432 !¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»*¦¦-¦¦¦¦¦«¦•¦ Obrtnija. Kaj provzroči krojaču največ škode in kako se je ubrani ? (Spisal M. Kune.) Geslo: Krojač, postani trd! Da je izguba pri krojaču podedovana nesreča ali rakrana tega obrta, to se je že davno spoznalo in pri-poznalo. Resnica je, da ga ni obrta, kateri bi moral hote ali nehote toliko riskirati, kakor krojaški obrt ˇ 433 ožjem p< imenu in kakor oblačilni obrti sploh. Najsi je obleka pi »v tako potrebna, kakor stanovanje ali hrana, vender i? dajo ljudje zanjo najmanj radi denar in smatrajo ta izdate! t enega najtežjih. Marsikaterega talmikavalirja je laglja pridobiti, da plača steklenico šampanjca, kakor da plača krojaču mesečni obrok. Bilo bi zanimivo, preiskovati, od kod ta slaba navada izvira. Dočim plačujejo ljudje h rano in stanov en ja kaj radi, se smatra dolg pri krojaču kot nekaj, kar je samo po sebi razumljivo m se časih krojaču še zameri, ako se dovoli, najudaneje prositi plačila, seveda šeie dolgo potem, ko je zapade plačilni rok. Nihče se ne sramuje, biti krojaču kaj dolžan, najsi ve za to tudi ves svet; človeka pač sodijo po obleki a k večjemu se primeri še kaki dami, da se jej svet roga, ako svojih kril in klobučkov ni plačala. Gospodje stvar-jenja pa so vzvišeni nad vse take malenkosti. To se je razvilo tekom časa in nekoliko so tega gotovo tudi krojači sami krivi. Odpraviti to razvado, ne bo tako lahko, kakor je bila nje vpeljava. Vzlic temu splošnemu nazoru pa ne gre, meriti vse tiste, ki jemljejo na upanje, jednakim merilom. Ako izločimo tiste spoštovanja vredne odjemalce, kateri svojo dolžnost po možnosti izpolnujejo, potem ostaneta dve vrsti dolžnikov. V prvo in boljšo vrsto spadajo tisti, ki imajo pri naročbi pošteni namen, plačati in katerih dobre namene pokvarijo lahkomiselnost in zapravljivost, tako da se svojega krojača šele tedaj spomnijo, kadar rabijo novo obleko, pri kateri priliki znajo svoje dobre namene tako lepo predstaviti, da jim krojač veruje in jim da novega kredita. Pri tacih odjemalcih naposled ni izgubljeno vsako upanje na rešitev, dasi — odkrito povedano — kar nič ne pripomorejo k racijonalnemu razvoju obrta. V drugo, absolutno slabo vrsto odjemalcev, spadajo tisti, kateri narede. naročilo že z namenom, da ničesar ne plačajo. To so najnevarnejši naročniki in žal, njih število ni majhno. Taki ljudje ne izkoriščajo samo krojačeve lahkomiselnosti in neizkušenosti, ampak čestokrat tudi njegovo dobroto in njegovo poštenje. Zlasti začetnikom znajo imponirati, a v svojo zagotovitev zahtevajo pri obleki kake posebnosti tako, da postane obleka za druge nerabna, ako bi krojač bil slučajno dobil kako svarilo in bi ga obšli pomisleki, še predno je dal obleko iz rok. Taki ljudje so že marsikacega dobrohotnega in poštenega obrtnika spravili na nič in gotovo ga ni krojača, ki bi ne bil vsaj nekajkrat šel tem ljudem v past. Kdo torej krojača največkrat in najhuje oškoduje, je s temjpovedano, saj ve in čuti to vsak krojač najbolje sam. Važnejše pa je vprašanje, kako se škode obvarovati, In tu je začeti pri geslu, katero stoji na čelu tem vrstam in katero pravi: krojač postani trd! Ljudem, katerih ne poznaš, vsaj v začetku ne obljubi prav nič. če tudi sikdaj po krivici nezaupen, ti to ne bo ničesar škodovalo, ker ti resničen poštenjak tacega postopanja gotovo ne zameri. S časom, to je s škodo, se človek nekako navadi, preso- jati ljudi, v začetku pa sledi navadno jedni neumnosti druga. Nepoznanega naročnika vprašaj najprej za ime, za njegov stan in za stanovanje in če je mogoče, poizvedi takoj, kako in kaj je ž njim. Prej blaga nikar ne vrezi, tudi če ti je obljubljeno takojšnje plačilo. Plačilo na obroke sprejmi od nepoznanih ljudij samo tedaj, če so njegove razmere take, da lahko prideš do svojega denarja, ako so poizvedbe o naročniku ne glase dobro, ali če poizvedbe sploh niso imele uspeha, potem odkloni naročbo z vso odločnostjo. Nepoznanega naročnika lahko tudi vprašaš za reference, a če je po stanu naročnika treba, zahtevaj, da naj kdo zanj jamči. Prav takisto odlcčen pa bodi krojač tudi proti dobrim znancem. Nikdar naj ne pozabi starega pregovora, da je vsega prijateljstva konec tam, kjer gre za denar. Le preveč je tacih prijateljev, ki zahtevajo od krojača Bog zna kaj vse, sami pa svojih prijateljskih dolžnostij niti s točnim plačevanjem nečejo izpolnjevati. Sploh je pa najbolje, ako je človek v kupčiji samo človek in druzega nič. Boljše je, dalati manj, a da je zaslužek gotov, kakor imeti mnogo dela pa ne gotovega zaslužka. To je resnica, katera se vse premalo uvažuje. Mnogo je krojačev, ki mislijo, da »množina izda", pa ne vedo, da rokodelec ne sme špekulirati, ako naj njegova obrt na zdravi podlagi stoji. Zaslužek ni tako velik, da bi se pri desetih oblekah pckrila izguba, katera je nastala, ker za jedno obleko m bilo plačila. (Konec sledi). 443 Obrtnija. Kaj provzroči krojaču največ škode in kako se je ubrani? (Spisal M. Kune.) (Konec.) Geslo: Krojač, postani trd! Zelo krivo je mnenje, da se brezvestni ljudje nahajajo samo mej gotovimi stanovi. Izkušnja uči, da mora biti krojač nezaupen proti vsakemu, naj bode visokega ali nizkega stanu. Najboljše sredstvo, ubraniti se škode in nesreče, je pač to, da se nikomur preveč ne kreditira. Ako more človeč žj kdaj v loterijo nesti svoj denar, naj vsaj preveč ne riskira. Naročniku naj se da le gotov, njegovim plačilnim razmeram primeren kredit in naj se dogovori ž njim v naprej, da dobi drugo naročbo šele potem, ko je prvo popolnoma poravnal. Zlasti nasproti mladim ljudem je treba previdnosti ker ti izgube cesto ves pogum plačatii kadar zagledajo velik račun in krojač mora večkrat slišati popolnoma opravičeno očitanje: Zakaj ste mu kreditirali ? Za izgubo bi bila tudi jedna obleka zadosto vala. Krojači, kateri znajo zlasti mlade ljudi pridobiti, da mnogo naroče in ki dotičnike, kadar je račun narasel, neprenehoma preganjajo — tudi tacih krojačev je dobiti — ne šteje nihče mej reelne obrtnike. Tudi ugled tacih mojstrov ne traja dolgo. Pravočasni opomini in dopo-slatev računov pomagajo tu in tam, najboljše pa je, da se sploh ne delajo kupčije z ljudmi, ki plačajo še le potem, ko so bili opominjani. Ko bi tako ravnali vsi krojači, bi bilo vseh neznosnih razmer kmalu konec. Na iztoženje se ni zanašati. Kdor kaj ima, se ne pusti tožiti, kdor pa ničesar nima, tistemu tudi ni ničesar vzeti in ima krojač samo čast, da mora še pravdne troške plačati. Tožba je toliko nevarnejša, ker v Avstriji zakoni ščitijo in varujejo dolžnika kar morejo. Dohodka do 800 gld. ni možno zarubiti in isto tako ni možno za-rubiti hišnih potrebščin in pohištva. Dolžniku jo možno vzeti samo mej luksus spadajoče stvari a ljudje, ki nečejo plačevati svojih dolgov, sploh nimajo takšnih stvari! Kjer je upnik po zakonih izročen dolžniku na milost in nemilost, tam je možno dati samo jeden nasvet : kredit naj se utesni na kolikor najmanj mogoče. Pisatelj teh vrst sem pri obrtni enketi na Dunaju spravil te razmere na razgovor in zahteval, naj se zakonito zavaruje plačilo rokodelskih izdelkov. Posledica tega nasveta je inicijativni predlog, kateri je podala jedna skupina poslancev avstrijskega državnega zbora in po katerem naj bi se malim obrtnikom pridržala nekaka lastninska pravica do vseh njihovih naročnikom izročenih izdelkov, dokler ti izdelki niso popolnoma plačani. Ali postane kdaj kaj iz tega predloga, tega seveda ni mogoče prorokovati, dasi bi se ž njim uzakonila po mojem mnenju povsem naravna pravica. Resnično in izdatno zboljšanje razmer pa se doseže jedino le s tem, da se kredit znatno utesni. Ako bi začetniki začeli svojo obrt s trdnejšimi načeli in gledali bolj na kakovost naročnikov, kakor pa na njih štedilo, bi varovali samo svojo lastno korist. Od skupnih korakov, mejsebojnega porazumljevanja, sestavljanja „črnih knjig" v katere bi se vpisovali slabi plačniki, je po dotičnih narejenih izkušnjah pričakovati le delnega uspeha, zlasti ker je le težko doseči jedinost in ker taka j edinost navadno ne traja dolgo. V deželah, kjer je upnik bolje zavarovan napram dolžniku, tam je seveda možno tudi več riskirati, kjer pa ni tako, tam je vsekako tisti na najboljšem stališču, kdor najmanj kreditira. Praktična izkušnja je najboljše navodilo, žal, da igra pri njej prvo ulogo pregovor, da škoda človeka izuči. Blagor mu, kdor se po škodi ne da prečestokrat opominjati. Kdor še v pravem času spozna, da z lahko-mišljenim kreditiranjem samo svoje imetje in svojo delavno moč zapravlja in da je naravnost neodpustno, tuje ljudi oblačiti, pri svojih lastnih ljudeh pa štediti in stiskati. Utesnitev kredita — to bi moralo biti geslo vseh krojačev. Za vzgled naj bodo konfekcijonarji, katerih tisti zadolževalci po poklicu nikdar ne nadlegujejo in katerim sel vsed tega dosti bolje godi, kakor krojačem, ki delajo za naročnike in katerim dela iztirajevanje zaslužka več sivih las, nega vse strokovne kalamitete skupaj.