BRANKO BERČIČ IVAN TAVČAR V SREDNJI ŠOLI Ljubljana, kamor je konec leta 1861 prišel desetletni Ivan Tavčar, je bila kot središče dela Slovenije center in gnezdo tiste konservativne, zvesto geslu »vse za vero, dom, cesarja« podložne klike kranjskih politikantov, ki jim je bila prav v smislu tega gesla vera sveta resnica, katere nauke je treba poslu šati in sprejemati, ne pa o njih razmišljati ali razpravljati, domovina je bila njim, »narodnim možem«, v varstvo izročena ponižna, poslušna drhal, iz ka tere je treba izvleči čimveč koristi in slavočastja, cesar pa »m^ilostno dobrot- Ijivi oče«, ki s svojimi ministri preudarno vlada »svoje« narode in jim deli pravico, v čigar delo se ni vtikati, njegove odloke pa sprejemati poslušno in vdano s kadilom in miro, a nikdar z nejevoljo, ter jim neukemu ljudstvu tolmačiti kot posebno izprošeno milost. Vsa šestdeseta leta — čas, ko je mladi Tavčar obiskoval srednjo šolo — politična linija uradnih vodij slovenskega naroda ni bila in spričo njihove konservativnosti niti ni mogla biti nič driigega kakor pogajanje za deželnimi avtonomijami. Od vlade polfevdalnih vele posestnikov Goluchowskega z njegovo oktobrsko diplomo, preko meščansko- liberalnega Schmerlingovega februarskega patenta s povečanjem centralistič nih tendenc nemške liberalne buržoazije in hkrati s povečanjem nemške go spodarske in politične hegemonije, do ponovne oživitve federalistične misli plemstva pod Belcredijevim kabinetom, oprtim na cerkev in veleposestnike, in do Beustovega dualizma — niso slovenski politiki Jeranovega in Bleiwei- sovega kova v deželnem in državnem zboru niti enkrat odločno postavili na dnevni red resničnih zahtev in koristi slovenskega naroda. Vse. kar so blei- weisovski Staroslovenci storili, pa naj bo to peticija Schmerlingu s skrbno retuširano zahtevo po enakopravnosti slovenskega jezika v šolah in uradih leta 1861 ali pa na osnovi zgodovinskega prava Slovencev v okviru Avstrije leta 1865 izdelani »mariborski program«, je neizbežno vodilo še globlje po re akcionarni poti navzdol do zadnjega dejanja, glasovanja za dualizem leta 1867. Vse to je nujno rodilo odpor svobodneje, liberalno misleče mlajše generacije in prebujenih plasti slovenskega ljudstva, pod čigar pritiskom je v protiutež nazadnjaški politični liniji vodij slovenskega naroda začela rasti nova kul- turnopolitična dejavnost. Iz nje in iz njenih potreb izvirajoče oživljeno dru štveno gibanje je nosilo pečat vedno samostojneje in odločneje v korist pravih, svobodnih ciljev slovenskega naroda obrnjenega političnega nastopanja Mlado- slovencev. 151 II v začetku šestdesetih let je imela Ljubljana šest osnovnih šol, ki so vse odlično služile germanizaciji slovenskih otrok. Edina izjema med njimi je bila šola pri Sv. Jakobu, kjer so učitelji iz lastne ljubezni gojili slovenski jezik, medtem ko je bila slovenščina 'v nunski zunanji in v protestantski šoli upo števana v zelo majhni meri, v nunski notranji, v Waldherovi šoli in v glavni normalki pa praktično sploh ni imela prostora. Klasični primer načrtne po polne germanizacije je dejstvo, da so v normalki celo slovenščino kot učni predmet poučevali v nemškem jeziku in da so šentjakobski šoli, ki je sloven ščino edina upoštevala, preprečevali nadaljnji razvoj. V tako stanje je padel mladi Tavčar, ko se je v šolskem letu 1862 vpisal v tretji razred glavne normalke v Ljubljani. Vodja šole je bil tedaj Kari Legat, njeno učno osobje pa so sestavljali Jožef Klemenčič, Blaž Praprotnik, Franc Gerkman, Andrej Zamejc in Mihael Putre. Prav tedaj se je položaj slovenščine na tej šoli nekoliko izboljšal. Rodoljubni katehet Zamejc je dobil na lastno iniciativo in po višjem privoljenju dovoljenje za poučevanje krščanskega nauka v domačem jeziku. Te ugodnosti Tavčar prvo leto sicer ni mogel uživati, ker ga Zamejc ni učil, pač pa mogoče naslednje leto v četrtem razredu, če je bilo dovoljenje še v veljavi. Poleg verouka, ki je bil zvezan z zgodovino sv. pisma, so na normalki poučevali še naslednje predmete: predvsem nem ščino, in sicer čitanje, slovnico, pravopis ter pismeno in ustno izražanje misli, poleg tega pa še slovenščino, računstvo, lepopisje in v četrtem razredu risanje. V tretjem razredu je učil Tavčarja učitelj Franc Gerkman, v četrtem, leta 1863, pa je bil v oddelku Mihaela Putreta. Obe leti je bil vse štiri semestre med najboljšimi učenci in med nagrajenci. Šolski obisk je imel vedno ocenjen kot zelo marljiv (»sehr fleissig«). sposobnost po »sehr gut« v 1. semestru 3. raz reda nadalje kot J^gut«. vse druge predmete kakor tudi opravljanje naloženih nalog in vedenje pa kot »sehr gut«. Oceni »gut« v nemškem pismenem in ustnem izražanju misli in v računstvu v 1. semestru 5. razreda se morda kažeta kot posledica razlike v kvaliteti med poljansko vaško in ljubljansko mestno šolo, a ju je že v 2. semestru popravil in za naprej obdržal na >sehr gut«. Na jesen 1863 je mladi Tavčar po uspešno končanem četrtem razredu normalke vstopil v ljubljansko' gimnazijo. III Ljubljanska gimnazija, katere glavni namen je bila — kot pri vseh sličnih ustanovah v Avstriji — predvsem vzgoja dobrih uradnikov in zvestih držav ljanov, je bila pod vodstvom direktorja dr. Heinricha Mitteisa, ki jo je vodil v duhu »rajnega šlezvik-holštajnskega Smerlingovišča«, »izmed vseh gimnazij na Slovenskem gotovo prva, kar zadeva ponemčevanje in zadnja, kar se tiče domoljubja njenih učiteljev«. Ves pouk je — kljub poznejšim uredbam, ki so predpisovale večjo pravico slovenščini kot predmetu in kot učnemu jeziku — tekel po šolski postavi iz leta 1855 v nemščini, slovenščini pa sta bili odmer jeni samo pičli dve uri na teden. Živi primeri zatiranja vsakršne narodne miselnosti med dijaštvom so odloki ravnateljstva gimnazije kot: prepoved posečanja pevskih in muzikalnih vaj ali sodelovanja dijakov pri čitalniških besedah, kamor so smeli le dijaki, katerih starši so bili čitalniški člani in so stanovali v Ljubljani, a še to le v njihovem spremstvu in ob vednosti razred- 152 nika; prepoved slovenske terminologije pri vadbi gimnazijskega »Sokola<, ker je bila to »slovenska propaganda«; prepovedovanje čitanja Novic in drugih slovenskih časnikov in knjig: kazenski ukrepi proti profesorjem, ki so tudi v najmanjši meri hoteli uveljavljati slovenščino itd. Klasični germanizator na gimnaziji je bil prof. Anton Heinrich, ki je izrazito ostro nastopal proti vsa kršnemu, še tako malenkostnemu pojavu .slovenske nacionalne miselnosti na šoli, na nižji gimnaziji učencem strogo prepovedoval govoriti slovensko, na padal Novice kot »Schmierblatt«, slovensko literaturo pa kot >Quark und Schmier«, ustanavljal med dijaki nemška literarna društva in podobno. Ob takšnem moralnem pritisku je padala kvaliteta učnega uspeha slovenskih dijakov, zlasti v nižjih razredih, in se je dvigalo število izostajanja dijakov — v prvi vrsti nemškutarskih staršev — od slovenščine, ki je bila kot deželni jezik obvezen predmet za vse. Med protiukrepi slovenske javnosti proti takšnemu stanju na šolah pred stavlja višek zahtev program, ki so ga prinesle Novice 6. novembra 1861 in katerega je naslednje leto poslanec Lovro Toman predložil državnemu mini strstvu. Po njem naj bi bil glavni smoter srednjih šol. da se mora v njih na učiti sloven.ska mladina slovenščino in nemščino popolnoma dobro govoriti in pisati. V ta namen naj bi polovico predmetov poučevali v slovenskem, polovico pa v nemškem jeziku. Čeprav je bil predlog v podrobnostih veliko manj za hteven, kot je videti na prvi pogled, saj se je ravnotežje obeh tičnih jezikov v višjih razredih postopoma umikalo v korist nemščini, zaenkrat ni obrodil nobenega sadu. Z birokratskim zavlačevanjem so slovenski dijaki dobili prvo ugodnost šele v šolskem letu 1872. ko so bile v nižjih razredih ustanovljene' slovenske paralelke. V ta leta do konca šolskega leta 1866 pade prvo obdobje Tavčarjevega šolanja na ljubljanski gimnaziji. V tem času je uspešno izdelal prve tri nižje razrede, vedno kot nagrajenec, in sicer v prvih dveh razredih peti, v tretjem pa osmi. Njegovo talentiranost izpričuje dobro duševno dojemanje, ocenjeno kot »musterhaft« in >sehr lobenswert«, ki je poleg izredne pazljivosti (oce njena: »recht« oziroma »sehr theilnelimend«, »gespannt«). izdržljive marlji vosti (ocenjena: »recht« oziroma »sehr thatig«. »ausdauernd«) in vseskozi vestne oblike pismenih izdelkov najboljši dokaz sposobnosti in volje mladega Tavčarja do učenja. Predmetne ocene se večinoma gibljejo med najboljšimi. Največje zanimanje se da iz njih poleg slovenščine (»recht« oziroma >sehr gut«) — katero je prvi dve leti poučeval suplent vitez pl. Cariboldi. v prvem razredu tudi njegov razrednik, tretje leto pa Janez Vavrii. profesor, ki je kazal vsaj nekaj nagnenja za razumevanje slovenske miselnosti in bil zaradi tega tudi kaznovan — razbrati predvsem za zgodovino in zemljepis (»vorziiglich«, »ausgezeichnet«. »sehr gut«), najprej pri suplentu Gariboldiju. v tretji šoli pa pri prof. Antonu Heinrichu. ki je s šolskim letom 1866 svoje dotakratno služ beno mesto na gimnaziji v Opavi zamenjal z ljubljanskim profesorjem Jo- hannoni Nasslom, ter za naravoznanstvo (»recht« oziroma »sehr gut«), katero ga je do svojega odhoda na akademično gimnazijo na Dunaj im jesen 1865 poučeval prof. dr. Matija Vrečko, za njim pa prof. Valentin Konšek. Odlične ocene (»vorziiglich«. »ausgezeichnet«) je kot bodoči semeniščnik imel tudi iz verouka, ki ga je poučeval svetni duhovnik in nadzornik za nižjo gimnazijo Josip Mam, za stopnjo slabe ocene pa iz latinščine (»sehr« oziroma »recht gut«, »gut«) pri razredniku zadnjih dveh let prof. Karlu Griinewaldu. Ocena »gut« iz nemščine — dve leti pri prof. Gariboldiju, tretje leto pri prof. Hein- 153 richu — v 1. semestru 1. razreda je verjetno posledica prehoda slovenskega dijaka iz normalke v srednjo šolo, kjer se je nemščina v še večji meri zahte vala, enaka ocena v 1. semestru 3. razreda pa posledica trenutnega popuščanja pri učenju, ki se kaže v sorazmerno slabših ocenah v spričevalu tega semestra. Slabše uspehe (poleg »sehr« oziroma »recht gut« tudi »gut«, »befriedigend« in »geniigend«), povezane verjetno z manjšim zanimanjem za te predmete, je dobival v matematiki pri prof. Adolfu Weichselmannu, pri jeseni 1864 iz Celja prišlcmu suplentu Ignacu Schonti in pri dr. Jožefu Ncjedliju. kakor tudi v prostih predmetih: v geometrijskem risanju v 1. semestru 1. razreda pri realč- nem učitelju Emihi Ziakowskemu in v prostoročnem risanju v 2. semestru 2. razreda pri realčnem učitelju Joahimu Oblaku, v 3. razredu pa pri učitelju višje realke Filipu Frolichu. Od prostih predmetov je v tretji šoli obiskoval tudi prvi kurz francoščine (ocene: »sehr gut«, »befriedigend«), ki jo je to leto namesto obolelega in za ta jezik potrjenega učitelja prof. Griinewalda, po učeval Johann Sclimiedl. Kje je Tavčar teh pet let svojega prvega bivanja v Ljubljani stanoval, se ne da popolnoma ugotoviti. Doslej znani podatki govorijo samo o njegovih stanovanjih iz gimimzijskih let. Kot prvošolec je Tavčar stanoval v Streliški ulici št. 82 pri gospodinji Apoloniji Steiner, po vsej verjetnosti pobožni tercijalski ženski, sicer bi ji ga njegov varuh v teh letih stric Ignac Tavčar, ki je bil kaplan v McngeSu in je svojega nečaka resno hotel pripraviti za semenišče, prav gotovo ne bil zaupal. Možno je. da je pri njej stanoval že kot učenec v normalki in po posredovanju strica Ignaca v teh letih (če smemo verjeti pisateljevemu pripovedovanju v Ivanu Slavlju) dobival kako podporo v obliki prehrane ali sličnega po samo stanih. Z drugim gimnazijskim šolskim letom pa je bil sprejet za gojenca ljubljanskega škofijskega deškega zavoda »Collegium Alovsianiim«. Alojzijevišče, ki ga je ustanovil knezoškof Anton Alojzij Woif. je ob času Tavčarjevega sprejema praznovalo skoraj že dvajsetletnico svojega obstoja. Podrejeno je bilo neposredno vsakokratnemu ljubljanskemu škofu, tokrat Ja nezu Zlatotistu Pogačarju, ki za svoje oskrbovanje zavoda ni bil dolžan od govarjati nobeni oblasti. Glavni namen zavoda je bilo vzgajanje slovenskih mladeničev za semenišče. Zato so imeli pravico do sprejema predvsem tisti otroci ubožnih staršev, ki so poleg nadarjenosti, pridnosti in drugih pogojev. kolikor se je moglo že v nežni mladosti o tem sklepati, kazali nagnenje za du hovniški poklic. Kakor hitro pa se je gojenec odločil za svetni poklic, je smel ostati v zavodu samo še do konca šolskega leta. Zavod so upravljali in vodili vzgojo gojenciev za to po škofu iiiUMiovani duhovniki. Med Tavčarjevim biva njem v zavodu, ki je imel v teh letih 53 oziroma 59 gojencev, je bil njegov glavni vodja gimnazijski katehet dr. Janez Gogala. prefekta pa gimnazijska učitelja Janez Gnjezda in Tomo Zupan. Na jesen ISb-t je bil Tavčar brezplačno sprejet v Alojzijevišče. Iz tega sledi, da je poleg zadostitve vsem drugim številnim pogojem kazal, oprt na želje staršev in obeh stricev duhovnikov, tudi sam popolno nagnjenje in ve selje za duhovniški stan. K sprejemu je pripomogel tudi položaj obeh stricev in dober učni uspeh v prvi šoli. Prav tako so mu bili dober uspeh, marljivost in ustrezajoče vedenje dobro priporočilo ob koncu šolskega leta 1865 za na daljnje bivanje v zavodu. Toda tu je ostal samo še to leto. Za kazen, ker je baje neko noč splezal preko vrtnega zidu in se iztihotapil iz zavoda ter s tem strogo prekršil predpise, je moral Tavčar ob koncu šolskega leta 1866 Alojzi- 154 jevišče zapustiti. Od njega se je ločil zelo nerad, saj je imel v zavodu, morda prvič izza začetka šolanja v Ljubljani, dobro urejeno življenje, družbo števil- niii sogojencev rojakov iz domače Poljanske doline in svojih sošolcev, med njimi součenca vseh ljubljanskih let Frana Dctelo. Z izključitvijo iz AlojzijcATŠča se konča Tavčarjevo prvo ljubljansko ob dobje, v katerem je uspešno koučal zadnja dva razreda normalke in prve tri razrede gimnazije. Istočasno se konča tudi vpliv vzgoje strica Ignaca, h kateremu v Mengeš je hodil vsako leto na počitnice in se tam seznanil s sošolcem v normalki Iva nom Hribarjem, s katerim sta bila v teh letih najbližja in najboljša prijatelja. Stric Ignac Tavčar, duhovnik Jeranovega kova, je bil dokaj praktične in celo skopuške narave. Obračal je svoja sredstva le v namene, ki .so uresničevali njegove cilje. Mladega Tavčarja je vzgajal na trdni merski osnovi in ga hotel že v mladosti z vso resnostjo pripraviti za določeni mti duhovniški poklic. Da bi bil varen pred vsemi vplivi, ki bi ga lahko speljali vstran od začrtane mu življenjske poti, ga v šole prostem času sploh ni izpustil od sebe, tako da niti ni smel na obisk k domačim v Poljane. Z odpustitvijo iz Alojzijevišča, te pri pravnice za semenišče, pa je stricu Ignacu verjetno tigasnilo upanje, da bi tudi sicer precej živahni deček v.stopil v duhovniški stan in odpovedal mu je svojo naklonjenost in podporo. Sedaj je Tavčar, verjetno prvič po svojem od hodu v šolo v Ljubljano, po skoraj petih letih zopet videl svoje domače in rodni dom. Ob zaključku prvega dela ljubljanskega srednješolskega študija je bil mladi Tavčar eden tistih slovenskih dijakov, ki jih poncmčevalna šolska vzgoja ni odtujila slovenski domovini. Nacionalni čut, vzbujen v domači hiši in vaški šoli, si je ohranil neomadeževan in si s čitanjem slovenskih časnikov in knjig še bolj krepil ljubezen do slovenske domovine. Na to na.s navajajo tudi dobre ocene iz slovenščine in veliko zanimanje za zgodovino. Na drugi strani pa se mu je ob branjti domačih in tujih leposlovnih del razvijal čut za lepoto in se budila želja po lastnem oblikovanju. Namera staršev in obeh stricev, da bi mladi Tavčar postal duhovnik in bil s tem hiši v čast, sorodnikom pa v ponos, je bila ta leta in kljub temu, da je bil precej živahen, verjetno še vedno tudi njegova osebna želja. V tej smeri je vplivala nanj in ga v tem prepričanju utrjevala vzgoja strica Ignaca in Alojzijevišča, kakor tudi pogled na dobro preskrbljeno materialno stran živ ljenja obeh stricev duhovnikov. Ignaca in Antona. Z izključitvijo iz Alojzije višča in z odpovedjo pomoči strica Ignaca pa sta bila Tavčarjejo šolanje in njegov nadaljnji razvoj nekoliko ogrožena. Verjetno po očetovem posredovanju pa se je zavzel zanj drugi njegov brat, duhovnik Anton Tavčar, ki je služboval na Raki na Dolenjskem. Vzel je tretjeSolca Tavčarja k sebi in ga dal v na daljnje šolanje na frančiškansko gimnazijo v Novo mesto. IV S prihodom v Novo mesto v začetku šolskega leta 1866/67 je vstopil pet najstletni Tavčar v povsem drugačno okolje od dosedanjega ljubljanskega. Deloma drugačno, ne tako ostro verskovzgojno, je bilo tudi vzdušje pri stricu Antonu in njegov vpliv. Novo mesto, podeželska metropola Dolenjske z nekaj manj kot 2000 pre bivalci, je imelo tedaj nekako mešano uradniško-obrtniško lice, ki je na ro- 155 bovih mesta prehajalo že v kmečki živelj. Tu je bilo okrožno sodišče za vso Dolenjsko, za velik del Dolenjcev pa okrajno upravno, politično in gospodar sko središče s kapiteljem in z velikimi, močno obiskanimi sejmi. Mesto je bilo pomembno tudi kot prometno vozlišče za ta del pokrajine, ki je prav v tem času vodila borbo za železnico in za postajo v Novem mestu. Važen za mesto je bil stari frančiškanski samostan, ki je za vso Dolenjsko oskrboval višjo gimnazijo z okoli 200 in glavno osnovno šolo z okoli 150 dijaki. Poleg njiju sta bili v Novem mestu še javna in privatna dekliška šola s skupno nekaj nad 70 gojenkami. Razen nekaj prostih poklicev in trgovcev so bili v mestu številni obrtniki najrazličnejših strok, najmočnejše pa so bili zastopani krčmarji. Novo mesto je bilo v tem času eno najbolj v nacionalni enotnosti pre bujenih in zavednih mest na Slovenskem. Nemci in nemškutarji so bili v veliki manjšini, saj je imel leta 1840 osnovani »Casino« le 70 članov, strelišče pa samo 26. Oba je številčno in vplivno presegala komaj pred letom dni ustanov ljena čitalnica, ki je imela leta 1868 že 110 članov. Kako majhna je bila poli tična moč in vpliv Nemcev, kažejo tri zaporedne, v dobrem letu izvojevane zmage novomeških narodnjakov: ustanovitev čitalnice, dosežena večina v me stnem odboru in visoka zmaga narodnega kandidata na deželnozborskih volit vah leta 1867. Citalniško življenje je bilo vsa ta leta zelo razgibano s številnimi prireditvami doma in z izleti na podeželje. Naprosili so celo gimnazijskega profesorja, domoljubnega jezikoslovca patra Ladislava Hrovata, da bi čital- niške člane učil slovenščine, na kar je on brezplačno pristal, vendar mu pro- vincial pouka ni dovolil. Izjemen položaj med vsemi mesti na Slovenskem je imela v Novem mestu slovenščina tudi kot uradni jezik, ki je bil na okrožnem sodišču in na vseh drugih uradih slovenski. Strankarska razdvojenost med klerikalci in liberalci ni bila niti najmanj fanatična; oboji so v vseh narodnih potrebah (ob volitvah in podobnem) nastopali enotno proti nemškutarstvu. Kakor je bilo Novo mesto narodno zelo zavedno, je bil tvidi položaj na novomeški gimnaziji precej drugačen od stanja na ljubljanski. Gimnazija je bila ustanovljena pod Marijo Terezijo leta 1746 in se je po svojih vodjih in profesorjih očetih frančiškanih vseskozi borila za svojo ve ljavo; izpopolnjena je bila šele leta 1855 po prizadevanju ljubljanskega škofa A. A. Wolfa. ki si je hotel s tem ustvariti širšo osnovo za vzgojo duhovniškega naraščaja. V času Tavčarjevega šolanja in že prej so jo vodili in poučevali na njej sami prepričani rodoljubi, ki so tudi v časih najhujšega germanizacij- skega pritiska kot profesorji skrbeli, da je njim zaupana mladina postala in ostala narodno zavedna. Ves pouk na šoli se je vršil že od leta 1849 dalje samo v slovenskem jeziku. Z lastnimi vzgledi narodnega udejstvovanja (prim. p. L. Hrovat in čitalnica!) ne le niso dijakom preprečevali udeleževati se na rodnega življenja, temveč so to celo radi videli. Razredniki so sicer po navo dilih z višjih mest vestno prebirali dijakom ukaze, ki so to prepovedovali, toda do kontrole, če se dijaki navodil drže, je bila dolga pot, prav tako kot niso nikdar kontrolirali in kaznovali prepovedanih obiskov dijakov višje gimnazije pri upokojenem in po oblasti očrnjenem profesorju Janezu Trdini, ki se je leta 1867 naselil v Bršljinu pri Novem mestu. Dijaki višješolci, pa tudi mnogi iz nižjih razredov, so po vzgledih nekaterih profesorjev prav radi obiskovali čitalniške besede in na njih celo sodelovali. Tako so dijaki višjih razredov postajali v narodnem, življenju Novega mesta že važen činitelj, ki je zlasti pri raznih volitvah živahno posegal v agitacijo, imel pristop v družbo narodno zavednih javnih delavcev, se s tem uvajal v javno politično delo in 156 užival pri prebivalstvu dokajšen ugled. Vodstvo šole tudi ni prepovedalo di jaških listov niti dijaških čitalnic, kot je bilo to v Ljubljani, in je dovoljevalo celo samostojne besede in slovesnosti. Sploh je vladalo med profesorji in dijaki dokaj družinsko, domače vzdušje, ki se je še posebno poglabljalo ob raznih pogostitvah, ki jih je dijakom prirejal frančiškanski samostan vsako leto na dan sv. Štefana in ob drugih priložnostih. V Novem mestu je Tavčar bival dve leti. V tem času je v šolskem letu 1866/67 izdelal četrti in naslednje leto peti razred gimnazije. Študij je na daljeval z isto marljivostjo kot v Ljub ljani (ocenjeno z »befriedigend« in »aus- dauernd«) in obe leti dosegel še boljše uspehe kot poprej: prvo leto je bil tretji obdarovanec, v peti šoli pa oba semestra najboljši dijak v razredu. Še nadalje je kazal največje zanimanje za zgodovino in zemljepis (»vorzuglich«, »ausgezeichnet«) pri profesorjih p. Regalatu Stamcarju in p. Rafaelu Klemenčiču, v vseh drugih predmetih pa je bil ocenjen z izenačenimi dobrimi ocenami (»lobenswert« in »vor- ziiglich«), razen v četrti šoli iz matema tike (j^befriedigend«) pri suplentu patru Inocencu Gnidovcu. Obe leti je Tavčar stanoval pri pri vatnikih. V četrti šoli pri posestniku Antonu Vertačiču, v peti šoli pa skupno s sošolcem Ignacem Klemenčičem pri ne kakšni dijaški gospodinji Klotildi Tenger. Razen s sostanovalcem Klemenčičem je ti dve leti gotovo največ občeval s sošolcem Ivanom Hohorčičem, s katerim ga je zlasti povezovalo sodelovanje v dijaškem listu, ki so ga izdajali kot četrtošolci. Vse počitnice je Tavčar preživel pri svojem stricu Antonu Tavčarju, bivšem kaplanu škofa Pogačarja, sedaj župniku na Raki. V nasprotje od strica Ignaca je bil stric Anton pristen podeželski župnik, na bogatem rakovskem župnem posestvu z njivami, hlevi in vinogradi na pol kmet, dobrodušen mož, ki je poleg domačnosti in priljubljenosti imel veliko smisla za umetnost in za vse lepo in blago. Z mladim, živahnim nečakom se je v tem času tako spopri jateljil, da ga je imel rad kot svojega sinu in ga kljub temu, da se je v izbiri poklica obrnil proč od semenišča in da sta si v poznejših letih tudi svetovno nazorsko prišla večkrat navzkriž, pri študiranju še vedno podpiral ter ga vsako leto vabil in z veseljem sprejemal na počitnice. Res, da bi tudi on rad imel nečaka duhovnika, toda ni mu delal sile ali odtegnil svoje podpore, ko se je Tavčar odločil za svetni poklic. Tavčar je zaradi tega strica Antona spoštoval in mu bil hvaležen, kar je v visokošolskih letih z obrambo strica pred napadom liberalcev tudi dokazal. Ti dve novomeški leti sta za mladega Tavčarja važni v vseh pogledih. Tu si je utrdil svojo nacionalno zavest, se prvič resneje poizkusil z literaturo in se odločil za svoj bodoči poklic. Ivan Tavčar kot osraošolec (Po originalu v loškem muzeju) 157 Nežno čuteča nacionalna čustva in ljubezen do slovenske domovine si je mogel petnajstletni Tavčar, željan znanja in omike, ob razmerah, ki so vladale ua novomeški gimnaziji in ob pogledu na visoko narodno zavest Novomešča- nov le Se povečati in utrditi. Prebujajoči se notranji svet živahnega dečka, ki se je pozneje razvil v široko klaviaturo občutij in strasti vseh odtenkov, od najnežnejše do najtrpkejSe, je mogel zdaj, po utesnjevanju njegovih prvih zunanjih manifestacij v strogih razmerah Alojzijevišča in kleriške vzgoje strica Ignaca, prvič popolnoma prosto zadihati in planiti med razgibano do gajanje okoli sebe. Ob še nadaljnjem resnem delu v šoli, ki mu je prineslo najlepše uspehe njegovih srednješolskih let. se je prav gotovo, zlasti v peti šoli. ko je prestopil med višješolce, v polni meri izživljal, če ne že v aktivnem poseganju v narodno življenje mesta, pa vsaj ob njegovem pasivnem doje manju, odobravanju in ob obiskovanju čitalniških prireditev. Vsekakor je v teh letih ustvaril močan temelj svoji narodni zavednosti in ob tem. čeprav mogoče sedaj še skrite, prve želje po javnem udejstvovanju. Gotovo je soglašal in prav verjetno tudi sodeloval pri pozdravni resoluciji novomeških dijakov, poslani prvemu slovenskemu študentovskemu zboru v Ljubljani. V novomeška leta datira ludi poglobljeno Tavčarjevo zanimanje za lepo slovje, ki si ga je gojil s povečanim čitanjem različnih domačih in tujih del. Iz tega časa izvirajo prvi znani njegovi literarni prvenci v četrtošoJskem dijaškem listu in v Slavjanskem jugu. Ob utrditvi narodne miselnosti pa si je Tavčar v teh letih pričel graditi prve osnove svojega ()olitičnega in svetovnonazorskega prcijričanja. Vplivan po delovanju narodno naprednih novomeških mož. ki so bili po političnem prepričanju liberalci, in po dojemanju gesel sodobnih nemških in drugih lite- ratov, ki so vse močneje izpovedovali in poudarjali smer naraščajočega me ščanskega liberalizma, si je ob zmanjšani kleriški vzgoji prejšnjih let in ob minimalnem tovrstnem pritisku strica Antona že v teh letih mogel pričeti oblikovati svoje preiJričanje v smeri osvajanja liberalizma. To. ki ga je že tedaj vodilo do prepričanja, da bog sveta ni pravično ustvaril in da bi on sam storil to čisto drugače, in njegov mladostni, romantičtio čustveni značaj, ki se že v prvih literarnih začetkih izraža v globoki zasanjenosti, idiličnosti. v opiso vanju ljubezni, temnih čustev in tragike, ga je usmerilo, da se je v teh letih odpovedal namenjenemu mu duhovniškemu stanu. Odločitev sicer ni bila po volji ne staršem ne stricu Antonu, vendar mu kljub temu niso nasprotovali niti mu ni stric Anton odpovedal svoje podpore pri nadaljevanju šolanja. S šolskim letom 1868/69 je Tavčar zopet odšel na gimnazijo v Ljubljano. Morda zaradi tega. ker je veljala novonu^ška gimnazija za kvalitetno manj vredno, najbolj verjetno pa iz želje narodno in literarno prebujenega mladega Tavčarja, da bi bil bliže centru kulturnega in političnega življenja Slovencev. Obdobje od druge polovice pa do konca šestdesetih lel in ob nastopu sedemdesetih let je na Slovenskem potekalo v znamenju propadajočega vpliva konservativne politike oficialnega slovenskega vodstva na ljudske množice v kulturnem, družbenem in političnem življenju ter ob naraščajočem poudar janju koristi slovenskega naroda in vse odločnejšem samostojnem nastopanju mlajše. zrcvolucLoniranim načelom meščanskega liberalizma sledeče genera cije, ki je lx)lj in bolj utrjevala svoj kulturni in politični vpliv. Konservativci 158 so prav v zadnjem času z glasovanjem za dualizem dali najznačilnejši pečat svoji, ostrim in jasnim načelom koristi slovenstva izmikajoči se politiki po biranja ustavnih drobtinic s prikrojevalne mize avstro-pruskega aristokrat skega in nemškega nacionalno-liberalnega hegemonizma. Značilno geslo tega časa: »Ali bomo Prusi ali pa Rusi!« je v protiutež reakcionarni konservativni politiki preko poudarjanja programa Zedinjene Slovenije in vseslovanstva na taborih in na drugih kulturnih in političnih manifestacijah vodilo napredno prebujeno mlajšo generacijo slovenskega naroda do utapljanja v rusofilskem panslavizmu in v idejah slovensko-hrvatske in južnoslovanske kulturne in politične skupnosti. Za te ideje so se prav posebno navduševali visokošolci in višji gimnacijci, ki so prvi izrekli staroslovenskim poslancem nezaupnico in prav v tem času in znamenju sklicevali poleti 1868 svoj prvi in leto nato drugi študentski zbor. Protinarodna politika vodstva in osebja na gimnaziji v Ljubljani je v letih med Tavčarjevo odsotnostjo in tudi pozneje še ostreje šla po jjoti raznarodo vanja in političnega pritiska na slovenske dijake. Profesorji so pazili zlasti na višješolce, vodstvo pa je najstrožje prepovedalo dijakom udeleževati se kakršnih koli političnih shodov. Tako so tiste, ki so se udeležili vižmarskega tabora konec šolskega leta slabo ocenjevali, jim onemogočili opravljanja ma ture in jih pri izpitih metali, za tiste, ki so se bili udeležili študentovskega shoda pa je veljala ravnateljeva beseda, da se je s tem dejanjem vsak dijak sam izključil iz šole. S tem in z ovajanjem dijakov pri deželnein sodišču je vodstvo gimnazije skušalo zatreti vsakršen stik in sodelovanje dijaštva z oživ- Ijajočini se javnim narodnim življenjem. Kako načrtno je izvajalo germani- zacijo in kako močno je dušilo vsako iskro narodnega delovanja dijakov T notranjem življenju na zavodu, pa je najboljši dokaz, prvič, neupoštevanje slovenščine kot obveznega šolskega predmeta, kateremu sta bili dodeljeni le dve uri na teden in še ti sta zaradi takšnega ali drugačnega vzroka gimnazij skega vodstva navadno odpadli, in drugič, stroga kontrola, ki je s kazenskimi' ukrepi zatirala v tem času pojavljajoča se dijaška društva in zaplenjevala ter strogo prepovedovala izdajanje dijaških listov. Položaj na gimnaziji se je z odhodom dotedanjega ravnatelja dr. Mitteisa pod novim ravnateljem Jakobom Smolejem. ki je. čeprav nerad, govoril in pisal tudi slovensko, nekoliko izboljšal. Izmed profesorjev je dr. Ahn. ki je bil med najbolj popularnimi in priljubljenimi na gimnaziji, vzpodbujal dijake k omiki in pridnosti, medtem ko je bil med najnepriljubnejšimi dr. Honig. prof. Pirker pa je že celo pod grožnjami izrabljal dijake pri ueniškutarski volilni agitaciji. Najhujši terorist na gimnaziji je bil še vedno prof. Heinrich, čigar javni izpadi proti Slovencem in slovenščini so bili pri dnevnem pouku že običajna stvar. Nastopal je proti sklepom vižmarskega tabora, kot vodja gimnazijske knjižnice je zaprl vsem slovenskim knjigam pot vanjo in iz nje, silil dijake citati samo nemška dela, ustanavljal z nemškimi in nemškutar- skimi dijaki nemška dijaška društva — »šolo velikonemških .zukunftspoetov'« — in celo dijakom na domovih zapicnjeval slovenske liste. Ko so mestni od borniki sprožili predlog, naj bi s šol odstavili učitelje, ki mladino »v narodnih rečeh dražijo« in je dr. Zarnik deželnemu zboru predlagal premestitev pro fesorja Heinricha, je ta v bojazni za svoje mesto po nekem sedmošolcu brž pričel med dijaki pobirati podpise za zaupnico, kar pa so razen nekaj Nemcev vsi odklonili. 159 Ze nezaupnica prof. Heinrichu potrjuje Levčevo izjavo, da je bila »ta mla dina... vsa druga od one, ki je bila pred dvemi, tremi leti na gimnaziji. Se danja ima več domoljubja in navdušenosti«, ki se je kljub profesorskemu terorju širilo in jačalo. Dijaki so se pričeli resneje zanimati za narodna javna vprašanja in ustvarjati dijaška društva, ki so, kljub črtanju politične dejav nosti iz svojih programov, prav preko rastočega zanimanja in aktivnega delo vanja na leposlovnem polju posredno krepila njihovo politično miselnost, ki se je v pretežni meri oblikovala v smeri močne nacionalne zavesti in meščan skega liberalizma. Z vso mladostno vnemo so zapadali sanjavim idejam južno- slovanskc in zlasti vseslovenske skupnosti, po vseh svojih močeh pa podpirali narodne kulturne ustanove, prebirali Janežičev Glasnik, nabirali naročnino na Cvetje, se navduševali nad Stritarjevimi spisi, katerih avtor jim je postal najljubši in najveljavnejši slovenski pisatelj, si čimprej želeli izida Mladike in drugih Jurčič-Stritarjevih del itd., poleg tega pa se literarno šolali ob tujih, zlasti nemških klasikih in izdajali svoje dijaške liste. Tako so četrtošolci leta 1866/67 imeli list Slovenski mladenič, šestošolci pa leta 1867 pod vodstvom Ivana Resmana in Janka Kersnika skrivno mednarodna literarno drvištvo. Kljub prepovedi vsakršnih dijaških društev in listov, je sedmošolec Kersnik naslednje leto izdajal listič Kres in ustanovil dijaško literarno društvo, ka terega glasilo je bil list Vejica. Največji uspeh na področju narodnega delo vanja pa so ljubljanski gimnazijci dosegli, ko so kljub oviram šolskega vodstva v februarju 1869 priredili v čitalnici Prešernii in Vodniku na čast in v korist Vodnikovemu spomeniku tako dovršeno besedo, da jim je poleg velike hvale v časopisju celo slovensko politično društvo »Slovenija« na svojem občnem zboru soglasno izreklo posebno zahvalo. V času svojega drugega, triletnega bivanja v Ljubljani je gimnazijec Tavčar od jeseni 1868 do poletja 1871, prvo leto kot tretji, driigi dve leti kot četrti obdarovanec, izdelal šesti, sedmi in osmi gimnazijski razred in bil po odlično opravljeni maturi konec šolskega leta 1871 priznan za zrelega abi- turienta. Ocene so se mu kot vedno tudi ta leta gibale med najboljšimi. Vtem ko pazljivosti niso več ocenjevali, je imel duševno dojemanje ocenjeno kot >dobens- wert«, v osmi »cntsprechend«. marljivost pa razen »befriedigend« v 1. semestru 6. razreda vedno kot »ausdauemd«. Od obveznih predmetov je poleg sloven ščine, ocenjene pri prof. Jos. Marnu ob enkratnem »lobenswert« (v 1. polletju osme šole) sicer vedno kot »vorziiglich«. kazal največje zanimanje in dosegal najboljše uspehe (vedno »vorziiglich«) pri nemščini (zadnje leto celo »ausge- zeichnet«), zgodovini in zemljepisu pri profesorju extra statum in svojem razredniku v šesti šoli Antonu Heinrichu. v naravoznanstvu pri prof. Valen tinu Konšku v petem in v fiziki v zadnjih dveh razredih, ki jo je poučeval januarja 1869 iz gimnazije v Kranju prišli prof. Mihael Wurner. v šolskem letu 1871 določen za gimnazijskega delegata pri vpoklicani gimnazijski ko misiji na Dunaju in imenovan za člana izpitne komisije za ljubljanske osnovne in meščanske šole. Poleg obdržanih ocen »vorziiglich« iz verouka pri katebetu in nadzorniku za višjo gimnazijo, svojem bivšem predstojniku v Alojzijevišču dr. Janezu Gogali, ki ga je zaradi njegove obolelosti v 2. semestru sedme šole kot suplent nadomeščal vikar in stolni kaplan Kari Klun, je ta leta izboljšal ocene iz matematike (»lobenswert«, »vorztiglich«) pri prof. Jožetu Nejedliju, ki ga je v sedmi in osmi učil tudi propedevtiko (>vorziiglich«, »ausgezeichnet«). 160 Razmeroma slabše pa je bil ocenjen iz latinščine in grščine (poleg »lobeiiswert« pretežno »befriedigcnd«), prve pri profesorju extra statum in razredniku zad njih dveh let Antonu Skubicu, druge pri vodji zavoda in z letom 1871 imeno vanem ljubljanskem okrožnem inšpektorju Jakobu Smoleju. Poleg teh ob veznih predmetov je Tavčar v šesti in sedmi šoli posečal prosti predmet steno grafijo ( vorziiglich«). katero je jjoučeval prof. Heinrich, samo v šesti pa pri prof. dr. Karlu Ahnu italijanščino (»lobensvvert« in »vorziiglich«) in prosto ročno risanje {»]obenswcrt«) pri profesorju višje realke Filipu Frolichu. Yes čas svojega drugega ljubljanskega obdobja je Tavčar stanoval pri krznarju Juriju Kobilci v Blatni vasi št. 10(). Ob počitnicah je redno zahajal k stricu Antonu na Rako, pogosteje kot vsa dosedanja leta pa tudi, ker tedaj še ni bilo gorenjske železnice, kar j)eš domov v I''oljane. Ta leta je poleg po moči strica Antona ])o hišah inšlruiial ljubljanske dijake in se mogoče prav ob tem spoznal z dvema dekletoma, z Ano Zeschko in s hčerjo grofa Vincenca Thurn-Valsasina Melanijo. ki ju je kot višješolec rad videl. V počitniški čas teh let spada tudi ljubezen z Ano. najmlajšo hčerjo enega največjih poljanskih kmetov Vidmarja. Čeprav je bila vgoja ljubljanskih profesorjev usmerjena prav v obratno smer in cilj kot vzgoja novomeških patrov, vendar njen vpliv ni mogel bistveno spremeniti že utrjenega narodnega mišljenja mladega Tavčarja. Ves ponem- čevalni vpliv se je mogel usmeriti le v poglobljeno zanimanje za nemško in za tuje leposlovje v nemških prevodih, in sicer zlasti v času. ko je bil vodja šolske knjižnice prof. Heinrich, ki je te vrste literaturo izrazito propagiral. Ob tem se je Tavčar tako dobro nuučil nemškega jezika, v govoru in v pisavi, da je bil v tem predmetu eden najboljših dijakov v razredu, o čemer priča v časniku Laibacher I agblatt objavljena nemška šolska naloga, ki da tudi misliti, da so bili odnosi med njim in njegovim profesorjem nemščine Hein- richoni kolikor toliko ])rijateljski. Najljubše čtivo mu je bil. kakor večini di jakov njegovih let. Shakespeare. Verjetno pa je, da je pod vplivom Kersnika, ki je bil im Soli za razred pred njim in s katerim je gotovo občeval, saj je bil njegov ndajši brat Tavčarjev sošolec, že ta leta prebiral tudi Viljema Draperja zgodovino evropske civilizacije in H. T. Bucklejevo zgodovino civilizacije na Angleškem. Na oba se je skliceval malo pozneje v svojih spisih in člankih ter se izražal zlasti za pristaša idej kavzalnostnih pogojev zakonov narave pri kulturnem napredku človeštva, ki jih je razširjal Buckle. Z zanimanjem je proučeval kranjsko zgodovino po Valvasorju, Dimitzu itd. in mogoče že sedaj, nekaj let pozneje pa prav gotovo, segal tudi po svetovnih zgodovinarjih Bun- senu. Diickerju, Scherru in drugih. Čtivo klasikov in svobodomiselnih avtorjev, lekcije prof. Heinricha iz liberalizma, svobodno narodnostno nastopanje mladoslovenskih politikov in študentov ter tudi v slovenski javnosti uveljavljajoča se Liberalna načela —- vse to je bilo kaj primerno za dopolnjevanje in poglabljanje miselnosti mla dega Tavčarja, ki si je bil v smislu teh načel že zgradil primerno osnovo in si jo. vedno stremeč po znanju, z vnemo dalje razvijal. Verjetno je že v višje šolskih letih gojil željo po javnem nastopanju, za kar je dobival prve vaje v govorniških nastopih in temah pismenih nalog v sedmi in osmi šoli, ter se v namenu, da bi tudi v svojem bodočem poklicu in pri delu za narodno stvar mogel svobodno in neodvisno razvijati pridobljena načela, kot abiturient od- 11 Loški razgledi 161 ločil za juridični študij. Že sedaj je pri domačih v rojstni vasi kot študent in bodoči p:ospod. čigar zunanji znak so bili dolgi lasje in brada, užival ugled in spoštovanje. Mogoče je bil prav on iniciator narodnega dejanja poljanskih kmečkih fantov, ko so ob agitaciji za občinske volitve leta 1869 postavili sredi vasi visok mlaj ter navdušeni po vižmarskem taboru obesili nanj slovensko zastavo z narodnobudninii napisi. O kakem lavčarjevem sodelovanju v tedanjih dijaških društvih in listih nimamo nobenega podatka, vendar moremo po nekaterih zvezah upravičeno sklepati, da narodno jirebujeni dijak po vsej verjetnosti ni stal dijaškemu gibanju na strani, ali da celo zanj sploh ne bi vedel. Kot sošolec Josipa Kers nika, brata Janka Kersnika, ki je bil v teh letih duša Asega narodnega gibanja dijakov na ljubljanski gimnaziji, je tudi Tavčar preko njega prav gotovo iz vedel za Jankovo organizatorsko delo med dijaki, se z njim spoznal in spopri jateljil. In če je bil Kersnikov prijatelj, mar ni mogoče, da bi bil tudi član njegovega dijaškega društva in da bi sodeloval pri lističih Kres in Vejica, ki ju je izdajal Kersnik? Dokaz, da se je ndejstvoval v dijaškem gibanju v Tjub- Ijani, kakor tudi. da je bil med vodilnimi dijaki že v Novem mestu, je dejstvo. da so ga. ko se je kot abiturient na poti k stricu na Rako mudil v Novem mestu, povabili zbrani novomeški študentje, med njimi tudi filozof Fran Suklje. in višji gimnazijci v svojo družbo in mu napivali. V podkrepitev mnenja o sodelovanju v dijaških listih pa govori dejstvo, da po objavi v novo meških letih ne naletimo v tem času v nobenem izhajajočih listov na njegovo sodelovanje. To zadnje bi na drugi strani govorilo tudi za to. da je poleg intenzivnega študija večino svojega prostega časa porabil bolj za prebiranje leposlovnih del in za svoje šolanje ob njih. kot pa za lastno literarno delo. Ob predelovanju svojih literarnih prvencev je postal saniokritičnejši in so se mu verjetno tudi nova dela. katera je v tem času prav gotovo napisal, zdela še preslaba za objavo. Prav nemogoče bi bilo namreč sprijazniti se z mislijo, da po prvi objavi, ki je prav gotovo močno podžgala njegovo mladostno ambicijo, do pisateljskega razmaha v visokošolskih letih vsa zadnja višjegimnazijska leta literarno sploh ne bi bil aktiven. VI Ivan Tavčar je bil kot dvajsetletni abiturient lep, visokorastel fant s krepkimi prsi in močnim tilnikom, z lepo in pravilno rezano glavo, obdano z dolgimi, gostimi, temnimi kodri. Čeprav ni bil plesalec niti pevec, se je v družbi s svojo razgibano temperamentno naravo in govorniško nadarjenostjo, ki jo je dopolnjeval zvonek bariton in bujna, pesniških besed polna dikcija, vsakomur takoj priljubil. Bil je, vseskozi odličnjak, dobro podkovan v vseh občih stvareh, s posebnim zanimanjem za zgodovino in naravoznanstvo pa si je pridobil poglobljeno znanje z obeh področij. Politično je bil odločen narod njak liberalnega kova. ki se je poleg vseslovenstva prej nagibal k jiižnoslo- vanstvu kot v panslavizem. katerega pristaše je imenoval »Tatare in Sloven cev Uskoke«. V tej smeri si je izbral tudi poklic in si začrtal pot bodočemu javnemu udejstvovanju. Njegova bujna domišljija in široka narava, nagnjena precej v sentimentalnost, je v vsej celovitosti mogla dajati notranji odmev iz priljubljenih romantičnih literarnih vzornikov dojetim idejam in se v njih v polni meri pasivno in aktivno izživljati. Dobri šolski uspehi, ki so izvirali iz prirojene nadarjenosti in ki so ga spremljali vsa leta. so mu verjetno vcepili 162 občutek nekakšne vzvišenosti nad drugimi in ponosa. Oboje se je ob prvih literarnih uspehih še ojačalo in bilo tudi pozneje vedno znamenje Tavčarjeve visokosti in nekakšne distance do drugih, ki je imela za cilj, obdržati njegovo veljavnost, luij bo na kulturnem ali na političnem polju. Kot precej svobodo miseln liberalec je bil že tedaj politični nasprotnik konservativne in klerikalne politike, vendar vseskozi lojalen in nikdar ne protiverski. V jedru vsega pa je ležala globoka in iskrena ljubezen do domače zemlje, ki je strastno sovražila vse in vsakogar, ki bi se ji v najmanjši meri izneveril in ji kakor koli skušal škodovati. O p o 111 b a Tu objavljeni koncept monografske obdelave Tavčarjevega šolanja v Ljubljani in v Novem mestu je izdelun na podlagi splošne literature, kot so .S])erans-Kardelj, Razvoj slovenskega nnrodnega vprašanja, Ljubljana 1959. Ivan Prijatelj, Janko Ker snik, njega delo in doba. Ljubljana 1910—1914.Izidor Cankar, Obiski (Dr. Ivan Tavčar), Ljubljana 1920, Prijateljevi uvodi in ojjombe k Tavčarjevim Zbranim spisom, časopisi in časniki ustreznih let in sama jjisateljeva dela ter z uporabo naslednjih natisnjenih oziroma arhivalnih virov: .Sekolovski. Narodne učilnice, kako so bile in kako bi naj bile, N 1860. 2>6. — Jankovič, O nižjih šolah, N 1861. 568. — .'šolski program za Slo vence glede ljudskih in srednjih šol, N 1861, 568. — Sekolovski, Šolske reči. N 1861, 292-5. — Verzeichniss iiber den Fleiss samtiicher Normal-Schiiler an der k. k. Muster- Hauptschule zu Laibach nach beendigten crsten (zueiten) Semester 1862, 1865. (Arhiv učiteljišča v Ljubljani.) — Ivan Hribar. Moji spomini I. — L. P.. Prvi pouk. SN 1921, št. 192. — Podatki o ljubljanski normalki: N 1862. 269. 290-1: N 1865. 289. 1.-. O našej gimnaziji. S 1866, št.6,7. — Sokolovič, Zakaj se je ljubljanski gimnazijski sokol na kol obesil, S 1866. št.12. — A. B.. :>Novice< — Schmierhlatt. profesor Heinrich in nemški klasiki. S 1866, št. 48. — -?-. Razlogov zastran zakasnjevanja gimnazijskih katekizmov ni! G. prof. Heinrich in pa g. pevovodja Nedved. S 1866. št.50. — -b-. Se danji gimnazijski ravnatelj in pa nekatere pobožne želje visoki vladi na premislek!, S1866. št. 55. — Podatki o ljubljanski gimnaziji: N 1866, 151. 162-5. 171, 195, 254-5; N1864. 174, 260. 514: N 1865. 59, 255, 500-1. 515-4. 345. 422. 430: SN 1868. št. 30, 32, 59, 44, 51. 52. 53. 58. 96: N 1868. 1.48. 49: SN 1869. št. 22. 24. 27. 51. 60. 64. 68. 81. 89, 90. 91. 127, 128; N 1869, 1.7. 8. 9. 10. 11; N 1870. 1. 14. 20. 35. 38. 59. 40. 41: N 1871. 1.35. 44: SN1871, št. 27, 89. 91. 93. 95. — Ivan Prijatelj. Leto 1868 v slovenski literaturi. RDHV V-VL 407-9. — Lections-Plan 1853. Program... d. akad. Gvmn. zii Laibach 1855. — Jahresbericht des kais. kčinigl. Obergym. ^ums zu Laibach veroffentlich am Schlusse des Schuljahres 1864. 1865. 1866. 1869. 1870. 1871. 1872. — Gvmnasium in Laibach. Katalog der 1. a. II. a. HI. a. VI. a. VIL a. VIII. a Classe voni Sciuiljahr 1864, 1865. 1866, 1869, 1870, 1871. (Arhiv klasične gimnazije v Ljubljani.) — Verzeichniss der Gimnasial-Schiiler, welche um die Aufnahme in das heilige f. b. Diozesen-Knaben- Seminar bitten, 1864. (Ljubljanski škofijski arhiv.) — Verzeichniss der Zoglinge des fiirstbischbflichen Collegium Alovsianum. welclic um die fernere Belassung im Insti tute bitten. 1865. (Ljubljanski škofijski arhiv.) — Katalog ftir die Zoglinge des fiiTstbi- schiiflichen Alovsianums in Laibacli vom Schuljahre 1864/5. 1965/6. (Ljubljanski ško fijski arhiv.) — Geldrechnung des Coll. Alovsianum 1. X. 1864—1. X. 1865. (Ljubljanski škofijski arhiv.) — Dr. Jos. I.csar. Doneski za zgodovino Alojzijevišča, Zgodovinski zbornik, priloga Ljubljanskemu škofijskemu listu 1869. — Ivan Vrhovec. Zgodovina Novega mesta. V Ljubljani 1891. — Aleksander Hudavernik. Spomini na Janeza Trdino. LZ 1915. 206. — O razmerah v Novem mestu: S 1866. št. 9.85; N 1866. 26. 102, 150. 282-5. 364. 390: S 1867. št.25. 29. 57: N 1867. 51. 64. 72. 106. 114. 115. 122, 140, 214. 348: N 1868. 1. 1. 2. 13: SN 1868. št. 50. — P. Rafael Klemenčič. Chronologische Darstel- lung der vichtigeren die Stadt Rudolfswerth« betreffenden Daten, mit besonderer Beriicksichtigung des Franciskaner-Convents. Kurze Statistik der Stadt Rudolfsvverth. Program des kais. kiin. Obergvmnasiums zu Rudolfsvverth (Novo mesto) veroffentlich am Schlusse des Schuljahres 1868. — Program des kaiserl. kčinigl. Gvmnasiunis zu Rudolfsvserth (Novo mesto) am Schlusse des Schuljahres 1867. 1868. — Izpisek iz kataloga novomeške gimnazije za leto 1867. 1868. (Po prepisu prof. Karla Bačerja iz Novega mesta, za kar se mu najlepše zahvaljujem.) — Podatki o novomeški gimna- 163 ziji: N 1867, 122, 288, 358-9: N 1868. 1.7. 34, 51: SN 1868, št. 106. — Iz Poljan pri školji Loki, SN 1869, št. 90. — Fran -Šuklje, O prijatelju Tavčarju, SN 1921, št. 192. — Dr. Da nilo Majaron. Dr. Ivan Tavčar — narodov odvetnik, SN 1921, št. 192. — Dr. Ivan Pri jatelj, »Mladoslovenci« in »Mlada Evropa«, LZ 1924, 755 (opomba). — Del Tavčarjeve knjižnice z Visokega v škofjeloškem muzeju. — Opombe urednice Marje Boršnikove v Tavčarjevem Zbranem delu so le delno upoštevane. R e s u m e IVAN TAVČAR LYCEEN Vers la fin de TaTinee 1861, Ivan Tavčar, qui avait alors dix ans, vint a Ljubljana pour y coutinuer ses etudes. L'atiteur anaivse brievemeut la situation culturelle et politique de rčpoque, en doniiant une attentiou speciale a lenseignement priinaire et secondaire. Au cours des annees 1861/62 et 1862/63, Tavčar fit la troisieme et la quatrieme classe de Tecole člementaire. et de 1863 a 1866 les trois premieres classe ilu lycee. D'apres ranalyse de ses resultats scolaires. il fut toujoiirs parmi les elčves les mieux notes. Pendant les deiix dcrnieres annees. il etait interne au «Collegiuni AIoy- sianiim* qui etait un etablissement de Teveclie, et tout ce temps son education etait surveillee par son oncle. le prčtre Ifrnac- lavčar. En automne 1866, Tavčar quitta Ljubljana pour Novo mesto, s'installa chez tin autre oncle, le prčtre Anton Tavčar, et v fit la quatrieme et la cinquieme classe du lycee. L'uuteur analyse la sitttation generale daus cettc ville. et specialrinent celle qui refinait au Ivcee des peres franciscains; Tavčar fiit, la aussi, un des meilleurs eleves. Cest de cette periode que datent ses premiers essais litteraires. En automne 1868 Tavčar revint a Ljubljana ovi il termina le lycee et passa en 1871 son examen de maturite. L'autcur anaivse la vie sociale a Ljubljana, la situation qui regnait att Ivcee en ce temps-la. et les resultats scolaires de Tavčar qui etaient, comme toujotirs, brillants. L'auteiir indique la ])ossibilite des travatix litteraires et des autres activites de Tavčar au cours de ces dernieres annees scolaires, et il termine en esquissant le portrait exterieur et intime du ftilur ecrivain a la fin de ses etudes secondaires. 164