t¦ —    34    —
Med  gorami.
Povest dveh sirot. —  Spisal Ivan Česnik (Dalje.)
III
$8&*|lK«:-inka je pasla na Gorščicah. Položna je bila tista ravan, in solnce jjsaš^gK je pripekalo vanjo z vso svojo mičnostjo. Trepetali so po čistem ^SSSS ozračju drobni praški, in tam v daljavi so se dvigale iz tnorja belkaste megle.
Pogledala je Minka kamenite gore na desni in levi, in za hip se ji je razveselilo srce. Veličastne so bile in mogočne tiste gore, kot bi hotele kljubovati vsem silam, viharju in potresom. Plazilc so se tam po gostih lesovih plahe vrane in skrivali so se zajci. Zdajinzdaj se je čul odmevajoč glas od tam. Delavci so nakladali drva, sekali mogočna, stoletna debla. Šu-meli so lesovi skrivnostno, in nekajtajnega je šepetalo čez vrhove. Zdelo se je, da kličejo ti glasovi od vseh krajev o moči in o veličastvu božjem. Minka je tiste dni dopolnila štirinajsto leto. A bila je slabotna; obraz ji je bil droben in oči trudne. Bolehna je bila Minka, in smrt je dihala vanjo svoj strupeni dih. Čutila je deklica to, dasi si včasih ni hotela priznati. Mlada je še, pomlad veje in trosi cvetje. Toda mislila je vendar često na onemoglost, hrepenela je mnogokrat po materi in po boljšem življenju. Videla je trnjevo pot za seboj in pred seboj. Vije se steza okrog skalnate gore, strma in opolzka. Po nji stopajo potniki bledih, upadlih obrazov, bosonogi in gologlavi, s težkimi križi na ramah. A čudno: potniki ne mr-mrajo in se ne pritožujejo, voljno trpe, in na obrazu se jim bere zadovoljnost. Tudi njena mati je hodiia po tisti trnjevi poti in se je vsa obodla, da so ji noge krvavele do gležnjev. V temnih nočeh je sedela pri mizi in je šivala ob slabo-brleči luči. Pozno je bilo, in Minko je poslala v posteljo. A deklica ni mogla zaspali. Kukala je izpod odeje in videla v materinih očeh solze. Zasmilila se ji je mati, da je začela tudi sama plakati.
BNe jokajte, fnama!   Hudo mi je zaradi vas, ker moratc toliko  trpeti. Ali se kmalu vrnejo oče?"
,Ne vprašaj, dragi otrok! Davi so šli in gnali kravo na prodaj in jih , še ni. Bog se nas usmili!"                                                                  -        _
nMama, kje so oče?"                                                                        "$-'
nNe morem ti odgovoriti, Minka. Ti ne umeješ tega." In jokali sta obe dolgo. Oče pa je sčdel v gostilni in se je vrnil proti jutru.                                                                            ¦-
BAli še ne spiš ? Kaj sa pa kisaš!"    '            **"
,Kod si hodil, Pcter?"                          .                    *
nPri Milaču sem bil. Pil sem in*sem mu plačal. Plačal sem tej pijavki, ali slišiš, žena? Čemu me povprašuješ? Kdo je gospodar v hiši?"
Tepel je včasih svojo ženo. Minka je ihtela in prosila za mater.
^^^                                    —    35    —
,Kaj pa ti mijavkaš? Tiho bodi! Nocoj sem dobre volje, kakor še ciikoli"v življenju, ker sem prišel v veselo družbo. Take muzike šc v ne-besih ne slišijo svelniki."
Tako je bilo večkrat v rani mladosti. Mati je oslabela, nekega dne jo je zgrabila pljučnica in kmalu potem je zatisnila oči.
Odtedaj je Minka pretrpela mnogo. VeČkrat si je želela smrli in mirne postelje poleg drage matere. Tolikokrat jo je obiskovala v mislih in hodila molit na njen grob.
Oče je hodil domov in ni hodil . . . Včasih je hčerko tepel, včasih je bil pa ves meden in jo je božal in objemal kot dveletnega otroka.
nTi revica ti, kako simajhna! Ko boš zrastla, Minka, pbjdeva po svetu. Makari v Rim te peljem, če treba; saj te imam rad. Zakaj si vedno bledejša? Tepel sem te, kajne? Saj te ne botn več."
Pozabil jc na obljubo. Ona je bledela od dne do dne, on je pa lezel vedno bolj v kalužo.
Prišel je nekega večera pozno domov. Vcs vinjen je bil, da se je opotekal. Sedel je na staro skrinjo v kotu, da jc glasno zaškripala. Prestrašil se je tedaj in pogledal naokrog. Zdelo se mu je, dacvilijo miši in se podc po sobi. Prav natanko je posluhnil in tik njega je zapiskalo. Strah ga je bilo. Spomnil se je žene in vprašal se je, kaj bi počel, čc stopi zdaj pre-denj. Pogledal je tja na okno. Mesec jc lil blede žarke skozi motne šipe v sobo in obseva! dvc rdeči roži, ki sta ondi cveteli. Pretreslo mu je vse ude. Mislil je, da je prišel ponj hudobec. Smuknil je obut in oblečen v posteljo. Čez nekaj časa je pa začel vpiti in razgrajati.
»Vražji ravnatelj! To te bom, le počakaj! Čemu si me zapodil iz pre-¦dilnice. Vzel si mi krajcarje. Capin, ubijem te!"
Malo potcm je spet jokal kot dete in pomiloval Minko.
,Vse sem ti snedel, otrok. Uničil sem te in ubil."
Slišala ga je in je jokala.
To je bilo jeseni. Odtedaj je še boij pil in sc je vračal šc kesneje ¦domov. Minka je pa hodila k sosedu Marnu in je delala pri njem, da si je zaslužila živež. Videla je, kako je srečna Marnova družina, kako moli, kako Ijubi oče otroke, posebno Ivana, in mati posebno Alenko, ki je bila Minki ¦najboljša prijatelji^a.
Pozimi je pa zapravil oče vse. Krčmar Milač je rekel, [da mu proda hišo prihodnji teden. Zadelo je to v srce očeta, vstal je in odšel. Oči so mu gorele, v glavi mu je vrelo. Pogledal je proti nebu, kjer je bilo jasno, in je brlclo na tisoče zvezdic; pogledal je tja čez polje, kjcr je ležal sneg nadebelo in je pihala ostra sapa. »Ne dobiš hiše! Vekomaj ne."
Trden je bil sklep. Še tisto noč je gorela koča, v kateri je spala Minka. Dobri ljudje so jo rešili srnrti.  •                                     *   "      ,
Oče je pa bežal čez poije kot obstreljena zver. Zjutraj so ga našli zmrznjenega.
—    36    —
Prišel je z gora čuvaj Marko in \o je vzel s sabo, da mu siuži za pa-starico. In ona je rada šla iz kraja bede in nesreče.
*         *
Solze so se ji ulile po obrazu, ko je mislila na očeta in mater, \n globoka žalost se je naselila v Minkini duši.
Tako mlada, pa brez nadcj! Zapisana ji je bila smrt, gotova, neiz-prosna srnrt . . .
Zapeli so zvonci onkraj dolinicc. Janko je prignal živino od gozda. sem. Razveseiila se je Minka in ga je poklicala.
»Dober da,n, Janko! Kod si pasel tako dolgo."
nTam okrog gozda. Danes sem žalosten."           *
»Zakaj? Ali se nisi že poboljšal, ali nisi zdaj že priden?"
»Že štirinajst dni bivam med gorami, in vsi me lepo učs. Ded me ima. rad in teta Mina, samo dekla Neža me sovraži in stric Janez me tolikrat tepe. Ti me učiš lcpo, a jaz sem še vcdno stari."
nKaj se je zgodilo ?"
BVčeraj sem bil v šoli na Trati. Saj veš, da hodim dvakrat na teden^ ker sem od vasi preveč oddaljen. Hudo mi je in vendar moram komu po-vedati, da si olajšam srce. Kradel sem zopet, Perhavcu Tinetu sem izmaknil svinčnik in radirko. Videl sem lep, črn svinčnik, na koncu lahko okovan.. Vzel sem ga. Zasačili so me ift naznanili. Stal sem pred tablo v obči zasmeh. Stal sem celo dopoidne, tudi pri gospodu katehetu. In poslušal sem verno,. kar so učili."
»Otroci", tako so dejali, nglejte, pomlad kuka skozi šipe. Pomlad je ljubezen in vstajenje. Ljubezen žrtvuje in ne dela krivice nikomur. Kdor Ijubi svojega bližnjega, mu ne škoduje v ničemer.1'
Obrnili so se k meni in nadaljevali: BJanko, ti nc ljubiš Tineta, ker si mu vzel svinčnik in radirko."
,,Dal scm mu oboje nazaj", sem odvrnil ihteč.
nČujte, otroci, kratko povest o tatu! Poslušaj dobro, Janko! Ti si še majhen in marsičesa ne razumeš."
BSkozi gozd jc šel potepuh. Srečal je lepo oblečenega človeka. Rekel jc sam pri sebi: BTa je gotovo bogat, ubijem ga in mu poberem dcnar." Zamahnil je nad njim, ko je stopal mimo, in ga ubil. Brsfcal mu je po žepilr in jc izvlekel denarnico. V nji je dobil osem krajcarjev. Pobegnil je potepuh. skozi gozd in se je skrival pred ljudmi. Za seboj je pa čul stokanje umi-rajočega. Prišel je k svoji ženi na dom in ji je razodel, kaj je storil. Žena ga je zapustila jokaje, on je pa šel in sc je obesil."-------
Tako so katehet govorili,   jaz sem se pa jokai in ponavljal venomer:
BSaj ne bom več "
nVideli so gospod, da se kesam, in so me tolažili,"
nBojirn se, da zvedo doma in bom spet tepen. Hudo mi je, da sem tako daleč zabredel in se kar ne morcm odvaditi."
BSaj sem te učila, kako delaj. Ko te obide strast, zbeži!"         . .   •
-    37    —
,Poizkusil sem res nekoč, in je imelo uspeh. A včeraj me je spet premagalo."
,Moli, Janko! Navada preide, če imaš trdno voljo. Tako so mi pravili moja mati. Tudi jaz setn bila nagajiva in še zdaj imam mnogo slabosti."
Prijazno je sijalo solnce, in lahne sape so vele preko poljan. Zagle-dala sta se deček in deklica za hip v solnce in sta občudovala njegovo ¦lepoto.
BMinka, kam gre solnce po zahodu?"
,Tja, kjer je najkrajša steza k ljubemu Bogu. Ko sem bila še prav majhna in sem pela ob večerih okrog hiše drobno pesmico, so pristopili .mama in so mi pravili o velikem solncu. Vsak večer se skoplje v morskih valovih, da je čisto in blesteče kot demant, potem pa gre k Bogu po naj-krajši stezi."
,,Poslušala sem verno in ostalo mi je v spominu. In učiteljica Lucija, 4ci me je imela tako rada, mi je pravila, da se vozi solnce po nebu ves dan v zlati kočiji, zvečer pa leže v steklcn grad na dnu morja in tam počiva do jutra. Strežaji pa osnažijo med tem kočijo in konje in jih na-krmijo."
BKakšna jc bila učiteljica Lucija?"    -
„0, dobfa je bila. Bel klobuk je imela 7. rdečimi rožami prepleten. Skoro vedno se je smehljala in nam pravila lepc pravljice. Tudi k meni je prišla nekoč na dom in mi je prinesla bonbonov in piškotov. Pogovarjala •se je z menoj in z materjo po cele ure Oče je bil hud nanjo in jo je pre-klinjal, če jo je dobil pri naju. Vedno je bila dobre volje, posebno takrat, ko je zvedela, kako sem voščila materi za god. Čakaj, kako sem voščila. A že vem, takole sem ji želela vse najboljše:
BŽelim vam veliko sreče, kos poje, vijolice cveio in jaz sem vesela in skačem z Alenko po trati."
BTakrat me je poljubila. Zakaj je to storila, še danes ne vem."
Medtem se je živina že precej oddalj'la po pašniku. Šla sta zanjo in sedla v hras'ovo senco, ker je močno pripekalo solnce.
Minka jc postala otožna in je vzdihnila:
»Janko, jaz sem bolna."
BKako veš, da si bolna?"
BČutim to, in čuvaj, moj gospodar, se jezi nad menoj. Pravi mi nje-¦tika". Janko, glej dim tam v dolini. Ali se ti ne zdi, da je tudi telo dim ?"
nNe vem. Vidim življenje po dolini in Čutim, da je to lepo."
BV nebesih bo lepo. Tam bo mir v duši, tam bo sreča."
BKaj je sreča, Minka?"                                                                               ;     •
nNe vem, kaj je. Mislim, da sem srečna, če prav delam."
nJaz sem srečen, čc vcm, da me Ijubi ded."
BNajbolj srcčna sem bila takrat, ko sem bila prav majhna, in so mc zibali mati, in sem poveiičevala z nemo govorico čast božjo."
nKako se poveličuje čast božja?"
nČe Ijubiš Boga."
—    38   —
»Kedaj ljubim Boga, Minka?"
BKadar prav delaš, kadar si priden."
Použila sta skromno kosilce in zmolila angelsko češčenje. Iz doline so se čuli zvonovi, ki so odmevali od gora. (jubil se je glas po gozdovib med bukvami in smrekami. Vroče je bilo in soparno. Ptiči so ždeli po drevju, živina se je spravila v grmovje.
Nakopičili so se oblaki po nebu, sivi, težki oblaki. V daljavi sc je čul grom. Zdajinzdaj je zapihal močan veter in je završal preko gor&.
»Nevihta bo, Janko."
Jaz se je ne bojim.  Olej,  tam  na onile skali rasteta dve veliki divjj . vrtnici. Ponji splezam po pečevju in ji zatakriem za klobuk in  zavriskam.""
nNe hodi! Prevrneš se lahko in pobijeŠ. Janfco, ne hodi!"
BOdkar pasem, plczam po skalah, pa bi se bal one pečinice!"
Ni slušal. Odšel je in plezal urno po pečini do rož. Že jih je držaV v roki. Zabliskalo je tedaj nad gorami in zagrmelo je; veter je potegnil čer
v nesvesti.
Minka je prihitela in je začela jokati.   Poizkusila ga je dvigniti, a bila je prešibka.   Kri  je tekla Janku iz glave,   roK in nog.  Vrtnici  je šc vedno' držal, kakor ji je bil utrgal.                           ,
Začele so padati goste kaplje. Jokala je Minka po planini in tekla brer živine proti domu, da pokjiče Ijudi.                                 /
Vrnila se je čez dolgo s čuvajem Markom, ki je haložil Janka v na-ročaj in je robantil:
BNesrečneš>, kaj si mislil, da si padel s pečine? Kdo te je nesel gorr li nepridiprav."
Minka je pa gnala živino domov ...                             (Konec prih.)