Študija. Dobri dve leti je že, odkar delujem v malem svojem kraljestvu. Da, prav kot kraljiea se zavedam med svojimi malimi podložniki. Šaj mi je tudi zadnjič eden izmed njih dejal: »Kajne, vi ste naša cesariea?" Svojega dostojacstva ne zabim nikdar. Prav zvesto študiram svoje varovance. Evo eno izmed študij! Dobila sem začetkom šolskega Ieta dečka v šolo, ki je zbudil vso raojo pozornost. Malo njegovo telesce je pokrivala staromodna obleka. Vratu se je prilegal ovratnik iz belib čipk. Na nežnem obrazku je igral neprenehoma brezskrbni smeh. Velike bistre oči so gledale radoveduo v svet; vse jih je zanimalo, vse jim je ugajalo. Enpga ta deček ni poznal, namreč miru. Bil vara je pravi kobold — sam smeh, sama otročja porednost. Nekega dne obravnavam iz Majeen-Eoprivnikove Začetnice berilne sestavke BJutro, poIdaD, večer". Zadnji sestavek sekonča z besedami: BO, kako lepojenebo; kako lepo šele mora biti v nebesih". Dobro poznam svoje učence. Vem, katere strune moram napeti, da pridere ton, do malih dušic. Govorili smo o zlatih zvezdah in o srebrni luni. Kako so se navduševali mali slušatelji za to krasoto! ,,Eako lepo šele mora biti v nebesih". S pomočjo svoje domišljije sem jira pravila o onih bajnih nebesih, kjer ničesar več ne boli, kjer ni več solz. In glej, oči malega kobolda se svetijo drugače kot navadno. Dve veliki solzi ae prikradeta iz vedno vedrih očesc. Z napeto pozornostjo posluša — kar privre nevzdržno potok solz in moči rožnata ličeca. Glasuo ihteč me vpraša: BBoino imeli tam naprej šolo? Bodete vi pri nas?" Malemu paglavcu sem pogledala globoko v oči, in videla §em vso njegovo dušo, misleč si: Du hast mir jetzt gar wob) ggtan mlt deinen milden Ti iinen¦ wer 8o herzinnig weinen kann, <W kann man bos nicni neiiilGn. J-a.