... da občutim v sebi
le eno veličast vesoljstva tihega:
Rast.
(Srečko Kosovel, Prerojenje)
"\
J
Nekaj misli MLADINSKA DEJAVNOST za mod NA GORIŠKEM
Naši profesorji, učitelji, kulturni delavci in drugi se večkrat pritožujejo, da današnja mladina nima nikakršnih pobud, da je brez zanimanj, da nič ne dela, da govori samo o športu ali denarju in sploh da nima nikakršnih vrednot, ki bi jim bile v življenjsko vodilo. Tako mislijo, govorijo in tudi pišejo.
Med drugimi pomanjkljivostmi, ki pa jim naši kulturni delavci in tudi učno osebje ne vidijo rešitve, je tudi vprašanje mladinske publicistike. Ne govorimo tu o glasilih osnovnošolskih o-trak, tiskanih ali občasnih ciklostila-tov, ali o listih, ki jih izdajajo naše nižje srednje šole. Tudi ne govorimo o glasilih skavtske organizacije ali taborniškem občasnem glasilu, ampak o tem, da je višješolska mladina po koncu »Literarnih vaj« in dveh številkah »LSD« (Lista slovenskih dijakov) brez svojega glasila ali celo brez svoje priloge. O tem smo prav pred kratkim lahko poslušali med neko radijsko oddajo in smo lahko brali v Katoliškem glasu.
Da že nekaj časa ni tako, vsaj pozorni bralci Rasti vedo. Vendar se zdi, da z mladinsko prilogo Mladike niso vsi seznanjeni, ali nočejo biti seznanjeni.
Lahko se delno strinjamo s splošno trditvijo, ki jo večkrat slišimo, da bi mladina lahko bila bolj agilna, njeno delovanje bolj zavzeto, boljše in kvalitetnejše. Toda isto bi lahko trdili o delovanju »odraslih« društev.
Kot lahko sodimo po lastnem opazovanju in iz branja drugih listov mladinskih organizacij npr. »Jambora« ali »Planike«, pa lahko mirno trdimo, da je med nami veliko kreativnosti in da tudi piscev ne manjka. Recenzenti nekatere literarne prispevke postavljajo celo za zgled in tudi mnogi drugi članki, ki jih beremo v mladinskih ciklosti-liranih glasilih ali v tiskanih prilogah,
Po letu 1975 je v okviru Katoliškega doma zrasla skupina mladih z novimi nazori. Delovali so na mnogih področjih: športu, vzgoji, kulturi, pa tudi rekreaciji. Zanimali so se za različne stvari, družilo pa jih je prijateljstvo. Povečini so zrasli iz skavtske organizacije, kar jim je dalo poseben pečat, saj so v tej svoji življenjski dobi osvojili geslo, ki jih je spremljalo v nadaljnjem delovanju: to geslo je strpnost, ki te privede do pogovora z vsakomer, brez pritiskov in težnje po prevladi.
V Katoliškem domu je že več kot dve desetletji delovalo Slovensko katoliško akademsko društvo, zelo agilna organizacija, ki je vtisnila svoj pečat celi generaciji sedanjih družinskih očetov in mater, kulturnikov, aktivistov, vzgojiteljev, politikov, itd. Ko se je to društvo iz notranjih in zunanjih razlogov razšlo, se je skupina mladih čutila poklicano, da sestavi svoje mladinsko društvo. Tako je bil 26. novembra 1978 sklican ustanovni občni zbor, na katerem je bil ustanovljen Slovenski mladinski rekreativno-kulturni klub ali na kratko SMReKK. Novo društvo je podedovalo prostore »starega« SKAD-a. Društveniki so se s polno paro vrgli na delo, ki je bilo, kot že samo ime pove, zelo raznoliko, SMReKK je začel posegati na različna področja. Ohranil je tradicionalno štefanovanje, to je veliko mladinsko srečanje z zabavo, ki se ga vsakokrat udeleži preko 500 mladih. Organizira plese, ki so vselej uspešni in ki hočejo družiti našo
bi po svoji tehtnosti lahko mirno bili tiskani v drugem slovenskem tisku.
Zato se nam zdi zelo slabo znamenje, če poleg mladincev, ki spadajo v našo generacijo »nemladih«, »zaspanih ljudi«, tudi starejši, ko pišejo o mladinskih publikacijah, pozabljajo na našo prilogo, drugi pa je, bogve zakaj, sploh ne omenjajo. Najslabše pa je, da o neki stvari molčimo in pustimo, da dobra ali slaba gre mimo, v pozabo.
mladino. V sodelovanju z drugimi mladinskimi društvi in organizacijami je 5. in 6. maja 1979 organiziral prvo in do poletja 1982 edino slovensko ljudsko veselico na prostem v goriškem mestu.
Na kulturnem področju gre delo manj od rok. Za to je več razlogov. Najprej je dejstvo, da so se mladinci znašli ob ustanovitvi kluba sami, brez izkušenj in brez kogarkoli, ki bi jim svetoval in jih podprl. Poleg tega so žal naleteli na zelo malo razumevanja s strani občinstva, predvsem s strani študirajoče mladine, pa tudi tistih, ki bi jim morali dati zgled, to je učnega osebja na slovenskih šolah in drugih kulturnikov. Kako si lahko drugače razlagamo obsežna nihanja števila slušateljev (od 200 do 20)? Poleg tega je bil SMReKK deležen zelo malo razumevanja s strani različnih osebnosti, ki imajo vpliv na širše kroge. Nič čudnega torej, če je začetno navdušenje postopoma upadlo.
V skladu z našimi nazori smo skušali vzpostaviti stike tudi z društvi, ki ne delujejo v sklopu Zveze slovenske katoliške prosvete, da bi skupno izpeljali važne pobude, a naša topla vabila so bila sprejeta zelo hladno, zaželenih sadov pa ni bilo.
Če bi bili društveniki resnejši in bolj vztrajni, bi lahko premagali težave, ki smo jih našteli.
Znali smo ohraniti tradicijo štefa-novanja, na žalost pa nismo znali organizirati ravno tako tradicionalnih poletnih študijskih dnevov v Žabnicah.
To, da smo prehitro pretrgali s ciklusom poljudno - zgodovinskih in literarnih predavanj o naših krajih (SMRe KK je dobesedno vrgel puško v koruzo) je bilo po predsednikovem mnenju usodna napaka, ki je povzročila mrtvilo v našem kulturnem delovanju. Že res, da smo bili bridko razočarani, ko je bilo na predavanju Marka Kravosa o zamejskem pesništvu le dvajset poslušalcev in se niso odzvali vabilu ravno višješolci, ki jim je bil večer namenjen (bližala se je matura), ampak vseeno bi morali vztrajati.
dalje na 28, strani ■ G. R.
iliLil
(QL
m a
4%
Rdeči odsevi zahaj ajočega sonca so ustvarili na nebu igro luči in teme. Gledala sem pokrajino in drevje, ki je šepetalo svojo tiho pesem, nerazumljive im skrivnostne besede ...
Štirideset dimnikov se kadi
in njihov dim je vedno bolj črn.
Štiri sto delavcev dela
in njihove roke imajo vsak dan žulj več.
Štiri tisoč manj nas je
kakor včeraj in naše srce je daleč
od samega srca.
Trava ob našem vznožju ni več zelena in v našem objemu spijo ptice brez peruti in sanjajo o gozdovih, ki jih ni več.
Z večerom je utihnilo otožno ječanje. Težki udarci človeške roke so postali krepkejši. Zavesa časa se je dvignila ...
V	somraku sem slišala odmev sekire.
Njen glas
je klic
pozabljenih dni.
V	temni kamri je stari Jakob pravil,
kako je zajahal kozla in šel v Gorico.
Ob medli
svetlobi
sveče
so zaživeli obrazi njegovih junakov.
Hrup napredka je prestregel pripoved in izkopal grob
njegovim idealom.
Noč. Dolga in tiha s čudnimi prividi in zamolklimi glasovi. Tistih sanj, ki so bile nekdaj, ni več ...
Nekje daleč med nizkimi strehami je zapel petelin.
In prav tako daleč so letele moje misli iz sveta resničnosti.
Moji nebotičniki
so stali
trdno
v nevihtah in burji.
Nobena roka ni imela moči, da bi jih porušila.
Nekje daleč med nizkimi strehami je zapel petelin.
Iskrica upanja za svet, ki izumira ...
Skozi gol latnik je posijal žarek
poživljajočega sonca.
Na nagubanem obrazu se je pokazal nasmešek,
kot spomin preteklosti.
Perilo na ganku plapola
in črna mačka na strehi prožno stopa po okrušenih strešnikih.
ŽALOST
Na dnu, čisto na dnu, pokrita s prgiščem jesenskega listja, meglo, burjo in prahom rjavi,
pozabljena od vseh.
m m

Aktualne knjige
«... DELAVCI SO TEDAJ ZAPELI INTERNACIONALO, Kl JE TU V ŠLEZIJI MED TEMI ZIDOVI, NA TEH USTIH, ZVENELA NEVARNO, KAJTI BILA JE REALNA .... (JA-ROSLAW SCZEPANSKI, aktivist poljskega sindikata SOLIDARNOST]
LA PAROLA A SOLIDARNOŠČ, 1. Gli ¡nizi, CSEO (Centra Studi Europa Orientale), december 1982.
Gre za zbirko pomembnih člankov iz poljskega časopisja, v glavnem iz »Solidarnosti«, tednika istoimenskega svobodnega sindikata in iz tednika »Ty-godnik Powszechny«, ki izhaja v Krako-wu. Zbirka je razdeljena na več poglavij. V prvem poglavju protagonisti delavskih stavk avgusta 1980 v prvi osebi pripovedujejo o nastanku delavskega gibanja na Poljskem, o neuspehih in zatiranju v prejšnjih desetletjih, o delavskih akcijah v Gdansku, Šleziji in drugod. Drugo poglavje vsebuje v obliki intervjujev oris glavnih tvorcev svobodnega poljskega sindikata, Lecha lNa-lese, Ane Walentynowicz, Zbigniewa Bujaka, Wladislawa Frasynuka, Andrze-ja Slowika. Tretje poglavje govori o deležu izobražencev pri oblikovanju »Solidarnosti«, četrto pa analizira odnose med Cerkvijo, poljskim narodom in delavskim gibanjem. Že po prvih straneh ima bralec vtis, da imamo tu resnično opravka z velikimi zgodovinskimi dogodki, z množičnim gibanjem, ki je dobesedno postavilo na glavo miselne kategorije, na katere smo bili do nedavnega vajeni. Ali je šlo za revolucijo? Da, očitno je šlo za revolucijo, a za revolucijo brez ene človeške žrtve. Etična osnova poljskega delavstva In sindikata »Solidarnost« je bil katolicizem. »Vedno teže je na svetu videti upognjena kolena, še težje pa je videti upognjena kolena delavcev. Tisti, ki še molijo, večkrat molijo stoje. Naj svet ve, da hodi poljski delavec s ponosno dvignjeno glavo, ker so njegova kolena upognjena...« (Stanislaw Musial). S tega vidika je gotovo najzanimivejše četrto poglavje, ki obravnava odnose med Cerkvijo in delavskim gibanjem. Enkrat za vselej moramo pač odpraviti s predsodkom o «folklornem« značaju poljskega verovanja, o poljskem nacionalizmu itd. Res pa je, da veje iz besed primasa Glempa, še bolj pa iz besed pokojnega kardinala Višyn-skega nek zdrav narodni ponos, ki bi ga bilo kje drugje v Evropi težko najti. Še nekaj drugega preseneča zahodnega opazovalca: »Solidarnost« je res nastala iz konkretnih, materialnih zahtev poljskih delavcev. Jasno pa je, da bi oblastniki gibanju nemudoma ugo-
dili v vsem, če bi se njihove zahteve omejevale na materialne izboljšave. Že takoj na začetku pa je stopila v ospredje druga, mnogo pomembnejša zahteva, zahteva po uzakonitvi svobodnega sindikata. To je bila politična zahteva, »Solidarnost« pa je dejansko prevzela vlogo politične opozicije, ki jo dotlej sama Cerkev zaradi svojega duhovnega poslanstva ni mogla v celoti izvrševati. Postavljeno je bilo vprašanje pluralistične družbe, brez katere je retorično govoriti o samoodločanju delavcev. Na laž je bila postavljena uradna ideologija o diktaturi proletariata. Brez svobodne dialektike se slednja nujno izrodi v burokratizirano oligarhijo. O tem so danes prepričani tudi napredni marksisti. Ideja politične svobode pa se je na Poljskem po avgustu 1980 prvič v vzhodnem bloku utelesila v množično delavsko gibanje, ki je zajelo vse plasti poljske družbe in je v določenem trenutku celo zagrozilo, da omaja temeljne strukture državnega aparata. »Solidarnost« je, čeprav zatrta, danes avantgardna socialna in duhovna sila. Tam gre iskati spodbud za izgradnjo novega družbenega modela, ki bo premostil protislovja potrošniške industrijske družbe in »realnega« socializma. Zato pa se je vladajoči razred tudi tako prestrašil in s silo zatrl novonastalo demokratično gibanje. Knjiga se tako zaključi s kratkim govorom generala Jaruzelskega, ki je 13. decembra 1981 naznanil, da je demokratičnih svoboščin na Poljskem konec in da je »Solidarnost« »začasno« razpuščena.
T.	S.
Večeri pričevanja in iskanja
V Gorici bo skozi vie® mesec marec vrsta zanimivih večerov, ki jih ob sredah prireja Slovensko pastoralno središče iz Gorice in skupina izobražencev in študentov. Gre v bistvu za pobudo, ki je tudi v prejšnjih letih pokazala, da vlada precejšnje zanimanje za duhovne vrednote in razna družbena, kulturna in občečloveška vprašanja.
Predavanja, ki so letos napovedana, so predavatelji že brali na lanskem »Teološkem tečaju« v Ljubljani. Ko pišemo, je prvo predavanje jezuita dr. Lojzeta Bratina »Kocbekovo versko oznanilo« že močno odjeknilo med goričkim občinstvom, posebno med mladimi, ki so prišli na predavanje. Naslednje srede ob 20.30 pa si bodo sledila še tri predavanja: Taras Kermauner bo predaval na temo »Kako me opredeljuje Jezus?«, 16. marca govori Vinko Ošlak. Naslov njegovega predavanja je: »Moje osebno izkustvo Boga«, predzadnjo sredo v mesecu pa bo dr. Jože Krašovec govoril na temo »Kako nam je Bog blizu?«. Zvedeli smo, da bo to zadnje predavanje posnel tudi naš radio, ki ga bo oddajal v Velikem tednu.
Predavanja so vsekakor zelo zanimiva in tudi koristna. Še posebej, ker je po vsakem priložnost za razgovor s predavateljem. Naslednjega dne pa jih ponavljajo v prostorih nove župne cerkve v Novi Gorici.
Prešernova
proslava
vSKK
V javnosti slišimo zadnje čase bolj malo govoriti o dejavnosti mladine na kulturnem področju. Posebno izostaja poročanje o dejavnosti katoliških organizacij. Vendar pa to še ne pomeni, da bi mladi ne bili aktivni. Morda delajo bolj tiho in neopazno. Tako neopazno, da mladinska priloga RAST še ni doživela prave omembe v nobenem slovenskem občilu. Na posnetku je Prešernova proslava, ki je bila v Slovenskem kulturnem klubu v soboto, 5. februarja. Nastopa A. Slama.
Spet o Battiatu in še kaj	Skavts.ko
r	9	srečanje
Vem, da je skrajno nepopularno kritizirati neki glasbeni pojav, kot je recimo kantavtor Battiato, ali pa — bolj na široko — neko institucijo, kot je lestvica »Hit Parade«. Vendar, če že govorimo o kritičnem pristopu do stvarnosti, ne more biti glasba edino področje, do katerega smo nekritični.
Battiatov uspeh na italijanskem tržišču: verjetno večina današnjih »fan-sov« tega kantavtorja ne pozna njegove glasbene preteklosti. Preden je doživel svoj široki uspeh, se je Battiato vrsto let skoraj v anonimnosti ukvarjal z eksperimentalno glasbo. Na področje »lahke glasbe« je uvajal prijeme ameriške struje, znane kot »minimal mušic«. S tem imenom je skupina glasbenikov, med katerimi so bili Steve Reich, Terry Riley, Philipp Glass, La Monte Young in drugi, poimenovala nov tip glasbe, ki je slonela na z-elo prefinjenem ritmičnem variiranju in na ponavljanju vedno I-stih melodičnih celic. (O tej struji poznam razmeroma malo bibliografije. Glej recimo: »Panorama«, 5. 5. 1980). V zadnjih dveh letih pa je prišlo do preobrata. Battiato se je nenadoma pojavil na prizorišču Italijanske lahke glasbe in zaslovel. Da obstaja med njegovo sedanjo in prejšnjo produkcijo neka kontinuiteta, bo menda res držalo. Po drugi strani pa je upravičeno
Licejci na televizip
V četrtek, 3. marca, so se dijaki liceja France Prešeren udeležiti televizijske oddaje Tandem, ki je vsak dan na sporedu po drugem italijanskem televizijskem omrežju. Gotovo je bila to zelo zanimiva izkušnja za naše dijake, ki so se posebno izkazali v razreševanju rebusov. Poudariti je treba tudi dejstvo, da so naši dijaki ob koncu še zapeli slovensko pesem »Lepo je v naši domovini biti mlad . . .« Tako da so tudi na skrajnem koncu Italije izvedeli za naš obstoj. Mogoče je prav to najvažnejša točka tega sodelovanja pri televizijski oddaji.
vprašanje: se je publika prilagodila Battiatu, ali se je on prilagodil ustaljenemu okusu? Da drži to zadnje, je Battiato nehote potrdil v nekem televizijskem intervjuju, ki sem ga slučajno ujel pred nekaj meseci. Njegovi odgovori so bili vsekakor zelo inteligentni in so razodevali glasbenika z določeno občutljivostjo in kulturo. Na vprašanje, ali je njegov uspeh slučajen, pa je Battiato odgovoril, da nikakor ne, ampak da je hoten, ali bolje rečeno, skrbno pripravljen. Mislim, da ni razloga, da mu ne bi verjeli. S to izjavo je pač »implicite« potrdil dognanja glasbenih sociologov v zvezi z uspešnostjo lahke glasbe: uspeh neke popevke gotovo ne sloni na njeni originalnosti ali novosti. Nasprotno, treba je čimmanj novega in izvirnega, kajti paziti je treba, da ne zbegamo poslušalca. Pač pa se mora popevka držati nekaterih ustaljenih formul, ki zagotovijo uspeh. Tehničen primer, (razumljiv vsakemu, ki pozna osnovne akorde recimo na kitari): v harmoniji se je najbolje držati znanega harmonskega kroga Do-La-Fa-Sol. Očitno je torej, da uspeh ni odvisen od kakovosti neke popevke, ampak od drugih faktorjev. Ni težko razumeti, da botrujejo tem uspehom v resnici veliki finančni interesi. Da bi se pa v očeh javnega mnenja »glasbeni magnati« pokazali nedolžni, se poslužujejo sleparije, kot je lestvica Hit Parade, in s tem pri porabnikih ustvarjajo neko lažno iluzijo svobodne izbire. (Med dvema industrijsko prefabriciranima produktoma lahko izbereš pač samo industrijsko pre-fabriclrani produkt). Milijarde se tako stekajo v blagajne gramofonskih družb, ki nimajo nobenega interesa, da bi podpirale neproduktivne izdelke. Vse te ugotovitve žal ne veljajo samo za svet lahke glasbe. Prav v teh dneh sem bral zanimivo Izjavo, ki jo je Igor Stravinski, eden najpomembnejših skladateljev tega stoletja, dal prijatelju Robertu Craftu: »Publika sama na sebi je abstrakcija: ne more imeti nobenega (estetskega) okusa. Pač pa bi si odbori raznih koncertnih društev morali nehati domišljati, da sta njihova vzgoja in omejen okus najzanesljivejše merilo za okus publike.«
Tomaž Simčič
Skavti po vsem svetu se ob koncu februarja spominjajo obletnice rojstva ustanovitelja skavtskega gibanja Ba-den-Powella, kar je običajna priložnost za poudarjanje skavtskega bratstva. Tako je prišlo v soboto, 26. in v nedeljo, 27. februarja do posebne pobude, ki je velika novost za Trst. Člani starejše veje Slovenske zamejske skavtske organizacije in italijanskih katoliških skavtov Agesci so pripravili skupno srečanje. Kakih 70 mladih med šestnajstim In petindvajsetim letom se je v majhnih skupinah podalo na večurni sprehod po Krasu s končnim ciljem na Opčinah. Ob začetku so dobili vprašalnik, ki naj bi bil osnova za razgovor med potjo. Vprašalnik je bil v celoti posvečen odnosom med Slovenci in Italijani, spoznavanju med obema organizacijama in obema narodnostnima skupinama. Zvečer so vse skupine poročale, in to ne nujno v resnem slogu, do katerih zaključkov so prišli. Prišlo je do številnih iskrenih izpovedi in do dokaza velike medsebojne odprtosti, ki se je kazala tudi v spontano dvojezičnem podajanju. Razprava pa je ponovno pokazala, kako je tudi pri mladih brez predsodkov v Italijanskem okolju slovenska problematika skoraj povsem tuja in nerazumljiva, med mladimi Slovenci pa se je tu pa tam pokazalo, kako je težko obrazložiti globoko občutene položaje in stališča človeku, ki tega ne doživlja na lastni koži. Pozno zvečer se je v soboto srečanje končalo s tabornim ognjem na zaprtem, ki je slovenskim udeležencem nudil možnost tudi za več kulturnih točk, za predstavitev pesnika Prešerna in nekaterih krajevnih slovenskih značilnosti. Srečanje se je končalo v nedeljo opoldne.
J.
Mladinska dejavnost
na Goriškem
SMReKK je torej precej skrčil svoje delovanje. »Stari« društveniki čutimo potrebo po prilivu novih sil. Svoje sile posvečamo tudi urejevanju knjižnice, ki smo jo deloma dobili v oskrbo od SKAD-a, ostale knjige smo kupili sami, ali pa smo jih dobili v dar. Žal nas pestijo finančne težave, tako da ne moremo nabaviti opreme in materiala, ki bi ga krvavo potrebovali. Zadnje čase posvečamo precej pozornosti ureditvi in popravilu društvenih prostorov v upanju na boljše čase.
RAST - mladinska priloga Mladike 2/3-83. Pripravlja uredniški odbor mladih. Tisk Graphart, Trst, marec 1983. To številko je uredila Helena Jovanovič.