu
1 : 32, ki se ga drugi proizvajalci radi
izogibajo: BAC lightning, mig-26, F-l 17A,
AH-64 apache.

Prava posebnost pa je kovinski komplet
za izdelavo polnilnega mehanizma za
top na letalu A-l 0. Cena kompleta je osu¬
pljivih 23,95 funtov. Več sto jedkanih in
ulitih kovinskih delov je potrebno zlepiti s
cianoakrilatnim lepilom. Pri pregibanju in
spajanju je potrebna izjemna skrbnost.
Končni izdelek pa je prava konstruk¬
torska mojstrovina, ki na nobeni diorami
A-l 0 v merilu 1 : 48 ne sme manjkati.

Golci Medal Models

Graditelji ladijskih maket bodo težko
shajali brez izdelkov Gold Medal
Models. Drobne ograje na ladjah v me¬
rilu 1 : 720, 1 : 700, 1 : 600, 1 : 400 in
1 : 350, radarski stolpi, mostovi in kopi¬
ca druge opreme, ki jo je nemogoče obli¬
kovati v plastiki, izdelujejo v kompletih,
namenjenih točno določenim ladjam.

Hi-tech

Ob nalepkah in izvrstnih epoksidnih
maketah najdemo v programu francos¬
kega proizvajalca Hi-tech tudi kovinske
dele. Makete dveh najbolj znanih motor¬
jev Pratt & Whitney R-2800 in R-l 830 v
merilih 1 : 72 in 1 : 48 imajo odlite celo
posamične glave motorja. Kovinski jed¬
kanj deli za letala (jaguar E2, bearcat,
morane saulnier 406) so izvrstni, na kar
nas opozarja tudi visoka cena.

Model Technologies

Ameriški proizvajalec Model Technolo¬
gies se že dolgo ni pojavil s kakšnim no¬
vim izdelkom. Klasični program pa obse¬
ga jedkane kovinske dele za ameriške
lovce F-l4, F-l5, F-l 6, F-l 8, in A-4.
Posebnost ponudbe so letalski instrumenti
in varnostni pasovi. Ko so začeli izdelo¬
vati pilotske lestve, so idejo mnogo bolje
izkoristili drugi proizvajalci. Deli so nam¬
reč izjedkani v tršo kovino, ki jo je težje
obdelovati.

On The Mark Models

Ameriška firma On The Mark Models
se le redko pojavlja na evropskem trgu.
Njihov program sestavljajo predvsem ko¬
vinski deli za tanke, med katerimi najde¬
mo tudi komplete za Hellerjeve makete
francoskih tankov.

PP Aeroparts

Tim Perry je gonilna moč britanske
firme PP Aeroparts, ki preseneča z razno¬
likostjo ponudbe. Omejene serije so raz¬
log, da izdelki kaj hitro poidejo. Po uspe¬
hu s prvim kompletom dodatkov za mig-
21 MF, ki je bil namenjen KP-jevi maketi,

so pri PP Aeroparts pripravili še komplete
za tornado GR.l, jaguar GR.l in hawk.
Jedkane kovinske dele dopolnjujejo uliti
kovinski deli in epoksidni dodatki. Začet¬
ki pa segajo do programa pilotskih lestev
za vsa sodobna letala. Preprosti dodatki,
ki obogatijo letalsko maketo, so postali
zelo iskani, zato je več kot polovica nji¬
hovega proizvodnega programa že raz¬
prodana.

Vrsto vodljivih letalskih izstrelkov so prvič
uporabili v zalivski vojni. Ameriški televizijsko
vodeni izstrelek GBU 15 TV je izdelek PP
Aeroparts, ki pa je kmalu pošel. Epoksidni trup
dopolnjujejo jedkani in uliti kovinski deli.

Po koncu zalivske vojne so pri PP Aero¬
parts pripravili makete različne oboro¬
žitve. Razne rakete in televizijsko vodljive
bombe so izdelali iz jedkanih ter ulitih
kovinskih delov. V ponudbi najdemo tudi
nekaj posebnosti, kot so deli za letališko
opremo na britanskih letališčih (gasilni
aparati, dvigala, kompresorji, zaščitne
mreže, ipd.), krilca protiletalskih raket in
oprema z ameriških letalonosilk.

R.C.R. Models

Izdelki R.C.R. Models prihajajo iz
Milana, kjer je sedež enega največjih
italijanskih distributerjev maketarskih po¬
trebščin. Program jedkanih kovinskih de¬
lov so podredili italijanskim letalom iz
druge svetovne vojne, ki so jih drugi
proizvajalci malce prezrli. Deli so izjem¬
no kakovostni, navodila za sestavljanje
pa daleč prekašajo vse proizvajalce po¬
dobnih izdelkov. Pri ilustriranju načrta so
si pomagali z izvirnimi načrti in risbami.

Komplet R.C.R. Models za dvomotorni bomb¬
nik caproni Ca.313/314 vsebuje dve izvrstno
dvostransko jedkani ploščici s 45 kovinskimi
deli. Načrt za sestavljanje je pregleden in
dopolnjen z izvirnimi risbami.

22 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

MAKET ARSTVO

Reheat

Kot novinec na britanskem maketar-
skem trgu se je Reheat pojavil s kompleti
kovinskih letalskih instrumentov, varnost¬
nih pasov in radarskih zaslonov. Kako¬
vostni skok so dosegli s kompleti za letala
T-33/RT-33, F-80 in F-89. Med kovinski¬
mi figurami v merilu 1 : 32, 1 : 48 in v
velikosti 1 20 mm najdete nemške, ameri¬
ške in britanske pilote iz druge svetovne
vojne in sodobnih letalstev.

Teknics

Teknics je tipičen ameriški posebnež z
maloštevilnim programom, kjer najdemo
klasičen izdelek - varnostne pasove, ob
njih pa še vrsto posebnosti. Vsem, ki bi
želeli detajlirati prostore za podvozje s
številnimi žicami in drugo napeljavo, bo
dobrodošel poseben set kovinskih detaj¬
lov, ki so jih povzeli po najbolj značilnih
sodobnih letalih. Teknics je edini proizva¬
jalec japonskih varnostnih pasov za leta¬
la iz druge svetovne vojne, ki jih potrebu¬
jete za Tamijine, Fujimijeve in Hasegawi-
ne makete japonskih letal.

cčcnio

Le Teknics proizvaja kovinske jedkane pasove
za japonska letala v merilu 1:48.

Omeniti pa moramo tudi izjemno
kakovostni program epoksidnih delov za
dopolnjevanje, ki vsebujejo tudi kovinske
jedkane dele.

Tom's Modelworks

Tom's Modelworks sodi med ameriške
pionirje na področju jedkanih kovinskih
delov, ki se le redko pojavlja v katalogih
večjih distributerjev. Poleg izvrstnih vaku¬
umsko prešanih maket letal iz prve sve¬
tovne vojne so kovinski deli za ta letala
izvirni prispevek k njihovi ponudbi.

Različne dele za detajliranje notranjos¬
ti letala (vezi, vzvodi, ročice, pasovi, na¬
bojniki in sedeži) dopolnjujejo manjši
kovinski pokrovi in lopute, nosilci oboro¬
žitve in vodila na površini letala. Ti kom-
leti so na voljo za francoska, nemška in
ritanska letala iz prve svetovne vojne v
merilih 1 : 72 in 1 : 48. Posebni kompleti
so namenjeni strojnični oborožitvi.

Poleg letalskega programa pa pri
Tom's Model Worksu izdelujejo tudi
jedkane dele za ladje v merilu 1 : 700 in
1 : 720.

Trame

Francoska družba Trame je sicer večji
pariški prodajalec maket, ki se je lotil

omejene proizvodnje dodatkov. Ponudba
v merilu 1 : 48 je omejena na figure pilo¬
tov in tehničnega osebja s sodobnih
ameriških letalonosilk.

True Detail

Blagovna znamka True Detail se uvel¬
javlja predvsem z epoksidnimi dodatki.
Letalske pnevmatike z verno ponazorje¬
nim ugrezom, ki ga povzroča teža letala,
in kakovostnimi detajli na platiščih so
tržna uspešnica. Omejeno število kovin¬
skih kompletov za dopolnjevanje pa ne
dosega enake kakovostne ravni, poleg
tega pa so na trgu pri konkurenčnih
proizvajalcih na voljo tudi boljši izdelki.

Verlinden

Francois Verlinden je belgijski maketar,
ki je svojega konjička spremenil v indu¬
strijsko proizvodnjo svetovnih razsežno¬
sti. Verlindenova posebnost so detajli za
notranjost makete, ki terja od graditelja
poseg v sicer dobre plastične predloge.
Med kovinskimi jedkanimi deli najdete
zunanje in notranje strani različnih opiat,

Verlindenov komplet za detajliranje Hasega-
winega lovca F-14A vsebuje nekaj epoksidnih
delov in obilico jedkanih kovinskih delov, iz
katerih sestavimo ohišja za top in ostalo elek¬
tronsko opremo.

razne rešetke, kovinske nosilce zastek¬
litev, detajle oborožitve in motorjev ter
nekaj posebnih izdelkov, kot je za drugo
svetovno vojno značilna kovinska rešetka
P.S.P, s katero so utrjevali vzletišča.

VVctldron Model Products

Temu ameriškemu proizvajalcu uspe na
leto pripraviti le eno do dve novosti.
Njihova posebnost so odtisi instrumentov
in napisov z navodili, ki so na opremi v
vsaki pilotski kabini. Z ostrim skalpelom
ali s posebnimi izbijači, ki jih prav tako
prodajajo pri Waldronu, morate najprej
izrezati sestavne dele, ki jih nato prilepite
na že pobarvano plastično podlago. Lov
za tovrstnimi izdelki je na evropskem trgu
kar težaven posel.

Naš pregled proizvajalcev kovinskih
dodatkov za letalske makete moramo
zaključiti z ugotovitvijo, da je razvoj teh
izdelkov veliko prispeval h kakovostni
rasti, vendar se na drugi strani srečujemo
z izgubo spretnosti in znanj, ki so pov¬
prečnemu maketarju vendarle omogo¬
čala dograditev običajnih maket. Vsega
se seveda ne da kupiti, zato je natančnej¬
ši posnetek originala še vedno mogoče
izdelati v samogradnji. Kovinski deli,
predvsem pa številni fotojedkani deli,
nam prihranijo mnogo časa in omogočijo
gradnjo več in boljših maket.

Post scriptum

Med bralci Tima je vedno več tistih, ki
jih zanima, kje lahko kupijo omenjene
dele za dopolnjevanje maket. Do teh
podatkov boste najlažje prišli, če se
včlanite v Društvo graditeljev plastičnih
maket, ki ima sedež na Tržaški 48 v
Ljubljani.

III. pokal mesta Kranj
v plastičnem maketarstvu

(za juniorje - do 18  let)

Aeroklub Kranj organizira v soboto 27. maja 1995 tekmovanje v plastičnem make¬
tarstvu. Tekmovanje bo potekalo na osnovni šoli Matija Čop na Planini v Kranju z
začetkom ob 8. uri.

Kategorije:

I. A - makete letal v merilu 1 : 72 in manjše

I. B - makete letal v merilu 1 : 48 in večje

II. - makete plovil v vseh merilih

III. - makete avtomobilov in motorjev v vseh merilih

IV. - makete vojaških vozil in vojakov v vseh merilih

Prijavnina znaša 400 SIT za vsakega tekmovalca. Pokrovitelji so zagotovili veliko
število nagrad.

Informacije: Sašo Krašovec, tel. sl.: (064) 211-144
doma: (064) 327-836

Vabljeni!

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 23

MAKET ARSTVO

Maketarski fotostrip

F-101 voodoo na Revellov način
in drugače <4. de«

Sestavljanje trupa makete letala

Trup Revellovega F-101 B sestavimo v
skladu s tretjo fazo sestavnice. V obe
polovici trupa prilepimo izpuste odvečne¬
ga goriva (dela št. 3). Usmernika zračne¬
ga toka ob rotirajočem nosilcu raket
(dela št. 50 in 51) prilepimo in stična
robova prekrijemo s kitom. Prednji
kolesni prostor skrbno zalepimo, da se
kasneje morda ne odlepi. Ce smo make¬
to detajlirali, v nosu skoraj ne bo več
prostora za še nekaj svinčenih kroglic.

Trup RF-101C zahteva več dela.
Namestitev pilotske kabine terja brušenje
stranskih konzol in izdelavo dodatne pre¬
gradne stene za sedežem. Na robovih
kabine prilepimo še tanko nit. V nosu pre¬
verimo velikost izreza za namestitev
nosne kamere. Na vse stične površine v
notranjosti trupa nanesemo sloj lepila iz
tube, stične robove pa ovlažimo s
tekočim lepilom. Obe polovici nosu
dobro povežemo z lepilnim trakom in
očakamo, da se lepilo dobro osuši. Ker
orno na nosnem delu obrusili vse po¬
vršinske detajle, lahko stični rob močno
zbrusimo, preden ga prekrijemo z nekaj
tankimi nanosi kita.

Zadnji del trupa ob stičnem robu z
nosom Hasegavvine makete ojačimo s
kosi plastike, da bo spoj trdnejši in
neobčutljiv za kasnejšo obdelavo ter
brušenje. Običajni spoj bi sicer lahko
počil.

Nekaj kosov plastike zlepimo tako, da
sprednji del nanje lepo naleže. Na spod¬
njem delu trupa izrežemo manjšo luknjo,
ker krilo Revellove makete seže daleč
naprej v Hasegawin nos. Na notranji
strani nosu zato prilepimo kos plastike,
kot podlago za kasnejše sloje kita. Pred
dokončnim lepljenjem nosu preverimo
prileganje obeh delov. Natančno merjen¬
je je pokazalo, da moramo spodnjo stran
nosu malce razpreti, zato smo ga znova
prerezali in v zarezo prilepili dodatni kos
lastike v obliki klina. Nanos lepila naj
o izdaten, na koncu pa spoj zalijemo še
s tekočim lepilom. Ker lepilo iznakazi
površino ob spoju, jo moramo prekitati.

Za brušenje uporabimo grobi brusilni
papir. Na temnozeleni plastiki Hasega¬
vvine makete so sledi grobega brušenja
dobro vidne. Revellov zadnji del trupa
zaščitimo z lepilnim trakom, kar pre¬
prečuje brusilnemu papirju, da bi zdrsnil
nad gravirane detajle. Po grobem bru¬
šenju nanose kita obrusimo še s finim
vodnobrusilnim papirjem.

Stik zadnjega dela trupa in nosu
temeljito obrusimo, preden se lotimo
graviranja panelizacije na nosu letala. V
ročaj vpeta nazobčana britvica je primer¬
no orodje za vrezovanje krožnih linij, ki
potekajo okrog trupa. S priostreno in
ukrivljeno iglo zarezujemo preostale lini¬
je. Da bo igla lažje tekla, na ustreznem
mestu prilepimo lepilni trak in ob njem
previdno vodimo iglo. Rez naj ne bo pre¬
globok, sicer ne bomo dobili dovolj
tankih linij.

Stični rob smo dobro skrili pod sloji
kita. Mehak kit nam omogoča tanko
vgravirano linijo na najbolj občutljivem
mestu.

Oblika trupa za motorskimi šobami na
RF-101C se razlikuje od one na F-101B.
V še zlepljeni polovici zadnjega dela z
malo krožno žago zarežemo 2 mm ši¬
roko odprtino. V zarezo vlepimo debelej¬
šo plastiko primerne oblike in jo na debe¬
lo prekrijemo s kitom.

Ko se kit dobro osuši, ležišča motarskih
izpuhov obrusimo in zarežemo nove lini¬
je med posameznimi kosi titanove ploče¬
vine, ki prekriva zadnji del trupa. Končni
izdelek mora biti nekako takle.

Motarski izpuhi

Izpuhe motorjev na izpeljanki F-101 B
prekriva dodatna opiata, ki skriva meha¬
nizme za dodatno izgorevanje. Na RF-
-101C pa so na izpuhih vidne značilne
izbokline, ki prekrivajajo vzvode za urav¬
navo širine snopa izpušnih plinov in s tem

posredno tudi hitrosti letala ter potisne
moči motorjev. Hasegawini izpuhi so
prekratki, da bi z njimi v celoti nado¬
mestili Revellove. Hasegawinim delom
odbrusimo 2,5 mm, Revellovim pa kar 5
mm. Brusimo postopno in skrbno pazimo
na prileganje obeh delov.

Motarske izpuhe obeh maket pobarva¬
mo s kovinskimi barvami, ki so primerne
za poliranje. Z grafitnim prahom doseže¬
mo temnejše poudarke. Ob dobro pri¬
pravljenih ležiščih lahko te dele prilepimo
po končanem barvanju in nanašanju
nalepk.

Lepljenje trupa in kril

O sestavljanju kril smo nekaj že zapisali.
Naj vam ilustriramo le barvanje pred lep¬
ljenjem obeh polovic kril. Površine, kjer
bomo kasneje prilepili še kak del, zaščiti¬
mo z lepilnim trakom.

Dobro zlepljena krila pazljivo umerimo
in prilagodimo ležišče. V Hasegav/inem
nosu moramo prilagoditi ležišče za pred¬
nji del krila. Pred lepljenjem na trup
prilepimo kos lepilnega traku, ki ga
pazljivo obrežemo, tako da nam dovolju¬
je nanos lepila le na površinah, kjer se
stikajo krila s trupom. Stične robove na
krilih navlažimo s tekočim lepilom.
Revellova krila rahlo upognemo, da
ujamemo zatiče na zgornjih površinah
kril. Spoj utrdimo še s tekočim lepilom.
Krila in trup opašemo z lepilnim trakom in
počakamo, da lepilo prime. Robove še
pokitamo in obrusimo. Lepilni trak na
trupu odstranimo šele po grobem brušen¬
ju.

Zaključna dela na vstopnikih zraka

Na maketi RF-101C moramo stranici
vstopnikov zraka (dela št. 12 in 13)
malce prilagoditi in obrusiti stične
ploskve z deli krila. Med trupom letala in
stranicami je vrzel, ki jo omogoča izbok¬
lina na notranji strani stranic obeh vstop¬
nikov. Ker smo notranjo pregrado
odbrusili, lahko notranje stične robove
temeljito pokitamo. Kit brusimo s svaljka-
nim vodnobrusilnim papirjem, odbrušene
delce pa sproti odstranjujemo.

Z izdelavo novih pregrad v vstopnikih
ne bi smeli imeti večjih zapletov.
Pomagamo si lahko z debelejšim karto¬
nom, ki ga ukrojimo v pravilno obliko, ter
šele nato odrežemo ustrezen kos plastike.
Tudi zunanji robovi obeh polovic kril in
stranice zahtevajo temeljito kitanje in

24 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

_MAKETARSTVO

brušenje. Na koncu linije znova vgravi¬
ramo. Za barvanje notranjosti izpuhov
uporabimo zračni čopič.

Dodelava pilotske kabine

Pokrov instrumentne plošče v pilotski
kabini izdelamo iz kosa plastike in
nanosi kita. Ob strani prilepimo tanjši
cevki, ki služita za dovajanje toplega
zraka. Za pilotskim sedežem prilepimo
novo pregrado in detajliramo stranske
robove kabine.

Hasegavvino zasteklitev kabine pazlji¬
vo prerežemo in obrusimo vetrobransko
steklo. Na notranji strani vetrobranskega

stekla nalepimo tanek plastični trak.
Prozorni del prilepimo z belim lepilom za
les in skrbno pokitamo stični rob. Med
brušenjem kita prozorne dele zaščitimo z
lepilnim trakom.

Pred barvanjem zapolnimo notranjost
pilotske kabine z mehkim toaletnim papir¬
jem, prozorne dele pa maskiramo z lepil¬
nim trakom.

Podvozje

Hasegawino podvozje je neuporabno,
pa tudi Revellovo je potrebno dopolnitev.

Na obeh krilnih kolesih napeljemo le
hidravlične vode. Kolesje lahko prilepimo
po končanem barvanju.

Medtem ko na F-101B uporabimo kar
Revellove lopute za zaprtje kolesnega
prostora, moramo na RF-101C lopute pri¬
lagoditi, saj je imela ta izvedenka ožje
pnevmatike. Izbočene lopute na F-101B

zamenjamo s Hasegavvinimi deli. Kolesa
nalepimo po barvanju. Na njih ponazori¬
mo posedanje pnevmatik, tako da kolo
segrejemo v vroči vodi in segreto plastiko
pritisnemo ob ravno podlago.

Sprednje kolo je dopolnjeno s kovinski¬
mi deli iz Eduardovega kompleta, novimi
žarometi in hidravličnimi vodi.

Detajli na izvidniškem nosu

Na Hasegavvinem RF-101Č so odpr¬
tine za kamere na spodnjem delu nosu
napačno oblikovane. Odprtine pred nos¬
nim kolesnim prostorom preoblikujemo
tako, da za srednjo kamero vlepimo kos

tanke plastike s primerno odprtino, pod
njo pa prilepimo cev večjega premera, ki
kamero ponazarja. Sprednja kamera je
imela izbočeno zasteklitev, ki jo izobliku¬
jemo iz prepognjene prozorne plastike in
kita.

Za kolesnim prostorom izvrtamo v že
gravirano površino trupa še dodatno
odprtino. S štirirobno pilo obdelamo
njene robove in jo zalijemo z gosto
emulzijo crystal clear, Jd postane prozor¬
na, brž ko se strdi. Ce nimamo omen¬
jenega izdelka, pa vlepimo kos prozorne
plastike.

Opiate, s katerimi so pokriti prostori za
fotografsko opremo, izrežemo iz kosov
plastike, ki smo jih, močno segrete,
raztegnili čez prvotno obliko. Na točno
umerjene z notranje strani nalepimo
tanke trakove, na sprednjih dveh oplatah
pa nanesemo razredčen kit, ki se mora
gladko uleči med notranje robove. Se
mehak kit z iglo oblikujemo v prešito
notranjo oblogo. Na koncu izrežemo še
odprtini za bočni kameri.

Na vseh loputah pazljivo izrežemo
zareze, kamor vlepimo tanke plastične
trakove, ki ponazarjajo zapiralne meha¬
nizme. Po barvanju opiate prilepimo na
očiščene stične robove in jih utrdimo s
tankim nanosom cianoakrilatnega lepila.

Zaključna opravila

Na obeh maketah imamo še nekaj
enakih opravil. Na repu letala lahko
pozicijske luči prekrijemo s prozorno pla¬
stiko, in če se ne zadovoljimo s prepro¬
stim, srebrno pobarvanim zaključkom
pod njo, izdelamo dve manjši prozorni
luči. Višinska krmila lahko nalepimo šele
po barvanju in nanašanju nalepk, saj je
Revell zadovoljivo rešil spoj obeh po¬
lovic.

Na steklene pokrove obeh izvedenk
nalepimo kovinska zrcala in notranje
robove dopolnimo s tankimi plastičnimi
trakovi. Na pokrov kabine RF-101C na
zadnji strani nalepimo nosilni meha¬
nizem, ki ga izdelamo sami.

Oborožitev in dodatne rezervoarje
goriva prilepimo po končanem barvanju.

Barvne sheme obeh izvedenk

Revell ponuja za svoj F-101B oznake
60. lovske eskadrilje ameriškega vojne¬
ga letalstva, za CF-101B pa oznake
409. eskadrilje kanadskega letalstva. Na
maketi F-101B smo uporabili nalepke
Superscale (72-307), kjer najdete
oznake za letalo z evidenčno številko
70364 iz 60. lovske eskadrilje, katerega
podobo je bilo mogoče preveriti v knjigi
Voodoo iz serije Modern Military Aircraft
založbe Squadron Signal Publications.
Navodila za barvanje in položaje drob¬
nih oznak v Superscalovem kompletu so
skromna, vse oznake pa so natisnjene na
svetlečem nosilnem filmu. Revellove oz¬
nake so na matiranem filmu, kar pov¬
zroča "srebrenje" oznak na vsakršni
barvni podlagi. Navodila za barvanje na
Revellovi sestavnici so dovolj podrobna,
da nam lahko služijo kot zanesljivo vodi¬
lo. Sestavnica navaja Revellove barve in
ponuja sivo št. 374. Prestrezniške izpel¬
janke F-l 01 B so bile pobarvane s sijajno
sivo barvo z imenom air defence com-
mand grey, ki ustreza FS 16473, blizu
pa ji je Humbrolova barva št. 146.

Notranjost pilotske kabine je siva (FS
36231), prav tako tudi katapultni sedež.
Nasloni za glavo in roke so bordojsko
rdeče barve. Vse notranje površine loput,
ki se odpirajo (podvozje, zračne zavore),
so rdeče barve (insignia red, FS 1 1136).

Prostori za podvozje imajo zelen
zaščitni kromiran premaz, antirefleksni

pas pred vetrobranskim steklom pa je
olivno zelen. Raketno oborožitev lahko
pobarvate v skladu z navodili v sestav¬
nici.

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 25

MAKETARSTVO

Izvidniški RF-1 01 C je kovinske barve.
Za barvanje makete smo uporabili sre¬
brno kovinsko barvo SnJ, ki je prirejena
za barvanje z zračnim čopičem.
Uporabimo pa lahko tudi Testorsove
kovinske barve. Čeprav makete nismo
prebarvali z osnovnim sivim premazom,
je srebrna barva dobro prekrila vse
površine. Na vseh kovinskih letalih, ki
niso prebarvana s kamuflažnimi barva¬
mi, je opaziti različne odtenke kovinskih
opiat. Sistem SnJ nam s polirnim srebrnim
prahom omogoča različne učinke. Kot
osnovno lahko nanesemo poljubno sivo
barvo, ki ji s poliranjem izvabimo kovin¬
ski odsev.

Srebrna barva SnJ je dokaj obstojna in
le dolgotrajna obraba jo odstrani s
površine, vendar pa jo zlahka restavri¬
ramo z vnovičnim poliranjem s polirnim
prahom. Tudi nalepke dobro nalegajo na
polirano površino, vendar vseeno svetuje¬
mo obrezovanje odvečnega filma. Ob¬
stojnost dokazuje barva SnJ tudi pri
maskiranju, vendar se tu in tam lahko
primeri, da se na lepilnem traku znajde
tudi kos srebrne barve.

Čeprav Revell in Hasegavva ponujata
nalepke za sivo označene površine na
krilih, kjer je mogoče varno hoditi, smo ta
polja raje pobarvali z zračnim čopičem,
črne obrobe pa narisali s tušem.

Za izdelavo mask smo uporabili
Revellov maskirni film.

Hasegawine nalepke vsebujejo oznake
za dve letali ameriškega vojnega letalst¬
va: nekamuflirano iz 45. izvidniške
eskadrilje in kamuflirano v azijski shemi
iz iste eskadrilje iz časa službovanja v
Vietnemu. Za izdelavo naše makete smo
uporabili Superscalov komplet 72-362, ki
ponuja oznake za F-84G in dva RF-
101 C. Izbrali smo RF-101C iz 17. izvid¬
niške eskadrilje 66. izvidniškega polka iz
nemške baze Ramstein v šestdesetih letih.

Za zaključek

Mc Donnell F-101 voodoo je klasično
lovsko-izvidniško letalo generacije petde¬
setih let z izjemno atraktivnim videzom.
Odprte opiate prostorov za elektronsko in
fotografsko opremo v zeleni barvi ter
lopute podvozja in zračnih zavor v rdeči
barvi pripomorejo k zanimivemu videzu
makete. V Superscalovi ponudbi najde¬
mo oznake za vse pomembnejše enote,
ki so bile opremljene z F-101 in ozna¬
čene s posebnimi priložnostnimi oznaka¬
mi.

Revellova maketa F-101 B voodoo je
dober izdelek, vendar skriva nekaj pasti
za začetnike. Kljub vsemu jo toplo pri¬
poročamo.

Revellov F-101 B voodoo na podstavku
je pripravljen za sodniško ocenjevanje.

Zahtevnejšim maketarjem pa naj na
koncu predstavimo še nekaj izdelkov
industrije maketarskih dodatkov in nekaj
maket, ki so še prava redkost. V merilu
1 : 144 so maketo F-101A voodooja izde¬
lali pri ameriškem proizvajalcu Aurora
(294) in pri japonskem Otaki (zdaj Arii).
Monogramovo maketo F-101B (6791) v
neobičajnem merilu 1:109 in Revellovo
maketo F-1 01A (H-l 28) v merilu 1 :76 je
na trgu grozila nova Revellova maketa F-
1 01 B v merilu 1:71.

Kovinske dodatke češke firme Eduard
in angleškega Airwavesa smo že opisali.
Kmalu po izidu Revellovega F-101 B so
pri angleških DB in Aeroclubu, ki si
izmenjujeta kalupe za izdelavo epoksid-
nih delov, ponudili več kompletov za kon¬
verzijo Revellove makete. Airvvaves je
izdelal nos za enosedežno lovsko izpel¬
janko F-101 A/C (72-048) in podoben
dodatek za izvidniški enosed RF-
101 G/H (72-049). Pri DB so povzeli oba
izdelka in dodali še izvidniški nos od RF-
101 A/C. Vsi ti izdelki že izginjajo iz
katalogov, kje pa še najdemo lestve PP

Aeroparts v merilu 1:72 in 1:48. Pri
Aeroclubu so izdelali novo vakuumsko
prešano zasteklitev kabine v merilu 1 :72
(V-041). Pri isti firmi pa najdete tudi
kovinske sedeže (EJ-029), čeprav vam v
merilu 1:72 priporočamo izdelek firme
True Detail.

Če komu uspe dobiti še kako Mono¬
gramovo maketo v merilu 1 :48, potem
bo potreboval Aeroclubove kovinske
dodatke za zračne zavore (48-042).

Dodatne nalepke za makete v merilu
1:72 in 1 :48 so na voljo pri ameriški
firmi Superscale (Microscale), kjer ponu¬
jajo oznake za RF-101 C, F-101B in CF-
1 Ol B. Zal tovrstnih izdelkov še ni v naših
trgovinah, zato se z vašimi vprašanji in
priloženo znamko za odgovor obrnite na
Komisijo za letalsko maketarstvo (Mitja
Maruško, Tržaška 48, 61111 Ljubljana).

Mitja Maruško

Timovo izložbeno okno

Airfixove
novosti v
merilu 1:48

Med ponudbo Metronic Kometa iz
Trbovelj najdemo tudi celo paleto letal¬
skih in drugih plastičnih maket bri¬
tanskega proizvajalca Airfix. Čeprav je
Airfix pod okriljem Humbrola, ki ima v
lasti tudi francoski Heller, se britanska
firma ni odrekla svojega programa. Že
nekaj let ponatiskuje svoje klasične iz¬
delke, novosti pa pripravlja predvsem v
merilu 1 : 48.

De havilland mosquito F.B. VI
(Airfix 07100)

Mosquito je vsekakor najbolj izvirno in
večnamensko dvomotorno letalo druge
svetovne vojne, ki so ga izdelovali še v
povojnih letih, krajše obdobje pa je
služboval tudi na naših tleh, ko se je
Jugoslavija postavila po robu informbiro-
jevskemu pritisku. Airfix je še pred leti
izdelal maketo lovsko-bombniške izpeljan¬
ke F.B. VI, ki je bila oborožena s štirimi
strojnicami 7,7 mm in štirimi topovi 20
mm. Dodatno oborožitev pa je letalo
nosilo pod krili, za kar Airfix ponuja lično
izdelane rakete.

Ker je bil mosquito leseno letalo, dvi¬
gnjene linije in detajli ne motijo preveč. Z
rahlim brušenjem površine boste maketi
pričarali nekaj več verodostojnosti. Pilot¬
ska kabina je izvrstno detajlirana, vendar
je skozi zasteklitev kabine videti le malo.

26 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

MAKETARSTVO

Lično podvozje je uspešna kopija dokaj
zahtevnega mosquitovega podvozja, le
na straneh kolesnih prostorov bi pričako¬
vali nekaj več detajlov.

Sestavljanje mosquita ni zapleteno, le
pri korenu kril in trupa moramo paziti na
pravi kot in trden spoj. Nalepke na tan¬
kem matiranem filmu so na voljo za dve
britanski letali: za jurišno varianto iz
41 8. kanadske eskadrilje s klasično celin¬
sko kamuflažo in za letalo obalnega
mornariškega letalstva s posebno dvo¬
barvno kamuflažo. Sestavnica nas napoti
k uporabi Airfixovih barv, ki pa jih je
Humbrol v zadnjih letih nadomestil s svo¬
jimi.

Sepecat jaguar GR 1A
(Airfix 07104)

Airfixov jaguar GR 1A je bil željno
pričakovana maketa. Hellerjeva maketa
francoske izpeljanke v merilu 1 : 50 in
Escijev GR 1 sta na policah maketarskih
trgovin že davno presahnila. Jaguarjeva
služba v zalivski vojni in v enotah Zdru¬
ženih narodov pa je letalo znova uvrstila
na vrh lestvice zaželenih maket.

Airfixov jaguar je trenutno najboljša
maketa tega letala v merilu 1 : 48.
Površino delov odlikujejo vrezani detajli.
Pilotska kabina je preprosta, instrument¬
na plošča pa je na voljo v obliki nalepk.
Pilotski sedež je potreben dodatnega de-
tajliranja, če želite pokrov kabine prilepi¬
ti v odprtem položaju. Stični robovi terja¬
jo zmerno kitanje.

Podvozje in kolesni prostori so dobro
ponazorjeni in omogočajo dodatno de-
tajliranje brez odstranjevanja napačnih
detajlov. Airfix ponuja tudi vso klasično
oborožitev, ki jo je jaguar nosil v bojne
akcije. Tu so dodatni rezervoarji za gori¬
vo, kasetne bombe, obrambne protile¬
talske rakete, oprema za protielektronski
boj in izvidniški kontejner.

Nalepke so natisnjene na tankem mati¬
ranem filmu. Obilico drobnih oznak in
napisov pa še praviloma najdemo pri
vseh novejših Airfixovih maketah. S
pomočjo oznak lahko predstavite vete¬
rana iz zalivske vojne (XX733) ali pa
klasični jurišnik z evropsko celinsko ka¬
muflažo (XZ363). Sestavnica je opremlje¬
na z napotki za barvanje s Humbrolovimi
barvami.

Hawker siddeley buccaneer S2B
(Airfix 08100)

Maketa mornariškega jurišnika bucca¬
neer je doslej najboljša Airfixova make¬
ta. Nova kakovostna raven je vidna pov¬
sod. Navodila za sestavljanje so pripravl¬
jena skoraj v knjižni obliki. Airfixov buc¬
caneer pa so željno pričakali številni bri¬
tanski maketarji. Letalo so leta 1995
končno umaknili iz sestava britanskih
kraljevih zračnih sil. Buccaneer je po sko¬
raj tridesetih letih službovanja doživel v
zalivski vojni svoj bojni krst, kjer so ga
uporabljali kot laserski označevalec za
bombni tovor letal tornado.

Površina makete je dobro detajlirana
z vrezanimi detajli. Pilotska kabina je
lično izdelana, kljub temu pa pri češkem
Eduardu in britanskem PP Parts že hitijo s
pripravo kovinskih delov za njeno detajli-
ranje. Kolesni prostori in druge odprtine
so primerno ponazorjeni in kar kličejo po
kakšnem drobnejšem detajlu. Zahtevna
zračna zavora v repu letala je dobro
izvedena, če jo prilepite v odprtem po¬
ložaju, sicer pa boste za ustrezno na¬
mestitev potrebovali kar nekaj kita.

Ko so buccaneerja umaknili z britan¬
skih letalonosilk, so ga prilagodili kopen¬
ski uporabi. Airfix tako ponuja oboroži¬
tev za obe buccaneerjevi klasični vlogi:
jurišnega bombnika in mornariškega
bombnika z raketami zrak-ladja. Med
oborožitvijo najdete protiladijski raketi
sea eagle, protielektronski kontejner
AN/ALQ 101, laserski označevalnik
AN/ALQ 23, protiletalske rakete AIM-9L
sidevvinder in dodatne rezervoarje za
gorivo. Čeprav je bil buccaneer zamiš¬
ljen kot bombnik z rotirajočim bomb-
niškim jaškom, večino svoje oborožitve
nosi na podkrilnih nosilcih.

Podvozje je izvrstno. Vstopniki zraka
pa terjajo nekaj zahtevnega kitanja
notranjosti, da skrijete vidne spoje.
Kritični spoji so tudi med rezervoarji in
krili.

Nalepke so kakovostno natisnjene z
obilico drobnih napisov in oznak in
pospremljene z izvrstnimi navodili. Na
voljo pa so oznake za dve kopensko
kamuflirani izpeljanki iz 208. in 12.
eskadrilje ter puščavsko obarvani bucca¬
neer iz operacije Puščavski vihar.
Maketo zelo priporočamo.

Henschel Hs 123 A-l
(Airfix 02051)

Henschlov dvokrilni jurišnik HS 123 A-
1 se je proslavil na strani nacionalističnih
sil v španski državljanski vojni. Nastal je
po zgledih ameriških izkušenj z bombniki
strmoglavci in služil še na ruski fronti,
predvsem tedaj, ko so zaradi hudih vre¬
menskih razmer sodobnejša letala ob¬
tičala na tleh.

Površina sestavnih delov je grobo
obdelana. Priporočamo vam, da dvig¬
njene detajle rahlo obrusite. Pilotska kabi¬
na je opremljena špartansko, zato je pilo¬
tova figura kar dobrodošla, saj nekako
zapolni ves razpoložljivi prostor. Na kri¬
lih bo potrebno obrusiti odtise odstranje-
valnih batov v kalupu in prekitati stične
robove kril in trupa. Motor je zadovoljivo
detajliran, čeprav malce poenostavljen.
Štiri podkrilne bombe so le grobi prib¬
ližek originalom, kar velja tudi za no¬
silce. Maketa henschla Hs 123 A-l je
pač klasični izdelek zgodnjega obdobja
Airfixove proizvodnje in ponuja dobro
izhodišče za maketo z dodatki, pred¬
vsem pa je edina maketa tega letala v
merilu 1 : 72. Oznake so na voljo za leta¬
lo nemške legije Condor iz španske
državljanske vojne in za nemško jurišno
letalo z ruske fronte.

Mitja Maruško

OBVESTILO

Slovensko prvenstvo v plastičnem make-
tarstvu bo potekalo v Ljubljani v prvi polovi¬
ci oktobra 1995.

Svoje maketarske veščine boste lahko po¬
kazali v različnih tekmovalnih disciplinah
letalskih maket, vojaških in civilnih vozil,
figur, ladij in oklepne tehnike. Tekmovanje
bo organizirano v seniorski in juniorski
konkurenci. Informacije v zvezi s prven¬
stvom dobite na naslovu:

Komisija za letalsko maketarstvo pri LZS
Tržaška 48, Ljubljana

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 27

__PRILOGA

F-101 voodoo "post scriptum"

Vsem, ki ste v nekaj prejšnjih številkah Tima sledili predstavitvi
gradnje dveh maket F-101 voodoo, tokrat v prilogi na sredini
revije objavljamo še risbe v merilu 1 : 72, na katerih sta verziji
RF-101B in RF-101C prikazani v različnih pogledih. Predvsem
risba RF-101C bo v pomoč vsem, ki se bodo lotili opisane spre¬
membe dobre Revellove makete dvosedežnega F-101 B. Za za¬
ključek objavljamo še nekaj fotografij različnih izpeljank F-101
voodoo, ki so zahodnim letalskih silam služila na raznih koncih
sveta.

RF-101C iz 17. izvid-
niške eskadrilje 66.
polka se vrača v
nemško bazo Ram-
stein. Konec šestdese¬
tih let se je bleščeča
kovinska oprava iz-
vidniških letal v Evro¬
pi umaknila tribarvni
kamuflaži.

F-101A ob vrnitvi iz Anglije v svojo matično bazo ob koncu kariere tega
lovskega letala leta 1966

RF-101A iz japonske baze Kadena

Dva F-101 C iz 81. taktičnega lovskega polka nad Oxfordom leta
1962, ko je voodoo še pomenil hrbtenico ameriškega lovskega letalstva
v Evropi

Kanadski CF-101B iz 416. eskadrilje med združeno letalsko vajo na
Floridi

28 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

MAKETARSTVO

Maketa male železnice

Vse o vlakcih velikosti N a. dei>

V prejšnji številki sem skušal prikazati
prednosti in tudi slabe strani vlakcev
velikosti N, tokrat pa navajam glavne
proizvajalce izdelkov za velikost N in
cene nekaterih njihovih izdelkov.

Ponudba vlakov

Ce bomo hoteli naše želje uresničiti v
domačih trgovinah, bomo precej razo¬
čarani. Nekaj malega se sicer dobi, a
dosti dražje, kot če bi kupovali v tujini.
Domača tovarna Mehano iz Izole ima za
velikost N še manjšo izbiro kot za HO, pa
še ta je skromna. Izdelujejo le šest ame¬
riških dizelskih lokomotiv in devet tovor¬
nih vagonov, sicer pa večino svoje pro¬
izvodnje izvozijo. Nam bolj ustrezajo
evropske lokomotive, kjer lahko izbiramo
med parnimi, dizelskimi, električnimi in
šinobusi. V svojem katalogu ponuja tire in
kretnice za N tudi izolski Mehano.

Na splošno so modeli lokomotiv in
vagonov cenejši v Nemčiji kot pa v Italiji
in Avstriji, četudi so tam izdelani (npr.
Roco in Lima). Zato se bom omejil na
možnosti nakupa in na cene v Nemčiji.
Do Munchna, kjer je veliko trgovin za
malo železnico, pa z avtom tudi ni
predaleč. Med najpomembnejšimi veli-
koserijskimi proizvajalci vlakov velikosti
N naj omenim avstrijski Roco, nemške
Arnold, Fleischmann in Trix ter italijanski
Lima, dobijo pa se tudi lokomotive ja¬
ponske tovarne Kato. Arnold, ki je leta
1960 vpeljal vlakce sistema N, izdeluje
izključno to velikost, pri vseh drugih
naštetih tovarnah pa prevladuje velikost
HO, čeprav imajo nekaj modelov tudi v
velikosti N. Ponovim naj, da so izdelki
tovarn Roco in Lima v Nemčiji za nekaj
odstotkov cenejši kot v Avstriji ali Italiji.
Poleg omenjenih tovarn je še cela vrsta
manjših, ki pa izdelujejo modele napol
ročno, v malih serijah za ljubitelje zbi¬
ralce, seveda pa so tudi cene "ljubi¬
teljske". Za primer povejmo, da stane
model hitrega vlaka švicarske železnice
na Gothard, ki ga izdeluje tovarna
Fulgurex, celih 4.980 DEMI Taki modeli
so izredno skrbno izdelani do najmanjših
podrobnosti, naredijo jih le kakih 1 0Č in
so že vnaprej razprodani.

Za naše žepe in razmere je morda
najprimernejša tovarna Roco iz Salz¬
burga, seveda, če bi modele kupili v
Nemčiji. Tri četrtine svoje proizvodnje
namenjajo velikosti HO, preostalo pa N.
V svojem katalogu za velikost N, ki izide
vsaki dve leti (zadnji nosi oznako
1993-1995), ponujajo 6 parnih, 11
dizelskih in 14 električnih lokomotiv. Naj

navedem nekaj cen:

nemška parna lokomotiva BR 80 109 DEM

avstrijska parna lokomotiva BR 44 198 DEM

francoska parna lokomotiva 150x 184 DEM

nemška dizelska lokomotiva V 200 133 DEM

belgijska dizelska lokomotiva 63000 144 DEM

švicarska dizelska lokomotiva 4/4 147 DEM

nemška električna lokomotiva 144.5 126 DEM

156 DEM

nemška električna lokomotiva BR 243 189 DEM

-.. T.« , &ZT

Tovarna Roco nudi lepo izdelano dizelsko
lokomotivo V 220 za 160 DEM.

Normalni ravni tir dolžine 104 mm
stane 1,45 DEM, par električnih kretnic
47,65 DEM, najbolj skromen transforma¬
tor regulator 87,75 DEM, razna stikala
za kretnice in signale pa od 17,90 do
22,10 DEM. Cene pri trgovini Schodel iz
Hambacha, ki prodaja samo po pošti, so
veljale še letos marca. V normalnih trgov¬
inah so izdelki lahko do 10 odstotkov
dražji, odvisno od marže, ki jo zaračuna
trgovina.

Nemška tovarna Arnold iz Nurnberga
je posvetila svojo proizvodnjo samo
velikosti N, zato lahko postreže tudi z
bogatejšim izborom. Zadnji katalog ima
130 strani in prikazuje 35 parnih, 30
dizelskih in 45 električnih lokomotiv,
zraven še nekaj šinobusov in komplet
vlaka oldtimerja. Pa še za to tovarno

nekaj cen:

nemška parna lokomotiva BR 78 176 DEM

nemška parna lokomotiva BR 95 207 DEM

nemška parna lokomotiva BR 74 181 DEM

nemška dizelska lokomotiva V 200 160 DEM

nemška dizelska lokomotiva V 100 137 DEM

mala industrijska dizelska lokomotiva 141 DEM

nemška električna lokomotiva E 141 145 DEM

nemška električna lokomotiva E 254 227 DEM

avstrijska električna lokomotiva 1042 229 DEM

Normalni tir dolžine 111 mm stane
2,70 DEM, par kretnic 70,50 DEM,
stikala pa od 15,60 do 22,45 DEM.

Tovarna Trix, ki ima tudi sedež v Niirn-
bergu, izdeluje modele HO in N. Slednje
imenuje Minitrix in jih ponuja celo vrsto:
poleg številnih vlakovnih kompozicij
(med katerimi je tudi najmodernejši ICE
ekspresni vlak) je na razpolago 49
parnih, 25 dizelskih in 37 električnih lo¬
komotiv. Cene so nekoliko višje, pa jih
vseeno poglejmo:

nemška parna lokomotiva BR 64 175 DEM

nemška parna lokomotiva BR 24 181 DEM

nemška parna lokomotiva BR 52 226 DEM

nemška dizelska lokomotiva V 200 162 DEM

nemška dizelska lokomotiva V 132 176 DEM

nemška dizelska lokomotiva V 212 127 DEM

električna lokomotiva E 143 188 DEM

električna lokomotiva E 1 12 256 DEM

električna lokomotiva E 1 20 173 DEM

Ravni tir dolžine 104 mm stane 1,65
DEM, par kretnic 94 DEM, stikala od
13,30 do 17,45 DEM, transformator re¬
gulator pa 110 DEM.

Med velike spada še ena numberška
tovarna, Fleischmann, ki poleg modelov
HO izdeluje tudi za sistem N 39 parnih, 9
dizelskih in 27 električnih lokomotiv. V
primerjavi s firmo Roco so cene nekoliko
višje, vseeno pa malce nižje od Arnolda
in Trixa (Ta primerjava cen sicer ni po¬
vsem na mestu, saj vse tovarne ne izdelu¬
jejo modelov istih lokomotiv.):

nemška parna lokomotiva BR 80 132 DEM

nemška parna lokomotiva BR 78 177 DEM

nemška parna lokomotiva BR 23 213 DEM

nemška dizelska lokomotiva V 212 134 DEM

nemška dizelska lokomotiva V 21 1 125 DEM

mala industrijska dizelska lokomotiva 86 DEM

električna lokomotiva E 140 168 DEM

električna lokomotiva E 141 182 DEM

električna lokomotiva E 120 182 DEM

Ravni tir dolžine 1 14 mm stane 2,65
DEM, par kretnic 72 DEM, transformator
regulator 108 DEM, stikalo pa od 12,80
do 24,15 DEM.

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 29

Fallerjevo postajno poslopje meri 163 x 71 x
72 mm, stane pa samo 24 DEM.


Švicarska električna lokomotiva 4/4 je izdelek
tovarne Fleischmann, dobi se pa za 186 DEM.

Na koncu navedimo še nekaj podatkov
o italijanskih in japonskih izdelkih. Itali¬
janska tovarna Lima, ki vlakce sistema N
imenuje Minitrain, se ne more pohvaliti z
bogato izbiro. Premore vsega nekaj kom¬
pozicij in kakih 10 lokomotiv, ki stanejo
od 257 do 395 DEM. Japonska tovarna
Kato, katere izdelke prodajajo v Nemčiji,
ima nekaj ameriških dizelskih lokomotiv
ter nekaj parnih evropskih. Ameriške
lokomotive stanejo od 1 1 2 do 1 74 DEM,
nemška parna BR 57 208 DEM, švicar¬
ska električna 4/4 pa 198 DEM. Nekaj
imajo tudi kompozicij, med njimi sodobni
vlak Eurostar z lokomotivo in 7 vagoni za
ceno 310 DEM in superhitri francoski
TGV s 5 vagoni za 290 DEM.

Navedene cene so za orientacijo, saj
je nemogoče za vseh 1 30 parnih, več kot
80 dizelskih in preko 120 električnih
lokomotiv v takem sestavku, ki ni cenik,
navesti vse cene. Izvedba je nekje boljša,
drugje malo slabša, pri drugem modelu
pa ravno nasprotna. Cene teh izdelkov
se v povprečju dvigajo za kake 4 od¬
stotke letno. Pri tirnem materialu je treba
paziti na izvedbo, na gradivo iz katere¬
ga so tračnice, na čim širši izbor raznih
kretnic, važno pa je tudi, da ima proiz¬
vajalec čim več krivih tirov z različnimi
premeri. Nekateri imajo tudi že pritrjeno
podlago.

Ze ta kratek prikaz nas utrjuje v pre¬
pričanju, da je trditev o slabi izvedbi v
velikosti N brez osnove. Če bi lahko
tokrat navedel še vse različne osebne in
tovorne vagone, bi ugotovili, da se dobi
praktično vse, kar potrebujemo.

Ponudba drobnih izdelkov

Maketa ne daje pravega videza, če na
njej ni dreves, ni trave, hišic in avtomo¬

bilčkov ter človeških figuric. Vsi ti izdelki
so za velikosti N približno pol manjši kot
pri HO. Manjše postajno poslopje v HO
meri 24 x 13,5 cm, enako v N pa 1 3,5
x 7,8 cm. Remiza za shrambo dveh elek¬
tričnih lokomotiv je pri HO velika 33 x 15
x 1 1 cm, enaka pri N pa 15x7x6  cm.
Enodružinska stanovanjska hišica meri
9,1 x 7,2 x 8,5 cm ali pa 7,3 x 6,2 x 5,5
cm. Most z enim lokom je pri HO dolg 36
cm, pri N pa le 20 cm. Plastična folija za
ponazoritev asfaltiranega cestišča je širo¬
ka 8 cm ali pa 4 cm. Človeške figurice za
sistem HO merijo v višino okoli 20 mm, za
N pa le 11 mm. Tudi za velikost N se
dobijo nepobarvane figurice iz sive pla¬
stike (glej Tim januar 1995), ki jih mo¬
ramo sami pobarvati. Za tako majhne fi¬
gurice pa je treba nekoliko več izkušenj
in predvsem potrpljenja, kot pri večjih fi¬
guricah. Seveda se izplača, saj je vsaka
nepobarvana figurica kar sedemkrat
cenejša (0,23 DEM, pobarvana pa 1,60
DEM). Drevesca so visoka od 35 do 210
mm in tako lahko izberemo primerna tudi
za sistem N - od 35 pa tja do 80 mm
bodo dovolj visoka. Cene enakih manjših
drevesc so celo nekaj nižje: 17 cm -
9,60 DEM, 13 cm - 2,50 DEM, 9 cm -
1,90 DEM in 4 cm le 1,40 DEM. Tako bo
lahko »nasad« na maketi v velikosti N
vsaj za tretjino cenejši.

Tovarn, ki izdelujejo te drobne, a ne¬
pogrešljive izdelke, je veliko. Med naj¬
pomembnejšimi so nemški Faller, Vol-
imer, Kibri in Pola za hišice, mostove in
drevesa, Preiser in Merten za figurice,
posebej za drevesa in travo pa sta spe¬
cializirani Noch in Busch. Tudi med temi
izdelki je izbira za HO dosti bolj pestra,
vendar bo tudi lastnik makete N zase
našel dovolj izdelkov.

Tovarna Faller iz Guttenbacha posveča
v svojem 278 strani obsegajočem kata¬
logu velikosti N 56 strani. Za HO je na
razpolago 14 postajnih poslopij in 92
stanovanjskih hišic, za N pa 8 postajnih
in 38 stanovanjskih poslopij, 50 cm
dolga postaja Bonn stane 121 DEM,
mala postaja dolžine 13,5 cm pa 34
DEM. Kdor bo hotel na območje postaje
namestiti še druga poslopja, bo našel v
katalogu remizo, skladiščne lope, pero¬
ne, žerjav za nakladanje premoga in še
kaj. Enodružinska stanovanjska hišica z

merami 7 x 7 cm stane 18,50 DEM,
dvonadstropna 20 cm dolga hišica v
mestu pa 90 DEM. Dobijo se seveda tudi
tovarne, oprema za kamnolom, rezervo¬
arji za gorivo in plin, vrtnarija s stekle¬
njaki, avtoservis, grad, cerkve in celo
cirkus s šotori in vrtiljakom. Na razpola¬
go je 6 mostov po cenah od 21 do 27
DEM, plastični portali za predore (par
5,70 DEM), plastične in kartonske folije
za zidove in škarpe ter cela vrsta drob¬
narij za poživitev videza makete - tele¬
fonske govorilnice, poštni nabiralniki,
mizice, klopi in podobno.

Tovarna Vollmer iz Stuttgarta ima kata¬
log s 170 stranmi, od katerih je 49 na¬
menjenih velikosti N. Postajno poslopje
Baden-Baden je dolgo 51 cm in stane
82,50 DEM, manjše postajno poslopje
stane 27,50 DEM, sicer pa imajo 5 raz-

Vollmerjeva mala hišica velikosti 50 x 50 x 52
mm je zelo poceni, saj stane le 12 DEM.

Dvonadstropna hiša v mestu stane pri
Vollmerju 40 DEM.

30 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

MAKETARSTVO

150 mm dolg Vollmerjev most stane 15 DEM.

ličnih postaj. Na razpolago je 57 različ¬
nih hišic, enodružinska stane 1 3,50 DEM,
trinadstropna hiša v mestu pa že 40
DEM. Dobijo se trije mostovi (13 do
22,50 DEM) in cela vrsta podobnih
izdelkov kot pri prejšnji tovarni.

Tudi tovarni Kibri iz Boblingena in Pola
iz Rothhausna nudita podobne izdelke,
morda z malo manj obsežno izbiro.
Nekateri izdelki so izdelani lepše in skrb-
neje pri enih proizvajalcih, drugi pri
drugih. Tudi cene so približno na enaki
ravni.

Nekatere od naštetih tovarn nudijo tudi
drevesa in travo, veliko večjo in kvalitet¬
nejšo izbiro teh izdelkov pa dobite od
tovarn Noch iz VVangna in Busch iz
Vierheima. Pravi užitek je prelistavati
njune kataloge, od katerih ima vsak po
100 strani, in ogledovati bogato izbiro
najraznovrstnejših že izgotovljenih dre¬
ves, materiala za izdelavo dreves in
grmovja, vlakenc za travo in raznobarv¬
nih folij za večje travnate površine. Se
lepša drevesa, da jih na fotografiji komaj
ločiš od pravih, izdeluje tovarna Heki iz
Rastatta, seveda pa so tudi nekoliko
dražja.

Brest tovarne Heki je kot pravo drevo.

Za človeške in živalske figurice je
nemška tovarna Preiser iz Rothenburga
po obsegu izdelkov in izbiri daleč na
prvem mestu. Poleg figuric ima zelo skrb¬
no izdelana, toda draga, tovorna in spe¬
cialna vozila, žal pa samo za velikosti
HO. Za velikosti N pa se dobijo kmečki

vozovi z dvema konjema in voznikom,
kar stane 23 DEM. Za velikost HO je na
razpolago okoli 1900 raznih figuric, za
N pa okoli 540. Figurice v različni držah
predstavljajo razne poklice in so po šest
skupaj pakirane v prozornih plastičnih
škatlicah. Dobite lahko vse od želez-
niškeg osebja, potnikov, raznih delavskih
poklicev, kmetov, vrste športnikov, po¬
hodnikov in planincev ter celo franči¬
škanov, do svatov z ženinom in nevesto,
kopalcev, gospodinj, ki obešajo perilo, in
drugih, ki iztepajo preproge. Figurica
otročička je visoka le 5 mm. Cene za fi¬
gurice velikosti N so enake, kot za HO.
Komplet šestih pobarvanih figuric stane
9,60 DEM, komplet 120 nepobarvanih
pa 27 DEM.

Druga tovarna Merten iz Berlina ima
skromnejšo izbiro, cene pa skoraj enake.
Za velikost N nudi 70 kompletov figuric
po šest likov, nepobarvanih pa nimajo.
Dobijo se tudi domače in divje živali ter
nekaj kmečkih voz.

Če smo bili lahko pri sedaj opisanih
drobnih izdelkih zadovoljni z izbiro, pa
tega žal ne moremo trditi za modelčke
avtomobilov. V trgovinah lahko kupimo
modele okoli 30 proizvajalcev, a le 6 jih
nudi tudi vozila za velikost N. Med zna¬
nimi nemškimi tovarnami ima Wiking iz
Berlina na razpolago le 24 modelov,
cene pa se gibljejo med 7,80 DEM za
osebne do 10,15 DEM za tovornjake.
Izdelani so iz plastike in so zelo lahki.
Okoli 20 vozil ima v svojem programu
tovarna Arnold, vendar le tovorna in spe¬
cialna vozila (cene so od 9,70 DEM do
17,10 DEM). Tovarna Fleischmann ima
na voljo 1 1 modelov osebnih avtomo-

Nekaj primerkov malih avtomobilčkov znane
tovarne Wiking

bilov, ki so dokaj poceni - od 2,15 do
4,80 DEM. I.M.U. iz Berlina nudi med
1 8 osebnimi vozili tudi Ferrarija in razne
Porscheje po cenah od 8,15 DEM do
10,55 DEM. Posebnost je švicarska
tovarna MZZ, ki izjemoma izdeluje mo¬
delčke N v kovinski izvedbi. Izbor je
bogat: več kot 350 modelov raznih oseb¬
nih in tovornih vozil po ceni od 13,10
DEM (za Moris mini cooper) do 62,50

Porsche in Lamborghini sta izdelka nemške
tovarne I.M.U., staneta pa vsak po 9,95 DEM.

Mare, ki sodi med dražje, ima v svojem zelo
obsežnem izboru tudi spačka, lambretto in star
mercedes tovornjak. Njihove cene so: 1 8,40,
14 in 42 DEM.

DEM (za tovornjak Krupp titan). Se bolj
zasoljene cene pa imajo kovinski modeli
tovarne Marks iz Berlina, ki pa so izred¬
no skrbno izdelani in namenjeni bolj zbi¬
ralcem kot železniškim maketarjem, če¬
prav jih je kar 170 za velikost N.
Najcenejši stane 15,75 DEM, najdražji
pa kar 1 14,60 DEM, a večina se jih suče
okoli 40 DEM. Vidimo torej, da je tudi za
avtomobilčke N kar nekaj izbire. Ce¬
nejših, tja do 17 DEM, je okoli 70 tipov.
Tudi, če kupite tri enake po ugodni ceni,
ne bo nič narobe, saj lahko vsakega
pobarvate z drugo barvo in ne bo niti
opaziti, da so enaki.

Na koncu tega pregleda boste verjetno
ugotovili, da je ponudba na tržišču tolikš¬
na, da boste lahko kupili vse kar potrebu¬
jete in še vedno bo ostalo dovolj izbire za
naslednji nakup teh drobnih, a nepo¬
grešljivih izdelkov na maketi.

Vlado Zupan

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 31

»As« - jadralni model za mlade

(16)

Kosovnica:

32 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 41

MAKETARSTVO

Slovenske kmečke hiše (5. del)

v

Škof j eloško-cerklj anska hiša

Nekako podobna posebnost, kot je
bila bovška, je tudi škofjeloško-cerkljans-
ka hiša. Omejena je na območje, ki je
sicer nekajkrat večje od bovškega; na eni
strani ima za sosedo alpsko hišo, na
drugi pa primorsko. Sega od spodnjih
bohinjskih gora in Jelovice pa tja do Vrh¬
nike in Cepovana. Ima nekaj alpskih zna¬
čilnosti, vendar toliko svojih posebnosti,
da so jo, podobno kot bovško, uvrstili
med naše kmečke hiše kot posebni tip.

Njen tloris je pogosto zelo zapleten,
velikokrat še alpski. Hiša je torej po
notranjem ustroju alpska, zunanjost pa se
od te močno razlikuje. Navadno je ta
kmečka hiša neobičajno velika - dolga,
široka in visoka. Večja je v severnem pre¬
delu, medtem ko postaja proti jugu manj¬
ša, vendar je kljub temu, predvsem po
dolinah, navadno še vedno nadstropna.
Značilno je, da na vsem območju pre¬
vladuje zidana hiša, čeprav gozda nikjer
ne manjka in čeprav vsaj na severu meji
še na visoke Alpe. Hiša nima ganka, ki je
tako značilen za alpski tip, niti zunanje¬
ga stopnišča s hodnikom za vhod v hišo,
kar je značilnost primorske hiše. Nobena
streha nima čopov, ki so sicer pogosti pri
alpski hiši, in kot bomo videli kasneje,
tudi pri dolenjski. Streha je zelo strma in
krita s slamo ali skrilastimi ploščami, škrl-
mi.

Te hiše so nenavadno široke, celo pri
manjših preseneča veliko število oken na

stranski steni. Tam so najmanj tri ali štiri
okna (pri alpski ali primorski običajno le
dve), na večjih hišah celo pet ali več. Na
teh dveh stenah so nad okni pogosto
deske do visokega slemena, včasih pa je
tam majhna linica. Na tem območju je
precej samotnih kmetij in najdemo
primere, kjer je tudi gospodarski del hiše
pod isto streho. Posebej v žirovskih hribih
včasih vodi vhod v hlev kar iz veže.

Posebno varianto pomeni idrijska hiša,
ki ne prevladuje le v Idriji, ampak tudi na
višavah zunaj mesta, v krajih, ki obdaja¬
jo Idrijo. Je nekoliko ožja, a ima še višjo
priostreno streho, zato je cela hiša videti
višja. Vsa je zgrajena iz kamna in od
strani videti, kot bi bila trinadstropna.

Na slikah so primeri velike hiše iz
Žirov, manjše hiše z Zaplane nad Vrh¬
niko in hiše iz Idrije. Za model sem izbral
veliko žirovsko hišo. Na fotografiji so mo¬
deli vseh treh omenjenih hiš, in če koga
to veseli, se lahko sam loti še preostalih
dveh.

Sestavljanje in lepljenje žirovske hiše
nam ne sme delati nobenih težav, saj je
maketa v osnovi samo "škatla", sestavlje¬
na iz štirih sten in strehe. Razlika v pri¬
merjavi z dosedanjimi hišami je zlasti v
njeni velikosti. Te hiše so resnično velike,
o čemer se lahko prepričate sami, če se
zapeljete v ta predel, ki tudi sicer ponuja
obilo lepih izletov.

Vlado Zupan

10 8 14 8 14

T

1 T

14 8 14

14_ 8 10


□ □ □ □ □ □ □

Zadnja stran je enaka sprednji (brez vrat)

OJ

i

□ □ □

□ □ □ □

86

164

Modeli naštetih treh tipov hiš

_65_ 5 10

Leva in desna
stran sta enaki

Škofjeloškocerkljonske hiše

(mere so v mm)

TLORIS

. 164
170

□ □! □ n

.15,1 8 I .16 . I S [.16 Jjj... D6 . J 8 L 15 J

_130_


POKRITJE NAPUŠČA (2 X)

170

42 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

MAKETARSTVO

Timov test

Sanwa Vanguard VG4

Dr. Jan I. Lokovšek

Uvod

Modelarji smo po naravi varčni in
želimo za svoj denar dobiti čimveč. Med
nami so tudi taki, ki podobno kot avto¬
mobilisti, prisegajo na določeno firmo.
Prav tako se ločimo med seboj piloti, ki
imajo prek ramen obešen veličasten od-
dajniški pult in tisti, ki držimo manjši od¬
dajnik kar v roki. Zadnji način je tudi
edini primeren za novejšo letalsko kate¬
gorijo, kjer z roko mečemo jadralni
model. V tej kategoriji, ki ji Angleži prav¬
ijo "hand launch", Nemci pa "Schleuder
Klasse", je primerneje, da imamo krmil¬
jenje višine na levi roki, če mečemo z
desnico. V ta namen se veliko uporablja¬
jo najcenejši RV-sistemi z dvema funkcija¬
ma, ki jih izdelujejo za frekvenčna paso¬
va 27 in 40 MHz.

Tokrat predstavljamo napravo, ki je
namenjena samo za letalsko uporabo -
Sanwa Vanguard FM za pas 35 MHz. Ta
frekvenčni pas je namreč rezerviran
samo za leteče modele. Ime Vanguard je
v svetu dobro znano, saj na zahodu ta
firma samostojno prodaja svoje naprave.
Reklame zanjo najdete skoraj v vsaki
ameriški modelarski reviji.

Za slovenski trg je po izjemno dostopni
ceni (23.300 SIT) na voljo osnovna,
dokaj osiromašena, izpeljanka s štirimi
funkcijami (servomehanizmi) v modelar¬
ski trgovini Nebec-hobi (Ljubljana, An¬
dreja Bitenca 36). V škatli dobite od¬
dajnik, sprejemnik in en servomehanizem
vrste AX 1 ter še nekaj pritiklin, kot so ška¬
tle za baterije, nosilci, kremenovi (kvarč-
ni) kristali ipd. Ko pa želite dokupiti še
kak servomehanizem, boste morali zanj
odšteti 2.680 SIT. Za primerjavo naj
povem, da Jamara v Nemčiji prodaja
skoraj do pike enako napravo za 258
DEM.

Oddajnik

Oddajnik je majhen in lahek s teleskop¬
sko anteno dolžine 1 15 cm ter s kovin¬
skim ročajem za nošenje. Pri nas smo
doslej poznali podobne naprave, npr.
Attack 4, Prafo ipd., Sanwa pa izstopa
predvsem z izboljšanim prostorom za
baterije in pokrovom stikal. V ta oddajnik
lahko vgradimo tudi pravi konfekcioni-
rani komplet baterij Ni-Cd. Čeprav vam
podobno kot pri nekaterih drugih firmah
priložijo nosilec za osem vložkov velikosti
mignon, pa zaradi zanesljivosti delova¬
nja toplo priporočam uporabo že pri-

1

F;

Slika 1. Vanguard, Singapurec z ameriškim
potnim listom in italijanskimi navodili, prihaja
k nam.

pravljenega, sespajkanega kompleta.
Pokrov ležišča za baterije je na zadnji
strani ohišja, prav tako tudi pokrov
kristala in koaksialni priključek za pol¬
njenje baterij.

Poglejmo v notranjost naprave. Na
vrhu je ploščica VF-dela v kombinaciji
SMD in klasične tehnike. Samo vezje je
zasnovano klasično. V oscilatorju je frek¬
venčna modulacija izvedena s kapaci-
tivno diodo, sledi dvojilnik in robustna
končna stopnja. V izhodnem filtru imamo
dvoje nastavljivih induktivnosti in eno stal¬
no, ki služi za prilagajanje paličaste
antene.

Na spodnji ploščici je NF-del oddajni¬
ka. V tiskanem vezju klasične gradnje
srečamo še znani NE 5044, ki pa tu
opravlja delo le za štiri funkcije. Krmilni
križi so kakovostni s posebnimi (ločenimi)
potenciometri za "trimanje", enaki kot jih
srečamo tudi v najdražji napravi te serije.
Ploščica tiskanega vezja NF-dela oddaj¬
nika je orjaška in spet enaka kot pri
najbolj izpopolnjenem oddajniku. To
pomeni, da je na njej prostor za
razširitev do sedmih funkcij in še mešal¬
nik. V ta namen je tudi tiskano vezje že
pripravljeno, samo še nekaj komponent
je treba nanj prispajkati.

Res je, da se takega izpopolnjevanja
ne more lotiti kdorkoli, če pa bo za to
dovolj zanimanja, bomo v eni od nasled¬
njih številk objavili tudi načrt razširitve in
raznih dodatkov.

Trenutno pa ima Vanguard od takega
razkošja le stikala za zamenjavo smeri
hoda servomehanizmov. Skrita so pod
ličnim in funkcionalnim pokrovom na
čelni strani oddajnika, kar je koristno iz
dveh razlogov. Prvič so zaščitena pred
neželenimi posegi in drugič, ni jih
mogoče po pomoti premakniti. Na zgor¬
njem delu ohišja pod samolepilnimi
pokrovčki iz aluminijeve pločevine pa so
na voljo še odprtine za stikala in poten¬
ciometri za dodatne kanale in mešalnike;
za opcijo "dual rate" so celo že nape¬
ljane povezave. Stanje baterije oddajni¬
ka spremljamo s pomočjo kazalčnega
instrumenta.

Sprejemnik

Tudi sprejemnik je narejen v klasični
tehniki tiskanega vezja. Njegove mere so
35 x 61 x 21 mm, tehta pa 38,9 g. Srce
napravice je integrirano vezje MC
33618, ki obsega skoraj ves VF-del. V
medfrekvenčni stopnji se šopiri imenitni
piezoelektrični filter LFH6SD, bližnji so¬
rodnik Muratinega CFW 455 HT, kar je
predpogoj za to, da lahko sprejemnik
deluje v rastru 10 kHz. To pa je dan¬
danes povsem običajna zahteva. Od
polvodnikov najdemo poleg šestih tran¬
zistorjev še 8-bitni premikalni register C-
MOS, serije 4015, tako da ima sprejem¬
nik sedem izhodov, oziroma sedem
priključkov za servomehanizme. Ob tem
naj poudarim, da uporabljajte samo
Sanwine in nobenih drugih servomeha¬
nizmov. Vrstni red priključkov (slika 2) je

SANWA

signal

masa

-1-4,8 V

Slika 2. Sanwa ima drugačen razpored v
priključku servomehanizma kot Futaba ali
Graupner.

namreč tu drugačen kot pri večini drugih.
Napačno priključevanje povzroči uničen¬
je bodisi ene ali druge komponente.
Sprejemnik je dovolj majhen in lahek, da
je kot nalašč za vgradnjo v majhen
jadralni model za metanje z roko.

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 43

RADIJSKO VODENJE

Servomehanizem

V škatli je priložen en po velikosti in
masi standardni servomehanizem tipa
AX 1, ki je povsem enak Robbejevemu
S-148, tako da ga lahko v vsakem pogle¬
du nadomesti. Ohišje je široko 20,5,
dolgo 41 in visoko 37 mm, skupaj z
ušesci za montažo in krmilno ročico pa
meri 21 x 52 x 44 mm. Njegova masa
znaša 43,7 g.

V napravici najdete integrirano vezje
NE 544, ki mu pomagata dva tranzistor¬
ja. Potenciometer ima nameščen na perti-
naksu. Servomehanizem je opremljen s
plastičnimi zobniki in drsnim ležajem.
Tripolni japonski elektromorček s pre¬
merom 17 mm nosi oznako RF-020TH.
Servomehanizmu sem nameril največji
navor 16 Nem in hitrost neobremenjene
ročice 1 1 0° v 0,6 sekunde. V praznem
teku (neobremenjen) porabi v mirovanju
10 mA, pri polni hitrosti 180 mA, ko je
blokiran, pa 410 mA.

Preizkus in meritve

Na marsikatero vprašanje sem že
vnaprej vedel odgovor in sem zanj iskal
le potrditev. Tako sem oddajniku izmeril
porabo dobrih 100 mA. Z malo sklepan¬
ja ugotovimo, da bodo mignonke 500
mAh zdržale okoli pet ur. Če si privoščite
krepkejše, denimo 750 mAh, pa več kot
sedem ur, kar je povsem dovoli. Tudi
izhodna moč je v velikosti okoli 100
mW, kolikor je za tako napravo tudi
dovoljeno. Od kod potem ta moč, če je

Slika 3. Lastnosti servomehanizma AX 1 -
poudarek na varčnosti

poraba tako majhna? Odgovor je: zara¬
di dobre antene. Pri testu male
dvokanalne Sanvve smo prišli do podob¬
ne ugotovitve. Ko hočemo določiti doseg
naprave, potrebujemo tudi podatek o
občutljivosti sprejemnika. Ta je v razredu
nekaj mV. To je povsem dovolj za
zemeljski doseg 800 do 1000 m, v zraku
pa še precej več. Občutljivost je sicer
nekoliko slabša kot pri kakem drugem
podobnem sprejemniku (Multiplex micro
5/7, Futaba FP-R118), vendar ima še
vedno zelo velik doseg. Zato pa je manj
občutljiv na motnje, kar tudi ni slabo.

Ugotovitve so torej večinoma potrdile
moja pričakovanja, zato me je bolj zani¬
malo, kako različni RV-sistemi delujejo v
medsebojni povezavi, oziroma ali so
kompatibilni. Navsezadnje so za te reči
le predpisani neki standardi. Naredil sem
naslednji poskus: s Sanwinim oddaj¬
nikom sem lahko uspešno krmilil tako
Multiplexov sprejemnik kakor tudi Futabin
FP-R 1 1 8, ki sicer velja za nekakšen stan¬

dard v kategoriji RV-sprejemnikov z enoj¬
nim mešanjem, kar je vsekakor koristen
podatek. Prav tako je Sanwin sprejemnik
ubogal povelja Futabinega oddajnika
FC-28/V3 v načinu PPM, in to vsi kanali.

Servomehanizem se bo morda zdel
komu prereven (slika 3), zato pa je
varčen in še vedno dovolj zmogljiv za
srednje velike modele. Obenem je dovolj
majhen in lahek, da bo svoje mesto našel
tudi v manjših jadralnih modelih. Mikro-
servomehanizmi so pač pregrešno dragi,
zato jih lahko cenejši AX 1 marsikje pov¬
sem enakovredno nadomesti.

Zaključek

Sistem Sanwa Vanguard je preprost in
poceni. Tak je nedvomno lahko predvsem
zaradi klasične gradnje. Všeč mi je zara¬
di preprostosti in varčnosti, predvsem pa
je prepričljiv njegov oddajnik, s katerim
lahko upravljamo tudi FM-sprejemnike
drugih izdelovalcev. Čeprav ima danes
še marsikatera naprava vgrajen mikrora¬
čunalnik, tega ne bi mogli v vsakem pri¬
meru šteti kot prednost. Za marsikateri
model pač ni potrebno shraniti cele kopi¬
ce podatkov. Zato je, predvsem glede na
dostopno ceno, ta sistem skoraj idealen,
tako za začetnika kakor tudi za bolj
izkušenega pilota modelov jadralnih le¬
tal. Paziti je treba le pri priključevanju
servomehanizmov ali drugih pritiklin dru¬
gih proizvajalcev. Kadar ste v dvomih o
tem, pa bi vseeno radi priključili, denimo
Futabin ali Graupnerjev servomehanizem,
vam bodo to strokovno naredili v trgovini.

"Praznilnik"

Uvod

Toliko je bilo že napisanega o baterijah NiCd, pa
se še vedno najdejo posamezniki, ki se pritožujejo,
da jim baterije zdržijo tako malo časa, pa čeprav so
skoraj nove. Govorimo seveda o baterijah za oddaj¬
nike, sprejemnike, radijske sprejemnike, prenosne
kasetofone itd. In v čem je problem? Gre namreč za
takoimenovani spominski učinek, do katerega pride
zaradi specifične rabe akumulatorskih baterij.
Redkokdaj jih namreč izpraznimo do konca, navad¬
no jih le dopolnjujemo. Tak način delovanja bateriji
močno poveča notranjo upornost. Uporabnik to
zazna kot zmanjšanje osnovne zmogljivosti, oziroma
kapacitete baterije.

Boljši polnilniki namreč baterije NiCd pred pol¬
njenjem tudi praznijo, tako da opravijo celotni ciklus.

Kaj pa naj storijo tisti, ki že imajo navadne polnil¬
nike in ne bi hoteli preveč zapravljati denarja. Za te
v tujini prodajajo bolj ali manj preproste napravice
za praznenje (an.: discharger). Pri nas bi jo lahko
krstili za praznilnik, vendar beseda zveni nekoliko
tuje. Nekateri ji pravijo tudi "pametni" kabel, saj jo
priključimo med navadni polnilnik in baterijo.
Napravica baterijo loči od polnilnika in jo najprej
izprazni, nato pa omogoči normalno polnjenje.
Pripomoček je imeniten, naredimo pa ga lahko tudi
sami.

Vezje

Vezje poenostavimo in si naredimo kar se da pre¬
prosto napravico samo z relejem, tipko, uporom in
žarnico. Vezava je narisana na risbi 1.

V mirovanju teče skozi mirovni kontakt releja tok
polnjenja, kot ga daje polnilnik. Ko pritisnemo tipko
T, steče tok preko upora R tudi skozi navitje releja A.
Rele pritegne in preklopi svoj kontakt a. Tok sedaj
teče preko kontakta a tudi tedaj, ko tipko spustimo.

baterij

Pravimo, da se rele drži sam in sicer črpa napetost iz
baterije. Obenem jo preko žarnice ž tudi prazni. Ko
se baterija primerno izprazni, kotva releja odpade in
preklopi kontakt a. Sedaj se sklene tokokrog za pol¬
njenje in baterija se normalno polni iz polnilnika.
Upor R služi le za izbiro napetosti baterije, vendar aa
moramo imeti zato, da ne bi n.pr. baterije oddajnika
preveč izpraznili, kar pa tudi ni tako hudo. Vrednost
upora ie torej odvisna od števila celic v bateriji NiCd.
Ce želite, lahko namesto žarnice vežete upor in
dodate še svetlečo diodo za indikacijo praznjenja.

Izbira sestavnih delov

Rele za delovno napetost 6 V je npr. Iskrin TRM ali
TRK. Žarnica določa tok praznjenja. Za navadne

Risba 2

baterije oddajnika in sprejemnika (450 do 1200
mAh) zadošča avtomobilska 12V/5VV, lahko pa se
odločite tudi za upor. Vkolikor vzamemo takega z
vrednostjo 10 W, bo praznil sprejemniško baterijo s
tokom približno 0,5 A. Za oddainiško baterijo bi
potrebovali že vrednost 22 W, da bi bil tok praznje¬
nja približno enak. To so upori večjih moči (4 do 10
W). V Ljubljani jih dobite v trgovini IR na Ziherlovi 2.
Žarnica ima to prednost, da služi za oba primera.
Malo več dela imate potem le z montažo.

Vrednost upora R je odvisna tako od releja, kakor
tudi od izbire napetosti baterije. Za štiri celice ga
lahko opustimo (vrednost nič), za osem celic pa naj
ima vrednost 150 W.

Podobno vezavo lahko uporabite tudi za praz¬
njenje močnejših, pogonskih baterij - 6 ali 7 celic s
kapaciteto 1,7 do 2,2 Ah (risba 2). Za breme upora¬
bite eno ali dve vzporedno vezani žarnici
12V/60W. Rele je lahko iz avta, t.j. z močnejšim
kontaktom in delovno napetostjo 12 V. Tak rele
pritegne že pri napetosti 5 do 5,5 V. Upor R ima
vrednost 10 do 33 W in služi za to, da baterijo po
hitrem praznjenju do konca izpraznimo še z manjšim
tokom. Pogonske baterije namreč večkrat globoko
izpraznimo, vendar mora biti pri takem praznjenju
tok manjši, da ne pride do poškodb (depolarizacije)
najšibkejše celice v sklopu. Pogonske baterije samo
praznimo, saj so po takem praznjenju tople, preto¬
plih baterij pa ne smemo hitro polniti.

Pri tem praznilniku lahko vežete že svetlečo diodo
za indikacijo prisotnosti baterije oziroma počasnej¬
šega praznjenja (črtkano). Ne pozabite pa, da se
bodo avtomobilske žarnice močno segrele in jih za to
primerno vgradite ter po možnosti že zaščitite pred
dotikom, da ne bo opečenih prstov.

Dr. Jan I. Lokovšek

44 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

VW Hrošč 1:8

+ Motor  3,5  ccm
+ Naprava za vodenje SANWA
+ Pribor za vžiganje motorja
+ Podrobno navodilo v slovenščini
+ Zagotovljeni rezervni deli

Komplet:

49 . 800 .-

NEBEC HOBI - Največja izbira modelov in modelarskega materiala v Sloveniji

PRODAJA NA KREDIT OD 3 DO 12 OBROKOV BREZ POLOGA !

NEBEC HOBI - C. Andreja Bitenca 36, Ljubljana,, Tel.: 061 / 51-952

Go-fly -  Komplet s štirikanalno komando SANWA,
pomožnim motorjem in priborom za vžiganje.
Razpetina: 2.45 m Cena kompleta: 54 . 600 .-

Rainkow -  Komplet s štirikanalno komando,
motorjem 4 ccm in priborom za vžiganje
Razpetina: 1.4 m Cena kompleta: 64 . 800 .-

SG

M

,ofo ^Zy^o°P6 n : c  -

9num ' CA1S

L Cdo ^

Uni  Motorji c, A

Zr ^rJ' FlA M

Zii >agi

Vse vrste modelov
goriva s sintetičnim ol jem

. 5SSSK5SSKŽ

Naprave za voden,e modelov SAN

RADIJSKO VODENJE

JOHANNES GRAUPNER
Postfach 1242
D-73220 Kirchheim-Teck

Ernupner  | MR

mc-14

sistem za daljinsko vodenje, ki zagotavlja
zanesljiv vstop v računalniško tehnologijo.

• Programiranje s preizkušenim 2-stopenjskim “Rotary-Select" sistemom.
► Trije osnovni večfunkcijski programi za  vse tipe letalskih modelov.

• Helikoptrski program za standardne tipe krmilnih plošč,

Heimin 120°-sistem.

• Pripravljeni mešalniki in točno nastavljivi položaji servomotorjev
omogočajo optimalno uporabo tudi za tekmovanja
z modeli avtomobilov.

K Možnost razširitve oddajnika z dodatnimi
funkcijami za ladijske modele.

Uvoz,
prodaja in
pooblaščeni
servis za Slovenijo:



mc-14

14-kanalni mikroračunalniki
set za daljinsko vodenje
naročniška št: 4816 za 35 Mhz pas
naročniška št.: 4817 za 40 Mhz pas

Nazoren opis najdete v prospektu
novosti N 94 in glavnem
katalogu 45 FS 94.

d.o.o., Cevica 6
61370 Logatec

Fax: 061 741 435


■


Cena naprave mc-14 samo 39.900 SIT*

NOVO!!! mc-15 z dodatnimi funkcijami in razširjenim pomnilnikom za 6 modelov
samo 45.900 SIT*

V kompletu mc-14 in mc-15 je nov sprejemnik C 19.

Za vse dodatne informacije povprašajte pri vaših prodajalcih ali pri

telefon (061) 74 22 33 od 7. do 15. ure.

* priporočena prodajna cena

46 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

ELEKTRONIKA

Preskuševalnik baterij

Če se vam je že kdaj zgodilo, da ste
zaradi izpraznjenih baterij izgubili nad¬
zor nad RV-modelom in ga povrh vsega
še razbili, ne dopustite Murphyju, da se
vam to še kdaj ponovi. Pa tudi, če se vam
to doslej še ni pripetilo, poskrbite, da ne
boste zaradi malomarnosti uničevali svo¬
jih modelov.

Cernu preskuševalnik baterij?

Skoraj vsi novejši radijski oddajniki
imajo že vgrajen nekakšen voltmeter, ki
ni najbolj natančen, a vseeno zadostuje
za hiter pregled stanja oddajniških bate¬
rij. Pri sprejemniških baterijah pa je ved¬
no prisoten nekakšen dvom o njihovem
stanju. Svojim občutkom sicer zaupamo,
vendar nas kaj hitro prevarajo. Zanes¬
ljivejša rešitev je preskuševalnik baterij -
voltmeter.

Kako deluje?

Srce tega vezja je LED-krmilnik LM
3914 proizvajalca National Semicon-
ductor. Gre za 1 8-pinsko integrirano vez¬
je, ki bo v tem primeru krmililo niz dese¬
tih LED (bar). Pri šestih merjenih celicah
Ni-Cd bo vsaka LED-dioda predstavljala
80 mV - zelo natančen voltmeter. Vezje
temelji na delovanju komparatorja, kate¬
rega referenčno napetost nastavimo z
razmerjem R 2 - R 3. Slednji je nastavljivi
upor. Upor R 4 služi za nastavitev spod¬
nje meje napetosti, ki je potrebna za
odpiranje komparatorja, zgornjo mejo
pa nastavimo z razmerjem R 1 - R 5. To
izberemo iz tabele za različno število
merjenih celic. S sklenitvijo nožič 3 in 9
LM 3914 izbiramo način prikaza (lahko
so prižgane vse diode do izmerjenega
nivoja ali pa samo dioda izmeničnega

Izdelan prototip pred vgradnjo v model

nivoja), s tem pa tudi porabo vezja, ki je
v obeh primerih zanemarljiva, najbolj
zahtevni pa si bodo vgradili še tipko za
vklop in izklop merjenja.

Izdelava in uporaba

Elemente preskuševalnika sem postavil
na kar se da majhno ploščico tiskanega
vezja, saj je v modelu vedno premalo
prostora, poleg tega sem vgradil stikalo,
s katerim izbiram med merjenjem štirih ali
šestih celic (4,8 ali 6 V) - R 5. Celotno
vezje sem vgradil poleg stikala za vklop
sprejemniškega napajanja tako, da je
vrsta LED-diod od zunaj lepo vidna.
Stikalo vklaplja tudi vezje, zato zanj
nimam posebne tipke. Uporaba je pre¬
prosta. Napajanje vezja priklopite vzpo¬
redno z baterijo, pri čemer naj servomo-

>

<d

a>

a

_Q

Ul

O

O

CL

D

Z

Električna shema preskuševalnika baterij

torji mirujejo, nastavite zgornjo mejo s
trimerjem R 3, nato spravite v pogon vsaj
dva servomotorja. Napetost na vrsti LED-
-diod ne sme pasti za več kot tri diode. V
nasprotnem primeru baterije niso več
zanesljive za let.

Tabela

baterija

(R 4  = 26 kQ 1) R 5

Možna uporaba

Kot sem že omenil, je s tem vezjem
mogoče meriti napetost s spremembo R 5
(tabela). Te napetosti so lahko visoke do
15 V, vendar boste v tem primeru morali
povečati vrednost R 4, zaradi napak, ki
se pojavijo zaradi tolerance krmilnika.

Vse dodatne informacije dobite pri av¬
torju članka po telefonu (061) 373-525,
kjer lahko tudi naročite tiskana vezja ali
pa že izdelane komplete.

Vir: Elektor, september 94

Boštjan Žagar

Seznam elementov:
Upori (1 %):

R 1 = 1 kn
R 2 = 1,21 kn
R 3 = 47,5 n
R 4 =  53,6 kn
R 5 = 2,94 kn
(glej tabelo)

Polprevodniki:

IC 1 = LM3914
LD1 = GBG 1000

Kondenzator:

C 1 = 22 p.F/25 V

Ostalo:

Vrstna sponka
(raster 5mm)

0 20 40 60 80 100 120

Kapaciteta ob praznjenju (%)

Napetost baterije Ni-Cd ob 8-, 2-, 1- in 0,2-
kratnem praznenju_ glede na kapaciteto
baterije (v mAh). Čeprav je baterijo težko
držati v vodoravnem delu, z grafa jasno vidi¬
mo, da je baterija pri napetosti 1,3 V polna,
medtem ko je pri 1,1 V prazna.

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 47

ELEKTRONIKA

Optični digitalni merilnik vrti j a j ev

Merilnik vrtljajev je instrument, s kate¬
rim merimo vrtilno hitrost in je nepo¬
grešljiv pri resnejšem delu z modelarskimi
motorji z notranjim zgorevanjem in elek¬
tromotorji. Z njim merimo število vrtljajev
v časovni enoti. Pri modelarskih motorjih
nas navadno zanima število vrtljajev v
minuti. Vrtilna hitrost teh motorjev je nekje
med 2000 in 40.000 vrt/min in temu
primerno mora biti merilno območje
merilnika.

Glede na prikaz rezultata meritve
merilnike vrtljajev delimo na analogne in
digitalne. Tako eni kot drugi imajo svoje
prednosti in slabosti. Zaradi enostavnosti
meritve in nizke cene pa so se v mode¬
larstvu uveljavili predvsem optični digital¬
ni merilniki. Optični senzor teh merilnikov
"gleda" skozi vrteči se propeler in daje
signal, ko se pred senzorjem pojavi krak
propelerja. Te signale obdeluje ustrezno
elektronsko vezje in prikaže rezultat na
številčnem zaslonu.

Optični digitalni merilnik vrtljajev lahko
kupimo kot samostojen instrument, kot

Merilnik vrtljajev

dodatek pa ga lahko prigradimo tudi
nekaterim PCM-oddajnikom za radijsko
vodenje in nekaterim univerzalnim meril¬
nim instrumentom. Z nekaj znanja elek¬
tronike in z malo truda pa si ga lahko
izdelamo tudi sami (slika 1).

Vezje in princip delovanja

Pri konstruiranju obratomera sem po¬
skušal združiti enostavnost z zadostno
natančnostjo instrumenta, obenem pa
uporabiti lahko dosegljive in cenene elek¬
tronske komponente.

Zaradi enostavnosti sem se odločil za
troštevilčni prikaz rezultata, zadnja števil¬
ka pa predstavlja stotice in je^z deci¬
malno vejico ločena od tisočic. Številko,
ki jo vidimo na zaslonu, moramo torej
množiti s tisoč. Najvišja vrtilna hitrost, ki
jo lahko izmerimo, je 39.999 vrt/min,
obratomer pa jo na zaslonu prikaže kot
39,9. Resnična vrtilna hitrost motorja je
pri tem lahko med 39.900 in 39.999.
Ker bomo z obratomerom merili pred¬
vsem velike vrtilne hitrosti, nas napaka v
meritvi ne bo motila. Če merimo vrtilno
hitrost motorja, ki se vrti npr. z 12.000
vrt/min, je napaka zaradi samo tromest-

nega izpisa približno 1 %, z večanjem
vrtilne hitrosti pa je relativna napaka še
manjša.

Vezje (risba 1) v bistvu sestavljajo trije
deli: analogni, digitalni in kontrolni. V
analognem delu sem uporabil dva od šti¬
rih operacijskih ojačevalcev, ki jih vsebu¬
je integrirano vezje LM 324. Merilni sen¬
zor je fotoupor A 1060 (ali A 9060),
nameščen v cev nosilca iz črne plastične
mase. Tako zožimo "vidno" polje senzor¬
ja. Fotoupor spreminja upornost glede na
osvetljenost in v trenutku, ko se pred njim
pojavi krak propelerja, se njegova

upornost spremeni. S tem se spremeni
tudi napetost na vhodu prvega opera¬
cijskega ojačevalnika, ki signal ojači,
drugi operacijski ojačevalec pa signal še
oblikuje. Na njegovem izhodu dobimo
pravokotne impulze, ki jih skozi vrata N
4 vodimo v digitalni del vezja.

Digitalni del obratomera sestavljajo
števec impulzov, dekoder in zaslon.
Zaradi manjše porabe energije in večje¬
ga razpona napajalne napetosti sem
uporabil logična vezja CMOS. Impulze
štejejo trije desetiški števci, vezani za¬
poredno. Za to sem uporabil dva dvojna

48 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

ELEKTRONIKA

desetiška števca CD 4518. Stanja na
izhodih števcev so v kodi BCD in jih
dekodiramo z dekoderji CD 4511. Ta
vezja vsebujejo spomin, dekoder in
močnostni del, ki napaja diode 7-seg-
mentnih LED-zaslonov DL 704 s skupno
katodo.

Za pravilno delovanje obratomera
rabimo še kontrolni del, ki določi čas štet¬
ja impulzov, pravočasen vpis rezultata
meritve v spomin dekoderjev in resetiran-
je števca pred naslednjo meritvijo. Za to
poskrbijo univerzalni časovnik NE 555,
vrata N 1, N 2 in N 3 ter kondenzatorja
C 6 in C 7 ter upora R 15 in R 16.

V časovnem diagramu (diagram 1) si
oglejmo, kako to kontrolno vezje krmili
delovanje obratomera. Vezje NE 555
deluje kot nestabilni multivibrator, s spre¬
minjanjem upornosti trimerskega poten¬
ciometra P 1 pa uravnavamo čas štetja

■li iim ii niiiiri nmimiiiii

d II ‘ II

• L_n_._o_

' innnn_J¥rtnnn_ innnn_

Časovni diagram

impulzov oz. umerimo obratomer. Dokler
je na izhodu NE 555 logično stanje 0, so
vrata N 4 odprta za impulze iz ana¬
lognega dela in števci CD 451 8 jih šteje¬
jo. Ko se stanje izhoda NE 555 spre¬
meni, se vrata N 4 zapro, na izhodu vrat
N 3 pa se za kratek čas vzpostavi stanje
0, stanje števcev se vpiše v spomin
dekoderjev CD 4511 in se pojavi na
zaslonu. Ko je podatek vpisan, s kratkim
impulzom na izhodu vrat N 3 resetiramo
števce, tako da ob naslednjem ciklusu
spet štejejo od začetka. Medtem ko štev¬
ci štejejo, zaslon kaže rezultat štetja
predhodnega cikla.

Vir električne energije, potrebne za
delovanje obratomera, je akumulator Ni-
Cd 4,8 V / 500 mAh. Za polnjenje aku¬
mulatorja sem v ohišje vgradil mikrofon¬
sko vtičnico 0 2,5 mm. Električno je
vezana tako, da je med polnjenjem aku¬
mulatorja napajanje elektronike obrato¬
mera izključeno.

Zaradi LED-zaslona je poraba energije
sorazmeroma velika, zato sem za vklop
uporabil mikrostikalo, ki ga aktiviramo s
pritiskom na tipko na levi strani ohišja.

Izdelava

Pri izdelavi elektronskih naprav se
velikokrat srečamo s problemom, ki mu
sprva ne posvečamo pozornosti. To je
ohišje naprave! Sam sem uporabil plas¬
tično ohišje z zunanjimi dimenzijami 1 10
x 70 x 35 mm. Ustrezno ohišje poiščite v

prodajalni z elektronskim materialom.
Lahko pa uporabite tudi primerno, ven¬
dar precej cenejšo, škatlico za milo.

Okence zaslona je iz rdeče prosojne
plastike, ki sem jo izžagal iz polomljene¬
ga plastičnega trikotnika. Na notranji
strani sem okence pobarval s črnim
lakom, ki ga sicer uporabljam za barvan¬
je plastičnih maket. Del nad zaslonom, ki
mora ostati prosojen, sem pred barvan¬
jem zaščitil z lepilnim trakom.

Nosilec senzorja (risba 2) je iz črne
lastike (koterm) in je razmeroma neza-
teven za izdelavo. Nosilec je z vijaki M
2 privit v ustrezno odprtino v ohišju. Vanj
je vstavljen fotoupor A 1060. Priključka
upora sta podaljšana z izoliranima žica¬
ma, oba spajkana spoja na nožicah pa
sta izolirana. Za izolacijo lahko uporabi¬
mo kar plastično zaščito, ki jo snamemo
z izolirane žice nekoliko večjega prese¬
ka.

Nosilec foto upora

V zgornji desni vogal ohišja vgradimo
2,5-milimetrsko vtičnico za polnjenje aku¬
mulatorja, v levi vogal pa mikrostikalo in
tipko za vklop. Tako bomo obratomer
lahko vključevali s palcem desne roke,
kar se je pri uporabi instrumenta izkaza¬
lo kot zelo praktično.

Tiskano vezje (risba 3) je izdelano iz
enostransko kaširanega vitroplasta debe¬
line 1,5 mm. O metodah izdelave tiska¬
nih vezij je bilo porabljene že toliko tis¬
karske barve, da tega ne bom ponavljal.
Kakorkoli že, za izdelavo "unikatov" sam
še vedno uporabljam letrasetne pike in
črte. Pred začetkom izdelave tiskanega
vezja preverite, ali je zanj dovolj prosto¬
ra v ohišju!

V izjedkano vezje zvrtamo luknje
0 0,8 mm in začnemo montirati ele¬
mente. Vsi elementi so na zgornji strani
(risba 4), le trimerski potenciometer je
prispajkan na spodnji strani tiskanega
vezja (sliki 2 in 3). Takšna montaža
omogoča enostavnejše umerjanje instru¬
menta.

Najprej prispajkamo žičnate mostičke,
ki so na risbi 4 označeni s podčrtano
črto. Nato sledi montaža uporov. Večina

Vezje spodaj

jih je montirana vertikalno, dva pa hori¬
zontalno. Eden od uporov napajanja
zaslona leži POD njim, zato ga nikar ne
pozabite prispajkati pred montažo
zaslona. Upora R 12 in R 13 sta monti¬
rana vertikalno, prosta priključka pa sta
prispajkana skupaj nad vezjem. Trimerski
potenciometer Pl je prispajkan na spod¬
nji strani vezja.

Sledi montaža kondenzatorjev. Naj¬
prej prispajkamo keramične nato pa še
elektrolitske kondenzatorje. Pri montaži
elektrolitskih moramo paziti na pravilno
polariteto. Preostane nam še montaža in¬
tegriranih vezij in LED-zaslonov. Integrira¬
na vezja morajo biti pravilno postavlje¬
na, sicer se bo iz njih najbrž "pokadilo",
ko bomo instument priključili na napetost.
Zasloni naj bodo montirani tako visoko,
kolikor to dopuščajo priključki, zgoraj pa
morajo biti seveda lepo poravnani.

Preverimo, ali pri spajkanju elementov
nismo naredili kakšne napake, prispaj¬
kamo še priključka fotoupora in obe žici
za napajanje, nato pa preizkusimo delo¬
vanje obratomera. Negativni vod napa¬
janja prispajkamo na negativni pol aku¬
mulatorja, med pozitivni vod in pozitivni
pol akumulatorja pa vežemo amperme-
ter. Ce je vse v redu, bo pri napajanju z
napetostjo 4,8 V poraba približno
60-70 mA, na zaslonu pa se bo pojavilo
neko število. Pri bistveno večjem toku je
nekaj narobe, zato napajanje čimprej
izključimo in poiščemo napako. Podobno
ravnamo, če je tok bistveno manjši ali če
sploh ne teče. Ko vezje normalno deluje,
ga vgradimo v ohišje in prispajkamo
žice, ki povezujejo polnilno vtičnico z
mikrostikalom in vezjem.

Umerjanje

Pred umerjanjem optičnega obrato¬
mera se moramo odločiti, ali bomo instru-

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 49

IDR

ELEKTRONIKA

J

©

R2<j>

R3<j) '

4>:

4 518

4 5/8

«6

LOJ


-QD-

© w

<3^>

i 0 J J®-
|_P1 / 5' •

1_TA

400/ C

Tiskano vezje

Razpored elementov

ment umerili za merjenje vrtilne hitrosti
dvokrakih ali trokrakih propelerjev. Pro¬
blem lahko elegantno rešimo tudi tako,
da vgradimo še en trimerski potenciome¬
ter in izbirno stikalo. Sam se za to mož¬
nost nisem odločil, ker uporabljam obra-
tomer predvsem za meritve vrtilne hitrosti
letalskih motorjev, kjer se trokraki prope¬
lerji redko uporabljajo. Če pa se le
primeri, da moram izmeriti vrtiino hitrost
trokrakega propelerja, rezultat meritve
pomnožim z 2/3.

Obratomer lahko umerimo na več nači¬
nov. Eden od natančnejših načinov je

vzporedna meritev z drugim, že umerje¬
nim obratomerom. Ker pa optični ob¬
ratomer v bistvu šteje zatemnitve, ko se
pred senzorjem pojavi krak propelerja, si
iahko pomagamo tudi drugače.

Frekvenca izmenične napetosti v om¬
režju je 50 Hz. Električna žarnica, prik¬
ljučena na omrežje, zato stokrat v sekun¬
di skoraj ugasne. Pri vrtilni hitrosti 3000
vrt/min se krak dvokrakega propelerja
prav tako 1 00-krat v sekundi pojavi pred
senzorjem. Zato lahko instrument umeri¬
mo tudi tako, da senzor usmerimo proti
prižgani žarnici in s spreminjanjem po-

Seznam elementov:

Upori (1/4 VV, 10%)

R 1 = 4,7 kQ

R 2, R 6 do R 9, R 13 = 22 kQ
R 3, R 4 = 10 kfi
R5 = 1M!2
R 10= 120 kfi
R 11, R 14= 1 kQ
R 12 = 390 kQ
R 15, R 16= 150 k<3
R 17 do R 38 = 300 £3
LDR = Al 060 ali A9060
P 1 = 25 kQ, ležeč

Kondenzatorji:

C 1 = 47 j.iF/25 V, tantal
C 2, C 5 = 1 uF/35 V, tantal
C 3, C 8 = 100 m.F/ 1 0 V, elektrolit
C 4, C 6, C 7 = 10 nF, keramični

Polprevodniki:

IC 1 = LM 324
IC 2 = NE 555
IC 3 = CD 4001
IC 4, IC 5 = CD 4518
IC 6 do IC 8 = CD 4511
D 1 do D3 = DL 704 (DL 304,
MAN 74 A)

Ostalo:

ohišje 110 x 70 x 35 mm
nosilec senzorja (risba 2)

S 1 = mikrostikalo s tipko

akumulator Ni-Cd 4,8 V/500 mAh (4 celice)

vtičnica 0 2,5 mm

ložaja drsnika trimerskega potenciometra
dosežemo, da zaslon kaže 30,0. Če pa
želimo merilnik umeriti za merjenje vrtilne
hitrosti trikrakih propelerjev (npr. za
čolne), mora biti izpis na zaslonu 20,0.

Marjan Klenovšek

Disko bliskavica

Risba 1. Shema disko bliskavice

Igra sončnih žarkov na vedno nemirni
morski površini človeka prevzame. So
mar utripajoče iskrice, ki se razposajeno
podijo po disku, sanje poletnih dni? Med
pomembne pripomočke, ki pričarajo take
svetlobne učinke, sodi bliskovna luč.
Današnja naloga je gradnja bliskavice,
ki jo utegnemo uporabiti ne le za obujan¬
je lepih spominov, temveč tudi v pomoč
resnim raziskovalnim projektom.

Opis delovanja vezja

Vezje na risbi številka 1 je tako pre¬
prosto, da bi ga utegnil razvozlati tudi
popoln začetnik v elektrotehniki. Za
usmernik uporabimo kar običajen graet-
zev mostič. Na njegovem gladilnem kon¬
denzatorju C 2 izmerimo dobrih 300 vol¬
tov električne napetosti. Upor R 1 omejuje
polnilni tok, kar hkrati pomeni, da delov¬

na napetost doseže polno vrednost šele
po dveh ali treh polperiodah omrežne
napetosti, torej 20 oziroma 30 ms po
vklopu (ali praznjenju kondenzatorja). S
tem je določena zgornja frekvenca utri¬
panja stroboskopa, kot bliskavico neka¬
teri radi imenujejo. Da se v polnilnem

tokokrogu res dogaja nekaj intenzivne¬
ga, bomo ugotovili po temperaturi, do
katere se segreje upor R 1. Toda pazite,
da se ga ne dotikate ob delujočem vezjul
Kondenzator C 2 se v trenutku vžiga
bliskavice X 1 popolnoma izprazni (v
tisočinki sekunde). Za polnjenje skrbi, kot

50 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

ELEKTRONIKA

rečeno, omrežna napetost. Napetost na
kondenzatorju C 2 se torej nenehno
spreminja med 0 V in polno delovno
napetostjo (> 300 V).

Skladno z napetostjo na C 2 se spremi¬
nja tudi napetost na C 3, vendar v primer¬
javi s C 2 počasneje. V trenutku, ko
napetost na C 3 doseže določeno vred¬
nost, se odpre tiristor T 1, ki s tem kratko
veže upor R 5. Kondenzator C 1, napol¬
njen na približno 150 V, se izprazni
skozi primarno navitje transformatorja TR

1. Na sekundarju transformatorja se zato
pojavi približno 4000 V visok napetostni
impulz, ki služi za vžig bliskavice X 1.
Omenili smo praznjenje kondenzatorja C

2, ki je povezano z vžigom bliskavice.
Tedaj se izprazni tudi kondenzator C 3.

Značilno za delovanje tiristorja je, da
ga s krmilno napetostjo ne moremo
zapreti (tako kot npr. tranzistor); ko se
enkrat odpre, potem ostane odprt. To last¬
nost seveda s pridom izkoriščamo. Če
hočemo tiristor spet zapreti, moramo
znižati napetost med anodo in katodo
praktično na niči To se zgodi povsem
samodejno prav ob koncu praznjenja C
2 prek cevi X 1. Ker graetzev usmernik v
naslednjih nekaj deset milisekundah zno¬
va napolni kondenzator C 2, se "zgod¬
ba" neprestano ponavlja. Kako hitro, je

odvisno predvsem od velikosti upora R 3
in nastavitve potenciometra P 1 ter kon¬
denzatorja C 3.

Kondenzator C 2, oziroma velikost
električne napetosti, ki se zgradi na njem,
določa energijo, ki se sprosti v svetlob¬
nem blisku. Tako lahko s preprostim po¬
večanjem kondenzatorja (dodamo kon¬
denzator C x) povečamo jakost svetlobe,
ki jo da blisk. Vendar ne gre pretiravati,
predvsem zaradi dveh vzrokov: presega¬
nja dovoljene termične obremenitve blis-
kovne cevi ter lastnosti usmernika.

Tlivko TL 1 z omejevalnim uporom R 2
uporabljamo le kot indikator visoke na¬
petosti. V primeru izpada delovanja blis-
kovne luči svetleča tlivka deluje kot opo¬
zorilni znak za prisotnost visoke nape¬
tosti. Zaradi galvanske povezave vezja z
omrežjem (usmernik je brez transforma¬
torja) je dotik kateregakoli elementa vez¬
ja smrtno nevaren. (Tega se moramo ne¬
nehno zavedati!)

Tuljava L 1 skrbi za odpravo oziroma
zmanjšanje motenj, ki jih povzroča za¬
ganjajoče polnjenje vezja.

Povprečna tokovna poraba pri bliskavi¬
ci 20 Hz je 60 mA, trenutna največja
vrednost polnilneaa toka pa ne preseže
400 mA.

Risba 2. Tiskano vezje

KI

Ul

Gl

■©,

R1

+

L1

0

+

R3

R3

RH

•□a*

• C1 •

o

+

Risba 3. Razpored elementov na tiskanem vezju

Izdelava naprave

Tiskano vezje (1 17,0 mm x 61,0 mm)
izdelamo po predlogu na risbi št. 2.
Razpored posameznih elementov na
tiskanem vezju prikazuje risba št. 3. Prvi
pogoj za takšno rešitev je, da nam uspe
zbrati enake elemente kot v izvedbenem
primeru, v nasprotnem primeru moramo
predlog tiskanega vezja ustrezno popra¬
viti. Če se sami lotimo načrtovanja tiska¬
nega vezja, moramo pravilno oceniti de-
beljno posameznih povezav.

Čeprav je vezje preprosto, vendarle ne
bo lahko zbrati prav vseh sestavnih
delov. Dva utegneta biti še posebej kritič¬
na: bliskovna cev X 1 in visokonapetostni
(VN) transformator TR 1. Tako kot nima
smisla, da bi sami izdelovali upore, tran¬
zistorje, ... to velja tudi za VN-transfor-
mator in omenjeno cev. Zato v seznamu
sestavnih delov zasledimo naslov, kjer si
priskrbimo ne samo kritična dela, pač pa
prav vse sestavne elemente.

Postopek izdelave bliskavice

Kako izdelamo tiskano vezje, smo v
reviji že večkrat pisali. Potem ko ga izde¬
lamo, se spoprimemo s spajkanjem. Os¬
novno pravilo iz prakse narekuje, da
najprej prispajkamo najmanjše elemente,
torej 0,25-vatne upore. Zatem pritrdimo
še zenerjevo diodo in diodni usmernik.
Pri tem moramo paziti na pravilno orien¬
tacijo elementov. Nepravilna pritrditev G
1 bo v trenutku priključitve na 220-voltno
omrežje povzročila pravo katastrofo!

Ko prispajkamo najmanjše elemente,
se lotimo malo večjih, med katere sodijo
priključna sponka K 1, tiristor in VN-trans-
formator. Pomembno je, da pravilno
namestimo tudi oba elektrolitska konden¬
zatorja (C 2 in C 3). Keramični upor R 1
prispajkamo kakih 10 mm nad površino
tiskanega vezja, da omogočimo izdatnej¬
še hlajenje upora ter hkrati preprečimo
pregrevanje tiskane ploščice.

Priključke bliskovne cevi previdno
upognemo kakih 10 mm od steklenega
ohišja za približno 45°. Pomagamo si s
pinceto. Priključno žico primemo s pince¬
to ter hkrati prosti del nožiče upognemo
ob pinceti. Cev je, potem ko jo namesti¬
mo na tiskano vezje, nagnjena proti čelni
ravnini ohišja za 225°. Cev torej visi
preko tiskanine! Tudi tokrat moramo pa¬
ziti na pravilno orientacijo. Anoda cevi je
označena z rdečo barvo, kar se mora
ujeti s piko na predlaganem tiskanem
vezju.

Enako velja pri nameščanju VN-trans-
formatorja na tiskano vezje. Izbrani trans¬
formator TR 1 ima tri priključke. Najtanj¬
šo priključno žico povežemo s kondenza¬
torjem C 1, debelejši dve pa sta izvoda
sekundarnega navitja. Skupni izvod pri¬
morja in sekundarja leži ob tanki žici.

Malce nenavadna za koga je morda
pritrditev potenciometra s stikalom (Sl)  —
neposredno na tiskano vezje, vendar

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 51

ELEKTRONIKA

prav takšna omogoča prijetno in prepros¬
to sestavo ter vzdrževanje bliskavice.

Izgotovljeno vezje očistimo z alkoho¬
lom (predvsem moramo odstraniti ostan¬
ke kolofonijej ter nato vso spodnjo stran
zaščitimo z lakom v pršilki.

Tiristorja ni treba dodatno hladiti, se
pravi da ga ni potrebno pritrditi na ma¬
sivno površino, pač pa je koristno pod
bliskovno cev postaviti odbojno površino.
Pomagamo si lahko tako, da reflektor
izdelamo iz staniolnega papirja, ki ga
utrdimo z malo debelejšim papirjem ali
kartonom. Na ta način zelo preprosto
povečamo izkoristek svetilke. Ponuja se
še elektronska pot, uporaba kondenza¬
torja C x, toda o tem malo kasneje.

Ohišje naprave

Ker se je nevarno dotikati delujočega
vezja (nevarnost udara omrežne nape¬
tosti oziroma udara VN-impulzov), mo¬
ramo nadvse skrbno izbrati ohišje, v kate¬
ro nameravamo vgraditi elektroniko. Kar
primerna rešitev je plastično ohišje s pro¬
sojnim pokrovom. Tiskano vezje z elek¬
troniko vstavimo v ohišje in ga z vijaki
učvrstimo na dva 10 mm dolga distančni-
ka. Lahko pa s pridom uporabimo tudi
izvirne pritrdilne elemente ohišja. V ohiš¬
je torej izvrtamo le odprtine za os poten¬
ciometra, priključni kabel, in če je potreb¬
no, oba distančnika. Os potenciometra
skrajšamo in nanjo pritrdimo gumb. Ra¬
zumljivo je, da bomo v dno ohišja nare¬
dili tudi izvrtine za pritrditev bliskavice na
podlago (steno). Vrtanje lukenj je sicer
preprosto opravilo, a natančnost se vsee¬
no močno obrestuje.

Kaj smo dosegli s tako izvedbo ohišja?
Uporabniki naprave so dobro zaščiteni
pred neposrednim dotikom nevarne elek¬
trične napetosti, prozoren pokrov pa svet¬
lobnih bliskov ne "ovira" pri razsvetlje¬
vanju okolice.

Uporaba naprave

Bliskavico bomo vsaj z dvema vijako¬
ma pritrdili na trdno podlago. Odgovor
na vprašanja, kje, kako in zakaj jo bomo
pritrdili, pozna vsak, ki je prestopil vrata
disko kluba. Napajalni kabel, opremljen
z vtičem, potisnemo v vtičnico 220 V. Z
gumbom potenciometra nastavimo frek¬
venco utripanja med 2 in 20 bliski v
sekundi. Frekvenco prilagodimo zvočne¬
mu tempu. Priključno vrvico lahko tudi po¬
daljšamo, da bo bliskavica dosegljiva
"di-džeju". Po končani zabavi, po potre¬
bi pa tudi prej, napravo izključimo tako,
da gumb potenciometra zavrtimo popol¬
noma v levo.

Uporabno vrednost kondenzatorja C x
preverimo najpreprosteje s tem, da ga
prispajkamo na tiskano vezje. Kot smo že
omenili, se bo povečala jakost svetlobne¬
ga bliska.

Bliskovno napravo lahko uporabimo
tudi pri bolj resnih projektih. Utripajoča
svetloba omogoči, da enakomerno giba¬

joči se deli "obmirujejo", kar avtomeha¬
niki s pridom uporabljajo pri nastavitvi
predvžiga motorja. S spreminjanjem
frekvence svetlobnih bliskov lahko med
drugim opazujemo najbolj zanimive
trenutke gibanja vodnih kapljic, ki enako¬
merno padajo iz pipe. Tovrstni pripo¬
moček se odlično obnese v gledališču, ko
je potrebno na oder postaviti nevihtno
sceno. Določene možnosti se ponujajo
tudi v fotografskih študijih.

Pa mnogo zabave pri delu in uporabi!

Jernej Bohm

Seznam elementov:

Upori:

P 1 = 470 kQ, linearni potenciometer s
stikalom (443697-551

R 1 - 1 kQ / 11 W, keramični (411973-55)

R2= 1,2 MQ / 0,5 W

R3 = 100 kQ/0,5 W

R4= 100 kQ / 0,5 W

R5 = 100 k£2 / 0,5 W

Kondenzatorji:

C 1 = 100 nr / 250 V, poliestrski
C 2 = 10 |xF / 350 V, elektrolitski
(477036-55)

C 3 = 22 |iF / 40 V, elektrolitski

C x = 10 uF / 350 V (glej tudi besedilo

prispevka)

Polprevodniki:

D 1 = 33 V / 1 W zenerjeva dioda,
ali diak ER900 33 V, (186406-55)

G 1 = B 380 C 1500 Iskra, graetzev usmernik
Tl = BT 151 tiristorj 1861 12-55)

Ostalo:

K 1 = dvopolna priključna sponka
L 1 = 10 rJd / 1A VF-dušilka (535672-55)

TR 1 = 4 kV vžigalni transformator (581585-

11 )

VI =100 mA, počasna cevna varovalka
X 1 = ksenonska cev (581607-11)
plastron ABS ohišje (80 mm x 160 mm x 55
mm)

priključek varovalke, 2 kosa
priključni kabel

V oklepajih so označene kataloške številke ele¬
mentov, ki jih lahko dobimo pri firmi E-Trading,
Idrija, Rozmanova 19, Tel. 065 / 73-333.

Kako bliskavica deluje

Bliskavica oziroma njena steklena
cev je napolnjena z majhno količino
žlahtnega plina, navadno ksenona,
zato jo nekateri imenujejo tudi ksenons¬
ka žarnica. Cev je poljubne oblike (pa¬
lica, zvita v obliki črke U), odvisno od
tega, kaj narekujejo tržne potrebe. V
oba konca cevi sta vstavljeni elektrodi
(anoda, katoda). Bliskavica ima še eno
zunanjo, startno elektrodo.

Pri tovrstnih žarnicah izkoriščamo
svetlobni pojav, ki nastane po t. i. vzbu¬
janju atoma. To dosežemo tako, da
"ustrelimo" v atom. Za strelivo uporab¬
ljamo elektrone. Toda običajna pred¬
stava tu nekako odpove. Vemo, da so
atomi in elektroni, če si jih predstav¬
ljamo kot kroglice, zelo majhni, in da je
že tako gosta snov "en sam prazen
prostor". Da do trka sploh pride, tedaj
govorimo o vzbujenem atomu, gre pri¬
pisati zadostnemu številu "poskusov"
oziroma zakonitostim, ki jih popisuje
kvantna mehanika.

Vzbujen atom ni stabilen in energijo,
ki jo sprejme ob trku, kar hitro odaa v
obliki fotona - svetlobnega bliska. S
tem se vrne v osnovno, stabilno stanje.

Da bo žarnica zasvetila s primerno
jakostjo, moramo najti mehanizem, ki v
kratkem času vzbudi zadostno število
atomov. To lahko dosežemo na več
načinov. Eden je ionizacija. Tudi pri
drugih plinskih žarnicah (npr. fluo¬
rescenčni) je uporabljen mehanizem
ionizacije, vendar tam množico prostih
elektronov za trkanje pridobimo s se-

revanjem katode (žarilna nitka),
troboskobska žarnica je relativno
majhnih dimenzij, tako da lahko
zanesljiv vžig dosežemo tudi s trga¬
njem elektronov iz katodne elektrode s
pomočjo močnega električnega polja
med pomožno zunanjo elektrodo in
katodo.

Vžigno razelektrenje z visoko nape¬
tostjo (okoli 4 kV) je le prvi del
ionizacijskega procesa pri stroboskop¬
ski svetilki, ki zagotovi zadostno število
elektronov za kasnejše mnogo bolj
mogočne procese med anodo in kato¬
do (medelektrodna napetost je pri¬
bližno 300 V), ki odločilno prispevajo k
svetlobnemu blisku. Znatni električni
tok, ki se ob tem pojavi, bi utegnil
toplotno poškodovati elektrodi. Toda
prav hitro presahne, ker pojav črpa
omejeno energijo iz električnega nabo¬
ja, nakopičenega v napajalnem kon¬
denzatorju (C 2).

Ionizacija v ksenonski žarnici je
enaka kot npr. v fluorescenčni svetilki,
le da jo tu dosežemo z manj energije,
kar je pomembno pri prenosnih na¬
pravah (npr. fotografska bliskavicah

Valovna dolžina svetlobnega bliska
je odvisna od vrste polnila v cevi. V vid¬
nem spektru se odziva ksenon. Flu¬
orescenčne svetilke (polnijo jih z argo¬
nom) svetijo v ultravijoličnem delu sve¬
tlobnega spektra, ki je za človeško oko
neviden. Viden postane tisti hip, ko UV-
svetloba zadene poseben fluorescenčni
premaz na notranji strani cevi.

52 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

Ojačevalnik 2 x 20 W za zvočno
kartico (sound blaster)

Marsikdo med vami se na tak ali dru¬
gačen način ukvarja z računalniki in prav
gotovo že imate ali pa si vsaj želite imeti
zvočno kartico. Ta zanimiv in razmeroma
poceni dodatek pretvarja digitalni zapis,
shranjen na trdem disku ali disketi, v
analogni signal, ki ga človeško uho pre¬
pozna kot zvok. Vendar zvočna kartica
zvočnikov, zadnjega člena te verige, žal
ne vsebuje. Zvočnike moramo dodatno
kupiti, kar spet olajša našo denarnico.

Kot vedno, Tim tudi tokrat ponuja
cenejšo rešitev. Najpreprostejša rešitev je
sicer, da izhod zvočne kartice ("line out")
povežemo z glasbenim stolpom, če ga
seveda imamo, in če ima ta primeren
vhod ("line in" ali "aux"). Vendar to v
večini primerov ni mogoče. Druga rešitev
pa je, da sami naredimo končno ojače-
valno stopnjo in mali zvočni omarici.
Delo nam dodatno olajša tudi dejstvo, da
kvaliteta digitalno zapisanega zvoka ni
kdo ve kakšna, zato tudi ni potrebno pre¬
tiravati s kvaliteto ojačevalnika in zvoč¬
nikov. Ojačevalnik naredimo kar z
uporabo integriranega vezja TDA 2005,
v zvočni omarici pa vgradimo cenejše
male avtomobilske zvočnike z močjo
okoli 20-30 W.

Opis vezja

Končno ojačevalno stopnjo bomo
naredili s pomočjo integriranega vezja
TDA 2005. To vsebuje dva ojačevalni¬
ka, ki delujeta v razredu B in se uporab¬
ljata predvsem kot ojačevalnik za avtora¬
dio. Vezje omogoča razmeroma velik
izhodni tok (do 4,5 A), je zaščiteno pred
kratkim stikom na izhodu in ima vgrajeno
zaščito proti nezmernemu segrevanju.
Pogosto se uporablja v mostični vezavi,
pri kateri ojačevalnika povežemo in
namesto stereoojačevalnika z močjo 2 x
10 W dobimo monoojačevalnik z močjo
20 W. To vezavo bomo uporabili tudi v
našem primeru.

Kljub temu, da za stereoojačevalnik 2
x 20 W potrebujemo dve integrirani vezji
TDA 2005, je potrebnih izredno malo
zunanjih elementov, predvsem pa je
vezje zelo preprosto in nezahtevno za
izdelavo. Tudi vrednosti in elementi sami
niso nič posebnega. Če pa upoštevamo
še razne zaščite, ki so vgrajene v integri¬
rano vezje TDA 2005, ta ojačevalnik v
mnogočem prekaša podobne ojačeval¬
nike, narejene s tranzistorji.

Risba 1 prikazuje električno shemo
monoojačevalnika z integriranem vezjem

Risba 1

TDA 2005 v mostični vezavi. Na vhodu
je elektrolitski kondenzator C 1, ki pre¬
prečuje dostop morebitni enosmerni kom¬
ponenti vhodnega signala na vhod inte¬
griranega vezja (nožiča 1). Pred tem kon¬
denzatorjem je seveda potenciometer P 1
(glej risbo 5) za nastavitev jakosti vhod¬
nega signala, oziroma za regulacijo
jakosti zvoka iz zvočnikov.

TABELA:

Ojačenje vezja določajo upori R 2, ...R
5. Pri optimalnem ojačenju (40-50 dB) so
vrednosti teh uporov povezane na na¬
slednji način: R2 = R4inR3 = 2xR1,
kar da precej preprosto formulo za
izračun ojačenja: G = 4 x (R 1 / R 2).

Na izhodih obeh ojačevalnikov imamo
serijski vezavi kondenzatorja in upora (C
9 + R 6 in C 10 + R 7), ki preprečujeta

Rl  ... upornost zvočnika
f ... frekvenca vhod. signala

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 53

ELEKTRONIKA

>—o


Risba 3

PRIKLJUČITEV OJAČEVALNIKA:

OJAČEVALNIK

D

+ - _

©

X 220V

NAPAJALNIK

Risba 5

osciliranje ojačevalnika pri višjih frek¬
vencah. Tudi kondenzator C 3 prepreču¬
je osciliranje vezja, v glavnem pa služi
za dušitev motenj iz napajalnika.

Upor R 1 služi za nastavitev simetrije
izhoda, zato njegove vrednosti ni pri¬
poročljivo spreminjati. Povečevanje ozi¬
roma zmanjševanje tega upora v obeh
primerih zmanjšuje izhodno moč, hkrati

0 —

I2VSA /  \ Or. - B80C6000/3300

20V

»V

z

011  012

VHOD 12V Risba 4

Seznam elementov za monoojačevalnik :
Upori:

R 1 = 120 kn
R 2 = 1 kfl
R 3 = 2,2 kn
R 4, R 5 = 12 n
R 6, R 7 = 1 n

Kondenzatorji:

C 1, C 2 = 2,2 |xF
C 3, C 9, C 10 = 100 nF
C 4 = 10 |jlF

C 5, C 7 = 100 n_F / 16 V
C 6, C 8 = 220 (xF / 16 V
C 11, C 12 =4700 |xF / 25 V

pa povečuje popačenje.

Kondenzatorja C 5 in C 7 izboljšujeta
delovanje ojačevalnika pri nizkih frek¬
vencah. Povratno vezavo pa vezju
omogočata kondenzatorja C 6 in C 8.

Izdelava

Risba 3 prikazuje ploščico tiskanega
vezja za monoojačevalnik s TDA 2005 v
mostični vezavi. Če želimo imeti stereo
ojačevalnik, pa preprosto izdelamo dve
ploščici tiskanega vezja. Na ploščico
najprej prispajkamo upore, nato konden¬
zatorje in na koncu že integrirano vezje.
Integrirano vezje moramo obvezno
pritrditi na hladilno rebro, saj se med
delovanjem precej greje. Hladilno rebro
lahko obenem služi tudi kot zadnja stena
ohišja ojačevalnika ter kot nosilec
ploščice ojačevalnega vezja. Integrirano
vezje TDA 2005 ima namreč 1 1 močnih
nožič, ki z lahkoto nosijo ploščico
tiskanega vezja in tistih nekaj dodatnih
elementov. Pri tem je treba pripomniti tudi
to, da je hladilna stena integriranega
vezja TDA 2005 povezana z nožico 6
oziroma z maso vezja. To seveda ni
ovira, da ne bi oba ojačevalnika pritrdili
na isto hladilno rebro.

Oba ojačevalnika napajamo s pre¬
prostim napajalnikom, ki ga prikazuje
risba 2. Ker je najvišja napajalna na-

Risba 2

petost integriranega vezja 18 V, naj
sekundarna napetost transformatorja ne
presega 12 V. Hkrati pa mora sekun¬
darno navitje zagotavljati električni tok
jakosti vsaj 4 A. Za usmerjanje izme¬
ničnega toka skozi sekundarno navitje
uporabimo primerno močan graetzov
usmernik (Gr), usmerjeno napetost pa
zgladimo s kondenzatorjema Čil in C
12, ki naj imata kapacitivnost najmanj
4700 |xF.

Povezava z zvočno kartico

Preden se lotimo povezave ojačevalni¬
ka z zvočno kartico, preverimo njegovo
delovanje. Nanj priključimo kak drug vir
(npr. kasetofon - izhod "line out") in se
prepričamo, ali ojačevalnik sploh deluje
oziroma kako deluje. Nato na hrbtni
strani računalnika (risba 5) poiščemo, kje
se nahajajo povezovalne vtičnice zvočne
kartice, ter priklopimo vhoda ojačevalni¬
ka na vtičnico "line out". Potem na raču¬
nalniku poženemo kak glasbeni program
ali igrico, ki uporablja zvočno kartico,
odpremo potenciometra za glasnost in
uživamo ...

Miha Zorec

Polprevodniki:

TDA 2005

Gr = B80C5000/3300

Transformator:

220 V / 12 V,5A

TIMOVI OGLASI

PRODAM video igre super megason z
vso dodatno opremo, eno kaseto in
pištolo. Cena je 15.000 SIT. Prodam
še novejši model računalnika
Commodore 64 z dvema igralnima
palicama, kasetnikom, tipkovnico in
19 kasetami z igricami. Cena po
dogovoru.

Zlatko Kardoš
Šalovci 91
69204 Šalovci

PRODAM helikopter junior II z motor¬
jem, 5 servomehanizmi in avtopilo¬
tom, povsem nared za letenje, za
1000 DEM. Prodam še motor Enya 10
cm 3 , rabljen približno 20 ur, za
12.000 SIT, motor Super tigre 15 cm 3 ,
rabljen 20 ur, za 14.000 SIT, in motor
Enya 5 cm 3  (približno 5 ur), za 7000
SIT.

Matjaž Srakar
Tomačevo 29
61000 Ljubljana
Tel.: (061) 375-779

54 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

.. .’._... ' .__. RAČUNALNIŠTVO

Moj osebni računalnik (13. del)

Grafično okolje

MS Windows (7. del)

Miha Zorec

File Manager

File Manager

Za delo z datotekami in direktoriji
uporabljamo v okolju Windows program
z imenom File Manager. Ta razmeroma
zmogljiv program omogoča izjemno pre¬
prosto in hitro urejanje datotek in direk-
torijev. Z njim premikamo, kopiramo,
brišemo in iščemo datoteke, izdelujemo
ali brišemo direktorije, formatiramo
diskete in še marsikaj. Lahko rečemo, da
v okolju Windows File Manager na¬
domešča operacijski sistem DOS. Pozna
namreč skoraj vse njegove osnovne uka¬
ze, pri čemer je delo s File Managerjem
bistveno hitrejše in preprostejše kot z
DOS-om. Prednost je v grafičnem načinu
dela. Z odpiranjem več oken lahko na
zaslonu hkrati vidimo vsebino praktično
vseh razpoložljivih diskovnih pogonov -
razvejenost direktorijev ter pripadajoče
datoteke. Ukazov pri delu ne vnašamo s
tipkovnico, saj lahko vse opravimo kar z
miško.

File Manager poženemo z dvojnim
klikom nad njegovo ikono, ki se nahaja v
programski skupini Main. Osnovna obli¬
ka okna (risba 1) je enaka kot pri drugih
programih Windows. Imenska vrstica
ima na levi strani gumb za kontrolni

menu oziroma za izhod iz programa, na
desni strani pa sta gumba za spreminjan¬
je velikosti okna. V naslednji vrstici se
nahajajo zavesni menuji, pod njimi pa je
vrstica z gumbi za razne ukaze. To vrsti¬
co ima le File Manager v verziji Win-
dows for VVorkgroups (Okna za delovne
skupine).

Gumbi v četrti vrstici služijo za pre¬
klapljanje med razpoložljivimi diskovnimi
pogoni. Vsebino izbranega diskovnega
pogona vidimo v na dva dela razdelje¬
nem delovnem oknu programa. Levi del
prikazuje strukturo direktorijev in poddi-
rektorijev, v desnem delu pa je seznam
vseh datotek trenutnega direktorija. Če je
spisek datotek predolg ali če je razve¬
jenost direktorijev preobsežna, prikažeta
okni le del vsebine, do skritega dela pa
pridemo s pomočjo drsnikov.

V vrstici na dnu programskega okna
zvemo še razne podatke: zasedenost
trenutnega diskovnega pogona, število in
skupno velikost datotek v trenutnem direk-
toriju, število in skupno velikost ozna¬
čenih datotek, ...

Izdelava novega direktorija

Direktorij si lahko predstavljamo kot
nekakšno omaro, kamor spravljamo pro¬
grame in datoteke. Če računalnik upo¬
rablja več uporabnikov, ali če en uporab¬
nik uporablja več različnih programov
(pisanje, risanje, ...), je smiselno to

Risba 1

Risba 2

"omaro" razdeliti na več "predalov" ali
poddirektorijev. Vsak uporabnik računal¬
nika ima lahko svoj poddirektorij, v
katerem lahko po mili volji izdeluje nove
in nove poddirektorije, ki vsebujejo sku¬
pine datotek enakega tipa ali namena.
Disk (trdi disk ali disketa) postane s tem
bolj pregleden, iskanje datotek pa je pre¬
prostejše in predvsem hitrejše.

Izdelava novega direktorija s File
Managerjem je izredno preprosta (risba
2). V levem delu okna, kjer je prikazana
struktura direktorijev, kliknemo na ustrez¬
ni direktorij (lahko tudi na glavni direk¬
torij C:d:). Ta direktorij bo nadrejen di-
rektoriju, ki ga bomo izdelali. Nato
odpremo zavesni menu File in v njem
kliknemo na ukaz Create Directory. Ta
odpre novo pogovorno okno, kjer v
rubriko Name vpišemo ime novega direk¬
torija. Pri izbiri imena velja enako pravi¬
lo, kot pri poimenovanju datotek. Ime je
lahko dolgo največ osem znakov, pri
čemer smemo uporabiti vse številke in
črke ter nekatere posebne znake. Pri¬
poročljivo se je izogibati uporabi sični¬
kov in šumnikov, saj nekateri programi ne
razumejo teh znakov (npr. Corel 3.0). Ko
vpišemo ime, kliknemo na gumb OK in v
strukturi direktorijev se pojavi nov direk¬
torij, če pa je ime napačno, nas program
na to opozori in ime moramo ustrezno
spremeniti.

Kopiranje in premikanje datotek

Kopiranje in premikanje datotek s File
Managerjem je v primerjavi z enakim
delom v DOS-u skoraj otroško lahko.
Grafični način dela omogoča, da izbra¬
ne datoteke preprosto označimo, jih "pri¬
memo" in "prenesemo" v drug direktorij
ali na drug diskovni pogon. Pri celotnem

IZDELAVA NOVEGA DIREKTORIJA:

^ ...,.čoberemo!
-EDDARjL d, rekt0ri Jj

GCADDY

Gdmoj-pc

CDRAZNO
GD TIM

I- C2  TIM93-94
L  GD TIM94-95
CD VRHOVCI

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 55

RAČUNALNIŠTVO

postopku ni potrebno odtipkati niti enega
samega ukaza, vse lahko storimo z nekaj
gibi miške.

Datoteke lahko premikamo in kopirano
na več načinov. Ogledali si bomo najbolj
pregleden, vendar ne najpreprostejši
način.

Ponavadi se vir (datoteke ali direktoriji,
ki jih želimo premakniti oziroma kopirati)
nahaja na drugem diskovnem pogonu
kot cilj. Zato moramo delovno okno File
Managerja razdeliti na dve manjši okni.
V prvem oknu poiščemo vir, v drugem pa
cilj kopiranja. To storimo s pomočjo upo¬
rabe zavesnega menuja Window, kjer
kliknemo na ukaz New VVindovv. Ta ukaz
odpre novo okno, ki je ponavadi skrito
za prvotnim oknom in se zaradi tega ne
vidi, ali pa je delno odprto, deloma pa
prekriva prvotno okno. Obe okni uredimo
z ukazom Tile (v istem menuju - Win-
dow), ki vsakemu določi pol delovnega
okna.

V prvem oknu določimo cilj, v drugem
oknu pa poiščemo in označimo datoteke
ali direktorije, ki jih želimo premakniti
oziroma kopirati. Kot primer poglejmo
kopiranje datotek z disketnega pogona B
na trdi disk D (risba 3).

Kot smo že rekli, najprej določimo cilj
kopiranja. Kliknemo na gumb za vklop
diskovnega pogona D (četrta vrstica) in
določimo ciljni direktorij. Zatem poišče¬
mo vir, ki ga želimo kopirati oziroma pre¬
makniti. V našem primeru najprej
kliknemo na naslovno vrstico drugega
okna, kar ga vklopi. Nato kliknemo na
gumb za vklop diskovnega pogona B in
počakamo nekaj sekund, da se prikaže
vsebina diskete. Seveda je potrebno pred
tem disketo vstaviti v disketno enoto.

V seznamu datotek označimo dato¬
teke, ki jih želimo kopirati. Datoteke oz¬
načimo tako, da pritisnemo in držimo
tipko Ctrl ter z miško klikamo na imena
izbranih datotek. Pri tem se podlaga
imen obarva. Če pa želimo označiti
stolpec datotek, najprej kliknemo na prvo
datoteko, pritisnemo in držimo tipko Shift
ter kliknemo na zadnjo datoteko v stolp¬
cu. Ta način označevanja je še posebno
primeren, če želimo označiti vse datoteke
v trenutnem direktoriju.

Ko so datoteke označene, postavimo
miškin kazalec nad eno od njih, pritis¬
nemo in držimo levo tipko na miški ter
miško premaknemo v pripravljeno polje
cilja. Pri tem se poleg miškinega kazalca
pojavi majhna sličica, ki predstavlja
označene datoteke (glej risbo 3). Ko
tipko na miški spustimo, datoteke "pade¬
jo" v izbrano polje.

Datoteke lahko "odvržemo" tudi v
levem delu ciljnega okna, ki prikazuje
strukturo direktorijev. Miškin kazalec z
datotekami postavimo nad izbrani (ciljni)
direktorij in spustimo tipko na miški. Pri
tem ni treba odpreti ciljnega direktorija.

Kopiranje in premikanje datotek na
istem diskovnem pogonu

Pri kopiranju ali premikanju datotek iz
enega diskovnega pogona (npr. disketa)
na drugi diskovni pogon (npr. trdi disk)
ostane vir vedno nespremenjen. Datotek
ni mogoče premakniti, lahko jih le kopi¬
ramo. Če pa enako opravilo ponovimo
na enem diskovnem pogonu, je zadeva
nekoliko drugačna.

Včasih želimo določene datoteke ali
kar cele direktorije prenesti oziroma kopi¬
rati iz enega direktorija v drugega.
Postopek je skoraj popolnoma enak prej
opisanemu, le da se moramo v tem
primeru odločiti, ali bomo datoteke kopi¬
rali ali jih bomo le premaknili. Če
označene datoteke "primemo" in "vrže¬
mo" v drug direktorij, jih v prvotnem
direktoriju ni več. Naredili smo premik
(an.: Move) datotek. Če pa pri tem drži¬
mo tipko Ctrl, se označene datoteke
prekopirajo (an.: Copy) v ciljni direktorij.

Iskanje datotek

Dostikrat se zgodi, da pozabimo, kam
smo shranili kakšno datoteko. Tudi ta
problem lahko rešimo s pomočjo File
Managerja. V zavesnem menuju File klik¬
nemo na ukaz Search. V pogovornem
oknu, ki se pri tem odpre, imamo dve
rubriki. V prvo rubriko - Search For vpiše¬
mo ime datoteke, v drugo rubriko - Start
From pa vpišemo ime diskovnega pogo¬
na in direktorij, kjer želimo datoteko
iskati. Pod rubrikama se nahaja še stika-

KOPIRANJE DATOTEK:

D^MIHA^RAZNOVT*

Diskovni pogon
in direktorij
kamor kopiramo

Označene datoteke
"primemo" in "vržemo"
v pripravljen direktorij

Risba 3
Risba 4

lo, s katerim lahko vklopimo ali izklopimo
iskanje po poddirektorijih.

Ukaz Search omogoča tudi iskanje sku¬
pin datotek. Ime ali končnico datoteke
nadomestimo z zvezdico, izberemo di¬
rektorij in pritisnemo na gumb OK. Na ta
način lahko na primer poiščemo vse
datoteke, ki smo jih naredili z urejeval¬
nikom besedil Word tako, da v rubriko
Search For vpišemo *.DOC.

Po končanem iskanju File Manager vse
najdene datoteke izpiše v posebnem
oknu. Te datoteke lahko kopiramo, pre¬
mikamo, tiskamo ...

Brisanje datotek in direktorijev

Brisanje datotek in direktorijev je eno
najpreprostejših in hkrati najhitrejših
opravil v File Managerju, zato moramo
biti pri tem še posebno pazljivi. Pomo¬
toma zbrisanih datotek načeloma ne
moremo povrniti v prvotno stanje. Naj¬
novejše verzije DOS-a in VVindovvs for
VVorkgrups sicer imajo program z
imenom Undelete, ki lahko v večini pri¬
merov vrne pomotoma zbrisane dato¬
teke, ali pa tudi ne. Vsekakor pa je veliko
bolje, če pri brisanju ne delamo napak.

Datoteke in direktorije, ki jih želimo
zbrisati, najprej v desnem delu okna
označimo, nato pa pritisnemo na tipko
Delete (na tipkovnici). Program nam naj¬
prej izpiše, kaj bomo brisali, in če odgov¬
orimo z OK, nas še enkrat vpraša, ali
resnično želimo basati označene dato¬
teke in direktorije. Ce tudi drugič odgov¬
orimo pritrdilno (Yes ali Yes To Ali),
označene datoteke izginejo iz seznama
datotek.

Formatiranje disket

File Manager ima izredno pametno
urejeno formatiranje. Z njim namreč ni
mogoče formatirati trdih diskov in pov¬
zročiti izgubo vseh podatkov. Forma¬
tiramo lahko le diskete, kar popolnoma
zadošča za vsakdanjo uporabo računal¬
nika. Formatiranje trdega diska pa je
bolje prepustiti strokovnjaku.

Ukaz Format Disk se skriva v zavesnem
menuju Disk. Ce kliknemo nanj, se odpre
pogovorno okno z več nastavitvami. V
rubriki Disk In izberemo disketni pogon A
ali B, če seveda imamo dve disketni

ISKANJE DATOTEK:

r  Vpišemo ime
ali del imena
i iskane datoteke

Bun...

Assodate...

Iskanje tudi
v vseh

poddirektorijih

56 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

ZA SPRETNE ROKE

FORMATIRANJE DISKET:

Risba 5

enoti. Nato v rubriki Capacity določimo kapaciteto, ki naj |o for¬
matiranje zagotovi na disketi. Pri tej določitvi moramo upošte¬
vati kapaciteto diskete, ki jo formatiramo. Če formatiramo diske¬
to s kapacitito največ 1,2 MB, nikakor ne moremo izbrati for¬
matiranja na 1,44 MB. Lahko pa izberemo formatiranje na 360
kB. Slednje nam pride prav, če program pri formatiranju zazna
poškodbe na disketi. Praviloma je tako disketo najbolje vreči v
smeti, če pa jo vendarle želimo uporabljati, nastavimo manjšo
kapaciteto in ponovno poženemo formatiranje. Med formati¬
ranjem program označi poškodovane dele diskete in s tem
prepreči zapisovanje podatkov na ta območja.

V pogovornem oknu Format Disk imamo okvirček z imenom
Options. Če želimo disketi dati ime, ga vpišemo v rubriko Label.
Vklop stikala Make Sysfem Disk povzroči izdelavo sistemske
diskete. Stikalo Quick Format pa omogoča hitrejše formatiranje.
Hitrejše formatiranje pride v poštev le pri že formatiranih diske¬
tah in je izredno uporabno za brisanje in preverjanje starih
disket. Brisanje celotne vsebine diskete z uporabo ukaza Quick
Format je namreč veliko hitrejše kot običajno brisanje.

Nakit iz sipine kosti

Ste na peščeni ali kamniti morski obali
že kdaj opazili nekaj milimetrov debel
odolgovat apnenčast predmet snežno
ele barve, podoben nekakšni veliki
luski? To je sipina kost, ostanek prvotne
lupine enega najbolj znanih glavonož-
cev, ki se je spreminjala od valjaste ob¬
like v polžasto, stožčasto in nato v plošča¬
to. Vse te prehodne oblike najdemo v
okamninah. Med današnjimi glavonožci
hobotnice nimajo skoraj nič več lupine,
sipina je še apnenčasta z ostanki konhi-
olina ter s sledovi nekdanjih prekatov in
pregrad, lignjeva pa je podobna pro¬
zornemu peresu iz konhiolina.

Glavonožci (lat. Cephalopoda ) so od
vseh mehkužcev najbolj razviti. Način

življenja je njihova telesa preoblikoval
tako, da so dobili celo ribjo podobo.
Noga se jim je v splošnem preoblikovala
v lovke na glavi, opremljene s priseski
(od tod njihovo ime), lupina se jim je
zmanjšala, postala nevidna ali je celo
izginila, oči - kot najpomembnejše čutilo
- so so se jim neverjetno povečale, plašč
pa je prevzel vlogo pri gibanju. Največji
glavonožci dosežejo z lovkami vred
dolži no do 1 8 m. Danes skromna sku¬
pina 750 različnih glavonožcev je komaj
ena dvanajstina vrst vseh glavonožcev iz
pradavnih dob.

Ob sipini kosti, zataknjeni med rešetke
ptičje kletke, si papagaji radi brusijo
kremplje in kljun, sicer pa je mogoče ta

nenavadni ovalni ostanek sipe uporabiti
tudi za izdelavo nakita - obeskov pri¬
ponk in še česa. Ker je apnenec razmero¬
ma mehak, ga je mogoče dobro žagati
in brusiti, kar ne zahteva kakega poseb¬
nega orodja; potrebujete rezljačo ali
podobno manjšo žago s finimi zobci,
oster nož (npr. OLFA), grob in fin brusilni
papir ter morda še pilico za nohte. Stvar
se nekoliko spremeni, če bi želeli sipino
kost tudi vrtati in gravirati. Pokazalo se
je, da je za te namene zelo uporabno
električno orodje MINICRAFT, ki ga
uvaža družba G-M&M, d.o.o. iz Gro¬
supljega, kupiti pa ga je mogoče v
tamkajšnji tovarniški trgovini in seveda
na oddelkih z električnim orodjem v vele-

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 57

ZA SPRETNE ROKE

večje število kosov pribora, so za pre¬
delavo sipine kosti v npr. nenavaden obe¬
sek kot nalašč. Rezalne ploščice in brusil¬
ni valjčki omogočajo izdelavo najra¬
zličnejših reliefnih oblik in ornamentov,

graviranje z diamantnimi trni je pravi
užitek, z vrtanjem pa sploh ni težav.

Narejen izdelek na koncu še dvakrat
prelakirajte z brezbarvnim nitrolakom,
nanj z zadnje strani prilepite košček
usnja in varnostno zaponko - in že imate
priponko. K belini sipine kosti se lepo

poda živo rdeča, modra ali zelena pod¬
laga iz žameta. Na fotografijah, ki ju
objavljamo namesto odvečnega besedi¬
čenja, je le nekaj primerov nakita iz sipi¬
ne kosti, pod vašimi spretnimi prsti pa jih
bo brez dvoma nastalo še veliko več.

Matej Pavlič

Garniture MINICRAFT

Garniture MINICRAFT (od leve proti desni): hobby garnitura MB 1001, osnovna garnitura MB 2001 in modelarska garnitura MB 8571

Za opravila, pri katerih je potrebna
velika natančnost, pri katerih mora biti
orodje lahko, majhno, dobro uravno¬
teženo in lahko vodljivo ter ustrezne
oblike, je Black & Decker razvil pro¬
gram natančnih orodij MINICRAFT.
Vanj spadajo natančni vrtalniki,
gravirniki, krožna in vbodna žaga,
vibracijski brusilnik, več transformator¬
jev in zelo raznolik pribor. Orodja
MINICRAFT so narejena za eno¬
smerno napetost 9-18 V, ki jo zago¬
tavlja transformator z vgrajenim
usmernikom ali avtomobilski akumula¬
tor. Namenjena so predvsem modelar¬
jem, maketarjem in elektronikom,
poleg njih pa tudi vsem tistim, ki se
poklicno ukvarjajo z obrtjo, kot je npr.
zlatarstvo, graverstvo, medaljer-'
stvo, restavratorstvo ipd.

V letošnjem letu smo v reviji TIM že
opisali nekatera orodja MINICRAFT,
tokrat pa si oglejmo še garniture.

Izbirate lahko med tremi možnostmi. V
hobby garnituri z oznako MB 1001 je
25-vatni natančni vrtalnik MB 150, trans¬
formator MB 235 (12 V / 4,5 V A) ter 20
kosov pribora za vrtanje, rezanje, gravi¬
ranje in drugo. V osnovni garnituri MB
200 i je 40-vatni natančni vrtalnik MB
170, transformator MB 714 (12 V / 10
V A) ter 12 kosov pribora za vrtanje,
rezanje, graviranje, glajenje in drugo.
Največ uporabniku ponuja modelarska
garnitura MB 8571, v kateri je 100-vatni
natančni vrtalnik MB 1012, močan trans¬
formator MB 730 (9-16 V / 24 V A) ter
15 kosov pribora za vrtanje, rezanje,
graviranje, glajenje in drugo.

Poleg pribora, ki je dodan garnitu¬
ram v ličnih plastičnih kovčkih, grosu¬
peljska družba G-M&M, d. o.o. uvaža
še izredno veliko garnitur pribora, saj
dobro vedo, da prav ta omogoča mno-
gostransko uporabo vrtalnikov MINI¬
CRAFT. Izbirate lahko med številnimi
različnimi spiralnimi svedri s premeri
od 0,4 do 3 mm, brusilnimi ploščicami
in valjčki za keramiko, kovino, kamen,
plastiko in les, majcenimi žičnimi
ščetkami za brušenje, rezkarji,
različno velikimi in različno oblikovan¬
imi diamantnimi trni ter koluti za gravi¬
ranje itd.

58 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

ZANIMIVOSTI

Izdelava hokejskih palic

Spominjam se, da je. bil hokej na ledu
še pred tridesetimi leti priljubljena igra
tudi zunaj večjih mest: Jesenic, Ljubljane
in Maribora. Na podeželju so bile glav¬
ne težave, poleg ureditve primerne lede¬
ne ploskve, predvsem z opremo. Mnogi
fantje so drsalke in palice izdelali sami.
Ker so največkrat uporabljali neprimeren
smrekov les, je bilo veliko razočaranj, ker
se je hokejka polomila že pri prvi preiz¬
kušnji ali najkasneje v nekaj dneh. Po¬
navadi se je palica zlomila po letnicah.

Danes lahko v nekaj specializiranih
trgovinah kupimo celotno hokejsko opre¬
mo, palice in drsalke pa tudi v drugih
trgovinah s športnimi potrebščinami. Na
Dobrem polju na Gorenjskem pa je tudi
prvi proizvajalec hokejskih palic pri nas-
podjetje Interstick.

Tam sem si ogledal, kako poteka iz¬
delava sodobne hokejke. Seveda jo z
nekaj več truda lahko izdelate tudi sami,

udarcih zelo velike. Tudi lopar je okrep¬
ljen z laminati ali aluminijastimi vložki.

Spoje je treba premazati z lepilom,
odpornim proti vodi, nato pa sledi vla¬
ganje sestavljene hokejke v stiskalnico.
Plošči, ki pritiskata na lopar, sta ukriv¬
ljeni, tako da pride v tej fazi tudi do pre¬
oblikovanja loparja. Prav od ukrivljenosti
je odvisno, kdo bo hokejko uporabljal,
branilci ali napadalci. Glede na držo

Vlaganje sestavnih delov v stiskalnico

Razrez lesa na sestavne dele

kar pa je danes bolj hobi kot potreba.
Vse se začne že pri izbiri primernih mate¬
rialov. Od lesa uporabljajo izključno je¬
senovega. Hlodovino nažagajo na de¬
ske, ki jih nekaj časa sušijo na senčnem
mestu na prostem, nato pa še v sušilnici v
večjih lesnopredelovalnih obratih. Sledi
razrez lesa za potrebne sestavne dele:
ročaj, vezni del in lopar. Na ročaj
prilepijo laminat, ki mu daje potrebno trd¬
nost in elastičnost, saj so obremenitve pri

Brušenje zlepljene palice

G-M&M, d.o.o., 61290 Grosuplje, Brvace 11
tel.: n.c. (061) 763-511
fax: (061) 763-023

KUPON ZA BREZPLAČEN CENIK IN VSE OSTALE INFORMACIJE

Ime in priimek: ——---

Naslov: .___- r ; L  ——— :   —

Kraj in poštna št.: --——-

Prosim, pošljite mi:

□ cenik za natančno orodje MINICRAFT

Čitljivo izpolnjen kupon, ki ga lahko tudi prepišete ali fotokopirate, pošljite na naslov:
G-M&M, d.o.o., Brvace 1 1,61290 Grosuplje

Kolekcija palic

hokejke igralci potrebujejo ukrivljenost
loparja v levo ali desno. Od krivulje je
odvisno delovanje na plošček, predvsem
pa to, kako strmo ga bo igralec dvignil.

Ko se lepilo posuši, vzamejo palice iz
stiskalnic in nadaljujejo s fino obdelavo -
brušenjem. Na koncu palice potiskajo,
lakirajo in pred prodajo še pregledajo.
Palice izdelujejo v različicah od otroških
do profesionalnih. Z njimi igrajo taki naši
mojstri hokeja kot so Murajica Pajič, Udar
Rahmatulin, Pavel Kadikov, Jure Smolej,
Igor Beribak in še nekateri drugi.

Boris Kunčič pred udarcem na vrata. Bo hokej¬
ka zdržala?

Seveda ima vsaka proizvodnja svoje
drobne poklicne skrivnosti. Poizkusite pa¬
lico izdelati sami, pa boste videli, da le
ne gre vse tako preprosto, kot je opisano.

Boris Kozinc

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 59

ZA SPRETNE ROKE

Škatlica za diskete

Težko bi rekli, da se vsi uporabniki
računalnikov srečujemo z enakimi prob¬
lemi, vendar nas vse povezuje ista teža¬
va, ki se ji se nejnoremo izogniti - shran¬
jevanje disket. Škatlica, ki vam jo pred¬
stavljamo v tem članku, omogoča pre¬
gledno shranjevanje vaših disket. Ima
namreč prostora za več kot 60 disket.
Kljub temu pa je ravno pravšnje velikosti,
da jo lahko postavimo na knjižno polico
ali v predal.

Material in orodje

Za izdelavo potrebujemo vezano plo¬
ščo dveh različnih debelin. Stranice škat¬
lice bomo izdelali iz 8 mm debele plošče
velikosti 250 x 340 mm, pokrov in dno
pa iz 4 mm debele vezane plošče
velikosti 250 x 110 mm. Za razrez
uporabimo malo električno krožno žago
oziroma nastavek za vrtalni strojček s
krožno žago (npr. sistem klip-klap).
Potrebujemo še svinčnik, ravnilo, kotnik
(90°), rezljačo, grobi in fini brusilni
papir, po možnosti pa še električni tračni
brusilnik. Za zaščito lesa uporabimo
nitrolak ali akrilni lak na vodni osnovi.

Izdelava

Najprej na pripravljeni plošči s svinč¬
nikom prerišemo vse sestavne dele. Pri
tem ne smemo pozabiti na debelino reza
žagnega lista. Zato, še preden začnemo
s prerisovanjem, izmerimo debelino žag¬
nega lista. Sestavne dele pri prerisovanju
razmaknemo za izmerjeno debelino in
dodamo še kak milimeter ali dva več.
Mnogo lažje in varčneje je izrezani kos
nekoliko pobrusiti, kot pa ga znova izre¬
zovati.

Pred rezanjem na obeh straneh plošče
prelepimo označene rise z lepilnim
trakom (selotejpom), s čimer preprečimo
cefranje lesa. S krožno žago po zunanjih
merah izrežemo vse sestavne dele,
podrobnosti pa bomo izrezali kasneje.
Vse izrezane kose s tračnim brusilnikom
najprej natančno pobrusimo, z rezljačo
pa na robovih natančno izžagamo roglje
in utore za spajanje. Pri tem moramo biti
še posebno pazljivi in natančni, saj je od
tega odvisna oblika in predvsem čvrstost
škatlice.

Najzahtevnejši del izdelave škatlice je
izrezovanje utorov za pokrov. Za to
opravilo uporabimo kar električno krožno
žago, s katero smo izrezali sestavne
dele. Vse tovrstne žage imajo namreč
nastavljivo globino reza. V našem
primeru jo nastavimo na 4 mm. Utore
moramo vrezati na obeh stranskih in na
zadnji steni. Utor mora biti širok 5 mm,

globok 4 mm, pred¬
vsem pa povsod
popolnoma raven.
Vzdolžno vodilo na¬
stavimo tako, da je
žagni list oddaljen
točno 5 mm in zaža-
gamo utore. Preveri¬
mo globino in širino
reza ter po potrebi ža¬
ganje ponovimo. Ro¬
bovi utorov bodo lep¬
ši in ostrejši, če povr¬
šino prelepimo z lepil¬
nim trakom.

Sestavne dele zlepi¬
mo z belim lepilom za
les (Mekol). Najprej
sestavimo stranice.
Sestavimo in lepimo
jih na popolnoma
ravni površini ter s
kotnikom sproti pre¬
verjamo pravokot-
nost. Počakamo, da
se lepilo posuši, ter

Risba 2. Načrt za stransko, prednjo in zadnjo steno

na spodnjo stran
nalepimo še dno škatlice. Način sestav¬
ljanja prikazuje risba 1.

Sestavljeno škatlico in pokrov obrusimo
najprej s tračnim brusilnikom, nato pa še
s finim brusilnim papirjem. Les je treba
ustrezno zaščititi, kar storimo s prozornim

ali barvnim nitrolakom. Še boljše pa ie,
če uporabimo okolju prijaznejši akrilni
lak na vodni osnovi. Ko se lak popolno¬
ma posuši, namažemo notranjost utorov
z milom, s čimer dosežemo gladko drsen¬
je pokrova.

Miha Zorec

Risba 1. Način sestavljanja škatlice in sestavljena škatlica

Kosovnica:

60 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

ZA SPRETNE ROKE

Sobna prometna sestavljanka

Počitnice so čas, ko si navadno tudi starši privoščijo nekoliko
daljši dopust, ki ga izkoristijo za počitek, družinske izlete - ter
seveda za dela v hiši in okoli nje. Med večja opravila spadajo
beljenje, lepljenje tapet, pa tudi polaganje talnih oblog. Stari
tapison je treba odstraniti in na njegovo mesto položiti novega.
Tistih delov stare obloge, ki so bili npr. pod pohištvom (in zato
niso umazani ali poškodovani), pa tudi ostankov nove obloge
ne zavrzite, saj jih je mogoče še koristno uporabiti. Možnosti je
sicer veliko, vendar v nadaljevanju opisujemo le eno: to je
izdelava igralnega pripomočka, ki ga je mogoče uporabiti tudi
za^prometno vzgojo otrok.

Zal za naš namen ni uporabna prav vsaka talna obloga, pač
pa le tiste vrste tapisona, ki so bolj gladke. Če take doma
nimate, lahko nekaj ustrezno velikih ostankov poceni kupite v
trgovinah s tem blagom. Za izdelavo cestišča, ki ga kaže slika,
potrebujete 30 kosov tapisona z merami 21 x 21 cm, kar
nanese le dobrega 1,3 m 2  tapisona. Za njegovo rezanje potre¬
bujemo ravno podlago iz lesa, večji pravokotni trikotnik, daljše
ravnilo ali ravno kovinsko letev, kemični svinčnik ali tanek flo¬
master in oster nož (npr. Olfa). Material, ki ga imamo na voljo,
razdelimo na kvadrate s stranico 21 x 21 cm in jih izrežemo.
Nanje sedaj s sivo ali belo barvo (npr. pigmentne barve za tek¬
stil. (Deka), ki jih dobite v večjih hobby trgovinah ali prodajal¬
nah s slikarskimi potrebščinami) - uporabni so tudi avtomobilski
laki v pršilkah - narišemo ceste oziroma ravne in krive odseke
ceste ter odcepe in križišča. Za postavitev kolikor toliko smiselne
prometne situacije potrebujemo vsaj 5 ravnih odsekov, 3
križišča, 4 ovinke in 1 8 odcepov. Da bodo posamezne skupine
odsekov čim bolj enake, iz tanjšega kartona po načrtu naredi¬
mo šablone. Polagamo jih na kvadrate tapisona in občrtujemo
s kemičnim svinčnikom ali tankim proti vodi odpornim flomas¬
trom. Barvo nanašamo s tankim čopičem, pri uporabi pršilk pa
je spet najbolje narediti šablone iz tanjšega kartona. Vendar pa
s temi šablonami prekrijemo vse tiste površine posameznega
kvadrata, ki jih ne želimo pobarvati. Da se med barvanjem ne
bi premikale, jih na podlago pritrdimo z bucikami, ob strani pa
še s koščki lepilnega traku.

Ko se barva posuši, je naš izdelek pripravljen za "uporabo".
Iz posameznih elementov je treba sestaviti kolikor je mogoče
smiselno kombinacijo, pri čemer seveda nikjer ni rečeno, da
moramo za to porabiti prav vseh 30 kvadratov. Zaradi 7 cm
širokih cest lahko po njih vozijo avtomobilčki firm Matchbox,
Lego idr., vmes je dovolj prostora za postavitev hišic, garaž,
dreves in še česa. Kdor že ima komplet prometnih znakov, naj
ga vsekakor uporabi, drugi pa naj si najpogostejše prometne
znake iz papirja, kartona, zobotrebcev ali plastičnih paličic in
plutovinastih zamaškov naredijo sami.

Opisani igralni/učni pripomoček ima kar precej prednosti,
vendar pa ima na žalost tudi to slabost, da se zlasti na gladki
podlagi kvadrati iz tanjšega tapisona radi premikajo, kar moti
pri igri. Rešitev sicer obstaja; niti ni tako zahtevna, vendar pa
tudi ni čisto zastonj. Na risbi v načrtu je skiciran način, kako po
dva koščka 2 cm širokih trakov velcro (npr. z lepilom Neostik) s
spodnje strani nalepimo v vse štiri kote vseh 30 kvadratov.
Velcro je le eno od imen za vrsto trakov, ki jih pogosto uporabl¬
jajo namesto pritiskačev na vetrovkah, namesto vezalk ali sponk
na športni in otroški obutvi ter še marsikje. Trak sestavljata dva
dela; na enem so nekakšni kaveljčki, na drugem pa zankice.
Ker skupaj stisnjena koščka teh trakov (za naš namen potrebu¬
jemo približno 5 m tega traku) zagotavljata solidno trdnost, pri
sestavljanju elementov cestišča ne bomo imeli več težav. Kaj pa
pospravljanje? Nič lažjega; celotno ploskev je mogoče prepog¬
niti na pol ali zviti v cev in potisniti pod posteljo, še laže pa je
vse skupaj potisniti za omaro ali celo obesiti na zid.

Matej Pavlič

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 61

ZA SPRETNE ROKE

UHU

UHU-jeve ustvarjalne strani

Srednja stopnja

z električnim ročnim orodjem.

Sestavne dele za pručko izžagamo ročno ali

pa

Pručka

8. razred

Delovni čas : 8 ur

Naloga in motivacija

Izdelavi uporabnih predmetov iz lesa je pri tehničnem pouku
namenjenega precej časa. V prispevku opisana pručka terja
od učenca precej spretnosti pri ravnanju z žago, rašpo in pilo.
Pručka bo stabilna le, če bodo dimenzije in koti natančno
izmerjeni.

Težišče učenja

- oblikovanje stranic - nog pručke in priprava šablone,

- razrez s fino ozobljeno žago ter natančno rašpanje in pil¬
jenje na predvideno obliko,

- mozničenje,

- površinska obdelava.

Gradiva, orodje in pripomočki

-vezana plošča: 2 deski za sedišče (380 x 105 x 16 mm),

2 nogi (220 x 1 24 x 1 6 mm), 2 prečki (300 x 30 x 16 mm),

- 8 moznikov (0 6 x 30 mm),

- papir,

- škarje,

- žaga s finimi zobmi,

- žaga - lisičji rep,

-268 mm-
-300 mm-

- luknjarica ,

- (krožna žaga, vbodna žaga),

- vrtalnik, sveder za les (0 6 mm),

- svore,

- ravnilo,

- mizarski kotnik,

- kladivo,

- UHU coli express,

- lesni premaz,

- čopič.

Izdelava

Pručkine noge lahko oblikujemo po lastni zamisli. Narišemo
šablono iz tršega papirja in pri tem pazimo, da bo zgornji rob
noge širok najmanj 170 mm. Obliko prenesemo na vezano
ploščo, ravne linije razrežemo ročno s fino ozobljeno žago ali
s krožno žago, krivulje pa z luknjarico ali z vbodno žago. Če

62 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

ZA SPRETNE ROKE

uporabimo masivni les, bo boljši lisičji rep. Robove obdelamo
z rašpo, pilo in brusilnim papirjem. Zgornjega roba nog
pručke ne brusimo. Prilege za prečki označimo s pomočjo
mizarskega kotnika, kot je prikazano na načrtu, in jih izža-
gamo z luknjarico ali vbodno žago. Vzdolžne robove prečk
razrežemo z lisičjim repom ali s krožno žago, za prečni
razrez pa je primernejša žaga s finimi zobmi ali vbodna
žaga. Pri razrezu moramo paziti na točnost pri merah in kotih.
Prečki prilepimo z belim lepilom UHU coli express pravokotno,
plosko na nogi pručke ter stisnemo s pomočjo svor. Medtem ko

se lepilo suši, izžagamo odprtini za držalo na deskah sedišča
ter robove popilimo in obrusimo. Na predvidena mesta izvrta¬
mo s svedrom 0 6 mm luknje za moznike. Zgornje ploskve
nog in prečk ter moznike, ki smo jih vstavili v izvrtine, pre¬
mažemo z belim lepilom (UHU coli express), nato nanje
nasadimo deski sedišča in vse dele dobro stisnemo. Ko je lepi¬
lo suho, na vsej površini preskusimo stabilnost in nosilnost
pručke ter po potrebi nogi na spodnji strani popilimo, da se
pručka ne maje. Vse površine zaščitimo še s primernim lesnim
premazom.

Tandem in monocikel

Za počitniški čas smo vam za spre¬
membo pripravili nekoliko nenavaden
načrt z navodili za izdelavo tandema.
Taka "kolesa za dva" so v trgovinah
prava redkost, poleg tega pa so tudi pre¬
cej draga. Prepričani smo, da vam bo v
domači režiji in ob sodelovanju očeta ali
soseda, ki ima varilni aparat (in ga zna
seveda tudi dobro uporabljati), uspelo za
majhne denarje narediti povsem soliden
tandem ter obenem koristno uporabiti
odslužene okvirje in stare dele koles, ki se
že dolgo valjajo po kleti ali kolesarnici.
Glavne sestavne dele boste brez težav
našli tudi na odpadu; izdatki za vso osta¬
lo opremo pa gotovo ne bodo občutneje
zmanjšali vaših prihrankov.

Najprej poiščite dva čim močnejša in
čim bolje ohranjena okvirja ženskih
koles; prvemu odžagajte zgornji del zad¬
njih vilic, drugemu pa prednji del tik za
osjo vilic (slika 1). Pri varjenju pazite, da
bosta okvirja točno v osi. Spodnji del
zadnjih vilic prvega okvirja stisnite in pri-
varite k zadnjemu okvirju (nosilca za os
kolesa lahko tudi odžagate, da se kasne¬
je med vožnjo ne boste zadevali obnju),
med obe osi gonilk pa privarite ustrezno

dolg kos pohištvene cevi s prerezom 1 5 x
30 mm. S tem je ogrodje v grobem nare¬
jeno. Očistite in obrusite mesta vseh
zvarov, jih zaščitite s temeljno barvo za
železo in na koncu ves okvir prebarvajte
s poljubno barvo za kovine.

Sedaj pride na vrsto izdelava pogona.
Zobnik na prvi gonilki, ki ima navadno
42 zob, pustite nedotaknjen, druga gonil-
ka pa mora imeti dva zobnika (po
možnosti z 42 in 48 zobmi). Take
gonilke spadajo k standardni opremi
vseh navadnih dirkalnih koles z 10
prestavami. Najbrž ni treba posebej
poudarjati, da dobro podmažite ležaje
gonilne osi in pedalov (po potrebi jih
razstavite in zamenjajte izrabljene ali
zdrobljene kroglice v njih) ter zategnite
matice na zagozdah. Razstavljanja
verige se ne lotite z žago in kladivom ali
na kak drug nečloveški način, ampak
poiščite člen z varovalno zaponko. Z izvi¬
jačem odmaknite zatič, verigo snemite s
kolesa in jo za nekaj časa namočite v
nafto. Zmehčano nesnago odstranite s
ščetko in verigo obrišite s krpo. Za
podaljševanje oziroma krajšanje verige
na ustrezno mero potrebujete kladivo in

ozek izbijač ter trdno kovinsko podlago.
Glede na to, da boste za tandem skoraj
gotovo morali razstaviti tri verige, se
boste njihovemu "krojenju" slej ko prej že
privadili, sicer pa to opravilo prepustite
mojstru v bližnji popravljalnici koles. Tudi
sicer vam svetujemo, da se brez ustrezne¬
ga orodja ne lotevate razstavljanja leža¬
jev in podobnega, saj z grobo silo ne
boste ničesar opravili. Da se prednja veri¬
ga ne bi snemala, približno na sredino
med obema gonilkama na vilice privi-
jačite ali privarite napenjalnik. Vzemite
ga od starega prestavnega mehanizma,
v katerem sta že dva majhna zobnika in
vzmet, ki bo držala verigo ves čas ustrez¬
no napeto (risba 2).

S prednjim krmilom (ki naj bo po
možnosti čim širše) oziroma njegovo
montažo ne bi smeli imeti težav, za zad¬
nje krmilo, ki ga vzemite od starega kole¬
sa poni, pa morate narediti ustrezen
podaljšek oziroma nastavek. Tega lahko
privijačite pod prvi sedež ali pa ga pre¬
prosto privarite na ogrodje kolesa. Za
čim bolj udobno in predvsem varno vož¬
njo (tudi v dežju in ponoči) mora biti kolo
opremljeno z zavorami, blatniki, ščit¬
nikom verige, prtljažnikom, podporno
nožico, zvoncem, lučjo in dinamom ter še
čim. Ker montaža vsega naštetega ni
tako zahtevna, je na tem mestu ne bomo
podrobneje opisovali (slika 3).

Na koncu še nekaj nasvetov. Osi v
ležajih se bodo gladko vrtele le, če bodo
ravno prav zategnjene in dobro pod-

-ZADNJE KRMILO

PREDNJE KRMILO

PREDNJI \

(ENOJNI) OJAČITEV NAPENJALNIK

ZOBNIK OKVIRJA VERIGE

ZADNJI

(DVOJNI)

ZOBNIK

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 63

ZA SPRETNE ROKE

mazane z ležajno mastjo. Veriga naj bo
ustrezno napeta in naoljena. Gumice na
zavornih čeljustih se morajo pri zaviranju
po vsej površini enakomerno dotikati
roba kolesnega obroča. Kolesna obroča
naj bosta čim širša in čim bolj trdna, saj
bosta morala zdržati dvojno težo. Ne
uporabljajte preperelih ali izrabljenih
plaščev, ampak raje kupite nove in čim
širše. Vožnja s tandemom ni enaka vožnji
z navadnim kolesom, zato zahteva nekaj
vaje - zlasti pri zavijanju in zaviranju.

Želimo vam čim več uspeha pri
izdelavi in prav toliko veselja pri uporabi
vašega tandema. Vožnja z njim je pač
vse kaj drugega kot nevarno divjanje z
"avtomafikom" ali čim podobnim. Poleg
tega boste prispevali tudi k čistejšemu
zraku in manjšemu hrupu.

Monocikel

Vsi tisti, ki se jim zdi izdelava tandema
preveč zahtevna, vendar bi vseeno radi
zbujali pozornost z vožnjo na nenavad¬
nem kolesu, lahko s pomočjo risbe in

fotografije, ki ju objavljamo, brez večjih
težav (in seveda tudi stroškov) naredijo
monocikel (slika 4). Morda se bo kdo ob
pogledu na tega nenavadnega križanca
spomnil biciklov iz 60. let prejšnjega sto¬
letja, ko je moral biti takratni kolesar - če
se je hotel povzpeti na sedež nad pol-
drug meter velikim kolesom - malodane
tudi akrobat (slika 5).

Za izdelavo monocikla potrebujete
nepoškodovan zadnji del okvirja kolesa,
del podvozja odslužene rolke ter nekaj
časa in potrpežljivosti. Žaganje in varje¬

ZADNJI DEL:
' OKVIRJA
KOLESA

P At? KOLESC
r-i-pr rolKF

ROČAJ 7


PRIVARJENI
0 <  )D/ INK EVI

nje železa prepustite strokovnjaku, ki naj
vam glede na razdaljo med luknjama
nosilcev kolesc rolke naredi tudi izvrtine v
privarjeni ploščici na naprej štrleči "nogi"
(slika 6). Zaradi lažjega poganjanja in
boljšega vzdrževanja ravnotežja naj ima
prednji zobnik čim manj zob (po možno¬
sti 25).

Ko na očiščeno in pobarvano ogrodje
pritrdite kolo, sedež, ročaj in zavoro
(risba 7), se že lahko previdno zapeljete
na poskusno vožnjo po dvorišču ali bliž¬
njem igrišču, na prometno ulico pa se
zaradi varnosti z monociklom raje ne
podajajte!

Po reviji FAR DA SE
Matej Pavlič

Merjenje kot
stilska vaja

Pred vami je škatla za čevlje v običajni obli¬
ki kvadra. Denimo, da vas zanima razdalja
med njenima najbolj oddaljenima vogaloma,
oz. dolžina telesne diagonale kvadra. Za
potešitev radovednosti imate na razpolago
samo ravnilo s centimetrsko umeritvijo. Kako bi

prišli na najpreprostejši način, torej brez
kakršnegakoli računanja ali rezanja škatle, do
želenega podatka?

Škatlo postavimo na vogal pravokotne mize
ali česa podobnega tako, da se spodnja robo¬
va škatle pokrivata z vogalnima robovoma
mize. Ob enem izmed robov mize narahlo
označimo mesto, do koder seže rob škatle,
nato pa škatlo za dolžino njenega roba
premaknemo vzdolž roba mize. Nazadnje z
ravnilom izmerimo razdaljo tako, kakor kaže
spodnja risba. Vilko Domajnko

64 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

ZA SPRETNE ROKE

Zabojček za prenos orodja

Pri vsakdanjem delu in popravilih
moramo večkrat prenesti ali prepeljati
orodje na drugo delovno mesto. Teža¬
vam pri tem se izognemo, če ga zložimo
v zabojček, kakršnega si lahko v ta na¬
men sami izdelamo iz lesa.

Postopek izdelave

Na desko natančno narišemo dno in
vse štiri stranice ter jih izžagamo s
pomočjo krožne in tračne žage. Vse dele
obrusimo, nato pa jim prilagodimo še
dolžino ročaja. Okrogli čep na koncu

410

n

-■ i

Potrebujemo:
smrekovo desko
debeline 25 mm
(250 x 2500 mm),
ovalno leseno
palico (40 x
31,5 x 500 mm),
30 mm dolge
žičnike
(20 kosov),
lepilo in zažčitni
premaz za les

20

izdelamo tako, da do označenega pre¬
mera zažagamo, odvečni les pa od-
sekavamo z dletom. Čep z grobo pilo
dokončno prilagodimo izvrtini v stranici.
Dele zlepimo z lepilom za les in spoje
utrdimo z žičniki. Nato zabojček dvakrat
premažemo z zaščitnim premazom.

Boris Kozinc

J

I j 20

315J

ZA SPRETNE  ROKE

• BARVE: tempera, gvaš, prstne, umetniške oljne barve

• LEPILA: lepikol, lepikol plus, lepilo v pršilki

• SAMOLEPILNI TRAKOVI: obojestranski, potiskani,
barvni, prozorni, papirni

• FLUORESCENTNI IN BARVNI PAPIRJI

• OVOJNI IN DARILNI PAPIRJI

• OVOJNE IN DARILNE FOLIJE

• TIX- SAMOLEPILNI NOTESI

• ICO -  PISALA

• BOEDER  - diskete, dodatna
računalniška oprema in pripomočki

kemična, grafična
in papirna industrija,
d.o.o. Celje,

tel.: (063) 31-112, 41-411, faks: (063) 34-304)

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 65

ZA SPRETNE ROKE

Tri kocke iz enega lista papirja

Iz papirja je mogoče narediti marsikaj.
O tem ste se lahko prepričali, če ste ses¬
tavili kak izdelek, katerega načrt je bil v
preteklosti objavljen v TIMU (maketa
ladje, letalce, kapa, piščalka...). Tokratni
izdelek pa je povsem nekaj drugega.

Izdelava modelov iz papirja je zelo
uporabna stvar, saj je mogoče z njimi -
posebno v arhitekturi in gradbeništvu, pa
tudi drugje - zelo plastično prikazati kak
element. Če k temu postavimo še dodaten
pogoj, da mora biti element narejen le iz
enega samega lista papirja, lahko
postane vse skupaj precej zapleteno.
Plašča (na eno ravnino razgrnjene stra¬
nice) kocke, kvadra in valja ni tako težko
skonstruirati, narisati in sestaviti, že pri
stožcu pa se začne zapletati; še več
težav je s konstruiranjem zapletenejših
geometrijskih teles ali elementov.

Tokrat vam za primer predstavljamo
nekoliko nenavaden, toda izredno za¬
nimiv izdelek, ki je lahko tudi lep okras.
Za njegovo izdelavo potrebujete trši
papir, indigo, dobro ošiljen svinčnik,
oster nož za papir, ravnilo (ki naj bo po
možnosti kovinsko), trdo podlago za
rezanje in vseh deset (čim bolj spretnih)
prstov.

Izdelava

S  rej na trši papir (npr. risalni) ali
arton natančno prekopirajte načrt,
ki je narisan v naravni velikosti. Kdor
želi, ga lahko seveda tudi nekoliko
poveča, pomanjševati pa ga nima smi¬
sla, ker se potem izdelek preveč rad trga.
Papir položite na trdo podlago, na kateri
boste lahko brez škode rezali. Ob ravnilu
previdno zarežite po vseh tistih črtah, ki
so v načrtu izvlečene polno (slika 1).
Sedaj s hrbtno (topo) stranjo noža z
zgornje  strani narahlo prevlecite najprej
črte, označene s pikami (....), ki pomeni¬
jo upogibanje papirja navzdol,  in nato s
spodnje  (!) strani še črte, označene s črti¬
cami (-); te pomenijo upogibanje

papirja navzgor.

Na vrsti je sestavljanje oziroma obliko¬
vanje posameznih mrežastih kock (slika
2), še prej pa preganemo cel kos papirja
po sredini, da izrezani deli nekoliko
izstopijo (slika 3). S prsti previdno
primemo zgornji in spodnji rob srednje
kocke ter ju počasi stiskamo. Če se papir
po zarezanih črtah ne "zalomi" sam, mu
iahko pomagamo s pinceto. Na enak
način potem razvlečemo tudi spodnjo
(slika 4) in na koncu še zgornjo kocko.
Ko še nekoliko popravimo robove, da so
res pravokotni drug na drugega, je
izdelek narejen (slika 5). Če komu bel

66 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

ZA SPRETNE ROKE

papir ni všeč, naj uporabi barvastega -
po možnosti takega, ki je na vsaki strani
pobarvan z drugačno barvo.

Ta in njemu podobni izdelki precej
pripomorejo k pridobivanju prostorske
predstave, pri tehničnem pouku pa lahko
učenci z njihovo pomočjo tako rekoč
skozi igro spoznavajo temeljna načela
načrtovanja, modeliranja in konstruira¬
nja.

Matej Pavlič

Voda v kocki

Ali znate naliti vodo v stekleno
osodo v obliki kocke tako, da je
o za natanko četrtino prostor¬
nine posode? Najbrž nič težjega,
razen, če ... si pri nalivanju ne smete poma¬
gati s prav nobenim merjenjem. In kako bi rav¬
nali v tem primeru?

Rešitev:

Najprej postavite posodo poševno in vanjo
previdno nalijte toliko vode, da se bo gladina
hkrati dotikala spodnjega roba odprtine v
kocki in nasprotnega roba na dnu (I). Vode v
posodi bo tako ravno za polovico polne
posode. Nato postavite posodo na ravno pod¬
lago, tako da bo odprtina gledala navzgor.
Ko se gladina vode umiri, označite na zunanji
steni posode rob, do koder sega gladina (II).

4 ^

i n m rv

Sedaj previdno odlivajte vodo iz kocke in
obenem nenehno preskušajte, ali je preostale
vode v njej že toliko, da lahko postavite poso¬
do tako, da se gladina vode hkrati dotika prej
označenega roba in nasprotnega roba na
spodnji ploskvi kocke (lil). Vodo odlivajte iz
kocke toliko časa, dokler vam ne uspe spraviti
gladine v omenjeno lego (IV).

Naposled bo v kocki ravno še polovica tiste
tekočine, ki ste jo imeli po prvem koraku (II),
oziroma za četrtino prostornine celotne
posode. Opozoriti velja, da je opisani
postopek, s katerim lahko takorekoč brez
pravega merjenja učinkovito odmerimo količi¬
no voae v posodi, uporaben tudi za posode
drugačnih oblik. Zlahka ga namreč prilagodi¬
mo še za tiste v obliki kvadra ali valja.

Pri odmerjanju tekočine v posodah dru¬
gačnih oblik pa utegnete imeti že večje

fežave ' Vilko Domajnko

Metulj

Metulji (Lepidoptera) so velik rod žu¬
želk, ki imajo štiri kožnata krila pokrita z
majhnimi obarvanimi luskami. Ustni del
je preoblikovan v sesalo (rilček). Njihova
preobrazba je popolna, kar pomeni, da
se iz jajčeca najprej izleže gosenica, iz
nje nastane buba in šele ta se razvije v
metulja. Gosenice mnogih metuljev spa¬
dajo med škodljivce. K metuljem prišteva¬
mo somračnike, prelce, pedice, sovke,
beline, modrine itd. Najbrž niste vedeli,
da poznamo kar okoli 120.000 vrst me¬
tuljev.

Po objavljenem načrtu, narisanem v
merilu 1:1,  lahko iz 3 mm debele ve¬
zane plošče naredite prikupnega metulja.
Izdelek je zlasti primeren za začetnike, ki
se bodo ob njegovem nastajanju naučili
uporabljati modelarski lok, urili pa bodo
tudi svojo natančnost in potrpežljivost.

Material

Za izdelavo metulja potrebujete 3 mm
debelo vezano ploščo ali balzo, lepilo za
les (npr. UHU coli express) ter brezbarvni
lak za zaščito narejenega izdelka pred
umazanijo in prahom.

Orodje

Načrt je najlaže prenesti na gradivo s
pomočjo kopirnega papirja, svinčnika,
šablon za risanje krogov in krivuljnika.
Glavno orodje za izžagovanje sestavnih
delov metulja je modelarska rezljača,
poleg nje pa boste potrebovali še ročni
ali električni vrtalnik s svedrom premera
1-1,5 mm, grob in fin brusilni papir ter
manjši čopič.

Izdelava

Na obrušeno vezano ploščo ali balzo
prerišite vse sestavne dele metulja. Pri
tem upoštevajte, da mora biti nekaterih
(krila, tipalke) par, nog pa šest. Da boste
lahko izžagali odprtine v krilih in
tipalkah, na njihovih notranjih straneh tik
ob črti najprej izvrtajte luknjice, skozi
katere boste potisnili žagico. Morebitne
pomanjkljivosti in neujemanja utorov na
izrezljanih delih najprej popravite z gro¬
bim brusilnim papirjem, nato pa s finim
previdno zgladite vse robove.

Pri sestavljanju metulja si pomagajte s
številkami, ki so v načrtu napisane ob
utorih. Ker je vseh delov le 16, s tem ne
bi smeli imeti težav. Zlepljenega metulja
na koncu še dvakrat prelakirajte z
brezbarvnim lakom.

Matej Pavlič

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 67

4

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 69

_ _LETNO KAZALO _ _ _

ABECEDNO VSEBINSKO KAZALO 1994/95

Elektronika in elektrotehnika

Casovnik za brisalce 4/33
Disko bliskavica 9-10/50
Elektronska kocka 3/27
Kako varčevati s pitno vodo 7/32
Končni ojačevalnik 80 W 6/28
Luč za kolo 7/30

Napajalnik z nastavljivo napetostjo
8/32

Ojačevalnik 2 x 20 W za zvočno
kartico (sound blaster) 9-10/53
Optični digitalni merilnik vrtljajev
9-10/49

Pametna obtočna črpalka 4/32
Praznilnik baterij 9-10/44
Preskuševalnik baterij 9-10/47
Pretvornik S-VHS v VHS 8/32
Prostorski efekt 2/32
Startna naprava za raketne modele
1/26

Temperaturno stikalo 1/30
Vsemirski zvok 1/29

Izdelek za dom

Gnezdnica za drevesnega plezavčka
7/36

Gugalnica za stare in mlade 2/38

Košarica za sadje 6/36

Kovček iz lesa 3/36

Modelčki za piškote 7/35

Naredimo stoječo uro z nihalom 3/33

Pladenj 4/39

Pručka 9-10/62

Sobni rastlinjak 1/37

Solnica 8/35

Stojalo za rože 7/38

Škatlica za diskete 9-10/60

Tandem in monocikel 9-10/63

Zabojček za prenos orodja 9-10/65

Letala, zmaji in baloni

"As" - jadralni model za mlade 9-10/4
Coxy - jadralni model s pomožnim
motorjem 3/3

Drsalci na sto načinov 9-10/9
Drsalec 9-10/6

Fračko - jadralni model za spuščanje z
elastiko 8/8

Gradnja peresno lahkih letal 1 /7
Jastreb - polmakefa jadralnega letala
7/3

Kdaj letalski model neha biti igračka?

1/8

Letalo - disk 1/6

Letko - prostoleteči jadralni model 6/3
Momentni izvijač 9-10/16
Pogon krmil na krilu 7/4
Priprava za merjenje razlike vpadnih
kotov 5/9

Pritrditev krmil nekoliko drugače 2/29
RV jadralni model HOT-94 4/4
RV jadralni model MM super mikro 7/4
Samogradnja vakuumske črpalke
9-10/18

Sobni model "Papir 35" 4/8
Spajkanje žic za podvozje 7/4
Toplozračni balon 7/5
Trenažni RV-model junior 8/4
Ugotovimo višino leta 9-10/13

Maketa rstvo

Izdelovanje hiš iz lepenke (1. del) 5/15
Jastreb - polmaketa jadralnega letala
7/3

Maketa fregate iz 1 8. stoletja 1/4
Maketa rušilca 4/34
Maketa večnamenske dvorane na
potniški ladji 7/1
Oldtimer 2/8

Slovenske kmečke hiše (2. del) - alpska
hiša 6/15

Slovenske kmečke hiše (3. del) -
primorska hiša 7/27
Slovenske kmečke hiše (4. del) - bovška
hiša 8/28

Slovenske kmečke hiše (5. del) -
škofjeloško-cerkljanska hiša 9-10/42

Mala železnica

Doma narejene hišice (1. del) 3/14
Doma narejene hišice (2. del) 4/26
Naselja in hiše 2/26
Oblikovanje površja makete (4. del)
1/14

Vse o vlakcih velikosti N (1. del) 8/26
Vse o vlakcih velikosti N (2. del) 9-
10/29

Zaključna dela (1. del) 5/13
Zaključna dela (2. del) 6/14
Zaključna dela (3. del) 7/25

Modelarski triki

Burago v popravilu 7/3
FET-i se poslavljajo 1 /25
Kopiranje delov z načrta 7/6
Motorju je hladno 2/29
"Pametno" polnjenje 5/28
Praznilnik baterij 9-10/44
Prečno vrtanje izvrtin 3/8
Pritrditev krmil nekoliko drugače 2/29
Regulator se greje 2/31

Na kratko

Akumulatorji NiMH v modelarstvu 4/7
Intarzija 5/33

Izdelava hokejskih palic 9-10/59
Izračunaj - oceni! 8/3 1
Merjenje kot stilska vaja 9-1 0/64
Modelarski motorji z notranjim
zgorevanjem (1. del) 6/6
Modelarski motorji z notranjim z
gorevanjem (2. del) 7/8
Modelarski motorji z notranjim
zgorevanjem (3. del) 8/10
Modelarski motorji z notranjim
zgorevanjem (4. del) 9-10/13
Ure skozi čas 3/31

Voda v kocki 9-10/67
Zgodba o predoru 1/39

Nacionalni modelarski pravilnik

Nacionalni modelarski pravilnik - TIM 1
(priloga)

Nacionalni modelarski pravilnik za
tekmovanje z ladijskimi modeli na
električni pogon - FSR-E 8/1 2

Plastično maketarstvo

Barve in njegovo veličanstvo - Federal
Standard 1/11

F-101 voodoo na Revellov način in

drugače (1. del) 6/12

F-lOl voodoo na Revellov način in

drugače (2. del) 7/16

F-101 voodoo na Revellov način in

drugače (3. del) 8/16

F-lOl voodoo na Revellov način in

drugače (4. del) 9-10/24

F-101 voodoo "post scriptum" 9-10/28

Lesk kovinskih detajlov 8/14

Maketarski fotostrip (1. del) 2/14

Maketarski fotostrip (2. del) 3/1 1

Maketarski fotostrip (3. delj 4/16

Nalepke 3/9

Nalepke tudi drugače 4/14
Parada kovinskih dodatkov 9-10/21
Umetnost staranja - "vveathering"

(1. del) 5/1 1

Umetnost staranja - "vveathering"

(2. del) 6/10

Viri barvnih vzorcev in podatkov o
označevanju 2/1 2
Vlečna plastična nit 7/13

Plovila

Maketa fregate iz 18. stoletja 1/4
Maketa rušilca 4/34
Model hidroaliserja na električni poaon
(1. del) 5/5

Model hidrogliserja na električni pogon
(2. del) 7/7

Model jahte NINA I RC (1. del) 2/5
Model jahte NINA I RC (2. del) 3/7
NINA I RC z radijskim vodenjem 4/6
Nosilec elektromotorja iz kompozita
9-10/20

Tekmovalni model MC-2 6/4

Računalništvo

Grafično okolje MS Windows (1. del)
1/31

Grafično okolje MS Windows (2. del)
2/34

Grafično okolje MS Windows (3. del)
3/29

Grafično okolje MS Windows \A.  del)
5/30

Grafično okolje MS Windows (5. del)
6/34

Grafično okolje MS VVindovvs (6. del)
7/33

70 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

LETNO KAZALO

Grafično okolje MS Windows (7. del)
9-10/55

Radijsko vodenje

Buggy 300 na vodi 8/30

FET-i se poslavljajo 1/25

Motnje ali prisluhnite modelarski radijski

zvezi 1/16

Motnje pri radijskem vodenju modelov
5/26

Regulator se greje 2/31
Temperatura in Ni-Cd baterije 3/25

Rakete in raketoplani

Model svetovnega prvaka 5/2
Modelarska raketa "nova" 8/6
Priprava za merjenje tekmovalnih
raketnih modelov 8/9
Startna naprava za raketne modele
1/26

Reportaža

Astronavt Sega med ljubljanskimi
raketarji 4/1

Euromeeting Val di Fassa 94 3/1
F3J Cup Martimex 3/2
Maketa večnamenske dvorane na
potniški ladji 7/1
Mednarodno srečanje letalskih
modelarjev - maketarjev 5/1
Na obisku v firmi MIBO-modeli 4/2
Naporna sezona raketnih modelarjev
1/1

Odprto prvenstvo z baloni na topli
zrak 9-10/1
Pokal Mach 8/2

Tekmovanja modelov čolnov FSR-E c v
letu 1994 8/1

3. državno prvenstvo modelarjev 1/3

9. prvenstvo Madžarske v letalskem
maketarstvu 8/3

10. svetovno prvenstvo raketnih
modelarjev 2/1

12. Pomurski pokal - F3J 9-10/3

13. memorial Stojana Kranjca 9-10/2
1 6. Pokal Ljubljane 6/1

Timova priloga

Coxy - jadralni model s pomožnim
motorjem - TIM 3
Drsalci na sto načinov - TIM 9-10
Drsalec-TIM 9-10

F-101 voodoo "post scriptum" - TIM 9-10
Intarzija - TIM 5

Jastreb - polmaketa jadralnega letala -
TIM 7

Letko - prostoleteči jadralni model - TIM

6

Maketa fregate iz 1 8. stoletja - TIM 1
Maketa rušilca - TIM 4
Model hidrogliserja na električni pogon -
TIM 5

Model jahte NINA I RC 2/5 - TIM 2
Nacionalni modelarski pravilnik - TIM 1
RV jadralni model FlOT-94 - TIM 4
RV jadralni model MM super mikro - TIM
7

Slovenske kmečke hiše - primorska hiša -
TIM 7

Sobni model "Papir 35" - TIM 4
Tekmovalni model MC-2 - TIM 6
Trenažni RV-model junior - TIM 8

Timov portret

Peter Burkeljc 9-10/3
Branko Leskošek 8/3

Timov test

Andulka-2 5/7
Panda 9-10/12

Sanvva Vanguard VG4 R 9-10/43
Spider 1/9

Timov test daljinskih stikal RSC 225 in
RSC 235 2/30

Timov test mikroservomehanizmov 6/30
Timov test najmanjših 4/29

Timovo izložbeno okno

De havilland mosquito 3/12
De havilland mosquito F.B. VI 9-10/26
Douglas A/B-26C invader 4/25
Družina Junkersovih bombnikov in
lovcev 1/12
GMC CCKW 353 6/11
Grumman A-6E intruder 1/13
Havvker siddeley buccaneer S2B 9-
10/27

Heinkel He-1 1 1 H-22 z letečo bombo
V-l 2/16

Henschel Hs 123 A-l 9-10/27
Horsch Kfz 15 6/12
Jagdpanther Sd. Kfz. 1 73 5/1 3
Lovec tankov tiger (P) elefant 5/12
Messerschmitt Bf-110 1/13
Mig-15 2/16

Mitshubishi A6M2, A6M3 in A6M5c
zero 7/14

Mitsubishi J2M3 raiden (jack) 7/15
N. A. B-25J mitchell 3/13
Nakajima KJ-84.IA hajate (frank) 7/15
North american F-100D super sabre
4/25

Rafale c 2/25

Republic P-47D thunderbolt

Sepecat jaguar GR 1A 9-10/27

Super etendard 8/16

Tiger - ferdinand ali porsche VK-4501

5/12

UH-1 B "Huey" 2/16
Vought corsair AU-1 8/15
VVestland lysander Mk III 2/25

Za spretne roke

Adventni venec 4/38

Blazine 8/39

Cevasti boben 5/36

Dežniki s polepšanimi ročaji 7/38

Dva velikonočna trika 8/38

Graviranje stekla s pomočjo orodja

MINICRAFT 2/35

Heksafleksagon 1/36

Intarzija 5/33

Izdelava košarice za izbrane sladkarije
8/33

Jaslice 4/36

Jesensko listje 1 /34
Keramične ploščice s povezanim
vzorcem 6/38

Klubska mizica iz kartona 4/39
Lačni levi 8/37
Lego škatle 3/16
Majice in še kaj 3/38
Metulj 9-10/67

Monogram na darilu je kot pika na i
2/36

Nakit iz semen 8/39
Nakit iz sipine kosti 9-10/57
Natančni ročni brusilnik 4/1 1
Nove stare omare 1 /34
Novoletna jelka in njen nadomestek
4/39

Novoletne čestitke 4/38
Obesek iz polistirenskih zrnc 7/38
Obeski iz poliestrske smole 7/37
Pirhi 8/34

Pozabljene hodulje 5/37
Praznična smrečica 4/37
Prstne lutke 8/36
Pujsek - denarnica 7/39
Pust 6/35

Rokavice, prijetne za roke in oko 5/39
Sobna prometna sestavljanka 9-10/61
Stare kavbojke niso za v koš 1 /33
Svečnik medvedek 3/35
Škatle 1/37

Tehnična pisava drugače 1/13
Telovnik in suknjič z dodanimi gumbi
8/37

Tetraeder 5/38

Tri kocke iz enega lista papirja 9-10/66
Ulivanje v kalupe iz mavca 1 /38
Venček 2/37

Zabavni papirnati prijatelji 1 /35
Začinjeni Božiček 4/37

NAROČILNICA

Nepreklicno naročam knjigo:

DELA V HIŠI - popravila in obnavljanje

Cena v prednaročilu 6.993 SIT z davkom

plačam v 1 2 3 obrokih

Priimek in ime .

Ulica .

Poštna številka . Kraj.

Datum . Podpis .

Naročniki revije TIM imajo 20 %  popust!

Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani.

TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 71

UGANKARSKI KOTIČEK

Tematska osmerosmerka

Pri tej uganki so vse besede že vpisane
v polja. Da reševanje ne bi bilo preveč
preprosto, se skrivajo v osmih smereh:
vodoravno, navpično ter po obeh diago¬
nalah - in to naprej oziroma nazaj. Vsa¬
ka beseda je povezana z drugimi vsaj z
eno črko. Ker je osmerosmerka tematska,
se vse besede nanašajo na eno temo: ta
je v našem primeru tehnika. Uganko rešu¬

jete tako, da poiščete vseh 41 besed (ena
se dvakrat ponovi), ki so podane po
abecednem redu, ter jih sproti prečrtujete
v liku in seznamu. Na koncu vam bo osta¬
lo osem neprečrtanih črk, ki brane po
vrsti dajo rešitev - del imena podjetja, ki
je v letošnjem letu prispevalo nagrade za
izšrebane reševalce Timovih ugank.

BAKER, BARU, BAT, BOKS, BRON,
CEVKA, ČEBER, DLETO, KAD, KAL,
KAMERA, K1N, KIPER, KLADIVO,
KLEŠČE, KOMAT, KOT, LAK, LAKS,
NAKOVALO, OBLEKA, OPORA, OST,
PRATEŽ, RALO, RAVNILO, RUTINA,
SKOBA, SPAJKALO, STRUŽNICA, ŠKAR¬
JE, TIM, TLORIS, TOK, TOK, TRAK,
VUAK, VRTALNIK, ŽAGA, ŽAKELJ,
ŽEBELJ

Rešitev nagradne križanke iz aprilske
številke TIMA: Stealth
Nagrade za pravilno rešeno križanko
v 8. številki revije TIM prejmejo:

1. Klemen Urbanija, Škrjančevo 4/a,
61235 Radomlje

2. Darko Kolarič, Precetinci 42, 69243
Mala Nedelja

3. Bojan Debevec, Volaričeva 34,
66230 Postojna

Rešitev tematske osmerosmerke pre¬
pišite na dopisnico (ne trgajte revije!) ter
jo najkasneje do 20. julija pošljite na
naslov Tehniška založba Slovenije, Lepi
pot 6, 61111  Ljubljana (s pripisom "Ti¬
move uganke"). Trije izžrebani reševalci
bodo po pošti prejeli komplete za izdela¬
vo plastične makete letala, ki jih podarja
naš sponzor.

KAZALO

UREDNIKOV PREDAL 1

ODPRTO PRVENSTVO Z BALONI NA TOPLI ZRAK 1

13. MEMORIAL STOJANA KRANJCA 2

12. POMURSKI POKAL-F3J 3

TIMOV PORTRET 3

»AS«-JADRALNI MODEL ZA MLADE 4

DRSALEC 6

DRSALCI NA STO NAČINOV - MINI DRSALEC (20 CM] 9

ZAKLJUČEK TIMOVE NAGRADNE AKCUE 11

TIMOV TEST-»PANDA« 12

UGOTOVIMO VIŠINO LETA 13

MODELARSKI MOTORJI Z NOTRANJIM
ZGOREVANJEM (4. DEL| 13

MOMENTNIIZVUAČ 16

SAMOGRADNJA VAKUUMSKE ČRPALKE 18

NOSILEC MOTORJA IZ KOMPOZITA 20

ŠOLA PLASTIČNEGA MAKETARSTVA (28. DEL) -
PARADA KOVINSKIH DODATKOV 21

MAKETARSKIFOTOSTRIP -

F-101 VOODOO NA REVELLOV NAČIN IN DRUGAČE (4. DEL) 24
TIMOVO IZLOŽBENO OKNO -

AIRFIXOVE NOVOSTI V MERILU 1 : 48 26

F-101 VOODOO »POST SCRIPTUM« 28

MAKETA MALE ŽELEZNICE -

VSE O VLAKCIH VELIKOSTI N (2. DEL) 29

SLOVENSKE KMEČKE HIŠE (5. DEL) 42

TIMOV TEST - SANWA VANGUARD VG4R 43

PRAZNILNIK AKUMULATORSKIH BATERU 44

PRESKUŠEVALNIK BATERU 47

OPTIČNI DIGITALNI MERILNIK VRTUAIEV 48

DISKO BLISKAVICA 50

OJAČEVALNIK 2 x 20 W

ZA ZVOČNO KARTICO (SOUND BLASTER) 53

MOJ OSEBNI RAČUNALNIK (13. DEL)

GRAFIČNO OKOLJE MS WINDOWS (7. DEL) 55

NAKIT IZ SIPINE KOSTI 57

IZDELAVA HOKEJSKIH PAUC 59

ŠKATLICA ZA DISKETE 60

SOBNA PROMETNA SESTAVU ANKA 61

PRUČKA 62

TANDEM 63

MERJENJE KOT STILSKA VAJA 64

ZABOJČEK ZA ORODJE 65

TRI KOCKE IZ ENEGA LISTA PAPIRJA 66

VODA V KOCKI 67

METUU 67

ABECEDNO VSEBINSKO KAZALO 1994/95 70

Revija za tehniško ustvarjalnost mladih

MAJ, JUNIJ 1995, LETNIK XXXIII, CENA 250 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 61102

Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d.

Naslov uredništva: Lepi pot 6, 61111  Ljubljana, telefon: 061/213-749 (uredništvo),
061/213-733 (naročniški oddelek), fax: 061/218-246.

Revija izhaja desetkrat na leto. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu.
Posamezna številka stane 250,00 SIT, polletna naročnina pa 1250,00 SIT.

Žiro račun pri SDK Ljubljana: 50101-603-50480

Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Miha Zorec, Roman
Zupančič.

Odgovorna urednica: Mihela Mikuž
Urednik revije: Jože Čuden
Oblikovanje: Božidar Grabnar
Lektoriranje: Ludvik Kaluža
Tisk: Tiskarna Ljubljana

Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za
znanost in tehnologijo Republike Slovenije

Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov
na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo št. 415-10/95 z dne 10. 2. 1 995.

---— ——— --— -- 7 --- .1  / :  --— -- —  ‘

FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI:

Končno smo pri nas dočakali tudi prvo tekmovanje z modeli balonov na topli zrak. Izde¬
lovanje balonov je primerno tudi za najmlajše, zato je pričakovati, da bo na naslednjem tek¬
movanju sodelovalo več tekmovalcev predvsem iz osnovnih šol.

Foto: Jože Čuden

72 • TIM 9/10 • maj/junij 1995

MULTIPLEX

RV NAPRAVE
KOMPLETI MODELOV
ZA SESTAVLJANJE

ASP

- MOTORJI Z NOTRANJIM IZGOREVANJEM

CARL  GOLDBERG

- KOMPLETI MODELOV LETAL

THUNDER TIGER

■ kompleti modelov

KOMPLETI PLOVNIH IN SOBNIH MAKET LADU IN PRIBORA

•MAKETE: Italeri, Heller, Airfix, ESCI, Monogram, Hasegavva
Dragon, Kirin, Revell

•MODELARSKE BARVE: Model Master, Humbrol, Revell
VSE MODELARSKE BARVE NA ENEM MESTU!

•ZRAČNA PERESA: Humbrol, Model Master, Revell

•GRADIVA ZA DIORAME: drevesa, trava, mah
•KOMPLETI MODELOV: letala, ladje, modelarske rakete


Heller

•GRADIVA: balsa, vezana plošča, letvice, furnir, lepila

•MODELARSKO ORODJE: PROXXON, Humbrol

•IGRAČE, IGRE, ORODJE, INSTRUMENTI: avtomobili Burago,
TV-igre in moduli Micro Genius, fotoaparati, pirografi,
spajkalniki, kasete, diskete

BOGATA PONUDBA KOMPLETOV,
GRADIV, ORODJA IN PRIBORA

AIRFDt MODEL KITS

MODELARSKA TRGOVINA Z NAJVEČJO IZBIRO

Trgovsko podjetje

g/isiisk/ 1 pprenfUo

Mladi tehnik, Levstikov trg 7,61000 Ljubljana

Tel.:061/12-61-155, Faks: 12-62-243

Delovni čas: od 9. do 19. ure, ob sobotah od 9. do 13. ure

UHU/ V DOBREM IN V ZLU

Lepila za vse materiale

s

UHU

ALLES-

KLEBER

muafipiasi

Q MMMiMP/flUJ. IJ ,1.11. 11 | l |'^ | '

por

_ / _ww_ _

1©I

UHU

coli

Hčhleim

UHU

coli

Holzlelm..

w*

©

uhu // jr

&fest

50Arafi/peKfcbo«issen

38 • TIM 9/10 • maj/junij 1995 'N*. TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 35

36 • TIM 9/10 • maj/junij 1995 TIM 9/10  * maj/junij 1995 • 37

Mini drsalec

Merilo: 1:1

Konstruiral: Egon Engelsberger

Kosovnica

“S

i

30

Drsalec

Merilo: 1:1

Konstruiral: Egon Engelsberger

Sestavni deli:

1 - krilo

2 - trup

3 - horizontalni stabilizator

4 - vertikalni stabilizator

5 - ojačitev korena krila

6 - svinčena utež (2 x 4 g)

7 - brusni papir

8 - štartna kljuka

40 • TIM 9/10 • maj/junij 1995 TIM 9/10 • maj/junij 1995 • 33