KNJIŽNICA Revija za podrocje bibliotekarstva in informacijske znanosti Programska zasnova KNJIŽNICA je zacela izhajati leta 1957 kot glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije. Leta 1984 je po preimenovanju Društva postala glasilo Zveze bibliotekarskih društev Slovenije. KNJIŽNICA objavlja najnovejša znanstvena spoznanja in strokovne dosežke s podrocij bibliotekarstva, informacijske znanosti in knjigarstva ter sorodnih ved. Poslanstvo revije KNJIŽNICA je prispevati k razvoju teorije in prakse ter dvigu ravni znanja in strokovne usposobljenosti zaposlenih na teh podrocjih. Izhaja trikrat letno (dve enojni in ena dvojna številka). Indeksirana je v: LISA (CSA), LISTA (EBSCO), European Reference Index for the Humanities and the Social Sciences (ERIH PLUS), Proquest Research Library, ProQuest Library Science in IBZ. Prispevki v celotnem besedilu so prosto dostopni na spletni strani revije in v zbirkah podatkov LISA, Google Scholar, dLib in COBISS/OPAC. Uredniki revije so bili doslej: Maks Veselko 1957–1958 dr. Branko Bercic 1958–1962 Maks Veselko 1963–1964 Jože Munda 1965–1969 Maks Veselko 1970–1971 Vlasta Pacheiner 1972–1973 dr. Bruno Hartman 1974–1979 Jože Šifrer 1980–1985 mag. Jelka Gazvoda 1986–1999 dr. Melita Ambrožic 2000–2005 dr. Eva Kodric-Dacic 2005–2009 dr. Primož Južnic (odg. ur.) 2010–2011 mag. Branka Badovinac (gl. ur.) 2010–2011 dr. Alenka Kavcic-Colic (odg. ur.) 2012–2015 dr. Ines Vodopivec (gl. ur.) 2012–2015 dr. Gorazd Vodeb (odg. ur.) 2016–2019 Damjana Vovk (gl. ur.) 2016–2020 dr. Irena Eiselt (odg. ur.) 2019–2020 dr. Mojca Rupar Korošec (gl. ur.) 2021–2023 Zveza bibliotekarskih društev Slovenije Založba Univerze v Ljubljani 68/4 ISSN 0023-2424 (tiskana izdaja) ISSN 1581-7903 (elektronska izdaja) Ljubljana, november 2024 KNJIŽNICA Revija za podrocje bibliotekarstva in informacijske znanosti LIBRARY Journal of Library and Information Science Slovenian Library Association University of Ljubljana Press KNJIŽNICA. Revija za podrocje bibliotekarstva in informacijske znanosti Letnik 68, številka 4 (2024) UDK 02 ISSN 0023-2424 (tiskana izdaja) ISSN 1581-7903 (elektronska izdaja) Ustanovitelj: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije Založnika: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije in Založba Univerze v Ljubljani Za založnika: Damjana Vovk, predsednica Zveze bibliotekarskih društev Slovenije in dr. Gregor Majdic, rektor Univerze v Ljubljani Izdajatelja: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije in Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za izdajatelja: Damjana Vovk, predsednica Zveze bibliotekarskih društev Slovenije in dr. Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Urednica: dr. Polona Vilar Tehnicna urednica: Mojca Preglau Uredniški odbor: dr. Melita Ambrožic, mag. Branka Badovinac, dr. Doris Dekleva Smrekar, Romana Fekonja, mag. Dunja Legat, dr. Sabina Fras Popovic, dr. Jan Pisanski Mednarodni uredniški odbor: dr. Boris Bosancic, Univerza J. J. Strossmayerja v Osijeku (Hrvaška), dr. Wolfram Horstmann, Državna in univerzitetna knjižnica, Gottingen (Nemcija), dr. Sofija Klarin Zadravec, Narodna in univerzitetna knjižnica (Hrvaška), dr. Günter Mühlberger, Univerza v Innsbrucku (Avstrija), dr. Kornelija Petr Balog, Univerza J. J. Strossmayerja v Osijeku (Hrvaška), mag. Abigail Potter, Kongresna knjižnica (ZDA), dr. Jurgita Rudžioniene, Univerza v Vilniusu (Litva), dr. David Bawden, City, University of London (Združeno kraljestvo), dr. Drahomira Cupar, Univerza v Zadru (Hrvaška), Jasmina Ninkov, Biblioteka grada Beograda (Srbija) Uredniški svet: Polonca Kavcic (predsednica), Marijana Abe, dr. Jerneja Ferlež, mag. Branka Kerec Prekošek, dr. Tanja Mercun Kariž Jezikovni pregled slovenšcine: Anja Muhvic Jezikovni pregled anglešcine in prevodi anglešcine: Lea Greenberg Prevodi hrvašcine: dr. Polona Vilar Jezikovni pregled hrvašcine: Renata Petrušic Natis številke po narocilu: 33 EUR (natisne se zgolj celoten letnik) Za clane podrocnih društev ZBDS oziroma drugih pravnih oseb, ki so redni clani Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, je letnik brezplacen. Naslov uredništva: Revija Knjižnica, Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, Turjaška 1, SI 1000 Ljubljana, Slovenija Elektronska pošta: revija.knjiznica@zbds-zveza.si Spletna stran: https://journals.uni-lj.si/knjiznica Oblikovanje platnic: Miha Golob Oblikovanje logotipa: Zdravko Vatovec Oblikovanje, prelom: Graficni atelje Visocnik Tisk: Dravski tisk Naklada: 500 izvodov Izdajanje revije omogocajo: Ministrstvo za kulturo, Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije, clani regionalnih društev bibliotekarjev in Zveza bibliotekarskih društev Slovenije Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodna (CC BY-SA 4.0) VSEBINA CONTENTS CLANKI – CONTRIBUTIONS Nika Papež, Tanja Mercun Kariž 9Vrednotenje knjižnicnih prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Osrednje knjižnice Ajdovšcina (OKA) Evaluation of Public Library Facilities on a Case Study of Central Library Ajdovšcina Alenka Kavcic Colic 37Knjižnicni sistemi nordijskih držav Library Systems of the Nordic Countries Maja Šefman 71Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana Typology of storytelling in public library: a case study of Ljubljana City Library Žozefina Žentil Baric 113Anime club in the public library: case study Anime klub v splošni knjižnici: študija primera BIBLIOGRAFIJA – BIBLIOGRAPHY Mojca Dolgan Petric, Špela Zupanc 141Slovenske bibliografije v letu 2021 Slovenian bibliographies published in 2021 CLANKI CONTRIBUTIONS Vrednotenje knjižnicnih prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Osrednje knjižnice Ajdovšcina (OKA)1 1 Clanek je nastal na podlagi magistrskega dela Nike Papež z naslovom Vrednotenje prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Lavriceve knjižnice Ajdovšcina (Papež, 2023) pod mentor­stvom izr. prof. dr. Tanje Mercun Kariž. Evaluation of Public Library Facilities on a Case Study of Central Library Ajdovšcina Nika Papež, Tanja Mercun Kariž Oddano: 5. 11. 2023 – Sprejeto: 23. 1. 2024 1.01 Izvirni znanstveni clanek 1.01 Original scientific paper UDK 027:022(497.4Ajdovšcina) DOI https://doi.org/10.55741/knj.68.4.1 Izvlecek Namen: Namen clanka je predstaviti pregled razlicnih metod in vidikov vrednotenja knjižnicnih prostorov in opreme ter na podlagi vrednotenja knjižnicnega prostora Osrednje knjižnice Ajdovšcina prikazati njihovo možno uporabo, prednosti in slabosti. Metodologija/pristop: Za potrebe raziskave smo uporabili tri metode: intervjuje s stro­kovnimi delavkami knjižnice, ekspertno študijo za ugotavljanje skladnosti knjižnicnih prostorov in opreme s standardi in priporocili ter anketiranje uporabnikov. Rezultati: Z izvedbo raziskave in analizo preteklih raziskav smo ugotovili, da lahko v sklopu vrednotenja knjižnicnih prostorov ocenjujemo vidike, ki so vezani na površino in prostore knjižnice, opremo, klimatske in okoljske vidike, ter vidike, vezane na do­stopnost za uporabnike z oviranostmi. Evalvacijo lahko izvedemo z uporabo razlicnih metod, še posebej priporocljiva je kombinacija metod, saj ena sama metoda ne pokaže nujno realnega stanja. Omejitve raziskave: Raziskava je bila izvedena le na primeru manjše slovenske splošne knjižnice, prav tako niso bile preizkušene vse možne metode. Izvirnost/uporabnost raziskave: Clanek predstavi nabor vidikov in metod za vrednote­nje knjižnicnih prostorov, ki je lahko v pomoc knjižnicam pri izbiri in nacrtovanju eval­vacije njihovih prostorov in opreme. Kljucne besede: vrednotenje knjižnicnih prostorov, splošne knjižnice, metode vredno­tenja, knjižnicna oprema, Osrednja knjižnica Ajdovšcina Podatkovni set: Vsi raziskovalni podatki, na katerih temeljijo rezultati, so na voljo kot del clanka in niso arhivirani v nobene drugem viru. Abstract Purpose: The purpose of this article is to provide an overview of various methods and aspects for the evaluation of library spaces and equipment. Using a case study of the Ajdovšcina Central Library, we aim to demonstrate their potential, strengths, and limi­tations. Methodology/approach: For the purposes of the research, we conducted interviews with the professional workers in the library, an expert study for assessing the compli­ance of library spaces and equipment with standards and recommendations, and a user survey. Results: Through our research and an analysis of previous studies, we found that when evaluating library spaces, we can consider aspects related to library layout and fa­cilities, equipment, climate and environmental aspects, as well as aspects related to accessibility for users with disabilities. While various assessment methods can be em­ployed, it is advisable to use a combination of methods, as a single method may not necessarily provide the most accurate overall picture. Research limitations: The study was conducted in a single Slovenian public library, and not all possible methods were tested. Originality/practical implications: The article identifies a a set of aspects and methods for evaluation of library spaces, which can serve public libraries in selecting and de­signing their facilities and spaces. Keywords: evaluation of library facilities, public libraries, evaluation methods, library equipment, Central Library Ajdovšcina Data set Metadata: All research data underlying the results are available as part of the article and no additional source data are required. 1 Uvod Splošne knjižnice ne predstavljajo vec le prostora za oblikovanje knjižnicne zbirke, posredovanje gradiva in razvijanje bralne kulture, temvec tudi prostor, ki stremi k potrebam sodobnega cloveka in družbe (Podgornik, 2019). Prostori splošne knjižnice morajo biti prostor navdiha (namenjen razvijanju bralne kul­ture, razmišljanja, uporabi razlicnih medijev, razvijanju lastne ustvarjalnosti in igri), prostor srecevanj in druženj (izvajanje javnih debat, diskusij, predavanj, delavnic in razstav) ter prostor razlicnih oblik izobraževanja (neformalno izo­braževanje, priložnostno ali samostojno ucenje, svetovanje, pomoc in informi­ranje o možnostih dostopa do znanja) (Bon idr., 2012). Na podlagi predstavljene vecplast­nosti knjižnicnih nalog splošne knjižnice vse pogosteje oznacujemo kot »tretji prostor« – prostor, ki je namenjen organiziranemu ali sprošcenemu preži­vljanju prostega casa (Vogrincic Cepic, 2017). Ker splošne knjižnice izvajajo množico raznolikih storitev, potrebujejo za izved­bo le-teh ustrezne prostore. Pogosto se zgodi, da uporabniki splošnih knjižnic niso zadovoljni s prostorskimi danostmi knjižnice, zaposleni oziroma vodstveni delavci pa ne vedo, kakšni knjižnicni prostori bi bili za uporabnike ustreznejši in ucinkovitejši (Podbrežnik, 2016). Gill (2001) ob tem poudarja, da mora biti za­snova knjižnicnih prostorov in opreme v njih prilagojena knjižnicnim storitvam, hkrati pa tudi vsem skupinam njihovih uporabnikov. Kakšni morajo biti prostori in oprema v slovenskih splošnih knjižnicah, na­tancneje narekujejo Zakon o knjižnicarstvu (Zknj1, 2001), Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnicne javne službe (2023) ter Strokovna priporocila in stan­dardi za splošne knjižnice (za obdobje 2018–2028) (2019). Gre za dokumente, ki opredeljujejo minimalne standarde ali priporocila za prostore slovenskih splošnih knjiž­nic. Za izvajanje najkakovostnejših knjižnicnih storitev in za­dovoljevanje potreb vseh uporabniških skupin pa si moramo pri oblikovanju ustreznih prostorov in opreme v njih pomagati tudi z vrednotenjem obstojecih prostorov in opreme. Evalvacija je pomembna, saj nam lahko pomaga pri odlocanju o tem, kako bolje oblikovati in izkoristiti prostore, da bodo zadostili potrebam uporabnikov, hkrati pa nas usmerja pri prepoznavanju podrocij knjižnice, kjer je mogoce storitve izboljšati ali razširiti, da bodo uporabnikom bolj zanimive (May, 2011). Pri tem obstaja cela paleta razlicnih raziskovalnih metod, s katerimi lahko ugotavljamo potrebe uporabnikov ter ocenjujemo ustreznost obstojecih prostorov in opreme ter vrsto drugih vidikov, ki so pomembni v kontekstu knjižnicnih prostorov. S pregledom primerov uporabe v dosedanjih raziskavah smo zato identificirali potencialne raziskovalne metode in vidike raziskovanja, ki jih lahko knjižnice uporabijo v okviru evalvacije. Na primeru vrednotenja Osrednje knjižnice Aj­dovšcina pa smo želeli prikazati tudi možno uporabo naših izbranih metod in vpoglede, ki jih lahko dobimo s posamezno metodo. 2 Nacrtovanje knjižnicnega prostora Da so knjižnicni prostori ustrezni za zaposlene, (potencialne) uporabnike in samo knjižnico, se mora vodstveno osebje v sodelovanju s financerji splošnih knjižnic (obcina, Ministrstvo za kulturo, morebitni sponzorji) najprej posvetiti procesu njihovega nacrtovanja. Najbolje je, da pri tem sodelujejo tako strokovnjaki s po­drocja arhitekture, gradbeništva in varstva pri delu kot tudi bibliotekarji in knjiž­nicarji, ki zastopajo stroko in uporabnike storitev (Koler Povh in Dovjak, 2019). American Library Association (2011) navaja, da moramo v zacetku procesa nacr­tovanja knjižnicnih prostorov analizirati trenutno stanje knjižnice, pri cemer nas zanima, kje ima knjižnica postavljena okna, vrata, elektricno napeljavo, vodo­vodne odtoke ipd. Zatem moramo premisliti, pregledati in raziskati vse prostor­ske možnosti, ki so za knjižnico uporabne, dosegljive in sprejemljive. Posvetiti se moramo vprašanju, kakšen tip opreme knjižnica potrebuje, kje bo postavljena, kje bo osrednji prostor knjižnice, kakšne storitve se bodo v njem izvajale itd. V nadaljevanju procesa se moramo vprašati, kaj bi v knjižnicnem prostoru izbolj­šali, da bi odpravili opažene pomanjkljivosti. Opažanja primerjamo z drugimi splošnimi knjižnicami, na podlagi cesar pridobimo informacije o tem, kaj se nam pri drugih knjižnicah zdi boljše in bi lahko uporabili pri oblikovanju svoje. V procesu nacrtovanja je treba, po McDonaldu (2007), upoštevati tudi deset zna­cilnosti kakovostnega knjižnicnega prostora, ki naj bo: – funkcionalen, – prilagodljiv, – dostopen, – raznolik, – navdihujoc, – interaktiven – dobro organiziran in zmožen izvedbe promocijske vezi med uporabnikom in knjižnicnimi storitvami, ki so mu na voljo, – primeren z vidika relativne zracne vlage, svetlobe in temperature, – varen, – ucinkovit in – primeren za rabo sodobne informacijsko-komunikacijske opreme. 2.1 Velikost in razporeditev knjižnicnega prostora Da lahko izpolnimo zahteve za kakovosten knjižnicni prostor, moramo najprej vedeti, kako veliko knjižnicno zgradbo potrebujemo ter kako bodo prostori in oprema v njih razporejeni. Lega tako prvih kot druge mora biti premišljena, pred­vsem pa prakticna in varna (Grdešic, 2019). Kopuz (2016) navaja, da mora vsaka splošna knjižnica imeti naslednje prostore: prostor za garderobo, prostor za razstave, prostor za izposojo in informacije, od­delek za otroke in mladino, citalnico, osrednji prostor knjižnice, arhiv/skladišce, toaletne prostore ter upravo. Ob vstopu v knjižnico se mora uporabnik tako najprej srecati s predprostorom. Ta naj mu nakaže nadaljnjo pot obiska knjižnice – pot k informacijsko-izposo­jevalnemu pultu, garderobi ter oddelku za otroke in mladino. Ker so tla pred­prostora pogosto uporabljena, s tem pa bolj umazana in izpostavljena vecjim obremenitvam, morajo biti iz kamna, keramike ali drugega materiala, ki je pri­meren za pogosto cišcenje. Znotraj ali zunaj predprostora naj je garderoba. V manjših knjižnicah lahko garderobo uredimo kar s stenskimi obešalniki, vecje knjižnice pa naj imajo varovane shranjevalne omarice. V naslednjih korakih obiska splošne knjižnice se mora uporabnik srecati z razstavnim prostorom. Ta je lahko samostojen ali pa se razprostira cez vec drugih. Vkljucuje lahko vodo­ravne in navpicne vitrine ter sedeže, njegova tla pa morajo biti hladna. Glavno sticišce knjižnice predstavlja prostor z informacijsko-izposojevalnim pultom. Število prostorov je odvisno od same velikosti knjižnice. Po priporocilu Khana (2009) naj je/so prostor(i) z informacijsko-izposojevalnim pultom v bližini glav­nega vhoda, saj lahko le tako uporabniki knjižnice že ob vstopu vanjo vrnejo staro in si izposodijo novo knjižnicno gradivo ter pridobijo želene informacije. Za prostorom z informacijsko-izposojevalnim pultom naj je citalnica z mizami in stoli, primernimi za samostojno delo. Del prostorov splošne knjižnice predstavlja tudi prostor za dogodke in prireditve (Kopuz, 2016). Ker se tovrstni prostor pogosto uporablja za izvajanje pravljicnih uric, je zaželeno, da je blizu oddelka za otroke in mladino. Slednji naj bo po­stavljen tako, da otroci ob stopu v knjižnico pridejo direktno vanj in se pri tem ne srecujejo s prostori z gradivom za odrasle. Oddelek za otroke in mladino naj vkljucuje otrokom prilagojeno opremo: okrogle mize z manjšimi stoli in knjižnic­ne regale, ki v višino merijo najvec 1,50 m (Khan, 2009). Za razliko od knjižnicnih regalov na oddelku za otroke in mladino morajo biti regali v drugih oddelkih knjižnice višji, lahko so eno- ali dvostransko orientira­ni. Regali s petimi policami lahko v višino merijo najvec 2,25 m, globina polic pa naj bo od 0,25 do 0,35 m (slika 1). Da se lahko uporabnik med dvema regaloma nemotenop remika, mora biti najmanjši razmik med njima 1,30 m (slika 2). Za optimalno uporabo opreme so predpisane tudi posebne mere za mize za branje. Te naj merijo najmanj 0,70 × 1,00 m, osna razdalja med njimi pa 1,65 m (Kopuz, 2016, po smernicah v Nojfert, 2012). 35 35 4 4 225 180 3 3 2 2 1 1 Slika 1: Višina regala (Vir: Kopuz, 2016, str. 7) 100 100 70 130 70 Slika 2: Prehod med regali (Vir: Kopuz, 2016, str. 7) 2.2 Ustrezne okoljske razmere (osvetlitev, vlaga in temperatura zraka v prostoru) Ko opravimo z nacrtovanjem razporeditve knjižnicnih prostorov in opreme v njih, se moramo posvetiti tudi okoljskim oziroma klimatskim razmeram. V okvi­ru teh se moramo osredotociti na vzdrževanje primerne osvetlitve posamez­nih prostorov ter ustrezne relativne zracne vlage in temperature zraka v prostoru (Koler Povh in Dovjak, 2019). Pri zagotavljanju primerne osvetljenosti prostorov je najpomembnejše, da so pro­stori knjižnice, zlasti kjer so mize za samostojno delo, postavljeni ob oknih, s cimer zagotovimo maksimalen izkoristek dnevne svetlobe (Koler Povh idr., 2019). Velikost površin delovnih mest, ki so osvetljena z naravno svetlobo, mora v po­sameznem prostoru znašati najmanj 1/8 talne površine, pri cemer mora prozorni del okna, v razmerju do globine prostora, znašati minimalno 1 m2 pri globini prostora do 4 m oziroma 1,5 m2 pri globini prostora nad 4 m. Pri tem višina in širina posameznega okna ne smeta biti manjši od 1 m (Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delav­cev na delovnih mestih, 2005). Odmerek dnevne svetlobe moramo nacrtovati po standardu SIST EN 17037 (2019). Na mestih, kjer knjižnica ne more zagotavljati zadostne naravne dnevne svetlobe, moramo zagotoviti visokokakovostno umet­no razsvetljavo, ki je enakomerno razpršena. Ta mora v citalniških prostorih znašati od 250 do 300 lx2 2 lx je oznaka za luks, enoto za merjenje osvetljenosti. , v arhivskem delu knjižnice pa od 100 do 200 lx (Ne­ufert, 2008). Del klimatskih razmer predstavlja tudi vzdrževanje idealne relativne zracne vla­ge in temperature zraka v prostoru. Da se izognemo izsušenemu in drobljivemu materialu ali plesni, je po Adcocku (2005) priporocljivo, da se v vseh prostorih knjižnice vzdržuje 50 ± 5-% relativna zracna vlaga. Temperatura pa mora biti v vseh prostorih, razen v arhivu, 20 ± 2 °C, v arhivskem delu knjižnice pa 18 ± 2 °C. 2.3 Prilagoditev prostora za osebe s posebnimi potrebami V procesu nacrtovanja prostorov se moramo posvetiti tudi uporabniškim sku­pinam. Pri tem moramo, po Irvall in Skat (2015), posebno pozornost nameniti uporabnikom, ki do knjižnice ne morejo dostopati po obicajnih poteh. Avtorici v IFLA Smernicah za dostop za uporabnike z oviranostmi tako navajata, da mora vsaka knjižnica uporabnikom s posebnimi potrebami omogociti primeren dostop do knjižnice in vhod v njo. Knjižnice, ki ne zagotavljajo prilagojenega dostopa do vhodnih vrat s klancino, morajo zagotoviti stopnišcno dvigalo. Ce knjižnica ne more ustrezno prilagoditi glavnega vhoda, mora zagotoviti stranski vhod, opremljen z avtomatskimi vrati, pred katerimi je nedrseca podlaga. Ta mora biti tudi na klancini in vseh stopnišcih znotraj knjižnice. Ob vhodu mora imeti knjiž­nica tudi domofon, ki je prilagojen gluhim in naglušnim uporabnikom. Ko ima knjižnica urejen dostop in vhod v svoje prostore, se moramo posvetiti ustrezni prilagojenosti le-teh. Vsaka splošna knjižnica mora zagotavljati dovolj velike prostore in dovolj široka vrata, da se lahko uporabniki na invalidskih vozickih nemoteno gibajo. Poleg prilagojenih prostorov mora zagotoviti tudi prilagojeno opremo, pri cemer govorimo o ustrezno visokih in širokih mizah in stolih ter pri­lagojeni racunalniški opremi. Del takšne opreme predstavljajo tudi razumljive in enostavno berljive usmerjevalne table s piktogrami, ki poenostavijo uporabniko­ve iskalne poti, ter stopnišca, oznacena s kontrastnimi barvami. Knjižnice z vec nadstropji morajo uporabnikom z oviranostmi ponujati še prila­gojeno dvigalo, ki je dobro osvetljeno, opremljeno z gumbi in oznakami v brajici ter govornimi navodili. Pri nacrtovanju prostorov in opreme, prilagojenih za uporabnike z oviranostmi, ne smemo pozabiti še na ustrezne toaletne prostore. Pri slednjih moramo poleg že omenjenih dovolj širokih vrat in prostora za nemoteno premikanje uporab­nikov invalidskih vozickov nacrtovati tudi prilagojeno stranišcno školjko, ob kateri je na ustrezni višini držalo, ki pomaga uporabniku pri presedanju z vo­zicka na školjko in obratno, ustrezen umivalnik, ogledalo ter SOS3 3 SOS je mednarodni Morsejev znak za stisko. gumb (Irvall in Skat, 2015). 2.4 Zakonska dolocila in smernice Kljub razlicnim vidikom, ki jih je za sodoben knjižnicni prostor treba upoštevati, je treba pri nacrtovanju in vrednotenju knjižnicne zgradbe upoštevati tudi te­meljne državne in lokalne dokumente, ki predpisujejo zakonska dolocila, smer­nice ali priporocila za oblikovanje slovenskih knjižnic. Zakon o knjižnicarstvu (Zknj-1, 2001) ter njegova dopolnitev, Zakon o spremem­bah in dopolnitvah Zakona o knjižnicarstvu (Zknj1-1A, 2015), dolocata minimal­ne pogoje, ki jih morajo slovenske knjižnice izpolnjevati, da lahko opravljajo knjižnicno dejavnost kot javno službo. Zknj1-1A (2015) tako v 36. clenu navaja, da mora imeti knjižnica za izvajanje knjižnicne javne službe ustrezen obseg in izbor strokovnega gradiva, ustrezen prostor in opremo ter ustrezno organizacijo knjižnicne dejavnosti in ustrezno število usposobljenih strokovnih delavcev. Na­tancnejša dolocila za posamezno vrsto knjižnice najdemo v Pravilniku o pogojih za izvajanje knjižnicne javne službe (2023) (v nadaljevanju: Pravilnik) – doku­mentu, ki ga sprejme minister, pristojen za kulturo, in predpisuje minimalne vred­nosti pogojev v povezavi s knjižnicnim prostorom in opremo. V 4. clenu navaja, da mora imeti vsaka knjižnica, ki izvaja knjižnicno dejavnost kot javno službo, prostor, katerega velikost je dolocena na podlagi poslanstva in obsega knjižnicne dejavnosti, hkrati pa tudi sorazmerna s številom potencialnih upo­rabnikov. Knjižnica mora za delovanje in izvajanje nalog zagotavljati tehnicno in drugo opremo, ki mora biti prilagojena tudi uporabnikom z oviranostmi. Pra­vilnik v 12. clenu predstavlja tudi zahteve za ustrezen knjižnicni prostor, pri cimer navaja, da mora splošna knjižnica zagotavljati prostore za delo z uporab­niki, postavitev in uporabo knjižnicnega gradiva in opreme ter za upravne na­loge in strokovno delo, v 13. clenu pa opredeljuje zahteve za knjižnicno opremo, pri cemer navaja, da mora splošna knjižnica imeti opremo za obdelavo, zašci­to, postavitev, predstavljanje, uporabo, varovanje, izposojo in reproduciranje knjižnicnega gradiva, racunalniško in komunikacijsko opremo ter opremo, ki jo potrebuje za dejavnosti, ki jih izvaja. Omenjena oprema mora biti prilagojena vsem uporabniškim skupinam in mora slediti tehnološkemu napredku. V skladu s 13. clenom naj bi vsaka splošna knjižnica zagotavljala najmanj tri uporabniška mesta na 1.000 prebivalcev svojega lokalnega okolja. Ce nacrtujemo ali vrednotimo prostore osrednjih knjižnic, se moramo posvetiti še 15. in 16. clenu Pravilnika; 15. clen govori o tem, da mora osrednja knjižnica obsegati najmanj 50 m2 neto uporabne površine na 1.000 prebivalcev obmocja svojega delovanja, vendar ne manj kot 500 m2, 16. clen pa o tem, da mora imeti osrednja knjižnica najmanj tri uporabniška mesta, opremljena z racunalniško delovno postajo. Pravilnik tovrstnih zahtev ne doloca zgolj za osrednje knjižnice, ampak tudi krajevne. Prostor krajevne knjižnice I, ki izvaja knjižnicno dejavnost v naseljih z najmanj 2.500 prebivalci, mora po 22. clenu obsegati najmanj 150 m2 neto uporabne površine, prostor krajevne knjižnice II, ki izvaja knjižnicno dejavnost v naseljih z najvec 2.500 prebivalci, pa najmanj 80 m2 neto uporabne površine (29. clen). Krajevna knjižnica I mora po 23. clenu zagotavljati najmanj tri uporabniška mesta na 1.000 prebivalcev, vendar v skupnem ne manj kot pet uporabniških mest, krajevna knjižnica II pa mora po 30. clenu zagotavljati naj­manj dve uporabniški mesti na 1.000 prebivalcev, vendar v skupnem ne manj kot dve uporabniški mesti. Naslednji dokument, ki vkljucuje priporocila za ustrezno nacrtovanje knjižnic­nih zgradb, prostorov in opreme, so Strokovna priporocila in standardi za splo­šne knjižnice (2019). Dokument za optimalno delovanje splošne knjižnice pripo­roca 1.200 m2 neto uporabne površine na 10.000 prebivalcev ter pet uporabniških mest in en racunalnik na 1.000 prebivalcev. Poleg tega navaja tudi priporoceno površino za posamezen tip knjižnega gradiva – 10,8 m2 na 1.000 enot gradiva za odrasle, 13,1 m2 na 1.000 enot gradiva za otroke, 10 m2 za 100 naslovov periodic­nega tiska in od 4,3 do 21,3 m2 za 1.000 enot neknjižnega gradiva ter priporoceno površino za posamezna uporabniška mesta. Ta morajo za eno mesto znašati od 2 do 2,5 m2; za uporabo gradiva na otroškem oddelku 2 m2; za opremo IKT4 4 IKT je informacijsko-komunikacijska tehnologija. od 1,5 do 3,7 m2; za usposabljanje in izobraževanje pa od 3 do 3,5 m2 na eno uporab­niško mesto in 7 m2 za mesto ucitelja. Vecnamenski prostor mora obsegati 1 m2 na sedež in 7 m2 na izvajalca dogodka, prostori za sprostitev in druženje pa od 4 do 8 m2. Izposojevalni pult naj po standardih obsega 10 m2, informacijski pa 5 m2. Prostor, ki je namenjen nabavi in obdelavi gradiva, mora obsegati 15 m2, pisarna za administrativno delo 12 m2, prostor vodstvenega osebja pa od 18 do 24 m2. Vsi predstavljeni parametri za izracun potrebne površine so oblikovani po standardu ISO/TR 11219 (2012). Pri nacrtovanju in vrednotenju knjižnicnih prostorov in opreme v njih morajo splošne knjižnice pozornost nameniti tudi razvojnemu dokumentu knjižnicarske dejavnosti, ki opredeljuje njihovo vizijo in poslanstvo ter na podlagi katerega je zastavljen kratko-, srednje- in dolgorocen razvoj knjižnice, tj. strateški nacrt (Strateški nacrt Lavriceve knjižnice Ajdovšcina 2015–2020, 2015). 3 Vrednotenje knjižnicnih prostorov 3.1 Metode S predstavljenimi dokumenti si lahko pomagamo pri nacrtovanju in vrednotenju knjižnicnih prostorov in opreme. Ker pa tovrstna analiza omogoca zgolj uresni­cevanje kvantitativnih kazalnikov, je smiselno v proces vrednotenja knjižnic­nih prostorov in opreme vkljuciti še druge metode in tehnike, s katerimi lahko dobimo vpogled tudi v potrebe knjižnice, njenih zaposlenih ter (potencialnih) uporabnikov. V nadaljevanju smo, po vzoru May (2011), pripravili nabor metod in tehnik za vrednotenje in nacrtovanje knjižnicnih prostorov, ki smo jih podprli z vsebinskimi primeri. 3.1.1 Metoda opazovanja Pogosto uporabljena metoda v povezavi z raziskovanjem knjižnicnih prostorov je opazovanje. Lahko se uporablja pri kvantitativnem (na primer zasedenost posa­meznih citalniških mest), kot tudi pri kvalitativnem raziskovalnem pristopu (na primer opazovanje vedęnja uporabnikov knjižnice), ugotovitve pa so lahko tudi v pomoc pri oblikovanju vprašanj za intervjuje ali anketne vprašalnike (Given in Leckie, 2003). Metodo opazovanja lahko izvedemo tako v naravnem kot umetnem okolju. Opa­zovanje v naravnem okolju predstavlja izvedbo opazovanja situacije, kjer le-ta obicajno poteka, pri cemer je vpliv raziskovalca minimalen. Prednost tovrstnega opazovanja je v tem, da je omogoceno boljše razumevanje naravnega vedęnja opazovanca, slabost pa predstavlja otežena primerjava in popolna kontrola spre­menljivk. V nasprotju z opazovanjem v naravnem okolju je izvedba opazova­nja v umetnem okolju strogo kontrolirana. Opazovalec ima popoln nadzor nad vplivom ene spremenljivke na drugo, kar mu omogoca lažje in bolj zanesljive zakljucke vzrokov/posledic opazovanja (Baker, 2006). Pri opazovanju moramo razmisliti o morebitnem vplivu opazovanja na vedęnje opazovancev ter o možnostih seznanitve uporabnikov glede izvedbe opazovanja v knjižnici. Ce raziskovalec prepozna vedęnje opazovanca, ki je prevec v skladu z dolocenimi pricakovanji, mora tovrstna opažanja ustrezno filtrirati in jih ne sme vkljuciti v koncno analizo rezultatov (May, 2011). Metodo opazovanja lahko izvedemo na vec razlicnih nacinov, izbor pa je odvisen od raziskovalnega problema in konteksta raziskave, kjer se bo metoda uporabila (Ciesielska idr., 2018). V nadaljevanju predstavljamo le nekaj možnosti. Pri izvedbi opazovanja z udeležbo lahko opazovalec zavzame razlicne vloge gle­de na svojo vpletenost v dogajanje (May, 2011): nastopa lahko kot popolni opazo­valec in z opazovanci nima interakcije, opazuje lahko kot udeleženec in z opazo­vanci vzpostavi interakcijo na profesionalni ravni, sodeluje lahko z opazovanci v aktivnosti (opazovanci so seznanjeni z njegovo vlogo) ali kot cisti udeleženec, kjer opazovanci ne poznajo njegove vloge (Baker, 2006). Vrste opazovanja tako locimo tudi glede na stopnjo seznanjenosti opazovanih oseb (prikrito ali odkri­to), glede na nacin izvedbe opazovanja (etnografsko opazovanje ali opazovanje, kjer opazovalec vpliva na aktivnosti opazovanca) ali glede na posredovanje razi­skovalca (motece ali nemotece). Pri prikritem opazovanju lahko podatke zbiramo na razlicne nacine. V kontekstu knjižnicnih prostorov veckrat zasledimo uporabo vedenjskega zemljevida, ki omogoca zapisovanje opažanj na shemo prostora. Pred izvedbo takšnega opazo­vanja je treba opredeliti obmocja opazovanja, pripraviti graficne sheme prostora in izbrati najprimernejše tehnike beleženja (Golicnik Marušic, 2010). Opazovalec ali skupina le-teh mora pred zacetkom opazovanj jasno definirati parametre in vrsto vedęnj, ki bodo opazovani, šteti, opisani ali upodobljeni, ter izdelati urnik ponavljanja opazovanj in zapisa podatkov. Za cim lažje zapisovanje opazovanj morajo postopek sistematicno organizirati in izdelati kakovosten kodirni sistem (Golicnik in Ward-Thompson, 2002; May, 2011). Primer tovrstnega opazovanja najdemo v delu Julien in Duggana (2000), ki sta v okolju visokošolske knjižnice preucevala vedęnje uporabnikov knjižnice ter njihov stik z informacijskimi viri in fizicnimi oziroma digitalnimi storitvami knjižnice. V nasprotju s prikritim opazovanjem se pri odkritem opazovanju opazovanci zavedajo, da so opazovani, in se s tem tudi strinjajo (May, 2011). V okviru pre­ucevanja knjižnicnih prostorov je bilo odkrito opazovanje uporabljeno v vec raziskavah. McKechnie (2006) je, na primer, tovrstno opazovanje uporabila z namenom preucevanja uporabe knjižnicnih prostorov dveh razlicnih skupin uporabnikov – tistih, ki so obiskovali pravljicne urice, in tistih, ki so se udeležili kluba za pletenje, Hughes (2011) pa je na tak nacin raziskovala uporabo fizicnih prostorov (delovnih prostorov in prostorov za skupinsko ucenje) knjižnice s stra­ni študentov. Ob koncu raziskave je ugotovila, da lahko rezultati tovrstne študije pomagajo pri nacrtovanju bodocih knjižnicnih prostorov, saj lahko pridobimo razumevanje tega, kako se trenutni knjižnicni prostori uporabljajo in kaj bi upo­rabniki še potrebovali. Obicajno raziskovalci skušajo izvesti nemotece opazovanje, katerega glavna znacilnost je, da se raziskovalec skuša »zliti« z okolico in s svojo prisotnostjo ne vplivati na dogajanje znotraj raziskave. Ob tem lahko pride do pomanjkanja interakcije med raziskovalcem in opazovanci, kar lahko pripelje do okrnjenih rezultatov. Nemotece opazovanje lahko opravi en sam raziskovalec, skupina raz­iskovalcev, opazovanci sami (z uporabo dnevnikov) ali posrednik (May, 2011). V kontekstu vrednotenja knjižnicnih prostorov so ga v svoji študiji uporabili Bryant idr. (2009) za preucevanje uporabe osrednjega prostora knjižnice. Ugo­tovili so, da ima ta nacin izvedbe opazovanja potencial za vodje knjižnic, saj lahko pridobijo informacije o tem, v kolikšni meri je knjižnicni prostor primeren za uporabnike ter kaj bi bilo smiselno izboljšati za vecje zadovoljstvo uporabni­kov in doseganje ciljev knjižnice. Nemotece opazovanje v okolju visokošolskih knjižnic so uporabili tudi May in Black (2010) ter Faletar Tanackovic idr. (2014), ki so ugotavljali, kako študentje uporabljajo prostore visokošolskih knjižnic in kakšna je vloga visokošolske knjižnice kot prostora. Mandel (2010) pa je z nemo­tecim opazovanjem preuceval uporabnikove poti iskanja, ob tem pa je izvedel tudi intervjuje z uporabniki. Triangulacijo metod je avtor uporabil ob spoznanju, da zgolj z uporabo nemotecega opazovanja ne more pridobiti vseh potrebnih podatkov za izvedbo relevantne študije. Zanimiv primer izvedbe nemotecega opazovanja je tudi »pometanje pod sedeži« (angl. Seating sweeps method), ki se izvaja med »pometanjem« oziroma sprehaja­njem po nekem preucevanem obmocju, kjer se opazovalec v dolocenih casovnih intervalih sprehaja cez prostor, med tem pa beleži informacije o posameznikih in dejavnostih, s katerimi se ukvarjajo.. Za hiter in natancen zapis opazovanj uporablja stenografsko kodo (Given in Leckie, 2003). V okviru vrednotenja knjiž­nicnih prostorov sta takšen nacin izvedbe, v kombinaciji še z drugimi metoda­mi, uporabila Leckie in Hopkins (2002), ki sta ocenjevala uporabo dveh vecjih osrednjih kanadskih knjižnic, ter May in Black (2010), ki sta ugotavljali uporabo prostorov visokošolskih knjižnic s strani študentov. 3.1.2 Metode spraševanja Za vrednotenje knjižnicnih prostorov so pogosto uporabljene tudi metode spra­ševanja, med katere spadajo fokusna skupina, intervju in anketa. Intervju in fokusna skupina predstavljata voden pogovor, v katerem je v osred­ju zbiranje kvalitativnih podatkov, ki omogocajo razumevanje stališc, izkušenj ali potreb uporabnikov, medtem ko pri anketi s pomocjo vprašalnika zbiramo pretežno kvantitativne podatke (Ambrožic, 2005). Za razliko od intervjujev, ki so usmerjeni na pogovor raziskovalca s posameznikom, je za fokusno skupino znacilen nacrtovan pogovor z izbrano skupino oziroma skupinami ljudi na vna­prej opredeljeno temo, pri cemer je njen cilj pogosto pridobitev mnenj in stališc sodelujocih, generiranje novih idej ter pridobivanje kvalitativnih podatkov v socialnem kontekstu (Klemencic in Hlebec, 2007). Za izvedbo fokusne skupine je znacilna udeležba šestih do osmih sodelujocih, izvedba navadno traja od 45 minut do najvec 1,5 ure. Moderator vodi pogovor, skrbi za ohranjanje rdece niti pogovora in ustrezno izmenjavo mnenj med udeleženci. Izvedbe fokusne skupi­ne se ponavljajo, dokler raziskovalec ne doseže t. i. teoreticne nasicenosti, kar pomeni, da pri novih fokusnih skupinah ne dobi vec novih informacij. Za dosego tega navadno potrebujemo tri do pet ponovitev (Connaway in Redford, 2017; Wil­demuth, 2017). Primere uporabe metod spraševanja v procesu vrednotenja knjiž­nicnih prostorov lahko zasledimo v številnih študijah. Hayes in Morris (2005) sta intervju uporabila za raziskovanje vlog splošne knjižnice kot ponudnice prostora za preživljanje prostega casa, Beak (2013) pa za preucevanje primernosti knjiž­nicnega prostora za izvajanje vseživljenjskega izobraževanja na podrocju zna­nosti, tehnologije, inženirstva in matematike (angl. STEM – science, technology, engineering, mathematics). Poleg intervjuja so Shin idr. (2022) v svoji študiji uporabili tudi anketne vpra­šalnike in tako s kombinacijo metod ocenjevali potrebe uporabniških skupin in knjižnicne storitve z namenom izgradnje splošne knjižnice v regijah, ki nimajo kulturne infrastrukture. Zgolj anketne vprašalnike pa so v svojih študijah upo­rabili May in Black (2010), ko sta ugotavljali vlogo prostora splošne knjižnice kot javnega prostora, Webb idr. (2008), ko so želeli raziskati vpliv knjižnicnih prostorov na ucno vedęnje študentov, Aabř idr. (2010), ki so preucevali, kako in kdo uporablja knjižnice kot prostor za srecanja, kot tudi Ambrožic in Badovinac (2009), ki sta ugotavljali zadovoljstvo uporabnikov s knjižnicnim okoljem, pro­storom in opremo. Uporabo fokusnih skupin redkeje zasledimo v objavljenih študijah, kot primer pa lahko izpostavimo raziskavo Sandlian (2008), kjer so v sklopu nacrtovanja otroškega oddelka v Denverski splošni knjižnici skupinam otrok zastavili vpra­šanje, kakšen knjižnicni prostor si želijo. Pri tem so spoznali, da si otroci želijo knjižnico kot prostor, v katerem ucenje postane raziskovanje in pustolov­šcina. 3.1.3 Ekspertna študija Kot zadnjo metodo za vrednotenje knjižnicnih prostorov v tem prispevku pred­stavljamo še ekspertno študijo. Gre za teoreticni strokovni pregled oziroma vre­dnotenje strokovnjaka, ki sestoji iz sistematicne primerjave dolocene storitve, sistema, informacijskega vira, dejavnosti, pojava ipd. (Žumer, 2005). Prednost ekspertne študije je relativno hitra in enostavna izvedba, ki je neodvisna od zunanjih okolišcin, je ponovljiva in ekonomicna. Z njo lahko ugotavljamo tudi izpolnjevanje standardov. Predstavlja dobro osnovo za nadaljnje raziskave z uporabniki. Primer ekspertne študije lahko vidimo v magistrskem delu Grdešic (2019), ki je z uporabo te metode analizirala skladnost prostorov crnomaljske splošne knjižni­ce z zakonskimi dolocili in standardi. 3.1.4 Eksperiment Knjižnicne prostore je mogoce vrednotiti tudi z uporabo metode eksperimenta, kjer raziskovalec v nadzorovanih okolišcinah ugotavlja vzrocno-posledicne od­nose med posameznimi pojavi, da ugotovi, kako ena spremenljivka (neodvisna) vpliva na drugo (odvisno) (Mesec in Rode, b. d.). May (2011) kot primer izvedbe eksperimenta v okviru vrednotenja knjižnicnih prostorov predstavlja raziskavo, v kateri so opazovali obiskovalce in spremljali njihove iskalne poti v splošnih in visokošolskih knjižnicah. Gre za raziskavo, ki so jo izvedli v dveh krogih, po nacelu »prej in potem«. V prvem krogu so sledili neizkušenim uporabnikom knjižnice, ki so poskušali najti doloceno knjižnicno gradivo. Pri iskanju so jih spodbujali k ubeseditvi misli, ki so jih tudi posneli. Na podlagi pridobljenih rezultatov, ki so pokazali, da nobeden od neizkušenih obiskovalcev ni našel iskanega, so v knjižnici izboljšali signalizacijo prostorov in organizacijo zbirk. Zatem so izvedli drugi krog raziskave, kjer so ugotovili, da lahko na podlagi izboljšav isti udeleženci najdejo štiri do deset enot gradiva (Larsen in Tatarka, 2008; Mandel, 2010). 3.1.5 Miselni zemljevid Miselni zemljevid (angl. Mental mapping) je vizualna metoda, ki se uporablja za raziskovanje na razlicnih podrocjih (na primer geografija, psihologija, informa­cijsko vedęnje), možno pa jo je uporabiti tudi za raziskovanje posameznikovega dojemanja fizicnega prostora knjižnic (May, 2011). May (2011) predlaga, da se uporabi v kombinaciji z drugimi metodami, najlažje pa jo je izvesti tako, da po­samezniki narišejo zemljevid dolocenega prostora (vizualno predstavitev knjiž­nicnega prostora) ali pot med lokacijami (med knjižnimi regali / izposojevalnim pultom itd.). Z analizo in primerjavo skic zemljevidov lahko ugotavljamo, kateri elementi knjižnicnih prostorov se na zemljevidih pogosto in kateri redko pojav­ljajo, ter raziskujemo morebitne povezave med zaznavo prostora in vedęnjem uporabnikov. Na podrocju vrednotenja knjižnicnih prostorov je uporabnost miselnih zemljevi­dov med prvimi prepoznal James (1983, v May, 2011), ki je z njimi preuceval upo­rabo prostorov visokošolskih knjižnic in tako pridobil informacije o tem, kako uporabniki knjižnice dojemajo knjižnicne prostore. Ugotovil je, da so uporabniki v miselni zemljevid vkljucili pogosteje uporabljene dele knjižnicnega prostora, neznane ali redkeje uporabljene dele pa so zgolj omenili ali celo izpustili. 3.2 Vidiki vrednotenja Po pregledu literature s podrocja vrednotenja knjižnicnih prostorov ter preizku­sa izvedbe ekspertne študije, intervjujev in anketnih vprašalnikov na primeru vrednotenja OKA smo pridobili boljši vpogled v vidike in metode za vrednotenje knjižnicnih prostorov. V okviru vrednotenja knjižnicnih prostorov knjižnic torej ocenjujemo naslednje štiri kategorije vidikov (preglednica 1): površina in prostor, oprema, klimatske in okoljske razmere ter dostopnost za uporabnike z oviranostmi. Preglednica 1: Vidiki za vrednotenje knjižnicnih prostorov in opreme Površina in prostor • površina knjižnice • površina za posamezen tip knjižnicnega gradiva • površina za uporabniška mesta • površina za zaposlene • število ustreznih prostorov za splošne knjižnice • razporeditev prostorov • tip tal v posameznih prostorih knjižnice • (uporabniško) dojemanje knjižnicnega prostora • nacin uporabe knjižnicnih prostorov • razumevanje razporeditve knjižnice (kako se uporabniki orientirajo v knjižnicnih prostorih, kakšne so njihove iskalne poti) • razumevanje uporabniškega vedęnja pri uporabi knjižnicnih prostorov • prilagodljivost knjižnicnih prostorov (za morebitne spremembe) • funkcionalnost knjižnicnih prostorov (ali prostor ucinkovito služi svojemu namenu) • interaktivnost prostora (ali je prostor dobro organiziran in omogoca izvedbo interakcije med uporabnikom in knjižnicnimi storitvami, ki so mu na voljo) • varnost prostora Oprema • število uporabniških mest • število uporabniških mest, opremljenih z racunalniško delovno postajo • ustreznost opreme (velikost knjižnicnih regalov in miz za branje ter primerna razdalja med enimi in drugimi) • razumevanje uporabniškega vedęnja pri uporabi dolocene opreme • kakovost opreme (npr. sodobna oprema IKT) Klimatske in okoljske razmere • idealna temperatura zraka • idealna relativna zracna vlaga • osvetljenost Dostopnost za uporabnike z oviranostmi • dostop do knjižnice • površina za nemoteno gibanje po prostorih • prilagojenost knjižnicne opreme • prilagojeni toaletni prostori 4 Primer uporabe treh metod za vrednotenje prostorov OKA Na podlagi pregleda razlicnih možnih vidikov ocenjevanja knjižnicnih prosto­rov in opreme ter raziskovalnih metod in tehnik za vrednotenje in nacrtovanje knjižnicnih prostorov smo na primeru Osrednje knjižnice Ajdovšcina (v nada­ljevanju: OKA) pripravili raziskavo, v kateri smo uporabili tri razlicne metode zbiranja podatkov. Najprej smo, med 27. novembrom in 1. decembrom 2022, s tremi strokovnimi delavkami Lavriceve knjižnice Ajdovšcina (v nadaljevanju: LKA) izvedli polstrukturirani intervju, s katerim smo želeli dobiti globlji vpogled v prostorsko situacijo z vidika zaposlenih. Nato smo v prvem tednu decembra 2022 v sodelovanju z direktorjem knjižnice izvedli dvodelno ekspertno študijo, s katero smo želeli pridobiti podatke o ustreznosti prostorov in opreme OKA v primerjavi z zakonskimi dolocili in standardi s podrocja slovenskih splošnih knjižnic ter v primerjavi s priporocili za oblikovanje modernega knjižnicnega prostora. Nazadnje smo med uporabniki OKA izvedli še anketiranje o njihovem zadovoljstvu s prostori in opremo knjižnice. Izvedba tega je potekala tako v tiska­ni (od 2. do 7. decembra 2022) kot elektronski (od 1. do 9. decembra 2022) obliki. Anketne vprašalnike v pisni obliki, ki so bili za reševanje na voljo vsem fizicnim uporabnikom OKA, je v celoti rešilo 18 anketirancev, v elektronski obliki, ki je bila dostopna na Facebook strani LKA, pa 85. 4.1 Intervju Z intervjuji smo pridobili globlji vpogled v prostorsko situacijo OKA z vidika zaposlenih. Ugotovili smo, da zaposlene intervjuvanke že same precej dobro vidijo težave in pomanjkljivosti, ki jih trenutna prostorska situacija OKA prina­ša tako njim kot (potencialnim) uporabnikom knjižnice. Rezultati intervjujev so namrec pokazali, da strokovne delavke prostore OKA vidijo kot premajhne in neprilagojene za vse uporabniške skupine. Razporeditev samih prostorov se jim, glede na velikost knjižnicne zgradbe, niti ne zdi tako slaba – imajo, na primer, oddelek za otroke in mladino, ki je locen od oddelka za odrasle, med njima pa je prostor z informacijsko-izposojevalnim pultom ipd. Se pa, po njiho­vih mnenjih, vecje težave kažejo na podrocju zastarele opreme, ki tako njih kot uporabnike knjižnice ovira pri optimalnem delovanju oziroma rabi knjižnicnih storitev. Poleg tega se težave kažejo tudi na podrocju klimatskih in okoljskih razmer (vzdrževanje idealne relativne zracne vlage, primerne osvetljenosti in ustrezne temperature zraka v prostoru). Ker knjižnica oziroma njeni zaposleni slednjih ne evidentirajo redno, so lahko intervjuvane zaposlene podale zgolj subjektivno oceno. Po njihovi oceni temperatura zraka v knjižnici zelo niha – poleti jim je prevroce, pozimi premrzlo. Kljub uporabi klimatskih naprav so pri vzdrževanju idealne temperature nemocni, saj je knjižnica v stari, neizolirani zgradbi. V okviru okoljskih razmer jim težave predstavlja tudi vzdrževanje pri­merne osvetljenosti. Naravna dnevna svetloba je precej odvisna od vremena – ko je zunaj oblacno, deževno vreme, je knjižnica zelo slabo osvetljena, umetna svetloba pa je, zlasti med knjižnimi regali in nad mizami za samostojno delo, prešibka in neenakomerno razpršena. Težave opažajo tudi pri vzdrževanju idealne relativne zracne vlage. Ta je, po oceni intervjuvank, previsoka, zlasti v arhivskem delu knjižnice, kjer se na stenah skladišca in nekaterih enotah gradiva razvija plesen. V intervjujih smo izvedeli, da ima OKA nekaj težav tudi na podrocju zagotav­ljanja prilagojenih prostorov in opreme za uporabnike z oviranostmi, ki jim ne zagotavlja prilagojene knjižnicne opreme ter dovolj velikih prostorov in dovolj širokih vrat za nemoteno gibanje, prav tako ni na voljo niti enega prilagojenega toaletnega prostora. 4.2 Ekspertna študija Po izvedbi intervjujev je sledila izvedba dvodelne ekspertne študije. S slednjo smo želeli pridobiti podatke o ustreznosti prostorov in opreme OKA v primerjavi z zakonskimi dolocili in standardi s podrocja slovenskih splošnih knjižnic ter v primerjavi s priporocili za oblikovanje modernega knjižnicnega prostora, ki smo jih spoznali med preucevanjem literature. V prvem delu ekspertne študije smo posamezne vidike knjižnicnih prostorov in opreme tako primerjali s Pravilnikom o pogojih za izvajanje knjižnicne javne službe (2023) (v nadaljevanju: Pravilnik) in Strokovnimi priporocili in standardi za splošne knjižnice (2019) (v nadalje­vanju: Strokovna priporocila in standardi). Ugotovili smo, da je OKA glede na Pravilnik premajhna za 503 m2, glede na Strokovna priporocila in standarde pa kar za 1.903 m2. Razlog za tako veliko razliko med površinama se skriva v dejstvu, da Pravilnik doloca minimalno površino za knjižnicne prostore, Stro­kovna priporocila in standardi pa navajajo le okvirna priporocila zanje. Tako glede na Pravilnik kot Strokovna priporocila in standarde ima OKA premalo (74) citalniških in uporabniških mest, ima pa, glede na Pravilnik, ustrezno število racunalnikov – celo pet vec kot je treba. V nadaljevanju prvega dela ekspertne študije smo se osredotocili še na površino za posamezna uporabniška mesta (za uporabo gradiva, za uporabo gradiva na oddelkih za otroke, z opremo IKT) in prostore (prostori za usposabljanje in izobraževanje, prostor za sprostitev in družabnost, prostor za dogodke). Pri tem smo ugotovili, da ima OKA za omenjena uporabniška mesta in prostore, glede na Priporocila in standarde, v skupnem premajhno površino, in sicer med 109,7 in 203,7 m2. Za tem smo se osredotocili še na površino za zaposlene, pri cemer smo spoznali, da imajo zaposleni v OKA površinsko najbolj idealne prostore. Težava se pojavi le pri pomožni pisarni za osebje, ki dela z uporabniki, ki je OKA nima, ter pri pisarni za delo v nabavi, pri katalogizaciji in opremi knjižnicnega gradiva, ki je, glede na tri delovna mesta, premajhna za 3 m2. Po izvedbi prvega dela ekspertne študije smo se posvetili še pregledu lastnosti prostorov OKA glede na smernice za nacrtovanje modernejših knjižnicnih pro­storov. Pri tem smo podali ocene pomembnosti in nujnosti odprave posamezne težave pri doloceni lastnosti prostorov in opreme OKA, ki so se gibale v razponu od 0 do 3 (0 – ni težave, 1 – manjša težava, ki ni prioriteta za reševanje, 2 – sred­nje pomembna težava, ki zahtevna redno obravnavo, 3 – pomembna težava, ki zahteva nujno obravnavo). Med ocenjevanjem smo ugotovili, da ima OKA naj­vecje težave pri vzdrževanju idealne relativne zracne vlage (v prostorih OKA je previsoka za 15 %, v arhivu za 25 %) ter pri tem, da uporabnikom z oviranostmi ne omogoca dostopa do vseh prostorov in premikanja po njih, ne zagotavlja njim prilagojene knjižnicne opreme in niti enega prilagojenega toaletnega prostora. Manjše, a še vedno pomembne težave, ki zahtevajo redno obravnavo, pa so v neustrezno razporejenih knjižnicnih prostorih (OKA nima samostojnega garde­robnega prostora, citalnica ni neposredno ob oknih, kot svetujejo priporocila in smernice), neustrezni razdalji med knjižnicnimi regali (ponekod manjša od 1,30 m), pri vzdrževanju idealne temperature (previsoka za 3°C) in osvetljenosti (prešibka in neenakomerno razpršena umetna svetloba med knjižnicnimi regali in nad mizami za samostojno delo) ter zagotavljanju razumljivih in enostavno berljivih usmerjevalnih tabel s piktogrami, ki pomagajo uporabnikom z ovira­nostmi. 4.3 Anketni vprašalniki Nazadnje smo med uporabniki OKA izvedli še anketiranje o njihovem zadovolj­stvu s prostori in opremo OKA. V koncno analizo rezultatov smo zajeli 103 anke­tirance, med katerimi je bilo najmanj (13 %) predstavnikov najstarejše starostne skupine (65 let in vec), druge starostne skupine pa so bile zastopane v 20 do 35 %. Med anketiranci slabe štiri petine predstavljajo ženske (81), dobro petino (22) pa moški. Od skupno 103 anketirancev jih skoraj dve tretjini (63 %) obiskuje OKA že vec kot 15 let, 30 % od 5 do 15 let, 7 % anketirancev pa 5 let ali manj. Med anketiranci je najvec (46 %) takšnih, ki OKA obiskuje pogosto (vsaj enkrat na mesec), sledijo anketiranci (28 %), ki knjižnico obiskujejo obcasno (nekajkrat let­no), anketiranci (22 %), ki knjižnico obiskujejo redno (vsak teden), in tisti (4 %), ki knjižnico obiskuje redko (enkrat na leto ali manj). Rezultati anketiranja so pokazali, da je kar (dobre) tri cetrtine anketirancev s prostori (79 %) in opremo (75 %) OKA (zelo) zadovoljnih. Od 103 anketirancev se polovici OKA zdi ravno prav velika, 61 % dobro prostor­sko razporejena, 67 % dobro opremljena, 83 % primerno ogrevana ter 44 % zelo uporabna za njihovo uporabniško skupino, 43 % pa le deloma uporabna za nji­hovo uporabniško skupino. Del rezultatov anketiranja je pokazal, da je vec kot 50 % anketiranih uporabni­kov s posameznimi prostori OKA zadovoljnih, pri cemer so najbolj zadovoljni s prostorom za izposojo, najmanj pa z garderobnim prostorom, s katerim je za razliko od ostalih zadovoljnih le 46 % anketirancev. V nadaljevanju vprašalnika smo se posvetili še vprašanju knjižnicne opreme. Ugotovili smo, da so anketiranim uporabnikom najbolj všec regali s knjižnimi novostmi (63 %), najbolj pa jih moti starost racunalnikov (55 %). Zanimivo je, da kar slabe tri cetrtine (74 %) anketirancev ne vidi potrebe po do­datnih prostorih, se pa tako pri uporabi prostorov kot opreme v njih skoraj vsi pocutijo varno. V sklopu analize rezultatov anketnih vprašalnikov smo kot zanimivost naredili še nekaj podrobnejših analiz odgovorov. Pri tem smo ugotovili, da so anketirane ženske nekoliko bolj zadovoljne s prostori OKA kot moški, da so s prostori OKA najmanj zadovoljni anketiranci, ki so stari 65 let in vec, ter da so s prostori OKA najmanj zadovoljni tisti, ki knjižnico obiskujejo redno (vsak teden), najbolj pa tisti, ki jo obiskujejo redko (enkrat na leto ali manj). Glede na izbrane uporabni­ške skupine so s prostori OKA najbolj zadovoljni dijaki in študenti. 5 Diskusija Na podlagi izvedene raziskave smo ugotovili, da lahko širok nabor možnih vi­dikov vrednotenja relativno dobro naslovimo s kombinacijo izvedbe intervju­jev, anketnih vprašalnikov in ekspertne študije; vendar te metode niso edine primerne za vrednotenje knjižnicnih prostorov. Glede na pregled in analizo vsebine preteklih raziskav, ki so se ukvarjale z vred­no­tenjem knjižnicnih pro­storov in opreme, smo ugotovili, da je primernost posamezne metode odvisna od tega, kaj želi knjižnica z njeno uporabo doseci. Tako ne moremo enoznacno dolociti, katera raziskovalna metoda je za vrednotenje knjižnicnih prostorov najbolj primerna in katera manj. O naboru najprimernejših metod za vrednote­nje knjižnicnih prostorov in opreme v njih lahko podamo zgolj oceno, ki smo jo oblikovali na podlagi lastne uporabe raziskovalnih metod ter temeljite analize preteklih raziskav. Kot prvo primernejšo metodo za vrednotenje knjižnicnih prostorov smo tako ocenili metodo spraševanja, intervju. Zaradi dolžine posameznih intervjujev (v našem primeru je vsak intervju trajal približno 30 minut) jih je smiselno izvesti le z manjšim številom ljudi. V našem primeru smo si za intervjuvance izbrali strokovne delavce knjižnice. Ti nam lahko, skozi predstavitev neposrednih iz­kušenj s strokovnim delom in delom z uporabniki, omogocijo globlji vpogled v prostorsko situacijo knjižnice, s cimer lahko vodstveno osebje knjižnice pridobi informacije o tem, kaj bi bilo v okviru knjižnicnega prostora in opreme treba spremeniti oziroma izboljšati, da bi bila primernejša tako za knjižnicarje kot knjižnicne uporabnike. Res je, da z izvedbo intervjujev ne moremo vrednotiti vidikov, ki temeljijo na številskih podatkih, kot je ustrezna neto uporabna površina knjižnice, a nam kljub temu lahko intervjuvani strokovni delavci na podlagi svojih vsakodnevnih opažanj in vecletnih delovnih izkušenj povedo, kje pogosto opažajo težave. Med svojim strokovnim delom in delom s knjižnicnimi uporabniki tako vidijo, kaj in kako bi se dalo na posameznem oddelku spremeniti, da bi le-ta bolje funkcioni­ral (na primer onemogoceno premikanje oseb z otroškimi vozicki), in lahko po­dajo svoje mnenje o tem, ali je na primer oddelek za otroke in mladino ustrezno velik, razporejen in opremljen. Med izvedbo intervjujev, ki je potekala v živo, ena na ena, smo imeli tudi bi­stveno vecje možnosti, da dobimo odgovore na vsa vprašanja, ki bi sicer zgolj z uporabo ankete verjetno ostala neodgovorjena. Menimo, da izvedba ankete med strokovnimi delavci ne bi bila najbolj optimalna, saj bi z njo, v primerjavi z intervjujem, verjetno dobili bolj površne odgovore, ki pa jih od strokovnih de­lavcev, ki imajo najboljši vpogled v prostore in opremo knjižnice, za kakovostno vrednotenje ne potrebujemo. Metoda spraševanja, ki smo jo prav tako ocenili kot eno najprimernejših in jo izvedli tudi sami, je anketa. Izvedba ankete je dokaj enostavna, relativno hitra in ekonomicna. Z njeno uporabo pridobimo številne kvantitativne podatke, ki jih lahko med seboj primerjamo in jih vizualno prikažemo. Vendar pa so rezultati anketiranj pogosto boljši od realnosti, kar se je potrdilo tudi v naši anketi. Anke­tiranci namrec pogosto podajo bolj družbeno zaželene odgovore, ali so z obsto­jecim stanjem zadovoljni, ker niti ne vedo, kaj naj bi jim knjižnica po pravilniku, standardih in smernicah ponujala. Zato je zaželeno, da se anketa v kontekstu raziskav s podrocja vrednotenja knjižnicnih prostorov kombinira še s kakšno drugo metodo, na primer z intervjujem in/ali ekspertno študijo. Med izvedbo an­ketiranja smo, na primer, ugotovili, da je kar tri cetrtine uporabnikov s prostori OKA v splošnem zadovoljnih, ceprav so rezultati ekspertne študije pokazali, da so prostori OKA, glede na pravilnik, premajhni za 503 m2. Enako velja tudi za zadovoljstvo z opremo OKA. Kar 97 % anketiranih uporabnikov je z opremo OKA v splošnem zadovoljnih, rezultati ekspertne študije pa kažejo na to, da OKA svojim uporabnikom ponuja kar 74 citalniških in uporabniških mest premalo. (Pre)majh- nosti knjižnicnih prostorov, pomanjkanja posameznih uporabniških mest in drugih pomanjkljivosti, vezanih na prostor in opremo OKA, pa niso pokazali zgolj rezultati ekspertne študije, temvec tudi odgovori intervjuvank. Tako lahko sklepamo, da je kombinacija raziskovalnih metod za kakovostno vrednotenje knjižnicnih prostorov in opreme nujno potrebna. Pri samem oblikovanju ankete pa moramo biti pozorni na to, kaj želimo z njeno izvedbo izvedeti in na kakšen nacin bomo rezultate anketiranja uporabili. Metoda, ki smo jo prav tako preizkusili in jo ocenili kot eno primernejših za vred­notenje knjižnicnih prostorov, je ekspertna študija. Uporaba metode v kontekstu vrednotenja knjižnicnih prostorov se je izkazala za uporabno, saj smo z njeno uporabo dobili konkretne vrednosti, ki so prikazale odklon od predpisanih vred­nosti zakonskih dolocil in smernic. Ker je to edina raziskovalna metoda, pri kateri neposredno primerjamo številske podatke z zakonsko predpisanimi dolocili, je ekspertna študija ena primernejših metod, katere rezultate lahko vodstvo knjižni­ce uporabi pri oblikovanju zahtev za pridobitev dolocenih namenskih sredstev s strani posameznih financerjev (na primer obcine). Pozitivna stran izvedbe ome­njene metode je tudi ta, da ima vsaka knjižnica oziroma njeno vodstveno osebje zbranih že veliko podatkov, zato je lahko njena izvedba relativno hitra. Kljub pozitivnim karakteristikam ekspertne študije pa smo na podlagi lastnega preizkusa le-te ugotovili, da je metoda lahko le delno koristna. Ne poda namrec vedno celovite in povsem ustrezne slike prostora in opreme, kar se je med našo raziskavo izkazalo v primeru števila racunalnikov, ki jih predpisuje Pravilnik. OKA ima, glede na Pravilnik, vec racunalnikov (5), kot je minimalno potrebno, vendar to ne pomaga, saj so racunalniki po besedah intervjuvank zastareli in pocasni, kar pa potrjujejo tudi rezultati anketiranja, kjer je bila starost racu­nalnikov opredeljena kot najbolj moteci element pri trenutni opremi knjižnice. Iz predstavljenega primera tako dobimo dodatno potrditev, da je za pridobitev ustrezne slike prostora in opreme zahtevana triangulacija raziskovalnih metod. Na podlagi številnih primerov iz literature bi poleg treh preizkušenih metod med primernejše za vrednotenje knjižnicnih prostorov uvrstili še nemotece opazo­vanje. Z nemotecim opazovanjem lahko ocenjujemo vidike, kot je razumevanje razporeditve knjižnice – kako se uporabniki orientirajo v knjižnicnih prostorih, kakšne so njihove iskalne poti, razumevanje uporabniškega vedęnja pri upo­rabi knjižnicnih prostorov ipd. Z izvedbo nemotecega opazovanja lahko torej opazujemo in beležimo vedęnje uporabnikov, ki se resnicno pojavi, ter identi­ficiramo vedęnje ali procese, za katere uporabniki niti ne bi pomislili, da so za nas pomembni. Z rezultati, ki jih pridobimo z izvedbo tovrstnih opazovanj, lahko prepoznamo trenutne pomanjkljivosti knjižnicnih prostorov in njihove opreme ter na podlagi teh posledicno dobimo odgovore na vprašanja, kako bi prostor lahko naredili ustreznejši in ucinkovitejši. Pri tem si lahko pomagamo z uporabo dodatnih raziskovalnih metod, na primer spraševanja (intervju, anketni vpra­šalniki …), s katerimi preverimo svoja opažanja, pridobimo dodatne informacije in primerjamo, kako dobro podatki opazovanja sovpadajo s podatki porocanja opazovancev. 6 Zakljucek Na podlagi predstavljenega vidimo, da je vrednotenje knjižnicnih prostorov in opreme v njih proces, ki zahteva poznavanje zakonskih dolocil, priporocil, standardov ter drugih smernic. Za uspešno in ucinkovito vrednotenje knjižnic­nih prostorov moramo poznati nabor vidikov, ki jih želimo vrednotiti, ter nabor raziskovalnih metod, s katerimi lahko to opravimo. Pri slednjih pa nikakor ne smemo pozabiti na dejstvo, da je za celovito analizo knjižnicnih prostorov in opreme v njih treba kombinirati vec razlicnih raziskovalnih metod, saj lahko le tako bolje razumemo, kako uporabniki in strokovni delavci doživljajo fizicni prostor knjižnice, kako ga uporabljajo, ter kakšne so njihove potrebe. Navedeni viri Aabř, S., Audunson, R. in Varheim, A. (2010). How do public libraries function as meeting places? Library & Information Science Research, 32(1), 16–26. https://doi.org/10.1016/j.lisr.2009.07.008 Adcock, E. P. (ur.). (2005). IFLA nacela za hrambo knjižnicnega gradiva in za ravnanje z njim. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. https://repository.ifla.org/bitstre­ am/123456789/1271/1/ipi1-sl.pdf Ambrožic, M. (2005). Anketna metoda. V A. Šauperl (ur.), Raziskovalne metode v bibliote­karstvu, informacijski znanosti in knjigarstvu (str. 23–52). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. Ambrožic, M. in Badovinac, B. (2009). Mnenje uporabnikov o delovanju in storitvah NUK. Narodna in univerzitetna knjižnica. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC­ -591TMZTZ American Library Association. (2011). Building blocks for planning functional library space (3. izd.). Scarecrow Press. Applegate, R. (2009). The library is for studying: student preferences for study spa­ce. Journal of Academic Librarianship, 35(4), 341–346. https://doi.org/10.1016/j.aca­ lib.2009.04.004 Baker, L. M. (2006). Observation: a complex research method. Library trends, 55(1), 171–189. https://www.ideals.illinois.edu/items/3831 Beak, J. Y. (2013). Public libraries as places for STEM learning: an exploratory interview study with eight librarians. Science-Technology Activities & Resources For Libraries, 3–16. https://ncil.spacescience.org/images/papers/Baek_Public%20Libraries%20as%20Pla­ ces%20for%20STEM%20Learning.pdf Bodaghi, N. B. in Zainab, A. N. (2013). Accessibility and facilities for the disabled in public and university library buildings in Iran. Information Development, 29(3), 241–250. https://doi.org/10.1177/0266666912461265 Bon, M., Gazvoda, J., Horžen, V., Karun, B., Kek, R., Kovár, B., Podbrežnik Vukmir, B., Resman, S., Rozman Salobir, M., Sirk, I., Vodeb, G. in Žumer, M. (2012). Slovenske splošne knjižnice za prihodnost: strategija razvoja slovenskih splošnih knjižnic 2013–2020. Zdru­ženje splošnih knjižnic Slovenije. Bryant, J., Graham, M. in Graham, W. (2009). Academic libraries and social and learning space: a case study of Loughborough University Library, UK. Journal of Librarianship and Information Science, 41(1), 7–18. https://doi.org/10.1177/0961000608099895 Ciesielska, M., Öhlander, M. in Wolanik Boström, K. (2018). Observation methods. V M. Ciesielska in D. Jemielniak (ur.), Qualitative Methodologies in Organization Studies: Vo­lume II: Methods and Possibilities (str. 33–52). Palgrave Macmillan, Cham. https://doi.org/10.1007/978-3-319-65442-3_2 Connaway, L. S. in Redford, M. L. (2017). Research methods in library and information science (6. izd.). Libraries Unlimited. Faletar Tanackovic, S., Lacovic, D. in Gašo, G. (2014). Student use of library physical spaces: unobtrusive observation of study spaces in an academic library. V S. Faletar Ta­nackovic in B. Bosancic (ur.), Assessing Libraries and Library Users and Use: Proceedings of the 13th international conference Libraries in the Digital Age (LIDA) (str. 69–78). LIDA. file:///C:/Users/Uporabnik/Downloads/762790.LIDA2014_Proceedings.pdf Gill, P. (2001). The public library services: IFLA/UNESCO guidelines for development. Saur. Given, L. M. in Leckie, G. J. (2003). »Sweeping« the library: mapping the social activi­ty space of the public library. Library & Information Science Research, 25(4), 365–385. https://doi.org/10.1016/S0740-8188(03)00049-5 Golicnik, B. in Ward-Thompson, C. (2002). Opazovanje in vedenjski zemljevidi: metoda raziskovanja javnega odprtega prostora v mestu. Urbani izzivi, 13(1), 82–89. https://www.jstor.org/stable/44180406 Golicnik Marušic, B. (2010). Uspešni javni odprti prostori. Annales. Series historia et so­cio­logia, 20(1), 103–118. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OMRPLYXM Grdešic, S. (2019). Primernost prostorov Knjižnice Crnomelj [Magistrsko delo]. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=108721&­lang=eng Hayes, E. in Morris, A. (2005). Leisure role of public libraries: user views. Journal of Librari­anship and Information Science, 37(3), 131–139. https://doi.org/10.1177/0961000605057480 Hughes, A. M. (2011). The library as a preferred place for studying: observation of stu­dents’ use of physical spaces. Evidence Based Library and Information Practice, 6(2), 61–63. https://doi.org/10.18438/B8VS6Q Irvall, B. in Skat, G. (2015). IFLA Smernice za dostop za uporabnike z oviranostmi. Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. ISO/TR 11219:2012. Information and documentation – Qualitative conditions and basic statistics for library buildings – Space, function and design. (2012). International Organi­zation for Standardization. James, R. (1983). Libraries in the mind: how can we see users’ perceptions of libraries? Journal of Librarianship, 15(1), 19–28. https://doi.org/10.1177/096100068301500102 Julien, H. in Duggan, L. J. (2000). A longitudinal analysis of the information needs and uses literature. Library & Information Science Research, 22(3), 291–309. https://doi.org/10.1016/S0740-8188(99)00057-2 Khan, A. (2009). Better by design: an introduction to planning and designing a new library building. Facet Publishing. Klemencic, S. in Hlebec, V. (2007). Fokusne skupine kot metoda presojanja in razvijanja kakovosti izobraževanja. Andragoški center Slovenije. https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=35041 Koler Povh, T. in Dovjak, M. (2019). Vrednotenje kakovosti notranjega okolja visoko­šolske knjižnice – primer knjižnice Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Knjižnica, 63(1–2), 141–162. https://knjiznica.zbds-zveza.si/knjiznica/article/view/7649/7129 Koler Povh, T., Dovjak M. in Kunic, R. (2019). Nacrtovanje knjižnic v smeri kakovostnega dela in izboljšane uporabniške izkušnje. Knjižnica, 63(1–2), 97–107. https://knjiznica.zbds-zveza.si/knjiznica/article/view/7647 Kopuz, M. (2016). Zasnova vecnamenske stavbe knjižnice [Projektna naloga]. Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo. https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=62399 Larsen, D. in Tatarka, A. (2008). Wayfinding revisited: improved techniques for assessing and solving usability problems in physical spaces. V S. Hiller, K. Justh, M. Kyrillidou in J. Self (ur.), Building effective, sustainable, practical (str. 65–73). Association of Research Libraries. Leckie, G. J. in Hopkins, J. (2002). The public place of central libraries: findings from Toronto and Vancouver. Library Quarterly, 72(3), 326–372. https://doi.org/10.1086/lq.72.3.40039762 Logan, L. in Starr, S. (2005). Library as place: results of a delphi study. Journal of the Me­dical Library Association, 93(39), 315–326. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC1175798/ Mandel, L. H. (2010). Toward an understanding of library patron wayfinding: observing patrons’ entry routes in a public library. Library & Information Science Research, 32(2), 116–130. https://doi.org/10.1016/j.lisr.2009.12.004 May, F. (2011). Methods for studying the use of public spaces in libraries. Canadian Journal of Information and Library Science, 35(4), 144–156. https://doi.org/10.1353/ils.2011.0027 May, F. in Black, F. (2010). The life of the space: evidence from Nova Scotia public librari­es. Evidence Based Library and Information Practice, 5(2). 5–34. https://doi.org/10.18438/B8MS6J McDonald, A. (2007). The top ten qualities of good library space. V K. Latimer in H. Nie­gaard (ur.), IFLA library building guidelines: developments & reflections (str. 13–29). K. G. Saur. https://doi.org/10.1515/9783598440373.1.13 McKechnie, L. (2006). Observations of babies and toddlers in library settings. Library Trends, 55(1), 190–201. https://doi.org/10.1353/lib.2006.0043 Mesec, B. in Rode, N. (b. d.) Raziskovanje vzrocno-posledicnih odnosov: Eksperiment. Neufert, E. (2008). Projektiranje v stavbarstvu: osnove, standardi, predpisi za konstrukcije, gradnja, oblikovanje, potrebni prostor, namembnost prostorov, mere zgradb, prostorov in opreme – s clovekom kot merilom in ciljem: prirocnik za projektante, izvajalce in študente (2., dopolnjena in prenovljena izd.). Tehniška založba Slovenije. Nojfert, E. (2012). Arhitektonsko projektovanje (39. izd.). Gradevinska knjiga. Podbrežnik, I. (2016). Ugotavljanje zadovoljstva uporabnikov s kakovostjo storitev v slo­venski splošni knjižnici. Knjižnica, 60(1), 17–44. https://knjiznica.zbds-zveza.si/knjizni­ ca/article/view/6148 Podgornik, V. (2019). Pomen knjižnice kot javnega prostora – knjižnica kot »tretji pro­stor«: primer Goriške knjižnice Franceta Bevka Nova Gorica. Knjižnica, 63(1–2), 345–365. https://knjiznica.zbds-zveza.si/knjiznica/article/view/7657/7137 Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnicne javne službe. (2023). (3. 3. 2023). Uradni list RS, št. 28/23, str. 1570–1599. https://www.uradni-list.si/_pdf/2023/Ur/u2023028.pdf  Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. (2005). Uradni list RS, št. 39/05. Sandlian, P. (2008). Designing a children’s library: a review. Public Library Quarterly, 13(1), 17–26. https://doi.org/10.1300/J118v13n01_03 Shin, G. D., Jeon, K. in Lee, H.-E. (2022). Public library needs assessment to build a com­munity-based library: triangulation method with a social media data analysis. Library & Information Science Research, 44(1), 1–11. https://doi.org/10.1016/j.lisr.2022.101142 SIST EN 17037:2019. Slovenski standard. Dnevna svetloba v stavbah = Daylight of buildings. (2005). Slovenski inštitut za standardizacijo. Strateški nacrt Lavriceve knjižnice Ajdovšcina 2015–2020. (2015). Lavriceva knjižnica Aj­dovšcina. Strokovna priporocila in standardi za splošne knjižnice (za obdobje 2018–2028). (2019). Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. https://www.knjiznice.si/sistem-splosnih-knjiz­nic/pomembni-dokumenti/ Todaro, A. J. (2005). Library services for people with disabilities in Argentina. New Libra­ ry World, 106(5/6), 253–268. https://doi.org/10.1108/03074800510595869 Vogrincic Cepic, A. (2017). Knjižnica kot (tretji) prostor: družbeni ucinki prostorskih praks. Keria Studia Latina et Graeca, 19(1), 57–80. https://doi.org/10.4312/keria.19.1.57-80 Webb, K. M., Schaller, M. A. in Hunley, S. A. (2008). Measuring library space use and preferences: charting a path toward increased engagement. Libraries and the Academy, 8(4), 407–422. https://doi.org/10.1353/pla.0.0014 Wildemuth, B. W. (ur.). (2017). Applications of social research methods to questions in information and library science. Libraries Unlimited. Zakon o knjižnicarstvu (ZKnj-1). (2001). Uradni list RS, št. 87/2001, 96/2002 – ZUJIK, 92/2015. http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2442# Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o knjižnicarstvu (ZKnj-1A). (2015). Uradni list RS, št. 92/2015. http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7216 Žigon, Z. in Lavriceva knjižnica. (2014). Kjer knjige najdejo dom: 150 let knjižnicarstva v Ajdovšcini in Vipavi. Lavriceva knjižnica. Žumer, M. (2005). Ekspertna študija. V Šauperl, A. (ur.), Raziskovalne metode v bibliote­karstvu, informacijski znanosti in knjigarstvu (str. 96–101). Univerza v Ljubljani, Filozof­ska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. Nika Papež e pošta: papeznika@gmail.com dr. Tanja Mercun Kariž, izr. prof. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana e pošta: tanja.mercunkariz@ff.uni-lj.si Knjižnicni sistemi nordijskih držav Library Systems of the Nordic Countries Alenka Kavcic Colic Oddano: 2.4.2024 – Sprejeto: 5.8.2024 1.02 Pregledni znanstveni clanek 1.02 Review article UDK 02(48) DOI https://doi.org/10.55741/knj.68.4.2 Izvlecek Namen: Pregled knjižnicnih sistemov nordijskih držav in proucitev organizacije njiho­vih knjižnic. Metodologija/pristop: Prispevek temelji na raziskavi nordijskih knjižnicnih sistemov, ki je potekala v okviru širše raziskave v obdobju od leta 2021 do 2023. Pri raziskavi smo uporabili anketni vprašalnik, intervjuje ter pregled literature in zakonodaje obravna­vanih držav. Rezultati: Knjižnice nordijskih držav so se razvile v zacetku 20. stoletja pod vplivom ameriških knjižnic in imajo po svojem delovanju skupne znacilnosti, zaradi cesar lahko govorimo o nordijskem modelu knjižnicarstva. Danes so nordijske knjižnice pretežno usmerjene k svojim lokalnim skupnostim in zato uživajo mocno politicno podporo. Za razliko od drugih evropskih knjižnic se nordijske knjižnice dojemajo kot spodbujevalec družbenih in kulturnih sprememb ter so kljucnega pomena pri razvoju demokraticne družbe. Nacionalne knjižnice nordijskih držav opravljajo tako nacional­no kot univerzitetno funkcijo, vendar pa ne izvajajo vseh nalog, ki jih navadno izvaja nacionalna knjižnica. Nekatere naloge, kot sta vodenje knjižnicne statistike ali med­bibliotecna izposoja, se prepušcajo drugim ustanovam. Dodatna znacilnost nordijskih knjižnic so repozitorijske knjižnice in novi inovativni modeli knjižnic, kot so »odprta«, »pametna« in »sodelovalna knjižnica«. Omejitve raziskave: Kljucni viri so v izvirnih jezikih nordijskih držav. Obstojeci siste­mi za prevajanje še niso tako dobri, da bi prevedli bistvo pogledov nordijskih biblio­tekarjev in informacijskih strokovnjakov na knjižnicarstvo ter njihovega dojemanja podrocja. Izvirnost/uporabnost raziskave: Ker je bilo izhodišce raziskave slovenski knjižnicni sis­tem, lahko rezultati pomagajo pri razumevanju razlik v nordijskem knjižnicarstvu ter pri uvajanju sprememb in novosti v slovenskem knjižnicnem sistemu. Kljucne besede: nordijske države, nordijske knjižnice, nordijski knjižnicni sistemi, analiza Podatkovni set: Vsebina prispevka ne temelji na raziskovalnih podatkih. Abstract Purpose: Overview of library systems in the Nordic countries and examination of the organization of their libraries. Methodology/Approach: This contribution is based on research into Nordic library sys­tems conducted as part of a broader study from 2021 to 2023. The research utilized a survey questionnaire, interviews, as well as a review of literature and legislation from the countries under consideration. Results: Libraries in Nordic countries developed in the early 20th century under the influence of American libraries and share common characteristics in their operations, leading to the recognition of a Nordic model of librarianship. Presently, Nordic librar­ies are primarily oriented towards their local communities and therefore receive strong political support. Unlike other European libraries, they are perceived as catalysts for social and cultural change and are pivotal in the development of democratic societies. National libraries in Nordic countries serve both national and university functions, although they do not perform all tasks carried out by national libraries elsewhere. Certain tasks, such as library statistics management or interlibrary loan services, are delegated to other institutions. Additional characteristics of Nordic libraries include repository libraries and innovative models such as the “open”, “smart” and “participa­tive library”. Research limitations: The key sources are in the original languages of the Nordic coun­tries. Existing translation systems are not yet advanced enough to convey the essence of views and perceptions within the field of librarianship from the perspective of Nor­dic librarians and information professionals. Originality/practical implications: Since the starting point of the research was the Slove­nian library system, the research results can assist in understanding the differences in Nordic librarianship and in implementing changes and innovations in the Slovenian library system Keywords: Nordic countries, Nordic libraries, Nordic library systems, analysis Dataset metadata: No research data are associated with this article. 1 Uvod Na vlogo in razvoj knjižnice v dolocenem okolju vpliva vec dejavnikov, med njimi tudi razvitost in informacijska zrelost družbe. V informacijsko zreli družbi ima knjižnica pomembno vlogo pri razvoju informacijske pismenosti in spodbujanju družbenega razvoja. V takšni družbi je sistem razvoja in sofinanciranja knjižnic ter knjižnicne infrastrukture samoumeven. Severnoevropske države, predvsem nordijske, ki dosegajo visok življenjski standard in omogocajo normalen razvoj knjižnic, izpolnjujejo navedene pogoje. Glede na skupne znacilnosti nordijskih knjižnic lahko pritrdimo Torstenssonu (1993), da obstaja model nordijskega knjižnicarstva. To je zato, ker na organiza­cijo in delovanje knjižnic vplivajo družbena zavest in vrednote, ki so se s casom tudi razvile v nordijskih knjižnicah. Družbena vloga knjižnic je zelo pomembna, saj so te gonilo družbenega razvoja, demokracije in multikulturnosti. So drugac­ne, kot jih poznamo v naših regijah, saj odpirajo nova vprašanja in naslavljajo razlicne probleme, ki jim pri nas nismo dajali vecje pozornosti. Poleg tega ne moremo spregledati dejstva, da v statisticnem pregledu razvitosti evropskih splošnih knjižnic iz leta 20221 1 Najnovejša analiza knjižnic je dostopna na spletni strani: https://publiclibraries2030.eu/2024/02/public-libraries-and-skills-2022-factsheets/. Norveška in Islandija nista vkljuceni v raziskavo. pod naslovom Public Libraries 2030 splošne knjižnice Finske, Švedske in Danske zasedajo prva štiri mesta najrazvi­tejših knjižnic v Evropski uniji. Poleg omenjenih držav tudi Islandija in Norve­ška, ki nista zajeti v omenjeni analizi, sodita v nordijsko skupino držav. Za skupino petih držav v tem prispevku uporabljamo izraz »nordijske države«. Ceprav se danes kot sopomenka pogosteje uporablja izraz »skandinavske drža­ve«, se želimo izogniti nesporazumom, saj so bile v preteklosti skandinavske dr­žave le Švedska, Norveška in Danska. Islandija je bila zgodovinsko del Norveške in Danske do leta 1944, ko se je osamosvojila, Finska pa del Švedske.2 2 Britannica, The Editors of Encyclopaedia. »Scandinavia«. Encyclopedia Britannica, 22 Jan. 2024, https://www.britannica.com/place/Scandinavia. Zaradi njihove specifike in uspešnega delovanja smo se v tem prispevku odlo­cili za obravnavo le knjižnic nordijskih držav. Predvsem nas zanima, kako so organizirane ter zakaj so te knjižnice uspešne in tako pomembne za okolje, v katerem delujejo. V Bibliotekarskem terminološkem slovarju (Kanic idr., 2009) je knjižnicni sis­tem definiran kot »organizirana, strokovno usklajena povezava knjižnic na dolocenem obmocju, podrocju, ki zagotavlja uporabnikom knjižnicne storitve«. V tem prispevku uporabljamo besedno zvezo »knjižnicni sistem« za oznacevanje organizacije knjižnic ter njihovo vlogo in delovanje v skupnostih. Na podlagi pridobljenih virov so v nadaljevanju predstavljeni družbeno in kul­turno okolje, ki je vplivalo na razvoj teh knjižnic v Severni Evropi, njihova orga­niziranost, sodelovanje, strokovni razvoj ter nove smeri razvoja. 2 Metodologija raziskave Raziskava nordijskih knjižnicnih sistemov je potekala v daljšem obdobju, in si­cer kot del širše raziskave 14 razvitih evropskih držav od leta 2021 do 2023. Pokri­tost teh sistemov v razlicnih virih je precej variirala. V letu 2021 smo pregledali vse dosegljive vire v slovenšcini, hrvašcini, anglešcini in španšcini. Najvec objav smo našli o državah na Skandinavskem polotoku. Ker so bili pridobljeni podatki nezadostni in parcialni, smo pripravili vprašalnik, ki smo ga poslali kolegom v tujini, ki so imeli na voljo informacije o celotnem knjižnicnem sistemu v svoji državi. To so bili strokovnjaki iz nacionalnih oziroma kraljevih knjižnic in pred­stavniki nacionalnih združenj knjižnic. Pri oblikovanju vprašalnika smo izhajali iz svojih izkušenj s slovenskim knjižnicnim sistemom. Vprašalnik je vkljuceval vprašanja s podrocij knjižnicne zakonodaje, vloge in funkcij nacionalnih/kra­ljevih knjižnic, virov financiranja knjižnicne dejavnosti, vpetosti knjižnic v razi­skovalno in projektno dejavnost, katalogizacije, izgradnje digitalnih knjižnic ter ohranjanja knjižnicnih gradiv. Namen vprašalnika je bil preveriti, ali v tujini obstajajo boljše rešitve, ki bi jih lahko uporabili tudi v našem okolju. Iz nordij­skih držav smo prejeli delne odgovore na naš vprašalnik. Glavni razlog za to so bile razlike v naših knjižnicnih sistemih. Zaradi potrebe po pojasnitvi razlik v organizaciji knjižnic smo se s kolegi iz švedske Kraljeve knjižnice in danskega združenja knjižnic dodatno sestali na spletu. Pogovor je potekal v obliki nefor­malnega intervjuja. Kljub temu smo ugotovili, da ne obstaja dovolj podatkov o zakonski ureditvi knjižnicnega sistema, zato smo od julija 2022 do julija 2023 analizirali predpise s podrocja knjižnic, ki so vecinoma napisani v nacionalnih jezikih. V ta namen smo uporabljali prevajanje z aplikacijo Google Translate, po­zneje pa tudi s Chat GPT, razlicico 3.5. Rezultati, ki jih je avtorica tega prispevka pridobila s pomocjo pregleda literature, odgovorov na anketo in intervjujev, so bili pripravljeni kot interno porocilo za vodstvo Narodne in univerzitetne knjiž­nice (Kavcic Colic in Balažic, 2022). Ker pa je besedilo preobsežno za clanek, smo se v tem prispevku osredotocili na predstavitev dolocenih ugotovitev na podlagi izvedene analize. 3 Družbeni in kulturni kontekst razvoja nordijskih knjižnic Mnogi avtorji (Hansson, 2013; Obelitz Rode, 2015; Kekki, 2012; Karhula, 2015) menijo, da so na zgodovinski razvoj nordijskih knjižnic na koncu 19. in v zacetku 20. stoletja znatno vplivale politicne, družbene in kulturne spremembe tiste­ga casa. S podporo politicnih odlocevalcev in lokalnih elit so knjižnice postale nosilke družbenih in kulturnih sprememb ter spodbujevalke demokratizacije družbe. Ce jih danes primerjamo z drugimi knjižnicnimi sistemi Evrope, lahko recemo, da imajo nordijske knjižnice dolocene specifike, ki nakazujejo poseben model organiziranosti in delovanja. 3.1 Razvoj nordijskega modela knjižnicarstva Byberg (1993) ugotavlja, da Evropejci tradicionalno pripisujemo velik pomen ucenju in znanju, zato knjiga sama po sebi nosi vrednost, tudi ce je ne beremo. Ta koncept je bil v celotni Evropi prisoten konec 19. stoletja. Knjižnica je bila takrat koncipirana kot hram znanja in knjižnicarji so strogo varovali knjige. Knjižnica je bila uporabnikom dostopna le dve uri na dan ali manj in jim ni omogocala prostega dostopa do knjig, bili so namrec odvisni od knjižnicarja, ki je sam iz­biral knjige, za katere je menil, da jih uporabniki potrebujejo. Knjižnice so bile same sebi namen. Pedersen (2016) pojasnjuje, da je knjižnice na Norveškem že od 19. stoletja dalje delno financirala država. Hkrati je v drugi polovici 19. stoletja ameriška družba doživljala popolno industrializacijo gospodarstva v skladu s filozofijo Taylo­rizma. Ta pristop je bil prisoten v vseh procesih, vkljucno s knjižnicno dejav­nostjo. Iz tega izhaja njihov pragmatizem, ki je poudarjal ne le znanje, temvec tudi uporabnost tega znanja v praksi in vsakdanjem življenju. Ameriška knjiž­nicna ideologija se je v drugi polovici 19. stoletja osredotocala na idejo, da je vsak posameznik odgovoren zase in da potrebuje znanje za uspeh, zato mora imeti priložnost pridobiti to znanje. Knjižnica je bila v tej družbi informacijska in izobraževalna organizacija, ki je bila pomembna za razvoj posameznika in posledicno demokracije. Ta novi pogled na svet je pritegnil pozornost nordijskih držav, saj je bil sam kon­cept zelo blizu nacinu njihovega razmišljanja. Konec 19. in zacetek 20. stoletja so mnogi Norvežani, Švedi, Finci in Danci potovali v Ameriko ter spoznavali njiho­ve knjižnice. Americani so bili zanje model demokracije, svobode, razsvetljen­stva in nekakšna družbena utopija. Byberg (1993) navaja, da je v tem casu vsak cetrti Norvežan potoval v Ameriko. Prvi med njimi je bil Haakon Nyhuus, vodja Deichmanove knjižnice v Oslu, ki je preživel štiri leta v ameriških knjižnicah in od tam prinesel uporabniško usmerjeni model knjižnice v Norveško. Ta model je bil pozneje vzor za vse druge knjižnice v Severni Evropi, predvsem na Švedskem, Danskem in Finskem. Proti koncu 19. stoletja so te knjižnice uvajale ameriške inovacije, kot so knjižne police s prostim pristopom, klasifikacije del na podlagi vsebine ter nov nacin or­ganizacije in delovanja. Leta 1902 je norveški parlament sprejel reformo knjiž­nic, tako da so se te osredotocale na potrebe uporabnika. Takrat je bila tudi uvedena nacionalna centralizirana knjižnicna politika, tudi nabava, za katero so skrbe­le obcine. Že obdelane knjige so bile razdeljene knjižnicam za izposojo, kar je omogocalo ucinkovito porabo sredstev. Ugotovili pa so, da knjižnice ne poznajo dovolj bralnih navad svojih uporabnikov, zato so uvedli knjižni inšpektorat, ki je skrbel za kakovost knjižnicnih zbirk, izposojo in razmere delovanja knjižnice. Inšpektorji so bili tudi svetovalci in so usmerjali delovanje knjižnice. Ti inšpek­torji so bili prisotni na Norveškem od leta 1900 do 1980. Norveški model se je hitro širil po drugih nordijskih državah. 3.2 Knjižnica kot spodbujevalec družbenih in kulturnih sprememb ter razvoja demokraticne družbe Knjižnicni sistemi nordijskih držav so tesno povezani z idejo socialne demo­kracije in spodbujanjem samoucenja (Koren, 2009, str. 322). Splošne knjižnice v nordijskih državah so se razvile kot del procesa industrializacije in demo­kratizacije šele v petdesetih letih 20. stoletja (Torstensson, 1993). Že v zacetku 20. stoletja so Finska, Norveška in Švedska sprejele zakonodajo s podrocja knjižnicarstva, ki danes doloca vlogo knjižnic v družbi. Predvsem naj bi krepile demokraticni sistem z zagotavljanjem svobodnega in enakopravnega dostopa do informacij za vse državljane ter spodbujale aktivno razširjanje informacij, izobraževanja in kulturne dejavnosti s pomocjo brezplacnih storitev in proste­ga dostopa do gradiva (Pedersen, 2016; Koizumi in Larsen, 2023). Svoj pomen v družbi morajo knjižnice dokazovati s konkretnimi dejavnostmi, ne le s trdit­vami. Torstensson (1993) opisuje, da razvoj splošnih knjižnic na Švedskem ni odvisen zgolj od družbenega razvoja, temvec predvsem od politicnih odlocitev in aktiv­nosti knjižnicarjev. Posebno pozornost so namenjali knjižnicnim storitvam za otroke, uporabnike z nižjo izobrazbo, migrante, ranljive skupine in starejše. Tra­dicija lokalne samouprave v nordijskih deželah, ki se je razvijala skozi izobraže­vanje in knjižnicarstvo, je omogocila ustanavljanje knjižnic s strani obcanov ter njihovo financiranje prek davkov in donacij. Posebej ugodni za švedske knjižnice so bili cilji kulturne politike iz leta 1974.3 3 V letu 1974 je švedski parlament dolocil naslednje cilje kulturne politike: zašcita svobode go­vora in razvoj možnosti za uveljavljanje te svobode; omogociti ljudem priložnosti za kreativne dejavnosti in druženje; boriti se proti negativnim posledicam komercializacije v kulturnem sektorju; promovirati decentralizacijo dejavnosti in odlocanja v kulturnem sektorju; prilagajanje potrebam ranljivih skupin; omogocati umetniško in kulturno prenovo; zagotoviti ohranjanje in obstoj kulturne dedišcine ter izmenjava izkušenj s tujino na podrocju kulture (Torstensson, 1993, str. 62). Pozneje, leta 1984, je Državna komisija za splošne knjižnice na Švedskem med nalogami knjižnic navedla: dostop držav­ljanov do knjig, spodbujanje branja, omogocanje svobodnega in enakopravnega dostopa do informacij ter razvoj izobraževalne dejavnosti s pomocjo posredni­kov; posebno pozornost je namenila potrebam otrok in njihovemu branju. Na Finskem je bil pomen knjižnice neprecenljiv pri ohranjanju jezika ter razvoju kulturne in nacionalne identitete. Ceprav je bila finska družba zelo konserva­tivna, je dovolila razvoj knjižnic, ker so te prispevale k nacionalnemu ozavešca­nju Fincev (Vatanen, 1993). Po prvi svetovni vojni so se finske knjižnice skušale lociti od švedskega in ruskega vpliva, saj so se Finci borili za locitev od Rusije, kar jim je uspelo leta 1917. Knjižnice so bile vecinoma namenjene nižjim slojem družbe, pri cemer je bila njihova glavna vloga ozavešcanje in razširjanje znanja med ljudstvom. Financno so jih podpirale obcine (nabavo knjig in placilo plac knjižnicarjev) (Vatanen, 1993). Finske knjižnice so se zgledovale po švedskih, ki so med prvimi prevzele nor­veški model delovanja. Društvo za razvoj ljudskega popularnega izobraževa­nja (KVS)4 4 V finšcini Kansanvalistusseura (KVS). , ustanovljeno leta 1874, je imelo veliko zaslug pri razvoju splošnih knjižnic in ustanavljanju Društva knjižnicarjev leta 1910. Takrat je imela Finska okrog tri milijone prebivalcev. Društvo za razvoj ljudskega popularnega izobra­ževanja je aktivno vplival na oblikovanje mreže knjižnic po zgledu ameriških knjižnic. Leta 1905 je bila uvedena praksa, ki so jo prinesli iz Amerike, vkljucno s klasifikacijo Dewey. Na koncu 20. stoletja je nordijske države zajela recesija, kar je privedlo do dra­sticnega zmanjšanja proracunov knjižnic in njihovega zaprtja (Adriŕ-Camarasa in Giménez-Chornet, 2019). Z izgubo sovjetskega trga, zapiranjem malih pod­jetij, vecanjem javnega dolga in povecevanjem števila brezposelnih na 20 % je Finska doživela mocno ekonomsko krizo. Kljub temu je parlament s 164 glasovi za od skupaj 200 odlocil, da sta dostop do javnih knjižnic in izposoja gradiva brezplacna (Salaberría, 2000). Na Švedskem so v devetdesetih letih kot posledica ekonomske krize zaprli 500 lokalnih knjižnic, predvsem na ruralnih obmocjih. Podobno se je zgodilo tudi na Danskem v letih 2004 in 2005, ko se je z reformo lokalne samouprave zmanjšalo število obcin z 271 na 98, posledicno pa je bilo zaprtih skoraj 500 od vec kot 1000 knjižnic (Bon idr., 2017, str. 54). V enem in­tervjuju (Paraschiv, 2018) Peter Alsbjer, direktor knjižnice obmocja Örebro na Švedskem, razlaga, da so te knjižnice našle rešitev pri vzdrževanju odprtosti knjižnic, uporabi informacijske in komunikacijske tehnologije ter ponujanju pomoci otrokom in beguncem pri ucenju lokalnega jezika ter pisanju domacih nalog v prostovoljcih. Druga rešitev je bila ohraniti odprtost knjižnic tudi po odhodu strokovnih delavcev. Tako se je knjižnica vrnila k uporabnikom in lo­kalnemu prebivalstvu izkazovala zaupanje. Leta 2013 sta Švedska in Norveška dobili nov zakon o knjižnicarstvu, ki oprede­ljuje knjižnico kot mesto druženja in »areno za razsvetljeni javni diskurz« (Au­dunson idr., 2019, str. 1397) ter kot neodvisno institucijo, ki podpira demokracijo in svobodno ustvarjanje mnenj. Rezultati raziskave, ki so jo opravili Audunson idr. (2019), so pokazali, da na Danskem, Norveškem in Švedskem uporabniki knjižnicam pripisujejo vecji pomen. Ne vidijo jih le kot organizacije za razvedri­lo, ampak kot ponudnice informacij in znanja, ki jih potrebuje aktiven držav­ljan. Podoba knjižnic kot mesta druženja in javne razprave ni tako prisotna pri uporabnikih kot pa pri knjižnicarjih. Ta podoba je tudi odvisna od pogostosti uporabe knjižnice in zaupanja knjižnici. Sicer pa so v ospredju tradicionalne knjižnicne storitve. Maja 2018 so se v Malmöju, na Švedskem, na kulturnem politicnem vrhu sešli odlocevalci na podrocju kulture z ministri za kulturo nordijskih držav (Steen­-Hansen, 2018). Združenja nordijskih knjižnic so ob tej priliki pripravila skupno predstavitev sodobne knjižnice v nordijskih državah. Identificirali so tri podro­cja, kjer ima knjižnica absolutno moc in kjer lahko prispeva k odprti, inovativni ter trajnostni družbi, in sicer: prost dostop in kriticen odnos do informacij kot osnova demokracije; knjižnice kot vir digitalnih vešcin in razvoja; knjižnica kot odprt prostor.5 5 V Malmöju, na Švedskem, so opredelili naslednja podrocja: 1. Prost dostop do informacij, kriticen odnos strokovnih knjižnicarjev do informacijskih virov in njihovo usmerjanje k verodostojnim virom informacij so pomemben prispevek knjižnic k razvoju demokracije. 2. Knjižnice so vir digitalnih vešcin in razvoja. Dobro uravnotežena avtorska pravica je pomemb­na tako za dostop do gradiva kot za umetniško ustvarjanje. 3. Knjižnica je odprt prostor, kjer se lahko vsi srecujejo in sodelujejo. Branje je kljucnega pomena za razvoj jezika, sodelovanje in integracijo. Finci knjižnice imenujejo »dnevna soba državlja­nov« ali »multikulturne dnevne sobe«. Vloga in odgovornost nordijskih knjižnic je spodbujati in usmerjati javne razpra­ve o obcutljivih temah z namenom razbijanja stereotipov in predsodkov ter spod­bujanja svobodnega govora, strpnosti in komunikacije med razlicnimi skupina­mi ljudi (Jones, 2015; Haavisto, 2015; Koizumi in Larsen, 2023; Larsen idr., 2023; Obelitz Rode, 2015; Schjeide, 2015; Ericson, 2015). Razprave naj bi bile usmerjene tudi proti financerjem knjižnice, ce to koristi uporabnikom. Hansson (2013) trdi, da so nordijske splošne knjižnice politicne institucije. V zacetku 20. stoletja so te knjižnice zacele naslavljati nove ciljne skupine, med njimi delavce, kmete, sre­dnjo buržoazijo. V ameriški družbi mnoge knjižnice preživijo zaradi filantropije, medtem ko tega v nordijskih deželah nikoli ni bilo. V zadnjih letih se na Finskem (Karhula, 2015) in tudi na Švedskem v javnih or­ganizacijah, tudi knjižnicah, opaža vse vecje vkljucevanje javnosti v odlocanje o vseh javnih storitvah. Ta fenomen imenujejo »sodelovalno državljanstvo (ang. participatory citizenship) (Koren, 2018). Z razvojem informacijske družbe se morajo knjižnicarji ponovno opredeliti glede svoje vloge in namena v družbi. Informacijska eksplozija na internetu in prosti dostop do informacij spodbujata knjižnicarje k vse vecji inovativnosti ter razvoju novih storitev in vsebin (Pedersen, 2016). V omenjenem intervjuju (Paraschiv, 2018) Peter Alsbjer podaja mnenje, da danes evropske knjižnice doživljajo krizo identitete zaradi prehoda iz knjižnic, ki so se osredotocale na zbirke in transakci­je (izposoja knjig itd.), v knjižnice, ki se osredotocajo na razvoj odnosov s svojimi uporabniki ter na krepitev vloge skupnosti z gradnjo odnosov s civilno družbo. Z razvojem informacijske družbe in informacijske tehnologije se njihova tradicio­nalna podoba popolnoma spreminja. Kjer knjižnice prisegajo na branje, celovi­tost, razpravo, refleksijo, informacijska tehnologija spodbuja individualizacijo ter razširja fragmentacijo, hitrost in enostavne rešitve. Knjižnice se zato zelo težko prilagajajo. To je bilo opaziti v njihovi udeležbi na družbenih omrežjih, kjer nimajo jasne vloge. S pojavom digitalnih knjig pa se odpirajo nove priložnosti za njihovo preživetje (Hansson, 2013). Raziskovalno delo na podrocju knjižnicarstva in informacijskih znanosti v skandinavskih državah naj ne bi bilo namenjeno zgolj izboljšanju storitev ali njihovi evalvaciji, temvec razumevanju razlicnih fenomenov, ki se pojavljajo v knjižnicah. Kot primer lahko navedemo, da postajajo s povecevanjem izobrazbe prebivalstva potrebe uporabnikov v splošnih knjižnicah vse zahtevnejše. Posle­dicno se razlike med akademsko in splošno knjižnico brišejo, saj tudi študenti, ki študirajo na daljavo, uporabljajo splošno knjižnico. 3.3 Knjižnica kot središce multikulturnosti Problem, s katerim so se v drugi polovici 20. stoletja soocale nordijske države, je bila multikulturnost. Audunson (2005) meni, da je multikulturnost posledi­ca globalizacije družbe, ki jo pospešuje razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije, ter družbenih sprememb zaradi migracij. Oba fenomena vplivata na knjižnice in na ponovno opredelitev njihove vloge kot družabnega prostora. Za Audunsona (2005) je multikulturnost tudi posledica medgeneracijskih razlik, razlik v stopnji izobrazbe ter prisotnosti etnicnih in kulturnih manjšin, kot so Romi in Sami na Norveškem.6 6 Ameriška družba je primer multikulturne družbe, ki je nastala z migracijami. Njihove knjižnice so se razvile v tem okolju pred 150 leti. Treba je bilo politicno, kulturno in ideološko združiti ljudi, da bi skupaj ustvarili družbo industrijskega gospodarstva in kulture napram ruralnemu gospo­darstvu in kulturi. Knjižica je bila središce združevanja ob globokih kulturnih, demografskih in družbenih spremembah. Tu ne gre za razvoj pluralizma, ampak za integracijo migrantov v gospodarstvo in kulturo industrijske družbe, ki je takrat dominirala v Ameriki. Splošne knjižnice so imele nalogo ozavešcanja in izobraževanja. Po letu 1945 so knjižnice v Evropi delovale v kontekstu enotnih kultur, v okoljih enako mislecih in enakih vrednot, kjer je obvladal en jezik. Etnicne manjšine so bile zatrte ali zakrite. Knjižnice so se ukvarjale z demografsko vecino. V šestdesetih in sedemdesetih letih je prihajalo do sprememb, saj se je oblikovala nova kultura najstnikov in mladostnikov, ki so prinesli drugacne vrednote in se izražali drugace. Razlika med buržoazijo in delavskim razredom se je zabri­sala, saj so ti mladi prihajali iz obeh okolij. Skupaj so ustvarjali novo kulturo, nacin oblacenja, glasbo in nacin obnašanja. Takšne spremembe so postavile pod vprašaj dotedanjo vlogo knjižnic kot vira tradicionalnih norm in kakovo­stnega znanja ter kot nosilk razsvetlitve. Dostop do znanja in kulture naj bi bil omogocen vsem, pri cemer ne bi smelo biti nikogar, ne knjižnice ne uciteljev, ki bi dolocali, kako morajo ljudje živeti, kaj morajo brati, poslušati ali gledati. Vsak naj bi se odlocal o svojih vrednotah. Tako je knjižnica postala spodbujevalec sa­mouresnicitve. Bila je nekakšen kulturni animator in ljudem omogocala dostop do razlicnih vrst izražanja brez presoje ali sodbe. Knjižnicar se je spremenil iz vodica v iskanju prave poti v svetu znanja in kulture v navigatorja, ki ljudem pomaga iskati po informacijskem svetu, kjer so vsi viri enakovredni. Z novimi migracijami se postavlja pod vprašanje, ali multikulturalizem ter razširjanje demokracije, strpnosti in jezikovne enakosti manjšin predstavljata pravo smer razvoja knjižnic. Demokracija je družba, ki temelji na širši udeležbi javnosti, in kot družba svoje odlocitve sprejema na osnovi javnih razprav. Za to je potrebna dolocena stopnja kulturne skupnosti. Izziv, ki se postavlja pred knjižnicarji, je, kako promovirati kriticno stopnjo kulturne skupnosti ter hkra­ti spodbujati raznolikost in multikulturnost. Takšna vprašanja se porajajo pri prizadevanjih knjižnicarjev za integracijo novih migrantov v lokalno politicno in socialno kulturo, ne da bi jih pri tem zavirali pri negovanju njihove lastne kulture in jezika. Njihova integracija in spodbujanje aktivne udeležbe v družbi se izvajata postopoma. Vilhjálmsdóttir (2016) meni, da veliko imigracij, predvsem v Reykjaviku, Islan­diji, (Poljaki, Litvanci in Filipinci, skupaj 12,5 %), zahteva drugacen pristop knjižnic. Splošne knjižnice naslavljajo multikulturnost. Mestna knjižnica v Rey­kjaviku sodeluje na skupnih projektih z Univerzo Islandije, Inštitutom za tuje jezike, Rdecim križem, Uradom za clovekove pravice, jezikovnimi šolami in ne­vladnimi organizacijami, kot sta Zveza materinšcine in W.O.M.E.N. v Islandiji. Izhajajo iz IFLA/UNESCO manifesta za multikulturne knjižnice (IFLA/UNESCO, 2012). Predvsem si prizadevajo spodbuditi socialno integracijo, medsebojno ra­zumevanje in spoštovanje, seznaniti islandsko družbo z imigranti in obratno, nauciti imigrante lokalnega jezika, ozavešcati državljane o raznolikosti jezikov in kultur, spodbujati odprt dialog v družbi, povezati mešcane s pomocjo kulture in umetnosti, prekiniti izolacijo, povecati empatijo ter spodbuditi migrante k obisku knjižnice.7 7 Eden od projektov je Krog ženskih zgodb (2008), kjer ženske iz razlicnih okolij delijo svoje izku­šnje. Skupaj so ženske v tehniki Aboridžinov pripravile nov zemljevid Reykjavika. Sodelujejo tudi s šolami. 4 Organiziranost nordijskih knjižnic 4.1 Zakonodaja na podrocju knjižnicarstva Nordijske države so zgodaj sprejele zakonodajo s podrocja knjižnicarstva,8 8 Švedska je sprejela uredbo o knjižnicah v letu 1905. Danska je imela zakonodajo o knjižnicarstvu leta 1920. Finska je dobila knjižnicno zakonodajo v letu 1928, Norveška v letu 1935. Islandija je bila do leta 1944 del Kraljevine Danske. V letu 1955 je sprejela prvo zakonodajo o knjižnicarstvu (IFLA/FAIFE, 2000), ki je pozneje doživela vec revizij, najnovejšo v letu 2013 (Library Act, https://www.yunbaogao.cn/index/partFile/10/352/2022-05/10_249782.pdf). Zakon o obveznem izvodu publikacij so dobili že leta 1818, najnovejši Zakon o knjižnicarstvu pa je iz leta 2013. bile so med prvimi, ki so zagovarjale svobodo izražanja, kar je prispevalo k razvoju znanosti in kulture. Vsi zakoni nordijskih držav so od takrat do danes doživeli vec revizij. V današnjih verzijah vsi podpirajo brezplacni in enakopravni dostop do informacij in knjižnicnih storitev in odprtost knjižnic za vse ter poudarjajo pomembnost knjižnice kot družabnega prostora in spodbujevalca demokratic­nega razvoja družbe (Koizumi in Larsen, 2023). Danski zakon o knjižnicarstvu (Bekendtgřrels, 2013) navaja, da je namen splo­šnih knjižnic nadaljnje ozavešcanje, izobraževanje in kulturna dejavnost s pomocjo dostopa do primernih gradiv. Poleg razvoja bralne pismenosti naj bi knjižnice skrbele tudi za uporabo informacijske tehnologije in digitalnih vsebin (Steen Jensen, 2016). V danskem zakonu o knjižnicarstvu je navedeno, da morajo knjižnice zaradi demokratizacije kulture skrbeti za enakopravnost vseh medi­jev. Za razliko od švedskega Zakona o knjižnicarstvu se v danskem eksplicitno ne omenja bralna pismenost (Kann-Christensen, 2011). Danski sistem splošnih knjižnic ureja Zakon o knjižnicnih storitvah, ki »obvezuje vse obcine, da finan­cirajo splošne knjižnicne storitve ter zagotavljajo otrokom in odraslim prost in enak dostop do gradiva danskih knjižnic« (Act regarding Library Services, 2001; Bon idr., 2017, str. 54; Kvist in Poulsen, 2015). Knjižnice vcasih zaracunavajo zamudnino pri vracilu gradiva ali vstopnino na dolocenih dogodkih (Lenstra in Mathiasson, 2020). Situacijo na Švedskem glede knjižnicne zakonodaje opisuje Thomas (2010). Leta 1905 je vlada sprejela uredbo, ki je regulirala storitve javnih knjižnic; ta je bila leta 1965 zaradi sprememb pri subvencijah lokalni samoupravi ukinje­na. Tako je bila Švedska v obdobju od leta 1965 do 1997 edina nordijska država brez zakona o knjižnicarstvu. Njihove oblasti so menile, da se knjižnice dobro razvijajo in zato ne potrebujejo posebne zakonodaje. Takrat so se knjižnice sofi­nancirale regionalno (Kann-Christensen, 2011). V devetdesetih letih 20. stoletja so nekatere obcine na Švedskem zaradi ekonom­ske krize premišljevale, da bi privarcevale nekaj sredstev tako, da bi v knjižni­cah uvedle zaracunavanje stroškov storitev tudi otrokom. Na pobudo švedske Socialdemokratske stranke je bil leta 1996 sprejet zakon o knjižnicarstvu, ki je to preprecil. Zakon je bil prenovljen v letu 2013 (Bibliotekslag, 2013). Omenjeni zakon uravnava vse knjižnice, ne le tiste, ki so javno sofinancirane. Osnovna nacela tega zakona so: vsaka obcina mora imeti svojo knjižnico; knjižnice mo­rajo izposojati gradivo brezplacno; vsi morajo imeti dostop do javne knjižnice; vsako obmocje mora imeti svojo knjižnico; zakon regulira tudi šolske knjižnice, ki naj bi bile ustrezno distribuirane in namenjene šolnikom; študenti vseh uni­verz naj bi imeli dostop do knjižnice. V zadnji tocki zakon regulira odgovornosti lokalnih oblasti, obmocnih svetov in univerz glede knjižnic. Navaja se tudi, da morajo javno financirane knjižnice med seboj sodelovati. V zakonu so dolocila o vrstah storitev, ki naj bi jih ponujale javne knjižnice. Posebno pozornost zakon daje bralni pismenosti. Zakon je bil zelo kritiziran, ceš da je precej permisiven, posebej glede šolskih knjižnic, ni pa urejal organizacije sistema javnih knjižnic. Ne doloca niti velikosti knjižnic. V dopolnjenem finskem zakonu o knjižnicarstvu iz leta 1998 (Kekki, 2001), pa tudi v novejšem zakonu iz leta 2017 (Public Libraries Act, 2016) se navaja, da so lokalne oblasti dolžne urediti knjižnicne in informacijske storitve ter da je knjiž­nica osnovni obcinski servis. Po tem zakonu sta izposoja in uporaba gradiva v knjižnicah brezplacni. Knjižnice morajo imeti dovolj strokovnih kadrov, tekoce prenovljeno gradivo in opremo na razpolago lokalnemu prebivalstvu. Kakovost in dostop do knjižnicnih storitev sta pod nenehno evalvacijo. Kvalifikacije stro­kovnega kadra so višje kot v prejšnjem zakonu. Tako finski zakon o knjižnicarstvu kot strategija razvoja knjižnic postavljata v središce uporabnika. Vsi državljani oziroma potencialni uporabniki, ne glede na etnicno poreklo, mesto prebivališca, izobrazbo ali imetje, imajo enake pravice do dostopa do informacij in storitev knjižnice. Novejši norveški Zakon o javnih knjižnicah iz leta 1985 (Act relating to public li­braries, 1985), ki je bil prenovljen leta 2014, opredeljuje naloge splošnih knjižnic. Prebivalcem Norveške naj bi promovirale in omogocale brezplacno razširjanje informacij, brezplacen dostop do knjig in drugih medijev ter zanje organizirale izobraževanja in izvajale druge kulturne dejavnosti. Splošne knjižnice naj bi bile neodvisen prostor za srecanja in arena za javne razprave (Koizumi in Larsen, 2023). Poudarek je na aktivni diseminaciji informacij in na prostoru za srecanja. Vsaka knjižnica mora posvetiti pozornost, da izvaja kakovostne in relevantne storitve za otroke in odrasle. Norveške splošne knjižnice so obcinske oziroma mestne knjižnice in so zato del nacionalne knjižnicne mreže. Omogocale naj bi uporabo storitev in gradiva tudi ranljivim skupinam. Njihovi zaposleni so stro­kovni kadri. Norvežani so uporabili danski model splošnih knjižnic v družbi znanja in izku­šenj. Knjižnica je prostor za navdih, ucenje, srecevanje in dejavnosti ali aktivno delovanje. Knjižnica naj bi spodbujala navdih in kreativnost. Od knjižnic se pri­cakuje, da ustvarjajo mocne in samostojne državljane. Njihovi cilji so: inovativ­nost, izkušnje, opolnomocenje in vkljucevalnost (Andersen Somby, 2017). Poleg zakonodaje za podrocje knjižnicarstva imajo vse nordijske države še zakonodajo o obveznem izvodu publikacij, po kateri se zbirajo tudi digitalne vsebine. Izpostavili bi zakonodajo Danske o obveznem izvodu, ki od podjetij z registrirano domeno zahteva, da Kraljevi knjižnici Danske oddajo seznam domen za zajem. Po njihovem zakonu naj bi se zbirale tudi oddaje radiotelevi­zijskih programov. Islandci imajo poleg Zakona o knjižnicarstvu (Bókasafnalög, 2012), ki se nanaša na vse knjižnice, tudi poseben zakon, ki regulira delovanje Nacionalne in uni­verzitetne knjižnice (Reglugerđ um Landsbókasafn Íslands, 2014). 4.2 Knjižnicni sistemi nordijskih držav V Evropi je povprecen odstotek clanstva v knjižnicah 23 %, medtem ko v Severni Evropi doseže od 60 % do 70 %, pri cemer je na Finskem 67 %. Kljub vecjemu obisku se izposoja v nordijskih državah zmanjšuje, medtem ko se število mlajših uporabnikov povecuje (Koren, 2018). V knjižnicah nordijskih držav je poudarek na aktivnem sodelovanju uporab­nikov pri oblikovanju knjižnic, prostorov in storitev, zlasti za otroke in mlajše uporabnike. Prilagajajo se potrebam lokalnih skupnosti in v nekaterih prime­rih ponujajo dodatne storitve, kot so knjigarne, restavracije in bancne storitve (Koren, 2018). Opazen je tudi trend decentralizacije pri odlocanju o politikah knjižnic, kar lokalnim skupnostim omogoca vecjo vlogo, ceprav lahko to ogrozi kohezijo knjižnicne mreže. Knjižnice se tudi združujejo pri nabavi digitalnih virov in ponujajo številne storitve prek spletnih strani. Kadrovski izzivi so prisotni, saj se mnogi zaposleni v nordijskih knjižnicah bli­žajo upokojitvi. Izobraževalni programi so kljucni za pripravo kadrov na delo v digitalnih knjižnicah in za razvoj e-storitev (Koren, 2018). Splošne knjižnice poudarjajo svojo vlogo pri vseživljenjskem ucenju in razvoju pismenosti ter sodelujejo v evropskih projektih. Vlaganja v digitalno infrastruk­turo knjižnic in spodbujanje inovativnih projektov sta v ospredju. Pomembni izzivi vkljucujejo zagotavljanje dostopa do informacij migrantom, razvoj bralne pismenosti, kulturno usmerjanje in mobilnost ter mednarodno sodelovanje pri knjižnicnih storitvah. Koordinacija splošnih knjižnic je v primeru Danske pre­pušcena nacionalni agenciji, v primeru Norveške pa zasebni agenciji. Podobno je v primeru gradnje digitalne knjižnice. Nacionalne oziroma univerzitetne knjižnice sodelujejo pri razvoju pomembne knjižnicne infrastrukture in nacionalnih digitalnih knjižnic tudi mednarodno. Leta 2000 so se nordijske države povezale in ustanovile Nordijski svet, ki je de­loval kot nordijski parlament. Tako je bil ustanovljen NORDINFO, Nordijski svet za znanstveno informiranje, ki je sofinanciran iz proracuna Nordijskega sveta. V okviru tega sveta so bili sofinancirani mednarodni projekti na podrocju raziskav in razvoja, politik in usklajevanja, razvoja kompetenc ter dejavnosti na podrocju založništva in informacijskih dejavnosti (Hannesdóttir, 2000). Knjižnicarji nordijskih držav so pokazali, da je zanje kljucnega pomena sodelo­vanje z nacionalno politiko in da so njihove knjižnice zelo pomembne organiza­cije v oceh javnosti. Tako je na primer, ko je švedski knjižnicni konzorcij Bibsam, ki nabavlja tujo literaturo za švedske akademske ustanove, vladne agencije in raziskovalne organizacije, 30. 6. 2018 odpovedal narocnino Elsevieru,9 9 Zahteve Bibsama so bile naslednje: takojšnji odprti dostop do vseh clankov švedskih avtorjev v Elsevierovih revijah; dostop do vseh revij clanov Bibsama v Eslevierovih 1900 naslovih revij; trajnostni model zaracunavanja, ki omogoca prehod na odprti dostop (Olson idr., 2020; Olson idr., 2020a). njegovo ravnanje podprla švedska vlada. Nasprotovali so placevanju narocnine in do­datno še stroškov za publiciranje v odprtem dostopu. Pri tem je 42.000 razisko­valcev, 29 univerz in 15 vladnih agencij ostalo brez dostopa do Elseviera (Olson idr., 2020; Olson idr., 2020a). 4.2.1 Primer Danske: centralizacija in spodbujanje konkurence med knjižnicami Danska nacionalna knjižnicna uprava (Danish National Library Authority – DNLA) je bila ustanovljena kot vladna svetovalna agencija za splošne in razisko­valne knjižnice pod okriljem Ministrstva za kulturo. Pozneje je postala Agencija za knjižnice in medije (Danish Agency for Libraries and Media – DALM), ki se je leta 2012 združila z Dansko agencijo za umetnost v Agencijo za kulturo. Ta agen­cija sodeluje z lokalno samoupravo, Zvezo bibliotekarjev Danske in Ministrstvom za izobraževanje. Izvaja naloge nacionalnih knjižnic, kot so izdelava nacionalne bibliografije, razvoj storitev za otroke in mladostnike, razvoj kooperativnega knjižnicnega sistema, razvoj mreže knjižnic, financna podpora, avtomatizaci­ja knjižnic in skrb za šolske knjižnice. S pomocjo razpisov sofinancira avtorje, specialne knjižnice ali knjižnicne projekte, ki uresnicujejo skupne cilje, ki jih država zastavi letno v okviru podpore danski strategiji znanja. Agencija deluje kot nacionalni bibliografski svet ter skrbi za avtorske tantieme (Kann-Christen­sen, 2011; Thorhauge, 2002). Vsako leto vlada doloci cilje in sredstva za razvoj knjižnic, do katerih knjižnice dostopajo s prijavami na razpise na Danski agenciji za kulturo. Glavni kriteriji so odmevnost projekta v medijih, politicni uspeh Ministrstva za kulturo, integracija z obstojecimi storitvami ter vzorec delovanja za druge danske knjižnice. Ta sred­stva spodbujajo konkurencnost knjižnic in nadomešcajo dodatno financiranje. Vendar pa so najuspešnejše pri pridobivanju sredstev pogosto vecje knjižnice, ki imajo dovolj ljudi za razvoj. Pogosto ena knjižnica dobi vec projektov. Odloceval­cem se takšna praksa ne zdi sporna, saj te knjižnice z dodatnimi sredstvi lahko naredijo najvec, kar lahko. Seveda pa je pogoj, da tiste knjižnice, ki prejmejo sredstva, postanejo zgled drugim knjižnicam in jim pomagajo pri njihovem raz­voju. Kljub temu se s tem sistemom ustvarja hierarhija med knjižnicami. 4.2.2 Primer Finske: centralizacija funkcij in delitev nalog v knjižnicnem sistemu Finska se uvršca med najboljše države na svetu glede na številne kazalnike.10 10 V letu 2010 je Newsweek razglasil Finsko za najboljšo državo na svetu. Na Finskem so ženske med prvimi v Evropi dosegle enakopravnost in od leta 1906 imajo volilno pravico. Po raziskavi Gallu World Poll naj bi bili Finska in Danska najsrecnejši državi. Transparency International naj bi imenoval Finsko za najmanj koruptivno državo. Je ena od štirih najbolj konkurencnih držav (skupaj z Dansko) in po raziskavi PISA (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) naj bi bili finski dijaki v primerjavi s tistimi iz drugih držav Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj najboljši na podrocju bralne pismenosti. Na cetrtem mestu so na podrocju matematicne pismenosti in tretjem na podrocju znanstvene pismenosti. V okviru statistike DESI, objavljene na portalu Public Libraries 2030, je bila Finska v letih 2019 in 2022 na prvem mestu glede razvitosti evropskih splošnih knjižnic. Finski knjižnicni sistem je zasnovan na nacelu prostega dostopa do informacij za vse, ne glede na družbeni status, starost ali lokacijo. Vse knjižnice, vkljucno s parlamentarno in visokošolskimi, so odprte za vsakogar, ne glede na clanstvo, kar je v skladu s finsko ustavo, ki zagotavlja svobodo izražanja in dostop do javnih dokumentov. Splošna knjižnica mora zagotavljati enake možnosti vsem državljanom za osebni, literarni in kulturni razvoj ter podpira permanentno uce­nje in razvoj znanja (Tuomine in Saarti, 2012). Finsko Ministrstvo za izobraževanje in kulturo11 11 Finsko Ministrstvo za izobraževanje in kulturo je ministrstvo, ki izvaja dve funkciji, vendar v literaturi najdemo locene omembe – Ministrstvo za znanost in Ministrstvo za kulturo (npr. Kekki, 2012; Finland is …, 2016; Tuomine in Saarti, 2012 idr.). V teh primerih dodajamo sektor v okviru Ministrstva, na katerega se nanaša (npr. Ministrstvo za izobraževanje in kulturo (sektor za kulturo)). je odgovorno za ustvarjanje knjižnicne politike in zakonodaje na nacionalni ravni. Spremembe v demograf­ski strukturi in migracijah vplivajo na knjižnicne storitve, ki postajajo multikul­turne in pluralisticne. Zakonodaja iz leta 2017 upošteva te vidike (Salaberría, 2000; Kekki, 2012). Strukturne prilagoditve v javnem sektorju vplivajo na zmanjšanje števila obcin, kar pripelje do združevanja regionalnih knjižnic. V odziv na te spremembe se knjižnice vse bolj mrežijo in razvijajo sodelovanje (Tuomine in Saarti, 2012). Finski knjižnicni sistem vkljucuje splošne, šolske in raziskovalne knjižnice (uni­verzitetne in specialne). Splošne knjižnice sestavljajo osrednje in regionalne oziroma obmocne knjižnice. Osrednje knjižnice so nacionalni medbibliotecni izposojevalni center, spodbujajo sodelovanje splošnih knjižnic med seboj in z raziskovalnimi knjižnicami ter koordinirajo regionalne, nacionalne in medna­rodne razvojne projekte na podrocju knjižnicarstva in informacijske znanosti. Dodatno Osrednja knjižnica v Helsinkih (HLC) razvija skupne metode in orodja, potrebna za organizacijo knjižnicnih in informacijskih storitev za mrežo splo­šnih knjižnic.12 12 Tak primer je Libraries.fi, spletni portal za uporabnike in knjižnicarje. Osrednja knjižnica v Helsinkih je tudi multikulturna knjižnica, ki ponuja spletne storitve tujcem. Osrednja knjižnica v Helsinkih upravlja obcina, ampak dobi tudi dodatno subvencijo Ministrstva za izobraževanje in kulturo (sektor za izobraževanje) za izvajanje funkcije osrednje knjižnice. Knjižnice se sofinancirajo iz davkoplacevalskega denarja. Vodijo jih obcine, ki dolocajo ob­seg storitev. Obcine dobijo financna sredstva za knjižnico, in sicer 25 % za delo­vanje knjižnice in 50 % od Ministrstva za izobraževanje in kulturo (sektorja za izobraževanje) za projekte, kot sta gradnja novih prostorov in stavb ali nakup bi­bliobusov (Kekki, 2012). Preostalih 25 % sofinancira obcina, kar znaša približno 1 % njihovega proracuna. Ministrstvo, pristojno za kulturo, dodatno sofinancira ustvarjanje nacionalnih storitev na daljavo in drugih projektov nacionalnega pomena (Finland is …, 2016). Država sofinancira tudi promocijo branja in razvoj vsebin ter storitev, prijaznih do uporabnika, na spletu. Poleg kooperativnih mrež je sodelovanje med knjižnicami lahko bolj tesno in dogaja se, da ena knjižnica streže vec obcin. Finske splošne knjižnice ponujajo knjižnicno in informacijsko podporo tako šo­larjem kot dijakom. Zaradi razvite mreže splošnih knjižnic ni bilo vecje potrebe po razvoju mreže šolskih knjižnic. So celo primeri, ko je splošna knjižnica na­mešcena v šoli. Vecina splošnih knjižnic sodeluje pri izobraževalnem procesu (informacijskem opismenjevanju). Sicer pa so šolske knjižnice bolj zanemarjene in nimajo enake avtonomije kot druge knjižnice. Univerzitetna knjižnica Univerze v Helsinkih pa je nastala z združevanjem posa­meznih knjižnic. Njihove storitve so se centralizirale, da bi stregle vec univerz. Vloga univerzitetnih knjižnic je zelo pomembna pri izobraževanju na podrocju informacijske pismenosti in ponujanju prilagojenih storitev raziskovalcem, kot so bibliometricne storitve in storitve na podrocju upravljanja znanja. Univerzitet­na knjižnica v Helsinkih ima tudi vlogo nacionalne knjižnice, vendar pa ne iz­vaja vseh funkcij, ki jih navadno izvajajo nacionalne knjižnice. Leta 1989 je bila ustanovljena Nacionalna repozitorijska knjižnica (NRL), ki je posebnost knjižnic­nega sistema Finske. Podobno organizacijo najdemo tudi na Švedskem ali Norve­škem. Nacionalna repozitorijska knjižnica omogoca centralizirane storitve, kot so zbiranje in shranjevanje gradiva iz raziskovalnih in splošnih knjižnic, ki je namenjeno izposoji, bibliografska obdelava gradiva ter shranjevanje starejšega in manj uporabljenega gradiva. Nacionalna repozitorijska knjižnica je glavni posrednik pri medbibliotecni izposoji. Ker Nacionalno repozitorijsko knjižnico sofinancira država, so njene storitve brezplacne in dosegljive vsem vrstam knjiž­nic (Vattulainen, 1994). Nacionalna digitalna knjižnica je nacionalni portal, pri katerem sodelujejo knjižnice, arhivi in muzeji. Tretja državna knjižnica, ki jo sofinancira Ministrstvo za izobraževanje in kul­turo, je Celia. Ta producira in zagotavlja literaturo v dostopnih formatih za slepe in slabovidne ter osebe z bralnimi težavami. Ustvarjajo 25 % vseh publikacij v dostopnih formatih. Tu je še Knjižnica finskega parlamenta, ki omogoca dostop do zakonodajnih zbirk ter do politicnih in družbenih publikacij ter informacij. Za javnost je odprta od leta 1913. Posamezne vrste knjižnic imajo svoja združenja, ki med seboj sodelujejo13 13 Najvecje je Finsko združenje knjižnic (FLA), ki ga v vecjem deležu sofinancira Ministrstvo za izobraževanje in kulturo. Objavlja revijo Kirjastolehti (Revija Knjižnica) in vsako drugo leto orga­nizira posvetovanje. Tu je še Združenje finskih raziskovalnih knjižnic (FRLA), ki promovira vlogo knjižnic na podrocju izobraževanja in raziskav, ter Finsko-švedsko združenje knjižnic (FSLA), ki ponuja dejavnosti in storitve za švedsko govorece prebivalstvo na Finskem in objavlja revijo Bibban. Društvo finskih informacijskih specialistov, ki se ukvarja z informacijskimi storitvami, prav tako objavlja svojo revijo, Tietoasiantuntija (Informacijski specialist). (Tuo­mine in Saarti, 2012). 4.2.3 Primer Švedske: združevanje razlicnih knjižnic Švedske splošne knjižnice so v prvi polovici 20. stoletja nastajale kot centri za spodbujanje izobraževanja in bralne kulture ter preprecevanja odvisnosti od alkohola. Te naj bi bile odprte za vse, knjige so bile prosto dostopne, otroški in mladinski oddelek je bil locen od drugih. Zaposlovali so strokovni kader. Danes celotni sistem splošnih knjižnic podpira 20 obmocnih knjižnic, tri cen­tre za izposojo, en center za izposojo tujega gradiva in Repozitorijsko knjižni­co. Splošne knjižnice sofinancirajo obcine, obmocne knjižnice njihovi obmocni sveti, medtem ko sistem raziskovalnih knjižnic sofinancira država. Obmocne knjižnice so bile od tridesetih let 20. stoletja kljucne za nacionalni sistem med­bibliotecne izposoje med splošnimi knjižnicami. Skrbele so za enakopraven do­stop državljanov do knjižnicnih storitev ter do znanja in kulture. Poleg tega so obmocne knjižnice nadzirale delovanje lokalnih splošnih knjižnic. Izobraževanje mladih se v zadnjih letih nadaljuje tudi po koncanem študiju. Poleg tega imajo Švedi na voljo zelo razvejan sistem študija na daljavo. Ob tem študenti koristijo storitve splošnih knjižnic v svojem kraju bivanja, zato se je v splošnih knjižnicah zelo povecalo število uporabnikov študentov. Po drugi strani so univerzitetne knjižnice odprte neakademskim uporabnikom. Tovrstna upo­raba splošnih in univerzitetnih knjižnic vpliva na manjšanje razlik med obema skupinama. Kot posledico tega Thomas (2010) navaja primer dveh švedskih mest, Härnösanda in Visbyja, kjer so se univerzitetna, splošna mestna in obmocna knjižnica združile v eno. Bibliografske informacije, dokumenti v polnem besedilu in digitalizirano gradi­vo lahko uporabniki naložijo v kateri koli knjižnici v državi in zunaj nje. Ravno zato je nujno dobro sodelovanje med vsemi knjižnicami. Vecjo težavo imajo Švedi s šolskimi knjižnicami. V letu 2008 je le 67 % otrok obiskovalo šolsko knjižnico, 18 % (250.000) pa ni imelo te možnosti. Leta 2010 je zato 500 splošnih knjižnic prevzelo vlogo tudi šolske knjižnice. V obdobju od leta 1950 do 1970 se je število obcin zmanjšalo z 2200 na 290. V tej situaciji so obmocne knjižnice prevzele organizacijo knjižnicnih storitev na svojem obmocju in poskrbele, da imajo vsi državljani enakopraven dostop do teh storitev. Ker so bile pomembne za državljane, so doživele razcvet. Njihove zbirke so narašcale, prav tako izposoja gradiva, nastajale so nove storitve in število zaposlenih se je povecalo. Gradile so se nove stavbe. Proti koncu devetdesetih let je skoraj vsaka osrednja knjižnica na obmocju delovala v novih prostorih. Zaradi ekonomske krize in varcevanja se je razvoj v osemdesetih letih 20. stolet­ja upocasnil. Izposoja se je zmanjšala verjetno zato, ker so knjige postale bolj dostopne fizicno in cenovno. V sedemdesetih letih so namrec Švedi knjige smeli kupovati le v knjigarnah, danes pa tudi v drugih trgovinah (Thomas, 2010). Rav­no zaradi potrebe po varcevanju in vecji dostopnosti knjig je bila v osemdesetih letih ustanovljena Repozitorijska knjižnica, ki jo sofinancira vlada. Svojo zbirko gradi s starim gradivom, ki ga odpisujejo univerzitetne, specialne, raziskovalne in splošne knjižnice ter fizicne osebe (Hjerpe, 2015). Sistem je podoben finskemu in norveškemu, kot je bilo že omenjeno. Na Švedskem, tako kot na Danskem, podpirajo vrednote socialne demokracije in brezplacno izposojo v knjižnicah ter posebno pozornost dajejo otrokom in njiho­vi pravici do knjižnicnih storitev. Vendar pa imajo na Švedskem knjiga, branje in literatura privilegiran status. Svet za umetnost, neodvisna ustanova, podrejena parlamentu, ki skrbi za kulturno dedišcino in knjižnice, letno namenja doloceno vsoto za razvoj bralne kulture (predvsem bralna pismenost otrok) in za regio­nalni razvoj knjižnic, repozitorijske knjižnice ter mednarodne knjižnice. Teme razpisanih projektov, ki so namenjeni razvoju knjižnic, niso podrocja njihovega delovanja, kot na Danskem, ampak dostop do knjižnic za ranljive skupine in njihova oddaljenost od velikih mest (Kann-Christensen, 2011). Med specialnimi knjižnicami je Švedska knjižnica za zvocne knjige in brajico. Statistike kažejo, da je bilo v letu 2010 na Švedskem 6 % ljudi z bralnimi težavami (Thomas, 2010). Izposoja zvocnih gradiv je pravica uporabnikov in je kot taka zakonsko predpisana. Država skrbi za individualne potrebe bralcev, ne glede na njihove bralne sposobnosti, ter prevzema odgovornost za ustvarjanje zvocnih knjig in za njihovo izposojo. V ta namen je bila ustanovljena Švedska agencija za dostopne medije (MTM). V sodelovanju s casopisnimi založbami ustvarja­jo zvocne casopise, na katere so naroceni ljudje z bralnimi težavami. Pri tem uporabljajo format EPUB3. V letu 2015 so imeli na razpolago 110.000 zvocnih enot gradiva (vkljucno z ucbeniki in casopisi), ki so nenehno dostopne v vseh knjižnicah (Hjerpe, 2015a). Centri za knjižnicno izposojo predstavljajo pomemben del knjižnicne infrastruk­ture. Sofinancirata jih država (25 %) in lokalna skupnost (75 %). Namešceni so v Malmöju, Stockholmu in Umeĺju. Ti centri opravljajo medbibliotecno izposojo med splošnimi knjižnicami na njihovih obmocjih. Sodelovanje med raziskovalnimi knjižnicami ima dolgo tradicijo. Od leta 1986 imajo skupni katalog. V letu 1988 je to nalogo prevzela Nacionalna knjižnica, kjer je bil ustanovljen Oddelek za nacionalno sodelovanje, ki naj bi skrbel za raz­voj informacijske podpore univerzitetnemu sistemu. Ta oddelek je imel glavno vlogo pri pogajanjih o konzorcijskih licencah ter pri razvoju odprtega dostopa in drugih prizadevanjih za omogocanje dostopa do znanstvenih in drugih vi­rov. Oddelek za nacionalno sodelovanje ponuja pomoc raziskovalnim knjižni­cam pri razvojnih projektih, ki so namenjeni izboljšanju dostopa do informacij. Leta 1972 je bil vzpostavljen skupni katalog LIBRIS (Library Information System). Nacionalna knjižnica skrbi za ta sistem in njegov nadaljnji razvoj. LIBRIS je od leta 1997 brezplacno dostopen javnosti. Sistem omogoca tudi dostop do celotnih besedil. Švedi so že med prvo svetovno vojno (leta 1915) ustanovili Švedsko knjižnicarsko združenje (SAB), ki naj bi skrbelo za razvoj knjižnicarstva. Prispevali so shemo Švedskega knjižnicarskega združenja (Sveriges Allmänna Biblioteksförening), ki je bila edini klasifikacijski sistem na Švedskem od leta 1921 do 2012. Nacional­na knjižnica je v obdobju 2011–2012 v celoti nadomestila klasifikacijski sistem Švedskega knjižnicarskega združenja z ameriško klasifikacijo Dewey (Golub, Hagelbäck in Ardö, 2020). V letu 2000 sta se Švedsko knjižnicarsko združenje in Združenje akademskih knjižnic (SBS), ustanovljeno v letu 1921, združila in s pomocjo 3700 skupnih clanov jima je uspelo zagovarjati in pridobiti novo knjiž­nicno zakonodajo. 4.3 Nacionalne knjižnice v nordijskih državah Nacionalne knjižnice nordijskih držav, ne glede na ime, so nacionalne in uni­verzitetne knjižnice. Kraljeva knjižnica Danske je tudi knjižnica Univerze v Křbenhavnu. Nacionalna knjižnica Finske je formalno del Univerze v Helsinkih in njeno delovanje obravnava Zakon univerz iz leta 2009. Kljub temu je admini­strativno neodvisna od Univerze v Helsinkih. Od leta 1997 izvaja tudi funkcijo nacionalne knjižnice. Nacionalna in univerzitetna knjižnica Islandije je v zacet­ku 20. stoletja gostovala v Naravoslovnem muzeju, v letu 1994 pa se je združila z Univerzitetno knjižnico. Sodeluje z Univerzo na osnovi posebnega sporazuma. Knjižnica lahko ponuja storitve tudi drugim univerzam. Nacionalna knjižnica Norveške je strokovno in znanstveno središce za druge organizacije s podrocja kulture. Ima zelo mocno politicno podporo, ki se kaže tudi na podrocju finan­ciranja. Vse imajo kljucni pomen v knjižnicnem sistemu, saj pripravljajo strokovna pri­porocila na podrocju bibliotekarstva in informacijske znanosti, sprejemajo stan­darde, razvijajo knjižnicarstvo, usmerjajo razvoj drugih knjižnic v knjižnicnem sistemu, gradijo nacionalno digitalno knjižnico, zajemajo splet in sodelujejo pri razvoju oziroma razvijajo knjižnicno infrastrukturo. Med nalogami je tudi spod­bujanje sodelovanja med drugimi knjižnicami. Na Švedskem Kraljeva knjižnica spodbuja javno razpravo o pomembnih temah v zvezi z vlogo splošnih knjižnic (Hjerpe, 2016). Njihova naloga je zbirati, ohranjati in omogocati dostop do nacionalne pisne kulturne dedišcine. Obseg te dedišcine je zelo razlicen v razlicnih državah.14 14 Na Norveškem in Švedskem ohranjajo tudi RTV-programe. Predvsem zaradi starejšega gradiva in bogatih tujih zbirk so pomembne za razi­skovalce s podrocja humanistike. Predvsem želijo digitalizirati cim vec gradiva, ki ga hranijo, ter omogociti do­stop uporabnikom (primer Norveške: Jřsevold, 2016; Ohren, 2022 in Švedske: The National Library of Sweden, 2017). Zelo so uspešni pri sklepanju pogodb z založniki. Na osnovi novejšega Zakona o obveznem izvodu publikacij iz leta 2018 norveška Nacionalna knjižnica prejema tudi izvirne krtacne odtise publikacij od založnikov (Ohren, 2022).15 15 Z agencijo za kolektivno reševanje avtorskih pravic Kopinor so Norvežani sklenili pogodbo, ki jim omogoca do leta 2017 digitalizacijo vseh norveških del (okrog 250.000 naslovov), ki so bila objavljena med letoma 1659 in 2000. Knjige, objavljene pred letom 2001, so v digitalni obliki dosegljive javnosti z racunalnikov z norveškim IP-naslovom. Stroške digitalizacije in avtorskih licenc krije Nacionalna knjižnica. Finci pri bibliografski obdelavi sodelujejo z založni­ki. Nacionalna knjižnica Finske je v letu 2014 zakljucevala projekt prejemanja izvirnih krtacnih odtisov v formatu PDF od založnikov serijskih publikacij, ki jih oddajajo z datotekami z metapodatki v metapodatkovnem formatu Metadata Encoding and Transmission Standard (METS) (The National Library of Finland, 2014). Nacionalne knjižnice nordijskih držav ne izvajajo vseh funkcij, ki so navadno pripisane nacionalnim knjižnicam. Ceprav je nacionalna knjižnica zadolžena za zbiranje kulturne dedišcine, ni nujno zadolžena tudi za njeno ohranjanje. Tako so nastale repozitorijske knjižnice. Na Finskem gradivo ohranja Nacional­na repozitorijska knjižnica, ki je neodvisna organizacija in s financno podporo Ministrstva za izobraževanje in kulturo ponuja svoje storitve vsem javnim knjiž­nicam. Na Norveškem je to Repozitorijska knjižnica v Mo i Rani, oddelek Nacio­nalne knjižnice.16 16 Knjižnica je razdeljena na dve enoti, in sicer oddelek v Oslu in oddelek v Mo i Rani. Oddelek v Oslu je odgovoren za dejavnosti knjižnice, ki so namenjene uporabnikom (citalnice, izposoja, spletne storitve …). Ta oddelek razvija nacionalno bibliografijo in ponuja razlicne bibliografske storitve. Oddelek v Mo i Rani pa skrbi za obvezni izvod in je odgovoren za zbiranje, arhiviranje, ohranjanje ter dostop do gradiva. V tem so tudi Repozitorijska knjižnica, avdiovizualne zbirke in digitalne storitve knjižnice. Repozitorijska knjižnica izvaja medbibliotecno izposojo. Ta sprejema gradivo iz obveznega izvoda in ga katalogizira. Na Švedskem funkcije repozitorijske knjižnice izvajajo trije centri za knjižnicno izposojo. Nacionalna repozitorijska knjižnica je v univerzitetnem mestu Umeĺ. Repozitorijske knjižnice nastajajo bodisi z odpisom gradiva bodisi na podlagi obveznega izvoda. Ker izvajajo medbibliotecno izposojo, tudi katalogizirajo gradivo in vzdržujejo skupne kataloge (Tuomine in Saartí, 2012). Kljub temu pa nacionalno bibliografijo gradijo nacionalne knjižnice. Nacionalna in univerzitetna knjižnica Islandije zbira statisticne podatke knjiž­nic, sicer pa lahko minister za kulturo za to nalogo s pogodbo zadolži drugo usta­novo. Na Danskem Agencija za knjižnice in medije (DALM) pripravlja nacionalno bibliografijo, razvija mrežo knjižnic in kooperativni knjižnicni sistem ter izvaja knjižnicno statistiko (Kann-Christensen, 2011; Thorhauge, 2002). Na Finskem knjižnicno statistiko zbira Ministrstvo za izobraževanje in kulturo (sektor za izo­braževanje), zanjo pa skrbi Nacionalna knjižnica. V zadnjih letih nordijske knjižnice sodelujejo tudi pri razvoju infrastrukture za digitalno humanistiko. Na norveškem imajo jezikovno banko (slovarje, jezikov­ne korpuse pisnega in pogovornega jezika), ki jo ponujajo raziskovalcem in ko­mercialnim firmam, ki razvijajo jezikovna tehnološka orodja. Vsi jezikovni viri so dosegljivi na daljavo prek nacionalnega kataloga virov, ki zajema podatke iz centrov CLARIN (angl. Common Language Resources and Technology Infrastruc­ture) na Norveškem (ti centri se imenujejo CLARINO). Imajo tudi Laboratorij za digitalno humanistiko, ki ponuja digitalna orodja in metode za študij in pomaga pri njihovi uporabi. 5 Novi modeli razvoja knjižnic Antero Laitinen (2019) ugotavlja, da je zaradi mreženja, razvoja informacijske tehnologije in hitrega dostopa do informacij tudi na podrocju knjižnic prisot­na globalizacija. Ta vpliva na hitrejši razvoj inovacij in povzroca vecjo tekmo­valnost. Z vkljucenostjo uporabnikov, podpogodbenikov in drugih skupin v inovacijske aktivnosti se dosežejo razširjanje in prenos razvitih tehnologij ter povratni prenos novih idej v organizacijo, zato so se modeli delovanja, ki jih zahteva sprememba v globalnem okolju – odprtost, sodelovanje, interakcija, medsebojna odvisnost, nenehno ucenje in sposobnost prilagajanja spremem­bam – povzpeli v središce inovacijske politike. Veliko projektov na Danskem je bilo usmerjenih k razvoju knjižnicnega prosto­ra, ki podpira diseminacijo in pridobivanje znanj. Te je subvencionirala danska Agencija za knjižnice in medije. Hapel (2012) citira Dorte Skot-Hansen idr., ki pravijo, da bi knjižnice morale vkljuciti štiri prostore: prostor navdiha, za ucenje, za srecanja oziroma druženje in za aktivno delovanje. V sprejeti politiki za Mest­ne storitve in knjižnice v mestu Aarhus je knjižnica dojeta kot center skupnosti. Kot posledica krcenja financnih sredstev obcin in avtomatizacije procesov so na Danskem nastale »odprte knjižnice« (Boelt, 2015; Johansen, 2012). To so sploš­ne knjižnice, ki doloceno število ur obratujejo brez knjižnicnih delavcev. Med odsotnostjo knjižnicnih delavcev so lahko prisotni prostovoljci ali tudi ne. V odprti knjižnici si uporabniki sami izposojajo ali vracajo gradivo, berejo revije, casopisje, dostopajo do spleta in se med seboj srecujejo v prostorih knjižnice.17 17 Primer odprte knjižnice navaja Boelt (2015) v Aalborgu na Danskem. Cas obratovanja knjižnice so povecali s 33 na 66 ur tedensko. Knjižnicarji so uporabnikom na voljo 21–23 ur tedensko. V knjižnici so tudi zmanjšali obseg knjižnih polic in v prosti pristop postavili izbrano literaturo ter Za odprto knjižnico so znacilni privlacni in prijetni uporabniški prostori in opre­ma ter obcutek varnosti. V mnogih odprtih knjižnicah si lahko uporabnik postre­že s kavo in piškoti. Mnogi politiki podpirajo takšne iniciative, ker zmanjšujejo porabo sredstev obcin, ki so odgovorne za delovanje knjižnic. Poleg »odprtih knjižnic« so na Danskem razvili tudi »pametno knjižnico«18videonadzor.tako povecali prostor. Knjižnica je samopostrežna. Obratuje od 8. ure zjutraj do 9. zvecer. Imajo (Mon­sted, 2016; Fleimisch Bezlaj, 2023). V tej knjižnici lahko uporabniki z mobilno napravo prilagajajo okolje (temperatura, luc) svojim potrebam. Luci imajo sen­zorje, ki omogocajo spremljanje obnašanja uporabnikov (na primer ugotavljan­je, katere razstave ali dogodki v knjižnici jih zanimajo). Omogocena je uporaba bluetooth in video vodicev. Poleg tega naj bi se vsi podatki o uporabnikih zbirali in raziskovalci danske Tehniške univerze naj bi jih uporabili za svoje raziskave. Knjižnica je lahko živi laboratorij, kjer raziskovalci testirajo nove izdelke in teh­nologije. Vsi ti podatki glede obnašanja uporabnikov in njihovega dela so nekje zabeleženi. Knjižnica je tudi prostor, ki ga želijo predavatelji in študentje upora­biti kot tehnološko igrišce. Takšna pametna knjižnica je ekonomsko upravicena. Tretji model je »sodelovalna knjižnica«. Uporabniki sodelujejo pri izvajanju nje­nih osnovnih funkcij, kot je katalogizacija. Rasmussen (2016) uporablja ta izraz kot sopomenski knjižnici 2.0.19 18 Primer pametne knjižnice je knjižnica Tehniške univerze na Danskem. Izraz sodelovalna knjižnica ima širši pomen, saj vkljucuje tako splet 2.0 kot udeležbo uporabnikov v fizicni knjižnici. Sodelovalna knjižnica vkljucuje prostovoljstvo, interaktivne prikaze (igrice, ucna orodja …), video posnetke, ki jih ustvarjajo otroci ali uporabniki, delavnice, razlicna so­ustvarjanja, knjižne klube, uporabniško vodene inovacije ipd.20 19 ALA (American Library Association – Ameriško knjižnicno združenje) na svoji spletni strani (https://www.ala.org/tools/atoz/library-20) navaja: »Izraz 'splet 2.0' je leta 2004 vpeljalo podjetje O'Reilly Media kot krajšo oznako za 'drugo generacijo' spletnih aplikacij, ki vkljucujejo vse vec socialne interakcije in sodelovanja na spletu. 'Knjižnica 2.0' je krajša oznaka za številne pobude v vseh vrstah knjižnic, ki vkljucujejo orodja za spletno sodelovanje v nove nacine zagotavljanja ucinkovitih knjižnicnih storitev.« Nenavaden pristop je integracija splošne knjižnice z obcinsko administracijo in javnimi storitvami v mestih Lystrup in Tilst na Danskem (Pors, 2010). V letu 2007 so se obcine združile (iz 270 v 100), kar je povzrocilo zapiranje knjižnicnih podružnic in prestrukturiranje javnih storitev. Nekateri javni uslužbenci z obcin so se preselili v knjižnice, kjer so ponujali obcinske storitve. Ker pa so knjižni­carji že pomagali prebivalstvu pri uporabi interneta in pri iskanju informacij, so ugotovili, da bi lahko pomagali tudi na tem podrocju, saj se je v tem casu izvajala digitalizacija javnih storitev in te so se preoblikovale v samopostrežne storitve. Ideja je bila, da knjižnicarji razširijo izobraževanje uporabnikov tudi na e-upra­vo. S casom bi ti postali samostojni in bi vse manj potrebovali njihovo pomoc. Knjižnicarji so pomagali uporabnikom pri digitalnih storitvah e-uprave, potnih listih, pri pridobivanju kartic za socialno varnost, spremembah zdravnika, spre­membah bivališca, vlogah za enostavnejše oblike socialnih subvencij, pri digi­talnih davcnih storitvah, vlogah za podporo pri najemninah in pri racunih za placevanje zdravstvenih storitev (Pors, 2010). 6 Razprava Na razvoj nordijskih knjižnic in knjižnicnih sistemov je vplivalo politicno in družbeno okolje. Glede na skupne znacilnosti nordijskih knjižnic lahko govori­mo o posebnem modelu delovanja, ki vkljucuje pragmaticni pristop in delovanje v korist družbe. Pomembno vlogo pri njihovem razvoju je imel vpliv ameriških knjižnic iz zacetka 20. stoletja. Ta pristop je nordijskim knjižnicam omogocil veliko prednosti pri razvoju, saj so se lažje prilagajale procesu industrializacije in se hitreje preusmerile k uporabniku. Druga pomembna znacilnost nordijskih knjižnic je politicna podpora. Danska, Finska, Norveška in Švedska so med prvimi državami dobile zakonodajo na podrocju knjižnicarstva. Knjižnice so bile v teh državah zelo pomembne, saj so imele kljucno vlogo pri lokalnem neformalnem izobraževanju ljudstva in pri razvoju bralne pismenosti. Zaradi tega so pridobivale mocno podporo lokalnih skupnosti in posledicno lokalnih oblasti. Knjižnice so postale pomemben instru­ment države pri demokratizaciji in izobraževanju družbe ter pri ustvarjanju na­cionalne in kulturne identitete. Na Finskem je bil pomen knjižnice neprecenljiv pri ohranjanju jezika v casu ruske in pozneje švedske okupacije. Na Švedskem so bile knjižnice nekakšen podaljšek socialnega dela. Tudi danes so knjižnicni sistemi skandinavskih držav v tesnem stiku s koncep­tom socialne države in ideologijo, ki je z njo povezana. Med njihovimi najvecjimi vrednotami sta ohranjanje svobode govora in svoboden pristop do informacij. Zato tudi velja pravilo v vseh nordijskih državah, da morajo biti knjižnicne storit­ve in dostop do informacij brezplacne za uporabnika, tudi v casih ekonomskih recesij. Na Danskem so zaradi krcenja financnih sredstev za splošne knjižnice poiskali nove oblike delovanja. Tako so te knjižnice dokazale, da so del lokalnih skupno­sti, in ne obratno, lokalnih samouprav. Ravno zato so nordijske knjižnice vedno imele zelo mocno podporo javnosti. Ministrstva, pristojna za kulturo in znanost, so veliko bolj aktivna in obstaja mocen dialog med njimi in predstavniki knjiž­nic. Knjižnicarji se zavedajo pomembne vloge, ki jo imajo v družbi, so aktivni ter znajo zagovarjati potrebe knjižnic in svojih uporabnikov. Nordijske knjižnice se že vrsto let posvecajo problematiki multikulturnosti, za kar organizirajo veliko razlicnih dejavnosti. Multikulturnosti ne povzrocajo le migracije, ampak tudi pripadniki razlicnih generacij, skupine z razlicnimi stop­njami izobrazbe, narodne manjšine. Knjižnica je pridobila vlogo prostora za druženje in družbene razprave, mesto neformalnega izobraževanja. Velik pou­darek dajejo na odprt dialog, izmenjavo razlicnih mnenj, razvoj strpnosti med razlicnimi skupinami. Pri tem je knjižnicar moderator, spodbujevalec razprav in tisti, ki ozavešca o spremembah v družbi. Posebno pozornost pri tem dajejo otrokom. Danes je za te knjižnice velik izziv, kako postaviti mejo med socialno integracijo in asimilacijo skupin, med pluralizmom in individualizmom; kako spodbuditi odprti dialog med njimi in prepreciti konflikte zaradi nerazumevanja ali nestrpnosti do razlicnih vrednot. V informacijski družbi razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije odpi­ra veliko novih možnosti in izzivov knjižnicam, ne le na podrocju izobraževanja (medijska, informacijska, digitalna, tehnološka … pismenost), ampak tudi razvo­ja novih storitev. Vse bolj izobraženi uporabniki potrebujejo vedno bolj zahtevne storitve. Briše se razlika med akademskimi uporabniki in navadnimi državljani. Poleg tega se morajo te knjižnice soocati z globalizacijo in komer­cializacijo stori­tev, ki sloni na kvantiteti, in ne vec toliko na kakovosti. Financerji odlocajo tudi na podlagi knjižnicne statistike. Ravno zato je impresivno, kako so te knjižnice, kljub vsem omenjenim izzivom, obdržale svoj kljucni pomen v lokalnih skupno­stih Danske, Finske, Norveške in Švedske. Knjižnice nordijskih držav se vse bolj povezujejo. Obstajajo primeri združevanje šolskih in splošnih knjižnic (na Danskem so primeri šolskih knjižnic v splošni, na Norveškem je splošna knjižnica v šolski, na Švedskem splošne knjižnice pre­vzemajo funkcije akademskih knjižnic itd.). Poleg tega so aktivne na podrocju projektne dejavnosti. Na Danskem je organizacija knjižnic v pristojnosti Danske agencije za kultu­ro, interdisciplinarne in raziskovalne institucije pod okriljem Ministrstva za kulturo. Njene naloge vkljucujejo izdelovanje nacionalnih bibliografij, razvoj mreže knjižnic ter storitev za otroke in mladino, kooperativni sistem, statistiko, financiranje knjižnic, avtomatizacijo in spletne strani ter knjižnicno zakonodajo. Poleg tega sofinancirajo projekte vecjih knjižnic, ki imajo dovolj infrastrukture za njihovo izvajanje (Kann-Christensen, 2011; Thorhauge, 2002). Na Finskem Ministrstvo za izobraževanje in kulturo usmerja knjižnicno politiko, sprejema strategije, ustvarja zakonodajo in skrbi za statistiko. Splošne knjižnice so obcinska storitev in obcine jih mocno financno podpirajo. Vse knjižnice so odprte in dostopne vsem državljanom. Splošne knjižnice ponujajo knjižnicno in informacijsko podporo šolarjem in dijakom; zato je tudi mreža šolskih knjižnic nerazvita. Univerzitetne knjižnice sodelujejo pri informacijskem opismenjevanju na univerzah. Finci imajo vec knjižnicnih združenj, ki zelo dobro sodelujejo, zagovarjajo pomen knjižnic znotraj države in so tudi mednarodno aktivna. Nacionalne knjižnice nordijskih držav so znanstvene knjižnice. Kljub imenu imajo vse nacionalno in univerzitetno funkcijo. Nekatere naloge, kot sta vode­nje knjižnicne statistike ali priprava nacionalne bibliografije, prepušcajo drugim ustanovam. Na Norveškem, Finskem in Švedskem delujejo repozitorijske knjižni­ce za lažji dostop do gradiva. Izvajajo nekatere funkcije, ki so v drugih državah znacilne za nacionalne knjižnice, kot so zbiranje in ohranjanje gradiva, kata­logizacija, medbibliotecna izposoja ipd. Na Švedskem funkcije repozitorijske knjižnice izvajajo trije centri za knjižnicno izposojo. Hranijo gradivo in izvajajo medbibliotecno izposojo splošnim knjižnicam v njihovih regijah. Knjižnice na Švedskem koordinira Svet za umetnost, neodvisna ustanova, po­drejena parlamentu, ki skrbi za kulturno dedišcino in knjižnice. Svet za umet­nost sofinancira knjižnice prek projektne dejavnosti. Na razpisih izberejo tiste projekte, ki vkljucujejo cim vec knjižnic, ki spodbujajo razvoj bralne pismenosti in dosegajo cim vecjo pokritost države. Na Švedskem so obmocne knjižnice kljuc­ne pri razvoju splošnih knjižnic in prevzemajo vlogo šolskih knjižnic zaradi šibke mreže šolskih knjižnic. Mednarodno združevanje knjižnic, še posebej v Nordijskem svetu za znanstveno informiranje (NORDINFO), omogoca izmenjavo izkušenj in skupno financiranje projektov, kar pospešuje razvoj knjižnic v nordijskih državah. V situaciji ekonomske krize so nastali novi modeli knjižnic, kot sta odprta knjiž­nica s samopostrežnimi storitvami za uporabnike ali sodelovalna knjižnica z zunanjim izvajanjem strokovnih del. Tu so tudi primeri knjižnic, ki izvajajo funk­cije javnih storitev v sodelovanju z obcinami. V splošnih knjižnicah na Dan­skem se pojavljajo knjigarne, restavracije, banke in maloprodaja. Poleg tega so knjižnice, kot obcinske službe, pogosto vkljucevale uporabnike pri oblikovanju prostorov in storitev. Vredno je tudi omeniti, da je britanski vrhunski strokovnjak na podrocju biblio­tekarstva in informacijske znanosti Maurice Line v devetdesetih letih 20. stoletja zaradi velikega zanimanja za nordijske knjižnice obiskal Dansko, Finsko, Islan­dijo, Norveško in Švedsko ter svojo analizo knjižnicnih sistemov in politik ob­javil v delu Vloga nordijskih akademskih, raziskovalnih in specialnih knjižnic na prelomnici (Line, 1995). Ceprav so bile v njegovem casu te knjižnice v drugi razvojni fazi, saj so šele zacele uvajati avtomatizacijo storitev in vecina teh držav ni bila del Evropske skupnosti, so njegovi pogledi na nordijske knjižnicne siste­me in politike še vedno relevantni in jasno nakazujejo trenutni razvoj knjižnic, ki je bil predmet naše raziskave. 7 Zakljucek V pregledu knjižnic in knjižnicnih sistemov v Severni Evropi smo se osredotocili na nordijske knjižnice, tj. knjižnice Danske, Finske, Islandije, Norveške in Šved­ske. V tem pregledu smo skušali ugotoviti, kako so te knjižnice organizirane. Drugacno kulturno okolje, demokraticna ozavešcenost ter skupne vrednote svo­bodnega dostopa do informacij in znanja lokalnih skupnosti in knjižnicarjev so vrsto let krojile temelje delovanja teh knjižnic. Knjižnicarji so zelo uspešno približali knjižnice lokalnim skupnostim in ustvarili iz njih prijeten prostor za ucenje, pridobivanje informacij ter druženje. Knjižnicarji nordijskih držav so zelo odprti za spremembe ter aktivni pri prepricevanju lokalnih in nacionalnih politikov o pomenu njihove dejavnosti. Zelo uspešni so tudi pri sodelovanju in iskanju strateških povezav. Lahko sklepamo, da so nordijski knjižnicarji zelo aktivni, inovativni in kreativ­ni. Odprti so za novosti in spremembe, na katere se zelo hitro prilagajajo. Brez predsodkov in vezanosti na tradicijo uvajajo nove strukture in rešitve, kot je repozitorijska knjižnica na Finskem, ki predvideva tudi centralizacijo katalogi­zacije, hranjenje nacionalne produkcije in medbibliotecno izposojo. Nacionalne knjižnice nordijskih držav so primarno raziskovalne ali univerzi­tetne knjižnice. To kažejo s svojimi storitvami in dejanji. Slovenska Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) ima zelo podoben status Nacionalni knjižnici Fin­ske in zato bi lahko bila ravno Finska, ki je tudi drugace primerljiva s Slovenijo, pomemben vzor za slovensko knjižnicarstvo. Društva bibliotekarjev in podobna združenja imajo v severnih državah veliko moci in njihova vloga je pomembna pri strokovnem razvoju ter povezovanju knjižnicarjev. Pomembni so zagovorniki stroke ter sogovorniki pri ustvarjanju nacionalnih strategij in politik na podrocju knjižnicarstva. V Sloveniji bi se morali resneje vprašati, zakaj v stroki ni vec enotnosti in zakaj knjižnice delujejo bolj samostojno, namesto da bi se povezovale in sodelova­le. Kot kažejo primeri nordijskih knjižnic, so tam knjižnicarji s sodelovanjem dosegli pomemben vpliv na razvoj družbe. Po vzoru naših kolegov iz razvitih nordijskih knjižnic bi se tudi slovenski knjižnicarji lahko z aktivnim dialogom z deležniki zavzemali za vecji vpliv pri oblikovanju demokraticne družbe. Potre­bujemo vec odprtih razprav o perecih temah in tesnejše sodelovanje s kljucnimi odlocevalci. Hiter razvoj informacijske tehnologije in širjenje informacij pred nas postavljata številne izzive, ki jih lahko uspešno rešujemo s kreativnostjo in inovativnostjo. Nekaterim slovenskim knjižnicam, še posebej splošnim, to že deloma uspeva. Kljub temu pa smo še vedno dalec od drznih, inovativnih rešitev, ki bi v celoti odgovorile na potrebe naših uporabnikov. Navedeni viri Act regarding Library Services. (2001). Danish National Library Authority. https://slks.dk/fileadmin/publikationer/publikationer_engelske/andre/Act_regarding_library_ser­vices.pdf Act relating to public libraries (1985). Norway Ministry of culture. https://naple.eu/mdocs­ -posts/norway-public-libraries-act-1985-english/ Adriŕ-Camarasa, D., Giménez-Chornet, V. (2019). Políticas bibliotecarias en los países nórdicos: Dinamarca, Finlandia, Noruega, Suecia e Islandia. Boletín de la Asociación andaluza de bibliotecarios, 117(Enero-Junio), 78–99. Andersen Somby, M. (2017). Transforming Norwegian Public Libraries. IFLA Library Buildings & Equipment Section Blog. [Blog]. https://iflalbes.wordpress.com/2017/08/08/transforming-norwegian-public-libraries/ Antero Laitinen, M. (2019). Aspects of measuring the impact of new innovations in Fin­nish libraries. Library Management, 40(3/4). Audunson, R. (2005). The public library as a meeting-place in a multicultural and digital context. The necessity of low-intensive meeting-places. Journal of Documentation, 61(3), 429–441. Audunson, R., Aabř, S., Blomgren, R., Hobohm, H., Jochumsen, H., Khosrowjerdi, M., Mumenthaler, R., Schuldt, K., Rasmussen, C. H., Rydbeck, K., Tóth, M., Vĺrheim, A. (2019). Public libraries as public sphere institutions. A comparative study of perceptions of the public library’s role in six European countries. Journal of Documentation, 75(6), 1396–1415. Bekendtgřrelse af lov om biblioteksvirksomhed. (2013). Ministry of Culture Denmark, LBK št. 100. https://www.retsinformation.dk/eli/lta/2013/100 Bibliotekslag (2013:801). (2013). [New Library Act]. Ministry of Culture, Sweden. http://www.grenzenloslesen.de/wpprojekt/wp-content/uploads/2013/12/Bibliotheksgesetz­-Schweden.pdf Boelt, K. (2015). Open libraries in Aalborg. A great success. Scandinavian Library Quar­terly, 2015(1–2), 18–21. Bókasafnalög, št. 150. (2012). https://www.althingi.is/lagas/152b/2012150.html Bon, M., Brencic, P., Horžen, V., Jazbinšek, M., Klemen, A., Lipovž, A., Malec, L., Videc, A., Vodeb, G. (2017). Strokovna izhodišca za spremembe izvajanja posebnih nalog OOK. Narodna in univerzitetna knjižnica. Byberg, L. (1993). Public library development in Norway in the early tentieth century: American influences and State action. Libraris and Culture, 28(1), 22–34. Ericson, A. (2015). The new independent ‘debate libraries’ of Norway. Scandinavian Li­brary Quarterly, 2015(3), 16–18. Finland is one of the top countries in the world in the field of library services. (2016). Mini­stry of Education and Culture, Finland. https://minedu.fi/documents/1410845/4150031/Library+services/65df0ce2-685f-4c3c-9686-53c108641a5c/Library+services.pdf Flemish Bezlaj, I. (2023). Pametne knjižnice: pobudnice razvoja in rasti skupnosti. Knjiž­nica, 67(3), 87–115. Golub, K., Hagelbäck, J. in Ardö, A. (2020). Automatic Classification of Swedish Metadata Using Dewey Decimal Classification: A Comparison of Approaches. Journal of Data and Information Science, 5(1), 18–38. https://content.sciendo.com/view/journals/jdis/5/1/ar­ ticle-p18.xml?language=en Haavisto, T. (2015). Libraries are participants in an open society. Scandinavian Library Quarterly, 2015(3), 14–15. Hannesdóttir, S. K.. (2000). The Nordic elektronic research library in different dimensi­ons. The Electronic Library, 18(2), 114–120. Hansson, J. (2013). Una mirada nórdica sobre en rol de la biblioteca pública (Esther Oygüez, prev.). Linnaeus University Sweden. Hapel, R. (2012). The library as a place. Public Library Quarterly, 31(1), 48–55. Hjerpe, A. (2015). What and why and when, and how and where. Scandinavian Library Quarterly, 2015(4), 10–11. Hjerpe, A. (2015a). The right to read. Scandinavian Library Quarterly, 2015(1–2), 6–7. Hjerpe, A. (2016). A national library strategy. Scandinavian Library Quarterly, 2016(1–2), 36–37. IFLA/UNESCO Multicultural Library Manifesto. (2012). International Federation of Libra­ry Associations and Institutions. https://repository.ifla.org/bitstream/123456789/731/1/multicultural_library_manifesto-en.pdf Johansen, C. G.. (2012). Staffless libraries – recent Danish public library experiences. New Library World, 113(7/8), 333–342. Jones, N. (2015. Power, violence, bodies and boundaries. Scandinavian Library Quarterly, 2015(3), 6–8. Jřsevold, R. (2016). A National Library for the 21st century – knowledge and cultural heritage online. Alexandria, 26(1), 5–14. Kanic, I., Leder, Z., Ujcic, M., Vilar, P., & Vodeb, G. (2009). Bibliotekarski terminološki slovar. Knjižnica, 53(3–4). https://doi.org/10.55741/knj.53.3-4.14246 Kann-Christensen, N. (2011). National strategies for poublic library development – com­paring Danish and Swedish models for project funding. Nordisk kulturpolitisk tidsskrift = Nordic Journal of Cultural Policy, 13(2). https://www.idunn.no/nkt/2011/01-02/art05 Karhula, P. (2015). Freedom of speech in the internet era: transparency and redefining boundaries. Scandinavian Library Quarterly, 2015(3), 9–11. Kavcic Colic, A. in Balažic, D. (2022). Porocilo o raziskavi izbranih evropskih knjižnicnih sistemov. Narodna in univerzitetna knjižnica. Kekki, K. (2012). The past and the present of the Finnish Library Strategy. Strategies guide Finnish public libraries through societal changes [video]. Finish Libraries Now! https://www.kirjastokaista.fi/en/fln-the-past-and-the-present-of-finnish-library-strategies/ Kekki, K. (2001). Public libraries in Finland – Gateways to knowledge and culture. Ministry of Education/Culture and Media Division. https://archive.ifla.org/VII/s8/annual/cr01-fi.pdf Koizumi M., Larsen, H. (2023). Democratic librarianship in the Nordic model. Journal of Librarianship and Information Science, 55(1), 208–217. Koren, M. (2018). Public Libraries. V: Abdullahi, I., (ur.): Global Library and Information Science. IFLA Publications, 174, 422–455. Koren, M. (2009). Public Libraries. V: Abdullahi, I., (ured.). Global Library and Informati­on Science. A Handbook for Students and Educators. IFLA Publications 136/137, 311–328. Kvist, U. in Poulsen, A. (2015). The public libraries in Denmark in figures. Scandinavian Library Quarterly, 2015(1–2), 40–41. Larsen, H., Kann-Rasmussen, N. in Rydbeck, K. (2023). The legitimacy of Scandinavian libraries, archives and museums as public spheres: views from the professionals. IFLA Journal, 49(2), 368–374. Lenstra, N. in Mathiasson, M. H. (2020). Free and for all? A comparative study of pro­grams with user fees in North American and Danish public libraries. Library Manage­ment, 41(2/3), 103–115. Line, M. B. (1995). Vloga nordijskih akademskih, raziskovalnih in specialnih knjižnic na prelomnici. Institut informacijskih znanosti. Monsted, S. (2016). Smart library. The library as a living laboratory. Scandinavian Library Quarterly, 2016(4), 18. The National Library of Finland (2014). Annual Report to CENL and CDNL 2013-2014. CENL. Porocilo Nacionalne knjižnice Finske CENL in CDNL v obdobju 2013-2014 https://www.cenl.org/wp-content/uploads/2019/06/CENL_2013_Report_Finland.pdf The National Library of Sweden – a summary of 2017. (2017). Annual Report 2017 to CENL and CDNL. https://www.cenl.org/wp-content/uploads/2019/08/Report-from-National­-Library-of-Sweden_2017.pdf Obelitz Rode, E. (2015). The libraries’ democratic function stands firm. Scandinavian Library Quarterly, 2015(3), 4–5. Ohren, P. O. (2022). The National Library of Norway – policies and services. JLIS, 13(1), 234–244. Olsson, L., Hertil Lindelöw, C., Österlund, L., Jakobsson, F. (2020). Cancelling with the world’s largest scholarly publisher: lessons from the Swedish experience of having no access to Elsevier. Insights, 33. Olsson, L., Hertil Lindelöw, C., Österlund, L., Jakobsson, F. (2020a). Swedish researchers’ responses to the cancellation of the big deal with Elsevier. Insights, 33. Paraschiv, P. (20.6.2018). Scandinavian Libraries: What are they doing differently? – In­terview with Peter Alsbjer. Princh. [Blog]. https://princh.com/scandinavian-libraries­ -what-are-they-doing-differently-interview-with-peter-alsbjer/#.X_R2ENhKi70 Pedersen, I. (2016). Library research in Norway and Finland from the 19th century to the 21st century. A comparative study. [Magistrsko delo]. UIT, Faculty of Humanities, Social Sciences and Education. Pors, N. O. (2010). Citizen services and public libraries: an analysis of a new service in Danish public libraries. New Library World, 111(7/8), 263–272. Public Libraries Act 1492/2016. (2017). Translation from Finnish. Legally binding only in Finnish and Swedish Ministry of Education and Culture, Finland. https://www.finlex.fi/en/laki/kaannokset/2016/en20161492.pdf Public Libraries and Skills: 2022 Factsheets. (n.d.). Public Libraries 2030. https://publi­ clibraries2030.eu/2024/02/public-libraries-and-skills-2022-factsheets/ Rasmussen, C. H. (2016). The participatory public library: the Nordic experience. New Library World, 117(9/10), 546–556. Reglugerđ um Landsbókasafn Íslands – Háskólabókasafn. (2014). Št. 170. https://island.is/reglugerdir/nr/0170-2014; https://landsbokasafn.is/uploads/reglugerdir/Regluger%C3%B0%20nr.%20170-2014.pdf Salaberría Lizarazu, R. (2000). żFinlandia o bibliotecalandia? Educación y biblioteca, 115, 4–9. Schjeide, M. (2015). Turning our public libraries into venues for political debate? Scandi­navian Library Quarterly, 2015(3), 12–13. Steen Jensen. H. (2016). Library promoted learning. Scandinavian Library Quarterly, 2016(3), 26–27. Steen-Hansen, M. (8.5. 2018). Strengthen the role of public libraries in the Nordic coun­tries. Biblioteksdebat. [Blog]. https://biblioteksdebat.blogspot.com/2018/05/styrk-folke­ bibliotekernes-rolle-i.html Thomas, B. (2010). Swedish libraries: an overview. IFLA Journal, 36(2), 111–130. Thorhauge, J. (2002). Danish Library Policy. A selection of recent articles and papers. Da­nish National Library Authority. Torstensson, M. (1993). Is there a nordic public library model? Libraries and Culture, 28(1), 59–76. Tuomine, K. in Saarti, J. (2012). The Finnish library system – open collaboration for an open society. IFLA Journal, 38(2), 115–136. Vatanen, P. (1993). The birth of an institution: Finnish public libraries up to the 1920s. Libraries & Culture, 28(1), 35–38. Vattulainen, P. (1994). Managing the Finnish National Repository Library. Library Ma­nagement, 15(7), 10–15. Vilhjálmsdóttir, K. R. (2016). The new human landscapes of Iceland. Scandinavian Libra­ry Quarterly, 2016 (1–2), 12–15. Dr. Alenka Kavcic Colic Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 2, 1000 Ljubljana e-pošta: alenka.kavcic@nuk.uni-lj.si 20 Primer sodelujoce knjižnice je Mestna knjižnica v Aarhusu, ki je celo vkljucila državljane k nacrtovanju nove knjižnice. Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana Typology of storytelling in public library: a case study of Ljubljana City Library Maja Šefman Oddano: 19. 3. 2024 — Sprejeto: 5. 8. 2024 1.04 Strokovni clanek 1.04 Professional article DOI https://doi.org/10.55741/knj.68.4.3 UDK 027(497.4Ljubljana):821-93-34 Izvlecek Splošne knjižnice imajo bogat program bibliopedagoških dejavnosti, kot so ure pravljic za otroke, gibalne pravljice, glasbene pravljice, pripovedovanja za odrasle, lutkovne in gledališke predstave ter druge oblike umetnosti pripovedovanja. S tem tako otroke kot odrasle vpeljujejo v svet branja in knjig, kar prispeva k razvoju bralne pismenosti. Na­men tega prispevka je predstaviti razlicne nacine uprizoritve pravljicnih ur v splošni knjižnici. Prispevek je razdeljen na dva dela. V prvem delu so predstavljene aktualna literatura in teoreticne osnove razlicnih ur pravljic. V drugem delu so analizirane de­janske izvedbe ur pravljic v Mestni knjižnici Ljubljana med letoma 2017 in 2024, pod­prte s slikovnim gradivom ter natancnim opisom pripomockov in njihove uporabe. Za Mestno knjižnico Ljubljana je prispevek relevanten, ker analizira in evalvira dosedanje delo na podrocju izvajanja razlicnih ur pravljic za razlicne starostne skupine. Za druge knjižnice pa lahko predstavitev služi kot primer dobre prakse ter spodbuda za razvoj podobnih dejavnosti. Kljucne besede: bibliopedagoška dejavnost, pravljice, pripovedovanje, ure pravljic, mladinsko knjižnicarstvo, lutke, kamišibaj, glasba, gibanje, animacija Vsi raziskovalni podatki, na katerih temeljijo rezultati, so na voljo kot del clanka in niso arhivirani v nobenem drugem viru. Abstract Public libraries offer a rich program of bibliopedagogical activities, such as storytell­ing hours for children, movement-based storytelling, musical storytelling, adult sto­rytelling sessions, puppet and theatrical performances, and other forms of narrative arts. These activities introduce both children and adults to the world of reading and books, thereby contributing to the development of literacy skills. The purpose of this contribution is to present various ways of conducting storytelling sessions in a public library. The contribution is divided into two parts. The first part introduces current literature and theoretical foundations of implementations of storytelling hours. The second part presents and analyzes actual storytelling sessions at the Ljubljana City Li­brary between 2017 and 2024, supported by visual materials and detailed descriptions, including a list of tools with descriptions of their usage. This contribution is relevant to the Ljubljana City Library as it assesses and evaluates past practices in conducting various storytelling sessions for different age groups. For other libraries, this presenta­tion can serve as a case study of good practices and encouragement for the develop­ment of similar activities. Keywords: bibliopedagogical activity, fairy tales, storytelling, storytelling hours, youth librarianship, puppets, kamishibai, music, movement, animation All research data underlying the results are available as part of the article and no ad­ditional source data are required. 1 Uvod »Pravljice otrokom ne pripovedujejo, da zmaji obstajajo. Otroci to že vejo. Prav­ljice jih ucijo, da zmaje lahko premagajo.« (G. K. Chesterton) Citat poudarja globok pomen pravljic, ki presega zgolj pripovedovanje zgodb. Pravljice so mocan vzvod za poucevanje moralnih vrednot in spodbujanje otro­kovega celostnega razvoja, ker poleg zabave otroke tudi vzgajajo in krepijo ljube­zen do branja že v zgodnjem otroštvu. Zgodbe v poslušalcih vzbujajo empatijo, jim širijo obzorja in razvijajo domišljijo, kar je kljucnega pomena za celostni razvoj. Pripovedovanje zgodb ima dolgo zgodovino; stoletja dolgo so se na ta nacin iz roda v rod prenašali znanje, kultura (Bettelheim, 1999) in vrednote, ki nas povezujejo ter so vtkane v DNK vsakega posameznika (Grah, 2019). Knjižnice kot osrednji prostori pripovedovanja pravljic igrajo kljucno vlogo pri ohranjanju te tradicije. Pravljicarska dejavnost je ena od najpomembnejših biblio­pedagoških dejavnosti, ki jih splošne knjižnice izvajajo, saj spodbuja otro­kov custveni, miselni, domišljijski, izkustveni in moralni razvoj. Otroka uvaja v svet umetnosti in literature ter na tak nacin prenaša tudi modrosti preteklih generacij (Amon, 2022). Ceprav je že vse našteto samo po sebi zadosten razlog za izvajanje ur pravljic, pa to ni glavni cilj. Glavni cilj pravljicnih ur je spodbujanje branja ter razvijanje besednega zaklada, domišljije in socialnih vešcin. Z urami pravljic premišljeno usmerjamo otroka v svet umetnosti in literature ter spod­bujamo njegov obcutek za estetiko (Šircelj idr., 1972), s poudarkom na knjigi in knjižnici. Pravljicne ure spodbujajo redno obiskovanje knjižnic, izposojo knjig, uporabo knjižnicnih storitev ter samostojno uporabo knjižnice. Pravljicarska dejavnost v splošnih knjižnicah je temeljna za razvoj bralne kulture in jezika. S kakovostnim pripovedovanjem zgodb ponuja širok spekter izobraže­valnih in kulturnih vsebin ter krepi pomembne socialne vezi znotraj skupnosti. Prve znane ure pravljic v splošnih knjižnicah so se zacele izvajati že v poznem 19. stoletju;1 1 Anne Carroll Moore je leta 1896 v Prattovem inštitutu uvedla tedensko uro pravljic, sledila ji je Carnegiejeva knjižnica v Pittsburghu, ki je, pod vodstvom Frances Jenkins Olcott, zacela s teden­skimi pravljicnimi urami leta 1900 (https://www.ala.org/tools/history-preschool-storytimes). to se je zgodilo v Ameriki, ko je Anne Carroll Moore v Prattovem in­štitutu izvedla prvo uro pravljic. Prve ure pravljic so služile predvsem kot orodje za spodbujanje branja in pismenosti med otroki. V Sloveniji so prve ure pravljic v splošnih knjižnicah zacele potekati v šestde­setih letih 20. stoletja,2 2 Leta 1961 je bila izvedena prva ura pravljic v Pionirski knjižnici (https://www.mklj.si/pionirska/zgodovina-pionirske/). kar je pomenilo pomemben korak v spodbujanju bralne kulture med mladimi. Danes so ure pravljic v splošnih knjižnicah integralni del bibliopedagoških dejavnosti, ki na privlacen in interaktiven nacin otroke vpe­ljujejo v svet književnosti in spodbujajo razvoj bralne pismenosti. Vizija razvoja ur pravljic v slovenskih splošnih knjižnicah vkljucuje tudi nenehno prilagajanje programa novim generacijam otrok, tesno sodelovanje z vrtci, šolami in dru­gimi izobraževalnimi ustanovami ter nenazadnje tudi vkljucevanje sodobnih tehnologij. Ob vstopu v digitalno dobo so se pravljicne ure morale prilagoditi tudi novim tehnologijam, ki so postale v casu epidemije covida-19 še posebej pomemben del izvedbe. Animacija in interaktivne predstavitve so vplivale na nacin, kako otroci doživljajo zgodbe in književnost v knjižnicnem okolju. Kljub tehnicnim novostim pa ostaja osrednji cilj pravljicnih ur enak: spodbuditi otro­kovo ljubezen do branja in literature. V praksi Mestne knjižnice Ljubljana (MKL) redno potekajo pravljicne ure za otro­ke, ki jih izvajajo tako zunanji izvajalci kot zaposleni v knjižnici. Te ure ne le zabavajo otroke, temvec jih tudi izobražujejo in obogatijo njihovo doživljanje literature. Analiza dejanskih pravljicnih ur v Mestni knjižnici Ljubljana bo v tem prispevku služila kot primer dobre prakse, ki bo navdih za druge knjižnice pri izvajanju podobnih dejavnosti. 2 Lutke in gledališce Gibanje je temeljna znacilnost živih bitij; iz njega so se razvili ples, glasba, gle­dališce in mitološki obredi, vkljucno z uporabo lutk. Lutka kot neživ predmet, ki oživi pred obcinstvom, sega že v pradavnino, o cemer prica tudi omenjanje v delih starogrških filozofov in zgodovinarjev, kot sta Aristotel in Herodot. Herodot je omenil uporabo glinenih lutk v egipcanskih obredih že v 5. stoletju pr. n. št. (Vogelnik, 2020). Lutke so imele skozi zgodovino razlicne namene, od verskih obredov do zabave na praznovanjih, vendar so bile v zahodnem svetu po padcu rimskega cesarstva preganjane zaradi povezav s poganskimi kulturami. V srednjem veku so kršcan­ska cerkev in oblasti gledališce in lutkarstvo mocno omejevale, kar je prispevalo k njihovi transformaciji in prilagoditvi v razlicnih evropskih državah. V 16. stoletju se je v Italiji razvilo poklicno gledališce, kjer so igralci nosili maske, ki so predstavljale znane like, kot so Harlequin, Colombina in Pierrot. Vzpore­dno je delovalo tudi gledališce marionet. Lutkarske družine so potovale po vsej Evropi in tako lutkarstvo širile naprej. Ceprav lutke prvotno niso bile namenjene otrokom, jih danes v splošnih knjižni­cah uporabljamo prav za delo z njimi. Uporabljamo jih med izvajanjem ur pravljic za zabavo, sprostitev, povezovanje, poucevanje ter spodbujanje ljubezni do knjig in branja (Hicks, 1996). Na uri pravljic lutka veckrat opravlja vse zgoraj naštete naloge, poleg tega pa spodbuja tudi otroško domišljijo. 2.1 Lutke Lutke so se skozi zgodovino razvile v razlicne oblike, in danes poznamo štiri vrste tradicionalnih lutk:3 3 Delitev lutk in vsi opisi so, kjer ni navedeno drugace, povzeti po Vogelnik, E. (2020), Od lutke do lutke, str. 17, 42–45, 130–136, 238–242 in 258. – Lutke na vrvicah ali marionete so tiste lutke, ki jih z vrvicami vodimo od zgo­raj. Ta tehnika vodenja je ena od najbolj razširjenih na svetu. Obstajajo tudi marionete, ki imajo toliko gibljivih delov in vrvic, da za vodenje ne zadošca en lutkar. – Rocne lutke so vse lutke, ki jih lahko nataknemo na roko kot rokavico. V isto kategorijo sodijo tudi prstne lutke, ki jih nataknemo na prste. Prstne lutke so majhne, enostavne in preproste za oživljanje. Prstne lutke niso namenjene velikim predstavam, v bistvu so te majcene lutke nekje na pol poti med igraco in gledališcem (Sitar, 2001). Lahko pa prstne lutke zelo enostavno spremeni­mo v preproste lutke na žici. Pri tradicionalni rocni lutki je najpomembnejša glava, ki je tudi najtežji del lutke. Obicajno je trda, izdelana iz lesa ali papir­mašeja (papirne mase). – Lutke na palicah ali javajke so na neki nacin podaljšek rocne lutke, a je njihov videz povsem drugacen. Vodimo jih nad paravanom, tako kot rocne lutke. Najverjetneje izvirajo iz južne Indije, v Evropi pa jih nismo poznali do zacetka 20. stoletja. – Sencne lutke so edine lutke, ki so dvodimenzionalne (plošcate) in mecejo sen­co na dvodimenzionalen oder. Ker se okoli take lutke ne moremo sprehoditi in si je ogledati z vseh strani, moramo na ploskvi zbrati kar najvec podatkov; najlažje si to predstavljamo, ce pogledamo slike starih Egipcanov, ki so vsak del telesa obrnili tako, da se je kar najbolj videl; nekaj podobnega moramo doseci tudi s sencno lutko (Sitar in Cvetko, 1996). Sencne lutke so bile razšir­jene predvsem v Indiji, na Kitajskem, v Egiptu in Turciji. Poleg štirih zgoraj naštetih poznamo še mimicno lutko, ki je nastala v želji cim­bolj karikirano posnemati cloveka, saj s poudarjenim gibanjem celjusti spominja na odpiranje ust pri govoru (Varl, 1997). Mimicna lutka je najboljša za izražanje custev in pogovor z otroki (Djakovic, 2021), ker »govori«. Te lutke lahko izdelamo zelo preprosto, tudi iz nogavice. Dlan obrnemo navzdol, jo vtaknemo v nogavico in s premikanjem palca proti preostalim prstom posnemamo govor. Uporaba lutke prispeva k otrokovi ustvarjalnosti in krepi njegovo samopodobo (Majaron, 2002), zato jih z njo že od najzgodnejših let usmerjamo k ustvarjalni in fantazijski igri (Korošec in Majaron, 2002). 2.2 Kamišibaj Kamišibaj je japonsko papirno gledališce: kami v japonšcini pomeni papir, šibaj pa gledališce/drama; kamišibaj torej pomeni papirno gledališce (Nagode in Rup­nik Hladnik, 2018). Kamišibaj izvira iz Japonske in je posebna umetniška obli­ka, ki povezuje besedno in likovno umetnost ter presega meje med njima (Sitar, 2018). To je umetnost pripovedovanja zgodb ob slikah v malem lesenem odru, ki se imenuje butaj. Podoben je majhnemu ekranu, ki za vratci skriva zgodbo, ko pa ga pospravimo, je videti kot lesen kovcek. Zgodba oživi šele ob pripovedovanju. Kamišibajkar oziroma pripovedovalec in prikazovalec ob slikah, ki jih vlece iz kamišibaja, pripoveduje zgodbo in s tem omogoca obcinstvu interaktivno izku­šnjo. Slike za posamezne zgodbe se lahko kupijo, lahko pa jih pripovedovalec nariše sam. Pravljicna ura, izvedena s kamišibajem, je za otroke zelo zanimiva. Obicajno so veliko bolj osredotoceni na mali leseni oder, butaj, kot pa na slikanico, ker so slike vecje in ker lahko pripovedovalec ustvarja dodatno napetost, ko sliko najprej le delno razkrije. Z veseljem pricakujejo, kaj se bo prikazalo, ko se bodo vratca odprla, kot v gledališcu cakajo, kaj se bo razkrilo, ko se zavesa odgrne. 2.3 Gledališke predstave Gledališce je prostor, kjer se dogajajo gledališke predstave; te lahko potekajo v razlicnih okoljih, vkljucno s splošnimi knjižnicami. Oder in igralec sta kljucna elementa gledališca, ki omogocata ustvarjalnost in izraznost ter spodbujata gle­dalcevo vpletenost v dogajanje. Vsak igralec lahko sproti oblikuje oder, ga širi in oži ter nosi s seboj kot carovniški plašc, ki ga pogrne ter pricara želeno deželo, pa potem spet odleti z njim kot z leteco preprogo (Zupancic, 2007). 3 Glasba, gibanje in uganke Glasba, gibanje in uganke so elementi pravljicnih ur, ki bogatijo otrokov razvoj in izkušnje. Gibanje je za otroke nujno kot kisik in hrana, saj ne spodbuja le fizic­ne aktivnosti, temvec tudi kreativnost in socialne vešcine (Lekše, 2015). Glasba je že od pradavnine mocno orodje za ustvarjanje vzdušja med pripovedovanjem, lahko umirja ali navdušuje poslušalce (Amaka, 2017). Pri gibanju in plesu v prav­ljicnih urah otroci ne potrebujejo veliko pripomockov, saj se lahko preprosto iz­razijo s svojim telesom in gibanjem, uganke pa jim pomagajo razvijati spretnost reševanja problemov, logiko in kriticno mišljenje. Pravilno nacrtovane pravljicne ure, ki vkljucujejo gibanje, glasbo in uganke, tako omogocajo otrokom bogato izkušnjo in spodbujajo celostni razvoj njihovih sposobnosti. 3.1 Gibalne pesmice, pravljice in socialne igre Igra je kljucen dejavnik v otrokovem razvoju, saj pozitivno vpliva na razvoj in­teligence, omogoca pridobivanje novih znanj in izkušenj ter spodbuja razvoj domišljije. Med igro se otroci socializirajo, krepijo socutje in strpnost ter se ucijo sodelovanja (Zorec, 2014). Gibalne pesmice, pravljice in igre so ucinkovit nacin za sprostitev otrokove energije in spodbujanje motoricnih sposobnosti. Gibalne pravljice, še posebej v njih uživajo kinesteticni4 4 Kinestetik je tisti, ki se najlažje uci skozi lastno doživljanje. Stvari mora poskusiti, se jih dotakni­ti, najlažje se uci z delom, torej da stvari naredi sam. Kinestetik je težko na miru in mu pri ucenju pomaga, da stiska žogico ali se sprehaja (povzeto po dijaškisvet.si: https://www.dijaskisvet.si/dijaski-os/clanki/v-kateri-ucni-stil-se-uvrscate/ (26. 2. 2024)). otroci, omogocajo otrokom aktivno sodelovanje, kar poglobi njihovo doživljanje zgodbe in podpira razvoj pomnjenja. S tovrstnimi dejavnostmi otroci razvijajo koordinacijo, prostorsko zavest, prožnost in tele­sno zavedanje, kar vpliva na celostni razvoj otrok, tako telesno kot miselno in custveno (Schmidt idr., 2009). Bansi5 5 Opis bansov povzet po Lisec, M. (1995). Pesem, igra, ples …: zbirka bansov (zbirka Animator; 2). Salve. so pesmi, ki jih spremljajo smešne in hudomušne kretnje, pri katerih so­deluje celo telo, ne le glasilke. Namen bansov je popestritev vzdušja ter spod­bujanje komunikacije in socialne interakcije (Lisec, 1995). Prav tako so odlicen pripomocek za animacijo in zabavo. Bansi se lahko uporabljajo kot uvod v prav­ljico, odmor med dvema pravljicama ali zakljucek pravljicne ure. 3.2 Glasbila in petje Glasba prinaša v pripovedovanje zgodb dodatno dimenzijo. Otroci se nanjo moc­no odzivajo, saj vpliva na njihovo razpoloženje in vedenje. Petje nam lahko po­maga pri rutinskih aktivnostih ali pri prehodih iz ene aktivnosti v drugo, na pri­mer pri zbiranju otrok v poslušalni polkrog ali za skupno aktivnost (igro). Glasba pomaga tudi pri razpoloženju: tiha in pomirjujoca otroke sprošca, živahna pa jih spodbuja, da se znebijo odvecne energije. Glasba in gibanje sta socialni ak­tivnosti, ki otrokom pomagata, da se pocutijo del skupine. Na tak nacin se ucijo socialnih vešcin, izražanja custev, sodelovanja in poslušanja. Tako kot gibanje tudi glasba spodbuja domišljijo in ustvarjalnost (Kaiser, 2024). Glasba lahko hitrost pripovedovanja pravljic pospeši ali upocasni ter tako vpliva na vzdušje in doživljanje zgodbe; je nevidno, a mocno orodje, ki nam pomaga, da ljudi dosežemo na nezavedni ravni in vzpostavimo custveno povezanost. S tem nam glasba daje možnost, da zgodbo povemo na drugacen nacin ali jo naredimo bolj zanimivo in vplivnejšo. Pri urah pravljic lahko za vzpostavitev ustvarjalnega in sprošcujocega okolja uporabimo tako samo petlje kot tudi instrumente. Instrumente lahko kupimo (na primer flavta, ksilofon, triangel, boben) ali jih izdelamo sami (na primer kasta­njete, strgalo). Pesmice in glasba so lahko del pravljice, lahko pa predstavljajo uvod vanjo. Pesmice uporabljamo tudi neodvisno od pravljice, za povezovanje, sprošcanje ali ob zacetku oziroma zakljucku pravljicne ure. 3.3 Uganke Uganke na zabaven nacin spodbujajo kriticno mišljenje, logicno razmišljanje, sposobnost reševanja problemov in ustvarjalnost pri otrocih. Prav tako spod­bujajo otrokovo radovednost in razvoj besednega zaklada. Uganke imajo zelo pozitiven vpliv na otroke, ker so zabavne in nas velikokrat pripravijo do glasnega smeha, ki sprosti možgane in telo, pomaga zmanjševati stres ter pozitivno vpli­va na duševno zdravje. Težje uganke pomagajo tudi pri osredotocenosti. Poleg tega so uganke, ce jih otroci berejo sami, spodbuda za branje, ker spodbujajo radoved­nost, so kratke in zabavne. Pri urah pravljic lahko uganke uporabimo kot sprostitev med dvema pravljicama (kot locnico) ali kot uvod v pravljicno tematiko (uganka o živali, ki nastopa v pravljici). So odlicen nacin, kako otroke umirimo in jih pripravimo do tega, da se osredotocijo na pravljicno vsebino. 4 Animacija Anima je latinski izraz za dušo, oznacuje pa tudi zrak, veter, dihanje in življenje. Animare je glagol, ki pomeni vdihniti življenje, dihati ali napolniti z zrakom (Repše, 2012). To pomeni, da animacija v pripovedovanje zgodb prinaša globino, ker avtorju omogoca izraziti in raziskati številne vidike cloveškega doživljanja z univerzalnim jezikom vizualnih umetnosti. V današnji digitalni dobi je pripovedovanje zgodb preseglo tradicionalne meje, pri cemer animacija igra kljucno vlogo pri oblikovanju pripovedi našega casa. Animacija ponuja edinstveno mešanico vizualnih in slušnih dražljajev, kar jo naredi izjemno ucinkovit medij za pripovedovanje zgodb. Sposobnost manipu­lacije z liki, okolji in celo fizikalnimi zakoni omogoca ustvarjalno svobodo, ki je redko dosegljiva v drugih umetniških medijih. To ustvarjalno svobodo je mogo­ce izkoristiti za poenostavitev kompleksnih konceptov, vzpodbujanje custev in ustvarjanje nepozabnih pripovedi, ki globoko vplivajo na obcinstvo. Tako kot film je tudi animacija vezana na medije za zajemanje, obdelavo, mon­tažo in predvajanje, a je postopek nastanka popolnoma drugacen od filmskega, ker so vizualni elementi najveckrat v celoti umetno izdelani. Animacija je tesno povezana z razlicnimi podrocji umetnosti, vkljucno z likovno teorijo, slikar­stvom, kiparstvom, oblikovanjem prostora, režijo in teorijo filma. Avtorju omo­goca, da upodobi neverjetne ideje, dogodke in humor, ki bi jih v drugih oblikah težje dosegel (Repše, 2012). Ce želimo, da bo animirani film všecen otrokom, mora biti vsebina primerna njihovim interesom. Oblika animacije mora biti privlacna, prav tako pa liki, da se otroci z njimi lahko poistovetijo (Peštaj, 2012). Poznamo vec tehnik animacije:6 6 Delitev in opis tehnik sta povzeta po prispevku Repše, H. (2012), Tehnike animacije. Animirani film v izobraževanju, 24–29. – Risani film: klasicna risana animacija vkljucuje rocno risanje vsakega pre­mika. Animator obicajno ustvarja risbe na tankem belem papirju (lahko tudi pavs ali peki papir) in uporablja svetlobno mizo za lažje prerisovanje. Danes se ta proces lahko izvaja tudi digitalno, s pomocjo racunalniških programov, ki omogocajo pregled prejšnjih slicic med risanjem. Za ozadje se pogosto upo­rabljajo slike, narisane ali naslikane po meri. Ko je vse izrisano, je treba ves material prenesti v racunalnik, da lahko zacnemo s fazo montaže. – Stop-motion animacija: tehnika vkljucuje fotografiranje posameznih pre­mikov lutk in drugih predmetov iz gline, plastelina, papirja, peska in drugih naravnih materialov. Vsak material ima svoje prednosti in slabosti; glina in plastelin omogocata natancno animiranje, medtem ko je animacija lutk bolj okorna. Animacija kolaža ali fotografij je dvodimenzionalna. Scenarij, režija in snemalna knjiga so pomembni tudi pri tej tehniki. Za snemanje potrebu­jemo fotoaparat, pa tudi stojalo za kamero, primerno osvetljavo in primeren prostor. – Racunalniška animacija: tehnološki in racunalniški razvoj je prinesel nove oblike animacije in tudi lažje nacine izdelave. Locimo 2D in 3D animacije, nujna pa sta tudi poznavanje programske opreme in dovolj velika zmogljivost racunalniške opreme. 3D animacija se razlikuje od drugih tehnik po svojem kompleksnem procesu izdelave. 5 Primeri izvedbe ur pravljic v Mestni knjižnici Ljubljana »Poznam dve vrsti ljudi, ki mi niso pri srcu. To so tisti, ki se ne znajo smejati, in tisti, ki ne znajo ceniti pravljic, ki so bile duša moje mladosti. Zanje so pravljice res umrle, a zame so še vedno žive.« (France Bevk) Pravljice so še kako žive za vse mladinske knjižnicarje v Mestni knjižici Ljublja­na, ki to delo opravljamo kakovostno in z vsem srcem. S tovrstno dejavnostjo nacrtno in premišljeno usmerjamo otroke v svet literature in umetnosti ter jih ucimo, kaj je kakovostna pripoved. S pravljico otrokom in drugim poslušalcem poleg književne približamo tudi druge zvrsti umetnosti, kot so likovna, gleda­liška in lutkovna. V Mestni knjižnici Ljubljana se zavedamo odgovornosti, ki jo prinesejo ure pravljic, zato se trudimo za ustrezne razmere, ki posledicno zago­tavljajo ure pravljic na visokem nivoju. Naši pravljicarji so tako zunanji kot notranji, ampak praviloma je to mladinski knjižnicar, ki se dobro spozna na mladinsko in otroško literaturo ter je v rednem stiku z mladimi bralci. Pravljicar mora imeti ustrezne kompetence za promocijo bralne kulture v splošni knjižnici, pri cemer so kljucnega pomena poznavanje knjižnicne zbirke, zmožnost dela z otroki in poznavanje dela na mladinskem oddelku. Ker se otroci navadijo na cloveka, je zelo pomembno, da so pravljicarji stalni in se ne menjavajo. Delo pravljicarja vkljucuje iskanje in izbor pravljice (ali vec njih) za pripovedova­nje, potem pa še branje, prevod in ucenje pravljice, sestavo programa za uro prav­ljic, pripravo na uro pravljic in samo izvedbo. Vsak pravljicar in pravljicarka v Mestni knjižnici Ljubljana prinašata svoj edinstveni pristop in ljubezen do pripo­vedovanja, kar zagotavlja pestrost in bogastvo izkušenj pri izvedbah pravljicnih ur. Njihova predanost in spretnosti omogocajo, da pravljice oživijo v polnosti. Se pa velikokrat postavi vprašanje, ali je treba pravljico prebrati ali jo pripovedo­vati. V Mestni knjižnici Ljubljana pravljice vecinoma pripovedujemo, saj je dol­goletna praksa pokazala, da ima pripovedovanje prednost pred branjem. Bralec zgodbe je vezan na besedilo, na besede, stavke in odstavke, osredotocen je na tekst in nima pristnega stika z obcinstvom, zato ne more spremljati reakcij in se jim prilagajati. Pripovedovalec pa je svoboden, ker zgodbo pozna, in ni vezan na pisane besede. Zgodbo ponotranji in jo pripoveduje spontano. Ker ima stik z obcinstvom, se lahko sproti prilagaja, glede na situacijo ali reakcije obcinstva (Tivadar, 2014). Kako bo pravljica sprejeta, je v veliki meri odvisno od pripovedovalca (ali bral­ca). Dobra pravljica vedno vpliva na nas in krepi našo domišljijo. Zgodbe, ki jih pripovedujemo, bodo imele povsem drugacen ucinek kot tiste, ki jih beremo. Pripovedovane zgodbe niso nikoli enake, saj jih pripovedovalec ne govori na pamet, ampak besede izbira sproti. Na njegovo pripovedovanje vplivajo tudi la­stno razpoloženje, razpoloženje poslušalcev, njihova pozornost in okolišcine, v katerih pripovedovanje poteka (Macek, 2011). Ucni center Mestne knjižnice Ljubljana vsako leto pripravi nacrt za izobraže­vanje pravljicarjev, ki je namenjen tudi zunanji strokovni javnosti. Tematska podrocja vkljucujejo retoriko, psihologijo otroka, skupinsko dinamiko, sodobno pravljicarstvo in druge relevantne vsebine. Usposabljanje za zunanje pravljicarje v Ucnem centru Mestne knjižnice Ljubljana poteka pod mentorstvom in vkljucuje opazovanje vec pravljicnih ur pri razlicnih pripovedovalcih in starostnih skupi­nah ter pripravo in izvedbo pravljicnih ur v prisotnosti mentorja. To usposablja­nje je predpogoj za samostojno izvajanje popoldanskih pravljicnih ur v Mestni knjižnici Ljubljana. V Mestni knjižnici Ljubljana smo v obdobju od leta 2017 do 2023 izvedli okoli 30007 7 Mestna knjižnica Ljubljana (2021). Povsod v mestu. Strateški nacrt Mestne knjižnice Ljubljana za obdobje 2022–2026, str. 6.  ur pravljic. Ta pravljicna doživetja so segala od klasicnih pripovedi do inovativnih pristopov, kot so animacije, kamišibaji, lutkovne predstave. Pravljic­ne ure so bile izvedene tudi v sklopu projektov, kot sta Bobri za starejše otroke (druga in tretja triada osnovne šole) ter Multi-kul-praktik. Pri zadnjem so bile ure pravljic oblikovane z namenom, da otroke povežejo z razlicnimi kulturami s pomocjo pesmi, legend in ustvarjalnih delavnic, ki so bile integrirane v prav­ljicne ure. 5.1 Primeri izvedbe ure pravljic z lutko Otroci so nad lutkami navdušeni, ker se z njimi lahko pogovarjajo, se jim nasme­jijo in se ob njih sprostijo. Pri pripovedovanju pravljic ima lutka poseben namen in razlicne vloge. Lahko pripoveduje pravljice, lahko je le pomocnik, lahko pride pravljico samo poslušat in se vmes pogovori z otroki. Lutka nam pomaga tudi, ko je ni, saj jo z otroki lahko išcemo med uro pravljic (kot odmor med dvema pravljicama). Jelena Sitar Cvetko je na izobraževalnih delavnicah Pravljice in lutke (2017) in Lutka v knjižnici (2021), ki smo ju imeli v Mestni knjižnici Ljubljana, povedala, da lutka nima nobenih omejitev. Vse zmore in vse ji je dovoljeno. Po želji lahko spreminja svoje vloge, lahko plava, leti, poje, lahko je naš zavetnik ali kritik. Z lutko se pocutimo mocnejše in pogumnejše. In najlepše je to, da si jo vsak lahko privošci, potreben je le kancek domišljije in dobre volje. V Mestni knjižnici Ljubljana imamo veliko kupljenih rocnih lutk, predvsem ži­vali, ki so mimicne lutke, saj se vse nataknejo na roko in odpirajo usta. Upora­bljamo jih, ker imajo veliko moc nagovarjanja majhnih otrok, saj predstavljajo posrednika med njimi in odraslimi (Vogelnik, 2020). Vcasih, za doloceno pravlji­co ali lutkovno predstavo, ki jo uprizorimo, sami izdelamo lutke. Na pravljicnih urah lahko lutko uporabimo na vec nacinov. Lutka je lahko naš pomocnik in lahko pocne vse, cesar mi ne smemo. Lahko je nesramna in sitna, pa lutkarju tega nihce ne zameri, ker je to lutka, ki ima povsem svoje življenje. Lutka lahko sodeluje pri pravljici ali jo posluša. Vcasih je lahko tudi lutka tista, ki pravljico pripoveduje, vcasih pa lahko pomaga tako, da je ni in jo moramo poiskati. Pred zacetkom pravljicne ure, sploh preden prvic pokažemo doloceno lutko, je treba razmisliti, kako jo bomo predstavili. Ce je naša lutka maskota, ki se bo pojavila skoraj na vsaki uri pravljic, lahko njen trenutek v pravljici spremenimo v poseben dogodek (Krabbenhoft, 2019). Lutka kot pomocnik: Lutko kot pomocnika lahko uporabimo na dva nacina. Lahko nam pomaga povedati pravljico, lahko pa je samo prisotna na pravljicni uri in se z otroki pogovarja med dvema pravljicama. Moj zvesti pomocnik je obicajno rocna mimicna lutka volka, ki so ga otroci po­imenovali Val, torej volk Val (slika 1). Njegova osebnost se povsem razlikuje od moje, saj je pogosto nesramen, boji se nenavadnih stvari in je popolnoma pre­prican, da je strašen, ceprav otroci trdijo, da je ljubek in/ali smešen. Dejstvo je, da velikokrat ne vem, kako se bo odzval na dolocene situacije, in je vse skupaj cista improvizacija. Z mano pride na pravljico tudi takrat, ko ni povezan z no­beno pravljico. Pomaga mi pridobiti pozornost otrok, ko prosi, ce ga popraskajo po jeziku ali za ušesi. Otroke tudi umiri, ko jih prosi, ce mu naredijo frizuro in ga cim bolj razkuštrajo. Pomaga mi pri razlaganju knjižnicnih pravil, obicajno tako, da vse pove narobe, otroci pa ga popravijo. Otroke tudi rad spravlja v smeh, ko jim cisto resno pripoveduje, da so prašicki nevarni, saj so ga želeli pojesti, ali pa da je Rdeca kapica nesramna, saj nikoli ne pride na kosilo, ko se dogovo­rita, ceprav ji pripravi cel kotel tople vode, da bi se v njem pogrela. Obicajno se pridejo vsi otroci poslovit od njega, pa tudi nešteto risb volka Vala smo že imeli razstavljenih v knjižnici. V veliko pomoc je bil tudi pri izvajanju pravljicnih ur po ZOOM-u, na daljavo, kjer je otroke spravljal v smeh, ko se je poskusil stlaciti cez kamero, jih poskušal uspavati s petjem in ko je pripovedovalko izrinil z ekrana. Veliko otrok ga je bo­žalo na platnu ali na ekranu racunalnika in vzgojiteljice iz vrtca Ig so po mailu izrazile navdušenje tudi nad takšno izvedbo pravljic. Slika 1: Rocna mimicna lutka volka; volk Val. (Vir: osebni arhiv avtorice) Na popoldanskih urah pravljic se mi obicajno pridruži lisica (lisicka je bila do septembra 2023 maskota naših pravljicnih ur), da skupaj zapojemo pesmico Li­sicka je prav zvita zver, vcasih nas spremlja na ksilofon. Po pesmici jo otroci vedno pridejo pobožat, potem pa napove pravljico in se usede ter skupaj z otroki posluša. Glede na izbrano pravljico uporabljam tudi druge lutke. Kot pomocnike za iz­vedbo pravljice sem, poleg volka in lisice, uporabila tudi leva, slona, medveda, raco, krokodila, pingvina, gosenico (lastna izdelava), morskega psa, psa (lastna izdelava), zmaja … Preglednica 1: Primer izvedbe ure pravljic z lutko kot pomocnikom, ki ni del pravljice. Primer izvedbe: LUTKA KOT POMOCNIK (ni del pravljice) in GLASBA GIBALNA SOCIALNA IGRA (kot sprostitev) Popoldanska pravljicna ura za mlajše otroke (2+) z igranjem Kraj Knjižnica Prežihov Voranc (Vic) Cas november 2019 Trajanje 1 ura 20 minut Število udeležencev 18 Starost udeležencev 1–6 let Pravljica Ovcka, ki prišla na vecerjo (Smallman, 2008) Volkovi na vecerji (Smallman, 2019) Pripomocki • rocni mimicni lutki lisice in volka • ksilofon • miselne in grafomotoricne igrace Elementi • pripovedovanje ob slikanici • glasba (petje in spremljava na ksilofon) • gibalna igra • igranje Izvedba Otroke pricakam s sramežljivo rocno lutko lisice, ker še ne pozna vseh. Po predstavljanju in deljenju štampiljk se otroci pogovorijo z lisico, jo pobožajo in ji povejo, da bomo peli pesmico Lisicka je prav zvita zver. Lisica otroke (in starše) spremlja na ksilofon, zapojemo vse tri kitice. Potem naznani pravljico in se usede na stol poleg mene, da jo bo poslušala. Ker lisica ne pove naslova pravljice, otroci ugibajo, da bo pravljica zagotovo o volku. Tisti, ki prihajajo redno, se ob tem pozanimajo, ce nas bo obiskal tudi volk Val. Povem jim, da je Val trenutno zadržan, da pa je obljubil, da pride pozneje. Prva pravljica je Ovcka, ki je prišla na vecerjo. To je pravljica o volku in ovcki ter o tem, kako se med njima splete prijateljstvo. Pripovedujem jo na pamet, otrokom pa ob pripovedovanju kažem slike v slikanici. Pravljica jim je bila zelo všec, vmes so se smejali, se bali za ovcko in bili na koncu veseli, ker se srecno konca. Ker jim je bila pravljica tako zanimiva, da so po njej popolnoma tiho, ocitno še vedno potopljeni vanjo, obsedeli pred mano, sem pravljico podaljšala v drugo pravljico, ki je nadaljevanje prve. Druga pravljica je bila Volkovi na vecerji. Pripoveduje o tem, kako je volk ovcko predstavil svojim prijateljem, kako so se gozdne živali bale, da jo bodo skupaj pohrustali, in kako je ovcki uspelo povezati obe skupini, da na koncu skupaj preživijo vecer ob pravljicah in se spoprijateljijo. Ceprav so bili otroci mlajši, mi je uspelo do konca druge pravljice vzdrževati pozornost skoraj vseh. Nekaterim so oci že uhajale k moji pravljicni vreci, ker se je nekaj v njej zacelo premikati in je ven gledal šop dlak. Ugotovili smo, da je bil volk Val ves cas prisoten, ampak je spal v vreci. Otroci so ga navdušeno pozdravili, ga prišli pocrkljat in ga, na volkovo prošnjo, popraskali tudi po jeziku, kar je naredilo vseh 18 otrok. Mlajši, tisti do treh let, so ga vsi objemali, volk pa je vsakega požgeckal z repom. Ker se je volku zdelo, da so otroci predolgo sedeli, je predlagal igrico. Otroci so bili takoj za. Volk je razložil pravila (šlo je za priredbo igre poplava, potres, letala). Ce je rekel »Rdeca kapica«, so morali otroci pocepniti, ker je tako cepela Rdeca kapica v volkovem trebuhu, Izvedba ko jo je pogoltnil. Ce je rekel »kozlicek«, so morali cisto pri miru obstati, ker je tako stal kozlicek v uri, ko se je skrival pred volkom. Ce pa je rekel »prašicek«, so se morali uleci na tla v položaj zarodka in si pokriti glavo, ker se je tako prašicek skrival pred volkom. Celo igro vodi volk, sodelovati pa moram tudi jaz. Najprej nas premiga, ker izmenicno ponavlja »kozlicek« in »Rdeca kapica«. Ko se mu zdi, da smo se dovolj premigali, približno 15-krat ponovi »prašicek«, dokler se vsi otroci, ležeci na tleh, ne zacnejo smejati, in takrat jih zmede, ko rece »kozlicek«. Ker se jih vecina zmoti, volk ugotovi, da je cas za igranje z igracami. Volk vodi razdeljevanje in razporejanje igrac, potem pa se pride igrat z vsakim od otrok in se z njim tudi pogovori. Igra je sicer prosta, a volk trikrat obkroži sobo in igrace. Otroci so imeli za igranje na voljo lesen grad s pripadajocim pohištvom in prebivalci, igro Formentera, kjer morajo iz manjših likov sestavljati vecje, igro, kjer z magneti premikamo like in jih moramo postaviti na pravo mesto … Otroci so se z veseljem igrali z volkom, ga hranili z lesenim sadjem in ga prosili za pomoc pri kakšni stvari. Prosta igra je trajala približno pol ure, potem pa smo skupaj pospravili igrace (še vedno sem igrala volka) in volk jim je razdelil spremljevalne aktivnosti (vse vezane na pravljice), labirint (volkovom je treba pomagati do ovcke in zelenjavne juhe) in grafomotoricne vaje (volku je treba pomagati najti izgubljeno ovcko v gozdu), ki so jih vzeli domov. Vsi otroci so se prišli poslovit od volka in ga objet. Analiza Rocna mimicna lutka lisice je otroke sprostila že na zacetku, ko je priznala, da jo je strah, in so jo zato vsi spodbujali. Na ta nacin so se povezali med sabo, ker so imeli skupen cilj – lisico prepricati, da niso strašni. Pesem na zacetku je ustvarila povezano vzdušje, tudi zato, ker je vse malo skrbelo za lisico, ali bo zmogla odigrati pesmico na ksilofon. Ker je bilo pripovedovanje pravljice izvedeno na pamet, ob slikanici, je imela pripovedovalka stalen stik z obcinstvom in je lahko odreagirala na njihove reakcije ter prilagodila pravljico doticnemu obcinstvu. Vedela je, kdaj mora zaceti s prvo pravljico in ravno tako je spontano prestavila prihod volka, ker so se otroci vživeli v pravljico. Rocna mimicna lutka volka da otrokom (s crkljanjem) obcutek bližine (nekateri so zaradi volka objeli še pravljicarko), poleg tega pa se znebijo vsakega strahu, ko jih volk prosi, da ga popraskajo po jeziku, in pridno drži odprt gobec. Gibalna igra, ki jo je predlagal volk, jih je razmigala in razvedrila. To so po dolgem sedenju potrebovali in z veseljem so sodelovali. Poleg tega so se volku in pravljicarki smejali, ko sta se motila, kar je spet pozitivno vplivalo nanje. Vse to pripelje do skupnega igranja. Otroci so se sprošceno igrali med sabo, ceprav se prej nekateri niso poznali, saj so jih glasba, pripovedovanje in lutke povezale. Pa tudi volk je precej pomagal, ko je hodil od enega do drugega in jih zabaval s svojimi domislicami (primer: otroke je prepriceval, da so stolpi njegova posoda, vitezi in princeske v njih pa njegova hrana; skupaj z otroki je tekmoval, komu bo uspelo s pihanjem podreti stolp iz kock). Slika 2: Otroci med igranjem po pravljici. Lesena igraca grad in leseno sadje, s katerim so hranili volka. (Vir: osebni arhiv avtorice) Preglednica 2: Primer izvedbe UP s poligonom in petjem (Crni pes) ter z lutko kot pomocnikom, ki je del pravljice (Princesa v papirnati vrecki). Primer izvedbe: LUTKA KOT POMOCNIK (je del pravljice) POLIGON IN GLASBA (kot del pravljice) Popoldanska pravljicna ura za mlajše otroke (2+) z igranjem Kraj Knjižnica Prežihov Voranc (Vic) Cas oktober 2017 Trajanje 1 ura 40 minut Število udeležencev 20 Starost udeležencev 1,5–6 let Pravljica Crni pes (Pinfold, 2013) Princesa v papirnati vrecki (Munsch, 2012) Pripomocki Crni pes: • doma narejena lutka psa (slika 3) • posoda • tobogan • tunel Princesa v papirnati vrecki: • rocna mimicna lutka zmaja (slika 3) Elementi • pripovedovanje ob slikanici • glasba (petje) • gibalna igra (poligon) • igranje Izvedba Obe izbrani pravljici imata zlato hruško, znak za kakovostno branje. Otroke pricakam sama, obe lutki sta skriti, postavljen pa je poligon, ki ga takoj opazijo. Na zacetku jih opozorim, da je poligon del pravljice, zato naj se usedejo in pocakajo. Ubogajo. Potem, ko razdelimo štampiljke, se pogovorimo o strahu. Nekateri otroci priznajo, da se cesa bojijo, sploh potem, ko povem, da se sama bojim pajkov. Prva pravljica, Crni pes, govori o tem, kako se nam stvari, ki se jih bojimo, vedno zdijo bolj strašne, kot so v resnici, in o tem, kako strah premagati. Zgodbo pripovedujem na pamet, otrokom pa kažem slike iz slikanice. Za vsako od oseb družine Korajža uporabim drugacen glas. Že na zacetku se otroci smejijo, ko je crni pes vedno vecji. A ko najmlajša clanica družine, Mala, stopi ven in zagleda crnega psa ter jo ta povoha, vsi umolknejo. Mala se ne ustraši, psa izzove, da ji sledi. Ob vsakem delu, gozdu, jezeru in igrišcu, pojem pesmico, kot jo poje Mala. Besedilo je iz slikanice, melodijo sem si izmislila sama. Ko Mala srecno prispe nazaj do hiše in se je crni pes tako zmanjšal, da ji lahko sledi skozi vratca za macke, ga Mala na drugi strani vrat ujame pod posodo. Enako storim tudi jaz, s tem da otroci ne vidijo, kaj se skriva pod posodo. Jih pa zelo zanima. Ko koncno dvignem posodo, se pod njo skriva majhen crn kuža domace izdelave. Vsi ga pridejo pobožat, pravijo, da je mehek in ljubek, nikakor ne strašen. Vsi mi povejo, da jih ni bilo nic strah in da bi ravnali kot Mala. Po pravljici jim dovolim uporabiti poligon – tobogan in cev, skozi katero se morajo splaziti. Najprej morajo obkrožiti cel poligon v eno smer, se spustiti po toboganu, se splaziti kozi cev, in nato obkrožiti poligon v drugo smer. Pri kroženju se nam je malo zatikalo, ampak je na koncu steklo. Zahtevali so, da pojem pesmico, ki jo je Mala pela, ko sta se s psom preganjala po igrišcu, kar je poligon predstavljal. Ustregla sem jim in približno desetkrat odpela pesmico. Ko so šli vsi cez poligon, sem jih povabila na drugo pravljico. Druga pravljica, Princesa v papirnati vrecki, je pravljica o pogumu in o tem, da ni pomembno, kako smo videti. Tudi to pravljico pripovedujem na pamet, ob slikanici, ob meni pa je vreca z rocno mimicno lutko zmaja (cesar otroci ne vedo). Prvi del povem brez lutke, zmaja iz vrece privlecem, ko se v pravljici prikaže iz votline. Potem igram princeso Elizabeto in se pogovarjam z zmajem. Ko Elizabeta zmaja tako izmuci, da zaspi, ga, zvitega v klobcic, položim pred sabo na tla. To je za otroke velika skušnjava, želijo si ga pobožati, a jih hkrati zelo zanima, kako se pravljica konca. Ker se princesa in princ ne porocita, se najprej pogovorimo o tem. Otroci ugotovijo, da ljubezen ne more sloneti samo na zunanjem videzu, in se na koncu vsi strinjajo, da je Elizabeta naredila prav in je princ bedak. Potem jih vprašam, ce si kdo upa pobožati zmaja. Vsi! Božajo ga, mu preštejejo kremplje in zobe ter ugotovijo, da ima samo štiri zobe zato, ker mora biti prostor za ogenj. Na koncu se zmaj prebudi, vse pošcegeta z repom in jih odpelje na igranje (to poteka podobno kot pri prvem primeru (preglednica 1), s to razliko, da se z otroki igra zmaj). Na koncu imam za otroke spet pripravljene spremljevalne aktivnosti za domov: labirint (Elizabeti je treba pomagati najti pot do zmaja), pobarvanko (zmaj), grafomotoricne vaje (z Malo in crnim psom) ter risanje (crni pes). Vsak vzame od vsake po eno (ali pa še kakšno za bratca ali sestrico) in spet se vsi poslovijo od zmaja, ki že skoraj spi. Analiza Pogovor o strahu in pogumu na zacetku pravljicne ure je otroke spodbudil k razmišljanju o tem, da so stvari, ki se jih bojimo, veliko strašnejše, ce jih z nikomer ne delimo in se z njimi ne soocimo. Poleg tega so videli, da bati se necesa ni nic nenavadnega ali sramotnega, saj je tudi pripovedovalka priznala svoj strah pred pajki, opogumili pa so se tudi nekateri starši in stari starši. Naucili so se tudi, da je težave lažje reševati skupaj. Obe pravljici je pripovedovalka pripovedovala na pamet, kar ji je dalo neprekinjen stik z obcinstvom in se je lahko ustrezno odzivala nanj. Obe pravljici sta smešni, zato so se otroci smejali tudi med pripovedovanjem, prav tako jim je bilo všec petje, ki je vsakic znova pritegnilo vso pozornost na pripovedovalko. Po prvi pravljici (Crni pes) se otroci sprehodijo cez poligon. Na ta nacin podoživijo del pravljice, kar se kaže v njihovih prošnjah pripovedovalki, da pôje pesmico, ki paše zraven, in v tem, da med poligonom razpravljajo o tem, kako velik je bil crni pes in ali bi se ga kdo od njih ustrašil. Poleg tega se med obema pravljicama razmigajo in se potem spet osredotocijo. Pri obeh pravljicah je uporabljena lutka. Pri prvi je lutka majhna, doma narejena (pes) in ni mimicna. A ker jo pripovedovalka skrije pod posodo, ustvari napeto vzdušje in otroci komaj cakajo, da pokaže, kaj se skriva pod posodo. V drugi pravljici je lutka mimicna (zmaj) in precej vecja (pripovedovalki v dolocenem trenutku sedi na eni roki in se ovija okoli njenega vratu). Tudi ta lutka ima popolno pozornost, ko se prikaže, in od tistega trenutka pa do konca pravljice bi slišali iglo pasti na tla, tako tiho so bili otroci. Hkrati pa jim je lutka zmaja spodbudila radovednost in sprožila ugibanja o tem, zakaj ima samo štiri zobe. Na ta nacin so otroci razmišljali in skupaj, v sodelovanju, reševali problem. Celotna pravljicna ura je otroke spet pripeljala do sprošcenega igranja, ki ga je zacinil še zmaj, ki je otroke žgeckal z repom in pridno sodeloval v igri, ko so mu ukazali, da naj straži grajsko dvorišce. Slika 3: Rocna mimicna lutka zmaja (za pravljico Princesa v papirnati vrecki) in doma izdelana lutka crnega psa (za pravljico Crni pes). (Vir: osebni arhiv avtorice) Slika 4: Med pogovorom po koncu pravljice Princesa v papirnati vrecki, 2. a in 2. b razred OŠ Ig na obisku v knjižnici Ig. (Vir: obcinsko glasilo Mostišcar, 28(5), 17) Lutka kot pripovedovalec: Tudi v tej vlogi nastopa volk Val. Vcasih ga otroci sami prosijo, da pove pravljico, vcasih pa se sam odloci, da je to potrebno. Obi­cajno je to takrat, ko so nemirni. Kadarkoli potegnem ven rocno lutko svojega zvestega pomocnika, volka Vala, se otroci umirijo, ker vejo, da bo kaj ušpicil. Tudi njegove pravljice poslušajo zelo radi. Vcasih volk pripoveduje pravljice iz slikanice (ceprav ne vedno do konca ali pa si izmisli svoj konec), vcasih si pravlji­co izmišljuje sproti, s pomocjo otrok, vcasih pa pove katero od znanih pravljic, ampak jo priredi. Vse pa so, brez izjeme, povezane z volkovi. V vseh zgoraj naštetih primerih je lutka volka pripomocek (ali pomocnik) za umirjanje in povezovanje otrok. To zadnje se zgodi, ko volk pravljico razlaga po svoje ali pa noce povedati konca in ga cela skupina otrok, tudi ce se predtem niso poznali med sabo, uci, kaj je prav in kaj ne. Poleg tega pa se zraven vsi, otroci, volk, starši, stari starši, vzgojiteljice in pripovedovalka, zelo zabavajo. Lutka, ki je ni: V okviru projekta Ciciuhec,8 8 Ciciuhec je bralno-poslušalni projekt, ki ga Mestna knjižnica Ljubljana organizira vsako leto od oktobra do aprila, v sodelovanju z vrtci. V okviru projekta pravljicarke in pravljicarji izvajajo ure pravljic v knjižnici ter hkrati otroke poucujejo o knjižnici in njenih pravilih. Najmlajše otroke obicajno obišcejo v vrtcih. Otroci pa s starši ali vzgojiteljicami v vrtcu celo leto berejo ter na koncu za nagrado prejmejo priznanje in medaljo. ki ga izvaja Mestna knjižnica Lju­bljana, grem veckrat tudi na obisk v vrtec. Kadar so otroci sramežljivi, ob vstopu v njihovo igralnico vprašam: »Je že tukaj?« Ob tem so obicajno vsi radovedni, o kom govorim. Razložim jim, da sva bila s pomocnikom, volkom Valom, dogovor­jena, da se dobiva v vrtcu. Povejo mi, da ga še ni. Ker sem prepricana, da bi že moral priti, jih prosim, ce lahko pogledajo po igralnici, da ni kje zaspal, ker je res velik lenuh. Ob tem se otroci obicajno že smejijo, se med sabo pogovarjajo o vol­ku in mi pomagajo pregledati igralnico ter dajejo tudi predloge, kam vse bi se še lahko skril (tako smo pregledovali tudi koše za smeti, pa stranišca in svoje žepe). Prej ali slej eden od otrok opazi, da imam s sabo tako nahrbtnik kot vreco, in zacnejo spraševati, ali je volk notri. Ce se to zgodi kmalu na zacetku, jih prepri­cujem, da ni mogoce, in išcemo naprej, ce se zgodi pozneje, pa hitro popustim in pogledamo v vreco. Seveda je tam. Spi. Ko ga koncno prebudimo in ga vpra­šamo, zakaj se ni držal dogovora, se vedno brani, da je bil tocen, ceprav je spal. Seveda se otroci ob njegovih izgovorih spet zabavajo in ga še sami kaj vprašajo. Ob tem se volk velikokrat spomni, da sem mu med vlecenjem iz vrece pokvarila frizuro, in otroci jo pridejo popravit. Vcasih pravi, da ga od spanja srbi jezik, pa ga pridejo otroci pobožat in tako se vsi sprostimo ter lahko zacnemo s pravljico. Sem pa tja se zgodi, da se nihce ne spomni na mojo vreco. Takrat zacnemo s pravljico, pa se po njej spet spomnimo na volka, pogledamo skozi okno, ce že pri­haja. Kadar ni nihce pozoren na vreco, nadaljujem s pravljicno uro in volk pride ven na koncu, za pogovor o knjigah in slovo. Vcasih pa med pravljicama kateri od otrok ugotovi, da imam vreco, in volk se prikaže vmes. Malo se crklja z otroki, oni mu povejo kakšno novo stvar, potem pa gre tudi volk poslušat pravljico. Lutkovna predstava: Manjšo lutkovno predstavo lahko izvedemo sami, bolj kompleksne pa v sodelovanju s sodelavci. Za lutkovno predstavo smo lutke ve­dno izdelali sami. Tudi scenografijo, pripomocke in oblacila smo izdelali sami. Vedno smo tudi besedilo napisali sami, pa naj je bila to priredba že znane prav­ljice, slikanice ali pa popolnoma nova zgodba. Pomembno je, da se z lutko (ali lutkami), ki jih bomo igrali, dobro spoznamo. Povedati nam morajo, kakšen bo njihov znacaj in kakšna je njihova življenjska zgodba. Kdo so njihovi prijatelji ter kakšen je odnos do njih. Zelo pomembno je tudi, da se z lutko znajdemo na odru in med sceno. Za lutkovno predstavo je potrebne precej vaje, da vse tece, kot je treba. Dobra lutkovna predstava za otroke je umetniška stvaritev z vec sloji, do tega lahko pride samo ob popolnem angažiranju vseh sodelujocih umetnikov. Vsi skupaj oblikujejo sporocilo, ki ga gledalci veckrat doživijo bolj custveno kot ra­zumsko (Korošec in Majaron, 2002). Pri sporocilu sodelujejo vsi, od scenografa, luckarja, glasbenikov in pevcev do igralcev, ki igrajo lutke. Za enostavno predstavo lahko uporabimo samo eno lutko. Tak primer je bila pravljica Hoot Owl, Master of Disguise9 9 Slikanica ni prevedena v slovenšcino; prevod naslova bi se glasil približno tako: Sovica Skovik, mojstrica preoblek. (Taylor, 2016). Pred samo pravljico sem povedala uganko, da so otroci ugotovili, o kateri živali bo govorila pravljica. Uporabila sem rocno lutko sove in naredila kostume, ki jih je sova uporabljala v pravljici. Sodelovale so še tri preproste, plošcate lutke na palici, s katerimi so mi pomagali otroci. Za konec smo se naucili še pesmice Uspavanka za sove (slika 5), da smo sovico uspavali. Slika 5: Note in besedilo pesmi Uspavanka za sove in uganka o sovi. (Vir: Voglar, M. (2005), Krampata, campata, str. 11, Mladinska knjiga) Za primer kompleksnejše lutkovne predstave bomo vzeli predstavo Trije prašicki (slika 6), ki jo je spisala Barbara Kaiser iz Knjižnice Prežihov Voranc (v nadaljeva­nju KPV). Iz nogavic in musgumija je izdelala vse lutke (trije prašicki in pes) ter zasnovala celotno sceno (ena kartonasta škatla, spremenjena v hišice, vsaka od treh stranic je predstavljala hišo enega prašicka (slamnato, leseno in opecnato), zadnja pa je bila odprta v kuhinjo prašicke Rozi). Lutkovno predstavo sva upri­zorili dve zaposleni iz Knjižnice Prežihovega Voranca, vsaka je igrala dve lutki in vse se je zgodilo na zelo majhnem prostoru. Otrokom je bila predstava všec, vedno so se smejali in pogovarjali s prašicki. Odrasli so veckrat prišli povedat, da je predstava zanimiva tudi zanje. Vsi so bili navdušeni nad sceno in lutkami ter predstava se je obicajno koncala z božanjem prašickov. Preglednica 3: Primer izvedbe UP z lutkovno predstavo. Primer izvedbe: LUTKOVNA PREDSTAVA (Zgodba o treh prašickih) Popoldanska pravljicna ura za otroke (4+) Kraj Knjižnica Prežihov Voranc (Vic) Cas januar 2018 (vec ponovitev v letih 2017–2020) Trajanje 45 minut Število udeležencev 46 Starost udeležencev 3–10 let Pravljica Trije prašicki (angleška ljudska pravljica, 2008) Trije prašicki (lutkovna predstava v priredbi Barbare Kaiser in Maje Šefman) Pripomocki • doma narejene rocne lutke treh prašickov in psa (nogavice, musgumi) • doma narejena celotna scena: ena kartonasta škatla, spremenjena v hišice, pri kateri je vsaka od treh stranic predstavljala hišo enega prašicka, na zadnji pa je bil pogled v kuhinjo, in vsi pripadajoci deli: ocala iz kosmatenih žick, medalja, kost iz kartona, tulipani, solata, polž, miza, plakat za pregled vida Elementi • pripovedovanje • lutkovna predstava (dve igralki, štiri lutke) • petje • iskanje kode • spremljevalne aktivnosti Izvedba Otroke sta pricakala scena (slamnata hišica na mizi) in pes, ki jih je že na zacetku spraševal, ce jejo solato. Pred hišico sta bili odprta knjiga in pujsa Rozi, ki jo je brala. Ko so se otroci posedli, se je predstava lahko zacela. Kmalu sta na oder pridivjala Robi in Rudi (preostala dva pujsa) in Rozi prosila, da jima pove pravljico o treh prašickih. Ker so jo prosili tudi otroci, jim je ustregla, a je ni povedala sama, nalogo je dodelila svoji igralki, Barbari, ki je zgodbo pripovedovala na pamet, prašicki pa so tu in tam dodali kakšen medklic in skupaj z otroki pihali. Po zgodbi je Rozi Rudija in Robija prepricala, da zaigrajo še tisto, kar se jim je zgodilo in je po Rozinem mnenju smešno, po njunem pa grozljivo. Sledilo je še nekaj smeha, ko je Robi vse prisotne prepriceval, da v zadnji vrsti sedi njegova mama. Zgodba o treh prašickih, ki sva jo odigrali, je precej spremenjena in prirejena. Namesto volka nastopa pes, sestradan, zato je izgubil moralni kompas in išce hrano tudi v tujih hišah. Robi, pujs s slamnato hiško, je odlicen športnik, ki samo trenira, Rudi, pujs z leseno hišico, je vrtnar in zaljubljen v Rozi, pujso z zidano hiško. Rozi odlicno kuha in zato se Rudi in Robi velikokrat kar sama povabita k njej na kosilo. Zgodba tece tako, da psa prinese tako mimo slamnate kot tudi lesene hišice in oba pujsa sta prepricana, da sta videla volka, Izvedba zato se zateceta k Rozi in ji prepovesta odpirati vrata. Rozi ju ne posluša in sestradani pes tako prisede k trem pujskom. Oba ga prepricujeta, da je imel veliko sreco, da ni srecal volka, pa Rozi in pes kmalu ugotovita, da sta tako Rudi kot Robi narobe videla. Seveda so vsi ti prizori, ko se ustrašita psa, pa pobegneta k Rozi in celoten pogovor o volku, otrokom zelo zabavni in se precej nasmejijo ter nemalokrat vpijejo, da je to pes, ne volk. Skratka, Rozi ugotovi, da ima že dolgo prav in oba prijatelja potrebujeta ocala. Nekaj casa se še branita in išceta izgovore, a na koncu popustita in dobita ocala. Ta imajo velik vpliv: Robiju koncno uspe zmagati na maratonu, Rudi pa opazi, da ima na vrtu polže, in tukaj se pes takoj javi, da jih bo odstranjeval, ce lahko živi pri njem, Rozi pa mu bo kuhala. Vname se še ena debata o francoski kuhinji in polžih, potem pa se Rozi spomni, da je Robi omenjal mamo. Te ni nikjer, zato jo gredo skupaj iskat in pes pod novoletno smrekico odkrije zaklenjeno skrinjo. Zaklad! Ampak kljucavnica je na kodo, poleg pa listek z nekaj nesmiselnimi stavki. Otroci kmalu ugotovijo, kam jih stavki peljejo, in odklenemo skrinjo. V njej so otroci dobili barvice in nekaj nalog na temo treh prašickov: postavi pravljico v pravilen vrstni red in grafomotoricne vaje. Preden se pujski in pes dokoncno poslovijo, zapojejo pesmico Hopsasa Pujsasa, naucijo še otroke in se poslovimo ob petju. Analiza Že znana pravljica o treh prašickih da otrokom obcutek varnosti. Vedo, kaj se bo zgodilo, in ni nobenih presenecenj. Poleg tega jo pripovedovalka pove na pamet in ima spet pristen stik z obcinstvom, da se lahko odzove na njihove reakcije ali razpoloženje. Sama lutkovna predstava je zasnovana humorno, kar je bilo veckrat potrjeno s smehom obcinstva, ne samo otrok, tudi odraslih. Po vsaki predstavi se je pri izvajalkah oglasil kateri od staršev in jima povedal, da je bilo zanimivo tudi za odrasle. Vsaka od izvajalk igra dva lika, ki imata popolnoma razlicni osebnosti, zato skaceta od ene do druge, veliko pa je vpletene tudi improvizacije, ker se odzivata na reakcije otrok, in otroci se na ta nacin pocutijo vkljucene in pomembne. Sama pesmica je priredba, s povsem novim besedilom, ki v glavnem povzema, kaj pujsi radi pocnejo. Otroke nasmeji, kar je zdravo, poleg tega si urijo spomin, ko se pesmico skupaj ucijo, in ker jo morajo skupaj zapeti, se spet ucijo sodelovanja. Pri iskanju kode otroci razmišljajo in se ucijo reševati uganke. Poleg tega morajo tudi sodelovati, ker je treba rešitev povedati soglasno in se morajo z njo vsi strinjati. Samo iskanje kode je tako izziv in zabavna dejavnost, ki je na koncu nagrajena z »zakladom« v skrinji. Ker pujsi dobijo ocala in so nad njimi zelo navdušeni, otrokom predstava sporoca, da priznanje pomanjkljivosti ali težave vodi do rešitve. Prav tako jim sporoca, da je vsak drugacen, poseben in da je to dobro. Sporoca tudi, da ima vsak kakšno pomanjkljivost ali težavo ter da je težave lažje reševati, ce imamo pomoc. Slika 6: Lutkovna predstava Zgodba o treh prašickih, scena na zidani hišici, Robiju je ravnokar uspelo priklicati Rozi. (Vir: arhiv slik Knjižnice Prežihov Voranc) 5.2 Primeri izvedbe ure pravljic s kamišibajem V Mestni knjižnici Ljubljana imamo butaj in vec zgodb tudi za izposojo, naše pravljicarke izvajajo kamišibaj tako s svojimi slikami kot s kupljenimi. V casu pandemije covida-19 smo nekaj kamišibajev tudi posneli in jih objavili na svojem YouTube kanalu. Ker v tistem casu obiski v vrtcu niso bili dovoljeni, je bil neke vrste kamišibaj izveden tudi na pravljicnih urah v živo po ZOOM-u. V tem prime­ru je izvajalka slike naložila v PowerPoint, namesto odpiranja vratc butaja je bil dodan prehod zavesa s crnine na prvo sliko. Ob zacetku pripovedovanja je delila zaslon in ob pripovedovanju menjavala slike. Na tak nacin so bile izvedene prav­ljice Lahko noc za medveda (Becker, 2013), Mišek Julijan (Todd-Stanton, 2019), Sitnobe sitne (Flood, 2015) in Tigrova preproga (Rose, 2012). Otrokom je bilo zelo všec. Ker so v vrtcu sliko projicirali na platno, se jim je zdelo, kot da so v kinu. Slika 7: Butaj z odprtimi vratci in podobo iz pravljice. (Vir: osebni arhiv avtorice) Otroci so se s tem ucili, da je tudi ilustracija zelo pomemben del pravljice. Po­manjkljivost pri izvajanju v živo po ZOOM-u je bila, da otroci niso videli pripo­vedovalke. Ona je sicer otroke videla in se je lahko odzivala, otroci pa so slišali samo njen glas in videli ilustracije, zato je morala pripovedovalka vse, tudi mi­miko telesa in obraza, ponazoriti z glasom. Slika 8: Izvedba kamišibaja Rokavicka v enoti Hribcek (vrtec Ig). (Vir: osebni arhiv avtorice) Preglednica 4: Primer izvedbe UP s kamišibajem. Primer izvedbe: KAMIŠIBAJ Ura pravljic v okviru projekta Ciciuhec v vrtcu Ig za otroke prvega starostnega obdobja (1–3 leta) Kraj Vrtec Ig, enota Hribcek Cas marec 2024 Trajanje 30 minut Število udeležencev 20 Starost udeležencev 1–3 leta Pravljica Rokavicka (ukrajinska ljudska pravljica, 2014) Princesa, vitez in pajek (Guigue, 2023) Pripomocki • kamišibaj (butaj (kovcek) in slike) • rocna mimicna lutka volka • rocna lutka pajka Elementi • kamišibaj • pripovedovanje • iskanje Izvedba To je bila izvedba pravljicne ure za najmlajše, stare od enega do treh let, zato je z mano v igralnico že vstopil volk. Otroke je pozdravil in naju oba predstavil ter povedal, zakaj sva prišla. Takoj ko so ga otroci zagledali, so se zaceli smehljati in nekateri celo smejati, zato si je volk vzel svobodo, da je obkrožil celotno obcinstvo in se pustil božati, praskati za ušesi in po jeziku, sem in tja pa je tudi koga požgeckal z repom. Potem je napovedal pravljico. Pravljico Rokavicka sem povedala kot kamišibaj (Die Fünf im Handschuh, 2017). Otroci so cisto tiho spremljali pravljico od zacetka do konca in oci so od slik umaknili samo takrat, ko se jim je zdelo, da pripovedovanje zahteva, da preverijo tudi pripovedovalko. Po pravljici je spet vskocil volk in otroke povabil k sebi, da so se malo pretegnili in se spet pocrkljali z njim. Potem se je volku zdelo, da bi lahko poslušali še eno pravljico, táko s knjigo, ker sva vendar iz knjižnice. Pravljica Princesa, vitez in pajek je taka, da so morali otroci sodelovati in pomagati. Tako so poskušali prestrašiti pajka, ga odpihniti in potem smo ga skupaj iskali po tleh. Ker nikakor ni hotel iz pravljice, sem ga na koncu le potegnila iz vrece (rocna lutka) in smo ga vprašali. Govoril ni, je pa veliko kazal in se potem sprehodil do vsakega otroka. Otroci so ga božali, nekateri pa so dovolili tudi, da jih poboža on. Potem so nam starejši otroci zapeli še pesem o pikapolonici in nam zaželeli sreco. Po pesmici smo se vsi trije poslovili in vecina otrok je prišla pobožat ali objet pajka ali volka ali oba. Analiza Ker otroci pripovedovalke še niso poznali, je mimicna lutka volka prebila led, otroke sprostila in jim dala obcutek varnosti. Že znana pravljica o Rokavicki je obcutek varnosti še potrdila, ker so jo otroci poznali in so vedeli, kaj se bo zgodilo. Pripovedovalka je pravljico pripovedovala na pamet, ob kamišibaju, zato je lahko opazovala obcinstvo in se nanj ustrezno odzivala. Otroci so vso svojo pozornost posvetili ilustracijam in na ta nacin spoznavali tudi pomembnost vizualne umetnosti. Pri pravljici Princesa, vitez in pajek so se otroci pocutili pomembne, ker so morali pri pravljici sodelovati. Sodelovanje jih je še dodatno povezalo in jih sprostilo. Temu je bila namenjena tudi lutka pajka, ki jih je s svojim kazanjem spravljala v smeh. Na koncu so se otroci sami ponudili, da zapojejo pesmico, kar kaže na to, da so pripovedovalko sprejeli in so se z njo dobro pocutili. 5.3 Primer izvedbe ure pravljic kot gledališka predstava V Mestni knjižnici Ljubljana smo izvedli kar nekaj amaterskih gledaliških pred­stav, kjer smo sodelovali samo zaposleni v Mestni knjižnici Ljubljana. V pretek­lih sedmih letih so bile izvedene predstava Muca Copatarica z rocnimi lutka­mi (Knjižnica Bežigrad, v nadaljevanju KB), lutkovna predstava Trije prašicki (Knjižnica Prežihovega Voranca), lutkovna predstava Zrcalce (KB), Kekec, ki so jo odigrale zaposlene v KB, in Petelinja suknja v izvedbi zaposlenih v Knjižnici Prežihovega Voranca. Vse predstave so bile pripravljene za obisk dedka Mraza, potem pa veckrat ponovljene v drugih enotah Mestne knjiž­nice Ljubljana. Zadnja predstava je bila izvedena v decembru 2022, in to je bila Petelinja suknja. Zaposlene iz Knjižnice Prežihovega Voranca so jo pripravile za obisk dedka Mra­za. Besedilo je priredila in spisala Barbara Marincic, skupaj je v igri igralo pet zaposlenih, še vec pa jih je sodelovalo pri scenografiji, kostumih in glasbeni spremljavi. Tudi ta predstava je bila med otroki dobro sprejeta, ker je bilo kar nekaj komicnih vložkov. Ugotovili smo, da so taki projekti dobri tudi za zaposlene, saj se med vajami in nacrtovanjem ter samo uprizoritvijo zelo povežejo. Ker predstave vecinoma gostujejo tudi po drugih enotah, na ta nacin zaposleni spoznavajo še te in zapo­slene v njih ter se povezujejo prek meja obmocnih knjižnic. Preglednica 5: Primer izvedbe pravljicne ure kot gledališke predstave (Petelinja suknja). Primer izvedbe: GLEDALIŠKA PREDSTAVA (Petelinja suknja) Ura pravljic pred obiskom dedka Mraza Kraj Knjižnica Prežihov Voranc (Vic) Cas december 2022 (vec izvedb) Trajanje 45 minut Število udeležencev 60+ Starost udeležencev 0–60 let Pravljica Petelinja suknja (Anja Štefan) v priredbi Barbare Marincic Pripomocki • doma narejeni kostumi (vsak je poskrbel za svojega) • kostanj • košara z gosjimi jajci • kost • suknja Elementi • pripovedovanje • gledališka predstava • petje • glasba Izvedba Scena je bila preprosta. Na desni strani je bil s kredo narisan kurnik in zraven prilepljena jajca iz stiropora. Po osrednjem delu je bila pogrnjena preproga, na njej pa miza in fotelj, ki sta se za gozdno sceno umaknila. V ozadju osrednjega dela je bila bela plahta za sencno gledališce, levo in desno od nje tabli, porisani in polepljeni z listi, levo pa še obešalnik, spremenjen v drevo. Zgodba se je zacela, ko je goska stopila med gledalce od zadaj in zaloputnila z vrati. S tem smo takoj pridobili pozornost gledalcev. Goska je potem zbudila petelina in šla štet svoja jajca. Izvedba Zgodba potem tece naprej, kot jo poznamo, boter petelin gre v gozd po kostanj, in ker mu postane vroce, suknjo obesi na drevo. Vmes ga sreca goska, se malo pogovorita, goska naredi selfie s telefonom in odide do volka. Petelin kmalu spozna, da suknje ni, išce jo in išce, razmišlja hitro (ponovi se prizor z gosko v hitri izvedbi) in pocasi (ponovi se prizor z gosko v pocasni izvedbi), vmes pa kraje suknje osumi najprej zajcka, pa potem macka in nazadnje psa (medtem se zadaj izvaja sencno gledališce in vidimo vse tri osumljence odnesti suknjo). Potem pa se odpravi domov in sreca vse tri osumljence: zajcka, macka in psa. Doma je ves cemeren, dokler ne pride goska, ki je njegovo suknjo našla na drevesu v gozdu, prav tam, kjer jo je petelin pustil. Na koncu se vse srecno konca, skupaj jejo kostanj in poklicejo dedka Mraza. Glasba je vkljucena za vzdušje, predvaja se med sencnim gledališcem ter hitrim in pocasnim prizorom. Petje je vkljuceno vmes, ko gre petelin v gozd, pa ko se goska drugic pojavi na odru. Igralke so kar precej komunicirale s publiko (primer 1: petelin ne najde suknje, pa otroci vpijejo, da je na drevesu, in petelin preišce vse okoli drevesa; primer 2: ko otroci vpijejo, da je suknjo odnesla goska, ta med obema prizoroma, hitrim in pocasnim, žuga otrokom (ki ji žugajo nazaj); primer 3: goska sprašuje otroke, zakaj so sploh prišli, ker kostanja ne bo dovolj za vse …). Analiza Predstava je bila preplet pripovedovanja, glasbe, petja in igranja. Igralke so se v svoje vloge zelo vživele in svojim likom vdahnile življenje. Veliko so tudi improvizirale in sodelovale z obcinstvom, ki se je nanje odzivalo. Vse skupaj je povezalo tako igralsko zasedbo kot tudi otroke v obcinstvu. Veliko je bilo smeha, kar je zdravo vplivalo na vse vpletene in ustvarilo sprošceno vzdušje. Slika 9: Polna dvorana ob premierni izvedbi Petelinje suknje. (Vir: arhiv slik Mestne knjižnice Ljubljana) Slika 10: Zasedba in scena za gledališko predstavo Petelinja suknja, ki smo jo izvedli za dedka Mraza. Scena je bila enostavna, se je pa osrednji del spremenil v sencno gledališce, ko je petelin razmišljal, kdo neki mu je odnesel suknjo. (Vir: arhiv slik Knjižnice Prežihov Voranc) 5.4 Primeri z gibanjem Po osmih sezonah izvajanja pravljicnih ur se je moje mnenje, da je eden od naj­boljših nacinov za izvedbo pravljicne ure za najmlajše v prvem starostnem obdo­bju (1–3 leta) gibalna pravljica, potrdilo. Pri najmlajših ostanem najvec pol ure. Obicajno prinesem lutko, da jo malo crkljajo ali pa jih ona poboža, požgecka. Potem si ogledamo kakšno kartonko z zavihki ali lutko. Izvedem pa tudi gibalno pravljico. Preglednica 6: Primer izvedbe pravljicne ure z gibalno pravljico (Soon in Lov na medveda). Primer izvedbe: GIBALNA PRAVLJICA (s poligonom in brez) Popoldanska ura pravljic za mlajše otroke (2+) z igranjem Ura pravljic v okviru projekta Ciciuhec v vrtcu Ig za otroke prvega starostnega obdobja (1–3 leta) Kraj Knjižnica Prežihov Voranc (Vic) Vrtec Ig, enota Krimcek Cas oktober 2016 marec 2016 Trajanje 20–30 minut Število udeležencev 17 na popoldanski UP / 15 na UP v vrtcu Starost udeležencev 1–9 na popoldanski UP / 1–3 na UP v vrtcu Pravljica Soon (Knapman, 2016) Lov na medveda (Rosen, 2015) Pripomocki Soon: • reka, narejena iz vrec za smeti, z lutko krokodila • drevo s kaco (obešalnik, ovit v flis, tudi kaca izdelana iz flisa) • visoka trava, v kateri se je skrival tiger (trakovi iz krep papirja, obešeni s stropa, in med njimi lutka tigra) Lov na medveda: • rocna lutka medveda • cev za plazenje Elementi • pripovedovanje • gibanje • glasba Izvedba Soon: Zgodba pripoveduje o dogodivšcinah sloncka in njegove mame, ko potujeta domov. Zgodbo sem pripovedovala na pamet, ob sprehodu cez poligon. Ko je zgodba prišla do dela, kjer prideta do reke s krokodili, smo mi na poligonu prišli do modrih vrec za smeti, oblikovanih v reko, med katerimi se je skrivala lutka krokodila. Da bi jih prestrašili in pregnali, smo topotali z nogami. V naslednjem delu nas zgodba pripelje do gozda, kjer se na drevesu skriva kaca, mi pa smo prispeli do obešalnika, preoblecenega v drevo, na katerem je visela kaca. Kaco smo pregnali s trobentanjem. Zgodba se nadaljuje v visoki suhi travi, kjer se skriva tiger, mi pa smo prišli do trakov iz krep papirja, med katerimi se je skrivala lutka tigra. Tigra smo pregnali tako, da smo se delali kar najvecje (stopili smo na prste in stegnili roke nad glavo). Potem sta splezala še na goro, med cimer sta se držala za rep, mi pa smo se prijeli za roke, in potem, nazaj grede, vse skupaj še enkrat ponovili. Vsi otroci, tudi tisti, ki so bili mlajši od dveh let, so z veseljem sodelovali in na koncu z zanimanjem pogledali slike v slikanici. Lov na medveda: Ker sem pravljico izvajala v vrtcu, sem s seboj prinesla samo zložljivo cev in rocno lutko medveda. Pravljico sem pripovedovala na pamet, brez knjige, ker smo se med pripovedovanjem premikali (odmikali smo travo – z dlanmi smo nakazovali »odstiranje zavese«, plavali cez reko – nekateri smo plavali žabico, drugi kravl, hopsali cez gozd in stopali po blatu, ki je bilo zelo lepljivo, zato smo se morali potem še ocistiti in otresti, ko smo hodili skozi snežni metež, nas je zeblo, po jami smo hodili po prstih in se na koncu plazili skozi cev). Premikanje smo si morali zapomniti, saj je bilo treba po najdbi medveda vse skupaj hitro ponoviti v nasprotno smer in se skriti pod odejo. Tukaj so z veseljem sodelovali tudi najmlajši otroci, ceprav niso cisto vedeli, za kaj gre. Ob koncu pravljice smo z lutko medveda, ki smo jo našli v jami (plišasta rocna mimicna lutka medveda, ki je vsem dal petko in jih objel), zaplesali gibalno pesmico Medvedek pleše (slika 13). To smo morali zapeti in zaplesati kar trikrat, ker je bila otrokom tako všec (pa tudi to, da jih je medved na koncu pesmice lovil po igralnici). Analiza Mlajši otroci težje sedijo na miru daljše obdobje, zato so gibalne pravljice še posebej primerne zanje. Obe pravljicni uri sta bili zelo dinamicni, otroci so se s skupnimi aktivnostmi povezovali, se zabavali in sklepali prijateljstva. Zaradi gibanja so pravljicam z lahkoto sledili in so tudi po pravljici odšli domov polni energije. Gibalna pesmica je otroke še bolj povezala, ucili so se peti in s tem urili spomin. Zabavali so se ob medvedovih norcijah in se na koncu razšli zelo dobre volje. Obe vzgojiteljici sta na koncu pravljicne ure povedali, da je bila to ena od najboljših pravljicnih ur za to starostno obdobje, ker so otroci z lahkoto sledili in se imeli fino. Slika 11: V vrtcu Ig, enoti Krimcek, po koncu pravljice Lov na medveda, se spoznavamo z medvedom. (Vir: osebni arhiv avtorice) Slika 12: Otroci med pravljico Lov na medveda, med plazenjem skozi cev. (Vir: osebni arhiv avtorice) Slika 13: Note in besedilo gibalne pesmice Medvedek pleše. (Vir: Bitenc, J. (2015). Metuljcek cekincek, str. 72, Mladinska knjiga) 5.5 Primeri z glasbo Na pravljicnih urah lahko uporabimo tako petje kot tudi instrumente, kar je bilo že prikazano na zgornjih primerih, saj glasba povezuje, ustvarja vzdušje in spod­buja sodelovanje. Primeri uporabe glasbe: – Petje: pojemo za umiritev, ucimo se pesmice in jo pojemo skupaj ter se na ta nacin povezujemo in urimo spomin ali pa pojemo na koncu, da se umirimo in poslovimo, pojemo jo lahko za uvod v pravljicno uro, da se sprostimo … – Instrumenti: tudi instrumente lahko uporabimo za vse zgoraj našteto, pred­vsem pa jih lahko uporabimo kot pripomocke med samo uro pravljic (primer: pravljica The Hole Story10 10 Slikanica ni prevedena v slovenšcino; prevod naslova bi se glasil približno tako: Zgodba o lu­knjah. (Bright, 2016) govori o dveh luknjah, ki svoje mesto najdeta na flavti; izvajalka je zaigrala nekaj pesmic na flavto, otroci pa so jo medtem pozorno spremljali in poskušali ugotoviti, kateri dve luknji sta tisti iz pravljice). 5.6 Primeri animacije V Mestni knjižnici Ljubljana smo se animacije lotili med pandemijo covida-19, ko so bile knjižnice zaprte ali delno zaprte in niso smele imeti nobenih prireditev. V tem casu tudi ur pravljic ni bilo, otroci niso hodili v vrtec in s preprosto ani­macijo ob pripovedovanju ali z bolj kompleksno animacijo z lego kockami smo dosegli otroke na daljavo. Res je, da animacija vzame veliko vec casa, ampak se soustvarjalci ob njej tudi zabavajo in povezujejo. Povezave do naših animacij, ki smo jih objavljali na YouTubu in Facebooku, smo pošiljali tudi vrtcem in na ta nacin delno nadomestili naše obiske v okviru pro­jekta Ciciuhec. Od vrtcev smo dobili pozitivne odzive, sporocili so, da so veseli, ker se trudimo tudi v težkih casih otrokom približati pravljice in knjigo, ter da so jim pravljice všec. To potrjuje tudi število ogledov, saj so vse pravljice skupaj presegle 18.000 ogledov in prejele vec kot 300 všeckov ter bile skoraj 100-krat deljene.11 11 Podatki so pridobljeni 3. 3. 2024. Najbolj popularna je bila pravljica Volk, ki je hotel spremeniti barvo. Veckrat so me v vrtcu (v razlicnih vrtcih in enotah) otroci presenetili, ko so ob pogledu na volka Vala rekli, da bi radi slišali pravljico o volku, ki je hotel spre­meniti barvo, in mi jo potem tudi sami, na pamet, povedali. Pri izdelavi animacije smo uporabili dve tehniki, risano animacijo (slika 14) in stop-motion animacijo (slika 15). Risana animacija je bila precej preprosta, za gibanje so bile uporabljene najvec štiri slicice. Vse slicice so bile prenesene v ra­cunalnik in tam zmontirane v koncni izdelek. V Mestni knjižnici Ljubljana izva­jamo že tretje leto zapored tudi izobraževanje Animacija in interaktivne vsebine za otroke, kjer se naucite preproste animacije in tehnike stop-motion. Preglednica 7: Primeri izvedb animacije z risanjem, v programu PowerPoint. Primer izvedbe: RISANA ANIMACIJA Kraj YouTube kanal Mestne knjižnice Ljubljana Facebook Mestne knjižnice Ljubljana Cas september 2020 – maj 2021 Trajanje 5–10 minut Število ogledov 12.193 Število všeckov in delitev 146/45 Pravljica Ime carobnega drevesa (afriška ljudska pravljica; Hofmeyr, 2019) Volk, ki je hotel spremeniti barvo (Lallemand, 2019) Zmajski most: povedka o zmaju z Zmajskega mostu (priredba Maja Šefman) The Dragon Bridge: a story about the Dragon bridge dragon (priredba Maja Šefman) Jaz sem lev (Louchard, 2016; prevod in priredba dela Je suis un lion) Volk in vitez (Corda, 2017; prevod in priredba dela Le loup et le chevalier) Pripomocki in programska oprema Risanje in animacija: • barvice • akrilne barve • crn flomaster (alkoholni) • lutka volka iz flisa in kostumi zanjo (vse domaca izdelava) Programska oprema: • opticni bralnik • program PowerPoint Elementi • animacija • pripovedovanje • glasba Izvedba Za vse navedene pravljice sem imela že pripravljeno pripovedovanje, ker so bile to pravljice, ki sem jih veckrat pripovedovala na pravljicnih urah. Najprej sem izbrala prizore, ki sem jih želela prikazati in so se skladali s pripovedovanjem, potem pa sem se lotila risanja: najprej ozadij (vsaka pravljica ima 1–7 razlicnih ozadij), potem likov. Pripovedovanje pravljic sem posnela s telefonom, vse v enem kosu, kot se pravljica pripoveduje. Pri pravljici Ime carobnega drevesa (Šefman, 2020), svoji prvi animirani pravljici, sem vsak lik narisala dvakrat do štirikrat. Gibanje je bilo namrec upodobljeno zelo preprosto, z najvec dvema slicicama. Poleg tega sem narisala dve ozadji in nekaj elementov, ki sem jih lahko poljubno postavljala na ozadja ali k likom. Za risanje sem uporabila crn flomaster in barvice. Ko sem imela vse narisano, sem slike poskenirala in vse prenesla na racunalnik, kjer sem likom odstranila ozadje in jih tako shranila. Vsa montaža do koncnega izdelka, tudi dodajanje zvocnih efektov (te sem ali posnela sama, s telefonom, ali pa sem jih dobila na spletnih straneh z brezplacnimi zvocnimi efekti) in pripovedovanja, je potekala v programu PowerPoint. Za pravljico Zmajski most: povedka o zmaju z Zmajskega mostu (Šefman, 2021) sem uporabila akrilne barve. Narisala sem tri ozadja ter vec upodobitev zmajcka in zmaja. Tokrat sem si delo poenostavila, ker sem po prenosu slik v digitalno obliko like razstavila na posamezne dele (trup, krila, noge), ki sem jim potem lahko uporabljala pri animaciji. Tudi pri tej pravljici je bila vsa montaža do koncnega Izvedba izdelka narejena v programu PowerPoint. Tokrat sem za uvod, konec in podlago uporabila tudi glasbo. Za pravljico Volk, ki je hotel spremeniti barvo (Šefman, 2020) sem uporabila lutko volka z njegovimi kostumi (vse sem izdelala sama). Narisala sem sedem razlicnih ozadij (z barvicami) in vec elementov, ki so mi bili v pomoc pri animaciji. Glasba je bila uporabljena za podlago in vse je bilo zmontirano v programu PowerPoint. Analiza Starši in vzgojiteljice so povedali, da so bile otrokom animacije zelo všec, cetudi so bile preproste. Pritegnilo jih je pripovedovanje pravljice in slike. Ker so to otroci, ki so že odrašcali s tehnologijo in so navajeni risank, jim je bil tak nacin morda celo bližje kot klasicno pripovedovanje ob slikanici. Zaradi izrednih razmer v casu epidemije covida-19 niso mogli nikamor, zato je bila velika pozitivna posledica, da so pravljice prišle do njih, na nov, svež in zanimiv nacin. To, da sta bila pravljicam dodana tudi petje in glasba, je otroke še dodatno pritegnilo. Petje jih je pritegnilo in do nas so prišle informacije, da so se otroci pesmice naucili, z glasbo pa smo spet skrbeli za razpoloženje v pravljici. Glasba, ki je bila uporabljena za zacetek in konec pravljice, je imela enega od dveh namenov; ali obcinstvo sprostiti ali pa ga spraviti v razpoloženje, primerno pravljici. Slika 14: Slike oceta zmaja in zmajcka z Zmajskega mostu, narisano z akrilnimi barvami. (Vir: osebni arhiv avtorice) Preglednica 8: Primer izvedb pripovedovanja s stop-motion animacijo. Primer izvedbe: STOP-MOTION ANIMACIJA Kraj YouTube kanal Mestne knjižnice Ljubljana Facebook Mestne knjižnice Ljubljana Cas September 2020 – maj 2021 Trajanje 5–10 minut Število ogledov 4565 Število všeckov in delitev 93/23 Pravljica Legenda o ljubljanskem zmaju (priredba Maja Šefman) The dragon of Ljubljana (priredba Maja Šefman) Povodni mož (Prešeren, 2019) Pripomocki in programska oprema Animacija: • lego kocke • filc • peki papir Pripomocki: • telefon (fotoaparat) • stojalo za telefon, narejeno iz lego kock • osvetlitev (namizne luci) Programska oprema: • Stop Motion Studio • iMovie Elementi • animacija • pripovedovanje • glasba Izvedba Vse navedene pravljice so bile izvedene s tehniko stop-motion. Legenda o ljubljanskem zmaju (Šefman, 2020) je bila izvedena z animacijo lego kock, ozadje pa je bilo sestavljeno iz filca. Vse skupaj se je dogajalo na velikosti cetrtine kvadratnega metra, v sodelovanju z otroki. Za pravljico smo najprej napisali scenarij, potem je bilo posneto pripovedovanje in nazadnje smo zaceli s prizori. Zmaj je bil unikatna kreacija enajstletnika, vse druge like pa je dolocila in oblekla sedemletnica. Za samo animacijo in osvetlitev je skrbel devetletnik s pomocjo enajstletnika. Najprej je bila postavljena scena, potem pa narejeno stojalo za telefon iz lego kock, ki se ni smelo premikati. Slikali smo en prizor za drugim, najdlje so nam vzeli prizori bitk med zmajem in vitezi, ko je bilo treba spisati celotno koreografijo in jo potem natancno izvesti. Slikovno gradivo smo montirali v aplikaciji Stop Motion Studio, za dokoncno montažo smo uporabili iMovie (aplikacija za iOS za montažo filma), kjer so bili dodani tudi pripovedovanje in zvocni efekti z glasbo. Za pravljico oziroma pesem Povodni mož (Šefman, 2021) so bila ozadja narisana z akrilnimi barvami. Tudi ta je bila izvedena z lego kockami. Tako kot pri ljubljanskem zmaju smo tudi tukaj najprej postavili sceno, potem pa posneli vse prizore z istim ozadjem. Scenarija nismo posebej pisali, ker je bila pesem deklamirana, smo pa dolocili, kaj bo prikazano pri doloceni kitici. Najvec casa nam je vzel ples, ker je bilo treba premikati vec plesalcev naenkrat in nismo smeli pozabiti na nobenega. Glasbeniki so imeli instrumente, izdelane iz kartona. Tokrat smo posneli tudi nekaj »bonus« scen, za zabavo gledalcev. Analiza Z lego animacijo smo pravljice približali otrokom. Že same lego kocke so jim blizu, dodatno pa smo se jim približali z liki, ki so bili upodobljeni z lego figurami, in otroci so med njimi lahko prepoznali Batmana, pa Ano in Elzo iz risanke Frozen itn. Otrokom smo na ta nacin približali obe pravljici, staro legendo o ljubljanskem zmaju in klasicnega Povodnega moža. Glasba je bila uporabljena za zacetek, konec in podlago, pa tudi za dramaticne ucinke. Na ta nacin smo vplivali na razpoloženje obcinstva. Podobno velja za svetlobne efekte; za primer, nevihta je bila pospremljena tako z zvocnimi efekti grmenja kot tudi s svetlobnimi ucinki bliskanja. Ker je bilo pripovedovanje izvedeno v enem kosu in na pamet, smo jo lahko interpretirali po svoje ter tudi s svojim glasom vplivali na razpoloženje in reakcije obcinstva. Slika 15: Zmaj iz legende o ljubljanskem zmaju, sestavljen iz lego kock. (Vir: osebni arhiv avtorice) Slika 16: Slika scene za lego animacijo Povodni mož. Ozadje narisano z akrilnimi barvami, v ospredju most, trg ter Urška in povodni mož. (Vir: osebni arhiv avtorice) 6 Zakljucek Albert Einstein je nekoc dejal: »Ce želite, da bodo vaši otroci inteligentni, jim berite pravljice. Ce želite, da bodo še inteligentnejši, jim berite še vec pravljic.« Dolgoletna praksa Mestne knjižnice Ljubljana potrjuje resnicnost teh besed. Pri­povedovanje pravljic je kljucno za otrokov intelektualni in custveni razvoj, poleg tega pa pravljice predstavljajo neizcrpno zakladnico ljudske modrosti in duho­vitosti ter sodijo med najlepše stvaritve cloveškega duha (Zalokar Divjak, 2002). Pravljicne ure v Mestni knjižnici Ljubljana so oblikovane na nacin, da spodbujajo domišljijo, razvijajo jezikovne spretnosti ter krepijo custveni in socialni razvoj otrok. Pripovedovanje pravljic in pogovori o njih otrokom pomagajo pri razu­mevanju in soocanju s custvi. S tem otroci pridobijo sposobnost izražanja in obvladovanja svojih obcutkov, kar je kljucno za njihov custveni razvoj. Dolgoletne izkušnje Mestne knjižnice Ljubljana in zgoraj opisani primeri prav­ljicnih ur potrjujejo številne pozitivne ucinke pripovedovanja pravljic na otroke: pravljice jih zabavajo, jih ucijo, kaj je prav in narobe, pospešujejo razvoj njihove osebnosti in prenašajo kulturno dedišcino. Otroci jih imajo radi, saj jih ucijo o svetu, custvih skozi carobne zgodbe, ki spodbujajo njihovo domišljijo. Ce pripo­vedovanje pospremimo še z glasbo, gibanjem ali lutkami, se vse skupaj dvigne na povsem nov nivo, kjer je vse mogoce in domišljija nima meja. Pripovedovalec se vživi v pravljico in like ter, kot pravi Jelena Sitar (2003), odigra vse vloge z didaskalijami vred. Razlicne izvedbe so pokazale, da pravljicne ure lahko zelo popestrimo z vklju­cevanjem interaktivnih elementov, kot so uporaba lutk in gibalne dejavnosti, ki ucinkovito vzdržujejo pozornost otrok in spodbujajo njihovo radovednost. Vkljucevanje glasbe dodatno obogati doživljanje zgodb, saj ta na zacetku, kon­cu in med dramaticnimi trenutki ustvarja napeto vzdušje ter poglablja custveno izkušnjo otrok. Izjemno koristne so tudi gibalne pesmice, pravljice in socialne igre. Otroci z njimi sprošcajo energijo, razvijajo motoricne sposobnosti in krepijo socialne vešcine, kot so socutje, strpnost in sodelovanje. Te dejavnosti ne le po­globijo doživljanje zgodb, temvec tudi podpirajo celostni razvoj otrok. Ugotovili smo tudi, da sam nacin izvedbe pravljicne ure ni toliko pomemben kot to, kako pripovedovalec pristopi k podajanju zgodbe. Razlicne izvedbe pravljic­nih ur, bodisi s stop-motion animacijo, gledališko predstavo, gibalno pravljico ali interaktivnim pripovedovanjem, so pokazale, da je ustvarjalnost pripove­dovalca kljucnega pomena, tako kot njegova sposobnost, da zgodbo približa otrokom na nacin, ki jih najbolj pritegne. Ta pregled je v pomoc našim izvajalcem, saj predstavlja dragocen vpogled v do­sedanje dosežke in predstavlja zbirko idej za prihodnje pravljicne ure. To je tudi dragocen vpogled v delo pravljicarjev za vse, ki cenijo moc pripovedovanja in pomen kulturne vzgoje otrok. Vsak pravljicar v Mestni knjižnici Ljubljana pri­speva svoj edinstveni pristop, ki obogati doživetje pravljic za otroke. Njihova zavezanost in ljubezen do pripovedovanja omogocata, da pravljice zaživijo in navdušijo tako mlade kot starejše poslušalce. Pravljicne ure v Mestni knjižnici Ljubljana so presegle zgolj zabavno vlogo, postale so most med otroško domišlji­jo ter kulturno dedišcino, hkrati pa spodbujajo tudi otrokovo ljubezen do knjig in knjižnice. V tem kontekstu bi bilo smiselno razmisliti tudi o uvedbi sistematicne­ga vrednotenja teh dejavnosti, po zgledu formalnega izobraževanja. Knjižnice bi lahko svoje bibliopedagoške programe dopolnile z jasnimi cilji, ki bi temeljili na podrobni analizi okolja in potreb uporabnikov, ter redno spremljale, kako uspe­šno dosegajo te cilje. Tak pristop bi knjižnicarjem omogocil boljše razumevanje in prilagajanje programov, kar bi dolgorocno še izboljšalo ucinke pravljicnih ur na otrokov razvoj. Clanek je relevanten za Mestno knjižnico Ljubljana in druge splošne knjižnice. Prikazuje, kako lahko knjižnice s kreativnimi pristopi in inovativnimi metoda­mi obogatijo izkušnjo poslušanja pravljic ter s tem povecajo obisk in zanimanje otrok za knjižnico. Splošne knjižnice lahko izkoristijo te izkušnje in pristope za izboljšanje svojih programov za otroke, spodbujanje bralne kulture in prispeva­nje k celostnemu razvoju mladih poslušalcev. Viri in literatura Amaka, O. (2017). How Music Enhances Storytelling; Benefits and Uses. https://www.lin­ kedin.com/pulse/how-music-enhances-storytelling-benefits-uses-uzochukwuamaka­ -olukoya American Library Association (2014). History of Preschool Storytimes. https://www.ala.org/tools/history-preschool-storytimes Bettelheim, B. (1999). Rabe cudežnega: o pomenu pravljic. Studia humanitatis. Bitenc, J. (2015). Metuljcek cekincek. Mladinska knjiga. Djakovic, N. (2021). Lutka pri pripovedovanju pravljic. https://dk.um.si/Dokument.php?id=154613&lang=slv Grah, M. (2019). Moc pripovedovanja zgodb. https://assets-global.website-files.com/5bd6cecc10ba2a724f7b2f22/63860fefeae1820e146a1f92_DMS-Moc-pripovedovanja-zgodb­ -e-prirocnik.pdf Hicks, Jack Alan (1996). The Power to enchant: Puppets in the Public Library. https://www.lib.niu.edu/1996/il960130.html Kaiser, A. (2024). The Importance of Music and Movement. https://www.chhs.niu.edu/child-center/resources/articles/music-and-movement.shtml Korošec, H. in Majaron, E. (2002). Lutka iz vrtca v šolo. Pedagoška fakulteta. Krabbenhoft, L. (2019). New to storytime: Usig Puppets. https://jbrary.com/new-to-sto­ rytime-using-puppets/ Lekše, M. (2015). Gibanje skozi pravljico z glasbo. https://repozitorij.upr.si/Dokument.php?id=19107&lang=slv Lisec, M. (1995). Pesem, igra, ples … : zbirka bansov. Animator, 2. Salve. Macek, J. (2011). Pripovedovanje in pravljicne ure v splošnih knjižnicah. http://pefprints.pef.uni-lj.si/239/1/Jasna_Ma%C4%8Dek_-_pripovedovanje_in_pravlji%C4%8Dne_ure_v_splo%C5%A1nih_knji%C5%BEnjicah.pdf Mestna knjižnica Ljubljana. (2021). Povsod v mestu. Strateški nacrt Mestne knjižnice Lju­bljana za obdobje 2022–2026. https://www.ljubljana.si/assets/Uploads/7.-tocka-Predlog­ -Sklepa-o-pozitivnem-predhodnem-mnenju-k-Strateskemu-nacrtu-Mestne-knjiznice-Lju­ bljana-za-obdobje-2022-2026.pdf Mestna knjižnica Ljubljana. (2015). Pravljicarska dejavnost v Mestni knjižnici Ljubljana. https://www.mklj.si/wp-content/uploads/2021/04/Pravljicarska_dejavnost_MKL-1.pdf Mestna knjižnica Ljubljana. (2024). Zgodovina Pionirske. https://www.mklj.si/pionirska/zgodovina-pionirske/ Nagode, S. in Rupnik Hladnik, T. (2018). Kamišibaj v šoli in doma: s papirnim gledališcem do ustvarjalnega izražanja in sprošcenega pripovedovanja. Osnovna šola 8 talcev Logatec in Osnovna šola Poljane Ljubljana. Pecnik, E. (2015). Ure pravljic v Mestni knjižnici Ljubljana [Video]. Youtube. https://www.youtube.com/watch?v=TXkb315Cuu8 Peštaj, M. (2012). Pogovarjajmo se o animiranih filmih. Animirani film v izobraževanju, 8–11. Društvo za razvoj filmske kulture in Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta. Repše, H. (2012). Kaj je animacija. Animirani film v izobraževanju, 15–16. Društvo za razvoj filmske kulture in Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta. Repše, H. (2012). Tehnike animacije. Animirani film v izobraževanju, 24–29. Društvo za razvoj filmske kulture in Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta. Schmidt, G. idr. (2009). Gibalne zgodbe – zgodbe za plesno in gibno izražanje: prirocnik za Metodiko plesne vzgoje. Pedagoška fakulteta : Oddelek za predšolsko vzgojo. http://www2.arnes.si/~gschmi/studenti/gibalne%20zgodbe.pdf Sitar, J. (2018). Umetnost kamišibaja: prirocnik za ustvarjanje. Založba Aristej. Sitar, J. (2001). Zgodbe za lutke in prste. DZS. Sitar, J. (2003). Od branja do igranja. Beremo skupaj: prirocnik za spodbujanje branja, 140. Mladinska knjiga. Sitar, J. in Cvetko, I. (1996). Primeri detektiva Karla Loota: skrivnost v galeriji ali zgodba o sencnih lutkah. DZS. Šircelj, M., Kobe, M. in Gerlovic, A. (1972). Ura pravljic. Mladinska knjiga. Tivadar, L. (2014). S pravljico v svet lutk. https://repozitorij.upr.si/Dokument.php?id=13367&lang=slv Ucenci 2.a in 2.b. (2022). Obisk knjižnice. Mostišcar, 28(5), 17. https://www.obcina-ig.si/wp-content/uploads/2022/06/Mostiscar-JUNIJ-2022.pdf Varl, B. (1997). Mimicne lutke. Moje lutke, 5. Aristej. Vogelnik, E. (2020). Od lutke do lutke: prirocnik o izvoru, pedagoški rabi in ustvarjanju lutk. Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Voglar, M. (2005). Krampata, campata. Mladinska knjiga. Zalokar Divjak, Z. (2002). Brez pravljice ni otroštva. Gora. Zorec, D. (2014). Igre mojega otroštva. Knjigca. Seznam uporabljenih pravljic v posameznih primerih: Becker, B. (2013). Lahko noc za medveda. Mladinska knjiga. Bright, P. (2016). The hole story. Andersen Press. Corda, T. (2017). Le loup et le chevalier. Balivernes. Die Fünf im Handschuh. (2017). Don Bosco Medien. Flood, C. (2015). Sitnobe sitne. Zala. Guigue, V. (2023). Princesa, vitez in pajek. Hiša knjig. Hofmeyr, D. (2013). Ime carobnega drevesa. Zala. Knapman, T. (2016). Soon : a mother elephant and her baby are beginning a great adven­ture … Walker Books. Lallemand, O. (2019). Volk, ki je hotel spremeniti barvo. Ucila International. Louchard, A. (2016). Je suis un lion. Seuil Jeunesse. Munsch, R. N. (2012). Princesa v papirnati vrecki. Didakta. Pinfold, L. (2013). Crni pes. Zala. Prešeren, F. (2019). Povodni mož. Mladinska knjiga. Rokavicka : ukrajinska ljudska pravljica. (2014). Mladinska knjiga. Rose, G. (2012). Tigrova preproga. Zala. Rosen, M. (2015). Lov na medveda. Mladinska knjiga. Smallman, S. (2008). Ovcka, ki je prišla na vecerjo. Alica. Smallman, S. (2019). Volkovi na vecerji. Ramos. Taylor, S. (2016). Hoot owl, master of disguise. Walker Books. Todd-Stanton, J. (2019). Mišek Julijan. Zala. Trije prašicki : angleška ljudska pravljica. (2008). Mladinska knjiga. Viri animacij: Šefman, M. (2020). Ime carobnega drevesa [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana. [You­Tube kanal]. Youtube. https://www.youtube.com/watch?v=AlQ_CcQbO7o&list=PLGneYb24­tunJ-GhzPS7w8t1bpOs48FkZd&index=24&t=10s Šefman, M. (2021). Jaz sem lev [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana. [You­Tube kanal]. https://www.youtube.com/watch?v=AfYruhNZfeg&list=PLGneYb24tunJ-GhzPS7w8­t1bpOs­48FkZd&­in­dex=8 Šefman, M. (2020). Legenda o Ljubljanskem zmaju [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana. [You­Tube kanal]. https://www.youtube.com/watch?v=Y_jduwhmFXg&list=PLGneYb24tunJ­ -GhzPS7w8t1bpOs48FkZd&index=16&t=13s Šefman, M. (2021). Povodni mož [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana. [YouTube kanal]. https://www.facebook.com/watch/?v=885488668872584 Šefman, M. (2021). The Dragon Bridge [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana. [YouTube ka­nal]. https://www.facebook.com/watch/?v=196260948536668 Šefman, M. (2020). The Dragon of Ljubljana [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana [YouTube kanal]. https://www.youtube.com/watch?v=x1eqb8qoeNc&list=PLGneYb24tunJ-GhzPS7w8t1bpOs48FkZd&index=14&t=246s Šefman, M. (2021). Volk in vitez [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana. [YouTube kanal]. https://www.youtube.com/watch?v=OjtlSrRHPOE&list=PLGneYb24tunJ-GhzPS7w8t1bpOs48FkZd&index=2&t=29s Šefman, M. (2020). Volk, ki je hotel spremeniti barvo [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana [YouTube kanal]. https://www.youtube.com/watch?v=d0Jjn7thUIc&list=PLGneYb24tunJ­ -GhzPS7w8t1bpOs48FkZd&index=15&t=5s Šefman, M. (2021). Zmajski most: povedka o zmaju z Zmajskega mostu [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana [YouTube kanal]. https://www.youtube.com/watch?v=iJnq1t9X2OU&list=PLGneYb24tunJ-GhzPS7w8t1bpOs48FkZd&index=10&t=8s Maja Šefman Mestna knjižnica Ljubljana, Kersnikova 2, 1000 Ljubljana e-pošta: maja.sefman@mklj.si Anime club in the public library: case study Anime klub v splošni knjižnici: študija primera Žozefina Žentil Baric Oddano: 3. 4. 2024 – Sprejeto: 8. 7. 2024 1.04 Strokovni clanek 1.04 Professional article UDK 791.228(520):027 DOI https://doi.org/10.55741/knj.68.4.4 Abstract Aim: The popularity of Japanese animation (anime) has increased worldwide in recent years. The paper aims to represent an anime club as an opportunity for public libraries to draw in young fans by offering them a place where they can exchange experiences and find like-minded peers. It reflects on the definition of anime and the reasons for its popularity, offers an insight into possible ways of using anime in public libraries and presents a case study of a successful anime club. Methodology: This case study investigates the role of an Anime Club for High Schoolers in attracting an often hard-to-reach user group of adolescents back to public libraries. The observed anime club is specific for adopting a book club structure. To answer the questions how and why this worked, data had been collected through archival record research and observation with participation during two program years (from October 2021 to July 2023). Findings: Despite the difficulties due to epidemiological measures during the COVID-19 pandemic, 20 teenagers joined the club: 7 individuals per session on average and 8 adolescents regularly attending meetings held twice a month. During the second year, even more participants regularly attended individual meetings. The club managed to gather an interested, engaged and positive community, whose members then started participating in other library programs. Applicability: The work showcases anime clubs as effective and valuable means for public libraries worldwide to attract young fans by offering them a place to cultivate their interests. It can serve librarians as an incentive for the development of a similar activity. Keywords: adolescents, young adults, anime, anime club, case study, public library Izvlecek Cilj: Priljubljenost japonske animacije (anime) se je v zadnjih letih povecala po vsem svetu. Namen prispevka je predstaviti anime klub kot priložnost za splošne knjižnice, da pritegnejo mlade oboževalce, tako da jim ponudijo prostor, kjer si lahko izmenjajo izkušnje in najdejo podobno mislece vrstnike. Poda razmišljanje o opredelitvi animeja in razlogih za njegovo priljubljenost, ponuja vpogled v možne nacine uporabe animeja v splošnih knjižnicah in predstavlja študijo primera uspešnega anime kluba. Metodologija: Ta študija primera raziskuje vlogo kluba anime za srednješolce pri pri­vabljanju pogosto težko dosegljive skupine uporabnikov mladostnikov nazaj v splošne knjižnice. Obravnavani anime klub je specificen po tem, da je uporabil strukturo knji­žnega kluba. Da bi odgovorili na vprašanji, kako in zakaj je to delovalo, so bili podatki zbrani z raziskovanjem arhivskih zapisov in opazovanjem z udeležbo v dveh program­skih letih (od oktobra 2021 do julija 2023). Ugotovitve: Kljub težavam zaradi epidemioloških ukrepov v casu pandemije COVID-19 se je klubu pridružilo 20 mladostnikov: v povprecju 7 posameznikov na sejo in 8 mla­dostnikov, ki so redno obiskovali srecanja, ki so potekala dvakrat mesecno. V drugem letu se je posameznih srecanj redno udeleževalo še vec udeležencev. Klubu je uspelo zbrati zainteresirano, angažirano in pozitivno naravnano skupnost, katere clani so se nato zaceli udeleževati tudi drugih programov knjižnice. Uporabnost: Delo prikazuje anime klube kot ucinkovito in dragoceno sredstvo, s kate­rim lahko splošne knjižnice po vsem svetu pritegnejo mlade oboževalce in jim ponudi­jo prostor, kjer lahko gojijo svoje interese. Knjižnicarjem lahko služi kot spodbuda za razvoj podobne dejavnosti. Kljucne besede: mladostniki, mladi odrasli, anime, anime klub, študija primera, splo­šna knjižnica 1 Introduction Professional guidelines instruct young adult librarians to constantly follow the interests of their user group so that they can, together with young patrons, cre­ate programs that will meet current needs and reflect various interests of young people in order to maintain their connection with the library. This is at the same time both very important and challenging. Important because it has been no­ticed that teens often lose interest in the library and use it primarily as a source of obligatory reading material. Challenging because the young are a heteroge­neous group with diverse and numerous interests. This diversity is reflected in the number of their subcultures. Among the various youth subcultures in Croatia, the community of manga and anime fans has found its place and has noticeably grown in number in recent years. This is a global phenomenon and the same thing is happening in countries across the world (Guo and Zeng, 2020). Therefore, it presents an op­portunity for public libraries worldwide to draw in young fans by offering them a place for their community, a place where they can exchange experiences and find like-minded peers – a place like an anime club. With this purpose in mind, the intention of this paper is to familiarize the reader with anime, anime fans, and anime clubs and to offer a few possible reasons for the appeal of anime to young people. 2 What is anime and why is it so popular Anime is an umbrella term for the Japanese school of animation within which there is a vast diversity of animation styles, themes and genres with some com­mon stylistic features. Some authors note that in Japan the word anime refers to animation in general (as it is an abbreviation of the term animation), while in the rest of the world it is used to identify Japanese animation specifically (Price cited in Meo, 2016, p. 253). Denison (2015) views anime in a much broader sense as a cultural phenomenon that defies easy definition and is more than a single mode of media production as its styles and content can be found in a variety of products from advertisements and video games to theater productions. After decades, in which American popular culture dominated global media and markets, Japanese popular culture, primarily manga and anime, as well as toys, cards, and video games, has grown into a worldwide phenomenon consumed by the rapidly increasing audience of youths, including both teenagers and new adults (Mechademia, 2006). Researchers found that the expansion of anime around the globe began in the 60ies of the 20th century with Astro Boy series by Tezuka, that it gained numerous fans in Europe and throughout North and South America in the 80ies and then became even more popular in the 90ies after the release of the feature-length film Akira1 1 “The film only played to small audiences on college campuses and in independent theaters, yet it gained a cult following in the early nineties thanks to a commercial release on vidéocassette.” (McKevitt, 2010, p. 904) (December 1989 in the U.S.A.) and the contribution of Studio Ghibli’s feature-length films, for its popularity to explode in the 21st century when it even made its way through to mainstream audiences, starting with the worldwide success of the children’s anime series Pokémon (Meo, 2016; McKevitt, 2010). Some authors (Levi, 2001; Meo, 2016) assert that this spread and popularity of anime has been motivated by the demand of the worldwide audience and not by major export efforts on the part of Japan. This fact raises the question, what is it that these Japanese cultural works bring to young audiences, which of their interests and needs do they fulfill that Western culture does not. On the other hand, Lu (2008) claims to have detected three cultural politics at work behind anime’s internationalization, which, according to her, contribute to anime’s global popularity: “de-politicized internationalization, which acts as a commer­cial tactic; occidentalized internationalization, which suggests a nationalistic practice; and selforientalized internationalization, which reveals a cultural de­sire.” This would mean that Japanese studios and artists are deliberately creating works to appeal to a global audience. It is not easy to determine why anime is such a popular medium. Authors who have been studying this field for years have considered a number of characteris­tics that attract people to anime; however, there are no simple universal answers. Therefore, in this article, we can only attempt to pinpoint and briefly introduce some of the most common arguments. Scholars have two major competing theories and schools of thought (Guo and Zeng, 2020). One supports the position that anime is not strictly Japanese, but rather culturally neutral, universal, and cosmopolitan. Another theory states that anime contains elements of Japanese culture and fans around the world enjoy anime because of their love for this, to them, different and exotic culture. 2.1 Japanese cultural elements in anime The origin of these animated series and films did not at first matter to the viewers and many of them were not aware that these works came from Japan (Vukadinovic, 2013), especially in the U.S.A. where editors had stripped the ani­mation of all visual and plot references of Japan (McKevitt, 2010). American pro­ducers in the 60ies assumed that the original animation’s “Japaneseness” would not appeal to U.S. audiences so they continued to neutralise commercial anime imports until the late eighties (McKevitt, 2010). The grassroot fans on the other hand were attracted to anime precisely because it was exotic and different from the western mainstream culture. “Growing fan demands for cultural authenticity defined its underground existence. The commercial boom of the 1990s was the result of several U.S. companies rectifying this tension by giving the die-hard fan community what it wanted” (McKevitt, 2010, p. 898) – an authentic Japanese cultural product. Ogihara-Schuck (cited in Meo, 2016, p. 253–254) reflects that the origins of Japanese animation began to be recognized with the Japanimation coinage2 2 As a North American amalgamation of the words “Japan” and “animation”, the term “Japanima­tion” was a popular term to refer to anime in the late 1980s. after the worldwide release in the 90s of Akira (1988), a feature film by Otomo Katsuhiro. Levi (2001) claims that anime’s international success is partly attributable to the fact that it is easily adaptable through dubbing, cutting and editing. Susan J. Napier (2004) noticed as the most fundamental attraction the notion that anime was different from Western creations. She reports that people often compared anime to Disney and Hollywood works and considered Western cartoons too simplistic and child-oriented and films unrealistic and tiringly optimistic and upbeat, whereas anime were seen as realistic depictions of everyday events and interactions with often downbeat endings or plots where the main character dies. The attractive exoticism is manifested through the elements of Japanese every­day life that permeate anime and draw some fans to find out more about the references they encounter. The Internet made it possible for fans to immerse themselves deeper in this type of entertainment and learn more about anime and its connection with the Japanese culture, contemporary society or language and all that became very important for some of them. These efforts deepen fan’s understanding of media texts while encouraging the exploration of the culture and country of their origin (Roncevic, 2021). For contemporary fans the country of origin can be very important. So much so that there is a debate among them whether one can even consider something that is not made in Japan by a Japanese studio to be anime. They ask themselves is anime a matter of style or origin (Álvarez and Melguizo, 2020)? Álvarez and Melguizo (2020) propose a more open stance on how to define anime, one that allows other industries outside of Japan to produce quality content and freely characterize it as anime if it meets its stylistic parameters. At the same time, they emphasize that attention must be paid to the fact that anime is an icon of the country from which it originates and that it represents the culture and be­haviors typical of it. They therefore suggest that anime can be made anywhere in the world, as long as it includes its essential cultural and visual characteristics. 2.2 The creation of new myths According to a Film Lexicon (2003), the predominant stylistic features of anime are characters with big eyes, quirky hairstyles and overemphasized expression of feelings; computer-controlled artistically striking elaboration of environ­ments, reduced movements, and visual effects; while thematically anime con­nects mythological tradition and futuristic projection. Such narrow thematic framework does not correspond to the diversity of modern anime3 3 There are over 50 anime themes, and some of the most notable are mecha (involves mechs, which are massive robots or human-controlled robotic machines), isekai (protagonist dies in the real world and gets reincarnated into a magical world/fantasy land), superpowers, school, team and combat sports, idols, detective, love polygon, coming-of-age, etc. . It does, how­ever, point to an important element that, according to some authors, signifi­cantly contributes to the popularity of anime: the creation of new myths often based on old ones. Antonia Levi (2001, p.33) asserts that in the postmodern global world of the late twentieth century ancient mythologies have been revived as “guides to aid con­temporary myth-makers as they struggle to create new myths, new truths for the twenty-first century”. Moreover, she believes that this is especially true for manga and anime. Levi (2001) further explains how well equipped Japan is to lead the way to a new age of mythology because in their culture their myths have been kept alive and taught in schools alongside with scientific discoveries. Therefore, the Japanese never lost the understanding of what myths are, they never confused mythological truth with rational truth. Levi (2001) substantiates these claims with the example of the works of Tezuka Osamu, the founder of Japan’s postwar manga tradition. In the first volume of Hi no tori (The Phoenix, 1955) he demystified one of the Shinto creation myths by presenting the Gods as humans. This did not strip the myth of its power: “Hi no tori retained all the moral ambiguity and fearful reverence for nature that was evident in the original” (Levi, 2001). Tezuka’s artistic heirs in manga and anime industry have followed his lead in creating new myths better suited to the needs and realities of the postmodern world. Among anime the most vivid example of this are perhaps the works of the glob­ally renowned animator Hayao Miyazaki. Levi (2001) corroborates this through the depictions of his feature-length films Kaze no Tani no Nausicaa (Nausicaa of the Valley of the Winds, 1984) where, dealing with contemporary environmental issues, he created a new myth of a heroic savior; Tonari no Totoro (My Neigh­bour Totoro, 1988) where, on the basis of the Shinto tradition, he introduced new deities who take the viewer back to the world of nature, magic and hope; and Mononoke Hime (The Phantom Princess, 1997) in which his efforts to integrate Shinto animism with contemporary environmentalism culminated in a modern story where deities and nature fear humans and must fight against them for the salvation of the planet. Myths are created to model bravery – to guide ordinary, fearful people and in­spire them. They help us embrace adventures and ordeals despite our fears and gain wisdom that enables us to contribute to society. Deities and heroes form the basis of every mythology, but modern anime mythology brings forth another character: an everyday hero. When we deliberate over heroes we might think of “mythological or legendary figures often of divine descent endowed with great strength or ability” (Merriam-Webster.com Dictionary) or some ordinary per­son who went beyond himself to do something great, “who is admired by many people for doing something brave or good” (Merriam-Webster.com Dictionary). Anime successfully combines all these features into one person and presents ordinary people as everyday heroes in mundane settings such as high schools. Levi (2001) points out that heroes seem to be in short supply in the contemporary West due to its global economics, multinational corporations, and shifting moral and social climates. As she put it, there seems to be little opportunity for any individual to achieve heroic stature. Certainly the mainstream media in the West find it difficult to imagine anyone living out a heroic quest in a contemporary framework. Although they are a part of this cultural circle too, the Japanese have been able to continually come up with all kinds of heroes. 2.3 Examples of everyday heroes Classic example of an everyday hero endowed with special powers is Tsukino Usagi, an ordinary schoolgirl living in an ordinary middle-class home who transforms into Sailor Moon and saves the earth with her demon-slaying skills. She is actually: “less than ordinary, a greedy, lazy, whining adolescent who gets poor grades largely as a result of her failure to study. The fact that even Usagi can be heroic given the right circumstances offers reassurance to adolescents who wonder if they will ever achieve even basic maturity, and Usagi does improve a bit as the series progresses.” (Levi, 2001, p. 37) Among the more recent examples, there is the eighth-grader Shigeo “Mob” Kageyama from Mob Psycho 100 (2016), who saves people by exorcizing evil spirits after school. Shigeo tapped into his inner wellspring of psychic prowess at a young age, but the power quickly proves to be a liability when he realizes the potential danger in his skills. To effectively control his skills, Mob enlists himself under the wing of Arataka Reigen, who, despite being a con artist claim­ing to be a psychic, looks out for the boy and provides our hero with sound ad­vice, high standards, and noble attitudes. A heroes’ journey begins with a call to adventure, a challenge, or quest that presents itself to an ordinary person in the ordinary world. When a person is afraid, they need guidance from a mentor or a text to overcome their fears, cross the threshold, and commit to the journey (Campbell, 2008). In anime, this is often represented as a path of maturation, of striving to become the best version of oneself. In this way, anyone can become a hero – on purpose, or even accidentally. Such scenario is typical of shounen4 4 Following the categorization of manga, in anime there are also different demographic categories intended or expected to be watched by a specific audience. The five major anime demographic categories (editorial categories) are kodomo-muke (for children), shonen (for young teenage boys, roughly between 12–18), shojo (for young teenage girls, roughly between 8–18), seinen (for young adult males or younger men, roughly between 18–40), and josei (for adult females or younger women, roughly between 18–40). anime. Edward and Alphonse Elric from Hagane no Renkinjutsushi (Fullmetal Alchemist, 2003) are a classical example of boys on a quest. These brothers are ordinary boys who go through a terrible ordeal; they try to do something about it but are too inexperienced, so they have to suffer the consequences of their foolishness: Edward loses two of his limbs, but his younger brother loses his entire body, and his soul is transferred into a knightly armor. Edward is haunted by what he had caused and goes on a quest to find the solution, a way to bring his brother’s body back. Along the way, brothers are tested – they succeed and fail, meet allies and enemies, learn, change, and mature. Viewers follow them on their moving adventure, empathize with them, learn with them, and experience catharsis together with them. The best sub-genre for light, relaxing anime fun is slice of life (SOL) anime. It is a subgenre built on the broad concept of following ordinary people as they live their ordinary, relatable lives. One of the best examples of the everyday hero in this genre is Tomoya Okazaki from Clannad (2007) and Clannad: After Story (2008). Clannad follows the standard slice of life scenario where a dispirited high schooler meets a girl who wants to resurrect some forgotten school’s club. Claim­ing he has nothing better to do, Tomoya decides to help the girl Nagisa achieve this goal along with the help of four other girls and his friend Sunohara. By in­vesting his time to get to know and help Nagisa, Tomoya slowly transforms from a delinquent into an everyday hero who then attempts to help those other four girls to overcome their problems. The real strength of this anime comes forth in the After Story where episode nine represents an emotional, but also structural turning point. That typical SOL sce­nario in which the show ends once the goal is reached, all the issues are resolved and everyone is happy, gets abandoned and the viewer finds out what happens after high school and after the story is over. Tomoya is now faced with being an adult, finding a job, a place to live and a peaceful life to lead. He wants to get married, and Nagisa wants to have kids. They end up doing both, but tragedy strikes the young family. Clannad is a story filled with harsh truths about life forcing the viewer to think about their personal “what if’s?”. It is the conveying of tragedy and sorrow hap­pening to ordinary people that makes Clannad into something special. Tomoya depicts an everyday hero who faced with personal tragedy and emotional tur­moil does not cope well, but overcomes them eventually and finds happiness again. Slice of life anime series captivate their audience with the ability to cap­ture real life emotions and portray them in animation. At the same time, anime “does not attempt to emulate reality – it knows its own limits – instead it offers an alternative [...], the surreal framework of anime’s style that allows [...] viewers to so easily project their own cultural and experi­ential likenesses onto anime.” (Kasa cited in Bennett, p. 3). Portraying reality realistically without actually trying to emulate it – this sort of ambivalence is typical in anime. It is perhaps the most obvious and predominant in the morally ambiguous depiction of the main protagonists, who often display a dark side that ranges from mildly regrettable to truly appalling. (Levi, 2001). This is also one of the features that distinguish anime from American/Western animation. There are rarely true villains – “all heroes have flaws, and all villains have some redeeming trait of humanity” (Bennett, 2010, p. 7). Characters cannot usually be seen as simply good or bad, they are deep and complex with thoughtfully de­veloped backstories that enable better understanding of their motifs. Similarly, their causes may not always be good or righteous but that does not diminish their heroism: “Anime exposes the audience to the idea that one can be loyal, even to the death, to a leader who is unworthy or to a cause that is questionable, but that such loyalty is still noble in its own way because “fighting for the wrong cause does not affect the heroism of those doing the fighting provided that their dedication is sincere.” Yes, sometimes evil wins in anime, but that only happens when a good person does what he does for all the wrong reasons.” (Bennett, 2010, p. 7) Levi (2001) argues that it is exactly this internal definition of the heroic that enables anime to create everyday heroes in ordinary settings “since the setting is relatively irrelevant to the heroism”. Such thought-provoking use of mythology and everyday heroes enables anime to serve young people as a guiding thread on the path of maturation and help them fulfill one of their basic needs, the need for wisdom concerning how to be fully human (Roeser and Pinela, 2014). Psychological needs such as the need to feel competent in managing external and internal environments; the need to feel connected to other people and groups; and the need to feel autonomy or self-determination are a subset of basic human necessities for (mental) health (Deci and Ryan, 2012). Adolescence is the time of self-searching and self-defining, differentiating from childhood and positioning oneself in regard to one’s sur­roundings, family and mainstream culture. Therefore, some of those who were watching anime as children turn their attention elsewhere while those who start watching as teens take it as their identity marker. They become fans and fandom5 5 Oxford Learner’s Dictionaries online define a fan as “a person who admires somebody/something or enjoys watching or listening to somebody/something very much”. Definition of fandom is “the fans of a particular person, team, TV show, etc. considered together as a community.” comes into play to fulfill their need for belonging. 2.4 Anime fandom According to Bennett, anime fandom is closely connected with the idea of family and “what it means to belong to a group when you have always been an outsider” (Bennett, 2010, p. 32). This is a family of choice, a modern concept prominent in the postmodern world where people want to be more individualistic and to choose their family out of people with whom they can identify rather than the biological grouping into which they were born (Bennett, 2010). Anime fandom is a matter of choice, and its most noticeable characteristic since the beginning in the late 70ies has been activism within community (McKevitt, 2010). Activism manifests through creation of various fan art, translation of works (e.g. sub­titles), starting fan clubs or holding conventions (or “cons”). “The demand for activism contributed to a unifying sense of community and permitted participants to experiment with new cultural identities [...] illus­trated fans’ conscious efforts to define anime as a distinct cultural category, to develop knowledge about the medium and its relationship to Japanese cul­ture, and to construct boundaries to mark the territory in which legitimate fan behavior could take place.” (McKevitt, 2010, p. 905–906) The above quotation confirms that active participation within fandom enables young people to experiment with their identity within well founded cultural boundaries that differ from rules of their birth family and mainstream surround­ings. Local anime club with its communal activities of watching, interpreting, and participating provides public space where like-minded individuals con­struct their distinct community where members accept each other without too much judgment for they are all being weird together (McKevitt, 2010). By 2004, anime clubs existed on nearly every continent (Patten cited in Lu, 2008). There are many other ways fans can get together to share interests, such as writ­ing fan fiction, cosplaying in an event, publishing magazines and interacting on the internet. Bennett claims that fears of the internet causing depersonalization are unfounded, as internet access is in fact allowing whole new communities to grow which would previously have been impossible to actualize (Bennett, 2010). One example of this is MyAnimeList or MAL: an anime and manga social network­ing and social cataloging application website run by volunteers, which has been active since 2004 and is free of charge (MyAnimeList, 2023). The site provides its users with a list-like system for organizing and scoring anime and manga, and facilitates fan connection through forums, clubs, and blogs where users write their reviews, ask questions and discuss content. In 2022 there were more than 18 million active users from 200 countries around the world (DNP Group, 2022). Today Japanese popular culture is considered a global and transnational phe­nomenon resulting in multiple local fandoms with distinct manifestations that are simultaneously part of a worldwide community which communicates in a specific jargon. This jargon specific to anime fandom includes numerous Japa­nese words such as otaku, kawaii, doki doki, tsundere, which are used to denote situations, phenomena, character types, etc.6 6 https://www.urbandictionary.com/ Most people have probably heard of Pokémon but anime fans are not just familiar with the stories, they use inside terms to communicate with each other and can sound to the uninformed as if they are talking in another language (Guo and Zeng, 2020). Some fans that enjoy anime with original voice acting and subtitles in another language, build up the interest in the Japanese language over time and want to learn more. 2.5 From cultural elements mixing to anime culture The Japanese origin of anime is not very important to all fans. For some, as it has been suggested above, anime serves as a vehicle to explore their own issues, not because it is “exotic” but because it is universal. This takes us back to the aforementioned theory that anime is not strictly Japanese but rather culturally neutral, universal and cosmopolitan. Kasa contributes to this view by pointing out that “[a]nime has its own unique culture, offering universal treatments that can be read identically by each viewer regardless of their own cultural back­ground.” (Kasa cited in Bennett, 2010, p. 20) According to Lu (2008) internationalization, meaning incorporation of non-Japa­nese or ‘universal’ elements, is one of anime’s most distinctive features. Various authors (see Roncevic 2021a) state that the principle of mukokuseki is one of the key concepts of anime that facilitates this medium’s penetration into foreign markets. The mukokuseki principle marks the aesthetics of a denationalized space in which Japanese elements and characteristics are erased. In Japan, the term is used dually, but not mutually exclusive, denoting the mixing of cultural elements of multiple origins and erasing obvious ethnic and cultural character­istics (Iwabuchi cited in Roncevic, 2021a: p. 77). There are many examples of incorporating non-Japanese elements into anime from the classic The Alchemist Brothers where the protagonists have western names, Edward and Alphonse; through the characters’ love of classical music, for example Beethoven’s Moonlight Sonata in Kage no Jitsuryokusha ni Nari­takute! (The Eminence of Shadow, 2022); to the well-known Shingeki no Kyojin (Attack on Titan – AOT, 2013) which is imbued with German language and its architecture resembles European pre-industrial townships. The mukokuseki principle continues in character design. Due to their lack of ex­plicit “Japaneseness”, character appearance is often interpreted as “Western”. For Ruh (cited in Roncevic, 2021a, p. 78), these are actually abstract representa­tions of the human body dependent on the author, the narrative and the tropes of the genre, which is why he prefers to consider their appearance as “nationless”. Western animation had a strong influence on the early development of anime and its characters. In this regard, the creativity of Tezuka Osamu, who was strongly influenced by the Disney animation, stands out. Thanks to his inventions a spe­cific anime style had been gradually developing – the style of “big eyes” and light complexion, moving only the mouth, dark lines of the characters, the death of the main character and serious themes (Lu cited in Roncevic, 2021a, p. 98). Amy Shirong Lu (cited in Roncevic, 2021a, p. 99) believes that because the themes and actions of many anime touch on universal narratives, they actually lack the qualities associated with the Orient, which is why she considers it more of an international medium. Therefore, as Napier (cited in Guo and Zeng, 2020, p. 488) points out, many fans enjoy anime not because they are attracted to Japanese culture per se, but perhaps to anime culture. When one connects the inevitable elements of Japanese culture with elements of mythology and heroism, with elements of universality and cosmopolitanism, and adds to that the characteristic anime style that is imitated by numerous fans who are also interested in content creators (screenwriters, producers, voice actors, composers), one is actually talking about anime culture. Thus, young people who watch anime are not only watching Japanese cartoons but also im­mersing themselves in a rich and wide-ranging culture that gathers, connects, and unites young people of different nations with different needs and interests. The final point is that anime culture is such a prolific provider of content that anyone can find anime to their liking, whether they choose by theme or genre, setting, and atmosphere or search for inter-character relationship-driven sto­ries. 3 Anime in the library Anime can be interesting for libraries both in the context of reading promotion and of creating programs for quality leisure time. Nina Exner (2012) states that in regard to manga, anime and reading promotion librarians go back to the old debate about whether comics should be part of the library collection and whether they can serve as stimulating reading material for beginners. It became clear over time that the side winning the debate is the side that advocates comic books as an excellent incentive for reluctant readers to fall in love with reading and then move on to reading short stories and novels, and as such are mandatory material in libraries. Concerning manga and anime, this is especially true for English speaking countries. However, considering that only a small number of manga get translated into Croatian language and even fewer anime have sub­titles in Croatian, the possibility of directly using manga and anime as means to encourage reading in Croatian public libraries is quite limited. The possibilities increase if manga and anime are viewed as media platforms that indicate the interests of their consumers. Researchers have found that tying fan activities such as gaming, movies, and manga together with books can increase cross-platform interest (Welch, 2008). Velna Roncevic (2021a) also pointed out to this while writing about a market­ing model called anime media mix. According to this model, fans are first in­troduced to the story and characters through manga, after which they continue their interest through anime and other creations such as games, visual novels, fan prose (fanfiction); or first contact with the content is established through anime, and then they explore other creations, although in the 21st century it is increasingly happening that video games pave the way for anime and manga (Roncevic, 2021a). Librarians can take advantage of this tendency of fans to use different media platforms based on their awakened interest in certain content and encourage them to read books by carefully selecting literature. After all, some highly re­garded anime works are based on books, such as Hayao Miyazaki’s film Howl no Ugoku Shiro (Howl’s Moving Castle, 2004), which is based on the fantasy novel of the same name by the British writer Diane Wynne Jones or the successful series Gankutsuou (Gankutsuou: The Count of Monte Cristo, 2004) by Studio Gonzo, which set the action of the French novel of the same name by Alexandre Dumas in the future. Many anime reference fiction and/or historical figures in all sorts of ways, for example in a popular mecha7 7 A genre of Japanese animation that showcases the use of giant, humanoid robots known as mechs. anime Eighty Six (86, 2021) the main hero reads All Quiet on the Western Front, a novel by the German writer Erich Maria Remarque, while the Fate series presents eminent historical figures from different time periods from Alexander The Great and Ceasar all the way to Nikola Tesla and Thomas Edison. This opens a broad set of possibilities for librarians to use in anime clubs for reading promotion and knowledge expansion through fiction, history books, biographies, documentaries etc. In countries where Japanese and English are not native languages, reading pro­motion can be substituted with foreign language learning. There is a well-known debate in the anime fan community whether it is better to watch subtitled or dubbed movies/series (sub vs. dub). Free online streaming services usually en­able watching anime in two ways: with original Japanese voice acting and sub­titles in English/another language or dubbed into English/another language.8 8 For example, Zorox.to, 9anime or Crunchyroll. Reading subtitles can be frustrating at first because the words disappear from the screen too quickly or a slow reader can not enjoy the animation while focus­ing on reading, but it all gets better with practice. Regularly watching content with subtitles will make fans quicker readers (Pard, 2020). In Croatia, fans prefer listening to Japanese voices and reading English subtitles (Tandaric, 2016), which is quite useful for learning English, but also an incentive for learning Japanese. While researching this field, Velna Roncevic (2021) discov­ered that numerous studies have established a link between the growing interest in Japanese popular culture and the motivation to learn the Japanese language. McKevitt (2010) noticed the same thing happening in the USA with some of the early fans as well as with many college students in Japanese language courses today who state that anime and manga inspired them to register. The library can serve as a bridge between interest in anime and learning foreign languages ..by acquiring and offering materials for learning English or Japanese and/or by organizing an activity such as Language Cafe9 9 The idea is to practice your language skills and cultural awareness by talking to native speak­ers and other learners, informally, over coffee or tea. Language Cafe is usually led by a native speaker or a teacher of a particular language, but it can also function well as a place where those interested in learning and practicing will encourage, guide and help each other in mastering a new language. among other anime club activities. The interests of individuals within anime community often extend to the Japa­nese language, traditional and modern Japanese culture, as well as all other related phenomena such as visual novels, light novels, Chinese and Korean ver­sions of manga, Japanese video games, etc. (Roncevic, 2021). Beyond the content of the anime itself, fans are interested in the creators of anime and the voice actors. Fans also like to express themselves through creation so they write fanfic­tion, draw comics, make mashup videos etc. (Reysen et al., 2020). Although this work focuses on anime, it is important to note that all the above areas of interest can be incorporated into an anime club thereby enriching it and increasing the quality of the program. Anime club has been present in libraries for decades. According to Pard they started out across the USA as “gatherings of college students who were passionate about getting to see any sort of English translated version of Japanese animation (something that was rare in the early 1990s). They gathered to watch fan subbed versions on im­ported anime which were subtitled by groups of fans like themselves. The rise of internet access gave way to more accessible anime viewing, includ­ing subscription streaming sites, wider sales of translated content, and even public and school library anime clubs.” (Pard, 2020: p. 7) Ever since those first gatherings, screenings of episodes and films seem to be a large and expected part of anime club programs. Although each local com­munity adapts the activities of the club to its own interests and needs, a similar structure can be found in most American anime clubs. It usually starts with ten minutes of mingling, followed by either some short craft, game, activity or an hour of conversation on topics related to anime, Japanese culture or pop culture in general, and ends with communal watching of anime (Pard, 2020). Providing a craft or activity in addition to the screening can encourage attendees to bring friends along who are not so much into anime yet, as these extra activities will make them feel more comfortable. Anime clubs are not just about watching cartoons and that is why screenings are not really necessary, although they are a common and important part of the club meeting. According to Pard (2020), it is even welcome to sometimes change the routine of the club and devote the entire meeting to a longer activity themed from the favorite show of the members. Some libraries choose to purposely cre­ate Screen-Free Anime Clubs to encourage adolescents to spend their time more creatively away from smartphones and computers (Pard, 2020). Games, crafts and activities enable participants to develop a variety of skills and experiences of which meeting people with common interests is a large part. In addition, so­cial engagement can be a strong selling point to those who do not see why the library would want to host such program (Pard, 2020). Teen services librarians throughout the USA responded early to teens’ love for manga and anime which resulted in anime clubs becoming a staple at many libraries by 2007 (Brehm-Heeger et al., 2007). Besides realizing that hosting regular anime nights is a great way to serve an often hard-to-reach user group, they have noticed that anime is getting ever more popular (Brehm-Heeger et al., 2007). A decade later, Pard (Pard, 2020) noted that there are few professional texts available for librarians who want to start their own anime club, despite the high interest. That is why she wrote the manual Anime Clubs for Public Librar­ies: A Practical Guide for Librarians which was published in 2020. Broken into fourteen chapters, Pard’s guide allows the reader to dip in at will, with the first half of the book dedicated to the logistics of running a club and the latter half focused on the specific kinds of themed events a club might host. Programing enables libraries to fulfill one of their most important roles and that is to meet the individual’s needs for personal development and purposeful spending of leisure time. By organizing a program like an anime club librar­ies can provide a safe space for anime fan community and show these young people that libraries understand their subculture and how it extends far beyond watching animated series (Roeser and Pinela, 2014). In the USA, where anime subculture has a long tradition, even more ambitious programing projects are set up in libraries, for instance anime festivals that combine fan gatherings with an­ime screenings, gaming, reading and discussion, panels, costuming, and more (Czarnecki cited in Exner, 2012, p. 28). In addition to fulfilling the aforementioned need for autonomy concerning who one chooses to be as a person and choosing one’s family, such events provide adolescents with opportunities to immerse themselves into something greater that far outreaches them as individuals. This need for self-transcendence during adolescence, for losing oneself in something beyond self is endangered by the lack of attention from adults and institutions and may lead to substance abuse and all kinds of risky behavior (Roeser and Pinela, 2014). As cultural institutions libraries have vast opportunities to cultivate healthy forms of self-transcendence in young people through programs based on art, that is music, stories, games, films, manga and anime etc. 4 Anime Club for High Schoolers case study What makes this Anime Club for High Schoolers an interesting subject of a case study is the fact that its structure was inspired by and based on the way a book club functions. The case study focuses on answering basic research questions about how and why the program worked, and what can be learned from that. The data collection techniques used were archival record research and observa­tion with participation, given that the researcher was also a club facilitator and library employee. The archival records included membership and attendance statistics, a facilitator’s work diary, WhatsApp group communication, and an evaluation questionnaire at the end of the program year. The Anime Club was observed during the two program years. In autumn 2021 The Anime Club for High Schoolers was launched as a pilot pro­gram of a public library. The realization of the pilot started with the assumption that among young library users, both those who read manga and those who do not, many like to watch anime and would gladly participate in an anime club. Why anime? The goal was to search for this hidden group of users, as well as to attract potential young users to the library, and find out more about their needs. Unlike manga, which was well represented in this library’s collection, anime was poorly represented due to various problems in film distribution, which made it an even more special and interesting material for working with young people. The target user group of this program was the adolescents. It is a group of indi­viduals who share the common need to define their own identities. In many cases, this search for their own identity leads them away from previous interests, and this often includes moving away from books and libraries. To counter this trend, librarians launch programs to attract young people back to the library. To achieve this, they need something that is not offered by local associations and is at the same time very interesting to a larger number of young people. As shown in the previous paragraphs, the growing popularity and expansion of manga and an­ime fan communities is a global phenomenon mainly among tweens, teenagers, young adults, and new adults. The fact that there were no contents in the area spe­cifically intended for manga and anime fans gave the library a great opportunity to offer young people something completely new and in line with their interests. The theme of the program was narrowed down to anime, the user group was speci­fied as adolescents, but then the scheduling presented a bit of an issue. A large number of secondary schools in the area work in two shifts, which means that one week children are at school from 8 a.m. to 1 p.m., and the following week from 2 p.m. to 7 p.m. At the same time, many schools have classes exclusively in the morn­ing from 8 a.m. to 1 or 2 p.m. In addition, teens engage in various extracurricular activities such as sports training, music school, acting lessons and so on, even on Saturday. The library usually organizes programs for teenagers on Saturday morn­ings, as the library is open only until 1 p.m. Therefore, scheduling any time meant that a large section of young users was going to be missed. It was finally decided to schedule the anime club pilot from 11 a.m. to 13 p.m. once a month on Saturday. Already at the first meeting, the participants stated that once a month was too rare for them and that they would like to continue meeting on Saturdays at the same time, but every two weeks. The librarians were pleased that these young people were so interested in the club and were happy to fulfill their wish. Another issue arose with the event venue. The multimedia hall, which was nor­mally used for holding programs with teenagers, was booked months in advance by another organizer. As all this took place during the COVID-19 pandemic, the room designated for reading newspapers was unavailable to users at the time, so the anime club found its temporary home there. Although the library users peeked inside through the glass doors, the club members still had enough pri­vacy to freely express their impressions and thoughts. From November 2021 to March 2022, users over the age of 16 were allowed to enter the library only upon presentation of a valid EU Covid certificate or other appropriate proof of vacci­nation. Most high school students did not have such certificates, so they could not enter the library. Fortunately, there was a cafe in another part of the library with a separate entrance that did not require a vaccination certificate, so the club moved there. The working conditions in the cafe were far from ideal for an anime club. In order not to disturb the normal business of the cafe, the group had to sit near the bar during a very busy period. The noise made it difficult to communicate, and curious guests of the cafe often interrupted the conversa­tion by asking what was going on or commenting on the content that the club members were displaying on a large portable screen. When this epidemiological measure was finally lifted in March, the anime club returned to the newspaper reading room where it remained until the end of the program year in July. Such detailed descriptions of the time and place of the meetings are intended to serve as evidence showing just how much young people wanted this anime club and how many obstacles they were ready to overcome in order to realize it. Due to problems with the venue and constant changes in epidemiological mea­sures in the wake of the COVID-19 pandemic, it was decided that the club would start without posters and media announcements/invitations in order to avoid possible high turnout. Librarians whose children were attending high school at the time asked them to spread the word about starting an anime club among their peers. A professor at the local art school, a close associate of the library, also encouraged some of her students to join the club. With this word-of-mouth approach, 10 high school students gathered at the first meeting, some of whom did not show up again, and some brought a friend the next time. The work method chosen for the Anime club for high schoolers was inspired by and based upon the way the library’s Book club for high schoolers had been func­tioning for years. The pilot was therefore outlined with a clear club structure in mind: the meetings are to be managed by a librarian, last for two hours and to be divided into three segments. The first segment is intended for discussion about the watched anime, the second for socializing with activities prepared by the participants, and the third segment is designed for proposing, presenting and selecting anime to watch for the next meeting. The goal was for the participants of the anime club to feel that this group is theirs and for them. The freedom to choose what they wanted to watch and then discuss, as well as the opportunity to lead the conversations during the socializing segment based on activities they have chosen and created, were to give them the feeling of ownership. Just like in the book club, all members watch the same anime at home and then discuss it during the next meeting. The purpose of this first segment is to cre­ate a safe environment where young people can exchange their impressions, thoughts and feelings based on the anime they have watched. It is the leader’s task to recognize tangents and bring the discussion back to the anime, along with making sure that everyone has a chance to speak during the meeting. Fa­cilitating discussion is a skill that includes asking prompting questions in a way that encourages and engages participants, but does not pressure them. In order to achieve all that, it was decided that the discussion leader should be a librarian with experience in facilitating the book club. It was assumed that the conversation about the watched anime could last be­tween half an hour and an hour, depending on the content of the anime, the num­ber of participants who watched it and their willingness to express their impres­sions. Those who have not watched the anime would also be welcome to the club meetings, if they do not mind spoilers. Even if they would be a bit bored during this first segment, everyone should have fun during the rest of the club meeting. The second meeting segment is intended as a time for socializing. The design and management of this part should be completely taken over by young people. To ensure this, some time should be left at the end of each meeting for participants to agree on who will prepare some activity for the next time. The activities could be a quiz related to anime (trivia, music quiz) or a presentation about an element of Japanese culture, etc. The book club experience has shown that adolescents very much enjoy that part of the meeting when they choose which book is to be read next. So much so, that this has become an unavoidable ending ritual. It was decided to test whether this activity would be just as fun at the anime club, but with the addition of a small twist. The election has been turned into an elimination one, so hand is raised for anime series which one does not want to watch. Participants are to suggest an anime by finding its description on the My Anime List (MAL) website. Anyone can suggest one or more anime, but on the condition that it is no more than 12 episodes long so that everyone can watch it until the next meeting, and it must have age appropriate content. Each proposer then presents the anime he suggests for viewing, stating the reasons for recommending it, what genre it is, what topics it deals with, etc. This way of choosing the adolescents found as unusual, in­structive and fun. In addition to getting the chance to recommend to someone an anime they like or have on their plan to watch list, young people practice presenta­tion skills and how to stand up for something they believe in and find important. Goals for the pilot were set based on knowledge of previous adolescent event attendance and engagement in library book clubs. The realities of contempo­rary high school circumstances with limited time for students to pursue extra-curricular activities were also taken in account. Based on the stated, and on the assumption that anime is a popular and interesting content for adolescents, the following goals were set to measure the success of the anime club pilot: 1) 5–10 adolescents enrolling; 2) 3–5 adolescents regularly attending meetings (at least 50 %) from the begin­ning to the end of the program year (October to June); 3) every regularly attending adolescent providing at least one activity for at least one meeting. These goals were measured by taking attendance during each anime club meet­ing and by recording who prepared which activity. There were 20 anime club meetings held during the first program year from October 2021 to July 2022. The following results were recorded: 1) 20 adolescents enrolled: 7 individuals/session on average; 2) 8 adolescents regularly attended meetings (at least 50 %, that is 10 meetings) from the beginning to the end of the program year (October to July), 5 members skipped only one meeting each (three were members from the beginning, two from February); 3) every regularly attending adolescent provided one activity for a meeting. Considering the stated goals and found results, the pilot program was deemed successful. Among the 20 registered participants, those who appeared only once were also recorded. Young people came and went: they came out of curiosity; they left because of changes in training dates or because of new family obliga­tions, etc. It happened, for example, that one girl brought two of her friends and they then became the most frequent participants, but the girl stopped coming due to a change in her choir’s rehearsal schedule. The most visited club was in November 2021 when 11 anime fans participated. As expected, as the end of the school year and the beginning of summer ap­proached, the number of participants in the meetings began to decrease. How­ever, due to the great interest of the five most loyal members, the program year was ultimately extended to the month of July. Although some of them started working as soon as school ended, they still didn’t want to give up the anime club. From the beginning to the end of the program year, more adolescent boys than girls participated in the meetings, which is the complete opposite of the expe­rience with the book club. In total, there were 12 registered girls and 8 boys, however, among the regular 8 attendees were 2 girls and 6 boys. Twenty anime series were watched and commented upon. Participant feedback was gathered at the end of the program year via an anony­mous paper survey. The evaluation questionnaire entitled “Review of the first year of Anime Club” contained 14 questions. Young people were asked how did they find out about the club and why they joined; what did they expect and to what extent were their expectations met; how satisfied were they with the gen­eral club organization (e.g. venue) and the way club functioned (frequency of meetings, quality of structured conversations about watched anime, how many opportunities they had to participate, etc.) as well as to review the leadership per­formance. After giving the club a final rating in anime style from 1 to 10, they were asked to write what anime club means to them. Participant feedback was limited to those who came to the last two meetings which included some of the regulars and some of the occasional partakers. These eight collected responses do not re­flect the opinions of all participants, but nevertheless provide important insight. Young people joined the club expecting to talk about anime and meet new people who love anime, so everyone felt that their expectations were fulfilled to a very large extent. Nobody offered an answer to the questions about what they didn’t like and what was missing, except for one participant who apparently likes to sleep longer on Saturdays, so he didn’t like the 11 a.m. meeting time. They liked discussing anime, the people who gathered in the club, the atmosphere that pre­vailed, and the fact that they have discovered and watched a lot of good anime. Most of them felt that they had enough opportunities to participate in activities during meetings, only one participant thought that they had too many, while one had too few opportunities to participate. Everyone was very satisfied with the conversations about the assigned animes. Leader’s work (communication with the participants, leading the discussion, support in the selection of activities, etc.) was rated 10 by 90% of the participants. The technical organization of the club was rated the worst due to the previously mentioned venue problems, but it was actually quite highly rated in the range of 7 to 9. After reflecting on the individual elements, participants were asked to rate the club overall. The anime club pilot was completed with an average rating of 9.5, for which an explanation was offered by one participant: “The members still need to get to know each other better and relax, and it will be 10.” At the end of the questionnaire, participants were asked if they had any suggestions for the following year. There were no concrete suggestions offered; however, one par­ticipant thanked the library for organizing the anime club and expressed hope that it would continue. Information about the intrinsic motivation/ interests and needs of the partic­ipants was intended to be obtained through answer analysis to the question “What does Anime Club mean to you?”. The participants mostly expressed a strong feeling of satisfaction because they had fun and found a group of people they could easily talk to about their favorite subject. Therefore, the anime club was a place of entertainment in which these young people fulfilled their need to socialize and belong to a group. During the second program year one partici­pant shared with the researcher that the anime club meeting is a highlight of her social life mostly because she was stressed out by the demanding school and had no time to meet with her friends due to different school shifts and the bus schedule issues that all travelling students have. Considering the success of the pilot, it was understood that the anime club would continue its work, so the second program year lasted from October 2022 to July 2023. The same goals and evaluation criteria were set as in the previous year, 21 meeting was held and the following data collected: 1) 23 adolescents enrolled (8 from the pilot year): 11 individuals/session on aver­age; 2) 10 adolescents regularly attended meetings (at least 50 %) from the begin­ning to the end of the program year (October to July), 6 members skipped only one meeting each (four members from the pilot, one from October, one from November); 3) every regularly attending adolescent provided at least one activity for a meet­ing. At the beginning of the second programing year, a poster in the library next to the manga shelves was added to the word-of-mouth marketing strategy, which resulted in a slight increase in registered participants compared to the first year. The Music Department was chosen as a venue to hold the meetings in, because there, in a secluded corner, is enough privacy for a small group to talk freely and laugh loudly, and the atmosphere is cozy with music in the background. The interest and need for an anime club among new members had been underesti­mated, so the anime corner was often too cramped, and when 18 participants came to the meeting, they occupied the entire department. This happened, for example, when one member prepared a musical quiz for the central part of the club. As can be seen from the above data, in the second year, there was an increase in interested young people (three more than during the pilot), and more partici­pants regularly attended individual meetings (four more than during the pilot). By observing the group dynamics, it was noticed that during the second year, the members became more connected; they started playing online games together and going out for walks. They went to the theater together to support the acting ambitions of one member, brought cakes that they had baked themselves on the occasion of their birthday, and went to the cinema together to watch the first anime that came to the local cinema in years. They also started participating in other library programs such as literary meetings. During the second program year, 22 anime series were watched and commented upon. The conversation about the watched anime included a review of the ani­mation and soundtrack; personality, believability and motivation of the char­acters; the quality of individual story arcs; and the themes and ideas that the anime deals with. By discussing art and ideas, young people grow intellectually as well as spiritually because they are not taking what is presented to them at face value but digging deeper and understanding the root causes of events – why people do the things they do, what drives them, and how we can improve as people. The most popular activity in the central socializing part of the meeting was the three by three (3x3) photo collage. This activity was suggested by one of the members who encountered such photo collages in online fan communities. A themed 3x3 collage is made from anime clips. The topic can be your favorite an­ime, the most annoying characters, your favorite love couples, etc. The collage is shown on a large screen, and its author stands next to the screen and talks about the selected anime. The audience often chimes in with their opinion about an anime or a character, and sometimes a heated discussion ensues because anime encourage fans to talk. On many occasions during the year, the assertion from professional literature was confirmed that “even a quiet person will talk about his favorite characters with a passion that seems endless” (Reysen and Brans­combe cited in Guo and Zeng, 2020: page 484). Young people thus practice public speaking and presentation skills in a friendly environment. This activity helps adolescents to form their own opinions and develop their own taste, as well as critical and creative abilities. Considering anime as a media platform that indicates the interests of its consum­ers, as it was discussed in previous chapters, the librarian decided to recommend some books to the members. By observing what kind of anime particular mem­bers like and, in those anime, what are they specifically drawn to, the librarian can then select books tailored to their individual interests and thus encourage them to read. For example, to a girl who enjoyed 86, and especially the story of the main male protagonist, the librarian offered a book in which that character became engrossed: All Quiet on the Western Front by Erich Maria Remarque. The book Roadside Picnic by the Strugacky brothers was recommended for a boy who likes anime that deal with deeper topics and encourage reflection. This led to the establishment of a book club for high school students on their initiative. Six anime club members joined the book club (3 girls and 3 boys), and one girl took on the leadership role with the support of the librarian. Two years of monitoring the anime club showed that many high school students in Croatia are eager for anime culture content and that they are ready to use the various services of the public library when librarians show that they understand the interests and needs of young people. 5 Conclusion The popularity of anime is a global phenomenon that libraries worldwide can use to create programs that will attract adolescents and enable them to spend their leisure time creatively. The Anime Club for High Schoolers case study has shown that an anime club, when based on the way a book club functions, is a low-budget program applicable to public libraries. It provides a means of reas­serting the library as a still-relevant space for young adults to enjoy their inter­ests in a safe, welcoming, and nurturing physical space. By attracting young anime fans, the library has the opportunity to become a stimulating space for adolescents to explore and test out their identity within anime culture. In ad­dition, by using anime as a media platform to discover the interests of young people, librarians can get the opportunity to put the book back into the hands of adolescents and, with thoughtfully selected books, encourage them to read. References Álvarez, J. and Melguizo, Y. (2020). Duality in the definition of anime. Online Journal Mundo Asia Pacifico, 9(16), 126–128. https://publicaciones.eafit.edu.co/index.php/map/article/view/6385 Bennett, J.H. (2010). A Preliminary History of American Anime Fandom. Academia.edu, 1–37. https://www.academia.edu/691203/A_Preliminary_History_of_American_Anime_Fandom Brehm-Heeger, P., Conway A., and Vale, C. (2007). Cosplay, Gaming, and Conventions: The Amazing and Unexpected Places an Anime Club Can Lead Unsuspecting Librarians. Young Adult Library Services (YALS) 5(2), 14 - 16. https://jenniferfuchikami.wordpress.com/cosplay-in-public-libraries-resources/ Campbell, J. (2008). The Hero With a Thousand Faces. New World Library. Dai Nippon Printing Co., Ltd. Website (2022). DNP and Akihabara Area Tourism Or­ganization to Collaborate with MyAnimeList. https://www.global.dnp/news/de­ tail/20167668_4126.html Deci, E.L and Ryan, R.M. (2012). Motivation, personality, and development within em­bedded social contexts: an overview of self-determination theory. In Ryan, R.M. (ed.) The Oxford Handbook of Human Motivation. Oxford University Press, pp. 85–107. https://psycnet.apa.org/record/2012-03687-006 Denison, R. (2015). Anime: A Critical Introduction. Bloomsbury Academic, an im­print of Bloomsbury Publishing. https://dokumen.pub/anime-a-critical-introduc­ tion-9781847884800-9781847884794-9781472576767-9781472576811-2015016900.html Exner, N. (2012). Anime-zing in North Carolina: Library Views of Anime Fans. North Carolina Libraries 70(1), 28–34. https://www.ncl.ecu.edu/index.php/NCL/article/view/324 Guo, C. and Zeng, C. (2020). Anime and Manga Fandom in the 21st Century: A Close-Up View. In: Wang CL (ed.), Handbook of Research on the Impact of Fandom in Society and Consumerism, pp. 480–496. IGI Global. https://scholarworks.utrgv.edu/market­ ing_fac/36/ Kragic, B., Gilic, N. (ed.). (2003). Filmski leksikon: A – Ž. Leksikografski zavod Miroslav Krleža. Lanning, F. (ed.). (2006). Mechademia. An Annual Forum for Asian Popular Culture: Emerging worlds of anime and manga. https://archive.org/details/mechademia1emer­ g0000unse Levi, A. (2001). New Myths for the Millennium. In: Lent, John A. (ed.), Animation in Asia and the Pacific, pp. 33–50. Indiana University Press. https://archive.org/details/anima­ tioninasiap00john/page/n9/mode/2up Lu, A.S. (2008). The Many Faces of Internationalization in Japanese Anime. Anima­tion: an interdisciplinary journal, 3(2), 169–187. https://www.researchgate.net/publica­ tion/215595104_The_Many_Faces_of_Internationalization_in_Japanese_Anime McKevitt, A.C. (2010). “You Are Not Alone!”: Anime and the Globalizing of America Source. Diplomatic History. 34(5), 893–921. https://www.jstor.org/stable/24916463 Meo, A.L. (2016). Aproximaciones al anime: producción, circulación y consumo en el siglo XXI. Question/Cuestión: Revista científica especializada en periodismo y comunicación. 51(1), 251–265. https://perio.unlp.edu.ar/ojs/index.php/question/article/view/3416/2874 Merriam-Webster.com Dictionary (2024). https://www.merriam-webster.com/dictionary/hero MyAnimeList. (2023). In Wikipedia: the free encyclopedia. https://en.wikipedia.org/w/index.php?title=MyAnimeList&oldid=1168313704 Napier, S.J. (2004). Why Anime? Japan spotlight: economy, culture & history 134(2): 20–23. https://www.jef.or.jp/jspotlight/backnumber/detail/134/ Pard, C. (2020). Anime Clubs for Public Libraries: A Practical Guide for Librarians, No 70. Rowman & Littlefield Publishers. Reysen, S. et al. (2020). Anime and global citizenship identification. The Phoenix Papers: A Journal of Fandom and Neomedia Studies, 4(2), 48–61. https://osf.io/crb2v Roeser, R.W. and Pinela, C. (2014). Mindfulness and compassion training in adolescence: A developmental contemplative science perspective. New Directions for Youth Develop­ment, 142 9 – 30. 10.1002/yd.20094 Roncevic, V. (2021). Croatian anime and manga fans: an encounter with Japanese culture and language. Tabula: casopis Filozofskog fakulteta, Sveucilište Jurja Dobrile u Puli, 18, 33–50. https://repozitorij.ffzg.unizg.hr/en/islandora/object/ffzg:3929 Roncevic, V. (2021a). Recepcija japanske popularne kulture na primjeru obožavatelja anime i manga [Dissertation]. Sveucilište u Zagrebu, Filozofski fakultet, Croatia. DOI: 10.17234/diss.2021.220194. Tandaric, L. (2016). Otaku subkultura u Hrvatskoj [Thesis]. Filozofski fakultet u Zagrebu, Odsjek za pedagogiju. http://darhiv.ffzg.unizg.hr/id/eprint/8005 Vukadinovic, B. (2013). Srpska publika, japanska animacija, filmovi i stripovi. Kultura 138, 217–226. https://scindeks.ceon.rs/Article.aspx?artid=0023-51641338217V Welch, R. (2008). From Platforms to Books? I’m Game. Young Adult Library Services (YALS) 6(2), 30–31. Žozefina Žentil Baric Gradska knjižnica Zadar, Stjepana Radica 11b, 23000 Zadar, Hrvaška e-pošta: zbaric@gmail.com BIBLIOGRAFIJA BIBLIOGRAPHY Slovenske bibliografije v letu 2021 Slovenian bibliographies published in 2021 Mojca Dolgan Petric, Špela Zupanc Oddano: 30. 9. 2024 — Sprejeto: 30. 9. 2024 1.24 Bibliografija 1.24 Bibliography UDK 016(497.4)..2021.. DOI https://doi.org/10.55741/knj.68.4.5 Kljucne besede: bibliografije, Slovenija, 2021 Keywords: bibliographies, Slovenia, 2021 1 Uvod Bibliografija slovenskih bibliografij (v nadaljevanju BSB) vsebuje popis bi­bliografij, ki so izšle v letu 2021. Upoštevane so tudi bibliografije, ki so izšle v obdobju 2015–2020 in niso bile zajete v preteklih BSB. Te enote so oznacene z zvez­dico (*). Osnova za pripravo popisa bibliografij je vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov COBIB (www.cobiss.si), ki jo gradi okrog 930 slovenskih knjižnic. Podatke smo zajeli z iskanjem po razlicnih parametrih kot so kljucne besede, predmetne oznake, UDK vrstilci, kode za vrsto vsebine in kode za tipologijo do­kumentov. Bibliografije so razvršcene v enajst skupin, po sistemu univerzalne decimalne klasifikacije (UDK): – Splošne bibliografije – Bibliografije sodelavcev strokovnih in znanstvenih institucij – Filozofija. Psihologija (v letu 2021 nismo zabeležili nobene bibliografije) – Bibliotekarstvo. Bibliografska kazala. Bibliografije bibliografij – Družbene in politicne vede – Naravoslovne in uporabne vede. Medicina – Založništvo – Umetnost. Arhitektura. Urbanizem. Gledališce. Glasba – Jezikoslovje. Književnost – Osebne bibliografije. Bibliografije vec oseb – Arheologija. Domoznanstvo. Geografija. Zgodovina. Znotraj posameznega vsebinskega sklopa so enote razvršcene po abecednem vrstnem redu: – avtorja (oziroma prvega avtorja, kadar sta pisca dva ali trije), – naslova (pri anonimnih delih, vec kot treh avtorjih), – imena korporacije. V skupini Osebne bibliografije so bibliografije razvršcene po abecednem redu priimkov osebnosti. Splošne bibliografije Majovski, Ksenija. Slovenska bibliografija v Italiji : leto 2019. - V: Koledar - Gori­ška Mohorjeva družba. - ISSN 1124-6561. - (2021), str. 260-307. Majovski, Ksenija. Slovenska bibliografija Videnske pokrajine : leto 2019. - V: Trinkov koledar. - ISSN 1124-6790. - (2021), str. 217-227. Zaugg, Jordan T. U.S., Canadian, and British disertations and theses in Slovene Studies, 2000-2021 : a first survey. - V: Slovene studies. - ISSN 0193-1075. - Vol. 43, no. 2 (2021), str. 153-170. Bibliografije sodelavcev strokovnih in znanstvenih institucij Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2020 = Bibliography of archivists in 2020. - V: Arhivi (Tiskana izd.). - ISSN 0351-2835. - Letn. 44, št. 2 (2021), str. 481-496. Bibliografija clanov akademije v letu 2021 = 2021 bibliography of SASA members. - V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. - ISSN 0374-0315. - Knj. 72 (2021), str. 154-269. Bibliografija delavcev inštituta v letu 2020 / zbrala in uredila Špela Velikonja. - V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo. - ISSN 0034-690X. - Letn. 72, št. 2 (apr.-jun. 2021), str. 153-168. - V okviru prispevka Delo Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani v letu 2020. Bibliografija raziskovalcev v letu 2020 / zbrali in uredili Tinkara Bulovec in Iza Kokoravec. - V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo. - ISSN 0034-690X. - Letn. 72, št. 2 (apr.-jun. 2021), str. 169-185. - V okviru prispevka Delo Inštituta za varstvoslovje na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru v letu 2020. Jamar, Nina. Bibliografska predstavitev Glasbene šole Jesenice : z bibliografija­ma izdaj 2003-2020 ter clankov o šoli 2017-2020 = BIbliographic presentation of Music School Jesenice : with bibliographies of publications 2003-2020 and arti­cles about the school 2017-2020. - V: Knjižnica (Tiskana izd.). - ISSN 0023-2424. - [Letn.] 65, [št.] 3/4 (2021), str. 125-158. - Dostopno tudi na: https://journals.uni-lj.si/knjiznica/article/view/13739/12048 (25. 9. 2024). Pregled bibliografij visokošolskih uciteljev in raziskovalnih projektov za leto 2020 / uredili Dušica Pahor, Darja Farasin. - Maribor : Medicinska fakulteta, 2021. - 343 str. Pregled pomembnejših znanstvenih objav v letu 2020. - V: Porocilo za leto 2020 / Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani. - ISSN 1408-9602. - Letn. 23 (2021), str. 158-185. - Dostopno tudi na: https://www.bf.uni-lj.si/sl/o-fakulteti/informa­ cije-javnega-znacaja/porocila/ (25. 9. 2024). Racic, Mojca. Bibliografija sodelavk in sodelavcev SEM za leto 2020. - V: Etnolog. Nova vrsta (Ljubljana, Tiskana izd.). - ISSN 0354-0316. - Letn. 31 = 82 (2021), str. 331-355. Štoka, Peter. Bibliografija Osrednje knjižnice Srecka Vilharja za leto 2020. - V: Porocilo o delu - Osrednja knjižnica Srecka Vilharja. - ISSN 1580-8408. - (2021), str. 55-59. Bibliotekarstvo. Bibliografska kazala. Bibliografije bibliografij Golob, Nataša. Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti : Narodna in uni­verzitetna knjižnica / Nataša Golob ; [prevajalka povzetka Špela Truden ; fo­tografije rokopisnega gradiva Narodna in univerzitetna knjižnica ; urednik Peter Štih]. - Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti : Narodna in univerzitetna knjižnica, 2021. - 285 str. - (Biblioteka / Slovenska akademija znanosti in umetnosti = Bibliotheca / Academia scientiarum et artium Slovenica, ISSN 1408-6344 ; 20. Manuscripta et fragmenta ; 2). Pavletic Lacko, Tjaša, Zupanc, Špela. Slovenske bibliografije v letu 2019 / Tjaša Pavletic Lacko, Špela Zupanc. - V: Knjižnica (Tiskana izd.). - ISSN 0023-2424. – [Letn.] 65, [št.] 1/2 (2021), str. 165-186. - Dostopno tudi na: https://knjiznica.zbds­ -zveza.si/knjiznica/article/view/8157/7648 (25. 9. 2024). Družbene in politicne vede Bucar, Bojko, Koleša, Iris, Hedžet, Ajda. Izbor založništva do 2020. - V: 60 let študija in raziskovanja mednarodnih odnosov na FDV / uredil Bojko Bucar. - Lju­bljana : Fakulteta za družbene vede, Založba FDV, 2021. - Str. 201-209. Jelovšek, Alenka. Pregled obravnav in omemb Recljevega prevoda Gorskih bu­kev v strokovni literaturi. - V: Gorske bukve 1582. - Ljubljana : Založba ZRC SAZU, 2021. - Str. 91-104. Udovic, Boštjan, Brglez, Milan, Jana Arbeiter. Kdo (kaj) piše o/v slovenskih di­plomatskih študijah? : primerjalna analiza izbranih slovenskih znanstvenih revij. - V: Studia Historica Slovenica (Tiskana izd.). - ISSN 1580-8122. - Letn. 21, št. 3 (2021), str. 889-896. - Dostopno tudi na: http://shs.zgodovinsko-dru­ stvo-kovacic.si/sites/default/files/clanki/SHS-2021-3-23-UdovicBrglezArbeiter­ -%28scopus%29.pdf (25. 9. 2024). Naravoslovne in uporabne vede. Medicina Bedjanic, Matjaž. Dodatek h gradivu za odonatološko bibliografijo Slovenije XXXVI. - V: Erjavecia. - ISSN 1408-8185. - Št. 36 (2021), str. 113-119. Culic, Armin, Bregar, Branko, Macur, Mirna. Raba konoplje v medicinske namene : integrativni pregled literature = Medical use of cannabis : an integrative lite­rature review. - V: Obzornik zdravstvene nege. - ISSN 1318-2951. - Letn. 55, št. 4 (2021), str. 274-286. - Dostopno tudi na: https://obzornik.zbornica-zveza.si/index.php/ObzorZdravNeg/article/view/3063 (25. 9. 2024). Doživljanje umiranja z vidika medicinskih sester : pregled literature = Experi­encing the dying process from a nurse’s perspective : a literature review / Sergej Kmetec … [et al.]. - V: Obzornik zdravstvene nege. - ISSN 1318-2951. - Letn. 55, št. 4 (2021), str. 264-273. - Soavtorji: Zvonka Fekonja, Svetlana Škrbic, Nataša Mlinar Reljic. - Dostopno tudi na: https://obzornik.zbornica-zveza.si/index.php/ObzorZdravNeg/article/view/3090 Publikacije Interne klinike UKC Ljubljana, indeksirane v zbirki PubMed/Medline : za leto 2021. - V: 26. sodobna interna medicina : strokovno srecanje : zbornik predavanj : Ljubljana, 15. decembra 2021 / [strokovna organizatorja Interna kli­nika, Univerzitetni klinicni center Ljubljana [in] Katedra za interno medicino, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani. - Ljubljana : Katedra za interno me­dicino, Medicinska fakulteta, 2021. - Str. 95-124. Založništvo Bizilj, Barbara. Publikacije SAZU v sozaložništvu z ZRC SAZU ; Publikacije SAZU v sozaložništvu z drugimi založbami. - V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. - ISSN 0374-0315. - Knj. 72 (2021), str. 379-381. Bukla : brezplacna revija o dobrih knjigah. - Ljubljana : Umco, 2021. - Letn. 17, št. 158-163. - Dostopno tudi na: https://www.bukla.si/revija-bukla/ (25. 9. 2024). Jakomin Kocjancic, Tanja. Casopisje na Primorskem v letih 1941-1945 in njegova propagandna funkcija. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2021. - 343 str. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones, ISSN 2350-5664 ; 41). Krapež, Mateja. Založniška dejavnost muzejev in galerij na Slovenskem do kon­ca druge svetovne vojne = Publishing activities of museums and galleries in Slovenia before the end of the Second World War. - V: Knjižnica (Tiskana izd.). - ISSN 0023-2424. - [Letn.] 65, [št.] 3/4 (2021), str. 97-124. - Dostopno tudi na: https://journals.uni-lj.si/knjiznica/article/view/13741/12050 (25. 9. 2024). Publikacije Slovenske akademije znanosti in umetnosti [za leto 2020]. - V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. - ISSN 0374-0315. - Knj. 71 (2020) [izšlo 2021], str. 298-300. Skupaj : prirocnik za branje kakovostnih mladinskih knjig 2021 : pregled knjižne produkcije za mladino iz leta 2020 / [urednica Darja Lavrencic Vrabec]. - Ljublja­na : Mestna knjižnica, 2021. - 185 str. Umetnost. Arhitektura. Urbanizem. Gledališce. Glasba Bagaric, Alenka. Skladbe Josipa Ipavca v Narodni in univerzitetni knjižnici [Elek­tronski vir]. - Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, 2021. - 25 str. - E-knjiga. - Dostopno na: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-JKFJFRSH (25. 9. 2024). Kerbler, Boštjan, Svircic Gotovac, Andelina (ur.). Kakovost bivanja v stanovanj­skih soseskah iz socialisticnega in postsocialisticnega obdobja : primerjalna analiza med Slovenijo in Hrvaško (HESC) : seznam literature po abecednem redu – rezultati prvega in drugega delovnega paketa. - [Ljubljana] : Urbani­sticni inštitut RS, 2021. - 28 str. - Dostopno tudi na: http://hesc.uirs.si/portals/hesc/dokumenti/hesc-seznam-literature-po-abecednem-redu-slo.pdf (25. 9. 2024). Kerbler, Boštjan, Svircic Gotovac, Andelina (ur.). Kakovost bivanja v stanovanj­skih soseskah iz socialisticnega in postsocialisticnega obdobja : primerjalna analiza med Slovenijo in Hrvaško (HESC) seznam literature po tematskih sklo­pih – rezultati prvega in drugega delovnega paketa. - [Ljubljana] : Urbanisticni inštitut RS, 2021. - 28 str. Kerbler, Boštjan, Šeme, Ajda. Javni prostor za potrebe starejših v velikih vecsta­novanjskih soseskah v Sloveniji (PUSH) : zbrana literatura po abecednem vrst­nem redu - rezultati prvega delovnega paketa. - Ljubljana : Urbanisticni inštitut Republike Slovenije, 2021. - 31 str. - Dostopno tudi na: http://push.uirs.si/portals/push/push-zbrana-literatura-po-abecednem-vrstnem-redu-slo.pdf (25. 9. 2024). Kokole, Metoda. Izbrana bibliografija o glasbi 18. stoletja na Slovenskem : (2012-2021). - V: Bilten (Slovensko društvo za preucevanje 18. stoletja). - ISSN 1855-8445. - Št. 13 (2021), str. 31-40. *Rotar Pance, Branka. Bibliografija Glasbenopedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani 1995-2019. - V: Glasbenopedagoški zbornik (Ljubljana, On­line). - ISSN 2712-3987. - Letn. 16, zv. 32 (2020), str. 85-146. – Dostopno na: https://www.hippocampus.si/ISSN/2712-3987/32-2020/2712-3987.16(32)85-146.pdf. (25. 9. 2024). Jezikoslovje. Književnost Antloga, Anja. Bibliografija v Slovenskem gospodarju (1927–1941). - V: Leposlovje v casopisu Slovenski gospodar med letoma 1927 in 1941 : diplomsko delo. - Lju­bljana : [A. Antloga]. 2021. - Str. 26-38. - Dostopno tudi na: https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=148255&lang=slv (25. 9. 2024). Belina, Manja. Bibliografija leposlovnih besedil. - V: Leposlovje v glasilu Naša moc med letoma 1905 in 1922 : magistrsko delo. - Ljubljana : [M. Belina], 2021. - Str. 37-57. - Dostopno tudi na: https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=151986&lang=slv (25. 9. 2024). Božnik, Kaja. Bibliografija. - V: Leposlovje v Glasu naroda med letoma 1911 in 1915 : diplomsko delo. - Ljubljana : [K. Božnik], 2021. - Str. 40-95. - Dostopno tudi na: https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=143902&lang=slv (25. 9. 2024). Gumilar, Nino. Leposlovje v Stopinjah skozi 50 let. - V: Naše stopinje / [uredil Lojze Kozar ml.]. - Murska Sobota : Škofija, 2021. - Str. 80-103. Hüll, Niki. Bibliografija leposlovja po letnikih. - V: Leposlovje v reviji Žena in dom : 1930-1941 : diplomsko delo. - Ljubljana : [N. Hüll], 2021. - Str. 12-42. - Dostopno tudi na: https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=148736&lang=slv (25. 9. 2024). Kastelic, Hana. Leposlovje v Domovini (1918-1931) : diplomsko delo. - Ljubljana : [H. Kastelic], 2021. - [58] str. - Dostopno tudi na: https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=148754&lang=slv (25. 9. 2024). Kos, Janko. Bibliografija (Pomembnejše izdaje Krsta pri Savici ; O Krstu pri Sa­vici). - V: Krst pri Savici [Elektronski vir] / France Prešern ; spremna besedila in opombe napisal Janko Kos. - Elektronska izd., 1. objava. - Ljubljana : DZS, 2021. - Str. 26-28. - E-knjiga. - Dostopno na: https://www.biblos.si/isbn/9789610210504. Mehic, Špela. Leposlovje v casniku Slovenec 1939-1945 : diplomsko delo. - Mo­ravce : [Š. Mehic], 2021. - 83 str. - Dostopno tudi na: https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=148256&lang=slv (25. 9. 2024). Plantan, Ana. Bibliografija leposlovnih del v Glasu naroda. - V: Leposlovje v Glasu naroda od leta 1931 do 1935 : magistrsko delo. - Ljubljana : [A. Plantan], 2021. - Str. 47-116. - Dostopno tudi na: https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=150181&lang=slv (25. 9. 2024). Pregelj, Barbara, Tomsich, Francisco. La recepción de la literatura latinoameri­cana en Eslovenia en los ańos 1960-1970 : hacia una lista exhaustiva de entradas bibliográfica. - V: Ars & humanitas (Print). - ISSN 1854-9632. - 15, [št.] 2 (2021), str. 109-137. - Dostopno tudi na: https://journals.uni-lj.si/arshumanitas/article/view/10633/10061 (25. 9. 2024). Rupert, Veronika. Bibliografija leposlovja v glasilu Glas naroda od leta 1925 do 1930. - V: Pregled leposlovja v casopisu Glas naroda (1925-1930) s posebnim ozi­rom na prevajanje kratkih zgodb Marka Twaina : magistrsko delo. - Ljubljana : [V. Rupert], 2021. - Str. 31-103. - Dostopno tudi na: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=132307 (25. 9. 2024). Serban, Nika. Bibliografija. - V: Leposlovje v casopisu Proletarec med letoma 1920 in 1926: diplomsko delo. - Ljubljana : [N. Serban], 2021. - Str. 9-21. - Dostopno tudi na: https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=148470&lang=slv (25. 9. 2024). Strgar, Katja. Bibliografija. - V: Tematska analiza pesmi v Kmetijskih in ro­kodelskih novicah (1853-1863) : magistrsko delo. - Ljubljana : [K. Strgar], 2021. - Str. 66-73. - Dostopno tudi na: https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=145899&lang=slv (25. 9. 2024). Vincek, Kana. Bibliografija leposlovja v Kmetijskih in rokodelskih novicah. - V: Leposlovje v Kmetijskih in rokodelskih novicah med letoma 1887 in 1903 : di­plomsko delo. - Ljubljana : [K. Vincek], 2021. - Str. 29-38. - Dostopno tudi na: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=128483&lang=slv (25. 9. 2024). Osebne bibliografije BERNIK, FRANCE Uran, Mojca. Izbrana bibliografija akademika Franceta Bernika 1950-2019 / pri­pravila Mojca Uran. - V: V spomin akademiku Francetu Berniku, slovenskemu literarnemu zgodovinarju in humanistu / [uredil Igor Maver]. - Ljubljana : Slo­venska akademija znanosti in umetnosti, 2021. - Str. 43-90. BRENCIC JELEN, MARIJA Malovrh, Sonja. Seznam objavljenih pesmi. Literarna dela v knjižni obliki. Objav­ljene zgodbe. Objavljeni njeni clanki. - V: Vrhniški razgledi. - ISSN 1408-0583. - Leto 21 (2021), str. 218-271. - V okviru prispevka: Moja je pesem! : ob 100-letnici rojstva pesnice in pisateljice Marije Brencic Jelen (1919-2000). BRENK, KRISTINA Jazbec, Janja, Jevc, Katja. Bibliografija Kristine Brenkove. - V: Draga Kristina : zgodba urednice in pisateljice Kristine Brenkove / uredila Alenka Veler in Andrej Ilc ; [leposlovje izbrala Irena Matko Lukan ; fotografirala Sanja Janša ; ilustracije Marlenka Stupica]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021. - Str. 281-293. BRENK, TOMAŽ Bibliografija : Tomaž Brenk (19. februar 1957-17. marec 2004). - V: Izrocilo / Tomaž Brenk ; [spremne besede Dušan Hedl … et al.]. - 1. natis. - Maribor : Kulturni cen­ter, zavod za umetniško produkcijo in založništvo. 2021. - Str. 169-173. (Frontier. Proza, ISSN 2630-1970 ; 198) CELARC, BOGOMIR Bavec, Miloš, Gale, Luka, Novak, Matevž. Dr. Bogomir Celarc: izbrana biblio­grafija (2002–2021). - V: Geologija (Tiskana izd.). - ISSN 0016-7789. - Vol. 64, no. 2 (2021), str. 308-309. - Dostopno tudi na: https://www.geologija-revija.si/index.php/geologija/article/view/1829/1894 (25. 9. 2024). DOLŠAK, FRAN Praprotnik, Nada. Bibliografija dr. Frana Dolšaka. - V: Hladnikia (Tiskana izd.). - ISSN 1318-2293. - [Št.] 48 (nov. 2021), str. 69-74. - V okviru prispevka: Botanik Fran Dolšak (1877-1941) : ob 80-letnici smrti / Nada Praprotnik. - Dostopno tudi na: https://botanicno-drustvo.si/files/2021/12/HLADNIKIA-48_2021-2-NET.pdf (25. 9. 2024). FURLAN, SILVAN Bertoncelj, Viktor. Izbrana bibliografija ; Filmografija. - V: Silvan Furlan : clovek za film / uredili Nil Baskar, Ivan Nedoh, Ana Šturm ; [besedila Nil Baskar … [et al.] ; bibliografija in filmografija Viktor Bertoncelj ; fotografije osebni arhiv dru­žine Furlan, arhiv Slovenske kinoteke]. - Ljubljana : Slovenska kinoteka, 2021. - Str. 421-423, 425. GALIC, CITA Bibliografija in diskografija Cite Galic. – V: Cita : s citrami po lestvici življenja / Jože Galic. - Šempeter v Savinjski dolini : KUD Glasba iz Slovenije ; Celje : Grafika Gracer, 2021. - Str. 162-174. GLAVINA, BOJAN Glavina Bojan, skladatelj : seznam skladb : ob 60-letnici in 30-letnici glasbenega ustvarjanja / [uredila Bojan Glavina in Vito Primožic]. - Tržic : Astrum, 2021. - 84 str. GOLOB, FRANC Erjavec, Sabina. Bibliografija. - V: Franc Golob : [pregledna razstava : Grad Kromberk, 19. junij - 31. december 2021] / [avtorji besedil Alenka Domjan, Goran Milovanovic, Katarina Brešan ; predgovor Vladimir Perunicic ; življenjepis in se­znam razstav David Kožuh ; bibliografija Sabina Erjavec]. - Nova Gorica : Goriški muzej, 2021. - Str. 173-178. GRUM, JANEZ Grum, Janez. Bibliography 1973-2020. - V: Contemporary non-destructive testing and monitoring in engineering : selected papers / edited by Janez Grum. - Lju­bljana : [selfpublishing] J. Grum, 2021. - Str. 699-720. HUZJAN, ZDENKO Geografija tišin : slike : [Galerija Murska Sobota, 4. februar - 24. marec 2021] / Zdenko Huzjan ; [uredila Robert Inhof, Milojka Žalik Huzjan ; besedilo Robert Inhof ; reprodukcije Milojka Žalik Huzjan]. - Murska Sobota : Galerija, 2021. - Str. 29-32. JAZBINŠEK, ERNEST Dosedanja literarna dela. - V: Brata : roman / Ernest Jazbinšek. - Ljubljana : sa­mozal. E. Jazbinšek, 2021. - Str. [436]. JURCIC, JOSIP Bibliografija. - V: Josip Jurcic : (1844-1881) : pripovednik svojega in našega casa / Urška Perenic. - Ljubljana : Beletrina, 2021. - Str. 278-283. KIRBIŠ, DUŠAN Samostojne razstave ; Skupinske razstave - izbor. - V: O izvoru podob = On the origin of images : [Galerija mesta Ptuj, razstava, 30. marec - 29. maj 2021] / D. Kirbiš ; [besedilo Nadja Gnamuš ; angleški prevod Saša Ljubec ; fotografije Du­šan Kirbiš, Rok Golob, Lenart Kirbiš]. - Ptuj : Galerija mesta, 2021. - Str. 152-159. KOCEN, BLAŽ Pregled atlasov Blaža Kocena, izdanih med letoma 1861 in 2021. - V: Geografski obzornik. - ISSN 0016-7274. - Letn. 68, št. 3/4 (2021), str. 10. - V okviru prispevka: 200-letnica rojstva geografa in kartografa Blaža Kocena / Martina Frelih, Rožle Bratec Mrvar, Primož Gašperic. KONJAR, BREDA Dosedanje tiskane objave. - V: Sopotnice : zbirka pesmi / Breda Konjar ; [spremna beseda Miha Mohor, Darja Eterovic ; ilustracije Zmago Puhar]. - Kranj : Narava, 2021. - Zadnji zavihek ovitka. KOREN, EVALD Bibliografija Evalda Korena, 1965-2010. – V: Od Antigone do Zolaja : zbrani spisi / Evald Koren ; [uredila Seta Knop ; spremna beseda Tone Smolej ; prevod povzet­ka Tina Vršcaj]. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2021. - Str. 411-416. - (Acta comparativistica Slovenica, ISSN 2335-3376 ; 6). - Dostopno tudi na: https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/view/289/426/6498 (25. 9. 2024). KREMŽAR, MARKO Mizerit, Tone. Dr. Marko Kremžar : ustvarjal je med dvema dobama. - V: Meddob­je. - Letn. 55, št. 1/4 (2021), str. 175-177. - Vsebuje tudi bibliografijo Kremžarjevih del, ki so izšla v reviji Meddobje. LEBIC, LOJZE Pompe, Gregor. Zveneca metafizika [Elektronski vir] : skladateljski opus akade­mika Lojzeta Lebica. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2021. - 352 str. - 1. e-izd. - Dostopno na: https://e-knjige.ff.uni-lj.si/znanstvena-zalozba/catalog/book/303 (25. 9. 2024). LICEN KRMPOTIC, MIRA Marvin, Nives. Bio-bibliografija. - V: Lux et vox : slike in fuzija stekla = dipinti e vetrofusione = paintings and fused glass : [Mestna galerija Piran, Galleria civica di Pirano, City Gallery Piran, 9. 7.-29. 8. 2021] / Mira Licen ; [uvodnik Mara Am­brožic Verderber ; tekst Nives Marvin]. – Piran : Obalne galerija, 2021. - Str. 85-91. MACEK, JOŽE Macek, Jože. Zgodovinska bibliografija akad. zasl. prof. dddr. Jožeta Macka. - Ljubljana : samozal., 2021. - 27 str. MAKAROVIC, SVETLANA Koršic, Petra. Bibliografija. - V: Zlata macja preja / Svetlana Makarovic ; [izbrale Svetlana Makarovic, Jasna Merc in Irena Matko Lukan ; ilustrirali Suzi Bricelj … [et al.] ; spremno besedilo napisal Boris A. Novak ; bibliografijo sestavila Petra Koršic]. - 3. ponatis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021. - Str. 373-381. MAKAROVIC, SVETLANA Koršic, Petra. Bibliografija Svetlane Makarovic. - V: Luciferka / Svetlana Maka­rovic, Matej Šurc in Kotik. - Ljubljana : Beletrina, 2021. - Str. 218-243. MATIJEVIC, META Sadek, Mitja. Ob okroglem jubileju Mete Matijevic. - V: Arhivi (Tiskana izd.). - ISSN 0351-2835. - Letn. 44, št. 1 (2021), str. 9-12. - Vsebuje tudi izbrano biblio­grafijo. MIKHAILOV, NIKOLAI, 1967-2010 Pietro Umberto Dini … [et al.]. Bibliografija Nikolaja A. Mihajlova. - V: Zgodovina slovanske mitologije v XX. stoletju / Nikolaj Mihajlov ; uredila Monika Kropej Telban in Nejc Petric. - Ljubljana : Založba ZRC SAZU, 2021. - Str. 197-210. - (Zbirka Studia mythologica Slavica. Supplementa, ISSN 1581-9744 ; suppl. 16). MIKLIC, TJAŠA Šorli, Metka. Bibliografija Tjaše Miklic = Tjaša Miklic: bibliografia : 1975 – 2012. - V: Linguistica (Ljubljana, Tiskana izd.). - ISSN 0024-3922. - 61, [št.] 2 (2021), str. 7-14. - Dostopno tudi na: https://journals.uni-lj.si/linguistica/article/view/11929/10622. (25. 9. 2024). NEWEKLOWSKY, GERHARD (avstrijski slavist, dopisni clan SAZU) Gerhard Neweklowsky : bibliografija znanstvenih in strokovnih objav 1965-2021. - V: Jezikoslovni zapiski (Tiskana izd.). - ISSN 0354-0448. - 27, [št.] 2 (2021), str. 177-197. - Dostopno tudi: https://ojs.zrc-sazu.si/jz/article/view/10707/9824 (25. 9. 2024). OBLAK-CARNI, MARIJA Oblak Brown, Katarina. Marija Oblak-Carni : osebna bibliografija. - V: Vrhniški razgledi. - ISSN 1408-0583. - Leto 21 (2021), str. 9-29. - V okviru prispevka: Kar sem dosegla, sem dosegla z delom, morda z malo srece : Marija Oblak Carni, dol­goletna predsednica, kasneje castna predsednica Muzejskega društva Vrhnika. OGOREVC, MARJAN Osebna bibliografija za obdobje 2000-2017. - V: Spreminjamo sebe, spreminjamo svet : priredba cikla šestih predavanj v Cankarjevem domu (Linhartova dvora­na), Ljubljana, 2016/2017 / Marjan Ogorevc ; [spremna beseda Eva Sencar, Marko Pavliha ; uredila in po transkripciji priredila Eva Sencar]. - Brežice : Enost, 2021. - Str. 225-230. - 2. izd. PARTLJIC, TONE Mohor, Miha, Partljic, Tone. Bibliografija Toneta Partljica. - V: Partljic.doc : [izbor besedil Toneta Partljica] / [izbor besedil, uvodna beseda, biografija in zakljucno poglavje, bibliografija Miha Mohor, Tone Partljic ; spremno besedilo Drago Jan­car]. - Ljubljana : Rokus Klett : Društvo Bralna znacka Slovenije - ZPMS, 2021. - Str. 138-144. PIBERNIK, FRANCE Grum, Martin. Izbrana bibliografija Franceta Pibernika. - V: Zvon (1998). - ISSN 1408-645X. - Letn. 24, št. 3/4 (2021), str. 59-62. PRANCIC, IVO O avtorju. - V: Paratimija = Parathymia / Ivo Prancic ; [besedilo Branko Fran­ceschi ; prevod iz hrvaškega v angleški jezik Daria Torre, prevod iz hrvaškega v slovenski jezik Dušanka Zabukovec ; fotografije del Marko Zaplatil, portretna fotografija Arne Brejc]. - Ljubljana : Galerija Bažato, 2021. - Str. 74. REICHMAN, JELKA Intihar, Meta. Bibliografija ilustriranih pesniških izdaj Jelke Reichman. - V: Ra­sla je Jelka : najlepše pesmi s podobami Jelke Reichman / [izbrali Jelka Reichman in Irena Matko Lukan ; napisali Vera Albreht … [et al.] ; prepesnili Kristina Bren­kova, Janez Menart, Sanja Janša ; uvodno besedilo Jelka Reichman]. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021. - Str. 381-383. REICHMAN, JELKA Koršic, Petra. Bibliografija ilustriranih knjig Jelke Reichman. - V: Cudežni vrt : zgodbe in pesmi s podobami Jelke Reichman / [napisali Janez Bitenc … [et al.] ; izbrali in uredili Andrej Ilc, Pavle Ucakar, Irena Matko Lukan ; spremni besedili napisali Anja Štefan, Judita Krivec Dragan]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021. - Str. 263-269. REICHMAN, JELKA Koršic, Petra. Od kod je kaj. - V: Rasla je Jelka : najlepše pesmi s podobami Jelke Reichman / [izbrali Jelka Reichman in Irena Matko Lukan ; napisali Vera Al­breht … [et al.] ; prepesnili Kristina Brenkova, Janez Menart, Sanja Janša ; uvo­dno besedilo Jelka Reichman]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021. - Str. 374-379. RODE, JOŽE Oblak Milcinski, Tatjana. Dela ustvarjalnega opusa Jožeta Rodeta. - V: Vrhniški razgledi. - ISSN 1408-0583. - Leto 21 (2021), str. 35-39. - V okviru prispevka: Ostali so samo še spomini --- : Jože Rode, castni obcan Obcine Vrhnika : 17. marec 1936 - 31. maj 2020. ROZMAN, ANDREJ Jevc, Katja. Bibliografija : poezija, proza, priredbe za otroke in mladino. - V: Ro­zim­nica : zgodbe, pesmi in uganke / Andrej Rozman Roza ; [izbrala Andrej Rozman Roza in Irena Matko Lukan ; ilustrirali Zvonko Coh … [et al.] ; spremno besedilo napisal Matej Bogataj ; bibliografijo sestavila Katja Jevc]. - 1. natis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021. - Str. 376-383. SAMAEL AUN WEOR Prevodi del Samaela Auna Weorja v slovenski jezik. - V: Prirocnik prakticne ma­gije / Samael Aun Weor ; [prevod Janko Urbanc]. - Ljubljana : samozal. J. Urbanc ; Žirovnica : Medium, 2021. - Str. 100. SCHNABL, BOJAN-ILIJA Schnabl, Bojan-Ilija. Bibliographie : Stand Juli 2021. - [S. l. : samozal.], 2021. - 66 str. SIVEC, IVAN Sivceva bibliografija. - V: Visoški gospod : vse ljubezni pisatelja Ivana Tavcarja / Ivan Sivec ; [spremna beseda Miha Naglic ; fotografije Ivan Sivec … et al.]. - Mengeš : ICO, 2021. - Str. 269-272. STEINER, RUDOLF Prevodi predavanj Rudolfa Steinerja v slovenski jezik. - V: Filozofija, kozmologija in religija v antropozofiji : cikel predavanj / Rudolf Steiner ; [prevod Jani Urbanc]. - Ljubljana : samozal. J. Urbanc ; Žirovnica : Medium, 2021. - Str. 186-188. STEINER, RUDOLF Prevodi del Rudolfa Steinerja v slovenski jezik. - V: Življenje med smrtjo in po­novnim rojstvom v odnosu do kozmicnih dejstev : cikel predavanj / Rudolf Stei­ner ; [prevod Jani Urbanc]. - Ljubljana : samozal. J. Urbanc ; Žirovnica : Medium, 2021. - Str. 189-191. SUHODOLCAN, LEOPOLD Suhodolcan, Marija. Bibliografija. - V: Rumena podmornica [Elektronski vir] / Leopold Suhodolcan ; [ilustriral Uroš Hrovat ; spremna beseda Marija Suhodol­can-Dolenc]. - E-knjiga. - Ravne na Koroškem : samozal. P. Suhodolcan, 2021. - Str. 80-85. - Bibliografija je objavljena tudi v drugih e-knjigah Leopolda Suho­dolcana. - Dostopno na: https://www.biblos.si/isbn/9789617140781 (25. 9. 2024). SUŠEC MICHIELI, BARBARA Milohnic, Aldo. Bibliografija del Barbare Sušec Michieli. - V: Hocem osvojiti svet 2.1 / [uredili Aldo Milohnic, Maja Šorli, Maja Weiss]. - Ljubljana : Akademija za gledališce, radio, film in televizijo, 2021. - Str. 12-17. SVIT, BRINA Du męme auteur. - V: Le dieu des obstacles / Brina Svit. - Paris : Arléa, 2021. - Str. [6]. ŠALI, FRANCI Pesniške zbirke Francija Šalija. - V: Tesnoba / Franci Šali ; [spremna beseda Tone Virant]. - Vavta vas : samozal., 2021. - Str. [60]. ŠTIRN, JOŽE Faganeli, Jadran. In memoriam : prof. dr. Jože Štirn (1934-2021). - V: Annales. Series historia naturalis (Tiskana izd.). - ISSN 1408-533X. - Letn. 31, št. 2 (2021), str. 321-324. Dostopno tudi na: https://zdjp.si/wp-content/uploads/2021/12/ASHN_31-2021-2_FAGANELI_in-memoriam.pdf (25. 9. 2024). ŠTIRN, JOŽE Faganeli, Jadran. Selected bibliography of professor Štirn. - V: Acta biologica slovenica (Spletna izd.). - ISSN 1854-3073. - Vol. 64, št. 2 (2021), str. 7-8. - V okviru prispevka: The issue of Acta Biologica Slovenica honouring Professor Jože Štirn = Številka revije Acta Biologica Slovenica posvecena prof. Jožetu Štirnu / Jadran Faganeli. - Dostopno tudi na: http://bijh-s.zrc-sazu.si/ABS/SI/ABS/Cont/64_2/ABS_2_2021_1Faganeli.pdf (25. 9. 2024). TURNŠEK, DRAGICA Gorican, Špela. Akad. dr. Dragica Turnšek: bibliografija 1962–2019. - V: Geologija (Tiskana izd.). - ISSN 0016-7789. - Vol. 64, no. 2 (2021), str. 304-305. - V okviru prispevka: V spomin akad. dr. Dragici Turnšek / Špela Gorican. - Dostopno tudi na: https://www.geologija-revija.si/index.php/geologija/article/view/1828/1893 (25. 9. 2024). URŠIC, MARKO Šcelkov, Marjetka. Izbrana bibliografija red. prof. dr. Marka Uršica za obdobje 1972-2020. - V: Misli svetlobe in senc : razprave o filozofskem delu Marka Uršica / uredili Maja Malec, Olga Markic. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2021. - Str. 247-276. VIŠNOVEC, BORIS Beseda o avtorju. - V: Zacudenje / Boris Višnovec. - Ljubljana : Buca, 2021. - Str. 133-134. VOVK, MELITA Pregl Kobe, Tatjana. Ilustrirane knjige Melite Vovk. - V: Melita Vovk osebno. 2, Ustvarjanje / [uredila Ana Marija Kunstelj]. - Bled : Zavod za kulturo, 2021. - Str. 366-370. ZAKONJŠEK, JONI Papež, Ana. Bio-bibliografija. - V: Joni Zakonjšek : iz knjige spokojnosti = dal li­bro della serenitŕ = from the book of serenity : slike = dipinti = paintings : Mestna galerija Piran, Galleria civica di Pirano, City Gallery Piran, 17. 12. 2021-13. 2. 2022 / [uvodnik Mara Ambrožic Verderber ; tekst Miklavž Komelj, Ana Papež]. - Piran : Mestna galerija, 2021. - Str. 48-56. ZUPANCIC, MITJA Dakskobler, Igor. Izbor slavljencevih objav v zadnjih petih letih. - V: Hladnikia (Ljubljana, Tiskana izd.). - ISSN 1318-2293. - [Št.] 48 (nov. 2021), str. 64-67. - V okvi­ru prispevka: Akademik dr. Mitja Zupancic - devetdesetletnik / [besedilo in] foto Igor Dakskobler. - Dostopno tudi na: https://botanicno-drustvo.si/files/2021/12/HLADNIKIA-48_2021-2-NET.pdf (25. 9. 2024). Domoznanstvo. Zemljepis. Zgodovina. Arheologija Bätzing, Werner. Alm- und Alpwirtschaft im Alpenraum : eine interdisziplinäre und internationale Bibliographie = Alpicoltura nelle Alpi : una bibliografia in­terdisciplinare e internazionale = Économie pastorale dans les Alpes : une bi­bliographie interdisciplinaire. - Augsburg ; Nürnberg : context, 2021. - 348 str. - Slovenski soavtorji: Barbara Lampic, Špela Ledinek Lozej, Lucija Miklic Cvek, Žiga Zwitter. Samec, Drago. Radeška bibliografija za leto 2020. - V: Radeške novice. - Letn. 18, št. 1 (sep. 2021), str. 32. Udovic, Danijela. Pregled slovenskih arheoloških publikacij 2020. - V: Arheo­logija v letu 2020 / [uredila Andrej Gaspari in Predrag Novakovic]. - Ljubljana : Slovensko arheološko društvo, 2021. - Str. 66-71. - Dostopno tudi na: https://www.arheologija.si/files/2021/12/Arheologija-v-letu-2020-WEB.pdf (25. 9. 2024). Žepic, Vid. Izbrana bibliografija o pravni zgodovini 18. stoletja na Slovenskem : (2013-2021). - V: Bilten (Slovensko društvo za preucevanje 18. stoletja). - ISSN 1855-8445. - Št. 13 (2021), str. 27-30. Žnidaršic Golec, Lilijana. Vodnik po urbarjih Arhiva Republike Slovenije [Elek­tronski vir] : 5. zvezek : popis na novo evidentiranih urbarjev, zbir podatkov o urbarjih v vseh petih zvezkih in skupno imensko kazalo. - Ljubljana : Arhiv Re­publike Slovenije, 2021. - 306 str. - 1. e-izdaja. - Dostopno na: https://www.gov.si/assets/organi-v-sestavi/Arhiv-RS/Zalozba/e-publikacije/Vodnik-po-urbarjih-5.pdf (25. 9. 2024). Mojca Dolgan Petric, spec., nižja bibliotekarska svetnica Narodna in univerzitetna knjižnica, Nacionalni bibliografski center e pošta: mojca.dolgan@nuk.uni-lj.si mag. Špela Zupanc, nižja bibliotekarska svetnica Narodna in univerzitetna knjižnica, Nacionalni bibliografski center e pošta: spela.zupanc@nuk.uni-lj.si LIBRARY Journal of Library and Information Science Aims and Scope LIBRARY was incepted in 1957 by the Association of Slovenian Librarians. As in 1984 the association changed its name, LIBRARY became the official journal of the Slovenian Library Association. LIBRARY publishes refereed articles and short communications presenting recent scientific and professional achievements in library and information science, book studies and related fields. LIBRARY aspires to support and stimulate the development of theory and practice and to raise the knowledge and skills of professional staff. The LIBRARY is published three times per year (two single issues and one double issue). It is indexed in: LISA (CSA), LISTA (EBSCO), European Reference Index for the Humanities and the Social Sciences (ERIH PLUS), Proquest Research Library, ProQuest Library Science and IBZ. The journal is open access, fulltext articles are available at journal’s web page, LISA, Google Scholar, dLib and COBISS/OPAC. Previous Editors of LIBRARY: Maks Veselko 1957–1958 Branko Bercic, PhD 1958–1962 Maks Veselko 1963–1964 Jože Munda 1965–1969 Maks Veselko 1970–1971 Vlasta Pacheiner 1972–1973 Bruno Hartman, PhD 1974–1979 Jože Šifrer 1980–1985 Jelka Gazvoda 1986–1999 Melita Ambrožic, PhD 2000–2005 Eva Kodric-Dacic, PhD 2005–2009 Primož Južnic, PhD (Ed.-in-Chief) 2010–2011 Branka Badovinac (Man. Ed.) 2010–2011 Alenka Kavcic-Colic, PhD (Ed.-in-Chief) 2012–2015 Ines Vodopivec, PhD (Man. Ed.) 2012–2015 Gorazd Vodeb, PhD (Ed.-in-Chief) 2016–2019 Damjana Vovk (Man. Ed.) 2016–2020 Irena Eiselt, PhD (Ed.-in-Chief) 2019–2020 Mojca Rupar Korošec, PhD (Man. Ed.) 2021–2023 LIBRARY. Journal of Library and Information Science Volume 68, Number 4 (2024) UDK 02 ISSN 0023-2424 (print edition) ISSN 1581-7903 (electronic edition) Founded by: Slovenian Library Association Published by: Slovenian Library Association and University of Ljubljana Press For the Publisher: Damjana Vovk, president of the Slovenian Library Association and Gregor Majdic, PhD, the Rector of the University of Ljubljana Issued by: Slovenian Library Association and Ljubljana University Press, Faculty of Arts For the issuer: Damjana Vovk, president of the Slovenian Library Association and Mojca Schlamberger Brezar, PhD, Dean of the Faculty of Arts Editor: Polona Vilar, PhD Technical editor: Mojca Preglau Editorial Board: Melita Ambrožic, PhD, Branka Badovinac, M.A., Doris Dekleva Smrekar, PhD, Romana Fekonja, Dunja Legat, M.A., Sabina Fras Popovic, PhD, Jan Pisanski, PhD International Editorial Board: Boris Bosancic, PhD, Sveucilište J. J. Strossmayerja u Osijeku (Croatia), Wolfram Horstmann, PhD, Niedersächsische Staats- und Universitätsbibliothek, Gottingen (Germany), Sofija Klarin Zadravec, PhD, Nacionalna i sveucilišna knjižnica (Croatia), Günter Mühlberger, PhD, Leopold-Franzens-Universität Innsbruck (Austria), Kornelija Petr Balog, PhD, Sveucilište J. J. Strossmayerja u Osijeku (Croatia), Abigail Potter, M.A., Library of Congress (USA), Jurgita Rudžioniene, PhD, Univerza v Vilniusu (Lithuania), David Bawden, PhD, City, University of London (United Kingdom), Drahomira Cupar, PhD, Sveucilište u Zadru (Croatia), Jasmina Ninkov, Biblioteka grada Beograda (Serbia) Editorial Advisory Council: Polonca Kavcic (Chair), Marijana Abe, Jerneja Ferlež, PhD, Branka Kerec Prekošek, Tanja Mercun Kariž, PhD Slovene language editing: Anja Muhvic English language editing and translations of English: Lea Greenberg Translations of Croatian: Polona Vilar, PhD Croatian language editing: Renata Petrušic Fee for print-on-demand issue: 33 EUR (only entire volume is printed). For members of regional library associations and LIS related institutions print fee is included in the annual membership fee of the Slovenian Library Association. Editorial office address: Revija Knjižnica, Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, Turjaška 1, SI 1000 Ljubljana, Slovenija E-mail: revija.knjiznica@zbds-zveza.si Official web page: https://journals.uni-lj.si/knjiznica Cover design: Miha Golob Logo design: Zdravko Vatovec Designed by: Graficni atelje Visocnik Printed by: Dravski tisk Printrun: 500 copies The journal is published with the support of: Ministry of Culture, Slovenian Research and Innovation Agency, members of regional library associations and Slovenian Library Association Attribution-ShareAlike 4.0 International (CC BY-SA 4.0)