Nauk v branji v srcdiijcm in višjem razrcdn Ijndskih sol. Pri branji je treba, da se glasovi za ČPrke v bespdali urno skupaj izrekujpjo, da se besede v stavku <ako skupaj jpinljejo, kakor pravilao skupaj grcdo, in da se prav izrazujejo. Poirpba pa jp tudi duševne urnosti, da se misli, ktere so zapisaae, spoznajo, razunipjo ia v spominii obderže. Zavoljo tega moraaio pri branji neprenelioma skcrbeti, da se 1. glasovi v vsaki besedi prav razločno ia aa taako izrekujejo, 2. da se besede v stavku prav razdpljiijpjo in naglasujejo, 3. da se vse dobro ra//iiaip, kar se bcre, 4. da se pridobuje vcliko berilae tvarine. V nižjem razredu je meliaaična urnost poglavitaa reč ; v sredajem in višjem pa je Ireba, da se to, kar se bere, dobro razurae in da se nabira berilna tvarina. Veadar bi bilo pa naaieau nasproti, ako bi učitelj v nižjem razredu berilai zapopadek popolnoma v neniar puščal; ravao (ako bi tudi ne bilo prav, ako bi se v višjih razredih mehaaične vaje popolnoma opuščale. XTe moremo si misliti, da bi se mehanična delavnost mogla brez škode ločiti od duševne. Vidi se namreč, da eaa ročnost pospešuje drugo. Tedaj bomo vsakega zgoraj omenjenih člaakov posebej pretresovali, kazali pomote ia pregledovali, kako bi se odvračevale ali popravljale. l Pri braaji razločujemo samoglasnice in soglasnice. Oboje se lahko napak izgovarjajo. Samoglasaice se ae izrekujejo prav 1. če jili učenec ne izrekuje s pravim glasom, postavim, če se o izreče kakor u, Mpakakor u (kakor je v nektprih krajih po Dolenskem navada), ali če se visoko zategajeni 6 izgovarja kakor globoki <*, ali pa celd kakor aj, n. pr. majsto, svajti. t. d.; 2. če se polglasniki a, o, u ali i izrekujejo kakor polni glasniki; 3. če se ne pazi, da bi se samoglasaice potegovale in skračevale, t. j. če se naglas (Acceat) krivo obrača. Dokler pa ne bomo imeli terdnih splošnih pravil zastran naglasa, bo učitelj težko besede drugače naglašal, kakor je ravno navada taai, kjer podučuje. Naše marljive ,,Xovice" so nam v 46. listu pret. leta o tem svelovale nekaj, po kterem bi bilo prav, da bi se ravnali, če hočerao, da se bomo v književnem jeziku bolj združevali. Soglasnice se ne izrekujejo prav 1. če se napčno rabijo, postavim s namest li, — šiša, nam. hiša, — ali č nam. k, kakor se izgovarjajo v nekterih krajih po Gorenskem; 2. če se soglasnice dovolj ne razločujpjo, in se postavim g glasi kakor li = liora, lirem, hori, nam. gora, grem, gori; 3. če se primerno ne izgovarjajo, postavim nj kakor jn ali sami n = koja, kon, Ij kakor saini I = češpla, lnbezen, nam. češplja, ljnbezen i. (. d. Omenil sem samo nekoliko jezikovih napčnost, kakoršne nahajajo se po različnili krajih med ljudstvom, da bi slovenski učitelji v šoli skerbeli, da bi se otroci navadili besede pravilno izrpkovati in lepo kajiževno brati, govoriti in pisati. Zastran čerke 1, ktera se po Gorcnskem sploh kakor v glasi, bi bilo prav, da bi se vselej tako izgovarjala kakor se piše; saj je to že zavoljo pravopisja veliko boljši, in tudi beseda je bolj gladka. (Daije Pnh.)