SAM NA SVETU.
Oj zvonovi, ko zvonili                Kot samotna cvetka  v plani,
meni. bodete v slovo,                  fiho plakam dan za dnem,
bo li komu v tihem žalju            sprejmejo me z rarzlim srcem,
orosilo se oko?                            kamor pridem, kamor gretn . . .
Nimam brata, ne sestrice,            Čc preddlgo kje prebivam,
zlate mame nimam več,               pot tni kažejo naprej —
sam po širnem svetu tavam        in naprej grem nem in mrzel
za odišlimi ihteč ...                    po dolini solzni tej.
Oj, zvonovi, ko zvonili meni bodetc v slovo, pač nobeno oTOšeno za menoj ne bo oko. —
Zvonimir