PETERKA: LETO ODLOČITVE
simon popek
35mm, barvni -120 min.
producent Gustav Film, RTV Slovenija režija Vlado Škafar scenarij Vlado Škafar fotografija Aleš Belak montaža Vlada Škafar nastopajo Primož Peterka, Renata Bohinc, Matjaž Zupan, Robert Kranjec, Uroš Peterka
Pri oceni celovečernega dokumentarnega prvenca Vlada Škafarja se bom, hočeš-nočeš, moral obregniti tudi ob prevladujoče (bolj ali manj strokovne) reakcije, ki so ob premiernem prikazovanju v Celju do mene pricurljale bodisi prek medijev bodisi prek osebnih stikov. Več ko je bilo - povečini negativnih - odzivov na Škafarjev film, bolj mi je postajalo jasno, da je Slovenijo in tukajšnjo kinematografsko javnost po dolgem času doletela malodane neznana (ali vsaj neobičajna) filmska forma, celovečerni avtorski dokumentarec, predvajan s 35-milimetrskega filmskega traku.
Če odštejem lanskoletno Zgodbo gospoda P.F. Karpa Go-dine, ki je izhajal iz televizijskega medija in kot takšen niti ni mogel prevzeti prave kinematografske formule, potem se sploh ne spomnim, kdaj je bil slovenski dokumentarni film nazadnje predvajan v kinu. Ta podatek je v kontekstu mojega pisanja zgolj trivialen in kvečjemu odraža mačehovski odnos do dokumentarca na Slovenskem, ki je povečini getoiziran, deklasiran in zreduciran na televizijski format. Kadar seveda sploh lahko govorimo o klasičnem dokumentarcu, ki z redkimi izjemami (Helena Koder, Maja Weiss) na naših tleh tako rekoč ne obstaja več. Ob številnih negativnih reakcijah, ki so za glavni argument "proti" navajale dolžino filma in njegovo skrajno neinformativnost, je vse bolj postajalo jasno, da prihaja do temeljnega nesporazuma o tem, kaj sploh je filmski dokumentarec; kakšna je pri njem vloga režiserja in kaj gledalec lahko pričakuje oziroma kaj je sploh upravičen pričakovati.
Na tem mestu bi lahko posegel po zgodovinskih knjigah, enciklopedijah ali teoretskih spisih in začel navajati citate, a se bom vzdržal in sledil "profani" razlagi, ki ji sam najbolj zaupam in je zame merodajna. Namreč: filmski dokumentarec se v svoj najžlahtnejši obliki ne razlikuje dosti od fikcijskega filma, je podobno režiran in občasno manipulira tako z gledalcem kot s svojim subjektom. Skratka, nekateri najboljši dokumentarci v gledalcu vseskozi sprožajo dvome o svoji avtentičnosti, resničnosti, "čistosti". Predvsem pa ne nastajajo zato, da bi gledalca informirali - vsaj ne v klasičnem pomenu besede. V tem grmu tudi tiči zajec; od Škafarja so (pre)mnogi pričakovali informativni portret padlega šampiona, kakršne običajno naplavi televizijska produkcija, z vsemi ključnimi fazami njegove zgodbe, prvih uspehov in konfrontacij s trene-
rji ter Smučarsko zvezo, medijsko izpostavljenimi aferami, ki so vključevale prepire okrog Primoževih dolgih las, avtomobilske nesreče ipd.
Peterka: leto odločitve pač ni celovečerni novinarski prispevek iz športne redakcije, temveč avtorski film, ki z vso legitimnostjo izkorišča strog, subjektiven pogled režiserja. Kar ne pomeni, da je film brez napak. Da ne bo pomote, s Peterko imam mestoma hude težave; v film se občasno prikradejo številni odvečni elementi in male nedoslednosti, kar gre pripisati režiserjevi neizkušenosti oziroma neodločnosti. Od prvega prizora dalje (piknik v naravi), ki ga Škafar tako po načinu kadriranja, osebnem angaž-maju (komentarji režiserja v offu) in skrajno intimnem razpoloženju bržkone dolguje pokojnemu Robertu Kra merju (Ghosts of Electricity, 1997), učinkuje Peterka, vsaj zame, na dveh nivojih - kot ljubezenska zgodba med Primožem in Renato ter kot prikaz Primoževe osebne in profesionalne rehabilitacije. In prav zato v tem skrajno intimnem družinskem filmu številni prizori (pogovor z bratom, trenerska strategija ipd.) delujejo kot tujki, moteč element, brez katerih bi film deloval veliko bolj konsistentno. Trdim ravno nasprotno od tistih, ki pogrešajo informativno razsežnost, namreč: Peterka je še premalo radikalen film in bi se moral še bolj potopiti v družinsko intimo Primoža in Renate, medtem ko bi lahko bil v pogledu Primoževe športne reafirmacije veliko bolj elegantno izpeljan. Pogrešal sem drugačne rešitve, kakšno suges-tivno elipso, ki bi na primer nadomestila nemogočo - in hudo predolgo - sekvenco v nočnem baru, kjer domači proslavljajo bron iz Salt Lake Cityja. Prav sklepni del filma, Olimpiada m reakcije na ekipni uspeh, se izkaže kot najbolj problematičen, saj je očitno, da je v teh trenutkih dihotomija med Škafarjem-režiserjem in Škafar-jem-navijačem največja, ter da pregrete strasti in emocije slednjega s premišljeno avtorsko vizijo, ki jo je zasnova! Skafar-režiser, ni povsem kompatibilna. Kar pomeni, da "navijaški pol" dokumentarca v skrajni konsekvenci zmi-nira prefinjeno zastavljeno družinsko dramo. Zato pa se od Škafarja marsikateri slovenski režiser lahko uči, kako - tudi znotraj igranega filma - pristopiti k režiranju intimnih situacij, ki v slovenskem filmu povečini še vedno delujejo neprepričljivo. Letošnjo slovensko filmsko bero si bom zapomnil po dveh filmih, ki ta intimni moment suvereno presežeta: Peterka in Pod njenim oknom.»