Aleksij Nikolajev: Stari Kis.
499
čeških; v ta namen so mu bili odprti vsi arhivi, in 1. 1826. so res začeli izdajati  »Časopis češkega muzeja«, Palackega pa so imenovali
v
za njegovega urednika. S tem so Palackega za vselej pridobili Cehom in češki zgodovini, in uredništvo »Muzejnika« ga je pomaknilo v središče literarnega življenja češkega.
(Dalje prihodnjič.)
Stari Kis.
#
tari Kis sedi Sredi izbe svoje, Gladi mačico In poje :
»Jaz sem te spoznal Po beli dlačici, Jaz sem te spoznal Po tvoji nežni tačici.
Tvoja mati
- Bog ji greh oprosti Če je greh bil -- zanj Je trpela dosti.
Pa so rekli,
Da me nima rada,
Ko mi je ušla — a kaj!
Ni-li to navada?
Jaz sem star bil,
Ona lepa, mlada.
Norca so se delali, A jaz sem plakal, Vendar sem jo ljubil! In sem čakal, čakal.
In sem čakal, čakal . . Ne  zaman:
Kako si upadla, bleda, In pogled solzan!   . .  .
In zdravniki Ji zdravila dajejo; Ko odhajajo, Z glavo majejo.
Dete krasno Porodila je — Meni v srce zora Zasvetila je . . .
Le zvonite! Le zvonite . . .
Z vsemi:  »tinka — tonka — tinka!«
Ženko mojo pokopljite -
Saj imam še sinka!
Pa skrivaj so šepetali, Sinček moj,
Ha — neumnost — da jaz nisem Oče tvoj.
Potlej, da umrl si,
Mi dejali so,
Krsto — ha ha! — prazno
Pokopali so.
Jaz pa od pogreba Sem prišel, Ti na pragu mojem Si sedel.
In jaz sem te spoznal Po beli dlačici, In jaz sem te spoznal Po tvoji nežni tačici!«
Aleksij Nikolajev.