1177
Pesmi
Pesmi
Rudi
Miškot
GOLGOTA    Položni griči.
Posuti z oblastim skalovjem. Med kamenjem stopicajo pokončni ptiči. . .
Temno strmijo —
doli, v smaragdno ravan.
Za vrhovi gozda —
žarovito sonce;
z barvito zarjo se objema!
Na najvišjem griču-hram.
Plošče, na zunanjih stenah položene . . .
Pred največjo ploščo — črn ptič.
Belo obrobljenih peruti.
Od vseh največji,
ki na skalovitih gričih,
s človeškimi glasovi — zaječijo!
1178
Rudi Miškot
O čudni ptiči!
Med kamenjem apneno belim,
po sivih brdih posejani!
Za vselej — s potemnelim soncem, na počrnelih skalah se zgubijo.
STISKA    Nemirnice se vračajo! Kot osji roji se vrte okoli že zravnanega počutja.
To so zločestosti kali; vsi omrtveli rablji, ki kot smodnik v zemlji lažno spijo ...
Dokler orača, vrtalo
in kopača jih iz potuhnjene
pozabe ne zbudijo!
Izbruhnejo podtalnice vseh zlih in njih dejanj.
Jedkala-strupe točijo
v razcvetni dan!
Mrki eksploziv pustoši. . .
Smrtnost preglasiti! Ubraniti režečih se, lomljivih kos.
Čez ranjeno zemljo
oditi bos.
Med stoletne lipe pohiteti —
in poslušati čebelje sanje! . . .
VOLČJA NOC    Praskanje volčjih šap na lesena vrata staj. Škrtanje belih zob v okrvavljenih čeljustih.
1179
Pesmi
Prasket lesa, pokanje zapahov — prebuja spečo jagnjet, naslanjajočo se na topla runa ovc.
Vstanejo, tršati mrki ovni. . .
S srpasto zavitimi rogmi na čelih,
koščeno trkajo, uporno blejajoči!
Postavijo se v vrsto pred udrta vrata.
V  zemljo se upro z napetimi nogami.. . Pogum jim kozorogov, iz zenic —
v bran zaplameni!
V  noč se obrne in zbeži, lakotna truma udiračev.
Stekleni sneg,
v okrempljene blazine tapkajočih nog, z ledenim žebljem, rdeče črte reže . . . Goltna sapa z belo jim meglico, raz trupa-lastno glavo zbriše.
Noč — maščevalka, zbiča volčje trume! Napadenih drobnic družino reši.
ZADNJI TURNIR     Vse strahote spoznaš.
Jih doženeš — in se dvigneš. Opomoreš si, rekoč:
»Nikoli več pasti, nikdar se ne vdati, nič več podleči! Za bežne užitke — lisicam prodati svoj jaz.«
Čemu še naporno sejati? Neskončno težko je — čakati plodov, ki utegnejo s sivo žetvijo priti!
Nekega jutra poide semen. Prazna bo dlan — le kot želja, šibka in gola, sejala ...
1180                                                                                                             Rudi Miškot
Zato se vrneš
s torišča porazov!
Iz tvojega strmega padca.
Porušijo se stolpi,
kjer vranje spake gnezdijo . . .
Zablestiš, svoboden in veder. Ponosen in resen! Še mar ti več ne bo — spakljivih straž pogube.
OBLJUBA    Ne sme biti pozabljeno!
Praznota bila bi vse večja. Pohabljeno, srca počutje.
Ti moraš ostati — čim večja in lepša. Kot setev, zorenje in žetev.
Ne boš dopustila,
da bi pozaba prišla?
Da ne bi nikoli več pomnil —
vseh živih zanamnih dni?
Vzklik porojenca,
znova izide iz prsi.
Kako bom iz tebe spet živ!
Buden, močnejši in boljši —
utegnem ti biti tedaj.
Vse češče se oglaša žeja po ljubezni in modrosti.
O, da za vselej,
te na večni straži —
zvest, pričakam!