230
Dopisi.
Iz Karlovca   5. julija. w   Ta dan je bil za vso
hrvaško deželo jako zanimiv. Kakor je bilo že napovedano po mnozih časnikih, da bodo Hrvatje obhajali ti-sočletnico v spomin prihoda sv. bratov Cirila in Metoda med slovanski narod ter hvaležnim srcom častili Boga za podeljeno milost — za najdragocenejo svetinjo, za sveto vero — zgodilo se je tudi v nedeljo 5. t. m. Vihrale so že v saboto večer slovanske zastave na vseh hišah v mestu in zunaj mesta. Razsvetlili so pa tudi ta večer, ne da bi bil kdo zapovedoval, čisto iz lastnega nagiba, svoje lepo mesto najnarodniji Karlov-čani, in n&rodne melodije svirajoči oznanovali so hrabri sinovi sluinskega polka željno pričakovani praznik. Prva svečanost bila pa je v nedeljo. Ker je bilo vse le zavoljo Boga in Njemu v zahvalo napravljeno, začela se je svečanost tudi z Bogom, kakor smo Slovani sploh vajeni , ker tako uče svoje sinove že pobožne slovenske matere, kterim bije srce le za Boga in srečo domovine. Grom topov in mili glasovi zvonov vabijo rano verne v cerkev čč. oo. frančiškanov, kjer se ima svečanost obhajati. Magistratni uradniki v narodni obleki in vse druge društva, moška in ženska šolska mladež zbira se z zastavami v cerkvi, od kodar podali so se v procesii po mestu in zopet nazaj v cerkev v najlepšem redu. Krasen, veličasten bil je pogled, viditi silen narod s cerkvenimi zastavami, vihraj očimi v zraku, gibati se po ulicah, prepevaje pesmi svete nektere, nektere spet čuti srčno moliti. Ob devetih stopi na lečo č. o. Pavel Bošnjak, ravnatelj gimnazije, ter dokazuje s tehtnimi besedami pomen današnje svetkovine, kaže poslušavcem srečo, ktero prinesla sta slovanskemu narodu slovanska naša brata sv. CiriL in Metod, kaže z navdušeno besedo Rim in Carigrad, kaže, da skala Petrova stoji nepremakljivo trdna v vseh vekih opomniv tužne osode Carigrada. Po propovedi bila je peta maša. Kakošno moč da ima domača beseda, vidilo se je tukaj na tem svetem kraji — vidilo se je solza v očeh starih in mladih čuvši pri službi Božji list in sv. evangeli v domači besedi popevati. Godilo se je tukaj tako, kakor pripoveduje pesnik „svete priče" o naših bratih Primorcih, kjer služijo sv. mašo duhovni v domačem jeziku, pevajoči:
,,Kažu meni, istina je živa. Da imade u primorju sliepac. Sto sav misal na pamet nauči, Pak ga slovi od same miline, Tko ga Čuje, pobožno ga sluša. A sto sliepcem umnim se omili, Omili se i narodu svemu! Jos mi vele i sam vidjeli glavom, Da primorac, kada slusa misu, Kad mu slavu božju zapjevaju, Od miiinja radostno zaplace, Da i duša primorceva pjeva!"
Zvršila tako se je cerkvena svečanost in vsak je z zbujenim in pobožnim duhom zapustil vežo Božjo, zapustil je vsak tempelj Večnega z vročimi željami, ktere tako milo izrazuje  v svoji krasni pesmi uzoriti pesnik:
,,A1 je braco, služba tud hrvatska! S toga jedan glas je po narodu, Glas se od mog otiskuje srca: Kano sto je Senju na kamenju, Da je tako po svoj domovini, Po trojednoj dicnoj kraljevini; Da nam naši veliki pastiri Po solunskoj podadu se braci, Da nam budu Cirili, Metodi, I sto narod tako živo želi, Majka crkva da mu to udieli:
Gdje se u nas slava božja pjeva, Da slobodno maj čin glas zamnieva, Da u ime Cirila Metoda Glas taj bude svjetlom milog roda".
Ob eni popoldne zbralo se je društvo v Jelačičevi bašči k obedu. Da je bilo vse dobre volje, napijalo da se je po lepi stari hrvatski navadi, misli si gotovo vsak, kdor je le enkrat bil v prijazni družbi naših sosedov Hrvatov. Izmed mnogo napitnic in zdravic opomnim le teh samo, s kterimi je gosp. ravnatelj stola vele-častni gosp. Ivan Obradovič, načelnik karlovaški, napil: prva zdravica bila je namenjena slavi blagovestnikov naših, sv. Cirilu in Metodu; druga kralju ustavnomu; tretja narodu slavenskemu: četrta sveštenstvu hrvatskemu; peta pa, napita po gosp. Tuškanu preuzv. gosp. Strosmajer-ju — vsaka zdravica obudila je tisoč „živio". Med obedom je igrala banda sluinskega polka, večidel narodne melodije, med goste pa se je delila krasna, ravno iz tiskarne prišla pesem „sveta priča" *), legenda o solunskoj brači, slovjenskim apostoiima sv. Cirilu i Metodu, izpjevao J. T. (Ivan Trnski, mili pesnik še milejših „kriesnic".)
Po obedu pa je bilo skrbljeno tudi za duha. Igrala se je krasna igra „Bela IV." iz nemškega pohrvatena od Saksinskega. Akoravno so vsi glumci izvrstno razumeli svojo nalogo, odlikoval se je vendar posebno g. dr. Dražic (Subic); vidilo se je, da mož tudi čuti kar govori. Pred in med igro je igrala spet sluinska banda. Ko zagodejo „Naprej zastava slave", je ves pričujoči narod spremljal godbo pevajoč: „Naprej zastava slave itd." Priljubila se je tako ta pesem našim bratom Hrvatom, dajo povsod godejo, pojejo in žvižgajo grede in stoje. Cul sem dečka, ki je pekel janca, da je vrte raženj si brenčal: „Naprej." Po tej krasni zabavi pride neštevilna truma prostega sveta iz mesta z zastavo narodno in pričelo se je veselje prostega naroda. Delilo se je vino, kruh in pečenka. Zdelo se mi je, kakor da bi bil uzemski pondeljek pri vas v Ljubljani v Lovševi jami; toda še veselejše je bilo tukaj, kajti vino razveseli srce. Kdor je vjel hlebček kruha, dobil je tudi bokal vina in lep kos pečenke. Radost je trajala, da se je skoz nebeške vrata prikazala zvezd truma zlata, ktere se umetno narejene (raketeljni) pozdravljat hodile. Praznoval se je tako imeniten dan vredno in častito v slavo Večnemu in zahvalo našim dobrotnikom sv. Cirilu in Metodu, v veliko radost in korist naroda in življenja narodnega.
12. t. m. je bila spet lepa svečanost v Jamici blizo Karlovca^ Prevzvišeni vladika gosp. Strossmajer je v Jamici. Šestdeset kočij se je peljalo iz Karlovca in čez 300 ljudi se je podalo v Jamico pozdravljat moža, kteri žrtvuje vse za duševno korist naroda in kterega narod, ne le hrvaški, temoč ves slovanski tako ljubi, da ni ne ene poštene veselice, ne v sjajnih dvoranah, ne v prosti kmečki koči, da bi se ne spominjalo preijublje-nega vladika. Gosp. načelnik Ivan Obradovič prosi vladika , naj bi tudi Karlovec počastil s svojo nazočnostjo. Vladika obljubi ne le Karlovčane obiskati, temoč tudi v Severin je obljubil priti k g. baronu Josipu Vranicami, pogledat Bosiljevo in Lešče, od kodar je namenjen obiskati gg. Mirka barona Ožegoviča, srenjskega biškopa in od tod proti Trstu podati se v Mletke v kopel.
Iz Gorice. 3L — Na stroške tukajšne c. kr. kmetijske družbe bo začel ta mesec izhajati mesečen kmetijski list z imenom „Umni gospodar". Kmetijska družba je bila slovensko čitavnico naprosila, da naj ji brezplačnega vrednika za novi list preskrbi. Spoznavši važnost  in sežaj   tega sklepa  in početja kmetijske družbe
*) Ali bi ne hotlo  si.  vrednistvo „Novic" poskrbeti,   da bi se za Slovence ta krasna legenda v nas jezik prevela?              Pis.
231
sta prevzela začasno vrednistvo gg. And. Marušič, učitelj verstva na gimnazii, in pa dr. Jož. Ton k li, kandidat pravosredništva. Konec tekočega mesca julija izide prvi list na y2 poli v 8. Izprva se bo razpošiljal novi naš list zastonj, in sicer po okrajnih gosposkah in županstvih. Pri giavni skupščini kmetijske družbe mesca septembra ali oktobra v Tominu se bo zastran tega kaj določnega sklenilo, in če bo kazalo , naročba razpisala.
V Gorici 15. julija. 0 — 20. dan t. m. je globoko vrezan v jeklene liste zgodovine slovenske in ni je — nadjam se — moči, da bi ga kdaj iz njih izbrisala. Dragi bravci! ako sem morda popisovaje poprejšne naše besedice s peresom pregloboko v črnilnik segal, da mi je po mestih predebelo pisalo in so se naše zadeve zunanjim bravcom v zlati bliščobi jutranje zarje kazale, prosim za zamero za vse nepovoljne krivičice; zberite v snopič vse poprejšne presežke in dopolnite pomanjkljivost tega popisa, kteri bo — bojim se — za golo resnico ravno toliko zaostajal, kolikor so jo poprejšni morebiti presegali.
Ko je  bil program  besede „v spomin začetka omike med Slovenci  po  kršanstvu  in  narodnem pismenstvu" že natisnjen,   se je,  kar je sicer tudi Čitavnični odbor dobro  vedil,   zapazilo   in  očitalo, da brez cerkvene   slovesnosti bi spominskemu našemu obhajilu duše in posvečenja manjkalo.    Zatega voljo je odbor z veseljem sprejel novico ,   da  po privatnem dogovoru nekterih Slovencov in prijaznem dovoljenji pre-vzvišenega nadškofa našega, bo na Kostanjevici peta maša v  spomin   pokristjanitve Slovencov.    V nedeljo   ob   10. se je snidlo čedno število  mestnih Slovencov   in   nekoliko besednih gostov na   ,,kapeli" znanem rajskem prebivališču domorodnih naših oo. Frančiškanov. Sv. mašo so peli za vse dobro vneti vodja bogosl. semenišča pre-častiti  gosp. kanonik Jan. Budal.    Levitila  sta gosp. dr. Al. Zorn,  bogosl. prof.,  in O. Pacifik Fister, tudi profesor; druge službe so opravljali samo slovenski bogoslovci. Gosp. kanonik so nas med mašo tudi s kratkim ogovorom spred oltarja razveselili, Česar se zavoljo za pripravo  prekratkega   časa  nismo  nadjali.    Tvarina je bila slovesnosti primerno izvrstjena.    Kazali so,  ka-košna dobrota je vera in od kod in po kom so jo naši predniki prejeli,   namreč  od  Ogleja   po sv. Mohorji in naslednikih njegovih na prestolu oglejskem, čigar ustanovitve 18001etnico obhajamo, in (razun Solnograda) po slavnih   solunskih   bratih   od  izhoda.    Spodbujali  so  k hvaležnosti  za  neprecenljivi   dar   kršanstva   rekoč,   da hvaležnost   se   mora   v djanji  po   spolnovanji   moralnih kršanskih   zapoved razodevati,   kakor  zahteva nedelj ni evangeljski odlomek, govoreč ravno o dobrem in slabem drevesu in dotičnem  sadu,   kar se je  z glavnim predmetom dobro   ujemalo,   k^kor tudi   to,   da   so   družbo sv. Mohora gorko priporočali in v ta namen njene pravila prebrali.   —   S pevnice se je  odmevalo med mašo najginljiviše slovensko petje, ki smo ga v našem mestu kdaj slišali.    Peli so naši   bogoslovci,   vrli   rodoljubi  z dušo in telesom, gosp. Miklošičevo slovensko mašo, po ktero  se je bilo v Maribor telegrafiralo.    Med darovanjem se  je razlegala prelepa pesem  deloma sv. Mohorju  in  Fortunatu,   deloma sv. Cirilu   in   Metodu   na čast,  izrazujoča   pravi značaj slovesnosti po načrtu go-dovnega govora.    Po latinski se je enako izvrstno pelo „Tantum ergo" in ,,Salva regina."    Iz cerkve  gredoče je sililo znebiti se raznih občutkov, kterih so bile srca prepolne.   Na vsacem jeziku je bila opazka, da zdaj še le vemo, kaj se pravi cerkveno petje. *)
*) Pač res! zadnji čas bi bil,   da  bi se ,,gnjusoba razdjanja"   iz naših cerkva odpravila:  v mestu  namreč tisto neslano golaj-
Toliko, kar se cerkvene svečanosti tiče. — Začetek težko pričakovane večerne besede je bil ob 8. uri napovedan , ali ker je vojaška banda ravno pred čitav-ničnim poslopjem igrala, smo raje enmalo počakali. V dvorani, v slovenskih barvah okinčani, se je odlikavala z bršlinom ovenčana podoba prihoda ss. Cirila in Metoda na Moravsko. Pred dvoraninimi vratmi je bil iz bršlina, v kterega so bile slov. barve vpletene, nekak slavolok napravljen, z napisom: „dobro došli". Od slavoloka do vhoda so visele po vsem dolgem hodniku zelene preveze (girlande) in lučni baloni v slovenskih barvah, kar se je prav dobro podajalo. Gorelo je v dvorani 5 lestencov in veliko ročastih svečnikov po stenah. O 8l/2 uri je godba na Travniku minula in naenkrat je bila prostorna dvorana v prvo samih Slovencov natlačena; Neslovencov je bilo le kacih 10. Eazun tržaških in tominskih gostov in naših udov iz mesta in okolice, je bil duh slovenski, sosebno veliko rodoljubov iz Razdrtega in ipavske doline doli pripihal. Na čelu izhodnih teh gostov je bil slavnoznani domorodec — steber verstva in slovenstva po Ipavskem — preČ. gosp. kanonik-dekan ipavski Juri Grabrijan z ipavskim pevskim zborom. *) Okoli 83/4 se je še le beseda začela. Vsled programa je pristopil najpopred vrli nas predsednik A. Winkler in začel s kratkim pa gladkim in presrčnim govorom tako — le goste pozdravljati: Gospoda! Ko se oziram nocoj po dvorani, čutim v srcu živo veselje, ker vidim zbrano veliko število dragih prijatlov in znancov iz bližnjih in daljnih krajev. Vidim jih, ki so prišli z izvrstnim pevskim zborom iz rajske ipavske doline, kjer se vrli, za blagor domovine uneti možaki tako slavno obnašajo, kjer narodna reč, kakor beremo in slišimo, tako živo klije. Vidim znance iz tržaškega mesta, kjer so iskreni rodoljubi prvo čitavnico osnovali, in med Slovenci v Trstu in okrog Trsta narodno zavednost zbujajo. Tudi nekoliko znancov iz tominskega okraja, kjer vlada duh slovenski čist, kakor zrak tominskih planin. Vidim nadalje nase vrle rojake iz Gorice in okolice mestne, kterih prizadevanje v narodnih zadevah , bo slovenstvu proti zahodu bramba in krepka podpora. In še nekaj veseli me viditi pred sabo, — lep venec ljubeznjivih gospa in gospodičin, ktere s tem, da nad našimi veselicami do-padanje nahajajo, in se jih tudi djanski udeležujejo, očitno kažejo, da so naši reči prijatlice. — Pri veselicah , ki jih je mlado naše društvo do sedaj naprav-ljalo, ali prav za prav pri eni (velikem plesu) bilo je morda še več povabljencov pričujočih, ali to jemljem, kakor čitavničin predsednik, z veseljem na znanje, in s tem sme se čitavnica po pravici ponašati, da toliko pravih Slovencov in zavedenih rodoljubov, kakor nocoj, ni še tukaj zbranih nikdar vidila. Ta večer,
dranje, ki srce in ušesa enako žali in duha ne povzdiguje, ampak moti, kakor tudi skladbe razvajenih posvetnjakov, ki se s svetimi besedami ujemajo kakor — — (Bog mi grehe odpusti). Ali se pravi to mar Boga milosti prositi, če se „Kyrieu ne devet-, ampak Bog zna kolikokrat v prečudnih smešnih premenah cvili in trobi? Ali pa kaj se v cerkvi manj spodobi, ko na pr. brezkončna „fugau pri besedah ,,et vitam venturi", ki sami se cele misli ne izrazujete. Boljše bi bilo, ako bi se take necerkvene skladbe in nenaravne pevske in godbene umetnije, kjer si bodi, pa le ne v cerkvi, godle in pele; za tekst bi jez potem nasve-toval besedo ,,neslanerija" ali kaj tacega. — Po vaseh bi bilo želeti, da bi se, razun odgovorov, vse latinsko s pevnice« odpravilo. Prostega ljudstva latinsko petje gotovo ne spodbuja; omikane ljudi pa zavoljo barbarskega izgovarjanja latinskih besed in tu pa tam tudi zarad pevske nezmožnosti smeh lomi. O naši Furlanii pa raje molčim. Pisatelj teh vrst sa Čuti poklicanega in opravičenega pazljivost cerkvenih oblastnikov na te napake obračati.                                               Pis.
*) Tržaškemu  in   tominskemu   pevskemu  zboru   ni   bilo   mogoče, priti.                                                                                      Pis.
232
gospoda moja, bo goriška čitavnica vedno v dragem spominu ohranila. Bodite mi toraj vsi, kolikor vas je tukaj, prisrčno pozdravljeni; hvala vam lepa v imenu čitavnice za čast,  ki ste ji jo nocoj skazati blagovolili.
(Dal. prih.) Iz Maribora 16. mal. srpna. Pred nekoliko dnevi smo dobili dovoljenje od si. politične uradnije, da smemo dne 3. avgusta t. 1. svojo narodno in slovstveno tisoČ-letnico sv. Cirila in Metoda praznovati. Kar se tiče stroškov, imamo za-nje že deloma obljubljenih, deloma izplačanih 600 gld., in tako nam je mogoče, na nekem prostornem vrtu v predmestji sv. Magdalene neko lepšo stavbo saj za pevce in za sliko naših slavnih blagovest-nikov napraviti, ker nam mesto ni toliko prijazno, da bi bili v njem dobili pokrito dvorano. V kratkem bomo vstopne liste razposlali, in potem vas, ljube domorodce in domorodkinje lepo prosimo, da pridete. Prostora bo več kot lani pri naši obletnici, tudi se ne bomo toliko potili, al samo Bog daj nam lepo vreme. — Pesme, ki se po načrtu pevati imajo , smo sicer razposlali vsem znanim pevcem v mariborski okolici. Ker pa gotovo vseh ne poznamo, kteri bi se radi našega petja udeležili, zato naznanjamo, da bo v nedeljo 26, t. m. ob 6. uri zvečer še glavna skušnja za pevce; vabimo k njej tudi vse pevce, ki dozdaj še not niso dobili. — Prof. Majcigerjeva knjiga je predsinočnem v Maribor dospela, in je res tako lepa, s tako lepimi podobami kin-čana, da enake slovenske knjige še ni. Se ve, da tudi zadržaj je jako zanimiv, ki Slovencom kaže, kako so v krščansko zvezo pa tudi v slovsteno prišli z vsemi drugimi Slovani po neumrlem prizadevanji naših blagovest-nikov sv. Cirila in Metoda. Tako smo se radovali v našem društvu, kakor da bi se nam s tem prvim sadom še dosti več obetalo prihodnjega sadu. Knjiga se gg. naročnikom že razpošilja; kdor pa ni bil naročen, naj se pri gosp. Majeigerji, kot založniku knjige, oglasi. — Preteklo nedeljo je bila v čitavnici tudi volitev stalnega odbora. Vse je ostalo pri starem, samo da sta biia za nova odbornika še izvoljena gg. dr. Vogrin, kanonik, in dr. Pr^elog, zdravnik tukaj.    v                     Janko.
Iz Šmarske dekanije na Štaj. 12. julija. -j- — (Konec.) Ze v sredo večer je v Ponikvo prišlo več duhovnov spovedovat, ker tam so se zbrali 9. julija vsi družniki in družnice bratovščine sv. Cirila in Metoda, da molijo v cerkvi, v kteri so bili kerščeni početnik in ustavnik te bratovščine, prezgodaj umrli, na veke slavni škof Anton Martin Slomšek. Ze v lanski ,,Zgod. Danici" sta, še preden je obletnica za celovško škofijo razpisana bila, oznanila gospoda farmeštra J. Keše in D. Terstenjak, da hoče duhovstvo šmarske dekanije na Ponikvi skoz celo osmino obhajati tisočnico sv. Cirila in Metoda, in zajedno žalostno obletnico rajnega škofa Antona Martina Slomšeka. Al ker je pozneje od svit-lega sedanjega škofa tisočnica bila odločena na čas od 5. do 12. julija, se je obletnica Slomšekova tudi v ta čas prenesla. Zbralo se je 18 duhovnov; ljudstva vernega bilo je toliko, da je še velika in prostorna cerkev bila premajhna. V velikem altarji je stala osem čevljev dolga slika sv. bratov, ktero je poniklanski učitelj gosp. France Kraner prav izvrstno namalal. Ob Vs 9 uri so se začele zadušnice za rajnim slavnim škofom. Na sredi cerkve je stal žalostni katafalk s škofovskimi znamenji. Ko 18 duhovnov in 14 učiteljev stopi pred oltar in za-doni: „Regem, cui omnia vivunt, veni adoremus" je se že začel glasen jok za predragim visim pastirjem. Po zadušnicah so peli šentjurski gosp. farmešter Dav. Terstenjak črno sv. mašo, pri kteri so duhovni stregli. Po tej sv. maši so maševali domaČi gosp. farmešter za vse brate in sestre bratovščine sv. Cirila in Metoda in obhajali verne.    Več ko 1500 jih je tisti dan pri. sv. ob-
hajilu bilo. — Po sv. obhajilu stopi naš slavnoznani Davorin Terstenjak na prižnico. Gosp. Terstenjak ni samo izvrsten slovensk pisatelj v vsaki vrsti slovstva, temoč tudi izvrsten govornik. Že večkrat smo ga slišali govoriti na prižnicah in v čitavnicah, al tako navdušeno, tako živo, kakor ta dan, ni še govoril nikdar. Po historičnem, najprostejšemu človeku razumljivem vvodu o upeljevanji krščanstva v teh deželah je razložil življenje in delovanje sv. apostolov tako mično in v vsakem oziru podučljivo, da bi res vredno bilo, da bi se ta govor natisnil. Potem razloži, zakaj smo se na Ponikvi zbrali, da namreč molimo za ustanovnika bratovščine sv. Cirila in Metoda Antona Martina Slomšeka, slavnega v Gospodu počivajočega škofa — drugega Metoda. Ko je gospod govornik slavno pa mukotrpno delovanje sv. Metoda primerjal z ravno tako slavnim in trudapolnim delovanjem škofa Antona Martina, so iz oči vseh poslušavcov tekle grenke solze žalosti in milovanja. Slednjič je opominjal poslušavce, naj ostanejo 1. zvesti katoliški kristjani, kakor njih pred-dedje, 2. naj ljubijo svoj materni jezik, posvečen od sv. cerkve in naj ostanejo zvesti svojemu narodu in svojemu stanu, in 3. naj bodo zvesti podložniki svojemu cesarju. Omenil je lepih čednosti starih Slovencov, od kterih že Helmold — vrstnik sv. Metoda — piše, da ni bilo v oni dobi pobožnišega naroda kakor Slovenci, kteri so ljubili in častili svoje duhovne, bili gostoljubni in dobrotljivi in usmiljeni do svojih bližnjih itd.
Po pridigi je bila velika peta sv. maša v belem oblačilu, ki so jo služili gosp. farmešter M. Ivane, obdani od več duhovnov; domoljubni in pridni gospodje učitelji pa so peli navdušeno pesem v čast sv. Cirilu in Metodu, za ktero je slavnoznani skladnik gosp. dr. G. Ipavic napravil mičen napev.
Naj še tukaj omenim, kako je sklenjeno zastran spomenika v čast rajnemu škofu Slomšeku. Poni-klanska fara bode dala napraviti v farni cerkvi nov oltar v čast sv. Cirilu in Metodu, dalje bode marmorna ploša oznanovala potomkom, da so v tej cerkvi kršeni bili slavni škof Slomšek. Vendar tako slavni mož, kakor so bili Anton Martin Slomšek, zasluži spominek, h kteremu bode daroval ves slovenski narod. Saj so, kakor so gospod resnično rekli, vse darovali slovenskemu narodu: svoje življenje in premoženje, se trudili za njegovo dušno omiko in materialno blagostanje, zato je že unidan več častivcev rajnega slavnega Slovenca ogledalo mesto na „Slomu", da se na zemljišču očetovega doma postavi spominek, in sicer kakošna kapela, ktero bode vsak pošten katoličan in vsak slovensk domoljub spoštljivo pozdravil, ko bode se memo peljal pa južni železnici, zraven ktere stoji rajnega slavnega škofa očetov dom — zibelka najzvestejšega slovenskega sina> kteri, kakor je gosp. govornik resnično rekel, se tudi ni sramoval mitro na glavi noseč in s knežko Častjo obdan — svojega slovenskega rodu. Gosp. govornik je krepko farmane poniklanske nagovarjal, naj oni, ki so za olepšanje svoje cerkve in farovža že toliko storili, tudi pri tem pripomorejo. Kolikor mi poznamo blage čute slovenskih duhovnikov, so vsi pripravljeni donesti svoje mile darove, zato pa tudi upamo, ko bode druga obletnica, da bodemo na Ponikvi in Slomu zopet> sicer žalobne pesmi, zapeli — al tudi veselja glasovi se-bodo slišali ondi, in slovenski narod bode pokazal, da tudi drugega Metoda zna čislati in mu hvaležen biti za velike velike zasluge njegove.
Na koncu naj še izrečem presrčno hvalo gospodu oskrbniku šmarske dekanije, visokospoštovanemu za čast Božjo unetemu, za svoj narod gorečemu gosp. farmeštru Janezu Keše tu, kteri so ti lepi slovesnosti bili početnik ,  in  za-njo  darovali moči svojega blagega duha>
in kakor  pravi  Slovenec  pokazali lepo krepost slovensko — gostoljubnost.
Iz Ptuja na Štaj. (Vabilo.) Da se posvetovamo zarad postav prihodnje ptujske čitavnice in da se izvoli odbor; se vsi gospodje, kteri so že ko udje podpisali ali še ko taki pristopiti želijo, vabijo prijazno k velikemu zboru. Snidemo se pa v četrtek 23. dne tega mesca ob 10. uri predpoldne v dvorani tukaj snega mestnega strelišča.
Ptuj 4. julija 1863.                   Začasni odbor.
Ljutomer na Štaj. Slavno smo obhajali v Ljutomeru 5. julija god ss. Cirila in Metoda, ter jima se zahvalili za velike zasluge, oziraje se na nju duhovno delovanje. — Vendar smo še našima blagovestnikoma v drugem obziru mnogo hvale dolžni; utemeljila sta nam namreč nase slovstvo. V ta namen hočemo imeti ljutomerski in o bližnji Slovenci 30. avgusta letošnjega leta svečanost, h kteri povabljamo rodoljube vseh stanov. Služila se bode ob 10. uri v Ljutomeru slovesna maša s slovenskim petjem. Popoldne bo beseda v Kodroipovem gradu na Podgranji pol ure od Ljutomera. Ob pravem času bodo častiti bravci kaj več o tem zvedili.
V. Murski.
Iz Celja. / — V vrsto slovesnih obhajil tisočlet-nice sv. apostolov slovanskih Cirila in Metoda smemo tudi mi Celjani z vso pravico našo osemdnevno svečanost postaviti, ktero smo 5. julija s slovesno peto mašo začeli in 12. ravno tako končali, in pri kterima so pevci naše čitavnice z mnogimi drugimi rodoljubi prvikrat slovensko mašo popevali, ktero je naš pridni in za slovensko petje že mnogozasluženi g. Tribnik navlašč za to slovesnost zložil bil, tako lepo in izvrstno, da so vsi, Slovenci in Nemci, ki so jo slišali, njemu, kakor pevcem glasno in zasluženo pohvalo dajali. — Beseda, ki smo jo zvečer v čitavnici imeli, je tudi ravno tako na vsako stran prav dobro se obnesla. Razun mnogih gospa in gospodični in domačih in vunanjih rodoljubov iz La= škega, Zavca in Šentjurja sta nas tudi posebno še gospoda dr. Gustav Ipavic, slavni slovenski skladatelj, in pa dr. Jož. Vošnjak iz daljne Slovenske Bistrice s svojo nazočnostjo počastila. Pred večerjo, ktero je skrbna go-starica čitavnice za čč. goste na lepem in hladnem vrtu poleg Čitavnice pripravila bila, se je pred jako prijetnim petjem in sviranjem naš ljubeznjivi, Slovencu kot Ne-slovencu vrlo znani šentjurski župnik, gospod D. Ter-stenjak oglasil in pred krasno osvetljeno in ovenčano sliko naših apostolov s sledečim važnim in zanimivim govorom „besedo" pričel:
„Slavno društvo! Drugokrat smo se danes v tem letu v ta namen tukaj zbrali, da slavimo spomin mož, ktera sta slovanskemu narodu neskončne dobrote storila. In z vso pravico! Ta velika moža sta zapopadla moč krščanske ideje, in sta tako postala osvobodnikaslovanskega duha. Krščanstvo v materni besedi prineseno Slovenom je postalo trdnjava, ktera brani in branila bode naravnost slovensko, in še le zdaj, ko imamo tisoč let za nami, še komaj prav znamo uvažavati veliko delo blagovestnikov naših. Sicer so tudi drugi krščanski možaki razširjali po slovanskih zemljah krščanstvo, vendar nobeden s tolikim uspehom. Opominjam samo na frankobrodski zbor 2. februarja 1174, kjer je znani mož z mogočno besedo nagovarjal kralja, zbrane škofe in kneze, naj se napravijo nad slovensko ljudstva „ad de-lendos penitus, aut certe convertendos", in znano je, kako so te besede navdušile zbor, in kako je vse prijelo tako imenovani „wendisch Kreuz", in je šlo — kristjanit — in pa politike Karolingov nastavljat. Al, ker pogon ni bil čist, tudi ni bilo blagoslova. Res so Slovane med Labo in Sprevo pokristjanili; al nasledniki
njihovi nimajo več one vere, ktero so z mečem razširjali nemški križniki.
Kako celo drugačih pomočkov sta se poslužila blagovestnika, kterih. tisočletni spomin mi danes slovesno obhajamo, in glejte! kakošen sad je iz njihovih trudov prirastel! Sest sto let pozneje so Slovani, kterih predstariše sta učena solunska brata pokristjanila, ohranili Evropi krščanstvo. Da ne bi bilo Sobieskega pred Dunajem, in hrvatskih in slovenskih vitezov — Evropa bi bila zapadla Islamu. To je^veliko delo — Evropi rešit kristjanstvo in civilizacijo! Zalibog! nehvaležni svet to rad pozabi, in nedavno je znani publicistni pisatelj se še predrznil pisati: da se, ko se prek Sotle stopi, ne najde nič drugega imenitnega, kakor samo to, da tam — Hrvatje prebivajo!! —
Slavno društvo! Slovani so za krščanstvo dosti trpeli, in obilo število zdaj še dosti za nje terpi, — zato pa je Slovanom krščanstvo tudi tako milo in drago. In kako bi jim ne bilo? Saj v njem najdejo vso svojo tolažbo, posebno naše slovensko pleme. Odtujilo se je narodu veČi del inteligenci]'e; jezik naš gojite edino cerkev in domače ognjišče; materialne naše moči so oslabljene; skoro edino plug in molitva nas preživlja, — kaj bi nas zamoglo v takšnih mukah bolje tolažiti, kot vera? Al krščanstvo nam je še tudi iz družili vzrokov drago. Ono stori, da je naš narod zdrav in čvrst. Za život narodov je treba moralnih moči. Ko sta Hellada in Rim zapustila svoje lare in penate, in začela modrovati, sta začela se majati in padati. Poglejte v evropski zapad. Skoro večina njegovih prebivavcov je zapadla skepticizmu, in kako je tam društveno življenje? Dosto preveč nahajaš v njem napuhnjenega duha in mrzlih src, in pa grdega egoizma, ostudne sebičnosti. Slovenska inteligencija zapopada ta žalostni stan, zato tako goreče pestuje — krščanstvo, zato je zvest prijatel krščanshega čas tj a ali kulta. Zategadelj so vse naše veselice tudi poštene, naše obnašanje resnobno, in se zmirom drži mej dostojnosti; zategadel jemljemo simbole za narodni kult iz krščanskih uzorov ali idej, ne pa iz uzorov modernega paganizma. Nam zategadelj očitajo, da smo sovražniki napredka. Čislano društvo! z besedama „napredek" in ,,omika" današnji svet rad malikuje. Mi nismo neprijatli razumnega napredka; mi ljubimo omiko, pestujemo znanosti ali v svojem političnem, društvenem in slovstvenem življenji se držimo pozitivnih načel — večnih resnic, ne pa sivih teorij posameznikov.
Zgodovina drugih evropskih narodov nas uči, da umira državno društvo in domače, ako zapusti izvir, kteri že 1800 let blagonosno teka, — ako zapusti luč z nebeških okrogov prišedšo, in sledi sklepom dvomljivega in blodeČega Človeškega duha. Le v krščanstvu nahajajo narodi svojo žizen.
To resnico je krščansko slovanstvo zapopadlo, zato tako vroče časti in poslavlja blagovestnika svoja, in če naši nasprotniki v tem vidijo demonstracije, nam za ta-košne demonstracije ne samo naša visoka vlada, temoč vse evropske vlade morejo hvaležne biti, ker se poganjamo za načela, ktere oblažujejo in osrecavajo države in človeštvo. Mi dobro vemo, kedar svoboda izgine iz sveta, ostanejo le — gospodarji, in pa — hlapci. Al svobode mi ne iščemo v razujzdanosti, temoč v postav-nosti. Mi vemo, kakošna dobrota je omika; al v imenu omike se ne smejo podirati božje in človečje pravice. Vse to nas uči krščanstvo, ktero že tudi razun tega okreva izobraženega slovenskega domoljuba. Za domo-rodne prizadevanja ne dobiva nobeden izmed nas časnega dobička. Vsak more velike žrtve doprinašati. ne samo materialne, temoč tudi dušne. Treba mu je veliko zatajenja  samega  sebe,   treba mu je  pogumnosti,  po-
233
234
trpežljivosti. In od kod izvirajo te patriotične kreposti, ako ne iz vere? ¦— da živimo celoti — da živimo za blagostanje naroda.
Ostanimo toraj mi, kteri se med izobražene štejemo, na visoki stopnji nravnosti, in tako bodemo obvarovali tudi narod naš nezdravih idej — in narodne propasti. Naroda slovenskega je majhno število; nepo-gode stoletij so ga silno uzdrmale. Vendar še je ostal čvrst in zdrav med vsemi nezgodami, ko so drugi veči narodi zginili iz pozorišča sveta. Kaj nek ga je ohranilo? Krščanstvo. -— Ostal je zvest sin svoji cerkvi — in ta je bila zavetje jeziku njegovemu in samostal-nosti njegovi. Vodimo ga toraj dalje naprej po zelenih livadah večnih resnic, in on bode ostal krepak, čvrst in zdrav, dokler previdnost Božja bode trpela različne narode in različne jezike!   Bog pomozi!"
Po večerji se je pelo, plesalo in rajalo tako, da moramo to besedo res med naše naj veseliše šteti.
—  (Še ena zahvalnica g. M. Hermanu.) Pred tednom je šla iz Celja še ena zahvalnica v Ptuj slavnemu deželnemu poslancu, prečast. g. M. Hermanu, ktero je podpisalo okolj poldrugega sto slovenskih rodoljubov, večidel kmetov iz škalske in slovenograške okolice, priznavši velike zasluge vrlega ptujskega poslanca, in spodobno cenivši nja žlahen trud in pošteno poganjanje v štajarskem deželnem zboru za svete pravice Slovencev.    Slava mu in hvala!
Iz Tomina. 14. dne t. m. je imela naša čitavnica besedo. Deklamovale so ta dan 3 nove govornice, ki so svoje naloge nepričakovano dobro zvršile. Pevci so pe-vali zraven druzih pesem tudi prvikrat „Domovino''. Veselica je se končala z mičnim govorom o narodnih shodih, kterega je besedil gosp. dr. Lavrič. *)
—  (Vabilo.) 4. avgusta bo velika beseda. V program smo stavili: Pozdrav prišlim gostom, deklamacijo „Leonora" poslov, dr. Prešeren, in iz Silerjeve tragedije dvogovor med Jovano Kenedi in Marijo. Zraven teh pridejo na vrsto tudi druge deklamacije in razno petje. Za ta dan pričakujemo tudi bohinskih pevcev, kteri so obljubili, da nas pridejo obiskat. Tudi povabljamo vse druge domoljube, prose, naj nas počastijo.
V Tominu dne 16. julija 1863.
Odbor čitavnice tominske.
Nabrežina 19. mal. srp. M. — Poleg tukajšne postaje je danes gosp. žl. Gironkoli, c. kr. sodnik iz Ko-mena, po nesreči pod hlapon padel, kteri mu je mahoma glavo odtrgal.
Iz Notranjskega. B. gosp. A. D. pri sv. P. v L. Dragi prijatel! Nič veselega ti ne vem iz tvoje domovine in njene okolice naznaniti. V kratki dobi treh tednov tukaj nesreča za nesrečo sleduje. V vasi M., tvoje rojstne fare je klada kmeta do mrtvega potrla, ko je v S. gojzdu kradel. Očitna kazen Božja! — VB. je kmet iz Gr. županije doge nakladal, zleze tedaj na visok voz, začne raj ti j ati, pa veriga poči in reveža s tako močjo na tla treši, da ves pretresen in zrušen čez dve uri svojo dušo izdihne. Bil je udovec, ki je zapustil dvoje še ne dorasenih otrok. — Preteklo saboto je v tukajšni vasici R. 14 let star fantič z nabito puško igraje sosednega 4 leta starega otroka vstrelil, da je bil pri ti priči mrtev; svinčniki so nesrečnemu detetu v možganih obtičali. Kdo je več kazni vreden: ali mladi nesrečni strelec ali lastnik puške? Zapomnite si ta žalosten izgled nemarni stariši! — Že je bil strah zastran živinske morivke nekoliko potihnil, kar se je hipoma spet oglasil. Znano ti je, da Pivčani leto za letom velike cede ovac v šneprske gojzde na pašo prižen6. In glej,   ravno   ta drobnica je znano hudo bolezen v našo
v
*) Oe bo le mogoče, ga bojo natisnileJ„Novice".               Vred.
L
bližnjico zanesla, kjer že čez sto ovac je nagloma poginilo; toraj imamo mi kugo blizo, ki nas še s strahom navdaja; vendar zaupanje imamo v Boga in našega okrajnega prednika, ki si z vso močjo prizadeva, omenjeno nevarnost odvrniti. — Se bi ti vedel kaj povedati od pretepov in pobojev v tukajšnih krajih navadnih, pa naj bo zadosti takih žalostnih pripovedk.
Pri sv. 3.ci 16. julija.               Ves Tvoj
Modre-č.
Iz Kranja 12. julija. 4L Tudi naši štacunarji so sklenili, da od zdaj za naprej ob nedeljah in praznikih ne bojo popoldne in zvečer prodajali več. Samo štacunarji, ki prodajajo špecerijsko blago, imaja do 9. ure zjutraj odprte štacune. — Zlo se že veselimo prve slovesne besede v novi dvorani naše čitavnice, ktera bo, kakor slišimo, 16. avgusta; gotovo pa vendar to še ni. Pravijo, da bodo počastili našo čitavnico pri tej priložnosti izvrstni pevci ljubljanske čitavnice, kar bi nam bilo jako po godu, ker že davno želimo njih izvrstno petje tudi v Kranji slišati. Znani vrli pevci ra-doljški se bodo, kakor nam je zagotovljeno, tudi udeležili te besede. — Te dni nas zapusti naš še komaj eno leto tukaj bivajoči, od celega mesta ljubljeni in spoštovani duhovni pomočnik gospod M. Smole, ki je prestavljen v Ribnico.
Iz Ljubljane. (Gospodične pri izpraševanji iz slovenščine.)
Obljuba dolg dela.
Zadnje „Novice" so obljubile, slovenskemu svetu o izpraševanji imenovanih treh gospodičin (Eme To-manove, Melanije Ho no ve in Marije Prelihove) kaj več povedati v svojem prihodnjem listu; toraj svoj obet spolno vaje čutijo zlasti dolžnost, opravičiti svoj sodnji izrek o tem izpraševanji. Te svoje sodbe, v malo besedicah izrečene, pa ne morejo bolje opravičiti, kakor Če danes enoglasna spričevala vseh treh gospodičin naznanijo dražim svojim bravcem. Iz njih se boda prepričali, ali je bilo to izpraševanje le šala, ali resnica, in ali je gosp. izpraševavec z nami enih misel, ali ne.   Tako-le se omenjena spričevala glase:
„Pismeno izpraševanje bilo je v tem, da je iz-praševanka imela:
a) svoji prijatlici pisati list odločenega predmeta, b) tri glagolske debla prevoditi v razne vrste , in c) sedem glagolov izpeljati v tvorivni in trpivni pretekli priložni deležnik, sedanji določnik in veievnik. — Iz-praševavka je v pismenih svojih delih pokazala, da slovenski jezik jako pravilno piše, da so ji potrebni in primerni izrazi vedno na ponudbo in da ume, svoje misli v duhu slovenskega jezika izrazovati.
Ustmeno izpraševanje vrtilo se je o tem, da je izpraŠevavka brala iz slov. berila za tretji gimnazijalni razred naslednje članke: „Gutaperča, Ustanovljanje go-rotanskih vojvodov, Slepčevi zdihljeji, in modra sodbau; — da je ob kratkem s svojimi besedami povedala, kaj je brala; — da je odločene besede in stavke slovniško razlagala ozir glasoslovja, oblikoslovja, besedoslovja ali skladja in stavkoslovja ali skladnje. Tudi je bila sploh izpraševana iz pesmoslovja ali pesništva in iz staro- in novoslovenskega slovsta.
Branje in govor sta ji jako gladko tekla, o glaso-slovji, oblikoslovji, skladji in skladnji je dotična izpraševanja izvrstno in temeljito reševala in o pesništvu in slovstvu jako vrlo odgovarjala.
Izpraševanki se toraj podeli spričevalo, da popolnoma in temeljito teoretično in praktično ume in znd slovenski jezik". —
Kaj več dostavljati se nam nepotrebno zdi; le srčno željo ponavljamo, da bi vrle tri domorodkinje kmali našle več posnemavk.
235
Iz Ljubljane. V poslednji seji je odbor kmetijske družbe sklenil, naj se — česar smo že lani in predlanskem želeli, pa zavoljo slabe letine ni bilo mogoče — letos v Ljubljani za kranjsko deželo napravi razstava (izložba) sadja, grojzdja, sočivja in mnogih druzih vrtnarskih in poljskih pridelkov. Razstava bo na vrtu kmetijske družbe po sv. Mihelu — prve dni oktobra mesca. Poseben razglas bo vse na drobno naznanil.
—   Milostni nadvojvoda Franc Kari je pogorelcem v Selcah daroval 200 gold.
—   Silna nevihta, ki je od 8. ure zvečer v saboto noter do 8. ure zjutraj v nedeljo trpela, je v Gruberjevem kanalu, kterega ravno popravljajo, veliko škode naredila; cesta za gradom pod „malim rožnikom" se je vdrla, da zdaj ne more voz memo; na nekterih mestih je nevihta zasula z zemljo in peskom graben vnovič, razrušil se je kos škarpe itd. Mi sicer nismo zvedenci o teh delih in tedaj ne moremo soditi: ali je nevihta tolika bila, da bi ji ne bila mogla zoperstati nobena stavba, ali pa, da je ta Škoda le oj str a kritika morebiti premalo prevdarjenega dela; to pa moremo reči, da je dosti bolje, da se je to zdaj zgodilo kakor da bi se bilo pripetilo čez leto in dan. Skoda zlasti na cesti kaže, da je tu, kamor silna teža ljubljanskega grada pritiska, korenite (radikalne) poprave po dostojnih pilotah in visocih škarpah potreba, sicer drčne enkrat še „mali rožnik" v graben. Pokazala nam je pa ploha tudi, ako se bregovi grabna ne vdelajo bolje, bo graben zopet kmali ^ peskom zasut in škoda za ves dnar, ki se potrosi. Se eno pa imamo pri srcu, ki smo jo že zdavnej mislili povedati, in ta je, da ne na desnem ne na levem bregu ni skor nobenih potov doli do vode v graben. Ce nastane ogenj, da bi se vode potrebovalo, se ne more blizo, — če po nesreči pade kak otrok ali kaka živina v vodo, ne more nobeden blizo. Na vse to bi bilo vendar treba misliti pri takem novem delu, ki se ne ponavlja vsacih 10 let!
—  Za 605 psov se je dosihmal odrajtal davek. To je malo, ker gotovo je nad 1000 psov v mestu. Ker pri debati deželnega zbora o pasjem davku ni bilo nobenega govora, da je kak pes izvzet davka in ker tudi postava ne dela menda nobene izjeme, ne moremo verjeti, kar je „Tagesp." povedala te dni, da gospodje oficirji in uradniki vojaški ne plačujejo davka in da jim je mestna gosposka 100 mark poslala proti temu, da se le za samo marko plača 15 kraje.
—  Ravnokar smo iz Maribora prejeli telegram, v kterem nam si. čitavnica mariborska naznanja, da je vodstvo železnice znižalo za polovico vožnino tistim, ki se peljejo k Ciril-Metodovi slovesnosti 3. dne avgusta v Maribor in se izkažejo z listom, kterega je vodstvo čitavnice podpisalo in s pečatom svojim zaznamovalo. Naj se tedaj vsak, ki se misli udeležiti velike slovesnosti v Mariboru, zavoljo tega obrne ob pravem času do si. čitavnice mariborske, ktera tudi s pridobljeno to polajšavo lepo kaže, kako marljivo si prizadeva, število gostov tudi iz daljnih krajev pomnožiti.
—  Gosp. katehetom naznanjamo, da je, kakor slišimo, gosp. Lesarjeva „Liturgika" potrjena za šolsko rabo; menda se bo vendar kmali jela tiskati, da pride o pravem času na svetlo. Kadar kaj več o tem zvemo, ne bomo odlašali naznanila, da se bodo vedili gospodje kateheti v tem ravnati.