-----   279   ___
Politične  stvari.
Zakaj gre Andrassy?
Vsake vrste časniki si ubijajo glavo in ugibajo, zakaj popuati Andrassv ministerstvo unanjib zadev* Popisali so uže cele kupe papirja, vsak hoče kaj dru-zega in pravo vedeti; nekateri celo trdijo, da mož boleha in potrebuje miru, češ, da se preveč trudi in možgane napenja. To vse je prazna slama. Magjar Andrassv nikoli ni poznal težkega dela, uniforma in parada mu je bila glavna stvar. Šel bo zato, ker je videl, da mora iti.
Avstrijsko-turška pogodba je prestrigla zadnjo nit, ki je do zdaj še vezala avstrijske konservativce s politiko Andrassvevo ; to se vidi brž, če pomislimo, da so konservativci državnega zbora avstrijskega, posebno pa grof Hohe n wart, vodja njihov, in vodja Poljakov Grocholski glasovali za berolinsko pogodbo in svoje tovariše v delegacijah pregovorili, da so dovolili stroške zasedbe Bosne — le zato, ker so bili trdnega prepričanja, da bo v smislu berolmske pogodbe po zasedbi Bosne prišla sama ob sebi tudi popolna prisvojitev te turške dežele, da se bo toraj tako naše cesarstvo razširilo in okrepilo. Saj je tudi večina udov avstrijske gosposke zbornice ravno tega mnenja bila, ko je pritrdila berolinski pogodbi in zasedbi Bosne.
Na to je pa prišel grof Andrassv z avstrijsko-turško pogodbo, po kateri so vse take nade mahoma uničene. Ker se sultanu pripoznavajo v zasedenih deželah vse vrhovne pravice, se pač ne da več misliti na to, da bi Avstrija jih pozneje za-se obdržala; avstrijske armade so prišle v Bosno in Hercegovino tako rekoč le kot žandarji sultana, da tam delajo in vzdržujejo red, in se morajo spraviti iz dežele, kedar bi sultan utegnil to zahtevati. To je pa za zdravo pamet uže vendar preveč in razumi se, da so oni konservativci obeh državnih zbornic, ki so doz daj podpirali
-----   280   -----
politiko   ministra   unanjih  zadev,   zdaj   prisiljeni  grofu Andrassyu in njegovi politiki nasproti stopiti.
Edino to je vzrok, da grof Andrassy grč. On pač uže sam mora čutiti, da ne more več ostati na krmilu vnanji politiki avstrijski, ker se je s svojo politiko postavil v nasprotje obeh avstrijsko - ogerskih državnih zbornic. Da bi ga ustavoverci, katerim se je najbrž hotel prikupiti s turško pogodbo, zdaj, ko je 140 milijonov državnega premoženja zapravil, oziroma za zasedbo potratil, še hoteli podpirati, to verjeti je pač nemogoče.
Avstrijska pogodba s Turčijo, zavoljo katere je grof Andrassy prišel ob vse zaupanje pri konservativcih in narodnjakih, in katere nasledek bo ta, da se pri delegacijah ne bo smel zanašati na prav nobeno politično stranko, — ta pogodba je edini vzrok njegovemu odstopu. Da bi bil padel po črnenji pri dvoru in skrivnih spletkah zoper njega, to se še govoriti ne more. Kdor se v to reč popolnoma zamisli, mora reči, da ni moglo drugače priti. Je li grof Andrassy izgubil tudi zaupanje cesarjevo ali ne, kakor se tu in tam pravi, tu prav nič ne izda. Naš presvitli cesar je vselej še svoje osebne želje podvrgel željam narodov in njihovih postavnih zastopnikov. „Da skrite moči", katerih ne more nihče spoznati, vodijo avstrijsko državno politiko, to so le prazne in nesramne čenče. Ustavoverska načela, kar se tiče najviše glave naše države, skoro v nobeni parlamenta-rični državi ne pridejo do tistega vrhunca, kakor v Avstriji. Ce judovski časnikarski „škribači" za vsako še tako navadno dogodbo vohajo kako spletko s cesarskega dvora, je to le posebna lastnost teh krivonoscev, katerim se vse, kar ni „kšeft", kar ne d& provizije in zaslužka, zdi po viših močeh narejeno.
Gotovo jo toraj, da si je grof Andrassy s svojo vzhodno politiko sam jamo skopal, v katero je zdaj sam padel, in v katero ga ni nihče pahnil.