IZ KRONIKE BARJE
Partizanske matere
Marija Brancelj po_domače Koščeva iz zasel-ka Podkraj. Z možem Jožetom sta imela borno kmetijo. Rodili so se jima štirje sinovi in tri hčere. Starša sta s težavo preživljala svojo druži-no, ker skopa barjanska zemlja ni dajala dovolj hrane. Družina je doraščala in se preživljala s priložnostnim zaslužkom.
Zgodaj v letu 1941 je vsa družina stopila v vrste naše OF. Njihova hiša je bila v tem kraju prvi zanesljivi »punkt«, kjer so se stekale kurir-ske veze, tako preko Ljubljanice iz Trnovega, kot od Zalarjevih fantov iz Jezera in še bi lahko naštevali. V krimske in notranjske gozdove je bilo iz te hiše poslanega mnogo raznega mate-riala za naše partizane.
Štiriindvajsetega januarja 1942 je Mirko Bra-čič pripeljal iz Dolomitov Šercerjev bataljon, ki je štel šestinpetdeset mož. Preko Ljubljanice je borce prepeljal Lojze Škraba-Lipovec. Prišli so v dveh skupinah. Prvo skupino je prevzel v Podkraju Jože Brancelj-Marostar iz rajona Bar-je, ki je gozdove dobro poznal. Drugo skupino je v večji razdalji vodil Janez Osvald-Igor. Ma-rostar je vodil bataljon na Planinco nad Jeze-rom. Razmeroma visoko v gozdu v Planinci sta bili in tudi še danes sta samo dve kmetiji, zanes-ljivi frontni hiši. Polovica moštva iz bataljona se je naselilo pri Vidmarju (ustrelili so ga fašisti
16. 9. 1942), druga polovica bataljona pa se je namestila pri Janezu Mavcu po domače Jernejč-ku. Gospodarja Mavca so fašisti ustrelili sep-tembra 1942. Veliko borcev iz bataljona je ime-lo ozebljene noge. Jernejčkova dekleta, Lojzka, Pavla in Angela so borcem nudile preprost re-cept, tako da so fantom večkrat zaporedoma umivale noge v škafih mrzle vode. Po treh dneh bivanja so se tovariši tako nahranili in odpočili. Mnogokrat se spomnim Koščeve matere, ki je bila v času velike fašistične ofenzive julija 1942 in še potem kurirka-obveščevalka do moje ma-me. Njeni trije sinovi in hčerka so se vrnili iz naše revolucije kot partizanski borci. Vrnili so se, a svojega doma niso več našli. Skalarjevci so njihov dom požgali in na najbolj krut način so Frakeljnovi črnorokci umorili njihovo mater, očeta in sestro Francko.
Ivana Ambrož - soseda Brancljevih
Z možem Jožetom sta pred vojno kupila kos barjanske zemlje. Trgala sta si od svojih ust, da sta prigarala in postavila malo hišico. V najem sta jemala od bogatejših zemljo, da sta skromno preživljala svoje otroke. Zavedala sta se izkori-ščanja in sta se oba s svojo družino, kot del delavskega razreda vključila leta 1941 v naro-
dnoosvobodilno gibanje. Po veliki fašistični ofenzivi leta 1942 se je začel na Barju pravi fašistični teror: aretacije, množični odgoni v fa-šistična taborišča. Po izdajstvu Jožeta IHačka iz Tomišlja so fašisti med to ofenzivo 1942 aretira-li in ustrelili družini Ambrož sina Jožeta. Njuna šestnajstletna hčerka je za vedno ostala v tabo-rišču Auschvvitz. Najstarejši sin Lojze (spome-ničar) se je kot borec Tomšičeve brigade po osvoboditvi vrnil domov.
Kraljič Marija - Šalčkova mama iz Lip-Črna vas
Šalčkova mama je rodila pet sinov in štiri hčere. S težavo je preživljala svoje otroke, posebno še, ko se je njen mož Janez ponesrečil. Leta 1926 je utonil v Ljubljanici, ko je s čolnom prevažal gramoz. Najstarejši sin France je bil priden in iznajdljiv. Slaba barjanska zemlja ni dajala do-volj hrane za desetčlansko družino. France je zgodaj vstajal in vse dneve s konji prevažal gramoz po Ljubljani. Od jutra do večera je pela lopata in kramp za borni zaslužek, da sta z mamo nasitila in skromno oblekla šele dorašča-joče bratce in sestrice. Med okupacijo sem v tej hiši (kot ilegalec) večkrat dobil zatočišče. Vsa družina je organizirano delala v narodnoosvo-
bodilnem gibanju. Iz Ljubljane preko Črne vasi in preko Ljubljanice so se pretakale kurirske vezi, predvsem na severni in južni del rajona. France je iz bivše podkovske šole v Ljubljani poleg orožja prepeljal mnogo potrebnega mate-riala, ki se je preko partizanskega vodiča Maro-starja prelival v notranjske gozdove. V času hajk, tako italijanskih, nemških in Frakeljnovih hlapcev (narodni izmečki - žalostna beseda), so dobili zavedni delavci in tudi rajonski aktivisti varno zatočišče pri Šalčkovih. Domača dekleta so bila v takih primerih za zanesljivo stražo pa tudi rajonske kurirke. V hiši se je zdravil težko bolan partizan. Tem dekletom gre zahvala, da je odšel zdrav nazaj v gozdove, med svoje borce. Tu ne smem prezreti pokojnega Jožeta Jurešiča iz Lip. Bil je zanesljiv frontovec. Imel je v oskrbi ranjenega partizana.
Šalčkovi mami se ni vrnil sin Ivan, ki je padel kot borec-obveščevalec Cankarjeve brigade. Najstarejši sin France, vosovec in četni koman-dir, je preživel revolucijo in se je vrnil domov iz KNOJ-a.
Naš spomin ne more nikdar obledeti na te tri pogumne in ponosne žene, ki so bile resnične partizanske matere.
MATIJA ŠKRABA