362
Sreče zvonček.
Po Seidl-nu poslovenil France Zakrajšek.
Pred sebe k smcrtni postelji poklice kralj sinu In pri ms i ga za roke svoj tron pokaže mu: „Moj sin — mu rahlo reče — glej! to ti zapustim; Al dobro prej zapomni, kar zdaj ti govorim!"
„Ti meniš pač, da zemlja veselja dom je nam; Moj sin! ni taka, ugasni že zdaj lažnjivi plani. Nezgod je mera vedro; al sreče kaplja, znaj! Od sto jaz komaj veder dve kaplji dam nazaj".
To reče kralj in umerje. — Razumel sin ga ni, Ker svet ta raj pomladni, poln rož se njemu zdi; Smehlja se na prestolu, češ, skazal jasno bo, Kak prazne te besede in neresnične so.
In ravno nad dvorano, kjer sklepe kuje smel, Kjer spi in pri obedih gostuje se vesel, Nad streho glasen zvonček obesit da ohol, Ki zazvoni, ko rahlo za verv le prime zdol.
Potegnil pa jo bode (deželi to pove) Vsakikrat, ko srečno, prav srečno bo serce; In permaruha! misli, še dan ne bode všel, Da zvon po vsej pravici bi ta ne dal glasu.
In dan za dnevom sije, na čelu rožni žar; Al ko se zvečerijo, veselja nič ni kar; Po vervi sega večkrat, ako se mu sveti — Presune pa ga nekaj, ne tika se vervi.
Enkrat vtopljen v slasti prijatelstva gre tje: „Naj zvejo vsi, zakliče, kak srečno je sarce!" Kar sluga, glej! prisoplje v očesih ves solzav: „„Oj zvedi, tvoj prijatei te je — te je izdal!""
Enkrat se vstopi k vervi ljubezni ves pijan: „To moram oznaniti, oj sreča! srečni dan!" Kar bledi posel pride, ki zbegan de in plah: „„Gospod, ni več zvestobe, tud' kralje bodi strah!""
To zguba ni velika; saj kralj je slavnoznan, Denarja ima na kupe in pa mogočno dlan, Se ima cvetne polja in paš zeleni tlak, Pri svojih pridne roke, nad sabo Božji zrak!
Naslonjen kralj na okno dolj gleda, sem ter tje Misleč: „Te hiše, sela so v meni srečne vse!" Tu zdetja unet zvonit on hoče, kar — oj strah! Se ljudstvo not udere, pred-nj se verze v prah:
„Gospod, al vidiš unkraj požar in dim puhteč? Gore kolibe naše, blešči sosedni meč!" .,„Ha, roparji proderzni!"" serdito kralj cepta, Ter sablja, ne pa zvonččk, nad vrage zarožlja.
Ze sivolas prihaja in slab od žalosti, Na strehi hiše svoje pa — zvonček le molči. Če tud' ga kdaj  uname veselja hipni zor. Obešenega zvončka se več ne spomni skor.
Al ko umiraje starček sloni ob stolu tih. Pred oknom, čuj! odmeva zdaj jok in bridki zdih. „Cmu to? — prijatla vpraša — povej mi, o povej!" „„Pustiš jih,  oče mili,  — tvoj ljud je dolj, poglej!""
„Le not! — Tedaj me ljuVjo? Prijazni so mi b'li?" „„Za tvoje bi življenje razlili svojo kri!"" In rahlo že se trudi v dvorano star in mlad, Da slehern blagoslovi, ga vidi še enkrat.
„Kaj? ljub'te me, otroci?" „„Da!"" priča solzni mig; To vidši kralj  se dvigne, smehlja se ko svetnik, Pogled oberne k Bogu, po vervi seže nem. In žvenk! — zazvoni vpervo — ter obledi potem.