ROMARICA 


Povest iz naroda. 

—2:-

Spisala M Buol 

Pos ovenil o. Veselko Kovaő. 

V Ljubljan', 9 
Založ la Katoliška Bukvama . 

Tiskala Katoliäka Tiskarna. 


Vse pravice pridržane. 


Predgovor. 

Kar podajam v tej kratki povesti, ni 
moja domišljija. Njena glavna vsebina j e 
resnična, le pozorišče povesti je malce iz


premenjeno. Gotovo živi v Gornji Pustrišk i 
dolini še marsikdo, ki bi dobro vedel, kdo 
je ta »romarica«. Najbolj pa bi vedela ona 
sama, kajti iz njenih ust sem slišala t o 
povest. 

Pisateljica. 


I. 
Prijeten vonj dišečega kadila se j e 
še razprostiral po temnih ladjah prostorne 
kolegiatske cerkve in okoli ti-,
sočletne podobe svetega križa v velikem 
oltarju so valovili mehki kadilni 
oblački kakor skrivnostna tančica. Duhovščina 
je ravnokar dokončala večer nice. 
Večina pobožnega ljudstva je že 
odšla iz cerkve ; le nekaj žensk še 
klečalo semintja po praznih klopeh. 

Pri velikih vratih je stal mlad mož 
ter opazovaje zrl v mračno cerkev. Bil 
je to mladenič boij krepke kakor lepe 
postave, širokih pleč in. po glavi so se 
mu vsipali kodrasti lasje . Tudi njegovo 
obličje ni bilo posebno lepo; toda 
resni, nekam skrbni pogled njegovih 
modrih oči je pa vseboval nekaj izredno 
prikupljivega, nelnega, in milega. 

Zdaj vstane tam v sprednji klopi 
mlado dekle, se parkrat prekrila, ter 
poškropivši tla z blagoslovljeno vodo 
zapusti božji hram pri stranskih vra 


tih. Tudi mladenič stopi . hitro iz cerkve. 
Ko je pa videl, kam je dekle zavilo, 
je žalosten obstal pred cerkvenimi 
vrati. 

Mladenka je hitela proti bolnišnici 


6 

»Ah, Micika, ali si ti?« je ogovoril a 
stara služabnica dekle, ko je ta stopila 
v bolnišnico ; »danes zjutraj ga je zopet 

hudo prijelo. « 
Micika ni odgovorila ničesar . Kakor 
v domači hiši, s tako gotovostjo j e 

stekla po stopnicah navzgor, krenila v 
hodnik ter ne da bi potrkala na vrata,
stopila v bolniško sobo. Pravcata bolniška 
sobica je bila to : dve postelji ,
druga poleg druge, nad vzglavjem sv. 
razpelo, posodica z blagoslovljeno vodo 
pri vratih, miza in ob njej dva sto


la, to je bilo vse pohištvo . 

Na postelji je sedel mož sivih las 
ter- srepo zrl predse. 
Deklica je stopila k njemu, ga lahno 
prijela za rame ter ga vprašala : 

»Kako se póčutite, stric Miha? « 

Mož jo je v odgovor samo topo pogledal. 
Deklici se je poznalo, da je bil a 
vajena takih sprejemov . Postavila j e 
stol k postelji ter sedla poleg bolnika . 
Micika, najmlajša Silvestrova hči, 
je bila zalo dekle, pravi vzor ženske le pote 
v Pustriški dolini : velike, zale postave, 
cvetočih lic in živahnih, temnil i 
oči. Kostanjevorujave lase je imela 
spletene v dve debeli kiti, strnjeni s 
srebrno iglo v močan svitek. Glavo ji je 

pokrival črn klobuk z ozkimi kraji. 

Pa tudi mož, na katerega je zrlo 
dekle tako sočutno, ni bil vedno tak 
ubožec. Pred leti daleč na okoli ni bilo 
brhke jšega in veselejšega mladeniča. 
Leta 1809 je bil v vojski s Francozi 
med naj drznejšimi domobranci . Tako 


hladn.okrvnd je meril na sovražnika , 
da se j*e nekoč sivolas starec pohvaln oizrazil o njem : »Strelja jih kakor kljunače 
« ; in takrat je Miha jedva stopil v 
mladeniško dobo. »Silvestrovi so pa č 

posebne vrste 1judje«, so starcu pritrdili 
navzoči bojevniki . 

Dolgo je divjal v Pustriški dolin i 
obupen boj na življenje in smrt. Ko pa 
se je generalu Macdonaldu po neštevilnih 
izgubah navsezadnje vendar posrečil 
naskok na lienško sotesko, nis o 
Francozi poznali nobenega usmiljenjaveč. Kakor smrtni angel je divjal general 
Broussier, požigajoč in moreč. 
Tudi starodavni trg Innichen s svojo 
veličastno baziliko je imel postati žrtevognja in meča. Tedaj pa je prišel kanonik 
kolegiatskega samostana, rojen 
Francoz — imenoval se je slučajno tu-
di Broussier — sovražniku nasproti in 
ga prosil, naj milostno prizanese kraju, 
ki je zdaj njegova druga domovina. 

Častitljivi mož je bil usliAan: trgu je 
sovražnik prizanesel ; le oni, ki so se 
pregrešili najbolj, so bili obsojeni na 

smrt. 

V dvorani kolegiatskega samostana 
visi še dandanes slika kanonika 

Broussierja, predstavljajoč ga kot mladega 
moža z milim, prikupljivim .obrazom. 


Med obSojen.imi je bil tudi Miha 
Kolar, najmlajši Silvestrov brat. Dasi 
je bil general trd in neizprosen, se j e 

vendar dal še enkrat omehčati . Z ozirom 
na mlada leta je pomilostil Miha 


8 

pod pogojem, da prisostvuje smrti svojih 
bojnih tovarišev. 

Pred cerkvijo sv. Mihaela so stali 
obsojenci, njim nasproti pa smrtonosne 
cevi francoskih pušk . Samo en glasen 
pok — in na tleh so ležali mrtvi 
štirje hrabri Tirolci in rdeča kri jim j e 
lila iz globokih ran. A poleg teh junakov 
se je zgrudil na tla še nekdo drugi : 
bil je to smeli Silvestrov Miha, ki je vboju tako neustrašÜiio zrl smrti v oči. 
Nezavestnega so ga nesli domov. 

Od tega dne je Miha trla božjast . 

Sčasoma se je njegovo žalostn o 
stanje tako poslabšalo, da se je zdelo 
starejšemu bratu najboljše, spraviti ga 
v bolnišnico ; to je tudi storil . Tukajdomačim ni bil več na potu. Sestre so 

se pomožile in zapustile űomačo hišo , 
brat se pa tudi zanj ni dosti zmenil. 
Bilo mu je že preveč, da je moral plačevati 
hrano za Miha v bolnišnici ; d a 
bi ga pa včasih äbiskal, ni prišlo n a 
misel niti njemu niti komu drugemu 
iz Silvestrove hiše. 

Le mlada Micika je bila drugačna. 

Sicer še ni bile dolgo, odkar je zvedela 
za svojega bolnega strica v bolnišnici 
; doma namreč ni nihče črhnil besedice 
o njem, niti kaj je z njim, niti 
kje je. Toda, ko je izvedela zanj, ga j e 
večkrat obiskala, pa tako, da nihče izmed 
domačih ni vedel o tem. Stara postrežnica 
v bolnišnici je bila vedno vesela 
njenega prihoda ; včasih tudi bol nik. 
Toda Miha je bil večinoma duševno 
in telesno preslab, da bi opazil 


in spoznal svojo mlado sorodnico . In 
ob takih dnevih je Micika nesrečnega 
strica le nekaj časa molče zrla, pomočila 
svoje prste v blagoslovljeno vodo 
ter blagoslovila bolnika kakor se bla


goslavlja otrok . 

Tudi danes je bil Silvestrov Mih a 
popolnoma zmešan . »Ne pozna me,« je 
rahlo šepnila Micika sama sebi in iz


pustila njegovo velo roko iz svoje ; »nič 
mu ni mar, ali pridem ali ne, kako se 
mi smili, ubolec! In če pomislim, da 
je bil nekdaj tudi on brhek in mlad in 
če pomislim . .« Naenkrat je prekinila 
svoj tihi, pa resni samogovor. 
Groza j,o je izpreletela -- obmolknil a 
je. Strašna misel ji je morala pravkar 
šiniti v glavo. 

Tedaj so se pa odprla vrata. Bied, 
ne posebno lep, toda razumen obraz je 
pogledal v sobo. 

»VidiA io, pa je res tukaj,« je zaklicala 
in vstopila praznično oblečen a 
ženska. »Ali res nimaš pametnejšega 
opravila, da vedno ždiš pri Mihu?« se 
je hudovala nadalje ter napol resno,
napol v smehu žugala Miciki s povzdignjenim 
prstom. 

»Pusti me, Veronika,« j.o je kljubovalno 
zavrnila Micika . »Saj veš, kako 
pozno sem izvedela za strica ; zato ho 


čem zdaj popraviti zamujeno s pogo


stimi poseti. Povem ti pa tudi kar naravnost, 
da bi rada videla, kako trpi ,
kadar ga prime bolezen. Me razumeš, 
Veronika ? !« 


»Budalost! Njemu to itak nič ne 
koristi, ti pa lahko nalezeš njegovo bo lezen. 
Mislim, da popolnoma zadošča,
če jaz večkrat ,obiščem tvojega strica ; 
saj sem tako vsak dan tukaj . « 

»Da, Veronika, tudi ti imaš svoj 
križ!« je zamišljeno zašepetala Micika . 
Nekoliko starejša prijateljica je v 

,odgovor nalahno vzdihnila : 

»Kaj hočeš ? Kar pošlje Bog, mora 
človek radovoljno sprejeti. Cl. če mi dajejo 
v tem najlepši zgled. Ne bilo 
lepo, ako bi tarnala. « 

Tarnati in jadikovati Veronika res 
ni bila vajena ; še manj pa njen oče ,
mizarski mojster Potočn.ik, dasi sta 
őba imela dovolj križev in težav. Starega 
Potočnika je nadlegoval hud pro-
tin, njegovi ženi je pa nekaj let sem 
duh tako otemnel, da so jo morali zapreti 
v bolnišnico, v skrbeh, da se ji ne 
bi pripetilo kaj hudega. Takrat v bolnišnici 
še ni bilo usmiljenk. Sitna kuharica 
in dobrosrčna, pa nekoliko 
osorna dekla sta stregli bolnikom. Potočnikova 
Veronika je obiskala svojo 
nesrečno mater vsak dan, včasih še po 
večkrat ; in na tem pozorišču človeške 
reve in bede sta se seznanili in sprijaznili 
Veronika in Micika. 

In kako hvaležna je bila Micika za 
to prijateljstvo ! 

Svoja mladostna, leta je preživel a 
na samoti in brez veselja. Njen oče, 
prileten vdovec se je oženil drugič in 
Micika je bila edini otrok tega zakona. 
Mati ji je zgodaj umrla ; polsestre, ki 


11 


so bile že odrastle, ko je prišla ona na 
svet, so jo gledale po strani. Oče jo je 
sicer prisrčno 1jubil, toda bil je resen 
mož, z besedo nič manj skop kakor z 
denarjem. In to ne pomeni malo, kajti 

v celi .okolici ni bilo varčnejšega gospodarja 
kakor on. 

Dolgo sta se mladenki pogovarjal i 
ob bolnikovi postelji . Govorili sta precej 
tiho, dasi nikogar ni bilo blizu. Pogovor 
se je vsekakor sukal ,okoli Micikinih 
razmer, kajti njena lica so postajala 
rdeča in njene ustne je obdajal lahek 
smehljaj, ki pa je imel v sebi nekajbolestnega. — Naenkrat je naglo obstala 
in odšla iz sobe. Zunaj si je obrisala 
z velikim višnjevim robcem rosn e 
oči ter se napotila proti domu. 

Ne daleč od 'nnichena izvira reka 
Drava. Na njenem levem bregu se 

dviga proti nebu prijazno gorovje sred nje 
velikosti, na katerem je posejano 
vse polno kmetiških posestev in poslopij. 
Silvestrova kmetija, Micikin dom, 
je bila takrat ena izmed najlepših na 
celem hribu. V sredi rodovitnega polja 
se je bliščalo nad dolino prijazno poslopje, 
do katerega ni segal posvetn i 

duh. Urne no.ge je moral imeti, kdor je 
hotel priti iz trga do Silvestrovih v 
eni uri. 

Zamišljeno se je pomikala Micik a 
nekaj časa po strmi poti, kar je zaslišala 
za seboj človeške korake . Obrnil a 

se je in zagledala onega mladeniča, ki 
jo je opazoval pri cerkvenih vratih. 


»Oprosti, Kandid, danes se mi ne koliko 
mudi,« se je vljudno opravičevala 
Micika ter lahkih nog hitel a 

naprej. 

»All, ne boj se! Ne bom te zadrie


val,« ji je prijazno ,odgovoril Kandid, 
pospešil korake in jo kmalu dohitel. 
»Meniš, da se rneni ne mudi? — Dolgo 
sem te čakal, najprej v cerkvi, potem 
pa še pri holnišnici. « 

»Kdo ti je pa velel, da i'akaj?« mu 
je odgovorila Micika nekoliko manjprijazno. 

»Kaj bi se! Ne bodi tako razdrai -

Ijiva,« jo je prosil mladenič. »Nobene 
prijazne besede ne slišim več iz tvoji h 
ust, v bolnišnico pa vedno hodiš, obiskat 
Miha, ki se ti še ne zahvali ne 
za to.« 

»Verjemi mi, da se mi Miha zelo 
smili,« je hitro odvrnilo dekle ; »res pa 
je : naj ga obiščem ali ne, mu je često 
pač vseeno. Drugače bi bilo seveda,
ako bi mu mogla prinesti kaj dobrega ;
obnaša se kakor otrok. Danes sem videla 
na trgu Laha s polnim košem 
hrušek, prav poceni jih je prodajal ;
toda, veš, nisem imela v žepu krajcarja. 
Jed in obleko imam, drugega pa 
prav nič. ()Uta si ne upam prositi, za 
strica že celo ne ; saj tako vedno tarnajo, 
da Miha noče umreti. 

Mladenič je potegnil iz žepa svileno 
mošnjo, v katero so bili vpleteni 
stekleni biseri, in rekel nekako bojeee : 

»Micika, če bi prihodnjo nedeljo 

zopet videla kakega Laha . .« 


»Ne drzni sek je viknila deklic a 
žalostno. 

Mladenič je globoko vzdihnil ; a ni 
se mogel odločiti, da bi vtaknil mošnjo 
zopet v žep. Bridko se mu je storilo inrekel je uialjeno : 

»Torej ne maraš vzeti od svojega 
soseda niti najmanjšega daru? Dobro, 
pa tudi jaz ne maram ničesar od svoje 
sosede. Tu imaš mošnjiček, le vzemi 
ga nazaj. Ali ne veš več, kdo mi ga je 
spletel? Ali se ne spominjaš ? « 

Miciki je šinila na lice sumljiva 
rdečica. Pred šestimi Isti je bilo. Cerkovnica 
doli v trgu jo je naučila plesti 
take denarne mošnjičke. Dala ji je 
tudi nekaj svile, iz katere je naredila 
dva. Enega je podarila očetu, drugega 
pa je obdržala zase. Ne dolgo potem je 
prišel iz trga sosedov sin Kandid, ki se 
je i.e nekaj let pri mojstru Potočnikuučil mizarstva . Pravil ji je, da ni ve č 
učenec, ampak pomočnik, mojster mu 
je tudi ,To je Miciki

obljubil plačo. 
tako globoko seglo v srce, da je brez 
vsakega pomisleka šla po mošnjiček 
ter mu ga stisnila v roke rekoč : »Vzem i 
tole, Kandid, da ne izgubiš denarja.« 
In pri teh besedah je ,oba izpreletela 
rdečica. 

Micika se je spomnila vsega tega, 
kakor da se je pripetilo včeraj. oči so 
ji zarosile ; a kmalu se je premagala . 

»Daj mi ga!« je rekla jezno in iztrgala 
svojemu spremljevalcu predme t 
spora iz rok. — »Bog ti povrni name sto 
bolnega strica!« je še pristavila ne



14 

koliko prijaznejše ter hitro vtaknila 

mošnjiček pod predpasnik. 

»Saj skoraj nič ni v njem, le borih 
deset krajcarjev . . .« 

Glasu, s katerim je Kandid izgovoril 
te besede, se je poznala žalost, 
kajti dobro je vedel, zakaj si je Micika 
tako äitro premislila. Mošnjička, tega 
edinega darilca, ni več hotela pustiti v 
njegovih rokah. 

kratkem molku je Kandid zopet 
vzdihnil : 
»V božjem imenu! vidim,, da me 

več ne maraš. « 

Micika pa se je takoj obrnila prot i 
njemu ter mu prijateljsko položila 
roko na rame, rekoe : 

»Ne misli, Kandid, da imam kaj 
zoper te. Ampak vem, kaj želiš; tega 
pa ne morem — ne morem.« 

Kandid je zmajal z glavo : »Pa res 
ne vem, kaj ti vendar je. 2e nekaj easa, 
sem nisi več taka, kakor si bila poprej ,

včasih se mi pa zdiš popolnoma zmešana.
« 

»Če je tako, potem me pa pusti pri 
miru,« ga je zavrnila ona občutno ; »pri 
zmešanem človeku menda ni prijetno 
bitt:« 

»Pri tebi se mi zdi vedno prijetno, « 
je odgovoril Kandid odkritosrčno . 
Dekle pa je povzdignilo sklenjen i 
roki ter prosilo s tresočim glasom : 
»Pojdi proč, Kandid, lepo te prosim, 
pojdi!« 


Mladenič je naposled umel, da ji je 
njegova navzočnost mučna, zato je ni 
hotel dalje nadlegovati. 

»Z Bogom!« se je naglo poslovil ter 
odhitel navzdiói. 

II. 
»No, vendar enkrat prideš!« je vpila 
starejša Silvestrova hči Školastika 
pred hišnimi vrati svoji sestri, ki j eravno prihajala proti domu . »Gostilničar 
»Pri roži« sedi že precej dolgo v 
sobi. Pravi, da bi rad govoril s teboj. « 

»Naj še nekoliko potrpi, da se pre


oblečem,« je odgovorila Micika . 

»Takemu gostu se vendar pokažeš 

v praznični obleki ! «

Micika se je zaničljivo namrdnila.
Nemara bi bila tudi sama odgovorila s 
slično opazko, da ni v istem hipu sto pil 
na prag visok mož modrih las ter jo 
prijazno pozdravil : »O Mici, kako se 
vam kaj godi?« 

To vsakdanje vprašanje je sprem


ljal tako izzivajoč pogled, da je Micika 
kar ostrmela. Toda kmalu se je zavedla 
ter poučila predrzneža, češ naj }o l e 
imenuje Miciko, ker po njenih žilah s e 

ne pretaka gosposka kri . 

»Ne razburjajte se tako hitro,« jo j e 

miril krčmar. »Želim vam le dobro. Samo 
zaradi vas sem namreč prišel se mgor, ko imam vendar doma dela več k opreveč. Pri meni je letos res kakor vvečnosti. Od vseh strani prihajajo gostje, 
tako da mi včasih kar šumi po 


glavi. In ravno zdaj mi je zbolela Zefka, 
ki streže v gosposki sobi. Prišlo mi j e 
na misel, da bi bila Silvestrova Micik a 

za tak posel kakor nalašč, ker je poskočna. 
Verjemite mi, plača ne bo slaba,
poleg tega pa še napitnina . . . « 

Miciki so se zasvetile oči, vendar j e 
odgovorila mirno : 

»Ne delajte tako neslanih dovti


pov, gospod krčmar.« Pri teh besedah 

je hotela stopiti v hišo. 

Toda kakor hitro je prijela za kljuko, 
jo je zagrabil krčmar za roko ter j i 
šepnil na uho : 

»Imej pamet, lylicika. Kaj dobrega 

pa imaš tu pri očetu. Škoda bi bilo, da 
bi tako dekle, kakor si ti, samotno cmeričilo 
na gorski kmetiji. Ti si za boljšo 
družbo . . . !« 

Jeza in strah sta Miciko tako pre 


vzela, da se ji je zdelo, da sliši krčmarjevo 
prilizovanje in zaupno tikanje le v 
polsnu. Odločno mu je iztrgala svoj o 
desnico in odhitela v sobo ter za sebo j

zapahnila vrata. 

Krčmar je zardel kakor kuhan rak,
a kmalu nato obledel kakor zid. Škripal 
je z zobmi. Kakor zdivjana zver j e 

upiral svoje strašne oči v zaprta vrata. 
»Čakaj, ne ubežiš mi,« je zamrmral 
nato sam pri sebi. 

To je bila nekaka maščevalna prisega. 


Toda precej nato je stopil vun pre d 
hišo, kjer ga je Školastika ,oeividno pri


čakovala, in bil je zopet veselega in prijaznega 
lica kakor navadno . 


17 

»Micika je odločno dekle !« je krčmar 
dovtipno nagovoril Skolastiko . 

»Recite rajši: odurno,« je popravila 
Školastika, kateri ni ugajalo osorno se strino 
obnašanje ; potem je pa še dostavila 
zaupno : »Veste, gospod gostilničar, 
to ima po svoji materi. Midva starejša , 
Vid in jaz, nisva taka. Ona je le najina 
polsestra, kar vam je menda znano. « 

On je prikimal. »To pač vidim. -Če 
bi smel, bi seveda vas naprosil . . « 

Za trenotek je obmolknil ter jo 
vprašajoče pogledal . Da je Silvestrova 
Školastika nekoliko prismojena, mu j e 
bilo znano, a ni prav vedel, v koliko 
sme njeni prismojenosti zaupati . Sramežljivo 
in polglasno je pristavil poten 
: 

»Skoro sem se bal, da bi to moj e 
proseče vprašanje Akola,stiki utegnilo 
biti neljubo. « 

»Kaj še! Kaj vam pride na misel,« 
je hehetala Školastika in rdečica j e 

njena že postarna lica . Nato je postala 
še zaupljivejša in začela tarnati, 
da na očetovem domu pač nima prijetnega 
življenja. Naposled je gospodu 
krčmarju nasvetovala, naj si vendar 
kmalu poišče .gospodinje, ker jo tako 
potrebuje . 

»Seveda,« je vzdihnil Šinkovec, »ko 
bi ne bil tako sramežljiv : toda tako tezko 
izpregovorim s kakim dekletom. « 

Pri teh besedah je pomenljivo namežiknil 
in preden mu je utegnila Školastika 
odgovoriti, se je urno obrnil, 

Romarica . 2 


18 

zaklical par besedi v slovo ter stekel po 
praznem, strmem polju nizdol . 

Po rebri pa so se razlegali odmevi 
neke pesmi, katere posameznih besed 
pa ni bilo mogoče razločiti . 

Školastika je poslušala petje in se 
smejala na vsa usta. Mislila je pa sama 
pri sebi, kako je vendar škoda, da se 

tako čeden in bogat mož pred deklet i 
tako sramuje. 

Šinkovec, sedanji krčmar »Pri 
roži«, je bil res vedno čeden, a ne vedno 
bogat. Z majhno culico na rami je pri-. 
šel pred leti iz Ciljske doline in ,sluel v 

T. več let za pastirja, pozneje pa pri nekem 
kmetu za hIapca. Slednjič je prišel 
v Innichen h krčmarici »Pri roži« za 
hlapca,. Bil je lep, postaven mladenič, 
priliznjenega vedenja. Imel je krasen 
glas, s katerim je ob nedeljah kratkočasil 
in zabaval goste v domači Mši. Čez 
nekaj časa se je poročil z gostilničarko. 
Priletna žena je kmalu umrla in mladi 
krčmar »Pri roži« je bil naenkrat premožen 
mož. Razširil je poslopje, privabil 
od vseh strani dobrih gostov ter delal 
za povzdigo svoje obrti na vse krip-
Ije. Kljub temu pa v Innichenu ni mogel 
priti do prave veljave. Tržani so ga 
imenovali zaničljivo »Cilertalca«, kar je 
pomenilo toliko kakor priseljenec iz 
Ciljske doline. Njegova gostilna tudi ni 
bila na dobrem glasu. 
Gori v hribih, kjer je vladala le ti-
ha samota, se ljudje sploh niso mnog o 
brigali za to, kar se je govorilo in razpravljalo 
doli v trgu. Vendar je Micika 


Sinkovea dobro poznala . Potočnikov a 
Veronika jo je namreč' veekrat resn o 
svarila 'pred njin%. 

»Ne bilo bi prav prikrivati ti take 

stvari,« ji je dejala Veronika nekoč ;
»saj nisi več otrok ; moram ti povedati . 
Sicer sama tega nisem videla, a nekdo ,
ki gotovo ne laie, mi je ukazal, naj t i 
povem . 8inkovec, ta priseljenec, ti j e

namreč, ko prideš v trg, večkrat za petami. 
V cerkev tudi gotovo ne hodi zavoljo 
Boga, pa tudi zavoljo častihlepnosti 
ne.« 

Veronika je svoji mlajši prijateljic i 

potem ge omenila, kako razuzdano j e 

krčmar »Priral.« vedno iivel. Micika 
naj se torej varuje, ter ga kratko in 
odloeno zavrne, ako bi se ji predrz'nil 

pribliiati. 

V sobi za zapahnjenimi vrati se j e 
Micika spustila v glasno ihtenje. Toda 

njen jok je bil brez solza, zakaj bil j e 
posledica silne razburjenosti in hudeg a 

gneva, ne pa srčnega ginjenja . Ko se j e 
nekoliko pomirila, jo je obšel gorak euthvaleinosti za Veronikino svarilo. --
Tudi če bi je nihče ne bil svaril pred 
Sinkov-cern, M ponosna Silvestrova hč inikdar ne bila šla »K roli« za sluiabnico. 
Toda ni ge poznala toliko sveta,
da bi mogla gostilničarjevo ponudbo 
prav razumeti ; zato bi utegnila biti znjim prijazna in mu nemara — nič hudega 
sluteč — celo dajati pogum. Pa za 
zvesto, svarečo prijateljico je bil ge

nekdo, »nekdo, ki gotovo ne laie«, je rekla 
Veronika. Kdo neki je bil to? 

2' 


4,J 

Micika je sedela mirne s sklenjeni


ma rokama ter premišljevala ; naposled 
je šepnila sama sebi : »Kandid!«* ) 
Ko sta bila še otroka, ga je klicala 
kakor vsi sosedje na bregu skratka 

»Kandi«. Toda odkar je na praznik cerkvenega 
patrona sv. Kandida v pridigi 
slišala kak pomen ima to ime, je klicala 
sosedovega sina s pravilnim, polnim 
imenom. Ravno zdaj ji je misel na 

Kandida, iz eegar oči je odsevala nekaljena 
nedolžnost, nenavadno ugajala . 
Kaka razlika med Kandidom in krčmarjem 
Šinkovcem . Da je Kandid pošten 
In zvest, to je čutila zlasti v tem 
trenotku. Vedela je, kje ji je iskati varstva 
: ni torej čuda, da je v bridkosti 
mislila nanj. Kako rada bi bila svoj e 

pusto domovanje na hribu zamenjala z 
drugim, boljšim. 

Še enkrat je globoko vzdihnila ,

vstala in se preoblekla. Ko se je pre-

pričala, da je oholi krčmar že odšel, j e 
šla v hiev, da opravi živino.

Školastika je med tem imela opraviti 
v kuhinji. Bila je sicer slaba kuharica, 
a ker je bila starejša, je imela pravico 
nadomeščati mater. 

Solnce se ni skrilo za obzorje. V 
hribih pa so imeli navado ob nedeljah 
večerjati prej kakor druge dni. Pri Silvestrovih 
so bili precej premožni, a pr i 
mizi se to ni poznalo. Danes, na angelsko 
nedeljo, pa seveda ni bilo preveč, 

*) Kandid-pride od lastnel besede »candidus
«, ki pomeni : svetel, bel, čist, pošten . 


21 


ako je plavalo v ječmenovi juhi tudi 
par klobasic, kupljenih v trgu pri mesarju, 
ki je o velikih praznikih prodajal 
take reči po 'zelo zmerni ceni. Kmalu 
so bili vsi pri mizi : hišni oče, suh,
star mož, visoke rasti ; na desnici sta 

mu sedela sin Vid in hlapec, na levici 
pa obe hčeri . 

Micika je bila v velikem strahu, 
da ne bi sestra med obedom napeljal a 
pogovora na gostilničarjevo ponudbo .

Hotela je namreč o vsi zadevi govoriti 
z očetom na tihem. K sreči je bila Školastika 
danes nenavadno molčeča, le 
semintja se je zadovoljno nasmehnila. 
Zeli me za natakarico, si je mislila ; toda 
od natakarice do gospodinje je več


krat le en sam korak ! 

Toda oče se za ljubeznivi obisk ni 
brigal ; brat Vid in hlapec sta -pa ravnokar 
prišla iz doline ter gostilničarj a 

niti opazila nista. Micikina bojazen -je 
bila torej prazna: krčmarjeve ponudbe 
ni nihče vzel v misel. 

Hitro po večerji je vstal gospodar,
stopil v domačo kapelo tik hiše ter pozvonil 
k molitvi. Hčeri sta se moralidobro podvizati, da sta pomili posod o

in Vid ni imel časa, da bi se nekoliko 
odpočil na klopi, kajti oče Kolar se je 
natanko držal stare krščanske hišn e 
navade. 

Kapela na Silvestrovi kmetiji je 
bila stara zidava. Izpočetka je bila posvečena 
sv. Silvestru. Tega svetnika 
namreč posebno časte v gorenji Pustriški 
dolini. V prejšnjih časih je prihaja



lo baje mnogo romarjev v to svetišče ,
tako, da je svetnikovo ime sčasom a 
prešlo tudi na kmetijo poleg kapele . 
Toda že od pamtiveka je bila na oltarju 
podoba lavretanske Matere božje in le 

precej odrgnjena slika na steni je spominjala 
na prvotnega patrona. 
Poleg domačih je molila v kapeli 
tudi sosedova Lizika, mlajša Kandido


va sestra. Kadar je le utegnila, je prišla 
k Silvestrovim, kajti doma ni imela nič 
prijetnega. Bila je nadležna, pomilovanja 
vredna mIadenka : otrok in starka 
obenem. Bila je shujšane in sključene 
postave, upalega lica in na tenkih ustnicah 
ji je ležal bolesten izraz . Zdravjani nikdar poznala. Vendar je bila sreč na, 
dokler je imela še mater. Še celo veseli 
Silvestrovi Miciki se je včasih zdelo, 
da mora biti pač zelo prijetno slišati 

tolikrat iz materinih ust sočutno vprašanje 
: »Dete, ali te boli?« 

Marsikako prijetno urico sta deklici 
takrat preživeli skupaj. Najbolj prijetno 
je pa bilo, ko je Kandid, brhki mizarski 
učenec, prišel iz trga ter z njima

veselo kramljal. Liziki je bil vedno 
ljubši kot starejši brat Jurij, ki se za 
njo ni mnogo brigal. Micika je večkrat 
dejala z resnim obrazom : »Prav takega,
kakor je vaš Kandid, bi rada imela. « 

Želela si je seveda takega brata ; ko 
pa je nekoliko odrastia, so ji prišl e 
druge, resnejše misli . Kandid pa takih 
misli in želj ni nikdar izražal. Zdelo se 
mu je to samoumevno . Večkrat je razodeval 
materi svoje načrte in ob takih 


prilikah ni pozabil nikdar omeniti, da 
uresničenje teh načrtov zavisi od Silvestrove 
Micike. Pravil je, da hoče postati 
spreten in priden mizar-umetnik , 
kakor je njegov mojster Jakob Potočnik. 
Izdelati hoče tudi nov oltar za 
župno cerkev, ker stari ni več lep. To 
bi mu gotovo pridobilo dober glas in 
mu prineslo mnogo naročil . Potem si 
kupi lepo Mišo in vzame mater in Liziko 
k sebi. Micika bo obema zvesto 
stregla. Mati pa, ki je dobro vedela, kako 
prijazno in ljubeznivo občuje sosedova 
hči z njenim bolnim otrokom, j e 
prikimala rekoč : 

»Kajpada, Micika bi bila prava za


te!« Včasih je resno pristavila : »Res, 
Kandid, za Liziko boš moral ti skrbeti. 
Ko se Jurček oženi, saj veš kako bo potem. 
« 

In res, komaj je stara Kramarica 
za vedno zatisnila svoje skrbne oči, so 
minili tudi zaLiziko srečni dnevi. Jurijse je oženil in v Kramarjevo hišo je prišla 
a trdosrčna gospodinja . Daševno 
in telesno zaostalo dekle je postalo 
sužnja v domači hiši . Od zdaj j e 
bila njena edina tolažba Kandid, ki jo 
je prišel obiskat vsako nedeljo . Vselej 
se mu je posrečilo ubožico potolažiti ,
češ, da naj le nekoliko potrpi, ko on 
vzame Miciko, se ji bo pri njima že 
boljše godilo. Miciki je bilo pa dobro 
znano, o katerem času Kandid navad no 
prihaja domov. Zato je tudi ona pri,
hajala takrat k sosedovim ter kramlja la 
z njimi : bili so kakor dobri otroci 


G,* 

ene matere. Ko je pa Kandid zopet adhitel 
v dolino, ga deklici nista mogli 

dovolj prehvaliti, češ, da ga na vsem 
božjem svetu ni boljšega, pridnejšega 
in razumnejšega človeka, kakor je 
Kandid. 

Tako je bilo nekdaj; zdaj je pa postalo 
drugače. Zdaj se je Micika sosedovega 
sina izogibala, kjer je le mogla,
in če je kdo kaj omenil o njem, je takojobmolknila. 

To je izvedela tudi Lizika. Skrbelo 
jo je, ker jo brat nekega popoldne ni 

obiskal. In jo je Micika po večerni 
molitvi spremila na dom, jo je vprašala 
Lizika, ali ni morda videla v trgu Kandida. 


»Zakaj bi se neki morala vedno ozirati 
za Kandidom,« je razdraženo od govorila 
Micika. 

Lizika je nad tako rezkim odgovorom 
osupnila in pričela jokati in tolitt,
rekoe : 

»Prej nisi mogla prehvaliti Randida 
; zdaj pa ne maraš nič več slišati 

o njem ; saj vendar ni storil nič hudega.
« 

»Kaj hudega res ni učinil ; a prav 
pa vendar imaš, da nič več ne maramslišati o njem. « 

Vprašajoče je pogledala Lizika Mi ciki 
v ()bi : 

»Ali pojdeš v samostan?« 

»Meniš, ker ne mislim na možitev ? 
Saj tudi ti ne misliš na možitev, na 
samostan pa gotovo tudi ne .« 


za 

»0 z menoj je vse drugaee,« je zaihtela 
Lizika,-»iaZ sem na svetu samo 
zato, da nosim kruž. « 

»Vsi srno zato na svetu,« je odgovorila 
Micika ter se poslovila od žalostno 
prijateljice. 

Domov prišedši je našla ()Uta sa-
mega v sobi, sklonjenega nad staloknjigo »Življenje svetnikov« . Sedla je 
poleg njega in čakala, da se zbudi. Bog


ve kako dolgo bi bila morala še čakati,
da ni skočila mačka s peči na mizo 
prav poleg sive glave dremajočega go


spodarja. 

Tedaj pa se je sklonil pokonci in 
si mel zaspane oči ; Micika se je pa navidez 
jezila nad poredno mačko, ker j e 
zbudila trudnega očeta . Pravzaprav j e 

pa bila živali hvaležna, kajti hotela j e 
porabiti to ugodno priliko, da se pogovori 
z očetom, ga prosi pomoči ali vsaj

za dober svet. 

Ko se je oče dodobra predramil, j e 
začela Micika nalahko : 

»Kaj ne, oče, velik predrzneš je taSinkovec?« 

»A — a, tako?« se je začudil oče 
malomarno. Miciki je postalo takoj jas ho, 
da Šinkovec svoje ponudbe pri oče tu 
niti omenil ni. 

»Pomislite, oče, za natakarico bi 
me rad dobil!« 

Prvi hip se je starcu čelo čmerno 
nagrbančilo ; pa kmalu se je zopet zjasnil 
njegov obraz in s poudarkom je iz


razil svoje mnenje, češ, mož si najbrž 
ni upal z resnico na dan : 


zu 

»Rekel bi, ne vem kaj, da misli na 
ženitev. « 

Micika je planila kvišku, hote č 
ugovarjati očetu . Ali je mogoče, da 
smatra njen oče Šinkovca za resnega 
snubca? Toda ko je nekoliko premislila 
in se ozrla na snežnobelo, nad miz o 
sklonjeno glavo poleg sebe sedečega 
()Uta, je utihnila. Izprevidela je, da ji 
oče vsled starosti ne more biti več 
opora in da ima dolžnost prizanašat i 
mu in ne povzročati kakih skrbi. Žal 
ji je bilo, da je sploh omenila to stvar. 

Njeno razburjenost je pa oče vendar 
opazil. 

»Ne zamerim ti,« je rekel premišljeno, 
»če ti Šinkovec ne ugaja. Žalostno 
bi bilo, če bi ne bilo na svetu boljših 

ljudi. Ker pa že govoriva o tem, vedi, 
da bi mi bilo prav, ako ga vzameš. « 

»0, saj je še eas!« je odgovorila 
Micika in se prisiljeno zasmejala. 
»Verjamem,« je pristavil oče ; »toda 
jaz nimam več časa . Na svetega Lov


renca dan sem jih dopolnil petinsedemdeset. 
Rad bi te videl preskrbljeno, k o 
me Gospod pokliče k sebi. « 

Micika je uprla oči v tla. 

»Sam() pritrdi,« je nadaljeval .oče . 
»Kramarjev Kandid je izučen mizar i n 
si lahko osnuje lastno delavnico, kjer 

in kadar hoče . In da te rad vidi, to ni 
nič novega ; in da je pošten mladenič , 
to tudi veš . . .« 

Zopet sta oba molčäla. 

»Micika,« je povzel zopet oče čez 
nekaj časa, videč, da hči le trdovratno 


molči, »naj se pomenim s Kandidom 
ali Liziko?« 

Tedaj pa je prekinila Micika očeta 
razdraženo : 

»Ne, oče, vprašati mora on prej, ne 
pa mi!« 

»0, kaj bi se, --kolikokrat me je že 
vprašal! Skoro vsako nedeljo preži 
name, ko grem v cerkev! Ravno danes 
teden mi le pravil, da je v Toblahu 
ravnokar izpraznjena neka mizarska 

delavnica in da bi rad tam nastopil . 
,Samo ženske še nimam,' je pristavil. 

,Pa si jo izberi,' sem mu 'odgovoril, ,saj 
jih dobiš na izbiro.' ,Ne, oče Peter,' mi 
je odgovoril on, ,saj veste, na katero 
mislim.' Tako torej, Micika, ti tudi veš ;
premisli in stori, kakor se ti zdi bolj 
prav.« 

Mirno in razsodno je govoril oče 
Peter. Prestrašil se pa je, ko ga je hči 
prekinila z glasnim ihtenjem . 

»Omožim naj se? S Kandidom naj 
se omoiim? Ne, tega ne, tega pa že 
celo ne!« 

»Ali se ti meša?« Z rokama oprt 
na suha kolena je oče začudeno gleda l 
svojo obupano hčer. 

Siloma je Micika skušala prikrit i 
jok. Potem pa je vstala in se zravnala 

pred bčetom v, vsej svoji velikosti ,
resno, skoraj grozeče. 

»Oee!« je rekla z globokim poudarkom 
; »kako mi morete v svoji vesti 

svetovati moiitev? Saj se ne morem 
omožiti . . . ne smem se omožiti . . 
z menoj bi bil vsakdo revež . . . Sem 


28 

namreč najmlajša na Silvestrovi 

kmetiji!« 

V sobi je nastala tišina. Stari j e 
obledel kakor zid . 
»Micika, kdo ti je razodel to?« je 

oče čez dokaj časa vprašal zamolklo. 

Ona pa ni zinila nobene besedice 

več . Zakrila si je obraz z rokami ter odhitela 
iz sobe. 

V dolini, kakor tudi na samotnih 
gorskih kmetijah je bila znana o Silvestrovi 
kmetiji in njenih prebivalcih 
čudna in strašna pravljica. Pripovedovali 
so, da je tu nekoč gospodinjila 
silno bogata, a trdosrčna ženska, katera 
ni dala niti najrevnejšemu siromaku 
niti drobtinice kruha. Tisti čas 
pa koliko je že .od tega, ni nihče vedel 
— je razsajala na Furlanskem 
grozna lakota. Kar trumoma so prihajali 
ljudje v Pustriško dolino. Povsod 
so bili baje gostoljubno sprejeti, le 
kmetica na Silvestrovini je trdosrčno 
odgnala neko revno žensko s sestradanim 
dojenčkom na rokah. Nekateri so 
celo trdili, da ji je obljubila kos kruha,
a v posmeh prinesla iz hiše kamen. 
Zasmehovana sirota je nato — hudo 
užaljena — preklela kmetico in njeno 
najmlajše dete . In glej nesreče --kmalu 
nato je hudobna žena dobila slabotno, 
sključeno in poleg tega še božjastno 
dete ; sama je pa umrla strašne 
smrti. 


Težko je presoditi, koliko je resničnega 
na tej pripovedki; zakaj vsak 
jo je pripovedoval nekoliko drugače . 
Toliko je pa gotovo, da je bil, odkar 
pomnijo ljudje, najmlajši otrok pri 
Silvestrovih božjasten. Mihaelovo žalostno 
stanje je bilo vsem znano. Istotako 
so vedeli ljudje, da je na tej hudi 
bolezni umrla najmlajša sestra njegovega 
očeta. Videl pa je to siroto l e 
malokdo ; ker so se je domači sramovali, 
so jo imeli vedno zaprto v hiši. In 
stari ljudje na bregu so skrivnostno in 
s strahom govorili o neki bajti tam gori 
v gozdu, kjer je nekoč prebivala tudi 
ena takih Silvestrovih sirot, dokler je 
ni nagla smrt rešila hudega položaja . 

Nikomur niso bile te žalostne po vesti 
bolj znane kakor Petru Kolarju, 
gospodarju na Silvestrovini. Govoril 
seveda ni rad o tem, verjel je pa vse, 
kar so ljudje pripovedovali. Še 1e' ko 
mu je podarila — bilo je o Velikem 
Šmarnu — druga žena krepko in zalo 
deklico, je začela tleti v srcu postavnega 
moža iskrica sladkega upanja. 
Zdelo se mu je, da nebeška Kraljica 
vendar odvrne od nedolžnega detet a 
strašno kletev. Deklica se -je duševno 
in telesno res krasno razvijala. Vse, česar 
se je lotila, ji je šlo lepo in veselo 

izpod rok . Nobena pot ji ni bila predolga, 
nobeno delo pretežavno . Zato j e 
bilo ,očetovo upanje vedno večje. Pri 
vsem tem je pa z vso dušo skrbel za to, 
da nič ne izve io tem, kar ji je pretilo. 
Vsakemu, s komur je Micika občevala, 


ou 

je strogo prepovedal, &-411niti kaj o ne


srečni pravljici. Saj so ji celo strica 

Miha, ki je hiral v bolnišnici, prikrivali, 
kar se je dalo. 

Katra, mlada soseda Kramarica, 
pa je v svoji blebetavosti že odrastlemu 

dekletu izdala skrivnost strašno 
tajnost. Nekoč je namreč pri Silvestrovih 
posebno dolgo klepetala. Hvalila je 
Micikin cvetoči obraz ter večkrat zaporedoma 
dejala : »Dal Bog, da bi ostal o 
vedno tako, kakor je!« Slednjič pa j ezmajala nezaupljivo z glavo in skrivnostno 
vzdihnivši pristavila : »Najbrž 
pa ne ostane vedno tako!« Ko je mladenka 
vsled teh besed osupnila, j e 
opomnila Kramarica, da .se Micika le 
nalašč tako dela, kakor da bi ničesar 
ne vedela. Soseda je odšla, a njene besede 
niso dale Miciki miru ; s strahom 
je poizvedovala, kaj pomeni Kramaričino 
govorjenje. Školastika pa, ki jedozdaj molčala le iz strahu pred oče tom, 
je bila neizmerno vesela, da more 

napol izdano skrivnost popolnom a 
razodeti. Najprej se je navidez hud o 
razsrdila nad Katrino klepetavostjo ,

takoj nato pa je z vso vnemo pripovedovala 
celo žalostno zgodbo od pra


babice počenši pa do siromašnega 
strica Miha. 
Od tistega časa	bilo je tega dabro 
leto dni se je Micika popolnoma

predrugačila. Oče, ki ga skrbi za Miciko 
niso več posebno nadlegovale, teg a 
niti opazil ni, tembolj pa Kandid. Ker 
je obiskovala strica v bolnišnici, si je 


.il 

mislil, da je naposled vendar zvedela , 
kaj ljudje govore o Silvestr'ovih ; a tega 
ni vedel, zakaj je postala proti njemu 
naenkrat tako odurna . Da utegne biti 

njena prihodnjost huda, tega ni pozabil; 
toda mislil si je, ta ali oni križ Bogtako prej ali slej naloži meni in moji 
ženi, in če nama naloži ravno tega, pa 
ne bo naložil drugega. Poleg tega j e 
Kandid želel vzeti k sebi svojo bolno 
sestro in le predobro je vedel, da bi ga 
pri tem dobrem delu nihče bolje ne 
podpiral kakor Micika. Morebiti je bila 
ravno njena izredno velika naklonjenost 
do Lizike vzrok, da je Kandid tako 
resno mislil nanjo . 

Morebiti! Težko, da je on sam prav 
vedel, kdaj je začel Miciko rad imeti. 
In da mu Micika ne odreče svoje roke, 

o tem ni nikdar dvomil . Šele zadnji čas 
mu je upanje začelo upadati. A obupal 
zato vendar še ni. 
Drugo jutro po maši, h kateri je 
Kandid navadno hodil, je stopil Kolar 
k njemu ter mu suhoparno povedal, d a 
se je Micika končno odpovedala . Starčev 
pogled je bil topot nenavadno mračen. 
Vzrokov ni navedel, Kandid pa 
tudi ni vprašal po njih. Za to, kar je 
želel izvedeti, ni potreboval nikoga r 
drugega: Micika sama naj mu razjasni. 


In tako je prihodnjo nedeljo ka


kor sicer večkrat stal pred bolnišnico 
in žalostno pričakoval Miciko . 

Ko je ves zatopljen v svoje misli 
srepo zrl v tla, je naenkrat planila iz 


hiše dekla in ga prosila, naj gre brž po 
duhovnika, kajti Silvestrov Mih a 
umira. Kandid je ubogal ; in ko sta čez 
nekaj časa prihitela on in duhovnik

pred bolnišnico, sta zvedela, da je bolniku 
že odleglo ; le hujše ga je topot 
prijelo kakor navadno . 

Ne da bi kaj opravil, se je Kandid 

precej nato vrnil domov. 

Popoldne je šel na hrib. Samo Liziko 
je dobil doma. Ta mu je izrazila 
svoje veselje nad tem, da jo je prišel 
obiskat ; pravila mu je, kako zelo jo j e 
strah, ker ni daleč naokoli žive duše . 
Tarnala je, da je nekaj dni sem zelo 
oslabela, da jo trga po zobeh, tako, da 
ne more spati, da ji je želodec opešal ;
da gre večkrat lačna od mize, ker ji 
svakinja ne privošči niti najbolj preprostih 
lahkih jedi ; razen tega ji pa ševedno očita bolezen, češ, da se ji gabi 
pred bolniki . 

Med tem je prišla mlada gospodinja 
iz cerkve . Bila je to ženska majhn e 
in krepke rasti, črnih las in živahnih,
temnih oči. Njena starejša hčerka j e 
stopicala pred njo. Mrko je pozdravila 
svaka in se sumljivo ozrla na oba, hoteč 
iz njunega obnašanja razbrati, kajsta se ravnokar pogovarjala . Mala deklica 
se sicer ni nič zmenila za Kandida, 
a vseeno jo je mati prijela za roko 
in rekla : »Le z menoj, Rezika, pusti 
Kandida in Liziko v mim. Ta dva se ne 
moreta nikdar dovolj nailobudrati . « 

Ostala sta zopet sama na leseni 
klopi pred hišo. Z bratsko, uprav oče



tovsko potrpežljivostjo je Kandid 

stotič poslušal vse številne tožbe svoje 
bolne sestre. Medtem pa je zrl tja čez 
globoko zarezo, ki je ločila Kramarjevo 
kmetijo od Silvestrove . A obenem so 
mu uhajale tudi misli tjekaj. Ali je 
Micika prišla iz trga? Kdo ve, če ne 
gleda ona ravno v tem trenutku tudi 
semkaj? In ali sluti, ali si more misliti, 

kako hudo srčno bol mu je povzročila? 
— 

»Kako se ti godi, Lizika? — Dober 
dan, Kandid !« se je hipoma nekdo oglasil 
izza hišnega vogla. 

Mladenič se je prestrašil. Micika j e 
stala pred njim. 

Bila je bleda in njeno obličje je izražalo 
nekaj bolestnega. Take Kandi d 

še ni nikdar videl. Sic'er pa ji na obrazu 
ni bilo brati zadrege, da, skoro vesela 
je bila ; nemara le na videz. 

»Lizika se danes prav slabo po


čuti,« je odgovoril Kandid na Micikino 
vpraganje. 

»Saj se ji pozna,« je pristavila Mi


cika sočutno. »Zadnje dni so jo zobj e 
tako boleli, da ni vedela, kaj bi počela. 

— Danes pač ne boš mogla priti k nam 
v kapelo. « 

Lizika je žalostno odkimala . 

»Sem si mislila. Zato sem pa tudi 
prišla sem. Imam neko prošnjo pravzaprav 
ne jaz, ampak Školastika . Ube


liti hočemo namreč nekaj platna, pa 
naš veliki travnik leži preveč proti severu. 
Poskusili bi na vasem, če dovo-

Romarica . 3 


lite. Saj ne bo trajalo dolgo, kvečjem 
štirinajst dni. « 

Kramarjev travnik je bil največji 
in najbolj solnčen na vsem hribu . Ker 
je na njem izviral tudi precejšen studenec, 
je bil za belenje platna kakor 
nalašč . Sosedje so ga od nekdaj rabili 
v to svrho vsako leto, ko je bila 
košnja pri kraju. Ko je živela še stara 
Kramarica, ni bilo treba dolgo moledovati 
za dovoljenje; Katra je bila boljnatančna in je za to navadno zahtevala 
kako protiuslugo . 

Lizika je vstala in šla v hišo, da 
pove svakinji, po kaj je Micika prišla . 
Tudi Micika je hotela za njo, toda mahoma 
ji je velel Kandid : 

»Počakaj tu! « 

Tako polno je bilo njegovo srce 
dušne grenkote, da je poudarek, s katerim 
je izrekel te besede, izpremeni l 
milo prošnjo v osoren ukaz. 

Molče in v vidni zadregi je obstala 
Micika pred njim . 

»Liziki nisem še ničesar povedal, « 
je nadaljeval Kandid z ravnotako osornim 
glasom. »Ne vem, kako naj to storim 
!« 

»Ali naj ji povem jaz? — Zdi se mi, 
da si misli kaj takega. « 

»Potem pa pustiva to stvar,« je re kel 
Kandid odločno. »Iz srca bi bil 
ubožici privoščil, da bi prišla odtod ;
toda ne sme biti tako. Pa ne govoriva 
več o tem.« 


»Uboga Lizika,« . je rekla Micika 
sama pri sebi ; a v mislih je imela ne koga 
drugega, ne pa nje . 

Čez nekaj časa je vprašal Kandid 

s tresočim glasom : »Micika, povej mi 
vsaj, zakaj? « 

Ona je odkimala ; nastal je molk . 
Potem mu je položila roko na rame i n 
rekla : 

»Ko sva bila majhna, sem si več krat 
mislila: takega bi imela rada za 
brata.	 Ali ne more biti zopet tako,
dragi Kandid? « 

Mladenič se je sočutno ozrl nanjo ;
ni vedel, kaj bi ji odgovoril . . . Kar naenkrat 
pa je začelo Miciki lice utripati 

in njen pogled je postal čudno zbegan ;
stegnila je roke, kakor da išče pomoči ;
začela je mahati okrog sebe. Glava se 
ji je nagnila nazaj in — zdaj je omahnila. 


Toda mladenič jo je naglo vjel v 
svoje krepke roke ter jo polagoma spustil 
na travo. 

Kandid je bil že dolgo pripravljen 
na ta grozni trenutek, zato se ni zbegal 
. Vedel- je tudi nekoliko, kako s e 
mora ravnati s takimi bolniki. Hladnokrvno 
je ukrenil, kar se je pač dalo . 

Nato je pokleknil poleg nezavestn e 
mladenke ter ji pod glavo položil svoj o 
desnico, da ne bi tako silno butala 'o b 
tla. Mirno in neustrašeno je zrl v spačeno, 
njemu toliko drago obličje . 

Medtem je prišla Lizika iz hiše. 

Kakor okamenela je obstala pre d 
vratmi in prestrašeno zrla na nezavest 3* 



no prijateljico ; slednjič je tiho vprašala 
: 

»Kaj pa ji je? « 

Toda brat ni vedel, kaj b' odgovoril. 
»Ali naj prinesem kisa?« 
Kandid je odkimal. 
»Ali naj prinesem kaj drugega, al i 

naj skuham kamilično vodo?« 

Kandid je položil prst na usta in 
zamahnil z roko. Bal se je namreč, da 
ne bi prišla svakinja iz hiše in začela 
vpiti. Zdelo se mu je bolje, da naj se 
Lizika vrne v hišo. Sestra je radovoljno 

ubogala. Ni pa vedela, kaj brat pravzaprav 
hoče in kaj se je zgodilo . 
Minilo je četrt ure. Micika je ležala 
kakor v spanju. Na obraz se ji je zopet 

povrnilo nekaj prejšnje miline. Mladenič 
ji je pa še vedno podpiral glavo s 
svojo roko. 

Naposled je izpregledala . 

»Ali bi šla rada domov, Micika? « 
jo je vprašal Kandid nalahno nagnivši 
se nekoliko k njej. 

Potem jo je dvignil, prijel za komolec 
in jo peljal počasi proti poti. 
Veselilo ga je, da je spravil sirot o 

s pozorišča, kjer jo je napadla božjast,
preden jo je opazilo kako tuje, brezčutno 
oko. Ko sta prišla v jarek, ki j e 

bil precej gosto zaraščen, ji je velel, najsede na kamen, da se odpočije . 

»Kam me pelješ?« ga je vprašala 
Micika. 
»Domov,« jo je pomiril Kandid. 


öi 

»0, ne še, ne še!« se je branila Micika 
; »oče bi utegnili kaj spoznati. « 
Nato je povesila oči in žalostno zagepetala 
: 

»Kandid, zdaj veš, zakaj . e ? « 

IV. 
Ves naslednji teden se je Micika 

prizadevala, kar se je le dalo, da bi 

očetu utajila grozno nesrečo, ki jo je 
zadela. To je bilo dobro zanjo, zakajvsled tega njen razvneti duh ni imel 
časa pečati se z brezupnim razmotrivanjem 
žalostni prihodnjosti, ki jo 
čaka . Svoji polsestri, s katero je bivala 
v isti sobi, seveda ni mogla prikriti svojega 
žalostnega stanja. Školastika j e 
kar osupnila, ko ji je Micika pravila 'o 
svoji nesreči. Obljubila je, da hoče 
molčati, a zraven pristavila, da v na-
prej ne mara več spati v isti sobi. Ni 

pač pomislila, da je za božjastnega 
človeka strašno hudo, če mora biti ponoči 
sam. »Misliti moram najprej 
nase,« je dejala ravnodušno. 

Nekaj' časa se bolezen ni pogosto 
ponavljala in tudi, kadar jo je prijelo,
ji je kmalu odleglo. Tudi je vselejnaprej čutila, kdaj bo bolezen prišla ,
tako da se je mogla v pravem času 
umakniti v sobo. 

Nekega dne se je pa zgodilo dru


gače. Bilo je proti koncu zime. Micika 
je sedela z domačimi v skupni sobi,

kar se je naenkrat zgrudila vznak . 


38 

Ko je zopet izpregledala, ni vedela, 
ali je noč ali dan. Vtem polsnu je pa 
slišala zamolkle, a vendar razločne 
besede, ki so se ji zdele kakor nekako 
razodenje z drugega sveta . 

»Prišla je na svet o Veliki Gospoj


nici, ko blagoslavljajo zelišče, in pri 
krstu je dobila ime Marija ; zato sem si 

Zdaj ho prokletstvo nehalo. Kdo 

drugi naj namreč stori konec prokletstvu, 
če ne Mati božja ?« --

Ko se ji je duh zopet popolnoma 
zbistril, se ni mogla več spomniti, kd o 
je bil navzoč pri njeni nezgodi. manjje pa vedela, kaj se je zgodilo pozneje . 
Spominjala se je le še onih besedi, katere 
je liki dragocen zaklad ohranila v 
svojem srcu. 

Od tega dne je bil stari Kolar ves 
potrt; zamišljeno je postopal okrog 
hiše, top za vse, kar se je godilo okoli 
njega. To je pa povzročilo na Silvestrovi 
kmetiji veliko izpremembo. Vid, 
od katerega je prej stari Kolar zahteval 
strogo pokorščino, se je čutil zdajgospodarja v hiši. Kar ie zaukazal Vid, 
je storila tudi Školastika. Za bolehavega 
()Uta se ni mnogo brigala. »Ga je 
pač zadela kap,« je menila, skomigajo č 
z rameni. 

Akolastiki je bilo po volji, da boiezen, 
ki je nadlegovala polsestro, za 
ljudi ni bila več skrivnost. Zdaj je Iahko 
tarnala vsakemu, kdor jo je hotel 
poslušati, kako težek križ da ima z oče tom 
in sestro . Posebno rada je tožila 
svoje težave krčmarju »Pri noži«, zäkaj 


vselej, kadar je šla v trg, je stopila ne koliko 
tja. Nikoli ni pozabila izrazit i 
svojega obžalovanja, češ, da zdaj, ko j o 
doma tako potrebujejo, ne more misliti 
na službo pri njem. 

»Ste pač lahko veseli, da Micika ni 
prišla k vam za natakärico,« je pristavila 
včasih prav zgovorno. »Kaj bi počeli 
s tako? « 

Šinkovec je pa zatrjeval s prijaznim 
nasmehljajem, da mu za Miciko ni 
žal, pač pa za Školastiko ; trdno pa upa, 
da .še ni izpregovorila zadnje besede . 
Zadnje besede je izrekel s takim naglasom, 
da se, je zdelo, da ima v mislih 
prihodnjo gospodinjo, ne pa natakarico . 

Posledica teh pogovorov je bila, d a 
se je Školastika mladi Kramarici zaupno 
bahala, kako lepo ženitovanjsk o 
ponudbo ima, a se mora žrtvovati za 
sestro . 

»Micika je seveda le polsestra,« j e 
vzdihnila Školastika. »0, res ni bilo 
prav, da so se oče vdrugič oženili . « 

»Kaj bi pa bilo potem?« jo je tolažila 
Kramarica . »Vid bi imel božjast . 
namesto nje. Saj eden izmed vas jo 
tako mora imeti. To je v resnici velik a 
nadloga! V taki hiši bi ne marala biti. « 

»Saj tudi jaz nisem rada,« je odgovorila 
Školastika žalostno. »Katra, 
kaj misliš, ali naj ga, vzamem, ako me 
vpraša še enkrat? « 

Tudi Kramarica je imela nekaj

rahločutja. Čeprav ni mogla verjeti naresnost Šinkovčeve snubitve, se vendar 
ni marala smejati Školastiki v lice, 


40 

ampak navedla je le neki splošen izrek 
o zakonskem življenju, češ, da tudi 

zakonski nimajo nebes na tem svetu in 
kdor nima zakonskega jarma na 
sebi, naj se ne da nepremišljena vpreči 
vanj . 

Bilo je lepega poletnega večera. Na 
,skalnem temenu in globokih razpokah 
visokih Dolomitov je še na debelo le-
žal lanski sneg. Srednje pogorje je pa 
že zelenelo. Prijeten veter je vel po do lini. 
naravna krasota je zvabila p o 

dokončanem delu Potočnikova »fanta
«, sina Romana in vrlega pomočnika 
Kandida vun na prosto, na izprehod po 
prijazni poti, ki se vije po travniku tj a 
proti Toblahu . 

Čez dober četrt ure sta dospela na 
državno cesto in krenila nazaj proti 
domu. 

N(,daleč .od trga jima je prišla nasproti 
ženska postava. Pod pazduho j e 
imela dežnik, v roki pa majhno culo. 
Videti je bilo, da je namenjena daleč . 

»Ta je pa pozna,« je opozoril Roman 
svojega spremljevalca. Toda v 
istem trenotku je vzkliknil Kandid : 

»Za božjo voljo, to je Silvestrova 
Micika!« 
res je bila Micika. 
»Hvaljen bodi Jezus Kristus!« ju je 
pozdravila Micika bližajoč se jima. A 

narnesto da bi ji ,odzdravil, ji je zastavil 
Kandid pot rekoč : 

»Za božjo voljo, kam pa greš ? « 

»Na božjo pot,« je veselo odgovorilo 
dekle. 


»Ali se ti meša? Ali ne vidiš, da j e 

solnce za gorami? — Kam si p a 
pravzaprav namenjena? « 

»K Materi božji v Zagorju. « 

»Nikar se ne šali !« je opomnil Roman, 
toda ona je pristavila resno : 
»Dohro vem, da bom morala hoditi 
do zore ; pot je dolga. — S krajšimi bož


jimi poti sein že nekaterikrat poizkušala, 
a brez uspeha. Mati božja pa mi 
,mora pomagati, prej jo ne neham prositi.
« 

»Pa sama hočeš iti? Vso noč sazna? 
« se je milosrčno čudil Kandid. 

»Ne skrbi! Domači vedo, da grem 

in jim je prav,« mu je odvrnila ona. 

Potem je pa pristavila prijaznejše : 

»Veš, sama grem samo do Gorice . 
Od tam pojde namreč nocoj zaobljub-


1 jena ,kužna' procesija v Zagorje. « 

»Same te ne pustim; rajši grem 

,sam s teboj,« je rekel Kandid odločno . 

Micika pa je smejé se odkimala : 

»To bi bila lepa božja pot! Z Bogom, 
mIadeniea!« je še pristavila in šla 

svojo pot naprej. 
2e je postajalo temno. Micika j e 
veselo in urno hitela naprej . Na njeni 

levici so kipeli kvišku gorski velikani,

kojib zobčasti grebeni so veličastno 
odsevali na jasnem nočnem nebesne m 

svodu. Daleč naokoli je vladala grobna 
tišina. Le molitev samotne popotnice 
je motila nočno tihoto. 

Kako vesela je bila Micika te sa-
mote, te krasne zvezdnate noei! Zdel o 
se ji je, da hiti vsaka besedica njene 


molitve neovirana tja gor pred prestol 

nebeške Pomočnice, koje oddaljeno 
svetišče jo je s tako neodoljivo sil o 
vleklo nase. Obenem se ji je v srcu vzbujala 
vesela nada, da se čudovito 
ozdravljena povrne k svojim. Obletavale 
so jo tudi misli o prihodnjosti, pa č 
nedolžne sanje njenega nepopačeneg a 
srca, sanje (o tihem in delavnem življenju 
v sreči . 

Tako je hitela Micika globoko zamišljena 
proti svojemu cilju, zdajpazdaj 
so zašepetale njene ustnice goreč o 
.m.•olitev v zahvalo, da jo angelj varih 
spremlja na samotni nočni poti . 

Že je zagledala Gorico, cilj svojega 
potovanja, ko se ji je zazdelo, da čuje 
za seboj človeške korake. Ozrla se je 
nazaj in zdelo se ji je, da je v daljavi 
----cesta tvori namreč tu dobre pol ure 
hoda popolnoma ravno črta — videla 
moža, ki je stopal v isti smeri . Bil j e 
podoben nekaki seneni prikazni, zakaj 
ko se je ozrla drugič, ga ni bilo več . 

D.Jspela je do prvih hiš v vasi. V 
zvoniku je odbila ura polnoč. Kljub tako 
pozni uri je bilo vendar pol vasi na 
nogah . Cerkvena vrata so bila na stežaj 
odprta, na oltarju so gorele sveee : 
vaščani so bili pripravljeni na odhod. 

Goriško »kužno« romanje ima svoj 
meetek v 17 . stoletju. - Takrat je tam 

strahovito razsajala črna kuga in stiskani 
vaščani so prvič romali k Materi 
božji v Zagorje. Komaj pa so Zagorjani 
zvedeli io njih nameri, so se takoj (oboroii1i 
in zasedli gorski prelaz, čez k



terega so morali iti. Bali so se namreč 
okuženja. Toda kaj se je zgodilo? Ko 
so romarji nič hudega sluteč med molitvijo 
in petjem dospeli na vrh sedla, 
so Zagorjani spali krog ognjišč, oni so 
pa brez zapreke in odpora šli naprej in 
prišli k Materi božji v Zagorje. Od te


ga dne ni kuga zahtevala v Gorici no-
bene žrtve več . 

Odsihdob se vrši vsako leto v za


četku poletja, ko so noči najkrajše, ve-
Iiko romanje iz Gorice. Opolnoči se romarji 
vzdignejo. Dospevši o jutranji 
zori na gorski prelaz, zažgo par majhnih 
kresov v spomin na oni ogenj, ki 
je nekoč svetil njihovim pradedom, ko 
so prvič romali v Zagorje. Potem sedejo 
okoli ognjišč, da se malo ,okrep'
Mio odpočijejo od molitve in hoje . 

Tu na prelazu so opazili letošnji 

goriški romarji tuje dekle, sedeče na 
kamnu ob strani. Med tem, ko so se 
drugi pogovarjali, je dekle molčalo . 
Tudi griiIjej kruha ni vzela v usta. 
Njeno vedenje je vzbudilo pozornos t 
romarjev. Zenske so se šepetajoče izpraševale 
in ugibale . Naposled je enavstala, se približala neznanki ter jo 
prijazno vprašala, če ne želi morda kaj

malega prigrizniti, da se malo pokrepča, 
zakaj pot bo še naporna in dolga. 

»Gospod se morajo tudi postiti,« j e 
odgovorila Micika in se ozrla na duhovnika, 
ki je sedel pri .ognju in molil 

brevir. 
»0, gospod morajo maševati . To j e 
kaj drugega,« je ugovarjala Goričanka . 


»Nemara ste se pa zaobljubili, ker no


čete ničesar zaužiti. Potem vas seveda 

ne bom nadlegovala.« 

Med tem pogovorom se je zbralo 

okoli i\'iicike več romaric. Poizvedo


vale so, odkod prihaja. 
dz Innichena?« so se čudile zaporedoma. 
»To je pa dolga pot. Gotovo 

imate kako posebno prošnjo! « 

»Seveda jo imam,« je v odgovor 
Micika globoko vzdihnila . 

»Nikar ne obupati, ljubo dekle,« j o 
je tolažila prijazna starka; »zagorska 
Mati božja rada pomaga, to lahko trdim 
iz lastne izkušnje. Ko sem bila -v 

vaših letih, sem neprestano bolehala . 
Vsak dan me je napadla druga bolečina. 
Ravno takrat sem služila v Zagorju 
in ni pretekla nedelja, da bi ne bila 
šla kMateri ,božji posebej ;potonit svojih 
križev in, težav. Enkrat pa — bilo je na 
praznik Marijinega rojstva, dobro se še 
spominjam, kakor da je bilo včeraj — 
ko sem prišla iz cerkve, sem opazila 
starega moža, ki je stal pred cerkvijo 
in me nagovoril: ,Dekle, pozna se ti,
da nisi zdrava.' — ,Prav imate,' sem 
mu odgovorila, ,toda pomagal mi ni š e 
noben zdravnik.' — ,Čakaj', je odvrnil 
starec, ,ti bom pa jaz pomagal.' — To 
rekši se je sklonil in utrgal malo cvetlico 
taščica se imenuje — in mi naročil, 
naj pridno pijem zavrelico od takih 
rož. Zahvalila sem se mu ter odšla 
proti domu . Ko sem se pa po par kora


kih ozrla nazaj pomislite — ni bil o 

nobenega človeka več na onem mestu. 


Naj reče kdo kar hoče, o tem .ostanem 
trdno prepričana, da je bil ta moi angelj, 
ki mi ga je poslala nebeška Mati . 
Odkar sem rabila to zdravilo, sem popolnomá 
zdrava . Le poglejte mel Kj e 

ste še videli žensko, ki bi pri svojih 
oseminšestdesetih letih mogla iti še na 
tako težavno božjo pot ? « 

Micika, se je nasmehnila. Zgodba ,
ki jo je pripovedovala Zgnica s tako živahnoistjo, 
ji je dala növega poguma. 
»Monte zame,« je prosila Micika okoli 

stoječe in dobre Goričanke so ji to radevolje 
obljubile. 

Solnce je plavalo že visoko na nebu, 
so romarji s križem na čelu procesije 
stopali v Marijino svetišče. Duhovnik 
je pristopil in pričel sv. mašo . 

Dio solz ginjena je klečala Micik a 
med sveto mašo pred oltarjem in zdelo 

se ji je, cla bio uslišana . . 
Ko jepo maši večina romarjev šla 
aiz cerkve, je vstala tudi ona, a ni šla 

vun, ampak začela je ogledovati zaob-
Ijubljene podobe, ki so tako mnogogi,evilno 
visele po stenah.

Ženica, ki ji je na sedlu pripovedovala 
svojo zgodbo, jo je spremljala ter 
razlagala posamezne podobe. Micika j e 
pazljivo sledila njenim zamolkline be sedam 
in z rosnimi očmi zrla zanimive 
slike. 

Kar naenkrat ji je postalo temno 

pred očmi. Onesvestila se je . . Ko se 
je zopet zavedla,, je ležala v majhni, z 
deskami obiti sobici ; mislila je, da j e 
doma. Le počasi se ji je vračal spomin . 


4(i 

Bila je v cerkvenikovi hiši. Cerkvenikova 
žena ji je povedala, da so 
drugi romarji odšli, ona naj pa še 

počije toliko časa, da dodobra okreva . 

Micika se je vzdignila. Hotela se j e 
.zahvaliti dobri ženi, toda beseda ji j e 
zastala v grlu in oči so ji zalile solze. 

V. 
V delavnici mojstra Potočnika j e 
bilo živahno . Dva učenca sta imela dosti 
opravka pri stružnici, eden je pa 
stal s ponvijo polno kleja poleg Romana, 
ki je vdelaval novi, lično izdelan i 
omari, majhne predale. Poleg okna, na 
najbolj svetlem prostoru, je likal Kan-
did malo, z vloženo umetno risbo okra


šeno mizico. Mojster, nekoliko upognjen, 
postaren možiček, ne' baš lepega, 
a tem duhovitejšega 'obličja, je pa se-
del pri mizi globoko zamišljen v nek 
načrt. Zlobni protin mu je noge skoro 
popolnoma ohromil ; a zato je pa imel 
še dober vid in spretne roke . 

Jakob Potočnik je bil daleč naokoli 
najboljši mizar-umetnik . Delal je pa 
,še vedno v starem slogu, ki se ga j e 
naučil v mladih letih, ki je pa bil zdaj

zelo malo v navadi. Večkrat se j e 
prepiral s svojim vrlim pomočniko m 
Kandidom radi okusa, ki ga je ta imel 
za gotski slog. Pa Kandid si ni dal dopovedati. 
Gotski oblok se mu je prikupil, 
da sam ni vedel, kako. Vsak prosti 
čas je porabil za risanje v »SVOieM « 
slogu. V duhu je že gledal, kako bo na



stalo iz teh ličnih in pravilnih črt polagoma 
nekaj velikega : nov oltar zakolegiatsko cerkev. Bil je namreč prepričan, 
da je vse, kar je koničasto,
gotsko, vse, kar je gotsko, lepo, vse pa,
kar je lepo, prikladno stari in častit


ljivi cerkvi njegove domačije . 

Toda le tiho in skromno je sledil 
Kandid svojim idealom v umetnosti. 

Vkljub nesoglasju glede sloga je bil 

staremu Potočniku otroško udan . 7,e 
kot šolarček je nekoč rekel : »Jaz postanem 
mizar«-, toda oče ni hotel o tem 
nič slišati: dejal je, naj le ostane doma 
in se priuči kmetiškemu delu, ker za 
rokodelstvo je učnina prevelika. Teda jje pa posegel vmes mojster Potočni k 
in vzel dečka k sebi rekoč : »0 učnini 
se pogovorimo pozneje.« In od tedaj n i 

nihče več zinil ,o tem. Potočnik ni nikoli 
rekel drugače kakor : »moja fanta
«, ali pa »moji 'otroci«, kajti s Randiauni 
ni ravnal niti boliše niti slabše 
kakor z Romanom in 'Veroniko. 

»ffudir!« je naenkrat prekinil stari 
mojster globoki molk, ki je precej dol-
go vladal v delavnici. To je bila pa tu-
di edina kletvica, ki so io poznala Po


točnikova usta. Obenem je poskočil 

tako, da so mu .očala odletela z no,sa. 
Kandid je hitro priskočil in mu jih 
pobral. 

»Bog ti povrni, fant,« se, je 1zahva -

Potoenik . 

Potem je podrgnil parkrat z roko 
po kolenu. Lice mu je pri tem bolestn o 

ntri-nalo . 


e5 

»Ni sile ; samo moja zver je nekolika 
poskoeila,« se je pošalil starec. 

Zver je namreč imenoval svoj pro-
tin*) v nogah, ki se je ravnokar zopet 
oglasil. 

»Počasi, oče, počasi! Odpočijte senekoliko,« ga je prosila Veronika, ki je 
ravnokar prinesla nekoliko južine . 

»Kje imaš pa pamet!« se je zadrloče nad njo. »Če bi jaz počival, bi morali 
vi vsi skupaj od gladu umreti.« 

»Oho, oče!« je ugovarjal Roman. 

Stari pa mu je takoj prestrigel besedo 
: 
»Tiho! Komaj je prijel za ,oblič, paže misli, da je on mojster, jaz pa naj

bi lepo mirno pobral svoja šila in kopita. 
Le počasi, mladeniča, nalašč s e 
ne umaknem . . « 

Zcret ga je zbodlo v nógah, da j e 

poskočil. 

»Ali naj vam kaj prinesem, da si 

bodete drgnili noge?« se je zopet ogla


sila hči. 

»Pusti me pri miru! Veš, zver se 
posmehuje tebi in tvoji lekarni. Poglejrajši tjakaj! Ali ne vidiš, da mu j e 
ugasnila lueka? « 

Mojster Potočnik je imel v mislih 
svetilko pred podobo sv. Jožefa. To so-
ho patrona poštenega rokodelstva j e 
izrezljal še v mladih letih. 

Medtem ko je Veronika priiigala 

svetilko pred sveto podobo, je mojstra 

*) Protin . nemški (vulgo) Bock .~ kozel. 
Odtod dovtip. 


413 

nekoiiko odleglo . »Tako je prav,« je rekel 
zadovoljno in zopet začel risati . 
Roman in Kandid sta se muzala. 

Saj sta bila vajena 'očetovega zmerjanja. 
To gromenje je bilo le bolj za šalo. 
ResDično slabe volje ga ni še nihče vi-
del. Bil je pač moi, ki je prenašal svoj e 
bolečine z veselo udanostjo. Toda sladkih 
besed ni poznal ne v občevanju z 

Bogom in ne v občevanju z ljudmi. 

»France, segrej, klej,« je ukazal Roman 
učencu poleg sebe . 
Ta je takoj hitel s ponvijo v ku


hinjo ; a na pragu je iznenaden odsko


čil in zašepetal v delavnico: »Milost-
Ijivi prihajajo!« 

»Milostljivi« — tako nazivIje ljudstvo 
prošta nad tisoč let starega samostana 
v Innichenu . . Naslednik Otona 
brižinskega, čegar oblast se je raz


tezala nad vsem gorenjem Podravjem,
je imel svoj sedež med prelati v dežel nem 
zboru tirolskem in velik vpliv. — 
Doma med svojimi župljani pa tedanji 
prošt ni mnogo gledal na svoje dostojanstvo, 
ampak je občeval z njimi kakor 
ljudomil župnik na kmetih s svojimi 
udanimi ovčicami . — Dva kanonika 
— v prejšnjem času jih je bilo 
dvajset — sta mu bila edina duhovna 
pomočnika . Le veličastna samostansk a 

cerkev, zidana v romanskem slogu, j e 
še vedno spominjala na nekdanje srečnejše 
čase . 

Prošt in Jakob Potočnik sta bila 
stara prijatelja. Vsa mizarska naročila 
v cerkvi in proštiji je dobil Potočnik. 

Romarica . 4 


Proštov prihod je spravil vso delavnico 
pokonci. Stari mojster je snel 
čepico raz svojo plešasto glavo in se 
opravičeval, da vsled protina na nogah 
ne more vstati, ostali so pa spoštljivo 
poljubili visokemu prišlecu roko. B.oman 
je ponudil gospodu naslonjač in 
vprašal z dostojnim glasom : 

»MilostIjivi, kaj nam je naklonilo 
to veliko čast?« 
»Ne vprašaj tako nerodno ; saj si 
lahko mislim,« je zarežal ioee nad njim. 

»Ohio, mojster Jaka, slaba vest! « 
se je pošalil prošt, potem pa vprašal , 
kako je z izpovednico, ki jio je naročil 

za gluhe izpovedance. 

»Jutri jo vzamemo v delo, prav gotovo 
jutri,« je obljuboval Potočnik in 
se zbegan praskal za ušesi. 

»Že prav! Samo če bi se človek 
smel zanesti na vašo besedo,« se je pri


toževal prošt. »Obljubili ste mi jo za 
praznik sv. Petra in Pavla. « 

»Res je,« je pritrdil mojster, »toda , 
milostljivi gospod, pomislite, da tudi 

Bogu marsikaj iobljubimiö, česar ne izpolnimo. 
« 

»To je vse res, Jaka, toda Bog j e 
pa tudi veliko bolj potrpežljiv, kako r 
prošt v Innichenu. — Toliko pa le skr


bite, da bio io porciunkuli gotova. « 

»Čez teden dni jo diobite. Saj bom 
tudi sam vesel, ker bom imel bolj pripraven 
pröstor za izpoved . V cerkvi se 

težko izpovedujem ; sluh mi je oslabel. 
Torej, kakor rečeno : jutri ukažem 


ol 

fantoma, da pričneta, krčmar ,Pri roži ' 

naj pa nekoliko počaka . « 

»Ali si je naročil zopet novega pohištva?
« Prelatu se je obličje nekoliko 
zatemnilo. 

»Da, pa še kakšno! Iz samega orehovega 
lesa!« je opomnil navdušeno 
Roman. 

»Vsekakor dobro gospodari,« j e 
pripomnil nekako zamišljeno prog. 

Potočnik je povzdignil •obe itak 
visoki rami nad ušesa, jih povesil ter 
rekel z izrazom polnim dvoma : »Ne 
vem!« Roman je pa dejal kar naravnost, 
da bo Šinkovec tako dolgo zidal 
in naročal pohištvo, da bo prišel na boben. 


»Saj ima vendar venomer polno hi šo 
gostov;« je zopet opomnil prošt. 

»Da, da! Sedaj pričakuje celo nekega 
laškega grofa,« je odvrnil mojster 
ter se zaničljivo namazal ; kot mož stare 
korenine je bil namreč Potočnik ve


lik nasprotnik vsega tujega. Potem pa 
je z glavo majaje pristavil : »Rad bi le 
vedel, kaj vleče človeka, ki si lahko 
vsega privošči, v naš trg?« 

Kandid, ki se dosedaj ni vtikal v 
pogovor, je pogledal Romana in mu zašepetal 
: 

»Ti, ako bi bil jaz tak gospod, bi 

me nihče ne spravil iz Innichena.« 

Dasi je mojster Potočnik ravnokar 
trdil, kako močno mu je opešal sluh, 
se je vendar takoj obrnil proti Kandi


du in zavpil nevoljno : 


»Neumnei, kdo te pa iodganja 

proč?« 

»Kaj, Kandid hoče iti proč ?« je zavzeto 
poizvedoval prošt. 

»Seveda, milostljivi,« je v 'odgovor 

mrmral Potočnik . Nato pa je potrkal 
parkrat s kazalcem po čelu, kakor bi 
hotel reči, da se Kandidu meša : »Veste ,
gotski slog mu noče iz glave. « 

Kandid je priznal, da misli iti WK njo 
jesen v Greden, ker bi se rad pri 


učil rezbarstvu. Pogajal se je že z nekim 
slovečim mojstrom, ki mu je že 
'obljubil, da ga bo pozneje vzel s seboj 
na umetniško potovanje skozi Nemčij o 
in Francosko. »Pri tem bom pa videl 
tudi nekoliko sveta,« je pristavil nekam 
boječe. 

»Res, lepo reč boš videl, če boš vi del 
nekoliko sveta,« se je jezil stari Potočnik. 
Roman pa, ki je za umetniško 
stremljenje imel več zmisla kakor soče , 
je potegnil iz predala par papirnih 
zvitkov in jih razgrnil po mizi pre d 
proštom. Bil je to načrt za nov veliki 
oltar v kolegiatski cerkvi, ki ga je napravil 
Kandid. 

Prošt je pazljivo pregledal risbe in 
jih laskavo pohvalil. Mladega umetnika 
je od samega veselja ,oblila rdečica 
in izginil je iz delavnice. Potočnik pa 
je zadovoljno pomeiikal zroč na visokega 
gosta in rekel : 

»Kajneda, milostljivi, risba ni 

pačna, četudi se mu v glavi nekoliko 
meša.« 


K,o je prošt z zad«voljnim obrazom 

zvijal načrt, je mrmral Potočnik same mu 
sebi : »Rad bi le vedel, česa se Kan-
did še hoče učiti. To vam je pravi tie! « 

Prošt je pa dejal, da nikdar ne ško


duje, če mlada kri vidi nekoliko sveta .
Drugega ni nič rekel, toda vsa stvar se 
mu je vendar zdela nekam čudna in

nejasna . . 

Teden pozneje je Kandid postavljal 
v zakristiji kolegiatske cerkve novo 
izpovednico. Prošt je prišel v zakri


stijo in ne zmenivši se za mladega delavca 
pregledoval v omarah to in ono. 
--Kandid je dokončal svoje delo in ko 

se je hotel še pri proštu posloviti, se je 
ta ozrl nanj rekoe : 
»Čakaj, da ti nekaj povem. « 

Kandid je obstal in mirno zrl prelatu 
v oči. Tedaj ga je prošt vprašal 
brez ,ovinkov : 

»Kandid, zakaj greš na tuje?« 

Kandid je molčal. 

»Pa menda vsaj nisi nezadovolje n 
z mojstrom? Potočniku pač ne smeš 
zameriti. Podoben je orehu : sladko jedro 
v trdi lupini. Takega drugje ne do


biš izlepa.« 

»MilostIjivi, to tudi sam predobro 
vem iz skušnje,« je odgovoril mladenič 

s tihim glasom. »Z menoj je vedno 
ravnal kakor z lastnim sinom; toda 
njegov sin pa le nisem ; saj veste, mi


lostljivi, da moram misliti tudi na svojo 
sestro. Z božjo pomočjo bi rad siroti 
preskrbel lastno domačijo . « 

Prošt je zmajal z glavo : 


»Ne govori mi tega, da moraš zaradi 
Lizike na Nemško ali v Pariz . Z 

njo sploh ne boš smel predaleč. Lizika 
je rastlinica, ki more živeti le na domači 
zemlji. « 

»Tudi jaz se bom težko privadil tu


jine,« je žalostno odgovoril Kandid . 
»Dobro, zakaj pa potem ne ostaneš 
tu? Ali ne pomisliš, kako sitnost na 
praviš s tem očetu Potočniku ? « 
»Dobro vem. Toda boljša je zamera 
v začetku kakor na koncu. « 
»0 tem le molei!« je velel prošt. 

»Tu mora tičati nekaj drugega vmes. 
Če imaš kaj zaupanja do svojega dušnega 
pastirja, le kar naravnost povej ,
kaj imaš na srcu ! « 

»Mojster Zen, da bi vzel Veroniko 

za ženo,« je odgovoril Kandid tiho. 

»Ali ti je rekel t0? « 

»Rekel — hvala Bogu — mi tega 

še ni, a vsak dan mu berem to iz nje


govega 'obnašanja. « 

1»Ali ,misliš, da ,bi te dekle maralo?« 

»Tega ne vem, a skoro bi mislil, 

da . . . Tako ubogljivo dekle je to, da 

očetove želje kar iz ,oči bere. — Saj 
vam je znano, milostljivi, kako nagel 
je mojster. In če bi me kar naenkrat 

vprašal : »Kandid, ali jo hočeš?«, M mu 
moral odgovoriti : obdržite svojo hčer ; 
to pa bi bilo zelo neprijetno . « 

»Veronika se ti menda zdi prestara,
« je ugibal prošt. 
»Par let je seveda starejša kako r 
jaz, pa to mi je nazadnje vseeno.« 


55 

»Potem? — Boljše ne dobiš ; tvoji 

sestri bi se pa tudi ne godilo slabo pri 
njej. Nanjo se lahko zaneseš . « 

Kandida je zalila rdečica. Komajslišno je zašepetal : »Seveda, če bi ne 
mislil na drugo . . . « 

»Na drugo?! se je duhovnik za


čudil. »Pa menda ne, da bi imel kako 
znanje ? « 

»Ste lahko brez skrbi, milostljivi, « 
je rekel Kandid plaho, »saj me vedno 
zgrda odpravi . « 

Prošt ,se je nasmejal : »Potem io 
pa pusti! « 

»Ne morem! Vkljub vsemu oštevanju 
me ima Micika vendar rada ; o tem 
sem prepričan. « 

»Micika.? Menda ne misliš Silve


strove heere? « 

Kandid je prikimal. 

Prošt je sklenil roke križem in 
rekel : 
»Dekle, ki ima tako bolezen! « 

»Ravno vsled tega potrebuje človeka, 
ki bi ji bil v pomoč,« je odvrnil 
mladenič prostodušno . 

»Kandid, ti si dobra duša,« je rekel 
prošl napol ginjen, napol v smehu. 
»Prijetnega, življenja bi ne irnel v .,njeni 
družbi. Verjemi mi, poiskati si moraš 
zdravo nevesto . « 

»Zdrava bi ne imela takega usmiljenja 
z Liziko . Micika pa je obče vala 
z njo vedno kakor sestra.« 

Duhovnik je postal resen : 
»Vse prav ; toda tebi mora biti več 
kakor sestra, mar ne? Dobro premisli, 


Kandid! Nikdar bi ne bil varen, nikdar 
brez skrbi. Namesto veselja bi užival 
v svoji družini le nadlogo in žalost. 

če bi Bog udaril Miciko s tako boleznijo 
po poroki, bi bilo lepo in krščansko, 
da bi ji pomagal potrpežljivo nositi 
križ. Če si ga pa sam naložiš in se 
pozneje Bogu pritožiš, da je pretežak ,
ti poreče nebeški Oče enostavno : 

,Kandid, tega križa ti nisem naložil 
jaz!' Povem ti, ,da iz te stvari ne 
more priti nič dobrega. Nikar se Lam 
ne pehaj v nesrečo. — Utegne se ti zgo


diti, kar se je prigodilo marsikomu : 
privadiš se krčme in v njej boš začel 
iskati razvedrila, ker ga doma ne boš 

mogel najti. « 

Trezne in premišljene proštove besede 
so izvabile mladeniču solze v oei : 
»Če je temu tako, milostljivi, po


tem je bolje, da ostanem neoienjen!<(

»Le pameten bodi, Kandid, in za 
sedaj si vse take misli izbij iz glave in 

izroči vso stvar Bogu,« je svetoval 
duhovnik. — Po kratkem preudarku 
je pa še pristavil : 

»V tem se pa strinjam s teboj : ,le 
poglej si nekoliko sveta ; to ti bo tudi 
pomagalo, da se ti bio srce prej uniirilo. 


Vl. 

Leto dni je že preteklo, odkar je 
Micika romala v Zagorje. Zavest hude 
prevare, ki se jo je lotila v hiši zagorskega 
cerkvenika, ni trajala dolgo. 
Kmalu je zopet začela romati, in zdaj 


s še bolj trdnim zaupanjem v srcu. Zato 
ni trajalo dolgo in ljudje so jo splošno 
imenovali r ,om aric o. Pozimijenavadno 
hodila v bližnje Marijino sveti


šče v Cerknici. Ko so se pa dnevi daljšali 
in je na potih skopnel sneg, je za


čela obiskovati slavnejša in bolj oddaljena 
Marijina svetišča . 

Takih romaric je bilo v Pustriški 

dolini več, a bile so to večinoma le 
stare ženice, ki so telesne dobrote in 
miloščino povračevale z miloščino v 
molitvi. Da je pa mlado dekle, hči veljavnega 
kmeta, postala romarica, to 
je pa bilo za ljudi nekaj popolnoma novega. 
Mnogo so govorili o tem ; tudi 
zlobnih jezikov se ni manjkalo. — 
Školastike te različne govorice niso nič 
bolele ; Vid se je pa celo norčeval : 

»Saj je nihče ne ukrade.« 

Najmanj se je pa brigal za romanje 
svoje hčere stari Kolar . Po cele ure je 
presedel v sobi, ali pred hišo z ugaslo 
pipo v ustih, s komolcem oprt na ko


lena . . »Oče so otožni,« je dejala Školastika 
; Vid je pa rekel, da so »otročji«. 
Oba sta menda imela prav. 

Vid se je začel obnašati oblastno . 
Oče je bil strog in skop ; sin bi bil pa 
rad užival prostost ; zato je dobil še 

enega hlapca, sam pa je začel pohajkovati. 
Micika je vedela, da tako ne 
more iti dalje: Silvestrovina je bila sicer 
lepainobširna,a bila je g ors kakmetija. Trebalo je pridnih rok, da se 
je moglo pridelati za domačo potrebo.
Oče Peter je bil od ranega jutra do poz



58 

nega večera pri delu. Tudi živinsk a 
kupčija, na katero se je dobro razumel, 
mu je prinesla marsikak novec v žep. 
Zato je bila kmetija v dobrem stanju,
dokler je bil oče pri močeh .	 Vid p a 

sam ni skoro nič delal ; na semenj je 
pošiljal navadno hlapca samega ; če je 
pa šel tudi sam v trg, se to ni zgodilo 
zaradi dobička, ampak zaradi zabave . 
Tudi Školastika, ki sicer ni bila posebno 
dalekovidna, je zapazila, da gre 
kmetija rakovo pot. Temu je bila pa po 
njenih mislih kriva le Micika, ki ni bila 
za nobeno delo. 

Micika se je dobro zavedala, da je 
njeno žalostno stanje hiši v škodo, zlasti 
kadar je bilo veliko nujnega dela. 
V hribih je bila sicer navada, da so sosedje 
pomagali drug drugemu, toda k 

,Silvestrovim ni maral nihče več priti ;
Kramarjevi so povedali kar naravnost, 
da ne pridejo, ker se boje Micikine bolezni. 
Zato sta Vid in 8kolastika, ko j e 

prišel čas žetve ali košnje, Miciki sama 
prigovarjala, naj gre na božjo pot. »Sicer 
ne dobimo delavcev v hišio,« je pristavila 
Školastika ,

odkrito. 

Pa naj je že ukrenila to ali ono, 
Vidu in Školastiki ni bilo nikdar prav. 

Če je bila doma, sta tarnala, da jé in 
nič ne dela ; če je pa šla na božjo pot,
sta ji sponašala, da je njeno romanj e 
tako drago. 

Odkar je oče postal »otožen«, se j e 
ves izpremenil. Preden je Micika odšla 
na božjo pot, ga je vselej prosila,
naj j,o blagoslovi. Ob taki priliki se je 


starec zjokal in jo božal po glavi. Vedno 
jo je tudi silo , naj vzame Jod doma 
kaj za popotnico. Kakor je bil prej ve lik 
skopuh, se je včasih kar zjokal, če 

ni imel novca, ki bi ga dal ubogemu 
otroku na pot. 

Ves denar je bil namreč v Vidovih 
rokah; iz teh pa drugim ni prišlo prav 
nič pod palec . 

Micika je bila tudi s tem zadovoljna. 
Pobožno romarico namreč- povso d 
gostoljubno sprejmejo. Seveda bi bila 
včasih rada prinesla z božje poti kak 
odpustek, kako podobico ali svetinjo,
da bi z njo razveselila svoje znance,

zlasti svojega bolnega strica. V njeno 
srce je bila namreč vsajena izredna radodarnost 
čudna izjema v Silvestrovi 
rodbini. Pa ni imela kaj dati. Le 
majhne šopke cvetlic, natrgane okol i 
svetišča, kamor je ravno romala, je pri


nesla s seboj ter jih izročila stricu rekoč 
: »Lep pozdrav od Matere božje !« 

Micika je pogosto prav dolgo ostala 
pri stricu Mihu. Govorila nista mnogo ,

pač pa sta se često srečavala z očmi. 
Potočnikovo Veroniko je bilo kar groza, 
ko je videla dva nesrečneža drugeg a 
poleg drugega ; bila sta si namreč močno 
podobna : isti meglen pogled v obojih 
o'éeh, na obojih licih ista bolestna 
rdečica, oba upognjena, trudna in otožna, 
kakor da ju tlači težko breme. Veroniki 
se je sčasoma tudi zdelo, da Micika 
nima več tistega otroškega zaupanja, 
ki ga je imela ob začetku svojega

romania. 


Micika seveda tega ni hotela nikoli 
priznati; vendar pa svoji prijateljici ni 
tajila, da so njena božja pota težavna 
in nevarna. Pravila ji je, kako večkrat 
med potjo pade v omedlevico in obležibrez vse pomoči, dokler se je kdo ne 
usmili, ali pa, ko se zave, s težavo zope t 
nadaljuje svojo pot. Včasih je tudi nekoliko 
zašla, a navsezadnje je zopetprišla na pravo pot. 

To je Veroniko zelo prestrašilo . 
Prosila jo je za žive in mrtve, naj vendar 
opusti svoje nevarno romanje . Micika 
je pa na vse dobrohotne .opomin e 
le zmaj evala z glavo ter se skrivnostno 
nasmehnila. 

Njeno srce je bilo močno in velikozaupanje je hranila njena duša. Vedno 

je dobivala novih moči za vztrajnost. 
Zdelo .se ji je celo nehvaležno, ako ne bi 
tudi za naprej zaupala angelu varihu ,
ki jo je doslej tako skrbno varoval na 
vseh njenih potih . Nikogar se ni bala ;
skrbela je le za to, da je ni zasačila 

noč na poti in pa samotnih stez se je 
ogibala. - - Romala je naprej kakor 
doslej . 

Med tem je potekal mesec za mesecem, 
ne da bi imelo neprestano roma nje 
in goreča molitev za Miciko kaj

vidnega uspeha. Četudi je stanovitnonadaljevala svojo pobožnost, vendar ni 
govorila več tako pogosto in prepričevalno 
,o svojem ozdravljenju. Če je Lizika 
jokala, je ni več tolažila, kakorvčasih z besedami : »Saj .«dravim,« 
ampak : »Bog bo skrbel za te.« Do



bro je namreč vedela, da je sirota plakala 
le vsled lastne žalostne usode . 
Kolikokrat se ji je zdelo, da bi prenašala 
svoje velike nadloge lažje, ako ne bi. 
vsled nje trpeli tudi drugi, kakor Lizika, 
oče, zlasti pa nekdo, ki je bil njenemu 
srcu najbližji in tudi najljubši . 
Mislila je, da bi bila njena bol takojveliko manjša, kakor hitro bi Kandid 
pozabil na njo. 

Nekaj časa sem sta se le redko videla 
in to samo takrat, ko jo je Veronika 
zapazila, da je šla mimo hiše, in jo 
prisilila, da je morala vstopiti. Pa tudi 
takrat ni marala sama govoriti s Kandidom. 
Vedno je bil navzoč ali Potočnik 
sam ali pa Veronika. Micika je starega 
mojstra imela rada ; njegovi dovtipi 
so bili krepki, a nikdar žaljivi . Povedal 
je marsikako zgodbico. Najrajši 
pa je pravil o neki romarici, ki je Materi 
božji vzela Deteta Jezusa iz naročj a 
ter ga ji je dala nazaj šele potem, ko je 
bila uslišana njena prošnja. 

»Kajpada, tako je treba včasih ravnati 
z nebeščani,« je poučeval stari 
mojster Miciko . 

Onasemu jepa odkritosrčno smejala 
in ga tudi nekoliko podražila, češ,
naj le ugasne lučko pred sv. Jožefom 
in ga zaklene nekaj časa v omaro, pa 
ga gotovo ozdravi od protina. 

Na tak in enak način sta se šalila 
drug z drugim, a razžaljen ni bil nihče , 
ker sta bila oba usmiljenega srca . 

Kadar je pa Micika odšla iz hiše, je 
mojster navadno rekel : . »To je pridno 


dekle!« in včasih še pristavil: »Tako 
dobre duše še ni bilo nikdar pri Silvestrovih. 
« 

Hvali starega mojstra sta pritrdila 
tudi Veronika in Roman ; le Kandid je 

molčal. 

VII. 
»Ali se ne odpraviš, Roman?« j e 

priganjal oče Potočnik . 

»Takoj, oče, takoj bom z delom pri 
kraju. Pa saj do »Gradu« ni daleč ; par 
skokov, pa bom gori. « 

»Grad« nazivajo tržani nizek gorski 
greben, kii se vspenja med glavno in 
stransko dolino tja do vzhodnih obronkov 
tamošnjega pogorja. Nikomur ni 
znano, odkod je prišlo to ime ; kajti če, 
je stal tudi kdaj kak grad na tem grebenu, 
je moralo biti to pač v času, ki je 

zdavnaj izginil iz ljudskega spomina. 
Brdo je bilo obrastlo z lepim gozdom, 
zlasti na severni strani. Ondi je 

mojster Potočnik pred kratkim kupil 
nekaj lepih dreves. In od tistega dne

sta sekala in klala drva ondi dva drvarja. 
Potočniku pa ni dalo miru, ako 
ni bilo pri njima katerega izmed domačih, 
ki je nadzoroval delo. 

Naenkrat je skočil stari pokonci : 

»Raca na vodi! Bomo videli, ali bo š 
šel ali ne!« Pri teh besedah je položil 
desnico stisnjeno v pest na stolov ročajter ostro pogledal sina, ki je ravno lepil 
polomljen stol. — Roman se je 
vzdignil in smehljaje prašal : »Oče, ali 
gori?« 


eö 

»Kje gori?« je poizvedoval Kandid , 
ki je ravnokar vstopil. 

»O, z očetom imava zopet majhe n 
prepirček,« je odvrnil mladi Potočni k 
mirno in radostno, kakor je imel navado, 
stopil k očetu in se ljubko skloni l 
nadenj . 

Ta je pa mrmral : 

»Že celo uro mi maže to staro pokveko. 
Škoda časa in kleja. Jaz sam 
naj bi pa šel medtem gori k drvarjem!
« 

Da je bilo v teh besedah več šal e 
kakor resnobe, je vedel Kandid ravno 
tako dobro kakor Roman. — A Kandid 
je opazil, da se Roman v resnici nekako 
obotavlja, in čudno se mu je zdelo to. 
Zato se je ponudil, da gre on mesto njega 
v gozd . 

»Kaj ti pa pride na misel?« je za 


upil Potočnik nad njim. »Kaj imaš pa 
sploh opraviti tukaj. Ta je pa lepa: kar 
tako pustiti delo in se potepati okoli . 
Pa menda vsaj ne boš trdil, da si del o 
pri Močniku že dogotovil . « 

S smehom na ustnah se je Kandid 

opravičeval, da je prišel samo po nek o 
orodje. Potočnik ga je pa prekinil : 

»To ni nič! Tiho! Hajd, le urno na zaj! 
Prej pa še nekoliko južine . Hitro ,
Veronika, mu prinesi kaj za v usta. Sajvem, tam bi mi ga popolnoma izstradali. 
Dobro jo poznam, Močnikovo : prava 
skopulja!« 

Veronika je prinesla mladeničem a 
sira in kruha. Ko sta se pokrepčala, j e 
vzel Roman sekiro in se napravil na 


64 

pot. Na pragu se je še enkrat obrnil : »Z 
Bogom, oče! Z Bogom, Veronika! Pa ne 
čakajte name z obedom! Veronika,
bogvekdaj zopet pridem.« 

»Roman, ali se ne počutiš dobro? « 
ga, je vprašal Kandid, ko sta bila predhišo ; kajti bil je prepričan, da gre njegov 
prijatelj nerad v gozd . 

»Ne ; zdrav sem! Le nogo sem si 
zjutraj nekoliko zvinil . Pa to bo pre-
šlo. Ko stopim, me pač nekoliko za-boli 
.« 

»Pa M bil vendar povedal očetu! « 

»Zakaj neki? Saj sam dobro veš ,
kako jih skrbi, če komu izmed nas ni 

kaj prav. « 

Mladeniča sta se poslovila in razšla. 
Kandid je zrl za prijateljem, ki 
je s sekiro na rami, sicer ne tako prožnih 
korakov kakor navadno, venda r 
naglo stopal tja čez košenino . . . Po-
tem je pa tudi sam šel po svojem 
opravku. 

Močnik, trški pek, je prizidal svoj i 
hiši novo nadstropje. Treba je biloustaviti okna, »sitno delo«, kakor se je 
izrazil stari Potočnik . Za to nevarno 

telo je bilo treba človeka brez vsake

ěrtoglavice in trdnih nog — in tak je 
bil Kandid. 

Pri delu je Kandid mislil na odhod, 
ki ni bil več daleč. Neki mojster v Gre


denu mu je pred kratkim pisal, najpride kar mogoče kmalu . Dobil je mnogo 
naročil, zato nujno potrebuje ve čdelavcev. Gospod Kočar — to je bil 
namreč njegov priimek ; naslov »go



65 

spod« se je Kandidu zdel nekam čuden 
— gospod Kočar naj torej skrbi, da pride 
že pred nastopom jeseni k njemu. Iz 
poslanih vrst se je prepričal, da je mladi 
mož nadarjen in upa, da bodeta drug 
z drugim zadovoljna. Mojster Potočnik 
je čital to pismo in se izrazil, da Kandida 
noče več zadrževati : najnujnejša 
naročila so namreč dovršena, drugo pa 

bo Roman za silo sam opravil ; medtem 
se pa dobi kak pomočnik . To 
je dejal stari Potočnik kar tako, kakor 
M govoril o vsakdanjih 'opravkih. 
Toda kmalu je začel godrnjati in se jeziti 
nad svojim nahodom, ki mu ga je 
povzročilo to vlažno vreme . Trdil j e 
celo, da je »zver« veliko manj nadležna, 
kakor ta nepreklicani nahod, pri 
katerem ves človek zvodeni . 

Kandid je pa dobro vedel, kaj ta 
nahod pomeni. Bilo mu je namreč ravno 
tako hudo pri srcu kakor starcu. 

Toda naj je stvar premišljeval kakorkoli, 
proč je moral. Sklenil je, da v 'osmih 
dneh odpotuje. To se bodo ljudje 
eudili! Izvzemši gospoda prošta in p a 
Potočnikove družine ,ni nihče vedel .o 
njegovem naklepu. Marsikdo ga utegne 
smatrati za nehvaležnega — in Mi 


cika, kaj neki poreče ona? Bode-li uganila, 
da je 'ona sama, nagnjenje do nje,
tista tajna sila, ki ga žene na tuje ? 

Preden je ura v stolpu cerkve sv. 
Mihaela odbila enajst, je bil Kandid s 
svojim delom že gotov. V vsej naglici 

Romarica . 5 


je doma nekoliko pojužinal, potem j e 
pa hitel »na grad« pomagat Romanu. 

Iz dalje je že čul enakomern e 
udarce sekir . . Gori v gozdni strmini 
se je tresel vitek vrh visokega mecesna. 
Sekira je odmevala vedno hitreje 
; potem je pa naenkrat utihnila in 
ponosno drevo je padlo in obležalo . 

Medtem ko je Kandid urno korakal 
navkreber, se je sekira zopet ogla sila, 
rezko in trdo, znamenje, da so se 
drvarji lotili drugega drevesa. ne


kaj mahljejev in vrh visoke smreke se 
je stresel, potem mogočno zamahnil in 
gozdni velikan je glasno treščil na tla . 

Zamolkel krik se je razlegel po 
gozdu prišel je iz Kandido-vih ust . 
Za Boga, drevo je bilo znotraj trhlo, pa 
se je podrlo prezgodaj! Kandid j e 

omamljen za trenotek postal, potem pa 
še hitreje drvil navzgor. Naravnost 
skozi grmovje je tekel proti mestu, kjer 
je padlo drevo. 

Prišel je do cilja — pa, 'oh, groza ! 
poleg drevesa je ležal nekdo, ležal ne 


premično v krvi — o usmiljeni Bog — 
to je bil Roman ! 

Eden izmed drvarjev, še cist o 
mlad, se je tako prestrašil, da je kar 
zbeial ; njegov tovariš je pa kakor 
ohromel stal nemo poleg Romana. Šel e 

ko je Kandid hripavo zavpil : »Za božjo 
voljo, po duhovnika!« se je prestrašeni 
drvar zganil ter hitel v trg. 

Nepopisno žalosten se je, zgrudil 
Kandid na mrtvo truplo svojega prijatelja 
; srce se mu je trgalo, ko ga je 


objel zadnjikrat, pa že mrtvega. Da, 
Roman je bil mrtev. Deblo, ki se j e 
podrlo tako nenadoma, mu je zdrobilo 

črepinjo. Nobena mišica se ni več ganila 
na obrazu, ki je bilo vse toblito s 
krvjo. 

Medtem je drvar nage] prošta, ki 
se je z brevirjem v roki ravno izprehajal 
po polju. Goreči duhovnik se je nemudoma 
podvizal na kraj nesreče. Ko 
se je prepričal, da je dospel prepozno,
je začel tolažiti Kandida, ki je, obupno 
ihteč klečal poleg mrliča . 

»Moliva za dušo rajnega,« je rekel 
naposled, a beseda je obema zastala 

koj v pričetku molitve . 
Prošt se je prijel za čelo ter -se za 
hip zamislil ; nato je rekel mirno : 

»Dragi Kandid, potolaži se in teci 
v bolnišnico po nosilnico. Jaz pa sto


pim tačas --« 

Ni mogel izgovoriti do konca, a 
Kandid je vseeno vedel, kam pojd e 

Veronika je ravno šivala pri odprtem 
oknu, kar je zagledala prošta, ki 
je hitrih korakov stopal proti njihovi 
hiši. Takoj mu je šla nasproti in mu 
poljubila roko. Prosila ga je, naj za 

trenotek potrpi, takoj hoče zbuditi 
()Uta. 

»Ali spe?« 

»Sicer ni njihova navada ; a včerajsto delali pozno v noe,« je odgovorilo 
dekle. 

»Pusti jih, naj spe,« je velel prošt. 
A Veronika se za slednje besede ni 
zmenila, ampak je hitela v hišo. 

5* 


68 

Prošt j,e stopil v sobo. Ozrl se je,
kakor da je prvič v njej. Kako prijazen, 
miren dom! in prišel je, da izpremeni 
to srečno, tiho zadovoljnost v jok 
in žalost ! kako naj spravi strašnonovico iz ust . Najrajši bi pobegnil 
iz hiše --

Mimo okna v pritličju sta hiteladva moža, zaverovana v Živahen medsebojen 
pogovor. Stali. govorila o nesreči, 
ki se je zgodila »na gradu« ? 
Vsak v trgu je že vedel, kaj se je pripetilo, 
le sestra, le oče še ne. In če se 
on, hišni prijatelj, ne osrči, pa povekdo drugi, žalostna novica iz tuji h 
ust bi bila še groznejša. 

Pogumno je torej stopil proti Po-
točnikovi spalnici ; hotel ga je zbuditi 
sam. A zdajci so se odprla vrata in 

oprt na svojo hčer je vstopil starec z 
zadovoljnim smehom na ustnih. 

»Poljubim roko, milostljivi! Prav 
imate, da ste Drepodili starega lenuh a 
z ležišča. Veronika bi me bila moral a 
zdavnaj zbuditi, naročil sem ji. Pa 

ima vedno svojo -trMO . « 

»Ne hudujte se, .oee.« ga je mirila 

hči. »Spanje je (lobra Fa.« 

»Veronika ima prav,« je pritrdil 

prošt, samo da je nekaj rekel. 
Potem je — kakor navadno — se-
del na starodaven, lepo izrezljan na. .

slonjač in posegel s tresoeo roko v ve


liko tobačnico, ki mu jo je ponudil dobrovoljni 
starček . 

Veronika je šla vran, saj je imela 

vedno dovolj opravila. 


Izprva jo je mislil prošt pridržati. 
A v trenotku se mu je zdelo, Ja se ho 

lažje iznebil svoje strašne novice v njeni 
.odsotnosti. Komaj pa je bila Veronika 
zunaj, ga je obšla groza in strah,
tako da bi jo bil najrajši poklical zo


pet nazaj . 

V sobi je bilo tiho. Le čižek v 
majhni gajbici, ki je lahno gostoleč

skakljal semtertja, je motii skrivnostno 
tišino. Stari mizar je pač spoznal,
cla je njegov duhovni prijatelj danes 
povsem drugačen kot drugikrat; todahudega ni slutil nič,. Čez nekaj časaje ,začel nadaljevati prejšnji pogovor. 

»Kajpada, res je, spanje je dar 
božji in še prav velik. Zlasti takale pokveka, 
kakor sem jaz, to še posebno

čuti. Glejte, milostljivi, kadar spim celo 
noč dve uri, pa lahko rečem: GospodBog, danes si mi bil pa posebno dobér. « 

»Vi ste vsaj vedno zadovoljni, Jaka,
« je rekel prošt s slabotnim glasom . 
»Seveda, kaj pa hočem. GospodBog tako stori, kakor hoče,« se je pošalil 
Potočnik. »Moje žive dni me je 
večkrat pošteno udaril in rad priznam,
da je imel prav. V debel in grčav hlodje treba debele zagozde! Če me ž evkljub protinu večkrat navdaja napuh, 
kaj bi bilo šele, če bi te nadloge 

ne imel.« 

»Bog vas ima rad, zato vam pošilja 
nadloge,« je rekel prošt. 

Potočnik je lokavo pomežiknil : 
»Je že prav, včasih kako nadlogo ,
to bi ne bilo nič hudega; a vedna nad



loga — to je malo silnejše.« In globoko 
vzdihnivši je pristavil : »Ne mislim na 
svoj protin, milost] jivi, ampak če bi mibil Bog le ženo pustil ali jo pa vsaj ta


koj k sebi vzel. To je hudo, pa bodi v 
božjem imenu! « 

»V božjem imenn,« je tiho ponovi l 
duhovnik. 

»Samo nekaj me tolaii,« je začel 
Potočnik zopet v veselejšem glasu ;
»veste, milostljivi, svoj živ dan sem 
imel opraviti z lesom, a križa si nisem 
naredil nobenega. Večkrat sem si mislil 
: Gospod Bog, io je tvoja stvar. Res,
če se ,ozreš v druge družine in ne vi-
diš ne miru in ne ljubezni — pa si mi-
slim, : moj protin mi je ljubši ! In dandanes, 
ko mladi svet noče veliko ve č 
slišati io ubogljivosti in molitvi sicer 
ni lepo, ako se h.valim a mislim 
si večkrat: niso vsa dekleta taka, kakor 
je moje ; tudi fant, milostljivi — Bogu 

bodi hvala ni slab!« 
Prošt je vstal. Tresel se je v kolenih 
; krčevito se je oprijel ročajev tob

naslonjaču. Zdel se je samemu sebi kakor 
krvnik, ki ima nastaviti obsojencu 
sekiro na vrat . 

»ReiS,« je dejal nato tiho in s tresočim 
glasom, »Boga zahvalite za tako 
pridnega, krščanskega in nepokvarjenega 
sina, ki ste ga imeli — 

Potočnik je prošta začudeno pogledal. 
Beseda »imeli« je vzbudila njegovo 
pozornost. 

»Oee Jaka, Bog vas bode poplačal,

da ste ga vzgojili tako lepo kršeansko! 


71 

Poznam vas in veni, da ste svojega 
otroka od mladega darovali Bogu iz 
vsega srca. In glejte, sedaj je Bog zahteval 
od vas, kar ste mu darovali . . . .x 
Dalje duhovnik ni mogel govoriti . 

Začel je ihteti. 

Potočnik je sedel nepremično na 
svojem stolu. Le suhe roke, ki jih je 
kri ovito uprl na kolena, so se močno 
tresle. 

Naposled je vprašal s hripavim 
glasom : 

»Ali je mri,ev -.-


V tem trenotku je planil Kandid v 
sobo. Lasje so mu bili zmešani, oči 
motne in kakor steklene. Na rokah in 
obleki je imel krvave sIedbve. Zdaj j estopila v sobo Veronika, tiho in preplašeno 
. Kandid se je vrgel pred mojstra 
na kolena in objel sključenega starca . 
Potočnik ni več vprašal ; sklonil se 

je pokonci. »Drevo ga je ubilo,« je rekel 
negotovo, kakor da je videl v prikazni,
kaj se je zgodilo . 

Potem se je pa nagnil h klečečemu 
Kandidu : 

»In ti si hotel iti namesto njega! « 
»0, ko bi bil le gei! 0, ko bi bilo le 
mene zadelo!« je stokal Kandid . 

»Nikar ne govori tako!« ga je zavrnil 
mojster . »Zadelo je tega, kogar j e 
Bog hotel imeti.« Čez nekaj časa je pristavil 
: »Kje pa je? « 

Kandid je povedal, da so ga že prenesli 
v bolnišnico. Prošt je pa svetoval , 

naj Potočnik toliko časa potrpi, da polože 
mrliča v rakev. 


72 

»Ali ga je hudo razmesarilo? Pa 
kaj vprašam, — seveda ga je! — V 
imenu božjem, v imenu božjem. Pogle


dati ga vendar moram iti takoj !« 
Kandid je hotel mojstra spremiti v 
bolnišnico ; a ta mu je to kratko malo 

odrekel. Le prošt si ni dal dopovedati, 
ampak je spremil starca, ki je oprt na 

svojo hčer omahovaje stopil iz hiše na 
prosto. 

Kandid je sam ostal v sobi. Zdelo 
se mu j ,e, kakor da je okamenel in se 
ne more več ganiti. Polagoma ,se je po


greznil v reko brezčutno stanje, ki navadno 
sledi hudi razburjenosti in velikim 
bolestim. Nemo in srepo je zrl 
pred-se. 

Tako je minila ura za uro. Zmra


čilo se je že. Kandid je pa vedno se-
del za veliko mizo, pri kateri sta z Romanom 
tolikokrat sedela, kramljala, se 
šalila in se tudi pogovarjala .o svoji bo-
dočnosti. Sedaj je pa sedel tu sam, z 
roko si je podpiral glavo, sedel je tiho,
nezmožen vsake misli. Slednjič je zaslišal 
v veži korake. Mojster Potočni k 
je vstopil — sam. Pustil je celo Vero


niko, da bi bil popolnoma sam s svojo 
bol jo. 

Kandid je tiho vstal in hotel iti iz 

sobe. Tedaj ga je mojster zapazil in 
vprašal, zakaj odhaja. 
»Misii), sem, da vam je ljubše - --« 

je žalostno ,odgovoril mladenič . 
»Ne, le ostani WI « 
Kandid ga je prijel za ramo ter 

spremil do naslon jaea, kamer je starec 


sedel. Kandid je prijel za zadnjo 

Potočnikovo besedo ter lahno pristavil : 

»Oee Jaka, jaz ostanem pri vas ; v 
resnici, pri vas ostanem. « 

»Ni treba tega zaradi mene,« je odvrnil 
nekako hladno starec . »Ne misli 
lame ; gledati moraš nase. « 

Kandid ga je prijel za tresočo roko,
ki je ležala na stolovem ročaju, in rekel 
s turobnim nasmehom: 

»Dragi mojster, da, pri vas ostanem, 
dokler me ne vržete iz hiše !« 

»Potem boš pa moral dolgo čakati . « 

Glas, s katerim je Potoenik go.voril 
te besede, je bil nenavadno mil in prijazen. 


Kandid je pa dobro čutil, da je oll 
tega trenotka na Jakoba Potočnika na vezan 
kakor sin na očeta. 

VIII. 
Pri Silvestrovih so spekli pred par 
dnevi svež kruh ; bil je torej že dovoljtrd, da ga je bilo mogoče razrezati v 
majhne kocke. Gospodinje v Pustriški 
dolini imajo namreč navado, da se preskrbe 
s tako narezanim kruhom za cel 
mesec ali še dalj in ga rabijo za cmoke. 

Micika je rezala v sobi kruh cel 
dan. Kerje ves čas stala, so se ji že tresla 
kolena in prsti so ji že skoro ,odreveneli. 
Zato ji je bilo prav ljubo, ker 
je proti večeru stopila v sobo Kramarjeva 
Lizika. 

»Micika, imam ti nekaj povedati,« 
je šepnila Lizika skrivnostno, ko se je 


74 

prej dobro prepričala, da je njlena prijateljica 
res sama. In začela ji je pripovedovati, 
da ji je Potočnikova Veronika 
svetovala, naj se za vedno presel i 
k njej dol v trg. Odkar je namreč Roman 
umrl, se očetovo zdravje vidno 
slabša. Dekle ne mara v hišo, ker se,
težko privadi tujemu obrazu ; a dobra 
prijateljica, kakor je na primer Kramarjeva 
Lizika, bi ji pa bila za pomočnIco 
jako ljuba. 

Micika bi bila najrajša glasno za


ukala vsled te novice, zakaj tudi ona 
se je veselila Lizikine sreče . 
Lizika je pa imela še tisoč pomislekov. 
Tako potrebni, je namreč doma ; v

sobi in v kuhinji : povsod dosti dela ; 
in ravno sedaj mora podnevi in ponoči 
varovati najmlajše dete, ki je bolehavo. 
Svakinja je gotovo ne pusti iz hiše,
vsaj zdaj še ne. Zato se njej za zdaj zdi 
bolje, da Veronika za nekaj časa najme 

deklo . Pozneje se bo pa že videlo, kako 
bo .ona ukrenila. 

»Ne govori mi takih neumnosti! « 
se je razsrdila Micika. »Nebesa bi lahko 
imela na zemlji, pa nočeš! Kaj ti pa 
je na tem, če Katra nekoliko zarentači ! 
Pusti jo, naj zmerja ; saj ima časa do


volj . Mar misliš ostati doma zato, ker 
se nadejaš, da dobiš kak krajcar po 
očetu ali materi? Tako nespametna 
menda vsaj nisi. Ali misliš, da ne vi-
dim, kako nosi Katra vsako nedeljo 
materine koralje za vratom; ti si ne 
upaš ziniti be,sedice, da je mati koralj e 
zapustila teM! Kaj pa moreš prieako



vati dobrega od svakinje? Zastonj j i 

boš služila vse svoje, življenje, toliko 
moraš vendar tudi sama razumeti . Če 
bi bila jaz na tvojem mestu, bi še danes 
näredila konec tej komediji.« 

»Danes,« ise je prestrašila uboga ,
boječa Lizika. »Ne, danes ne bom zinila 
ničesar o tem. Sicer pa je Veronika 
že govorila z bratom v tej zadev i 
in tudi s svakinjo ; bolje je torej, da počakam, 
da Katra sama vzame stvar vmisel. 

Sedaj se je pa Micika razjezila i n 
jo dobro oštela. Liziki je začel siliti jok 
v on in le malo je manjkalo, da ni začela 
pretakati solz. Medtem se je pa 

oglasil odzunaj znan, zoprn glas, ki j e 
Liziko zelo prestrašil. 

):Kaj pa, potrpežljivosti je treba! « 
se je oglasila mlada Kramarica in Ško


lastika je ponovila : »Seveda, seveda , 
potrpežljivosti je treba. « 
»Lizika, ostani tu!« je hotela Mi


cika pomiriti svojo prestrašeno prijateljico, 
a ta je kakor hudodelec, ki g a 
je redar zasačil ravno pred zIoeinom ,
od groze prevzeta že skočila v stransko

sobo, ravno preden sta stopili Kramarica 
in Školastika v sobo. 

»Ah, dober dan, Micika!« je pozdravila 
Kramarica. »Si vendar enkrat do


rna? Pravi čudež, kaj? Seveda, romanja 
se boš slednjič vendar naveličala ,

ker nič ne pomaga!« 

»Sem pač večkrat doma in oprav 1jani 
svoja dela,« je odvrnila Micika, n e 
da bi se ozrla na sosedo . 


»Kajpada!« je viknila Školastika. 
In kazaje na krušne kocke, ki so prihajale 
izpod noža, je pristavila: »Vidiš,

Katra, to je edino delo, za katero je še 
sposobnä.« Pri teh besedah je globoko 

vzdihnila. 

Micika je bila navajena takega govorjenja. 
Naj je prijela za katerokoli 
delo — brez dela doma itak ni bila 
nikdar — vselej je zdihovala Školasti


ka, da je ravno to edino delo, za katero 
je nadleina sestra uporabna. 
»Da, da, pravi križ,« je pritrdila 

Kramarica. »Treba pomisliti, Skolastika, 
da Micike človek res ne more zavidati. 
Ta bolezen, saj veš, ni malenkost. « 

»Ako mi je Bog poslal to bolezen,
je to njegova stvar ; to nikomur ni nič 
mar,« je odvrnila Micika nevoljno. In 
komaj zatajivši jok je nadaljevalasvoje delo. 

Potem sta sedli v kot in Kramarica 
je nadaljevala bolj natihoma : 

»V resnici se mi smiliš, Skolastika . 
Vedno imeti v hiši bolnega človeka in 
še tako razburljivega, to ni majhen 
križ ! — Pa tudi jaz M lahko govorila .o 

njem. Ne morem ti dopovedati, kako 
nadIeg6 imam s to Liziko. Nobenegadela ji ne smeš dati, sicer ti takoj tarna, 
da se ji vrti v glavi, in skoro M morala 
zanjo posebej kuhati, ker vedno 
toži, da jo boli želodec . Povem ti kar 
naravnost kakor je : večkrat jo še pogledati 
ne morem, tako se mi gnusi, in 
moja Rezika je ravno taka kakor jaz . 
Večkrat sem že rekla Juriju, naj jo cla 


v bolnišnico ; a boji se stroškov in jezikov. 
Kaj naj torej človek počne`: Po 
trpljenja je pač treba ! 

Bolezen, ki jo ima lizika, vsaj ni 
nal e rz1jh'a ; če bi bilo še to, potem pa res 
ne vem, kaj bi počela.« Pri zadnjih be


sedah je pogledala pomenljivo na Miciko 
in pristavila : »Pa tudi tako, kakor 
je, je hudo ; le veruj mi! « 

Kramarica je v tarnanju nad svojim 
hišnim križem postajala vedno 
glasnejša. Micik'a se je pa polagoma 
pomirila in njeno .obličje se je celo ne


koliko zjasnilo. Mirno je položila nož 
na mizo in šla iz sobe. 

3 stranski sobi, ki je bila od glavne 

ločena samo z leseno, zgoraj mrežasto 
steno, se je čulo tiho ihtenje . 
»Kaj pa je t0?« Se je začudila I(ramarica. 


»Micika se je šla čmerit, seveda, « 
je menila Školastika in skomignila z 
rameni. »Danes je zopet slabe volje . 

Ves dan bi jo bilo treba samo totaiiti. « 

3 stranski sobi je bilo nato čuti 
lahne korake, potem škripanje vrat. 
Potem je pa nastala tišina. 

3 sobi je pa klepetanje in ,opravljanje 
stoprav prišlo v pravi tir. Celo uro 
sta tožili soseidi druga drugi svoje kri


že in težave ter prišli do prepričanja, 
da je ni večje nadloge, kakor je bolnik,
ki ne more umreti, ne, ozdraveti ; obe 
sta zagotavljali, da imata dovolj pri


like, da si ,zaslužita nebesa. 

Naposled se je Kramarica poslovil a 
in iodDravila domov. 


Mislila je, da dobi doma priprav-

Ijeno večerjo ali pa vsaj Liziko pri 

ognjišču ; toda kako se je začudila, ko 

je našla ognjišče brez ognja in kuhinjo 
prazno. 

»Kje pa je mala pokveka?« je za


režala nad možem, ki ji je ravno priše l 

nasproti. A ta ni vedel nič gotovega. 

Mrmraje je prižgala na ognjišču

borovo iverje glasno grozeč, da po


kveki — tako je v svoji ljubeznjivosti 

nazivala Liziko — pokaže, kaj se 

pravi pozno prihajati domov. 

V kotlu je že vrelo in zunäj se je 

že popolnoma zmračilo, ko se je pri kazala 
na pragu ne Lizika, ampak 

zala Silvestrova Micika. 

»Dober tek, soseda!« je rekla Micika 
glasno. Čestitam vam!« 
Hitro in začudeno se je Katra obr


nila proti nepričakovanemu gostu . 

»Ne glejte me tako čudno,« se je 

zopet oglasila Micika in se smejala . 

dolgo se ni smejala tako prisrčno . 

»Monda vendar ni odveč, vam česti


tam, da ste uboga sirota — slednjič re


šeni težkega hišnega križa in da se 

vam z Reziko vred več ni treba gnusiti . 

Sedaj se vam je Lizika vendarle umak


nila, kajne, soseda? « 

»Kaj praviš?« se je zadrla Krama


rica nad Miciko. 

»Šla je,« je ponovila Micika, »dol 

k Potočniku je šla pa k Veroniki, ki 

jo imajo vsi radi. Izprva si seveda ni 

prav upala ; šele, ko je slišala, da vam 
je tako strašno napoti .« 


»Kdo ji je to rekel?« jo je prekinila 
.-Katra. 

»Kdo drugi kot vi sami. Saj je si-
rota morala slišati v stransko sobo, k o 

sta vi . in Školastika v sobi tako kri


čali, da bi se -še mrlič zbudil in obrnil. 
Jaz sama sem jo prijela za roko in jo

spremila v trg k Veroniki. In ta mi j e 
rekla : »Bog ti povrni, Micika!« Kaj pa 
vi, soseda? Ali se mi vi ne bodete zahvalili 
? « 

Malo je manjkalo, da Kramarica 
ni pograbila polena in ga zapodila v 
Silvestrovo Miciko. V razburjenosti je 

namreč vedno na ta način dala duška

svoji jezi. Toda topot se je premagala. 
--A Kramarič'ina volja in tudi večerj a 
sta bili oni večer zelo slabi . 

Drugo jutro je prišel Kandid po 
skromno Lizikino premoženje. Prej pa 
je še naprosil Silvestrovo Miciko, da 

ga je spremila, zakaj sam si ni upal 
stopiti pred hudo svakinjo. 
Stopivši v Kramarjevo hišo je Mi 


cika 'odločno zahtevala ključ v Lizikino 
sobo. Katra jo je sicer hudo pogledala, 
a ji vendar izročila ključ bre z 
ugovora. In kmalu je bilo vse Lizi


kino premoženje v bratovem nahrbtniku. 


»Pa sva res gladko in naglo opravila,
« je ,opomnil Kandid, ko sta imela 
hišo za hrbtom. 

»Kaj si se tako bal?« se je pošalila 
Micika. »Vi moški imate pa res uprav

zajčje srce !« 


Kandid se je nasmehnil z oni m 
prijaznim, otroškim nasmehom, ki j e 

bil Miciki vedno tako všeč. Pri slovesu 

mu je segla v roko in on se ji je zahvalil 
za pomoč. 

»Pozdravi mi Liziko!« je še naro


čila Micika smehljaje. »Boga naj zahvali 
za novi dom !« 
Kandid je povesil oči : »Seveda j e 
to drugaěni dom kakor sem si ga mi


slil jaz,« je, odgovoril tiho. 

Nato se je urno obrnil ter zbežal 
po hribu navzdol . 

Micika je šla počasi svojo pot na prej. 
Tihe. besede pa, ki jih je ravno kar 
izgovoril mladenič, so ji še odmevale 
v ušesih ter ji polnile dušo z veseljem 
in z bridkostjo obenem . 

Kmalu potem, odkar je Lizika od


šla iz domače hiše, je nastopila v do lini 
huda zima. — Micika jo je prebila 
v tihi samoti . K sosedovim ni zahajala, 
saj tam ni imela ničesar ve č 
iskati ; kadar je pa šla v dolino, se j e 
le redkokdaj oglasila pri Potočnikovih. 
Le na strica Miha ni nikdar pozabila, 
pa tudi tu je bila najrajši sam a 
z njim. Pogovarjala se je z njim kakor 
z *otrokom in bila je vesela, če ji j e 
včasih odgovoril s kako besedo ali p a 
se tudi le zoprno nasmehnil . Če pa j e 
Veronika stopila v sobo, je bila skoro 
-nevoljna. Nekaj mračnega je stopilo 
mednjo in med prijateljico, a sama n i 
vedela kaj . Je-li Veronika to opazila? 


Morda, zakaj Micika ni imela navade 
prikrivati svojih euvstev . 
Ko pa je zopet' nastopila prijetn a 
pomlad, je prihajala Lizika pogosto v 

hrib, da se kaj pomeni z Miciko. Velika 
skrb Veronike, dobra hrana in pa 
hišni mir, ki jo je sedaj obdajal : vse 
to je prej tako slabotno dekle čudovito 
pokrepča]o, vsaj telesno; duševno je 
pa ostala še vedno oni preprosti otrok ,
le da je bila sedaj vrhutega še razvajena. 
— Seveda ji je bilo dobro pri 
Potočniku. Doma je morala biti pri 
vsakem delu, sedaj je pa lahko počela 

kar se ji je zljubilo in poleg tega so jo 
imeli vsi tako radi. 

Micika je poslušala prijateljico in 
se držala na smeh. A v njeni duši je 

razsajal nemir in nepokoj. Dobro j e 
uvidela, kaka vez je bilo to dete med 
Kandidom in Veroniko. Takrat. pa, ko 
je v prvih hipih svoj ega globokega so


čutja Liziki pomagala na begu, ji to 
niti na misel ni prišlo. 

Seveda -je bila Mi-cika pripravljena 
na vse, kar je imelo priti. Prizadevala 
si je, da je bila kolikor mogoče mirn ain v duhu ponavljala vsak dan, da se 

Kandid in Potočnikova Veronika vzameta 
prej ali slej, da mora ona to po


trpežljivo prenesti in Kandidu želeti 
vso srečo. 

Toda nekega dne, ko je Školastika, 
ki je zvedela .od krbnarjia »Pri roži« 
vsako novost v trgu, izbleknila kar tja


vendan : 

Romarica . 


»Zdaj bo pa Kramarjev Kandid s 
svojo Veroniko vendar enkrat prišel 
na prižnico,« — je začutila Micika, da 

ji je srce v prsih začelo močneje biti 
in da jo je naenkrat obšla huda slabost. 
Tiho se je umaknila v svojo so


bico. Čez eno uro so jo našli popolnoma 
nezavestno. 

IX. 
Bilo je lepega poletnega večera . 
Kandid je pri večerji zavzemal mest ohišnega gospodarja, potem pa je z družino 
molil rožni venec. Če je šel nam


reč stari Potočnik zarana spat, je moral 
on nadomestovati hišnega ()Uta. 
Pomočniki so potem še sedeli v 
sobi ter igrali karte. Kandid, ki mu d o

igre sicer ni bilo mnogo, je vsled tovarišije 
navadno igral z njimi. Danes 
se pa ni zmenil za tovarišijo ; po dnevnem 
trudu je namreč danes hotel biti 
cisto sam. Zato se je neopaženo iz


muzil pred hišo na trato. Tu je mirno 
sedel na samem, gledal v svetloluno in poslušal skrivnostno šumenj e 
potoka, ki je drvil mimo njega. 

Danes je stari moister vzel v mi


sel, česar se je Kandid tako bal. ----
Prosil je namreč mojstra za jutrišnji 
dan dopusta, ker je moral iti v Toblah 

za krstnega botra. Ob tej priliki j e 
hotel .obiskati tudi svojo teto, ki je 
stanovala v Nižjem selu. 

Potočnik se je teh sorodnikov spominjal. 
Vprašal ga je zato, ni li to 


tista teta, ki mu je tako živo prigovarjala, 
naj prevzame v. Toblahu delavnico. 
Madenič je pritrdil. Čez nekaj 
časa je pa mojster nadaljeval : 
»Kajne, v Toblahu si zamudil priliko ? 
Toda, če se ti še katera ponudila, j e 
pa ne smeš zamuditi zaradi mene. --
Na kaj pa sedaj pravzaprav mislig ? « 

»Na nič.« Kandida je ,oblila pri teh 
besedah rdečica . 

»Da, tudi meni se tako zdi. Zato 
moram pa še jaz misliti namesto tebe. 

Ko mi je stn — Bog mu daj dobro -tako 
nagloma umrl, sem bil res zelo 
vesel tvoje pomoči . In tudi sedaj ne 
rečem, da bi te lahko pogrešal; toda 
novi pomočniki so tudi pridni in za 
silo bi že šlo. Mojstel; lahko postaneš,
kadar hočeš in jaz ne smem pripustiti, 
da bi se zaradi mene uničil. Če 
pa hočeš tudi zanaprej 'ostati pri starem 
Jaku, bi se pa morala stvar tudi 
tako urediti, da ne boš imel nikake 
škode. — Kandid, rad bi govoril s teboj, 
kakor se govori .o vsakdanjem 
poslu. Torej, porečeš »da«, mi bo 
ljubo, ako pa ne, ti tudi ne bom zameril. 
Za nas vse skupaj bi bito seveda 
najenostavnejše, ako bi ti hotel vzeti 
Veroniko. Mislim, da bi z njo ne dobil 
ravno preslabe ženke in pri ženitvi 
moraš pač misliti na tako, ki bo z Liziko 
dobra. Veš, takih žensk, kakor je 
Kramarica, je veliko na svetu . Če ti pa 
ženitev ugaja, pa povej kar naravnost. 
To je resna stvar, ki jo je treba 
dobro preudariti in premisliti.« 

6* 


Na ta predlog je bil Kandid sicer 
že zdavnaj pripravljen . Od onega dne, 
ko je sklenil nadomestiti Potočniku 

umrlega Romana, se je celo privadil 
misli, da bi utegnilo med njim in Veroniko 
priti kdaj do ženitve . Sto in 

stokrat je pretehtal razloge z a inproti, a vkljub temu sedaj ni vedel 
drugega odgovora kakor : 

»Ne vem, ali je Veronika istega 

mnenja kakor vi.« 

»0 tem ne dvomim ; na koga drugega 
naj pa misli,« je pripomnil Po


točnik. Vendar mu je obljubil, da hoče 
poizvedeti, kakšnega mnenja ' je hči. 
Kandid naj pa medtem stvar premisli . 

Tu na trati, v tej nočni samoti, jehotel Kandid torej premišljevati o ponudbi 
svojega mojstra. — Tedaj pa je 
priskakljala Lizika in sedla na kloppoleg brata. 

»Veš Kandid,« je rekla Lizika, »danes 
sem delala cel dan.« Nato je ne


koliko umolknila kakor otrok, ki prieakuje 
pohvale . 
Kandid jo je očividno razumel ,
kajti dejal je : 

»Si pridna, Lizika!« Toda izgovoril 
je te besede tako malomarno in 

razmišljeno, da Lizika z njimi nikäkor 
ni bila zadovoljna. 
»Kajpak, vi moški nimate pojma ,

kaj se pravi krpati obleko — in še za 
tako veliko družino — in bila sem 
skoro ves čas sama pri delu! Saj veš,
Veronika pravi, da mi gre tako lepo 


izpod rok, pa me pusti in gre po svojih 
opravkih. « 

Vse to je govorila Lizika z nekim 

čudno otožnim glasom, ki je bil lasten 
le samo .njej. 

Brat se je držal na smeh. Do sestre 
ni gojil slepe 1jubezni ; vedel je dobro, 
kako neznatna je pomoč, ki so jo imeli 
Potočnikovi od Lizike. Saj je bila ena 
izmed tistih nerazsodnih narav, kater e 
je mogoče le z ostrostjo pripraviti do 
resnega dela ; če se jim pa dobro godi, 
pa žive popolnoma brezskrbno kar 
tako vendan. Plemenita srca skrbe 

sicer s potrpežljivostjo in ljubeznijo za 
take sirote ; a to so seveda le plemenita 
srca. 

Zakaj je pač Veronika tako ljubeznivo 
skrbela za Liziko? Iz ljubezni do 

Boga, seveda! Toda ali res le iz ljubezni 
do Boga? — »Kajne, Kandid, potem 
pa ostaneš vedno pri nas,« je rekla ta


krat, ko mu je razodela, da hoče vzeti 
Liziko k sebi. Kako bi torej mogel šedvomiti, da ga Veronika ljubi ? 

»Pa veš, Kandid,« je nadaljevala 
Lizika in vzbudila brata iz premišljevanja, 
»vkljub obilnemu delu sem vendar 
rada tu v trgu. V cerkev imam tak o 

blizu in tu v hiši se mi tudi zdi prijetno, 
ker me ima Veronika tako 
rada.« 

Za trenotek je ,obmolknila, potem 
je pa zopet nadaljevala : 

»Micika je bila tudi dobra z menoj ; 

vendar je bila včasih bolj trpka, celo

obregnila se je semtertja ob mene, da 


sem morala jokati . Veronika mi 
mnogo ljubša . « 

Kandid je molčal. Prvi hip je bil 
nekoliko nevoljen na Liziko ; zakaj kar 
brez vsake zveze je primerjala Veroniko 
z Miciko. Saj je bila vendar Micika 
ž njo tako dobra ; in če ji je včasih 
ušla kaka ostrejša beseda, se to tejzlati duši vendar ni moglo šteti v zlo. 
Seveda je bila nekoliko razdražljiva, a 
temu je bila kriva njena huda bolezen. 
Lizika pa je bila otrok ; sama je morala 
čutiti, da potrebuje mirnega in potrpežljivega 
vodstva. Zato je imela do Veronikine 
zrele nravi tako močno nagnjenje. 


Iz odprtega okna Potočnikove spal nice 
je bilo čuti polnodoneči glas hčere 
in vmes manj prijetni glas mojstra 
Potočnika : molila sta rožni venec. 

Drugačni zvoki pa so prihajali iz 
velike sobe, kjer so ob okrogli mizi se deli 
igravci. Oboknice so bile sicer za-. 

prte, a kljub temu so se mladi in veseli 
glasovi hrupno razlegali vun v tiho ,
poletno noč. 

»Srčni kralj — ultimo!« 

»Pagat — ultimo! « 

Kandid se je otožno nasmehnil. 
»Seveda,« je rekel malomarno, »paga t 
ultimo je še hujši kakor kralj ultimo, 
kajne, Lizika? « 

Lizika pa je odkimala in zamrmrala 
nekaj o teh dečakih, ki imajo tako 

veselje nad kartami. Potem je nastala 
popolna tihota. 


ö7 

In potem si ta večer brat in sestra 
nista več imela povedati mnogo . 

Drugo jutro je Kandid zgodaj vstal 
in se praznično oblečen napotil proti 
Toblahu. Dospevši v Toblah je našel 
tam krščenca v obilnem spremstvu 
tet in botric. Novorojenček je bil sin 
gostilničarja »Pri jelenu«, ki je imel 
svojo gostilno nekako v sredi med Toblahom 
in Nižjim Selom. Njegova žena 
je bila s Kramarjevimi v sorodu. Ona 
je tudi izbrala Kandida za botra svojemu 
otroku, zakaj njen mož je bil ošaben 
človek, ki se ni nikoli dosti menilza svoje kmetiške sorodnike, zlasti n e 
za ubogega mizarskega pomočnika. 

Ko je Kandid opravil svoj posel v 
Toblahu, je šel naprej proti Cerknici,
mali romarski cerkvi, ki je bila mal o 
oddaljena .od glavne ceste, a v isti 

smeri kakor gostilna »Pri jelenu«. Namenil 
se je k Žalostni Materi boiji ;
zakaj na vsem božjem svetu ni imel 

človeka, ki bi ga mogel prašati za svet. 

Lepa gotska romarska cerkev, kake 
pol ure zapadno od Toblaha, je danes 
prenovljena in bogato okrašena . 

Takrat pa, ko lepih stavb iz starih 

časov še niso znali prav ceniti, je bilazelo zapuščena. Oltar s čudodelno podobo 
so krasile lesene sohe angelov ,
katere je -nekdo prevlekel z belim 
lakom, da bi se ljudem zdele izklesan e 
iz mramorja. Podnožje pa je bilo kar 
preobloženo s šopki iz umetnih, razno barvnih, 
a ne posebno lepih cvetlic . 


Podoba .žalostne Matere božje, rezbarski 
izdelek starih časov, ni bila sicer 
nikaka umetnina, a uživala je čast čudodelne 
podobe. Predstavljala je ono 
Kraljico, ki je prestala na zemlji vse 

gorje in bridkosti in ki je z Golgote 
zrla z materinskim sočutjem na bedo 
-ubogih zemljanov. 

Pred to podobo je torej pokleknil 
Kandid in premišljeval svojo prihodnost. 
Kaj naj stori? Svojega stareg a 
mojstra ne more pustiti; temu se z vso 

silo upira njegovo srce . A živeti vedno 
v bližini Veronike liki brat — tega 
tudi ne more. 2e zdavnaj so nastale 
med ljudmi govorice o njegovem čud nem 
razmerju do Potočnikovih. Čeprav 
se ,on za tako govorjenje ni 
mnogo brigal, vendar bi za vse na svetu 
ne hotel pustiti, da pride Veronika 
ob dober glas. >Ce se torej ne odloči zanjo, 
mora iz njene hiše proč in si postaviti 
lasten dom, kjer dobi Lizika 
miren kotiček, kakor ga ji je namenil. 
Toda Lizika ne bo nikdar za gospodinjistvo 
— kaj mu je torej storiti? Ali 
naj uboga svoje srce? — Razum mu je 

to odločno odsvetoval . 

Tri leta je že nosila Silvestrova Mi


cika grozno dedščino svoje rodne hiše. 
Njeno žalostno stanje se je medtem le 
shujšalo in se je utegnilo shujšati še 
bolj. Postala je jako občutljiva, nagle 
jeze in skoro slaboumna. In četudi j e 
Kandid čutil v sebi dovolj moči, da bi 
mogel vse to potrpežljivo prenašati, j e 
vendar sedaj dobro vedel, da bi bilo za 


obe, za Liziko kakor za Miciko težavno 
živeti skupaj . Bilo je pa tudi res, da 
na Silvestrovo Miciko, čeravno jo je od 
mladih nog imel rad, ni bil navezan. 
Seveda je dobro poznal njeno srce, vedel 
je, da se ga brani le, ker ga v resnici 
in nesebično ljubi. Tudi to je vedel, 
da bi ji bilo hudo, ako M si katero 
drugo izbral za ženo. Toda če bi že 
imelo priti d,o tega, potem ji vsaj tujaroka ne sme zadati tega udarca : povedati 
ji mora sam. Neodkritosrčnosti 

med njima ne sme biti ! 

Take misli so rojile Kandidu po 
glavi. Nato je vzel v roke molek in za


čel moliti rožni venec. Ko je vstal in 
stopil iz cerkve, je bil pomirjen in poln 

trdne nade. 

Toda mir je kmalu izginil, ko je 
zagledal na pokopališču med križi Silvestrovo 
Miciko. Nehote se je pre


strašil. 

Morebiti je ona to opazila, zakaj 
samo hladno ga je pozdravila in hotela 
iti mimo njega. A Kandid se je takojohrabril, stopil je za njo in ji povedal,
zakaj je danes prišel v Toblah in da 
gre sedaj še nazaj k sorodnikom v 

krčmo »Pri jelenu«. Potem jo je pal še 
vprašal, ali zahaja pogosto sem v Cerknico. 


»Če je mogoče, vsak teden. Daljša 
romanja sem morala opustiti, ker sem 

sIaba,« je todgovorila otožno Micika . 
»Sirota!« je sočutno vzdihnil Kan-
did. »Toda ne obupaj! Mati božja ti že 

pomore!« 


Micika je molčala. S komolcem se 
je oprla na pokopališki zid in zakrila 
obličje z rokami. Nemirno je Kandidu 
bilo srce. Ali naj se drzne povzročiti 
tej pomilovanja vredni siroti še večjo 

holest? ! 
Micika je povzdignila glavo in zo


pet pričela govoriti : 

»Kandid, sedaj nič več ne molim 
za ozdravIjenje ; prosim edinole za to, 
da umrjem prej kakor oče. « 

»Ne, Micika, tega svojemu očetu 

ne smeš storiti. « 

Tedaj so se Miciki zaiskrile ,oei : 
»Kandid !« ga je ogovorila, »govori odkritosrčno! 
Saj vendar dobro veš, da 

bi bila moja smrt rešitev zanj — in 
zate tudi. « 

Kandidu je šinila kri v glavo : »Ne 

govori mi tako! to me holi! « 

»Nočem te zaliti; a resnico ti moram 
povedati, ker je moja navada 
taka.« 

Po kratkem molku jo je Kandid 
zopet vprašal, dasi je vedel vnaprej,
kaj mu bo odgovorila : »Ali ti ni nič

bolje, prav nie? « 

Micika je odkimala : »Zdi se mi, da 
imam kamen v glavi namesto moiganov 
; v ustih me peee ; kosti so kakor 

polomljene, noge pa tako slabe ; ,o, v 
resnici ne morem več dalje kakor semkaj 
v Cerknico. « 

»To je tudi prav, da ne hodiš na 

daljna pota. Na tem večnem potovanju 
bi se ti bilo lahko pripetilo kajhudega.« 


»Kaj hudega se mi lahko pripeti 
tudi doma. Mar misliš, da se brat in 
sestra kaj brigata zame? Vesela bi 
bila, če bi me kdaj našla mrtvo .«

Obličje se ji je zmračilo. Kandid 
ni našel pravega odgovora ; zato je rekel 
zmedeno čez nekaj časa : 

»Moram iti, Micika, da me ne bodo 

čakali s pojedino. « 

»Le pojdi! Dober tek!« mu je zaklicala 
v slovo Micika in se obrnila v 
stran. 

Kakor bridek posmeh se je glasila 
ta tako vsakdanja beseda. 
Ko je Kandid kmalu nato sedel za 

mizo v krčmi »Pri jelenu«, ,mu ni šlanobena jed v slast. 

Bil je nevoljen, da je našel tudiŠinkovca med gosti. Sicer bi si bil 

lahko mislil, da ga dobi tu, kajti go


stilničar »Pri jelenu« je svojega prijatelja, 
ki se je pečal z isto obrtjo, visoko 
čislal ; a .odkazal mu je celo častno mesto 
na duhovnikovi desnici in tako j e 

zapostavil (botra.

Šinkovec poleg duhovnika čud na 
druiba! Ta človek namreč ni imel 
navade govoriti, kakor se spodobi v 
pošteni družbi. In tudi danes je govoril 
tako, da je bilo duhovnika polegnjega kar sram. In to ga je še posebno 
veselilo . 

»Pa menda vendar ne, da bi si 
mladi gospod kaj slabega mislil ; ne, 

ne, le mirni bodite, kajti to stvar sem 
mislil tako — se je celo norčeva l 

iz duhovnika. 


Tako je trajalo Šinkovčevo zlobno 
govorjenje nekaj časa. 

Gospodarju je postajalo sčasomaneprijetno, ali imenitnega gosta se ni 
upal sopozoriti na dostojnost. Toda 
Kandid se je osokolil in od jeze ves 
rde je skočil pokonci.

»Gospod Šinkovec,« je ,zavpil samo


zavestno, »tako govorjenje ni za kr


ščanske 1judi in ,ob duhovnikovi navzočnosti 
še celo ne. In če takoj ne 
obmolknite, vstanem in grem, da bo 
imel gospod na poti -spremljevalca. Po-
tem pa obhajajte krstitke brez duhov nika 
in brez botra --meni nič 

mar!« 

Med gosti je zašumelo, kar je po


menilo pohvalo odločnemu mladeniču . 
Celo nekateri izmed tistih, ki so se prejsmejali Šinkovčevim neslanostim, so 
bili veseli, da je Kandid dal Šinkovcu 
pošteno po zobeh. Prava veselost pa se 
potem ni več povrnila med družbo.
Šinkovec je sedaj molčal nalašč kako r 
zid, gospodar pa je bil ozlovoljen . Kan-
did pa tudi ni bil zato, da bi bil spravil 
pogovor zopet v pravi tir. On ni 
znal kratkočasiti. Le kadar je šlo za 
umetno mizarstvo, je bil zgovoren tudi 
on ; o zadnji strelski veselici, o tepežu

pretekle nedelje, o prepirih v sosednjih 
hišah pa si ga zastonj vpraševal. 

Med obedom je torej sedaj vladal 
neprijeten molk. Cmokom je sledila 

pečenka, na vrsto je prišla divjačina i n 
razne sladke močnate jedi sijajna 
pojedina, a nihče je ni bil vesel. In ko 


so vstali izza mize, so se vsi veselo oddahnili. 
Šinkovec se je hotel takoj odpeljati 
domov, a gospodar ga je pregovoril, 
naj se še nekoliko pomudi , 
kajti razkazati mu ima razne stvari, 
ki jih je nanovo naredil. Morebiti se je 

hotel na samem opravičiti vsled bo-
trove robatosti. 

Kandid je pa takoj odpotoval proti 

Nižjemu Selu, prisrčno vesel, da je 
prišel ošabnima gostilničarjema izpre d 
oči. Njegova stara teta je bila neizmerno 
vesela, da jo je prišel obiskat ,
in stavila mu je sto in sto vprašanj, tiěočih 
se njegove bodočnosti . Vedela je,

da je mojster Potočnik izgubil svojeg a 
edincain daima le še eno hčer; in da 
je to pridno in pošteno dekle, ji je bilo 
tudi znano. 

In njen sklep je bil cisto enostaven 
: 

»Če je mojster pameten, ti da 

svojo hčer; in če si pameten ti, jo 
vzameš. « 

X. 
Šinkovec se je v gostilni »Pri jelenu
« precej zakasnil. Treba je bilo nam


reč pokusiti celo vrsto dobrih vin. Bil 
je prav židane volje, ko je v mraku 
vpregal svojega vranca. Počil je veselo 

z bičem in : »Hi, muha!« pa je zdrčal 
voziček, kakor da ga je nesel veter, -po 
cesti proti domu. 

Bil je krasen poleten večer. Skalni 
gorski velikani so nemo štrleli v zvezd nato 
nebo, ki je bilo na zapadni strani 


94 

čarobno zavito v zadnje prelestne 
ostanke večerne zarje. Izza gora je počasi 
priplaval sanjavi mesec, izlivajo č 
v dolino svojo bajno svetlobo . Vse naokoli 
je bilo tiho in mirno	 kakor 
mrtvo. Samo mogočni gorski potok ob 
cesti je motil spečo naravo z glasnim 
šunienjem. 

Cesta je zavila od potoka vstran 
naravnost čez Toblaško ravnino . Dane s 
je tam že vse polno hiš, a takrat je bila 
ravnim samotna, brez človeških biva


lišč. Na pobočju bližnjega hriba se je 
raztezal teman gozd. 

Tukaj je stopal po cesti Kandid 
precej hitrih korakov in globoko zamišljen. 
Kar je začul za seboj voz. Uganil 
je, da se vrača Šinkovec domov in 
ker je poznal njegovo naravo, zato se 
mu je umaknil s ceste pod bližnje drevo 
in počakal, da je voz oddrdral mimo 
njega. In res, Šinkovec ga ni opazil . 

Kandid se je ozrl okoli sebe — in 
glej! ob bližnji smreki je slonela ženska 
postava. Bila je brez pokrivala. Mese


čina je jasno obsevala njeno obličje . 
Kandid jo je takoj spoznal — bila j e 
Micika. 

V hipu mu je bilo vse jasno. Še napol 
zmedena se je prebudila iz omotice, 
obstala, kjer jo .je nesrečna bolezen 

ravno napadla, ali pa morda šla par 
korakov naprej, dokler ni oslabela in 
se naslonila na drevo tu ob cesti. 

Kandida je izpreletela ledena zona ; 
prestrašil se je, ko jo je videl tako brez 

moči in še ponoči na tako samotnem 


kraju : kaj bi .si ji bilo lahko vse pripetilo 
. 

Čez nekaj časa je stopil bližje k nj i 
in rekel z ihtečim glasom : 

»Micika !« 

A ona se ni zmenila za njegov glas 
in ko jo je prijel za roko, je rekla pro


seče : 

»Pusti me, pusti!« 

Šele tedaj je spoznal njeno popolno 
onemoglost. Boječe jo je objel z desnico. 
Ona se ni branila ; sledila mu j e 
brez obotavljanja. »Pojdi, Micika,« ji j e 

rekel, kakor da ga ta razume. 

In tako je stopala poleg njega po


časnih in težkih korakov kakor človek,
ki nima pred seboj nobenega cilja . Tupatam 
ji je prišla na jezik kaka brezpo


membna beseda. 

Enkrat je glasno zastokala : »Gorje ,
gorje!« in potem je nagnila glavo njemu 
na rame kakor človek, ki je upehando smrti. 

Postala sta in Kandid jo je vprašal : 

»MIcika, ali me poznag ? « 

Nobenega odgovora ni dobil na 
vprašanje . 

Nagnil se je k njej. Njeni Lasje? ki 
jih je lahno zgenila nočna sapica, so gapoboiali 
po licu. Ozrl se je na sanjavo 
bledo siroto, ki se ga je v nezavesti 
oklepala s tako otroško priprostostjo . 
Zdelo se mu je, da ne gleda nanj luna 
in zvezde z neba, ampak Kraljica angelov 
s svojim snežnobelim spremstvom. 
In tako jo je držal v roki kakor nekaj 


dragocenega, svetega; eesar se je le ne-
rad dotaknil . 

Ko je tako korakal z njo v mesečini, 
se mu je 'oglasilo na dnu srca nov o 
euvstvo, a to euvstvo je bilo razlieno o d 
one mladostne ljubezni, onega nagnjenja, 
ki je skoro brez zavednosti vzklil o 
iz pogostega obeevanja, iz neke sladke 
navade ; to euvstvo je bilo mano in golieb, 
nekaka strast ljubezni in soeutj a 
'obenem. A to novo euvstvo Mu nikako r 
ni zatemnilo pameti, ampak jo celo lik i 
solneni iarek razsvetlilo. Spoznal je,
da mu je neka višja moč' izroeila to zapuMeno 
siroto v varstvo . 

Ko je Kandid z Miciko dospel v trg,

je bila ie trda noč. Mesec se je skril za 
gore in mirna človeška bivaliMa so bil a 
zavita v erno temo . Le pri Potočniku j e 
bilo razsvetljeno ge eno okno. Bila'je to 
Veronikina sobica. Kandid je pobral 

kameneek in ga vrgel v šipo . Takoj se 
je odprlo 'okno. »Ali si ti, Kandid?« se 
je nekdo tiho oglasil od znotraj. 

Kmalu nato se je prikazala Veronika 
na hignem pragu. »Cast Bogu! Bila 
sem v skrbeh. « 

»Oprosti, Veronika!« jo je pomiril 
Kandid, »saj vidi g, kdo je kriv, da sem 
se zakasnil. « 

Kmalu je leiala Micika na Veronikini 
postelji, Kandid pa je gel v svojo 
soho. 

Kandid je počival le par ur ; a očesa 
ni mogel zatisniti ves eas niti za trenotek. 
Vstal je navsezgodaj in ko se je 


97 

danilo, je že hitel po bregu k Silvestrovim, 
da jih pomiri vsled tega, ker Micike 
ni bilo domov. 

Stopivšemu pred hišni prag je prišla 
ravno Školastika še zaspanih oči 

nasproti. 

»Ne bodite v skrbeh zaradi Micike ! 

Ostala je čez noč pri nas,« je rekel Kan.did 
ves zasopel . 

»A, tako! Je že prav,« je zaspano 
in malomarno odgovorila Školastika. 

Namah se je mladeniču zdelo ne umno, 
da je tako drvil navkreber. Nekako 
v zadregi je vprašal, ali stari morebiti 
ni bil v skrbeh zaradi Micike. 

»0, njega sem za dne spravila v 
posteljo ; potem miruje . Vid, 
Kandid je tu!« je nato opozorila brata , 
ki je s svojim rdečim 'in debelim obra


zom ravnokar pogledal skozi okno v 
pritličju. 
Kand,id je ,stopil bliže in mu začel

pripovedoväti, kakó je našel včeraj njegovo 
sestro čisto zmešano na sredi ceste 
in jo peljal s seboj do trga, kjer je 
sedaj v skrbnem varstvu. 

»Danes zvečer jo lahko pridete 
iskat,« je končal Kandid svoje poročilo. 

Te besede so spravile Vida v dobro 
voljo. »Ha, tega ona ne potrebuje ; saj 

se tako ne izgubi!« — Školastika je pa 
pristavila resno : »Ne plaši se vsled tega, 
Kandid. To se ni zgodilo prvič, da 
se je zbudila v tuji hiši. « 

»Nikoli več ji ne smete pustiti, da 
bi hodila sama okrog,« je opominja l 
Kandid s tresočim glasom. »Pomislite 

Romarica . 7 


98 

vendar, kaj bi se ji utegnilo pripetiti, 
ako tako obleži na cesti ! « 

Toda Kandidova skrb je povzročila 
pri Vidu iznova le veselost. Njegov od govor 
je bil tako robat, da bi mu bil 
Kandid najrajše eno pošteno priložil . 
Toda premagal se je in mu molče pokazal 
hrbet. 

Ko je prišel domov, je zvedel, da se 
je Micika zbudila in je pri zavesti. Tod a 
zdelo se mu je bolje, da jo pusti v miru. 
Zato je šel na svoje delo, ne da bi j o 

videl. 

Mojster Potočnik je prišel v delavnico 
nekoliko pozneje kakor navadno. 
Je-li govoril s svojo hčerjo? Kandidu 
je srce od razburjenosti utripalo nemirno. 
In vkljub temu je želel biti sam v 
delavnici, da M se s starim naposledpomenil jasno in odkrito. — Naenkrat 
je bil premagan ves strah. Čudil se j e 
sam sebi, da ni prej imel toliko poguma, 
da bi povedal mojstru golo resnico 
in mu enostavno priznal, da bij e 
njegovo srce za drugo. 

Mojster je sedel celo dopoldne pri 
mizi in risal. Zinil ni niti besedice . 
Kandid je težko pričakoval čas obeda .
Ko je slednjič zazvonilo poldne in" so

pomočniki in učenci odložili delo, j e 
Kandid nalašč zaostal v delavnici. Tu-
di Potočnik je ostal, a se ni ganil o d 
svojega risanja . 

Tedaj se je pa mladenič osrčil instopil k njemu. Potočnik pa se je hitro 
obrnil, ko je začul njegove korake, in 

rp1rAl . 


»Ali ne greš h kosilu, Kandid? 

Čas je!« 

Kandid je poznal, da bi oče Potočnik 
o stvari, ki mu je pred kratkim bila 
še tako pri srcu, najrajši molčal . Mladenič 
je zato predobro čutil svojo zadrego. 
Med obedom si skoro ni upal 
povzdigniti soei, ker se je bal, da se ne 
bi srečal v pogledu z Veroniko. 

Po kosilu je hotel takoj zopet v delavnico, 
toda Veronika ga je zadržala 
in ga prosila': 

»Dvoje besedi, Kandid !« 

Rdečica jo je oblila, ko je hladnokrvno 
pospravljala z mize. Pomočniki 
so med tem odšli in tako sta ostala sa-
ma. Zganivši namizni prt je rekla Veronika 
mirno : 

»Kandid, veš kaj, Micika naj romanje 
sorusti. « 

Na Kandida so njene odločne besede 
napravile velik vtis ; zato jo je v odgovor 
naprosil : 

»Veronika, poskusi jo ti pregovo


riti.« 

Zala mizarjeva hči je vzdignila 
glavo in rekla : 

»Ne, Kandid, tega jaz ne storim. 

To je tvoja stvar!« 

Mladenič jo je začudeno pogledal .
Dna se je pa nasmehnila : 

»Vidva, Micika in ti, spadata tako 

Skupaj. Ako sploh kaka beseda pri njej 
gaj izda, izda gotovo tvoja.« 
Kandid je vzdihnil. Zdelo se mu je,

kakor da je pridobil rodno sestro. 

7* 


lo0 

Ona pa je tolmačila njegov vzdih 
drugače. Stopila je bliže in položila 
mladeniču svojo roko na rame kakor 

človek, ki hoče tolaiiti ; potem mu je 
rekla : 

»Ne bodi žalosten ; če je božja volja, 
se še lahko vzameta . Bog jo lahko 
ozdravi, kadar hoče. Saj je storil 
večje čudeže, kakor bi bil ta. « 

»Toda, ji sedaj 'prepovemo romati 
. .« je opomnil Kandid nekam 

boječe. 

»Dragi moj Kandid, verjemi mi, da 
je pri vsem sedanjem romanju ravnala 

preveč po svoji lastni volji. Naj sedajpoizkusi s pokorščino. Povej ji to!« 

In preden je mogel Kandid kaj na 
te besede odgovoriti, je odprla vrata 

svoje sobice in poklicala Miciko po 
imenu. 

Šele na ponovljeni klic je stopila 
ta težkih nog v sobo. Ko je ugledala 
Kandida, se je njeno itak dovoljotožno obličje še bolj zmračilo . 

»Micika, Kandid ti ima nekaj povedati,
« je rekla Veronika in se izmuznila 
iz sobe. 
Miciki se je brala na licu nevolja ; 
že se je hotela zopet vrniti v svojo izbo, 

Kandid ji je tiho namignil, naj 
ostane. 
Stopila je k oknu, sedla na klop in 

začela štrleti v cvetlice v lončkih. Kan-
did je zamišljeno stopal nekaj časa po 
sobi semintja, potem se je pa naenkrat 
ustavil pred njo. 


Im. 

»Kako dolgo je že, kar sva zadnjič 
govorila ? « 

Micika je nekaj časa pomišljala, 
potem pa rahlo rekla : 

»Je pač dolgo. « 

Nato sta zopet oba molčala. — Se-
le čez precej časa je zopet Kandid vpra


šal : 

»Kdaj si šla zadnjič romat? « 

»Zakaj pa prašaš?« 

»Odgovori mi,« je velel mladenič. 

Micika se je prijela z obema rokama 
za vroče čelo. Namah je nagnila 
glavo nazaj in rekla : 

»Pač . Kandid, zdi se mi .
Povej mi, ali se nisva videla včeraj ? « 

»Torej ti je vendar prišlo na mi


sel?« 
»Kaj ne, na pokopališeu? V Cerknici?
« 
»Da, prišel sem ravno iz cerkve, ti 

si pa šla noter. « 
Ona je prikimala. 
»Koliko časa si neki ostala v cer


kvi?« 

»Se ne spominjam več . « 

»Malo preudari, nemara se diomi


sliš,.« 

Ona je molčala nekaj časa, potem 
je pa odkimala. 

»Ali si bila še v cerkvi, ko je zvonilo 
,zdiravoi Marijo' ? « 

»Da,« je ,odvrni'la Mieika po kratkem. 
pomisleku, »geie, nekaj časa potem 
sem se napotila domov . « 


102 

»In dospela? Kdaj si prišla do


mov ?« je poizvedoval Kandid s poudarkom. 


Ona se je ,otožno nasmehnila : 

»Saj vidiš, da še nisem dospela domov 
1« 
»Ali pa tudi veš, kje so te našli? N a 
sredi ceste; pomisli, Micika! In v trdi 

noči 1« 

Ona ga je začudeno pogledala s 
svojimi temnimi očmi : 

»Kdo me je našel?« 

Kandid se je nekaj časa pomišljal ;
Micika je pa z obema rokama nemo 
mahala po zraku ; potem je pa zakrila 
z njima svoje obličje. 

Tedaj pa je rekel Kandid : 
»Bodi mirna! Bog je stvar tako 
uredil, da sem jaz ravno o pravem óasu 

prišel mimo in sem te našel.« 
Ona je povesila roki in hvaležno 
nagnila glavo. 
»Sedaj ti pa hočem, Micika, nekaj

povedati,« je nadaljeval Kandid resno ,
pa ljubeznivo ; »kar je bilo včeraj, selahko zgodi tudi jutri. Zaradi tega miod danes naprej ne smeš iti nikdar ve č 

na božjo pot, nikoli več! « 
Ona je planila pokonci in oči so se 
ji zabliskale : 

»Ali se norčuješ? Zakaj bi pač ne 
smela iti nikdar več na božjo pot? « 

»Zakaj? Ker ti jaz prepovedu


jem.« 

»Ti?« se je začudila Micika, gakljubovalno in izzivajoče pogledala,
potem se je pa obrnila vstran . 


lo3 

»Micika, že vem, kaj mi hočeš reči, « 
je pripomnil Kandid. »Rekla bi rada: 
to tebi ni nič mar, a se ne upaš, ker bi 
bila laž. Koga pa imaš na svetu, ki ti 
želi bolje nego jaz . In glej, če bi Mati 
božja uslišala našo molitev, in bi postala 
moja ženka, potem bi me vendar morala 
nekoliko ubogati, vsaj v glavnih 
rečeh. In ker si taka upornica, j e 
vendar bolje, da začneš ubogati že 
zdaj, da se laže privadiš . « 

Mladenič ji je položil roko na rame, . 
ona pa se ni zganila. Potem je pa nadaljeval 
z resnejšim glasom : 

»Tako ne sme več dalje, Micika . 
Da bi leto in dan sama letala po deželi 
mlado dekle, pa še tako bolno in zapuščeno 
povem ti odkritosreno : to se 
pravi izkušati Boga. včeraj ti je seved a 
pomagal Bog in sv. angel varih« . . 

»Moj angel varih mi ni pomaga l 
samo včeraj,« mu je ona hitro prekinila 

besedo. 

To rekši se je ozrla nanj. Kljubovalnost 
je izginila z njenega obličja.
Lica so ji žarela, temne oči so se ji svetile 
‘od notranje vneme, ko je Kandidu,
ki j,o je potrpežljivo poslušal, pripove


dovala, koliko nevarnosti je že moralaprestati na svojem romanju . 
»In ne morem si misliti drugače, « 

je kot sklep vzkliknila s sklenjenima 
rokama in z zamaknjenimi očmi, »kakor 
da mi je ob vsaki nevarnosti stal 
prav posebno na strani angel varih in 
da je vsakikrat prepodil .od mene vsesovražne moči .« 


104 

Kandid se je nasmehnil. 

Micika se je ozrla nanj globoko ginjena. 
Ni zinila več besedice ; prijela je 
samo mladeničevo desnico in jo obdržala 
v svoji. Potem je nagnila glavo in 
Kandid je začutil njene gorke solze na 
svoji raskavi roki. 

Od tega dne pa ni romarice na ve


liki cesti nihče več videl. Samo pred 
starim razpelom v trgu je še tožila svojo 
nadlogo in pa Žalostni Materi božji 
v cerkvici božjega groba. 

XI. 
Preteklo je zopet skoro leto dni. 
Zima je med tem prišla in prešla. Pon.
11ad, ta najialostnejši letni čas v zgornji 
Pustriški dolini, pa je izpremenila 
nepregledne snežne planjave v morje 
luž in blata, ki se je razlil čez vsa pota 
in klance. V tem času je bila še najboljprijetna pot navkreber, kajti mokrota 
je s strmih steza kmalu odtekla in tupatam 
se je na prisojnem mestu prikazala 
tudi že kaka pohlevna cvetlica. 

Tako je tudi Lizika neko nedelj o 
popoldne šl-a z Miciko v hrib. Dospevši 
domov je pogledala Micika skozi okno 
in videla, da sta .oba, oče pri peči, Školastika 
pa pri veliki mizi, pošteno zadremala. 
Zato sta se ustavili v kuhinj i 
ter sedeč, ob ognjišču kramljali, dokler 
ni prišel za Liziko čas odhoda . 

Micika jo je mislila nekoliko spre miti. 
Todaj komaj sta mladenki stopili 
pred prag, sta že zagledali Vida, ld je 


10 5 

čudno rdečega lica in negotovih korakov 
stopal po stezi proti domu . . Micika 
je dobro vedela, da je njen brat,
kadar se ga malo naleze, nevaren človek, 
in skrbelo jo je za starega očeta,
zlasti, ker še nobenega hlapca ni bilo 
domov. Zagrabila je Liziko za roko,
zbežala ž njo v sobo in zapahnila vrata. 

Ob njunem naglem vstopu sta se 
oba prebudila iz spanja ter planila po 


konci. 

»Je že zopet natrkan,« je rekla Micika 
nevoljna ; imena ji ni bilo treba izgovoriti, 
kajti vid se je zadnja leta 
razvil v pravega pijanca. 

»Ni take sile, ne ; samo očeta si zbudila 
s svojim vpitjem,« je pokarala

Školastika svojo sestro ; stari pri peči 
je pa topo gledal okoli sebe. 
Zdajci se je oglasila močna pest na 
vratih. 

»E, kaj bi to, saj ne stori nič hude ga,
« je zagovarjala Školastika svojeg a 
brata. »üe 'ga je potegnil kak kozarec 
preveč, gre navadno v svojo izbo in 
zaspi. « 

»Odprite !« je vpil pijanec pred vrati 
in preklinjal. 

»Proč od tod! pa pojdi spat!« j e 
kričala Micika skozi luknjico v ključavnici; 
pijanec pred vrati je pa klel 
in ropotal venomer naprej . 

»Pusti ga no, Micika, in ne delajtakega hrupa,« se je jezila Školastika . 
In v trenotku, ko je stopila Micika nekoliko 
od vrat, je odrinila zapah in od


prla . 


Ves divji je planil pijanec z naprej 
nagnjeno glavo v sobo. 

Kriče je zbežala Lizika za peč in 
celo Školastika se je nehote skrila za 
vrati. Micika pa je stopila pogumno 
pred zapuščenega ()Uta. V istem hipu 
pa jo je ukresal s pestjo po obrazu, da 
se je zgrudila očetu pred noge. 

Toda takoj se je zopet dvignila, če tudi 
ji je tekla kri iz nosa in ust. Svoj e 
krvavo lice je zakrila z robcem in zbežala 
na prosto . 

Stekla je k vodnjaku, da se umije. 

Kmalu se je prepričala, da ni ranjena 
nevarno . Zato se je le škropila nekajčasa z vodo po brazu. 

Toda naenkrat je prihitela za nj o 
Lizika.

»Hitro, hitro, Micika! Očetu je slabo,
« je vpila vsa zasopla. 

Micika je hitela nazaj v sobo. 

Oče je slonel .ob peči, bledih lic, upadlega 
obraza in ohlapno visečih čeljusti . 
Le s težavo ga je Školastika podpirala. 

Micika je bila glede na žalostni položaj 
kmalu na jasnem, pa obdržala je 
hladno kri ! 

»Ostani, Lizika, tukaj in pomagajŠkolastiki,« je zapovedala Micika. Nad 
bratom pa je zahrumela : »Pojdi vun! « 
Ko pa je ta,, jedva malce streznjen, 
-le še topo zri predse, ga je ona prijela 
za rame in ga potisnila v njegovo spal


nico. 

Ne meneč se za kri, ki ji je še vedno

curljala i,z nosa, je pohitela do bližnje 


10 7 

hiše, kjer se jo je nekdo usmilil in ste kel 
v trg po duhovnika. 
Ko se je Micika povrnila, je imel a

Školastika očeta še vedno na rokah . 
Bila je vsa iz sebe . Šele Micika ga j e 
položila posteljo . Da ga nekoliko poživi, 
mu je ovila glavo s platnom, na močenim 
v kisu, roke pa mu je drgnila 
z žganjem. Nade pač ni imela noben e 
več ; a hotela je storiti dolžnost, ki j,o 
ima človek v takih trenotkih, žalostn o 

zadnjo dolžnost otroške ljubezni . 

Kako se je vse to zgodilo, ji ni bil o 
treba posebej razlagati . Oče je videl,
kako se je Micika pod bratovo roko 
zgrudila na tla in začela krvaveti — t o 
je bil zanj smrtni udarec. 

»O, za božjo voljo, zakaj vendar 
nisi Vida pustila v sobo!« je tarnal aŠkolastika na drugi strani postelje , 

brezpomembno tipajoč po rdeči blazini ,

kakor da se ji je zmešala pamet . 
Micika pa je molčala. Saj je bila že 
zdavnaj navajena nositi krivdo za vsa 


ko nesrečo. 
Ko se je začelo mračiti, je prišel 

duhovnik z Najsvetejšim. Toda vse 
njegovo prizadevanje, da bi obrnil bolnikovo 
pozornost na svojo prisotnost ,
je bilo zaman ; podeliti mu je moge l 
samo sveto poslednje olje. Med svetimopravilom je Školastika ves čas vpila 
na vso moč, Lizika je pa ihtela na ti-
hem. Le Micika je bila mirna in ni pre takala 
solz. Komaj je bil sveti obred 
končan, so se bolniku dvignila prsa, 


108 

glasen stok je prišel iz njegovih ust, še 
par vzdihov — in že je izdihnil. 
Kmalu potem je vendar prišel do


mov en hlapec. Micika ga je takoj poslala 
v trg, da se pomeni s cerkvenikom 
zaradi pogreba. Obenem je pa moral 
tudi Liziko spremiti domov, kajti tako 
pozno ni smela iti sama. Micika je mislila 
na vse to, kakor če bi se ne bilo 

nič pripetilo. 

Šele ko je ostala sama lob mrtvem 

očetu, se je zgrudila ob mrtvaški po


stelji na tla in začela glasno ihteti . 

Školastika je hitela v Vidovo sobico, 
da bi mu povedala, kaj se je zgodilo. 
Ta je pa še vedno spal kakor ubit . 
Zato se je vrnila v sobo, kjer je našla 
sestro ob mrtvem očetu zatopljeno v 
tiho žalost. 

»No, v božjem imenu, privoščimo 
mu sedaj vendar večni mir in pokoj,«
je zamrmrala nad Miciko. »Zakaj mi 
nisi verjela? Da napraviš tak hrup in 
tako prestrašiš oeeta! « 

Micika ni čula, kaj je govorila sestra 
; sedaj je vedela le to, da je brez 
domovja. 

Dva dni potem so položili Petra Kolarja, 
gospodarja Silvestrovine, v grob. 

Sosedje in znanci, ki so ga spremili k 

zadnjemu počitku, so poškropili nov 
grob in se v gručah vračali na svoje 
domove . Niso ga bogve kako hvalili, če ravno 
je bil poštenjak od nog do glave 
in je vestno izpolnjeval svoje krščanske 
dolžnosti . Toda nihče se ni spominjal, 
da bi ga bil rajni kdaj prijazno 


ogovoril ali mu storil en() kako uslugo. 
Hvalili so le njegovo štedljivost in nekaj 
porednežev je celo trdilo, da se j e 
Kolar vselej, ko je cerkvenik prišel s 

puščico mimo njega, skril za steber. Sicer 
so pa govorili manj o osebi rajne ga, 
kakor o njegovi nagli smrti, ki se je 
ljudem zdela skoro skrivnostna. Kajti 
da je umrl stari Kolar vsled strahu,
»ker je Micika naredila tak hrup,« kakor 
je Školastika to vest pridno raznašala, 
se je zdelo večini vendar jako ne


verjetno. 

Takoj po pogrebu se je Micika loči la 
od pogrebcev. V tem trenotku svoje 
največje zapuščenosti je imela samo 

enega človeka, h kateremu jo je vleklo 
srce z vso silo: bil je to nesrečni stric 

Miha v bolnišnici. 

Služabnica mu je prejšnji dan povedala,' 
da mu je umrl brat. Toda on se 

za to žalostno novico navidez ni nič 
zmenil. Ko pa je stopila v njegovo sob o 
Micika, bleda, žalostna, črno oblečena,
je povzdignil bolnik težko svojo glav o 
in jo vprašal : »Micika, ali je res?« 

»Res je,« je odvrnila ona in sedla 
na stol poleg njegove postelje . 

»Zdravi ljudje mró, čvrsti ljudje 
mró,« je mrmral bolni Miha ; predstavljal 
si je namreč brata še vedno v najlepši 
moški dobi prav takega, kakor ga 
je videl zadnjikrat pred mnogo leti. 

Micika se je trudila na vso moč, da 
bi mu dopovedala, da je bil oče že dol go 
bolehen, toda Miha se je le redkokdaj 
brigal za to, kar mu je kdo pravil. 


~ lű 

»2e vem,« je nadaljeval glasno,
»Petru sem bil vedno poceni,. Kdo drugi 
bi bil vendar včasih prišel in vprašal 
: Miha kako kaj? Ampak smo Silvestrovi 
že vsi taki! Mi nim,am)o ,srca ;

vsi skupaj ga nimaTno!« 
»0, striček, to je pa preveč!« je 
prekinila Micika s slabotnim glasom. 

Miha svojih besedi ni prekkcal, 
ugovarjal pa tudi ni. Ni mogel namreč 
ostati dolgo časa pri eni in isti misli . 

Povesil je glavo na prsa in zastokal : 
»Smrt, smrt !« In v tem vzdihu je bilo 

izraženo neizmerno hrepenenje. 

Toda naenkrat je zopet dvignil povešeno 
glavo in proseče rekel : 
»Micika, spomni se me, ko zopet 
poromaš na boi jo pOt!« 

Ona ga je začudeno pogledala. Ves 
čas, kar ga je obiskovala, ji še nikdarni izrekel nobene še tako majhne 
prošnje. 

Molčala je. Ni se upala povedati,
da mu prošnje ne more uslišati, ker je 
romanje pustila za vedno. — Izprva jebilo to zanjo velika žrtev, a sedaj je 
bila že sama s tem zadovoljna. Tako 
slaba in betežna je bila! Že sama pot v 
trg se ji je zdela nekaj težkega in velikega. 


»üuj!« položil ji je Miha roko na 
rame, kakor da ji hoče povedati nekaj

važnega. 

Ona se je nagnila k njemu kakor 
k otroku, ki hoče povedati kako skriv


nost. 


11 1 

)Ztli!« je ponovil stric in pritajeno 
nadaljeval ; »ti imaš srce! Morebit i 
dosežeš ti kaj pri Materi božji. Ko je 
prijelo mene, me je mislila mati peljati 
na S v. V išar j e. Toda preden sva 
mogla iti, je Mati umrla, potem pa nisem 
imel nikogar več, ki bi bil šel z 
menoj. Daj, Micika, pa pojdi ti namesto 
mene na Sv. Višarje! Ti izprosiš, 
ti . .o gotovo! « 

Dekle je stisnilo ustnice iri ni moglo 
odgovoriti nobene besedice. Čutila 
je, da postaja bleda in da ji kri vre k 
srcu . 

Zakaj jo je obšel strahl Ali je mar 
imela Mihova beseda tako, moč? Ali ga 
ni smatrala vedno kakor otroka in ga 
pomilovala z onim sočutjem, s katerim 
pomilujemo navadno majhne sirote ? 
Zakaj se je sedaj tako nepričakovano 
in pa tako naenkrat v globočini srca 
oglasil klic:Ubogaj in pojdi! 

Sv. Višarje 

Le redko je, .sliš,ala praviti o tej 
božji poti. Vedela je le, da leži ta romarski 
kraj daleč doli na Koroškem inda potrebujejo čvrsti možje več dni do 
njega. Več ji ni bilo znano. Nikdar ni 
poizvedovala o njem, nikoli ji ni prišlo 
na misel, da bi romala tako daleč ,
celo takrat ne, ko je bila še čila in 
krepka in njeno .upanje neomajano . 
Domišljija ji je slikala to daljno gorsko 
svetišče v čudnih barvah. 2e sama 
misel, da hi morala potovati dannadan 
po tuji deželi, se ji zdela grozna .
In ali je ona sploh sposobna za tako 


11 2 

dolgo božjo pot? Ali pač ne umrje, pre-
den pride do cilja? Saj vendar ni bilaveč tista krepka romarica kako r 
nekdaj. 

In vendar jo je kljub vsem tem pomislekom 
priganjal venomer neki no


tranji glas : Pojdi, pojdi ! 
Hitro je vstala in ni zinila besedice. 
Pred odhodom je celo pozabila po


škropiti bolnika z blagoslovljeno vodo, 
kakor je imela navado. — Kmalu nato 
je bila v Potočnikovi delavnici. 

Bilo je že pozno, a še precej svetlo . 
Stari mojster je takoj ugledal žalostn o 
obiskovalko . 

»0, Micika,« jo je .

ogovoril prijazno, 
»prav je, da si prišla. Ravnokar j e 
dejala Veronika : Micika Bi se vendar 
Lahko nek:oliko pri nas odpočila, pre-
den se napoti domov.« 

Micika se je ozrla ,

okrog sebe, kakor 
da nekoga išče, potem pa je rekla 
nekam v zadregi : 

»Prišla sem se vam zahvalit, da 

ste naredili očetu tako lep križ ; skoro 
prelep se mi zdi za kmetiškega človeka.
«

»Nič hvale! Pravzaprav se pa moraš 
.zahvaliti Kandidu, ne pa meni!« 

»Kje pa je?« je vprašala Micika 
tiho. 

»Zunaj na dvorišö'u! Malo potrpi ; 
takoj bo 

A Micika je hitela sama ven. Kan-
did je stal pred skladom desk, kater e 
je menda ravno prešteval. Ko je začul

njene stopinje, se je iahmil proti njej. 


11 3 

»Ali si ti, uboga sirota?« je vzkliknil 
in ji takoj segel v roke, misleč, da 
je prišla iskat teka svoji bolesti. Začel 

jo je tolažiti, a ona ga je prekinila : 

»0, Kandid, ne morem ti povedati, 
kako mi je pri srcu !« 

»Verjamem. Zgubiti starše, je hudo. 
Samsemto že skusil. Zateje paše 
mnogo hujše .« 

»0,« je vzkliknila Micika, »bolna 
sem in zaničevana, brez očeta in domačije. 
To pa še ni vse . najhujše je 
prekletstvo . . . O Kandid, prekletstvo 

je najhujše gorje! « 

»Ti ga nisi zasluZila,« je odvrnil 
mladenič nežno ; »v nebeisa pa vkljub 
temu lahko prideš.« 

Ona je nekaj časa molčala, potem 
pa je naenkrat pričela z mirnejšim 
glasom : »Skoro celo leto nisem bila 
na božji poti, veš . . « 

»Seveda vem ; ,od tega časa se mi je 
odvalil kamen od srca. « 

»Danes pia sem prišla vprašat,« je 
nadaljevala s povešenimi očmi, »ali bi 
smela še enkrat iti, samo enkrat še,
zadnjikrat .« 

Kandid j,o je začudeno pogledal : 
»Kako to misliš ? « 
»Mislim, če ti ne privoliš; pa ne 
grem.« 

»Ali tako tolmačiš moje besede? « 

Njena ponižna pokorščina ga j e 
ganila. Par hipov se je zamislil, potem 
pa se je ozrl nanjo : bila je bleda in j e 
trepetala. Ali bi ne bilo slednjič ven dar 
krivično zoperstavljati se njeni 

Romarica . 8 


11 4 

otroški trdni nadi? Je-li bila sploh 

kdaj bolj potrebna človeške pomoči in 

tolažbe ? 

»Pojdi v božjem imenu, Micika, « 

je rekel s tresočim glasom, »le pojdi ,

saj mora biti tako božja volja! « 

V tem hipu ga je nekdo poklical . 
Zato se je opravieil : »Mojster me potrebuje
« ; obrnil se je še nazaj in zaklical 
: »Takoj se vrnem«. 

Bil je mož-beseda; a Micika ga ni 

počakala. Iskal j,o je v hiši pri Veroniki, 
a zastonj . 

Je že .odšla . 

XII. 
Ko je Micika prišla domov in stopila 
v vežo, jo je opazila Školastika, ki 
je ravno prav zadovoljno sedela v ku


hinji s kolovratom pred seboj . Zunaj

je namreč pihala precej hladna sapa,
zato je bilo kaj prijetno sedeti ob toplem 
iognjiMu . 

»Le sém pojdi, Micika, tu je prijetno,
« je povabila Školastika ravnokar 
vstopivšo sestro. Poznalo se ji je, da je 

vesela, ker ji ni bilo več treba skrbet i 

za očeta. 
Toda kmalu je začela mrmrati nad 
sestro, češ da je prišla tako pozno . »Večerja 
je že zdavnaj minila in brat j e 

že v postelji. Nate sem morala posebe jmisliti in ti pustiti nekaj večerje !« j e 
tarnala in kazala na skledo, v kateri 
je bilo nekaj ne baš okusnih ostankov . 


11 5 


Micika je sestrine besede komaj 
'sligala. Hitela je v svojio sobico, kjer se 
je zgrudila na kolena in si Lomila roke . 
Priznala si je odkritosrčno, da je pričakovala 
iod Kandida drugačnega, popolnoma 
drugačnega .odgovora. Nadejala 
se je trdnega, iodloenega, pa v tem 
slučaju vendarle tolažilnega »ne« ,
on pa ji je rekel »pojdi«, ion, ki je po-. 
prej njeno romanje tako ostro grajal. 
Sedaj ji je privolil, razveljavil svoj o 
odločno prepoved v trenotku, ko je najmanj 
pričakovala . 

In sedaj — mora iti . Bilo ji je, kakordagrevsmrt, 
a itimora,in to je 
tudi hotela. Zopet se je oglasila na 
dnu njenega srca njena stara odločnost. 
Zavest telesne onemoglosti se je 
umaknila moči jeklene volje . In vendar 
jo pravzaprav ni gnala njena lastna 
volja, ampak volja nekoga drugega ,
kateremu se je morala pokoriti . 

Molče in bolj resno kakor sicer j e 
hodila Micika naslednji dan po hiši . 
Njenega namena ni smel zvedeti nobeden 
domačih. Počakati je hotela le 
tako dolgo, da bodo opravljene zadušnice 
po umrIerh očetu, potem pa je nameravala 
takoj skrivaj oditi na pot. 
Nihče Silvestrovih si ne bio ožulil nogzaradi nje, to je dobro vedela ; očeta,
edine osebe, ki bi jo spravil njen skrivni 
odhod v veliko žalost, pa tako nibilo več. 

Tudi prve dni skupnega žalovanj a 
Vid in Akol,stika nista prizanesla 


svoji bolni sestri z raznimi Ijubeznivostmi. 
M bila jaz tako mlada kakor 
si ti,« ji je rekla večkrat Školastika ,

»bi si poiskala službe in ne bi čepela 
vedno na domači klopi«. 

Te besede je pridno ponavljala ob 
vsaki priliki, dokler se ni Micika nad 

njimi nekoč bridko zjokala. Tedaj seje pa Školastika čudom začudila in 
spoznala, kako prav je imela Kramarica, 
,ko ji je rekla, da ji je velik križ 
prebivati s »tako nasajenim človekom«

pod isto streho. 
Te dni je bolezen Miciko večkrat 
napadla. Čutila je, da ni bila še nikoli 
tako slabotna in betežna kakor ravno 

sedaj. Kljub temu ni omahovala v svojem 
sklepu, niti za trenotek ne. Soboto, 
zadnji dan tega žalostnega tedna,
je odločila za odhod. Zadnji večer je 
molila v domači kapelici dalje kako r 
sicer, p,o večerji pa se je poslovila ,od 

brata in sestre, češ, da pojde jutri k 
zgodnji maši v trg in da jo potem ne 
bo tako kmalu domov. 

Potem je šla v svojo sobico. Zanemarjeno 
pisalno ,orodje, kolikor ga je 
pač zamogla Silvestrova hiša, je že 
prej spravila tja. Pri brleči sveči je 
napisala dvoje pisem, eno Liziki, drugo 
8kolastiki. Sestri je pisala, da dobro 
ve, kako je bila njej in bratu nadležna; 
tega bo sedaj konec, ker Mati 
božja jo odreši na ta ali ioni način . Školastika 
naj ji nikar ne zameri, če vza



11 7 

me nekaj hrane s seboj, saj je to itak 
zadnja stvar, ki si jo lasti z doma. 

Liziko, svojo prijateljico, je pa prosila, 
naj ona, Kandid in tudi sicer 

nihče drugi ne poizveduje, kam potuje.
Šla bio namreč daleč ter jo dolgo, dolgo 
ne bo nazaj. Upa pa, da se z božjo pomočjo 
zdrava povrne. Če pa čez leto 
dni nič več ne bodo slišali o njej, naj

jo smatrajo mrtvim in dajo za maše za 
njen dušni pokoj. 

Ko je Micika pismi končala, je bilo 
v hiši že vse tiho. Tiho se je splazila 

v kuhinjo in vzela nekaj kruha, sira in 
kos prekajenega mesa . Potem se je zopet 
ravnotako tiho vrnila' v spalnico,
odprla skrinjo, vzela iz nje nekaj najpotrebnejšega 
za na pot, par čevljev,
nekoliko perila in velik molitvenik. 
Vse to je z Živežem vred povezala v ve-

Iiko culo. 

Iskaje po skrinji je zatipala nekajmehkega, svilenega. Začudeno je potegnila 
neznano stvar izpod ,obleke : bil 
je mošnjiček, ki ga je spletla za Kandida. 
Glej, to majhno darilce svoje ljubezni, 
je imela zopet v svoji roki in 
stekleni biseri, v enakih presledkih 

vpleteni med svetlozelenimi pentljami, 
so se motno bliščali v borni svetlobi 
lojeve sveče . 

Micika je pritisnila mo gnjieek na 
ustne in se tiho razjokala. Saj so se ga 
dotaknile njegove roke in teh par be-
Iieev, ki so bili v njem, si je prislužil 

ion s trdim, poštenim delom! Ah, če bi 
on vedel, v kaki revščini nastopa svojo 


zadnjo in največjo božjo pot, kako rad 
bi pač tej revni svotici priložil par goldinarjev. 
Toda to ne sme biti : le teh 
deset novcev vzame, pa jih hoče prihraniti. 
To je njen zaklad za največjo

silo. Dobri nebeški oče ga bo 

množil. 

Ko je vstajalo drugi dan zaspano 
in mrko majnikovo jutro izza visokih ,
še s snegom 'obrobljenih gorä, je nastopila 
Micika v levi culo, v desni molek, 
pod pazduho dežnik in v žepu suh 
mošnjiček — svoje daljno potovanje.
Po prvi sv. maši je nekoliko pomolila 
na grobu svojega ()Uta, potem pa je 
vzela pod noge pot proti vzhodu. 

Bil je vlažen, mrzel dan. Počasi in 
leno je lezla mlada Drava po močvirnatih 
travnikih. Visoki gorski grebeni 
so bili zaviti v gosto meglo. Negotovih 
korakov in onemogla, kakor da je že 
prehodila več dni dolgo pot, je kresala 
uboga romarica po veliki, precej za puščeni 
cesti. Iz njene skrajne oslabelosti 
pa je klila mlada cvetka, ponižna 
kakor vijolica, cvetka z imenom u p a n 
j e. Saj je bilo to prvikrat, da je šla 
na božjo pot ne le samo zase, ampakda izprosi rešitve tudi nekomu drugemu. 
Potem pa naj je že ta rešitev 
smrt ali 'ozdravljenje — njej bo oboj e 
všeč, kakor bo pač božja volja. 

Le počasi se je pomikala naprej. 
Ponovno se je morala ustaviti in po


čivati. Hodila je že dokaj dolgo, če 


se je .obrnila nazaj, jo je še vedno pozdravljal 
široki zvonik kolegiatsk e 
cerkve. 

Za seboj je začula ropot voza. Stopila 
je ob cesto. Bližal se je velik, visoko 
naložen voz, v katerega je bilo 
vpreženih dva para konj. Poleg teh je 
korakal star voznik, možak širokih 
pleč in sive brade, in si zložno prižigal 
pipo. Postal je in prijazno namežiknil 
bledi Miciki, ki je mirno stala ob cesti. 

»Ali ne bi sedli malo na voz?« jo je 
nagovoril. 

S kratkim »Bog povrni« se je Mi


cika zahvalila dobremu možu za pri


jaznost. 

»Kaj greste na božjo pot?« jo j e 
vprašal nadalje, ,zapazil je namreč molek 
v njeni desnici. 

Ona je pritrdila ; na. njegovo wpetno 
vprašanje mu je povedala, kam 
namerava iti. 

»0, to je dolga bo*ija pot,« je menil voznik. »Če ste pametni, se lahko peljete 
kos pota z menoj . « 

»Roma se vendar peš,« mu je .odgovorila 
ona. 
»Imate prav,« je odvrnil sivo


bradec, »ampak kako tovarišico bi vsajmorali imeti pri sebi ; pa brez zamere. « 
»Kje naj jo dobim, da bi hotela iti 
z menoj ?« je odgovorila ona žalostno. 

»Seveda; potem pa z Bogom,
dekle! Želim ti veliko pobožnost !« I n 
zapokal je bič . 

Micika je sledila vozu, kar so ji 

dopuščale noge . V bližini dobrohotnega 


120 

voznika se ji je zdelo varno. Toda čeravno 
so težki konji stopali počasi,
vendar ves napor ni nič izdal. Čez nekaj 
minut ji je zmanjkalo sape in morala 
je sesti. 2alostno je zrla za vozom,

ki se je pa njenim .očem kmalu skril 
za ovinkom. 

Opoldne je prišla v Silijan. Ta lepa 
vas leži na levem bregu Dravinem, dv e 
dobri uri hoda ,od Innichena. Micika 
je pa potrebovala trikrat toliko časa in 
je bila že tako spehana, da danes ni 

mogla več naprej . 

Vas ji ni bila tuja. Poznali so jo v 
gostilni »Pri zvezdi«, poznal jo je cerkvenik, 
ki jo je tolikokrat videl v cerkvi, 
bila je dobra znanka starim, ki jih 
je vselej tako ponižno pozdravljala, pa 
tudi mladini, kateri je povedala včasihkako mično pravljico . Najbolj pa so j o 
poznali v župnišču, kjer je vedno do


bila kaj za v usta. 

Tudi danes so jo tu prijazno sprejeli 
. »Vedno sem te pogrešala, Micika,« 
je zatrjevala kuharica . In Micika ji je 
pravilg, da že celo leto ni šla nikamor 
na božjo pot ; sedaj pa da se je namenila 
na Svete Višarje, a ne le zase, am


pak tudi za bolnega strica. 
Kuharica ni bila nikdar na Svetih 
Višarjah ; poznala je samo neko roma


rico, ki je romala tja pred mnogo, mnogo 
leti. Na. goro pa baje ni prišla in tudi 
vrnila se ni nikdar več. Sele Čez dolgo 
časa se je zvedelo, da so jo našli nekje 
na cesti. Menda jo je zadela kap . Pot 
je pač dolga in težavna. Micika naj 


12 1 

zato vendar dobro preudari, ali bi ji 
kaka bližja božja pot ne bila ravno 
tako dobra. 

A Micika ni preudarjala ničesar 

več. Drugi danjenadaljevala svojo pot. 

XIII. 
Čez dva dni težavne hoje je stopila 
Micika na Koroško. Tesno je bilo samotni 
romarici pri srcu, ko je stopala 
vedno globlje v tujo, popolnoma neznano 
deielo. In vendar je bila reka,
šumeča ob cesti, njena domačinka, le 
da se je polagoma razširila v mogočno 
vodno cesto, po katerj. so se zibali čolni 
in plavi. In tudi zeleni z grmičevjem 
porastli hribi na obeh straneh — kako 
zelo so bili podobni domačim! Toda 
samo hribi in vode še ne narede domovine. 


In v resnici, ljudstvo, živeče v te h 
krajih, je dokaj različno .od tirolskega ; 
a blagodušno je, ima mehkejše srce in 
govori mehkejši jezik kakor Tirolci . Najje romarica potrkala na katerakoli vra


ta, povsod so jo prijazno sprejeli. Na 
molčečo nezaupnost ni naletela nikjer. 
In ravno okoliščina, da roma na Sv. 
Višarje, to celo najnevednejšemu Korošcu 
tako drago Marijino svetišče, j e 
bila ključ, ki ji je odprl sleherno srce . 

»Kaj, na Sv. Višarje romate?« so 
jo z začudenjem vprašali vsi vprek. »0,
tarn gori je lepo, tam gori se lahko

moli.« 


122 

In priporočevali so se ji v molitev. 
Pri odhodu je dobivala kruha, sira in 
mesa in povsod so ji naročevali, naj se 
na povratku gotovo zopet oglasi . Kako 
dobro je pač dela taka odkritosrčna 
prijaznost !zapuščenemu dekletu! Ni kjer 
je ni nihče zasmehoval ali ,dvomil 
nad njeno Togtenostjo, kar se ji je do-
ma le prepogosto pripetilo . Tem dobrim 
1judem se je zdelo popolnoma naravno ,
da je dekle v svoji veliki stiski iskalo 
pomoči pri Materi božji. In Miciko je 
srčno veselilo, da so ji ljudje vedno de jali 
: »Je že prav, da romaš tja gor« in 
da na Koroškem tistih neprijaznih tirolskih 
»če« in »ampak« ni bilo več slišati. 


Tako seje tuje dežele prej in boljprivadila, kakor je sama mislila. K temu 
je pripomoglo tudi to, ker se bolezen, 
ki jo je zadnje mesece tako pogosto, 
,od očetove smrti sem pa skoro vsak 
dan napadala, na tem romanju ni več 
oglasila. Od onega oblačnega in mrzlega 
jutra, ko je z bolečino v glavi in onemoglostjo 
v kolenih zapustila svoj rojstni 
doni, je pretrpela pač mnogo mraza 
in utrujenosti, a lotila se je ni niti 
najmanjša omedlevica. 

Večkrat jo je obšla čudovita zadovoljnost. 
Pogumno in dobre volje, četudi 
z velikim naporom, je korakala poveliki cesti. Izpod otožnega, sivega ne


ba je pa lilo ,dannadan kakor iz škafa . 
Izprva je Micika stopala prav potrpežljivo 
pod varstvom svojega rdečega 
dežnika; bil je tako velik, da bi imele 


pod njim lahko tri osebe prostora. A 
kmalu je pod težo ogromnega dežnika 
tako opešala, da ga je rajši zaprla in 
se izročila dežju na milost in nemilost. 
Do kože premočena je poiskala zvečer

kako prenočišče ; drugo jutro je pa zopet 
navsezgodaj oblekla svojo vlažno 
obleko ter tresočih se udov nadaljevala 
svojo težavno pot. 

Nekega večera, ko je bila posebnohudo spehana in so io noge le še komajdržale pokonci, ji je za nekim ovinkom 
naenkrat kakor na čarovnikovo besedovzrastel iz doline prijazen holmič s 
svetlobelo cerkvico na vrhu. Likikrotke ovčice so stale raztreseno p o 
holmu ravnotako lične, svetlobel e 
kmetiške hiše . In skoro iz sleherneg a 
dimnika se je že vzdigal dim, znaneč ,
da skrbna gospodinja pripravlja dru


žini večerjo . 

Micika je stopila takoj v eno izme d 
prvih hiš. V 'kuhinji je stala tob ,ognjišču 
priletna ženska. 

»Hvaljen bodi Jezus Kristus,« jo je 
pozdravila trudna romarica, v veseli,
trdni nadi, da jo bodo tudi tu prijazno 

sprejeli kakor doslej povsod na Koroškem. 
»Prosim vas v imenu božjem za 

prenočišče !« 
Žena ob ,ognjišču se je takoj obrnila, 
ogledala vstopivšo neznanko od 
nog do glave in .oko ji je slednjič vprašujoče 
.obstalo na velikem jeruzalemskem 
molku, ki ga je Micika držala v

roki. 


»Kajpada, mati, romarica sem,« je 
odgovorila Micika na molčeče vpraša


nje ter veselo povzdignila roko . 
Seveda je pričakovala, da jo gospodinja 
popraša, kam roma ali sploh kaj

enakega in ji slednjič poreče, kakor je 
doslej povsod slišala : Le ostanite pri 
nas! Toda žena je kratko in suhoparno 
,odgovorila : »Nimam prostora!« 

in obrnila hrbet. 

Romarico je hudo zabolelo v srce. 
Sicer ni slišala ravno hude besede a 
odgovor je bil vendar tako mrzel, tako 

oduren, skoroda zaniČljiv! Zdavnaj se 
je že privadila trkati na tuja vrata in 
prositi prenočišča s ponižnimi besedami 
: »V božjem imenu . . .« In povsod 
so jo tako prijazno sprejeli in račun j e 
bil vedno poravnan s kratkim, pa prisrenim 
: »Bog povrni, Bog plačaj!« Na 
Tirolskem se je to razumelo samo po 
sebi in tu na Koroškem tudi. Nikdar ji 
ni prišlo na misel, da se taka gostoljubnost 
,od navadne miloščine prav nič 
ne razlikuje šele sedaj je to začutila 
v srcu, sedaj, ko je morala čez hišni 
prag kakor navadna beračica . Kri ji je 
šinila v glavo, okoli srca pa jo je zazeblo 
in težka misel ji je legla na čelo. 
Nikdar več ne ,spratvi besed : »Prosirn v 
imenu božjem .« tako prostodušno,

tako veselo in neprisiljeno iz ust kakor 
dosedaj . 
Molče in ,omahovaje je zapustila 

negostoljubno streho . V dveh bližnjih 
se ni oglasila. Na pragu prve je stala 
stara ženica, pred drugo pa se je igra



lo par otrok : toda nikjer se ni upala 
ponoviti svoje prošnje. Zdelo se ji je, 
da je vsak človek, ki ga je srečala, vpil 
nad njo : Nimam prostora. Povsod, koder 
je šlä mimo vežnih vrat, se ji je 
zdelo, da je slišala mrzle besede : Ni


mam prostora! Ali bo sploh še kdajslišala drugačen odgovor kakor ti trpki 
besedi. 

Ozrla se je proti cerkvici, ki j e ta


ko prijazno gledala z višine, ter krenil a 
proti njej. 
Ko je prišla bliže, je opazila ob 
strani še drugo poslopje, ravno tak o 

čedno in svetlobelo kakor cerkev . Svetilo 
se je iz gostega drevja, ki je bilo v 
lepih vrstah nasajeno po griču. Čedna 
enonadstropna hiša je brez dvoma župnišče. 
Pred hišo je bil skrbno obdelan 
vrtič . Po stezicah, ki so bile posute s 
snežnobelim peskom, se je sprehajal z 
na hrbtu prekrižanimi rokama prilete n 
gospod, oblečen v dolgo, črno suknjo . 

Ko je trudna romarica zagledala 
tega gospoda, se ji je srce nekoliko olaj


šalo. Četudi so jo vsi drugi pognali čez 
prag, duhovnik tega gotovo ne bod e 
storil. Vendar ni hotela nameriti svoje ga 
koraka v njegovo hišo, marveč s 
trudnim, pa vendar zopet jasnim licem 

je stopila proti cerkvi. 

Bilo je to jako čedno, a nič manjpriprosto poslopje. Svetlopobeljeno 
pročelje je bilo brez vsakega okraska 
pa tudi brez vsakega okna. Velika vrata 
so imela le eno, rjavo pobarvano krilo 
s svetlo, priprosto kljuko . 


t26 

Micika je pritisnila na kljuko, a zaman: 
vrata se niso hotela odpreti. Poskusila 
je drugič, tretjič in še večkrat . 
Vsled napora ji je šinila kri v lice, a 
vse zaman. Z bridko prevaro v srcu se 
je romarica obrnila od cerkve. Tedaj je 
zagledala duhovnika, ki ji je šel nasproti. 
Opazil je namreč njeno prizadevanje, 
da bi prišla v cerkev, in zato 
ji je šel z dobrohotnim nasmehom na 
pomoe. 

»Drago dete, kaj pa bi rado v cerkvi 
?« jo je vprašal prijazno. 

Ona ga je debelo pogledala. Nihče 
je še ni tako nagovoril in ji stavil tako 
čudnega vprašanja. 

»Naša cerkev je le ob nedeljah odprta,
« jo je poučil častitljivi stari gospod. 
»če vam je pa mnogo na tem, da 
si ogledate njeno notranjščino, naj 
pabo .« 

To rekši je potegnil iz Žepa klju č 
in poskusil, če je pravi. 

»O, kajpada, prav lepo vas prosim,

prečastiti ; dovolite mi vstopiti za tre


notek,« je vzkliknila Micika. »Sem že 
tako navajena. Kamor pridem, stopim 
najprej v cerkev in se pred Bogom 
nekoliko razjokam.« 

Blagohotno obličje in sivi lasje 
starega gospoda so v Micikini duši 
vzbudili tako zaupanje, da mu je začela 
praviti io svoji bolezni in kam je 

namenjena iskat zdravja in pomoči. 

Duhovnik je medtem vtaknil klju č 
v vrata. Toda preden je odklenil, se j e 
obrnil in rekel s čudnim nasmehom : 


»Če je temu tako, potem te pa, 
drago dete, čaka majhno presenečenje : 
ta hiša božja ni katoliška. « 

Micika se je stresla . Zdelo se ji je, 
da ni prav razumela njegovih besedi. 

»To je luteranska Zupnija,« je ponovil 
stari gospod. 

Dekle je sklenilo roki in vzkliknilo 
: 

»Moj Bog, kam pa sem zašla? « 

Nekoliko nevoljen in vendar tudi 
nekoliko vesel njene odkritosrčn e 
osuplosti, je zmajeval pastor z glavo 

ter rekel : 

»No, med razbojnike in ubijalce 
vendar nisi zašla. Saj srno luterani 
tudi kristjani . « 

Dekle se je na te besede nemo in 

boječe okrenilo. Sedaj se ji ni več 
čudno zdelo, zakaj jo je ravnokar 

vprašal, kaj bi rada v cerkvi. Saj res 
ni imela ničesar iskati v tej cerkvi,
kjer ni gorela večna luč, v tej vasi, kjer 
se nihče ni zmenil za oltar Materemilosti. Naglo, kolikor so jo pač nesle 
noge, je hitela navzdol in potem po 
blatni cesti naprej, dokler se ni popolnoma 
onemogla in brez sape zgrudila 
ob poti na tla. 

Šele sedaj se je ozrla nazaj. Lične,
bele vasi ni bilo več videti, le cerkvica 

z župniščem je še lesketala z griča, ki 
je gledal izmed drugih s temnim 
grmičevjem porastlih hribov. Kakor 
začarane so zrle'Micikine oči na te dve 
svetlobeli točki . Vse se ji je zdelo kakor 

san je_ 


128 

V šoli je sicer slišala o drugovercih 
in v cerkvi je molila zanje. Toda 
od mladih nog med popolnoma katoliškimi 
ljudmi, kamor ni zašel noben 
drugoverec, je o takih ljudeh imela le 
prav meglene pojme, kakor na primer 

o prebivalcih daljnih, tujih delov sveta. 
Se na misel ji ni prišlo, da utegnejo 
biti na Koroškem posamezne protestantovske 
občine in ker je zašla vtako, se ji je namah zdelo, da je v pregnanstvu, 
pognana v brezčutno tujino. 
Nepremično je imela oči uprte na idilično 
sliko tam v daljavi, na cerkvico 
med visokimi, mračno zelenimi hribi,
ko so ji naposled udrle solze po bledih 

licih in ji kapale na zagorele, sklenjene 
roke. 

Bridko je jokala! Toda ne nad 
svojo hudo boleznijo, ampak nad svoj o

zapuščenostjo v tuji deželi, kjer je bila 
brez strehe in lačna. Še nikdar ni tako 
hudo ,občutila, da so üa svetu še druge 

nadloge, veliko večje, kakor je njena. 
In tako je sedela in jokala nad vasjo,
ki je navidez tako mirno počivala v 
okrilju zelenih gričev . 

Ko se je raz jokala. se je vzdignila 
in prav goreče poljubila veliki križe c 
na svojem molku. Imela je le še enožel jo : proč odtod, proč, da pride zopet 

med ki verujejo in molijo kakor 
ona ... 
Naslednjo noč je Micika prebila v 
napol razpadli drvarnici ob cesti. In 

ko je ob prvem svitu zopet nadaljevala 


svojo pot, je bila še premočena in 
lačna. 

Šla je zopet mirno več kmetiški h 
hiš, a nikjer si ni upala potrkati. Namesto 
prejšnjega zaupanja do ljudi se 
je naselilo sedaj v njeno srce čuvstv o 
skrajne negotovosti. Vsakega človeka ,
ki ga je srečala, je smatrala sovražnikom 
svoje vere in čudila se je, da je ni 
nihče zasmehoval zaradi velikega molka, 
ki ga je imela v roki . 

Njena telesna onemoglost se j e 

večala z vsakim korakom . Večkrat seji je zdelo, da se zdajzdaj zgrudi na 
cesto. Napol mrtva od gladu in slabosti 
je prišla proti večeru do velike vasi. 
Dež, doslej njen zvesti spremljevalec , 
je ponehal. Lahko M bila tudi naslednjo 
noč prebila v kakem skrivne m 
kotičku na prostem. Toda glad, glad !
Od včeraj zjutraj, ko se je poslovila od 
prijaznega prenočišča, je zavžila l e 
nekaj kruha in s2.ra, ki ga ji je milo


srčna gospodinja dala na pot. Sedaj pa 
je bila njena zaloga prazna in moči so 
ji tudi pošle. 

Počasi je stopala v vas. Kjer se, vaška 
pot nekoliko razširi, stoji majhn a 

cerkev — zapuščeno, nič kajlepo 
poslopje. S strahom se je Micika ozrlaproti zanemarjeni hiši božji. Čudna 
puščoba je zrla raz njene strehe, nepopisno 
zapuščenost je kazalo sivo,
mokro in z mahom porastlo zidovje . 
Okraski nad okni in vrati so ie zdavnaj 
odpadli. — Ali naj zopet poizkusi 
svojo sreeo? Izprva se je nekoliko oho-

Romarica.! 9 


13 0 

tavljalg, potem, pa je, stopila bliže. 
Njena slutnja je bila opravieena: tudi 
ta cerkev je bila zaklenjena. 

Urno je izpustila kljuko, se obrnila 
in odšla s težkim srcem iz vasi. Na 

parobku prijaznega gozdiča se je ustavila. 
Tu je mislila leči, da se odpočije. 
Toda kaj bilo, če ji zmanjka moči in 
bi jutri več ne mogla naprej? Ali najumrje brez duhovnika? Groza jo je izpreletela 
'ob tej misli. Nepopisno težko 
ji je postalo pri srcu. Na bližnjem 
kamnu je razvila culo ter pogledala, 
ali ni morebiti v njej še kak košček 
kruha. P,a ničesar ni našla. Med potj o 
je použila zadnjo drobtinico. 

Na misel ji je prišel svilnati moš


njiček. Skoro je že pozabila nanj . Za 
tistih par novcev bi dobila skledic o 
juhe, jutri pa bo dobri Bog že pomagal 
na drug način. 

Namah jo je obšlo veselejše čuvstvo. 
Mošnjiček jo je spomnil na Kandida 
in ta spomin ji je vlil v srce novega 
veselja do ZivIjenja. 0, ko bi on 
vedel, da v teh dneh velikih težav in 
skrajnega pomanjkanja .ni občutila 
niti najmanjšega znamenja svoje strašne 
bolezni, kako bi ga to veselilo: Kako 
bo pač vesel, ako se povrne k njemu 
ozdravljena, oproščena hude bolezni ! 
In vsi, ki jo poznajo, kako bi se potem 
čudili in slavili višarsko Mater božjo. 
Koliko upanje se je razlilo .ob teh mislih 
v njeno dušo, kolika želja in hrepenenje 
po ozdravljenju, pa tudi kolik amoč in vztrajnost za nadaljno pot in 


koliko veselje do življenja! 0 da, čutila 
je, cla, je na pragu tozdravIjenja! Prekletstvo 
se je začelo umikati. 

Nanovo potolažena je krenila zope t 
proti vasi. Na prvi hiši, ki je bila nakoliko 
ločena od drugih, je bilo zapisano 
z velikimi črkami ime sela : »Slovenski 
kot«. Bila je to nenavadno lepa 
in prijazna kmetijska higa, >zidana prostorno 
In L enim nadstropjem ; na tok . 
nih sto se smehljale lepe cvetlice kra sile 
bele stene. 

Micika je stopila v prostrano irt 

mračno vežo. Kodrast pes, ki je 1eial v 
kotu, se je vzdignil in se ji približal. 
Ves čas pa je mahljal z repom, kakor 
bi se hotel opravičiti radi opreznotsti ,
ki mu jo nalaga vežna služba hišneg a 
variha. Ta prijazni pozdrav je ubogo 
romarico razveselil. Dobrikajoč se mu 
je, pogladila veliko glavo, 'češ da je že 
lep im priden. 

Med tem so se pa že odprla vrata 
in na pragu se je pokazala vitka postava 
mlade gospodinje z detetom v na


ročjn. Hitro je stopila k psu in ga prijelaza 
ovratnik kakorvbojazni. dane bi 
žival pozni popotnici storila kaj žalega. 

:Niinka je s plahim glasom vpraša la, 
ali bi se tu ne dobilo za denar in 
dobro besedo nekoliko juhe. 

»Za dobro besedo : juhe kolikor želite,
« je prijazno todvrnila gospodinja , 
»za denar pa ne damto nibsar. « 

»Potem naj vam pa Bog plača namesto 
mene,« je odgovorila Micika, »in 
pa višarska Mati božja .« 

9* 


»Kaj? Ali greste morebiti na Svete 

Višarje,« je živahno vzkliknila mlad a 
žena. Potem pa jo je vprašala, odkod 
prihaja in ali ima Že prenočišče. Ko j e 
Micika zadnje vprašanje zanikala, je 
bila gospodinja polna sočutja. 

»Kaj, še brez prenočišča, reviea ! 
Potem pa le kar tukaj ostanite, če vam 
je drago. Pojdite kar z menoj v kubiajo 
in ko bo mali Anžek sit, pridete pa 
vi na vrsto. 

Miciki je postalo lahko pri srcu. 
Hotela je slediti prijaznemu vabilu 
toda naenkrat se ji je stemnilo pred 

očmi in ni čutila ničesar več . 

XIV. 
Ko se je Micika prebudila, ni bila 
pri polni zavesti: Njeni občutki so bili 
topi, očesne trepalnice kakor iz svinca . 
Ni ti izpregledati ni mogla. Ni se mogla 
domisliti, kje .se nahaja. Čutila j e 
le to, da ni sama, morebiti ker je v bližini 
slišala lahen ropot. 

V takem stanu je Micika prebila 
nekaj časa sama. Tedaj pa je -prišla v 
soho gospodinja in ko je opazila, da se 
je romarica že prebudila, se ji je prijazno 
približala ter ,jo nagovorila. 

Micika se je začela opravičevati, da 
je njena bolezen povzročila toliko sitnosti 
in skrbi, toda gospodinja jo je tolažila 
rekoe : 

»To vredno, da bi v misel jemali 
; Ja je le vam, uboga revica, nekoliko 
odleglo.« 


Iaa 

Tako prisrčno in prikupljivo je bilo 
vedenje mlade žene, da se je Micika 
namah zopet pomirila . Čutila se je kakor 
v hiši kake sorodnice ali prijateljice 
in bilo ji je pri srcu, kakor da 
ima nekako pravico ostati tukaj . Ne


kaj časa je premišljevala svoj položaj, 
potem pa je zopet zaspala. 

Ko se je prebudila, se je čutila nenavadno 
.okrepčano. Vzdignila se je in 
ozrla okoli sebe . Soba, v käteri je leiala, 
je bila prijazna. Pred odprtim oknom 
so se zibale zelene mladike in skozi 
sočnato listje je lilo majnikovo solnce 
svoje zlate iarke v sobo. Micika j e 
segla naglo po obleki, ki je bila lep o 
zložena na vznožju postelje. 

Tedaj pa se ji je naenkrat povrni l 

popoten spomin. Njenega srca se je po


lotila taka žalost, kakršne dosedaj še 

ni poznala ; zdelo se ji je, da je uničena 

vsaka tolažba in da je splavala po vodi 

sleherna nada. Torej vse stradanje ,

zmrzovanje, mučno potovanje in moli


tev: vse zaman. Verovala je in upala 

močno kakor prej nikoli — pa zopet 

sama prevara! Srce ji je bilo mrzlo ka


kor led . Vse je ,ostalo kakor je bilo! Z 

boleznijo in s prekletstvom, s katerim 

se je podala na pot, se zopet povrne do


mov. 

Seveda, le precej domov! Saj je 
itak vse zastonj! Naenkrat se jo je po


lastilo močno hrepenenje po domu,
hrepenenje, ki je bilo skoraj podobno 
blaznosti ; saj jo je vleklo v tono mrzlo 
gorsko domači jo, iz katere je ravno



134 

kar zbežala in kjer ni bilo niti očeta 
niti kake druge utehe več. Srce jo j e 
vleklo tja z vsemi silami : niti za ko 


rak ni hotela več stopiti naprej . 

Oblekla se je in šla po stopnjicah 
v pritličje. Gospodinja je začula njen 
korak. Vstala je in z nožem v eni ter 

napol ioluplj enim krompirjem v drugi 
roki je stopila na kuhinjski prag ter jo 
prijazno povabila k zajtrku. 

Micika je nemo sedla za mizo. 

Gospodinja je postavila pred nj o 
skledo juhe, iz katere se je močno kadilo 
. Potem je vzela zopet krompir v 
roke. Začela je pogovor in se skrbno 
ogibala vsake besede, ki bi le količkajspominjala na žalostno stanje njenega 
gosta. Zato je govorila o krompirju kot 

o najbližnjem predmetu. Dejala je, da 
v tem času pač ni več dober, najbolje 
se da še pripraviti, ga zdrobi in sku-
ha. Vprašala je Miciko, ali je iona istega 
mnenja. 

Ko pa je ta namesto odgovora nemo 
in zmešano zrla predse, je spoznala 
gospodinja, da je vendar bolje napeljati 
govor kam drugam. Zato je za


čela pripovedovati ,o ' Sv. Vigarjih in 
kako zelo časti višarsko Mater božjo,
kar so jo naučili rajna, prerano umrla 
mati. 

Romarici, ki jo je trla nema, nepopisno 
huda bol, se je naenkrat udrl 

potok vročih solz po bledem licu. 

»0, gotovo mislite, cla sem ob pa-
met,« je ihtela. »Vedno sem želela priti 

Sv. Viš'arje. Toliko dni sem h&



lää 

dila iz Pustriške doline, sedaj mi je pa 
kar naenkrat vse drugače pri srcu. 

Obrnem se nazaj proti domu, na vsak 
način hočem takoj iti domov!« 

Osuplo je pogledala gospodinja 
ubogo dekle. Mislila si je bržkone, da 
v Micikini glavi ni vse v redu. Toda 
vkljub nenavadnemu čudenju, s katerim 
je vprašajoče zrla na tujo romarico, 
je gledala iz njenega očesa vendar 
tako odkritosrčno sočutje, da ji je Micika 
skoro proti svoji volji odprla, svoje 
srce. Razodela ji je vse svoje žalostno 
razpoloženje, bolezen, sklep, trdno 
zaupanje in močno razočaranje, ki jo 
je presenetilo preteklo noč. 

Gospodinjino lice je ,obšel lahek 
nasmehljaj . Nož je položila na mizo ter 

privzdignila sklonjeno glavo jokajoč e 
romarice rekoe : 

»No, nikar mi tako ne jadikujte Irk 
obupujte! ,Saj ,šle niste, bili na iSv. Višarjah. 
To bi bilo pač preveč, da bi vas 
Mali božja prej uslišala, preden pridete 
v njeno svetišče. « 

Debelo in nekam vprašajoče je pogledala 
Micika prijazno gospodinjo ,
kakor da hoče vnovič, še večkrat slišati 
te otroške besede, ta priprosti do


kaz, kako premajhno je njeno zaupanje 
in da nezgoda, ki jo je zadela včeraj,. 
n: ničesar drugega, kakor zadnj a 
velika izkušnja njenega zaupanja . 

In gospodinje ni bilo treba dolgo 
prositi ; ponovno je namreč zatrjevala : 

»Casa, le nekoliko časa pustite Materi 
božji na Sv. Višarjah!« 


Romarici se je vsled tega srce zopet 
popolnoma olajšalo ; najrajša bi bila 
takoi vstala in nadaljevala pot na 

Sv. Višarje. 

A gospodinja ji ni tega pustila. 
Prej se je morala pri njej odpočiti inokrepčati. Micika jo je ubogala in da 

bi jj napravila veselje, je začela prav 
pridno zajemati iz sklede, ki je stala 
pred nj'o. 

Ko se je nekoliko okrepčala, jo 

gospodinja povabila : 

»Sedaj pa 'ostanite, nekaj dni pri 
nas in se 'odpočijte, potem )boste pa zopet 
le,,je. nadaljevali svojo težavno 
pOt.« 

Micika je bila tako slaba, da je re s 
z veseljem sprejela to prijazno vabilo. 
Čez dan je pomagala mladi ženi v hiši 
in na vrtu ter se ukvarjala z malim 
Anžekom, .ki se je ni prav nič bal . Medtem 
sta se pogovarjali o tem in onem 
in Micika je s smehom pripovedovala,
kako je včeraj mislila, da je prišla v 
luteransko vas, ker so bila cerkvena 
vrata zaklenjena. 

Gospodinja se je nasmehnila : »Ka


toličani smo pač, a cerkev je res zaprta. 
Veste, tu v vasi nimamo duhovnika 
; le ob nedeljah prihaja iz Šmo


borja.« 

Micika je strmeč sklenila roki. De jala 
je, da si ne more misliti tako velike 
vasi brez duhovnika . In začela j e

pomilovati zapuščeno vas ter z vso zgovornostjo 
,opisovati srečne razmere 


svoje domovine in lepe pobožnosti v 
župni in frančiškanski cerkvi. 

Hitro je potekal Miciki dan za 
dnem v gostoljubni hiši. In četrti dan 
je zopet vzela pot pod noge, seveda do


bro preskrbljena s popotnico. Gospodinja 
jo je seveda spremila nekaj časa. 

M;.cika je vzljubila blagodušno Korošico 
z vso dušo, zato se je težko ločila 
od nje. Srce ji je bilo polno čuta 
hvaležnosti in ljubezni. 

»Z Bogom! Hvala vam tisočera !« ji 
je ponovno klicala v slovo. In mlada 
žena ji je še .oddalee odgovarjala : 

»Le oglasite se zopet na povratku ; 
pa spomnite se me pri Materi božji !« 

Micika je obljubila. — In potem j e 
nadaljevala svoje romanje z novim 
upom v sreu. 

XV. 
Dva dni potem je dospela Micika 
do zadnjega počivališča na svojem dol gern 
romanju, v prijazno vas Žabnice. 
Od tu ima avaden pešec še tri ure hoda 
do svetovišarske cerkve ; za Miciko 
pa je imela biti pot celega dneva, ic


žavna pač, a zadnja. 

V vasi je prenočila in drugo jutro 
navsezgodaj nastopila strmo gorsk o 
pot. Polglasni molitvi zgodnje romarice 
je odgovarjal ob potu šumeči gorsk i 
potok s svojim mogočnim zvokim glasom. 
Pot jo je peljala vedno višje v prijetnem 
hindu bukovega gozda . Polagoma 
je dosrela na goličävo, kjer je bilo 
zloženih mnogo lepih drva . Nekaj hlo



138 

dov pa je ležalo razmetanih po tleh. Tu 
je sedla na bližnji hlod, da se nekoliko 

odpočije; tla so bila namreč precejvlažna. 

Ko je tako počivala, jo je dohitel 
neznai popotnik, ki jo je ubiral 
vkreber pač iz istega namena kakor 
ona, zakaj mrmral je pobožno tiho molitev. 
Obstal je ravno pred Miciko, 
je pa goeividno ni opazil, ampak pozor no 
je ogledoval na tleh razmetana polena. 
Tedaj pa je naenkrat potegnil i z 
žepa tanko vrv, jo zadrgnil okoli ene ga 
največjih polen ter naložil težko 
breme na svoj hrbet. Potem je zopet v 
pobožni molitvi nadaljeval svojo pot. 

Micika je takoj razumela, da je t o 
nekaka pokora, ki si jo goreči svetovišarski 
romarji prostovoljno nalože . Tu-
di ona je hotela poskusiti isto. Pograbila 
je najmanjše poleno in ga zadela 

na svoje rame . Pa še to je bilo zanjo občutljivo 
tež.K.o. 

Sedaj ji je bil korak še počasnejši. 
Kolena so se ji tresla, glava pa ji je bila 
teika in trudna. Neprestano jo je nadlegovala 
obupna misel: zame je vse zaman. 
Toda vselej je v duhu slišala besede 
dobre gospodinje v Slovenskem 
kotu: Micika se ne sme vrniti prej, da 
dobi svetovišarska Kraljica čas, da pokaio 
na njej svojo dobrotljivo mo e 

Hosta je postala polagoma redkejša 
in drevesa nižja . Dolgi, sivi mah j e 
visel s polomljenih vej in grčavim drevesom 
se je dobro poznalo, kako hude 
boje inorajo biti z divjimi planinskimi 


vetrovi. Naposled je gozd popolnoma 
prenehal. Le tupatam je samotaril š e 
kak pohabljen bor. Odsojna mesta je 
pokrival start sneg; kjer ga je pa 
pregnalo gorko majnikovo solnce, so 
bila t} a, vsa razrita ,od visokih zametov , 
ki jih je nakopičila huda gorska zima. 
Na teh mestih je že zelenelo. Sredi te 
liki iz neštevilnih zelenih blazin sestavIjene 
planinske trate je izviral močan 
studenec, ki se je malo nižje izlival 
v majhno kotlino. Romarica se je

ustavila, da si ohladi žgočo žejo. Tako 
hvaležna je bila za to hladno studenčnico, 
kakor da jo je pokrepčila mila višarska 
Gospa z najslajšo pijačo . 

Dolgo je počivala tukaj in mnog 
romar je šel v tem času mimo. Raznolike 
postave so hitele mimo nje, postavn i 
ljudje, veselega in zadovoljnega obra 


za, pa tudi taki, katerih zunanjost je 
svedočila, da ne žive baš v razkošju. 
Vsi so molili. — Micika je dolgo tako 
sedela in opazovala mimoidoče . Sled


njič se je vzdignila tudi ,ona in nadaljevala 
svojo pot. 

Vedno tanjša je postajala .od snež


nice premočena zemeljska plast ; vmes 
je bilo videti sivkasto, razdrapano inod vlažnosti polzko kamenje. Tupatam 
med skalovjem je bilo kako osamelo 
gorsko drevo ali kak grmiček, ob tleh 
gosto raztezajoč svoje bodeče veje. Vtakem grmiču je našel priprost ovčarpred več sto leti podobo Matere božje. 
Zaman so-leseno podobo prenesli trikrat 
v bližnjo vas, da bi. !bila bliže 1ju



14 0 

dem in bi jo lažje častili, zakaj trikrat 
se je zopet na čudovit način povrnil a 

nazaj v planinsko samoto. 

In naenkrat, ko se je trudna romarica 
za hip ustavila, da se nekoliko ,od


dahne, je zagledala gori na s snegom 
pokritem gorskem vrhu belo cerkev s 
širokim zvonikom in spodaj nekaj hiš ; 
da, že je zagledala — cilj svojega poto


vanja. 

Na južni strani slavnega svetišča 
se vzdiguje velikansko skalovje, ki ga 
loči leg globoka dolina ,od svetovišarske ga 
hriba, divje in nemo štrleč v prijazno 
majnikovo nebo. Ravnokar se je 
skrilo solnce za bliščečimi sneženim i 
vrhovi in ledeni večerni vetrovi so sprejeli 
prihajajočo romarico. — Takoj pri 
prvi hiši je poizvedela, kaj naj počne z 
lesenim bremenom . Povedali so ji tudi,
da drva, ki jih romarji naneso, nikakor 
ne zadoščajo za vsakdanjo potre bo 
. Seveda si navadno le čvrsti moije 

nalože tako težavno pokoro. 
Ko je oddala na označenem mest u 
svoje težko breme, je stopila v cerkev. 

Do smrti utrujena in silno zasopla 

se je zgrudila na kamenih tlak. 
Bila je torej na tako zaZeljene m 
mestu! Dva tedna je potovala, počasi ,

korakoma! Bo rešena svoje nadloge 
- - -vsaj s smrtjo? »0 mati božja,
pusti me umreti !« je ihtela natihoma. 

Iz dalje je začula sladke glasove . 

Nehote je sklonila glavo in poslušala . 

nikdar ni slišala kaj tako lepega. 
Vedno bolj so se bližali glasovi, kakor 


šumeči, bučeči valovi. Šele Čez daljčasa ji je bilo jasno, da je to petje, tod a 
vkljub največji pozornosti se ji ni posrečilo, 
da bi vjela samo eno besedo. 
Čimbolj se je bližala pojoča množica, 
tem nerazumljivejši se ji je zdel njen 
jezik, umevala je samo veličastno harmonijo 
glasov, ki je bila zanjo kakor 
nekako skrivno ra,zodenje . 

Pevci so vstopili skozi vrata, ki so 
bila na stežaj odprta. Bili so to možj e 
mršavih brad in žene s čudnimi pokrivali. 
Pri vstopu so končali svojo pesem . 
Nato so popadali molče na kolena. 
Mnogi so razprostrli roke, drugi so se 
pa pripogibali do tal. 

Miciko je močno ganila ta odkritosrčna 
pobožnost. Rada bi bila posnemala 
goreče romarje, a ker kaj takega 
doslej še nikjer ni videla, se ni upala. 
Le neko čudovito čuvstvo pobožnost i 
jo je iob.šlo in zdelo se ji je, da se njena 
pojemajoča nada zopet .oživlja.- Vkljub 
skrajni ionemoglosti se ni mogla dovol jnasmoliti in nagledati zaželjene čudodelne 
podobe, koje z biseri okrašen i 
plašček se je lesketal v rdečih žarkih 
večerne zarje. 

Slednjič je pa vendar morala zapustiti 
cerkev in si preskrbeti prenočišče. 
Res je bila na gori tudi gostilna, 
ata ni bila zanjo. KsrečiMicika nibila 
edina reva na višarski gori. Nekdo ji 
je pokazal takoimenovano »hišo za romarje
«, obširno poslopje s tremi oddelki. 
Prednji je služil za kuhinjo, drugadva pa moAkim in ženskam za preno



14 2 

čišče. Ta hiša je nudila revnim romarjem 
brezplačno zavetje pred dežjem ,
nevihto in snegom. Za ležišče je pa moral 
vsak sam skrbeti. Romarji so leža 

drug poleg drugega deloma na volnenih 
plahtah, deloma na senu in slami, 
najrevnejši pa na resju, ki so ga natrgali 
v gozdu. Nihče ni bil tako ubogkakor Silvestrova Micika, kajti izvzemši- 
culo, ki ji je služila za podzglavje,

ni imela ničesar drugega . 

Med ženskami, ki so tu iskale prenočišča, 
so bile nekatere podobne onim ,
ki jih je prej videla v cerkvi. Rada bibila začela pogovor s svojo bližnjo sosedo, 
ki se je ravnokar zložno vlegla na 
svojo volneno plahto . Poizkusila je s 
par laškimi besedami, ki si jih je zapomnila 
na svojih prejšnjih romanjih 
po južnem Tirolskem, pa ta čudna romarica 
jih ni razumela, Micika je bila 
pa s svojim jezikovnim znanjem tudi 
pri kraju. Obrnila se je in hotela ,zaspati. 


Toda tla pod njo so bila mrzla in 
njeno utrujeno telo se ni hotelo ogreti. 
Mislila je že, da to noč ne bo mogla 
zatisniti oči, kar je začutila, da jo njena 
soseda krepko vleče za rokav. Ponu


dila ji je namreč polovico svoje plahte. 

Micika se je zavila vanjo in zaspala. 
Drugo jutro je bila že navsezgodajpokonci ; poravnala si je zmečkano 

obleko in zmršene lase, stopila vun na 
prosto y mrzlo majnikovo jutro . 


14 3 

Najprej je želela priti do kakega 
studenca, a daleč naokoli ni bilo ne 
duha, ne sluha o kakem vrelcu . 

Ko je iskala studenca, je prišla polagoma 
na golo višino, pravzaprav vrh 
Svetih Višarij, ki se dviga nad romarsko 
cerkvijo le za nekaj metrov. Tu je 

obstala začarana ,od čudovito veličastnega 
razgleda. Tu so sivi skalni gorski 
velikani, divje raztrgani kakor mogoč ni 
Dolomiti v njeni domovini ; zdeli so 
se ji v čistem jutranjem zraku le za 
streljaj daleč ; tam velikanski snežniki , 
ravno v svitu prvih solnčnih žarkov . 
Nad globokimi dolinami je razprostiral 
še nočni mir svoja krila. Lahni sivi 
oblaki so se posamič vlekli .ob skalnih 

stenah. Tam daleč na vzhodu je opazila 
gladino sinjega jezera. Toda ves 
obzor je snival še v polmraku . Kar naenkrat 
se je pa zabliskalo tam na 
vzhodu in prvi solnčni žarek je šinil v 
oči molče strmeče romarice, tako da se 
je nehote mrzlično zganila . 

Zdajci se je domislila, da tudi tu 
ni našla, kar je iskala. A nadaljno 
iskanje je morala opustiti, zakaj v cerkvi 
se je oglasil zvon. Pokrižala se je 
in hitela navzdol. 

Ko s,o minile vse maše, se je osrčil a 
in stopila v gostilno ter poprosila za 
kozarec vode. Tu je šele zvedela na 
svoje nemalo začudenje, da na Višarjah 
ni vodnjaka in da hodijo po vodo 
vsak dan k studencu, ki je nizko doli 
ob potu v Zabnico. Ob največjih shodih 
je treba dveh tovornih živinčet, da je 


14 4 

božja pot preskrbljena z vodo; razen 
tega je pa še mnogo revežev, ki sami 
hodijo po vodo. 

Micika je premišljevala nekaj časa. 
Ali ne spada tudi .ona med revne ljudi ? 
Imela je sicer dovolj popotnice, za kar 
se je imela zahvaliti dobri gospodinj i 
v Slovenskem kotu, toda če bi hotela 
kupovati pitno vodo, potem bi se ji 
mošnjiček kmalu izpraznil in ne mogla 
bi niti najmanjše svetinjice prinesti 
domov v spomin na božjo pot. 

Prosila je torej strežnico, ki ji je 
vse to pojasnjevala, naj ji za nekaj časa 
posodi svoj vrč. Strežnica te prošnje ni 
rada uslišala češ, da ima, pri tem gostilničar 
škodo. A Miciki je slednjič 
željo vendar uslišala in zdaj je hitela 
ta z velikim vrčem, ki mu je bil držajodbit, navzdol k studencu. 


To e bil isti studenec, pri katere m 
se je včeraj ,okrepčala ; in ko je dospela 
na znano mesto, si ugasila žgočo žej o 
in si prav dobro izmila oči, ji je bilo 
skoro radostno pri srcu. 

Naenkrat so zadoneli z gare dol isti 

čudoviti glasovi, ki jih je čula prejšnji 
dan. Vstala je in se ozrla. In res, prihajali 
s9 z gore neznani romarji, s križem 
na čelu, z ravno tako pobožnim in 
zbranim duhom, kakor so včeraj stopili 
V corkev. 

»Hvaljen bodi Jezus Kristus,« j e 
zaklicala Micika, ko so šli mimo nje . 
Nekateri so se ozrli nanjo ter ji nekaj 
odgovorili v svojem jeziku. Srce j e 
razumelio srce . 


Ko je procesija izginila izpred nje


nih oči, je napolnila vrč in se vrnila. 

Težavna hoja! Z obema rokama je 

držala vrč in skrbno pazila, da ji ni pri 
škrbini ušla kaka kapljica tako težavno 
pridobljene vode. Ko pa je zopet zagledala 
cerkveni stolp, je bila srečna 
kakor zmagovalka. Bila je preskrbljena 
z vodo za več dni ; trebalo je samo dragi 
zaklad dobro skriti. Že prej je iztaknila 
med dvema skalama ozko kotanjo, kje r 
je pred burjd in slabim vremenom 
iskalo zavetja par brinjevih grmov. Tu 
je torej skrila svoj vrč ozirajoč se okoli 
sebe, če jo morda ne opazuje kako ne


poklicano oko. 

Kar je potem posebno mikalo nje no 
pozornost, so bile lesene prodajal


nice na obeh straneh ozke poti poid cerkvijo. 
nikdar ni videla tako bogati h 
zakladov vsakovrstnih spominkov, pia 
tudi nikdar ni imela v rokah znatne 
gotovine. Tudi sedaj je znašalo njeno 
premoženje v gotovini le deset krajcar


jev, a jih je vsaj Lahko porabila, kakdr 
se ji je zljubilo, ker za jed in pijačo ni 
bila v skrbeh. 

Hodila je nekaj časa med prodajalnicami 
semintja, poželjive oči uprte na 
pisane molke in lične podobice . Slednjič 
se je približala prodajalnici, ki se 
ji je zdela najskromnejša . V njej j e 
sedela ženska, zavita v težek volne n 
robec, iz katerega je gledalo le dvoj e 

bodečih sivih ioči in 'koničast nos. 
Kupčija se je pričela. Vse je mikalo 
revno Miciko, vse bi bila rada kupila, 

Romarica. 10 


a vselej je zaZeljeni predmet takoj žalostno 
dejala iz rok, ko je zvedela za 

njegovo ceno. 

Tako previdnega in izbirčnega 
kupca žena s koničastim nosom še 
nikdar ni imela v ,svoji prodajalnici . 
Po dolgem pogajanju in zrelem preudarku 
je zdrčalo navsezadnje nekajsvetinjic s podobo svetovišarske Matere 
božje in majhen molek namest o 
drobiža v Micikin mošnjiček. Prodajalki 
se pa niti sanjalo ni, da je denarnica 
njenega izbirčnega kupca že prazna 
; zato ni nehala zgovorno hvaliti in 
ponujati svojega blaga. 

»V imenu svete Device — prosim 
lepo za kraj ear ;« se je naenkrat nekdo 
oglasil v mehkem, tujem jeziku — in 
stara ženica, oprta na debelo palico, se 
je približala Miciki. 

»Oh, pustite jo, to Slovenko!« j e 

jezno zarenčala prodajalka . Potem pa 
je mahnila z roko proti starki. 

Ta se je molče odstranila. Videlo 
seji je, da je bila vajena takega ravnanja. 


»kdo je ta ženska ?« je začudeno 
vprašala Micika . 

»Slovenka! To je taka ženska, ki 

ne zna govoriti nemški,« je pojasnje


vala prodajalka. 

»Ali so bili to tudi Slovenci, ki so 

tako lepo peli,« je vprašala Micik a 

takoj nadalje. A to vprašanje je pro


dajalka prezrla 

»Ljudje vedno prosjačijo, da jih ni 
sram!« 


14 7 

Micika j e zardela : » So páč zelo 
revni. « 

»Kaj revni! Nemarni in predrzni 

so! Če nimajo denarja, naj pa ostanejo 
doma! « 

Dekle je še bolj zardelo. Urno je 

zapustila prodajalnico in pohitela za 

beračico, ki je medtem prišla ravno do 
gostilne . Tu je niso zapodili iz hiše ; ko 
je prišla vun, je držala v roki kos 
kruha, seveda ne najboljšega. 

S prijaznim nasmehom se ji j.e Micika 
približala. 
»Ne zamerite, dobra ženica, da 

vam nisem ničesar dala. Povem vam 
golo resnico : sama nimam niti kraj carja!
« 

Nato ji je pripovedovala, kako je 
ravnokar izdala borno vsotico, ki jo 
je prinesla z doma. 

Slovenka pač vsega tega pripovedovanja 
ni mnogo razumela. Le toliko 
ji je bilo jasno, da je čudno in postavno 
kmetiško dekle ne zaničuje, ampa k

ji je prijazno naklonjeno . 

Velo in nagrbančeno čelo se je 
starki za hip razjasnilo, a takoj je pokazala 
žalostno na kos trdega kruha,
ki ga je ravnokar prejela, in zašepü. 

lala : 

»2ejna sem, žejna! « 

Miciki so se zasvetile oči : »Ali M 
radi pili, mamica ; želite vode? « 

Razumeli sta se. 

»Vode, vode!« je zastokala starka 
in zamahnila z desnico po zraku, nare


10* 


dila z njo malosrčno kretnjo in poto


žila : 

»Daleč 'ad tu, zelo dalee!« 

»Če ni nič drugega, temu se lahko 
odpomore, draga ienica!« je vzkliknila 
Micika Živahno. »Le počakajte 
nekoliko pred cerkvijo ; takoj pridem . « 

Ko se je Micika kmalu nato vrnila 
z vrčem v roki, je bila starka tudi že 
pred cerkvijo. 

Hrepeneče je stegnila svoji suhi 

roki po polnem vrču. 

»rtavnokarr sem jo prinesla ,od stu.denca,
« je veselo pojasnjevala Micika. 

Starka je zinila nekaj o mladih 
ljudeh, ki imajo lahke noge ; potem j e 
naglo prijela za posodo in pila kakor 
človek, ki umira 'od žeje. Micika ji je 
pomagala držati vrč in se čutila pri 
tem nenavadno, nepopisljivo srečno . 

Ko se je starka slednjič zadovoljn o 
oddehnila, je povzdignila Micika svoj e 

'oči in zagledala v bližini starega moža, 
ki je poželjiva upiral svoj pogled v 
njen vrč. 

»Oee, ali ste tudi žejni?« ga je poklicala. 
»On ne razume nemškega,« jo je 

poučila stara mamica ; mož pa jo je 
o'č'ividno razumel, kajti takoj se je pri


'bližal in ganljivo sklonil roke kakor 
otrok, ki česa prosi. In med tem 4ko ie 
on gasil svojo žejo, so se približali 

drugi: mož z leseno nogo, napol slep

mladenič, skrajno 'žalosten, potem bleda 
žena z 'otrokom v naročju, in vsem 
je dala piti, dokler ni bilo kapljice vo



149 

de več v vreu. S smehom na ustih in 
z veseljem v srcu je stregla tem žejnim 
revežem, ne misleč na naslednji dan. 

Potem jim je še prijazno pokimala in 
stopila v cerkev. 

Prazni vrč je postavila v kot in sa-
ma ,

stopila pred altan čudadelne podobe 
. Kaki čudni občutki so prevevali 
njeno srce : najrajše bi bila glasno zaukala! 
Prvič je bilo to v njenem življenju, 
da je obeutila, kako sladko je 
deliti milo‘šeino . 

Dia, prvič v njenem življenju! Njena 
rojstna hiša je bila namreč daleč od 
glavne ceste ; le redko je zašel kak revež 
v one 'samotne višine. Samo en


krat, kar ise je Micika spominjala, je 
potrkal neki berač na njena domača 
vrata ; a oče ga je takoj pognal po hribu 
navzdol in govoril celo .o nekem 
psu, ki ga hoče nastaviti, da bo vnaprej 
varen pred to sodrgo. Tisti berač 
jé bil res grd in .oduren in Micika, ki 
je bila takrat še majhna deklica, se ga 
je bala. Pa vkljub temu je žalostno gle


dala za njim in najrajše bi bila stekla 
za neznanim možem ter mu ponudila 
kos kruha. 

Ravno sedaj se je vzbudil romarici 
ta spomin iz otroške dobe in pridruži] 
se mu je še .oni o čudni, napol prav


ljični ženi s kamenhirn srcem, ki je 
pognala tujo beračico neusmiljeno če z 
prag bogate Silvestrove hiše . Nalik bežečim 
.oblakom so hi dele te nevesele 
podobe mimo njene duše. Nato je potegnila 
iz žepa molek —a zaman : srce 


15 o 

ji je bilo prenapolnjeno sladke radsosti, 
tako da M se bila najrajše smejala 
in iokala iobenem. Izpregovoriti ni mo


gla uiti besedice . 

K.o sso se poslovili zadnji sol&ni 
žarki od cerkve, ko je zapihala večerna 
sapa ,okoli višarb-lega hriba in ko 
so se pred rožljanjem cerkvenih ključev 
umikali zadnji romarji iz svetišča ,
je slednjič vstala tudi Micika, pogledala 
začudeno okoli sebe in ni mogla razumeti, 
kako je čas tako hitro poteke] . 

»In vendar nisem odmolila niti 
enega rožnega venca,« je mislila sama 
pri sebi. 

XVI. 
Drugi dan je bila Micika že navsezgodaj 
na nogah. Ker so se svete maše 
začele šele tob šestin, je imela dovoljčasa, da je stopila, prej k studencu . 
Kakor včeraj, se je 1udi danes odžejala 
pri studencu ; potem je použila za 
zajtrk košček kruha, napolnila vrč do 
vrha in krenila zopet navzgor. 

Včerajšnje veselje je še ni minilo. 
Neiíiara zato, ker so ji bile noge lažje 
in glava jasnejša? V srcu je občutila 
lako radost, kakor da so se v njem 
zbrali vsi slavci in škrjanci, skratka 
vsi veseli znanilci vzbujajoče se prirode 
; in da ji ni bilo tr€ba paziti na polni 
vrč, bi bila poskočila kakor majhno 
dete. 

Vodo je razdelila kakor včeraj, le 

da se ji je pridružilo še par novih go



15 1 

stav. Ostali čas je prebila v cerkvi in 
če jo je včasih molitev utrudila, je stopila 
k zidu in ,ogledovala zaobljubljene 
podobe in slike. In obšla jo je kakor 
lepe sanje neka prijetna slutnja, da b o 

na tej steni nekoč visela tudi njena zaobljubljena 
podoba. 

Naslednji dan se je število gostov 
zopet pomnožilo. Reveži so se zanašali 
nanjo. Hoja k studencu j,o je seveda 
nekoliko utrudila, a ta utrujenost 
se ji zdela prijetna in nikakor mučna . 
Le to jo je nekam tosupnilo, da se j e 
naenkrat oglasil njen želodec in želj a 
po jedi. Njena zaloga je sedaj hitro pojemala 
in vendar M rada ostala tu še 
dolgo, prav dolgo. 

A kmalu je našla pomoč tej svoj i 
zadregi. Dobila je namreč delo v gostilni. 
Pomagala je v kuhinji in pri pranju 
in zato je prejemala potrebno hrano. 
Ker ji nova dolžnost ni vzela preveč 
časa, je še lahko hodila po vodo z a

svoje žejne goste . Kajti hrepeneče so 
čakali stari in betežni romarji na svojo 
neznano dobrotnico, je navsezgodaj, 
,ob prvem solnčnem žarku, ali pa 
v mraku prihitela s polnim vrčem o d 
studenca. Mnogi so se sčasoma privadili 
prijazne vodarice in se ji še zahva


niso, a zato se ,ona ni brigala. Saj 
je bila dovolj poplačana z veselo zavestjo, 
da opravlja Bogu dopadljivo 
delo, ,še bolj pa z nekim radostnim 
čllstvom, ki je rastlo ,od dne do dne. 
Bila je to tolažilna zavest, da se moči 
obnavljajo in da se zdravje vrača! 


152 

In tako je vsak dan stregla svetovišarskim 
revnim romarjem,. 

Prišlo je poletje in privabilo tupatam 
med divjim skalovjem kak o 
skromno cvetlico. Tam doli okoli iu»o


reeega studenca pa je bil pravi raj , 
pon temnozelene trave in pisanih 
drobnih cvetlic. .A to je trajalo le malo 

časa. Naenkrat so zopet začeli pihati 
mrzle jši vetrovi. Drobni in mrzli dež,
ki je prišel iz sivih oblakov, se je izpreminjal 
v posamezne snežinke in nekega 
jutra, ko je prišla Micika zopet k 
studencu, je bil že obrobljen sod blišče


ih ledenih kristalov. 

Redkejše je se,Iaj hodila po znani 
in priljubljeni poti, kajti vsak dan j e 
bilo manj romarjev . Na rožnivenško 
nedeljo, k,o je višarski hrib pokrival a 
že prva Lanka snežna odeja, je bilo v 
svetiši-',u še enkrat veselo in slovesno . 

Potem so pa gostilno zaklenili. Prodajalei, 
ki so dolgo zmrzovali v svojih 
odprtih prodajaInieah, so pospravil i 
podobice, svetinje in moleke v zaboje. 
Duhovniki so ugasnili večno luč pre d 
tabernakljem, zaklenili cerkev in ,odšli 
v dolino. 

Ko namreč napoči huda zima,
živa duša ne upa prebivati na Svetih 
-Višarjili . Le čudodelna podoba ostane 
gori, izročena varstvu divjih ,

orkanov 
in snežr:ih viharjev, ki buče okoli cerkve. 
Noben romar se ji več ne bliža, pa 

tudi noben zlobnež se ji ne upa kaj žalega 
storiti. 


15 3 

Micika je toi-ej morala vzeti slovo 
od svetiča, ki se ji je tako zelo priljubil.
o in se napotiti proti domu. Nekaj 
pa je vzela s seboj : in to ni bila samo 
nada, ni bil samo up, ampak trdno 
prepričan je,da je ozdravela. 
Povsod, kjer so jo prej prijazno spreje li, 
se je na povratku oglasila, da 1judem 
naznani svojo srečo in proslavi 
čudovito pomoč Matere božje . 

Ko j€, prišla do znanega protestan


tovskega župnišča, je tudi tu stopila 

noíri srčno in čvrstih korakov in pozdravila 
pastorja kakor starega znan ca 
ter mu kar naravnost povedala, kako 
je bila prej bolna in je sedaj zdrava. 
Upala je, da bo to, kar se je ž njo zgodilo, 
napravilo na starega gospoda globok, 
naravnost pret,resujoč vtis ; a on 
je le mirno zagotavljal, da se je prav 
nič ,ne spominja. 

Nekoliko razočarana je nadaljevala 
Micika svojo pot, ,zato pa je bil 

drugod vse drugače sprejeta„ Posebno 
v Pustriški dolini je vse občudovalo 
njeno veliko srečo; iona pa je žarečih 

lic pravila vedno vnovič, kako ji je svetovišarska 
Mati božja podelila milost 
zdravja. 

Tudi v silijanskem župnišču se j e 
oglasila in kuharica kakor tudi gospodje 
duhovniki se je niso naveličali 
izpraševati in poslušati. 

Potem jo je kuharica spremila še 
kos pota proti njenemu domu in pogovor 
se je obrnil na druge reči. 


Skrivnostno je pravila kuharica, 
da so pred nekaj dnevi na silijanskem 
pokopališču pokopali nekega moia, iz 
Innichena. »Saj si ga gotovo poznala,
gostiln.ičarja,. ,Pri roii'. « 

Micika se je začudila. Tega človeka 
se je vedno bala in zato je bilo sedaj 
težko reči, ali se je te novice ustrašila 
ali se je pri njej pravzaprav oddahnila. 
Pa kmalu je prevladalo njeno 
plemenito srce in zato je nagl o 
vprašala : 

»Ali se je izpovedal?« 
»Izpovedal? Ne ; kajti smrt ga je 


nagloma zasačila, ravno ko se je zaročil 
s hčerko tukajšnjega gostilničarj a 
»PH zvezdi« . Naenkrat se je začel čudno 
zvijati. Duhovnik in zdravnik sta 
oba prišla prepo.zn,o. « 

»Toda najbolj strašno šele sledi,« 

je pripomnila še hitro kuharica. »Ni 
še ležal dva dni v grobu, ko je prišla 
komisija in ga je ukazala izkopati. Dejali 
so, da je bil zastrupljen in slišala 
sem, da so zaprli neko natakarico . Bog 
bodi milostljiv njegovi duši. Res, člo.,,
ek ne sme soditi svojega bližnjega, toda 
tako strašen konec! Kar strah in 
groza me je!« 

Globoko zamišljena se je poslovila 

Micika svoje zgovorne prijateljice 

in nadaljevala svojo pot. Ko pa se j e 

izza hriba pokazal stolp domače žup ne 
cerkve, ji je postalo zopet mirne 
in veselo pri srcu : prava čustva domov 
vračajoče se romarice so jo .obšla! Kako 
dolgo je bila z doma? K,o je kopnel 


155 

sneg, je šla v tujino, sedaj pa je bila 

dolina zopet zavita v novo .odejo . 

Ko je šla skozi t,rg, ji je tupatam 
udarilo na uho : »Glej, Silvestrova Mi cika! 
Romarica se je vrnila!« Ona p a 

se ni nikj er 'oglasila, ampak krenila j e 
naravnost k Potočnikovim. 

Čudno nakljueje! Prvi, ki ga je srečala 
v veži, je bil — Kandid . Kakor 

okamenel je obstal. Nato je razprostrl 
roke in jih molče iztegnil prihajajoč i 
nasproti. 

Ona se mu je približala, mu segla 
v roko ter rekla, kakor da mora odgovoriti 
na stavljeno vprašanje : 

»Prihajam s Sv. Višárij . « 

»O, Micika, koliko sem prestal 
vsled tebe! « 
»Saj si me ti poslal na božjo pot, 
dobri moj Kandid,« mu je odvrnila ,ona 

smehljaje. »Ali se ne spominjaš, kako 
sem tebe vprašala za svet, ali naj grem 
na pot ali ne, in ti si mi privolil in jaz 
sem šla in sedaj se vračam — zdrava . « 

»lVlicika!« je vzkliknil Kandid ; skoraj 
nekaj bolestnega je bilo v njegovem 
glasu, kakor da ga je preobilno veselj e 
zabolelo. 

»Ali se čudiš?« mu je odvrnila ona 

preprosto. »Res, sama nisem zaslužila 
takega čudeia! Zgodil se je brez dvom a 
le tebi na ljubo, Kandid! « 

»Meni na ljubo?« se je začudil mladenič 
in uprl svoje mile, modre oči v

njene, kakor da jo je hotel vprašati — 
še nekaj. 


A ona je takoj povesila roke, stopila 
za korak nazaj, kakor bi se mu ho-
tela iztrgati iz rok. »Z Bogom! Jutri se 
zopet vidiva! Iti moram še v bolnišnico 

obiskat strica Miha.« 
»Miha?« jo je debelo pogledal Kan-
did, a se je takoj domislil, koliko časa 

je ni bilo doma. »Micika,« je nato pristavil 
rahlo, »Miha najdeš zunaj na pokopališču. 
« 

Dekletu je šinila kri v glavo, a se 
e kmalu zopet pomirila. 

»Privošči mu vendar večni mir in 
pokoj,« je tolažil Kandid prebledelo 
Miciko . 

»Moj Bog! Misliš, da mu ga ne pri


voščim?« Pri teh besedah je sklenila 

tresoči roki, potem pa nadaljevala res-
no in poeasi : 

»Saj sem zato šla na božjo pot v 

največjem pomanjkanju in bedi, prav 
zato, da' Bog reši oba njega in mene. 
Kandid, sedaj ti lahko zopet mirno pogledam 
v ,oči, kajti prokletstvo je od


pravIjeno. « 

Skoro nehote io je Kandid zopet 
prijel za roko . Ona se pa ni branila, 
ampak je glasno ihteč naslonila svoj o

glavo na njegove rame . . 

Ko je prestopila Micika zvečer domači 
prag, je pozdravila Školastika 
svojo sestro tako malomarno, kakor da

je bila le par dni z doma. Sploh se Školastika 
sedaj ni marala meniti ,o nečem 
drugem kakor le to gostilničarju »Priroži«. Niti nje, niti brata ni zanimalo, 


n.( 

kako se je godilo romanci na poti ; in 
ko je Micika dala vsakemu skromen 
spominek na božjo pot, je Vid skomig


nil z rameni in rekel : »Od vsakega 
patra, ki pride po biro, dobiš kaj boljšega 
!« 

Toda Micika je dobro vedela, da ji 
ne bo več treba dolgo bivati pod domačo 
streho. Kandidu bi bilo naj ljubše, 
ako bi prišla takoj »na prižnico
«, a previdni prošt je pa menil, daIahko počakata še do pomladi. 

Micika je bila enakih misli kakor 
prošt. »Saj bo še preteklo nekaj časa,
da bo imel Kandid lastno delavnico, « 
je dejala Veroniki. 

Ta se je pa nasmehnila : »Micika, 
euj, svojo delavnico Kandid že ima, in 
čim prej se vzameta, tem ljubše mi bo . 
Dobro te poznam ; skrbela boš za mojega 
očeta, pa na mojo bolno mater, to 
ubogo siroto, tudi ne boš pozabila . « 

Začudeno je pogledala Micika svoj i 
prijateljici v ,oči. Ta pa je vneto nadaljevala 
: »O, Micika, ti ne veš, od 
mladih nog sem mislila na samostan 
in najrajše bi se bila popolnoma skril a 
pred svetom ter nič slišala o njem ; a 

Bog je hotel drugače. Ko je mater zadela 
taka nesreča in sem io vsak dan 
obiskovala v bolnišnici in videla, kakšno 
bed.() trpi in kako slabo postrežbo 
ima, me je Bog navdahnil z drugačno 
mislijo . Veš, Micika, tam ob reki Inu 
strežejo usmiljenke bolnikom, to je vse 
kaj drugega za ubožce. Zato poj dem v 
Inomost in postanem usmiljenka ter ne 


l~ó 

bom mirovala prej, pridejo tudi v 
našo bolnišnico usmiljenke . « 
Veronika se je pri teh besedah nenavadno 
razvnela in potem še nadalje


vala : 

»Čakala sem leto za letom, da dobi 
oče drugo hčer . In sedaj jo ima, hvala 
Bogu! 0, Micika, koliko sem molila 
zate, da .ozdraviš. « 

»0, Veronika!« je vzkliknila Micik a 

osramočeno; »jiaz pa sem bila tako 

ljubosumna nate. « 

Veronika se je dobrodušno na


smehnila, češ, da pri takem mlade niču, 
kakor je Kandid, je ljubosumnos t 
odveč. 

Nekaj dni potem, ko je prišla Micika 
v trg, je Veronika stvar tako 
uravnala, da sta bila Silvestrova Micika 
in mojster nekaj časa sama v sobi. 
Potočnik je takoj pričel : 

»Kaj pa sedaj, Micika ; ali boš imela 
malo potrpljenja s starim Jakeem? « 

Dekle je od same vznemirjenosti 
kar obmolknilo ; ni ji prišlo na misel, 
kaj naj odgovori. 

Tedaj pa jo je vprašal Potočnik z 
glasom, ki je bil podoben smehu in 
joku obenem : 

»Ali se ti čudno zdi, da gre Tnoja 
Veronika v samostan? Meni se to ne 
zdi nič čudnega ; dokaj časa se mi je že 

nekaj takega dozdevalo . Kaj hočemo ? 
Božjima naklepom in božji volji ne 
smemo nasprotovati; drugače nam Bog 
ne more dati svojega miru.« 


15 9 

Pomladi sta stopila Micika in Kan-
did pred oltar. Veronika in Lizika sta 

bili za družici nevesti, ki je bila polna 

resničnega veselja. Naslednji dan sta 
novoporočenca prijela za romarsko palico 
ter se napotila peš na Svete Višarj e 

zahvalit se presveti Devici . 

Ko sta se mlada zakonska vrnila z 
božje poti, je mogla naposled tudi Veronika 
izvesti svoj naklep . Težka je 
bila za Jočeta ta ločitev, a kmalu je 

našel tolažbo in nadomestilo v nežni 
skrbi, s katero sta mu stregla Kandid 
in Micika. Samo po sebi je sicer umevno, 
da je stari Potočnik od ranega jutra

do poznega večera rentačil čez novo 
gospodarstvo, a Micika je to renčanje 
tolmačila kot dokaz njegove očetovsk e 
ljubezni in popolne zadovoljnosti. 

Ko je Bog novi zakon blagoslovil z 

,otroki, je Potočnikovo zadovoljstvo pri kipelo 
do vrhunca in častitljivega nazivanja 
»ded« se nikoli ni mogel dovol jnaslišati. 

Kandid, ali mojster Kočar, kako r 
so ga sedaj imenovali, pa je naposled 
tudi dosegel, po čemer je tako hrepenela 
njegova umetniška duša. Prošt se 
je namreč odločil, da postavi v cerkvi 
nov oltar. Vso skrb in umetnost je posvetil 
temu delu. Ko je bilo vse dJogotovljeno 
in se mu je kan bleščalo o,d 
bogato pozlačenega okrasja in srce 
smejalo ob pogledu na rdečelične angelske 
glavice, je mladi mož prav iz 

dna srca zahvalil Boga, da se mu j e 
delo tako posrečilo. 


Mlada žena pa je bila trdno prepri


čana, da na vsem hoijem svetu ne najdeš nič lepšega, kakor je novi oltar v 
kolegiatski cerkvi . 

Seveda se je stari mojster Potočni k 
jezil čez moderni okus in trdil, da taki 
novi »izrezki« nikakor ne pristojajo 
starodavni cerkvi. Pravzaprav pa ni bil 
tega dela nič manj vesel kakor Micika 
in pri tem še slutil ni, da je ,ona njegovo 
rentačenje smatrala za najboljšo 
hvalo. 

Še preden je oltar stal v cerkvi, je 
pograbila Potočnika njegova dolgo trajna 
bolezen. A. do zadnjega vzdiha 
je ohranil svojo dobro voljo in veselost. 
Ko ga je prošt ,opominjal, na jtrdno zaupa v božje usmiljenje, je Potočnik 
pritisnil razpelo na svoje vele 
ustnice in rekel: »Ljubi Bog, saj se ne 
bojim Tvoje sodbe. Grešil sem pač res, 
a tudi obžaloval in delal pokoro ; prestrog 
pa tudi ne smeš biti. « 

»Bil je svetnik, seveda nekoliko 

čuden,« je menil prošt, ko je Potočnik 
izdihnil. Kandid in Micika pa sta ga 

objokovala kakor lastnega očeta . 

Micika tudi v aprej ni opustila 
svojih romanj. Vsako poletje je romala 
peš na Svete Višarje, kjer je zadobila 
zdravje. Tudi je nikakor ni bilo sram,

če je časih vzela s seboj mladega Kandida 
ali pa majhno Miciko, ki jo j e 
varno položila v ,oprtni koš ter malik 
furlanskim beračicam romala na Svete 
Višarje. 


16 1 


Pa tudi to je minilo. Otroci so doastli, 
v Micikine črne kite pa .go se prikradli 
prvi sivi lasje . Za svoje romanjeje sedaj potrebovala že nekaj več časa, 
a to brez vsake skrbi in škode, kajti 

starejša hči je medtem doma pridno in 
pametno gospodinjila . 

In sedaj, ko je minilo toliko let 
od njenega prvega romanja k sIav 

nemu koroškemu svetišču, vendar Mi.. 
cika ni nikoli šla skozi Slovenski kot ,
ne da M se oglasila pri oni dobri gotspodinji, 
ki jo je na njenem prvem romanju 
tako gostoljubno sprejela . In za 
gospodinjo je bil seveda vselej dan iz rednega 
veselja, kadar se je pri njejoglasila romarica iz Pustriške doline. 
Ob tej priliki je vselej odkrila svoji 
stari prijateljici svoje srce, zlasti vse 
svoje težave, Miciki pa tudi ni nikoli 
manjkalo tolažilnih in vzpodbujajočih 

besedi . 

In zopet je minilo nekaj let Micika 
se je postarala. Pri svojem vsakoletnem 
romanju je morala včasih sesti na 
voz ali pa celo na železnico, ki je v tem 

času drdrala iz Pustriške doline n a 
Koroško. Le zadnji kos božje poti, ,od 
tam kjer se pričenja višarski hrib, je 
prehodila peš, seveda vsakikrat s pole-
nom na rami. In ko se je vrnila domov,
je vselej prinesla veliko odpustkov : 
otrokom svetinjice in pisane podobice ,
mladini molke in molitvene knjižice,
gospodinjam blagoslovljene podobe ,
starim ljudem pa rdeče voščene sveč e 
za zadnjo uro. Kdo bi se torej čudil, da 

Romarica 11 


162 

je bil dan, ko se je povrnila romarica s 
Svetih*Višarij, za ves trg vedno dan 
velikega veselja. 

Najbolj vesel pa je bil njene 
vrnitve mojster Kočar ; imel je namreč

svojo Miciko še vedno tako rad kakor 
takrat, ko je stal 'i njo, mlado cvetočo 
nevesto, pred oltarjem . 

Pred leti sta obhajala zlato poroko

in dobrih petdeset let tihega, srečnega 
in delavnega zakonskega življenja sta 
imela za seboj. Niti sence razprtij e

ni bilo med njima, nobene hude bolezni 
v hiši, noben otrok jima ni delal velikih 
skrbi in žalosti . 

Toda eno neprijetnost je Micika v 
starih letih vendar morala doživeti ; in 
ta ni bila ravno majhna. Dobili so novega 
prošta in ta je prinesel nesrečnomisel, da Kandidov umotvor ne spada 
več v cerkev. Gotski oltar — Kandidovo 
delo — je moral iz cerkve, na njegovo 
mesto pa je prišel ,oltar iz marmorja in 
mogočna apsida v staroromanski cerkvi 
je bila okrašena z mozaikom, ki j etvoril veličastno ozadje starem1 razpelu 
. Ves trg je občudoval ta umotvor 
in Ljudje, ki se sicer na take reči nisoposebno razumeli, niso mogli prehvalit i 
umetnega dela. Le romarica je jadikovala 
nad novim časom, se jezila nad 
milostljivim in naposled izjavila, da 
sedaj v župni cerkvi ni mogoče več pobožno 
moliti . 

Tu pa je bil mojster Kandid prvičneprijazen z njo. »Ne govori takih neumnosti!
« ji je rekel. »Kamen je kamen 


in pristoji cerkvi bolj, kakor to leseno 
stojalo. Dal Bog, da bi mogla še precejlet skupaj moliti pred novim oltarjem. 
In k,o pridem nekoč v nebesa, porečem 
ljubemu Bogu : Kar je bilo v mojih 

močeh, sem storil zate ; pa saj veš, d asem bil le navaden mizar!« 

Od tega časa se je tudi Micika 
vdala v svojo usodo in zopet je hitela 
vsako jutro veselega srca v župno cerkev. 
Kar pa tiče njeno romanje, ji 
Kandid ni dovolil nobene daljše božj e 
poti več. Zato pa je tem bolj pogosto 
obiskovala tako močno priljubljeno 
cerkvico in novo lavretansko kapelico 
v bližini trga . 

In kadar je hitela krepko in lahkih 
nog z dežnikom pod pazduho in z molkom 
v roki vun iz trga, so, gledali 
mlajši ljudje začudeno za njo in slišati 
je bilo besede : 

»Romarica je pa res posebne vrste 
Zena! Taki 1judje se dandanes več ne 
rode!« 


Küloliškü BukvrRü v LIUhUÜR 1 

posebno toplo priporoča naslednje izredno 
zanimive zgodovinske povesti : 

Haggard, Dekle z biseri. Povest iz 
Neronove dobe. K 2'20, vez. K 3.20. 

Disraeli,Vstaj a ä'kentierbegova.Zgodovinska 
povest izza grške vstaj e. K —.60, 
vez. K —.80. 

Ant. de Waal, Valerija ali zmago 
slavni izhod iz katakomb. Povest izza 

časa rimskih cesarjev Maksencija in 
Konštantina Velikega. K 1.50,vez.K 2.10. 

Spillmann, Zadnji dnevi Jeruzalema. 
Zgodovinski roman. 2 dela. K 3.80, vez. 
K 5-40. 

Aenoa,Zadnjakmečka vojska .Zgodovinska 
povest iz 1.1573. K 1.60, vez. K 2°60 . 

Dr. Evg. Lampe, Vojska na Daljnem 
Vzhodu. K 4.80, vez. K 6. 
Jirasek, Pasjeglavci. Zgodovinska 

povest izza kmečkega upora na Češkem. 
K 2.20, vez. K 3.20. 

Beneš-Trébizský, Kraljica Dagmar. 
Zgodovinski roman—K 3 .20, vez. K 4.30. 

Sienkiewicz, Quo vadis? Roman iz 
Neronove dobe . Vez. K 5.50. 

Wallace, Ben-ur. Roman iz časov 
Kristusovih. Vezano K 4 50.