dmev iz Afrike
Ilustrovan mesečnik v prospeh - afriških misijonov. -
Izdaja Klaverjeva družba.
Upravništvo: Trst, via del Ronco (i.
Leto V. 1908. IVI ARI BOR.
Tisk tiskarne sv. Cirila.
H h
39254
fcv-:, -.v.
KAZALO.
Stran
Uvodniki, sestavki, povesti itd.
Naloga katoliških žen v apostolskem delovanju.....1, 17
Misijon »sinov brezmadežnega Srca Marijinega« v Basile, Fernando Poo. (Spisal Arniengav-dij Coll, apostolski vikar) . . 6 Listek. Ubogi zaslepljenci! (Priobčil o. Biicher, D. j.) ... 15 Katehisti in njih pomen. (Pismo preč. o. Dopplerja, iz družbe
sv. Duha)........20
Misijonsko zborovanje Peter-Kla-verjeve družbe v zvezi s VI. občnim katoliškim shodom na
Dunaju.........34
Iz misij ona Kalabar. (Poroča preč. o. Kraftt iz družbe »očetov od
sv. Duha«)........36
Iz Vatikana. (R. Kard. Merry del
Val...........49
Božje sodbe v Afriki (Sp. A. P.,
misijonar v Shire-ju) .... 50 Križarska vojska molitve za
Afriko	.......63
Pismo lyonske misijonske družbe gospe grofici Tereziji Led6-
chowski.........65
Nekaj besed k izkazu razdeljenega denarja za misijone leta
1907 .......... 72
Opetovano vabilo h »Križarski vojski molitve«.......80
Sveto Rešnjo Telo in apostolstvo
(Sp. Poenit. Nikolaj M. Bruno) 81 Ribji lov za sv. Očeta. Pripoveduje o. Ajuria v Banapa, Fernando Poo.).......88
Glavne voditeljice veselje ... 89 Listek. Poganski obred očiščenja v Nairobi. (Piše o. Bu-geau očetov sv. Duha.) ... 93 i
Stran
O umorjenem frančiškanu misijonarju o. Panici v Demi (Tri-
politanija)........97
Oprostitev sužnjev in nje težave. (Piše P. L. Lempereur iz družbe
»očetov sv. Duha«).....99
Apostolski uspehi......105
Celotni seznamek vseh predmetov, ki so se v letu 1907 odposlali
v misijonske kraje.....106
Se Basasa ali zgodba kumčeta nekega duhovnika. (Piše o. Classe iz družbe belih očetov Lavigerija v Issavi.) . . . .110 Pismo svete kongregacije de propaganda fide.......113
Po vojski! Poročilo iz apostolskega vikarijata Oranje-reka in Namaqua-dežela. (Pismo apost. vikarja iz Namaqua - dežele,
škofa Simona) ......114
K slavnosti Marije, matere božje
dobrega sveta....... 123
Iz krajev, kjer razsaja lakota . .127 Štiridesetletno delovanje misijona Landana v portugalskem Kongu. (Pismo o. Kuntza.) . . . .129 Iz misijona Sv. Mihael v Bazuto-deželi. (Poroča o. Hoffmaier iz družbe oblatov Marije Brezmadežne, reda minoritov.) . . .135
Listek. Bwaiga......142
Empandeni v deželi Matabele, Rodezija. (Piše o. Hartmann,
D- J-)..........H5
Iz Kartuma. (Piše apost. vikar
osrednje Afrike, škof Geyer) . 152 Svetega očeta zlata maša , . .161 Naša ljuba Gospa Lurška v Ara-bohibelomi. (Od Cambonč iz Jez. družb.)........177
Stran
Misijonski dopisi.
Družba belih očetov:
Apost. vikarijat Unvan-yembe.
Pismo o. Van der Wee .... 8 Apost. vikarijat Nyassa. Pismo apostolskega vikarja J. Du-
ponta, Chilubula......26
Pismo apostolskega vikarja J. Du-
ponta, Likumi.......85
Apost. vikarijat južni Viktorija-Nyanza. Pismo o. L. Classe, predstojnik,
Issava .........66
Apost. vikarijat Za h od nji Sudan.
Poročilo o. T. Thevenoud, Waga-
dagu..........115
Očetje od sv. Duha: Apost. vikarijat Gabun. Pismo apost. misijonarja J. Du-
brouillet, Lambarend .... 10 Apost. vikarijat Gorenji Kongo.
Pismo apost. vikarja Prospera
Augouard, Brazzaville .... 67 Apost. vikarijat Severni Zanguebar.
Pismo o. Bugeau......148
Pismo o. Kayzac......182
Apost. prefekura franc. Guinea.
Pismo o. Lecler, Kissidugu. . .164 Apost. vikarijat Baga-m o y u.
Pismo o. Henrik Ritter . . . .178 Jezuiti:
Apost. vikarijat Vzhodni k a p.
Pismo o. Apel-a, Keilands ... 52 Misij on v Chip an g i (Spod.
Zambezi.) Pismo o. Loubiere, Lizbona . .118 Veseli uspehi katol. vere
v Spodnjem Zambeziju. Pismo o. Hiller, Boroma . . .151 Apost. vikarijat Centralni
Madagaskar. Pismo o. Bardou......162
Slraa
Palotinci:
Apost. vikarijat Kamerun. Pismo H. Vieterja, apostolskega
vikarja.......53, 184
Oblati Marije Brezmadežne:
Apost. vikarijat Natal. Pismo o. Delagnes, Umsinsini . 69 Apost. prefektura Basuto-deželi.
Pismo o. H. Lebreton, Roma-Me-
seru..........12
Apost. prefekt. Spodnja
Cimbebazija Stara in nova poročila iz Orna-
ruru poroča o. Schulte ... 41 Pismo o. Schulte, Omaruru . .101
Lijonska misijonska družba: Apost. prefektura v Liberiji.
Pismo apost. pref. o. S. Kyne,
Kekou..........55
Pismo o. Cermenati.....172
Apost. vikarijat ob zlatem
obrežju. Pismo msgr. Hummel, Cape Coast
Castle..........121
Apost. vikarijat v Dahomey - u.
Pismo o. Bauzin ......156
Apost. vikarijat od B en in a.
Pismo o. Hess.......186
Očetje scheutveldski:
Pismo o. Beel.......189
Mašniki Srca Jezusovega: Apost. vikarijat »Stanley-
skill vod op a do v.« Pismo o. Grison, ondotnega apostolskega vikarja ...... 139
Misijonska družba sv. Jožefa: Apost. vikar, v zgornjem Nilu.
Pismo o Biermans, Nsambya . .169
Očetje iz La Salette: Apost. vikarijat Srednji
Madagaskar. Poročilo o misijonu Vakinaukara-
tra...........70
Očetje Monfort-ski: Apost. prefektura v S Ilir 6. Pismo o. Bourget......86
Stran
Kap ska naselbina, južna Afrika.
Pismo s. M. N. Vordermayr . . 28
Sestre naše ljube Gospe iz Namura.
Pismo s. Ignacija, Kisantu . . .173
Kratka misijonska poročila:
Stran 13, 43, 59, 77, 105, 122, 140 158, 174, 191.
Raznovrstno: Ustmena misijonska propaganda......60
Kako je misijonar prisiljen, ustanavljati nove misijonske postaje 122
Razno..........123
Tiskovna propaganda . . . .123 Tiskovna agitacija Klaverjeve družbe — blagodejno sredstvo ne samo za Afriko! . . . .141
Ginljivi prizor iz življenja naših črncev. Piše neki misijonar v Huilli .........174
Časopis družbe sv. Petra Kla-verja: Stran 30, 47, 62, 79, 109, 141, 191.
Iz dnevnika glavne voditeljice:
stran 44, 60, 78, 92, 107, 125.
Duhovni zakladi vseh pospeši-teljev in dobrotnikov družbe -sv. Petra Klaverja . . 144. 160
Seznamek odpustkov za ude Klaverjeve družbe: stran 16, 32, 64, 80, 96, 128, 144, 160. 176, 192.
Darila, (glej ovitek.)
Darita v predmetih, (glej ovitek.)
Stran
Dekliška šola v Basils (Fernando
Poo)..........7
O. Van der Wee, redovnik belih
očetov.........9
O. Doppler, C. S. Sp. in katehisti
Mario Jožef in Henrik Bembo 21 Cerkev in bogoslovnica Domini-čank v Woodland at the Perie Kap-Kolonije ....... 29
O. Froberger, provincial belih očetov v Lavižeriji .... 34
Katoliška Hova-družina na Mada-
gaskaru.........43
Zamorke vodo noseče .... 57 Sestra domačinka misijona v Ba-sutolovi deželi s svojimi učenkami ..........71
Prve Marijine družbe med šolskimi dečki v Boromi (Zambezi ) 87 Nova cerkev v katoliški misijonski postaji Omaruru. (Nemško-v jugozahodna Afrika) .... 103 Šolo v Chipangi (Spod. Zambezi) 119 O. H. Hoffmaier in njegov zvesti Maks pred cerkvijo Betlehema
v Bazuto-deželi......136
Mlada krščanska zakonska od Betlehema (Bazuto-dežela) . . .137 Škof Steinmetz, apostolski vikar Dohomeyski, desno o. Bauzin,
levo o. Renier......156
Birmanci v Adjari......156
Sv. oče Pij X. mašniški jubilant. Učenke sester sv. Jožefa Kliniš-kega (Madagaskar) na dan I.
sv. obhajila .......165
Gostišče v Nsambya (Uganda) . 171 Kapela Sv. Petra Klaverja v Ki-maragnombe.......181
Leto V. - Št. 1.
Sv. Peter Klavcr, apostol zamorcev, prosi za nje in za naše podjetje!

Prosinec 1908.
Blagoslovljen po Piju X.
UpravniStvo: TRST, via del Ronco 6.
Stane za celo leto K 150.
Vsak prvi torek v mesecu daruje eden vlč. misijonarjev v Afriki ono sv. mašo .o—o—o—o- za žive in mrtve ude. •»-•o—o-o-
Odmev iz Afrike
jžasgg&s
Naloga katoliških žen v apostolskem
delovanju.
Priobčil nekdanji misijonar v Afriki.
I. Apostolstvo žen.
fevangelju sv. Matevža (27, 55) beremo: »Stalo je nekoliko proč (od križa) veliko žen, ki so bile šle za Jezusom iz Galileje, da bi mu stregle«. Te pobožne žene so torej s svojo gmotno postrežbo našega Zveličarja podpirale v njegovem spreobračanju in zveličavnem delovanju; k temu jih je nagibala njihova ljubezen do njega in pa goreča želja, da bi prinesle tudi svoj vinar za spreobrnjenje sveta. V tem požrtvovalnem stremljenju se pred vsemi odlikuje Marija, Mati Jezusova, kajti celo njeno življenje je bilo posvečeno popolnoma sodelovanju pri delu odrešenja.
Ti krasni izgledi so našli med krščanskimi ženami vrlih posnemovavk. Vedno so si bile sveste imenitnih dolžnosti, ki jih nalaga vsem kristjanom ljubezen do bližnjega, zlasti pa gorečnost za duše, tako da bi naj vsak in vsaka storil in storila svoj de! za rešitev neumrjočih duš, kolikor pač to dopuščajo stan in sredstva. In ker ljubezen do Boga gorečo dušo priganja, da v vseh Bogu dopadljivih delih stori več, ko ji nalaga dolžnost,
zato tudi ni nikoli manjkalo požrtvovalnosti, in dandanes nas poleg toliko bridkih izkušenj tolaži, ker vidimo, kako se vedno bolj razcvita delovanje z duhovnimi in telesnimi deli usmiljenja. Če razun moških redovnih družb, ki se posvete vzgoji otrok, žrtvuje svoje življenje temu trudapolnemu delu gorečnosti za rešitev duš tudi toliko redovnih oseb ženskega spola, potem je to pač krasen dokaz, da še živi v sv. Cerkvi tisti duh, ki je vzgajal prve kristjane v zveste pomočnike apostolov pri razširjanju in utrjevanju kraljestva Kristusovega. Pa tudi delovanje po bolnicah, ki zahteva tako bogatih žrtev, ki je posvečeno nazunaj sicer telesni postrežbi bolnikov, ima za svoj glavni namen njih dušni blagor in je vrhtega za vse, ki še sploh znajo pametno misliti, najjasnejša obramba katoliškega krščanstva in očividen dokaz nevidne, pa čudovito delavne milosti božje, ki dela še zdaj vedno kakor v časih krvavega mučeništva čuda požrtvovalne ljubezni.
Isto smemo soditi o vsakem delovanju na polju delavne ljubezni, kajti vsako zahteva svoje žrtve in vsako ima za svoj pravi čili in namen dušni blagor bližnjika, in je zato delo gorečnosti za rešitev duš, delo apostolsko.
In katoliške žene se ga dandanašnji, hvala Bogu, bolj udeležujejo, ko kdaj poprej; tudi to je dokaz, da v naši katoliški Cerkvi raste notranja moč, življenska moč ravnotako, kakor po nekaterih krajih pojema s tem, da zametuje suhe mrtve veje; Cerkev je pa in ostane krasno sadno drevo.
Kar naše katoliško delovanje na polju ljubezni posebno ugodno osvetljuje in znači, je čisti namen in pa ponižnost, ki tako rada ostane skrita. Kako nesebična in prosta vsakojakih postranskih ozirov na pr. za dobro oskrbljenje v prihodnosti je katoliška redovnica tukaj in v misijonskih deželah!
Kako redko in rahlo se sliši pri nas ropotanje bobna, kako skrbno se vse izogiblje kakega ponarejenega, neresničnega poročila! Celo resnični uspehi ostanejo često neznani po več let ali se pa poročajo s tako skromnostjo in priprostostjo, da se ti niti ne sanja o velikanskih žrtvah, ki jih je bilo tu treba položiti na altar ljubezni.
Nesebičnost je predvsem potrebna pri vseh delih ljubezni za misijone med neverniki, tu ne najde samoljubje prav nika-kega zadovoljstva, tu more delovati le ljubezen do Boga, zato so taka dela pred Bogom čisto zlato.
In ravno ta nesebična, nesamoljubna ljubezen je tista moč, ki pretresa srca; zato obhaja najlepše zmage in slavlja, ker ni mogoče, da bi tam manjkalo blagoslova božjega, kjer se prinašajo take žrtve, kajti Bog se ne mara pustiti prekositi V radodarnosti od nas revnih ljudi. Kako se torej udeležujejo katoliške žene dandanes misijonov med neverniki? Posredno in neposredno. O obojnem načinu hočemo kratko izpregovoriti.
II. Posredno udeleževanje katoliških žen pri misijonih med
neverniki.
Z ozirom na stališče, ki ga zavzema žena, je njeno udeleževanje pri misijonih med neverniki večinoma posredno, namreč z nabavo potrebnih sredstev. Že potovanje misijonarjevo je drago. In ko je slednjič srečno prispel na kraj svojega cilja, najde v najugodnejšem slučaju komaj navadnih potrebščin za življenje, a za cerkev in šolo bo tudi na starejših postajah pogrešal marsičesa, zlasti v Afriki, kjer se je treba često leta in leta zadovoljiti s siromašnimi ilovnatimi kočami, ki seveda misijonarja varujejo kvečjemu pred divjimi zverinami in pekočim solncem. V deževnem času, ki traja tamkaj kake 3 4 mesece, je prebivanje v teh vlažnih stanovanjih pogubno, tudi obiskujejo človeka v taki ilovnati koči razni nadležni gostje: podgane, termite (vel. mravlje), kače in drugih več, kar je zlasti za mrzlične bolnike jako težavno in povzroča tudi naravnost mrzlico radi pomanjkanja ponočnega miru.
Če si hoče torej misijonar svoje življenje zavarovati pred gotovo smrtjo, mora začeti kar hitro staviti trdno stanovanje, in bombaževino, s katero je treba plačevati, neredkokrat naročiti morda iz prav oddaljenih krajev. Tudi dostojno kapelico je treba prirediti, da zadostuje vsaj za prva leta. To napravi misijonarju izdatne stroške, predno more začeti s spreobra-čanjem. Kmalu pride zraven preživljenje gojencev; in če vsled suše ali kobilic potrka na vrata lakota, takrat misijonar ne sme zapreti oči in rok, marveč mora poskušati vse, da pomaga revam v najhujši stiski in bedi. Pa odkod jemati sredstev, če ne pride kmalu iz Evrope zdatne pomoči? V takih slučajih, ki -se žalibog v Afriki le prepogostokrat dogodijo, ne sme misijonarjev klic na pomaganje brezuspešno izzveniti v zrak, marveč naj najde odipev v sočutnih krščanskih srcih. Tu je vaja ljubezni do bližnjega nujno potrebna; kdor bi ostal nasproti takim klicem za pomoč mrzlega srca, bi se pač moral spominjati Zveličarjevih besed: »Česar najmanjšim mojih bratov niste storili, tega niste meni storili«. Kdo bi se hotel postaviti v nevarnost, da bi moral na sodnji dan slišati ta ukor?
Kajpada mora biti vaja ljubezni do bližnjega urejena tako, da imajo izmed enako potrebnih prednost tisti, ki so nam bližji. Kjer je pa sila večja, da kjer je postala največja, tu pa morajo stopiti vsi drugi oziri v ozadje, tu ne smemo več po-praševati, je li revež rojak, deželan aii tujec, bel ali črn, sicer bi morali priliko o usmiljenem Samaritanu prevreči; ta je pa prišla iz ust njega, ki nas bo sodil. Tu bi bila lepa prilika pristavati par besed o tako pogubljivem narodnostnem vprašanju, ki bi se rado vednobolj vtihotapilo celo v katoliško misijonsko delovanje nasproti vzajemni ljubezni, ki bi naj vladala med vsemi katoličani. Toda če le ono priliko nekoliko
premislimo, pa bo dovolj, da bomo vsako narodnostno tesno-srčnost v delih ljubezni do bližnjega, zlasti v misijonskem delovanju, obsodili kot satansko prevaro in goljufijo. Z ozirom na zamorce, ki so še na tako nizki stopinji prosvete, bi utegnil še kdo ugovarjati, češ da ti niso vredni tolikih žrtev. Toda ni li krščeni zamorec tudi otrok božji, brat in sodedič Kristusov? Prišteva se k najmanjšim bratom, a. tudi ti se ne smejo izključiti iz splošne vzajemne ljubezni, — tudi te pripoznava Kristus za svoje namestnike z ozirom na dela ljubezni, ki jih potrebujejo. Treba je pa tudi pomisliti, da se gre tu pravzaprav le za rešitev neumrjočih duš, kajti le zato gredo misijonarji po vsem svetu, tudi v morilko Afriko; store pač to, kar Kristus veli (Mat. 24,14): »Pojdite po vsem svetu in oznanujte evangelij vsem stvarem (ljudem)!« In Kristus je dejal (Mat. 24, 14): »Ta evangelij se bo oznanoval po vsem svetu«. Če torej toliko misijonarjev na te Kristusove besede hiti tje k afriškim zamorcem, kljub vsem trudom in nevarnostim za svoje življenje, katero jih je že tamkaj žrtvovalo na tisoče, je li potem preveč, če tudi kristjani, ki ostanejo v Evropi, vsaj kak mal darček žrtvujejo od svojega premoženja? Če bi ne imeli sočutja z zamorci, naj ga imajo vsaj z njihovimi misijonarji. Vse žene in gospe torej, ki misijonska podjetja, na pr. delo za razširjanje sv. vere, društvo sv. Detinstva Jezusovega itd. kakoržekoli podpirajo, storijo s tem jako zaslužno delo.
III. Misijonske sestre.
Neposredno se udeležuje misijonskega delovanja v pa-ganskih deželah misijonska sestra; misijonarju pomaga zlasti z vzgojo ženske mladeži, brez katere odgoja dobrih krščanskih družin ni mogoča. V prosvetnih deželah se vzgoja otrok lahko poveri domačim kristjankam, a to bi bilo v Afriki pač redko svetovati. Tu bodo morale evropejske misijonske sestre priskočiti, če se hoče ustvariti kaj prida, kajti zamorci so premalo stanovitni in zanesljivi; treba je vedno čuti nad njimi. In v tem tiči glavni zadržek, zakaj ni mogoče odgojiti duhovnikov in redovnikov domačinov pa sester domačink. Kdor hoče o tem prav in pametno soditi, mora razmere poznati od blizu. Nujnost temeljite vzgoje pri ženski mladeži sledi tudi iz dejstva, da je ženski spol v Afriki manj vsprejemljiv za krščanstvo negoli možki. Morda se da ta nenavadna prikazen pojasniti iz suženjske odvisnosti od moža, v kateri se nahajajo; tudi pri prostih možkih je najti več podlage za pravo krščanstvo ko pri tistih, ki so bili prej sužnji.
Da je v teh razmerah neposredno sodelovanje krščanskih žen pri misijonskem delu v Afriki Bogu dopadljivor o tem pač ne bo nikdo dvomil. Res deluje precej veliko misijonskih sester v Afriki in vstrajajo tamkaj s požrtvovalnostjo, ki bi bila brez posebne pomoči milosti božje naravnost nemo-
goča; tudi to je dokaz, da je njihovo delovanje ondukaj Bogu prijetno. In kako potrebna je tam pomoč misijonskih sester, sledi iz tega, da se misijonarji, navzlic denarnim stroškom, živahno zanje potegujejo. Zakaj je bilo pa to neposredno sodelovanje žen pri misijonskem delu v prejšnjih časih neznano? Morda je bil vzrok v velikanskih težkočah in nevarnostih pri potovanju po morju in na ladjah jadrnicah.
Takim nevarnostim se slabši spol ni smel izpostavljati. Dandanašnji je potovanje po suhem kakor po morju primeroma lahko in varno. Težave se občutijo pravzaprav šele na cilju, ko mine čar novosti in postaja teža dneva vedno občutnejša. Domišljavim misijonskim kandidatinjam v Evropi se zdi življenje v Afriki skoro prikupljivo, če prebirajo zabavna poročila kake vesele misijonske sestre, ki res pravkar vživa zdrave dni. Ob času mrzlice in drugih nezgod, ki so ob ravniku mnogo pogostejše ko v primeroma zdrayi in obljudeni Kapkoloniji, stopi pa proza na mesto poezije. Ze pogrešanje skoro vseh evropskih ugodnosti nalaga precejšnje žrtve, in prebivanje med zamorci, kojih jezik tudi Evropejcu napravlja nemalo težkoč, nikakor ni prijetno. Vročina je zlasti okoli poldne na prostem skoro neznosna in celo v senci mučna, in skoro pol leta ni videti ni ene zelene bilke vsled popolnega pomanjkanja dežja. Pogostni mrzlični napadi povzročajo slabost, pomanjkanje krvi, klavrno razpoloženje itd. Sicer ljubi Bog res daje vsakomur, ki je tam, kjer ga hoče imeti, za vse tamošnje žrtve svojo pomoč in tolažbo, tako da je vse te težave laže trpeti, ko si kdo od daleč misli. Toda, je li ta obilna pomoč dana tudi onim, ki so se svojevoljno vsilili, o tem se pa da dvomiti; tudi takih žalostnih izkušenj ne manjka. Gre se torej tudi tu predvsem za pravi poklic. Kjer tega ni, se bo kmalu pokazala nezadovoljnost, pobitost in naveličanost, tako da je potem taka misijonska sestra bolj v nadlego ko v pomoč, in ker je potovanje v Evropo nazaj težje ko potovanje tje (v Afriko) in vsekakor ne v bližnji prihodnosti, zato je stanje teh prevaranih jako žalostno.
Kako se torej javlja pravi poklic? Pred vsem morajo biti skupaj tele potrebne lastnosti: korenita čednost, krepka volja, čvrsto trdno zdravje. Nežne mestne gospice, zlasti nekoliko melanholične, za afriške misijone niso pripravne. Navadno se kaže poklic od Boga v notranjem močnem nagnenju in v srčnem veselju pri misli na žrtve, ki jih hoče prinesti Bogu. Nezaupanje na lastno moč, zaupanje na Boga, ponižno posvetovanje s previdnimi dušnimi vodniki so varni vodniki in spremljevalci. Kdor ima pravi poklic, se ne boji žrtev, tolaži se: »Vse premorem v tem, ki me krepča«. Kaj naj store pa one, ki sicer ne čutijo poklica za naravnostno misijonsko delovanje, ki bi se pa vendar rade vse posvetile afriškemu misijonskemu delovanju?
Boljšega sveta jim ne moremo dati ko: »Oklenite se, kar se da, Klaverjeve družbe, ki tudi vse svoje moči porablja za to
delo«. Visoka pomenljivost tega novega redovnega zavoda zahteva, da podamo o tem nekoliko pojasnil. Ta niso vzeta morda iz tujih virov, ampak iz lastne izkušnje in osebnega prepričanja piščevega.	(Dalje in Konec.)
Misijon »sinov brezmadežnega Srca Marijinega« v Basile, Fernando Poo.
eto 1883. se je nagibalo h koncu, ko se je izkrcalo 12 j misijonarjev na otoku Fernando Poo, ki je španska posest v ravničnem delu Afrike (Aequatorial-Afrika). Novi prišleci so bili misijonarji iz družbe »sinov Marijinega Srca«, 6 očetov in 6 bratov laikov, ki so prišli z namenom, da bi domačinom oznanovali sv. evangelij. Načeloval jim je o. Ciriak Ramirez, mož čudovito delaven in navajen na vse trude in napore misijonskega življenja.
Družba se je naselila v Santa Izabel, glavnem mestu otoka; nato so se podali misijonarji na potovanje, preiskovat notranje pokrajine, da se prepričajo o duševnem stanju njihovi oskrbi izročenih prebivalcev in o njihovih nazorih, tičočih se naše svete vere. Kmalu so spoznali, da so bili otroci, dečki kakor deklice, mnogo bolj zaupljivi ko odraščenci, da so se le prvega strahu pred tujimi belimi možmi otresli. Jasno je bilo, da bo prizadevanje, pridobiti jih naši sv. veri, obrodilo pri otrokih dokaj več sadu ko pri odraslih. Zato se je odločil prečastiti o. prefekt, da ustanovi najprej en zavod (internat) za dečke, in je začel svoj načrt tudi takoj udejstvovati.
A s tem še ni bilo kdovekaj doseženo. Najimenitniše delo v vsakem misijonu je ustanovitev krščanskih daužin, in to tembolj, ker je pač žena prva, ki s svojo pobožnostjo vzdržuje versko življenje. To je nagnilo tudi o. Ramirez, da je pisal drugo leto (1884) svojemu generalu in ga prosil, naj posreduje pri španski vladi, da bi poslala na Fernando Poo sestre, ki bi prevzele vzgojo in poučevanje deklic. Bolj ko v vsakem drugem rodu so žene zamorcev, ki prebivajo v tej okolici, zaničevane in nespoštovane. Pa ljubi Bog se jih je usmilil in nam je dal najti slednjič družbo, ki je z veseljem prevzela to ravno tako lepo in plemenito kakor težavno nalogo. To so sestre Brezmadežnega spočetja iz Barcelone.
Sestre so si najele hišo v Santa Izabel, a dolgo časa niso mogle doseči, da bi bile deklice redno pohajale v šolo. Prebivalci mesta, kjer je še pred kratkim prevladoval izključno angleški vpliv in živelj, so bili domalega sami protestanti, a znano je, da se pagan navadno prej spreobrne ko krivoverec.
Polagoma so sicer prihajale deklice iz katoliških družin, zato se je ustanovil zanje poseben zavod, vendar je ostalo število gojenk neznatno, nekaj let je presegalo komaj 25. Leta 1891.
so pa vsled neke odredbe krajevne oblasti vzeli vsi stariši in sorodniki svoje otroke iz zavoda.
Težavni in bridkostni so bili časi, ki so jih morale dobre sestre zdaj preživeti; pa ljubi Bog jih ni pustil dolgo brez tolažbe. Ker so meščanski otroci zavod zapustili, zato je pa poklicala previdnost božja na njih mesto otroke domačinov. Prišle
so druga za drugo male deklice iz pragozdnih koč, priganjala jih je vroča želja, da bi postale kristjanke; in tako se je polagoma, skoro se ni vedelo kdaj, napolnila hiša. Kmalu se je lahko začelo misliti na ustanovitev krščanske občine, kakor hitro so odrasli misijonski gojenci začeli sklepati katoliške zakone z deklicami, ki so jih vzgojile čč. sestre. In čim več gojenk je na ta način zapuščalo zavod, tem večjih je prihajalo novih iz gozdov. Kmalu je število tako naraslo, da jih hiša ni mogla več sprejemati.
Leta 1898., ko je divjala vojska med Špansko in severo-ameriškimi Združenimi državami, je sklenil guverner otoka Fernando Poo, da prestavi sestre iz mesta, kjer so bile za slučaj kakega obleganja preveč v nevarnosti. Prestavil je zavod v Basile, ki ni daleč od mesta, pa vendar na precej varnejšem kraju. Tamošnji zavod je mnogo prostornejši od prejšnjega. Število gojenk je tu kmalu naraslo na 60, potem 100 in še črez. Sicer so se sestre že večkrat namenile, skrčiti število otrok, a njih dobro srce se je dalo vendar omehčati vsakokrat, ko je kaka nova prosila za sprejem. Slednjič so višji predstojniki prepovedali, stroške zavoda zvišati črez določeno skrajno mejo. A dobre sestre razumejo prepoved natanko izpolnjevati in vendar pridržati uboge varovanke, ker dobro vedo, da če te gredo domu, prav gotovo zabredejo v pogubo. Z lastnim neumornim delom, vezenjem, pranjem, likanjem itd. so dosegle, da ne poravnajo samo ogromnih stroškov za toliko množico gojenk, temveč še vedno nove sprejemajo. Nastala je celo potreba, zgraditi novo hišo; a o tej vam, dragi bravci, nameravam z božjo pomožjo poročati drugikrat, upam vam poslati tudi primerno majhno sličico.
Armengavdij Coll, apostolski vikar.
Misijonski dopisi.
Apostolski vikarijat Unyanyembe.
Družba belih očetov.
^/ reč. o. Van der Wee, goreč obrambnik sv. evangelija v krajih jezera Tanganika, se obrača do glavne voditeljice Klaverjeve družbe z naslednjo prošnjo: »Dovolite, da spregovorim nekoliko o ustanovitvi nekega podjetja, ki bi ga rad izvršil V svojem vikarijatu preč. škof Gerboin, apostolski vikar v Unyanyembe. Morda se najdejo dobrotniki, ki se bodo zanimali za to velepomenljivo podjetje. To je ustanovitev seminišča za vzgojevanje zamorskih duhovnikov. Pred vsem nas tsraši gmotno vprašanje, a za tako plemenit namen nas ta činitelj
ne sme oplašiti. Kadar se gre za ljubega Zveličarja in njegovo stvar, lahko trosimo denar, saj ni izgubljen. Obresti potegnemo že na tem ali pa gotovo na onem svetu. »Kar storite najmanjšemu izmed mojih bratov«,^ pravi Gospod, »to ste meni storili.« Plačilo torej ne izostane. Če se Gospod spominja malih, so pač gotovo zamorci tudi všteti.
Topot ne prosim za enega posameznega črnca, tu velja omogočiti duhovni napredek celega misijonskega polja; iz te šole naj bi pohajali misijonski pomočniki in mašniki domačini.
Dozdaj je morala vsaka postaja sama skrbeti za vzgojevanje in vzdrževanje svojih katehistov. A za tako odgojevanje je treba veliko skrbnosti. Število misijonarjev je za večino misijonov odmerjeno zelo pičlo, in ti so že itak preobloženi z najraznovrstni-šimi opravki! Uspehi so potem seveda le povoljni, ker pač vsak ne more vsega. A za to vzgojevanje dobrih katehistov ni potreben le poseben zavod, ampak treba bo tudi žrtvovati naše najboljše učne moči. Stan in poklic, ki se mu posvetijo, je tako plemenit, tako vzvišen, da se zahteva za plodonosno delovanje nemalo znanja in čednosti. Pred vsem mora
Če bodo ti domači duhovniki pozneje samostojno vodili krščanske občine, potem mora njih izgled kazati njihovim paganskim sorojakom dejansko, kako morajo svoje življenje uravnati po veri Zveličarjevi. Sploh pa, odkod naj dobimo dovolj duhovnikov, ki bi pasli vedno se namnožujoče ovčice? Pomanjkanje delavcev nas je prisililo, da smo morali že ustanovljene naselbine zopet opustiti. Ne le, da moramo poravnati stroške in vzdrževanje ustanovitve, če hočemo, da vspevajo, je treba naših najboljših sobratov, da goje te mlade rahle sadike. Za nas druge se pa delo kajpak zopet pomnoži, a z ozirom na blag, vzvišen namen se ga prav nič ne branimo.
Tako sem, upam, blagim dobrotnikom pokazal, kje je treba pomoči, potegujem se za posebno naklonjenost Klaverjeve družbe. Kdor pomaga apostolu, ta bo prejel tudi plačilo apostola. Vaši
O. Van der Wee
lz družbe belih očetov.
katehist z dobrim izgledom vplivati na paganske brate. Besede brez izgleda so tudi tu prazen zvok. Časi so pač vedno isti. Že v začetku sv. Cerkve je privajalo sveto življenje prvih kristjanov stare pa-gane v krščanske srenje. In da bo iz katehistovske šole izraslo sadišče vrlih in gorečih duhovnikov, mora biti pred vsem hiša molitve in pobožnega življenja.
milodari nam omogočijo, da razširjamo veselo oznanilo zveličanja. Za skupno delo naj bo večno povračilo.«
Apostolski vikarijat Gabun.
Očetje iz družbe sv. Duha.
Lambarčni, dne 20. mal. travna 1907.
Spoštovana gospa glavna voditeljica!
fečer lepega velikonočnega praznika je bil za nas usodepoln. Celi dan je bil dan truda in napora. Imeli smo 200 velikonočnih sv. obhajil in 30 krstov odraslih; pri tej priliki se je zbrala množica navdušenih katehistov, kakih 30 po številu, s svojimi gosti in katehumeni iz cele okolice. Vse se je udalo veselju tako blagoslovljenega dne, in tudi mi smo menili, da si zdaj lahko malo počijemo. Naenkrat pa privrši strašen tornado (hud vihar z vrtinci in močno ploho) črez naš misijon, bilo je kakor o vesoljnem potopu. Podrlo je dva velika kozolca, ki sta služila za shrambo navadne in strešne opeke. Pod njima se je bilo ravno ta dan pri toliki množici zbralo nad 200 ljudi, in vendar ni bil, hvala Bogu, noben niti najmanj ranjen ali poškodovan. Gmotna škoda je pa precej velika, kajti če hočemo te za opekarno neobhodno potrebne shrambe znova postaviti, nas to stane gotovo 2000 kron.
Žalibog to ni edina škoda; kajti razun tega sta dež in vihar stanovanje naših 35 učencev (prej kapelica), katero so bile že termite (velike mravlje) začele kaj uspešno podirati, v malo trenutkih do tal pometla in odnesla. Naši učenci se zelo boje viharja, in dolgo časa sem že letajo pri vsakem najmanjšem pišu v stran, , kričeč: »Oče, oče«, vpijejo navadno, »hiša govori, podira se!« Dasi jih že 4 leta zagotavljam, da se ne bo podrla, vendar niti sam ne vem, je li ne bo danes ali jutri odnesel vihar na svojih perutih. Potem bi bilo seveda preklicano klavrno za naš misijon; kajti če je kletka strta, potem tički takoj odlete, zlasti naši črni, pri katerih itak ljubezen do prostosti pogosto presega njih kratko pamet. Pa kaj čemo brez teh naših učenčkov? Verujte, spoštovana gospa voditeljica, dasi se Vam morda zdi neverjetno: mi potrebujemo te mlade črnce, če hočemo sploh ostati in delo našega tukajšnjega misijona ohraniti pri življenju. Ti učenci so mladi ljudje od 14 do 20 let, pri nas ostanejo navadno 3 do 4 leta. U.čimo jih ne le katekizma, kakor tudi malo francoski brati in pisati, ampak tudi raznih rokodelstev. Eni so mizarji, ključavničarji, zidarji, drugi zopet peki, kuharji, vrtnarji itd. In njihovo delo je nadomestilo misijonu za gmotno vzdrževanje tiste vire iz Francoskega, ki so zdaj za nas usahnili.
Kajpada res dobivamo tudi letno podporo od družbe za razširjanje sv. vere in sv. Detinstva, a kaj je ta mala vsotica za 14 misijonarjev, duhovnikov, bratov in sester? Kako naj še vrhtega s tem redimo, oblačimo in vzgojujemo 150 otrok, ki hodijo k nam v šolo, in 50 deklic, ki jih imajo sestre v oskrbi? Kako od tega vzdrževati katehiste? Zato je neobhodno potrebno, da nadaljujemo enkrat započeto delo, da mu damo trdnejšo podlago s tem, da izpopolnimo potrebno pohištvo in uredimo primerne prostore, tako da stvar ne bo varala naših lepih sanj ter nam omogočila, naučiti te črnce kaj poštenega. Zamorec je po svoji naravi delu sovražen, in kaj nerad se odpove svojemu relativnemu ugodju, ki ga uživa pri svojem »dolce far niente« (sladko je nič delati), da bi pri nas prevzel jarem rednega dela. Če bo pa videl pri delu uspeh, potem bo dobil veselje do njega. Da se pa ta smoter doseže, delo ne sme biti polovičarsko šušmarstvoj uspeli mora biti primeren prizadevanju, da bo uvidel, da delo ni pod njegovo čast in edinole stvar žen in sužnjev. Če ga enkrat pripravimo tako daleč, bo že to velik korak na potu krščanske izo-mike (civilizacije). V resnici je zelo potrebno, zamorca vzgojiti za rednega delavca, predno se začneš pečati z preobrazovanjem njegovega duha, in le na tej trdni podlagi se da krščanstvo v Afriki uspešno razširjati.
Tako bi bilo za nas prvo in najpotrebniše delo, da ustanovimo hišo za učence. Naš apostolski vikar, ki je uvidel to potrebo, je dobil, vrnivši se iz Francoskega, dovoljenje, poveriti nam stavbo te hiše; a drugega ne more ničesar storiti v tej stvari, ko da nam kaže svojo prazno denarnico. Kaj torej ? Na koga se naj obrnemo v tej sili, če ne na Vas, spoštovana gospa glavna voditeljica, ki ste mati afriških misijonarjev? Spomin na pomoč, ki nam je prišla že prej iz Vaših rok, mi je še tako živ, da ne znam svoje hvaležnosti bolje dokazati, ko da se z zaupanjem obračam zopet do Vaše neutrudljive dobrodelnosti. Vse je že tu pripravljeno, da gre na delo, samo manjka nam še 2000 frankov, ki jih je treba za izvršitev. Toliko pa naše majhno delo ne premore. Da, če izleze enkrat iz svoje revščine, potem bo, kakor se smemo pač smelo zanašati po večletni izkušnji, bržčas že spravilo skupaj teh 10 do 15.000 frankov, ki so našemu gospodarskemu razpolaganju tako neizogibno potrebni.
Da se torej izkopljemo iz te zagate, pomenja za nas toliko, kakor naš obstanek. Kdo bo pač najprej v stanu, da nam tu pomore, če ne ravnokar imenovana pomoč. Bodite uverjena, spoštovana gospa glavna voditeljica, da ne morete sredstev, ki so Vam na razpolaganje, nikjer bolje obrniti ko tu. — Ko v očenašu prosimo za vsakdanji kruh, se vedno spominjamo Vaših dobrot in bi smatrali za največjo nehvaležnost, če bi kdaj pozabili, blagoslavljati roko, ki nam je kot nekaka oskrbnica velikega hišnega očeta delila njegove milodare.
Sprejmite, spoštovana gospa glavna voditeljica, izraz mojega spoštovanja, s kojim se zovem
Vašega hvaležnega in ponižnega služabnika v Gospodu
/. Dubrouillet, apostolski misijonar.
Apostolska prefektura Basuto.
Roma Maseru [Basuto), 4. mal. travna 1907.
Spoštovana gospa glavna voditeljica!
e ne zdi li včasih, kakor da bi bil ljubi Bog gluh za naše prošnje, kakor bi svoje uho zapiral pred njimi? Tedaj se pa ubogo, stiskano človeško srce zateče k njegovim svetnikom, •da zadobi po njihovi priprošnji zaželjeno pomoč.
Glejte, spoštovana gospa glavna vooiteljica, tako se godi danes i meni. Dasi me preganjajo nesreče in uime, se mi vendar zdi, kakor bi nebesa ne hotela slišati mojih prošenj. Zadnja nada mi je bila obila žetev, posejana z velikim trudom, v potu našega obraza, a tudi ta je proč. Prišla je črezenj ena izmed sedmerih egiptovskih stisk : kobilice so jo docela, do zadnje bilke, ukončale. Kaj mi torej preostaja drugega, ko da se zopet obrnem do radodarne dobrotnice afriških misijonov; njej potožiti svojo revo — se ne pravi li to toliko, kakor jej odpomoči.
Tri leta že imam v oskrbi vodstvo malega misijona »Nazaret«. Da, majhen je še; letos sem imel 150 velikonočnih sv. obhajil, a široko polje je še v celini, ko bi se vendar mogla doseči bogata, bogata dušna žetev. Zakaj se pa to do danes v največjo bolest misijonarjevo ni moglo zgoditi?
Šole ni, tega najizdatnejšega sredstva, misijon povzdigniti do razvitka in cveta. Ni je, ker do danes še tudi ni tistega, kar je za njeno ustanovitev neobhodno potrebno: gmotnih sredstev, in sicer v našem slučaju okroglih 3000 kron — jaz pa nimam nič! Vendar ne, predaleč ne marain iti; imam še menda v žepu za en funt Sterling (25 kron)! To Vam povem povsem odkrito, da si bote, spoštovana gospa glavna voditeljica, mogli stvariti jasno sliko o mojem sedanjem položaju. Kaj ne, kar se pravi o Vas z ozirom na druge misijone, da nobenemu v stiski ne odrečete pomoči, to lahko že naprej obračam i na sebe. V resnici, jaz sem reven, reven misijonar sem, pa še revnejši so moji kristjani. Imejte usmiljenje in pomagajte mi, ljubemu Zveličarju dovesti prav veliko otroških dušic, onih dušic, ki so malemu nazareškemu Jezuščeku tako srčno ljube. O da bi mogli sočutiti, kako boli misijonarja, ko toliko otroških duš ne more rešiti, samo ker mu manjka tistega nesrečnega zlata, ki pogrezne toliko ljudi v brezdno pogubljenja!
Jaz moram letos že zopet pozabiti na svoje lepe sanje ; tu sem, brez vseh sredstev, pred uničeno bogato žetvijo. Moja polja so pokončana od kobilic, in četudi molim: »Gospod, zgodi se tvoja volja«, se vendarle komaj ustavljam bolesti, ki mi prebada srce, če si mislim: čakaj! čakaj — kako dolgo še? Sam Bog ve! . . . In moja šola — šola, ki bi bila tako zelo potrebna! Zdi se, kakor da bi že mali zamorski otroci sami čutili njeno potrebo, kolikokrat sem moral slišati vprašanje: »Oče, kako dolgo še, da nam boš enkrat postavil šolo? Mi bi tako radi prihajali in se od tebe učili moliti k ljubemu Bogu.«
Ta prošnja iz ust ljubljencev božjih pač pove dovolj, kar Vam, spoštovana gospa glavna voditeljica, more zadevo uspešno priporočiti. Da, naj najde mogočen odmev v Vašem plemenitem srcu.
Zagotavljaje Vas, spoštovana gospa glavna voditeljica, svojega najprisrčnejšega spoštovanja, ostanem
Vaš udani služabnik v Gospodu
H. Lebreton, O. M. /.
Kratko misijonska poročilo.

O. E. Kleyle, O. M. J., nam piše o velikih uspehih, ki so se dosegli v kratkem času s pomočjo pridnih katehetov domačinov v katoliškem misijonu Omaruru (Nemška južno-zahodna Afrika). Tako nam podaje mej drugim naslednje kričeče številke : postaja ima od svoje ustanovitve sem (koncem malega srpana lanskega leta) že 43 katehumenov. Šolo obiskuje 13 dečkov pa 16 deklic; v zavodu samem stanuje 8 dečkov in 4 deklice; črnih katoličanov
i'e 7, belih okoli 60. Pri slovesnem ;rščevanju o Božiču je bilo prisotnih kakih 60 Hererov. Gotovo zelo tolažljivo, če se pomisli, da je Omaruru nekaj desetletij sem nekaka krono vina protestantovskega misijona.
Msgr. Corbet, apostolski vikar severnega Madagaskarja, nam piše : »Ravnokar sem dovršil 358 km dolgo višjepastirsko potovanje v notranje kraje svojega misijona, En del te pokrajine sem bil že prej obiskal, a na potu 118 km še nikdar niso videli duhovnika. Potovanje mi je napravilo veliko duhovne tolažbe, kajti, kjerkoli smo se mogli ustaviti, nam je bilo lahko zbrati razkropljene katoličane, ki so se bili priselili semkaj
iz drugih že pokristjanjenih krajev, kakor tudi protestante, ki jih nahajamo povsod, zlasti pa mnogo pa-ganov, ki jih je k nam privedla milost božja. — V krajih, kjer nisem mogel ustanoviti misijonske postaje, sem pa uredil katehistovske postajice, in sicer tako, da jih od časa do časa obiskujejo potujoči misijonarji, da katehiste in novokrščence osrčijo in navdušijo. Vse nam .daje upanje srečne bodočnosti. — Zal me je čakala doma velika, res velika bolest. Našel sem namreč tu pismo generalnega guvernerja na Madagaskarju, ki je socialist, radikalec in ločinec, — v katerem mi javlja, da bo v kratkem našo tukajšnjo cerkev vzel katoliškemu bogoslužju, da jo porabi v neki drug namen. Naša cerkev je last občine; zdaj jo bodo torej, kakor revolucionarci pravijo, »laizirali«, kakor groze storiti tudi na Francoskem. Ostudno versko preganjanje se razteza tudi na francoske naselbine in misijone. Oh, jaz pač nisem pričakoval te silovitosti in nisem prav nič pripravljen na to ! Zadnja gmotna sredstva sem porazdelil v podporo ravnokar obiskanih misijonskih postaj, torej mi nič ne preostane za zidanje cerkve naše glavne po--
staje. A to je neobhodno potrebno, in bi bilo treba z delom takoj začeti, ker imamo lepo število katoliških prebivavcev, ki hodijo v našo cerkev. Zadovoljen bom s čisto pri-prosto cerkvijo. A naj si še bo tako pri-prosta, stane vendar najmanj 30 000 kron, in jaz nimam niti vinarja. Ko bi se mi ne bilo treba bati, da veljam za neskromnega, bi poslal Vam svojo nujno prošnjo za pomoč v tej skrajni sili, ki me je zadela. Ne, sovražnikom naše svete vere pa ne pustim zadnje besede. Jaz hočem njim vkljub in njim nasproti in pa nasproti oblasti duše rešiti teme. Jaz se bom za Boga in za neumrjoče duše boril do zadnjega vzdihljeja.
Iz misijona ob zgornjem Nigru. O. Cermenati iz lionske misijonske družbe nam pošilja sledeči pretresljivi opis: Pred nekaterimi tedni je poklical angleški poveljnik o. Baumvarta in mojo malenkost v Agbor. V okraju Oma, ki še ni pod nikakim tujim varstvom, je bil umorjen en belokožec. Proti zločincem je bilo treba ostro nastopiti Podobne predrzne želje naj bi se ne vračale več. Jaz sem celo prepričan, da razburjeni naseljenci niso poznavali nikake prizanesljivosti, ampak storili vse mogoče korake, da se zločinstvo kaznuje. Medsebojno o-gorčenje je vidno rastlo in se izpre-menilo v krajevno vojsko, koje zle posledice so pomirile razljučene duhove. Pot od našega misijona v Agbor nas je vodil črez bojno polje. Vozila sva se ob pravcatem gozdu grmovja, ki je bilo prepleteno s srabotjem in drugimi bujnimi spenjajočimi se rastlinami. A krasota naju ni motila; saj je še vse pričalo o grozovitosti prepira. Ostanki padlih bojevalcev so ležali semtertje po tleh, menila sva, da še slišiva njih tarnanje in ječanje; teh kosti pač ne bo pokrivala zemeljska gruda, dokler se ne povrnejo v prah. A zdaj, ko je v deželi zopet mir, naj bi se izrekla obsodba tudi nad deveterimi vjetniki, o katerih se je sumilo, da so morilci. Pet jih je moralo s smrtjo poravnati svojo hudobijo. In zaradi teh nas je naročil poveljnik. Lotila sva se torej zadnjega poizkusa, da jih spreobrneva. Marsikaka težka naloga pač čaka duhovnika, a kako sladka in osrečevalna je zavest, ako je kdo
grešnika spreobrnil! Ta želja je vodila tudi o. .Baumvarta in mene k vjet-nikom. Žarek upanja je razjasnil njih obraze, ko sva stopila v ječo. Menili so, da vidijo poslanca prostosti. Seveda sva prinesla tem nesrečnikom milost, a nje ceno in spoznanje jim je bilo treba še le uprav pojasniti. Tako sva vsak dan prihajala v temnico, ki je postala nekako najino prebivališče. Nauk, ki sva jim ga podajala, je lajšal težo verig in jasnil temo njih celic. Vedno pazljivejše so poslušali resnico, in vedno ljubša in milejša jim je bila naša vera. Sprijaznila je reveže z njihovo usodo ter jim dala nebeške tolažbe. Vsi so prosili za sv. krst. S tem je bil dosežen najin namen. Vendar sva smela biti prisotna še tudi v zadnjih trenutkih. Podelila sva jim še odpustek za smrtno uro. Ko je bilo vse pripravljeno za usmrčenje, ki naj bi se vršilo v svarilen vzgled kar najbolj hrupno, so prinesli kaznjcncem običajni obed. Evropskega sladkosned-neža bi pač tako kosilo ne bilo zadovoljilo! Kaznjenci so posedli okoli lonca, iz katerega se je valil gost dim, in vsak je posegal in se stegal s svojimi prirojenimi vilicami za najboljšim koscem. A kratko je bilo to veselje. Po vrsti so odvedli uboge žrtve na kraj pravice. Midva sva stala ob vznožju odra ; blagoslov pa molitev edinih prijateljev sta jih spremljala v smrt. Glavo zauto v robec, pa vrv okoli vratu in poravnal je krivec svoj zločin nad človeško družbo. Naši ljubi črnci so pa našli gotovo tudi v Zveličarju milostljivega Sodnika. In če se vesele lepih nebes in svoje sreče, se bodo spominjali tudi dobrotnikov, ki smo jim jih odprli.
Zadnje pismo nekega misijonarja. »Misijon St. Josč de Boroma, dne 23. malega travna 1907. Vaše velerodje! Preč. o. superior našega tukajšnjega misijona ji- odločil, da naj se nekaj mesecev okrepčam v Evropi. Okoli 30. t. m. odpotujem odtod in bom, če bo šlo vse posreči, nekako okoli 13. rožnika v Lizabonu. Preč. o. Hiller pa odpotuje 1. maj-nika iz Lizabona, torej ga tu ne bom mogel več videti. Morda se srečata najini ladji, tedaj se bova morala zadovoljiti s pozdravom od daleč. Jaz ostanem potem v Evropi do 1.
prosinca, in bi mi bilo v veliko tolažbo, ko bi mogel enkrat v življenju videti Vaše velerodje. Previdnost božja mi je bila vedno tako milostna, da mi morda tudi to veselje napravi. In kako rad bi zopet videl Maria Sorg! Zdaj hočemo pač zaupanje imeti. To je gotovo tudi nekaj dobrega, če kdo radovoljno sprejme vse, kar ljubi Bog pošlje. Priporočam naš celi misijon in tudi svoje potovanje Vaši pobožni molitvi. Vaš
hvaležni in ponižni služabnik v Gospodu J. K. Vollers, D. J.« - Nato smo dobili z dne 23. rožnika od Fr. BOhmerja, D. J., žalostno poročilo: »O. Vollers, ki je potoval iz Borome v Evropo, je pri Kanarskih otokih umrl. V Loandi ga je zadel mrtvoud v možganih, in je ležal 8—10 dni nezavesten. Prišel je sam.« Mi kličemo: »Na svidenje v nebesih!« in priporočamo ločeno dušo našim brav-cem v pobožno molitev.
LISTEK.
Ubogi zaslepljenci!
Priobčil o. Bacher, D. J.
fu imam pred seboj majhno .zbirko praznoverskih reči ubogih zamorcev, ki neki pomagajo nele v raznovrstnih boleznih, temveč tudi proti vsemu in za vse, kar se jim utegne pripetiti v njihovem družabnem življenju. Veliki lečnik mazač napravi iz svojih zelišč, koščekov raznega lesa, korenin in drugih malenkostnih, često celo nagnusnih reči mešanico, do katere se človeku gabi že kar pri samem pogledu. S to grdobo se napolni gazelin rožič, in pripomoček zoper tatove sadja je tu. Črnec, ki išče pomoči, plača zanj celo svojo tedensko mezdo, pa hiti ves srečen domu in obesi čudodelni rožec na kako papijo (sadno drevo) ali banano. »Tako, zdaj mi pa ne more nikdo krasti mojih papij, sicer bi se mu ne godilo dobro!« In res, vsak pristen paganski (često pač tudi kak nepaganski) zamorček se skrbno varuje, bližati se takemu čaroleku.
Drugemu da čarodejski mazač rožec, napolnen z ogabnim blatom, zunaj namazan s smolo, v katero so kaj lično natakneni drobni stekleni biserčki. To vam je pravcati •»uliti« proti »ma-rodza«, proti vsaki zakletvi. To obesi črnec od znotraj na svoje duri, potem gre pa lahko mirno in brezskrbno k počitku, kajti njegovi sovražniki in zavidljivci mu zdaj prav nič ne morejo učiniti; naj bi se namreč tak zlikovec prikradel še tako tiho in prekanjeno pred njegov dom, da bi načečkal na tla zaklinjevalne čičkečačke, čudežni rožec vendar takoj zapusti svoje mesto, odleti po zraku h spečemu gospodarju ter ga obdeluje tako dolgo, da se zbudi in zaloti hudobnega kolomo-novca pred durmi.
Namestu v tak rožec, da tak doktor vse prismodarije svoje »afite« pogosto tudi v trd lusk nekega lepega, zelo redkega žužka ; uspeh zoper zakletve ostane isti. Tudi obroček iz koreninic,
lepo povit z bisernimi vrvicami, varuje nosilca pred »marod-zami«, vedno mu namreč pokaže, če so mu kje na potu napravili »marodze«. Tu velja potem: za ves svet ne stopiti nanje, sicer imaš takoj kruljevo nogo ali pa dobiš kako skrivnostno, neozdravljivo bolezen, ali pa moraš celo v določenem času umreti. Še pogošče je. tak lek všit v okrogle ali jaj-často podolgovate vrečice, ki jih je treba potem lepo oviti in na obeh straneh okrasiti s steklenimi biserčki in tako na vrvici nositi na sebi. Veliko teh babjevercev nosi take »lažileke okoli pasa, pa skrite pod obleko, da bi jih drugi ne zapazili in uporabili močnejše pomočke zoper nje. Včasih jih pa skrivajo tudi zato, ker se jih že po naravi sramujejo, saj nosijo neredko take »leke« v najostudnejše namene.
Nedolžnejši »leki« so proti telesnim boleznim. Ta nosi vrvico z biseri in 4 lesenimi klinčki na čelu: zato da ga glava ne boli! Drugi imajo svojo vrvico okoli vratu, na tilniku, na križu, okoli pasa: to pomaga zoper bolečine v vratu, zoper trganje itd.
Često ima vrvica še 2 vrečice z »leki«, da si njen posestnik pridobi prijaznost in naklonjenost drugih oseb, zlasti drugega spola. Zopet drugi jo nosi na zapestju (na pr. naš škilavi kuhinjski postrežček). »Čemu nosiš to neumnost?« Na to vprašanje v kafriškem jeziku mi je odvrnil s portugiško rečenico : »Para fazer fortuna«. (»Za srečo«). Najbrž s kako bogato že-nitvijo — ta škilavi umazanec!
Lovec ali ribič si kupi za drag denar svoj »lek«, da mu lev ali tigra nič ne more, da ne bi utonil, ali da ga v vodi ne pograbi krokodil. Taki »kolomonirani« črnci postanejo često vsled svojega prevelikega zaupanja na svoj »lek« celo predrzni, potujejo po noči sami po temnih gozdih, se kopajo in ribarijo v globokih, krokodilov polnih vodah, ker se ničesar ne bojijo-
Ubogi zaslepljenci!
^^ssg^isss?®^ Popolni od.p"u.stels,
ki ga lahko dobijo udje družbe sv. Petra Klaverja meseca prosinca.
Dne 6. prosinca, na praznik sv. Treh kraljev.
l'ogoji: Vreden sprejem zakramenta sv. pokore in presv. Kešnjega Telesa, ohiskanje cerkve in molitev po namenu sv. Oieta za razširjanje sv. vere.
Ponatis člankov iz „Odmeva iz Afrike' ni dovoljen, ponatis misijonskih pisem in poročil le z natančnim podatkom virov.
Izdaja Klaverjeva družba v Solnogradu. — Odgovoren urednik: Anton Slamič. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru.