Leto HI. O MLADINSKI KULTURNO - POLITIČNI LIST Šlev. 2 (35). Izhaja štirinajstdnevno V Ljubljani, dne 7. novembra 1937 Celoletna naročnina znaša 18 Din Ljubljana, 7. novembra 1937. Kdo nosi odgovornost za to, da se nahajamo v nuši državi v stalni politični krizi? Mnogi mislijo, da je naša država še mlada in da zato ne more biti urejena in so zato trzavice, ki jih preživljamo, normalen pojav. Drugi pripisu je. jo težke politične prilike posebnemu značaju in temperamentu našega naroda. Tretji iščejo vzroke v gospodarski krizi in nerešenih socialnih vprašanjih. Gotovo je, da so vsi iti odgovori pravilni, toda po našem mnenju ne zadevajo bistva stvari. Ako si hočemo razložiti to vprašanje, si moramo biti na jasnem, kdo je do danes vladal in upravljal v naši državi. Zakaj edino na ta način bomo prišli do bistva samega problema. Od osvobojenja naprej je vladala in upravljala v naši državi inteligenca. Zelo malo je slučajev, da bi prišli na oblast oziroma v vlado ljudje iz gospodarskih krogov ali drugih slojev prebivalstva. Res je, da so bili kot poslanci v narodnem zastopstvu izvoljeni preprosti ljudje, predvsem kmetje, vendar oni niso igrali nikdar odločilne vloge. Vedno so odločevali intelektualci, bodisi v vladi, bodisi v narodnem predstavništvu ali pa v različnih strankah. Ako nam je to jasno, je jasen odgovor. Inteligenca je vladala in upravljala v naši državi, zato nosi ona polno odgovornost za naše politične razmere. V čem je vzrok, da inteligenca ni mogla vladati in upravljati tako kot je treba? Postaviti moremo trditev, da je. kriza našega političnega življenja kriza naše inteligence. Vendar nočemo iti predaleč. Trdili bi sicer lahko, da preživlja vsa naša inteligenca težko gospodarsko, duhovno in nravstveno krizo, in s to ugotovitvijo bi mogli objasniti mar-sikak neljub pojav našega javnega življenja. Tu trdimo predvsem to, da preživlja krizo oni del inteligence, ki se bavi s politiko in ki si je stavil za cilj, tla vodi in upravlja v naši državi. Kriza našega političnega življenja je zait o kriza naših politikov. Naša inteligenca, ki je organsko zrasla iz ljudstva, je dala nekoč narodu in svetu slavne pisatelje in pesnike, umetnike, znanstvenike in izumitelje. Dala je tudi velike politike in državnike v osebah slavnih vladarjev in drugih politikov. Oni so živeli in delovali v času slavne preteklosti in našega narodnega procvita in napredka. Z lahkoto trdimo, da je vprav njihova zasluga, da smo dosegli v pretekli in polpretekli dobi tako velike uspehe. V prvih letih po osvobojen ju smo upali, da se bodo naše politične razmere kmalu ustalile iti država konsolidirala. Zato so jamčila imena dobrih in energičnih politikov Rašica, Protiča, Radiča, Pribičeviča in drugih. Danes, ko so oni legli že v grob, ni nikogar, ki bi s svojo nadarjenostjo in genialnostjo stopil na njihovo mesto. Danes nimamo človeka, ki bi užival tolikšno avtoriteto in zaupanje kakor so ga uživali oni. Tudi danes imamo med inteligenco pisatelje in pesnike in druge, ki nam delajo čast v svetu. Toda nimamo dobrih politikov in državnikov. Danes imamo v našem političnem živ-l jen ju vse polno pojavov, ki nam zgovorno kažejo, da naša inteligenca ne nosi več po pravici svojega naziva. Namesto duha, pomirijivosti in strpnosti. katere morajo nositi v sebi resnični m-teligenti in pravi politiki in državniki, vladajo strast, sovraštvo in nestrpnost. In to vprav v onih krogih, ki bi se varali odlikovati po svojih moralnih svoj-stvili. V čem je tragika našega političnega in narodnega življenja? Po našem mnenju obstoji v tem, da je v svetovni vojni in v naši nacionalni revoluciji izumrla cela generacija naših najboljših ljudi. Umrli so dobrovoljci in frontni bojevniki ter pripadniki predvojne revolucionarne omladine, ki so bili edino u-pravičeni, da prevzemo upravo naše države v svoje roke, ker so le oni dejansko preživeli in sodelovali v naši nacionalni revoluciji. Kolikor pa jih je ostalo, pa so se umaknili s politične pozor-nice ali pa nanjo niti stopili niso. Še danes opažamo, da se vprav oni ljudje, ki so nekdaj kazali polno ambicije, da vse svoje življenje posvetijo političnemu delu, drže razočaranim ob strani. Mogoče je, da so se v svojem napornem delu fizično in moralno izčrpali. Zato je za nas jasno, zakaj se nahajamo v stalni politični napetosti in krizi? Po dvajsetletnem življenju v svobodni državi se naša inteligenca še ni znašla, ni spoznala svoje naloge in se je pokazala povsem nesposobno za vodstvo države. Le tako moremo razumeti različne peripetije, v našem političnem življenju, menjanju režimov in vlad, sklepanje sporazumov in strastno strankarsko borbo. Pri tem pa izgleda površnemu opazovalcu, da gre tu za borbo za visoke ideje in za interese države. Ako pa pozorno pregledamo vse te pojave, vidimo, da tu ne gre za razumno vodstvo države in za kako pametno politiko, temveč le za slepo igro lastnih koristi in osebnih ambicij. Kaj pomenijo vsi ti pojavi? Ali pomenijo samo, da se nahaja naša inteligenca oziroma vodilni politični sloj v krizi, ki jo bo slej ali prej premgal? Mogoče pomenijo propad in smrt tega vodilnega sloja, na katerega mesto bo stopil drugi z jasno politiko, s sodobnimi idejami, z brezpompromisnim izvajanjem svojega programa, ki bo imel smisel za zakonitost svojega delovanja in bo prežel visoke morale in spoštovanja. Težko je prorokovati, toda naša želja je, da nastopijo novi ljudje z novimi pogledi, ki bodo kos novim razmeram in potrebam časa. II. letnik „Naše misli44 smo dali vczuti. Izvod v celem platnu stane Din 80.— in sc lahko naroči pri upravi Prof. Dr. laza Popovič: Pohvala i. Prvo da raščistimo neke pojmove. Ja lično nišam ubeden u to da se prosvečivanje može i/.vršavati samo rečima i slovima,- To je mo-guče samo onda, ako več postoje prethodno spremljene homogene i gotove mase. Onda, pisana ili kazana reč može da vredi i kao uda-rac groma. U vremenu, kao što su današnja, ima samo dva načina da se širi prosveta. Jedan je način veštački, služi se tehnikom organizacije, i sprov.odi se bezohzirno i šilom. Te primere vidimo u današnjo) kulturno-političkoj istoriji divno istaknute, pa nije potrebno da ih spominjemo. Drugi je način stari, klasični, apostolski, a to je širenje prosvete ličnim delom. Ovaj način razdeljuje izahrane pojedince iz kolektiva i uzdižc znamenja svojih načela bez govora i bez reklame. Ko u sebi oseča da je-aktivist a ne farisej, mora da se odluči kojim če načinom da se vrši prosvečivanje. Ja sam se lično odlučio za ovaj drugi način. Jer moje sbvatanje istorije čovečanstva torne načinu od-govara. I što sam i gde sam u dosadašnjoj istoriji čovečanstva video naprednoga, slavnoga i lepoga, to je uvek postajalo na ovaj drugi način. Zato nikako nišam niti za rešavanje problema u kolektivu, niti za ikakvo glasanje lamo gde treba idealizma i oduševljenja. Osim toga ja lično držim da mi kao narod ili kao narodna grupa ne pripadamo zapadu nego istoku, i zato naše ideale imamo da sa-gledamo na istoku. Ja lično držim da mi nismo sposobni zalo da funkeijonišemo sa velikim centrima, nego jedino u pluricentričnom tipu. Ja lično držim da naš prosvetiteljski rad ima da se obavlja prvo i najpreče u onim malim centrima našim, koji su najzapušteniji, naj-jadniji i najostavljeniji. Ja lično držim da diskant u pitanju privatne i zvanične inicija-tive, po dobrotne poslu, nikada ne može posojati, isto tako kao što po dobrotne poslu nikada ne sme postojati konkurencija pojedi-nib akeija privatne inieijative. Ja lično držim da se totalni problem našeg života i postanka niti sme, niti može uzeti kao program bilo koje moči i sile u nama, nego taj problem mora, razdeljen u pojedine delove, da se za-obilaznim putem sastavlja i rešava, kao da mje totalan, nego kao da je parcijalan. Ja lično držim da nakon pogibije kralja Aleksandra I. Ujedinitelja nastupa kod nas faza nejunačkoga života, i mi moramo da muški i hrabro pri. mimo to u naše saznanje, i da kroz mrak prodorno u svetlost. Nakon ovoga uvoda pokušao hib da kažem nešto o študentskim radnim četama. Treba pre svega posmatrati taj pokret kao simboličan i apostolski. Ko ima iole razbora, ne sme pitati niti za broj uposlenih, niti za efekte toga rada do sada pred vidljivim okom. To je jedan po-četak i jedan pokušaj, koji se razvija pod normalnim zakonima, kao što to mora biti. U prvi mah oduševljeno dočekan i prerenjivan, sudario se ubrzo sa bezbrojem neprilika i smetnji, i morao je da se akomodira. Glavno je da on traje več četiri godine, i može se sa dosta prava suditi da če ostati i da če se odr-žati. Kako i u kojoj meri, — na ta pitanja ne može danas da se odgovori. No, glavno je da taj pokret traje. Taj pokret nikao je iz sredine Študentske narodne omladine. Bilo je sasvim ludosii jasno, da se je jedanputa moralo postaviti pitanje: šta radi ta omladina Študentska, koja broji preko petnaest hiljada članova, šta radi ta narodna omladina, kad znamo da se na uni-verzitetima tako malo i tako kratko radi, i kada znamo da postoje tako ogromni višeme-sečni odmori na univerzitetima? Kogod je to pitanje postav io, a ako je u duši aktivista a nije mrtvo puhalo, •— morao je da pode dalje i da traži odgovora na to pitanje. Tako je došlo do ideje, do samostalne ideje naše, da študenti treba da za vreme tih višemesečnib odmaranja rade na objektima korisnim i potrebnim za narod, a u prvom redu za selo i za seljake. Sa čudnim vremenima, kako se sve zbiva i dešava, nastao je otpor na putu provo-denja ideje u život. U početku sve lepote i oduševljenja nije mogao biti sproveden do-voljno strog i čist izbor nosilaca i raznosilaea, a prevladavala je varka velikih brojeva. Pa se desilo to, da je neprobran broj rastao, a da u čistoj čaši nije mogla biti čista voda. To su iskustva koja nije sramotno priznati. Ali se duboko ukorenilo ubedenje, da lepu stvar ne mogu zastupati ružni ljudi. I tuda je moralo da se prode i da se progura. No osim toga, u čuvanju autoriteta ideje popustilo se u auto-ritetu uopšte, brzopleto se vršila spremanja, a izbor objekata rada utvrdivan je tako reči poslednji dan. I to valja priznati, jer ko radi taj može i da greši. Nema sumnje da je propu-štena i često puta nedovoljno izvršena propaganda medu samim studentima, i u toj hao-tičnoj masi u mesto da se grade pojedine celične stanice, rasipalo sc poverenjem i razvod-njavalo piče. Ono što nam izgleda najkrupnije, a do čega smo u toku ove četiri godine zanimanju tim poslom došli, jeste to, da kod študentskih rad. »ih četa treba obratiti največu pažnju na onu omladinu, koja još nije bila na univerzitetima, a koja dovršava gimnaziji!. Prosto kazano: nama je danas mnogo dragocenije i važnije da imamo sobom deset maturanata, nego stotinu studenata. U jednoj pravilnoj perspektivi moralo se od početka gledati na stvar tako, da se študenti univerziteta ne mogu izuzimati kao naročiti deo omladine narodne, i ne smeju deliti od dačke omladine srednjih šknla, isto tako kao što spoj mora i prema svršenim studentima biti harmonično održan. I u torne pravcu dovršeno je čiščenje i bistrenje pogleda, i po-lako se kristalizira potrebna stalnost. Dodajemo da smo došli do uverenja da je rad sa studentima istina potreban, ali da je taj rad i vrlo težak i vrlo odgovoran, i sa tim rudom niko nema prava da lakomisleno po-stupa. Tako je i sa studentskom radnom če-tom. To je vrlo krupan i odgovoran posao, i mi smo uvereni da neče proči mnogo vremena i da če to morati uvideti, u koliko več danas ne uvidaju, i svi merodavni faktori našega na-rodnoga života. Uvek treba vremena da se misli smire i sta-lože, pa da postanemo pravim i pravilnim oru-dem ideje, koja zapoveda i kojoj služimo. Poznalo je da je lukavstvo velikih ideja u torne, da podmetnu prividan lični interes u ono što je zajedničko i opšte. No mora postojati jedna pravilna razmera izmedu lienoga i opštega. Zato treba vremena da prode, pa da se naše Stran 2 » N A Š A Ml S E L « » Štev. 2. misli slože, smire i stalože. A joj je više potrebno vremena, tla kad imamo oruite, da ga znamo najbolje, najjače i najpraktičnije upo-trebiti. Izglodalo bi da je ovo pleonazam, ali niko nema prava da u dobroj nameri čin i zlo. Ima jedna generalna odlika naša: gledaj šta drugi narodi rade. Litina, svako je učenje lepo. Ali ko talenta nema, tome ne pomaže ni milijon škola. A ko ne prilagodi presadeno domačim prilikama, lud je i pust, kao onaj što nosi merdevine popreko. Naše večito ugledan je, započeto još pre »to godina od svih naših prosvetitelja, nije samo mana, nego je postalo manijom. Kogod se ose-ca slabim, samo taj traži prijateljstvo. Jakome ne treba saveza. U merenju i u ugledan ju leži uvek klica sopstvene nemoči, nesigurnosti i nevere. Naročito kada se ugledamo kao pravi majmuni na sve što se danas 11 svetu radi, ruje i vidi, i kada se bratimo sa svakim. Odabrati potrebno, to treba znati,, pa onda naci primere. Ne gledati nikada na mrtežinu, nego na valja-npst. Naročito je besomučno, kada se okre-čemo onamo gde je največa galama i larma. I takozvani veliki narodi upotreliljavaju trikove za neku drugu i višu konkureiiciju i to je onda inainac za sve bezazlene ljude. A sa današnjim nervoznim in uzrujanim in-leresovanjem za sve što bj jedilom pokretu na celom svetu jednakom slično bilo, našteje nasilno i površno vezivanje -a svim raznorodnim grupama, i bez prekida i razbora ostv.aruje se neka izvan narodna i iznad narodna organizacija, pod modnim imenom internacijonalnoga, a sve sa farisejskini moralom. Pokret študentski!) radnili četa imao je da prode kroz sve te opasnosti, pa da se sačuva kao samostalan i kao svoj. Čak taj proces nije još ni gotpv, jer se može stalno čuti, od žurna-lističnih, prosvečenih a inače i dobronamernih ljudi, da u Nemačkoj dobrovoljno radi preko pola milijona mladica, da u' Švicarsko j pošto ji več deset godina izmena i razmena dobrovolj-nih radenika izmedu deset naroda globusa, da u Italiji ima nekoliko za propagandi! dobro-voljnog rada divno udešenih npvina. Pri tonie se zaboravlja da i n- Nemačkoj i u Italiji naročito sve te takozvahe dobrovoljne organizacije rada počivaju na tvrdoj i teškoj vojno j stegi i disciplini, i da je tanio sila esoncija po-kreta, a 'ne 'lobodi!a odlitka. Razume se, da s druge strane naša izvlkana sloboda,- i slobodarstvo dovodi do teške po-mutnje, gde svak o hoče. i ima prava da bude slohodan. Ali sloboda je za nas najteža oba veza i najstrašniji zakon, i ko hoče (dohodu, treba da joj je doraštao, i treba da joj se absolutno pokorava. Sve to truni, muti, krha, zaustavlja i guši svaki idealistički pokret, pa tako i pokret študentskih radnih četa. Nema tu ničega naipri-roduoga, i tek kad s6 savladaju prepreke 1 smetnje, moči če se iči u razvoju napred i dalje. Taj pokret studenskih radnih četa ima samo jednu i glavnu i originalnu. linij u: to je selo i seljak naš. Ako igde trebh dobrovoljno raditi i pomagati primerom i prosvecivati bez fraza, to je selo i seljak.-Ako jedanputa naše selo i naš seljak razume, primi i zavoli študentske radne čete, onda je i definitivno odliičeno sta če dalje'da buičn<>, -labičko, kao pred »mak sveta? Moramo da spomenemo još nešto. Kaže se da studentske radne četo otimaju liadnieu ra-deniku siromaku. Izglodalo bi to zaista grozno. A neče da se kaže da studentske radne .Čet* rade bez platc, da rade ono nacionalno potrebne objekte, koje radeniei nikad neče raditi, da podižu kult i obožavanje rada, što samo može i stvarati i povisivati nadniou, da brisu i uuii štavaju razliku izmodu gospodina i radenika, da opšti moralan uspeh ističu nas-uprot liovcu, — sve to neče da so kaže. Izgleda da se kod nas opšte mnogo govori i piše, pa i ovo govorenje. treba da se prekine. Fakt je to, da studentske radne čete rado, i to je ono što jo. glavno i odliično. P O U IV NAJTE N A n O Č N.l M. O! ČEK. RAČ. 17.120 cenene vodne poti, ki bi ji omogočila, da si gospodarsko osvoji in potem tudi obdrži oddaljnejša tržišča. Pri današnji višini naših železniških tarif je že 500 km razdalja, s katero moramo pošteno računati ako imamo pred seboj le malo težjo ali pa obsežnejšo robo. Slično je s sirovinami. Redka so domača podjetja čijih delo obstoja v predelovanju in izpopolnjevanju na domačih tleh nastalih odnosno produciranih surovin. V veliki meri predelujejo naše tovarne iz inozemstva ali pa celo iz drugih predelov države uvoženo blago. Tako vidimo, da tudi tu marsikatero podjetje ne stoji na trdnih nogah, temveč je njegov prospeh zavisen in preračunan več ali manj na trenoten uspeh in ko-njukturo. Kapital je bil faktor, s katerim smo do prošle krize razpolagali v zadostni količini. S krizo so se pa razmere izpre-menile in danes ta čihitelj, ki nam je v času konjukture omogočil tako lep polet ni več v stanju da z enako smelostjo in močjo podpre regeneracijo našega gospodarstva. Z druge strarii pa moramo reči, da vedno močnejši državni in pol-državni denarni zavodi niso. Dravski banovini nikdar nudili one pomoči, ki bi ji pripadala. Delovna sila je bila pri nas daleko najnaprednejša, najsposobnejša in — najdražja. V času ko v velikih industrijah, ki se bavijo z mriožinsko proizvodnjo v serijah opravlja glavno tlelo stroj ne pa človek je tudi to činjenica, ki nikakor ne tvori aktivne postavke v kal-kulatorni osnovi naših podjetij. To je le kratka in v najgrobejših obrisih orisana analiza našega položaja ob kateri se lahko globoko zamislimo, iznesemo mnogo poedinosti, več ali manj zanimivih, pozitivnih in negativnih. Zaključek pa bo vedno isti. Morda bomo kaj takega napravili v eni izmed prihodnjih številk. Za danes se pa zadovolju jem z navedenim in po-vdarjamo: veliko konjukturo naše industrije v prvih desetih letih po osvo-bojenju imamo pripisati v prvi vrsti činjenici, da smo postali sestavni del nove države, v katera, smo predstavljali gospodarsko najnaprednejšo# pokrajino. Edina stvarna prednost, ki jo je imela naša industrija je bil relativno cenen kapital, sposobna delovna in orgaiiiza-torična sila, ter činjenica prejšnjega nastanka. Vse to pa so prednosti, ki se zelo lahko izgube ako se jih stalno ne čuva in izpopolnjuje. Ob takem stanju ni čudno, da je vsako novo podjetje nastajajoče na dosedanjem tržišču proizvodov slovenske in dustrije pomenilo zanjo novo. nevarnost. Statistika nam govori kako močno se poedini kra ji gospodarsko osamosvajalo, koliko novih tovaren zraste izven Di *av-ske banovine, kako se stara podjetja modernizirajo in razširjajo. Naši gospodarstveniki so se zdramili in vprašali: kaj pa sedaj? Tu obstoja le en odgovor, v katerem popolnoma soglašamo z njimi. Naša industrija in trgovstvo sla dokazala svojo zrelost in sposobnost najbolj v trenotku, ko sta trčili na realnost obravnavanega problema in se nista spustili v jok za izgubljenimi zlatimi časi, temveč sta pogumno proklamirali geslo: delati! Večja sposobnost in aktivnost naj nadoknadi druge pomanjkljivosti ter omogoči, da obdržimo tisto prednost, ki smo jo imeli do sedaj. Popolnoma pravilno je, da ne razumemo svojega položaja kot nekaj statističnega, temveč kot nekaj dinamičnega. Ako gredo drugi naprej, moramo tudi mi napredovati, ne pa čakali, da has dobite in šele takrat ko ho že prepozno iskati svojo rešitev, A sedaj moramo paziti, da zidamo solidno. Najnovejši čas nam je pokazal smer v kateri moramo delovati ako hočemo ustvariti nekaj vsaj relativno trajnega. Vse vrste delavnosti čijih namen je v prvi vrsti kritje potreb ožjega tržišča, hotelska in druga na domačih surovinah sloneča industri ja, proizvodnja kvalitetnega blaga vseli vrst, to je ono čemur se moramo posvetiti in potem se Štev. 2. »NAŠA MISEL« Stran 3. Volitve na univerzi VELIK NAPREDEK NACIONALISTOV. — NAZADOVANJE KLERIKALCEV IN MARKSISTOV. — VPRAŠANJE TEOLOGOV. Zadnje volitve v »Akademsko akcijo«, ki je dobila po sili razmer reprezentančni značaj vseh visokošolcev Aleksandrove univerze, so prinesle dokaz o značilni izpremembi moči posameznih nazorskih skupin. Ker ni prevladal nazor, da bi bilo treba vsem, kar je v zvezi z organizacijo, katere namen je zanimati se za napredek univerze in interese njenih slušateljev, čuvati stanovski značaj, so dobile tudi vse kandidatne liste, ki ge sicer potegujejo na več ali manj strokovnem in stanovskem programu za zaupanje visokošolskih mas, izrazito idejno in nekatere celo strankarsko barvo. Iz tega sledi, da se vknjižu-jejo tudi vsi uspehi ali neuspehi le organizacije v korist ali škodo vsakokratne vodeče skupine. Volilni rezultat volitev v »Akademsko akcijo« pa ne po-meni toliko ocene odgovornih zastopnikov idejnih skupin, kot zanesljivo sliko številčne moči posameznih struj. Kakor že nekaj let nazaj, so stopile tudi letos v volilno areno tri tradicionalne skupine r jugoslovenska nacionalna ter črno in rdeče internacionalni. Vse so razvile živahno volilno propagando, ki se je pri klerikalcih iri levičarjih po-vspela do nedostojnih in neosnovanih izpadov proti jugoslovenski listi. Brez svoje zasluge je igrala v tem boju važno vlogo tudi. »Naša misel«. Potvarjajoč v smislu »Naših pogledov« duha nekaterih njenih člankov, so jo hoteli prikazati kot list, nasproten interesom univerze in s tem škodovati moči jugoslo-venske skupine. Uspeh volitev je dokazi, da je bil brezploden ta absurdni poskus. Kakšen odmev so našle te volitve v naši javnosti vidimo iz časopisja vseli smeri, ki ni moglo brez značilnih pripomb mimo tega pomembnega dogodka. Ob tej priliki pa je prišlo tudi do izraza, kako zelo se naša politična javnost zaveda dalekosežne pomembnosti položaja na univerzi in tendence kakovostnega in številčnega prevagovanja moči idejnih struj med njenimi slušatelji. Vsi se dobro zavedajo, da pomeni vseučilišče važen faktor ne samo v pogledu onega, več ali manj oddaljenega vpliva na narodno in državno življenje potom že izšolanih, temveč tudi neposrednega in trenutnega, potom še študirajočih. Na univerzah zbran inteligenčni naraščaj je često sposoben odločujoče-vplivati na obči razvoj, bodisi kot tolmač, bodisi kot ustvarjalec javnega mnenja. Iz teh razlogov So se mnogi razveselili, še več pa se jih je razžalostilo in skrbeče zamislilo ob izidu volitev na vseučilišču. Živo se še spominjamo pisanja klerikalnega časopisja ob lanskih 'volitvah, nam ne ho treba bati konkurence novih podjetij. Sami bomo držali v rokah adute svoje bodočnosti in oh spretni igri je nemogoče da hi izgubili. Proizvodnja blaga pri katerem igra bližina tržišča glavno vlogo radi na-prarn njegovi nizki ceni razmeroma visokih transportnih stroškov produkcija nekvalitetnih masnih artiklov, ki ne zahtevajo posebne spretnosti in izkušenj kot tudi vsaka delavnost, ki je navezana na bližino surovin, katerih pri nas nimamo, spada med one panoge, ki jih hotno morali v bodočnosti likvidirati. S tem ni rečeno, da zagovarjamo uničenje tega dela nuše industrije. Že v naprej se zavarujemo pred takimi očitki. Torla oh objektivnem pogledu na naš položaj smo naleteli na realna dejstva in slepci hi bili, ako jih ne bi videli in norci ako se po njih ne bi ravnali. Po priložnostni konjukturi, katero smo preživeli moramo gledati, da si za-siguramo trazno gospodarsko bodočnost, to pa je 'ntožno doseči le s pravilno in-korporaeijo slovenskega v celotno jugo-slovensko gospodarstvo. To je naš cilj in v tej smeri bomo razvijali tudi v bodoče 'svoje poglede. ki so prinesle zadnje mesto nacionalni mladini predvsem zato, ker je šla ne-edina v borbo. Takrat so proroško napovedovali, da nima več nacionalna ideja podmladka, da pomenijo njeni redki pristaši v mestih le še odmirajočo vejo in da bo zato v znamenju gesla »Rim ali Moskva« odločal o naši usodi uspeh boja med edino v poštev prihajajočima činiteljima: črnim in rdečim inter-nacionalizmom. Spričo letošnjega rezultata, po katerem je jugoslovenska lista dosegla 295 glasov in s tem napredovala v primerjavi z lanskim rezultatom za 60 glasov, klerikalna 408 glasov (nazadovala ža 12 glasov) in levičarska 221 glasov, (nazadovala za 113 glasov), je bilo klerikalno časopisje prisiljeno zamisliti se in priznati, da tako velik napredek nacionalistov »ni brez značilnosti«. Te številke dobijo svoj pravi pomen šele v primerjavi z današnjim časom. Zanimivo je dejstvo, da je katoliško časopisje samo čutilo potrebo opravičevati volilni uspeh svoje mladine. Ker niso mogli zanikati absolutnega napredovanja nacionalne liste in nazadovanja svoje, so se zatekli k izračunavanju odstotkov volilne udeležbe in s tem torej, k dokaznim sredstvom le relativne vrednosti. Klerikalno časopisje samo dokazuje, da. se dobro zaveda pomembnosti navidezno malenkostnega nazadovanja svoje mladine in občutnega napredovanja nacionalne, ker ve v kakšnih ugodnih prilikah današnje politične situacije je klerikalizem nazadoval na univerzi in v kako težkih je nacionalizem napredoval. Dobro pa tudi vedo, da bi pomenila tudi ohranitev starih moči neuspeh spričo porastka pristašev nacionalne misli. Še bolj razumemo njegovo vznemirjenost, ako pomislimo na občutljivo točko klerikalne pozicije na vseučilišču, ki jo vzdržujejo večinoma z uniformiranimi teologi, nunami in frančiškani, ki so prinesli na volišče nič manj kot 200 glasov. Klavrna je tudi njihova tolažba, ko trdijo, da so nacionalisti napredovali samo zato, ker so dali njim svoje glasove marksisti. Nič manjšo zbeganost kot V klerikalnem, so povzročile volitve na. univerzi tudi v levičarskem taboru. »Delavska politika« se je tudi zamsilila ob tej priliki in naprtila odgovornost za neuspeh marksistov tistim, ki so »manevrirali« z J RZ. Nazadovanje levičarjev za celih 113 glasov je prepričevalen dokaz o treznosti nacionalne akademske mladine, ki je nedostopna ceneni demagogiji in geslom, ki jih ta skupina izprenunja po potrebi časa. Važnost uspeha nacionalistov ne leži samo v njihovem enotnem nastopu in težkem času v katerem so ga dosegli, temveč leži predvsem v listih glasovih, s katerimi so oni napredovali.: K temu napredku so v pretežni večini prispevali najmlajši visokošolci, ki so letos prvič prestopili prag Aleksandrove univerze. Pritok v nacionalna društva je bil letos izredno močan. V tem vidimo uspeh naeijonalnega mladinskega časopisja, ki vrši svojo vzgojno nalogo med našo srednješolsko mladino. Število novincev v nacionalnih društvih in volitve na univerzi so prvi znak tega dela, ki bo prišlo do še močnejšega izraza v prihodnjih letih. To je tista okolnost, ki navdaja vso nacionalno javnost z največjim zadovoljstvom, saj vidi v njej napoved, da bo univerza skoraj postala tisto v našem narodnem in državnem življenju, kar bi že od početka morala biti. Mi z zadoščenjem pozdravljamo ta dokaz nacionalne zavesti, delavnosti in borbenosti, ker vidimo, da se je akademska mladina v popolni meri zavedla dolžnosti, katero mora v družbi tovarišev, ki so na drugih področjih zaposlili svoje moči, odigrati v današnjem usodnem času. V tej zvezi se nam vsiljuje še eiio vprašanje, važno za razvoj prilik na našem vseučilišču. Že zgoraj smo opozorili na Ahilovo peto volilnega »uspeha« klerikalne mladine, ki nima med aktivnimi visokošolci več kakor 200 socialno in politično odvisnih pristašev. Brez teologov, frančiškanov in nun je torej ta skupina najšibkejša na vseh fakultetah, ki edine spadajo po svojem znanstvenem značaju v okvir univerze. Klerikalno časopisje vidi v spodtikanju ob glasove uniformiranih »farško gonjo«. Vsakega, ki vidi v teh glasovih manjvrednost, zavrne z ugotovitvijo, da dajejo šolnine in takse, ki jih morajo plačevati teologi, frančiškani in nune tudi njim enako pravico. To pa je tudi edini, zelo šibki argument, ki govori za, kajti mnogo več jih je in mnogo močnejših, ki govore proti umestnosti »sodelovanja« teologov, redovnikov in redovnic v akademskem življenju, ker ono se omejuje izključno na volitve in nastope, ko je treba uveljavljati klerikalno politiko. Ne sme se pozabiti, da so ti uniformiranci edini internisti med slušatelji in edini, ki ne razpolagajo s svobodo svojega prepričanja. Oni živijo povsem ločeno od dnevnega življenja in so tudi zato eduii, ki kot eh mož oddajo svoj glas klerikalnim eksponentom. Mi smo odločno proti temu, da bi ta klerikalna fakulteta imela odločilno besedo ha univerzi, čeprav so klerikalci najšibkejši na vseh ostalih, katerih se predvsem tičejo problemi, ki se obravnavajo v akademski akciji. Mi smo mnenja, da se mora teologom določiti izjemen položaj na univerzi in v akademskem življenju, ki je često izrazito političnega značaja. Značaj teologije in značaj funh-cije, za katero se njeni slušatelji pripravljajo nam vsiljuje primerjavo s položajem gojencev- vojne akademije, ki so ločeni od politike in vzvišeni nad posle, ki so odkazani poklicanim, da jih opravljajo. Teologiji bi bilo treba oču-vati kakor vojni akademiji značaj .fakultete, vendar pa ji določiti položaj v ali izven univerzitetnega okvira, ki bo bolj odgovarjal njenemu namenu. Istovetenje teološke fakultete z klerikalizmom in spontani nastopi vseh njenih slušateljev za klerikalno politiko, prav. gotovo ne morejo pustiti nas ravnodušnih. Merodajne kroge pozivamo, da se s tem problemom resnejše pozanimajo, kakor pa se z njim iz svojih izključno političnih razlogov bavi naše klerikalno časopisje. Z DOMAČIH N TUJIH NIVERZ OBČNI ZBOR AKADEMSKE AKCIJE •29. oktobra se je vršil redni letni občni zbor Akademske akcije; Zanimanje za delo uprave, ki si je priborila lani vodstvo na osnovi impozantnega programa je bilo veliko. Nudila se je lepa priložnost za primerjavo cenene besede ih stvarnega uspeha. Prepričani smo, da bo ravno ta slučaj prisilil k večji skromnosti vse tiste, ki si z demagogijo utirajo pot na univerzitetnih tleh. Predsednik Akademske akcije g. Der-kač je otvoril občni zbor s precejšno zamudo, ker se mu je verjetno zdelo, da še niso zbrani vsi tisti, ki bodo iz strankarske poslušnosti brez kritike in brez pridržkov odobrili njegovo delo. V svojem dolgoveznem poročilu je prikazal delo in predvsem nedelo svojega odbora. Za neuspehe nosi pretežno odgovornost katoliška skupina, ki je izrabljajoč svojo moč V odboru s tem, da je ovirala iniciativnost članov druge miselnosti. Do. močnega izraza je prišla kvarnost njene absolutne podrejenosti politični stranki. Predsednik je skušal svojo zadrego omiliti z razpravljanjem o raznih- bodočih načrtih, torej z novimi praznimi besedami. Kolikor pa je bilo uspehov po zaslugi drugih odbornikov, jih je nesramežljivo pripisoval sebi in svojim somišljenikom. Finančno poročilo izkazuje 11.433.-— Din dohodkov in okoli 8.000.—1 Dim izdatkov, Pravijo, da je sedanji odbor dosegel tako ugodno blgajniško stanje zgolj na podlagi osebnih poznanstev. Po nebistvenem tajnikovem poročilu so sledila koristnejša o kemičnem laboratoriju, šolninah, taksah, Knafljevi ustanovi in drugih stvareh, katera so podali gg. Kavčič, Orožen, Žokelj in drugi. Soglasno je bil sprejet samostojen predlog, da se naj Knafljeva ustanova uporablja tudi za visokošolce iz zasedenega ozemlja, ki študirajo v Jugoslaviji. Pri debati o poročilih je bil zlasti glasen g. Gregorač, katerega izvajanja mestoma niso bila v nikaki zvezi s predmetom, ker so bila preveč očitno prora-čunana na propagandni volilni govor za njegovo levičarsko listo. Med samostojnimi predlogi je bila iznesena umestna zahteva po ustanovitvi stolice za mednarodno pravo, ki naj bi vsebovala tudi' za rias zelo važno manjšinsko pravo. Tisti, ki jim ni dovolj, da se jugoslovenska zgodovina obravnava kot celota so predlagali ustanovitev samostojne stolice za slovensko zgodovina. Ponovljena pa je bila tudi zahteva po novi bolnici in kliniki. Z razpravo o zdravstvenem fondu je bil dnevni red izčrpan. Pri slučajnostih se je oglasil g. Šega, ki je spomin na 29. oktober 1918 uporabil za surov in neakademski napad na društvo »Jadran« in na svetinje ju-goslovenskih nacionalistov. V skladu z vsebino »Naših pogledov« je svoja izvajanja končal z besedami: »Dan, ki je bil in dan, ki se bliža!« Občni zbor je potekel v redu in miru predvsem po zaslugi jugoslovenskih nacionalnih visokošolcev, ki se mso dali speljati, spoštujoč strokovni značaj Akademske akcije na teren brezplodnih političnih razračunavanj, na katerega so jih njih nasprotniki vabili s čestimi izzivalnimi izpadi. Uspeh volitev, ki so se vršile, naslednji dan je dokazal, da so mnogi akademiki odobrili to njih zadržanje. DELOVANJE SJNAO Dne 2. oktobra se je vršila druga redna seja Izvršilnega odbora Saveza jugoslovenskih nacijonalnih akademskih organizacij. Seje so se udeležili vsi člani Izvršilnega odbora. Pred prebodom na dnevni red so se odborniki oddolžili spominu učitelja slovanskega dijaštva, predsednika Osvoboditelja Masarvka. Poročilo o delu Saveza med počitnicami je podal predsednik Saveza g. Mikuletič Branko. Obravnaval je položaj Saveza doma in v inozemstvu. Savez je vložil pritožbo pri Ministrstvu prosvete radi protipravnega postopanja dveh bivših funkcijonarjev Saveza, ki so v Sarajevu snovali neki nov »Savez studenata Jugoslavije«. O stvari je bila v parlamentu vložena interpelacija, na katero pa g. minister prosvete ni odgovoril, obveščeni pa so bili tudi drugi kompetentni faktorji. 9. avgusta se je vršil v Parizu Kongres C. I. E. Vkljub dejstvu, da je naš Savez edini upravičen, da zastopa Jugoslavijo v G. I. E., se vendar tega — radi notranjih trenj v C. I. E. malo pomembnega — kongresa nas Savez ni udeležil. Glavni vzrok tega je nerazumevanje, na katero je naletel pri merodajnih čini-teljih.. Dasi je Izvršni odbor ponovno opozarjal, da zahteva ugled naše države, da nastopi na tem kongresu samo ena delegacija, dasi je obenem poudarjal pravico Saveza J. N. A. O. do zastopanja Jugoslavije na tem kongresu, je vedno povsod naletel samo na gluha ušesa. Ugled našega studentstva je bil kršen, ko sta se kar dve delegaciji udeležili kongresa, medtem ko je tretja in edina upravičena delegacija ostala doma, da ne povzroči še večjo zmedo in da ne sodeluje pri tej blamaži. Seveda nista bili obe ti delegaciji priznani. Naši dični delegati so se pa vendar postavili, obrnili so nase pozornost vsega kongresa s svojimi rekordi v razbijanju na elitnih banketih. Presednik' akademske Male antante g. CuntacUzen jo -sklical sejo AMA w Bukurešti, ni pa sigurno, ali se bo ta se- Stran 4. »NAŠA MISEL« Štev. 2. ja res vršila, ker imajo češki delegati neupravičene pomisleke, da bi ne izzvenela ta seja kot demonstracija proti romunski vladi. SJNAO je naslovil češkemu savezu pismo, v katerem ga obvešča o sprejetem povabilu predsednika Cantacuzena ter obenem zavrača vsak pomislek o kaki demonstraciji, ker se redna seja sveta AMA pač nikakor ne more smatrati kot afront proti bilo komu. Naš Savez je v poletnih mesecih razvil veliko aktivnost. Pri nabiralni akciji, ki jo je podvzel izvršni odbor, da si zasigura potrebna sredstva za redno sodelovanje, gre zahvala vsem organizacijam in ustanovam, ki so ga podprle. O delu SJNAO bomo redno poročali. DELEGATI SAVEZA JNAO V BEOGRADU V dneh 18. do 19. oktobra sta se mudila v Beogradu g. Mikuletič Branko, predsednik Saveza JNAO in g. Dodig Dušan, predsednik zagrebškega pododbora SJNAO. Oba predstavnika našega Saveza sta bila sprejeta pri prosvetnem ministru g. Magaraševiču, ki jima je izjavil, da se v veliki meri zanima za akademska vprašanja ter jima zagotovil, da bo proučil vse one fakte, na katere je naš Savez ponovno zaman opozarjal bivšega resornega ministra g. Štoševica. Obrnili smo se na g. Mikuletiča, ki nam je dal sledeče pojasnilo: »Ob priliki naše avdijence pri prosvetnem ministru sva istemu izročila pismeno obrazložitev naših zahtev. Obenem sva ga tudi opozorila na interpelacijo, katero je svoječasno vložil poslanec g. Mravlje na ministra prosvete v zvezi z našim sa-vezom. V Beogradu sva s tovarišem Dodigom obiskala razne ugledne nacijonalne politike z namenom, da. jih obvestimo o perečih zadevah našega Saveza. Naleteli smo pri njih na veliko zanimanje, zagotovili so nam, da bodo vedno podpirali naš Savez. Z ozirom na to, da je SJNAO član (I I. E. in akademske Male antante, smo posetili načelnika političnega oddelka v zunanjem ministrstvu. Informirali smo ga o stališču Saveza v teh mednarodnih organizacijah ter smo mu sporočili na< šo zahtevo, da naj zunanje ministrstvo posveča večjo pažnjo zunanjim nastopom naših akademikov. Zlasti naj skrbi za to, da bodo taki nastopi enotni.« GODIŠNJA SKUPŠTINA BUGARSKO-JUGOSLOVENSKE AKADEMSKE LIGE U ZAGREBU 26 oktobra, u 20 sati, održana je u prostorijama Jugoslovenske matice skup-ština Bugarsko - jugoslovenske akademske lige, koje je pretsednik bio famozni g. Čalic (vidi »Našu misel« broj 25 i 31). Posle svih preko štampe iznetih čudnib stvari o »demokratskem upravljanj11« u ovom udruženju — kojega pretsednik za celo vreme od godinu i po nije sazvao niti jednu odborsku sed-nicu iako se radilo »punom parom« študentska je javnost sa interesom oče-kivala razvoj dogadaja. Sama skupština je sazvana tajno i svim »merama predostrožnosti«. Člano- vi su tek četiri dana pre označenog datuma saznali za nju iz kratke beleške u »Novostima«. Napomena u toj belesci da če se na skupštinu pripustiti samo članovi sa legitimacijama i placenom članarinom dala je štošta naslučivati, pogotovo jer takva praksa dosada nije bila uobičajena. Zbog toga su članovi preostala četiri dana bili stalno u po-trazi za odbornicima kako bi došli do legitimacija i platili članarinu. Medu-tim, njih nigde nema. Oni su, naime, »štendig« u Karlovcu. Desilo se, naravno, ono Što še očeki-valo. Celoj opoziciji bilo je onemogu-čeno prisustvo na skupštini: otstranje-na je intervencijo«! policiskih vlasti! Tako je skupština održana u prisustvu brače Bugara (koji se iz kurtoazije nisu hteli mešati u stvar), gg. Čaliča, Šuteja, četiriju člana uprave i dvaju članova svite g. Čalica,— a od svih skupa opet ne znamo da li je polovica platila članarinu . . . Najkarakterističnije: o skupštini niti je obavešten pretsednik Revizionog odbora, niti je on sazvao sednicu revizije, niti su se knjige pregledale — a, ipak, na skupštini se čitao izveštaj Revizionog odbora i dat je predlog za razreš-nicu. Liga je »ostala u familiji«, kako vele »Jugoslovenske novine«: pretsedništvo je preuzeo Čaličev najintimniji prijatelj i sugradanin g. Šutej (a da ko bi drugi?) — a cela stvar če biti predmet žalbe upučene akademskim odnosno po-liciskim vlastima od Strane članova ko-jih prisustvo na skupštini nije bilo po-željno. MITING NA ZAGREBAČKOM UNIVERZITETU Dne 27 oktobra održan je u auli Za-grebačkog univerziteta studentski miting kojom je prilikom proglašen i tro-dnevni štrajk. I ovogu puta su stručna pitanja bila samo maska i povod za sa-zivanje te je cela stvar mscenovana vi političke svrhe. Održani govori i poklici dovoljan su dokaz. Najkarakteristič-nija je, ipak, sadržina letka koji se tom prilikom pojavio. Najpre se traži »sa-mostalna i slobodna hrvatska država« a odmah zatim se u nekih dvadeset tača-ka nabraja šta se sve zahteva od Beograda: To su: novac za izgradnjo veterine, novac za izgradnju tehnike, štipendije za inostranstvo, ukidanje upis-nih taksa itd., itd. Dakle, doslednost, logika in politički moral na višini. Šteta je gubiti reči o tim žalosnim »sveučili-štarcima«. II Odgovor na „odqovot‘ in nekaj besed „Slovencu Najbolj bi me veselilo, da »Naša misel« prejme še »odgovore« hrvatskih, srbskih, bosanskih, vojvodinskih i. dr. visokošolcev (ali s potpisi — in ne anonimno kot so to storili »slovenski« vi-sokošolci) — a najsrečnejši bi bil, da se javi z službenim dopisom sama reprezentativna organizacija jugoslovenskih študentov v Pragi (čitaj: študentov iz Jugoslavije!) »Jugoslavija« in ovrže v mojem članku iznešena dejstva. Pri tem ji niti ne zamerimo in že v naprej oprostimo ako svoje »jugoslovenske« linije odnosno orijentacije ne podčrta. Potem pa, da se razumemo, nisem pisal o slovenskih visokošolcih v Pragi, niti ne o prilikah med jugoslovensko orijentiranimi, nego o jugoslovenskih študentih v Pragi sploh t. j. o študentih iz Jugoslavije. Ne vem zakaj slovenski visokošolci. v Pragi svojega »protestnega odgovora« niso podpisali? Zdi se mi, da bi tako najbolie potrdili v članku iznešeno dejstvo »da so te častne izjeme tako redke in zraven tega neaktivne, da obči sliki razmer med našimi študenti in njihovimi organizacijami v inozemstvu ne dajejo nikakega posebnega tona«. In še nekaj se bojim! Da so namreč morali izpustiti svoje podpise iz bojazni pred neprijaznimi pogledi ostalih svojih sostanovalcev — »gojencev« ko-leja. Sestavljač »protestnega odgovora« gotovo preveč vneto in marljivo išče v Pragi »duhovnega bogastva, strokovnega znanja in prilik za razširitev svojega duševnega obzorja (forensično psihopatologijo pozna prav dobro!), ker le tako si morem razlagati, da v svoji okolici ne more ugotoviti nikakih komunistov in drugih destruktivnih elementov. Ko pa autoritativno ugotavlja, da je vsebina članka »neresnična in podla de-nuncijacija« si ne morem drugega misliti kot da je novinec (mogoče celo bruc?) v Pragi, ali pa smatra mene in tovariše okoli »Naše misli« (od katerih so mnogi končali svoj študij v Pragi) za grozovito naivne, popolnoma neinformirane in zelo slabe poznavalce prilik, ali pa — a to je najmanj verjetno — so se prilike v zadnjih 4—5 mesecih popolnoma spremenile. V to poslednje, mislim, ne verjame niti sam avtor »odgovora !« Nič ni enostavnejšega kot sestaviti tako protestno pismo: »Vsebina članka neresnična in podla denuncijacija. V naših vrstah ne moremo ugotoviti nikakih destruktivnih . . .« Če k temu še pristavim to, da prav za prav ne vem komu in kolikim sem »storil krivico« ter da v Pragi študirajo poleg slovenskih še srbski, hrvatski, bosanski itd. visokošolci (ki pa do danes niso poslali nikakih protestov!!) in na koncu dodam dejstvo, da prilike zelo dobro (zelo dobro!) poznam in razpolagam z dokazi še za vse kaj drugega kot pa samo za v članku iznesena dejstva, potem naj mi bo do- voljeno da ugotovim: 1. da autor »odgovora« razen čisto paušalnih odbijanj ni resno poizkusil izpodbiti niti enega dejstva. »Špansko afero« in oni protest praških tovarišev, ki so ga poslali članom brnskega udruženja je autor »odgovora« kar preskočil in jo najbrže prišteva med »strokovno naobrazbo«. 2. Kar se »ženskih obiskov« tiče ostanem pri svoji trditvi, da so se za te »pravice« vodile v Aleksandrovem koleju velike borbe in akcije in da ni dolgo tega, ko je takšna zahteva stanovalcev v koleju bila ponovno na dnevnem redu seje ku-ratorija. 3. Pavšalno trditev, da so vsi štipendisti" jugoslovensko orijentirani, zaenkrat, ravno tako pavšalno odbijam in bom to vprašanje v eni sledečih številk posebej obdelal. Kdor pa želi za mojo trditev dokazov, naj si kar pogleda na primer zadnjo listo francoskih štipendistov. In še nekaj, dragi autor »odgovora«! Mi lahko poveste na uho: koliko je bilo slovenskih visokošolcev na komemoraciji za pokojnim kraljem v Pragi? 5 (pet visokošolcev — 5 častnih izjem!). Potem se pa čudite, da sem minimiral število onih, o katerih se »kaj takega ne more trditi. ..« skoraj na ničlo. Daleč sem od -trditve, da jugoslovenskih nacijonalistov v Pragi ni, ravno tako ne morem trditi in nisem trdil, da v Aleksandrovem kolegiju ni onih, ki bi »znali čuvati višino, smisel in namen Aleksandrovega koleja, ter potrjevati sloves inozemskega študija«, pač pa moram še enkrat ugotoviti mlačnost in velik del krivice za »aktivnost« destruktivnih elementov in takšnih pojavov kot sem jih v članku iznesel. In ravno radi te aktivnosti na »drugi strani« in radi takih pojavov, ne samo v Pragi, Parizu in na Dunaju, nego tudi pri nas doma, jugoslovenski nacijona-listi ne moremo ostati samo pri »iskanju duhovnega bogastva, strokovnega znanja in razširitve duševnega obzorja«. Nasvetov v tem smislu ne sprejemamo! Rezime: Ostanem v celoti pri svojih trditvah in iznešenih dejstvih. Smatram vsak poizkus, kot je anonimni »odgovor slovenskih visokošolcev v Pragi«, da prikaže vse jugoslovenske študente v Pragi kot nedolžna jagnjeta, ki »iščejo samo duhovno bogastvo, strokovno znanje . .. itd.« a neovržena dejstva enostavno proglasiti za pravljico o »komunistični lajni« — neresnim in tedencioznim v kolikor je tak »odgovor« napisan samo iz bojazni radi »škode, ki nam jo hote ali nehote...«! Stojim na razpoloženju 2 dokazi in novim materijalom. In dve, tri v spominsko knjigo »Slovencu«. »Slovencu« je dal članek »Jugoslo-venski študenti na inozemskih univerzah in poglavje o štipendijah« povod za celo vrsto »ugotovitev«. Tako na primer, da so jugoslovenski nacijonalisti »v svojih vrstah opazili, da niso dovolj odporni proti komunizmu«, čudi se »odkod d a prav iz teh vrst tolikokrat pri-klije na dan komunizem« ter na koncu ugotavlja »da obramba ni zadostna ali pa ni pravilna . . .« Prav! Pomagali bomo »Slovencu« da nekoliko »proštudira« to vprašanje na lastnem terenu, potem se bomo pa še že naprej pogovorili. V to svrho naj si preskrbi podatke o prilikah v vodstvu in med članstvom akademske sekcije i*. ' v Beogradu, o razlogih, ki so napotili merodajne da materijalno in moralno pomore znani »majski kongres« v Sarajevu (največji del kongresistov je znal odlično t> ■ • - x — iiiUif ui'’'. dalje, o razlo- gih, ki so napotili merodajne, da materijalno pomore delegacijo, ki je zastopala Jugoslavijo na zadnjem mednarodnem studentskem kongresu v Parizu ter izda dovoljenje za njen odhod preko meje. Kar se pa tiče štipendij naj ravno tako kot praški visokošolci preštudira zadnjo listo francoskih štipendistov. — Prosimo, da pri vsem vpošteva, da imajo danes največjo in edino besedo »voditelji, ki se od komunizma znajo braniti in ga sami ne utihotapljajo«. Toliko za danes, drugič pa v posebnem članku več! Zagreb. R. S. 11,402.946 mrtvih Svakako mislite da se tu radi o nekoj statistici svetskog rata? O ne, u svet-skom ratu nije palo toliko vojnika. On-de je palo oko deset milijuna (prema podacima američkog sociologa E. L. Bo-garta, tačno 9,998.771). Brojka 11,402.946 kazuje nešto drugo: kazuje broj ljudi koje su ubili boljševici. Cifra nije proiz-voljna i ne proističe iz nemačkih ili italianskih izvora, kao što ste verovatno pomislili. Proističe iz francuskih izvora. U Parizu je ovih dana otvorena nnti-komunistička izložba gde se čovek, na-žalost, lako može uveriti u istinitost brojke od 11,402.946. Mislimo da je rečca »nažalost« opravdana: jer, ako je čovek i protivnik današnjeg režima u Rusiji, ne bi trebalo da zatvori oči pred eventualnim njegovim pozitivnim rezul-tatima. Ali, kakvi pozitivni rezultati mogli zaseniti brojku od jedanaest milijuna? Ima li uopšte koje ljudsko delo koje bi zavredelo žrtvu od jedanaest milijuna ljudi koji su zaklani u mirno doba? Secate li se da Jugoslavija ima petnaest milijuna Stanovnika? Sada lakše možemo razumeti i slučaj sa popisom stanovništva od 6 januara ove godine. Kao što je poznato, nikakvi rezultati nisu bili objavljeni nego je, naprotiv, dne 27 septembra moskovska vlada izjavila kratko da taj popis ne važi jer da je bio proveden »uz najteže povrede najelementamijih načela stati-stičke nauke i uz prenebregavanje od vlade potvrdenih instrukcija«; zbog toga če se popis obaviti januara 1939. Razumemo. Jer, na koji način bi se moglo opravdati da je broj stanovništva od po-slednjeg popisa (1926) nazadovao a ne porasta«? Na koji bi se način mogla opravdati činjenica da su poneki kra-jevi pali na polovicu stanovništva dok su drugi, ranije uopšte nenastanjeni, od-jednom dobili velik broj pučanstva? Kako bi se to moglo opravdati a da se ne prizna masakriranje u masama i pošto jan je ogromnih »konclagera«? Ruski narod prolazi kroz pakao kroz kakav valjda još nijedan narod nije pro-lazio. Treba li da govorimo o tome da svak od nas i rečju i delom treba da mu pomogne? Jedanaest milijuna pobije-nih! Kakva životinja mora biti čovek koji se oduševljuje takvim režimom! Priiujoča Številka sc je vsled tehničnih razlogov zakasnila. Prosimo blagohotnega upoštevanja! Uredništvo. Lastnik in izdajatelj: Konzorcij >NaSe mislit.— Uredništvo in upravo: Ljubljana, Groharjeva cesta 211.; ček. raiun štev. 17.120. —• Za konzorcij in uredništvo odgovarja: Stane Klemenc, cand. iur. Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z., Kamnik (Vodnik in Knes).