Fran Valenčič: Metamorfoza.                                    31
Toda ne, ne poj de dalje od roda do roda, brez konca! Zakaj ona dvigne svojo roko in pretrga nit, ki bi jo imela vezati z bodočimi! In prokletstvo tistih, ki so imele priti, se zgrne nanjo in jo uduši v svoji strahoti. In konec bo! . .
Takrat ji je prišla prvikrat ta strašna misel.
Ko   so   se dopolnili dnevi, rodila se ji je hči.   Ona  pa je dvignila roko in zvršila je, kar se je bila namenila . . .
Hk
JVIetamopfoza.
am ste hitele, o, kam ste letele daleč tja, daleč v brezmejno ravan! Roke sem krilil za vami obupno, v težkih minutah vas klical zaman.
»Pota so dolga črez temne gozdove, goste, meglene visijo plasti; silne doline, mogočni jezovi — težko se najde izhod iz — noči.
»Pa smo hitele brez konca in kraja preko jezov radovednih ušes, preko pedantov obritih obrazov, preko sistemov, principov, čudes.
»Ali zbežali so temni mrakovi . . . V rajev nebeških stopile smo kras. Plaho smo stale v prelestnih hramovih, prameni solnca so lili na  nas.
»Vse poljubile smo šoke ledene, prvo in drugo, do zadnje naprej . . . Tam smo sesale in pile in pile mislecev smrtnih — nesmrtnih idej.«
Hvala vam, hvala, o misli prekrasne! Hčerke svobodnega ve ste duha. Luči ne bojte se, borba je ljuta! Zastor se dvigne: nov svet vas obda.
Fran Valenčič.
Marica II.: Rdeče rože. — E. Gangl: Pod vrbo.
Rdeče rože.
¦  .                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                              '
ekle mlado kot jutranja rosa
zanje na polju pšeničico . . .
Na licu cveto ji rdeče rože,
v srcu pa beli limbarji,
po njivi za njo pa
rdeči nageljčki . . .
To pa niso rdeči nageljčki,
to so kapljice srčne krvi . . .
Tega ni kriv bil
srp jeklen,
tega je kriv bil
ljubček njen.
Po cesti je mimo njive šel . . .
Dekle za njim je gledalo,
v prst se je drobni vrezalo . . .
Marica II.
Pod Vf*bo.
D
1
>-raj gradu v zatišju hladnem vrba stoji,
in pod njo ljubila sva tolikrat jaz se in ti.
2.
Pa, deklica, če bi žuborel tod potok globok, kaj bi ne bilo kmalu konec vseh tog in nadlog?
3.
Zakaj me siliš, naj gledam spet v pretekle dni, ki so bili brez zlatega solnca, brez jasnih noči ?
In kot pesem uspavanka šumel je les, le poljubi so se culi najini vmes.
Šumela bi vrba kraj vode kot na koru spev, kadar se loči duša potrta od zemskih rev . . .
Kot mumije se mi zde, ko zdaj izpod vrbe jih zrem, ko v tvojem objemu, Kleopatra, Antonius mrem . . .
E. Gangl.