O I11 ft 7 5 ' || ' ^ jOti?) Mohorjev koledar 1993 i ' 's Celje 1992 M>i NEKATERE KNJIGE REDNE KNJIŽNE ZBIRKE MOHORJEVE DRUŽBE CELJE SO LETOS TISKANE NA RECIKLAŽNEM PAPIRJU • S TEM SMO SLOVENSKIM GOZDOVOM ohranili 160 d r e v e s Vpisni list novomeškega prosta Erberga v knjigi Dizmove bratovščine v Ljubljani. Na levi strani je Erbergov družinski grb, v sredini pa grb novomeškega kapitlja (zlat konj na modrem polju, nad njim škofovska kapa in palica). Napis spodaj se glasi: »Presvetli in prevzvišeni gospod Anton Gothard baron Erberg, gospod v Stari Loki, doktor presv. teologije, apostolski protonotar, svetnik nj. ces. kralj, veličanstva, infulirani prošt slavnega ces. kralj, novomeškega kapitlja, arhidiakon Dolenjske in Slovenske krajine, leta 1734. (Arhiv R. Slovenije, Rokopis I./1 r) MOHORJEV KOLEDAR 1993 IV/IOHORIEVA |V1d i u ! • a Y V Celje 1992 JANUAR • PROSINEC 1 Petek NOVO LETO, OSM. BOŽIČA, BOŽJA MATI MARIJA (1) • 2 Sobota Bazilij Veliki in Gregor Nac., škofa in cerkvena uč. (3) • 3 Nedelja 2. PO BOŽIČU (2) • Genovefa Pariška, devica Beseda se je učlovečila (Jn 1,1— 18) 4 Ponedeljek • Angela Folinjska, redovnica; Gregor Langreški, škof 5 Torek • Simeon Stilit, puščavnik; Emilijana (Milena), devica 6 Sreda Gospodovo razglašenje, sv. Trije kralji (1) • 7 Četrtek Rajmund Penjaf., duh. (4) • Lucijan Antiohijski, muč. 8 Petek • Severin Noriški, op.; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, red. 9 Sobota • Julijan in Bazilisa, mučenca; Hadrijan, opat 10 Nedelja JEZUSOV KRST (2) • Viljem iz Bourgesa, škof Ta je moj ljubljeni Sin (Mt 3,13-17) 11 Ponedeljek Pavlin Oglejski, škof (3) • Teodozij, opat 12 Torek • Aelred, opat; Tatjana (Tanja), mučenka; Ernest, škof 13 Sreda Hilarij, škof in cerkv. uč. (4) • Veronika Milanska, devica 14 Četrtek • Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red. 15 Petek • Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok 16 Sobota • Marcel, papež; Berard in tov., frančiškanski mučenci 17 Nedelja 2. NAVADNA (2) • Anton (Zvonko), puščavnik Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jn 1,29—34) 18 Ponedeljek • Marjeta Ogrska, redovnica; Priska, mučenka 19 Torek • Kanut (Knut), kralj; Germanik, mučenec; Arsen, red. 20 Sreda Fabijan, papež in Boštjan (Sebastijan), mučenca (4) • 21 Četrtek Neža (Agnes, Janja), devica, muč. (3) • Epifanij, škof 22 Petek Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4) • Teodolinda, kraljica 23 Sobota • Emerencijana, mučenka; Ildefonz, škof 24 Nedelja 3. NAVADNA (2) • Frančišek Šaleški, škof, c. u. Jezus začne učiti (Mt 4,12-23) 25 Ponedeljek Spreobrnitev apostola Pavla (2) • Ananija, mučenec 26 Torek Timotej in Tit, škofa (3) • Robert, Alberik, Štefan, r. u. 27 Sreda Angela Merici, devica (4) • Vitalijan, papež 28 Četrtek Tomaž Akvinski, duh; c. u. (3) • Peter Nolasko, red. u. 29 Petek • Valerij, škof; Julijan Ubogi, spokornik 30 Sobota • Martina, dev., muč.; Hijacinta (Jacinta) Marescotti 31 Nedelja 4. NAVADNA (2) • Janez Bosko, redovni ustanov. Osmero blagrov (Mt 5,1-12) Januar 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. vzhod Sonca 07.44 07.43 07.42 07.39 07.36 07.31 07.26 zahod Sonca 16.27 16.33 16.38 16.45 16.52 16.59 17.06 dolžina dneva 08.43 08.50 08.56 09.06 09.16 09.28 09.40 Do konca meseca se dan podaljša za 57 minut. Sonce stopi v znamenje Vodnarja 20. januarja ob 02.23. Lunine mene: prvi krajec 1. ob 04.38, ščip 8. ob 13.37, zadnji krajec 15. ob 05.01, mlaj 22. ob 19.27, prvi krajec 31. ob 00 Opomba: Navedeni časi so v srednjeevropskem času, od 28. marca do 26. septembra pa v poletnem času. FEBRUAR • SVEČAN 1 Ponedeljek • Brigita Irska, devica; Pionij, mučenec 2 Torek Jezusovo darovanje, Svečnica (2) • Simeon in Ana 3 Sreda Blaž, škof, mučenec; Oskar (Ansgar), škof (4) • 4 Četrtek • Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, mučenec 5 Petek Agata, dev., muc. (3) • Ingenuin in Albuin, škofa 6 Sobota Pavel Miki in tov., muč. (3) • Amand Belgijski, škof 7 Nedelja 5. NAVADNA (2) • Nivard, redovnik Naloga Jezusovih učencev (Mt 5,13—16) 8 Ponedeljek PREŠERNOV DAN; Hieronim Emiliani (4) • Janez de Matha 9 Torek • Apolonija, devica, mučenka; Nikefor, mučenec 10 Sreda Sholastika, devica (3) • Viljem Veliki, puščavnik 11 Četrtek Lurška Mati božja (4) • Cedmon, redovnik 12 Petek • Evlalija, mučenka; Benedikt Anianski, opat 13 Sobota • Katarina de Ricci, redovnica; Gregor II., papež 14 Nedelja 6. NAVADNA (2) • Valentin (Zdravko), mučenec Jezus dopolnjuje postavo (Mt 5,17—37) 15 Ponedeljek • Jordan Saški, opat; Georgija, devica; Agapa, dev., muč. 16 Torek • Julijana, mučenka; Onezim, škof; Peteri muč. iz Egipta 17 Sreda Sedem ustanoviteljev servitov (4) • Frančišek Clet, muč. 18 Četrtek • Simeon Jeruzalemski, škof, mučenec; Flavijan, škof 19 Petek • Konrad iz Piacenze, spokornik; Barbat, škof 20 Sobota • Sadot in tovariši, mučenci; Evherij, škof 21 Nedelja 7. NAVADNA (2) • Irena Ljubite svoje sovražnike (Mt 5,38—48) 22 ^Ponedeljek Sedež apostola Petra (2) • Marjeta Kortonska, spok. 23 Torek Polikarp, škof, c. u. (3) • Dositej, menih; Pust 24 Sreda tt Pepelnica (1) • Matija, ap.; Sergij, muč. 25 Četrtek • Tarazij (Taras), škof; Valburga, devica 26 Petek t • Matilda iz Hackeborna, devica; Porfirij, škof 27 Sobota • Gabrijel Žalostne Matere božje, red.; Leander, škof 28 Nedelja I. POSTNA (1) • Roman, opat; Hilarij, papež Jezus zavrne skušnjavca (Mt 4,1—11) Februar 1. 6. 11. 16. 21. 26. vzhod Sonca 07.25 07.18 07.11 07.03 06.55 06.46 zahod Sonca 17.07 17.15 17.23 17.30 17.37 17.44 dolžina dneva 09.42 09.57 10.12 10.27 10.42 10.58 Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 22 minut. Sonce stopi v znamenje Rib 18. februarja ob 16.35. Lunine mene: ščip 7. ob 00.55, zadnji krajec 13. ob 15.57, mlaj 21. ob 14.05. MAREC • SUŠEČ 1 Ponedeljek • Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina, mučenka 2 Torek • Neža Praška, devica; Karel Dobri, knez 3 Sreda • Kunigunda, cesarica; Marin in Asterij, mučenca 4 Četrtek Kazimir, kraljevič (4) • Arkadij, škof, mučenec 5 Petek t • Janez Jožef od Križa, redovnik; Evzebij, mučenec 6 Sobota Kvatre • Fridolin (Miroslav), op.; Koleta, devica 7 Nedelja 2. POSTNA (1) • Perpetua in Felicita, muč. Jezus se na gori spremeni (Mt 17,1—9) 8 Ponedeljek Janez od Boga, redov, ustan. (4) • Beata, mučenka 9 Torek Frančiška Rimska, redovn. (4) • Gregor Niški, škof 10 Sreda • Štirideset mučencev; Makarij, škof 11 Četrtek • Sofronij, škof; Evlogij, mučenec; Konstantin, spok. 12 Petek t • (Gregor Vel., papež); Doroteja (Rotija), mučenka 13 Sobota • Kristina, dev., muč.; Teodora (Božidara), mučenka 14 Nedelja 3. POSTNA (1) • Matilda, kraljica Jezus in Samarijanka (Jn 4,5-42) 15 Ponedeljek • Klemen M. Dvorak, red.; Ludovika de Marillac, red. 16 Torek • Hilarij in Tacijan, muč.; Herbert, škof; Julijan, muč. 17 Sreda Patricij, škof (4) • Jedrt Nivelska, opatinja 18 Četrtek Ciril Jeruzalemski, šk., c. u. (4) • Salvator, redovnik 19 Petek Jožef, mož Device Marije (1) • Sibilina, devica 20 Sobota • Klavdija in tov.\ mučenke; Kutbert, škof 21 Nedelja 4. POSTNA (1) • Filemon, mučenec Jezus ozdravi sleporojenega (Jn 9,1-41) 22 Ponedeljek • Lea, spokornica; Katarina, spokornica 23 Torek Turibij iz Mongroveja, šk. (4) • Viktorijan in tov. 24 Sreda • Dionizij in tov., mučenci; Katarina Švedska, red. 25 Četrtek Gospodovo oznanjenje (1) • Dizma, desni razbojnik 26 Petek vt • Evgenija, mučenka; Kastul, mučenec 27 Sobota • Rupert Salzburški, škof; Lidija, mučenka 28 Nedelja 5. POSTNA (1) • Bojan (Vojan), knez, mučenec Jezus obudi Lazarja (Jn 11,1-45) Prehod na poletni čas 29 Ponedeljek • Bertold, redovni ustanovitelj; Evstracij, mučenec 30 Torek • Amadej IX. Savojski, knez; Kvirin iz Neussa 31 Sreda Modest Gosposvetski, škof (4) • Gvido, opat Marec 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. vzhod Sonca 06.41 06.32 06.22 06.13 06.03 05.54 06.44 zahod Sonca 17.48 17.55 18.02 18.09 18.16 18.22 19.29 dolžina dneva 11.07 11.23 11.40 11.56 12.13 12.28 12.45 Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 38 minut. Sonce stopi v znamenje Ovna 20. marca ob 15.41. Začetek pomladi. Lunine mene: prvi krajec 1. ob 16.47, ščip 8. ob 10.46, zadnji krajec 15. ob 05.16, mlaj 23. ob 08.14, prvi krajec 31. ob 06.10. 1. Žalostna MB s stranskega oltarja 2. in 3. Prižnica in stranski oltarji z Metzingerjevimi slikami APRIL MALI TRAVEN 1 Četrtek • Hugo Grenobelski, škof; Venancij, škof, mučenec 2 Petek t Frančišek Paolski, red. ust. (4) • Teodozija, muč. 3 Sobota • Rihard, škof; Sikst I., papež; Agapa, mučenka 4 Nedelja CVETNA NEDELJA JEZUSOVEGA TRPLJENJA (1) • a) Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mt 21,1—11) b) Trpljenje NGJK po Mateju (Mt 26,14-75; 27,1-66) 5 Ponedeljek • Vincenc Ferrer, duh.; Julijana, opatinja 6 Torek • Irenej Sirmijski, škof, muč.; Celestin I., papež 7 Sreda • Janez Krstnik de la Salle, redovni ustanovitelj 8 Četrtek Vel. četrtek (1) • Albert, šk., muč.; Valter, opat 9 Petek ft Vel. petek (1) • Marija Klopajeva, svetopis. žena 10 Sobota Vel. sobota (1) • Ezekijel, prerok; Apolonij in tov., m. 11 Nedelja VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) • Jezus vstane od mrtvih (Jn 20,1—9) 12 Ponedeljek VELIKONOČNI PONEDELJEK (1) • Lazar Tržaški, šk., m. 13 Torek • Martin I., papež, mučenec; Hermenegild, muč. 14 Sreda • Lidvina, devica; Valerijan in tov., mučenci 15 Četrtek • Anastazija, mučenka; Peter Gonzales, redovnik 16 Petek • Bernardka Lurška, devica; Benedikt J. Labre, spok. 17 Sobota • Rudolf, mučenec; Fortunat, muč., Vando, opat 18 Nedelja 2. VELIKONOČNA, BELA (1) • Apolonij, muč. Jezus se prikaže apostolom (Jn 20,19—31) 19 Ponedeljek • Leon IX., papež; Erna, redovn.; Dioniz, mučenec 20 Torek • Hilda, devica; Teotim, škof; Sulpicij, mučenec 21 Sreda Anzelm, škof, cerkv. uč. (4) • Konrad Parzham, red. 22 Četrtek • Leonid, mučenec; Agapit, papež 23 Petek Jurij, mučenec (4) • Vojteh, škof, mučenec 24 Sobota Fidel (Zvest) Sigmarinški, d., m. (4) • Honorij, škof 25 Nedelja 3. VELIKONOČNA (1) • Marko, evangelist Jezus na poti v Emaus (Lk 24,13—35) 26 Ponedeljek • Pashazij, opat; Mati dobrega sveta 27 Torek • DAN UPORA PROTI OKUPATORJU; Hozana, devica 28 Sreda Peter Chanel, duh, muč. (4) • Vital (Živko), mučenec 29 Četrtek Katarina Sienska, dev., c. u. (3) • Peter Veronski, muč. 30 Petek Pij V., papež (4) • Jožef Cottolengo, redovni ustanov. April_L_6. vzhod Sonca 06.42 06.33 zahod Sonca 19.31 19.37 dolžina dneva 12.49 13.04 11. 16. . 21. 26. 06.23 06.14 06.06 05.57 19.44 19.50 19.57 20.03 13.21 13.36 13.51 14.06 Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 29 minut. Sonce stopi v znamenje Bika 20. aprila ob 03.49. Lunine mene: ščip 6. ob 20.43, zadnji krajec 13. ob 21.39, mlaj 22. ob 01.49, prvi krajec 29. ob 14.40. MAJ • VELIKI TRAVEN 1 Sobota JOŽEF DELAVEC (2) • PRAZNIK DELA 2 Nedelja 4. VELIKONOČNA (1) • Boris, kralj Jezus dobri pastir (Jn 10,1 -10) 3 Ponedeljek Filip in Jakob ml., apostola (2) • Teodozij Kijevski, red. 4 Torek Florijan (Cvetko), mučenec (4) • Cirijak, škof 5 Sreda • Gotard, škof; Angel, mučenec; Juta, spokornica 6 Četrtek • Marija Srednica milosti; Dominik Savio, dijak 7 Petek • Gizela, opatinja; Domicijan, škof; Flavij, mučenec 8 Sobota • Viktor Milanski, mučenec; Dezider (Zeljko), škof 9 Nedelja 5. VELIKONOČNA (1) • Pahomij, opat Jezus je pot, resnica in življenje (Jn 14,1-12) 10 Ponedeljek • Antonin, škof; Gordijan in Epimah, mučenca 11 Torek • Mamert, škof; Sigismund (Žiga), kralj 12 Sreda Leopold Mandič, duh. (3) • Pankracij, mučenec 13 Četrtek • Servacij, škof; Mucij, mučenec 14 Petek • Bonifacij, mučenec; Justina, mučenka 15 Sobota • Zofija (Sonja), mučenka; Izidor, kmet 16 Nedelja 6. VELIKONOČNA (1) • Janez Nepomuk, duh., muč. Jezus obljubi Svetega Duha (Jn 14,15-21) 17 Ponedeljek Prošnji dan; Jošt, opat (4) • Paskal Baylon, redovnik 18 Torek Prošnji dan; Janez I., pap., muč. (4) • Erik, kralj 19 Sreda Prošnji dan • Peter Celestin, pap.; Pudencijana, dev. 20 Četrtek Gospodov vnebohod (1) • Bernardin Sienski, duh. 21 Petek • Krispin, redovnik; Valens, škof; Evtihij in tovariši 22 Sobota • Renata, spok.; Marjeta (Rjeta-Rita) Kasijska, red. 23 Nedelja 7. VELIKONOČNA (1) • Janez de Rossi, duhovnik Jezusova velikoduhovniška molitev (Jn 17,1—11) 24 Ponedeljek Marija Pomočnica (3) • Socerb, mučenec 25 Torek Beda Čast., c. u.; Gregor VII., p.; Marija M. de' Pazzi (4) 26 Sreda Filip Neri, duhovnik (3) • Lambert de Vence, škof 27 Četrtek Avguštin Canterburyjski, škof (4) • Julij, mučenec 28 Petek • German Pariški, škof; Bernard Menthonski, duh. 29 Sobota Maksim Emonski, škof (4) • Teodozija, devica 30 Nedelja BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1) • Ferdinand, kr. Prejmite Svetega Duha (Jn 20,19-23) 31 Ponedeljek Obiskanje Device Marije (2) • Maj 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. vzhod Sonca 05.49 05.42 05.35 05.29 05.24 05.19 05.15 zahod Sonca 20.10 20.17 20.23 20.29 20.34 20.40 20.44 dolžina dneva 14.21 14.35 14.48 15.00 15.10 15.21 15.29 Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 8 minut. Sonce stopi v znamenje Dvojčkov 21. maja ob 03.02. Lunine mene: ščip 6. ob 05.34, zadnji krajec 13. ob 14.20, mlaj 21. ob 16.06, prvi krajec 28. ob 20.21. JUNIJ ROŽNIK 1 Torek_Justin, mučenec (3) ♦ Pamfil, mučenec_ 2 Sreda_Marcelin in Peter, mučenca (4) • Erazem, škof, muč._ 3 Četrtek_Karel Lwanga in tov., muč (3) • Klotilda, kraljica_ 4 Petek_♦ Frančišek Caracciolo, r. u.; Kvirin iz Siscije, šk., muč._ 5 Sobota_Kvatre; Bonifacij, škof, muč. (3) • Svetko (Svetopolk), muč. 6 Nedelja SV. TROJICA (1) • Norbert, škof, red, ustan._ _Oče pošilja Sina na svet (Jn 3,16—18)_ 7 Ponedeljek • Robert Newminsterski, opat; Ana Garzia, devica_ 8 Torek_♦ Medard, škof; Viljem iz Yorka, škof_ 9 Sreda_Efrem Sirski, diakon, c. u.; Primož in Felicijan, m. (4) •_ 10 Četrtek REŠNJE TELO IN REŠNJA KRI (1) • Bogumil, škof 11 Petek_Barnaba, apostol (3) • Jolenta, redovnica_ 12 Sobota_• Janez Fakundski, redovnik; Adelhajda, devica_ 13 Nedelja 11. NAVADNA (2) • Anton Padovanski, red., c. u._ _Jezus razpošlje učence (Mt 9,36—38; 10,1—8)_ 14 Ponedeljek 9 Elizej, prerok; Valerij in Rufin, mučenca_ 15 Torek_Vid (Vitomir), mučenec (4) • Germana (Mana) Cousin, d. 16 Sreda_♦ Frančišek Regis, duh.; Beno, šk.; Gvido Kortonski, red. 17 Četrtek_• Gregor Barbarigo, škof; Adolf, škof_ 18 Petek_Srce Jezusovo (1) • Marko in Marcelijan, muč.; Amand, škof. 19 Sobota_Marijino Srce; Romuald, opat (4) 9 Nazarij, škof_ 20 Nedelja 12. NAVADNA (2) • Silverij I., papež, mučenec_ _Jezus uči apostole (Mt 10,26—33) _ 21 Ponedeljek Alojz (Vekoslav) Gonzaga, red. (3) • Evzebij, škof _ 22 Torek_Pavlin iz Nole, šk.; Janez Fisher in Tomaž More, m. (4) ♦ 23 Sreda_• Agripina, devica, mučenka; Jožef Cafasso, duhovnik_ 24 Četrtek_Rojstvo Janeza Krstnika (1) kres ♦ Favst, mučenec_ 25 Petek_• DAN DRŽAVNOSTI; Viljem, opat; Doroteja, devica 26 Sobota_♦ Vigilij (Stojan), škof; Pelagij, mučenec_ 27 Nedelja 13. NAVADNA (2) • Ladislav Ogrski, kralj_ _Lastnosti Jezusovih učencev (Mt 10,37—42)_ 28 Ponedeljek Irenej, škof, mučenec (3) • Potamijena, mučenka_ 29 Torek_Peter in Pavel, apostola (1) t Marcel, mučenec_ 30 Sreda_Prvi mučenci rimske Cerkve (4) • Emilijana, mučenka_ Junij_L_6._H._16._2L_26. vzhod Sonca 05.15 05.12 05.11 05.11 05.11 05.13 zahod Sonca 20.45 20.49 20.53 20.55 20.56 20.57 dolžina dneva 15.30 15.37 15.42 15.44 15.45 15.44 Do 21. junija se dan podaljša za 15 minut, nato pa skrajša do konca meseca za 3 minute. Sonce stopi v znamenje Raka 21. junija ob 11.00. Začetek poletja. Lunine mene: ščip 4. ob 15.02, zadnji krajec 12. ob 07.36, mlaj 20. ob 03.52, prvi krajec 27. ob 00.43. JULIJ MALI SRPAN 1 Četrtek • Teobald (Bogoslav), pušč.; Estera, svetopis. žena 2 Petek • Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), mučenec 3 Sobota Tomaž, apostol (2) • Heliodor, škof 4 Nedelja 14. NAVADNA (2) • Elizabeta Portugalska; Urh, škof Mali umevajo božje razodetje (Mt 11,25-30) 5 Ponedeljek Ciril in Metod, slov. ap. (1) • Anton M. Zaccaria, duh. 6 Torek Marija Goretti, dev., muč. (4) • Bogomila, spokornica 7 Sreda • Vilibald, škof; Edelburga, devica 8 Četrtek • Kili j an, škof, mučenec; Prokop, mučenec 9 Petek • Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci 10 Sobota • Amalija (Ljuba), redovnica; Rufina in Sekunda, m. 11 Nedelja 15. NAVADNA (2) • Olga Kijevska, kneginja Prilika o sejavcu in semenu (Mt 13,1—23) 12 Ponedeljek Mohor in Fortunat, muč. (4) • Nabor in Feliks, muč. 13 Torek Henrik (Hinko) I., kralj (4) • Evgen, škof 14 Sreda Kamil de Lellis, duh. (4) • Frančišek Solan, redovnik 15 Četrtek Bonaventura, šk., c. u. (3) • Vladimir Kijevski, knez 16 Petek Karmelska Mati božja (4) • Evstatij, škof 17 Sobota • Aleš (Aleksej), spokornik; Marcelina, devica 18 Nedelja 16. NAVADNA (2) • Friderik (Miroslav), šk., m. Prilika o Ijulki med pšenico (Mt 13,24—43) 19 Ponedeljek • Arsen, diakon, puščavnik; Aurea (Zlata), devica 20 Torek • Marjeta Antiohijska, devica, mučenka; Elija, prerok 21 Sreda Lovrenc iz Brindisija, duh., c. u. (4) • Danijel (Danilo), pr. 22 Četrtek Marija Magdalena (Majda) (3) • Menelij, opat 23 Petek Brigita Švedska, red. ust. (4) • Apolinarij, škof, muč. 24 Sobota Krištof (Kristo), mučenec (4) • Kristina, dev., muč.; Boris, muč. 25 Nedelja 17. NAVADNA (2) • Jakob st., apostol Prilika o zakladu in o ribah (Mt 13,44-52) 26 Ponedeljek Joahim in Ana, starša DM (3) • Valens, škof 27 Torek Gorazd, Kliment, Naum in tov. (3) • Pantaleon, muč. 28 Sreda • Viktor (Zmago) I., papež; Samson (Samo), škof 29 Četrtek Marta iz Betanije (3) • Olaf, kralj 30 Petek Peter Krizolog, škof, c. u. (4) • Angelina, kneginja 31 Sobota Ignacij Lojolski, red. ust. (3) • Fabij, mučenec Julij 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. vzhod Sonca 05.15 05.18 05.22 05.27 05.32 05.37 05.43 zahod Sonca 20.56 20.54 20.52 20.49 20.44 20.39 20.33 dolžina dneva 15.41 15.36 15.30 15.22 15.12 15.02 14.50 Do konca meseca se dan skrajša za 51 minut. Sonce stopi v znamenje Leva 22. julija ob 21.51. Lunine mene: ščip 4. ob 01.45, zadnji krajec 12. ob 00.49, mlaj 19. ob 13.24, prvi krajec 26. ob 05.25. AVGUST VELIKI SRPA 1 Nedelja 18. NAVADNA (2) • Alfonz M. Ligvorij, šk., c. u. Jezus nasiti množico (Mt 14,13—21) 2 Ponedeljek Evzebij iz Vercellija, škof (4) • Štefan, papež 3 Torek • Lidija, makedon. žena; Avguštin Kažotič, zagr. škof 4 Sreda Janez M. Vianney, duh. (3) • Perpetua, žena 5 Četrtek Posvetitev bazilike Marije Snežne (4) • Ožbalt, kr. 6 Petek Jezusova spremenitev na gori (2) • Pastor, muč. 7 Sobota Sikst II., papež in tov., muč.; Kajetan, duh. (4) • 8 Nedelja 19. NAVADNA (2) • Dominik (Nedeljko), r. u. Jezus hodi po morju (Mt 14,22—33) 9 Ponedeljek • Peter Faber, redovnik; Roman, mučenec 10 Torek Lovrenc, diakon, mučenec (2) • Asterija (Zvezdana), muč. 11 Sreda Klara (Jasna), devica (3) • Tiburcij in Suzana, muč. 12 Četrtek • Evplij, mučenec; Inocenc IX., papež 13 Petek Poncijan, papež in Hipolit, duhovnik, mučenca (4) • 14 Sobota Maksimilijan Kolbe, muč. (3) • Evzebij iz Rima, duh. 15 Nedelja MARIJINO VNEBOVZETJE (1) • Tarzicij, mučenec Marijin slavospev (Lk 1,39-56) 16 Ponedeljek Rok, spokornik; Štefan Ogrski, kralj (4) • 17 Torek • Hijacint Poljski, redovnik; Liberat (Slobodan), op., m. 18 Sreda • Helena (Jelka, Alenka), cesarica; Agapit iz Preneste 19 Četrtek Janez Eudes, red. ustan. (4) • Ludvik Toulouški, škof 20 Petek Bernard, opat, c. u. (3) • Samuel (Samo), prerok 21 Sobota Pij X., papež (3) • Baldvin, kralj; Sidonij, škof 22 Nedelja 21. NAVADNA (2) • Sigfrid (Zmago), škof Jezus obljubi Petru prvenstvo (Mt 16,13—20) 23 Ponedeljek Roza iz Lime, devica (4) • Filip Benizi, redovnik 24 Torek Jernej, apostol (2) • Emilija de Vialar, redovnica 25 Sreda Ludvik IX., francoski kralj; Jožef Kalasanc, d. (4) • 26 Četrtek • Ivana Elizabeta Bichier, red. ust.; Rufin, škof 27 Petek Monika, mati sv. Avguština (3) • Cezarij, škof 28 Sobota Avguštin, škof, cerkv. uč. (3) • Hermes, mučenec 29 Nedelja 22. NAVADNA (2) • Mučeništvo Janeza Krstnika Hoja s križem za Kristusom (Mt 16,21—27) : 30 Ponedeljek • Feliks (Srečko) in Adavkt, muč.; Gavdencija, muč. 31 Torek • Rajmund (Rajko) Nonat, redovnik; Pavlin, škof Avgust 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. vzhod Sonca 05.44 05.51 05.57 06.02 06.08 06.15 06.21 zahod Sonca 20.31 20.25 20.17 20.09 20.00 19.52 19.43 dolžina dneva 14.47 14.34 14.20 14.07 13.52 13.37 13.22 Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 25 minut. Sonce stopi v znamenje Device 23. avgusta ob 04.50. Lunine mene: ščip 2. ob 14.10, zadnji krajec 10. ob 17.19, mlaj 17. ob 21.28, prvi krajec 24. ob 11 1. Značilen pogled na Novo mesto s frančiškansko (spodaj) in kapiteljsko cerkvijo (zgoraj) 2. Grbi in napis nad vhodom v proštijski dom H*« SEPTEMBER KIMOVEC _! 1 Sreda_Egidij (Tilen), opat (4) • Verena, devica__ 2 Četrtek_• Maksima, mučenka; Kastor, škof_. 3 Petek_Gregor Vel., papež (3) • Mansvet, škof_ 4 Sobota_• Rozalija (Zalka), devica; Ida, spok.; Mojzes, prerok__ 5 Nedelja 23. NAVADNA (2) • ANGELSKA; Viktorin, škof _Jezus naroča spravljivost (Mt 18,15—20)_J 6 Ponedeljek ♦ Petronij, škof; Favst, Makarij in tov., mučenci_ 7 Torek_♦ Marko Križevčan in tov., muč.; Regina, dev., muc._ 8 Sreda_Marijino rojstvo (2) • Hadrijan, mučenec__ 9 Četrtek_9 Peter Klaver, redovnik; Dorotej in Gorgonij, mučenca_ 10 Petek_» Nikolaj Tolentinski, spokornik; Otokar, redovnik_ 11 Sobota_♦ Prot in Hijacint, mučenca; Erntruda (Erna), devica_ 12 Nedelja 24. NAVADNA (2) • Tacijan (Tihomil), mučenec_j _Prilika o neusmiljenem hlapcu (Mt 18,21—35)_ 13 Ponedeljek Janez Zlatousti, škof, c. u. (3) • Mavrilij, škof_ 14 Torek_Povišanje sv. Križa (2) • Notburga, devica_ 15 Sreda_Žalostna Mati božja (Dolores) (3) • Melita, mučenka_ 16 Četrtek_Kornelij, pap. in Ciprijan, šk., muč. (3) ♦ Ljudmila, kneg._ 17 Petek_Robert Bellarmino, škof, c. u. (4) 9 Lambert, škof, muč._ 18 Sobota_Kvatre ♦ Jožef Kupertinski, duh.; Irena in Zofija, muč._ 19 Nedelja 25. NAVADNA (2) • Januarij, škof, mučenec_] _Prilika o delavcih v vinogradu (Mt 20,1—16)_ 20 Ponedeljek Korejski muč. (3) • Suzana, muč.; Kandida (Svetlana), muč._ 21 Torek_Matej (Matevž), apostol in evang. (2) • Jona, prerok_ 22 Sreda_♦ Tomaž Villanovski, škof; Mavricij in tov., mučenci_ 23 Četrtek_• Paternij (Domogoj), škof, mučenec; Lin, papež_ 24 Petek_Rupert Salzburški, škof (4) ♦ Marija reš. jetnikov_ 25 Sobota_• Avrelija (Zlata), devica; Sergij Radoneški, škof_ 26 Nedelja_26. NAVADNA (2) • Kozma in Damijan, mučenca_ _Prilika o neenakih sinovih (Mt 21,28—32) Vrnitev na sončni čas 27 Ponedeljek Vincenc Pavelski, duh. (3) • Hiltruda, devica_ 28 Torek__Venčeslav (Vaclav), muč.; Lovrenc Ruiz in jap. mučenci (4) ♦ 29 Sreda_Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli (2) •_ 30 Četrtek_Hieronim, duhovnik, c. u. (3) • Zofija, spokornica_ September 1. 6. 11. 16. 21. 26. vzhod Sonca 06.22 06.28 06.35 06.41 06.47 05.54 zahod Sonca 19.41 19.31 19.22 19.12 19.02 17.52 dolžina dneva 13.19 13.03 12.47 12.31 12.15 11.58 Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 34 minut. Sonce stopi v znamenje Tehtnice 23-. septembra ob 02.23. Začetek jeseni. Lunine mene: ščip 1. ob 04.33, zadnji krajec 9. ob 08.26, mlaj 16. ob 05.10, prvi krajec 22. ob 21.32, ščip 30. ob 19.54. 1. Nagrobnik (brez groba) prosta Montagnana v nadžupn. cerkvi v Laškem 2. Listina cesarja Maksimiljana I. 3. Prost Slatkonja, dunajski škof vnt j® vs Pa.vtKmvi ■ , j i-miTII i. ITU ,1'AV l'ti»W«lWI«p PIVI ITItDIN !I I M''|!|;W V>1 ' /.I-.OI-.AIK JI -i. J A XAO: tSPJlI. fM> W»N0M»Wt ¡¡MlilAWjH ¡'¡¿US I VI! rrcMIKIfVSVt GOKM rA$T>ii! i (.'( 1-lAlt Y1M"U KT OViK.IJil/Mll"!:.. ;>N(. I.VATOR'. 1 WTA «SfarlAT 0Vl'OW i It: i!|]|tol>ll Ml NS Ai-I \> "\> l> OKTOBER VINOTOK 1 Petek Terezija Deteta Jezusa, dev. (3) • Remigij, škof 2 Sobota Angeli varuhi (3) • Teofil (Bogoljub, Bogomil), sp. 3 Nedelja 27. NAVADNA (2) • ROŽNOVENSKA; Evald, m. Prilika o hudobnih vinogradnikih (Mt 21,33—43) 4 Ponedeljek Frančišek Asiški, red. ust. (3) • Petronij, škof 5 Torek • Marcelin, škof; Flavija, mučenka 6 Sreda Bruno, redovni ustanovitelj (3) • Renato, škof 7 Četrtek Rožnovenska Mati božja (3) • Marko I., papež 8 Petek • Demetrij, mučenec; Pelagija, spokornica 9 Sobota Dioniz, šk. in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) • 10 Nedelja 28. NAVADNA (2) • Hugolin, mučenec Prilika o kraljevi svatbi (Mt 22,1-14) 11 Ponedeljek • Emilijan (Milan, Milko), škof; Aleksander Sauli, škof 12 Torek Maksimilijan Celjski, škof (4) • Serafin, redovnik 13 Sreda • Edvard, kralj; Koloman, mučenec 14 Četrtek Kalist I., papež, muč. (4) • Gavdencij (Veselko), šk. m. 15 Petek Terezija (Zinka) Velika, dev., c. u. (3) • Avrelija, dev. 16 Sobota Hedvika, red.; Marjeta M. Alakok, dev. (4) • Gal, opat 17 Nedelja 29. NAVADNA (2) • Ignacij Antiohijski, škof, muč. O davčnem denarju (Mt 22,15-21) 18 Ponedeljek Luka, evangelist (2) • Julijan, mučenec 19 Torek Izak Jogues in kanadski mučenci; Pavel od Križa (4) • 20 Sreda • Irena (Miroslava), mučenka; Vendelin, opat 21 Četrtek • Uršula, devica, mučenka; Hilarion, opat 22 Petek • Marija Šaloma, svetopis. žena; Bertila Boscardin, red. 23 Sobota Janez Kapistran, duhovn. (4) • Severin iz Kolna, škof 24 Nedelja 30. NAVADNA (2) MISIJONSKA • Feliks, škof, muč. Največja zapoved (Mt 22,34-40) 25 Ponedeljek • Krizant in Darija, muč.; Krišpin in Krišpinijan, muč. 26 Torek • Lucijan, mučenec; Amand iz Strasbourga, škof 27 Sreda • Vincenc in Sabina, mučenca; Frumencij, škof 28 Četrtek Simon in Juda Tadej, apost. (2) • Cirila, mučenka 29 Petek • Narcis, škof; Ermelinda Brabantska, devica 30 Sobota • Marcel, mučenec; Alfonz Rodriguez, redovnik 31 Nedelja 31. NAVADNA (2) ŽEGNANJSKA (1) • DAN REFORM. Jezus obsoja farizeje (Mt 23,1-12) Oktober 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. vzhod Sonca 06.01 06.07 06.13 06.20 06.27 06.34 06.41 zahod Sonca 17.43 17.33 17.23 17.14 17.05 16.57 f6.50 dolžina dneva 11.42 11.26 11.10 10.45 10.38 10.23 10.09 Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 33 minut. Sonce stopi v znamenje Škorpijona 23. oktobra ob 10.37. Lunine mene: zadnji krajec 8. ob 20.35, mlaj 15. ob 12.36, prvi krajec 22. ob 09.52, ščip 30. ob 13.38. 1. Jezus Dobri pastir (mozaik v prezbiteriju) 2. Notranjščina cerkve z značilno lomljeno osjo 3. Tintorettov sv. Miklavž - detajl 1 Ponedeljek VSI SVETI (1) • Cezarij, diakon, mučenec__! 2 Torek_Spomin vseh vernih rajnih (1) • Marcijan, puščavnik__ 3 Sreda_Viktorin Ptujski, šk. m.; Just, tržaški muč.; Martin Porres, šk. (4) % 4 Četrtek_Karel Boromejski, škof (3) • Vital in Agrikola, mučenca__ 5 Petek_0 Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krstnika; Bertilda, op. j 6 Sobota_Lenart (Narte), opat (4) ♦ Sever, škof, mučenec__ 7 Nedelja 32. NAVADNA (2) ZAHVALNA • Engelbert, škof, muč. j _Pametne in nespametne device (Mt 25,1—13)_J 8 Ponedeljek • Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež__ 9 Torek_Posvetitev lateranske bazilike (2) ♦ Teodor (Božidar)__ 10 Sreda_Leon Vel., papež, c. u. (3) • Andrej Avelinski, duhovnik__ 11 Četrtek_Martin iz Toursa, škof (3) ♦ Menas, puščavnik_ 12 Petek_Jozafat Kunčevič, škof, mučenec (3) • Kunibert, škof_: 13 Sobota_Stanislav Kostka, redovnik (4) • Homobonus, trgovec_ 14 Nedelja 33. NAVADNA (2) • Nikolaj Tavelič, mučenec_1 Prilika o talentih (Mt 25,14-30) • j 15 Ponedeljek Albert Veliki, škof, c. u. (4) • Leopold, knez_ 16 Torek_Marjeta Škotska; Jedrt iz Helfte (4) 9 Otmar, opat_ 17 Sreda_Elizabeta Ogrska, redovnica (3) • Evfemija in Tekla_ 18 Četrtek_Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4) • Abdija, prerok_ 19 Petek_♦ Narsej, škof, mučenec; Barlam, mučenec_ 20 Sobota_♦ Edmund, kralj, mučenec; Feliks Valois, redovnik_ 21 Nedelja JEZUS KRISTUS, KRALJ (VLADAR) VESOLJSTVA (1) • O poslednji sodbi (Mt 25,31-46) 22 Ponedeljek Cecilija (Cilka), dev., muč. (3) ♦ Maver, škof, muč._ 23 Torek_Klemen, papež, mučenec; Kolumban, opat (4) •_ 24 Sreda_Andrej Dung—Lac in tov., vietnam. muč. (3) • Flora, d., m._ 25 Četrtek_♦ Katarina Aleksandrijska, devica, muč.; Erazem, muč._ 26 Petek_♦ Leonard Portomavriški, redovnik; Valerijan Oglejski, škof_ 27 Sobota_Virgil, apostol Karantanije (4) 9 Jožef Pignatelli, redovnik_ 28 Nedelja 1. ADVENTNA (1) • Eberhard, škof_ _Opomin k čuječnosti (Mr 13,33—37)_: 29 Ponedeljek ♦ Saturnin, mučenec; Radogost (Radbod), škof_ 30 Torek_Andrej, apostol (2) • Justina, devica_ November 1. 6. 11. 16. 21. 26. vzhod Sonca 06.43 06.50 06.57 07.04 07.11 07.18 zahod Sonca 16.49 16.41 16.35 16.29 16.25 16.21 dolžina dneva 10.06 09.51 09.38 09.25 09.14 09.03 Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 9 minut. Sonce stopi v znamenje Strelca 22. novembra ob 08.07. Lunine mene: zadnji krajec 7. ob 07.36, mlaj 13. ob 22.34, prvi krajec 21. ob 03.03, ščip 29. ob 07.31. 1. Kripta kapiteljske cerkve 2. Freska pri vhodu v kripto 3 Oltar in tabernakelj v kripti DECEMBER GRUDEN 1 Sreda • Eligij, škof; Natalija (Božena), spokornica 2 Četrtek • Bibijana (Vivijana, Živka), muc.; Blanka, spok. - 3 Petek Frančišek Ksaver, duhovnik (3) • Kasijan, mučenec N 4 Sobota Janez Damaščan, duh.,- c. u. (4) • Barbara, dev., muč. 5 Nedelja 2. ADVENTNA (1) • Saba (Sava), opat Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Mr 1,1—8) 6 Ponedeljek Nikolaj (Miklavž), škof (3) • Apolinarij Tržaški, muč. 7 Torek Ambrož, škof, cerkv. uč. (3) • Agaton, mučenec 8 Sreda Brezmadežno spočetje Device Marije (1) • 9 Četrtek • Peter Fourier, redovnik; Valerija, muč.; Abel, očak 10 Petek • Melkijad, papež, mučenec; Judita, svetopisemska žena 11 Sobota Damaz I., papež (4) • Danijel Stilit, puščavnik 12 Nedelja 3. ADVENTNA (1) • Amalija, mučenka Janez Krstnik pričuje o Kristusu (Jn 1,6-8.19-28) 13 Ponedeljek Lucija, devica, muč. (3) • Otilija, devica; Jošt, pušč. 14 Torek Janez od Križa, duh., c. u. (3) • Spiridion (Dušan), šk. 15 Sreda • Kristina (Krista), devica; Marija K. di Rosa, red. ust. 16 Četrtek • Albina, devica, mučenka; Adelhajda, cesarica 17 Petek • Lazar iz Betanije; Olimpija, redovna ustanov. 18 Sobota Kvatre • Teotim in Bazilijan, muč.; Gacijan, škof 19 Nedelja 4. ADVENTNA (1) • Urban V., papež Angel oznani Kristusovo rojstvo (Lk 1,26—38) 20 Ponedeljek • Evgenij in Makarij, mučenca; Dominik Siloški, op. 21 Torek Peter Kanizij, duhovnik, c. u. (4) • Severin, škof 22 Sreda • Demetrij, mučenec; Frančiška Cabrini, redovnica 23 Četrtek Janez Kancij, duh. (4) • Viktorija, devica, muč. 24 Petek Sveti večer • Adam in Eva; Hermina (Irma), devica 25 Sobota BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1) • Anastazija, m. 26 Nedelja SV. DRUŽINA (2) • DAN SAMOSTOJNOSTI; Stefan Jezusovo darovanje v templju (Lk 2,22—40) 27 Ponedeljek Janez Evangelist, apostol (2) • Fabiola, spokornica 28 Torek Nedolžni otroci, mučenci (2) • Kastor in tov., mučenci 29 Sreda Tomaž Becket, škof, mučenec (4) • David, kralj 30 Četrtek • Rajner, škof; Liberij, škof; Egvin, škof 31 Petek Silvester I., papež (4) • Melanija, opatinja December 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. vzhod Sonca 07.23 07.29 07.34 07.38 07.41 07.43 07.44 zahod Sonca 16.18 16.17 16.17 16.18 16.20 16.22 16.26 dolžina dneva 08.55 08.48 08.43 08.40 08.39 08.39 08.42 Do 21. decembra se dan skrajša za 16 minut, potem pa podaljša do konca meseca za 3 minute. Sonce stopi v znamenje Kozoroga 21. decembra ob 21.26. Začetek zime. Lunine mene: zadnji krajec 6. ob 16.49, mlaj 13. ob 10.27, prvi krajec 20. ob 23.26, ščip 29. ob 00.05. 1. Jezusovo rojstvo 2. Naramno ogrinjalo 3. Kelihi z ogrinjaloma in prosto ve rokavice RIHARD JAKOPIČ, im^I* ...................S.... .T,»'.'■»•........A--. Ivan Vavpotič, Trnovo; zasebna last 81.3X61,5 cm ran Vavpotič, Dvojna lastna podoba, 1900; larodna galerija 65,7 x 40 cin Ivan Vavpotič, Komponist franc Gerbič, 1911 Narodna galerija 70,5 X 70,S cm Ivan Vavpotič, Cvetlično tihožitje, 1930; zasebna last 95 X 68 cm NAVADNO LETO 1993 ima 365 dni, začne se s petkom in konča s petkom. Februar ima 28 dni. Premakljivi prazniki: Pepelnica 24. februarja Velika noč 11 ■ aprila Vnebohod 20. maja Binkošti 30. maja Sv. Rešnje Telo 10. junija Prva advcntna nedelja 28. novembra Zlato število XVIII Sončev krog 14 Epakta 6 Nedeljska črka C Rimsko število 1 Letni vladar Saturn Začetek letnih časov Začetek pomladi: dne 20. marca ob 15h 41m; Sonce stopi v znamenje Ovna (pomladno enakonočje); Začetek poletja: dne 21. junija ob 1 lh OOm; Sonce na Rakovem obratniku; Začetek jeseni: dne 23. septembra ob 02h 23m; Sonce stopi v znamenje Tehtnice (jesensko enakonočje); Začetek zime: dne21.decembraob21h 26m;Sonce na Kozorogovem obratniku; Vzhod in zahod Sonca (navedeni časi veljajo za Ljubljano. za druge kraje v Sloveniji se razlikujejo za največ 6 minut), dolžina dneva Mrki 1993 V letu 1993 so štirje mrki. dva Sončeva in dva Lunina. Dne 21. maja je delni Sončev mrk, ki pri nas ni viden. Dne 13. novembra je delni Sončev mrk, ki pri nas ni viden. Dne 29. novembra je popolni Lunin mrk, ki je viden tudi iz naših krajev. Delni mrk se začne ob 51' 40 m. Ob 7h 2 m nastopi popolni mrk in traja do 7h 50 m. Delni mrk se konča ob 9 12 m. Med mrkom se bo zdanilo in Luna bo zašla, zato bomo videli le še začetek popolnega mrka. Navedeni časi so v siednjeevropskem času. in se ravnajo po evropskem poletnem času. Vidnost planetov 1993 Merkur je na nebu vedno blizu Sonca in se od njega lahko oddalji le največ za 10 do 28 stopinj. Pot Merkurja okoli Sonca je namreč dokaj oploščena elipsa in je največja navidezna oddaljenost od Sonca odvisna od Merkurjeve trenutne lege na tiru in istočasne lege Zemlje. Merkur lahko opazujemo samo zvečer nad zahodnim delom obzorja po Sončevem zahodu ali zjutraj na vzhodnem nebu pred vzhodom Sonca. Na večernem nebu bo letos viden ob datumih okoli 20. II., 17. VI. in 13. X., na jutranjem nebu bo viden ob datumih okoli 5. IV.. 3. VIII. in 22. XI. Merkur sreča Luno 22. L. 23. II., 21. III., 19. IV., 22. V., 22. VI., 19. VIL, 17. VIII., 17. IX.. 17. X.. 12. XI. in 12. XII.. Venero 18. IV., 14. XI. in 25. XII., Mars 5. X. in 28. X., Jupiter 24. IX., Saturn 2. II., Uran 14. L, Neptun 14. I. in Pluton 4. XII. Venera jc do marca Vcčernica: sredi januarja zaide ob 20h 50 m, sredi februarja ob 21h 25 m. Postopoma se približuje Soncu in pride i. IV. v spodnjo konjunkcijo, to jc v lego, ko je Venera med Zemljo in Soncem. Tedaj ni vidna. V maju se pojavi kot Danica na jutranjem nebu in vzide sredi meseca ob 3h 50 m. Potem se začne navidezno oddaljevati od Sonca in jc vedno dalj časa vidna; sredi junija vzide ob 3h, sredi julija ob 2h 35 m. sredi avgusta ob 2h 50 m. Spet se navidezno približuje Soncu in vzhaja postopoma vedno pozneje: sredi septembra okoli 4h, sredi oktobra takoj po 4h. sredi novembra ob 5h 35 m, ob koncu leta že ni več primerna za opazovanje. Venera sreča Luno 27. L, 25. II., 24. III., 19. IV.. 17. V.. 16. VI., 16. VIL, 15. VIII., 14. IX., 13. X., 12. XI. in 12. XII.. Merkur 18. IV.. 14. XI. in 25. XII.. Jupiter 8. XI. in Pluton 29. XI. Mars je v začetku leta v ozvezdju Dvojčkov in je viden vso noč, saj je 8. 1. v opoziciji s Soncem. Do 15. II. se giblje obratno. Tedaj zaide ob 5h 10 m. Postopoma zahaja vedno prej: sredi aprila ob 31', v juniju že pred l\ od avgusta naprej pa v večernih urah. V decembru ni viden, ker jc 27. XII. v konjunkciji s Soncem. Mars sreča Luno 8. L, 4. II,, 3. III., 31. III., 28. IV.,27. V.. 24. VI., 23. Vil., 20. VIII., 18. IX.. 16. X.. 14. XI. in 13. XII., Merkur 5. X. in 28. X.. Jupiter 6. IX. in Pluton 2. XI. ter 1. XII. Jupiter se giblje vse leto v ozvezdju Device. V začetku leta je viden v drugi polovici noči. Po zastoju 29. I. se giblje obratno. Sredi februarja vzide ob 21' 30 m. V marcu in aprilu je viden vso noč. ker je 30. HI., v opoziciji s Soncem. V maju zahaja v zgodnjih jutranjih urah. Od 1. VI. se giblje spet napredno. Konec junija je viden vso prvo polovico noči. Potem zahaja vedno prej: sredi julija okoli polnoči, sredi avgusta ob 22h. V septembru jc viden le še v večernih urah. Dne 18. X. pride v konjunkcijo s Sonccm, zato ni viden. V novembru se pojavi na jutranjem nebu: sredi meseca vzide okoli 5h. ob koncu leta pa okoli 3h. Jupiter sreča Luno 14. 1„ 10. II., 10.111., 6. IV., 3. V 30. V.. 27. VI., 24. VII., 21. VIII.. 17. IX., 15. X., 12." XI. in 10. XIII.. Merkur 24. IX. Venero 8. XI. in Mars 6. IX. Saturn zahaja v začetku leta v zgodnjih večernih urah. V februarju ni viden, ker jc 9. II. v konjunkciji s Soncem. V marcu ga zasledimo v jutranjih urah na vzhodnem nebu. Vse leto se giblje med ozvezdjema Kozoroga in Vodnarja. Sredi aprila vzide ob 4h 20 m, sredi maja ob 2h 30 m. Po zastoju 10. VI. spremeni smer svojega navideznega gibanja v obratno. Sredi julija vzide ob 22h30 m. V najprimernejši legi za opazovanje je v avgustu in septembru, ker je 20. VIII. v opoziciji s Sonccm. Tedaj je viden vso noč. Od 28. X. se giblje spet napredno. Sredi oktobra zaide kmalu po I1', sredi novembra okoli 23\ v decembru pa že v večernih urah. Saturn sreča Luno 24. I., 2(1. II., 20. III., 16. IV., 14. V.. 10. VI., 7. VII., 4. VIII.. 31. VIII., 27. IX.. 24. X., 20. XI. in 8. XII. ter Merkur 2. II. Uran je na meji vidnosti s prostim očesom. Vse leto se giblje v ozvezdju Strelca. Dne 2A. IV. je v zastoju in je viden po 21'. V opozicijo s Soncem pride 12. Vil., tedaj jc vso noč nad obzorjem. Dne 27. IX. jc spet v zastoju in zaide po 23h. Uran sreča Luno 21. L. 18. II., 17. III., 13. IV.. II. V., 8. VI.. 4. VIL. 31. VIL. 28. VIII., 24. IX., 21. X.. 18. XI. in 15. XII., Merkur 14. L, Neptun 2. II.. 19. VIII. in 25. X. Neptun je mogoče opazovati le z zelo močnimi daljnogledi. V zastoju je 23. IV. in je tedaj viden v drugi polovici noči. V opozicijo s Soncem, pride 12. VIL Zato je v juliju vso noč nad obzorjem. Dne 30. IX. je spet v zastoju in jc viden v prvi polovici noči. Vse leto se giblje v ozvezdju Strelca. Neptun sreča Luno 21. L. 18. II.. 17. III., 13. IV., II. V.. 7. VI., 4. VIL, 31. VIL. 28. VIII., 24. IX., 21. X.. 18. XI. in 15. XII.. Merkur 14. L, Uran 2. 11., 19. VIII. in 25. X. Pluton, deveti, najoddaljenešji znani planet, jc v opoziciji s Sonccm (5. V., v konjunkciji pa 17. XI. Vse leto se giblje v ozvezdju Tchtnicc. Pluton sreča Luno 17. L. 13. II.. 13. III., 9. IV., 6. V.. 3. VI.. 30. VI.. 27. VIL. 23. VIII., 20. IX.. 17. X., 14. XI. in 11. XII.. Merkur 4. XII., Venero 29. XI.. Mars 2. XI. in 1. XII. Pregled vidnosti Mars jc v začetku leta viden vso noč, v juniju prvo polovico noči. v avgustu le še v večernih urah. V decembru ni viden. Jupiter je v začetku leta viden vso drugo polovico noči, v marcu in aprilu vso noč, ob koncu junija vso prvo polavico noči. Oktobra ni viden. Ob koncu leta je viden le v jutranjih urah. Saturn je v začetku leta viden v zgodnjih večernih urah. V februarju ni viden. Ob koncu junija je viden vso drugo polovico noči, v avgustu in septembru vso noč, ob koncu oktobra vso prvo polovico noči, konec leta pa le v večernih urah. Herschlov ključ Učenjaki sicer ne morejo dokazati, da Luna vpliva na vreme - podobno kakor vpliva na morsko gladino - vendar opazovanja dokazujejo, da jc Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz Luninih sprememb. precej zanesljiv vremenski prerok, posebno če ga uporabljamo z drugimi vremeniki. Zvezdoslovec F. J. Herschel je sestavil tabelo, ki jo podajamo spodaj. Na podlagi te tabele - vsaj približno - lahko ugotovimo vreme, če vemo. kdaj se izpremeni Luna. to je, ob kateri uri nastopi prvi krajec ščip ©. zadnji krajec 6 in mlaj ffi Herschlov ključ pravi: Če se Luna. spremeni: ob uri bo poleti (16. 4.-15. bo pozimi 1 ())(16. 10.-15. 4.) od 24 . do 2. lepo > mrzlo, če ni jugoza-hodnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od ft. do 10. spremenljivo dež ob severozahod-niku, sneg ob vzhod-niku od K) . do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12 . do 14. veliko dežja sneg in dež od 14 . do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16 . do 18. lepo lepo od IS . do 22 lepo ob severudež in sneg ob jugu ali zahodnikuali zahodniku dež ob jugu ali jugozahodniku od 22 . do 24. lepo lepo Venera je do marca Večernica. od maja naprej pa Danica. Kratko si zapomnimo ta ključ takole: 1. Vreme bo tem zanesljiveje lepo, čim bliže polnoči se Luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo. čim bliže poldneva se Luna spremeni. Ako Herschlov ključ napoveduje lepo vreme za določen dan. moramo razumeti tako. da bo približno \ tistih dneh lepo. Naši dedje so zelo verjeli stoti uri po mlaju. Kakor se je vreme tedaj zastavilo, tako je redno do ščipa (polne lune) tudi trajalo. Rimljani so v svojem pregovoru to označevali kar s petim dnevom: Kakršno jc po mlaju vreme peti dan. tako je do ščipa (polne Lune) Koledar za leto 1994 Januar Februar Marec April Maj Junij 1 So Novo leto 1 To Brigita Irska 1 To Albin 1 Pe Vel. petek 1 Ne 5. v.. Jožef Del. 1 Sr Justin 2 Ne Bazilij 2 Sr Svečnica 2 Sr Neža Praška 2 So Vel. sobota 2 Po Boris 2 ČeTelovo 3 Po Genovefa 3 Če Blaž 3 Če Kunigunda 3 Ne Velika noč 3 To Filip, Jakob 3 Pe Klotilda 4 To Angela Fol. 4 Pe Andrej Cors. 4 Pe Kazimir 4 Po Vel. ponedeljek 4 Sr Florijan 4 So Kvirin 5 Sr Milena 5 So Agata 5 So Evzebij 5 To Vincenc Fer. 5 Če Angel 5 Ne 10. nav., Svetko 6 Če Trije kralji 6 Ne 5. nav.. Ljubo 6 Ne 3. postna 6 Sr Irenej 6 Pe Dominik Savio 6 Po Norbert 7 Pe Rajmund Pen. 7 Po Rihard. kr. 7 Po Perpetua 7 Če Saturnin 7 So Gizela 7 To Robert 8 So Severin 8 To Prešernov dan 8 To Janez od B. 8 Pe Valter 8 Ne 6. vel., Viktor 8 Sr Medard 9 Ne Jezusov krst 9 Sr Apolonija 9 Sr Frančiška R. 9 So Valtruda 9 Po Pahomij 9 Če Primož 10 Po Viljem, šk. 10 Če Sholastika 10 Če 40 mučencev 10 Ne Bela ned. 10 To Antonin 10 Pe Jezusovo Srce 11 To Pavlin Oglej. 11 Pe Lurška MB 11 Pe Sofronij 11 Po Stanislav, m. 11 Sr Žiga 11 So Marijino Srcc 12 Sr Tatjana 12 So Evlalija 12 So Doroteja 12 To Lazar Trž. 12 Če Vnebohod 12 Ne 11. navadna 13 Če Veronika Mil. 13 Ne 6. n„ Katarina 13 Ne 4. postna 13 Sr Hermenegild 13 Pe Servacij 13 Po Anton Pad. 14 Pe Odon iz Nov. 14 Po Valentin 14 Po Matilda, kr. 14 Če Lidvina 14 So Bonifacij 14 To Elizej 15 So Maver 15 To Pust 15 To Klemen Dvofak 15 Pe Anastazija 15 Ne 7. vel.. Zofija 15 Sr Vid 16 Ne 2. nav., Marcel 16 Sr Pepelnica 16 Sr Herbert 16 So Bernardka 16 Po Janez Nep. 16 Ce Gvido 17 Po Anton Pušč. 17 ČeSilvin 17 Če Jedrt 17 Ne 3. vel.. Rudolf 17 To Jošt 17 Pe Adolf 18 To Suzana 18 Pe Flavijan 18 Pc Edvard, m. 18 Po Elevterij 18 Sr Erik 18 So Marcel 19 Sr Knut 19 So Konrad 19 So Jožef 19 To Leon, p. 19 Če Peter Celestin 19 Ne 12. n., Romuald 20 Če Boštjan 20 Ne 1. postna 20 Ne 5. postna 20 Sr Hildu 20 Pe Bernardin 20 Po Silverij 21 Pe Neža, m. 21 Po Irena 21 Po Serapijon 21 Če Anzelm 21 So Valens 21 To Alojz 22 So Vincenc, m. 22 To Marjeta K. 22 To Lea 22 Pe Leonid 22 Ne Binkošti 22 Sr Ahac 23 Ne 3. n„ lldefunz 23 Sr Dositej 23 Sr Turibij 23 So Jurij 23 Po Željko 23 Če Zeno 24 Po Frančišek Sal. 24 Če Matija 24 Če Dioniz in tov. 24 Ne 4. vel., Fidel 24 To Marija Pomoč. 24 Pe Janez Krstnik 25 To Pavlova spr. 25 Pe Taras 25 Pe Oznanjenje 25 Po Marko 25 Sr Beda Čast. 25 So Dan državnosti 26 Sr Timotej, T it 26 So Matilda 26 So Evgenija 26 To Pashazij 26 Če Filip Neri 26 Ne 13. nav.. Vigilij 27 Če Angela Mer. 27 Ne 2. postna 27 Ne Cvetna ned. 27 Sr Dan upora 27 Pe Avguštin Cant. 27 Po Ladislav 28 Pe Tomaž Akv. 28 Po Roman, op. 28 Po Bojan 28 Če Vital 28 So German 28 To Irenej 29 So Valerij 29 To Bertold 29 Pe Katarina Sien. 29 Ne Sv. Trojica 29 Sr Peter, Pavel 30 Ne 4. ii., Hijacinta 30 Sr Amadej 30 So Pij V. 30 Po Ferdinand 30 Če Prvi mučenci 31 Po Janez Bosko 31 Če Vel. četrtek 31 To Mar. obisk. Julij Avgust September Oktober November December 1 Pe Estera 1 Po Alfonz l Če Egidij 1 So Terezija DJ l To Vsi sveti 1 Če Natalija 2 So Oton Bamb. 2 To Evzebij 2 Pe Kastor 2 Ne Rožnovenska 2 Sr Verne duše 2 Pe Bibijana 3 Ne 14. ii., Tomaž 3 Sr Lidija 3 So Gregor Vel. 3 Po Evald 3 Če Just 3 So Frančišek Ks. 4 Po Urh 4 Če Janez Vianney 4 Ne Angelska 4 To Frančišek As. 4 Pe Karel 4 Ne 2. adventna 5 To Ciril in Metod 5 Pe Marija Snežna 5 Po Lovrenc Giust. 5 Sr Marcelin 5 So Zaharija 5 Po Saba A Sr Bogomila 6 So Jezus, spremen. 6 To Petronij 6 Če Bruno 6 Ne Zahvalna 6 To Nikolaj, šk. 7 Če Izaija 7 Ne 19. n.. Kajetan 7 Sr Regina 7 Pe Marija rožnv. 7 Po Engelbert 7 Sr Ambrož 8 Pc Kilijan 8 Po Dominik 8 Če Mali Šmaren 8 So Pelagija 8 To Bogomir 8 Če Brezmadežna 9 So Veronika Giul. 9 To Jaroslav 9 Pe Peter Klaver 9 Ne 28. nav.. Dioniz 9 Sr Božidar 9 Pe Valerija 10 Ne 15. n., Amalija 10 Sr Lovrenc, m. 10 So Otokar 10 Po Hugolin 10 Če Leon Vel. 10 So Melkijad 11 Po Olga 11 Če Klara 11 Ne 24. nav., Ema 11 To Emilijan 11 Pe Martin 11 Ne 3. adventna 12 To Moh., Fortun. 12 Pe Inocenc IX. 12 Po Gvido 12 Sr Maksimilijan 12 So Jozafat 12 Po Ivana Šant. 13 Sr Henrik 13 So Radegunda 13 To Jan. Zlatoust 13 Če Edvard, kr. 13 Ne 33. n.. Stanislav 13 To Lucija 14 Če Kami] 14 Ne 20. n.. M. Kolbe 14 Sr Pov. sv. Križa 14 Pe Kaiist 14 Po Nikolaj Tav. 14 Sr Dušan 15 Pe Vladimir 15 Po Vel. Šmaren 15 Če Žalostna MB 15 So Terezija Vel. 15 To Leopold 15 Če Kristina 16 So Karmelska MB 16 To Rok 16 Pe Ljudmila 16 Ne 29. n., Hedvika 16 Sr Otmar 16 Pe Albina 17 Ne 16. nav.. Aleš 17 Sr Hijacint 17 So Lambert 17 Po Ignacij Ant. 17 Če Elizabeta 17 So Lazar iz B. 18 Po Friderik 18 Če Helena 18 Ne 25. nav.. Irena 18 To Luka 18 Pe Roman, m. 18 Ne 4. adventna 19 To Arsen 19 Pe Boleslav 19 Po Januarij 19 Sr Etbin 19 So Narsej 19 Po Favsta 20 Sr Marjeta Ant. 20 So Bernard 20 To Evstahij 20 Če Vendelin 20 Ne Kristus Vladar 20 To Evgen 21 Če Danijel 21 Ne 21. nav.. Pij X. 21 Sr Matej 21 Pe Uršula 21 Po Darovanje DM 21 Sr Peter Kan. 22 Pe Magdalena 22 Po Marija Kraljica 22 Če Mavricij 22 So Kordula 22 To Cecilija 22 Če Demetrij 23 So Brigita Švedska 23 To Roza Lim. 23 Pe Paternij 23 Ne Misijonska 23 Sr Klemen, p. 2.3 Pe Viktorija 24 Ne 17. n.. Krištof 24 Sr Jernej 24 So Rupert 24 Po Feliks, šk. 24 Če Krizogon 24 So Adam, Eva 25 Po Jakob st. 25 Če Ludvik 25 Ne 26. n., Avrelija 25 To Krizant, Darija 25 Pe Katarina Al. 25 Ne Božič 26 To Ana, Joahim 26 Pe Rufin 26 Po Kozma, Damij. 26 Sr Lueijan 26 So Peter Aleks. 26 Po Štefan '27 Sr Gorazd in tov. 27 So Monika 27 To Vineenc Pav. 27 Če Sabina 27 Ne 1. adventna 27 To Janez Evang. 28 Če Viktor 28 Ne 22. n.. Avguštin 28 Sr Venčeslav 28 Pe Simon, Juda 28 Po Eberhard 28 Sr Nedolžni otr. 29 Pe Marta 29 Po Mučen. Jan. Kr. 29 Če Mihael 29 So Narcis 29 To Saturnin 29 Če David 30 So Peter Krizolog 30 To Feliks, muc. 30 Pe Hieronim 30 Ne Zegnanjska 30 Sr Andrej 30 Pe Sv. Družina 31 Ne 18. n.. Ignacij 31 Sr Rajmund Nonat 31 Po Dan reformacije 31 So Silvester ODLIKOVANJE MOHORJEVE DRUŽBE V CELJU Z ODLIČJEM SV. CIRILA IN METODA Ob 140-letnici Mohorjeve družbe v Celju je Slovenska škofovska konferenca na svoji seji v Ljubljani 14. maja 1992 na predlog mariborskega škofa dr. Franca Kramberger-ja soglasno sklenila, da v priznanje velikih zaslug za Cerkev na Slovenskem kakor tudi za vse Slovence v zdomstvu in izseljenstvu odlikuje Mohorjevo družbo v Celju z odlič-jem sv. Cirila in Metoda. Utemeljitev za podelitev odlikovanja je sledeča: Anton Martin Slomšek je že kot spiritual v Celovcu leta 1835 želel ustanoviti slovensko založbo, ki bi izdala letno po tri ali več knjig. Deset let kasneje je kot kanonik v St. Andražu prijavil oblastem ustanovitev »Družbe za izdajanje dobrih knjig za ljudstvo v slovenskem jeziku«. Oblasti tega niso dovolile. Kot lavantinski škofje Slomšek za svojo idejo pridobil celovškega stolnega kaplana Andreja Einspielerja, profesorja Antona Janežiča in bogoslovnega spirituala Franja Sorčiča. Poziv za ustanovitev »Društva, katero bode dobre bukve za Slovence izdajalo...« je izšel v Slovenski Bčeli julija 1851. Tako je leta 1852 zaživelo »Društvo sv.Mohora«. Maja istega leta je bila natisnjena prva knjiga. Društvo sv. Mohorja so preosnovali v Družbo sv. Mohorja kot cerkveno bratovščino. Papež Pij IX. jo je 18. maja 1860 potrdil. Od tedaj naprej ima vsakoletni mohorski knjižni dar v zbirki, ki šteje tri do sedem knjig, dve obvezni knjigi: Koledar in Slovenske večernice. Prenovljena Družba sv. Mohorja se je naglo večala in leta 1918 doživela največje število članov - 90.512. Velika zasluga Mohorjeve je bila v tem, da je slovensko ljudstvo navadila na branje, da so ljudje tisto, kar so se v šoli naučili, gojili tudi potem, ko so šolo zapustili. Mohorjeva družba je povezovala vse Slovence po svetu. Tako je leta 1905 imela v Aziji in Afriki 255 članov, leta 1912 pa v Ameriki celo 2550 udov. Zaradi narodnostnega nasprotovanja na Koroškem se je Mohorjeva leta 1919 s tiskarno preselila na Prevalje, od tam pa leta 1927 v Celje. Ob preselitvi v Celje je pokroviteljstvo prevzel lavantinski škof, vse drugo pa je ostalo nespremenjeno. Pod predsedništvom dr. Franca Cukaia (1921-1964) in uredništvom Franca Šaleškega Finžgarja (1922—1952) je Mohorjeva razširila svoj program. V redni zbirki je izhajala Zgodovina slovenskega naroda (Gruden-Mal) in Življenje svetnikov, Finžgar pa je poleg rednih knjig uvedel še doplačilne knjige. Med temi so bile knjige trajne vrednosti, tako npr. zbirka Cvetje iz domačih in tujih logov ter Cerkvenih očetov izbrana dela. Julijska krajina je zaradi fašističnega režima dobila leta 1923 Goriško Mohorjevo družbo, ves ostali slovenski prostor (tudi v zamejstvu in zdomstvu) pa je še naprej oskrbovala Mohorjeva s Prevalj oziroma iz Celja. V tem času je bilo največ članov leta 1931, in sicer 61.848. Nacistična okupacija Slovenije leta 1941 je zaplenila vse imetje Mohorjeve družbe. Dvanajst vagonov knjig so iz Celja odpeljali v papirniške mline. Le pod italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini je Družba pod Finžgarjevim uredništvom lahko nadaljevala svoje poslanstvo. Po vojni leta 1945 je Mohorjeva nadaljevala svoje delovanje v Celju, in sicer še naprej kot cerkvena bratovščina. Vendar je Družbo kmalu zajela nacionalizacija in odvzela tiskarno in z njo povezane stavbe. Tudi drugi neprijetni dogodki so se kar vrstili. Leta 1947 so koroški Slovenci v Avstriji odklonili redni knjižni dar iz Celja, ki so ga dobivali v času med obema vojnama; začeli so sami izdajati svoje mohorske knjige v Celovcu. Za Mohorjevo družbo v Celju so novi oblastniki v Sloveniji sicer zatrjevali, da bo lahko nemoteno delovala, vendar sojo močno ovirali. Ko je leta 1948 članstvo doseglo 70.233 udov, je prišel izgovor, da ni papirja, zato niti vsi naročniki niso mogli dobiti knjig. Zaradi državne zakonodaje je Družba sv. Mohorja v letih 1956-1970 delovala kot založniško podjetje, od 1970 dalje pa kot knjižno društvo z istim namenom. Navznoter pa je Mohorjeva družba obdržala svojo ureditev kot cerkvena bratovščina z župniki kot poverjeniki in mariborskim škofom kot pokroviteljem. V času, ko ni bilo Družine in Ognjišča, ko nista mogla izdajati knjig, je Mohorjeva leta 1946 izdala Družinski molitvenik v 30.000 izvodih. Od več bibličnih izdaj je treba omeniti Jezusov evangelij, ki je leta 1972 dosegel 80.000 izvodov. Mohorjeva je izdajala tudi znanstveno ali poljudno znanstveno knjigo, npr. zbirka Studenci žive vode in zbirka Teološki priročnik. V preteklih petih desetletjih je Mohorjeva tiskala in izdajala tista dela, ki jih državne založbe niso hotele tiskati (Pregelj, Meško, Finžgar, A. Vodnik, Janžekovič, Trstenjak. Kocbek...). Mohorjeva je na svojem občnem zboru 24. septembra 1991 v Mariboru dopolnila svoja pravila in se predstavila za cerkveno področje kot združenje vernikov po določilih Zakonika cerkvenega prava. Ves čas svojega obstoja Mohorjeva družba uresničuje Slomškovo zamisel o izdajanju dobrih in poceni knjig za Slovence. Kot najstarejša založba s svojimi knjigami, ki so izhajale v visokih nakladah, pomeni važno ustanovo za Cerkev na Slovenskem in za ves slovenski narod. Na podlagi te utemeljitve podeljuje Slovenska škofovska konferenca Mohorjevi družbi v Celju ODLIČJE SV. CIRILA IN METODA S POSEBNO DIPLOMO IN PLAKETO. Ljubljana, 24. septembra 1992 dr. Franc Kramberger dr. Alojzij Šuštar mariborski škof nadškof in metropolit predsednik SŠK OB PETSTOLETNICI KOLEGIATNEGA KAPITUA V NOVEM MESTU Letošnji mesečni okraski v koledarju prinašajo motive iz kapiteljske cerkve v Novem mestu, na platnicah pa ima koledar Tinto-rettovo sliko sv. Miklavža z glavnega oltarja te cerkve. Takšno opremo smo pripravili v počastitev petstoletnice slavnega kolegiat-nega kapitlja v Novem mestu. Tudi začetni članek v koledarju in še nekaj drugih pri- spevkov je povezanih s tem jubilejem. V omenjenem članku bodo bralci lahko spoznali nastanek in razvoj tega edinega ko-legiatnega kapitlja na slovenskem ozemlju, ki je v svoji dolgi zgodovini dajal in še daje značilen pečat Novemu mestu in temu delu Dolenjske. Prav tako bodo bralci lahko izvedeli, kdaj so kanoniki dobili privilegij, da nosijo vijolično moceto kakor škof in verižico s križcem, prošt pa je v 17. stoletju dobil pravico nositi škofovsko mitro in palico. Taki zunanji znaki so še bolj poudarili ugled novomeškega kapitlja, tako da Fran Levstik imenuje Novo mesto kar »dolenjski Rim«. Prošt je bil prva osebnost v mestu, nekateri med njimi so bili celo škofje, četudi je bil proštovski naslov včasih podeljen samo zaradi boljših dohodkov. Tudi nekateri kanoniki zavzemajo pomembno mesto v slovenski kulturni zgodovini, tako npr. Matija Ka-stelec, slovenski nabožni pisatelj v 17. stoletju, ali pa glasbenik Fran Ferjančič, katerega se posebej spominjamo tudi v letošnjem koledarju. Pri vsem tem naštevanju ne smemo pozabiti dolgoletnega kapiteljskega organi-sta Ignacija Hladnika (gl. Mohorjev koledar 1982, str. 79-80), skladatelja tolikih pevnih slovenskih cerkvenih pesmi. Njegovo pesem Marija skoz življenje, ki je postala že slovenska neuradna marijanska himna, so prvič izvajali na kapiteljskem pevskem koru. Državljanska vojna, ki je med drugo svetovno vojno divjala na Dolenjskem, je zajela tudi novomeški kapitelj: med partizansko zasedbo Novega mesta po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil ubit tudi kanonik Frane Kek. Danes živi kapitelj v spremenjenih razmerah. Nadstrešni stolpiček na kapiteljski cerkvi sicer kaže na to, daje nekdaj poseben zvonček klical kanonike v kor k skupni latinski molitvi. Sedaj je kanonikov tako malo, da jih ni treba vabiti z zvončkom, je pa možno še več: vsi verniki v cerkvi lahko skupno opravljajo^molitveno bogoslužje v slovenščini. Prošt Štrukelj je bil zadnji, ki je še nosil škofovske znake, po zadnjih določbah so ti znaki pridržani samo posvečenim škofom in redovnim opatom. Kljub temu imajo danes v novomeški kapiteljski cerkvi dostojanstvenika z mitro. V proštijskem domu biva namreč upokojeni beograjski nadškof, ki je avtor ene izmed letošnjih rednih knjig. Če se novomeški kapitelj danes ne more pohvaliti s številčnostjo, je pa še vedno versko središče za Novo mesto in Dolenjsko. Obnovljeni proštijski dom, sedaj že brez vsiljenih stanovalcev, s staro kapiteljsko knjižnico, z vrsto portretov proštov in z urejenim atrijem, je tudi svojevrsten kulturni dom in prireditveni prostor. Proštu ni treba več reči »milostljivi gospod« in ne nosi več prstana, katerega bi bilo treba poljubljati, zato pa zaradi svoje delavnosti in prizadevnosti ne uživa nič manj spoštovanja kot njegovi predniki. Kapiteljska cerkev z veliko Tintorettovo umetnino gospoduje nad Novim mestom, saj si brez nje pogleda nanj ne moremo predstavljati. Tako stopa novomeški kapitelj v naslednja stoletja svojega delovanja. Uredništvo NOVOMEŠKI KOLEGIATNI KAPITELJ Druga polovica 15.stoletja je bila v vseh pogledih za Evropo in tudi za naše dežele izredno razgibana. Na duhovnem področju je to obdobje humanizma in renesanse, ki je prežela praktično vsa področja človekovega življenja in ustvarjanja. Ti novi pogledi na svet pa so imeli za Cerkev vrsto pozitivnih in deloma negativnih posledic. Pozunanjenost človekovega življenja je pljusknila celo na papeški dvor. Na čelo Cerkve so prišli ljubitelji znanosti in umetnosti, ki pa žal niso vedno znali uskladiti prizadevanja za lepo z vzvišenostjo svoje službe. Posvetni duh, ki so se mu vdajali celo najvišji predstavniki Cerkve, pa je mnoge vzpodbudil k poglobitvi duhovnega življenja in večji odgovornosti pri uresničevanju poslanstva Cerkve. Svojevrstna simbola te kritike sta bila Girolamo Savonarola (zaradi svojih političnih odločitev in ne zaradi ostre moralne kritike papeža je leta 1498 končal na grmadi) in Tomaž Kempčan, ki je s svojo knjigo Hoja-za Kristusom (za sv. pismom do danes najbolj brana knjiga na svetu) morda najbolj intimno nagovoril človeka pri njegovem prizadevanju uresničiti krščanske vrednote v vsakdanjem življenju. Tudi politično je bila druga polovica 15. stoletja izredno razgibana. Leta 1453 je padel Carigrad. Krščanski Evropi je grozila dvojna nevarnost: turška okupacija in z njo povezano širjenje islama, ki je že uničil cvetočo krščansko Cerkev v Mali Aziji in severni Afriki. Turška nevarnost pa je že trkala na vrata slovenskih dežel. Človeka pa je vleklo ven v svet. In ker so poti v Indijo po kopnem postale prenevarne, se je Kolumb odpravil tja kot je menil, po krajši morski poti okoli sveta. Leta 1492 je kot prvi Evropejec preplul Atlantski ocean. Današnje slovenske dežele so po umoru Ulriha II. Celjskega leta 1456 v Beogradu pripadle Habsburžanom. Leta 1440 je cesarska krona pripadla Frideriku III. (1415-1493). Bil je prvi Habsburžan v neprekinjeni vrsti cesarjev in zadnji nemški kralj, ki seje dal kronati papežu v Rimu. Na njegovo politiko do Cerkve so vplivale predvsem tri velike osebnosti tedanjega časa: eden najvidnejših humanistov Enea Silvio Piccolomini, poznejši papež Pij II. (1458— 1464), veliki mislec in filozof Nikolaj Kuzan-ski in eden največjih pridigarjev tedanjega časa, sv. Janez Kapistran. Z ustanovitvijo ljubljanske škofije leta 1416 je Friderik III. odločneje posegel tudi v cerkvene razmere v osrednjem slovenskem prostoru. Njegovo politiko pa je nadaljeval njegov sin Maksimilijan I. (1459, cesar 1493-1519). Z obema cesarjema pa je najtesneje povezana tudi ustanovitev novomeškega kolegiatnega ka-pitlja. Njegovemu nastanku sta botrovali predvsem dve dejstvi. Na eni strani širjenje zavesti med duhovniki, da so predvsem oni nosilci prenove Cerkve, na drugi strani pa stopnjevanje napetosti med Habsburžani in Beneško republiko, ki je imela usodne posledice tudi za cerkvene razmere na Slovenskem. Večji del patriarhata je namreč obsegal habsburške notranje avstrijske dežele, patriarh sam pa je bival na ozemlju Avstrijcem sovražno razpoložene Beneške republike. Sami začetki kapitlja v Novem mestu še vedno niso povsem zadovoljivo pojasnjeni, so pa nedvomno najtesneje povezani z življenjskimi ideali skupine dolenjskih duhovnikov, ki so se zbirali okrog šentruperskega župnika Jakoba Auersperga (Turjaškega). Skupno življenje duhovnikov je bilo namreč že od sv. Avguština (u. 430) dalje vzor pravega duhovniškega življenja. Na teh načelih je gradila tudi gregorianska prenova Cerkve v 11. in 12. stoletju. Omenjeni dolenjski duhovniki so leta 1493 pismeno zaprosili cesarja Friderika III., naj jim pri cerkvi sv. Nikolaja v Novem mestu dovoli skupno bivanje in skupno molitev duhovnikom predpisanih molitev (brevirja ali kornih molitev). V ta namen so bili omenjeni duhovniki pripravljeni »zložiti skupaj vse svoje imetje in dohodke in jih tudi skupno uporabljati«. Cesarju je bila misel všeč, zlasti še, ker ga ni materialno obvezovala. Z listino z dne 27. aprila 1493 je tej prošnji tudi formalno ugodil. Seveda pa neke ustanove ni mogoče priklicati v življenje zgolj s cesarskim ali papeškim odlokom. Ustaljena praksa v Cerkvi je sicer bila, da neka cerkvena ustanova (npr. samostan) dobi tudi formalno pravno potrditev v obliki ustanovne listine, ko je dejansko že zaživela. V novomeškem primeru je tekel postopek nekoliko drugače. Dolenjski duhovniki so si sicer pridobili cesarsko dovoljenje za ustanovitev kolegiat-nega kapitlja, vsa ostala vprašanja pa so dejansko ostala odprta: V prvi vrsti je ostal nerešen odnos do oglejskega patriarha, v čigar škofiji je, brez njegove vednosti, nastajala nova cerkvena ustanova. Nič čudnega torej, če je patriarh Nicolo Donato 20. decembra 1493 šentruperskemu župniku Jakobu Auerspergu zagrozil z izobčenjem, če takoj ne preneha s pripravami za ustanovitev kapitlja v Novem mestu. Vendar so bile politične razmere na strani novomeščanov. Cesar je z vedno večjim nezaupanjem gledal na oglejske patriarhe, ki so bivali na ozemlju Beneške republike. Friederikov sin (umrl 19. 8. 1493) Maksimilijan I. je očetovo voljo spoštoval in 21. decembra 1493 (presenetljivo sovpadanje) pojtrdil nameravano ustanovitev kolegiatnega kapitlja v Novem mestu. V Rimu praktično ni bilo zapletov. Papež Aleksander VI. je bil vkljub svojemu razvpitemu življenju naklonjen ustanovam, ki so si prizadevale za notranjo prenovo Cerkve. Ker razmer na Dolenjskem ni poznal, je naročil stiškemu opatu Tomažu Ižanskemu, naj zadevo preišče, in ustanovitev kapitlja tudi cerkveno pravno izvede. Papeška listina nosi datum 30. aprila 1494. Najtežji oreh pa je bila zagotovitev materialnih pogojev za skupno življenje kanonikov, ki naj bi jih bilo po volji obeh ustanoviteljev kar trinajst. Kanonike imenujemo duhovnike, ki žive skupaj po enotnem pravilu (canon) pri stolnih ali »ustanovnih« cerkvah. Kolegij kanonikov (kapitelj) navzven zatopa prošt (praepositus), ko pa rešujejo svoje interne zadeve, jim predseduje dekan. Imetje prosilcev za ustanovitev novomeškega kapitlja očitno ni zadoščalo, pridružitev (inkorporacija) posameznih župnij in benefi-cijev pa je bila zaradi zapletenega pravnega sistema in zaradi nasprotovanja oglejskega patriarha povezana z velikimi težavami. Te očitno še niso bile premagane, ko so 3. januarja 1496 »umestili« prve novomeške kanonike. Za prvega prošta je cesar na predlog prosilcev imenoval šentruperskega župnika Jakoba Auersperga. Po umestitvi ti gotovo še niso mogli stanovati skupaj na kapiteljskem griču. Že Friderik III. je nekdanjo mirnopeško podružnico sv. Nikolaja v Novem mestu povzdignil v župnijo, novoustanovljenemu kapitlju pa na željo prosilcev pridružil (in-korporiral) župniji Mirno peč in Šentrupert na Kranjskem ter Ponikvo na Štajerskem in dohodke bratovščine sv. Trojice, kaplanije sv. Antona in špitalske kapele sv. Marije v Novem mestu. Cesar Maksimilijan je leta 1509 kapitlju pridružil še župnijo sv. Križa v Poljanah pri Kolpi, iz prafare Ponikva pa so kasneje izšle župnije Šentjur pri Celju, Lemberg, Šmarje pri Jelšah in Zibika, ki so prav tako ostale inkorporirane novomeškemu kapitlju. Leta 1497 so pri cerkvi sv. Nikolaja začeli zidati kapiteljsko poslopje in zdi se, da je do leta 1509 novomeški kapitelj normalno zaživel in deloval v skladu s svojimi pravili. To potrjuje nova ustanovna listina, ki jo je izdal cesar Maksimilijan I. 16. oktobra 1509. Ta je v skladu z »normalno prakso« pri potrjevanju cerkvenih ustanov zajamčila dejanski pravni status novomeškega kapitlja. Tokrat so vsi kanoniki že bivali pri sv. Nikolaju pod skupno streho in opravljali predpisane korne molitve in bogoslužje. Od tega trenutka dalje je zgodovina Novega mesta neločljivo povezana z zgodovino novomeškega kapitlja. Tej pa so dajali ton predvsem novomeški prosti, med katerimi je bila vrsta izjemnih osebnosti. Ker si je imenovanje proštov pridržal cesar, kapitelj pa je bil v danih okoliščinah materialno razmeroma dobro preskrbljen, so prav imenovanja za novomeškega prošta svojevrsten dokaz, kakšen ugled je kapitelj užival v preteklosti med podobnimi ustanovami v cesarstvu. Kar šest novomeških proštov je bilo škofov, oziroma so to postali po svojem odhodu iz Novega mesta. Vsaj nekateri med njimi so poskrbeli, da se je del njihovega ugleda prenesel tudi na kapitelj, katerega člani so bili. Tako je že drugi prošt Jurij Slatkonja (prošt 1509- 1514) kapitlju pridobil njegov grb, zlatega konja na modro- zeleno-belem polju. Po rodu ljubljančan, velik humanist in glasbenik, je postal dvorni kaplan cesarja Maksimilijana I. na Dunaju. Cesar ga je za njegovo službo bogato obdaroval, saj je bil med drugim tudi kanonik in nato prošt v Ljubljani, leta 1506 je postal škof v Pičnu, leta 1514 pa škof na Dunaju. Še en pičenski škof je postal novomeški prošt in sicer Jurij Franc Ksaver de Marotti (prošt 1715-1740), ki pa je v proštiji videl samo vir svojih dohodkov, s katerimi je povrhu še zelo slabo gospodaril. Slovensko ni znal. Duhovni in kulturni razcvet Novega mesta in okolice ga ni zanimal. Zato pomeni obdobje njegovega proštovanja eno najtemnejših v zgodovini kapitlja. Le dve desetletji pozneje je kapitlju grozila nova nevarnost. Ker je bila goriška nad-škofija razmeroma slabo dotirana, je Marija Terezija prvemu goriškemu nadškofu Karlu Mihaelu Attemsu (1751-1774) leta 1756 namenila še dohodke novomeškega prošta. Vendar je Attems razmišljal drugače kot pred njim Marotti. Nadškof Attems je bil predvsem dušni pastir. Pred očmi je imel potrebe celotne nadškofije, ki je takrat obsegala velik del današnjega slovenskega ozemlja. Njegova goreča želja je bila, da bi ustanovil v Gorici lastno semenišče. In temu semenišču je želel nameniti dohodke novomeškega kapitlja. Svojih namenov ni mogel uresničiti, je pa kapitlju v Rimu dosegel privilegij, da so smeli novomeški kanoniki nositi vijolično moceto in verižico s križem. Novomeški kapitelj je bil ustanovljen proti volji oglejskega patriarha. Patrijarh kot krajevni škof ustanovitve na avstrijskem delu svoje škofije sicer ni mogel preprečiti, je pa trajalo razmeroma dolgo, da so patriarhi novomeške prošte upoštevali kot del uradne cerkveno pravne strukture škofije. Velike zasluge za normalizacijo odnosov med patriarhom in novomeškim kapitljem ima prošt Polydorus Montagnana (prošt 1582-1604). Kot človek je bil Montagnana zelo sporna osebnost in predvsem velik kari-erist. Ko je ugotovil, da protestantizem v deželi katoliškega kneza daljnoročno nima prihodnosti, je postal zagrizen nasprotnik pro-testantizma. S tem je zbudil pozornost oglejskega patriarha, ki ga je imenoval za komisarja na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Za .novomeški kapitelj pa je naredil veliko. Najprej je dosegel kanonikom privilegij, da so smeli nositi »almucijo« (krzneno vrhno haljo). Leta 1591 se je s kanoniki pogodil, da je tudi z njihovimi dohodki obnavljal v požaru uničeno kapiteljsko cerkev. Za novo cerkev mu je oglejski patriarh Gi-ovanni Grimani (1585-1593) daroval Tinto-rettovo sliko farnega patrona. Cela vrsta proštov je prispevala svoj de- lež k zunanji podobi proštije in kapiteljske cerkve in tako pomagala soustvarjati enega najlepših kulturnih spomenikov v Novem mestu. Prvi prošt Jakob Auersperg je že leta 1497 začel graditi prvo proštijo. Od nje seveda ni ostalo praktično ničesar, saj sta v požaru 1. marca 1576 proštija in cerkev pogoreli do tal. Cerkev je začel obnavljati prošt Montagnana, dela pa je dokončal prošt Germa-nik grof Thurn (Turri), ki je dal pozidati tudi kapiteljski stolp. Leta 1625 je dal prinesti iz Rima relikvije sv. Feliksa, ki so danes shranjene na velikem oltarju kapiteljske cerkve. Novomeškim proštom pa je izposloval v Rimu privilegij, da so pri slovesnih bogosluž-nih opravilih smeli nositi mitro in pastorale. Prošt Martin Jožef Jabacin (1774-1789) je prišel v Novo mesto 1762 kot namestnik odsotnega prošta, goriškega nadškofa At-temsa. Ko je po Attemsovi smrti sam postal prošt, je dal v kapiteljski cerkvi na svoje stroške postaviti orgle. Bil je odličen pridigar in zelo izobražen teolog, ni pa bil naklonjen ljudski šoli v Novem mestu. Usodno prelomnico v zgodovini novomeškega kapitlja pomeni proštovanje Rudolfa barona Zierheima (1797-1802). Pred ukinitvijo Stiske opatije je bil cistercijanski redovnik. Pravzaprav ni popolnoma jasno, zakaj si je nakopal toliko osebnih nasprotnikov. Ker je bil tudi njegov predhodnik Franc Nikolaj Peršič, pl. Kastenstein, po rodu Istran, zelo problematična in bleda figura, dvor pa kapitlju ne posebej naklonjen, je proštovo mesto po Zierheimovi smrti ostalo nezasedeno. Radikalni Francozi so nato leta 1810 kapitelj preprosto ukinili. Za njegovo onovitev je bilo potrebno veliko truda. Dunajska vlada je sicer 5. januarja 1818 kapitelj formalno obnovila, novega prošta Andreja Albrechta pa imenovala šele leta 1831. V gradbeno zgodovino kapitlja se je zapisal tudi prošt Jernej Arko (1852-1868), ki je dal leta 1855 preliti vse zvonove, preurediti cerkveni stolp in predelati gotska okna. Pri vsem tem pa je bil še zelo ploden nabožni in narodno gospodarski pisatelj. Njegovemu nasledniku Simonu Wilfanu (1869-1881), cerkvenemu zgodovinarju in nabožnemu pisatelju, pripisujejo naročilo za stranske oltarje v cerkvi. Prošt Sebastijan Elbert (1898-1924), po rodu iz Deidesheima na Bavarskem, se je lotil obnove proštije, dal pa je napraviti tudi načrte za novo cerkveno ladjo, vendar se je ustrašil prevelikih stroškov zanjo. Obsežna obnovitvena dela tako v cerkvi kot proštiji pa vodi sedanji prošt Jože Lap (od 1968 kapiteljski vikar, prošt od 1977). Iz bogate zgodovine novomeške proštije velja omeniti vsaj še dva pomembna dogodka. Prošt Janez Andrej pl. Stemberg (1653-1666) sije zelo prizadeval, da bi Novo mesto postalo škofija za avstrijski del oglejskega patriarhata. Očitno je dobro poznal prizadevanja avstrijskih vladarjev, ki so na svojem ozemlju želeli izločiti Benečanom podrejenega oglejskega patriarha in za avstrijski del patriarhata ustanoviti samostojno škofijo. Od konca 16. stoletja dalje je bila za sedež nove škofije predvidena Gorica. V dopisu z dne 24. januarja 1656 pa je prošt Stemberg za sedež škofije predlagal Novo mesto in svoj predlog temeljito utemeljil. Vendar za svoja prizadevanja ni naletel na razumevanje. Je bil pa Stemberg tudi sicer izredno zanimiva osebnost. V času, ko je bil še prošt v Ljubljani (1650-1654), je dal postaviti kri-žev pot od šempetrskega mosta do štepanj-ske vasi, kjer je zgradil kapelo božjega groba. Od Valvazorja dalje vsi avtorji navajajo, da je bil Stemberg skopski škof, ki pa je v glavnem živel v Ljubljani. Za to trditev ni nobene podlage ne v ljubljanskem nadškofijskem arhivu, ne v Vatikanskem arhivu, kot skopskega škofa pa ga ne vodi niti seznam skopskih škofov, kije bil leta 1974 objavljen v šematizmu jugoslovanskih škofij. Tragični dogodki med drugo svetovno vojno v Novem mestu, so pustili posledice tudi na cerkvenem področju. Leta 1943 je bila Dolenjska praktično odrezana od Ljubljane. Ljubljanski škof Gregorij Rožman je takrat imenoval tri izredne generalne vikarje, kočevskega Nemca Alojzija Krischa, ki se je naselil v Čatežu ob Savi, za Zasavje, župnika in dekana Andreja lica v Podzemlju za Belo Krajino (1944), za Dolenjsko pa že 1943 novomeškega prošta Karla Čerina (1924-1949), ki je še tudi po drugi svetovni vojni pomagal urejati zapletene razmere, v katerih se je znašla Cerkev na Dolenjskem v tem času. Dekanija Novo mesto je danes med največjimi dekanijami v ljubljanski škofiji, ka-pitelj pa je v mestu, ki je postalo politično, kulturno in gospodarsko središče Dolenjske, ohranil privlačno moč duhovnega središča v tem delu slovenske zemlje. France M. Dolinar VRSTA NOVOMEŠKIH PROŠTOV 1. Jakob Turjaški 1496-1508 2. Jurij Slatkonja (dunajski škof) 1508-1514 3. Jakob Nikolai 1514-1526 4. Sebastijan Kolpehk 1526-1543 5. Leonard 1543-1545 6. Jurij Graf 1562-1572 7. lanez Peter Petrovina 1572-1582 8. Polydor de Montagnana 1582-1604 9. Marko Kuhn 1608-1622 10. Albert Pesler 1622-1629 11. Karel Peslar 1629-1630 12. Nikolaj Mrau (skradinski škof) 1630-1639 13. Frančišek Mrau 1639-1650 14. Mihael Kummer pl. Kumberg (škof kri-stopolitanski) 1650-1653 15. Janez Andrej pl. Stemberg 1653-1666 16. grof Germanik pl. Thurn-Valsee 1668-1679 17. grof Krištof Žiga pl. Herberstein 1679-1684 18. grof Hieronim Friderik pl. Lanthieri 1684-1696 19. grof Rajmund pl. Lanthieri 1698-1714 20. Jurij Franc Ksaver de Marotti (pičenski škof) 1715-1740 21. baron Anton Gothard pl. Erberg 1741-1755 22. grof Karel Mihael pl. Attems (goriški nadšk.) 1756-1774 23. Martin Jožef Jabačin 1775-1789 24. Frančišek Nikolaj Peršič pl. Kastenstein 1791-1797 25. baron Rudolf de Zierheim 1797-1802 kapitelj odpravljen 1810-1818 26. Andrej Albrecht 1831-1848 27. Jernej Arko 1852-1868 28. vitez Simon pl. Wilfan 1869-1881 29. Peter Urh 1882-1897 30. Sebastijan Elbert 1898-1924 31. Karel Cerin 1924-1949 32. Alojzij Štrukelj 1956-1973 33. Jožef Lap 1977- TlfJTORETTOV SV. MIKLAVŽ V NOVEM MESTU V pričujočem članku želimo prikazati največji umetnostni spomenik, kar jih hrani novomeška kapiteljska cerkev, obenem pa se tudi spomnimo avtorja tega prispevka, ker poteka ravno 50-letnica njegove prezgodnje nasilne smrti. Avtor je umetnostni zgodovinar Jože Gregorič, ki ga moramo razlikovati od duhovnika in slavista z enakim imenom in priimkom (1908-1989), ki je Mohorjanom bolj poznan, saj je bil odbornik Mohorjeve in avtor člankov v koledarju. Umetnostni zgodovinar Jože Gregorič je bil rojen v Novem mestu 30. avgusta 1912. Leta 1934 je rriatu-riral in se vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Študiral je najprej slavistiko, potem pa si je kot glavni predmet izbral umetnostno zgodovino, ki ga je popolnoma pritegnila. V letih 1937-1941 je bil bibliotekar v umetnostnozgodovinskem seminarju na FF. V svojem kratkem življenju je napisal več tehtnih prispevkov s področja umetnostne zgodovine, v katerih obravnava umetnostne spomenike v Novem mestu, na Dolenjskem in tudi v vsej Sloveniji. Njegovo življenje je ugasnilo 3. oktobra 1943 ob nemškem bombardiranju Novega mesta. Po smrti je univ. prof. dr. France Štele takole ocenil njegovo delo: »... Izreden je njegov pomen za kulturni napredek Novega mesta. Umetnostna razstava leta 1938, prosvetni teden 1940 in ustanovitev lokalnega muzeja v Novem mestu so v veliki meri njegova zasluga. Gregorič je bil kot znanstvenik praktično usmerjen duh. Spomenik, njegovo proučevanje, odkrivanje in ohranjevanje mu je veljalo več kakor tako pogosto varljivo pisano poročilo. Po svojem tipu je bil rojen konzervator, obdarjen z raziskovateljskim čutom in s spoštovanjem do dokumentarične pristnosti spomenika, kakor so le redki tudi med umetnostnimi zgodovinarji. Njegova konzervatorska skrb je bila posvečena posebno rodnemu mestu in njegovim spomenikom; uspešno pričneta restavracija kapiteljske cerkve in skrbno izdelani program zanjo je resnično Gregoričev življenjski spomenik. .. « Pričujoča razprava je v skrajšani obliki povzeta po objavi v Zborniku z.a umetnostno zgodovino XV/1937/ 1938. Podoba sv. Miklavža iz velikega oltarja novomeške kapiteljske cerkve, ki jo stara poročila pripisujejo Tintorettu, je danes 2 m široka in 4.29 m visoka, zgoraj nepravilno ostroločno zaključena. Pri podrobnem ogledu se je izkazalo, da je ostroločni zaključek zgoraj v izmeri 42 cm kasneje dostavljen. Na spodnjem robu pa je platno odrezano, za kar govorita figuri sv. Mohorja in Fortunata, katerima so bile odrezane noge. Podoba je predstavljala prvotno pravokot-nik 2 x 4 m. Manjka torej spodaj okrog 14 cm prvotnega platna. V splošnem je podoba dobro ohranjena, le na spodnjem delu je na vsej širini odtrgano platno, na katero so jo napeli pri restavraciji leta 1914 na Dunaju. Odprle so se stare luknje, ki so bile urezane v podobo takrat, ko je bila vdelana v sedanji oltar. Slika predstavlja vstop sv. Miklavža v nebo. Ta osnovna misel je obogatena z dvojno vizijo; sv. Miklavžu se na poti v nebo prikaže v oblakih sv. Trojica obdana z vencem angelskih glavic in oblita z zlato lučjo, ki prihaja iz odprtih nebes. Tej viziji se pridruži še druga: Od spodaj strmita v čudovito prikazen na nebu oglejska zavetnika sv. Mohor in Fortunat. Idejo za kompozicijo je nudil slikarju cerkveni zbor v Niceji leta 325, na katerem je sv. Miklavž branil skrivnosti sv. Trojice. Kompozicijo pričenjata spodaj oba svetnika; levo sedi sv. Mohor v beli albi, odet v rdeč, z zlatom pošit pluvial, s pastoralom v desni in palmovo vejo v levi ter zleknjen nazaj zre v nebo. Desno kleči na levem kolenu sv. Fortunat, oblečen zopet v belo albo, rdečo dalmatiko, v sklenjenih rokah drži palmo in prav tako sklonjen nazaj gleda v nebo. Osrednja figura je sv. Miklavž, ki se z razprostrtimi rokami dviga proti nebu. Odet je v svečana škofovska oblačila, vijoličast talar, belo albo, moder rdeče podšit pluvial s širokim zlatim robom. Čez albo ima spuščeno svileno tančico, ki se sem in tja pobliskava na oblačilu. Z leve zgoraj, kamor se sv. Miklavž obrača, mu hiti nasproti sv. Trojica: Bog Oče, bradat, častitljiv starec, drži v rokah na križ razpetega Sina. Med njunima glavama sv. Duh v podobi goloba. Z desne pa mu prinašata dva putta škofovske insignije, bleščeče belo mitro in pasto-rale. O sliki ni v kapiteljskem arhivu nikakega dokumenta. Najstarejše sporočilo je Valvasorjevo, nastalo komaj sto let potem, ko je bila slika izdelana, zato je izredno važno in si ga moramo natančno ogledati. V XI. knjigi str. 481 leta 1689 izdane »Ehre des Herzogtums Krain«, nam Valvasor sporoča o sliki tako: »Na glavnem oltarju, ki ga"je pred nedavnim dal na zelo lep način postaviti prošt grof von Thum, je velika in imenitna slika sv. škofa Nikolaja, katero je naslikal zelo slaven slikar Tintoretto; slika je neprecenljive vrednosti. Zaradi požara leta 1580 so bili v tej cerkvi uničeni vsi spomeniki in napisi ...« Predvsem se zdi važen atribut, ki ga Valvasor dostavlja imenu slikarja »zelo slaven«. Iz tega spoznamo, da je bilo Tintorettovo ime že takrat tudi pri nas znano in upoštevano. Dalje smemo po stilu navedbe sklepati, da je Valvasor dobesedno ponovil poročilo, ki mu ga je dal gotovo kateri kanonikov, če ne celo sam prošt, ko se je on obrnil nanj z vprašanjem o avtorju slike. Vsekakor pa kaže to poročilo na zavestno tradicijo, ki se je vzdržala v mestu o avtorstvu sv. Miklavža. Druga važna opora je leto 1580, ko je požar uničil cerkveno opravo. S tem je dan terminus ante quem slika ni mogla priti v Novo mesto. V poštev pride torej poldrugo desetletje od 1580-94, ko je Tintoretto umrl. Na vprašanje, kako je slika prišla v Novo mesto, je skušal odgovoriti baron Michelangelo Zois v Mitteilungen der k.k. Zentral-Kommission leta 1914. Rezultat njegovih izvajanj je zanesljiv, spremeniti bi ga mogla le slučajna najdba dokumenta ali zapiska v kapiteljskem arhivu. Vendar se zdi, da bi ga tako nepričakovano odkritje le podprlo. Polydor de Montagnana se je takoj, ko je nastopil proštovo mesto, lotil popravljanja cerkve. Od meščanov, ki so bili po požaru sami hudo prizadeti, se ni mogel nadejati izdatne pomoči. Sklenil je zato s kanoniki posebno pogodbo, o kateri nam Vrhovec obširno poroča. Vendar je šlo delo počasi od rok. Zato je prošt zaprosil za pomoč tudi oglejskega patrijarha, ki je bil takrat cerkveni patron novomeškega kapitlja. Na patrijar-hovi stolici je sedel takrat Giovanni Grimani (1554-1592). Z njim je bil Polydor v prijateljskih odnosih, kakor to povedo ohranjena pisma v kapiteljskem arhivu. Nanj seje torej obrnil Polydor s prošnjo za podporo. In res je patrijarh prispeval za cerkev novo oltarno podobo sv. Miklavža. To domnevo potrjuje podoba sama. Da je bila slikana za Novo mesto, pove glavna figura sv. Miklavža, pa-trona cerkve. Za naročilo preko patrijarhata pa pričata sv. Mohor in Fortunat, patrona oglejske cerkve. Stilno analizo je podal na istem mestu A. Matejček. Njen rezultat je kratko tale: Podoba je v splošnem nedotaknjena, le v spodnjem, podvitem delu močno natrgana, v ostalem samo zaprašena in otemnela vsled obilnega firneža. Večje poškodbe so bile le na Miklavževem pluvialu in luknja na glavi sv. Fortunata. Obrazi so popolnoma nedotaknjeni. Podoba, tako pravi Matejček, kaže znake dveh rok, katerih druga je nedvomna Tintorettova, ki je sliko dovršil. Slika je torej nedvomno Tintorettovo delo iz zadnjih let njegovega ustvarjanja. Oglejmo si predvsem figuralno kompozicijo sv. Miklavža. Slika je komponirana po načelu križajočih se diagonal in sicer tako, da se pričenja gibanje istočasno v obeh spodnjih kotih in se razvija v diagonalni smeri proti gornjima, vendar je naraščanje od spodnjega desnega kota v gornji levi, v smeri, v kateri se giblje glavna figura, močnejše od nasprotnega. Glavno gibanje sproži v desnem kotu spodaj leva golen sv. Fortunata, nakazano je dalje v pregibu njegovih rok in ramen, se v smeri njegovega pogleda prelije v glavno figuro sv. Miklavža, kjer jo podčrtuje svetloba na svetnikovi albi, preide preko njegove desne roke v roke Križanega, s katerimi doseže gornji levi kot. To glavno diagonalno naraščanje križa v nasprotni smeri z ono, ki se pričenja z goleni sv. Mohorja, ki je zopet nakazana v pregibu njegovih ramen, se v smeri njegovega pogleda nadaljuje preko gornjega telesa sv. Miklavža in preide v ravno linijo pastorala, s katero doseže gornji desni kot. Ti dve glavni gibanji križa polno manjših diagonal. Tako sekajo glavno diagonalo in obenem spremljajo nasprotno gornje telo sv. Fortunata, konture Miklavževe albe in pluviala, telo Kristusovo in Boga Očeta. Nasprotno diagonalo pa sekajo vzporednice, ki jih tvorijo gornje telo sv. Mohorja, pastorale v njegovi roki, konture Miklavževega pluviala in oba angela na desni zgoraj. Ta preračunana kompozicija pa gre še dalje. Po istem principu so razgibane vse figure in skupine. Poglejmo si sv. Miklavža, kjer glavno telesno os učinkovito križata razprostrti svetnikovi roki, ali skupino sv. Trojice, kjer vzdolžno os, ki je nakazana predvsem s križevim pokončnim tramom, seka močna horizontala prečnega tramu. Isto se ponovi pri skupini puttov, kjer smer njunih teles preseka smer pastorala. S tako umno kompozicijo je slikar dosegel predvsem silovito dramatično razgiba- nost in iluzijo širnega, vseobsegajočega prostora. Poglejmo samo, kako je v kontrapo-stu razgibal figuro sv. Mohorja. Z levo nogo in roko sili proti ozadju, z desno roko in z močno osvetljenim desnim kolenom iz slike ven proti ospredju. Telo je torej razgibano v vseh smereh, da nam tako nakaže prostor. Poglejmo še figuri Križanega in Boga Očeta, podani v močni skrajšavi od strani, samo zato, da je slikar čimbolj poudaril videz prostorne razsežnosti. Naravnost drzno sta iz istih vzrokov naslikana gornji obeh angelov in golob pravokotno na slikino ploskev. Vendar se prostor ne širi samo k ozadju in v ospredje, temveč tudi proti levi in desni. Bogata draperija Boga Očeta je zadaj prirezana, znak, da se prostor širi tudi v tej smeri. Razen te umne kompozicije in rafinirane perspektivične skrajšave figur se je v dosego popolne jasnosti prostora poslužil slikar v najvišji meri tudi svetlobe. Močna luč, ki z odprtih nebes lije na figure in v širokih pramenih plahuta preko površine slike, tu blesteča v polni jasnosti, tam le medlo se svetlikajoča, drugje popolnoma premagana po globokih temnih sencah, daje figuram polno plastičnost, prostoru, v katerem se gibljejo, močan globinski poudarek. Svetloba ima svoj izvor za skupino sv. Trojice, ki je močno osvetljena od sprednje strani, medtem ko je od nas odmaknjena stran v senci. Luč je, ki nam pove, kaj nam je prostorno bliže, kaj je dalje proč od nas. In zopet je luč, ki dematerializira figure, da se lahko gibljejo v neskončnem prostoru. Sv. Miklavž resnično plava v zraku, kajti v intenzivni svetlobi se je njegovo telo oprostilo materialne teže in tako dematerializirano se lahko dviga v zračne višine, kjer ga na vratih izvora vse luči pričakuje sv. Trojica. Iluzija vizije bo popolna. Tudi barvna kompozicija podpira težnjo po plastičnosti prostora. Oba svetnika spodaj sta barvno najživahneje obdelana. Rdeča barva njunih ornatov se nikjer več v sliki ne ponovi. Le tu na začetku kompozicije žari na oblačilih figur, ki sta nam tudi prostorno najbližji. Barve nato vedno bolj zgubljajo na intenzivnosti. Nikjer ni več izrazitih, živih tonov, namesto njih nastopa svetloba. Barve Miklavževega ornata so nevtralne. Med modro barvo pluviala in njegovo temno rdečo podlago tvori prehod širok brokatni rob. Kontrast med belo albo in rdečo podlago pluviala je ublažen z močno senco. Tudi oblačilo Boga Očeta je obdelano v nevsiljivi rjavovijoličasti harmoniji. Vendar vse te barve niso mrtve, temveč bleste v zlati svetlobi, ki prihaja iz nebes in ki se v čudovitih refleksih razliva preko gornjega dela podobe. Ostro kontrastira od razsvetljenega ozadja skupina sv. Trojice in da slutiti za seboj širne prostore transcendentalnega sveta. Najbolj razsvetljena figura je sv. Miklavž, kajti na njem sloni idejni poudarek slike. Svetnikov obraz je v polni luči, brokat njegovega pluviala žari v zlatih refleksih, belina albe je podčrtana s temno senco. Vse okoli sv. Miklavža se topi v svetlobi. Čim dalje prehaja svetloba v spodnji del slike, bolj je umerjena. Le tu in tam še zablesti zadnji odsev luči iz temne okolice in končno ugasne, ko je zadnjič zažarela na beli albi sv. Mohorja. Če iščemo za primerjalnim gradivom med Tintorettovimi deli, nas preseneti fra-pantno sorodna kompozicija sv. Marcelijana v nebeški slavi iz leta 1548 iz beneške cerkve istega imena. Cef sledimo Tintorettovemu ustvarjanju dalje, bomo za posamezne figure kmalu dobili analogne v drugih delih. Na oba spodnja svetnika spominjajo kraljična v sliki s sv. Ludovikom in Jurijem v doževi palači: Kristus v Obujenju Lazarja v Scuoli San Rocco; Marija v sliki Marije in Marte v Augsburgu; sv. Peter v Prikazni sv. križa v cerkvi Ma-donna delPOrto v Benetkah. Vse te figure so kompozicijsko enako obdelane kot sv. Mohor in Fortunat. Napol kleče, napol sede, močno nagnjene nazaj, z rameni in koleni razgibane v globino. Tak je rezultat stilne primerjave. Kompozicija in figure so pristno tintorettovske. Pa tudi vse druge lastnosti slike kot barvna in svetlobna izdelava govore za Tintoretta. Rešiti moramo le še vprašanje, kako naj si razlagamo številne korekture, ki se dado zasledovati na novomeški sliki in ki so tudi na reprodukcijah prav dobro vidne? Gre za korekture, izvršene iz kompozicijskih razlogov. Obema svetnikoma spodaj so bile glave vržene nazaj. Sv. Fortunatu je bil z drzno potezo odrezan gornji del glave. Figura sv. Miklavža je bila spodaj močno skrajšana, pluvial razširjen in preslikane roke. Popolnoma novo smer je dobil Kristus tako, da sta bila glava in gornje telo pomaknjena nazaj. Tudi angeli so dobili po korekturi novo smer. Če pomislimo, da je bil Tintoretto v letih, ko je dobil naročilo za novomeško sliko, star že okrog 70 let, nam bo jasno, da z de- lom preobloženi mojster ni zmogel sam vsega dela, zato se je pri izdelovanju naročil poslužil učencev. Saj je pri ogromnem številu njegovih slik lahko umljivo, da je bilo nemogoče, da bi jih od vsega početka izvrševal sam. Mojster je napravil kompozicijsko skico, ki jo je potem nekdo drugi prenesel na platno in nato sliko v osnovnih barvah izvršil. Potem šele je nadaljeval mojster sam. Seveda je pri izdelavi sproti popravljal vse napake, ki jih je učenec napravil pri prenašanju osnutka na platno. Takega kompozicijskega značaja so tudi korekture na novomeški podobi. Paziti pa moramo na to, kje je Tintoretto popravljal napake prenašalca, in kje je korigiral samega sebe. Pozabiti ne smemo, da so slične korekture vidne tudi na delih, za katera vemo, da jih je izvršil Tintoretto od vsega početka lastnoročno. Kje pa tiči vzrok tem korekturam? Edino v načinu Tintorettovega slikanja, ki je lasten samo njemu. Drzno in smelo slika Tintoretto, poteze njegovega čopiča so široke, celo grobe. Zato so ga napadli zakaj ne slika tako kot Tizian in ostali starejši mojstri. Njegov odgovor je bil: »Ker ti mojstri niso imeli toliko v sebi, da bi jim razganjalo glavo«. Množica vedno novih načrtov, ki jih je porajala njegova neizčrpna fantazija, ga je prisilila, da si je ustvaril le sebi lasten stil, ki mu je dovoljeval hitro ustvarjanje in ki je bil širok, drzen in velikopotezen kot njegov neprestano ustvarjajoči duh. Pri njem potezo za potezo sledimo, kako je slika nastajala, pri vseh drugih pa je nastanek zabrisan z onim končnim stanjem, ki ga je dal slikar, ko je napravil zadnjo potezo. Iz povedanega je lahko umljivo, da pri novomeški podobi nikoli ne bomo vedeli, kdaj korigira Tintoretto sebe, kdaj prenašalca skice. Vemo pa, kaj je na podobi njegovega. To je najprej kompozicija. Dalje predvsem rafinirana raba svetlobe in sence v dosego iluzionističnih učinkov. Potem pa tudi vsa obdelava figur, predvsem obrazov, rok in draperije. Poglejmo samo glavo sv. Miklavža, kako sigurno, drzno, s širokimi potezami je izdelana ta čudovita glava. Oglejmo si draperijo in široki brokatni rob Miklavževega pluviala s slikovito obdelanimi reliefi, poglejmo končno še prozorno tančico, ki se kakor pajčevina ovija svetnikove obleke in ki je s prav tako virtuozno sigurnostjo naslikana kot tančica boginj na slavnih alegorijah iz Anticollegia. Kaj je po vsem tem ostalo po Tintorettu nedotaknjenega? To so le simboli obeh svetnikov, mitra ob sv. Mohorju, kadilnica ob sv. Fortunatu in krajinsko ozadje v spodnjem delu slike, razburkano morje z ladjo, ki se prikazuje v daljavi. Vse drugo pa je neovržno delo Tintorettovega čopiča in nosi pečat njegovega genialnega duha. Zato moramo in smemo novomeškega Miklavža z večjo upravičnostjo pripisovati Tintorettu samemu, kot marsikatero sliko iz doževe palače in katerekoli beneške cerkve, ki nosi Tintorettovo ime in ki po kvaliteti še od daleč ne dosega sv. Miklavža. Na novomeški sliki so združene vse odlike Tintorettovega stila. Iluzija prostorne ne-omejenosti je dosegla višek izrazne možnosti, prostor se v polni razsežnosti širi v vseh smereh, plastičnost teles je popolna, barvna harmonija ubrana do zadnjega odtenka, vse pa, prostor, figure in barve dematerializira-žareča svetloba »onstranske glorije.« Prav ta absolutna sigurnost v objavljanju pojavnosti prostora in figur, suvereno obvladanje iluzionističnih sredstev, kompozicije in svetlobnih efektov je zadosten dokaz za avtorstvo Tintoretta. Poleg vsega nam govore dovolj korekture. To, kar je slikar izvršil v korekturah, kaže visoko kvalificiranega umetnika, ki s sigurno roko vodi čopič po sliki in ki zna vliti mrtvim formam resnično življenje. Stilna primerjava pa nam je podala tudi dokaz, da je datiranje slike po letu 1582 pravilno. Videli smo, da je slika po kompoziciji, modelaciji teles in obraznih tipih sorodna mnogim delom v veliki dvorani Scu-ole San Rocco. Kristus je brez predhodnega v sliki Vstajenje nemogoč. Bog Oče pa tako točno ponavlja v tipu obraza in strogem profilu onega iz slike Pogovora z Jonom, da moramo novomeško podobo staviti časovno za deli v gornji dvorani beneške Scuole San Rocco, ki so bila končana leta 1581. Novomeška slika je torej res nastala po letu 1582, ko je Polydor nastopil proštovsko mesto. Na ta način pade novomeška podoba v zadnje desetletje Tintorettovega ustvarjanja in je odličen primer njegovega stila v zadnji dobi posebno še, ker je ohranila svežnost barv bolj od marsikatere beneške slike. Jože Gregorič OGLEJSKA SVETNIKA MOHOR IN FORTUNAT Njun izvor in začetki njunega češčenja Sv. Mohor in Fortunat sta v kulturnem življenju in duhovnosti slovenskega človeka navzoča že vsaj eno tisočletje. Njuno češče-nje je zašlo v naše kraje v procesu pokristjanjevanja slovenskega prostora iz Ogleja od začetka 9. stoletja dalje in je po številu njima posvečenih cerkva ter po pričevanju srednjeveških in novoveških dokumentov imelo vse do današnjega časa pomembno vlogo. Zgodovinsko ozadje češčenja teh dveh svetnikov je sestavni del izjemno zapletenega vprašanja začetkov krščanstva v Ogleju in vprašanja razvoja krščanstva v antični dobi na vplivnem območju oglejske cerkve, ki je proti vzhodu segalo v vzhodnoalpski, panonski in zahodnobalkanski prostor. Legenda o mučeništvu sv. Mohorja in njegovega spremljevalca Fortunata je edini vir, ki skuša pojasniti začetke krščanstva v Ogleju in deloma na oglejskem vplivnem območju. Ta legenda je ohranjena v dveh vsebinsko malo, oblikovno in jezikovno pa precej bolj različnih variantah, poleg tega se daljša varianta deli v dve podvarianti. V celoti je ohranjenih sedem rokopisov legende, ki so nastali od 11. do 15. stoletja. Krajša, bolj elegantna verzija temelji na enem samem rokopisu, ki ga hrani knjižnica v Na-murju v Belgiji in ki izhaja iz 12. stoletja. Daljša, stilistično in jezikovno manj izdelana varianta je poznana po rokopisu iz kraja San Daniele del Friuli iz 11. ali 12. stoletja (le dobra polovica teksta; nekateri zgodovinarji datirajo tekst v poznejši čas, v 12.-13. stoletje), po rokopisu švedske kraljice iz 13. stoletja in rokopisu iz samostana sv. Maksimilijana v Trierju iz okvirno iste dobe. V uvodnem delu precej spremenjena podvarianta tega besedila je poznana iz treh rokopisov, od katerih se eden nahaja v Miinchenu, eden na Dunaju in eden v Ljubljani. Dunajski in ljubljanski rokopis izhajata iž Stiškega samostana, prvi iz 12. stoletja, drugi, pravopisno in po estetskem izgledu dosti slabši, pa iz prve polovice 15. stoletja. Z ozirom na vsebino je dokaj obsežna, v 22 poglavij razčlenjena legenda sestavljena iz dveh zelo neenakih delov: iz uvodnega kratkega spisa o apostolatu evangelista Marka v Ogleju (pogl. 1-3). in iz obširnega zapisa o delovanju in mučeniški smrti prvega oglej- skega škofa Mohorja (pogl. 2-4). V glavnih potezah posredujemo vsebino legende. Apostol Peter je poslal iz Rima svojega učenca Marka v Oglej, mesto v »provinci Avstriji« (oziroma po namurskem kodeksu v »Istri«). Marko je ob prihodu v mesto ob zahodnih mestnih vratih srečal mladega gobavca Ataulfa, sina mestnega veljaka Ulfa, in ga z dotikom na čudežen način ozdravil. Mladenič je o ozdravljenju takoj sporočil očetu, ki je z množico meščanov prišel k Marku, se z drugimi vred spreobrnil in se dal krstiti. Marko je nekaj let uspešno širil krščanstvo v Ogleju, nato je skrivaj želel oditi v Rim k apostolu Petru. Pokristjanjeno ljudstvo pa ga je prosilo, naj še ostane ali vsaj določi svojega naslednika. Marko je predlagal, naj sami izberejo primernega človeka, nakar so ti izbrali mladega Mohorja. Mohor je nato odšel z Markom v Rim, kjer ga je apostol Peter posvetil za škofa »province Italije«. Po povratku v Oglej je organiziral cerkveno skupnost, imenoval diakone in levite ter jih poslal v Trst in druga mesta. Mohor je uspešno opravljal apostolat, s čudeži si je pridobil sloves ne le v Ogleju, temveč tudi med vsem prebivalstvom »province Italije«, zaradi česar so ga pogani zasovražili. Oba stiška rokopisa in rokopis iz Miinc-hena se v uvodnem delu vsebinsko precej razlikujejo. Navedli bomo vsebino te različice, saj je, če sodimo po ohranjenih rokopisih, v slovenskih deželah in na Bavarskem prevladovala. V Neronovem času sta se apostola Peter in Pavel v Rimu prepirala s čarodejem Simonom o Kristusovem nauku (očitna je naslonitev na apokrifna »Acta Petri et Pauli«, pogl. 37-39). Kmalu po tem dogodku sta oba apostola v Rimu pretrpela muče-niško smrt. Ko so apostoli slišali za njuno smrt, so poslali v Rim apostola Marka, ki naj bi nadaljeval njuno delo. Marko se je v Rimu zadrževal več let, nato je odšel iz prestolnice in začel širiti krščanstvo po drugih italskih mestih. Prišel je tudi v Oglej, »prvo med mesti Italije«, in tam zelo uspešno širil Kristusovo blagovest. Ko se je po daljšem času hotel vrniti v Rim, ga je ljudstvo prosilo, naj imenuje naslednika. Pred odhodom iz Ogleja je imenoval za svojega naslednika Mohorja, ki je z velikim uspehom nadaljeval njegovo delo v Ogleju in v vsej italski deželi. V nadaljevanju se besedilo miinchensko-stiške verzije vsebinsko ne razlikuje od glavne verzije legende. Po daljšem Mohorjevem delovanju je prišel iz Rima v Oglej novi cesarski namestnik Sevast, daljni sorodnik cesarja Nerona. Poganski svečeniki, prizadeti, ker je zaradi Mohorja poganski kult zelo opešal, so škofa zatožili pri novem upravniku. Ta je odredil aretacijo. Mohorja so odvedli k Sevastu. Sledilo je zasliševanje z mučenjem, nato ječa. V ječi je Mohor spreobrnil ječarja Ponti-jana in je po njem znova zasejal versko vnemo med ljudstvo. Ponovno so poganski svečeniki posredovali pri Sevastu, naj kaj ukrene. Pokristjanjeno ljudstvo se je medtem v vse večjem številu zgrinjalo k ječi. Mohor je iz ječe na čudežen način ozdravil obsedenosti sina nekega Gregorija in ga skupaj z očetom spreobrnil. Nato je postavil za svojega naslednika mladega diakona Fortu-nata. Zatem je ozdravil slepote premožno in ugledno vdovo Aleksandrijo. Sevast je nato vrgel v ječo tudi Fortunata. Oba, Mohor in Fortunat, sta iz ječe širila krščanstvo med ljudstvom, ki se je množično zgrinjalo k njima. Na ponovno posredovanje in grožnje poganskih svečenikov je Sevast poslal rablja, ki je Mohorja in Fortunata ponoči obgla-vil. Njuni trupli so ječar Pontijan, Gregorij in Aleksandrija še iste noči odnesli in ju pokopali po krščanskem običaju na posestvu vdove Aleksandrije Vbližini mesta. Ob njunem grobu so številni verni dosegli ozdravljenje. Mučeniška smrt naj bi ju doletela 12. julija, »ko je vladal naš gospod Jezus Kristus«. Legenda vsebuje celo vrsto verjetnih, možnih, pa tudi neverjetnih, anahronističnih in nelogičnih sestavin, zato je bila že od 18. stoletja na udaru historične kritike in s strani največjih avtoritet med zgodovinarji ovrednotena kot komajda uporaben vir za začetke oglejske cerkve. Ne bomo se spuščali v naštevanje vseh tistih številnih mest, ki izpodbijajo njeno vrednost in kažejo na njen kasni nastanek. Opozorimo naj le na to, da nekatera mesta le kažejo na antični čas in da bi ta mesta mogla kazati na avtentično antično podlago zapisa. Ti avtentični elementi so ime mučenca, strokovni izrazi iz upravne in sodne sfere (»praeses«, »correctio«, obtožba zaradi magije, elementi v Mohorjevem zasliševanju). Historična vrednost legende pa je v prvi vrsti odvisna od časa in okoliščin njenega nastanka. Legenda je bila zanesljivo razširjena šele v karolinški dobi. Najstarejše omembe njene vsebine izhajajo s konca 8. stoletja (Pavel Diakon) in iz začetka 9. stoletja (himna v čast sv. Marku), najbolj neposredne pa so aluzije nanjo v zapisniku sinode v Mantovi leta 827, v katerem najdemo že vse glavne poudarke legende. Na njen odsev naletimo v celi vrsti pravnih, historiografskih in hagi-ografskih tekstov, katerih število gre v desetine. Omenimo naj vrsto diplom karolinških vladarjev oglejski Cerkvi iz 9. stoletja, legendi o oglejskih devicah ter o Siriju in Evenciju, kronike oglejskih patriarhov in redke teološke oziroma historiografske pisce izven oglejskega območja (npr. Francoz Honorius Augustodunensis in Anglež Orde-ricus Vitalis, pisca iz visokega srednjega veka). Če je legenda v nam poznani obliki obstajala v karolinški dobi, se postavlja vprašanje, kdaj in v kakšnih okoliščinah se je izoblikovalo njeno idejno jedro. Iz antike nimamo nobenega sporočila, ki bi se nanašalo na njeno vsebino. O dejavnosti sv. Marka in sv. Mohorja v Ogleju molčijo zgodnjekrščanski zgodovinopisci in molčijo oglejski cerkveni očetje. Arheoloških (materialnih) dokazov za obstoj češčenja sv. Mohorja v antični dobi ni. Legendo o Markovem apostolatu v Ogleju moremo po današnjem stanju razpoložljivih virov oceniti kot izmišljotino oglejske Cerkve, ki je nastala vsekakor po zatonu oglejske cerkvene književnosti v začetku 5. stoletja. Njeno historičnost zagovarjajo danes prav redki zgodovinarji. Postavlja se vprašanje, kdaj je do potvorbe prišlo in čemu naj bi služila. Ker imamo opraviti z besedilom z nedvoumno politično tendenco, bomo poskusili najti odgovor na vprašanje, v katerem obdobju oglejske Cerkve bi mogel tako oblikovan spis oglejski Cerkvi koristiti. Tako obdobje je čas začetkov tako imenovanega oglejskega cerkvenega razkola (po 557), ko je oglejska Cerkev prekinila vse vezi z Rimom in si prilastila naslov patriar-hata. Ker so imeli ta naslov lahko le škofje cerkvenih skupnosti z apostolskim izvorom, bi legenda o Markovem delovanju v Ogleju mogla dati pravno osnovo temu naslovu. Zanesljivega dokaza o obstoju legende po sredini 6. stoletja ni, pač pa se eno mesto v pismu papeža Pelagija bizantinskemu namestniku v Italiji patriciju Johannesu iz leta 559 nanaša na politična prizadevanja oglejske Cerkve, zlasti na prilastitev naslova »pa-triarhata«; le ta naj bi po papeževih besedah temeljila na »potvorjenih trditvah«. Te, po papeževem mnenju lažne trditve oglejske Cerkve so se z ozirom na vsebino spora skoraj gotovo nanašale na delovanje evangelista Marka v Ogleju. Postavitev nastanka jedra legende v še starejše obdobje je povsem hipotetične narave in zanjo ne dobimo v ohranjenih virih nikakršne opore. Vpoštev bi prišla sredina 5. stoletja, ko so legende o apostolskem ali poapostolskem izvoru dobile velike Cerkve zahoda, Milano, Arles, Ravena in morda že tudi Salona. Zelo verjeten je že v tem času vpliv ravenske legende o sv. Apolinariju, ki je nedvomno vplivala tudi na končno redakcijo oglejske legende. Težko bi si mislili, da Oglej kot pomembno cerkveno središče ne bi sledil temu trendu časa, zlasti potem, ko je bil sredi in v drugi polovici 5. stoletja zaradi hunskega vpada in izgube velikih delov metropolitskega ozemlja na severu in vzhodu zelo prizadet. Legenda bi v takih razmerah vsaj idejno oziroma teoretično mogla služiti prizadevanju cerkvene skupnosti, da si opomore po težkih udarcih. Izpovedno vrednost legende bi mogli oceniti ob vprašanju osrednjih osebnosti v njej: historičnosti prihoda sv. Marka v Oglej in historičnosti sv. Mohorja in njegovega učenca Fortunata. Apostolata evangelista Marka v Ogleju se ne da dokazati. Redki antični pisci (Kle-mens Aleksandrijski, Evzebij, Hieronim, Efrem, Gregor iz Naziansa) poročajo o Markovem prihodu v Italijo in o tem, da naj bi v Rimu napisal evangelij. Najstarejši vir, ki zelo verjetno (ne pa zanesljivo!) temelji na legendi o prihodu sv. Marka v Oglej, je upodobitev na eni od štirinajstih ohranjenih slonokoščenih plošč, ki so sestavljale tako imenovani prestol sv. Mohorja. Delo je nastalo v Egiptu ob koncu 6. ali v začetku 7. stoletja in je kot darilo cesarja Herakleja leta 630 prišlo v posest gradeške Cerkve (gl. slikovno prilogo). O apostolovem delovanju v Ogleju zanesljivo poroča šele sekundarno na oglejski legendi osnovano oglejsko-bene-ško izročilo. Bizantinski viri o tem ne vedo nič, prav tako ne zahodni latinski, z izjemo salonitanske zgodovine iz 13. stoletja (Tho-mas Archidiaconus, Historia Salonitana), ki je edina privzela oglejsko legendo, in z izjemo zelo sumarnih notic pri Honoriju iz Au^ustoduna in Orderiku. Se težje rešljivo je vprašanje historičnosti sv. Mohorja in Fortunata. O tem obstajata še dandanes dve na prvi pogled popolnoma izključujoča se pogleda. Po prvem naziranju, ki ga zastopa predvsem italijanska historiografija, naj bi bil Mohor prvi poznani oglejski škof, ki po mnenju redkih zgodovinarjev pade v dobo cesarja Nerona (tako kot poroča legenda), po večinskem mnenju pa nekako v prvo polovico ali sredino 3. stoletja. Mohor se namreč omenja kot prvi v vrsti oglejskih škofov v dveh seznamih oglejskih škofov (oziroma «patriarhov«), ki sta bila sestavljena kasneje od nastanka legende, vendar naj bi temeljila na starem v antiko segajočem seznamu. Omemba Mohorja kot prvega oglejskega »patriarha« v seznamu naj bi bila odločilna za njegovo istovetenje s prvim legendarnim oglejskim škofom. Še starejša, zato pa bolj problematična, je omemba Mohorja v Hieronimijanskem martirologiju, ki naj bi nastal okvirno v letih 431-450 nekje v severni Italiji. V tem največjem koledarsko zasnovanem seznamu mučencev iz antike naletimo pod 12. julijem na zapis: »In Aquileia sanctorum Fortunati et Armigeri«. Istovetenje Armigera z Mohorjem je v stvarno zgodovinskem in filološkem oziru zanesljivo. Nenavadno je dejstvo, da se v zapisu pojavlja na prvem mestu Fortunat, vendar je poznanih še nekaj podobnih primerov, ko glavni mučenec in »spremljevalec« zamenjata vlogi (primer sv. Lavrencija v Rimu ob papežu Sikstu II. in sv. Vincenca v Saragozi ob škofu Valeriju). Ker je Mohor iz legende istoveten z Mohorjem na prvem mestu v seznamu oglejskih »patriarhov« in z »Armige-rom« iz Hieronimijanskega martilorogija, naj bi sledil sklep, da so v Ogleju v prvi polovici 5. stoletja častili Mohorja kot prvega domačega škofa in mučenca. To naj bi bilo jedro kasnejše legende. Povsem drugačno gledanje se je uveljavilo v tem stoletju (prvič 1911) najprej med hrvaškimi zgodovinarji (S. Ritig), nato med avstrijskimi (R. Egger, 1948), nemškimi, slovenskimi (M. Miklavčič, 1962 in kasneje) in deloma francoskimi zgodovinarji. Izhodišče tega naziranja je dejstvo, da se na podlagi virov kaže historičnost Mohorja kot prvega oglejskega škofa kot zelo nezanesljiva. Zato so iskali Mohorja drugod. Med spodnjepanonskimi in zgornjemezijskimi mučenci iz dobe cesarja Dioklecijana se v zapisu, ki je ohranjen v tako imenovanem Čedadskem breviariju, omenja tudi neki Hermogenes, lektor iz zgornjemezijskega Singiduna (dan. Beograda), ki je bil usmr-čen v Sirmiju 23. avgusta verjetno leta 304. Na isti dan omenja tega mučenca tudi Hiero-nimijanski martirologij, ki pa postavlja njegovo smrt v Oglej (»in Aquileia natale sanc- torum Fortunati Ermodori« oziroma po drugih rokopisih »Hermogenis, Hermogerati«). Z ozirom na to, da se v Ogleju, pa tudi v Čedadu in Konkordiji omenja češčenje teh mučencev iz sirmijsko-singidunskega področja, je očitna neka skupna poteza svetniškega češčenja med panonskim in vzhodno-beneškim področjem. Nastanek te povezave so zagovorniki te teze pojasnili takole: Ko so v začetku 5. stoletja prebivalci Panonije v velikem številu zapuščali domače kraje in se pred nevarnostjo barbarskih vpadov preseljevali zlasti v Italijo, so prinašali s seboj tudi relikvije in s tem češčenje svojih mučencev. Tako naj bi okrog leta 409-10 prispele v Oglej relikvije panonskih mučencev Her-mogena in Fortunata. Na podlagi zapisa o Hermogenovem mučeništvu naj bi v Ogleju nastala legenda o Mohorju in Fortunatu. Sestavljalci legende naj bi ime Hermogena, ki naj bi bilo po prenosu že slabo poznano, spremenili v Hermagora. Tako naj bi manj znani nižji klerik singidunske cerkve postal prvi oglejski škof in mučenec Mohor. Kritično soočenje obeh tez, ki se na prvi pogled povsem izključujeta, nam razkrije nekatere šibke točke ene in druge teze. Vsekakor pa je po našem mnenju druga teza dosti bolj ranljiva kakor prva. Šibka točka prve teze je, da se Mohor kot oglejski mučenec ne omenja nikjer pred 5. stoletjem, kot oglejski škof oz. »patriarh« pa šele v virih iz srednjega veka (seznam oglejskih »patriarhov«, legenda). Drugo naziranje ima celo vrsto šibkih mest, ki nas vodijo k sklepu, da gre za konstrukt majhne verjetnosti. Naj navedemo glavne pomisleke proti tej tezi. Preoblikovanje imena Hermagoras iz Hermogenes je vprašljivo. Težko si predstavljamo, da bi se ob prenosu relikvij pozabilo pravo ime mučenca in taki primeri od drugod niso poznani. Komajda je verjetno, da bi na furlanskem področju po prinosu relikvij mučenca Hermogena nastala zapis o trpljenju sv. Hermogena in legenda o sv. Mohorju, torej da bi bilo eno svetniško češčenje podlaga za nastanek dveh in to na istem ozemlju in v okvirno istem času. Zato je resnično vprašljivo naziranje, da gre v primeru zapisa v Hieronimijanskem martirologiju za 12. julij in 23. avgust za istega mučenca, kar je temeljno izhodišče te teze. Čas prinosa relikvij panonskih mučencev v Furlanijo ni poznan; ni trdnega dokaza, da bi se to zgodilo v začetku 5. stoletja. Teoretično bi se to lahko zgodilo kasneje, v drugi polovici 5. ali celo v 6. stoletju, ko je zadnja skupina Romanov skupaj z Langobardi odšla v Italijo. Dejstvo, da nastopa Hermogenes v Hieronimijanskem martirologiju kot oglejski mučenec, pa kaže na to, da se je prenos relikvij najverjetneje res izvršil v začetku 5. stoletja, še pred nastankom marti-rologija, ki že upošteva novo stanje. Zgodnjekrščanska cerkev v Samagerju pri Puli iz 5. stoletja, ki naj bi obenem s toponimom (Samager oz. Samagher) dokazovala češčenje tega svetnika že v 5. stoletju, govori v prid oglejske tradicije in proti drugemu naziranju, da gre za mučenca iz Panonije. Toponim Samager vsekakor lažje povežemo s Hermagorom kot s Hermoge-nom (če ne izhaja od sv. Makarija?). Orientacija cerkve z osjo, ki se odklanja za 12. stopinj proti severu od smeri vzhod-zahod, ustreza legi sonca 12. julija, kar se ujema z dnevom češčenja sv. Mohorja v Ogleju (Hermogen češčen 23. avgusta). Zgodnjekrščanska cerkev v Mogorjelu v Hercegovini s konca 5. stoletja je bila, sodeč po imenu kraja, ki spominja na slavizirano obliko imena oglejskega svetnika, verjetno posvečena sv. Mohorju in ne Hermogenu. V obeh primerih, tako v Istri kot v Hercegovini, gre za sakralni stavbi iz 5. stoletja. Ob očitni podobnosti z imenom Hermagoras (in ne Hermogenes) bi si težko predstavljali, da bi se ime nekega svetnika spremenilo tako hitro in se v spremenjeni obliki tako naglo razširilo po celotnem upravnem in vplivnem območju oglejske cerkve. V Hieronimijanskem martirologiju se kot oglejski mučenec 12. julija omenja Ar-miger(us) ali Armager(us); to ime je vsekakor bližje Hermagoru kot Hermogenu. Če je martirologij nastal najkasneje do srede 5. stoletja, torej le dve do štiri desetletja po domnevanem prenosu relikvij Hermogena iz Panonije, sta morali biti identiteta enega in drugega mučenca z imenoma vred popolnoma jasni, zlasti ker so gotovo še živele priče prenosa relikvij mučencev iz Panonije. Poimenovanje ustanovitelja domače Cerkve po nekem mučencu od drugod bi bilo v nasprotju z duhom časa. Druge velike cerkvene skupnosti na Zahodu, ki so prav tako v 5. stoletju s pomočjo legend skušale dokazati svoj nastanek v apostolski dobi, so lastne mučence (ali mučenca) iz 3. ali začetka 4. stoletja postavile v apostolsko dobo, v približno dve stoletji starejše obdobje. Zakaj bi oglejska Cerkev, ki je imela večje število svojih mučencev, posegla po manj poznanem svetniku od drugod in s tem znižala pomen domačih mučencev? Tak primer bi konkurenčne Cerkve lahko izrabile sebi v prid. Ko je v začetku 7. stoletja prišlo do večstoletnega spora med Oglejem in Grade-žem, bi gradeška Cerkev gotovo izrabila v svojo korist vsako sumljivo potezo v izročilu o nastanku oglejske Cerkve. Noben zahodni vir in posebej noben vir gradeškega izvora pa ne izraža dvomov v oglejski izvor sv. Mohorja. Cela vrsta virov iz zgodnjega srednjega veka po letu 600 kaže na to, da na oglejskem področju ni prišlo do zlitja češčenja sv. Her-mogena in sv. Mohorja, temveč sta oba svetniška kulta obstajala drug ob drugem. To dejstvo kaže, da gre v primeru Mohorja (Hermagora) in Hermogena za dve različni svetniški osebnosti, ki ju v oglejskem izročilu spočetka niso nikdar zamenjevali. Tudi vprašanje Mohorjevega spremljevalca Fortunata ne prevesi teže argumentov v prid teze o panonskem poreklu sv. Mohorja. Neki Fortunat se resda omenja v Hermogenovi skupini sirmijskih mučencev, vendar imamo tudi v Ogleju zanesljivo dokazan obstoj mu-čenca s tem imenom (v skupini Felix-Fortunat) in tudi obstoj diakona in mučenca Fortunata kot Mohorjevega spremljevalca ni povsem izključen. Po ponovnem pretresanju virov se nam Mohor razodeva kot prvi oglejski škof, čigar delovanja ne moremo datirati v Neronov čas, pač pa v prvo polovico ali najkasneje sredo 3. stoletja. Teorija o njegovem panonskem poreklu ima toliko šibkih točk, da je po našem mnenju nesprejemljiva in bi jo veljalo opustiti. Legenda o mučeništvu sv. Mohorja in Fortunata je sicer poznega nastanka, v nam poznani obliki šele iz 9. stoletja, vendar se opira na neki zapis, ki bi se mogel nanašati na čas preganjanj kristjanov v 3. stoletju ali v začetku 4. stoletja. Legenda ni nastala na osnovi poročila o mučenju sv. Hermogena. Glavna oseba legende, škof Mohor, izhaja iz oglejske tradicije in ne iz tradicije o singidunskem mučencu, ki se je na oglejskem območju ohranila poleg prve. Rajko Bratož Glej sliko na str. 157 UTRDITEV MOHORJEVE DRUŽBE SKOZI NJENIH 140 LET Zgodovinski razvoj Slovencev v Karan-taniji, ali kakor danes rečemo na Koroškem, je sredi 19. stoletja izpolnjeval vse potrebne pogoje, narodne, kulturne in socialne, da so Anton Martin Slomšek, Andrej Einspieler in Anton Janežič lahko uspeli z organizacijo vsenarodne Mohorjeve družbe. Posebej značilno je, da je bila ta ustanovljena kot društvo že leta 1852. Ob ustanovitvi sprejeta kratka in jedrnata pravila so programsko napredna in pomembna. Dobra in poučna ljudska knjiga, ki budi narodno zavest in pogljablja srčno kulturo ter je vsakemu dosegljiva, je bil temeljni program društva. Razvoj in vsenarodni pomen MD je izpričal pravilno stališče, zapisano tudi v pravilih, da se društvo s politiko na nobeno vižo ne bo pečalo. S tem je bila dana prednost narodni kulturi. Pomembna je vsenarodna sestava odbora (vodja in 12 članov), ki proporcionalno zastopajo: goriško, labodsko, ljubljansko in tržaško škofijo, le krška škofija ima 3 odbornike. S tem je bila že od vsega začetka lepo izražena vsenarodna širina MD. Članstvo je porastlo od 600 na 892 in nato v letu 1859 padlo na komaj 263 udov. Nastala je kriza društva. Glavni vzrok krize je bila organizacijska nemoč. Za uspešen razvoj ljudske mohorske knjige je manjkala uspešna poverjeniška mreža. Potrebna je bila reorganizacija. V letu 1860 se je društvo sv. Mohorja, na predlog Andreja Einspielerja in Antona Janeži-ča, reorganiziralo v družbo ali bratovščino in se s pomočjo Cerkve močno okrepilo. V celoti pa je ostal ohranjen program. Glavni organizacijski motor Mohorjeve postane solidna poverjeniška mreža slovenskih žup-nišč. Le tako je Mohorjeva zmogla nalogo kulturne ljudske založbe, katere zasluge za narodni in kulturni razvoj so danes objektivno priznane. Naklada redne zbirke se je naglo okrepila in leta 1865 dosegla 3000 leta 1870 že 16.000, leta 1874 25.000, leta 1876 30.000, nato pa po obdobju stagniranja zopet rastein 1891 doseže naklado 51.800, leta 1896 že 72.000, leta 1904 se naklada povzpne na 80.000, dokler 1919 ne doseže najvišje naklade 90.000 izvodov. V več kot 60 letnem razvoju pred prvo svetovno vojno je MD ustvarila tudi lepo lastno premoženje. Predvsem je pomembna tiskarna, ki začne obratovati v Celovcu 1871. V letu 1893 je bil pozidan v Celovcu Mohorjev dom. V knjigi Zgodovina Slovencev je Bogo Grafenauer v kratkem opisu razvoja MD, podal oceno: »S tako razširjenostjo je MD daleč presegla okvir cerkvene bratovščine, s svojimi rednimi letnimi knjigami je širila in utrjevala narodno zavest, dvigala kulturno raven slovenskega ljudstva in opravila veliko kulturno poslanstvo. Čeprav je bila vseskozi katoliška po svojem vodstvu in programu, ni niti po članstvu, niti po sodelavcih ostala omejena na politične klerikalne okvire.« Beg iz Celovca in utrditev nove matične sredine Boj za slovensko Koroško, neposredno po prvi svetovni vojni, je zadal MD težak udarec. Predvsem splet težkih mednarodnih okoliščin je povzročil, da se je MD, po kratkem upanju 1918, že v letu 1919 znašla v brezizhodno težkem položaju, ki gaje bilo mogoče spričo priprav plebiscita in njegove izvedbe, rešiti samo v begu iz Celovca. V rahlem upanju na vrnitev se julija 1919 najprej začasno preseli na Prevalje, od tam pa, ko je vsako upanje na vrnitev splahnelo, 1927 naprej v Celje, kjer se je končno ustalila. V begu iz Celovca je MD lahko rešila le premično premoženje tiskarne, zaloge knjig in papirja. Vse nepremično premoženje pa je ostalo v Celovcu. Koroško je zajel val germanizacije, ki je udarila po Mohorjevi, kot nosilki narodne zavesti. Mohorjeva je zaman upala na ureditev razmer, da bi lahko delovala iz Celovca. Misel na vrnitev v Celovec je bilo treba odpisati. Dejansko in pravno je nastalo posebno stanje, ki so ga diktirale mednarodno pravne razmere, nastale po prvi svetovni vojni. Matična Slovenija ni izgubila le Koroške, temveč tudi Slovensko primorje z Goriško vred. Onstran državne meje je ostala približno tretjina Slovenije. V tistih letih je tudi število članov Mohorjeve padlo za več kot 30.000. Z odlokom celovškega škofijskega ordi-nariata je 21. junija 1921 določen poseben odbor, ki naj na podlagi aktov izdela strokovno pravno mnenje v zadevi preselitve MD iz Celovca na Prevalje in zahtev poverjenikov MD na slovenskem ozemlju nasproti MD v Celovcu. Dne 13. 7. 1921 zapisano strokovno mnenje ugotavlja, da delokrog Mohorjeve že 61 let obsega ves slovenski narod. Njeno delovanje se nikoli ni omejilo le na Slovence na Koroškem. Družba je bila ustanovljena za ves slovenski narod. Mohorjeva na Prevaljah šteje 50.000 udov iz vse Slovenije. Poverjeniki MD v Sloveniji in na Koroškem so bili mnenja, da Celovec ne more več biti sedež celotne MD, ker je prišlo do nevarnosti, da se začne usihanje poverjenikov in članov. Preseči je treba možne spore in doseči enotnost v korist vsega slovenskega ljudstva. Zato je nujna tudi sprememba društvenih pravil. Na skupnem sestanku predstavnikov MD iz Celovca in Prevaljso 19.9. 1921 sicer govorili, da je beg MD na Prevalje le začasna rešitev in zato potrdili celovški status in jurisdikcijo, vendar dejanski razvoj dogovorjenih zaključkov nikoli ni potrdil. Nadaljnji državni in mednarodni razvoj med obema vojnama je pokazal, da beg MD iz Celovca 1919 nikakor ni bil le začasen, temveč dejanska in pravna stvarnost, ki jo krojijo državne meje med Jugoslavijo, Avstrijo in Italijo. Pod silo razmer fašizma je začela leta 1924 delovati Goriška Mohorjeva družba. Ustanovil jo je nadškof Frančišek Sedej z odlokom 17. 11. 1923 s sedežem v Gorici. Pobudo za njeno ustanovitev je dal Virgilij Šček, duhovnik in znan politični ter kulturni delavec v Slovenskem primorju. Vsekakor je bila MD v Gorici med obema vojnama trdna opora slovenstva v boju z italijanskim fašizmom. 5. 11. 1937 v Celovcu izdanih skupnih pravil MD za Celovec in Celje čas in razvoj v praksi nikoli nista potrdila. Ni jih bilo možno izpeljati. MD v Celovcu je med obema vojnama mogla usmeriti svojo dejavnost in poslovanje le na upravo premoženja in razdeljevanje knjig, ki jih je prejemala najprej s Prevalj in kasneje iz Celja. Celovška MD med obema vojnama ni zalagala in tiskala lastnih knjig. Vse mohorske knjige je od 1919 do 1927 prejemala s Prevalj, od 1927 do vdora Hitlerja pa iz Celja. Naklada za celovško MD se je v navedenem času gibala med 2.500 do 3.000 izvodi. Glede skupnega premoženja MD so se predstavniki celovške in celjske MD med obema vojnama precej pogovarjali, ne da bi vprašanja do kraja rešili. Očitno zaradi tradicije, pa tudi zaradi premoženja, je v pravilih štela celovška MD za matično, ne glede na okoliščino, da je dejansko matična posta- la MD v Celju, ki je tudi slovensko Koroško v Avstriji zalagala s slovenskimi knjigami. Značilno je, da katoliška Avstrija med obema vojnama celovški MD, čeprav je bila verska bratovščina, ni bila prav nič naklonjena. Bila je pač slovenska in zato v takratnih razmerah zapostavljena. Glede svojega poslanstva se je morala nasloniti na celjsko MD in od nje sprejemati mohorske knjige. Glede na dane okolščine in položaj, je MD v Celju morala prevzeti vlogo matične MD. MD seje v Celju lepo razvila in okrepila. Postala je pomembna knjižna družba in značaj verske bratovščine močno prerasla. Poživitev v narodnem in kulturnem pogledu je pomenil prihod Franceta Finžgarja že v letu 1922, ko je prevzel uredništvo in zaradi velike avtoritete hkrati tudi vodstvo Mohorjeve. Z njim in ob sodelovanju Steleta, Šolarja, Sovreta in drugih kulturnih ter javnih delavcev so začele poleg redne izhajati še druge kvalitetne knjižne zbirke in knjige. MD v Celju je razvila moderno tiskarno, ki je poslovala kot tiskovna zadruga. Hitlerjeva agresija je zajela najprej Avstrijo in kasneje Jugoslavijo, vsako na svoj specifičen način, toda v sovraštvu do slovenske Mohorjeve v obeh primerih enako. V Celovcu je bila MD razpuščena in premoženje zaseženo že poleti 1940. Enaka usoda je zadela MD v Celju eno leto kasneje. V Celju so Nemci zaplenili vso zalogo, kar 12 vagonov knjig, in jih odvlekli za predelavo v celulozo. MD v Celju ostane bosa tudi po osvoboditvi 1945 Takoj po končani vojni 1945 so bili v novi Jugoslaviji razveljavljeni in odpravljeni vsi po okupatorskih oblasteh sprejeti predpisi in nasilni posegi. Na odpravo okupatorskih krivic in obnovo med vojno nasilno pretrga-nega poslovanja je računala tudi MD v Celju. Vendar obnova njenega kulturnega poslanstva ni bila preveč prijazno sprejeta. Glede na njeno vlogo in vsenarodni pomen jo je zadela nepotrebna nacionalizacija poslovne stavbe in tiskarne. Vse do leta 1970 je poslovala kot založniško podjetje. Med prvimi, ki se je takoj po končani drugi svetovni vojni odkrito in iskreno zavzel za obnovo MD, je bil pisatelj Prežihov Voranc. Njegov odnos do MD je bil iskren in skrb zanjo nepopustljiva. Zavzeto in resno je interveniral pri takratnem predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču. Prišel je tudi do mene in iskal izčrpne informacije o Mohorjevi in odkrival zavzetost za njeno obnovo. Dobro se je zavedal, da bo kljub dobri volji Kidriča komunizem z materialističnim pogledom na svet težko dojemljiv za obnovo Mohorjeve. Prepričljivo je opozarjal na njeno zgodovinsko vlogo pri prebujanju narodne zavesti in utrjevanju slovenske ljudske kulture. Veliko je pomagal, da so Finž-gar in njegov širok mohorjanski kulturni krog uspeli oživiti Mohorjevo. Razmere pa niso bile naklonjene preprečitvi krivične nacionalizacije in odvzema tiskarne ter poslovne stavbe. Politični režim ni upošteval, daje MD nestrankarska, apolitična, vsenarodna kulturna organizacija. Kakor je ob 100 letnici MD naglasil njen podpredsednik dr. France Štele, je bila ta že zadnjih 10 let pred vojno prenapredna tudi za reakcionarno smer takratne politike JRZ in njenih vodilnih političnih veljakov iz katoliških vrst. Njen krščanski značaj, tudi po vojni, nikakor ne bi smel biti povod odvzema matične hiše in tiskarne. Ta do Mohorjeve krivična poteza je bila v ostrem nasprotju z njenim poslanstvom. Zaradi svojega narodnega in kulturnega poslanstva nikakor ni zaslužila odvzema premoženja z nacionalizacijo v matični Sloveniji, saj jo je prav zaradi tega že zadel udarec uničenja, najprej 1919, ob plebiscitu na Koroškem, nato pa ponovno od fašističnega okupatorja 1941. Prva seja MD v Celju je bila 1. 10. 1945, ki je navkljub težkemu in napornemu obnovitvenemu delu že sprejela redno izdajo zbirke za 1946. Čeprav je bila stiska za papir, je že prva izdaja redne zbirke MD dosegla naklado 60.000, že naslednje leto pa se je naklada dvignila na 70.000, kar je najvišja naklada po drugi svetovni vojni. Dolga leta je bila naklada nad 40.000, kasneje pa je ponovno padla. Od 7. 3. 1956 je bila MD v Celju registrirana kot založniško podjetje, pri katerem je deloval založniški svet, vzporedno se je nekaj kasneje uveljavil Zbor ustanoviteljev, katerega 6 članov je v soglasju s kolegijem pokroviteljev imenoval mariborski škof Maksimilijan Držečnik kot predsednik kolegija. Sam sem prejel odločbo datirano 16. 8. 1968. Ta vsebuje prošnjo za prizadevanje, naj bo založniško delovanje družbe v skladu z njeno stoletno tradicijo. Oblika podjetja ni bila primerna za delo MD, katere steber je in naj ostane močna poverjeniška mreža. Na drugi strani pa je Mohorjeva, že zdavnaj prerasla vsebino verske bratovščine. Po narodni in kulturno pro- svetni naravi ter vsebini dela je Mohorjeva knjižno društvo, kakor je bila ustanovljena 1852. Zato je na pobudo zbora ustanoviteljev prišlo do reorganizacije MD v društvo. To se je zgodilo na ustanovnem občnem zboru 15. 1. 1970. Končna redakcija društvenih pravil je bila opravljena 1976 in oblastno potrjena šele 21. 2. 1980. Celovška MD se je samostojno konstituirala po starih pravilih 28. 1. 1946, brez udeležbe iz Celja. Do določenih kontaktov obeh je prišlo šele kasneje. Povsem neodvisno in ločeno od celjske MD deluje MD v Gorici. Vsekakor bi bilo potrebno in koristno doseči in poglobiti sodelovanje med matično domovino in obema MD zunaj. Pri obnovi vloge Mohorjeve neposredno po vojni ne smemo zanemariti številnih pobud Edvarda Kocbeka. Vseskozi je priznaval MD njen vsenarodni povezovalni značaj in pomen. Ko je partijska politika, ne povsem vendar v veliki meri, vsilila odbornike po lastni želji, je Kocbek postavljal zahtevo, da mora MD postati neodvisna in ostati v rokah slovenskih kristjanov. Zahteval je priznanje njene politično neodvisne vsena-rodne vloge. Skratka, bil je živa opominje-valna vest. Posebej se je zavzel za Mohorjevo v razgovoru z vodilno partijsko garnituro 4. 10. 1946, ko je dejal: »Odpiram vprašanje MD. Dejstvo je, da Mohorjeva v starem ozračju in osebni zasedbi ne more odgovarjati današnjemu času in potrebam. Dejstvo pa je tudi, da je današnje ozračje in osebna zasedba Družbe ponesrečena. Trdim, da je treba MD čimprej rešiti. Nekvalificirani ljudje morajo iz nje, kajti oni ne morejo soditi niti na literarnem niti religioznem področju. Ugotoviti je treba, da je Mohorjeva katoliška Družba, ki naj izdaja strokovna in religiozna dela za katoliške množice. Vodstvo Družbe naj postane homogeno katoliško in sicer naj ga dobe v roke progresivni kristjani, ki bodo storili v Družbi svojo versko in nacionalno dolžnost tako, kakor danes tega ne morejo, ko je Družba namerno razpolov-ljena po strukturi in namerno pomešana z ljudmi, ki z nerazumevanjem in nekompe-tenco napredek MD onemogočajo.« Problem MD odpira Kocbek na več mestih, še posebej tudi v svojih dnevniških zapiskih. Vpliv nestrpnega režimskega odnosa do Kocbeka se je pokazal tudi v Mohorjevi sami, ko so nestrpni režimski ljudje postavili in dosegli izločitev Kocbekovih pesmi iz že tiskanega koledarja v letu 1955. Za ta sramoten in nekulturen posel je bilo treba izlo- čiti celo tiskarsko polo 16 strani. Iz izločene pole imam pred seboj 3 strani krtačnega odtisa, v resnici so bile štiri strani (str. 34, 35, 36 in 37), za tisk pripravljenih Kocbekovih pesmi za koledar 1956. Krtačni odtis, ki je ostal verjetno unikat, mi je takrat izročil urednik dr. Stanko Cajnkar. Na krtačnem odtisu berem izmed Kocbekovih pesmi pod poglavjem Slovenske pesmi naslednje: Začetek, Pred bojem, Nesrečna zemlja, Smrtni ples, Slovenska noč, Hajka, Pentagram, Zdravica, Večerni ogenj in Noč orožja snema. Manjkajo pesmi strani 35. Na tej, očitno izgubljeni 35. strani krtačnega odtisa iz Koledarja za leto 1956 izločene pole, je najbolj verjetno tudi odtis še dveh za takratni režim nesprejemljivih pesmi: Veliki petek in Himna. Pritisk režima v zvezi z izločitvijo Kocbekovih pesmi iz koledarja za zbirko 1956 je povzročil zaplet s tiskom vseh Mohorjevih knjig, ki je imel posledico, da je morala MD umakniti tudi tisk knjig iz bivše lastne tiskarne. Težkim udarcem navkljub, se je MD znova postavila na lastne noge. Prebolela je lastno tiskarno. Tehnični napredek tiskarske tehnike ji omogoča, da z organizacijo tiska v različnih tiskarnah širom Slovenije nima prevelikih skrbi. MD v Celju od 1970 deluje v matični domovini kot knjižno društvo, ki v skladu s 140 letno tradicijo podpiranja slovenske narodne zavesti, kulture in krščanske omike, izdaja vsako leto redno knjižno zbirko in številne druge knjige ter knjižne zbirke. Taka Mohorjeva daje slovenskim kristjanom priliko in možnost zdrave narodne in kulturne manifestacije. Kako se vpeti v nov čas in prav razumeti njegove potrebe, so sedanje in bodoče naloge MD. Ob menjavi struktur družbe in načina življenja, z uporabo novih sodobnih občil, predvsem radia in televizije, bo treba temeljito razmisliti o vsebini in potrebi bodočega knjižnega delovanja MD. To pa je tudi teren, kjer je možno konstruktivno razviti sodelovanje s celovško in goriško MD. Od demokratične, dobre in konstruktivne volje slovenskih kristjanov doma in v zamejstvu je odvisen bodoči razvoj MD. Stane Kovač TRI MOHORJEVE ENO POSLANSTVO MOHORJEVA V CELOVCU Izredno nas veseli sklep zastopnikov vseh treh Mohorjevih družb z dne 8. julija 1992 v Bilčovsu, da naj vse tri Mohorjeve predstavijo vse tri hiše v svojih Koledarjih. Poleg bolj ali manj amaterskih poskusov zbliževanja in sodelovanja, ki so se vrstili od prvega srečanja leta 1985 v Celovcu in Svečah do srečanja 14. majnika letos na slovenski škofovski konferenci v Ljubljani. Zastopniki-delegati letnih srečanj so se trudili uresničiti v vseslovenskem kulturnem prostoru zamisel, da »Mohorjeva povezuje rojake preko vseh meja«, tako preko geografskih kot tudi političnih zaprek, in da je Mohorjeva že od vsega začetka tudi praktično uresničila idejo vseslovenskega kulturnega prostora, o katerem je v preteklih letih bilo slišati mnogo besed iz raznih ust. V svojem prvem poročilu za Koledarje Mohorjevih družb bi radi predstavili razvejano dejavnost Mohorjeve v Celovcu. Založba Mohorjevi založbi je uspelo, daje razvila med slovenskim narodom poseben ljubiteljski odnos do knjige. Naše knjige so do danes pravzaprav simbol slovenske hiše. Izdajamo tako knjige v slovenščini kakor tudi v nemščini, glasbene kasete, šolske knjige, veroučne knjige ter mesečnik »Družina in dom« in revijo »Celovški Zvon«. Za založbo je tudi pomembno, da navezuje stike do ostalih avstrijskih založb in da izdaja avstrijske pisatelje v slovenskem prevodu, slovenske pa v nemškem. Posebno nam ležijo pri srcu otroške in mladinske knjige. Da geslo Mohorjeve družbe »povezovanja preko vseh meja« ni le prazna fraza, dokazuje predvsem knjižni dar, ki je prisoten povsod tam po svetu, kjer Slovenci živijo. Spremenjene razmere v Sloveniji so nam omogočile odprtje lastnega predstavništva in lastne firme v Ljubljani, ki razveseljivo odmeva pri rojakih v Sloveniji. Ob 140-letnici Mohorjeve je umetnik Valentin Oman družbi podaril 120 originalnih slik, tako da odslej deluje Ustanova z umetnikovim imenom. Veseli nas prav posebno, da smo smeli na proslavi dne 28. oktobra 1991 izročiti tedanjemu min. predsedniku Lojzetu Peterletu podporo Sloveniji v višini 9,75 milijonov šilingov, ki smo jo nabrali v najkrajšem času med rojaki po svetu. Vzgoja Vzgojna dejavnost obsega dijaški Mode-stov dom in študentske domove (Slomškov in Modestov dom ter Korotan na Dunaju), ljudsko šolo ter zavetišče. V Modestovem domu biva danes skoraj stodvajset dijakinj in dijakov ter nad dvajset študentov. Dom vodi laična ekipa vzgojiteljev, medtem ko so imeli poprej vzgojo fantov na oskrbi nad trideset let salezijanci in skoraj štirideset let pri dekletih šolske sestre. V Slomškovem domu pa biva dvajset študentk. V počitniških mesecih prirejamo v Modestovem domu jezikovne tečaje. Študentski dom Korotan na Dunaju nudi sedemdesetim študentom, pretežno koroškim Slovencem, bivališče. Povpraševanje je prav za ta dom ogromno. V prihodnjem letu 1993 ga nameravamo posodobiti in izgraditi. Od leta 1989 naprej vodi Mohorjeva tudi dvojezično privatno ljudsko šolo s pravico javnosti v Celovcu. Poučuje se v skupno šestih razredih izmenoma en dan v slovenskem in en dan v nemškem jeziku. Za šolsko leto 1992/93 je prijavljenih skoraj sto otrok. Ob ljudski šoli smo ustanovili tudi zavetišče, ki ga obiskuje petintrideset otrok. Gospodarstvo V področje gospodarske dejavnosti sodijo: a) sodobno urejena tiskarna, ki tiska poleg vrste slovenskih časopisov, slovenskih in nemških revij, tudi vse druge tiskovine b) knjigarna z dvojezičnim knjižnim programom in s pisarniškimi potrebščinami ter c) 1985 ustanovljena družba Korotan - mednarodna trgovina - s sedeži v Celovcu, v Gorici, v Ljubljani, v Varšavi ter v Pragi in druge udeležbe, na primer v slovenskem zadružništvu in v industrijski tehnološkem podjetju Kor-eko v Borovljah, v koroški svetovalni družbi v Sloveniji. Namen širšega razvoja prav gospodarske dejavnosti je bil krepiti neodvisnost in samostojnost Mohorjeve družbe in ustvariti večji protiutež tistim dejavnostim, ki ne donašajo, kakor so to dijaški in študentski domovi ter ljudska šola. Tako je postala Mohorjeva najbolj razvejana ustanova koroških Slovencev, ki nudi trenutno že nad stoštirideset delovnih mest, kar je brezdvomno tudi pomemben doprinos k gospodarski krepitvi narodne skupnosti. Streha za slovenske ustanove Nenazadnje naj poudarim pomen skupne strehe, ki jo nudi Mohorjeva lepemu številu ustanov naše narodne skupnosti na sedežu Mohorjeve v samem središču Celovca, ki je bil izgrajen pred sto leti, in v Slomškovem domu, to so: Dušnopastirski urad, Katoliški delovni urad, Otroški vrtec, Krščanska kulturna zveza. Narodni svet koroških Slovencev, Koroška enotna lista, Klub slovenskih občinskih odbornikov. Slovenski pastoralni center, Naš tednik, Nedelja. dr. Anton Koren direktor Mohorjeve, Celovec GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA (GMD) se približuje svojemu 70 letnemu delovanju. Razkosanje narodnega telesa na tri oz. na štiri države po prvi svetovni vojni, vedno težji ali celo onemogočen prehod ljudi in kulturnih dobrin, med temi tudi Mohorjevih knjig, čez državno mejo, nasilna asimilacijska politika fašističnih oblasti do 300 tisoč primorskih Slovencev v mejah Italije so znana zgodovinska dejstva. Duhovniki, ki so čutili, da je v tedanjih okoliščinah predvsem njim naložena skrb za slovenski živelj na Primorskem, so videli v Mohorjan-skem izročilu dragoceno sredstvo za ohranjevanje verskih in kulturnih vrednot kot pomembne sestavine slovenske istovetnosti. Novonastale razmere in potreba, da se nanje pomembno odgovori, so spodbudile zamisel, da se v Gorici ustanovi samostojna MD. To se je s soglasjem in podporo tedanjega goriškega nadškofa dr. Franca B. Sedeja zgodilo 20. marca 1924. Sam papež Pij XI pa je GMD odobril kot cerkveno bratovščino. Delovanje GMD za časa fašizma ni bilo lahko. A ovire pri izdajanju koledarja in knjig, pa tudi uradno in poluradno plenjenje že izdanih knjig in še nešteto drugih šikan niso primorskih duhovnikov prestrašile. Med značilnimi tedanjimi izdajami velja poudariti pomen raznih pesmaric, kot so bile »Božji spevi«, »Gospodov dan«, »Zdrava Marija«, »Svete pesmice«, »Barčica«. Za temi izdajami stojijo znana imena, kot Vinko Vodopivec, Lojze Bratuž, Filip Terčelj, Venceslav Bele idr. Primorski človek dobro ve, kaj mu je tedaj pomenila slovenska pesem. S ponovnim premikom državne meje na Primorskem po drugi svetovni vojni je res ostalo v Italiji sorazmerno drobno število Slovencev, a vendar so ljudje pri GMD menili, da je vredno z delovanjem GMD nadaljevati. K temu so jih nagibale povsem nove razmere, v katerih se je znašel naš živelj in je bilo treba nanje kulturno reagirati, ter, ne nazadnje, ponovno onemogočeno sodelovanje z matičnim narodom, tokrat zaradi nenaklonjenosti novega slovenskega režima do drugačnih idejnih zasnov in ustanov. Sledeč izročilu MD tudi GMD skrbi za vsakoletni knjižni dar, ki ga sestavljajo "Koledar in še dve ali tri knjige. Koledar je predvsem nekak letni zbornik o slovenskem življu v zamejstvu in zdomstvu. Poleg člankov s poljudno znanstveno vsebino je precejšen prostor namenjen važnejšim kulturnim in verskim dogajanjem zlasti v zamejstvu. Posebej velja poudariti PRIMORSKI SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON, katerega snopiči pripadajo letnemu knjižnem daru GMD od leta 1974 dalje. Do sedaj je bilo izdanih 17 snopičev. Leksikon bi se moral skleniti z 20. snopičem. Za to pobudo izrednega kulturnega pomena gre zahvala pok. msgr. Rudolfu Klin-cu in znanemu novogoriškemu knjižničarju Marijanu Breclju. Leta 1981 je uredništvo sprejl univ. prof. Martin Jevnikar. Pri Leksikonu sodeluje z zavzetim in strokovnim prisluhom širok krog razumnikov. Ta publikacija predstavlja ne le slovenskemu marveč širšemu mednarodnemu kulturnemu obzro-ju nesluteno veliko število osebnosti, ki so s svojim življenjem in delovanjem oblikovali duhovno in tvarno kulturo Primorske oz. izkazali čast primorskemu prostoru. Na pomen in kakovost te publikacije kaže tudi dejstvo, da se zanj zanimajo svetovne institucije in univerze. Ob tem pa velja povedati, da po njem radi segajo in ga prebirajo tudi preprosti ljudje. Če malo postanemo pri delovanju GMD v aadnjih dveh letih, lahko povemo, da je ta Družba leta 1991, poleg že omenjenega, izdala tri knjige. Prva je Dorice Makučeve »In gnojili boste nemško zemljo«, je pretresljivo pričevanje primorskih izgnancev v nemški Rajh, ki ga je Makučeva povzela zlasti iz »Kronike vojnih dogodkov in internacije ljudi iz Komna in Rihemberka v letih 1944-1945« nekdanjega komenskega dekana msgr. Viktorja Kosa, ki je s svojimi ljudmi delil izgnansko izkustvo. »Legende« pisatelja Franceta Bevka so bile sicer že objavljene pred drugo svetovno vojno v raznih revijah in časopisih, ne pa kot samostojno delo. Izbor legend je pripravil prof. Janez Dolenc. Knjižnemu daru 1991 se je pridružil Zbornik o znanstvenem simpoziju »Sveta Gora 1539-1989« ob450-letnici te priljubljene primorske božje poti. To je prva knjiga zbirke NAŠE KORENINE, ki bi jo GMD rada polagoma udejanila. Za leto 1992 je bila v zbirki »Naše korenine« objavljena pod naslovom »Moja doba in podoba« strokovna študija novogoriškega zgodovinarja dr. Branka Marušiča o Andreju Marušiču iz Standreža. S tem delom je omenjeni zgodovinar želel oteti iz zgodovinske pozabe pomembno osebnost Andreja Marušiča, ki je deloval v preteklem stoletju na Goriškem kot duhovnik, šolnik in prosvetni delavec. Knjižnemu daru GMD za leto 1992, pripadata še »Ljudje in zanke« pisatelja Narte-ja Velikonje ter »Simon iz Ruta« Jožka Kraglja. Velikonjevo knjigo je uredila prof. dr. Helga Glušič, ki je napisala tudi strokovno spremno besedo o Velikonjevem pisateljskem delu. S to knjigo je zamolčani pisatelj spet stopil v literarni svet slovenske književnosti. Povest »Simon iz Ruta« govori o eni izmed petih žrtev, ki so jih pred dobrimi petdesetimi leti ,15. decembra 1941, po drugem tržaškem procesu ustrelili fašisti. Jožko Kragelj je zbral dokumentarno gradivo o Simonu Kosu in s tem ustvaril pretresljivo povest, ki živo priča o pokončnosti primorskega človeka. Sklepna beseda. Po tem bežnem prikazu bitja in žitja GMD smemo upati, da si lahko bralec ustvari sodbo o upravičenosti njenega nastanka in tudi o njenem dragocenem deležu pri kulturnem oblikovanju slovenskega človeka zlasti na Primorskem. Res je, da mnogo razlogov, ki so botrovali njenemu nastajanju in delovanju, ne obstaja več. Z veseljem beležimo tudi dejstvo, da se enotni slovenski kulturni prostor, čeprav polagoma, vedno bolj udejanja. A okoliščine, ki zaznamujejo narodno izkustvo zamejskega Slovenca, so večkrat nadvse svojske in usodne in zahtevajo tudi svojski kulturni odgovor. Zato se nam zdi, da ostaja zlitje treh Mohorjevih družb v eno morda le lepa sanja. Vendar skupni smotri, ogovarje-nje končno slovenskega človeka, kjer koli je že, morajo voditi vse »tri sestre« k večjemu sodelovanju, k nekaterim skupnim izdajam, končno k boljši in složnejši uporabi duhovnih energij in tvarnih sredstev. Hvala Bogu, prvi koraki v to smer so se že pričeli. Odbor GMD CELJSKA MOHORJEVA V ZADNJEM LETU Po slovenskem plebiscitu, razglasitvi samostojnosti, priznanju te samostojnosti in sprejemu male Slovenije v OZN se je za Mohorjevo družbo veliko spremenilo, obenem pa nič. Kako vendar? Manevrski prostor se je razširil, svoboda delovanja se povečala, vendar oboje pomeni le možnost boljšega delovanja, nikakor pa ga ne zagotavlja. Celjska Mohorjeva družba je bila po zadnji vojni šest let (1964-1970) brez predsednika, trinajst let (1975-1988) pa brez ravnatelja (upravnika), kar samo po sebi govori za to, da je šlo za stanje negotovosti, iskanja in tehtanja. Zdaj je celo upanje, da Družba z denacionalizacijo dobi nazaj nepremičnine v Celju, ki jih ji je najprej brutalno vzel okupator, za njim pa po vojni še enkrat ljudska oblast. Slomšek, Einspieler in Janežič so 1. 1852 v Celovcu ustanovili samo Mohorjevo družbo, danes pa imamo zaradi za slovensko ljudstvo nenormalnih političnih razmer v preteklosti tri Mohorjeve: v Celovcu, Gorici in Celju. Redne stike imamo že od leta 1983, ko smo se dogovorili za redna letna tripartitfta srečanja. Ali bodo prijateljski odnosi zrasli v kaj bolj konkretnega, se bo šele pokazalo. Kako danes merimo uspešnost delovanja družbe? Po številu naročnikov (članov), po številu izdanih publikacij in po finančnih rezultatih. Mislim, da se bo Mohorjeva (govorim za celjsko) morala spreobrniti in se resno vprašati, kaj pomeni izdajati koristne, poučne in poceni knjige, načelo, ki so ga postavili modri ljudje ob ustanovitvi. Mohorjeva je krščanska založba, katoliška v pristnem pomenu te besede, tj. za vse ljudi, vesoljna. Zato mora oznanjati evangelij, tj. radostno oznanilo: o smislu, vrednotah, lepoti, dobroti, bratstvu. V duhu evangelija mora gledati bolj naprej kot nazaj in izdajati knjige, ki bodo širile obzorje, podirale miselno obna-šanjske pregraje, gradile mostove in poma- gale delati naš svet lepši, ljudi v njem pa srečnejše. Zato ni toliko pomembno, koliko bomo izdajali, ampak kaj bomo izdajali, ne koliko ljudi bo knjige bralo, ampak kaj bodo od njih imeli. Tudi za knjige namreč velja: po njih sadovih jih boste spoznali; in tudi Mohorjeva mora upoštevati, da je bolje prižgati eno samo, četudi samo majceno lučko, kakor pa preklinjati temo. P. Hieronim Žveglič, predsednik celjske MD VAŽNEJŠI DOGODKI V ŽIVLJENJU MD CELJE Od junija 1991 do junija 1992 Junijska vojna nas je ujela sredi pripravljanja redne knjižne zbirke in veroučnih učbenikov. Delali smo ves čas, le urednik redne zbirke, ki živi v Komendi, je bil zaradi bojev okrog Brnika nekaj dni odrezan od uredništva v Ljubljani. Dne 24. septembra 1991, na obletnico smrti škofa Slomška, je bil v Mariboru naš redni občni zbor, na katerem so bila najprej sprejeta nova pravila, nato pa sta bila izvoljena nov odbor in nadzorni odbor Družbe. Z novimi pravili, očiščenimi vsega, kar nam je vsilila državna zakonodaja zadnjih 45 let, bo Mohorjeva v novih okoliščinah še naprej skušala zvesto izpolnjevati svoje poslanstvo: Slovencem ponuditi čimveč poučnih ... P. Hieronim Žveglič je bil ponovno izvoljen za predsednika Družbe za naslednja štiri leta. V začetku novembra sta predsednik Družbe p. H. Žveglič in odbornik prof. Miloš Rybar obiskala Knafljevo ustanovo na Dunaju in dunajskim Slovencem ob tej priliki izročila okrog 150 naših knjig, knjižni dar za njihovo knjižnico. V novembru 1991 je bil v Cankarjevem domu v Ljubljani Slovenski knjižni sejem, na katerem je bila naša Mohorjeva lepo predstavljena, dosegla pa je tudi izreden uspeh: naša knjiga NAPREJ ZASTAVA SLAVE, ki je izšla tik pred slovenskim plebiscitom za samostojnost (pred božičem 1990), je bila med vsemi slovenskimi knjigami proglašena za NAJLEPŠO SLOVENSKO KNJIGO zadnjih dveh let! Priznanje, ki bi ga bila vesela vsaka od velikih slovenskih založb, je pripadlo Mohorjevi družbi iz Celja. Redna zbirka je izšla sredi novembra in je bila nato predstavljena v raznih krajih po Sloveniji: Ljubljana, Domžale, Mengeš, Ko- menda, Križevci pri Ljutomeru, Litija, Novo mesto. Ob 70-letnici rojstva pesnika Franceta Balantiča, 29. novembra 1991, je bila v Kamniku vrsta prireditev, pri katerih je zelo opazno sodelovala tudi naša Mohorjeva: Na predvečer odkritja spomenika smo predstavili v Kamniku tri knjižne novosti: pesnikove poezije TIHI GLAS PIŠČALI, študijo dr. Tarasa Kermaunerja o pesniku, njegovem odnosu do Boga in do pesnikov, svojih sodobnikov, OGENJ, KI PREČIŠČUJE, in antologijo Franceta Pibernika JUTRO POZABLJENIH, v kateri je prvič predstavil Slovencem enaindvajset mladih slovenskih lirikov in prozaistov, ki so bili doslej zamolčani in prepovedani, saj jih vse druži ista grenka usoda, da so bili pobiti med vojno ali takoj po njej. Ime nekaterih litera-tov je bilo na tej predstavitvi prvič po vojni javno izgovorjeno. Na predstavitev smo povabili vse dosegljive svojce mrtvih literatov in cel večer je izzvenel kot komemoracija. V decembru je končno izšla in bila predstavljena ZGODOVINA CERKVE NA SLOVENSKEM, zelo tehtno kolektivno delo dvajsetih slovenskih znanstvenikov z raznih področij. Rokopis je bil skoraj pripravljen že nekaj let, tako da je bilo treba zaradi hitrih družbenih sprememb v zadnjem hipu še ažurirati določene podatke in trditve. To je prvo delo pri nas, ki v celoti in pod vsemi možnimi vidiki obravnava zgodovino krščanstva na slovenskih tleh. V januarju 1992 je bila seja Odbora naše Družbe, ki je pregledal njeno poslovanje in delo v preteklem letu. Kljub težkim časom je v letu 1991 izšlo 56 naslovov (redna zbirka, izredne izdaje, ponatisi, veroučni učbeniki). To je v vseh 140 letih mohorske zgodovine absolutni rekord, ki ga verjetno ne bomo kmalu presegli. Pred slovenskim kulturnim praznikom je bil v dvorani Teološke fakultete v Ljubljani večer poezije iz antologije JUTRO POZABLJENIH. Pesmi je recitiral dramski igralec Pavle Ravnohrib, z glasbo J. S. Bacha ga je dopolnjeval čelist Milan Hudnik, ob koncu pa je prof. France Pibernik dodal še literarni in zgodovinski pogled na 21 doslej pozabljenih mladih pesnikov in pisateljev. Literarni večer je bil tako uspešen, da smo ga kasneje ponovili še na Ptuju, na Zemonu pri Vipavi, v Radovljici in v Trstu. V začetku aprila smo skupaj z dr. A. Trstenjakom in dr. J. Ramovšem obiskali na Dunaju prof. dr. Viktorja Frankla, svetovno znanega psihologa in utemeljitelja logotera-pije. Dogovorili smo se, da bo Mohorjeva družba Celje izdala izbor njegovih del, ki so izšla že v vseh pomembnejših svetovnih jezikih. Prva knjiga, ponatis avtobiografskega dela Psiholog v taborišču smrti z dodatkom Oris logoterapije, bo izšla do 14. oktobra 1992, ko bo dr. Franki prišel predavat v Ljubljano. V maju so uslužbenci Mohorjeve priredili študijski izlet v Rim. Tam so papežu osebno izročili tudi prevod njegovih pesmi »Pesem o neizčrpanem soncu« in originalno grafiko akademskega slikarja Mateja Metliko-viča, ki je to knjigo opremil in ilustriral. Sredi maja so se na Teološki fakulteti v Ljubljani srečali tudi voditelji vseh treh Mohorjevih družb in pod pokroviteljstvom vseh slovenskih škofov odkrito spregovorili o medsebojnih odnosih v novih družbenih razmerah v Sloveniji. Strinjali smo se, da mora biti za vse tri Mohorjeve glavno vodilo duhovno izročilo naših ustanoviteljev: škofa Slomška in njegovih tovarišev in da ne smemo podleči goli tržnosti. Dogovorili smo se za redna pogostejša srečanja, na katerih bomo sproti razreševali vsa vprašanja, ki bodo nastajala ob našem delu. Janez Jeromen REKU SO NA PROSLAVI 140-LETNICE MD, 24. SEPTEMBRA 1992 V CANKARJEVEM DOMU V LJUBLJANI Peter Kvaternik, podpredsednik MD: 140 let Mohorjeve je častitljiv jubilej, ko se smemo s hvaležnostjo in zadovoljstvom ozirati in hkrati pogumno upreti pogled v prihodnost. Današnja proslava namreč nikakor noče biti sklep naših prizadevanj, temveč samo kratek postanek na poti. Recimo tako, kakor pravi pesnik Župančič: »Mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran.« Dr. F. Kramberger, mariborski škof in pokrovitelj MD: Zunanje znamenje osvoboditve MD je bila korektura njenih pravil. Toda ob teh spremembah in posebej še ob svojem jubileju, se mora Mohorjeva družba vprašati, kako bo s svojim poslanstvom odgovorila v tem trenutku. Ali bo znala in mogla izkoristiti sedanji trenutek milosti zase in za nas vse, kairos, ko sta slovenski um in srce tako pogosto prazna? Včerajšnja ideologija se je zrušila in pustila človeka, tudi slovenskega človeka, praznega. Ali nima MD v tem trenutku zopet priložnost, da s svojimi knjigami poskrbi za slovensko ljudstvo in njegovo umsko ter srčno izobrazbo? P. Hieronim Žveglič, predsednik MD: Anton Martin Slomšek je bil moder in na vse strani razgledan mož, poznal je vse podobne napore za uveljavljanje knjige pri drugih narodih, zato je mogel tisto trumico pogumnih mož dobro in prav usmerjati, bodriti in spodbujati. Ni šlo vse gladko, kar razberemo iz njegove tožbe v pismu opatu Vodušku v Celje 23. januarja 1852. »Družba se niti za korak ni premaknila naprej, kakor sem jo jaz potisnil. Veliko besed po dnevnikih, pa malo dejanj.« Društvo je v življenje stopilo in začelo delovati 1852. Tako nam poroča Einspieler v svojem zapisu zgodovine Društva v Koledarju 1878. Dvorni svetnik, g. Pavle Zablatnik, predsednik MD v Celovcu: Mohorjeva družba v Celovcu pošilja MD v Celju tople sestrske pozdrave in iskrene čestitke s prisrčno zahvalo za prijazno vabilo na proslavo 140-letnice Družbinega obstoja. V Celovcu smo lani proslavili Družbin rojstni jubilej. Tam se je rodila. V Ljubljani pa ob stotridesetletnici smrti ustanovitelja A. M. Slomška slovesno obhajamo 140 letnico njenega delovanja. Msgr. dr. Oskar Simčič, predsednik goriške MD: Poleg katekizma so bile strani goriških mohorjevk tiste, ki so meni, kot otroku, ki je rastel med obema vojnama, nudile prvo slovensko pisano besedo. Ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe leta 1924 ni bilo dejanje nikake secesije marveč občutena nujnost in dolžnost ter sredstvo za narodno samoohranitev in duhovni odpor proti fašistični politiki, ki je obsodila na narodno smrt več kot tristo tisoč primorskih Slovencev. S slovenskim sluhom srca znajmo prisluhniti znamenjem časa in razmeram, v katerih nam je dano živeti in složno odkrivati novi delež, ki je mohorjevim družbam v Celju, Celovcu in Gorici namenjen pri krščanskem oblikovanju narodne kulture oziroma slovenskega načina biti človek. Škof pokrovitelj, dr. Kramberger, govori na proslavi. CANKARJEV DOL Goriško sestrsko MD je zastopal dr. Simčič, njen sedanji predsednik. Slovenski škofje so s svojo udeležbo počastili jubilej. Nadškof in metropoli! dr. A. Šuštar izroča predsedniku (od leve: dr. Kramberger, dr. Šuštar, msgr.Pinh in MD odlikovanje, odličje sv. Cirila in Metoda. msgr. Turk) 56 P. Hieronim Žveglič, sedanji predsednik celjske MD - pogled nazaj in naprej. Iz matičnega Celovca je zbor pozdravil dr. P. Zablatnik. Celovčana ing. Katnig in dr. Zablatnik v prijaznem pogovoru z ravnateljem celjske MD, J. Jeromnom. Slovesno razpoloženje v Linhartovi dvorani CD. Slovenski škofje so na svoji redni seji dne 18. junija 1985 v Kopru ustanovili cerkveno odlikovanje, Odličje sv. Cirila in Metoda, ki ga podeljujejo osebam in ustanovam, ki so se izkazale s posebnim zvestim služenjem Cerkvi med Slovenci. Odlikovanje obsega plaketo v bronu, okrogle oblike, premera 5 cm in diplomo. Plaketa nosi na eni strani reliefno podobo sv. Cirila in Metoda z napisom SVETA CIRIL IN METOD, na drugi strani pa obris zemljevida Slovenije z vrisanimi škofijskimi mejami in napisom ZA ZVESTO SLUŽENJE - SPSK. MD v Celju se veseli tega odlikovanja, ki potrjuje, da je hodila po pravi poti. Tako želi tudi naprej. Zf sepTetnt»«* ^992 ,, nVENSKA POKRAJINSKA ŠKOFOVS K A KONFERENCA PODELJUJE ODLICJE sv- CIRILA in METODA jaohoroevi mam v ctlou za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci O POMENU SISKA IN BITKE PRI NJEM PRED 400 LETI 11. septembra 1592 sporoča sultan Murat III. iz Istanbula cesarju Rudolfu II., da je ukazal obmejnim pašam ustaviti vse vojaške aktivnosti na meji med Bosno in Hrvaško. 30. septembra 1592 sporoča Mehmed paša iz Budima avstrijskemu nadvojvodi Erne-stu, da mu je sultan poslal ukaz, ki nalaga bosenskemu, temišvarskemu in budimske-mu paši popolno prepoved kakršnihkoli vojaških akcij na ogrskem in hrvaškem ozemlju. Če tega ne bodo spoštovali, ne bodo izgubili samo položajev, ampak tudi glave. Glede Bihača, ki so ga Turki zasedli nekaj mesecev pred tem, pa je Mehmed paša pisal, da ga ne morejo več vrniti kristjanom, »ker je v Bihaču že zgrajena mošeja, kjer se moli za zdravje našega sultana. Nemogoče je, da vrnemo Bihač, kajti za tisto mesto, grad in ozemlje, ki ga na novo pridobimo in v njem ali na njem zgradimo mošejo za zdravje sultana, smatramo, da sultanu pripada že sto let«. 1. marca 1593 izpove ujeti turški podlož-nik in vojak Vujin Markovič, da se v Bosni »kruto boje«, ker se je razširila vest o zbiranju velike krščanske vojske in njenem pohodu v Bosno. Pod vodstvom samega avstrijskega nadvojvode Ernesta naj bi vojska ponovno osvojila izgubljene kraje med rekama Uno in Kolpo: Petrinjo, Hrastovico, Novi, Krupo, Kostajnico in Bihač. Navedene izjave od najvišjih predstavnikov oblasti do zadnjega vojaka v službi te oblasti, ki jih prebiramo po štiristo letih, lahko nehote spomnijo na sedanjost. Na istem področju se bije danes boj na življenje in smrt, vendar prav tako lahko beremo zagotovila napadalcev, da napadov več ne bo, hkrati pa izražanje bojazni, da jih bodo napadli napadeni. O kakršnikoli vrnitvi pred kratkim zasedenega ozemlja pa seveda napadalci nočejo slišati nič, saj je osvojeno ozemlje pač »že od nekdaj njihovo«. Taka primerjava, ki se tihotapi v zavest ob prebiranju zaprašenih, vendar pa, ko odpihnemo prah, naenkrat aktualnih dokumentov, navdaja prizadetega človeka z nelagodjem, občutkom trajne neiskrenosti in možne prevare, kajti vedno kadar so osvajalci zagotavljali, da ne bodo napadli, so napadli. Tako je bilo tudi pred štiristo leti, ko je bil cilj Turkov zavzeti pomembno utrdbo Sisak. S padcem Bosne 1463 in hudim porazom hrvaške fevdalne vojske na Krbavskem polju 1493 se je za hrvaško, pa tudi slovensko zgodovino, začelo težko in negotovo obdobje. Na Hrvaškem se je začela dejansko več kot stoletna vojna za obstoj na lastnem ozemlju. Leta 1526 je doživelo hud poraz madžarsko plemstvo, ki je v bitki pri Moha-ču izgubilo tudi svojega kralja. Madžarsko kraljestvo je razpadlo na dve polovici - vzhodni del je padel pod turški vpliv in kasnejšo neposredno zasedbo, zahodni del pa pod krono Habsburžanov. Posledica tega razpada pa je bila tudi ta, da so Turki zasedli do srede 16. stoletja področje današnje Slavonije. Meja ozemlja med Dravo in Savo se je zaustavila na liniji, ki so jo zagotavljale manjše utrdbe, trdnjavice, palanke in opazovalnice, razpostavljene med tri glavne utrdbe: Koprivnica, Križevci in Ivanič grad. Meja južno od Save do morja pa je celo 16. stoletje doživljala spremembe v korist ek-spanzivne Turčije. Turške čete so pogosto prehajale reko Uno in s svojimi požigalniški-mi in roparskimi razvadami strašile in morile praktično vse do Ljubljane. Na hrvaškem ozemlju so potiskale mejo počasi, toda vztrajno proti zahodu. Leta 1527 so Turki osvojili Liko in Krbavo, s padcem Dubice pa so prebili hrvaško obrambo na Uni. Ko so 1556 osvojili še Kostajnico, se je začela borba za področje med rekama Uno in Kolpo. Toda že od druge četrtine 16. stoletja naprej so začeli Hrvatje, predvsem s finančno pomočjo slovenskih zalednih dežel, graditi novo obrambno linijo na reki Kolpi in reki Korani. Med ključnima trdnjavama, Karlov-cem (ustanovljen 1579) in Siskom, je nastala veriga manjših zidanih in lesenih trdnjavic in opazovalnih stolpov, ki je dobila ime Kolp-ska pokrajina (Čonfinia Colapiana). S prenosom glavne obrambne črte na Kolpo in dejanskim tanjšanjem ozemlja hrvaškega kraljestva (viri ga označujejo »ostanki ostankov« — Reliquiae reliquiarum), ki je od nekdanjih okoli 40.000 km2 v dvajsetih letih 16. stoletja merilo ob koncu stoletja le še okoli 18.000 km:, je vse bolj rasel prav pomen trdnjave Sisak. Sisak, ožjo okolico s trdnjavo označujejo viri tudi Otok, leži ob izlivu Kolpe v Savo. Položaj trdnjave je imel (in ima še danes) izreden strateški pomen predvsem za ozemeljski trikotnik, ki se razprostira med Siskom, Karlovcem in Zagrebom. Prehodnost te plodne ravnice pa je zagotavljala tudi lahek dostop do Kranjske preko Metlike in preko Brežic. Pomembnost položaja trdnjave Sisak pa nam ne ponazarja samo pogled na zemljevid ali geostrateška razlaga profesionalnega vojaka, ampak nam povsem preprosto povedo to tudi verzi slovenske ljudske pesmi: »Turk če vzel nam Sisek bode, Nam narobe vse vse pojde: Mest Ljubljana bo pokrajna. Kranjska d'žela turška drajna.« (kitica iz pesmi Ravbar zbira vojsko in zmaga pri Sisku). Izgradnjo trdnjave Sisak je vodil zagrebški stolni kapitelj, saj je bila cerkev v tem celotnem omenjenem področju največji fevdalec. Po predhodnem gradbenem dovoljenju kralja Ferdinanda I. in obširnih zemeljskih pripravah, ki so jih opravili predvsem cerkveni kmetje, je bil temeljni kamen nove trdnjave Sisak položen 21. aprila 1544. Delo je poslej potekalo naglo in solidno. Že po šestih letih je bila trdnjava v grobem končana in opremljena. Dela pa tudi kasneje ni nikoli zmanjkalo. Skopati je bilo potrebno še obrambne jarke, nasipe, stalno pa je bilo potrebno tudi obnavljati in popravljati obzidje, ker so mu Turki večkrat namenili svojo napadalno pozornost. Ključnega položaja trdnjave so se zavedali vsi. Čeprav zagrebška škofija ni hotela nikoli prepustiti trdnjave pod vojno upravo vojnega sveta v Gradcu in jo predati pod poveljstvo poveljnikov vojne krajine, so pri izgradnji in vzdrževanju sodelovali vsi. Slovenske dežele so prispevale finančna sredstva, ljubljanska orožarna pa je že od vsega začetka zalagala sisačko trdnjavo z orožjem in smodnikom. V začetku zadnjega desetletja 16. stoletja se je turški pritisk na hrvaško mejo južno od Save močno povečal in to kljub turškemu zagotavljanju in priseganju na sklenjena premirja s krščansko stranjo. Vzrokov in opravičila za ofenzivo Turkom ni bilo težko najti. Nasprotniku so najpogosteje očitali, da krši premirje, ali pa da zbira vojsko z namenom kršiti premirje. Po osvojitvi nekaterih manjših trdnjav so Turki 1592 zavzeli Bihač, ki je bila edina še resnično pomembna trdnjava ob zgornjem toku Une. Bosanski poveljnik Hasan paša Predojevič se je sedaj obrnil proti severu z namenom, da zavzame Sisak. Na drugem bregu Kolpe, nedaleč od Siska, je 1592 zgradil Yeni Hisar (= Nova trdnjava), ki je kasneje dobila po bližnji rečici Petrinjčici ime Petrinja. S tem si je želel Bitka pri Sisku po Valvasorju Hasan paša zagotoviti mostišče za turške akcije na področju preko Kolpe in proti Sisku. Vzpodbujen k bojevitosti in napadalnosti iz samega Istanbula, je Hasan paša že 1592 večkrat oblegal Sisak. Neuspeh pa ga je silil, da je v naslednjem letu izvedel obsežne vojaške priprave za dokončni obračun. 15. junija 1593 se je začelo turško obleganje Siska. Hasan paša je zbral veliko vojsko, preko Kolpe zgradil most in glavnino vojske (okoli 9000 mož) postavil pred samo trdnjavo, z artilerijo pa začel preko Kolpe in tudi s savske strani obstreljevati branilce ogrožene trdnjave. Medtem se je na pol poti med Zagrebom in Siskom zbrala krščanska vojska, ki so jo sestavljale v glavnem slavonske in hrvaške krajiške čete, uskoki, četa hrvaškega bana, čete nemških najemnikov in manjši oddelki konjeniških strelcev s Kranjske in Koroške. Po dogovoru poveljnikov in razporeditvi čet se je krščanska vojska, štela je okoli 5000 mož, pomaknila na bojno polje pred Sisak. 22. junija 1593 »med 10. in 11. uro dopoldne« je prišlo pred že močno poškodovano trdnjavo do silovite, toda kratkotrajne bitke. Turška vojska je doživela hud in usoden poraz. O poteku te največje bitke na območju Kolpske krajine, o veselju in odmevih na to bitko v hrvaških in slovenskih deželah ter v Evropi, je bilo takrat in kasneje napisanih in tiskanih vrsto poročil (bralci teh vrstic, večinoma naročniki zbirke Mohorjeve družbe, se lahko s podrobnostmi o tem dogodku seznanijo v zadnjem poglavju knjige, ki je izšla v mohorjanski zbirki 1990 - Turki so v deželi že). Kolikor je vest o zmagi nad Turki razveselila Evropo, toliko je bilo v turškem cesarstvu žalosti. Nesrečen dogodek so v turški prestolnici razglašali za »leto propada«. Po govoricah, ki so se širile v državi polmeseca, naj bi namreč v krščanske roke sedaj padle še Bosna, Budim in celotno madžarsko ozemlje. Dejansko pa krščanska stran ni mogla izkoristiti psihološke prednosti po zmagi nad Turki. Kralj in cesar Rudolf II. si je prizadeval, da sklene s Turki premirje. Sultan Murat III. in njegova svetovalna okolica pa nista mogla utišati v cesarstvu javnega mnenja, niti nista mogla potlačiti lastne želje po maščevanju. 17. avgusta je turški sultan napovedal nemškemu cesarju vojno. Začela se je t. im. Dolga vojna, ki je trajala trinajst let. Turki so že nekaj dni po objavi vojne osvojili Sisak, vendar je bil položaj že toliko spremenjen, da v tistem trenutku to ni imelo več velikega pomena. Težišče vojne se je namreč preneslo na madžarsko ozemlje. Vojni položaj se je na Hrvaškem počasi začel spreminjati v škodo Turkov. Že 1595 sta Sisak in Petrinja prišla v krščanske roke. Izid bitke pri Sisku je pomenil za Štajersko, Koroško in Kranjsko dokončno prenehanje neposredne turške nevarnosti. Ža Hrvaško pa se je začelo obdobje izdvajanja obmejnih področij proti Turčiji v posebna področja pod upravo avstrijske vojaške oblasti v Gradcu in kasneje na Dunaju. Pusta ozemlja ob meji so začeli naseljevati srbski prebivalci, ki so prihajali iz turške strani. V zameno za versko svobodo in določene organizacijske oblike življenja so sprejeli dolžnost vojakov - krajišnikov. Začela se je druga zgodba .... danes, po štiristo letih, je Petrinja spet mostišče za napade in obstreljevanje Siska. Tokrat za t. im. srbske prostovoljce in jugoslovansko armado. Vaško Simoniti TRISTOLETNICA PRVE ZNANSTVENE AKADEMIJE V LJUBLJANI Academia operosorum 1693 V času zmagovite protireformacije in razbohotenega baroka je skupina kranjskih učenjakov leta 1693 ustanovila dobro znano Akademijo delavnih - operozov. Spiritus agens in najbolj prizadevni član te družbe je bil kronist, zgodovinar in pravnik Janez Gregor Thalnitsher- Dolničar (1655-1719), mož, ki je po besedah epigrama v svojem emblemu »prvi povabil Kamene, naj z njim sklenejo zvezo«. Sam nam je v žal nepopolni razpravi o starih in novih akademijah ohranil spomin na božični dan leta 1693, ko sta se dva prijatelja pomenkovala o raznih tujih akademijah in se je rodila misel, naj tudi Ljubljana dobi tako ustanovo: rečeno storjeno, tudi drugi so »z obema rokama« podprli zamisel: določili so ime Akademije, njeno geslo, vsak od akademikov pa si je izbral primerno akademsko ime in ustrezno osebno geslo. Dolničar je torej okrog sebe in stolnega prošta Janeza Krstnika Prešerna, prvega predsednika, zbral izobraženo ljubljansko plemiško, cerkveno in višjo meščansko smetano ter z njo po zgledu italijanskih akademij, zlasti rimske Arkadije, pa tudi bolonjske akademije Gelatov, katere član je bil, ustanovil enake vrste družbo. Akademija je tedaj štela 23 članov, od tega 13 juri-stov, 6 teologov in 4 medicince, ki so se sprva sestajali na zasebnih zborih. Sicer pa je bilo o pomenu in značaju Akademije operozov in njenih sestra. Akademije filharmo-nikov in Akademije risarjev (Incultorum) - slednja ni v resnici nikdar zaživela - pa o akademiji Aemonii, podužnici rimske Arkadije, napisanega že veliko, čeprav vsi viri še niso raziskani in objavljeni. Tu naj se v nekaj besedah dotaknemo tistega delca, s katerim so ljubljanski operozi na dan sv. Lucije, 13. decembra 1701, stopili v javnost v veliki dvorani škofijskega dvorca »inter tubarum et tympanorum clangores ac symp-honiacos selectioris musices concentus«, med zvoki trobent in bobnov in ob simfoničnem sozvočju izbrane glasbe«, kot je zapisal sam Dolničar. To so bile Apes aCaDeMICae operosorum Labacensium, ki jih je natisnil tedanji ljubljanski tiskar Janez Krstnik Mayr. Knjižico, ki so jo delili ob tej slovesnosti, sestavlja več delov. Za dolgim naslovom sledi na posebnem listu bakrorez Andreja Trosta s panoramo Ljubljane, pred katero je postavjen simbol nove akademije, uljnjak s čebelami, ki se spreletajo med cvetjem. V podobo je vključeno geslo akademikov in njih ime, vse skupaj pa obdaja bogato razgiban okvir, na katerem čepi z razprostrtimi krili orel s krono. Posvetilna pesem v 14 distihih je kot vse drugo ubrana n» simbolično znamenje učene družbe, katere delovanje in namen potlej določajo akademska pravila, nekakšen statut. Med vsebinskimi določbami je zlasti važna obljuba, da bodo že včlanjeni in morebitni novi akademiki, ki si imajo izbrati ime, povezano s čebelo kot simbolom marljivosti, izdajali svoje spise v zbornikih akademije pod naslovom »Učene razprave ... teološke, juridične, medicinske, politične (danes bi rekli glede na tedanjo vsebino pojma: državoznanske) itn.« Raziskovali naj bi akademiki v vsakoletnih zbornikih po eno stoletje, začenši s Kristusovim rojstvom. Posebej pomembno je, da je v 8. členu predvidena ustanovitev javne knjižnice iz darežljivosti akademikov kasneje uspela in njen osnovni fond je, kot znano, še danes ohranjen v Semeniški knjižnici. Jurist Janez Štefan Florijančič de Grien-feld, imenovan Tinnulus - Zvenčeči, objavlja nato svoj dolgi nastopni govor, dovolj značilen literarni izdelek pompoznega, mestoma že kar bombastičnega baročnega le-porečja, do nabreklosti obloženega s citati in reminiscencami iz antičnih klasikov, Plutar-ha, Plinija St., Tacita, Valerija Maksima, zlasti pa Vergilija, navajajoč iz njih prodigije v zvezi s čebeljimi roji. Ti so v antični mitološki tradiciji praviloma »mala omina«, slaba znamenja, zato mora govornik »po zamenjavi« (per hypallagen) od mesta Lavinija, ki ga je bil ustanovil Enej, preiti na antično Emono, ki da jo je bil ustanovil Jazon z Ar-gonavti: sklicuje se pri tem (kot pred njim že Schonleben in Valvasor) na poznoantična zgodovinarja Sozomena in Zosima. Po nekaj splošnih mislih o pridu in potrebnosti znanstvenega in slovstvenega delovanja ter ovrž-bi morebitnih ugovorov, ki bi jih utegnili izreči zavistneži, preide orator v drugem delu govora na imena, ki so si jih nadeli akademiki: v tej nadvse priljubljeni, nam nemara tuji baročni maniri razvija pravi ognjemet anagramatičnih besednih iger, ki raz- apes ACADEMICA Operosorum Labacensium, S I V E Institutum, Lbges,Scopus,No- min a,£t SYMBOLA NoV.« AcIOIMU SU» AruM Symsolo Labaci adunatte, Orbi Literario Exhitittc Cum Orationc inaugurali in primo Conventu publico Ad proCeres íeMon^e DICta. Bievii in volatilibuJ eft Apis , & initiura dulcoris habet liu-Aus illiuj. Beel. u.V. Cum licentia Suferierum. L A 2 A C Vi Typographio Maytiano Inclyti Ducatüs Carnioli*. širjajo in dopolnjujejo osnovni pomen akademskih vzdevkov... Pred zadnjim, likovno in literarnozvrst-no najbolj zanimivim delom publikacije so m 1881 C ATALOGUS DD. ACADEMICORUM OPERO- SORUM LABACENSIUM. PRJESES ACA D E Ml CUS Revereridiíítmus & Illuftriiliimus DD. JOANNES BAPTISTA PRESCHERN , Carn. RattmanftorfFcn. SS. Theol. Doil. Cathedralis Ec-clefiae Labaacnfis Praepofitus, ncGnon Inclyc. fla-tuum Carnioliae Dcputatus, Dietni Rcfolütus. Reliqui fcquuntur ordine Alphabctico. D, ANTON. FR1DERIC.4Raab, in Raven-haimb.Carn.Labac.Jud. Prxt. aíTcfior,& Ca-pit. Carn. Secret. di¿lus. - . Rtčlm. D. CAROLUS HENRICUS SCHWEI-. GER, Carn. Labaccnfis. Jud, Praetor Af- Taci-feffor. - - - turnm. B D. CAR- izdajatelji knjižice vstavili še seznam vseh članov akademije, začenši s predsednikom Prešernom, druge pa razporedili po abecednem zaporedju osebnih imen in pri vsakem navedli polno titulaturo. Konec publikacije prinaša namreč na 23 listih embleme vseh akademikov in nam tako predstavlja dovolj veliko zbirko primerov umetnostne in slovstvene zvrsti, po kateri so čas od prve tretjine 16. pa tja daleč v drugo polovico 18. stoletja po pravici označevali kar kot »em-blematično obdobje«. Za emblem v pravem pomenu besede so potrebne tri poglavitne sestavine: podoba, geslo in epigram. Podoba (pictura, imago) kaže rastlino ali žival, kak predmet, zgodovinsko, mitološko, bibilično figuro itd. Eden od emblema-tikov je povzel misel v trditev: »Ni je stvari pod soncem, ki ne bi mogla dati snovi za emblem.« - V naših Apes, kjer je večino bakrorezov izdelali Andrej Trost, je kot simbol zmeraj prikazan uljnjak in čebela v letu ali na cvetu, v roju ali sama zase. Že zdaj povejmo, da je bakrorezec domiselno vključil v podobo tudi geslo vsakega od akademikov, njegovo akademsko in njegovo civilno ime ter grb. Geslo v zgornjem delu podobe (inscrip-tio, lemma, motto) je po navadi jedrnata sentenca, velikokrat direkten ali malce prilagojen citat iz antičnih klasikov, lahko pa tudi deviza, življenjsko načelo, pregovorna modrost ali lakonsko formuliran postulat. V emblemih naših akademikov bomo našli v pretežnem številu citate iz 4. speva Vergili-jevih Georgik, ki ga je bil antični pesnik v celoti posvetil čebelam, nekaj je tudi bolj ali manj prirejenih misli npr. iz Seneke ali Plinija St.; a na to opozarjajo komentirajoče opombe k prevodu. Vsa gesla, tako direktni citati kot prirejeni navedki ali devize, so sestavljena tako, da se lepo vklapljajo v me-trično shemo elegičnega distiha, mero tretje bistvene sestavine emblema, epigrama ali namiga (allusio, subscriptio, epigramma): le-ta naj razloži in opiše vsebino podobe in gesla, jo pojasni in dopolni, zakaj včasih učinkujeta podoba in geslo zagonetno in terjata pojasnilo v besedilu ali razširitev in poglobitev simboličnega pomena. Pri emblemih naših akademikov je poleg gesla v tekst namiga vedno vključeno tudi akademsko ime z možno dvoumno ali celo večplastno razlago, ki se odpira po asociacijski zvezi. Kdo je zlagal epigrame naših akademikov, ne vemo zatrdno, nekatere so si zložili gotovo akademiki sami; po nekaterih virih pa naj bi bil njihov avtor baron Janez Rudolf Coraduzzi Hallerstein. Moda ustanavljanja učenih družb je prinesla po nam že močno odmaknjeni logiki simbolično-alegoričnega pojmovanja stvari vrsto za naše pojme in okus že kar bizarnih poimenovanj, izvirajočih tudi iz kulta literarnega formalizma, konvencionalnosti in retorične parade brez individualne inspiracije. Naši operozi - delavni so s svojim razumljivim simbolom in metaforiko uljnjaka in marljivih čebel tudi za nas povsem razvidno »normalni«. A že načrtovana akademija ljubljanskih likovnikov si je nadela ime In-culti, kar pomeni toliko kot neo(b)tesani. Šele njihov simbol, ki nam ga je v rokopisu narisal Janez Gregor Dolničar, nam ga razloži: podoba namreč kaže posekano deblo, hlod, ob katerem ležita kladivo in dleto. Nad njim je zapisano geslo: Formas fingetur in omnes. — Oblikovali ga bomo v vse oblike, kakor da bi hoteli nesojeni likovniki reči: z likovnim ustvarjanjem bomo mi, akademiki, oblikovali razne umetnine in s tem sebe, da ne bomo (več) neotesani. Ali drug primer: eden naših akademikov se je imenoval Gelatus - Zmrzli, Zledeneli. Tudi bo-lonjska akademija, v katero je bil ob njeni stoletnici sprejet Dolničar na Schonlebnovo priporočilo, se je imenovala Academia Gela-torum, njeno geslo je bilo Nec longum tem-pus - Ne veliko časa, simbol pa zimski gozd brez listja - torej: zdaj smo kot pust gozd, a kmalu bomo pognali bujno listje in rodili obilen sad. Kot rečeno, je bil pred Dolničar-jem član te akademije Schonleben: njegov simbol je bil citronovec, spravljen čez zimo v kleti, akademsko ime Retiratus - Umaknjeni, geslo pa Servat translata virorem — Prenesen (v klet) ohranja (citronovec) zelenje. Če se vživimo v to nenavadno miselnost in okus, lahko torej razumemo tudi marsikatero drugo, že kar skurilno zveneče ime kake akademije, ki si ga je zabeležil v svojih zapiskih Dolničar, npr. Nocturni, Nočni, Steriles - Jalovi ali celo - Obscuri. (Iz Spremne besede k slovenski izdaji Akademskih čebel) Primož Simoniti AKADEMSKE ČEBELE LJUBLJANSKIH OPEROZOV ALI USTANOVA, PRAVILA, SMOTER, IMENA IN SIMBOLI NOVE AKADEMIJE, ZDRUŽENE POD SIMBOLOM ČEBEI____ Majhna je čebela med krilatci. njen sad pa ima prvo mesto med slaščicami. Sir 11,3 AKADEMSKA PRAVILA (del) I. Kakor je namen vsake akademije slovstveno delovanje in njega prirastek, tako bo poglavitni in posebni namen te ljubljanske Akademije, ki se ponaša s simbolom čebel: pasti se kakor čebele in okušati razne cvetice piscev ter nositi nabrano kot v en sam uljnjak. II. Vsem skupaj in vsakomur posebej, tako rojakom kakor tudi tujcem, gojiteljem bodisi splošnih bodisi višjih ved. bo dano na prosto izbiro, da se pridružijo tej Akademiji. III. Kdor pa bo želel pridružiti svoje ime tej ustanovi, naj pisno sporoči svojo željo predsedniku Akademije ali komu drugemu izmed akademikov, in če bo sprejet v skupnost, naj si izbere simbol, povezan s čebelami, ter si nadene akademsko ime, ki ga bo uporabljal bodisi samo zase bodisi povezano s svojim priimkom, če bo kaj objavil v tisku ... SEZNAM GG. AKADEMIKOV OPEROZOV LJUBLJANSKIH Akademski predsednik prečastiti in presveti GG. JANEZ KRSTNIK PREŠEREN, Kranjen iz Radovljice, doktor pre-svetega bogoslovja, proišt ljubljanske stolne cerkve in odbornik slavnih kranjskih stanov, imenovan Odločni Resolutus Drugi sledijo po abecednem redu G. ANTON FRIDERIK RAAB pl. Ravenha-imb, Kranjec iz Ljubljane, prisednik ograjnega sodišča in tajnik kranjskega glavarstva, imenovan Pravični Rectus G. KAREL HENRIK SCHWEIGER, Kranjec iz Lubljane. prisednik ograjnega sodišča Molčečni Taciturnus G. KAREL JOŽEF KAPUS pl. Pichelstein, Kranjec iz Kamne Gorice, vicedomski tajnik Izvrstni Exquisitus G. FRANČIŠEK ERAZEM pl. HOCHEN-WART, Kranjec s Kolovca, slavne vojvodine Kranjske dedni miznik in prisednik ograjnega sodišča Samski lnnubus G. FRANČIŠEK VILJEM pl. ZERGOLLERN, Kranjec iz Ljubljane, kranjski deželan Izbirčni Deticutus Bakrorez s simbolom akademije (razlaga v članku), z geslom akademikov NOBIS ATQUE ALI1S - NAM IN DRUGIM ter nazivom akademikov OPEROSI - DELAVNI G. JURIJ ANDREJ GLADIČ z Reke, doktor obojega prava, kanonik ljubljanske stolne cerkve Neoboroženi Inermis t G. JURIJ ANDREJ svobodni baron GALLENFELS. Kranjec iz Ljubljane-, doktor presv. bogoslovja, arhidiakon gorenjski Zmrzli Gehaus G. JURIJ SIGISMUND POGAČNIK, Kranjec iz Ljubljane, doktor medicine Nemirni Sollicitus Simbol J. A. Dolničarja. Geslo NON PERU ULLA DIES - DAN NI ZAMUJEN NOBEN in akademsko ime Sedulus - Marljivi G. JANEZ ANDREJ pl. COPPINI, Kranjec iz Ljubljane, kranjski deželan Odrasli Adultus G. JANEZ ANTON DOLNIČAR pl. Thalberg, Kranjec iz Ljubljane, doktor presv. bogoslovja, dekan ljubljanske stolne cerkve in generalni vikar Marljivi Sedulus G. JANEZ KRSTNIK PL. BRLOŽNIK, Štajerec iz Mozirja, zdravnik, fizik v Riedu na Bavarskem Plodoviti Foecundus G. JANEZ BERTOLD pl. HOFFER, Kranjec iz Ljubljane, prisednik ograjnega sodišča Svojepotni Devius G. JANEZ GAŠPER CORUS1, Kranjec iz Ljubljane, zdravnik, fizik v Ljubljani Nabrušeni Acuminosus G. JANEZ DANIJEL pl. ERBERG, Kranjec iz Kočevja, prisednik ograjnega sodišča in prvi tajnik Zvesti Fidus G. JANEZ JURIJ HOČEVAR, Kranjec iz Novega mesta, doktor obojega prava in sodnik krvnega sodišča G. JANEZ GREGOR DOLNIČAR pl. Thalberg, Kranjec iz Ljubljane, doktor obojega prava in akademik najstarejše Akademije Gelatorum v Bologni Sprevidevni Providus G. JANEZ JAKOlb SCHILLING. Kranjec iz Ljubljane, doktoir presv. teologije, mestni župnik v Kranju Umirjeni Sedatus G. JANEZ RUDOLF CORADUZZI, svobodni baron pl. Hallerstain, Kranjec iz Ljubljane, prisednik ograjnega sodišča Plemeniti Generosus G. JANEZ ŠTEFAN FLORIJANČIČ pl. Grien-feld, Kranjec iz Ljubljane, doktor obojega prava, advokat slavne vojvodine Kranjske in prvi pridruženi tajnik Zvenčeči Tinnulus G. MARKO GRBEC, Kranjec iz Stične, zdravnik, fizik v Ljubljani in akademik Naravoslovne akademije cesarja Leopolda Pozorni Intentus G. MARKO JOŽEF pl. PERIZHOFF, Kranjec iz Ljubljane, načelnik registrature slavne vojvodine Kranjske Ravnodušni Indifferens G. MAKSIMILIJAN LEOPOLD RASP, Kranjec iz Škofje Loke, doktor presv. bogoslovja in mestni župnik v Kamniku Neutrudni Indefessus Iz latinščine prevedel Primož Simoniti 150 LET BLEIWEISOVIH NOVIC V sredo 5. julija 1843 je izšla v Ljubljani na štirih straneh, »na dveh četrtnih listih«, kakor so takrat pisali, prva številka Kmetijskih in rokodelskih novic, na svetlobo danih od cesarsko kraljeve kmetijske družbe. Natisnil in založil jih je Jožef Blaznik. Urednik pa jim je bil 35-letni tajnik kranjske kmetijske družbe dr. Janez Bleivveis. Ob začetku izhajanja teh Novic je poteklo 42 let in pol, odkar so nehale izhajati Vodnikove Lublan-ske novice, prvi časopis v slovenskem jeziku (27. dec. 1800). Vodnikove Novice so živele samo štiri leta, Bleiweisove 60 let. Še bolj pomembno je bilo, da od Bleiweisovih- Novic naprej vrsta slovenskih časopisov ni bila nikdar več pretrgana. Vodnikove Novice so bile sajno epizoda, Bleivveisove Novice pa so bile pomemben mejnik v razvoju slovenskega naroda. Narodno gibanje, ki so bili tedaj značilni zanj dokaj redko posejani zavedni rodoljubi in krožki rodoljubov, je dobilo zdaj svoje prvo glasilo. Z Bleiweisovimi Novicami je bila praktično uveljavljena središčna vloga Ljubljane, uredniku Bleivveisu pa je kar sama od sebe pripadla vloga političnega voditelja. Začetek je bil skromen. Prva številka je prinesla programsko Oznanilo, tri članke in pet kratkih prispevkov v rubrikah Domače pergodbe, Zunanje povesti, Zmes, na koncu pa še dva knjižna oglasa in žitne cene v Ljubljani in Kranju. Članki so imeli naslove: Kako se imajo naše kmetije popravljati, da bo prav? - Koga so družbe za obrtnost? (Kaj je njih namen sploh in koliko dobrega se sme zlasti naša dežela od notranjo-avstrijan-ske družbe za obrtnost nadjati?) - Opominjanje, češke kolovrate delati in se učiti nanje preiti. Domače pergodbe so naznanjale podelitev srebrnih svetinj za pridno sajenje sadnih dreves in murv s strani kmetijske družbe in spominjale na veliko lakoto v letu 1817. Zunanje povesti so bile dopis misijonarja Franca Pirca iz Amerike, v njem pa nasvet kanadskega trgovca, kako si obvaruj kožuhovino pred molji, namreč tako, da »dene kožuhovno, brez razločka vstrojeno ali sirovo, spomlad v prazen žganjski sod, in napolnjen sod trdno zabije, da sapa ne ven ne noter ne more. Duh žganja obvarje tako kožuhovno pred vso škodo«. Tem samo praktičnim stvarem so se kmalu pridružile narodne zadeve. Pomem- ben skok v kvaliteti je prineslo leto 1844. 4. septembra so Novice vzneseno poročale, kako je Ljubljana - srce Slovenije - pozdravila cesarja in cesarico, ki sta se pripeljala v kranjsko glavno mesto in obiskala obrtnij-sko (industrijsko) razstavo. V posebni prilogi je bila objavljena dvesto verzov dolga pesem, ki jo je zložil Jovan Vesel - Koseski, kmečki sin iz Moravske doline, zdaj finančni svetnik v Trstu, cesarjevemu prihodu na čast. V tej zanosni pesnitvi se predstavlja Slovenja cesarju. Najprej dvomi, če se mu sme približati, ohrabri pa jo Klio, muza zgodovine: Kako, ti dvomiš? Mar treseš se clo, ti moja lublenka, ker te imena s krvjo Rimic ni pisal in Grek? Dvigni se, dvombe na stran! Prestolu dostojno se bližaj, Slava je tvoje ime, slava porod ino rast, zvedi iz mojih ust, kaj bila si svet od nekdaj! Klio razloži Slovenji njeno slavno najstarejšo preteklost. Opogumljena povzame besedo Slovenja sama: Zdaj, ko junake poznam, velikane hrabrosti svoje, vname se v srcu ko blisk vrednosti lastne mi čut, v prsih otajanih vir odpre se goreče besede. Nadaljuje z zgodovinskim prikazom, omenja Sama, Boruta in Kajtimara iz stare Karantanije, Vojnomira, kneza na ozemlju prvotne Kranjske, Pribina in Koclja iz Pano-nije, opisuje širjenje habsburške posesti na Slovenskem in slavne boje s Turki: Gore slovenske so zdaj od Kope do Soče, do Drave v žarku gorečih grmad trombe zapadu na boj, prsi slovenske jez viharnimu toku divjakov, svetu trepečimu varh, trum janičarskih obup, meči slovenski pogin tlačivniku vere in pravde. Svojo vrednost opira Slovenja razen na meč tudi na um, na slavne sinove Valvasorja, Voglarja (zdravnika Petra Velikega), Vego, Zoisa, goriškega zgodovinarja Coronini-ja »in stotine drugih«. Pesnitev se konča z že velikokrat navajanimi verzi: Blago, življenje in kri, visoki vladar, ti posvetim, v bistri sodbi razum, v boju neužugani dlan, tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam tvojim, snuje v osrčju mi duh, čuka na bedri mi meč, hrast se omaje in hrib - zvestoba Slovencu ne gane! Resnični pomen te pesmi, ki je tako navduševala naše prednike, ni bil v dokazovanju zvestobe vladarju, ne v naštevanju slavne slovenske preteklosti, ampak v besedi fimetijfke in rokodelfke novm Na fvetlobo dane od z. k. kmetijfke drushbe. „V i. V /redo S. Matiga $erpana. 1843. Osnanilo. j ir„ coortl, unctnoAl in snnjdenja to te v kratkih it t» k talto raifhlrllc, dc kdorkoli t njimi naprej ne lilli, no pnfocma, kur fo dragi korlfluiga »najdli, ampak fc terdovratao Oarlga derakl, gre rakovo pol. tlaki dan «fj» >■■:>, re v adajai« ohrasenjl fveli m »ajde, v fredi fvojik rojaku», aaanvov ino prljatlov S ecauao ptuj dcsheli/. »dl. ¡0 »Jaftl krajam« kmeta« lis rokodd««, kterl h piujik jeilkev nifo gzklll, fc Inka «odi. Kar vidijo, rilfhljat ali berejo, »anjo potnemu, tode Balo, klr II po redki« pvuaaj dcohele (rejo, In «alu heroj«, kir plujili jcnik.iv »e raioBijo, in v krajafki« jealka avaaaj «olltvlK ulr.k pltnalg* >1. 8la(U le iuaaait • v t m, kar fo unkcnoAi in mnelaolll »jim korlKolga «.igdilc, jI« pok..»! I* jlk wipc|jal, kako te . »ar «ajafki« pcraadjaaja« vfak» delo .pravi. Lak« ia kje po r.eni D prevldlti, kak« «ene obdelnvati, — drevje ravanti, ladltl, ikedlU, la r.eplU, kako' «klKlIve.' -kidne g.fonv« (fviloprejke>, do««*k. aklvloo la perotao ravnali, fplok jim pot kuat, po kierl kodlvfkl kojo brc« vellklga per^djanja f-hajall, toki In fvojl dratklnl bolj ohlapno »klvlenje pervormi «aaagll, — k«ete lu rokmlelr.c opomnili nemarnoll, ■eradnoft in fkkodlivik aavad, ktere njih ftaa nar ver.k greoč, jI« navod dali, kako raajo tvoje «dravje, ta aar verki dar feo.kjl perkraaitl, la t «ilo »kivle*c dolio obvarvaU, je naaen Irk «ovir.. K«el.vrke in rokodelfke djanja, kirre fe v drugih deskelnk drigazkl, kakor per anf opravi^«, bodo raafojeoe, koriAae aarvetvaae, anjn knriAne odfvetvaac. J Save ioajdeoja bodo ror.kno Moanjene, pa tadl raafojene, *be fo potiie«anja vredae ali ne. Knetijfko la rokodelfke v floveafkln aatlfaeae bukve (kalge) kodo .vefto pregledane, la njih vrrdio.ft p.fhlcao prcvdarjeoa. Vft vlkfkl poflavc la povelja kmei|jftvo la rokodelttvo «adevajoihe, tudi oaauaila v teh reakek kodo enkej ra.glafcae. .Skerboo C ahell vfakkUrl Krojne« poiaatl fvejo krajnfko dokelo, fe ImihIU l imenitnimi rojaki, iao svediil Inenitoe prlgodke fvojik fpredolkov. Te ikelje apolalU bo pofekna rkerb nafta. SLOVENJA, ki je imela v tej številki Novic svoj dokončni vstop v javnost. V prvi polovici 19. stoletja so bili Slovenci ozemeljsko tako zelo razdeljeni na razne dežele. Kranjsko, Štajersko, Koroško, Goriško, Trst, Istro, ogrske in beneške Slovence, da imena za celoten slovenski prostor že dolgo ni bilo več. Zdaj je na novo nastala beseda Slovenija, ime za vse slovensko narodnostno ozemlje, torej za enoto, ki je v obstoječi resničnosti ni bilo, ki pa je vzbujala misli in želje. Beseda Slovenija v tisku, in to v absolutističnem predmarčnem času, je bila ogromen, pomemben dogodek. Zbujala je misli o povezavi vseh Slovencev, o drugače pojmovani domovini. Odtod ni bilo daleč do misli, da bi bilo dobro združiti vse slovensko ozemlje, spremeniti Slovenijo v resnično enoto. Tak program, program Zedinjene Slovenije, so postavili Slovenci v revoluciji leta 1848. Slovenija se leta 1844 ni pojavila v Novicah samo v pesmi Koseskega in v urednikovi opombi o Ljubljani kot srcu Slovenije, ampak še mesec pozneje (2. oktobra) v zahvalni pesmi nadvojvodi Janezu, pospeševalcu gospodarskega razvoja, ob koncu ljubljanske obrtnijske razstave. »Veseli Slovenja, veseli se Krajna!« ponavlja pesem nadvojvodi na čast. Ob koncu drugega letnika se je Bleivveis pohvalil,, da je kmetijska družba z Novicami gotovo že dosegla dve važni stvari: »veliko koristnih podukov je namreč razglasila - in pri Slovencih ljubezen do materinega jezika močno zbudila in vnovič oživila«. V tretjem letu (1845) so imele Novice 1151 naročnikov, med njimi 52 % duhovnikov, vendar so na Gorenjskem in v delu Notranjske že prevladovali laiki. Na Kranjskem je bilo 51 % naročnikov, na Štajerskem 16 %, na Primorskem 15 %, na Koroškem 4 %. Bleivveis je bil odličen urednik v času, ko vlada ni dovoljevala nikakršne politike. Brez hrupa in velikih razpravljanj je rešil vprašanje slovenskega črkopisa z odločitvijo za gajico in opustitvijo bohoričice, vprašanje jezika pa v polemikah okrog iliriz-ma z ohranitvijo slovenščine in odklonitvijo ilirščine. Ivan Prijatelj je po pravici zapisal, da ne moremo »dovolj visoko ceniti narodno političnega instinkta in uma Prešerna in Ble-iweisa, ki sta nas, odločivši se za slovenščino, obvarovala pred riskiranimi eksperimenti in položila soliden temelj našemu slovstvenemu razvitku«. Veljava Novic je padla v sedemdesetih letih, ko sta stopila v ospredje politična časopisa Slovenski narod (1868) v liberalnem in Slovenec (1873) v katoliškem taboru, pa so bile tudi razmere in navade močno drugačne. Častno mesto v razvoju našega naroda in našega časopisja pa so si Bleivveisove Novice za zmeraj ohranile. Vasilij Melik ANGEUK HRIBAR (1843-1970) Pred 150 leti se je rodil frančiškanski glasbenik in skladatelj p. Angelik Hribar. Rodil se je 3. marca 1843 v Zgornjem Tuhinju in mrl 6. aprila 1907 v Ljubljani, kjer je pokopan na Žalah. Šolal se je v Kamniku in v Ljubljani. Po dovršenem šestem gimnazijskem razredu je stopil v frančiškanski red in bil leta 1867 posvečen. Nato je nekaj časa poučeval na osnovni šoli v Kamniku, leta 1873 pa so ga poklicali v Ljubljano, kjer je prevzel petje in orglanje v cerkvi Marijinega oznanjenja. Od leta 1890, ko je bil Hugolin Sattner premeščen iz Novega mesta v Ljubljano in je prevzel vodstvo kora, je Hribar večinoma le orglal. To službo je opravljal do smrti. Kot glasbenik je bil p. Angelik zelo izobražen. Med njegove učitelje naštevajo Kamila Maška, Nedveda in Foersterja. Vendar si je pridobil precej glasbene izobrazbe z lastno pridnostjo. Bil je ustanovni član Cecilijinega društva, 27 let pa poučeval na Orglarski šoli klavir ter koralno in figuralno petje. Bil je spreten organist, saj bi lahko rekli, da je bilo orglanje njegova življenjska naloga. Rad je tudi kaj napisal za Cerkveni glabenik. Koso 12. julija 1891 ob300-letnici skladateljeve smrti na stolniškem koru peli Gallusovo mašo Elisabeth Zachariae, je p. Angelik zapisal: »V tej maši je veliko lepot, vendar pa mi je najbolj ugajal in me očaral pri 'gloria,: 'Čum sancto Špiritu in gloria Dei Patris. Amen., Zlasti 'amen, uničil je velikanski vtis. Bil sem - odkrito govorim - do solz ginjen. Podili pa so se tudi glasovi, kakor valovi, kadar je velik vihar, katerega sem letos skoraj dva dni poslušal.« Največje zasluge za slovensko cerkveno glasbo ima kot skladatelj. Več njegovih sklad in tudi ve maši so izšle v Cerkvenem glasbeniku. Sam je izdal zbirki Venec Mariji in Zdihljeji k Mariji Devici. Pozneje sta s Hugolinom Sattnerjem izdala tri zvezke z naslovom Slava Bogu I (23 Marijinih), II (13 božičnih) in 111 (Obhajilne pesmi). Po njegovi smrti sta Sattner in Premrl izdala tri zvezke njegovih skladb v letih 1910-1912. Sam pa je uredil pesmarico Slava Brezmadežni. Čeprav se je lotil tudi svetne glasbe (njegov moški zbor z baritonom solom Oče, pojdite domov je izdala Glasbena Matica, nekaj pesmi pa je izšlo v Aljaževi Slovenski pesmarici), je vendar torišče Hribarjevega ustvarjanja cerkvena glasba. Najbolj priljubljene zborovske skladbe so izšle v Čerkveni zborovski pesmarici: Jezusa ljubim. Mati žalostna je stala. Med nami, Jezus, bivaš. Milo nekdaj rod človeški, Pritecite, o kristjani. Spi, Dete božje, nam sladko. Prav ljudske pa so postale: Čuj iz višav veseli glas. Le kdaj, Zveličar, prišel boš. Ponižno tukaj po-kleknimo, prečisto Jezusa srce. Pridi skoraj, Jezus moj, Srce jaz ljubim presladko. Ti, o Marija, V revi zdihuje celo stvarjenje, V zakramentu vse svetosti. Skladal je preprosto, vendar z velikim talentom, predvsem pa je znal zapeti po slovensko. Zato bodo vedno radi peli in bo ostala nepozabna njegova pesem: Ti, o Marija! Ob njegovi smrti je urednik Andrej Kar-lin zapisal: »Prištevati ga je med najpopularnejše cerkvene glasbenike. In ker ima vsak boljši skladatelj tudi svoje posebno mesto v kulturni zgodovini, bi glede našega pokojnika izrekli svoje skromno mnenje takole: Izšel je iz ljudstva, delal je za ljudstvo, ki se je hvaležno poprijelo njegovih skladb. V zgodovini preporoda slovenskega cerkvenega petja bi ne mogli pogrešati p. Angelika Hribarja: on je trden most, ki je strnil dobo Riharjevo in dobo cecilijansko v lepo harmonijo, v trajno celoto. Na tem polju je njegova zasluga trajna in neoporečna.« Edo Škulj O JOŽEFU ŠTEFANU - sto let pozneje Jožef Štefan je umrl 7. januarja 1893 v starosti nedopolnjenih 58 let in tako je letošnje leto v znamenju posebej oživljenega spomina na največjega slovenskega fizika vseh časov. Tedaj so kot razlog njegove prezgodnje smrti navajali izčrpanost organizma in srčno bolezen, ki se je končala s kapjo. Dandanes bi medicina, poznavajoč pobliže značilnosti njegovega načina življenja, pokazala na nesorazmerje med intelektualnim delom in pomanjkljivim telesnim gibanjem, še boljši poznavalci pa bi pokazali na globoke* konflikte v njegovi navzven tako umirjeno in razumsko obvladani osebnosti. Štefan se je rodil 27. marca 1835 pri Celovcu kot nezakonski sin kmečke dekle Marije Startinik, kar mu je močno zagrenilo vstop v življenje in otroška leta. Prvi razlog za mladostne travme je bil že v tem, in še okrepljen zaradi slabega socialnega položaja: njegova mati in oče Aleš Štefan sta šele devet let kasneje toliko prigarala in privarčevala, da sta se lahko poročila. Drugi ra- zlog je bil v dvonarodnostnem koroškem okolju, kjer je bilo slovensko prebivalstvo odrinjeno z enakovrednega položaja in je v teh primerjavah tudi statistično nazadovalo. Mladi Štefan se je skozi vse stiske prebijal z izredno nadarjenostjo in delavnostjo, tako da je bil že v osnovni šoli in nato v gimnaziji med najboljšimi ali kar najboljši. Poleg tega je po prebujenju narodov v revolucionarnem letu 1848 začel tudi pesniti in je kot dijak in kasneje študent doživljal objave svojih verzov v takratnih slovenskih literarnih listih. Vendar je ob svojih velikih mladostnih vzornikih Goetheju in Prešernu kmalu spoznal, da ni rojen pesnik, zato si je začel iskati obetavnejše področje za javno delovanje. Od vezane besede je prešel k nevezani in je svoje publicistične prispevke kmalu usmeril v poljudnoznanstveno pisanje, s katerim je moral orati ledino tedaj še neobdelanega literarnega polja. Medtem je po maturi leta 1853 začel študirati matematiko in fiziko na dunajski univerzi, in tudi tam je bil med najboljšimi študenti. O počitnicah se je vračal domov na Koroško, k svojim staršem, slovenskemu petju, krajšim popotovanjem, tu so se pletle njegove nežne ljubezenske vezi, ki so porajale tudi lirično poezijo. Toda težišče njegovega literarnega prizadevanja je bilo že drugje, in tam je imel mladi Štefan velike načrte: kar je bil Valvasor za Kranjsko, to je hotel postati on za Koroško. Načrta ni uresničil, kajti tudi obdobje njegove slovenske poljudnoznanstvene publicistike je hitro minilo. Temu je bil vzrok prevladujoči Levstikov literarni načrt, ki je dajal prednost ljudskim povestim in odrival poučno pisanje v kasnejši čas. Medtem je Štefan doštudiral in se je znašel na križišču, kjer se je bilo treba odločiti za prosvetno in prosvetiteljsko delo doma, ali pa za pot v znanost; slednja se mu je kot odličnemu študentu, ki se je že pred diplomo potrdil s predavanji in raziskavami, odpirala na Dunaju. Odločil se je za to pot, ločitev od rodne Koroške, slovenske literature in neuresničenih mladostnih načrtov pa je ostala vse življenje njegova neizživeta bolečina. Kot vselej, kadar je moral premagovati osebne krize, se je Štefan z vso močjo zakopal v znanstveno delo. Njegova uspešnost in kariera, s katero je drvel od nižjih ravni k višjim, sta bili ne le nekaj izrednega za tako mladega fanta in moža, marveč naravnost srhljivi: dvaindvajsetleten je postal srednješolski profesor, triindvajsetleten je doktoriral, petindvajsetleten je postal dopisni član avstrijske akademije znanosti, ose-mindvajsetleten univerzitetni profesor, tridesetleten pa redni član akademije in direktor univerzitetnega fizikalnega inštituta. To se je dogajalo konec petdesetih in v šestdesetih letih 19. stoletja, ko je habsburško cesarstvo lovilo korak z najrazvitejšimi evropskimi državami, ki so bile že globlje v industrijski revoluciji. Za hitrejši razvoj je bila nujna podpora naravoslovnih znanosti in predvsem fizike. Štefanova naloga je bila v tako načrtovanem razvoju ključnega pomena: dvigniti bi moral nekatera zaostala področja fizike na visoko evropsko raven, jo potrditi s pomembnejšim odkritjem, po možnosti znanstvenega zakona, in jo premostiti za prehajanje novega znanja iz raziskovalne sfere v tehnično in industrijsko. Stefan je v naslednjih letih vse to dosledno uresničil, temu je žrtvoval osebno življenje (ni si ustvaril družine) in zdravje (dolge dneve skorajda ni stopil iz poslopja, v katerem je stanoval, predaval in raziskoval). Načrtno je prehajal iz mehanike v optiko, odtod v akustiko, medtem ko se je elektriki z magnetizmom posvetil v svojem zadnjem življenjskem obdobju. Le kalorika je bila skoraj stalno področje njegovih raziskav, in prav na tem področju je dosegel svoj najbolj viden uspeh: edini slovenskih naravoslovcev je odkril naravni zakon. Vroče telo, na primer Sonce, seva toploto. Stefan je leta 1879 izračunal, da je izsevana energija sorazmerna s četrto potenco (štirikrat pomnožena sama s seboj) temperature sevajočega telesa (če je temperatura merjena po Kelvinu, t.j. od absolutnega ničlišča pri minus 273 stopinjah Celzija). Za preizkus svoje enačbe je izračunal, da je temperatura na površini Sonca okoli 5500 stopinj - temu Štefanovemu rezultatu pritrjujejo tudi najnovejše meritve. Zakon je prišel v fiziko in zgodovino znanosti kot Štefanov zakon. Ker pa ga je Štefanov učenec in kasneje nadaljevalec njegovega dela Ludwig Boltzmann matematično utemeljil in ga je s tem vgradil v najpomembnejše fizikalne raziskave, ki so v nadaljnjem razvoju znanosti privedle v kvantno in jedrsko fiziko dvajsetega stoletja, pogosto imenujejo zakon po obeh: Stefan-Boltzmannov zakon. Štefanovo ukvarjanje s kaloriko je bilo v obdobju parnih strojev racionalno utemeljeno. Toda na dveh tretjinah 19. stoletja se je že zmagovito napovedovala nova energetska tehnologija - elektrotehnika. Stefan je tedaj raziskovalno posegel tudi na to področje. Dunaj pa je bil leta 1883 prizorišče velike mednarodne elektrotehnične razstave, in medtem ko je bil pokrovitelj te prireditve habsburški nadvojvoda, je bil njen strokovni vodja najuglednejši domači znanstvenik - Jožef Štefan. Posredoval je znanstveni komisiji, ki naj bi ocenila kakovost razstavnih eksponatov, posebej dinamostro-jev in elektromotorjev. Štefan je v ta namen razvil domišljene merske načine, za njihovo izvajanje pa je razpolagal s tedaj najpopolnejšimi aparati na svetu, in za rokovanje z njimi najboljše strokovnjake mednarodnega slovesa. Tako je vodil laboratorij, ki mu tedaj na svetu ni bilo enakega, in tudi rezultati niso izostali: v tem laboratoriju se je z doslednim merjenjem osnovala moderna elektrotehnika. Jožef Štefan, nekdanji revni nezakonski otrok, je za zasluge na razstavi prejel visoko državno odlikovanje, ki mu je odpiralo pot do plemstva, samo formalno bi moral še zaprositi za tak naslov. Tega pa ni storil ne tedaj ne kasneje, marveč se je po bleščečem nastopu v cvetu svetovne znanstvene in tehnične inteligence spet umaknil v tišino svojega laboratorija. Delo v zvezi z razstavo zanj ni bilo eno samo zmagoslavje, marveč tudi obremenitev prek njegove telesne in živčne vzdržljivosti. Presegel je samega sebe in zdržal, toda kaj je pri tem prestajal, so vedeli le njegovi ožji sodelavci, ki so vseskozi opazovali, kako so ga izčrpavala že njegova rutinska, vsestransko popolna predavanja študentom. Človek, ki je bil tako trdna točka svojim sodelavcem in sodobnikom, je svojo trdnost vzdrževal z nevarnim načenjanjem svoje mehke sredice. In ko je že kazalo, da lahko nastopi kriza, je Štefan še enkrat presenetil ves svoj ožji krog. Šestinpetdeset let star se je poročil z vdovo Marijo Neumannovo in se je temeljito spremenil: prej ves zavrt, se je znova naučil smejati, prej umaknjen v svojo ustvarjalno samoto, je začel uživati sredi ženine družine, v kateri je bila prisotna že tudi tretja generacija, vnuki. Njegovo znanstveno delo ni zato prav nič trpelo, nasprotno, v svetu se je rojevala radiotehnika in tudi Štefan se je obetavno vključil v raziskave elektromagnetnega nihanja. Tedaj pa je prišlo kot strela z jasnega: med obiskom pri prijatelju konec leta 1892 je Štefana zadela kap. Se nekaj dni se je bojeval z brezizglednimi komplikacijami, v začetku naslednjega leta pa je dobojeval svoj poslednji boj. Umrl je nekaj let prezgodaj, da bi mogel doživeti nadaljevanje svojega in Boltzmannovega prizadevanja v delu Maxa Plancka, ki je prav na pojavih toplotnega sevanja leta 1900 utemeljil kvantno fiziko, Albert Einstein pa si je s študijem tovrstnih pojavov leta 1905 prislužil Nobelovo nagrado; isto leto je tudi zapisal svojo slovito enačbo, temeljno formulo jedrske fizike E = m . c2. Slovenski fizik, v mladosti pa pesnik Jožef Štefan, ima dandanes svoje stalno mesto v zgodovini znanosti, svoje spomenike in ulice, po njem se imenuje največji slovenski raziskovalni institut. Kljub temu pa se občasno še oglaša vprašanje: ali je sploh bil Slovenec? Zares, znanost, posebej naravoslovna, nima nacionalnih oznak, je skupno bogastvo vsega človeštva. Toda znanstvenik ima svoj narodnostni izvor, in Jožef Štefan, ne le, da je bil slovenskega rodu, marveč je še dandanes - morda še bolj kot pred sto leti - tudi odličen reprezentant slovenske znanstvene misli. Sandi Sitar OB STOLETNICI SMRTI JOSIPA MARNA V Letopisu Matice Slovenske leta 1894 je Fran Leveč označil Josipa Mama kot »prvega slovenskega književnega zgodovinarja«. Te najbrž ne drži povsem, saj je pred Mar-nom že nastopilo nekaj mož na omenjenem področju (omeniti kaže vsaj M. Čopa, A. Janežiča, I. Macuna), vendar pa je res, da Mam prekaša vse svoje predhodnike po obsegu svojega dela. Morda bi ustrezneje preoblikovali Levčeve oznake za Marna takole: bil je najplodovitejši začetni slovenski književni zgodovinar (a ne le te). Josip Marn se je rodil 13. maja 1832 v Dragovškem nad Litijo. Po normalki je vstopil 1843 v ljubljansko gimnazijo in jo končal leta 1851. Nato je študiral bogoslovje in po koncu študija postal leta 1855 kaplan v Horjulu. Leta 1857 je F. Metelko ob odhodu v pokoj predlagal Marna za svojega naslednika na ljubljanski gimnaziji. Tako je začel Marn od tega leta delovati kot gimnazijski učitelj oziroma pozneje profesor (učil je verouk in slovenščino - kot svojega učitelja se ga spominja npr. J. Mlakar v Spominih!). V pokoj je odšel Marn leta 1892, torej malo pred smrtjo, ki gaje doletela 27. januarja 1893 v Ljubljani. Že pred upokojitvijo je bil imenovan za častnega kanonika ljubljanskega kapitlja, ob upokojitvi pa je dobil visoko državno odlikovanje (viteški križec Franca Jožefa). Marn je začel poučevati še v zelo neugodnih okoliščinah za rabo slovenščine v šolah. Sam pravi o tem takole: »Red ali ,klas' iz slovenščine se ni štel, brez pripravnih knjig učiti sem moral slovenščino po nemško... Ne morem vam razlagati, kolike borbe so bile, da se je slovenščina smela učiti po slovensko ...«. Res: šele 1860 je postala slovenščina obvezni predmet za vse dijake slovenske narodnosti, red iz nje pa enakopraven z redi drugih predmetov. Od 1861 do 1870 se je slovenščina postopno uveljavila tudi pri verouku. Drugo področje Marnovega delovanja je bilo časnikarsko (publicistično). Že v gimnaziji se je Marn oglasil v Vedežu, nato pa je pisal še v Slovensko Bčelo, v Zgodnjo Danico, v Slovenca, v gimnazijska izvestja ... (v le-teh) je prvi začel objavljati slovenske članke!). V svojem časnikarskem pisanju je zašel tudi v polemiko z mladoslovenci, npr. s Stritarjem ob Zvonu. Tregje Marnovo delovno področje je kulturno-organizacijsko, zlasti v zvezi s Slovensko Matico, pri kateri je bil od leta 1865 odbornik, od 1882 do 1887 podpredsednik in od 1887 do 1893 predsednik. Leveč je Mar-nove zasluge za Slovensko Matico še posebej poudaril. Najpomembnejše Marnovo delo pa je vsekakor še danes 30 letnikov Jezičnika (1863-1892). Le-ta združuje v sebi vse Mar-nove delovne usmeritve: profesorske, publi- cistične in (ob jezikoslovni) še literarnozgo-dovinske. Leta 1861 je začel Andrej Praprotnik izdajati list Učiteljski tovarš (pozneje tovariš): list za šolo in dom. Ker je želel utrjevati pravilno rabo pisne slovenščine, je Praprotnik naprosil Marna, da bi sodeloval v UT s pomenki o slovenskem pisanju. Marn se je takoj odzval, pogovori, ki so izhajali skozi celo leto v UT, pa so bili na koncu leta ponatisnjeni v posebni brošuri, in to je bil Jezičnik. Takoj je treba reči, da naslov Jezič-nik ustreza povsem le za prvih osem letnikov (1863-1870), nadaljnjih 22 letnikov pa se ukvarja predvsem z literarno zgodovino. Je-zičnikove letnike 1871-1873 je posvetil Marn svojemu učitelju Metelku. V letniku 1874 govori o P. Hitzingerju, v letniku 1875 o gimnazijskem ravnatelju J. N. Nečasku, v letniku 1876 pa o M. Pohlinu in V. Vodniku. Tema letnika 1877 so bili čbeličarji (npr. dr. J. Zupan idr.). Letnik 1878 je posvečen J. Bleiweisu, obravnava pa noviške pisce, npr. M. Ravnikarja - Poženčana. Medtem, ko se ukvarja letnik 1879 z manj pomembnimi pisci (npr. A. Žakelj - Rodoljub Ledin-ski), pa so prišli v letniku 1880 na vrsto J. Kopitar, M. Čop in F. Prešeren. V letniku 1881 je prikazana vrsta manj pomembnih avtorjev (npr. J. Žemlja) naslednji letnik 1882 pa v celoti obravnava Novice in J. Bleiweisa, posvečen pa je F. Miklošiču. Z letnikom 1883 je preusmeril Marn svojo pozornost v preteklost in prikazal razvoj slovenske književnosti od 16. do 17. stoletja. V letniku 1884 se je posvetil naši književnosti 18. stol. in obdelal kar 50 avtorjev od o. Hipolita do V. Vednika. Z letnikom 1885 je prišel avtor spet v 19. stol.: tu je prikazal 50 avtorjev od Ž. Zoisa do B. Potočnika. Svoje delo je Marn neutrudno nadaljeval: letnik 1886-68 avtorjev od A. M. Slomška do J. V. Koseskega, letnik 1887-82 avtorjev od A. Janežiča do F. S. Cimpermana! V letniku 1888 je dopolnil še časovno praznino od 9. do 16. stoletja, torej dobo pismenstva. Očitno je bil blizu današnji venetski teoriji, saj omenja, da se tujci našim prednikom od Baltika do Jadrana dajali imena: Venedi, Veneti, Venethi, Wenden, Winden ... Letnik 1889 je bil v celoti posvečen Luki Jeranu (Svitoslavu) in Zgodnji Danici. V zadnjih letnikih pa je obdelal Marn še vrste novejših avtorjev: v letniku 1890-17 avtorjev od A. Einspielerja do o. L. Hrova-ta, od pomembnejših književnikov so predstavljeni tu npr. Levstik, Erjavec in Jenko.; letnik 1891 prikaže še.6 avtorjev od I. Navratila do F. Cegnarja, v zadnjem letniku 1892 - 20 avtorjev od F. Kosarja do J. Marna - pa pove Marn med drugim tole: »S 30. letnikom sklenem torej Jezičnika v sve-sti, da bodo mlajši duhovi spopolnovali to delo, kakor se tu in tam že marsikaj popravili in dostavili, kar je meni ušlo ali je sploh še le pozneje došlo na znanje.« Marnovi prikazi posameznih avtorjev so pretežno biografske- bibliografske skice (več kot 350!), ki so kot gradivo ostale izredno koristne do danes. Prikaze avtorjev, ki se jim je temeljiteje posvetil, dopolnjuje Marn tudi z odlomki iz njihovih del. Estetskega ocenjevanja se je Marn izogibal in je rajši navajal kritična mnenja drugih. Najbolj seveda preseneča, da v Jezičniku niso prikazani nekateri mladoslovenci (npr. J. Stritar, J. Mencinger, J. Jurčič in S. Gregorčič), kar je komaj razložljivo z nekaterimi polemikami med Marnom in mladoslovenci. Ko danes pregledujemo razsežne gmote Jezičnikov (30 letnikov - 140 tiskovnih pol), sicer opazimo posamezne avtorjeve po-mankljivosti ali pristranosti (npr. do reformacijskih piscev), vendar pa kaže v celoti pritegniti Levčevemu občudovanju Marno-vega življenjskega dela: »Začuditi se moramo neizmerni pridnosti Marnovi, katera nam je spisala te ogromne knjige«. Andrijan Lah JANKO GLAZER (1893-1975) Kakor da ni res, pa je: celo stoletje je že minilo, odkar se je na prvi spomladanski dan, 21. marca 1893 rodil v Rušah pod Pohorjem kmečki družini iz rodu nekdanjih kovačev in steklarjev Janko Glazer, pesnik, gimnazijski profesor, knjižničar, literarni in kulturni zgodovinar. Po maturi na mariborski klasični gimnaziji je študiral od 1913 na graški, dunajski, zagrebški in ljubljanski univerzi, vmes je bil med prvo svetovno vojno vojak. Diplomiral je iz slavistike in germanistike. Od leta 1920 je poučeval na mariborski klasični gimnaziji, kjer je bil spodbudnik mladih literatov, 1926. leta pa je postal knjižničar mariborske Študijske knjižnice; od 1931. do 1959. leta je bil njen ravnatelj, z izjemo štirih vojnih let (1941-1945), ko so ga nacisti z družino izgnali v Srbijo. Po f! \ upokojitvi 1959. leta je še dalje urejal rokopisno zbirko v knjižnici vse do 2. februarja 1975, ko je umrl v svojem rojstnem kraju. Janka Glazerja poznamo Slovenci predvsem kot pesnika, Prešernovega nagrajenca 1968. leta. Sam je pesništvo štel za tisto ustvarjalnost, ki mu je bila najbolj pri srcu. Zanj se je vnel že kot šolar, se vanj poglabljal v dijaških letih, kot študent in kasneje, kot profesor pa se je pesništvu in spoh književnosti posvetil tudi znanstveno. Glazerjevo pesništvo je v naši zavesti povezano s Pohorjem in pokrajino ob Dravi. Tudi sam je zbirko svojih pesmi, ki jih je odbral ob svoji petinsedemdesetletnici, naslovil preprosto: Pohorje (1968). V pesmih je z veliko pesniško močjo upodabljal pohorski svet: gozdove in poseke, rastline in vode, planje in koloseke, njive in zarast, sonce in megle in sneg. Toda vse te vnanje podobe se vežejo med seboj tako, da odslikavajo globoko pesnikovo čustvovanje in razmišljanje, iskanje najglobljih doživetij sveta. To odsli-kavanje notranjega življenja skozi podobe Pohorja je Glazerjeva pesniška odlika in nezamenljivo znamenje. Njegovo doživljanje se usmerja predvsem v ljubezen do žene, družine in rodu, do pokojnikov in živih v domačem okolju, pa do temeljnih vprašanj o življenju, trpljenju in smrti. Njegova pesem je nemalokrat trpka; do radostne sproščenosti in hudomušnosti se le redko prebije. Poglavitni vir Glazerjevega pesnjenja je čudež narave in človeka v njej. Največji notranji mir doseže Glazer v spoznanju njune vzajemne dopolnitve. Močno je Glazerja pesniško vznemirila prisilna odtrganost od domovine in sinova smrt v boju za svobodo. Janko Glazer je izdal tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946), ki mu jo je izdala Mohorjeva družba v Celju. Ko so izšle ob sočasni poeziji, niso dobile posebnega priznanja, z leti pa je literarna zgodovina z bralci vred Glazerjevi pesmi priznavala vse višjo ceno in umetniško moč. Izdal je tudi tri antologije: Slovenska narodna lirika (1920), antologijo ljubezenske poezije Jaz in ti (1952) in Sto pesmi za otroke (1974). Pripravil je Izbrane pesmi Otona Župančiča (1948, 1950).Jzbral jih je z velikim posluhom in jih tudi* s spremno besedo in opombami prenicljivo razložil. Napisal je tudi nekaj tehtnih besed o bistvu poezije. Janko Glazer je nadvse zaslužen za slovensko knjižničarstvo. V Mariboru je do začetka druge svetovne vojne izoblikoval odlično splošno znanstveno knjižnico, v kateri je bila posebna skrb namenjena slovenski literaturi. Ta knjižnica je bila izredno pomembno kulturno središče, ki je omogočalo duhovni razcvet mesta in pokrajine. Med drugo svetovno vojno je bila uničena, vendar se je z Glazerjevo zavzetostjo prenovila v knjižnico, ki je ob nastanku mariborskega visokega šolstva mogla prevzeti naloge njegove osrednje knjižnične ustanove. Kot knjižničar, se je Janko Glazer lotil znanstvenega preučevanja mariborskega tiskarstva, knjigotrštva in knjižničarstva, preučil je zgodovino mariborskega časopisja in kot literarni zgodovinar obdelal mnoge slovenske besedne ustvarjalce, tudi manj znane, na Štajerskem. Kot tajnik Zgodovinskega društva v Mariboru in sourednik njegovega znanstvenega glasila Časopis za zgodovino in narodopisje je bil eden glavnih stebrov, iz katerih sta v Mariboru rasla kultura in znanost. Janko Glazer je bil častni član Slavističnega društva Slovenije, častni član Društva bibliotekarjev Slovenije, dobil je Čopovo diplomo, mesto Maribor pa mu je podelilo najvišje priznanje - svoj zlati grb. Po Janku Glazerju so tudi poimenovane nagrade mesta Maribor za umetniške dosežke. Bruno Hartman Janko Glazer POZDRAV V DOMOVINO Materi iz pregnanstva 1942 Dvorišče z mesečino vse oblito -pred oknom voda žubori v korito. Na sina, ki je daleč, misli mati, misli, posluša in ne more spati. V svetlobi jarki domačija cela: vrt, hlev in hiša, oreh, izabela, plotovi svetli, strehe vse srebrne -vse, kot da čaka, kdaj spet on se vrne. A on je daleč. Bogve kje nočuje v tej mesečini sredi zemlje tuje. Brez konca, kakor hrepenenje skrito, pred oknom voda žubori v korito. Kar curek živi onemi v molčanje, kot da prestregel ga popotnik v dlan je in žejen pije, pije in krepi se -tedaj nad mater sen hladeč spusti se. Ve: to je on, ki se za hip ustavil pred hišo je domačo, jo pozdravil in vse pregledal: oreh, izabelo, hlev, vrt, dvorišče - domačijo celo... In neutrudno dalje v noč spočito pred oknom voda žubori v korito. CIPROŠ Spominu sina Ko ciproš zacveti, so naše frate rdeče: tako iz rane speče kdaj se pokaže kri. Kjer rastel, zelenel je gozd dreves košatih in ptic v njem - nad krilatih -je zbor brezskrben pel; kjer bučal je vihar skoz veje in vrhove in poln moči njegove bil svet je, vsaka stvar -; tam frata zdaj leži; le ciproš cvete rdeče: kakor iz rane speče pokaže kdaj se kri. CIPROŠ: ozkolistni vrbovec. dober meter visoka rastlina z rdečimi cvetovi, ki v poletnih mesecih na gosto pokrije frate FRATA: gozdna poseka PESNIK IGO GRUDEN se je rodil pred 100 leti Pesniški generaciji, ki je sledila naši novi romantiki in bila zlasti pod sugestivnim vplivom Župančiča, je pripadal tudi pesnik Igo Gruden. Rodil se je 18. aprila 1893 vNabrežinipri Trstu. Po tržaški osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Gorici (1904- 1912), nato pa začel študirati pravo na Dunaju. Študij mu je prekinila, prva svetovna vojna in na soški fronti je bil Gruden ranjen. Ze med vojno je absolviral pravo v Gradcu, po vojni pa pro-moviral v Pragi (1921). Pozneje je deloval predvsem kot odvetnik, v času med vojnama pa je pripadal znanemu literarnemu omizju »penatov« v ljubljanski gostilni Kolovrat. Med 2. svetovno vojno so Grudna zaprli Italijani in ga odpeljali v internacijo (Visco, Chiesa Nuova, Rab). Po italijanski kapitulaciji 1943 je pesnika doletela prava odisejada: bil je najprej v Italiji (zasedeni od zaveznikov), nato pa v raznih taboriščih v severni Afriki. V začetku 1945 je odšel v Beograd in tu nekaj mesecev sodeloval pri slovenskih oddajah na tamkajšnjem radiu. Nato "se je vrnil v Ljubljano in se zaposlil na ministrstvu za prosveto. Po krajši hudi bolezni je umrl v Ljubljani 29. novembra 1948. Pesnikovati je začel Gruden že v gimnaziji, pred 1. svetovno vojno pa je začel sodelovati v Ljubljanskem Žvonu in v Slovanu (1912). Prvi zbirki z značilnima naslovoma (Narcis, Primorske pesmi) je izdal leta 1920. Medtem ko vsebuje zbirka, Narcis pesmi z romantičnim razpoloženjem vase in v svoje erotično čustvovanje zagledanega posameznika, pa so Primorske pesmi usmerjene navzven, v širše pesnikove pokrajinske oziroma domovinske občestvo in so izrazito nacionalne in deloma tudi socialno usmerjene. Pesnik je seveda prizadeto reagiral na italijansko zasedbo Primorske, povrh je ob tem tudi sam postal pravzaprav emigrant. V uvodu v »Primorske pesmi« (Glas od doma), ki nenavadno spominja na poznejšo Župančičevo pesem Veš, poet, svoj dolg?, izreče Gruden med drugim: »Mati in oče, petero sestra, / ž njimi ves narod na križ zdaj pripet - / nimaš ni ene besede, poet?« Naslednja Grudnova zbirka je izšla že v znamenju 2. svetovne vojne, leta 1939, s pomenljivim naslovom Dvanajsta ura. Pesnik se je v tej zbirki izrazito preusmeril v novo stvarnost ali v novi realizem. Poleg intimnih, ljubezenskih pesmi se pojavi tudi nekaj političnih (npr. Balada naših dni, Sil-vestrova zdravica). Po 2. svetovni vojni je izdal Gruden še dve zbirki, ki bi ju lahko označili kot pesniški dnevnik obdobja 1939-1945. Zbirka »Pesnikovo srce« (z značilno istoimensko pesmijo) upodablja intimna razpoloženja in vzdušje časa od 1939 do 1941 (bila je pripravljena za natis že 1941), zbirka »V pregnanstvo« pa slika vojni čas 1941-1945, čas jetnikov, talcev, pregnancev, žrtev in vseslošnega nasilja. Po Grudnovi smrti je izšel leta 1950 (v knjigi je letnica 1949) obsežen izbor Grudnovega pesništva (Pesmi). Pripravil gaje F. Albreht, daljšo spremno besedo pa je napisal knjigi F. Kalan. Omeniti kaže še Grudnovo otroško pesništvo, ki je izšlo sprva v knjižnici »Miška osedlana« (1922), po 2. svetovni vojni pa v knjižnici »Na Krasu« (1949 in več ponatisov). Ob siceršnjem spoznanju, da je v Grudnovem pesništvu več časnega kot nadčasne-ga, pa vendarle ostaja Gruden eden .vidnejših pesniških kronistov svojega časa. Andrijan Lah Igo Gruden PESEM O LEPI VIDI Lepa Vida, kam te kliče tvoje srce bolno čez morje in daljne griče hrepenenja polno? Bela jadra so razpeta, v ognju ves plamti zapad, tvoja lica so razgreta, v srcu tvojem je pomlad. Vida, morje! - slišiš morje, ki pozdravlja te in vabi? vidiš v soncu vse obzorje? -Pridi, Vida in pozabi... In za morjem - tam pomlad je, Vida, tam pomlad je večna; za obzorjem pa tvoj grad je -v njem bo lepa Vida srečna... In zaklicalo je morje in zavabilo obzorje -lepa Vida v dalj je zrla, zrla, hrepenenja mrla. PESNIKOVO SRCE Skozi srce so mi šle vse tegobe sveta, narodov vseh bolečine sprejelo je vase, sredi samot in viharjev je težke te čase vedno iskalo v človeku le pot do sred. Ko po pretresih gorja je medlelo turobno, želel sem mu, da bi v prsih mi nehalo biti, a še takrat je hotelo vse znova vzljubiti, ne potopiti brez upa v samoto se grobno. Verno ljubilo je svet od človeka do bilke, bilo enako bogato v radosti in tugi: zemska so bitja bila sotrpeči mu drugi, zvezde na nebu v onstranstvu prižgane svetilke. Kdor mu prisluhnil je, kakor zvonjenju zvona v tihem večeru popotnik brez doma na cesti, sklonil je glavo, pozabil na lastne bolesti: skozi srce so mu šle vse tegobe sveta. PREŽIHOV VORANC Ob 100-letnici rojstva A ko bi ne bito Mohorjeve, ko sem njene knjige prebiral že kot deček na paši, bi ne bil nikoli postal pisatelj. Prežihov Voranc V tem letu bo minilo že sto let, kar se je v Kotljah pod Uršljo goro rodil Lovro Kuhar, s književniškim psevdonimom Prežihov Voranc, eden najbolj izvirnih slovenskih pisateljev. Oče je bil zemljiški najemnik veleposestnika Thurna z Raven na Koroškem, preudaren človek in zaveden Slovenec, mati je bila preprosta kmečka žena, ki je z veliko ljubeznijo skrbela za svojo družino. Za Vorancem so prišli na svet še trije bratje, od katerih je le Alojzij odšel v šole in postal duhovnik. Sicer pa je družina živela v hudih razmerah. Voranc je pozneje v pismu prijatelju Franu Albrechtu leta 1920 zapisal: »Odgojen sem bil v bedi, trudapolnem delu od zore do mraka v moreči atmosferi strahu in večnega trepeta pred grofovskimi oskrbniki, ki je dušila roditelje in je prehajala na nas ter s svojim skrbi polnim pečatom zapečatila tudi usodo nas dece.« Šele skoraj dvajset let po Vorančevem rojstvu je očetu uspelo, da se je osamosvojil: odkupil je bajto z zemljiščem na Prežihovem vrhu, ki ga je bil kot najemnik že prej obdeloval. A za Voranca je bilo takrat pravzaprav že prepozno, kajti postajal je zrel, samostojen človek, z nekaterimi bridkimi življenjskimi izkušnjami za seboj in z ne tako skromnimi načrti za prihodnost. Prvič je odšel v svet že z osemnajstimi leti, najprej v Trst, kjer pa ni mogel dobiti dela, potem se je potepal po Gorici in nazadnje po Celovcu, od koder se je spet vrnil domov. Toda na tem potepanju je najbrž spoznal nekaj zelo pomembnega: daje težko dobiti svoj prostor na soncu, če človek ni nič in če predvsem ničesar ne zna. Zato je že v jeseni tega leta odšel v zadružno šolo v Ljubljano, leta 1913 pa s posredovanjem Janeza Evangelista Kreka v višjo zadružno šolo na Dunaj. Tako bi se bilo življenje mladega, nadarjenega in za vse mogoče stvari dojemljivega Voranca morda uredilo, da ni izbruhnila prva svetovna vojna. Fant je moral takoj na vojsko, doživel tudi soško fronto in leta 1916 prebegnil k Italijanom. Domov seje vrnil šele leta 1919, ko se je že bližal tridesetim letom svojega življenja. Toda mera preizkušenj še daleč ni bila polna. Po koncu vojne je spet kazalo, da bo poslej bolje. Dobil je zaposlitev v ravenski železarni, postal je računovodja Bratovske skladnice, vendar je hotel še kaj več in hotel je tudi javno delovati. Marsikaj je že vedel o svetu in ljudeh, o tem, kaj je dobro in kaj zlo, kaj revščina in kaj bogastvo. Hotel se je boriti za nov, boljši svet, in ta novi svet je videl v komunističnem gibanju, ki je tedaj valovalo po Evropi. Kmalu po prihodu v železarno je tam ustanovil celico komunistične partije in sčasoma postajal čedalje bolj vidna osebnost v hierarhiji te revolucionarne organizacije. Tudi poročil se je in si ustvaril družino. A po šestojanuarski diktaturi 1929 je moral zbežati na tuje. Deset let se je boril na tujih tleh, zdaj bolj, zdaj manj v ilegali, bil je večkrat aretiran in zaprt, a kljub temu tudi mnogo pisal. Ko se je leta 1939 vrnil domov in tu seveda spet živel v ilegali, deloma v Ljubljani, deloma po okoliških zatočiščih, je bil že znan pisatelj. Voranc je bil tipičen samorastnik. V Kotljah je obiskoval dvojezično osnovno šolo, vendar je slovensko bral predvsem iz lastnega veselja, doma v borni koči in tudi na paši. Pozneje je zapisal, kako je strastno prebiral Mohorjeve knjige, zatem pa tudi druga dela, zlasti ruske realiste v nemških prevodih. Kot pisatelj začetnik je sicer v Domačem prijatelju - urejala ga je Zofka Kve-drova - in v drugih publikacijah opisoval zlasti svoja osebna doživetja s potepanja po tujih krajih, a globoko v njem je tičala druga snov, kije šele pozneje priklila na dan. To je bila mizerija takratnega koroškega prebivalstva, ki jo je kot kočarski otrok že v rani mladosti in še pozneje tako silovito doživljal. V noveli Jirs in Bavh je o tem zapisal: »To, kar človek doživlja v mladih letih, kar se kali skozi otrokovo dušo, to ostane odločilno pri odraslem, iz tega rastejo nagibi, dejanja. Če se ti v mladih letih do česarkoli vsadi ljubezen ali pa sovraštvo v srce, to ostane in se pozneje vedno v taki ali drugi obliki pokaže. Čemur se človek pozneje priuči, to raste najrajši na temelju tega, kar si je osvojil v mladosti.« In kaj je bilo z Vorančevo ljubeznijo in sovraštvom? Njegova ljubezen je bila brez dvoma namenjena revnim hotuljskim prebivalcem, ki so od jutra do večera garali na najemniški zemlji, pri tem pa komaj preživljali svoje družine. O tem, komu je bil namenjen njegov zgodnji otroški odpor, pa je nekaj zapisal tudi v noveli Jirs in Bavh: »Pogum se je v meni takoj skrčil, ko sem slišal besedo: gospoda. To, kar sem si jaz s to besedo predstavljal, je bilo ono, kar sem sovražil s prvim sovraštvom svoje mlade duše ... Grof, gozdar, birič .. . ? Kot pisatelj se je Voranc počasi razvijal, tako v snovnem kot tudi v oblikovnem oziroma jezikovnem pogledu. Ko mu je izšla prva knjiga, in sicer zbirka do tedaj natisnjenih del z naslovom Povesti, mu je bilo že dvaintrideset let. A z njo se ni kaj posebno uveljavil. Ko pa je bila leta 1935, deset let za Povestmi, v reviji Sodobnost objavljena njegova novela Boj na Požiravniku, je bil to literarni dogodek par excellence. Pojavil se je pisatelj, ki je znal s silovito prepričljivostjo prikazati malega človeka v vsej njegovi tragičnosti. V tej noveli je prvič uporabil psevdonim Prežihov Voranc in od tedaj dalje so ga slovenski bralci spoznavali le še pod tem imenom; seveda so pa le nekateri vedeli, da se za njim skriva politični preganjanec Lovro Kuhar. V Sodobnosti je potem objavljal novelo za novelo in z vsako posebej spet intenzivno opozarjal nase, dokler leta 1940 ni zbral najznačilnejših in jih slovenskemu občinstvu predstavil v knjigi z naslovom Sa-morastniki. Pred vojno, ko je živel v ljubljanski ilegali, sta tudi izšla dva njegova romana, Požganica in Doberdob, prvi iz časov koroškega plebiscita, drugi iz doživetij na frontah prve svetovne vojne. Tako je Voran-ca zatekla druga svetovna vojna prav v času njegovih pomembnih literarnih uspehov in velikih načrtov za naprej. V vojnem času je še pisal. Predvsem se je ukvarjal z romanom Jamnica, ki je potem izšel leta 1945, sicer pa se je pridružil Proti- imperialistični, pozneje Osvobodilni fronti. Logično bi bilo, da bi bil v odporu proti okupatorju, ki ga je snovala Komunistična partija, igral eno od prvih vlog, saj je užival velik ugled poklicnega revolucionarja. Vendar se ni zgodilo nič takega, postal je le predsednik kulturnega plenuma OF, kar sicer tudi ni bila nepomembna funkcija, vendar daleč od odločilnega vpliva na takratna dogajanja. Kaže, da so ga začeli prehitevati drugi in ga morda zavestno zadrževali v določeni izolaciji. Na začetku leta 1943 so ga Italijani zaprli, Nemci pa poslali najprej v Begunje, potem v Berlin, v Sachsenhausen in v Mauthausen. O tem, kaj je tam v skoraj dveh letih hudega preizkusil, pravzaprav ne vemo mnogo, vemo pa, da se je po vojni vrnil v domovino bolan in ves zgrožen ob spoznanju, kakšna zver utegne biti človek. Toda po vojni je še živel in še delal. Tudi javne funkcije je navzlic slabemu zdravju še prevzemal, vendar bolj v kulturi kot v politiki, na primer pri ljudski prosveti. Zdelo se je, kot da nad njim visi neka neznana anatema, ki ne dopušča, da bi prejšnji revolucionar in politik evropskega formata imel kaj več besede pri oblasti, ki je uresničevala njegove nekdanje cilje. Zakaj se je to tako dogajalo, še danes točno ne vemo. Lahko samo ugibamo. Je pa zato tembolj pisal. Po vojni je izdal še precej imenitnih del, izvirnih in v ponatisih, od že omenjene Jamnice leta 1945 prek potopisov Od Kotelj do Belih vod in Borbe na tujih tleh do Solzic leta 1949, ki so tako njegova zadnja knjiga. In prav tu, v Solzi-cah, se je ta nemirni in nesrečni pisatelj spet vrnil v domače hotuljsko okolje, v svoje otroštvo, k svoji revni družini in k svoji materi, k tisti snovi torej, ki jo je oblikoval v najbolj intimne osebnoizpovedne umet- nine. Pozimi 8. februarja 1950 je Prežihov Vo-ranc umrl. Pred smrtjo je potožil, da bo doživel dvajset let manj kot njegov oče. A treba je vedeti, da je oče ves čas ostal doma, na domači zemlji, ki jo je imel rad, in da navzlic hudi revščini in srditemu boju za kruh ni doživljal takšnih pretresov kot njegov sin, ki se je bil nekoč odpravil na pot, da bi pomagal revnim in nesrečnim ljudem, a je pri tem sam omagal. S srcem pa je bil vendarle tudi on vedno doma, na Prežihovem vrhu. Fran Sušnik, njegov častilec in poznavalec, mu je ob smrti rekel: »Koderkoli je bil, je nosil Kotlje s seboj.« Jože Šifrer PRVA IZKUŠNJA SAMOSTOJNE SLOVENSKE DRŽAVNOSTI Ob 75-letnici Danes, ko je nastopilo povsem novo zgodovinsko obdobje v razvoju slovenskega naroda - samostojno in suvereno nacionalno življenje Slovencev v njihovi lastni in mednarodno priznani državi ter članici OZN - je prav in tudi pošteno, da se spomnimo vseh državotvornih dejanj, ki so jih Slovenci v preteklosti že izvršili in tako vztrajno dokazovali svoje globoko hotenje, da si ustvarijo svoj, nikomur drugemu pripadajoči državni dom, dom, ki bo zgrajen po njihovih lastnih predstavah in v katerem si bodo resnično vladali sami. Eno izmed takih prelomnih dejanj, ki bi lahko že doslej veliko močneje polnilo slovensko nacionalno zavest, je vsekakor povsem uresničeno samolastno slovensko politično, gospodarsko, nacionalno in državno življenje v novembru leta 1918, tj. v času obstoja posebne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Države SHS), preko katere so se šele južnoslovanski narodi, ki so bili do konca oktobra 1918 vpeti v avstroogrski državni okvir, združili s Kraljevino Srbijo in Črno goro v prvo jugoslovansko državno skupnost (Kraljevino SHS). Ker se na obstoj Države SHS navadno pozablja in misli, da je jugoslovanska država nastala že 29. oktobra 1918, tj. tedaj ko so se Slovenci, Hrvatje in Srbi odcepili od Avstro - Ogrske monarhije, naj zato najprej na kratko predstavimo samo Državo SHS, v kateri je slovenski narod po dolgih stoletjih nemške nadoblasti za kratek čas dosegel svojo nacionalno osvoboditev in politično osamosvojitev. Država SHS je obstajala od 29. oktobra 1918 (samoodločbe Slovencev, Hrvatov in Srbov), pa do 1. decembra 1918, ko se je s Kraljevino Srbijo (ta je tedaj obsegala tudi Makedonijo, tik pred tem pa sta se ji priključili Črna Gora in Vojvodina) združila v Kraljevino SHS. V tem času je z izjemo Prek-murja, Medjimurja, Baranje, Bačke in Ba-nata, obsegala vse jugoslovansko ozemlje bivše monarhije - Slovenijo z Istro, Hrvaško s Slavonijo in Dalmacijo ter Bosno in Hercegovino. Država SHS mednarodno sicer ni bila priznana, kljub temu pa je uresničevala vse zahteve, ki jih predpisuje mednarodno pravo za nastanek in obstoj držav. Imela je svoje državno ozemlje, ki je nastalo potem, ko so se ločili Slovenci, Hrvati in Srbi od Avstro-Ogrske monarhije. Prav tako je imela svoje prebivalstvo, saj je po 29. oktobru prebivalstvo jugoslovanskih dežel iz bivše monarhije pripadalo novi Državi SHS. Nova Država SHS je imela tudi lastno, organizirano oblast, kajti v jugoslovanskih deželah nekdanje monarhije po njihovi odcepitvi av-stroogrski državni organi niso več izvrševali suverene oblasti, pač pa jo je Narodno Viječe SHS v Zagrebu (Narodno Viječe), ki je bilo v Državi SHS najvišja, navzven pa neodvisna in tako suverena državna oblast. Predsednik Narodnega viječa je bil slovenski politik dr. Anton Korošec. Povedati je še treba, da Država SHS tudi ni bila mednarodno povsem nepriznana, saj so v I. svetovni vojni zmagovite antantne sile s svojim ravnanjem le pokazale, da se zavedajo državne spremembe, ki je na jugu nekdanje Avstro-Ogrske nastala 29. oktobra 1918. Tako je antantni glavni poveljnik na solunski fronti, francoski general Louis Franchet d'Esperey, 6. novembra 1918 v imenu an-tantnih vojaških sil na vzhodu v posebnem telegramu pozdravil »jugoslovansko Narodno viječe v Zagrebu in Ljubljani kot tudi novo kopensko in pomorsko jugoslovansko oboroženo silo«. Državno spremembo na jugu bivše Avstro-Ogrske monarhije so upoštevali celo v taboru premaganih nemških in avstrijskih vojaškopolitičnih sil, saj je 3. novembra 1918 - torej še v času, ko je obstajala cesarska Nemčija - npr. poročal nemški poslanik na Dunaju zunanjemu ministrstvu v Berlin, daje Narodna vlada SHS v Ljubljani (Narodna vlada), dovolila nemškim raj-hovskim oficirjem ter vojaštvu, potovati čez slovensko ozemlje. Poleg tega je tudi zadnji vladar sicer že razpadle monarhije, Karel i. Habsburški, že 30. oktobra 1918 ukazal, da se mora Narodnemu Viječu predati avstro-ogrsko vojno mornarico, generallajtant nekdanje avstro-ogrske vojske Wurm, pa je 5. novembra 1918 predsedniku slovenske Narodne vlade osebno izjavil, »da pripozna suverenost proste jugoslovanske države (Države SHS), katero je pripoznalo tudi Nj. Veličanstvo.« Ob vsem tem pa velja še poudariti, da se je upoštevanje obstoja Države SHS pokazalo tudi pri oblikovanju novih evropskih mednarodnih odnosov v novembru 1918. Že 2. novembra 1918 je namreč predsednik poljske vlade pozdravil zagrebško Narodno Viječe, v Zagreb pa je prispel Znamka države SHS i* SI. 1. ____V Ljubljani, dne 4. noTomb» 1918. Letnik I. URADNI I.IST Narodne vlade SHS v Ljubljani. B*1|U«I Narodne vlade. Državljani! - Predaedniitvo Narodnega veča v Zagrebu kot vrhovna oblast drŽAve Slovencev. Hrvatov In ftrbov je na predlog Narodnega »veta v Ljubljani za Slovenijo imenovalo to-le vlado- Predsednik: Josip rit«» Pomnik Oddelek za notranje zadeve: dr. Juko Brejo. Oddelek za prehrano dr. Ivan Tavčar Oddelek za uk in bogočastje dr. Karel Verstovžek Oddelek za pravosodje: dr. Vladimir Kainihar Oddelek za socialno skrbstvo Anton Kristan Oddelek za finance: dr. Vekoalav Sokove«. Oddelek za promet: dr. Pavel Pestotnlk Oddelek sa industrijo in trgovino dr. Karel Triller. Oddelek za javna dela in obrt: inženir Vladimir Remec Oddelek za poljedelstvo: prelat Andrej Kalan Oddelek za narodno obrambo dr. Lovto Pogačnik Oddelek za zdravstvo: dr. Anton BrecelJ Vlada si je v svesti, da je prevzela za prehodno dobo do končne ureditve naie edinstvene driave težko in odgovorno dolžnost. To dolinost bo mogla vr&iti le s pomočjo in podporo Vas vseh Driavijani! Združite vse svoje sile v blaginjo naie domovine' Vzdriujte red in mirt Vsi dosedanji zakoni in vse dosedanje naredbe ostanejo 4c nadalje v veljavi, enako vse narodne vojaAke in civilne oblasti ter uradi, 'dokler vlada drugače ne ukrene. Nihče ni opravičen, si sam delati pravice. Rojaki, spoitujte imetje, čast in poitenje drugorodnih sodržavljanov' Vojaki, bodite na službo domovini; gre za Vai lastni dom' Zvesta velikim načelom, v katerih imenu smo dosegli svojo svobodo, Vam vlada obljublja, da hoče zvesto služiti narodu. V Ljnbljani, dne 31. oktobra 1918. Josip vites Pogačnik s. r predsednik poljski vojšaki državni predstavnik, nato je sredi novembra 1918 imenovala čehoslova-ška vlada svojega polnomočnega diplomatskega predstavnika v Zagrebu, z zagrebškim Narodnim Viječem pa so bili novembra 1918 v stiku tudi dunajski apostolski nuncij kot starešina tamkajšnjega diplomatskega zbora, danski ministrski predsednik in bavarsko poslanstvo na Dunaju. Za Državo SHS je bilo zelo važno tudi dejstvo, da je 8. novembra 1918 srbski ministrski predsednik Nikola Pašič v imenu vlade Kraljevine Srbije priznal Narodno Viječe »kot reprezentanta in vlado« Slovencev, Hrvatov in Srbov iz nekdanje monarhije, medtem ko pa je gotovo najbolj pomembno bilo povsem nedvoumno mednarodno priznanje, ki gaje Država SHS dobila s strani Madžarske demokratične republike. Ko je madžarski diplomatski predstavnik, Aladar Balla, 9. novembra 1918 prispel v Zagreb, je namreč ob izročitvi po-verilnic svečano izjavil, da je z »zaupanjem madžarskega Narodnega sveta in madžarske vlade pooblaščen«, da pozdravi »kot poslanik Madžarske ... Narodno Viječe popolnoma svobodno nastale suverene jugoslovanske države«. Glede na povedano zato lahko ugotovimo, da je Država SHS dejansko predstavljala povsem samostojen državni subjekt, pri čemer za njen obstanek vprašanje njenega formalnega mednarodnega priznanja s strani večjega števila držav, ni imelo odločujočega pomena. V Državi SHS, o kateri je leta 1923 znani politični publicist Fran Erjavec upravičeno zapisal, da sodi »med najlepša poglavja slovenske zgodovine«, so se Slovenci uveljavili kot suveren narod, ki razpolaga sam s sabo in samostojno odloča v vseh vprašanjih, v katerih se kaže neodvisnost samostojne in svobodne narodne skupnosti. Slovenska nacionalna suverenost, dosežena novembra 1918. je temeljila v notranji ureditvi Države SHS, ki je zagotavljala Slovencem lastno državnost na osnovi pristojnosti, katere so v tej državi imeli posamezni necentralni, tj. pokrajinski organi oblasti. V Državi SHS je imel slovenski narod svojo, že omenjeno Narodno vlado v Ljubljani (to je bila prva samostojna slovenska narodna vlada!), v kateri so bili z izjemo za zunanje zadeve združeni vsi najvišji organi, ki jih ima vsaka moderna država. Narodna vlada, katere člani so bili predstavniki vseh tedaj obstoječih slovenskih političnih strank - Slovenske ljudske stranke (SLS), liberalne Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) in Ju- goslovanske socialnodemokratske stranke (JSDS) - je namreč poleg svojega predsednika, Josipa viteza Pogačnika (SLS), imela še dvanajst upravnih oddelkov (t.i. poverjeni-štev): poverjeništvo za notranje zadeve (vodil ga je pripadnik SLS dr. Janko Brejc), poverjeništvo za prehrano (vodil ga je pripadnik JDS dr. Ivan Tavčar), poverjeništvo za uk in bogočastje (vodil ga je pripadnik SLS dr. Karel Verstovšek), poverjeništvo za pravosodje (vodil ga je pripadnik JDS dr. Vladimir Ravnihar), poverjeništvo za socialno skrbstvo (vodil ga je pripadnik JSDS dr. Vekoslav Kukovec), poverjeništvo za promet (vodil ga je pripadnik JDS dr. Pavel Pestotnik), poverjeništvo za industrijo in trgovino (vodil ga je pripadnik JDS dr. Karel Triller), poverjeništvo za javna dela in obrt (vodil ga je pripadnik SLS inž. Vladimir Remec), poverjeništvo za kmetijstvo (vodil ga je pripadnik SLS prelat Andrej Kalan), poverjeništvo za narodno obrambo (vodil ga je pripadnik SLS dr. Lovro Pogačnik) in poverjeništvo za zdravstvo (vodil ga je pripadnik SLS dr. Anton Brecelj). Na ta način je bila utemeljena slovenska državnost, saj je z Narodno vlado imela Slovenija svojo državno oblast, kajti zagrebško Narodno Viječe, vrhovni organ oblasti v Državi SHS, si je zase pridržalo le vodenje zunanjih in vojaških zadev ter odločanje o pravici pomilostitve, razveljavljanju zakonov in imenovanju višjih uradnikov. Ta razdelitev pristojnosti med slovensko Narodno vlado in zagrebškim Narodnim Viječem se je najprej ohranila v prvotni obliki, kasneje pa jo je Narodna vlada presegla in začela izvajati svojo državno oblast tudi na področjih, ki so sprva bila v pristojnosti Narodnega Viječa. Posegla je na področje mednarodnega občevanja in njen obstoj so upoštevale celo nekatere evropske vlade pri razvijanju svojih diplomatskih odnosov (Poljska, predvsem pa vlada Nemške Avstrije). Poleg tega je Narodna vlada v Sloveniji povsem samostojno vodila še vse vojaške zadeve (vojaštvo in orožni-štvo je npr. prisegalo slovenski Narodni vladi), pomilostila je osebe, ki so jih obsodili avstrijski pravosodni organi, sama je razveljavljala avstrijske zakone in prav tako sama imenovala višje uradnike. To prakso je nato potrdila še posebna »Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani« Naredba o prehodni upravi imenovana tudi Žolgerjeva naredba, ki jo je 21. novembra 1918 sporazumno z Narodnim Viječem izdala Narodna vlada. Po tej naredbi je bila za Slovenijo prenesena vloga Narodnega Viječa kot nosilca vrhovne oblasti na Narodno vlado, in sicer tako, da je Narodno Viječe prepustilo Narodni vladi svojo oblast za slovensko ozemlje. S tem je bila na slovenskem ozemlju Narodna vlada tudi formalno edina, popolna in najvišja oblast ter nosilka slovenske nacionalne suverenosti v Državi SHS. To je pomenilo, da je bila Slovenija nasproti Državi SHS v povsem samostojnem položaju ter je bila nanjo vezana le še na konfederativen način. Narodna vlada se je tega dobro zavedala in je konec novembra 1918 o Slovenij že govorila kot o »državi SHS slovenskega območja«. Tako podkrepljena nacionalna emancipacija, ki jo je zagotavljala Naredba o prehodni upravi, je lepo potrjevala zgodovinsko nove pogoje slovenskega družbenega, političnega, gospodarskega in kulturnega življenja, katere je novembra 1918 s svojim širokim, dobro organiziranim in prizadevnim delom vzpostavljala slovenska Narodna vlada. Le-ta je na različnih področjih uveljavljala novo, slovensko državno življenje, najprej pa na političnem, na katerem je med njene prve ukrepe sodila odstavitev vseh vodilnih predstavnikov stare, avstrijske državne uprave. Narodna vlada je ob tem ukazala, da morajo vsi uradniki priseči zvestobo Državi SHS, kar se je nato tudi zgodilo, hkrati pa je še odredila, da se vsi državni davki, davščine in pristojbine od 1. novembra 1918 plačujejo, sprejmajo in zaračunavajo v prid Države SHS. Povsem jasno je tudi pokazala, da je Država SHS demokratična meščanska republika, saj je zapovedala, da se tako civilne kot vojaške sodbe izrekajo »v imenu zakona«, medtem ko so se v Avstro-Ogrski monarhiji razglašale v imenu Njegovega Veličanstva Cesarja', odpravila pa je tudi plemenitaške nazive »visokorodje« in »blagorodje« ter do tedaj uporabljane naslove na oblastne organe, kakor »visoki«, »slavni« in druge. Naslednjo stopnjo, v kateri je utemeljila Narodna vlada nacionalno osvoboditev in politično osamosvojitev Slovencev po odcepitvi od Avstro-Ogrske monarhije, je predstavljala ukinitev dotedanje politične in upravne razdelitve Slovenije na posamezne pokrajine, ki je v avstrijski dobi odločilno omejevala slovensko narodnopolitično rast. Narodna vlada je prevzela in v sebi združila delovanje vseh prejšnjih deželnih vlad, deželnih odborov in avtonomnih upravnih oblasti in tako povezala Slovenijo s sklenje- Vitez Pogačnik, predsednik Narodne vlade za Slovenijo no politično-upravno celoto. Na ta način je bil v času obstoja Države SHS v svoji prvi stvarni obliki uresničen program Zedinjene Slovenije. Takratna Zedinjena Slovenija je obsegala vse ozemlje, ki ga je upravljala Narodna vlada - bivšo Kranjsko, Goriško, slovenski del Istre, mesto Trst z okolico ter tiste dele Štajerske in Koroške, ki so bili vključeni v Državo SHS. Narodna vlada je v politično-upravno Zedinjeni Sloveniji posebej pozorno ustvarjala novo, slovensko državno organizacijo na vseh bistvenih področjih delovanja države - upravnem, sodnem in vojaškovarnost-nem. Tako je že 7. novembra 1918 ustanovila posebno Upravno komisijo, ki je bila zadolžena, da izdela načrt za preosnovo javne uprave, poleg tega pa je ustanovila še več Dr. Anton Korošec, predsednik Narodnega Vječa SHS drugih pomembnih upravnih teles - Komisijo za mirovno konferenco s pisarno za zasedeno ozemlje (ta naj bi reševala vprašanje slovenskih mej). Dopisni urad Narodne vlade v Ljubljani (predstavljal naj bi neke vrste tiskovno agencijo Narodne vlade). Prehodni gospodarski urad v Ljubljani in Uradni list. Obenem ni obšla tudi vprašanja kadrovskega potenciala, potrebnega za delovanje nove državne uprave. Tako so morala vojaška poveljstva odpustiti iz aktivne službe vse javne uradnike - profesorje, učitelje, sodnike, notarje, železničarje, poštne uradnike itn.. Narodna vlada pa je ob tem za demobilizirane častnike ustanovila še trimesečni tečaj za poštne, železniške in druge uradnike, ki naj bi bili kasneje sprejeti v ustrezne državne službe. Vzporedno z ustvarjanjem temeljev nove slovenske državne uprave, je Narodna vlada preoblikovala tudi dotedanji ustroj sodnih ustanov na slovenskem ozemlju. Določila je nove nazive sodišč in državnih pravdništev in podredila del koroških okrajnih sodišč (v Borovljah in Rožeku) deželnemu sodišču v Ljubljani, drugi del teh sodišč (v Pliberku, Dobrli vasi in v Železni kaplji) pa okrožnemu sodišču v Mariboru. Hkrati je ob že obstoječem višjem deželnem sodišču v Trstu ustanovila še višje deželno sodišče v Ljubljani, ki je na območju, katero je zajemalo (t.j. na bivšem Kranjskem, Štajerskem in Koroškem), predstavljalo najvišjo sodno oblast in je dokončno razsojalo v vseh pravnih zadevah, v katerih je dotlej odločalo avstrijsko vrhovno sodišče na Dunaju. Narodna vlada je ustanovila tudi vojaško sodišče v Ljubljani, pristojno za vsa kazniva dejanja vojšakih oseb na slovenskem ozemlju. Enako kot na sodnem področju, je pohitela Narodna vlada vzpostaviti slovensko državno oblast tudi na področju varnosti in državne obrambe ter je v celoti organizirala nov in nedovisen slovenski vojšaki in varnostni aparat. Ta je štel 12.375 dobro oboroženih in oskrbovanih slovenskih častnikov in vojakov, ob njih pa še 1773 srbskih vojakov in častnikov, ki so se 6. novembra 1918 - na povratku iz vojnega ujetništva v okolici Salzburga - v Ljubljani dali Narodni vladi pod njeno poveljstvo in na razpolago. Polnega in svobodnega razvoja slovenskega naroda v Državi SHS pa ni predstavljalo le uveljavljanje in organiziranje njegove državne oblasti, pač pa tudi ustvarjanje ustreznih pogojev za samostojen in svoboden slovenski narodnogospodarski razmah. V tej zvezi je rešila Narodna vlada vrsto vprašanj, ki jih je terjalo oblikovanje novega, slovenskega nacionalnega gospodarstva. Odpravila je vojaško in uvedla mirnodobsko gospodarsko proizvodnjo v Sloveniji, v svojo last oziroma upravo je prevzela vsa posestva, gozdove in gospodarske obrate, ki so pred tem pripadali avstrijski državi (s tem je ustvarila slovensko državno imetje), obenem pa je storila tudi vse potrebno, da je omogočila povezovanje nacionalih gospodarskih sil. Slednje je izvršila tako, da je razširila delovanje različnih pomerfibnih ustanov (prejšnje cesarsko-kraljeve kmetijske družbe, finančnega ravnateljstva in finančne prokurature v Ljubljani, inženirske zbornice ter trgovske in obrtne zbornice v Ljubljani in poslovalnice za krmila v Ljubljani) na vse ozemlje, ki je bilo v njeni upravi, hkrati pa je pod svoje vrhovno vodstvo postavila še vsa finančna oblastva, vse finančne urade in vse finančne blagajne na slovenskem ozemlju. Ob tem sije tudi prizadevala, da se zbere ustrezna kadrovska moč, na katero bi bila oprta graditev slovenskega političnega časopisja pozvala kmetijske, gozdarske in kulturnotehnične strokovnjake in vse tiste strokovnjake, »ki delujejo sedaj med Slovenci, naj nemudoma javijo svoje naslove.« Vzporedno z vsemi temi gospo-darskopolitičnimi ukrepi in široko organizacijsko dejavnostjo pa je Narodna vlada še zagotovila, da se je nadaljevalo obratovanje že obstoječe industrijske in kmetijske proizvodnje v Sloveniji, vso potrebno pozornost pa je namenila tudi vprašanju nemotenega železniškega prometa in oblikovanju enotne preskrbovalne organizacije na Slovenskem. Slovenska nacionalna osvoboditev in politična osamosvojitev pa sta se v novembru 1918 razen na političnem, upravnem, vojaškem in gospodarskem področju, udejanili tudi skozi ustvarjanje novih družbenih in političnih osnov slovenskega narodnega življenja. Tako je Narodna vlada - nasprotno kot pa avstrijska oblast - dovolila svobodno ustanavljanje društev, svobodno prirejanje shodov in svobodno razpečevanje časnikov in revij. Že na svoji prvi seji. 1. novembra 1918, je sprejela tudi sklep, da je uradni jezik na Slovenskem - slovenski. Šlovenšči-na je tako postala tvorni del novega slovenskega družbenega življenja, saj so po določilih Narodne vlade vse uradne službe pričele poslovati v slovenskem jeziku, vsi napisi na uradnih poslopjih, vsi uradni obrazci in vsi žigi so morali biti slovenski, znanje sloven- ščine »v govoru in pisavi« pa je postalo pogoj za zaposlitev. Nova vloga slovenskega jezika je seveda bila potrjena tudi v šolstvu, kajti slovenščina je postala izključni učni jezik na vseh ljudskih in meščanskih šolah, pripadnikom drugih narodov pa so bile ob zadostnem številu šoloobveznih otrok, zagotovljene manjšinske šole z državnim (slovenskim) jezikom kot obveznim predmetom. Glede na tako dosledno izvedeno slovensko narod-nojezikovno uveljavitev v Državi SHS, je zato razumljivo tudi stališče slovenskih kulturnih in znanstvenih delavcev, ki so sredi novembra 1918 v posebni resoluciji terjali, da morajo imeti Slovenci v novi državi (t.j. po združitvi s Srbijo), kulturno avtonomijo. Kar zadeva samo zedinjenje s Srbijo - tega so namreč vsi pričakovali - je v tedanji slovenski politiki prevladovalo mnenje, naj se izvrši na demokratični in enakopravni osnovi. Ko so o tem vprašanju razpravljali na seji Narodne vlade, se je tudi pokazalo, »da se glede končne oblike (bodoče) države ... vsi člani Nar. vlade brez izjeme strinjajo s tem, da je najprimernejša republika.« Naš kratek prikaz slovenske narodne samostojnosti in najpomembnejših ukrepov Narodne vlade, ki jih je novembra 1918 narekovala dejavna zavest o slovenski državnosti, pa ne bi bil celovit, če se ob koncu ne bi vrnili k že omenjeni Naredbi o prehodni upravi. Ta naredba je namreč predstavljala najbolj očiten izraz slovenske suverenosti, dosežene v Državi SHS, saj ni določala le, da je Narodna vlada najvišja državna oblast na slovenskem ozemlju, pač pa je hkrati opredeljevala še vse osnove novega slovenskega družbenega, gospodarskega in uprav-nopolitičnega življenja tako, kakor se to sicer urejuje z ustavnimi določili oziroma z ustavo. Naredba o prehodni ustavi (izdelala jo je 7. novembra 1918 ustanovljena Upravna komisija), je torej imela značaj ustavnega akta in v tem smislu je tudi odrejala način slovenske državne organiziranosti in predpisovala dejavnost suverenih organov slovenske državne oblasti. Podrobno je določala tudi način in obliko delovanja politične uprave in samouprave v Sloveniji, hkrati pa je po vseh poglavitnih področjih na novo utemeljevala še preostala vitalna vprašanja družbenega in gospodarskega življenja na Slovenskem. Preoblikovanje njegovih temeljev je uveljavila na področju šolstva, pravosodja, obrtnega nadzora, finančnega upravljanja, poštnega in železniškega prometa, trgovskega in obrtnega združenja, rudarske- ga upravljanja, merskega nadzora, agrarnih operacij, orožništva in upravnega sodstva. Tako je bila z Naredbo o prehodni upravi še z načrtnim pravnim dejanjem potrjena slovenska državnost in dokazana slovenska državotvorna sposobnost, ki je komaj v enomesečnem obstoju Države SHS razkrila vse ustvarjalne sile slovenskega naroda in uresničila njegovo živo voljo, da postanejo Slovenci svoboden, sodoben in drugim enakovreden narod. Ta volja nato ni bila spoštovana v Kraljevini SHS (kasneje preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo), po razpadu te države in ponovni jugoslovanski izkušnji, pa je moralo preteči še petdeset let, da so lahko Slovenci uresničili svoj davni sen po nacionalni pravičnosti, enakopravnosti in svobodi ter svoji samostojni in neodvisni slovenski državi. Jurij Perovšek ODPUSTITI, POZABITI Nacistični ukrepi pred 50 leti zoper Koroške Slovence Na spominski slovesnosti 12. aprila 1992 v Celovcu smo se spomnili pregnanstva tisoč koroških Slovencev za časa nacizma. Dne 14. aprila pa je daroval za pokojne izseljence v farni cerkvi v Podgorjah sveto mašo krški škof dr. Egon Kapellari. Ko se spominjamo teh dogodkov pred petdesetimi leti, se še močneje zavedamo krivice, ki je bila storjena koroškim Slovencem. Proces raznarodovanja, ki se je zdel nacističnemu režimu še prepočasen, je nadomestil režim s silo. Od 78 utrakvističnih šol na južnem Koroškem je bilo spremenjenih že leta 1939 50 v čisto nemške, druge je doletela ista usoda najkasneje ob Hitlerjevem napadu na Jugoslavijo 1941. Že od leta 1938 naprej so se vrstile aretacije vodilnih osebnosti. Med njimi so bili duhovniki Vinko Poljanec, Ivan Stare, Rudolf Bluml, Anton Kutej, Matevž Nagele, Štefan Singer, Janez Hombock, dekan v Mežiški dolini, Alojzij Vavti in Alojz Nadrag, med prosvetnimi delavci pa Folti Hartman, Franc Aicholzer, Rado Wutej in Šimej Martinjak. Joško Tisc-hler, predsednik Slovenske prosvetne zveze, je bil službeno prestavljen najprej iz Celovca v Beljak, nato pa v Bregenz, kjer so ga i"*......v j»-'" l)bj}l«vlj«ni r»« DOV-JAK JVAN («KE($RfC FRANC ,S«iii-e«fkev,* 1.Ä01. KELIH FLOR)JAM Sde-Šajda,* 30.4,1908. KELIH URH Snlii-.Šttjd«,* 22.6.1812 dne 28;»prila 1043 BorVvlja, * 12.1U905. PRJSTOVNIK FRANC Sol«-r.erknv,* 30.7.1910 PASTERK JURIJ Lobnik,* 12.4.1903 WE1NZIERL FRANC Suh« pri Reberd*19.91912. N»j vam bo lahka slovei nmlja nacistične oblasti aretirale. Navedel sem iz vrst preganjanih in zaznamovanih le nekaj imen. Znani so primeri duhovnikov kot laikov, ki so bili b.rez obravnave odpeljani v koncentracijsko taborišče Dachau. Takoj po napadu na Jugoslavijo je bilo mnogo slovenskih duhovnikov v zaporih. Od 67 duhovnikov, ki so morali zapustiti svoje fa-re, je bila - razen izjemnih primerov - večina prestavljena v nemške fare. Vse slovenske kulturne in gospodarske organizacije in ustanove je oblast likvidirala. Prepovedala je slovensko bogoslužje, v javnosti so se pojavili lepaki »Kärntner, sprich deutsch!«. Usoda Slovenije pa je bila, da so jo zasedli po napadu nemške vojske na Jugoslavijo Nemci, Italijani in Madžari. Nad slovenskim narodom se je začel genocid. V jutranjih urah 14. aprila 1942 se je pričelo veliko izseljevanje koroških Slovencev. Odpeljani so bili v notranjost rajha v taborišča Hagenbüchach. Schwarzenberg, Frauenaurach, Weiseburg, Eishstatt, Hesselberg in Reichnitz blizu Stettina. Proti pregnanstvu koroških Slovencev je protestiral na najvišjem mestu v Berlinu pomožni škof dr. Andreas Rohracher. Vendar je bil s strani Himmlerjevega urada deležen le ciničnega odgovora, češ da je pristojen v svoji škofiji le za nebeške zadeve in naj ne skrbi »za ta resnično zemeljska vprašanja«. kot so bila to po mnenju nacističnih oblastnikov vprašanja pregona koroških Slovencev. Novembra 1942 in januarja 1943 so bile v Selah izvršene številne aretacije. Vse žrtve so bile odgnane v zapore deželnega sodišča. Ljudsko sodišče v Berlinu, ki je zasedalo aprila 1943 v Celovcu, je obsodilo 13 obtožencev na smrt. Tudi v tem primeru se je zanje zavzel dr. Andreas Rohracher. Vendar je bilo vse zaman. 29. aprila 1943 so bili obsojeni obglavljeni na Dunaju. Na pregnanstvo slovenskih družin in kruto nasilje so odgovorili koroški Slovenci s protinacističnim uporom čisto v duhu izpovedi v eni izmed zadnjih številk »Koroškega Slovenca«, da ima slovenska narodna skupnost še vedno svoje »misli in težnje, svoj nazor o življenju in svetu«. Le tako so mogli koroški Slovenci preživeti. Nam vsem v opomin in vodilo. Valentin Inzko RIHARD JAKOPIČ (1869 - 1943) Rihard Jakopič je bil vodilni predstavnik slovenske impresionistične slikarske generacije z največjim ustvarjalnim razponom in umetnik, ki je kot še nihče pred njim vnesel likovno umetnost v našo najširšo kulturno zavest. Za slovensko likovno umetnost je bil usoden kot umetnik in kot javni delavec, zato upravičeno velja za našo osrednjo slikarsko osebnost v.času med obema vojnama, ki jo lahko primerjamo le z največjimi ustvarjalci na drugih področjih. Rojen je bil leta 1869 v Ljubljani. Študiral je na Dunaju in v Munchnu, kjer ga tradicionalna akademijska šola ni zadovoljevala, zato je prestopil v Ažbetovo šolo, pozneje pa je bil kratek čas tudi na praški akademiji. 1902 se je naselil v Škofji Loki, kjer je ustvarjal skupaj z drugimi impresionisti in kjer se mu je pridružil Grohar, od leta 1906 pa je živel v Ljubljani. Sodeloval je pri organiziranju razstav doma in po Evropi, postavil Jakopičev paviljon, pisal o umetnostnih razmerah in postal osrednji steber naše likovne zavesti. V svojem slikarstvu je bil v osnovi kolo-rist, ki ga je najprej pritegnil predvsem barvni videz motiva, raztopljenega v svetlobi. Tehnično se je oprijel impresionizma, ki ga je spoznaval tudi v stiku z deli francoskih impresionistov, po duhu pa je bil poln sodobnejšega findesieclovskega občutja - zlasti v intimnih krajinah z brezami, ovitimi v meglene pajčolane kar so spoznali že njegovi literarni vrstniki kot tipično slovensko »štimungo«, zlasti Oton Župančič in Ivan Cankar, ki mu je preroško napovedal največji razvoj. Poleg krajin je slikal intimno poetične interiere z razpoloženjsko obarvanimi ženami med sanjarjenjem ali za klavirjem, ki so mu bile le nosilec poetičnega vzdušja, utemeljenega v muzikalnem prelivanju barv, zlasti oranžno rdečih, zelenih in belo-modrih. Postopoma pa mu je postal slikarski predmet le še izraz lastnih notranjih občutij in vse bolj dinamičnih vizij. S pastoz-no vzviharjenimi nanosi žarečih barv, v katerih odmeva skoraj baročni patos, je ustvaril prave duhovne privide, kot so zlasti v večernem žarenju dojete ekstatične podobe Save v žarenju elementov, vode in oblakov, kot izraz umetnikovega bogatega čustvenega doživljanja in zanosa. Snoval je tudi simbolično in alegorično pojmovane motive, zlasti znamenitega Slepca, ki ga zbližuje s sočasnimi ekspresionisti, religiozno nadah-njene podobe s Kristusom tolažnikom, polne človečno tolažilnega ognja, ter stensko poslikavo oboka v veži ljubljanske Meksike; zlasti v taki figuraliki je težil tudi k dinamični monumentalnosti, kakršno izžareva mic-helangelovsko poveličan avtoportret ob umetnikovi 60-letnici. V zadnjih letih pa je slikal predvsem mistične, z duhovno atmosfero prežete in dematerializirane rože. Zaradi naslona na spremenljivo naravo, ki mu je bila le izhodišče za svetlobno razpoloženjske sestave oziroma zaslon za izžarevanje spreminjajočega se slikarjevega lastnega duševnega življenja, je najraje slikal v ciklih, od katerih so poleg Save posebej znamenite Križanke. Ob glavnih delih so ohranjene številne študije, ki so bile v glavnem predstavljene šele ob zadnji slikarjevi posmrtni retrospektivi in v katerih lahko odkrivamo tudi naše prve abstraktne skice, prvi pa je od naših slikarjev slikal tudi sonce kot vir svetlobne energije, ki oživlja in prečiščuje. Njegova osrednja moč je bila v duhovnem prežarjanju sveta, ki ga je slikal, v intenziteti, rojevajoči se iz umetnikovega vznesenega doživljanja. Slikarsko umetnost je pojmoval kot sanjsko vizijo, kot impresionizem in ekspresionizem skupaj, zato je postal v svojem celotnem razponu od vseh vrstnikov najbolj dinamičen in moderen, saj se je približal celo z duhovnim izrazom pre- žarjenemu absolutnemu slikarstvu. Zato ga je lahko priznavala tudi mlajša generacija ekspresionistov, ki ji je bil deloma (Tratniku, Jakcu in spočetka Čargu) celo za vzor. Sam je občudoval najbolj poduhovljene in brezčasne umetnike preteklosti, E1 Greca ali Rembrandta, gotiko in barok, a se je zaščitniško zavzemal za mlajše, jim prirejal in odpiral v svojem paviljonu razstave ter si vse življenje prizadeval, da bi Slovenci izkazali večjo naklonjenost živi likovni umetnosti in tudi materialno omogočili njen razmah. Z besedo je živel v nenehnem boju z materi-alizirano dobičkarsko družbo, odpiral oči za umetnost in se s prirejanjem zgodovinskih razstav spraševal tudi o vlogi in značaju naše likovne umetnosti v preteklosti. V svoji umetnosti in delu vrstnikov je tudi sam odkrival prvi resničen izraz slovenstva, ki gaje pred tem dopuščal kvečjemu v baroku, ker je v resnici prežemal svojo umetnost z občutjem, ki je bilo s poetičnostjo in celo barvitostjo spoznano kot najbolj pristen izraz našega čustvovanja. Z barvno slikovitostjo je nakazoval smer za velik del povojne ustvarjalnosti, razpete med iluzijo narave in izpovedno duhovno vsebino, ki največkrat, tudi ko se je želela odtrgati od njega, ni mogla zanikati njegove veličine in se do kraja iztrgati njegovemu vplivu. Bil je, skupaj s prezgodaj umrlim Groharjem, preroditelj našega slikarstva, saj gaje dvignil od manj osebnega realizma k resnični duhovni ustvarjalnosti kot barvni poeziji in mistični molitvi v najbolj duhovnem smislu, izraženi z ritmičnimi zanosi barvno obsijanih muzikalnih harmonij v podobi nekakšnega umetnikovega pan-teističnega zlitja s kozmosom, ki niha v sli- karjevi dinamični predstavi kot žarenje energij. V tem subjektivnem dojemanju ustvarjalnosti, v katero je vnašal življenjsko celovitost in ljubezen do vsega stvarstva, ostaja Jakopič veliki mojster in utemeljitelj naše sodobne izrazne ustvarjalnosti ter eden najbolj ustvarjalnih Slovencev vseh časov, očak, ki nam je v slikarstvo priklical himnič-no žarenje barvne poezije in duhovno luč umetniških nebes. Milček Komelj IVAN VAVPOTIČ 1877 - 1943 Ivan Vavpotič je bil zelo nadarjena in vsestranska umetniška osebnost, svojevrsten ustvarjalec, ki je bil po svojih prijemih v različnih likovnih tehnikah in zvrsteh sicer razmeroma raznoroden, celovit pa v osnovni usmerjenosti v elegantno rafiniranost in meščansko odličnost. Rodil se je v Kamniku, mladost je preživel v Novem mestu, kjer je bil sošolec Dra-gotina Ketteja, nato pa je študiral slikarstvo v Pragi, na Dunaju, v Parizu in ponovno v Pragi. Med prvo svetovno vojno je bil vojni slikar na Primorskem, nato je živel kot profesor v Idriji in od leta 1910 v Ljubljani. Vavpotič je bil široko kulturno razgledana osebnost in nagnjen bolj k pripovednosti in eleganci kot k čisto likovno izraznim vrednotam, predvsem pa je bil precizen risar. Po slikarskem prepričanju je bil realist, po svojem značaju predestiniran za nekoliko salonsko in romantično obarvanega meščanskega slikarja. V risbi seje sprva oprijel dekorativne ornamentalno prefinjene secesije, ki jo je postopoma približal realizmu in se s tem zbližal z vesnani, le da je ostal ves čas bolj velemestno rafiniran. V tem ozračju je ustvaril odlične ilustracije, ki sodijo v vrh te zvrsti vse do danes (Jurčičev Deseti brat. Tolovaj Mataj Frana Milčinskega). V slikarstvu pa je po preselitvi v Ljubljano začel vključevati v realizem odmeve tedaj uveljavljenih domačih impresionistov, le daje ohranil prostorsko globino in ritmično ubrano risbo, podobno kot t. i. nemški impresionisti, ki jim je bil v principu soroden (zlasti Liebermannu). Bil je predvsem figuralik - ob mlajšem Jakcu naš glavni portretist meščanov, gospodarstvenikov, politikov in kulturnikov, ki jih je slikal v njihovem reprezentativnem ali značilnem okolju, zlasti v in-terierih. pa tudi v pleneru; poleg njih po intimnosti izstopajo portreti hčerke baletke Rut in motivi otrok ter rož. V krajinarstvu se je kot slovanofil zavzemal za v slikarstvu še manj odkrite vzhodnejše predele naše domovine, sicer pa se je usmeril zlasti v slikanje mestnih parkov, v motive Ljubljane in tihožitja pa tudi zgodovinske in religiozne prizore. Njegov osrednji krajinski motiv je ljubljanski Tivoli, kjer je razodeval svoje pojmovanje življenjske in še posebno preta-njene ubranosti zelenih odtenkov, v katerih je bil poseben mojster, kakor tudi v prosojnem slikanju voda (Vintgar, motivi ob Ljubljanici). Značilen zanj je bil velik smisel za materialni lesk predmetov, tkanin, za eleganco odtenkov, ki jih je barvno usklajal, pri čemer je včasih zašel v preveliko nasičenost, zlasti pri tihožitjih. Pri tem pa ga je zanimalo tudi notranje življenje: pri krajinah nedeljsko vzdušje, pri portretih prepričljiv duševni izraz, pri cvetlicah, zlasti vrtnicah, pa je v prepričanju, da imajo rože dušo, njihovo duhovno izžarevanje izražal z nekakšnim iz cvetja sevajočim barvnim sfumatom. S takimi lastnostmi je bil razumljivo priljubljen pri kultiviranem, a konservativnem meščanskem občinstvu. Prav zaradi njih pa ga je pričela zavračati mlajša generacija ekspresi-onistov, zato je z njo - vsaj z njeno skrajno stopnjo - stopil v polemičen konflikt in pri tem zagotavljal, da je njegova kakor sploh vsa pomembnejša starejša umetnost v bistvu tudi izrazna, medtem ko naj bi bile sodobne ekspresionistične skrajnosti le začasen krik mode. Po razmahu t. i. barvnega realizma v 30. letih pa se je spet zbližal z mlado generacijo, naslednico ekspresionistov, in postal celo njen popularizator, tako da je njegova smrt pred 50 leti zanjo izzvenela kot boleč udarec. - Ivan Vavpotič, ki je bil v življenju sprva razpet med profesorsko službo in lastnim svobodnim ustvarjanjem, pri katerem pa se je moral prepogosto prilagajati željam naročnikov, si je nadvse prizadeval za odnos do umetnosti, ki bi omogočal slikarjem ustvarjati po svobodni volji, in se je za razširjanje takih teženj oprijel tudi peresa. Pisal je tudi načelnejša razmišljanja o umetnosti in bil kot včasih jedka liberalno usmerjena osebnost nepogrešlj iv kritik v javnem življenju in zlasti tesno vpet v širše kulturno dogajanje, posebej v gledališko, kjer se je posvečal scenografiji. Odločilna zanj je bila okoliščina, da je kot nadaljevalec starejšega realizma zavzel izrazito vmesni položaj spremljevalca glavnih umetnikov in smeri svoje dobe. V svojem izhodiščnem realizmu in eleganci je bil samostojen, a obenem prežet z različnimi sočasnimi težnjami, inteligenten eklektik, temelječ v materialno predmetni motivni osnovi, ki jo je moderniziral in po svojem prepričanju poduhovljal. Zazrt je bil v idealno lepotnost, dekorativno ubranost in uglajenost, ki daje njegovim delom pogost pečat idile in harmonije ter ponekod skoraj rokokojskega pridiha, a lahko zapade tudi v sladkobnost; vfendar v njegovem delu pogosto izstopa, zlasti v povezavi z ustrezno literaturo, tudi za temnejšo, malone demo-nično stran življenja. Zlasti v ilustracijah je razvidna njegova dojemljivost za fantastiko, s široko razvejanostjo svojega dela pa skupaj z vesnani sodi tudi med pionirje grafičnega oblikovanja, zlasti knjižnih oprem, plakatov in poštnih znamk. Vrh njegovega dela so praznično občutene pleneristične podobe tivolskega drevoreda, izbrani portreti in ilustracije, ki še danes vzburjajo fantazijo s pripovedno duhovitostjo, risarsko pretanje-nostjo in čudovito ritmično eleganco. Milček Komelj wmJi Hm' f m KmSk VNm '' IngSej ffiffift^fflMŽjtfiJf \fflHH Ivan Vavpotič: Vse vinjete in ilustracije motivov ljudskih pripovedi so iz knjig, ki so izšle pri Mohorjevi družbi. FRAN FERJANČIČ (1867-1943) Pred petdesetimi leti je v Ljubljani umrl novomeški kanonik Fran Ferjančič. Rodil se je 1. decembra 1867 v Gočah na Vipavskem in umrl 10. junija 1943 v Ljubljani. Po končani domači šoli je študiral gimnazijo v Gorici, bogoslovje pa v Ljubljani, kjer je bil antifonar in kjer je vodil zbor bogoslovcev. Posvečen je bil leta 1890. Prvo kaplansko službo je imel v Trnovem na Notranjskem, kjer je ostal štiri leta, drugo v Trnovem v Ljubljani tudi štiri leta in končno pri Sv. Jakobu. Leta 1906 je postal ekonom in po-dravnatelj v semenišču. Leta 1917 je bil imenovan za župnika v Mavčičah, leta 1919 pa je dobil kanonikat v Novem mestu, kjer je ostal do smrti. V gimnaziji ga je glasbo učil Anton Hribar, v bogoslovju pa Anton Foerster. Kot podravnatelj je bogoslovce poučeval petje in vodil bogoslovski zbor. Od leta 1908 je poučeval tudi na Orglarski šoli, in sicer najprej liturgiko, nato zgodovino cerkvene glasbe in figuralno petje, končno tudi gregorijanski koral. Od leta 1896 je bil odbornik Ceciliji-nega društva in pozneje član cerkveno glasbene komisije. Vodil je petje na raznih tečajih in sinodah. Bil je tudi skladatelj. Njegove skladbe so izšle v Novih akordih in v Pevcu, v Cerkvenem glasbeniku pa: Nagrobnica, Offertorium Desiderium animae. Otrok sem tvoj in Stara koralna sekvenca. Samostojno je izdal Lavretanske litanije, Litanije sv. Jožefa in Litanije v čast presv. Srcu Jezusovemu. Bolj pomemben je kot pisec člankov predvsem v Cerkvenem glasbeniku. Poleg številnih dopisov iz Trnovega, iz Novega mesta in krajših ocen ima okrog 85 člankov, med temi več dolgih razprav. Bil je izvedenec za gregorijanski koral. Objavii je Tradicionalno psalmodijo, ki je izšla tudi kot se-parat, v hrvaškem prevodu pa v Sveti Ceciliji in tudi kot separat. Poleg tega pa še: Razlika med koralnimi spevi v novem in starem misalu. Kako se pojo lekcije in profe-cije?. Razna mnenja o kvilizmi. Lotimo se novih koralnih intonacij in napevov. Poleg številnih člankov z nasveti je objavil veliko spominskih spisov o cerkvenih glasbenikih: Anton Hribar, Ivan Mercina, Anton Foerster, Mihael Arko, Frančišek Sedej, Ignacij Hladnik, Jakob Missia, Andrej Karlin, Leopold Belar, Žiga Bohinec, Janez Gnjezda, Josip Smrekar, Angelik Hribar. Ob njegovi smrti je Stanko Premrl zapisal: »Tako pridnega in vztrajnega sodelavca pri Cerkvenem glasbeniku res nisem imel, kot je bil pokojni kanonik Ferjančič. Pisal je rad, večinoma nenaprošen, iz zgolj idealnega navdušenja za cerkveno glasbo, da bi bila čim bolj uravnana po določilih Cerkve in tudi tehnično čim popolnejša.« Poleg tega pa je Stanko Premrl opisal svojega prijatelja kot duhovnika: »Dasi skladatelj in pisatelj, je bil Ferjančič predvsem duhovnik, ki je svoj sveti poklic vzel resno. Svoje duhovniške dolžnosti in opravila je opravljal vzorno, goreče, vedno imajoč pred očmi čast božjo in izveličanje duš. Bil je vztrajen molivec in častilec sv. Rešnjega Telesa, neutruden pridigar, izkušen, iskan in priljubljen spovednik. Obiskovanje bolnikov in spovedovanje sta bili poleg molitve njegovi najljubši opravili. Njegovo spoved-nico v kapiteljski cerkvi so ljudje naravnost oblegali. Bolniki so želeli vedno le njega. Nikomur ni odrekel, vedno je pohitel, da dušam pomaga. Pa tudi telesne dobrote je delil, kolikor je mogel in še čez svoje moči. Bil je zares oče ubogih. Sam zase je bil skromen do skrajnosti, zadovoljen z malim: tudi svetne slave ni iskal.« Edo Škulj PETDESETLETNICA SMRTI LEOPOLDA MANDIČA Leopold Mandič, je od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 bil predstojnikov namestnik v kapucinskem samostanu sv. Marte v Kopru. Ta in drugi razlogi - predvsem petdesetletnica smrti - opravičujejo krajši zapis o tem svetniku našega časa. Rodil sejel2.majal866v Hercegnovem v Boki Kotorski v globoko verni družini z dvanajstimi otroki. Bogdana, kot so mu pri krstu dali ime, je odlikoval močan značaj, pobožnost, dobrota in strpnost ter ljubezen do pravoslavnih, ki so živeli v njegovem rojstnem kraju Hercegnovem. Šestnajstleten je stopil v kapucinski red italijanske beneške province, ki je imela takrat samostane tudi v Kopru, Zadru in Hercegnovem. Po končanem študiju filozofije in teologije je brat Leopold - to je njegovo redovno ime - bil 20. septembra 1890 v Benetkah posvečen v duhovnika. Pater Leopold je želel vse svoje življenje posvetiti delu za cerkveno edinost. Klica te misli je v njegovem srcu vzklila že v mladih letih. Želel je iti kot misijonar edinosti na Vzhod. Zaradi krhkega zdravja mu to ni bilo omogočeno, čeprav je nekajkrat že bilo videti, da mu bo uspelo. Leta 1897 so ga predstojniki poslali v Zadar, vendar se je moral po treh letih vrniti v Italijo. Leto dni je deloval kot spovednik v Kopru, nekaj časa po prvi svetovni vojni na Reki, vendar so številni spovedanci in duhovni prijatelji dosegli, da se je kmalu vrnil v Padovo, kjer je bil iskan spovednik vse do svoje smrti 30. julija 1942. Bog mu je dal razumeti, da je njegov Vzhod v Padovi, da je njegov misijon v spo-vednici v posredovanju božje tolažbe ljudem z odpuščanjem grehov in iskanjem rešitev v duševnih stiskah. Zadal si je nalogo, da bo v spovednici ravnal tako, kot bi moral ravnati, če bi v resnici deloval za edinost z drugimi kristjani na Vzhodu. Obvezal se je, da bo vsakega človeka, ki bo pri njem iskal duhovne tolažbe, sprejel s tako zavzetostjo in ljubeznijo, kakor da bi prišel k njemu pravoslavni kristjan. Hotel je premostiti velike razdore med ljudmi ter graditi resnično skupnost vere in dobrote. Zato je upravičeno postal vzornik duhovnega (molitvenega) ekumenizma. Za blaženega je Leopolda Mandiča dne 2. maja 1976 slovesno razglasil papež Pavel VI., med svetnike pa ga je prištel 16. oktobra 1983 Janez Pavel II. Življenje sv. Leopolda Mandiča je močna spodbuda za vse slovanske narode, predvsem še južne Slovane, da bi kljub zelo težkim razmeram, ne prenehali prositi za spravo in edinost. Vinko Škafar NIKOLA TESLA, ČLOVEK PRIHODNOSTI Ameriški izumitelj žarnice, fonografa in kinematografa T. A. Edison je bil tudi ustanovitelj prve tovarne za proizvodnjo izumov na svetu. Denar, ki ga je dobival od uporabnikov svojih patentov, je nalagal v električno industrijo. V začetku osemdesetih let se je že nakazovala borba za prevlado enega dveh sistemov: enosmarnega ali izmeničnega električnega toka. Edison je imel naložen svoj denar v industriji, zasnovani na enosmernem sistemu. Vendar pa se je izmenični tok uveljavljal z nekaterimi bistvenimi prednostmi, od katerih največja je bila možnost prenašanja električne energije na večje oddaljenosti, kjer je imel enosmerni tok prevelike izgube. Da bi podprl enosmerno tehnologijo, je Edison povabil na delo v Ameriko v Evropi tedaj že proslavljenega elektrotehnika srbskega rodu in hrvaškega rojstva; Nikola Tesla je leta 1884 res prišel v ZDA, toda v tej deželi je naredil prav nasprotno od tega, kar je pričakoval Edison: uveljavil je izmenični tok in mu s skoraj tisoč izumi odprl pot v množično svetovno uporabo. Tesla se je rodil 9. ali 10. julija 1856 v Smiljanu v Liki. Oče je Nikolo in njegovega morda že bolj nadarjenega brata Daneta poučeval na način, ki ga uveljavlja moderna pedagogika: ne toliko s spominskim osvajanjem podatkov, kolikor z razvijanjem samostojnega ustvarjalnega mišljenja. Toda Dane je nenadoma umrl in Nikola, dolžeč sebe soodgovornosti za njegovo smrt, je sklenil živeti in delovati .za dva. To je v svojem izčrpavajočem delovnem življenju tudi uresničil. Osnovno znanje si je pridobil na višjih tehničnih šolah v Gradcu in Pragi, prvo službo pa si je poiskal v Budimpešti, kjer je tudi domislil svoj prvi izum. Pravzaprav ga ni domislil, marveč se mu je razkril v preblisku, podobnem tistim v trenutkih pred božjastnim napadom. Tako so se mu kasneje še večkrat rojevale najboljše zamisli, vendar je te bližnice do spoznanj plačeval z občasnimi krizami energetske izpraznjenosti in z vznemirjenjem zaradi nenavadnih, čeprav izredno ustvarjalnih doživljajev. Budimpeštansko podjetje je bilo že povezano z Edisonom, še bolj pa pariška firma, pri kateri je Tesla leta 1883 izdelal na osnovi svojih preučevanj izmeničnega toka in vrtljivega magnetnega polja prvi elektromotor te vrste. Naslednje leto je sledil Edisonovemu povabilu v Ameriko, vendar sta se genialna izumitelja kmalu razšla in Tesla je skušal preživeti v lastnem podjetju, ki pa je leta 1886 propadlo. Njegov finančni propad pa je bil hkrati moralna in eksistenčna zmaga: dotlej prijavljeni patenti na področju svetil brez žarilne nitke in dinamov, transformatorjev in motorjev za izmenični tok so mu zagotovili preživetje. Nadaljnje delo pa mu je omogočil drugi veliki ameriški proizvajalec elektrotehnike, ki se je v nasprotju z Edisonom odločil za izmenični tok: George Westingho-us. Ta je od leta 1886 podpiral Teslo, da ga je zalagal z novimi izumi, temeljnimi za celovito zasnovo energetske tehnologije trifaznega izmeničnega toka. Tesla bi bil v nekaj letih postal milijonar, če ne bi vseh sredstev vlagal v izredno tvegane in nadvse širokopo-tezne eksperimentalne projetke raznih smeri, predvsem pa za brezžični prenos sporočil in morda tudi energije. Leta 1900 je v radio-prenosni tehniki že tako napredoval, da je nameraval vzpostaviti zvezo iz Amerike v Pariz, kjer je bila svetovna razstava. V ta namen je v Colorado Springsu zgradil 24m visok stolp, na katerem je bila še 37m visoka antena. Govorilo se je, da se pri eksperimentih s to orjaško napravo na prenos radijskih signalov le izgovarja, v resnici pa komunicira z atmosfersko elektriko, od katere si je menda obetal neizčrpen, poceni in ekološko neoporečen vir energije, zadosten tudi za predvideno prihodnjo veliko porabo močno pomnoženega človeštva. Še pred koncem 19. stoletja se je ukvarjal tudi z izumljanjem inteligentnih strojev, leta 1898 je daljinsko upravljal poskusno ladjico in razmišljal o prihodnjih vojnah, ki jih bodo bojevali roboti, ljudje pa bodo počakali na izid njihovega boja. Po obiskih Evrope in svoje domovine v letih 1889-90 in 1892 je Tesla zgradil na Long Islandu pri New Yorku močno radijsko postajo in še večji stolp kot v Colorado Springsu. da bi dokončno razrešil problematiko brezžičnega prenosa električne energije. Svojim financerjem je prikazoval, kot da gre predvsem za izpopolnitev radijske tehnike, vendar se je to obrnilo proti njemu, saj je denarnike tedaj ohladil dosežek Italijana Guglielma Marconija ob koncu leta 1901, ko je vzpostavil radijsko telegrafsko zvezo med Evropo in Ameriko ter zato velja za začetnika tovrstnih komunikacij. Tesla je svoje prvenstvo na tem polju sodno iztožil, vendar pripisovanja svojih zaslug drugim s tem ni povsem zavrl. Njegov orjaški stolp na Long Islandu pa je ostal nedograjen in je med prvo svetovno vojno v sumljivih okoliščinah propadel, tedaj pa so minirali tudi njegov stolp v Colorado Springsu, da bi se ga kako ne polastil sovražnik. Po teh neuspehih je Tesla polagoma pešal. Del svoje ustvarjalnosti je prenesel na druga področja, v strojništvo, letalstvo in kemijo, razvijal je fantastične zamisli, ne pa tudi možnosti za njihovo uresničenje. Po letu 1930 je vidno hiral, ohranil je ljubezen do golobov in odpor do žensk, panično pa se je bal okužb. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, se je z ameriške perspektive opredelil proti čustvom patriotizma in narodnostne pripadnosti, ki da so kriva za večino vojn. Prihodnjo blaginjo človeštva je napredoval v nekakšni svetovni državi. Umrl je, še preden je vojna minila. Ob stoletnici njegovega rojstva (1956) so se znanstveniki in tehniki zbrali na Tesli posvečenemu kongresu in so razpravljali o njegovih neuresničenih ter morda še živih in obetavnih idejah. Tedaj so na predlog slovenskih udeležencev tudi sprejeli poimenovanje ene izmed elektrotehniških enot »tesla«. Ob letošnji petdesetletnici njegove smrti pa se poraja ob Tesli, ki je kot ustvarjalna osebnost zgledna srbsko-hrvaška sinteza dveh sedanjih hudih nasprotij, želja, da bi ta zgled čim.spodbudneje deloval tudi v našem času in polagoma pomagal vzpostaviti med narodoma trajen mir in ustvarjalno sožitje. Sandi Sitar 50 LET OD DOLOMITSKE IZJAVE Pred menoj so trije tipkani, že močno porumeneli listi z napisom IZJAVA, ki smo jo začetkom marca 1943 - torej pred 50 leti - prejeli po ilegalni kurirski poti iz Dolomitov, od vodstva Osvobodilne fronte, njenega izvršnega odbora (IO OF), v takrat ilegalno Ljubljano. Na koncu podpisi: Za KPS Edvard Kardelj, Boris Kidrič in France Le-skovšek, za slovensko sokolstvo Andrej Hribar (Josip Rus), Drejče Jaklič, (Franjo Lu-bej), za krščansko socialistično skupino Edvard Kocbek, Tone Fajfar in Miha Borštnik (Marjan Brecelj). To je v Dolomitih, nedaleč od Ljubljane, 28. februaja 1943 sprejta Dolomitska ižjava, kasneje obravnavana na prvem zboru aktivistov OF na Pugledu, ki je potekal od 28. aprila do 1. maja 1943. Njena prava vsebina se je pokazala v praksi šele po osvoboditvi in nadaljnih desetletjih. Po uvodu izjave, da je OF vsenarodna organizacija, v katero imajo, neglede na politične, svetovno nazorske, tradicionalne in družbene razlike enakopraven dostop vsi Slovenci, ki jih ni omadeževalo izdajstvo in sodelovanje z okupatorji, pa takoj za pov-darkom enotnosti vseljudske politične in nacionalne organizacije slovenskega naroda, začnejo za pluralno OF politično usodne ugotovitve, ki določajo Komunistično partijo (KP) za edino avantgardno organizacijo, zgrajeno na političnih načelih boljševizma. Le samo tej pripada vloga politične stranke. Nobena od drugih ustanovnih skupin ne bo organizirala samostojne stranke ali politične organizacije, ker so istovetne s stremljenji KP in zato ne čutijo potrebe po lastni stranki ali politični organizaciji. To seveda velja za slovensko sokolstvo in krščanske socialiste. Po določilih izjave je krščansko socialistična skupina in ostane izraz prehajanja slovenskih katoliških množic na napredne, nacionalne in družbene pozicije. Zato krščansko socialistična skupina ne organizira lastne politične organizacije in se odreka tudi sleherni posebni organizaciji lastnih aktivistov. Vodstvo krščansko socialistične, kot nazorske skupine, ostaja idejno vodstvo prehajanja slovenskih krščanskih množic na napredne pozicije. Posebni skupinski politično organizacijski stiki s tem, razen za KP, prenehajo. Dolomitsko izjavo, še pred njenim podpisom, pomembno ilustrira že predhodno pismo Borisa Kidriča z dne 17. 2. 1943. To direktivno pismo predvsem udarja po krščanskih socialistih (KS) in močno vsiljuje neresnične insinuacije, da se je pri KS z vso intenzivnostjo okrepila tendenca organiziranja v lastno politično stranko. Vzrok temu so tudi ukrepi vodstva skupine, ki forsirajo organizacijo lastnih aktivistov, z lastno disciplino, torej najnevarnejšo organizacijo z elitnim karakterjem, kar pismo še posebej poudarja. Očitki, zapisani v pismu, so predvsem: lov za pozicijami; dejavnost KS je na terenu za OF skoraj povsem zastala: opaziti pa je intenzivno dejavnost za lastno skupino; celo odbore Delavske enotnosti (DE) izrabljajo za lastno skupino; KS ustvarjajo sovražno in konkurenčno razpoloženje do partije; sploh je linija KS prišla navzkriž z uradno linijo OF; KS hočejo pridobiti kmete in očitajo partiji, da ne zna voditi pravilne politike v odnosu do kmetov in da se OF preveč naslanja na prolétariat. Glede na ugotovljene nezdrave procese •je bil, po navedbi pisma, dosežen sporazum, da ima samo partija pravico do lastne politične stranke. Krščanska skupina se likvidira kot posebna politična organizacija. V organizacijskem in političnem pogledu prevzame aktiviste OF njen IOOF kot celota in vzdržuje organizacijske in politične zveze z njimi izključno IOOF kot celota. Skupine KS, kot take, se sicer ne likvidira, kolikor predstavlja dejanski izraz prehajanja katoliških množic na revolucionarne pozicije. Skupinsko vodstvo ostane, vendarle samo idejno vodstvo tega procesa. Partija se lahko organizira in se mora organizirati vsepovsod, KS se ne organizirajo nikjer. Krščanski aktivisti imajo z ostalimi aktivisti vred nalogo organizirati izključno OF. Pismo poudarja, da gre za veliko zmago partije, čeprav bodo še težave. Odstop od programa OF Zakaj tak nenaden zasuk? Kaj in kje so vzroki, da je dolomitska izjava v usodnem nasprotju s programom OF? Po ustanovitvi OF, jeseni 1941 sprejeti program določa, med drugim: Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih (tč. 5). Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF kot celota (6). Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na doslecjen ljudski demokratičen način (7). Program je rezultat demokratičnega in enakopravnega dogovora o sodelovanju vseh temeljnih skupin OF. Krščanski socialisti smo na znani ilegalni konferenci v Laškem, že poleti 1940, sprožili pobudo za ožje demokratično sodelovanje s KP, za ustvaritev politične enotnosti demokratičnih sil, posebej še v delavskih vrstah, ki so bile takrat v opoziciji. Grozila je neposredna nevarnost fašizma, ki je že začel drugo svetovno vojno. Končni rezultat za enotnost političnega nastopa je bila organizacija OF in njen demokratični program. KS smo bili organizirani v temeljni skupini, ki je rasla iz sindikata JSZ z močnim političnim poudarkom in lastnim sindikalnim aktivom. Kot sindikat so se KS oblikovali v pomembno opozicijo tedanjim meščanskim režimom. Ta opozicija je predstavljala, tudi brez organizacije stranke, pomembno politično težo. Dolomitska izjava, za katero je dala pobudo in jo forsirala KP, je demokratično dogovorjeno sodelovanje temeljnih skupin v OF izničila in postopoma odplavila pluralno demokracijo. Uvedla je enostransko mo- nopolno politiko in oblast sovjetskega boljševizma in stalinizma. Ob dogovoru za demokratično sodelovanje s KP je bila svetovna vojna in pohod fašizma še na začetku. Prav nihče in tudi KP ne, tisti čas ni poznal in vedel za končni rezultat vojne in kakšna bo povojna politična ureditev Evrope. Enotni pa smo bili v prepričanju, da bo po zmagi nad fašizmom razvoj v Evropi demokratičen, pa tudi brez posnemanja boljševiškega režima. Vladalo je prepričanje, da se bo tudi Sovjetska zveza, prav na temelju preživelih zgodovinskih izkušenj, demokratično obnašala v Evropi in ne bo vsiljevala boljševiških manir in navad. Tako pot so določno nakazovale zgodovinske izkušnje Evrope, ki se kljub pričakovanju Lenina ob koncu prve svetovne vojne in tudi kasneje, ni nikoli odločila za komunizem, kakor ga je oblikovala boljševiška partija. Zaupanje v demokracijo V prepričanju, da bo KP v Evropi končno spremenila svojo monopolno politiko in oblast ene same stranke, smo se dogovorili za sodelovanje. Glede na politično konstela-cijo pred in med drugo svetovno vojno je partija tudi za slovenske razmere postala odločilna politična sila, z ogromnim političnim zaledjem in izkušnjami ilegalnega boja. Slovenska partija je takrat še pravilno razumela in cenila problem narodnega vprašanja in njegove obrambe pred navalom fašizma, ki je prinesel genocidno okupacijo. Zato smo s partijo dogovorili politično sodelovanje in ustanovili pluralno organizacijo OF za boj proti fašizmu in osvoboditev. Partija je v tistem usodnem času, neposredno po okupaciji, že v aprilu 1941, dala uspešno pobudo za ustanovitev OF in s svojimi izkušnjami dejansko prevzela vodilno vlogo. Nadaljnji razvoj med vojno je praktično pokazal, da brez pobude partije ne bi bilo uspešnega osvobodilnega boja. To pa seveda ne pomeni, da je bil osvobodilni boj boljševiška revolucija in monopolna podreditev partiji. Širina in demokratična zavest OF ter sestav slovenskega partizanstva, predvsem pa boj proti fašistični okupaciji, so pokazali skupne obveznosti in dolžnosti. Te so bile primarne in niso dovoljevale akcije za socialistično revolucijo, kakor jo je partija vsilila kasneje, predvsem pa po koncu vojne. Krščanski socialisti smo že po zgodovinski tradiciji izhajali iz lastne sindikalne organizacije krščansko socialističnega delavstva. Sindikat je bil primarna organizacija, povezana z močnim krogom izobražencev in delavsko ter akademsko mladino. V opozicijski politični vlogi proti centralistično usmerjenim meščanskim strankam se KS zavestno nismo odločili za lastno politično stranko. Hoteli smo organizacijo širše demokratične politične stranke, ki naj pluralno zajame članstvo različnih nazorskih opredelitev in se poveže v enotno politično organizacijo oz. stranko. To je bil pomemben prispevek k uspešni organizaciji kasnejše OF, ki so jo sestavljale in predstavljale tri temeljne skupine z dopolnitvijo močnega kroga slovenskega izobra-ženstva. Nastala je pluralna organizacija OF. ki je organizirala slovensko partizan-stvo in zajela v svoj krog večino Slovencev. Odpor proti okupatorju in potrebo po novi slovenski, politični povezavi je lahko ustvarila le pluralno demokratična vseslovenska organizacija. Usodno sodelovanje večine bivših političnih meščanskih strank in režimov z okupatorji, je narekovalo preoblikovanje in zamenjavo oblasti bivših režimov, ki so se utapljali v službi in servilnosti do okupatorjev. Zato je upor proti okupatorju začrtal tudi pot slovenski narodni revoluciji, kateri pa ne sme in ne more biti vzor boljševiška revolucija. Zgrešen sektaški monopol partije Z vsiljevanjem Dolomitske izjave je partija prelomila dogovor sprejetega programa in že začete politične prakse OF. Začela je izražati lastno monopolno smer in enostransko razlago politične avantgarde, ki pripada izključno njej in za njene politične potrebe. Enostransko in monopolno je razlagala tudi pojem politične enotnosti OF. OF je bila organizirana kot pluralno enotna politična organizacija. Plurarlna v tem, da so temeljne skupine samostojne organizacije, čeprav je partija politična stranka. Vsekakor so v OF pristopile temeljne skupine samostojno. KS so imeli, ne samo pomemben sindikalni, temveč glede na opozicijo bivši politiki, tudi močan politični značaj. Ob tem pa KS niso spremenili odločitve, da ne organizirajo lastne stranke. Tako je bila OF formalno politična koalicija samostojnih temeljnih skupin. Po svojem delovnem značaju in vsebini pa enotna politična organizacija s skupnim in enotnim političnim programom. Vsaka temeljna skupina je v OF ohranila lasten političen aktiv. KS smo se, zvesti tradiciji, da nismo stranka, opredelili za vsebino enotne politične organizacije OF, ne glede na formalni značaj koalicije, kar pomeni enakopravno sodelovanje vseh temeljnih skupin. Poudarek je bil na enakopravnem in strpnem sodelovanju. Tako obnašanje pa je prva zrušila in zavrla prav partija. Ne glede na priznani primat in vodilno vlogo, je partija ta položaj začela vedno drzneje izkoriščati za uvajanje lastne monopolne politike. Izneverila se je priznanju pluralizma evropske politične tradicije in vedno bolj izrazito prehajala na prakso boljševizma in stalinizma. Do izraza sta prišla nestrpnost in sektaštvo. Partija je vedno bolj poudarjala primat stranke in samo njeno avantgardno vlogo. Problem ni bil v tem, da je partija prva in napredna, temveč, da je tudi edina. To se je ostro zaraslo v OF, ko si je partija prilastila izključno vlogo v treh sektorjih: vojski, varnostno obveščevalni službi in tehniki. Ko pa partija, s potezami izključnega primata tudi v politiki njeni strategiji in taktiki odloča sama, začne težko sektaštvo in podcenjevanje drugih sodelavcev iz temeljnih skupin. Nastal je politični monopolizem partije znotraj OF, ki je močno pretiraval že kar fetiši-stično vlogo diktature proletarijata in njegov primat. To je izločilo druge temeljne skupine, pa tudi številne plasti prebivalstva, ki so prav tako nosile težo osvobodilnega boja, predvsem kmete, male proizvajalce in izobražence. Krščanskim socialistom prizna izjava le nazorsko skupnost, katere vodstvo samo idejno usmerja »prehajanje slovenskih katoliških množic na napredne pozicije«. Degradacija KS na nazorsko skupino, brez lastnih aktivistov, katere vodstvo ostaja le kot idejno vodstvo za prehajanje slovenskih katoliških množic na napredne pozicije, je bila le groba zloraba krščanske ideje za politične koristi partije in dosego njenega monopolnega položaja. Po tej oceni je katoliški nazor podcenjen in neenakopraven ter politično zlorabljen. Do veljave pride lahko le na »naprednih« pozicijah za širše potrebe partije. S tem je partija odrekla avtonomno moč in pomen krščanskemu svetovnemu nazoru. Po preteku že dveletne udeležbe in sodelovanja v težkem osvobodilnem boju in do-prinašanju najtežjih človeških in materijal-nih žrtev, je degradacija KS v izjavi hudo zgrešen političen nesmisel. Predvsem je ostala zmaličena in razvrednotena vsebina OF, kar je v ostrem nasprotju z njenim enotno dogovorjenim programom. Partiji je bilo dobro znano, da se KS že pred vojno niso opredelili za lastno politično stranko, temveč za stranko, ki naj združuje širši krog demokratičnih, takrat opozicijskih sil. To pa je bilo, neposredno po okupaciji Slovenije, doseženo z organizacijo OF. Prav zato je bil že kar bolesten strah partije, da hočejo KS ustanoviti lastno politično stranko, predvsem taktično pretiravanje za dosego lastne premoči. Osrednja sila in moč KS je bil sindikat JSZ, za katerega je 1909 dal pobudo Janez Ev. Krek. Čeprav sindikalna organizacija je imel sindikat tudi pomembno politično vlogo, saj je pritegoval močan krog izobražencev in mladine. Politična moč sindikata je bila gotovo v tem, da je dal pobudo za širše demokratično sodelovanje opozicije, vključno s KP. Gre torej za pluralno politično in nazorsko sodelovanje. Vedno pa je bil poudarek na enakopravni udeležbi in sodelovanju, v evropskem smislu zakoličenih tradicij demokracije in samoodločbe. OF je bila v najusodnješem času naše narodne zgodovine organizirana kot enakopravna politična skupnost. Predstavljale in sestavljale so jo nazorsko in politično samostojne temeljne skupine. Politična in nazorska skupnost OF, kot enotna politična organizacija, je z močnim partizanstvom, imela sredi osvobodilnega boja z okupatorjem za seboj že pomembne uspehe. Skupaj z zavezniško koalicijo boja proti fašizmu je bila že močno nakazana pot do končne zmage. Zato je bila porušitev pluralne skupnosti OF, ki je bila vsekakor več kot koalicija, nesmisel in politična poguba. Gotovo je bila na mestu in potrebna organizacijska ureditev in v tej zvezi sprejem pravil strpnega obnašanja, nikakor pa ne z izgovorom utrjevanja enotnosti, po partiji diktirana sprememba vsebine OF. Sprememba vsebine OF je bila v tem, da so se temeljne skupine, v korist partije kot stranke, odpovedale značaju in pomenu lastne skupine in v tej zvezi tudi lastnim aktivistom. Tako je partija dosegla popolno hegemonijo in izničila ter degradirala OF samo na psevdo enotno organizacijo, brez skupinske izvirnosti. Za to enakopravno in pluralno demokratično podobo OF se je, v dolgih in pomembnih razgovorih vodstva OF, pred sprejemom izjave, osamljeno boril le Edvard Kocbek, ki pa sam, pred večinskim pritiskom, nikakor ni mogel uspeti. Zavrnjeno je bilo njegovo prizadevanje za demokratično in pluralno OF, ki enakopravno raste in vodi osvobodilni boj, je pa enotna tudi v izvajanju svojega programa. Toda partija je vztrajala in uspela v »enotnosti«, ki je zrušila pluralno vsebino in sestav OF ter uvedla lastno mnopolno oblast. Montirana enotnost Glede uvedbe monopolne oblasti se je tudi slovenska partija poenotila z jugo - partijo, ki je v erugih delih bivše Jugoslavije že monopolno organizirala in vodila osvobodilni boj. Centralno vodstvo partije na jugu je začelo z očitki, da se slovenska partija utaplja v OF in da nima v rokah popolnega vodenja vstaje. Značilnost osvobodilnega boja na jugu je bila predvsem v tem, da je partija organizirala partizanstvo, brez politične predpriprave, kar je bila značilnost v Sloveniji. Na jugu torej samo partija, v Sloveniji pa pluralna OF. Zanimiva politična značilnost je tudi v tem, da v razgovorih, ki smo jih vodili po znani okupatorjevi roški ofenzivi, v Ljubljani jeseni 1942, s Kidričem in Kardeljem ter skupaj analizirali potek ofenzive in njene posledice, ter dogovarjali nadaljno utrditev politike OF, še ni bilo nobenih znamenj o potrebi izjave, kakor je nastala že čez tri mesece. V zvezi z organizacijo Delavske notnosti 7. 11. 1942 smo sprejeli teze in ugotovili širok vpliv slovenskega delavstva v osvobodilnem boju. Kot temeljni pogoj smo sprejeli popolno enakopravnost vseh sodelujočih delov, kakor tudi posameznikov v tej skupnosti. Vse skupine medsebojno priznavajo pravico svobode in izražanja svojega svetovnega nazora. Na te pomembne teze, sprejete ob ustanovitvi DE, da vsak zaveden slovenski delavec spoštuje svetovni nazor svojega tovariša, ne sme biti ovir njegovega izpovedovanja. To je temeljni pogoj popolne enakopravnosti vseh sodelujočih in daje vsem skupinam priznano pravico svobode in združevanja ter izražanje svojega svetovnega nazora. Te pomembne ugotovitve in zavezo na ustanovnem sestanku DE, je partija zelo hitro zanemarila. To tudi izčrpno izpričuje Edvard Kardelj v članku, objavljenem za 10. letnico DE. V času že popolne monopolne oblasti partije, kakor jo določno nakazuje Dolomitska izjava, povdarja Kardelj. Močno prenapihnjene težnje rahlanja politične enotnosti OF in poizkuse prehajanja v stran- karsko koalicijo in gnile kompromise z reakcijo in belogardizmom. Pri tem pa ne vidi strahotnega sektaštva, ki je udarjalo zlasti po KS, predvsem po njenih izobražencih, katerim očita povezavo s klerikalizmom. Ob težkih očitkih kierikalizma povsem spregleda prav napredna dejanja KS izobražencev, ki so jih odražala zborovanja od Velike Nedelje do znanih bohinjskih tednov in pisanje v revijah od Socialne misli. Besede in Dejanja ter znanega Kocbekovega članka Premišljevanje o Španiji, ki je povzročil idejno nazorski prelom, predsvsem med inteligenco krščanskega nazora. Kardelj skratka noče videti in vpoštevati tistih pomembnih duhovnih silnic, ki jih je sprožilo KS izobraženstvo, skupaj z delavci iz JSZ, za utrditev demokratične in socialne preobrazbe na Slovenskem. Očiten namen Kardeljevega pisanja v omenjenem članku je bil osvežitev naporov partije, za pravočasno zabijanje klina med KS inteligenco in delavstvo. V napoto je bilo tudi pisanje revije Slovenska revolucija, ki jo je v medvojnem času 1942-43 urejal in v večini pisal Edvard Kocbek. Pobudnikom Dolomitske izjave je bila zlasti napoti konstruktivna vsebina šeste okrožnice aktivistom KS, izdane 11.1.1943. V vsem tem je videl Kardelj povsem nepotreben strah za opravičilo monopolne oblasti. Dolomitska izjava nas je v začetku marca 1943 s svojo vsebino presenetila, ne samo v Ljubljani, temveč na vsem partizanskem terenu. Začudenje in presenečenje je zadelo predvsem v tem, da o tako usodnih odločitvah in spremembah ni bilo nobenih predhodnih posvetovanj. Po prejemu izjave smo KS prizadeto reagirali s pismom 16. 3. 1943, ki smo ga podpisali: Polde (Stane Kovač), Andreja (Jožica Simončič - Toman) in Savo (Tone Toman). Ostro smo protestirali proti ukinitvi skupine KS in odpravi njenih aktivistov. Poudarili smo, da je bilo za krepitev OF vse, kar smo delali in storili. Če smo utrjevali lastno skupino z novim dotokom aktivistov, je bilo to potrebno za utrditev OF, ne pa zaradi lastnih političnih tendenc. Lastna skupina KS z lastnimi aktivisti je potrebna za pluralni razvoj OF. V pismu smo poudarili vtis, da se KP nekako boji resnega tekmeca, saj smo v delu za OF resnično vliko doprinesli. Zato upoštevamo dejstvo, da smo KS vse doprinašali in gradili za OF, medtem ko je partija gradila lastno politično stranko. Matični teren Dolenjske, Notranjske in Bele krajine se je v aktivu KS odzval vprašujoče in z resnimi pripombami. O tem je za 45. obletnico Dolomitske izjave precej napisal Jože Penca. Obsežno pa se tega delikat-nega vprašanja, spominsko in dokumentarno, dotika Jože Javoršek v III. knjigi Spominov na Slovence, ko opiše sestanek KS aktiva na sedežu takratnega belokranjskega okrožja v Ravnacih in nato v Bušinji vasi. Po obsežni razpravi in na ugovore KS aktivistov zoper Dolomitsko izjavo si je takratni sekretar okrožja pomagal z grožnjo, da imajo na razpolago tudi druge argumente in se pred očmi vseh prijel za veliko pištolo, ki jo je nosil za pasom. Le tako je lahko zmagala Dolomitska izjava, takšna kakor je bila napisana. Odposlanca, oba inštruktorja IOOF, katera sta Dolomitsko izjavo tolmačila zbranim aktivistom, sta v poročilu IOOF zapisala, da je stvar na terenu izpadla bolj komplicirano, kot se je pričakovalo in da do končne rešitve vseh vprašanj ni bilo. Navajata, da je bila izjava pri večini dolenjskih aktivistov ugodno sprejeta, razen pri nekaterih aktivistih KS. Posebej omenjata le tri konkretna imena oponentov. Sklicujeta se na primere sektaštva in opozarjata na pomanjkljivosti skupnega dela na terenu. Pri nekaterih aktivistih je navzoče nerazumevanje vloge partije. Za nezdrave politične razmere pa dolži poročilo Jožeta Brejca - Javorška, kot zastopnika KS v dolenjskem poverjeništvu in zato zanj predlagata razrešitev in pasivno vzdržanje političnega dela še dvema aktivistoma KS. Navedeno poročilo ne daje nobenega pretresljivega odkritja politične odgovornosti ali bolje povoda KS za opravičilo Dolomitske izjave. Za sam sprejem Dolomitske izjave je značilno pismo Kardelja in Kidriča članoma vodstva KS Savotu (Tone Toman) in Poldetu (Stane Kovač), ki takrat sploh ni prispelo v Ljubljano, Stane Kovač ga je dobil v roke precej let kasneje. V tem pismu strašita oba, Kardelj in Kidrič z očitanjem poslabšanja medsebojnih odnosov, ki so na precej hudi preizkušnji, o čemer pred tremi meseci na pogovorih v Ljubljani sploh nista govorila. Neutemeljeni in brez realne podlage so očitki pisma, da so aktivisti KS na Dolenjskem prenehali delati za OF, ker delajo predvsem za lastno skupino. Iz pisma veje že kar paničen strah, da hočejo KS organizirati lastno stranko. Ta strah je bil povsem nepotreben, ker so KS rešili pro- blem lastne stranke že pred okupacijo in tudi kasneje neposredno ob organizaciji OF, v katero so stopili kot samostojna temeljna skupina. Glavni obdolženec za organizacijo lastne stranke je neutemeljeno postal Jože Brejc - Javoršek. Ta je postal nekak dežurni krivec za vsa politična zavajanja v vrstah KS na kriva politična pota. Vrste neutemeljenih očitkov KS, da organizira lastno politično stranko, se je partija poslužila zaradi olajšanja pridobitve in uzurpacije monopolne politične moči. V tej zvezi je pomembno pričevanje Javorška v prej omenjeni knjigi Spomini na Slovence, ko opiše svoje in Kocbekovo zasliševanje, ne samo pogovor z njima, v baraki CK na Bazi 20 na Rogu. Na tem zaslišanju sta Kardelj in Kidrič postavila sklope vprašanj: Kdaj ste začeli misliti na ustanavljanje lastne stranke? Ali ste poskušali organizirati lastne vojaške oddelke? Kaj vas je vodilo, da ste izrabljali neumnost slovenskih kmetov, ki ste jih iz političnih in razrednih razlogov vezali nase? Kakšni so bili vaši konkretni dogovori s slovenskim klerom? Kaj ste hoteli doseči z dviganjem nestrpnosti in celo sovražnostjo do komunistov? Gre torej za vprašanja, ki jih je partija spretno, vendar nikoli dokazano, postavljala za svojo monopolno utrditev. Za trezno presojo in utemeljeno obtožbo ne štejejo hudovanja posameznih udeležencev, aktivistov in partizanov kot reakcija na izredno sektaško obnašanje partije na terenu. Ob podpisu Dolomitske izjave še niso bile navzoče njene dolgoročne posledice. Te so se pokazale šele kasneje, ko je boljševiški socializem ogradil z železno zaveso tudi Slovenijo. Dosedaj najpopolnejšo analizo, na podlagi dostopnega gradiva, objavljenega največ v Dokumentih ljudske revolucije in knjigi Jesen 1942 (korespondenca E. Kardelja in B. Kidriča), je podala Spomenka Hribar v vrsti tehtnih esejev, objavljenih v Novi reviji in kasneje 1991 zbranih in ponatisnjenih v knjigi Dolomitska izjava. Hribarjeva izčrpno analizira ideološko in politično ozadje ter pogubne posledice Dolomitske izjave. V predgovoru knjige poudari avtorica, da je analizirala predvsem ekskluzivistično logiko avantgardizma, boljševizma. Namesto demokratične utrditve enotnosti OF in poglobitve njene organizacije, ob upoštevanju stvarne danosti, je Dolomitska izjava konstruirala montirano enotnost. Ta montirana enotnost je s presaditvijo boljše- vističnih manir in stalinističnih navad, zajela tudi Slovenijo. Zaradi te je bilo treba demontirati OF. Tej demontaži in vzpostavitvi istosmerne monopolne politike, ki je bila že stvarnost na našem jugu, se v tistem času slovenskih razmer ni bilo mogoče z uspehom upreti. Postopna realizacija Dolomitske izjave je vedno bolj pokopavala pluralno demokracijo politične koalicije in enotnosti v OF. Začela se je montirana enotnost, kakor jo je deklarirala partija. Monopolno politiko v stilu montirane enotnosti po Dolomitski izjavi je razložil Kardelj v uvodu knjige Dolomiti v Nob, ki je izšla 1974, za njeno 30 letnico. Po splošno znanem razmišljanju se Kardelj dotakne poskusov ustvarjanja neenotnosti v OF in tedenc za spremenitev OF v koalicijo temeljnih političnih skupin, predvsem pa onemogoči vodilna vloga partije. Prav v tej zvezi poudarja nesoglasja, predvsem med predstavniki partije in Edvardom Kocbekom, ki so dobila svoj epilog v Dolomitski izjavi. Kardelj pretirava in brez prave podlage trdi, da so se morali v centralnem komiteju posebej dogovoriti o ukrepih, s katerimi se je treba postaviti po robu pojavom neenotnosti v OF. Neutemeljeno se sklicuje na nesoglaja Kocbeka z delavci KS in neprestan strah za enotnost OF, saj prav KS sami niso hoteli lastne politične stranke, vztrajali so le na priznanju in enakopravni udeležbi temeljnih skupin v OF. KS so zamerili in ugovarjali partiji njeno nestrpnost in strahovito sektaštvo. ki smo ga bili deležni vsi, ki smo zaradi pluralne vsebine odklonili vstop v partijo. Kardelj nikoli ni mogel stopiti iz kroga montirane enotnosti, ki je gnala samo v kruto posnemanje boljševizma in stalinizma, kar je končno šele 1989 - 1990 pripeljalo v nerešljivo krizo monopolnega režima in sistema, ne samo v bivši Jugoslaviji, temveč v vsej vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi sami. Končno je tudi Kocbek ob svoji 70 letnici, 32 let po podpisu Dolomitske izjave, podal lastne ugotovitve. Ostro demantira Kardeljeve razlage, da je bila izjava nujna in potrebna. Poudari, da so bile temeljne skupine, ob ustanovitvi OF samostojne in enakopravne, z lastno izvedeno organizacijo, kar pa na strani KS nikdar ni krepilo tendence za lastno politično stranko. Partija pa je ukinila enakopravnost skupin in začela graditi svoje izključno oblast, čeprav je bila pluralna in demokratična OF, kot celota. sposobna rešiti slovenski politični in družbeni problem. Delovati je začel tudi tihi teror. OF iz prvih dveh let ni mogoče primerjati z nobenim njenim poznejšim obdobjem, ker je partija s svojim ekskluzivizmom pokopala njeno vsebino in moč. Na vprašanje, zakaj je sploh podpisal izjavo, je Kocbek odgovoril, da predvsem zaradi preprečitve sovražnosti med skupinami, pa tudi, ker je dosegel daje skupina ohranila svoj nazorski značaj. Dotedanjemu političnemu značaju skupine se je odrekel zaradi nevarnosti klerikalizma, ki je pomenil nedopustno vmešavanje cerkve v politiko. Vehementno pa se je uprl stališču, naj postane skupina samo meglen izraz prehajanja krščanskih množic na napredne družbene pozicije. Zagovarjal je stališče, da KS nismo ad hoc organizacija, temveč formacija, ki bo prerasla osvoboditev. Kot docela abnormalen pojav slovenskega klerikalizma je Kocbek obsodil belogardizem, ki je z okupatorjevo pomočjo nastopil proti OF. Poudaril pa je tudi, da je bila Jugoslavija po vojni najbolj stalinistična država, izven SZ. Zagotovo pa je zmotno Kocbekovo stališče, da je le nazorska skupina zadostna utemeljitev KS. Kocbek si je preveč apolitično predstavljal možnost uspešnega delovanja KS, kot nazorske skupine, v okviru monopolnega sistema in monopolnega režima. Prav je imel Jože Zemljak, ki je v razmišljanju o Kocbekovi listini 1971 zapisal, da je šele po osvoboditvi postalo jasno, kako malo pomembna je vloga nazorske skupine. Dejstvo je, da je Kocbek v mukotrpnih razgovorih za Dolomitsko izjavo ostal popolnoma osamljen, ko je branil in zahteval demokratično enakopravnost temeljnih skupin OF. Ko je izgubil oporo tudi svojih najožjih sotovarišev, je tudi on pristal na izjavo, v napačni zavesti, da je le nekaj rešeno s pristankom na nazorsko skupino, brez lastnih aktivistov. Na drugi strani pa sredi vojne ni smel tvegati enotnosti lastne skupine in razbitja OF same. To potrjuje tudi pogled z današnje distance. Vsak izključno zavrnilen ugovor partiji, ki je imela pomembno zaledje Sovjetske zveze, bi bil v takratnih političnih razmerah, ne samo tvegano, temveč tudi pogubno dejanje. To še celo, ker je sama stvarnost boja s fašizmom zahtevala vključitev in sodelovanje SZ. Na njej je bilo breme vzdržati na fronti proti fašizmu v Evropi, vse do druge fronte, ki pa se tedaj v Evropi še ni začela. Po boljševiškem vzoru, ki za ustanovitev OF ni bil zgled, je partija z montirano enot- nostjo, po Dolomitski izjavi, sistematično uvajala sovjetsko socialistično ureditev in stalinizem. Partija je bila pod vplivom Sovjetske zveze mogočen politični faktor, ki ga takrat, pred 50 leti, ni bilo mogoče izključiti iz vodilnega političnega vpliva na naših tleh. Monopolno enopartijsko politiko, njeno montirano enotnost in zgrešeno pot je zrušil šele razvoj v praksi neuspelega monopolnega režima, ki ga čas zgodovine ni prenesel. Zato pogled nazaj, z distance 50 let narekuje zgodovinsko presojo časa usodnosti, ki se ji takrat ni dalo ogniti. Temu niso bile krive napake, kakor to presojajo nekateri danes. To je bil zgrešen sistem boljševizma in stalinizma, ki ni uspel in se je moral zrušiti. Tega pa danes ne more popraviti nobena nova papirnata izjava. Stane Kovač KAKO JE POSREDOVANJE IZ VATIKANA REŠILO SMRTI PLETERSKEGA PRIORJA LEOPOLDA V Delu je 29. aprila 1991 (str. 4) zapisal prof. dr. Janko Pleterski, da sem podpisani edini slovenski zgodovinar, ki je uporabljal obsežno zbirko aktov in dokumentov o delovanju Sv. sedeža med drugo svetovno vojno (Actes et documents du Saint Siège relatifs à la seconde guerre mondiale 1-11, Città del Vaticano 1965-1981). Res je ta zbirka vatikanskih dokumentov pri nas skoraj neznana. Kdor to zbirko bere, se lahko prepriča. kakšne napore sta vložila Sv. sedež in papež Pij XII. osebno za reševanje ljudi med drugo svetovno vojno. Prav je, da si ob 50-letnici enega od teh dogodkov ogledamo nenavaden potek takšnega posredovanja, čeprav to ni natisnjeno v omenjeni zbirki. Od leta 1934 je bil v kartuziji Pleterje za priorja dr. p. Josip Edgar Leopold (1881-1977). V svoji dolgi dobi vodenja samostana (priorsko čast je odložil 1967) je marsikaj doživel, posebno med drugo svetovno vojno. Leta 1942 je bil na Gorjancih ustanovljen partizanski Gorjanski bataljon. V njem je bilo več domačinov iz Šentjerneja, ki so že poprej zahajali v Pleterje. Tudi kot partizani so še naprej hodili v samostan in tako se je s priorjevim dovoljenjem začelo sodelovanje kartuzije Pleterje s partizani. Samostan je partizanske enote oskrboval s hrano, zdravili in drugimi potrebščinami, ranjenci so lahko v samostanu nekaj časa ostali na okrevanju, med italijansko ofenzivo je prior nekaj partizanov skril v samostanu. V bližnjo partizansko ambulanto je zahajal samostanski brat bolničar Bernard Gregorec in tja nosil hrano, zdravila in medicinske potrebščine ter pomagal pri operacijah, pater Ferdinand Stadler pa je težkim ranjencem tam podeljeval poslednje zakramente ter hodil na,partizanske pogrebe. Toda ni ostalo samo pri humanitarnem sodelovanju. Prior Leopold je tudi politično sodeloval z Osvobodilno fronto in je partizanskemu vodstvu naravnost naivno zaupal. Dokler so imeli Dolenjsko okupirano Italijani, so takšno ravnanje priorja še tolerirali. čeprav so samostan večkrat temeljito pregledali in nikoli ničesar našli. Italijani so pač priorja smatrali za dvakratnega »rimskega doktorja« in to je pri njih nekaj pomenilo. Po kapitulaciji Italije so v oktobru 1943 zasedli Dolenjsko Nemci in ti so priorja Leopolda že 24. oktobra aretirali. Preko Rajhenburga (Brestanice), Brežic in Krškega so p. Leopolda prepeljali najprej v mariborski zapor. Iz zaplenjenega partizanskega arhiva so imeli Nemci neizpodbitne dokaze o njegovem sodelovanju s partizani. V nemškem zaporu se je prior Leopold zavedal, da ga čaka smrtna kazen. Kot Hrvat je bral zagrebške časnike in iz njih izvedel, koliko ljudi je bilo tam obsojenih na smrt samo zato, ker so v svoje stanovanje le za kako uro sprejeli ilegalca. Sam je seveda take ilegalce sprejemal za več kakor eno uro, zato je lahko vedel, kaj ga čaka. Nemci so priorja večkrat zelo podrobno zasliševali. vendar so že pred tem vedeli vse o njem. Njegovo sodelovanje s partizani ni bilo razvidno samo iz partizanskih dokumentov. Glavni obremenilni priči sta bila dva samostanska delavca, vrtnar in kurir. Po končanih zaslišanjih je bilo treba sprejeti odločitev o njegovi usodi. Tedaj pa je nastopil prvi preobrat. Dne 29. novembra 1943 so priorja Leopolda prepeljali v ljubljanski sodni zapor na Miklošičevi cesti. Prvi teden v ljubljanskem zaporu je prior Leopold ostal neopažen. Niti k maši v jetni-ško kapelo ni smel iti, ker je bil še v preiskavi. Zaprosil je, da bi za praznik Brezmadežne rad šel k spovedi. Tedaj je jetniški kurat dr. p. Angelik Tominec lahko nesel pismo kartuzijanskemu patru Nikolaju Bregantu, ki je takrat živel v Ljubljani. Ta je začel akcijo za osvoboditev p. priorja. Prvi se je potegnil zanj pri Nemcih ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Škof dr. Stanislav Lenič mi je pripovedoval, da je tedaj prišel na ljubljanski ordinariat gestapovec z debelo mapo obremenilnega materiala zoper priorja Leopolda. S tem je hotel pokazati, da za tako obremenjenega obtoženca ni milosti. Pater Nikolaj se je odpravil v Italijo, da bi s pomočjo Sv. sedeža dosegel milost za svojega priorja. Napotil se je v kartuzijo Farne-ta (v pokrajini Lucca), kjer je živel španski kardinal, ki naj bi mu utrl pot v Rimu. Toda ko je p. Nikolaj prišel v Farneto, je izvedel, da je ta kardinal umrl. Ni mu preostalo drugega, kot da nadaljuje pot do Rima. Tam je obiskal priorjevega znanca, jezuitskega patra dr. Iva Zeigerja, po rodu Nemca, rektorja nemškega zavoda (Collegium Germa-nicum), ki je bil v prvi svetovni vojni nemški oficir in je od tedaj poznal dosti nemških vojaških veljakov. P. Nikolaju je obljubil, da bo še isti dan govoril z osebnim prijateljem državnega vodje SS Heinricha Himmlerja. Kdo je bil ta Himmlerjev osebni prijatelj, nam je danes znano. P. Nikolaj je tudi na vatikanskem državnem tajništvu izročil spomenico o zaprtem priorju. Tedaj je nastopil odločilni preobrat dogodkov. V dogajanje vstopi general SS Kari Wolf. Njegova zgodba je tako nenavadna, da ji komaj verjamemo, toda njen končni izid je bil za priorja Leopolda ugoden, saj so ga izpustili iz zapora. Karl Wolf je bil general SS in policije v Italiji v času po kapitulaciji Italije, ko so Nemci zasedli ves tisti del države, ki ga niso okupirali Anglo-Ameri-kanci. Wolf je za italijansko revijo Domeni-ca del Corriere leta 1972 (v št. 15 z dne 12. aprila) povedal, kako ga je Hitler v začetku oktobra 1943 poklical k sebi in mu naročil, naj s posebnimi enotami SS ugrabi papeža Pij a XII.. kardinale in nekatere ugledne italijanske škofe ter jih nastani v kneževini Liechtenstein, da bi bili tako »varni pred vplivi ameriške diplomacije«. Wolf je bil ponovno pri Hitlerju v decembru 1943 in tedaj mu je poročal, da je za akcijo vse pripravljeno, da je Vatikansko mesto popolnoma obkoljeno s posebnimi enotami SS (esesovci so bili za to priliko posebej izbrani iz vrst Nemcev z Južne Tirolske, da so znali tudi italijansko). Vendar je Wolf pristavil, da takšne akcije ne priporoča. Doma bi si nakopali sovraštvo nemških katoličanov, v Italiji pa bi to Nemcem kot okupatorjem povzročilo hude težave. Pri tem je general Wolf prikazal Hitlerju položaj v okupirani Italiji: samo 5% prebivalstva je naklonjeno Nemcem, ljudje so utrujeni od vojne, odporniško gibanje narašča in za Nemce pomeni to »drugo fronto« poleg fronte proti zaveznikom. Cerkev je edina ustanova, ki je ostala nedotaknjena, zato Nemci navezujejo z njo »vljudnostne stike« in samo tako ohranjajo mir med prebivalstvom. Seveda bi načrtovana akcija zoper papeža to razmerje podrla. Hitler je moral s kislim obrazom odstopiti od svoje namere, vendar je Wolfu zagrozil, da bo osebno odgovoren za vse, kar bo Nemce zadelo v Italiji. Wolf pripominja v svoji pripovedi, da je Hitler Pija XII. po eni strani visoko cenil, po drugi strani pa silno sovražil, ker ga je obtoževal, da je dal zavetje tolikim beguncem in da vzdržuje stike z Združenimi državami Amerike. Odkar je Nemce od leta 1943 dalje začela zapuščati vojna sreča, so posamezni veljaki iz Hitlerjeve okolice začeli misliti na stike s sovražno stranjo zaradi pogajanj. Sveti sedež naj bi bil po njihovem mnenju primerna zveza, zato ni čudno, da je Wolf izražal take misli nemškemu veleposlaniku pri Sv. sedežu Ernestu von Weiszaeckerju in da ga je prosil, naj ga poveže s kakšnim vatikanskim funkcionarjem. Wolf je pristavil, da želi temu funkcionarju zagotoviti, da sam nima niti najmanjšega namena škodovati Cerkvi. Seveda je imel Wolf v roki dobro vstopnico za Vatikan. Lahko seje namreč pohvalil, da je preprečil ugrabitev papeža. Veleposlanik je Wolfa peljal k patru Ivu Zeigerju. Da je imel ta sestanek uradni značaj, dokazuje dejstvo, da je Wolfa spremljal polkovnik SS Eugen Dollmann, ki je bil v Rimu osebni predstavnik Himmlerja. in da je bil navzoč nemški veleposlanik. Sestanek je bil v vili Bonaparte in o njem pripoveduje dr. Zeiger tako: Wolf je imel dolg govor o nacističnih načrtih in izrazil svoje začudenje, da papež ne podpira nemškega boja proti Sovjetski zvezi, saj s tem brani evropsko kulturo in samo Evropo pred boljševizmom. Dr. Zeiger je odvrnil, da Sv. sedež tega boja ne more podpirati, ker bi to pomenilo tudi opravičevanje grozodejstev, ki jih delajo Nemci. Omenil je preganjanje duhovščine v vzhodni Evropi, nacistična koncentracijska taborišča in hudodelstva, ki jih tam počenjajo. Wolf je odgovoril, da so to zelo žalostne stvari in da je hvaležen usodi, »ali če hočete, vašemu Bogu«, da za te dogodke sam ni odgovoren. Zeigerja je hotel prepričati. kako je pripravljen na mirovna pogajanja. (Glede Wolfove pripombe o »vašem Bogu« je treba pripomniti, da je moral vsak član nacistične stranke, kaj šele esesovec, izstopiti iz katerekoli vere ali Cerkve.) Dr. Zeiger mu je rekel, naj pokaže svojo dobro voljo in moč na ta način, da osvobodi kartu-zijanskega priorja, katerega so Nemci zaprli v Sloveniji. »Preprečite nasilje proti Cerkvi«. je ob koncu pogovora rekel dr. Zeiger Wolfu. Vidimo torej, da sta se kartuzijanski pater Nikolaj iz Pleterij in general SS Kari Wolf istega dne drug za drugim znašla pri dr. Zeigerju. zato je stvar lahko tako gladko stekla. General je obvestil svojega kolega v Ljubljani, generala SS in policije Erwina Rosenerja in prior Leopold je bil na sv. večer leta 1943 popoldne izpuščen na svobodo. General Wolf zdaj zapušča našo pripoved. Preden pa se od njega poslovimo, lahko zapišem, da ga je pol leta pozneje, namreč 6. maja 1944. sprejel celo sam papež Pij XII. Wolf je bil v civilni obleki in že pred vstopom v papeževe sobane so mu sporočili želji) Pija XII.. naj bi osvobodil iz zapora prof. Giuliana Vasallija. sina papeževega dragega prijatelja. Ta mladi profesor je bil namenjen za ustrelitev. Wolf je vedel za njegovo ime in se je začudil, da se papež poteguje za voditelja socialistične mladine. »Sv. oče ne vprašuje za strankarsko pripadnost tistega, kateremu želi pomagati,« je bil odgovor vatikanskega dostojanstvenika. Tudi to je treba povedati o generalu Wolfu. da je aprila 1945 podpisal kapitulacijo Nemcev na tistem ozemlju, ki mu je še preostalo, namreč severna Italija. To je storil, še preden se je predalo nemško vrhovno poveljstvo. Prior Leopold ni mogel verjeti, da je posredovanje v Rimu tako hitro steklo, saj je p. Nikolaj komaj nekaj dni poprej odpotoval v Italijo. Na gestapu so priorju povedali, da v Pleterje ne sme, da mora do 3. jantiarja 1944 zapustiti Ljubljansko pokrajino in oditi v Italijo v konfinacijo v kraj. ki si ga bo sam izbral. Izbral si je najbližji kartuzijanski samostan Vedana v provinci Belluno. Iz zapora se je najprej zatekel k univ. prof. dr. Leonidu Pitamicu. ki ga je odpeljal v Marija-nišče. Tam ga je sprejel dr. Jože Pogačnik, poznejši nadškof in pri njem je preživel božične praznike do odhoda v Italijo. Daje priorju Leopoldu v nemškem zaporu res šlo za glavo, dokazuje zadnja dogodivščina te zgodbe. Poleti leta 1944 se je želel vrniti v Pleterje in je pisal v Ljubljano p. Nikolaju, naj s pomočjo katerega od ljubljanskih odvetnikov doseže, da mu bodo Nemci dovolili vrnitev domov. P. Nikolaj je izbral dr. Ljubo Prenner in ta se je obrnila na generala Rosenerja preko konzulata Ne-zavisne države Hrvatske (prior je bil Zagrebčan). Konzulat je po dolgem času sredi septembra sporočil dr. Prennerjevi. da je general Rosener odločno odklonil prošnjo za vrnitev z utemeljitvijo, »da so bila dejanja priorja dr. Leopolda v korist partizanov takšna in izvršena v tolikem obsegu, da gaje smrtne kazni rešilo samo njegovo visoko cerkveno dostojanstvo in da na preklic kon-finacije ni niti misliti.« Tajnik hrvaškega konzulata je odvetnici še posebej sporočil, da je zaupno izvedel, da je »pleterskega priorja rešila smrti v glavnem intervencija Vatikana«, p. Nikolaj pa je upravičeno trdil, da je bil to predvsem dr. Ivo Zeiger. Miloš Rvbar NAGOVOR MED POGREBOM P. PRIORJA SIMONA AŠIČA 27. Avgusta 1992 Dragi p. Simon! Zapustili ste nas tako nenadoma, nepričakovano, brez slovesa. Vaš odhod nas je presenetil in presunil. Vsi smo Vas imeli radi in Vas bomo zelo pogrešali. V imenu samostanske skupnosti in v svojem imenu se Vam zahvaljujem za Vaše veselo služenje Bogu in ljudem. Kot »fantič zelenega Štajer- ja«, rojeni v župniji Rajhenburg-Brestanica leta 1906, ste bili vedno »korajžen. vesel« - tudi takrat, kadar so drugi obupovali. Tudi takrat, ko ste bili podobni sv. Pavlu, ki je o sebi zapisal: »V hujših naporih, večkrat v ječah, neprimerno bolj pod udarci, večkrat v smrtni nevarnosti. Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj ko štirideset. Trikrat so me bičali, enkrat kamnali. . . Pogosto sem bil v nevarnosti.. . « (2 Kor 1 1, 23-27). Sami ste o sebi zapisali: »Vsega skupaj sem bil po letu 1945 nad 50 krat zaslišan, 15 krat pred sodiščem, 8 krat obsojen, pa sem 5 obsodb ovrgel, tako iz trte so bile obdolži-tve izvite. Trikrat sem sedel vsled obsodbe, enkrat »kar tako«, enkrat pa sem bil samo v preiskovalnem zaporu.« Zaradi »sovražne propagande« sem bil zaprt od 25. marca 1952 in 25. maja 1952 obsojen na 4 leta strogega zapora. Toda po 9 mesecih nas je maršal Tito kar 40 duhovnikov amnestiral in sem prišel na svobodo 7. januarja 1953.« Kot dober in zvest redovnik in duhovnik ste bili najprej mož molitve. Vaša jutranja molitev se je vsak dan začela vsaj pol ure pred rednim jutranjim molitvenim bogoslužjem. Vaša prva molitev je bil križev pot ob umetniških postajah Fortunata Berganta, nato rožni venec. Vsak dan ste zmolili več delov. V torek. 25. avgusta 1992, ravno en dan po 62. obletnici svojega mašniškega po-svečenja. in tri dni po 73. obletnici prihoda v Stično, ste bili v svoji meniški celici pripravljeni, da greste v baziliko k običajni molitvi križevega pota. a srce Vam je odpovedalo. Vaših 14 postaj je dopolnjenih. Vstopili ste v skrivnost 15. postaje, v Kristusovo poveličanje. Pogrešali Vas bomo še posebej pri petju v koru, kjer ste s svojim močnim in sigurnim glasom kot kantor, prvi pevec, dajali oporo vsem drugim. Bili ste mož vztrajnega dela, sposobni in pripravljeni prijeti za vsako delo, umsko in fizično. Zato ni nič nenavadnega, da so Vam predstojniki zaupali različne odgovorne samostanske službe. Kot dolgoletni prior ste bili v veliko oporo trem opatom: Avguštinu, Rafaelu in Antonu. Bili ste vrsto let župnik-vikar stiške župnije. Radi ste pomagali po različnih dolenjskih župnijah. Več let ste delovali v samostanu Mogila na Poljskem. Bili ste tudi prefekt dijakov v Slomškovem zavodu v Ljubljani. Mnogo moči ste posvetili vzgoji samostanskih kandidatov, novincev in bogoslov-cev. Bili ste iskan spovednik in duhovni voditelj. Neka oseba se s hvaležnostjo spo- minja Vaših tako značilnih nasvetov: »Tistega. ki vas zelo užali, vam naredi krivico, blagoslavljajte, molite zanj. Tako mu boste pomagali, da se bo poboljšal.« »Če vas sredi nujnega dela zmoti obisk in bi se mu najraje (morda celo z lažjo) izognili, hitro recite: »Blagoslovi. Gospod, tega človeka, ki je prišel k meni. in mene. da bi ga tako sprejel, kot bi ga ti. Blagoslovi najin pogovor, da bo tebi v čast in obiskovalcu v korist.« Po teh načelih ste se najprej sami ravnali. Zavedali ste se, da storite Jezusu, kar storite bližnjemu. Bili ste srčno dober človek, vedno prijazen. spoštljiv in uslužen, pripravljen pomagati v duhovni ali telesni stiski vsakemu brez razlike in ob vsakem času. Zaradi visokih let in občasne težave s srcem smo hoteli, da bi se manj posvečali bolnikom in bolj pazili na svoje zdravje. Odgovarjali ste: »Ko se mi pa ljudje tako smilijo! Kako nekateri trpijo!« Po Jezusovem zgledu ste se za različne bolnike naravnost žrtvovali. Zanje ste imeli vedno čas. Potrpežljivo ste jih poslušali in s toplo človeško in duhovniško besedo ste zdravili ranjene duše in strta človeška srca. Tako so Vaši čaji postali mnogo bolj zdravilni. kakor bi bili sicer. Sploh ste v mnogih rastlinah in drugih naravnih pripomočkih odkrivali zdravilno moč, ki jo je Bog položil v svoje stvarstvo. Začelo se je med drugo svetovno vojno, ko je primanjkovalo zdravil. v samostanu pa je bilo več bolehnih duhovnikov beguncev. Pomagali ste jim do zdravja, prav tako svoji bolni mami in sebi. Zapisovali ste si svoja izkustva in recepte. Nastale so in pri redni zbirki Mohorjevih knjig izšle Vaše tri zeliščarske knjige kot velike uspešnice: Pomoč iz domače lekarne I (1984), Pomoč iz domače lekarne II (1986). Priročnik za nabiranje zdravilnih rastlin (1988). Prav po teh knjigah in po svojih čajih ste postali znani pri vseh Slovencih doma in po svetu. Ob tej uri mislijo na Vas in Vas priporočajo Odrešeniku, da bi se nad Vami spolnile besede: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti. . . bolan sem bil in ste me oskrbeli« (Mt 25,34,36). Ko se Vam za Vaše bogato življenje zahvaljujemo, Vas prosimo, da pri Bogu prosite za nas in za svojega naslednika na Vašem priorskem mestu in na področju zeliščarstva. Naj Vam bo dobri Bog bogat plačnik! P. Anton Nadrah O ŽIVLJENJU P. SIMONA AŠIČA Pokojni p. Simon Ašič je sam svoje življenje takole opisal (verjetno ob 50 ali 60-letnici mašni-štva. ko so na škofiji v Mariboru hoteli nekaj podatkov o njegovem življenju, da bi se mu zahvalili in mu ob obletnici mašništva čestitali): Rodil sem se 30. novembra 1906 v zaselku Trebež pri Vasi Gorica v župniji Brestanica na Štajerskem. Pri krstu so mi dali ime Jožef in me nato klicali za Pepija. Oče je bil kovač, mati pa šivilja. Za menoj sta se rodila še brat Maks, ki je po nekaj mesecih umrl, in sestra Micka, tri leta mlajša od mene. ki je šolska sestra in živi na Vidmu pri Krškem. Imeli smo le majhno posestvo. Zato je oče 1910 odšel v Ameriko, da bi izboljšal gmotno stanje svoje družine. Nameraval je tam delati tri leta. pa se ni več vrnil. Podsulo ga je v jami tako. da je postal težek invalid. Umrl pa je šele 1961. Na velikonočni ponedeljek zjutraj so ga našli mrtvega v naslonjaču. Mama je umrla 21.3. 1964. Ljudsko šolo sem obiskoval v Brestanici! dobro uro hoda za odraslega človeka. Otroci pa smo hodili tja skoraj dve uri. ker je stala šola onkraj trga na Šutni. nedaleč od Save. Nazaj pa smo rabili skoraj tri ure. ker se je pot vzpenjala navkreber v naše hribe domov. V šolo sem začel hoditi šele z devetim letom. Nekoč je namreč neka deklica iz naše vasi na poti iz šole pozimi omagala in ostala v snegu. Na pol zmrzlo so jo našli, nesli domov, dali na peč in tako otroku škodili, da ni bila nikoli več zdrava ter je kot mlado dekle umrla. Zato šolski upravitelj ni silil, da bi iz naše vasi hodili v šolo otroci že s sedmim letom. Se predno sem začel hoditi v šolo. potem pa med počitnicami, sem pasel našo edino kravico šeko, včasih sem jo pa gnal v Jerič dol in pomagal pasti veliko čredo svojemu tri leta mlajšemu sosedu in prijatelju Ludviku, pozneje stiškemu opatu Rafaelu. Po prvi svetovni vojni sem 22. avgusta 1919 prišel kot gojenec v Stično. Z drugimi 16 sošolci so nas vpisali na klasično gimnazijo v Ljubljani. Študirali smo v Stični. Poučevali so nas patri, pa tudi nekateri svetni duhovniki, upokojenci, kot npr. dr. Šanda, župnika Pečarič in Stazinski, ter učitelj Balič, osebni prijatelj Simona Gregorčiča. Ob semestru in na koncu leta so prihajali iz Ljubljane profesorji in nas spraševali. Hvalili so naše znanje, naše sošolce v Ljubljani pa zmerjali z lenuhi, češ v Stično se pojdite »špeglat« k svojim sošolcem. Ti znajo! Po 4. razredu gimnazije sem z drugimi 11 sošolci vstopil 4. oktobra 1924 v samostan in začel enoletni noviciat. Naš magister je bil p. Evgen Fiderer. Nemec, ki je prišel v Stično leta 1907. Dobro je obvladal slovenščino in se zelo vživel v naš narod. Vzgajal nas je v zdravi askezi. Noviciat sem končal 18. oktobra 1925, ker smo novinci počakali, da se je opat Avguštin Kostelec vrnil z generalnega kapitlja v Rimu. Na generalnem kapitlju so se posvetovali, kako bi rešili za red samostan Mogila pri Krakovu na Poljskem. Samostan je v vsakem oziru propadal. Krakovski nadškof Sapieha je pozval vodstvo reda. naj nekaj ukrene. Italijani in Francozi niso imeli ljudi, Nemci so bili po prvi svetovni vojni na Poljskem zelo osovraženi. Saj smo še mi brali na kolodvorih po Poljskem: Pobijte nemške ščurke! Tako so kar nekako,na generalnem kapitlju pritisnili na opata Avguština Kostelca. naj on pošlje svoje redovnike v Mogilo. In tako je šla redovna kolonija iz Stične na Poljsko 16. decembra 1925. Štela je 12 oseb: 3 patri: Robert Kuhar. Gregor Recelj. Jožef Vračko: 3 kleriki: Simon Ašič, Bonaventura Herga, Lovrenc Medved; 3 bratje: Viljem Markič, Konrad Klemen. Anton Krajše k; 3 kandidati: Anton Kovačič. Martin Orešnik, Jože Sotošek. V Mogili so bili takrat še sledeči redovniki: p. Teodor Starzvk. p. Dominik Jurkowski. neke vrste ekonom, p. Bernard Ankiewicz. popolnoma ohromel in nem; bratje: Stanislav Kurzeja. Ludvik Bach in Edmund Undrewicz. Nas klerike so vzeli s seboj zato. ker smo dobro peli in obvladali koral. Na Poljskem sem na piaristovski gimnaziji Rakowice končal gimnazijo in maturiral 19. maja 1927. V jeseni 19. oktobra 1927 sem šel v Nemčijo in v cistercijanskem samostanu Marienstatt v Hessen-Nassauu naredil prvi letnik bogoslovja. V Ljubljani sem nato nadaljeval v oktobru 1928 bogoslovje in bil 24. avgusta 1930 že po tretjem letniku posvečen v duhovnika. Čez eno leto. to je 7. septembra 1931, sem zopet šel pomagat na Poljsko. Bil sem magister novincev. Takrat sem se zastrupil z ogljikovim monoksidom tako. da sem komaj ostal pri življenju. Posledice čutim večali manj še danes. Tam sem ostal do 19. septembra 1933. Še enkrat sem šel pomagat v Mogilo. in sicer 12. julija 1934. Bil sem magister bratov in inštruktor dijakov. Tudi nekaj bogoslovja sem poučeval klerike dve leti. Obenem sem veliko spovedoval v tamkajšnji romarski cerkvi, hodil spovedovat na »odpustke« proščenja v okolico Krakova. Vrnil sem se v Stično 17. julija 1936. Bogoslovni študij sem končal 9. 6. 1934. Na prigovarjanje profesorja dogmatike dr. Fabijana sem se začel pripravljati na doktorat iz dogmatike. Zato sem se vpisoval naprej, obiskoval seminarje. delal seminarske naloge. Zaradi velike zaposlenosti se je zadeva zavlekla. Prišla je vojna, Ljubljana je bila blokirana, da nisem mogel večna predavanja, sledil je umik sobratov v Avstrijo in tako sem bil tako rekoč sam za vse. In iz mojega doktorata ni bilo nič. Leta 1933 je samostan Stična osnoval Slomškov zavod v Ljubljani, da bi imel stanovanje za svoje bogoslovce in internat za dijake. V ta zavod sem 13. 9. 1936 prišel za prefekta in inštruktorja. Dijaki so po večini obiskovali klasično gimnazijo. Od njih si je samostan obetal svoj naraščaj. Tam sem imel veliko dela. Dijakov je bilo okoli 60. Bili so iz vseh delov Slovenije, predvsem iz Gorenjske. nekoliko manj iz Dolenjske, bolj malo pa iz Štajerske. V počitnicah pa sem redno vsako nedeljo šel pomagat na župnije, v Dolenji vasi pri Ribnici pa sem bil skoraj kot nekak kaplan. Več let sem hodil tja redno na pomoč ob nedeljah, praznikih, v postu in adventu pa še posebej. V Slomškovem zavodu sem ostal do 10.4. 1941. Drugo svetovno vojno sem preživel v Stični. Ker se je takratni subprior p. Benedikt Bolcar stalno mudil na partizanskem ozemlju v Mirni peči. sem bil namesto njega 12. 8. 1942 imenovan za subpriorja. Dne 25. 2. 1945 sem postal prior. ker je p. Evgen Fiderer. dolgoletni stiski prior. že 1943 odšel v Španijo s p. Stanislavom Malijem in p. Rafaelom Ašičem. da bi tam pomagali na noge nekoč slavnemu samostanu Poblet. Ker je bil p. Benedikt stalno odsoten, me je škof Vovk imenoval za vikarja namestnika župnije Stična dne 23. junija 1947 za čas njegove odsotnosti. Ko je ta 1948 težko zbolel in moral iti na operacijo, so mi bile podeljene vse župniške pravice za župnijo Stična, dokler bi bil on odsoten. Po smrti p. Benedikta dne 18. 4. 1949 sem bil potrjen za župnika vikarja dne 22. aprila 1949. To sem ostal do 25. 5. 1952. ko sem bil obsojen na 4 leta strogega zapora ... Moji zaj>ori 1. Že 1949 sem sedel en teden. Šel sem na Cirosuplje obiskat nekaj naših, ki so bili v preiz-skovalnem zaporu. Malo preveč sem se približal oknu kletnega prostora, kjer so naši »sedeli«. Pa me je miličar pograbil in me je njim »pridružil« za en teden »kar tako«. 2. Drugi zapor je bil takrat, ko smo bili skoraj vsi iz samostana zaprti zaradi preizskave. Sedel sem od 3. decembra 1950 do 5. januarja 1951. 3. Zaradi »sovražne propagande« sem bil zaprt od 25. 3. 1952 in 25. 5. 1952 obsojen na 4 leta strogega zapora. Toda po 9 mesecih nas je maršal Tito kar 4(1 duhovnikov amnestiral in sem prišel na svobodo 7.1.1953. 4. Ponovno sem šeivzaporza 15 dni. to je od 25. aprila do 9. maja 1956. 5. Zadnji moj zapor pa je trajal kar dva meseca: od 20. oktobra do 20. decembra 1957. Vsega skupaj sem bil po letu 1945 nad 50 krat zaslišan. 15 krat pred sodiščem. K krat obsojen, pa sem 5 obsodb ovrgel, tako iz trte so bile obdolžitve izvite. Trikrat sem sedel vsed obsodbe. enkrat »kar tako«, enkrat pa sem bil samo v preizskovalnem zaporu. Dne 2. februarja 1954 sem bil imenovan za magistra klerikov. S kleriki fr. Benediktom Ajdi-čem. fr. Marijanom Orožnikom in fr. Benediktom Skledarjem sem se trudil, da so kolikor toliko končali gimnazijo, potem pa sem jih poučeval bogoslovje, ker niso imeli mature. Pokojni opat Avguštin Kostelec me je 26. 2. 1963 postavil za priorja. Dne 5. oktobra 1963 sem bil imenovan za kaplana, da bi pomagal župniku p. Rafaelu Ašiču. Ko pa je le-ta postal opat. sem bil imenovan za župnika vikarja župnije Stična 27. oktobra 1964. Dne 23. septembra 197,S sem bil imenovan za izrednega spovednika sester notredamk na Stru-gi-Otočcu pri Novem mestu. Iz mojega doktorata iz teologije ni bilo nič. kot sem že omenil. Vendar sem se po sili razmer veliko bavil z njo. Že v Mogili sem dve leti poučeval klerike moralko in redovno pravo. V Stični pa sem šest let predaval klerikoma fr. Marijanu Orožniku in fr. Benediktu Skledarju dogmatiko, moralko, jus in cerkveno zgodovino. Da bi bila zadeva s pravnega vidika v redu. sem se po opatu Avguštinu obrnil na generalnega opata s prošnjo, da bi se mi po cerkveni ali vsaj redovni plati priznala neke vrste habilitacija iz teologije. Na generalat sem poslal sledečo vlogo. Tu podam prevod: Moj študij in delo na področju teologije. Diploma bogoslovne fakultete: Filozofska skupina - prav dobro - 9 Biblična skupina - prav dobro - 9 Dogmatična skupina - prav dobro - 8 Moralno pastoralna - prav dobro - 9 Pravno zgodovinska skupina - dobro - 7 Zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom je bil spomin znatno prizadet, zato slabša ocena v pravno-zgodovinski skupini. Specialni kurzi: (seminarji, profesorji, ki so jih vodili, in dosežene ocene): Dr. Snoj, C) inspiraciji - odlično - 10 Dr. Lukman. Dogemska zgodovina - prav dobro - 9 Dr. Lenček. Knaus-Oginova teorija in nravna načela - prav dobro - 9 Seminarske naloge: Dr. Snoj, Peta božja zapoved v luči Kristusovega govora na gori - odlično - 10 Dr. Lukman. Analiza Aurelii Augustini De vi-dendo Deo, seu Epistola 147 - prav dobro - 9 Dr. Fabijan. Oratia actualis in liturgia missali et sacramentali. Ta naloga je bila 1931 nagrajena s svetosavsko nagrado z din 600,- To nalogo naj bi razširil v disertacijo s tem, da bi še bolj temeljito izrabil Obrednik in Caeremoniale Episcopo-rum. ker sem v nalogi obdelal prvenstveno misal. Vsed dvakratne prekinitve študijev zaradi pomoči v samostanu Mogila na Poljskem sem končal teologijo šele 1934. Nato sem moral dobiti še potrebne dodatne semestre. Potem je prišla vojna, Ljubljana je bila blokirana, dohod vanjo zelo otežen. Poučevanje teologije V Mogili sem dve leti poučeval moralko in redovno pravo. V Stični že šest let poučujem staro zavezo, novo zavezo, nekatere traktate iz dogmatike, kanonsko pravo, cerkveno zgodovino. patrologijo. sedaj je na vrsti še sociologija. Od opata generala je prišla naslednja rešitev: S tem izjavljamo, da p. Simon Ašič. ki se ne samo odlikuje po nekdaj dovršenih študijih, kakor se je tudi po končanem študiju pripravljal, da bi predaval, in je poleg tega že nekaj let pohvalno predaval, tako da je na vsak način sposoben, da se za naprej proglasi za predavatelja tako v filozofskih kakor tudi v teoloških vedah. V lavantinski škofiji sem večkrat dušnopastir-sko deloval. Nekajkrat sem bil v Slovenj Gradcu še za pok. dekana Sokliča in imel tam duhovno obnovo. Na Svetih gorah sem na vsakem dopustu ob romanju veliko spovedoval, hodil sem na Senovo pomagat, ko je g. Nanut pridigoval po raznih župnijah in zbiral sredstva za novo cerkev in župnišče. V Brestanici pa sem itak bil vedno na razpolago, kadar sem bil doma na počitnicah. Rado Bordon LJUBEMU SOŠOLCU - DUHOVNIKU OB 70 LETNICI France, ki Kristusu ostal si zvest. Razsojaj milo nam, čeprav grešimo! Ad multos annos! Ti v en glas želimo. Naj mirna, kot doslej, bo Tvoja vest! Caelestis ira Ti ne bo sodila: Ex ore tuo zloba ni prišla; Ljubezen si učil, krotkost srca, Iustitia Te zmerom je vodila. Prijatelj dragi, bodi trden, zdrav In mirno hodi skoz jesen življenja. Čvrsto po poti, ki si jo dognal! Nabral si si obilo zasluženja; Izprosi milost duši tavajoči. Ko z Njim kdaj pokramljaš v molitvi noči!... V Ljubljani, 13. 9. 1982 V spomin na skupna gimnazijska leta, v starem prijateljstvu DR. RADO BORDON 1915 -1992 Mladost sem tvojo srečal in oltar... Tako se začenja prvi sonet, ki mi ga je poklonil ta veliki mojster soneta .. . Bilo je tam okoli leta 1934 na Poljanski gimnaziji, v literarnem krožku, kjer sva tesno sodelovala. Bil je vihrav, nemiren fant, poln novih idej in zamisli. Kjer se je kaj novega dogajalo, tam je bil Rado zraven. Nič čudnega, če so nove revolucionarne ideje tudi njega zamikale. Po maturi leta 1935 sva se razšla. Jaz sem odšel v Maribor v bogoslovje. Rado pa se je vpisal na univerzo v Ljubljani. Živahno dopisovanje naju je medsebojno zavezovalo. Razumel je mojo odločitev za duhovniški poklic, dobro je vedel, da bom prav s tem poklicem najbolj koristil svojemu narodu.. . Pa je prišlo leto 1941, tako usodno za mali slovenski narod. Mene so Švabi zaprli in izgnali.. . Kjer je bila mladina, tam je bilo tudi najino mesto. Oba sva se vključila v organizirano delo proti okupatorju. Bila sva dovolj kritična in preveč zraščena s svojim narodom, da bi kdaj nasedla komunistični propagandi v OF. Osvoboditi slovenski narod izpod okupatorja je bilo edino naše stremljenje. Rado je bil izredno delaven. Bil je pravi mojster soneta. Pesnik A. Gradnik ga uvršča med prve za Prešernom. Njegovo delo in življenje vedno odlikuje neizprosna borba za odpravo krivic, za humani napredek ter za resnično demokracijo. Bil je pravi borec za novo, boljše in pošteno življenje. »To še ni tisto, za kar smo se borili!« je vedno in povsod poudarjal. Bil je pokončen in neizprosen borec za pravico. Zaradi svoje pokončne drže je moral veliko pretrpeti. (Bil je dvakrat zaprt pod komunizmom). Bil je izjemen umetnik, ki je ustvaril neprecenljiva dela. Številni soneti in prevodi, razna uredniška in druga kulturna opravila ga uvrščajo v sam vrh slovenskih kulturnih ustvarjalcev. Čeprav je bil bistro piker. kdaj rahlo zbadljiv, ni nikoli žalil, tudi ko je grajal kult osebnosti. Bil je vseskozi raven, odkritosrčen in pošten! Spočij se anima candida! Zadosti si ustvaril, ostal boš vedno živ! Večna Resnica, kateri si vse življenje tako zvesto služil, naj ti bo plačnik! France Lipičnik KARTUZIJANSKEMU PATRU JANEZU DROLCU V SLOVO Pred nekako 18 do 20 leti je bila na poteh okoli kartuzije Pleterje vsakdanja slika, da kartuzijanski menih potiska bolniški voziček. na katerem sedi zelo star kartuzijanski menih. Voziček je potiskal p. Emanuel. na njem pa je sedel nekdanji prior p. Josip Edgar Leopold, tedaj že več kot 90 let star. Po smrti p. Josipa leta 1977 se je na poteh okoli kartuzije pojavila nova slika: kartuzijanski menih hodi okoli z belo palico za slepe. Bil je to tedanji prior p. Janez Krstnik Drolc. Na vernih duš dan leta 1991 smo se od njega poslovili na samostanskem pokopališču in o njegovi smrti so pisali vsi slovenski časniki. Malokateremu menihu posvetijo v našem tisku toliko prostora, zato naj tudi za Mohorjev koledar zapišem nekaj v spomin. Pokojni se je rodil 15. oktobra 1916 v Zagorju ob Savi v obrtniški družini. Oče je bil krojač in v družini je bilo devet otrok. Pri krstu je dobil ime Karel, študiral je na realni gimnaziji v Ljubljani in Mariboru. Kot dijak je preživljal počitnice v Laškem pri svojem najstarejšem bratu, ki je bil nameščen v rudniku Huda jama v Rečici pri Laškem. Po gimnaziji je leta 1939 vstopil v kartuzijanski red v kartuziji Pleterje. Zanimanje za Pleterje mu je vzbudila reportaža o samostanu, ki jo je objavil dnevnik Jutro. Večne obljube je položil leta 1944, nižje redove mu je še podelil ljubljanski škof dr. Gregorij Rož-man. po višje redove pa je moral že v Maribor k škofu dr. Ivanu Jožefu Tomažiču, ker tedaj v Ljubljani ni bilo nobenega škofa. Mašniško posvečenje je prejel 17. marca 1946, novo mašo pa je pel v Zagorju 19. marca. Ko je tedanji verski tednik Oznanilo napovedal to novo mašo. je še dostavil, da je to prva nova maša »pri nas« po odhodu okupatorja. Mišljena je bila seveda ljubljanska škofija. Kartuzija Pleterje je v tem času preživljala težko dobo. Najprej so ta predel Dolenjske aprila 1941 zasedli Nemci, nato so junija 1941 prepustili to območje Italijanom, po kapitulaciji Italije pa so oktobra 1943 spet prišli Nemci. Ponoči so v samostan prihajali partizani, ki so pri tedanjem priorju p. Josipu Edgarju Leopoldu uživali vso podporo. Zaradi tega se je od novembra 1942 do februarja 1943 v samostanu naselila »Legija smrti«, enota, katero so plačevali Italijani in jo imenovali Milizia volontaria anticomuni-sta MVAC (Prostovoljna protikomunistična milica). Zaradi te nastanitve so februarja 1943 partizani napadli samostan. Pri tem je pogorelo 16 samostanskih celic (hišic) ter dva kraka križnega hodnika. Prior Leopold je bil zaradi sodelovanja s partizani zaprt od oktobra 1943 in nato do konca vojne konfini-ran v Italiji (gl. o tem članek na str. 95-98). Po letu 1945 je kartuzija Pleterje sicer veljala za »partizanski samostan, vendar so jo kljub temu prizadeli ukrepi zakona o agrarni reformi. Tuji patri so zapustili samostan, ostali so samo hrvatski in slovenski menihi. Od 69 menihov, kolikor jih je samostan štel leta 1939 ali 44 leta 1944, je po vojni padlo število na 20 (patrov samo 7). P. Janez Krstnik Drolc je moral po svoji novi maši krepko poprijeti za delo, da je samostan lahko še naprej deloval. Prior Leopold je p. Janeza imenoval za samostanskega pro-kuratorja (ekonoma) in tako je moral skrbeti za gospodarstvo v samostanu, voditi kar-tuzijanske brate in skrbeti za stike z javnostjo. Taki stiki z javnostjo pa so takrat - po drugi svetovni vojni - za kartuzijanskega prokuratorja iz Pleterij pomenili marsikaj. Na Dolenjskem je med drugo svetovno vojno divjala tudi državljanska vojna in ljudje, ki so bili dotedaj med seboj povezani, so se nenadoma znašli na nasprotnih straneh. Ko je bilo treba prejeti zakramente ali naročiti pogreb, so nekateri ugotovili, da tega pri svojem dušnem pastirju ne morejo opraviti. V takih primerih je bil kartuzijanski pater edina primerna oseba in tako so v Pleterje prihajali ljudje na krste in poroke v primerih, ko doma tega niso hoteli ali niso upali opraviti. Prav tako je p. Janez hodil pokopavat matere partizanskih borcev. Pleterje je bil v tistem času najbolj poznan samostan v Sloveniji in med najbolj znanimi katoliškimi samostani v nekdanji Jugoslaviji. Skoraj ni bilo časopisa, da ne bi objavil kakšne reportaže o kartuzijanih. V Pleterje je prihajalo mnogo obiskov posamično ali v skupinah. Kot prokurator je p. Janez prihajal v stik s številnimi obiskovalci. Ljudje najrazličnejših prepričanj so obiskovali kartuzijo in kdor se je pobliže seznanil s p. Janezom Drolcem, je postal njegov prijatelj in tudi prijatelj samostana. Tudi najvišji funkcionarji tedanjega režima in partije so zahajali v Pleterje in pokojni p. Janez je o takih obiskih rekel: »Marsikatera ostrina se je otopila tu pri nas«. Lahko rečemo, da je bil p. Janez Drolc v letih po drugi svetovni vojni najbolj poznan duhovnik v Sloveniji. Leta 1967 je p. Josip Leopold odstopil s priorskega mesta po 33 letih vodenja in mesto priorja je zasedel p. Janez Drolc. Iz nekdanjega veselega prokuratorja je postal resen prelat, ki je obnovil redovno disciplino. Kartuzija Pleterje je namreč že pred tem izgubila pravico do sprejemanja novincev in s tem je bila pravzaprav obsojena na počasno izumiranje. Slovenski časniki v zamejstvu in zdomstvu so že prinesli vest. da je kartuzija Pleterje ukinjena. Iz te vesti je bilo moč čutiti komaj prikrito zadovoljstvo, da bo vendar že razpuščen »rdeči samostan«, kjer popivajo komunistični veljaki. Novi prior je dosegel, da je kartuzija spet dobila noviciat in leta 1978 je bila v samostanu spet nova maša. Tuji patri so se začeli vračati že v zadnjih letih pod priorjem Leopoldom in tudi pod priorjem Drolcem. Leta 1974 je samostan štel 26 menihov. Tuji menihi sedaj govorijo tudi slovensko in ob latinskem bogoslužju so pri maši berilo, evangelij in prošnje za vse potrebe slovenski. Pleterje je bilo še naprej v središču pozornosti javnosti, vsi listi so objavljali reportaže o samostanu, obiskovalci so prihajali v Pleterje iz domovine in tujine, po vsej Sloveniji so prodajali samostanske izdelke in pridelke. Že v času prokuratorstva se je pri p. Janezu pojavila sladkorna bolezen, ki se je v času njegovega priorstva še stopnjevala. Stroge diete se v njegovem položaju ni bilo mogoče držati in tako so prišle s to boleznijo vse neprijetne posledice. Vid mu je začel pešati, najprej ni mogel več brati in pisati. stanje se kljub operacijam ni izboljšalo, dokler ni popolnoma oslepel. Zanj kot predstojnika je bil to hud udarec, ker ni mogel več sam nadzirati samostana. Kljub temu se je sam gibal po samostanu, stopnice je imel preštete, po dolgih hodnikih je štel korake. Celo v Veliki kartuziji v Franciji, kamor je vsako drugo leto hodil na zasedanje generalnega kapitlja, se je orientiral s štetjem korakov. Pri oficiju in pri maši je potem pel samo tisto, kar je znal na pamet, njegov glas se je pri tem razlegal po cerkvi nad vsemi drugimi. Pri somaševanju bi slučajni obiskovalec cerkve komaj opazil, daje eden od somašni-kov slep, celo konventno mašo je včasih sam opravljal s pomočjo asistenta. Ob letu invalidov je pokojni odgovarjal na vprašanja jezuitskega patra dr. Marijana Šefa za revijo Cerkev v sedanjem svetu (1981, št. 5/6. str. 85): »Kako sle premagovali osebne težave, s katerimi ste se srečavali?« »Prvi hip sem bil prestrašen, kasneje pa sem se vživel v bodoči položaj slepega človeka in se pomiril s svojo vestjo, s svojo okolico in z Bogom in to sprejel, tako da mi zdaj ni težko. Naredil sem pri sebi tudi trden sklep, da nikoli ne bom tožil o tem. in mislim, da me še nihče ni slišal tožiti.« »Kako je sprejela vaša samostanska skupnost vašo težavo z vidom'.'' V čem ste čutili njihovo pomoč ali pomanjkanje pomoči?« »Samostanska skupnost je to sprejela zelo velikodušno. Nikdar mi ni nihče očital ali s kakršnokoli besedo ali dejanjem namignil, da sem kaj manj vreden zaradi tega. ker ne vidim. Nasprotno, tako so mi pomagali, da si kaj lepšega ne bi mogel želeti. Res so me sprejeli takšnega, kot sem, in ne čutim nobene razlike v njihovem odnosu do mene od takrat, ko sem bil v polni moči. Vsak mi pomaga, kadarkoli more. Tako npr. soma-šujem vsak dan . . . Kristjan lahko omenjene težave premaga s svojo vero. Če vem, da mi Bog želi samo dohro, da je to dopustil, mi je seveda veliko lažje. Kristjan invalidnost veliko lažje prenaša. če je prepričan, da Bog ve, zakaj je to dobro. Seveda je tudi kristjan človek in mu je zato lahko prav tako težko kot drugim.« Ko je bil pokojni še prokurator in je v prvih letih po drugi svetovni vojni prihajal po opravkih v Ljubljano, je tedaj obiskal svojega nečaka iz Laškega, ki je v Ljubljani študiral. Tako je prišel v stik tudi z drugimi študenti iz Laškega in nečak Branko je ob svojih obiskih jemal s sabo v Pleterje zdaj enega, zdaj drugega od svojih vrstnikov. Tako sem tudi jaz prišel v stik s pokojnim in v daljnjem letu 1958 sem prvič obiskal Pleterje . V letih 1967-1969 sem sestavljal kartu-zijansko bibliografijo. V ta namen sem večkrat obiskal Pleterje in pokojni mi je, tedaj že kot prior. pri tem delu vsestransko pomagal. Pozneje sem pisal zgodovino Jurkloštra in tudi takrat sem bil deležen vse podpore pri tedanjem priorju. Tako je prišlo do stalnega sodelovanja in pogostih stikov. Pri tem sem imel priliko, da sem pokojnega pobliže spoznal. Ob patru priorju Drolcu se je tako zbrala družba strokovnjakov, ki smo se, vsak v Svoji stroki, ukvarjali s kartuzijani in kartuzijo Pleterje. Med njimi je bila arhitektka, štirje zgodovinarji, umetnostni zgodovinar, klasični filolog ter arhitekt-oblikovalec-fotograf. Pater prior nam je omogočil, da smo začeli obiskovati mednarodne simpozije o kartuzi-janih. Višek teh prizadevanj je bila proslava 900-letnice kartuzijanskega reda združena s simpozijem Meništvo na Slovenskem (Stič-na-Pleterje-Kostanjevica) leta 1984. Za to priložnost je bila obnovljena stara gotska redovna cerkev, ki je iz ropotarnice postala bogoslužni prostor. Pokojni p. prior si je zelo prizadeval, da so se te stvari uresničile in je tudi dosegel pri redovnem generalu v Franciji, da je stara cerkev od tedaj izvzeta iz klavzure in tako dostopna tudi ženskam. Leta 1985 je pokojni odložil priorsko čast in se umaknil v samostansko celico. Toda bolezen je napredovala in dobivala vedno hujše oblike. Doživel je 50-letnico vstopa v samostan. Zadnje leto in pol življenja so mu moči že tako popuščale, da je bil navezan na bolniški voziček. Toda skrbna nega njegovega naslednika v priorski službi in vseh prebivalcev samostana mu je omogočala. da se tudi v tem težkem stanju ni čutil osamljenega. Na vozičku je celo somaševal pri konventni maši. da se je tako ponovila slika izpred toliko let. ko je tudi prior Leopold prisostoval bogoslužju v cerkvi na vozičku. V zadnjih tednih mu je življenje vidno ugašalo in tedaj smo ob koncu septembra 1991 imeli v kartuziji sestanek kartuzijanolo-gov. Pred odhodom je vsak izmed nas šel k njemu po slovo. Ko sem vstopil v sobo, sva oba s p. Janezom vedela, da se srečujeva zadnjič v življenju. Pokojni se mi je zahvalil za dolgoletno prijateljstvo, jaz pa sem mu odvrnil, da se vsi zavedamo, kakšne zasluge ima za kartuzijo Pleterje. Čez mesec dni, 30. oktobra 1991. ko je ravno dopolnil 75 let, se je zaključilo njegovo trpljenje. Že poprej sem ob bolezni p. Janeza lahko videl, kako priljubljen je bil. Kadar je ležal v kateri od ljubljanskih bolnišnic, so obiski naravnost oblegali njegovo bolniško sobo. Tudi njegov veličastni pogreb je potrdil njegovo priljubljenost. Pogrebna maša je bila v stari cerkvi, ki je sedaj dostopna po njegovi zaslugi, in od tam se je razvil dolg sprevod na samostansko pokopališče. Po kartuzijanskem običaju ima pokojni pater Janez na grobu samo lesen križ. brez napisa. Toda v srcih vseh tistih, ki smo ga poznali, bo za njim ostal trajen spomin. Miloš Rybar PROFESOR ANGELO VIVIAN (1942-1991) Jeseni preteklega leta je znanstveni svet pretresla novica, da je 20. septembra v Kra-kovu nenadoma umrl profesor biblične filo-logje in direktor inštituta za judaistiko Martin Buber na univerzi v Kolnu dr. Angelo Vivian. Novica o njegovi smrti je boleče odjeknila tudi v Sloveniji, kjer je imel pokojni profesor Vivian številne prijatelje in znance. Profesor Angelo Vivian se je rodil 31. decembra 1942 v kraju CoH Isarco-Brennero (provinca Bolzano) v Italiji v mešanem zakonu Italijana in Slovenke. Njegov oče je bil karabinjer in zato se je njegova družina večkrat selila. Tako je hodil Angelo v osnovno šolo v krajih Castel Goffredo, Sermide in Mantova, kjer je vstopil v malo semenišče. Le-to je dokončal v kraju San Miniatu v bližini Pise. kjer se je družina končno ustalila. Tu je dokončal tudi klasično gimnazijo in nekaj teoloških študij. Te je nadaljeval v Firencah in v Ljubljani, kjer je bila leta 1970 tudi promoviran za doktorja teologije. Vzporedno s študijem teologije se je pokojnik intenzivno ukvarjal s študijem klasičnih jezikov in hebrejščine, ki jo je že od diplome v Ljubljani (1967) naprej poučeval na teološki šoli v Firencah. V Firencah je začel in dokončal tudi svoj drugi študij, ki je bil posvečen biblični filologiji. Vmes je leta 1973 obiskoval in dokončal rabinsko šolo v Rimu. Po svojem drugem doktoratu leta 1974 v Firencah je prebil študijsko leto 1975/ 76 v Jeruzalemu kot štipendist tamkajšnje hebrejske univerze na postdoktorskem tečaju hebreologije. Naslednje študijsko leto pa se je v okviru mednarodne znanstvene izmenjave mudil v Ljubljani, kjer se je pri pokojnem akademiku Viktorju Korošcu izpopolnjeval na področju orientalskih prav. Od leta 1977 naprej je bil Angelo Vivian profesor za hebrejščino in od leta 1982 tudi za primerjalno semitsko jezikoslovje na univerzi v Pisi. Leta 1986 so ga povabili na Inštitut Martin Buber v Kolnu, kjer je postal dosmrtni profesor za judaistiko. Profesor Vivian je bil član uredništva več znanstvenih revij, med drugim revije Egitto e Vidno Oriente. Osnoval in vodil je tudi Italijansko združenje za študij judaistike ter vsako jesen organiziral zelo odmevna mednarodna srečanja judaistov v San Miniatu. V Kolnu je pokojni profesor Vivian poleg rednih predavanj organiziral tudi številne zanimive seminarje. Na zadnjem od njih je s svojimi študenti obravnaval ostanke judovske kulture na Poljskem. Po končanem seminarju je s študenti obiskal tudi kraje, ki so bili z vidika obravnavane teme najbolj zanimivi. Ko je skupina na poti domov prenočevala v Krakovu, se profesor Vivian zjutraj ni več prebudil. Obdukcija je pokazala, da je umrl zaradi srčnega infarkta. Pokojnik je bil zelo navezan na Slovenijo. Odlično je govoril slovensko in dodobra poznal tudi slovensko kulturo. K nam se je vedno znova vračal. V domovino njegove matere pa ga ni vodila le nostalgija, marveč tudi strokovni interesi. Po različnih sloven- skih knjižnicah in arhivih je iskal ostanke hebrejskih napisov in knjig. Z izredno znanstveno intuicijo in odličnim paleografskim znanjem mu je uspelo odkriti vrsto za naše razmere pomembnih besedil, ki jih je obdelal in objavil v številnih člankih. Žal so le-ti izhajali v italijanskem jeziku, tako da pri nas. razen v strokovni javnosti, niso vzbudili posebne pozornosti. Med njegovimi odkritji je zlasti pomembno njegovo delo o goriškem židovskem pokopališču. Ne le. da je sam očistil in fotografiral nagrobnike, od katerih so bili mnogi v zelo slabem stanju, marveč je tudi razbral, analiziral in prevedel napise na njih. Profesor Vivian je bil zelo plodovit znanstvenik. Napisal je številne knjige in razprave. s katerimi se je na svojem področju prebil v sam svetovni vrh. Med njegova najpomembnejša dela sodi verjetno njegova zadnja knjiga o tempeljskem zvitku (Rotolo del Tempio. Paideia 1990). V njej je objavil obširen tilološki komentar besediia, ki je po splošnem mnenju najvažnejši del. t. i. qumranske najdbe. Tempeljski zvitek je tudi prevedel in ga kritično ovrednostil v razmerju do ostalih sorodnih besedil. Profesor Vivian pa ni bil le ugleden in priznan znanstvenik. Bil je tudi in predvsem dober človek, kakršnih je le malo. Bil je odprtih rok in mnogi študentje iz različnih držav so našli v njegovem domu v San Miniatu ali Kolnu varno zatočišče, kjer pokojni profesor ni nikoli vprašal za hrano in stanovanje. Tako z njegovo smrtjo ni zazevala le praznina v že tako redki vrsti bibličnih filo-logov. S pokojnim profesorjem Vivianom smo izgubili tudi enega od tiste vrste ljudi, brez katerih človeška družba dolgoročno ne more preživeti: delavnega, tihega, dobrega in požrtvovalnega človeka, ki je ostal ob vsem svojem znanju preprost in skromen. Njegova dela bodo ostala, kot človeka pa bomo Angela Viviana vedno pogrešali. Janez Kranjc ALOJZ KOCJANCIC (1913-1991) Pesnik Alojz Kocjančič se je rodil 20. maja 1913 v Kubedu v Slovenski Istri. Malo semenišče je obiskoval v Gorici od leta 1925-1933, kjer je tudi maturiral. Tam je nadaljeval bogoslovne študije. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1937. Njegova nova maša je bila prava manifestacija slovenske misli, dokaz da tu živi slovenski rod. Udeležilo se je je ogromno ljudi. Služboval je v domači Istri in na njenem kraškem obrobju. Najprej je bil eno leto kaplan v Hrvaški Istri, Buzetu, kjer je moral učiti farane italijanščino. Ker je bil zaveden Slovenec, se mu je to uprlo in prosil je za premestitev. Nastavljen je bil v Koštaboni. Tuje služboval 25 let (1938-1963). Iz Košta-bone je 9 let soupravljal še župnijo Pomjan in 16 let Šmarje pri Kopru. Nato je odšel v Klanec pri Kozini. Tu je bil župnik 25 let (1963-1988). V Klancu je tudi stopil v pokoj in ostal tu vse do svoje smrti 19. novembra 1991. V Klancu so se pri sv. maši tudi poslovili od njega upokojeni koprski škof dr. Janez Jenko, domači župnik in zastopnik fara-nov. Zadnje počivališče je našel v svoji dragi kubejski zemlji. Tam so mu v slovo spregovorili dekan Cvetko Valič ter zastopniki istrskega kulturnega življenja. Kocjančič je bil pokončen mož, odličen duhovnik, z vsem žarom svoje ljubezni prikovan na rodno Istro ter pravi mojster slovenske besede. Pesnikovati je pričel že zelo zgodaj, s svojim trinajstim letom. Pisal je tudi prozo, predvsem pa pesmi. V tem je bil pravi mojster. Leta 1962 je v Kopru izšla njegova pesniška zbirka Šavrinske pesmi, nato pa še leta 1988 zbirka Brumbole, ki je v bistvu spopolnjen ponatis Šavrinskih pesmi. Zbrano prozno delo pripravlja založba Lipa. Brumbole je domač istrski izraz za sadeže črnega trna; ko dozorijo, postanejo sladki in so zdravilni. Simbolika za pesnika in njegovo pesništvo. Kocjančič je bil pravi duhovnik, ki ni samo učil vero, marveč je tudi po njej živel. V pesmi sobratu je to tudi lepo izpovedal: » Vem, da je Bog darov ti mnogo dal, a jaz bom le duhovnika iskal.« Verniki so njegovi besedi radi prisluhnili, saj so čutili v njem drugega Kristusa, ki je bil ves zasidran v domači, trpeči Istri. Istra takorekoč diha iz Kocjančičevih pesmi. Vse njegovo izrazoslovje je vzeto iz rodne grude: brin, trn oljka, pelin, kamen, mandljev cvet, kamniti svet, sinje šavrinsko morje, vinogradi, pa reke: Rižana, Dragonja, Rokava, pa pisani Kubed in Gradišče. V Kocjančiču se nam odkriva trda in siromašna, po duši in srcu pa topla in bogata Istra. Z enako zavzetostjo zna pohvaliti Istranov značaj, pa tudi grajati njegove napake, zlasti ko gre za jezikovno nezvestobo svojega ljudstva. Za vedno bodo živele tiste Kocjančičeve pesmi v slovenski literaturi, ki so posvečene kubej-skim Šavrinkam. Istrska žena zaživi v njegovih verzih. Delavna je, a skromna, trpeča a obenem ljubeča. Pogumna je v svoji hoji skozi življenje. Posebno pozornost zaslužijo Kocjančičeve pesmi, posvečene primorskim in istrskim sobratom, ki so se uprli jezikovnemu in fašističnemu nasilju. Kar pomeni Gregorčič za Primorsko, Trinko za Benečijo, to bo ostal Kocjančič za svojo Istro. Pravi Čedermac! Na vrednotali kot so poštenje, prijateljstvo, ljubezen, zvestoba, pa resnica, dobrota in modrost sloni vsa Kocjančičeva umetniška ustvarjalnost. Zna se veseliti z mladino, ki gradi po vojni ceste čez Istro, občuduje njihov mladostni zalet, vendar modro opozarja. V pesmi Ob Rokavi takole modruje: »Da varen nam bo v novi čas korak, nepogrešljiva še je ta vrednota: značaj in čast, ljubezen in dobrota.« Ali kako zna ceniti modrost dedov, nam najlepše opiše v pesmi Istrski dom. »A dedov kri je v vnukih zvodenela, jim tujec spridil um je in srce.« Kar pomenijo za slovensko literaturo Prešeren, Zupančič, Gregorčič, Kette, Kosovel in drugi, to pomeni za Istro Kocjančič. Ostal bo njen pravi učitelj in vodnik! France Lipičnik OB ODHODU PAVLETA ZIDARJA Spoznala sva se tam v šestdesetih letih, ko je še bila nad Slovenijo večnost komunizma. Mislim, da naju ni zbližala samo tista dovolj neobvezujoča reč, ki se ji pravi literatura. Dva druga vsaj enako močna magneta sta naju pritegovala; sla po svobodi sredi policijske diktature in sla po Smislu sredi ozračja niča. Belil sem stanovanje, ko me je prvič obiskal na Opčinah, v strmi samozavesti svojih prvih literarnih objav, masiven, mrk, nekam ilegalen. »Hodim k maši, molim, delam,« se je nekako predstavil, kakor sem si zabeležil v dnevnik. Govorila sva o Vo-rancu. Titu, Vidmarju... Odtlej je bil po nekajkrat na leto pri meni, kadar se je spuščal domov iz svojih literarnih samot, iz Kobarida ali s Kozjaka, kjer je pisal in pisal, v norem peresnem garaštvu. Včasih seje ustavil na kosilu, včasih je samo posedei v moji sobi. dokler ni vstal in vprašal: »Imate kaj zame?« Namreč kaj ilegalnega, iz slovenske Argentine. Čeprav se nisva tikala, je med nama prihajalo do prisrčnih trenutkov, kakor kadar mi je na primer ta egocentrik polagal na mizo kakšno posebno zdravilo za moje želodčne bolečine. Njegovi obiski so se razdredčili zadnja leta. Sprašujem se, ali samo zaradi telesnega trpljenja. o katerem mi sicer ni govoril, a o katerem zdaj berem v njegovi zadnji knjigi, v Spokornem romanju. Zadnjič se je oglasil kakšen mesec pred smrtjo. Nekam razdejan je sedel pod oknom v moji sobi. s hrbtom proti Repentabru. Ni ostal delj kot pol ure. V pogovoru se nisva pretirano ujela. Morala hi bila govoriti o temah, ki so delale tega siloviteža nežnega in sanjavega - o mrtvih prijateljih, h katerim se je zmeraj hvaležno vračal z mislijo, na primer o mariborskem založniku Košarju, o pesnikih Vipotniku in Udoviču. teh Dioskurih njegovega Pirana. Pa sva govorila o slovenski sitaciji in o dveh temah, ki sem ju potem našel v njegovi zadnji knjigi, o Medžugorju in Tardifu. Skandaliziral sem ga, ko sem mu odhajajočemu nekako rekel, da Medžugorje in Tar-difa sicer spoštujem, a verjeti v takšno pojavnost za katoličana nikakor ni obvezno. Pritegovala ga je, človeka nekakšnih titan-skih nagonov in apokaliptičnih pričakovanj, senzacionalna plat vere. Vendar je moral vedeti, da je na Opčinah imel znanca, ki mu je želel dobro. Znanca, ki je nekoč napisal nekemu kulturniškemu forumu v Ljubljani prizadeto pismo, ko je zvedel za njegove težke stanovanjske prilike. Moral je vedeti, kako visoko ga je ta znanec kot umetnika cenil, čeprav bi bil privoščil njegovi ustvarjalni prasili več čuta za mero in za okus. se pravi več kulture; čeprav bi bil od njega želel bolj dostojanstveno držo ob papirju. Ko bi bil ta genialnež tega znanca vprašal, ali naj pusti službo in zajaha konja »svobodnega« umetništva, bi mu bil znanec to odločno odsvetoval. Iti se »svobodnega« pisatelja je pri malem narodu tvegano celo v demokratičnih razmerah, kaj šele v diktaturi. Zidarje tega nezanesljivega konja zaja-hal z vso svojo vulkansko čutnostjo in rjove-čo slo po trascendenci: dve lastnosti, ki sta delali njegov talent neprimerljiv s tedanjim slovenskim steklenim intelektualističnim li-terarjenjem. V enaki meri kot slog Zidarja v njegovi generaciji izpostavlja njegov zagon v absolutno. Krščanski humus rodne Gorenjske je tako rekoč proti njegovi volji udaril skozi tega ustvarjalca. Udaril je s pregljevsko silo, čeprav ne z njegovo etično mero in disciplino. V pogovoru si imel včasih vtis človeka, ki komunicira s skrivnostnimi silami in dobiva obiske mrtvih. Ta neznanska občutljivost je kdaj šla tudi v prividnost in nesomernost. Vsekakor mu trascendentno ni dalo miru. Zato ni čudno, da se do zadnjega ni nehal vrteti okrog krščanske motivike in bi bil najraje ponaslovil svoje knjige s krščanskimi metaforami (to so mu na primer pri Bara-karjih preprečili, kakor mi je rekel). Nekoč mi je poslal kartico s sliko Male Terezije in z nekam zaljubljenim izlivom ob tej svetnici. Spet drugič mi je moral telefonirati iz Pirana, kaj se je bilo tisti dan zgodilo v Medžu-gorju. A o njegovi religiozni nadarjenosti ostaja dokument zase, sijajni potopis po Sveti deželi, ki je izhajal kot podlistek v Družini (a skrivati se za psevdonimom je bilo za Zidarja brezupno početje, saj je iz njegovega sloga kar vpilo njegovo ime . ..). V svoji zadnji knjigi še ni prišel do umirjenega pogleda na pojav Cerkve. Morda bolj na papirju kot v življenju je ostajal kaotično ujet v rezervo »Kristus ja - Cerkev ne«. Vendar ostaja Pavle Zidar silovit pričevalec krščanskega pojava, njegove vitalnosti in aktualnosti, v našem slovenskem prostoru. Alojz Rebula DRAGOTIN BUTKOVIČ 1920-1992 Naša sestrska Goriška Mohorjeva družba je v letošnjem letu utrpela bolečo izgubo: Prvega marca je po večmesečni bolezni umrl njen predsednik Dragotin Butkovič, ugleden kulturni delavec, razgledan profesor klasičnih jezikov in vzoren duhovnik. Izhajal je iz zavedne slovenske družine; njegov stric je bil znani goriški pisatelj in prevajalec, ugankar in poliglot, prav tako duhovnik Peter Butkovič (1888-1953). Rodil se je 10. oktobra 1920 v Sovodnjah pri Gorici, v rojstnem kraju je tudi obiskoval osnovno šolo. V letih 1932 - 1940 je bil gojenec malega semenišča v Gorici, kjer je nanj izredno močno vplival Jožko Bratuž, ki mu je vse življenje ostal vzor popolnega profesorja. Po maturi je odšel v Rim, kjer je študiral teologijo na znameniti papeški univerzi Gregoriani in bil leta 1944 posvečen v duhovnika. Prvo duhovniško službo je nastopil 1945 kot kaplan v Šempetru pri Gorici. 1953 je bil premeščen za kaplana v Štan-drež, 1959 pa je prevzel dušno pastirstvo v mali župniji, sestavljeni iz vasi Rupa in Peč ob reki Vipavi, ki jo je nato upravljal polnih 32 let, vse do svoje smrti. Obenem je že v šolskem letu 1945/46 začel poučevati slovenščino, latinščino in grščino v goriškem malem semenišču. Dve leti pozneje je nastopil profesorsko službo na slovenski klasični gimnaziji v Gorici, kjer je poučeval različne predmete, predvsem latinščino, grščino in slovenščino, občasno pa tudi italijanščino, verouk, zgodovino in zemljepis. Profesorsko službo je moral sicer v letih 1956 - 1959 zaradi rahlega zdravja (zbolel je za ¡etiko) prekiniti; toda v šolskem letu 1959/60 se je vrnil na šolo in vztrajal na njej do upokojitve leta 1987. S svojim bogatim znanjem in pedagoškim erosom je oblikoval vrsto generacij mladih goriških izobražencev, v katerih je krepil slovensko narodno zavest ter jih seznanjal z žlahtno dediščino antike in humanizma. Bil je eden stebrov slovenske klasične gimnazije v Gorici. V letih, ko so v matični domovini klasične jezike izganjali iz šol in jih devali v nič, je prof. Butkovič v zamejstvu dvignil pouk latinščine in grščine na zavidljivo visoko raven in veliko prispeval k temu, da se je slovenska gimnazija v Gorici razvila v eno redkih žarišč antičnega humanizma v slovenskem kulturnem prostoru. Skrbel je tudi za učbenike; in tako je že leta 1950 v ciklostilni obliki pripravil latinsko metriko in sintakso, četrt stoletja pozneje pa je v tiskani obliki izdal slovensko-latinski slovar. Zlasti pomemben pa je njegov prevod zajetne, 660 strani obsegajoče Zgodovine latinske književnosti Benedetta Riposati-ja, ki je izšel leta 1983 pri Deželnem šolskem uradu za Furlanijo in Julijsko Krajino. To je doslej edini celovit pregled rimske književnosti. ki je na voljo v slovenskem jeziku, in prof. Butkovič je svoje prevajalsko delo ob njem opravil odlično, njegova čista in klena slovenščina je lahko vzor tudi marsikateremu prevajalcu v matični domovini. Ob tem je še posebno skrb posvetil slovenjenju strokovne terminologije in zapletenemu vpraša- nju ustreznega presajanja antičnih lastnih imen v slovenščino. Ime Dragotina Butkoviča je tudi neločljivo povezano z dejavnostjo Goriške Mohorjeve družbe. Že leta 1948 je bil kooptiran v njen upravni odbor in tako je več kot štiri desetletja spremljal in spodbujal njeno pomembno kulturno poslanstvo med goriškimi rojaki. V letih 1959 - 1962 je bil tajnik družbe, zadnjih šest let, t.j. od 1986 do smrti pa predsednik, ki je dal tej družbi mnogo dragocenih pobud. Med drugim je po njegovi zaslugi Goriška Mohorjeva družba obogatila svoj vsakoletni knjižni dar še z zbirko »Naše korenine«, ki naj bi izkopala iz pozabe vrsto naših kulturnih delavcev, zaslužnih za ohranitev slovenstva na Goriškem. Dragotin Butkovič je bil markantna osebnost, ki se je vsakomur že ob prvem srečanju neizbrisno vtisnil v spomin. Imel je prirojen čut za vse, kar je lepega, pa najsi bo melodija slovenske, latinske, italijanske ali furlanske besede, pa najsi bo zvok slovenske pesmi ali cerkvene glasbe. Njegov nastop je izžareval nekaj uglajenega, nekaj svetovljanskega. ob tem pa si vendarle čutil, kako je ves zakoreninjen globoko v domačih slovenskih tleh. V razgovoru ni poznal ovinkov, njegova beseda je bila odkrita in neposredna, včasih je iz nje zazvenela rahla hudomušnost, včasih tudi fina ironija; njegova sodba o ljudeh in stvareh je bila pravična, ob tem pa vedno blaga in prizanesljiva. Vznemirjala ga je usoda slovenstva na goriškem stičišču narodov, skrbela ga je usoda slovenske Cerkve na križišču zgodovinskih prelomnic, tiste Cerkve, ki jo je osebno doživljal predvsem in samo kot duhovno silo. Imel je čudovit dar, da je znal združevati in pomirjati ljudi različnih prepričanj in pripadnosti. Zato ni naključje, da so se njegovemu spominu poklonili ne samo goriški Slovenci, ampak tudi številni duhovniki in verniki furlanske in italijanske narodnosti. Eden le-teh, Gigi Tavano, je v časopisu »Voce Ison-tina« objavil globoko občuten nekrolog, drugi, G. Fallone, se mu je oddolžil s tem, da je v istem časopisu objavil italijanski prevod Cankarjeve črtice »Jezus sreča svojo Mater« s pripisom: »... posvečeno spominu na prof. Dragotina Butkoviča, goriškega duhovnika, večletnega prijatelja - pravajal-ca, nedosegljivega mojstra slovenskega jezika«. Kajetan Gantar Portret Lojzeta Grozdeta (iz knjige dr. Antona Strleta: Slovenski mučenec Lojze Grozde) SLOVENSKI MUČENEC LOJZE GROZDE Lojze Grozde se je rodil 27. maja leta 1923 v Gorenjih Vodalah pri Tržišču. Ko je bil Lojzek star štiri leta, ga je mati zapustila: odšla je na novi dom v dve uri oddaljeno vas - a ne na dom Lojzetovega očeta. Mali deček je ostal brez matere v svoji rojstni hiši; zanj je odslej skrbela njegova teta. Že v osnovni šoli se je fant bistrega uma kaj kmalu otresel občutka zapostavljenosti. Dobro se je učil in bil je med najboljšimi v razredu. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Začetne težave v mestu mu je omilila neka gospa, pri kateri je delala njegova teta. Stanoval je v Marijanišču. Siromašni deček se je s svojo pridnostjo znašel tudi tu. Že v prvi šoli je pisal pesmice in jih priobčeval v Izviru, listu, ki so ga izdajali marijaniški nižješolci. Pesni-koval je skozi vso dobo svojega kratkega življenja. Leta so tekla. Učenje mu ni delalo preglavic in bil je med najboljšimi na šoli. Veliko je premišljeval o smislu življenja, se poglabljal v verska vprašanja ter bral družboslovne knjige. Izoblikoval se je kot človek ter se utrdil v veri. Postal je član Katoliške akcije in prednik dijaške Marijine kongrega-cije. V pozni jeseni leta 1942 je s slutnjo o smrti pogosto obiskoval pokopališče. Na dan vseh svetih je dejal svojemu prijatelju s solznimi očmi, da bo še to leto tudi on sam legel v zemljo. V nedeljo, 27. decembra 1942 je Lojze opravil sv. spoved, na dan novega leta pa v Stični spravno pobožnost prvega petka. Iz Stične se je odpeljal z vlakom do Trebnjega. Tam je izstopil in prisedel na vozu, ki je bil na poti proti Mirni. Ko je voz s potniki prispel v bližino Mirne, so ga obkolili oboroženi ljudje. Lojzeta Grozdeta so prijeli. Ko so ga preiskovali, so pri njem našli latinski misal, več knjig o fatimski Materi božji in Hojo za Kristusom. Potem so ga začeli pretepati in mučiti. Njegovo nepokopano iznakaženo truplo z grozljivimi ranami so našli domačini šele 23. februarja. Zapisnik o tej pretresljivi stvari je podpisalo deset očividcev. Pokopan je na farnem pokopališču v Šentrupertu. Ker je bil drugače misleč, ker je bi zgleden, svetniški, zato je moral umreti. Četudi ni prijel za puško. M. L. Ob 70-letnici rojstva IVAN HRIBOVŠEK (19. 6. 1923, Radovljica-junij 1945, morda Kočevski Rog) Pesnik Ivan Hribovšek se je rodil 19. 6. 1923 v Radovljici, obiskoval gimnazijo v Škofovih zavodih (1934-1940) in klasično gimnazijovLjubljani( 1940-1941 ),maturiral v Beljaku februarja 1943, nato študiral klasično filologijo na Dunaju. Konec decembra 1944 je pod pritiskom okoliščin stopil med gorenjske domobrance, se ob koncu vojne umaknil v Vetrinje na Koroškem, od koder je bil vrnjen in nato ubit bodisi na Teharjah bodisi v Kočevskem Rogu junija 1945. Prvo rokopisno zbirko je sestavil leta 1939 pod naslovom PESMIČE, drugo, ki jo je uredil maja 1944 in ima naslov PESMI MARJANA GOSTIŠE, pa je pripravil za tisk, vendar so njegove pesmi mogle biti prvič natisnjene šele 1965 v Buenos Airesu pod naslovom PESEM NAJ ZAPOJEM, v domovini pa leta 1990 pod naslovom PESMI. F. P. JABOLKO NA MIZI Prelivajo se barve kakor misli, na jabolku se sončna luč razbija. Na vse strani prše stekleni drobci, zabada se mi v kožo melodija. Nad mizo zrak ko gosta tekočina v velikih valih proti nam se plavi, v presledkih jabolko med njimi niha, ustavlja trudno v luči se krvavi. V tesnobi in nemiru trepeta tu sredi mize kot izrezano srce, počasi topla kri čez rob curlja. Z dlanmi zajemam, ustnice si močim, nato se tiho sklonim preko mize in sladko upanje od sile ločim. U JOŽE DOLENC Ob osemdesetletnici - rojen 1912 Jože Dolenc sodi med ljudi, katerih imena bodo za ves čas neločljivo povezana s spominom naše najstarejše knjižne ustanove, Mohorjeve družbe, ko razmišlja sama o sebi. Že leta 1952 je začel sodelovati z njo, sprva zgolj kot korektor, dasi profesor slavi-stike, kasneje je prevzel mesto Janka Modra in postal kmalu resnični urednik vseh Druž-binih publikacij, kakor nam v svojem zapisu ob Dolenčevi šestdesetletnici (KMD 73, str. 134) sporoča tedanji »naslovni« urednik dr. Stanko Cajnkar. Prav do danes Dolenc živo spremlja vse. kar se pri Mohorjevi dogaja, in pošilja svoje prispevke (Kronike v koledarjih MD. spomini na jubileje in na pokojne). Ko sem se julija letos pogovarjal z njim o temle koledarskem spominu njegovega jubileja, mi je večkrat naročil: »Pa naj bo čim bolj kratek ... Z Mohorjevo sem živel v hudem in dobrem, večkrat v hudem. Časi so bili trdi. oblast je podstavljala nogo, kjer se je le dalo in celo v vodstvo Družbe nastavljala ljudi z namenom, da bi jo spravili ob življenje. Avtorji so se bali sodelovati, da ne bi preveč izpostavili svojega in svojcev imena ... « V tistih prvih letih je bilo res tako. Zato gre toliko večje priznanje Dolenčevi iznajdljivosti in vztrajnosti, da je uspel pridobiti številne strokovne pisce, sodelavce z raznih področij slovenskega in občečloveškega bitja in žitja, ki so v vsakoletnih koledarjih, pa tudi v leposlovnih in praktičnih knjigah rednih zbirk MD ponujali Slovencem hrano za srce in um v ogromnih nakladah. Niso le koledarji Dolenčev ponos in tudi ne samo njegovo uredniško delo. Pri MD in pri drugih založbah je celo še v zadnjih letih (po upokojitvi) izdal vrsto knjig. Delal je in še dela kot prevajalec. Družina je v svojih rednih časopisnih člankih prinesla pregled življenj in del vseh šentviških profesorjev iz Jegličevega Zavoda sv. Stanislava (prve slovenske gimnazije). V založbi tega slovenskega verskega tednika je izšel njegov prevod Bernanosovega romana Dnevnik vaškega župnika. Prevedel je drugo knjigo Zgodovine Cerkve. Založili so mu zbornika Božič na Slovenskem in Velika noč na Slovenskem. Pri Družini čakajo na natis Slovenske legende. Ognjišče mu je izdalo Marijo v slovenskih legendah in Ruski božič. Pri Mohorjevi iz Celja je v redni zbirki izšla knjiga Slovenski romar. Ves čas sodeluje kot prevajalec pri svetopisemskih izdajah, ki jih pripravljajo v Celju, od neposrednih prevodov novozaveznih del in opomb (v rednih zbirkah po letu 1970). do posebnih uvodov v starozavezne knjige. Pri Prešernovi družbi so založili mnoge njegove prevode iz skandinavskih (Sedem bratov), nemške in južnoafriške literature (Jokaj, ljubljena dežela). Sodeloval pa je tudi pri urejanju njihovega koledarja. Zaradi okoliščin se je moral večkrat odpovedati svojemu imenu (samemu sebi) in nastopati s psevdonimom Peter Kosem. Mladinska knjiga je objavila okrog dvajset njegovih prevodov iz klasičnih mitološko pravljičnih literatur, od starogrške do kitajske in drugih. Tako so predvsem očitne.tri njegove zasluge in dobre lastnosti. Je najprej prizadeven urednik in organizator z razvejanimi stiki. V svet zre z odprtimi očmi in razbira iz njega, kar utegne (mohorjane in druge) še posebej mikati. Je prevajalec, ki še sodeluje vsaj na enem, ključnem področju - pri prevajanju svetopisemskih besedil. Je poznavalec slovenskega leposlovja in iz njega je pod določenimi vidiki izbral poglavja, ki sevajo v literarni prostor snopja doslej manj opaznih žarkov. Hvaležno se zavedamo njegovega prispevka v mohorsko zakladnico, se mu zahvaljujemo (izdaja G. von Rada Uvoda v Genezo, ki jo pripravljamo, je posvečena njegovi 80-letnici, kakor je sklenilo tajništvo MD) in mu kličemo: Srečno! Matija Remše VEKOSLAV GRMIČ - sedemdesetletnik 4. junija 1993 bo. če Bog da, nekdanji mariborski pomožni škof in generalni vikar, po smrti škofa Držečnika 1978 do imenovanja škofa Krambergerja pa kapitularni vikar mariborske škofije, zdaj pa le še naslovni škof ucchitanski, obhajal sedemdesetletnico življenja. Letopis Cerkve na Slovenskem 1991 ga še uvršča med redne profesorje (šest po številu) Teološke fakultete. Program predavanj iste fakultete 1991/92 pa ga ima med 15 nekdanjimi predavatelji, od katerih jih pet še predava, med njimi tudi on, in sicer ekumensko teologijo na oddelku fakultete v Mariboru. Po novi maši leta 1950 je prišel za kaplana na Vransko, postal 1960 župnik, naslednje leto doktoriral, 1962 pa že tudi kot docent za sistematično teologijo začel predavati na Teološki fakulteti. Na Vranskem ga je 1968 zateklo tudi imenovanje za pomožnega škofa mariborskega, tako se je preselil v Maribor. Isto leto so v Mariboru odprli oddelek ljubljanske Teološke fakultete s tremi zadnjimi letniki. Dr. Grmič je bil prvi rektor obnovljenega mariborskega bogoslovnega semenišča v domačem škofijskem mestu in tudi prvi prodekan oddelka fakultete v Mariboru. Omenjena decentralizacija (dislokacija) visokošolskega teološkega študijskega procesa v Sloveniji je bila pomembnejša, kot navadno mislimo, ne le za Maribor kot škofijsko mesto, ampak je pripomogla tudi k temu. da Maribor danes šteje za drugo slovensko univerzitetno mesto. Zadeva seveda ni bila opravljena s podpisom na kosu papirja, ampak je bilo treba dogovarjati in pogajati se. načrtovati in trdo delati, kar so zmogli le ljudje, ki so se znali »vkup vzeti«. Istočasno so nadzidali in adaptirali stolno župnišče in mariborski oddelek Teološke fakultete je dobil vse značilnosti modernega študijskega zavoda. Se pomembneje se mi zdi. kar bo zgodovina nekoč zagotovo podčrtavala, da je bil Grmič med tistimi, ki so znali ne prebijati, ampak kar taliti led globoko zamrznjenih odnosov med Cerkvijo in družbo (državo, politiko), s čimer se je začel proces normalizacije, ki mu še vedno dosti manjka dO normalnega stanja. Če dva trmasto vlečeta vsak za en konec vrvi, jo nazadnje strgata in oba pristaneta vsak na svoji zadnji plati. Zdi se, da je Grmič to že davno spoznal. . . Potem pa Mohorjeva. Že v začetku vojne je zgubila vse. Po vojni pa so se nagrmadile nepričakovane ovire: 1952 se je osamosvojila njena tiskarna in se preoblikovala v Tiskovno zadrugo, ki niti mohorjevk ni hotela (mogla?) več tiskati. Isto leto je izpregel osemdesetletnik pisatelj Finžgar. dolgoletni tajnik (od 1923) in urednik Družbe. 1964 je umrl še prav tako dolgoletni (od 192,1) predsednik Družbe dr. Fran Cukala. Skrb za izdajanje knjig sta vzela nase dr. Stanko Cajnkar in prof. Jože Dolenc. Šele po šestih letih se je MD znova konsolidirala: spet je dobila predsednika v osebi pom. škofa Grmiča (1970). naslednje leto pa nastavila tudi novega upravnika, ga-rača dr. Rada Bordona. Priklicala je v življenje Novo mladiko, začela izdajati revijo Znamenje, zasnovala celo vrsto knjižnic (Znanstvena. Mladinska. Nova mohorska. Studenci žive vode idr ). Težko verjetno, da je ta bujna rast usahnila kar sama od sebe. Leto po imenovanju novega mariborskega ordinarija Krambergerja je Mohorjeva izgubila devet tisoč članov (naročnikov), po mojem zaradi napačnega odziva ob tem dogodku (prim. KMD za F982, str. 34). Škoda. Dr. Grmič ni več kandidiral za predsednika. Več let je nato trajalo, da se je upadanje ustavilo in da se je krivulja zopet začela dvigati, čeprav je »udov« celjske Mohorjeve danes spet še precej manj. kot jih je bilo v tistem »kriznem« letu. No. dr. Grmič Mohorjevi ni obrnil hrbta. Eno mandatno obdobje je še bil član odbora, še zdaj1 pa boste vsako leto našli vsaj kakšen njegov članek v Koledarju. Kar sem zapisal z zamudo ob njegovi 60-•letnici (KMD za 1984. str. 129 si. - pravočasno so hote ali nehote nanjo pozabili), še enkrat podpišem; tudi on bi najbrž brez pomisleka še enkrat podpisal svoj »Razmislek po koncilu« (KMD za 1967, str. 104). Ko sem 6. 6. 1992 v sobotnem radijskem mozaiku ob 17.50 poslušal Grmičevo razmišljanje o samostojni Sloveniji, sem si mislil: Grmič je ostal Grmič, politika pa je itak k.....s čimer je treba računati, drugače se osmešiš in opečeš. Naj se svet zasuče kakorkoli, ne bom pozabil kratkih Grmičevih obiskov takole mimogrede v naši samostanski jedilnici v Ljubljani, ko smo poslušali njegovo kramljanje pri kavi in sem dostikrat v srcu in skorajda še v pljučih začutil svežino evangelija in Kristusove svobode (po Pavlovo: »Za svobodo nas je odrešil Kristus« /Gal 5,1/). Na mnoga leta v potrpežljivem oznanjevanju evangelija, naslovni škof ucchitanski! H. Žveglič POGLED V ZGODOVINO UUBNEGA Kraj se predstavi »Spominjam se prve vožnje po novi gorenjski cesti od odcepa pri Podtabru oziroma Podbrezjah (odsek dograjen leta 1967) proti predoru pri Ljubnem in proti impo-zantnemu mostu, po katerem se 80 m nad potokom Peračico prepelješ onstran in naprej mimo Brezij (ali na Brezje). Razen lepega novega cestišča in treh viaduktov mi je bil najbolj všeč nov, dotlej neznan pogled na vas. postavljeno na pobočju. To je Ljubno na Gorenjskem. Sonce je sijalo nanj in na Ljubensko polje pod njim. na svet. ki ga je bilo vedno škoda za naselje. Poglej, poglej, saj Ljubna skoraj ne bi poznal, čeprav sem bil že večkrat tam! Velike bele hiše. cerkev s kipečim zvonikom, gospodarska poslopja . .. Zjutraj pobožajo Ljubno sončni žarki in šele pozno popoldne ga zapustijo. Oči so mi romale po tem čudovitem pokrajinskem alpskem pejsa-žu, za katerim je temna gmota Jelovice in naprej strmi Julijci, ki se s svojimi skalnimi konicami dotikajo neba. Razmišljal sem. kako premišljeno so si znali naši predniki, brez urbanističnih načrtov, postaviti naselje, da bi ujeli v okna svojih hiš čimveč sonca, da so bili blizu obdelovalnih zemljišč, katerih pa se jim je zdelo škoda, da bi nanje postavili hiše in gospodarska poslopja . ..« Tako je predstavil Ljubno v Ljubljanskem dnevniku 15. 11. 1969 novinar Andrej Triler. Drugače pa je - v šali - predstavil Ljubno oz. ljubensko župnijo pisatelj Janez Ja-len. ki je župnikoval v tem kraju devet let (1957-1966). torej tudi še teda'j, ko so za novi cestni odsek gradili ljubenski predor: »Jaz imam najslabšo faro na Gorenjskem, ja, zato, ker je preluknjana!« Odkod ime Ljubno? V »Gradivu za historično topografijo Slovenije«, avtorja Milka Kosa (delo iz leta 1975), je navedeno, da se Ljubno kot kraj pri Radovljici prvič omenja leta 1358, vendar le v uradnem nemškem jeziku, z imenom Lewfei. Originalni dokaz o tem hrani Državni arhiv na Dunaju. V Arhivu Slovenije v Ljubljani pa je prvič zapisano ime gorenjskega Ljubna leta 1389, in sicer uradno nemško kot (skoraj enako) - Leufel. V »Abecednem seznamu vseh imen naselij in gradov v Vojvodini Kranjski v nemškem in kranjskem jeziku«, ki ga je sestavil H. Freyer in je bil izdan v Laibachu (Ljubljani) I. 1846, je Ljubno imenovano samo Laufen. V »Leksikonu občin« iz leta 1905, ki ga je izdala cesarsko-kraljeva statistična komisija na Dunaju, pa je Laufen tudi Ljubno. ki ima 79 hiš, 420 prebivalcev, od tega Slovencev 396. (V letu 1991 je imelo 124 hiš in 442 prebivalcev.) Na Slovenskem je tudi Ljubno na Štajerskem, v Savinjski dolini, precej večje naselje kot gorenjsko Ljubno. Etimolog (pomeno-slovec) Bezlaj v svojem delu »Slovenska vodna imena« omenja obe Ljubni. Primerjajoč ime gorenjskega in štajerskega je zanimivo, da se je štajersko Ljubno leta 1247 uradno nemško imenovalo Löwen, kar je precej blizu slovenskemu imenu Lüben oz. Ljubno. V letu 1424 pa je že zabeleženo, da je tudi štajersko Ljubno uradno nemško Laufen. Izvor slovenskim imenom Ljubno, Lju-ben, Ljubinj, Ljubelj, Ljubljana. Lubnik. Libna itd. je po mnenju več jezikoslovcev v staroslovanskih besedah Ičib. Ib. lob ipd., ki pomenijo čelo. lobanjo, vzpetino. Imena s tem korenom naj bi bili torej griči, hribi oz. naselja na ali ob vzpetinah, gričih, hribih. Nikjer ni zabeleženo, kako so prvotni Panorama Ljubnega prebivalci slovanske krvi imenovali grič, na katerem stoji dandanes Ljubno. Dejstvo pa je, da so mu rekli - Lubn oz. Ljubno. Prvotna ljubenska cerkvica, ki se omenja prvič leta 1538, je bila posvečena sv. Lovrencu. In ker je bilo v okolici obilo leščev-ja, se je skupaj z manjšim naseljem ob njej imenovala Sv. Lovrenc v Leševju. S povečanjem vasi je počasi prevladalo ime griča Ljubno tudi za naselje. Lončarji, čevljarji, tovarniški delavci Na severni strani ljubenskega griča so bila nekoč bogata nahajališča izvrstne terciarne gline, kar je bil dober pogoj za razvoj lončarstva v kraju. Zgodovina omenja lju-benske lončarje že konec 15. stoletja. Leta 1538 pa se že tudi omenja lončarska zadruga oz. ceh. Ljubenskih lončarjev je bilo v njihovem najboljšem času kakih 40. Seveda pa je število nihalo. Slejkoprej pa so bila trdna cehovska pravila, ki so branila svojim članom šušmarjenje, skrbela za kakovost izdelkov, določala obvezne cene, odobravala pridobivanje gline in določala podporo bolnim in ostarelim članom. V okviru ceha je obstajala »bratovska skladnica«. Ljubenski lončarji so imeli dovoljenje cesarskih oblasti, da smejo prodajati svojo lončeno robo na vseh trgih avstrijskih dežel. Najbrž je prav zato Ljubenčanom ostal vzdevek, »da so en zvandran folk«. Izdelki ljubenskih lončarjev so naravnost sloveli. V začetku 17. stoletja so bili ljubenski resni tekmeci lončarjem v Škofji Loki v izdelavi žganih vrčev za rudnik živega srebra v Idriji. Posodo so izdelovali na lončarskih vretenih na nožni pogon. Izdelki so bili značilni po barvi gline in lošča, po obliki nekaterih posod, zlasti pa po okrasju, ki so ga izpopolnjevale valovnice v obliki osmič. Trebušasti vrči za kis in vrčki za olje so bili navadno loščeni temno zeleno in so bili oblikovno izredno dovršeni. Ljubenski lončarji so bili izjemno domiselni pri izdelavi najrazličnejše posode in drugih predmetov. Lončarska obrt tega kraja je izumrla s prvo svetovno vojno. Nasledilo jo je drugo gorenjsko lončarsko središče, Komenda z okoliškimi naselji. Lončarstvu v Ljubnem je sledil razcvet čevljarstva. V vasi je bilo leta 1928 nad 30 čevljarskih in drugih vajencev, saj je bilo v Ljubnem tudi nekaj drugih obrti. Zato je bila v Ljubnem celo obrtna šola. Čevljarstvo v Ljubnem je prešlo z drugo svetovno vojno. Leta 1977 je bilo v krajevni skupnosti Ljubno (še Otoče, Posavec, Praproše) kar 40% zaposlenih v industriji, kmetov 7%, obrtnikov 2,5%, ostalo pa otroci, gospodinje in upokojenci. Socialna sestava pa tudi v letu 1992 ni bila bistveno drugačna. Pred sedanjim kriznim obdobjem je prebivalcem KS Ljubno dajala glavni gospodarski utrip tovarna Iskra v Otočah. Romarska cerkev na Ljubnem 1975 Freska na stropu v prezhiteriju ljubenske cerkve Ljubno postane Marijina božja pot Cerkev sv. Lovrenca v Leševju je bila. od leta 1600 naprej pa prav tako nova. velika cerkev v Ljubnem, podružnica podbre-škega vikariata oz. župnije, vse do leta 1786, ko Ljubno postane samostojna župnija. Na območju KS Ljubno stoji tudi cerkev v Oto-čah. posvečena sv. Antonu Puščavniku. Otoško cerkev zgodovina omenja že leta 1480. Prvotno, do prezidav in popravil, je bila povsem gotska stavba in vse do leta 1788 tudi podružnica podbreške župnije, po tem letu pa vseskozi podružnica župnije Dobrava. V Avstriji, katere sestavni del so bile tedaj vse slovenske, dežele, je sredi 16. stoletja vladal kralj in kasneje cesar Ferdinand L, v veliki Turčiji pa mogočni sultan Sulej-man Veličastni, ki je na vsak način hotel zavzeti »srce Avstrije« - Dunaj. Pritisk na glavno mesto Avstrije je bil silovit, okrepljeno pa tudi turško ropanje po slovenskih deželah. Vendar v tem času Turki niso prišli v Ljubno. Pač pa sto let prej, ko so leta 1475 napadli Radovljico, tedaj še majhno naselje. Ljubenska cerkvica ni stala na takšnem mestu, da bi bilo obzidje okoli nje lahko učinkovito proti Turkom. Ko so kresovi po hribih naznanjali, da je Turek v deželi, so Ljubenčani bežali v bližnje prostrane gozdove ali pa so se zatekli na Tabor, zgrajen na vzpetini, ki se še danes imenuje Taber (Tabor). Hiše Ljubenčanov so bile tedaj v glavnem lesene, krite s slamo ali skodlami, le pečnice, v katerih so lončarji žgali posodo, so bile zidane z živim apnom in »ljubenskim kamnom« - konglomeratom. Prevozni sredstvi sta bila kimpež na človeško vleko ali samovprego in voz na volovsko ali redkeje konjsko vprego. Na prelomu 16. v 17. stoletje so v Ljubnem začeli zidati novo veliko cerkev. Ni znano, kaj se je zgodilo s staro cerkvico, verjetno podobno gotski cerkvi v bližnjih Otočah. Gotovo je le, da je od nje ostal samo zvonik, razmeroma nizek in pokrit s skodlami. Kdo je bil pobudnik, organizator in čigav je bil načrt za novo, baročno cerkev, ni znano. Takrat v Ljubnem še ni bilo stalnega duhovnika. Redke verske obrede so prihajali opravljat kaplani in drugi duhovniki iz vikariata v Podbrezjah. Nekaj izjemnega se je zgodilo pred novo cerkvijo leta 1692. Od tega dogodka je torej minilo častitljivih 300 let! Zidar Gregor Er- žen je v svoji objestnosti udaril s kladivom po glavi kip Marije Pomočnice, stoječ v lopi pred glavnimi vrati nove cerkve, in leseni sohi je iz čela pritekla kri. Novica o čudežu v Ljubnem se je hitro raznesla po deželi. Začeli so prihajati romarji od blizu in daleč k Mariji Udarjeni. Prihajali so posamič in v velikih procesijah: iz raznih krajev zgornje in spodnje Gorenjske, z Dolenjskega, s Štajerskega in Koroškega. Zlasti veliko jih je prišlo ob Marijinih praznikih. Ljubno je postalo največja Marijina božja pot na Gorenjskem: Brezje postanejo božja pot šele okoli leta 1850. torej 150 let kasneje. Tristo let Marije Udarjene so v Ljubnem slovesno proslavili. Od 6. do 9. avgusta 1992 se je zvrstilo več prireditev: v šoli in župniš-ču je bila zelo odmevna razstava »Ljubno skozi stoletja«, v cerkvi pa po programu verska obnova, nastopi domačega cerkvenega pevskega zbora, domačega otroškega pevskega zbora in zbora AVE iz Ljubljane. Praznovanje je bilo zaključeno na župnijsko žegnanje, v nedeljo 9. 8. 1992, s slovesno mašo, ki jo je daroval g. škof msgr. Jožef Kvas. Strahovit požar uniči Ljubno Ko se je obdobje prevesilo v 18. stoletje, je prihajalo v Ljubno vse več romarjev. Velika cerkev je bila pogosto premajhna, da bi sprejela vse, kajti ljudje so navadno noč prebedeli in premolili v cerkvi ter se naslednji dan po obredu zopet peš ali tudi na vozovih vračali. (Vlak je začel voziti iz Ljubljane proti Trbižu in obratno šele leta 1870. Ljubensko železniško postajališče, kasneje pa predvsem breško, so bile od leta 1886 Otoče. prej pa Podnart.) Pred odhodom iz Ljubnega pa romarji seveda niso pozabili kupiti spominek ali dva na »štantih«, ki so jih izven pokopališča ob cerkvi postavljali domači in tuji krošnjarji. Poleg loncev, skled in skodelic domačih lončarjev so bile posebna ljubenska zanimivost jaslice iz žgane gline. Za otroke pa so bili najzanimivejši lončeni petelinčki in konjički, ki piskajo. Pogosto se je zgodilo, da so vse hiše v vasi - zlasti ob slabem vremenu - prenočevale romarje. Štiri vaške gostilne so tujcem postregle s hrano in pijačo, nudile pa so še prenočišče, tudi zasilno kar na skednjih in podih. Kapela na severni strani cerkve je bila prizidana po letu 1692, z namenom, da se poveča prostornina cerkve. Hkrati s kapelo ali pa takoj za njo so v Ljubnem sezidali tudi »cerkveno hišo«, ki se začne po zgraditvi župnišča zraven nje, leta 1757, imenovati - kaplanija. V Malem šmarnu leta 1726, 8. septembra torej, je v Ljubnem izbruhnil strahovit požar, ki je domala uničil vso vas. Kako je prišlo do požara, lahko le sklepamo. Ljudje so si takrat razsvetljevali skromne bivalne prostore s preprostimi leščerbami in podobnimi svetilkami na živi ogenj. Od tedaj sta morali preteči še dve stoletji, da je v vasi zasvetila elektrika. To se je zgodilo po prvi svetovni vojni oziroma po rojstvu Kraljevine SHS oz. Jugoslavije, v letih 1920-22. Tudi vode je v vasi na griču primanjkovalo. To prepotrebno tekočino za ljudi in živali so dobivali iz vodnjakov, ki, so jih napajale podpovršinske vodne žile inxapnica. V največji suši pa so vodo dovažali ali nosili tudi iz studencev Cizeljna in Studene vode ter iz potokov Lešnica. Peračica in iz reke Save. Dobra pitna voda je pritekla po vodovodu v Ljubno šele leta 1910, štiri leta pred prvo svetovno vojno, in sicer iz Drage nad Begunjami. Tudi gasilskega društva v vasi še ni bilo; sicer pa takih društev tedaj ni bilo še nikjer v naši deželi. Gasilsko društvo Ljubno je bilo ustanovljeno leta 1903. letos torej slavi svoj 90-letni jubilej. V tem velikem požaru so v Ljubnem pogorele skoraj vse hiše. hlevi in skednji s slamnatimi in skodlastimi strehami, s poljskimi pridelki vred, ki so bili v tem času že domala vsi pod streho. Ostale so le redke zidane hiše in pečnice. Cerkve se ogenj ni lotil. Večina ostarelih vaščanov in mater z majhnimi otroki je našla streho in zatočišče v božjem hramu. Sedanji zvonik, visok 48 m. so začeli graditi leta 1747. drugi vir pa navaja, da so »ponosni zvonik« prizidali k cerkvi konec 18. stoletja. Njegov zgornji del pa tedaj še ni imel sedanje oblike in je bil pokrit z lesenimi skodlami, enako cerkev. Glavno gradivo za zvonik, z meter do meter in pol debelimi strehami, so bili ogromni kvadri iz ljuben-skega skalovja - konglomerata. Pred gradnjo so mokra, skoraj močvirnata tla utrdili s kostanjevimi in jelševimi piloti. Še dandanes se sliši, da ljubenski zvonik stoji na lesenih kolih, do katerih pa zbita glina in ilovica preprečujeta dostop zraku, da ne zgnijejo. Najbrž je gradnjo zvonika dokončal agil-ni oskrbnik-kurat božje poti pri Mariji Udarjeni - Boštjan Pogačar. ki je bil tudi prvi stalni duhovnik v Ljubnem, od leta 1755 do 1762. Pogačarju je v Ljubnem sledilo še 5 duhovnikov oskrbnikov božje poti. preden je Ljubno postalo župnija. Za prvega župnika je ljubljanski škof imenoval Ljubljančana Janeza Cerarja, ki je svojo službo slovesno nastopil prvo nedeljo po godu farnega patro-na sv. Lovrenca, na žegnanje 12. avgusta 1786, torej 3 leta pred izbruhom francoske revolucije. Šola in nedeljska šola Po podatkih iz ljubenske šolske kronike, ki so jo sicer začeli pisati šele leta 1885 in zajema pregled dogajanj od začetkov poučevanja v tem kraju, je prvi začel poučevati, leta 1800. graščinski služabnik Jakob Han-žič. Prva šola v Ljubnem je bila v hiši št. 56 (sedaj Kramarjeva). ki je prvotno pripadala radovljiški graščini. Se danes ohranjena letnica na tej lepi starinski enonadstropni hiši dokazuje, da je bila sezidana ali vsaj temeljito obnovljena po velikem požaru leta 1727. Hanžič je poučeval v nemškem jeziku pisanje, branje, računstvo in seveda nemščino. Obisk šole je bil prostovoljen. Zlasti na podeželju se »Splošna šolska naredba« iz leta 1774. ki je sicer predpisovala obvezno šolanje. v praksi na splošno še vedno ni izvajala. V letih od 1817 do 1854 je v Ljubnem služboval šolstvu zelo naklonjeni župnik Filip Jakob Grošelj. Okoli leta 1820 je pripeljal na božjo pot k Mariji Udarjeni številne romarje mlad štajerski duhovnik Jakob Prašnikar. znan zlasti kot »krušni oče« kasnejšega škofa Antona Martina Slomška. Navezal je stike z Grošljem in ga hitro navdušil za tako imenovano nedeljsko šolo. Bila je namreč občutna potreba, da bi ljudje znali brati in pisati v svojem, slovenskem jeziku. To je tudi zagotavljalo veliko udeležbo mladine in odraslih v nedeljski šoli. Avstrija je res že imela nekajletno šolsko obveznost, a le na papirju, saj na splošno ni bilo šolskih stavb in ne usposobljenih učiteljev. Zato so bile nedeljske šole. v katerih so poučevali predvsem duhovniki, tem bolj pomembne. Slovenski črkopis je bil v tem času še vedno bohoričica iz 16. stoletja, imenovana po protestantskem duhovniku in piscu Adamu Bohoriču. Bohoričica je latinica brez črk s strešicami, npr. glas »š« so napisali s črkama »sh«. glas »č« pa s črkama »zh«. V boho-ričici je tudi še pisal naš največji pesnik dr. France Prešeren. Šele po letu 1850 Slovenci bohoričico zamenjamo z gajico, imenovano po Hrvatu Ljudevitu Gaju. Gajica je še da- nes slovenski črkopis, ko šumnike pišemo s črkami s strešico. Zanimivo je. da je v ljubenski nedeljski šoli, ki je imela svoj učni prostor v že omenjeni hiši št. 56 ali v kaplaniji. poučeval tudi znameniti ljubenski kaplan Janez Puhar. Po smrti Jakoba Hanžiča je začel poučevati v nekdanji mežnariji, hiš. št. 78. cerkovnik Janez Pezdič, ne le v nemščini, ampak že tudi v slovenščini. Leta 1837 je prevzel mesto začasnega učitelja njegov sin Janez, ki je poučeval v spodnji sobi kaplanije celih 15 let. Leta 1848 je v Celovcu opravil zrelostni izpit in bil potrjen za učitelja ljudskih šol. Po prvem viru je bila šola v Ljubnem uradno potrjena leta 1852. po drugem pa (Leksikon Dravske banovine iz leta 1937) leta 1854. Janez Pezdič je poučeval v Ljubnem kar 42 let. Ljubenski šoli je župnik Filip Jakob Grošelj leta 1854 podaril »za poboljšanje učiteljske službe« hišo v Ljubnem št. 47 in več oralov vrtov, njiv in gozda. Leta 1866 so v Ljubnem začeli zidati šolsko poslopje, »na stroške srenje«, kar je takrat najbrž pomenilo približno isto kot danes »s samoprispevkom«. Dograjeno in opremljeno je bilo leta 1868. Imelo je eno učilnico in učiteljsko stanovanje. Pouk v novi stavbi se je začel takoj leta 1868. V stoletju in dodatnih desetletjih obstoja je bila »šola« trikrat popravljena in delno tudi razširjena. Najbolj pa v letu 1989 in 1990. Za 27. april 1990 je bila-kot podružnica s štirimi razredi osemletne osnovne šole Antona Tomaža Linharta v Radovljici - slovesno odprta. Tako razširjena in vsa pomlajena, upajmo, bo ustrezala in zadoščala sedanjemu in bodočim rodovom šolarjev iz okoliša: Ljubno, Otoče. Posavec, Praproše in Brdo. Izum Janeza Puharja je dozorel v Ljubnem Kot že omenjeno, je v ljubenski nedeljski šoli poučeval tudi Janez Avguštin Puhar, ki je v Ljubnem kaplanoval v letih 1842-1844. pri župniku Filipu Jakobu Grošlju. Lahko si samo mislimo, s kakšnim zanimanjem so obiskovalci nedeljske šole poslušali gospoda Puharja. ki je veljal za sila učenega. Ni učil le branje, pisanje in računanje, ampak je učencem povedal še marsikaj drugega. Gospod Puhar ni bil le duhovnik, ampak tudi vsestranski znanstvenik: kemik, fizik, astronom, botanik, slikar in pesnik. Večina ljudi npr. ne ve. daje besedijo žalostinke »Vigred se povrne«, ki še vedno ob pogrebih pred hišami žalosti in na pokopališčih izvablja solze na lica, Puharjevo. Po prihodu v Ljubno. in tudi že prej v Metliki, je bil Puhar, sicer rojak iz Kranja, ves usmerjen in poglobljen v posebno znanstveno eksperimentiranje, ki je leta 1842 prav v ljubenski kaplaniji dozorelo v epohal-no odkritje: izumil je fotografiranje na steklo. s svojim originalnim postopkom, ki ga je imenoval svetlopis. Izum je Puhar objavil 28. 4. 1843 - torej pred 150 leti - v ljubljanskem listu »Carni-olia«, pod naslovom »Novoizumljeni postopek za izdelavo prosojnih heliotipij na steklenih ploščah«. Opis izuma oz. postopka je dovolj jasen in tudi dovolj splošen. Kljub objavi v »Carniolii« pa je Puharjev izum iz Ljubnega leta 1842 ostal v svetu neznan do leta 1851. ko je Puharjevo poročilo objavila Akademija znanosti na Dunaju, kar pa naj bi bilo v svetovnem merilu za Puharja prepozno. Puhar si nikdar ni lastil iznajdbe fotografiranja kot takega, pač pa je vedno vztrajal pri tem, da je on izumitelj fotografiranja na steklo. Puharjeve fotografije so bile leta 1851 predstavljene na razstavi v Londonu in je bil Puhar zanje odlikovan z medaljo. Naslednje leto je Puhar slike poslal tudi na razstavo v New York. Tega 1852. leta je francoska nacionalna akademija v Parizu Puharja sprejela med svoje člane, mu podelila diplomo in mu priznala naziv »iznajdite-Ija fotografije na steklo«. Toda. ni bilo še dovolj, da bi bil Puharjev izum priznan v svetovnem merilu. Ampak, obstaja še en dokaz, da omenjeni izum priti-če Puharju! Leta 1843 ni bil objavljen le lokalno na Kranjskem, temveč tudi v širšem kulturno-znanstvenem in gospodarskem prostoru! Poročilo o izumu v »Carniolii« aprila 1843 je že naslednji mesec ponatisnil »Notranjeavstrijski industrijski in obrtni list« v Gradcu. Ta objava pa se je neopazno izmuznila Puharjevim biografom! Za 150. obletnico izuma je Krajevna skupnost Ljubno namestila na kaplanijo spominsko ploščo Janezu Puharju. ki jo je 29. avgusta 1992. med slovesnostjo s pestrim programom, odkril najboljši poznavalec izumitelja - mag. Mirko Kambič. Širše zaslužni Ljubenčani Ljubno je v svoji preteklosti dalo tudi nekaj mož. ki so se s svojim delom in uspehi zapisali v našo gospodarsko in kulturno zgodovino. Krajevni leksikon Slovenije iz leta 1968 jih omenja. 1 Jožef Rozman Trebanjski (1801-1871), Prešernov sodobnik torej, ki ga slovstvena zgodovina omenja kot nabožnega pisatelja. V Ljubljani je dovršil gimnazijo, doštudiral filozofijo in bogoslovje, služboval kot pomožni duhovnik v semenišču v Salzburgu. kaplanoval in župnikoval v več krajih Slovenije. nazadnje kot župnik in dekan - kar 23 let — v Trebnjem. Odtod mu vzdevek Trebanjski. V Trebnjem je namreč največ napisal. Marljivo je tudi sodeloval v Bleivveisovih Novicah. Mihael Stroj (1803-1871). - »Ta, razen Josipa Tominca, vsekakor umetniško najpomembnejši slovenski slikar na meji med klasicizmom in romantiko, seje rodil na kmetih v Ljubnem na Gorenjskem,« je v Delu 11. I 1. 1967 napisal T. Potokar. Slikarstvo je študiral na Dunaju in se izpopolnjeval v Italiji. Najprej je kar 1 1 let ustvarjal v Zagrebu, nato v Ljubljani, kjer je tudi umrl. Slikal je predvsem portrete, delal pa tudi nabožne slike, ki so v okras številnim cerkvam med Ljubljano in Zagrebom ter Dunajem in Trstom. Ob 100. obletnici njegove smrti, leta 1971, je bila v Narodni galeriji v Ljubljani velika razstava Strojevih del. Velikega slikarja pa so se takrat spomnili tudi televizija, radio in časopisi. Stroj seje svojega rojstnega kraja Ljubna vedno z ljubeznijo spominjal. V spomin na svojo pokojno mater Marijo je naslikal podobo Žalostne Matere božje in na svojega pokojnega očeta Antona podobo sv. Antona Puščavnika ter ju poklonil ljubenski cerkvi. O Mihaelu Stroju sta napisani dve knjigi: prva v hrvaškem jeziku avtorice dr. Anke Bulat in druga v slovenščini avtorice dr. Ksenije Rozman, ob stoletnici njegove smrti. Anton Cvenkel (1881-1930), napredni gospodarstvenik, kmetovalec in sadjar. Iz nekrologa o njem, ki ga je za Mohorjev koledar napisal pisatelj in takratni urednik Mohorjevih knjig Fran Šaleški Finžgar, izvemo: A. Cvenkel je dovršil 7 razredov gimnazije, sodeloval v vseh gospodarskih organizacijah radovljiškega okraja, bil načelnik kmetijske podružnice, član banovinskega šolskega odbora v Ljubljani, prirejal tečaje za planšarje, bil zgled vsem slovenskim gospodarjem, njegovi članki v Kmetovalcu, Čebelarju, Sadjarju. Slovencu itd. so vzorni in praktični. A. Cvenkel je bil vrsto let duša uspešnega dela za povzdigo govedoreje, pra- 19 šičereje in sadjarstva. Tudi »Kmetovalec« je ob njegovi smrti prinesel spominski članek, v katerem je rečeno, da »ima A. Cvenkel za povzdigo gmotnega stanja gorenjskega kmeta neminljive zasluge in mu gre zato trajno hvaležen spomin«. Ing. Ciril Jekovec, med velmožmi Lju-benčani najzanimivejša, a najmanj znana osebnost. Rojen je bil leta 1881 v poslopju ljubenske šole učitelju Andreju in materi Mariji Kapusovi iz Kamne Gorice. Kot študent v Pragi se je že uveljavil z leposlovno prozo v nekaterih naših revijah. Z diplomo inženirja gradbeništva in geodezije v žepu je odšel v Argentino, dobil zaposlitev v vojaškem geodetskem inštitutu v Buenos Aire-su. gradil argentinske železnice, v času kraljevine Jugoslavije je bil prvi sekretar tamkajšnjega jugoslovanskega generalnega konzulata. Bil je tudi pomemben publicist med rojaki v vsej Južni Ameriki. Izdajal je list »Gospodarstvo«, prvi in takrat edini slovenski časopis v vsej Južni Ameriki. Med prvo svetovno vojno (1914-1918) je med Jugoslovani v Argentini. Braziliji. Urugvaju, Paragvaju propagiral osvoboditev jugoslovanskih narodov izpod Avstro-Ogrske. Umrl je 25. 6. 1957 v Buenos Airesu. Ivan Pogačnik (1855—1934). skladatelj, rojen posestniku in gostilničarju Ignaciju, vulgo pri Šparovcu. Prve glasbene nauke mu je dajal ljubenski učitelj in organist Janez Pezdič. Nadalje seje izpopolnjeval v harmoniji v Kranju in Ljubljani pri A. Foersterju in A. Hribarju. Kot organist je služboval v raznih krajih, nekaj časa tudi v domači župniji Ljubno. Leta 1900 je dobil službo organista in učitelja glasbe na realki v Idriji. Njegovo delo obsega nad 100 cerkvenih in nekaj posvetnih skladb. Strokovna kritika je vse pohvalno ocenila. Naše cerkveno petje in glasbo sploh je skušal dvigniti na višjo raven, kar mu je delno tudi uspelo. Prav v tem je Pogačnikova največja zasluga. Ivan Kaker, rojen leta 1875. učitelj, publicist in prevajalec. Zgodaj je zapustil domači kraj in domovino ter odšel »s trebuhom za kruhom« v Ameriko. Sodeloval je v socialdemokratskem tisku v ZDA. zlasti pri Proletarcu. Dlje časa je bil tudi urednik tega in drugih delavskih listov. Pomembno Ka-kerjevo delo je prvi slovenski prevod »Džungle« Uptona Sinclaira. Kraj in čas Kakerjeve smrti nista znana. France Cvenkel VALENTIN VODNIK IN NJEGOV BOHINJ Bohinjci so imeli svojo prafaro v Srednji vasi že od 1571, od nje se je šele 1788 odcepila župnija na Bistrici, nekaj let zatem. 1791 pa so ustanovili kot najmlajšo faro na Koprivniku. V primerjavi s srenjsko in bistriško, ki sta dolinski, je koprivniška župnija izrazito hribovska, saj leži na robu pokljuške planote okoli 1000 m nad morjem. Obsega vasi Koprivnik ter Spodnje in Zgornje Gorjuše. ki so štele okrog 100 hiš in 700 ljudi. Ti hribovci so bili pošteni, skromni in delavni; ukvarjali so se z živinorejo ter za Zoisove fužine kopali rudo in kuhali oglje. Znali pa so biti tudi robati in vraževerni, saj so v neki jami že dolgo iskali zlato, nad katerim naj bi bedel sam vrag. kako je Vodnik sporočil 1. junija 1793 v pismu sošolcu Antonu Rudežu. Koprivniško cerkev so začeli zidati 1791. blagoslovili sojo 12. marca 1793 in posvetili sv. Križu 13. junija 1798. Vodnik, ki je prej kot kaplan služboval v Sori. na Bledu in v Ribnici, je zaprosil za mesto krajevnega kurata na novi župniji 4. avgusta 1792, prošnjo so mu ugodno rešili že do 4. oktobra, na Koprivniku je prvič maševal 24. februarja 1 793. Na začetku prve krstne knjige je jedrnato zapisal tele podatke o ustanovitvi župnije in o zanjo zaslužnih: Planinam brez. cirkve nova far a skuz povele cesarja Jožefa //., plačo bledske gosposke. železo bistriške fužine, mujo Koprivnikarjov in Gorjušmanov v letu 1791. Gospod Balant. kakor so Vodnika klicali domačini. 35-letni mož srednje postave, zdrave polti in modrih oči. se ni gibal samo med ljudmi na Koprivniku in Gorjušah, ki jim je bil razumevajoč dušni pastir in dobrohoten svetovalec v gmotnih zadevah. Verjetno je kdaj pa kdaj skočil do skalnate vzpetine. od koder se mu je odprl pogled na Bohinj, jezero in gore ter jo danes imenujemo Vodnikov razglednik. Ob praznikih se je oglašal pri obeh sosednjih župnikih v Srednji vasi in na Bistrici, da jima je pomagal pri cerkvenih opravilih. Kakor pričata podpisa na hrbtni strani glavnega oltarja, je 1793 v družbi nekega Vodeta. morda svojega cerkovnika ali ključarja, obiskal cerkev sv. Janeza ob jezeru. Istega leta, najbrž poleti, se je v Bohinju osebno seznanil z Žigom Zoisom, ki je takrat poslednjič prišel nadzirati svoje tamkajšnje fužine - imel jih je na Bistrici, bližnjem Pozabljenem in pri Stari Fužini - ker ga je že začela mučiti in ovirati putika. * Poslej sta ostala v stiku s pismi, baronovih koprivniškemu kuratu se je iz let 1794 in 1795 ohranilo devet. Tako v pismu z dne 25. junija 1794 s strokovnega in jezikovnega vidika ocenjuje razne poljudne članke, ki mu jih je Vodnik poslal kot gradivo za prvi letnik Velike pratike, poleg tega pa mu daje nasvete, kako naj popravi in zboljša nekatere verze v rokopisu pesmi Kranjc, tvoja dežela je zdrava, ter hkrati pohvali njeno ljudsko nazorno in vzgojno učinkovito sklepno kitico, »ki velja po svoji moči več kot sto pridig, po pravem ljudskem tonu in okusu pa več kot sto pesmi. Taki verzi so večni!« Tako je Vodnik, nekdaj član Pohlinovega krožka in sodelavec Devovih Pisanic, po dobrem desetletju odmora spet prijel za gosje pero ter se na Zoisovo pobudo in po njegovih mentorskih navodilih znova lotil slovstvenega dela. tokrat koledarja in pesmi za ljudstvo. Na prošnjo Zoisa naravoslovca in podjetnika pa se je oprijel tudi študija mineralogije, zbiranja kamenin in rudarskega besedišča. Velika pratika je izhajala v letih 1795 do 1.797, Vodnik jo je urejal in pisal v Bohinju, tiskal jo je Egger v Ljubljani. Sloje za knjigo večjega formata, tudi po vsebini je bila prednica današnjega koledarja. Poleg koledarskega dela s seznamom semnjev je namreč prinašala razne poučne članke, zabavne zgodbe in celo pesmi. Med poučnimi članki srečujemo Hišne opravila za vsaki mejsic. Tu najdemo med praktičnimi nasveti za januar naslednja: Dober saninec opominja, da imaš drva na saneh za celo zimo navozit. .. Predica in tkalec v veliko krajih malo spanja užijeta. Za april: Kadar drevje cvete, je za platno in prejo belit najboljši čas. Za julij: V planinah zdej ni snega, muh in je obilna trava, zato se živina tam dobro pase. V znanem zemljepisnem članku Popisuvanje krajnske dežele Vodnik med rekami navaja Savo, med jezeri in slapovi opisuje Bohinjsko in Savico, med gorami Triglav, med gospodarskimi dejavnostmi navaja fužine na Bistrici in gorjuške čedre, pipe. Za Savico pravi, da iz »visoke luknje teče in naenkrat en lep padec naredi«, za jezero, da ima žlahtne ribe in je posebno »zavolj svojih rdečih postrvi imenitno«. Za Triglav v pretiranem občudovanju sodi, da »je eden najvišjih hribov v Evropi« in da »se z njega vrha vidi na Tirole, Hrvaško in Benetke«. V Pra-tiki beremo še članke o zemlji nasploh, o zraku in vremenu, o osnovah računstva in pa vrsto »kratkočasnih pergodb«. Te zadnje so sicer prirejene po tujih primerih in so le poučni zgledi za pridige, vendar pomenijo preprosto zgodnje zarodke pripovedništva pri nas. V Bohinju je Vodnik zasnoval znano Krajnc, tvoja dežela je zdrava; rokopisna verzija pesmi je bila zelo okorna, mestoma celo neokusna; pod vplivom Zoisove kritike v pismu 25. junija 1794 jo je avtor za objavo v Veliki pratiki 1795 močno predelal; misel pesmi je razsvetljensko poučna: imamo naravno bogato deželo ter bistre in postavne ljudi, za svojo blaginjo potrebujemo samo marljivosti. Naslednje 1796. leto je Vodnik v Pratiki priobčil pesem Novu letu se voši: v njej želi rojakom raznih stanov in značajev potrebnih duhovnih in gmotnih dobrin, denarja seveda tudi sebi kot uredniku koledarja; pesem je nadvse šaljiva in duhovita. V letih 1796 in 1797 je Pratika prinesla tudi Epigrame oziroma Napise za mesece; prvi navajajo bralca k raznim kmečkim opravilom in ga spodbujajo k delavosti, drugi vsebujejo dolgoročne, tudi šaljive, napovedi vremena. V koledarskem delu Pratike za omenjeni leti je Vodnik priobčeval tudi Vga-novalke (Uganke), a večinoma v prozi. Prva verzija Zadovolnega Krajnca je izšla že v Pi-sanicah 1781, za Veliko pratiko 1797 jo je pesnik precej zboljšal; v pesmi zaporedoma označuje deželne meje pa delo, oblačilo, ples in jed, a tudi zdravje in vedrino našega kmečkega človeka; tudi tedanji Slovenec je gotovo poznal socialne težave, toda Vodnik gleda nanj spodbudno optimistično. Na Koprivniku, »v bohinjskih gorah«, je urednik Pratike 1. junija 1796 jedrnato in hudomušno opisal svoje življenje. Iz tega rokopisa med drugim izvemo za njegove zveze z drugimi slovenskimi razsvetljenci v bohinjskih letih, posebno za Zoisove pobude v smeri mineralogije in koledarja: »Kamenje poznati sim se vadil 1793 ... Baron Žiga Zois inu Anton Linhart mi v leti 1794 naročita Kalender pisati... « Ta Vodnikov lastni življenjepis je uvezan v skupni primerek vseh treh letnikov Velike pratike, ki ga hranijo v Nar. in univ. knjižnici v Ljubljani. « V pismu z dne 4. avgusta 1795 je Zois zaprosil Vodnika, naj bi popeljal mladega grofa Franca Hohenvvarta in teologa Jožefa Pinhaka po Bohinju in triglavskem pogorju, nosači in vodniki naj bi bili domačini, prenočevali naj bi po kočah baronovega brata botanika. Koprivniški kurat je šel gostoma, ki sta pripotovala iz Ljubljane, naproti do Javornika (Jesenic), morda si je ob tej priložnosti z njima ogledal tamkajšnje fužine, ki so tudi bile Zoisova last. V samem Bohi- Koprivnik v Bohinju 1X93 nju sta si Hohenwart in Pinhak najprej ogledala fužine na Bistrici in izvir pod Liscem. Vodnik je moral od tu zaradi praznike, velikega šmarna, oditi na svojo župnijo. Po njegovi vrnitvi v dolino se je družba napotila k Stari Fužini in slapu Savici. Nato so se povzpeli prek fužinarskih planin k Sedmim jezerom in tam prenočili. Pot so nadaljevali dofVršaca in se zatem spustili na Velo polje in tam spet prenočili. Dne 20. avgusta so poskusili naskočiti vrh Triglava, a jim je uspelo priti le na Malegu. Z Velega polja so se povzpeli tudi na Tose in se z njega vračali na Koprivnik. Na vsej poti so družbo zanimale geološke in mineraloške značilnosti, obenem se je navduševala nad mogočno lepoto gora. V septembru istega leta se je Vodnik vnovič povzpel visoko pod Triglav in s Kredarice užival razsežen razgled. V zvezi z bivanjem v Bohinju, tamkajšnjimi fužinami, predvsem pa naravnimi lepotami je Vodniku nastalo neposredno tedaj ali pozneje po spominu več pesmi. Njegovo pozornost je pritegnilo delo raznih ljudi v Zoisovi službi, npr. rudarjev; v Pratiki za leto 1796 beremo dvostišje: Bogate zaloge v zemlji leže, nevtrudni kopači mačka dobe (= denar, plačilo). Pesem Jeklenice (objavil jo je šele Janez Bleiweis v Koledarčku slovenskem za leto 1854) pa opisuje pridelovanje jekla v baronovih fužinah na Javorniku: navaja razne naprave, zanje so imeli največ italijanske izraze, ter ponazarja postopek in ritem dela, tu sega po onomatopoiji (posnemanje naravnih glasov) in za verz uporablja amfibrah. Vodnik zadovoljen in z užitkom sledi mehaniki obratovanja in še ne čuti socialnih tegob zgaranih delavcev. Te je čez dobrih sto let vključil v svojo Žebljarsko, zasnovano v istem ritmu, toda impresionističnem slogu šele Župančič. Med pesmi, ki jih je Vodnik zasnoval pozneje, v spominu na'Bohinj, spada Bohinjska Bistrica. Gre za potok s tem imenom, ki izvira izpod Lisca in teče mimo fužine Pozabljeno proti vasi Bistrica. Ker ima Vodnik v mislih znanca iz Ljubljane Vincenca Dorfmeistra, ki mu je ustvaril bakrorez k Pesmim za pokušino (1806), je pesem mogla nastati šele po avtorjevem odhodu v Ljubljano. Vodnik ob izviru in slapu Bistrice pod goro Lisec in na robu senožet-nih Dobrav nagovarja slikarja, naj upodobi spenjeni slap s postrvjo v tolmunu in z bršlja-nom na skali. Ta sorazmerno lepi in uspeli opis narave pa skazi drugi del pesmi, v njem Vodnik izrazno neokretno in razpoloženjsko neskladno prikaže nesrečo dečka, ki je z roba Dobrav zdrknil v potok in utonil. (Pesem je objavil Andrej Smole v svoji izdaji Vodnika 1840.) Vodni element v planinskem okolju, pa tudi gore same v Vodniku bude ustvarjanje, mu rojevajo pesmi. Že ob izviru Bistrice pravi, da ga njena čista in žuboreča voda navdihuje k pesnjenju: Spod Lisca skaka Bistrica, pevska se vnema iskrica. Iz enoki-tičnih pesmi Na sebe, z njo uvaja zbirko Pesme za pokušino, nam daje vedeti, da mu je »visoka Savica«, mogočni slap pod Ko-marčo. »vir lepih pesmi«, mu torej pomeni to. kar je starim Grkom Hipokrena. studenec na Helikonu. Tudi v pesmi o Vršacu naletimo na misel, da v dolini Sedmih jezer »bistra Sava zvira. mati pevske umetnosti«. In končno v pesmi Moj spominik (priobčil jo je Miha Kastelic v Krajnski čbelici 1831), sorodnici Horacove Exegi monumentum. Vodnik izjavlja, da so ga - poleg izvirov, slapov in jezer - navdihovale tudi naše gore s Triglavom na čelu in da je njegov Parnas simbolični Vršac: Navdale Triglava me snežne kope . . . Veršaca Parnasa zgol svojiga znam . .. Ko Hohenwart v svojem dnevniku poroča. da je Vodnik pred kočo pri Sedmih jezerih družbi ob zahajajočem soncu prebral tri kitice pravkar nastale pesmi - slavospeva goram in Stvarniku, ki se je pozneje zgubila, bi utegnilo iti za zarodek ali prvo verzijo Vršaca. To pesem je Vodnik objavil šele v Pe-smah za pokušino 1806. leta. čeprav je več kot verjetno, da je nastala že po opisani turi v avgustu 1795. V njej opeva svobodno in srečno življenje pastirjev in črede po planinah. naslika nenadno nevihto v gorah pa razjasnitev in spokojnost po njej. prikaže obširen razgled z vrha na vse strani, se pokloni mojstrskemu Stvarniku mogočne narave (2. kitica) in sredi nje doživlja popolno duhovno ubranost (zadnja kit.). Pesem ne spada med Vodnikove vedro šaljive, za verz nima amfibraha, temveč med resnobne in globlje ter ima trohejski verz. V izrazu je ponekod prozaično nerodna (3. kit.) ali miselno zamotana (zadnji vrstici), večinoma pa pesniško ustrezna, celo slikovita in občutena (zlasti 4. in 5. kitica): Ak viluir drevi valove, beži v skale plašni trop, stresa votli glas bregove, grom maje nebeški strop. Kmalo sonce čisto seje, iz jezer stokrat bleši, star mecesen redi veje, vetru, zimi v bran stoji. Z goro Vodnik zelo verjetno misli na sosednji Kanjavec, ki res zasluži oznako »narviši snežnik za Triglavam«, oziroma »po Triglavu narviši snežnik med Bohinam in Sočo« ter je tudi razgleden, kar precej nižji Vršac ni. je pa kot izraz v primerjavi s Ka-njavcem (kanja je ujeda) bolj pesniški in že kar simboličen (vrh. višina). Vodnik je imel na Koprivniku. kakor je 10. julija 1795 poročal Pinhaku. kot kurat kar dovolj dohodkov za preživljanje, imel pa je omejene možnosti za slovstveno delo, ki ga je vedno bolj prevzemalo, zato je zaprosil naslovljenca in Zoisa, da bi mu pomagala priti bliže Ljubljani ali kar v Ljubljano samo. Res mu je uspelo, da so ga 23. junija 1796. po dobrih treh letih bivanja v »bohinskih gorah«, imenovali za kaplana mestne župnije pri Sv. Jakobu. Že 2. julija je odšel s Ko-privnika. najbrž se od tamkajšnjih ljudi, posebno pa od planinskega sveta ni poslovil z lahkim srcem. Poleti 1893 so na Koprivniku slovesno počastili stoletnico svoje župnije in Vodnikovega prihoda; o tem govori spominska plošča na tamkajšnjem župnišču. vanjo so vklesali tudi 4. kitico Mojega spominika. V našem času pa poteka že dvesto let od omenjenih za Bohinj in slovstvo pomembnih dogodkov. Mentor slovenskih preroditeljev Zois je določil koprivniškemu kuratu Vodniku posebno vlogo v svojem slovstvenem načrtu: po dobrem desetletju odmora je spet začel pesniti, poleg tega je urejal in v celoti sam pisal koledar, oboje za potrebe ljudskega izobraževanja; pesmi, ki so Vodniku nastale v bohinjskih letih ali v spominu na Bohinj, pomenijo večino njegovih kakovostno boljših pesmi: kot lastnik tamkajšnjih fužin ga je baron pridobil še za mineralogijo. (Po prihodu v Ljubljano je Vodnik še nadalje pesnil, izdajal in pisal naš prvi časnik, se lotil slovnice in slovarja, zbiral ljudske pesmi. priredil razne učbenike za šole in prevajal dela praktičnega značaja.) Na obeh slovstvenih področjih, ki ju je gojil v Bohinju, na pesniškem in koledarskem, je delal v duhu svojega razsvetljenskega časa, ki je pojem lepega družil s pojmom koristnega: in ker je bil po svoji naravi veder optimist, je tudi veroval v ozaveščanje in napredek svojega naroda. Tedanji knjižni jezik, ki se mu je poznala dolenjska osnova, je pri njem izrazito gorenjsko obarvan in obogaten z ljudskimi rekli, njegov slog pa preprost, nazoren, šaljivo duhovit ali pa slovesno vznesen. Njegovo poezijo in drugo slovstveno delo moramo ocenjevati z zgodovinsko razvojnega vidika, z vidika takratnih možnosti in potreb, ne pa po estetskih in kulturoloških načelih in zahtevah našega časa. Posebnega priznanja in spoštovanja je vredno njegovo prizadevanje za karseda čist, pristen in lep slovenski jezik na prav vseh področjih javnega življenja od poezije do kulinarike. Joža Mahnič PO SILI VOJAK -BIL SEM NA RUSKI FRONTI! Pogovor z inž. Alojzijem Žibertom Inženir Alojzij Žibert iz Kranja je eden tistih Slovencev, ki so bili med drugo svetovno vojno prisilno mobilizirani v nemško vojsko in so preživeli strahote ruske fronte. Te grozote je opisal v knjigi s pomenljivim naslovom Pod Marijinim varstvom. Vrnil se je. čeprav kot invalid, na tisoče slovenskih fantov pa se ni vrnilo. Doma so ga čakale nove hude preizkušnje, sramoten je. zapostavljanje in očitki, da je »služil v okupatorjevi vojski«. Kaj vse je preživel - bridkega, trpkega pa tudi lepega - in čemu se je posvečal v življenju, oživlja v najinem pogovoru. Gospod inženir, bi začela kar pri vašem rojstvu? - Rojen sem bil 21. junija 1924, zato so mi tudi dali ime Alojzij. Tudi moj oče je bil rojen na sv. Alojzija in sva skupaj praznovala god in rojstni dan. Iz kakšne družine izhajate? -Imeli smo majhno kmetijo, ki pa ni dajala dovolj kruha za številno družino. Oče je hodil na dnino v času, ko je bilo manj dela na kmetiji. Največ je delal pri gradu Brdo. V parku še rastejo drevesa, ki jih je on posadil. Bilo nas je sedem otrok, jaz sem najstarejši. Glava družini je bil oče, srce pa mama. Vsakdanja molitev v družini je bila nekaj samoumevnega. Družina je bila tudi posebej posvečena Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Kaj se vam je najbolj trdno zapisalo v spomin iz rane mladosti? - Ko smo bili otroci še zelo majhni je morala mama za dalj časa v bolnico. Pogledat nas je prišel župnik in dejal: »Otroci, veliko molite za mamo!« Ubogali smo ga - in še kako. Na nedeljo pa je oče zapregel konja in smo šli na Brezje. Joj, kako smo vsi prosili za mamo. Ko smo se vračali, smo v pogovoru ugotovili, da nas je Marija gotovo razumela, ker je vsakega posebej tako gledala v oči. Mama se je res kmalu vrnila iz bolnice. Kako in kje ste preživljali otroška in fantovska leta? - Otroška in fantovska leta sem preživljal doma na Suhi. V osnovno šolo sem hodil en kilometer daleč v Predoslje, po tem pa sedem kilometrov daleč v gimnazijo v Kranj. Vsak dan sem tako prehodil 14 kilometrov. Učil sem se precej pri živini na paši in zvečer. Zaradi pomanjkanja denarja sem kmalu izstopil iz gimnazije in se zaposlil v tekstilni tovarni Anton Božič na Primskovem. S študijem pa sem potem nadaljeval po vojni. Začela se je druga svetovna vojna. Kako ste doživeli njen začetek? - Dne 27. marca 1941 je kralj Peter II. zasedel prestol in izdal proglas, da zasede prestol. Dne 6. aprila 1941 je nemški zunanji minister von Ribbentrop izjavil novinarjem: »Nemška vojska koraka od danes zjutraj .. .« Bila je Cvetna nedelja. Bili smo v cerkvi in duhovniki so brali Pasijon - opis trpljenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zunaj se je slišalo brnenje zrakoplovcev. Nekdo je v cerkev prinesel vest: »Nemčija je napadla!« Nekaj dni za tem so podrti stebri električne napeljave, polomljene ograje, potrgane žice, odbiti vogali stavb kazali, kod je drvela gmota jekla, strojev, nadutosti in smrti. . . Dne 24. aprila 1941 je prevzel državno vodstvo na Gorenjskem šef civilne uprave Kutschera. Sedež si je uredil v hotelu Toplice na Bledu. Ustanovljena je bila organizacija Koroška ljudska zveza (Kärntner Volksbund) z nalogo, duševno, duhovno in politično voditi ljudi na Gorenjskem. Krožila je propaganda: če se vpišeš, ne boš izseljen. Z izseljevanjem pa so začeli kaj kmalu. Med prvimi so bili na vrsti duhovniki, profesorji in druga inteligenca. V fari je šel župnik pred selitvijo v cerkev, kratko pozvonil, odprl tabernakelj. zaužil hostije. Ljudje, ki so prihiteli v cerkev, so na glas jokali in rekli: »Gorje nam. sedaj nas je še Bog zapustil!« Kdaj in zakaj so mobilizirali v nemško vojsko? - V Uradnem listu šefa civilne uprave na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske sta 20. julija 1942 izšli 7. julija izdani uredbi 0 vpeljavi zakonodaje o delovni službi (Ar-beitsdienstrecht) in vojaškega zakona (We-hrrecht) na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske. Mobilizacijo Gorenjcev so oprli na razglasitev državljanstva na preklic. Za Spodnjo Štajersko je bila v Grazu 24. marca 1942 objavljena Odredba o uvedbi vojaškega prava. V čl. 1. je med ostalim določeno: »V Spodnji Štajerski se uporabi vojaško pravo, ki velja v Reichgau Štajerska . . .« Klican sem bil na nabor v Kranj dne 25. 1 I. 1942. Ta dan je bil določen za občino Predoslje in letnik 1923 in 1924. Kako ste sprejeli to prisilno mobilizacijo in kakšno je bilo vaše slovo od ljube Gorenjske, doma? - V takratnem časopisu Karavvanken Bote 18. novembra 1942 so nudili tako propagandno utemeljitev: »Desettisoči hrabrih nemških vojakov počivajo na vseh bojiščih te vojne. Dali so življenje za nemško ženo v domovini in njene otroke. Pa tudi za bodočnost Francozov in Špancev. Bolgarov in Romunov, žen, mož in otrok iz Gorenjskega«. Vsako slovo je težko, odhod na fronte še posebej. Poziv za odhod v Državno delovno službo sem dobil za I I. januarja 1943. Skrbno so mi doma napolnili lesen kovček, na dan odhoda pa smo se vsi v družini poslovili pred Boghkovim kotom. Ata je prižgal lučko in rekel: »... vidiš, ta lučka pred Marijo v hišnem kotu bo gorela, dokler se po vojni preživeli ne vrnejo domov in nadaljujejo življenje na Štefanovi domačiji... « Kratek objem in vroč poljub od vseh in mamino zagotovilo, da bomo v molitvi vedno združeni - pa je že oče pognal konja. Pred sedežem občine so nas obkolili orožniki. Na zbornem mestu v Kranju domači niso smeli več do nas. Samo skozi špranje zaklenjenih živinskih vagonov smo lahko še opazovali krčevit jok mater in solzne robce očetov. Ali je bilo skupaj z vami mobiliziranih še veliko vrstnikov, znancev, prijateljev? - Tisti dan smo bili vpoklicani letniki 1923 in 1924. Bilo nas je veliko. Isti dan pa je bil v Kranju nabor za letnik 1920. 21, 22 in 25. Med slednjimi je bil tudi brat Francel. ki je bil potrjen, četudi ni videl na eno oko. Zakaj se niste odločili za odliod med partizane? - Vojne smo se vsi zelo bali. O njej so nam govorili očetje, ki so že bili v prvi svetovni vojni, mnogo pa smo brali o grozotah s posameznih bojišč Evrope. Mnogi smo želeli ostati doma. Iskali smo zveze, toda rekli so nam. naj ne sitnarimo, saj še za tiste, ki so že v gozdovih, ni dovolj hrane in orožja. Nemci pa so grozili, da bodo ubežnike in njihove sorodnike kaznovali z najstrožjo kaznijo. Kako so na vas, slovenske fante, gledali v nemški vojski? - Na začetku, posebno v taboriščih delovne službe kjer smo tri mesece vadili z lopatami, smo bili Slovenci še zbrani v večjih skupinah. Posebni problem je predstavljal jezik. Nemci naše govorice kar niso mogli prenašati. Pogosto pa smo poslušali tudi. da smo »prokleti Slovani«, Banditi. zabušanti in ša kaj. zato smo morali opravljati tudi najgrša dela. Kasneje na fronti so nas kaj kmalu razkropili v manjše skupine. Dopustov za nas ni bilo. pošta je bila cenzurirana, prijateljevanje z Rusi - domačini nezaželjeno. če ne celo strogo prepovedano. Ali bi lahko na kratko opisali, kako je bilo z vašim služenjem v Wehrmachtu? - Po končani trimesečni delovni službi v Sa-alfelden - Kehlbach sem bil brez vmesnega dopusta odposlan k vojski v Ingolstadt. Tam smo bili le toliko, da so nas preoblekli, oborožili in smo opravili prisego. Koncem aprila 1943 smo bili že pripravljeni za odhod. Okrog 500 Slovencev nas je takrat korakalo skozi mesto na železniško postajo. ^».Več kakor teden dni smo se vozili, včasih smo na kaki postaji čakali tudi po pol dneva. Naša končna postaja je bila Nowograd Vo-Ivnskij ali Zvviache! po nemško. Dobra polovica nas je ostala tu. drugi so šli peš v okrog 20 km oddaljeno mesto Korez. Komaj po nekaj tednih vežb v bivši Stalinovi liniji nas je veliko zbolelo za tifusom. Vaje so bile kratke. Vsako veščino so nam le pokazali in pripomnili, da bomo praktični preizkus imeli v živo na fronti. Po neki nerodnosti zaradi pomoči drugim sem bil obsojen na smrt. Ob čakanju na ustrelitev sem bil čudežno rešen. Pri čisto drugih enotah sem bil kmalu odposlan na fronto ob Kijevu in sem se potem pomikal mimo Korostena, do Novograd Volvnskega. Proskurova, Kamenez Podolskija, pa preko Dnjestra. Romunije in Sedmograške naprej po Galiciji. Kaj vse sem videl na fronti? Kolikokrat bi skoraj oglušel od strahotnih eksplozij težkih topovskih in minometalskih granat, letalskih bomb ter smrtonosnega bobnenja Stalinovih orgel, zraven pa so se slišali obupni kriki vojakov, ki so z noži ali lopatami v rokah udarjali po živih nasprotnikih. Kri je špricala. ljudje so kričali, jokali, zdihovali, molili in kleli. Bilo je strašno! Vaša knjiga je naslovljena Pod Marijinim varstvom... - Več ljudi me je že vprašalo, zakaj je naslov knjige Pod Marijinim varstvom. Predlagali so mi celo drugačna imena. Vedno pa sem odgovarjal: Sem krščansko vzgojen, kot je bila krščansko vzgojena večina tistih, ki smo bili skupaj mobilizirani. Ko sem skoraj otrok šel od doma, sta me mama in ata pokrižala in mi dala na pot svetinjico z Brezmadežno. To sem imel ves čas pri sebi. Na fronti nisem minuto naprej vedel, od kod bo kaj priletelo in kdaj ter koliko me bo zadelo. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi mi dal upanje, korajžo in notranjo moč. Okrog sebe sem videl le smrt in takrat, ko je vse prekipelo do vrha. ko je bil položaj brezupen, pa sem našel oporo v molitvi in poljubu svetinjice. Spomnil sem se maminega zagotovila, da nas bo molitev povezovala. To in še marsikaj drugega sem premišljeval, ko sem pisal spomine. Ugotavljal sem. da sem se vrnil samo po Marijinem varstvu. Spomine, ki sem jih posvetil svojim staršem, ženi in mojim štirim otrokom, sem tako tudi naslovil. Ko jo človek prebira, si težko predstavlja, da je mogoče vse to prestati, ta smrtonosni podivjani pekel, in kasneje zaživeti normalno življenje... «a - Sprva, ob vrnitvi domov je bilo težko. Nisem smel videti jeznega obraza, ne vpitja, ne gledati filma v katerem se je prikazoval teror ali nasilje. Prav tega pa je bilo toliko v letih po vojni. Jaz, hvala Bogu, se ne spominjam, da bi kdaj v času vojne katerega direktno ranil, poškodoval, mu povzročil nasilje ali ga celo ubil. Bojeval pa sem se na fronti in streljal, kot so streljali drugi iz linije v linijo. Vojna ima pač svoje zapovedi in postave, svoja pravila igre. Včasih, ko sem videl toliko hudega, tako bedo in trpljenje, sem žal zdvomil kdaj celo nad božjo Previdnostjo. Prišli so dnevi, ko sem Boga iskal, pa ga nisem našel. Vse naokoli mene je bilo črno in izročeno na milost in nemilost usodi. Stopal sem naprej in vsak trenutek pričakoval nesrečo, kakor kakega gosta. O ta strašni zastor med nami in onostranstvom! Da le more Bog takt) popolnoma molčati! Sedaj, ko pa sem doma. s hvaležnostjo kličem: O Gospod, težke preizkušnje si mi pošiljal, toda s tvojo pomočjo in pod Marijinim varstvom sem jih uspešno premagoval! Kakšni občutki so vas navdajali, ko ste uperili orožje proti vojakom bratskega slovanskega naroda, namesto da bi ga skupaj z njimi proti istemu sovražniku? - Dolga kolona se nas je pomikala v temi proti neznanemu kraju. Stotine beguncev nam je prihajalo nasproti. Mukala je živina in ropotali so vozovi, na katerih je bilo malenkost tega. kar so lahko rešili. Med vse to so se razlegali obupni klici otrok, ki so prezebali v mrazu in se tiščali v materino naročje. Dolgo smo hodili sem in tja. Srečevali smo obvezane ranjence in ožgane oklopnja-ke s čudno zveriženimi gosenicami in razcvetelimi topovskimi cevmi. Prišli smo do strelskih jarkov prve linije. Za zjutraj je bil napovedan prodor preko linije. V zrak je švignila raketa in takoj se je oglasilo nad sto topov. Ležali smo na tleh. poslušali in opazovali vso to grozo. Nekateri so molili, drugi mislili na dom. drugi zopet pošastno kleli. Poleg mene je na trebuhu ležal starejši Nemec in v tem usodnem trenutku poljuboval sliko svoje žene in otrok. Gledal sem ga. kako so mu vrele solze iz oči in polzele po kosmatih licih. Na povelje smo skočili iz jarkov in tekli prek polja. Imeli smo prestrašene obraze. Meni je bilo slabo. Od prenapetega razmišljanja me je bolel trebuh in tesel sem se. Preteči je bilo potrebno kakih 50 metrov, da bi prišli do sovražnih položajev. Toda to je bilo tako daleč. Komaj smo pretekli 20 metrov, se je usula toča krogel od ruske strani. Bilo je pošastno, obupno. Kako je besnelo, kako je žvižgala ta svinčena vihra. Nekaj naših se je takoj zgrudilo, veliko je bilo ranjenih in so ležali na tleh ter preplašeni vpili in prosili pomoči. Eni so klicali na pomoč Marijo, drugi mame. Ruski ogenj je bil premočan, naše žrtve prevelike in zato smo se obrnili in bežali nazaj. Toda glej - groza. Izza naše linije je začelo pokati po nas. V naših jarkih so bili oddelki SS, ki so merili v nas. Morali smo zopet proti Rusom. Tu pa so odigrali svojo vlogo še ruski ostrostrelci. Merili so točno med oči. Ali nismo ljudje hujši kakor živali. Vsi smo klicali na pomoč isto nebeško Mater. To so z navdahnjenim zaupanjem klicali tudi tisti, ki so se sicer norčevali iz vere. Vsi pa smo streljali in metali bombe. Ali ni to velika ironija. Vojaki so ubijali, ker so se bali nadrejenih ali pripadnikov druge, zaščitne linije, ubijali, ker bi bili sicer sami ubiti od ene ali druge strani. Smilili so se mi ruski civilisti, smilili vojaki. Kolikokrat je že šla preko teh krajev vojna vihra, toda to ljudstvo je vse prenašalo voljno, vdano, vilo roke in veliko molilo. Vseskozi poznajo le jok. požirajo krivice, ker zaman iščejo pravice, zaman prosijo milosti. Kako so vas, slovenske vojake, sprejemali prebivalci Sovjetske zveze, ko ste prihajali z njimi v stik? - Slovenci smo se znali z domačini - Ukrajinci kar dobro sporazumevati in bili so nam zelo naklonjeni, ko smo jim pojasnili, od kod smo in zakaj smo v nemški vojski. Dajali so nam krompir, kašo in kokoši, mi pa smo jim prinašali saharin, moko. cigarete, petrolej, sveče in podobno. Sčasoma so zahtevali ali pa prosili tudi za kakšno municijo in razstreliva, predvsem pa obvezilni material. Kasneje, na fornti skoraj nismo več prišli v stik s civilisti. Ti so se umikali od frontne črte, mi pa smo bili v svojih strelskih jarkih. Vsak premik pri dnevu je bil smrtno nevaren. zato smo tudi hrano in druge stike z ozadjem imeli samo ponoči. Ali se spomnite kakega lepega doživetja iz časov »pekla na ruski fronti?« - Bila so tudi lepa doživetja, seveda času in kraju primerna. Ko sem bil obsojen na smrt in sem čakal na ustrelitev, so prileteli ruski zrakoplovi. Vse je bežalo, meni pa je ta čas uspelo pobegniti, ter sem bil rešen. Najbolj pa me je presenetilo, ko sem težko ranjen, popolnoma negiben ležal v vojaški bolnici Gliwice v Šleziji. Prav na Miklavžev večer pa sta me na poziv in stroške bolnice prišla tja obiskat moj oče in sestra. Ničesar mi prej niso povedali. To je bilo čudovito miklavže-vo darilo. Poskušali ste tudi prebegniti na rusko stran? - Ze 10 mesecev sem pretežno prebil v neposredni soseščini sovražne linije, v bunkerjih, strelskih jarkih, napadih ali begu. Vkljub mladosti so mi živci popuščali. Tudi tedaj, v prvih dneh avgusta 1944 smo bili na fronti pri Sanok. Pogled na pokrajino je bil obupen. Vsepovsod sama trupla in crknjeni konji. Nekateri so stali na treh nogah, četrta zlomljena je podrhtevala od bolečine. Razkropljeni vojaki so ob temi begali okrog in pri mrtvecih stikali za grižljajem kruha. Mnogo hiš je bilo v ognju. Sedem nas je bilo v našem strelskem jarku. Komaj nekaj metrov od nas je bil drug strelski jarek in tako dalje. Niti sto metrov pred nami so bili ruski strelski jarki. Ruski napadi so se ponavljali že od zgodnjega jutra po ustaljenem redu: obdelovanje s topovi, zatem minometalci, strojnice, umetna megla in bližinski boji. Večkrat sem že imel namen, da bi prebegnil k Rusom, toda tako pogosto sem videl, kaj so počeli z ujetniki. Le malokateri so si z begom rešili življenje. Ta dan v avgustu pa sem se odločil. Skril sem se. jih pričakal in pozdravil: »Zdravstvujte tovarišči!« Bili so presenečeni nad pozdravom, potem so me pošteno pretepli in mi pobrali vse, kar sem imel. Poleg mene so takrat »ujeli« še nekaj Nemcev in nekaj nasilno mobiliziranih fantov iz Francije. Nemce so takoj umirili, mene in Francoze pa odvedli na komando k zaslišanju. Nazadnje je tudi vas doletelo, da ste bili ranjeni. Kje in kako se je to zgodilo? - Bilo je pri kraju Sanok. ko sem postal ruski ujetnik. Meni in ujetim Francozom so ukazali, naj z dejanjem dokažemo, da smo s prebegom mislili resno, sicer je bolje, da se kar sami končamo. Zavzeti smo morali nemški bunker, ki se jim je že nekaj časa upiral in so imeli precej žrtev. Trda je bila odločitev in bili smo strahotno razočarani. Smrt je pretila' v vsakem primeru. Plazili smo se proti bunkerju. Nekemu Francozu je s pomočjo umetne megle uspelo priti do bunkerja in ga utišati. Boji so se nadaljevali ves dan 1 1. avgusta 1944. Vseskozi sem moral biti z Rusi v strelcih pod strogim nadzorom. Popoldne so nas Nemci napadli s tanki. Od zadaj so doneli grozeči ukazi in tudi streli, od spredaj rjove- la žrela topovskih cevi, regljale strojnice in sipale svinec, vmes so se bleščala noževa rezila. Smrtonosna toča pa je padala tudi od zgoraj iz zrakoplovov. Tekel sem po njivi, ko je naenkrat silno počilo. Padel sem, pa nisem vedel kako in zakaj. Hotel sem vstati in bežati naprej, pa me leva noga ni ubogala. Obleka je bila raztrgana in ko sem šel z roko nazaj, sem na zadnjici otipal kost. Ves sem bil v krvi. Vpil sem in klical mamo in Marijo. Do mene so pritekli ruski vojaki in me suvali. V joku sem jim pripovedoval, da sem vendar njihov in naj me rešijo. Smejali so se mi. ko pa sem bil še v nemški uniformi. Streljali so me v noge, dokler me ni eden brcnil v glavo in sem izgubil zavest. Šele kasneje sem izvedel, da so me našli Nemci iz moje čete in ker je nekdo ugotovil, da sem še živ, so me spravili v nek kolhozni hlev, kjer je bila prva frontna bolnica. Kakšne posledice so vam ostale? - Imam popolnoma trd levi kolk in mrtvo levo nogo zaradi pretrganega živca. Zaradi strelov v noge imam trdo desno koleno, precej pa je poškodovana tudi hrbtenica od številnih granatnih drobcev. Brez tuje pomoči se ne morem obuti, obleči ali sleči. Imam posebne čevlje z železnimi opornicami, hodim pa s pomočjo bergelj. Kako je bilo z verskim življenjem med služenjem v nemški vojski, na fronti? - Dokler smo bili na vežbah je bil ob nedeljah obvezen obisk službe božje. Razdelili so nas po verskih pripadnostih in smo odšli. Kdor pa ni hotel k službi božji, ta je moral čistiti dvorišče. Na fronti je bil pogosto z nami kurat. Dobili smo popolno odvezo in nas je obhajal, ranjence pa mazilil. Na fronti je bil vedno in od vseh kurat zelo spoštovan. Poznali smo ga po oficirski obleki brez činov in brez orožja, na levem žepu bluze pa je imel našit križ iz zlatega traku. V tem žepu je imel škatlico z Najsvetejšim in še kaj. Za Božič leta 1943 smo bili sredi fronte pri maši. Bila je pod nekim velikim mostom. Za oltarno mizo je služila ozka deska, pribita na kol. Kelih je bil v velikosti šilca za žganje. Ob poltihem nagovoru smo vsi jokali, zunaj pa so se razletavale granate. Vsi smo dobili odvezo in pristopili k obhajilu. Mnogi so že tisto noč odšli k Bogu... Kdaj ste se vrnili v domovino in kako vas je ta sprejela, povratnika iz premagane nemške vojske? - V decembru 1945 so me Američani odpo- slali v Ameriko na nadaljnje zdravljenje. Na vlaku pri Freisingu (Freizinški škofje so imeli pred časom grad v Škofji Loki) so me člani jugoslovanske repatriacijske komisije pregovorili, da se vrnem domov. Zdravniki so me pustili proti izjavi, da bom dobro oskrbovan premeščen v Jugoslovansko bolnico. Na vlaku me je spremljevalec, jugoslovanski vojak čudovito lepo oskrboval, me hranil, čistil, podlagal s cunjami, da me ne bi bolelo. Na naši strani tunela, pri Jesenicah, pa so mi isti vojaki klicali: »Svinja švabska, dol!« Nisem se mogel sam premikati, zato so me potegnili za noge in tako odvlekli do barake. Imel sem lepo usnjeno obleko, ki so jo dali Američani, pa se je bilo treba sleči, da grem na razkuženje. Te obleke nisem več videl. Par dni sem bil nag v baraki, potem pa sem dobil strgane hlače in bluzo, brez spodnjega perila. V kolku sem imel gumijaste cevke, da se je odtekal gnoj. Z roko so jih izvlekli in rano pretipali s prstom, če ni v njej kaj skritega. Najhujša pa je bila pot iz Kranjske železniške postaje do milice, ki je bila v hiši poleg nekdanjega Marjanišča. Do tedaj še nisem hodil toliko časa na bergljah. Vso pot sem padal, vojaka pa sta me brcala, da sem bil oblit s krvjo. Celo neki civilisti v Jelenovem klancu so se jezili nad vojaki. Da, to je bil res krvavi pot. Kako so pri vas doma preživeli vojsko in kako so vas pričakali? - Bilo je na Silvestrovo 1945/46. Na poti domov mi nihče ni hotel pomagati, saj so vsi mislili, da-sem na silvestrovo pijan. Potem pa sem le našel nekoga, ki me je popeljal do doma. O sprejemu, začudenju, solzah in objemanju se skoraj ne da govoriti. Bilo je veselje! Žal pa doma nisem našel brata Franceljna, ki je koncem vojne odšel na Koroško, od tam pa potem v Ameriko. Začelo se je delo za obnovo razdejane domovine. Pred vrati se je odpirala prihodnost. Kakšna je bila njena podoba in kako ste se začeli pripravljati na poklic in prihodnje življenjske naloge? - Bil sem invalid, spočetka popolnoma odvisen od pomoči drugih. Hudo mi je bilo, saj so se takrat slišale vsepovsod le borbene partizanske pesmi, pohvale in občudovanja borcev, mitingi, zborovanja, ples. Že v Nemčiji v bolnici sem se učil strojepisja, jezikov in še kaj. Kmalu sem se zaposlil pri NAVOD in potem v NAPROZI (Nabavno prodajni zadrugi) Kranj v statistično finančni službi. S preimenovanjem sem postal uslužbenec OŽKZ (Okrajne zveze kme- tijskih zadrug) kot finančni inštruktor in revizor. Ves čas sem temeljito študiral. Proti svojemu poznavanju in prepričanju sem moral na zadružnih zborih govoriti o prednostih kolektivnega obdelovanja zemlje. prednostih globokega oranja in podobno. Ko sem enkrat na okraju omenil, da tako pri nas ne gre, saj je naša zemlja drugačna od ukrajinske, kjer je sama črnica, sem že moral na zaslišanje. Ali bi lahko kaj več povedali o težavah in krivicah, ki ste jih povratniki iz nemške vojske doživljali v povojnih letih? - Podatek o služenju v okupatorski vojski je bil poglavitni madež v vseh karakteristikah. Nismo se vrnili domov, ker ne bi imeli drugačne izbire. Vrnili smo se, ker smo ljubili svojo domovino in vsa leta odsotnosti hrepeneli po njej. Toda za nami se je kazalo s prstom. Kako nehumano je bilo ravnanje z invalidi je težko govoriti. Celo to ni priznano, da smo invalidi iz vojne pač pa bolezenski invalidi. Rent in drugih pravic, ki pripadajo invalidom, nismo imeli. Izdana je bila celo prepoved prejemati denarno podporo iz Nemčije. Kaznovan mora biti nemški vojak, je bilo rečeno, zato je bila črtana delovna doba, ki jo je nekdo že opravil v času od 6. aprila 1941 do vpoklica. Čas vojne, ujetništva. zapora, bivanja v bolnicah in podobno še danes ni priznan. Kakšne ste doživljali vi sami? -Takoj ob povratku nisem imel zdravstvene zaščite, čeprav sem imel še močno gnojne rane. Na skrivaj sem od dobrih ljudi dobival obvezilni material in poiskal ljudi, ki so me oskrbovali. Vpis v šolo je bil otežen. Karakteristika je omejevala dostop do boljših služb. Priznani invalidi so dobivali zaradi izgube krvi v vojni dodatne živilske in tudi tekstilne nakaznice, ortopedske pripomočke. zdravljenje v zdraviliščih, brezplačne vozovnice in še kaj, kar je bilo za mobiliziranca v nemško vojsko grešno pomisliti. Sem 100 % invalid iz vojne.v odločbi pa je napisano, da sem bolezenski invalid. Moral sem redno delati. Za čas vojne nimam priznane delovne dobe. prav tako nobene invalidske rente. Pri zdravnikih sem moral normalno plačevati vse participacije za zdravnika, recepte in bolnico. Bili smo le drugrazredni ljudje. Kakšne opazke in očitke, pa so morali v šoli prenašati otroci. .. Bili ste glavni pobudnik, da bi se izbrisala krivica, ki se vam je godila, in da bi vam slovenske, jugoslovanske in mednarodne oblasti ter ustanove (posebno nemške) priz- nale določene pravice. Koliko ste uspeli doslej? - Začel sem zgodaj, saj nisem imel več kaj izgubiti. Titu sem pisal že leta 1947, potem pa v posameznih letih še več kot desetkrat. Pisma sem pošiljal na najrazličnejše republiške ustanove in voditelje, na posamezne zvezne organe, borčevske organizacije. Rdeči križ in posameznike. Tudi odgovore sem dobival od teh ustanov in tudi posameznikov kot l ita, Kardelja, Marinka, Vidmarja, Leskoška in drugih. Vsi odgovori pa so bili negativni, nekateri so celo nakazovali, da osebe iz nemške vojske ne morejo uživati naslova borca, niti se upoštevati kot žrtve vojne in ne uživati pravic in zaščite jugoslovanskega naroda. Mnogi so celo hudo žalili in grozili. Leta 1951 in 1952 so z dovoljenjem oblasti omogočili nekaj sestankov invalidov. Zapisnike je bilo potrebno poslati na več krajev, čeprav so že prej postavili magnetofon. Na sestanku smo smeli samo govoriti, kako samoiniciativno pomagati najtežjim invalidom, ki sami ne morejo zaslužiti, kako priti do ortopedskih pripomočkov in podobno. Kasneje so bili tudi ti sestanki najstrožje prepovedani, prav tako vsako zbiranje mo-bilizirancev. Obračal sem se tudi na različne nemške organe, Bundestag, druge vladne organe in ministrstva, celo na Wilija Brandta, na razna združenja, socialne in podporne organizacije, Rdeči križ in podobno. Tudi evropske, mednarodne in svetovne organizacije so bile seznanjene s problemom tolikih tisočev. Najbolj pogost odgovor je bil. da so intervenirali pri Jugoslovanskih oblasteh, vendar niso uspeli. Nemci so odgovarjali, da so nekaj plačali na račun, imajo pa prepoved direktnega nakazovanja. Pozivali so, naj se posamezniki odločijo za odhod v Nemčijo kjer bodo zanje poskrbeli. Kasneje po letu 1963 so začeli Nemci posameznim prosilcem, tajno pošiljati po nekaj mark kot »delno preskrbo« (Teilversorgung). Za nazaj niso plačali, posamezniki pa so vlagali prošnje, kadar je kdo izvedel. Mnogi jih še danes niso vložili in tako ne dobe ničesar. Ko je oblast izvedela, da se nekaj dogaja, so po zasliševanjih poslali nemškim oblastem opomin, če že kaj nakazujejo, smejo to le v minimalnih zneskih, da ne bi dosegli invalidnin, ki jih dobe tu priznani borci. Nemci so zato nakazovali samo 1/9 pripadajoče vsote. Na začetku pa je bilo sploh strogo prepovedano sprejemati od okupatorjev denar za služenje v njegovi vojski. Preživeli mobilizirana v nemško vojsko pa ste se zadnji čas začeli oglašati v javnosti? - Omenil sem že, da je bilo prej vsako zbiranje, pisanje in podobno omejeno, če ne celo prepovedano. Sam sem nekajkrat pisal manjše odlomke, nekaj več je pisal Svetina v »Ukani« in Mirko Kumer v knjigi »Po sili vojak«, ki je izšla 1969 v Celovcu. V začetku leta 1990 pa sem obširno opisal problematiko v vednost krščanskim demokratom, gospodu Lojzetu Peterletu, za tem pa še drugim predstavnikom, republiškim in zveznim organom. Veliko sem leta 1990 pisal v časopisu »Demokracija«. Bili so naslovi kot na primer: Med vojno prisilno mobilizirani, potem pa ogoljufani. Vse žrtve zadnje vojne naj uživajo enake pravice in podobno. Veliko člankov je izšlo tudi v časopisu Gorenjski glas npr.: Tudi prisilno mobilizirani v nemško vojsko so žrtve vojne. Prvi zbor nasilno mobiliziranih v nemško vojsko je bil v Kranju. Kaj ste sklenili? - Na Gorenjskem smo že v začetku leta 1990 aktivno delali na tem, da bi se čimprej sestali vsi prisilno mobilizirani v nemško vojsko in se pogovorili o novem položaju in problemih. Dne 17. decembra 1990 je bil Zbor v prostoru Skupščine občine Kranj. Udeležilo se ga je nad 500 žrtev. Pogled na zbrane starčke je bil ganljiv. Mnogim so tekle solze, ko je zbor pozdravil predsednik IS občine gospod Mohorič, jaz pa sem na kratko preletel zamolčanih 45 let zgodovine. Zborovalci so izvolili pripravljalni odbor za pripravo vsega potrebnega za ustanovitev združenja, pogovarjali smo se o ustanovitvi svetovalne službe in pa kako priti do evidence, koliko je bilo sploh mobiliziranih, koliko jih je padlo, bilo v ujetništvu, je invalidov in koliko jih je po vojni umrlo. Kdaj ste na Gorenjskem ustanovili združenje? - Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko v času 1941-1945 smo ustanovili 19. aprila 1991. V veliki dvorani kina Center v Kranju je bilo zbranih nad 600 članov. Sprejeli smo pravila združenja in vrsto sklepov za nadaljne delo. Dne 15. junija ¡991 pa ste se srečali v Celju. O čem ste se tam pogovorili? - V Celju je bilo tudi ustanovljeno Združenje. Organizacija vključuje vso Štajersko in Mežiški kot. Zborovanje smo začeli s sv. mašo za vse padle in pokojne, potem pa smo pogovor nadaljevali v veliki unronski dvorani Celjskega doma. Nad 6.000 članov ima že ta organizacija. Zborovalci so enodušno ugotavljali, da so se po vojni vračali domov, ker so imeli radi svojo domovino. Toda tu se je začelo gorje. Povratnikom zmagovalcem je ob prihodu skozi mesta igrala godba in je padalo cvetje pred noge, poraženci pa so morali v novo trpljenje, mnogi so celo izginili na domači zemlji. Sklenili so, da bodo zahtevali od oblasti, naj jim pomaga pri ugotavljanju mobiliziran-cev. Navezali bodo stike s pristojnimi organi za skupno reševanje problemov in predvsem tudi z republiko Nemčijo, ki je v tem dolžna skrbeti in pomagati. Sklenili smo tudi, enako kakor Gorenjci v Kranju, da je združenje nadstrankarska, interesna organizacija, ki skrbi za koristi svojih članov in jim pomaga, vsak posameznik pa lahko deluje v stranki, katera mu je pri srcu. Kako ste organizirani in kakšne podatke trenutno imate o številu prisilno mobiliziranih slovenskih fantov v nemški vojski, padlih. ranjenih ter drugem? - Trenutno sta v Sloveniji dve združenji mobiliziranih v redno nemško vojsko. Eno združenje vključuje celotno Gorenjsko in druge, ki so naseljeni npr. na Notranjskem, Primorskem in drugod, drugo pa spodnjo Štajersko. Mežiški trikot (Koroško) in Dolenjsko. Obe združenji naj bi izbrali delegate za enotni republi. odbor. Koliko je bilo mobiliziranih v nemško vojsko, tega še danes nihče ne pove. čeprav so bili prva leta po vojni opravljeni kar trije popisi. Jože Dežman iz Gorenjskega muzeja v Kranju je na podlagi statističnih vzorcev po posameznih krajih Slovenije ugotovil, da naj bi bilo na področjih Gorenjske. Štajerske in Koroške mobiliziranih okrog 35.000 fantov, padlo naj bi okrog 6.000 fantov. Po podatkih iz neke nemške Spomenice (Denkschrift Seite 8) naj bi bilo iz zasedenih ozemelj mobilizirano 80.000 vojakov iz Gorenjske, Štajerske in Koroške, na frontah naj bi jih padlo 14.000 in izginilo v ujetništvu ali ob povratku 10.500; umrlih torej skupaj 24.500 fantov in okrog 10.000 je invalidov. Koliko jih je pogrešanih, umrlo po vojni in podobno, sploh ni poznano. Nemci so mobilizirali na Gorenjskem letnike 1916-1927, na Štajerskem in Koroškem pa letnike 1908-1929. Kaj boste skušali najprej uresničiti po srečanjih v Celju in že prej v Kranju? - Najprej bomo registrirali članstvo in s pomočjo vprašalnikov ter z računalniško obdelavo ugotovili število članov, število padlih, vdov, otrok padlih, število invalidov ter stopnjo invalidnosti ter izbrali tiste, ki so najbolj pomoči potrebni. V povezavi z organi oblasti države Slovenije bomo skušali ugotoviti, koliko je bilo resnično mobiliziranih, koliko jih je padlo, izginilo po vojni na poti domov, umrlo v teh letih ali pa so invalidi. Skupaj z državnimi organi Slovenije bomo zahtevali od Nemčije, da prizna in uresniči svoje obveznosti do prisilno mobiliziranih. Utrdili bomo organizacijo, organizirali pravno, posvetovalno, socialno in zdravniško službo, ker bo gotovo tudi ena izmed poglavitnih nalog. Na drugi Glasovi preji se je 12. aprila 1991 v hotelu Creina r Kranju z vami pogovarjal zgodovinar prof. Jože Dež.man. Na kaj ste hoteli posebno opozoriti v »domačem kraju«? - Morali smo molčati 46 let. čeprav smo bili takrat, med vojno daleč najmočnejša skupina fantov pod orožjem v vsej Sloveniji. Hotel sem širšemu krogu občanov glasno povedati. kakšen peklenski spopad je bila druga svetovna vojska. Kako je nacizem porinil med klavno živino tudi nas, slovenske fante in kako smo bili vseh 46 let kot drugorazredni državljani brez vsakršnih pravic, vedno pod povečevalnim steklom in zapostavljeni. Povedati pa sem hotel tudi to, da se naš položaj še danes ni prav v ničemer spremenil. Kda j ste začeli premišljevati, da bi zapisali grozote ruske fronte? Kaj vas je vodilo pri pisanju? - Imel sem veselje do pisanja. Navdušil me je v gimnaziji prof. Bogomil Hrovat. V mali žepni koledarček sem za vsakih par dni zapisal po nekaj besed. To sem pošiljal domov in oče je listke varno in skrito hranil. Po vojni so me bivši tovarnar Zabret, prof. dr. Zontar, župnik Škerlevaj in g. Blaj nagovorili, da sem začel urejati podatke in drugo shranjeno gradivo in pisati. Na Brezjah sem videl skrinjo, v katero naj bi rešeni iz vojne shranjevali spomine. Tudi jaz sem se odločil. Imel sem zbranega ogromno gradiva, svojega in tistega, kar je izšlo zunaj oziroma kar so mi povedali moji prijatelji in fantje, ki so se vračali iz ujetništva. Knjiga je tako namenjena Mariji v zahvalo, da se ne pozabi in pa v spomin mojim otrokom ter domači župniji. Ti izvodi so bili vsi le fotokopirani. Pisanje je tudi sicer del vašega življenja. Kaj vse ste uspeli doslej napisati pa tudi objaviti? - Precej sem pisal v različne časopise in revije. Kmalu po vojni sem objavil priročnik za vodenje zadružnega knjigovodstva, ciklo-stirano izdajo učbenika ekonomike za srednje šole, ob uvajanju računalništva v podjetja sem napisal knjigo Materialno poslovanje v pogojih mehanizirane in avtomatizirane obdelave podatkov. Za fotoamaterje sem napisal učbenik za fotografske tečaje in nekaj priročnikov za fotografe - amaterje. Založba »Knjižnice« je izdala mojo knjižico: Janez Puhar, duhovnik in izumitelj. Zbral in uredil sem zgodovino krajev in župnije Tr-stenik. zgodovino kraja in okolice Olševek v župniji Šenčur, pred zaključkom pa imam pomembnejše dogodke iz zgodovine mesta Kranja in zbrano obširno gradivo za zgodovino župnij Predoslje in Kokrica. Rad pa bi napisal nekaj o nekdanjih središčih naše vernosti, o pomembnejših cerkvah in božjih poteh, ki so bile nekdaj zelo znane, danes pa pozabljene. Poleg pisanja se odlikujete tudi z govorjeno besedo. Vabijo vas na razna srečanja, cerkvena in necerkvena? — Bil sem na več cerkvenih srečanjih doma in pa tudi v tujini. Sodeloval sem pri okrogli mizi na Teološki fakulteti, na Pastoralnih tečajih, tečajih za izobražence v Celovcu in Brezjah. Več dni skupaj sem bil na Katoliškem dnevu v Mtinchenu na Bavarskem in drugih večjih zborovanjih. Posebno sem bil počaščen, ker sem dobil posebno povabilo na posvetitev nadškofa dr. A. Šuštarja in pa tudi posebno povabilo na razgovor z Nobelovo nagrajenko materjo Terezijo, ki mi je napisala celo posvetilo. Od leta 1972 dalje sem stalni predavatelj za zaročence, ki so tik pred zdajci. Doslej sem v dekaniji Kranj predaval v teh letih 3.620 parom »Kako ustvariti srečno družinsko življenje«. Taka predavanja imam tudi drugod. Kot predavatelj delujem pri Nadškofijskem referatu za versko izobraževanje odraslih, ki ga vodi dr. Rudi Koncilija. Prijavljenih imam kar več tem: Laik v Cerkvi nekdaj in danes. Laiki v službi božjega stvarstva, Svetlobe in sence današnje družine, ZPS -posvetovalno vodstveni organ župnije in podobno. Predaval sem že v večini župnij Ljubljanske nadškofije, pa tudi v župnijah Mariborske, Koprske in Graške škofije. Kot predsednik župnijskega pastoralnega sveta v župniji sv. Kancijana v Kranju ste pomagali k njegovemu duhovnemu oblikovanju. Kako? - Prvi ZPS v Kranju je bil ustanovljen ob koncu leta 1970. Spočetka smo se kar precej lovili. Župnija je bila velika, saj je štela preko 20.000 duš in še močno okolico, ki gravitira h Kranju. Skušali smo pomagati duhovnikom, vendar nam to ni vedno najbolj uspelo. Poleg raznih srečanj bolnikov, jubilantov in podobnih smo skušali organizirati predavanja za poročene in teološka predavanja, to vedno v postu in adventu, razna druga tematska predavanja in romanja. Kar večkrat je župnija poromala na grob farnih zavetnikov v San Canzian d'Isonzo in v Oglej, pa tudi na druga Marijina božja pota. Seveda pa smo občasno poskrbeli tudi za družabna srečanja. Tečaj priprave na zakon smo organizirali že leta 1972 in tudi povezava z misijoni je bila dobra. Enkrat nas je obiskal celo škof z Madagaskarja. Seveda je imel največ zaslug za celotno organizacijo župnik - dekan Zdravko Bahor. Ste tudi član škofijskega pastoralnega sveta. Kakšna je vaša vloga v njem? - Član škofijskega pastoralnega sveta sem vse od leta 1971 dalje. Dolgo časa sem delal v komisiji za župnijske pastoralne svete, sedaj pa v komisiji za družino in izobraževanje odraslih. Se v težkih komunističnih časih ste sloveli kot pogumen katoličan. Kako so vas sprejemali drugače misleči, posebno v Kranju? Kako je bilo v tem oziru v službi? - V Kranju so me številni poznali, ker sem nastopal kot član ŽPS in kot bralec ter predavatelj. Včasih je bilo treba preslišati kakšno opazko, marsikaj so morali slišati tudi člani moje družine. Na splošno pa so me poznali, da svoje vernosti ne skrivam in se je ne sramujem. V prejšnjih službah pri zadrugi je bilo včasih težje. Nekateri so hoteli nagajati in so se celo v karikaturah po časopisu norčevali, češ da v pisarni med malico molim rožni venec. Toda to je prešlo. Kaj pa vaše dejavnosti v novih, demokratičnih časih, v nastajanju samotojne slovenske države? - Veliko sem zaposlen s pisanjem in delam pri organiziranju bivših prisilnih mobilizi-rancev v nemško vojsko v Sloveniji in posebej na Gorenjskem, s pomočjo invalidom in svojcem padlih. Zaposlen pa sem tudi s cerkvenimi in drugimi predavanji, komisijami in sveti. Sem upokojen in zato tudi nimam prav nobenega prostega časa. Veliko časa ste posvetili tudi umetniški fotografiji in vzgajanju mladih fotografov. Zakaj vas je fotografija tako pritegnila in kaj ste dosegli v njej? - Za fotografijo me je navdušil gimnazijski profesor Hrovat že pred vojno. Boter mi je kupil čisto navaden aparat in od takrat sem »zastrupljen« s fotografijo. Med vojno sem večkrat pri padlih našel aparat in dosti fotografiral. Razvijali so zadaj v bunkerju. Nekaj fotografij je ohranjenih, mnogo jih je zgorelo v zadetem tanku. Po vojni sem bil med ustanovitelji Foto-kluba Kranj. Delal sem razne reportaže, vodil preko 100 začetniških tečajev v Kranju in drugod, celo v Ljubljani Sentpetrske večere in veliko razstavljal. Za najboljše dosežke na domačih, zveznih in mednarodnih razstavah imam nad 50 plaket in medalj ter veliko diplom. Foto zveza Jugoslavije mi je dala častni naziv, Fotoklub Kranj pa naslov častnega člana. Za začetnike sem napisal učbenik in priročnike, predvsem pa sem zbral veliko materiala o izumitelju fotografije na steklo, kranjčanu Janezu Puharju in izdal o njem knjižico. Na katero priznanje oziroma odliovanje ste najbolj ponosni? - Za najboljša dela na razstavah sem dobil veliko priznanj. Za delo z mladimi sem dobil Zlato značko Zveze prijateljev mladine, za sodelovanje z drugimi pečat mesta Amberg v Nemčiji, za posebne zasluge na področju tehnične vzgoje Zvezno zlato plaketo Boris Kidrič, zlato plaketo Janez Puhar, Veliko Prešernovo plaketo Kulturne skupnosti za leto 1986 in Red dela s srebrnim vencem. Od vsega pa sem najbolj ponosen na škofijsko odlikovanje s plaketo ljubljanske stolnice in posebno diplomo, ki mi jo je 10. februarja 1989 izročil Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Zadnji čas ste imeli razgovor tudi na Republiškem odboru Zveze borcev s predsednikom - generalom Dolničarjem. Kako sta se pogovarjala, ko sta bila med vojno vsak na svoji strani? - Moram reči. da sva se pogovarjala zelo odprto in pri tem odkrila mnoge stvari, o katerih se doslej ni dalo tako pogovarjati. Predsednik - general je priznal, daje bila mobilizacija na zasedenih ozemljih zločin, da pa so se fantje morali ravnati po zakonu in jim tega ne bi smeli zameriti. Žal Zveza borcev doslej za ta problem ni imela pravega posluha, prav tako ne politiki. Nihče danes ne more povrniti tega, kar so prizadeti v teh letih po vojni morali moralno in materialno pretrpeti. Pravijo, da ste med mobiliziranimi Slovenci eden tistih, ki so bili najdalj časa v prvih frontnih linijah. Kaj imate povedati glede vojne? - Veliko nas je bilo zadnjo vojno pod orožjem. Slovenci smo bili v partizanih, domobrancih, nemškkvojski in še kje. Gotovo, da je vsaka vojna huda, da pa je med partizanskim in podobnim ter frontalnim bojevanjem precejšnja razlika. Na redni fronti sta si sovražnika neprekinjeno drug nasproti drugemu v razdalji komaj nekaj desetin metrov. Na čelu je pešadija. takoj za njo strojnice. pa topovi, tanki, zgoraj zrakoplovi. . . Nekateri naši fantje so bili ves čas služenja na drugih dolžnostih, nekateri fronte sploh videli niso, preživljali pa so zračne napade, diverzije in podobno, zopet drugi so videli fronto le za kako uro ali dan. nekaterim pa je bilo usojeno drugače. To kar je bilo. ni bila vojna le za vojake. Človek je podivjal, bil slabši od živali in prav zaradi tega sovražim vsako vojno. Zato prosim odgovorne za usodo človeštva, in brez prestanka neutrudno ponavljam: manj tankov in več plugov. Za vse. Manj bombnikov in več bolnišnic. Za vse. Manj bomb in več kruha. Za vse. Tudi starost je lahko lepa, če je za človekom uspešno prehojena življenjska pot. Kako gledate na svojo in kakšne cilje imate se pred sabo? - Remarque pravi: Kdor ničesar ne pričakuje, ni nikdar razočaran. Težke preizkušnje mi je pošiljal Gospod, toda z njegovo pomočjo sem jih uspešno premagoval. Sedaj na jesen življenja sem srečen. Bog mi je dal dočakati, da so otroci odrasli, da gledam odraščanje sedem vnučkov, da sem lahko svetu posredoval tudi spomine na preživeto trpljenje fantov, mobiliziranih v vojsko. Rad bi še kaj pisal, posebno pa izdal knjige, ki sem jih že omenjal. V življenju pa tudi sicer kot vojnemu invalidu vam je bila in je v veliko oporo in duhovno pomoč žena Dragica? - Knjigo spominov Pod Marijinim varstvom sem posvetil družini, v kateri sem odrastel, predvsem pa ljubljeni ženi Dragici in otrokom Mirkotu, Francitu, Jankotu in Mojci. Srečen in Bogu hvaležen sem. da sem dobil tako dobro, potrpežljivo in razumevajočo ženo. Tudi njo je močno prizadela vojna, saj so ji že januarja 1942 požgali rojstni dom v Dražgošah in je bila vso vojno brezdomka. Nesebično skrbi za mene že 41 let. saj sva lani obhajala 40 letnico poroke. Kot težjega invalida me mora oblačiti, obuvati, umivati... Ko so bili otroci, je pustila službo, da se je lažje posvetila njim in meni, zato danes nima lastnega dohodka. V preteklih letih sem bil veliko zdoma, služba, študij, sestanki, predavanja in še kaj, ona pa se je morala sama ubadati z otroki. Bilo pa je pri nas lepo, ko smo bili vsi zbrani okrog mize pri jedi ali molitvi. Ob nedeljah popoldne smo veliko hodili peš ven v naravo, se igrali in veliko, veliko pogovarjali. Na te čase imamo vsi lepe spomine in veliko fotografskih posnetkov. Ko pa so otroci odhajali in si ustanavljali svoje družine nama je bilo hudo, saj je vsak odnesel del celote, košček srca. Toda tudi to mora biti in vsakemu sva dala svoj blagoslov. Sedaj jih opazujeva od daleč in jim želiva srečo. Hudo nama je bilo, ko je en sin nenadoma umrl v 31 letu starosti. Komaj osem let poročen sin Franci je pustil dva majhna otroka. Bila je pač božja volja. Imate še kakšno misel? - Da, nekaj mi leži na srcu in sem povedal že na več zborovanjih: Tisoči mobilizirancev so padli na frontah, v ujetništvu ali celo na domači zemlji. Kosti padlih ležijo vse od Narvika do Libijskih puščav, od srednjeazij-skih step pa vse do Atlantika in še čez. Naj bo padlih 6 ali 24 tisoč, omenil sem, da niti približnih podatkov nimamo v Sloveniji, pa do danes nimajo niti enega skupnega spominskega obeležja. To doslej ni bilo dovoljeno. Gotovo bo potrebno, da bomo to nalogo opravili živi. Pa tudi živi bi se morali zahvaliti. da smo bili rešeni iz tega pekla. V Marijini baziliki na Brezjah je marmorna plošča z vklesanim napisom: 1914-18. VOJNIH GROZOT OTETI KLIČEMO KRALJICO MIRU. PADLIM PRI BOGU PLAČILO. SLOVENSKI VOJAKI IZ SVETOVNE VOJNE ZBRANI NA TEM SVETEM KRAJU 31.8. 1924. Rešeni so to zahvalno dejanje opravili par let po končani vojni, mi preživeli mobilizirana tega nismo zmogli 46 let. Premislimo, ali ni to tudi naša dolžnost do padlih in umrlih in naša zahvala za rešitev. Pohiteti bo treba, čas beži in le malo nas je še ... Slovenija je stopila na pot državne samo- stojnosti. Kako jo doživljate vi sami in kaj želite tej Sloveniji? - Srečen in Bogu hvaležen sem. da sem dočakal ta dan. Res da živimo v čisto posebnih razmerah, za katere pa upamo, da so prehodne. Družba se poslavlja od enega načina državne ureditve, ki pa je mnogo bolj zakoreninjen kot se zdi, in prehaja v novo, demokratično obliko. Treba bo veliko strpnosti, sožitja in medsebojne ljubezni, če hočemo uspeti. Se vedno smo močno razdvojeni, čeprav veliko govorimo o spravi. Prav nič ni potrebno, da klečeplazimo eden pred drugim, toda čas je, da sočloveku prijazno podamo desnico in mu ljubeznivo pogledamo v oči. Kristus nam naroča, naj ne odpustimo le do sedemkrat pač pa sedemdeset krat sedemkrat. Bodočnosti ne moremo graditi na medsebojnih očitkih, pač pa le na ljubezni. Naš veliki France Prešeren je tako lepo zapel v Zdravljici: »Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo; otrok kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo ... « Hvala lepa za pogovor in najboljše želje za »večer življenja!« Pogovarjal se je Jože Pavlic. TROJICI IZ PONEDEUKARSKE DRUŠČINE V SPOMIN V naši slovenski kulturni zgodovini so vseskozi nastajala številna omizja, kjer so se redno srečevale prijateljske druščine. Nastajale so iz najrazličnejših namenov. Želele so izmenjati svoje misli, razčistiti najrazličnejša vprašanja, uveljaviti svoje zamisli. Ob teh svojih srečanjih in skupnih prizadevanjih so omizja postala prijateljska druščina. Ali pa so bile najprej prijateljska druščina in jih je prijateljstvo združilo tudi v skupni volji nekaj narediti, nekaj ustvariti. V naši slovenski zgodovini je bilo kar po vrsti v jedru te volje in teh želja slovenstvo in njegove potrebe: nekaj narediti, nekaj ustvariti za slovenski narod. V pomanjkanju slovenskih strokovnih. znanstvenih institucij, društev, so se nekdaj v takih druščinah rodili dragoceni slovenski projekti, nastajale so nove revije in zborniki, ali ustvarjali novi programi in politični načrti. Ne bom našteval teh prijateljskih druš- čin. krožkov, kavarniških omizij. Vsi jih dobro poznate na vseh ravninah, mnoge so pojem v literarnih in kulturnih zgodovinah. Vse to je po letu 1945 kar po vrsti zamiralo. se osipalo in popolnoma zamrlo. Nekdanje kavarniške druščine so postale pravi pojem za nekaj slabega. Raslo je medsebojno nezaupanje, prisluškovanja in kontrole so bile vse bolj pogostne, večalo se je nela-godje, strah. Tako so se razkrajala tudi prijateljstva, razbijale osebne iniciative, vse je imela v svojih rokah država-partija v svoji perfektnosti. Slovenski človek je osamel, se pogovarjal potihoma in za zaprtimi vrati in okni. Če je imel prijatelja še med duhovniki, med cerkvenimi ljudmi, je bil načelno sumljiv. Saj je Cerkev ob vsemogočni partiji ostala še edina organizacija, ki ni bila pod neposredno kontrolo, zato je morala biti toliko bolj pod posredno... Ko so se najhujši pritiski ublažili, v našem primeru je bik) to okoli 1960. so korajžni. še neukročeni optimisti takoj zadihali. Našel si jih povsod. Med organizatorji novega verskega oznanjevanja, pa tudi med tistimi, ki so vedeli, da so za vse to potrebni tudi novi prostori, da je prostorska stiska povsod velika, stanje cerkvenih prostorov po tolikih letih onemogočanja vsake dejavnosti izredno kritično. Bili so optimisti-realisti: vedeli so. da ne moreš že zgraditi nove cerkve, novega semenišča, ki je takrat postalo premajhno; da boš pa morda lahko, če boš zadosti spreten, popravil svojo cerkev, če lahko pokažeš, daje kulturni spomenik; da se boš v svojih neštevilnih vlogah potegoval za popravilo kulturnega spomenika in ne cerkve ali župnišča. saj je bila naša država ja največji zaščitnik umetnosti in kulturne dediščine, in pri tem boš morda pridobil še kako novo luknjo... Za taka dela pa je bilo potrebno imeti strokovnjake, po možnosti tako priznane, da jim celo država-partija ne bo mogla tega zanikati. In seveda tudi take. ki bodo imeli pogum prevzeti delo za Cerkev. Slovenska Cerkev je imela srečo, imela je velikega Plečnika, velikega umetnika in velikega človeka. Seveda. Plečnik je bil eden. v svoji umetniški in človeški veličini nedotakljiv celo za Partijo. Z mladimi pa je bilo drugače. Delati za Cerkev je pomenilo zapreti si kariero, bilo je nevarno tudi za golo eksistenco. In vendar so se dobili. Tista srečna leta otoplitve je bil semeniški ata Žane pri najboljših močeh (ki ga. hvala Bogu. še vedno niso zapustile), njegovo semenišče je imelo nešteto potreb in s tem semeniški ata tudi nešteto načrtov. Potreboval je delavcev, da mu jih uresničijo. Tako je prišel po Plečnikovem nasvetu v hišo arhitekt Tone Bitenc. Žanetovi načrti pa so bili velikopotezni. Tone jih ni zmogel sam: potreboval je še umet-nika-slikarja na eni. inženirja-statika na drugi strani, pa nekoga, ki bo iz njegovih cigaretnih škatlic (znamke Ibar) prenesel vse tiste genialne zamisli tudi v razumljiv načrt za izvajalca. In seveda še človeka, ki bo tiste načrte neprestano prirejal, ko jih bodo ne--štete komisije neprestano vračale in zavračale. dokler se le ne bo dobila kakšna zveza, srečen trenutek, da bodo načrti prešli Ru-bikon. In tako so vstopili v druščino še Stane Kregar, ing. Ivan Snoj in arhitekt Jože Kre-gar. Družba je sedaj tudi ugotovila, da je v njej večina nekdanjih zavodarjev: treba je bilo torej vanjo povabiti še srce in glavo tega zavoda, tistega, ki je najbolj utelesil njegov ideal. Jakoba Šolarja. Vsaka druščina mora imeti tudi svojega nekoristnega služabnika. Tako sem prišel v druščino še jaz. Večale so se potrebe, rasli so načrti, treba je bilo zanje dobiti mnenje strokovnjakov. In že se je družina povečala za umetnostnega zgodovinarja Emilijana Cevca in p. Romana, predavatelja umetnostne zgodovine na Teološki fakulteti. In za vse načrte je bilo treba dobiti dovoljenje škofijske komisije, potreben je bil tudi škof Stanko. Pri diskusiji teh načrtov in premagovanju nemogočih muk. da bodo načrti končno oblastno odobreni, pa je semeniški ata pokazal toliko duhovitosti, da je druščina ugotovila, kako je delo za Zanetove načrte po tolikih drugih nesmiselnih poslih dneva. lepo. koristno, smiselno. Ni lepo samo njihovo delo. lepi so tudi njihovi prijateljski pogovori, da je njihovo srečanje hkrati tudi ustvarjanje in večanje tiste sproščenosti in svobode, ki je v slovenski družbi ni bilo več. Ki jo pa tako strašno potrebuješ, če hočeš ustvarjalno delati. sproščeno, polno živeti. Da je delo v prijateljstvu lažje, prijetnejše, boljše, odrešujoče. In semeniški ata je imel še toliko načrtov, bil je to čas prave eksplozije duhovniških poklicev, semenišče je postalo premajhno. Teološka fakulteta še bolj. nastajali so že načrti za novo malo semenišče, ki naj bi nadomestilo nekdanji Zavod sv. Stanislava, treba je bilo dozidati Teološko fakulteto. Zadnji načrt je postal res aktualen, družba se je povečala še za dekana Teološke fakultete M. Miklavčiča. Dr. Lenič in »Žane« Oražem Tako je nastala sobotna druščina. To sobotno zbiranje, pohujšljivo in sumljivo že zaradi zbiranja samega in zaradi časa zbiranja, je bilo potrebno oprati pohujšljivosti. Semeniški ata Žane ne bi bil Žane, če ne bi tega perfektno izvedel: tlruščina se zbira, da pripravlja nedeljske pridige, je razložil svojemu škofu. Tako so nastali pridigarji. Miha, župnik šempeterske prafare, ki je želel še poboljšati svoje že itak odlične pridige, je to vzel čisto zares in zaradi tega prišel med nas. Pri svojem prvem obisku je ob sproščenem pogovoru in smehu začel postajati vedno bolj nervozen in nekaj pred deseto zavzdihnil: »Kaj pa pridiga?« Zasul gaje tako prisrčen smeh. da ga je gotovo spremljal še vso nedeljo, po njegovih zanesljivo kvalitetnih pridigah .. . Predvsem pa je ostal zvest gost (in pogosto tudi gostitelj) druščine, kljub njenim pomanjkljivim pridigam. Pridigarji so se množili, ne bom vseh našteval. Omeniti moram le, da smo postali popolna skupnost. V svoji sredi smo imeli tudi zastopnike tiska in ekonomije, znanosti (Marjan je bil bolj tiho. a kadar si hotel karkoli vedeti, ti je postregel na mestu s točnim podatkom), včasih tudi visoke besedne Zbrano omizje umetnosti, pisatelja Alojza Rebulo. Ob njem je bil semeniška ata rahlo v zadregi. Visoko je cenil umetniške vizije in umetnikova neuničljiva vprašanja, vedel pa je tudi. da jih vseprisotno uho oblasti ne bo imelo za umetnost, ampak le za corpus delicti. Sobotni večeri pa so kmalu začeli postajati nepri-pravni. Stanko je začel hoditi na birme, žene so godrnjale. Tako so iz sobot nastali ponedeljki, iz pridigarjev ponedeljkarji. Zadnjo pridigarsko soboto pa je vendar potrebno omeniti. Ko so se pridigarji poslavljali in zapuščali semenišče, je iz neznanih vzrokov v vsej hiši ugasnila luč, ki je nikakor ni bilo možno več prižgati. Nihče ni vedel zakaj. Bila je to ura, ko je v trnovski bolnici umrl veliki Jakob Šolar. Tudi soba semeniškega ata je postala pretesna (nič se ni zgledoval po sobanah svojih svetnih direktorskih kolegov), predvsem pa je Žane z neizprosnostjo nemškega univerzitetnega profesorja ob svoji 65-letnici zapustil svoje rektorsko mesto in s tem tudi svojo rektorsko sobo. Preselili smo se v gosposko obednico, kakor smo rekli nekdaj v Zavodu obednici za gospode profesorje in prefekte. Bili so to svinčeni časi. kot jih danes poimenujemo. Naši večeri niso bili svinčeni, čeprav so vedeli ?a svinčene zgodbe. Res smo. potem ko so po smrti prof. Šolarja v njegovi sobi odkrili prisluškovalne priprave, tudi mi ob vsaki korajžni in drzni besedi nezavedno in nehote z begajočimi pogledi premerili vse kote obednice. pa nas je ravnodušen pogled »specialista«, ki je odkril tovrstne naprave že tudi v Mlakarjevi vili v Bohinju, hitro pomiril. Ponedeljki in ponedeljkarji. Začel sem tako svečano s slavnimi kulturnimi omizji naše slovenske kulturne zgodovine. Tako prevzetno. Pa zares nisem mislil nič prevzetnega. Mislil sem na zelo preproste in hkrati velike stvari. Ko so me lansko leto prosili, da ob smrti škofa Stankota. p. Romana in arhitekta Jožeta Kregarja nekaj napišem o njih. kot o naših ponedeljkarjih, sem takoj začutil, da mi ni treba brskati po vseh mogočih virih, da bom povedal o vseh njihovih službah in njihovih velikih delih, da mi ne bo treba delati učenih analiz, ki bodo njihovo delo postavile v prostor in čas, ga prav ovrednotile, da mi celo ne bo potrebno poklicati v spomin vseh njihovih pripovedovanj, bolečih tožba in dobrih vicev, vseh ljubeznivih in žalostnih besed, vseh anekdot. ki sem jih slišal na naših večerih. Narobe. Začutil sem. da bom moral povedati le eno besedo, da so bili to dobri, človeško polni ljudje. In da so iz tega živele in rasle vse njihove življenjske kvalitete, kvalitete njihovih številnih poklicev. In da jim je prav za to polno človečnost treba povedati besedo hvaležnosti. Hvaležnosti za tisto morda največje, da so ustvarjali prijateljsko druščino, dobrohotno skupnost, prijateljsko atmosfero in razpoloženje, v katerem so tako raznovrstni značaji, samosvoje osebnosti zaživele v vseh kvalitetah različnosti. jih znali izraziti in nato zliti v skupno voljo in ogenj. Kjer so prav po svetopisemskih besedah glava, srce in udje utripali v skupnem ritmu in se medsebojno dopolnjevali. Ponedeljski večeri so vsak teden znova prinašali odrešujočo širino. Po zaprtih pogovorih dneva, s pogledi na vse strani, ko je svobodna beseda tiščala, vzbujala strah, ko so bile besede ubite in potlačene, odgovori nanje dvoumni in zadržani, nepristni, že kar naravnani na bodočega zasliševalca, so ti večeri prinesli sproščenost, naraven svet; enostavno tisti naraven svet. ki ga je komunizem. pa naj si je nadeval kakršnokoli ime že, ukinil. Niso nas s tem prenašali v noben idealen svet. v katerem ni muk in skrbi, postavili pa so nas v svet, v katerem so bile muke in skrbi imenovane s pravo besedo in s tem dobile človeško dimenzijo. In še mnogo več. dobile so božjo dimenzijo. To se pravi, da si nismo zakrivali teže dneva in muk našega bivanja; vedeli smo za greh sveta in svojo majhnost, svojo nemoč. Hkrati pa smo tudi vedeli, da svet od greha ni popolnoma uničen, da lahko postaja tudi naša majhnost in nemoč moč v veri. upanju in ljubezni. Vedeli smo. da človek ni samo posoda zla. ki jo moraš uničiti in narediti novo, če hočeš narediti nekaj dobrega, ampak da so v človeku vedno tudi klice dobrega, na katerih moramo graditi; da je krščanstvo nadaljevanje dobrih strani naravnega človeka, da ni ideologija, ki potrebuje tri-umfalistične zmage nad človekovo naravo. 4. januarja 1991 je umrl škof Stanko, 9. januarja p. Roman, na koncu slovenske vojne 8. julija arhitekt Jože Kregar. Umrli so v prvem letu naše slovenske svobode in demokracije, kot da nam je slovenska zgodovina hotela po letih sprevržene zgodovine še enkrat pokazati tiste, ki so hranili pristne kvalitete slovenskega življenja, da z njimi oplodijo mlado slovensko svobodo. Dragi pater Roman, kdo je bolj kot Ti prinašal božjo misel, božji zakrament v našo Ljubljano? Tvoj zvonik, v katerem si za Bežigradom preživljal zadnja leta svojega življenja, je kar simbolen. Tvoj prijatelj Tone Ti ga je postavil v profano okolje, da je je njegov del in vendar nekaj več, tako kot so slovenske cerkvice po naših hribih del slovenske zemlje in hkrati nekaj več: dopolnitev slovenske pokrajine, dar, pomnoženi talenti, ki jih slovenska zemlja prinaša svojemu Bogu. Tudi Tvoj zvonik je dopolnitev današnje slovenske profanosti in vendar več, dar, pomnoženi talenti, ki jih je slovenska socialistična Ljubljana prinesla svojemu Bogu; hkrati pa ljubo drago bivališče Bogu, da lahko prihaja med nas. Tako je bilo tudi Tvoje življenje, dragi pater Roman, dopolnitev slovenskega dne z božjo dimenzijo. Bilo je posebno dragocena posoda, iz katere je zajemala Ljubljana božje sporočilo. Od krsta do pogreba si prinašal Ljubljani Boga na mnogotere načine, stari zakramentalni obrazci so bili v Tvojih rokah polni prastare božje moči, hkrati pa so postajali moderen, nov slovenski psalm. Koga vse nisi krstil, poročil, spovedal, pokopal... Verjel si v božjo iskro, ki je v vsakem človeku, znal si jo razplamteti. Dragi Jože, bil si ves arhitekt, graditelj, ustvarjalec dobrega prostora za druge. Ustvarjalec dobrega prostora, ki je vabil, da ga napolnimo z dobro besedo, s prijateljstvom. In ne samo to. Bil si predvsem dobro orodje, da so lahko drugi boljše gradili in ustvarjali. Koliko načrtov je sprejel Tvoj prijatelj Tone, ker je vedel, da mu boš prav Ti opora, izvajalec njegovih zamisli. Kako si sam sprejemal nehvaležna naročila, svetoval. pomagal, ko tega nihče ni hotel, ko si tega nihče ni upal. In vendar si bil v tem težaškem in garaškem delu enako celotno angažiran z vso svojo že kar pregovorno vestnostjo in poštenostjo, natančnostjo! In kako si znal med te svoje stavbe, grajene v vseh modernih materialih, grajene z znanjem Tvojega geometričnega uma, vedno sejati tudi bisere svojega tenkočutnega plemenitega duha! Kako harmonično si spajal, da še enkrat ponovim, esprit geometrique in esprit de finesse! In kako si v naših ponedelj-skih pogovorih naše malo privzdignjene govore in besede znal obleči v stvaren zemeljski načrt, spremeniti ideje v realen načrt. Saj veš, kako je znal reči semeniški ata Žane: »Ne rabim idej ampak odej!« In končno dragi škof Stanko! Gledam Te tam na čelu mize: pripoveduješ o svojih birmah pretekle nedelje, pripoveduješ o lju- deh in srečanjih v Tvojem življenju. To so sami dobri ljudje, tudi v svojih posebnostih in včasih čudaštvih; zažariš v svetem ognju, ko govoriš o svojem škofu Rožmanu. o krivičnem spomeniku pred stolnico. V Tvojem čudovitem spominu skoraj ni osem let Tvojih ječ z več kot 700 dnevi samice in težkega prisilnega dela. V njem so celo Tvoji zasliševala in ječarji ljubeznjivi ljudje. Hud si le, kadar poslušaš njihovo sedanje sprenevedanje in farizejstvo. Kako neuničljiva je Slovenija v Tvoji podobi! Medvojna, s Teboj pastirčkom na vasi, študentom v zavodu in bogoslovcem v lemenatu, prefektom v Mari-janišču. tajnikom pri škofu Rožmanu; - vojna v tragiki časa in človeških usod, smrtnih grozot, ki jih vsepovsod skušaš odpravljati in omiliti. Tudi s koncem vojske ne ponehajo, ko rešuješ pobegle iz jam smrti; - povojna v očiščevanju ječ in vere v moč očiščevanja, v dobroto ljudi; Slovenija tvojih dobrih fara-nov v Sodražici, vseh Tvojih sedanjih in nekdanjih prijateljev raztresenih po vsem svetu, med katere prihajaš kot škof v skrbi za izseljence. In zakaj je slovensko žiyljenje tako lepo kljub svoji teži in mukam, trpljenju? Tako neuničljivo? Ker ga nosijo svetniki Tvojega kova, dragi Stanko. In za vsako življenje, za slovensko pa še posebej, svetniki niso razkošje, so živa potreba. Stane Gabrovec Lenič. Šolar in Golob VZHODNE KATOLIŠKE CERKVE Kristusova Cerkev je ena. Zaobjemala naj bi ves svet in vse narode. Kljub različnostim in raznim delitvam. Delitev rimskega cesarstva leta 395 na zahodni in vzhodni del je vplivala tudi na upravno delitev Cerkve. Tako so vzhodne Cerkve tiste krščanske Cerkve vzhodno od mejne črte nekdanjega Vzhodnega Ilirika: Beograd - Sava - Drina - Zeta - Budva ob Jadranskem morju. To so najprej stare vzhodne Cerkve, ki so izšle iz kristoloških bojev v 5. stoletju: nesto-rijanske in monofizitske Cerkve, med katerimi sta danes najpomembnejši koptska in etiopska. Vseh teh starovzhodnih kristjanov je okrog 30 milijonov. Predvsem pa so vzhodne vse pravoslavne Cerkve, ki od velikega vzhodnega razkola vil. stoletju (1054) hodijo svojo pot vzhodne tradicije brez upravne povezanosti s katoliško Cerkvijo s sedežem v Rimu. Najpomembnejša je danes poleg grške zlasti ruska Cerkev. Vseh pravoslavnih kritjanov naj bi bilo danes okrog 150 milijonov. Nekatere vzhodne krajevne Cerkve so ostale kljub svojim posebnostim ves čas povezane s središčem krščanstva v Rimu. V prizadevanju za ponovno popolnejšo edinost kristjanov pa se je v stoletjih večalo tudi število delnih Cerkva, ki so v različnih zgodovinskih okoliščinah ponovno vzpostavile stik z apostolskim sedežem v Rimu, pri tem pa ohranile svojo krajevno avtonomnost. Na Bližnjem vzhodu je posebno močna katoliška maronitska Cerkev. Ime je povzeto po samostanu sv. Marona (5. st.) v Siriji. Menihi in drugi kristjani, ki so se zbirali okrog njega, so ob koncu 7. stoletja zaživeli kot samostojna skupnost in si izvolili svojega patriarha. V 9. stoletju so se preselili v Libanon, v času križarskih vojn (12.-13. st.) pa se še tesneje povezali s katoliško Cerkvijo. To povezanost so ohranili do danes. Vseh je okrog 1.500.000, vendar jih veliko živi zunaj patriarhata. zlasti v Ameriki. Imajo svoj ma-ronitski (antiohijski) obred in v bogoslužju uporabljajo sirski ter arabski jezik. Na področjih antiohijskega, aleksandrij-skega in jeruzalemskega patriarhata deluje tudi melkitska katoliška Cerkev. Pravoslavni predniki teh kristjanov, zvestih bizantinskemu cesarju (melek - kralj), so se zedinili s katoliško Cerkvijo v času od 13. do 16. stoletja. V bogoslužju melkiti zvesto ohranjajo bizantinski obred ter večinoma arabski jezik. Skupnost šteje nad 500.000 vernikov, a jih je precej v izseljenstvu. Njihov patriarh živi deloma v Damasku deloma v Kairu. Na Bližnjem vzhodu so raztreseni tudi verniki kaldejske katoliške Cerkve (ok. 300.000). Največ jih je v Iraku, deloma pa so se izselili v zahodno Evropo in Ameriko. Svoj patriarhat so dobili ti nekdanji nestori-janci sredi 16. stoletja. Ohranili so kaldejski obred in sirski jezik. Sirski katoliški patriarhat ima svoj sedež v Bejrutu (Libanon). Maloštevilni verniki (ok. 100.000). potomci nekdanjih monofizi-tov, se v bogoslužju drže antiohijskega obreda ter sirskega in arabskega jezika. Zelo številna je katoliška malabarska Cerkev v Indiji (ok. 3,000.000). V 16. stoletju se je otresla vpliva nestorianizma in se tesneje povezala s katoliško Cerkvijo. Ima svoj malabarski (kaldejski) obred in bogo-služni jezik. Manj številna je katoliška malankarska Cerkev v Indiji (ok. 300.000). Ti verniki so se s katoliško Cerkvijo zedinili šele v 20. stoletju, prej so bili monofoziti. Ohranili so antiohijski obred. Katoliški armenski patriarhat (ustan. v 18. st.) ima sedaj svoj sedež v Bejrutu, verniki, potomci nekdanjih monofizitov (prvo zedinjenje že v 12. st.). so raztreseni po raznih državah Bližnjega vzhoda, pa tudi po zahodni Evropi in Ameriki. Vseh je nad 1 Q().000 in v bogoslužju uporabljajo svoj armenski obred in jezik. Najmočnejša med vsemi vzhodnimi katoliškimi Cerkvami je ukrajinska katoliška Cerkev bizantinskega obreda, ki je zaživela ob koncu 16. in sredi 17. stoletja, potem pa bila, zlasti ob koncu druge svetovne vojne, ponovno priključena ruski pravoslavni Cerkvi, tako da je mogla svobodno delovati le v izseljenstvu (katoliška ukrajinska in ru-sinska Cerkev, zlasti v ZDA). Ponovno pravico do javnega obstoja je doma dobila šele v času »perestrojke« 1989/90). Vseh vernikov, doma in po svetu, je okoli pet milijonov. Cerkev se v novih razmerah samostojne Ukrajine počasi vsestransko prenavlja in krepi, čeprav ob velikih težavah. Podobno je z manj številno katoliško versko skupnostjo v Belorusiji. Večje število katoliških Ukrajincev in Belorusov bizantinskega obreda živi tudi na Poljskem. Katoliška Cerkev bizantinskega obreda na Slovaškem (ok. 360.000 vernikov) izhaja iz unije sredi 17. stoletja in je po »politični« pridružitvi pravoslavni Cerkvi (1950) mogla ponovno samostojno zaživeti leta 1968. Katoliška skupnost bizantinskega obreda na Madžarskem živi v severovzhodnih predelih države in je večinoma rusinskega ali slovaškega izvora. Verniki (ok. 280.000) uporabljajo pri bogoslužju madžarski jezik. V Romuniji sme po zrušitvi komunistične diktature ponovno delovati (ob velikih zapletih) romunska katoliška Cerkev bizantinskega obreda, ki izhaja iz unije konec 17. stoletja (ok. 1,500.000 vernikov). Katoliško Cerkev bizantinskega obreda v nekdanji Jugoslaviji sestavljajo verniki ukrajinske, rusinske. romunske in makedonske narodnosti, nekaj pa je tudi potomcev nekdanjih srbskih uskokov (skupno ok. 60.000). Sedež njihove škofije je v Križevcih na Hrvaškem. Tudi v Bolgariji živi mala skupina katoličanov bizantinskega obreda (ok. 15.000). Še manjše je število vzhodnih katoličanov v Grčiji (ok. 3000). le nekaj sto pa tudi v Albaniji. Dokaj trdna pa je italo-albanska Cerkev v Italiji. Sestavljajo jo potomci Albancev, ki so se v begu pred Turki naselili v Kalabriji in na Siciliji ter se zedinili s katoliško Cerkvijo, ohranili pa svoj bizantinski obred v grškem jeziku (ok. 70.000 vernikov). Vseh katoličanov bizantinskega in drugih vzhodnih obredov je danes nad 13 milijonov. V Rimu skrbi zanje in jih povezuje Kongregacija za vzhodne Cerkve. Vzhodne katoliške Cerkve so zgodovinsko dejstvo in imajo pravico do svojega obstoja in razvoja. V današnjem času ekumen-skega zbliževanja med raznimi krščanskimi Cerkvami Vzhoda in Zahoda naj bi imele pri tem procesu posredovalno vlogo. S svojim delovanjem naj bi spodbujale k popolnejši edinosti kristjanov ter k rasti sicer mnogolič-ne. vendar ene same, ves svet in vse narode obsegajoče Kristusove Cerkve. Stanko Janežič LOČITEV CERKVE IN DRŽAVE Odnosi med Cerkvijo in državo so vedno veljali za odprta vprašanja. Vse »dokončne rešitve« so bile navadno hudo kratkotrajne. Življenjska vprašanja vernika in državljana so teoretično več ali manj ločljiva, v vsakdanjem življenju pa tako pestra in medsebojno povezana, da so zunanji posegi zelo vprašljivi. Ustavno in zakonsko ureditev teh razmerij lahko rešujemo le sporazumno. Enostransko vsiljene rešitve so v veliki večini primerov katastrofalne za celotno družbo. 1. V sedmem členu nove ustave je zapisano: Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno. 2. Najprej je treba povedati, da gre v ustavnem besedilu za hudo dvoumno pravno formulacijo, ki jo lahko razlagamo dobrohotno, kot na primer v Ameriki, ali zlonamerno in celo zločinsko, kot je to bilo v Rusiji. Dvoumne pravne formulacije pa so za pravni red prava kuga, vir neštetih zlorab in konfliktov. Neopredeljive formulacije, ki nalagajo pravno obveznost, so bližnjica k rušenju pravnega reda. Kdo si upa trditi, da smo bili Slovenci povsem imuni za štiridesetletno indoktrinacijo, posebej še, če se spomnimo, kako so naši »liberalci« še pred kratkimi sedmimi leti zavzeto trobili v rog »eno-umja«. Spreobrnenje srca in mišljenja je dolg proces, potrebno bo na široko odpreti okna in vrata evropskim vrednotam in postaviti take institucije, takšna pravna razmerja, kot jih pozna svobodna Evropa. Nič hudega ne bo, če bodo prežete s krščanstvom. Varovati pa nas morajo pred okostenelim boljševizmom, klerikalizmom in fun-damenlalizmom. 3. Sestavni del vsakega pravnega reda je prisila. Naj imamo o državi še tako lepo mnenje, država je in ostane ustanova prisile. Danes vemo. da je vmešavanje države v materialno proizvodnjo le delno upravičeno, namreč v toliko, da ustvari infrastrukturo in druge pogoje za nemoteno delovanje tržnih zakonitosti. Vmešavanje v vzgojne, izobraževalne, umetniške in duhovne procese pa je nad vse občutljivo. V ta področja lahko država posega samo z močjo argumentov, ne pa z argumentom moči; to pa pomeni, da se država izenači z vsemi drugimi subjekti civilne družbe in tako postane sogovornik ali partner, sposoben za dialog in pogajanja. Ločiti moramo »prostor«, kjer ima država svoje »državne« ali prisilne kompetence na področju zagotavljanja enakih pogojev za vsestranski razvoj vsakega državljana, in »duhovni prostor« v najširšem smislu, kjer prisilna sredstva niso adekvatna. Načelno naj država s svojo prisilo čim manj posega v življenje civilne družbe; naj bo tukaj toliko svobode kolikor je največ mogoče. Subjekti ali pravne osebe v civilni družbi lahko, ob medsebojnem spoštovanju, večino stvari uredijo z medsebojnimi dogovori in pogodbami. V tem smislu je ločitev Cerkve in države gotovo na mestu, vendar ob zagotovilu. da pravica do »svobode veroizpovedi« ni privatna zadeva, da Cerkev ni izrinjena iz družbe, ampak da gre za neke vrednote, ki imajo splošni družbeni pomen. Varstvo kulturnih spomenikov, cerkveno šolstvo in vzgoja, krščanska duhovna kultura, morala in etika niso vrednote samo za vernega človeka ampak za vse ljudi, ki živijo v naši državi. Priznanje skupnih vrednot je pogoj za medsebojno spoštovanje in dogovarjanje. 4. Načelno moramo zaupati parlamentarni demokraciji, vendar pa politično ravnotežje ni vedno odraz dejanskega razmerja v »civilni družbi«. Zakoni slonijo na volji političnih strank, ki jih znajo, razvneti razni demagoški čarodeji in zakaj bi Cerkev, ki ima tisočletne izkušnje, bolj zaupala političnim strankam kot mednarodnopravno zavarovanim pogodbam, ki jim pravimo konkordati, protokoli ali kako drugače. Kdo se še danes boji mednarodnega prava in mednarodnih pogodb? Najbolj bajonetni ali tankovski socializem, ki brani pridobitve revolucije in ima čisto točno opredeljeno tudi vsebino ustavne formulacije ločitve Cerkve in države. Iz tega arzenala je tudi do onemoglosti forsirana enakost vseh veroizpovedi v naši družbi. Enakopravnost mora biti nesporna, (toda ko govorimo o vlogi in pomenu katoliške Cerkve za naš narod, moramo biti realisti in upoštevati dejansko stanje. Nacionalizirana posestva, zaplenjena cerkvena imovina, šolstvo in vzgojni zavodi, kulturni spomeniki so vprašanja, ki jih ni mogoče reševati z dekreti ampak z dogovori in to ne z vsemi registriranimi verskimi skupnostmi, ampak s tistimi, ki jih to zadeva. Če je nezadovoljen en sam državljan, je to obžalovanja vredno, če je nezadovoljnih deset odstotkov, je lahko že tragično, če je nezadovoljnih petdeset odstotkov, pa je že eksistenčno vprašanje neke družbe. In konč- no: zakaj ne bi smeli biti tudi pragmatični. Nedvomno bi bil konkordat kot mednarodno pravna pogodba tudi utrditev mednarodne subjektivitete naše mlade države. Že samo dejstvo, da se pripravlja taka pogodba, pa naj se imenuje kakor koli, ima pozitivni odmev v mednarodni javnosti. Pred vojno je bil pripravljen odličen konkordat v skladu z evropskimi standardi odnosov med državami in Cerkvijo, pa je bil zrušen na beograjskih ulicah. 5. V dialogu in sporazumih katoliška Cerkev ne more in ne sme iskati nobenih privilegijev, ima pa vso pravico zahtevati od države, da se odnosi med državo in Cerkvijo rešujejo po načelih pravičnosti in medsebojnega spoštovanja. Na začetku krščanske Evrope so urejali odnose med Cerkvijo in državo v glavnem verski motivi. V dobi fevdalizma in nastajajočega absolutizma je deželni gospod skrbel za vero svojih podložnikov. Od sekularizaci-je v začetku 19. stoletja je prevladovala ideja za povrnitev ali kompenzacijo Cerkvi zaplenjenega premoženja, ki naj omogoči normalno delovanje v civilni družbi. Danes govorimo o svobodni Cerkvi v svobodni državi. Pojmovanje države pa se je močno spremenilo, njena dolžnost ni samo skrbeti za svoboščine in varstvo lastnine, ni samo v vlogi nočnega čuvaja surovega liberalistič-nega kapitalizma, njena naloga je zagotavljati pogoje za plodno gospodarsko, socialno in kulturno, življenje državljanov. Država ima velika denarna sredstva, pa tudi aparat prisile, zato, da urejeno pospešuje združenja civilne družbe v skrbi za skupno blaginjo. Moderna država se ne sme in ne more vmešavati v gospodarstvo, šolstvo, kulturo in duhovnost, ni arbiter-razsodnik, ampak dobrohotni pospeševalec pogojev za razvoj teh dejavnosti. In ravno urejeni odnosi med Cerkvijo in državo so model, kako naj bodo urejeni tudi odnosi do vseh ostalih civilnih združenj. 6. Dobrohoten odnos države do vere zahteva tudi novo pojmovanje glede osnovnih človekovih pravic. Po žalostnih izkušnjah nacionalsocialistične in komunistične diktature imajo v ustavi zapisane osnovne pravice namen zavarovati človeka pred samovoljnim posegom države, vendar je to samo eden izmed namenov. Sodobno pojmovanje ustavnosti poudarja predvsem pravico na soudeležbo pri prizadevanju države, da so svoboščine in pravice, posebej na socialnem in kulturnem področju, uresničljive in pospeše- vane. Zakonodaja in sodstvo morata skrbeti. da bodo vsi državni organi, posebej na področju sociale in kulture, sposobni ustvarjati pogoje, da bodo svoboščine zagotovljene dejansko uresničljive. Državna uprava ima dolžnost, da so njene določbe in vsa njena dejavnost usmerjena v uspešno uresničitev osnovnih pravic, socialnih, kulturnih in duhovnih vrednot. Iz povedanega pa sledi, da je osnovna pravica verske svobode za posameznika in skupnost pravni naslov iz katerega ima država dolžnost ustvarjati pogoje in pospeševati uresničitev te ustavne svoboščine. Država ne more presojati o pravilnosti ali resničnosti neke vere ali ideologije, ker za to nima nobenih kriterijev, ker je ustanova družbene prisile, ki v območju vesti ali prepričanja nima kaj iskati. Država nima nekih »verskih« dolžnosti, njena dolžnost je pospeševati v ustavi zagotovljene svoboščine in pravice in ustvarjati pogoje za uresničitev, če je to potrebno, tudi z denarnimi sredstvi. 7. Prizadevanje države za dobrohotno ureditev odnosov z verskimi skupnostmi je v prvi vrsti interes velike večine državljanov, da v cerkveno-religioznem področju lahko uresničijo z ustavo zagotovljene pravice. Prav tako pa tudi spoznanje, da so verske skupnosti ustanove, ki v javnosti iščejo, oblikujejo in razširjajo družbi skupne vrenote in da je njihovo delovanje tudi na socialnem in kulturnem področju zelo pomembno. Vodilna ideja socialno-kulturnih držav je pospeševanje in podpiranje družbenih organizacij pri uresničevanju njihovega poslanstva, odnosi med Cerkvijo in državo so preizkusni kamen kvalitete družbenih odnosov. Stanko Ojnik POZABLJENA ODGOVORNOST Precej splošno se danes kristjani zavedamo, da smo odgovorni za uveljavljanje človekovih pravic v človeški družbi. To spoznanje je namreč tako jasno razvidno iz evan-geljskega sporočila, da ga ni mogoče prezreti. Vse Kristusovo življenje in delo pomeni zavzeto prizadevanje za uveljavljanje osnovnih pravic tistih, ki so bili v resnici v njegovem času brezpravni kot npr.: otroci, ženske, javni grešniki in sploh ubogi. Kristus se je prav njim posebej posvečal, čeprav so se zaradi tega navidezni pravičniki in pristaši Mojzesove postave po črki nad njim pohujševali. Blagroval je uboge in zapostavljene in jim zagotavljal vstop v božje kraljestvo. Ljubezensko službo tistim, ki so je najbolj potrebni, je pokazal kot pot v polnost življenja, da, takšna ljubezenska služba naj bi pomenila hojo za njim. Biti kristjan se tedaj pravi po tej poti v življenju hoditi, v ljubezni služiti človeku, prizadevati si za to, da bodo ljudje nasploh živeli človeka vredno življenje, da jim bodo zagotovljene njihove osnovne pravice. »J<.dor ljubi, ta je od Boga in Boga pozna,« pravi apostol Janez. Kaj pa okolje, narava? To je danes žgoče vprašanje, čeprav se tega dovolj ne zavedamo. Okolje, narava, to je vendar področje, ki je človeku izročeno, da nad njim kratko malo gospoduje in ga »oblikuje« po svoji volji, tako bi utegnili misliti tudi glede na biblično sporočilo in tako se v resnici večkrat vedemo v odnosu do narave, do stvari v okolju. Že danes pa tudi občutimo posledice takšnega ravnanja v toliki meri, da nas je upravičeno lahko strah pred prihodnostjo. Gozdovi umirajo, zemlja je vedno bolj izčrpana. voda in zrak sta onesnažena in zastrupljena, ravnovesje v naravi pa je močno porušeno. Človek životari v tem razdejanem domu. ne da bi se dobro zavedal svojega položaja ali se resno zmenil za vprašanje, kako bodo živeli ljudje za nami. Samoljubje in pohlep po imetju mu narekujeta takšno neodgovorno početje. Hotel je in hoče svojevoljno in brezobzirno gospodovati nad stvarmi, a namesto da bi lahko v zadovoljstvu užival sadove svojega gospodovanja, danes že vzdihuje pod težo bremena, ki si ga je naložil. Hotel je biti popoln gospodar, pa je postal suženj, kakor nakazuje že zgodba o izgubljenem raju v Sv. pismu stare zaveze. Le hudo počasi so se nam začele odpirati oči. da ne ravnamo prav z naravo, da si spodkopavamo življenje, ker rušimo red v naravi in uničujemo, kar bi morali spoštovati in ohranjati, da v resnici grešimo. Začenjamo slutiti, da imajo tudi stvari okrog nas neke pravice. Da, začenjamo jih v veri sprejemati, kot sadove, izraz božje ljubezni. \± njih vendar vernemu človeku govori Bog vsak trenutek in na vsak korak njegovega življenja. Prav zato se je Frančišek Asiški lahko pogovarjal z njimi in jih imenoval brate in sestre. Ne samo v ijudeh in po ljudeh se srečujemo z Bogom, temveč se srečujemo z njim v vseh stvareh in po njih. Vse, kar je, živi, se giblje in je v Bogu. Po stvareh prihajamo v stik z Bogom, v njih se »dotikamo« Boga. Zato pa tudi velja: Karkoli storimo kateri izmed njih, storimo njemu. J. Böhme pravilno gleda na stvarstvo, ko pravi, da je božje razodetje in je kakor veličasten instrument, po katerem se nam oglaša Bog. Človek, ki je sposoben gospodovanja nad naravo, se mora predvsem zavedati svoje velike odgovornost zanjo. Ni mu vse dovoljeno. kar je mogoče. Ne sme se obnašati kot ropar njenega bogastva. Spoštovati mora njene zakonitosti, ki ohranjajo nujno ravnovesje v njej. Predvsem pa se mora varovati vsega, kar bi ogrožalo življenje in ga brez potrebe zamejevalo ali bi ga celo uničevalo. V tem pogledu je treba upoštevati znano zlato pravilo: »Kar želiš, da bi drugi tebi storili, stori tudi ti njim!« Zato pravi A. Schweitzer: »Človek, ki razmišlja, doživi tudi dolžnost, da mora vsako voljo do življenja enako spoštovati kakor svojo.« Zanj je človek moralen samo tedaj, če mu je vsako življenje, rastlinsko, živalsko in človeško, sveto. Na človeka in ves svet moramo gledati kot na eno celoto — v Bogu. V ospredju naših pogledov na svet in ustreznega vedenja mora biti priznavanje božje navzočnosti v vsem svetu in navzočnosti vsega sveta v Bogu. Iz takšnih pogledov na človeka in svet nujno izhajajo načela, ki nas morajo voditi v odnosu do narave. Sicer pa nas pouči tudi vsakdanja skušnja, kaj smemo in česar ne smemo, če imamo le spoštljiv odnos do stvari in se damo v vsem svojem ravnanju z njimi voditi dobroti in ljubezni. Posebej moramo vedno upoštevati, da živimo v povezavi z drugimi ljudmi, tudi tistimi, ki so živeli pred nami ali bodo živeli za nami; da živimo prav tako v povezavi s stvarmi nasploh; in da nosimo v sebi moralni zakon, ki sloni na ljubezni in nam pravi, da moramo delati dobro in se varovati hudega, da smo za svoje življenje odgovorni - odgovorni Bogu. katerega sodelavci naj bi bili. ustvarjalci, ne uničevalci narave. Tudi ta odgovornost je nad vse resna. Ni tako nepomembne stvari, ki bi jo smeli brezbrižno uničiti, ni tako skromne cvetice, ki bi jo smeli kratko malo pohoditi, ni tako neznatne živali, ki bi jo smeli neodgovorno zbrisati z zemlje. Z malenkostmi se začenja naša odgovornost za okolje, za naravo. Tem bolj pa se moramo zavedati te odgovornosti, kadar gre za izredno pomembne stvari, ki že danes močno ogrožajo življenje sploh na zemlji. V takem primeru smo dolžni vse storiti, kar le moremo, da nevarnost preprečimo, poklicani smo k odporu, da ga nudimo, kolikor moremo. To se vendar pravi, da je treba Boga bolj poslušati kakor ljudi. Tako imenovana ekološka gibanja imajo danes nedvomno svoje pomembno poslanstvo. Verni ljudje smo dolžni z njimi sodelovati za ohranjevanje zdravega okolja, za spoštovanje narave sploh, za preprečevanje vsega, kar bi utegnilo okolje, v katerem živimo, onesnaževati ali zastrupljati. Okolje je naš dom. za katerega smo dolžni skrbeti in ga zapustiti lepega in zdravega zanamcem. kakor smo ga sprejeli od prednikov. V svesti si te svoje odgovornosti je indijanski poglavar Seattle govoril, ko so od njega belci zahtevali, naj jim proda indijansko zemljo: »Kako je mogoče kupiti ali prodati nebo - ali toploto zemlje? Ta predstava je nam tuja .. . Vsak košček zemlje je mojemu ljudstvu svet, vsaka bleščeča jelkina iglica, peščena obala, megla v temnih gozdovih, jasa. brenčeča žuželka, vse to je sveto v mislih in skušnjah mojega ljudstva. Sok, ki se pretaka v drevesih, prenaša spomine rdečega moža . .. Voda, ki se svetlika in se pretaka v potokih in rekah, ni samo voda, temveč je kri naših prednikov .. . « Duhovnost, iz katere živijo kristjani, mora vsekakor zajeti vse vesolje in se napajati z misli na »vesoljnega Kristusa«. Odgovornost za okolje, za naravo ne sme biti več pozabljena, saj je pomembna sestavina naše vernosti, naše resnične človečkosti in narodne pripadnosti, kakor pravi omenjeni indijanski poglavar. Vekoslav Grmič SVETOVNI NAZOR IN SVETOVNONAZORSKA PRAZNINA Pri svojem delu z mladino in odraslimi se vedno pogosteje srečujem z nazorsko praznino. z duhovno, z vsebinsko revščino v doživljanju in razlaganju življenja. Običajno se začnemo s temi problemi ukvarjati šele, ko mladina ali odrasli ob tem doživljajo hujšo stisko in potrebujejo pomoč (ko se umikajo v omamo, ko posežejo po svojem življenju ali so pretirano agresivni do drugih, ko nam tožijo zaradi svojega brez-smiselnega življenja ...). Sorazmerno malo pa naredimo za preprečevanje tega. oziroma premalo razmišljamo o nazorski vzgoji, o vzgoji svetovnega nazora. Opažam, da je, kdor ne more verovati (verjeti), upati v prihodnost. SVOJO PRIHODNOST, v kriznih situacijah, ki jih prinaša življenje, zgubljen. In teh kriznih situacij je danes veliko. Ljudje prepogosto ne vidijo smisla, lepote, svetlobe življenja, tonejo v nekakšen mrak, v nekakšen duhovni smog. Ne napredujejo v osebni rasti, temveč omagujejo. Vsakdo mora najti lasten način življenja v povezavi z drugimi in povezavi s presežnim. Načeloma se mora odločiti vsak človek. kaj bo nastalo iz njega (ne glede na okoliščine), da smiselno oblikuje svoje življenje. In zato je svetovni nazor, in ne svetovnonazorska praznina, temeljnega pomena. Svetovni nazor je vsebina, je živa temeljna drža individuuma. Glede na svetovni nazor si človek v okolju sestavlja skupek vseh tistih prvin življenja. ki so zanj življenskega pomena. Zato si človek v okolje postavlja svojo infrastrukturo (cerkev oz. svetišče, šolo, oblastvene strukture .. .), vedno glede na svetovni nazor. (Vsa druga infrastruktura ga bolj ali manj moti.) Le-to mu omogoča, da je v pogledu na svet izoblikovan človek v izoblikovanem okolju, da je enoten v dogajanju z drugim dogajanjem, da je stvar med stvarmi, oseba med osebami, in ne objekt in ne tujek. Zato se najlažje združujejo ljudje z enotnim (enakim) ali vsaj podobnim svetovnim nazorom, zato najlažje bivajo v skupnem prostoru, v skupni deželi ljudje, ki pripadajo skupnemu ali vsaj sorodnemu svetovnemu nazoru. Pa ni pomembna le zunanjost, sve- tovni nazor je vedno vključen v imanentne cilje, notranje cilje človeka, ki navzven niso vedno dojeti. Kot pravi Viktor Franki: »Smiselno ni le dejavno življenje, ki daje človeku možnosti, da uresničuje ustvarjalne vrednote, in smiselno ni le življenje uživanja, torej življenje, ki daje človeku priložnost, da se izpolnjuje v doživetju lepote, umetnosti ali narave; svoj smisel ohrani tudi življenje, ki človeku komaj še daje možnost, da bi bil ustvarjalen ali da bi doživljajsko uresničeval vrednote, ko mu dopusti le še zadnjo možnost, da oblikuje smiselno svoje življenje in to prav v načinu, kako se človek zadrži do izsiljene omejitve svojega bivanja.« Svetovni nazor je tudi življenska iniciativa, s katero se človek uveljavlja v celotnem svetu. V svetovni nazor se ukoreninimo. To ukoreninjanje pomeni, da, če se odločimo za en svetovni nazor, ne moremo biti v drugem. Če se na primer odločimo za krščanski pogled v svet, si ne moremo privzeti ateističnega ali na primer islamskega.. . Prehajanja iz enega v drugega skorajda ne zmoremo; tak prehod je vedno dolgotrajno in naporno spoznavanje in prizadevanje, ko se moramo najprej izkoreniniti, da se ponovno v drugem ukoreninimo. S trdnostjo svetovnega nazora je povezana tudi samozavest. Da obstaja v bistvenih duhovnih področjih zasidrana samozavest je jasno, toda - koliko ljudi ima takšno utrjeno samozavest? Veliko ljudi trpi od nekakšnega manjvrednostnega občutka, da ne pripadajo nobenemu svetovnemu nazoru, ali da so nazorsko zmedeni, ali da so »nihče«. A vsak od nas je »Nekdo« in ne »Nihče«. Otroci v svoji naravi (prirodnosti) verujejo, so zapolnjeni s presežnostjo, ko pa bi morali to razumsko dojeti in izoblikovati v svojih predstavah, o tem razmišljati, jim mnogi odrasli ničesar ne ponudijo. Za kaj se danes borijo nekateri, ki pravijo. da bodo storili vse, da pri nas krščanski svetovni nazor ne bo zaživel? Ali se bodo borili za kakšen nov socializem? Za islam? Za new age? Za same materialne dobrine (rabni nivo), za denar? Ali za nič. Največkrat res za nič (ko gre za lastno borbo), a ta nič je za naslednji rod povsem nekaj drugega. Bivanje, ki nam je dano Naše bivanje in družbeno gibanje, ki nas nosi in usmerja, ni le neke vrste vase zaprto vrtinčenje, temveč je usmerjanje, ki vodi živi del sveta k nekemu višjemu, določenemu stanju. Življenje se ne zapleta kar na slepo brez zakonitosti, temveč gre v smeri večje zavesti, napreduje k stanjem višje in višje zavesti. Zgodovinsko gledano je družbeno življenje in življenje posameznika vzpon zavesti, je tudi dviganje k večji svobodi, večji občutljivosti, širšemu in globjemu notranjemu pogledu. Ne le fizično, temveč tudi intelektualno in moralno kultiviranje je pogoj večji uzaveščenosti, je pogoj, da je človek res človek. Da bi dosegli svojo polnost, svoje izpopolnjevanje, moramo vse življenje težiti k uresničevanju in k organiziranju samega sebe. To pomeni, da moramo v svoje ideje, čustva in voljo, v svojo notranjo usmeritev vnašati čedalje več reda in edinosti. Vse načrtovanje, vse zanimanje in tudi ves napor notranjega človeka nas neizogibno vodi k čedalje bolj duhovnemu, potrebno se je vzgajati, potrebno se je najti v bivanju. Vendar ne moremo napredovati k lastnemu cilju, ne da bi zapustili same sebe in se tako pridružili drugim. Od tod nujnost in globok pomen ljubezni, ki nas v sveh svojih oblikah sili. da združujemo svoje osebno središče z drugimi (ki so nam bili dani, ali smo jih sami izbrali). Bistvo in čar ljubezni je v tem, da nas izpopolnjuje. Zato, nekoga moraš imeti rad! Težko je ločiti vrednote od namišljenih vrednot. Odrasli smo v vrednotah povezani z otroki in odraščajočo mladino, smo kot mojstri pred vajenci, smo kot vzorniki pred posnemovalci. K ločevanju med vrednotami in namišljenimi vrednotami ne usmerjajo le besede, ki vzgajajo in poučujejo, temveč živete vrednote, ki so vedno znova in znova realizirane. Neposreden vpliv zgleda je vedno večji kot jezik. Vzravnana in vspodbuja-joča drža lahko globoko vpliva na otroke in mladino. Iz vrednot in osebne drže mladi rod izkuša spodbude in ravnanja, iz njih spozna, kaj je vredno, kaj je smiselno v bivanju, v dejanjih. To ne zajema le posameznika, zajame tudi povezane skupine (npr. šolske razrede), usmerja družbo, narod. Struktura vrednot se razširja, struktura vrednot se tudi vedno vrača in polni notranjo zgradbo družbe. Če človek v resnici, pravičnosti, dobroti, ljubezni odpove, postane človekova osebnost »moč brez reda«. In s tem se človek tudi razosebi, ne stoji več prav sam v sebi, in tudi v bivanjskem prostoru ne. izgubi vse tisto, kar izpričuje, da je svet vreden bivanja. daje vredno živeti. Zato vrednote vodijo k smislu življenja, namišljene vrednote pa ne (pomislite na rezultat namišljene vrednote »imeti«). Nova zaveza se razodeva v razločevanju vrednot, kliče k prizadevanju za vrednote in kliče k izbiri vrednot. Gre za duhovni vzpon k resnici, gre za vzpenjanje k dobremu, gre za odpuščajočo ljubezen, gre za pravičnost do drugih in sebe .. . Ob tem pa nastajajo tudi nerazumevanja in zato nasprotovanja, kajti človek se prepogosto odtrga od vrednot in norm in se opri-jemlje namišljenih norm in vrednot. Odtrga-nost od reda in harmonije v mišljenju in delovanju se izkaže pogosto v tako imenovani avtonomiji, narobe razumljeni avtonomiji: 1. V avtonomiji narave, v katero človek posega, v kateri eksperimentira, si jo podreja, jo uničuje, preko vsake razumne meje. 2. V avtonomiji znanosti, kot samozadostni in pogosto oblastni drži. Znanost teži k spoznanju, v tem spoznavanju človek postavlja svojo avtonomnost. Vzpostavitev svoje avtonomnosti pa je tudi religiozni del upora, je speljevanje vsega v svet. je lahko zloraba univerzalnega, je lahko odrekanje presežnega, je lahko odmik od spoznanja, »da spoznanje sploh ne prihaja iz človeka, ampak je iz Boga«. 3. Avtonomija kulture, kot da je kultura le ustvarjalna moč človeka, celo brez zgodovine, a v vsej zveličavnosti trenutne aktualne smeri. Ni dobro, da kulturo, znanost, umetnost.. . trgamo iz vezanosti v veri, kajti s tem vse to trgamo iz etike. Za etično držo je religioznost potrebna. 4. Avtonomnost osebnosti - individum v popolni suverenosti. Sami hočemo biti gospodarji vsega. To ne gre. Človek je oseba, kolikor se svobodno jemlje v posest. Kako naj se vzame v posest, mu govori vest. ne avtonomnost, podrejenost božji volji in v odvisnosti od objektivnega naravnega reda. Pri dojemanju sebe kot osebe gre za poslušnost (ali neposlušnost) Bogu. Realnost je mnogokrat kaotična in ni prave ločnice v propagiranju namišljenih vrednot, ki so ponujene kot prave. Zato je potrebna vzgojna naravnanost k naslednjemu rodu in to z resničnimi vrednotami. Tudi v vrednotah je hierarhični red: so višje, najvišje vrednote in so nižje vrednote. Različno se prilagajamo temu redu. Lahko pridemo v položaj, da višje vrednote podredimo nižjim in se nam tako višje odtegnejo (npr. simbolne vrednote napram biološkim). Ali je v nas predvsem upor? Danes je moderno biti nezadovoljen in moderno se je upirati, prav v notranjosti, prav v svojem bistvu. Zato se ne znamo voljno prepustiti, ko smo nagovorjeni, ne znamo slediti Bistvu življenja. Če z umom ne razumem, volji ne dopustim, pravijo nekateri. Mnogih stvari v življenju ne razumemo in mnogim stvarem se upiramo. Ne znamo se prepustiti dogajanjem, katerim bi se bilo dobro prepustiti, ne znamo sproščeno in umirjeno zreti v prihodnost. Človeku je lastno. da zmore bivati le iz zornega kota neke prihodnosti. A odsotnost jasne profiliranosti jutrišnjega dne dela človeka nemočnega in zbeganega (to velja zlasti še za mladino). Zato pravijo: »Gorje tistim, ki nimajo več nobenega življenjskega cilja pred seboj, ki nimajo več nobene življenjske vsebine. Včasih se nam zgodi, kot da bi se (nam) človeku zakrknilo srce in um. Človek ne zna več slediti, ne vidi smeri, ne vidi znamenj, a z vso zakrknjenostjo srca in uma se upira. Le čemu? Ponavadi pravega bistva upora ne ve. Uporno kliče: »Ne bom!« in naduto krene na pot samopotrjevanja in samoodre-šitve. Gre za precenjevanje človeka in podcenjevanje Božjega, presežnega, to je Boga. Če notranje oko ne vzplamti. vse zunanje poučevanje nič ne pomaga, pravi Kari Rah-ner. Da notranje oko vzplamti je potrebno »zrenje«, je potrebno, da naša duhovna pripravljenost postane »zamaknjena« pozornost (odpornost), privolitev. Potrebna je. polna osredotočenost na doživljanje trenutka. Danes pa vsi tekamo, tekamo za nečim boljšim, v nenehnem nezadovoljstvu nekaj iščemo in za »zrenje«, za pasivno pozornost, nimamo časa. Tako se lahko sprašujemo, ali ne gre morda za dezintegracijo življenja, za prazen tek? Praznino, ki se ob tem odpira, zapolnjujejo nekateri z omamnimi sredstvi, ali pa z novoveško vero v znanost in napredek, kot vsemogočna ali vseobsegajoča. Primer z uporom v alkoholu in drogah Kdo bi zameril človeku, ki se v notranji in zunanji stiski hoče omamiti? (Vendar v omami ni nikoli rešitve.) Podatki iz zdravstvenega varstva (Univerzitetni zavod za zdravstveno in socialno varstvo, Ljubljana, december 1991) govorijo o »nadomestkih« in o omamljanju naslednje: Mladina iz reprezentativnega vzorca (644 fantov in 657 deklet) odgovarja, da enkrat mesečno pijejo alkoholne pijače v 20,4%, enkrat tedensko 15,3%, več kot enkrat tedensko pije alkohol 6,4%. vsak dan pa 2,3%. Enkrat mesečno je pijan 9,2%, enkrat tedensko 3,7%, več kot enkrat tedensko 1,1%. vsak dan pa 0,3% Tudi ko mladi govorijo o prijateljih pravijo, da je nekaj njihovih prijateljev pogosto pijanih (približno 5% anketirancev). Med razlogi za pitje navajajo: - ker se tako zabavamo s prijatelji (24,7%) - da postanemo bolj živahni, zgovorni (18,2%) - da smo manj napeti (11,8%) - da pozabimo na vsakdanje tegobe in postane prihodnost lepša (9,0%). Da otrok pije alkoholne pijače ne ve 12,3% očetov in 10,8% mater. Težave zaradi pitja alkoholnih pijač (predvsem doma in v šoli) je imelo 16,6% anketiranih. Približno 16% anketiranih je izjavilo, da njihov oče (svojci) pije ali je pil veliko alkoholnih pijač. Zanimive so tudi primerjave 1. in 3. letnika srednje šole, kjer podatki kažejo na izrazit razvoj pivskih navad. Tudi podatki o omamljanju z drogo so značilni. Nedovoljene droge se širijo v vse mlajše starostne skupine. 15% osmošolcev je že poskusilo, ali občasno poseglo po »travi«. Narašča tudi število uživalcev »mehkih« drog in »trdih« drog med ljubljanskimi srednješolci (v začetku leta 1991 že okrog 20% celotne srednješolske populacije). Kriminalisti so v letu 1990 zaznali znatno povečanje neupravičene proizvodnje in prometa z drogami (40% več kot leto prej). Teh nekaj podatkov,-če jih gledamo v kumulativni vlogi, nas opozarjajo na šibkost naše vzgoje, opozarjajo na nujnost iskanja vzročno - posledičnih zvez, opozarjajo na nujnost reševanja vsakega »izgubljenega«. Eden od glavnih vzrokov poseganja po omamnih sredstvih je prav gotovo v svetovnonazorski praznini. Zato menim, da bi se morali pri vzgoji bolj zavzemati za vzgojo svetovnega nazora. Angelca Žerovnik NOVA DOBA IN NOVA DUHOVNA GIBANJA V zadnjih desetletjih se je zahodni človek zavedel, da je že nekaj časa zaslepljeno verjel, da um zmore vse. Nova religija znanosti in napredka, ki časti novo sveto trojico (neomejeno proizvodnjo, neomejeno svobodo in neomejen užitek) ga je razočarala. Zmeraj več je ljudi, ki zavračajo brezdušni in zmaterializirani svet poindustrijske družbe in niso. predvsem mladi, pripravljeni živeti skrčeni na proizvajalce in potrošnike, na zgolj predmete najrazličnejših projektov, na brezimene člene, izgubljene v množici, ampak se obračajo na področja duha in težijo po odkrivanju nove duhovnosti. Zavest, da po starem ni več mogoče naprej, se zmeraj bolj širi; in z njo silovita želja po novem, neposrednem, živem izkustvu Boga, sveta, soljudi, samega sebe. »V ospredje stopa vse, kar je neposredno: srce, čustvo, doživetje, izkustvo, intuicija (neposredni vpogled v bistvo). Vse nerazumljivo, dvo-umno, ne-umno ali proti-um-no je postalo neznansko zanimivo in privlačno, še toliko bolj, če gre za pojave, ki presegajo običajno izkustvo, za izredne moči, za močne, nenavadne osebnosti. Ljudje vneto prebirajo horoskope, tekajo k jasnovidcem, merijo skrivnostne energetske tokove vseh vrst, obožujejo modrost Daljnjega vzhoda, se ukvarjajo s čarovništvom, obnavljajo stare kulte in obrede, vstopajo v skrivne sekte in bratovščine, se podijo za raznimi preroki in voditelji (guruji). Pojavlja se potreba po ponovnem .zača-ranju' sveta, po novi mitologiji, ki naj bi svetu vrnila lepoto, celovitost in smisel. In medtem ko eni obupujejo v občutkih nemoči in brezizhodnosti, so drugi polni najbolj gorečega optimizma, saj verjamejo, da smo tik pred Velikim obratom v povsem novo prihodnost: v svet miru, solidarnosti, sodelovanja, razumevanja, ljubezni. Kriza, ki jo tako boleče doživljamo na vseh ravneh, je zanje nujna, je neke vrste preizkušnja, ki nas bo naučila, kako naj spremenimo sebe. da se bomo skladno ujeli s celoto sveta. Na pohodu je New Age - Nova Doba.« (A. Goljevšček) Nova doba (New Age) - Nova duhovnost Ni še dolgo, ko se je samo govorilo o nekem novem svetovnem gibanju. Nečlani niso vedeli, kaj pravzaprav to je. Šele ko so pripadniki tega gibanja na Silvestrovo 1986, točno opoldne, organizirali svojo meditacijo na več krajih sveta, se je zadeva razjasnila. Korenine nove dobe nekateri vidijo že v letu 1875, ko je Rusinja Helena Petrovna Blavatsky (1831 -1891) v New Yorku ustanovila moderno Teozofsko družbo, ki si je zadala nalogo, da širi luč prave resnice. Teozofija (gr. theos = Bog, sophia = modrost, spoznanje Boga, božja modrost) je vrsta religiozne »mistike«, utemeljena na praznovernih predstavah o spoznanju Boga in o možnostih, da je mogoče vstopiti v neposredno zvezo z onstranstvom. To naj bi se posrečilo samo izbrancem, ki bi se stopili z Bogom in sami postali Bog. Takih je bilo precej, od Pitagore in Platona ter njunih učencev prek gnoze iz prvih krščanskih stoletij pa raznih krivoverskih gibanj (»elitistič-ni« gnosticizem), ki so se navezovala nanjo (katareni, albigenci, bogomili...) do cele vrste skrivnih redov in združb, kakršne so npr. Rožni križarji. Druščina sv. Grala, prostozidarji itn. Petrovna Blavatskv je tudi ustanovila šolo Adyar pri Madrasu v Indiji, ki sta jo po njeni smrti vodila Annie Besant in Charles Leadbeater. Postopno se je indijska miselnost pomešala s krščanstvom in s skorajšnjim pričakovanjem Kristusovega prihoda (milenarizem). Za nas je zanimivo, da je najpomembnejši med odpadniki Teozofske družbe Nemec Rudolf Steiner (1861-1925) ustanovitelj Antropozofske družbe in tim. »waldorfske« pedagogike, ki se uveljavlja po vseh razvitih deželah, v zadnjem času tudi pri nas. Za pravo utemeljiteljico Nove dobe pa imajo Angležinjo (priseljenko v ZDA) Alice Baiiey (1880-1949), kije bila tudi prva duhovnica gibanja. Razodetje naj bi prejela od tim. učitelja Djawala Khula, Tibetanca. Od nje prihaja načrt Nove dobe, ki je moral ostati do 1975 prikrit. To je bil čas priprave. Načrt priprave Nove dobe zelo upošteva nagnjenja današnjega človeka po novotari-jah, po okultnem (lat. occultus = skrit), ezoteričnem (gr. esoterikon = notranji), hipnozi, jogi, meditacijah, videnjih ... Voditelji so navzoči tudi med organizatorji ekološkega in mirovniškega gibanja, med feministkami in bioenergetiki, med zagovorniki alternativne medicine in parapsihologi, med ustanovitelji dobrodelnih združenj in gibanj za zaščito živali, med vegetarijanci. Mladim se približujejo s stripi, videofilmi, igračami in romani. Vse to nosi znamenje fantastično-sti: pogovarjali naj bi se z duhovi, z umrlimi, čarovnice naj bi spet oživele. Mladi navdušenci nosijo čudežne opasače, meče in različne talismane. Ponekod jim omogočajo posebna »mistična« doživetja s pomočjo glasbe in mamil. Tako Nova doba postaja moda in tudi ustvarja modo. Voditelji s pomočjo svojih metod postopno pridobivajo številne privržence v svetovnih organizacijah, kot so ZN, Unesco, Rimski klub, prostozidarji, Rockfellerjeve in Fordove dobrodelne ustanove itd. Filozofija Nove dobe Voditeljem Nove dobe je bilo že od vsega začetka jasno, da bo za uresničitev njihovega cilja potrebno spremeniti mišljenje in vedenje današnjega človeka. Zato so spretno širili sintetični način mišljenja: stvarnost je treba sprejeti intuitivno, brez razumskega sklepanja. Neposrednost doživljanja postavljajo zoper hladnost in posrednost misli. Osrečujočega stapljanja s Celoto ni mogoče misliti, mogoče ga je samo doživeti. »Zato se v Novi duhovnosti veliko govori o tem, da je treba .misliti s trebuhom' (pojem je vzet iz zen-budizma), razviti nove čute, recimo .tretje uho' in .tretje oko', misliti .holistično' (=celovito). .. Svet je izkustvo sveta, Bog je izkustvo Boga - o tvojem izkustvu pa ne more soditi nihče drug razen tebe.« (A. Goljevšček) Osnovni cilj osebnega življenja je doseganje osebne sreče. Naporu se je treba izogniti, kakor tudi vsemu tistemu, kar moti osebni mir in zadovoljstvo. Strah pred prihodnostjo ali celo pred apokaliptičnim koncem sveta je treba zamenjati z zavestnim prehodom v utopično družbo brez napetosti. Ta prehod v novo družbo se dogaja s spremembo zavesti. Osebna zavest mora postati del kozmične zavesti, ki prežema vse vesolje. To je pravzaprav tista energija, ki jo ljudje imenujejo bog. Z vstopom v to vesoljno zavest človek tudi sam postane del Boga, postane Bog. Na ta način se ustvarja blažena harmonija, končni cilj vsega. Da bi se ustvarila ta blažena harmonija, da bi nastal novi, veliki, duhovni »sinergijski organizem« (sinergija = sodelovanje) je potrebno žrtvovanje individualnosti, žrtvovanje svojega »jaza«. To se dogaja postopno, evolutivno. Zato smrti ni. Smrt je tisti končni prehod v nov način bivanja. S spremembo zavesti postanemo del Boga. Kaj je predvsem vplivalo na današnji razvoj gibanja Nove dobe Značilno za gibanje Nove dobe je, da v svojih idejnih počelih izhaja iz verskih resnic krščanstva in vzhodnih verstev, da bi jih po svoje razložilo za dosego svojih ciljev. Na razvoj današnjega gibanja Nove dobe so piredvsem vplivala štiri velika gibanja: spiri-tizem, kakršen je bil najprej v ameriškem, pozneje pa tudi v evropskem prostoru, nato ezoterika, vzhodne religije in študentsko gibanje leta 1968. Vpliv vzhodnih verstev je dosegel vrh v šestdesetih letih, ko so številni mladi ljudje, v času mrzličnega potovanja v Indijo, verske resnice budizma in hinduiz-ma prilagajali svojim zahodnim občutkom in načinu življenja. To izhaja iz tega, ker Nova doba na novo razlaga pojem reinkarnacije, ki se v vzhodnih verstvih pojmuje kot bolečina in kazen, v gibanju Nove dobe pa pomeni večkratno možnost samouresničitve. Za razumevanje Nove dobe je tudi zelo pomembno študentsko gibanje leta 1968. Številni sodelavci tega gibanja so morali na koncu spoznati, da s svojimi dejanji niso dosegli ciljev, ki so jih pričakovali in upali, da jih bodo dosegli. Zdaj se prav ta generacija angažira v gibanju Nove dobe, da bi po poti od akcije k notranjosti, dosegla spremembo zavesti, ker naj bi šele ta sprememba omogočila tudi spreminjanje zunanje danosti. Pričakujejo osvobojenje in Novo dobo. Nova doba - religija Ker ima Nova doba (New Age) vse značilnosti religije, je to gibanje današnjemu človeku skrivnostno in privlačno. Privlačno je iz številnih razlogov. Najprej zavrača dogme, verske resnice, ki so sestavni del klasičnih religij. Ni strogo določeno, kaj je treba verovati. Ni slabih dejanj in zato ni potreben moralni napor. Vsak človek lahko pride do osebne sreče in to brez posebnih težav. Dovolj je razširiti zavest, kar se dogaja z vtapljanjem v vesoljno zavest, ki je Bog. S smrtjo postanemo del Boga. Bog torej biva, čeprav neoseben, toda resničen in vseobsegajoč. Razodeval naj bi se tudi po demonih. To razodevanje naj bi opisovale njihove svete knjige. Obstajajo tudi sveti simboli. Skupnosti, ki se redno zbirajo in meditirajo, iščejo stik z duhovi. Kva-zireligiozna doživetja izzivajo s pomočjo glasbe in mamil. Imajo duhovnike (posvečene), guruje, mojstre raznih religioznih in duhovnih tradicij; k njim nekateri prištevajo Ivan Vavpotič: Ilustracija tudi posamezne parapsihologe. terapevte, ozdravitelje in razne ezoterike. Vsi ti se ukvarjajo s spreminjanjem človekove zavesti. da bi tako pospešili prihod novega človeštva in novega sveta. Lahko je opaziti, da to novo gibanje prevzema iz drugih verstev in gibanj (šama-nizma. gnoze, krščanske mistike, islamskega sufizma, taoizma, hinduizma, magije itd.) vse tisto, kar ustreza njihovi ideologiji, kar je všeč današnjemu človeku, kar dejansko pomaga do njegovih ciljev. Zato tudi nastajajo nove verske sekte z različnimi odtenki hinduističnih, muslimanskih, krščanskih in drugih prvin (Hare Krišna. Sufi-gibanje, Neo-annyas gibanje. Univerzalno življenje, . .. ). Nekatere uporabljajo zelišča, bogata z drogami, in pod njihovim vplivom razpolagajo s sposobnostmi, ki jih znanost ne zna razložiti; drugi, četudi strogi vegetarijanci (Hare Krišna) prakticirajo plese in enolično hipnotično petje, ki trajajo cele ure, dokler udeleženci ne padejo v trans. Novo gibanje sprejema v svojo službo tudi znanost, predvsem psihologijo (globinsko, behavioristično, humanistično in tran-spersonalno tj. čezosebnostno), ki je podporni steber nove duhovnosti. Tako naj bi npr. transpersonalna psihologija pomagala, da bi človeka pripeljali iz njegove individualnosti v kozmično zavest. To se dogaja v tim. znanstvenih inštitutih, raznih šolah, duhovnih univerzah, ki pa niso pogosto nič drugega kot centri nove duhovnosti, kjer se šolajo razširjevalci Nove dobe. Posebno znamenje novega gibanja je njegovo oddaljevanje od klasičnih verstev (posebno judovstva in krščanstva, pa tudi od klasičnega islama, hinduizma in taoizma) in njihovih ustanov, čeprav uporabljajo pogosto njihovo klasično literaturo prilagojeno svojemu gledanju, kar je za nekatere premalo kritične ljudi zapeljivo. Ponekod je vmes tudi sovraštvo, kar pa ni nujno. Dodajmo še, da je posebnost Nove dobe tudi astrologija (prerokovanje človeške usode po zvezdah). Po tem prepričanju bi bila usoda sveta odvisna od položaja zvezd. Vsaka doba (s trajanjem 2000 let) je pod svojim horoskopskim znamenjem. Dosedanja (zadnjih 2000 let) je bila pod znamenjem Ribe. Nova doba (New Age) pod znamenjem Vodnarja (Aquarius). Vodnarjeva doba bi naj nastopila v trenutku tiste silvestrske meditacije 31. 12. 1986 med člani gibanja po vsem svetu. S tem naj bi bilo obenem oznanjeno počasno umiranje krščanstva, ker se je njegova doba, ki je bila pod znamenjem Ribe, simbolom krščanstva, končala. Zato gibanje organizira in izbira svoje pripadnike v številnih delavnicah Vodnarjeve dobe. Glasba Nove dobe za kristjana resno vprašljiva Vse močnejše širjenje in vse večja popularnost glasbe Nove dobe je znamenje primanjkljaja na področju cerkveno-glasbene prakse, misli evangeličanski teolog Peter Bubmann. Veliko tega, kar sestavlja jedro glasbe Nove dobe, se komaj razlikuje od tistega, kar lahko doživi človek v krščanski meditaciji s pomočjo glasbe. V glasbi Nove dobe so navzoče številne prvine liturgične glasbe, npr. preprostost, pogostna enoglas-nost in številna ponavljanja: toda te prvine so vkomponirane spretno in na sodoben način. Bubmann sicer misli, da bi se glasba Nove dobe lahko uporabljala pri krščanskih srečanjih, seveda v primerih, ko ni povezave z nekrščanskimi besedili in ko njena glasbena struktura ni tako sestavljena, da bi brisala individualno zavest in svobodo. Sicer pa ima glasba Nove dobe kot »doživetje razodetja« tudi svojo krščansko paralelo v vse večji popularnosti taizejskih napevov (kanonov) in ponovnem prebujanju zanimanja, predvsem pri mladini, za latinski gregorijanski koral. Seveda pa je Bubmann zelo kritičen do tistih glasbenikov Nove dobe, ki svojo glasbo predstavljajo kot »vseobsegajoči model za razlago stvarnosti življenja in pot za rešitev v boljšo prihodnost«. V večini pojmovanj Nove dobe se namreč posameznik izgubi v veliki reki kozmičnega zvoka, nasprotno pa v krščanstvu šele v srečanju z osebnim Bogom, Jezusovim Očetom, dobi polno človeško dostojanstvo. Cilji in načrti Nove dobe »Razodetje«, ki naj bi ga bila deležna Alice Bailey, vsebuje načrt prihoda Nove dobe. Le-ta vključuje vzpostavitev skupnega splošno človeškega reda. isto skupno vlado in isto skupno religijo. Glavni cilj je vladati svetu iz enega središča, zato tudi morajo narodne države propasti, in to v interesu miru in ohranitve človeštva. Ta red naj bi se uresničil z uvedbo skupnega kreditnega sistema, plačevanja davkov in skupne vojske. Na čelu bi bil svetovni direktorij, sestavljen iz voditeljev Nove dobe. Seveda, je to poenostavljen načrt Nove dobe. Kristjani in Nova doba Kristjani naj bi na Novo dobo in na druga sodobna gibanja gledali kot na izziv, tako. da bi ponovno razmislili in premislili oblike oznanjevanja in posredovanja Kristusovega veselega oznanila. Friderika Valentin se sprašuje: »Ali nismo mi kristjani evangelij, veselo oznanilo o milosti in odrešenju, preveč razširjali s pomočjo zapovedi in prepovedi? Ali nismo mi vsega tistega, kar naj bi pomenilo krščansko upanje, prepogosto povezovali z grožnjami in strahom? Prepričana sem, da Nova doba in druga gibanja glede tega na prvem mestu poudarjajo zelo pomembne probleme, ki bi nas pravzaprav morali spodbuditi, da se ponovno vprašamo o bistvenem v krščanstvu.« Valentinova je obenem izrekla ostro kritiko gibanju Nove dobe in njegovemu »edinstvenemu svetovnemu nazoru«, ki prihaja iz ZDA in je zajelo Evropo. Da bi se dejavno uprla valu Nove dobe, se mora Cerkev spopasti s pojavom, pojasniti mora njegove korenine in se še bolj zavarovati pred zlorabo svojih vrednot v tem gibanju. Saj svetovni nazor, ki je usmerjen samo na lastno uresničitev posameznika, v katerem, kakor se zdi, sploh nima prostora neki drugi »ti«, in prav to je značilno za Novo dobo, nasprotuje osrednjemu pojmu naše vere: namreč ljubezni do bližnjega, ki je usmerjena na uresničitev drugega, bližnjega. Pri branju števil- nih časopisov gibanja Nove dobe (pri nas Vodnarjev list, Aura.. .) srečujemo popolnoma nekrščansko uporabo pojmov odrešenje in zveličanje. Govori o božjem srečanju, ki se uresničuje v meditaciji, o samoodreše-nju, kar pa je nezdružljivo s krščanskim pojmovanjem odrešenja in zveličanja kot milosti. Zato nekateri teologi govorijo o novem gnosticizmu, ki ni sicer kot stari gnosti-cizem »elitističen«, temveč hoče zajeti množice: drugi pa razmišljajo o »novopelagi-anizmu«. Odločilni nasprotniki Nove dobe poudarjajo, da se je ob tem gibanju dobro spomniti novozavezne prerokbe: »Duh razločno pravi, da bodo v kasnejših časih odpadli od vere. da se bodo vdajali varljivim duhovom in demonskim naukom takih, ki so hinavski in lažejo« (1 Tim 4, 1-2). Drugi pa spet trdijo s Pavlom: »Duha ne ugašajte . .. Vse preizkušajte in. kar je dobro, obdržite« (1 Tes 5, 19-21). Tako naj bi se kristjani pogumno soočali z vsem novim, tudi s ponudbo gibanja Nove dobe, ki naj postane izziv za našo zavestnejšo pripadnost Kristusu, edinemu prinašalcu pravih in celostnih odgovorov glede naše prihodnosti in sreče. Danes je bolj kot včasih potreben dar razločevanja duhov. Sklep Danes je med ljudmi velika žeja po duhovnem, ponudba Nove dobe je zelo privlačna, ker vsaj navidezno sodobnemu brezdomcu ponuja varstvo in teši njegova hrepenenja. »Ambicije okultizma, naj bo teoretičen, praktičen ali oboje, res niso majhne. Sam sebe ceni tako visoko, da se ima za novo planetarno religijo, ob kateri so vse obstoječe religije pravi .otroški vrtec': zastarele, omejene in presežene. In mnogi mu verjamejo. Kot vse kaže, je okultizem danes najhitrejše in najpriročnejše sredstvo, s katerim moderni človek napolnjuje praznino smisla, tolaži svojo .metafizično lakoto', se bori proti strahu pred prihodnostjo, zoper potrtost, občutek nemoči. To duhovno pomanjkanje najtežje občutijo sloji, skupine in posamezniki, ki imajo biološke, socialne, psihološke ali kakšne druge vzroke za neprilagojenost utečenim normam: mladi, umetniško nastrojeni, izobraženi, intelektualci. Raziskave po svetu kažejo, da so prav ti najbolj pogosto nagnjeni k fascinaciji z okultnim. Se posebej velja to za intelektualce - stavili so na um in doživljajo odčaranje tega razsvetljenskega božanstva še bolj boleče kot drugi. Vsemogočnost duha, ki ga ponuja okultizem, je zanje privlačna možnost, da ohranijo svoj prestiž kot avantgarda nove elitne zavesti. Pod skrajno zaostreno kritiko .stare paradigme' se pri njih pogosto skriva želja, da bi staro elito zamenjala nova. tj. oni sami. Tudi iz tega razloga je okultizem dostikrat do neznosnosti patetičen in nadut. Lahko je porojen iz pristnega hrepenenja po absolutnem, iz iskrenega iskanja, iz najboljših namenov, z velikim naporom - a ker je pot že v začetku napačno zastavljena, ne more pripeljati drugam kot v narcizem in v samoveličanje, če na njej vztrajamo« (A. Goljevšček). Gibanje Nova doba je vsekakor izziv za krščanske Cerkve in vsa klasična verstva. Vzeti moramo svoje cerkveno in versko izročilo zares in ga živeti v ekumenski in dialoški razsežnosti. Brez ekumenizma med krščanskimi Cerkvami in spoštovanja vseh klasičnih verstev in poznavanja njihovih klasičnih literatur, bi tudi nam katoličanom nekaj pomembnega manjkalo. Molitev predstavnikov vseh velikih verstev sveta pred par leti v Assisiju je bila močna simbolična gesta na tej poti. Okultizem, ezoterika, magija in astrologija pa človeškega srca ne bodo mogle zadovoljiti. Podcenjevanje razuma. človeške individualnosti in človeka kot bitja za drugega, je za človeka ob koncu 20. stoletja zelo pogubno. Vinko Škafar Ivan Vavpotič: Začetnica KAKO DOSEČI ZDRAVO SOŽITJE MED GOJENO RASTLINO IN OSTALIMI ŽIVIMI BITJI V OKOLJU? Gojene rastline so tiste, ki jim človek daje prednost pred drugimi zaradi svojih potreb preživetja. To so rastline, ki jih je človek v dolgih letih ukvarjanja s poljedelstvom odbiral, razvijal njihove pozitivne lastnosti, jih negoval in zato upravičeno pričakuje. da bodo imele v okolju prednostno vlogo - saj mu služijo kot vir prehrane, vir energije ali za kake druge namene. Človek take rastline tudi varuje pred škodljivimi vplivi okolja, ki izhajajo predvsem iz konkurence med živimi organizmi. V te namene je razvijal znanost na področju obdelave zemlje, preučeval zahteve posameznih rastlin po toploti, vlagi, preučeval rastline v teku njihovega razvoja glede na odpornost proti škodljivim organizmom, preučeval njihovo prilagodljivost različnim klimatskim pogojem itd. Človek pa je razvijal za obrambo teh rastlin tudi kemična sredstva - pesticide ali fitofarmacevtske pripravke oziroma kemična sredstva za varstvo rastlin. Za njihovo boljšo in bolj usklajeno rast je razvijal tudi rastne regulatorje in nekatere druge pripravke. Prvi kemični pripravki za varstvo rastlin so se pojavili v prejšnjem stoletju, v osemdesetih letih. Kasnejši razvoj je bil sprva obotavljiv. šele po drugi svetovni vojni je prišlo do izredno hitrega razvoja na področju agrokemije in s tem do neverjetno hitrega naraščanja števila fitofarmacevtskih pripravkov. Kemični pripravki naj bi v prvi vrsti služili za povečanje pridelave hrane. V tistem času. ko so se ljudje še dobro spominjali trpljenja zaradi pomajkanja hrane. se nihče ni vprašal po morebitni strupenosti hrane, pridelane s pomočjo uporabe kemičnih sredstev za varstvo rastlin ali fitofarmacevtskih pripravkov. Presežki hrane v razvitem delu sveta in težave, ki so povezane z izvozom tržnih viškov, skladiščenjem presežnega živeža, so med prebivalstvom začele postavljati tudi vprašanje upravičenosti rabe kemičnih sredstev za varstvo rastlin. Istočasno z industrijskim razvojem teh družb je rastla ekološka zavest. Ljudje so se začeli spraševati, kam vodi tak razvoj, ali smo zlorabili odgovorno nalogo, ki jo je Adamu in Evi naložil Bog s tem, ko je rekel: Podvrzita si zemljo, go-spodujta ribam morja in pticam neba.. . V razvitem delu sveta se pojavljajo organizacije pristašev naravnega pridelovanja hrane - bio kmetovanja - pri čemer ne bi uporabljali nič kemičnih sredstev za varstvo rastlin. Zametki takih organizacij so tudi pri nas. Običajno je opredelitev za tak način pridelovanja hrane, pri čemer se želijo izogniti uporabi katerih koli kemičnih sredstev za varstvo rastlin, povezana tudi z določeno življenjsko filozofijo in posebnim načinom življenja. Za tak naravi bližji način se ogrevajo tako mladi kot starejši. Podatki kažejo, da je v najbolj razvitem delu sveta na tak način pridelane hrane le za 0.5 - 3,0 % od skupne količine. Delež je relativno majhen. Po pričakovanju večine strokovnjakov tudi ne bo bistveno večji, saj je tak način pridelovanja preveč rizičen, da bi se vanj spuščali večji pridelovalci. Načinu razmišljanja pristašev bio kmetovanja pa se moramo v veliki meri zahvaliti, da se je začela prebujati ekološka zavest. Po drugi strani pa so tudi intenzivni pridelovalci pod vplivom vse višjih cen kemičnih sredstev za varstvo rastlin in padanja svetovnih cen pridelkov, ki se je pojavilo ob presežkih hrane, začeli vse bolj razmišjati o smiselnosti brezkompromisne kemizacije, ali pa vsaj o možnosti racionalizacije uporabe kemičnih sredstev za varstvo rastlin. Slovenski kmetje, zahvaljujoč se svoji drobnoposestni strukturi in - tudi zaradi tega - manjši intenzivnosti pridelave, še niso uporabljali pretiranih količin kemičnih sredstev za varstvo rastlin. To dokazujejo tudi analize Biotehniške fakultete in Kmetijskega instituta Slovenije, ki jih redno objavljajo v Sodobnem kmetijstvu. Pri tem preučujejo onesnaženost hrane z ostanki kemičnih sredstev za varstvo rastlin. Rezultati so ugodni, saj preučevani vzorci razen redkih izjem ne presegajo dovoljene količine določenega kemičnega sredstva - tolerance. Ne glede na to pa ugotavljamo, da se med herbicidi in insekticidi uporablja preveč takšnih, ki bi jih bilo potrebno zamenjati z okolju bolj primernimi. Po analizi Kmetijskega zavoda Ljubljana v letu 1991 je med uporabljanimi herbicidi skoraj 40% takšnih, med insekticidi pa kar 47%. Med herbicidi kmetje najpogosteje posegajo po pripravkih iz skupine triazinov. Prve pomanjkljivosti uporabe teh herbicidov so opazili tisti, ki so pri odmerku pretiravali. Ostanki v tleh so onemogočali setev katere koli druge kulture razen koruze. Dolgoletna uporaba teh sicer izjemno uspešnih herbicidov - širok spekter delovanja, mala strupenost, izredna tolerantnost gojene rastline (koruze) - je pokazala svoje pomanjkljivosti tudi, ko so se pojavili in pre-razmnožili prvi odporni pleveli. Osveščenost uporabnikov je eden izmed najpomembnejših dejavnikov pri zamenjavi takih herbicidov z novejšimi, ki so po dosedanjih znanjih okolju bolj primerni kot omenjeni triazini. Zelo pomemben dejavnik, ki bo uporabnike prisilil, da bodo iskali zamenjavo, pa je tudi vse večja odpornost nekaterih plevelov na triazine (ščir, bela metlika, loboda, dresni in še drugi). Veliko napako delajo tisti, ki želijo s povečanimi odmerki triazinov - za katere velja, da jih gojena rastlina koruza prenese tudi v povečanem odmerku - doseči učinek proti odpornim plevelom. Količina herbicida, ki prodre v zemljo v takem primeru, je mnogo prevelika, da bi jo izravnalni sistem zemlje v celoti odstranil. Bojazen, ki se veča z dolgoletno uporabo teh herbicidov pa je v njihovi dolgi življenjski dobi. Kopičenje ostankov v spodnjih slojih zemlje, pod ornico, kjer ni več živih organizmov, ki bi te herbicide razkrojili, niti ni več vezavnih mest. na katera bi se herbicidi vezali, in ne bi bili podvrženi izpiranju, zaskrbljuje vse, ki razmišljamo o okolju. Podtalnica je na ta način ogrožena in izpostavljena prodiranju teh nerazkrojenih ostankov herbicidov. Pri razkroju herbicida v okolju sodelujejo dejavniki okolja kot so sončna energija, žive rastline, mikro in makroorganizmi v tleh. kemični procesi, ki potekajo v tleh, delno pa se herbicidi vežejo na vezavna mesta na talnih koloidih, od koder se kasneje sproščajo in so podvrženi razkroju po ostalih poteh. Triazine bomo verjetno še uporabljali, vendar je njihova dovoljena količina omejena. Največja dovoljena količina na težkih tleh je 1.5 kg aktivne snovi/ha, na lažjih tleh pa 1.0 kg čiste aktivne snovi/ha, kar pomeni npr. 3 kg oz. 2 kg gotovega pripravka, ki vsebuje 50% aktivne snovi atrazin. Pri moderni pridelavi govorimo o t.i. integriranem varstvu rastlin, nekateri govorijo tudi o integrirani pridelavi. Integrirano varstvo - lahko bi mu rekli tudi povezovalno varstvo, vklučuje vsa znanja na področju odnosov v agroekosistemih, znanja s področja biotehnologije, agrotehnike, spoznanja s področja kolobarjenja, obdelave tal, zahtev posameznih rastlin po toploti, vlagi, gnojenju, preventivne ukrepe, ukrepe usmerjenega kemičnega in biotičnega varstva itd. S pomočjo uporabe takih metod preprečujemo, da bi se neki škodljivi organizem nakopičil v tleh, da bi se razvila odpornost posameznih vrst ali da bi se nekega škodljivca vnašalo v okolje s semenom oz. sadilnim materialom. Bistvo takega delovanja je, da vzdržujemo škodljivi organizem čim dlje pod pragom škodljivosti in uporabimo kemična sredstva le, če je prag škodljivosti presežen. Prag škodljivosti je tista populacija nekega škodljivega organizma, katere zatiranje bi zahtevalo enaka vlaganja kot pa bi bil izpad pridelka, če škodljivega organizma ne bi zatirali. To pomeni, da bi bili stroški zatiranja enaki kot pa bi bila vrednost povečanega pridelka, če bi škodljivi organizem zatrli s kemičnim ukrepom. Izračun praga škodljivosti je izredno zahtevna naloga in ga je potrebno določiti za vsak škodljivi organizem posebej, glede na trenutno tržno ceno pridelka. V integrirano varstvo štejemo tudi poznavanje odnosov v agroekosistemih. K temu prištevamo predvsem poznavanje, kako se posamezne rastline prenašajo med seboj. Na podlagi tega spoznanja oblikujemo ustrezen kolobar. Sem sodijo tudi odnosi med posameznimi organizmi v agroekosistemu, pri čemer je pomembno poznavanje naravnih sovražnikov škodljivcev, ki lahko opravijo zelo pomembno nalogo. V sadovnjakih npr. lahko z izbiro ustreznih kemičnih pripravkov za zatiranje škodljivcev (zavijačev, uši), ki dopuščajo preživetje roparskih pršic, dosežemo, da se rdeča sadna pršica ne prerazmnoži do take mere, da bi bilo potrebno kemično posegati. Prav tako lahko dosežemo bistveno zmanjšanje populacije uši, če dopuščamo preživetje polonic, ki se hranijo z ušmi. Upoštevanje pestrosti kolobarja lahko prepreči pojav številnih bolezni. Nožne bolezni žit so posledica preozkega kolobarja. Z leti se v tleh na žetvenih ostankih pre-razmnožijo parazitske glivice, ki lahko povzročajo bolezni poleganja žitnih bilk. Z enostranskim kolobarjem, vzporedno z njim pa tudi z enostransko uporabo kemičnih sredstev za zatiranje plevelov, v nekaterih primerih tudi v povečanih odmerkih, se z leti pojavijo in prerazmnožijo le pleveli, ki jih uporabljeni herbicidi ne zatirajo. Večina teh plevelov se ne bi razmnožila v taki meri, če bi kolobarrli; torej bi upoštevali priporočljivo vrstenje poljščin. Uravnoteženo gnojenje je zelo pomemben sestavni del ukrepov za zdravje rastlin. Do največ napak pride pri neustreznih odmerkih dušika. Spoznanje, ki se pri nas in v svetu vse bolj uveljavlja je. gnojenje po potrebi in ne na zalogo, posebej, kadar gre za dušik. Uporaba dušika ob setvi za celo vegetacijsko dobo je manj racionalna iz več vzrokov: - rastlina ponujenega gnojila ne more izkoristiti v celoti, ker še nima razvitega koreninskega sistema; - ponudba dušika je prevelika, s tem je brez potrebe povečan - v mejah možnosti rastline - tudi odvzem v prvih fazah razvoja rastline; - izguba dušika je zaradi njegove nezmožnosti vezave na talne koloide večja, posledica je na eni strani pomanjkanje dušika v poznejših fazah razvoja, na drugi pa izpiranje dušika v podzemne sloje zemlje - tudi v podtalnico. Pretirano gnojenje z dušikom naredi rastlino tudi manj odporno, bolj ranljivo, skozi rane pa lahko prodirajo številne bolezni. Večkratno gnojenje po potrebi v kritičnih razvojnih fazah je bolj racionalno! Upoštevati moramo zahteve gojene rastline po toploti tal v času setve, potrebe po hranilih, primerni strukturi in teksturi tal itd. Setev v hladno zemljo ovira rastlino pri kalitvi in vzniku, seme je izpostavljeno talnim parazitom ter makroorganizmom v tleh. Na vitalnost rastline in s tem njeno odpornost proti bolezni pa odločilno vpliva njen mladostni razvoj. , Dobra priprava zemlje za setev omogoča rastlini prednost pred pleveli. Hiter mla- dostni razvoj omogoči večjo konkurenčno sposobnost. Slabo pripravljeno setvišče ima za posledico, da pleveli, ki so po naravi bolj konkurentno sposobni kot gojena rastlina, pridobijo še dodatno prednost pred gojeno rastlino in se pojavijo prej kot gojena rastlina. Uporaba zrelega hlevskega gnoja je koristna iz več razlogov: - nerazkrojeni organski ostanki hlevskega gnoja pospešujejo razvoj nekaterih patogenih organizmov v tleh (npr. patogenov, ki povzročajo navadno krastavost krompirja Actinomyces scabies, pa tudi tistih, ki povzročajo prašno krastavost krompirja Spon-gospora subterránea); - v nezrelem hlevskem gnoju je veliko plevelnih semen, ki jih prenašamo na polje; - nezreli hlevski gnoj bo potreboval določen čas, da se bo organska snov preko procesa preperevanja humificirala in mineralizirala, torej, da bodo njegove sestavine resnično koristne za tla in rastlino. Že leta 1952 so ugotovili, da je v procesu pravilnega skladiščenja hlevskega gnoja že po enem mesecu uničena kaljivost okoli 90% plevelnih semen. Po štirih mesecih pa v hlevksem gnoju ni več najti plevelnih semen. Pravilno skladiščenje pomeni deponiranje hlevskega gnoja kot je bilo v navadi v preteklosti. Oblikuje se deponija, se pretlači in obdela v simetrično obliko. Pri takem skladiščenju nastajajo visoke temperature, ki zmanjšujejo kaljivost semena. Pospeši se tudi preperevanje. Za zmanjšanje zapleveljenosti so znani še številni drugi preventivni ukrepi: - uporaba ustrezne mehanizacije na za-pleveljenih njivah - na zemlji, zapleveljeni s koreninskimi pleveli ne uporabljamo strojev, ki sekajo in razmnožujejo korenine; - čiščenje strojev po žetvi na zapleveljeni njivi, da ne prenašamo plevelnega semena a druge površine; - setev čistega semena; - pravočasna košnja, s čimer preprečimo semenitev plevelov, ali odstranjevanje cvetnih nastavkov odpornih plevelov. Pri zatiranju plevelov bo potrebno vse bolj upoštevati tudi dejstvo, da je po zaslugi najmodernejših dognanj mogoče večino plevelov uspešno zatirati tudi po vzniku gojene rastline. Vse več je na razpolago ustreznih pripravkov. Strah pred tem, da bomo nekaj zamudili, pa je mogoče odpraviti, če verjamemo znanstvenikom po vsem svetu, tudi našim, da pleveli npr. v koruzi ne povzročijo gojeni rastlini nobene škode vse do 6. lista gojene rastline. Zatiranje plevelov po vzniku je racionalno iz več razlogov: - tretiramo usmerjeno, na podlagi proučitve plevelne flore; - poraba herbicida po vzniku je manjša, saj je njegovo delovanje neposredno preko lista, pri odmerku ne računamo na vezavo na talne koloide, kot je to potrebno pri talnih herbicidih; - večinoma gre za herbicide, ki se v okolju hitreje razkrajajo, nevarnost ostankov je manjša; - gojeni rastlini konkurenca plevelov v tem času ne naredi škode, ki bi se odražala v zmanjšanem pridelku, pleveli pa so skupaj z gojeno rastlino izpostavljeni raznim poli-fagnim škodljivcem kot so npr. strune. V primeru, da ni plevelov, je tem škodljivcem izpostavljna samo gojena rastlina, zaradi česar eventuelni napad povzroči večjo škodo. Slaba stran takega zatiranja pa je po mnenju vseh, ki bi želeli imeti polje čisto do spravila pridelka predvsem v kratkotrajnem delovanju večine herbicidov, ki jih uporabljamo po vzniku. Te težave ne poznamo v gostih kulturah kot so žita, ker je gojena rastlina sejana tako gosto, da ni prostora za naknadni vznik plevelov. Bolj izrazit je ta problem pri širokovrstnih kulturah kot je npr. koruza. V številnih študijah so dokazali, da je zatiranje plevelov v času od 2. - 6. lista optimalno in zadošča za celo vegetacijsko sezono. Z ustreznim gnojenjem, ko dog-nojujemo le gojeno rastline in ne medvrstni prostor potem ko smo koruzo razplevelili, lahko dosežemo dovolj veliko prednost gojene rastline pred plevelom. Strah, da bodo pleveli, ki bodo kasneje še vzniknili, vplivali na pridelke, je odveč. Prav tako naj poljedelcu ne bi bilo nerodno pred sosedi, če bo njegova koruza ob spravilu nekoliko zelena. To je dokaz, da je ravnal pravilno, v skladu z okoljem, v skladu s spoznanji današnjega časa. Sprememba miselnosti in povečana ekološka zavest, ki bo vodila k uravnoteženemu sodelovanju med ekonomiko in okoljem bo premagala tudi te zavore. Zelo pomembno vlogo bo imela pri ne-kemičnih ukrepih varstva rastlin tudi selekcija rastlin na odpornost proti boleznim in škodljivcem. V zadnjih letih se uveljavlja tudi uporaba biotičnih metod zatiranja škodljivcev. Pri tem se za omejevanje škodljivih organizmov uporabljajo živi organizmi. Vzgoja takih organizmov poteka v laboratorijih in jih ob ustreznem času prenesejo na lokacijo, kjer naj bi zatirali parazita. V Evropi z uspehom uporabljajo jajčnega parazita Trichogramma evenescens, ki parazitira na jajčecih koruzne vešče (Ostrima nubilalis). Pripravki, izdelani po posebnih postopkih iz bakterij Bacillus thurigenensis. se uspešno uporabljajo proti raznim gosenicam. Uspešna je njihova uporaba proti gosenicam kapusovega belina, ličinkam grozdnih sukačev in ličinkam koloradskega hrošča. Bakterija preide z uživanjem listja, na katerega nanesemo sredstvo, v organizem grizo-čega insekta v prebavni trakt, kjer povzroči razpad prebavnega sistema. Taki pripravki se pojavljajo tudi pri nas pod imenu novodor FC. biobit WP. baturad WP. bactospeine WP. nubilacid G in še nekateri. Kemično varstvo pa naj bi uporabljali le v primeru, ko škodljivega organizma ni mogoče drugače zatreti, potem ko smo prej uporabili že vse ostale znane nekemične ukrepe. Po predvidevanjih vodilnega zagrebškega fitopatologa dr. Milana Maceljskega bo šel razvoj varstva rastlin v to smer in sicer: V letu 19X9 je bilo za varstvo rastlin uporabljenih 60% kemičnih ukrepov v primerjavi s 40% nekemičnih, to razmerje naj bi se do leta 2000 obrnilo na glavo in bi uporabljali kemične ukrepe le v 40 %, nekemične pa v 60%. Temelj vseh prizadevanj na področju usmerjenega ali integriranega varstva rastlin pa je dobro organizirana napovedovalna služba. V Sloveniji v zadnjih letih ta služba dokaj dobro poteka. Pri svojem delu porabljamo najmodernejše tehnične pripomočke, vendar pa je uspeh dela močno odvisen od strokovnosti napovedovalca - prognostika. Delo v napovedovalni službi zahteva vrhunsko doslednost pri delu in nenehno spremljanje dosežkov na področju, ki ga le ta pokriva. Hkrati z delom strokovnjakov pa veliko pričakujemo tudi od samih pridelovalcev, ki naj bi glede na pridelovalno usmeritev težili za povečanjem svojega znanja in bi nam bili pri delu napovedovalne službe v veliko pomoč. Napovedovalna služba poteka za naslednje kulture: sadjarstvo, vinogradništvo, krompir, pšenico, kumare in sladkorno peso. V zvezi s prizadevanji za integrirano varstvo rastlin in uspehi, ki jih pri tem beležimo, lahko trdimo, da smo blizu evropskega nivoja, na nekaterih področjih pa ga celo presegamo. Za učinek nekega fitofarmacevtskega sredstva je izredno pomemben temeljit nanos škropiva na ciljno površino. Temeljit nanos je mogoče doseči le ob temeljitem znanju in s pomočjo brezhibne škropilnice. Tudi na tem področju bo treba še veliko narediti, čeprav ne smemo zapostavljati dosežkov zadnjih let, ko sistematično poteka testiranje škropilnih agregatov po vsej Sloveniji. pri katerem smo zajeli približno petino vseh agregatov. Glede na evropske razvite države je to zelo velik uspeh. Nazadnje se vprašajmo, kje smo. Glede na to, da še nismo dosegli nivoja porabe kemičnih sredstev na obdelovalno površino, kot jo imajo razvite države, lahko ugotovimo, da imamo v tem pogledu veliko prednost. Zbujanje ekološke zavesti ob hkratnem izobraževanju in upoštevanju napovedi Slovenske napovedovalne službe ter priporočil strokovnjakov s tega področja, ki so v celoti v skladu z najmodernejšimi spoznanji razvitih držav, lahko omogoči dolgoročno ekološko čisto pridelavo kmetijskih pridelkov v slovenskem prostoru. Osnova vsemu obnašanju na področju uporabe kemičnih sredstev za varstvo rastlin pa je etika posameznika, ki mu bo narekovala ravnanje v skladu z modernimi smernicami ali iskanje pomoči pri ustreznih strokovnjakih v primeru kakršnih koli nejasnosti. Ta etika je neposredno povezana za odnosom posameznika do kasnejših rodov. mag. Marta Ciraj CIVILNI IN ŠIROK ČLOVEŠKI PRISTOP K REŠEVANJU OMAM IN ZASVOJENOSTI Dovolj je, da si prikličemo v spomin dve znani podobi, in že bomo sredi hude človeške tegobe - omamljanja in zasvojenosti. Prva je podoba heroinskega narkomana, druga zapitega človeka. Prva velja za najizrazitejšo skrajnost omamljenega in zasvojenega človeka - zadnje čase tudi pri nas čedalje pogostejšo, druga za najbolj razširjeni) in množično obliko. Seveda govorimo le o omamljanju in zasvojenosti s kemičnimi sredstvi, človek pa lahko omamlja svojega duha tudi na nešteto drugih načinov; pijanost ideološkega fanatizma, ki je v tem stoletju spravila ob življenje že toliko deset milijonov ljudi, gotovo ni nedolžnejša od alkoholne ali heroinske. Kaj je pravzaprav omamljanje in kaj zasvojenost? Primerjajmo človekovanje enega življenjskega veka z avtomobilom. Od česa sta odvisni kakovost in varnost vožnje z njim ter njegova vzdržljivost? Osnova vsega tega je konstrukcija voza: koles, podvozja in karoserije. še pomembnejše je delovanje pogonskega. zavornega, krmilnega in signalizacij-skega sistema, odločilen pa je voznik, ki z vsem tem upravlja. Človekova karoserija in podvozje je njegovo materialno - biofizi-kalno življenje, ki ga deli z vsemi živimi bitji in vsem stvarstvom. Njegov pogonski, zavorni, krmilni in signalizacijski sistem so duševne zmožnosti, ki delujejo na biološki osnovi živčevja - v osnovi skupne z višje razvitimi živalmi - konkretno pa sodijo sem poleg neposrednih duševnih odzivov tudi navade in razvade, ki jih je pridobil s ponavljanjem ter dva »instant paketa« kolektivne pameti: biološki nagoni (instinkti) in kulturno izročilo (tradicija). Voznik vsega tega čudovitega vozila pa je človekova osebna zavest: dojemanje različnih možnosti, razločevanje med dobrimi in slabimi, svoboda odločanja, zmožnost osebnega napora za udejanjenje odločitve, kljubovanje človekovega duha težkim razmeram. Psiholog Franki, ki se tu nanj opiramo, poimenuje to človekova duhovna razsežnost; ta pa je vedno povezana s svobodo dojemanja življenjskih nalog ali zapiranja pred njimi, s svobodo odločanja za smiselno ali za nesmiselno početje, s svobodo osrečujočega napora za nekoga in za nekaj ali pa za varljiv privid trenutnega užitka, malodušja, obupa. Pri vozilu je vse pomembno, odločilen pa je voznik. Dober voznik tudi s slabim avtomobilom pride do daljnega osrečujočega cilja, najboljši avtomobil brez voznika pa nesmiselno rjavi in propada, čeprav se njegov lastnik in mimoidoči še tako slepijo, kako velika vrednost je. Pri omamljanju s kemičnimi sredstvi, denimo z etilnim alkoholom ali heroinom, se spremeni delovanje živčnega sistema, da človek manj in spremenjeno dojama okolje in svoje notranje stanje. Pri blažji omamljenosti so refleksi počasnejši, človek pozabi na to, kaj je primerno, kaj se ne spodobi... Pri hujši omamljenosti obleži v globokem umetnem snu, kakršen se uporablja za operacijske posege: napol mrtev ne dojema ničesar o okolju in ničesar o sebi. Omamljanje je torej izklapljanje bioloških in duševnih sistemov: človekove karoserije in podvozja, pogonskega, zavornega, krmilnega in signali-zacijskega sistema. Kako pa je pri tem z voznikom - s človekovim duhom? Ta ostane tak, kakor je bil, toda ukleščen in zasut pod razvalino telesne in duševne blokade. Sele ko bosta telo in duševnost normalno zadihala, bo mogel nadaljevati delo tudi človekov duh: oglasila se bo vest, pokazala smiselna orientacija za naprej, najbolj nujna naloga v tem trenutku .. . Če pa se človek vztrajno omamlja, kar naprej in naprej, je njegov duh nenehno zasut. Toda usodno ni to. saj duh ni materialne narave, da bi se lahko pohabil ali zadušil. Usodno je, da se postopoma pohabijo človekove biološke in duševne zmožnosti, tako da ne morejo več normalno delovati, čeprav človek preneha z uživanjem omamnega sredstva. Zapit človek in narokoman postaneta prava telesna in duševna bolnika. Če pa motor, zavore, volan ali luči odpovedo, ostane šofer nemočen; človekov duh lahko deluje samo po telesnih in duševnih zmožnostih. In še druga stvar se dogodi pri vsakem vztrajnem omamljanju: prehaja čedalje bolj v razvado - navada pa je železna srajca! - čedalje bolj v pravo biološko potrebo. Seveda umetno, po naravi nepotrebno, škodljivo, smrtno nevarno potrebo. To je zasvojenost. Človek se zgublja v najrazličnejše oblike omamljanja skozi vso zgodovino, prav tako se vseskozi trudi reševati iz te hude nadloge. ki si jo sam skuha, celi sistemi industrije in ustanov na vrhu družbene moči in ugleda pa nenehno proizvajajo gradivo zanjo. Seveda tudi tu rie mislim le na sodobno alkoholno proizvodnjo ali na proizvodnjo mamil, ampak prav tako na ideološko politične kovač-niče, ki ljudi premamijo, da govorijo o sovražnikih, postanejo ubijalci soljudi in ruši-telji domov. In nenazadnje na reklamo in javno mnenje, ki omamljata množice ljudi v porabniško dirko in bivanjsko praznino življenja. Ena od oblik spoprijema z družbeno nesprejemljivimi posledicami omamljanja in zasvojenosti je, že od nekdaj, represija. Telesna, ko so pijance zapirali, izganjali, pretepali, jim odrezali uho. v nekdanjem turškem cesarstvu celo zalili usta z razbeljenim svincem. Zlasti pa duševna, ko zasvojenega človeka prosijo, rotijo, prepričujejo, mu grozijo, govorijo o hudih posledicah .... samo da bi nehal piti, jemati mamila. On pa ne more, v sebi je že preveč zasvojen in načet, da bi še imel toliko moči. To, kar pa drugi počno, je - kljub dobri veri v hudi osebni stiski, nesmiselni način »pomoči« - je šolski primer moraliziranja. ' Zle posledice omamljanja in zasvojenosti je od nekdaj blažila človeška dobrodelnost. Propadlemu pijančku dajo dobri ljudje ali pa dobrodelna organizacija kos stare obleke, krožnik jedi, streho nad glavo .... pomagajo v stiskah in težavah njegovim otrokom . . . Zdravstvo, socialno delo, psihologija in druge stroke za pomoč ljudem v težavah in stiskah so v zadnjih desetletjih pogumno stopile na to neizmerno polje človeškega gorja. Do danes so dosegle številna in dragocena spoznanja. Tudi metodično se trudijo najti učinkovite načine za zdravljenje in urejanje posledic, toda tu so uspehi morda še bolj pičli in začetniški, kakor pri raku, če ne celo kakor pri aidsu. Tudi načini za preprečevanje pri ogroženih skupinah ljudi se šele rojevajo, medtem ko je primarno preprečevanje množičnega alkoholizma ali narkomanij tako in tako stvar politike, gospodarstva, vzgoje in izboraževanja.... prej navedene stroke pa so le servis za nekatera znanja pri izdelavi preventivnega nacionalnega spoprijema z alkoholizmom ali narkomanijo. Zadnjega pol stoletja se je zelo razmahnila samopomoč ljudi, ki jih prizadeva gorje omam in zavojenosti. Leto 1935 je začetek programa dvanajstih korakov anonimnih al- koholikov (AA). Danes je to skoraj po vsem svetu raširjen laični sistem urejanja alkoholikov in njihovih svojcev (Al-anon. Al-ateen, ADULT); Svetovna zdravstvena organizacija ga izrecno priporoča. Od 15. novembra 1989 delujejo tudi v Sloveniji skupine A A za alkoholike in Al-anon za njihove družinske člane. Mednarodno so povezani v svetovno družino, njihovo dosedanje delo pa kaže. da se lepo ukoreninjajo in širijo tudi pri nas. Če bo šlo tako kakor v drugih deželah, bodo v nekaj letih med tistimi, kamor se je najbolj perspektivno zateči v težavah in stiskah, ki jih prinaša pitje alkoholnih pijač. Pravkar pa se zdi, da prihaja do kakovostnega skoka pri reševanju tegob omamljanja in zasvojenosti: do integracije vseh dosedanjih dobrih izkušenj v novih civilnih gibanjih, kjer ima odločilno mesto samopomoč prizadetih, z njo pa je neločljivo povezana dobrodelnost prostovoljnih sodelavcev in strokovna profesionalnost vseh potrebnih smeri; pomalem se vsemu temu približuje tudi minimalna državna podpora v denarju ali v smiselni zakonski regulativi prostovoljen^!, oziroma ljubiteljskega socialnega dela. Zdi se, da velja tale zakonitost. Človek rešuje svoje stiske in zagate sam s svojimi najbližjimi, če to le more. Kjer se konča ta naravna imunska obramba socialnega zdravja, nudijo v .pomoč svoje znanje in metode razne stroke. Kjer pa se konča domet njihove pomoči, se pojavlja eruptivnost karizma-tične dobrote, človekoljubja in druge duhovne ustvarjalnosti, ki znova obudi zamrli socialno imunski vzgib samopomoči in oplaja strokovni napredek. Vse to skupaj sestavlja celosten človeški krog pomoči v stiskah. Ta krog, ali bolje dvigajoča se spirala, je očitno domena civilne družbe, država pa mora prispevati javno podporo in smiselni okvir za delovanje. Zgled takih civilnih gibanj so terapevtske skupnosti za urejanje dolgoletnih heron-skih in drugih težkih zasvojencev z mamili. Njihovo presenetljivo uspešno delovanje, pa tudi množičnost - saj gre število urejenih na leto samo v sosednji Italiji v tisoče! - je najbolj znano v romanskih državah Evrope in v Ameriki. Tudi Slovenci gremo v to smer. Od 22. do 25. maja 1991 je šla petnajste-rica z aktivom ljubljanskih socialnih delavcev, ki so terapevti v klubih zdravljenih alkoholikov, na ekskurzijo v Centro Italiano di solidarieta (CEIS) v Rimu, ki je ena od svetovno najbolj znanih in strokovno dodelanih tovrstnih civilnih pobud; njen karizma-tični ustanovitelj in duša je don Mario Picc-hi. Doživeli smo presenetljivo lepo pripravljeno predstavitev in ogled terapevtskih skupnosti za narkomane v Rimu in Castel Gandolfu ter spoznali njihov izobraževalni center »Sončna hiša«. 10. decembra pa so že oni v Ljubljani imeli enodnevni seminar »Prostovoljno socialno delo in pomoč zasvojenim«, ki je navdušil nekaj sto strokovnjakov in sodelavcev s podočja sociale, zdravstva, pastorale, dobrodelnosti in sorodnih. Na tem seminarju smo tudi formalno ustanovili Socialni forum za zasvojenosti in omame kot civilno združenje strokovnjakov in prostovoljnih sodelavcev socialne sfere na področju zasvojenosti in omam. Eden od njegovih poglavitnih ciljev je uvajanje svetovnih informacij in znanja o dobrih izkušnjah spoprijema z omami in zasvojenostmi, zlasti alkoholno in narkomansko. Od 16. do 18. marca 1992 je bil spet velik dogodek: v Sloveniji je bil na obisku Don Pierino Gelmini, svetovno znani ustanovitelj in voditelj skupnosti »Comunita IN-CONTRO«, to je, »Skupnosti SREČANJE«, ki je največja italijanska terapevska skupnost za zdravljenje in človeško urejanje težkih narkomanov. V Italiji se v njihovih sto štiridesetih terapevtskih skupnostih ureja okrog 4.000 zasvojencev, njihovo delovanje pa se širi v mnoge dežele po vseh celinah. Skrivnost njihovega izjemnega uspeha pri spreminjanju življenja težko zasvojenih in do temeljev propadlih narkomanov, je karizmatičnost dobrote, svobode in duhovnosti, ki prežarja način življenja v skupnostih. Ko je imel 17. marca don Pierino celodnevni seminar »Pomoč narkomanom in prizadetim ob njih« v Ljubljani, z vsem žarom svoje karizmatičnosti, je več kakor šest sto slovenskih strokovnjakov - med njimi tudi šolniki - dobilo informacije o smiselnem civilnem in celostnem človeškem reševanju problema narkomanske zasvojenosti. Stike z don Pierinom je bil navezal por-torožki župnik Franc Prelc, ki ga je zadnja leta presunilo bridko zlo narkomanije na slovenski Obali. V Ljubljani pa dela v isti smeri »frančiškanska skupina« z Mihom Kramlijem. Po zaslugi enih in drugih je zadnje leto odšlo nekaj nad deset naših narkomanov v skupnosti Srečanje v Italijo. Doma pa bo prišel čas, ko bo don Pierino blagoslo- vil hiše za prve skupnosti pri nas; uršulinke pri Svetem Duhu pri Škofji Loki so dale gostoljubje za dekleta, slovenska Karitas ima za to namenjeno kmetijo v Planini, ko bo dozorel čas, pa upajmo, bo postal starodavni razrušeni benediktinski samostan Krog pri Porotorožu duhovno središče za usposabljanje in poglabljanje ljudi, ki bodo prinašali upanje v dolino gorja omam in zasvojenosti. Dr. Jože Ramovš Prihod sv. Marka v Oglej - Slonokoščena plošča, del takoimenovanega Mohorjevega prestola, prinaša najstarejšo upodobitev, ki temelji na oglejski legendi. (Egiptovsko delo s konca 6. aH začetka 7. stoletja, danes v Castello Sforzesco v Milanu). Glej članek na str. 43 DVAKRAT PO DESET NAPAK Pred nekaj leti umrli esejist Bojan Stih je v Prešernovem koledarju za leto 1979 zapisal, da »slovenščini že bije smrtna ura« in da bo »ob koncu drugega in v začetku tretjega tisočletja izginila iz družbe evropskih jezikov«. Res Stih te napovedi ni mislil čisto zares: ampak kdor bolje pozna življenje in stanje današnje slovenščine, bi lahko izrekel kako podobno črnogledo prerokbo. In če bo slovenščina izginila, vsaj kot samosvoj jezik, potem se to ne bo zgodilo zaradi kakih tujih vplivov in pritiskov, temveč zaradi malomarnosti Slovencev samih. V zadnjih dveh letih smo dobili svojo državo, najvišji izraz narodne suverenosti in samobitnosti. O tej pa vemo, da sta njena moč in bogastvo podana predvsem v jeziku. Pričakovali bi zato, da bo v novi svobodi skrb za jezik ena naših poglavitnih skrbi, res pa je prav nasprotno: v javnosti je zavladala nekakšna jezikovna mlačnost in ravnoduš-nost. Tudi če pride do kake jezikovne manifestacije, kakršna je bila okrogla miza o slovenščini v šoli in v javni rabi (sredi sušca 1992 v Cankarjevem domu v Ljubljani), se iz tega prav nič ne rodi: jezikovne slabosti, proti katerim je protestiralo to zborovanje, ostajajo nespremenjene. Pred leti smo imeli Jezikovno razsodišče, ki je vsak teden opozarjalo na napačno jezikovno rabo. Zdi se mi značilno, da je ta ustanova ob nastopu nove oblasti zaradi zunanjih razlogov zamrla. A tudi ko bi še delovala, se bojim, da v današnjem ozračju v javnosti ne bi imela dosti učinka. Ljudje imajo sto in sto drugih skrbi, na jezik so kar pozabili. Jezik pa je zelo raznovrstna, zapletena in pretanjena tvorba, ki jo je treba neprenehoma vzdrževati in obnavljati, sicer se začne kvariti in izgubljati moč, naj bo to v glavi posamičnega uporabnika ali v narodni celoti. In kar v jeziku nastaja novega, ni vedno dobro, marsikaj nastane le iz površnosti in brez pravega premisleka. Takšne ponesrečene oblike so nekoč dosegale le manjši krog uporabnikov in kmalu odmirale. Danes pa je drugače, ko imamo toliko medijev, ki širijo besede, dobre in slabe. Pred leti sem bral v nekem nemškem glasilu, da se novi izrazi uveljavljajo že v nekaj dneh! In kar se je razneslo med ljudi, je težko pregnati, naj bo še tako slabo. Povprečen uporabnik jezika o besedah ne premi- šlja. tisto, kar mu je prišlo v uho, bo uporabljal, še tega ne bo vedel, od kod se je vzelo. Naj navedem še eno slabost: jezikovna kultura je med Slovenci na precej nizki stopnji. Zavest, da se je treba tudi svojega lastnega jezika učiti, in sicer vse življenje, je med nami zelo šibka, temu primerno pa je tudi splošno jezikovno znanje. Naša jezikovna znanost je sicer veliko raziskala in ugotovila. a kaj pomaga, ko njena dognanja v veliki meri ostajajo v knjigah in ne sežejo v življenje. Nemci, če jih vzamem za primerjavo, imajo veliko več besed kakor mi, tudi pravopis imajo neprimerno težji, vendar so njihovi izobraženci temu kos in le redkokdaj zagrešijo kako napako. Kaj pa naši? Skorajda ne boste našli pisanja brez napak. To velja tudi za pisatelje, ki bi morali biti drugim zgled, pa je njihovo pisanje nemalokdaj celo pod povprečjem - in bi bilo še slabše, ko ga ne bi popravljali lektorji. Naprošen. naj napišem nekaj o desetih najhujših napakah v današnji slovenščini, sem v zadregi, ker ne vem, po kakšnem merilu naj bi to presojal. Ali najhujše zato, ker so najgrše, ali zato. ker so najbolj razširjene? Poskusil bom upoštevati oboje, število pa bom podvojil, ker bom vzel dvakrat po deset napak: deset slovničnih oblik in deset posamičnih neustreznih izrazov, ki posebej štrlijo iz množice drugih. I. Nikuhii rodilnik je posebnost slovenščine. ki ji mnogi Slovenci niso kos in ob njej nastaja najbrž največ napak. Pa njegovo temeljno pravilo sploh ni težavno: v nikalnih stavkih mora biti predmet v rodilniku. torej drugem sklonu: »Učenec nima knjige.« Napake nastajajo največkrat ob prevajanju iz drugih jezikov, ki takega pravila nimajo. Tako potem beremo: »Scenarij za film niso videli. Grmenje plazov ne bo ustavil nihče. Pravijo, da odpiranje džamije ne bodo dovolili.« Ker so ti stavki izšli v Dnevniku, bi jih bil moral popraviti že urednik: grmenja plazov, scenarija za film. odpiranja džamije. Se posebno bodejo v listih v oči napačno rabljeni osebni zaimki: »To je postalo resnica, ki jo ni treba dokazovati. Pijačo bi prinesli s seboj, če bi jo zmanjkalo.« Prava oblika je seveda obakrat je. Druga posebnost našega zanikovanja je, da zajema vse prizadete stavčne člene, lahko bi se reklo, da gre do kraja. Zato pravimo: »Nikoli še ni videl ničesar takega. Nobeden ni maral vzeti denarja.« Če pri zanikanju namesto zanikovalnega uporabimo pozitiven stavčni člen (recimo vsak. vsi namesto nobeden), postane zanikanje samo delno. Npr.: »Vse njegove trditve niso bile resnične« pomeni, da niso bile resnične vse, temveč le nekatere. Kdor hoče povedati, da ni bila resnična nobena, mora uporabiti zaimek nobena. Naši časnikarji na to velikokrat ne pazijo, pa zato trdijo razne neresnice. Imamo pa tu tudi izjemo: predmet ni v rodilniku, če je zanikovanje izraženo brezosebno z ustreznimi frazami ni (mi) mogoče, ni (mi) dovoljeno, ni primerno ipd. Tedaj je pravilna uporaba tožilnika: »Ni mi dovoljeno jemati denar. Ni bilo lahko odnesti vse knjige.« 2. Množinski tožilnik za 3. osebo osebnega zaimka oni, one, ona ima dve obliki, nepoudarjeno jih in poudarjeno nje: »Videl sem jih. Nje sem mislil, ne tebe.« Z enozlož-nimi predlogi se (nepoudarjeni) nje veže v eno besedo: zanje, prednje, nadnje itn. Očitno pod vplivom srbščine ali hrvaščine so današnji Slovenci vse to pozabili. Čisto izjemoma boste še koga slišali, da bo rekel: »Nje bi rad videl«, velika večina bo rekla »Njih bi rad videl.« A če bi človek to še nekako razumel, je pa nedoumljivo, da prav tako velika večina ne pozna več spojenih oblik in namesto zanje pravi »za njih«, namesto nanje »na njih« itn. Zavrgli so krajšo, priročnejšo obliko in uporabljajo daljšo, okornejšo in tujo! In tako športni poročeva-vec zapiše: »To je za njih najbolj neugoden nasprotnik«, neka doktorica pa pravi, da je »za njih napisala priročnik«. Lepe, praktične oblike zanje ne uporabita, kakor nikomur ne pride na misel, da bi o kršiteljih napisal, da se je »zoper nje začel postopek« in da naj bi tudi nje vprašali za mnenje. Pri nas kraljuje »njih« v vseh položajih. 3. Vezniško rabljena prislovna zveza pač pa ima čisto poseben pomen: z njo začenjamo (novo) trditev, ki sledi s pridržkom zanikani trditvi v prejšnjem stavku. To se morda sliši zapleteno, zgled pa stvar takoj pojasni: »Knjige ti (sicer) ne posodim, pač pa jo lahko pregledaš pri meni. Ni bil (sicer) lep. pač pa zelo močan.« Zaradi vsesplošne površnosti se je pravilna raba močno pozabila. Večina današnjih piscev in govorcev uporablja »pač pa« namesto prislovov temveč, marveč, ampak. Pišejo potem takole: »Čeprav ni prebral cele knjige, pač pa le nekaj strani. To ni bilo pismo, pač pa iztrgan list. To ni državljansko gibanje, pač pa izraz politične kulture.« Povsod bi bilo treba »pač pa« nadomestiti s temveč, marveč, ampak. Kdor zna nemško, bo lahko primerjal: za »temveč« ipd. se reče sondern, za »pač pa« wohl aber. 4. P as i v ali trpnik je Slovencem že od nekdaj delal težave. Veliko so se prepirali zaradi njega, nekateri so tudi trdili, da za slovenščino ni primeren, ipd. A nekoč so ga povečini vsaj znali uporabljati, danes komaj še kdo. Pogrešati ga gotovo ne moremo, morali bi se torej naučiti pravilne rabe. Ker ima različne oblike, bi bila ta točka za naše namene preobširna, zato jo lahko orišem le v glavnih potezah. Pri dovršnih glagolih delamo trpnik iz deležnika na -n ali -t (tepen. razbit), ki mu dodamo kako obliko glagola biti - »Fant je bil tepen. Vrč je bil razbit«. Če vsebuje stavek še kak količinski prislov, dobivamo stavke kakor: »Veliko je bilo že zamujeno. O tem je bilo malo povedano. Kaj vse je bilo že storjeno!« Kdo ve zakaj pa se je v današnjo rabo razširila drugačna, napačna oblika: »Veliko je bilo storjenega, malo je bilo povedanega« ipd. Ta napačna oblika se je ljudem tako usedla v možgane, da prave kar ne znajo več uporabiti, še tedaj ne, ko se ponuja. Tako potem beremo: »Roman nam pripoveduje, da pesniku ni bilo nič prihranjenega.« In vendar bi (vsaj nekoč) vsakdo rekel: »Nič mu ni bilo prihranjeno!« Celo takole pišejo: »Čep rav je marsikaj ostalo nedorečenega.« Tu je napaka dvojna, ker »marsikaj« še količinski prislov ni, temveč je zaimek. Še celo v pogovoru med dvema kulturnikoma smo lahko slišali: »Z nobeno antologijo ni nobenemu pesniku nič odvzetega ali dodanega«. Ubogi trpnik. njemu je v takih zvezah nekaj dodano, a je odveč. 5. Se eno obliko trpnika poznamo, namreč pri nedovršnih glagolih, kjer moramo dodajati povratni osebni zaimek se. Beseda, ki bi bila v tvorniku predmet, postane v takem trpniku osebek: »Knjigo že tiskajo« postane »Knjiga se že tiska«. Človek bi mislil, da se tu ni mogoče zmotiti - ampak ne, Slovenci se znajo: osebek, ki bi moral biti v imenovalniku, postavljajo v tožilnik ali rodilnik in pravijo: »Naj se da besedo prizadetim!« (prav: beseda)-, »Tega klobčiča se ne da razmotati« (prav: ta klobčič). Odličen literarni kritik bo zapisal takole: »... je bila v tem, da se njihove modernosti ni dalo izvesti... «, pravi trpnik pa terja obliko »njihova modernost«. Kakor da tega še ni dovolj, pačijo mnogi Slovenci trpnik še tako, da vrivajo v stavek odvečen osebni zaimek: »Nekaj črnega piva, ki se ga pije pozimi« - prav: se pije. »Sklenili so, da se jo odstrani iz hiše« - prav: da se odstrani. 6. Predlog med uporabljamo tudi za ločevanje ali povezavo dvoje ali več reči: »Med menoj in teboj. Med danes in jutri.« To je preprosto, imamo pa dolga podredja, kjer se zveza nekoliko izgublja: »Moraš se odločiti med službo, ki je zanesljiva, in svobodnim poklicem, ki je tvegan.« Že pred daljšim časom so nekateri dobili zmoten občutek, da bi bilo treba predlog »med« ponoviti, čeprav prvi povsem zadostuje. Zlasti v 60. letih seje to napačno ponavljanje tako razširilo, da so ga bile nekatere knjige polne. In tudi pozneje je bilo še brati v romanu: »nekaj vmes med preverjanjem znanja iz katekizma in med kemično reakcijo ... « A kakor ne pravimo »med menoj in med teboj«, je tudi v prejšnjem stavku drugi »med« odveč. Saj bi sicer ne mogli ločevati med resnično različnima zvezama »med delavci in kmeti« pa »med delavci in med kmeti«. 7. Glagol soočiti se, soočati se (z izpeljankama soočenje, soočanje) v pravem pomenu daje misliti na srečanje dveh pogledov, kakor se to dogaja na sodiščih. V prenesenem pomenu lahko nekaj neživega poosebimo in se potem reče. da se je kdo soočil s smrtjo ipd. V svoji modni rabi pa so se ti izrazi čez vsako mero razmahnili in ponekod spodrini-li prave izraze. Tako lahko beremo: »Tedaj se soočimo s celotnim besedilom« - ga vidimo. »Ljudje bodo vedno soočeni s težavami« - bodo zadevali na težave. - »Soočamo se z resnimi nevarnostmi« - pretijo nam nevarnosti. - »Ti teksti Župančiča soočajo s svetovno poezijo« - vzporejajo ga. Koliko različnih pomenov, in še bi se našli. Tako vidimo, kako modne besede siromašijo jezik. 8. Pridevniki imajo nedoločno in določno obliko. Glede tega vlada v današnji slovenščini nepopisna zmeda, skoraj nihče ne ve več, kako je prav. Res je nekaj dvomljivih mejnih primerov, v splošnem pa so stvari jasne, če človek pozna pravila. Tu lahko opozorim le na najbolj grobe kršitve. Določna oblika namesto nedoločne: »Neznani atentator je konzula hudo ranil. Neznani ropar je včeraj stopil v zlatarno. Maleski je ugledni makedonski pisatelj. Njen mož je bil znani mariborski arhitekt.« Vse te osebe so tu prvič imenovane, torej neznane in terjajo nedoločno obliko. Šele v nadaljnjem pripovedovanju bi lahko dobile določno. Nedoločna oblika namesto določne (danes pogostnejša napaka): »Zmagal je mlad Kanadčan Brooker. V kinu Sloga je komaj mogoče dobiti karto za star Hladnikov film Maškarada. Klopčičev obsežen in pomemben prevajalski opus. Mlad in zelo plodovit hrvaški prozaist Tribuson.« Brž ko je nekaj določeno z osebnim imenom, mora pridevnik imeti določno obliko. Enako je tudi za kazalnimi in svojilnimi zaimki ter za zaimkom ves. Zato je narobe: »Naš ugleden režiser D. Jovanovič pripravlja...« (kar dva razloga za določno obliko); »Ali lahko ta nagel preobrat po volitvah pripelje-... «(nagli). Vse take zveze so. tako se mi vsaj zdi, v današnjem tisku zapisane vsaj tolikokrat narobe kakor prav. 9. Prisoten, prisotnost - bolj domače navzoči nost), pričujoč(nost). Z vsemi temi izrazi govorimo o osebah, ki so tukaj, »na očeh«, zraven koga ali česa. Odkar so nekateri (potem pa vedno številnejši) začeli te izraze uporabljati tudi za predmete in za abstraktne pojme, je dobilo potuho površno, enolično, nenazorno izražanje, kjer si je naposled vse podobno, jezik pa s tem postaja siromašen in bled. Poglejmo: »Različna gledanja na vlogo kristjanov so bila vedno navzoča. Spiritistične težnje so bile v zgodovini krščanstva vedno prisotne. Ta ofenziva je očitno prisotna.« Takšno vsebino je treba izražati s čisto drugačnimi stavki: »Na vlogo kristjanov so vedno gledali različno. V zgodovini krščanstva je bilo vedno nekaj spiritističnih teženj. Ta ofenziva se je očitno že začela.« Zglede bi lahko nadaljevali v neskončnost, toliko je v našem današnjem tisku (in na rtv) lažne navzočnosti ali prisotnosti. Očiten zgled, kako je mogoče z eno narobe rabljeno besedo kvariti jezik. 10. Zadolžen in zadolžitev - napačno rabljena delata prav takšno škodo kakor prisoten in prisotnost. Iz hrvaškega ali srbskega jezika smo dobili pomen, ki je tam pravilen, pri nas pa napačen. Tam sta izraza povezana z dolžnostmi, pri nas po pravem le z dolgovi in zadolževanjem, ker imamo za dolžnosti druge izraze: da je kdo za kaj pristojen, da ima kaj na skrbi, da mu je nekaj naloženo. Nekaj časa je tuja raba že upadala, zdaj. ko imamo s srbščino ali hrvaščino manj opraviti, spet narašča in so ljudje kar naprej za kaj zadolženi. In zdaj še deset posamičnih izrazov, škodljivih kakor plevel in enako trdoživih. 1. Najhujši med njimi se mi zdi »zamik« - nesrečna beseda, ki si jo je nekdo izmislil v nesrečnem trenutku. Z glagolom »zamakniti se« nima nobene pomenske zveze, saj njeni uporabniki z njo ne mislijo izražati »zamikanja«, temveč kvečjemu od-mikanje, odlog, včasih tudi zumiulo. V takih pomenih jo. ne da bi le trenutek pomislili, uporabljajo vsevprek tudi visoko šolani ljudje tja do primerjavcev: »vendar ne brez značilnih zamikov. pomislekov in ponovnih branj« (mišljene so očitno zamude). Podobno tudi minister: »V interesu države je, da taka informacija pride v javnost z zamikom« - seveda z zamudo ali z odlogom. In zakaj potem ne bi uporabljali pravih besed? 2. Nekaj podobnega je fraza »dve leti nazaj« (in podobne). Upravičena je samo v zvezi »če sežemo dve leti nazaj«, sicer pa ni nobenega razloga, da bi spodrivala pravo zvezo: pred drema letoma. 3. Od Nemcev smo dobili frazo, da »je temu tako«; zadnje čase jo lahko berete vsepovsod, in vendar je povsem odveč, saj slovensko pravimo, da je to tako. 4. Skupna imena imajo pri nas edninsko obliko (množinsko le izjemoma in poredko): znanje, orodje, orožje, ravnanje, početje, gradivo. Tisti, ki berejo preveč v tujih jezikih - sumim, da še zlasti pedagogi - so to pozabili in brez potrebe pišejo o »znanjih«, »ravnanjih«, »orožjih« itn. 5. Če rečemo, da ima nekdo nekaj r zakupu, to pomeni, da si do tega lasti (izključno) pravico: »Misli, da je vzel vso pamet v zakup.« Napačna pa je raba »to moraš vzeti v zakup« (in podobno), če naj bi to pomenilo: to moraš sprejeti = temu se ne moreš ogniti. 6. Počitnikovati - grozna beseda, od katere človeka z jezikovnim posluhom zabolijo ušesa. Še skovana je narobe, saj od izraza »počitnice« ne more priti glagol, ki vsebuje glas k. Povrhu je predolga in spominja na skovanke kakor »razgledališčiti« in podobne. Komur ne zadostuje glagol letovati, naj ustrezne vsebine izraža s stavki: iti na počitnice. biti na počitnicah ipd. 7. Upokoji se tisti, ki je bil razgiban in se umiri. Kdor pa je bil v službi, ga upokojijo drugi, sam se ne more upokojiti, vendar lahko gre v pokoj, zaprosi za pokoj itn. Žal tudi uradniki, ki imajo opraviti s tem, ne spoštujejo pravilne rabe in pravijo, da »se je kdo upokojil«. 8. Popolna zmešnjava je nastala pri rabi prislova pravkar, ki pomeni malo prej, prej-le. Premnogi ga uporabljajo v pomenu prav zdaj, zdajle, ta trenutek, ta čas - čeprav so jim na voljo vsi ti izrazi. 9. Slej ko prej (pisan tudi slejkoprej,in celo prejkoslej) je zveza časovnih prislovov, ki pomeni še zmeraj, še vedno, tako. kakor je bilo. Pomena pa mnogi ne poznajo in zvezo uporabljajo, ko mislijo reči prej ali slej. »To se bo slejkoprej zgodilo« piše nekdo. misli pa: to se bo prej ali slej zgodilo. 10. Sovpadati in pokazatelj sta ruska izraza, ki ju slovenščina ne potrebuje, saj ima svoje izraze, zlasti ujemati se in kazalnik, pa še združiti se, kazalec in še kaj. Eno ali drugo, kar sem še imel v mislih, je sicer ostalo neomenjeno, ampak tudi števil se je treba držati. Janez Gradišnik ŽIVAHNA HOJA V NARAVI POŽIVLJA TUDI MOŽGANE Redna, vendar ne preveč zahtevna športna vadba je velikega pomena za zdrav način življenja. Gibanje vsak dan. zdaj v obliki dela, zdaj v obliki sprehoda ali denimo, odbojke, učinkuje na človeški organizem kot blagodejna telovadba. Ko se med hojo nadihate svežega zraka in nasitite vse celice s kisikom (tudi možganske!), postanete dobre volje in se tudi telesno bolje počutite. Kdor se že v mladosti ukvarja s športom in se sistematično pripravlja na tekmovanja v tekanju ali smučanju, začne po malem opuščati vse, kar je zdravju škodljivo. Športni pedagogi povedo že otrokom vso resnico ■H; - v ■. o.škodljivosti kajenja in pitja alkoholnih pijač, poučijo jih tudi, da-morajo biti zmerni v uživanju hrane. Kot zanimivost naj omenim, da v restavracijah za olimpijske tekmovalce že dolgo ni pepelnikov in tudi ne alkoholnih pijač. Z redno športno vadbo ohranja športnik normalno telesno težo in vitko postavo. Tako se bolje počuti in lažje dela. Izboljša si fizično kondicijo in ima več užitka pri pro-stočasnih.aktivnostih, kakršne so izleti v gore, pozimi smučanje, poleti plavanje. V poklicni zaposlitvi ima manj bolniških izostankov, saj je kot človek, ki se je zavestno odločil za zdrav način življenja, bolj odporen proti boleznim. To mu pomaga tudi pri obvladanju stresnih situacij. Razburjen človek se med hojo po poteh brez hrupnega prometa umiri: »Jeza gre skozi glavo notri, skozi noge ven«. Kdor se ravna po moralnem načelu, da se je človek dolžan potruditi za svoje zdravje in delovno sposobnost, postaja samozavesten, obogaten s spoštovanjem samega sebe, pokončen — pravo nasprotje usmiljenja vrednemu pijancu! Tak je tudi v starosti in zadnjih letih življenja optimist - upravičeno namreč pričakuje, da bo lahko živel in delal brez tuje pomoči do konca. Vse to podarja človeška narava tistemu, ki še odloči opuščati vse, kar je zdravju škodljivo (predvsem kajenje!), in delati vse, kar ga ohranja pri močeh. Potemtakem: ne le obilna hrana, brezdelje in posedanje, temveč vsak dan delo (umsko in telesno), pa tudi kaj živahne hoje ali športa. Kardiolog o športni hoji Hoja je gibalna dejavnost, ki učinkuje na ves organizem, zlasti na srce, ožilje, dihala, mišice in sklepe. Seveda ni mišljena kakršnakoli hoja, temveč tista, ko se človek vsaj malo potrudi in za nekaj minut pospeši utripanje srca. Besedo »potruditi se« moramo razumeti individualno. Človeku v najboljših letih bomo priznali, da se je potrudil, če je prehodil v pol ure dobre 3 km; osemdeset-letniku pa bomo to priznali, če je prehodil dobra 2 km. Ameriški kardiolog dr. P. D. White piše: »Za večino ljudi je hoja najbolj preprosta gimnastika. Nobenih pripomočkov ne potrebujete, samo par dobrih čevljev. Hodite lahko povsod, tako rekoč v vsakem vremenu, v vseh letnih časih in v vseh obdobjih življenja, tudi v visoki starosti. Športni pohod na 10 km bolj pomaga človeku, ki se ne počuti najbolje, je pa sicer zdrav, kot vsa medicina in psihologija.« Živahna hoja pospešuje krvni obtok in velja v medicini za naravni vsakodnevni ize-načevalni šport, ki zmanjša posledice nezdravega načina življenja sedé. Med hojo s polnim korakom delujejo mišice kot dodatne črpalke, ki pospešujejo dotok venozne krvi proti srcu. Ker so mišice nog največje in najbolj krepke, je njihova dejavnost posebno pomembna. Morajo pa delovati dovolj intenzivno, ker samo v tem primeru izdatno pospešujejo krvni obtok. Mreža kapilar v mišicah postane gostejša Športna hoja na večje razdalje (aerobna vadba) učinkuje tudi na odpiranje novih najtanjših krvnih lasnic (kapilar). V človeškem telesu je zelo razvejana mreža kapilar, ki omogoča oskrbovanje vseh celic s kisikom in hranilnimi snovmi. Če mišica ne deluje (npr. ko sedimo), je odprtih le malo kapilar, če pa se mišico aktivira (če se krči ali kontrahira), se jih odpre in napaja s krvjo do petdesetkrat več. Za športne zvrsti, ki pospešujejo vzdržljivost (živahna hoja na večje razdalje, kolesarjenje, plavanje, hoja in tek na smučeh), je znano, da pospešujejo odpiranje »spečih« kapilar, kar omogoča boljšo oskrbo mišic s »kurivom«. Hoja prezrači tudi možgane Živahna hoja osvežuje duha in izboljša razpoloženje. Že stari Grki so učili, da hoja prezrači možgane in tako pomaga misliti bolj jasno in ustvarjalno. »Ni dvoma, da človek misli bolj bistro, če z dlje trajajočim gibanjem glavo bolje oskrbuje s krvjo in če je v krvi več kisika« (dr. White). Zato je posebej priporočljiva hoja v naravi, po poljskih in gozdnih poteh. Taka hoja omogoča mestnemu človeku čudovito doživljanje vsega, kar raste in se z letnimi časi spreminja (brstenje, cvetenje, zorenje, odmiranje). Naj dodam opozorilo: v vsakem kraju bi morali misliti na to, da bi uredili za krajane privlačne sprehajalne, športno-hodilne in tekaške poti v ekološko neoporečnem okolju. Hoja v svetu tišine je med drugim tudi učinkovito pomirjevalno sredstvo. Jezen človek se že po enourni hoji v naravi bolj ali manj ohladi. Večerni sprehod bolj zaleže za dobro spanje kot zdravila, alkohol ali gledanje televizijskih oddaj. Če hodite vsak dan, med tednom približno po pol ure, včasih več včasih manj, ob konec tedna pa morda ure in ure (nedeljski izlet), si že po prvih mesecih take redne vadbe znatno izboljšate psihofizično kondicijo. Prednost hoje za zdravje in dobro počutje je tudi v tem, da lahko trenirate večkrat na dan: ko greste na delo, v trgovino, na pošto ali po drugih opravkih in ne samo v času, ki ste ga odmerili za športno hojo ali jogging. Če se zgodi, da greste duševno utrujeni na hrib ali hribček, se boste na razgledni točki že bolje počutili, tako nekako kot umetnik, ki je povedal, da se mu zdi svet po poldrugi uri tenisa veliko lepši. Če se boste vsak dan malo potrudili, boste dobili občutek, da kopičite rezerve vsega tistega, kar imenujejo osveščeni športniki »fitness«, to je dobro zdravje, dobra volja in veselje do dela. Drago Ulaga VEGETARIJANCI SO BOLJ ZDRAVI Vegitarijanci niso le nadpovprečno zdravi, temveč imajo tudi daljše življenjsko pričakovanje. S tem, da se odrekajo mesu, se varujejo pred boleznimi srca in ožilja, ki so v večini gospodarsko razvitih držav, npr. v ZR Nemčiji, vzrok za vsako drugo smrt. To izhaja iz študije Nemškega središča za raziskave raka v Heidelbergu, kjer so enajst let raziskovali zdravstveno počutje 1904 vegetarijancev. Pretežna večina teh vegetarijancev, 58 odstotkov, je s svojega jedilnika črtala meso, klobase in ribe, vendar pa ne drugih živil živalskega izvora, kot so mlečni izdelki in jajca. Nadaljnjih 39 odstotkov si je ob priložnosti dovolilo tudi izjemo od tega pravila. Le preostali trije odstotki preučevancev so bili takorekoč »pravi« vegetanci kot se imenujejo tisti vegetarijanci, ki se hranijo izključno z rastlinskimi živili. Pri vseh preučevancih v okviru te študije se je ta način prehrane zdravstveno obnesel. V enajstih letih, ko je trajala raziskava, je od 1904 preučevancev umrlo 235, kar v statistični primerjavi ustreza približno polovici smrtnih primerov, ki bi jo mogli pričakovati v primerjalni skupini »normalnih jedcev«, ki bi proučevani ustrezala po velikosti in razdelitvi po starosti. Pri vegetarijancih se je zmanjšalo predvsem število smrtnih primerov zaradi bolezni srca in ožilja, npr. zaradi srčnega infarkta ali kapi, bilo je za približno 50 odstotkov nižje kot v statističnem povprečju za vse prebivalstvo. Za podoben velikostni red nižji je bil pri moških vegetarijancih pojav zločestih tumorjev. Tudi pri vegetarijancih so bila taka rakasta obolenja redkejša za 25 odstotkov. Na sploh obolevajo vegetarijanci redkeje zaradi kronično napredujočih bolezni kot so angina pectoris, visok krvni tlak ali težave zaradi prekrvavitve. S temi rezultati heidelberške raziskave potrjujejo dognanja študije berlinskega Zveznega zdravstvenega zavoda iz leta 1989. V njej je bilo dokazano, da vegetarijanci nikakor ne trpijo pomanjkanja raznih snovi, kot pogosto trdijo. Nasprotno, zaradi svojega načina prehrane so zelo zdravi. Ker pa je berlinska študija zajela mnogo krajši čas iz nje ni bilo mogoče dobiti nobenih dognanj o srednjem življenjskem pričakovanju vegetarijancev. Vendar pa nikakor ni tako, da bi smeli vse pozitivne razlike pripisati izključno pre-hranskemu načinu. Kajti praviloma vegetarijanci tudi sicer živijo zdravstveno bolj ozaveščeno. Med njimi so namreč zelo redki kadilci, kar je možna razlaga, da je med njimi značilno malo tumorjev dihal, kot je npr. pljučni rak. Poleg tega se vegetarijanci pogosteje ukvarjajo s športom, kar lahko uspešno preprečuje bolezni srca in ožilja. To morda prispeva k temu, da med njimi skoraj nihče ne presega normalne telesne teže. Nadaljnje zanimivo opazovanje je, da so ljudje, ki se odrekajo uživanju mesa, pogosto posebno dobro izobraženi, da delajo v zahtevnih akademskih, tehniških ali socialnih poklicih. Tudi to je s statističnega stališča - dobro izhodišče za daljše življenje. Razveseljiva posledica uživanja predvsem rastlinske hrane z malo maščobe in veliko vlaknin ni samo znižani krvni tlak in normalna ravnina holesterola, temveč tudi boljše delovanje ledvic. Nevarnost, da bi zboleli za protinom, je tudi manjša. Nasprotno pa obilno uživanje mesa najbrž povečuje nevarnost raka. Kajti zaradi mesa se mora v črevesje izločati več žolčne kisline, kar pa lahko pospešuje nastanek raka. Kajti pri ljudeh, ki so se hranili z veliko maščobe so odkrili raka na črevesju več kot za polovico pogosteje kot pri drugih. Tudi vitamini, ki jih vegetarijanci posebno pogosto dobijo vase s sadjem in zelenjavo, morebiti varujejo pred več vrstami raka. Vitamin C npr. preprečuje oziroma ovira nastanek rakotvornih nitrozaminov v želodcu. Da pa pretiravanje ni dobro, se vidi tudi na tem področju. Če se ob priložnosti poje kakšen zrezek, to najbrž več koristi kot škodi. Kajti strogi vegetarijanci imajo manjše srednje življenjsko pričakovanje kot zmerni, ker njihov enostranski jedilnik lahko povzroči obolenja zaradi pomanjkanja raznih snovi. Zato si je treba prizadevati za pretehtano in izravnano prehrano. Ta je pomembnejša kot samo odrekanje. J. M. BOUE S FRANCOSKO POMOČJO Slovenski karitativni delavci na mednarodnem seminarju Secours Catholique Francoska Karitas - imenujejo jo Secours Catholique - je v sodelovanju s Slovensko Karitas sredi marca 1992 v svojem središču Cité Saint-Pierre nad Lurdom ter po francoskih škofijah (delegacijah) priredila mednarodni seminar za ukrajinske, slovaške in slovenske karitativne delavce. Iz naše države se gaje udeležilo 22 oseb, 21 pripravnic in pripravnikov Slovenske Karitas in Škofijske Karitas Ljubljana ter članic in članov župnijskih Karitas ljubljanske nadškofije in ena članica iz koprske škofije. Slovenski udeleženci smo odšli na pot v Francijo 10. marca, vrnili pa smo se zelo zadovoljni in obogateni z mnogimi novimi spoznanji in zapažanji 30. marca. Seminar se je začel in končal v Lurdu. kjer smo zlasti spoznavali teoretično stran delovanja francoske Karitas. praktično delo pa po škofijah osrednjega in zahodnega dela Francije. Prisluhnili sftio predavanjem o zgodovini Secour Catholique (ustanovil jo Pri skupinskem delu je msgr. Jean Rodhain. ena od karizmatič-nih osebnosti na področju francoske dobrodelnosti. 8. septembra 1946). njenih pedagoških metod in organiziranosti, izdelavi določenega načrta pomoči, delu z begunci, delovanju Secours Catholique, prihodnosti Evrope kot krščanske celine ter še o marsičem drugem zanimivem. Secours Catholique je v letih po drugi svetovni vojni razvila zelo dobro organizirane in učinkovite obenem pa prožne oblike pomoči ljudem v stiski doma in po svetu. Je tesno povezana s Cerkvijo, njeno središče pa je v francoskem glavnem mestu. Vse svoje akcije pomoči skrbno in dolgo načrtuje, preden začne kaj novega. V njej deluje kar 66.000 prostovoljcev, samo 800 pa je uslužbencev. V ospredju njihove pozornosti je človek v stiski, ki mu je treba pomagati. To delajo po načelu »pomoč za samopomoč« ali po geslu: Vstani in hodi! Človeka v stiski vključujejo v svoje delo, saj tudi on lahko prida svoj delež pri lajšanju stisk in tegob drugih. Veliko jim je do tega, da ohranijo oziroma mu spet vrnejo njegovo dostojanstvo. Praktično delo Secours Catholique pa tudi zavzetost, gostoljubnost in širino francoskih karitativnih delavcev smo predvsem spoznavali po škofijah. Nad marsičem smo bili presenečeni in navdušeni, upoštevati pa je treba, da je Secours Catholique dobro utečena in razvejana cerkvena dobrodelna organizacija. Slovenska Karitas pa je šele v tretjem letu svojega delovanja in na vsakem področju pravzaprav orje ledino. Vse. kar smo videli, slišali, spoznali, doživeli. nam bo prišlo zelo prav pri naših dobrodelnih dejavnostih v Sloveniji in zunaj nje, kajti s Slovensko Karitas. ta pa s Secours Catholique, smo -podpisali pogodbo o enoletnem sodelovanju. Že pred odhodom v Francijo smo napisali, čemu potujemo na seminar in kdo nas pošilja, pred vrnitvijo iz Lurda pa smo naredili načrt, kako bomo doma lajšali stiske in težave ljudi. Francozi nam bodo tudi v prihodnosti pri našem delu stali z nasveti ob strani, v letu 1993 pa načrtujejo obisk pri nas, da bodo videli, kaj od načrtovanega smo uresničili. Gostitelji so nam naročali, naj pri našem delu začnemo z majhnimi dejanji pomoči bližnjemu v težavah in ne z obsežnimi akcijami. Francoskih izkušenj ne smemo presajati na naša tla, ampak poiskati lastne ustrezne rešitve. Zelo važno je, da znamo pri ljudeh prebuditi zavest odgovornosti do bližnjega v stiski, da bomo potem skupaj kaj naredili zanj. Treba je odkriti uboge med nami. jim priti naproti, razčleniti vzroke raznih oblik uboštva pri nas. narediti primeren načrt pomoči, sproti preverjati pravilnost našega dobrodelnega delovanja, vplivati na javno mnenje, biti tesno povezan s Cerkvijo, skrbeti za lastno duhovno oblikovanje, ne presegati svojih moči in sposobnosti ter ob vsem tem ne zanemarjati naših najbližjih, da ne bodo ti trpeli duhovne in gmotne škode. V Franciji smo se slovenski udeleženci seminarja tudi bolje spoznali med seboj in navezali prijateljske stike. Prisluhnili smo ukrajinskim in slovaškemu udeležencu seminarja, ki so nam pripovedovali o izkušnjah in težavah pri organiziranju pomoči ljude stisk te del tamkajšnji Karita i Cerkva Z du-hovn poglobite i liturgičn občestven srečanj j skrbe deka prof Adol Mežan župni Nove mestu—Smihelu Š posebe sm bil veseli d sm bil tak bliz svetišč luršk Gosp i votline kje sm velikokra prosil z blagoslo i pomo pr naše del te izrekal š drug prošnj i molili O votlin sm imel tud nedeljsk mašo Luršk Marij sm zel hvaležni d na j varoval n dolg poti k na, b vse ostal lepe i trajne spominu. To je le skromen delček od vsega, kar smo odnesli iz Francije, poglavitna bodo naša dobra dela. Upajmo, da jih bo čim več! Karitas - krščanska ljubezen in dobrodelnost - mora prežeti naše življenje, mišljenje in delovanje. Jože Pavlic Bogoslužje združuje SLOVENSKA LUČ NA SEVERU S poti po Švedski Švedska je dvajsetkrat večja kot Slovenija, ima pa samo nekaj več kot štirikrat toliko prebivalcev kot je Slovencev. Pomeni, da je zelo redko naseljena. Zdi se nam tudi močno oddaljena, saj je do prvih južnih švedskih krajev skoraj dva tisoč kilometrov, do Stockholma dvatisoč dvesto, do še bolj severnih krajev pa seveda še precej več, pa vendar potovanje v ta predel Skandinavije ni nič posebnega, saj so speljane po Avstriji in Nemčiji odlične ceste, po Švedskem pa ni pretiranega prometa, tako da tudi nekateri naši ljudje kar naprej potujejo gor in dol, pa čeprav jih vsaka vožnja stane osemsto nemških mark. Treba se je dvakrat peljati tudi s trajektom: prvič eno uro na Dansko, potem pa še petnajst minut z Danske na Švedsko, vse to seveda tudi nekaj stane. Na Švedskem je trenutno okoli pet do šest tisoč Slovencev, predvsem ekonomskih amigran-tov, ki se žal vse bolj stapljajo v Švedsko državo ali pa - v najboljšem primeru - čakajo na Švedskem, da bodo dosegli pokojnino, potem pa se bodo vrnili v svojo domovino. Za to, da je duhovno življenje naših ljudi tam gori na Severu kolikor toliko urejeno, skrbi stalni slovenski duhovnik, ki mašuje enkrat v enem kraju, drugič v drugem, od maše do druge maše pa je večkrat tudi po petsto kilometrov. Najprej nekaj o stereotipih, ki smo si jih ustvarili o Švedski in so kar preveč enostranski. Res je. da je Švedska ena najbolj razvitih severnih držav, hkrati pa je treba tudi takoj povedati, da ne dajo veliko na zunanjo podobo svoje okolice. Kaže, da jih je tega naučila narava, ki stiska velik del Švedske dolgo časa pod snegom in ledom, zato pa so tudi ljudje primerno skromni. Hiše na Švedskem so majhne in lične, skoraj vse pobarvane z rdečo zemeljsko barvo, z majhnimi vrtovi naokrog, prav tako pa so Švedi presenetljivo skromno napravljeni in tudi avtomobilov nimajo pretirano bahaških. Rečeno še drugače: nikjer na Švedskem nisem videl takšnih razkošnih vil in jeklenih konjičkov, kot jih imamo pri nas. Skromnost in varčnost imajo že v sebi, to pa jim daje veliko prednosti. Na Švedskem zelo težko srečaš debelega človeka. Vsi se nekako po tradiciji ukvarjajo s športom, če pa že ne z njim, se veliko gibljejo v naravi, ob svojih tisočerih jezerih, na čolnarjenju v neštetih fjordih, veliko tečejo s smučmi in poleti veliko kolesarijo, nasploh dosti dajo na gibanje, na stik z naravo, na zunanjo prostost. Nekako v slogu: največji standard človeka je ta, če si lahko privošči prosti čas za osebno rekreacijo in tudi duhovno življenje. Tistega, kar je nekdaj prihajalo s Severa kot pogrošna literatura. tudi ni nikjer več videti, celo nasprotno: Švedi se vse bolj poglabljajo vase, veliko pa v zadnjih letih tudi potujejo in raje odkrivajo druge dežele, kot pa bi kazali navzven svojo temno plat. Ena od stvari, ki Slovenca na Švedskem kot popotnika od daleč zmoti, je tudi ta, da je demokracija že na taki ravni, da meji na pretiravanje. Tako. lahko na primer v Stockholmu pred kraljevo palačo postavite na zelenici za eno noč šotor in v njem prenočite - to obiskovalci tudi na veliko delajo in sicer v parku prav pred palačo - po drugi strani pa plačate sedemsto švedskih kron kazni, če prestopite začrtano mejo pet centimetrov vstran. Ali še en skrajni primer: da bi se izognili gneči v mestih, so prebivalci prisiljeni potovati z mestnimi prometnimi sredstvi. Vsak lastnik stanovanja ima pred stolpnico tudi svoj parkirni prostor, za obiskovalce pa je namenjen poseben parkirni prostor, na katerem lahko pustiš avto deset minut,, po tem času pa se spet plača visoka kazen v vrednosti nekaj sto kron, oziroma, ker so nam marke bližje, nekaj sto nemških mark. Tako prihaja do prav komičnih situacij, ko kdo z avtom obišče svoje prijatelje in znance v najvišjem nadstropju. Skoči iz avtomobila, steče v najvišje nadstropje, se hitro zmeni, kar se mora zmeniti, potem pa spet hitro po avto, kajti medtem ves čas kroži policijski avtomobil po naselju in komaj čaka, da ujame takšnega obiskovalca. Pa tudi vse stolpnice so opremljene pri vstopu s šiframi, tako da tujci po deveti večerni uri ne morejo priti v notranjost, večkrat pa se je zapletlo tudi že kakšnemu domačemu stanovalcu, ki je prišel domov preveč majavih nog, šifro pozabil, in tako meni nič tebi nič ostal zunaj. Treba je namreč vedeti, da švedski gospodarski čudež v marsičem sloni na delu tujcev. Bila so leta, ko so bila vrata na Švedsko tako na široko odprta, da so nekritično sprejemali vse, od južnih Evropejcev do Azijcev, in tako je zdaj švedsko ljudstvo med seboj zelo pomešano, že na prvi pogled pa med tujci na veliko prevladujejo Arabci. Švedska je namreč na zunaj tudi močno socialna dežela, tako socialna, da je dovolj, če si tam prido- biš kakršen koli status, recimo študenta, tujca, pribežnika, pa že dobivaš državno podporo, ki znaša tisoč nemških mark, to pa je kljub draginji že dovolj za primerno preživljanje. Davkoplačevalci se razburjajo, da je država veliko preveč socialna, vendar je hkrati tudi res, da ni nikjer čutiti napetosti do tujcev. Slovence pa imajo Švedi v resnici za svoje, ker smo po njihovem mnenju zelo delovni, čisti in snažni, pa tudi športno in duhovno življenje nam veliko pomenita, zato smo v nekem smislu že kar severnjaki. Največ Slovencev je prišlo na Švedsko v letih 1955 - 1965, šlo pa je seveda za ekonomske emigrante. Na začetku so se največ zaposlovali na žagah, v tovarnah, v hotelih pri najbolj preprostih delih. Večina Slovencev pa je hitro napredovala do boljših poklicev, nekateri so se tudi osamosvojili kot obrtniki. Seveda je v ozadju dvojno delo, veliko odrekanja, velikanski trud. Kakor je rekel eden od naših: Če bi toliko delali doma, bi tudi v Sloveniji uspeli, posebno zdaj, ko so na široko odprta vrata vsem podjetnim ljudem. Na Švedskem imajo tudi nekaj slovenskih klubov, z osrednjem v Stockholmu, vendar pa v zadnjih letih nekako izgubljajo svoj pomen. Vse več Slovencev se asimilira ali pa se po upokojitvi vrača. Večina jih ima stalne stike z domovino, tako da posebna srečanja niti niso toliko potrebna. Več je osebnih stikov med družinami, pa čeprav hodijo na kavo eden k drugemu tudi po sto kilometrov daleč. Da Slovenijo vendarle poznajo tudi Švedi, priča dejstvo, da so že večkrat priredili - še pred osamosvojitvijo - v Stockholmu in drugod slov večere. Na enega od teh sem bil kot pisatej povabljen tudi sam, vodila pa ga je asimilirana Švedinja- Romunka. Na literarnem večeru v Sodertalju je pel slovenski pevski zbor, v katerem pojeta tudi Šveda, ne da bi natanko vedela, kaj pojeta, a so jima zelo blizu naše pesmi. Nasploh je spoštovanje ljudi med seboj na visoki ravni. Med našimi ljudmi na Švedskem so zelo različni profili. Jože Stifižar je delal nekaj časa v tovarni, zdaj pa je samostojni umetnik - kipar. Ker je član združenja švedskih umetnikov, ima dokaj široko možnost ustvarjanja in razstavljanja. Ko se človek na Švedskem izkaže kot dober ustvarjalec, mu tudi država stoji močno ob strani. Njegov brat Janez Stražar je ena tistih slovenskih lastovk, ki je večno razpeta med Švedsko in Slovenijo. Doslej je priletel domov že več kot stokrat. Pravi, da se mu pot vleče samo do Munchna, potem pa je že kot doma. Ema in Ludvik Popek sta veliko delovala v slovenskem klubu, se že enkrat preselila nazaj v domovino, potem pa se zopet vrnila v švedski mir in spokojnost. Če na Švedskem pridno delaš, karkoli pač, potem tudi zagotovo prideš do cilja. Kristijan Mlakarje eden tistih, ki je uspel na Švedskem kot obrtnik. Močno je zakopal na svoje in zdaj je že med večjimi obrtniki. Njegovi otroci pa so že napol Švedi in se verjetno ne bodo vrnili v Slovenijo. Alja Ofors je bila poročena s Švedom, ki ji je umrl, je urednica glasila Slovencev na Švedskem Naš glas, odlično obvlada oba jezika, je nekakšen most med obema državama, žal pa bo verjetno ostala na švedski strani. Najbogatejši Slovenec na Švedskem pa je Ivo Švegl, ki ima restavracijo v bogatem predelu severnih Benetk, tam sta bila tudi že kralj in kraljica, pa tudi vsi drugi pomembni politični in kulturni Švedi. Povabil me je celo na križarjenje po stock-holmskih zalivih, pri tem pa je pripovedoval, da je razlika med Slovenijo in Švedsko samo v tem. da je bilo na Severu možno začeti na svoje, pri nas pa so nekdaj zakoni omejevali vsakega sposobnega. Tudi Ivo Švegl je na Švedsko prišel samo z oguljenim kovčkom v roki, danes pa ima dve restavraciji, vilo. jahto.. . Pa vendar bi bilo življenje Slovencev na Švedskem zelo revno, če ne bi imeli ob sebi stalnega slovenskega duhovnika - Jožeta Drolca, kaplana, ki jih povezuje s toplo človeško besedo, z globokim razumevanjem, s tistimi lepimi običaji, ki pokažejo vero tudi na zunaj. Brez posebnega poudarjanja lahko rečem, da je večina Slovencev na Švedskem globoko vernih, glavno zbiranje Slovencev pa se odvija na binkoštni praznik v Vadsteni. Tu je pokopana sv. Brigita, katoliška svetnica, ki jo občudujejo tudi protestanti. Švedom je namreč prinesla veliko luč spoznanja - prvo švedsko knjigo. Binkoštno romanje v Vadsteni bo prihodnje leto že dvajseto. Na njem se zbere po več sto Slovencev iz vse Švedske. Gre za največji shod. Nekateri prevozijo do Vadste-ne celo po šeststo kilometrov. Duhovnik Jože Drolc je z velikim zadovoljstvom podajal svojim rojakom - ki jim mašuje po vsej Švedski, vsako nedeljo daleč narazen - roko in jih z zadovoljstvom pozdravljal, da so se spet zbirali. Že pred procesijo so Slovenci spontano zapeli, potem pa se je odvila veličastna binkoštna procesija, kateri je sledila maša v slovenščini, somaševal pa je stock- Avtor Sivec med »Švedi« holmski škof, po rodu - za naše razmere nekoliko nenavadno - Indijec. Po lavretan-skih litanijah se je odvijalo prijetno srečanje slovenskih društev v dvorani. Tudi to je vodil kar duhovnik Drolc sam. Vmes je komajda utegnil, da sva se na kratko pogovorila. Jože Drolc je edini stalni slovenski duhovnik na Švedskem. Letos je tam gori že petnajsto leto. Doma je v Tuhinju, v župniji Šmartno, iz ljubljanske škofije. Pravi, da imajo Slovenci na Švedskem radi predvsem neposreden stik. Zato skrbi, da je čimveč med njimi. Stalno, če se sploh lahko tako reče, živi v Goteborgu, prvo nedeljo v mesecu ima mašo v Jonkopingu, drugo in tretjo v Halmstadu in Helsinborgu, naslednjo nedeljo v Malmoju in Landskroni, spotoma pa se ustavi še v Nykopingu in Orebru, seveda pa tudi v Stockholmu. Duhovnik Jože Drolc opravlja tudi vse drugo: od porok do pogrebov, velikokrat pa ga kličejo tudi tedaj, ko je treba razrešiti kakšen na videz nerazrešljiv vozel. Na Švedskem živi kar 72 različnih narodnosti, zato je tudi navzven ambasador slovenskega dela Cerkve. O sv. Brigiti pa pove, da je umrla v Rimu, v Vadsteni pa je bil po njenih zamislih postavljen samostan, ki ga je zgradila njena hčerka - tudi svetnica - sv. Katarina. Ostanke in relikvije sv. Brigite so šele v prejšnjem stoletju prenesli na Švedsko, v času, ko se je začela verska toleranca protestantov, in od tedaj naprej je v Vadsteni vedno veliko romarjev. Slovenci so si postavili za praznik prav binkoštno nedeljo. K vrnitvi katolicizma na Švedsko so veliko prispeval drugi evropski priseljenci, po papeževih besedah, tudi sam je obiskal Vadsteno, veliko prav Slovenci. Duhovnik Jože Drolc ima - tako kot večina Slovencev, ki se še mislijo vrniti v svoj rodni kraj - precejšnje domotožje. a pravi, da bo morda kakšno leto še potrpel. Švedske kot države se je moč privaditi. .. To tudi drži. Predvsem zaradi njene zunanje lepote in skromnosti, zaradi številnih brezovih in borovih gozdičev, čudovitih jezerc in malih vasi, zaradi zunanje urejenosti in zmernosti, zaradi medsebojnega spoštovanja in strpnosti do vseh ljudi, zaradi posebnega duhovnega življenja, ki je nad vsem materialnim blagostanjem. Morda so prevelike besede, pa vendarle: Švedska je nenavadno podobna Sloveniji, le da je Švedska že taka, kot bi Slovenija nekoč lahko vendarle bila. Ivan Sivec PRI AKADEMSKI KIPARKI LIZI HRIBARJEVI »V vedi in umetnosti ne gre za velikost ljudstva, ampak le za kakovost posameznikov in v tem oziru ni nobenega vzroka, da bi zaostajali za drugimi evropskimi narodi.« Tako je zapisal Rihard Jakopič leta 1910. Za potrditev tega pisanja, se ustavimo v Ljubljani pri Lizi Hribarjevi, ki v Prečni ulici s svojim kiparskim mojstrstvom dopoljnuje lepo število življenskih križev. V njenem ateljeju je imela tudi glina svoj vonj. ne sicer izrazit, ampak poseben, z nikomer primerljiv. Ves prostor je dišal, kot, da bi bil napolnjen s to sivo zemljo. Na delovni mizici so se majhni ilovnati zgnetki spreminjali v faze začetnega oblikovanja, kiparkina duhovna moč se je z ustvarjalnostjo pretakala skozi roke v glino. Nastajali so liki s svojo razpoznavnostjo; eni so dobili mladost, nekateri so morali biti starčevsko utrujeni, z bradami. Oblačila so se v gubah krotovičila okrog njihovih teles: ilovnate postave so se predstavile s svojimi značaji. Nadpovprečno nagnjenje do umetniškega izražanja je marsikdaj najti tudi v družinski dediščini, seveda z dopolnilom študija in pridnega dela. To naj bi bilo iz prvih listov skicirke Lize Hribarjeve. Takrat, ko je bila Lizina pomlad, so se vse njene mladostne želje usmerile k umetnosti oblikovanja. Po obveznem šolanju je morala še »pospraviti« s trgovskim tečajem, saj ji je stara mama, v skrbi za primerno prihodnost, venomer dopovedovala, da od »tega pacanja« res ne bo mogla živeti. Stvari so se uredile in tako obrnile, da je začela s študijem kiparstva in slikarstva pri prof. Šantlu, potem pa še pri Šubicu in Severju v Ljubljani. V letih 1931-1936 je s študijem nadaljevala na dunajski akademiji pri prof. H. Zitiju in F. Kitu. Opravila je še specialko za obdelavo in oblikovanje v bronu. Za mlado umetnico je bil tisti čas neustavljiv, hitela je k znanju. Dolgo časa se je izpopolnjevala tudi drugod v Evropi. Odšla je v Nemčijo, Italijo in Francijo. Uspešno se je lotila rezbarskega pouka in praktičnega dela pri mojstru Re-smanu v Radovljici. Zatem so sledila dolga leta ustvarjanja v glini, bronu in v lesu. V tem velikem delovnem opusu so nastali portreti, praktični predmeti kot so razne svetilke, rojstna znamenja. Prevladujejo pa religiozni motivi, to so razpela s Kristusom, jaslice, upodobitve Marije in nekaterih svetnikov, razni simboli. Veliko teh kiparkinih del je postavljenih po cerkvah na slovenskih tleh in v tujini. Prav tako se je tudi Lizina mati uspešno predstavljala v umetniškem izražanju, predvsem v miniaturnem portretiranju v slonovi-ni. Naredila je prave žlahtne mojstrovine, ki jih je imela priliko občudovati tudi pesnica Lili Novy. ki je v tistem času, kot dobrodošla gostja, veliko prijateljevala z družino. Povojne razmere Lizi Hribarjevi niso bile naklonjene; z družinskimi obveznostmi in skrbmi je svoje delo nadaljevala z velikimi napori in prilagodljivostjo. Leta 1947 je postala članica Društva oblikovalcev Slovenije, nekaj časa je bila tudi med člani Društva likovnih umetnikov in med prvimi pobudni- ki ustanovitve posebne trgovine Dom, za prodajo izdelkov domače obrti. - Pred leti je prišla kar cela deputacija iz Krope z željo, da jim bi kiparka naredila kašne posebne in velike jaslice, k knjim pa bi še postavili kolednike. To bi naj bila kroparska posebnost. V božičnem času se naj bi tako spominjali časov na koledovanje, ko so Kroparji hodili po okoliških vaseh prosit pomoči in majhnih darov. Od teh »kroparskih« jaslic naprej se je Liza Hribarjeva usmerila v oblikovanje jaslic različnih oblik in razsežnosti. Značilne so njene hišne jaslice, oblikovane v enem kosu. Na ta način izdelane, so primerne za majhen prostor. Za jaslice, ki imajo ločene, posamične figure, je potreben večji prostor in tudi cena je težje dosegljiva. Izdelek, oblikovan v glini, se mora, ko se dovolj osuši, odtisniti v kalup. To je model, v katerega se kasneje, po skrbni obdelavi in korekturi odlije odlitek, to je kopija originala. Odlitki se morajo žgati v posebni peči, pri določeni temperaturi. V kiparstvu je ilovica osnovni material; z njeno kvaliteto se pohvalijo v okolici Kamnika in Komende, od koder jo dobiva tudi kiparka Hribarjeva. Skoraj vsak dan je prekratek zaradi prenapolnjenega delovnega urnika. » ... ko so otroci zlezli iz plenic, sem se v to svoje delo še bolj poglobila. To ustvarjanje mi je nekako moje drugo bitje. Seveda, dopoldne sem gospodinja, mati. perica in še vse znosim skupaj, popoldne se pa preoblečem in se podam v svoj brlog, v atelje. Vidim, da lahko samo s takim načinom ureditve dela naredim vsaj nekaj od tistega, kar bi sicer zmogla. Tako se ukvarjam s to umetnostjo, poznam pa sošolke in prijateljice, ki nimajo nobenega posebnega razvedrilnega dela, vendar imajo zelo kvalitetne vrline in s svojo prijaznostjo in ljubeznivostjo pomagajo onemoglim in betežnim v domovih za ostarele. Zdi se mi, da je to zelo lepo. da, če že nimaš kakšnega posebnega talenta, kakorkoli pomagaš drugim«! Nekaj del akademske kiparke Lize Hribarjeve, več jih je v privatni lasti, je bilo predstavljenih na razstavi, ki je bila odprta na predvečer Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani. Razstava je bila na njenem domu in je resnično izžarevala domačo, slovensko in popolno umetniško raven. Pri stari, pogrnjeni, z ilovico obloženi [mizici je s svojimi ljudmi iz gline. Vsak dan je tam, do večera; to je samo njen svet. Ne trkajte! Ančka Tomšič »LEDENIŠKI MOŽ« JE BIL PASTIR Septembra leta 1991 so v Otztalskih Alpah. na višini nekaj več kot 3000 m, prav na meji med Tirolsko (Avstrijo) in Italijo, ob robu ledenika našli povsem ohranjeno truplo moškega iz pozne mlajše kamene dobe (pred približno 5000 leti). To je znanstveno izredno zanimiva najdba. Dozdaj so sicer odkrili nekaj ohranjenih trupel »močvirskih ljudi«, predvsem v Severni Evropi, kjer je veliko močvirij. To so bili ljudje, ki so po nesreči zašli v močvirje, se utopili in zaradi pomanjkanja zraka v vodi niso strohneli. Po naključju so jih po dolgih stoletjih odkrili. Take najdbe so zelo pomembne, saj omogočajo, da po raziskavah spoznamo kake rasti so bili ti ljudje v svojem času, s čim so se hranili, kako so se oblačili, kakšne bolezni so imeli in podobno. Do danes pa še nikoli niso odkrili človeka, ki bi ga smrt doletela v visokih gorah in bi se njegovo truplo nepoškodovano ohranilo v »večnem« ledu do naših dni. Kako je umrl tirolski »Otzi«, kot ga po kraju najdbe ljubkovalno imenujejo, se za zdaj, ko raziskave še trajajo, ne ve. Domnevajo, da ga je v pozni jeseni presenetila nenadna nevihta. Na ta letni čas sklepajo zato, ker so pri njem našli presen plod črnega trna. Varstvo je iskal v večji skalni razpoki na travi, nato pa je popolnoma izčrpan omedlel in umrl. Če je zmrznil, se bo dalo najbrž ugotoviti, ko bodo pozneje raziskovali njegove dobro ohranjene notranje organe. Domnevajo, da so po neurju nekaj tednov pihali za tiste kraje značilni topli alpski vetrovi (fen), ki so truplo izsušili (mumificirali), nanj je nato padel sneg, ki se je spremenil v trdni led in je truplo varoval več kot 5000 let. Čezenj so brez škode potovale ledeniške plasti. Da se je truplo ohranilo, je rezultat prav nenavadnih okoliščin. Takoj po najdbi so domnevali, da je bil Otzi loyec ali pa iskalec dragocenih rud (ru-dosledec). Vendar pa vse, kar je imel ob smrti pri sebi, bolj kaže, da je bil pastir ovc in koz na visokih planinah. Tako pa se bistveno spremeni dosedanje mnenje, da so pred 5000 leti bile sicer že poseljene doline, ne pa še višje ležeči hribi. Po tej najdbi kaže, da je bila poselitev precej višja, kar je bilo doslej povsem neznano. Otzi je bil ob smrti star okoli 35 let, kar je za mlajšo kameno dobo sorazmerno viso- ka starost. Bil je vitek in je imel okoli 9 cm dolge lase. Oblečen je bil v kožuh in je imel tesno zavezane čevlje, v njih pa debelo plast sena. Tako je bil dobro zavarovan proti mrazu. Za presojo njegovega dela, ali je bil pastir, lovec ali rudosledec v planinah, so najpomembnejši predmeti, ki jih je nosil s seboj in kažejo, da je nameraval dlje bivati v visokogorskem svetu. Okoli njega so bili ostanki lesenega nahrbtnega nosila, visoka valjasta doza iz brezove skorje (najbrž predvidena za zaloge živeža). Za delo je imel kamnit nož z lesenim ročajem, usnjeni tul je vseboval 14 puščic in nekaj kremenjakovih osti. Presenetljivo pa je, da sta bili dokončno pripravljeni le dve puščici, tako da so jima bila na zadnjem koncu spiralasto prilepljena ptičja peresa. Tudi lok iz tisovega lesa še ni bil dodelan. Za določitev starosti je najpomembnejša posebna sekira iz čistega bakra, kar pomeni, da izvira iz bakrene dobe, ko še niso znali izdelovati bolj trdega brona. Ročaj je bil seveda lesen, dobro izdelan, sekira je bila vanj vstavljena s kitom in prevezana z usnjenimi trakovi. Imel je nekaj lepila v stisnjeni vrečici za popravilo sekire. Seveda je imel dve kresilni gobi in kamen za drgnenje - pridobivanje isker oziroma ognja. Med temi praktičnimi predmeti je bil na videz povsem brez koristi čop iz zvitih usnjenih vezalk na kamnitem biseru, ki nakazuje neznan predstavni svet. Je bil le igračka, da je človeku hitreje mineval čas ali pa varovalni amulet? Na to mistično področje kaže tudi tetoviranje na telesu. Na kolenu je imel križ, na hrbtu pa so bile črte v skupinah po tri ali štiri. Te mu je moral vtetovirati nekdo drug. Če imajo ta znamenja religiozno ozadje ali so le znak pripadnosti kaki skupini, doslej niso mogli ugotoviti. Obleka je bila izdelana kar »strokovno«, sam pa je reztrganino grobo potegnil skupaj z nitjo, izdelano iz zvitih sladkih trav, ki še zdaj rastejo v hribih. Ker je bila Otzijeva lovska oprema sorazmerno skromna in nedodelana, imel pa je precej drugih predmetov, domnevajo raziskovalci, da je bil pastir. S tem pa se gospodarska izraba visokogorskega sveta s pašo premakne v daljnjo preteklost. J. M. KRONIKA SLOVENIJA SE JE PRIDRUŽILA DRUŽIM NARODOV Dno 22. maja 1992 je predsednik generalne skupščine OZN Šamir Šihabi razglasil Republiko Slovenijo za 176. polnopravno članico te svetovne organizacije. Za Slovenijo je bil to zgodovinski dan. o katerem bi mogli komaj sanjati. Pred stopetdesetimi leti v pomladi narodov se je s političnim programom Zedinjene Slovenije začela ta dolga pot. se nadaljevala z delovanjem političnih strank, s tabori, z majsko deklaracijo, kasneje z zadružništvom in avtonomističnim programom SLS v stari Jugoslaviji. Revolucija in njej sledeča »diktatura prole-tariata« je zatrla vsako demokratično gibanje in o kakšni slovenski samostojnosti v času partijske oblasti ni bilo niti mogoče misliti. Šele popoln polom komunistične oblasti, ki je zajel vso Vzhodno Evropo, je sprožil pobude za neodvisnost. Sledili so pomembni dogodki: večstrankarske volitve pred dobrima dvema letoma, nato do plebiscita o neodvisnosti, pred dobrim letom do napada JLA. po odhodu jugoslovanske vojske iz Slovenije do prvih mednarodnih priznanj in naposled do vstopa Slovenije v družino narodov: tako smo v dveh letih prehodili skoraj celo stoletje. Članstvo v OZN pomeni za Slovenijo zares veliko; šele sedaj se bo mogla včlanjevati v mednarodne ustanove. posebno v denarne, predvsem v Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko, kar ji bo odločilno pomagalo zdraviti bolno gospodarstvo in skrbeti za socialno blaginjo. Seveda bo morala tudi prispevati k skupni družini z denarjem, demokratičnim vedenjem in dejavnim sodelovanjem. SLOMŠKU V ČAST Konec septembra 1991 je bila v Mariboru »Slomškova nedelja«. Ob odkritju Slomškovega spomenika v parku pred stolnico se je zbral vrh slovenskega političnega in cerkvenega življenja. Odkritje spomenika Antonu Martinu Slomšku na trgu. ki je že doslej imel njegovo ime in simbolično povezuje stolnico. Slovensko narodno gledališče in univerzitetno knjižnico, so vsi govorniki označevali kot simbolično poplačilo dolga vseh Slovencev do moža. ki je na Štajerskem ubranil in ohranil slovenstvo. V duhu Slomškovega svarila: »Kdor svoj materin slovenski jezik pozabi, malopridno svoj talent zakoplje.« so vsi govorniki pred začetkom slovesne maše na prostem opozarjali na pomen škofa, ki je z odločitvijo izpred 13 1 let. da sedež lavantinske škofije prenese iz Svetega Andraža v Maribor, zakoličil slovensko severno nacionalno mejo. utemeljil slovensko šolstvo v tem mestu in 3(1 tisoč Slovencem, ki jim je pretila germanizacija. pokazal, kje so doma. Po pozdravnem nagovoru mariborske županje Magde Tovornik je v imenu slovenske vlade o Slomškovem pomenu govoril minister Peter Vencelj. ki je izrazil priznanje slovenski cerkvi, da je v svojih katakombah ohranjala spomin in dela Slomška. »Upamo in želimo, da so za nami časi. ko ni bilo natisov Slomškovih knjižnih del in so bili Slomškovi spisi izločeni iz ljudskih knjižnic. V istem času pa smo tiskali na metre drugačnih knjig in se oprijemali idej. ki so nas odtrgale od zdravih korenin naših prednikov in ki so globoko prizadeli naš moralni in narodni čut.« Spomenik je odkril predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. Ob spomeniku je poudaril, da so se v našem duhovnem življenju morale zgoditi spremembe. enake tevtonskim spremembam v naravi, da smo lahko v interesu zgodovinske resnice in skupne odgo- vernosti za našo prihonost popravili krivico temu velikemu Slovencu. Pripisal mu je zasluge za zakoličenje severne slovenske meje. ki jo je pet desetletij po njem obranil general Rudolf Maister s slovensko vojsko. Zaradi Slomškovega duha v Mariboru je Hitler zaman vpil: »Napravite mi to deželo zopet nemško!« »Naroda, v katerem je prisoten Slomškov duh in Maistrov pogum ni mogoče pokoriti. . . « je dejal Milan Kučan. Spomenik je blagoslovil šesti Slomškov naslednik na škofijskem sedežu v Mariboru škof Franc Kramberger, ki je v svojem nagovoru dejal: »Živimo v času, ko nekateri veliki in mali narodi podirajo spomenike preteklosti. Sramujejo se jih. ker so bili spomeniki ideologij ali postavljeni nečloveškemu totalitarizmu. Rušijo jih. ker jih je postavila laž. ukaz in kult osebnosti. Tu smo postavili spomenik škofu Antonu Martinu Slomšku, ne da bi uganjali kult osebnosti, saj bi se pregrešili zoper njega samega. Tega spomenika ni postavila laž. tudi ne ukaz. marveč 130-letna hvaležnost slovenskega ljudstva ga je postavila, in priznanje resnice, o kateri se ni smelo govoriti 50 let. ga danes odkriva. Naslednje dni so se vrstile še druge prireditve, s katerimi je Maribor počastil svojega prvega škofa. V Univerzitetni knjižnici so predstavili knjigo Kulturni pomen Slomškovega dela. ki jo je napisal profesor dr. Jože Pogačnik, zatem je bila v mariborski stolnici Slomškova tridnevnim, v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča je bila slavnostna akademija, s katero se je mesto Maribor poklonilo svojemu prvemu škofu. dr. Bruno Hartman je v slavnostnem govoru poudaril, kaj vse dolguje Maribor škofu Slomšku. S pridobitvijo škofijskega sedeža ¡e mesto dobilo življenjskih moči. da je postalo narodno, upravno in politično središče štajerskih Slovencev. Z ustanovitvijo popolnega bogoslovja so bili položeni temelji Univerzi: Slomšek je ustanavljal knjižnice, čitalnice, društva, bratovščine, itd. Slomšku v čast. Razstava Slomšek 1992 - odprli so jo 29. maja 1992 - je pomenila osrednji slovenski kulturni dogodek leta. »Nacionalna razstava o A. M. Slomšku« je bila odprta v pokrajinskem muzeju. Razstava, ki so se je udeležili pomembni domači in tuji predstavniki, je želela ustvariti podobo o Slomškovem življenjskem cilju. času. o njegovih stiskah in dragocenostih. Ob otvoritvi je rekla županja Tovornikova: »Maribor in vsi Slovenci s to razstavo zaključujemo svoj stoletni molk. ko nismo govorili o delu in času Antona Martina Slomška.« Slomšek je bil človek, ki je bil globoko prepričan, da božja ljubezen ljudi zbližuje in jih v svobodi združuje. Spoznal je nujnost svobode duha z izobraževanjem, spoznal je tudi pomen kulture kot temelja družbene prenove, s tem je eden od duhovnih očetov sedanje države Slovenije. Razstava je bila sklep jubilejnih prireditev velikemu in zaslužnemu škofu Slomšku, visokemu cerkvenemu dostojanstveniku, prvemu mariborskemu škofu, narodnemu buditelju. pesniku in pisatelju, vzgojitelju in pedagogu, ki se je neizbrisno zapisal v zgodovino slovenskega naroda. Bogato razstavljeno gradivo bo pobuda za nadalnje raziskovanje Slomškovega dela in življenje. Na razstavi so bili dokumenti, razne listine, knjige. Slomškovi portreti. Štajerska in v precejšnji meri Slovenija v preteklem stoletju. Razstava je odkrila življenje in delo velikega Slovenca, ki gaje neposredna preteklost za pol stoletja porinila v molk kot klerikalca, kot konservativca in celo narodu neljubo, lahko bi rekli, celo sovražno osebnost. Razstava je odkrila resnico. resnico o slovenski verski, kulturni izobrazbi, narodnosti in državnosti, oglasila seje slovenska identiteta. Slomšek je bil glasnik vsega tega. Ob tej razstavi je mariborski škof povabil zlasti mladino, naj na široko odpre oči, da bo videla in razumela, kje so korenine naše kulture, omike, narodnosti, iz katere morejo pognati vezi za evropsko in svetovno skupnost narodov in držav. ODMEVI NA STOLETNICO SMRTI VELIKEGA JEZIKOSLOVCA FRANA MIKLOŠIČA Čeprav smo o stoletnici smrti našega največjega jezikoslovca Franca Miklošiča že pisali v Koledarju za leto 1991. so spominu velikega slavista in enega največjih znanstvenikov dunajske univerze po mnogih svetovnih univerzah posvetili posebne programe, predavanja, simpozije in razprave o problematiki najzanimivejših znanstvenih področij Miklošičevih del. Marca lani (1991) se je najprej Avstrijska akademija znanosti in umetnosti na Dunaju na dan stoletnice njegove smrti poklonila spominu Franza Ritterja von Miklosicha. svojega rednega člana, profesorja, dekana filozofske fakultete in rektorja Univerze na Dunaju. Obe slovenski univerzi in Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani so junija 1991. v dneh razglasitve državnosti slovenskega naroda, z mednarodnim simpozijem proslavile jubilej Frana Miklošiča v Ljubljani; ob koncu leta pa je - v okviru konvencije »Ameriškega združenja učiteljev slovanskih in vzhodnoevropskih jezikov« - zasedala v San Franciscu ameriška družba za slovenske študije in posvetila spominu velikega Slovenca poseben program o njegovem zgodovinskem prispevku k razvoju svetovne slavistike. Na programu so bila predavanja o življenju in delu Frana Miklošiča, pogled na sintakso slovanskih jezikov v Miklošičevi Primerjalni slovanski slovnici in Miklošičev prispevek k slovanskemu besedotvorju. Vsa predavanja so spremljale živahne razprave o problematiki najzanimivejših znanstvenih področij Miklošičevega jezikovnega in slovničnega dela. ZAVOD SV. STANISLAVA S KLASIČNO GIMNAZIJO V ŠENTVIDU BODO OBNOVILI Ob napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 so bile v zavodu počitnice. Kmalu po vrnitvi dijakov s počitnic so del zavoda zasedli italijanski vojaki. Dne 2K. aprila, po četrti popoldanski uri sta prišla v zavod dva oficirja gestapa in sporočila vodstvu, da se mora v eni uri, dijaki pa v dveh urah umakniti iz zavoda. Vsakdo je smel odnesti le nekaj osebne lastnine. Tako je vse zavodsko imetje prešlo v nemške roke. Večina je bila za vedno izgubljeno: v zavodu so med drugim ostale dijaške in profesorska knjižnica, zemljepisna in zgodovinska zbirka. naravoslovna zbirka, moderno urejena tolovadnica, bogata zbirka glasbenih instrumentov itd. Jeseni 1941 so se dijaki preselili v nedograjeno Baragovo semenišče, gimnazija pa v prostore uršulin-ske gimnazije. Z dopisom Narodne vlade 4. junija 1945 je bilo prekinjeno delo vseh privatnih šol in tako tudi škofijske klasične gimnazije, ki je v času svojega delovanja dala Slovencem štiri škofe, več kot 20 univerzitetnih profesorjev, čez 300 duhovnikov, celo vrsto strokovnjakov raznih poklicev, umetnike, pesnike, pisatelje, slikarje. skladatelje, arhitekte itd. V zavodu so poučevali profesorji, ki so imeli po dve fakulteti. . . Po odhodu nemškega okupatorja je bilo prve povojne mesece tukaj taborišče za vrnjene domobrance in begunce. Od tod so jih vodili k breznom v Kočevski rog in v okolico. Ob koncu vojne seje v zavodu naselila vojska, ki je težila za tem. da zavod spremeni v eno največjih vojašnic na Slovenskem. Po osamosvojitvi so se razmere temeljito spremenile in zaradi izjemnega pomena, ki ga je imel zavod s prvo popolno slovensko gimnazijo, kot je dejal nadškof Šuštar ob obisku, bo treba s pieteto premisliti o njeni nadaljnji usodi. Na temelju sklepa izvršnega sveta Slovenije z dne 28. decembra 1991 sta ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar in slovenski minister za obrambo Janez Janša podpisala dogovor, s katerim je Zavod sv. Stanislava v Šentvidu in del pripadajočega zemljišča po 51 letih spet v rokah ljubljanske nadškofi-je. Dogovor je bil podpisan dne 3. aprila 1992. Že naslednji mesec je bil ustanovljen odbor, ki naj bi skrbel za priprave na obnovitev te pomembne vzgojne in izobraževalne ustanove. Če se bodo uresničili načrti, bo škofijska klasična gimnazija začela delovati prihodnjo jesen. Kratkoročni cilj odbora je štiriletna gimnazija odprtega tipa s klasičnim programom izobrazbe. Sestavljen bo tako. da bo dijakom omogočil nadaljevanje študija na katerikoli fakulteti. Dolgoročno pa si je odbor zastavil ustanovitev osemletne gimnazije. Vanjo bi učenci prišli po končanem četrtem letu osnovne šole. Pri vsem tem se seveda odpira vprašanje obnove, saj bo stavbo treba obnavljati postopoma. Že tako opusto-šeno stavbo je Jugoslovanska ljudska armada pred odhodom še temeljito razdejala. Ker finančnih sredstev za popolno obnovo šentviške klasične gimnazije ljubljanska škofija ne bo zmogla, bo stavbo treba obnavljati postopoma. Najnujnejša sredstva bo skušala dobiti iz premoženja, ki ji bo vrnjeno in prek Jegličevega sklada, ki naj bi povezal Slovence doma in po svetu v dobrodelnosti za novo gimnazijo. Po današnjih ocenah bi za obnovo vse stavbe potrebovali najmanj 21 milijonov mark. Nova gimnazija naj bi prihodnje leto odprla dva ali tri oddelke. Vpisali sc bodo lahko fantje in dekleta. Gimnazija ne bo »elitni zavod« bogatih, saj je tudi nekdanja omogočala predvsem študij revnih. HERDERJEVA NAGRADA ZMAGI KUMER Na dunajski univerzi so 5. maja letos v navzočnosti avstrijskega državnega predsednika dr. VValdheima slovesno podelili letošnje Herdcrjeve nagrade zaslužnim znanstvenikom in umetnikom iz vzhodne in jugovzhodne Evrope. Ob raziskovalki slovenske ljudske pesmi in narodne dediščine je pred leti dobil to nagrado tudi dr. Niko Kuret. Herderjeva nagrada je pomembno mednarodno priznanje, ki ga ustanovitelji podeljujejo za pospeševanje kulturnih zvez z vzhodno in jugovzhodno Evropo osebnostim, ki so vidno udeležene pri ohranjevanju in krepitvi evropske kulturne dediščine v duhu mirnega sporazumevanja med narodi. Sredstva za nagrado prispevata Goethejeva ustanova v Baslu in ham-burška ustanova F. V. S. Nagrada znaša 30.110(1 nemških mark. hkrati pa na predlog nagrajencev prejme štipendije v višini 15.000 nemških mark tudi sedem nadarjenih mladih znanstvenikov ali umetnikov. Med temi je letos tudi Robert Verčon iz Ljubljane. V pozdravnem govoru je rektor dunajske univerze dr. Alfred Ebenbauer poudaril, da so Herdcrjeve nagrade tudi po zlomu totalitarizma v vzhodni in jugovzhodni Evropi še vedno potrebne. Meje med ideologijami so siccr padle, toda miru. zlasti v tem delu Evrope, ni. V nekem pogledu so meje med narodi in državami danes še večje. Evropa je zato na prelomnici. Ali ho postala mešanica reakcionarnih sil. ki se bijejo med seboj ali pa bo iz našega stoletja kolektivnih zločinov in neodgovornosti znala zrasti v humanistično solidarnost 21. stoletja. V imenu vseh nagrajencev se je za podeljena odličja v izvrstni nemščini zahvalila slovanska nagrajenka dr. Zmaga Kumer. Poudarila je. da je Herderjeva ideja povezovanja med narodi danes aktualnejša kot kdaj prej. Pri tem je opozorila na zgodovinsko pomembno pobudo evropske solidarnosti, kot jo je med drugim z zbirko Glasovi narodov v pesmih leta 1807 sprožil Johan Gottfried Herder. ki je s svojimi spodbudami vplival tudi na razvoj slovenske duhovnosti. Na pragu 21. stoletja stojimo na usodni orclomnici. ko se moramo odločili bodisi za življenje ali smrt. Samo če bodo povezovalno zazvenele v velikem zboru narodov pesmi velikih in malih, lahko že upamo v mirno prihodnost in v humane cilje nove Evrope duha. POSVETITEV SLOVENSKEGA NARODA MARIJI Slovenski škofje so na svoji seji v Ljubljani 21. januarja 1992 sklenili, da po mednarodnem priznanju Slovenije posvetijo slovenski narod Mariji. Posvetitev je bila na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta 1992. Priprava na posvetitev je bila v maju. predvsem pa med binkoštno devetdnevnico. V posebnem priročniku so izšla navodila v pomoč na to pripravo. Posvetitev je bila v naših treh največjih Marijinih svetiščih: Brezje ter Ptujska gora in Sveta gora. Kateri pa ne bodo mogli romati v te božjepotne cerkve, naj se posvetijo isti dan v župnijskih cerkvah. Bolniki in starejši, ki ne bi mogli v župnijsko cerkev, naj bi sc posvetili doma. je zapisano v navodilih. Posvetitve naj bi se udeležili tudi naši rojaki v zamejstvu in zdomstvu. Tako naj bi sc slovenski kristjani hkrati izročili Marijinemu materinskemu varstvu in po njej obnovili svojo zvestobo Jezusu Kristusu, njenemu Sinu in našemu Odrešeniku. VIŠARSKO SREČANJE TREH SLO-VENIJ Kljub vojni, ki je mnoge udeležence odvrnila od višarskega srečanja treh Slovenij. je do tega srečanja prišlo 4. avgusta 1992. Med udeleženci je prednjačila Slovenija. Poseben dogodek prve avgustovske nedelje na Višarjih je bilo srečanje treh Slovenij: zdomske, zamejske in matične. To srečanje, ki je bilo že tretjič po vrsti, je spet pripravil Svet slovenskih krščanskih izseljencev. Imelo je dva dela: študijski in bogoslužni. Mali slovenski dom. ki stoji v zavetju višarske cerkve in so ga nedavno kupili naši rojaki iz zahodne Evrope, da bi tako utrdili slovensko prisotnost tod. ki stoji v zavetju višarske cerkve in so ga nedavno kupili naši rojaki iz zahodne Evrope, da bi tako utrdili slovensko prisotnost tod. je bil za predavanja veliko premajhen. Predavanjem in zanimivemu pogovoru je sledilo bogoslužje pred Marijinim milostnim kipom. Ob somaševanju desetih duhovnikov je bogoslužje vodil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar v polni cerkvi. VELIKI ROMAR Že ob vsakem novem letu ležijo na papeževi delovni mizi štev ilni načrti pastoralnih obiskov. romanj, srečanj in pogovorov, novih okrožnic in raznih dokumentov. ki jih pripravlja sam in pri katerih sodelujejo tudi njegovi najožji sodelavci. Papež Janez Pavel II. je postal državljan sveta, svetovni popotnik, vnet misijonar, neutruden oznanjevalec. da bi čim več ljudi spoznalo Kristusa in sprejelo njegovo odrešujoče oznanilo. Že 54-krat se je odpravil po svetu, zraven pa je treba prišteti še 102 obiska po Italiji. Na vseh teh popotovanjih. romanjih in srečanjih se je papež pogovarjal o mnogih perečih vprašanjih znotraj in zunaj Cerkve, ki zahtevajo tehten premislek, predvsem pa navdih Duha. Na nekaterih področjih ostaja neomajen branik: (ko je treba braniti dostojanstvo človekovega življenja in ga zavarovati pred nenaravnim poseganjem, skrbeti za varnost in toplino družine, zagotoviti mir na ogroženih področjih, pomagati najrevnejšim. Za marsikoga je včasih trda in boleča njegova beseda, vendar jasna in odrešilna. V Afriki je bil papež letos dvakrat: prvič je bil tam od 19. do 26. februarja, ko se je ustavil v Gambiji. Gvineji in Senegalu. Povsod je nastopal kot glasnik evangelija pravičnosti, miru in svobode, povsod so na škofje in verniki prosili, naj pomaga pri reševanju afriške splošne krize. »Povejte afriškim vladam, da so reforme, ustvarjene s krvjo, nesmiselne.« S temi besedami je gvinejski škof Robert Sara pri maši na stadionu v glavnem mestu gvineje Konakri prosil papeža Janeza Pavla 1!.. naj pomaga pri reševanju afriške splošne krize. Afriški voditelji naj končno prenehajo z bratomornimi vojnami in zgradijo resnično demokracijo. V Gvinejo je doslej pribežalo okoli pol milijona beguncev iz sosednje Liberije in Sierra Leoneja. državljanska vojna pa divja tudi v Somaliji in Sudanu. Papež je to bivšo francosko kolonijo, ki se še ni opomogla od dvajsetletne diktature Ahmeda Seku Tureja. spodbujal pri njenih političnih in gospodarskih reformah. Dogodek papeževega potovanja po tem delu Črne celine je bil postanek na otočku Goree v zalivu pred Dakarjem. | glavnim mestom Senegala. Nizozemsko ime otoka pomeni »dober pristan«; z njega so v te dele Afrike prišli prvi oznanjevalci evangelija. Domačine pa ta otoček spominja na žalostne čase suženjstva: semkaj so namreč evropski krščanski kolonialisti (portugalski, nizozemski. angleški in francoski) vodili uklenjene tisoče Afričanov. jih tu vkrcali na ladje, in jih kot sužnje prepeljali v Ameriko. Na otoku še vedno stoji nekdanja Hiša sužnjev, ki jo je obiskal papež in se je na njenem pragu molče in zazrt v daljavo ustavil polnih sedem minut, i »Goree. simbol evangelija.« je dejal nato v krajšem nagovoru, »je na žalost tudi simbol strahotne zablode I tistih, ki so brate in sestre, katerim je bil namenjen evangelij svobode, napravili za sužnje.« Nadaljeval je: »Iz tega afriškega svetišča črne žalosti kličemo odpuščanje neba.« potem pa je vse spodbudi, da se odločno uprejo .novim oblikam suženjstva, kot organizirane prostitucije, ki nesramno izkorišča revščino tretjega sveta'. Afriškim škofom pa je na tem romanju večkrat dejal: »Črna Afrika vstopa v novo obdobje evangeliza-cijc v okviru neodvisnosti vaših domovin.« Število pripadnikov katoliške vere v Afriki je od leta 1980. ko je | Janez Pavel II. prvič obiskal to celino, zelo naraslo; i zdaj jih je H9 milijonov, kar je petindvajset milijonov : več kot pred desetimi leti. Zaradi naglega naraščanja pripadnikov katoliške vere namerava papež naslednje leto sklicati posebno sinodo afriških cerkva, katere se I bo udeležilo več kot 500 afriških škofov. Pastoralni obisk papeža Janeza Pavla II. v Braziliji ^ je trajal od 12. do 25. oktobra 1991. Čudovita dežela f z mnogovrstnim prebivalstvom, naravnim bogastvom in izjemno ugodnim podnebjem, hi bila lahko blagoslov za njinih 140 milijonov prebivalcev, dejansko pa jo tareta ' revščina in številne družbene težave. Več kot polovica delavcev prejema zelo nizke plače in številni Brazilci po izjavi njihovih škofov živijo na robu življenjskega minimuma. Samo 20 odstotkov Brazilcev razpolaga z SO odstotki narodnega dohodka. Že tolikokrat napovedano zemljiško reformo vedno znova zaustavljajo pokvarjeni politiki, ki so povezani z bogatini. Revščina ljudi je I povezana z vedno večjim številom nasilnih dejanj. Milijoni obubožanih malih kmetov se je iz notranjosti dežele zateklo v mesta, kjer se le še bolj množi proletariat. Prava vojska brezdomnih otrok, ki jo policija preganja in zatira, živi na ulicah velemest od beračenja, tatvin, prodaje mamil in prostitucije. Študija »Akcije bratstva« je ugotovila, da v Braziliji vsakih pet minut umre deset otrok - od lakote. V Braziliji je kar 90 odstotkov prebivalstva katoličanov. Katoliška cerkev je »Cerkev revežev«. Tako jo imenujejo zaradi njene skrbi zanje. V tej cerkvi je na poseben odmev naletela teologija osvoboditve, ki na vseh latinskoameriških tleh skuša s teološko mislijo odgovoriti na velike socialne izzive in nakazati pot iz njih. Zato brazilski škofje v svojih dokumentih in izjavah ob razčlenjevanju socialnega položaja prebivalstva zahtevajo od vlade temeljite družbene reforme in politične spremembe. V deželi primanjkuje duhovnikov in misijonarjev, to stisko rešujejo s tem. da zavzeti laiki pomagajo pri njihovem pastoralnem delu. Višek papeževih pastoralnih obiskov je predstavljala udeležba na cerkvenih slovesnostih od 500. obletnici odkritja Amerike. V Santo Domingu se je srečal s člani latinskoameriškega škofovskega sveta CELAM-a. kije sredi oktobra zasedal v tem mestu - o tem bomo poročali v prihodnjem koledarju - Pri pripravah na to zasedanje je še prišlo do različnega gledanja med apostolskim sedežem in delom latinskoameriških škofov. Papeževo potovanje v Brazilijo je odkrilo celo vrsto latinskoameriških težav, povezanih z revščino, lakoto in nerazvitostjo. V Čenstohovi. znanem poljskem romarskem središču pod Jasno goro. je bil od 7. do 9. avgusta 1991 3. Mednarodni mladinski forum, na katerem se je zbralo okrog 300 predstavnikov približno osemdesetih narodov z vseh celin. I'ri dni so ob predavanjih, delu po skupinah in molitvi odkrivali, kaj ljudem v različnih deželah pomeni pojem svobode, kaj je resnična svoboda. kako nas Kristus dejansko osvobaja današnjega svobodnjaštva. ki je v bistvu oblika suženjstva, kot so na primer liberalizem, porabništvo. materializem. Pri tem so udeleženci lahko spoznali, kako mnogo je različnih poti. ki pa vse vodijo k enemu in istemu Bogu. Dne 15. avgusta pa je bil prav tako v Čenstohovi svetovni dan mladih. Zbralo se je okrog milijon in pol mladih ljudi z vsega sveta, največ iz Poljske, veliko pa tudi iz drugih vzhodnoevropskih držav, več deset tisoč ljudi iz Sovjetske zveze. Med to milijonsko množico je bilo tudi nekaj sto Slovencev. Svetovnega dneva mladih se je udeležil tudi papež Janez Pavel II.. ki je dva dni prej priromal v svojo domovino. Pred praznikom Marijinega vnebovzetja je papeža ob prihodu iz njegovega rojstnega kraja Wado-vic pričakalo okoli milijon tristo tisoč mladih. Govoril jim je o pomenu svetovnega dneva mladih in jih priporočil Mariji, da bi jim izprosila goreče srce. s katerim bodo prinašali vero rodovom, ki stopajo v tretje tisočletje. Ob koncu je mlade pozdravil v osemnajstih jezikih, tudi v slovenskem. Mladim slovenskim romarjem je dejal: »Mladim iz Slovenije kličem: Dobrodošli tu pri jasnogorski božji Materi. Naj vas ona vedno spremlja po poteh svobode, pravičnosti, solidarnosti in svetosti.« Na praznik Marijinega vnebovzetja dopoldne je za vso množico papež daroval mašo. Mlade je povabil. naj postanejo graditelji novega sveta, utemeljenega na resnici, pravičnosti, solidarnosti in ljubezni. Na koncu maše je vse mlade izročil materi Mariji. Zbrane je nagovoril v 23 jezikih, tudi tokrat v Slovenskem: »Dragi mladi! Naj se v vaša srca neizbrisno vtisne izkustvo vere. ki ste ga doživeli ob jasnogorski božji Materi. Naj vas spremlja presveta Marija.« PAPEŽEV OBISK CERKVAM V DEŽELI FURLANIJI-JULIJSKI KRAJINI Dne 30. aprila je prišel na obisk v deželo Furlanijo-julijsko krajino poglavar rimsko-katoliške Cerkve papež Janez Pavel II. Namen obiska je bil predvsem pastoralen, vendar je zaradi zemljepisnega prostora, v katerem je potekal, dobil tudi širše razsežnosti. Mogočna starodavna bazilika v Ogleju je bila prva postaja papeževega obiska, ki je trajal od četrtka. 30. aprila, do nedelje. 3. maja. Po prihodu z letališča Ronchi je odšel na oder ob baziliki, kjer so ga pozdravili predstavniki krajevnih oblasti. Sledil je prvi papežev govor; zbrane je povabil, naj kot potomci starodavne in slavne oglejske Cerkve postanejo apostoli nove evangelizacije. K somaševanju s papežem v oglejski baziliki so bili poleg škofov iz dežele Furlanije- julijske krajine povabljeni tudi škofje iz drugih škofij v sosednjih državah, ki so bile nekdaj povezane z Oglejem. Slovenskih škofov je bilo pet. vseh pa več kot 30. Somaševalo je tudi več kot 200 duhovnikov, med njimi tudi precej slovenskih s tostran meje. Da tod živijo tudi Slovenci je bilo poudarjeno s slovenskim berilom in eno prošnjo za vse potrebe. Združeni pevski zbori iz Goriške so zapeli tudi dve slovenski pesmi. O Ogleju kot duhovni prestolnici Treh Benečij. Furlanije. Slovenije. Koroške. Istre in Hrvaške je v uvodu na začetku maše govoril tudi goriški nadškof Bommarco. V mašnem nagovoru pa je papež dejal, naj bo Cerkev v Ogleju tudi ob koncu 2. tisočletja kraj srečanja in sodelovanja med evropskim Vzhodom in Zahodom. Spodbuja naj k spoštljivemu odnosu do samostojnih posameznih narodnih skupnosti, njihovi odprtosti in solidarnosti. Da bo Evropa zopet našla svojo identiteto in enotnost, je nujno potreben prispevek vernikov, ki so zakoreninjeni v živi veri v Jezusa Kristusa. Naloga Cerkve je tudi danes, kot je bila v zgodovini, da življenjsko usodo ljudi postavi na temelje Kristusovega odrešenja. »To nalogo zaupam vam.« se je na zbrane vernike, duhovnike in škofe obrnil papež. V svojem govoru je dvakrat omenil Slovenijo, v govoru civilnim oblastem pa enkrat. Po maši je papež s helikopterjem odletel v 70 km oddaljeni Pordenone. kjer se je začela druga postaja njegovega pastoralnega obiska. Drugi dan svojega bivanja na Furlanskem se je srečal z otroki, njihovimi vzgojitelji in starši. Dopoldne je na trgu ob razstavišču vodil somaševanje in med mašo nagovoril 30.000-glavo množico. V tovarni Zanussi se je popoldne srečal z delavci in predstavniki podjetnikov. Govoril jim je o velikem pomenu dela. pravičnosti, solidarnosti, ki mora vladati na gospodarskem področju. Zvečer je s helikoptorjem odletel proti Trstu, se nato napotil na Vejno z znanim svetiščem Marije, pomolil pred Najsvetejšim in blagoslovil zbrane vernike. Z Vejne je pohitel v Trst. kjer se je na trgu pred stolnico sv. Justa srečal z mestnimi oblastmi, nato pa v stolnici s škofijskimi duhovniki, redovniki in redovnicami. Tržaški del obiska je bil neprijeten zaradi znanih napadov italijanskih skrajnežev. ki so že pred meseci grozili, da bodo papeža izžvižgali. če bo v Trstu spregovoril po slovensko. Pokazalo pa se je. da je bil papež dobro seznanjen z razmerami in s krivičnimi obtožbami, zato so vsi dobromisleči ljudje z olajšanjem in odobravanjem sprejeli njegove pozive k sožitju različnih narodov, jezikov in kultur. O medsebojnem spoštovanju je govoril tudi pri maši v soboto na Velikem trgu ob morju, kjer se je zbralo tudi veliko Slovencev. Slovenska pesem je zadonela mogočno, prav tako pa tudi drugi deli bogoslužja, prebrani v slovenščini, zlasti še tedaj, ko je spregovoril papež sam in Slovence nagovoril z beseda- mi: »Dragi slovensko govoreči bratje in sestre! Iskreno pozdravljam vas. ki imate tu svoje stalno prebivališče in ste skupaj z italijansko govorečimi verniki ena sama cerkvena skupnost, ene vere v Jezusa Kristusa. Zakaj on je naš mir, on. ki je iz obeh napravil en sam narod (Ef 2.14). Iskreno pozdravljam tudi vas iz bližnje Republike Slovenije, ki ste se tu zbrali, da bi se udeležili evharistične daritve, ki jo obhaja rimski škof. Petrov naslednik. Naj vas vse spremlja božji blagoslov in varstvo deviške Matere Marije.« Kakor pri bogoslužju v Ogleju in v Rstu je bila navzoča slovenska pesem in govorjena beseda v Gorici, kjer je papeža na Travniku pred cerkvijo sv. Ignacija spet pričakala množica vernikov, med katerimi je bilo zelo veliko Slovencev; mnogi so prišli tudi iz Slovenije. Papež je v Gorici govoril predvsem o pomenu družine, ni pa pozabil omeniti tudi drugih težav, s katerimi se srečujejo v nadškofiji. Del govora je tudi tu prebral v slovenščini. V tem slovenskem pozdravu je dejal: »Iskreno pozdravljam slovensko govoreče vernike tukajšnje cerkvene skupnosti in vse. ki ste se tu zbrali ob tej posebni priložnosti. Vse vas. dragi bratje in sestre, spodbujam: zvesto ohranite verske vrednote in nenehno črpajte iz evangelija navdih za solidarno sodelovanje. ki ga vsi želijo in ki si ga prizadevate skupno uresničiti. Iskren pozdrav vam in vašim družinam!« Zvečer tega dne je papež v goriški stolnici pred svetogorsko Marijo, ki so jo v ta namen prinesli s Svete gore. zmolil rožni venec. Zadnji dan svojega obiska - bila je nedelja - je papež obiskal še videmsko nadško-fijo. V Vidmu seje srečal s 25.000 mladimi iz vseh štirih škofij. Po srečanju z mladimi je papež odšel v videmsko stolnico, kjer je prišlo tudi do edinega srečanja s predstavniki Slovencev. Skupina slovenskih beneških duhovnikov in laikov je po slovensko pozdravila Janeza Pavla II. in mu v dar izročila knjigo poljskega avtorja o beneškem narečju. Na papeževo vprašanje kdo so in odkod so. so mu s ponosom povedali, da že 1300 let živijo v teh krajih in da so ohranili vero in slovenski materni jezik. PRAZNIK SLOVENSKE BESEDE Tako bi lahko imenovali izid zadnje, pete knjige Slovarja slovenskega knjižnega jezika sredi novembra leta 1991. Izid tega dela dejansko krepi slovensko samozavest in SAZU (Slovenska akademija znanosti in umetnosti) slovenski državi ne bi mogla dati lepšega darila v letu njene osamosvojitve. Slovar je izreden znanstveni in založniški prispevek; skupaj s pripravami so ga kar tri desetletja ustvarjali sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Znanstveno-razisko-valnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti in drugi ugledni jezikoslovci, izdala pa ga je Državna založba Slovenije. - Z zadnjo knjigo Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki zajema gesla od T do Ž - smo dobili celoten prvi večji enojezični razlagalni slovar sodobne knjižne slovanščine. Vse knjige, ki so od leta 1970 izhajale približno vsakih pet let (1975. 1979. 1985. 1991) prinašajo obdelanih nekaj nad 107.00(1 gesel in podgesel na dobrih 5000 straneh. SPOMINSKE SLOVESNOSTI V ČAST JANEZU SVETOKRIŠKEMU Kapucinski samostan v Vipavskem Križu in Pilo-ova galerija v Ajdovščini sta v začetku decembra 1991 pripravila slovesnost ob 300. obletnici izida prve knjige Svetega priročnika duhovitega pripovednika in bleščečega pridigarja Janeza Svetokriškega. Tobija Lionella. V samostanski jedilnici v Križu je bil pogovor šestih znanstvenikov, med njimi sta bila tudi dva njegova redovna sobrata. v katerem so skušali osvetliti delo in življenjetega pomembnega redovnika in ga postaviti v kulturni prostor tedanje Goriške in sosednjih dežel. V Pilonovi galeriji v Ajdovščini pa so odprli razstavo, ki je pomenila zanimivo dopolnitev pogovora. Med udeleženci pogovora je bilo sproženo vprašanje: ali naj v središče pozornosti postavljamo evangeljsko pridigo aoi naj ga uvrščamo bolj med pripovednike, torej med začetnike slovenske proze. ŠE O GALLUSOVEM LETU Že v Koledarju za leto 1991 smo brali, da bo v tem letu brez dvoma središčni kulturni dogodek na Slovenskem praznovanje 400.letnice smrti največjega umetnika ali vsaj glasbenika, ki jih je dala naša zemlja. Kakor so na srečo ohranjena skoraj vsa njegova dela. so nam pa toliko manj ohranjeni podatki o njegovem življenju. Med pomembne dogodke v Gallusovem letu je vsekakor treba uvrstiti mednarodni simpozij o tem velikem umetniku, o katerem bi lahko rekli, da je bil doslej premalo cenjen in spoštovan v svetu, premalo znan tudi v slovenskih glasbenih krogih, kaj šele. da bi bil vsidran v najširšo kulturno zavest slovenskega človeka. V tem pogledu naj bi bilo leto 1991 prelomno leto, ki ga je tudi slovensko ministrstvo za kulturo razglasilo za Gallusovo leto. V tem letu smo z raznimi prireditvami, s predvajanjem njegovih glasbenih del. z znanstvenimi raziskavami in predvsem z mednarodnim simpozijem, želeli povedati in pokazati vsem Gallusovim sonarodnjakom. Evropi in svetu, a »želimo tudi z glasbo zbuditi v ljudeh čustva, ki so kulturnim bitjem bližja od grmenja topov in žvižganja raket«, kot je bilo zapisano v programu slovesnih prireditev, ki so se začele 19. oktobra z enod-nevnim izletom po »Gallusovi spominski poti« (od ljubljanskega Gallusovega nabrežja, prek stiškega samostana. Ribnice. Idrije. Šentviške gore do Goriških Brd. pa do vrhunca teh prireditev v dneh od 2 1. oktobra do 24. oktobra, ko je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekal mednarodni simpozij pod naslovom Gallus Carniolus in Evropska renesansa. Na simpoziju so sodelovali mnogi mednarodno uveljavljeni strokovnjaki, specialisti za glasbeno renesanso (prišli so iz Ziiricha. iz Heidelber-ga. iz Piacenze. iz Rima. Perugie. Prage, iz Zagreba in seveda iz Ljubljane. Ugledni glasbeni teoretiki so odprli vse več neznanih listov iz skladateljevega dela in življenja. SPOMIN PESNIKU FRANCETU BALANTIČU Slovesnosti, ki so jih v Kamniku pripravili ob 70-letnici rojstva Franceta Balantiča, so se končale z odkritjem spomenika v Novem trgu. Ves zadnji teden v novembru 1991 so se vrstile razne prireditve v spomin na najpomembnejšega pesnika v vrsti po vojni uradno nezaželenih ustvarjalcev. Največ zaslug za predstavitev Balantiča in njegovega pesniškega dela je imel njegov rojak profesor Pibernik. kije posebej poudaril nekatere motive njegove poezije, zlasti pesnikovo zgodnjo slutnjo smrti. France Balantič je pred dobrimi petdesetimi leti - konec aprila 1941 - odšel iz Kamnika neznan in se šele zdaj. vsaj simbolno vrnil vanj. Spominsko mašo v kamniški cerkvi je daroval ljubljanski metropolit dr. Alojzij Šuštar; po maši se je pot spominskih slovesnosti nadaljevala v Srednji šoli Rudolfa Maistra s slavnostno akademijo, ki jo je pripravila občina Kamnik ob navzočnosti visokih predstavnikov slovenskega kulturnega, političnega in cerkvenega življenja. Slavnostna akademija se je začela z Zdravljico. sklenili pa so jo z Ipavče-vo Slovensko serenado. Boris Kralj je umetniško interpretiral Balantičeve pesmi. V večernem mraku pa so v Novem trgu ob siju bakel in bližnjega kresa odkrili spomenik Francetu Balantiču, ki gaje zasnoval in izdelal akademski kipar Drago Tršar. Spomenik je odkril minister za kulturo dr. Andrej Capuder, ki je poudaril, da bi morali Balantiču postaviti spomenik že davno. Mohorjeva družba je počastila spomun na Balantiča knjigo Tihi glas piščali Franceta Balantiča. SPOMINJAMO SE Leto za letom se v Koledarju spominjamo predvsem vseh tistih, ki so bili z Mohorjevo posebno povezani kot njeni sodelavci, dalje vseh za narod na ta ali oni način zaslužnih mož in vseh, ki so vredni našega posebnega spomina. Med temi bi najprej omenil pokojnega profesorja Viktorja Smoleja. Njega smo se že s posebnim člankom spomnili v Koledarju za leto 1991 ob njegovi osemdesetletnici. Bil je izjemno delaven, garaški. temu primerno tudi razgledan ne le kot slovstveni zgodovinar in jezikoslovec, kot urednik raznih publikacij. prevajalec, slovarnik in odbornik uglednih ustanov, kot so Mohorjeva družba. Slovenska Matica. Slavistično društvo itd. Za njim ostaja bogata dediščina, ki bo v veliko pomoč tistim delovnim področjem, ki so pokojnega še posebno pritegovala in ga spodbujala h kritičnemu zbiranju gradiva. Kdorkoli bo kdaj hotel predstaviti Ksaverja Meška v njegovem zbranem leposlovnem delu. mu bo Smolejeva zapuščina skoraj edini kažipot. V tkanini slovenskega duhovnega življenja je vgrajenega veliko Smolejevega dela. ki nas navdaja s spoštovanjem. zato ga bomo ohranili v lepem hvaležnem spominu. Viktorijan Demšar, upokojeni komendski dekan, razgledan raziskovalec slovenske zgodovine in odlični poznavalec dediščine Petra Pavla Glavarja.Rodil se je 12. marca 1904. umrl pa je na prvi dan novega leta 1992. Po novi maši. ki jo je zapel 8. julija 1928 v Žireh. je kot duhovni pastir najprej služboval v Ljubljanski garniziji. zatem pa na Javorniku - Koroški Beli. v Srednji vasi v Bohinju, v Škofji Loki. v Ribnici, od leta 1946 pa je deloval kot župnik in pozneje dekan v Komendi. Med vojno je bil dalj časa zaprt, kot župnik pa je moral prestati mnogo ponižanj s strani tedanje komendske in kamniške oblasti. V slovensko zgodovino se je zapisal kot raziskovalec komendske fare. z veliko prizadevnostjo je osvetlil življenje in delo Petra Pavla Glavarja; o tem je napisal več člankov v Glasniku slovenskega duhovniškega društva, v Kroniki. Družini, v Mohorjevem koledarju. Novi poti. Slovenskem čebelarju in še kje. Za Mohorjevo družbo je pripravil knjigo Slovenske pridige Petra Pavla Glavarja. Ivan Sivec je dekanu Demšarju posvetil roman In večno bodo cvetele lipe. iz hvaležnosti pri veliki pomoči pri pisanju romana; v knjigi mu je pisatelj v spomin zapisal: »Ko se vaša zvezda utrne, naj vam Bog povrne.« Bil je tudi Častni vitez malteškega reda za zasluge, ki si jih je pridobil pri odkrivanju zgodovine, povezane z malteškimi vitezi v Komendi.Na praznik vseh vernih rajnih 2. novembra 1991 so v kartuziji Pleterje pokopali p. Janeza Drolca. nekdanjega priorja pleterskega samostana. Pogrebne slovesnosti je ob navzočnosti sedanjega priorja Janeza Hollensteina. drugih menihov, sorodnikov, številnih škofijskih duhovnikov ter ob udeležbi vernikov vodil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. V šestinosemdesetem letu starosti je 24. oktobra 1991 umrl v Kamniku znani slovenski skladatelj, muzi-kolog. glasbeni zgodovinar in publicist ter operni direktor in akademijski profesor Vilko Ukmar Bil je eden tistih predstavnikov slovenskega skladateljskega rodu. ki je začel svojo pot pred drugo svetovno vojsko in s svojimi ustvarjalnimi in organizacijskimi prizadevanji težil pa preobrazbi slovenske glasbe in njeni višji ravni. Vilko Ukmar se je rodil 10. februarja leta 1905 v Postojni. Prvo organizirano glasbeno vzgojo je dobil v škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Poleg pevskega zbora, ki je štel preko 120 pevcev , so dijaki sestavljali orkester, razne komorne ansamble, omogočen jim je bil pouk različnih instrumentov. Študij glasbe je Ukmar nadaljeval tudi po maturi, ko se je sicer vpisal na pravno fakulteto, obenem pa tudi na ljubljanski Konservatorij. Po končanem pravu pa se je popolnoma posvetil glasbi in je študij nadaljeval na Dunaju ter v Zagrebu. Med letoma 1934 in 1939 je predaval glasbeno vzgojo na ljubljanskem Konservato-riju, nato na glasbeni Akademiji in zatem razen s presledkom. ko je bil od 1939 do 1945 direktor ljubljanske Opere, spet na Akademiji za glasbo (1946-1974) in na oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani (od 1962). Tako je številnim generacijam slovenskih glasbenikov posredoval svoja spoznanja o glasbi, o umetnosti, o lepoti in resnici. Svoja najpomembnejša dela je napisal šele po vojni: to so Prva simfonija (1957). Druga simfonija (1962) in Tretja simfonija (1969). dalje baleta Lepa Vida (1955) in Godec (1963). Koncert za violončelo in orkester. Concertino za simfonični orkester . . . Vilko Ukmar je zelo znan in priljubljen kot zborovski skladatelj (na primer zbori na poezijo Srečka Kosovela in Otona Zupančiča), skladatelj samospevov (na poezijo Edvarda Kocbeka), številnih del komorne glasbe itd. Kot dolgoletni profesor na Akademiji za glasbo je Vilko Ukmar napisal več tehtnih del s področja glasbene zgodovine, kot so Zgodovina glasbe (s soavtorji). Glasba v preteklih dobah. Razvoj glasbe in Po lepoti k resnici. Zanimala so ga predvsem splošna zgodovinska vprašanja in glasbena estetika. Njegova dela s tega področja so vse prej kot suhoparna navajanja podatkov in letnic, so bolj filozofsko, estetsko pa tudi človeško prizadeto iskanje smisla umetnosti in glasbe. V sredo. 29. januarja 1992 so na pokopališču v Ro-diku pokopali starosto slovenskih skladateljev prof. Ubalda Vrabca, ki je dva dni prej umrl v bolnišnici v Izoli. Z njim je odšla ena zadnjih prič glasbenega življenja med vojnama na Tržaškem. Rodil se je 1 I. decembra 1905 v Trstu, med obema vojnama pa se je moral izseliti najprej v Argentino, nato pa v Maribor. Z glasbo se je srečal že pri desmem letu. ustvarjal pa jedo smrti. Z dvanajstimi leti se je vpisal na Glasbeno Matico, kjer se je učil violino, klavir in harmonijo. Študij kompozicije je začel na Tržaškem, končal pa na bolonjskem konservatoriju. kjer je leta 1929 diplomiral. Po dveletnem bivanju v Argentini se je leta 193 I naselil v Mariboru, kjer je vodil razne zbore in poučeval na tamkajšnji Glasbeni Matici. Ko so leta 1941 nacisti zasedli Maribor, se je prek Ljubljane umaknil v Rst. kjer je do upokojitve 1961 poučeval violino na tržaški Glasbeni Matici. Vodil je tržaški komorni zbor. pozneje preimenovan v zbor Jacobus Gallus. Napisal je več zborovskih pesmi, devet simfoničnih del. opero Tolminski punt. ki je bila pred leti izvedena v koncertni obliki, štiri komorna dela. tri kantate. več zborovskih skladb. Njegovo cerkveno glasbeno ustvarjanje obsega izključno vokalne skladbe. Po bogoslužni prenovi drugega vatikanskega koncila je napisal tri maše na bogo-služno besedilo, četrto pa na prosto besedilo Zore Saksida. Z njo je želel, da hi cerkveno glasbeni zaklad dobil nov besedni in glasbeni izraz v skladu z zahtevami današnjega človeka in slovenskega glasbenega izročila. V noči od 11. do 12. aprila 1992 je umrl v Ljubljani akademik, prevajalec, kritik, publicist in politik Josip Vidmar. V 97 letih se je uveljavil kot vodilni slovenski kritik, čeprav so ga pri tem vodili tudi nekateri predsodki. recimo o črnem in belem kruhu, o Preglju, o svo- bodnosti katoliških umetnikov in vrednosti njihovega dela. Sporen je bil tudi v nekaterih moralnih sodbah, na primer proti narodni spravi. Bil je velik prevajalec in že pred vojno dosleden zagovornik dostojanstva slovenskega jezika Bilje med ustanovitelji Osvobodilne fronte in po vojni opravljal visoke politične službe. Dolgo je bil predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Znani so tudi njegovi eseji in spominsko oblikovane biografije sodobnikov Obrazi. Za Mohorjevo družbo je leta 1926 prevedel Dickensovo Božično pesem v prozi, ki je izšla kot 14. zvezek Mohorjeve knjižnice. Velik odmev je zbujala njegova negativna kritika novel Strah in pogum Edvarda Kocbeka, v kateri se je postavil na ideološko stran Kocbekovih političnih nasprotnikov. Dr. Rudolf Trofenik je bil rojen v Studencih pri Mariboru 15.aprila 1911. Koso mu prijatelji za jubilejni zbornik ob osemdesetletnici pripravljali spominsko gradivo, jih je presenetila iz Munchna. kjer je živel že od leta 1956 novica, da je umrl 11. decembra 1991. V njegovi osmrtnici smo brali, da je bil zunanji dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in mnogih mednarodnih znanstvenih ustanov, avtor in ugleden založnik na področju evropske slavistike in zavedni sin slovenskega naroda. - Ko je na ljubljanski univerzi dosegel doktorat prava, je dodatno vpisal še študij filozofije in klasične filologije ter napravil znanstveni doktorat iz filozofije. Podprt s takim znanjem je postal leta 1942 privatni docent za kazensko pravo. Po vojni je bil od leta 1947 do 1956. celih devet let. zaprt na Igu. Po vrnitvi na prostost je odšel legalno v Nemčijo, kjer je povsem zapustil poklic prava in filozofije in se odločil, da ustanovi založbo znanstvene literature. Že leta 1960 so začele izhajati prve publikacije njegove založbe, ki je od leta 1966 delovala kot specializirana založba za kulturo in zgodovino Vzhodne Evrope in Bližnjega vzhoda. Pri tem poudarjamo tisto stran, ki zadeva Slovence, torej tiste tri zbirke, ki obravnavajo izključno slovensko tematiko. Tu je najprej temeljna in po izdanih knjigah najobsežnejša zbirka: Zgodovina. Kultura in duhovni svet Slovencev. V tej zbirki je izšlo več kot dvajset nacionalno pomembnih publikacij, vezanih predvsem na starejša obdobja naše zgodovine, na Brižinske spomenike, reformacijo, razsvetljenstvo in romantiko. Druga zbirka Letterae Slovenicae prinaša krajše razprave s področja literarne preteklosti, kultu-rologije. zgodovine in tudi tukaj je težišče na starejših obdobjih nacionalnega razvoja. Tretja zbirka literatura Slovenica je namenjena prevodom naših poglavitnih literarnih del in zbirk v nemščino. V zbirkah ali zunaj njih so izšle monografije ključnih osebnostih naše zgodovine - Trubar. Gallus. Kopitar. Slovenistika pa je le ena stroka v Trofenikovem znanstveno-založniškem načrtu: tu so še albanologija. orientalistika in hungaristi-ka. Kdo bo po Trofenikovi smrti nadaljeval s tem obsežnim znanstvenim načrtom, je težko reči. S svojim delom se je Trofenik za zmerom zapisal v slovensko zgodovino. V Spodnji Polskavi pri Pragerskem so 14. marca 1992 pokopali slovenskega pripovednika in dramatika, akademika Antona Ingoliča, pisca poglobljenih realističnih študij iz življenja preprostih delovnih in kmečkih ljudi. Bil je priznan tudi kot priljubljen pisatelj za mladino. Rodil se je 5. januarja 1970. po gimnaziji v Mariboru ga je profesorska pot pripeljala v Celje in nato v Ljubljano. Zanj bi lahko rekli, da je bil najplodo-vitejši pisatelj po drugi vojni, saj je samo pri Mladinski knjigi izšlo nad trideset njegovih del. Tematiko je črpal iz pred in povojnega življenja Štajercev (romana Na splavih in Lukarji) napisal je trilogijo o slovenskih izseljencih in raziskoval zgodovino (Pradedje. Gorele so grmade). Številna njegova leposlovna dela so po svoje tudi avtobiografska. Slovenski literaturi je zapustil prek petdeset del. SLOVENIJA JE KATOLIŠKA DEŽELA Zavod za statistiko Republike Slovenije je 11. februarja 1992 objavil prve podatke lanskega popisa prebivalstva. Iz tega popisa so zelo zanimivi podatki o veroizpovedi. Pri popisu je eno vprašanje zadevalo tudi vero. Pri prejšnjih popisih v nekdanji jugoslovanski državi tega vprašanja ni bilo, razen pri prvem popisu leta 1953. Pri tem popisu so bili podatki prav pri veroizpovedi pomanjkljivi, saj veliko prebivalcev ni želelo javno izraziti svoje verske pripadnosti. Po lanskem popisu prebivalstva pa je od občanov, ki žive v Sloveniji, katoličanov 71.77 %. Številka je nepričakovano visoka in je zlasti pri nasprotnikih zbudila pomisleke. Visok odstotek je dokaz, da je v slovenskem prostoru uradni ateizem dokončno pokopan in da bo počasi treba tudi javno priznati versko življenje tega številčno visokega odstotka vernih občanov in da imajo slovenski katoličani po vsem tem pravico do znatno večjega priznanja in prostora v sredstvih javnega obveščanja. Pri teh številkah seje treba zamisliti tudi v naloge. ki verne katoličane v Cerkvi čakajo. Na odločitev, da se je vprašanje o veroizpovedi spet postavilo v lanski popis, je vplivalo dejstvo, da vera »predstavlja eno od družbenih kategorij, katere vpliv je velik, saj večina prebivalstva pripada eni ali drugi veroizpovedi.« Verjetno je ta ugotovitev vplivala tudi na odločitev, da v popisih leta 1961. 1971 in 1981 tega vprašanja ni bilo. Tedanji komunistični oblastniki niso hoteli ali upali pogledati resnici v oči. Kljub vsemu, kar smo morali verni prestati v zadnjih 40 letih, je danes več kot tri četrtine ljudi vernih in številke lanskega popisa potrjujejo. da je Slovenija katoliška dežela. Jože Dolenc VESELE VEČERNICE Prva nedelja v februarju. Ponoči je nastala rahla odjuga in Srakova dva, Jožek in Janez, opoldne komaj čakata, da odložijo žlice, saj nameravata narediti tako velikega sneženega moža, kakor ga svet ni videl. In res sta kmalu ves sneg, kar ga je bilo na dvorišču in v okolici, zmetala na ogromen steptani kup, ki sta ga toliko časa obdelovala, da je iz njega res nastala nekakšna podoba, pa naj je bila bolj medvedu kot človeku podobna. Da bo temu stvoru ali nestvoru Stalin ime, £ta se že davno sporazumela. »Vzemimo mamino predivo in mu naredi dolge brke,« poveljuje Janez, čeprav je mlajši in bi on moral ubogati starejšega. »Ti pa mu vstavi oči. Na podstrešju sem videl debeli divji kostanj. Pojdi ponj!« »Misliš, da ne vem, kje je?« Kakor podlasica se je vzpel po lestvi in se tudi že vrnil. »Pokaži, kam naj zadenem.« Jožek je pokazal mesto, kjer naj bi bilo kravje oko Velikega Stalina. Komaj je umaknil roko, že je kostanj pristal v Stalinovi glavi nekje sredi čela. »Kam boš pa zdaj dal drugo oko? Nad ali pod tega, ki si ga tako srečno namestil?« »Naj bo Enooki! Drugi kostanj sem izgubil.« Zdaj bi se gotovo vnel prepir, toda iz kuhinje je prišla mama: »To so vajine večernice? Župniku pa sta obljubila, da gotovo prideta ministrirat.« »Koliko pa je ura?« »Kmalu bo pol dveh. Sta že zamudila. Lepa ministranta. Ponosna sem na vaju. To pa zares.« »Pozabila sva,« sta priznala in sklonila glavi. »Vem za rešitev,« je zarjovel Janez. »To je naš Murči!« »Se ti je zmešalo? Namesto tebe lahko gre Murči ministrirat, namesto mene pa že ne.« »Ti nikoli ničesar ne razumeš! Murči naju bo potegnil v Beltince s pasjo hitrostjo. Ti pripravi sanke, jaz bom opremil Murčija.« V nekaj sekundah je bilo vse nared. Murči je bevskal in mahal z repom. Bil je dobro rejen dolgodlaki bernardinec, pomešan z bogve koliko pasmami, na bolj kratkih, toda zelo močnih nogah. Janez mu je nadel opremo za vleko sani, da je bil ves omotan z nekakšnimi pisanimi povoji, ki sta si jih tudi sama izmislila. Do konca vasi sta Jožek in Janez tekla ob saneh, da se ne bi kdo zgražal nad muče- njem živali, ko pa so pustili za seboj zadnjo hišo, sta se oba spravila na sani, pognala Murčija v dir, sama pa mu krepko pomagala s palicama, s katerima sta kakor z vesli poganjala sanke naprej. Težava je nastopila na veliki cesti, ob kateri je bilo polno koli-čev, ki so v debelem snegu ločili cesto od grabe, Murči pa je imel za svojo veliko dolžnost, da vsakega nekoliko zalije ali ga vsaj pomoči. Menda je mislil, da brez potrebne vlage ne bodo pognali. »Ne pusti psa k vsakemu batu!« se je drl Janez. »Do Beltinec jih je na stotine in zamudili bomo. In tu so še telefonski drogovi!« Jožek je potegnil »veslo« k sebi in zgrabil za vajeti. Zdaj sta pa vlekla: Murči z vso silo k rdeče-rumeno pobarvanemu kolu. Jožek pa proč od njega. Nekajkrat so se zavrteli v krogu, nato so pa vsi trije gledali nazaj proti Melincem. »Ne gre! Če ne znaš z Murčijem prav ravnati, pa naj kar dalje zaliva količke.« »Zato ga bom pa od količka do količka gnal, da bo žvižgal. Priti moramo pravočasno.« Ko so se bližali cerkvi, je udaril zvon. »Vrnimo se,« je žalostno dejal Jožek. »Si nor! Zdaj, ko smo tukaj? Skoči k naši botri, saj je to čisto blizu in zapri Murčija v njihov prazen hlev. Snemi mu opremo, da se ne bi v svoji pasji neumnosti obesil. Jaz skočim v zakristijo in bom gospoda malo zamotil, ti pa takoj pridi.« »Najprej si ministrantsko obleko narobe obleci, potem se pa počasi preoblači, da ne bom zamudil.« »Sam vem, kako je treba. Ne boš zamudil.« Vse je šlo, kakor je treba in že so vsi trije, župnik Janko z dvema zadihanima in prepotenima ministrantoma, stopili k oltarju. Župnik je izpostavil Najsvetejše in začel prepevati litanije Srca Jezusovega, precej polna cerkev pa mu je slovesno odpevala. Sredi litanij pa je Janez med seboj in župnikom opazil Murčija, kako je s prednjima tacama stal na srednji stopnici, skrit župnikovim očem pod širokim večerničnim plaščem. Janez je postal trd od groze, kaj se bo zgodilo, če gospod Janko psa opazi. Toda Murči je bil discipliniran, omikan pes in je vedel, kako se je treba v cerkvi obnašati. Legel je na stopnico in nekaj časa miroval. Ko pa mu je postalo toplo, je začel s svojim pasjim sopenjem, da se je župnik jezno ozrl na Janeza: »Kaj se pa hehečeš, somar somareči!« Tega somara - osla bi Janez ob drugi priložnosti zelo zameril, že navadnega, kaj šele tega potisočerjenega, »somarečega«, zdaj pa je žaljivko požrl. Navsezadnje je veljala Murčiju in ne njemu, to je vedel samo on. Dotipal se je do Murčijevega gobčka in ga rahlo stisnil, da bi ga utišal. Murči se je vdal in samo žalostno pogledoval Janeza, ki še tega ne ve, da je treba odvečno toploto odvajati z iztegnjenim jezikom. Ko pa je župnik Janko prepeval: »... sveti tempelj božji«, je bilo Murčiju dolgočasja dovolj. Osvobodil se je Janezove roke in začel župniku pripevati s tako milim zavijanjem, da je bilo njuno dvoglasje popolno. Janko je malo prenehal, saj ni takoj vedel, kdo nenadoma v petju tekmuje z njim, začel je gledati okrog sebe, kateri ga oponaša, Janez ali Jožek? Janez je ob splošni tišini v cerkvi samo z očmi pokazal na slavnega pevca in župnik je odskočil, kakor da ga je pes že ugriznil: »Kako je prišel ta pes sem? Spravi mi mrcino iz cerkve. Takoj!« Janez je prijel psa za dolgo dlako na vratu in ga vlekel proč od oltarja. »Spusti ga,« so polglasno govorili najbližji verniki Janezu, »ugriznil te bo. Kaj pa če je besen - stekel?« Opozorila pa so bila odveč, kajti Murči se je Janezu strgal iz rok in se zagnal med klopi, med pobožne vernike. Ženske so iz klečečega položaja planile kvišku in kmalu je vsa množica stala na sedežih. Murči se je pa mirno sprehajal med njimi, včasih malo zalajal, kakor da hoče pokazati, da zna še kaj drugega, ne samo peti, zanimali so ga vsi koti v cerkvi, ki jih je nekoliko ovohal, šel ob križevem potu in si ogledal slike ter malo zmajal z glavo, oblajal je nekaj svetnikov na stenah, potem pa se je dal mirno ujeti Janezovim rokam in se odvesti iz svetega kraja. Ljudje so se oddahnili, kakor da so srečno preživeli nekaj strašnega in hudo nevarnega, zlezli so s klopi in pokleknili. ko so se drug drugemu nekako sramežljivo in dobrohotno nasmehnili: »Zaradi enega psa! Ministrant ga je pa prijel za vrat in mu ni bilo nič.« »Seveda, seveda, toda človek nikoli ne ve...« Murči se ni dal zapreti v-tuji hlev, čeprav je bil botrin. Pred hlevskimi vrati je tako razgrajal, da ga je moral Janez spustiti. Murči je veselo pobrisal domov in na domačem pragu svobodno sopihal in zavijal po mili volji, še preden je župnik Janko blagoslovil vernike. Ministranta pa je trla velika skrb, kako po blagoslovu smukniti iz zakristije, preden bi ju gospod Janko mogel poiskati s svojimi očmi.-Že med potjo od oltarja sta odvezovala vse trakove, odpenjala sponke in gumbe na ministrantski obleki in preden se je v zakristiji župnik vzravnal iz globokega priklona pred križem, sta že brisala skozi vrata. Sanke s pasjo opremo so bile pred botri-nimi hlevskimi vrati in Janez je moral priznati svoj poraz: »Pes mi je ušel. Zdaj boš ti vlekel sanke.« »Ne bom. Dogovorjen sem s Tjašekom iz našega razreda, da mu bom pomagal pri nalogi. Murči je tebi ušel, zato vleči sanke ti namesto njega.« In je kar šel. Janez je pasjo opremo zložil na sanke in poklapan vlekel sani mimo hiš, v katerih, o tem je bil prepričan, pri vsakem oknu stojijo otroci in se mu škodoželjno režijo. Zunaj vasi pa se je naveličal kar naprej popravljati opremo, ki je lezla zdaj na levo zdaj na desno, raje si je nadel opremo sam in kot kakšen cirkuški kuža na dveh nogah vlekel sani do doma. Naslednjega dne pa se je sosedov Stanko norčeval iz Janeza, ko je otrokom zatrjeval, da je včeraj Srakov pes po dveh nogah vlekel sanke za seboj. Tega dne sta Janez in Jožek govorila med seboj samo pred drugimi, dokler se naslednjega dne Jožek ni naveličal bratskega molka in mimogrede rekel Janezu: »Vsega je kriv Enooki.« »Jaz sem za to, da ga uničiva.« Spravila sta se nad enookega Stalina in kmalu je bil namesto njega samo še velik kup snega, da se je mama spotikala nad tem in rekla: »Čudim se vama, ki sta tako iznajdljiva, da nista deda postavila kje v predsobi. Drugi bodo imeli na dvorišču že visoko travo, mi pa bomo še vedno hodili okoli tega kupa snega, ki se bo kmalu spremenil v led. Da jutri zvečer ne najdem niti sledu vajinega nastopaštva! Sta razumela?« »Sva,« sta vlekla glavo med ramena in se nasmehnila drug drugemu, češ, zdaj sva poceni prišla skozi, kaj pa bo, ko bo mama zvedela za Murčijevo prepevanje litanij? - Kar bo, bo. Mogoče sploh ne bo. Lojze Kožar SLOVO Torej: vsega skupaj pet novih grobov in nobenega rojstva zadnja dva meseca. Robičeva Neža bi jih imela sedeminde-vetdeset, če bi živela še tri mesece. Nihče pravzaprav ni vedel, kaj ji je bilo, ali je bila bolezen ali samo starost. Ne verjamem, da bi dočakala sto let, je menila lansko poletje, notri v trebuhu me večkrat boli. Nobene rože več ne pomagajo. Za smrt ni rože v vrtu. Vidim pa še dobro, oja, brez 8čal seveda, vpeljem šivanko in preberem tudi še kaj. Tele prtičke sem sama nakvačkala, pa tele čipke na posteljnini, oja! Nikjer se nisem učila. Poskusila sem, pa razdrla, pa spet poskusila in je vse mogoče ratalo, tako je to, ob nedeljah popoldne, ko sem imela čas, sem se ukvarjala s takimi rečmi. Veselilo me je. Šivati nam mati niso pustili ob nedeljah. Če boste ob nedeljah šivale, boste vedno raztrgane hodile, so nas opozarjali. Ob nedeljah se ne dela. Potem ni žegna pri hiši. Tamle v bregeh, se spomnim, ko je še rajnki Gorenc kosil travnik - saj zdaj je že vse preraslo grmovje - ampak tudi ko je bil še travnik, niso nikoli imeli koristi od njega. Gledali smo tja prek, kadar so sušili seno. Tudi ob nedeljah so grabili, menili so, da ne gre drugače, ker jim je nagajal dež, ampak ravno zaradi nedeljskega dela se jim je menda potem maščevalo. Zmeraj je deževalo, kadar so se oni spravili kosit tisti travnik. Včasih, kadar je bila suša, smo se tolažili: Saj bo takrat namočilo, ko bo Gorenc spet kosil. In je res. Menda je potem že obupal, mislili smo, da ne bo več kosil, ker je vsako leto po kakšnem tednu sušenja odpeljal domov ničvredno suho slamo ali pa napol gnoj. Povsod so že pospravili seno, dnevi so bili vroči in brez slehernega oblačka na nebu, pa se je navsezadnje spravil kosit še on. Pa smo imeli spet dež. Vezat bi šla v vinograd, če boste lahko malo sami, je dejala snaha Robičeva Neži. Andrejčevi so me prosili. Potem bo pa prišel zorat za krompir. Le pojdi za kakšno uro, je odgovorila Neža nekam zamišljeno. Ko bo odzvonilo poldne, se pa lahko vrneš. Danes bom umrla. Oh, mati, mati! je zmajala z glavo snaha Ančka, že priletna in vdova, ki je zdaj sama skrbela za dom. Mati je zajemala iz svojega lončka kavo in kruh. Sedela je na klopi pri lončeni peči, s pručko pod nogami, in gledala nekam v pelargonije na oknu. Za nizko slamnato streho praznega hleva je vstajalo sonce. Obetal se je lep dan. Piki je lačen. Mu bom že dala jesti. Kar pojdi, Po razdelih med vinogradi so se skrivale vijolice, trobentice so silile k soncu in obrezane trte so ponekod jokale. Ančka je hitela. Dobro ji je šlo od rok. S svojo vrsto je bila vedno nekoliko naprej, da je pomagala še v sosednji. Potem je pri Svetem Primožu zazvonilo poldne. Andrejčeva gospodinja se je pokrižala in molila naprej in potem so sedle v krogu okoli košare in malicale, v peči pečen kruh in suhe klobase in vino ni bila kakšna kislica - in Ančka je v resnici pozabila na tisto, kar soji mati zjutraj naročili. Neža pa je doma še vse popravila. Pomila je po zajtrku svoj lonček in žlico in oboje spravila v kredenco. Potem je počasi odšla po pasjo skledico, nadrobila vanjo kruha, ga polila z mlekom in odnesla pred pasjo uto. Vrnila se je v hišo. Poravnala je rjuho na svoji postelji, zrahljala pernice in s posebno skrbjo pogrnila povrh težko svileno pregrinjalo. Potem si je morala malo odpočiti. Sedla je pri peči na klop, oprta na palico, in se spet zagledala skozi pelargonije na oknu. Neznanska samota ji je stisnila srce. Šla bo pred hišo. Po cesti zmeraj kdo pride. Dvignila se je in se napotila v vežo. Na pragu se je obrnila, da bi še enkrat videla, ali je dobro: Lepo pogrnjena postelja, poročna slika v starinskem okvirju in miza v kotu, lesena klop, zelenkasta krušna peč z vdelanimi monštrancami, ki so na vse strani pošiljale žarke. Okenca, zastrta z rožami in ob straneh bele čipkaste zavese in predalnik, pokrit s prav takim prtičem. Kakor za praznike. Saj tudi je praznik. Vendar je v veži vseeno poiskala majhno sekiro. Na kladi pred hišo bo nacepila trske in morda kakšno poleno, da bo Ančka potem lahko zakurila. Robičeva Neža je sedla na tnalo, sekirico je spustila na tla in sklenila roke v naročju. Odzvonilo je poldne pri Svetem Primožu, zamajal se je veliki zvon v farni cerkvi in posamič so se oglašali še zvonovi oddaljenih podružnic. Ančka jih je morala slišati. Toda potem so zvonovi utihnili in ves svet je zamrl. Nikogar ni bilo na cesti. Na sosedovem dvorišču se ni zganilo nobeno živo bitje, nobena veja se ni premaknila v vetru. Samota je zajela ves svet. Sedaj je Neža vedela, da je tudi Ančka prikovana tam. kjer je, in se ne bo mogla vrniti. Napenjala je oči in opazovala njive, sadovnjak, vinograde in gozdič ob cesti, sosedovo hišo in zidanice in vse je mirovalo kakor zakleto. Vsi so morali mirovati in ostati tam. kjer so bili. Potem se je na cesti nekaj premaknilo. Resnikov Boris je prihajal sem od svoje bajte, režeč se kakor po navadi, z redkimi kocinami po obrazu in z rokami v žepih. Ko ves svet miruje, se on takole sprehaja po cesti. Vedno je delal vse drugače kot drugi. Saj ga nihče ne jemlje resno. Ampak vendar. Zdajle ji samo on lahko pomaga. Ustavi se pred Nežo, z rokami v žepih, in se reži. Kam si pa namenjen? K Andrejčkovim grem, tamle v zidanico. Nadeja se. da bo dobil kruh in klobaso pa kozarec vina. Ančka je tudi tam. Vežejo. Daj, stopi k njej v vinograd in ji naroči, naj pride domov. Zdajle, takoj? Sredi dneva? Takoj. Zakaj? Umrla bom. Eh, mati, se še bolj veselo zasmeji Boris, dokler takole sedite in govorite, že ne boste umrli. Resnikov Boris se je obrnil in odšel naprej po cesti in Robičeva Neža je spet ostala sama, sama za zmeraj. Z nikomer več ni spregovorila, nikogar več ni videla. Ančka jo je zvečer našla mrtvo na tnalu pred hišo. Marta Kmet DAR LJUBEZNI Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vso vednost in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa ne bi imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje in ko bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, pa ne bi imel ljubezni, mi nič ne koristi (1 Kor 13,1-3). Sedela sem v majhni cerkvici. Nekje v sredini je sedela starejša gospa. Želela sem si, da bi bila cerkev prazna. Da bi bila lahko sama. Skoraj nezavedno je moj pogled obstal na stari gospe. Ne, nisem ji nevoščljiva, da si tudi ona lasti del prostora, ki pripada vsem. Njeni roki so trdno objemali rožni venec. Slišati je bilo tiho molitev. Vedela sem, da se je tudi ona prišla zahvalit Njemu. Iz obraza ji je izžarevala čista lepota, nedotaknjena ljubezen do življenja, do trpljenja. Ničesar nisem vedela o ženi, ki je sedela nasproti meni. A kljub mojemu nepoznavanju naju je družil skupni prostor, vera v upanje in ljubezen do Njega. Mogoče je moj rožni venec drugačen od njenega. A ta različnost je nebistvena. Bistvena je bila najina navzočnost. Skupna navzočnost pred Njim. Skupna ljubezen. V trenutku - in ta trenutek me je presenetil - sem začutila ljubezen do nepoznanega človeka. Tisti trenutek sem bila pripravljena sprejeti človeka, ki ga prvič vidim. Ničesar na njej me ni motilo. Ni me motila njena starost, ni me motil njen zguban obraz.. . Globlje sem se zamislila. Ali me je res ta trenutek tako presenetil? Ali nisem ravno zaradi vseh teh trenutkov presenetljive ljubezni prišla danes v cerkev zato, da se zahvalim Njemu, za dar ljubezni, ki mi ga je dal. zato, da sem prišla do spoznanja, da si sama ne morem usmerjati tok ljubezni, temveč bo ljubezen sama, če se ji le zdim vredna, usmerjala moja pota (prim. K. Gibran. Prerok). Zahvaliti sem se hotela za vsak nov dan ljubezni. Zahvaliti za to. da sem živa stvar, da imam lahko nekoga rada. Da sem sposobna tudi dajati, ne samo sprejemati. Da nisem samo piščal. ki daje le zveneče glasove. Moji glasovi morajo biti drugačni. In ta dar sem dobila od Tebe. Dal si mi dar ljubezni. Nežive stvari ne morejo čutiti, ne morejo trpeti. Moje življenje pa je polno teh čustev. Želim si, da bi bil moj glas, glas poln ljubezni. Pripravljena sem sprejeti klic ljubezni. pa čeprav bo ta klic težak, mogoče včasih nerazumljiv. Vedno znova sem pripravljena sprejemati dar. Naj ne bo moja ljubezen brez darov do drugih. Naj ne postane nevoščljiva, brezobzirna, naj ne misli hudega. Stare gospe ni bilo več. Niti nisem opazila njenega odhoda. Cerkev je bila sedaj resnično prazna. Pa je bila ta praznina dejansko navzoča? Ne, nobene praznine ni bilo občutiti. Prostor je bil poln ljubezni. Toda če v svojem strahu iščete zgolj miru in užitka v ljubezni, je bolje za vas, da si zakrijete svojo goloto in odidete z mlatišča ljubezni v svet brez letnih časov, kjer se boste smejali, a ne iz srca, in jokali, a ne izjokali vseh solz. Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe. Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest. Zakaj ljubezen zadostuje ljubezni. (K. Gibran, Prerok) Alenka Veber TRENUTEK USODNE LOČITVE »Lepo brado imaš, Vinko,« ga je nežno pobožala z drhtečo roko. »Hermina, ne moti med vožnjo voznika« je skušal biti oster. Igrivo se je nasmehnila in mu izpulila sivo kocino. Jezno jo je pogledal in ji divje segel pod kratko krilo. Zardela je ter se umirila. Zagledala se je v rahlo valovito pokrajino: v zrela, žitna polja tik pred žetvijo, v njive z bujno koruzo in v temno zelene gozdove. Na holmu se je svetlikala v soncu bela cerkev z značilnim, čebuljastim zvonikom. Zaplavala je v že zdavnaj minula otroška leta in mu pričela pripovedovati o slutnji prve ljubezni: »S Slavčijem sva se vračala iz šole. Držala sva se za roke kot zmeraj. Sanjala sva o neskončno lepem. Tako čisto je bilo med nama kakor biserni tolmun gorskega izvira. Toda Slavci je čez čas zbolel in umrl. Seveda v svojem nedolžnem, otroškem razumevanju vsega sploh nisem dojela. S Slavčijem je umrl del mene, del tiste neskaljene, rane mladosti.« »Zakaj mi to pripoveduješ?« se je naveličal. »Nekaj ti moram povedati,« je bila odkrita. »Rajši opazuj pokrajino,« se je na tihem raznežil sam v sebi. Molčala sta v togem ravnovesju. Skrita za svojimi okopi sta pričakovala razpoložljivi trenutek, kdo bo drugega bolj strupeno oplazil. Ustavila sta se pred osamelim gostiščem. Usedla sta se na vrtu, s pogledom na ravnico in romarsko cerkev v ozadju. Z narejenim nasmeškom jima je postregla mlada točajka. Slastno se je osvežil z grenko pijačo. Opazoval jo je natančneje. V ozki. oprijeti obleki so še bolj zablesteli njeni čari. Tako naivna je bila kot gimnazijka pred zaključnim izpitom. »Se boš vrnila v domovino?« je preklal gluho tišino. »Seveda, kaj pa naj počnem v tem tujem nerazumevanju. Službe nimam več in tudi najstarejši otrok bo začel kmalu hoditi v šolo.« Ošinil jo je z rahlim pogledom: »Zakaj se vznemirjaš?« »Tebi je lahko. Nimaš nobenih podobnih dolžnosti, ampak le svoje znanstveno raziskovanje.« Skril se je v lastno samoto. Njena razdvojenost je odmevala v njegovi nezavednosti. Vendar je prepad med njima rastel tako očitno, kot da se nista nikoli srečala. V sebi je zajokala in se pogreznila v ljubeznivo temo brez izhoda. Vinko je plačal brhki točajki in ji še dodal nekaj drobiža. Kar naveličal se je Hermine in njene svinčene zazrtosti. Skoraj kakor igračo jo je odvrgel daleč v prvo sumljivo srečanje. Pričaral ji je svet površne znanosti in jo navezal na čudne želje. Otresla se je zapostavljene vsiljivosti. Tudi njegovega otipavanja se je hotela znebiti, saj jo je njegov teman izbruh preveč prikoval na bakreno ograjo. Ločevala sta se z globokim nerazumevanjem, kakor da med njima ni vzbrstel noben topli, skriti nasmeh. »Rad te imam!« je izdavil s krvoločno narejenostjo. Občutila je njegovo lahkomiselnost kot v temelju rušilno moč in ga resno posvarila. Na obrobju mesta je izstopila. Z lahkimi visokopetniki je odtavala v predmestje. Črn lesk čevljev jo je omamljal. Skrila se je v lastno umirjenost pred nenadno nevihtno. Vzpela se je v drugo nadstropje sredi iskajo-čega zanosa. Na vrhu stopnišča pred stanovanjem jo je čakal mož, trdno odločen v svoji nameri. Dovolj mu je bilo njenih izkrivljanj, laži, vlačenja in tavanja po kalnem. Zaznal je njeno ceneno nadišavljenost. Bila je pred njim: vitka, ponosna in izzivalna v osvajanju. Ni se obotavljal. Odločno je segel po mesarskem nožu v notranji žep suknjiča. Hladno jo je zabodel v hrbet in v lastni nasilnosti zgorel v pozabljeno strast. Nato se je odšel prijavit. Dvoje sinjih, modrih oči pa je čez stopnice pozvanjalo v zatohlo zagrenjenost. Kakor, da je vsa krvava preteklost izžarela v omahljive korake izgubljene prihodnosti. Stanislav Koštric VERBINEC OLGA Beličeva ploščad 3 Naslov v telefonskem imeniku je lep. neomadeževan. kakor na primer Zerdina Leopold, dipl. ing. itd. in vsi drugi naslovi častitih prebivalcev visokih stolpnic, ki segajo do samih nebes in se v njih oknih in kovinskih okvirih sonce potisočeri in vse mogoče je videti po balkonih, od vrvi za perilo, na katerih se zmeraj nekaj suši, do stisnjenih cvetličnih lončkov in zabojčkov s pelargonijami ali nizkih smrečic, brinovih grmov in drugega grmičastega igličevja. takega nizkega, ki je moralo zakrneti v rasti, če je hotelo priti na tisti balkon, tako davno že. da je moralo že pozabiti, kdaj je svobodno raslo po gozdovih in se stegovalo v višine. Verbinec Olga ni imela najbrž na svojem balkonu niti takega cvetja ali grmičja ali kake druge žive stvari, sodeč po tistem, kar sem mimogrede zajela s pogledom v njeno stanovanje, preden mi je pred nosom zaloputnila vrata. Kako je to zmogla, še sama ne vem, saj ni bila sposobna stati na nogah. Zvita je bila v en sam kup nesreče na tleh, na tapisonu okoli nje so bile smeti in umazane lise in v dosegu njene roke je stala ob odprtih vratih v majhni kopalnici pobruhana straniščna školjka. Tudi vrata v kuhinjo so bila ob najinem prihodu odprta, da sem videla mizo, kjer so stale druga ob drugi umazane prazne steklenice. Našla sem jo klečati na tleh v blatu. Slišala sem že o pijanih, ki jih najdejo v jarku, pa si nisem predstavljala, kako je pravzaprav to. Nikoli jih še nisem videla in nikoli nisem razmišljala o tem. kakšna podoba je to, ko se pojavijo doma blatni in nerazsodni kakor žival, ko so vendar morali biti nekoč ljudje. Olga Verbinec se je še zavedala svoje bede. »Sladkorno imam,« je izdavila iz sebe z jezikom, ki se je tuje valjal po izsušenih ustih. »Pri neki ženski sem bila na obisku in sva popili malo vina.« Spet je klecnila na kolena. Nisem je mogla obdržati pokonci, čeprav sem jo podpirala, in zdaj je nisem mogla ponovno dvigniti, ker sama očitno ni imela nobene moči več, da bi sodelovala. »Pomagajte mi.« sem naprosila neznanca, ki je šel mimo. »Morda bi bilo potrebno poklicati rešilca, kaj vem. Pravi, da ima sladkorno.« Ženska na tleh je nenadoma oživela: »Ne rešilca, ne! Nočem v bolnišnico. Vi mi pomagajte domov,« se je obrnila k meni. »Kje stanujete?« Ni hotela povedati. S težavo sva jo vso blatno in mlahavo zvlekla v avto. Ves čas je molčala. Ni hotela, da kdo vidi. Sedla sem poleg nje. Izgubljala se je v nič. »Povejte zdaj naslov. Kako se pišete?« S težavo sem izvlekla iz nje. »Sama bom«, pravi. Obstoji pri dvigalu. Pritisne na gumb. Poiščem stikalo. Medtem se vznak prevrne na beton. Z neznanim moškim jo zvlečeva v dvigalo. Povzpne se, da bi dosegla številko, pa se spet sesede. »Bom jaz. Kam?« »Četrto nadstropje,« pravi. Ustavimo se v četrtem. »Poznate to žensko?« vprašam človeka, ki je prihajal po hodniku. »Ta je iz prvega,« pravi. Gremo nazaj. V prvega. »Poznate to žensko?« spet vprašam neznanega moškega, ki se pojavi pred dvigalom. »Da, tukajle stanuje.« Pomaga mi jo zvleči do vrat. Ženska poišče ključe. »Sama bom,« pravi. Ne posreči se ji. Prvi ključ ni pravi. Pripravlja drugega. Pa se sesede na tla. Moški ji vzame ključe iz rok. poizkuša ključe in slednjič odpre vrata in vmes sprašujem žensko: »Imate telefon?« Pokima, še preden me zapre ven. poklicala vas bom, pravim. »Najedla se bom tablet, da bom umrla,« zamomlja. »Živi sama?« vprašam soseda. Sama. Maček umazano bele barve presunljivo mi-javka. Ves čas ga je bilo slišati nekje na stopnicah, ko smo se onegavili okrog dvigala, prišel je po stopnicah v pritličje, brž ko se je ženska pojavila na vhodnih vratih in klicala ga je po imenu in se obračala za njim. Zdaj je smuknil mimo ženske na tleh in mimo pobruhane školjke nekam v kuhinjo in ženina edina, a močna skrb je bila, preden je zaprla: je maček notri? Kajti sama ni mogla biti. Ali imate koga doma, sem jo spraševala že prej, nikogar nimam, je odgovorila, umazano belega mačka je zamolčala. Je pa vendar ne moremo pustiti kar tukaj na tleh. nekam na kakšen kavč ali na kakršnokoli ležišče bi jo morali spraviti, zaklenila se bo s tem cvilečim mačkom v svoj kup smeti in nihče ne bo mogel do nje, da bi ji pomagal. Boste stopili čez čas pogledat k njej, sprašujem soseda, ki je še zmeraj stal na hodniku. To je tako. pravi, v teh naših blokih - ali stanujete v bloku? Ne. Potem ne morete vedeti. Na videz nas je veliko skupaj, a vsak je popolnoma sam. Saj ne moremo do nje, ko se bo zaklenila. Pa tudi: kaj naj napravim? Ima katerega od svojih? Morda bi poklicali katerega od sorodnikov, da bi se zavzel zanjo. Ne poznam njenih sorodni- kov, ne vem, ali jih ima. Pa tudi. veste, zgoraj nad nami je stanovala neka gospa, sama je bila. ampak je bila urejena ženska, stanovanje je imela čisto in vse omare in obleke pospravljene, pa kaj ji je pomagalo, nobenega sorodnika ni nikoli bilo k njej, sama je živela in sama je umrla in potem so prišli, po dediščino, vzeli so prihranke; njene lepo spravljene obleke in perilo in nakit in papirje in sploh osebne stvari pa so zmetali v smetnjak, ničesar osebnega niso hoteli od nje, kakor da bi bila kužna. Telefonirala bom. Vso pot ponavljam ime. priimek in naslov, da jo bom našla v imeniku in zdaj je res tu natiskan njen brezmadežni naslov in še veliko je takih. Še veliko je takih po blokih, je rekel človek na hodniku in govoril je, kakor da je svet zaklet in ni ničesar mogoče spremeniti. Telefon je zvonil in zvonil in razmišljala sem, ali je še vedno zvita v predsobi na tleh ali kaj za božjo voljo počne, da ne more dvigniti slušalke ali je pa noče, ker tudi ona ve, da je vse zakleto, da ji nihče več ne more pomagati, četudi bi ji hotel, pa je zdaj tako in tako vseeno, važno je samo, da je zaklenjena, da drugi ne gledajo te svinjarije. Toliko pa še vem, da tole ni za nikamor, ne hodite mi torej blizu, naj bo zaklenjeno! Ključe, je zavpila možakarju, ki ji je odklenil. kje so ključi? Razmišljal je za trenutek, ali ji jih naj da v roke, ko je ležala na tleh, ali v vrata, ali kam, in vrgel jih je na omarico v predsobi, da je kovinsko zažvenketalo. Se je dvignila do njih? Se je sploh zaklenila? Morda še zdaj ne. Zato so sosedje morebiti le stopili k njej. Odrinili so vrata in njeno težko telo na tleh in so jo preoblekli in spravili kam v posteljo. Odložila sem slušalko. Na steni je, na križ razpet, sklanjal glavo križani. Pokleknila sem na tla in tudi jaz globoko sklonila glavo. Marta Kmet NOVOSTI V KOLEDARJU V koledarjih za leto 1992 je bilo težko z rdečo barvo označiti državne praznike in dela proste dneve, ker ustrezni zakon tako dolgo ni bil sprejet. Šele 21. novembra 1991 je Skupščina Republike Slovenije sprejela tak zakon, ki je bil istega dne razglašen in objavljen v Uradnem listu RS št. 26. veljati pa je začel naslednji dan po objavi. V tem času je bilo največ koledarjev za leto 1992 že natisnjenih, tudi Mohorjev koledar in Družinska pratika, zato ta zakon še ni mogel biti upoštevan. V Mohorjevem koledarju smo vsaj z rdečo barvo označili take dneve po osnutku zakona, ki je bil predložen Skupščini RS. Da ne bo več dvomov, kakor so bili v letu 1992, navajamo tukaj vse novosti, ki se tičejo državnih praznikov in dela prostih dni. Obenem pa tudi opozorimo na novosti, ki so prav v zadnjem času nastale glede nekaterih cerkvenih praznovanj. A. Državne praznike, ki so obenem tudi dela prosti dnevi, našteva omenjeni zakon te-le: 1. Novo leto, 1. in 2. januarja. Že dosedaj smo se navadili na to dvodnevno praznovanje, čeprav se mi dozdeva, da so morda dvodnevno praznovanje treh poprejšnjih državnih praznikov uvedli kot tolažbo za odpravo nekdanjih dvodnevnih božičnih, velikonočnih in binkoštnih praznikov. 2. Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, 8. februarja. Ta dan smo doslej praznovali kot kulturni praznik, odslej pa bo tudi državni praznik. 3. Dan upora proti okupatorju, 27. aprila. Ta praznik je bil v veljavi že poprej, četudi je imel drugačen naziv. Vendar je historiat tega praznovanja prav zanimiv. Praznovali smo ga do leta 1951, ko so uvedli 22. julija Dan vstaje. Govorilo se je tedaj, da Srbom, ki so tak dan praznovali 7. julija, ni šlo v račun, da bi Slovenci imeli nekaj podobnega že 27. aprila. Zato je moral 27. april odpasti, ti dnevi so se začeli 7. julija s srbskim in 13. julija s črnogorskim Dnevom vstaje, 22. julija je smel biti šele tak slovenski dan, potem pa 27. julija tak dan za Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Makedonija je pa tak dan praznovala 11. oktobra. Seveda je bil ta datum za Slovenijo za lase privlečen in nič kaj posrečeno izbran. Saj vemo, da so prve sabotažne akcije proti Nemcem bile že aprila 1941, prva oborožena borba z Italijani pa je bila 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici. Vendar so bili v tej borbi udeleženi trije pripadniki ilegalne primorske organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) in tega ni vodila Komunistična partija, zato o tem spopadu niso veliko pisali, kaj šele, da bi to praznovali. 27. april smo ponovno začeli praznovati leta 1969, kljub temu pa je 22. julij še naprej ostal praznik. Sedaj je ta »nadomestni praznik« v juliju odpadel in je ostal samo 27. april. 4. Praznik dela, 1. in 2. maj. To smo tudi že doslej praznovali kot dvodnevni praznik in ga kot delavski praznik (četudi ne dvodnevni) praznujejo v mnogih državah. Lahko pripomnim, da je to praznovanje na neki način privzela tudi Cerkev, ko je leta 1956 na ta datum uvedla praznovanje sv. Jožefa Delavca. 5. Dan državnosti, 25. junij. Obletnica proglasitve neodvisnosti v letu 1991 nas bo odslej spominjala na dan, ko je Skupščina RS v letu 1991 sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (gl. Mohorjev koledar 1992, str. 34-35). 6. Dan spomina na mrtve, 1. november. V prejšnjem režimu so temu rekli Dan mrtvih in je bil to edini cerkveni praznik, ki je imel tudi vseskozi značaj državnega praznika (bilo je to samo v Sloveniji in so se prenapeteži iz drugih jugoslovanskih republik od časa do časa zaganjali ob to praznovanje). Res je praznik Vseh svetnikov kot predvečer spomina vernih rajnih dobil že čisto nagrobni značaj, vendar bomo v Mohorjevem koledarju ostali pri tej cerkveni označbi, ne glede na način državnega praznika. 7. Dan samostojnosti, 26. december. Obletnica plebiscita za slovensko osamosvojitev v letu 1990 oziroma sklepov, ki so temu sledili. Plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je bil 23. decembra 1990. 26. decembra 1990 pa je republiška volilna komisija v svojem poročilu ugotovila, da je bila na plebiscitu sprejeta odločitev, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država, ker se je zanjo izrekla večina vseh glasovalnih upravičencev (Ur. list RS št. 2/91) in Skupščina RS je to slovesno razglasila. Z dnem te razglasitve je začel teči rok, ki je bil določen v zakonu o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 44/90) in končni rezultat tega je proglasitev neodvisnosti, ki jo praznujemo 25. junija. B. Za dela proste dneve v Republiki Sloveniji določa omenjeni zakon naslednje verske praznike: 1. Velikonočno nedeljo in ponedeljek. Tukaj naj omenim terminološko zmedo, ki vlada pri laičnih sestavljalcih koledarjev, ki velikonočni ponedeljek nepravilno imenujejo veliki ponedeljek (tudi na radiu in televiziji smo tako slišali). Pri cerkvenem poimenovanju ni nobenega dvoma: veliki ponedeljek je ponedeljek v velikem tednu (torej ponedeljek po cvetni nedelji), ker imajo vsi dnevi v velikem tednu vzdevek veliki, velikonočni ponedeljek pa je ponedeljek po veliki noči. Tisti laiki, ki do sedaj niso bili vajeni izraza veliki teden, pa sedaj opletajo s temi izrazi in ne vedo, kako bi jih prav uporabili. 2. Binkoštno nedeljo. Na prvi pogled pravzaprav čudno izgleda, zakaj zakon sploh našteva kot dela prosta dneva velikonočno in binkoštno nedeljo, ko je nedelja že tako ali tako dela prost dan. V obrazložitvi k temu zakonu je bilo v sredstvih javnega obveščanja slišati, da sta kljub nedelji dobila ta dva dneva poseben poudarek, da to nista navadni nedelji, temveč nekaj več. Kar spomnimo se časov, ko radijski in televizijski napovedovalci. pa tudi časnikarji, niso smeli niti za naše zdomce reči in zapisati, da prihajajo domov za božične in velikonočne praznike. 3. Marijino vnebovzetje, 15. avgust. Pri nas zapovedan praznik. 4. Dan reformacije, 31. oktober. Evangeličanski kristjani augsburške veroizpovedi, katerih je v Sloveniji okrog 18.000 in žive strnjeno v Prekmurju, praznujejo ta dan spomin na tisti dogodek, ko je avguštinski menih dr. Martin Luter 31. oktobra 1517 obesil na vrata grajske cerkve v Wittenbergu svojih 95 točk, v katerih je grajal razvade v tedanji cerkveni organizaciji. Evangeličani praznujejo ta dan kot začetek tiste reformacije, iz katere je izšla njihova Cerkev. Nekaterim katoliškim vernikom se bo morda čudno zdelo, da bo odslej vsa naša država praznovala ta spomin kot dela prost dan. Opozo- riti moram, da danes tudi katoliška Cerkev drugače gleda na Lutra kakor v času reformacije. Spomnim naj samo na skupno izjavo rimsko katoliške in evangeličansko luteran-ske komisije od 6. maja 1983 ob 500-letnici Lutrovega rojstva, ki ugotavlja, da se na obeh straneh spreminja predstava o Lutru, ki smo jo podedovali. (V Mohorjevem koledarju 1984 smo objavili izvlečke te izjave na str. 108). 5. Božič, 25. december. O praznovanju božiča v Sloveniji bi lahko napisal celo razpravo. Tukaj naj samo omenim, da je bila Slovenija edina republika v nekdanji Jugoslaviji, ki je do vključno leta 1952 praznovala božič kot dela prost dan. prav tako pa je bila prva republika, ki ga je že pod komunističnim režimom (1989) ponovno praznovala. Seveda je bilo zaradi tega v drugih republikah dosti odobravanja, pa tudi zgražanja (posebno v Srbiji so se nad tem pohujševali in bi bili najraje celo preprečili tako ponovno praznovanje, četudi je bila to republiška pristojnost). Omenjeni zakon posebej poudarja, da se noben praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji, ki pride na nedeljo, ne prenaša na naslednji delovni dan, kakor je bilo po prejšnjem zveznem zakonu urejeno za tiste praznike, ki so se praznovali dva dni. C. Glede cerkvenih praznovanj moram omeniti, da že od leta 1972 obstaja posebni slovenski pokrajinski koledar, ki je v uporabi pri maši in molitvenem bogoslužju (bre-virju). V tem pokrajinskem koledarju so takšni svetniki, ki jih ni v splošnem koledarju. so pa za Slovenijo pomembni. Ob sprejemanju tega pokrajinskega koledarja leta 1972 je bila udeležena tudi Mohorjeva družba, ki je poslala svoje predloge. Ker sem tiste predloge v imenu Mohorjeve sestavljal podpisani, se na to dobro spominjam. 25. junija 1991 je papeška kongregacija za bogoslužje in zakramente potrdila nov slovenski pokrajinski koledar, v katerem je sprejetih še nekaj več svetnikov (kot neobvezni godovi). To so svetniki, ki imajo v naših krajih svoje cerkve in so pri nas krajevna imena po njihovih imenih: Tako npr. sv. Jošt (17. maja), sv. Kancij, Kancijan in Kancijanila (30. maja, krajevno ime Skocjan), sv. Primož in Felicijan (9. junija), sv. Urh (4. julija), sv. Krištof (24. julija), sv. Egidij (Tilen, 1. septembra, krajevno ime Šentilj), sv. Rupert (24. septembra), sv. Lenart (6. novembra) in sv. Virgil, apostol Karantanije (27. novembra). Rad bi opozoril na nekatere spremembe datumov, ki so nastale s tem novim pokrajinskim koledarjem. Tako smo sv. Kancija, in tov. praznovali brez spomina v bogoslužju 31. maja, odslej pa dan poprej, ker je 31. maja v bogoslužju že praznik Marijinega obiskovanja. Sv. Krištofa smo doslej praznovali skupaj s sv. Jakobom 25. julija, iz istega razloga pa sedaj dan poprej. Glede sv. Ruperta pa naj povem, da je to tisti svetnik, ki je umrl 27. marca 720 in smo ga doslej brez spomina v bogoslužju praznovali ta dan. Odslej ga bomo praznovali 24. septembra. ker so na ta dan leta 774 njegove kosti prenesli v novo salzburško stolnico. V Salz-burgu slavijo ta dan kot »jesensko Ruperto-vo« (Herbst-Ruperti), ker pa pade njegov smrtni dan v postni čas, ga slavita tudi krško- celovška ter sekavsko-graška škofija v septembru in tako bo odslej tudi pri nas (župnija Sv. Rupert nad Laškim je že doslej slavila »lepo nedeljo« na kvatrno nedeljo v septembru). Največja novost novega pokrajinskega koledarja pa je gotovo ta, da je sv. Matija prišel spet na svoj stari datum, namreč na 24. februar. Doslej je bil namreč od uvedbe novega splošnega koledarja leta 1973 na 14. maja. Zaradi tega majskega Matija je bilo dosti negodovanja pri ljudeh. Mohorjeva družba je že pred 20 leti predlagala, da bi sv. Matija ostal na starem mestu februarja, kakor so takrat že dosegli nemški škofje, toda okrnjeni Medškofijski liturgični svet tega tedaj ni hotel sprejeti. Mohorjeva družba je tedaj pred 20 leti predlagala, da bi na starem datumu 12. marca ostal tudi sv. papež Gregor Veliki, ki je v splošnem koledarju sedaj zlezel na 3. septembra. Ne samo, da je v ljudskem izročilu ta svetnik vsidran na svojem marčnem datumu, tudi ljudski običaji so vezani na ta datum in je neprimerno, da je bogoslužno praznovanje sedaj ločeno od tega. Navodilo za sestavljanje krajevnih koledarjev (In-structio de Calendariis particulariis recog-noscendis) z dne 24. junija 1970, ki ga je izdala omenjena papeška kongregacija, posebej določa o točki 21, da smejo svetniki v takih krajevnih koledarjih ostati na starih datumih, če škofovske konference za to zaprosijo in če kongregacija to odobri. Kot vzrok za takšno izjemo našteva omenjeno navodilo tudi ljudska izročila (traditiones populares) in civilne običaje (consuetudines civiles). Vse to pa je v primeru sv. Gregorja vsekakor podano. Špodobilo bi se bilo, da bi ob pripravi tega novega slovenskega pokrajinskega koledarja, ki je bil odobren leta 1991, Medškofijski liturgični svet poklical tudi Mohorjevo družbo, ki je pred 20 leti že pravila takšen predlog, da bi sedaj opozorila na sv. Gregorja. V našem Mohorjevem koledarju bodo bralci te in še nekatere druge spremembe (pri nekaterih godovih se je stopnja povišala iz neobveznega v obvezni god) opazili. Pika (•) loči pri vsakem datumu liturgično praznovanje od neliturgičnega: kar je na levi od pike, ima spomin tudi v bogoslužju, na desni strani pa so navadna godovanja, katerih se redno v bogoslužju ne spominjamo. Kadar je pika že na začetku dneva, tedaj je tisti dan bogoslužen delavnik, ki nima posebnega svetniškega spomina (čeprav je tudi na tak dan dovoljeno v bogoslužju maševati v čast svetniku, ki tisti dan goduje). Stopnja praznika je pri tem označena s številko v oklepaju in pomeni (1) slovesni praznik, (2) praznik, (3) obvezni god in (4) neobvezni god. Vrsta praznovanja in godovi so vnešeni tako, kakor veljajo za celotno slovensko cerkveno pokrajino in posebna škofijska praznovanja niso upoštevana. Miloš Rybar Ivan Vavpotič: Začetnica SEZNAM NAROČNIKOV MOHORJEVE REDNE ZBIRKE PO ŠKOFIJAH, ARHIDIAKONATIH, NADDEKANATIH IN DEKANIJAH ZA LETO 1992 R SLOVENIJA LJUBLJANSKA NAŠKOFIJA I. ARHIDIAKONAT 1. Dekanija Ljubljana-Center - 7 župnij 8. Preska 9. Sora 10. Sv. Katarina - Topol 11. Šmartno pod Šmarno goro 12. Vodice 86 70 11 84 123 - Frančiškanski samostan Brezje 52 Skupaj 854 1. Ljubljana 4. Dekanija Ljubljana - Vič/ — Bežigrad 62 Rakovnik 13 župnij 2. Ljubljana 1. Brezovica 50 - Marijino 2. Črni vrh nad oznanjenje 120 Polhovim Gradcem 17 3. Ljubljana 3. Dobrova 40 - Sv.Jakob 14 4. Golo - 4. Ljubljana - Sv. 5. Ig 22 Nikolaj 65 6. Ljubljana - Barje 8 5. Ljubljana - Sv. 7. Ljubljana Peter 41 - Rakovnik 45 6. Ljubljana - Sv. 8. Ljubljana - Rudnik 10 Trojica 43 9. Ljubljana - Vič 111 7. Ljubljana - Trnovo 33 10. Notranje Gorice 16 8. Knjižnica Teol. 11. Polhov Gradec 28 fakult. 191 12. Tomišelj 10 Valant Milan 1 13. Želimlje 12 Skupaj 570 Skupaj 369 2. Dekanija Ljubljana - Moste - 15 župnij 1. Dol pri Ljubljani 30 2. Javor 9 3. Ljubljana - Črnuče 50 4. Ljubljana - Fužine 37 5. Ljubljana - Kašelj/ Zalog 27 6. Ljubljana — Kodeljevo 39 7. Ljubljana - Moste 50 8. Ljubljana - Polje 67 9. Ljubljana - Sv. Križu 61 10. Ljubljana - Šmartno ob Sav. 10 11. Ljubljana - Štepanjavas 30 12. Ljubljana - Zadobrova 32 13. Sostro 45 14. Sv. Helena - Dolsko 22 15. Sv. Jakob ob Savi 50 Skupaj 509 3. Dekanija Ljubljana Šentvid - 12 župnij 1. Ljubljana - Dravlje 95 2. Ljubljana Ježica 71 3. Ljubljana Koseze 55 4. Ljubljana - Stožice 41 5. Ljubljana — Šentvid 142 6. Ljubljana - Šiška 33 7. Pirniče 43 II. ARHIDIAKONAT 5. Dekanija Radovljica -25 župnij 1. Begunje na Gorenjskem 2. Bled 3. Bohinjska Bela 4. Bohinjska Bistrica 5. Breznica 6. Dobrava 7. Dovje 8. Gorje 9. Jesenice 10. Jesenice - Koroška Bela 11. Kamna Gorica 12. Koprivnik v Bohinju 13. Kranjska Gora 14. Kropa 15. Lesce 16. Leše 17. Ljubno 18. Mošnje 19. Ovsiše 20. Radovljica 21. Rateče - Planica 22. Ribno 23. Srednja vas v Bohinju 24. Sv. Križ nad Jesenicami 25. Zasip 45 63 24 66 71 15 28 49 55 33 19 12 14 50 7 20 32 11 72 25 11 34 Skupaj 830 6. Dekanija Kranj - 11 župnij 1. Besnica 93 2. Kokrica 35 3. Kranj 70 4. Kranj - Drulovka/ Breg 67 5. Kranj - Primskovo 70 6. Kranj - Šmartin 103 7. Kranj - Zlato Polje 32 8. Mavčiče 41 9. Naklo 16 10. Podbrezje 23 11. Predoslje 50 12. Kranj - Kodrič F • - Skupaj 660 7. Dekanija Šenčur - 10 župnij 1. Cerklje 88 2. Jezersko 30 3. Kokra 16 4. Preddvor 76 5. Smlednik 43 Voglje 31 6. Šenčur 82 7. Šenturška Gora ~3 8. Trboje 9. Velesovo 10. Zapoge - Hrastje - Olševek 22 Skupaj 497 8. DekaninjaTržič-8župnij 1. Duplje 24 2. Gorice 33 3. Kovor 40 4. Križe 60 5. Lom 11 6. Trstenik 14 7. Tržič 40 8. Tržič-Bistrica 20 Skupaj 242 9. Dekanija Škofja Loka - 22 župnij 1. Bukovšica 23 2. Davča 4 3. Dražgoše 32 4. Javorje nad Škofjo Loko 37 5. Leskovica 16 6. Lučine 21 7. Nova Oselica 27 8. Poljane nad Škofjo Loko 30 9. Reteče 57 10. Selca 104 11. Sorica 11 12. Stara Loka 53 13. Stara Oselica 15 14. Sv. Duh pri Škofji Loki 19 15. Sv. Lenart 20 16. ŠkofjaLoka 115 17. Škofja Loka - Suha 12 18. Trata-Gorenja vas 45 19. Zali Log 17 20. Žabnica 35 21. Železniki 39 22. Žiri 62 23. Kapucinski samost. š.L. 8 Skupaj 802 30 36 10 19 33 III. ARHIDIAKONAT 10. Dekanija Kamnik - 15 župnij 1. Gozd 8 2. Homec 42 3. Kamnik 60 4. Komenda 170 5. Mekinje 28 6. Motnik 32 7. Nevlje 23 8. Sela pri Kamniku 37 9. Stranje 30 10. Šmaca - Duplica 16 11. Šmartno v Tuhinju 22 12. Špitalič 15 13. Tunjice .21 14. Vranja Peč 16 15. Zgornji Tuhinj 31 16. Stahovica - Žagar A. 17. Kamnik - Franč. samost. 10 Skupaj 570 11. Dekanija Domžale -16 župnij 1. Blagovica 7 2. Brdo 50 3. Češnjice 5 4. Dob 97 5. Domžale 83 6. Ihan 60 7. Jarše 21 8. Krašnja 25 9. Mengeš 81 10. Moravče 68 11. Peče 5 12. Radomlje 23 13. Rova 10 14. Šentožbolt 5 15. Trzin 30 16. Zlato Polje 8 17. Vrhpolje 14 Skupaj 592 12. Dekanija Litija - 14 župnij 1. Dole pri Litiji 10 2. Hotič 12 3. Janče - 4. Javorje pri Litiji 5 5. Kresnice - 6. Litija 33 7. Polšnik 13 - Polšnik - Kotam M. 8. Prežganje 10 9. Primskovo na Dolenjskem - 10. Sava 7 11. Sveta Gora - 12. Šmartno pri Litiji 45 13. Štanga 20 14. Vače 21 Skupaj 176 13. Dekanija Zagorje - 12 župnij 1. Čemšemk 38 2. Dobovec 4 3. Izlake 26 4. Kisovec 10 5. Kolovrat 12 6. Radeče 10 7. Sv. Planina - 8. Svibno 15 9. Šentgotard 17 10. Šentjurij - Podkum 13 11. Šentlambert - 12. Zagorje ob Savi 60 Skupaj 205 IV. ARHIDIAKONAT 14. Dekanija Vrhnika - 13 župnij - Bevke 11 1. Borovnica 60 2. Dolnji Logatec 45 3. Gornji Logatec 30 4. Horjul 35 5. Hotedršica 7 6. Podlipa 12 7. Preserje 23 8. Rakitna 8 9. Rovte 32 10. Sentjošt nad Horjulom 23 11. Vrh - Sv. Trije kralji 12 12. Vrhnika 100 13. Zaplana 15 Skupaj 413 15. Dekanija Cerknica - - 11 župnij 1. Babno Polje - 2. Begunje pri Cerknici 14 3. Bloke 40 4. Cerknica 30 5. Grahovo 21 6. Planina pri Rakeku 26 7. Rakek 11 8. Stari trg pri Ložu 67 9. Sv. Trojica - Šivče - 10. Sv. Vid-Žilce 23 11. Unec 20 Skupaj 252 16. Dekanija Ribnica - 14 župnij 1. Dobrepolje - Videm 60 2. Dolenja vas 10 3. Draga - 4. Gora pri Sodražici - 5. Loški Potok 24 6. Ribnica 88 7. Rob 11 8. Sodražica 15 - Nova Štifta 17 9. Struge 8 10. Sv. Gregor - Ortnek 20 11. Škocjan pri Turjaku 13 12. Turjak - 13. Velike Lašče 30 14. Velike Poljane 9 Skupaj 305 17. Dekanija Kočevje - 9 župnij 1. Banja Loka - 2. Fara pri Kočevju 10 3. Hinje 2 4. Kočevje 30 5. Kočevska Reka - 6. Mozelj - 7. Osilnica 3 8. Spodnji Log/ Nemška Loka - 9. Stara Cerkev 17 Skupaj 62 V. . ARHIDIAKONAT 18. Dekanija Grosuplje - 12 župnij 1. Grosuplje 30 2. Ivančna Gorica 20 3. Kopanj 26 4. Lipoglav - 5. Polica 14 6. Stična 55 7. Šentjurij - Podtabor 16 8. Šentvid pri Stični 63 9. Škofljica 30 10. Šmarje - Sap 30 11. Višnja Gora - 12. Žalna 21 Skupaj 305 19. Dekanija Žužemberk - 8 župnij 1. Ajdovec 15 2. Ambrus 10 3. Dbbrnič 20 4. Krka 18 5. Sela pri Šumberku - 6. Šmihel pri Žužemberku - 7. Zagradec 15 8. Žužemberk 20 Skupaj 98 20. Dekanija Trebnje - 12 župnij 1. Boštjan 11 2. Čatež - Zaplaz 12 3. Mirna 7 4. Mokronog 15 5. Sv. Križ - Gabrovka 15 6. Šentjanž 26 7. Šentlovrenc 10 8. Šentrupert 26 9. Trebelno - 10. Trebnje 33 11. Tržišče 7 12. Veliki Gaber 10 Skupaj 172 VI. ARHIDIAKONAT 21. Dekanija Leskovec - 13 župnij 1. Bučka 10 2. Cerklje ob Krki 20 3. Čatež ob Savi 12 4. Kostanjevica na Krki 13 5. Krško 15 6. Leskovec pri Krškem 35 7. Raka 30 8. Studenec 10 9. Sv. Duh - Veliki Trn 15 10. Sv. Križ - Podbočje 17 11. Šentjernej 50 12. Škocjan pri Novem mestu 25 13. Velika Dolina 21 14. Kartuzija Pleterje - Skupaj 273 22. Dekanija Novo mesto - 17 župnij 1. Bela Cerkev 2 2. Brusnice 8 3. Črmošnjice - 4. Mirna peč 39 5. Novo mesto - Kapitelj 115 6. Novo mesto - Sv. Janez 17 7. Novo mesto - Sv. Lenart 65 8. Novo mesto - Šmihel 44 9. Podgrad 5 10. Poljane - Dolenjske Toplice - 11. Prečna 6 12. Soteska 11 13. Stopiče 17 14. Št. Peter-Otočec 20 15. Šmarjeta - 16. Toplice - 17. Vavta vas 126 Skupaj 475 23. Dekanija Črnomelj - 12 župnij 1. Adlešiči 15 2. Črnomelj 59 3. Dragatuš 11 4. Metlika 20 5. Podzemelj - 6. Preloka 7. Radovica 8. Semič 37 9. Sinji Vrh 10. Stari trg ob Kolpi 10 11. Suhor 12. Vinica 40 Skupaj 192 Ljubljanska škofija vsega 9.423 MARIBORSKA ŠKOFIJA I. NADDEKANAT 1. Dekanija Dravograd 1. Črneče 30 2. Dravograd 26 3. Libeliče - 4. Ojstrica - Skupaj 56 Dekanija Dravsko polje 1. Cirkovce 45 2. Fram 11 3. Hoče 75 4. Ptujska Gora 30 5. Race 27 6. Slivnica pri Mariboru 100 7. Sv. Miklavž ob Dravi 15 8. Sv. Lovrenc na Dravskem polju 21 9. Št. Janž na Dravskem polju 20 Skupaj 344 i. Dekanija Jarenina 1. Gornja Sv. Kungota 15 2. Jarenina 13 3. Pesnica - 4. Spodnja Sv. Kungota 15 5. Svečina 20 6. Sv. Jakob v Slov. goricah 40 7. Sv. Jurij pb Pesnici 10 8. Sv. Marjeta ob Pesnici 15 9. Št. Ilj v Slov. goricah - Skupaj 128 t. Dekanija Maribor 1. Kamnica 28 2. Limbuš 10 3. Lovrenc na Pohorju 15 4. Maribor - Brezje 10 5. Maribor - Pobrežje t 38 18 48 18 20 40 73 22 20 20 55 5 6 53 13 12 514 na 50 65 62 22 42 241 7 10 15 18 8 58 11 18 19 20 15 30 40 22 10 18 8 9 >20 8. Dekanija Stari trg 1. Dolič 13 2. Pameče 28 3. Podgorje pri Slov. Gradcu 15 4. Razbor pri Slovenj Gradcu 17 5. Sele 5 6. Slovenj Gradec 36 7. Stari trg pri Slov. Gradcu 12 8. Sv. Peter na Kronski gori - 9. Sv. Vid nad Valdekom 2 10. Šmartno pri Slovenj Gradcu 25 11. Šmiklavž pri Slovenj Gradcu - 12. Št. Ilj pod Turjakom 55 13. Št. Janž pri Dravogradu 21 Skupaj 229 9. Dekanija Vuzenica 1. Ribnica na Pohorju 36 2. Sv. Anton na Pohorju 8 3. Sv. Primož na Pohorju - 4. Trbonje 1 5. Vuhred 30 6. Vuzenica 20 Skupaj 95 II. NADDEKANAT 1. Dekanija Lenart v Slovenskih goricah 1. Marija Snežna 55 2. Lenart v Slov. goricah 75 3. Negova 15 4. Sv. Ana v Slov. goricah 29 5. Sv. Anton v Slov. goricah 15 6. Sv. Benedikt v Slov. goricah 20 7. Sv. Bolfenk v Slov. goricah 10 8. Sv. Jurij v Slov. goricah 60 9. Sv. Rupert v Slov. goricah - 10. Sv. Trojica v Slov. goricah 28 Skupaj 307 2. Dekanija Lendava 1. Beltinci 80 2. Bogojina 47 3. Črenšovci - - Špiclin 8 - Horvat 20 - Žerdin 9 - Krampač 13 - Čurič 20 4. Dobrovnik 15 5. Dokležovje 5 6. Hotiza 10 7. Kobilje 3 8. Lendava 25 9. Odranci 44 10. Turnišče 50 11. Velika Polana 22 Skupaj 371 3. ] Dekanija Ljutomer 1. Apače 20 2. Cezanjevci 5 3. Gornja Radgona 66 4. Kapela pri Radencih 16 5. Križevci pri Ljutomeru 40 6. Ljutomer 65 7. Mala Nedelja 25 8. Radenci 18 9. Sv. Jurij ob Ščavnici 55 10. Veržej 21 Skupaj 356 4. Dekanija Murska Sobota - Bakovci 11 1. Cankova 25 2. Dolenci - 3. Gornji Petrovci 20 4. Grad 15 5. Kančevci - 6. Kuzma - 7. Markovci - 8. Martjanci 20 9. Murska Sobota 10 10. Pečarovci 10 11. Pertoča 10 12. Sv. Jurij v Prekmurju 15 13. Tišina 75 Skupaj 233 5. Dekanija Ptuj 1. Dornava 10 2. Hajdina 10 3. Kidričevo 5 4. Polenšak 13 5. Ptuj - Sv. Jurij 34 6. Ptuj - Sv. Ožbalt 50 7. Ptuj - Sv. Peter in Pavel 14 8. Sv. Andraž v Slov. goricah 11 9. Sv. Lovrenc - Juršinci 40 10. Sv. Marjeta niže Ptuja 27 11. Sv. Marko niže Ptuja 28 12. Sv. Urban - Destrnik 15 13. Vurberk 6 Skupaj 263 6. Dekanija Velika Nedelja 1. Kog 8 2. Miklavž pri Ormožu 12 3. Ormož 50 4. Podgorci 10 5. Središče ob Dravi 14 6. Sv. Tomaž pri Ormožu 24 7. Svetinje - 8. Velika Nedelja 15 Skupaj 133 7. Dekanija Zavrč 1. Cirkulane 15 2. Sv. Trojica - Podlehnik 20 3. Sv. Vid pri Ptuju 28 4. Zavrč 15 5. Zgornji Leskovec - Skupaj 78 III. NADDEKANAT 1. Dekanija Braslovče 1. Braslovče 45 2. Gomilsko 40 3. Marija Reka - 4. Prebold - 5. Sv. Andraž nad Polzelo 15 6. Sv. Jurij ob Taboru 20 7. Šmartno ob Paki 97 8. Vransko 76 Skupaj 293 2. Dekanija Celje 1. Celje - Sv. Cecilija 20 2. Celje - Sv. Danijel 40 3. Celje - Sv. Duh 10 4. Celje - Sv. Jožef 10 5. Svetina (eksp) - 6. Teharje 30 - Uprava MD Celje 1124 Skupaj 1234 3. Dekanija Gornji Grad 1. Bočna 5 2. Gornji Grad 25 3. Ljubno ob Savinji 48 4. Luče ob Savinji 55 5. Mozirje 80 6. Nazarje 36 7. Nova Štifta 19 8. Radmirje 32 9. Rečica ob Savinji 60 10. Solčava - 11. Šmartno ob Dreti 14 12. Šmihel nad Mozirjem 20 Skupaj 394 4. Dekanija Nova Cerkev 1. Črešnjice 30 2. Dobrna 24 3. Frankolovo 12 4. Ljubečna 16 5. Nova Cerkev 35 6. Sv. Jošt na Kozjaku 7 7. Šmartno v Rožni dolini 22 8. Vitanje 25 9. Vojnik 24 Skupaj 195 5. Dekanija Slovenske Konjice 1. Čadram - Oplotnica - 2. Kebelj 31 3. Loče pri Poljčanah 40 4. Prihova 10 5. Skomarje - 6. Slovenske Konjice 131 7. Stranice 7 8. Sv. Jernej pri Ločah 8 9. Sv. Kunigunda na Pohorju 20 10. Špitalič - 11. Zreče 11 12. Žiče 14 Skupaj 272 6. Dekanija Šaleška dolina 1. Bele vode 5 2. Gornja Ponikva 5 3. Velenje - Sv. Marija 33 4. Velenje - Sv. Martin 45 5. Šentjanž na Vinski Gori 20 6. Šoštanj 140 7. Št. Ilj pri Velenju 10 8. Zavodnje 5 Skupaj 263 7. Dekanija Žalec 1. Galicija 15 2. Gotovlje 20 3. Griže pri Celju 12 4. Petrovče 29 5. Polzela 45 6. Šempeter v Savinjski dolini 24 7. Žalec 17 Skupaj 162 IV. NADDEKANAT 1. Dekanija Kozje 1. Buče _ 2. Dobje pri Planini 15 3. Kozje 30 4. Olimje 12 5. Pilštajn 13 6. Planina pri Sevnici - 7. Podčetrtek 15 8. Podsreda 3 9. Polje ob Sotli 5 10. Prevorje 5 11. Sv. Peter pod Svetimi gorami 26 12. Sv. Vid na Planini 41 13. Zagorje 10 Skupaj 175 2. Dekanija Laško 1. Dol pri Hrastniku 14 2. Hrastnik 6 3. Jurklošter - 4. Laško 60 5. Loka pri Zidanem mostu 18 6. Marija Širje 6 7. Sv. Jedrt nad Laškim 15 8. Sv. Lenart nad Laškim - 9. Sv. Marjeta v Rimskih toplicah 20 10. Sv. Miklavž nad Laškim 8 11. Sv. Rupert nad Laškim 11 12. Trbovlje 71 Skupaj 229 3. Dekanija Rogatec 1. Kostrivnica 15 2. Rogaška Slatina 11 3. Rogatec 30 4. Stope rce 14 5. Sv. Ema 11 6. Sv. Florijan ob Boču - 7. Sv. Peter na Kristan Vrhu - 8. Sv. Rok ob Sotli - 9. Žetale 10 Skupaj 91 4. Dekanija Šmarje pri Jelšah 1. Dramlje 36 2. Kalobje 7 3. Ponikva 38 4. Sladka Gora 11 5. Slivnica pri Celju 12 6. Sv. Štefan pri Žusmu 8 7. Šentjur pri Celju 95 8. Šentvid pri Grobelnem 10 9. Šmarje pri Jelšah 32 10. Zibika 6 11. Žusem - Skupaj 255 5. Dekanija Videm ob Savi 1. Artiče 40 2. Bizeljsko 67 3. Brestanica 36 4. Brežice 35 5. Dobova 16 6. Kapele pri Brežicah i 7 7. Koprivnica 21 8. Pišece 13 9. Razbor nad Loko 22 10. Senovo 10 11. Sevnica 40 12. Sromlje 15 13. Videm-Krško 25 14. Zabukovje 10 15. Zdole 12 Skupaj 369 Mariborska škofija vsega 7558 KOPER_ 1. Dekanija Biljana - 12 župnij, 1 vikariat 1. Biljana 25 2. Cerovo 3. Fojana(v) - 4. Gradno 12 5. Kojsko - 6. Kozana - 7. Kožbana 7 8. Medana 16 9. Podsabotin _ 10. Šlovrenc 8 11. Šmartno 14 12. Vedrijan - 13. Vipolže - Skupaj 82 2. Dekanija Črniče - 11 župnij 1. Ajdovščina 40 2. Batuje 22 3. Črniče 13 4. Kamnje 8 5. Lokavec 16 6. Osek 16 7. Otlica 11 8. Šempas 42 9. Štomaž 12 10. Velike Žablje 8 11. Vipavski Križ 47 Skupaj 235 3. Dekanija Dekani - 13 župnij, 2 vikariata. 1 kaplanija 1. Ankaran 20 2. Dekani 19 3. Draga - 4. Gradin (v) - 5. Klanec - 6. Kubed - 7. Movraž 10 8. Osp - 9. Podgorje - 10. Predloka - 11. Pregara(v) 1 12. Pridvor - Sv. Anton - 13. Sočerga - 14. Škofije 15 15. Tinjan - 16. Tpolovec (kpl) - Skupaj 65 4. Dekanija Dornberk 7 župnij. 2 vikariata I. Branik 40 2. Brje - 3. Dornberk 80 4. Gradišče (v) - 5. Prvačina 13 6. Renče 35 7. Šmarje na Vipavskem 9 8. Vogrsko 12 9. Zalošče (v) - Skupaj 189 5. Dekanija Idrija - Cerkno - 15 župnij, 1 vikariat 1. Bukovo 20 2. Cerkno 52 3. Črni Vrh 35 4. Godovič 12 5. Gore 20 6. Idrija 32 7. Jagršče 8 8. Ledine 17 9. Novaki 14 10. Orehek pri Cerknem (v) 11. Otalež 10 12. Ravne - 13. Spodnja Idrija 19 14. Šebrelje 12 15. Vojsko 9 16. Zavratec 25 Skupaj 285 6. Dekanija Ilirska Bistrica - 11 župnij, 1 vikariat 1. Brezovica - 2. Golac 3. Harije (v) - 4. Hrušica 10 5. Ilirska Bistrica 24 6. Jelšane 5 7. Knežak 11 8. Podgrad 5 9. Podgraje 10 10. Pregarje 6 11. Prem 20 12. Slivje Skupaj 91 7. Dekanija Kanal-8 župnij, 1 vikariat 1. Avče 10 2. Deskle 25 3. Gorenje Polje 27 4. Kal nad Kanalom 8 5. Kanal 36 6. Levpa 10 7. Lig-Marijino Celje 9 8. Plave(v) 11 9. Ročinj 25 Skupaj 161 8. Dekanija Kobarid - 12 župnij, 1 vikariat 1. Borjana - 2. Bovec 26 3. Breginj 30 4. Drežnica 30 5. Kobarid 30 6. Kred 11 7. Libušnje 18 8. Livek 11 9. Log pod Mangartom - 10. Sedlo 11. Soča 12. Srpenica 9 13. Trnovo ob Soči (v) - Skupaj 165 9. Dekanija Komen - 11 župnij, 2 vikariata, 1 kuracija 1. B ranica 2. Brestovica pri Komnu 3. Gabrje (k) 1 4. Gabrovica(v) - 5. Gorjansko - 6. Kobjeglava 18 7. Komen 0 8. Kostanjevica na Krasu - 9. Pliskovica - 10. Škrbina - 11. Štanjel - 12. Temnica - 13. Veliki Dol - 14. Vojščica 24 Skupaj 43 10. Dekanija Koper - 15 župnij 1. Bertoki 18 2. Izola 12 3. Koper 35 4. Korte 10 5. Koštabona - 6. Krkavče 20 7. Lucija - 8. Marezige - 9. Piran - 10. Pomjan - 11. Portorož - 12. Sečovlje 36 13. Strunjan 3 14. Šmarje pri Kopru 6 15. Truške - Skupaj 140 11. Dekanija Nova Gorica - 17 župnij, 1 vikariat 1. Banjšice 8 2. Bate 6 3. Bilje 10 4. Bukovica 8 5. Čepovan 10 6. Grgar 26 7. Kromberk 26 8. Lokovec - 9. Lokve - 10. Miren - Pregelj 84 C. sam. Lazarist 4 11. Nova Gorica - Kapela 46 12. Nova Gorica - Kristus Odrešenik 28 13. Opatje selo 5 14. Ravnica (v) - 15. Solkan 22 16. Šempeter pri Gorici 52 17. Trnovo pri Gorici 9 18. Vrtojba 40 Skupaj Í84 12. Dekanija Postojna - 13 župnij 1. Hrenovice 14 2. Košana 12 3. Matenja vas 15 4. Orehek pri Postojni ' - 5. Pivka - Št. Peter na Krasu 17 6. Postojna 34 7. Slavina 30 8. Studeno 12 9. Suhorje 8 10. Šmihel 4 11. Trnje 14 12. Ubeljsko - 13. Zagorje 35 Skupaj 195 13. Dekanija Sežana (Tomaj) - 16 župnij 1. Avber _ 2. Divača - 3. Dutovlje 37 4. Hrpelje - Kozina 20 5. Kopriva - 6. Lokev 9 7. Povir 22 8. Rodik - 9. Senožeče 35 10. Sežana 22 11. Skopo - 12. Štjak 10 13. Tomaj 25 14. Vatovlje - 15. Vrabce - 16. Vreme 31 Skupaj 211 14. Dekanija Tolmin- 16 župnij, 2 vikariata 1. Dolenja Trebuša 19 2. Gorenja Trebuša - 3. Grahovo 21 4. Idrija pri Bači 6 5. Kamno 4. 6. Lom - 7. Most na Soči 30 8. Obloke (v) - 9. Pečine - 10. Podbrdo 18 11. Podmelec 7 12. Ponikve — 13. Roče - 14. Rut - 15. Stržišče (v) - 16. Šentviška Gora . 24 17. Tolmin 82 18. Volče 26 Skupaj 237 15. Dekanija Vipava - 13 župnij 1. Budanje 26 2. Col 12 3. Goče 36 4. Loznica - 5. Planina - 6. Podkraj 11 7. Podnanos 36 8. Podraga 25 9. Slap 36 10. Šturje 50 11. Ustje 8 12. Vipava 70 13. Vrhpolje 18 Skupaj 328 KOPRSKA ŠKOFIJA vsega 2811 ZAGREBŠKA NADŠKOFIJA Ž. U. RAZKRIŽJE Žabotlvan 105 Skupaj REPUBLIKA SLOVENIJA 19.897 RAZNA DRUGA POVERJENIŠTVA Župnijski urad Sv. Cirila in Metoda, Beograd 2 Katoliška crkva Bitola - Makedonija Ana Pilz. Karlovac Ribnikar Štefka, Reka 3 . Sestre usmil. Beograd -Ž. U.Roč-Istra 1 Štimar B. Oriovac - ŽU MUŽJA Skupaj 6 INOZEMSTVO_ Argentina 7 Avstrija 2 Avstralija 17 Belgija 4 Finska 1 Francija 12 Italija 1 Kanada 32 Nemčija 13 Švedska 3 USA 5 Skupaj 97 Skupaj vseh naročnikov (broš. in vezano) v letu 1992 20.000 Celje, 17. 7. 1992 ZBIRKA CELJSKE MOHORJEVE DRUŽBE 1993 KOLEDAR 1994 Barvna oprema Koledarja bo posvečena obletnici obstoja Planinskega društva, ki jo praznujemo 1993, pa jo je v KMD izrinila slovesnejša, kapiteljska v Novem mestu. Poslikali bomo najvišje ležeče cerkve in kapelice. Tudi vsebina bo pestra in mohorsko uglašena. UMRJEŠ, DA ŽIVIŠ (Anton Trstenjak) Redne zbirke MD so objavile cel niz poljudno psiholoških knjig Antona Trstenjaka. Mednarodno že davno priznani psiholog in filozof je vsem razumljivo obravnaval človeka v družbi, človeka pred samim seboj, človekov odnos do Boga in njegovo sainospoznavanje skozi zgodovino rodu. Osebna smrt, ki ni smrt za večno, temveč je le prehod, je snov zadnje njegove tovrstne knjige in že odpira poglede naprej. Vsi ves čas svojega življenja stopamo po ostrini britve, po ločnici med tu in onstran, med življenjem in smrtjo. Prikličimo si to resnico v spomin! Ne za strah! Za pogum in v zaupanje, da bomo znali vsestransko pravilno vrednotiti trenutke, ki jih živimo. ALJAŽEV ZBORNIK (S. Klinar, T. Strojin, F. Urbanija, E. Škulj) Štirje priznani avtorji, vsak na svojem področju, nam osvetlijo osebo triglavskega župnika Aljaža, dovškega dušnega pastirja, zaljubljenega v duhovito besedo, ljudsko pesem in kulturo, pa v hribe, ki obrobljajo njegovo faro in segajo najvišje pod nebo v tem delčku sveta. Iz nemških rok nam je, Slovencem, odkupil vrli Triglava. Bogato dokumentarno in lirično ilustriran zbornik v spomin in v slavo Aljažu, pa Planinskemu društvu, poleg Mohorjeve najbolj slovenskemu izmed vseh slovenskih dništev. PESEM O PIKI (Joža Lovrenčič) Najmlajšim se v tej knjižici predstavi neugnana in pretkana sraka Pika. Njena gospodovalnost v hiši je popolna, niti pes Koder ji ni kos. Kljub svoji tatinski naravi se je zalezla v srce cele družine. Norčave dogodivščine bodo otrokom tako všeč, da bodo kar skakali, ko bodo brali ta sračji ep. Avtor, eden iz vrste načrtno odrinjenih in pozabljenih slovenskih krščanskih izobražencev, Joža Lovrenčič (1890-1952), seje izkazal predvsem kot pesnik, pisal je tudi prozo in drame, pa otroške pravljice in zgodbe. ŽUPNIK SVETA (Wilhelm Hiinermann) Večernice 143 Avtor romaniziranega življenjepisa Janeza XXIII. šteje med najuspešnejše in po vsem svetu najbolj brane opisovalce življenj svetniških oseb iz zgodovine Cerkve. Odlikujeta ga lahkoten slog in privlačno pripovedovanje. Njegove knjige vabijo k upanju in življenjskemu optimizmu. Slovenci ga že poznamo (od romana Oče Damijan, ki govori o apostolu gobavcev na otoku Molokaj in je izšel že med obema vojnama, pa do vrste pripovedi v Žepni knjižnici Ognjišča o Klemenu Dvoržaku, Vincenciju Pavelskem, Piju X. in drugih). Mohorjeva kot bralno knjigo z veseljem uvršča v svojo redno zbirko obsežno pripoved o vsestransko bogatem, razgibanem, napetem in za cerkveno skupnost tako pomembnem življenju Angela Giuseppa Roncallija, 261. v vrsti Kristusovih naslednikov (papeževal je od leta 1958 do 1963). Z napovedjo 2. vatikanskega koncila in njegovim vodenjem je od gredlja do vrha jambora pretresel Petrovo barko, jo približal najmanjšim tega sveta, velikane tedanjih svetovnih oblasti in blokovske hladne vojne pa pridobil za mir in razorožil s svojo neposredno prisrčnostjo, kljub izročilom in ornatu. Prav posluh za človečnost, ki se tke v najmanjših in najbežnejših stikih med ljudmi, mu je prinesel vzdevek »Dobri«. V njem živi za vse čase. novo pri celjski mohorjevi Alojz Rebula PASTIR PRIHODNOSTI trda vezava, 287 str., ilustr. Priznani slovenski pisatelj v svojem pogledu na življenje svetniškega škofa Slomška opisuje in razbira Slomškov narodni čut, njegovo kulturno pre-bujenost in razgledanost, pa tudi svetost, ki neizprosno sledi glasu vesti. Kot narodnjak je Slomšek odprt v svet, ko je kulturnik, je predvsem učitelj, ki daje iz globine svojega zaklada, končno je svit človek, ki mu ni tuja razpetost med grehom in brezmadežnostjo. France Pibernik JUTRO POZABLJENIH šivano broš., 318 str., ilustr. Izhodišče za zbornik besedil slovenskih književnikov, ki so padli ali bili ubiti med drugo svetovno vojno in po njej, je jasno. Zbornik naj opozori na veliko izgubo v novejšem slovenskem slovstvu. Življenjske usode mladih, iz krščanske korenine zajemajočih piscev, so podoba polstoletnega slovenskega kulturnega enoumja. Mnoge modrosti, zorele so skozi stoletja pred »revolucijo«, si morajo šele utreti pot v narodov leposlovni zaklad, čeprav so že v mladostnih delih prezgodaj obranih pesnikov in prozaistov. Z. Tavčar, H. Glušič, M. Jevnikar POD JUŽNIM KRIŽEM šivano broš., 414 str., ilustr. Antologija slovenskih politično emigrantskih prozaistov prinaša 40 odlomkov napetega in razgibanega branja. Izbrala jih je ga. Tavčar, literarno označila ga. Glušič, M. Jevnikar pa je prispeval kratke življenjepise in bibliografije objavljenih piscev. Prvič lahko v eni knjigi preberete in sodoživite stiske, veselja in upanja Slovencev, ki jih je ločitev duhov raznesla po vsem svetu. Knjiga sodi na police vseh, ki nam je zares do spoznanja in sprave. Ivan Dolenec MOJA RAST šivano broš., 244 str., ilustr. Nenačrtovan lasten življenjepis gimnazijskega profesorja in ravnatelja, političnega pregnanca stare Jugoslavije in političnega zapornika med drugo svetovno vojno ter po njej. Ob njem spoznavamo del slovenske zgodovine, ki jo je Dolenec sodoživljal, pa razlagal sebi in tistim, ki so mu zaupali. Teh je bilo mnogo! Iz njegovih spominov vejeta iskrena dobrota in poštenost, tudi do nasprotnikov. To pa je že drža, ki bi nam tudi dandanašnji prav prišla. W POD JUŽNIM \u 1» i —- - r m 1 f E »i* 5 ~4 - T— J— F «¿»i j— i mmmm iSiSiS mmMmtm Viktor E. Franki KLJUB VSEMU REČEM i'Am rp \23LtMnn Lilijana Žnidaršič TIIOMAS MORE, KRŠČANSKI HUMANIST šivano broš., 263 str., ilustr. Prevodi angleških spisov »človeka za vse čase« so ob mnogih opombah, pestrih ilustracijah in temeljitem prikazu njegovega življenja in dela vsekakor privlačno branje in knjiga za vse, ki jim je količkaj pri srcu pogled v zgodovino človeškega duha. Najbrž ni malo Slovencev, ki bodo knjigo za lep čas postavili na najbolj živ, priročen del svoje knjižne police. Georges Bernanos IZBRANCI broš., 121 str., ilustr. Kritik meščanske politike, duhovni realist, piše o Ivani Orleanski, o svetem Dominiku in o Martinu Lutru. Vprašanje svetništva je vprašanje ljubezni in človeške svobode. Gre za polnokrvno življenje iz mesa in krvi, za zavestno usmeritev od sebe k sočloveku, čeprav proti »zdravemu egoizmu«, o katerem mislimo, da je nujen za preživetje, pa ostaja za njim v duši le pogorišče razvalin. Viktor E. Franki KLJUB VSEMU REČEM ŽIVLJENJU DA šivano broš., 107 str. Psihiater, ki je preživel internacijo v nacističnem taborišču, ostal ves čas pri zavesti in kasneje postavil svoje življenje na trden temelj spoznanj, ki so mu bila dana. Logoterapija se imenuje njegov prispevek v zakladnico psihoanalitičnih in terapevtskih izročil. Človek želi, hoče in zmore najti smisel svojemu bivanju tudi sredi nesmisla. Knjiga za vse čase in za vse rodove, ki vedno znova pozabljajo, pa se morajo zato tudi ponovno spominjati. Marijan Smolik ORIS ZGODOVINE MOHORJEVE DRUŽBE broš., 48 str., ilustr. Dolgoletni tajnik celjske MD nam kratko oriše drevo zgodovine celovške, od 1919 prevaljske in od 1927 celjske Mohorjeve, ki je v Gorici pognala vejo proti fašizmu leta 1924. Šele 1947 so v Celovcu obnovili delovanje. Od tedaj imamo tri sestre, ki skrbijo vsaka za svoje Slovence. Ob koncu je pregled naslovov dosedanjih celovških in celjskih izdaj, razporejen po letih izida. Osnovna informacija o življenju najstarejše slovenske knjižne ustanove. izide v kratkem Narte Velikonja VIŠARSKA POLENA Narte Velikonja je primorski pisatelj, ki ga je vihra druge svetovne vojne in slovenskega ideološkega medsebojnega obračunavanja skušala izbrisati iz spomina. Mlajši rodovi ga ne poznamo. Starejši so z užitkom prebirali njegove povesti, med njimi tudi Višarska polena, ki jo kritiki označu-jejo„kot »romantično kriminalko« iz podeželskega sveta. Zavzeto, napeto in prijetno branje želimo ob knjigi iz nove zbirke »S starih knjižnih polic«. Jan Plestenjak MLINAR BOGATAJ Jan Plestenjak je bil doma iz škofjeloških hribov. Študiral je slavi-stiko, kasneje pa služboval kot uradnik. Med 2. svetovno vojno je bil interniran. Pisal je ljudske povesti, novele in črtice iz kmečkega življenja. Pripoved o mlinarju Bogataju, vaškem mogotcu, ki skuša z goljufijo in oderuškim posojanjem kupiti človeka... Norman Vincent Peale MOČ POZITIVNEGA MIŠLJENJA Miroljubno mišljenje rodi notranjo trdnost. Molitev vztrajno učinkuje. Za lastno srečo se moramo prizadevati, šele potem jo lahko tudi delimo drugim. Ogibajmo se razburjanju in sitnar-jenju. Pričakujmo dobro, ne verjemimo »porazom«. Prepih novih misli nas obnavlja in poživlja. Bolečine srca zdravimo z neomajnim zaupanjem v bližino »moči od zgoraj«. B. de las Casas UNIČENJE INDIJANCEV IN EVANGELIZACIJA Leto spomina na Kolumbovo odkritje Amerike je kontroverzno. Za Evropo je bil to korak v novo in neznano, za domorodce pa srečanje s civilizacijo, ki je predvsem nebrzdano naklonjena sebi in svojim interesom. Beli človek je sicer prinašal evangelij z besedo, njegova dejanja pa so bila pogoltna, pohlepna in smrtonosna. Ob pustolovcih in iskalcih bogastva so nam izpred 500 let ohranjena tudi pričevanja ljudi, ki so trezno gledali in obsojali uničevanje domačinov. dr. Josip Gruden ZGODOVINA SLOVENSKEGA NARODA Grudnova Zgodovina slovenskega naroda je poleg Malove edina starejša »povestnica«, ki je pisana strokovno zanesljivo pa vendar tako, da jo z veseljem in užitkom vzame v roke in prebira tudi laični bralec, še posebej zato, ker je v njej ohranjeno marsikaj, kar je iz povojnih, ideološko osiromašenih zgodovin izpadlo. Historia, ki bo, upamo v založbi, več v rokah kot na polici. Mm' vzemi in beri! NARAVNO IN ZANESLJIVO skupina avtorjev Preprečevanje nezaželjene nosečnosti in uresničevanje željene. V obeh primerih mora človek upoštevati naravne in etične zakonitosti, ki si jih ne more brez škode zase in za ljubljene krojiti po lastni volji. Priročnik, ki oboje upošteva, je sestavila skupina nemških katoliških strokovnjakov in je na evropski ravni sprejet kot vodilna knjiga te vrste. Želimo si bolj človeške medsebojne odnose, več dobrohotnega razumevanja in prijaznejši svet. Paul Claudel MARIJINO OZNANJENJE; V PRELOMU POLDNEVA Dvoje dramskih besedil enega največjih zahodnih besednih genijev, ki je iz korenin, zasidranih v katoliški veri, pognal v drevo, kljubujoče vsem viharjem; zaveda se lastne grešnosti, spoznava, da samo Bog človeka lahko odreši sebičnosti. Claudelova beseda je živa in sodobna, se stalno obnavlja in nenehno vre, je večno mlada. A če mu želiš prisluhniti, moraš nositi v sebi čut za nadnaravno in za moralne vrednote. • ROŽICE Z VRTOV SV. FRANČIŠKA Neugnani mladenič iz sončnega Assisija, mesteca ob vznožju gore, od koder je prekrasen razgled, že 700 let vznemirja duha vseh, ki slutimo, da »sonce mora biti«-. Legendarni spisi o Frančiška in njegovih bratov popotovanju skozi svet niso gola zgodovina. Beremo jih in ni nam dolgočasno, saj skozi naivne besede sije bogoljubno, človekoljubno in naravoljubno izročilo: »Hvaljen bodi, Gospod...!« NARAVNO ZANESLJIVO VSEBINA Odlikovanje Mohorjeve družbe v Celju z odličjem sv. Cirila in Metoda 33 Ob petsto letnici kolegiatnega kapitlja v Novem mestu 34 Novomeški kolegiatni kapitelj (France M. Dolinar) 35 Vrsta novomeških proštov 38 Tintorettov sv. Miklavž v Novem mestu (Jože Gre-gorič) 39 Oglejska svetnika M/ahor in Fortunat (Rajko Bratož) 43 Utrditev Mohorjeve družbe skozi njenih 140 let (Stane Kovač) 47 Tri Mohorjeve, eno poslanstvo 51 O pomenu Siska in bitke pri njem pred štiristo leti (Vaško Simoniti) 58 Tristoletnica prve znanstvene akademije v Ljubljani (Primož Simoniti) 60 Stopetdeset let BIeiweisovih novic (Vasilij Melik) 64 Angelik Hribar (Edo Škulj) 67 O Jožefu Štefanu (Sandi Sitar) 67 Ob stoletnici smrti Josipa Marna (Andrijan Lah) 69 Janko Glazer (Bruno Hartman) 71 Pesnik Igo Gruden (Andrijah Lah) 73 Prežihov Voranc (Jože Šifrer) 74 Prva izkušnja samostojne slovenske državnosti (Jurij Perovšek) 76 Odpustiti, pozabiti ne (Valentin Inzko) 81 Rihard Jakopič (Milček Komelj) 82 Ivan Vavpotič (Milček Komelj) 84 Fran Ferjančič (Edo Škulj) 86 Petdesetletnica smrti Leopolda Mandiča (Vinko Škafar) 87 Nikola Tesla, človek prihodnosti (Sandi Sitar) 87 50 let od dolomitske izjave (Stane Kovač) 89 Kako je posredovanje iz Vatikana rešilo smrti pleter- skega priorja Leopolda (Miloš Rybar) 95 Nagovor med pogrebom p. priorja Simona Ašiča (p. Anton Nadrah) 98 O življenju p. Simona Ašiča 99 Dr. Rado Bordon (France Lipičnik) 102 Kartuzijanskemu patru Janezu Drolcu v slovo (Miloš Rybar) 103 Profesor Angelo Vivian (Janez Kranjc) 105 Alojz Kocjančič (France Lipičnik) 107 Ob odhodu Pavleta Zidarja (Alojz Rebula) 108 Dragotin Butkovič (Kajetan Gantar) 109 Slovenski mučenec Lojze Grozde 110 Ivan Hribovšek 111 Jože Dolenc (Matija Remše) 112 Vekoslav Grmič (H. Žveglič) 113 Pogled v zgodovino Ljubnega (France Cvenkel) 114 Valentin Vodnik in njegov Bohinj (Joža Mahnič) 120 Po sili vojak - bil sem na ruski fronti! (pogovor - Jože Pavlic) 124 Trojici iz ponedeljkarske druščine v spomin (Stane Gabrovec) 134 Vzhodne katoliške Cerkve (Stanko Janežič) 138 Ločitev Cerkve in države (Stanko Ojnik) 139 Pozabljena odgovornost (Vekoslav Grmič) 141 Svetovni nazor in svetovnonazorska praznina (Angelca Žerovnik) 143 Nova doba in nova duhovna gibanja (Vinko Škafar) 146 Kako doseči zdravo sožitje med gojeno rastlino in ostalimi živimi bitji v okolju? (Marta Ciraj) 150 Civilni in širok človeški pristop k reševanju omam in zasvojenosti (Jože Ramovš) 155 Dvakrat po deset napak (Janez Gradišnik) 158 Živahna hoja v naravi oživlja tudi možgane (Drago Ulaga) 161 Vegetarijanci so bolj zdravi (J. M.) 163 Bolje s francosko pomočjo (Jože Pavlic) 164 Slovenska luč na severu (Ivan Sivec) 165 Pri akademski slikarki Lizi Hribarjevi (Ančka Tomšič) 168 »Ledeniški mož« je bil pastir (J. M.) 169 Kronika (Jože Dolenc) 170 Vesele večernice (Lojze Kožar) 177 Slovo (Marta Kmet) 179 Dar ljubezni (Alenka Veber) 180 Trenutek usodne ločitve (Stanislav Koštric) 181 Verbinec Olga (Marta Kmet) 182 Novosti v koledarju (Miloš Rvbar) 184 Seznam naročnikov Mohorjev koledar 1993 - Izdala in založila Mohorjeva družba v Celju v redni knjižni zbirki za leto 1992 - Z uredniškim odborom zbral in uredil Matija Remše - Opremil Marjan Paternoster - Barvne fotografije Zvone Pelko - Črnobele fotografije iz različnih virov - Za založbo p. Hieronim Žveglič - 25 000 izvodov - Tiskali v Delo - Tiskarna - Ljubljana Po mnenju Ministrstva za kulturo RS (415-930/92 mbzdne 5.8. 1992) šteje ta publikacija med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.