intervju IJ fokus šola se predstavi f/ m "t I / 1 CP 24. slovenski knjižni seiem 0 EVOLUCJJA SE NADAtJUJE ^J.' J l od 26.11.2008 do 30.11.2008 • CANKARJEV DOM • LJUBLJANA Vstopnine ni. Gospodarska zbornica ^B^ _ ... Slovenije ■■■ g Cankarjev dom Združenje knjižnih zaiožniiVsi smo rojeni svobodni«, ki bo izšla pri založbi Didakta 20. oktobra 2008. 30 ZNAMENITIH ČLENOV SPLOŠNE DEKLARACIJE ČLOVEKOVIH PRAVIC Objavljamo skrajšano in poenostavljeno besedilo Splošne deklaracije človekovih pravic. Deklaracija bo v tej obliki objavljena tudi v knjigi »Vsi se rodimo svobodni«, ki bo izšla 20. oktobra pri Založbi Didakta. 1. člen Vsi se rodimo svobodni in enaki. Vsi imamo svoje lastne misli in ideje. Vsi bi morali biti enako obravnavani. 2. člen Te pravice pripadajo vsem, ne glede na razlike med nami. 3. člen Vsi imamo pravico živeti, pa ne le to - naša pravica je živeti varno in svobodno. 4. člen Nihče nas ne sme in nima pravice, da nas zasužnji. Mi ne smemo zasužnjiti nikogar. 5. člen Nihče nas nima pravice raniti ali mučiti. 6. člen Pravica vsakogar je, da ga ščitijo zakoni. 7. člen Zakoni so enaki za vse. Pravični morajo biti do vseh. 8. člen Vsi lahko zaprosimo za pravno pomoč, če z nami ne ravnajo pravično. 9. člen Nihče nas nima pravice brez utemeljenega razloga zapreti v zapor, nas zadrževati v njem ali pa nas izgnati v drugo državo. 10. člen Če nam sodijo na sodišču, mora biti to javno početje, brez vplivov in nasvetov kogarkoli od zunaj. 11. člen Brez trdnih dokazov nima nihče pravice obtoževati nikogar. Če ljudje zatrjujejo, da je nekdo storil nekaj slabega, ima ta pravico dokazati, da to ni res. 12. člen Nihče ne sme poskušati škodovati našemu dobremu imenu. Nihče nima brez tehtnega razloga pravice vstopiti v naš dom, odpirati naša pisma oziroma vznemirjati nas ali našo družino. 13. člen Vsi imamo pravico gibati se svobodno v svoji državi in potovati v tuje dežele, kadar si to zaželimo. 14. člen Če se bojimo, da bodo v naši državi z nami grdo ravnali, imamo pravico zbežati nekam, kjer bomo varni. 15. člen Vsi imamo pravico pripadati neki državi. 16. člen Vsak odrasel človek ima pravico do poroke in družine, če si to želi. Možje in žene imajo enake pravice, ko so poročeni in ko se ločijo. 17. člen Vsakdo ima pravico imeti stvari ali si jih deliti s kom drugim. Nihče pa nam ne sme ničesar vzeti brez tehtnega razloga. 18. člen Vsi imamo pravico verjeti v karkoli, pripadati določeni religiji in tudi spremeniti našo pripadnost, če tako želimo. 19. člen Vsi imamo pravico, da se sami odločimo; da mislimo, kar si želimo; da povemo, kar mislimo in da delimo svoje ideje z drugimi ljudmi. 20. člen Vsi imamo pravico srečevati se s prijatelji in skupaj z njimi delati v miru ter braniti svoje pravice. Nihče nas ne more prisiliti, da bi se pridružili neki skupini, če si tega ne želimo. 21. člen Vsi imamo pravico sodelovati v vladi svoje države. Vsakemu odraslemu človeku mora biti dovoljeno, da izbere svoje voditelje. 22. člen Vsi imamo pravico do doma, dovolj denarja za preživetje in zdravniške pomoči, ko smo bolni. Glasba, umetnost, obrt in šport so nekaj, v čemer bi morali uživati vsi. 23. člen Vsak odrasel človek ima pravico do službe, do pravičnega plačila za svoje delo in do vključitve v delavski sindikat. 24. člen Naša pravica je, da si odpočijemo od dela in se sprostimo. 25. člen Vsi imamo pravico do kakovostnega življenja. Matere in otroci ter starejši ljudje, nezaposleni in invalidi imajo pravico do oskrbe. 26. člen Vsi imamo pravico do izobrazbe in do brezplačne osnovne šole. Imeti moramo možnost izučiti se za poklic ali izkoristiti vse svoje spretnosti. Naši starši imajo pravico izbrati, kako in česa naj se učimo. Morali bi se učiti o Združenih narodih in o sposobnostih razumevanja z drugimi ljudmi in spoštovanja njihovih pravic. 27. člen Vsi imamo pravico do svojega načina življenja in uživanja dobrobiti, ki jih prinašata znanost in učenje. 28. člen Obstajati mora red, tako da lahko pravice in svoboščine uživamo vsi, tako v svoji državi kot po vsem svetu. 29. člen Tudi do drugih ljudi imamo obveznosti in braniti moramo njihove pravice in svoboščine. 30. člen Teh pravic in svoboščin nam ne more odvzeti nihče! Konica Minolta Slovenija, d.o.o. Vodovodna 101, Ljubljana www.konicaminolta.si bizhub.^ C200 že od 2.390 € + ddv barvno in čb tiskanje A5 do A3+ barvno in čb kopiranje A5 do A3+ barvno in čb skeniranje A5 do A3+ ob nakupu vam podarimo komplet tonerjev v skupni vrednosti 225 € + ddv. Sodelovanje v mednarodnih projektih Projekt Comenius na Oš Trbovlje Alenka Stopar, OŠ Trbovlje Poučevanje je zame eden najlepših poklicev. Preko tega procesa lahko svoje znanje, ki smo ga pridobivali skozi izobraževanje in življenje, prenašamo na mlade. Med učnimi urami s trudom in veliko mero strokovnosti, ustvarjalnosti ter uporabo modernih metod dela vzpodbujamo učence k radovednosti, vedoželj-nosti in učenju. Z nenehnimi usposabljanji, s pomočjo vseh, ki so nam v našem šolskem sistemu na voljo, smo učitelji avtonomni in strokovni. Ob poučevanju se trudimo tudi vzgajati po najboljših močeh, radi bi namreč prispevali temu, da bodo naši učenci odrasli v dobre in uspešne ljudi. Menim, da so naše ure zanimive in bogate, pa vendar se učitelji nenehno sprašujemo, kaj bi lahko še izboljšali ali dodali, da bi naši aktivnosti dodali še neko novo vrednost, ki bi širila obzorja. Učitelji imamo tukaj veliko možnosti. Sodelujemo lahko s kolegi znotraj šole, povezujemo se lahko z drugimi šolami v naši domovini, lahko pa se odločimo tudi za mednarodno sodelovanje. Na naši šoli se odločamo za vse možnosti, v tem članku pa bi vam rada predstavila sodelovanje OŠ Trbovlje v mednarodnem projektu Comenius - šolska partnerstva. Morda je prav, da na začetku dodam, da bom izkušnjo opisala s svojega zornega kota ter z vidika sodelavcev. To poudarjam, saj bom tako laže razložila svoja in njihova občutja pred, med in po končanem projektu. Kako smo se odločili za sodelovanje? Na prvo mesto moram postaviti vzpodbudo s strani naše ravnateljice, ki nas je seznanila z možnostjo vključitve v takšen projekt. Bilo je v začetku šolskega leta 2003-2004. Njeno navdušenje je bilo veliko, moje malo manjše, saj s tem nisem imela prav nobenih izkušenj. Kako? Kaj pa če In še mnogo vprašanj, ki so ponujala skupen odgovor: kjer je volja je tudi pot. Odločila sem se poskusiti. Najprej sem razmislila, koga na šoli bi povabila k sodelovanju. Jasno je bilo namreč, da bo šlo za delo, ki bo naporno in ga posameznik ne bo mogel opraviti. Ne samo to. V teh letih se je večkrat potrdilo, da gre za projekt, ki ne more teči, še manj pa je lahko dober, če zanj ne navdušiš najprej svojih kolegov in nato otrok. Ko je bila ožja skupina učiteljev oblikovana, se je začelo spoznavanje Comeniusa kot dela programa Vseživljenj-skega učenja, namenjenega sodelovanju šol in učiteljev. Na spletni strani Centra RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja - CMEPIUS smo našli opis in namen programa ter ostale pomembne podatke, ki so bili dovolj, da smo začeli z iskanjem partnerjev. Zatopili smo se v bazo za iskanje podatkov - Partbase in se pri tem predali svojim željam. Kako smo iskali? Želite iskren odgovor? Po intuiciji in simpatičnosti, ki jo je, ali pa tudi ne, ponudil opis šol v tej bazi. Seveda je bilo prvo vprašanje, kam bi radi potovali. Ker sem sama profesorica francoščine in zgodovine in ker je bila druga navdušenka profesorica angleščine, sta se prvi državi samodejno izpisali na vrh seznama. Koga še iskati vnaprej? Od tod je bilo veliko lažje, saj ko smo vzpostavili stik s šolama iz Le Thora v Franciji in iz Accrigtona v Veliki Britaniji, ni bilo treba iskati nič več. Ti dve šoli sta po svoji strani vzpostavili stike še s šolami iz Romunije, Danske in Švedske. Bilo nas je torej šest, ostali, nam »podarjeni«, pa več kot zanimivi. Po glavi mi je takrat rojilo šolsko delo, priznam, pa tudi potovanja, spoznavanje drugih civilizacij in kultur, prvi let z letalom, delo s tujci, ki so se mi v tistem trenutku zdeli precej »boljši« od mene in še mnoge stvari. Moje prvo potovanje je bilo v decembru 2003. Na pripravljalni sestanek smo se odpravili v Veliko Britanijo. Pred odhodom mi je rojilo po glavi mnogo vprašanj. Kaj moram vedeti, imeti s seboj, kako bo z jezikom? Zadnje naj ne bi bila težava in se je potem tudi izkazalo, da je bil strah popolnoma odveč. Skozi celotna tri leta smo se vsi, ki smo sodelovali, izkazali za odlične govorce, večinoma v angleščini, jaz in moji učenci pa tudi v francoščini. Prvi stik je bil več kot simpatičen. Na letališču smo se dobili predstavniki vseh šol, naš razpoznavni znak pa je bil napis »Comenius« v rokah. Vsi, razen naju z ravnateljico, so imeli s takšnim sodelovanjem že izkušnje, zato so tja prispeli mnogo bolj sproščeni, njihovo razpoloženje pa se je preneslo na naju že isti večer in delo je steklo. Moram priznati, da je bila ravnateljica veliko bolj mirna kot jaz in me je vseskozi mirila, češ, naj si ne delam skrbi. »Oni že imajo izkušnje, zato bo lažje.« Imela je prav. V petih dneh smo se spoznali, sestavili projekt, izmenjali vse kontaktne podatke, si ogledali šolo in njihovo delo ter se polni zaleta vrnili domov. Projekt, ki je bil za razliko od sedanjih, ki so dvoletni, takrat trileten, smo poimenovali PODOBNOSTI IN RAZLIKE V NAŠI PRETEKLOSTI, SEDANJOSTI IN PRIHODNOSTI: Kvaliteta izobrazbe in življenja. V načrtu smo zapisali, da želimo zbrati in opazovati informacije iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti učencev, družin in učiteljev iz sodelujočih držav, da bi razumeli vlogo, ki jo igramo kot sedanji prebivalci Evrope in kot del prihodnje globalne družbe. Vse to je v skladu z idejo takšnih povezovanj; v programu Comeniusa namreč piše, naj bi sodelujoči v aktivnostih programa razvili poznavanje in razumevanje evropske kulturne in jezikovne raznolikosti, mladim pa naj bi pomagali pridobiti osnovne življenjske spretnosti. Kljub evropski širini projekta pa je v njem bil opazen izjemen poudarek, ne samo na evropski dimenziji ampak tudi na nacionalni in lokalni ravni. Sestavili smo okviren program za tri šolska leta in izpolnili prijavo, ki smo jo oddali na nacionalne agencije. Koordinatorica projekta je bila francoska šola. Takrat se mi je zdelo, da opravlja izjemno težko in zahtevno delo. To je bilo res, a danes vem, da bi to zmogli tudi mi. Sledilo je čakanje in končno novica, da je naš projekt tako dobro zasnovan, da so nam bila dodeljena sredstva za njegovo izvajanje, in lotili smo se dela. Seveda so bili občutki takrat nepopisni. Dobili smo prvo potrditev, da delamo prav. V šolskem letu 2004-2005 smo se odločili raziskovati našo preteklost. Na sestanku smo se dogovorili, da bi bilo najbolje, da vsaka država predstavi tiste dele iz svoje zgodovine, ki so bili zanjo pomembnejši in drugim morda manj znani. Spet druge teme so nam omogočale primerjavo, saj so nam bile skupne. Učenci so preučevali in predstavili industrijsko revolucijo, prvo svetovno vojno, gospodarsko krizo ter padec komunizma. To smo ostalim predstavljali z multimedijskimi predstavitvami, ki so preko besedila, fotografij, zvočnih in video posnetkov ter izdelkov učencev prikazale nacionalno zgodovino posamezne države in povezanost preteklih dogodkov s sedanjostjo. Naše aktivnosti smo določili po mesecih. Poleg že navedenega pa smo v prvem letu počeli še naslednje stvari: • izdelali smo spletno stran (http://comeni-us04 07.free.fr/index.html); • 14 dni smo si vsakodnevno izmenjevali fotografije iz šolskega vsakdana in pošiljali vremensko poročilo; • izvedli smo dva koordinatorska sestanka (To je bil naj -boljši del!); • v decembru smo si izmenjali voščilnice in fotografije, ki so prikazovale našo šolo in dom v tem čarobnem mesecu; • izmenjali smo si turistične brošure; • praznovali 200-letnico rojstva Hansa Christiana An-dersena in • izpolnili prijavo za naslednje šolsko leto. V vseh treh letih sodelovanja smo skrbeli, da smo s svojim delom seznanjali vse na šoli, starše ter preko medijev tudi lokalno skupnost. Še posebej zanimivo je bilo sodelovanje učencev v radijskem programu za mladino na lokalni radijski postaji. V drugem letu sodelovanja (2005-2006) je bila tema sedanjost. Vrstile so se naslednje aktivnosti: • dnevna izmenjava fotografij (z vnaprej določeno temo) in komentarjev; • dopisovanje v angleškem in francoskem jeziku (preko klasične in e-pošte); • primerjava življenja s pomočjo vprašalnika (o učiteljih in šoli, vsakdanjem življenju, cenah ^); • učenci so pisali dnevnike ter to nadgradili z dnevniki enega tedna; • sestavili smo zgodovinsko-geografske kvize za ostale države; • praznovali smo dan Evrope; • izvedli smo videokonferenco; • imeli smo dva koordinatorska sestanka ter • poslali naše učitelje v Francijo, učence in učitelje pa v Veliko Britanijo (za teden dni!). Komunikacija med koordinatorji je potekala skoraj vsakodnevno, a najmanj dvakrat tedensko. Lahko jo opišem kot izvrstno. Olajšala nam je delo, saj smo vsi bili o vsem sprotno obveščeni, naše delo pa smo lahko usklajevali. V zadnjem letu sodelovanja pa smo bili usmerjeni bolj futuristično, naše vodilo je bila namreč prihodnost. V šolskem letu 2006-2007 smo: • znova imeli koordinatorski sestanek; • izmenjali fotografije in opise prvega šolskega dne; • si pošiljali razglednice iz celotne domovine; • pisali pesmi o prihodnosti; • razmišljali o lastni prihodnosti (Ko bom velik, bom ^); • likovno in literarno ustvarjali na temo prihodnosti (šola, transport, dom, moda^); • izdelovali plakate na temo Kako rešiti Zemljo; • izvedli obisk učiteljev in učencev v Franciji; • skozi vse leto pa smo pripravljali gradivo za izdajo naše končne publikacije - knjige. V vseh treh letih smo razvijali kreativnost učencev na vseh področjih. Trudili smo se, da je bilo čim več aktivnosti del učnega načrta in letnih delovnih priprav učiteljev. Izdelkov z likovnega področja je bilo neverjetno veliko. Učenci so pesnili in se urili v učenju ter uporabi angleščine in francoščine. Izvedli so plesno koreografijo na temo Grdega račka. Spoznavali so tuje dežele, njihove običaje in ljudi. Peli so pesmice in tujcem predstavili svojo domovine z različnih vidikov in področij, zato lahko z gotovostjo trdim, da je imelo naše delo velik vpliv na rast domovinskih čustev in ponosa. Vse, kar so učenci pripravili, smo razstavljali in predstavili na različne načine. Imeli smo svojo spletno stran, objavljeni so bili članki FdculuS PIZZERIA FOCULUS Gregorčičeva 3, Ljubljana tel.:01/421-92-95; www.foculus.com - 66 vrst pizz - solate velikanke - torte, pite in druge sladice o našem delu v časopisu, intrevjuji na radiu, med učenci, učitelji in starši se je širila beseda o našem delu. Ob koncu vsakega šolskega leta ter ob koncu projekta pa smo izvedli tudi evalvacijo in vsi - učenci in učitelji - kritično ocenili naše delo. Moram povedati, da se je Comenius na naši šoli »prijel«. Učitelji smo se trudili, čeprav se je včasih dogajalo, da je to zahtevalo dodatne napore in čas. Še posebej dobro smo se izkazali v vlogi gostiteljev. Bilo je naporno, a uspešno smo prišli do cilja. Naše delo je veličastno in vsi smo ponosni nanj. Kaj pa imam jaz osebno od tega? Osebno zadovoljstvo, profesionalni uspeh, prijatelje po Evropi ^ Če je program Comenius namenjen dvigu kakovosti šolskega izobraževanja v Evropi, potem smo ta cilj vsekakor dosegli. Naša samopodoba se je močno dvignila in nam dala moč in željo po nadaljnjem mednarodnem sodelovanju. Že v letu 2007-2008 smo iskali nove poti ter s turško in bolgarsko šolo v enoletnem projektu EU DIALOGUE AWARD s pridnim delom izvedli odlično delo ter med 107 projekti zasedli 6. do 10. mesto. Osvojili smo tudi denarno nagrado. In še nekaj: V dneh, ko za vas pripravljam tale članek, začenjamo na naši šoli nov projekt Comenius s Turki, Španci, Poljaki in Italijani. Na šoli sem brez težav dobila sodelavce. Tokrat bomo koordinatorji. Veselimo se naslednjih dveh let. PIZZERIA PARMA Trg republike 2, Ljubljana (pasaža Maximarketa) tel.:01/426-82-22; www.foculus.com - pizzerija z najdaljšo tradicijo v Sloveniji - originalne pizze - odlične solate Razmišljanja o španščini ob predlogu Pravilnika o postopnem uvajanju drugega tujega jezika v osnovnih šolah izr. prof. dr. Jasmina Markič, Vodja katedre za španski jezik Oddelek za romanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Zelo sem bila presenečena, ko sem zvedela, da se s predlogom za novi Pravilnik o postopnem uvajanju drugega tujega jezika v osnovnih šolah (4. člen) na osnovnošolski ravni ukinja možnost poučevanja tujih jezikov razen izrecno navedenih in to ravno v obdobju, ko se Evropska unija, ki ji je do konca junija predsedovala Slovenija, usmerja k večji raznolikosti poučevanja tujih jezikov, ko se odpirajo vse meje, ne samo za prosti pretok blaga, kapitala in ljudi, temveč tudi znanja in jezikov. Vsem je znano, da je španščina (takoj za angleščino) drugi svetovni zahodni jezik s skoraj 400 milijoni govorcev (po uradnih strokovnih ocenah bodo angleščina, španščina in kitajščina prevladujoči jeziki 21. stoletja) in se poučuje kot tuji jezik v večini držav sveta ne samo v Evropi (v šolah v ZDA je obvezni tuji jezik ravno španščina, na Japonskem in Kitajskem je izredno popularna, v Braziliji je obvezni učni predmet na vseh stopnjah izobraževanja ...). Zato preseneča odločitev Slovenije, da se španščine ne vključi v Pravilnik o postopnem uvajanju drugega tujega jezika v osnovnih šolah. Poučevanje španščine kot tujega jezika je v Sloveniji doživelo pravi razcvet. Na srednjih šolah se uči španščine 3000 dijakov (letos je maturo iz španščine opravljalo okoli 300 kandidatov), na osnovnih šolah se uči španščine kot izbirnega predmeta 1440 učencev, na fakulteti imamo v vseh letnikih rednega in izrednega študija redno vpisanih več kot 350 študentov. Zanimanje za španščino v Sloveniji, v državah EU in drugod po svetu strmo narašča. Potrebe po znanju španščine v Sloveniji so vedno večje, primanjkuje dobrih prevajalcev na vseh področjih, sodnih in konferenčnih tolmačev ter strokovnjakov z vseh področij z znanjem španščine. Španija (cca 45 200 000 prebivalcev) je članica EU z zelo hitro gospodarsko rastjo, države Latinske Amerike (Argentina, Bolivija, Čile, Dominikanska republika, Ekvador, Gvatemala, Honduras, Kolumbija, Kostarika, Kuba, Mehika, Nikaragva, Panama, Paragvaj, Peru, Salvador, Urugvaj, Venezuela in Portoriko, teritorij ZDA s samoupravo) in Afrike (Ekvatorialna Gvineja), kjer je španščina uradni jezik, so države, ki so gospodarsko izredno zanimive tudi za naša podjetja in kjer je znanje španskega jezika nujno za sklepanje poslov. Z angleščino se v teh državah ne da poslovati. Tudi v drugih državah, kjer španščina ni uradni jezik, je veliko špansko govorečih ljudi: v ZDA jih je približno 40 milijonov, na Filipinih skoraj dva milijona, veliko jih je tudi v Maroku, Izraelu, Avstraliji. To so splošno znani uradni podatki. Pomen, ki ga ima Latinska Amerika za Slovenijo, je vedno večji, kar dokazujeta tudi uradni obisk predsednika Slovenije dr. Danila Türka v državah Latinske Amerike v marcu in aprilu 2008, in V. vrh EU-LAK (Evropska Unija - Latinska Amerika in Karibi) maja meseca 2008, ki je potekal v Limi pod predsedstvom Slovenije, da ne omenjamo vedno tesnejših poslovnih vezi in številnih slovenskih podjetij, ki delujejo v teh državah. Zanimiv je tudi podatek o spletnih jezikih (vir je Global-reach): prevladujoči spletni jezik je še vedno angleščina, vendar ima angleščina le 35 % delež vseh jezikov na spletu, sledijo ji kitajščina (14 %), španščina (9 %), japonščina (8 %), nemščina (7 %), korejščina, francoščina in italijanščina (vsak s 4 %), portugalščina (3 %), irščina (2 %) in vsi ostali jeziki (10 %). Potrebe po znanju španščine ne naraščajo samo na političnem in gospodarskem področju, temveč tudi na športnem in kulturnem (glasba, gledališče, književnost, likovna umetnost ^). Gre za izredno bogat in raznolik kulturni prostor. Prav tako je na študijskem in znanstveno-razi-skovalnem področju sodelovanja vedno več. Zelo visoke so številke izmenjav profesorjev in študentov v okviru evropskih programov, kot sta npr. Socrates-Erasmus in Erasmus Mundus. Vključevanje v evropske in mednaro- dne raziskovalne projekte, kjer so vodilni partnerji španske univerze, narašča, krepijo se meduniverzitetne povezave s španskimi in latinskoameriškimi univerzami. Pogoste pa so tudi povezave, pobratenja in medsebojno sodelovanje slovenskih in španskih srednjih šol. Ne nazadnje pa ne moremo in ne smemo pozabiti tesne povezave Slovenije, Slovencev in slovenščine s špansko govorečo Argentino in močne slovenske skupnosti v tej državi. Lahko pa pogledamo zadevo z druge plati: v Sloveniji živi in dela zelo veliko ljudi, ki jim je materni jezik španščina in so si v naši deželi našli svoj drugi dom ter si stkali močne človeške, kulturne in poslovne vezi. Res ne razumem te odločitve in tega zapiranja v ozke okvire. Učencem in dijakom je učenje španščine in spoznavanje špansko govorečega sveta v veliko veselje, šole v Sloveniji morajo celo omejevati razrede za učenje španščine, ker je toliko zanimanja. Zakaj ne bi pustili odprtih vrat vsem tujim jezikom predvsem pa španščini kot pomembnemu evropskemu in svetovnemu jeziku, ki ima celo sprejet Učni načrt za učenje španščine v osnovni šoli? Zakaj se ne bi osnovne šole na podlagi svojih finančnih in kadrovskih možnosti ter interesa učencev in njihovih staršev same odločale, kateri jezik bodo poučevale? Uvajanje obveznega drugega tujega jezika v osnovni šoli red. prof. dr. Branka Kalenic Ramšak, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za romanske jezike in književnosti V letošnjem šolskem letu (2008/09) je stopil v veljavo Pravilnik o postopnem uvajanju drugega tujega jezika v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju v osnovni šoli. Letos bo 48 (oz. 10 %) izbranih osnovnih šol v Sloveniji uvedlo obvezni drugi tuji jezik v 7. razredu, do leta 2010/11 pa naj bi s poučevanjem drugega tujega jezika kot obveznega predmeta pričele vse slovenske osnovne šole. Kljub številnim pomislekom, da je starost 12 oz. 11 let prezgodnja za učenje drugega tujega jezika (bolj naravoslovno usmerjenim otrokom lahko učenje dveh tujih jezikov v tako zgodnji dobi predstavlja tudi učni problem), se zdi na prvi pogled uvajanje drugega tujega jezika zanimiv učni izziv, ki je povsem v skladu z jezikovno politiko Evropske unije o zgodnjem učenju tujih jezikov. Ker je slovenščina materni jezik manj kot dvema milijonoma ljudi, se tujih jezikov moramo učiti, mladi še toliko prej in intenzivneje, kajti le s primernim odnosom do materinščine in z bogatim znanjem tujih jezikov bodo v prihodnosti lahko pridobivali nova znanja in se primerno zaposlovali. Vemo, da se otroci učijo tujih jezikov veliko lažje kot odrasli in da z usvajanjem novih jezikovnih vsebin nimajo večjih težav. Vendar ko Pravilnik, ki naj bi uvedel pozitivne premike v slovenski jezikovni politiki, začnemo podrobneje prebirati, ugotovimo, da vsebuje več nelogičnosti in neživljenjskih zahtev do šol, otrok in seveda staršev. S prvo pomembnejšo težavo se soočimo že v 4. členu, ki natančno določa nabor tujih jezikov, ki naj bi se jih otroci učili kot drugi tuji jezik. To so nemščina, italijanščina, madžarščina, hrvaščina, francoščina in angleščina. Avtorji Pravilnika so strokovnjaki Zavoda za šolstvo in Ministrstva za šolstvo in šport, ki so se od- ločili za omejitev ponudbe tujih jezikov - obvezen drugi tuji jezik naj bi bili jeziki sosednih držav, angleščina in francoščina. Vendar je tako izpuščenih več tujih jezikov, kot je na primer španščina, ki so se na šolah že sedaj poučevali kot izbirni predmeti, in jih šole zaradi Pravilnika sedaj ne morejo ponuditi kot obvezni drugi tuji jezik. Kot profesorica španskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem začudena, da je potrebno s pravilnikom omejevati izbiro drugega tujega jezika, ko pa je izbira omejena že s kadrovskimi možnostmi posamezne šole. Ker sem pred leti sodelovala pri maturitetni in ku-rikularni prenovi, vem, da smo se vedno zavzemali za enakopravnost tujih jezikov. Tako smo lahko uvedli tudi španščino v osnovne in srednje šole. Kakršnakoli delitev na »velike« in »majhne« ali za Slovenijo hic et nunc »pomembne« in »nepomembne« jezike ne zdrži nikakršne resne strokovne debate. Španščina je v zadnjih desetih letih doživela v našem šolskem sistemu neverjetno ekspanzijo: učijo se je na več deset srednjih šolah po celi Sloveniji (več kot 3500 dijakov), na maturi je eden najbolj priljubljenih predmetov, fakultativno jo imajo že na številnih osnovnih šolah (približno 30). Dijakom učenje španščine in spoznavanje špansko govorečega okolja prinaša veliko zadovoljstva, prav na vseh šolah morajo razrede za učenje španščine omejevati, ker je preveč prijavljenih. Zakaj sedaj s togimi pravili ukinjati dobro prakso, ki je že preizkušena in so rezultati tako vzpodbudni? Španščina je namreč zelo razširjen svetovni jezik in njene ekspanzije nismo zaznali samo v Sloveniji zaradi »telenovel«, temveč je to svetovni pojav, ki ga beležijo tako v Evropi kot Združenih državah Amerike in državah Latinske Amerike, kjer govorijo portugalsko (v Braziliji je postala španščina celo prvi tuji jezik pred angleščino). Šole se bodo sedaj morale tudi kadrovsko preusmeriti na tisti tuji jezik, ki ga bodo izbrale skupaj s starši učencev 7. razredov med ponujenimi »predpisanimi« tujimi jeziki. Tu pa se pojavita še drugi dve resni težavi Pravilnika. Za vsak izbrani tuji jezik se morajo pisno strinjati vsi starši; če se o uvajanju izbranega tujega jezika ne strinjajo starši samo enega otroka, se tistega jezika ne bo učil nihče. Prav tako je nesmiselno, da lahko na šoli izberejo samo en obvezni drugi tuji jezik, tisti pa, ki se želijo učiti drugih tujih jezikov, navedenih v Pravilniku, pa morajo poiskati tisto osnovno šolo, na kateri ta jezik ponujajo kot učni predmet. Jasno je, da starši v 7. razredu svojim otrokom večinoma ne želijo spreminjati šolskega okolja. Zato se bodo otroci pač morali prilagoditi togim birokratskim členom, kar v našem šolskem sistemu ne bo prvič, in sprejeti dejstvo, da se bodo učili tisti tuji jezik, ki jim ga bo njihova osnovna šola ponudila. Mnogim bo takšna prisila verjetno zagrenila šolski vsakdan in prav gotovo ne bo pozitivno vplivala na njihov že tako učno preobremenjen psihofizični razvoj. Še vedno vsi iz Pravilnika »izobčeni« tuji jeziki ostajajo v naboru izbirnih predmetov, vendar vemo, da bo zelo malo tistih otrok, ki se bodo učili treh tujih jezikov, če že pri uvajanju obveznega drugega tujega jezika obstajajo utemeljeni strokovni pomisleki. Ker je projekt uvajanja obveznega drugega tujega jezika v tretjem vzgojno-izobraževalno obdobju osnovne šole šele na začetku svoje poti, je smiselno, da ga sedaj dopolnimo, spremenimo in mu vdihnemo več življenja, ki nam ga narekuje šolska praksa. Upajmo, da bodo pristojni na Zavodu za šolstvo in na Ministrstvu za šolstvo in šport imeli dovolj posluha za predlagane spremembe in da bodo vendarle prisluhnili tistim, ki morajo neži-vljenjske člene izvajati v vsakdanji šolski praksi. ENERGIJ^ Jedrska energija je ekološko odgovoren način proizvodnje elektrike Govoriti in pisati o okolju in ekologiji je danes zelo moderno. To je zelo spodbudno in del zaslug za tako pozitiven odnos ima prav gotovo tudi šolstvo, ki tudi odpira takšna vprašanja v vsakodnevnem ukvarjanju in delovanju. To dokazuje tudi vedno večje število projektov v šolstvu, ki so tako ali drugače povezani z ekologijo. Trajnostni razvoj je besedna zveza, ki jo srečujemo iz dneva v dan pogosteje in kot zamisel predstavlja vzorec uporabe virov, ki zadovolji potrebe ob ohranjanju naravnega okolja, torej zadovoljuje potrebe sedanjega človeškega rodu, ne da bi ogrozili možnosti prihodnjih rodov. Zavezanost k tej ideji predstavlja odgovorno ravnanje z dobrinami, ki so nam podarjene oziroma predane v upravljanje od naših prednikov in ki smo jih dolžni ohranjati in negovati za naše otroke, vnuke in pravnuke. Vzgajanje zavesti, odgovornosti ter odnosa do tega področja prispeva šolstvo, katerega vloga je v tem procesu mnogo večja, kot se zdi morda na prvi pogled. Potreba po električni energiji je ena izmed osnovnih potreb današnjega rodu in predstavlja temelj naše družbene ureditve. Brez elektrike in brez rezervnega napajanja bi svet kot ga poznamo obstal, saj bi v trenutku prenehali delovati komunikacijski sistemi, bančni sistem, številni proizvodni procesi in mnoge druge javne službe. Zato je potreba po elektriki prav gotovo ena izmed potreb, ki jo želimo danes zadovoljiti, pri tem pa mislimo tudi na prihodnje rodove. Poleg tega se Slovenija danes sooča še s pomembno uvozno odvisnostjo na področju električne energije. Zato je danes skrajni čas, da poiščemo pravi odgovor na vprašanje, kateri vir električne energije je trajnosten? Pri ocenjevanju trajnostni posameznega vira energije se ne smemo ozirati samo na vplive na okolje, in brez pomisleka odgovoriti: »obnovljivi viri energije«. Kajti trajnosten vir ne ogrozi niti prihodnjih niti sedanjega rodu, to pa pomeni, da mora trajnostni vir poleg okoljskih izpolniti tudi ustrezne ekonomske in družbene kriterije. Uporaba geotermalne energije za pridobivanje elektrike je okolju zelo prijazna, a hkrati zelo draga. Dragi viri energije pa imajo negativen vpliv na družbo in ekonomijo, saj niso družbeno pravični in lahko povzročijo učinek energetske revščine, zaradi katere bi si lahko vse prednosti elektrike privoščili samo še bogatejši družbeni sloji. Pri ocenjevanju trajnosti posameznega vira se tudi ne smemo osredotočiti samo na fazo proizvajanja elektrike, temveč se moramo vprašati tudi kakšen vpliv na okolje ima izgradnja posamezne elektrarne. Hidro elektrar-in sončne elektrarne med obratovanjem skoraj ne vplivajo na okolje. Iz-grad^iahidro elektrarne pa spremeni celotno strugo reke, med proizvodnjo PV celic, khsopotrebne v sončnih elektrarnah pa se uporabljajo številne kemikalije, ki lah^-^b nepravilni uporabi močno škodujejo okolju. Zato različne načinepridobivanja elektrike z vsemi pripadajočimi aktiv- nostmi razvrstimo v t.i. energetske verige. Na primer veriga s premogom vključuje vse dejavnosti od pridobivanja premoga v rudniku, prevoz premoga, izgradnja termoelektrarne, uporaba premoga in odlaganje pepela. Poleg tega poznamo še energetske verige z oljem, naravnim plinom, hidro, jedrska, vetrna, sončna... Kadar smo pred leti govorili o neokrnjeni naravi, smo mislili na čist zrak, čiste vode in zdravo okolje. Onesnaževalci so bili predvsem prah, razni dimni plini, odpadki, komunalne deponije, strupeni izpusti in kemikalije in še bi lahko naštevali. Skupaj smo se potrudili in iz našega okolja v zadnjih nekaj desetletjih odstranili ali zmanjšali vpliv številnih onesnaževalcev. Zrak v naših mestih je čistejši, komunalne deponije so sodobno urejene, dimni plini se filtrirajo in čistijo. Med tem procesom pa se je pojavil »nov onesnaževalec«, o katerem pred desetimi leti še nismo razmišljali. Znanstveniki so v začetku minulega leta prvič jasno sporočili, da se podnebne spremembe in segrevanje Zemlje že dogajajo in da so predvsem posledica človekovih dejavnosti. Povzročajo jih namreč izpusti toplogrednih plinov, ki jih v ozračje spušča človek s svojimi dejavnostmi. Eden najpomembnejših toplogrednih plinov je ogljikov dioksid (CO2), ki ga v ozračje spuščajo tudi industrijsko razvite družbe in države, med njimi tudi Slovenija. Kadar dandanes mediji govorijo o ekologiji in ohranjanju okolja najprej in najpogosteje pomislimo na učinek tople grede in spremembe okolja na globalni ravni. Večje količine toplogrednih plinov v ozračju prav gotovo spreminjajo okolje na globalni ravni. V kakšni obliki in kako hude bodo te spremembe, danes še ni povsem jasno. Poročila klimatologov, da se podnebne spremembe dogajajo hitreje kot je bilo pričakovano, pa nas prav gotovo ne navdajajo s pretiranim optimizmom. Zato moramo ukrepati že danes ter hitro in učinkovito zmanjšati emisije toplogrednih plinov v ozračje. Proizvodnja elektrike je pomemben vir toplogrednih plinov, zato je v ospredju sodobnih prizadevanj elektrogospodarstva iskanje proizvodne verige, ki proizvaja čim manj toplogrednih plinov. V jedrski elektrarni Krško nastane več kot 40 % vse električne energije proizvedene v Sloveniji, in to brez izpustov toplogrednih plinov in drugih onesnaževal zraka. Zaradi tega letno "privarčujemo" tri do štiri milijona ton izpustov CO2, kolikor bi ga proizvedla podobna termoelektrarna. Tako jedrska elektrarna prispeva k ohranjanju globalnega naravnega okolja, lokalno pa vpliva s segrevanjem savske vode za največ 3 stopinje. Vpliv sevanja iz elektrarne na okolje je resnično tako majhen, da je praktično zanemarljiv, a kljub temu strogo nadzorovan. Tako vemo, da je tudi ob sami ograji elektrarne sevanje i; elektrarne več kot tisoč-krat šibkejše od sevanja naravnega okolja. kažejo, da lahko Slovenija zagotovi trajnostni razvoj samo s_ deleža jedrske elektrike. www.gen-energ ija.si Akcijska ponudba knjig založbe ^DiDAKTA Kompetentni otrok Jesper Juul ^ 250 strani, mehka vezava z zavihki, 15 x 23 cm Redna cena: 29,90 € 24,90 € To sem jaz! Kdo si pa ti?_ Jesper Juul ^ 90 strani, mehka vezava z zavihki, 15 x 23 cm Redna cena: 19,90 € 17,90 € Jisp-er tuu\ ''■■^"'Si pa - .-.ijlU' — g Knjigi Jesperja Juula! Mala koala pri kosilu, Mala koala se kopa_ Nadia Berkane ^ 16 strani, penaste platnice, 15 x 15 cm Redna cena: 9,90 € / izvod 5,90 € / izvod Moj prvi album Knjiga za spomine, koledar in merilni trak_ ^ 64strani, penaste piatnice, 22,5x26,9 cm © Redna cena: 19,90 € ' 17,90 € Naročite si nov brezplačni katalog: m 04 5320 210 in www.didakta.si Kje je zmaj Nosečnost od tedna do tedna Mag. Stanko Pušenjak dr. med. 96 strani, spiralna vezava, 21 x 21 cm Redna cena: 10,00 € 14,90 € II !■ ■■ -fi-J Koledar za bodoče starše! ^f,;,,;!!^! ^J Jij InJiii, Jason Hook 20 strani , trda vezava, 25 x 25 cm Redna cena: 17,00 € 12,90 € zmajr Otroško spanje - brez joka v sanje Z otrokom lahko sodelujete Elizabeth Pantley 228 strani, mehka z zavihki, 15 x 23 cm Redna cena: 10,00 € / izvod 14,90 € / izvod Jogijska kuharica Svami Saradananda 160 strani, trda vezava, 17 x 28 cm Redna cena: 20,00 € 19,90 € Večerja s prijatelji Jane Price 256 strani, mehka vezava, 23,5 x 28 cm Redna cena: 20,00 € 24,90 € Zanimivi recepti, ki jih preprosto morate imeti! Človeško telo National Geographic Redna cena: 15,00 € 12,90 € Set za izdelavo vulkana Redna cena: 0,00 € 7,90 € Naročite si nov brezplačni katalog: Knjiga dr. Franceta Bučarja! Knjigo Franceta Bučarja bi moral prebrati vsak politično ozaveščen Slovenec. Kajti, kot je pravilno rekel Winston Churchill, samo tisti, ki gleda jasno v preteklost, vidi daleč v prihodnost. (Dr. Jože Pirjevec) Rojstvo države_ dr. France Bučar 318 strani, mehka vezava z zavihki, 16 x 21,5 cm Redna cena: 24,00 € 19,90 € Strasti 1 Rosa Montero Ljubezni in usode, ki so spremenile zgodovino! 235 strani, mehka vezava z zavihki, 14 x 23 cm Redna cena: 24,90 € Velika ljubezen Sarah Dunn 200 strani, mehka vezava z zavihki, 22 x 14 cm Redna cena: 19,90 € 9,90 € Slovenske stene Tine Mihelič, Rudi Zaman Izbor najlepših plezalnih vzponov! 430 strani, trda vezava, 22 x 16,5 cm Redna cena: 39,90 € 19,90 € Zbirka Marjetice: Fižolček, ogelček in slamica Bela kačica s kronico Boter petelin_ Marjeta Zorec, Marjana Miš-Šegula 20 strani, trda vezava, 19,5 cm x 19,5 cm Redna cena: 14,90 € / izvod 9,90 € / izvod Kaj zmorejo stroji: Na tirih, V zraku_ Ian Graham ^ 36 strani, trda vezava, 23,5 x 30 cm Redna cena: 12,90 € / izvod 9,90 € / izvod Slovenske ljudske pravljice 9,90 € M 04 5320 210 in www.didakta.si Stripi legendarnih junakov Asterixa in Obelixa! Asterix Gladiator Asterix Zlati srp Asterix Spopad poglavarjev Asterix Na olimpiadi Asterix in Briti Asterix Legionar Okrog Galije z Asterixom Goscinny, Uderzo ^ 48 strani, trda vezava, 21 x29 cm Redna cena: 14,90 € / izvod 9,90 € / izvod NAGRADNA IGRA OB 20-LETNICI ZALOZBE DIDAKTA '^"DIDAKTA Izpolnite priloženo naročilnico z izbranimi knjigami in se potegujte za knjižne nagrade v skupni vrednosti 2.000 €. Nakup ni pogoj za sodelovanje v nagradni igri. Pogoji sodelovanja: V nagradni igri lahko sodeljujete vsi, ki izpolnete nagradni kupon z osebnimi podatki in ga pošljete na sedež založbe Didakta d.o.o., Gorenjska cesta 33c, 4240 Radovljica. Žrebanje bo potekalo v prostorih založbe 15.12.2008. Nagrajenci bodo o prevzemu nagrad obveščeni v roku 8 dni po pošti. Nagrad ni možno zamenjati za gotovino. Podatki bodo uporabljeni izključno za interne potrebe in v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov. Vsi pogoji sodelovanja v nagradni igri so objavljeni na www.didakta.si. Vy/^med,over.net ® Najdl.sl Naročamo: 1 x nov brezplačni knjižni katalog Didakta, Ime in priimek (oz. naziv ustanove) _ Naslov Pošta Telefon E-pošta Rojstni datum ID za DDV (pravne osebe): Datum Podpis Akcijska ponudba velja do 15.12.2008 oz. do odprodaje zalog. Plačilo po povzetju. Za kupce znaša udeležba pri poštnini 1,90 EUR, pri naročilu nad 25,00 EUR pa je brezplačna. Informacije po telefonu 04 53 20 210 ali po e-pošti zalozba@didakta.si. Gorenjska cesta 33c 4240 Radovljica Okoljska vzgoja na zanimiv način Dr. Tatjana Ferjan V sestavku želim spregovoriti o problemih v okolju na zanimiv didaktičen način, to je z igro vlog. Okoljska vzgoja naj bi tako potekala na nevsiljiv način. Z okoljsko vzgojo naj bi pri učencih zbudili nek pozitiven odnos do okolja in celosten pogled nanj. DIDAKTIČNI PRISTOPI Kako posredovati ekološka znanja, kakšna znanja in zakaj, so najverjetneje temeljna vprašanja, da bi učencem razjasnili današnje ekološko stanje. Kakšna naj bo okoljska vzgoja? Ekološka problematika je za učence vedno zanimiva. Pri tem pa se odpirajo novi pogledi v zvezi z izobraževanjem in vzgojo. Okoljska vzgoja naj bo zasnovana na dilemah, problemih, razvija naj sistemsko mišljenje, poudarja kakovost in vrednote, usmerjena v akcijo, naj bo terenska itd. Prikazala bom problemski pristop in raziskovalni proces z metodo igre vlog. • Problemski pouk je za prikaz večine ekoloških primerov uspešen, primeren in izvedljiv. Pri reševanju problemov ne gre za reprodukcijo ampak za aplikacijo izkušenj na nove spremenjene problemske situacije. Po Strmčniku (1990) so problemi enostavni, sestavljeni, različni glede na vsebinske odnose, dalje glede na reševanje, kar vse se da prikazati in uporabiti pri obravnavi ekološke problematike. • Možno je pri didaktičnih pristopih uporabiti vzorec raziskovalnega procesa, ki se sestoji po Sagadinu iz vzorčenja, analize podatkov, razvijanja teorije, razvijanja načrta raziskave. Poročilo o primeru opisuje lokalno situacijo in vsebuje dovolj informacij za razumevanje situacije tj. za presojo lokalno pomembnih elementov in odnosov med njimi. Raziskovanje se ukvarja s procesi in se osredotoča na probleme ter prikaže podatke v besedni in slikovni obliki. • Z metodo igre vlog se učenci približajo različnim življenjskim situacijam, kjer prevzamejo aktivno vlogo. Z igro vlog simulirajo reševanje problemov, sprejemajo lastne odločitve, razvijajo timsko delo. Metodo igre vlog Kolbov koncept še dodatno omogoči in potrdi. Priprava na metodo igranja vlog Učence seznanim z metodo igranja vlog. Obrazložim jim, da se bodo v življenju srečavali s problemi, ki jih bodo morali rešiti. Pri učni uri je to poizkus take izvedbe. Pripravo izvedbe take ure bi lahko delili na več stopenj: • načrtovanje dela; • navodila; • prevzem funkcij; • izvedba problema ter • uspešnost dela. Pri načrtovanju dela povem celoten program. V ta namen dam učencem ustrezno literaturo, po kateri pripravijo oziroma spoznajo problem podrobno. Prostovoljno se odločijo za posamezne vloge in jih prevzamejo glede na svoja zanimanja, znanje in sposobnosti. Sledi študij problema, nato pa sama izvedba. Važen je način podajanja (igranja vlog) ob uporabi literature, slik, grafičnega gradiva in videa. Pomembna je diskusija, ki jo izvaja učenec oziroma razred kot celota. Ob zaključku je še razgovor o uspešnosti dela, pri katerem tako učenci kot tudi učitelj povedo svojo kritiko dela. Koliko učencev je udeleženo pri igranju vlog? Število je lahko različno od enega učenca do celega razreda. NEKAJ PRIMEROV 1. primer: Igra predavanja o naravnih parkih Sekcija za ohranitev lepega okolja vabi na zanimivo predavanje o narodnih parkih po svetu. Glede na to vabilo učenci - raziskovalci pripravijo predavanje, s katerim želijo prikazati občudovalni odnos do okolja. Potek priprave je sledeč: Iniciativa: spoznajmo nekaj najbolj tipičnih narodnih parkov po svetu. Skiciranje: izdela se osnutek, delovno področje. Načrtovanje: kdo bo delal v določeni skupini, zbiranje gradiva. Trajanje: doma in v šoli. Uporabljena literatura: Narodni parki sveta (Grazzini, Ljubljana, 1993). Učenci že imajo določeno znanje o prirodnih značilnostih po svetu in na tem sloni študij narodnih parkov. Narodni park je večje naravno zaokroženo, pretežno prvobitno zavarovano pokrajinsko območje z izrednimi naravnimi značilnostmi (Leksikon: Geografija). Narodni parki niso samo zaščitena naravna danost, ampak ob njih spoznamo prirodne značilnosti in tudi estetske vrednosti. Izvedba: 6 referentov, ki predstavijo naslednje parke: Veliki kanjon, Uluru, Manu, Serengeti, Everest, Švicarski narodni park. Realizacija: Predavanja učencev-raziskovalcev dajejo strategijo o razvoju in ohranjanju naravne dediščine. Poslušalci so navdušeni nad lepotami, ki so jih videli, spoznali. Sledijo vprašanja: • Kaj je vplivalo na nastanek narodnega parka? (konver-gentno vprašanje); • Kateri so najstarejši v svetu, v Evropi in pri nas? (biografsko vprašanje); • Kaj ste ugotovili pri študiji knjige Narodni parki sveta? (analitično vprašanje); • Katere podatke ste odkrili v knjigi Narodni parki? (strukturalno vprašanje); • Kakšno vlogo igra Narodni park? (funkcionalno vprašanje); • Kakšne izboljšave je prinesel čas na področju narodnih parkov? (vrednostno vprašanje) ter • Zakaj bi ustvarjali nove narodne parke in zaščitena območja? (stimulacijsko vprašanje). Med vprašanji je tudi dopolnitev, da imamo v Sloveniji številne lepote in tudi narodni park "Triglavski" in s tem se napove že novo predavanje, ki ga poslušalci z veseljem sprejmejo. 2. primer: Okrogla miza - diskusijski večer Predmet: Tropski gozdovi na razprodaji Sodelujejo ekologi, biologi, geografi, gospodarstveniki, naravovarstveniki. Metoda: igra vlog. Učenci se vživijo v posamezne vloge in svoje funkcije izvajajo kot v dejanski situaciji. Vodi ekolog, ki v izhodišču evidentira problemsko situacijo z mislijo, da gozdove neusmiljeno sekajo. Sledi analiza. Biolog prikaže bogastvo tropskega gozda nekoč - video: zelena zaloga! Gospodarstveniki in planerji prikažejo film o spremembah v Amazoniji. Gozdovi so izkrčeni, zemlja dobi novo ceno, ljudje migrirajo, se naseljujejo v novem okolju, avtocesta odpre prostor. Geografi govorijo o krčenju gozdov, o učinkih krčenja, o neusmiljenem izkoriščanju in o posledicah. Podčrtajo problem "Gozd na razprodaji!". Ekologi in naravovarstveniki: Kaj lahko storimo? Kako naj ukrepamo? Prikažejo gozdove prihodnosti - saditev drevja za jutri. S tem žele nakazati pot reševanja nastalega problema. Igra teče ob ogledu videa Tropski deževni gozd - raba in izkoriščanje ter na osnovi študija literature: Gaia - modri planet, Posegi v naravo in Veliki družinski atlas. Vprašanja poslušalcev ob okrogli mizi • Zakaj moderna doba na drugačen način izkorišča gozd? • Do katerih podatkov ste prišli pri raziskavi sprememb v tropskem gozdu? • Kako si predstavljate ostre posega v tropski gozd kot je npr. gradnja avtoceste, fazend itd? • Kakšne nove vrednosti je prineslo krčenje gozdov v pozitivnem in negativnem smislu? • Kakšno vlogo imajo te spremembe na prostor? • Na kakšen način bi spremenili izkoriščanje gozdov? • Kaj predpostavljate? Vrsta vprašanj je konvergentna, analitična, divergentna, vrednostna, funkcionalna, stimulacijska, strukturalna. Z njimi občinstvo spozna problemsko situacijo, gre preko analize do kritične točke in sprašuje po načrtu reševanja problema. Zaključki pomenijo nov vrednostni odnos do gozda. 3. primer: Igranje simpozija Tema simpozija je ogroženo živalstvo. Učenci-razisko-valci vedo, da se življensko okolje uničuje in se s tem uničuje nenadomestljiva dediščina. Uničujejo se raznolikosti, povzročamo izgubo vrst. Če hočemo ohraniti bogastvo življenja, moramo ohraniti samonikel svet. Temeljno vodilo k temu problemu je ogroženo živalstvo, kajti človek uničuje živali direktno (lov) in posredno, ker jim uničuje življenjski prostor. Za proučitev tega problema učenci uporabijo: "Veliki atlas živali", kjer so v tretjem delu prikazani človekovi vplivi na naravo in "Kaj je svet živali", kjer avtor knjigo zaključi z ogroženimi živalmi. Obdelava te problematike bi bila naslednja: • Informativna faza govori o organizaciji, kaj bodo učenci naredili doma in kako bodo svoje delo predstavili v šoli. • Faza oblikovanja in omejitve tematskega področja določi, kaj bo obdelala posamezna skupina, dvojka ali posameznik doma (zbrati gradivo, analizirati, pripraviti za realizacijo pri pouku). Izhodišče igre posvetovanja je referat "Ogrožene živali na Antarktiki". Avtor prikaže na videokaseti pingvine, kako bežijo pred mehanizacijo in si iščejo pot v stara vališča. Na videu vidimo tudi žalosten ulov kitov, njihovo razkosavanje ter končen rezultat na mizah sladokuscev. Ob tem referent evidentira problemsko situacijo: ogrožene živali - uničevanje živali. Nadaljnji referati so deljeni po tematskih sklopih: • uničuje se dediščina: tu gre za analizo. Prikažejo se življenjski načini, življenjsko okolje in ogrožene živali; • predstavitev osnovnega problema: izguba vrst; • reševanje problema: tu so predstavljene naslednje vsebine: vloga živalskih vrtov, človek zaščitnik, nacionalni parki, možnosti za trajno gospodarjenje. Sklepni referat je Novemu varstvu naproti in ogled narodnega parka Serengeti. Vprašanja navzočih na simpoziju: • Od česa je odvisno ogroženo živalstvo? (konvergentno vprašanje); • Predstavite nekaj takih živalskih vrst? Kje živijo? (strukturalno vprašanje); • Kaj si predstavljate pod pojmom "živalski vrt"? (divergentno vprašanje); • Kakšno vlogo igra živalski vrt, narodni park? (funkcionalno vprašanje); • Kakšne izboljšave je prinesel čas živalskemu vrtu? Čemu danes služi? (vrednostno vprašanje) ter • Kaj naj bi človek spremenil pri svojem odnosu do živali v naravi in v vrtovih? (stimulacijsko vprašanje). Udeleženci zapuščajo simpozij z mislijo, da je potrebno ohraniti živalske in rastlinske vrste ter zagotoviti splošno varstvo okolja, torej imeti varovalni odnos do okolja. UGOTOVITVE Uporabila sem metodo igranja vlog in sicer posameznikov, skupin na primerih igre okrogle mize, simpozija in predavanja. Skupno pri tem je, da se učenci poistovetijo s prevzeto vlogo in oponašajo življenjske situacije. Kaj sem s tem želela doseči? Aktivnost, timsko delo, razvoj individualnih sposobnosti in simulirano raziskavo in reševanje nastalih problemov v okolju in s tem seveda razvoj novega drugačnega odnosa do okolja, to je spoznanje, da okolje pomeni določeno vrednost. Prikazani so trije različni odnosi do okolja. Metoda igre vlog učencem omogoča, da se vživijo v posamezne vloge človeka in tako na nov način dojemajo vrednost okolja. Njihovo spoznanje je, da je vrednotenje okolja treba obravnavati z visoko stopnjo kritičnosti. Učenci naj vedo, da se vrednost elementov v okolju menja, da je različna za različne dejavnosti in da se spreminja pod vplivom človeka. Postopki vrednotenja so za učence zahtevni, vendar omogočajo učencem celostno razumevanje okolja. Z nakazanimi odnosi do prostora učenci prikažejo tudi določeno vrednost danega okolja za človeka, kajti vrednost prostora je izražena tudi v njegovem odnosu. Ker se človekov pogled na prostor in njegove danosti menja z različnim načinom življenja, se menja tudi vrednost okolja in človekov odnos do njega. Iz tega sledi, da nakazani primeri, ki so izvedeni z igro vlog, odpirajo nov pogled na okolje in njegovo vrednost. SKLEPNE MISLI Problemi v okolju so za učence zanimivi. Ob navedenih primerih učenci spoznajo, da ima človek različne odnose do okolja. Človek si podreja naravo in pridobiva iz nje vedno več. Izkoriščevalni odnos do okolja pride do kritične točke, nakar preraste v uničevalni odnos. Uničevalnemu odnosu pa mora slediti varovalni. Prikaz naravnih znamenitosti in lepot v pokrajinski prostorski stvarnosti vzgaja učence v smeri očuvanja naravnih lepot in vrednotenja okolja v estetski luči. Občudovalni odnos do narave se veže z varovalnim. Ti aspekti pomenijo določen pogled na okolje, naravo. Ob tem proučevanju in prikazovanju se razvija okoljska vzgoja, ki pri učencih povzroča spremembe njihovega vedenja in ravnanja z okoljem. Učenci se morajo naučiti prepoznati probleme, iskati poti za njihovo reševanje, se učiti vrednotiti okolje, predstavljati mnenja in stališča svojega dela. Cilj metode igre vlog je zbuditi v učencih spoštovalni odnos do narave, to je, zavest, da smo okolje mi vsi. Torej gre za okoljsko vzgojo na nov zanimiv način. Učenci naj vidijo okolje v kompleksni luči in njihovo mišljenje o njem naj bo ekosistemsko. Metoda igre vlog je za prikaz ekoloških problemov zelo uspešna. Skupna ugotovitev je, da učenci radi delajo po tej metodi. Odvisno je od predhodne priprave in zainteresiranosti. Gotovo je, da se spoznajo z določeno zanimivo metodo, ki je uporabna v vsakdanjem življenju, saj igranje vlog posnema situacijo v življenju. Izvedba navedenih in podobnih primerov ima za učence sigurno važno nalogo in sicer: • razvija možnost vživljanja v določeno vlogo; • s to metodo pridobijo sposobnost v diskusiji; • metoda je za različno sposobne učence, saj si vloge izberejo sami, glede na svoje znanje in sposobnosti; • uspešnost te metode je tudi v tem, da menjamo metode pri pouku, kar se odraža v vzgojnih in izobraževalnih efektih. Nujno je, da učenci zavzamejo aktiven odnos do okolja, kjer živijo. Didaktični pristopi učijo, kako se lahko od pasivne variante do aktivnega dela vključijo v reševanje ekoloških problemov. Literatura je dostopna v uredništvu revije. m MIZARSTVO t AmrOLIN Mladinska 2S, 9233 Odranci, tek: 01 S737 040, 5737 442, fox: 02 S737 041, gsml 041 629 702 e-TTioit: rnizarstva.antcilin^jiol.ne^ www.mizar^Kvo'Dntolin.&i Značilnosti naših izdelkov: Izdelava po meri prostora Fleksibilna postavitev igralnih kotičkov Skladnost in funkcionalnost Sodoben dizajn Naraven, masiven les Vrednostni KUPON s tem kuponom vajn podarjamo: V lil.JRt^i nnkiipii (mn>inik;i PrakiiCnr vodič [>iiraČiinowi(3sivii /n iicßiispodtiRilvo V 10 itnkiipi) iVvtjii sp«t:ij)li/]niric^;i [iiCM^iuka ai Jiivni ]/korisTrU' posebni) |ioiiu(liM> in prihranite! Cc rtiirnfilcptrtli. aLi pn liiltMj, nam pottf Tiiifinf]ln poiljile Ni kupun. (le niiroili[e prfko imfj: ^pjelne strani. v^^i^Lti: IvicJo 4]idaklD v polje jn (lib luliltfiii vam ln'min fiitd^rili mdnoül nnviidcno nn ki^nii /j ^ifi nifnnrajgj |Kilctp£ilg nj ImerfiinfiKt tjgnütt^ OHO Ml^Z, jli nbi^jCf I Študentska založba "www.studentskazalozba.si Pri nakupu dveh knjig pravljic vam podarimo 5 € popusta na sejemske cene! Židovske pravljice, 20 €, sejemska cena: 16 € Živalske pravljice z vsega sveta, 20 €, sejemska cena: 16 € Afriške pravljice, 22 €, sejemska cena 17,6 € Izreži kuponček in obišči stojnico Študentske založbe, drugo preddverje, 2P-8 Kompetence učiteljev in vzgojiteljev v ozobraževanju nadarjenih učencev Drugi del dr. Ivan Ferbežer, izredni profesor V prvi po drugi svetovni vojni napisani knjigi o nadarjenih otrocih v Sloveniji, zaradi katere je izgubil službo in ga je tedanja oblast preganjala, avtor Pavle Kogej izpostavlja več kompetenc učitelja v izobraževanju nadarjenih učencev: 1. Učitelj bi moral biti sposobnejši od običajnih učencev. 2. Učitelj bi moral biti bolje pripravljen za poučevanje določenega predmeta. 3. Izbrani bi morali biti taki učitelji, ki bi imeli posebno potrpežljivost in simpatijo za napake in karakteristike nadarjenih. 4. Učitelje bi morali posebej uvajalno usposabljati in jim nuditi posebne priprave. (Kogej, P. 1972, str. 61). Povprečni učitelji tudi nimajo istonivojskih interesov in potreb kot nadarjeni učenci. Kadar prihaja do razhajanja pogledov, postanejo učitelji popustljivi, izumetničeno iskreni, kar vznemiri (frustracije) nadarjene učence. Pogosto povprečni učitelji ne zmorejo pravilno oceniti interesov in ciljev ter talentov in niso sposobni odgovoriti na njihova vprašanja. Pavle Kogej je mnenja, da bi moral učitelj za nadarjene imeti višji IQ in višjo izobrazbo, kot jo moremo pričakovati od večine učiteljev v slovenskih šolah. Pogosto neustrezno ravnanje učiteljev je, da puščajo talente brez dela, da jih premalo intelektualno stimulirajo, da jim dajejo rutinske zaposlitve (v vrtcu v okolici Maribora delajo otroci treh let cele dopoldneve snežne kepice iz papirja, namesto da bi nadarjene učili o tem, kako nastaja snežna kepica). Prav tako pri dodatnem pouku in interesnih dejavnostih nadarjeni učenci pišejo po nareku. Med pomembne kompetence učitelja za izobraževanje nadarjenih učencev po mnenju Pavleta Kogeja ne šteje le, da je odličen strokovnjak, temveč človek z širokim zanimanjem, ker lahko začne učenec nekega dne raziskovati nekaj, kar je zunaj učiteljeve stroke. Pavle Kogej že v sedemdesetih letih dobesedno pravi: »Kadar začne tak mladi znanstvenik razmišljati, razpravljati o veri, marksizmu, o Picasu, o Lawrencu, pri tem pa ne najde stimulansa in sodelovanja pri tistih, ki ga poučujejo, bo zveza (zaupanje) med učitelji in tem mladim človekom oslabela, pa tudi učenčevo izobraževanje bo zaradi tega revnejše. Zato bi se morali upreti napačnemu prepričanju, da lahko kdorkoli poučuje inteligentne ljudi in da učitelju ni potrebno več znanja od tistega, ki mu ga je dala obstoječa praksa in teorija izobraževanja.« (Kogej, P. 1972, str. 62). Največja napaka v kompetenci učitelja, ki je usmerjena neposredno zoper nadarjenega učenca je, da učitelji posebne nadarjenosti ne razumejo kot posebne naloge. (Niti kot znake niti kot signale za akcijo.) Premnogi se žal premalo zavedajo, da sta izredna inteligenca in talent lahko vir specifičnih težav, ki jih ni dobro podcenjevati (Nagel, W.; 1987, str. 41). Avtor kritizira nemške razmere in pravi, da večina učiteljev v času svojega izobraževanja in tudi v nadaljnjem izobraževanju še nikoli ni slišala za izjemno nadarjenost kot problem, medtem ko prav dobro vedo, kako ravnati z učno šibkimi in učno oviranimi učenci. Med pomembno težavo v kompeten-ci učitelja sodi misel Nagela: »Prilagajanje na normalno poprečje je eden od osnovnih grehov v komuniciranju z visoko nadarjenimi« (Nagel, W.; 1987, str. 41). Ker po raziskavah sodeč težijo učitelji pri nas izobraževanje talentov izrinjati izven rednega šolskega kurikulu-ma, se na to veže nemška izkušnja, da se pri zadovoljitvi potreb nadarjenih učencev premalo izrabijo obstoječe možnosti. Nemški avtor Nagel W. je mnenja, da nadarjeni otroci ne potrebujejo nadarjenega učitelja. Močneje kakor drugi otroci so nadarjeni navezani na čustveno stabilno učiteljevo osebnost. Cenijo učitelja, ki se ne boji, da bi izgubil ugled, če prizna zmoto ali napako, ali celo sprejme delno učenčevo pomoč. Negotov učitelj se počuti v takem položaju ogroženega v svoji kompetentnosti in to nadarjeni učenci čutijo. Med pomembne elemente pozitivnih učiteljevih kom-petenc za razvijanje nadarjenih učencev se v strokovni literaturi najpogosteje omenjajo: - upoštevanje nadarjenih kot osebnosti in ne kot motečih »super možganov« in rogoviležev, kajti le takrat si bodo razvijali pozitivno samopodobo, realno spoznali svoje talente in uživali v njihovem izkazovanju; - nadarjene učence spodbuja, da so kos »pritiskom povprečnosti«, da znajo svoje sposobnosti odgovorno uporabljati v korist skupnosti in ne le v svoj prid; - nadarjenim nudijo dejavno podporo, dobronamerne nasvete, skrbno pozornost in manj nadzora pri učenju in drugod; - učitelj nadarjene navaja na sistematično in samousmer-jevalno delo in jih podpira pri hobijih ter spodbuja splošno ustvarjalnost; - nadarjene učence usmerja v iskanje informacij in pripomočkov (knjižnice, medioteke, itd.); - učitelj enako kot za intelektualni razvoj skrbi za socialni in čustveni razvoj nadarjenih učencev. Nadarjeni učenci se morajo naučiti imeti razumevanje za druge in jih upoštevati, kakor smejo tudi zahtevati, da jih drugi razumejo in upoštevajo (Nagel, W.; 1987, str. 44-45); - učitelj omogoča nadarjenim svobodo in hrabri samostojno mišljenje; - učitelj omogoča zadovoljitev in razvoj radovednosti; - učitelj svojo poučevalno aktivnost podreja miselni, verbalni in eksperimentalni aktivnosti nadarjenih učencev; - učitelj omogoča talentom odlično obvladanje osnovnih znanj in veščin; - učitelj spodbuja divergentno mišljenje, fantazijo in ustvarjalno predstavljanje; - učitelj razvija vztrajnost skozi samostojno aktivnost in neprekinjeno produkcijo; - učitelj postopoma spodbuja razvoj intrinzične ali notranje motivacije (Lewis, E.; 1986, str. 219). Med učiteljeve kompetence, ki neugodno vplivajo na razvoj nadarjenosti, avtorica Mira Čudina Obradovič prišteva: - nezanimiv pouk; - pretirano naglašanje ocen, zunanjih kriterijev uspeha; - zakonska zbirokratiziranost in pravilniško drobnjakar- stvo; - nezaupanje učitelja v učenčeve sposobnosti; - nagrajevanje učenja na pamet; - netoleranca do odstopanja od običajno sprejetega mišljenja (Čudina, Obradovič, M.; 1990, str. 80). EMPIRIČNO RAZISKOVALNO ZASNOVANE KOMPETENCE UČITELJA ZA EDUKACIJO NADARJENIH UČENCEV Redke so mednarodne raziskave, ki bi proučevale zaznave nadarjenih učencev o kvalitetah kompetenc in karakteristik učiteljev nadarjenih učencev. Mnoge izmed spodaj navedenih raziskav so pokazale, da nadarjeni učenci bolj cenijo učiteljeve osebnostne kakor strokovne in znanstveno akademske karakteristike. Večina izmed spodaj navedenih raziskav je dokaj površinska, saj večkrat spregleda psihodinamično kompleksnost socialne interakcije. Eksperimentalna študija avtorja Paula Brandweina (Brandwein, P.; 1955, poglavje 5) iz Forrest Hills High School, New York je evalvirala stališča učiteljev tehničnih ved, ki so izobraževali mlade nadarjene tehnike in matematike. Pri teh učiteljih so našli naslednje pozitivne kompetence: vsi so bili izkušeni in usposobljeni v tehničnih vedah, opravljali so znanstvene raziskave, objavljali so članke in znanstvene razprave. Osebnostno so bili živahni, aktivni, senzitivni, dobrega zdravja, imeli so široko lestvico konjičkov, zanimali so se za atletiko, bili so odločnega značaja, imeli so smisel za humor, ukvarjali so se tudi s humanističnimi vedami. Že zelo zgodaj so pričeli delati z mladino, navduševali so druge učitelje o uspešnejših metodah učenja in poučevanja, prizadevali so si izboljšati in racionalizirati učni proces. Te učitelje so nadarjeni učenci občudovali, jih spoštovali, pogosto so jim bili osebni svetovalci in življenjski pomočniki, pozorni so bili na njihove življenjske probleme in cilje (Brandwein, P.; 1955, pogl. 5, str. 219-240). Zanimiva je metodologija tovrstnih raziskav, s katerimi so skušali priti do poglobljenega odgovora na vprašanje, katere učiteljeve kvalitete so pri nadarjenih učencih bolj zaželene in katere povečujejo učenčevo učenje v srednjih šolah za nadarjene v državi New South Wales v Avstraliji. V prvi fazi je bila uporabljena lestvica preferiranih učiteljevih karakteristik avtorjev Krumboltz in Farquhar, na učencih sedmega, devetega in enajstega razreda iz- brane srednje šole v Sydneyu (Krumboltz, J., Farquhar, W., 1957). Po metodi prisilne izbire je bilo preučenih 36 izbir vprašalnika, ki je skušal identificirati, ali so za nadarjene učence pomembnejše strokovno akademske ali osebnostne karakteristike učiteljev. Ob koncu so bila postavljena tri vprašanja odprtega tipa, v katerih so bili nadarjeni učenci naprošeni, da opišejo karakteristike kvalitet dobrih učiteljev, učinkovitih učiteljev in neučinkovitih učiteljev. V drugi fazi so bili zainteresirani nadarjeni učenci intervjuvani v majhnih izbranih skupinah, približno po pet učencev. Metodološko so to bili polstrukturirani intervjuji, ki so spodbujali učence, da nekoliko podrobneje kot vprašalnik, opišejo svoje poglede na karakteristike dobrih učiteljev. V tretji fazi so bili učitelji, ki so bili identificirani od nadarjenih učencev kot primeri dobrega poučevanja opazovani v nekem omejenem časovnem obdobju z vidika opisa dinamike interakcij učitelj - učenec. (Ferbežer, I.; 2006, stran 295-303). Tako je raziskovalna študija avtorja Whittona o izkušnjah 606 osnovnošolskih učiteljev v New South Wales ugotovila, da so ti pokazali pomanjkljivo znanje o nadarjenih otrocih in so didaktično oblikovali minimalne prilagoditve učnega načrta. Razloge je mogoče deloma pripisati pomanjkanju formalnega usposabljanja s področja izobraževanja nadarjenih učencev v predslužbenem in v službeno uvajalnem obdobju (Whitton, D.; 1997, stran 34-38). Stanje je še slabše pri mlajših nadarjenih otrocih. Po raziskovalnih spoznanjih avtorja Wellistha so njihove učne in druge potrebe dosti redkeje prepoznane in ustrezno zadovoljene s strani razrednih učiteljev. Avtor posebej izpostavlja, da se tozadevna stališča razrednih učiteljev pomembno izboljšajo, če so se posebej usposabljali na področju izobraževanja nadarjenih učencev (Wellich, M.; 1997, stran 22-28). Podobna študija avtorja Mc Kinnona na učiteljih mlajših nadarjenih otrok je razkrila, da se ti slabo zavedajo narave in potreb nadarjenih otrok ter da niso usposobljeni diferencirati učnega načrta zanje. Te ugotovitve so skladne v vsem raziskovalnem vzorcu nadarjenih otrok navkljub razlikam v starosti in izkušnjam učiteljev. Najbolj uveljavljena avstralska raziskovalka na področju nadarjenosti Miraca Gross (Gross, M.; 1994, stran 15-21) eksperimentalno poroča o pomembnih pozitivnih spremembah v stališčih učiteljev do izobraževanja nadarjenih učencev, če so se v uvajalnem obdobju za to posebej usposabljali. Nekoliko drugačno podobo je pokazala eksperimentalna študija avtorja Bechervaise (Beshervaise, N.; 1996, str. 87), da starejši in bolj izkušenjsko usposobljeni učitelji gledajo na posebno skrb za nadarjene učence kot na vrsto prekomerne oskrbe. Posebej neobičajno je zanimivo, da so imeli tukaj mlajši učitelji bolj pozitivna stališča do skrbi za nadarjene učence. V zanimivi raziskavi, v kateri so preučevali stališča nadarjenih učencev do njihovih učiteljev, je avtorica Vialle (Vialle, W.; 2000, str. 44), v polstrukturiranih intervjujih naprosila učence, da opišejo lastnosti dobrega učitelja. Pri tem je bilo ugotovljeno, da so osebnostne lastnosti učiteljev enako visoko cenjene kot strokovno akademske lastnosti. Nadarjeni učenci v tej študiji ocenjujejo, da sta razumevanje in uslužnost ključni kvaliteti dobrega učitelja. Četudi je samo 15 % vzorca menilo, da je potrebno, da so njihovi učitelji nadarjeni, pa je večina ocenjevala, da je ključni dejavnik pospeševati njihovo učno delo in postavljati izzivalne učne naloge. Smisel za humor, ustvarjalnost in radovednost, so bile lastnosti izbranih učiteljev, ki so jih nadarjeni učenci zelo spoštovali. In končno so vsi poudarjali, da njihovi učitelji opravljajo svoje pedagoško delo zanimivo in dobro organizirano. Avtorja Abel in Karnes sta na 49 nadarjenih učencih iz kmečkega in nizkega socialno-ekonomskega položaja in 49 nadarjenih učencih višjega socialno-ekonomskega položaja ugotovila, da nadarjeni učenci močno postavljajo v ospredje osebnostno socialne karakteristike njihovih učiteljev (Abel, T; Karnes, F.; 1994, stran 52-57). Zgoraj omenjeno preferirano skalo karakteristik je na 279 nadarjenih učencih, od petega do dvanajstega razreda, o svojih 110 učiteljih, uporabil avtor Dorhout. Primerjal je preference o karakteristikah dobrih učiteljev na strani nadarjenih učencev in tiste, ki so jih predvideli njihovi učitelji. Nadarjeni učenci so postavljali v ospredje bolj osebnostno socialne karakteristike svojih učiteljev, srednješolski učitelji pa so izbirali bolj kognitivne karakteristike (Dorhout, A., 1983, str. 122-125). Podobno je avtor Forman raziskovalno delal s skupino nadarjenih učencev od tretjega do sedmega razreda v ZDA, da bi identificiral karakteristike uspešnih učiteljev za nadarjene. Nadarjeni učenci so bili soglasni v listi 22 bistvenih lastnosti. Najvišje soglasje je bilo doseženo v lastnostih ustvarjalnosti, razumevanja, potrpežljivosti in poštenosti. Večina želenih kompetenc učiteljev je bila povezana z osebnostnimi kvalitetami učiteljev. V povzetek teh avstralskih raziskav je torej možno zaključiti, da imajo nadarjeni učenci raje osebnostne socialne karakteristike svojih učiteljev kot intelektualno kognitivne. Prav tako je bila izkazana težnja, da začnejo vzajemno z napredovanjem v šoli bolj spoštovati intelektualne kompetence svojih učiteljev. Vendar imajo tudi v tem primeru nadarjene učenke višje preference za osebnostno socialne karakteristike učiteljev. Empirično raziskovalno dobljene kompetence s perspektive samih učiteljev in s perspektive nadarjenih učencev dajejo prednost motivacijskim, osebnostnim, vrednostnim in socialnim komponentam kompetenc (Lazarevic, D.; 2005, str. 330). Ameriško nacionalno združenje za nadarjene otroke NAGC govori o ustreznih kompetencah učiteljev za uspešno izobraževanje nadarjenih učencev. 5. Učitelji poznajo poreklo in naravo visoke inteligence ter kreativno izražanje le-te. 6. Učitelji poznajo in razumejo kognitivne, socialne in emocionalne potrebe nadarjenih učencev in potencialne probleme nadarjenih otrok iz različnih kulturnih okolij. 7. Učitelji dobro poznajo vsebine in predmete, ki jih poučujejo ter imajo pri tem prilagojen pedagoški pristop. 8. Učitelji razvijajo diferencirani kurikulum glede na intelektualne in emocionalne potrebe nadarjenih in talentiranih učencev. Razen tega organizirajo vzgojno izobraževalne okoliščine, kjer lahko nadarjeni izkazujejo svoje posebnosti (NAGC, Pozition Statements, 2005). ZAKLJUČKI 1. Nadarjeni učenci si zaslužijo najboljše učne okoliščine, kar pa so pripravljene nuditi redke vzgojno-izobraže-valne ustanove in redki učitelji. 2. Starši bi morali biti aktivno vključeni v individualizirano izobraževalno načrtovanje tako, da predstavijo šoli podatke o otrokovem razvoju, o njegovih raziskovanjih in spoznavnih aktivnostih. Starši že pri tem razmišljajo, katera področja razvoja nadarjenega učenca bodo potrebovala več učnih obogatitev. 3. Zgrešena je praksa, da morajo hitreje razvijajoči se nadarjeni učenci korakati v gosjem redu in čakati leto ali dve, preden lahko pospešeno razvijajo določene, npr. bralne, aktivnosti. Zaradi tega je žal vrtec pogosto frustrirajoče okolje za mnoge nadarjene otroke. 4. Prvi korak v oblikovanju uspešnega individualizirane-ga izobraževalnega načrta nadarjenega učenca je najti »pravega« učitelja za nadarjenega otroka (Rogers, K.; 2002, str. 15). 5. Glede na to, da imajo učitelji primanjkljaj v teoretskem in praktičnem usposabljanju v kompetencah za delo z nadarjenimi učenci in upoštevanju njihovih potreb, so nujna različna permanentna izobraževanja v živih vzgojno-izobraževalnih okoliščinah. 6. Šole in učitelji žal še vedno v praksi uresničujejo neko izobraževalno filozofijo omalovaževanja individualnih razlik v prepričanju, da morajo vse otroke obravnavati enako (posledica egalitarizma socialistične vzgoje). 7. Starši imajo pravico že od začetka aktivno sodelovati v procesu identifikacije, sistematizirati svoja opazovalna spoznanja o tem, na katerih področjih se otrok pospešeno razvija in pridobivati psihodiagnoze tudi izven šole v privatnih svetovalnih ustanovah. Starši najbolje poznajo svojega otroka, kar pa se pri nas v procesu identifikacije talentov na upošteva (Nacionalni kurikularni svet, 1998, stran 280-284). 8. Učinkovita učna aktivnost nadarjenih učencev je tista, ki je usklajena z njihovimi potrebami, ne pa z beha-vioristično pojmovanimi »značilnostmi« (Nacionalni kurikularni svet, 1998, stran 277-278). 9. Kompetence učiteljev za izobraževanje nadarjenih učencev je potrebno integrirati v holistični filozofiji, ne pa zgolj v ožjih storilnostnih izobraževalnih nalogah. 10. Nadarjeni učenci se bistveno razlikujejo od ostalih učencev, zato so analogije glede kompetenc učitelja iz splošne populacije na nadarjene veljavno sporne. 11. Iz splošnih didaktik prevzete metode in oblike pouka po večini ne ustrezajo učnim potrebam nadarjenih učencev. Zlasti ne ustrezajo zgolj storilnostno izpeljane metode in oblike pouka in tudi ne enaka analogija pri evalvaciji programov. 12. Kompetence učitelja za izobraževanje nadarjenih učencev je potrebno izpeljati induktivno, na osnovi raziskav, potreb in mnenj nadarjenih učencev, ne pa deduktivno analogno iz splošne didaktike. 13. Oblikovanje talentov je potrebno organizirati v enaki meri s kakovostnim običajnim obogatenim poukom, kakor v interesnih dejavnostih, dodatnem pouku, fakultativnem pouku, v društvih, kolonijah, taborih itd. 14. Pri izobraževanju nadarjenih učencev morajo biti pretežno v ospredju funkcionalne in ne materialne naloge pouka. 15. Učitelj skuša razumeti občutke frustracije nadarjenih učencev, kadar intelektualni razvoj prehiteva čustvenega in telesnega. (Mišmaš, I.; 2006, str. 29). 16. Učitelj je pozoren na možna neskladja med intelektualnimi in socialno družbenimi potrebami nadarjenih. Na eni strani gre za potrebo po hitrem intelektualnem razvoju, na drugi pa za socialno potrebo po varnosti in druženju (George, 1997, str. 101). 17. Osrednjo kompetenco učitelja za izobraževanje nadarjenih učencev je mogoče strniti v misel Stanka Gogole: »Učitelj v nadarjenem učencu gleda in vidi celega človeka«. Literatura je dostopna v uredništvu revije Inovacijski projekt -razredna klima Petra Vovk Ambrož, prof. def. V poplavi projektov, ki so šolam na voljo, je na prvi pogled težko izbrati tistega, ki bi bil pravi. Pa ni čisto tako. Če se vsak član učnega procesa sem ter tja vpraša, kaj je dobro in kaj bi bilo potrebno spremeniti ali izboljšati, je izbira relativno preprosta. Zaposleni na OŠ Jela Janežiča smo z učenci, ki jih poučujemo, in z njihovim medsebojnim odnosom zadovoljni, učenci pa se dobro počutijo v razredih, ki jih obiskujejo, in med odmori na hodnikih. Kljub temu se nam je zdelo, da smo lahko še boljši. Zato smo se odločili, da bomo v šolskem letu 2007/08 sodelovali pri Inovacijskem projektu, ki poteka pod okriljem Zavoda za šolstvo. Tema: razredna klima. Vsak dober učitelj si želi, da bi v razredu vladalo prijetno vzdušje, ki bi prinašalo zadovoljive rezultate na intelektualnem, vedenjskem in vzgojnem področju. To prijetno vzdušje lahko imenujmo razredna klima. Razredna klima torej pomeni dogajanje v razredu, ki ga sestavljajo učitelj in učenci z medosebnimi odnosi. Sam pojem razredna klima je zelo dobro predstavljen in opredeljen v knjigi Vlaste Zabukovec z naslovom Merjenje razredne klime (Zabukovec, 1998). Razložili bi ga lahko z naslednjimi sopomenkami: razredno vzdušje, ton, atmosfera, ambient, okolje. Vsi ti izražajo stanje, ki ga lahko v razredu začutimo, a težko opredelimo. Po Faserjevih in Moosovih (Zabkovec, 1998, str. 3) izhodiščih je to dogajanje, ki je določeno z medsebojnimi odnosi, osebnim razvojem posameznikov in sistemskimi značilnostmi, ki so prisotne v določenem razredu. Medsebojni odnosi vključujejo vrsto socialnih odnosov in njihovo intenziteto, kažejo pa se v naravi in moči med-osebnih odnosov ter medsebojni pomoči in sodelovanju med posamezniki. Osebnostni razvoj posameznika vključuje osnovne usmeritve osebnostne rasti in lastnega napredovanja ter se kaže v višini postavljanja ciljev in težnji po postavljanju le-teh. Sistemske značilnosti pa vključujejo pravila, jasnost pričakovanj, mehanizme kontrole ter spremenljivost sistema. Kažejo se v diferenciaciji pouka, jasnosti pravil, organiziranosti razreda in sprejemanju različnosti (Zabukovec, 1998, str. 7). Preden se lahko lotimo spreminjanja in izboljšanja razredne klime pa moramo preveriti, kakšna sploh je trenutna razredna klima. Razredno klimo zaznavajo tako učitelji kot tudi učenci, tako da je potrebno preveriti mnenje obeh skupin. Na začetku šolskega leta smo vsi strokovni delavci šole izpolnili vprašalnik »Razredno okolje za učitelje« (Zabukovec, 1998), učenci višjih razredov nižjega izobrazbenega standarda so izpolnjevali sociograme in vprašalnik »Razredno okolje za učence«, učenci nižjih razredov nižjega izobrazbenega standarda in učenci posebnega programa vzgoje in izobraževanja pa so svoje mnenje podali le preko sociogramov. Ugotovili smo, da obstajajo v večini razredov pomembne, pozitivne in negativne, naveze in da ni razreda, v katerem bi bile »moči« učencev enakomerno razporejene. Rezultati obstoječega in želenega stanja razrednega okolja pa so v skladu z mnenjem Zabukovčeve, ki pravi, da prihaja do večjih razlik med zaznavanjem razredne klime med učitelji in učenci, saj učitelji razredno klimo ocenjujejo bolje kot učenci. Učitelji v razredu zaznavajo več zadovoljstva, manj napetosti, več tekmovalnosti, manj težavnosti in manj povezanosti kot učenci (Zabukovec, 1993, str. 292). V našem primeru so bile želje učencev nižje od, po mnenju učiteljev, obstoječega stanja. Ko smo preverili mnenje o stanju in želje, ki jih imajo učenci in učitelji, smo se člani tima vprašali, kako bi lahko razredno klimo izboljšali. Ob prebiranju strokovne litera- il J 51 so ar iS 47 ■ ZifefiJ M - ufuliitjl dobro, odnosi pa so se spreminjali kar sami od sebe. Ker smo bili s potekom projekta zadovoljni, smo se v mesecu maju predstavili tudi na Festivalu ustvarjalnosti in inova-tivnosti na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. ture smo ugotovili, da so odgovor na naše vprašanje socialne igre, ki naj bi se jih šli učenci pri razrednih urah kot uvod ali zaključek pouka, lahko pa tudi za krajši premor med aktivnostmi. Tako je nastala knjižica socialnih iger. V njej smo zbrali različne socialne igre, ki so primerne tako za najmlajše kot tiste, ki so tik pred zaključkom šolanja. Na začetku knjižice je krajši uvod, ki je učitelje seznanil s tem, kaj je razredna skupnost in kako deluje, na kakšen način poteka socializacija v skupini in kakšen vpliv imajo na socializacijo socialne igre. Vsaka, v knjižici opisana socialna igra, ima zabeležen cilj, potrebne pripomočke, natančno pa je opisan tudi potek igre. Pri nekaterih socialnih igrah so zabeležene tudi možne prilagoditve, ki smo jih ustvarjalci knjižice predvideli glede na različno število učencev v razredih in glede na različne zmožnosti učencev. V naslednjih mesecih so učitelji skupaj z učenci ob pomoči socialnih iger pridno izboljševali razredno klimo. Z vmesnim vprašalnikom za zaposlene smo v timu skušali ugotoviti, kako poteka delo in ugotovili, da imajo nekateri razredi zaradi premajhnega števila učencev ali zaradi prezahtevnih nalog težave z izvajanjem nekaterih socialnih iger. Tako smo sklenili, da bi bilo smiselno razrede združevati, saj se na ta način izboljšuje tudi klima med razredi, kar je na tako majhni šoli kot je naša možno doseči. Pri igrah, ki so bile za naše učence kljub predvidenim prilagoditvam, prezahtevne, pa so učiteljice in učitelji sami uvedli nekatere prilagoditve, s pomočjo katerih so bile igre izvedljive. S pomočjo vprašalnika smo izvedeli tudi, katere od, v knjižici zbranih iger, so med učenci in učitelji najbolj priljubljene in to nam je služilo kot smernica k razumevanju, kakšne vrste iger so za naše učence najbolj zanimive in najbolj primerne. Ker pa učenci niso le naša skrb, je seveda to, kako nam uspeva izboljševanje razredne klime v razredih, zanimalo tudi starše naših učencev. Učence smo med igrami posneli in nekatere pokazali na prireditvi. Starši so bili navdušeni, nekateri pa so si celo zaželeli izvod knjižice s socialnimi igrami. Navdušeni pa niso bili le starši. Učenci so med izvajanjem socialnih iger uživali in tega niso sprejemali kot neko prisilo ali kot nekaj, kar morajo, ker se ne razumejo S projektom smo se udeležili Festivala ustvarjalnosti in inovativnosti Projekt smo predstavili tudi staršem ob materinskem dnevu Ob koncu šolskega leta smo med učenci in učitelji ponovno preverili stanje razredne klime in naredili sociograme. Rezultati so bili zelo spodbudni. S pomočjo sociogramov smo ugotovili, da so mnoge negativne naveze izzvenele, da je veliko več pozitivnih povezav in da v razredu ne obstajajo več izrazito negativni ali pozitivni posamezniki. Vprašalnik, ki smo ga izvedli med vsemi učitelji in učenci tretjega triletja nižjega izobrazbenega standarda, pa nam je povedal, da je novo stanje po mnenju učencev nad tistim, ki so si ga želeli ob začetku šolskega leta, po mnenju učiteljev pa se je novo stanje močno približalo tistemu, ki so si ga želeli. In to je po našem mnenju velik uspeh. Uspeha pa ne moremo meriti le z vprašalniki in soci-ogrami. Najbolj pomembno je, kako se učenci počutijo v razredu, kako doživljajo sebe in sošolce in kako uspešni so v šoli. Vsa učiteljeva prizadevanja za boljšo razredno klimo učenci zaznajo zavedno ali nezavedno. Adlešičeva ugotavlja, da zaznavanje razredne klime pri učencih pogojujejo razvojni stadij otrok, razumevanje svojega okolja, zaznavanje socialnih odnosov in osebnostnih relacij, vse pa se medsebojno prepleta (Adlešič, 1998, str. 162). Dobra razredna klima vpliva na mnogo dimenzij v otroku. To je ugotovilo nemalo število strokovnjakov, ki so proučevali področje razrednega vzdušja. Bošnjak (1997) je raziskoval povezanost razredne klime z učnim uspehom in letnikom šolanja. Rezultati so pokazali povezanost učnega uspeha z učiteljevo podporo, povezanostjo in materialnimi pogoji ter zaznavanje večje jasnosti pravil, večje tekmovalnosti in večjega reda ter organizacije pri nižjih letnikih. Tudi Keyser in Barling (1981) sta ugotovila, da učenci bolj verjamejo v lastno uspešnost, kadar so v razredu pravila jasna, učenci pa imajo možnost soodločanja. Galuzzi, Kirby in Zucker (1980) so ugotovili boljšo samopodobo učencev v razredih z ugodnejšo razredno klimo. Podobne rezultate je dobila tudi Zabukovčeva pri slovenskih učencih (Zabukovec, 1998, str. 8, 9). In v čem se kaže naš uspeh in kako smo lahko prepričani, da je bila naša odločitev, da so socialne igre tisto, kar bo pripomoglo k boljšim odnosom med učenci in k njihovemu celostnemu razvoju tisto pravo? Projekt smo zaključili, s tem pa se ni zaključilo izvajanje socialnih iger. Tako učencem kot učiteljem so »prirasle k srcu« - učenci v njih uživajo, spodbujajo k njihovemu izvajanju in se preko njih spoznavajo, učitelji pa kljub temu, da smo s projektom zaključili, igre samoiniciativno na različne načine vključujejo v pouk, saj v njih vidijo možnost za celostni razvoj naših učencev. Učitelji lahko z izboljševanjem razredne klime celostno vplivamo na učenčev razvoj, pri čemer pa je potrebno poudariti, da naj bi učitelj svoja prizadevanja za to tudi nenehno spremljal in analiziral ter s tem dobival povratne informacije, ki bi jih izkoristil za oblikovanje smernic pri nadaljnjem delu. Z razvojem otrok je potrebno razvijati tudi metode - knjižico bo potrebno dopolnjevati, učencem pa ponuditi kaj novega. Ostali člani inovacijskega projekta: Mag. Aleksander Vališer, Helena Zupančič, Andreja Gorše, Andreja Rihtaršič, Tonka Klemenčič. LITERATURA: Adlešič, I. (1998). Razredna klima učencev osnovne šole. Pedagoška obzorja, 3 - 4 , str. 160-176. Zabukovec, V. (1998). Merjenje razredne klime. Priročnik za učitelje. Ljubljana. Produktivnost. Center za psihodiagnostična sredstva. Zabukovec, V. (1993). Kako zaznavajo razredno klimo osnovnošolci in njihovi učitelji. Sodobna pedagogika, 5-6, str. 292-303. NAVODILA AVTORJEM ČLANKOV Članki za revijo naj ne obsegajo več kot 30.000 znakov. Za rubriko Šolska praksa so članki lahko krajši. Prispevke pošljite po elektronski pošti na naslov revija@didakta.si. ali pošljite izpis besedila na papirju in priložite disketo oz. CD na naslov Didakta d. o. o. Radovljica, Gorenjska cesta 33 c, 4240 Radovljica s pripisom "Za revijo Didakta". Zaželeno je, da besedilu priložite slikovno gradivo: slike, fotografije, risbe ^ Prosimo, da slikovnega gradiva, vnesenega v Wordovo datoteko, ne pošiljate! Če imate elektronske fotografije ali skenirane slike, morajo biti ustrezne kakovosti (10 cm, 300 dpi). Prispevek opremite s podatki o avtorju - imenom in priimkom, naslovom ustanove, domačim naslovom, telefonsko številko in elektronskim naslovom. Avtorji naj upoštevajo znanstvena oz. strokovna načela pisanja člankov. Članek naj bo napisan zvezno in ustrezno strukturiran (naslovljen in smiselno razdeljen na poglavja). Navedeni naj bodo uporabljena literatura in citati. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Uredništvo revije Didakta Umetnost stika Rožana Grdina, Akademija za psihositnezo Že veliko let je od tega, ko je mož ob prebiranju časopisa shranil misel, za katero je menil, da me uspe zanimati. In imel je prav. Misel, ki sledi, me je globoko navdihnila takrat in me še vsakič, ko jo preberem. Njeno sporočilo je globoko. Tako globoko, kot je človek sam. »Bistvo učiteljskega poklica ni v znanju, temveč v osebnosti, v tistem najbolj osebnem, človeško najbolj zaupljivem, v tistem, kar tesno povezuje človeka s človekom, četudi brez besed in vsega vedenja: v umetnosti stika je skrivnost vzgojnega in učnega uspeha.« Le kolikokrat sem se spraševala in iskala mnoge načine stika. Na svojih seminarjih vedno znova odkrivam neprecenljivo vrednost, ki ga stik ima. Želja po znanju je temelj razvoja. Toda to željo bi vedno morala spremljati tudi želja po stiku. Stiku, ki se začne pri sebi in nam pomaga odkrivati svojo notranjo pokrajino, v kateri živijo naše omejitve, možnosti in potenciali. Od tu se odpremo drugemu in z njim vzpostavimo stik. Ta stik je temelj našega bodočega sodelovanja, poučevanja in odnosa nasploh. Akademija za psihosintezo se s svojimi seminarji in raziskovalnim delom poglablja prav v ta stik. Stik s seboj in drugimi. Dosedanje izkušnje in raziskovanja dokazujejo, da je to potrebno. Da je bodoče delo kvalitetnejše in uspeh večji, če se znamo približati sebi in drugemu. Poseben poudarek naših izobraževanj in delavniškega dela je ta, da osvojimo sposobnost bližine in stika z drugim, vendar ob tem ne izgubimo sebe in svoje notranje stabilnosti. Znanje, ki ga z leti pridobivamo, se ob teh izkušnjah oplemeniti. Dodamo mu globino lastnih spoznanj in nov navdih, ki plemeniti naše bodoče poslanstvo. Zmorete usklajevati poklicne zahteve in osebna hrepenenja? Si želite na novo obuditi vizijo, ki vas je privabila v vaš poklic? Ali veste, kako v sebi poiskati ravnovesje, da ne izgorite? Vabljeni na seminarje Kako uspešno komunicirati s težavnim uporabnikom. Kako ohranjati notranjo stabilnost in okrepiti zunanjo avtoriteto Kako v sebi vzpostaviti stabilnost in prebuditi osebno avtoriteto. Modrost skupnosti Kako v odnose vnesti empatijo in sodelovanje. 12.12.2008 ter 6.3. in 8.5.2009 O Ljubljana, Vodnjak znanja 5. - 7. december 2008 O Hotel Laguna, Strunjan 3. - 5. april 2009 O Hotel Bellevue, Mariborsko Pohorje Kako ob delu z drugimi ne pozabiti nase (nenehen stres na delovnem mestu nas pripelje do poklicne izgorelosti Kako in kdaj se izgorelost pojavi ter kako si lahko pomagamo. po dogovoru za zaključene skupine ZA PSIHOSINTEZO www.akademija-psihosinteza.orginfo@akademija-psihosinteza.org Marta Kralj 040-268-058 O uporabi nareka pri pouku tujega jezika Klavdija Vodušek, OŠ Šmarje pri Jelšah V moje razmišljanje o učnih urah angleščine se je prikradla misel o uporabi nareka. Vsake toliko časa se je vračala, včasih je s sabo prinesla slike iz mojih osnovnošolskih dni, včasih je brskala po učnih sklopih in temah angleščine v devetletki. Ni poznala nobenih omejitev, ravno tako domače se je počutila v 4. kot v 9. razredu. Vztrajala je in pridružilo se ji je raziskovanje smiselnosti uporabe nareka pri pouku tujega jezika danes. Taisto raziskovanje je temeljilo na virih raznolikih internetnih strani. Kam me je vodilo in kaj me je naučilo? Že v srednjem veku so učitelji, ki so želeli ohraniti in prenesti znanje, knjig pa ni bilo mnogo, narekovali svojim učencem. Pomembneje je bilo, da so mladi razumeli, kar so si zapisali, kot napake, ki so jih naredili pri črkovanju besed ali postavljanju ločil. Pri poučevanju tujega jezika se je narek pojavil konec srednjega veka in se je uporabljal kot način učenja jezikovnih struktur, glasov in črkovanja. Številni jezikoslovci so proučevali njegovo vlogo pri usvajanju jezika in izkazalo se je, da je izjemno težko ločiti njegove jezikovne kompetence. Bloomfield, eden najvplivnejših lingvistov 20. stoletja, je bil velik zagovornik uporabe nareka. Finocchiaro navaja, da narek zagotavlja pozorno poslušanje, vadi razlikovanje glasov, utrjuje rabo ločil, omogoča učencem, da se naučijo prenašati glasove v zapis, pomaga razvijati slušno razumevanje in samoo-cenjevanje. V moderni dobi so slovnica, prevodi, frontalna oblika in z njo tudi narek izgubili svojo vrednost. Narek je postal sinonim za tradicionalno, zastarelo, dolgočasno, nekomunikativno in na učitelja usmerjeno obliko dela. Raziskave iz prakse pa kažejo, da ima narek svojo vrednost tako pri učenju tujega jezika kot tudi pri preverjanju znanja le-tega. Davis in Rinvolucri sta prepričana, da če spremenimo dinamiko nareka v naslednjih elementih: kdo komu narekuje, kdo izbere besedilo, kako dolgo je besedilo, kako zveni glas, ki narekuje, koliko mora zapisati poslušalec in kdo popravi narek, vdahnemo nareku novo življenje. PREDNOSTI UPORABE NAREKA PRI UČENJU TUJEGA JEZIKA: 1. Narek lahko razvija vse štiri osnovne jezikovne spretnosti: poslušanje, govorjenje, branje in pisanje. 2. Ko učenci razvijejo slušno razumevanje pomena in odnosov med jezikovnimi segmenti, se učijo slovnice. 3. Narek pomaga razvijati kratkoročni spomin. Učenci vadijo besede, besedne zveze ali stavke, preden jih zapišejo. 4. Pozorno poslušanje, ki ga učenci vadijo z narekom, je koristno tudi v drugih okoliščinah. 5. Narek ali poprava nareka lahko vodi v komunikacijske dejavnosti. 6. Narek je lahko odlična ponavljalna vaja. 7. S psihološkega vidika narek predstavlja močan izziv. 8. Narek vzpodbuja nezavedno mišljenje v tujem jeziku. 9. Uspešno opravljen narek motivira učence. 10. Narek je primeren za velike skupine. 11. Učenci so aktivni med narekom. 12. Učenci so aktivni po nareku. 13. Učenci lahko sami opravijo popravo. 14. Narek lahko pripravimo za skupine učencev z različnimi sposobnostmi. 15. Narek lahko pripravimo za učence z različnim predznanjem/znanjem tujega jezika. 16. Učenec in učitelj lahko dobita takojšnjo povratno informacijo. 17. Narek pripravimo vnaprej, lahko ga tudi posnamemo. 18. Narek je primeren za učitelje tujih jezikov, ki nismo rojeni govorci tujega jezika, ki ga učimo. 19. Narek zlahka izvede neizkušen učitelj. 20. Med narekom lahko učenec opazuje delo posameznih učencev. 21. Narek pogosto umiri skupine. 22. Narek omogoča dostop zanimivemu besedilu, npr. pri uvajanju teme ali povzemanju snovi. 23. Narek je za učenje tujega jezika tehnično uporabna vaja. 24. Zapisovanje slišanega pomaga pri razvijanju pismenosti. Če upoštevamo delovanje spomina in učenja, ugotovimo, da uporaba nareka zajema naslednje dejavnike: 1. pravilno sporočanje/govorjenje besed (s strani učitelja/ posnetka); 2. pravilno sprejemanje/slišanje besed (analiza zvokov s strani učenca); 3. črkovni zapis besed (sposobnost učenca, da poveže izgovorjavo besede z njenim zapisom); 4. grafomotoriko (ustrezna koordinacija mišic, potrebnih za zapisovanje). Prav tako lahko ugotovimo, da narek vključi vse tri tipe učencev: 1. avditivni tip učenca se najbolje uči, če sliši besedo; 2. vizualni tip učenca si najbolje zapomni, če vidi besedo zapisano; 3. kinestetičnemu tipu učenca pri zapomnjevanju pomaga gibanje, in sicer govornih organov pri govorjenju ter gibanje roke med pisanjem. Učitelj omogoči učencem, da so pri nareku uspešni. Pri pripravi na narek se vpraša: 1. Kdaj uporabiti narek? 2. Zakaj bi bil narek primeren? 3. Kateri cilj želim doseči z uporabo nareka? V usvajanju jezika je govorjenje pred pisanjem, zato učitelj upošteva tudi starost učencev in cilje po učnem načrtu. Začetek učne ure je najprimernejši čas za narek. Učenci se takoj osredotočijo na tuji jezik, umirijo se, bolj so natančni. Pred narekom učitelj pojasni in zapiše na tablo besede, besedne zveze, strukture, okrajšave, ki jih morda učenci še ne poznajo. Učitelj nato prebere narek, ki je pripravljen na podlagi učbeniškega gradiva, zgodbe, članka, ki ga učenci že poznajo. Učenci poslušajo. Drugo branje je počasnejše, učitelj bere posamezne fraze, učenci zapisujejo. Če učenec prosi za ponovitev besede ali fraze, učitelj le-to ponovi. Sledi tretje branje, brez prekinitev, katerega namen je, da učenci pregledajo svoje delo in popravijo morebitne napake. Učenci naj imajo na voljo še kakšno minuto, če želijo še kaj popraviti, nato se dejavnost zaključi. Popravljanje lahko izvedejo ali učenci individualno ali v parih ali učitelj. KATERE TEŽAVE LAHKO PRIČAKUJEMO? Dolgčas Nekaterim učencem (kot tudi učiteljem) se zdi že sama dejavnost dolgočasna. Naj učenci razmišljajo tudi o vsebini narekovanega, ne le o ustreznosti zapisa. Narekujemo lahko zelo različna besedila, posamezne besede, sezname besed, povedi, razgovore, odstavke. Narek naj vodi v dodatne dejavnosti, da ga učenci usvojijo kot del učnega procesa, da ga sprejemajo kot učenje in ne kot preizkus njihovih sposobnosti poslušanja in zapisovanja. Težavnost Nekaterim učencem se bo zdel narek ena težjih dejavnosti. Razmislimo, v koliki meri pričakujemo od svojih učencev, da opravijo narek. Ko pripravljamo kopije narekovanega besedila in izbiramo, kje bodo prazni prostori, kamor bodo učenci vpisovali narekovane dele, se lahko odločimo, da bomo šibkejšim učencem pripravili kopije, ki bodo vsebovale več besedila in manj praznih prostorov kot kopije ostalih učencev. Šibkejšim učencem lahko pripravimo kopije z deli narekovanega besedila tudi v primeru, ko smo se odločili, da bo večina učencev za narek uporabila prazne liste oz.zvezke. Natančnost popravljanja Nekateri učenci ne bodo natančno popravili svojega nareka, ko ga bodo primerjali z narekovanim besedilom. Eni bodo rajši popravljali nareke sošolcev, drugi bodo rajši popravljali svoje. Morda je dobro pustiti vmes med pisanjem nareka in njegovim popravljanjem nekaj časa, da si učenci spočijejo oči. Povemo jim, da se s popravljanjem učijo pregledovanja svojih pisnih izdelkov, kar je koristna vaja tudi za druga področja. IN ZAKLJUČEK? Verjamem, da je narek pri pouku tujega jezika koristna dejavnost, če je kratek, izveden pogosto in na način, ki je primeren starosti in sposobnostim učencev, z namenom učenja in samoocenjevanja. Tako lahko stari narek dobi povsem novo preobleko. Viri: exchanges.state.gov/education/engteaching/dictatn.htm www.sitesforteachers.com/ www.learnenglish.de/dictationpage.htm iteslj.org/Techniques/Alkire-Dictation.html www.teachingenglish.org.uk/think/articles/using-dictation links.jstor.org/sici? www2.gol.com/users/norris/dict.html Pravljičarski maraton Joža Klopčič »Ali mogoče veste, kdo so najboljši poslušalci? ^ Otroci, moji dragi, ti so najboljši poslušalci. Otroci ne poznajo milosti. Odobravanje ali zavrnitev plačajo tako kot sladoledarju, vedno v gotovini.« Salim, pripovedovalec zgodb ali v arabščini hakawati, se je zavedal, da vsaka zgodba potrebuje najmanj dva človeka, da zaživi. Danes je običajno v vlogi pripovedovalca odrasla oseba in v vlogi poslušalca otrok. Najbrž na začetku ni bilo tako. V zgodbi z naslovom Pripovedovalci noči Rafika Schamija lahko preberemo, kako si v kavarni lahko naročil jedi le do zgodnjih popoldanskih ur, potem sta prišla na vrsto pipa in čaj in ob sončnem zahodu je napočil čas za pripovedovalce zgodb. Noč za nočjo se je hakawati povzpel na visok stol in zabaval goste s pustolovskimi in ljubezenskimi zgodbami. Mnoge anekdote pripovedujejo o poslušalcih, ki od radovednosti in napetosti niso mogli zaspati. Zato ne preseneča, da bo naslednje leto v Ljubljani že 12. pripovedovalski festival Pravljice danes, ko nastopajoči poslušalcem ponujajo zgodbe, ki jih prosto pripovedujejo. Zgodb željni poslušalci pa so otroci in odrasli. Kot odziv na pripovedovalski festival in kot nov izziv se mi je porodila zamisel, da bi bila šolska knjižnica en dan ali dva prostor, kjer bi zgodbe pripovedovali in poslušali otroci, učenci naše šole - Osnovne šole Ivana Cankarja iz Trbovelj. Tako smo že dve zaporedni šolski leti organizirali prireditev, ki je zaživela pod imenom PRAVLJIČARSKI MARATON. Obakrat je bilo to v mesecu aprilu, ko je s knjigo povezanih več dogodkov, kot so obletnica rojstva pravljičarja H. Ch. Andersena, teden knjige in dan slovenske knjige. Že kakšen mesec prej sem učence od 1. do 9. razreda obvestila o dogodku in jih povabila, da se prijavijo kot pripovedovalci - pravljičarji. Nobenega prepričevanja ni bilo potrebno, da se je iz skoraj vsakega oddelka na šoli prijavil vsaj en učenec oz. učenka ali celo skupina. Tako je nastal seznam 29 izbranih učencev, s katerimi smo izbirali in izbrali med ljudskimi pravljicami in izvirnimi pravljicami H. Ch. Andersena, bratov Grimm, O. Wilda, Frana Milčinskega, Frana Levstika, Svetlane Makarovič, Anje Štefan in drugih. Učenci nižjih razredov so seveda potrebovali mentorje - svoje učiteljice - in poskusni nastop pred sošolci v razredu. Da bi bila vzpodbuda še večja, smo objavili, da bo vse pravljičarske nastope ocenjevala komisija, sestavljena iz učencev in knjižničarke, ter izbrala in nagradila po enega najboljšega pripovedovalca pravljic med učenci razredne stopnje in med učenci predmetne stopnje. Pripravili smo plakat s časovnim razporedom nastopajočih in poslušalcev, učenec izbirnega predmeta Vzgoja za medije pa je oblikoval zloženko, ki smo jo razdelili po razredih. Z njo smo učence povabili na prireditev. Tla naše majhne šolske knjižnice smo pregrnili s preprogo, kamor so se posedli poslušalci, mali pravljičarji pa so sedeli na udobnem fotelju v družbi plišastih živali. Učenci so prihajali v knjižnico izmenoma po v naprej določenem razporedu in poslušali izbrane pripovedovalce. Poslušalci so se menjali na 20 do 30 minut. Če so se višješolci ob vstopu v knjižnico še prizanesljivo nasmihali, so ostali brez besed, ko so imeli pred seboj npr. prvošolce, ki so jih prepričali z velikim žarom in pristnim podoživljanjem pravljic. Tudi »starejšim pravljičarjem« ni bilo lahko s pripovedovanjem očarati najmlajše, saj kot je zapisano na začetku, otroci ne poznajo milosti. Pokazalo se je, da je so bile pri »velikih in malih« poslušalcih najbolje sprejete pravljice s humorno vsebino, še posebej, če so bile tudi povedane primerno živahno in razgibano. Nasmejali smo se ob pravljicah Tri želje avtorja J. M. Leprince de Beaumonta, Bedak Jurček H. Ch. Andersena, Gospod in hruška ali Butalci Frana Milčinskega, Strašni volk Svetlane Makarovič ali ob ljudski O repi velikanki. Za najmlajše, pripovedovalce iz 1. razreda, je bila zadrega ob nastopu manjša, če so nastopili kot skupina, v kateri je imel vsak svoj del pripovedi. Drugi so pravljice povedali ob ilustraciji iz slikanice, najbolj pa je navdušila učenka 9. razreda, ki je pravljico O repi velikanki dramatizirala ob pomoči lutk na palici. Učenci so se za pripovedovanje pravljic prijavili sami, kar pomeni, da ni malo tistih, ki imajo željo po javnem nastopanju. To so običajno samozavestni, govorno spretni učenci, med njimi izjemoma tudi kdo, ki ne zmore kritično preceniti svojih sposobnosti. Tudi taki učenki smo omogočili, da je primerno dolgo pravljico povedala ne preveč kritičnim poslušalcem. Kako ponosna je bila na svoj nastop! Biti na seznamu pripovedovalcev - pravljičarjev pa je bil še posebno velik izziv za osmošolca z učnimi in vedenjskimi težavami. Poznali smo njegove govorne sposobnosti, skrbelo nas je le, ali se bo pripravljen zahtevno pravljico O. Wilda Sebični velikan naučiti za pripovedovanje. Po dvakratnem nastopu je dokazal sebi, sošolcem in učiteljem, da to zmore in hoče. Nehote so se zavedali govornega položaja, to je nastopa za javnost, in se po svojih močeh v govoru poskušali čim bolj približati zborni izreki. Zato so ob dnevu šole vsi prejeli pohvalo za nastop na Pravljičarskem maratonu, najboljši pa knjižne nagrade in priložnost, da so pravljico še enkrat povedali za širše občinstvo: za starše na roditeljskem sestanku, na šolski proslavi ali v splošni knjižnici otrokom, ki prihajajo na pravljične ure. Novica o Pravljičarskem maratonu je odmevala tudi na valovih lokalnega radia. Schamijev junak Salim je pripeljal do konca svojo zgodbo, ki jo je sproti oblačil v primerna oblačila, jim poiskal ustrezen vonj in razvijal njihovo usodo, kajti le slabi pripovedovalci se kot pijanec plota oklepajo svojih zgodb z vsem, kar spada zraven. »»Ne premalo ne preveč, to je pravi užitek,« je pomislil Salim.« Nekateri pripovedovalci so nas očarali z živim glasom, drugi z zbranostjo pripovedovanja, tretji s simpatično zmedenostjo, prav nihče pa ni bil nepripravljen. Citati iz knjige: Shami, R.: Pripovedovalci noči, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1994. Jurij Popov: PROSTITUCIJA Tema, o kateri vsi vemo vse. Pa je res tako? Avtor želi v monografiji predstaviti paleto različnih pogledov na prostitucijo kot socialni pojav; torej poglede zagovornikov in nasprotnikov liberalizma v prostituciji in tistih vmes, razli~ne oblike zakonskega urejanja prostitucije po svetu; opisuje notranjo strukturo pojava in njegove temeljne zna~ilnosti, razli~na mnenja o temeljnih vzrokih in okoli{~inah, modelih dojemanja spolnosti, zdravstvenih nevarnostih in tako naprej. V zadnjem delu naniza nekaj prakti~nih spoznanj in izku{enj ponudnic/ponudnikov in {e kaj, kar se mu zdi pomembno za celovitej{e razumevanje pojava in bolj strpen javni diskurz. To pa zato, ker zagovarja stali{če, da je prostitucija družbeni pojav; torej ne od družbe ločeni pojav. To z drugimi besedami pomeni, da nastaja v družbi, iz nje izhaja; v družbi se oblikujejo vsakokratna »pravila igre« in nanjo prostitucija povratno vpliva. Vsakokratno stanje prostitucije je namreč odraz vsakokratnega stanja družbe kot celote. Monografija je rezultat večletnega {tudija in analize multidisciplinarnega spektra dostopnih virov s področja prostitucije in je v slovenskem prostoru prva celovita, sistematična in pregledna obravnava tega socialnega pojava, za katerega so pri nas značilne parcialne obravnave. 17 x 24 cm, 256 strani, broširano - 25 € Informacije in naročila ® Založba Pivec d.o.o., Krekova 13, 2000 MARIBOR tel. 02 250 08 28, faks 02 250 08 29; info@zalozba-pivec.com, www.zalozba-pivec.com No. 1 na področju inovativnosti razvoju in proizvodnji opreme za otroke od vrtca do devetletke. eibe Notranja in zunanja oprema Učenje s pomočjo igre ob uporabi dogna-nih igral in opreme primernih za klasične in najmodernejše pristope izobraževanja, za večanje kreativnosti in boljšo socializacijo otrok Najkvalitetnejši materiali, leta uporabe brez velikega vzdrževanja, vsi proizvodi imajo posamezni certifikat EN Obvezni drugi tuji jezik v osnovni šoli? - raje obdržimo izbirni drugi tuji jezik Betka Pišlar, profesorica angleškega in francoskega jezika, OŠ Žiri Vse hitrejši življenjski tempo ter nenehne spremembe in novosti v šolskem sistemu učitelju narekujejo stalno spopolnjevanje in doizobraževanje. Devetletna osnovna šola je tako učiteljem kot učencem prinesla zelo dobrodošlo spremembo - izbirne predmete. Med izbirnimi predmeti so učenci lahko izbrali tudi tuji jezik. S tem so bile tudi v Sloveniji ponujene nove možnosti za večjezikovno vzgajanje, kar je v skladu s priporočili Sveta Evrope in Evropske komisije za večjezikovnost v skupnem evropskem območju. Na naši šoli so se učenci poleg obvezne angleščine lahko učili tudi izbirnih jezikov: francoščine, nemščine in španščine. Kot učiteljica angleščine in francoščine sem se te novosti zelo razveselila, z možnostjo poučevanja francoskega jezika je moja poklicna pot dobila nove razsežnosti in nov izziv. Učencem, ki so izbrali francoščino, sem želela čimbolj približati pouk tujih jezikov in jih navdušiti za njihovo učenje. Pri svojem delu z otroki sem ugotovila, da je motiviranje učencev in vzbujanje zanimanja ključno za uspešen pouk. V pouk sem skušala vključiti aktivnosti, pri katerih so se učenci učili in se hkrati tudi zabavali. Velika prednost pri poučevanju izbirnega jezika je manjše število učencev v skupini, kar učitelju omogoča, da se lahko posveti vsakemu učencu posebej in mu nameni dovolj pozornosti. Poleg učiteljevega odnosa do predmeta, ki ga poučuje, je pomemben dejavnik za uspešen pouk učiteljevo sprotno doizobraževanje in skrb za to, da skuša biti v koraku s časom. Tudi naša šola se je vključila v Projekt VUPFOŠ (vzpodbujanje učenja in poučevanja francoščine v osnovni šoli), ki ga je s sodelovanjem Francoskega kulturnega centra Charles Nodier organiziralo Ministrstvo RS za šolstvo in šport. V okviru Projekta so za osnovnošolske učitelje francoščine organizirali odlične seminarje in pedagoške delavnice tako doma kot v tujini. Učitelji smo se jih ude- leževali z velikim navdušenjem, še posebno smo bili veseli dvanajstdnevnega izobraževanja v Centru za izobraževanje tujcev Cavilam v Franciji, v Vichyu. Pridobljeno znanje smo lahko uporabili tako pri poučevanju francoščine kot na drugih področjih svojega dela, kakovostno izobraževanje pa je pripomoglo tudi k osebnostni rasti učiteljev in preprečevanju poklicnega izgorevanja. Učenci se začnejo izbirni predmet francoski jezik učiti v sedmem razredu in se ga učijo tri leta. V zadnjem trile-tju osnovne šole velja načelo izbirnosti, kar pomeni, da si učenci po prvem letu lahko tudi premislijo in v 8. razredu namesto jezika izberejo drug predmet. Vendar v vseh letih poučevanja učencev, ki niso ostali pri odločitvi za jezik od 7. do 9. razreda, ni bilo niti toliko, kot je prstov na roki. Pouk izbirnega predmeta poteka po dve šolski uri tedensko, večinoma sta to šesta ali sedma ura. Učenci so že utrujeni od dolgega delavnika v šoli, zato je učiteljeva vloga še toliko bolj zahtevna - učence mora motivirati in jim omogočiti, da se bodo pri pouku počutili prijetno in da bodo vzljubili tuji jezik. Večinoma izbirni predmet francoščino izberejo le aktivnejši učenci, ki nimajo učnih težav in se francoščine učijo zaradi lastnega interesa. Za pouk francoščine je na voljo veliko kakovostnih učbenikov, poleg sledenja učnemu načrtu v pouk skušam vnesti tudi vsebine, ki učencem omogočajo razvijanje ustvarjalnosti in privzgajanje delovnih navad. Učenje tega tujega jezika učence bogati na različnih področjih in jim omogoča tudi medpredmetne in kroskurikularne povezave. Jezika se učimo s pomočjo pesmi, šansonov, filmov, govornih nastopov, branja knjigic za bralno značko, veliko časa pa namenimo tudi pogovoru o civilizacijskih navadah Francozov. Učenci ob obravnavanih temah v učbeniku primerjajo način življenja Slovencev in Francozov, njihove praznike, kulinariko, geografske značilnosti dežele, njeno zgodovino in dosežke na področju umetnosti. Prav tako pouk izbirnega jezika učencem omogoča razvijanje med-kulturnosti: pri učenju francoščine uporabljajo jezikovno znanje materinščine in angleščine kot prvega tujega jezika, npr. pri spoznavanju novih francoskih besed učence povabim, da poiščejo angleške izraze zanje, primerjajo način zapisa in izgovorjavo. Že znano shemo nato nadgradijo z besedami v drugem tujem jeziku. Da bi pouk čimbolj popestrila in ga prilagodila željam in potrebam učencev, sem vanj vključila tudi nekaj nad-standardnih dejavnosti. Vsako leto pripravimo igrico v francoščini, s katero sodelujemo na Frankofonskem festivalu v Kranju, za devete razrede sem pripravila kuharsko delavnico v francoščini, kjer smo kuhali francoske jedi in jih nato skupaj pojedli, več let smo pripravljali šolsko glasilo v tujih jezikih, v katerem so učenci objavljali prispevke v francoščini in v ostalih tujih jezikih, ki smo jih poučevali na šoli, odpravili smo se na jezikovne počitnice v Provanso, ob koncu letošnjega šolskega leta pa sem za učence izbirnega predmeta francoski jezik organizirala nadstandardno ekskurzijo v Pariz. »S čim so si vaši učenci zaslužili, da jih peljete v Pariz?« me je pobarala neka turistka, ko smo na letališču čakali na vkrcanje. V veliki meri je razlog za tak način dela učiteljičin entuziazem, zasluge za to pa imajo seveda tudi učenci, ki so se tujega jezika marljivo učili. Zakaj so bili pri učenju francoščine prizadevni? Po mojem mnenju je odgovor nedvoumen: izbrali so jo sami in za učenje so imeli veliko notranje motivacije. Znano je, da se bolje učijo in so pri tem uspešnejši tisti, ki se učijo iz lastne želje ali potrebe, to pa prav gotovo velja za učenje jezikov. Večina otrok z učenjem francoskega jezika nadaljuje tudi v srednji šoli. Že v osnovni šoli so spoznali, da je učenje tujega jezika prijetno in zabavno, to pa jim lahko pomaga pri nadaljnjem učenju in pri sporazumevanju v tujem jeziku v odrasli dobi. Čeprav naj bi prebivalci Evrope poleg materinščine govorili vsaj dva tuja jezika, se mi ne zdi primerno, da bi že v osnovni šoli uvedli obvezni drugi tuji jezik. Mislim, da je sedanje stanje v devetletni osnovni šoli zadovoljivo, saj učencem dopušča možnost izbire: kdor želi izbrati drugi tuji jezik, ga lahko izbere po svoji izbiri oziroma po izbiri, ki je na šoli omogočena. Tisti učenci, ki niso nadarjeni za učenje jezikov ali pa rajši razvijajo svojo ustvarjalnost na drugih področjih, imajo možnost izbrati druge izbirne predmete: na voljo imajo tako naravoslovne kot družboslovne. Ne le da bi z uvedbo obveznega drugega tujega jezika učenci izgubili možnost izbire predmetov nekaterih drugih predmetnih področij, kot učitelju praktiku se mi poraja vrsta vprašanj: ljudje na splošno ne maramo sprememb, le zakaj bi spreminjali sistem, ki je dober in prinaša zadovoljive rezultate? Sprašujem se tudi, zakaj bi z uvedbo obveznega drugega tujega jezika učenje le-tega vsiljevali vsem učencem, tudi tistim, ki imajo učne težave. Iz leta v leto namreč narašča število učencev, ki pri pouku angleščine, slovenščine in matematike potrebujejo dodatno strokovno pomoč. Ker bi se z uvedbo obveznega drugega tujega jezika zmanjšal fond učnih ur za preostale izbirne predmete, ki so prav tako pomembni za otrokov vsestranski razvoj, menim, da bi učenci z njegovo uvedbo več izgubili kot pridobili. Ob morebitni uvedbi obveznega drugega tujega jezika bi se po mojem mnenju kaj lahko pripetilo, da ne bi imeli dovolj kakovostno usposobljenih učiteljev za pouk. Naj omenim situacijo, ki je pred leti nastala v Italiji: zaradi pomanjkanja ustreznih učiteljev poskus uvedbe tujega jezika v nižjih razredih osnovne šole ni obrodil sadov. Iz svojih izkušenj vem, da mi študij jezikoslovja na fakulteti ni nudil dovolj pedagoške izobrazbe - večinoma sem jo z obiskovanjem raznih seminarjev in branjem strokovne literature pridobila sama. Čeprav je nekdo lahko odličen romanist, rusist itd, to še ne pomeni, da je usposobljen in primeren za poučevanje v osnovni šoli. Pri tem je prav tako treba upoštevati specifiko in dinamiko dela z osnovnošolskimi otroki. Pred pripravo programov za drugi tuji jezik bi bilo potrebno temeljito izobraziti oz. doizobraziti potencialne učitelje. Glede na izkušnje nekaterih pilotskih osnovnih šol, kjer pouk drugega tujega jezika že poteka, naj bi ravnatelj ob sodelovanju staršev izbral, kateri obvezni drugi tuji jezik bi poučevali na posamezni šoli. To pomeni, da bi se vsi učenci ene šole učili istega obveznega drugega tujega jezika. Mislim, da bi to bil velik korak nazaj: zakaj vsem učencem na eni šoli predpisati učenje npr. nemščine ali katerega koli drugega obveznega tujega jezika? Prisila v nobenem primeru ni dobra, poleg tega je Evropa prostor jezikovne raznolikosti, omogočimo jo tudi učencem na slovenskih osnovnih šolah. Še posebno se mi zdi tako početje neprimerno v današnjem času, ko gre razvoj šolskega sistema in predvsem razvoj osnovne šole k vse večji individualizaciji pouka in prilagajanju pedagoškega procesa potrebam otrok. Raje učencem prepustimo, naj se sami odločijo, kateri drugi tuji jezik se želijo učiti, če se ga seveda želijo. Izberejo naj ga prostovoljno, ali pa naj si glede na svoje zanimanje in želje izberejo druge izbirne predmete, ki jih bogatijo in jim širijo obzorje. Kajti kot je že davno izjavil Konfucij, «Učiti pomeni razvnemati ogenj in ne polniti prazne posode.« NATIONAL GEOGRAPHIC National Geographic je v Sloveniji že prepoznana in ugledna blagovna znamka, ki navdušuje in izobražuje stare in mlade. Tokrat vam predstavljamo tudi zbirko didaktičnih pripomočkov, ki jih boste z veseljem uporabljali pri pouku, še bolj z veseljem pa jih bodo uporabljali učenci. In na koncu seveda pridemo do človeka - kako bolje razložiti človeško telo kot na pomanjšanem modelu, ki ga lahko razstavite in podrobno opišete vse dele posebej. Vsi modeli so priročne velikosti (za delo v skupinah), zelo nazorni in trpežni, zato jih boste lahko dali učencem v roke, da si jih pobliže ogledajo in zapomnijo. Obstajajo tudi človeško oko, človeška lobanja, moder za sestavljanje žabe _ Za lažjo predstavo teh izumrlih bitij pri predmetu biologije vam bo v pomoč model tiranozavra in drugih zavrov, na katerih lahko nazorno razložite njihov ustroj in evolucijo ter predstavite dobo in način življenja. Zanimivo pri tem je, da otroci okostje najprej kot pravi arheologi s strgalom in čopičem previdno izkopljejo iz mavčne kocke, nato pa kosti sestavijo v model okostja dinozavra. Pod znamko 4M se skrivajo tudi seti za izkopavanje hrošča, kristalov, mineralov, pterozavra, brahiozavra, stegozavra ^ Za učitelje kemije in geografije bo nadvse dobrodošla maketa vulkana, s katerim lahko nazorno razložite pojav vulkanskega izbruha. Maketa je narejena po naravnem vzoru, obenem pa omogoča ponazoritev delujočega vulkana, tako da v njegov krater vlijete kis in pecilni prašek. Kemična reakcija bo naredila pravi spektakel. Didaktična pomagala bodo vsekakor v pomoč pri doseganju učinkovitega poučevanja, ki bo navduševal tako učence kot učitelje in bo pouk spremenil v doživeto raziskovanje. Vse izdelke si lahko podrobneje ogledate na spletni strani založbe didakta www.didakta.si. Za način naročila in ugodnosti prosimo pokličite Založbo Didakta; 04/53 20 210. Dogajanje na 24. slovenskem knjižnem sejmu od 26. do 30. novembra 2008 v Ljubljani 24. slovenski kniižni sejem 24. slovenski knjižni sejem po tudi letos poleg novih in starih knjižnih uspešnic ponudil veliko zanimivih dogodkov v vseh treh etažah Cankarjevega doma. Velika sprejemna dvorana bo letos predstavila novost knjižnega sejma - svoj odprti oder z naslovom Pokusimo besedo, na katerem bo Društvo pisateljev Slovenije pripravilo nastope in predstavilo svoje člane. Knjig ni brez avtorjev in zato jim bo sejem posvetil osebno pozornost tudi v glavni sprejemni dvorani. Avtorji bodo v pogovoru na voljo za morebitna vprašanja, prav tako pa bodo na svoj račun prišli ljubitelji avtogramov. Pokušina literarnih del bo posebno vabilo ljubiteljem, naj posežejo po razstavljenih knjigah in si jih nabavijo za svoje knjižnice. Debate kavarne so že stalnica knjižnega sejma in značilno zaznamujejo Prvo preddverje Cankarjevega doma. Letos se bodo že jubilejno 10. leto zapored družili vsi, ki jim je blizu razmišljanje o knjigah, branju, znanju, življenju ^ Debatne kavarne zaznamujejo gostje, ki prihajajo z vseh vetrov, drzni moderatorji, ki znajo izbrskati mnoge misli in skrivnosti, ter seveda obiskovalci, ki lahko razprave jasno in glasno še dodatno začinijo. Forum za obiskovalce bo vse sejemske dni v Drugem preddverju Cankarjevega doma poskrbel za zabavo tako za mlade kot tiste malo starejše. Tako bodo obiskovalcem poleg knjig ponujene tudi vzporedne, s pisano besedo povezane dejavnosti. Manjkali pa ne bodo niti zabavni nastopi, glasba, ure pravljic za najmljaše. Letošnja Založniška akademija bo francosko-ameriško obarvana. S pomočjo francoskega inštituta bomo gostili sedem francoskih založnikov, avtorjev in raziskovalcev knjižnega trga, ki bodo pojasnili, kakšne poslovne strategije so najbolj primerne za male založnike v digitalnem okolju in kakšne so prednosti objavljanja pri malih založbah v dobi, ko knjižne trge obvladuejo veliki medijski konglomerati. Iz ZDA prihaja letos Jason Epstein, legenda ameriškega založništva, ki je bil več kot petdeset let ena od vodilnih oseb založbe Random House in avtor knjige Book Bussines, ki jo letos dobivamo tudi v slovenskem prevodu. Iz Velike Britanije letos gostimo Claire Squires, profesorico na International Center for Publishing Studies na Oxford Brookes University, sicer avtorico knjige Marketing literature, ki velja za eno najbolj odmevnih del s tega področja. Šolski knjigosled - napovedanim skupinam šolarjev bo vsako uro na voljo voden ogled knjižnega sejma. Cankarjev dom je letos pripravil Kulturno-vzgojni program za vse najmlajše in šolarje, ki bodo obiskali knjižni sejem. Šolarji lahko letos sodelujejo tudi na natečaju z naslovom Pristanišče. Bralnica vas pričakuje tudi letos v Drugem preddverju, kjer boste lahko ob skodelici čaja prelistali knjige. Več podrobnejših informacij si oglejte na spletni strani knjižnega sejma: www.knjiznisejem.si. Gospodarska zbornica Ji^ Slovenije ■■■ c) Cankarjev dom Skupina Termoelektrarna Šoštanj z izpolnjevanjem svojega razvojnega načrta postaja še bolj pomemben steber slovenskega energetskega sistema v Sloveniji V letošnjem letu je Termoelektrarna Šoštanj po več kot tridesetih letih povečala svojo inštalirano moč iz 755 MW na 809 MW. 15. aprila letos so v TEŠ-u uspešno sinhronizirali generator prve 42 MW plinske enote, 3. septembra pa nadomestil proizvodnjo 30 MW bloka 2 z drugo 42 MW plinsko enoto, prešli na parno plinski proces blokov 4 in 5 in tako oskrbeli Slovenijo za dodatnih 54 MW električne energije. Poleg plinskih enot bo Termoelektrarna Šoštanj predvidoma do konca leta 2014 zgradila 600 MW blok 6, ki bo eden izmed najsodobnejših termoenergetskih blokov in katerega opremo v Nemčiji že izdelujejo. Uresničitev razvojnega načrta pomeni povečano proizvodnjo zmogljivost na 1029 MW instalirane moči, dvig proizvodnje električne energije z enako količino lignita iz 3.600 GWh na 5.000 GWh letno, podaljšanje proizvodnje električne energije iz leta 2025 na leto 2050. Takšen razvoj je širšega družbenega interesa, saj bo termoelektrarna z znatnim povišanjem proizvodnje električne energije trajno znižala specifično emisijo CO^ za 30 odstotkov, zmanjšale pa se bodo tudi emisije drugih snovi (SO^, NOx, praha, hrupa, TERMOELEKTRARNA Šoštanj d.d. Cesta Lole Ribarja 18 3325 Šoštanj, Slovenija Telefon: +386/03/899 31 00 Telefaks: +386/0/3 899 34 85 E-pošta: info@te-sostanj.si In jih use premagati ! igmnajdi.si V (S) Najdi.si vse slovenske strani Peter Kus - intervju V oktobrski (novembrski) številki revije Didakta vam tokrat predstavljamo enega od avtorjev razstave Zveneče mesto Evfonija - Petra Kusa. Projekt se je zgodil v oktobru v prostorih Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Postavitev razstave so spremljali še krajši glasbeni performansi (namenjeni organiziranim šolskim skupinam) in daljše dvodnevne delavnice izdelovanja izvirnih inštrumentov. Peter Kus je skladatelj in glasbenik, ki ustvarja avtorske predstave in v njih raziskuje območje, kjer se križata področji javnega izvajanja glasbe in gledališča. Rezultati tega dela so lutkovno-glasbene predstave Črna kuhna (Mini teater, 2004), Glas (KD Priden možic, 2005), Tristan Vox (Ops! zavod Ljubljana, 2006) in Kralj prisluškuje (Ops! zavod Ljubljana, 2007). Ukvarja se tudi z raziskovanjem izvirnih glasbenih inštrumentov. Zgradil je široko paleto različnih zvočil in glasbil iz različnih materialov, ki jih je uporabil v svojih predstavah. Ob njem sta se za uspeh projekta trudila še istrski glasbenik Marino Kranjac in soavtor Primož Oberžan. Preden se posvetimo avtorju, pa še kratka predstavitev samega projekta: Zveneče mesto Evfonija je razstava izvirnih glasbenih inštrumentov, na kateri so slovenski obiskovalci prvič spoznali nekatera nenavadna in izvirna glasbila, zvočila in zvočne inštalacije domačih avtorjev. Namenjena je raziskovanju neštetih možnosti, ki jih omogoča proizvajanje zvokov iz različnih materialov - lesa, kovine, plastike, gume, kože, kamna, stekla, električnega toka ipd. Zasnovana je interaktivno in želi obiskovalce spodbuditi, da se dotaknejo razstavljenih inštrumentov in zvokov, ki jih ti proizvajajo. Tako postanejo obiskovalci Evfonije njeni aktivni prebivalci, ki sami raziskujejo in ustvarjajo glasbo, namesto da bi jo le pasivno poslušali. Projekt dopolnjuje še animirana, glasbeno-didaktična spletna stan, ki otrokom omogoča virtualno raziskovanje nenavadnih glasbil, zvokov in akustike. V medsebojni povezavi vseh delov projekta (interaktivna razstava, delavnice, spletna stran) predstavlja Evfonija integrirano obliko izobraževanja, ki povezuje intenzivno zvočno doživljanje, eksperimentiranje in raziskovanje, izobraževanje po internetu in ne nazadnje javno predstavitev ustvarjanja na koncertu ob zaključku delavnic in objavami izdelkov delavnic ter posnetkov na spletni strani. Ob zaključku Evfonije smo Petru Kusu zastavili nekaj vprašanj: Ste avtor projekta Zveneče mesto EVFONIJA, interaktivne razstave izvirnih glasbenih inštrumentov, ki je bila na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, med 12. septembrom in 5. oktobrom 2008. Kako ste prišli na idejo za projekt? Sem glasbenik in skladatelj, v zadnjem času pa se posebej posvečam ustvarjanju avtorskih gledaliških predstav (to so predstave Črna kuhna, Glas, Tristan Vox in Kralj prisluškuje, op. p.). V njih raziskujem območje, kjer se križata področji javnega izvajanja glasbe in gledališča - kjer koncert postane gledališka predstava in kjer gledališče zaživi s pomočjo glasbenih elementov. Izhodišče teh predstav je vedno nek glasbeni koncept, ki ga nato razvijem in postavim na oder s pomočjo dramskega in lutkovnega gledališča. Moje prizadevanje je usmerjeno v to, da izvajanje glasbe v živo na odru spremenim v gledališko predstavo oz. da na odru »uprizarjam« glasbo in zvok. S tem gledalce postavim v položaj, da zvok in glasbo na odru tudi gledajo, namesto da bi jo zgolj poslušali. Tako dobimo »slišno« gledališko predstavo ali »gledljiv« glasbeni koncert. Če vzamem kot primer predstavo Kralj prisluškuje, to pomeni, da trije igralci - glasbeniki na odru uporabljamo okoli 40 glasbenih inštrumentov, večinoma redko videnih ali celo izvirnih, ki jih med igranjem animiramo, spreminjamo v lutke in z njimi »pripovedujemo« zgodbo. Na podobnem principu uporabe glasbenih inštrumentov temelji tudi predstava Glas in na ponovitvah se nam ves čas dogaja, da si otroci in odrasli po koncu želijo inštrumente pobližje ogledati in jih preizkusiti. Ravno zato sem začel razmišljati tudi o razstavi izvirnih inštrumentov: ustvariti sem želel okolje, v katerem bi si lahko obiskovalci inštrumente ogledali in nanje poskusili zaigrati. Če lahko gledalci v mojih predstavah zvok gledajo, se ga lahko na razstavi tudi dotaknejo. Drugi motiv za razstavo je bil postaviti obiskovalce v drugačen položaj, kot ga imajo na običajnih razstavah ali pa kot poslušalci koncertov. Razstava je zasnovana tako, da lahko vsakdo, ki jo obišče, preizkuša razstavljena glasbila, raziskuje zvoke in ustvarja glasbo. Za to ne potrebujejo glasbene izobrazbe (čeprav jim ta ne škodi) in ni jim potrebno slediti običajnim ritualom rokovanja z glasbili, na katere morajo paziti pri klasičnih inštrumentih - npr. drža inštrumenta, »dovoljeni« načini igranja ipd. Predpostavka tovrstnega pristopa je premoščanje razlik med šolanim glasbenikom in amaterjem. Z razstavo se želimo zoperstaviti predsodku, da je glasbeno izražanje lahko domena zgolj glasbeno šolanih ljudi. Evfonija želi postati demokratično mesto, prostor, v katerem lahko vsakdo, ki vanj vstopi, postane njegov aktivni »prebivalec«, torej glasbenik. 2 - V opisu Evfonije lahko preberemo: »Evfonija je mesto sestavljeno iz samih glasbenih inštrumentov. Razporejeni so po posameznih ulicah in mestnih četrtih, vsaka skupina inštrumentov ima svojo. Visoki dimniki v mestu so odmevniki tolkal, tovarne so sestavljene iz kovinskih bobnov, avtomobil na ulici je hupafon, streho hiše prekrivata marimba in ksilofon, kamnita bajta je litofon; na vrtu rastejo zelenjavna pihala in tolkala, ribniki so se spremili v vodne bobne, med njimi plavajo ribe (okrogle vodne piščali), ob robu raste nekaj gumijastega grmovja (balonske orgle, balonski bas in balonski bobni). Nad mestom se dviga pokončna podoba kralja: namesto glave ima star vojaški boben, njegove oči so kalimbe, nos je saksofon, namesto reber ima napete strune, stoji na afriških djembah. Na glavo ima poveznjeno krono, bleščečo vodno harfo. Vsakdo, ki v Evfonijo vstopi, postane glasbenik. Lahko se sprehaja po ulicah in igra na posamezne inštrumente. Ko jih ne igra, jih izdeluje ali opazuje fizikalne zakonitosti njihovega delovanja.« Vse to kaže na izjemno inovativen in neomejen pristop do glasbe, glasbenega ustvarjanja in novih inštrumentov. Kako vam v ta brezmejni svet, kjer je mogoče vse glasbeno, sledijo otroci? Z upoštevanjem preprostih navodil inštrumenti zelo hitro zazvenijo in to je privlačno tudi za otroke. Inštrumenti so tudi nenavadnih navadnih oblik in zvoki, ki jih proizvajajo, so za obiskovalce presenetljivi in zato zanimivi. Razstava je ena redkih priložnosti, ko lahko otroci neobremenjeno pristopijo k inštrumentom in na njih enostavno zaigrajo. Vendar ima lahkota, s katero se in- štrumenti odzivajo na igranje, tudi slabo stran: predvsem mlajši otroci, ki nimajo glasbene izobrazbe, se igranja po navadi lotijo zelo nekontrolirano, saj jih navdušuje »hrup«, ki ga inštrumenti proizvedejo. Z didaktičnega vidika ti otroci od preizkušanja izvirnih inštrumentov ne odnesejo dovolj. Niso pozorni na razlike med posameznimi inštrumenti in zvoki, na načine, kako zvok sploh nastaja, na možnosti, ki jih inštrumenti ponujajo za ustvarjalno glasbeno izražanje ipd. Prav zato je pri interaktivni razstavi, kot je Evfonija, zelo pomemben tudi način njene predstavitve. Razstave si otroci ne morejo ogledati zgolj kot pasivni poslušalci, saj bi tako prezrli vse tiste novosti, ki jih njen koncept prinaša. Ob razstavi se zato trudimo razviti nov način njene predstavite in glasbenega izobraževanja nasploh, ki naj poteka v duhu samoiniciativnosti in ustvarjalnosti učencev. Otroke najprej v svet glasbil uvedemo s posebnim glasbenim performansom, nato pa se pod vodstvom glasbenikov lahko posvetijo preizkušanju glasbil ter si v delavnici nekaj preprostih zvočil tudi izdelajo. Tovrsten pristop h glasbeni vzgoji je lahko za otroke nekaj posebnega, vendar potrebuje tudi primerne okoliščine: tako delo lahko poteka le v majhnih skupinah, kjer lahko vsi otroci sodelujejo, zahteva pa tudi svoj čas. To morajo sprejeti tako šole kot tudi inštitucije, v katerih razstava poteka. Med prvo postavitvijo Evfonije v Slovenskem etnografskem muzeju te naše zamisli žal niso nalete na velik odziv in so si šole razstavo večinoma ogledale na klasični »muzejski« način; interaktivnost in celovit pristop sta se nekje izgubila. Otvoritveni koncert je izvedel Orkester izvirnih inštrumentov z glasbenim performansom. Kako se je odzvala publika? Otvoritveni koncert je bil pravo doživetje. Pričel ga je Orkester izvirnih inštrumentov, za to priložnost zbrana skupina glasbenikov, s katerimi sicer sodelujem. V približno polurnem programu smo predstavili inštrumente z razstave in jih nato prepustili obiskovalcem, ki so se otvoritve udeležili. Kar je sledilo, me je zelo presenetilo; pričakoval sem, da bodo obiskovalci na začetku, preden bodo pričeli inštrumente preizkušati, nekoliko bolj zadržani. Zgodilo pa se je prav nasprotno, saj je v nekaj trenutkih po koncu performansa na razstavi nastal ogromen hrup. Vsi, mladi in stari, otroci, njihovi starši in stari starši so začeli na inštrumente igrati in to veselje je trajalo vsaj dve uri. In kakšen odziv ste pričakovali sami? Ste bili zadovoljni, presenečeni ^ Kako bi komentirali Evfonijo po njenem zaključku? Evfonijo si je v enaindvajsetih dneh ogledalo nekaj čez dva tisoč obiskovalcev, velik pa je bil tudi odziv tiskanih in elektronskih medijev. Glede na to, da smo projekt ustvarili z majhnimi sredstvi v produkciji neodvisnega zavoda Forum Ljubljana in koprodukciji Slovenskega etnografskega muzeja, je po tej plati uspeh razstave opazen. Evfonijo sem si na začetku zamislil kot »pilotni« projekt, kot poskus in priložnost, da s kolegom Primožem Oberžanom prvič širši javnosti pobližje predstaviva nekaj izvirnih glasbil, ki jih izdelujeva, ter razstavo poveževa z različnimi glasbeno-didaktičnimi vsebinami. Izkazalo se je, da je projekt to »skromno« ambicijo že na začetku precej presegel in da smo z njim dobili odlično osnovo za nadaljnje delo. Razstavo želimo v prihodnje, ob naslednjih postavitvah, nadgraditi z novimi, še bolj atraktivnimi in zanimivimi inštrumenti. Razvijati želimo tudi spremljevalni program delavnic in izobraževanja za šole. Nasploh se mi zdi področje razvijanja novih izvirnih inštrumentov neskončno področje, možnosti njihove uporabe v pedagoške namene pa so prav tako zelo velike in, vsaj pri nas, še večinoma neizkoriščene. Želim si, da bi tej naši viziji sledile tudi inštitucije, s katerimi sodelujemo ter, kot po navadi, upam, da nam bo za delo uspelo pridobiti več finančnih sredstev. V času Evfonije so se odvijale tudi glasbene delavnice. Jih lahko podrobneje opišete? (Komu so bile namenjene, kako so potekale, kakšni so bili rezultati ipd.) Delavnice izdelovanja izvirnih glasbenih inštrumentov so bile namenjene tistim, ki so se želeli z izdelovanjem izvirnih inštrumentov seznaniti bolj podrobno. Zasnovane so bile kot nekakšen splošni uvod v to področje, ki je udeležencem ponudil osnovna izhodišča za nadaljnje samostojno delo. Delavnic so se udeležili posamezniki in posameznice različnih starosti, med njimi sta bili tudi dve celi družini ter nekaj staršev z otroki. Razdeljene so bile v tri različne 8-urne sklope, ki so se med seboj dopolnjevali: v prvem, ki ga je vodil Marino Kranjac, so udeleženci spoznavali in izdelovali različne tradicionalne istrske ljudske inštrumente; v drugem, ki sem ga vodil sam, smo izdelovali ljudske in izvirne inštrumente iz umetnih materialov, ki so danes bolj dostopni in lažji za obdelavo; tretji del je vodil Primož Oberžan in z udeleženci izdelal preproste efektorje, posebna elektromehanska zvočila, ki združujejo vrsto zvokov orodij in naprav iz vsakdanjega življenja. Področje izdelovanja in igranja izvirnih inštrumentov res ponuja številne možnosti za glasbeno izobraževanje. Še več, z njim zlahka povežemo tudi različne predmete znotraj šolskega kurikuluma: glasbo, fiziko, tehnični pouk in likovno vzgojo. To delo je ustvarjalno in zabavno hkrati, ima pa tudi otipljive rezultate, saj so nekateri inštrumenti, če so izdelani dovolj spretno, povsem uporabni tudi za koncertno izvajanje glasbe. Morda bi se lahko šole, namesto da precejšnja sredstva namenijo za komercialno dostopne zbirke glasbil, lahko odločile tudi za pot njihove samostojne izdelave, ki lahko učencem ponudi bistveno več kot le užitke poustvarjanja vnaprej napisane glasbe na običajnih glasbilih. Mislim, da je nasploh napaka našega glasbenega izobraževanja, da preveč pozornosti namenja poustvarjanju glasbe in večinoma izključuje ustvarjalnost učencev; na glasbenih šolah izobražuje poustvarjalce klasične ali jazzovske glasbe, v okviru glasbene vzgoje na osnovnih in srednjih šolah pa poučuje potencialne poslušalce. Preseneča me, da je glasbena vzgoja eden najmanj priljubljenih predmetov v šolskih programih, čeprav vsakdo pri sebi ve, koliko pristnega veselja mu glasba lahko ponudi. Zato se mi zdi področje izvirnih inštrumentov upoštevanja vredna alternativa, ki vsakomur, ne glede na njegovo glasbeno predznanje, omogoči, da se iz pasivnega poslušalca spremeni v aktivnega in ustvarjalnega glasbenika. Vesel sem, da so (na neformalni način) zanimanje za naš projekt pokazali na Zavodu za šolstvo, odprti pa smo tudi za druga sodelovanja s šolami in kulturno-izobraževalnimi ustanovami pri nas. V kratkem bo Evfonija zaživela tudi v virtualni obliki na animirani spletni strani, s katero želimo doseči tudi tiste, ki si so razstavo zamudili ali si je niso mogli ogledati. Naši kratkoročni načrti so povezani z nadgradnjo celotnega projekta in organizacijo njegovih gostovanj doma in v tujini. In še beseda ali dve za naše bralce? Iz besed se Evfonije ne da prav dobro okusiti, zato bralce vabim, da za začetek obiščejo našo spletno stran (www.ljudmila.org/stripcore/evfonija) si ogledajo inštrumente z razstave, odigrajo nekaj kratkih »glasbeno-didaktičnih« igric in se pozanimajo, kdaj bo razstava zopet odprta in kdaj bo na sporedu katera izmed naših delavnic. Upam, da se kmalu vidimo! Evfonija je zagotovo inovativni dogodek brez primere in sama v njem vidim zelo dobro iztočnico za sodelovanje z vzgojno-varstvenimi zavodi in osnovnimi šolami po Sloveniji. Se nameravate povezati z njimi oz. kako drugače tudi vnaprej realizirati podobne delavnice? Osnovna šola Franca Rozmana - Staneta, Prušnikova ulica 85, 1210 Ljubljana - Šentvid. Besedilo: Božo Starašinič, fotografije: razni avtorji Avtor: Božo Starašinič Osnovna šola Franca Rozmana - Staneta bozo.starasinic@guest.arnes.si Osnovna šola Franca Rozmana - Staneta je ena najstarejših ljubljanskih osnovnih šol. Leta 2011 bo šolska stavba praznovala stoti rojstni dan. Da vidiš, da so bili gradbeniki že takrat mojstri svojega poklica, je potreben le bežen pogled na šolsko zgradbo, ki jo bomo zagotovo opazili, če bomo popotovali po Celovški cesti v smeri Gorenjske. V pestri preteklosti je šola nudila streho otrokom vrtca, učencem osnovne šole, gimnazije in učencem begunske šole. Danes je na šoli zaposlenih 51 strokovnih in drugih delavcev. Šolo obiskuje 314 učenk in učencev v 17 oddelkih. Za nekaj minut se postavimo v vlogo naključnega, radovednega obiskovalca, ki se je zgolj iz radovednosti ali pa dolgočasja odločil pokukati v šolski vsakdan Osnovne šole Franca Rozmana - Staneta v Ljubljani. V času neskončnih možnosti, ki jih omogoča svetovni splet, naš namišljeni obiskovalec na šolski spletni strani www.o-frs.lj.edus.si preveri, kako priti do šole in kaj zanimivega se tam dogaja. Z miško drsi po ekranu računalnika, odpira povezave, se seznanja s tekočimi obvestili, pregleduje mesečne aktivnosti učencev, prebere informacije za starše in učence, jedilnike, najbolj pa ga pritegne foto galerija. Z listanjem fotografskih zapisov se vživi v številne drobne trenutke šolskega utripa. Počasi mu z obraza izginjajo gube, plešasto glavo mu prekrijejo košati lasje, v mislih postaja učenec, droben fantič, ki bo danes vstopil v stavbo Osnovne šole Franca Rozmana -Staneta v Ljubljani. V Šentvidu, ki je bil nekoč samostojen kraj, danes pa je del Ljubljane, šole ni težko najti. Tudi deček jo hitro najde. Pripelje se z mestnim avtobusom Ljubljanskega potniškega prometa. Po izstopu vstopi v skorajda sto let staro šolsko stavbo. Prav plašno odrine mogočna hrastova vrata. Na šolah takšnih vrat še ni videl, danes jih ni več veliko, v preteklosti pa so krasile skorajda vsako javno stavbo. Kar pošteno se mora potruditi, da vrata odpre. Malce se za- čudi, ura je šest zjutraj, vrata pa so odklenjena. Zakaj le? Hitro dobi odgovor. Nekateri učenci pridejo v šolo že ob šesti uri in se vključijo v organizirano jutranje varstvo. Deček pozdravi, tako kot vedno, kadar pride na obisk. Nihče mu ne odzdravi. Mimo njega hodijo učenci, starši, učiteljice, nihče ga ne pogleda, ne spregovori z njim besede. Kmalu se zave, da je le namišljeni nevidni učenec in igra mu postane neizmerno všeč. Odloči se, da bo dodobra izkoristil svojo nevidnost in pokukal v sleherni kotiček šole. Priče v jutranjem varstvu. Do osme ure se zbere preko štirideset učencev, predvsem tistih najmlajših, ki obiskujejo prvi in drugi razred. Do pričetka pouka pozajtrkujejo, se igrajo, nekateri še skoraj spijo. Malce ponagaja fantom, ki igrajo namizni nogomet. Tiste, ki listajo slikanice, pusti pri miru. »Nogometašem« nekajkrat frcne žogico na tla in igra postaja bolj zanimiva. Otroci se ne skregajo, saj v šoli veliko pozornost namenjajo strpnosti in sprejemanju drugačnosti. Naš mali obiskovalec ima obiska v jutranjem varstvu dovolj. Malce postopa po šoli gor in dol. Sreča kuharje in hišnika, ki se nekaj igra z vodo. Slednji si momlja v brk, češ da bo potrebno do osmih, ko pride večina učencev v šolo, še zamenjati tesnilo na pipi. Ura je osem. Pred šolo pripeljeta avtobus in kombi. To dečka preseneti. Prepričan je namreč, da se učenci v Ljubljani ne poslužujejo šolskih prevozov in da so ti le značilnost podeželskih šol. Prisluhne pogovoru dveh deklet, ki se pogovarjata, da se veliko varneje počutita, če se v šolo peljeta s šolskim prevozom, kakor pa če gresta peš preko železnice in nevarnih prehodov. Do šole večina učenk in učencev nima daleč, nevarnih poti v šolo pa je kar nekaj. Po teh poteh vozita učence posebni avtobus in kombi. V šoli postaja gneča. Naenkrat je v stavbi vseh 314 učencev, ki bodo ob začetku pouka, ob osmi uri in petnajst minut, v učilnicah. Učenci nižjih razredov imajo pouk v pritličju in v prvem nadstropju, učenci višjih razredov pa v prvem in drugem nadstropju. V trenutku sklene, da se bo pomešal med najmlajše. Ni mu žal. Dan so pričeli z jutranjim krogom in pravljico. Tudi on bi se z njimi pogovarjal o vsebini in naukom pravljice pa se mu mudi naprej. Šola mu postaja čedalje bolj zanimiva in radovednost, kaj vse bo še doživel, ga neizmerno muči. Zanima ga kaj počnejo ostali učenci. Za hip pogleda na šolsko dvorišče, kjer je postavljen zabojnik za zbiralno akcijo papirja. Spomni se, da je na oglasni deski prebral vabilo učencem in staršem za zbiralno akcijo odpadnega papirja, ki poteka prav danes. Vidi, da je zabojnik že pol in ga bo potrebno kmalu nadomestiti z drugim. Verjetno bodo učenci danes zbrali rekordno veliko odpadnega papirja. Deček še opazi, da na šoli ločujejo odpadke, zbirajo odpadni papir, zamaške plastenk, kartuše in odslužene mobilne telefone. Smukne po stopnišču. Na stenah visijo fotografije in likovni izdelki učencev. Eksponati pričajo o tem, da na šoli veliko pozornost namenjajo urejenemu okolju in ročnim spretnostim učencev. Nekatere fotografije so posneli učenci na šolskih natečajih, druge pa so nastale v šolah v naravi, naravoslovnih taborih in taborjenjih, ki se jih učenci udeležujejo od prvega do osmega razreda. Vitrine s pokali in športnimi priznanji zgovorno govorijo, da učenke in učenci dosegajo lepe rezultate na športnem področju in so med najuspešnejšimi ljubljanskimi osnovnimi šolami. Športu in gibanju na šoli namenjajo posebno pozornost, saj imajo učenci, ki so vključeni v oddelke podaljšanega bivanja, teh pa je preko devetdeset odstotkov od prvega do petega razreda, vsak dan uro športne vzgoje in različne tečaje. Dejavnosti, ki so za učence brezplačne, vodijo profesorji športne vzgoje. »Lepo,« si misli naš mali obiskovalec in že je v drugem nadstropju. Ravno v času odmora se je pomešal med učence, ki so po rami trepljali Davida. Ta je kar naprej ponavljal, da je to pač logično. Logično, da je osvojil zlato priznanje na državnem tekmovanju iz logike. Šolska tekmovanja so se šele pričela, učenci in učitelji pa so prepričani, da bo še nekaj takšnih priznanj. Za priznanja pa ne gre šolski folklorni skupini in akrobatski skupini na mali prožni ponjavi. Veliko več od priznanj jim pomeni zadovoljstvo gledalcev. Obe skupini radi nastopata na različnih prireditvah, nazadnje sta nastopili na otvoritvi otroškega bazarja. Učenke in učenci vadijo v okviru šolske interesne dejavnosti. Na šoli letos deluje preko trideset interesnih dejavnosti. Ko naš namišljeni deček že razmišlja o odhodu domov, še malce pokuka v šolsko zbornico. Skoraj ga vrže na hrbet. »Kakšna gneča,« pomisli. Okrog štirideset strokovnih delavcev se gnete v premajhnem prostoru. Bo že držalo, da šola potrebuje dodatne prostore. Pa ne le zbornico, tudi računalniško učilnico pa učilnico za likovno vzgojo in kakšen kabinet. Šolska stavba je premajhna za potrebe sodobnega pouka. Dečku kar prehitro mineva dan. Ta se je že prevesil v popoldan, ura bo že kmalu sedemnajst in zadnji učenci bodo zapustili šolo. Malo še pokuka v pisarno k ravnatelju. Sedaj že ve, da je neviden in ravnatelj ga ne opazil. Malo si ga privošči, po mizi mu razmeče papirje, pomeša račune za krompir, solato in interaktivno tablo, skrije mu očala in ugasne luč. Ravnatelj njegovega početja ne opazi, le nekaj momlja o aneksih, o nekem členu, o adaptaciji, o nadomestnih zaposlitvah, o pogodbah, o potnih nalogih ^ Deček ga ni razumel. Razumel pa je vse, kar je videl in doživel pred tem in to mu je všeč. Všeč mu je vzdušje, ki ga je doživel na šoli. Učenci in učitelji se med seboj prijazno pogovarjajo, klepetajo, se smejijo, spodbujajo ... Zagotovo imajo pri tem v mislih vizijo Osnovne šole Franca Rozmana - Staneta, ki pravi: Skupaj želimo zagotavljati, vzpodbujati in soustvarjati: pogoje, klimo in metode dela za spoštljiv ter partnerski odnos med vsemi udeleženci za oblikovanje vedoželjne, izobražene, kritične, etične in ekološko osveščene osebnosti. Ustvarjanje pri modelarskem krožku In fantič se počasi spremeni v gospoda z miško v roki, ki je zgolj kot naključni obiskovalec želel pogledati v šolski vsakdan ene izmed slovenskih osnovnih šol. Ni mu žal, saj je preživel dan v prijetni družbi na Osnovni šoli Franca Rozmana - Staneta v Ljubljani. Verjetno bi bilo tako tudi, če bi obiskal katero koli drugo slovensko šolo. POMEMBNE LETNICE V ZGODOVINI NAŠE ŠOLE. 1910 odkup zemljišča »Vajdova ledina«; 1911 blagoslovitev šole in začetek pouka v »Ljudski šoli v Št. Vidu«; 1914 namestitev vojske v šoli; 1915 začasna vojaška bolnica; 1918 odpravljen nemški učni jezik; 1928 nadzidava šolske stavbe; 1929 preimenovanje šole v »Državna narodna šola«; 1931 v šoli dobi prostore »Državni otroški vrtec«; 1941 šolo zasede italijanska vojska; 1941 šolo zasede nemška vojska; 1941-1945 na šoli poučuje nemško učiteljstvo, hkrati je šola, bolnica in skladišče razstreliva; 1945 krajani pobelijo in pripravijo šolo za začetek pouka v svobodni državi; 1946 ustanovljen pionirski odred Franca Rozmana - Staneta; 1952 na šoli ponovno odprt vrtec; 1953 gimnazija se preseli iz stavbe; 1956 šola se preimenuje v »Osnovna šola heroja Franca Rozmana - Staneta«; 1958 prehod na osemletno osnovno šolanje; 1963 iz stavbe se izseli vrtec; 1966 odkritje spomenika Francu Rozmanu - Stanetu, Josip Broz Tito odlikuje šolo za njeno 100-letno delo z redom zaslug za narod; 1969 prehod na petdnevni učni teden; 1970 prehod na kabinetni pouk; 1975 uvajanje celodnevne šole 1977 zaradi gradnje Celovške ceste šola izgubi nekaj ze- 1979 začetek gradnje nove telovadnice in zaklonišča; 1990 uvajanje integriranega pouka, nivojskega pouka; 1991 vpis v program športnih oddelkov; 1992 prehod na tri ocenjevalna obdobja; 1993 začetek opisnega ocenjevanja; 1999 obnova fasade in strehe; 2001vpis prve generacije učenk in učencev programa devetletne osnovne šole. Naša šola skozi čas, raziskovalna naloga učenk Osnovne šole Franca Rozmana - Staneta Smučarske šole v naravi se udeležijo že prvošolci ^ fV^VA http://www.med.oveirnet VyVAnied.over.net Nasveti zdravnikov specialistov, pedagogov, psiliologov in drugih strokovnjakov IVledsebojna zmenjava izkušenj o življenju in zdravju. Starševski čvek Ginekologija, porodništvo Partnerska posvetovalnica Hujšanje Sex v mestu Družinska medicina Pediatrija Nosečnost Zdrava prehrana Sladkorna bolezen V^VA 150 tematskih zdravstvenih, socialnih, vzgojno-pedagoških, starševskih, pravnih posvetovalnic in klepetalnic V^vA 100 sodelujočih strokovnjakov in 35 sodelujočih nevladnih organizacij različnih področij preko 40.000 strani strokovne vsebine Vy^A skupnost 200.000 ljudi, ki izraža mnenja, deli izkušnje in opogumlja drug drugega VyvA anonimno, brezplačno, 24 ur na dan Za čvek, zdravje in nasvet! Obišči: www.med.over.net 1 NAROČILNICA NA REVIJI DIDAKTA IN VRTEC □ DA, naročam(o) se na revijo DIDAKTA. Število naročnin:_ □ DA, naročam(o) se na revijo VRTEC s 50 % popustom (velja ob hkratnem naročilu na revijo Didakta). Število naročnin:_ Ime ustanove (oz. ime in priimek) Naslov Pošta e-pošta SL DA/NE davčna številka davčni zavezanec Telefon Kraj in datum 2ig/podpis: Letna naročnina na revijo DIDAKTA znaša 59,90 EUR za 11 številk (9 enojnih in 1 dvojna). Posamezna enojna številka stane 7,90 EUR in posamezna dvojna številka 9,90 EUR. Letna naročnina na revijo VRTEC znaša 29,90 EUR za 8 številk (4 dvojne). Posamezna dvojna številka stane 12,90 EUR. Vsi individualni kupci imajo 50 % popust. Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov založbe: Didakta d.o.o., Gorenjska cesta 33c, 4240 Radovljica Naročila sprejemamo tudi po telefonu (04) 53 20 210 in e-pošti: zalozba@didakta.si. Po faksu gre hitreje: (04) 53 20 211. Revija Didakta oktober 2008 Didakta d.o.o. Gorenjska cesta 33c 4240 Radovljica Za založbo Rudi Zaman Glavna urednica Marina Žlender Uredniški odbor Miha Mohor, Janko Rednak, Natalija Komljanc Lektorirala Petra Pučnik Časopisni svet dr. Cveta Razdevšek Pučko, mag. Teja Valenčič, Rudi Zaman Naslovnica Alamy/IPAK Images Fotografije avtorji člankov, foto dokumentacija uredništva Oblikovanje in prelom Evgen Tomazin Tisk Tiskarna Impress Naslov uredništva Revija Didakta Gorenjska cesta 33c 4240 Radovljica tel: 04 53 20 200 faks: 04 53 20 211 e-pošta: revija@didakta.si www.didakta.si Obveznosti poravnajte na transakcijski račun Didakte d.o.o. pri NLB d.d. šr.: 02 068-0016734826. Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije in Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Ranka Iveija komentatorka Najboljši ■ V pisejo Dnevnik. Za 14-dnevno brezplačno prejemanje pokličite roMiii!^] trn ./>' / /.^rw'y ' r /-. • - ■11M I I ■- I .III Iliri* _ ^lilHVmi Predsednik republike opozarja; Stanje v državi je vse slabše ZawstiTjsfcm kandoiem V omanfiini i|, ki niMeartu iža Canon -(we cene do^zmija. Multifunkcijska naprava f Pixma MP 210 ink-jet photo printer, barvni skener, fotokopirni stroj + papir SG 201, 50 listov GRATIS Barvni skener ^ CanoScan LiDE 70 i '' €52 €55 \ Multifunkcijska naprava MF 4150 duplex printer, fotokopirni stroj, fax in barvni skener + ^KALKULATOR F-720i GRATIS €250 Namizni laserski fotokopirni stroj in printer iR 2018 + kalkulator F720i GRATIS aE61^ Multifunkcijska naprava iR 3225N mrežni printer, barvni skener, avtomatski dodajalec dokumentov s podstavkom €2.651 Bi ring' Motnica 9a, 1236 Trzin tel: +386 1 5895 500 fax: +386 1 5895 505 VsecerieiobrezDDV Slike so iimboliine Akcija velja od 24.9.3008 do 31,10.2008 oziroma do odprodaje za Tog Pridriujemo ir pravico do spremembe cen brez predhodne rtajave. PE CELJE, Krekov trg 3 3000 CELJE tel: +386 3 5411 851 fax: +386 3 5483 123 PE KOPER, Kosovelov trg 9 6000 KOPER tel: +386 5 6261 530 fax: +386 5 6261 531 PE MARIBOR, Ul.heroja Tomšiča 3 2000 MARIBOR tel: +386 2 251 1 673 fax: +386 2 2524 171 PE NOVO MESTO, Seidlova c.6 8000 NOVO MESTO tel: +386 7 3376 270 fax: +386 7 3376 271