E. Gangl: Lilija bela . . .
379
i črbnorizbci, jako i vrani na sokola, i vbzdigoše trijezyčnuju jeresb, glagoljušte: ». . . my že tri tbkmo jezyky vemy, imiže do-stoitb vb knigah slaviti boga, jevrejskyj, jelinbskyj i latinskyj«; kajti sveti Ciril jim je odgovoril: »Ne idetb li dbždb otb boga na vbse ravbno ? ili slbnbce takožde ne sijajetb li na vbse? ni li ne dyhajenib na ajerb ravbno vbsi ? i kako vy ne stydite se, tri jezyky menešte tbčiju, a pročiimr, vbsemi. jezykomb i plemenemb slepomb velešte i gluhomb byti ? . .. Davidb bo  vbpijetb, glagolje:   pojte   gospodu, vr>sa
zemlja, pojte gospodevi pesni. novu.------------«  (Vita Sti. Constantini,
ed. Miklošič, Denkschriften der Wiener Akademie, hist. - phil. CL, 1870, p. 227).
Preiskava vama je obtičala, ker hočeta z razumom pojmiti nebeški govor, a ga ne čutita! Nebeški govor čuti vsak, komur je srce vneto svete ljubezni, kajti to je govor ljubezni, umljiv in rabljiv vsemu človeštvu. Slovan še ni lastil svojemu jeziku časti nebeškega jezika, ker je sprejel v svojo kri bistvo Kristove ljubezni, ki se je kazala o prvih binkoštih apostolom v podobi jezikov, da bi jo ume-vali — vsi narodi.
Ljubezen — božječloveški, teoantropovski jezik.   —
T
Lilija bela . . .
Lilija bela, srce mi mre, kadar oko te moje zre . . . Oh, kaj nisem bil tebi enak ? Zdaj pa sem tak, sam Bog ve, kak
Ko precvitaš na solnčnih tleh, lepe zemlje še lepši nasmeh, ležem ob tebi na mehka tla, duša je meni mračna vsa.
Doli pod tabo črviček spi, da ga vroče solnce zbudi — Meni se smeje pomladni dan, v zraku plava mi — črni vran . . .
E. Gangl.
26*