Življenjska zgodba Alojza Ivanlta
Tudi pesem je domovina
Pogovarjati se z Alojzom Ivanlčem po-meni doživljati posebno vrsto mlrno«ti. V besedah vlsokega, iirofcoplečega moža odzvanjajo izkuinje, zasleditl je klenost značaja, dobroto, vonj po radu, občutlji-vost do človeikih rtlsk. Besed« n« plamtl-]o, ampak toč«}o •nakomerno kot mirna globoka reka, 06 kraja uravnov«i>na z do-živetji preteklostl.
• »Vidiš, jaz ne morem jadikovati, kako težko mladost sem Imet. Našadružinaježivela složno. Oče me je le enkrat udaril, posebnega obilja ni bito, nismo pa stradali. V tistih časih smo dostojno živeli.«
•  Rojstni kraj Alojza Ivaniča je Belči vrh pri Dragatušu v Beli krajini. To ozemlje so nekoč česale turške horde, posebno kadar so više na severu grabile sužnje in krvavega plena. Av-strijski cesarji so za čuvanje in svojo brezbriž-nost kasneje tudi na tem občutijivem ozemlju naselili upoma dalmatinska plemena. Dih ži-lave upornosti je očiten tudi v postopkih Alojza Ivaniča.
•  »15-leten fantič serp se ieta 1938 v Čr-nomlju pri Francu Strugarju začel učiti za ko-vača. Bil je resnično čudovit mojster, ki nas je naučil delati in nam vcepil delovne navade.«
•  Plenkati s težkim kovaškim kladivom je mladi Lojz moral od 6 zjutraj do 8 zvečer. Obrtna šola enkrat tedensko se je začela ob sedmih, v prvem mraku, in se končala ob enaj-stih, v trdi temi. Najhuje je bilo poleti. Po-poldne se je sonce uprlo v kovačijo in žgalo hrbte močnih mož, prsi in obraz pa je ozarjalo žgoče oglje. 1941 ^a svečnico je Lojz postal pravi kovač. Na c jtno nedeljojso slišali za vojno, teden dni kasneje pa so v Cmomelj pri-ropotali Nemci. Ljudem je bilo mučno gledati begajoče pripadnike razsute jugoslovanske vojske. Kmalu so Nemce zamenjali Italijani:
•  »Kričali so in se razlezli po kraju. Jaz sem do oktobra koval pri mojstru. Takrat sem za-hteval večjo plačo. Znal sem že dobro preso-diti, koliko ustvarim in koliko dobim. Lojz, je rekel mojster, dovolj imaš. Če ti ni prav, pa pojdi. Odšel sem k njegovemu sinu v Gradac pri črnomlju.«
•  Prve stike s partizanskimi aktivisti je Alojz imel spomladi 1942. Za odhod v partizane se takrat ni odločil iz prepričanja, ampak je odloči-tvi botrovala upomost. Prepričanje je gradil kasneje. 9. januarja se je mladenič znašel v Cankarjevi brigadi. Takrat je bilo 14 vaških fantov srečnih. Tistega dne je bilo v Primsko-vem pri Grosupljem veliko jesti in piti. Brigada je pravkar likvidiraia postojanko belih in fantje niso vedeli, da je miza tako bogato obložena le občasno. Alojz je potem sodeloval v različnih bitkah in nazadnje posta) obveščevalec:
•  »Delovali smo ob Kolpi in podatke zbirali tudi na Hrvaškem. Veš, v brigadi je bilo počutje vamejše. Obveščevalci pa smo navadno hodili sami ali v dvoje«
•  Brod na Kolpi. Dan lep, naloga obvešče-valnega para zbiranje podatkov v Delnicah. Odvezala sta brod in prek reke. Prašna cesta, vas polna ustašev. Kot strela urno dirjanje nazaj. Vsa upehana se zavlečeta pod brod, odvežeta vrv, moč vodnega toka premika plo-vilo k slovenskemu bregu. Čmi klavci prekli-njajo, a do živega jima ne morejo. Lahen dotik, obala. Kaj zdaj?! Samo glavo ven in bo zagr-melo. Kdo bo prvi poskusil srečo? Skok iz vode prek ceste. Borih 10 metrov do življenja!
•  »Tovariš se je nenadoma odločil. Pe-klensko je zagrmelo, toda imel je srečo. Zdaj sem bil jaz na vrsti. Kam? Levo ali desno? Sklenil sem v isto smer. Zdivjal sem iz vode v oglušujoče treskanje.  Niso me  pričakovali tamkaj, odnesel sem celo kožo. Kot da bi se ponovno rodil...«
•  5. maja 1945 je mladi 22-letni zastavnik strumno stal pred tribuno v Ajdovščini, na ka-teri se je zbirala prva slovenska vlada. 9. maja je prvič videl Ljubljano. Videl in doživel:
•  »Od kod Ijudem toliko rož, morje zastav. Navdušenja. Bilo je čudovito, omamno...«
•  Avgusta istega leta iz Ozne prestopi v vrste Ljudske milice. Prvi komandir postaje mi-lice Ljubljana Center. 100 miličnikov. Kasneje postaja milice v Šiški in začetek šolanja. 1946. leta poroka in pet let sta se z družico le redko videla. Vzgajanje miličnikov v Tacnu. Obliko-vanje človeka. Nemara najlepši časi odgo-vorne službe. Tudi druge dolžnosti. 1973 upo-kojen kot višji inšpektor:
•  »Zdaj je bil čas spoznati vsakdanje živ-Ijenje, samoupravljanje, odgrinjati tančico me-nifiepoznanih skrivnosti organizacij združe-nega deia. Nekaj časa sem vodil Delovno skupnost skupnih služb v Kliničnem centru.«
•  V vasi nad Tržičem sta s soprogo pred 10 leti kupila kos zemlje. Kupčijo sta sklepala v snegu, pomlad je pokazala golo skalo. Vendar sta si z žilavo vztrajnostjo zgradila nedeljski domek:
•  »Aktiven počitek je nekaj vreden. Vidiš, srečen sem, kadar smo vsi skupaj. Tudi, če je tako, kot je. Dosegli smo vsi skupaj velik na-predek in povem ti, da te svoje resnične svo-bode v pravem pomenu besede mi, Jugoslo-vani, ne bi hoteli zgubiti. Takrat bi bili kot eno.«
•  Kajti, kaj je domovina? Spomin na vas pri Dragatušu. Večerna pesem vaških fantov. Ali pa nedeljski domek, doiina pod nogami. Lju-dje, ki mirno spijo. Vse to je danes domovina Alojza Ivaniča. Nič posebnega, a do kraja naša.
Bogomir Šefic