Ne lučaj kamenja!
Tonče vam je bil pravi bahač. Nelcega dne se je bahal, da on najdalje kamen zažeiie. ,,Ked<5r tega ne verjame," rekel je svojim tovarišem, ,,pa rlaj poskuša z mano in prepričal se bode, da se ne lažem. Tam h na sosedovem vertu jf jablana: ali vidite na onej veji lepo rudeče jabolko, ked<5r je zadene, ta jft korenjak, da mu ga nij enacega. Alo! poskušajmo se." — ,,Hed6 pa bode začel?" vpraša eden izmed tovarišev. ,,Pa naj Touče začne" odgovore drugi. — ,,Meni je že prav," reče Tonč1 ter pobere kamen. — .,TLaj bi pa hilo, ako bi ked^ ' na vertu bil in bi ga zadel s kamenom," vpraša Ropotnikov Mihaljec. ,,Dobro vem, da nij nikogar na vertu," odgovori Tonče in zaluei kampn, da pri tej priči ndpade jabolko z drevesa. ,,Ali ste videli, kako znam zadeti" zavpije Tonče ter se veselja po kolenih tolče. Ali v tem hipu se tndi nekedtf milo zajoka na so-sedovem vertu. Tonče skoci čez ograjo in kaj vidi? Sosedova hčerka, ki se je na vertu igrala, bila j>\ M se je jokala. Kamen jo je zadel na čelo, ia kri jej jfl cnrkoma tekla. Tonče hitro vzame svoj robec, da jej rano zaveže, prirae jo za roko in jo domov pelje. Žal mu je zdaj, da je bil tako neprevidea ia uij poprej pogledal, če je ked<5 na vertu. — Sosedova Katica je pa delj časa imela veliko in skelečo rano na čelu.
Barbika Hochtel-nova