-----    173    -----
Jezikoslovne stvari.
Ka-kavcem.
Za poduk in kratek čas.
Ce bi hoteli vse slovenske lokalizme v književni nas jezik vpeljati, res, da ne vemo, komu bi bila podobna pisava naša. Namesti da se čedalje bolj bližamo narečju naših južnih bratov, ^se po tacih vsilnikih čedalje bolj ločimo od njih. Čeravno so pisalci onega k a, ki ga je menda g. Božidar Rajč hotel vriniti slovenski pisavi, le bele vrane, je vendar pri tem k a to smešno, da ga v rokopisih svojih (o tisku tukaj ne govorimo) nekteri taki rabijo, ki niti dveh vrstic ne umejo pravilno slovenski pisati. Menda si mislijo, da zdajci so že mojstri slovenščine, ako jim iz peresa skaka k a na papir!
Ob pravem času je tedaj, da je nedavno gosp. St. Kociančič ka-kavce v „Glasu" malo požgačkal. Raz-loživši nektere oblike, nad kterimi se je ranjki Hladnik nekdaj zelo hudoval, pride do ka-kavcev tako-le:
„Po sreči je ta gospod vže osem let pod rušo; če ne, kaj bi počenjal zdaj, kako bi se še le hudoval nad ka-kavci, baš-evci, barem-ovci in enakimi — Hladnik bi rekel — spakami? In res, kdo bi bil Isedaj si le misliti mogel, da se bode ka pisalo namesti da! Ali ni to v resnici spaka, ki pači naš sicer lepi jezik?   Pustimo baš in barem, — oboje čisto turška
beseda; menda nimamo vže dovolj tujk, starih in mlajših, v slovenščini, da moramo še ti dve med seboj gledati? Pa k a, iz kterega kota je ta spaka na beli dan prilezla? In, je li v resnici prava slovenka, in ne la-hinja che (beri ke) v slovenski obleki? Lah pravi: us diši, che vegnirai doman z= pravim vam, k a pridem jutre; naj reče, kdor količkaj estetično čuti: je li blagoglasneje k a pridem, ali pa da pridem? In s tako spako se še naš ,,Glas" lepša?! Prosit! „Novice", ako se še prav spominjam, so v neki svoji številki (škoda, da je nimam zdaj pri rokah!) temu k a prav pokadile, kakor mu gre, in veselilo me je prav zares, tako obsodbo tega novaka v tem poštenem časniku brati; mislil sem si: no! zdaj pa pojde tudi k a rakom žvižgat, in mi se tega mrčesa znebimo. Pa prazne sanje! „Narod", „Soča" in nazadnje še naš „Glas" *) le naprej v enomer kakajo.
Ko smo da namesti poprej navadnega de sprejeli, se je govorilo in pisalo tako-le: ker Bošnjaki, Srbi in Hrvatje da govorijo in pišejo; ker treba, da se mi Slovenci z drugimi južnimi Slovani, kolikor mogoče, tudi v jeziku in pisavi, ako ne popolnoma še, vsaj nekoliko zedinimo, ali vsaj bližamo, tedaj moramo da pisati, tem bolj, ker se tudi med Slovenci na več krajih da tudi v resnici govori. In da se je sprejel, naj se je Hladnik repenčil zoper to, kolikor je hotel; in da se zdaj piše od vseh, ki kaj slovenski pišejo.
Pri tem nismo še ostali. Govorilo in prigovarjalo se je, da naša sklanja prilogov na i ga, imu, i m itd. in a m v množnem, in ama v dvojnem pri imenih ni prilogih, mora se opustiti in zamenjati s sklanjo na ega, emu, em, o m, orna itd. prvič, ker ta poslednja sklanja kot proniminalna sklanja prilogov, se bolje strinja s sklanjo zaimena i, jego, jemu itd. kakor navadna na i, i ga, imu itd.; vdrugič, ker se tako bolj bližamo Hrvatom in drugim Jugoslovanom, ki sklanjajo na pr.: dobri, dobroga, dobromu itd. še bolj pa Cehom, ki isti prilog sklanjajo dobreho, dobremu itd. In tudi to se je sploh sprejelo, tako, da so zdaj vsi se te pisave poprijeli. Rajni Hladnik je tudi tu zastonj vse svoje moči napenjal, a nič ni opravil.
V naših novejših časih se sploh vže piše dajalca, pisalci, pripovedovalci itd. namesti do zdaj navadnega dajavca, pisavci, pripovedovavci itd. Ta pisava se da opravičiti s tem, da taka imena iz de-ležja dajal, pisal, pripovedoval itd. izhajajo. Zato se taki pisavi tudi nobeden ne protivi.
Ali se bo tudi z besedico k a taka godila? Ali je kedaj upati, da jo bodo vsi sprejeli? Tega verjeti nikakor ne morem, kakor se tudi vidi, da jej nasprotovalo vsi, kterim je za pravi napredek našega narečja v resnici mar, in ki ne posnemajo slepo vsega, kar kdor koli reče ali piše, ampak hočejo Še le poprej videti, je li novica vredna, da se sprejme, ali kaj. Po „Novicah" se neki v nekterih krajih (ali le v enem kraji?) ta nesrečni k a govori, in ni nič druzega, kakor ca pri tako imenovanih čakavčih. **) Ako je to res (dvomil ne bom nad tem, ker dobro vem, da se tu pa tam k namesti Č, in Č namesti k izgovarja), ali moramo zastran tega koj vsi se temu novaku odkrivati ter ga   v splošno   rabo   sprejeti?    Lokalizmov  moramo   se
*) „Glas" k a ni rabil v glavnih spisih; kolikor se spominjamo, smo ga le tu in tam v dopisih pustili.
Vred. „Glas-a".
**) Kar mi Slovani kaj ali kej rečemo, izgovarja se v Istriji večidel ča, pri drugih Hrvatih in Srbih sto. Od tod izhaja, da se mi Jugoslovani delimo vkajkaveeali ke-kavce, v čakavce in štokavce.                             Pis.
ogibati, in še provincijalizmi dobivajo le težko, kakor bi Nemec rekel, svoj „Burgerrecht".
Dalje, ali se s tem, ko k a pišemo, ali celo govorimo, kaj bližamo drugim Slovanom? Povejte mi vi, ki ste k a z obema rokama vže objeli, v kterem slovanskem narečji nahajate kaj takega? Jaz sem vže marsikaj bral, staroslovensko, rusko, bulgarsko, srbsko, bosniŠko, hrvatsko, slovaško, moravsko, češko, poljsko, lužičansko, kašubsko, in v nobenem teh jezikih nisem te spake našel. Ali ste jo vi našli? Veselilo me bo, ako me v tej reči malo podučite. Ako jej pa tudi vi še sledu ne najdete, zakaj bi jo mi imeli sprejeti — edini med vsemi Slovani?!
Likajmo svoj jezik, cedimo ga, kolikor moremo, bogatimo ga; pa izruvajmo plevel in vso nesnago nepotrebnih tujk, al čudnih in neslanih lokalizmov, aa nam kak drug Prešern ne zapoje zopet svojega:
Ne bodmo šalobarde itd.
------     174   ------