Ob grobu moje matere. (Fr. O., župnik.) Ena najtežavnejših opravil duhovnika je, pokopati — svojo lastno mater. Saj ti pred* odprtim grobom stopa tako živo pred oči vsa nežnost, vsa skrb, vse trpljenje in žrtve, skratka, vsa ljiabezen materna. In tako srce, kot ga nima nikdo na svetu, pokopati! . . . »Vzemi zemlja, kar je tvoje . . .«, govori duhovnik — sin . . . Res ima požrtvovalni dušni pastir mnogo src med svojimi ovčicami, ki ga Ijubijo, a kakor vsakdo, čuti še mooneje duhovnik, da ga ljubi materno srce na tej revni zemlji najbolj zvesto in stanovitno: morda si je izbral tako težavni duhovski poklic edino po želji in molitvi svoje matere . . . In kakšna si bila ti, blagopdkojna inati? Nekaj dogodolcov naj te opiše. Ko sem kot mlad kaplan zadel ob nasprotovanja in celo sovraštvo brez božnih Ijudi, je bila materna beseda za me najboljši lek, najslajši balzam. Rekla je kratko: »Moliva oba in zaupaj na Boga, pa bo vse dobro!« 0 verna inati! In ko sem trpel pomanjkanje ter hotel tožiti, češ, v drugih stanovih je boljši knuh, sem hitro obmolknil, ko sem slišal iz ust istotako revne, trpeče matere: »Jezus je foil tudi ubog . . . naj imajo posvetnjaM dobro tukaj, saj se jim večnosti ni veseMti.« 0 udana mati! In ko sem nekoč potožil, da sem moral trpeti veliko krivico po nedolžnem, sem dobil nauk: »Samo nedolžna kri je rešila svet.« Res, modra mati! In ko sem občudoval, ker je toliko molila ter imela zadnja leta neprestano rožnivenec v rokah, je rekla: »Kaj pa naj storim, ker limam otroke, pa jim drugega nimam dati. In moji otroci so dalec v svetu, molitev pa gre tudi tje . . .«0 zlata mati! Videl sem jo veokrat v nepopisnem trpljenju jokati, a tožifi je nisem slišal nikdar, še manj pa godrnjati zoper voljo božjo. 0 potrpežljiva mati! Eden izmed obilnih pogrebcev je dejal: ». . . iz ust te ženske ni prišla nikdar kaka grešna beseda . . .« 0 pobožna mati! In ko sem pobiral za rajne za svete maše, mi je prinesla tudi ona, koMkor je imela, češ, tudi jaz imam rajne starše, ne ibilo bi lepo, ko bi se jih vedno hvaležna ne spomiinjala. In če ravno 86 let stara, je hranila kito las od svoje rajne matere ter te lase veokrat poljubila in nam je kazala z neko ginljivo hvaležnostjo, češ, to so zlati laseki moje mamice. 0 nežna m hvaležna mali! . . . Take so preproste, ikmeoke matere! Kdo jih slavi? . . . Sin-duhovnik deva v grob srce take matere. »Zemlja, vzemi, kar je tvoje« . . . Objela me je grešna misel: ta zemlja ni vredna, da sprejema v sebe take materel 0 Bog, odpusti to misel! . . . In če se izneverijo svojemu narodu razni ljudje in če zavržejo najdražji biser svojih prednikov, namreč sveto veiro, potem tega niso krive slovenske matere! Uživaj večno plačilo: vzgledna, plemenita inati!