poštnina plačana v gotovini.
MAR

N L I $ T
\4%
teras
ŠTEV, 5.
MAJA 8. 1937.

33. LETNIC
MAR I J I N LIST
Pobožen mesečni lisi. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala I. 1904., dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj, posvečen sv. Družini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marijike v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marljikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena: na skiipni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca /ezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1938 tiidi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati.
Dfihovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se slfižijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto meš o, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov.krajina.
Tiskarna Balkanyi Ernesta v Lendavi.
D a r i.
Na dom sv. Frančiška v Črensovcih so daruvali v Din. sledeči: N. N. Trnje 3, Bagar Jelena, Kramarovci 20, Dr. Neubauer Robert, Golnik 20, Žižek Mihal nabrao v Ižekovcih 30, Anika i Martika Zver iz Francije, Ižekovci 20, Kolenko Marija iz Francije, Gornja Bistrica 121 90, Križan Marija iz Francije, Krog 5, A. A. Beltinci 2, Kolenc Geta, Gomilica 10, FtičarKata, Hotiza 4, Lovrenčič Jožef, Ljubljana, Kodeljevo 10. — Oča sirot, povrni vam vsem obilno. — Odbor. — Za siromaško blagajno Doma sv. Frančiška v Črensovcih so daruvali v dinaraj: Tivadar Bara iz Francije, Lipa 25, za meso dobleno 31. — Izdali smo: 148 kg. pšenice za kriih siromakov v zneski 236.80, peki za pečenje kruha 100, za prasce siromaškoj kuhinji v Soboto 80, za peški voziček težaki, ki je ta spravo 10, en kranščak siromaškomi deteti Hanc Miško v Črensovcih, tri krajnščake i edno kapo v Tiirnišče siromaškoj deci v sirotišnici Deteta Marijike. — Vsem bodi Dete Marija vsmilena plačnica! Odbor.
Na podporo Marijinoga Lista so daruvali v dinaraj sledeči: Kauf-man Emilija iz Francije, Večeslavci 4, Križman Frančiška, Pitsburg, Sev, Amerika 11.25, Škafar Mihal, Odranci 10. — Marija naj vam bode plačnica 1
Obračun za Dom sv. Frančiška v Črensovcih za leto 1936.
Leta 1936. januara 1. smo meli gotovčine 202.353 Din. 18 par.
Na konci leta 1936. izkaže stanje 281.824 Din. 43 par.
Dobili smo od banovine izplačano že pred večimi leti daruvano svoto, ki nam jo je poklono ban g. Dr. Marušič v zneski: 61 295 Din. Izdali smo na odplačilo hiše v Soboti, za pisalni stroj i na dačo 11.966 Din. 50 par.
Ves višek je poklonjen prostovoljno brez nabiranja, to je v zneski 30.142 Din. 75 par, V tom zneski so notri tudi intereši, ki so na nazaj skoro vsi plačani izvzemši neko malenkost.
LETO 33. _ 8. MAJA 1937.	ŠTEV. 5.
Mamika potolaži svojega Jezušeka.
Mamika, Pomočnica krščenikov! Tvoje slave veliki širi-teo, tvoj veliki, junaški sin, sv. Ivan Bosko je vido v ednoj prikazni na zburkanom morji veslača, ki nikak ne mogeo naprej v pristanišče, dokeč ne zbrao vse svoje moči i se pri-bližao dvema stebroma. Med njima je bilo morje mirno i z lejkotov je pristao v pristanišči. Na dvema stebroma se je čteo sledeči napis: „Pridite k meni vsi, ki ste trudni i obteženi i jaz vas bom olejkoto". Te napis je noso steber, na šterom je bila viditi sveta Hoštija z Kelihom. Na driigom stebri je bila tvoja podoba, Marija Pomočnica i pod njov napis: „ Tvoja mati, — morska zvezdau.
Ki rad hodi k tvojemi Sini i ga gostokrat k sebi jemle v Presvetom Oltarskom Svestvi i ki te kak dete svojo mater zaviipno naslediije, mirno privesla skoz viherov toga živlenja v pristanišče blaženoga, večnoga žitka. Kak velika tolažba za nas! Kak sladki mir napuni naše srce pri tom! Jezuš i ti Mamika, nas rešita iz najvekših duševnih nevarnosti. Nega toga vihera, nega toga zburkanja, nega teh valov, naj sd ešče tak divji t tak veliki, šterih ne bi preveslao naš čun, če gledamo na tebe, Morska Zvezda i se hranimo z Telom tvojega Sina pri svetom prečiščavanji.
I da si ti z tvojim Jezušom, našim Odrešenikom jedind pomoč v teh zburkanih časaj, zato se zaletavle sovražnik člove-
čega roda v podobi brezbožnoga komunizma ravno proti vama. Zato podira cerkve, zato trga z vajnih slugov i sliižbenic doli tvoje svetinjice, zato kole vajne sluge islužbenice, duhovnike, redovnike i redovnice, zato skruni tabernakle i svete hoštije, zato preganja nedužnost i širi z vsemi mogočimi sredstvi brez-boštvo, brezverstvo. Mamika moja, kak žalostna je ta borba ! Kak krivična / Kak škodliva! Milijdni so zapelani, ki so pozvani k tvojemi nebeško mi gošče nji, pa idejo po poti, ki vodi v večno pogiiblenje. Tvoja deca blodi. Mamika pomagaj njej, da se zdrami i da najde pri tebi i po tebi tisto stezo, štera vodi skoz dva stebra, skoz Tebe, Marija Pomočnica i skoz Presvetoga Oltarskoga Svestva. Tvoja materna smilena milo-ba bo potolažila razžaljeno Srce tvojega Jezusa, ki pod po-dobov kruha med nami prebiva. Mamika, te mesec, ki je tebi posvečen, reši vnogo, vnogo zablojenih sinov i hčeri.
Tretjeredniški kongres v Črensovcih junija 6. toga leta.
Na tretjo nedelo v po Risalaj, na nedelo Presladkoga Srca Jezušovoga, se vrši v Črensovcih prvi tretjeredniški kongres, ki ga priredi frančiškanska provinca Slovenije z namenom, da se po njem poglobi versko živlenje med narodom.
Spore d je sledeči:
Junija 3. se začnejo duhovne vaje za tretjerednike i tiste, ki ščejo v tretji red stopiti. Prvi govor je večer ob sedmih.
Duhovne vaje trpijo junija 4. i 5, pa se dokončajo v nedelo 6. z skupnim svetim obhajilom i nagovorom pred njim. Junija 4., i 5. so predge predpoldnom ob 6 i 10. viiri z mešov, odvečara ob 7. z večernicami. Svete meše se začnejo služiti že od 4 viire naprej.
Slovesna boža služba se začne z predgov ob pol desetih, po predgi popevana slovesna sveta meša, pri šteroj spevle cela cerkev. Po svetoj meši je tabor, na šterom govorijo štirje govorniki.
Tabor se vrši pri cerkvi.
Popoldnevi ob pol treh je predga i procesija z Najsvetejšim. Po procesiji je papov blagoslov.
Pred predgov i pred kongresom bo vso liidstvo spevalo sle-dečd himno na čast svetomi Frančiški:
V raju blaženem kraljuješ sredi serafinskih čet Sveti učenik Frančišek z žarom angelskim odet.
Odpev: Zdrav nam bodi, Oče bldgi, zvezda jasnega neba, vzor največjega uboštva, roža umbrijskih gora.
S krono blaženstva ovenčan, s cvetjem tajnostnim obdan, kakor biseri plamteči mu žare sledovi ran. Odpev: Zdrav nam bodi . . .
Pošlji nam miru, Frančišek, sladki tolažnik sirot, s srečo nas oblagodari, siplji iz nebes dobrot. Odpev: Zdrav nam bodi ...
Pri slovesnoj sv. meli 6. jan. cela cerkev spevte ete naše stare pesmi:
Kirie: Pred Boga pokleknimo, povzdignimo srce, V nebesa zdaj pošlimo, vse misli in žele.
Te dar presvete meše — primi od nas o Bogi Naj zbriše grehe naše, naj varje nas nadlog.
Gloria: Bogi boj čast i hvala — na zemli mir lildem, 2 Je milost boža dala, — rešenje vsem stvarem.
Kredo: To verjem Bog nebeški, da ti si stvarnik moj, Odrešo rod človeči — je Sin jedini tvoj,
K dariivanji.	. -u;
O Marija naša Mati, mi vsi ktebi prišli smo	J-
Mi Ti ščemo hvalo dati, Te za milost prosimo : O Marija ne zapusti nas, sliši naše prošnje mili glas. O Marija ne zapusti nas, sliši naše prošnje glas.
Ti si vredna naše hvale, ka rodila si Boga; . Tebi bode čast davalo, liidstvo celoga sveta. ->> O Marija ne zapusti nas, sliši naše prošnje mili glas. O Marija ne zapusti nas, sliši naše prošnje glas. ■
Pred podigavanjom: *	. f
Sanktus: Vsi verni kristjani, pokleknimo zdaj,
Vsem nam se odpira preblaženi raj.	j
Jezuš daruje se nam za zveličanje,
Mešnik aldiijejo zdaj.	Ž
Po podigavanji.	> y ,?
Liibav moja i vse dobro Kaj koli je ves ete svejt, ; '! Ti si sam oh Jezuš moj. Ne} je driigo nego boj, ' r Ti si žitek, pot, pravica	Vse je jalno i nestalno, s
I vse viipanje Bog moj.	Ti si Sam moj pravi voj; i"
Po preiišiavanji!
Marija, nebeška Kralica . . .
Pred kongresom.
V raju blaženem kraljuješ . . .
(Glej 98 i 99 stran.)
Pri procesiji.
Marijine litanije z odpevki (1. Saj lepše rožce nima svet... 2. Le za Jezusom hodimo ... 3. Kadar pa bomo morali umreti...) i razne pesmi na čast Srci Jezušovomi i Presvetomi Oltarskomi Svestvi, kak: Naj se zdigne pesem mila . . .
Zdravo bod Oltarsko Svestvo . . . itd.
Prošnja.
Prosimo vse tretjerednike Slov. krajine, naj vsaki den prosijo z gorečimi molitvami sv. Frančiška, ka sprosi blagoslov na kongres, šteroga naj se vsi vdeležijo. Marijin List si vzemite z sebov, ka te lejko spevali gornje pesmi.
Vodstvo 3. reda sv. Frančiška v Črensovcih.
Mesec maj, pun skrivnosti.
Narava se je oblekla v zeleno obleko i prebudila na novo živlenje. Ka se vidilo za mrtvo, je postalo živo i lepo i dišeče i v srce segajoče i to v radost zazibajoče. Iz duševne smrti je pa rešila človeštvo Jezušova mati, Marija. Neskončno veselje se je porodilo za nas po njenoj dobroti, ki je bila vredna, da postane mati našega Odrešenika. Zato njej, po kom je rojeno naše dtiševno živlenje, posveča Maticerkev celi mesec maj. Posvetimo ga ž njov tudi mi. Vsaki den opravimo pred kakšov, kakšteč prostov Marijinov podobov, kakšo molitvico njej na čast, pred podobo pa položimo bar edno rožico, čeravno je ta z pola ali gošče. Ce pa mamo majniško pobožnost v cerkvi i nam čas dopušča, obiščimo to. Vse pa opravimo na ete namen: Naj Marija potere Jezušovomi Srci na tolalbo komunizem.
Križov tjeden je po petoj nedeli po Viizmi. Zberemo se v procesije i molimo glasno pa prosimo za vse, žive i mrtve. V petom stoletji je velika stiska obiskala pušpekijo vijensko v Franciji. Pobožen škof Mamert je prvi začeo te procesije z skupnimi molitvami i je dosegno, da je dober Bog posluno pobožne skupne molitve ludstva i odvzeo dol ž njegovih ran strašne kaštige bojne, slabe letine i potresa. Ve je pa Jezuš obečao, da kde jih je več zbranih v njegovom imeni, je on med njimi. Obečao je tiidi, da nam da, če ga bomo prosili.
Te procesije so pa ravno pred ednim velikim svetkom, pred Zastoplenjom ali Vnebohodom. Jezuš se pripravla, da odide k Oči v večno domovino, kama čaka tiidi nas vse. Zato se pa zberemo pred njegovim odhodom v procesije i ga lepo prosimo, naj se ne spozabi z nas pri Oči nebeskom, ki nam ga je dao
za Zveličara i naj nam sprosi po svojh svetih ranaj najvekšo miloščo, miloščo stanovitnosti ali srečne smrti. Na to nas opomina svetek najdenja svetoga Križa, na šterom je Jezuš skoz svetih ran izkrvaveo za nas.
Petdeseti den po Gospodovom goristanenji i deseti den po njegovom zastoplenji, je Gospod poslao svojim apoštolom i vernikom obečanoga svetoga Diiha. To svetimo na Risale. Čeravno je svet bio jako nezahvalen za Jezušove dobrote, vendar je dobo svetoga Diiha, naj dobi po njem moč, tolažbo, svetlost, pobož-nost, modrost, odpuščanje grehov i vse za zveličanje potrebne
dare, štere je zasliižo Gospod Jezuš Kristuš. Posebno ma sveti Duh sedmere dare, šteri gda dušo na-punijo, ta več nikdar ne stopi dol z prave pote, ki vodi v srečno večnost. Prosimo, ponižno i goreče prosimo za te dare blažene risaoske svetke.
Vso Božo Liibezen skupno svetimo na nedelo svetoga Trojstva. Bog je liibezen. Liibezen Očina nas je stvorila, liibezen Sinovina nas je odkupila, liibezen svetoga Diiha nas je posvetila. Liibezen se more samo z liibeznostjov povrnoti. Dobro-ga Očo nebeskoga tak liibimo, da raj vmerjemo, kak smrten greh vči-nimo; Jezuša, Sina božega, našega Odrešenika tak liibimo, da njegov križ mirno, vdano i ešče veselo nosimo ; svetoga Diiha pa tak liibimo, Dika bodi Bogi Oči i Sini i da si prizadevamo ž njegovov mi-Svetomi Diihi, ednomi Bogi v loščov, da den za dnevom vsikdar
čdki °tak f zdaf vs/kda^ i°na £ popolnejši postanemo v duši, vsikdar veke. Amen.	poniznejši, čistejši, krotkejši, pobož-
ne jši, to je če rastem o vu vseh jakos-taj. — Telovo nas pripela pred tabernakl. Jezuš prebiva v njem, Jezuš, vse naše. Tu jezik zameni i samo liibeče srce govori.
Rimski cesar Vespazian je zapovedao staromi senatori, naj ide na spravišče, nego naj tam muči. Starec njemi je odgovora: „Če sem senator, držim za svojo dužnost, da idem v senat i če sem v senati, držim za svojo dužnost, da gučim, ka ml dfišna vest pravi." Casar njemi je nato odgovoro. „Če boš gučao, boš mogeo vmreti.* Starček njemi pa mirno odvrne: »Znaj casar, da ne sam nikdar želo, da bi vekomaj živo na sveti, ravno tak pa ne želem živeti, če ne smem povedati tisto, ka mam na srci."
Če je pogan tak odločno govorio, keliko bole more biti odločen krščenik, ki pozna Jezušove reči: »Sto me bo zatajo pred liidml, njega bom tudi jaz zatajo pred svojim Očom, ki je v nebesaj." (Mat. 10.-33.)
COda pred prvim Telovim.
i Zgodilo se je leta 1263. Neki duhovnik na Nemškom je meo velike dvojbe, da li je Jezuš zaistino navzoči pod podobov kruha i vina, kak to vči sveta katoličanska Maticerkev. Dosta je molo v te namen, da se reši teh mučnih skušnjav, pa vse zaman. Te se pa odločo, da poroma v sam Rim na grobe svetih
Verjem, da Je Jezuš, naš Zveličiteo, v presvetom Olt. Svestvi pod podobov kruha i vina zaistino navzoči. Molim ga, lubim ga iz celoga srca.
apoštolov Petra i Pavla i bo tu proso pomoč proti tem nevarnim i hudim skušnjavam.
Poda se na pot i prišo je v bližino Rima v mesto Bolseno. Stopo je tU k oltari i z gorečim srcom mešiivao.
Med njegovov svetov mešov se je pa zgodila velika čuda, z šterov je dober Jezuš rešo svojega vernoga slugo dvojbe i vse vernike potrdo vu veri, da je on zaistino navzoči v presvetom Oltarskom Svestvi pod podobov kruha i vina.
Zgodilo se je sledeče. Kda je pobožen mešnik prišo pri svetoj meši do Jamlanja hoštije pred prečiščavanjom, se je eden deo hoštije spremeno v živo meso, iz šteroga je curila krv, te drugi del je pa ohrano podobo kruha. Krv je namočila i po-
rdečila korporal, to je prtič, na šteroga mešniki polagajo sveto hoštijo i kelih, pa je celo prepojila več robčekov, z šterimi je duhovnik šteo krv staviti. Prestrašo se je, ar se je bojao, da bo liidi spžtčo, a veselio se je pa zednim tiidi nezmerno nad Gos-podovov dobrotov, ki je z tov čiidoy pregnao vse njegove dvojbe i mučne skušnjave. Prestrašeni i razveseljeni duhovnik ne mogeo svete meše dokončati, nego je zavio krvaveči drobček mesa v korporal, ga položo na kelih i se napoto proti segeštiji. Jezuš je pa šteo tiidi druge potrditi vu svetoj veri do presvetoga 01-tarskoga Svestva, zato je boža krv ešče nadale tekla i kak je duhovnik šo v segeštijo, je boža krv poškropila štiri kamne na cerkvenom podi. To so ovarali verniki i naznanili dogodek Papi Vrbani IV., ki so se tiste dni zdržavali v bližnjem mesti Orvieti. Po naročili svetoga Oče sta dva svetnika i vučenjaka, sveti Tomaž Akvinski, dominikanec i sv. Bonaventura, frančiškan, dogodek preiskala i sta ga najšla za istinskoga.
Sveti Oča so že drugo leto, to je 1. 1264. zapovedali celotni katoličanskomi sveti, naj sveti Telovo po osmini Risalskih svetkov. Sveti Tomaž je za te lepi svetek zložo krasne molitve i pesmi, Štere se ešče dnes spevlejo i molijo na Telovo.
Ka drugo bi naj zbiidio te dogodek v naših srcaj, kak veliko zahvalnost do Jezuša v Oltarskom Svestvi, ki na tak nežen način krepi našo vero. Svojo zahvalnost pa dokažimo na Telovo z svojov živov verov, štera ne dovoli pred procesijov, pri procesiji i po procesiji v cerkvi drugo, kak pobožne, goreče molitve.
Dvajseti milijon liidi nema dela i jela, stomilijon liidi pa zviin teh ešče strada v velikoj zapiišče-
nosti i nevoli.
Vsi so tvoji bratje i sestre, šterim moreš isto želeti kak sebi, šterim moreš pomagati do hrane i obleke, kak jo sebi želeš i kak jo ti maš. Če te liibezni nemaš v srci, si samo po imeni krščenik. Si mrtva diiša, kak pravi sv. Diih Bog po svetom Janoši apoštoli. „Ki ne Hibi, ostane v smrti." (I. Jan. 3.-15.) Jeli je to lubezen, če tvoj brat nema niti gri-žlaj kruha za celi den, ti pa ne delaš driigo, kak ješ celi den. Jeli je to liibezen, če tvoj brat hodi raztrgan, cotav, ne more k meši, ti se pa gizdavo oblačiš i vlačiš okoli po nedovoljenih zabaviščaj, verske dužnosti pa zanemarjaš. Jeli je to liibezen če tvoja sestra nema si z čem zabeliti, ti pa držiš go-ščenje za goščenjom, pri šterih se greh sklada na greh l Misliš, ka Bog nede sodo vse to?
Molila sam na grobi sv. Ivana Vianneya,[da£[tiidiivi dobite za večnost tisto čast, štero je on dobo, (Izseljenka duhovniki Slov. krajine).
Sv. Ivan Vianney,
arskl plivanoš. Delo za spreobrnitev Arsa i htidobne laži.
V živlenji velkih svetcov so obilne milosti vsikdar združena z velkimi skušnjavami i trple-njom. Tudi Vianneyi so ne bile prikračene. Duga leta so ga liidje zaničavali, sramotili, ogrizavali, pa celo z zviinešnjov silov so njemi grozili. Vse, ka je bilo mogoče, so delali proti njemi nasprotniki, da bi zavirali njegovo dušnopastirsko delo ivničilivse, kakoli bi začno.
A on se ne zbojao. Njegova glavna briga je bila, da odtrga duše od vsakdenešnjih skrbi, v štere so bili liidje zakopani i jih pripela k oltari.
Gda ne bilo dela na poli, so šče liidje hodili k meši. Gda pa je prišeo junij, čas senokoši i žetve, je bila cerkev tudi po ne-delaj prazna, samo nek&j žensk je znalo biti notri. Liidje so šli, kak druge delavne dni, z kosov ali rasohami na rami na senožeti i se pelali s kolami na njive, da se je v to tiho nedelsko, Bogi posvečeno jutro, mešalo drncka-nje i ropotanje kol pa odmevali vdarci na nakovali iz kovačnice. To je bio odgovor na cerkvene zvonove, šteri so tak lepopoza-vali ludi v cerkev. Kak se je moglo v bolečini stisnoti Vianneyo-vo srce, gda je vse to gledao.
Gda so pa prišli ž njiv i senožeti domo, so se vnogi oblekli v svetešnji obleč pa se napotili v krčmo i tu pili do kesne
noči. To malo selo — štelo je komaj dvesto diiš — pa se je ponašalo s štirami krčmami! Mladina pa je plesala med muzi-kov i spevala med preklinjanjom pa razviizdanimi pogovori.
S skuzami v očaj je Vianney to mogeo gledati, kak so se te duše podajale v jezere i jezere prilik za greh. On more rešiti vse te diiše i dati Bogi nazaj dužno čast! Skleno je, da ne he-nja prle, dokeč ne iztrebi iz svoje vesi vse preklinjanje i grde reči, delo po nedelaj, ples, krčme, grde pesmi pa razviizdane guče.
Najprle se je vrgeo na krčme. Či so krčme pune, je cerkev prazna, si je mislo. Odkrito, ne da bi šparao z rečmi, je povedao na predganici:
—	Krčma je vrajža šola, gde šolar odavle svoje znanje, je mesto, gde se kupujejo diiše, gde se spodjedavlejo hiže, gde se kvari zdravje, se začnejo svaje i doprinesejo vmori.
Brez straha i nesmileno je opletao po krčtnaraj:
—	Siromaškoj ženi pa deci kradnejo krtih, gda davlejo vino pijancom, šteri potrošijo v nedelo vse to, ka so zaslužili v tjed-ni . . . Duhovnik ne sme dati odveze krčmarom, ki točijo po noči ali med sltižbov božov, či nešče obsoditi samoga sebe v pekeo...
Žmetno so kapale te reči, ne so bile brez haska.
Eden krčmar je prišeo k Vianneyi pa pravo, da je to njegova pogfibeo. On njemi je pa dao preči penez pa je zapro krčmo. Eden drtigi krčmar, šteri je tiidi meo bltizi cerkve krčmo, se je protipostavlao eden čas, gda pa vidi, da nikam ne pride, je tiidi on zapro. To je brez dvojbe bila edna najvekših Vian-neyovih zmag.
Nasledki toga so bili vidni: Siromaštva je bilo menje, ar je s krčmami odpravo glavni vzrok siromaštva.
Nadale je z bolečinov v srci posltišao, kak so celo deca, štera so komaj znala moliti Očanaš, preklinjala. Skuze so ga pobile, gda je to mogeo praviti na predganici, on, ki je tak po-šttivao bože ime. Zato se je trtido, da bi mladini vsado v srce kem več zgražanja nad preklinjanjom:
—	Ali ne to zvunredno čfido, da ne vniči strela i vsakovrstne nesreče hiže, v šteroj se zdržavle preklinjavec ? Pazite, ar hiža, gde se preklinja, ide dol.
Sčasoma je li iztrebo vse preklinjanje iz dnevnih pogovorov i namesto njih so se čtile reči: — Kak dober je Bog, Bla-goslovleni bodi Bog!
Kak pa je ostro stopao na prste tistim, ki so preklinjali: ne šteo dati odveze, tiidi deci ne, čittidi je tibelo več let čakati.
Žmetnej je bilo odpraviti delo po nedelaj. Osem let se je mogeo mantrati pa vrelo predgati:
—	Kakoli zasltižite v nedelo, vam je v pogtibo za dtišo i telo. Vsi vi, ki delate v nedelo, ste odali svojo dtišo vragi i razp-noli našega Gospoda. Gda gledam lUdi, kak se vozijo v nedelo s kolami, dobro znam, da vozijo svoje dtiše v pekeo... Vse dni v tjedni je stvoro Bog; lehko bi si pridržao za sebe vse dni, ali on je dao šest vam, samo sedmoga je nehao za sebe.
S kakšov pravicov se vupate dotikati toga, ka ne vaše ? Dobro znate, ka vkradnjeno blago nikdar ne hasni. Tttdi den, ki ga kradnete Bogi, vam ne prinese nikšega haska . . .
Kak Bog čuva krščenike, šteii spunjavlejo njegove zapovedi, se vidi tudi iz naslednjega.
Edno nedelo se je med mešov zdigno velki viher i razme-tavao po obzorji kmične oblake. Pšenica i žito je bilo požeto pa vse je šče bilo na njivaj. Ali naj bežijo i zvozijo domo ? Vianney njim je v predgi oblubo, da bodo meli lepo vreme du-že, kak bo trbelo, či ga bodo do konca poslušali. I resan je viher odišeo mimo vesi. Nato pa seje prikazalo petnajst lepih dnevov.
Ednok pa je li srečao po večernici možaka, šteri je vozo snopje domo. Možaka je bilo sram i se njemi je šteo skriti za kolami. Vianney pa je z žalostjov pravo: — Prijateo moj, dober Bog vas vsikdar gleda, njega se morete bojati.
Pomali pa je li odpravo nedelsko delo.
Zdaj se je začno boriti proti plesi. Bio je to dugi i žmeten boj, ar je bio ples tak zakoreninjeni v vesi, da je trbelo celih petdvajsetih let, da ga je popunoma odpravo. Stopaj za stopa-jom je Vianney zmagiivao, ar so se jako žilavo protipostavlali.
Vianney je znao, da deklina, štera je vdana plesi, nemre vživati čistoga veselja v krščanskom diihi. Što šče bežati pred grehom, se more izogibati tudi prilike v greh! Zato je silovito napadao greh i grešne prilike.
—	Nega bože zapovedi, štere ne prekršo ples. Kak pa matere pravijo: „Jaz dobro pazim na svoje hčeri". Pazite na njuv obleč, ne pa na njuvo srce. Idite samo v pekeo, starišje, tam vas čakajo vaša lepa dela, s šterimi ste dopustili, da so se gde-koli potepala vaša deca, idite, pomali pridejo tudi ona za vami, ar ste jim tak dobro naznačili pot. Bog moj, resan more što biti tak zaslepleni pa misliti, da v plesi nega nikaj slaboga, či je pa to vojska, s šterov privleče vrag največ duš v pekeo.
Ednoga dneva pa je srečao mužikaša, šteri je šo igrat v krčmo.
—	Kelko vam plačajo za to, da igrate, — ga je pitao.
—	Telko pa telko. — Vianney pa njemi je dao ednok več frankov. Mužikaš se zadovolno obrne i tisti den ne bilo mužike.
Milost, štera je bila zaslužena z gorečimi molitvami pa tr-dov pokorov, je tiho delala v srcaj farnikov. Najbolša predga pa je bila plivanošovo živlenje.
—	Naš plivanoš — je šlo po vesnicaj — sam vrši vse, ka vči, nikdar smo ga šče ne vidili pri kakšoj veselici... Njegova najvekša radost je molitev. Ravnajmo se zato po njegovih na-vukaj, on nam šče samo dobro.
Na srečo so ne vse dekline norele za plesom: mele so dobro vzgojo. Druge pa, štere so rade plesale, so se pomali zač-nole sramiivati. Vnoge dekline, štere so prve bile na plesi, so postale pelda i dika jakosti.
Štere so pa ne marale za njegove opomine, tiste je strogo sodo. Tistim, ki so se ne odpovedali plesi, ne šteo dati odveze,
tak, da so mogli včasih leta dugo čakati na nje. Nikaj ne pomagalo, da so se zgučavali, da so zadosta trdni pred grehom. Z vsakovrstnimi dišavami obdani greh, ne najšeo nikše milosti v njegovih očaj.
Edna deklina ne dobila odveze od 16 do 22 leta. Ovak ne bila slaba, samo ednok na leto, gda je bila pri rodbini, je plesala na proščenji.
Jemao je na red tiidi starše, šteri so dužni dati svojoj deci dobro peldo, ar bodo oni odgovarjali za grehe svoje dece:
—	Vi te davali račun za njuve kak tudi za svoje diiše. Strah me je, ar znam, da te obsojeni tiidi vi, či do obsojena vaša deca zavolo vaše brezbrižnosti. Dobro znam, da se malo trudite, da bi spunili svojo dužnost do svoje dece. Vi si niti zavolo toga ne delate nikše skrbi. Mate prav, ar te tak meli zadosta ognja, da te trpeli moke na veke.
Starišje so do reči poslušali svojega pastira. Edno nedelo sta dve sestri odišle v sosidno ves, gde je bilo proščenje, da bi gledale ples. Mislile so, da oča ne ve za to. Niti ednok sta ne plesali, trbelo se je paščiti domo. Doma pa njevi je oča sprijao s palicov i je obema obilno vdarcov nametao.
Eden dečko, dvajseti let star, je tiidi skrivoma odišeo na ples v sosedno ves. Doma najmre nišče ne viipao plesati. Kesno v noč je prišeo domo. Pozdravo je kak po navadi, mati pa njemi nikaj ne odgovorila. Gda se je vlegeo, je mati vzela količ i njemi je izplačala preči po ledevjaj.
Tak se je pomali obračalo na bolše: Dečki, šteri bi šče radi plesali, so ne dobili plesic v vesi. Či si šteo poiskati dekline, si jih je najšeo doma pri starišaj ali pa v cerkvi, gde so se zahvaliivale Bogi za jakost, štera njim je sijala z obraza.
Kak so se arski razviizdanci čemerili, da so ne mogli dobiti plesic. Pa Vianney je tak grmeo s predganice, da nišče ne več viipao plesati v njegovoj fari.
Ne šče henjao. Odločo se je, da ne dene prle sekire iz rok, dokeč ne izseka vse do zadnjega korena, ka je slaboga.
Z ogorčenjom je bičao nedostojni obleč, posebno, či je opazo, da matere to rade vidijo:
—	Toj materi je samo hči v glavi . . . Več njoj je do toga, kak se poda njenoj hčeri klobiik, kak pa da bi jo pitala, či je dala Bogi svoje srce. Vči jo, da se nesmi držati od liidi
Marija, blagoslovlen je sad tvojega tela Jezuš, ki je v nebesa šo.
vkrej, da more biti ž vsakšim mila, da si tak ležej dobi moža... I tak hči ne kroti svojih oči, na vsakšega meče svoje poglede i s svojim nedostojnim oblečom postane sredstvo, s šterim pe-keo pogubla duše.
Ne je mogeo prenesti gola prsa ali roke v cerkvi, zato so po letaj bile arske dekline i ženske najbole dostojno oblečene.
Tak jih je v predgaj ostro jemao na red. Čiravno je na grešnike gledao pomirlivo i smileno, greh ne meo nikšega smi-lenja pri njem. Kakpa to ne bilo po voli kršitelom nedele, pi-jancom pa plesalcom. — Či nešče živeti s svetom, naj bar druge neha pri miri, — so modriiyali v krčmi pri punoj kupici veški modrijašje. Vianney je bio pripravleni na vsakši odpor, či tiidi je bio osvedočeni, da ga znajo k mesti bujti, gda pride s pred-ganice. Vzeo je na sebe vse sramotenje i ogrizavanje, štero so si zmislili proti njemi, ne samo strašno bičiivanje i oster post — samo naj se spreobrne njegova fara.
Na vsa hudobna ošpotavanja tistih, šterim ne šteo dati odveze, dokeč so se ne spokorili, je pravo:
— Či šče pastir, da liidje spoznajo svoje napake, te se srdijo, ga ogrizavlejo, ošpotavajo i se njemi protivijo na vsak-šem stopaji. Či je pastir šteromi kakoli povedao v dobro njegove duše, te ga začne mrziti i rad posliiša neistinske laži od njega . . . Driigoč pa pali pride človek, šteromi si odpovedao odvezo, se zaganja v spovednika, kak da bi on bio kriv, da je napravo takši greh.
Celo tak daleč je prišlo, da so nešterni razviizdanci prišli k njemi pa zShtevali, naj zapusti Ars.
Ne samo to. Najstrahovitejša rana, štera je mogla raniti njegovo srce, je bilo blato, s šterim je štela zamazati njegovo živle-nje tista razvuzdana moška mladina, ki ne mela več tak prilike za greh, ar so se dekline zbrale okoli svojega pastira. Hudobno so rSznašali okoli, da je njegov obraz ne bledi i suhi od strašne pokore, liki od njegovoga skrivnoga razviizdanoga živlenja. Vpletali so njegovo ime v razviizdane pesmi, se drli na podoknaj farofa kak mačke, njemi pisali nepodpisana pisma, puna odiir-noga zasramiivanja i njemi mazali dveri z blatom.
Šče več. Edna nikajvredna deklina je postala mati v hiži, štera ne bila daleč od farofa. I v svojoj odiirnosli jih ne bilo sram, da so celo skušali vrčti senco na božega slugo . . .
Pa to je bio samo viher, šteri je odišeo mimo, ar se v njegovom živlenji nikaj ne moglo opaziti, ka bi znalo povzročiti bar najmenšo senco na njegovo čisto dušo.
On se je vdao v božo volo, štera včasih dopusti, da spad-nejo najnedužnejše duše hudobnim liidem v zobe. Nehao je, da so gučali, ka so šteli dokeč so ne mogli vtihnoti.
Pa te viher je zaorao pregloboke brazde v trpečem Vian-neyovom srci. Prenašao je vse to potrpežlivo, trpo do smrti pa pomagao iz nevol vse, ki so njemi delali krivico.
Sam je označo te razdvojene čase:
—	Mislo sam, da pride čas, gda me s palicov naženejo iz Arsa, da mi piišpek odvzeme službo ali da končam svoje živlenje v vozi.
Potli pa je pravo, da je to bio njegov najlepši čas živlenja. Etak je pravo:
—	Križ je dar, šteroga dragi Bog pošle svojim prijatelom. Mene so vnogo ogrizavali, se mi protili pa me psiivali. Meo sam skoro več križov, kak sam jih mogeo nositi. Te sam se name-no, da bom molo za liibezen do teh križov. I resan sam postao srečen. Nikdar najmre ne smeš gledati na to, odked pridejo križi: vsi pridejo od Boga. To je sredstvo, s šterim pokažemo svojo liibezen do njega. 1 te ne bo vekše sreče na sveti, kak ta. Spoznao je, da so vse duševne moke pomočnice Boga, štere njemi pomagajo klesati človečo dušo.
Ne samo sramotenje liidi, tiidi notrašnje borbe je trpo v svojoj duši. Strah ga je bilo pred božim stolom, če ne vrši svoje dužnosti. — Bog moj, — je proso, — daj mi trpeti vse ka ščeš, samo naj zadobim milost, da ne spadnem v greh.
Žmeten i hrapavi je bio križ, pa li ga je vzltibo. I ta liibezen njemi je po velkom viheri pali prinesla mir i zaviipanje v dušo. Njegovo delo je šlo samo za Boga, ne da bi čakao od liidi kakše zahvale.
Njegovo bože živlenje je najbole glasno gučalo od njegove jakosti. Popunoma zaslepleni so mogli biti tisti, ki so ga tak grdo ogrizavali. Zato ne čudno, či so glasi teh nepoštenih liidi ne najšli nikšega odzova pri vekšem tali treznih farnikov. Celo eden brezverski zdravnik, šteri se je potli spreobrno, je javno brano v kavarni njegove jakosti.
Ali Bog je ne šteo, da bi duže sramotili poniznoga duhovnika. Što bi dvojio od njegovoga živlenja i jakosti, či je samo pogledno v čisto nedužnost njegovih plavih oči 1
Bog je šteo to tiidi od zviina pokazati.
Arska gospodična njemi je vsakše leto podarila za godov-no Ivana krstitela korino lelij. Ednok pa ne mogla dati večer, liki na svetek zaran v segeštijo. Lelije so bile tak lepe i dišeče, da se je Vianney začiido. Djao je vse na okno proti sunci, gde bi za par vor mogle povehnoti. Pa po osmih dnevaj so šče bilš izda dišeče pa mlade kak prvi den. Ravno tak je bilo njegovo poštenje, štero ne otemnelo niti v najhujših napadaj.
Ali vse te notrašnje borbe, povezane z vel kov skrbjoV ža duše, so njemi spodkopavale zdravje. Mogeo je iti v grad arske familije, da je dobo tam bolšo hrano. Mogeo je iskati zdr&vja za zadane rane on, šteri se je borio proti nedelskomi deli, proti krčmi, preklinjanji pa plesi samo zato, da bi rešo duše pekla i liidi siromaštva, a je zato žeo odurne laži i napade on, šteri je bio tak mehek v svojem srci i nedužen v svojih mislih, kak lelija.
(Dale.)
Palau Gabriel, D. t.
Po Kristušovoj poti. XXII.
Iz kakšega stališča moramo gotove reči gledati.
1.	Sin moj, kriva načela i velike zablode majo dostakrat nevarne posledice.
2.	Sprejeti krivo i nejakostno načelo, i zavrči iz toga izvirajoče posledice: kaže na veliko duševno slabost.
3.	Sprejeti krivo načelo, i odbiti iz toga shajajoče posledice: kaj takšega more doprinesti samo tisti, ki šče drugim i ne sebi hudo včiniti.
4.	Mala zabloda, če se ne jemle resno, zna veliko nesrečo pripraviti.
5.	Naednok želeti pravo sloboščino i prosto zmoto: je ali norost, ali pa vkanlivost.
6.	Ki nasilniki služi, prvi bo njegova žrtev.
7.	Ki se z slabov hranov hrani, naj se ne čudiva, če njemi slabo postane.
8.	Ki neve ločiti dobroga od hudoga, de plačan z ponarejenim penezom.
lir"—-w	9. Ne zadovoli se, sin
moj, z zviinešnostmi i ne-dovoli, da te z lepimi rečmi zapelajo.
10.	Zmota s tem začne, ka se napravi za prijatela pravice, nadaliije pa s tem, ka jo ocenjuje, dokonča pa s tem, da jo vmori.
11.	Več vredno je me-nje znati i ne bloditi, kak dosta znati i zmerom bloditi.
12.	Drži se dobrih načel i ne zajdeš na krivo pot.
13.	Ki nema trdnoga osvedočenja, ešče od laži bo veryao, da so velike istine.
14.	Ki te šče vkaniti: vsikdar obeta; ki te šče za-
pelati: se ti dosta prilizuje.
15.	Če neščeš zabloditi, od najbolših svojih bližnjih prosi presvet.
16.	Če ščeš ladati z pravicov, vči se dosta, če jo ščeš zagovarjati, dostakrat prosi tanač.
17.	Ne daj se preslepiti od tistoga, ka se sveti, ne beži za novostjo v zato, ka je nova.
18.	Krivi naprednjaki so pomočniki od še slabših mračnjakov.
19.	Kem vučenejša je hudobija, tem jalnejša i skažlivnejša je.
Marija, blagoslovlen je sad tvojega tela, ki nam je Svetoga Duha poslao.
20.	Naprediivanje samo v zemelskih rečaj pokvari vse:
tak vremenitna kak večna dobra.
21.	Sin moj, če dosta ščeš znati, ne pozabi se navčiti tisto,
ka je za tebe najvažnejše.
22.	Delaj dobro, pa boš meo veliko vrednost.
23.	Najprle si spravi jakost, i potem se pobrigaj, da izpe-laš svoje načrte.
p. Quadrupani:
Kažipot za pobožne dQše.
III. Molitev.
13. Niti te ne ponavlaj molitve, če se ti med molitevjov takše misli zbudijo v duši, štere so jako nasprotne mislim tvoje molitve ali tvojega premišlavanja, ali so pa celo bogokletne. Na-daluj mirno svojo molitev, kak da bi te nikaj ne motilo i hii-domi diihi nikaj ne odgovarjaj, ne je vreden tvojega odgovora.
Sv. Frančišek Sal. nam v svojih Pismaj, poglavje 6, vrsta 33 eto pri-ooroča • V te vrste skiišnjavaj se ravno tak moremo držati, kak v nečistih skušniavaj; ne štricajmo se dosta, nego delajmo tak, kak so delali Izraelovi sinovie. ki so kosti vuzemskoga agnjeca ne zgrizli, nego so je v ogenj zmetali Nikai ne odgovarjajmo, pa niti ne pokažimo, ka čujemo sovražnikove reči. Nehaj ga, ntj laja pred vrati, kak dugo šče i niti teliko ne spregovori: Što ie tu ? Maš prav, boš mi odgovoro, ali vznemirja me i zavolo njegovoga dren a ie nemogoče, da bi si v dtiši staniivajoči mogli zavupno pogovarjati-Ne brigaj se za to. Bodi potrpliv, yrži se na kolena pred Bogom i ostani Dri njegovih nogaj. Z toga ponižanoga stanja bo spoznao, da si njegov, ka nieeovo pomoč prosiš, čeravno ni reči ne bi mogeo spregovoriti Predvsem na dobro zapri vrata i je v nikšo formo ne odpri, ne zato, ka bi vido, sto je odzvuna, niti ne za to, ka bi neprijetnoga gosta odtirao. Nazadnje se na-voli i te pri miri pusti".
I pravzaprav, ka pa more peklenski pes? Laja lejko, vjesti pa ne more. „Vrag — pravi sveti Auguštin — je strahoviti orjak za tistoga, ki se ga boji, a nebogleno dete je za tistoga, ki ga zavrže".
Proti neprostovolnoj raztresenosti ti ne trbe nikaj drugo včiniti, kak jo mirno prenašati i jo odstraniti, da moreš paziti na predmet molitve, kelikokrat opaziš, da ti je domišlija inam zablodila. Te ti takse neprostovolne raztresenosti ne bodo škodile i potrplivost, z šterov je prenašaš i molitev na-daliiieš te bole spopolni, kak najprisrčnejša molitev, steroj bi se veselio. Najsigurnejši način za premaganje raztresenosti je: ka se naravnost ne borimo proti njej i mirni ostanemo. Ne burkaj se niti zavolo toga, če si dugo razmišlen, niti če dosta razmišlenosti te muči. Fenelon: Krsčanske misli.)
Tožite se na mladino, da je pokvarjena. Ne tožite se, nego liibite jo. Liibezen do mladine, reši mladino. Če bi mladino liibili starejši, nikdar ne bi pred njov grdo gučali, nikdar ne bi pred njov slabe zglede davali, bi jo vsikdar od hiidoga vkraj odvračali i jo za sebov vodili gostokrat k svetomi prečiščavanji. Liibite mladino z svojimi lepimi, dobri zgledi!
F*lsmo Antolln Auguštlna Iz Japonske, svojim domačim v Beltince.
Dragi Domači!
Zdaj je že preteklo vnogo časa, ka sam Vam zadnjokrat pisao. Malo sam bio nikelko betežen i to dva tjedna okoli vsej Sve-covo, zdaj pa je že pali dobro. Te sam tudi nej mogeo iti v šolo, zato sam pa mogeo kesnej nadoknadoti. Pred Božičom smo pa meli polletne bogoslovne izpite, ki so mi tudi vzeli preči časa. Zato sam Vam niti za Božič nej pisao, čiravno sam se Vas vnogokrat spominao. Spominao sam se tiidi vse one lepe nekda-šnje božiče in svete noči, ka sam je preživo pod domačov stre-hov. Tu sam si na sveti večer vsedo k harmoniji si zaigrao in zaspevao: Sveta noč, blažena noč, nato pa: Svet' Jožef in Marija nocoj potujeta ... Prsti so leteli po tipkaj harmonija, vusta so izgovarjala domače reči, a srce je bilo daleč, tam pri Vas, doma pred okinčenim božičom i jaslicami. V molitvi sam se Vas spominao i proso za Vas zdravje, boži blagoslov, srečno, mirno živlenje. To Vam tudi želem za novo leto 1937.
Naj Vam v tom pismi tudi razložim tistih par kvak, ki Vam jih napišem vsigdar na pismo. Tiste kvake pomenijo: Jugoslavija. Japonci nemajo tak vseh črk kak mi, liki skoro vsigdar po dve vkup združenivi, zato ne pišejo Jugoslavija, liki Jugosurabija; s-samo nemajo, v- tfidi nemajo, zato niicajo su in bi. Nadale Vam šče morem povedati, ka Japonci začnejo pisati na pravom kraji, ne na levom kak mi i od zgoraj navzdol. Jugosurabija — napišem z abecednimi črkami. Ta abeceda se niica samo za pisavo tihinskih reči. Inači majo japonci za vsako reč poseben znak. Tak se človek more navčiti par jezero znakov, či šče šteti no-vine in druge knige. To pa nej ravno Iejko delo zato, ka so ni-šterni znaki jako žmetni. Ništerni znaki se pišejo cilo s 30 črticami. Pa Vam ne bom duže razlagao lepote japonskoga jezika, ar bi se ga preveč friško navčili.
Eti je začnola prava zima; tudi malo snega je spadnolo, pa je že odišeo. Najbole mrzlo je od 15. januarado konca feb-ruara. Vej je zato nej bole mrzlo kak pri Vas, samo ka v te lesene barake od vsej strani veter vleče, peči pa tudi nemarno v hišaj, da bi nas segrevale. Inači se pa nikaj ne bojte za mehe. Jes sam zadovolen v svojem stani i vsakši den se bole bližam k mojim želam in Vašemi hrepenenji. Priporočam se Vam v molitev.
Vse Vas iz srca pozdravla Vaš	Gusti.
Štiri leta stara kitajska deklica poklonka na misijonarove dveri. „No, ka bi rada?" pita misijonar. „Oča, nekaj vam ščem povedati. Pravili ste nam, ka tam na oltari Jezuš čaka na nas i ka ma najraj male. Mene ma gvišno najraj, zato, ka sem naj-menša. Pa vi ne vejte, kak hrepenim po njem. Dajte mi Jezuša!"