Tečaj XXI. List ljudstTii "v poduk. Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 gld„ za pol leta 1 gld. 60 kr., za četrt leta 80 kr. — Naročnina se pošilja nprarništrn v tiskarni sv. Cirila, koroške ulice, hšt. 5. — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine. Posamezni listi dobž se v tiskarni in pri g. Novak-u na velikem trgu po 5 kr. Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Govor slov. poslanca dr. L. Gregoreca v državnem zboru dne 3. maja 1887. (Dalje.) Cesarstvo avstrijsko raztrgali so na dvoje. To je takozvani dualizem in ta nesrečni dua-lizem imenoval je nedavno češki poslanec dr. Gregr: zločinstvo, prizadejano državnej jedi-nosti. Izraz je trd pa resničen in zato dobro označujejo njega nesrečne posledice nemškega pesnika Schillerja besede: „das ist der Fluch der bösen That — Dass sie fortzeugend Böses muss gebären". Najhujše zlo izmed vsega, kar ga je dualizem pouzročil, pa so narodni prepiri. Teh sicer poprej tudi ni manjkalo. Toda dualizem jih je podnetil, da s plamenom gorijo. Pa tudi drugače biti ne more. Kajti dva naroda postavlja dualizem vsem drugim v varuha in strahovalca. Na Ogerskem hočejo vse po-madjariti. pri nas vse ponemčiti, oziroma pola-honiti. Toda v Avstriji živijo tudi Slovani in Rumuni. Ti se ne dajo raznaroditi, branijo svojo narodnost. Vsled tega je naroden prepir, narodna borba neizogibna. Dokler bo tako država razklana na dva kosa, niti misliti ni, da bi mogli dospeti do narodne in jezikovne jednakopravnosti. Dualizem zanikuje jednako-pravnost in ustvarja dve ječi, kjer so Madjari in nemški liberalci v zvezi z Italijani vsem drugim narodom avstrijskim postavljeni za — jetničarje. Grof Taaffe ni pomagal dualizma uvesti, pa po svojem mnenju tudi naloge ni dobil odpraviti ga. Toda narodi avstrijski, mi poslanci smo dolžni, misliti na to, da dualizem zatremo in Avstriji do njene prejšnje jedinosti in celokupnosti pomoremo. Kajti tega je treba, ako hočemo pravi in vstrajni mir narediti med narodi. Vem, da ministerstvo samo tega ne zmore. Treba je še drugih faktorjev ali sredstev. Jugoslovani, namreč Srbi, Hrvati in Slovenci smo zelo tega mnenja, da so dnevi dualizma že šteti. (Živahni klici: čujtel čujte! na levi). Nam se hoče dozdevati, da se že nareja Denešnji list ima pol pole I podporišče. na katero zastavijo zvod ali na-• vor, ter madjarski šovinizem prekopicnejo. j (Čujte! na levi). Saj druzega ni treba, kakor | da Avstrija ne dopušča Francoske zopet potlačiti ter se z Rusijo zastran balkanskega polu-otoka na mirnem pobota, kakor smo nedavno v novinah čitali, da se je pobotala 1. 1878 ž njo zastran Bosne in Hercegovine. Tedaj pa je Avstriji mogoče svojo oblast raztegniti do Soluna ter ustvariti avstrijsko jugoslovansko upravilo skupino, ki bode dovolj močna brzdati ]»adjare. (Živahni klici: Čujte! na levi. — Poslanec Neuwirth: to je program. — Klici na desni: mir!) Tedaj bode konec dualizma. Drugi glavni uzrok nepretrganim narodnim prepirom pri nas je po mojem mnenji sedaj obstoječa deželska samouprava ali deželska avtonomija z njenimi krivičnimi volilnimi redi. To se kaže osobito v deželah z raznimi narodnostmi in takšnih kronovin štejemo največ, na primer Češka. Moravska, Šlezka, Buko-vina, Tirolska. Koroška, Kranjska, Goriška, Trst, Istra, Dalmacija. Tukaj nastane najpo-prej borba za večino v deželnem zboru Pulijo se pa za večino ne toliko politične, kolikor narodne stranke. Sedaj pa izkušnja uči, da katerakoli stranka ali narodnost večino dobi, ta si prizadeva potem na vse kriplje to večino izkoristiti brezobzirno zoper manjšino, ki je večini izdana na milost in nemilost. (Poslanec dr. Foregger: Dalmacija! — Poslanec dr. Voš-njak: Gradec! — Poslanec dr. Foregger: no, Vi imate uzrokov pritoževati se!) Narod, ki ima večino, polasti se najprvlje deželske mošnje ter jo skuša vsako leto izprazniti pred vsem na korist svojej stranki, na korist svojej narodnosti; polasti se tudi šolstva in skuša narod, ki je v manjšini, raznaroditi in polagoma zatreti. (Poslanec dr. Vošnjak : tako delajo v Gradcu!) Ker se pa še črv zvija, kedar nanj stopiš, brani se tudi narod, ki je v manjšini, in narodna borba je v deželi, ki nam pobira „Gospodarstvene priloge". "90 Gospodarske stvari. najboljših moči in kali že družbinski mir. Sedanja deželska samouprava, to je načelo nasil-stva, načelo posiljevanja drugega po drugem in nasledek je borba vseh zoper vse ! (Čujte! čujte! na levi.) Zatorej mislim, da bo vsak izobražen človek, vsak pravi avstrijski domoljub prisrčno želel, naj bi narodnih prepirov pri nas vendar že konec bil. Dobro, tedaj pa sezirno po sred stvu, ki je že izumljeno, da celo v zakonu določeno. Podobno je onemu, kojega se poslužujejo v hišah, kder se stranke ne morejo same porazumeti med seboj Prezaprejo jih. (Prav na levi.) Kakor sedaj kaže, ni misliti, da bi narod drugemu narodu bil pravičen v narodnih zadevah. To je sicer obžalovati, pa utajiti se ne da. Dobro,' tedaj pa narazen s prepirajo-čimi se narodnostmi! (Prav, na levi.) Naj se prepove, zabrani Nemcem v šolskih rečeh ukazovati Slovanom. (Klici na levi: tedaj hočete dežele na dvoje razkosovati!) Pa tudi Slovani naj ne sklepajo in določujejo Nemcem, kakšne šole bi naj ti imeli. Takšne reči se naj dotičnemu narodu samemu prepuščajo. Ta bodi v narodnih svojih rečeh sam svoj sodnik. (Res je, prav tako! na levi). Saj se ima narod sam najbolje zanimati za samega sebe; on ima za to najboljših, najnežnejših čustev. Ou sam bode vselej najprimernejša sredstva izumil, sklepal in prirejal. (Poslanec Richter: le dosledno!) Za sleherni narod se naj priredijo narodne upravne skupine, (Poslanec dr. Derschatta: ter naj upravo vsak narod plačuje sam) kjer bo vsak narod sam svoj gospod zastran svoje narodnosti. Tedaj odpade predmet sedanjim narodnim prepirom in teh je konec! (Klici na levi: zelo gotovo.) Moja misel ni kaj novega. Že 1. 1848 so jo sprožili na državnem zboru v Kro-meriži in pozneje v znanem članu 19. državljanskih osnovnih pravic so jej dali obliko zakona. Ta veli namreč: „vsi narodi v državi so jednakopravni, vsak uarod ima nekrhljivo pravico varovati in gojiti svojo narodnost in jezik." Vpraša se, kdo ima ta član 19. izvesti? Deželni zbori gotovo ne, ker v zakonu še niti imenovani niso ; vlada pa le toliko, kolikor iz-vedenje ovega člana pripada eksekutivi. Pravo sredstvo, pravi organ za izvedenje naznačen je v članu samem: vsak narod ima nekrhljivo pravico varovati in gojiti svojo narodnost in jezik. Če ima narod to pravico do svrhe, do namena, jo ima tudi do potrebnega sredstva, a tega še nima nobeden narod in ga treba ustvariti, da sleherni narod po njem izvaja člen 19. ter varuje in goji svojo narodnost in jezik. In to sredstvo so izvoljeni narodovi zastopniki in ti vkupe skrbijo, da se izvaja član 19. To razumevam pod besedo: narodna samouprava, narodna avtonomija. (Dalje prih.) Pomoč zoper podgane. Sitne so podgane in še bolj so škodljive kmetovalcu. Kar si je z božjo pomočjo pridelal in srečno spravil pod streho, ne da mu je uima vzela na polju, na to pa mu doma preži dolgo-repa podgana. Pred nje zobom ni varno žito v kašti, ne koruza v kozolcu, še nad meso v „truglji" spravi se mu ta bosonoga mrcina. Pomoči zoper njo ponuja se pač veliko po štacunah a naj človek poskusi vse take pripomočke, nad tega, ki ~a priporočamo v teh vrstah, ga ni. Vse drugo ne izda ničesar ali le malo, najbolje je še le to, če se podgana usmrti. Zna se za več vrst strupa, po katerem pogine podgana a pri njem pride vse na to, kako ji ga naj damo. Fosforovo testo, ako se pomaže z njim kruh. jed.6 vam podgane prav rade. Le-ta strup tudi ni drugim živalim nevaren, ker se v nekaterih dneh izgubi ali kakor pravimo, zgori v truplu nesrečne podgane. Vsi drugi strupi, posebno tudi mišnica, ostane pa še pozneje nevarna in tako se nagodi v časih, da pogine druga žival, ki jo dobi va-se. Le-ta strup kaže torej najbolj, da ga spravimo podganjadi v želodec, če le mogoče, vsej, kar je imamo pod streho. Nekaj pa je pri njem vendar-le sitno, to namreč, da ga podgane iz-poznajo kmalu, če ga okusijo, pa ne v toliki meri, da jim zavije vrat, ne poskusi vam premetena žival potlej tacega kruha pol ali celo leto več. Treba je torej za to skrbeti, da ga do-bodo poprek vse podgane ob enem kratu zadosti. Dobro je po tem takem, da se jim zvečer nastavi kruha v toliki meri, da še ga ostane kaj v jutro, ko ga sopet spraviš z mesta. Tako je par noči storiti — dotlej, da se navadi podganjad ter si pride vsako noč po hrano Kedar se je to izgodilo, tedaj pa se jim napravi — zadnja večerja. V ta namen se na-reže kruha v kose, za pol tanše, kakor so bili druge krati, pomaži jih precej debelo s fosfo-rovim testom ter jih zloži sopet vkup. Sedaj pa se razreže ta kruh v kosce, ravno tolike, kolikoršnji so bili druge noči ter se razpolo-žijo zvečer na navadnih mestih. Kar doživi potlej človek, to je čudovito. Skorej vselej so podgane že v isti noči poginile, vse, do ene vse. Za več let ima človek mir od njih. Ako ti jih pa pride iz soseske, treba ti je pač svoje delo z nova pričeti. Isto se izgodi tudi, če ravnaš enako z mišnico, samo bolj nevarno je to, kakor smo že zgorej rekli. Vse pride pri tem na to, da si navadiš poprej podgane na „obednice", ker le tedaj ti bodo vse prišle in se za vselej do sita najedle. Fosforovo testo se sicer sveti v noči, toda to ne moti podganjadi, še le brž rajši pride po hrano. Sejmovi Dne 28. maja na Starih sv. gorah pri Podsredi in na Tržišču pri Slatini. Dne 31. maja pri sv. Emi poleg Podčetrtka, v Lu-čanah, v Poličanah, v Marenbergu, v Ljuto meru, v Ločah, v Mozirju, na Rečici in v Laškem trgu. Dne 1. junija v Lučanah in na Ptuju. Dne 2. jun. pri sv. Heleni poleg Šmarja, pri sv. Marjeti poleg Maribora in pa v Radgoni. Iz Ribnice. (Nekaj za naše društvo.) Kakor čujemo, imelo bo tukajšnje naše „bralno društvo" dne 30. t. m., na binkoštni ponedeljek, svoj izvanredni zbor. Vse bližnje in dalnje rodoljube, naj že dobe vabilo ali ne, vabimo še tukaj posebej, naj prihitč v društveno kolo, kajti poleg zabavnega dela veselice, združene s petjem, godbo in tombolo, imajo priti na vrsto tudi nekateri velevažni resnobni pogovori in dogovori. Tako ima naše razumništvo, in slovenski kmet sploh, obračati v sedanjem času čedalje več pažnje šolskemu poduku, da se tukaj v ljudskih šolah ne bo preveč v kot porival naš slovenski jezik in se v šolah košatila edino le nemščina. Štatistika umrljivosti že glasno pričuje, da kjer je mladina preveč z nauki naphana, zlasti še z nauki, ki so jej jako nepotrebni, tam se tudi neprestano krajša človeška starost. Smelo se pa reči, da od mladine sedanjih po tujčevalnih šol bo težko kateri 80 let dočakal. Sovražnik svojega otroka toraj je, kdor bi sam želel, naj bi se poučevala le nemščina in zopet nemščina, kajti ako nemškemu detetu na srednjemu Stajarju, ali le malo preko Radelna, zadostuje njegov „hinder-hander", zakaj bi naj slovenski jezik našej mladini ne? Kdor pa hoče študirati statistiko umrljivosti med nami in njimi, naj obišče samo naša in njihova pokopališča pa bo izvedel. — Dalje pak hočemo tudi zahtevati naj železniško osobje, ki posluje na progah, ki vodijo po slovenskej zemlji,. izrečno zna tudi naš slovenski jezik, kajti misliti je, da je ono zavoljo, ljudstvo, ne pa ljudstvo zavoljo njega tukaj. Pa še več. To sedanje urgermansko osobje ima ali nima nekaj v svojih paragrafih, kar se mora na vsak način predrugačiti. Ono ima menda, kakor se kaže, nalogo: prejemnikom kakošnega blaga ali robe dotičnih „aviz" na dom ne pošiljati, ali jim še celo naznaniti ne, da je kakošnja pošiljatev na koga došlo. Debelo pa znajo zaračuniti dotični „lagerzins", pa Bog vd, ali od avize, ali od blaga. Ker prejemnik kakošnje pošiljatve ne zamore ovohati, kedaj bi mu bil kedo kaj poslal, naj se je to zgodilo po naročilnem ali nenaročilnem potu, in ker je to plačilo lagerzinsa res krvavo oderuštvo, mo- ramo soglasno zahtevati, da se dotični pravilnik postajinega vodstva prenaredi tako, da se mora vsaj po preteku treh dneh aviza prejemniku po pošti na dom poslati in ko bi se to ne zgodilo, pa bi se od blaga vendar računil lager-zins, naj se vsak takošen postajni vodja postavno kaznuje. To utegne pomagati, da naše ljudstvo ne bo znosilo toliko novcev železnici samo zaradi zanikernosti njih osobja. S Ptuja. (Politično društvo.) Dne 6. maja t. 1. imelo je slovensko kat. politično društvo Pozor na Ptuji v prostorih narodnega doma svoje zborovanje, in se je novi odbor volil. Volili so se per acclamationem: g. dr. Jakob Ploj, predsednikom, g. dr. Fran Jurtela, podpredsednikom, gg. dr. Josip Cuček, Alojz Brenčič, P. Benedikt Hrtiš, Jožef Jerman in Andraž Jurca odbornikom, gg. Tone Gregorič, Miha Brenčič in Marko Pavlinič, namestnikom. Novo izvoljeni odbor se je takoj koustituiral ter se blagajnikom izvolil g. dr. Josip Cuček, tajnikom g. Alojz Brenčič. — Gospod dr. Fran Jurtela je pri točki „posebni nasveti" stavil predlog, da se gosp. dr. Lavoslavu Gregorecu za možko postopanje in brigo gledč koroških Slovencev po brzojavnem potu posebna hvala izreče in se je ta predlog enoglasno sprejel. Iz Gornje Radgone. (Bauernverein.) Čudimo se, kako hodi bauernverein zvito okoli prav, kakor lisica išče, koga bi v svojo ljukno zvabila. V Radgoni so imeli na veliko križevo zbor. Radi njega so že prej v nemških časnikih trobili, da bode iz ljutomerskega okraja osemdeset jahačev prijahalo. Toda na zboru ni bilo zavednega Slovenca, ko bi ga z gorečo bakljo pri dnevu iskal. Tu smo že tako zavedni, da če kaj na tak zbor pošljemo, tedaj že rajši osla brez konja. — Tu mi pride basen na misel o lisici. Kaj stori ona, preden do svoje ljukne pride? Vse druge pregleda ko bi ji kedaj v kteri trebalo stanovati. Tako je tudi ta svojat storila, na veliko križevo večer še le je prišla v Gornjo Radgono h g. Kirbisu ter je ondi ves žolč svoj razlila na vse, kar je slovenskega. To so ljudje, to je omika, to je bauernverein, da se Bog usmili. Tako dela ta liberalna stranka, ni upati, da bi te ljudi še kedaj pamet srečala. Iz Trnovelj. (Volitve. Po moče k.) Da je jeza škodljiva za človeško telo, to je gotovo in če mora človek v jezi dolgo živeti, se je bati gotove smrti, ako ni pomoči. Mi smo imeli moža, ki je moral od naše prve volitve dne 11. oktobra 1. 1. pa do dne 5. aprila t. 1. v takem srdu živeti, da se je bilo bati za nj. Ta mož je bil naš ljubi lončar v Škofljivasi. Celih 7 mesecev je hiral in hodil pobitega srca sem in tje, da smo ga že vsi obsodili za večnost. No pa se še vendar najde pomoček tudi za take lončarje. Našega je rešila strašne jeze in togote nova občinska volitev, kajti pri tej so ga dali zopet v odbor. O srečni dan, da ga je včakal in se rešil strašne muke! Drugače bi mu ne bilo mogoče živeti, toraj je na drugi strani vendar le pomoček tudi volitev za take može, kajti zdaj je vesel in zdrav, kakor riba v vodi. Iz Laškega okraja. (Spletkarije šul-vereina) V zadnji številki „Slov. gospod." je bilo brati, da smo tukaj od slaboglasnega „šul-vereina" 3000 gld. za našo šolo prejeli. Dopisnik je nekaj zvoniti slišal, pa je ugibal: pri kateri cerkvi? Reč je ta-le: Tukaj na Toplici se je pri gostih večkrat nabiralo za zidanje nove šole, posebno pri tombolah ob rojstnih dnevih svitlega cesarja. Rajni Uhlich, posestnik toplic, je te denarje v Celjsko šparkaso dajal, in ne da bi bukvice šolskemu svetu kot pravemu lastniku izročil, obdržal jih je sam in se predrznil v svoji oporoki o tem tujem blagu sporočiti, in samovoljne pogoje staviti rekoč: da se sme ta denar šolskemu svetu le takrat izročiti, ako se šolski svet zaveže, da se bo v novi šoli poleg slovenskega tudi nemški pod-učevalo. Toda mi prašamo, kakšno pravico je rajni Uhlich imel, o tem tujem denarju v testamentu govoriti in lastnovoljne pogoje staviti? Denar se je brezpogojno pobiral, samo za zidanje nove šole, to more mnogo prič potrditi, in nikdar za nemško šolo; to more tudi pisatelj teh vrstic s prisego potrditi, bil je nalašč šel brat črno tablo, na kateri je bilo zapisano: „Tombola zum Besten des Schulbaues zu St. Margarethi1 Drugače bi gotovo se ne bil tombole vdeležil. Dalje ne prihajajo zgola Nemci v toplice, temuč tudi drugi; zlasti meseca avgusta, in o tem času se je največkrat pobiralo, je skoraj večina Madjarov, Hrvatov in Lahov. Ti bodo debelo gledali, ako sedaj izvejo, da so za nemško šolo vlagali in kako vestno se je ž njihovimi denarji ravnalo. Da pa to nabiranje ni Bog vedi, kakšna velikodušnost ali nesebičnost topliškega posestnika Uhlicha, vidi se iz tega, ker je to njemu samemu v največji korist bilo, zakaj on bi moral kot največji posestnik tudi največ k šoli plačati. Šolski svet se je do finančne prokurature obrnil, le-ta pa je v Gradcu, in to pove zadosti; ona je to lastnovoljno sporočilo Uhlichovo čisto v redu našla. Med tem časom se je šola dokončala, in od prokurature zapuščen šolski svet v zadregi zarad plačila je privolil, da se sme tudi naprej v višjem razredu, kakor postava veli, nemški podučevati, samo g. župnik tega ni podpisal, temuč je protestiral zoper legalno oporoko. To dovoljenje se je uknjižilo pri zem-ljiščni knjigi v Laškem, da ko bi kedaj se v tej šoli nemški ne podučevalo, mora se Toplici teh 3000 goldinarjev vrniti. Gospodje juristi, povejte nam, zakaj bi se ta denar, ki ni bil za toplico nabran, moral v tem slučaju toplici vrniti, in ne za kakšen drug dober namen? in ti, občina sv. Krištofa, povej nam, zakaj imaš zdaj, ko smo ti nad 8000 za šolo plačali, še 3000 vknji-ženega dolga na šoli? Naš zastopnik v državnem zboru pa dregni gospoda ministra, naj finančni prokuraturi naroči, se za šolski denar bolj toplo potegovati. Od sv. Bolfanka v Slov. gor. (Pogreb.) Dne 7. maja smo tukaj mnogospoštovanega ve-likoposestnika Janeza Kronvogla v Cermlji hladni zemlji izročili. Rajni je bil miroljuben, skrben in po vsaki strani priljubljen gospodar. Kako ga je vsa okJica ljubila, to se je iz-videlo pri njegovem pogrebu. Domači in sosednji farani so se v lepem številu zbrali, ter ga spremljali k večnemu počitku. Mnoge in mnoge solze so tekle po njem. Naj počiva v miru! Iz Makol. (Strela.) Naznanjam vam prav žalosten dogodek. V soboto dne 7. t. m. udarila je strela v hišo nekega kmetovalca tukajšnje Št. Anske občine (na Dednem vrhu) ter je ubila 191etnega mladenča, brata gospodinji-nega, in pa i!4letno deklo Miciko Sket. Gospodinja z malim otrokom in nje stara mati. ki ste bili tudi v hiši navzoči, ostali ste hvala Bogu vsi nepoškodovani. Ubita deklina bila je ravno prejšnji dan na čast preblaženi kraljici majni-kovi pri spovedi in sv. obhajilu — pač blagor tistim, kateri so vedno pripravljeni, stopiti pred ostro sodbo božjo, kaj ne ? Politični ogled. Avstrijske dežele. Na Dunaju so imeli prve dni tega tedna imenitnega gosta, bavarskega vladarja, princa Luitpolda. Svitli cesar so ga bili sami vzprejeli na kolodvoru. — V državnem zboru so že proračun ministra za trgovino potrdili. V tem se je govorilo o marsikateri želji, izlasti glede novih železnic. Poslanec Celjske skupine kmečkih volilcev, g. M. Vošnjak je poudarjal potrebo železnice, s katero bi se Dunaj naravnost zvezal z Bosno, potem pa tudi železnice, ki bi šla iz Celja skozi Pohorje do Spodn. Dravberka. Tudi je omenil, kako da bi lehko poštna hranilnica veliko še hasnila kmečkemu prebivalstvu. Dobro, ko bi minister tega ne prezrl. — Unih 15 ultranemških kričačev (dr. Äusserer, dr. Foregger, Posch i. dr.), ki so jih bili tovariši rinili iz „nemškega kluba", naredili so si sedaj nov klub, „nemško-narodno zvezo." — Kaj stori domišljija, vidi se v Gradcu pri lotriji. Številka 47 že 107krat ni prišla, tedaj pa mora(?) sedaj kmalu priti! Vsled tega se stavi na-njo toliko in po tolikih, da se sme na njo staviti le 50 kr. in redarji stojč pred vsako nabiralnico, sicer je prevelika gnječa. Kako neumno! — Slov. Korošci so jako veseli moške besede posl. Kljuna gledč žalostnih raz- mer na slovenskih ljudskih šolah. — Celovški vladni časnik je imel te dni neko oznanilo tudi v slovenskem jeziku, vsled tega je nastal strašen vrišč med nestrpljivimi nemškimi kričači. Moj Bog, menda pa vendar-le ne bode za voljo tega zemlja požrla kje Korošcev? — Nesrečni spomenik grofa Auersperga v Ljubljani bode ponočnjakom v oči ter so ga sedaj že iz nova ogrdili. To ni lepo pa tudi pametno ni, kajti nemški kričači so tega le veseli ter upijo, kak6 da je surovo slov. ljudstvo. Sedaj stoji straža pri njem. — Na Kranjskem je v celem 51 po-žarnobrambenih društev a škoda, da se je va-nje nemščina vtihotapila. Po Primorju se ustanavlja „zadruga za zavarovanje živine". Misel je dobra, toda kmet si s tem nalaga novih stroškov, to odvrača marsikoga, da se ne zapiše va-njo. — Za spomenik pok. prof. Erjavcu je že nabranih 2462 gld. 44 kr. Namerava se za denar neka ustanova na njegovo ime. Ta pa se določi, ke-dar se postavi spomenik. — Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda je bilo pri mil. nadškofu dr. Zornu v Gorici in pri mil. škofu dr. Glavini v Trstu. Pri obeh je čulo vodstvo prijazno, iz-podbudljivo besedo. — Mestni zastop v Trstu se brani zadruge pekov, kakor jo zapoveduje postava, brž zato, ker peki ne čutijo z irre-dento. — V Bosni in Hercegovini napreduje kat. cerkev vidno, odkar ste pod dveglavim orlom. — Hrvaški sabor je slovesno sklenil dne 24. maja saborsko dobo. Volitve za novo dobo se prično že v mesecu juniju. Ban obiskuje sedaj Slavonijo ter ga vzprejema kakor se hvali, ljudstvo povsodi prav veselo. Če je le resnica! — Po Ogerskem so velike povodnji. Več rek je stepilo čez bregove ter je vsled tega veliko škode. Nekateri kraji stoje vsi pod vodo. — Neka ultramadjarska stranka terja, da se naj naši vojaki uč6 madjarščine, madjarskim pa se ni treba učiti drugih jezikov. To premore le ohola domišljija prenapetih Madjarov. Vunanje države. Glede bolgarskih zmešnjav tirja sedaj Turčija, naj velesile dajo „sobranju" troje kandidatov za knežji stol, da si izbere izmed njih kneza. Čas bi za to že pač bil, toda ni še upanja, da se uresniči Turčiji ta želja. — Srbska kraljica biva v Odesi na Ruskem, to se tolmači sedaj tako, da jo zavije srbska politika odslej bolj na rusko stran. Ministerstvo se bojda pomnoži za eno osebo, ker stopi vodja naprednje stranke, Miha Rabič, za gospodarstvo v ministerstvo. — Ruska carska rodbina se je vrnila v Gačino. čete koza kov pomnožuje Rusija ter jih tišči na Poljsko. Čemu ji bodo ondi? — V Nemčiji še je vedno nek strah, češ, da se Francija pripravlja za vojsko zoper njo. Vsled tega se pripravlja tudi ona na vojsko. Ropar sluti vedno nevarščino za svoj rop, čudno, če bi bilo v Nemčiji drugače. Alzacija in Lorena še nič kaj ne marate za nemško „pikljo". — V Belgiji stopa se ostro zoper uporne delalce; na večih krajih posebno v Hennegau so ti hoteli vse tovarne z dinami-tom vkončati a vlada jim je prišla na sled. — Angleška zbornica še razpravlja o kazenski postavi zoper Irce. Huda je dovolj za irsko ljudstvo, vendar če kaj izda pri tako žalostnih razmerah, kakor so ondi, je več, kakor prazno vprašanje. — Na Francoskem še ni sestava ministerstva gotova; vojni minister, general Boulanger, dela jim preglavico, ker ga hoče bojda ljudstvo tudi v novem ministerstvu, a možem, katerim je predsednik republike, stari Grevy, velel sestaviti ministerstvo, ni general nič kaj po volji. — V Švici je vzela država prodajanje žganih pijač v svoje roke. Tudi tam bi radi skrčili njih zavživanje. — Italija nima sreče s svojo afrikansko ekspedicijo. Denarja in vojakov žre jim čedalje več, a koristi še nimajo nič kaj od nje in Bog ve, če jim je sploh kaj prinese. — Na otoku Kreta še vre naprej med Turki in kristijani; pravi se, da tiče v tem roke angleških kramarjev. — V Mejiki so bili strašni potresi, več mest je uničenih. — Iz Egipta pojde v letu 1890 zadnji angleški vojak, če — pojde, Angleški vladi bode s tem težko resnica. Za poduk in kratek čas. Sv. Vid pri Ptuju. (Odlomek iz krajne zgodo/ine. Spisal M. Slekovec.) (Dalje.) Ker pri sv. Vidu zaradi tega ni mogel živeti, odšel je 1. 1603., ko se je na Ogerskem bila vstaja vnela s 5 konji tje ter je poldrugo leto služil kot vojaški duhovnik v krščanski armadi. Potem se je vrnil v svojo domovino na Koroško, kjer je 1. 1608. postal kanonik v Velikovcu. Župnijo sv. Vida pustil je med tem oskrbovati po Mihaelu Niirnbergerju, ki pa ni bil duhoven, ampak laik. L. 1610. jo je pa izročil luteranskemu baronu Wolfu Weikhartu Herbersteinskemu in njegovim dedičem, ki mu je obljubil 450 gld. takoj izplačati in povrh šc vse dolge, ki jih je župnija takrat imela poravnati. In že dne 21. aprila 1610 je Her-berstein prišel z huzarji in pandurji k sv. Vidu. S silo se je polastil ondi farovža, namestil duhovnika in hrvaške in krivoverne oskrbnike, prebivalce pa primoral, da so mu zvestobo prisegli. Nekateri Vidovčani so iz strahu in groze odbežali in se poskrili. Kakor k sv. Vidu, postavil je tudi k podružnici D. Marije v Pod-lehniku nekega Hrvata za dušnega pastirja. Dne 23. aprila t. 1. — tedaj čez dva dni — prišel je tudi Ernst Latomus k sv. Vidu, da bi z Herbersteinom pismeno pogodbo napravila. Pa ljudstvo z novo uredbo nikakor ni bilo zadovoljno. Obrnilo se je torej do omenjenega Pileatorja, župnika v Hočah in v Mariboru in ga je, razloživši mu vse razmere prosilo, naj on, ki jih je bil že enkrat od krivovernih tla-čiteljev rešil, se tudi zdaj jih usmili ter jim pomaga. Pileator je vso stvar v obširnem pismu dne 10. maja 1610 nadvojvodi Maksimilijanu naznanil in ga prosil, naj z ozirom na to, ker je dolžne davke odrajtal, župnijo sv. Vida njemu izroči. Vsled tega vršile so se stroge preiskave, katerih nasledek je bil, da so župnijo Herber-steinu vzeli in jo dne 13. julija 1610 pod posebnimi pogoji izročili na 12 let župniku v Mariboru, Juriju Pileator-ju. Ta se je zavezal, da bo pri sv.'Vidu dal popraviti, kar je zanemarjenega in kakor najhitrej zaostale davke poravnal; tudi bo skrbel, da se bo božja služba redno opravljala in bo župnik v Hočah dobival penzijo od 25 gld., 4 štrtinjakov vina in 12 kapunov na leto in ko bo 12 let preteklo, bo župnijo v vsem vredjeno izročil zopet župniku v Hočah. Te pogoje je odobril cesar Ferdinand dne 28. septembra 1610. Pa Pileator, ki je bil zelo zadolžen — ni mogel dolgov plačati in vedno bolj je izprevi-deval, da mu bo vse spodletelo in da vtegne slednjič še^ celo župnija v Hočah ob svojo penzijo priti. Da reši, kolikor bi se dalo, pride mu na misel, župnijo sv. Vida minoritom v Gradcu prepustiti. Začne se toraj ž njimi pogajati in res že 1. 1617 je bila stvar dognana in pogodba sklenjena. Minoriti so se zavezali dolžne davke plačati in penzijo v Hoče odrajtovati, „si et i|uantum de jure visum fuerit Serenissimo Regi Ferdinando tamquam domino et patrono saecu-lari dictae parochiae (Hoče) vel praelibato illu-strissimo nuntio apostolico vi urbarii consue-tum esse videatur". (Konec prih ) Smešnica '21. Mlada žena Jurija Čmrla je umrla, mož je seveda po njej žaloval. Tako se spodobi ali na zadnje je bilo vendar-le konec tega žalovanja. Sedaj pa hoče nesreča, da še možu pogine krava. Te nesreče pa sedaj ni mogel prenesti, žalost ga je kar vila. „Kaj", toži sosedu svojo nevoljo, „kaj bi človek ne žaloval! Ko mi je bila tovnej umrla žena, ponudilo se mi jih je koj troje mesto nje, sedaj pa, ko mi je krava poginila, nihče mi ne ponudi še ene!" Razrse stvari. (Mili dar.) Njih ekscelencija mil. knez in škof so dali za pogorelce v Novi cerkvi 90 gld. (Savinjski sokol.) To društvo ima v nedeljo dne 29. maja, svoj izredni občni zbor v Mozirju. O pol llih bode skupno pri sveti meši, ob 12ih je obed v čitalnici in ob treh po-poludne je potlej zborovanje. Zvečer ob 8ih je bakljada in za njo je splošnja veselica. „Sav. sokol" ustanavlja požarno hrambo ter jo, kedar jo ustanovi, podredi sebi. Misel je dobra in zasluži vso podporo. (Vabilo.) Celjsko učiteljsko društvo ima v torek dne 31. maja t. 1. ob 11. uri dopolu-dne v Celjski okoliški šoli svoj redni mesečni zbor, h kateremu najuljudnejše vabi odbor. (Šolsko društvo.) Podružnica sv. Cirila in Metoda za Beljak in okolico napravi na bin-koštni pondeljek, t. j. 30. maja t. 1. shod v Bačah (Faak) v Ojceljevi gostilni (p. d. pri Cvanci-gerju) ob treh pop Idne z nastopnim dnevnim redom: 1. Pozdrav načelnikov. 2. Volitev še-sterih zastopnikov za veliko skupščino. 3. Poučen govor. 4. Deklamacija: a) Boštjan goljfan, Slomšek; b) Violica, Slomšek. 5. Šaljiv govor. 6. Deklamacija: a) Župan, Vilhar; b) Senica, Slomšek. 7. Slučajni nasveti in predlogi. — Med posamičnimi točkami pojejo domači pevci in kvartet iz Ljubljane. — Vstop je le udom družbe sv. Cirila in Metoda dovoljen in sicer brez vstopnine. Pobirali pa se bodo pri vstopu dobrovoljni doneski v prid družbe, kjer se bodo sprejemali tudi novi udje. Da se tega shoda vsi častiti društveniki in prijatelji naši v velikem številu udeležš, vabi najuljudnejše na-čelništvo. (Imenovanje.) G. Fr. Romih, doslej učitelj na ljudski šoli na Ptuju, pride za učitelja na meščansko šolo v Krško. Mi čestitamo marljivemu gospodu za to povišanje. (Majev izlet.) Moško pevsko društvo poda se na binkoštno nedeljo v jutro iz Maribora v Celje ter ostane ondi do pondeljka zvečer. Da se bode pri tem izletu nemški pelo, pilo in jedlo, to je gotovo, ali bodo pa tudi šli ta dva praznika kaj v cerkev, tega ne pove nobena „pratika", da-si jim ne manjka za to tudi v Celju — nemške cerkve. (Slava Slovencem.) Pri volitviv cerkveni konkurenčni odbor v Ormožu zmagali so dne 22. majnika narodnjaki. Izvoljeni so bili gg. dr. Omulec, načelnik Jakob Sinko, namestniki obč. predstojniki: Martin Žibret, Martin Kociper in Martin Ivanuša, odborniki. (Vino reja.) V Cmureku se je osnovalo te dni vinorejsko društvo. Društvu je namen varovati zdravo, natorno vino ter se zopersta-viti ponarejanju vina. Dobra ali težka je ta naloga. (Živinoreja.) V soboto dne 28. maja bode ob 9ih dopoludne razstava domačih bikov v Celju in razdeli se pri njej več daril za iz-vrstniše živali. (Požar.) V pondeljek, dne 9. maja, nastal je v jutro okoli 7ih pri J. Ledineku, posestniku v Pivoli, požar. Žgorelo mu je gospodarsko poslopje, pa tudi 10 svinj se je speklo v ognju. Škode je pri 1000 goldinarjev. (Dr. Äusserer.) Nemški dijaki so že j sedaj, ko še trgajo na šolskih klopeh hlače, i katerih si še niso sami kupili, radi veliki po- j litikarji ter vam izrekö kar svojo sodbo črez profesorje, ki jim ne govore na ljubo. Čudno pa je to, da se zanima za nje eksprofesor dr. Äusserer. Ali mar misli mož, da bode vsak teh malopridnežev imel srečo, da si sede tako lehko kedaj kar brez učenja za polno mizo, ki mu jo pogrne žena? Aussererjevke so nasvetu redke. (Kupčija.) Knez J. Sulkovski je kupil vinograd gospe M. Millemoth v Tresternici ter se misli tam nastaniti za stalno. (Nesrečna smrt.) Giacomo Mercuglia, zidar v Ribnici na Pohorju, si je prerezal žile na rokah in vratu ter je vsled teh ran umrl. Uzrok samomora se ne zna. (Zdravilo.) Kedar človeka boli glava, krivo je največkrat nekaj v želodcu. Kar torej to potolaži ali pa izpravi iz želodca, to odpravi tudi bolenje. V ta namen se priporoča lehko zdravilo. Kake pol žlice soli, če se je povžije suhe, pomaga bojda velikokrat. No drago, pa tudi hudo ni to zdravilo, za to je tem boljše, kedar pomaga. („Matura.") Na c. kr. gimnaziji v Mariboru vrši se zadnja ali zrelostna izkušinja pismena v dneh 1. do 6. junija, ustmena pa dne 2., 4. in 5. julija. (Slaba pamet.) G. A. Koceli, poduči -telj na Zidanem mostu, je skočil v Savo in utonil. Pravijo, da se mu je bila pamet zmešala. (Zrelostne izskušinje.) Na c. kr. višji realki v Mariboru začno se zrelostne preskušinje, pismene dne 6. junija in ustmene dne 18. julija. K poslednjim pride gosp. R. Reichel, ravnatelj c. kr. nižje realke v Gradcu. Čudno je, da pride na c. kr. višjo realko za komisarja gospod iz nižje realke. (S u 1 v e r e i n.) V Brezulah na Ptujskem polju imajo dverazredno šolo in šulverein si prizadeva sedaj veliko, dobiti jo v svoje roke. Se ve, da mu gre tu za nemške otroke ali ka li! (Občinska volitev) Občina Sv. Krištof pri Laškem trgu ima sedaj popolnem narodne može v svojem zastopu. Več v prihodnjem listu. (Iz kopališč.) V Laškem trgu je bilo doslej že bojda 87, v Rimskih toplicah pa 63 tujcev. Nekaj je to že, če tudi ne veliko. (S p r e m b e v L a v. š k o f i j i.) Prestavljena sta čč. gg.: Vid Janžekovič v Sladko goro in Andrej Keček k sv. Križu pri Ljutomeru. Kaplanija v Negovi ostane za čas prazna. Loterijne ¿teviike: V Trstu 21. maja 1887: 23, 34, 85, 71, 89 V Lincu „ „ 39, 53, 36, 90, 79 ITIili