27    ------
Vprašanja in odgovori.
Vprašanje 1. „Wiener landw. Zeitung" št. 102. iz 1. 1889. priporoča „Torfmull", t. j. mislim, zdrobljena suha šota, katera je neki izvrstnejša za raskužanje stranišč, nego karbolna kislina ali železni vitrijol, ker ne le, da ne pokvari gnoja, ampak ga še izboljša. Aii je morda dobiti take šote na ljubljanskem močvirji ali sploh kje blizu in po kaki ceni? (R. Š. v B. na Štajar-skem.)
Odgovor: Torfmull imenuje Nemec najvrhnejšo, t. j. najmlajšo šoto, kateri naši barjani cunja pravijo. Cunja od šote, dobro posušena in v prah zmleta je izvrstno razkužilo in izvrsten nastil. Na ljubljanskemu barji pričel se je pečati z izdelovanjem prirejenega šotnega prahu gospod Ivan Kosler v Cekinovem gradu pri Ljubljani. Za prirejanje takega prahu je treba velikih sušilnih shramb in pa strojev, ki drobe.
Vprašanje 2. Pri nas se močno pečamo z izdelovanjem škrilavnih streh in rabimo pri tem mnogo raznih žebljev. Blagovolite odgovoriti, katere domače tovarne izdelujejo žičaste  (dratene žeblje? (T. N. v D.)
Odgovor: Domači izdelovalci žičastih žebljev (Draht-stift) so: Ivan Globočaik, tovarnar v Lljubljani, in Franca Pirca sinovi v Kropi.
Vprašanje 3. Ali je nemški „Weisser Winter Taffet-apfel" slovenski tofelj ? Moti me, ker jabolka, katera smo imenovali pri nas doma za toflje, niso bila bela, ampak po eni strani rdeča. (M. H. profesor v R. na   Ruskem.)
Odgovor: To jabolko, katero Nemci imenujejo „W. W, Taffelap el", pri nas povsod imenujejo tofelj. Res je, da tofelj ni popolnoma bel, vendar ima kožo tako bledo rumeno, da je skoraj bela. Po solnčoi strani je tofelj rožasto rdeč. a ta barva je nekako prozorna. Meso je trdo ter podobno belemu porcelanu. Tofelj je jako fino namizno jabolko, le zelo občutljivo je, ker uže najrahlejši suuek naredi, da gnije.
Vprašanje 4. Kje je dobiti najbliže „terau in kako ceno ima? (D. S. v SI. na Šrajarskem.)
Odgovor: Ker je ter ali katran odpadek pri izdelovanji svetilnega plina, doboste ga v vsaki plinarni, n. pr. v Mariboru, v Ljubljani ali v Zagrebu. Cene mu ne vemo, a drag ni, skoro največ stoji vožnja.
Vprašanje 5. Imel sem cesarskega žrebca 8 let v zasobni oskrbi, ter je sedaj po tej dobi postal moja svojina. Ker je pa žrebec še dober za pleme, hočem ga spuščati, in zato Vas vprašam, ali ga moram vse eg dati licencevati, če je bil tudi poprej cesarski? (Fr. N. v T.)
Odgovor: Žrebca smatrajo sedaj za zasobnega, in dokler ga spuščate, toliko časa ga morate dati vsako leto licencevati.
Vprašanje 6. Uže več let kuham žganje iz češpelj, a sedaj imam nekaj suhih, iz katerih tudi mislim skuhati žganje. Kako naj ravnam ž njimi, da bodo pripravne za kuho. (And. Ž. v Š.)
Odgovor: Žganje, bodisi to ali ono, je vedno alkohol (špirit), kateremu so primešane razne druge snovi, ki so zavisne od tvarine, iz katere se žganje kuha. Kuhanje žganja ni nič drugega nego ločitev alkohola od kake zmesi s toploto. To delo je prekapanje (destilovanje.) Z njim se alkoholov par, zmešan z vodenim in nekaterimi drugimi pari, zopet izpremeni v hladilniku v tekočino, katero imenujemo žganje. Alkohol (špirit) se pa dela vsied kipenja samo iz sladu. Zatorej pravimo : Slad ima lastnost, da poleg zraka in primerne toplote pokipi, t. j. izpremeni se v alkohol. Poznamo pa mnogo vrst sladov, katerih nekateri lahko, drugi teže in tretji prav nič ne pokipe. V svežih češpljah je slad, ki prav lahko pokipi, ter se naredi alkohol, od katerega postane s kuho sli-vovec. Drugače je pa s suhimi češpljami, v njih je tudi slad, a vsied sušila je z večine tak, da ne more več kipeti. Zaradi tega ne bodete dobili iz suhih češpelj niti približno toliko žganja, kolikor iz svežih. Ako hočete narediti poskušnjo, češplje vse zmečkajte, koščice zdrobite (to da žganju dober okus) ter vse to z mlačno vodo zalijte. Zmes bodi v topli shrambi spravljena, in paziti je, da se ne skisa. Kadar je slad v tej zmesi pokipel, tedaj pa pričnite kuhati iz nje žganje.
(Dalje prihodnjič.)