Pomenki o slovenskem pis an f i. zvn. (7. Iz tega, kar si mi doslej popisal, mi je razvidno, kdaj so stali Slovenci poleg Donave, kaku so se tu pritikvali Italiji, tam pa stegvali v Carjigrad in celd v Solun. Bili so tedaj silo množni, ker so se razte/ali po tolikem prostoru. — Preden so sprejeli kersčanslvo, su bili pogani ali malikovavci. Ali mi češ vsaj nekoliko povedati o njihovem malikovav- 8 t V U? T. Res je, da se na nekdanje malikovavstvo velikrat 0zirajo naši pisatelji, zlasti pesniki, govorniki in sploh umetniki; ali vendar je težko kaj gotovega povedati o njem. Kukor občnega ali vzajemnega jezika, tako tudi vzajemnega basnoslovstva Slovani doslej še nimaino. Skorej bi djal, da tako, kakor se ločijo slovanski rodovi in govori, se ločijo tudi njihove verstva, ker vsak rod iraa kaj svojega. U. Kako je bilo sploh njih poganstvo? Ali si je res podobno basnoslovstvo slovansko pa indijansko? T. Duša človeška je sama na sebi kristjana (anima humana naturaliter christiana), je djal nekdaj sloveč pisatelj; to bi se smelo reči tudi o basnoslovstvu slovanskem. Njihovo raalikovavstvo ima nekaj kerščanskega v sebi (Helmold), in ruski Sloveni so malikovavci, toda nimajo ne gerškega kerščanstva ne brezbožnega poganstva (Foci). (wDie slavische Mythologie ist ein eigenthumlich entvvikkelter Theismus, welcher zwar Gott als den hochsten und alleinigen Urheber alles Daseins anerkannte, nebenbei auch der Natur eine untergeordnete Verehrung erwies". cf. Stan Zaranski.) U, Berž ko ne so ohranili Slovani marsikaj iz pervotnega razodenja, kakor tudi drugi pogani? T. Prosti um že pravi človeku, da Bog, Gospod vsega sveta, more le eden biti. Te tuisli so bili tudi Slovani, da raora biti mogočno bistvo, kteremu so podložne vse stvari. Toda Iastnosti in volje njegove po svoji otenmeli pameti niso spoznali, in imenovali so tega maiika verhovca razno razni rodovi slovanski. U. Bral sem časi o indijanskih in sicer jutrovskih narodih, da so verhnjerau bogu rekli Parabrama, iz kterega je izhajal neki Trimurti: Brama, Višnu in Živa. Ali ni to slovanski Prabog in naš Triglav, ki gospoduje po nebu, na zeinlji in pod zemljo? T. Različno so klieali pervega malika ali verhovnika; eni so mu djali Svarog (Jireček, K. J. Erben), eni Svetovid ali Swiatovid (universum intuens, Helmold), eni Jesse (Dlugosz, cf. madj. Isten, ali Jassen, vid. Guagnini). Ceskitn pa ruskim Slovenom je bil verhovec Perun (Perkun, Parom pri Slovacih, indj. Brama, cf. Prokop.); zeld so čestili tudi Radegosta, in druge bogove in boginje. 17. Bral sem tudi, da so imeli dobre in hude malike , kakor jutrovci svojega Ormuzdain Ahrimana. T. Mislili so si Slovani svoje malike dobre in hude, ki so jih zvali po tem bele pa černe. Unim na celu je bil Belibog ali Belin, začetnik vsega dobrega, tetn pa Černibog ali Čert, začetnik vsega zlega ali hudega. —Nekaj spominkov iz starega basnoslovja slovenskega se je ohranilo še tii in tam po Slovenskem, zlasti v pravljicah in pripovedkah, v narodnih pesmih, v starih šegah, v mnogih lastnih imenih in primkih itd. V. Te kaže tedaj pridno nabirati in pripravljati tako učenjakom gradiva za doveršeno basnoslovje slovansko. T. Naj vec sta v tem oziru storila naš Davorin, pa naš Kračman, in ne bilo bi napak, ako bi dala skupaj na svetlo staro basnoslovstvo slovansko ali vsaj slovensko! XVIII. T. Pervo in pravo slovstvo so dobili Sloveni po kerščanstvu, in o tem poje Znojemski v drugem razstavku, kjer pravi, da so slovenskeniu narodu um razjasnili ueeniki, ki so prišli od zahoda in od izhoda. To velja o Slovenih, ki so stali poleg Donave od sinjega (jadranskega) pa do černega morja. U. Silo inienitno je tedaj tudi za slovstvo vprašanje, kdaj in kako so se pokristjanili Sloveni ali posebej Slov e n c i. T. Prihajali so k našim prednikom bogovestniki od treh strani: 1) od juga, iz Rima čez Akvilejo, Salono in Sirmijo, 2) od zahoda, zlasti iz Solnograda, in 3) od vzhoda, iz Carigrada. U. Kdaj se je to godilo ? T. Ako so bili Slovenci pervotni stanovniki po teh krajih, so sprejeli kerščanstvo zgodaj, že v sredi pervega stoletja, krog 1. 63, po ss. Hermagoru in Fortunatu posebno. Vhvalni spomin sta onadva še zdaj zavetnika ljubIjanske vladikovine, ia je bila pred nekaj Jeti v Celovcu vstanovljena družba sv. Mohorja v ta namen, da bi prava duhovna olika širila se po nji med narodom slovenskim. U. Kakor se družba sv. Moliorja lepo širi in množi med nami, tako bi bilo želeti, da bi se oponovil in povzdignil tudi spomin teh blagih dveh zavetnikov med Slovenci ! T. Ako so pa prišli Slovenci še le v 6. stoletji, so ti novi naselniki kmali po svojem prihodu se soznanili 8 pravo vero in kerščansko cerkvijo. Prihajali so k njim verski poslanci v naslednjih stoletjili nekaj od laške nekaj od bavarske slrani; fraukovski in nemški učeniki so si mnogo prizadevali, da bi zginilo med njimi neverstvo in malikovavstvo ter vstanovilo se kerščanstvo. Sredi devetega stoletja se je to med Sloveni ob Savi, Dravi in Donavi sploh doseglo. — Ker pa laški in nemški poslanci večidel niso umeli slovenskega jezika, so želeli Slovenci tacih učenikov, kteri bi znali slovenski ter jim po domače razlagali svete resnice. In glej, po višjem sklepu prideta 1. 863. blagovestnika, ss. Ciril in Metod, solunska brata iz Carigrada, ki sta najprej učila bulgarske, potem panonske in moravske Slovene, in kolikor toliko so pridobili po njih tudi noriški ali karantanski Slovenci. In Bili so radostni Slovani, Zaslišavši presladki glas: Beseda materna naznani Nebeških čudežev jim kras.