PRIPOVEDKA O ROKOMAVHU
VINKO BITENC
Neka mati je imela tri sinove. Najstarejši se je izučil za kovaca, srednji je postal krojač, najmlajši pa sc ni hotel poprijeti nobenega poštenega dela. Pohajkoval je okrog, zahajal v slabo druščino in kradel Bogu čas, kakor pra-vimo. Če ga jc mati posvarila. se je takoj obrcgnil:
»Pustitc mc pri miru. Za učenje imam še vcdno dosti časa. Zdaj sera mlad, hočem biti prost!« Odšel je, zaloputnil duri za seboj m ni ga bilo zlepa na spregled.
Ko je spet prisel domov, ga je s skrbjo vpraŠala mati:
»Kje si se potikal tako dolgo?«
»To vam nie mar!« se je zadrl. »Jesti mi dajte, IaČen sem!«
Nekoč se je oglasi! v hiši birič.
»Tako in tako stoji stvar,« je dejal prestrašeni vdovi.
»Vašega sina je zasačil štacunar, ko mu je odnašal različno blago iz prodajalne. Še o pravem času sc mu je izmuznil ta tatič pridanič. Kje pa tiči?«
Mati je zagovarjaki sina, kakor je vedela in znala. Pa si je mislila pri tem, da je vendar boljše, če ga kaznujejo, kakor je zaslužil. Odprla je biriču sobna vrata. Toda Petra žc ni bilo v sobi. Prisluškoval je bil pri ključavnici in jo je popUial skozi okno na prosto, nato pa naravnost v gozd. Tam je prebival v skalnatem brlogu  prosluli ropar Rokomavh.  Peter se je zatekel
20
k njemu. Ta ga je z veseljem sprejel za svojcga pomočnika. V vasi se Peter ni prikazal nikoli več po dnevi. Ljudje so mu dcjali Peter Pridanič. Mati je od žalosti zbolela in kmalu nato umrla.
Petru je bilo jedva šestnajst let, pa se je že popolnoma porokomavhil, to se pravi, da se je razvil v pravega pravcatega roparja. Po drznosti je skoro prekašal svojega mojstra.
Nekoč se je oglasil pri svojem bratu kovaču.
»Ker si moj brat,« je dejal, »te nočem izropati. To pa samo tedaj, če se odkupiš. Pridem Čez mesec dni. premisli si do tedaj.«
»Dobro,« je rekel kovač, »3e pridi, bos že dobil svoj delež«.
Ko je mmulo mesec dni, jc Petcr potrkal pri kovaču.
»Le naprej,« se je oglasil ta. »Kar počakaj tu v sobi, takoj ti prinesem obljubljeno odkupnino.« In jc odšel v kovačnico.
»Fanta, zdaj pa le na dclo,« jc de-jal svojima pomočnikoma, ki sta bila prava kovaška hrusta. Eden je vzel že-lezen drog, drugi pa vrv. Vsi trije so se odpravili v sobo. K.o je Peter videl, kaj nameravajo, je skočil pokonci. Toda orjaške pesti pomočnikov in ko-vača so ga kmalu ukrotile. Zvezali so ga in položili na klop.
»Tako, bratcc, zdaj si dobil svoj dclež,« sc je smcjal kovač. »Totla, ker si moj bratf te izpustim, a samo tcdaj, če obljubiš, da se nikoli vcč nc oglasiš pri meni in da se poboljšaš.«
Peter Pridanič je obljubilf nato so ga izpustili. Od jeze vcs iz sebe sc je odpravil v sosedno vas, kjer je živel njegov brat krojač.
»Moj brat si,« je rekel krojaču, »zat« ti ne bom oropal hiše. Toda obljubiti mi moraš nekaj«.
»Kaj pa, kar govori.« je hitel bo-ječe krojač, ki jc imel velik strah pred svojim bratom razbojnikom.
»Najin brat kovač me je hudo razžalil. Obljubi mi, da ga pojutrišnjem zvcčer izvabiš v svojo hišo, pa te bom pustil za vedno pri miru. Maščevati se hočem in ko ga ne bo doma, bom docela izropal njegovo hišo.«
Krojač je nekaj časa premišljeval, potem pa je odgovoril.
»Dobro, storim, kakor zahtevaš.«
In Peter je urno zbežal nazaj proti gozdu. Krojač pa je bil prebrisan mož. Neutegoma jo je mahnil k bratu kovaču in mu vse razložil.
»To ti jc nepridiprav,« sc je jczil kovač. »V zahvalo, da sem ga izpustil, imam zdaj to. Sram me je, da je moj brat«
»Tudi mene je sram takega ničvredneža,« je pritrdil krojač. Oba sta skovala načrt, kako priti roparju v okom, in sta odšla na krojačev dom. Kovač je naročil pomočnikoma, naj se skrijeta v sobi. Ko se približa ropar, naj planeta iz zasede, ga zvcžcta in zapreta v kovačnico.
Ko se je Peter Pridanič v temni noči približal kovačiji, je našel vsa okna temna, Nobenega glasu ni bilo slišati od nikodcr. In kot nalašč je bilo okno v kovačevo sobo odprto. Peter je nemudoma splezal noter. Komaj pa
21
je poskočilna tla. sta stala pred njim orjaška pomočnika kovaeeva. V hipu sta ga zvezala, mu zamašila usta in ga odvcdla v kovačnico. Tam sta ga pri-vezala ob železno nakovalo, zaklenila sta duri in odšla v sobo.
Kmalu sta se vrnila brata kovač in krojač.
»Zdaj me pa ne boš več prevaril,« se je srdil kovač nad ujctim bratorn roparjem. »Ko napoči dan, te izročim biričem. Da bom pa bolj brez skrbi, te bomo zaprli v tesno gajbico.«
ZgrabiH so ga in ga potlačili v star kovaški meh. Kovač je meh okoval z železjem, krojač ga je pa zašil na gornjem koncu.
Peter je uvidel, da mu tanka prede. Milo je poprosil:
»Draga moja brata, izpustita me, prav gotovo se bom poboljšal. Če me izpustita, vama izdam skrivaliŠČe roparja Rokomavha.«
Kovač in krojač se nista zmenila za prošnje. Nazadnje pa sta vendarle začela misliti:
»Brat je brat, ista mati ga je rodila, kakor naju — kaj če bi ga le izpu-stiJa?«
»Dobro,«( je menil kovač, »Prost boš takoj, kakor hitro bo ropar Ro-komavh v naših rokah.«
Drugi dan so se odpravili biriči in skoro vsa vas na pohod proti roparju Rokomavhu. freteknili so vse gozdove, toda o roparju ni bilo sledu. Peter Pridanič jim je povedal napačno smer.
Ko so sc izmučcni vrnili v vas, je kovač strahoma zaznal, da je njegov brat ropar pobegnil. Pretrgal je bil šive, zlezel iz mehu in prepilil železno omrežje na oknu kovačnice.
Se dolgo sta roparja gospodarila po vsej okolici. Nckoč pa so biriči vendar iztaknili razbojnižki brlog. Starega Rokomavha so z lahkoto ujeli, Peter PridaniČ pa jim jc pobegnil. Predtn so roparja Rokomiivha obesiK, so ga vprašali, če ima še kako posebno željo, da mu jo izpolnijo. Kajti na smrt ob-sojenim se v ječi upodi vsaki želji.
»Nič drugega,« jc zagodrnjal ropar Rokomavh, »kakor to, da se naj moj hrabri pomočnik Peter imenuje po meni Rokomavh.«
Tej Čudni želji so radevolje ustregli. Razglasili so vsepovsod, da se ropar Peter PridaniČ odslcj imenuje Peter Rokomavh.in so obenem razpi-sati nagrado na njegovo glavo. Toda niso mu mogli do živega.
Rod Rokomovhov se je ohranil i\o dandanes in menda ne bo izumrl nikoli.