Poslovenjeni /VILADI I V ZABAVO IN PODUK , VL zvezek : Ferdinand. V NOVOMESTU 1884 . Tiskal in založil Krajec. Čaia iivljeuje mlad2ga š~aujst2ga groflča .jtji V NOVOMESTU 1884 . Tiskal in založil J. Krajec. Predgovor. avni pisatelj za mladino, Krištof Š m i d iše o povodu te mične povesti tako-le : »Bistvene črtice so posnete po resničnej do- godbi, ki se je vršila deloma na Španjskem , deloma pa na Češkem . Precej kratko osnovana povest je prišla v rok e pisatelju v Karlovih Varih, kamur jc bil šel n a svčt zdravnikov radi bolehnosti. Bistvene črte povesti so mu dajale toliko mno'ino raznih dogodeb in značajev, da se ni mogel zdržati ter je predelati po svoje. Imel je pa tudi časa dovolj med zdravljenjem. To naj bode omenjeno radi tega, da povest ni izmiil jena . Sicer pa je bil glavni namen pisatelja ta, d a zdruzži s kratkočasnim koristno. In res glavna stvar mu je bila koristit i. Stari resnični pregovor, ki je kot splošni zapopadek povesti na konci knffiice, naj zaključi tudi ta predgovor : „Niprave sreče brez kreposti , in ne kreposti brez vere. ” Bog daj, da tudi poslovenjena, semtertje ne koliko spremenjena, doseže ta namen . Prvo poglavje. FERDINANDOVI STARal . a časa, ko so bili nemški cesarji ob jeduera 'nudi iš'panjski kralji, živel je v tej lepej deželi mogočni grof Alvare c. Bil je španjski grand ; ta beseda znaki najvi4je dostojanstvo, katero so dosegli le vojvode in prvi grofi kraljestva. Imel je krasno palačo v glavnem mestu Madridu, mnogo gradov in posestev po najlepših krajih dežele in vr h tega še precejšno imetje v denarjih, srebru in er drugih dragocenostih . In kar je še večje vrednosti, imel je tudi bister um in blago srce . Svoje duševne zmožnosti, svojo veljavo in svoj e imetje je obračal le na korist svojega bližnjega. Njegova soproga, l z a b e l a, je bila tudi jak o blaga gospa. Ker ni bila trdnega zdravja, bila j e skoraj vedno bledega lic ali njena krotkost in dobrosrčnost ste jo delal nepopisljivo ljubeznjivo. Vsakemu se je prikupila s svojim prijaznim obnašanjem in nežno vnanjostjo . Bila je podobna Iepo cvetočemu limbarju. Oba, grof in grofinja, sta Živela v najsrečnejšem zakonu. Ker pa pod solneem ni popolne s grenilo je tudi njima nekaj Življenje. Bog jiraa Krištof ni dal otrok, katerim bi po smrti zapustila svoj e obširno imetje . Zlasti soprogo je to žalostilo . Bala se je, da ne bi je zaradi tega soprog manj čislal . Njene lepe palače in gradovi so jo le na pol vese lili. veselje se je spremenilo v žalost . Necega dné je podaril grof svojej soprogi krasno sliko, ki je predstavljala preblaženo devico Marijo z nebeškim detetom v naročji . Neizrečeno lepo je bila na podobi izražena materina ljubemjivost, s katero se je ozirala na nebeško dete . Solze stopijo blagej grofinji v oči, ko ogleduje prekrasno sliko. „Oj,‘‘ zdihuje, „Marija i e bila pač najsrečnejša med vsemi materami ; naj bi bilo tudi meni dano čutiti materino veselje in srečo . ” Neeega lepega poletnega dne je šla se svojim soprogom na polje. Revna kmetica je žela se srpom travo za svojo jedino kravico po mejah med njivami. Ne daleč proč je sedel v travi njen otrok, rudečelie deček, ter se igral s cvetlicami, kateri h mu je mati natrgala in nasula v naročje . Vsak trenotek se je ozrla od svojega dela na otroka, prijazno se mu smehljala ter se ž njim razgovarjala . Grofinja je šla k otroku, opazovala ga dopadljivo in rekla materi nekoliko v šali, nekolike pa tud i resno : „Žena, ali mi date svoje brhko dete? „Za bogastvo vsega sveta ne!” zavrne žena . „Kako srečna je ta žena pri vsej svojej revščini, reč e domov gredé grofinja svojemu soprogu ; kako nesrečna sem pa jaz vkljub obilnemu imetju, ker pogrešam materinskega veselja! ” Grofinjina prijateljica od otročjih let, gosp a Blank a, tudi jako ljubeznjiva gospa, ki je bila omožena z grofovim bratom , imela je vže pe t otrok. Prav skrbno jih je vzgojevala. Vsako leto je obiskala, sé svojimi otroci grofinjo Izabelo . Zaradi prigovarjanja svoje prijateljice je ostala navadn o nekaj tednov dalje, nego je nameravala. Blaga Izabela je našla nad otroci svoje prijateljice tolik o veselja, da je pozabila svoje lastne žalosti . Učila je otroke raznih iger, ter se radovala nad otročjimi vprašanji in domi gljijami . Kaj rada je bila gospa Blanka z otroci pri svojej prijateljici ; da ne bi pa zanemarjala svojih domačih opravil, morala je slednjič odpopotvati . Grofinja Izabela se prav prisrčno poslovi od nje > otroke pa še bogato obdaruje. Ko ni bilo več čuti veselega vpitja otrok, zdelo se je grofinji, kako r bi bilo po gradu in po vrtu vse prazno in izmrlo . Tihota, ki je sedaj vladala, napolnila jo jc z nov o britkostjo . Ker ni imela lastnih otrok, katerim bi posve tila svoje ljubeče srce, oklepala je njena ljubeze n otroke vse okolice. Jako hudo jej je délo, da s e veliko otrok onega kraja brez dela in nadzorstv a potika po cestah. Zategadel jc prazno poslopj e poleg gradú spremenila v nekako odgojilnieo i n uč'dnieo, in preskrbela učiteljev in učitelj ic . Tudi jej je bilo na skrbi, da so dobivali otroci zajuterk, kosil o in večerjo . Tudi je dobro plačevala, mala dela, kater a so otroci izvrševali, da bi jim. budila veselje do dela in jim. preskrbela malo glavnico za prihodnost . Skoraj vsak dan je prišla v učilnico, znala otrok e po imenu imenovati, bila je pri poduku, izpraševala jih tudi sama, pregledovala njih izdelke in obdarovala najpri'dnej ge. čestokrat je prišla še celo na vrt, kjer so se otroci igrali o prostih urah . Kmali so se privadili otroci snažnosti, réda in marljivosti , ter postali iz srca pobožni. Pri takej odgoji in redu so bili otroci veselega in cvetočega obraza . Jako radi so hodili v učilnico in zvali blago dobrotnic o le mater. Tudi je z ustanovo skrbela, da ne bi prenehala po njenej smrti ta naprava. Slednjič vendar le Bog usliši njeno gorečo molitev in prisrčna želja se jej spolni, Dobila j e sinčeka. Dete je bilo čvrsto in zdravo; mati pa nevarno zboli in kmali je zginilo vse upanje, da bi še okrevala. Poslednji trenutki njenega življenja so bili nepopisljivo ginljivi ; na njej se je prav očividno kazala moč svete vere . Polna vere in zaupanj a se je popolnoma udala v božjo voljo, in njeno trdn o zaupanje, da se preseli v boljše življenje, vzelo je j je vsak strah pred bližnjo smrtjo. Tolažila je svojega žalostnega soproga ter se mu zahvalila za njegovo ljubezen in zvestobo . Votla je svojega otrok a še jedenkrat videti . Žalestni oče jej ga prinese . Sklone se še jedenkrat v postelji, vzame dete v naročje, pogleda ga še jedenkrat smehljaje ter moč i se svojimi zadnjimi solzami . Potem pa reče : » O revno, ubogo dete! Gledaš me sicer, pa me še ne poznaš , svoje matere! Komaj se še zavedaš, da živiš. Ne veš, kako te ljubi moje srce ; ne moreš še pozdraviti svoje matere s prvim smehljajem niti izgovorit i njenega imena, — in vže te mora za vselej zapustiti . Ne veš, kako hudo mi je to ločenje. Nikdar ne bodeš poznal svoje matere ; dá, niti znal ne bodeš, da si kedaj videl svojo mater, ki bode koralo po čivala v hladnej zemlji. Odraste]. bodeš brez moje skrbne odgoje, če tudi tebe Bog ne pokliče za meno j na oni svet. Naj se zgodi, kakor je božja volja!" Po teh besedah jo solze obli», da ne more več govoriti. Poljubi še jedenkrat svoje dete, blagoslovi ga, podá očetu nazaj ter reče : „Izročim ga Bogu in tebi! Bog bode skrbel za ubogo siroto, k i je brez matere, in tudi ti mu bodi skrben oče . ” Bolečine in srčna britkost so jo tako prevzele, da ni mogla več govoriti . Dolgo je molčala, ter l e sem.trtje tiho moleč proti nebu pogledala . Mrzlica jo je vedno huje tresla ; potem pa j o je mučila huda vročina. Na jedenkrat pa zahteva malo shrambieo za dragocenosti. Grof j e menil, da se jej blede. Bolnica pa reče : ,, Sem pri zavesti in znam, kar nameravam ; le prinesite mi moje dragocenosti ! " Strežnica jej prinese ákatljico in odprto pomoli . Izabela pogleda, če so še vse dragocenosti v njej ter reče svojemu soprogu : „Ta-le kinč si mi, preljubi soprog, nekdaj kot svojej nevesti podaril ; rada bi ga sedaj zapustila svojej najbolja'ej prijateljici, preljubi Blanki, če ti je po volji .” Grof jako rad pritrdi temu. Potem pa je hotela škatljico zopet zakleniti z malim ključkom ; pa ni mogla več. „S temi dragocenostimi je ozalšala ljuba Blanka moj e lase, ko me je nevesto kot druŽiea spremila pred oltar, sedaj naj ga pa prejme iz mojih vic otrpnenih ras Sporoči jej to, mojej preljube] prijateljici , naj nosi te drage kamne in biserje kot spomin na svojo prijateljico, ki jej je bila zvesta do smrti .” Utrujena zopet obmolkne, potem pa reče : ,,Še jedna Želja mi je na srci ; pa ne vem, kako bi se mi spolnila. Prva vzgoja otrok pripada materam . zategadel želim, naj bi moja prijateljica Blanka, ki je dobra mati, vzgojevala to moje dete se svo jimi otroci! Ali znam, da se ne bodeš hotel ločit i od svojega drazega otroka. Ta moja želja se mi pač ne bode spolnila ." „Le potolaži se, ljuba Izabela,” reče grof . „Bog bode vže tako storil, da bode tvoja prijateljica še odgojiteljiea najinemu otroku .” Slutil je , da tudi sam ne bode, več dolgo živel. Ali ta trenotek ni hotel svojej preljube] soprogi tega razodeti. Z nebeško potrpežljivostjo jc prenašala blaga grofinja hude bolečine ; nič pozemeljskega ni bil o več na njej. Vidno se je bližala smrti. V hude] žalosti je sedel grof poleg njene postelje . Polagom a pa so se tiho se gli vsi prebivalci grad .i okoli mrfvaške postelje svoje gospe, katero so prisrčno ljubili in čislali. Imeli so objokane oči in roke sklenjene. Smrtna tihota je vladala v sobi ; vsi so se na dj ali rt aj huj ega . Iz sobe se j e videlo na vrt ; bil je lep spom ladanski dan . Neka služabnica reče svojej tovaršic i poleg nje stoječi tiho na uho, pa vendar ne dovolj tiho : „Oj, vendar le je hudo ločiti se iz tega lepega sveta in zapustiti vse svoje prijatelje.” Znano je , da bolniki tešče jako tanko slišijo. Tudi grofinja je slišala te besede ter rekla se slabim glasom : ,, Saj se bodem preselila v boljše življenje, in moje ljubo dete, moj dragi soprog, in vsi, katere ljubim rt a tem svetu, prišli bodo jcdcnkrat tudi za menoj .' Na njenem upadlem lici je bilo videti nebeški mir, ko je te besede govorila. Upanje, da se kmalo pre: seli v sveta nebesa, in ondi kedaj zopet združi se svojim otrokom, soprogom in prijatelji, navdajalo jo je z nebeškim mirom.. Malo trenotkov potem je izdihnila blaga grofinja svojo dušo med glasni m jokom in ihtenjem grofa in okoli stoječih . Pobožen redovnik iz bližnjega samostana , iz čegar ro k je prejela poslednjo popotnico za dalno pot v večnost, pa je molil na glas molitve za umirajoče . Neizrekljiva je bila grofova žalost zaradi nedomestljive zgube preljubljene soproge. Skoraj bi bila tudi njega huda žalost umorila . Be trdna vera, da je tako božja volja, dajala mu je moč . Zgrudil se je na kolena poleg postelje svoje mrtve soproge i n vijoč roke s pretresljivim glasom klical : „Tvoj a volja naj se zgodi, o Gospod!” Potem je pogleda l še jedenkrat obličje svoje mrtve soproge in rekel : „Z Bogom tedaj, draga tovaršiea, katero mi je Bo g pridružil na mojem zemeljskem popotvanji! Bila s i mi istinito dober angelj varh ; čestokrat si potolažila vskipečo jezo ; obvarovala me marsikatere neprevidnosti in me opozorila na marsikaj dobrega, kar sera zamogel storiti . Ne bil bi pa nikdar storil , ko bi me ne bila prijazno opomnila. Bila si mi kakor dobrodelna nebeška prikazen, ki zopet zgine . V hude] žalosti se poslovim od tebe ; Bog daj, da se v vesolji zopet vidiva!” Žalostnega srca je spremil truplo svoje pre ljubljene soproge k slednjemu počitku. Spominjajo se njenih bolečin v bolezni in žalostnih ur, ki jih je morala zaradi bolehnosti pretrpeti, želel jej je iz globočine svojega srca z molitvami svete cerkve : „Daj jej, Bog! večni mir in večna luč naj jej sveti !” Njegovo jedino veselje je bil sedaj na svetu še njegov mali sinček F e r d i n a n d. Pač po desetkrat na dan je prišel k zibelki, da opazuje zal o dete. Vsakikrat je služabnici priporočal, naj pač skrbno pazi na otroka, če tudi je bila sama skrbna . Ce gče je vzel tudi sam dete v naročje, nesel ga k oknu ali pa na vrt. Vsak, kedor ga je videl vseg a žalostnega z detetom v naročji, bilje do solz ganjen . Dete pa je postajalo od dne do dne čverstejše in ljubeznjivše. Razgovarjal se je z zalim sinčkom, kakor bi ga vže razumel. Kako je očeta razveselilo, ko mu je sinček prvikrat smehljaje ročic i nasproti molil ter kazal, da vže pozna svojega očeta. Prijetnejše so doneli še nerazločljivi glasovi malega sinčeka očetovim ušesom nego najlepše petje . Željno je pričakoval trenotka, ko bode mali sin ček zamogel prvikrat zaklicati »oče." Žalibog, da blagi mož ni dočakal tega trenotka . Pred nekoliko mesci je padel raz konja ter si s tem nakopal neko prsno bolezen. Žalost po svojej soprogi je bolezen še shujšala in lotila se ga je su giea. Čutil je, da bode moral kmalo umreti. Njegova prva skrb je bila, da spiše poslednjo voljo . Napisal je tudi svo jemu bratu list, ki naj se mu po njegovej smrti izroči. V njem je postavil svojega brata za oskrbnika svojemu majhnemu Ferdinandu. Nekoliko dn i pred svojo smrtjo je pisal tudi še s tresočo rok o svojej dragej svakinji Blanki . Z ganljivimi besedami jo je prosil, naj izpolni slednjo njegovo in njega soproge Željo ; naj vzgojuje revno siroto, ki je brez očeta in matere, se svojimi lastnimi otroci ., ker ne more svojega sinčeka boljšim rokam izro g čiti. Ker si je svest, da je njegovo ljubo dete do- brim rokam izročeno, umrje mirnega srca. Se na dan svoje smrti je rekel strežnici, na j prinese zalega dečka njemu na posteljo, poljubi l in blagoslovil je še svojega ljubega sinčeka . Potem jej je zaukazal, naj brez odloga izroči otroka gospe j Blanki z listom vred, ki leži na mizi poleg njegov e postelje, kakor hitro bode za vselej zatisnil oči . Jedno uro pozneje je izdihnil svojo dušo v sladke m upanji, da bode zopet videl svojo soprogo v nebesih. Služabnica pa se je pripravila precej na pot, da izvrši slednji ukaz rajnega grofa. Drugo poglavje . )SIROTA , ospa Blanka je živela več ur hoda daleč v jak o starem gradu, katerega so bili še Arabci in Saraceni sezidali. Zaradi mnogo stolpov in pomolov je jako čudno izgledal . Kedor pa je tlel navzgor p o oskih in temnih stopnicah ter hodil po oskih ho diščih in visokoobokanih dvoranah, bilo mu je kar tesno pri srci in groza gaje preletela . Gospa Blank a pa je se svojimi otroci jako rada bivala v te m starem gradu ; bil je pa tudi krasen razgled skozi visoko obokana okna na vrt in rodovitno okolico . Bila je prav srečna in zadovoljna v tej samoti v krogu svojih otrok, kajti soprog je bil polkovni k in večidel v vojski. Zle jedino to jej je bilo na skrbi, da svoje otroke dobro vzgoji . Dobro je znala , da bode to lože dosegla v tihej samoti na deželi , nego v šumečem razveseljevanji v mestu , Jako jo je bila razveselila novica, da je njena dobra prijateljica od otročjih nog, Izabela, dobila sinčeka. „Hvala Bogu,” zdihnila je, „hvala Bogu, da jej je spolnil najgorečnejšo željo, da zamore zal o dete pritisniti na svoje materino srce .” Njeno veselje je bilo tako odkritosrčno, da še sama nas e ni mislila ; niti na um jej ni prišlo, da s tem detetom zgubi ona in njeni otroci bogato dedgčino in mogočno grofijo . Malo dni po veselej novici o Ferdinandove m rojstvu je prišel drugi sel z listom, v katerem je j je grof Alvarec sporočil nepričakovano vest o smrti svoje soproge in njene prijateljice . Prečitavši list je Blanka kar obledela. Prevelike žalosti se dolgo niti jokati ni mogla ; slednjič se jej uderó solze pravega sočutja in žalosti . Tudi otroci so pričeli jokati, ker so videli mater tako britko jokati. „Oj, dobra, ljuba teta!” zdihovali so. „Sedaj ne bodemo več” zamogli k njej iti ; sedaj nam ne bode mogla več toliko lepih reči dati! ' Preden je Blanka pozabila žalost za svojo pri jateljico Izabelo, došlo jej je vže poročilo o smrti blagega grofa. Ta vest jej sicer ni prišla nepričakovano, vendar pa popreje, nego se je nadjala. Silno io je to sporočilo iznenadilo, in potok solza se jej udere po lici. Brzo pošlje sela k svojemu možu, ki je bil še vedno na vojski . Ko je drugi dan se svojimi otroci sedela ravn o pri večerji, naznani se jej, da je prišla služabnica 11 z malim Ferdinandom. Žalost in veselje napolni ob jednem srce blage gospe ; žalost, ker se je zope t spomnila prezgodne smrti svoje drage prijateljice in njenega soproga veselje, ker je dete stare pri jateljice izročeno njenemu materinemu varstvu. Pre- den se je popolnoma umirila, stopila je vr že služabnica v črnej obleki v sobo, držeč v naročji nežn o dete, oblečeno v belo, črno zarobljeno obleko . Prevelike žalosti ni zamogla strežnica dolgo besedic e spregovoriti ; slednjič pove z žalostnim, od joka pretrganim glasom, da je prinesla vsled slednjega naročila rajne blage grofinje in grofa jedineg a potomca in dediča plemenite rodovine. Tudi jej je izročila list, v katerem jo je rajna grofinja prosila , naj je za naprej ubogej siroti skrbna mati, nje n soprog pa dober oče . Vidoč prvikrat ljubeznjivega dečka, otrok a njene predrage prijateljice, je bila danka do sol z ganjena. Brzo vstane, ozre se z njej lastno prijaz nostjo in ljubeznjivostjo na dete ter reče : „Bodi mi pozdravljeno v mojej hiši, ljubo dete! Tako drago in ljubo si mi, kakor mi je bila tvoja dobra, blaga mati ! a Otrok, ki je sicer ni razumel, pa videl njen prijazen obraz, pomolil jej je majhni ročici nasproti . „Oj,” reče Blanka, „ne umetš še govoriti, p a pozdravil si me se svojim prijaznim smehljanjem , o, pridi, pridi v moje naročje!” Objela je nežno dete, pritisnila ga na svoje prsi in rekla : ,„Oj, ubogo, revno dete! Zgubilo si tedaj svojo mater, predenj si jo poznalo! Nikdar se ne bodeš spomin jalo njenega prijaznega obraza, niti njenega mileg a glasni, s katerim te je klicala. Njeno prijazno obličje, 12 njeni zali ustnici, s katerima te je poljubovala , trohne sedaj v grobu ; ne čutiš in razumeš še svoj e velike zgube. Nikdar nisi mogel pozdraviti svoje matere se sladko besedo »mati." Podoben si popk u cvetličnemu, odtrganemu od vejice, ki vsahne . Ali ti ne sineš vsahniti . Hočem ti biti dobra skrbn a mati. Tudi očeta si popreje zgubil, nego si ga znal po imenu poklicati . Njegova prisrčna ljubezen do tebe, če si se je zavedal, bode ti zginila iz spomina; njegova častitljiva podoba plavala ti bode pred očmi kakor sanja, in slednjič zginila . Bog daj . naj ti moj soprog nadomesti tvojega očeta! " Sedaj se obrne Blanka k svojim otrokom, ki so jokáje poleg nje stali . „No, otroci! pozdravite vendar vašega novega brateea ter mu obljubite, da ga hočete prav ljubiti in razveseljevati.” Preje je zginila žalost z otroških obrazov, nego se posušil e solze po licih. » Jaz hočem svojega novega brateea razveseljevati, kolikor je v mojej moči!" reče Filip, deček pri sedmih letih, brzo skoči po svojo piščalko , ter prične piskati, da je kar skozi ušesa letelo . jegov mlajši brat Karol pa zgrabi za svoj pisano pobarvani boben ter prične po njem razbijati, da je bilo veselje. Otroku je bil po volji toliki vris ter se prične na glas smejati . „Sedaj je pa vže dovolj vaše godbe!” reče mati. Na jedenkrat j e bilo zopet vse tiho in mirno. Tako zelo so bili otroci navajeni, ubogati na prvo besedo. Najstarejša hčerka Evgenija,' deklica kaki h dvanajst let, reče sedaj : »Jaz pa hočem našemu ljubemu brateeu streči. Srajčike bodem šivala zanj, in pletla nogovice. Tudi znam vže toliko kuhati, da bodem lahko zanj kuhala . Povejte mi, ljuba mati, kaj naj skuham sedaj precej zanj ? " „Dobro, da si me spomnila na to!” reče mati ; »kajti naš mali bratec je vže gotovo lačen, ker na daljni poti ni dosti jedel." Slišati te besede, priskače Klara, najmlajša hčerka, ter prinese perišč e kostanja in ga ponudi otroku : „Na, tu imaš in jej ! ' Ni pomislila, da otrok še nima zób. Vsi otroci so se jej na glas smejali ; mati pa pohvali malo hčerko zaradi njene postrežljivosti in usmiljenega srca. Tudi jo poduči., da mali bratec ne more jesti trdih jedil . „Vsak človek se lahko zmoti ; če pride zmota iz dobrega namena, ni nič slabega. Dobri namen je , ki daje nagim delom še le pravo vrednost. ” Tretje poglavje. ag mladi Ferdinandek se je jako dobro razvi l jal pri skrbnem varstvu svoje nove rednice. Kmali je pričel govoriti. Prva beseda, ki jo je razločno izgovorit, bila je beseda »mati." Tudi pozneje je zval gospo Blanko, — svojo teto in rednico l e „mati,” kakor drugi otroci ; da, še znal ni, da ni njegova prava mati . Od dné do dne je postajal za* in ljubeznjivši. Njegovo ljubeznjivo obličje, belo kot sneg, njegovi kot kri rude& lici, njegovi rumen kasti lasje in zlasti njegove Žive, črne oči so ga 14 delale jako Ijubeznjivega. Kazal je bistro glavico in blago srce. Njegova rednica ga je ljubila kakor svoje lastne otroke. Ravno tako so ga ljubili tudi njeni otroci, dá, še znali niso, da ni njih pravi brat. Blaga gospa je umela ivrstno vzgojevati svoj e otroke ; med njimi se je tudi naj bolj srečno čutila . Če je bila ž njimi na vrtu poleg gradú pod milim, modrim nebom, ali v senci košatih dreves, polnih najboljšega ovočja, ali sredi cvetočih evetljie i n cvetličnih grmov vsake vrste, razgovaijala se je najraje o dobrotljivosti in ljubezni božji do ljudi. Tudi čestokrat med dnevom, pred jedjo in po jedi jih je opomnila na Boga . Z živo besedo je pripovedovala otrokom mikavne povesti, katere so kaj pazilo poslušali, kako Bog vže od stvarjenja sveta kot dober oče skrbi za vse ljudi ; ima nad krepostnimi dopadajenje ter jim da srečo, hudobne p a kaznuje. Tudi raznim otroškim vprašanjem je rada odgovarjala. Tako so dajale povesti povod raznim razgovorom, ki so bili otrokom koristni, ob jedne m pa tudi prijetni. Jako je tudi veselilo mater, če so otroci sami delali opazke o povestih. Naš mali Ferdinand s e je o tem posebno odlikoval. Tako je menil, da raj pač ni mogel biti lepši, nego je vrt poleg gradú , „Saj smo tako srečni, kakor sta bila prva človeka v raju!” je rekel. „Prav imaš, ljubo moje dete, ” pritrdi mu mati »če bodete le krepostni in nedolžni ostali ter se ogibali greha." Sosebno hud je bi l nad Evo. „Ko bi ne bila tako nespametna,” rekel je, ,,ter ne vrjela bolj zlobnej kači, nego dobrotljivemu Bogu; ne bilo bi treba vam, ljuba mati, uiti 15 .mojo bratom in sestricam, ter meni umreti. Nisem še videl kače ; poznam. io le po podobi, ki je v moje] knjižici. Ako bi pa prišla k meni, ter me hotela zapeljati, ne bi jc poslušal . Poiskal bi debelo gorjačo ter jo ubil ." Mati se mu nasmeja ter reče: „Ne boj se, da bi kača s teboj govorila. Kar nas napeljuje v greh, je slabo nagnjenje i n zlobni ljudje.” Blaga gospa razjasni to otrokom z raznimi, mičnimi zgledi . »Zapeljevanja so torej nam one strupene kače ; hočem se jih skrbno ogibati, " odgovori Ferdinand. Kaj zeló mu je dopadla povest o Kajnu in Abelnu, da sta darovala Bogu jagnje in žitne pridelke. „To jc vrlo,” reče. „Ali zakaj pa mi ne darujemo na našem vrtu Bogu najlepših jagnjet od našeh éed, in snopov zlato-rumene pšenice ? »Imamo drugo daritev v našej eerkvi, 4 poduči ga mati ; »na oltarjih se daruje neskončno svetejša daritev. Ono jagnje je bilo le predpodoba naš e daritve. Tega še sedaj ne razumeš; ko odrasteš, bodeš vže več o tem slišal. Tudi vsako človeško srce je božji oltar, na katerem naj človek Bogu daruje . ” „Ne razumem., kako naj se to zgodi,” reče Ferdinand . Mati pripoveduje, da je dopadel Bogu dar pobožnega in nedolžnega Abelna ; dar hudobnega Kajna pa mu je bil gnjusoba. „Sedaj še le mi j e jasno,” odgovori mali Ferdinand . ,,Abelnovo nedolžn o srce, njegova pobožnost in otročja ljubezen je bi l oni dar, ki je Bogu dopadel. Kajnu pa ni koristil ničesar njegov dar, ker ni imel v srci ljubezni d o dobrotljivega Boga. Sedaj urnem, kako zamorem dobremu Bogu dopadljiv dar darovati . Hočem biti 16 vedno pobožen in kreposten, ter ga iz celega srca ljubiti in njegove zapovedi na tanko spoln.ovati." Silno se je zavzel nad Kajnovim bratomorom. „Ni videl več kače na drevesu ; zlezla mu je vže v sreé. Zavid je bil ona kača, ki ga je zapeljala, ” reče. Usmiljenje pa je kazal do nesrečnega Abelna. Ko se spomni velike toge Adama in Eve, ko st a videla svojega sina v krvi ležati, stopijo mu solz e v oči. » Pač je moral biti žalosten prizor za prv e starše. Oj, kako je zamogel dobri Bog kaj takega pripustiti? Jaz bi že ne bil pripustil," meni mali Ferdinand. Mati pa ga poduči, da je ravno zaradi tega Bog pobožnega Abelna k sebi vzel v nebesa, ker ga je imel rad. Nebesa so pa še veliko lepši kraj, nego je bil raj." Ferdinandu je bil ta odgovor po volji. „Potem takem vendar smrt ni tako strašna, kakor ljudje menijo,” dene na to mal i Ferdinand. Ravno tako pazljivo je poslušal tudi drug e povesti. Vž'e na obrazu in v očeh se mu je brala pazljivost. Tudi drugi otroci so radi poslušali povesti iz svetega pisma. Komaj so pričakovali določeneg a časa. Čestokrat so pa še skupno prosili blago gospo , naj jim pové kako lepo povest . Take in jednake povesti so delale otrokom poduk v krščanskem nauk u mikaven bile so prva podlaga krepostnega življenj a in vodilo skozi celo njih življenje . 17 Četrto poglavje, IBRoB s Nz ajnega grofa brat, Blankin soprog, Alfonz, n i bil prav nič podoben svojemu blagemu bratu . Bil je ošaben, gospodljiv, častiželjen, zapovedljiv, ljubeč zunanjo blišobo in zapravljiv . Dohodki njegovega precej obširnega posestva, ki ga je ko t drugorojeni sin podedoval, nikakor niso zadostoval i njegovej neizmernej zapravljivosti. Zdeli so se mu jako pičli in majhni. Zategadel je stopil v vojaško službo, da si s pogumom pridobi , kakor je sa m ček'lče rekel, kar mu je brat s prvorojenstvo m odtegnil. Njegov grad mu ni bil po volji zaradi starega sloga, v katerem je bil sezidan . Če tudi je bil jako utrjen, bil bi ga vže zdavnaj podrl, ter si lepšega in okusnej'ega sezidal, ako bi bil imel potrebnih novcev. Ni se mogel v njem živega videti ; zdelo se mu je vse prestarikasto . Kedar ni bil pri svojem polku, bival je večinoma v glavnem mestu in na kraljevem dvoru. Be redkokrat je prišel na svoja posestva. A vsakikrat je pripeljal s seboj tropo dragocenooblečenih strežaje v in najlepših konj. Kakor hitro je prišel na svoj e posestvo, jelo se je zbirati sosedno plemstvo okoli njega. Kaj živahno je postalo po gradu ; sledila je veselica za veselico, pojedina za pojedino . Za svoje otroke se je malo brigal. Tudi soproga ni mogla v njegovej navzočnosti tako skrbno paziti na otroke, kakor jej je bila navada. Otroci so Kxilstof 1:tlid VI, 18 morali biti jako gizdavo oblečeni in nališpani, predstavljati se navzočej gospodi ter jej skazovati naučene dvorljivosti. Bile so to dolgočasne ure za žive in vesele otroke . Komaj so čakali dneva, da oče zopet odpotujejo. Potem se bodo zamogli zopet zbirati okoli matere na vrtu v senci košatih dreves in poslušati njene lepe povesti, ali pa se igrati na zelenej trati. Otroci so dobro znali, da jih oče manj ljubi, nego mati. Malega Ferdinanda, čegar jerob je sedaj bil , pa ni mogel kar živega trpeti ; bil mu je kako r trn, v peti. Ze vest o njegovem rojstvu ga je zadela kakor strela iz jasnega. Zdavnaj vže ni več pričakoval, da njegov brat dobi dediča ; njegova obširna posestva je vže imel za svojo in svoji h otrok lastnino. Ker pa je bil sedaj drug dedič bogate grofije, rekel je Alfonz : „Tako mi je pri mu, kakor kmetu, kateremu toča zdrobi in pokonč a bogato žetev, ali pa kupcu, ki zvó, da se je razbila ladij a, na katerej je bilo vse njegovo imetje .” — Iz dna svojega srca je črtil dečka, preden ga je še videl in poznal ; ko ga je pa videl, ni zamogel prikriti svoje nejevolje in srda do njega . Nikdar ga ni pogledal z lepim očesom in vedn o je našel na njem kaj graje vrednega. Zategadel mali' Ferdinand ni. bil rad blizo svojega strica, bal in ogibal se ga je. Če je Blanka hvalila vrlega dečka, hudoval se je soprog ter jej očital, da bolj ljubi tega pritepenca nego svoje lastne otroke. „To ravno ne,” zavrne mu soproga ; »istinito pa ljubim dobrega otroka, kakor svoje lastne . In zakaj bi ga tudi ne ? Saj je vendar sin tvojega brata in moje nepozabljive prijateljice! Kedo pa č bode skrbel za revno siroto, ki nima niti mater e niti očeta, če ne mi? Ne zabi, kaj pravi naš Odrešenik : Kar ste storili kateremu teh malih, st e meni storili." Nejevoljno se obrne soprog od nj e ter jej nič ne odgovori. Cestokrat so bili v gradu tudi gostje, ki niso znali, da je mali Ferdinand le Alfonzov rejenec. Češče je rekel kak vitez ali gospa : „Istinito, grof Alfonz ima jako zale in ljubeznjive otroke ; ali najbrhkejši in ljubeznjivgi je pa še mali Ferdinand!” Slišati tako govorjenje, skipel je jeze, ter še toliko bolj črtil ubogo siroto. Necega večera nenadoma zboli. Ferdinand ; bil je vže šest let star. Alfonza po svojej starej navadi ni bilo doma, Huda vročina je otroka kuhala, ter ga glava bolela ; pa bolezen ni bila nevarna. Vendar je bila skrbna grofinja zaradi njegove bolezni v velikih skrbeh, Bilo jc vže prepozno, da bi poslala v mesto po veščega zdravnika ; pokliče toraj vaškega zdravnika, Ambroža po imenu . Zdravnik pride nemudoma, v svojej prazničnej, ne kako čndnej obleki, in z veliko, belopotreseno lasuljo na glavi, kakor je bila običajna v onih časih . Stopivši v sobo bolnikovo se zaporedoma večkra t globoko priklone. Potem si natakne na nos svoj a velika očala, stopi k postelji malega bolnika, opazuje bolnega otroka, pošlata ga za žilo, maje z ramama, gleda prav resno, ter nič ne reče. Ferdinand se ga je bal, drugi otroci so pa radovedno opazovali čudnega moža . — Naš zdravnik je bi l le navaden brivec, ki je omel le zobe dreti ter kako rano obvezati ; o notranjih boleznih je umel 2* toliko kot zajec na boben. Jako pa mu je uga jalo, če so ga ljudje nazivljali : „gospod doktor . ” Ko naš doktor le predolgo ni hotel izustiti, kaj j e prav za prav dečku, misli si grofinja Blanka, da še sam ne zna. Zategadel mu reče : „Mislim, da ste izveden zdravnik?” „To se razume, da !” reč e ošabno. ,, Saj sem z najboljšim vspehom preskušnj e izvršil. Med desetimi mladimi zdravniki, ki so se z menoj vred skušnji podvrgli, bil sem jednajsti . " „Ce vas prav urnem,” zavrne smeje se grofinja, „bili ste slednji. Ste li vže tudi z vspehom ljudi zdravili? „To se razume! vaša milost!” odgovori . »Jedilo samo leto sem srečno zacelil sedem zlomljenih nog. Ali od onega časa se neče več ta bolezen hudo razširjati!" »Razgirjati!" začudi se grofinja. „Svoje žive dni še nisem slišala, da b i bila ta bolezen nalezljiva. Ali brzo in ob kratkem mi povejte, kaj je prav za prav otroku? ” „Bolezen se mora še bolj razviti,” odgovori brivec. tem trenutku bi ne vedel tudi najboljš i zdravnik v Evropi, kaj mu je ." — „Dobro, hočemo do jutri počakati,” reče na to grofinja . Migne mu, naj gre ter mu vošči lahko noč. Ko je hotela grofinja ravno poslati sela p o zdravnika v mesto, prijezdi krasno oblečen jezde c ter jej naznani nepričakovani prihod njenega soproga. Grofinja in otroci mu hite naproti. Grofinja brzo spozna, da ni soprog nič kaj dobre volje, in da mu mora neka skrb težiti srce. Ozre se okoli sebe in reče : ,,Kje je pa Ferdinand? Se mu več ne zljubi, svojemu stricu in skrbniku naproti priti ter dolino spoštovanje skazati? Se mar Ji vže čuti gospoda bogate in mogočne grofije?" »Oj, " zdihne grofinja, „tega še nikdar mislil ni. Ubogi deček je nevarno bolan. Oj, idi vendar precej z menoj k njemu!” „Bolan?” reče zategnjeno grof in njegovo temno čelo se mu na jedenkrat razvedri . „Til mu jaz ne morem pomagati ; pokliči zdravnika iz vasi.' „Zdravnik iz vasi j e bil vže pri njem,” zavrne grofinja . „Ali zdi se mi tako neveden, da mu nikakor ne morem zaupati otroka.” „Ni tako neveden ne, kakor se ti zdi. Za dečka je vže dober,” dene na to soprog . Sedaj prinese oskrbnik šop listov. Grof hitro pregleda napise ; kajti je znal večinoma zapopade k vže iz napisov. Pri nekaterih se je tako razsrdil , da je kar z nogama ob tla tolkel . „Oj , grdi sitneži,” vskliknil je, „znam, kaj hočejo .” Ko pa zagleda list z velikim, znanim rau pečatom, reče grofinji : »Ta list je zame velike važn.osti ; moram ga precej prečitati. Med tem pa pošlji po brivca ; tudi jaz sam hočem ž njim govoriti." Brzih kora kov hiti po dolgem, temnem hodišči proti stolpu, kjer je imel svojo pisarno . Tu sem se je tudi zaprl, kedar je bil slabe volje. Stopivši v sobo brzo odpre list ter ga prične čitati . Ali srdito ga raztrga na kosce, sede obupno na stol in reče sa m med seboj : „Zgubljen sem! ” Istinito je bil grofov položaj žalosten in nevaren. Ker je bil njegov brat toliko časa, bre z otrok, imel je vse njegovo obširno premoženje vž e za svoje. Mislil je tudi prav kmalo nastopiti ob širno ker je bil brat vedno bolehen. V tej radi je vzel na posodo velike svote novcev . 22 Ker so tudi ljudje to vedeli , dobil je na posod o denarja, kolikor ga jc le zahteval . Tudi je dajal dolžna pisma na večje svote, nego jih ie prejel , zraven tega je obljubil plačevati visoke obresti, k i so se prištevale k glavnici. Jako ga je osupnila nepričakovana vest, da je brat dobil sinčeka dediča. Sedaj je sicer jel svoje potrebe zmanjševati, pa vendar ne toliko, kolikor bi bilo treba. V sramoto si je štel, zmanjšati svoje spremstvo ali prodati svoje lepe konje, s katerimi se ie češče hvalil ter trdil, da niti kralj nima jednacih. Po bratovi smrti so se njegove okoliščine še bolj shujšale. Cestokrat mu je brat podaril velike svote ; grajal ga je sicer zaradi prevelike zapravljivosti, pa j e vendar poplačal njegove dolgove . Po bratovej smrti je sicer jednekrati poskusil, kot jerob Ferdinanda , to ali ono svoto svojega rejenca potegniti , da bi ž njo plačal vsaj najnadležnejše upnike . Ali njegov rajni brat je bil postavil za sooskrbnika še jednega druzega veljavnega, pa tudi zelá vestnega grofa. Le-ta pa nikakor ni hotel privoliti v to zahtevanje . Med tem so se dolgovi silno narastli . Upniki so mu profili vže s tožbo, če jim ne plača dolga . Pri svojem odhodu iz Madrida je komaj še sprosil od najsilnejšega odlog za štirnajst dni. Svojo letno plačo je bil tudi vže židu odstopil, da ga je od vrnil od tožbe. Najhujše pa je bilo še to, da si je izposodil novcev iz vojaške blagajnice, kater a mu je bila izročena, mislil je sicer denar o pravem času povrniti. Ali v kratkem času je bilo treba veliko izplačati. Nikjer ni mogel dobiti denarja, da bi ga v blagajnieo povrnil . Vsi listi, ki so ležali pred njim na mizi, bili so opominovalni listi raznih kupcev in menjavcev, katerim je bil dolžan, ali pa odgovori na njegovo prošnjo, naj mu posodijo denarjev. Vsi so mu prošnjo odrekli. Svoje zadnje upanje je stavil na list, ki je ležal raztrgan pred njegovimi nogami . Prosil je svojega sojeroba, naj privoli, da si sme neko svoto svojega rejenca izposoditi za nekaj časa. Jako zvito in priliznjeno je sestavil prošnjo . Še niti dvomil ni, da ne bi dobil zahtevane svote, ki bi ga rešila i z njegove velike zadrege . Ali sojerob, brez čegar privoljenja niti novčiča ni smel potegniti, odrekel rau je prošnjo kar naravnost. Grof je bil kar divji ; škripal je z zobmi ter si pulil lase. Misli in misli, kako ,bi si pomagal iz strašne zadrege. Pa ne vidi dru.zega, nego da ga bodo sramotno ob službo deli , upniki pa iz posestva pognali . V tem trenutku stopi v sobo, globoko se pri klanjaje , vaški zdravnik Ambrož , ki je med te m sedel v družinskej sobi pri kozarci dobrega vina . S hripavim glasom pozdravi milostivega grofa ; izraža z zgovornimi besedami svoje veselje nad srečnim prihodom, in popraAuje, kako se milostiv i grof počuti . „Molči,” reče mu grof s srpim pogledom . „odgovori mi le, kar te bom vprašal . Kaj misliš o Ferdinandovej bolezni? Povej z jedno besedo! ” »Katedralna mrzlica se ga je lotila, če tako izvol i vaša milost," reče s tresočim glasom brivec . „Kataralna mrzlica si hotel reči bebec,” popravi grof. „Ali jako se motiš. Deček je zbolel na kozah, ki razsajajo po okolici, kakor kuga. Govori, ni. H tako? ,,Ravno tako je; kakor mislite, milostivi 24 grof ," odgovori Ambrož . „Mladi gospodič je zbolel za kozami., ali pa še celo za kugo, če vaša milost misli.” levednemu brivcu so se v tem trenutku oči odprle. Ker so po okolici koze razsajale, bil j e prepričan, da je tudi mladi grofič za kozami zbolel . Sam sebi se je čudil, da mu to precej ni prišlo na um. Ce tudi je bil sila neveden, vendar j e znal to prikrivati. Zategadel reče : „Znal sem prvi trenutek, da je grofič kozav . Ali bal sem se povedati, da bi se milostiva gospa grofinja preve č prestrašila. Tudi drugi otroci so v največjej nevarnosti, da se ne nalezejo težne bolezni.” Grof je zapazil dobro vijačo dozdevnega zdravnika ; zato mu reče smehljaje se zaničljivo : „Oj, koliko nesrečo bi bil lahko vzročil s tem mojej družini! Vzrok mi je, da se hudujem nad teboj . Svoje vednosti ne sineš tako prikrivati. Ljudi je treba o kužnih boleznih opozoriti, da se varujejo . Sedaj pa idi k dečku ter mu daj ono zdravilo, katero po svojej zvedenosti spoznaš za najboljše .” Naš zdravnik se poslovi, glasno občudovaje spretnos t grofovo o zdravništvu. Brezvestni grof si ni delal vesti, da je ne srečnega dečka izročil takemu mazaču . Marveč mu je bila Ferdinandova bolezen v njegovej silnej zadregi jako ljuba. Da, njegova jedina želja je bila, naj ga nevešči brivec zamori z nepravimi zdravili. Tudi je bilo zvitemu grofu jako po volji , da bode nevedni mož se svojo novo iznajdbo ves grad na ,noge in v strah spravil . Mislil si je : „S tem mi najbolje koristi, ter pomaga izvršiti moj naklep .” In res! Ambrož gre še jedenkrat k bolniku . Potem pa hiti v sobo k grofinji ter reče z žalostnim glasom : »Prepričan sem, da je deček zbole l za kozRmi, — za črnimi kozami, ki so huda kuga! " Grofinja se jako prestraši. Vsa bleda hiti k svojemu soprogu ter mu reče : »Nevešči brivec trdi, da ima Ferdinand črne koze. Je li mu vrjeti ?" »Mislim, da mož pravo trdi ; kajti tudi slepa kura zrno najde . Ferdinand je silno nevarno bolan . Najina prva dolžnost je, da rešiva svoje lastne otroke. Morava toraj bolnega dečka dati iz gradú , ali pa se svojilni otroci grad zapustiti. Ni druzega pripomočka. Slednji bode pač najbolji . Toraj skrbi , da kmalo ,odrinemo. Sedaj pa me pusti samega, imam jako važna in težavna opravila, ki zahtevaj o vso mojo pozornost ." Vsa žalostna zapusti grofinj a svojega soproga ter gre k bolnemu Ferdinandu. Alfonz je ostal sam v dolgočasnem stolpu . Mračilo se je vže ; prav temnó je vže bilo po izbi, ki je bila nekdaj ječa. Pa v grofovej duši je bilo še bolj temno in žalostno. Ošabnost in sebičnost pripeljeta človeka v prepad hudobije, ter zamorita vsako blago čutilo in misel na Boga in ljudi. Sine mu strašna misel v glavo, da veli med Ferdinandova zdravila namešati strupa . »Strašna sramota in rev- ščina, ki me čaka, silite me k temu ," misli si . »Moram s pota spraviti otroka, ki je kriv vse moj e nesreče in tuge. Ne znam si drugače pomagati,. Bolezen dečka, ki mi je na poti, daje mi ravno priliko, da izvršim svoj namen brez najmanjšega suma . " Mislil je vže brivca Ambroža za svoj name n pridobiti. Ali zdelo se mu je prenevarno tako ne spametnemu žlobudraču zaupati tako strašno skrivnost. Izbral si je za ta peklenski sklep iz svojega spremstva nekega mladega moža, Petra po imenu, kateremu je vse zaupal. Omenjeni mladeneč je imel izvrstne zmožnosti in veliko spretnóst, zraven je bi l tudi jako drzovit. Bil je zelo ponosen na svoje zmožn.osti ; hotel je celo neko gospodičino plemeni tih staršev v zakon vzeti. Grof j e menil to strast porabiti, da ga toliko lože pridobi za svoj namen . Vendar ga je prešinil nek strah pri misli, da naj Petra pregovori za to hudodelstvo . Dozdevalo se mu je hudodelstvo še zlobnejše, ker ga je bilo treba razodeti človeku. Groza ga strese ; hud boj je na stal v nj ego vej duši. Ko je bil grof v te misli zatopljen, stopi strežaj k njemu. Čudno se mu zdi , ko vidi svojega gospoda vsega zamišljenega in obupanega na rokah slonečega pri mi2,i . Grof ni opazil strežajevega prihoda. Strežaj čaka mirno in tiho nekaj časa ; potem pa tiho popraša grofa, če bode blagovolil prit i k večerji ; grofinja z otroci ga čakajo vže čez jedno uro. Grof skoči po konci, jednako hudodelniku, ki misli, da ga skrivaj opazujejo . Potem pa reče srdito : „Danes ne bodem večerjal z drugimi . Silna opravila me silijo čisto samemu biti. Prinesi mi luč, steklenico najboljšega, ki je v kleti in dva kozarca ! ” „Dva kozarca, milostivi grof?” vpraša čudeč s e sluga, ker mu je grof ravnokar rekel, da bode sa m večerjal. — Grof ga srdito pogleda ter mu reč e tako : ,,Dva kozarca sem ti velel prinesti! Mar ne slišiš več dobro? Stori brzo, kar sem ti ukazal ; potem pa glej, da te do jutra več ne v'idin.i . « 27 Majé z glavó je zapustil zvesti sluga svojeg a gospoda. Taeega še ni videl, če tudi mu -de služi dokaj let. Bal se je, da gospod ni pri zdrave j pameti. Sluga je prinesel, kar mu je zaukazal grof; potem pa mu je voščil lahko noč z žalostni m glasom in tužni.m obrazom. Peto poglavje. pODBC. Yffi eter, ki si ga je grof izbral za izvršitelja svo j ega zlobnega naklepa, bil je tako izvrsten gode c in pevec, da mu ga ni bilo kmali kos . Grof Alfonz se ni bal stroškov, da pokaže blišč svetu ; tudi je čislal umetnike ; zaraditega ga je sprejel v svoj o službo. Kedar ie bilo plemstvo zbrano na pojedini pri grofu, moral ga je se svojim petjem in godbo kratkočasiti Peter po običaji onega časa. Opeval je najraje hrabrost gpanjskih vitezov v boji z Arabc i in Saraceni . Vse je tem raje poslušalo njegovo lepodoneče petje, ker je vsako besedo, vsaki zlog čisto izgovarjal, da so ga vsi umeli. Sosebno pa je muci . v svojih pesnih dušne občutke, recimo — veselj e in žalost, strah in upanje, sovražtvo in ljubezen , tako izraziti, da je poslugalce kar ()Čaral. Čestokrat jc se svojim petjem, katerega jc sam spremljeval na gosli, tako očaral goste, da so na jed in pijačo pozabili ter le njega poslušali . Razun tega je bil naš Peter vedno vesel i n Židane volje, lepe postave in cvetočega lica . V svo jem obnašanji pa je bil jako ulj eden in prikupljiv . Tudi njegova obleka je bila vedno prav čedna in okusna ; nosil je navadno zelenkasto obleko se srebrom obšito. Jako dobro se mu je podala ozka e'panjska obleka se širokimi rokavi, nudeč prepasnik in kratek plajšč. Na kodrastej glavi je nosil klobuk z ozkimi krajevei, — pa vedno nekoliko po strani . Bil je tudi jako izobražen, ter se jedno let o celó učil bogoslovja na vseučelišči. Njegove izvanredne zmožnosti za godbo in petje, katere je vse občudovalo, seznanile so ga pa z mnogimi ljudmi, plemenitimi in prostimi. Kmali ni bilo družbe, kjer bi ga ne bilo. Ker je bil sam rad vesel, opustil je resno učenje ter se popolnoma posvetil le godbi in petju. Ni se mu sicer mogla očitati druga napaka , nego da je bil jako lahkomigljen; njegovo največe veselje pa je bilo, da se je šalil z drugimi ter jih za bebca imel. Umel pa je to jako dobro . Grofu se je bil neizrečeno prikupil ; zaupal mu je vse. Poznal pa je tudi vse grofove muhe, ter se znal po teh vesti, vedel mu v vsem pritrditi ter se mu tako laskati po lepem načinu . Zeló ga je čislal ter skoraj brez njega ni mogel živeti. Tudi grofovim otrokom je bil jako ljub gost . Kedarkoli je prišel, prinesel jim je raznih reči in. igrač. Mladim groficam je prinesel pisanih trakov in umetn o narejenih cvetlic, grofičem pa otroškega orožja, k i jim ni bilo nevarno, ker so bile puške in sablj e lesene. Tudi oni boben in piščalko, s katerima so otroci Ferdinandov prihod v hišo pozdravili, podaril jim je Peter. Grofičem je izdelaval tudi loke in pušiee ter jih vadil streljati. Za tarčo jim je izrezal bučo, da je imela nekako podobo turške glave. Neznano jih je znal kratkočasiti. Najraje pa so še otroci poslušali njegove pesni o vitezih, katere ji m je prepeval. Kar strmé so ga otroci poslušali, Zel o težko so otroci vsakikrat pričakovali njegovega pri hoda v grad ; skoraj so se ga bolj veselili nego očeta . Tudi danes je prišel Peter z grofom ali Pete r ni bil več stari, veseli pevec. Bil je skoraj še bolj émeren, nego njegov gospod. Bil je ves zamišljen in bled ; govoril je le malo in njegova veselost ga je zapustila. Pozabil je bil celo otrokom prinesti kako darilo. Ogibal se je družbe ter hodil po samotnih, senčnatih hodiščih po vrtu semtrtje se sklenjenima rokama na hrbtu. Otroci ga poiščejo v samoti ter lepo prosijo, naj jim zapoje kako lepo pesen. Pa nenavadno osorno jim odgovori, da ga ni volj a peti, ter jih prosi, naj ga puste samega . Preko vrta se je razprostirala med visokim, z mahom in bršljánom obraščenim skalovjem zelena trata. Sredi male ravnice je stal kip nekega viteza iz te rodovine, ki je pred leti padel v boji se Saraceni. Okoli polnoči je bil naš zamišljeni pevec š e v tej samoti. Polna luna je bledo obsevala na pol razpadli, z mahom obraščeni kip in zeleno trato . Vso drugo okolico pa je zakrivalo s temno senc o obraščeno skalovje . Peter je sedel v senco med skalovje ter pričel peti tužne pesni, da je majek letel po tihej okolici. Na jedenkrat stoji pred njim grof Alfonz, ne da bi bil čul njegovo hojo. „Kaj, tako pozno si še tukaj, Peter,” nagovori vsega osupnenega grof, ,,te r tožiš svojo srčno žalost nememu skalovju? Idi z 30 rnenoj ; tukaj je tako žalostno in strašno, kakor na kakem pokopališči o polnoči. Hočem ti povedati jako veselo novico, ki ti obeta boljšo in veselejš o bodočnost.' Šesto poglavje . 'ZVITI ZAPELJIVEC , rol Alfonz je korakal skozi terilno hodišče prot i staremu, neprijaznemu stolpu se svojim pevcem , 9 Petrom. Za seboj je skrbno zapahnil in zakleni l vsaka vrata, skozi katera sta šla . Stopita v grofovo pisarno . Na, mizi ste stali dve goreči sveči i n razsvetljevali črnorujave, z raznimi podobami vitezo v in orožjem ozaljšane stene . Jako se Peter začud i meču, ki je ležal na mizi poleg polnih steklenic in kozarcev. „Sedi sem le k meni,” nagovori ga grof. »Imam ti nekaj jako važnega povedati, zato se m si izbral to ponočno uro. Vendar pa še poglej, če sem zaklenil prva vrata za seboj, sem zeló razmišljen. Tudi sobna vrata dobro zapri." Peter jc storil, kakor mu je zaukazal gospod . Potem pa sede k njemu za mizo, težko pričakovaje , kaj mu bode razodel grof. Grof natoči kozarec ter reče : „Najprvo pij ; treba nama je, da si razvedriva duha. No, trči z menoj, dragi Peter, moj najzvestejši sluga.” Peter se čudi ter trči se svojim gospodom, kajti tako zaupljivo se še ni nikdar ž njim razgovarjal . Pila sta ; Alfonz natoči večkrat kozarce, pa še vedno molči. Te molčanje je navdajalo Petra s strahom in grozo. Slednjič prične grof takole govoriti : »Jaz sem v hudej stiski in zadregi. Ti, dragi moj Peter, si prvi človek, kateremu to povem . največjej nevarnosti sem, da me osramoté pre d celim svetom . Ne bodem preživel sramote, ki se bod e kakor nevihta nad me razlila . Berač sem v pravem pomenu besede, dragi Peter. Od mojega gradú , ni niti jedna opeka več moja lastnina ; od mojih obširnih posestev mi ne ostane toliko, kar bi konjsko kopito pokrilo. " Kakor strela iz jasnega je ta vest Petra zadela; strmenja ni mogel besedice ziniti. Nikdar mu ni na um prišlo, da bi pomislil , kje neki dobiva grof denar za svojo neizmerno zapravljivost . » Čudiš se in me debelo gledaš, ljubi Peter! " reče grof. „Lahko urnem tvoje strmenje ; do tega trenutka si videl pri meni le blišč in obilnost vsega . Ni vse zlato, kar se sveti. Vrjemi mi, v osmih dneh me upniki lahko zapodé se soprogo in otroci iz teg a gradil. Od česa naj potem Živimo . Meni je obupati ! Otroci bodo kmalo odrastli ; treba bode poslati dečke na visoke šole, kar stane mnogo novcev ; jaz pa ne bodem mogel zanje niti novčiča plačati.. Deklicam pa je treba preskrbeti stanu primerne dote ; pa ne bodem jim mogel dati niti šivne igle. Le pomisli, kako hudo dé to očetu! ” Peter je postal tako žalosten, da mu stopij o solze v oči. »Solze so ti stopile v oči, zvesta duša!" reč e grof ; ,,sedaj pa pomisli, kako britko bode pri srci še le blagej grofinji in otrokom, če bodemo moral i zapustiti naš grad za vselej. Oj, dobra mati! blaga soproga ne vé v kolikej stiski sem.. Pač je vže zapazila , da moje razmere v denarnih zadevah niso najboljše. Češče me opominja prijazno in mirno, naj se ogibljem nepotrebne potrate in varčneje živim. Če ne bivam tu, živi sama z otroci jako pri prosto in skromno. Jako jo veseli, če na leto priščedi par stotakov; ali kaj pomaga , če jih jeden večer zaigram ; kako se bode prestrašila, ko bode zvedela za moje velike dolgove . Do smrti jo bode vžalilo. Vendar še vsa ta žalost in britkost ni nič v primeri s sramoto, ki mene čaka. Ne morem je prenesti, ne morem je preživeti. Raje si izvolim smrt, nego to sramoto. V tej strašnej stiski i n nadlogi se zatečem k tebi, dragi, zvesti Peter! T i si oni mož, na katerega stavim vse svoje zaupanje . Ti moraš biti moj rešitelj ! t; » Jaz ?" vsklikne čudeč se Peter »mar se vam sanja, gospod, ali pa se vam vže meša v glavi zaradi žalostnega položaja? Saj ne premorem pod milim nebom druzega, nego svoje . gosli in prijeten glas. Kako bi vam zamogel pomagati, ker se m reven kakor cerkvena miš? " „Prav lahko!” zavrne mu grof ; ,,pa ne samo meni, ampak tudi sam sebi . Ce le hočeš, postaneš na jedenkrat bogat, imeniten mož! Kaj me gleda š tako debelo? Ne šalim se, najmanj v tem žalost nem položaji. lstina je, kar govorim. -očem prav odkritosrčno govoriti s teboj ! Peter, znana mi j e tvoja srčna žalost, če tudi jo znaš prikrivati . Vzro k so jej starši zale gospodičine Elizabete, katero si v Madridu peti in gosti podučeval . Rad bi jo vzel za ženo, ali njeni stariši ne privolijo, ker nisi plemenitega rodú. Kakor hitro pa si lastnik obširneg a imetja in gradú, radi bodo starši vstregli tvojej in njenej prisrčnej želji . Govoril sem o tej reči 'd e se stark. Le na tebi je ležeče, ljubi Peter, da postaneš lastnik gradú, — in da se ti spolni goreča želja." „Ne razumem vas, blagorodni gospod ; nerazvozljiva uganka mi je, kar ste mi povedali . Zidate mi sicer zlate gradove, ki bodo pa splavali po zraku, kakor pena po vodi! Sem in ostanem ne srečen človek.” »Tega pa ne, tega!" dene na to grof. „Čuj, kar ti povem!” Med teta porine stol bližje njeg a ter mu z votlim , polglasnim glasom reče na uho tako : „Deček, ki ravno sedaj bolan leži, je vzrok mojej nesreči, mojemu obupu! 144e sme več ozdraveti! To je vse, kar ti imam povedati. Si me h razumel?” Peter zmaje z glavo , da ne. Grof rde potem s tihim glasom : „Na skrbi naj ti je, da mu podaš tako zdravilo, da ne ozdravi več . Kakor hitro deček zatisne oči za vselej, nastopim jaz kot dedič' njegovo bogato grofijo ; tebi pa prepustim za plačilo ta le grad . Krnelo potem lahko sediš se svojo soprogo Elizabeto pri ravno tej mizi, kjer midva sediva. Če si pa ne moreš preskrbeti strupa brez suma, znaš prijeti tudi za bodalo .” Pri teh besedah skoči Peter kriško ter za vpije : ,,Kaj ! jaz naj usmrtim 'A strupom ali boda lom zalega dečka, ki mi ni nikdar storil kaj žalega ? Krištof Šmid VI. Ne, ne, to je prestrašnó! Groza me je! Nikdar , nikdar ne storim kaj tacega, na veke ne! " „Za božjo voljo!” reče grof, „ne vpij m i vendar tako, in me naj prvo poslušaj ! Naj ti naj prej vse razložim, potem še le odloči! ” Prekanjeno je sedaj pričel grof iskati dozdevnih vzrokov, ki naj opravičujejo njegovo hudobno (banje, da pregovori Petra. „Poglej meč, ki leži na mizi!” reče zaupljivo. „B.rabro sem ga sukal v boji. Omočen je s krvijo marsikaterega mož/a, ki mi ni nikdar stori l kaj žalega. Da, na moje povelje zagnalo se j e tisoč in tisoč hrabrih mož in cvetočih mladenče v nad sovražnika, v ljutem boji jih je doletela smrt . Takov čvrst mladeneč, hraber mož pa ta bolehni deček nikdar ne bode . In glej! Nikdar mi ni prišlo na um, da bi preiskaval, je li vojska pravična ali ne? Prepustil sem to onim, ki so vojsk o napovedali. Bil sem le slepo orožje svojega gospoda . Pokončal sem sovražnikov, kolikor sem jih le mogel ter si nikdar nisem delal vesti zaradi tega . Da, še slavo sem žel! Glej, tudi jaz sem tvoj gospod in zapovednik. Bodi tudi ti meni slepo orožje . Izvrši, kar ti zaukaže tvoj gospod . Jaz, ki sem tvoj gospod in zapovednik, velim ti to! Če je prav ali ne, naj te ne briga, to je meni na skrbi . Vsa odgovornost je na meni, tvoja vest ostane čista . Da, to še celo samovoljno ne storiš, ampak iz pokorščine , pokorščina pa je čednost, ne pregreha .” Na te zapeljive besede mu reče Peter tako : ,,Milostivi grof, dajte mi vaš meč, da ga zameni .m se svojimi goslimi! V boji., kjer si stojita sovraž nika nasproti, znal ga bodem sukati . Nihče mi n e bode mogel očitati bojazljivosti. Ne morem pa storiti, kar zahtevate od mene. Za tako zlobno djanj e mi manjka poguma, kakor vsakemu poštenemu človeku. Kar strese me po celem životu ; kajti zavratni umor je najzlobnejše djanje, ki si ga člove k le misliti more . " „Ne sodi vendar tako hudo ;” tolaži ga grof. „To vendar ni tako zlobno , kakor se ti dozdeva . Deček je bolehen, kakor so bili njegovi starši ; kal zgodnje smrti je vže prinesel se seboj na svet . Če tudi okreva iz te bolezni, — kar pa ni gotovo , koliko časa bode pa še živel? Znabiti jedno leto , zvabiti komaj pol ali pa celo le jedno četrtino leta .” »Ferdinand je res prav nežen deček , tak o slab pa vendar ni, kakor menite ; vsaj jaz tega ne vrjamem," odgovori Peter. „Jaz pa sera tega popolnoma prepričan,” zavrne grof. ,,Zaradi mene naj dočaka tudi sto let ! Ne brigal bi se za njegovo bogato dedščino, ko bi ne bil v tolikih zadregah. Ali sila je velika, in jedeu sam trenotek odločljiv. Če še dlé čakam, sem zgubljen. Prilika in čas sta mi sedaj tako ugodna, da ne kmalo tako . Živa duša se ne bod e brigala, če je od rojstva bolehni deček umrl za hudo mrzlico . Najmanjši sum naju ne more izdati . Če pa živi le še osem dni , prikipela je moja ne sreča na vrhunec . Proč jo z mojo častjo , z moj o družino, z vsem., vsem! Pomisli vendar, kaj j e bolje, da se jetični deček še nekaj tednov muči, ali pa, da zgubim jaz svojo veljavo in poštenje ter zadene mojo soprogo in otroke največja nesreča in 8* revščina? Počakaj le še nekoliko dni, in videl bodeš z lastnimi očmi, kako bodo tvojega gospod a in njegovo družino zapodili iz tega gradu ; ljudje se mu bodo posmehovali ter ga zaničevali, ko bod e zaman prosil v kakej kmeekej hiši prenočišča. In vse to le zaradi tega dečka, da živi še kake dni . Oj, kolika dobrota zanj, da se mu prikrajša trp ljenja polno kratko življenje ! In ti ne sprevidiš tega ? " „Pač sprevidim, da se zlobno djanje z lepimi besedami dá olepšati in izgovarjati,” zavrne Peter. „Marsikedo, ki bi vas slišal tako modrovati, bi mislil lahko, da imate prav. Vendar le pa temu ni tako. Notranji glas, — vest, me drugače uči . — Bog mi je priča, milostivi grof, da mi vaša nesreča trga srce! Če bi vas zamogel rešiti se svoj o krvjo, se svojim življenjem, rad bi storil z veseljem. Da pa omadežvam svojo vest s toliko hudobijo, da pogubim svojo dušo, — tega, milostivi gospod, nikar ne zahtevajte od mene. Jaz tega ne morem storiti.” „Prav tedaj!” reče na to grof, skoči kvišku, zgrabi na mizi ležeči meč ter si ga nastavi na prsi. „Ker me nočeš slušati, odločil bodem brzo sam. Jeden naju, jaz ali deček mora umreti . Ker mi odrekaš svojo pomoč ti, na kogar sem stavil vse svoje zaupanje, — brez kogar ne morem izvršiti svojega namena, — ker toraj hočeš, naj živi deček, hočem umreti jaz. Tukaj v pričo tebe si zabodem meč v srce . ” Ali sluga ga zgrabi za roko ; kajti videl je, da je grof silno razburjen, in da njegovo grozenj c niso prazne besede. Grof se je hotel res usmrtiti. » Za božjo voljo, kaj pa mislite!" reče Peter, ble d kakor smrt. » če je res tako, in se ne da predrugačiti, vendar le je bolje, da umrje deček, nego da se usmrtite vi. Hočem vas slui;ati." »Prisezi mi, da me ne bodeš prekanil, ampa k izvršil moje povelje na tanko!" reče na to grof . Ubogi Peter je prisegel, če tudi se je tresel po celem životu, kakor šiba na vodi. Bil je bled kakor mrlič in mrzel pot ga je oblil . Nikdar v .svojem življenji mu še ni bilo tako tesno in britk o pri srci, kakor ta trenotek, ko je storil to prisego . Ko je izgovoril strašno prisego za grofom , drže č jedno roko kvišku proti nebu, drugo pa na meču , reče mu grof tako : „Dobro ! Če se pa premisliš , če pa prelomiš svojo prisego ter mi postaneš nezvest, vedi, da te zadene moja maščevalna roka! ” Pri teh besedah je zavihtil meč nad Petrovo glavo , da se je ta skoraj strahú na tla zgrudil. Grof položi meč na stran, sede zopet k mizi in poda Petru roko . ,,Le vesel bodi ter si ne ženi to reč toliko k srcu. Vse se bode dobro izišlo. Sedaj pa slušaj , kar ti imam še povedati. Jutri zarano jo odrinem jaz se svojo družino v glavn o mesto ; kajti žena in otroci ne smejo navzoči biti pri najinej reči. Moja soproga seveda se bod e težko ločila od svojega ljubčeka ; pa neumni brivec nama je se svojim vpitjem vže pot ogladil . Ker jej je znano, kako stražno koze otroke dav é po okolici, bala se je vže vzdavnaj, da bi se tudi njeni otroci ne nalezli te kužne bolezni . Mislim, da se bode jako podvizala, da popreje, ko mogoče, otroci zapusti grad. Ko bi pa nameravala ostati pri bolnem dečku, ter silila, naj gredo sami otroci z me noj v mesto, pokazal jej bodem, da sem jaz go spod ter me mora slušati . Tudi jej bodem potem povedal na tolažbo, da ostaneš ti pri dečku za strežaja. Dobro zna, da te ima deček jako rad Tudi ti bodem zapovedal na videz, da pokličeš veščega zdravnika iz Salamanke. Razume se, da ne bodeš storil tega kajti ta bi uničil najin naklep . 4 „Še nekaj ti imam naročiti,” reče grof, »da zamorem jutri zarano odriniti . Danes po noči, med jedno in drugo uro, mi prinese sel list s kraljevi m pečatom o nekej druge] zadevi . Ostani do oneg a časa po konci in sprejmi list. Pred dnevnim svitom pa me pokliči in reci, da je po noči prinesel jezdec iz Madrida list s kraljevim pečatom. Jaz pa bodem rekel, da moram brzo v glavno mesto h kralju. To mi bode dalo vzrok, da prisilim svoj e brzo odpotovati. Le stara služabnica ostane v gradu njo in neumnega brivca bodeš lahko prekanil . Čez tri dni mi pošlješ list s črnim pečatom, v katerem mi z besedami polnimi prisrčnega sočutja sporoči š žalostno vest, da je mladi grof umrl za hudo mrzlico. List pa moraš tako pisati, da ga zamorem slehernemu pokazati. Kar bi mi imel pa še druzega povedati, sporoči mi v posebnem listu. Sel mora list le meni v roke izročiti. Nihče ne bode potem slutil, kaj se je zgodilo . Velel bodem mladega grofa nad vse slovesno pokopati ; postal bo dem grand španjski, ti pa lastnik tega gradu in soprog zale Elizabete. Sedaj pa Lahko noč!" Peter je šel omahovaje semtertje ; bil je kakor v sanjah, Popolnoma je bil omamljen strahú, groze in upanja. Jako mu je ugajalo upanje, katero mu je dajal grof; vendar pa ga je le grozenje njegovega gospoda prisililo, da je storil strašno prisego . Seveda je menil sedaj, da mora izvršiti umor , kakor je prisegel . Sedmo poglavje , )SLOVO REDNICE . reden se je še pričelo daniti, trkal je vže Pe er na vrata grofove spalnice, da mu izroči list, katerega je prinesel nek jezdec, kakor sta se bila dogovorila. Grof reče svojej soprogi, katero je trkanje zbudilo iz spanja : ,„Moram jo brzo odriniti v Madrid. Ravno prav je. Hočemo precej skupaj odriniti. Saj si pač vže vse pripravila za odhod ?" „Če dobri Ferdinand res zboli za kozami, bi li ne smela z otroci pri njem ostati?” dene gospa Blanka. „Kaj!” zakriči jezno grof, »hočeš li zaradi tega pritepenca celó še svoje otroke izročiti gotovej smrti? Hočeš li gledati svoje otroke slepe, bromove in pikave od kó'z okoli sebe? " „Če je tako, idi v božjem imenu sam z otroc i v mesto. Bolnega otroka ne morem in ne smem samega brez vse postrežbe pustiti!” zavrne grofinja . „Kaj pa, če so se najini otroci vže nalezli kužnega strupa ter se bolezen še le v mestu prikaže? Naj tedaj pomrjó brez materine, skrbne postrežbe?” dene zvito grof. „Potem prihitim na prvo sporočilo k njim v mesto!' odgovori blaga gospa. Sedaj reče grof srdito : „Dovolj mi je tvojih izgovorov! V jednej uri moramo vže sedeti na vozu . Tako hočem , tako se ima zgoditi! — Moj zvesti Peter, katerega deček jako ljubi , naj med te m ostane pri bolnem otroku, če tudi ga težko pogre šam. Vže sem zaradi tega ž njim govoril, ter mu tudi zaukazal , naj pokliče veščega zdravnika iz Salamanke. Ničesar se ti toraj ni bati ; bodi brez skrbi. Sedaj pa glej, da se brzo pripraviš na pot. ” Iz dolge skušnje je znala grofinja, da ne gre od govarjati naglojeznemu soprogu, ker bi se stvar le še shujšala . šla je toraj ter se pripravila z otroci za odhod . V popotnej obleki je prišla z otroci v sobo k bolnemu otroku. Otroci so ostali nekoliko oddaljeni od bolnikove postelje. „Oj, moj Bog!” zdihne bolni Ferdinand, „tedaj me hočete zapustiti, ljuba mati? In tudi vi, moji ljubi bratje in sestre, m e hočete o hudej bolezni samega pustiti . Oj, ostanite vendar pri meni, ljuba mati, če ne bodem gotovo umrl .” „Ne smem pri tebi ostati, ljubi moj Ferdinand . Moram te zapustiti!” reče mu sé solznimi očmi. Ferdinand prične jokati in ihteti, tudi drugim otrokom so stopile solze v oči. Grofinja poljubi žalostnega in preplašenega dečka ter ga blagoslovi . Ni slutila, da je zalemu dečku odmenjena grozovitejša smrt, nego si je mogla misliti. ,,Le potolaži ee, ljubo dete ; Bog bode s teboj ter čuval nad teboj ! Mi vsi pa bodemo brez prenehanja molili zate," tolaži ga grofinja. Med jokom in zdihovanjem se sedaj otroc i poslové od njega ; vendar niso šli blizo postelje . ,,Oj, je H moja bolezen tako huda, da se še eeló bojite Mizo mene priti ? Le ostanite, le ostanit e tam, kjer stojite! Za ves svet bi vam ne želel takih bolečin, kakoršne trpim jaz!' reče jim, ko so hotel i ~ti k postelji ter jim brani z rokama. Ta otročja ljubezen do bratov in sester jej je še bolj v srce segla, pričela je na glas zdihovati in reče : ,,Saj se kmali zopet vidimo!' in se obrne z žalostnim obrazom od njega . nikdar več, nikdar več ne na tem svetu ! zavpije Ferdinand z milim, žalostnim glasom . Hotela se je še jedenkrat obrniti proti dečku . Ali grof zavpije z močnim glasom skozi vrata. ,,No, bode vže jedenkrat konec! Voz vže dolgo čaka ! Ni pa si upal iti k bolnemu dečku ter se poslovit i ' od njega. če tudi ic bil neusmiljen in trdosrčen do nedolžnega, usmiljenja vrednega dečka, če tudi j e Češče v hudem boji brez strah. gledal smrti v oči, vendar sedaj ni imel poguma stopiti pred oči onem u dečku, katerega je sklenil umoriti.. Ne hoté je čutil moč vesti v srci. Blaga grofinja se loči z otroci od ljubljenca vseh ; sede ž njimi na voz, ki hitro zdrdra skozi grajska vrata po vzdigljivem tresočem mostu . Osmo poglavje. p VONI GoLJuF . ro je bil odšel grof Alfonz se svojo soprogo, se "svojimi otroci in vsem spremstvom iz gradi, bilo je Petru jako tesno pri srci v starikastem zidovji, kjer je sam ostal, da izvrši tako zloben čin . Smrtna tihota okoli njega je bila zanj nekaj strašnega, bal se je jeka lastnih stopinj po temnih hodigčih. Hudo mu je bilo sreč, ko stopi v sobo k bolnemu Ferdinandu . „Oj, ljubi Peter ! kako si pač dober, da s ostal pri meni!” reče mu zali deček, čegar oči so o d prevelikega joka zarudele in otekle. »Jaz uboga sirota bi bil drugače čisto zapugčen! Ali kaj ti je, da si tako bled in prepaden? Ali si tako otože n zavoljo odhoda mojih staršev, bratov in sester? Al i ti znabiti tako globoko sega v srce moja bolezen ? Oh, vic iz tvojega pogleda spoznam, da bodem moral pač umreti. Ali zaradi tega nikar ne žaluj preveč"! Saj mi bode tam bolje ; saj bodem, kakor so mi rekli mati, lep angeljček v nebesih. Saj ni zemlja naša stanovitna domovina vsi hočemo jedcu krat priti v nebesa k ljubemu Bogu, in se veselim o tega. Kaj ne, tudi ti, ljubi Peter, se tega veseliš? " Peter je le molčal . Te besede nedolžnega otrok a so kakor ostre pušiee zbadale njegovo srce. V tem trenutku ni mogel misliti z veseljem na nebesa, se strahom je mislil na pekel. Strah ga je spreletel in lasje so se mu ježili na glavi pri misli, da ima tega nedolžnega, angelju podobnega dečka usmrtiti . Ali še bolj se je tresel in bal pred grofovo jez o nego peklom. Bilo mu je jako tesno in brako pri srci ; gel je v bližnjo sobo. „Grof rac bode gotovo umoril, če pustim otroka pri življenji, in vedar ne uteče deček smrti . Lahko si dobi druzega, ki ga bode s poti spravil. Naj prvo hočem poskusiti, če se mi posreči, da dobim strupa . Saj potem še vse jeduo storim, kar hočem,” reč e sam pri sebi. Ves zamišljen stopa Peter iz gradu proti vasi . Med potom prevdarja izgovore, ki naj preslepé ne veščega brivca, da mu dá strupa. Kajti dobro je znal, da je ostro prepovedano prodajati strup . Naš brivec, ki je bil ob jednem zdravnik in Iekar, zapazil ga je vže od daleč skozi okno . Brzo stopi k svojemu možnarju, ter tolče, da je odmevalo na daleč. Hotel je namreč pokazati, da ima d o glave polno dela. Ko je bil Peter vže blizo hiše, popusti svoje delo, stopi na prag ter ga vže od da leč pozdravi : „Dobro jutro, gospod Peter! Kako važno opravilo vas sili, da ste tako zarana prišli ? Kako se počuti moj mali bolnik ? Pa za božjo voljo ! kaj vam je? Dozdeva se mi, da bolj potrebujet e moje pomoči, nego gospodič Ferdi pand ! Bledi ste kakor smrt! Stopite bližje, da potipljem vašo «žilo! — Zelo hitro bije ; zdi se mi, da vas hoče napasti huda mrzlica! Povejte vendar, kaj vam je ? „Oj, prav nič, gospod zdravnik! Le celo no č nisem zatisnil očesa. Glejte, v našem starem gradu je polno miši in podgan! Ne dajo mi mirú! Imate H kako dobro zdravilo za to nadležno žival? Dobro vam ga plačam!” reče Peter ves zmešan . „Tako! Pač sem imel jako dober pripomoček, najboljši strup ; ali jako mi je žal, da sem ga razprodal,* odvrne naš zdravnik. „Saj imate vendar še tudi kakov drug strup v ~lej lekarni?” vpraša ga Peter. „Nimam ga!” reče nejevoljno brivec . „Zdravnik iz Salamanke, ki je pregledoval mojo lekarno, pobral mi je vsa strupena zdravila ; da močnejša zdravila mi je vzel ; le čisto neškodljive zdravila mi je pustil : ž njimi ne morem nič nevarnega učiniti .” mi pa zamrete na kakov način preskrbeti strupa? Jako rad bi ga dobil, ker ga zeló potrebujem," déne mu na to Peter. „Čemu pa?” popraša ga začudeno brivec. „Saj ga pač za-se ne bodete potrebovali? Zdite se m i danes res tako čudni, da bi človek korali kaj tacega mislil! ” Na to mu reče prekanjeni Peter tako : „Prepričal sem se, da vas, učeni gospod zdravnik, n e morem prekaniti . Hočem vam toraj vse prav odkritosrčno povedati. Le neka stava me sili, da dobim strupa, naj vic stane kolikor hoče . Znano je, da se strup brez zdravniškega privoljenja nikomur ne sme dati. V nekej vesele] druščini, kjer se marsikaj govori, stavil sem z nekim mladim plemičem za visoko svoto, da dobim strupa, kolikor le hočem . Vie takrat sem mislil na vas, da mi ga preskrbite . Tudi sem vam odločil za to polovico stavljene svote. V dokaz, da vas nečem prekaniti, prinesel sem novc e vže se seboj. Tu-le jih imate! .Adi strupa mi morate še danes preskrbeti ; drugače zgubim stavo . Danes je vže četrti dan, le dva dni mi še ostaneta!” Z vidnim dopadajenjem je gledal brivec dena r na mizi . Če tudi je bil jako reven in potreben, vendar je bil pošten, — ali kakor so rekli vaščanje, prav poštena duša . Ako bi bil le nekoliko slutil , čemu bode Petru strup, ne bil bi mu ga dal tud i za celi svet ne. Zategadel reče v svojej priprostosti : „Ce gre le za stavo, zamore se vam vže pomagati ! Ce tudi ga sam nimam med svojimi zdravili, hoče m vam ga vendar preskrbeti, kolikor ga le hočete . Nekoliko ur hoda od tukaj v hribovji Živi star puščavnik, ki je prišel iz jutrovega, kakor se mi zdi, in je velik čarovnik. ” „Čarovnik? Kako pa znate to? popraša g a Peter. „Kako to znam? Le poslušajte in prepričal i se bote sami, da je čarovnik. Glejte, po cele dni se potika in plazi po hribih, da nabira raznih kamenjev in zelišč . Potem pa češée do polnoči kuh a nabrana zelišča ter pripravlja razna zdravila. Tudi ima v svojej izbi zemeljsko kroglo in po cele noči opazuje zvezde na nebu . Recite, če ni čarovnik ! K njemu hočem iti. Dobro pozna vse rastline i n zelišča, strupene in nestrupene, ki rastó po naše j boijej zemlji. Gotovo mi bode skuhal sok, katerega ne bi zavžil niti 2,a zajuterk, niti za večerjo , kajti znal bi zaspati do sodnega dné. Preden se pa podam na težavno pot, moram se pogledati bolnega grofiča , katerega ozdraveti mi je zaukazal milostivi gro f pred svojim odhodom.” „Bolje je, da se napotite precej k vašemu čarobnemu samotarcu. Našega bolnega grofiča ste vire včeraj preskrbeli z zdravili, da jih ima za osem dni dovolj . Vestno mu jih hočem dajati vsako uro, " odgovori Peter . „Pa tudi vestno tako storite!” reče brivec, žugajoč s prstom., „da se ne shujša njegovo stanje ; kajti nikdar se ne razvije hitreje bolezen, nego če jej pomaga moja vešča roka.” Brzo dene svojo razkuštrano lasuljo na glavo , stisne pod pazduho svoj trivoglati klobuk in prim e v roko z bakrom okovano palico . „Podvizal se bodem, kar je moči . Preden bo solnee v zatonu za nagimi gorami, mislim, da bodem vže tukaj !” reče odhajajoč . Peter je bil vesel, da je priprostega brivc a tako vrlo prekanil. Rad bi bil prekanil in pregovori l tudi še samega sebe, češ, dejanje, ki ga namerava, ni tako zlobno, kakor se mu dozdeva . Zatopljen v take in jedriake misli korakal je proti gradu nazaj. Bilo je krasno poletno jutro ; ali Petra ni brigalo . Sel je po vrtu, in ni mu bila mar njegov a krasota. Ko pa stopi skozi temna grajska vrata, spreleti ga strah in groza . „Oj, naj bi ne bil nikoli prestopil presneta vrata tega gradil! Ako bi ne bi l storil grofu strašne prisege, lahko bi zbežal ter opusti l svoje hudobno djanje . Ali sedaj si ne vem pomagati moram storiti, kar sem prisegel!” Tako j e modroval Peter sam se seboj ter skušal hudobni namen opravičiti z vestnostjo . Ko bi bil pa globokej e pogledal v svoje srce, našel bi bil, da ga bolje žen e želja po lepem gradu in zalej nevesti, nego strah pred grofom, da izvrši dogovorjeni umor . Da potolaži nesrečni in zapeljani Peter svojo vest, našel je še druzi.h izgovorov. ,,Še neizrekljivo večja nezgoda nastane, če ne izvršim svojega naklopa. Grof bode mene in samega sebe usmrtil . Njega obitelj bode pahnjena v nepopisljivo bedo i n togo," modroval je sam pri sebi . Ni pa pomislil , da se tudi najmanjše zélo ne sme storiti, da se odvrn e večje. Čestokrat je sicer to slfial od svojih učiteljev, ki soli mu neovrgljivo dokazali : „Božje zapovedi moramo natanko spolnovati in jih ne smemo niti za jeden las prestopiti, ko bi tudi dozdevno zélo nasledilo . ” Tudi glas njegove vesti mu. je velel : „Stori kar meniš, da je prav . drugo prepusti Bogu. ” Deveto poglavje. FLOVEK V DUŠNEM RAZPORU . o stopi Peter zopet v sobo bolnikovo, pozdrav i a prijazno bolni Ferdinand ter ga popraša z milim glasom : „Kje pa si bil toliko časa, ljubi Peter ? Vže nad jedrio uro je, kar te nisem videl. ” „Zaradi tebe sem šel k zdravniku v vas,” odgovori mu Peter . „Jako skrben si zaradi mene, dobri Peter. Kaj pa je vendar rekel zdravnik? Je-li moja bole zen res tako nevarna? ” „Rekel mi je, da kmali ozdraviš . Le pridno jemlji zdravila, ki ti jih je dal! ” » Če je tako, daj mi precej zdravilo. Vsako uro bi ga mogel vzeti ; sedaj je pa vŽe poldruga ura pretekla, kar ga nisem vzel." Peter mu poda zdravilo. Ferdinand ga z veseljem popije ter se zahvali Petru prav prijazno. Peter sede k bolnikovej postelji. Prijaznost zalega dečka, ki ga je drugekrati razveseljevala, delala ga je danes otožnega. Ferdinandov brezskrbni pogled iz njegovih nedolžnih oči segal mu je globok o v srce. Ni ga zamogel več prenašati ; zategadel je vstal ter šel ven. Ves zbegan je taval po temnih hodiščih in sobah, po dvorišči in vrtu okoli . Zopet se je vrnil za nekaj trenotkov k bolniku ; ali tu mu pa kar ni bilo prestati . Nikjer ni našel počitka in mirú, zdelo se mu je, da ga preganja zloben duh . Ni se mn zljubilo ni jesti, ni piti. Hudobni naklep mu je pregnal mir iz srca . Desetkrat daljši dan se mu je zdel nego po navadi. »Tako žalostnega dné še svoje žive dni nisem imel!" zdihoval je . Kolikor , bolj se je nagibal dan ter bližal večer, tem tesnej e mu je bilo pri srci. Cešče je stopil k oknu, da vidi, če je solim vže v zatonu. Slednjič se je pričelo skrivati za goro pazilo se ozira po poti, po katerej ima priti brivec. Nikjer ga še ni bilo videti. Jako ljubo mu je skoraj bilo ; kajti strah ga jc bilo zlobnega djanja, ki ga misli izvršiti . Zopet gre k Ferdinandu ter sede poleg bolnikove postelje. »Zakaj mi vendar ne daš toliko časa zdravila, ljubi Peter ? Zopet je preteklo vže več nego jedua ura, kar sem ga vzel," reče mu bolnik . Peter je vstal ter šel po zdravilo. Postavil je bil zdravilo v stransko sobo, ček da je ondi hladneje. Postavil pa je steklenico z zdravili le iz teg a namena tje, da ne bi Ferdinand zapazil, ko bode vlil strup med zdravilo. Peter prinese zdravilo ter nekoliko vlije v pozlačeno porcelanasto čašo . Ali tako ga je pretresita misel na strup, katerega j e hotel nedolžnemu, zalemu dečku podati v ravno te j čaši, ko bode ura zopet prvikrat bila, da se je kar tresel po celem Životu. Veselo izpije Ferdinand zdravilo, poda prazno čašo Petru nazaj ter reče : »Stotero ti povrne Bog, kar meni storiš! " Kakor strela so zadele te besede nesrečnega Petra. „Dá, vse, vse!” — misli si — „tudi umor .” Strese se po celem životu in nehoté globoko zdihne . „Kaj pa ti je vendar danes, dragi Peter ? Prav čuden se mi zdiš vže celi dan ; ravno sedaj pa si videti še bolj prepaden. Ce te tako-le pogledam, zdi se mi, da vidiva strah ali pa celo smrt poleg postelje stati. Bojim se, da si jako bolan, zvabiti še huje nego jaz sam! ” „Mogoče, da jc res tako!” odgovori Peter , obrne se stran ter gre hitro iz sobe . »Pač mora biti istina, kar sem vže čestokrat čul . Strup ne razjé tako hudo telesa, nego zlobno djaDje dušo. Če vže oni čuti živi pekel v srci, ki ga še le name rava, kako je še le onemu pri srci, ki ga je storil ? " Peter si obriše mrzel pot raz čelo ter stopi na hodigči k odprtemu oknu, da si nekoliko oddahne rta čistem zraku. Sedaj zapazi brivca, ki stopa proti vrtnim vratom, skozi katera jc držala krajša pot v grad. Peter hiti po najbližnjih zavitih stopnicah na vrt, migne mu v vrtno hišico z rastlinami obraš čeno ter mu tiho reče : „No, daj mi, kar si prinesel ,, Prišel sem prazen ; samotarec mi ni dal strupa . ” „Zakaj ne ?” popraša Peter plaho ; bal se je, da ne bi bil brivec vzbudil kakega suma . »Kaj pa je rekel ? Kri§tof )::icl VI. kaj je rekel? Dejal je, da ga mora še l e pripraviti; jutri mi ga prinese sam." Peter ni znal, bi se li jezil ali veselil. „Tudi dobro!” reče slednjič. ,„Lepa hvala za tvoj trud ; lahko noč!" „Kaj pač mislite o mojej zdravniškej n.atančnosti? Mar mislite, da grem preje iz gradu, neg o sem videl bolnika, ki je izročen mojej skrbi? Tega vže nikakor ne, moram ga pogledati!” Sel je s Petrom ter stopil k bolnikovej po- stelji. Ferdinanda je jako oslabila žalost, katero j e občutil zaradi nepričakovanega odhoda matere, bratov in sester. Brivec ga dolgo opazuje, potiplje m u žilo ter po svojej starej navadi, máje z glavo in ramami, — in gre. Peter ga spremi ter vpraša zunaj: „No, kako je z nagim bolnikom?” „Prav, práv slabo!” odgovori brivec . „Niste lr vže sami tega zapazili? Mali bolnik, čegar lici so bile včeraj rudeči kot vrtnica, je bled kakor mrlič. Žila bije Tže tako slabo, da se komaj čuti . Velika slabost in zaspanost se ga je lotila. To so znamenja bližnje smrti. I no, saj ni vedno zdravnik kriv, če umrje bolnik . Proti smrti ni še zrastlo zdravilo pod solncem. Težko dočaka ubogo dete jutrajšnj ega dné.” Težak kamen se je odvalil Petru pri teh bese dah od srca. „Kodo je srečnejši nego jaz, če umrj e otrok. Ne bode mi treba storiti hudodelstva, katerega rac je strah in groza ; plačilo mi pa vendar ne odide. Kajti še potrdil bodem svojega gospoda v mnenji, da sem jaz oni, ki je spravil dečka s poti, ter mu pripomogel k bogatej dedečini . Tudi on bode gotovo ostal mož beseda ter mi dal ta l e grad." Tako je modroval Peter sam pri sebi. Zopet je šel k bolniku ter sedel poleg postelje . Bil je bolj miren. Ferdinand ga prijazno pogleda in reče smejé : „Sedaj pa nisi več tako čuden, dragi Peter ; tvoje obličje je zopet milo in prijazno. Kaj ne, da ti je zopet bolje? Jaz pa sem jako slab i n truden !” Peter mu vošči lahko noč ter prižige malo sve ,tilnico, ki je pičlo razsvitljevala bolnikovo sobo . Potem pa gre v stransko sobo ter se kar v oblek i vleže na posteljo. Ker ni bil pretečeno noč niti očesa zatisnil, ker ga je med dnevom vedri strah tud i jako utrudil, zaspal je precej prav trdo. Deseto poglavje. )ZAVRATNI MORIVEC . Po noči ni Peter sladko spal ; mučile so ga hud e sanje. Videl je v sanjah, kako umira zali deček za strupom v strašnih bolečinah ; njega pa zgrabijo ter peljejo na morišče ; velika množica ljudi ga spremlja. Kmali pa je zopet sanjal o rečeh, na katere je med dnevom najraje mislil . Zdelo se mu je , da se vozi v krasnej kočiji, v katero je bilo vpreženih dva para kUnj ; kmali zopet je bil v družb i veselih gostov ; jedli so iz srebrnih skled in pili i z zlatih kozarcev najboljše vino. — Ko se prebudi , 4* svetila je vže jutranja zari'ja skozi okno . Brzo skoč i po konci ter gre pogledat Ferdinanda. Bolni deček je ležal z zaprtimi očmi in na pol odprtimi usti , bledo obličje je pa pokrival pót . „To je mrtvašk i pot,” misli si Peter ; „težko sopenje pa pravo grgranje pred smrtjo . Deček se pač ne prebudi več iz tega spanja ' Ker ni Peter poprejšni dan skoraj prav ni č jedel, bil je zeló lačen.. Poiskal si je toraj velik kos kruha in prinesel steklenico najboljšega vina . Sede k odprtemu oknu svoje sobe, odreže kos za kosom ter izprazni kupico za kupico. Čestokrat se ozre skozi okno po krasnej okolici . Vshajajoee solnc e je vže zlatilo zaraščene gore ter pošiljalo svoje prv e žarke po zelenih vinogradih in rodoviten žitnem polji. Ob bregovih mimo tekoče reke so se pasl a debela goveda, po oddaljenih holmcih pa mnogobrojne éede ovac. „Vse to bode kmali moje imetje ! dá, vže sem bogat in imeniten gospod!” misli sam pri sebi. Še jedenkrat si natoči kozarec, ter napije svojej bodočej gospej soprogi Elizabeti . Misli si, da je vže imeniten gospod ; se svojima rokama se upre v obok ter se ozira ošabno okoli sebe, kakor da j e vže najimenitnejši španski plemič . Ali našega Petra je bolezen Ferdinandova jako prevarala tudi je preveč vrjel vaškemu neveščemu brivcu. Le v njegovej domišljiji je imel koze. Mrzlica je pojenjala vže včeraj zvečer ; radi tega je obledel in oslabel . Pot, ki ga je imel Peter za mrtvaški pót, je jako dobro del bolniku ; smrčanje pa , ki ga je imel za mrtvaško grgranje, je bil nasledek trdnega okrepčov'alnega spanja. Ravno je izpraznil Peter zadnji kozarec i n hotel vstati, da še jedenkrat pogleda po bolne m dečku, potem pa gre po črnilo, pero in papir, d a sporoči grofu žalostno vest o dečkove] smrti . Ali glej! — Na jedenkrat se odpró vrata — in Ferdinand skoči napravljen v sobo. Dobro jutro, dragi Peter! Veseli se z menoj! Zopet sem popolnoma zdrav in čvrst, ter čutim novo življenje v sebi. " » Ozdraveti pa ne smeš, dečko !" zavpije Peter jezno, ker je videl, da mu je najedenkrat splaval o vse njegovo upanje po vodi. Razgret od vina, katerega je preveč in prehitro pil, zgrabi na mizi ležeč no ž ter skoči proti ubogemu dečku, da ga žnjim zabode. »Za božjo voljo, ljubi Peter ; menda me ven dar ne misliš usmrtiti!" reče deček ves zbegan i n prestrašen. »Da, ravno to hočem !" reče Peter ter 2,avihti nož proti njemu. Brzo zbeži Ferdinand, ki je bil zelo gibčen, strah pa ga je delal še gibčnejega, skozi stranska vrata v drugo sobo in iz te zope t v drugo. Peter jo u.dere za njim ter ga podi z jedu e sobe v drugo, da prideta v veliko dvorano . Peter zapré vrata za seboj . Ferdinand je hotel skozi velika dvokrilna sobanska vrata zbežati, ali bil je premajhen in ni dosegel zapaha, da bi ga odrinil . Sredi sobane je stala velika, podolgovat o okrogla miza. Ferdinand je bežal, preganjan od Petra, vedno okoli mize, ter se zabrnil sedaj na levo, sedaj na desno stran tako, da je bila miz a vedno med njim in njegovim preganjaveem. Med tem pa je vedno prosil z milim glasom : ,,Oj, ljub i Peter, pusti me živega' Ne umori me! Kaj žalega 54 pa sem ti storil, da si tako razkačen na me? Oj , ali si ob pamet? Oj, vendar ne prelivaj nedolžn e krvi! Usmili se me, in tudi Bog se bode tebe usmilil, kedar bodeš v sili in potrebi. Kaj ne veš, da Bog vse vidi in vé, ter kaznuje vsako hudobijo ? Pomisli vendar, kaj poreče grof Alfonz, če me usmrtiš ? " „Ravno on hoče, da te usmrtim!” odgovor i Peter. Še bolj ga razburi, ko sliši grofovo ime , katerega se je tolikanj bal. Zategadel napne vse svoje moči, da bi dohitel dečka . Dosedaj se ni posrečilo Petru, ki se je vinje n opotekal ter moral češče za mizo prijeti, dohiteti begočega dečka. Ker pa je bil Ferdinand še jako slab zaradi bolezni, vpehal se je kmalo, in vse moč i ga zapusté. Peter ga zgrabi za lase. Ko preplašen deček sprevidi, da ne more ubežati raorivcu, pad e na svoja kolena, vzdigne svoji ročici proti nebu, in vpije s pretresljivim glasom : „0 Bog, usmili s e me vsaj ti, ker ni na zemlji. več usmiljenja za me ! Oj, vsi nebeški duhovi, stojte mi na strani! ” Peter, ki se je skoraj še bolj tresel nego nesrečni deček, sune večkrat s proč obrnenim obrazom in tresočo roko z nožem proti dečku. „Oj, Jezus, Marija! ranjen sem! Kri mi teče iz rane! Oj, glej ! ta kri vpije proti nebu za ma g č'evanje nad teboj, Peter, kakor je kri Abelnova nad Kajna!” zdihuje nesreč-ni otrok. Peter se ozre na dečka . Kakor smrt bledo obličje zalega dečka, njegov mili in proseči pogle d proti nebu, kri, ki je curkoma tekla iz prsi in pleč , ter rudečila njegovo belo obleko ; — vse to pretres e Petra. Kvišku držečo roko s krvavim nožem pobesi in reče s tresočim glasom : »Le tiho bodi, ljubi Ferdinand! Ne storim ti več kaj žalega! Odpusti mi ! Bil sem ob pamet. oe rane niso smrtne, in te j e moči še oteti, hočem te rešiti ! " Ferdinand je še vedno klečal ter se opiral z jedilo roko ob tla, drugo pa je stegnjeno molil prot i Petru, kakor bi hotel zabraniti novih obodov z nožem. Njegovo obličje je bilo bledo kakor umirajočega ; kri pa mu je tekla iz treh ran ter močila njegovo obleko . ~e(111ajsto poglavje. J.TBZN~NI VITEZ . Peter je stal bled in trd kakor kamenen kip po leg ranjenega dečka ter premišljeval, kaj m u je ž njim početi . Dolgo se ni mogel prav zavedati ; ni si znal niti svetovati niti pomagati . Ali glej ! — najedenkrat se mu zdi, da čuje votlo bobnenje . Pogleda skozi visoka okna dvorane. Vzhajajoče solnce razsvetli skozi pretrgane oblake se svojimi prvimi žarki dvorano. Peter se strese pred maščevalno božjo pravico. Najedenkrat se mu zopet dozdeva, da čuje š e hujši grom. Pa le ropot, ki ga je slišal, bil je podoben gromu. Nekdo trka močno na velika vrata dvorane in vpije z debelim, strašnim glasom : Odpri, morivee; odpri!" Peter se trese po celem životu, ter se ne up a premakniti z mesta . Ali na mah se čuje strašen udarec na vrata, ki se odpró z močnim ropotom. Na pragu se prikaže velik, častitljiv mož v črnej vitežkej obleki po običaji ',panjskih vitezov, s kratkim, rudečim plajščem, z belim nazobčastim zavratnikom in na glavi s klobukom, na katerem je vihral o črno perje. Z desnico zavihti dolg, svitel meč, hoteč preklati moriveu glavo ter reče z močnim glasom : „Na mestu izdihni svojo črno dušo, grdi morivee! ” Prestrašeni Peter kar ostrmi pred nepričakovano prikaznijo, ki stoji pred njim v solnčnej bliščobi. Zdi se mu, da je pred njim angel] maščevalne božje pravice. V solnčnih žarkih se mu je zdel meč, kakor bi bil ognjen . Prestrašeni Peter omahne nazaj, skoči na stran in hoče zbežati skozi odprta vrata. Ali oborožen vojak, vitezov sluga, mu z golim mečem zastavi pot. Peter skoči v kot dvorane, pade na svoja kolena in prosi milosti . Neznani vitez mu pa reče : „Zaslužena kazen ti tako in tako n e odide ; ali sedaj nimam časa ukvarjati se s teboj ; n.ajprvo mi te pomagati nesrečnemu otroku!” Pr i teh besedah migne svojemu slugi ; ta stopi k Petr u z golima mečem v roti. Vitez opazuje krvavečega otroka ter reče pol n sočutja : ,, O moj Bog! sem mar vže prepozno pri šel!" Potem prisloni svoj meč k zidu, vzdigne ne srečnega Ferdinanda, ki je z zaprtimi očmi ležal na tleh, položi ga na mizo in pregleduje njegov e rane. „Hvala Bogu, da niso smrtne ; nož je bil pretop, da bi bil predrl globokeje skozi obleko! ” reče veselo . 57 Vitez veli potem Petru, naj mu pokaže dečkovo posteljo. Varno neso dečka na posteljo ; vitez raztrga nekoliko posteljnega perila ter brzo obvež e rano, da ustavi kri ; potem si pa prizadeva, da b i obudil dečka iz omotice. Cez nekoliko trenotkov se Ferdinand prebudi iz nezavednosti, odpre svoje oči in gleda debelo neznanega maža. Vitez pa, éegar obraz je bil strašen, ko je govoril s Petrom , nasmeja se prav ljubeznjivo in prijazno dečku. ,,Le potolaži se, ljubo dete ; z božjo pomočjo t e krhalo ozdravim!‘‘ reče mu . Potem veli vitez svojemu slugi in Petru, naj pripravita vse, kar je treba za dobro postrežbo ranjenega dečka, ter se zamere dobiti v gradu . Zivej duši pa ne smeta črhniti o tein, kar se j e pripetilo. Šla sta ; vitez pa je sedel, jednako do brej skrbnej materi, k Ferdinandovej postelji . Milovanja vredni deček, ki je komaj od bolezni okreval, pa bil precej tako hudo mučen i n ranjen, oslabel je jako radi strahu in zgube krvi slab in upehan je precej zopet zadremal . Kmalo prideta moža s potrebnimi rečmi nazaj ; vitez tiho vstane, da nebi zbudil spečega dečka . svojemu slugi pa namigne, naj sede k postelj i ranjenega dečka . Potem prime Petra trdo za roko, pelje ga k oknu ter mu reče z zamolklim glasom, ki pa je vendar pretresel Petra, tako : ,,Znane so mi zanjke hudobije, v katere si se dal zaplesti . Grof Alfonz te je pregovoril , da podaš bolnemu otroku mesto zdravil strupa in ga s tem načinom s poti spraviš. Njegova bolezen sama je bila ugodna prilika ; svet pa' sta hotela preslepiti, češ, da jc umrl za kozami. Velel ti je tudi, da zgrabiš za bodalo, če ne dobiš strupa. Da toliko lože grdo zločinstvo skrito ostane pred svetom, zmislil si j e grdo laž. Raznesel je vest, da je Ferdinandova bolezen nalezljiva. Tudi je na videz iz strahú pred nalezljivo boleznijo bežal z gospo in otroci v mesto . Ondi pa sedaj željno pričakuje lopov, ki hoče bit i ob jednern mori.vee in dedič, sela z veselim sporočilom o Ferdinandovej smrti. Rad bi brzo nastopil kot dedič bogate grofije, da bi zamogel živeti po svojej zapravljivej navadi, kajti dolgovi ga vi e hudo stiskajo. Slišati neznanega viteza tako govoriti, Pete r kar obstrmi . Ni si znal raztolmačiti, kako vé neznani vitez o naklepu, katerega sta z grofom o polnoči pri zaprtih durih dogovorila ter kot naj večjo skrivnost sama zase ohranila. Peter je obstal, da ga je grof Alfonz prisilil z žuganjem in grozenjern, da se je sé strašno prisego zaveza l dečka se strupom ali bodalom umoriti . Odkritosrčno je spoznal, da je hotel bolnega dečka ostrupiti, pa ni mogel potrebnega strupa dobiti . Zategadel je zgrabil za nož ; v svojej prvej razburjenosti je mahnil jednekrati z nožem proti dečku. Ko pa je videl dečka v krvi , pričela ga je tako zeló vest peči, da ni mogel izvršiti umora . Prizanesel je bil dečku vže popreje, nego je slišal ropot in razbijanje po vratih. Solze ga oblijó ; prisrčno hvali Boga da mu je zabranil strašni zločin . Neznani vitez ni na to opravičevanje rekel n i besedice; le samo to je dejal: ,,Oj , neusmiljene zveri! v vajinih krempljih ne pustim veo nedolžnega jagnjeta! Ne ganem se več od njegove strani, tud i ga bodem znal pred vama braniti ." Po tem razgovoru stopi zopet k postelji ra njenega dečka, da mu obveže rane bolje, nego j e to zamogel storiti prvi trenutek . „Tudi jaz vam hočem pomagati, gospod! Da pa zamoreva toliko lože brez vsaeega motenja , opraviti mi je popreje še drugi posel. Našel sem v gradu nekaj vrvi ; ž njimi hočem popreje grdemu lopovu roki in nogi zvezati, da nama ne uide! ” reče sluga. Peter pade na kolena pred vitezom ter ga prosi ihté milosti in usmiljenja. Ferdinanda zbudi Petrovo vpitje in zdihovanje ; pogleda okoli sebe in reče : „Kaj pa hočete dobremu Petru? ” „Zvezati hočem grdega morivea, in izročit i sodniji, da mu odsekajo glavo,” odgovori sluga . „Oj, nikar ne storite tega!” prosi dobrosrčni deček. Peter je bil vedno dober in prijazen do mene. Kedarkoli je prišel v grad, vselej mi je prinesel se seboj lepih reči tudi je učil nas otrok e raznih veselih iger. Nikdar mi ni storil kaj žalega . Ko pa je prišel ta pot sem , bil je ves zamišljen in zmešan. Mi otroci smo precej to opazili. Slednjič pa je eeló zblaznil ter me hotel v blaznost i zaklati. Ali tudi v blaznosti je slušal mojo prošnjo ter se me usmilil . Oj, prizanesite mu in usmilit e se ga, ker se je tudi mene usmilil . " „To je storil, ker je čul, da trkam jaz n a vrata in vpijem, drago dete,” reče vitez. ,,Ne radi tega, ne! milostivi gospod! Preden ste še pričeli razbijati na vrata, vže me je zval svojega drazega Ferdinanda ter sveto zagotovljal , da mi ne stori več nič žalega. O, vrjemite mi ! istino govorim. Kaj more on, da je zblaznil. Oj, ne storite ga nesrečnega radi njegove blaznosti ; marveč naj vam je na skrbi, da ga blaznosti ozdravite. Moral bi jokati, če bi mu storili kaj žalega. Celo svoje življenje bi ne imel mirti, ko bi mu zavoljo mene odsekali glavo . Zaradi mene naj se nikar kri ne preliva!' Tako je prosil nedolžni deček za svojega morivea. Neizrečeno je razveselilo viteza Ferdinandov o blago srce. „Jako vrl in ,blag deček si, ljubi Ferdinand!'‘ reče mu . Potem pa se vitez obrne proti Petru ter mu dé tako : „Prizanesem ti, Peter , na spričevanje in prošnjo tega nedolžnega otroka!” Potem spere vitez dečku rane, položi na nj e zdravilna in hladilna zdravila ter jih skrbno obveže. lzvréivtši svoje delo, reče slugi : „Pustiva ljubeznjivega otroka nekaj časa počivati ; potem pa ga vzameva se seboj , da ga za vselej otmeva iz t e jame moriveev. ” Slišati te besede, približa se Peter ter vpraša ponižno : ,,Kaj pa je meni početi? Grof željno pri čakuje vsak trenotek sporočila o Ferdinandovej smrti. Če zvé, da nisem prisege izvršil, pustil otroka živeti in njega eel .5 izdal, — kar bode go tovo mislil, — izkipel bode maščevanja. Skušal me bode usmrtiti , in gotovo me doseže njegova maščevalna roka. Ali čemu, govorim sam o sebi ; saj sem zaslužil smrt! Tudi otroka ne bode spusti l tako rad iz r6k. Veljaven mož je pred svetom. Ne poznam vas, gospod vitez ; ali pomislite če za morete samega sebe in otroka braniti? Nihč e mu ne more dokazati, da me je prisilil, naj umorim otroka. Brez prič bi mojim besedam tadi sodnija ne vrjela proti tako imenitnemu gospodu. Najbolje se mi zdi, da sporočim grofu : „Otrok je umrl za kozami.” Vi pa, gospod vitez, lahko vzamet e brez skrbi mladega grofiča se seboj. O priličnem času pa znate lahko zahtevati dečkovo dedščino . Vrjemite mi, srečo in življenje grofiča, čegar blago srce sem še le sedaj prav spoznal, čislam višj e nego svoje lastno življenje. Po sedanjih okoliščinah se je vitezu Petro v nasvet zdel jako moder. Vendar le ni hotel take sleparije odobriti. Zaiegadel odgovori Petra tako-le : „Na dečkovo prošnjo sem ti prizanesel zaslužen o kazen. Kar z grofičem nameravam, na skrbi je meni . Ti pa stori, kar veš in znaš mene to ne briga .” S tem odgovorom se je naš nesrečni. Peter potolažil. Zahvali se vitezu, potem pa brzo hiti v kuhinjo k starej oskrbnici, da naroči za goste do bro kosilo. Stopivši v kuhinjo zapazi ondi vaškega zdravnika Ambroža. »Tega mazača moram pa, kako r hitro je moči, odpraviti iz grafi. ; znal bi po Mej vasi razglasiti, da selu hotel umoriti grofiča, " raisli si. „Kodo pa je oni neznani gospod z rudeeim plaj g čem in mečem, ki je prišel zarano se svojim slugo v grad?” popraša zdravnik radovedno . » Vešč zdravnik iz Salamanke je, kojega po klicati mi je velel grof pred svojim odhodom, " reče Peter. »O, ta je?" začudi se prestrašeni brivec. ,,S tem pa ni dobro češenj zobati. Znal bi me izpra ševati in izpraševati ; vrhu tega bi mi pa znal b pobrati moja zdravila, kakor je vže jedenkrat storil. Najbolje je za me, da poberem svoja kopita ." Brzo vstane ter hiti proti domu . Več dni ga ni bilo nikjer videti. Peter je prav spretno stregel neznanemu vitezu pri mizi. Tudi je preskrbel vsega potrebnega, česar ie potreboval ranjeni grofič . Ko pa se pričn e raračiti, vzame neznani vitez malega Ferdinanda rahlo v svoje naročje, ogrne ga se svojim plajgčem ter se zgubi ž njim v temnej noči. Sluga pa ga spremlja. Nihče raz‘ un Petra ga ni videl odhajati. Tudi ta ni znal, od kod je vitez prišel in kara j e z grofičem šel. Kakor da bi padel iz neba , prikaže se, in ravno tako brzo in skrivnostno zopet zgine. Se isto noč sede Peter k mizi ter napiše grofu dolg list o Ferdinandovej smrti . V posebnem listu pa je še sporočil grofu , da je jako težko spolni l težavno povelje. Ker mu ni bilo moči dobiti strupa, moral je rabiti bodalo. S tremi ubodei je umori l grofiča. Trdil je, da za ta njegov čin pač zasluži dobro plačilo. Zopet se je namreč polastilo nje govega srca upanje, da postane imeniten gospod. Drugo jutro razglasi Peter, da je grofič p o noči v strašnih bolečinah umrl za kužnimi kozami . Ker je bil naš zgovorni brivec razglasil vže po celej okolici, da je grofičeva bolezen jako kužn a in nalezljiva, bali so se tudi najradovednejši videt i mrliča. Tildi je Peter tako marljivo kadil z brinjevimi vejicami in kisom, da je vže pri vratih hote l dim zadušiti radovedneže . Vsak se je vrnil raje nazaj, nego da vidi kužnega mrliča. Da ne bi tudi najmanjšega suma vzbudil , položil je na mrtvaški oder kip, ki ga je našel nekje v gradu, ter ga pokril z gostim paje'elanom . Tudi v krsto je mrliča sam položil. Pogrebci so mu bili zato prav hvaležni, ker jim je prihranil delo, pa jim venda r dobro plačal. Ob določenem času so nadvse slovesno z mnogobrojnim spremstvom pokopali dozdevnega mrliča v družinsko grofovsko rakev. Ce tudi je bil Peter jako lahkomigljen , vendar le ga je radi te dvojne goljufije in sleparije hudo grizila vest. Bal se je, da ne bi ga kar očitno zadela kazen božja . Dvanajsto poglavje. )SAMOTAREC . .•?~6 eznani vitez, ki je tako nenadoma prišel v grad, ter se seboj odnesel mladega grofiča Ferdinanda , bil je jako čuden in izvanreden mož . Imel je jako dobre lastnosti, pa tudi izvanredne svojosti . Tudi dogodki iz njegovega življenja so zeló zanimivi. Kot mlad mož je bil na kraljevem dvoru jako pri ljubljen, in opravljal jedno najimenitnejših sluieb . Prve plemenite rodovine glavnega mesta so si štele na čast, da stopijo v sorodstvo z nadarjenim možem. Res se je zaročil z neko zalo, pa tudi krepostno grofico. Poroka se ima obhajati v gradu nevestinih staršev, ki je bil nekaj ur oddaljen o d glavnega mesta. Poda se se svojim krasno oble čenim spremstvom proti gradu svoje neveste. Vse je bilo veselo in Židane volje . Ali čez prag stopivgemu pridejo nevestini stari se sorodniki naproti v črnej obleki. Huda- žalost se jim je videla na obrazih ; kajti njeg.,ova nevesta je ležala na mrtvaškem odru . Huda mrzlica jej j e nenadoma pretrgala nit upapolnega življenja . Še jedenkrat hoče videti truplo svoje preljube neveste . Odprejo krsto. Bolezen je hud:9 popačila njeno lepoto. Srce mu hoče počiti pri tem strašnem pogledu . Prevzet velike žalosti stoji dolgo z bledim obličje m in sklenjenimi rokami nepremakljivo ter gleda mrtvo truplo svoje neveste. „Oj, to je tedaj moja zala nevesta!'‘ vzdihne žalostno. „Kje so njene svitle oči, ki so se lesketale lepše od zvezd! kje njen a zala rudee'a lica, krasnejša od vrtnic! kje njen i rudeči ustnici, ki so z ljubkim smehom očaral e slehernega! Oj, vse, vse je zginilo i ” Nikdar v svojem življenji še ni čutil tak o živo nečimrnost vseh reči in minljivost mladosti in lepote, nego oni trenotek . Kamorkoli se ozre , povsod meni videti smrt pred seboj . Vsak véli list spomni ga smrti, zemlja z vso svojo krasot o zdela se mu je podobna velikemu pokopališču. Veselo življenje na dvora se mu je jelo studiti ; tudi njegovo lastno ni imelo. v njegovih očeh nikakoršne veljave več. Zapustil je krneče dvorsko življenje, ter stopil v vojaški stan . V mnogih bitvah se j e hrabro boril v prve] vrsti . Ali tudi tu se je odlikoval se svojo previdnostjo, neustrašlji .vostjo in hrabrostjo ter si pridobil dokaj slave . Vsi so pripoznali njegove zasluge ter ga visoko uislali . Vže se je govorilo, da ga bode povzdignil kralj zaradi njegovih zaslug v vojvodski stan . Njegove zasluge pa, katere so njegovi zavidljivei zvali le slepo srečo, nakopale so mu mnogo mogočnih sovražnikov. Najhujši in najnevarnejši med vsemi pa je še bil grof Alfonz zavoljo svoje zvitosti in prekanjenosti . Napeli so vse žile, da ga spodrinej o in spravijo v nemilost pri kralji. Priliko jim je dala odkritosrčnost hrabrega junaka, ki je grajal bre z ovinkov, kar je bilo graje vrednega, ne gledé n a osebo. Ce tudi je bil blagega srca in mišljenja , vendar le so ga obdolžili, da razširja nevarna na čela. Zategadel so ga po krivem začrnili. Bil je v velikej nevarnosti, da ga zapró za vse žive dni v temno ječo ali pa v ječi na tihem umore, kar v takrat nih razmerah ni bilo nič nenavadnega na Španjskein. Njegovi prijatelji so ga zapustili, ker niso imel i poguma, da bi se zanj potegnili. Spoznal je, če tudi si je bil svest svoje nedolžnosti, — da n i druzega pripomočka nego hitri beg. Na skrivnem je zbežal v gori. Spremil ga je le jeden zvest sluga. Dolgo sta hodila preko visokih hribov in glo bokih prepadov slednjič dospeta v prijazno prostor, nafto dolino. Bila je tako prijazna in krasna, da s i lepše niti misliti ne moreta . Visoko skalovje in nizk i holmci, obraščeni z lepo zelenim grmovjem in drevjem, so oklepali evetliénato ravnino. Po dolini je šumljal bister, kot ribje oko čist potok, ki je pene č se po skalovji pridrl v ravan. Na strani v dolini je stala prijazna, precej velika cerkvica; bila je Kriatof 6mid VI . 66 sezidana iz rudeče-rujavkastega rezanega kamena . Na prvi pogled se je videlo, da jo je stavil vešč mojster. Visoko proti nebu je kipel zvonik z raznimi iz kamenja izrezanimi olepšavami . Velika vrata so bila krasno izdelana ter ozalšana z raznimi podobami. Narod je pripovedoval o tej cerkvi tole : V boji se Saraceni je bil nek vojvoda v starodavnih časih v smrtnej nevarnosti na tem kraji . V hudej stiski je obljubil sezidati cerkev, in srečno j e utekel nevarnosti . Vsled obljube je sezidal on cerkev. Rodbina ustanoviteljeva je vže davnaj izmrla ; prelepo zidanje niso potem več popravljali, kakor bi bilo treba. Bati se je bilo vže, da se v malo letih razruši . Naš preganjani vitez stopi v cerkvico . Po visokih oknih je bilo videti krasne slike v prav živi h barvah, oltar pa lepo izrezljan in bogato pozlačen . Sveta tihota v tej temnikastej bož jej hiši je srce kar kvišku povzdigovala. Vitez se ponižno približa oltarju in poklekne na tla, z dragim marmeljem pokrita. Goreče moli z objokanimi očmi, in pros i Boga, naj ga dobrotljivo vzame v svoje varstvo te r varuje nevarnosti, ki mu preté od vseh strani . Dolgo moli ves zatopljen v molitev. Potem pa vstane in opazuje sliko v oltarji . Ko je bil stopil iz solnč'ne svetlobe v temno cerkev, ni se mu zdel a znamenita; sedaj pa spozna njeno krasoto. Slika je kazala nebeško Kraljico, ki se vzdiguje na zlatih oblakih, spremljana od trume angeljev v nebesa . Na nepopisljivo milem obrazu je izražena nebešk a blaženost ; oči so proti nebu obrnjene. Pogled na to krasno sliko je povzdignil tudi njegovega duha proti nebu. Oj, kaj boljšega si pač zamoremo želeti v tej dolini solz, kjer je vse nečimrno in minljivo, neg o to, da jedenkrat srečno pridemo v ono pravo domovino!" zdihne vitez. Potem še jedenkrat poklekne in moli: „Oj mila, dobrotljiva in sladka devica Marija, obrni na nas svoje milostive oči! Bodi naš a priprošniea, da srečno dospemo iz te doline solz v nebeško domovino in se pri tebi in tvojem božje m sinu večno veselimo.” Stopivši iz cerkve, ozre se proti nebu in zdihne : „O, ljubi. Bog, vodi me tudi še naprej ; daj, da najdem kraj, kjer zamorem ločen od sveta le tebi samemu služiti i ” Komaj je šel nekaj korakov, kar zapazi o b robu holmca poleg cerkvice malo hišico. Gre tje ter potrka zaporedoma na nizka vrata. Ker ga je glad vže močno mučil, misli, da dobi tú vsaj koš ček suhega kruha. Po poti pride belolas starček z omahljivimi koraki, držeč v jednej roki palico , na katero se je opiral, v drugej pa debel molek. Sel je v cerkev molit. Zapazivši viteza, ki je trkal na vrata, reče mu: „Zastonj trkate na vrata, gospod! Zdavnaj je vže umrl samotarec, ki je tu bival ; težko da dočakam druzega, ki bi se tu naselil . ” Pri teh besedah kine vitezu misel v glavo, da se lahko v tej puščavi skrije pred svojimi sovražniki ter tú svoje življenje le Bogu posveti . Sedaj je šel se svojim slugo še dalje . čez nekoliko časa pa sta prišla nazaj v obleki samotarcev ali puščavnikov. Prosil in vprašal je prebivalce, če mu dovolijo, da se se svojim tovarišem naseli v koči poleg cerkvice. Prebivalci . po okolici mu z radostjo dava lijo in prepuste hišico ; tudi mu naroče, naj skrbi za olepšavo cerkvice. Obljubi jim ter je ostal mož beseda bolje, n4o so pričakovali . Če tudi je namreč zgubil svoja posestva po prizadevanji svojih sovražnikov, vendar le mu je ostala še znamenita svota denarja, za katerega niso vedeli. Dal je toraj zopet cerkvico popraviti. Mesto male na pol razpadle koče pa je sezidal prostorno poslopje iz rezanega kamena . Se škrilijo pokrito poslopje se svojimi visokimi okn i in lepim vhodom, do katerega je držalo več kamenitnih stopnjic, bilo je podobno majhnemu samostanu . hiši pa je imel več sob za razna opravila ; kakor bivalnico, učilnico, jedilnico in spalnico nekaj so b pa je bilo odločenih za goste . Vsa hišna oprava j e bila, kakoršna gre olikanemu možu., ki se hoče čist o tihemu življenji posvetiti. Vse je bilo priprosto in brez lišpa, a vendar okusno. Po sobah so visele krasne slike in različni, jako umetni kipi, katere je imel -de popreje, sedaj jih je pa na tihem4,vele l sem prinesti. Tudi je imel majhno, pa izbrano zbir ko knjig. Za prijaznem bivališčem se je razprostiral gojz d kostanjevih dreves, debelih kot hrasti in polnih sladkega sadja. Pred hišo pa se je širila ravnica, k i je bila dosedaj neobdelana, pa jako rodovitna. Naš samotarec jo je spremenil v krasen vrt, ki mu j e v kratkem času stotero povrml njegov trud . Po mnogobrolnem sadnem drevji je bilo videti izrned temnozelenega perja rudečkaste )abolke, bledozelen e hruške, zarudele breskve, temnoru .deče in vijoličasto barvene smokve, svetlorumene citrone in zlatorumen e pomaranče. Ob zidu okoli vrta pa se je ovijala trta 69 da, eeló po ulmah, ki so bile zasajene okoli vrta, vile so se trte ter se oklepale se svojimi mladikami , s črnim rumenkastim grozdjem obloženimi ., od drevesa do drevesa. Po vrtnih gredicah pa so zelenel e in cvetele raznovrstne rastline in lepo dišeče cvetlice . Bližnji, z gozdom obraščeni holmci in bolj odda ljeni, visoki skalnati hribi, s katerih je bil krase n razgled po lepe] okolici, povikševali so še čarobn o lepoto tega bivališča . Tukaj je sedaj živel blagi mož v tihej samoti sam zase, ter le jedino Bogu služil. Zval se je le po svojem krstnem imenu Bernard . V tej tihej samoti je čital vsaki dan sveto pismo in druge koristne in podučne knjige, katere so nam zapustili učeni in veliki možje starih časot. Najraje pa je čital svete evangelje. Njegovo srce je bilo napolnjen o žive vere do Jezusa ter gorelo svete ljubezni. »Nagel sem varno zavetje zveličanja ; kipeči valovi zapeljivega sveta mi ne morejo več ékodvati", rekel je čegče. Pečal se je tudi z naravoslovjem. Nabiral je razna zelišča in kamenja, delal razne kemične poskuse ter se tudi bavil z zemljepisjem in opazoval zvezde. Po dnevi je delal tudi po več ur na vrtu . Jasne jutre, ko je jutranja zarja zlatila hribe, hodi l je na prosto ter prepeval svete pesni. Spremljeval jih je sam na citre ali pa na plunko, ki je Španjoein tolikanj priljubljena. Semtertje je šel tudi v tihej noči, — ko j e bleda luna plavala po jasnem nebu, — T temen gaj dišečih mirt in cipres . Sredi gaja je stal ka men s pozlačenim križem. V kamen je vrezal be sede: „Svojej nepozabljivej nevesti.” Til. pred spo minkom je resno premišljeval o smrti in neumr jočnosti ter o minljivosti vse posvetne sreče in le pote. Tolažil se je zavoljo minljivosti vsega posvetnega z večnim življenjem onkraj groba . Njegov jedini sluga, Miroslav po imenu, strege l mu je prav ljubeznjivo in zvesto ter opravljal mala hišna opravila. Bil je doma iz Avstrijskega. Bojeval se je v ljutih bojih na njegovej strani ter mu nekdaj v boji rešil življenje. Tudi v nesreči m u je ostal zvest ter ga spremil v to samoto. Tudi težja dela na vrtu je opravljal. Spremenil je tudi nekaj praznega sveta v rodovitne njive, katere j e obdeloval mesto pluga z matiko . Polje pa je ogradil z rožmarinovim grmičjem , ki v tej gorkej deželi raste na prostem kakor pri nas brinje. Miroslav je kupil tudi nekaj kóz, katere je pasel po okolici. V bližnej reki je lovil ribe, po gorah p a jerebice, kljunače in drugo divjačino, katere je bil o vse polno. Tako sta se v tej puščavi preživela o b kruhu, mleku, ribah, divjačini ter dobrem sočivj e in okusnem sadji , katerega sta obilo pridelala n a vrtu in polji. Kar pa jima je še manjkalo, preskrbel je zvesti sluga iz okolice. Če tudi je nosil Bernard kakor njegov sluga le priprosto halo puščavnikov, imel je svojo vojaško obleko še dobro shranjeno. Se bolj skrbno je pa imel spravljeno svojo vojaško obleko in orožje sluga. Vedno je mislil, da ga bode kedaj še rabil . Prebivalci po okolici so bili pošteni, preprost i pastirji , katerih mnogobrojne čede so se pasle p o hribih, polnih sočnatih zelišč . Iz teh krajev pride lepa, po celem svetu znana španjska volna. To dobrosrčno pastirsko ljudstvo ohranilo je še ono priprostost, ki se hvali na starih očakih . Naš vite z se jim je kmali tolikanj prikupil, da so ga zvali „svojega očeta”. V vseh stiskah so se k njemu zatekali, pa tudi našli pomoči in svčta pri njem . Njegovega slugo so zvali le „brata Miroslava”. Do njega so bili še bolj zaupljivi, pa ga tudi jak o čislali in ljubili . 0 Bernardovem življenji niso ve deli ničesar ; vendar le so slutili, da je plemenitega rodú in imeniten gospod . Sam tudi nikdar ni črhnil ni besedice o sebi . Pozabil je bil na svoj o nekdanjo mogočnost in slavo, kakor na sanje , ki človeku zginejo iz spomina. Čutil se je popolnoma srečnega v tej samoti . Bil je srečen in zadovoljen , kolikor zamore biti človek srečen v tej dolini solz. Častitljiv oče Bernard je bil ravno oni samotarec, h kateremu je prišel priprosti brivec po strup . Korali je izkušeni samotarec sprevidel , kaj nameravajo sč strupom. Zgovorni brivec je pripovedova l pri kozarci vina, katerega mu je samotarec ponudil, na dolgo in široko, kar je le vedel in znal , ali si vsaj vedeti domišljeval Razumé se, da svoj e zdravniške spretnosti ni pozabil pohvaliti . Med drugim je pripovedoval, da je mladi grofič Ferdinand zbolel za kozami, ali pa vsaj za kako drugo nalezljivo mrzlico, da je grof njemu izročil bolneg a grofiča v zdravniško oskrbovanje ; da je milostiv a gospóda brzo zapustila grad ter šla v glavno mesto , da se ne naleze kužne bolezni.; v gradu pa je osta l pri bolnem grofiču le veseli godec in pevec Peter • le-tá pa želi na vsak način dobiti strupa da ne b i zgubil visoke stave. Iz tega razgovora je bilo Bernardu precej vse jasno. Spoznal je skrivnost, za katero kratkovidni brivec niti znal ni. Spoznal je, da nameravaj o bolnega grofiča ostrupiti. Bernard je dobro znal, da je mladi dedič bogate grofije na poti njegovem u najzlobnejšemu sovražniku Alfonz-a ; niti j eden trenotek ni dvomil o njegovem peklenskem namenu . Brivcu pa je le rekel, da strupa ravno nima pripravljenega ; jntri pa hoče sam priti in napeti vse moči, da se stava dobi . Komaj pa je preprosti brivec odšel, pokliče svojega strežaja ter mu veli, naj poišče svojo vojaško opravo in se za boj pripravi. Med tem se tudi sam obleče v svojo vitežko opravo. Ko se prične mračiti, napravita s e na pot. Hitela, sta, celo noč, kolikor so le pripuščal e moči vže priletnemu vitezu, da zarano dospeta v grad in otmeta mladega grofiča iz rok neusmiljenega jeroba in njegovega pomagača. To sta tudi storila, kakor je bilo vže rečeno, vendar ne tako srečno, kakor sta nameravala . Trinajsto poglavje. JJ DGOJITELJ . amotaree Bernard je srečno dospel z malim Bro čem na svoj dom med hribovjem. Oskrboval je dobrega otroka kakor ljubeznjiva, skrbna mati ; obvezoval je sleherni dan njegove rane ter mu da jal jedi in pijače. Od kraja je sedel po cele dni pri bolnem dečku, po noči pa sta se vrstila se stre Žajem. Rane so se kmali zacelile. Ferdinand je zopet okreval in ozdravel ter bil živ in vesel kako r poprej. Od početka je &stokrat poprašal po svojej materi, bratih in sestrah, kakor je namreč zval svojo teto in njene otroke. »Oj," zdihoval je, „zakaj ne pridejo moja ljuba mati? Zakaj ne pridej o več k raeni bratje in sestre?” Bernard pa ga j e potolažil in mu rekel, da mati, ki ga pač prisrčno ljubijo, ne morejo še priti . Kakor hitro pa bode materi moči, prišli bodo z vsemi otroci, ter m u prinesli dokaj lepega . „ed tem časom pa,” reče mu ljubeznjivo, „hočem ti, dragi Ferdinand, ja z biti oče in mati!” Tudi po Petru je čeke popraševal. „Gotovo je zopet zblaznil,” rekel je ; „drugače bi ne bil čisto na me pozabil . Če zopet k pameti pride , naj me le obigče; popreje pa ne.” Bernard je pustil otroku to mnenje. Zato mu je rekel: „Gotovo je bil Peter zblaznil, ker te je hotel umoriti. Ali sedaj mu je vže bolje.” Slehernikrat pa je Bernard napeljal malega Ferdinanda na drug o govorjenje. Tudi mu je skrbno zamolčal, da j e potomec imenitne grofovske rodovine in dedič velikega bogastva in obširne grofije. Hotel je dečka priprosto, a stanu primérno vzgojiti . Ko bi pa deček znal, misli si, da je plemenitega rodu in dedi č bogate grofije, postal bi lahko prevzeten in ošaben ; to pa bi oviralo dobro vzgojo . Tudi deček sam j e tekom časa skoraj popolnoma pozabil svojega prej guga bivališča. Le kakor v sanjah se je še spominjal svoje rednice in njenih otrok . Z vso ljr 74 beznijo se je oklenil svojega sedanjega rednika . Oe'e Bernard ga je zval „ljubega sina,” deček pa ga je imel za pravega očeta . Ljudje po okolici dolgo niso nič vedeli o zalem dečku., katerega je samotarec k sebi vzel. Preteklo je skoraj celo leto, da so ga zapazili. Vže popred so ljudje po okolici slutili, da je Bernard kak prav imeniten gospod ; šel pa je v puščavo radi prerane smrti svoje preljubljene soproge. Tudi grobni spominek v gaj i jih je v tem mnenji potrdoval. Sedaj pa je svojega zalega in brhkega sinka k sebi vzel . Bernardu pa je bilo najbolje na skrbi, d a tudi dobro vzgoji grofiča, katerega je smrti rešil in k sebi vzel . Podučeval ga je v krščanskem nauku ter se razgovarjal ž njim o Bogu. — Pričel mu je pripovedovati zgodbe svetega pisma ; jako pa je razveselilo pobožnega moža, da deček vse t o vže vé pripovedoval jih je prav živo in se sočutjem. Treba je bilo Bernardu pričeti le tam, kje r je jenjala blaga dozdevna mati . Ravno tako je veselilo samotarca, ko je opazil, da ima deček tudi veselje do cvetlic in dreves ter na njih v é občudovati dobrotljivost in modrost stvarnikovo . Učil ga je spoznavati različne cvetlice in rastline , koristne in škodljive. Tudi v zemljepisji ga je podučeval. Razlagal mu je tek zvezd, kolikor je bilo primerno njegovemu razumu . Celo stvarjenje , nebo in zemljo, mu je kazal kakor veliko del o neskončne modrosti in dóbrotljivosti božje . Učil ga je, da so vse stvari tako rekoč lestvica, p o katere] zamoremo priti k Bogu, katerega pa še sedaj ne moremo videti . '75 Bernard je učil mladega grofiča tudi Mati in pisati. Kolikor stareji je prihajal deček, toliko bolj je razširjeval modri odgojitelj tudi poduk . Učil ga je tudi raznih jezikov, katere bi znal grofi č pozneje potrebovati . Ker je spoznal, da ima grofi č izvanredne zmožnosti, podučeval ga je tudi v latinščini. Čital jež njim spise rimskih modrijanov . Stopila so priletnemu možu pri tem podúku zope t pred oči mladeniška leta, katera je preživel v šoli , V družbi veselega in nadarjenega dečka je samotarec kar na novo oživel ; bil je kakor prerojen . Vadil ga je pa tudi malih del na vrtu ; češče je šel ž njim tudi v hribe t-h ga je opozoril na naravno lepoto, ki je bila v tolikej meri razlita po tej okolici.. Vadil je mladega Ferdinanda tudi le povednosti v govorjenji in obnašanji. Pod skrbnim varstvom razumnega Bernarda razvil se j e Ferdinand v olikanega, razumnega mladenča, blagega srca, zale postave in plemenitega obnašanja . Naš Ferdinand je nastopil svoje štirnajsto leto . — Za tega časa je zadela njega in njegovega rednika velika zguba . Nevarno zboli Miroslav, Bernardov zvesti strežaj in prijatel, ki je tudi mladega Ferdinanda jako ljubil ter ga kratkočasil , kakor je le vedel in znal ; zraven pa tudi k njegovej vzgoji pripomogel po svoje] moči . Bernard se ni ganil od njegove postelje ; ker je videl, da mu je vedno huje, imel je vedno objokane oči. Tako zeló je ljubil svojega strežaja in tovariša . Ferdinand pa je sedel ob znožji postelje, in tudi p o njegovem rudečem in cvetočem lici so kapljal e solze. Bolnik pa se je poln zaupanja veselil bolj sega življenja. „Mnogo sva prestala in pretrpela, milostivi gospod! Spoznala sva prav živo, kak o minljive so dobrote tega sveta in prazno ter minljivo njegovo veselje . Hvala Bogu, da nas čak a onkraj groba boljše Življenje! Ker se kaže Bog vž e tukaj na zemlji v svojih stvareh tako veličastneg a in krasnega, koliko veličastneji je le še tam! Oj , koliko veselje mi to dela!” govoril je bolnik . Bernard je velel jedrieniu sosednih pastirjev, naj pokliče k umirajočemu duhovna, ki je bil več ur daleč. Duhoven prinese bolniku slednjo popotnico ter mu podeli zakrament svetega poslednjeg a olja. Dobremu bolnemu slugi je prihajalo od dné do dné huje. Preden sta se nadjala, nastopil je smrtni boj . Bernard poklekne poleg postelje ter nagla s moli molitve za umirajoče, Ferdinand pa kleči po leg in glasno odgovarja med jokom in ihtenjem. Ko je umirajoči izdihnil svojo blago dušo, položil a sta ga na mrtvaški oder in. celo noč éula pri mrliči. Ferdinand do sedaj še ni videl mrliča. „Oj,” reče, „kako bled je ; kako nemo in brez življenj a leži! Vendar le je huda smrt! ” Bernard porabi to priliko, da govori ž njim o večnem življenji. Med drugim je govoril tako-le : ,,To truplo, ki leži_ pred nama na mrtvaškem odru , ni več najin dobri in zvesti prijatelj , katerega si tako zeló ljubil. Kar še pred seboj vidiš, je le obleka njegove duše, katero je pa sedaj slekel. Njegova duša, on sam, pa se sedaj vže veseli pr i Bogu v nepopisljivem veselji, ker je pobožno živel, in le dobro delal . Tudi njegovo truplo, katero bo demo zagrebli sedaj v hladno zemljo, bode Bo g zopet obudil ter z dušo sklenil . Kakor je naš Od rešenik častitljivo vstal od mrtvih, ravno tako bod e vstal jedenkrat , — ob sodnem dnevu , — najin prijatelj Miroslav. Tudi najini trupli bodete v zemlji strohneli; nimamo tukaj stanovitnega bivališča ; tudi se bodeva morala preseliti na oni svet. Oj, živimo tako, ljubi Ferdinand, da srečno pridemo k Bogu . Le kar nas tudi ob smrtnej uri veseliti zavore, je istinito dobro; kar pa bi nam vzbujalo kes, je slabo in pregrešno. Le oni zakladi so pravi zakladi, k i nas bodo spremili na oni svet, ko bode počivalo naše truplo bledo in nemo, mrzlo in trdo v hladnej zemlji. Vse drugo pa, kar moramo zapustiti , recimo : denar in imetje, ni vredno onega truda in skrbi, ki ga češče vzroči človeku . Obljubi mi , ljubi Ferdinand, pri mrtvaškem odru najinega prijatelja , da hočeš vedno kreposten in pošten biti . Potem bodeva najinega prijatelja jedenkrat zopet videla v lepih nebesih ; potem smeva tudi midva pričakovati veselega vstajenja . " Ko so zagrebli truplo dobrega starčka v kril o hladne zemlje, čutil se je Bernard v svojej hiši čisto zapuščenega. Čestokrat med dnevom je pogrešal svojega zvestega in dobrega tovariša. Njegova zguba zdela se mu je nenadomestljiva . Bil je prepričan, da ne najde več tako zveste duše, in da bode moral to priljubljeno samotno življenje zapustiti. Tudi je menil, da je vže čas, da pošlje Ferdinanda na visoke šole ter ga seznani z Življenjem sveta. Sklenil je toraj, da ga spremi sam v kako mesto ter ostane pri njem kot prijatelj in '78 vodnik. Zopet zameni svojo samotarsko obleko s svojo poprejšno vitežko. Tudi svojega ljubljenc a je preskrbel z vsem potrebnim, da je zamogel sto piti med svet kot mlad gospodič plemenitega rodú. Preden je Bernard zapustil svojo priljubljeno puščavo, postavil si je še drug spomin . Storil je, kar je nameraval vže oni čas, ko je popravil lep o cerkvico ter si poleg postavil bivališče. Pastirji po hribih namreč niso imeli svojega dušnega pastirja, ki bi jim razlagal ob nedeljah in prazniki h božjo besedo, delil jim svete zakramente ter ji h tolažil v trpljenji. Župnijska cerkev je bila ve č ur daleč, in prav težavna pot tje ; otroci in starčeki so komaj jedenkrat na leto zamogli v cerkev iti. Z ustanovo je Bernard tej nezgodi v okom prišel ; ustanovil jim je lastno župnijo. Čedna cerkvica je postala župnijska, svojo hišo je pa prepustil župniku . Tudi je preskrbel župniku toliko dohodkov, da je lahko stanu primérno živel ; pa mu je še toliko ostajalo, da je zamogel podpirat i reveže. Bernard je ostal še ondi toliko časa , da je prvi župnik nastopil službo. 0 tej priliki je novej župniji priredil ljudsko veselico . Po dokončanej službi bož'jej je prav dobro pogostil vse reveže po okolici. Neizrečeno je bilo ljudstvo veselo te ustanove solze prisrčnega veselja so jim tekle iz oči. Se večja pá je bila njih žalost, in pač š e več solz hvaležnosti so dobri prebivalci pretočili , ko se je čez nekaj dni oče Bernard, njih dobrotnik in prijatelj od njih poslovil ter jih zapustil za vselej . 79 Štirajsto poglavje. KLADI KUPEC . ernard je šel se svojim rejencem v Salamanko a visoke šole, ki so za onega časa naj bolj slovele . Ni se mu bilo več bati zavidljiveev, ker so na dvoru sprevideli, da se je vrlemu možu zgodila krivica. Najel je v velikem in krasnem mestu stanovanje v hiši nekega bogatega kupca . Mladi grofič je bil krhali veselje učiteljev in kinč šole. Preden pa so tri leta pretekla, zadel je nenadoma Bernarda mrtvoud. Ni zaraogel več govoriti. Okoli stoječi so zapazili, da bi še rad ne kaj povedal . Kupec mu prinese tablico, naj na-nj o zapiše. A tudi roka je -de odpovedala bolnemu starčku. Milo pogleda mladega grofiča, potem p a zopet kupca. Z rokama pa je dal na znanje, naj se vendar kupec usmili zapuščenega Ferdinanda . Kupec mu tudi obljubi , in v znamnje poljubi in objame mladega grofiča. Nekoliko trenotkov potem izdihne blagi dobrotnik Ferdinandov svojo dušo , ne da bi bil mogel svojemu rejencu razodeti skrivnost njegovega plemenitega rodú. Neizrekljiva je bila Žalost dobrega mladenča po svojem rednik u ali očetu, kakor je mislil. Seveda Ferdinand o tem času še niti sprevideti ni mogel velike zgube . Bernard je namre č nameraval Ferdinanda predstaviti kot pravega sin a grofa Alvareea kralju ter zahtevati nazaj grofijo , kakor hitro se povrne iz Nemčije. Smrt pa je uničila njegov naklep. Bernardovo precejšno pre moženje so podedovali sorodniki. Grofič Ferdinan d je bil najedenkrat ubog mladeneč, ki ni znal nit i za svoje starše. Postal je tujec vsem. Ni mu bilo več moči izvršiti visokih šol , ker stane to mnog o novcev. Kupec, ki ni bil prijatelj učenja in v čegar očeh je učenost tudi malo veljala , svetuj e mu, naj se poprime kupčije . Tudi se mu ponudi, da ga sprejme za kupčijskega učenca. Ferdinand sprejme z veseljem ponudbo. Pri njegovej izobraženosti in nadarjenosti ni ravno potreboval mnogo truda, da se je korali popolnoma izučil kupčije . Ker je umel laški, francoski, nemški, angleški i n češki jezik, delal je le v pisarni ter občeval z raznimi kupci v inostranstvu. Njegova spretnost in poštenost ste mu korali pridobili popolno za upanje svojega gospoda. Kupec ga je jemal se seboj na popotovanj a po raznih deželah Evrope . Prišel je Ferdinand ž njim. tudi na Angležko . Za onega časa je bil na angleikem dvoru avstrijski poslanec češki gro f Galaz. Grof pokliče kupca k sebi, ker bi bil ra d kupil nekaj dragih kamenov. Ker je Ferdinand dobro umel češki in nemški, pošlje kupec njega k poslancu. Ferdinand , stopivši v poslančevo sobo, nagovori ga češki ; grof se temu jako začudi. ,Ste Avstrijanec, " popraš a, ga prt j azno, „in ne Španjec ? Jako me veseli., da sem našel til svojega rojaka .” Ferdinand odgovori, da je rojen upanj ee ; potem odpre shrambico z dragocenostmi, ki so s e lesketale belih dijamantov in raznobarvenih dragi h kamenov. Poslanec pokliče svojo soprogo ter jej veli, naj si izbere, kar jej dopada Tudi gospó je jako veselilo, da se je zamogla s kupcem razgovarjati v svojem materinem jeziku . Grofinja si izbere nekaj dragocenosti, in grof vpraša za ceno . „Ne spodobi se, da bi tako imenitn, ,mu gospodu blago višje cenil, nego je vredno, ter tratil čas z nepotrebnim besedovanjem. Močem precej povedat i pravo ceno,” reče Ferdinand . „Tako je prav to se mi dopada, " odgovori grof. Ferdinand pove ceno . Grof mu reče napisati račun o kupljenem kinči ter podpisati. Ferdinand sede k mizi ter prav gladko napiše račun . Grof ga pohvali zaradi njegove lepe pisave in spretnosti ; zagotovi ga, da je s ceno popolnoma zadovoljen i n mu plača zahtevano svoto. Ferdinand se ozre jedenkrat na svoje dragocenosti ter na prodane, k i so še na mizi ležale. ,,Oprostite, blagorodna gospa ! urinila se je neka pomota ; zamenjala sva dva dijamanta, ki sta si podobna. Prstan z dijam.antom, ki ste ga sedaj vzeli, nima tolike veljave, nego oni, ki ste si ga prvikrat izvolili. Morava tora) prstan a zameniti ; ali pa moram dati toliko denarja nazaj , kolikor ste preveč plačali . Jako je iznenadila poslanca in njegovo soprog o poštenost mladega moža . Vedela sta, da bi bil lahk o obdržal za se denar; niti gospodar niti ona dva bi ne bila znala za to . Veselilo je Ferdinanda, da j e zapazil pomoto še o pravem času ter poda dražji kamen grofinji. Grof se prične z Ferdinandom razgovarjati ter ga popraša po njegovih okobščinah . Ferdinand pove, da je le priprost kupeijski pomočnik ; poprijel pa se je tega posla, ker ni zamoge l radi revščine po smrti svojega rednika dovršiti šol . Krištof Šmid VI. „Škoda,” reče poslanec, „da niste zamogli do seči svojega namena. Ali slušajte mojo ponudbo ! Jako rabim moža, ki bi bil vešč angleškega, španskega in češkega jezika, pa bi se tudi zamogel nanj za nesti. Če vas je volja, sprejmem vas za svojega osebnega tajnika. Ako pa še pomagate mojem u oskxbniku z vašo spretnostjo o vodstvu računov , dobite tudi dvojno plačo . ” Ferdinandu je bila ponudba jako všeč . Obljubil je, da se hoče se svojo marljivostjo in zvestobo tudi zaupanja vrednega skazati. Veselega obraza hiti k svojemu sedanjemu gospodu ter mu sporoči, kar s e je pripetilo. Kupec mu zagotavlja, da ga bode težk o pogrešal vendar pa mu iz srca privošči boljšo službo . Prav s težkim srcem se poslovita . Potem pa je Ferdinand precej nastopil svojo novo službo . Čez nekoliko let je cesar uslišal večkratno prošnjo grofovo, da se sme vrniti v svojo domovino . Naš Ferdinand ga spretni na Dunaj . Tú pa Ferdinand ni bil tako zadovoljen, kakor je popreje mislil . Lepo glavno mesto se mu je sicer dopadalo . Tudi grof in grofinja sta ohranila staro zaupanje in ljubezen do njega. Ravno radi tega so ga pa drug i grofovi uradniki in služabniki kot tujca črtili in zavidali. Vzroélli so mu marsikatero britko uro. Ta notranja žalost in pa mestni zrak sta pričela spodjedati njegovo zdravjé. Zbolel je nevarno . Bolezen s e je spremenila v hudo mrzlico, ki sicer ni bila smrtna , vendar pa mu je vzročila dokaj trpljenja . Med tem ko je Ferdinand za hudo mrzlico bolan ležal, obhajala se je v glavnem mestu velik a slovesnost . Cesarski dvor z navzočim plemstvom se je udeležil cerkvene slovesnosti v stolnici sv . Štefana. Radovednega prebivalstva se je kar trlo, da vidi krasni sprevod . Vse grofovo osebstvo, tudi sluga, ki bi imel streči bolnemu Ferdinandu, šel je gledat sprevod. Ubozega Ferdinanda pa je oni čas kuhala najhujša mrzlica ; huda žeja ta je mučila. Sluga, ki ni bil jeden najzvestejših in natanjčnej gih, pozabil mu je cehi pitne vode prinesti ; menil je tudi, da se povrne popreje, nego se je. Bolnik. pozvoni dvakrat, trikrat . ., a nihče ne pride . Poskušal je vstati, da si gre sam vode iskat ; pa zgrud i se slabosti nazaj na posteljo. Jako hudo mu dé , da ga vse tako zanemarja, in zapusti . Za tega časa je bivala pri grofu Galaz u ravno Predgradska grofinja. Ko Ferdinand zopet močno pozvoni, pride njena hišina ravno po stopnjicah praznično napravljena in z molitevno knjigo v 'roci, da bi šla v cerkev. Stopi v bolnikovo sobo ter se sočutjem popraša, kaj gospod tajnik želi . „Oj, le kozarec hladne vode, ali če je moč i kozarec limonade ; huda vročina me kuha in žeje kar kopernim,” reče bolnik . » Najprvo vam hočem prinesti vode," reče hišina „potem pa vam pripravim limonado . ” Vzame prazno steklenico z mize poleg postelje , hiti ž njo na vodnjak ter jo natoči s hladno vodo ; potem hiti k bolniku, poda mu kozarec vode te r reče : „Tukaj imate najprvo hladne vode, limonad o hočemv precej prirediti. ” Sine jej pač misel v glavo, da bode zamudila krasen sprevod, pa tudi službo božjo . Pa misli si : » Streči bolnikom je tudi božja služba!" 8* Brzo hiti v kuhinjo ; ker pa je bila gospoda povabljena na cesarski dvor k obedu, ni bilo živ e duše notri. Zastonj išče citron in sladkorja. Žalostna gre zopet k bolniku ter mu pove kako in kaj. „Ni prav, da se tako slabo za vas skrbi, ter vas čist o samega puste. Hočem toraj dotlej pri vas ostati, da sluga nazaj pride,” reče ter sede na stol pri oknu. Svojo molitevno knjigo odpre ter prične čitati iz nje. Od časa do časa pa vstane ter natoči bolniku vode. Ker je korali pošla, šla je po drugo . ,Lepa hvala," reče bolni Ferdinand, „oni, ki je rekel, da tudi kozarca mrzle vode brez plačila ne pusti, naj vam povrne stotero . Zdi se mi, da vlivam vodo na razbeleno kamenje . Brez vaše postrežbe bi moral, mislim, žeje skoprneti! ” „Dovolj plačila mi je vže veselje, da zamorem bolniku postreči,” odgovori hišina . Zopet sede k oknu ter čita dalje iz molitven e knjige, da je prišel nazaj brezvestni sluga. Potem pa želi bolniku, naj korali ozdravi, in se poslovi. Ko je Ferdinand zopet popolnoma okreval , šel je z grofom na Češko. Grof je imel ondi razširjena posestva in več gradov. Ferdinand je bil tú na deželi neizrečeno srečen in zadovoljen . Neizrečeno mu je dopadal stari grad z velikim, lepim vrtom. Seveda je k temu veliko pripomoglo, če tudi se tega ni jasno zavedal, da je svoja otrošk a leta v jednakem gradu in z jeclnakinx vrtom preživel . Bil je tukaj popolnoma srečen in zadovoljen . Ko j e grof to zapazil, bilo mu je jako ljubo. Ko čez leto in dan umré stari oskrbnik, in ker je grof sprevidel , da na Dunaji Ferdinand ne bode nikoli prav zado. voljen, ponudi mu službo oskrbnika . Čle tudi se j e težko ločil od grofa in kakor rad bi ga bil ta še dljé imel pri sebi, sprejel je Ferdinand venda r z veseljem to službo . S to službo je postal Ferdinand tako reko č samostojen . Treba mu je bilo dobre, skrbne gospo dinje. Marsikatera deklica premožnih starišev bi bila rada podala zalemu mlademu možu svojo rok o v zakon. Ferdinand pa še ni pozabil one blage i n krepostne deklice, ki mu je v najhujšej bolezni, č e tudi le nekaj ur stregla, pozabivši in premagavgi ženskino radovednost. Bil je prepričan, da bi gotovo srečno in zadovoljno živel z njo, ker ima tak o blago srce. Popraša toraj za svet o tej osodepolni zadevi svojega gospoda . Grof in grofinja sta odo brila njegovo misel, ker sta dobro poznala blago de klico. Bila je namreč grofinja Predgradska nj u velika prijateljica, ter čeke prišla se svojo hišin o ali bolje tovargieo nekaj dni k njima. Ferdinand toraj prosi grofa, naj blagovoli poprašati pismen o Anico, — tako je bilo deklici ime, — ako bi m u hotela podati svojo roko v zakon. 'eljno je pričakoval Ferdinand odgovora . Petnajsto poglavje. \IEVESTA . iea je bila hči nekega logarja . Zgubila pa j e že v otročjih letih svojega očeta, ki je bil pra v pošten in vrl mož. Njena mati se je preselila po smrti svojega soproga se svojo malo hčerko, ki j e imela še le kakih osem let, k nekej svojej starej sorodnici. Preživela je sebe ter hčerko se šivanjem . Prav pridno je pošiljala svojo malo hčerko v golo ; doma pa jo je sama podučevala v šivanji druzih ročnih delih. Hčerka je korali prekosila v tej ženskej umetnosti svojo priletno mater, katerej so vž e pričele pešati oči. Pridna hčerka je bila materi n a starost dobra podpora ; preživeli ste se dobro če tudi le skromno . Tudi za Predgradsko grofinjo ste delali oblek o in drugo perilo . Neeega dné nese Anica izdelan o delo tjé. Grofinja je bila z delom prav zadovoljna. Razun plačila podari deklici še cel kupec ponošen e obleke, ki naj jo za-se ter svojo mater predela. Vsa vesela priteče Anica se staro obleko domov. Mati in hčerka pričnete bolj na tanko pregledovati ob nošeno obleko, ki pa je bila še prav dobra. Med obleko zapazite tudi rokavico, v katerej je bil prstan z dragim kamenom . Brzo nese Anica dragi prstan grofinji nazaj. Neizrečeno se razveseli grofinja, ko zagleda vže toliko časa pogrešani prstan . „Zdavnej sem vže menila, da zgubljenega prstana ne dobim več . Go tovo sem ga, ne zapazivši, z rokavico vred snel a iz prsta. Jako me veseli, da sem ga zopet našla . Se bolj pa me veseli, da si tako poštena deklica . Na skrbi mi bode, da tvojo in materino poštenos t dostojno poplačam,” reče jej grofinja . Nekaj časa potem, — Anica je bila ravno v etirnajstem letu, — jej mati umerjó. Vsa žalostna iD. objokana prihiti k grofinji, da jej sporoči žalostno vest. Ihte jej pripoveduje, da je uboga sirota , brez matere in očeta, ostala, — da se ne vé kam obrniti. Blagej gospej se v srce smili uboga sirota . „Le potolaži se, ljubo dete ; znam, da ti hudo dé , da si zgubila svojo dobro mater. Vendar je to božja volja. Ker si brez matere, hočem ti jaz biti za naprej mati. Kar precej pridi k meni. Bočem za te skrbeti kakor za svojo lastno hčer”, — tolaži jo grofinja . Kakor hitro so zagrebli dobro mater v hladno zemljo, šla je Anica k grofinji. Skrbna mati j o je privadila pridnosti in. krepostnega življenja . V tihej samoti se je obvarovala spridenosti sveta . Tudi je ni mati vodila na plesišča in druge jednake veselice, ki so nedolžnosti vedno nevarne . Ker j e bila tudi bistrega uma in blagega srca, ljubila j o je grofinja kot svojo lastno hčer. Tudi Anica je spoštovala in ljubila grofinjo, kakor svojo drugo mater. Niti na um jej ni prišlo, da bi kedaj zapustila in se ločila od svoje blage dobrotnice . Jako jo iznenadi list s Ferdinandovo prošnjo in ponudbo , in to tem bolj, ker ni več nič čula o njem, odka r je Dunaj zapustila. Brzo hiti z listom v roki k grofinji ter jej g a pokaže. Razume se, da je grofinja vže to vedel a iz lista, ki jej ga je grof Galaz o tej reči pisal. V listu je bilo kratko omenjeno, kako je Ferdinand spoznal njo in njeno blago srce . Prijazno jej reče grofinja : ,„Temu, ljubo dete, nimam kaj ugovarjati . Voščim ti iz celega srca srečo . Poznam vrlega mladenč'a, ali tudi ti si ga vredna. Le brzo odgovori sama, kar ti pravi srce', reče grofinja prečitavši list, kakor bi še ne bila nič o tem vedela. „Znabiti pa ne ve, da sem revna, da nimam druzega nego to, kar sem si priščedila od svoj e letne plače. — Se li potem ne bode premislil ? reče zamišljeno . »Vsaj si bogata lepih čednosti, ki veljajo ve č nego zlato in srebro. Blagoslov božji pa, katerega bodeš prejela od Boga za svoje krepostno življenje usmiljenje do revežev, katerim si tudi od svoj e letne plače rada delila, je najboljša dota, ki jo moreš prinesti svojemu možu v hišo”, reče je j grofinja . „Draga Anica,” govori grofinja dalje, » prišla si skoraj še otrok po smrti svoje matere k meni ter mi vedno zvesto in pokeno služila . Kazala si pravo sočutje do mene v veselji in žalosti, da prava hči ne more večjega. Vse sem ti smela zaupati ter se na te zanesti. Jako težko, težko te bodem pogrešala ; vendar ti privoščim srečo iz celega srca ."' Grofinja jo objame ter reče : „Bog naj blagoslovi tebe in tvojega bodočega soproga se svojim ne belškim blagoslovom!” Veselja oblijó Anico solze , grofinja se ozre proti nebu, pritisne svojo rejenk o na srce ter jo poljubi. Tako po materinsko prijazna in ljubeznjiva ni bila grofinja še nikdar do nje. „Oj , mi.lostiva grofinja! globoko v srce mi sega vaša dobrotljivost do mene uboge deklice . Neizrečeno hudo mi bode delo, da vas, svojo dobrotnico, zapustim. Komaj upam, da mi bode mogoče,” dene na to Anica . da, da! mora se zgoditi . Božja volja je tako. Le jedno pogojo bodem stavila tvojemu ženinu, od katere pa ne bodem odstopila. Zenit nina se mora' obhajati til v mojem gradu. Sama ti bodem teta ; tudi te bodem z vsem potrebni m prav po materinsko preskrbela. Le tako piši svo jemu ženinu ter mu sporoči moj prijazni pozdrav," dé na to grofinja . Anica precej piše svojemu ženinu . Preden ste se nadjali, bil je vže prišel ter svojej nevesti izbil iz glave vse pomislike radi njene revščine, kater e je v listu omenila. Tudi ga je jako veselilo , d a se ga je češe spominjala . Brzo so odločili dan poroke. Prav vesel se vrne Ferdinand domov, da vredi vse potrebno . Dan ženitovanja je bil jedeu najveselejših za grad kakor tudi celo okolico . Kajti vse je čislalo in ljubilo dobro Anico . Rada je pomagala revnim se svojim zaslužkom, razun tega je bila revnim dobra priprošnjica pri grofinji . Za marsikatero potrebo in silo je grofinja po njej zvedela ; in obilni milodari, katere je grofinja v obilnej meri delila, šli so večinoma po Anični roki . Omislila je Anici lepo nevestino obleko ter venec sama spletla in jej ga djala na glavo . Ko je bil vže čas, da gredó k poroki, odla šala je grofinja še vedno z raznimi izgovori. Ženinu in nevesti se je vže čudno zdelo. Na jedenkrat pa se odpró vrata in grof Galaz se svojo soprogo stopi v sobo . „Kaj ne, da naju nisi pričakoval ? ” reče grof strmečemu Ferdinandu. „Vendar pa mi- slim, da ne bodeva vrlemu ženinu in zalej nevesti neprijetna gosta, če sva tudi nepovabljena prišla . ” Grof Galaz je nameraval vže delj časa obis kati Predgradsko grofinjo . Pisal jej je, da pride k go Ferdinandovej poroki . Slaba pot je bila vzrok, d a sta prišla jcdno uro pozneje, neg() je bilo odločeno . Grofinja Galaz migne svojej prijateljici, naj grč ž njo v stransko sobo. Kmali se vrnete veselega obraza nazaj . Predgradska grofinja nagovori zbrane tako : „Moja prijateljica, grofinja Galaz do mislila me je na nekaj prav važnega in zanimivega gledé naše neveste in ženina.” Držeč v vsakej roki prstan z dragim dijamantom, reč'e : „Po tem le prstanu v desne] roki je pokazal naš ženin svoj o poštenost, oni v levej pa je dokazal nevestino poštenost. Prstana sta bila povod, da smo spoznali vrla zaročenca ter ju pričeli čislati in ljubiti. Prstana sta dala povod , da sta se tudi onadva spoznala. Brez teh prstanov bi ne obhajali danes t e slovesnosti. Ker se je božja previdnost poslužila teh prstanov, da združi dve blagi duši, naj ji h tudi nosita na spomin današnjega dne .” Izgovorivši te besede, natakne jednega nevesti, drnzega pa ženinu na prst . Nevesto in ženina je jako razveselil dragoceni dar, še bolj pa način, po katerem sta ga prejela. Potem so šli v cerkev k poroki . Ferdinand in Anica sta se pri srčno zahvalila Bogu, da je za ubogi siroti, ki sta bila brez očeta in matere tako očetovko skrbel . Prosila sta v gorečej molitvi še daljnega blagoslova od zgoraj . Tudi sta prosila božjega blagoslova na nju dobrotnike. Čez tri dni sta odpotovala neizrekljivo srečn a zakonska na Gesko . Vse jima je pri odhodu. vošilo srečo in blagoslov božji. Šestnajsto poglavje. 1 SREČI NESREČNI. erdinand in Anica sta na češkerri med mrzlimi hribovi in košatimi gozdi prav srečno in zadovoljno živela. Ljubezn.jivi in zali otroci so jima veselje vekgali. Pa pustimo našo srečno družino, in idimo nazaj na Spansko ter poglejmo, kako se god i dediču Alfonzu. Če tudi je bival v najkrasnejši deželi, vendar je bilo njegovo življenje jako žalostno ; da, bil je najnesrečnejši človek, ki je kedaj živel pod solncem. Seveda so ga imeli oni, ki gledaj o le na bogastvo in vnanji blišč, za najsrečnejšega . Oni čas, ko je čul o smrti grofiča, ki mu je zapustil bogato dedščino, imel se je tudi sam za jako sreč nega. Komaj je skrival svoje notranje veselje pre d plakajočo soprogo in otroci. Imel je vse, česar j e le zamoglo poželeti njegovo srce : krasno palačo v glavnem mestu, mnogo gradov in posestev z obilnimi dohodki po deželi ter neizmirno bogastvo v gotovini , srebru in zlatu ter dragih kamenih . Pa kmali je spoznal, da tudi vsi zakladi sveta ne morejo osrečit i človeka, če nima dobre in mirne vesti . Vže prvi večer je to skusil, ko je bil zvedel o Ferdinandovej smrti. Bival je oni čas na deželi blizo Madrida. Proti večeru sedi se svojo soprogo na vrtu v hladnej senci . Soproga je bila vsa žalostna in objokana zavoljo smrti toliko jej ljubega otroka. ,,Oj , vendar bi ne bila smela zapustiti otroka ; znabiti bi bil vendar še ozdravel . Celo Življenje me bode to peklo . Zakaj nisem slušala njegovih milih prošenj, in ga zapustila!" zdihuje z od joka zarudelimi očmi. Alfonz jej resno zavrne : „Molči vže jedenkrat o mrtvem dečku ter misli raje na svoje otroke! Po misli vendar, kolika sreča je Ferdinandova smrt za tvoje lastne otroke . ” „Oj, na to še nikdar mislila nisem!” reče blaga gospa. „Kako zloben mora pač biti oni, ki se veseli smrti kakega človeka, ker mu zapusti bogato decMčino ! Ni prav, da bi višje cenili zemeljsko bogastvo nego življenje otrokovo!” Pri teh besedah vstane ter gre iz vrta v svojo sobo . Najedenkrat priskakljata najmlajša otroka k grofu. Mala hčerka, držeč v rod golobčeka, ki ga je umoril j astreb, pogleda se svojimi velikimi, črnim i očmi očeta ter reče : „Oj, ljubi oče, poglejte nedolžno, mrtvo živalico! Poglejte, snežnobelo perj e s krvjo omadeŽevano! Poglejte na vratu in prsi h rudeče lise! Vendar so zlobni ti ropni ptiči, ki moré in davé nedolžne, krotke golobčeke .” „Pa je tudi prejel svojo plačo!” oglasi s e mali sinček, držeč ustreljenega jastreba z razpetim a perutnicama. „Vrtnar ga je izplačal! In takó j e prav! Kdor mori druge, zasluži smrt!' Kakor ostre pušice so zbadale te besede ne dolžnih otrok očeta v srce . „Poberita se! — in ne nadlegujta me z vajinim neumnim žlobudranjem. Nimam časa vaju poslušati!” reče grof nejevoljno. Brzo vstane in hiti proti temnemu drevoredu na vrtu . Tu, v tihej sa moti ponavlja sam pri sebi otroške besede : „Kdor mori, zasluži smrt ! „Oj strašno je pri srci očetu, slišati iz us t svojih lastnih otrok zasluženo kazen, če tudi ni č ne znajo o tem!” zdihuje sam pri sebi . Čez nekaj dni se preseli Alfonz v podedovano krasno palačo v Madridu, mislé da najde dušni mi r v šumečem veselji . V krasnej dvorani se zbere plemstvo, da častita novemu „grandu .” Po stenah s o visele krasne slike v dragocenih okvirih. Ponosno stopi grand Alfonz v dvorano ter prijazno pozdrav i navzoče. Ko pa njegove oči zagledajo neko podob o na steni, kar obledi. Podoba je predstavljala moritev nedolžnih otročičev v Betlehemu. Pogled na nekega vojaka, ki je z režečim obrazom zabodil meč v prs i zalega dečka, da se je curkoma polila kri, pretresil ga je tako zeló. Sine rau misel v glavo : „Takov morivee sem tudi jaz ; tako sem usmrtil zalega nedolžnega dečka . ” Brzo obrne oči na drugo stran dvorane . Njegovim očem se kaže drug prizor ; na steni je podoba svetega Janeza Krstnika z odsekano glavo . Zapazivši odsekano glavo v skledi, strese se kar groze in strahu., jakovo kazen zaslužim jaz. Onega svetnika so delt po nedolžnem ob glavo . Če pa se zvé moj zločin, odsekal bo tudi meni rabelj glavo" , misli sam pri sebi, Grof je zapazil, da so oči vseh stane nanj obmene. Zdelo se mu je, da ga gledajo vsi tako srpo radi njegovega hudodelstva. Roka, v katerej je držal svoj klobuk, tresla se mu je tako, da bi mil bil kraali iz roke padel. Tudi koleni ste se 94 mu šibili ; zdelo se mu je, da se bode kar zgrudi l na tla. ',Gospodu grofu je slabo !" vskliknili so nekateri . „Da, tako je l” reče globoko sopé. »Peljite me v drugo sobo!" Odvedejo ga v stransko sobo in posadé n a naslonjačo. Potem jih prosi, naj ga pusté samega . Vsi so odšli, le Blanka, njegova dobra soproga, j e ostala pri njem. „Za božjo voljo! kaj pa ti je ? Kaj se je pripetilo ?‘‘ „0 nič, nič 1 Ali onih strašnih slik v dvoran i ne morem trpeti! Odstrani ju iz dvorane, kajti niso v njej na mestu!” reče. „Vsaj si ju vže češče videl ter hvalil, da ste delo veščega slikarja,” zavrne ga grofinja . Sedaj pa sodim drugače ; v dnu srca ste mi zoprni sliki s krvavečim otrokom in odsekano glavo . Dokler ste sliki v dvoi.ani, ne prestopim več pragú," odvrne jej grof s tresočim glasom . Jako se prestraši blaga soproga pri teh besedah. Prvikrat se jej v srci vzbudi sum, da soprogovo srce teži gotovo kako hudodelstvo. Zdravniki mu svetujejo, naj se poda zopet na deželo , da si utrdi zdravje . Sel je na jedcu njegovih podedovanih gradov. Njegovi podložni so ga sprejeli nad vse slovesno. Njegovi uradniki in drugo ljudstvo ga je pričakovalo v prazniénej obleki. Ali precej se mu zdi, da jim ne prihaja nič kaj iz srca, kajti videl je med njimi več tužnih obrazov. 95 „Sam ne znam, kaj mi je ; ali se je res vse premenilo, — kajti vsi ljudje se mi zde spreme [jeni in otožni ter me le od strani pogledujejo i n ni nič kaj ne zaupajo ; — ali pa sem jednak zlaenčnemu , ki vse v drugih barvah vidi, nego j e stinito,‘‘ misli grof. Njegovi uradniki in služabniki ga spremij o r sobo. Govorica je nanesla tudi na njegovega )rata, njih nekdanjega gospoda , in pa na njegorega nadepolnega sinka, ki je tako nenadom a umrl . Vsem so stopile solze v oči . „Ne zamerite, blagorodni gospod, da sm o ;ako mehkega srca ;” izgovarja načelnik, sivolas ;tarček. ,,Naša žalost radi nepričakovane in nagle nnrti našega ljubeznjivega grofiča je prevelika, d a )i se zamogla na jedenkrat umakniti radosti . Nad estdeset let sem služil vašemu rajnemu očetu i n potem bratu. Bila sta mi vedno jako dobra in prifazna. Nadepolnega sinčeka vašega brata, ljubeznjivega Ferdinanda sem videl še pred kratkim, ko sem bil po opravilih na vašem gradu — ali žalibog! — slednjikrat i Bil je še zdrav in čvrst, kako r riba v vodi. Imel sem se seboj svojega vnuka, ki til poleg mene stoji . Bila sta jednake starosti ; samo mladi grofič je bil zaljši in čvrstejši, Oj, kako prijazno se je ž njim razgovarjal mladi grofič! Kazal je bistro glavico. Veleli ste grofiču, naj gre v svoj o sobo. Takrat sem ga videl zadnjikrat. Sam pri sebi sem mislil : Kakor sem bil jaz zvest sluga tvojero.0 dedu in očetu, zali deček, tako, — upam, bode tudi moj vnuk jedenkrat tvoj sluga in prijatelj. Ali Bog je drugače obrnil. Naj se zgodi njegova sveta volja. Upam, da nam bodete vi in vaši otroci nadomestili našo zgubo ." Tako je go voril sivi starček . »Mislim, da !" odgovori grof ter se poslovi o d svojih služabnikov. Potem je šel v svojo sobo te r sam večerjal. Drugi dan je bilo prav grdo vreme. Celi ljubi dan je deževalo . Alfonzu ni bilo ostati doma . Zagrne se v slab plajšč ter dene na glavo navade n klobuk, da bi ga nihče ne poznal. Tako napravljen gre iz gradú. Hotel je namreč zvedeti, kaj govoré ljudje o njem, in kako je dobil decHčino . V gozdu sreča priletno kmetico, ki je bila jako žalostna videti. Prične se ž njo razgovarjati. Precej zapazi, da ga ne pozna . „Za kom pa tako žalujete? Vam je znabiti mož, sin ali hči umrla ? „Oj,” zdihne, „nekdo, ki mi je bil ravno tak o ljub in drag, kakor sin in hči — naš mladi prihodnji gospod. Vsa okolica žaluje radi njegove nagle smrti. Seveda bi mi, stari ljudje, ne bili dočakali , da bi bil vrha dorastel ter nastopil gospodarstvo. Ali velika sreča bi !A() to za naš e otroke! Dobrodelna zvezda je za-nje ugasnila . ” „Mar mislite, da vaš novi gospod ne bode dobrodelna zvezda za vas? Kaj se govori in pripoveduje o njem?” popraša grof radovedno . „0 tej reči pa ljudje najraje molče ;” reče kmetica tiho in nekako skrivnostno . ,,Glejte, kar smo čeli o njegove) bolezni in smrti, nam nič kaj ne dopada. Saj še nikogar od družine zraven ni bilo. Tako nečloveško so ravnali. Kaj dobrega se nam je pač nadejati od taeih ljudi? Prepričani smo, da bi grofič še živel, ko bi bil prišel v rok e boljšim ljudem .' Po teh besedah obmolkne dobra kmetica in solze jo oblij á . lznenadenemu grofu so bile te besede ostr e pušice, ki so ga zbadale v srce. Ker sta prišla ravno do razpotja, reče kmetici : „Z Bogom, Žena ! Moja pot drži na to stran . ” Sam pri sebi pa je tako-le modroval : „Kaj, znabiti pa ljudje vže slutijo , vže vedó, kar se j e zgodilo? Oj, — potem gorje meni! To bi bila p a čudna reči ! ” Tako mu je budilo vse, karkoli je videl al i slišal, njegovo pekočo in nemirno vest . Podtikal je besedam. pomen, o katerem se ljudem niti san jalo ni ter jih obračal na-se . Vendar je žalostno moje stanje: Kaj mi hasne zvezda z diamanti na prsih, — znamenje moje časti, — če pa ne najd e mirú in pokoja srce, ki pod njo bije i" zdihoval je čestokrat. Veliko britkost in žalost mu je vzročevala tudi osoda nesrečnega Petra. Precej po umoru mu je grof med drugim pisal tudi to-le : „Za sedaj ti prepustim užitek gradú in posestva . V popolno last ti pa gradú sedaj še ne smem izročiti , da ne vz budim s tolikim darom suma. Po mojej smrti dobiš posestvo v last. Vedno pa se me ogibaj. Svet ne sme zvedeti, da sva v tesnej zvezi. ” , Peter res tudi ni več prišel grofu pred očl kar mu je bilo tudi jako ljubo . Kakor je poprej e grof čislal in ljubil veselega Petra, ravno tako, da, g o huje ga je sedaj črtil. Imel ga je za vratnega morivea. ~rtx'l ga je kot zlobnega zauiče- Krištof 32:ád. VI. 7 vartja vrednega morivca, če tudi ga je sam z ob bubami in žuganjem zapeljal v zločin . Lastna lju bezen ga je zaslepila, da se mu je zdel zločin n a drugem ostudnejši nego na njem samem. Ker pa le nič ni čul o Petru, jelo ga j e skrbeti. Na jedenkrat pa sliši, da je veseli godec, ki je bil pa zadnje čase jako otožen in zamišljen , zginil in živa duša ne zna kam. Vse grofovo po izvedovanje in popraševanje bilo je zaman. To je grofa jako osupnilo in preplašilo . „Če tudi njega vest tako zeló peče, kakor mene, lahko se prigodi, da samega sebe izroči pravici. Da, — imamo slučajev, da so se hudodelniki sami izdali kaznovalnej pravici. Raje so umrli na moriš-čl, nego da bi dalje prenašali peklenske muke pekoče vesti . Da, tako je! Gotov o bode še sebe in mene spravil na morišče,” — tarnal je grof. Slednjič se raznese glas, da se je Peter utopil. Skočil je v morje z neke skale, na katerej je pustil svoj klobuk, plajgč in svoje razdrobljene in razbite gosli. Težak kamen se je sedaj grofu odvalil od srca. Muke pa, katere mu je vzročevala njegova pekoča vest, bile so pa le še toliko strašnejše. » Tudi tega človeka sem v časno in večn o nesrečo — pekel pahnil . Kaj druzega je tudi meni pričakovati, nego da bodem šel tudi jaz za njim . Oj, obupati mi je!" — zdihoval je čestokrat . Med tein se je skušal vtopiti v posvetni uri š in veselje, da zaduši pekočo vest . Ko tudi v vest* ne najde notranjega miru, ločil se je popol noma od sveta. Preseli se na nek njegov grad, ki je bil v pu.stej samoti. Po cele dni je tičal zaprt v svojej sobi ; ogibal se je skrbno vsake druščine. Hodil se je sprehajat le ob grdem vremenu in po samotnih potih, da ne bi srečal kakega človeka. Vže njegov pogled in njegova hoja sta razodevala veliko žalost. Če je še pozno zvečer ve s zamišljen taval po samotnem, tihem gojzdu ter ga tú srečevali drvarji, vračajoč se od svojega dela, govorili so med seboj : »O, nesrečni gospod! Vsega ima v obilnosti, česar le srce poželeti zamore ; vendar bi ne hotel ž njim menjati!" Tudi grof sam je č'egče zavidal logarje in delavce na polji, ki so bili pri svojih težkih delih vendar le vedno Židane volje ter prepevali in žvižgali. Mislil si je : „Bolje bi bilo za-me, da bi bil vzrastel pri plugu in sekiri . Ne poznal bi pregreh, v katere tako lahko zapelje bogastvo, častilakomnos t in svetni blišč. Oj, najstragneje, da jedino zló je hudobija! Revščina, težko delo, da celil najhujše bolečine in grenka smrt so le lahko breme v primeri s pekočo vestjo. Blagor onemu, ki je ohranil čisto vest! Dovolj bogat in srečen je, naj si j e tudi najrevniši dninar. Dobra in čista vest je zaklad, ki preseže zaklade celega sveta. Posvetna čast in imenitnost so le prazne pene, ki zginejo.” Sedemnajsto poglavje. )SKESANI HUDODELNI K . mali pa so se vsule nad glavo nesrečnega moža še druge nezgode, ki so njegovo notranj o žalost in muko še vekšale . Njegovi najmlajši otroci so v kratkem času pomrli za kozami v cvetji svojega življenja. Jako hudo mu je dela zguba teh njegovih otrok. Okoliščina pa, da so jih podavile koze, silila ga je k resnemu premišljevanju.. „Da bi bil Ferdinanda toliko lože spravil na tihem iz sveta, izmislil sem si, da je zbolel za nalezljivimi kozami. Sedaj pa je ravno ta ostudna bolezen mojim lastnim otrokom vzela življenje. Je li to kazen božja za mojo neusmiljenost in hudobijo? Ali potem b i bil Bog kaznoval nedolžne otroke mesto krivega očeta. To pa je nemogoče! ” Premišljuje in tuhta semtertje ; slednjič mu pride na um : „Za nedolžne otroke je zgodnja smrt lahko velika dobrota; za-me pa, li imam obteženo vest s tolikim zločinom, je velika kazen ; vsaj vest mi pravi tako. 1'eskončno modri Bog doseže z jednirn sredstvom več namenov. Le mi kratkovidni ljudje moramo Češče več pripomočkov rabiti, da b i dosegli le jedel), namen ; pa nam čestokrat še ta spodleti. Zategadel mislim, da je nagla smrt mojih otrok, katere je Bog k sebi poklical, za-m e kazen za to, kar sem zakrivil nad otrokom svojeg a brata.” — Koali pa je zopet mislil ; ,,To so le 10 sanje razburjene domiglije." Prizadeval sx je take in jednake misli izbiti iz glave. Vendar pa se je po cele dni mučil s takimi mislimi . Pač je dobro čutil, da dela to njegova slaba vest. Njegova najstarejša hčerka Evgenija, gospic a pri osemnajstih letih, bi se bila lahko prav dobr o in srečno omožila. Nek vrl plemič blagega src a jo je snubil. Evgenija bi bila rada dala vrlemu mladenču svojo roko v zakon . Njena mati bi bil a iz srca rada privolila v to zaradi izvrstnih zmožnosti blagega mladenča in pa zaradi njegoveg a poštenega in krepostnega Življenja. Grof Alfonz pa zaničljivo odreče vrlemu mladenču prošnjo, češ, d a ni dovolj bogat in njemu soroden gledé plemstva . Prisilil je svojo hčer, da se je zaročila proti svojej volji z nekim samopašnim in razujzdanim vojvodo, le ker je bil vojvoda bogat in mogočen. Vidno je hirala nesrečna mlada soproga in umrla čez mal o let. Hudo je zadel ta udarec Alfonza. „Jaz sam sem vzrok prerane smrti svoje drage hčere . Moja častiželjnost jo je prisilila v nesrečni zakon, ki je j je vzročil prezgodnjo smrt . Ni Zapustila otrok. Jaz , ki.' sem umoril jedinega otroka svojega brata in svoje pobožne ljubeznjive svakinje, zgubil bode m ge vse svoje otroke. Ne bodem se mogel radovati svojih vnukov,” — zdihoval in tarnal je. Tako se je tudi zgodilo . Najstareji in jedini še živi sin grofa Alfonza, bil je žrtva napčnih na čel, katera mu je oče vcepil v srce . Vzgojeval ga je, kakor je čeke rekel, le za čast in slavo. „Cast gre nad vse!” bil je njegov izrek. Modrejša mati je pa ta izrek razlagala tako-le : „V Iaekem pomenu je to sicer res . Kar je blig čoba na zlatu, to je čast gledé kreposti. Čast brez kreposti je prazna, zlata pena . Prava čast pa je jedn o in isto, kakor krepost . Ona čast, ki ima tudi pr i Bogu veljavo, naj nam je nad vse. Treba je, da se ogibljemo ne le tega, kar nas onečasti v očeh ljudi , ampak tudi , kar nas onečasti pred Bogom . V tem pomenu naj ti bode nad vse izrek : „Čast je nad vse!” Ali sin se je malo zmenil za besede svoj e dobre, skrbne matere : ravnal se je raje po zgledu svojega oč'eta, kateremu je bila mar čast le pred svetom. Storil je Filip marsikatero neumnost, ke r je menil, da čast plemiča to za hleva. Jedenkrat se je čutil od nekega mladega gospodiča razžaljenega. Menil je, da zahteva čast, da ga pokliče na dvoboj. Vsekal je svojemu nasprotniku rano, da se je na mah mrtev zgrudil na tla. Pa tudi sam je dobil tri rane, za katerimi je v malo dné h umrl. Ko grof Alfonz zvé to žalostno novico, pretrese ga jako in do smrti *dali. „Za tremi ranami ! — za tremi ranami! To je še najhuje,” — ponavlja sam pri sebi. Spomnil se je onih treh ran, za katerimi je umrl po Petrovem sporočilu mali grofič Ferdinand. Njegova otožnost je prikipela na vrhunec. Kolikor si je tudi prizadeval Alfonz, da pri krije svoj dušni nemir svetu, vendar le ga ni mogel popolnoma. Sosebno je zapazila to njegova blaga soproga ; mnogo je trpela ž njim . ,,Kaj ti je vendar, ljubi soprog? Kaj te muči ? Razodeni vendar svoje] zvestej soprogi svojo no tranjo muko. To bode olajšalo tvoje srce. Znabiti ti znam vendar le pravo svetovati, da svoj dušni mir zopet zadobie'," popraševala ga je čestokrat prav prijazno. On pa je le trdovratno molčal ; kajti mislil si je : „Moja hudobija je prevelika, da bi jo za mogel zaupati človeškemu ušesu..” Rekel je vselej svojej soprogi, stoječej pred njim z milootožnim obrazom in od joka zarudelimi očmi : „Pusti me ! Saj ni druzega nego spridena kri, ki mi vzročuj e neko dušno bolezen, katere vzrokov še sam ne znam.” Muka pa, katero je po dnevi znal skrbno prikrivati, dala mu tudi po noči miril. Govoril je o njej, ne da bi vedel za to. Strašno zločinstvo, ki ga je mučilo po dnevi, plavalo mu je tudi v sanjah pred očmi. čestokrat je govoril v sanjah o njem se strašnim srce trgaj očim glasom . ,,Oj, pusti, pusti me vendar na miru, krvaveči angelj ! Kaj me "gledaš tako srpo in jezno ? Kaj mi vedno kažeš svoj e tri krvaveče rane ; saj so mi vže tako vedno pred očmi. Se zamorejo li tudi angelji srditi? — Ne , angelji se ne morejo srditi, ni krvaveti ! Rane t e več ne bolé; ne spominjaj se jih tudi več! Bil se m zaslepljen, bil sem ob pamet ; oj, odpusti mi, ljubi Ferdinand, ki si sedaj nebeški angeljček, — kar sem storil v blaznosti! Saj se sedaj vže veseliš v nebesih ; jaz, jaz nesrečnež pa vže sedaj okuša m peklenske muke onega ognja, ki me hoče požreti . Zdi se mi, da vidim le dim in Žvepljeni ogenj, ki svoje iskre na-me meče!4 Tako je nesrečnež po noči v sanjah stokal in zdihoval. Tako govorjenje in zdihovanje je čestokra t čula soproga v strašnej nočnej tihoti . Tudi po dnevi je sedel češče v sobi zatopljen v svoje misli. Glavo je držal na rokah naslonjeno . Ni zapazil, da j e soproga stopila v sobo in stoji poleg njega. Tako ves v misli zatopljen je govoril na pol glasno sa m se seboj . _Pravo božje prekletstvo tare mene in mojo rodbino! Hotel sem nakloniti svojim otroko m bogato dedščino bratovega otroka pa ne bodo j e vživali. Vzrok sem smrti bratovega otroka, seda j pa sem sam preživel vse svoje otroke. Menil sem. , da bodo moji otroci podedovali pravice imenitne in slavne grofije , in glej ! sam sem še ostal iz te slavn e rodovine. Mislil sem si z zločinom zlate gradove sezidati, pa nakopal sem si živ pekel!" tako j e zdihoval grof na pol glasno . Slišati te besede, stres e se grofinja po vsem životu. Tiho se splazi zopet iz sobe, da ne bi je grof zapazil. Jako je potrla blago gospo vže smrt svojih ljubljenih otrok . Gledati pa dan za dnevom sopro govo notranjo žalost, — to jej je bilo še huje. Če tudi je znala za njegovo tajno hudodelstvo, katerega se je tolikanj kesal, vendar le ga je ljubila iz ce lega srca. Imela je prisrčno in pravo sočutje d o njega. Hudo jej je delo njegovo trdovratno mol čanje ; kajti ni se mogla ž njim o njegovej tog i razgovarjati, niti ga tolažiti ter mu muke polajšati. Njene telesne moči so radi vedne skrbi in tog e slednjič popolnoma opešale . Prijela se je je sušiea. Neeega dne sedi njen soprog poleg njen e mrtvaške postelje. Čutila se je jako slabo ter ve dela , da se jej približuje slednja ura,. Svojej 105 strežnici migne, naj gre iz sobe. Potem prime svojega nesrečnega soproga se svojo vže na pol mrzlo roko za njegovo, pogleda ga 'laka milo in ljubeznjivo in mu reče se svojimi bledimi ustnicam i in tihim , slabim glasom tako-le : „Dragi soprog ! približuje se ura, da se ločim iz tega sveta in o d tebe. Le nekaj trenotkov zamorem živeti. Slušal mojo slednjo prošnjo. So besede ljubezni, miru in sprave. Oj, vže davnaj znani za tvoje zločinstvo, ki ti vzročuje tolikanj britkosti in dušnega nemira . Slutila sem ga vže precej. Velel si drazega mi Ferdinanda, sinčeka svojega lastnega brata, umoriti . Slišala sem čestokrat iz tvojih lastnih ust, če tud i nisi vedel za to. Povedal si budé in sanjaje . Grozno je hudodelstvo, ki si ga storil ; ali še večj e je usmiljenje božje in njegova milost . Spravi se z neskončno usmiljenim Bogom še v tem življenji . Upam, da pridem kmali k njemu v sveta nebesa. Oj, reši vendar svojo dušo, da se sedaj ne ločiv a za vekomaj, ampak se jedenkrat zopet srečno sni deva in vidiva v svetih nebesih!” Alfonzu, čegar oko se do sedaj ni nikdar solzilo , čegar srce je bilo trše nego kamen, udr l se je potok solz. „Oj, blaga duša, vedela si, da sem zlobnež , vendar le si imela še ljubezen i n usmiljenje do mene v svojem srci. Ta tvoja ljubezen mi daje srčnost. Ljubezen in usmiljenje božje je še večje. Odpuščaš mi, če tudi sem ti vzroéi l toliko tugo in brhkost tudi usmiljeni Bog mi bode odpustil. Hočem se iz celega srca k njemu zateči ter ga odpuščenja prositi. Upam, da zopet zadobim pri Bogu odpuščenje, in da se v nebesih zopet vidiva.” 106 Pri teh besedah se mu prijazno nasmeja, ozr e se se svojimi vže mrtvaškimi očmi še jedeukra t milo nanj, potem pa izdihne svojo blago dušo . Alfonz pa pade na svoja kolena , povzdigne svoji sklenjeni roki in objokane oči proti nebu ter pričn e moliti tako-le : „0 Bog, ki si mi dal za tovaršieo v tem življenji tako blago dušo, podobno nebeškemu angelju, katere pa jaz hudobnež nisem bil vreden, in katero si sedaj vzel k sebi v nebé>gko veselje, oj, ne zavrzi tudi mene. Oj, podaj mi milostljivo svojo usmiljeno roko in pomagaj mi čez velik in širok prepad, ki bi me na vekomaj ločil od nje , pa tudi od tebe, usmiljeni Oče nebeški! Velik a in veličastna so vsa tvoja dela . Ali najlepše s e kaže tvoja slava in veličanstvo v tem, da se grešnikov usmilii;', jih pripelješ na pravo pot ter vekomaj izveličašl ” ,Osemnajsto poglavje . jkEDovNlx . Po smrti svoje blage soproge se je Alfonz pre selil na nek svoj najbolj oddaljen grad, katerega so okoli in okoli obdajali visoki hribi in za raščeni gozdi. Grad je bil skoraj ravno tako star videti, kakor oni, v katerem je velel grofiča Ferdinanda tako neusmiljeno usmrtiti. Onega grad. seveda bi si ne bil izvolil za bivališče tudi za celi svet ne. Le samo njegov zvesti, stari sluga ga j e spremil v to samoto ; živel je til popolnoma ločen od sveta. Najraje je bil čisto sam v svojej sob i ter čital iz kake podučne knjige, ki jo je vzel s e seboj iz zapuščine svoje rajne soproge . Kmalo so mu bile te knjige dražja dediščina, nego vse zlato , dragi. kameni in biseri njenega kinča. Posebno rad je čital svete evangelje in pa „hojo za Kristusom ” Tomaža Kempčana. Našel je v knjigah marsikateri oddelek od njé zaznamovan ali pa opazko od njen e roke zapisano, ki je razodevala njeno blago src e in čutilo. Taki oddelki so bili zanj še posebno pod- učni in tolažljivi. „Oj, kolika nesreča je zame, da vic pogreje nisem hotel spoznati teh knjih. Oj ko bi bil te knjige čital bolj marljivo, mesto marsikaterih drugih, ki so mi bile le v razveseljevanje , postal bi bil gotovo boljši človek ter nikdar tako globoko zabredel!” zdihoval je čestokrat. Nikdar se ni naveličal čitanja ; tudi na svoje samotne sprehode je jemal to ali drugo knjigo se seboj . Če tudi je našel v teh podučnih knjigah mnogo tolažbe, vendar njegova vest še ni bila mirna. Čutil je neizrekljivo notranjo togo in bolečino, ki mu j e spodjedala zdravje prav očividno . Čez nekaj čas a zboli jako nevarno. Njegov stari, zvesti sluga mu reče : ,,Milostivi gospod! Ako bi bil jaz na vaše m mestu, bilo bi mi prvo na skrbi, da bi poravnal račun z Bogom . Vedno je dobro, da se človek spravi z Bogom. Pokličite k sebi duhovna, ki vas bode spravil z Bogom. V svojej lastnej zadevi ni človek nikdar dovolj moder, najmanj pa o tako važnej, ki na večno odloči blagor ali pa gorje . ,,Vže dolgo čutim to ; ali pa veš za kakega duhovna, kateremu bi zamogel popolnoma zaupati svoje srce. črtil sem ta stan vže od Svoje mladosti , ko mi je nek star, č'meren duhoven s palico vbijal zveličavne nauke Jezusove vere v glavo . Od onega časa vže sem se skrbno ogibal vsakega občevanj a s tem stanom. Seveda ni bilo prav, kar sedaj prav dobro sprevidim. Overalo me je, da se nisem boljseznanil z blaŽivnimi resnicami naše svete vere te r se jo učil bolj čislati in ljubiti", odgovori bolnik . »Kakih pet ur hoda od tod je samostan red a svetega Frančiška. V tem samostanu živi več prav častitljivih móŽ ; odmrli so popolnoma svetu in lastnej ljubezni ter služijo s pobožnim srcem jedino le Bogu .. Če mi dovolite, hočem iti tje ter prositi predstojnika v vašem imenu, naj vas pride obiskat, ali pa naj pošlje kakega druzega, ki ga spozna za naj vrednejšega. Hočete li tako ?" reče mu na to sluga . „Da, da, le stori to!” reče mu. Alfonz. Ker je sluga sprevidel, da je grof v velikej nevarnosti , napisal je precej list predstojniku.. Izroéivš'i list sel u reče : »Brzo obsedlaj dva čila konja, jednega za-se , druzega pa za duhovnika, po katerega pojde g . Podvizaj se ter jahaj tako brzo, kakor sprevidiš p o svojej previdnosti, da morata konja prestati . " Pričelo se je vže mračiti. Sluga je ravno prižigal v prednej sobi svetilnico, da jo nese v bolnikovo sobo, kar stopi v sobo redovnik ter podá slugi list svojega predstojnika. Sluga, držeč v roki prižgano svetilnico, pelje častitljivega redovnika k bolniku. „Milostivi gospod, tú vam je poslal samo stanski predstojnik, kakor mi piše, jednega najvrednejših bratov svojega samostana, o . Antona.” Ne hoté se zgane grof, zagledavši redovnika. Tiho opazuje pri svetilničnej svetlobi moža, stoječega pred njim v dolgej rujavkastej hali, prepasanej z vrvijo. Redovnik je bil vže precej prileten, suhega in bledega obličja ter plešaste glave. Le po sencih je bilo videti še nekaj las, kakor sne g belih. Na obrazu se mu je videlo pravo sočutje . Vendar pa se je izražala tudi neka boječnost in strah. Slednjič ga nagovori grof: »Iznenadili ste me, častitljiv oče ; nisem vas tako brzo pričakoval. Moram se nekoliko zbrati. Med tem pa sedite semkaj k postelji.‘‘ Alfonz pokaže pri teh besedah na stol in redovnik sluša. Sluga postavi svetilnico na stransko mizo ter odide . Očeta Antona je pogled bolnega grofa tak o prevzel, da se ni mogel zdržati solz . Nehoté so mu tekle po bledem lici. In res, nihče ni mogel bolnika pogledati, da bi se mu ne smilil v srce . Jako je shujšal in opadel, in lasje so mu osiveli . Njegovo obličje je spričevalo o velikem prestanem trpljenji, ter izražalo neko nepopisljivo tugo . Prijazno poda redovniku roko ter reče : ,„Dragi, častitljiv duhovn i oče, vaše usmiljenje do mene vzbuja v meni zaupanj e do vas. Žalibog , da ne zaslužim vaših solz. Sem velik hudodelnik. Bojim se vam razodeti strašno skrivnost, ki teži, mojo dušo ; kar čez ustnici mi ne gre. Človek je vendar čudna stvar, da se ne boji sto riti zločina, ki si ga ne upa potem s pravo besedo nit i izgovoriti. O, Bog, daj mi moč, in svojo milost! " Ves oslabljen se zgrudi nazaj na posteljo , obrne svoje oči proti nebu ter obmolkne . Strašna tihota nastane v pičlo razsvetljenej bolnikovej sobi . 110 Ni bilo čuti druzega, nego uro na steni in pa sem tertje globoke zdihljeje nesrečnega bolnika. Slednjič nagovori redovnik bolnika tako-le : „Ker vam stane toliko truda razodeti zločin , hbč'em vam pomagati in jezik razvezati . Veleli ste nekdaj nekemu vašemu slugi, Petru po imenu, naj se strupom ali bodalom na skrivnem umori mladega , zalega grofiča Ferdinanda, sina vašega brata, da s i prilastite njegovo bogato grofijo in drugo imetje. Do današnje ure ste še krivični lastnik one grofije.‘‘ Alfonz debelo pogleda se svojimi velikimi črnimi očmi frančiškana in reče : „Kako pa veste vi to? Kedo vam je povedal? ” „Ni treba, da bi mi bil kak človek povedal , kar ste s Petrom govorili . Znam za vsáko besedo . Kakor sta se bila s Petrom dogovorila, poroča l vam je v listu lažnjivo o smrti mladega grofiča . Pisal vam je, da je grofič umrl za hudo nalezljivo mrzlico. List ste pokazali svojci soprogi, drugim prijateljem ter sploh vsakemu, ki ga je hotel čitati . V posebnem listu pa, katerega ni videlo noben o človeško oko razen vašega, ker ste ga' precej sežgali, sporočil vam je tajno vest, da je usmrtil grofiča s tremi suni z bodalom, ker ni zamogel dobiti strupa.” „Oj, človek! ti je li duh božji to razodel , ali pa je vre moja skrivna hudobija znana celemu svetu?” zavpije Alfonz strahú ves raz sebe . „Le potolažite in umirite se! Razim mene ne vé na Španjskem živa duša kaj gotovega o tem. Prinesel sem vam pa tudi, kakor mislim, najboljšo tolažbo. Umor se ni izvršil, grofič Ferdinand še živi prav srečo in zadovoljno I” -- odgovori redovnik . 111 „Ferdinand še živi? Oj, pri živem Bogu vas prosim, povejte resnico : je li res tako ?” popraguj e grof ves raz sebe, sklon.iv gi se po konci na postelji. „Da, da, gola istina je! S prisego vam zamorem to potrditi. Božja sveta previdnost je čula na d otrokom in ga obvarovala čudovito . Bodalo, s katerim je hotel Peter prebosti zalega dečka, je zgubilo svojo ojstrino. Roka moriveeva je otrpnila . Njegovo srce pa, popreje trše od železa in jekla , se je omečilo usmiljenja . Vendar je bilo prišlo vže do zadnjega. Grofič je krvavel iz treh ran, Na srečo niso bile smrtne ; Ferdinand je ostal živ in živi še do tega trenutka,” reče redovnik Anton prav mirno. » Oj," vsklikne Alfonz, stresoč se veselja, »če je tako, če Ferdinand še živi in nisem morivec , oživel bi na novo! Da, pripravljen sem, da očitn o spoznam namerovani zlobni naklep in izročim krivičn o dedgčino nazaj pravemu lastniku . Ali vse se mi zdi še senj in ne morem vrjeti ! Pa, — povejte, povejte , kaj se je zgodilo pozneje! Kaj je počel Peter z ranjenim dečkom? " ,,Peter je stal kakor okaranj en poleg krvave čega grofiča. Ni si vedel svetovati. Ni znal kam z dečkom, ni kako se ogniti vašemu maščevanj u ko bi zvedeli o tein. Ali v tem trenutku je posla l Bog njemu, ali bolje nesrečt(emu in usmiljenja vrednemu dečku, v največjej sili vrlega moža na pomoč . Brez pomoči onega vrlega viteza bi bil skoraj gotovo deček umrl. O tem trenutku je razdrobil zaklenjena sobanska vrata, kamor je bil zbežal grofič pred svojim moriveem, — Bernard grof Rilo. Stopivši v dvorano, hotel je Petra usmrtiti, pa mu 112 je slednjič le prizanesel. Ranjenemu grofiču pa je obvezal rane in ga vzel se seboj . Za to pa je znal le sam Peter," pripoveduje redovnik . „Grof Rijo je storil to ? Moj najhujši sovražnik, ki je bil radi mene pregnan iz Španjskega? Zgini l je na tihem, da živa duša ni vedela — kam,” reč e ves osupnen grof. »Vrli in nedolžni mož'," — pripoveduje redovnik, — ,,ki je bil tako zeló, a po nedolžnem zatožen pred kraljem, zbežal je le v hribovje. Tu je živel kot samotarce prav pobožno . Nihče znal, kedo je. V to svojo puščavo je vzel se seboj grofiča . Prav skrbno ga je vzgojeval in podučeval. Ko je grofič odrastel, šel je ž njim v Salamanko na visok e šole. O priličnem času je nameraval stopiti pre d kralja ter Alvareeevo grofijo zahtevati nazaj za svojega rejenca. Znal si je preskrbeti vseh dokazov. Tudi Peter mu je ob nepričakovanem prihodu razodel vaš zlobni naklep. Pozneje mu je pa izročil tudi vaše liste, iz katerih se vaš zločin dokazati zamore. Pekla ga je namreč vest, da je pripomoge l grofiča pripraviti ob njegovo imetje. Oni listi, ki pričajo proti vam tri rane, ki se še grofiču poznaj o kip, ki leži mesto trupla v grofovskej rakvi in š e druge okolščine bi bile zadostovale, da dokaže vaš e hudodelstvo ter vas pred sodnijo prisili, da spoznat e Ferdinanda za grofa Alvareea ter mu povrnete njegovo grofijo . Nagla smrt pa je prehitela grofa Bernarda, da ni izvršil svojega namena. Zadel ga je nenadoma mrtvoud . Grofič Ferdinand pa, ki za svo j imeniten stan še rte zna, šel je pozneje na Angleški . Avstrijski poslanec na Anglezvkem dvoru ga je sprejei 113 v svojo službo . Pozneje je šel s poslancem na Dunaj . Sedaj pa živi na C&;"kem prav srečno in zadovoljno se svojo soprogo v krogu svojih ljubeznjivih otr l a." Ne hoté se Alfonz zgane, ko čuje o sramoti, ki mu je profila . Grof Bernard ga je nameraval radi njegovega zločinstva očitno zatožiti, in on še za to znal ni. Vendar pa je bilo veselje še večje, da Ferdinand živi! Pobožno sklene svoji roki, po gleda proti nebu in moli prav se sočutjem tako-le : ,,Dobrotljivi Bog, na veke naj bode hvaljeno tvoj e usmiljenje! Obrnil si vse na dobro, kar sem slabega nameraval. Nisem vreden tvojega usmiljenja . V tvojih očeh sem morivee, če tudi se hudobija ni izvršila. Ni moja zasluga, da se je zlobno djauje opustil o Ti si ga zabranil. Zaslužil sem, da bi me bili zaprli vse žive dni v temno ječo ter mi vzeli vsa znamnja grofovskega dostojanstva, ker sem bil nečlovešk stric, nezvest jerob in ropar krivične ded kine. Pa Ti, usmiljeni Bog, si odvrnil od moj e obitelji to strašno sramoto. Po drugem trpljenji si me pripeljal k spoznanju ; bila so za-me ogenj, ki me je očistil madežev. O, hvala Ti bodi za to na vekomaj! Le nekaj te še prosim! Ohrani me pri življenji še toliko časa, da se popolnoma spravi m s Teboj . Daj mi tudi, da še jedenkrat vidim od obličja v obličje sina svojega brata, drazega Ferdinanda. Storil sem mu v svojej slepoti hudo krivico ter ga črtil, sedaj pa ga ljubim kakor svojega lastnega sina. Daj, da tudi od njega zadobim odpuščenje za storjeno mu krivico, potem rad zatisnem svoje oči ! Krištof šmid VI. s Devetnajsto poglavje. )STAR ZNANEC. rof Alfonz dolgo molči in na tihem moli . Sled njič reče redovniku : „arsikatera reč o tej zadevi mi je še temna in nejasna; rad bi si jo raztolmaeil.‘‘ Poprašoval je za to in ono ; na vse mu je znal redovnik povoljno odgovoriti. Alfonz pribe govoriti tudi o Petru. „V srce se mi smili nesrečni človek ; tudi nad njim sem se hudo pregrešil. Istinito ni bil hudoben človek ; bil je le mehkega srca, ki se da lahko k hudemu in dobremu nakloniti. Z upanjem, ki sem ga vedel v njegovem srci vzbuditi, in pa se strahom, ki sem mu ga vzročil se svojim protenjem, pripravil sem ga tako daleč , da mi je s prisego obljubil izvršiti strašno dejanje . Jako senz mu hvaležen, da je prizanesel Ferdinandu . Odpustim mu, da me je prekanil z lažnjivim sporoči lom o Ferdinandovej smrti in pa z dozdevnim pogrebom ; ne bil bi pa pričakoval od njega, da me izd a mojemu najhujšemu sovražniku, grofu Riju in mu izročil moje listine . Vendar mu odpustim tudi to iz celeg a srca! Priporočam vam nesrečnega usmiljenja vrednega človeka vaše] pobožne] molitvi, častitljivi oče! ” Pri teh besedah oblijó redovnika solze ; ihté reče grofu : ,,Nikar me ne imenujte tako ; kajti tudi jaz sem velik grešnik. Jaz sem oni Peter, oni ne srečni pevec, ki vas je prekanil in izdal. Jako se Alfonz začudi, ko sliši, da njego v nekdanji sluga še živi.. Ravno tako ga je iznenadilo , da ga vidi tako spremenjenega pred seboj . Komaj je zam ogel vrjeti, da je priletni mož s plešasto glavo in grbastim obrazom oni, nekdaj tako veseli peve c z lepimi rumenkastimi lasi in cvetočim licem . Prime ga za roko ter dolgo opazuje z milim pogledom . Solze častitljivega moža so tudi grofa ginile, da se mu kar curkoma uderó po velem lici . Ko se nekoliko umiri, reče tako : „vala Bogu, da še živiš in da ti je Bog dal čas, pokoro delati! Med tem sva se pa oba jako postarala in spremenila . Da, ves svet okoli naju ima sedaj drugo, bolj resno podobo. Sedaj spoznava nečimernost, praznoto i n minljivost vse posvetne slave, ki naju je zapeljal a k neumnosti in pregrehi ter naju oropala dušnega mirú. Oj, veliko hudega in toge sem ti zakrivil ! Tudi te tvoje solze me tožijo. Odpusti mi, dragi Peteri Za onega časa si bil še neizkušen mlad mož, skoraj še mladeneč ; jaz pa sem bil vže mož, ki mora imeti skušnjo in previdnost. Mesto, da bi te bil neizkušenega mladenča vodil po pravej poti , sem te še celó zapeljal. Pa povej mi vendar, kako se ti je med tem godilo ? Gotovo si moral veliko trpeti , preden si našel dušni mir v tihem samostanske m življenji, kakor kaže tvoja obleka! ” Ko se naš nekdanji Peter nekoliko umiri, prične tako-le pripovedovati : Ce vas mika življenj e tako nevrednega človeka, kakor sem jaz, hočem vam vse povedati. Notranji boj in smrtni strah, katerega sta mi vzbujala dogovorjeni zločin in p a poskuš'nja umora, polegel se je km.ali. Tudi se mi je dobro posrečil dozdevni pogreb ; vi pa ste mi iz novega za plačo obljubili in zagotovili v listu posestvo in grad. Sedaj pa se mi v srci zopet vzbudi 8* želja, da bi v zakon vzel Elizabeto . Praznično oblečen hitim k njej ter jej naznanim veselo novico, da sem postal lastnik gradú, in da jej ne bodo stariši več branili stopiti v zakon. Ali se svojim bistrim umom je precej vse spoznala. »Strašna misel in sum se vzbuja v moje m srci! Od kod to, da vam je grof Alfonz podari l grad? Kaj tacega ste mu storili? Vašega petja in godbe vam ni tako drago plačal. Služili ste mu kot orožje ter umorili malega, zalega grofiča Ferdinanda se strupom ali pa bodalom.. Oj kako črn o dušo in zlobno srce krije vaša zala vnanja postava ! Kaj ? Vi se predrznete misliti, da podam svojo rok o molivcu v zakon! Ne, ne, na veke ne! Ako bi bili ostali pošteni, kakor ste bili do se°daj, in ko bi bili stariši privolili, stopila bi bila gotovo z vami pred oltar ; kajti imela selu vas za blagega mladenča. Sedaj pa vem, da ste lopov, — zločinec ! Le prijaznosti, ki sem jo do sedaj v svojem src i do vas imela, imate se zahvaliti, da bode strašna skrivnost vaše hudobije za vselej v mojem srci skrita ostala in šla ž njo v hladni grob. — O moj Bog, kako zeló sem se prevarala !" Tako mi je odgovoril a Elizabeta ; milo se je ozrla proti nebu in debele solze so se jej lesketale v očeh. Hotel sem se izgovarjati ter jo prositi odpuščenja. Ali plemenito in jezno me pogleda ter reče : ,,Poberi se izpred mojih oči, strupena kača, deroč tiger ! Ne stopi mi nikdar več pred oči ! ‘ Bil sem čisto potrt ; jednak pijancu sem šel negotovih korakov proti domu. Sedaj so se mi odprle oči. Sam sera se oropal sreče, zdihnil sem, ker sem zapustil pot kreposti ! Tako strast človeka pre 117 slepi, da postane krvoželjen tiger. O, naj bi človek nikdar ne slušal strasti, ker zaslepi um in okuži srce . Sedaj pa se še z vso močjo zbudi moja vest , ki ni nikdar popolnoma zaspala. Imel sem se za morivca radi zlobnega namena. Takov sem pred Bogom tudi bil. Gotovo bi bil mladega grofiča ostrv. pil, ko bi ne bil Bog tako obrnil, da nisem dobil strupa. Ne morem se Bogu dovolj zahvaliti, da mi je zabranil izvršiti umor, ko je nedolžno dete vic krvavelo iz treh ran. Oj, ako bi bil umoril grofiča, gotovo bi bil zblaznil ; bil bi obupal. Za sveto dolžnost sem si držal sedaj, da mlademu grofu zope t pripomorem do njegove dedšéine. Zvedel sem, da je blagi vitez, ki je rešil Ferdinanda, in pa pobožn i samotarec v hribovji jedna in ista oseba. Sel sem k njemu ter mu izročil vaše liste. Padel sem pred njega na kolena ter ga prosil, naj gre h kralj u ter z vitežko srčnostjo zahteva in brani pravice mladega grofiča Ferdinanda. Samotarec mi je rekel : ,, Vse to se bode zgodilo, smete se na-me zanesti . Ali sedaj še ni ugodn a prilika za to . Kakor hitro pa pride ugodni čas, — poskusil bodem popreje z lepo grofa Alfonz a pregovoriti, da izroči ukradeno imetje Ferdinand u nazaj. Če pa lepa beseda ne bode nič pomagala, potem se bodem še le očitno pred kraljevo sodnij o potegnil za Ferdinandove pravice . Te liste pa, ki so tako osodepolni za grofa Alfonza, izročil bode m zapečatene svojemu prijatelju, ki je predstojni k kartuzijans'kemu samostanu. Prosil ga bodem, naj jih varno hrani v samostanskem arkivu (shrambi z a stare listine). Ne sme jih nikdar pokazati kakemu 6) veku. Izroči naj mi zapečatene nazaj, kedar jih bo dem zahteval. Molčite tudi vi, kakor kamen o tej žalostnej dogodbi . Sedaj pa idite v miru! Z Bogom! " Bil sem prepričan, da je mladi grofič v dobri h rokah, in da mu stoji na strani izvrsten mož, ki se bode kot zagovornik zanj potegnil . Jaz pa sem sklenil svet zapustiti ter stopiti v samostan, da tam na tihem delam pokoro za svoje pregrehe . Vendar pa sem se bal, da ne bi me na tihem iz sveta spravili, ko bi znabititi vendar le zvedeli, da sem se spreobrnil ter pričel pokoriti se za svoje zločinstv o kajti le jaz sam sem znal zlobni naklep, — in po tem bi se vam ne bilo bati izdajstva. Da bi vsakemu vašemu zasledovanju odšel, poslužil sera se izvrstneg a sredstva. Pustil sem svoj plajšč in klobuk na strmej skali ob morji, in poleg razbite gosli . Ves svet je me- nil, da sem v obupnosti skočil v morje ter se utopil . V resnici pa sem šel na skrajno mejo kraljestva. Živa duša me ni poznala. Tu sem iskreno prosil, naj me sprejmó v samostan reda sveteg a Frančiška. Svoje rumenkaste kodre, na katere se m bil tolikanj ponosen, dal sem postriči ter se ogrni l s to rujavo, debelo, z vrvico prepasano obleko, d a se v tihej satnostanskej sobici pokorim za svoj e zločinstvo. Tu v tihej samoti sem molil in premišljeval resnice svete vere. Zvesto sem opravljal samostanska opravila, ki so mi bila naložena. Nisem se brigal več za reči, ki se zunaj po svetu godé , da, tudi za one v samostanu ne . Le vest, ki se j e z okrožnico naznanila redu, da je Elizabeta kot predstojnica nunskega samostana svete Klare umrl a v slovesu svetosti, pretresila me je jako . Spoznal sem prav očividno minljivost vsega posvetnega . Na nič druzega nisem več mislil, nego na smrt in večnost . Še le pred tremi meseci sem po naključji zve del, ali bolje po božjej naredbi, da je grof Bernard umrl vže zdavnaj. Njegov rejenec pa je zapusti l domovino in šel na Češko. Tudi sem zvedel, da ste še lastnik po krivici si prisvojene grofije, in da živite na tem gradu čisto sami za-se v velikej dušne j britkosti. Srčno sem hrepenel še jedenkrat z vam i govoriti. Zategadel sem prosil predstojnika, naj m e premesti v ta samostan semkej . Razume se, da pravega vzroka nisem povedal . Samostan., v katerem sedaj živim, je le nekaj ur hoda od tukaj. Pred nekaj dnevi sem dospel sem. Ko sem ravno nameraval predstojnika prositi, naj mi dovoli, da va s grem obiskat, velel mi je, naj grem k vam, da vam stojim na strani v vašej bolezni. Tako naju je Bog po mnogih križih in težavah zopet združil. Poslali so me sicer k vam z namenom, da bi vas z Bogom spravil . Ker pa sem vaš sodeležnik zločina, ne morem vam druzega storiti, nego le ta-le dober svčt dati . Vidite milostivi gospod , jaz dolgo nisem našel tudi v samostanu zaželjenega miril vesti. Vedno mi je bilo moje hudodelstvo pred očmi. Svest sem si bil, da sem morivee v božjih očeh. Najostrejša mrtvičenja, — post, nočno bedenj e in druga spokorna dela — mi niso zamogle povrniti zgubljenega dušnega miru. Med redovnimi brati pa sem našel častitljivega starčka, ki je slovel z a svetnika. Njemu sem odkril rane svoje pekoče vesti . Ta častiljiv mož mi je pokazal na neskončno usmi ljenje božje. Podučil me je, da je prišel Odrešenik zato iz nebes na svet, da izveliča grešnike, tudi največje. Sprevidel sem, da nam je slabim ljude m potreba spravljive ljubezni. Moč in tolažba je prišla od zgoraj v moje srce . Prepričal sem se, da mi j e Bog po Jezusu Kristusu odpustil ter me zopet sprejel za svojega otroka. Zamogel sem zopet z veseljem svoje oči proti nebu povzdigniti. Prisrčno sem se veselil ljubezni nebeškega očeta in našega Odrešenika. Brez strahu sem zopet zamogel misliti na smrt ; da, odprl se mi je vesel pogled v večnost, ker sem zopet smel upati in pričakovati srečno večnost. Storite tudi vi ravno tako! Izročite se z vsem zaupanjem onemu starčku ; spovejte se mu odkritosrčno vseh svojih grehov. Hočem ga' jaz k vam pripeljati, in on vas bode zopet pripeljal k vašem u Odrešeniku, pri katerem samem zamoremo najti zveličanje in mir za ranjeno srce ter pekočo vest, " Grofu. Alfonzu je bil dober svčt redovnika Antona prav po volji. Drugo jutro je Anton šel nazaj v samostan, oni častitljiv redovnik pa je prišel k bolnemu grofu . Ostal je tri dni v gradu ; Alfonz je bil popolnoma pomirjen in potolažen ; čutil se je čisto prerojenega. Njegova mirna ve$t, misel., da Ferdinand še živi, veselje in zadovoljnost, ki se je zopet povrnila v njegovo srce : vse to je jako dobrodelno upljivalo na njegovo zdravje. Kakor je do sedaj njegov potrti duh slabo upljival na telo , tako se je sedaj z dušnim zdravjem delo povračati tudi telesno. V kratkem je okreval toliko, da je zamogel vstati ii postelje . Vsak dan se je čutil trdnejšega. Njegova jdina želja je bila sedaj, da vidi Ferdinanda zopet korali ter ihu povrne grofijo. 121 Dvajseto poglavje, TRIJE LJUBEZNJIVI OTROCI . rof je kmali popolnoma ozdravel ifi okreval . V njegovem srci se vzbudi vroča želja, da b i Ferdinanda zopet videl, zategadel sklene, da se hoče sam vkljub svojej starosti odpraviti na daljn o pot na Ceško . Dá, brez odloga se odpravi na pot . Oče Anton pa ga je spremljal kot njegov dvorn i kapelan. Alfonz si je znal od grofa Galaza preskrbeti list do Ferdinanda. V listu je bilo le povedano, da je tuj gospod gpanjski grand, ki želi popotovati po Češkem. Oskrbnik naj njega in njegovega spremljevavca prijazno sprejme . Tudi naj ju v gradu stanu primerno pogosti> kolikor časa se jima bode zljubilo ondi ostati. Alfonz je prestal na gru.dastej in neobhoj esej poti čez zaraščeno Češko gorovje dokaj težav . Prišedši z vozom počasi in po mnogih težavah zopet na vrhunec obraščene gore, zagleda slednjič skozi gojzdno odprtino v sinji daljavi oni star i grad, kjer je bival Ferdinand . Kipel je kvišku z mnogobrojnimi stolpi iz velike, rodovitne doliDe . „Oj , Anton,” — reče grof svojemu. tovarišu, zapazivši grad od daleč, „kaj tesno mi je pri srci ! Č e Ferdinand zvé, kar sem nameraval ž njim, ali ne bod e njegovo srce vskipelo jeze in maščevanja do mene ? Imel me bode za strašno pošast. Oj, vendar je hudo , če mora sivi starček pred mladim možem, stric pre d svojim stri:bikom tako kazni vreden stati.” 122 „Le pomirite se!” tolaži ga redovnik . „Ferdinand gotovo ne zna, da ste ga kedaj nameraval i usmrtiti . Vso krivdo je zvračal na blaznost vašega pevca Petra. Sedaj me pa gotovo ne bode več poznal. Vendar pa hočeva najprvo od njega poizvedeti, koliko vé o eelej stvari. Tudi mu sedaj nikakor ne bodeva povedala več, nego mu je treba znati . Saj ste skušen mož ; bodete -de znali to prav učiniti.” „Prav je tako!” pritrdi grof, Judi se zamo reva po tem načinu naj lože prepričati, če je prebivalec v onem gradu istinito / oni Ferdinand, ki ga iščeva. O, jako sem postal nezaupljiv do ljudi . Lahko je mladi mož-kak drug mlad Spanjec. če precej zvé, kako bogata dediščina čaka Ferdinanda , lahko bi se izdal za njega ter naju tako prekanil. " „To naj vam ne bodi na skrbi,” odgovor i tovariš ; „gotovo bodete našli pravega Ferdinand a in se popolnoma prepričali, da je istinito oni, ki ga iščeva. ” Peljeta se navzdol v dolino . .mali dospeta v majhno vas ; hiše so bile večinoma iz lesa in mesto opeke sé skodlami pokrite. Til v vasi pu stita svoj voz ter gresta peš proti gradu, kalno; je bilo le še kake pol ure hoda . Alfonz je ogrnil čez svojo grofovsko obleko črnkasto suknjo. Anton pa je nosil redovniško obleko, v roti je imel palico in pod pazduho je nesel molitevnik , Prideta do grajskega vrta, katerega je oklepal visok zid. Velika železna vrtna vrata, ki so bila olepšana z lepimi olepšavami in grofovskim grbom, niso bila zaprta. Stopita na vrt in prideta v kop at senčnat drevored. Po temnem drevoredu 123 je držala pot na lep, zelen prostor, obsajen z raz ličnim sadnim drevjem . Tú zagledata v svetlobi zahajajočega solnca prav ljubeznjiv prizor . Bližnje češnjevo drevo je bilo polno jako debelih, svetlo-rudečih češenj, da so se kar veje šibile . Cvetoč" deček pri sedmih letih, je stal na malej lest vici, obiral zrele češnje ter jih metal svojej male j sestrici, zalej deklici, kakih pet let starej v naročje . Vesel deček, okoli šestih let, pa je veselo se smej aje vredoval v lično pletenico češnje, katere mu je po dajala sestrica. Prav veseli in zadovoljni so bil i otroci pri svojem malem delu Zapazivši pa ptuj a moža, prenehajo se svojim delom . Dečka skočita k redovniku ter mu poljubita roko, drugemu gospod u pa se vljudno prikloneta . Deklica pa je ostala ne koliko proč, in bojazljivo gledala tuja gospoda . „Gospoda sta pač prišla, da bi videla na š vrt!” reče Karol, stareji deček. „Razkai, razkaži gospodoma vrt! Jaz p a hočem poiskati očeta ter jim povedati, da sta gost a prišla ,” reče Karol svojemu mlajšemu bratecu. Potem pa brzo steče proč . Mlajši deček in deklica , ki se je sedaj tudi približala tujima gospodoma, spremita j(r po vrtu. „Vidite,” reče deček, „tukaj le sredi ovoč"neg a drevja stoji velika ženskina podoba iz kamena. Pravijo ji Pomona. Moli nam polno pletarieo sadj a iz kamena , kakor bi nam ga hotela podariti . Ali meni so mnogo ljubše češnje, jabelka in hruške , ki rasto po našem drevji . » Oj,” reče na to mala Anica, ,,jaz vam hočem pa še lepšo podobo pokazati . Le idite z me 124 noj . Poglejte tukaj-le v sredi velike cvetlične grede ono ženo iz kamena, držečo polno pletarieo cvetlic . Pravijo jej Flora . Navadno je njeno lice bledo, sedaj jo pa zahajajoče solnee prav lepo rudee'i . " ',Sedaj pa morate videti še nekej prav lepega i " reče deček. „Zdite z menoj po tem le drevoredu . Poglejte ondi sredi vrta velicega povodnega moža . V ustih drži velik rog, iz katerega visoko prot i nebu vodo meče. Okoli njegovih nog pa se zvijajo prav čudne ribe, katerim iz nosa teče voda . Okoli in okoli pa je velik ribnik, v katerem vesel o plavajo žive ribice, ki so prav lepo rudečkaste. Ta umetni vodnjak, — trdijo tuji gospodje in gospe, ki pridejo naš vrt gledat, — je najlepša reč n a vsem vrtu.” „Sedaj pa idite z menoj v oni-le drevored! ” prične zopet zgovorni deček . „Poglejte sedaj ta-le velik okrogli prostor, ki je posut z rumenkastobelim peskom ter obrobljen z zeleno steno . Drevesa v teh-le posodah, ki v okrogu okoli stoje , rodé prav okusno ovočje , katero zovemo citrone in pomaranče. Sedaj seveda se vidi le še drobno sadje in zeleno. Ko je pa zrelo , je lepo rumejlo o Citrone so bledorumene, pomaranče pa lepo zlato rumene. Takih dreves ni nikjer drugod po okolici , razun na našem vrtu tukaj . Mora jih pa vrtnik po zimi zapreli v ono-le hišico, ki ima toliko oken , da ne zmrznejo.” Grof Alfonz je radostno poslušal zgovornega dečka modrovanje ; potem pa rnu prijazno se sm.ehljaje reče : ,,Prigel sem iz dežele, v katerej rast ó citrone in pomaranče po vrtih in prostem, kakor 125 tukaj jabolka, hruške, češplje in drugo sadno drevje . Da, videti je cele gozde citron in pomaranč, ki s e skoraj celo leto lesketajo srebrno-belega cvetja i n zlato-rumenega sadja. Rožmarin, katerega vidim v tej-le cvetličnej posodi, raste v onej deželi ko t grmovje. Ljudje ga sekajo, vežejo v butare i,er ž njim kurijo ." „To mora biti pa res prelepa dežela, še veliko lepša nego je naša, ki mi pa vendar-le jako dopada,” meni mali deček . Alfonz, ki se je vže nekoliko utrudil, sede na bližnjo kamenito klop . „No, deček, idi sem in mi po vej, bi li hotel iti z menoj v ono prelepo deželo ? ” „O, seveda! Zakaj pa ne?” reče deček ter se prijazno nasmeja. „Ce bodo šli oče in mati Karol in Anica, z veseljem pojdem tudi jaz . ” Alfonz opazuje veselo dečka, vzame ga n a svoji koleni ter mu gladi temne kodre nekoliko nazaj . Svojemu spremlje-vavcu pa reče po španjski : „Le poglej, Anton, kako zal deček je! Kako pri jazno in brezskrbno me gleda sč svojimi čistimi , črnimi očmi! Istinito, prav Spanjec je ! „Kako pa ti je irae, ljubo dete, povej mi ? » Ferdinand, kakor mojemu očetu,” odgovori deček. „Oj,” — reče grof Alfonz , ozrši se na svo jega spremljevavca, ,,deéek nima le imena svo jega očeta, ampak je prava, živa njegova podoba . Da, ravno tako ljubeznjiv deček je bil njegov oče v tej starosti. Zdi se mi, da imam njega samega pred seboj. Oj , kako zloben človek sem pač mo ral biti, da sera bil tako neusmiljen do nedolžnega, ljubeznjivega otroka! Pač je res, da strast zatemni človeški um in zamori v srci vsa boljša čutna . Dela ga blaznemu jednakega. Ne vrjel bi, ko bi ne bil sam skusil. Da, še sedaj ne razumem, da sem zamogel biti tako zloben in neusmiljen. " „Nikdar nismo dovolj varni pred strastjo . Zategadel imamo dovolj vzroka, da prosimo vsaki dan pomoči od vzgoraj za zmago nad na gimi strastimi. Ce pomislim, da sem bil jaz še grozovitejši do nedolžnega otroka nego vi, kar strah me spreleti. Oj , kako zeló je človek nagnjen k hudemu . Le hudobija je skrita v srci človeškem . Samega sebe se bojim.” Tako sta se razgovarjala tujca med seboj . Deček ju ni razumel. Vendar-le je opazil, da sta postala tuja moža na jedenkrat ne kako otožna in zamišljena. „Menda vendar nisem rekel kaj razžaljivega , da ste najedenkrat tako nejevoljni postali? Ce sem vas razžalil, prosim odpuščenja. Nobenemu se ne sme storiti kaj žalega, pravijo oče .” Tako je 'jubeznjivi. deček prosil tuja gospoda odpuščenja d a sam ni znal zakaj . Med tem priskaklja mala Anica, držeč v vsakej roki šopek cvetlic. „Vidite, tudi mi imamo na nagem vrtu španjske cvetlice, ki tudi na Spanjste m ne morejo lepše cveteti. Glejte til španjski bezeg ! Le poglejte kako lepo bele in rudeee so te cvetic e in kako ljubko rudečkaste in modre te-le . In kako prijetno diše!” Pri teh besedah je podala jede n šopek redovniku, druzega pa Alfonzu. „Lepo je ljuba Anica,” reče jej brat, ,,da si tujima gospodoma podarila cvetične šopke . Nikdar ne pustimo brez cvetlic ali sadja kakega tujca 127 z vrta. Spomnila si me, kar sem pozabil med razgovorom o lepe] ljubljene] španjskej deželi . Oprostita gospoda! Precej pridem nazaj ! i3rzo steče ter prinese košarico polno lepih češenj, ki jih je bil pustil pod drevesom . Uljudno je ponudi neznanima gospodoma, katerima so prav dobro dišale , ker ju. je v& močno žejalo. „Prav sladke so in ravno kar nabrane . Menim , da tudi na Španjskem ne rastó bolje,” reče mali Ferdinand . Pogled na vesela in ljubeznjiva otroka j e Alfonzu zopet prepodil iz glave njegove otožn e misli : „Glej, Anton, kako so ti otroci prijazni in postrežljivi, veseli in brezskrbni! Taka sva bil a nekdaj tudi midva ; lahko bi bila takova še sedaj, ko bi bila ostala nedolžna, kakor so oni,” reč e grof svojemu tovarišu. Sede.n dvajseto poglavje. p 6E. o drevoredu gor je prišel sedaj oče teh lju beznjivxh otrok. Grof Alfonz mu gre nekaj korakov naproti ter mu poda list . Ferdinand pre čita list, pogleda ču.dé grofa in mu skaže dolžn o čast ; tudi redovnika prijazno pozdravi . Alfonz, kateremu ste se koleni šibili, sede zopet na klop ; Ferdinandu pa reče, naj sede v sredo med njega in redovnika. Ferdinand se nekoliko obotavlja ; potem pa sede ter reče : „Iz Spanjskega toraj ste! 128 To je tudi moja domovina, kjer sem preživel svoja srečna otroška in mladeniška leta." „Španjec ste? Kaj so bili vaši starši? Kako pa ste prišli iz krasne Španije med te temne gozd e in mrzle češke hribe ?” popraša ga grof Alfonz . Ferdinand prične takole pripovedovati : ,,Mo)e življenje je jako čudno. Svojih otroških let se spominjam le še kot temnih sanj . Živel sem v nekem starem gradu z visokimi obokanimi hodišči in sobami. Skozi visoka okna je bil krasen razgled na vrt. Gospá, ki sem jo imel za svojo mater, bila je prav zala in vedno neizrečeno ljubeznjiv a prijazna do mene. Pozneje sem zvedel, da ni bila moja prava mati. Najstarejši dozdevni bratje in sestre so bili Filip, Evgenija in Karol ; imena mlajših se več ne spominjam. Gospoda pa, ki se m ga očeta zval, skoraj 'likali ni bilo doma. Kakor se mi zdi, tudi ni bil ravno poseben prijatelj otrok. Zapovedoval nam je vedno prav ostro, mi otroci smo se ga jako bali. To je skoraj vse , česar se spominjam iz otroških let. Jednega dogodka se vendar spominjam še prav živo. Bil sem jedenkrat hudo bolan. Mati z otroci so morali nenadoma iti v mesto. Strogi oče so veleli tako; mislili so, da je moja bolezen nalezljiva, Mati so prišli še jedenkrat k mojej postelji, blagoslovili me, poljubili več krat, močili me se svojimi solzami 'ter obljubili, da korali zopet pridejo. Ta ločitev mi je do današnjega dné nepozabljiva. Oče so jih silili, naj brzo gredo; od onega časa jih nisem več videl. Oče so imeli nekega izvrstnega godca, Petra po imenu . . Bil je prav vljuden mož ter znal nas, otroke, na 129 vse mogoče načine razveseljevati. Pel nam je lepe povesti, ki so bile v vezani besedi zložene . Pri nesel nam je tudi vsakikrat različna mala darila ter nas učil raznovrstnih iger , s katerimi smo se kratkočasili. Vsi otroci smo ga imeli jako radi ter se vže naprej veselili njegovega prihoda. Ko som bil nevarno zbolel, ostal je pri meni , da rai streže v bolezni. I%Iajedenkrat pa je zblaznil ter me hotel zaklati z nožem . Na mojo prošnjo v smrtne] britkosti mi je sicer prizanesel, če tudi mi je bil vsekal vže tri rane, ki se mi poznajo š e -do današnjega dno." Alfonz je poslušal Ferdinandovo pripovedovanj e jako pazljivo in se sočutjem. Solze ga oblijó, ko sliši imenovati imena svojih umrlih otre& in ljube mu soproge. Ko je pa Ferdinand omenil svojega smrtnega strah., stresel se je ne hoté . Tudi oče Anton je obledel in se strahú stresel, ko ga j e Ferdinand opomnil njegovega zlobnega naklepa in treh ran, ki mu jih je vsekal z nožem. Vendar le pa jc veselilo Alfonza, da Ferdinand ne sumniči njega, — svojega strica, — umora .Tudi An.tonu je bilo jako ljubo, da ga Ferdinand več ne pozna , in da neusmiljenost onega godca Petra pripisuje blaznosti. Oba sta na tihem v srci hvalila Boga, ki je tako modro zabranil nameravano strašno zlo, éinstvo. Ferdinand pripoveduje dalje, kako je vite z Bernard zanj skrbel ter ga modro vzgojeval kako je pozneje prišel v London, na Dunaj in slednji č na Ceško . Alfonz ni kar nič več dvomil, da je zali, vrli in mladi mož, h kateremu ga je vleklo njegovo Krištof &aid W. 9 130 srce, istinf.to pravi sin njegovega rajnega brata . Vendar le je hotel popreje še videti rane, da im a oeividni dokaz . Zategadel reče Ferdinandu : „sti nito, vaše življenje je jako znamenito! Ali ste kteri krat pozneje kaj zvedeli o vaših stariših, ali pa o vaših odgojiteljih ? „Oj, nikdar, nikdar nisem č'ul- niti besedice o njih!” odgovori Ferdinand z milo-žalostnim glasom . „Bernard mi je sicer obljubil, da mi pové o pravem čas u skrivnostno osodo. Pa nagla smrt ga je prehitela.” „Znabiti vam bodem pa jaz zamogel raztol mačiti to skrivnost. Vse pa je ležeče le na tem, da ste istinito oni deček, katerega je hotel zaklat i oni blazenec ter ga tudi istinito trikrat ranil z nožem. Pa saj se vam, kakor ste rekli, rane še po znajo in zamorejo videti? ” „Lahko jih vidite, če vam je kaj na tem. !” reče Ferdinand. Med tem odpre svojo obleko in pokaže znamenja ran. Alfonz skoči kvišku, raztegne svoji roki, ob jame Ferdinanda ter ga pritisne na svoje srce . ,,Oj, Ferdinand, istinito, ti si moj stričuik te r pravi sin mojega rajnega brata . Ti si pravi grof Alvaree ter jedino postavni dedič najlepše in boga t tejk grofije na Spanj skem . Zlobni in sebični ljudje so te oropali postavne dedgeine. Ne vedoč za svoj imeniten stan, ni za svoje starše in sorodnike s i vrha dorastel. Jaz sam sem menil, da si vže zdavnaj mrtev. Kakor hitro sem čul, da še živiš, n i mi dalo srce dotlej mir. in pokoja, da te' ne najdem. Srčno sem hrepenel in zdihoval po one m trenutku, da te zataorem objeti in pritisniti na svoje 131 srce. Iz gole ljubezni do tebe, ki sem te vže kot nežnega dečka dobro poznal, zapustil sem na stara leta svojo domovino, krasno Spanijo. Niso mi bile mar težavnosti daljnega pota sem v Češko hribovje . Le jedino to mi je bilo na skrbi, da tebe še jedenkrat vidim, da popravim krivico, ki so ti jo ljudj e storili, da te slovesno peljem na Španjsko nazaj in kot pravemu grofu Alvarecu izročim krasno in bogato grofijo nazaj . Bodi mi tisočkrat pozdravljen , dragi Ferdinand ! Spoznaj me za svojega sorodnika, pravega brata svojega rajnega očeta in okleni m e s svojo ljubeznijo ! Ferdinanda je ta novica jako iznenadila ; bil je ves raz sebe. Ko se nekoliko objame svoj ega strica in pretaka solze radosti na njegove m vratu.. Tudi Alfonz se je jokal veselja . Pa solze veselja so bile zmešane s pelinom britke žalosti in kesanja . „Ko bi znal Ferdinand, kaj sem nameraval ž njim nekdaj, moral bi me sovražiti. Zaničljivo bi se obrnil od mene. Tako ogreni krivda tudi najslajše trenotke človeškega življenja z grenkim pelinom . ” Take in jednake misli so rojile po glavi Alfonzu. Potem odpné grof Alfonz svojo zgornjo suknj o vzame s prsi dijamantov leskeči red, ki ga je ime l na prsih. Poda red Ferdinandu ter reče : »Glej to-le znamenje svoje grofovske časti in granda španjskega izročim sedaj tebi, ker mi več ne gre. Daj, da ti pripnem red na prsi . Naj ti bode malo povračilo za rane, katerih znamuja še nosiš ." „Oj,” reče Ferdinand, ,,ko so rane krvavele, pač nisem mislil, da mi bodo kedaj znam nj e sreče. Tako ljub' Bog vse na dobro obrne. o* .32 Dva in dvajseto poglavje. . A T I. rof Alfonz je ravno svojemu stričniku Ferdinandu pripenjal na prsi red španjskega granda, ko j e prišla po stranskej s košatim drevjem obraščenej poti Ferdinandova soproga, da pozdravi doke goste . Zapazivši pa krasni red na soprogovih prsih, i n slišati, da ga zovejo grofa, je kar obledela. Zdelo se jej je, da se med njim in njo odpira globok pre- pad. Postoji na senčnatej temnej poti. Nihče je ni zapazil . Grof Alfonz pa veselj a ves raz sebe govori dalje tako-le : „Sedaj pa se le podvizaj, ljubi Ferdinand, da jo brzo odrinemo n a Španjsko nazaj. Moj voz jc vže pripravljen. Hočem te brzo predstaviti cesarju, ki je ob jednern tudi kralj španjski. Kot španjski kralj bode potrdil tvoj e pravice ter ti jedino postavnemu dediču izročil nazaj tvoja posestva, ki so ti bila po krivici vzeta . Tvoje ljubeznjive otroke bode pa razglasil za grofe ter postavne dediče tvoje grofije . Kakega stanú pa jc tvoja soproga? Je-li plemenitega? ” „Hči priprostega, pa poštenega logarja je! ” reče Ferdinand, „ter jej je ime Anica, kakor tud i malej hčerki . ” ,,Kaj? kako? vsklikne Alfonz, in čelo se mu zgrbanči . Z vso močjo se je v njegovej duši vzbudila oholost zaradi njegovega starega plemstva. ,,Logarjevo hčer, — priprostega lovca! T o pa je žalostna, žalostna reč ! Tega nisem pričakoval . Zatopljen v druge misli in čutila na to niti mislil 133 nisem . Sedaj je proč z vsem mojim veseljem!" Tako je tarnal na svoje plemstvo oholi grof. Ferdinanda je to govorjenje nekoliko osupnilo . Alfonz to zapazi in reče : „Seveda, seveda! Ti nisi znal, da si potomec najstarejše grofovske rodovin e na Spanjskem. Ko bi bil ti to znal, gotovo bi ne bi l vzel v zakon hčere priprostega lovca. Treba je dobro premisliti., kaj nama je sedaj početi in kako popraviti ta nesrečni zakon. Drugače bi bilo to za-me gotova smrt. ” Ferdinandova soproga je vse to govorjenj e čila. Hudo jo je užalilo. Alfonzove besede so jej bile ostre pušice prebadajoč njeno srce . Ravno tako tiho je odšla, kakor jc bila prišla, da je u i nihče zapazil . Alfonz vstane, hodi brzih korakov gor in Bolj ter si mane ob čelo, premišljevaje važne reči. Na jedenkrat pa obstoji pred svojim tovarišem, govoreč tako : ,,Znabiti nam zamorete o tej zadevi svetovati , častiti duhovni gospod . Kakor se meni zdi, je zmota o osebi razrešljiv zadržek zakona . Bi se li iz isteg a vzroka ne mogel ta zakon razrušil i Preden je zamogel redovnik kaj odgovoriti, vr» Saj ni treba dolgega posve že reče Ferdinand : tovanja. Jaz se ne ločim od svoje ljubljene mi soproge tudi za celi svet ne. Jako me veseli, da sem imel čast spoznati vas, blagorodni gospod stric , ali o vašej grofiji nočem nič več slišati . Mite zopet z Bogom v vašo krasno Španijo . Jaz pa ostanem v svojej drugej domovini, ljubej Ceškej, kjer pra v srečno in zadovoljno živim, kakor v raji. V tej krasnej deželi hočem jedenkrat tudi počivati . Pre 134 več sem srčnih čutil prevzet, nego da se morem z varni sedaj dalje razgovarjati . Odkritosrčno pa vam rečem, da nisem vašega mišljenja. Pričakoval bi bil več modrosti in srca od vas. Oprostite, da vas zapustim za nekoliko' časa. Kmali se zopet vrnem. Ako bi pa o tej zadevi hoteli še dalje govoriti, l e toliko časa, da se za vselej poslovim od vas ." Ferdinand gre, da bi poiskal svojo soprogo . Rekla mu je, da pride korali za njim na vrt. Ker je pa le ni bilo, zdelo se mu je čudno, kje bi bila ostala. Našel jo je v sobi z objokanimi očmi in razkuštranimi lasmi, bledo kakor smrt na naslonjač i sedeti. Otroci pa so sal-i okoli nje z objokanimi očmi . . „Za božjo voljo, kaj pa je! Kaj se ti je pri petilo, draga Anica?” reče Ferdinand, zagledavš i soprogo vso žalostno in objokano . Soproga ga milo pogleda, in zapazivši red na njegovih prsih, reče : »Oj, zvezda, ki jo imaš na prsih, je prava zvezda nesreče za-me in za moj e otroke, Imeniten gospod si, jaz pa sem le hči revnega logarja. Tvoj stric se svojim ogabnim pogledom in govorjenjem te bode celo prisilil, d a zapustiš mene in svoje otroke. Oj, te žalosti ne , bodem preživela ; bode me gotovo spravila v grob . " Oj, kako neumne misli mučijo tvoje srce, draga soproga! Si mar le jederx trenotek zamogla misliti, da zapustim tebe in svoje otroke? Tako nečloveški oče in soprog pač nisem, Svojemu stric u sem vže tudi povedal svoje misli. Glej, to zvezdo lesketočo dragih kamenov vržem od sebe! Dražj i in ljubši si mi ti in moji otroci nego bogastvo celega sveta! Vi ste mi prava osrečevalna zvezda v 135 tem življenji. Vez, ki naju veže, raztrgala bod e le smrti' Rekši to, sede k njej na naslonjač() ter je j obriše solze z belim robcem. Se so jej kapale solze iz oči, pa solze pravega veselja. „Blagi soprog si, ljubi Ferdinand!' reče. „Tvoja ljubezen do mene se je poskusila v ognji, kakor zlato. Jaz pa sem, če je moči, še srečnejša, nego sem bila do sedaj . ” Tudi Ferdinandu so stopile solze v oči . Oče in mati pa sta objela in poljubila okoli stoječe otroke. „Oj, hvala Bogu., sedaj bodemo vendar vsi skupaj tukaj ostali!” reče mali Ferdinandek . „Da, ljubi otroci!” rečejo oče. »Jaz in vaša mati ostaneva vedno pri vas. Jedinost, ljubezen in mir nas dela srečnejše, nego nas zmore tud i bogastvo celega sveta, " Tri in dvajseto poglavje. }SREČNA OBITELJ . erdinand je potolažil ravno svojo soprogo, d a se je sé solzami v očeh zopet smejala ; tudi otrokom se je povrnila poprejgna veselost. Najedenkrat pa se odpró vrata, in grof Alfonz stopi note r z Antonom. Soproga in otroci se jako prestrašijo . Malej Anici je kar strahú padla iz roke dijamanto v lesketoča zvezda, katero je bil Ferdinand položi l na mizo, in se igrala ž njo . 136 Ošabni grof Alfonz rti prav nič še dvomil, d a doseže svoj namen, in da se Ferdinandov zako n razglasi neveljavnim . Zategadel si je izurael drugo ponudbo ; naj se namreč ta zadeva z lepo poravna. „Dragi Ferdinand,” prične zopet, „bodi vendar pameten! Ne gre za majhno stvar, ampak za velik o bogato grofijo . Tvoja sedanja soproga ne more p o deželnih postavah kot in.ostranka nikdar postati grofinja Alvaree. Kar pa je še najhuje, tudi tvoj i otroci ne morejo biti postavni dediči grofije ; pripade zopet gpanjskej kraljevej kroni. Neizmirna b i bila ta zguba, Za tvojo soprogo in otroke bodem kupil kako veliko posestvo, naj stane tudi še toliko , tukaj na Češkem. Tú naj živi z otroci, preskrbljen a z vsem potrebnim v obilnej meri. Ti pa, dragi Ferdinand, se preseliš na Spanjsko ter vzameš zope t v posestvo svojo grofijo . Hudo mi dé za blago soprogo ! Pa ta ločitev je potrebna in neizogibljiva . Ferdinand odmaje z glavo ter reče : „Vže sem vam povedal svojo mnenje, stric ; nimam nič, pristaviti ! ” Stareji sinček, Karol, stopi z otroškim pogu- mom pred strica ter reče : ,,Ne bodemo pustili ne, da bi nam vzeli ljubega očeta . Zdite od nas, hudobni mož, ali pa bodem poklical vrtnika in lovca , da vas se silo izženeta iz hiše! ' Drugi deček, mali Ferdinandek, pa reče : ,,Oj, kako hudobni stric ste vi! Naš drug i stric, logar tam gori v gojzdu, je vkljub svoje j dolge] bradi veliko prijaznejši in nam je mnog o ljubši nego vi! Vsakikrat nam prinese lepih reči. Se ni dolgo kar mi je prinesel mlado veverico . Oj koliko veselje je v hiši, kedar pride. Alfonza je govor enje nedolžnega otroka jak o razsrdilo. Nestrpljiva mu je misel, da je priprost logar ravno tako stric otrokom, kakor on sam . „Molč'i dečko! O vašem sorodstvo nočem nič znati! ” reče nejevoljno . Jezno koraka po sobi gor in dol. Skoraj bi bil stopil na grofovski red, ki je ležal še vedno na tleh. „Poglejte vendar, častitljiv oče, kako zlobe n človek je moj stričnik Ferdinand! Znamnje mojega visokega dostojanstva je vrgel na tla, da bi g a bil kmali pohodil,” reče redovniku . Anton, katerega je pogled matere in otrok ganil do solz, prime razburjenega grofa za rok o ter ga pelje v stransko sobo. TU mu reče Anton na tihem tako-le : ,,Zamán je ves vaš trud! N e morem vam zamolčati, da vas le vaša ošabnost i n neomejena častiželjnost sili k temu, ne pa hlada krvna premišljenost. Ta vaša ošabnost in častiželjnost je vže mnogo zlá vzročna na svetu. Storila je neizrekljivo nesrečno vašo soprogo, otroke, mnogo druzih ljudi in vas samega. Vaša rajna soproga, blaga Blanka, ki je bila tako tiha in ponižna, bi skoraj gotovo še živela. ko bi jej ne bili vaši visokoleteči nameni vzročni toliko dušnih britkosti. Vaša častiželjnost je spravila pod zemlj o tudi vaše nadepolne otroke v letih cvetoče mladosti . In kdo je vzrok, da je moral Ferdinand, ki j e grofovskega rodu kakor vi, postati kupec, zapustit i svojo domovino, krasno Španijo, ter moral iskat i si tukaj v tujej deželi novo domačijo? D~,, kje b i bil sedaj, ko bi se bili vaši naklepi izvršili? D a molčim sam o sebi, kako nesrečnega me je storilo 138 ker sem vam bil orodje pri vaših častiželjnih naklepih. Oj, kako neizrečeno nesrečni ste postali tudi sami! Vaše celo življenje je bila dolga veriga trpljenja ; da, najhujših muk, ki bi vas bile skoraj ob pamet in k obupu pripravile! Odvalil vam j e ljubi Bog najtežji kamen od srca. Zopet je pripeljal vrlega Ferdinanda zdravega in srečnega v vaše naročje, če tudi ste menili. da je vže zdavnaj mrtev in mislili, da ste njegov morivec . In glej ! zopet hočete njega, njegovo blago soprogo in njegove ljubke otroke onesrečiti . Ne bodete li nikdar jenjali vsipati nesreče nad druge ? O, niste se še celega srca povrnili k Bogu. Oj, daleč ste še od Jezusove ponižnosti ; njegova ljubezen do ljudi še ni prešinila vašega srca. O, pomislite, da je bil zgol ponižnost ; kako globoko se je ponižal, da reši ljudi pogubljenja in nam pripravi neminljivo blaženost v nebesih . Če hočete biti v resnici kristijan, učite se od njega ponižnosti in ljubezni, p a tudi tako ravnajte! " Alfonz nekoliko pomisli, potem pa reče : „Prav govoriš, ljubi Anton . Ako bi bil vedno slišal resnico , marsikatero solzo bi si bil prihranil ; ne bil bi toliko zlá vzročil. Zahvalim se ti za dober svet ; hočem se ravnati po njem . ” Veselega obraza se vrne Alfonz nazaj v sob o k obitelji. Soproga in otroci so še vedno držali oklenjeni Ferdinanda, kakor bi se bali, da ji m hočejo vzeti ljubega očeta. Alfonz prijazno pogleda srečno obitelj . ,,Dragi Ferdinand, ljuba Anica! jaz odobruje m vajin zakon. Bodita vedno tako srečna in zado voljna, kakor sta bila do sedaj !" reče jima s prijazn.im glasom. Anica pade predenj od veselja na kolena te r ga prosi z milim pogledom njegovega blagoslova. Ravno tako stori tudi Ferdinand, otroci pa so po snemali zgled svojih staršev . Vsa obitelj je klečala pred njim. „O, ne, ne! pred menoj ne smete klečati, nisem vreden ne morem dopustiti . Tega jaz nisem zaslužil . Prosim vas, vstanite, — " reče . ',Ne popreje, da nas blagoslovite!” odgovori Ferdinand . ,Toraj naj blagoslovi vsegamogočni Bog vaj u in vajine otroke," reče Alfonz globoko ganjen in s pogledom proti nebu . Ferdinanda potem vzdigne in objame. Tudi objame in poljubi soprogo, ki je točila solze prisrčnega veselja. Njemu samemu je hotelo srce veselja počiti. ; po lici so mu tekle solze blaženega veselja, kakor še nikdar ne v življenji ; da, čutil je v svojem srci neko srečo in blaženost, kakoršne do sedaj ni poznal. Otroke pa, ki so stegali svoje roke proti njemu, vzel je zaporedoma v svoje naročje ter jih poljuboval z očetovsko ljubeznijo . Prosil je Anico naj prinese tudi najmanjše dete, ki še n i znalo govoriti in hoditi. Prinese ga; dete se je veselo smejalo staremu, prijaznemu možu. Tudi je pustilo, da ga je vzel v svoje naročje. „Oj, dobro, ljubko dete ! jaz neusmiljen člove k sem ti hotel vzeti tvojega ljubega očeta ter te storiti nesrečnega, preden si znalo izgovoriti in zaklicati njegovo ime. Sedaj se me pa ni treba ve č bati. Smejaj se vedno v svojej otročjej nedolžnosti. 140 Svoje dni, katere mi bode dal ljubi Bog preživeti , hočem obrniti le na to, da tebe, zalo dete, ter tvoj e lj ubeznjive bratece in sestrice, kakor tudi tvoj e stariše osrečim, kar je v mojih močeh. Tako je govoril sivi starček nedolžnemu otroku, ki ga seveda ni razumelo besede . Med tem je pripravila soproga tako dobro ve čerjo, kakor je to v naglici zamogla storiti . Radi nepričakovanih dogodkov današnjega večera je bila na večerjo popolnoma pozabila. Grof Alfonz je zahteval, naj so tudi otroci pri mizi . Veseli starče k je sedel med srečnima zakonskima, njemu nasprot i pa oče Anton. Mati je držala v naročji svoje naj mlajše dete. Grof Alfonz je bil tako srečen, zadovoljen in vesel, kakor še nikdar ne vse svoje živ e dni. Jako ga je razveseljevalo veselo govorjenj e nedolžnih otrok. Prosil je starše , naj jim ne zabranujejo ; da celo nerazumljivo žlobudranje naj mlajšega otroka v naročji matere donelo mu j e jako prijetno . ,,Oj, dobri Bog, kako dobrotljiv si ! Oj, koliko nezasluženo srečo si mi pripravil na stare dni! Čist o sam, zapuščen in otožen sem medlel med dnevom v svojej sobi ; svojih krasnih palač v Madridu nit i več nisem obiskal. V gradu, kjer sem bival, vladala je smrtna tihota . Moral sem p eživeti vse svoje ljube, svojo soprogo in svoje otroke . Moral sem gledati, kako so jih položili v grob . Pod milim solncem nisem znal za kakega sorodnika . Sedaj pa, ljubi Bog, si me pripeljal k tako srečnej obitelji ! Našel sem zopet svojega stričnika, katerega sem vže davnaj imel za mrtvega, — ter njegovo lju beznjivo soprogo z otroci, katerim hočem od seda j biti dober oče. Ljubi Bog, zahvalim se ti za to milost ! Vse moje življenje, ki mi ga bodeš še dal , naj je le zahvalnej molitvi posvečeno!" Tako je molil grof Alfonz po dokončanej večerji . Štiri in. ~vajseto poglavje. ESA R C rof Alfonz je želel nekaj dni preživeti pri Fer- i dinandu in v krogu njegovih ljubeznjivih otrok . Bil je jako srečen in zadovoljen pri blagej obitel j i. Potem pa je hotel iti na cesarski dvor z vso obiteljo, da poravna Ferdinandovo dedščino, kolikor bode le moči . V teh srečnih dneh ga je iznenadilo še neko ne pričakovano veselje. Necega večera se pripelje grof Galaz se svojo soprogo in njeno prijateljico grofinjo Predgradsko , da častita Ferdinandu in njegovej soprogi. Nihče se ni nadejal tako imenitnih gostov . Ferdinand je sicer precej sporočil svojemu dobrotniku grofu Galazu svojo nepričakovano srečo , Anica pa svojej dobrotnici grofinji Predgradskej . Blago gospo do je ta nepričakovana vest tako iznenadila in razveselila, da so hoteli osebno vrlemu Ferdinandu in njegovej j blagej soprogi Anici svoj e veselje in častitanje izraziti. Največje veselje pa je bilo to še za grof a Alfonza, ki ni mogel svojega ponosa na plemstv o popolnoma zadušiti v srci. Jako dobro je delo 142 njegovemu srcu, ko je grof Galaz pozdravil svojeg a dosedanjega oskrbnika kot grofa Alvareca, grofinj i pa veselja objeli ponižno soprogo Anico . Več časa, nego je popreje mislil, ostal je grof Alfonz pr i Ferdinandu. Se le čez dolgo je šel s Ferdinandom in njegovo obiteljo na cesarski dvor . Pri'šedši na Dunaj se oglasi, naj ga cesar zasliši. Cesar mu takoj željo izpolni ; kajti španjsk i grand Alfonz je bil pred svetom še vedno jak o veljaven mož. Ker je bil jako zaslužen mož za svojo domovino, čislal ga je cesar, kot kralj španjski , jako. Grand Alfonz je na dolgo in široko pripovedoval čudno osodo svojega stričnika. Razurné se, da je jako skrbno zamolčal svojo krivdo . Po vedal je le, da je Bernard grof Rijo, jako blag mož , ki pa mu je bit najlmjši sovražnik, znal z zvijač o in na tihem dobiti v svojo pest Ferdinanda, ko j e bil še nežen deček. Vendar le pa je skrbel grofu Ferdinandu za stanu primerno odgojo . Tudi je skoraj gotovo imel jako dober namen z mladim grofičem. Nagla smrt pa ga je zadržala, da ga ni mogel izvršiti. Cesar reče , da Ferdinandovi otroci nimaj o pravice do grofije v Spaniji po postavah te dežele . Tudi kralj sam ne more teh postav samovoljno spremeniti ali pa odstopiti od njih . Kot nemški'. cesar hoče pa na drug način skrbeti za Ferdinandove otroke na popolno stričevo zadovoljnost . Tudi pa želi sam videti Ferdinanda in njegovo soprog o Najprvo je bilo sedaj* grofu Alfonzu na skrbi, da preskrbi Ferdinandu in njegovej soprogi tak o lepo in dragoceno obleko, kakoršno je le nosil kak 143 grof ali grofinja za onega časa. Zlasti je okinčal soprogo z onim dragocenim kineem, leskečim dragih dijamantov, katerega je podedovala nekdaj njegov a rajna soproga Blanka po Ferdinandovej materi . K sreči ga je vzel se seboj . Grof Alfonz predstavi Ferdinanda in njegovo soprogo cesarju. Hudo je tolklo soprogi srce, ko je stopila pred najmogočnejšega gospoda, da prvega celega kraljestva. Jako prijazno j~i cesar sprejme ter z dopadajenjem opazuje zala, ljubeznjiva zakonska. Potenc pa reče Ferdinandu tako : „Ferdinand grof Alvarec ! menim, da ste vže čeli iz ust svojega strica vzroke , radi katerih ni v mojej moči, da bi ohranil vašim otrokom dedno pravico do grofije vaših pradedov . Na Štezkern pa je ravno sedaj na prodaj lep o in obširno posestvo, grad Ratibor. Vaš stric, grof Alfonz, mi je nekdaj za časa vojske, ko sem bil v hudih denarnih stiskah, posodil veliko svoto, ki bode ravno zadostovala za nakup onega gradu . Svoto, ki mi jo je včeraj podaril stric, podarim sedaj va m Vže sem zaukazal, naj se vam izplača . Kupite si za-njo oni grad in ostanite na avstrijkih tleh tako zvest podložnik, kakor ste mi bili dosedaj, vaš oče pa in vaš stric v Spaniji. Vas pa, blaga soproga, katero je blago srce v& zdavnaj delalo plemenito, povzdigne m s tem v grofovski stan . Plem.eniški list z mojim lastno ročnim podpisom bodem vam še danes poslal .” Ferdinand in njegova soproga padeta pre d cesarja na kolena, poljubita mu spoštljivo roko ter se prisrčno zahvalita za toliko milost . Cesar jima reče : ,,Grof in grofinja Alvarec, vstanita! Skaženi vama s tem. svoje rniiostivo dopadaj enj e. " Grof Alfonz je bil neizrečeno vesel, da ga j e cesar prehitel ter mu spolnil prošnjo, ki jo je ime l na jeziku, preden jo je razodel. Z živo besedo se zahvali cesarju za to milost. Grofinji Anici pa častita tako prisrčno, da se je kar videlo, da mu je še l e sedaj kot soproga Alvareca všeč in po volji . Cesar odpusti Alfonza, Ferdinanda in soprogo z besedami : „Z Bogom ! Ostanemo vam v svoj ej milosti naklonjeni ! ” Alfonz je šel s Ferdinandom in njegovo obiteljo nemudoma na Šlezko, da vidi oni grad. Nagel j e lepšega, nego se je nadejal. Kup je bil korali sklenjen. Alfonz jc sklenil ostati nekaj mescev ondi . Med tem časom je skrbel, da se je grad in vr t olepšal, kar se je le dalo . Preskrbel je v gradu stanu primerno notranjo opravo . Ferdinand in Anica sta bila veliko srečnejša nego popreje . Vendar pa ne radi tega, ker sta bivala v krasnem gradu, kakor jima ga je priredil stric ; tudi ne, ker sta imela najboljših jedi na izbiranje in se krasno oblačila ; ne, ker so ju ljudje bolj čislali in častili nego po preje ; le radi tega sta bila bolj srečna in zadovoljna, ker sta zamogla se svojimi bogatimi dohodki bližnjemu več dobrega storiti, kakor popreje pri le pičlih dohodkih . Slednjič je prišel dan, da jo grof Alfonz od rine nazaj v Španijo . Napoči ura ločitve . Vsa obitelj , oče, mati in otroci so stali jokajé okoli njega . Ferdinand in njegova soproga ga objameta, otroc i so se pa oklepali njegovih nog. Jako britko mu je pri srci ; sprevidel je, da mu ni moči ločiti se o d obitelji, kjer je v kratkem času preživel tako srečn e in blažene trenotke. Zategadel reče : ,,Ne, ne, moji 145 dragi otroci in vnuki, ne morem vas zapustiti ! Pri vas hočem ostati in vi mi bodete jedenkrat zatisnil i oči. Nikjer še nisem bil tako srečen in zadovoljen kakor med vami. Imel sem v Spaniji, jednej naj lepših dežel na svetu, vse, česar le srce poželeti zaraore : visoko in imenitno službo, čast, bogastvo , vnanji blišč, mnogo gradov in posestev, vse zložnost i prijetnega življenja. Vendar me pa vse to ni zamoglo osrečiti ; bil sem jako nesrečen . Vsa ta posvetna slava me ni zamogla obvarovati žalostne osode. Pogrešal sem glavne reči, : zadovoljno srce, strasti prosto in mirno vest. Ko sem pa videl vašo domačo srečo in zadovoljnost, ljubezen in jedinost , zaničevanje vnanjega blišča in tiho usmiljenost d o revnih in nesrečnih, spoznal sem. še le, v éem obstoji prava sreča in zadovoljnost . " Grof Alfonz je ostal pri svojem strieniku. -Tudi oče Anton se ni več vrnil v svojo domovino ; ostal je v gradu, da, opravlja službo božjo v krasne j grajskej cerkvici, katero je Alfonz jako krasno ob novil in okinčal. Grof Alfonz je posvetil slednje dni svojega življenja jcdino le Bogu. Le to mu. je bila za na prej jedina skrb, da dopada Bogu . Njegova največja sreča in radost pa je bila, da druge osreči in oveneli . Cestokrat je rekel : ,,Soparno in dolgočasno , polno hudih neviht je bilo po mojej lastnej krivd i poletje mojega življenja . Nikdar ne morem Boga dovolj zahvaliti, da mi je pripravil tako lepo in veselo jesen mojega življenja, da si je nisem zaslužil , niti je pričakoval. Papolnoina srečen in zadovoljen sem e le postal, ko SOM se pOpOID.OMa posvetil 146 Bogu, postal ponižen, in dobrotljiv do vseh ljudi . Brez strahu božjega, ljube2,ni in ponižnosti ni prave sreče in zadovoljnosti na zemlji. " Češče je ponavljal izrek starih modrijanov : »Brez kreposti ni prave sreče na zemlji , brez vere pa ni prave kreposti ." Tiskovni pogreši( ' Stran vrsta 16. čitaj : delali mesto delale. 15. • 1. mojim mesto mojem. 57. 230 ne bi mesto nebi , • 68. 22. za prijaznim mesto za prijaznem . 81. 28 . s Ferdinandom mesto z . 84 . 18. molitevne nl. molitvene .