Spisal v nemščin i p.DOLF ~RI,ENTL. Slovenski. na svitlo dala c. kmetijska družba Kranjska. Tisk Blaznikov v Ljubljani, Klestiti in obsekovati drevje — to pokvari gozd, in neprenehljivo grabljenje listja spod drevja škoduje sedanji rasti in prihodnj i spodrasti v gozdu. Marljivi gozdarji in kmetovalci so to že davno spazili . Toda tako oškodovanje gozdov se ni nič poznalo, dokler j e bilo gozdov in lesá veliko nad potrebo prebivalcev ter je prav obiln o lesá gnjilo brez kake koristi eeló tudi blizo človeških naselišč, ke r ni bilo nikamur z njim — ne za porabo in ne za p.1-Maj. To pa je sedaj že vse drugače . Po posameznih srenjah lesá že hudo primanjkuje, potrebuje s e ga pa dan na dan več. Kupčija z lesom se silno množi, toraj im a čedalje večo ceno. To vas, kmetovalci in posestniki deležev , resno opominja, da drevje skrbno varujte vsakega poškodovanja . Največi zadržek, da se gozdi lepo in tečno ne spodraščajo, j e to, ker se stelja jemlje iz gozdov, bodi si, da se listje grabi, ali p a drevje nezmerno obsekuje, ali celo mlada lepa drevesca v ta name n posek,ujejo. (Se vé, da s tem nočemo reči, da bi se za rast neprimerno grmičevje ali prevelika goščava ne smela trebiti . To se godi zlasti pri smrečji in sploh pri jelovem lesu. Zares je prav tehtno in potrebno vprašanje, če je v korist kmetijstvu ali ne, da se zanaprej še tako obilno jemlje iz gozdov, kakor do sedaj ; prašanje, če se dá to ropanje gozdov brez škode pri živini in pri polji djati n a najmanjšo mero, da gozd v svojem dobrem spodraščenji ne bode zadrževan . ) Skušal sem v teh bukvicah kmečkemu ljudstvu razumljivo po jasniti, koliko škodo kmetovalec dela gozdu in poslednjič sam sebi , ako steljo jemlje iz gozdov. Skazal bom dalje, da ni treba gozdo m te škode delati, ker brez škode za živino in za polje se dá opravit i z veliko manjšo množino gozdne stelje . Zdaj pa, spoštovani kmetovalec, dobro prevdari, kar boš tukaj bral. Morebiti bodeš spoznal, da je kaj koristnega. .oko ti bo to ali uno vš'eč skušaj v djanji porabiti, saj bo le tebi v prid . §. 1. Kakošen namen ima stelja ? Stelja ali nástel ima ta-le namen : 1. Mora biti živinci mehko, prijetno in po zimi tudi gork o ležišče . 2. Mora vlago, mokrotnost na-se vleči, da živina ostane snažna. 3. Mora gnoj delati in množiti in ga tako vravnati, da je pri praven za vožnjo na njive in polja ter dober za gnojenje . 4. Mora pomagati, da se zemlji nadomestujejo tiste živilne moči , katere polje s tem zgubi, ker daje iz sebe rast in žetev. Ali z drugimi besedami : V gnoj spremenjena stelja mora zopet delati dobr o 1* 4 in tečno prst, katera to iz sebe daje, kar mi z žitom, s sadežem itd . na njej pridelamo, domú vzamemo, in kar na njivo nič več ne pride , ko se v podobi mnogoterih pridelkov, kakor tudi mleka, sira itd . na vse strani razkropi. 5. Stelja mora poslednjič prst na njivi rahlo delati . §. 2. Iz kakošnih reči je stelja ? V naši deželi se navadno te-le reči rabijo za steljo : 1. Slatna, 2. listje, 3. resje in enako rastlinje po gozdih in grrničji, 4. smrečje, in sploh jelovje (sekana stelja, kleščevje), koruznica, ajdovica itd. , 6. razno ločje in bičje ter povodno in močvirno rastlinje, 7 . odpadk i od sena in druge klaje, 8, žaganje, 9 . pezdirje, 10. pesek kremenasti h hribov, ne pa apnenik, 11 . prst, 12. plevel in vsakatere smeti. in odpadki, 13. eeló razdrobljeno staro zidovje, 14 . pred vsem drugim p a (v naših krajih) praprot za govejo živino. Dalje bi se dalo še z a steljo rabiti : 1 . odpadki od šote, ali pa tudi slaba, prstena šota sama, 2. pepél od šote, 3. drobna rujavkasto črna prst (Haidehurnus), ki s e dostikrat in obširno nahaja po bolj mrzlih krajih pod tenko mahove , skorjo, velikrat po pašnikih, in ki je sama na sebi čisto nerodovitna , 4. lapor ali laporni odpadki, 5. dračje in razna rastlinska šara s planin, pašnikov in logov . §. 3. -Kakošna ima sploh stelja biti ? 1. Stelja sploh bi prav za prav ne smela biti surova, vlažn a ali rnokrotna, ampak suha, dobro izsušena . Zakaj če ima več vlažnosti ali mokrotnosti stelja že sama na sebi, manj je zamore v hlev u na-se vleči. Ni toraj dobro tako imenovano kleščje ali sekana stelja od smrečja, jelovja in druzega surovega vejevja. (še vé, da težko se je tega ogibati zlasti na spomlad in poletje, kedar ni več praprot i in druzega suhega nastelja.) 2. Vsakoršna stelja, ki je daljša, naj bi se na kratko razsekala, ker tako več vlažnosti povživa in lože je potem gnoj kidati . Za gnoj, ki se ima rabiti za travnike, naj se jemlje le prav drobn a stelja ; zakaj debela stelja se more zopet pograbiti in toraj travnik u malo koristi. Debela stelja je za podoravanje, posebno pri mastn i in ilovčasti prsti. 3. Stelja mora biti lahko trohljiva, da hitro sprhne in se sprsteni . Le tako zares gnoji in koristi ; brez tega bi malo teknila. Marsikatera stelja prav težko in počasi trohni in prsteni, kakor pezdirje , žaganje, bukovo listje, nastél iz logov, in senčnih krajev itd. Da se take reči lože v gnoj spreminjajo, jih je treba v kupih nekoliko na močiti ; najbolje se to zgodi z gnojnico ali s kakimi pomijami ter z zblojeno vodo ; potem pa se pusté, da se nekoliko ugrejejo in sparijo , ali ustojé. Po okoliščinah se utegne enaka stelja nekatere mesec e ali tudi leto in dan tako goditi . Kup se s tim sicer zniža', gnojilne moči njegove pa zato ne bo manj, temuč bo še boljša. Ozir se mora tudi imeti, da na nekaterih njivah se gnoj prej povžije kakor na druzih, kjer včasi prav počasi prsteni . Na to okoliščino je tedaj tud i treba gledati, kedar steljo napravljaš, kolikor namreč ti je moč . §. 4. Gnojegje ti aVnlkOV . Zelišča po travnikih, kakor vse druge rastline, srčejo živež iz zemlje po koreninah, zlasti večidel pepelnatega živeža in gnjilca imaj o iz zemlje. Zato se mora na to gledati, da gnojenje res do koreni n pride. To se doseže z gnojem, ki je droben in se lahko razdeli v male drobce, da dež njegove živežne delce lahko razgreši in po d zemljo spravi. Nerazgrešljivi ostanki pa se morajo naglo v prst spremeniti in se pri vrhu korenin s prstjo zedinijo . Iz tega je samo po sebi očitno, kateri gnoj da je najboljši in najbolj naraven za travnike, namreč vsi odpadki ali otrebki od živine, trdi in tekoči. Tako je od začetka sveta živina sama gnojila travnike, odkar so bili pašniki in živali, ki so se po njih pasle. Že davno je znano, da koščena moka, pepel, gvano, travnike prav hitro in koristno ugnojé . To pa ravno zato, ker te reči so gnojnine (gnojne tvarine), ki rad e v male drobce razpadejo in se lahko razrešijo. Travniki tedaj za gnojenje potrebujejo le samo golega živalskega gnoja, brez stelj e vmes. Ob kratkem rečeno : Ne rezi, ne betve stelje ni treba za gnojenje travnikov. Resnica teh besed se toliko očitniše razodeva, kolikor više iz gorke globočine na rnrzlejše greš. Kolikor na mrzlejšem in višem kraju so planinski pašniki, toliko manj jim koristi navadn a .stelja in še najmanj navadna gozdna stelja, ki je naravnost škodljiva . §. 5. Gnojenje njiv. Za njive mora biti gost, čvrst gnoj . V tem gnoju bodi obiln o stelje, pa ni treba, da bi bila prav drobna. Za težko ilovnato zemljo sme biti tudi prav robata in dolga. V taki zemlji je prvo, kar ima stelja storiti, razrahljanja zemlje, drugo pa, da pomnoži prst in gnojivnost, ali da zmnoži zemlji rodivno moč. Ne strohni pa v zemlj i vsaka stelja z enako lahkoto ; in kar ne gnjije, tudi ne more zemlj e rahljati in še manj jo gnojiti . Navadno je bolje, da se gnoj pod zemljo spravi, ko je mašoben in presen (kmalu po izkidenji) kakor pa če je prestar, sprhnjen i n izprán. Gnoj naj gnjije v zemlji, ne pa zunaj. Zakaj trohnjenje naredi gorkoto ; glavna reč pa je množina ogline kisline, katera, jma to lastnost, da rastlinski živež v zemlji močno topi in na vse strani deli . Tudi rahljanje zemlje se bolje godi s presnim (ravn o izkidanim) gnojem, ker z gnjijenjem se razrešuje . §. 6 Poljsko kolobarstvo ali spreminjava . Marsikatere njive se dajo le težko in s stroški zopet v travnik e spremeniti, to je, s tem, da se obsejejo s travnimi semeni . Druge njive pa se kmalu in same od sebe zopet s travo obrastejo, posebn o v kremenatih hribih. Poprejšnjega plemena polja naj bi se ne pre delovale lahko v njive, naj bo travnik, kar ima za travnik boljš e lastnosti . Le če kaže poseben dobiček, se utegne preorati . Pri zemlji druge vrste pa, namreč, kjer se trava rada zaredi, se je spoznalo, d a sčasoma rast trave peša, in potrebno je torej čez delj časa, da s e preorje. To ima svoj dober vzrok. Gnoj na travnikih ne more rt. koli prav globoko v zemljo seči ; koma pride do globokejib travni h korenin. Globokejše korenine tedaj srčejo živež iz spodnje zemlje , dokler ga kaj tam dobivajo, zato je rast toliko časa veliko obilniša . Brž pa, ko je v globočini živeža le malo več najti, mora tudi ras t trave pičla prihajati . Preoravanje ali prekopavanje rahlja in prevej e zemljo, gnoj pride v globočino, in ravno tukaj čvrst gnoj in obilna stelja kaj dobro pomaga, da naslednjič trava prav obilno in bogato raste. Take preorane njive so zlasti dobre za lán ter se pridela navadno prav lepega prediva. §. 7. iiva prst ali gnjilovlea . Živa prst (gnjilovica, humus) je tista črno-rujavkasta puhlic a prsti, ki je skor kakor prav droben neslavni. tobak. Naredi se iz segnjitih rastlin. Tako gnjilovico dobiš v votlih drevesih. Tudi stelja ima ta namen, da s svojim gnjijenjem in trohnjenjem dela in množ i gnjilovico. Ravno to tedaj polje, ki ni imelo gnjilovice, zopet nared i rodovitno. Gnjilovica rahljá zemljo in jo dela bolj lahko . S tem pa, da polagoma trohni., opravlja dvojno službo. S trohnenjem se napravlja v zemlji oglena kislina, ki rastlinski živež meči in topi. Dela se tudi nekoliko solitarja iz zračnih drobcev, in s tem privabi rast linam več gnjilca, ki je za rast potreben. Obilno stelje tedaj je neogibljiva potreba za vse njive, katere nimajo obilno gnjilovice . §. 8. Slama. Naj bolja stelja je pač slama, samo da bi je povsod v tolik i obilnosti bilo! (Toda po naših gorah, kjer pi'ée za živino rado primanjkuje, se nastilja le bolj s praprotjo in k večemu včasi tudi z ajdovico.) Kjer se slama rabi nekoliko za pičo in nekoliko za steljo, je dobro vediti, da zgornji del slame bližej klasja je bolj učen al i izdaten za pičo, kak-or pa spodnji. (Kjer tedaj rt. pr. strnišče rabijo za steljo, lahko pri žetvi nekoliko veče strnišče puščajo .) Dostikrat je pa spodnji del z rastlinjanii preprežen, in je toraj bolji mem o zgornjega za pičo. Ržena slama je najslabša za pivo, za njo pa pšenična. Grahovica je prav tečna, še bolja pa boboviea za krmo. Bobovieo v Bisterški dolini na Tirolskem celo meljejo in posebn o cenijo. Ječmenova in ovsena slama služi večidel za pičo in ima veliko več tečnega v sebi, kakor pšenična in ržena slama. Za nastiljanje v gnoj, ki ima služiti za žito, naj bi se nikoli ne rabilo klešéevje ali listje, ampak vselej slama, ako je le moč, ker žetev b o brez primere veliko boljša . §. 9. Bičje, ločje, praprot, vresje. Bičje, ločje in druge povodne ter sploh travnata zelišča, potem pa praprot in vresje so slami skoraj enake v dobroti. Travnata šara (kakoršna se kosi po pašnikih) ima dostikrat še več v sebi . Vse tako travno grmičevje, kamor živina ne pride, da bi ga popasla, ali kar za živino ostane, je dobro pokositi. in za steljo prihraniti. Take reči, v steljo obrnjene in v gnoj spremenjene, njivam tisto povračajo, kar jim ml z žetvo jemljemo. Dobre košenine za steljo dajo:v marsikaterih krajih toliko korist, kakor najboljša polja. §. 10. ~ota in prst iz trohnine. Drobno stolčena in dobro posušena šota sicer nima toliko notranje tečnosti, kakor slama, zato pa prav veliko mokrotnosti na-s e vleče, gnoj dober ohrani, rahljá zemljo. Ta tvarina je torej vselejprav dobra stelja. Ravno tako je s tisto ledinsko puhlico, ki se naredi iz razne rastljinske segnjite šare, ali s prstjo, ki je s tako puhlico močno namešana. Vse take reči so po nekaterih krajih v obilnosti in se prav s koristjo za steljo rabijo . §. 11. Planinska zelišča . Po zanemarjenih planinah velikrat planinska zelišča in rastljinstva z raznoterim dračjem preprežejo obširne prostore . Zmiraj dalje sega trnje in bodičevje in taka goščava je zadržek, da ni ne izdatn e paše, niti se gozd more zarediti. Že za planinsko obdelavo bi bilo treba, da se šara potrebi, se kakor sicer kleščevje na drobno razseka , na kupih posuši in uleže. Tudi koprivje okrog planšarij se utegne koristno za steljo rabiti. Pomniti pa je, da planinska zelišča in drugo enako rastlinje prav počasi trohni ; torej ni kaj pripravno za gnojenj e travnikov po visokih in mrzlih krajih, toliko boljše pa so te reči z a podoravanje na njivah, katere s svojo obilno tečnostjo kaj prijetn o gnojé. §. 12. Pesek. Dober za steljo je pesek, kakoršnega potoki s kremenastih hribo v donašajo v nižje vode. Pesek od apnenika pa bode javalne kje koristil. Najboljša polja so postala iz semletega kamenja, to je, iz peska rodovitnih gorá. Namakavni potoki zato tako močno množijo dobro zemljo in tako dobro gnojé, ker dobro drobno mlév od kamenj a seboj nosijo. Stvar tedaj, ki je najrodovitniša polja vravnala, mislim, nora tudi za steljo dobra biti. Tako je tudi res. Pesek ima dve imenitni lastnosti ; ima namreč v sebi najtehtniše živežne tvarine z a rastlinje, to je, obilno pepelnine (kali) in magnezije, in zarad lahk e svoje razpadljivosti (razkrojljivosti) te snovine lahko od sebe daje, da jih ra,stljine v-sé srčejo. Dober pesek daje rastljinam vse pepeln e delce. Se posebno je to, da gnoj in gnojnica sčasoma imata tak o moč za razdjanje tega peska, kakoršno imajo sicer le naj močnejše kisline. . 13. Raba peska za gnoj . Pesek se zmeša z drugo steljo, ter se tako nastilja z njim . 2. Živinska staja ali pod se v prvo na debelo posuje s peskom , tla to še le pride stelja . Tako živali leže na stelji, spodej je p a pesek. Prav dobro je med ta pesek namešati nekoliko mavca al i gipsa. Tako se zamore pesek rabiti za steljo pri vsakaterih Živalih . Unoj take stelje je posebno dober za travnike. V vsakem hlevu kjer se gnojnica v tla zgubljuje, je neogibno potrebno, da se na tla nasuje peska na debelo, zakaj brez tega se zgubi dosti gnojnxne . 3. Kjer nimajo še gnojne jame, naj se vsaj pod gnojni kup s peskom debelo nastelje, da le-tá vendar nekoliko gnojnice prihrani , ki bi se sicer zgubila. Ne pozabite s peskom posuti tistih riž, kode r hoče gnojnica z gnojišča čez pot odtekati . Enako vrzite vselej do brega peska v tiste gnojne luže, katere se velikrat delajo pri slab o napravljenih gnojnih kupih . 4. Vselej po izkidanji posuj gnojni celi kup s peščeno moko , zakaj le ta ubrani, da se dragi gnjilec rte izhlapi ter ne zgubL Sploh je videti, da pesek, ako ga dosti obilno med gnoj mešaš, ubrani, d a se gnoj vse prenaglo ne prepad. in ne ubije . §. 14. Prstena stelja . Ravno tako kakor pesek, se dá tudi prst porabiti za pripomoče k pri stelji. V ta namen je dobra prst z njiv ; nahajajo se pa tudi zunaj mej stare lege peska, ilovice in prsti, kar je kaj dobro za enako steljo. Se vé, da brez premislika ne kaže precej vsake naj dene prsti v ta namen rabiti kar na kupe ; temuč treba je poprejpo malem poskušati. S takim djanjem dosežeš tudi še drugi namen . Pomnožiš namreč zlagoma rodovitno prst, kar je za plitve njive vselejprav koristno. Kdor zná primerno prst izvoliti k oni, kjer gnoji, da se ugodno zmeša, lahko po taki poti njivo prav močno zboljša . Ilnate, šotne in tudi apnenate njive se dajo prav prav dobro popraviti i n vravnati z dobro peščeno sipo, z novi», s cestnim blatom itd . Zmnoženje in ugodno mešanje prsti se po tej poti sponese veliko bolje, kakor pa s katero koli drugačno steljo. Kjer je zemlja mahovnata, tam nikar ne bodi varčen in skop s peskom in s prsténo steljo . tudi cestni trebež v to porabi . S takim gnojem se kislo rastlinje i n mah kar hitro odpravi. Kakor pesek in prst, ravno tako se tudi zdrobljeni lapor, zidni razsip in šotni pepél dá za steljo rabiti. S poslednjim pa se zarad silnega prahu mora previdno delati ; utegne se poprej nekoliko poškropiti . INlarsikateri šotni pepel ima v sebi velik o koščevca (fosforne kisline) in je dobro na-nj ozir imeti. Ne bilo bi brez prida, gotovo ne, ako bi se najdena enaka prst, ilovina ali pesek dalo poprej kemiško preiskati, kaj da v sebi ima, predno se za stelj o rabi. Gledati bi bilo zlasti, če ima fosfor (koščenec) in pepelnik Tudi le prav površno preiskanje bi utegnilo dosti koristno biti . očba (kernija) ima v tem ozira še dosti opraviti . . Listje za steljo. Listje, ki v jeseni z drevja pada, se veči del pograbi in za stelj o rabi. Z nekaterih drevés, kakor z jesenov, pa se tudi posmuka in j e dobra piča. Sploh pa ni listje dobra stelja, še manj dobra piča sploh . Preden listje zrumeni in odpade, dá veliko dobrih življev v debl o nazaj, in ravno s tim listje postane ubožniše, bodi si za steljo ali z a pičo. Za travnike je listje le takrat dobra gnojnina, ako je dobr o uležáno in če rado gnjije, da ga ni treba s travnikov zopet grabiti . ,ako je bukovo listje slabo up ,jeno, ga lahko ‘o veter s travnikov odnaša, in to je po vsaki ceni škodljivo za travnike , ker z listje m se zgubi tudi gnojioni živež, s katerim je bilo napojeno . Tako listje bi bilo dobro nekoliko zmočiti in pustiti ga, da se uleži., predno se za steljo rabi . Posebno, ako se imajo s takim gnojem travniki gno jiti bi se meglo listje tako uležati da se vse mane in razpada . §. 16. Stelja iz smerečja, jelovja Itd . Tudi bodičevje od jelovine, smerečja itd ., kolikor obletuje, dá pred obletenjem deblu veliko živečnosti nazaj, kar služi za rast prihodnjega leta . (Sploh, kakor je znano, tega plemena drevje ostaj a čez zimo zeleno.) Meeesnovo igličevje prav nerado gnjije, ako ni poprej uležáno, in ko gnojnina za travnike je bolj škodljivo, kot koristno. Zemlja v gozdih se ravno po večera gnoji z odpadanim bodičevjem, maln,m > dračjem in drugim rastljinstvom, kar se dostikra t tudi z onim vred pograbi. Po solnčnih gozdih je boljša stelja, kako r po senčnih. Vsa stelja je določno boljša, ako se poprej ugreje i n uleži, posebno pa bi se to móglo zgoditi pri stelji iz senčnih gozdov . Pogostoma je stelja iz gozdov okorna, predolga, torej' se mora s travnikov pograbiti. To je napaka enkrat zato, ker taki gnoj veter izsuši in odnese, in potlej zato, ker imaš prazno delo . Sicer se gozdna stelja šteje k najslabšim, zlasti za travnike. Vzrok že ni toliko v slabi' tečnosti ali živežne moči, ampak še bolj v tem, ke rnerad gnjije in trohni. Vsled tega se na travnikih le prav počasi gnojilna prične skazovati. Taka gozdna stelja je teraj le bolj za podoravanje primerna, ker potlej zlasti v ilovnati zemlji vendar l e segnjije in se spremeni v živo prst. . 17. Je-II stelja potrebna za snago goveje živine ? Na to vprašanje skor ne vem, kaj bi odgovoril . Kdor bi na to gledal, kakor stoji s snago živine, in kdor opazuje, da tam je živina najbolj blatnata, kjer se porabi največ stelje, bi skor bil primoran reči : ljudje stelje ne rabijo za snago živine, temu'é ravno nasproti k temu, da imajo prav nesnažno živino. Resnica je, kjer se pri nas v deželi največ stelje potrati, tam je najbolj blatnata živina. Tako kaže tudi skušnja, da povsod tam po deželi je živina najsnažn.iša kjer se najmanj stelje porabi. Naj le kdo popotva po deželi, kakor jaz, in našel bode potrjeno, kar sem rekel . (op. Pisatelj govori boj e o Tirolskem, ker je bila izvirna nemška knjižica natisnjena v Innsbruku.) Ni tedaj snaga zastavljena na več() ali manjšo množino stelje, ki se porabi ; vzrok je vse kje drugej, namreč v tem, kako je hle v narejen, kar bomo korali videli. Tukaj pa že smem postaviti besede : Za največ() snago goved je potreben le naj manjši dél tiste stelje, katero v resnici porabimo . Eden vzrokov, ki se stavijo za silno množino stelje, tedaj čisto odpade . §. 18. Hlev z jasi ml. Najslabši hlevi za snago živine so hlevi z jaslimi (namesto s koritom, pri katerim je živina priklenjena) . V tacih hlevih ima krav a svoj obrantani prostor, ki je še navadno tesen, ter ni priklenjena 2 ketinah itt more prosto hoditi m se obračati. Prosto gibanje jv tacih hlevih še največa dobrota, ki jo ima živinče . Taki hlevi so dragi, nepripravni za izkidovanje gnoja, potrebujejo silo stelje ; in vendar krava še nosi velike plahte blata na sebi, in pogosto mora k manjšemu saj na pol na mokrem stati ali ležati . Res je, da živinče v takem hlevu steljo z blatom dobro zmeša in preteptá, kar je prav dobro za gnoj ; vendar ta dobrota je predrago odkupljena z nesnago , s katero je živinče obdano . Ako ,,,se k temu še z gnojem napačn o dela, se zgubi še tudi ta dobrota. Ce tla tacega hleva vode ne držé , odteče toliko gnojnice, da se ne dá preceniti . Ako je ta podlaga rahla zemlja brez narejenega tlaka, je ta zguba neogibljiva . §. 19. Hle s koriti. Taki hlevi so že močno razširjeni. Pisavec Trientl jih imenuj e j a rn n a t e hleve (Grubenst~lle), zakaj staja za goveda, ki so po vrst i priklenjena, je navadno nekoliko nižja . Tako mora biti, da ne more gnojnica odtekati ; se vé, da bi moral pa tudi tlak vodo držati. Za take hleve je treba prav veliko stelje in vendar se skoraj ne dá ob varovati, da bi ne bila živina prav hudo oblatena in umazana. Ko se pa gnoj pod živino zlagoma zvišuje, se zlasti pri kleščevni stelj i navadno zgubi veliko gnojnice, in pa še močne in goste, ki skoz vrata odteka. Kam odteka? To vsak lahko vidi. Opomniti moram tukaj, da močnatost (vlažnost) stelje nima več tolike vrednosti, kedar je pod živino ali pod težo velikega gnojnega kupa . Taka teža stori, da spod gnojnega kupa mora še zrniraj veliko gnojnice odtekati, ak o se tudi toliko stelje porabi, kolikor bi je bilo sicer dosti, da se mokrotnost pridrži . Iz tega pa nasledva, da za vsak veči hlev je čisto in neogibno potrebna jama za gnojnico. Pa tudi to je iz tega razvidno, da gnojni kup naj se ne nakiduje vse previsoko ; to pa nekajzato, da se s svojo lastno težo preveč ne tlači, nekaj pa zato, da s e s polivanjem z gnojnico ložej vse skozi vlažen ohrani . Zadosti je, če je 4 čevlje visok . §. 20. Če naj se gnoj med govedi pušča. Pri obojnih ravno popisovanih hlevih pogosto puščajo gnoj manj ali delj časa v hlevih med živino, in izpravijo ga še le čez kak e mesece. Potrjeni kmetovalci raznih dežtl to močno razširjeno navad o zeló hvalijo. Hlevi, ako se primerno vetrajo, so zdravi, gorki, gnoj ostane kaj dober in se ne izpuhti veliko. Izkidovanje gnoja ne daj e toliko dela, kakor pa če se blato % sak dan nasproti iz hleva spravlja . Ako so hlevi zadosti visoki, srné gnoj dostikrat čez četrt leta me d živino ostati, potem pa se izvozi naravnost na polje. Prihranijo se pri tem gnojni kupi in jame za gnojnico, in njive dt,bé najboljš i gnoj. Kjer gnoj toliko časa ostaja med govedi, naj se tako vravná , da se žlebovi in korita po potrebi lahko više postavijo ali vzdignejo, v tej meri, kakor se staja živine zvišuje z nakopičevanjem gnoja . Po pravici govoriti, pa se vendar tako gospodarjenje ne smé priporočevati. Za gnoj je sicer bolje, toda za živino mora to za vselejbiti nenatorno in nezdravo, in korist se mora s tim prav močno zmanjševati. Zakaj . iz gnoja puhté neprenehoma soparji, ki se s ki sanjem v njem delajo, namreč amonijak in oglena kislina, eeló tudi soparji solitarno-kislega amonijaka. Ves zrak v hlevu se s tiru na poji; in kdo bo rekel, da je to natorno in pametno? In ako tak i nesnažen sopar ni več natoren, kakoršnega je živina navajena po d milim nebom, naj praša vsak sam sebe, če more tak zrak zdrav biti . Pač da, ljubi moj kmetič, ako res misliš, da tako gospodarstv o v hlevih je za -živino brez pornislika dobro ali še eeló zdravo, po skusi le sam pri sebi in, prebivaj kacega pol leta na svojem lastnem stranišču (na sekretu) . Ce pa taki hlevi, pri katerih se pred drugi m le na gnoj gleda, nikakor ne morejo živini koristni biti, tedaj j e očitno, da mora živina zastajati v mleku in sploh v koristnosti . S tim pa ni noben drugi tepen, kakor le kmet sam, ki tacega hlev a noče prenarediti. Vendar pa tudi za gnoj se ne skrbi zadosti. Pri nas je že taka, da veliko gnojnice uide skoz duri, ali pa se po vs i obširnosti v hlevu zgubi v zemljo. Tudi blato se ne meša tako primerno s steljo, kakor bi bilo že leti. V tacih hlevih ni moč gnoja po raznih namenih raznotero pripravljati , na pr. z več ali manj stelje za travnike ali pa za njive. Kdor želi dobrega gnoja, si ga pripravi po drugi poti boljega, kako r po omenjeni . . 21 . Moslnati ali áf!rasii hleb, pádi. Živina v tacih hlevih stoji na pada iz lesa, namreč iz podnic ali brunov, ki morajo biti pa tako dobro sklenjeni, da ne puščajo nič moče skozi. Mora pa pod biti malo nagnjen proti zadnjemu koncu, k večernu za 4 palce. Ta véga je zato, da moča od živine odteka v žleb, ki je zadej ob pódu počéz priravnan. Blato odpada zadejproti žlebu; le-to se vsaki dan dvakrat v žleb podrgne , ter se po žlebu spravi dalje na gnojni kup . Podi so gorki in živina se kmal u privadi na golem lesu ležati, in jej blezo to nič ne škoduje . Imajo pa Seli dve zapreki, ki se ne smete zamolčati . Morajo se namre č od časa do časa novi narediti, ker les gnjije ; tudi so podi lahko polzki, da živini spodletuje in se utegne poškodovati. Temu se v okom pride, ako se zadnji del poda naredi hrapov ali negladek, al i če se natrosi peska pod steljo. Take živinske staje se dajo pa tudi pozidati iz opeke (cegla) ali še naj bolje iz cementnega tlaka . Kjer je pa dobiti dosti dobre ilovice in kamnitih plošč, se zamore narediti prav debel tlak iz ilovice, ki se s plešami pokrije. Leseni Odi bi se morali čedalje bol) odpravljati in nadomestovali naj bi se s cementnim tlakom. Tako so živinska stanovanja lepša, zložniša, bolj snažn a in stanovitna. Ako leseni podi niso prav dobro zbiti, navadno pravveliko gnojnice v nič gre . Le kjer je sila, naj bi se podi še iz les a delali. Saj imamo najboljši cement v deželi, dajmo si vendar precejnapraviti kaj dobrega namesto krparije z lesom in ;lom, — K. vegi podov bodi še pristavljeno, da zato ne smé čez 4 palce znesti, kar na preveč vegastem podu krave lahko zvržejo in mlada živina grbasta postane, 12 §. 22. Kakošne prednosti imajo taki Weil . Prva prednost tacih hlevov je v tem, da se zamore živina pra v snažna ohraniti. Vse tekoče odteka, in blato odpada zadej . Nekatere Živine že same nekako skrbé za snago ; take se stegnejo nazaj proti žlebu, kedar se hočejo odkidati, in kedar se ulegajo, se umaknej o bolj naprej — preč od blata . Druga živinčeta pa so nečedne last nosti in jim blato ni nič zoperno. (Je blezo tako, kakor pri marsi katerih ljudéh.) Druga :Siednost je v terc, da je sapa, zrak čistejši, ker se ne snaga vsak dan odpravlja. Tretja prednost pa je ta, da se zarnore s steljo varčno delati, ali le toliko je porabiti, kolikor je nje za gnojilne namene treba . Za kraje, kjer je pomanjkanje stelje, ali za mrzlotne kraje, kjer za gnojenje njiv stelje ni potreba, so taki hlevi memo vsih druzih najbolji . Pesek in prst se ravno v tacih hlevih dasta prav dobro za pomoče k stelje rabiti . §. 23. Pomočki zoper mraz. Marsikateri, ki nimajo še tacih hlevov, iščejo od vseh krajev ugovorov zoper nje . Pravijo med dragim, da so taki hlevi premrzli . Toda zoper to so izdatni pomočki. Daj živini prav mehko postelj o iz stelje, ki jo lahko dolgo časa živini pustiš , ker ( d spredej nikol i ležišča ne ponesnaži. Zmanjšaj po zimi prostor v hlevu , to se zgod i prav lahko , ako v hlevu stelje nakopičiš. Stene, katere so proti mrzlemu vetru, založi s kupi stelje, prsti, peska ali z drvno skladavnico. Sicer pa naj tú še nekaj opomnim. Tista silna vročina in so ariea, kakor je včasih po kmečkih hišah in hlevih po zimi., ni ne ljudem in ne živini potrebna in ne koristna. 14 stopinj gorkote je zadosti pri ljudeh in pri živini . Kdor hoče, ima podnate hleve pra v lahko gorke. V krajih, kjer so taki hlevi v navadi , nisem nikol i slišal tožiti čez mraz. In to je razumljivo, ker gorkota v hlevih ima vzrok v čisto druzih virih, kakor pa v natlačenem gnoju. §. 24. Pód v globoko le2ečih hlevih . Lega in vravnava ni pri vsih hlevih taka, da bi se dal pbd, gnojna in gnojnična jama tako primérno in lepo narediti, kakor bi bilo ravno treba. Zakaj marsikateri starejši hlevi so tako globoki, da se odtok gnojnice še celó narediti ne more . Vendar pa tudi tukajdober svét ni preveč drag. Naredi jamo za gnojnico kar v hlevu, pod podom, kje pod hodišéem, in pokrij jo trdo in varno z deskami . Da ni treba gnojnice ven zajemati, izkopaj :pod hlevnimi durmi prekopo (kanal) na prosto, in skoz dobro pokrito odprtino potegni in vravnaj trombo ali sisálko. pomočjo žlebov se potlej gnojnica lahko izpeljuje na gnojni kup, ali kamor ti služi . Ako je taka jam a za gnojnico v hlevu Ivravnana, potem ni nobenega zadržka, da s e naredi tudi ped za živino. Na Tirolskem imajo po več kmetijah prav primérno napravo za odpeljevanje gnojnice . Iz dna gnojnične jame navzdol namreč drže cevi k navadni štérni, katere dušek je s čepom zataknjen . Kedar hoče kdo gnojnico razvažati, pride z gnoj 13 nično samokolnico k štérni in jo napolni . Tako si prihrani zajemanje , časa in dela . Na prav visokih krajih in planinah se zná primeriti, da ali ni č stelje ni', ali da razun peščenega sviža, sipe ali prsti nočejo druge stelje rabiti, ker navadno stelja ne gnjije, in travnikom več škoduj e kot koristi. V taeih okoliščinah je pač močno svetovati, da naj se napravijo jame , ki vodo držé in naj bodo pokrite. V take gré ves trdi in tekoči gnoj, ter vsa gnojnica iz hleva, vsi oplaki in kar j e enacega. Ako se od časa do časa primési maveeve sipe, železnateg a vitrijola ali žveplene kisline, je še toliko bolje. Ta gnoj je kaj posebno dober in čez vse pričakovanje veliko izdá. Sploh skušnja uči, da s čvrstim pa malo steljnatim gnojem pri gnojenji travnikov se z lahkoto veliko več prostora pognoji., pa vendar več zaleže, kakor z gnojem, ki je z listjem ali drugo gozdnato steljo močno natrošen . Taki gnoj v jainah se dá prav primérno stanjšati z množino vod e in potem kakor gnojnica izvažati . §. 25. Nadomestila za steljo. Steljo nadomestuješ, ako z gnojem varčno in previdno delaš . Ni mi menda več treba ponavljati, da nikar ne pusti gnojnice odtekati, ne na solncu izpuhteti, ali od vetra posušiti, ali od potokov j o izprati. Opomniti moram tukaj le še to, da je čisto prazno in zavrženo, ako stelje iz gozda domu navlečeš, če pa gnoja ne znaš pra v vravnavati. 1000 liber gnojnice {karih 400 bokalov ali. 10 veder) obsega v sebi najmanj 5 liber pepelca (kalija ali potašeljna). Ako se razgubi prav présna stavnica, utegne zguba pepelca znesti 10 d o 20 liber. Ako se razteče gnojnica iz stranišč ali svinjakov, se utegne zgubiti tudi % do I libre koščene ali fosforne kisline . Z gnojnico tedaj zgubiš po okoliščinah toliko, kolikor je pepelca v 1000 libra h pšenice, ali ceh') kolikor ga je v 1000 librah sena ; utegneš pa s te m zgubiti še koščena kislino od 100 liber pšenice . 1000 liber navadne stelje , badi si kleščevja ali praproti in enacega rastlinstva, še nim a ne ene libre pepelca, (kalija), listnata stelja ga obsega nekaj več. Ako tedaj pustiš odteči 10 centov gnojnice, zgubiš naj manj tolik o pepelca, kolikor ga je v 50 centih gozdne stelje, utegne pa' zgub a biti še veliko veča . Prašam tedaj, ljubi kmetovalec, ali ni to več kot neumno gospodarstvo ? Po eni strani gozd ropaš listja in rastlin, ki so mu potrebne za gnoj runo k boljši rasti, po drugi strani pa pustiš domá ve č razteči in razgubiti se, kot zamoreš z velikim trudom skupaj zvlačiti . 10 veder gnojnice ni ravno veliko in ta se razgubi, predno spaziš , ali 50 centov stelje pa je kup, da je kaj videti, in treba je marsika j potu in koscev kruha, predno se to skupaj spravi. Clovek bi se res skorej ujedel, ko vidi taki gnojni kup, ki ga je skorej sama stelja , spod katere pa rajava moča noč in dan odteka! Ljubi kmet! var i in spravljaj vendar svoj gnoj domá, in daj mir gozdu ; tvoje njive s tem gotovo nič ne zgubé. Kakor pa sedaj ne mara delaš, zarés n i za nič druzega, razun da z velikim trudom in ukvarjanjem, bre z namena in koristi gozd odiraš. Moram pa še opomniti, da z gnojnico 8e ne zgubi le samo pepelee gnjilee, ampak tudi solninost in žep 14 lena kislina, ravno ker se te snovine v vodi raztopé . In teh dobrih snovin z gnojnico veliko več odteče, kakor pa se jih z mnogo stelj o pridobi in skupaj spravi. Varujte tedaj gnoj, in pustite gozd pri miru . § . 26. stelja prst pomnoi ? Potreba je, da čisto v nič denem in osramotim izgovor, ki s e velikrat sliši v prid stelje. Pravijo namreč : če tudi nekoliko gajnice odteče, vendar stelja zmeraj pomaga, ker prst pomnoži. Ljubi kmetovalec! V teh besedah je vsaka črka laž . Nobena stelja, ki je iz zemlje izrastla, ne more prsti na njivi ne za en sam lot pomnožiti . Da to spoznaš, moramo v stelji dve reči razločiti, namreč to, ka r zgori, in pepél, ki ostane . 1000 liber stelje dá k večemu 50 libe r pepela. No, povej mi, ako 50 liber pepela na njivo potrosiš, za koliko pač bodeš zemljo pomnož :l ? Naj ti povém: z vsimi 50 librami zemlje nisi ne za en lot pomnožil. Kako to? Kakor koso ali sr p zavihtiš, vzameš z žetvijo proč vsih 50 liber pepela in morebiti š e več. Kaj ti tedaj ostane? Kar je gorljivega v stelji, kar je re s glavna množina vsega, pa vendar prsti tudi ne pomnoži ., temuč se zgubi s segrtjem ravno tako, kakor s sežganjem. Gnjije sicer počasi in naredi se iz stelje puhlica (humus), ki je res polju. prav koristna, pa tudi puhlica poslednjič segnjije več ali manj naglo, posebn o v ješči zemlji in ne ostane čisto nič več od nje . Iz tega sledi, da s steljo, kakor s slamo se hmota ali masa zemlje čisto nič pomnožiti ne more. Korit je v tem, da se dela puhlica, ki pa več koristi njivam kakor travnikom . §. 27. Ilrllgl nadomestovalni snutek. Drugi nadomestek bi bilo izvažanje velike sile gnojila, zlast i iz človeških stranišč, kuhinskih odpadkov in smeti iz mest na deželo na kmete. Prava ravnornera v gospodarstvu bi se s tim dosegla , ako bi se tiste snove, tiste reči, kakor gnoj zopet izvažale na kmete , od koder so prišle v mesta kakor živež. Za zdaj to pač ostane le dobra misel, dokler ne doženemo do tega, da se bodo gnojne tvarin e po mestih tako predelovale, da se bodo mogle cené in brez pridržk a daleč narazen razvažati. Nekaj pa se more tudi sedaj že storiti . Vse kosti, pérje, dlaka, volnate cunje, usnjeni odpadki, posušena kri , pepel in sicer tudi izluženec (izluženi pepel), ko se je zopet posušil, aje itd. — vse to in táko naj bi se na kmete nazaj spravljalo . Nič teh tvarin naj se ne porablja blizo mest, kamor se mor e spravljati tudi drug mestni gnoj, temveč deleč p ) deželi bi se moral e take reči razvažati in rabiti se posebno po tae,h poljih in njivah , kamor je sicer težko gnoj spravljati. Saj te reči se morejo lehk o spravljati, kamor si bodi, in imajo v sebi prav veliko živežnosti ali tečnosti. Pred drugim moram na to povdariti, da vsak kmet naj s i gleda toliko kosti nazaj dobivati, kolikor jih z živino prodá. Kaj pa bomo k temu rekli, ako so pri nas še kraji in soseske, v katerih s e moka iz kosti toliko kakor nič ne rabi? Na tujem radi plačujejo p o 5 gld. cent koščene moke, ker vedó, da z bogatejšo žetvijo se ta izdajek več kot povrne . Pri nas pa se ceh') e nameri, da se kosil s tla tuje prodajajo. Kdo bi se ne hudoval, ko vidi tako gospodarstvo ? Pa res! Ako človek vidi strašno nevredjane gnojne kupe z nezmern o steljo in k temu še prodajanje kosti na tuje, in ako vé, da 12 liber kosti ima v sebi vec fosforove kisline kot 1e00 liber stelje , bi n e bilo čudo, ako bi zaklical o ti neumni kmet ! §. 28. Tretji nadomestek . Povzél bom več reči, skupaj. L. Stelja s košenih . 2. Planinski gnoj. Po nekaterih krajih na Tirolskem v planinskih hlevih zmrznjeni gnoj po zimi vozijo v doline in ga tam po polj i raztrosijo. Ta gnoj v resnici gnoji in je neki nadomestek za to, kar se z žetvijo odpelje . Toda tako delati se pravi pa tudi ob enem planino guliti in ropati, je torej nespamet in kmetijstvo-skaza . Poskusi tako delati s svojim hišnim vrtom, kakor delaš s planino, in kmali boš spoznal, kakošna butoglavost da je to . Povej mi, če bi iz odpeljanega gnoja ne zrastlo na planin i ravno toliko piče (klaje). kolikor spodej v dolini? In ali ni pri dobrem gospodarstvu vse eno, kjer koli se krava napase, mleko daje , ali kjer se koli redi ? 3. Seno s planinskih košenin po mnozih krajih ne daje le sam o veliko klaj ,), ampak ravno tako znatno pomoč za boljše gnojenje dolinskih polj. Ako kmetovalec tudi planinske senožeti gnoji ali na maka z napeljevanjem vode, da jim je vedno enak pridelek zavarovan, potem ima v njih v resnici velik zaklad. Kako pa je, ako planinskih košenin ne more gnojiti in tudi ne namakati? Po vsaki cen i gotovo veliko slabeje . Planinske košenine morajo polagoma pešati v pridelku sena, kakor vsako polje, kateremu se vedno jemlje, pa nikol i nič ne dá. En del tvojega posestva tedaj takó neprenehoma slabi . Prašanje je tedaj, ali se s planinskim gnojem in steljo v dolini ob darovani ¦Ielež toliko in pa st‘3novitno zboljšuje, kolikor košenine n a planinah slabše prihajajo? Po vsaki ceni se mora odgovoriti, da n e , ako ni gospodarjenje z gnojem v pravem redu . En velik del rodovitne tvarine, ki se s planine spravlja, se zgubi za vselej pri gnojnem kupu. Pa tudi če se z gnojem pametno dela, se to, se iz dolinskih polj po košnji ali žetvi izpeljuje, nadomestuje le z ropanje m planinskih košenin . To pa ni prav, ker nadomestiti bi se moralo s kakim zunanjim pornočkom, ne pa s tem, da v en zaklad svojega zeml.jlšénega premoženja sežeš in ga zmanjšuješ . Poslednjič je še to , da korist, katero poljem v dolini storiš z gnojem s planin, ne bo ni koli tolika, kolikorána le škoda, katero si napravljaš z vednim ropa njem planin . Pravo gospodarstvo zahteva, da vsa zemljišča naj se ohranijo najbolj rodovitna, kar le je moč. §. 29. Četrti nadomestek ,za steljo . Že tisuč!etja je Egipt prva dežela na svetu za žito. Pšenica daje osemnajstérnat sad . In vendar njegova polja še niso videl a gnoja. Vsako leto ob svojem času o Nilovih virih visoko gori v Afriki dežuje, Nil naraste, dé're strašno velik v Egipt, prestopi tukaj svoje meje, nekaj sam preplove zemljo, nehaj pa ga umetno po ne številnih prékopah (kanalih) in vodotočih na polja izpeljujejo ; in Nil mehkega blata po njivah in po polji pusti. Brž ko se Nil zopet uteče, ljudje zemljo nekoliko preorjejo, obsejejo in v kratkem imajo bogato žetev. Mi na Kranjskem sicer nimamo Nila, iraamo pa marsikateri potok, ki bi polje in zlasti travnikom kaj dobro storil, ako bi se n a nje napeljal. Taki studenci in potoki z blatom, ki ga seboj pripeljejo, storé rodovitne travnike in planinske košenine in storé, da brez gnoja prav obilna trava raste. Zato bi se pri nas morala voda š e veliko bolj pridno napeljevati na travnike in senožeti, po okoliščina h tudi na pašnike . . Peti nadomestek . Ako polju pomaga namákanje, mu mora pomagati tudi drobn i pések, svit ali mlévka. Zakaj eden vzrokov, da namakanje pomaga , je ravno v tem, da prinese voda seboj semletega peska in blata, k i na polji ostane. Ako tega peska in sviža spravilno na polje, delamo razen vlage ravno to, kar dela potok s svojim namakanjem , to je , gnojimo jih s prav dobrim gnojem, kateri nikoli ne poide in nas ni č druzega ne stane, kakor to, da ga na poljj' spravimo. Javaljne se vé v naši deželi, koliko je vredna drobna sipa po naših potokih. Potresanje s tako sipo bi jaz torej imenoval „siaho namakanje”. Dobra sipa ima v sebi vse pepélne drobce, kakoršni so v zeliščih, ima p a tudi prsti in še zlasti dosti kalija in fosforne kisline , ki ste tak o tehtni snovmi. . 31 . Kako in kdaj gnoji pesek. Napčno bi bilo, ako bi kdo mislil, da pesek zato, ker ima gnojn o moč v sebi, tako hitro in izdatno gnoji, kakor primérna množic a stelje, pepela, koščene moke ali gnoja z enako mero gnojnine. Zakajle-te reči sadežem kar precej delé že pripravljenega in nastavljeneg a živeža, pesek pa to gnojnino še v svojih zrnih strjeno drži, je l e počasi daje, in do čistega je pač v teku enega stoletja ne izpusti . Peščevina ne dá rada naravnost svoje tečnosti iz sebe, mora se v t a namen storiti neka ločivna ali kemiška sila. To silo pesku dela prhnenje zeliščnih ostankov, puhlice — še bolj pa gnoj Malo tvarin je , kakor sem že rekel, katere bi čez nekaj časa pesek tako zjedle i n njegovo živežno moč tako stopile, kakor gnoj in gnojnica. Kar tedaj peščena zrna imajo na svojem površji živežaosti za zelišča, to se naj poprej razreši in oddaja . Iz razdjanega živca (poljskega špata) s e naredi tudi nekoliko ilovice, ki jemlje pesku njegovo preobilno gibljivost in mu daje več trdnosti . Posebno koristno ga pa živa prst (puhlica, humus) v delo vzame, Iz njenega počasnega gnjijenja nam reč neprenehoma vstaja oglena kislina, ki ne jenja pesku do živeg a iti in ga razdevati. Dalje ima puhlica nekaj v sebi, kar je kakor prav stanjšan lim, ki je zopet postal gost kakor mehko gibljivo testo , kakor kje gosto mleko . Ta lastnost daje potem pesku krhkost te r drobljivost obrnjene zemlje (brazde), kar se tudi pri sušenji ne zgubi . Po tej poti dober pesek postane prst, kakoršna je v naj boljši brazdi . 17 Po tem takem tedaj peščena stelja v prav veliko korist zrnnožuj e prst. Kako se to množenje godi, povzemi iz naslednjega premislika. Ako bi se na planoto 1000 štirjaških sežnjev vsako leto razse jalo za en kubičen seženj pe,ka, bi se v 1000 letih v resnici zemlj a za 1 seženj zvišala ; toda v 100 letih bi ta zvišava znesla še le karih 7 palcev. Vidi se pa, da, tudi pri prav obilni rabi peska za stelj o se prst le prav počasi množi, in vender se ravno s peskom godi š e najhitreje in naj bolje. Pesek ko gnojnina tedaj to-le dela : Prvič prinaša veliko zeliščne živežnosti v zemljo . Drugič postane sam pra v posebno dobra zemlja, zm-noži tedaj prst . Tretjič težko ilovčnat o zemljo zlajša zrahljá, in zboljša tudi apneno zemljo. Četrtič živežnost za yastl ijn'e šele prične dajati, kedar mu puhlica in gnoj do Živega gre. Takrat .najprvo izpusti to, kar je na površji njegovih zrn ložej razrešljivo, drugo, kar je znotraj v pesku in težko razluščljivo , daje še le s počasnim prhnenjem . Dobrega peska ali pa dobre prsti kaki zmlji pridati, to je prav za prav vse eno . §. 32. Nekdaj sadaj . Nekdaj je bilo ver gozda in grmovja v deželi, zlasti so bili stari logi z zdravim lesom in mogočnimi hlodi . Bilo je svoje dni manj ljudstva in manj živine, zato tudi manj lesi, potreba za kurjavo, za pohišja, za steljo. Les je imel majhno ceno, tratili so ga svoje voljno, in veliko ga je trohnelo po gozdih Vse to je zdaj drugače . Sedanji deleži niso tako močno zaraščeni kakor so bili stari, torejso manj izdatni in manjše veljavnosti. Ljudje sov se namnožili, in s tem ni le navadna potreba drv veliko veča, temuč nastale so mnogotere naprave, ki silo lesa gre zanje, kakor so tovarne ali fabrike , železnice, daljnopisi ali telegrafi itd. Redi se sploh po več živine, in treba je v naj novejših časih na pomnoženje in dobro rejo živin e poseben ozir imeti, ker v tem je eden glavnih virov za prihodke v deželi. Kakor pa je bilo več živine, je bilo treba tudi več stelje, ve č ašnikov in bil je zmeraj veki zadržek za naglo spodraščanje mladih ogov. Neprevidno obsekovanje in posekovanje naravnost gozd kvari jemanje stelje iz njega ga pa guli in góli, ter ravno tako končuje. Velika pogorišča so gozdom silna škoda, in bilo je s tim veliko lepih déležev pokončanih . Poslednjič pa se je pričelo veliko trgovstvo z lesom, s čimer so tako rekoč celi gozdi šli na tuje. (Med drugim žugajo po nekaterih gorenjskih krajih lepo orehovo drevje, bi djal , zatreti; še huje se morebiti godi hrastovju, ker ga toliko gre na morje, za železnice, za čreslo.) Cena lesa je silno p ,skočila in se zvišuje. Gozd, ki je poprej pri zemljišču odrival le domače potreb e za drva in steljo, mora sedaj služiti za pridobitev denarja . Cena denarja pada, plača za delo in izdelke je čedalje veča, davki, razn e potrebe za oliko in tudi potrata vedno raste ; denarja ni od kod jemati, torej se vse v gozd zaletuje, dokler ga je kaj . Po koliko krajih so napravit i pota do gozdov in goščav, v gozdih in grmovjih pa žage in razne umetne naprave, da so se gozdi hitreje golili . Spreminjal se je les v drago oglje, ali še v dražja mizarska, strugarska, rezbarska dela, in taka obrtnija, ne pada, temuč se le še množi. Kje bodo čez 50 čez 100 let mnogi gozdi, ako se bode tako dalje delalo? toliko golih rujavih planjav je že sedaj po mnozih krajih Kranjsk e dežele, kjer so bili še pred malo časom prelepi senčni logi ! Dolžnost je torej gledati, da se ne le polja ohranijo rodovitna in rodovitniša prihajajo, temuč tudi, da se gozdi varujejo, spodrejajo, in za prihodnje ohranijo. Pri tem pa, kakor so se od kaj časa začeli gozdi ropati zarad stelje, kakoršna ko gnoj na polji tako mal o tekne, ni moč gozdu pomagati, da bi drevje v njem dobro rastlo . Tak vedno guljeni gozd mora od leta do leta slabši prihajati . Zdajtedaj : drva iz gozda! steljo iz gozda! pa še za pródaj iz gozda ! Tako se gozdi v deželi in z njimi vred veliko druzer,a potrebnega kar z veliko naglico pokončuje ! §. 33 . Če obsekovanje gozdu škoduje ? Vsak gozdár, ki le kolikaj malo razuméva gozdarsko vednost, obsojuje in zavrže obsekovanje drevja kakor napačno in škodljivo . Ta edina sodba vseh iznajdenih v tej reči je določna. Poslušajte p a tega vzroke . Obsekovati drevo se pravi, silovito segati v njegovo naravo , v njegovo natoro . Nobeno silovito kvarjenje narave pa ne ostane bre z maščevanja, in človek, ki silovito lomasti v gozdu, mora tudi glob o plačati. Vedite tedaj, da drevesa dobivajo svoj živež po koreninah iz zemlje in po listji ali igličevji iz zraka. Iz zemlje se sprejema to, kar pepél v sebi obsega, z eno besedo, pepél ; — iz zraka pa prihaja vse, kar pri sežiganji zopet v zrak beži, imenito ves oglenet . Ker je pepéla le prav malo odstotkov, pri jelovji še tri odstotke ne , je lahko prevideti, kako silno veliko živeža za svojo rast drevje iz zraka jemlje. Ako takemu drevesu velik del vej odsekaš, mu tako reko č ravno toliko ust vzameš, skoz katere svoj živež v sé srka ; drevo tedaj tako obsodiš k postu . Zares je tako drevo močno zadrževano v rasti, ne le v dolgosti, ampak še prav posebno v debelosti. To pa dotlej, da poženejo in se razrastejo nove veje. To prav natanko vidiš, ako opazuješ Ietorastne kroge obsekovanih dreves . Te létnice (tisti krožčiki na okrog, kolikor drevo v enem letu debeleje postane) so več let po obsekanji veliko ožje, tanjše . Ako veje obsekuješ prav Mizo ali tik debla, in ne pustiš nekoliko žive veje z rastiki, se grče posušé, ločijo se od živega detlovega lesa, in kedar se taki hlodi v dilje žagajo, takrat tiste grče izpadejo, odleté, in škoda je zopet očitna. Pa tudi če še ostanejo, se vendar vidi, da so ločene in velikrat se še le pozneje ločijo iz podov, ali kjer se tak e deske rabijo. Ko bi veje ne bile odsekane, bi bilo vse skupaj živ lés in torej zdaj cele, lepe deske. Ravno zarad stelje pa, kolikor je nam znano, zlasti po Gorenjskem, cele goščave smrečja vse zredom a obsekujejo, ter smreki le en sam čop vej pri vrhu pusté, vse drugo veči del pri polti oklestijo . (Mooče je tudi to vzrok, da se smrekova goščava večkrat jame sušiti, ker pride neka bolezen v smrekov log in v enem ali dveh letih je vsa smrekova goščava izsušena — škoda je silno velika, ker težko ali saj kesno se zopet zaredi smrekov lóg.) O Ako veje obsekuješ prav pri deblu, se naredi smola, kakor ' pravijo, to je, smola začne v veliki obilnosti iz drevesa se cediti . veliko veei pa je ta odtok smole, ako kak plázar s krampeži p o drevesu pleza in lub od'ére ; naredé se dolge reže, po katerih smol a navzdol po deblu lije, ker stopinja za stopinjo se naredi rana v lu b in v belino. Najprvo teče smola, in če je rana v -drevo veča, da s e zarasti ne more, se začne od tiste strani deblo sušiti, trohneti i n gojiti.. Veš pa, da, kolikor smole odteče, toliko živeža je dreves u ugrabljenega in drevo je v rasti zadrževano. Znano je, kako radi se pastirji in eeló odraščeni buteži s tim igrajo, da zareze delaj o v drevesa, še zlasti v smreke, ker jih veseli, da smola po njih teče , katero včasi tudi obirajo in prodajajo . Cele plate vidiš dostikrat na naj lepših smrekah, hojah, bukvah itd. izsekane in veliko lepih hlo dov gre tako v nič. Zares se ne more nikoli dosti zatrditi, kako je to škodljivo. Z obsekovanjem tedaj drevesa ne obsodiš samo k postu, temuč mu tudi puščaš in ga trpinčiš. Ako že nočeš ali ne more š drugače, da drevo obsekuješ, pusti mu saj za čevelj dolge konce al i štore z živimi vejeami, ter pokaži vendar mrvico prizanašljivosti i n gospodarnosti. Ako drevje do dveh tretjin visočine ali eeló še više jobsekaš, se zgubi v logu senčnost, vsled tega pa na tléh dobi mo č grmičevje in dračje ter razna šara, in to je zopet drevju v škodo . Obsekanih dreves se tudi poprej črv (kukec) loti in jih končá, . Sklenem naj tedaj z naukom : S sekiro ne v gozd, razen če je treba gozd trebiti ali drevje posekovati, — in nobeno kleščevje za stelj o naj se ne jemlje iz njega, razen pri trebljenji in posekovanji . § . 34. Kaj grabljenje listja gozdu škoduje ? Odpadlo listje in iglice so edini naravni gnoj za gozd . Božja stvarna previdnost je tako vravnala, da odpadlo listje in igličevj e gozdni spodrasti prihaja v korist . Korenine gozdnih drevés se namre č navadno prav pri vrhu po zemlji raztezajo, in tanjši koreninice poganjajo med steljo, imajo tedaj ta namen , da gnojnino iz listja in igličevja srkajo v-sé . In tako nas prav previdnost modrega Stvarnika opominja, da bodimo varčni ter vse v prid obračajmo, da s e nič ne zgubi. Zdaj bi hotel slišati kmeta, kako bi rantačil za tatom, kateri bi mu po noči gnoj z njive ali travnika pograbil : in vendar on sam sebi tako dela, ki v gozdu steljo, to je, pravi gozdni gnoj d o gole zemlje pograblja! Lej krnet! tako si ti svoj lastni tat . Gozdna stelja zarad svoje rahle lastnosti in srkajoče moči je podobna gobi , katera veliko vlage nase vleče in jo v sebi. drži. Ta okoliščina ohrani zemlja in korenine vlažne in jih stori zmožne, da deblu vedno nove mokrotnosti in živežnosti dopeljujejo . Res se povsod opazuje, da v vlažno-gorkih letih drevje v višavo in debelost veliko obilniše dojemlj e kakor pa o suhih letinah ; to kažejo letnice (vsakoletni odrastni krog i na drevesih) . Listje po tléh pa ne daje samo vlage, temue tudi lepo varuj e in goji mala koreninska laknica, ki iz zemjle v to steljo segajo, va ruje po zimi prehudega mraza in po leti vročine . Ako vzameš to steljo, se zemlja, naglo in globoko usliši, in pa toliko bolj, koliko r trša in gostejša so tla . Rahla zemlja se nikoli tako ne izsuši, kakor gosta, Po solnČnih, strmih krajih se to se dosti huje godi, kakor p a po senčnih, in vendar s tacih krajev naj raji steljo grabijo . Ce tudi se listje in igličevje pci tacih solnčnatih krajih močno posuši, j e vendar še zmiraj kakor pogrinjalo za tla, ki ima veliko vlage v sebi . S tem, da se tla sušé, vročini in mrazu izpostavijo, ker se jim stelj a vzame, se rasti lesa zgodi prav velika škoda. Skušnje so dopričale, da zemlja v gozdu, ako se vedno in vedno do golih tal stelja od jemlje, postane veliko revniša ; ne le da les zlagoma v svoji rasti močno zastaja, temin tudi listja je v njem čedalje manj . To je tudi čisto očitno, ker listja mora toliko več ali pa manj biti, kolikor bolj a ali slabša je rast. Ako so tla v gozdu s steljo pokrita, se velik del dežnice pri držuje, in kar je odteče, je večidel čista, z odrte gozdne zemlje p a j e veliko več uteče in še veliko rodovitne prsti seboj podrgne . Iz gozda, kjer je stelja pograbljena, kmali po velikem dežji teče velik o vode, iz gozda s steljo pa tudi po daljšem deževanji le malo . Po celih okrajinah, kjer se stelja neprizanašljivo grabi, ima to te žalostne nasledke, da pri deževji vode veliko nevarniše narasteoj . Priča tega so strašne povodnji reke Rone na južnem Francoskem . Skoda neprizanašljivega grabljenja stelje (z železnimi grabljami, do gole zemlje, vsake 3 -4leta) se ne pokaže tako naglo in očitno, kakor škod a obsekovanja. Tudi gozdna zemlja je tako različna, da v enem kraj u more več, v drugem M , nj tacega odiranja prenašati, ter se ne raz odene tako naglo in očitno to skazljivo gospodarstvo . Drevje nam reč še zmeraj po nekoliko raste, ohrani svojo prejšnjo podobo in š e le v 20—30 letih vsako nebrlavo oko očitno vidi, kako napačn o se je gospodarilo. Navadni nasledki nezmérnega grabljenja stelje so ti, da sploh manj lesa zraste in zlasti lesa za imenitnišo rabo ; pa tudi to, da jam e drevje gnjiti, trohneti, sušiti se v deblih, v strženu, v vrhovih, od tod potreba, da se mora kolobarni čas posekovanja veliko obkrajšati . Najhuje pa je to, da se gozdna zemlja sčasoma tako skazi in izpije , da žlahtniše drevje več ne more odraščati, torej le z manjšim zadovoljni borovec prihaja na njih mesto, pa tudi ta sčasoma prav revn o raste. To je velika škoda, ako se pomisli, koliko vrednot imaj o smreke, jelke, hojke in že celó dragi meeesen. Poslednjič je še v e diti, da se z grabljenjem neštevilne gozdne zelišča potrgajo in pode rejo, posebno enoletne, pa tudi dveletne, kar stori, da se velikrat nji h rast iztrebi in zatere, posebno pa v malih deležih . Le ljubše mi je še vendar, ako se drevje obsekuje, kakor pa , da se z vednim grabljenjem do golih tal zemlja v nič déva, da lep o drevje ne more več rasti. Z obsekovanjem se saj le drevje pokončá, z nezmérnim grabljenjem pa se končuje drevje in zemlja ob enem . Se vé, da se tudi zgodi, da ni-o ljudje zadovoljni le z obsekovanjem , temuč grabijo še steljo spod drevja . Ker pa za modro gospodarstvo ne eno ne drugo ni potrebno, zato tacega početja ne morem pametno gospodarstvo imenovati ; to je gospodarstvo divjakov. Za tarnanje taeih, ki gozde odirajo, nimam ušesa, ker to nič ne določi. Kar p a določuje, to je veči pridobitek pri žitu, senu, lesu i n denarju, in ta pridelek. dobivajo pametni kmetovalci , ne pa gozdodirci. . Kdaj in kako se sme stelja grabiti ? Videli smo, koliko nezmerno škodo po gozdih dela neprizanaš ljlvo grabljenje stelje, Ta škoda je še veliko veča kakor škoda p o obsekovanji, ker s tem se ne končuje le samo gozdno drevje, ampak tudi gozdna zemlja. Ta škoda pa je na prvi pogled veliko manjočitna, tildi je po legi in lastnosti gozdov močno razlij:na in dá se torej veliko lože] zakrivati s praznimi izgovori, po katerih se kmet sam svojemu žepu laže. Ne listje in ne igličevje se nikoli ne smé grabiti v mladem gozdu, in sicer' dotlej ne, dokler se taisti še čvrsto spodrašČa, to s e pravi, do malo let pred posekovanjem . To mora veljati za splošno pravilo, od katerega se smé le v posameznih prim 4rljejih odjenjati. Kedar se bliža deležu čas -)osekovanja, takrat v največ primérljejih , zlasti v senčnih krajih, ni dopuščeno, temuč je eeló koristno steljo pograbiti, da zaraore seme, padajoče z dreves, res do zemlje priti i n poganjati. Koristno celó je v tako zemljo za eno leto podzemljie (krompirja) nasaditi, da se prst zrahljá in za prihodnjo setev pripravi . Drugač bi utegnilo biti po solnčnih in suhih deležih, kjer bi se vsaj veliko stelje ne smelo odgrabljati, da se v njih vlaga ohrani . Ako se je gozdu o njegovi rasti prizanašalo, je pri posekovanji tolik a množina stelje, da se more gotovo lahko utrpeti, ako se je nekolik o pusti kakor za odejo in gnoj, druga se pograbi. Po marsikaterih krajih zlasti veter nakopiči toliko Ustja, da utegne prej škodovati kakor pa koristiti ; tukaj se ga smé velik de l brez škode vzeti. Ako se jeseni, ko drevje obleti, enkrat v dve h letih novo obletelo listje pograbi in staro pokrivalo listja pusti, naj bliže to drevesni rasti ne škoduje ; sploh utegne prav biti, ako se vrhni del stelje pograbi iz gozda, kjer je močno nakopičena. Vendar se pa nikoli ne smé vse do golega (do tal) pograbiti, saj majhn a odeja mora ostati. Po jelovjih lesovih naj se stelja grabi jeseni pred novim obletovanjem, da se za zimo odeja nadomesti. Kdor hoče v resnici log varovati, bode korali vedil, kako mu je to uravnavati . Dobrovoljnemu gospodarju v taki reči ni potreba pravil dajati, kakoršne je brez tega za vse razne primerljeje komaj moč vstanoviti . Ni prepovedano zmérno grabljenje sploh, redar gospodar ima to skrb, da gozdu prizanaša, ampak grabljenje do golih tal , ko se korenin e por3kodujejo, in grabljenje v kratkem zapored, to ;je napačno. Nič ni prepovedano, kar se more brez škode zgoditi ; kar pa škodo dela, se prepoveduje samo po sebi . Opomniti resno pa na škodo, ktero si ljudje delajo dostikrat iz nevednosti, to je gotovo naša dolžnost, in ljudstvo bi ne delalo po pameti, ako bi zaničeval o očitno resničen poduk od tacih mož, ki so v reči iznajdeni. Res je, da tako si pridobi manj stelje kakor poprej. Ako pa kdo gospodar stvo z gnojem zboljša, bode z rnanji'3'o množino stelje veliko bolje izhajal, kakor pa s poprejšnjimi silnimi kupi . Ljubi rojaki! bodi vam še enkrat rečeno, ne ravná se za to, d a bi se vam vzela potr bna gozdna stelja, ampak za, to, da vas epommm na silno Škodo, katero delate svojim gozdom n logom z neprizanagjivim grabljenjem stelje, ne da bi s tem svojini poljem ka jkoristili. . 36. Kako važen je gozd. Marsikatere srenje imajo že tako malo gozdnih deležev, da le z veliko silo izhajajo z lesom. Druge jih imajo za potrebo, ali v kaki nesreči bi bili že v zadregi. Zopet drugi imajo gozdov še obilno , toda v tej obilnosti je del njih prihodkov, brez katerih nočejo in rt e morejo biti. Sploh so zaloge še tolike, da se zamore z lesom trgovati, kar nese veliko denarja . Veliko gozdne zemlje se celé ne mor e v polja predelati, ker je preslaba, prenerodovitna in v nepripravni h krajih. Iz tega nasledva, da to, kar je zdaj g zd, mora tudi v prihodnje (veči del) gozd ostati. Toda korist dežele in posameznih posestnikov zahteva gospodarstvo tako vravnati, da se za stanovitno i z gozda dobiva naj veči prid, kar koli je moč . Zato je treba gospodarstvo v tem oziru zboljševati, ne pa ga zanemarjati . Pred drugim naj se nezraérna množina stelje skrči le na potrebno mero . aNGozd pa ni le neogibno potreben zarad lesa, ampak ravno tako potreben v varstvo goram pred plazi in zaméti, v varstvo ravnina m pred zasipi in zaglinjenjem vodnih strug, v ohranjenje studencev i n v brarnbo ugodnega obnebja Ako bi gozd ne da)al tudi noben e druge koristi, moral bi ostati kakor hramba deželi v prid in dobro . Zgodovina ima prav žalostnih dokazov, kako naj rodovitniše dežele z iz trebljenjem. gozdov v nič pridejo . Žalostni zgledi so Palestina, mala Azija, Spanija, Grecija (pri nas menda tudi Kras) itd. Te dežele so imele nekdaj obilno studencev in potokov, bile so neizrečeno rodovitne in pod naj boljšim obnebjem ; sedaj je v vsem pomanjkanje . j povém pa nekatere posamezne izglede , Dalmacija je bila nekdaj cvetoča, vodenčna dežela z najpri. jazniŠim obnebjem. Rimski velikaši so zarad tacih lepot radi ob - Iskovali to deželo, V srednjem veku so dobili Dalmacijo Benečani v posest. Le-ti so po gozdih lomastili in jih brez usmiljenja izsekoval i za trgovstvoTz lesom, kakor tudi za barke. Toda Dalmatinci nis o marali za svoje nove gospode, upirali so se zoper nje , jih napadal i in plenili ter se skrivali po starodavnih gozdih, ki jih je zmeraj še kaj bilo. Poslano je bilo torej vojaštvo s poveljem, da naj vse gozd e popali ; ob koncu tega preganjanja so cele barke napolnili s kozami , ki so jih med obožano ljudstvo razdelili. Tem živalim je bilo zato skrbeti, da se gozdi niso mogli več spodrasti in so svojo nalogo tud i natanko spolnovale. In lejte! Sedanji čas je Dalmacija tako ožuljena, pusta in suha dežela, da daleč okrog ni take. Prijatli kóz najsi to za uho zapišejo. Spodnji Egipt je bil nezdrav, in k večem.0 devetkrat na leto je tam deževalo . Na svét nekega evropejskega zdravnika je Mehemed Ali paša dal nasaditi 20 do 30 milijonov drevés , in število deževnih dni se je na to namnožilo do 42 in obnebje s e zboljšuje. V gornjem Egiptu pa, kjer so dateljnove gozde izsekovali , se kaže ravno nasprotno. Tudi v Tiberiji so jeli zemljo bolj pridno obdelovati, zelenjave zasajati, in od tistega časa večkrat dežuje. -- Ko je bila okrajina Boeage na Vendejskem na Francoskem še gojzdena, je bilo po poljih in ob potih obilno vode. Od leta 1808 so jeli gozde skoro vse-čez izsekovati in od tistega časa imajo pol ja velikrat pomanjkanje dežja, studenci in vodnjaki dajejo le malo vod . Pred letom 1821 je Provansa (Provence) na Francoskem imela 23 dokaj studencev in potokov. Leta 1822 so pozeble vse oljke, ki jih je bilo tolike sile nasajenih, da so bili celi oljkovi gozdi , treba jih je bilo potem posekati . Od tistega časa so potoki močno usihali i n poljedelstvo je bilo veliko težavniše. Lejte, ljubi kmetje, kako potrebno je torej skrbeti za gozde , loge, dobrave in goščave, da se v deželi ohranijo. Ako vara je ka jtudi za vaše mlajše in ne le za vaše IaAno grlo in želodec, bodite varčni z lesom, modro gospodarite z gozdi . Sklep. Vse sploh in vsakemu gospodarju posebej je na korist, da se gospodarstvo z gozdi iz korenine zboljša. Cisto in neogibno potrebno je, da obsekovanje drevja opustimo, steljo iz gozdov pa le še ta m in takrat jemljemo, kjer in kadar se to more goditi brez škode. Da se to doseže, je pred vsim potrebno, da se vpeljejo snažni, zdravi in malo stelje potrebujoči »hlevi s Odi", kateri so se po mnozih krajih že ko koristni potrdili . Potlej se mora odjenjati travnike z neprekisanim steljnatim gnojem obsipati, ker jim veliko bolje tekne gnojnic a ter odpadki živine sploh v tekoči podobi. Dolga stelja, ki se mora zopet pograbiti s travnikov, ne pomaga nič; sekana stelja, ki težko gnjije, več škoduje kot koristi, posebno po mrzlejših krajih in p o travnikih na višavah . Ako se na to ozir ima, se pol manj stelj e potrebuje in polje se vendar zamore rodovitno gnojiti . Ne prodajaj prav nikakoršnih kosti, temuč vse odpadke od zelišč in od živali skupaj spravljaj, obračaj v rabo vse, kar je pripravn o gnojiti, kakor mavec (gips), lapor itd. Prav posebno moram priporo čiti, da naj se peščena sipa (ni1evka) v prid obrača ; ne le ločbarske (kemiške) preiskave, ampak tudi mnoge koristne skušnje so potrdile in pokazale, kako koristna je ta mlév za rodovitnost zemlje in z a popravo prsti. Za sklep vam, ljubi rojaki, še enkrat kličem : Zboljšujte go spodarstvo z gnojnino! Letni znesek na poljih in v gozdih se bode s tim povzdignil za več milijonov goldinarjev v deželi",