KNJIŽEVNOST
KRITIKE IN ESEJI FRANCETA VODNIKA. France Vodnik je izšel iz mladinskega ali križarskega gibanja, napredne katoliške smeri, ki je kasneje, pred vojno izdajala neodvisno revijo Dejanje in se vključila v narodnoosvobodilno gibanje. Začel je kot ekspresionistični lirik, čigar pesmi niso dosegle posebne estetske kvalitete niti se niso v naši poeziji uveljavile, izpričujejo pa osebno pristnost in religiozno vznemirjenost, nasprotno konvencionalnemu dog-matizmu (Borivee z Bogom, 1932). V novejšem času, zlasti po vojni, se je uveljavil kot naš najpomembnejši prevajalec iz poljske književnosti; poslovenil je okrog dvajset leposlovnih del, med njimi nekatera zelo zahtevna (Jastrun, Mickiewicz, Dabrovvska, Noči in dnevi I. in II.), kot literarni posrednik med obema narodoma je tudi prejel nagrado poljskega Penkluba (1963).
Med obema vojnama, posebej v tridesetih letih, pa je spadal med najvidnejše kritike in esejista Medtem ko smo Slovenci kritiko gojili že od Levstika in Stritarja dalje, se je esej kot sredstvo literarnega portretiranja ali ideološke kristalizacije prav razmahnil šele med obema vojnama. Sodim, da je za naše današnje kulturno življenje zelo razveseljiv pojav, da smo dobili že lepo vrsto zaokroženih izborov obeh književnih zvrsti iz tistega obdobja  (Vidmar, Ferdo
501
Kozak, Brnčič, Pavšič, Albreht, Borko, France Vodnik, Koblar; Zadravčevi Razgledi v književnosti 1918—1941, Slovenački književni esej v redakciji Draga Šege). Manj razveseljivo in hvale vredno pa je dejstvo, da so se s temi izbori kritik in esejev, ki so vendar najbolj zvesto ogledalo književnega snovanja in nazorskih bojev tistih desetletij, tako redko ukvarjali recenzenti po naših revijah in časopisih.
V  prvi del svoje knjige* je Vodnik uvrstil ocene posameznih lirskih, pripovednih in dramskih del. Najbolj zanimive so kritike Gradnikovih zbirk. Podbevškove in Jarčeve poezije, pa tudi Kozakovega Šentpetra in še nekaterih avtorjev. V vseh ocenah je čutiti avtorjev nazor, ki od literature zahteva duhovno poglobljenost in človeeanski etos ter nasprotje individualizmu in larpurlartizmu. Pesniki in pisatelji so v knjigi razvrščeni kar po abecednem redu, bolj smiselno bi bilo časovno zaporedje po generacijah in smereh. Tudi bi nekateri manj pomembni pisci lahko odpadli, s tem bi avtor dobil prostor še za nekaj svojih tehtnejših stvari, ki jih v izboru pogrešamo.
V  drugem oddelku knjige srečamo med drugim esej. ki primerjalno obravnava Magajnovo, Mrzelovo in Kranjčevo prozo iz leta 1932, predvsem razmerje med epsko objektivnim in lirsko subjektivnim v njej. Glasniku prekmurske zemlje, njenih socialnih problemov in človeških usod je na drugem mestu v knjigi namenjen tudi esej, ki pregledno podaja razvoj njegovega ustvarjanja od Težakov do Kapitanovih ter ugotavlja značilnosti, vrline in napake Kranjčevega pisanja.
Poglavje Drama in gledališče vsebuje nekaj načelnih pogledov in vrsto ocen ter pomeni samo skromen izbor iz tega, kar je Vodnik na tem področju napisal. Tudi gledališče mora po njegovem sloneti na najširši humaniteti in človeka notranje očiščevati, repertoar pa naj vsebuje kvalitetna sodobna in nekdanja, svetovna in domača dela. Med kritikami posameznih del, ki so v knjigi objavljene, so tehtne zlasti o Grumovi Gogi, Krleževih Glembajevih, Sofoklejevi Antigoni in Shakespearovem Haniletu. Avtor posveča enako skrb analizi same umetnine kakor njeni odrski interpretaciji, razodeva odličnega poznavalca dramske literature in tenkočutnega presojevalca odrske igre.
Pod naslovom Obrazi novega rodu je v knjigi objavil najpomembnejše zaključene eseje iz tega svojega znanega cikla. Oznaki Boža Voduška, poeta osebne deziluzije, in Mileta Klopčiča, pesnika socialne stvarnosti, sta podani nazorno in veljata s svojimi zaključki v bistvu še danes. Obširnejši in posebno globok je esej o Srečku Kosovelu, ki sodi med najboljše o pesniku. Pravilna se mi zdi že karakteristika ekspresionističnega rodu: po Vodniku ga napolnjuje »žeja za kozmičnim in kolektivnim, kamor ga vodi pot katarze,« medtem ko je bil za generacijo fin de siecla značilen uživaški individualizem. Zelo prodorna je analiza samega Kosovela, motivno idejnih kakor oblikovno estetskih prvin njegove umetnosti. Vendar avtor eseja iracionalno religiozno stran njegove lirike, o kateri ni dvoma, da je v njej navzoča, malce preveč poudarja. Prav tako pa nekoliko prenizko taksira Kosovelov umetniški izraz, ki se mu zdi preveč tradicionalen in celo nedodelan.
Medtem ko je slog Vodnikovih kritik na splošno razvidno jasen, je v esejih neredko filozofsko abstrakten in apologetično ognjevit. Posebno razgibani in zanimivi so tisti, ki so zbrani v zadnji  tretjini knjige v poglavjih  Ideja in
* France Vodnik, Ideja in kvaliteta. Kritike in eseji. Založba Obzorja 1964.
502
kvaliteta, Prevrednotenja in Polemike. Vsi so načelne narave, v njih avtor razlaga predvsem bistvo in poslanstvo umetnosti ter razmerje med umetnostjo in svetovnim nazorom. Vodnik enako zavrača larpurlartizem kakor tendenčnost; umetnost mu je avtonomno področje, o kvaliteti umetnine odločajo zlasti estetski kriteriji; hkrati pa mu mora biti izraz celotnega človeka in vsega življenja ter zato vsebovati etične, socialne in religiozne ideje. Mnogokje avtor zavrača Vidmarjevo dilemo: ali kristjan ali umetnik, po Vodnikovem prepričanju je namreč tudi kristjan lahko svoboden duh in pristen ustvarjalec. Na drugi strani pa prav tako odločno odklanja parolo klerikalnega tabora, češ da ni Slovencev razen katoliških, slovenska kultura mu pomeni sintezo ustvarjalnih naporov raznih nazorov.
Vendar je ideološko apologetična vnema avtorja ponekod nekoliko zanesla. Tako pripisuje larpurlartizem biološkim naturalistom (Sodobni umetnostni nazor), ko so ga izpovedovali predvsem parnasovci in simbolisti, Gautier. Mallarme in drugi. Ob koncu tridesetih let poudarja novo stvarnost kot nadaljevanje ekspresionizma (K novi stvarnosti), ne vidi pa prodora socialnega realizma. Na splošno pa Vodnikovi eseji razodevajo za tiste bojevite in eksklu-zivne čase nenavadno strpnost in širino ter vsebujejo objektivno pravilne in še danes veljavne poglede. Tako avtor zavrača nekje istovetenje sodobnega v umetnosti z artistično modo, časovno aktualnostjo ali golo fotografijo življenja. Tehten je tudi esej, ki obravnava pomen in naloge kritike in v njej vidi tudi soustvarjalko narodne literature in kulture.
Knjigi je napisal človeško izredno topel in kulturnopolitično priznavajoč uvod avtorjev sodobnik dr. Bratko Kreft. Dodana ji je 30 strani obsegajoča bibliografija, ki je zaznamovala več kot 40 let Vodnikovega vsestranskega in plodnega dela. Kdor bo hotel izčrpno podati in pravično oceniti duhovne tokove in literarno ustvarjanje v dobi med obema vojnama, ne bo mogel iti mimo njegovih kritik in esejev.
Joža  Mahnič
503