1 VLOGA OSNOVNE ŠOLE PRI SOOČANJU UČENCEV S SMRTJO BLIŽNJE OSEBE IN NJIHOVI NAČINI ŽALOVANJA THE ROLE OF THE PRIMARY SCHOOL IN SUPPORTING A STUDENT COPING WITH THE DEATH OF A LOVED ONE AND THEIR WAYS OF GRIEF Marija Šlutej , mag. soc. ped. Center za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje Velenje, Kidričeva cesta 19, 3320 Velenje marija.slutej@cviu-velenje.si Povzetek Šola kot sistem in strokovni delavci v osnovni šoli imamo pomembno vlogo pri podpori otrokom in mladostnikom po smrti bližnje osebe. V pričujoči raziskavi sem raziskovala, na kakšne načine za bližnjimi osebami žalujejo otroci in mlado - stniki v osnovni šoli, kakšno pomoč potrebujejo in kako se z njimi pogovarjati. Zanimalo me je, kaj potrebujejo strokovni delavci, da bi lažje delali z žalujočimi v osnovnih šolah, in kakšna je njihova vloga pri soočanju učencev s smrtjo bližnje osebe. V intervjujih sem se pogovarjala z desetimi osebami (otroka, mladostnica, strokovne delavke, starši). Ugotovitve potrjujejo razvojno pogojenost dojemanja smrti ter kažejo nekatere spremembe pri žalujočih učencih in pomen odnosa med žalujočim ter osebo, ki mu želi pomagati. Strokovni delavci si želijo več izobraževanj na temo smrti in žalovanja, preko katerih bi dobili informacije o načinih pomoči učencem, ki žalujejo, hkrati pa tudi znanje o skrbi zase, ko se pri delu soočajo s smrtjo. ključne besede: žalovanje, smrt, otroci, mladostniki, osnovna šola, strokovni delavci, starši. Abstr Act School as a system and professionals working in primary schools play an important role in supporting children and ado - lescents after the death of a loved one. The empirical research drew on the ways in which children and adolescents at primary school mourn their loved ones, what kind of help they need and how to talk to them. An additional topic of research was the role of professionals in primary schools itself when chil - dren and adolescents are dealing with death, and what profes - sionals need in order to work more effectively with grieving students. In the interviews, I spoke with ten people (children, a woman adolescent, professional workers, parents). The find - ings confirm the developmental conditioning of the percep - tion of death and show some changes in grieving children and adolescents, as well as the importance of the relation - ship between the bereaved and the person who wants to help them. Professionals expressed a wish for more education on the topic of death and grief through which they could gain further information how to help students who are facing the death of a loved one. key words: grieving, death, children, adolescents, primary school, professionals, parents. SOCIALNA PEDAGOGIKA 2024, LETNIK 28, ŠTEVILKA 1–2 2 Uvod Otroci lahko smrt bližnje osebe doživijo kot travmatski dogodek, zato ima prva pomoč otroku ob smrti bližnje osebe značaj krizne intervencije. Kako bo otrok sprejemal in se spoprijemal s smrtjo bližnje osebe, je v veliki meri odvisno od pomembnih oseb v nje - govem okolju. Otroci lahko zaradi smrti bližnjega izgubijo občutek stalnosti, varnosti in otroške nedolžnosti. Pričnejo se zavedati lastne ranljivosti (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000). Sodelovanje otrok, staršev in šole lahko prepreči težave otroka, ki so posledica stisk in prizadetosti ob izgubi bližnje osebe. Ustva - riti je potrebno prostor za žalovanje in žalujočega podpreti (Currer, 2001). Mikuš Kos in Slodnjak (2000) menita, da se tem v povezavi s smrtjo in žalovanjem ne smemo izogibati. Pomembno je, da v času otrokovega žalovanja vzdržujemo stabilnost in ne vnašamo nepo - trebnih sprememb v njegovo življenje. Otroku namenimo dovolj pozornosti, mu dovolimo in ga spodbujamo k izražanju čustev ter odgovarjamo na njegova vprašanja na temo smrti (Borucky idr., 2004). Smrt in žalovanje v družbi Sprejemanje smrti je družbeno pogojeno in za zahodno družbo lahko rečemo, da je njen odnos do smrti poln strahu in predsodkov. Smrt namreč tabuira in odklanja, kar prinaša veliko negativnih posledic. Na drugi strani pa za države vzhodnih kultur velja, da imajo manjši strah pred smrtjo (Gire, 2014). Rezultat izogibanja tem o smrti je nepripravljenost na smrt, čeprav vsi vemo, da bomo enkrat umrli (Murphy, 1997). V življenju se srečujemo z različnimi izgubami, ki so lahko nenadne ali predvidljive, se jih zavedamo ali ne, nas bolj ali manj prizadenejo. Med izgube, ob katerih žalujemo, lahko štejemo npr. smrt hišnega ljubljenčka, izgubo dela telesa, ločitev, selitev, bolezen, izgubo službe, staranje, izgubo predmeta, zaupanja, nedosežen cilj v življenju in smrt bližnje osebe (Korošec, 2007). Najpogostejša izguba, ki povzroči žalovanje, je smrt bližnje osebe (Tekavčič-Grad, M. ŠLUTEj: VLOGA OSNOVNE ŠOLE PRI SOOčANjU UčENCEV S SMRTjO bLIžNjE OSEbE IN NjIHOVI NAčINI žALOVANjA 3 1994). Veliko ljudi se ob srečanju z izgubo znajde v stiski, saj o žalovanju ne vedo veliko. Zaradi tega se jim lahko zdi, da ne znajo ustrezno pomagati žalujočim, in verjetno je, da bodo tudi sami žalovali nepripravljeni (Korošec, 2007). Ko nekdo umre, se pojavijo različne reakcije, ki so individualizirane, torej odvisne od značilnosti in okoliščin posamezne osebe. Izgubi sledi žalovanje, ki je zdravo in naravno ter zelo pomembno. Tako kot za odraslega je tudi za otroka žalovanje edinstveno. Nihče ne more predvideti, kako bo oseba žalovala (Babič, 2013). Žalovanje je zdravilen proces, ki vzdržuje spomin na umrlega in povezanost z njim. Pomaga pri prilagajanju na novo življenje brez osebe, ki je umrla (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000). Schuler idr. (2012) opisujejo žalovanje kot univerzalno izkušnjo, ki se indivi - dualno razlikuje v procesih razreševanja čustvene stiske. Ne glede na potek žalovanja pa se lahko pri žalujočih pojavijo čustva žalosti, jeze, krivde, anksioznosti in obupa. Žalovanje je proces, v katerem žalujoči predeluje izgubo in se nanjo prilagaja. Je nujno in poteka v več stopnjah (Tekavčič-Grad, 1994). Žalovanje otrok in mladostnikov Starši se premalo zavedajo, da se otroci pogosto že zgodaj ukvar - jajo s tem pojmom in o njem gradijo svoje predstave. Predstava o smrti pri otroku se razlikuje od predstave pri odraslih (Hofer, 2004). Mikuš Kos in Slodnjak (2000) navedeta raziskavo iz Anglije in Welsa, kjer so ugotovili, da je 3,3 % otrok in mladostnikov, mlajših od 16 let, že doživelo smrt bližnje osebe. Žalovanje v otroštvu lahko pomembno vpliva na razvoj otroka in predstavlja dejavnik tveganja v njegovem duševnem razvoju. Kljub velikemu številu raziskav na področju žalovanja jih primanjkuje na področju žalovanja otrok in mladostnikov (Raphael in Dobson, 2000). McCarthy in Jessop (2005, v Holland, 2008) sta ocenila, da med 4 in 7 % otrok in mla - dostnikov, ki prihajajo iz socialno ogroženih ali ranljivih družin, pred 16. letom doživi smrt staršev in se tako sooči z negativnimi posledicami smrti. SOCIALNA PEDAGOGIKA 2024, LETNIK 28, ŠTEVILKA 1–2 4 Na proces žalovanja vplivajo številni dejavniki. Na otrokove reakcije ob izgubi bližnje osebe vpliva socialni sistem podpore, na primer družina, šola, soseska, prijatelji. Reakcija otroka ob izgubi je odvisna tudi od narave smrti. Pomembni so značilnosti odnosa med umrlo osebo in otrokom, starost otroka in z njo povezane razvojne značilnosti ter kulturni pogledi na smrt. Žalovanje je dolgotrajen proces, ki ga ne smemo odložiti. Otroci žalujejo znova in znova: z vsako razvojno stopnjo doživljajo isto izgubo drugače (Babič, 2013). Običajne reakcije žalujočih otrok in mladostnikov so lahko vedenjske (agresivno vedenje, prepiri, izolacija, potreba po pozor - nosti), čustvene (negotovost, jeza, bes, apatičnost), socialne (umik, zloraba substanc, sprememba družinskih vlog), telesne (bolečine, poškodbe, nočne more, pomanjkanje energije), duhovne (jeza na boga, vprašanja o smislu življenja). Pojavijo pa se lahko tudi težave v šoli, na primer nezmožnost koncentracije, poslabšanje uspeha, izostajanje, pozabljivost, težnja k popolnosti. Vrstniki se veliko - krat težko vživijo v čustva žalujočega, zaradi česar se lahko žalu - joči počutijo osamljene ali postanejo tarče posmeha, kar lahko še dodatno podkrepi prej naštete reakcije žalujočega. Katere oblike vedenja se bodo pojavile, ni mogoče predvideti. Mogoče je, da se zunanji znaki žalovanja sploh ne bodo pojavili. Individualne razlike so lahko velike (Babič, 2013). Večina žalujočih otrok bo ob ustrezni podpori okrevala (Dyregrov idr., 2020). Vloga šole kot sistema pri žalovanju otrok in mladostnikov Poleg družine je šola najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na otro - kovo doživljanje življenja in na njegov razvoj (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Dyregrov in Dyregrov (2008) med najpomembnej - šimi dejavniki žalovanja umeščata šolo, saj lahko predstavlja velik socialni sistem podpore. Na začetku žalovanja otrok in mladostni - kov ob smrti bližnje osebe so starši velikokrat preobremenjeni z lastno bolečino in obveznostmi. Tukaj lahko druge osebe (sorodniki, učitelji idr.) pomembno pomagajo pri začasnem prevzemanju nalog komuniciranja z otrokom; še posebej takrat, ko otrok s starši noče M. ŠLUTEj: VLOGA OSNOVNE ŠOLE PRI SOOčANjU UčENCEV S SMRTjO bLIžNjE OSEbE IN NjIHOVI NAčINI žALOVANjA 5 govoriti o svojih občutkih. Razlog je velikokrat ta, da otrok staršev ne želi dodatno obremenjevati in jih želi zaščititi (Babič, 2013). Če je bila pokojna oseba tista, ki je otroka prej motivirala za šolsko delo, potem podpora nenadoma izgine. Zaradi tega se lahko pojavi tudi zmanjšana motivacija, ki lahko kot posledica žalovanja vpliva na uspešnost v šoli (Dyregrov idr., 2020). Predvsem šolski uspeh je tisti, ki vpliva na pozitivno samopodobo otroka, saj mu pokaže, da zmore obvladovati stresne življenjske naloge (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000). Družinski člani se verjetno spoprijemajo z lastnimi občutki žalosti, morda nimajo veščin in moči, da bi ponudili podporo v zvezi s šolskim delom in splošnejšo oskrbo, kar lahko prav tako vpliva na šolsko uspešnost. Veliko izzivov je mogoče ublažiti z dobro podporo odraslih (Dyregrov idr., 2020). Da bi lahko odrasli dobro pomagali žalujočemu otroku, se morajo najprej soočiti z lastnimi zavorami, strahovi in bolečino, ki jih v njih vzbujata smrt in izguba. Otrok potrebuje občutke varnosti in sprejetosti (Babič, 2013). Žalujočim otrokom in strokovnim delavcem v šoli je mnogo lažje, če so že pred srečanjem s smrtjo o njej govorili, saj so že usvo - jili osnovne pojme in besedne izraze, zaradi česar lahko veliko lažje predelajo dogodke (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000). Šola je lahko varovalni dejavnik in prostor za pomoč otrokom. Pomembni so psihosocialni procesi v šoli in njene lastnosti – empatičen odnos do otrok, integracija, aktiviranje varovalnih dejavnikov. To lahko pripomore k psihični odpornosti za obvladovanje izgub, dožive - tih travm, naporov in drugih izzivov, s katerimi se lahko soočajo otroci in mladostniki. Med varovalnimi dejavniki v šoli so predvsem šolski uspeh, dobri odnosi, pozitivna klima v razredu, vključenost v interesne dejavnosti (Mikuš Kos, 2017). Med preventivne dejav - nosti, ki lahko olajšajo žalovanje, spadajo tudi izobraževalni pro - grami, ki strokovne delavce informirajo o procesih žalovanja, smrti, nudenju pomoči žalujočim in možni strokovni pomoči (Raphael in Dobson, 2000). V prvi vrsti je pomembno, da strokovni delavci, zaposleni v osnovni šoli, sploh prepoznajo, da otrok žaluje, in se zavedajo pomembnosti žalovanja. Otroka morajo spremljati, ga poslušati in mu pomagati (Currer, 2001). Zavedati se morajo, da smrt vpliva na SOCIALNA PEDAGOGIKA 2024, LETNIK 28, ŠTEVILKA 1–2 6 različna področja otrokovega življenja – telesno, duševno, družbeno, duhovno in versko. Na telesni ravni začuti otrok odsotnost pokoj - nega, saj ga ne sliši, vidi, se ga ne more dotakniti. Na duševni ravni ga lahko preplavijo močna čustva, zastavlja si vprašanja o smrti. Na družbeni ravni se izguba lahko kaže preko občutka zapuščeno - sti. Sooča se z verskimi prepričanji, na katere vpliva tudi okolica. Pomembno je, da damo otroku občutek razumevanja, se mu pri - bližamo in prepoznamo njegove potrebe (Hofer, 2004). Ena od pomembnih posledic, ki lahko pri otroku nastanejo zaradi smrti bližnje osebe, je slabša šolska uspešnost. Številni uči - telji so poročali, da se lahko akademski uspeh otroka poslabša po izgubi družinskega člana. Ta opažanja so bila podprta v obsežni danski študiji, ki je odkrila, da imajo otroci, ki v otroštvu izgubijo enega od staršev, do 26 % manj možnosti za pridobitev univerzite - tne diplome (Dyregrov idr., 2020). Podjed (2017) je v svojem magi - strskem delu z naslovom »Potrebe žalujočih otrok v osnovni šoli« ugotovila, da potrebujejo žalujoči otroci in mladostniki v šolskem okolju predvsem razumevanje, sočutje, enako obravnavo, pomoč in podporo. Povedali so, da si pri pouku želijo, da bi bili njihovi učitelji sočutnejši in razumevajoči. Otroci, ki so izgubili bližnjo osebo, so povedali, da bi med poukom potrebovali več odmorov, možnost umika in enakovredno obravnavo – brez razlik ne glede na to, da se soočajo s smrtjo bližnje osebe. Potrebovali bi dodatno pomoč in podporo pri soočanju z ovirami, ki se navezujejo na delo za šolo (učenje, domače naloge) in na področje žalovanja (pogovor). Načini pomoči otrokom in mladostnikom, ki žalujejo Žalujočim lahko pomagamo na različne načine. Pomembno je, da jim pokažemo prijateljsko podporno držo, jih aktivno poslušamo, si vzamemo čas, pomagamo pri sprejemanju izgube, omogočamo izražanje bolečine in žalosti, uporabimo različne priložnosti za raz - govor o umrli osebi, ozaveščamo žalujoče in širše okolje o procesu žalovanja, se pogovarjamo o prihodnosti, praktično usmerjamo k nadaljevanju življenja, smo potrpežljivi (Mikuš Kos in Slodnjak, M. ŠLUTEj: VLOGA OSNOVNE ŠOLE PRI SOOčANjU UčENCEV S SMRTjO bLIžNjE OSEbE IN NjIHOVI NAčINI žALOVANjA 7 2000). Klevišar (2002) in avtorji na spletni strani Hospica (Slo - vensko društvo Hospic, b. d.) pišejo o načinih pomoči otroku in mladostniku, ki žaluje. Pomembno je, da vsakdanje aktivnosti in rutino čimprej nadaljujemo in jo čim manj spreminjamo. Otroke je dobro vključevati v načrtovanje dneva in jim tako pomagati obdr - žati občutek nadzora ter predvidljivosti, ki so ga ob soočenju s smrtjo morda izgubili. Z otroki in mladostniki moramo pri pogo - vorih o smrti in žalovanju komunicirati primerno glede na njihovo starost. Poskrbimo, da imajo predmete, ki so jim v uteho. Pogosto jim povemo, da so varni in ljubljeni, da se lahko obrnejo na nas, kadarkoli potrebujejo pogovor ali tolažbo. Pomembno je, da vedo, da lahko vprašajo karkoli, in da lahko o umrli osebi govorijo in se je spominjajo. Opisujemo tudi svoja čustva in otroke spodbujamo, da tudi svoja izražajo skozi pogovor, risbo, zgodbo, pesem. Zaposleni na šoli lahko pomagajo na različne načine (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000). Lahko usmerijo v iskanje strokovne pomoči, se seznanijo z otroškimi knjigami na temo smrti, vključujejo temo smrti v učne vsebine, izvedejo srečanja s svetovalnim delavcem idr. Najpomembneje je, da otroku ali mladostniku pomagamo zagoto - viti občutek varnosti. Spomniti ga moramo, da je ljubljen, da bo zanj poskrbljeno. Zaradi sprememb v življenju otrokom in mla - dostnikom velikokrat manjka stabilnost, zato je pomembno, da poskusimo ostale dejavnike ohraniti stabilne, kar da občutek var - nosti in gotovosti. Žalujočemu je dobro nameniti dodatno pozor - nost. Z njim lahko preživimo več časa, odgovarjamo na vprašanja, mu damo posebno zadolžitev ali ga povabimo, da nas spremlja na kakšnem opravku v šoli. Dovoliti mu moramo izraziti svoja čustva (Miller, 2000). Če je mogoče, je najbolje pomagati celi družini in ne samo otroku. Družina je sistem, v katerem ima vsak član svojo vlogo, ki vzajemno vplivajo druga na drugo. Ko nastopi smrt, se v sistemu pojavi neravnovesje, ki pomembno vpliva na delovanje celotne družine (Weinstein, 2008). Čačinovič Vogrinčič (1996) opozarja na maksimalno aktiviranje moči družine. Družinski člani morajo biti tisti, ki definirajo problem, pričakovanja, ki jih imajo do šole in zaposlenih. Strokovni delavci na osnovni šoli morajo zagotoviti varen prostor, v katerem lahko vsak član družine spregovori in SOCIALNA PEDAGOGIKA 2024, LETNIK 28, ŠTEVILKA 1–2 8 odprto govori o smrti, deli svoje občutke in spomine, krepi se med - sebojna podpora in člani začenjajo razumeti čustva drug drugega. Namen dela Namen raziskave, ki je nastala v okviru magistrskega dela z naslo - vom »Vloga strokovnih delavcev v osnovni šoli pri soočanju osnov - nošolskih otrok s smrtjo bližnje osebe« (avtorica tega prispevka), je bil dobiti vpogled v otrokovo/mladostnikovo soočanje s smrtjo bližnje osebe s perspektive otroka/mladostnika, njegovih skrbni - kov ter strokovnih delavcev. Zanimala me je tudi vloga strokovnih delavcev, zaposlenih na osnovni šoli, v tem procesu in morebitne potrebe strokovnih delavcev, da bi se počutili kompetentnejše za delo z otroki in mladostniki, ki se soočajo s smrtjo bližnje osebe. Raziskati sem želela vlogo šole kot podpornega sistema otroka/mla - dostnika, ki se sooča s smrtjo bližnje osebe, ter na osnovi pridoblje - nih podatkov in iz njih izhajajočih ugotovitev pripraviti predloge za pogovor z žalujočim otrokom/mladostnikom. Smrt in žalovanje otrok in mladostnikov sta namreč temi, ki jima je namenjeno (pre) malo raziskovalne pozornosti, zaradi česar je raziskovanje na tem področju še posebej pomembno. Raziskava je temeljila na naslednjih raziskovalnih vprašanjih: 1. Na kakšne načine za bližnjimi osebami žalujejo otroci in mla - dostniki v osnovni šoli? 2. Kakšno pomoč potrebujejo otroci in mladostniki, ki se soočajo s smrtjo bližnje osebe? 3. Kako se pogovarjati z žalujočimi otroki in mladostniki? 4. Kaj potrebujejo strokovni delavci, da bi lažje delali z žalujočimi otroki in mladostniki v osnovnih šolah? 5. Kakšna je vloga strokovnih delavcev v osnovni šoli pri sooča - nju otrok in mladostnikov s smrtjo bližnje osebe? M. ŠLUTEj: VLOGA OSNOVNE ŠOLE PRI SOOčANjU UčENCEV S SMRTjO bLIžNjE OSEbE IN NjIHOVI NAčINI žALOVANjA 9 Metode Uporabila sem kvalitativni raziskovalni pristop, pri katerem pred - stavljajo izhodišče raziskovanja stvarni problemi ljudi (Mesec, 1998). Z namenom, da bi pridobila različne perspektive glede raziskoval - nega problema, sem uporabila metodo intervjuja ob triangulaciji virov podatkov (Vogrinc, 2008). sodelujoči Vzorec je namenski. Kljub skrbi, da morda povabljeni ne bodo pri - pravljeni za sodelovanje, se je pozitivno odzvalo vseh deset oseb. Z namenom triangulacije virov podatkov sem k sodelovanju povabila osebe z različnimi izkušnjami, različnih starosti in z različnimi zapo - slitvami. Intervjuje sem opravila z dvema otrokoma in mladostnico, ki se soočajo s smrtjo bližnje osebe in glede na starost spadajo v srednje otroštvo, pozno otroštvo in mladostništvo. V raziskavi so sodelovale tudi štiri strokovne delavke, tri z različnih osnovnih šol (psihologinja, učiteljica razrednega pouka, socialna pedagoginja) in ena strokovna delavka, zaposlena na društvu Hospic. Slednja je bila povabljena v raziskavo zaradi bogatih izkušenj dela z žalujo - čimi otroki in mladostniki, saj pri svojem delu izvaja individualne pogovore z žalujočimi in delavnice z učenci v osnovnih šolah. Da bi dobila širok pogled v proces žalovanja otrok in mladostnikov ter vpogled v različna socialna okolja žalovanja, sem se pogovar - jala tudi s starši oziroma skrbniki otrok in mladostnikov, ki so jim umrle bližnje osebe – z dvema materama in skrbnico. Podatki o intervjuvanih osebah so predstavljeni v Preglednici 1 . Ker so v raziskavi sodelovali tudi otroci in mladostniki in ker je raziskovalna tema zelo občutljiva, sem pri pripravi na intervjuje pregledala in sledila smernicam raziskovanja z otroki ter najprej izvedla intervjuje z odraslimi, saj sem tako pridobila njihov pogled o načinih pogovora z žalujočimi. Da bi bila izkušnja sodelovanja v raziskavi za sodelujoče osebe z izgubo čim bolj varna, a hkrati časovno ne preveč oddaljena, sem se držala kriterija, da je od doži - vete smrti bližnje osebe preteklo vsaj eno leto in ne več kot pet let. Pri otrocih in mladostnici pa sem poleg tega kriterija upoštevala še načelo postopnosti, zato sem se z njimi srečala večkrat (z otrokoma štirikrat, z mladostnico dvakrat), saj sem želela najprej ustvariti varno ozračje za sodelovanje. SOCIALNA PEDAGOGIKA 2024, LETNIK 28, ŠTEVILKA 1–2 10 PriP omočki Za potrebe raziskave sem oblikovala shemo polstrukturiranega intervjuja z vprašanji odprtega tipa, prilagojenimi za vsakega inter - vjuvanca (npr. starost, delovno mesto), ki so vključevala naslednje PreglednicA 1 Podatki o intervjuvanih osebah intervjuvana osebaizguba dodaten opis A: deklica v srednjem otroštvu Smrt očeta pri starosti 8 let. Od smrti sta minili dve leti. Deklica je bila v času intervjuja stara 10 let. Je sestra intervjuvanega dečka B. Zanju skrbi teta, s katero sem se pogovarjala v intervjuju D. B: deček v poznem otroštvu Smrt očeta pri starosti 10 let. Od smrti bližnje osebe sta minili dve leti. Deček je bil v času intervjuja star 12 let. Je brat intervjuvane deklice A. Zanju skrbi teta, s katero sem se pogovarjala v intervjuju D. C: mladostnica Smrt babice in dedka pri 14 letih. Od smrti je minilo eno leto. Mladostnica je bila v času intervjuja stara 15 let. Z njeno mamo sem se pogovarjala v intervjuju F . D: skrbnica otrok v sre- dnjem in poznem otroštvu Umrl je njen brat, oče dveh otrok. Od smrti sta minili dve leti. Je skrbnica otrok iz intervjujev A in B. E: mama otrok v srednjem otroštvu Umrl je njen mož, oče treh otrok. Od smrti je minilo eno leto. Njeni otroci niso sodelovali v raziskavi. F: mama mladostnice Umrla sta njena mama in tast. Od izgube je minilo eno leto. Je mama mladostnice iz intervjuja C. G: učiteljica razrednega pouka H: socialna pedagoginja I: psihologinja J: strokovna delavka, zaposlena na Hospicu M. ŠLUTEj: VLOGA OSNOVNE ŠOLE PRI SOOčANjU UčENCEV S SMRTjO bLIžNjE OSEbE IN NjIHOVI NAčINI žALOVANjA 11 tematske sklope: načini žalovanja, prejeta pomoč in podpora, potrebe strokovnih delavcev na osnovi šoli pri soočanju s temo smrti, vloga šole pri soočanju otrok in mladostnikov pri žalova - nju. Intervjuji so potekali v živo na domu intervjuvancev in so v povprečju trajali 45 minut. PostoP ek Intervjuvane sem kontaktirala preko elektronske pošte in socialnih omrežij. Kontakt z dvema otrokoma in skrbnico sem vzpostavila preko mobilne socialne pedagoginje, ostale pa na osnovi prete - klih izkušenj dela z njimi ali poznanstev. Vsem povabljenim sem poslala prošnjo za sodelovanje in hkrati tudi soglasje za sodelova - nje, v katerem so bili podrobno opisani načini zbiranja podatkov in nameni raziskave ter prostovoljnost sodelovanja in možnost izstopa iz raziskave v kateremkoli trenutku. Vsi so se pozitivno odzvali na vabilo. Z dovoljenjem intervjuvanih oseb sem pogo - vore snemala, dobesedne prepise pa uporabila za obdelavo podat - kov, ki je potekala ročno. Vsebinska analiza je potekala s pomočjo induktivnega kodiranja. Glede na raziskovalna vprašanja sem smi - selnim enotam besedila pripisala kode prvega reda in nato tem kode drugega reda. Ko sem vse intervjuje kodirala z drugim redom, sem vse kode drugega reda za vsak intervju izpisala in tako dobila seznam kod drugega reda, saj sem želela kode tretjega reda poeno - titi med vsemi intervjuji. Tudi Mesec (1998) meni, da nam uporaba kod omogoči učinkovitejše združevanje pomensko sorodnih enot. S pomočjo poenotenja in združevanja sem ustvarila kode tretjega reda. Na koncu je sledilo odnosno kodiranje. Smiselno sem uredila seznam kod tretjega reda in določila glavne kategorije glede na raziskovalna vprašanja, kode tretjega reda pa sem uporabila kot podkategorije. izsledki V Preglednici 2 predstavljam pridobljene kategorije in podkate - gorije, na katerih v nadaljevanju temeljijo predstavljeni izsledki s pripadajočili izjavami, ki ilustrirajo posamezne ugotovitve. SOCIALNA PEDAGOGIKA 2024, LETNIK 28, ŠTEVILKA 1–2 12 ŽAlov Anje otrok in ml Adostnikov Rezultati so potrdili razvojno pogojenost žalovanja, kar je v lite - raturi že znano. Otroci v srednjem otroštvu je ne razumejo dobro, a o njej lažje govorijo kot starejši in večinoma na novico o smrti reagirajo z jokom, žalostjo, potrebo po bližini in pogovoru, včasih z agresivnih vedenjem, potem pa se obnašajo, kot da se ni nič zgodilo. Mlajši kot so otroci, lažje in hitreje žalujejo. Psihologinja (intervju - vanka I) je pri otrocih v srednjem otroštvu opazila nerazumevanje smrti: Kaj se vi jočete vsi? Sj stara mama pač bo šla v nebesa. Js jo že vidim tk na enem oblaku je, pa se z lego kockami igra. Mojimi. Otroci v srednjem otroštvu tudi bolj izražajo svoje misli o smrti bližnje osebe (intervjuvanec B): Men je ati umru. Otroci v poznem otroštvu smrt razumejo in potrebujejo veliko pogovora. Tudi mladostniki razumejo smrt, vendar se večinoma ne želijo pogovarjati o njej. V mladostništvu se najtežje soočajo s smrtjo, še posebej s smrtjo vrstnika. Socialna pedagoginja PreglednicA 2 Shema kategorij KATEGORIJA PODKATEGORIJA žalovanje otrok in mladostnikov • o dziv n a smr t • dr užinsk o o k o l j e • o hr an j an j e s p o min a • s p r em emb e p r i o tr o k u pomoč žalujočim • z un an j i str o k o v n j a k • m e t o d e in n a č ini d el a z ž alu jo č imi u č en c i pogovor z žalujočimi • o dn o s m e d ž alu jo č im in dr u g imi o s e bami • n a p a k e p r i k o m unik a c i j i z ž alu jo č imi potrebe strokovnih delavcev • iz ob r až e v an j a • sk rb z a s e vloga strokovnih delavcev pri žalovanju otrok in mladostnikov • p r e v en t iv a • o dziv š o l e n a smr t u č en č e v e b ližn j e o s e b e M. ŠLUTEj: VLOGA OSNOVNE ŠOLE PRI SOOčANjU UčENCEV S SMRTjO bLIžNjE OSEbE IN NjIHOVI NAčINI žALOVANjA 13 (intervjuvanka H) je povedala: Najtežje otroci sprejemajo smrt vrstni- kov. Mladih ljudi, zarad tega, ker jim to ni jasno. Še posebej težko je, če umre sošolec, ki stori samomor. Intervjuvanka H: Tist je pa nepredstavljivo. Tud slaba vest pri otrocih, ki ga niso imeli pretirano radi. En razred je ponavljal in je pršu poznej. Zakaj niso bli bolj pozorni. Zaposlena na Hospicu (intervjuvanka J) je povedala, da ima veliko žalujočih otrok in mladostnikov težave s poimenovanjem čustev, zato jim moramo ponuditi podporo pri njihovem prepo - znavanju in poimenovanju. Njihovih čustev ne smemo zanikati, obsojati ali zatirali, ampak jih sprejeti, je povedala intervjuvana psihologinja (intervjuvanka I): Tut če sm jezen, ni nič narobe z mano. Jezen na mamico, ker je umrla. To otrok čuti. Jezn na mamico, ker me je pustla. Pa je oblubla, da me ne bo pustla ane. Nekaj razlik v žalovanju so sogovorniki prepoznali glede na spol. Fantje so večinoma reagirali z jezo, agresivnim vedenjem, bili so nemirni. Deklice pa se večinoma zamotijo in hitreje najdejo drugo osebo, na katero se navežejo. Predvsem pa so vsi sodelujoči intervjuvanci poudarjali, da je žalovanje individualno in da je potrebno pustiti žalovati, kar lahko traja tudi celo življenje. Mama dveh otrok v srednjem otroštvu (intervjuvanka E) je povedala, da so bili ob prejemu novice o moževi smrti vsi v velikem šoku: Ljudje majo neko percepcijo pa neko idejo, kako naj bi vse to zgledal. Ampak ko se znajdeš v tej situaciji, pa reagi- raš tko za enga mogoče mal čudn. Ampak se mi zdi, da ni recepta za to an. Ker si itak v takem šoku, da so te reakcije po mojem tko zlo nerealne. Velik vpliv na žalovanje ima tudi vzrok smrti. Intervjuvanka D je povedala, da žalujočim pomaga misel, da so umrli še vedno z njimi in jih čuvajo. Velik vpliv na sprejemanje smrti ima tudi način smrti bližnje osebe. Strokovna delavka, zaposlena na Hospicu (intervju - vanka J), je večkrat poudarila, da si je potrebno vzeti čas, ponuditi podporo, prisluhniti in pokazati empatijo. Pomembno se ji zdi tudi šolsko okolje, v katerega se otroci in mladostniki vrnejo po smrti bližnje osebe. Okolje mora biti varno, da lahko izrazijo svoja čustva. Žalujočim otrokom in mladostnikom, o katerih in s katerimi sem govorila v intervjujih, so pri soočanju s smrtjo pomagali pred - vsem družinski člani, sorodniki in prijatelji. Nekaterim so pomagala verska prepričanja in molitve. V nekaterih primerih so družine po SOCIALNA PEDAGOGIKA 2024, LETNIK 28, ŠTEVILKA 1–2 14 smrti enega izmed članov postale bolj povezane, nekatere pa so se dodatno oddaljile. Intervjuvanka D je povedala : Še posebi A. je dost postal zaščitniški do Am. Da mata nek filing, da sta sama in da morta onadva zdj bolj držat skupi. Vsi sodelujoči intervjuvanci se strinjajo, da imata odnos dru - žinskih članov do smrti in komunikacija med njimi velik vpliv na žalovanje. Intervjuvane odrasle (intervjuvanke D, E, F, G, H, I, J) se strinjajo, da otroci in mladostniki lažje zaupajo čustva osebam izven družine. To je opazila tudi mama dveh otrok v srednjem otroštvu (intervjuvanka E): … bol se odpirata, tko bol mojim prija- tlom, prjatlcam, če je kdo okol. Takrat znata se ful odpret pa govort. Pr men pa se mi zdi, da mata še ful zavoro no. Tko da nočta, mislim mislita, da bom js žalostna, in jih to še dodatno prizadane in pol sta kr mal tko. Nista še tam no. Zaposlena na Hospicu (intervjuvanka J) mi je povedala, da je ohranjanje spomina na umrlega zelo pomembno, še posebej za mlajše otroke; da jim bližnja oseba, ki je umrla, ostane v spominu. Vsi žalujoči sogovorniki (intervjuvanci A, B, C, D, E, F) so ohranjali spomin na preminulega na različne načine: organizacija dogodkov, pogovarjanje o osebnih lastnostih in skupnih dogodkih, s slikami, z osebnimi stvarmi umrlega, z obiskovanjem doma umrlega, s postavitvijo spominskega oltarja, preko humorja. Intervjuvanka D je povedala: … to jopco sm js rekla babici boh nedaj, da jo opereš, ker ima vonj po njemu, in to bo ostalo. Tut če nevem kok prašna je, mora ostat uzuni. Sm rekla s krtačo pa pust, ne šlati, da ma vonj po njemu. Žalujočim intervjuvancem veliko pomeni tudi obiskovanje groba, na katerem se s preminulim pogovarjajo, povedo, kako ga imajo radi in kako ga pogrešajo. Vse intervjuvane osebe z izgubo bližnjega (otroci in odrasli) so povedale, da so pri sebi in ostalih, ki jim je umrla bližnja oseba, opazile pozitivne in negativne spremembe. Velik vpliv na to so pripisovale družini, hkrati pa tudi šolskemu okolju, za katerega menijo, da mora biti varno, da lahko otroci in mladostniki v njem žalujejo. Pri večini žalujočih so pozitivne in negativne spremembe prepletene, torej se pojavljajo hkrati in so individualno pogojene. Med negativne spremembe so vsi sodelujoči intervjuvanci uvrstili izgubljanje očesnega stika, zbujanje ponoči, umik, iskanje M. ŠLUTEj: VLOGA OSNOVNE ŠOLE PRI SOOčANjU UčENCEV S SMRTjO bLIžNjE OSEbE IN NjIHOVI NAčINI žALOVANjA 15 pozornosti, čustvene izbruhe, jok, težave z apetitom, čustveno oto - pelost, agresivno vedenje, miselno odsotnost, slabšo koncentracijo, nizko samopodobo in utrujenost. V šoli se lahko pojavi slabši učni uspeh ali celo šolske fobije. Večinoma se žalujočim poraja veliko vprašanj o smrti, umrlem, življenju in dogodke težko sprejemajo. Počutijo se lahko tudi krive in ranljivejše. Ob nerešenih žalova - njih se lahko pojavijo dolgoročne posledice, kot so različne motnje, odvisnosti, agresivno vedenje, nemir, regresija, samopoškodbe in samomorilne misli. Težave se lahko pojavijo tudi pri iskanju par - tnerja, ki ga težko obdržijo. Otroci, ki se soočajo s smrtjo bližnje osebe, se večinoma hitro navežejo na drugo osebo, medtem ko imajo mladostniki s tem več težav. Mladostnica (intervjuvanka C) je povedala: Bol sm začela verjet v ta pomen, kok je vredna družina pa kok je vredno, da maš starše, pa te fore. Ko verjamem, da eni umrejo, pol pa, a veš … Da nam ni žau, da znamo cenit. Zaposlena na Hospicu (intervjuvanka J) je pri otrocih in mladostnikih, ki žalujejo, opazila zaščitništvo do živih oseb ter iskanje bližine preko objemov. Med pozitivne spremembe so vsi sodelujoči našteli izboljšanje učnega uspeha in vedenja ter čustveno utrjenost. Pomoč ŽAlujočim Le intervjuvanka E je povedala, da je za svoja otroka poiskala dodatno strokovno pomoč: Se mi zdi super. Js sm jima to razložila kot njun prostor, kjer mata res eno osebo, ko ji lahko povesta karkol in nima to nobene veze z mano, niti s kom drugim. Nek tak varen prostor. Ostali niso iskali pomoči zunaj šole. Tudi strokovne delavke, zapo - slene na osnovni šoli, niso iskale pomoči zunanjih strokovnjakov za delo z žalujočimi otroki in mladostniki. Zaposlene na osnovni šoli (intervjuvanke G, H, I) si želijo, da bi na šolah predstavili Slovensko društvo Hospic. Intervjuvanka H je rekla: Ker niti ne veš, da obstaja. Da bi vsaj učitli vedli. Odrasle intervjuvanke so naštele nekaj zunanjih strokovnjakov, za katere so slišale, da se ukvarjajo s področjem smrti in žalovanja: Metka Klevišar, Manca Košir, Centri za duševno zdravje, Društvo za boj proti raku in Slovensko društvo Hospic. Iz tujine poznajo dobro SOCIALNA PEDAGOGIKA 2024, LETNIK 28, ŠTEVILKA 1–2 16 prakso s tega področja – hiše žalujočih v Angliji. Odrasle intervju - vanke so povedale, da je večina otrok in mladostnikov po smrti bližnje osebe nekaj časa izostala od pouka. Od sošolcev so prejeli različne načine podpore, na primer sožalnice in denar. V času, ko so bili žalujoči učenci odsotni, so strokovni delavci na šoli (inter - vjuvanke G, H, I) pripravili razredne ure na temo smrti, pri katerih so si pomagali tudi s filmi in knjigami. Pogovarjali so se o smrti, žalovanju, kako se pogovarjati z žalujočimi, kaj pričakovati. Po vrnitvi v šolo so žalujoči potrebovali nekaj prilagoditev in strokovni delavci, zaposleni na šoli, so jim jih omogočili, na primer umik, pomoč pri učenju in domačih nalogah, napovedano ocenje - vanje znanja. Potrebovali pa so tudi več objemov, pogovorov, psi - hološko pomoč, razumevanje, pomoč pri razumevanju dogodkov. Mladostnica (intervjuvanka C) si želi, da bi jo zaposleni na šoli v času žalovanja bolje razumeli. Zaposlena na Hospicu (intervjuvanka J) in psihologinja (inter - vjuvanka I) sta povedali, da lahko otrokom in mladostnikom, ki žalujejo, pomagamo na različne načine: risanje risbic, igranje z lutkami, sprostitvene vaje, družabne igre, igralna terapija, pisanje pesmi, izdelava škatle spomina, risanje na kamne, obisk groba. Skupaj z otrokom lahko strokovni delavec, zaposlen na šoli, naredi načrt pomoči. Pomembno pa je tudi delo s celotnim razredom. Večini žalujočih pomeni zelo veliko, če se kdo s šole udeleži pogreba njihove bližnje osebe. Vsi intervjuvanci so povedali, da si želijo boljšo vključenost teme smrti v učne vsebine, predvsem pa poudarek na čustvih. To lahko storimo tudi s pomočjo filmov (npr. »Nekaj lepega je ostalo za njimi«) in knjig (npr. »Stara mama je odšla« in »Jaz vem: joj, kako boli«). Pomembno je tudi sodelovanje s starši. Pogovor z ŽAlujočim Vsi sodelujoči intervjuvanci so poudarjali pomen odnosa, v katerem bi morali biti sogovorniki žalujočih prijazni, empatični, pripravljeni pomagati, nuditi objem in bližino, nežnost. Zaposleni na Hospicu (intervjuvanka J) se zdi dobro, če lahko žalujoči s sogovornikom govorijo o smrti, hkrati pa je pomembno dovoliti tišino in pustiti M. ŠLUTEj: VLOGA OSNOVNE ŠOLE PRI SOOčANjU UčENCEV S SMRTjO bLIžNjE OSEbE IN NjIHOVI NAčINI žALOVANjA 17 prostor: Najprej dam prostor tišini, prostor čutenju, ker z blebetanjem, neki stavki, ki prihajajo iz uma, ranijo. In so vedno napačni. Če ne grejo skozi srce, sfiltrirano skozi sočutno. Zaposlena na Hospicu (intervjuvanka J) je dodala, da se moramo zavedati, da je v redu, če ne poznamo odgovorov ali ne vemo, kaj reči. Sogovornik mora znati sprejemati čustva žalujočega, si vzeti čas in slišati, včasih odgovoriti na kakšno vprašanje. Velik vpliv ima sogovornikov lasten odnos do smrti: Bolj ko razmišljaš o njej, bolj jo udomačuješ in sprejemaš kot nekaj, kar pride. Bo prišlo zagotovo. Vsi sodelujoči intervjuvanci so povedali, da lahko žalujoče pri - zadenejo napačne besede ali dejanja, še posebej, če nekdo pristopi brez sočutja ali se pretvarja, da se ni nič zgodilo. Napaka je tudi vsiljevanje čustev, misli in obnašanj. Vzeti si moramo dovolj časa za žalujoče. Zaposlene na osnovni šoli (intervjuvanke G, H, I) so opozorile, da moramo v šoli paziti tudi pri združevanju razredov, da ne damo več žalujočih v isti razred, saj jim tako lažje ponudimo individualno pomoč in podporo. Potrebe strokovnih del Avcev Vse intervjuvane strokovne delavke na osnovni šoli (intervjuvanke G, H, I) si želijo več izobraževanj na temo smrti in žalovanja, preko katerih bi dobile konkretne nasvete strokovnjakov, kako ravnati, ko učencu umre bližnja oseba, ter kako se z njimi pogovarjati. Želijo si tudi več znanja o skrbi zase, ko se pri svojem delu soočajo s takšnimi temami. Slovensko društvo Hospic nudi podobna izobraževanja, za katera pa marsikdo ne ve. Preko izobraževanj predajajo teore - tično in praktično znanje. Intervjuvanka J je povedala: Kjer lahko res začutijo, kakšna dilema, kaj tam ko sedi otrok, ki je zgubu. Skrb zase je za strokovne delavce zelo pomembna. Tudi vse udeležene strokovne delavke (intervjuvanke G, H, I, J) so pove - dale, da je lahko soočanje s smrtjo zelo stresno in vodi do izgore - losti. Intervjuvanka G je povedala: Tok me je psihično to podrlo in tok sm tega domov nosla, da res ni blo u redu. Res ni blo uredu. Na to še posebej vplivajo lasten odnos do smrti in lastne izkušnje s smrtjo, ki lahko vodijo do izgorelosti in podoživljanja lastnih izkušenj. Js SOCIALNA PEDAGOGIKA 2024, LETNIK 28, ŠTEVILKA 1–2 18 sm podoživljala ubistvu vse svoje stiske sm podoživljala, ko sem njega gledala (intervjuvanka G). Prav tako vse udeležene strokovne delavke menijo, da je še posebej težko, če umre učenec. Pojavi se lahko tudi strah pred smrtjo lastnih otrok. Pomembno se jim zdi, da imajo strokovni delavci možnost intervizije ali supervizije, hkrati pa je potrebno skrbeti tudi za lastno psihično in fizično kondicijo. Velik vpliv imajo tudi odnosi v kolektivu, saj si lahko delijo delo in nudijo podporo. vlog A strokovnih del Avcev Pri ŽAlov Anju otrok in ml Adostnikov Vsi sodelujoči v raziskavi se strinjajo, da se v šolah premalo pogo - varjajo o smrti in jo prepoznavajo kot tabu temo. Želijo si, da bi se o njej več pogovarjali, jo vključevali v učne vsebine in razredne ure. Intervjuvanec B je povedal: Da se mal zavedaš, ka je to, pa da nisi edini. Da še drugi majo to. Da se mal pripraviš. Zaposlena na Hospicu (intervjuvanka J) je povedala, da so se tisti, ki so se že prej pogovarjali o smrti, lažje soočali s smrtjo bližnje osebe. Poleg šole se ji zdi pomembno o smrti pogovarjati tudi doma. Dodala je, da vidi potrebo šol po konkretnem protokolu o tem, kako ravnati, ko učencu umre bližnja oseba, in po večjem številu izobraževanj za strokovne delavce, zaposlene na šoli. Vsi sodelujoči v raziskavi se strinjajo, da ima šola velik vpliv na žalovanje otrok in mladostnikov, ki se soočajo s smrtjo bližnje osebe. Povedali so, da se je šola na smrt bližnje osebe pri učencih odzvala na različne načine: poslali so sožalnice, ponudili prilagoditve, šli na pogreb, obesili črno zastavo, pripravili spominsko uro, prižgali svečo, postavili spominski kotiček s sliko, pripravili žalno slove - snost. Intervjuvanka G si želi, da bi se svetovalna služba bolj vklju - čila v pripravo razreda na vrnitev žalujočih učencev. Pomembno se ji zdi tudi to, da vzpostavimo komunikacijo med šolo in domom. Zaposlena na Hospicu (intervjuvanka J) je predlagala, kako ravnati, ko otroku ali mladostniku umre bližnja oseba: vsem udele - žencem je potrebno nuditi maksimalno podporo na vseh področjih in sklicati tim strokovnih delavcev, zaposlenih na šoli, ki se lahko povežejo tudi s Hospicom. Meni, da mora razredničarka obvestiti M. ŠLUTEj: VLOGA OSNOVNE ŠOLE PRI SOOčANjU UčENCEV S SMRTjO bLIžNjE OSEbE IN NjIHOVI NAčINI žALOVANjA 19 sodelavce in starše sošolcev ter jih prositi, da se doma pogovorijo o smrti in o dogodkih, ki so se zgodili. Vzpostaviti mora stik z družino, izraziti sožalje in preveriti, kako lahko šola pomaga. Dobro je vprašati, če se strinjajo, da pridejo predstavniki šole na pogreb. V času, ko je žalujoči učenec odsoten, morajo strokovni delavci pre - verjati, kako je, in pripraviti razred na njegov prihod. Ko se vrne, je dobro, da gre najprej na pogovor k svetovalni delavki, s katero se pogovorita o potrebah, željah in počutju. Sklepi V svoji raziskavi sem raziskovala vidike žalovanja, ki se mi zdijo za šolski prostor zelo pomembni in nam lahko pomagajo pri delu z otroki in mladostniki, ki žalujejo. Nekaj rezultatov raziskave je potrdilo teoretična izhodišča (Hofer, 2004; Babič, 2013; Holland, 2008), na primer to, da se odzivi otrok in mladostnikov na smrt bližnje osebe razlikujejo glede na razvojno obdobje, v katerem so. Prav tako je raziskava potrdila teoretična izhodišča (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000; Marjanovič Umek in Zupančič, 2004; Juriše - vič, 1999) o pomembnosti družinskega okolja pri žalovanju otrok in mladostnikov. Vsi sodelujoči v raziskavi, še posebej odrasli, so povedali, da je družinsko okolje zelo pomembno pri žalovanju otrok in mladostnikov. V času soočanja otrok potrebuje občutek varnosti in sprejetosti, zato je najhuje, če otrok ostane sam, prezrt in pozabljen (Babič, 2013). Pogoj za zadostno podporo je dobra komunikacija med žalujočim otrokom ali mladostnikom ter osebo, ki mu želi pomagati (Dyregrov in Dyregrov, 2008; Worden, 1996). Ugotovitve pričujočega dela kažejo, da je odnos zelo pomemben, saj lahko v njem ustvarjamo prostor za to, da spoznamo potrebe in želje žalujoče osebe, tj. da imamo zanjo dovolj časa, ji ne vsiljujemo čustev, misli in obnašanja. Zavedati se moramo, da je normalno, če ne poznamo odgovorov ali ne vemo, kaj reči. Rezultati raziskave in teorija se dopolnjujejo, ko govorimo o spremembah pri otrocih in mladostnikih, ki žalujejo. Akadem - ski uspeh se zdi več avtorjem (Zins in Elias, 2006; Dyregrov idr., 2020) zelo pomemben za ohranjanje dobrega duševnega zdravja SOCIALNA PEDAGOGIKA 2024, LETNIK 28, ŠTEVILKA 1–2 20 učencev. Stropnik Naveršnik (2017) je v svojem magistrskem delu ugotovila, da žalovanje povzroči padec učnega uspeha, težave pri učenju, koncentraciji, telesne težave, zapiranje vase in izogibanje socialnim stikom. Med negativne spremembe so intervjuvanci uvr - stili podobne težave: izgubljanje očesnega stika, zbujanje ponoči, umik, iskanje pozornosti, čustvene izbruhe, jok, težave z apeti - tom, čustveno otopelost, agresivno vedenje, miselno odsotnost, slabšo koncentracijo, nizko samopodobo in utrujenost. Žalujoči otroci in mladostniki so postali bolj zaščitniški do oseb, ki so žive. Potrebovali so več objemov in bližine. Med pozitivne spremembe so intervjuvanci našteli: izboljšanje učnega uspeha in vedenja ter čustveno utrjenost. Vse osebe, sodelujoče v raziskavi, si želijo boljšo vključenost teme smrti v učne vsebine. Strokovne delavke v šoli omenjajo raz - lične načine pomoči žalujočim otrokom: risanje risbic, igranje z lutkami, sprostitvene vaje, družabne igre, igralna terapija, pisanje pesmi, izdelava škatle spomina, risanje na kamne, obisk groba. Poleg individualnega dela pa se jim je zdelo pomembno tudi delo z razredom in sodelovanje s starši žalujočega učenca. To se sklada s teoretičnimi izhodišči, kjer so avtorji (Klevišar, 1999; Miller, 2000; Korošec, 2007) pisali o pomembnosti odkritega pogova, ki lahko deluje razbremenjajoče. Dodali so, da je pomembno žalujočemu nameniti dodatno pozornost, z njim preživeti več časa in odgovar - jati na vprašanja. Med načine pomoči so našteli poslušanje, podporo, razumevanje, sprejemanje, opogumljanje in kazanje zanimanja. Ker je smrt za mnoge težka tema, sem raziskovala tudi učinek teme na strokovne delavce, zaposlene v osnovni šoli. Intervjuvanke, zaposlene v osnovni šoli, so povedale, da je lahko soočanje s smrtjo zelo stresno in vodi do izgorelosti. Več avtorjev (Lee in Miller, 2013; Krpič, 2013, Babič, 2013) opozarja na pomembnost možnosti inter - vizije ali supervizije, hkrati pa se jim zdi pomembna tudi skrb za lastno psihično in fizično kondicijo. Intervjuvane strokovne delavke, zaposlene na šoli, si želijo več izobraževanj na temo smrti in žalovanja, preko katerih bi dobile konkretne nasvete strokovnjakov, kako ravnati, ko učencu umre bližnja oseba, ter kako se z njim pogovarjati. Mikuš Kos in Slodnjak (2000) menita, da mora svetovalni delavec pripraviti razred na M. ŠLUTEj: VLOGA OSNOVNE ŠOLE PRI SOOčANjU UčENCEV S SMRTjO bLIžNjE OSEbE IN NjIHOVI NAčINI žALOVANjA 21 vrnitev učenca, ki žaluje. Krpič (2013) se strinja, da morajo imeti zaposleni v poklicih pomoči v službi strokovno podporo nekoga, na kogar se lahko zanesejo. Babič (2013) pravi, da se moramo najprej sami soočiti z lastnimi zavorami, strahovi in bolečino, ki jih v nas vzbuja smrt, šele potem lahko otroku, ki žaluje za bližnjo osebo, pomagamo na najboljši način. Tudi drugi (King-McKenzie, 2011; Dyregrov in Dyregrov, 2008; Žorga, 2002) dodajajo, da mora biti izobraževanje o smrti del izobraževanja vsakega učitelja, saj to znanje prispeva k dobremu nudenju pomoči (Dyregrov in Dyre - grov, 2008; Žorga, 2002). Različni avtorji (Dodič, 2016; Mikuš Kos in Slodnjak, 2000; Miller, 2000) pišejo o tem, kaj lahko storijo zaposleni na osnovni šoli, ko učencu umre bližnja oseba. Pomembno je, da izrazijo sožalje, se udeležijo pogreba, o dogodku obvestijo šolski kolektiv, izrazijo željo po pomoči otroku ali družini, žalujočemu namenijo dodatno pozornost, mu pomagajo govoriti o čustvih, vzdržujejo stabilnost v njegovem svetu, ponudijo pomoč pri učenju idr. Zaposleni na šoli so se na smrt bližnje osebe pri učencih, vklju - čenih v raziskavo, odzvali na različne načine: poslali so sožalnice, ponudili prilagoditve, šli na pogreb, obesili črno zastavo, pripravili spominsko uro, prižgali svečo, postavili spominski kotiček s sliko, pripravili žalno slovesnost. Strokovni delavci, zaposleni na šoli, so pripravili razredne in učne ure na temo smrti in žalovanja ter tako sošolce pripravili na sprejem žalujočega. Po vrnitvi v šolo so žalujoči potrebovali nekaj prilagoditev, na primer umik, pomoč pri učenju in domačih nalogah, napovedano ocenjevanje znanja. Tako kot je pomembno, da spoznamo potrebe in želje žalujoče osebe, za kar je potreben odnos, je pomembno tudi, da spoznamo potrebe in želje žalujočega učenca in mu prilagodimo delo v šoli na način, ki ga bo v največji meri podprl. Sodelovanje otrok, staršev in šole je pomembno, saj lahko pre - preči težave otroka, ki so posledica stisk in prizadetosti ob izgubi bližnje osebe (Currer, 2001; Mikuš Kos, 2017; Pergar-Kuščer, 2000). Otroci potrebujejo ob dogodkih, kot je smrt, tudi pomoč ljudi izven svojega družinskega kroga. Tu imajo veliko vlogo učitelji, zdra - vstveno osebje in svetovalni delavci (Klevišar, 1999). Kot primer dobre prakse v raziskavi se je izkazala priprava razreda na prihod SOCIALNA PEDAGOGIKA 2024, LETNIK 28, ŠTEVILKA 1–2 22 žalujočega učenca, kar izpostavlja mama deklice in dečka v sre - dnjem otroštvu, kjer se je šolska psihologinja o dogodku pogovo - rila s celotnim razredom, vsem odgovorila na vprašanja in pove - dala, kako se obnašati do učenca, ki žaluje. Meni, da bi to morala biti stalna praksa. S tem se strinjajo tudi Mikuš Kos in Slodnjak (2000) ter Quinn-Lee (2014), ki zagovarjajo stališče, da mora biti svetovalni delavec pozoren tudi na razred učenca, ki žaluje. Pred ponovnim prihodom učenca, ki je doživel izgubo, v šolo, je dobro, da se svetovalni delavec ali učitelj pogovori s sošolci in odgovori na njihova vprašanja. Podjed (2017) je v svojem magistrskem delu ugotovila, da žalu - joči otroci in mladostniki v šolskem okolju potrebujejo predvsem razumevanje, sočutje, enako obravnavo, pomoč in podporo. Tudi otroci v pričujoči raziskavi so povedali, da bi med poukom potre - bovali več odmorov, možnost za umik in enakovredno obravnavo – brez razlik ne glede na to, da se soočajo s smrtjo bližnje osebe. Potrebovali bi dodatno pomoč in podporo pri soočanju z ovirami, ki se navezujejo na delo za šolo (učenje, domače naloge) in na podro - čje žalovanja (pogovor). Od učiteljev torej potrebujejo razumeva - nje žalovanja kot individualnega procesa, kar terja individualen pristop do vsakega učenca. Za pristop, ki je po meri posameznega učenca, sta potrebna tako znanje kot osebna senzibilnost učitelja do žalujočega otroka ali mladostnika, kar pa je (kakor že omenjeno zgoraj) soodvisno tudi od lastnih predstav in izkušenj z žalovanjem ter ozaveščenosti le-teh. Omejitev raziskave vidim v tem, da bi boljši vpogled v žalova - nje otrok in mladostnikov dobili z večjim vzorcem – sodelovanjem več oseb. Vključili bi lahko tudi žalovanje predšolskih otrok ali skupin otrok, ki se sočasno z izgubo soočajo še s katero od okoliščin, zaradi katere potrebujejo posebno senzibilnost strokovnih delav - cev (denimo okoliščina priseljenstva, begunstva, revščine, nasilja ...). Omejitev je lahko tudi ta, da so morda odgovori intervjuvanih manj poglobljeni zaradi ideje o socialno zaželenih odgovorih. Menim, da bi na področju podpore žalovanju otrokom in mladim v šolskem prostoru potrebovali več raziskav, s katerimi bi prepoznavali ustrezne načine dela z žalujočimi. Še posebej pomembno se mi zdi poudariti pomembnost šolskega okolja pri M. ŠLUTEj: VLOGA OSNOVNE ŠOLE PRI SOOčANjU UčENCEV S SMRTjO bLIžNjE OSEbE IN NjIHOVI NAčINI žALOVANjA 23 žalovanju otrok in mladostnikov ter strokovnjake spodbuditi k organizaciji izobraževanj na temo smrti in žalovanja za zaposlene v šolah. S pomočjo poznavanja doživljanja smrti v različnih razvojnih obdobjih in ustreznih strokovnih pristopov ter konkretnih prilago - ditev bi strokovni delavci lažje razumeli doživljanje smrti pri otrocih in mladostnikih ter se prožno odzivali na njihove potrebe. S tem v zvezi je pomembno je, da delimo dobre prakse dela z žalujočimi in spodbudimo vključevanje teme smrti v učne vsebine. liter Atur A Babič, N. (2013). Otroci pozabljeni žalovalci. Šolsko svetovalno delo, 17(1/2), 36–44. Borucky, V ., Križan Lipnik, A., Prepar, I., Štadler, A. in Valenčak, K. (2004). Smrt in žalovanje. Da bi odrasli lažje razumeli otroke. Otroci. Currer, C. (2001). Responding to grief: Dying, bereavement and social care. Palgrave. Čačinovič Vogrinčič, G. (1996). Socialno delo z družino: prispevek k doktrini. Socialno delo, 36(5), 395–401. Dodič, D. (2016). Smrt in žalovanje. Vodnik za vsako družino. Corason. Dyregrov, K. in Dyregrov, A. (2008). Effective grief and Bereavement Support. The Role of Family, Friends, Colleagues, Schools and Support Professionals. Jessica Kingsley Publishers. https://doi.org/10.1080 /02682621.2020.1828722 Dyregrov, A., Dyregrov, K. in Lytje, M. (2020). Loss in the family – A reflec - tion on how schools can support their students. Bereavement Care, 39 (3), 95–101. https://doi.org/10.1080/02682621.2020.1828722 Gire, J. (2014). How death imitates life: cultural influences on concep - tions of death and dying. Online Readings in Psychology and Culture, 6(2). https://doi.org/10.9707/2307-0919.1120 Hofer, M. (2004). Razloži mi smrt. Kako spremljati otroka v družini in pri verouku. Salve. Holland, J. (2008). How schools can support children who experience loss and death. British Journal of Guidance and Counselling, 36(4), 411–424. https://doi.org/10.1080/03069880802364569 SOCIALNA PEDAGOGIKA 2024, LETNIK 28, ŠTEVILKA 1–2 24 Juriševič, M. (1999). Spodbujamo razvoj zdrave otrokove samopodobe v začetku šolanja: priročnik za učitelje prvega triletja osnovne šole. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. King-McKenzie, E. (2011). Death and Dying in the Curriculum of Public Schools: Is there a place? Journal od Emerging Knowledge on Emerging Markets, 3(1), 510–520. https://doi.org/ 10.7885/1946-651X.1061 Klevišar, M. (1999). Kako otrok doživlja smrt najbližjih. Vzgoja za zdravje, 1, 12–13. Klevišar, M. (2002). O življenju in smrti. Panika, 7(1), 18–19. Korošec, M. (2007). Ob izgubi, ki jo doživlja mladostnik. Salve. Krpič, E. (2013). Psihične obremenitve medicinske sestre v paliativni obravnavi pacienta in med procesom umiranja. V Moč za spremembe: medicinske sestre in babice smo v prvih vrstah zdravstve- nega sistema, Strokovni seminar, 11.6.2013 : zbornik strokovnega seminarja 2013 (str. 11). Strokovno društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Pomurja. Lee, J. J. in Miller, S. E. (2013). A self-care framework for social workers: Building a strong foundation for practice. Families in Society: The Journal of Contemporary Social Services, 94(2), 69–103. https://doi.org/10.1606/1044-3894.4289 Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.). (2004) . Razvojna psihologija. Univerza v Ljubljani, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Visoka šola za socialno delo. Mikuš Kos, A. (2017). Duševno zdravje otrok današnjega časa. Didakta. Mikuš Kos, A., in Slodnjak, V . (2000). Nesreče, travmatski dogodki in šola: pomoč v stiski. Pedagoška obzorja. DZS. Miller, K. (2000). Otrok v stiski. Educy. Murphy, S. (1997). Dealing with a death in the family. How to manage the emotional and practical difficulties surrounding a death. How to Book Ltd. Pergar-Kuščer, M. (2000). Gogalovo pojmovanje učitelja kot osebno - stnega človeka in njegovo razumevanje spoštovanja. Sodobna pedagogika, 51(5), 160–171. M. ŠLUTEj: VLOGA OSNOVNE ŠOLE PRI SOOčANjU UčENCEV S SMRTjO bLIžNjE OSEbE IN NjIHOVI NAčINI žALOVANjA 25 Podjed, I. (2017). Potrebe žalujočih otrok v osnovni šoli [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta]. PeFprints. http:// pefprints.pef.uni-lj.si/4530/ Quinn-Lee, L. (2014). School social work in grieving children. Children&School, 36(2), 93–103. Raphael, B. in Dobson, M. (2000). Loss and Trauma: General and Close Relationship Perspectives. Routledge. Schuler, A. T., Zaider, I. T. in Kissane, W. D. (2012). Family grief therapy: A vital model in oncology, Palliative Care and Bereave - ment. Australian Institute of Family Studies, 90, 77–86. Slovensko društvo Hospic. (b. d.). www.hospic.si Stropnik Naveršnik, N. (2017). Vloga šolske svetovalne službe v procesu žalovanja otroka in mladostnika [Magistrsko delo, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta]. DKUM. https://dk.um.si/ IzpisGradiva.php?id=68274 Tekavčič-Grad, O. (1994). Žalovanje. V O. Tekavčič-Grad (ur.), Pomoč človeku v stiski (str. 137–142). Litterapicta. Vogrinc, J. (2008). Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem področju. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Weinstein, J. (2008). Working with Loss, Death and Bereavement. A Guide for Social Workers. Sage Publications Ltd. Worden, J. W. (1996). Children and Grief: When a Parent Dies. Guilford Press. Zins in Elias (2006). Social and Emotional Learing. V G. G. Bear in K. M. Minke, Children's Needs II (str. 1–13). MD: NASP . Žorga, S. (2002). Modeli in oblike supervizije. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. IzvIrnI znanstvenI članek, prejet maja 2024 SOCIALNA PEDAGOGIKA 2024, LETNIK 28, ŠTEVILKA 1–2 26