PRISPEVEK K IDEJNI OSVETLITVI  LEVSTIKOVEGA
TUGOMERA 
Poleg estetskih vrednot je v Tiigomeru družbenopolitična paroblematika tako : mnogovrstna, za drugo polovico preteklega stoletja značilna iin pereča, da tragedija! po pravici velja za našo prvo pomembno politično dramo. Žal še danes nimamo vsestransko zadovoljive interpreitacije tega, za svoj čas vsekakor epohalnoga dela. Nad pol sitoletja je imel spdoh avtorsko pravico do njega Jurčič, dokler ni dr. Antonu i Slodnjaku uspelo, da je Prijateljeve, Žigonove in WoUmanove domneve podprl s pre- i pričljivimi dokazi in delo v knjižni izdaji 1876 prisodil Levstiku. (Dr. A. Slodnjak:j »ALi je Tugomer res Juičičev?« — Življenje in svet 1931.) J
237
Navzlic v spiošnem naivni interpretaciji je Blodnjak v omenjeni razjpravi pravilno zaslutil, da je idejno težišče Levstikove tragedije v dvogovoru med Tugomerom in Bojanom iz 5. in v Tugomerovem samogovoru iz 6. prizora IV. dejanja, ko se Tugomer odloči za brezkompromisen boj in strastno zavrača očitek o narodnem izdajstvu. Problematične pa so v pogledu idejne osvetlitve glavnega junaika kakor tudi celotne tragedije urednikove opombe v Levstikcwem Zbranem delu V. V Tugo- ¦ meni, ki ga imenuje nepolitičnega lahkoveimeža in idealista, vidi Slodnjak »nekaj Levstika, zlasti nekaj njegovega občutka prevare in iz njega izvirajoče zavesti nehotene krivde, kakor so jo občutili vsi naši liberalci — najhuje prav on — ko so spoznali, da so zastonj upali v pomoč in humanost nemškega — liberalizma« (str. 404). Da pričakovana pomoč ne bi bua malenkostna, izvemo malo dalje, ko urednik Levstiku očita, da si je »včasi vendarle motil srce in glavo z mislimi, da bi edino nemški meščanski liberalizem mogel biti naravni zaveznik liberalnih Slovencev pri kulturnem in gosi>odarskem dvigu.slovenskega ljudstva« (str. 405). Ker je moral z Ge-ronovim verolamstvom in pokolom slovanskih knezov propasti ves Tugomerov politični koncept, se zdita Slodnjaku zadnji dve dejanji »umetnositno nepotrebni, saj izražata samo še nekak moraMo-nacionalni nauk« (str. 413—414). Levstik je moral edino »glede na svojo idejo in na pritisk javnega mn-enja« (str. 414) napisati še IV. in V. dejanje, kjer Tugomera očisti in opraviči s tem, da ga idealizira kot mesijani-stičnega glasnika velike slovanske prihodnosti. Po vsem tem vidi Slodnjak idejo tragedije v Levstikovem spoznanju, da bo treba bojevati še prenekateri boij z nem-štvom, udarno organiziranim v liberalni stranki, ki je bila v Avstriji za časa Auer-sperg - Lasserjevega ministrstva vladna stranka, preden »ibo prišla doba narodniost-nega sporazumevanja na temelju istih političnih in kulturnih načel« (str. 417). To pa se mi zdi za Levstika kot ustvarjalca, ki je hil tako globoko zakoreninjen v domači družbeni stvarnosti, vendarle presplošno, zato bom skuš.al najti novo razlago.
Tudi pri idejni analizi tragedije moramo upoštevati okolnost, da si Levstik snovi ni izbral sam. Vemdar pa je že Slodnjak z vestno primerjavo odkru številne idejnovsebinske razlike med 'našo in .prvotno Jurčičevo dramo, napisano v prozi. Razumljivo je, da aspekt na zgodovinsko problematično, hkrati pa tako aktualno snov prd obeh avtorjih ni mogel biti enak. Jurčiča je snov privlačevala kot pisatelja s svojo romantično razgiban'Ostjo. Levstika je zanimala kot ideologa in javnega delavca, ki je bil ipo letu 1870 izobčen iz slovenskega političnega življenja s krivično oznako narodnega izdajalca. Zgodovinska snov mu zatorej služi za interpretacijo sodobnih narodnopolitičnih in osebnih ,problemov.
Osrednji je v tragediji po mojem mnenju problem osveščanja narodnega voditelja, ki se po neuspehu parlamentarne politične taktike dokoplje do spoznanja o nujnosti vsenarodnega odpora zoper verolomnega agresorja. Dozdevno Tugomerovo prizadevanje v smislu ideje o mirni koeksistenci med narodi že samJo z moralno-nacionalnega stališča ni neoporečno. Tiugomer je za ceno sprave, ki pa je mišljena samo kot prem-irje, pripravljen tujcu plačevati davek in dati vojskujoči se Cerkvi koncesije. Na ta način bi sam na stežaj odprl vrata ekspanzivnemu nemškemu fevdalizmu. Nauk tragedije vidim v Tugomerovem spoznanju, da rešitev ogroženega naroda ni v političnih špekulacijah, marveč samo v načelni, dosledni politiki, ki narekuje boj za narodne pravice ne glede na trenutno nemoč in sovražnikovo spremenjeno taktiko, kajti tak boj ustvarja, če drugega ne — moralni kapital za prihodnjo zmago. Tugomer-iparlamentarec je doživel strahoten poraz, z njim vred pa vsa naša parlamentarna politika, ki je v drami dobila krepko zaušnico prav v času 1873—1879, ko so bili slovenski poslanci, kot zatrjuje J. Vcšnjak, »v odločni opoziciji proti vladi« (Spomini II, 275). Levstiku je bUa še živo v spominu Toman-Svetčeva strahopetna, ¦ koncesijsko-drobtiničarska politika, ko je s svojim izrednim smiislom za pravilno presojo vsakokratne politične situacije in pomen določene politične taktike za nadaljnjo usodo slovenskega naroda moral vnaprej slutiti, da je parlamentarna politika brez širokega dem'okratičnega zaledja in podpore ljudstva obsojena slej ko prej na neuspeh. To se je pokazalo »v drugi dobi od 1. 1879. do 1885., ko smo bili del vladne večine, a smo morali molčati in zadovoljni biti, da je tudi za Slovence od^padla tuintam kaka drobtinica« (J. Vošnjak, Spomini II, ib.).
Ideja tragedije zatorej ne more biti zgolj razočaranje nad nemškim liberalizmom kot dozdevnim naravnim zaveznikom slovenskega naroda. Levstik si od nemškega liberalizma že dolgo ni obetal ničesar več, najmanj seveda pomoči za gospodarski in kulturni napredek svojega naroda. V dopisu za »Slovenski Narod« 8. avgusta 1868 naravnost obtožuje Karla Dežmana, prvaka nemškega liberalizma pri s
238
nas, da pod 'krinko prizadevanj za gmotni in duhiovni napredek slovenskega naroda i pripravlja jxxt Prusom. V tragediji mu torej ustreza trgovec Gripo, ki pod enako ; krinko gospodarskega napredka utira germanizaciji pot v slovanske dežele. Bolj kot i nemški liberalci so miorali L,evstika skrbeti slovenski poslanci, ki so v deželnih . zborih in dunajskem parlamentu predstavljali in neredko zlorabljali svoj narod in ' jih že v dopisu za »Slovenski Narod« 25. julija 1868 trdo prijema: »Ali nas vlada more ¦ spoštovati, ko smo taki strahopetni zajci? ... V telo sloveiiiske politike se je nabralo ; toliko gnoja, da mora tvor kmalu pokniti.« ¦¦
Prav zaradi problema osveščanja političnega vodstva v tragediji, ki ni zgolj ; individualna, ampak naciomadno-kolektivna, zadnji dve dejanji tudi umetniško nista : odveč. Šele z ideološko katastrofo glavnega junaka in vsenarodno nesrečo spričo j pokola slovanskih knezov se lahko uveljavi Mestislaivova vojna stranka kot izraz \ ljudske voilje. V odločUnem spopadu s Franki so izčrpane vse realne možnosti za ] svoboden razvoj majhnega siovanskega naroda in njegov postopen prehod iz rodovne i skupnosti v fevdakio ureditev kot ustreznejšo obliko za movo vsebino družbenih | odnosov. Vrzkia vizionama napoved slovanskega dne — maščevalca šele priča za j popoln bankrot domače politike, zato si je treba ^iskati utehe v mitu o veliki slo- ' vanski prihodnosti. '
Po neuspehu s »Pavliho« 1870, ki pomeni najvišji vzpon njegove demokratične misli in višek družbenopohtične dejavnosti, saj je boju z nemštvom on domačo re- ; akcijo pridružil še bolj zoper oportunizem v lastnih liberalnih vrstah, je Levstik J v strahu .pred vedno hujšo germanizacijo napravil s svojo publicistično dejavnostjo ' pri »Slcivenskem Narodu« 1871-72 čustveno stranpot v panslavizem. »Tugomer« pa je j ne glede na panslavistično razpoloženje, ki prevlada na koncu tragedije, umetniški . dokaz, da se Levstik ponwno vrača h kritiki domačih družbenopolitičnih razmer. '
Siane Pevec j