262                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
Dr. Jož. A. Glonar:
Med reformacijo in romantiko.
(Kos literarnozgodovinskega programa.)
Naši književnosti so udarili temelje in dali prvo, obširno podlago naši protestantje; njih delo je vedno bila podlaga poznejšemu literarnemu delovanju, njih jezik je temelj našega knjižnega jezika. Preprost zakon narave, ki nam kaže, da vpliva vsaka natisnjena knjiga, kakor hitro je prišla med ljudi, že s svojo preprosto eksistenco na knjige, ki ji slede — tem bolj v času, ko je knjig malo in niso druga drugi na poti — nam je dokaz za to. Na tem polju je pri nas opravila glavno delo Dalmatinova biblija. Da se je vkljub separatističnim težnjam, ki so se pojavljale na raznih krajih in v raznih časih, vendar ohranila kontinuiteta našega književnega jezika, to nas uči njegova zgodovina. Drugačno sliko pa nam kaže zgodovina našega literarnega življenja. Živahnemu literarnemu delovanju protestantov, ki obsega razne panoge književnosti, sledi v 17. stoletju očividna stagnacija. Kar je naše literature, je iz kraja namenjena samo najnujnejšim dušebrižniškim potrebam (katekizmi, listi in evangeliji), v drugi polovici 17. stoletja pa prevladuje bogoslovski (Schon-leben) in posvetni (Valvasor) enciklopedizem, ki kulminira v ustanovitvi ljubljanske akademije („Academia operosorum", ustanovljena 1. 1693). Delo te akademije in nje članov ni bilo slovensko, toda duh, ki se je izražal v njej, je celo 18. stoletje in še globoko v 19. dajal barvo in določal smer pretežni večini slovenske književnosti one dobe. Na koncu 17. in v začetku 18. stoletja pa nakrat oživi literarno delovanje: trije pridigarji, kapucina o. Janez Svetokriški, oče Ro-gerij in Jernej Bas ar, jezuit, izdajo 8 debelih knjig v našem jeziku. Te knjige so izšle v letih 1691—1743, torej v okroglo petdesetih letih in že same prekašajo po obsegu vso našo literaturo, kar je je izšlo v celem stoletju, ki leži med letom 1691 in letom 1595, ko je izšla zadnja slovenska protestantska knjiga, Lutrova postila, ki jo je izdal Trubarjev sin Felicijan. Če se spomnimo, da je bila ljubljanska akademija v ozkih stikih z italijanskimi — tje doli do Sicilije — nam pač ne bo gol slučaj, da je publikacijo Janezovih in Rogerijevih pridig omogočila munificenca italijanskih ple-menitašev.  — Iz  kroga  akademije je   izšel   prvi  zgodovinar  naše
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                    263
literature, o. Marko Pohlin. Pri vseh, ki so mu na tem polju sledili in z večjo ali manjšo srečo poizkušali pokazati zgodovino naše književnosti ali celo našega duševnega življenja, pa se opazuje ista prikazen. Med reformacijo in romantiko zeva povsodi velika vrzel, ki je le za silo zamašena z življenjepisnimi in bibliografičnimi podatki in površno karakterizirana z analogijami iz svetovne zgodovine in nemške literarne zgodovine. To je doba, ki smo jo navajeni imenovati „protireformacijsko", »katoliško" in pri kateri tvorita „prosvitljena" in »francoska" doba nekak prehod v duševno zgodovino 19. stoletja. Ta prikazen je deloma umljiva. Reformacija in romantika imata množino književnih produktov in sta že kot svetovni struji tako jasno izraženi in karakterizirani, da se jih človek lahko brez posebnih težkoč loti. Poleg tega je s preprostega človeškega stališča umljivo, da se zgodovinar narodne književnosti s posebno ljubeznijo in vnemo posveti dobi poroda svoje književnosti in nje prvega lepega razcvita. Doba med reformacijo in romantiko pa nima ravno obilice književnih produktov, kaže splošno najrazličnejše težnje in zelo spreminjavo lice ter je povrh še stigmatizirana s predsodkom, da tvorijo večino njene književne produkcije malo zanimivi „špehi", katerih se zgodovinarji naše literature, šolani ob tujih literaturah, ne lotijo radi, ker jih z ničim ne mičejo. Le redki so, ki se, navadno bolj mimogrede, lotijo enega ali drugega pisatelja te dobe. Jasno je pač tudi, da ni baš zadnji vzrok te prikazni pomanjkljiva organizacija našega znanstvenega dela in pa dejstvo, da se pri nas o literaturi sicer mnogo govori, toda premalo in nesmo-treno dela. Dokler te dobe ne poznamo boljše, je nemogoča celotna zgodovina našega slovstva, je vsak obračun z idejami naše preteklosti napisan v gibko vodo. Da je potreben za orijentacijo v sedanjosti in za bodočnost, tega ni treba posebe dokazovati; instinktivno kaže to potrebo tudi naše literarno občinstvo, ki od leta do leta bolj nestrpno zahteva od poklicanih pisateljev celoten in dober pregled naše literarne zgodovine. Da ga ni mogoče napisati, dokler ne poznamo dobe med reformacijo in romantiko boljše,  nego jo v
v
resnici, ta zavest se je indirektno pojavila že zgodaj. Ze leta 1870 je A. J. (Anton Jeglič) v članku »Slovenci in sedemnajsti vek" ' skušal podati nekako karakteristiko te dobe. Deloma je članek posvečen ustanovitvi Matice; zato govori pisec o stari ljubljanski akademiji „trudoljubnih", ki je bila po njegovem nekaka prednica (!)   Matice.    Kot   glavni   vzrok'  za   nazadovanje  slovenskega
i Letopis Mat. Slov. 1870, str. 200-204.
264                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
slovstva navaja dejstvo, da se takrat še ni bila „izcimila ideja narodnosti" (v resnici je bila zatrta!). Dvoje dobrega pa je slovenskemu narodu prineslo, kakor pravi, 17. stoletje: „razširjeval se je med ljudstvom pravi, ne napačni duh" in ohranile so se knjige in ž njimi naš jezik. Protestante so povsodi preganjali in zatirali in da ni bilo katoliških pisateljev te dobe, kje — vprašuje — bi bilo danes slovensko slovstvo? V novejšem času je napisal V. Steska kratek pregled slovenskega slovstva od protestantovske dobe do prvih desetletij osemnajstega stoletja kot nekak uvod svojemu spisu o Ahaciju Stržinarju2. Vsi ti članki so dokaz stalnega zanimanja za to dobo in zavesti, da jo je treba obdelati. Od časa do časa se pojavljajo tudi razprave o raznih pisateljih te dobe, toda to so komaj začetki. Tipičen primer obravnavanja tega kosa naše literarne zgodovine je ljubljanski kapucin oče Rogerij. O njem se je razmeroma še največ pisalo, toda preko nekaterih novih biografičnih podatkov in bibliografskih korektur še nismo prišli. Nejasna je njegova osebnost, nejasen duh njegovega dela, niti razlage naslova njegovega dela, ki vendar ni brez vsega umljiv, ne najdeš v dosedanjih spisih o njem. Tega zanimivega in zaslužnega pisatelja — zapustil je dvoje debelih knjig slovenskih pridig, ki obsegajo v četverki nad 1300 strani — preganja v naši slovstveni zgodovini v resnici čudna usoda.
Prvi je pisal o očetu Rogeriju o. Marko Po h lin. Iz tega, kar navaja o njem3, pa izhaja, da je imel samo drugi zvezek njegovih pridig v rokah in da mu je prvi bil sploh neznan. Za njim bi pričakovali prvo vest o našem pisatelju pri Kopitarju. Kopitar govori sicer v svoji slovnici o Rogerijevem predhodniku, novomeškem kanoniku Kastelcu (str. 61—74), o njegovem neposrednem predniku in vrstniku, o. Janezu Svetokriškem (str. 74—75), o novomeškem kapucinu o. Hipolitu (str. 75—108), o tretji izdaji Hrenovih listov in evangeljev iz leta 1730, ki jo omeni na tem mestu, ker je izšla pri Hipolitovem založniku (J. G. Mavru v Ljubljani) (str. 108 do 110), o jezuitu Basarju (str. 110—121) in o četrti izdaji Hrenovih evangeljev iz leta 1741 (str. 121—125). Ker se drži Kopitar, kolikor je to mogoče, vseskozi časovnega reda obravnavanih knjig, bi pričakovali na tem mestu — zelo pozno sicer, ker je prvi del Rogerijevih  pridig izšel  leta 1731,  drugi  pa   1743 — razpravico o
2  Izvestja Muz. društva za Kranjsko. Letnik XIX. (19.9), str. 65—78.
3  Bibliotheca Carnioliae. (Laibach, 1862) str. 62. s. v.
Dr. Jož. A. Glonar: Med ieformacijo in romantiko.                    265
jeziku očeta Rogerija, ali vsaj njegovo ime. Toda ničesar ne najdemo. Kopitar obravnava v naslednjem odstavku neko knjigo iz leta 1764 in govori na sledečem listu že o Pohlinu. Očividno ni Rogerija niti poznal. Manj verjetna je domneva, da je Rogerija zamolčal, ker se je oziral v prvi vrsti na teoretike slovničarje, pri Rogeriju pa ni niti stavka o jeziku ali pisavi. —
Prve zanesljivejše podatke o Rogeriju najdemo iz peresa Čopovega — pri Šafafiku4. Čop, ki je poslal te podatke Šafafiku 27. junija leta 18315 podaja precej zanesljiv prepis naslova in podatke o izdaji in aprobaciji knjige, posnete iz uvodov obeh del. Zunanjemu opisu pridig je dodal še nekako karakteristiko Rogerija kot pisatelja, ki pa ni nič drugega nego stilistična varijanta tega, kar je napisal Kopitar o — Janezu Svetokriškem. Posredno priznava to dejstvo že Čop sam. —
Ker ne omeni Rogerija Kopitar, ga tudi J. pl. Kleinmayr ne omeni, ki se za to dobo precej naslanja na Kopitarja6. Levstik, ki je o tem zmašilu napisal ostro oceno, mu to tudi oponese7. Toda njemu samemu se je primeril majhen lapsus. O. Rogerij ni „od leta 1731 do 1743 spisal dva debela zvezka propovedij", saj ni svojega dela več videl natisnjenega in je delo samo že kar na prvi strani latinskega posvetila imenovano „opus . . . posthumum".
Nekoliko več podatkov imamo pri Marnu8. On pravi, da je bil o. Rogerij rojen Ljubljančan — to izhaja iz pristavka imenu, »Labacensis" — podaja kot primer njegovega jezika štiri sinopse in uvodne odstavke dveh pridig. Dvom, jeli delo izšlo s Codellijevo podporo, je nepotreben, naslov podan precej natančno, če se ne oziramo na nedoslednosti pri razreševanju starih kratic in kopiranju akcentov. Karakteristika njegovih pisateljskih vrlin je podana dobesedno po Čopu. Novost je podatek, da je o. Rogerij imel pri po-svečevanju ljubljanske stolnice dve pridigi v slovenskem jeziku. Odkod ima ta podatek, tega Marn ne pove; iz Rogerijevega dela samega gotovo ne. V celem Rogerijevem delu najdemo samo eno mesto (Palm. emp. I, 441), po katerem se bo mogoče dala ona pridiga lokalizirati. Na koncu 39. pridige — na čast svetemu Janezu
4  P. J. Šafafiks Gesch. der siidslav. Lit. Aus dessen hdschr. Nachlasse hg. v. Jos. Jireček. I. Prag 1864. Str. 122.
5  Zbornik. Na svetlo daje Slov. Mat. v Ljubljani. I. (1899), str. 107.
6  Zgodovina slovenskega slovstva. V Celovcu, 1881.
? Ljublj. zvon. 1881. Str. 694 (Zbr. spisi V., str. 196 sub 9). s Jezičnik, XXII. V Ljubljani, 1884. Str. 6.
266                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformncijo in romantiko.
Nepomuškemu — se obrne o. Rogerij, tako si je mogoče razlagati situacijo, proti altarju in pravi9: »Obernem se h' tebi, O molčeči, inu za vol tega sloveči Martvrnik S. Joannes!. . . Ty pak o Bug V. M. ogovorim te is to, pildu tvojga S. Martvrnika podpisano M6-litoujo, rekhoč: Praesta quaesumus Omnipotens Deus precibus no-stris, quas in Veneratione B. Joannis deferimus ..." V kateri cerkvi se nahaja taka slika v oltarju?
Manj ko njegovi predniki, ve o Rogeriju povedati Glaser10. Naslov dela prinaša po Šafafiku in ga izpopolni po Marnovih podatkih. „Tudi drugi del ima 126 govorov" piše, kar je dokaz, da ni imel ne prvega, ne drugega dela v rokah in da ni razumel, da velja naslov, ki govori o 126 pridigah, za oba dela. Pod črto navaja poleg Šafafika in Marna tudi: „B. Lenček, Mitth. d. h. Ver. f. Krain 1848, str. 95; 1857, str. 89" — kar je ne samo netočno, ampak tudi brez vsakega pomena in koristi. Na prvem mestu najdemo v teh „Mitth." za našega pisatelja popolnoma brezpomembno notico, da je kranjsko zgodovinsko društvo dobilo od Metelka leta 1848 „zwei Quartbande krainischer Predigten des P. Rogerius vom Jahre 1743 — ohne Titelblatt", iz katere ne moremo niti tega posneti, ali sta bila oba dela, ali pa dva izvoda drugega dela. Na drugem mestu — kamor bi spadalo ime Lenčka, pa ne najdemo v njegovih prispevkih k slovenski bibliografiji drugega, ko zelo netočen naslov Rogerijevega dela, iz česar se vidi, da njegov izvod Rogerija ni bil popolen.
Sket!1 ne prinaša nič bistveno novega; nova je pri njem samo trditev, da je pridigal in pisal v duhu slovečega nemškega pridigarja, Abrahama a Sancta Clara. To je poizkus, s preprosto kombinacijo razširiti naše znanje o Rogeriju, ki pa ima že svojega zanimivega prednika: kar je pisal o Rogerijevih „storijah" Čop, je samo stilistična varijanta onega, kar je o Janezu Svetokriškem napisal Kopitar, kar trdi o sorodnosti Rogerija z Abrahamom Sket, je zopet samo preprosto na Rogerija preneseno to, kar je o Janezu Svetokriškem napisal — Leveč12. Vkljub temu je ta kombinacija prešla v našo »literarno zgodovino".   Dr. Medved, prvi, ki si je pri nas
9  Transkribiram samo sičnike in šumnike — ki jih Rogerij zelo nedosledno stavi — vse druge posebnosti njegovega pravopisa puščam nedotaknjene.
10  Zgodovina slovenskega slovstva. I. zv. V Ljubljani 1894. str. 160.
11  Slovenska slovstvena čitanka ...   Na Dunaju, 1893. Str. 80. — V 2. izd. (Na Dunaju 1906) na str. 82.
12  Paulus: Slovenski Abraham a Sancta Clara. „Soča", 1873, štv. 27 in 28.
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                    267
vsaj nekoliko bliže ogledal Rogerija, predno je o njem sodil, pravi o njem kratko13: »Vpliv zgovornega Abrahama a St. Clara je i pri Rogeriju očividen". Medved povdarja sorodnost med Janezom Sveto-kriškim in Rogerijem, „le na jezikoslovno (!) obliko je Rogerij nekoliko bolj pazil". „Rogerijevi govori so dokaj dolgi, polni svetopisemskih izrekov in micnih povestic, iz česar smelo sklepamo, da je bil o. Rogerij v bogoslovnih in posvetnih vedah temeljito izobražen". Dobro je, da prinaša daljši odlomek 5. pridige, slabo pa, da ta odlomek ni bolj jasno označen kot odlomek. PriobČen je te pridige samo uvod in konec. Ali so sinopse, ki so uvod vsaki pridigi, nekaj »izvirnega", Rogerijevega, to bo treba šele dokazati. Ali niso prej goli prevodi latinskih, ki stoje pred njimi? Da vidi pisatelj, ki je z enim mahom hotel opraviti mikavno, toda pretežavno nalogo, v oblikah »svete Anton", „per prave Modrusti" porabo »staroslovenskega polglasnika x", tega mu človek ravno ne sme zameriti14.
Za dr. Medvedom se je prvi — in doslej edini — znanstveno lotil o. Rogerija dr. J. Pregelj. V svojem članku15 popravlja bibliografsko doslej običajno navedbo števila strani Rogerijevega dela in prinaša datum Rogerijeve smrti. Nato polemizira proti nazoru, da je o. Rogerij učenec Abrahamov in se pri tem obrača najbolj proti dr. Medvedu. Proti njemu povdarja, da je Rogerij zastopnik tako imenovane »frančiškanske pridige", navaja znake te pridige, ki se  nahajajo  pri  Rogeriju  in  poda v obširnejšem  pozitivnem   delu
13  Dr. A. Medved: Zgodovina slovenskega cerkvenega govorništva. Voditelj v bogoslovnih vedah. Let. IX. IS06. Str. 280.
14  Za splošno karakteristiko njegovega dela samo primer, kako piše o knjigah, ki jih ni. »Prva katoliška slovenska knjiga, ki je bila tiskana, bil je mali katekizem, izdan 1. 1574 v Gradcu (sledi pod črto naslov tega katekizma). Žal, da se ni ohranil; izgubil se je popolnoma. Poznamo ga samo iz predgovora v Trubarjevi knjigi „Ca-techismus sdveima Islagama". Spisal ga je P. Lenart Pach enecker. Ta katekizem bil je potem podlaga katoliškega pouka v cerkvi, v šoli in pa domu. Katoliško cerkveno govorništvo ga radi tega šteje med svoje zlate knjige". (1. c. str. 265.) — V zadnjih dveh stavkih same prazne besede, same gole kombinacije, porojene iz edine težnje, da se o „prvi katoliški slovenski knjigi" pove kaj lepega. Mnogo lepše in zaslužnejše bi bilo, če bi pisatelj iskal knjigo po vseh samostanih nekdanjega notranje avstrijskega ozemlja. Baš on bi v ta namen lahko mobiliziral veliko organizacijo, ki je civilen slovenski slovstveni zgodovinar ne more. Mogoče bi se ta zanimiva knjiga vendar le kje našla.
15  „P. Rogerius Labacensis: Palmarium empyreum". (Doneski k poznavanju takozvane »frančiškanske pridige" v slovenskem slovstvu). Voditelj v bogoslovnih vedah. Letnik XIII, 1910, str. 1—16.
268                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
svoje razprave analizo glavnih virov Rogerijevih. Da preišče, kolika je Rogerijeva originalnost, se je lotil dela, ki je v marsikaterem oziru skoro brezupno. Hotel je pokazati, „v kakem razmerju stoji Slovenec-redovnik k svetovni struji", toda pri tem je utonil v obilici skoro nepreglednega gradiva; materijal in dokazovanje se mu je razdrobilo na tisoče drobcev, iz katerih je bilo nazadnje skoro nemogoče, podati v enem stavku precizen rezultat. Njegova zasluga je, da je pokazal, da množina Rogerijevih citatov ne sme imponirati, ker jih je mnogo iz druge roke. Ta rezultat je bil že v naprej verjeten; kdor je opravil mudno delo, da ga tudi dokaže, bi ga moral jasno formulirati. Ostalega programa, kakor ga Pregelj formulira v zadnjem odstavku svoje razprave16, pa ni izvršil, tako da njegovo delo ne prinaša nikake globlje karakteristike o. Rogerija in duha njegovih pridig. Deloma izhaja to iz precej nejasno formu-liranega programa njegove razprave, ki kaže, da je svoje delo umeval precej mehanično.
Proti Pregljevi razpravi, ki negira vpliv Abrahamov na o. Rogerija, se je oglasil dr. A. Medved17, da obrani svojo trditev. Opirajoč se na »dolgotrajno proučevanje" del obeh pisateljev pravi, da mu je njih „sorodnost jasna kot beli dan". Kar je prvič mimogrede trdil (dasi ne prvi), poizkusi tokrat dokazati. Ta dokaz pa se mu ni posrečil. Težišče vsega dokazovanja tiči v primerjanju dveh mest obeh pisateljev: Rogerijevega I, 509 in odlomka iz Abrahamovega „Judas der Erzschelm, Salzburg, 1692, III. zv. str. 133." Pri obeh se nahaja na teh mestih „opominjevanje k stanovitnosti v molitvi" — to pa je tudi vse. Ta „tema" je tako splošno pridigarska, da jo lahko najdemo pri vsakem količkaj plodovitem pisatelju pridigarju in zaradi tega ne more biti nujen dokaz za kako sorodnost ali odvisnost. Med obema odlomkoma ni nobene sorodnosti v tehniki ali v podrobnostih. Pač — ena, ki je dr. Medved ne omeni, ker na take subtilitete (dasi bi šele one dale dokazilno moč njegovim trditvam) sploh ne pazi. Oba, Abraham in Rogerij, navajata kot primer stanovitnosti očaka Jakoba, ki se je vso noč boril z angelom, dokler ga ni blagoslovil. To pa je primer iz svetega pisma, pridigarski „locus communis", ki ravno vsled tega, ker se lahko najde pri vsakem pridigarju, nima posebne dokazilne moči. Nekoliko drugačna bi bila stvar, če bi vse tri može, ki jih navaja Abraham (sv. Bazilij,
16  1. c. str. 16.
17  „P. Rogerius Labacensis in Abraham a S. Gara. V pojasnilo." Voditelj XIII., 1910, str. 129-134.
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                    269
Elija, Jakob), našli pri Rogeriju navedene v istem redu. Toda še tedaj bi ne bila izključena možnost, dasta oba črpala iz tretjega vira. Odlomek iz Abrahama, ki ga prinaša dr. Medved, je ob enem tipičen primer Abrahamove pridigarske tehnike. Tam primerja človeka, ki v molitvi kaj prosi od Boga, s suplikantom svoje dobe, ki je vložil kako prošnjo in sedaj pri odločilnem človeku ali uradu anti-šambrira. To se jasno opazi na tem, da rabi Abraham namenoma „stilus curialis" takih prošenj. Zdi se, da ga je v to zavedel sv. Ba-zilij, ki ga Abraham citira. Toda, kar je pri Baziliju le prav narahlo naznačeno18, to je pri Abrahamu pritirano do krajnih, neokusnih skrajnosti. Da je tako zavedno trivijaliziranje Rogeriju popolnoma tuje, za Abrahama pa naravnost značilno, tega dr. Medved ni opazil.
Dalje navaja dr. Medved iz Rogerija odlomek I, 23 in retorično vzklikne: „Kdo se ne bi takoj na Abrahama spomnil ..." — Ne, gospod profesor! Na Abrahama se spomni kvečemu tisti, ki ga v Rogeriju išče. Kdor pa pozna sv. pismo, se spomni, da je celo mesto, ki ga navaja Rogerij, samo obširna parafraza nekega svetopisemskega verza. Toda tudi za one, ki jim ni ravno treba poznati svetega pisma, je že Rogerij sam poskrbel, da ga ne tolmačijo napačno. Nekoliko više — toda na isti strani — citira oni verz v latinskem jeziku in v slovenskem prevodu, pravi sam: „kar stoy pissanu" in ob robu točno zabeleži: »Levit. 22." Tudi drugo, kar navaja dr. Medved, da bi podkrepil svojo priljubljeno tezo, ni toliko dokaz za njo, kakor za to, da sta mu metoda in terminologija literarne zgodovine nekaj nejasnega. Sam je napisal »Vpliv zgovornega Abrahama a St. Clara je tudi pri Rogeriju očividen," toda tukaj se brani proti temu, da smatra Rogerija za Abrahamovega učenca. Obširno in precej po nepotrebnem polemizira proti Preglju, ki je rekel, da Rogerij Abrahama niti poznal ni. Ime Abrahamovo mu je že bilo — mogoče — znano, menda tudi eno ali drugo delo, toda vse skupaj je bilo Rogeriju nekaj duševno popolnoma tujega, brez vsake notranje sorodnosti, ki bi omogočala kak vpliv na Rogerija. V tem smislu se o Rogeriju popolnoma po pravici trdi, da Abrahama niti ni poznal. Kar navaja dr. Medved, da bi dokazal nasprotno, ni nikak dokaz za to, da je Rogerij poznal Abrahama, ampak kvečemu za to, da je Abraham — in še to menda
18 Prim.: »Instructissima bibliotheca manualis concionatoria ... Editio octava ... opera & studio Tob. Lohner .. . Venetiis, 1738. Titulus CM. „Oratio", s. v. „Per-severantia« (LXXXIX).
270                     Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
le indirektno! — poznal Kranjsko in Kranjce! Še dvoje, troje reči, ki karakterizirajo znanstveno metodo dr. Medveda. Kar pripoveduje tukaj o Abrahamu, je nepotrebna digresija, ki samo ovira in moti glavno prašanje, okoli katerega se vsled tega res samo „suče" njegova polemika. Citat iz Kristijana Wolfa: „Welchen unter allen alten und neuen Philosophen halten Sie ftir den grofiten? . . . Der P. Abraham a St. Clara isfs" — je v tej zvezi res nepotreben in samo nedolžna floskula, kateri se mora danes človek, ki pozna Abrahama, nehote nasmehniti. Mimogrede omeni dr. Medved, da je P. Rogerij »temeljito izobražen in v homiletiki vsestransko podkovan propo-vednik19, toda ta sodba ne temelji na kaki globlji analizi njegovega dela, ampak je samo aprioristična etiketa — s takimi lepimi in pohvalnimi etiketami je pisatelj zelo radodaren —, ki jo je dr. Medved prilepil o. Rogeriju in katero sedaj na vse strani dokazuje in brani. Da mora oni, ki se danes, 200 let po Abrahamovi smrti, peča s cerkvenim govorništvom, poznati tega značilnega propovednika, to je živa resnica. Ali pa naj bo to dejstvo dokaz, da ga je poznal ali celo moral poznati tudi o. Rogerij? Rogeriju ne očitamo nič hudega, nič slabega — to treba proti dr. Medvedu posebe poudariti — in nikakor ga ne maramo in ga ni treba „hude zanikrnosti obdolžiti", če trdimo, da Abrahama — res ni poznal.
Ta obširna analiza dosedanjih spisov o Rogeriju je bila potrebna kot nekak obračun z dosedanjo metodo in njenimi rezultati, deloma pa tudi kot programatična podlaga za bodoče delo. Pri vseh pisateljih te dobe in te vrste so glavni vir za njih spoznavanje njihova dela, že vsled tega, ker imamo direktnih poročil o njih le malo. Glavni podatki o njih se dobe v naslovih njihovih del, ki so po šegi te dobe zelo gostobesedni, v manj ali bolj obširnih uvodih in posvetilih, vse ostalo pa treba s podrobnejšo analizo izkopati iz njihovih spisov samih, ki dajejo za to vkljub svoji navidezni enoličnosti dovolj gradiva. Tako delo se na prvi pogled ne dozdeva mikavno in na videz ne obljublja ravno posebnih uspehov. Da je res zanimivo in da je le na ta način mogoče spoznati duha teh pisateljev in njihove dobe, to hoče pokazati ta razprava.
______________                                                                   (Dalje prihodnjič.)
19 1. c. str.  132.
324                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
Dr. Jož. A. Glonar:
Med reformacijo in romantiko.
(Kos literarnozgodovinskega programa.) 2.
Po zimi leta 1726. ali 1727. sta dobila kapucina v Škofji Loki, brata Anton Marija iz Bribira in Teofil iz Kranja, od provin-cijala štajerske kapucinske provincije, brata Gotharda iz Gradca, nalogo, da pregledata obširen rokopis pridig, ki jih je spisal o. Rogerij, »slovenski pridigar" kapucinskega reda. Ta cenzura je bila potrebna, predno je smel iti rokopis v tiskarno. V sredi marca leta 1727. sta bila s svojim delom gotova. Brat Teofil je prečital oba dela in dal svojo aprobacijo 19. marca 1727, brat Anton Marija je prečital samo prvi del in dal dovoljenje za natisk 24. marca leta 1727. }Formalno pooblastilo generala minoritov, Hartmanna iz Briksna, ima datum „Alonae in Hispania die 6. Julij 1727." Za ljubljansko škofijo sta dala aprobacijo „sede episcopatus Labacensis vacante" brat Anton Kalan (22. januarja 1728) in kanonik Janez Jakob Shilling (26. januarja 1728). Sedaj je lahko šel prvi del pridig v tiskarno. O. Rogerij pa svojega dela ni dokončal in videl natisnjenega, ker je umrl 23. avgusta leta 172820. Aprobacija drugega dela se je med tem nekoliko zavlekla. Podpisala sta jo v Ljubljani 30. junija 1730 brat Didak iz Kamnika in Jožef iz Škofje Loke, od provincijala kapucinske provincije, brata Benigna iz Gradca pozvana kapucinska cenzorja. V tej aprobaciji govorita o. Rogeriju že kot o „hujus Provinciae olitn Concionatore." Da je Rogerij že mrtev, se da sklepati tudi iz aprobacije, ki jo je napisal 16. septembra 1733 cenzor ljubljanske škofije, Anton Kalan, ki je cenzuriral tudi že prvi zvezek. On govori tukaj o Rogeriju kot o „eximio olim Concionatore (cujus memoria in benedictione est)." Stavek v oklepajih je očividno naslonjen na mesto pri Rogeriju II, 295, kjer pravi naš pridigar: „V'mej drugimi navadame, katere imeli so ty Nekedajšni Hebraeerji, imeli so tudi leto, de, kadar so khi eniga teh starih Očakou u missel uzeli, ali: kaj od teh, aku si lih mertvih govorili, uselei so te bessede perstavili: Zihro nam libraha. Tuje:
20 Pregelj, 1. c. str. 1. — Schematismus F. F. Ordinis Minorum S. P. Fran-cisci Capuccinorum Almae Provinciae Styriae ineunte anno MCMVI1I, str. 59.
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                    325
Memoria ejus sit in Benedidione. Njega spomyn u žegni bode tu je u časte inu u hvali. Katera lepa navada terpy inu znajde se u mej nami še dan današni; kir, kadar khi govorymo od naših mertvih Starišou, Znancou, Prjatelou inu drugih: perstavimo h'tem te bessede. Bug jim gnadaj... kateru je ena lepa S. navada." Kalan se je pri čitanju tega mesta spomnil že pokojnega autorja in tako so prišle te besede v tekst njegove aprobacije, kjer učinkujejo tem lepše, ker dajejo aprobaciji nekako intimnejšo, osebno noto. Tekst ostalih aprobacij je v primeri s to Kalanovo zelo šablonski in bombastičen. Zadnjo aprobacijo je dal drugemu delu pozno, 6. oktobra 1743, že zgoraj omenjeni Janez Jakob  Shilling.
Prvi del pridig je izšel v Celovcu pri Janezu Fr. Kleinmayrju z letnico 1731. Pred naslovnim listom ima bakrorez, ki ga dosedanji pisatelji o Rogeriju ne omenjajo (in bibliografi posebe ne štejejo), ki pa je vendar važen, ker nam nekoliko pomore pri razlagi simboličnega imena Rogerijevega dela. Okvir te slike tvorita dve palmovi vejici, prepleteni in spodaj zvezani s trakom. Trak na levi vejici ima od spodaj navzgor napis „Pal-ma-rium", na desni se čita od zgoraj navzdol „Em-py-reu.m". V vertikali „kartuše" stoji košata palma, na kateri visi, kakor na križu, razpet Kristus. Po listih palme so raztresene posamezne besede in zlogi reka: Ascen-dam in palmam et apprehendam fructus ejus. Cant. 7. v. 7." Na levi strani palme stoji Marija, srce prebodeno z mečem, na desni učenec ljubljenec Janez, ki gleda h Kristusu na križ in z desnico kaže na množico v ozadju. V ospredju kleče, simetrično razporejeni, štirje svetniki. Svetnik na zunanji levici je sv. Peter, pred njim sv. Frančišek Asiški. Na skrajni desni kleči sv. Pavel, pred njim svetnik redovnik, ki ga ne vem identificirati. Po bisagi, ki leži pri njegovih kolenih in ima napis „Deo gratias", je označen kot svetnik iz reda miloščinarjev. Mogoče je kapucin sv. Feliks21. Ozadje slike je ravno tako kakor ospredje, komponirano strogo simetrično. Na levi strani slike (na Kristusovi desnici) je zbrana duhovščina. V njej ne spoznamo drugega, ko sv. Janeza Nepomučana. Na Kristusovi levi so zbrani posvetni stanovi; med njimi razberemo par kronanih glav in sv. Marijo Magdaleno. Za tem vrezanim naslovnim listom sledi (črno in rdeče) natisnjeni naslov dela: „Palmarium empyreum, seu Conciones CXXVI. de sanctis totius Anni..." najbolj
2i Prim: Detzel H., Christliche Ikonographie. Freiburg i. Br. 1896. II, str. 339. — Temu svetniku je O. Rogerij posvetil celo pridigo (I, 442—453), v kateri primerjaj posebno str. 450.
326                     Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
točno podan v Simoničevi biblijografiji. Za tem naslovnim listom pride na štirih straneh posvetilo dela: „Illustrissimo Domino, Domino Augustino Codelli de Fahnenfeld, Sacrae Caesareae Majestatis Consiliario, Inclyti Ducatus Carnioliae Nobili Patritio, Domino in Thurn & Dobrova &c. &c. Domino, Domino Moecenati ac Patrono nostro gratiosissimo &c." Podpisani „P. P. Capucini Conventus Labacensis" poklanjajo ta „opus... posthumum" Codelliju, ki je omogočil, da se je natisnilo22, slave svojega pokrovitelja v vznesenih besedah in obširno govore o dobrotah, ki so jih prejeli od njegovega strica, Petra Antona Codellija. Posvetilu sledi že na naslovni strani omenjeni »privilegium caesareum". S cesarskim dekretom je bilo namreč vsem tiskarjem in knjigotržcem prepovedano, dela, ki so jih izdali kapucini, v sveti rimski državi, v kraljevinah in dednih deželah cesarskih, brez dovoljenja in potrdila provincijalov deloma ali v celoti ponatiskovati in prodajati. Zato podeljuje v zgoraj označenih deželah provincijal štajerske province kapucinov edino celovškemu J. Frid. Kleinmayrju in njegovim dedičem pravico, Rogerijevo delo natisniti, ponatiskovati in prodajati. Privilegiju slede že omenjene aprobacije raznih cenzorjev na dveh straneh, za njimi pa pride pregled svetnikov, ki so obravnavani v prvem delu. Uvod zaključuje folkloristično zanimivi „Indiculus Sanctorum23, qui ut Patroni, in variis Necessitatibus invocantur." S temi priprošnjiki je precej jasno poudarjen nedogmatični, praktični značaj Rogerijevega dela. V obeh zvezkih ima 36 priprošnjikov. Primitiven način, kako so postali priprošnjiki za razne nezgode in bolezni, razlaga na sv. Apoloniji (I, 149): „...škočyla je sama u' ta goreče ogyn, u' katerim sturyla je to kradko molitou: Domine JESU Christe precor te. Gospud JESU Christe: jest te prossem, dodeli usem tem, kateri se bodo na mvojo za te, prestana martro spomnili, ut dolorem dentium numquam sentiant, de bolečyne teh zoob nigdar nabodo občutyli. Na katero prošnjo slišala se je od Nebess ena štima, rekoč: Apollonia Sponsa Christl exaudita est oratio tua. Pollona ti Nevejsta Christušava, uslišana je tvoja prošnja." Prim. tudi II, 76 in 145. Prvi del obsega 57 pridig, kil obravnavajo svetniške godove od novega leta do konca junija. Na koncu je „Index rerum notabilium", stvarno kazalo na štirih nepaginiranih listih.
22  ... Tu vel šola hac pii hujus  operis Concionatorii  munifica pietate totos Ducatus & Provincias Carnioliae & universae Sclavoniae imples...
23  Natisnjeno je Sanctorus.
Dr. Jož. A. Glonar: Med ieformacijo in romantiko.                    327
Drugi zvezek, ki obsega pridige za drugo polovico leta, je izšel dvanajst let za prvim (leta 1743) v Ljubljani pri Adamu Frideriku Reichhardtu. Zakasnil se je, kakor pravijo kapucini v uvodu posvetila Auguštinu Codelliju, ki je tudi ta zvezek dal natisniti, „ob temporum angustias". Drugi zvezek je na slabšem popirju ko prvi, natisnjen z drobnejšimi črkami in bolj na gosto; zdi se, da se je hotelo pri tisku štediti. Naglasnih znamenj, ki so, kakor kažejo priobčeni primeri, zelo nedosledna in včasih naravnost neverjetna 24, je v drugem' zvezku manj ko v prvem. Na celem delu se jasno pozna, da je pisatelj umrl, prej ko se je natisnilo. Tudi drugi zvezek ima kazala in registre, ki so omenjeni pri prvem in ki so njega namenu dobro služili. Ta namen Rogerijevega dela je že v naslovu jasno izražen, razbrati pa se da tudi iz ustroja dela samega. Dočim je Janez Svetokriški izdal svoje pridige za nedelje in Gospodove in Marijine praznike celega leta in je svoje delo že v naslovu samem označil kot pomožno, priročno knjigo za pridigarje, („Sacrum promptuarium"), je napisal o. Rogerij svoje pridige o svetnikih, katerih spomin se po raznih cerkvah slovesno obhaja in o katerih dotlej ni bilo še nobenih natisnjenih pridig. Tako je Janezovo delo lepo izpopolnil, oba skupaj pa sta dala slovenskim pridigarjem na razpolago veliko zbirko, ki je obsegala pridige, označene navadno v prejšnjih časih z besedami „de tempore" (Janez) in „de sanctis" (Rogerij). Da je Rogerijevo delo namenjeno kot pripomoček slovenskim pridigarjem, to se vidi na mnogih opazkah in »režijskih navodilih", ki so napisana v latinskem jeziku in gosto nasejana v obeh zvezkih. Tako pravi II, 17: „. . . malu je nyh, kateri bi svojmu Bližnimo u njegovih potrebah (explica si placet necessitates &c.) perstopvli. Kir malu je nyh, kateri bi radi to štimo Božjo (explica si placet Concionatores &c.) poflušali . . . veliku je teh, kateri poprej enimu psu, inu drugi bešti (hic, si placet, exagera duritiem, inclementiam ad paaperes, debiles, infirmos Scc.) . . . dosti inu veliku teh (hic discure & exagera contra Vituperatores, Ne-glectores, Garntlos, Somnolentos &c.) ... kir nyh ner več to dru-šino, inu sicer hudo (hic moraliza contra vagatores nocturnos, procatores, lusores, potatores &c.) lubjo." Vsa ta navodila stoje na eni sami strani. V pridigi na veliko soboto (I, 282) pravi: „NB! Si potest haberi statua, Ecce Homo, ostendatur" in nekoliko dalje (I, 292): „NB!  Hic monstretur crucifixus Jesus."   Drugje  zopet (II,
24 Kar pa ni oviralo  Dielsa,  da je svojo razpravo o slovenskem akcentu (Arch. f. si. Philol. 31. str. 1—101) oprl tudi na Rogerija.
328                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
53) svetuje: „Hic describe lamentationes, oscala, dolorem &c." V tem oziru je posebno zanimiv in značilen uvod v 35. pridigi o sv. Florjanu (I 385). Na koncu uvoda (I, 389) stoji v sredi lista in ob robu „N. B." — „Totum potest omni Sancto accomodari, mu-tatis mutandis, sed non sequens". Posebno, za Rogerijevo delo značilno skupino tvorijo one opazke, v katerih opozarja pridigarje, da naj moralizirajo. Navadno pravi kratko „Moraliza, si placet" (I, 5, 32, 261, 485), vendar pa se najdejo tudi obširnejša navodila: „Mo-raliza per illa tria puncta superius dieta" . . . „hic moraliza, quomodo orant aspiciendo, dormitando, garriendo, signa varia monstrando" (II, 350). Na drugem mestu (II, 485) toži, koliko je ljudi, ki „na meste takih S. buqvu prebyrajo quarte, trapule, nasramne, ajdouske, Poetauske, kecarske buque: prebyrajo zajtenge (?!), prazna, vasu-vajna polne pisma &c." ... in pravi na koncu: „NB. Hic dic plura, hac de materia moralizando." Nobeno čudo ni, da najdemo pri tako vnetem moralistu znani vzdih vseh moralistov „0 tempora, o moreš!" (I, 261). S temi podrobnimi navodili za pridigarje je Rogerij napravil iz svojega dela zložnega „konjička" in ustvaril s svojo zbirko pridig slovenskega zastopnika onega literarnega tipa, ki je značilen sicer za srednji vek. Takrat so se pridigarji na pamet naučili tujo pridigo ali pa jo celo kar na prižnici brali; slušatelji so že naprej vedeli, ali pridigar govori „Abiciamus" ali „Suspendium", to se pravi, ali recitira „svojo" pridigo iz te ali one zbirke, ki se je začenjala s to besedo. Te razmere so dosegle svoj vrhunec v zelo razširjeni zbirki pridig, ki je imela značilni naslov „Dormi securus25."
3.
Struktura Rogerijevih pridig je jasna, pri vseh pridigah enaka in strogo izvedena. Uvod vsake pridige ima najprej latinsko „Sy-nopsis", ki ji sledi tudi slovenski „Zapopadik", dve kitici, ki podajata glavno misel in vsebino pridige. „Ta LXXVII. Pridiga. Na XVI. dan Mesca Velikiga Serpana, ali: Augusta. Na dan Svetega Rocha Spovidnika" (II, 184) ima n. pr. sledečo:
Synopsis.                                        Zapopadik.
Rochus quia obedivit,                   Rochus kir ni bil okoren,
Et post jussa Patris ivit:              Themuč Oču prau pokoren:
Loquitur Victoriam.                            Govory Victorio.
25 P. Hilarin Felder: Geschichte der wiss. Studien im Franziskanerorden bis um die Mitte des 13. Jh. Freiburg i. Br. 1904. Str. 51. opazka 6 pod črto. — Cruel, Gesch. der deutschen Predigt im Mittelalter. Detmold, 1879. str. 478.
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                     329
Ta sinopsa se v glavnih delih pridige vedno ponavlja, ker tvori nje jedro, na katerega pridigar vedno opozarja. Njej sledi „tema", navadno vzeta iz svetega pisma; edina tema 116. pridige na čast sv. Lucije (II., 559), je vzeta iz brevirja26. Sinopsa in tema skupaj določita vsebino pridige. Sinopsa ima ožji delokrog, ker govori navadno o svetniku dotičnega dne; ona tvori podlago za moraličtia premišljanji in opomine. Ona daje navadno fabulo, ki ji potem pridigar v temi doda praktično aplikacijo. Ostali deli pridige so porazdeljeni v oddelke, ki jih poznamo iz starega klasičnega govorništva. Pri Rogeriju sledi sinopsi in temi „propositio", v kateri obrazloži namen svoje pridige in smoter, na katerega meri. Namestu nje je včasih tudi samo „exordium", preprost uvod, ki pa je, kakor propozicija, skoro v vsaki pridigi tudi za oči jasno ločen od sledečega s pozivom „prosim h' pošlušajnu bodo perprauleni" (n. pr. II, 489) ali pa z latinsko opombo: „Parati" (n. pr. I, 78). Prehod od uvoda na „inductio" se izvrši vedno s sledečim kompleksom: tema — propositio — synopsis — parati — inductio. Na to pride „inductio", ki tvori s „konfirmacijo" glavni del pridige. V tem delu nahajamo tudi „objectio", ki ji namestu stare „refutatio" (y^xixzur,) sledi na treh mestih (I, 100, 527; II, 7) „responsio", na enem pa „solutio" (I, 381). Zaključek tvori „epilogus", v katerem posname Rogerij glavno vsebino pridige in poda tudi nje moralično aplikacijo („morale"). Namestu preprostega epiloga imamo korektnejšo „con-clusio" (II, 213, 511, 532) in dvakrat (II, 457, 487) tudi „Apostr." (= a-oTTpo-pvi allocutio). Enkrat (I, 517) se najde celo „prosecutio". Vsi ti glavni deli pridige so s temi svojimi strokovnimi imeni lepo označeni na robu teksta; kjer jih ni, se dado prav lahko iz teksta določiti.
Podrobnejše etape pridige („numeri") so ravno tako vseskozi vestno zabeležene ob robu. Tako imamo v Rogerijevih pridigah šolske obrazce in strogo izvedene vzorce stare klasične retorike, z njeno strogo dispozicijo in z istimi funkcijami njenih glavnih sestavin. Toda to je pri Rogeriju samo še tradicijonalna (šolska!) šablona: pri njem ni več one stroge logične vezi, ki spaja v stari retoriki (in še v školastični pridigi) posamezne dele vsake dedukcije. Filozofske poglobitve in logične konciznosti ni; na mesto teh sta stopila učenjakarsko postavljanje in plitvo igračkanje s simboli in alegorijami.   Fina karakteristika,  ki jo je  za  srednjeveško  pridigo
23 Breviarium romanum. Pars hiemalis. Ratisbonae, 1902. Pag. 518. —V tekstu citira o. Rogerij brevir zelo pogosto.
330                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
podal A. Galletti27, velja v glavnem tudi za Rogerija, dasi je živel več ko pol tisočletja pozneje. Samo da so se pri njem bas slabe strani »srednjeveške" pridige razvile v prav posebni meri. Podrobnejša analiza njegove pridigarske tehnike nam bo to pokazala. Vzemimo za primer 20. pridigo, na dan sv. „Jere, Jederte, ali: Gertrudis Divice (I, 208—218)."
Sinopsa te pridige se glasi: „Qui se hic humiliabit, Deus illum exaltabit Hic, et in Coelestibus", tema je verz iz visoke pesmi „Flores apparuerunt in terra nostra." O. Rogerij začne: „Zima, je le zima; de narečem: Žima. Kir: kakor ta Živinska Žima Ojstra, režeča, bodeča, inu temu človeškimu nagimu truplu naušečna je; takti, ja še bul ojstra, bodeča, režeča inu naušečna je ta zima . . ." Ob robu tega opisa zime stoji „Exordium". Pridigar nadaljuje: pač pa je spomlad prijeten čas in posebno mesec sušeč, ko se prikažejo razne cvetlice. Poleg poljskih, vrtnih in „šnožetnih" cvetlic vidimo v tem mesecu tudi mnogo „Duh6unih rožic u' tem žlahtnim Vertu S(vete) M(atere) Cerkve: u' mej katerimi, kir danass zamerka se ia lepi duh te Vjulice, namerč: ta Svettist te današne S. Divice Jederte" — ob robu stoji „Propositio". Vijolic je mnogo vrst, aH „za te ner štimaniši derže se te bele, rudeče inu te plave" . . . in če pogledamo „u' ta skrjunu zastopni Vert S(vete). M(atere). Cerkve", vidimo tam tri vijolice, tri device Jedrti, eno belo zaradi nje nedolžnosti, drugo rdečo zavoljo nje goreče ljubezni, tretjo plavo zavoljo nje globoke ponižnosti. Rogerij pripoveduje na kratko življenje vseh treh in pove na koncu na fiktivno vprašanje (!), da se danes praznuje god tretje. Na njej se vidi „Qui se hic . . .", ona nam kliče »Pridi in poglej . . ." (sinopsa -j- tema). — V sledečem oddelku, ki je ob robu označen kot „confirmatio", pride v pridigo nov motiv. V starem zakonu se je Hagar pokorila Sari in je za to svojo pod-ložnost in pokorščino bila bogato nadarjena (Genesis 16). Vzrok za to nam pove „S. Oča Hieronymus". Ponižna Marija je postala mati Izveličarja (primer iz novega zakona). Ponižala se je tudi Jedrt III., ki je, dasi visoko rojena „Firštinja", šla med nune. Nato pripoveduje basen o orehu in vijolicah („Apologus") in jo aplicira na sv. Jedert. Da je tudi njej Gospod „fecit magna", pokaže na raznih čudežih, ki jih je storila. Na koncu strne, kar je pripovedoval o orehu in Hagari ter vnovič opozori, da se naj ponižamo. Ob robu stoji „Epilogus".  V njem ponovi zopet temo in sinopso in sklene:
27 Alfredo Galletti: L' eloquenza (Storia dei generi letterarii italiani. Milano, s. a.), pag. 126-129.
Književna poročila.                                            331
Poverni se od napuha & humiliare, inu ponižaj se iz S. Jero, de se bo od tebe moglu reče, kakor od nje: Fiores cvejtje Violice perkazale so se, in terra nostra, na naše Zemle: inu Bug nagmiral bo tvoj rud teh tugentou, te gnade pred nym, pred Ludmy inu Angeli; de h' zadnimo nad tabo se bo zgojenu vidilu, de. Qui se hic humiliabit, Deus illum exaltabit hic, et in Coelestibus. Gdur se tukaj &c. Kir skiizi tu povihšan boš tukaj inu tamkaj. Kateru de se zgody, dodeli o Bug V(sega) M(ogočni) skuzi zašlužejnje tvojga ponižniga Sy iu Jezusa, inu prošnjo Jederte te S. Divice, de bomo po nauku JEzusavim, inu Exemplu te S. Divice, u' Ponižnosti k' enim Violicam postali, inu iz njo h tvoji časte u^pušelc teh Izvo-lenih postauleni; kir te bomo častyli na vekumaj. AMEN."
(Dalje prihodnjič.)
Književna poročila
Miran Brankov, Pesnitve. V Ljubljani. Izdal in založil Ivan Bjnač. Tiskala Narodna tiskarna. 1916. 8°   136 -f V. str. Cena vez   knjigi 3 K 20 v.
M. Brankov je razdelil svoje „Pesnitve" na Posamke, Balade, romance, legende; „Šopke in vence" je spletel iz „triglavank, snežnic, nevenk, razvalink, morskih cvetk, križnic in miljenk". Da občinstvo vidi, kake cvetke so zadehtele na najnovejšem vrtcu pod slovenskim Parnasom, utrgajmo na primer na drugi in osmi gredici po en cvet:
Drvar.                                              Srnjak in srna.
Oj lipa, ljubo ti drevo!                      Na svetu ljubših ni stvari
Zre lipa vez za žizen vso,                 Kot srne tenkonoge,
Ljubezen njuno lipa zre,                    To šume naše poživi,
Na ljubju nosi nju ime.                      In poživi nam loge!
Za carja stal, za čara pal, Za carja kri in žizen dal, Oj mlad junak, zaročnik mlad, Pustil ji sami žizni jad . . .
Ponosen je rogat srnjak, On ljubi srno — ženo In šeta ž njo iz mraka v mrak Na pašo porošeno.
Sekiro brušeno noše Drvar podirat lipe gre, Pa vidi dekle ga mlado, Drvarja prosi prelepo:
Kako ozira se na njo Kot velik dostojstvenec! Skazuje čast ji, ljubav vso Kot mnog ne — mož krščenec
Vzel njega car, bojni vihar, Ne sekaj lipe te drvar! Edin je vidni moj spomin, Na srečo ž njim spomin edin!
A srna mi pred njim zbeži, Kadar ima mladiča, Da ga srnjak ne umori, Boji se za srnica.
366                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
Dr. Jož. A. Glonar:
Med reformacijo in romantiko.
(Kos literarnozgodovinskega programa.)
(Dalje.)
4.
Bolj ko pregledna dispozicija Rogerijeve pridige so zanimive podrobnosti njegove pridigarske tehnike: uvod, konec, prehodi med posameznimi deli in njih notranja zveza, njegov način dokazovanja in retorična sredstva, s katerimi skuša pozornost slušateljev zbuditi in ohraniti. V pridigi, ki smo jo baš obravnavali, je uvod vzet iz narave in poživljen z besedno igro „zima" — „žima". V drugih uvodih pa prinaša prav rad znamenita prašanja iz zgodovine ali tradicije, sploh zgodovinske in druge kurijoznosti. V uvodu 58. pridige (II, 1) obravnava prašanje, ki ga je postavil, kakor »Plutar-chus, Zamerkuvauc teh nekadaišnih rečy, piše," Filip, macedonski kralj, na gostovanju zbranim filozofom: Quid in rerum natura esset maximum". Uvod 4. pridige (I, 35) prinaša odgovor, ki ga je dal, „kakor piše Aeneas Sylvius", Friderik III. na prašanje: „Quid ho-mini optimum possit contingere". V uvodu 44. pridige (I, 487) pripoveduje o. Rogerij," kaj je odgovoril David na prašanje „Quid est homo?" To prašanje tvori tudi uvod 82. pridige (II, 223), kar je zelo redek slučaj, v katerem se naš pridigar ponavlja. Uvod 62. pridige (II, 36) pripoveduje prašanje, ki so si ga postavili telesni stražniki kralja Darija: „Kaj je najmočnejše na svetu?" — Uvod 84. pridige pa obravnava prašanje (II, 243), ki se je svoj čas vnelo „per teh Athenienzerskih Dohtarjih: Quae nam virtus ab hominum nequitia fortius conquateretur". V začetku 89. pridige (II, 293) našteva po Pliniju, Polibiju, Pajerlingu, Herodotu, Valeriju Maksimu in Dioniziju razne pare ljudi, ki so si bili tako podobni, da jih ni bilo mogoče razločiti. „Exordium" 109. pridige (II, 497) našteva razna drevesa in opisuje njih lastnosti. Mnogo pridig se začne s kakim pregovorom ali rekom, n. pr. 40 (I, 442), 45 (I, 499), 80 (II, 208). Domača pregovora pa ima samo dva: V uvodu 38. pridige (I, 419) stoji „ta stara Crajnska pripovist ... O svejt! O svejt! kaku si slejp" — na drugem mestu (I, 608) pa pravi: „Prau inu modru, pametnu inu zastopnu govoril je uni Aid tedai, kir izrekel je te bessede: Urit mature, quod vult urtica manere.   Zgudaj začne
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                    367
žgati, kar če kopryva ostati." Nanavadno obliko pregovora nam razloži Picinelli28, ki navaja latinski izrek v popolnejši obliki: „Urit mature, quod vult urtica manere — et rosa mature se probat esse rosam."
Značilna za Rogerija je uvodna fraza: „Prau inu modru . . .", ki se nahaja pri njem zelo pogosto v raznih varijantah29 in pa dejstvo, da opisuje v uvodu pridige zimo in spomlad z besedami Petra Berkorija. „Inductio" te pridige začne z besedami: „Znanu inu vejdeče je tem, kateri iz Vertnenyno u' caker hodio, de velvku sort teh Violic se znajde". Ta fraza, s katero konstruira Rogerij prehod od znanega na manj znano, se nahaja pri njem zelo pogosto (n. pr. I, 434, 447, 522; II, 490, 549, 645). Zelo značilno je za našega pridigarja, da na eni strani opisuje zimo in spomlad po Petru Berkoriju, na drugi (II, 549) pa pravi: „Znanu inu vejdeče, mejnim, de je uže enimu slednimu; kaku ty Nekedaišni Ludje deržali so za sedem Čudessou te sedem rezhy: kakor piše Caelius Rhodeglnus, namere . . ." Mož, ki je bil »slovenski pridigar" in imel vsled tega za slušatelje same preproste, neuke ljudi, jim opisuje spomlad in zimo z besedami Petra Berkorija, in meni, da jim je sedem svetovnih čudes „znanu inu vejdeče."
Prehod od odstavka do odstavka, zvezo med posameznimi mislimi ustvari Rogerij na zelo preprost način. Pri tem hoče govoriti kolikor mogoče umljivo in govori konkretno, kar je za preprostega slušatelja še najbolj lahko umljivo. V tej pridigi potrebuje prehod od navadnih vijolic, na one »vijolice", ki cveto v vrtu katoliške cerkve. Da ga ustvari, poda konkretno samo sredstvo izraza (gledanje), ne pa vsebino primere (n. pr. duh). V tem slučaju rabi res še samo preprosto frazo „če pogledam — vidim". Kam pa ga je zavedlo to primerjanje, pri katerem je ostal vedno pri zunanjostih, kaže I, 254. Tam opisuje afriške pragozde in nadaljuje: „Od tod, iz Arabiae če veržemo ta pogled u'to za nekedaj Juvarium, sedaj pak Salzburgarsko, iz te u'to Parsko, is te u'to Vogersko, is te u'to Bongvonsko (?) Deželo . . ." Taka mesta, ki niso samo preprosti germanizmi, so pri Rogeriju zelo pogosta. N. pr.: I, 638 Veržemo te Očy na Joannesa ... II, 29 Če veržemo naš duhoune pogled na te današne Martyrnike ... II, 55 če obernemo mi od ... Israelita-riou naše očy, inu veržemo lete na tu keršanstvu, vidimo ... II, 131 Od tod če veržemo naš pogled na Oswauda. Enako I, 210, II, 449
28  Phil. Picinelli: Mundus svmbolicus. Coloniae, 1694. Libcrlll. cap. CIII. št. 299.
29  N. pr.: „moder, lep inu za rejssnyco ureden ust Caessarskih bil je uni odgovar" (I, 35); »pametnu tedei odgovoril je Philosophus (H, 1)."
368                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
in še mnogo drugih mest. Tako se vrši pri njem — popolnoma zunanje, površno, mehanično — prehod od primere na pravi namen.
I,  610 pripoveduje naš pater, kako je Herkul v zibeli zadavil dve kači in pravi na koncu: „Tu kakor ena od Poetou zmišlena bajssem pustvm Poetam, tar od fabule, od Hercula stopim h' S. Vidu". Tako meče naš pridigar svoje (duhovne) oči po svetu in po preteklosti ter potuje (seveda tudi v duhu) s svojimi poslušavci iz starega veka v krščanski. Vse to pa zaradi tega, ker mu manjka smisel za pravo, notranjo zvezo misli. To ga je zapeljalo tako daleč, da rabi to frazo tudi tedaj, kadar bi je niti po njegovi metodi ne pričakovali: II, 449 Od kateriga (Leva) hvale če stopim h' temu Zelišču, h' te slabi rožici Spicanardi ... I, 99 v začetku je Bog ustvaril dve luči, »katere luči druge ni so, kakor tu Sonce inu Luna. Od tod če stopimo dalej, taku najdemo per tem, de iz tem hotel je G. Bug še eno drugo skrjunost . . . oznanit".
Drugje si pri prehodu od odstavka na odstavek pomaga s fingiranimi prašanji (in ugovori). V tej pridigi je na prvo prašanje odgovoril sam, pri drugem pa se skromno umakne in odgovori z besedami sv. Hijeronima. To drugo prašanje pa je tudi mnogo bolj važno, ker je v njem treba razložiti odstavek iz svetega pisma. Ta prašanja so skromni sledovi stare „confutatio" (avx^su^), s katero zavrača govornik ugovore nasprotnikov, ki torej tvori važen del polemičnih govorov. Rogeriju pa ni treba polemizirati (že na tem se vidi, dani „protireformacijski" pisatelj), zato je konfutacija pri njem samo še skromen pripomoček njegove pridigarske tehnike, v njegovi pridigi le sekundarno retorično sredstvo in ne nje bistvena sestavina. Par primerov: II, 29 navede beseda Jezusa Siraha: „Ego quasi vitis fructificavi" in nadaljuje: „Katere bessede čudne so h' pervemu zašlišu, inu zagledu, de bi se moglu uprašat: kaj bi te pomenile? Kateru uprašajne, de se utolaže, stopjo naprej ty Vče-nyki, inu u mej teme Cornelius (a Lapide), kateri pravi, de . . ." Rogerij  se  umakne in  da besedo  učenemu razlagatelju sv. pisma.
II,  59: Vprašajo dalej ti Včeniki, Iz čim sturil je G. Bug Adamu eno tako lubezen? ... Na kateru uprašajnje, de druzih odgovarou več zamoučim, odgovorv S. Oča Augustinus". Na tem mestu se dela pridigar, kakor da ve še mnogo več, ko je povedal. II, 449 citira iz biblije „Media nocte egrediar in Aegyptum" in se vpraša: „kaj more tega za en uržoh biti? Kaj letu pomenit zamore? Na kateru ta imenitni Lippomanus odgovory . . ." II, 516: „zastopite tega imenitnega inu vučeniga Theologa Lucas Francus iz imenam . . ."  Značilno je
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                    369
za Rogerija, da se pred takimi fingiranimi prašanji skoro vedno umakne in odgovori z besedami drugih autorjev, ki jih imenuje imenitne, učene", da bi njihovim besedam dodal tem več veljave. Ta njegova skrb, da bi kolikor mogoče povdaril in podprl veljavnost svojih autoritet, ga je spravila tako daleč, da pravi II, 552: „kakor pravjo primae classis Učenvki ..."
Ta skrbnost in boječnost Rogerija bi bila umljiva, če bi šlo za verske dogme, pri razlagi in utemeljevanju katerih bi naj impo-nirala poslušavcem svetost in učenost autorja, na katerega se pridigar sklicuje. Ker pa Rogerij, kakor se opazi na vsebini njegovih pridig, ne dogmatizira, ampak samo moralizira, je taka autoritativnost precej nepotrebna. Njegova boječnost, s katero se vedno skrije za kakšno autoriteto, za kako tehtno, učeno ime, gre. tako daleč, da celo najnavadnejših, vsakomur znanih stvari ne opisuje z lastnimi besedami, če o njih govori, ampak da se vedno sklicuje na kakšno autoriteto. Dasi tiči v tej maniri precej literarne tradicije, je vendar dokaz njegove nesamostojnosti, da se ni mogel postaviti bolj na lastne noge. Že zgoraj smo videli, da opisuje zimo in spomlad po Petru Berkoriju. Z besedami istega autorja opisuje solnčnico (I, 13). II, 27 pridiga — Slovencem! — o vinu in vinogradih — po Mojzesu, Euforu in Pliniju. II, 372 opisuje jeznega purana po — Klaudijanu.
To je samo par najznačilnejših primerov, ki bi se lahko dali pomnožiti. Deloma se da ta pojav razložiti iz stanja in stališča takratne cerkvene znanosti. Tomaž Akvinčan, ki ga o. Rogerij večkrat citira in kateremu je posvetil celo pridigo (I, 186—196), je dal cerkvi v svojih znanstvenih delih na Aristotelovi filozofiji temelječo teološko enciklopedijo, ki je vsa poznejša stoletja tvorila „standard" teološke znanosti. Ta znanost je Tomaževe nauke samo „tradirala" in dala njegovi „Summi" tako veljavo, da je bilo v okvirju cerkvene znanosti vsako individualno raziskovanje onemogočeno. Te razmere se v bistvu do danes niso spremenile. Zato nimamo Rogeriju kaj očitati, da je, v teoloških prašanjih navezan samo na knjige, iskal v knjigah pouka tudi o drugih rečeh, dasi bi mu bilo treba samo oči odpreti, pa bi bil dobil odgovor na razna svoja „prašanja". Seveda pa mu tudi ne smemo oponašati, da je „temeljito izobražen in v homiletiki vsestransko podkovan propovednik". Priznati se mu mora, da instinktivno čuti to svojo nesamostojnost, če opisuje najnavadnejše stvari s citati iz učenih del starih in srednjeveških autorjev. Potem pač tu in tam pripomni poleg citata, da nam to kažejo naše lastne oči:   „Od te Vjolice  piše Bercorius,   de, kakor
..Ljubljanski zvon" XXXVI. 8.                                                                                             24
370                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
samy vidimo: Viola est herba parva, et in terra depressa (I, 213)". Toda učeni autor stoji vendar na prvem mestu.
Eno najbolj pogostih — in najbolj učinkovitih — retoričnih sredstev pri Rogeriju je paralelna konstrukcija in stopnjevanje v uvodnih besedah posameznih odstavkov (numerov) pridige, ki se kaže ne le v uvodu, kjer je najbolj pogosto, ampak tudi v sredi pridige. Tako se vseh pet uvodnih odstavkov 11. pridige (I, 108 do 109) začenja z besedami: „Za ena velika sreča". Prvi trije odstavki 19. pridige (I, 197) imajo vodilno temo „visoku bil je povihšan", ki jim takoj sledita še dva „bil je povihšan". Štirje uvodni odstavki 23. pridige nam po vrsti pripovedujejo „En vessel dan je ta da-našni". Zanimivo varijanto tega tehničnega sredstva imamo v uvodu 39. pridige, kjer srečamo v uvodnih odstavkih (I, 431) sledeče sorodne člane: 1. „En velik slou, eno veliko čast, ime inu hvalo" — 2. „eno slovečo čast" — 3. „eno častytu ime" — 4. „ime-nitno hvalo" — 5. „hvalenu štimajnje". Če si to vrsto bliže ogledamo, vidimo, da je komponirana po določenem pravilu; prvi člen je sestavljen iz štirih delov (A -j- B -\- C -f- D), ki so v sledečih štirih členih varijirani tako: 2. = a -j- B, 3. = b -j- C, 4. = c -j- D, 5. = d -f- X. Z veliko črko zaznamujem substantive, z malo iz njih izpeljane adjektivične forme. Da je tako komponiranje uvoda pri Rogeriju zavedno, nam kaže uvod 53. pridige (I, 595). Tam imamo sledečo vrsto: 1. „U' eno veliko čast stopil je bil Antonius iz pri-deukam Orator za vol njegove Zgovornosti ..." 2. K eni veliki hvali prišal je bil Antonius iz prideukam Musa za vol njegoviga Arcatstva ..." — 3. „En velik slou zadubil je bil Antonius iz perstaukam MARIA za vol njegove serčnusri in ferbežnosti ..." — 4. „Eno veliko Vrednost dossegel je bil Antonius is tem titelnam Columna Firšt teh Benečanou za vol njegove Modrusti, soudaške Zastopnosti inu sturjenih Victori ... 5. „U' enim velikim Stimajnu bil je per Ludeh Antonius is perstaukam Imperator za vol njegove nepremaglivosti . . ." 6. „Več drugih častytih, hvalenih, slovečih inu štimanih Antonou . . . zamogel bi pernesti naprej . . ." Tukaj poda Rogerij v šestem členu glavne motive prejšnjih členov v istem redu: 1. —j— 2. (3. je izpuščen!) -j- 4. -j- 5. Podrobnosti retorične konstrukcije tega uvoda ne bom razbiral, opozorim samo na značilno dejstvo, da stoji na prvem mestu Antonius — Orator! Prim. tudi II, 10, 36, 83, 102, 174, 204, 293, 342, 375, 406, 426, 477, 497, 523, 597! Vsa ta mesta kažejo, da ima Rogerij svoj umetniški princip   (retorično   teorijo),   po   katerem   komponira   svoje   pridige.
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                    371
Namen tega sredstva je pač v prvi vrsti, ohraniti in zbuditi zanimanje poslušavcev in dati jim zvezo med posameznimi deli pridige. Najbolj jasno se ta namen opazi na stereotipičnem stopnjevanju: „Dalej — še dalej — še vselej dalej — k zadnjemu", ki se pri Rogeriju zelo pogosto nahaja: I, 98, 136, 153, 198, 219, 226, 235, 306, 331, 352, 431; II, 10, 56, 83, 293, 297, 342, 348, 547, 549, 591.
Večina teh primerov pa kaže tudi, da jim manjka finesa in globina, in da so preračunani v prvi vrsti na močan zunanji efekt. To se ne vidi samo na dejstvu, da rabi Regerij zelo rad superla-tivične izraze, ampak tudi na drugih podrobnostih. „Zabstojn inu praznu, brez uržoha inu fundamenta nagovorv ta stara Kranjska pripovist, inu sicer. Cum exclamatione, ali: iz zaupitjam, rekhoč: O svejt! O svejt! kaku si slejp?" „Cum exclamatione" je v tem stavku režijsko navodilo za pridigarja, da mora ta pregovor zavpiti, dovolj brezglavo prevedeno in tako sprejeto v tekst pridige! Človek našega patra kar čuje, kako je „cum exclamatione" pridigal (I, 351): „Proč, proč, inu spred očy iz vami, O Souražne Medaeae inu Drahomirae! O preuzetne inu prešešne Herodiades inu Semi-ramides! O Kjyvave Jezabeles inu Athaliae! Odstopite dalej, kakor zamorete, O preklete Brunichildes inu Romildae! O napihnjene Agrippinae inu Cleopatrae! O naciste Florae inu Veneres! O tod iz vami, O grejšne Helenae, Bolenae, inu druge letem enake: Kir iz vašim porednim zaderžajnam sturile ste celimu ženskimu spulu en špot, inu sramoto; de zašpohijejo ty Poeti; de zaničujejo ty Pissarji, de zametajo tajstiga ty S. Včenyki; Kakor se vidi, na odgovori, katere, na tu uprašajnje: Quid est mulier? Kaj je ena žena? dado..." V sledečem navaja odgovore na ta prašanja in citira Tibula, Simo-nida, Petrarko, sv. Hijeronima, Janeza Damaščana, Zlatoustega in Efrema Sirca. Kakšni so ti odgovori, si lahko mislimo. Vse to stavi našega pridigarja prav blizu vrste prednikov (ali že zastopnikov) zloglasnega »misijonarskega" tona.
Enako skrbno kakor uvod in glavni del, je izdelan tudi konec pridige, dasi v njem Rogerij včasih omaga. To pa ni nobeno čudo; pridigar, ki operira ves čas z vsemi možnimi retoričnimi obrati in figurami, si najučinkovitejšo prihrani za lep konec. Ravno tukaj pa se rado zgodi, da se prenapeti lok zlomi in da govorniška sila omaga. To se vidi na pridigi, ki smo jo obravnavali. Ta pridiga se začne z živim opisom zime in spomladi, ki mu vkljub razni učeni navlaki ne moremo odrekati učinkovitosti, in konča z zelo medlo, skoro banalno primero. — Skoro komično  učinkuje konec 98. pri-
24*
372                    Dr. G. Čremošnik: Nekaj literarne korespondence.
dige (II, 395). Tam poživlja o. Rogerij poslušavce: „Častyte tedaj te S. Divice, de vass sture premagat vaše Souražnike . . . bodite h' tem andohtlivi, kir od nyh imeli bote pomuč u žjulejnu, inu po smerti taku guišnu, kakor AMEN". — Efekten je konec 50. pridige (na dan Rešnjega Telesa, I, 568). V njem pripoveduje o. Rogerij, da so celo že živali počastile sveto Rešnje Telo in pripoveduje, kako ga je nekoč v Veroni počastil celo sam — hudič. Nato nadaljuje: „Tu, kar djal je ta hudyč inu sturil: spomnite, ali: bi le nas najimelu spodbost k' eni pravi andohti prutje S. R. Tellesu. Za tu, O Duše karšanske! de napametniši nabote, kakor ta naumna živyna; de poredniši na bote, kakor ty Paklenski hudyči, pravim h' vam ... Venite . . . Pridimo, pokleknimo, pozhastimo, recimo: češenu bode S. R. Tellu. AMEN". Lep, celo fin konec ima pridiga na božični večer (II, 596). Rogerij pozove vernike: „. . . kir ... gossel, pišaal, cyther nimamo, po exemplu teh Angelou taistu (namr. dete Jezusa) iz petjam počastimo, rekoč: Enu je Deite rojenu &c. cantus".
(Dalje prihodnjič.)
Nekaj literarne korespondence.
Objavil dr. G. Čremošnik.
1.
Na Dunaji 9. decembra 1870. Dragi prijatelj!
Najprvo mi je zelo drago, ker iz Tvojega poslednjega lista vidim, da ti je Izteklosem v „Zvonu" imponiral1. Res je mož posebne vrste človek, kakoršnih zdaj nij uže po Slovenskem. Ali Ti morebiti misliš, da so še?
Vprašaš, kako se meni godi? — Stara pesen! Kakor se mi je godilo uže toliko let. Za poslednjo številko »Pavline" sem bil dolžan ostal za papir in za tiskovino, kar je zdaj v redu, hvala bogu! Sicer so moji edini dohodki na mesec 30 gld., katere imam, ker namesto Stritarja opravljam delo »kontrolnega redaktorja" z g. Ci-galetom pri prelaganji državljanskih zakonov. Dela imam res samo
1 1870, list 23. dne 1. decembra, na str. 366-7 v dramatski sliki „St6perv", ki ima za podpis črki 5. L., kar priča, da je skupno delo Stritarjevo in Levstikovo.
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                    419
Dr. Jož. A. Glonar:
Med reformacijo in romantiko.
(Kos literarnozgodovinskega programa.)
(Dalje.)
5.
Veliko vlogo igrajo v retorični tehniki Rogerijeve primere, podobe (»figure") in alegorije. Povzročilo jih je v prvi vrsti mesto v prvem pismu apostola Pavla do Korinčanov (cap. 10), v katerem našteva Pavel dobrote, ki jih je storil nekdaj Bog Izraelcem, h čemur pripomni: „Haec omnia in figura contingebant illis". To mesto je prineslo pridigarjem „figuro", ki jo Rogerij zelo pogosto rabi. V 115. pridigi (II, 551—552) se izrecno sklicuje na Pavlove besede in pravi, da je vse, kar se je godilo v starem zakonu, „spomyn" (danes pravimo „predpodoba") dogodkov v novem zakonu. Tako pravi, da je Noetova ladja „predpodoba" Device Marije. Paziti nam je posebno na to, da veljajo apostolove besede samo za dogodke, ki so opisani v bibliji. Rogerij se tega v glavnem tudi drži, toda „figura" se je pri njem tako razbohotila, alegoriziranje mu je tako prešlo v meso in kri, da mu tvarina, ki jo podajajo knjige starega in novega zakona, davno ne zadošča več; pri njem preide alegoriziranje nazadnje že celo v igračkanje, ki je samo po sebi duhovito in ki se je že daleč oddaljilo od cerkvene teorije, ki je veljala za razlago svetega pisma in ki sta jo utemeljila Augustin in Tomaž Akvinčan. Strokovni izraz „figura", ki ga Rogerij pogosto rabi, je skušal tudi prevesti in tako ž njim in njegovo rabo bliže seznaniti svoje po-slušavce. To prevajanje, ki ga opazimo pri Rogeriju mnogokje, se da prav lahko razložiti. Shema, po kateri so zgrajene njegove pridige, mu je tako prešla v meso in kri in tako prevzela vse njegove misli, da večkrat bolj misli na svojo retorično shemo ko na vsebino pridige. Kjer prevaja strokovne retorične izraze, mu je slovenska misel pridige prekrižala misel na retorično shemo in nomenklaturo, ki je pri njem seveda latinska. In nehote se ta duševni proces razkrije pred poslušavci, če pravi o. Rogerij (II, 407): „Čes tu sedaj. Notandum est ad instructionem audientium. Zamerkat je treba h' naviiku inu podučejnu teh Pošlušaucou . . ." Retorična teorija je Rogerija tako prevzela, da v sredi pridige začne razlagati, kaj  je
27*
420                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo In romantiko.
„sensus litteralis", kaj „sensus allegoricus" in kakšen je razloček med obema. V 51. pridigi razlaga vizijo preroka Amosa po Remigiju, Hijeronimu in drugih „in sensu litterali, ali kakor so te bessede same na sebi". Drugje (II, 390) navede besede „Spinas et tribulos germinabit tibi" in nadaljuje: „katera straffenga padla je na use njegove otroke, taku in sensu literali, kakor in sensu Allegorico: kir u te bessedni zastopnosti vidimo očitnu: kir vidimo to zemlo neste nam use letu h' našimu vehšimu mattru, trudu, terplejnu; de, aku hočmo od nje en drugi sad imeti, treba je leto od usega tega osnažit inu očistit. In sensu Allegorico, ali: u Skriuvnusti pak, naše messu se skuzi to zemlo zastopi, kakor iz Procopia prave Joannes de la Haye, rekoč: Terra carnem nostram significat ..." — „Figura" je Rogerij skušal na razne načine prevesti. Najboljši in najbolj primeren je še prevod »podoba" (I, 253). Drugi izraz je »figura ali spomvn" (II, 336, 339), nastal pač vsled zamembe glagolov „pom-niti" in „pomeniti" (iz napačne etimologije). Prav za prav bi moral napisati „pomenik", toda to besedo rabi (I, 411), poleg besede „spomyn" (I, 392), kadar hoče posloveniti „symbolum". Vendar pa imajo vsi ti razni prevodi vedno svoj dober smisel: če izhaja pridigar od dogodka v starem veku, mu je ta res „in sensu allegorico" „podoba" dogodka v novem zakonu; če pa gre iz novega zakona nazaj v stari (to se godi v večini slučajev, kadar tolmači n. pr. evangelije!), mu je dogodek v novem zakonu res lahko „spomin" dogodka v starem. Vir za te „figure" mu je sveto pismo; vsled tega je njih obseg omejen. Toda te svetopisemske „figure" tvorijo le neznaten del onega velikega sistema primer, ki je tako značilen za Rogerijevo pridigarsko tehniko.
Najpreprostejše sredstvo, da naredi pridigar svoje besede bolj umljive, je preprosta primera. Tega se Rogerij tudi zaveda, toda preprostih primer je pri njem zelo malo. Vse so obložene z baročnimi alegorijami in prepletene z duhovitostjo, ki Rogeriju samemu zelo imponira, ki pa v slušateljih ni mogla doseči zaželjenega uspeha. Tako so njegove primere bolj duhovite retorične igračke, ko pa živa beseda, ki najde pot od srca do srca.
Eno najpreprostejših primer, ki jo človek še danes — toda ne do konca! — z užitkom bere, ima v pridigi na čast Marije Magdalene (II, 66). Povedati hoče, da je to veliko spokornico „Jezus usemu človeštvu za en mušter, furm, exempel in špegou naprej postavil", da bi si jo vzelo za zgled in se po njej ravnalo. Zato pravi: V mej drugim, kar ty kunštni Malarji  imajo u navade,  imajo  tudi tu,  de
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                     421
oni, kadar hočejo nyh kumšt iz enim pildam pokazat; tako ty h' pervemu tu platnu močmi inu dobru napno, po tem iz enim grobim rijavim gruntam preulečejo, merejo na tale, rissajo iz kredo ali pak iz enim černim voglam to figuro, katero misijo naprej postavit. Tu, kir use je zgojenu, uzamejo u roko ta pemzelc, iz tem pokladajo na ta zrissani peld te perpraulene farbe, te eno iz drugo mešajo, iz temi sencami pouzdigujejo, inu ta peld iz kumštjo inu flissam zverše inu končajo". — To je „ekfraza", fizičen opis, ki tvori podlago »hermeneji", moralični razlagi. Rogerij nadaljuje: „Za tu Lucas ta S. Evangelist, inu njegoviga Professiona, ali: kumšti en Malar, kir je dobru znal inu vejdel, za tu tudi, kir je hotel Magdaleno kakor en peld naprej postavit30, napel je tu platnu njegoviga Evan-gelia, postavil je na tu en grobi, rijavi ja černi grunt iz temi bessedami: Ecce Mulier, quae erat in Civitate Peccatrix. Pole ena žena, katera bila je u tem meste ena Grejšnica. Kateru govorjejne billu je en grobi, rijavi inu černi grunt za rejssnvca: vener po tem začel je rissat iz kredo to Magdaleno, začel je na to pokladat farbe teh tugentou, začet je to mešat, inu iz sencami pouzdiguvati, taku de h' zadnimo zveršel je ta peld na tako vižo, de nad tem vidit ni nič grobiga, rijaviga, černiga; kir ta černi31, rijavi inu grobi grunt teh grejhov, bil je zbrissan od JEzusa iz temi bessedami: Remittuntur tibi peccata tua. Magdalena tebi so tvoji grejhi odpušeni. Kateri lepi peld, Magdaleno, postavi usem pred očy . . ."
Drugi tip Rogerijevih primer, ki je pri njem najbolj številen, je najbolj izrazito pokazan v 3. pridigi, na čast sv. Pavla, prvega puščavnika (I, 25—35). Za temo ima verz iz 101. psalma: „Similis sum Pellicano solitudinis". Da pokaže, v čem je bil sv. Pavel podoben pelikanu, opiše najprej pelikana. Ta opis, pri katerem povdari štiri glavne pelikanove lastnosti, je posnet iz Euherija, Berkorija in Pierija. Nato poda opis Pavlovega življenja iu dokazuje, da je bil sv. Pavel res podoben pelikanu. Najlažje mu je to šlo prvi lastnosti: „Pellicanus in Aegvpto intima solitudine delectatur", saj mu tukaj ni bilo treba drugega povdariti, ko da sta oba — puščavnika. Pri ostalih treh lastnostih  pa mora že  fizično vsebino ekfraze razlagati
30  V teh besedah tiči os Rogerijeve primere. Osnovana je na dvojnem pomenu, ki ga ima „peld" (fizičnem in prenesenem), in na tradiciji, da je bil sv. Luka slikar.
31  Primerjaj, kako so tukaj varijirani pridevniki, ki se v tem oddelku tolikrat ponavljajo. V ekfrazi imamo samo a -j- b; v hermeneji pa najprej trikrat a -f-b -J- c, četrtič pa c -f- b -j- «'•
422                       Dr. Jož. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
„na duhovno vižo", da dobi enakost. Bas to razlaganje „na duhovno vižo" je za Rogerijevo pridigarsko tehniko značilno. Analogije, ki vežejo dogodke starega in novega zakona, mu že davno niso dajale več dovolj gradiva, in zato si je za primere poskrbel drugo gradivo. Tipičen primer imamo vili. pridigi (II, 513—523), na čast sv. apostola Andreja. Ta pridiga ima sinopso: Cum Andrea qui salvari cupit, hic debet sectari stellulas cruciferas. V njej pripoveduje o. Ro-gerij, kako je Kolumb, ki je že skoro obupal, zagledal ozvezdje „južni križ", ki mu je dalo nov pogum. (Ta poanta je za pridigo potrebna.) In potem pripoveduje obširno (II, 516), da je srečno odkril Ameriko in opisuje nje velika bogastva. Nato vpraša: „Tu, kar smo sedaj, o Christiani! slišali: kaj menite? kaj se more od tega na eno duhouno vižo reč inu govorit? kaj, ali: koga zamore po-mejnit ta ferbežni Columbus? kaj ta novi od njega znajdeni svejt? kaj tu novu Nebu: kaj te nove zvejzde? kaj tu navarnu morje . . . tu če želite vejdit, zastopite tega imenitniga inu vučeniga Theologa Lucas Francus iz itnenam, kateri letu na eno duhouno vižo rezlaga, rekoč: Coelum per mundum novum, Christum per Columbum: Bea-titudinem per Coelum novum: crucem & tribulationes per stellas cruciferas: per mare vitam praesentem, per navigantes intellige Mor-tales". Temu sledi slovenski prevod. Tukaj tvori pripovedovanje o Kolumbovi vožnji ekfrazo, ki jo potem pridigar vzame za podlago svoji primeri. To je nova „figura" onega tipa, pri katerem ni več svetopisemske podlage, ampak tvori ekfrazo kateri si bodi dogodek ali predmet vidnega ali nevidnega sveta. Poslej ni za alegorije nobenih mej več in pred nami se odpre neizmerno polje, posajeno z umetnimi cvetkami učenjaške fantazije in literarne manire, ki je v pozni renesanci in baroku dosegla svoj višek in v vseh jezikih in slovstvih zapustila trajne sledove.
Rogerij je v našem slovstvu izrazit zastopnik te manire ; težko prvi, gotovo pa ne zadnji, saj se sledovi tega alegoriziranja kažejo v naši literarni tehniki še danes, v jeziku pa so sploh neizbrisni. Začela se je ta manira seveda že davno prej, dasi je njen izvor precej nejasen. Galletti32 išče nje početke pri Filonu Aleksandrijskem. Če primerjamo dela kakor je Tebanca Kebeta „rKvxc" ali Hora-polonov spis33,   ki je potreben   za  umevanje   simbolografije  in
32  1. c. str. 111. — Prim. tudi: Drtina, Fr. Miselni razvoj evropskega človeštva. (Znanstvena knjižnica „0mladine8 I.) V Ljubljani, 1908 - 1909. Str. 126.
33  Prim. Hieroglvphica Horapollinis. A Davide Hoeschelio fide codicis Au-gustani ms. correcta, suppleta, illustrata. Augustae Vindelicorum. Anno MDVC.
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                     423
emblematike, se zdi, da nas pelje pot k izvoru te manire preko starih klasičnih narodov v orijent. V katoliškem svetu je igrala že od početka veliko ulogo pri razlagi svetega pisma. Svoje gradivo je jemala, kjer ga je ravno našla. Višek je dosegla v zbirki „Uni-versum predicabile" italijanskega dominikanca Janeza de Sancto Geminiano, ki že v svojem značilnem naslovu pravi, da se da sploh vse porabiti za pridigo, če se razloži „na duhovno vižo"34. Kako daleč so šli pridigarji pri tem, in da so znali res vse razložiti na duhovno vižo, to kaže benediktinca Petra Berkorija Reductorium moralis II. cap. 45! Rogerij se je tega pridigarskega sredstva posluževal v zelo izdatni meri35; vseh primerov ne kaže navajati, samo par značilnih treba navesti, na katerih se vidi, kam je ta manira pridigarje nazadnje zavedla in kako so ž njo — nehote podpirali praznoverje.
II, 148, v pridigi na čast sv. Lovrencu pripoveduje iz Solina, da poganskim svečenikom, ki stoje „okuli tega, plemen inu ogyn iz sebe mečeočiga hriba Vulcanus iz imenam" in žrtvujejo svojim bogovom, plamen in tekoči ogenj nič ne škoduje in jih ne ožge. »Kateriga je enu zauzetja urednu čudu, inu, kakor eni pravjo za eno hudyčavo kumšt deržati. Ali: Od tod če pogledamo, najdemo, de letu ni ena taka prepovedana kumšt, kir per naturae znajdejo se take rečy, iz katerimi zamore se ta muč tega ognja, inu syla tega plemena premojstrit inu premagat, kakor piše Licetus. — Leta sedaj spomneni Historicus, piše, de, kadar uzame se žumft od tega želiša iz imenam Semper vivat. Žouč od eniga Junca. Arsenicum rubrum, ali: ta rudeča mišica; inu prah iz toučeniga galluna, tar iz tega stury se ena žauba inu iz to se tu truplu požauba, tedaj, candentia ferramenta, liquefactum plumbum impune pertractabis. Rezbelenu želežje, restoplen svinic ziher se dotvka. Čes kateru mejnil bi eden iz tako žaubo mazali so se ty mašniki (namreč poganski!), kir so taku ziher stali ti tem plemenu. — Tu, aku je taku, nočem se prepirat, pustym per teh Pissarjih, tar samu pravem: de Laurentius, kir u rejssnyci mazal se je is eno tako žaubo, skuzi to je on premagal ta plemen, inu premojstril ta ogyn . . ." To sliko razvije še nadalje, tako da si človek kar predstavlja, s kakim začudenjem in radovednim zanimanjem so ga morali verniki poslušati. Toda pozneje obrne svojo čudovito „žaubo" na duhovno vižo in nadaljuje:
34  Linsenmaver, Gesch. der Predigt in Deutschland von Kari d. Gr. bis zum Ausgange des 14. Jh. Munchen, 1886. Str. 175.
35  Več o tej struji in o Rogeriju glej v ČZN. VII. (1910), str. 95—106.
424                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
„Od tega djal sim odzgoraj, de pomazal se je bil iz to od For-tunata popissano, iz teh štirih rečy sturjeno žauba, skuzi katero premagal je uso muc inu sylo tega ognja; tu je rejssnyčnu: ali: zamerkajte tu, inu zastopite. Ne sicer iz tega želiša, semper vivo; temuč iz te prave JEzusave vjere. Ne sicer iz tega grenkiga Junca-viga žouča, temuč iz tega radavolniga na se uzetiga terplejna. Ne sicer iz tega belliga galluna, temuč iz tega terdniga zavupajna ..."
Drugo, zanimivo mesto je pri Rogeriju I, 308: „V'mei drugime kumšte, katere so od S(vete) M(atere) Cerkve prepovedane, prepovedana je tudi ta Chvromantia; katera obstoy u'tem na roko gledajnu, inu iz gvišnih rissou, strihou, križcou, inu druzih tacih znamin prerokuvat tu prihodnu ... Lety fouš inu lažnivi Prerokuvauci en strih teh rook imenujejo: lineam vitae: ali strih tega žjulejna. Eniga druziga pak, lineam honoris, riss te časty. Tega trijetjiga, lineam fortunae, znamenje te sreče: inu taku dalei druge dergači Kličejo; inu taku iz teh prerokujejo temu, kateri je tem zapelavim golufam te roke pokazal, tu kar se ima pergoditi: kakor če ta riss tega žjulejna je cel, pomeni zdrauje inu dolh živitik: če je pak leta iz enim drugim striham pretegnjen, smert inu bolezan . . . inu zlasti tem norskim Fantam inu Deklicam: kateru, use druziga ni, kakor ena debela, ceplena laž, ena paklenska foušja, ena od hudiča znaj-dena golufia h' zapeluvajnu teh Duš: za volo kateriga zaveržena, prekleta, ferdamana inu prepovedana je od S. M. Cerkve: iz katero S. Materjo deržvm, tar barknem to prekleto kumšt od sebe: vener na tako vižo, kakor ta čebelica, katera iz ene strupene rože, iz eniga škodliviga cvejtja uzame za se nekolku^nuca; taku jest ostanem per te kumšte, inu pogledam na vaše roke, de vam povejm, ali: boste ziher, ali: naziher stali pred Bugam ..." V naslednjem opisuje na dolgo in široko, kako je prišel „na eno duhouno vižo te Chvromantiae, vam na roko pogledat", išče po njihovih rokah razne „linije" in jih opisuje, sploh, aplicira na svoje slušatelje „sveto hiromantijo" ali „Plementarstvu", ki jim ga je obljubil v uvodu pridige (I, 307).
V teh dveh primerih imamo pač zadnje izrastke Rogerijevih figuralnih razlag. Ali so imele res oni učinek, ki ga je pridigar pričakoval, o tem pa so mogoči razni dvomi. Pomisliti je treba, da se preprost slušatelj bolj oprime konkretnih podatkov, ki so mu lažje umljivi ko pa izumetničene razlage, v katerih sesa pridigar samo svoj duhovni med iz strupenih cvetlic. Iz teh dveh mest so si  preprosti  slušatelji  zapomnili  v prvi vrsti  pač  o,  da  je  nekat
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                    425
skrivnostna „žauba", za katero je potreben juncev žolč, drugi pa so po svojih dlaneh radovedni začeli iskati, kje je pri njih „zna-menje te sreče". Vse to jim je bilo skrivnostno in zanje gotovo bolj zanimivo ko špekulativne razlage „na duhovno vižo". Ravno s svojo nekritičnostjo pri takih stvareh so stari pridigarji nehote podpirali praznoverje.
Da je bil Rogerij res malo izbirčen pri svojih snoveh in brez vsake kritike, to nam posebno priča cela 108. pridiga: „Na dan Offrajna Divice Matere Mariae (II, 487—496)." Cela pridiga je dokaz, da je res, kar »pravi Ovidius ta Solomenzerski Poeta, inu is eno na pu sturjeno persego terde, namere: Munera, črede mihi, placant hominesque Deosque". Med drugim pripoveduje v tej pridigi (po Graffu in Kyblerju) dva tako neverjetno krvava dogodka, da človeka kar stresa. Vsa Rogerijeva retorika ne ublaži mučnega vtisa ob teh primerah. Iž njih ne izhaja, da res „Munus extinguit iras" (kar je tema tej pridigi), ampak, posebno iz druge, da se Bog potolaži v svoji jezi nad grešniki, če se mu žrtvuje — nedolžno dete, kar zbuja čudne pojme o krščanski etiki očeta Rogerija, oziroma njegovega autorja. Po nepotrebnem, ker Rogerij ni imel nikakih takih po-miselkov: ker je pridigal „na dan offruvajna Divice ... Mariae", govori o raznih žrtvah, ki so dosegle svoj namen, pri nedolžnem detetu, ki ga je žrtvoval36 „ta žlahtni, imenitni, brumni inu Bogaboječi Španski Kavalir iz imenam Albuquercius", pa potrebuje retorično analogijo z nedolžno Marijo, ki mu je potrebna za konec pridige. Bas konec pridige pokaže vso naivno preproščino, s katero jemlje Rogerij svoje primere. Pri tem ga vodijo samo kompozicijske potrebe njegove retorične sheme in s tega stališča se morajo njegove pridige v prvi vrsti presojati37.
Se eno vrsto primer moramo omeniti, ki je pri Rogeriju zelo razširjena in zanj posebno značilna.  To so simboli in emblemi,  ki
36  Situacija je pri Rogeriju nekoliko nejasna. Toda če pomislimo, d.i je ta slučaj retorična gradacija prejšnjega („Don Ramiro"), kjer se je žrtev res izvršila, potreben za efekten konec pridige, in če si ogledamo frazelogijo kapitanovega govora, pa se jasno opazi, da misli Albuquerque res vreči dete v morje in tako pomiriti razburjene valove. Stara, nekrščanska navada, ki jo je okusil že prorok Jona, ko se je peljal v Ninive. Rogerijeve besede „de zanešeš letemu" so komaj viden sled, da je ta stari motiv že pokrščanjen.
37  Njegova retorična manira (že skoro manija), s katero kopiči mnogočlene tautologije, ga je zapeljala, da pravi (II, 115): „. . . za pravo rejssnvco zadobit je u te Cerkvi Portiuncula en tak velik Odpustik, de skuzi njega inu iz nym zbriše se vuss grejh (!) inu straffenga ..." — ne pa neznanje katekizma!
426                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
so dajali že komodno prirejeno fizično ekfrazo in moralično hermenejo. Rogerij jih je jemal iz obširnega dela Filipa Picinellija „Mundus svmbolicus", ki mu je bilo sploh eden glavnih virov38). Tip take primere imamo II, 140: „V mej drugim, kar ty Naturalisti pišejo od te žlahtne tyce Slavic, ali: Nachtigal iz imenam: pišejo tudi letu, de. Kadar njegovu druže, tu je: ženvca sedy li gnjezde, inu na jaiceh; taku on ne deleč od nje, kakor pravi ta imenitni Lu carin i. Prepeva te, katera ima žleče. Modulatur pariturae. Tu pak nikar zabstojn, temuč za tu, kir, kakor dalej govory: de. Kakor ty žleženi Mladvči. Audiunt. Redunt. Slišjo pejti, taku oni dajo nazaj tu pejtje, inu po slišani viži pojo. — Tem nahtigalskim Mladyčam enak kazal se je Donatus: kir, kar je slišal svoje ljube Stariši, inu tega brumniga Hilarina pejti, tu je pejl za nymi". Ob robu je kot autor naveden Picinelli. V tem slučaju Rogerij sicer ne pove vsega, kar tvori vsebino tega emblema, ampak samo njegovo razlago. Sicer navadno pred svojimi poslušavci prav na široko razloži, kako je nastal emblem in kako ga je treba razlagati. N. pr. I, 175: „Eno velyko čast, eno velvko hvalo dal je bil uni temu imenitnimu Cardinalu, Horatius Spinola iz imenam, kateri po letega smerte pustil je bil zmalat en čoln, ali: barko iz križim postaulenimi jadri, inu poterganimi štriki iz temi perpissanimi bessedami. Ubique securus. Pousod ziher. Iz katerim hotel je telkajn reče, kakor, de. Leta mertvi Spinola, za vol njegoviga brumniga žjulejna, za vol njegove Nadolžnoste inu dobre Vejste bil je ziher pousod: Ubique securus". Tukaj so izvedeli njegovi poslušavci, da sestoji vsak tak emblem ali simbol iz dveh integralnih delov, slike in legende.
Poleg doslej opisanih sredstev Rogerijeve zgovornosti pa nahajamo pri njem še precej pregovorov in izrekov, posnetih po večini iz latinske literature. N. pr. Solatium est miseris, socios habere doloris (I, 262); Non procul a proprio stipite poma cadunt (I, 340); Amicus alter ego (I, 354); Qualis vita, mors est ita (I, 362 in II, 250); Trahit quemque sua voluptas (I, 448); Quod rarum, charum (II, 513) itd. Med retoričnimi pomočki srečamo pri njem večkrat tudi metaforo in parabolo; po svoji navadi jih ne samo rabi, ampak poslušavcem tudi v tekstu razloži. II, 34 pripoveduje, da se na obrezani vinski rozgi pokažejo kaplje, katere „ty Včeni, per meta-phoram, lacrymas, ali solze imenujejo". II, 156 govori najprej o Adamu  v  paradižu in nadaljuje o sv. Frančiškn Asiškem,  katerega
38) Prim. tudi Čas. za zgod. in narodop. VII. (1910), str. 48-49, 69, 78, 100.
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                    427
je Bog postavil „u to za vol obilnosti te dobrute, Metaphorice, en pozemelski Paradiž imenovano Laško deželo". O rabi parabol govori obširno II, 166. Tam navede najprej verz iz Matevževega evangelija »Sine parabolis non loquebatur" in nadaljuje: „Tu pak za tu. Ut quod per simplex praeceptum teneri ab Auditoribus non potest, per similitudinem exemplaque teneatur. De bi se tu, kar skuzi sama Zapoved od Poslučaucou se namore zastopit, skuzi te perglyhe, pripovisti, inu exemple zastopylu, inu deržalu od tajstih: prave S. Hieronymus". Celo definicijo in teorijo parabole pa poda v uvodu 37. pridige, I, 408. „Bajssim, fabul, pripuvist inu zmišlikou veliku znesli inu zmišlili so ty nekedajšni Poeti: vener ne h' temu, de bi bily iz temi kakor iz eno lažjo te Ludy mamyli inu golufali; temuč de bi te iz letemi, kakor iz eno luštno in ušečno bessedo rezfrišali, rezvesselili, ja skuzi te eno nucno skriunost pokazali; kakor govory ta Duhouni Clemens Alexandrinus, rekhoč: Parabola est occultum ad •delectationem inventum mendacium. Ta fabula je ena k' rezlii-štajnu znaidena laaž; iz katere, ali skuzi katero meini se ena druga skriunust tem Ludem naprej postavit . . ." Stara pridigarska tradicija, ki je zahtevala, da se mora citat iz svetega pisma podati najprej v latinskem in šele zatem v jeziku poslušavcev, je povzročila, da podaja Rogerij tudi v drugih slučajih, za katere bi ta predpis ne veljal, najprej dolg latinski citat, ki mu sledi slovenski prevod. Ali pa se kar mešata latinščina in slovenščina v istem stavku, celo do te mere, da so strani do polovice latinske. Sredstev, ki jih imenuje sv. Hije-ronim v prej navedenem citatu, se o. Rogerij seveda tudi pridno poslužuje in jih pogosto tudi ob robu zabeleži. Tako imamo pri njem: „simile" (I, 19, 247, 259; II, 372), „similitudo" (II, 399), „exemplum" (I, 304); poleg tepa še „miracula" (I, 406) in „historia" (I, 125, 313, 315, 378, 422, 601, 604). Največkrat pa se pri njem nahaja ob robu „morale", enkrat v obliki „moralitas" (I, 124), kar jasno kaže vsebino in tendenco Rogerijevih pridig. V njegovih pridigah je — ne samo v strukturi ogrodja, ampak tudi v posameznostih — ohranjen in dosledno uporabljen ves aparat stare klasične retorike, ki je v renesanci oživela, ki so jo šole, posebno jezuitske, gojile tje globoko v 19. stol. — in ki je še v današnjem šolskem pouku zapustila neizbrisne sledove.                         (Dalje prihodnjič.)
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
461
Dr. Jož. A. Glonar:
Med reformacijo in romantiko,
(Kos literarnozgodovinskega programa.)
(Dalje.)
6.
Nekatere Rogerijeve pridige se dado datirati. To so one, v katerih se nahajajo stavki, kakor „danass pred 1728 lejtmi je JESUS ... uzel na se to . . . človeško Naturo ... (I, 240)" ali pa „pred 494. letme, namerč u lejte 1215 ... (II, 59)". Vsa taka mesta se sicer ne dado izrabiti za zanesljivo datiranje pridig, ker ni vedno jasno, v katero leto pr. Kr. r. stavi o. Rogerij stvarjenje človeka (v tej stvari si stari cerkveni kronologi ravno tako niso bili edini, kakor še današnji ne). Iz I, 649 bi se dalo sklepati, da stavi o. Rogerij stvarjenje sveta v 1. 3950 pr. Kr. r. (kakor Salianus), toda podatki v drugih pridigah (n. pr. I, 239) se s tem številom ne dado strniti. Razun tega je kronologičen podatek: „vesselie . . . kakor kazali so ty stari Rimlani letu pred 1300. lejtme za vol te Victoriae, katero sturil je bil Philo ta pervi Proconsul; kir na ta dan (1. maja!) bil je te Samniterje premagal" — očividen lapsus. Če odštejemo take dvomljive in napačne slučaje, nam vedno še ostane 18 pridig, ki se dajo precej zanesljivo datirati. Najstarejša pridiga je 64. (II, 54 do 64) iz 1. 1709, najmlajši pridigi sta 40. (I, 442—453) in 119, (II, 586-597), iz 1. 1728. Po eno pridigo imamo iz 1. 1721 in 1727, po dve iz let 1722—1724, 1726, iz 1. 1725 pa kar celih pet. Od 1. 1721 pa tje do Rogerijeve smrti imamo za vsako leto vsaj eno datirano pridigo.
Ta pregled nam pove marsikaj zanimivega. Ciklus Rogerijevih pridig, enakomerno porazdeljenih na celo leto, je nastajal počasi in se je šele v zadnjih letih Rogerijevega življenja izpopolnil. Za to delo je bilo treba dvajset let, in vendar je delo vseskozi popolnoma enakomerno, kvečemu da se je pri Rogeriju šele v zadnjih letih pokazala manira datiranja. Komaj je bilo delo končano, je Rogerija zalotila smrt. Ljubljanski konvent je pridige izdal, ne da bi se bil pobrigal za zadnjo „pilo", ki bi morala odpraviti vso to, v natisnjeni knjigi nesmiselno kronologijo. Dvoje pa nam te datirane pridige jasno kažejo:   1. pridige  so  res Rogerijevo delo — 2. kar je
462                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
bolj važno, te pridige niso samo književen produkt, ampak bas tako, kakor jih imamo pred seboj natisnjene, jih je Rogerij tudi govoril zbranim vernikom. Ti dve prašanji, ki delata v drugih literaturah — posebno pri starejših pridigarjih — toliko preglavice, sta tako za nas in Rogerija enkrat za vselej jasni.
7.
Mnogo bolj težavno in zamotano je prašanje njegove originalnosti. Seveda pridiga že sama po sebi ne more biti nikako izvirno delo, tem manj še pridiga iz tako pozne dobe. Toda tam, kjer nastopa pridiga kot literaren produkt, treba rešiti prašanje, ali je njeno lice res delo autorja in v koliki meri.
V svojem delu nastopa o. Rogerij kot zelo načitan in v duhovnih in posvetnih znanostih izobražen pridigar. Skoro vsako svojo trditev — in naj bo včasih še tako malenkostna — podpre s citatom iz svetih knjig ali pa iz kakega autorja, ki ga v tekstu imenuje, ob robu pa (zelo točno in obširno) citira. Število teh autorjev — kakih 500 jih je — v resnici imponira. Toda ne samo zunanje lice pridig je preračunano na to, da bi imponirale, tudi ves notranji ustroj pridig je zgrajen tako, da bi bil vsak dvom o njegovih trditvah onemogočen. Kjer se pojavi v njegovih pridigah kako prašanje, ima takoj ducat autorjev in kopico citatov pri roki, da to prašanje od vseh strani pojasni. Toda to mu še ni dovolj; vedno še hoče zbuditi v poslušalcih misel, da ve še mnogo, mnogo več in zato pravi: „več takiga zamogel bi narajtat (I, 430, 488, 609)", „de druzih odgovarou več zamoučim (II, 59)" ali „de predouh na bom (I, 536, 566; II, 240, 415, 544, 651)" i. t. d. V ta namen mu v prvi vrsti služi učinkovito retorično stopnjevanje. Pravi rekord take retorične „gradatio" (x.H^a^) imamo I, 226—7. Tam našteva čudeže, ki so se zgodili na priprošnjo sv. Jožefa. Prvemu čudežu slede trije, ki jih začne pripovedovati z „dalej", tem dva s „še dalej" in dva s „še vselej dalej". In potem še nadaljuje: „Več, več taciga zamogel bi perneste naprej h' po-terjejnu teh zgiirnih bessedy... (I, 228)". Vse to nam kaže v Rogeriju učenega moža, ki je gradivo za svoje pridige zbiral iz stotine autorjev in ki je iz teh citatov znal sestaviti vendar v celoti skladen mozaik.
Kako zelo znani so mu ti njegovi autorji, kaže Rogerij tudi na ta način, da jih imenuje (tudi novejše) preprosto ž njihovim krstnim imenom ali pa s kakim slavečim pridevkom. Namestu „Cor-nelius a Lapide" pravi kratko „Cornelius" (II, 19, 39, 58, 188, 475), namestu „Philipus Picinelli"   pravi  „Philippus Abbas" (II, 470), „ta
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                    463
Včeni Aloysius" je pri njem Aloysius Tatti (I, 410), namestu „Justinus Miechoviensis" pravi kratko „Justinus" (II, 615). Sploh se dela o. Rogerij zelo učenega: svojim — neukim! — slušateljem pripoveduje o mikrokozmu (II, 275) in makrokozmu (II, 589) in imenuje v eni sapi znane tri historične  zgagarje Moma,  Zoila in Pasquina (II, 313).
Učenjakarsko se postavlja tudi na ta način, da na svoje poslušavce kar vsiplje kopo učenih imen: „Piše Beda, Usnardus inu drugi (I, 156)", „. . . Petrus Cellensis, Gulielmus parvus inu mvoj S. Antonius Paduanus pravjo (II, 10)", „Dionysius Carthusianus, Ges-nerus, Naclerus, Stapletonius, Isidorus, Metaphrastes pišejo (II, 586)." — Praša se, jeli o. Rogerij vse te pisatelje, ki jih citira, res poznal in direktno rabil.
Pri nekaterih pisateljih se lahko z gotovostjo trdi, da jih je o. Rogerij poznal in da citata iž njih ni vzel iz kake enciklopedije za pridigarje. To so oni pisatelji, katerih dela še niso bila tako stara, da bi bila že lahko prešla v kako enciklopedijo. Tak je n. pr. naš Schoenleben, ki ga Rogerij navaja na dveh mestih (II, 33, 370). Takim pisateljem daje o. Rogerij naziv „Modernus" (I, 549) ali tudi „Neothericus" (II, 493) in jih na ta način označi kot svoje sodobnike. Tudi mnogo citirani Joannes de la Haye (f 1661) bi spadal sem39. Enako Martin Kohem („en brumni mvojga S. Ordna" II, 273), Maria de Agrida, Jakob Marchant („en . . . našačasni Včenyk Svetega Pisma" I, 194), J. E. Niremberg (| 1658), M. Rader (f 1634), P. Segneri (f 1694), Joanes da Sylveira (f 1687), G. Stengel. — Večkrat pravi Rogerij tudi sam: »Berem u buquah" (I, 103, 140, 550; II, 122, 143, 280, 331, 390, 404, 471) in navede ob robu naslov knjige. Na drugih mestih pa ob robu naravnost pove, da ima citat iz druge roke, navadno z besedami „ex" ali „apud" (I, 428, 458, 506, 650; II, 22, 80, 138, 229, 312, 573, 631).
Vero v Rogerijevo originalnost in občudovanje do nje pa nam precej omaja kopica pomislekov, ki se zbude ob študiranju njegovega dela. To je pred vsem veliko število navedenih autorjev. Pomisliti je treba, da jih je par stotin in da so mnogi izmed njih (n. pr. Abulensis, de la Haye) napisali cele biblioteke, toda ne mogoče v majhnem formatu, ampak v težkih folijantih, s katerimi bi pač bilo mogoče kakšnega krivoverca v resnici ubiti. Če citira Rogerij (II, 586) v enem samem stavku kar šest pisateljev, da podpre svoje besede,
39 Za podatke o teoloških pisateljih rabim tukaj in v sledečem, ne da bi pozneje še posebe citiral: „Wetzer-Weltes Kirchenlexikon. 2. Aufl." in „Hurter: Nomenclator literarius theologiae catholicae. Ed. 3. Oeniponte, 1903 i. d."
464                       Dr. Jož. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
ali če navede v uvodu 109. pridige (II, 497) kar sedem autorjev, s katerimi opisuje lastnosti različnih dreves, mu pač ne verujemo, da je za ta namen porabil vsakega izmed citiranih autorjev direktno. Vsaj oni mu ne more verjeti, ki nekoliko pozna enciklopedično literaturo 17. in 18. stoletja ž njenimi skrbnimi, nedosežnimi registri. Rogerij sam, izrazito dete svoje dobe, bi se smejal človeku, ki bi mu imputiral, da je res imel vse autorje, ki jih navaja, v rokah. Rabil je enciklopedije, ki so bile bas za to sestavljene, da bi se tako rabile. Citiral pa je pisatelja, ki mu je bil autor za trditev — to je v pridigi potreboval! — ne pa vir, iz katerega je dobil citat40. Splošna navada njegove dobe in namen Rogerijevega dela nam branita, da bi na podlagi velike množine citiranih autorjev smelo občudovali veliko izobraženost našega pridigarja v cerkvenih in posvetnih vedah.
Močno se zmaje in nazadnje popolnoma izgine tako občudovanje, kakor hitro si ogledamo citirane autorje od blizu in jih sestavimo v določene skupine. Tedaj se pokaže, da je Rogeriju bistvo posameznega autorja popolnoma tuje, da se ni vglobil ne v eno ne drugo znanstveno strujo (niti cerkveno niti posvetno) in da grabi za svojo pridigo, kar mu ravno pride pod roke. V njegovem delu je mrki Origenes porabljen ravno tako kakor trojica slavnih učenjakov 13. stoletja (Albert Veliki, Tomaž Kantipratanec in Vincencij iz Bur-gundije), trezni školastik Tomaž Akvinčan in ljubeznivi mistik Cezarij iz Heisterbacha, učeni humanisti se srečavajo s poljudnimi pridigarji iz južne Bavarske, vizije raznih Brigit in Mehtild se mešajo s citati iz Aristotela in Plutarha. Zato je s te strani nemogoče sestaviti literarni portret otca Rogerija41. S te strani je otec Rogerij podoben morskemu somu, ki sredi oceana odpre svoje neizmerne čeljusti in požre, kar mu ravno vanje priplava: ribe in razno morsko golazen, toda pri tem  steklenico  ruma  z istim  užitkom kakor terhlo desko.
Podoben pa mu je res samo s te strani. Vso to tako raznovrstno gradivo ve s čudovito, pravega občudovanja vredno virtuoz-nostjo spojiti v enoto, ki kakor pisan orijentalski ^rp^Ti^" vkljub različnosti delov učinkuje enotno in kakor pobožen krščanski mozaik kaže idejo in namen,  ki sta umetnika vodila,  ko  ga  je  sestavljal.
40  Rogerij namreč ni — literarni zgodovinar. Tudi je treba pomisliti, da je bil pojem literarne lastnine v raznih stoletjih različen in da ga je poostrila (in zelo enostransko povdarila!) šele moderna literarna kritika in pa industrializacija literarne produkcije, ki je literaturo (v prvi vrsti lepo) zavarovala s paragrafi in ustvarila »literarno policijo."
41  Dr. Pregelj je poskusil nekaj enakega, pa je pri tem brezupnem delu utonil v množini citatov.  -  „Voditelj v bogoslov. vedah ..." n. n. m.
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                    465
Kot gradivo mu je zadoščal brevir, biblija, konkordanca, Pici-nelli, Lohner, par enciklopedij, ki jih sam imenuje, povrh še nekoliko drugih knjig, vse skupaj biblioteka, kakor jo lahko premore vsak slovenski pridigar, dasi ni pisatelj.
Kako je Rogerij rabil razne enciklopedije, za to samo eden, posebno značilen primer. V 106. pridigi citira (II, 470) Picinellija in v njegovi bližini sv. Nila, Seneko in Justa Lipsija. Če človek poišče v Picinelliju navedeno mesto in ga primerja z Rogerijem, se mu pokaže čudna paralela. Postavim jo za zgled sem; citati, ki jih imata oba autorja ob robu, stoje tukaj sredi teksta v [ ].
Rog. II, 470:
Kir Nilus ta brumni Minih spreudarjal je to čednost, ali: ta tugent; taku tega je šnešil eni Gartraži enakiga: zakaj, kakor ta Gartraža nigdar derge se naznajde, kakor ti ternjo, po bessedah uniga Symbolista. kateri enimu gartraž-nimu steblu bil je perpissal: In sentibus semper... pravi ta S. Oča [S. Nilus in Paraeneticis, Num 29.]: Tolera tribulationes, inter ipsas enim virtutes, ut Rosae inter spinas nascuntur . . .
Kir spremislil je Philipus Ab-bas, taku tu obernil je na tu člo-vešku žjulejne, kateru je slednimu, kakor ta Gartraža perjetnu, aku si lih kakor ena Gartraža iz ter-njam teh nadlug je obdanu [Picinel. 1. I. c. 18. n. 147]. Kir kakor djal je Seneca: Nulla dies maerore caret, sed nova causa fle-tum ministrat . . . [Seneca Troad. Act. I.] ... Za vol kateriga Ju-stus Lipsius pravi: Spina haec vita: falimur, si quaerimus in ea gaudiorum flores. [Just. Lip. cant. 2. Ep. 97].
»Ljubljanski zvon" XXXVI. 1916. 10.
Pic. lib. XI. num. 177: Virtutem, inter calamitates et miserias locupletatam, Rosae Emblema repraesentat, quae supra cespitem plantata, epigraphen red-dit: Etra le spine pur puntando viene. Id est; Vel inter sentes germinat. S. Nili paraenesis est: Tolera tribulationes: inter ipsas enim virtutes, quemadmodum inter spinas, Rosae nascuntur. [S. Nil. Parae. N. 92] et germinant. Eadem icone significatur, calamitates esse individuas humanae vitae comites. Seneca canit [Act. I.]:
__ __ — __ _ Nulla dies maerore caret, sed nova fletus causa ministrat.
Et Justus Lipsius: Tricae et spinae haec omnis vita: & Fal-limur, si quaerimus in ea gaudiorum   flores.   [Lips.   Cent.   2.
Ep. 67.]
30
466                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
K temu opomnim, da je Picinellijevo delo v izvirniku in razširjenem latinskem prevodu doživelo več izdaj, toda doslej še ni jasno, katero je rabil naš pridigar42. Če sestavimo take paralele, dobimo 38 pisateljev z 58 citati, pri katerih se da dokazati, da jih je vzel Rogerij iz Picinellija. Ta statistika ni popolna. Število dokazanih paralel je v primeri s celim številom Rogerijevih citatov res majhno, toda dovolj veliko, da se ž njim dokaže način Rogerijevega pisateljevanja.
Še drugi momenti so, ki zbujajo na raznih mestih dvome, jeli dotični citat iz prve ali druge roke, II, 401 navede Rogerij kot au-torje za življenje svetih apostolov Simona in Jude poleg Surija in Baronija tudi nekega „Abdijo". Ta „Abdias" je fingirani prvi škof babilonski, ki je baje napisal spis: „De historia apostolici certaminis libri X." Ta spis se je našel v nekem samostanu na Koroškem, prvič ga je izdal Wolfgang Laz, dunajski polihistor, 1. 1551. Toda že papež Pavel IV. (1555—1559) ga je zavrgel kot podvrženega43. Sumljiva so tudi ona mesta, na katerih navaja Rogerij pisatelje s spisi, ki so napisani v francoskem ali španskem jeziku, torej v jezikih, o katerih ne moremo ravno misliti, da so bili Rogeriju znani. Taki pisatelji so: Alexander Natalis, imenovan pri Rogeriju Ale-xander ab Alexandro (I, 419; II, 56), Florimondus (II, 3) in Lu-dovicus de la Puente, pri Rogeriju imenovan „de Ponte" (I, 512). Spisi prvih dveh, ki jih citira Rogerij, so napisani v francoskem, spis tretjega v španskem jeziku.
Poleg tega pa že Rogerij sam navaja celo množino enciklopedij, ki jih je rabil. To so knjige, ki imajo v naslovu značilne besede: mundus, speculum, theatrum, repertorium, conceptus, dictio-narium, thesaurus, alphabetum, bibliotheca i. t. d. —
8.
Naša literarna zgodovina — kolikor je imamo — šteje o. Ro-gerija med „protireformacijske" pisatelje. Proti tej signaturi pa go-govori že preprosta kronologija sama: pisatelja, ki piše v prvih desetletjih 18. stoletja, ko je pri nas protestantizem že davno zatrt, venda| ne  moremo  šteNti k protireformacijskim.   Tudi njegovo delo
42  Prim. Pregljevo razpravo n. n. m.,  str. 9—10. — Pregelj tukaj priobčene paralele ni zabeležil.
43  Kirchen-Lexikon. I, 28.
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                    46?
samo nam za to ne da nobenega povoda. Martin Luter je pri njem omenjen samo enkrat (I, 170): „Martinus Lutherus stal je ja dosti lejt u'eni dobru začeti brutnnosti; ali: kir se ni sam na se spomnil, spolznil je inu padel u' paklenski brezen". Na tem mestu mu je Luter, kakor „Origenes ta veliki dohtar" in „Cerinthus ta Včeni" samo primer za ljudi, ki so, dasi izprva pobožni, pozneje zablodili. Jasno se vidi, da je Luter za Rogerija samo še retoričen rekvizit. Enaka je s Kalvinom, ki ga Rogerij omeni samo na enem mestu (I, 547). Tam razlaga svetopisemski verz: „Qui scrutator est maiestatis, opprimetur a gloria . . . kakor se vidi nad Calvinam, Ariam inu drugimi kecarji". Besedo „kecar" srečamo pri Rogeriju zelo^ pogosto (n. pr. I, 543, 567, 570, 603, 608; II, 104, 191, 565), toda vsepovsodi je samo preprosta retorična floskula, brez kakršnegakoli posebnega dogmatičnega namena. Saj pa Rogerij tudi ne do-gmatizira, ampak v prvi vrsti moralizira, kar kaže ves ustroj njegovih pridig.
In vendar najdemo pri Rogeriju element, ki ga direktno spaja z reformacijsko, oziroma protireformacijsko dobo. To je množina njegovih citatov in sploh vsa njegova tendenca, da bi imponiral s svojo učenostjo. Reformacija je skušala spraviti biblijo kolikor mogoče med ljudi, tridentinski zbor, ki je v tem videl glavno zlo, pa je to skušal po možnosti omejiti. Mnoge določbe stremijo za tem; nihče si naj ne razlaga biblije „suae prudentiae innixus", in boječ-nost protireformatorjev gre tako daleč, da pridrže pridiganje skoro izključno le škofom44. Zato se je morala razlaga biblije opreti na spise svetih očetov in cerkvenih pisateljev, ki so bili v tej stvari autentični. Ostre kontroverze med protestanti in „papežniki" so znanstveni interes in študij cerkvenih pisateljev še bolj poglobile45. Tridentinski zbor se je razšel z molitvijo „Serenissimo imperatori Ferdinando semper augusto, orthodoxo et pacifico ... multi anni ..." in s trikratnim „Anathema cunctis haereticis"46 — začela se je energična in sistematična protireformacija. Metoda te protirefor-macije je bila tako energična, sredstva tako učinkovita, da je šlo jako brzo. Toda ti katoliški reformatorji so si ravno tako malo, kakor
44  Canones et decreta sacrosancti oecumenici Concilii Tridentini . . . Ratis-bonae. G. J. Manz. 1888. Str. 16, 21, 147.
45  Kako sistematično je na tem polju delal sekovski škof Brenner, o tem prim.: Schuster Leopold, Erzbischof Martin Brenner, ein Charakterbild aus der stei-rischen Reformationsgescbichte. Graz, 1898. Str. 759—764.
46  Canones et decreta . . . str. 196.
30*
468                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
njih poznejši zgodovinar47, prikrivali, da delo ni dovršeno in da treba podrobnejšega, intenzivnega dela. Okoli 1600 je bila pač že vsa Notranja Avstrija „wenigstens fiir das aufiere Bekenntnis refor-miert", protireformacija je bila končana in začela se je katoliška restavracija. V njej je bila glavna naloga poverjena raznim re-dovom, ki so si svoj delokrog lepo razdelili. Jezuiti prevzamejo delo med višjimi stanovi, skrb za šolo in znanost, drugi redovi delajo med maso, narodom.
Sledovi teh razmer, kakor jih je ustvarila protireformacija, odsevajo prav jasno iz vsega Rogerijevega dela. Odtod je njegova učenost, s katero se postavlja pred narodom, odtod kompozicija in retorična tehnika njegove pridige, posneta iz prakse jezuitskih šol48. Vendar pa je vse to v celoti le stara literarna tradicija, katere po-četki se nahajajo daleč pred protireformacijo, in ki je v tej dobi samo na novo oživela. V celem Rogerijevem delu se nam kaže — res da samo še v zunanjostih in v raznih kurijoznih izrastkih — ona školastična smer, ki je skušala s špekulativnim rezoniranjem braniti in ohraniti avtoriteto Rima in njegovega nauka. Ne sme se pozabiti, da je namen glavnih redov, dominikanov in jezuitov, bil v prvi vrsti apostolski, misijonski, in da niti sv. Frančišek Asiški ni nameraval ustvariti reda z izključno kontemplativnim ustrojem49. Ta smer je s svojo idejo univerzalnega, ves svet obsegajočega rimskega krščanstva našega pridigarja tako prevzela, da mu je „amor patriae" ravno tako prepovedan in pregrešen, kakor „amor sui" in „amor cupidineus" (I, 467). Ta absolutna podreditev pod eden in veliki smoter: avtoritativno, vseobsežno (= katoliško) rimsko krščanstvo, ki se ob njegovem času res ne skuša več tako impetuozno doseči, ki se v njegovem delu ne kaže več jasno, ki pa se v svojih posledicah vendarle razodeva, je povzročila, da najdemo v delu našega pridigarja tako malo domačega. On sicer govori pred seboj zbranim vernikom in jim daje dobre nauke (moraliziranje je njegov glavni, jasno in očito izražen namen!), toda njegova misel hodi pota, ki jih predpisuje tehnika dogmatiziranja, njegove „du-houne očy"   so venomer uprte  na ves  vinograd Gospodov.   „Pal-
47  O spodnji Štajerski, ki je bila v teku sedmih tednov rekatolizirana, pravi Schuster (n. n. m. str. 455) zelo previdno, da je bila „wenigstens fiir das aufiere Bekenntnis reformiert".
48  Prim.: G. Mertz. Ober Stellung und Betrieb der Rhetorik in den Schulen der Jesuiten. Heidelberg. Winter. 1898.
49  Felder, n. n. m. str. 3.
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                    469
marium empvreum" bi ravno tako lahko napisal kak katoliški Španec ali Francoz.
Iz njegovega moraliziranja ne dobimo nobene slike njegove dobe50. Kjer ne prepusti v ta namen proste roke pridigarju, moralizira v splošnih, stereotipnih formulah. Njegovi podatki o Kranjski (II, 33, 369, 370) so redki, vzeti iz knjig in z autorji vestno iti točno dokazani. Tudi sicer nam vsebina njegovih pridig ne dovoljuje nobenega sklepa, kje in kedaj jih je govoril, vse so tako neizmerno vzvišene nad kraj in čas. To se lahko reče, dasi se da 18 njegovih pridig datirati. Vsi ti kronološki podatki pa so popolnoma zunanji in brez vsake notranje zveze z vsebino pridig; znanstvenim raziskavam so sicer dobrodošel pomoček, sicer pa v resnici učinkujejo kot kričeči anahronizmi. Turška sila, ki jo je Rogerij v svoji mladosti gotovo še doživel, ki je morala biti vsem ljudem v živem spominu, in o kateri je njegov prednik Janez Svetokriški pridigal51, ni zapustila v Rogerijevem delu niti najmanjšega sledu. — Tako se pred tem velikim smotrom tudi pridigarjeva osebnost umakne popolnoma v ozadje. Dovolj značilno je, da iz celega, vendar obsežnega dela, ne izvemo prav nič o pridigarjevi osebnosti. Samo tam, kjer govori o svojem redu, oziroma njegovih ustanovnikih in svetnikih, stopi nekoliko naprej in pravi: muoj S. Oča Franciscus I, 167, 567; II, 35, 111, 353; ... muoj S. Antonius Paduanus II, 10; . . . letel je h' te Arke muojga S. Capucinerskiga Ordna I, 449. Baš ti primeri pa so nam — poleg splošnega značaja njegovega dela — tudi dokaz, da njegova rezerviranost ne izhaja samo iz dejstva, da je bilo njegovo delo namenjeno tudi drugim pridigarjem. Ta moment je že nekoliko vplival, toda v primeri z drugimi, vsebinskimi, je precej sekundarnega pomena. Tem bolj, ker ne vemo in niti ne moremo določiti, jeli Rogerij kar ob prvi pridigi, ki si jo je zapisal, mislil na to, da jo bo kedaj priobčil. V pridigah, kakor jih imamo pred seboj, je njegova maska vedno ista: štirideseta pridiga se v ničem ne razlikuje od štiriinšestdesete, in vendar leži med obema doba dobrih dvajsetih let.
50  Kako popolnoma drugačen je v tem oziru Abraham a S. Clara ! — Lecoy de la Marche je v svojem delu „La chaire francaise au moyen age". 2. ed. Pariš, 1886, na str. 341—492 opisal „La societe d'apres les sermons".
51  Prim. njegov Sacrum promptuarium, IV (1700), 150—180.
(Konce prihodnjič.) i
502                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
Dr. Jož. A. Glonar:
Med reformacijo in romantiko.
(Kos literarnozgodovinskega programa.)
(Konec.)
9.
Tem bolj se razveseli človek, če v obširnem Rogerijevem delu zasledi kaj, kar vendar nekoliko zveni po domače. Slavni Župančičev cekin — če bi ga imel — bi dal našemu patru za izraz »Pater Neža" = „tercijalka"52. Nečemu se naš pater, vkljub vsemu, kar smo doslej videli na njem, ni mogel ubraniti: premagala ga je slovenska pesem. Rogerij je bil poet in za to dobo celo precej spreten. Človek se kar začudi, ko naleti pri pisatelju, ki pripoveduje Slovencem, kaj pravijo o vinu „Plinius, Movses inu Euphorus", na sledeče verze (I, 455):
V čassu S. Urbana, Terta s' cvejtjam je obdana. Iz vesseljam ta precvejta, inu grozde nam obetta.
Ti verzi stoje v pridigi, ki ima značilen, domače zveneč uvod. V njem pripoveduje Rogerij, kako je „Mislil inu mislil, spremišluval .. . inu spreudarjal velikukrat tu, kar ta Krajnska Kmetouška Prattica nam na ta današni ... dan ... naprej postavi, namreč: Kir Urbana tega S. Papeža inu Martvrnika u' podobi eniga grozda kaže". Razlago za to sliko je našel pri nekem „Poetu, kateri pel je od S. Urbana:
Tempus ad Urbani flores extendere vitis incipit, & gaudens botros uvasque daturam se spondet &c."
Značilno je za Rogerija v tem slučaju, da ne imenuje latinskega poeta,  dasi  imenuje  sicer vedno  autorje  onih  latinskih verzov,  ki
52 »Tu zamerkat imelu bi nyh veliku, inu zlasti, te Pater Neže: katere use Cerkve hočjo obl&jnati, use Altarje okušuvatl, use buquice prebrati, use kronice inu Patemoštre ožebrati, po 5. 6. inu več urr u' Cerkve tičat ... (I, 495)."
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                     503
jih podaja v svojem prevodu. Tako so verzi, ki jih podaja Rogerij v svojem prevodu I, 396, po Andreju Brunnerju napis na grobu sv. Florijana. Rogerij jih je poslovenil:
O Martyrnik Svet Florian! Ti kir od Buga si nam dan K Varhu t'ga Ognja syli: Pred tem nass vari dan tar nuč
V  posvejtni zmame daj pomuč, Da ta nass napresyli.
Kakor tukaj, priobči tudi I, 653 najprej latinski original verzov, ki jih je v čast sv. Petra in Pavla zložila „Elpis Žena tega Boetia" in jih posloveni:
O srečni Rim! kir Firštou dveh
S' Kryujo si posvečen obeh:
Lep'ga te dela leten kry
V  lepote use de mojstriš ti.
V obeh primerih — uvod drugega je posebno učinkovit — so delali apostrofi enake preglavice Rogeriju kakor stavcu, ki jih je obakrat postavil na krivo mesto (tg'a, Le'pga). Če dodamo k tem primerom še številne, rimane sinopse (126 jih je) in metrične prevode citatov iz latinske poezije, v katerih se vseskozi opaža zanimivi proces, kako se iz kvantitativnega latinskega metra stopnjema razvija kvalitativni slovenski, dobimo precej obsežno gradivo, ki ga zgodovinar naše poezije ne bo smel prezreti.
»
10.
Rogerijeve pridige so vseskozi učene, školastične. Njih vsebina govori sicer „de virtutibus et vitiis, poena et gloria", toda njih zasnova je vseskozi tematična, njihova strogo izvedena particija je vseskozi znak školasticizma. Abraham pa je zastopnik popularne, praktično asketične struje; njegove pridige so brez particije53, ki je baš za Rogerija tako značilna. To je temeljna razlika med obema pisateljema, ki nam brani govoriti o kaki odvisnosti ali vplivu. V podrobnostih je seveda še več razločkov.
Treba se samo spomniti, s kako skrbjo podpre naš Rogerij vsako svojo trditev z imenom kakega autorja. Abrahama pa ne na-
5a Karajan, Abraham a Sancta Clara. Wien, 1867. Str. 96— 97.
504                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
vede na nobenem mestu! Tudi se ne sme prezreti^za Rogerija zelo značilno dejstvo, da citira tako malo nemških spisov: vsi, kar jih je pri njem navedenih, bi šli na prste ene roke. Nemški naslov ima (ob robu) citiran samo eden (I, 581). Vse to v času, ko je bilo vendar nemških predlog že dovolj. Toda tudi to je značilno za Rogerija, ki je slep in gluh za svojo dobo. Pri Abrahamu pa imamo pestro sliko njegove dobe, posebno Dunaja, kakor je Abraham s svojimi spisi sploh dokument svojega časa. Ne samo po vsebini, ampak tudi po svojem literarnem stilu, ki kaže vse znake stilističnega propada in podivjanosti v 17. stoletju. Strogo Rogerijevo particijo nadomešča pri Abrahamu lahno, asocijativno spajanje posameznih delov; kar je pri njem retorike, je vseskozi tako razdivjana, da je že absurdna. Abraham ni umetnik, on je stilističen žongler, ki uganja svoje »umetnosti", da lažje pove svoje bridke resnice. Za to masko, ki je včasih mučno komedijantska54, pa stoji mož, ki gleda svet z bistrimi, odprtimi očmi, ki je vseskozi izrazita individualnost in občudovanja vreden značaj. Rogerijevo delo kaže, da ga je ustvaril razmišljajoč umetnik, učen arhitekt, ki mu človek ne more odrekati umetniških darov in vrlin. Toda v tem delu ni prav nič individualnega, Rogerija-človeka ne najdemo nikjer. „Rogerij" je samo tip, gluh in slep instrument v službi „S. M. Cerkve".
Humor je pri Abrahamu izrazito retorično sredstvo, ki ga zavedno, mnogokrat pretirano rabi. Pri Rogeriju ne najdemo nobenega humorja, samo neprostovoljnega (n. pr. I, 32). Zanimivo je tudi primerjati oba pisatelja glede njunega besednega zaklada. Abraham ma neverjetno bogat besedni zaklad, ki mu ga daje njegovo bistro opazovanje sveta in življenja. Rogerijev besedni zaklad je tudi velik, toda pozna se mu, da je premišljeno porabljen in izbran. Abrahamova dikcija je živa, sočna, prekipevajoča, Rogerijeva je vseskozi trezna, premišljena, konstruirana. Pri njem ni nobenih za Abrahama tako zelo značilnih besednih igračk, če ne štejemo sem kopičenja tautologij in sinonimov in enakih stilističnih prikazni, kakor tolikokrat se ponavljajoče „biti, gratat inu postati". Tudi na tem se vidi, kolika je razlika med njim in Abrahamom, ki si je za svoje geslo izbral značilne besede: „Pango, Pingo, Pungo", ki precej dobro ka-rakterizirajo njegovo umetnost55.
54  Da so ga že njegovi sodobniki imeli za „norčka" (tudi na dvoru je moral igrati »dvornega norca"), za to je pri Karajanu dovolj dokazov.
55  Hart, Jul. Gesch. der Weltliteratur und des Theaters aller Zeiten u. Volker. Neudamm 1894-96. II, 534.
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                         505
Pri tako temeljnih razlikah nas ne morejo motiti v naši sodbi enakosti pri obeh pridigarjih, ki izhajajo iz dejstva, da sta oba baš pridigarja; kakor Rogerij, tako tudi Abraham n. pr. „potuje" v pridigi iz kraja v kraj56. Čim bliže se seznanimo z obema, tembolj se nam utrdi spoznanje, da med njima ni nobene sorodnosti, niti odvisnosti, da sta si celo dva prava antipoda.
11.
Poleg školastike najdemo v Rogerijevem delu tudi nekoliko — precej neznatnih — sledov mistike. Številke v podrobnem opisu Kristusovega trpljenja se strinjajo s podatki v mističnih delih57, deloma tudi s številkami v »Duhovni brambi", str. 78, med autorji, ki jih Rogerij navaja, najdemo mnogo mistikov. Tudi tipološka živalska simbolika, ki je seveda starejša ko ta mistika, spada v ta milje. Značilno pa je, da vidi in opisuje Rogerij na živalih pred vsem one lastnosti, ki človeku ne morejo biti vzor in zgled. Pri njem se nahaja „ta neumna živyna" (I, 568), „poredna beštja" (II, 557), in na treh mestih (I, 273; II, 468, 557) imamo dolgo listo živali, pri katerih so naštete samo njih slabe lastnosti. Edina žival, ki jo vsaj nekoliko ceni, je pri njem pelikan. Vse to, posebno pa njegovo povdarjanje živalske ..neumnosti", izhaja pri Rogeriju tudi iz školastike in je viden sled Aristotelovih nazorov, recipiranih v školastični filozofiji58. Na tem se vidi, kako velika razdalja je med Rogerijem in sv. Frančiškom Asiškim, onim mistikom, ki je bil ustanovitelj njegovega reda, ki je pridigal ribam in imenoval solnce svojega „brata".
Vse to kaže, da ne moremo govoriti o kakem vplivu mističnih spisov na Rogerija, kar se je parkrat poskušalo59. Martina Kohem-skega omeni trikrat (II, 273 ... en brumni mvojga S. Ordna . . ., 444, 655), toda v vseh teh slučajih prinaša samo zglede iz njegovih zbornikov (..Alphabetum historicum" in „Exempelbuch"), ki imajo ravno vsled svoje enciklopedičnosti manj ascetične, mistične vsebine
56   Karajanu, ki je o Abrahamu napisal temeljno, fino delo, se je pripetil kurijozen lapsus, da je to pridigarsko figuro razumel dobesedno (1. c. str. 230 do 231). Deloma ga je pri tem zapeljal njegov neumestni racijonalizem, s katerim opisuje Abrahama (prim. posebno n. n. m. str. 140 in 218).
57   Fr. Rebol v „Času" III. (1909), str. 206.
58  Drtina: Miselni razvoj evropskega človeštva. V Ljubljani, 1908—1909. Str. 220—221. (Znanstvena knjižnica »Omladine". L).
59   „Čas" III. (1909), str. 205-206. Pregelj n. m. str. 7—8.
506                    Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
ko druga Martinova dela. Rogerij in Martin nimata nič skupnega; kako bi sicer mistične „Sedem Saklepne molitve", ki so štajerski prevod strani 68—75 Kolomonovcga žegna, mogle trditi, da so „iz molitnih bukvic časti vrednega Kapucinarja P. M. Kohema, katere so imenuvane: »Veliki sadeni vert."
Zaman iščemo v Rogerijevem delu sledove mistične prisrčnosti60. Dasi tudi prave školastične globine ne najdemo. Njegov školasticizem je zunanji in površen: množina učenih citatov, razlage na duhovno „vižo", igračkanje s figurami in simboli, ki hoče biti učeno, ki pa vendar ne more nadomestiti konciznosti školastične argumentacije. Literarna manira je preobladala njegovo voljo, ki pa se vendar jasno kaže. Pridigar, ki mu ves svet eksistira samo za to, da ga »duhovno" razlaga, ne vidi njegove realnosti in ima svoje duhovne oči uprte samo v sfere, ki leže onstran realnega sveta. To kaže naslov njegovega dela, ki se da razložiti samo s pomočjo te simbolike. »Palmarium empyreum" se pravi po naše »zmagoviti empyreum". Z besedo „empyreum" so v srednjem veku označevali ono sfero onstran zemlje, planetov in stalnic, v kateri je bivališče blaženih61. »Palmarium" treba tolmačiti simbolično; palma je znak zmage, pred vsem pa atribut mučenikov, ki zavzemajo večino Roge-rijevih pridig. Celotni naslov pomeni dobesedno isto, kar 160 let pozneje Stoger-Šmucova »Nebeška krona" ali Križaničev »Nebeški venec".
Ta alegorična, simbolična literarna manira, katere pravi izvor tiči v stojični in sofistični filozofiji62 in ki je, prepojena z raznimi orijentalskimi elementi, preko aleksandrijske šole prešla v katoliško eksegezo, je zapustila v naši literaturi trajne sledove. To se ne kaže samo v celotnem značaju pisateljev, kakor je n. pr. Rogerij, ampak tudi v postranskih zunanjostih, celo že v različnih naslovih pri raznih pisateljih. Došenova: »Aždaja sedmoglava, trostrukim kopljem uda-rena", Zupanov »Plutarčik", dvojni naslovi Volkmerjevih basni, Ve-ritija »Popotnik široke in voske poti", Prešernov »prerojen Feniks", vse to so primeri, ki bi se dali brez posebnega truda pomnožiti in ki samo dokazujejo kontinuiteto te literarne manire. »Atlant" je tudi v našem jeziku nje neizbrisni sled.
60  O bistvu mistike prim. članek: „Die Mystik im Predigerorden" v zborniku: Zum Jubilaum des Prediger-Ordens. Hg. v. P. Leander M. Klotz, O. P. Graz, 1916. Str. 38—51.
61  Drtina, n. n. m. str. 226.
62  Spingarn I. E.: A history of literary criticism in the renaissance. New Jork, 1899. Str. 7.
Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko.                    507
v
Po isti poti smo dobili stilistični motiv: »Čebelo". V emble-matiki se čebela zelo pogosto rabi; v času, ki ima tako veselje na teh igračkah, ima papež Urban VIII. (1623—1644) tri čebele v grbu, kar seveda ni moglo ostati brez vpliva na cerkveno literaturo. Ravno tako si privzamejo mnoge italijanske akademije čebelo za svoj simbol63. Menda je bilo nekoliko Rogerijevih pridig že spisanih, na vsak način je Rogerij že živel, ko se je v letu 1693, letu Valvasorjeve smrti, v Ljubljani osnovala učena družba, ki si je nadela ime „Academia operosorum" in vzela čebelo za zgled in simbol. Glavna, edina naloga članov te akademije je bila, ,,nach Art der Bienen die Blumen verschiedener Autoren zu kosten und gleichsam in einen Stock zusammenzutragen"64. Rogerij sam se primerja s čebelo (I, 308)   in   govori  v  80.  pridigi   (II,   204—213)  obširno   o   čebelah.
v
»Kranjska Cbelica" je te literarne manire očividen sled, ali vsaj »sacrificium ad captandam benevolentiam". In globoko v 19. stoletju piše Toman v »Novicah" 7. januarja 1863: »Mislimo in nabirajmo moči, da ustanovimo Matico slovensko, iz ktere, kakor bučele iz ulnjaka, naj prilete podučilne knjige za narod naš mili"65. Tak stavek je v našem današnjem jeziku popolnoma nemogoč. Proti temu se ne upira samo naš latentni jezikovni čut, ampak tudi zavest, da tiče izvori in globlje korenine jezika vse kje drugje, samo ne v učenja-ških špekulacijah in igračah. —
Enak stilističen motiv, ki je izšel iz iste struje, je »Feniks". Prešeren ga je porabil dvakrat: v spominu na Valentina Vodnika v in v besedah, ki jih govori »pisar" ukaželjnemu »učencu". Obakrat je Prešeren porabil ta motiv za to, da karakterizira starejšo literarno šolo!
12.
V našem slovstvu je ta školastično-baročna manira — do malih sledov — izginila, v narod ni nikdar prodrla. Da mu je vedno ostala popolnoma tuja, to nam dokazuje velika množina apokrifnih spisov mističnega izvora in mistične vsebine, ki so nastali v tej dobi, ki so dolgo tvorili edino narodno (narodovo!) literaturo in v katerih se jasno kaže reakcija zoper tuje, neplodno učenjaštvo takratne naše inteligence.
63   Picinelli: Mundus symb. 1. VIII. cap. I. Num. 23, 27, 31.
64  Mitth. des hist. Ver. f. Krain, Juni 1861.
65   Levstik, Zbr. sp. III, 1, str. 275.
508                       Dr. Jož. Glonar: Med reformacijo in romantiko.
Ta literatura, ki je res znak in dokument našega narodnega življenja, je „vsemu svetu nepoznana, od nikogar spoštovana". Tega je deloma kriva nje vsebina. Ti pisatelji so se, bas v tem se kaže njih opozicija proti školasticizmu, oprli na mistiko, ki jim je vendar dala nekaj notranjega, dušo in srce zadovoljujočega življenja. Ta mistika pa ni bila nikdar na nobeni strani pravično ocenjena. Dogmatiki so jo preganjali kot brezversko ali praznoverno66, prosvet-ljenci 18. stoletja so jo sistematično zatirali kot neumno, racijonalisti 19. stoletja so nad njo tako neizmerno vzvišeni, da se jim zdi samo še — smešna. Vsi ti pa ne vidijo, da je ta literatura nastala iz notranje potrebe globoko vernega naroda, ki je v težkih časih iskal duši hrane in srcu utehe, pa dobival samo — ekscerpte iz folijantov. V takih časih so lahko nastali ljudje, kakor Naglic, ki si je od vseh strani iskal slovenske knjige in jih ekscerpiral, in Drabos-njak, ki si je knjige celo sam tiskal. Dva moža, ki sta nam komaj šele poznana, ki pa gotovo nista bila osamljena. Dve živi, neizmerno simpatični priči naše narodove duše, ki z občudovanja vredno žilavostjo išče širšega društvenega obzorja.
Stališče, ki vidi v tej literaturi samo ali pretežno le »praznoverje", je tudi s človeške strani ozkosrčno. V vseh teh tekstih, raznih molitvah, žegnih, pismih, ki so padla z neba i. t. d. se skoro vedno najde pasus, ki pravi, da pomagajo pri težkem porodu. To nam kaže, da so jih prepisovale in kolportirale mlade matere, ki so hotele na ta način dobiti pomoč v oni najtežji uri svojega življenja, ko so bile brez pomoči sveta in zapuščene od cerkve: porod je stigmatiziran ,s podedovanim grehom in „vpeljavanjem". Človeško sočutje tem mladim materam, onim možem, ko so v času duševne lakote — „non erat, qui frangeret eis!" — poiskali duševnega kruha, kjer so ga baš našli, pa vsaj nekaj pravičnega umevanja in spoštovanja !
63 Prim. Slomškov članek: .Kriva vera od šest rimskih maš ino dvanajst postnih petkov" v I. letniku njegovih „Drobtinc" (1846) str. 51—59,