


□ □ □

Knjižnica

.SVOBODNE MISLI

u


2. zvezek

□ □oaaoooooao

Primož Trubar in naša
reformacija □ □ □ □ □

Izdala Slovenska sekcija
..Svobodne Misli"

m

v *  Ljubljani 1908 ? v

. . ; ■■ ■■ ■'! V./«

Tisk J. Blasnika’ rlasf; v Ljubljani. , ?


Knjižnica »Svobodne Misli“

t

v r ..^

Primož Trubar

v '' 7  ' • ••ov

in naša reformacija

v v v

Kulturno-historična študija

9z p.

k)Ož{gA/l(p


Šestnajsto stoletje je bilo zlati
čas zgodovine naSega naroda,
celo dvestoletna doba svobod¬
nega slovenskega vojvodstva se
ne more temu stoletju na stran
postaviti. V vseh obzirih je do¬
sege! takrat naš narod visokost,
kakoršne ne prej, ne pozneje.

(Janez Trdina:  Zgodovina
slovenskega naroda. 1866 .)

mo narod klerikalen, zasužnjen, hlapčevski.
Nimamo vere v svojo silo, nimamo nade v
svojo bodočnost, nimamo ljubezni do sebe in
do svojega. Hodimo nejasno pot do nejasnih
ciljev. Nejasna nam je naša preteklost — nismo še
napisali svoje zgodovine, nejasna nam je naša sedanjost
— nimamo globoko začrtane poti, nimamo smotrenega
dela, nejasna nam je naša bodočnost — nimamo
določene smeri kod in kam. Ampak iz prvega sledi
vse drugo, v tem in s tem se ubijajo naše sile, tu
omahuje naša vera, od tod prihaja naš obup, tu upada
navdušenje brez zavedne ljubezni. In od tod prihaja,
da smo to, kar smo: narod hlapčevski, sužnji, klerikalci.
Lahko je zapeljati narod, ki samega sebe ne pozna, ki
ni našel v sebi svojega življenjskega smisla. In tako
se je zgodilo, da je ona lepa zemlja, ki jo nazivamo
svojo domovino, postala žrtev izsesavajočih tujcev, da
je narod, ki ga imenujemo naš narod, postal hlapec
tujega gospoda, da je naša sila stopila v službo, tujcu
na pomoč, sebi v pogin. In tako se je zgodilo, da je

3

l*

zavladal nad slovensko zemljo tuj, nam nasproten duh,
duh ponižujoči in uničujoči, da je narodu postal ideal
Dunaj, Lurd in Rim. In takd težišče vsega narodovega
mišljenja ni bilo v narodu, ampak daleč zunaj izven
naroda, in to se pravi: smo hlapci. In tako se je zgodilo,
da je zavladala nad celo domovino črna tema, družba
ljudij, ki jih je rodila sicer slovenska mati, a stopili
so v službo tujstva in so potegnili narod za seboj.
Njih ideal je: skozi Dunaj v Rim, in tja vlečejo ubogi
hlapčevski narod, da ga usužnijo tujcu. Oni imajo
začrtano pot, jasen cilj. Tam v Rimu, kjer sedi večni
papež na prestolu, tam naj pade narod slovenski na
kolena in moli. Tam je rešitev: tam na Dunaju, v
Lurdu, v Rimu. In pridigujoč izsesanemu narodu rešitev
vlečejo zapeljani narod za seboj, na Dunaj, v Lurd, v
Rim. In ubogi narod veruje, veruje neomahljivo in, ko
bi ne prinesel rešitve niti Dunaj niti Lurd niti Rim,
potem so mu obljubljena po smrti nebesa. In hodi
ubogi narod, hodi, roma in čaka rešitve. Narod, ki sam
sebe ne pozna, ki ne pozna svoje sile niti svojega
namena, je kakor slepec, ki se z zaupnostjo in dobro
vero prepusti voditi onemu, ki mu ponuja roko. In
sedaj vidite, kam gre njegova pot, pot slepca, peljanega
od brezvestnih ljudij, sedaj vidite, kam pada naša sila,
naša misel, delo naše: zato ta narod nima vere v
svojo  silo, nima nade v svojo  bodočnost, nima
ljubezni do sebe in svojega.  V tem je naš propad.
Zato bolj kot kdaj zapušča narod domovino, izsesano
in uničeno, bolj kot kdaj pritiska vanjo tujec s svojo
silo. Kajti, kadar vojska nima svojega ideala, ki se za
njega bori, takrat ji je gotov pogin. In ta narod na
jugu nima svojega ideala, ni njegovo, za kar se bori,
njegovi vodniki pa ga peljejo v boj za Dunaj, za Lurd,

4

za Rim — in v tem je naš pogin. »Narodnost je
poganski kult«, je rekel »Rimski katolika, in njegovi
besedniki se drže tega načela izrabljajoč narodnost, ki
nam je čustvo, sveto čustvo samozavesti, le v svojo
korist, njim je to sredstvo za njih namen. »Ako hoče
narod imeti zgodovino, ni dovolj, da eksistira; njegovo
življenje mora biti delavno in plodno. — Historičen
narod je ta, ki najde v sebi pravila političnega in
socialnega reda in ki uvede gotov red v uredbo države
in gotovo pravičnost v družabno življenje. Ima svoje
verstvo in moralko. Tvori ročno in duševno delo; ima
obrt, umetnost, literaturo. — Stremljenja narodov in
njih medsebojni odnošaji tvorijo historijo.« (Lavisse.)
Ali smo torej narod, narod historičen? In če nismo,
ali moremo, ali hočemo postati? To je vprašanje, ki
je posledica tega, da smo vse delali za narod — samo
— delali nismo. Hočemo li za vselej odvrniti od sebe
dvom o vrednosti in pomenu svojega naroda, pa je
treba predvsem, da ta narod začne delati, delati zase,
da postane v boju sam sebi ideal. Imeti mora svoj
smoter, svoje stremljenje, svoj cilj. Težišče vsega
njegovega mišljenja mora biti v njem samem. — Leta
1767. je Španija po zgledu drugih dežel razpustila
jezuitski red. Leto nato je prišel kralj Karol III. v Madrid,
da zasliši prošnje in želje meščanov. In mestni svet se
je približal v vsej ponižnosti kraljevemu prestolu ter
prosil kralja, naj jim vrne jezuite, da bi mogli »raz¬
veseliti svoje oči pri pogledu na te svete može«. »Kaj
hočete s takim narodom?« vsklikne Buckle*) pri tej
zgodovinski dogodbi. In danes vidimo propad dežele
ki je skrbela za Rim, za papeže in za jezuite, mesto

*) Buckle: Zgodovina izobrazbe, lil. 1.

5

da bi skrbela zase. »Španija se ni imela kdaj preroditi«,
pravi Lavisse.*) In tu pride za nas vprašanje: ali smo
narod prerojen,  sebezaveden, ki pozna sebe, svojo
dušo, svojo silo, svoj namen, ki ima svojo pot in svoj
cilj ? Prerojenje je povratek k samemu sebi, osvobojenje
od zunanjih in tujih vplivov, je to iskanje samega sebe.
Kakor je namen človeka, da se zaveda svojega »jaz«,,
tako je to dolžnost naroda, ako neče, da postane igrača
tujih sil. Prerojenje je junaška doba vsakega naroda.
In glejte, mi se nismo imeli kdaj preroditi. Nismo se
prerodili in zato smo danes sinovi naroda, »krivega
toFkanj zamud«. (Prešeren.) Naše poganstvo  je za¬
padlo prej, predno je postalo kulturno, kristjanstvo
je prišlo k nam v obliki tuje vojne sile. In prišla je
reformacija  in je začel vstajati slovenski človek,
zganila se je speča narodova sila — začelo se je —
in je vse uničila protireformacija. In je prešlo 200 let
in se je vzbudila Ilirija,  toda Ilirci ne, narod je bil
ubit, in je prišlo leto 1848., a ni prišlo narodno pre¬
rojenje, nismo imeli niti Havličkov niti Palackih. Dali
so nam svobodo, a mi svobode nismo bili zmožni, in
ko so vstali tabori  po naši domovini, nas je navdušila
misel za zedinjeno Slovenijo,  toda narod se ni
prerodil in njegova lastna mati mu je bila tujka. Sem;
so nas privedli in po 1. 1870. postajamo sami sebi
čimdalje bolj tuji. Nismo se prerodili in ko smo začeli,
ko smo začeli, pravim, padla je na nas črna sila, ki
je pazila, da bi se ne zganilo samostojno življenje
naroda, da bi narod ne začel živeti svoje življenje, kajti:
tisti trenutek bi bil prenehal služiti tujim gospodom.
—- Ko se je l. 1848. prebudil češki narod po dolgem

*) Lavisse: Pregled polit. zgod. Evrope.

6

prebujanju iz dolgega spanja, iskal je potov novega
samostal.nega življenja. Težko je bilo najti se takoj.
Dve sili sta bili, ki sta ga dvignili: prerodil se je v
* svoji zgodovini  in v svoji reformaciji.  Zgodovina
jim je dala obliko, reformacija vsebino. Skoraj vsi
glavni buditelji češki so bili privrženci reformacije in
protestantje: Dobrovsky, Kollar, Jungmann, Šafarfk,
Palacky, Smetana, Havliček. In uspešno je bilo delo
češkega prerojenja, ko je Havliček postavil narodni
program: začeti tam, kjer so nas ubili. Hus in njegova
doba je postala vzor. In v tej reformaciji je našel češki
narod ideal, katerega živo silo vidimo in čutimo danes,
in .v zvestobi do te ideje je rastla sila, vedno nova,
vedno živa. Na to pot so stopili vsi veliki možje:
Neruda, Masaryk. In danes je postala ta sila zmagovita,
in čutimo v nji prerojenje Čehov. »Smo narod Husov
in radi se tako nazivamo. Toda ali smo res ta narod
Husov v resnici, v čisti resnici? Nismo, še nismo .. .«*)
In mi? Mi narod Trubarjev, Dalmatinov, Kreljev, narod
svojih reformatorjev, ki so nam postavili prvo podlago
narodne kulture, čegav narod smo mi? Ali nismo danes
z dušo in s telesom prodani oni temni sili, ki so proti
nji nastopili naši reformatorji? Ali nismo narod, ki teh
imen niti ne pozna, in ako jih pozna, se jih sramuje
in jih bije v obraz za to, kar so storili za njega? Smo
narod klerikalen, usužnjen, hlapčevski in zato nimamo
ljubezni do sebe in do svojega. In zakaj ? Narod, ki
se samo za njega  dela in sam ne dela, je pojem
brez vsebine, sila brez vrednosti. Kultura ni njegov
delež, ampak da se voditi tujim silam, ker svojih ne
pozna. Ko smo se 1. 1848. prerodili, nismo se prerodili

*) Masaryk: Jan Hus, naše prerojenje in naša reformacija.

7

niti v zgodovini niti v reformaciji. Nismo začeli tam,
kjer so nas ubili, nismo začeli s svojim prerojenjem.
Zato smo ostali in smo narod neprerojen, ostali smo
sužnji tuje sile, ki je danes nastopila svojo zmagovito
pot. In zakaj? Zanikali smo svojo zgodovino in svojo
reformacijo in smo zanikali samega sebe in zato je
šel čas brezplodno mimo nas. Šli so problemi mimo
nas in smo jih pustili nerešene. Bali smo se jih, ker
se bojimo poglobljenja, bojimo se svobode in samo¬
stojnosti, ker ne poznamo svojih sil in ne verujemo
vanje. Svoje može smo slavili s pesnimi, z napitnicami
in plesi. In še vedno jih slavimo. Postavljamo jim
spomenike in mislimo, da storimo svojo dolžnost. Še
vedno smo romantični in se bojimo resnosti in resnice.
Zato je s trdo silo na nas pritisnil resni čas, maščevalec
zapravljene preteklosti. In danes smo tu. Danes bolj
kot kdaj čutimo svoj greh. Pokoro smo odpravili in
kesanja ne potrebujemo več. Stojimo v začetku novega
življenja. In kaj sedaj? Kako popraviti zamude, kako
stopiti na novo pot? Živimo v času prerojenja narodov,
v času nove reformacije in nove renesance. In kaj mi?
Ali smo zmožni preroditi in prenoviti se, ali moremo
in hočemo začeti svoje življenje? Odgovor je le jeden:
moremo in hočemo, ker moramo, ker je to naše živ¬
ljenjsko vprašanje. In hočemo li, da bo globoko naše
prerojenje, globoko, z vedno novo silo, potem moramo
začeti tam, kjer bi bili morali že zdavnaj začeti: v svoji
reformaciji. V nji je treba objasniti preteklost, z njo je treba
razumeti sedanjost, v nji je treba določiti bodočnost. V
nji je treba spoznati naše sile, misli in hrepenenja, iz nje
je treba začrtati pot: kod, kje in kam. Po nje sledovih
moramo stopiti na novo pot, pot prerojenja, iz nje nam
bodo vsklile nove sile novega prerojenja.

Imeli smo torej svojo reformacijo, svojo renesanco.
Lepa in jasna doba je bila to, ena najjasnejših dob
v naši zgodovini. V zgodovini človeštva opazujemo
stalen boj med tradicijo in reformo, med starim in
novim. Stari življenjski nazor okameni, umre, nima živ¬
ljenjske sile, stvori se medtem boljši, višji, popolnejši.
Je to vse delo stalnega razvoja. Človek zaostaja, pada,
čas hiti naprej. Prihaja kriza, boj, prehod. Novo zmaguje
nad starim. Je to nekako vrenje, čas novega življenja,
je to »Sturm und Drang«. Je to doba velikih ljudij,
silnih individuov, ki posežejo s svojimi močmi v boj
in odločijo bitko. Rekli bi lahko, da vedno človek reši
krizo, ki jo je zakrivila počasna, nerazvijajoča se družba.
In v časih takih prehodov, ko se zazibljejo nestalna
tla pod nogami stare družbe, išče človek predvsem
sebe, in narod išče sebe, in vsak išče sebe, kajti v
veliki nevarnosti in negotovosti je vsak sebi najbližji.
Tako je bilo v dobi, ko se je preživel srednjeveški
svetovni nazor in je prišla renesanca in reformacija,
ko se je ljudstvo prenovilo v sebi. In danes stojimo,
živimo v isti krizi, smo v prehodu, in danes je naša
dolžnost, da odločimo bitko v boju, ne samo zase,
ampak tudi za narod, da bo deležen sadov razvoja in
napredka; in ako hočemo, da ne bo šel čas mimo nas
brez pomena, kakor je šel doslej, da ne bomo kazali
slepim ter govorili gluhim, moramo združiti sedajnost
s preteklostjo, začeli tam, kjer smo prenehali pred dolgo
črno pavzo. Tudi naš čas je povratek k človeku in nje¬
govemu spopolnjenju ter ž njim k spopolnjenju družbe.
Potrebuje čas silnih ljudij, močnih individuov. Vprašanja,
ki smo pustili, da so se reševala brez nas in daleč od
nas, rešujemo danes v sebi in iz sebe. In hočemo, da
jih razreši vsak v sebi, kajti to je pot prerojenja,

9

prenovljenja in spopolnjenja. In isto se mora goditi v
narodu. Zato je nam danes Trubar  problem in rešiti
ga moramo, kajti v tem hočemo začrtati novo pot.
Slaveč torej spomin velikega moža, ki ga bo štela
naša zgodovina za enega prvih svojih mož, ne pro¬
slavljamo protestantstva, ki je danes za nas premagano
stališče, ampak predvsem:

1. Moža,  njegovo silo in energijo, ki je z njo
vodil veliko delo, ki ga danes imenujemo: kulturno in
versko prerojenje Slovencev.

2. Duha,  protirimskega, proticerkvenega, narod¬
nega, ki je vodil nazaj k narodu, k samostojnosti in
samozavesti.

3. Dobo  novih sil in novega življenja, ki nam je
postala za vse čase zgled trdega dela, neomajane volje,
velike sile.

To nam je Trubar in to vidimo v njem in v naši
reformaciji. Pravim v naši  reformaciji, kajti naša je
bila, slovenska, narodna. Ni bila samo odmev časa,
sama je izrastla iz razmer, iz nas samih, bila je samo¬
stojna sila, plodna in plodeča, iz nas je izšla in je bila
namenjena nam. In kaj moremo po nji še imenovati
»naše«? Ilirijo? Ali !. 1848? Ali Tabore? Nobenega
gibanja se ni narod udeležil tako zavestno in v taki
navdušenosti, kakor reformacije. Tu ni bil le Trubar
in par predikantov, tu je bil narod, hrepeneč po resnici,
hoteč v novo življenje, bojujoč se za sebe. Le tako je
bilo mogoče, da je reformacija prevzela vse sloje, da
so imeli predikantje za seboj 3 / 4  slovenskega naroda,
da je bil tekom pol stoletja položen temelj slovenski
kulturi, ki je nosil v sebi vse predpogoje večje bodočnosti.

In prišla je tuja sila in nas je ubila. In mi še
danes molimo in poljubljamo roko, ki je uničila našo

10

kulturo, našo reformacijo. Še danes! Še danes ljubimo
tujo silo, ki nas je zasužnjila, gojimo gada na prsih,
ki nas je zastrupil. Še danes, in vedno bolj raste temna
moč, ki nas je pritisnila k tlom in nas izsesala. Nismo
več svoji. Molimo jo, ljubimo, poljubljamo. Izsesala je
iz nas življenje, kri našo, in je legla na nas s težko
silo ter čuva, da ne vstanemo, da se ne prebudimo . . .
Potrebuje nas, da nas sesa, da živi na nas, da nas
zase žrtvuje Dunaju, Lurdu, Rimu. Padli smo brez
slave, brez zmage. Nimamo Bele Gore, niti Kosovega
polja, imamo ljubljanski trg, kjer so zgorele prve
slovenske knjige. V njih je bil temelj, z njimi je bil
postavljen, z njimi je padel. In narod je začel moliti
zmagovito jezuitsko roko in zato je padel tja, kjer
smo ga našli mučenega, izsesanega. In dolgo smo*
premišljali, kako bi in kaj bi. Predolgo smo premišljali.
In šele zdaj smo izprevideli, da je malo vreden narod,
ki poljublja roko, ki ga je uničila. Ponižani narod je
postal ponižen, postal je hlapec svojih zasužnjenih
gospodov, in suženj tujcev. Postal je igrača črne moči,
brez svoje sile in volje, uslužbenec rimski, njegovo
delo je delo za druge, za Dunaj, Lurd, Rim, njegove
sile ne služijo ciljem naroda, ampak ciljem Dunaja,
Lurda, Rima.

In v tem času obhajamo 400 letnico rojstva moža,
ki je stal na čelu našega prebujenja. 400 let, kar smo
se rodili, 300 let, kar smo umrli . . . Kajti kakor mrtvi
smo živeli poslej, niso rastle naše sile, naša kultura,
radost k življenju. Nismo postali zgodovinski narod.
Padali smo in se manjšali ter smo postali samo sredstvo'
za množenje tuje moči, uničujoči sami sebe. In mi.
govorimo drugim:  quousque tandem, kako dolgo še?
in sami sebi tega ne govorimo. Čakamo d§rov iz Dunaja,

11

vode iz Lurda in blagoslovov iz Rima. Ne, drugi  nas
morejo rešiti ali uničiti, sami  se moremo rešiti ali
uničiti.

In mi hočemo živeti. Hočemo! Hočemo biti narod.
Narod preteklosti, sedanjosti, bodočnosti. Dvignimo
torej preteklost, zgodovino našo, junaško dobo svojo,
našo reformacijo in v nji dvignimo narod. Vzbudimo
v spomin ono našo svetlo dobo, najjasnejšo v naši
zgodovini, spomnimo se svojih reformatorjev, spomnimo
se uničene kulture svoje. In najdemo tam zglede, ki
nam jasno svetijo v temno sedanjost ter odločno kažejo
pot v bodočnost. Vidimo tam v reformatorjih
silne ljudi, polne energije in gorečnosti, može dela in
vstrajnosti, ki jim ni bila težka pot iz Ljubljane v
Tibingo, ki so vkljub vsem oviram in preganjanju
premagali silo časa ter v 50 letih postavili Slovence
skoraj na isto stopinjo kulture s sočasnimi narodi.
Vidimo tam može,  ki jim je enaka sila in enaka usoda
bila prideljena, kakor vsem onim velikim postavam
reformacije (Wiclif, Hus, Luther, Latimer, Tyndal, Knox,
češki bratje). Vidimo tam duha,  ki preveva in dviga
ves narod na boj proti tujcu in Rimu. Vidimo tam
dobo  resno, delavno, snujočo slovensko kulturo. A
odločno in vodilno silo vseh in vsega, tip reformatorja,
moža svoje dobe, prvoboritelja mlade slovenske kulture,
začetnika in vstrajnega voditelja velikega dela vidimo
v možu, katerega spomin slavimo danes, v Primožu
T ru  b a r j u.

* * *

V tej dobi je dala naša domovina svetu dovolj
znamenitih mož. Na meji, kjer je pritiskala turška sila
proti Evropi, so stali kranjski, štajerski in koroški

12

junaki, in naši Turjačani, Turni, Kisli, Kušljani, Ostro-
vrharji, Ravbarji in Lambergi so bili trdna stena proti
navalom ter so odnesli iz bojev mnogo junaške slave-
moremo jih imenovati naše, kajti stali so na čelu
^reformacije in so podpirali mlado slovensko kulturo,
borili so se proti Dunaju in Rimu, borili so se za
svobodo vere in sprejemali v svoje varstvo preganjane
predikante. Edino oni, njim na čelu baron Ungnad, so
gmotno podprli izdajanje slovenskih knjig ter 1. 1584
omogočili izdanje cele slovenske biblije, katere tisk je
stal 8000 gld., velika svota za tedanje čase. Kranjski
stanovi sami so dali 6100 gld., štajerski 1000, ko¬
roški 900 gld. Če pomislimo, kako težko je bilo
prevažanje knjig iz daljne tujine, ko se je moralo
pogosto voziti skrivaj v sodih i. dr., vidimo veliko vnemo
tedanjega plemstva, ki je hotelo kulturno povzdigniti
svoje dežele in se ni balo pri tem niti najodločnejših
nastopov napram katoliškemu dvoru. Mladina naših
dežel je takrat hodila študirat predvsem v Italijo, kjer
je humanizem vzbudil stare vede in klasično umetnost,
kjer je renesanca vzbujala novo življenje, prerojenje
človeka v naravi. Samo v Padovi je študiralo na takrat
najbolj slavnem učilišču po 150 dijakov iz Kranjske,
poleg tega pa so potovali po tedanji navadi po Italiji,
študirali v Paviji in Bologni ter imeli priliko videti
prenovljenje italijanskega naroda. Drugi pa so študirali
na nemških univerzah: v Jeni in v Tibingi. V Jeno je
predvsem vabilo ime slavnega nemškega humanista Me-
lanchthona, enega najslavnejših mož svoje dobe. Njegov
učenec je bil Adam Bohorič, vreden naslednik svojega
učitelja, prvi slovenski pedagog, učitelj in slovničar. V
Tibingo pa je vabilo slavno vseučilišče, ki je postalo
močna sila reformacijskega gibanja. Tam je postal

13

profesor tudi Slovenec Istrijan Matija Garbič, znanec
Luthrov, ki je prijazno sprejemal svoje rojake posebno
potem, ko se je virtemberški vojvoda sam potrudil,
da je zaslovelo tibinško vseučilišče. Posebno je vabilo
vseučilišče potem, ko je poleg Mata Vlačiča Frankoviča,
pomožnega učitelja Garbičevega Tiffernus, Slovenec,
vzgojitelj in pozneje kancler Krištofa vojvode virten-
berškega volil v oporoki 4 štipendije, ki so jih uživali
Slovenci. Od 1. 1558—60 je uživalo te štipendije 15
Kranjcev. Odlikovali so se tudi Slovenci na Dunaju:
Hvala, humanist, pozneje Slatkonja, škof dunajski.
Slovenec Gallus (Petelin) iz Ljubljane je znamenita oseba
v cerkveni godbi, prepotoval je vso Italijo, postal ka¬
pelnik na Moravskem in je umrl v Pragi 1590.1. (istotako
Teod. Rumpler, dvorni muzikus v Virtembergu). Žiga
Herberstein, plemič iz Vipave, vešč slovenščine, je bil
jeden najslavnejših poslancev svoje dobe, prepotoval
je vse evropske dvore, odkril je na svojih dveh potih
(1516 in 1526) Rusijo, tedanjemu svetu neznano zemljo.
Kaj čuda, da se je oživilo naše duševno življenje, ko
je bilo zbrane okoli nas in v nas toliko mlade sile in
da smo tako postali sodeležniki časa. Kaj čuda, da
smo pri tej vnemi in ljubezni do vede zapazili tudi
sami sebe in da bi bil velik del zakladov, ki jih je
mladina prinesla iz tujine, prišla nam v prid, da nista
prišla Dunaj in Rim, ki sta uničila mlado, nadebudno
cvetje.

*

* *

Sploh so z našo reformacijo posredno ali nepo¬
sredno stali v zvezi veliki možje tedanje dobe in bolj
kot kdaj smo čutili, da ležimo na pragu Italije. Za in
proti naši reformaciji se je delalo na najvišjih dvorih:

14

virtemberškem in dunajskem, bojevali so se zanjo naši
stanovi z vsemi nemškimi cesarji od Maksimilijana do
Ferdinanda. Zanimala so se zanjo nemška mesta in
posamezne osebe, ki so prispevale z denarjem za knjige.
Delovali so v nji učenci Luthra in Melanchthona. Sode¬
loval je pri nji P. P. Vergerij, znani humanist Andrea,
rektor tibinške univerze in njegov učenec Špindler,
drugi ravnatelj protestantske gimnazije v Ljubljani. Tip
nemškega humanista, Frischlin, in mnogo drugih so¬
časnih delavnih mož je prišlo tedaj v dotiko z našo
mlado kulturo. Toda glavno delo so izvršili sinovi iz
naroda, naši reformatorji, in kar je glavno, izvršili so
ga z narodom.

* *

Dviga se iz prijazne dolenjske zemlje grič nad
griči — Sv. Ahac. Večji je in silnejši od drugih in vidi
daleč v svet. Na njega obronku stoji Turjak, stari grad
Turjačanov, vnetih nekdanjih podpornikov slovenskih
reformatorjev, zmagovitih junakov na obmejnih bojih.
Pol ure proti vshodu leži vas Rašica. Majhna vas s
cerkvico. Leži na griču in se lepo vidi po dolini proti
Lašičam. Slovenski Weimar*) so nazvali ta kraj, ki je
o njem trdil Levstik, da se v njem govori najlepši
jezik na Slovenskem, in Turjaku so hoteli pridati ime
slovenski Wartburg.**) Ni niti Weimar niti Wartburg,

*) Weimar je nemško mesto, kjer sta živela in delovala
poleg drugih posebno slavna nemška pesnika: Schiller in Goethe.

**) Po gradu Wartburg, kjer je Luther prestavljal sv. pismo.
Da je Jurij Dalmatin prestavljal skrit na Turjaku slov. sv. pismo,
ne odgovarja zgodovinski resnici (gl. Elze), pač pa se je na gradu
Turjačanov dolgo opravljala protestantska služba božja, kakor
tudi po drugih gradovih v deželi.

15

ampak je tu rojstni kraj Levstika, Stritarja in Trubarja.
Tu na Rašici se je rodil Primož Trubar (8. junija 1508).
Njegov oče je bil cerkveni ključar in dober vaščan.
Od tod se je začela Trubarjeva pot v svet, podobna
navadni poti tedanjega in še sedanjega revnega slo¬
venskega študenta. Prišel je v šolo na Reki (1521. 1.)
in od tam v Solnograd in na Dunaj. Tedanja šola je
imela predvsem namen vzgajati ljudi za cerkev. Glavna
stvar v nji je bila latinščina, napram kateri so bili vsi
drugi jeziki ničvredni. Bili so to še zadnji odmevi srednje¬
veške šole. Študentje so pri tem živeli zelo študentsko
življenje, kajti v šolo so takrat hodili večinoma samo
bogati in plemiči. Trubar si je služil kruh s petjem, imel
je lep glas, kar ga je pozneje napravilo dobrega govornika
in priljubljenega pridigarja. Tu se je s svojim petjem
priljubil Petru Bonomu, ki je postal škof v Trstu. Leta
1527. je prišel Trubar v Trst, kjer je našel v Bonomu
starega prijatelja in podpornika. Sprejel ga je kot pevca
v svoj zbor in tako je postal Trubar duhovnik ter je
1.1530. od svojega podpornika dobil kaplanijo sv. Maksi¬
milijana v Celju, kjer je pridigoval slovensko, pozneje
pa mu je bila podeljena fara Laški trg in za njo še
Loka na Dolenjskem.

*

Jfc *

Med tem pa so se dogajale velike reči, ki so
globoko pretresle celo Evropo. Katoliška cerkev, ki je
bila z vojno silo podjarmila vse evropske narode, je
že zdavnaj pozabila na evangelij, nje prva in poslednja
skrb je bilo nje državno blagostanje. Na papeškem
dvoru v Rimu se je živelo zelo imenitno, zato se je
potrebovalo denarja. Papež in višja duhovščina so pred¬
stavljali posvetno oblast, ki je iskala vedno novih

16

sredstev za dohodke in jih našla v čudežih, božjih
potih, v vicah in odpustkih, nižja duhovščina pa je po
starem pravilu: »nevednost je mati pobožnosti« pri¬
tiskala na ubogo ljudstvo, strašila s peklom in vragom
ter izžemala denar., Izprijenost cerkve je dosegla svoj
vrhunec v XIV. stoletju ko se je na dvore cerkvenih
dostojanstvenikov naselilo najnesramnejše življenje. Na¬
ravno je nastal boj med duhovščino za boljše službe,
ki so se včasih kupile, včasih pribojevale.*) Proti tej
izprijeni cerkvi so začeli nastopati razni reformatorji v
njej in izven nje. Tako so nastopili Valdenski in
Albigenski  bojevniki, ki jih je papež kot neverce
z vojno močjo uničil. V cerkvi sami sta nastopila Do¬
minik in Frančišek Asiški,  ki sta hotela podati
zgled prvega kristjanskega življenja. Vse to ni moglo
uničiti oborožehe papeške moči, ki je bila zaveznica
evropskih držav. Toda bolj ko je cerkev pritiskala na
»neverce«, bolj so vstajali novi možje in bolj in bolj
se je začelo oglašati uničeno ljudstvo. Tako je nastopil
v Angliji W i c 1 i f s svojim klicem proti papežu in proti
nesmiselnim cerkvenim naukom, češ, da »Bog ne za¬
hteva, da bi verovali, kar je nesmiselno«.**) Wiclif je

*) Natančneje o tem: Draper, Zgodovina konflikta med
vedo in vero. Str. 242. i. dr. — Kakšen propad za cerkev se je
bližal v Avstriji, se vidi iz tega, da na Dunaju 20 let ni bil noben
duhovnik posvečen in samo še 7 študentov se je ukvarjalo s
teologijo. Trenutek, ko so začeli zmagovati jezuitje, je bil torej
za vso Avstrijo^ odločilnega pomena, predvsem pa za dva na¬
roda v nji: za Čehe in Slovence.

**) Stavek: Čredo, quia absurdum est, t. j. verujem, ker
je nesmiselno, velja še danes in cerkev zapoveduje verovati
vse svoje nesmisle, razun, kar jih je zaradi svoje »nezmot¬
ljivosti« morala  opustiti. Verovati nesmisel — pa je nesmisel
in za ta stavek se borimo še danes. Temu je danes namenjen
boj modernistov, ki jasno priča o napredku cerkve.

17

2

imel mnogo pristašev, njegovi nauki so se iz Anglije
razširili po Evropi ter postali živa iskra novega ognja,
posebno na tedanjih vseučiliščih. Največji odmev je
našel njegov klic v Pragi, kjer je bilo duševno središče
tedanje srednje Evrope. Pritisk tujcev in duhovnikov
je budil nevoljo ljudstva, ki je imelo za seboj že veliko
zgodovino. Praški pridigarji Waldhauser, Milič,
Matej iz Janova, in Štitny  so v svojih govorih
nastopili proti cerkvi. Iz njih pa je izšel jeden največjih
verskih reformatorjev, jeden najodločnejših bojevnikov
za resnico, danes vodilni duh češkega naroda — Jan
Hus.  Njegovo geslo je bilo: »Išči resnico, poslušaj
resnico, uči se resnice, ljubi resnico, oznanuj resnico,
drži se resnice in brani resnico do smrti.« S tem geslom
je nastopil kot pridigar in pisatelj. Bil je jeden najbolj
učenih mož svoje dobe, rektor praške uhiverze, izboren
govornik, vnet oznanjevalec resnice. Bili so takrat ob¬
enem trije papeži, da ne govorimo o notranjem propadu
cerkve. Kot ljubitelj resnice je Hus nastopil proti cerkvi
in napačnim naukom, zato je bil 6. jul. 1415.*) v Kostnici
na grmadi sežgan. Obsodili so ga ljudje, ki so seboj
iz Rima in od drugod pripeljali več tisoč kurtizan. Niso
prenesli resnice, zato je bil sežgan nje oznanjevalec.
Nato so nastali na Češkem veliki husitski boji. Da bi
se papež zavaroval zoper vedno številnejše brezverce,
je ustanovil takozvano inkvizicijo, ki je imela namen
brez prelivanja krvi kaznovati »kecerje« t. j. sežgati jih.
Začelo se je preganjanje po celi Evropi, posebno v
Španiji in Italiji. Tisoče dobrih ljudij je zgorelo v
plamenu/ kajti z natezalnicami in škorpijoni je sveta

*) Ta dan slave Čehi z razsvetljavo in tako se vsako leto
zavedni narod spominja svojega kostniškega mučenika.

18

inkvizicija prisilila k priznanju vsakega, naj je bil kriv
ali ne. Z opravičenostjo je zaklical Pagliarici: »Komaj
je mogoče: biti kristjan in umreti v svoji postelji.«
Erazem Rotterdamski,  jeden največjih duhov
tedanje dobe je rekel pri pogledu na obupno stanje
Evrope: »Ako Kristus ne osvobodi svojega ljudstva od
vse te različne cerkvene tiranije, pa je tiranija turška
manj neznosna.« Boj med cerkvijo in reformatorji je
bil odmev starega boja med vedo in vero, ki ga lahko
zasledujemo prav do nje ustanovitve nazaj. V XV. sto¬
letju začutimo novo gibanje posebno v krogih učenjakov.
Njih klic je: nazaj h klasičnemu staremu veku. (Hu¬
manizem.)  Študiranje starih pisateljev, spoznavanje
starih ved in klasične umetnosti je vzbudilo novo živ¬
ljenje v Evropi, posebno v Italiji. (Renesanca.)
Vsporedno s tem pa se je razvijalo gibanje: nazaj k
prvotnemu kristjanstvu. (Reformacija.)  Velike iz¬
najdbe in spremembe so morale spremeniti staro
življenje, stare nazore. Srednji vek s svojo školastiko
se je končal, novo mišljenje, novo življenje je zavelo
po Evropi. »Je radost živeti«, je vskliknil veliki humanist
Hutten,  »vede vstajajo, umetnosti se prebujajo.« Lju¬
bezen in radost do novega življenja je prevzela vse
sloje. Univerze so postale bojišče novih idej, dvori so
postali zbirališče umetnikov, v ljudstvu se je začelo
samozavestno gibanje. Tudi papeški dvor je podpiral
vedo in umetnost. Papež Leon  X. je bil velik pod¬
pornik onih, ki so mu ponižno služili. Sam zase je bil
zadovoljen in je rekel, da je hvaležen Kristusu, ker se
mu (papežu) zaradi njega tako dobro godi. Toda umet¬
nost in vojske so ga stale toliko, da je zapravil pre¬
moženje treh papežev (svojega prednika, svoje in
svojega naslednika). Treba je bilo torej razpisati nove

19

2 *

odpustke in poslati menihe po svetu. Hotel je papež,
a bolj ljubitelj umetnosti nego Kristusov namestnik,
sezidati v Rimu cerkev sv. Petra kot največji božji
hram na svetu. Toda Evropa je bila sita stroškov in
rimskih odpustkov. Proti prodajanju odpustkov je na¬
stopil Luther Martin, ki je trdil, da le vera  more
rešiti človeka ne kupljeni odpustki. Niso še popolnoma
odzveneli odmevi Wiclifizma in husitskih vojn, že je
razburil Evropo nov silen klic. Bil je zdaj tem po¬
membnejši, ker je bila vsa Evropa pripravljena. Papež
se sicer spočetka ni zmenil za Luthrov nastop, rekel je
celo, da se mu dobro zdi, če se menihi sem in tja malo
spopadejo. Toda stvar je bila resna, kajti nemška mesta,
deželni stanovi in knezi so drug za drugim prestopali
na Luthrovo stran. Od 1. 1517., ko je Luther nabil na
cerkvena vrata v Wittenbergu 95 stavkov o veri, je
hitro rastlo reformacijsko gibanje, ki je počasi dobilo
poleg verskega tudi naroden in socialen, nazadnje pa
političen pomen, dasi je vse bilo v bistvu le posledica
kulturnega gibanja in je kot tako globoko poseglo v
zgodovino vseh tedanjih evropskih narodov.

Kako so ti časi izgledali pri nas, nam jasno govori
shod v Inomostu l. 1518., kjer se kranjski stanovi pri¬
tožujejo čez duhovščino cesarju Maksimilijanu, da se
duhovščina ne ozira na posvetno oblast, da oddaja in
prodaja brez nje vednosti visoke službe in cerkvena
posestva, da se kršijo cerkvene ustanove in pro¬
padajo župnišča, ker ni duhovščine doma.*) Dalje slede
pritožbe o oderuštvu, »od moža zahteva duhovnik na
smrtni postelji vola, od žene kravo, za odpuščanje
grehov jemljejo denar, posebno v testamentih. Duhov-

*) Dimitz, Zgodovina Kranjske. II. 62.

20

ščina sama toči vino in dovoljuje za denar vse, kar
se komu poljubi, za maše in pogrebe se zahteva pre¬
visoke svote.« Sploh: »kdor župnikom in navadnim
duhovnikom denar da, ta je kmalu izčrpan«.*) Dalje
se toži, da nosi duhovščina in študentje nevarno
orodje, da se oblači nedostojno in pogosto bije med
seboj. »Jednako sede s svojimi priležnicami doma, kakor
da da bi bile njih žene. Te se oblačijo v najkrasnejša
oblačila, kar se ne spodobi in se postavljajo na nekaterih
krajih, na svatbah in o praznikih, v prvo vrsto. Zato
naj bi poslej imele njih služabnice zaradi razlike rumena
znamenja, (kakor jih morajo nositi Judje).« — Iz vsega
tega je sledila podivjanost ljudstva, fantastičnost in
verski propad. In proti temu je nastopil slovenski re¬
formator — Primož Trubar. Reformacija se je razširila
med tem po vsej Nemčiji in je zmagovala posebno po
mestih med vseučiliško mladino. Trubar je mogel v
Solnogradu in na Dunaju vse to slišati, a ni postal
protestant. Tudi v Trstu so bili že duhovi razburjeni,
dasi se je na jugu razvijala reformacija mnogo mirneje,
ker je renesančno gibanje prevzelo vse duhove. Med
tem so se tudi v Ljubljani začeli zbirati protestantje,
med katerimi najdemo imena: Matija Klombner, deželni
pisar, navdušen propagator reformacijskih idej, Lenard
Budina, pozneje prvi ravnatelj protestantske gimnazije
v Ljubljani, Jurij Saerter, 1533—41 mestni sodnik, Ivan
Kisel, sin župana Vida Kisla, pozneje prvoboritelj protes¬
tantov, Martin Pregelj, mestni sodnik (od 1. 1559—60)
in župan (1563), Ulrih Koburger, Luka Cvehel, Foresto,
Concilli, Prunner, med njimi tudi duhovniki in korarji:
Dr. Lenart Mertlic, Jurij Dragolič in Pavel Wiener, vplivna

*) Gl. Dimitz: n. n. m. 63.

21

oseba, korar v škofiji (umrl na Sedmograškem). Pro¬
testantje so bili torej na Slovenskem, predno je nastopil
Trubar, kar ni čudno, ako pomislimo na pritožbe, ki
so jih proti izprijenosti duhovščine podali stanovi na
državnem shodu v Inomostu že 1. 1518., za časa
Maksimilijana,*) kjer se stanovi pritožujejo proti proda¬
janju cerkvenih posestij, proti izsesavanju, proti konku¬
binam v župniščih, proti nastopanju teologov z noži
etc. Ob nastopu prvih reformatorjev je bila cerkev na
Slovenskem brez sile, propadla sama v sebi po svoji
nemoralnosti. Vse to se je godilo javno in fantastično
ljudstvo je pričakovalo konec sveta ter zidalo cerkve,
nosilo denar v kloštre. Proti tej zlorabi v cerkvi je
nastopil Trubar, vnet duhovnik, in je klical ljudstvo
nazaj h krščanstvu. Ljudstvu je bilo potreba ver¬
skega poglobljenja. Kakor se je pred sto leti vsak
nastop proti cerkvi smatral za wiklifstvo, tako se je
sedaj vsak tak pojav nazval luteranstvo in naj je bil
povzročen iz najboljšega namena. V tem smislu je torej
nastopil Trubar v svojih govorih v Celju in v Loki
in zato vidimo v njem popolnoma samostojen refor¬
matorski nastop.**) Med tem je že 1.1530. deželni glavar
Ivan Kacijanar izdal strog razglas proti »nekaterim pro¬
testantom, ki poleg drugih brezbožnih naukov tudi proti
najsvetejšemu zakramentu našega Zveličarja in proti
visokohvaljeni kraljici devici Mariji po kotih pridigujejo«.
prih. Trubarjevega imena ni bilo med njimi. Tako je prišel
leto (1531) Trubar v Ljubljano v škofijo kot sloveč
pridigar. V svojih pridigah je Trubar zopet nastopil
proti izprijenosti v cerkvi in je govoril proti celibatu

*) Gl. Dimitz, Zgod. Kranj. I. 56.

**) Gl. Elze, Superintendantje na Kranjskem.

22

duhovnikov, ter proti obhajilu v eni podobi. Škof
Krištof Ravbar mu je prepovedal pridigovati v stolni
cerkvi, toda med tem so prosvetljeni kranjski stanovi
že večinoma bili vneti protestantje in so mu prepustili
pridige v cerkvi sv. Elizabete v Spitali!*) Tam je pridi-
goval Trubar do 1. 1540. in njegove vnete pridige so
kmalu imele mnogo poslušalcev, nauki njegovi so dobili
vnetih privržencev. Njegovi nauki in njegov odločen
nastop je vplival posebno na duhovščino, ki je začela
prestopati na stran reformacije. L. 1540. je bil sicer
Trubar na kraljevo povelje izgnan iz Ljubljane, a
dve leti potem ga je poklical škof Kacijanar iz Loke
zopet nazaj kot kanonika, in slovenskega pridigarja v
stolni cerkvi. Že l. 1544. je zasedel ljubljanski škofijski
sedež škof Urban Tekstor, prijatelj začetnika jezuitov,
Ignacija Lojola, ki je pa vkljub temu pustil slovenske
in nemške pridige v stolnici Trubarju in Pavlu Wienerju,
ki se je bil med tem oženil. L. 1546. je bila Trubarju
podeljena fara Št. Jernej, kjer je priljubljeni Trubar
kmalu pridobil zase celo dolino. Toda, ko se je korar
Wiener v Ljubljani po smrti svoje žene drugič oženil
in so njegov zgled posnemali skoraj vsi duhovni, ko
je škof**) zvedel, da se obhaja pod obojo podobo, izdal
je v avgustu 1. 1547. ukaz, da se ima prijeti glavne pro¬
testante ljubljanske: Mertlic, Dragolič, Wiener, Klombner,
Pregelj, Concilli, in tudi Trubar je bil med zapisanimi.
Dočim so v Ljubljani bivajoče osebe res prijeli in zaprli,
je bil Trubar še pravočasno opozorjen na nevarnost
in je skrivaj zapustil Št. Jernej ter je odšel v Trst,

*) Ljubljanski Spital je bil na mestu, kjer stoji še danes
hiša mest. ubož. zaklada, takozvana »Kresija«.

**) Tedanji škofje navadno niso bivali v Ljubljani.

23

kjer je v mestu in v okolici slovensko pridigoval.
Njegova hiša v Ljubljani je bila preiskana, knjige njegove
so sežgali, on sam je bil nazvan kot izobčen. Na prošnjo
stanov se je smel 1. 1548. vrniti v Ljubljano, toda dočirn
je reformacija v Ljubljani in po mestih že popolnoma
zmagala ter se je začelo po deželi, posebno po Dolenjskem,
vneto versko gibanje, ko so že prvi predikantje nastopili
pot med narodom, takrat je zavela od zgoraj neprijetna
sapa, kralj Ferdinand je odklonil zaslišanje slovenskih
stanov v Pragi. Cerkev je imela na dvoru svojo besedo,
zato se je dvor postavil proti reformaciji. Poslej se
začne boj med protestantskimi slovenskimi stanovi in
med katoliškim avstrijskim dvorom, ki se je bil trdo
in odločno z različnimi uspehi, dokler ni belogorska
bitka za vselej odločila usode avstrijskih dežel in tudi
usodo naših stanov in slovenske domovine.

Preganjan je pobegnil 1. 1548. Trubar iz domovine
čez Gorenjsko, Koroško, Tirolsko v južno Nemčijo.
Šele v nemškem Niirnbergu je našel slovenski refor¬
mator izgnanec svoje zavetišče, ki mu ga je dal pri¬
jatelj Vid Ditrich, ki mu je obenem preskrbel službo
pridigarja v Rotenburgu ob Taubri. Tu se je Trubar
tudi poročil in je imel svoj miren družinski kot. Toda
pri tem ni pozabil domovine, ki jo je moral zapustiti
v negotovosti in boju. Ostali so tam sicer še pridigarji
in oznanjevatelji reformacije, toda slovečega pridigarja,
„zvenečega glasu"*) kakor ga imenuje Cruzius, ni
bilo več. Govorjena beseda njegova torej ni mogla
priti v prid Slovencem, bila je le ena pot — pisati. In
tako pod takimi razmerami se je rodila prva slo¬
venska knjiga daleč od domovine, v tuji Nemčiji, spo-

*) „Voce sonante“,v nagrobnem spomeniku.

24

četa v pobožni želji, pisana v domovinski ljubezni. Težak
je bil nje začetek, še težji njen postanek. Slovenski
izgnanec v tujini je stal pred sto vprašanji, ki jih ni
doslej razmišljal nihče. Trubar je sam pisal pozneje,
da se je smatralo slovenski in ogrski jezik za tako
barbarski, da se ga ne more niti pisati niti čitati. Kako
pisati, s kakimi črkami, kako označiti razne šumevce
in jezikovne posebnosti! Toda Trubar je hotel pisati
in je pisal. Najdemo v njegovem značaju nenavadno
odločnost, podjetnost, vstrajnost, vnemo do dela. In
tako se je rodila prva slovenska knjiga, ki je izšla po
težkih ovirah 1.1550., kajti težko je bilo najti tiskarno
v tuji deželi za popolnoma tuj jezik ob onem času, ko
se je tako zelo pazilo na to, kaj se tiska, zaradi raznih
verskih sekt, da ne omenjamo gmotnih stroškov, ki jih
je takrat povzročal tisk knjige. Tiskarne v Niirn-
bergu in v švabski Halli so odklonile tisk, in tako je
postala nemška Tibinga zibelka slovenskega slovstva.
Ni se smel podpisati niti pisatelj niti tiskar. Trubar se
je podpisal kot „Philopatridus lllyricus“ (ilirski domo¬
ljub) tiskar pa se je podpisal kot Jernej Škerjanec s
Sedmograškega.*)

Poleg katekizma je pridejal Trubar nujno potrebni
abecednik, kjer je vsaj za prvo silo sestavil slovensko
abecedo. »Ane Buquice, is tih fe ty Mladi inu preprofti
Slouenci mogo lahku vkratkim zhafu brati nauuzhiti.
Vtih fo tudi ty vegfhy 1'tuki te kerfzhanlke Vere inu
ane Molytve te fo prepifane od aniga Peryatila vfeh

*) Naslov knjige, ki je tiskana z nemškimi črkami se glasi:
»Catechismus. In der Windischen Sprach, sambt einer kurtzen
Auszlegung in gesang weisz. Anu kratka Poduuzhenie, fkaterim
vlaki zhlouik more vnebu pryti.«

25

Slouenzou.« In s stavkom »et omnis lingua confite-
bitur deo« in vsak jezik bo hvalil Boga, je povzdignil
slovenski jezik na jednako stopinjo vrednosti z drugimi
jeziki, kar mu je takrat in mu še sedaj odreka latinska
rimska cerkev.

Med tem je stal Trubar cel čas v zvezi s svojimi
prijatelji na Slovenskem, ki so videli v njem svojo
vodilno silo. Ako pomislimo, kake so bile težave, pri
tedanjih prometnih sredstvih predno so prišle knjige
iz nemške Tibinge v slovensko domovino in predno
so se tu raznesle in razprodale med ljudstvo, potem
moremo samo občudovati delavnost in vstrajnost slo¬
venskih reformatorjev, ki so šli s tako vnemo v boj
za svojo sveto stvar.

Začeto delo je bilo treba nadaljevati. Reformacija
je povsod zmagovala med ljudstvom s tem, da je po¬
dajala narodu knjige v narodnem jeziku. Saj je bila
položila celo svojo silo na knjigo, na pismo in na
evangelij. Vse to je zdaj bilo treba naenkrat podati v
slovenskem jeziku. Prijatelji so prosili Trubarja, naj
nadaljuje. A ovire, ki so se stavile prvi slovenski
knjigi na Nemškem, so stale še vedno. Trubar se je
med tem 1. 1552. preselil v Kempten, imel je mnogo
svojega dela in poleg tega so se stavile na pot gmotne
težave, ki so zahtevale denarne podpore in pomoči.

Med tem je tudi katoliški zmaj začel dvigati svojo
onemoglo glavo, posebno po šmalkaldski vojni (1548)
in po določilih Tridentskega zbora (1550). Toda katoliška
cerkev je pokazala svojo onemoglost, in malo je po¬
magalo, da je škof sam (Urban Tekstor) šel pridigovat
po kranjskih mestih. Neuka ih nevedna katoliška
duhovščina, ki ni bila vajena druzega, nego dobro
jesti in piti na račun neizobraženega ljudstva, ni bila

26

zmožna dvigniti ter navdušiti ljudstvo za katoliško
cerkev, kajti ljudstvo je gledalo na cerkev in na du¬
hovnika s sovraštvom in nevoljo. Lahko rečemo, da
je v tem času prevladoval splošen odpor proti vsakemu
verstvu, česar posledice so se pokazale pozneje. Boljša
duhovščina je prestopila na stran reformatorjev in
plemstvo se je s par izjemami z nepričakovanim
navdušenjem postavilo v boj za reformacijo ter se
zavzelo odločno proti škofu, ki je pridigoval o izdajalstvu
plemstva. Škofov naslednik Peter je bil mož, ki se je
malo brigal za verski boj na Kranjskem in je šele na
cesarjevo povelje zapretil, da se morajo vsi protestantje,
pod kaznijo izobčenja iz cerkve, vrniti v katoliško cerkev.
Toda taka grožnja ni prav nič pomagala, kakor danes,
se tudi takrat nihče ni bal izobčenja iz cerkve, ki v
nji niti hotel ni biti. Zato pa je rastlo število predikantov,.
v Ljubljani so stanovi ustanovili svojo protestantsko
gimnazijo, kjer se je učilo tudi slovensko in tudi po
drugih mestih in večjih krajih so nastale šole. Začelo
se je doma živo gibanje. Med tem se je naselil v
Tibingi Peter Pavel Vergerij, bivši papežev nuncij in
škof v Kopru v Istriji, ki je bil prestopil k protes¬
tantizmu, in par let za njim je prišel istotja plemenitaš
Ivan Ungnad Soneški, ki si je bil pridobil v boju mnogo
slave in je bil imenitna oseba na dvoru, a odrekel se
se je vseh časti in se kot vnet pristaš protestantov
preselil na Virtemberško. Pri Trubarju je prebival isti
čaš kot gost Štefan Konzul, Hrvat iz lstrije. Iz tega
je sledilo najprej to, da se je Vergerij živo zavzel za
nadaljno izdajanje slovenskih knjig in je sam hotel
po svojih močeh Trubarja pri delu podpirati, drugič,
da je baron Ungnad ponudil svojo pomoč v denarju in
je ostal do svoje smrti, da, celo po nji, stalen podpornik

27

slovenske knjige in tretjič: rodila se je misel izdajati
knjige ne le za Slovence, ampak tudi za Hrvate. Na
protestantske izseljence je torej naenkrat prišlo veliko
delo, ki je zahtevalo mnogo moči in vstrajnosti, da
se je izvedlo. Tako je izšla 1. 1555. nova slovenska
knjiga, evangelij sv. Matevža, ki so ji sledile hitro druge:
abecedarij, mali katekizem, 1557. novi zakon, 1558.
postila, vse tiskane z latinico. Štefan Konzul je med
tem iste knjige prestavil v hrvatski jezik (z glagolico)
in baron Ungnad je 1. 1559. v Urachu ustanovil tiskarno
za izdajanje slovenskih in hrvatskih knjig, ki ji je na
čelo postavil kot voditelja Primoža Trubarja. Tako si
je v tujini pridobila slovenska knjiga trdno podlago,
in že 15. julija 1.1560. je mogel Trubar kralju Maksi¬
milijanu poročati, da je njegova, največja kranjska
knjiga — novi zakon — že preložena v hrvaščino in
je kralja prosil, da naj sam in po svojih stanovih
podpira slovenski in hrvatski tisk. Maksimilijan je bil
naklonjen protestantom in na prošnjo Trubarjevo je
dobila slovenska in hrvatska knjiga, ki ji pripisuje
Trubar veliko važnost, svoje prijatelje in podpornike
na najvišjih mestih.

Toda razmere so zahtevale Trubarja, slavnega
govornika, v domovini in kranjski stanovi so se obrnili
na njega,*) naj se vrne v domovino in prevzame mesto
deželnega pridigarja v Ljubljani. Trubar si je s svojim
delom in s plemenitim značajem dobil novih prijateljev
v tujini (Rabus, Brenz) imel je svoj mirni delavni kot
in zato je bilo težko s celo družino oditi na Kranjsko,
posebno če pomislimo na tedanje počasno potovanje.
Po kratkem premišljanju je odpovedal svojo službo v

*) Gl.Th. Elze. Trubars Briefe. Tiibingen 1897. Str. 83. in sl.

28

Kemptenu in se je na pomlad 1. 1561. napotil v Tibingo,
da bi se tam sešel s Št. Konzulom, ta pa je ležal bolan
in hrvatski tisk je s tem prišel v nered. Trubar je dal
iz domovine poklicati novega glagolijaša. Poslali so
mu starega Antona Dalmato, ki je živel dalj časa v
Ljubljani in od daleč podpiral Konzula pri njegovem
delu. Med tem pa se je pojavil v Tibingi naenkrat
Pavel Skalič, Hrvat, ki je preje živel na Dunaju in je
tam pregledal prve Trubarjeve knjige. Bil je to, kakor
P. P. Vergerij, nemiren duh, ponosen in slavohlepen
mož. V Tibingi sta se našla z Vergerijem in sta se
začela vmešavati v novo podjetje. Baron Ungnad je
dobro čutil nevarnost; kajti po 1. 1555. je prevladala
na Virtemberškem odločno avgsburška konfesija in
vsaka druga pot bi bila onemogočila slovenski nadaljni
tisk. Ker vojvoda in učenjaki našega jezika niso bili
zmožni, je bilo čisto lahko mogoče, da bi bili ljudje
kakor Skalič in Vergerij, ki so imeli svoje slavohlepne
namene, slovensko podjetje diskreditirali. Nezaupnost
proti Trubarju in slovenskim knjigam se je pojavila
potem še parkrat. Dvom je povzročil pozneje rektor
univerze in vojvodov kancler Jakob Andrea, oče slavnega
nemškega pedagoga, ki je tudi pri namestovanju di¬
rektorjev na  ljubljanski gimnaziji igral odločilno vlogo
(Špindler, Frischlin). JBaron Ungnad se je zavzel zato,
da bi mlado, takd plodonosno podjetje ne trpelo zaradi
takih ljudij in je izposloval pri vojvodi, da je imenoval
Trubarja za župnika v Urachu, da, je mogel tako stalno
nadzirati in voditi hrvatsko-slovensko tiskarno. Tako
so uprav izhajale prve hrvatske knjige, ko se je maja
meseca v Urachu pojavil odposlanec kranjskih stanov
in z njim je Trubar odšel nazaj v domovino. Moremo
si misliti, kako se je razveselilo slovenskemu izgnancu

29

srce, ko je po 13 letih zopet zagledal kranjske snežnike.
Ta njegova vrnitev v slovensko zemljo je bil pravi
triumf. Povsod po Gorenjskem so hiteli ljudje v vasi
ob cesti in so ga pozdravljali. Iz Kranja so triu Sle
gospe iz plemstva na konjih naproti in velika množica
ljudstva ga je pričakovala v mestu, kjer je mestna
godba igrala »Te deum laudamus (26. jun.). Z enakim
navdušenjem je bil slovenski reformator vsprejet v
Ljubljani, kjer je takoj nastopil svojo službo ter pri-
digoval slovensko in nemško pred veliko zbrano množico.
Čakalo ga je tu veliko dela. Reformacija, ki se je
razširila po mestih in po deželi ni imela povsod zmožnih
ljudi j. Mnogi okraji so zahtevali svojega predikanta,
kipeči, zmagujoči sili je manjkalo reda in jasnosti.
Trubar je sam hodil pridigovat po deželi in se je kmalu
zbrala okoli njega družba delavnih mož, ki so vsi izšli
iz naroda in zato so se s tem večjim veseljem lotili dela.
Predvsem je tu poleg vnetih plemičev družba Mat.
Klombnerja, ki je oskrboval razširjanje protestantskih
slov. knjig. Za njim stoje prve glave Ljubljane, župan
in mestni sodnik Mart. Pregelj, Ivan Kisel, ravnatelj
gimnazije Len. Budina, mlada pisateljska skupina, Adam
Bohorič, Sebastijan Krelj, Jurij Jurišič (znan pod imenom
Jurij Kobila), Jurij Dalmatin, prevajalec slov. biblije,
tem so ob strani stali znameniti predikanti, izborni
govorniki, v Ljubljani poleg Jurija Kobile posebno Hans
Tulšak, v Kranju Rokavec, na Bledu bivši župnik Fašnik,
v Radečah na Dolenjskem Gregor Maček, na Notranjskem
Gr. Stradiot, Mat. Sivčič na Krasu, Gregor Vlahovič v
Beli Krajini in dr. Poleg teh pa so se pojavljali po
Štajerskem, po Koroškem, po Goriškem in prav tja
do vojne granice navdušeni oznanjevalci reformacije,
ki jih je bilo treba počasi zbrati ter jim določiti njih

30

delo, kajti zaradi nemirnih časov in pomanjkanja izo¬
brazbe moglo se je na napačnih potih razbiti blagonosno
delo reformacije. Doba verskega gibanja je vselej tudi
doba verskega fanatizma, ki je najbolj nevaren pravi
notranji reformaciji, ter je zmožen iz ene blodnje zapeljati
v drugo. Nekaj mesecev trdega dela je bilo treba,
predno je uredil Trubar najnujnejše zahteve, ki so se
porodile iz verskega prevrata zadnjega desetletja. Imel
je pri tem svobodno roko in le od daleč od nekod iz
Gor. Grada se je oglasil ljubljanski škof Peter z vpra¬
šanjem, kako si dovoljuje pridigovati v njegovi škofiji.
Trubar mu je odgovoril, da so ga poklicali in postavili
deželni stanovi. Ker pa je bil zapustil tiskarno v Urachu
brez pravih sil, ki bi delo vodile, klicala ga je dolžnost
nazaj na Nemško. Ker je posebno hrvatski tisk zahteval
več sil, je vzel seboj dva Uskoka, Srba Mat. Popoviča
in Bošnjaka Iva Maleševaca; na štirih konjih in enem
oslu so odjahali iz Ljubljane in so potrebovali do Uracha
20 dnij. Po poti sta oba Uskoka dobro skrbela za svoje
želodce in posebno ljubila pivo. V Urachu pa je čakalo
mnogo novega dela. Ljudje, ki jih je imel Primož

Trubar okoli sebe, niso bili posebno zmožni in povsod
je manjkalo njegove varne delavne roke. V času nje¬
gove odsotnosti se je malo storilo. Največ se je mislilo
na nadaljevanje hrvatskih prevodov. Tudi nova dva
pomočnika, ki jih je bil vzel Trubar seboj, sta bila
nedelavna in neporabna, zato ju je kmalu poslal nazaj
v domovino, pa je kmalu dobil za seboj dobro

delavno silo: Jurija Jurišiča. Tako je izdal Trubar

(1.1562) novo knjigo pod naslovom: Articuli oli deili

te prave ftare vere kerszhanske i. t. d. V nji so prestav¬
ljene avgsburška, virtemberška in saška konfesija.
Kako se je delo reformacije, posebno v jezikovnem

31

oziru, širilo, vidimo n. pr. iz tega, da je prve slovenske
knjige šlo na Koroško 80 eksemplarjev, te knjige pa
je šlo samo v Beljak 443, torej več nego v Ljubljano
(310).*) To samostojno delo je budilo sumničenje v
gotovih krogih, ki so se bali samostojnega reformatorja
ter hoteli le slovenskega prelagatelja. Tako je slovenska
reformacija postala odvisna od svojih podpornikov.

V predgovoru pojasnuje Trubar vojvodi Krištofu
Virtemberškemu svoje delo in govori obširneje o refor¬
maciji na Slovenskem. To delo je kmalu izšlo v hrvaščini
v glagolici in cirilici.

Dočim je našla slovenska knjiga med kranjskimi,
štajerskimi in koroškimi stanovi dovolj podpore in so

*) Sploh se je reformacija .ravno na Koroškem zelo hitro
širila in slovenske knjige so imele tam mnogo odjemalcev.
Mnogo let potem so bile protestantske slovenske knjige pravi
zakladi, ki so jih skrivale hiše zase in so jih našli šele v našem
času. (Lendovšek, Oblak.) Kam smo na Koroškem padli od
takrat! Kako je bila reformacija tam razširjena, kaže nam strah
katoliške duhovščine ob času Mar. Terezije. (01. Apih: Usta¬
novitev narodne šole na Slovenskem. Letopis Mat. Slov. 1894.
str. 253.) Kaka razlika med časom reformacije (poziv Luthra na
nemška mesta, župane in kneze za ustanovitev šol) in 200 let
potem! Dočim slišimo iz ust in knjig reformatorjev splošno
zahtevo po višji izobrazbi, so se pozneje duhovniki branili šole,
ker bi se ljudje brati naučili in bi potem, brezverske knjige
čitali. Žalski župnik je n. pr. na ukaz vlade (z dne 29. prosinca
1750.) godrnjal, da se duhovnikom ni brigati za pisanje in čitanje,
»naša dolžnost je mladino učiti krščanski nauk, potem se pa
ne bo čulo o toliko luteranskih izseljencih, (še za časa Marije
Terezije so morali protestantje iz dežel) če bi branje in pisanje
ne bilo tako splošno«. »Duhovnih pesmij« n. pr. je šlo v Beljak
200, »Drugega dela nov. zakona« 230 (v Ljubljano 50!) »Postile«
71 (v Ljubljano 40!) biblije 300. Tu se vidi pomen slovenske
knjige na meji. Še v zadnjem času se je proti temu »luteranstvu«
hotelo izrabljati Ciril-Metodovo družbo na Koroškem.

32

posebno prijatelji v Ljubljani skrbeli za nje stroške, je
bila hrvatska knjiga navezana na darove in podpore,
kajti reformacija se po Hrvatskem še ni bila toliko
razširila, in zemlja je mnogo trpela zaradi turških
nemirov, Primorje in Dalmacija pa sta dobivala novih
idej iz bližnje Italije, katere odmev najdemo posebno v
cvetočih mestih (Dubrovnik), in zato reformacija iz
Nemškega ni mogla imeti onega uspeha kakor na
Slovenskem. Podpor za izdajanje hrvatskih knjig se
je nabralo na besedo Trubarjevo in Ungnadovo, ki je
sam k temu mnogo žrtvoval, od vseh strani. Nemški
knezi sami so prispevali največ. Kralj Maksimilijan, ki
je bil protestantom naklonjen, si je dal celo posvetiti
nekaj del, prispeval je sam denarno in je celo na nje¬
govo ime šel cel voz »abecedarija« na Dunaj in od
tam na jug. Na ta način je v nekaj letih hitro rastlo
število hrvatskih prevodov (6 glagolskih in 5 cirilskih).
Za razširjanje knjig so se trudili večinoma slovenski
predikantje, in vneti Gregor Vlahovič, ki je znal samo
slovensko (ne latinsko, ne nemško), se je napotil iz
svojega kraja (Novo Mesto in Bela Krajina) prav na
Hrvatsko, pridigoval je in razširjal knjige ter nastopil
pred samim banom, ki se je tudi vnemal za reforma¬
cijske nauke. Isti ban (Peter Eberan) je vzel bratovščini
rešnjega telesa v Metliki proštijo in jo dal ■—• predi-
kantom. Tako so prav ob času probujanja in skupnih
bojev stopili Slovenci in Hrvatje v skupno knji¬
ževno zvezo,  ki bi bila prinesla krasnih sadov,
da ni bila tako hitro uničena.

Ko je Trubar delo v Urachu nekoliko uredil, oglasili
so se že kranjski stanovi s prošnjo, da se vrne domov,
kajti bil je doma potreben in čakali so ga vsi, plemstvo,
ljudstvo in duhovščina — pa tudi sovražniki. Ko je

33

3

uredil v tiskarni vse, toliko, da ni bil tam več nujno
potreben, poslovil seje od Uracha, vojvoda Virtemberški
mu je podaril 100 gld. in Trubar je odšel junija 1572
z ženo in sinoma nazaj v domovino. Tu se je zdaj
imelo začeti stalno resno delo.

Škof Peter pa se je bil že prej obrnil na cesarja
s tožbami zoper Trubarja, nakar mu je bilo zapovedano
Trubarja zaslišati. Toda Trubar je bil takrat že odšel iz
domovine, in sedaj je sklenil škof nastopiti tem odločneje
proti njemu. Tožil je zopet cesarju o krivovercih in
zahteval, da se Trubarja takoj zapre. Kako slabo je
takrat stalo s cerkvijo pri nas se vidi iz tega, da piše
škof, naj se ne izda njega ali kakega duhovnika kot
tožnika (stara pesem denunciantstva), »ker če bo Trubar
pregnan iz dežele, mu bodo ljudje vse menihe in farje
pobili«. Cesar je ukazal iz Podjebrada (30. julija 1562)
vse glavne reformatorje prijeti in zapreti (Trubar, Klomb-
ner, Rakovec) in še posebej je naročil stanovom, da
se ne stavijo takemu povelju v bran. Vkljub temu pa
so se zbrali stanovi takoj in se zavzeli proti cesarju
za Trubarja. V zvezi z meščani so sestavili odbor, ki
je pojasnil cesarju stanje na Kranjskem ter pokazal
Trubarja v drugačni luči nego škof Peter. Vsled tega
je ostal Trubar na svojem mestu, pač pa ga je zahteval
škof predse, da mu odgovori na stavljena vprašanja.
V škofovski palači se je vršilo dne 6. decembra 1562
zaslišanje, ki so se ga udeležili plemstvo in meščanje.
Škof je stavil Trubarju 21 vprašanj (ali veruje v cerkev,
v zakramente, v vice, v mašo etc.).*) Trubar je odgovoril
v smislu augsburškega veroizpovedanja. Dne 20'. de-

*) Th. Elze, Superintendentje na Kranjskem. 17.

34

cembra se je zaslišanje nadaljevalo in škof je moral glede
krivoverstva molčati, posebno ker je imel na svoji vesti
grehe, ki je zaradi njih na tožbo stanov sam prišel v
preiskavo. Tako je ostal Trubar pridigar v Ljubljani
in je pogosto hodil pridigovat tudi na kmete. Slo¬
venska knjiga in njegova živa beseda sta zmagali v
narodu. In oboje je imelo za vselej zmagovati, kajti
oboje so postavili na trdno podlago, na narodno šolo.
L. 1563. je nastala ljubljanska stanovska gimnazija, in
poleg nje so nastale šole po večjih krajih. Na manjših
šolah so poučevali predikantje sami ali najeti učitelji.
S šolo je dala reformacija narodu silo, ki bi bila omo¬
gočila brzi napredek Slovencev, ko bi vse ne bila uničila
katoliška protireformacija. Z njo in s slovensko knjigo
se je začelo kulturno delo in z njo je -bilo tudi končano,
kajti poslej je narod 200 let čakal svojih šol, ki so
mu bile dane od tuje roke in so mu vsiljevale tuj jezik.
Ne moremo dovolj pojmovati pomena narodne šole, ki
bi bila vzrastla iz naroda samega, Z njo bi se bilo
začelo novo življenje. Trubar je hotel organizirati cerkev
in šolo, kakor se je to godilo drugod po protestantskih
deželah. Toda njegovo delo' je kmalu motil zopet ce¬
sarski ukaz, dan na deželnega glavarja Jakoba Lam-
bergarja, da se mora Trubarja zapreti. Toda deželni
upravitelj Jošt Ostrovrhar je Trubarju sporočil, naj se
ne pokori povelju, kadar ga bodo klicali na ljubljanski
grad, ampak naj ostane v mestu, kjer ga bodo branili
meščanje in plemiči. Vkljub temu se je Trubar bal
kakega hitrega napada od katoliške strani, pa je
odšel na Goriško, kjer je pridigoval v Gorici, v Rubiji
in v okolici Trsta. Obenem je nastal spor med njim
in med kanclerjem Andreo v Tibingi, ki ga je na
podlagi nekih besed v zasebnem pismu obdolžil kal-

35

3 *

vinstva in cvinglijanstva*) ter zahteval, da se pregledajo
slovenske in hrvatske knjige, če ni tam krivoverskih
zmot. Iz tega je prišlo nezaupanje, zaradi katerega je
trpelo podjetje v Urachu. Trubar se je pismeno opra¬
vičil vojvodi, ki mu je tudi verjel. Vendar je vojvoda
toliko stal pod vplivom kanclerja Andree, da je pre¬
povedal izdati že pripravljeni cerkveni red, ki ga je
bil sestavil Trubar za tisk. Namesto njega se je imel
natisniti Andreov. Razpor je trajal par let med Tru¬
barjem in Andreo, med vojvodo Krištofom in kranj¬
skim plemstvom, dokler ni 1. 1564., ko je po. smrti
cesarja Ferdinanda zavladal vojvoda Karol nad južnimi
deželami, ta takoj pri svojem nastopu prepovedal sploh
izdati in tiskati kak cerkveni red. Trubar se je bil med
tem povrnil v Ljubljano. V tem času so izšle njegove
»Duhovne Peisni«.

Nastop nadvojvode Karola je stanove nekoliko
ostrašil, toda Trubar jim je poslal pisano pridigo
»Pomisleki in nasveti«, ki v njih kliče stanovom, naj
vstrajajo v svojem boju in naj bodo odkriti kristjani
in naj spoznavajo svojo vero v vsaki nevarnosti, pis¬
meno, ustno in javno.

Veter, ki je zavel iz Gradca, ni bil posebno pri¬
jazen reformaciji in nadvojvoda je zahteval, da izženo
stanovi Trubarja po dveh mesecih iz dežele. Stanovi
so se zbrali v obrambo. Trubarja, toda nadvojvoda se

*) Poleg Martina Luthra sta nastopila še dva druga refor¬
matorja Calvin v Genovi in Ziwing!i v Švici, ki sta se od Luthra
v nekaterih naukih ločila; ortodoksni nemški protestantje so
odklanjali njiju nauke kot zmote, prav tako kakor nauke kato¬
liške cerkve. Tako se je rodila takoj nova cerkev. Reformacija
pa je imela drug.namen, ki se izpolnjuje šele danes.

36

ni dal omehčati, spor med stanovi in njim je postajal
čim dalje resnejši, in tako je moral 1. 1565. T rubar s
svojo družino zapustiti domovino, za slovo je pustil v
svoji hiši le obširno knjižnico, ki jo je prepustil v
porabo »cerkvi in šoli« ter s tem položil temelj prvi večji
knjižnici na Kranjskem. Slutil je čase, ki so prihajali.

S prijatelji na Virtemberškem je bil Trubar med
tem v pismeni zvezi in ko se je vrnil tja, so ga radostno
vsprejeli. Tiskarna v Urachu je med tem nadaljevala
svoje delo, dasfje nje ustanovnik, blagi baron Ungnad
že med tem umrl (27. dec. 1564). Tudi vojvoda je ostal
naklonjen slovenskim izgnancem in je Trubarju, ki je
bil sedaj brez službe, podelil župnijo Laufen ob Nekarju.
Tu je napisal predgovor k svojemu Psalterju, ki je
izšel l. 1566. Da bi bil slovenskemu podjetju bliže,
prestavil ga je vojvoda v Derendingen pri Tibingi.
Delo reformacije je hotel Trubar zanesti po vsem slo¬
vanskem jugu, da, hotel je celo s čistim naukom
Kristovim vplivati na bosenske in slavonske odpad¬
nike, ki so bili prestopili k mohamedanstvu. Hotel je
na ta način pridobiti samega sultana in tako pridobiti
južnim poteptanim in izčrpanim deželam zaželjeni mir.
Takd veliko nado je stavil slovenski reformator v moč
nauka ljubezni. L. 1567. so se mudili slovenski stanovi
na dvoru nadvojvode Karola, da bi izprosili Trubarju
vrnitev v domovino. Med tem je Trubar (1. jun. 1. 1567.)
naenkrat prišel v Ljubljano, kjer je uredil najnujše
zadeve, in se je obenem sešel z Uzraim begom, ki
ga je bil hrabri Herbart Turjaški vjel v bitvi pri Novi
(l. 1566.). Uzraim beg je bil odpadnik, bosenski paša,
in pokazalo se je takoj, da mohamedanec drži več na
svoj koran, nego na evangelij. Trubar je takoj nato
odšel iz domovine, ki je ni videl nikdar več.

37

Prošnje deželnih stanov sc bile zaman in samo
turški nemiri so zadrževali jezuitsko sapo, ki je hotela
iz Gradca proti jugu. Trubar je posvetil svoje moči
zopet tiskarni in prestavljanju novih knjig. Prišle
so med tem razne težave. Vojvoda Krištof Virtemberški
je umrl (1. 1568.), deželni stanovi pa so morali toliko
prispevati na obrambo domovine, da niso mogli
zdatno podpirati izdajanja novih knjig. Starost je pri¬
tiskala na slovenskega reformatorja-izgnanca in zato
je skrbel za svoj naraščaj. Po dva kranjska študenta
sta uživala Tiiffernovo štipendijo v Tibingi, tam je
podpiral vse, ki so se hoteli spopolniti v svojem
znanju. L. j 5R?..._je  izdal drugi del novega testamenta,
kjer se je v predgovoru poslovil od Slovencev: »Vaš
stari zvesti pastir Trubar od Slovenov slovo jemlje.«
Med tem pa se je že pripravljalo največje delo slovenskih
reformatorjev: celo sv. pismo. Prestavil gaje Trubarjev
učenec in naslednik Jurij Dalmatin. L . 158 4. je izšla
ta krasna slovenska knjiga in z njo vred prva slovnica
slovenska od Adama Bohoriča. Misliti si moremo, koliko
truda, skrbi in stroškov je stala tedanja slovenska
biblija, s kakim navdušenjem je bila pozdravljena in
kako radost so imeli delavni reformatorji po dokončanem
velikem delu. Bil je to na stara leta gotovo jeden naj¬
veselejših trenutkov onega, ki je delo pred tridesetimi
leti z negotovostjo začel. In vse ovire je zmagala
delavnost, vstrajnost in nepremagljiva volja.

Daši se je Trubar že 1.1582. poslovil »od Slovenov«,
je vendar prav do svoje smrti nadaljeval svoje delo,
prestavil je konkordijsko formulo in Luthrovo Postilo,
ki jo je izdal po njegovi smrti mlajši njegov sin
Felicijan Trubar. Tri dni pred smrtjo je še onemogli
bolnik narekoval prestavo svojemu sinu. Tako se je v

38

miru sredi ljubljenih domačih končalo delavno, nemirno
življenje slovenskega reformatorja v daljnem tujem
mestu. 2 9. junij a ,1586 je umrl Primož Trubar v Deren-
dingenu. Njegov pogreb'" je- kazal, kako visoko so v
tujini cenili našega moža, kajti pogreba so se udeležile
slavne osebe iz Tibinge in iz bližnjih mest. Kancler
dr. Jakob Andrea je govoril nagrobni govor,*) in slavni
humanist Martin Grusius (nem. Kraus) mu je napisal
na grob te klasične vrste, ki govore o celem njegovem
delu, življenju in značaju:**)

»Vir tumulo hoc sanctus de Slava est gente sepuitus,
Primus, qui Christi praeco fidelis erat.

Imbuit hic primus vera pietate Labacum,

Expulsus Domini nomine multa tulit.

Rotenburga habuit fidum Tuberana ministrum,
Caupidoni docuit voce sonante Deum.

Auracum capit hinc in Wirtembergide terra,

Lanfaque doctorem post Deredinga diu.

Transtulit in patriam divina volumina linguam,
sparsit in eoas dogmata sancta plagas.

Pauperibus pater hospitibus quoque portus et aura,
vita et canitie, quam venerandus erat!

Pulchre certavit, cursum ratione peregit,
servavit bene, quam debuit usque fidem.

Magno ergo nune cum Paulo gerit ille coronam,
tempore quae nullo marceat aetheream.«

(Slovenski prevod se glasi:)

»Mož v tem grobu leži, mož svčt iz slovenskega roda,
Primož, ki bil je glasnik Kristusa svojega zvest.

*) Tiskan v Tibingi 1586.

**) Ta napis se še danes čita na njegovem grobu v Deren-
dingenu.

39

Prvi napolnil je on s pobožnostjo pravo Ljubljano,

’z doma prognan je povsod božjo besedo glasil.
Rotenburg v njem imel je zvestega oznanjevalca,
v Kemptenu on je slavil z glasom donečim Boga.

'Urach nato ga vsprejel spet v virtemberško je zemljo,
v Laufenu bil učenik in v Derendingi potem.

V jezik domači on prvi prestavil je svete bil knjige,
božjo besedo glasil daleč na vshodni je kraj.

Revežem oče je bil in gostom prijatelj, podpornik,
delo, življenje, kako bilo je vredno časti!

Hrabro se je bojeval in modro končal je življenje,
hranil je nauk čisto, ki ga je vedno učil.

Slava njegova zato bo s Pavlom enako mu večna,
ki ne uniči je čas, ki bo ostala na vek.«

___ *

* *

Končano je bilo življenje, toda delo je ostalo. Kakor
trdna podlaga je ostalo njegovo delo, ki so ga nada¬
ljevali novi delavci.

Bolj in bolj je bilo čutiti boj Avstrije proti pro¬
testantom. Slovenski stanovi so si sicer priborili 1. 1568.
in 1572. od nadvojvode Karola, ki je bil zaradi boja v
veliki stiski, znatne svoboščine v verskih zadevah, ki
pa jih je nadvojvoda skušal od leta do leta prikrajšati.
To posebno potem, ko se je oženil z bavarsko prince-
zinjo Marijo, veliko prijateljico jezuitov. Po njenem
prihodu začne zmagovati jezuitizem najprej na Šta¬
jerskem in od tod je silil na Kranjsko. Tako so Bavarci,
ki je njih klerikalstvo svetovno znano, dvakrat odločilno
posegli v našo zgodovino : za časa Tasila (pokristja¬
njenje Slovencev) in za časa reformacije.

40

Naslednik vitemberškega vojvode, Ludovik, je bil
vnet lovec in se je malo brigal za slovenske protestante,
tako je počasi tiskarna v Urachu prenehaja, zato pa se
je ustanovila 1. 1575. protestantska tiskarna v Ljubljani
pod vodstvom Jan. Mandelca. Izdala je nekaj prote¬
stantskih knjig. Toda l. 1580. je bil Mandelc prognan in
tiskarna je prešla v druge roke in nazadnje je prenehala.

Kot nasprotne sile, ki so uničevale kulturno delo
reformacije, moramo poleg ovir, ki so se stavile iz
Gradca, predvsem označiti: turške boje, bolezni in
kmečke upore. Turški navali so bili vsako leto hujši,
zemlja je bila steptana, narod izčrpan, dežela in plemstvo
sta morala žrtvovati vedno za nov vojni davek, ki pa
ni nič zalegel, kajti, dočim se je cesar boril doma s
krivoverci protestanti, ni našel niti sil niti časa, da bi
šel branit svoje južne dežele pred mohamedani. Tako
so bile dežele navezane na svojo obrambo in slovenski
ter hrvatski narod si morata šteti v svojo zaslugo, da
sta zabranila vhod Osmanov v Nemčijo. Pri neprestanih
vpadih so bile vasi požgane, mesta uničena, narod je
zgubil imetje. Pri tem so se pojavile bolezni, kuga je
razsajala v Ljubljani 1564. I. in se je pojavila zopet in
zopet. Skupno breme, ki je ležalo na deželi, na plemstvu,
na meščanih in na kmetih, vedno novi davki in izse¬
savanje je budilo nevoljo posebno v narodu, ki je
najbolj čutil težo časa. Kmečki upori iz leta 1515., ki so
se nesrečno končali za kmete, so ostali narodu v spo¬
minu, in misel na nje se je vedno znova ponavljala.
Vedni boji in požiganja so uničili narodu dorhovje,
ljudstvo je podivjalo in se je navadilo samo boja. Misel
na kmečki upor se je razvnela posebno 1. 1571., ko so
se kmetje uprli na Hrvatskem proti krutemu grajščaku
Tahyju. Zbrala se je velika kmečka vojska, ki je za-

41

čela napadati gradove a 1. 1573. je bila razbita pri
Brežicah. Da je v takih časih bil preslišan glas
ljubezni, je razumljivo, in pri tem je bilo uničeno mar¬
sikatero kulturno delo reformacije. Tudi verski moment
je igral svojo ulogo, kajti ni dvoma, da se je od ka¬
toliške strani ščuvalo proti protestantovski gospodi, ki
je bila glavna zaščitnica reformacije. Napačno pa bi bilo
misliti, da se je katoliški narod boril proti protestantskim
grajščakom. Kmečki upori so bili splošni znak te dobe
in so se pojavili že pred reformacijo, napadali so
enako samostane, cerkve in gradove. Bili so predvsem
socialni boji, posledica razmer in položaja kmeta v
srednjem veku: podjarmljenje ljudstva pod grajščake
posvetnega in duhovskega stanu je prinesla seboj ka¬
toliška cerkev. In sedaj, ko se je naenkrat glasil evan¬
gelij ljubezni in bratstva*), je zatirano ljudstvo prijelo
orožje v svoje osvobojenje. Pojavljaji so se ti boji po
celi Evropi in bili s silo uničeni. Pogosto so se pri tem
pojavljali pravi izrodki socializma in komunizma, ki
so propadli sami v sebi, ker se čas bratstva, ljubezni
in čistega krščanstva še ni vrnil, z razvojem prihaja ta
doba šele v našem času. Razumljivo je torej, če se trdi,
da je bil v teh časih kakor povsod tudi pri nas grozen
moralen propad, ki je bil posledica bojev celega stoletja.
Ko je iz teh verskih prekucij nastala strašna trideset¬
letna vojna (1618—1648), ki je uničila skoraj celo Ev¬
ropo in predvsem češko zemljo, je nastopil po nji jeden
največjih mož tedanje dobe, Čeh Jan Amos Komensky,
največji pedagog nove dobe ter je govoril velike besede :
»Posebno sedaj, ko je naša češka domovina in cela Evropa

*) Reformacija pomeni pred vsem: povrnitev k prvotnemu
kristjanstvu.

42

izčrpana po vojni, je treba postaviti šolo in v nji vzgojiti
ljudstvo.« Res, ti boji so bili prenovljenje Evrope, po nji
se je imelo začeti novo življenje. In slovenska refor¬
macija je pripravila vse predpogoje, da bi se bil iz teh
hudih časov dvignil narod k novi kulturi in rastel z
drugimi sosednimi narodi. Dala je reformacija narodu:
p i s m en i j ez i k, slovensko  k n j i g o in š o 1 o. To
je bila podlaga, ki bi se bilo na nji po uničujočih bojih
zidalo novo življenje. Na tej podlagi bi bil narod zmožen
kulture, napredka, razvoja. Toda prišel je sovražnik, ki je
uničil vse to, uničil je podlago ter strmoglavil narod v
2001etno tmo, iz katere si do danes nismo opomogli.
Jeden največjih zločinov na telesu slovenskega naroda,
kajti s tem so bile v izčrpanem, obupanem narodu
uničene poslednje samostojne sile, ki si je mogel z
njimi opomoči in rešiti! Odmeve tega čina čutimo še
danes v nesamostojnosti in v hlapčevski naturi našega
naroda, ki je postal tako orodje tujih rok.

L. 1596. so prišli jezuitje v Ljubljano. Dolgo si
niso upali iz Gradca na jug in tudi sedaj jim ni hotelo
takoj delo od rok. Ljubljana je bila protestantska in
dežela je bila še polna predikantov. Večji kraji, kakor:
Bled, Lesce, Kranj, Škofja Loka, Kamnik, Vipava, Postojna,,
Novo Mesto, Metlika, Krško, Radeče, Višnja Gora, so
zvesto branili svoje učenike proti bolj in bolj drznim na¬
padom katolikov. Boj, ki se je poslej začel, je bil boj na
življenje in smrt.*) L. 1590. je umrl nadvojvoda Karol, in

*') Gl. Dimitz, Zgod. Kranjske. II. 20—114. Tako so se borili
predikantje: Weixler v Krškem, Fašnik na Bledu, Kuplenik v
Lescah, Stradiot v lpavi, Gr. Vlahovič v Metliki, Hočevar v Višnji.
Gori, Gr. Maček v Radečah, Jurij Knafelj v Kranju, Sivčič na.
Krasu in drugi drugod. Isti boj se je vnel zoper šole in učitelje.

43

nasledoval ga je od 1.1596. sin Ferdinand, ki ga je vzgojila
nadvojvodinja Marija v popolnoma jezuitskem duhu.
On ni hotel nič vedeti o svoboščinah, ki jih je bil
podelil njegov oče slovenskemu plemstvu. Postavil si
je za življenjski cilj uničiti protestante. Posrečilo se
mu je to, krvavo je bilo njegovo delo. Ubil in uničil
je s tem dva naroda: češkega in slovenskega. Slovence
je uničil z enim samim škofom Hrenom in nekaj je¬
zuiti (1600), Čehe pa je l. 1620. pobil na Beli Gori pri
Pragi. Da je bila zmaga nad Slovenci tako lahka, je
iskati vzrok predvsem v tem: prvič so bili leta 1590.
že vsi starejši navdušeni reformatorji mrtvi (Trubar,
Dalmatin, Juričič), in tako je manjkalo budilne delavne
sile ter energičnega odpora; drugič: plemstvo je bilo
po bojih izčrpano, in ko so Slovenci zmagali l. 1592.
Turke pri Sisku, je bila za nekaj časa turška nevarnost
odstranjena in Slovenci so za plačilo dobili iz Gradca
jezuite, kajti Ferdinandu zdaj ni bilo več treba pogajati
se s plemstvom; tretjič po bojih uničeni narod ni imel
sile, da bi se vrgel v nov boj proti nepremagljivi sili,
želel si je miru in je v njem našel smrt.

L. 1598. je prenehala protestantska gimnazija v
Ljubljani. Pomanjkanje denarja in staro pravilo »inter
arma silent musae«*) jo je uničilo. Manjkalo je v nji
zdravih kmečkih sinov, ki jim je bila zaradi razmer
zaprta pot k izobrazbi. Ko je zavel strog veter iz
Gradca, polastila se je nekdaj tako vnetih meščanov
malodušnost. L. 1597. je postal Hren škof ljubljanski.
.Spravil se je s svojimi jezuiti na delo, ki ga je v
dvajsetih letih dokončal »v večjo čast božjo«. Papež
sam je dal 40.000 skudov, da je dobil nazaj slovensko

.*) Med orožjem molče umetnosti.

44

zemljo, izvestno dobro naložen kapital, ki se še danes
rentira. 1. novembra 1598. je zavzel škof protestantsko
cerkev sv. Elizabete v špitalu, razbil je protestantske
oltarje in raztrgal slovenske protestantske knjige.*) Sta¬
novi in meščanje so se med tem zbrali na magistratu,
kjer se je govorila nemška in slovenska pridiga. S tem
je bilo uničeno ognjišče reformacije. Temu je sledilo
preganjanje predikantov in sežiganje slovenskih pro¬
testantskih knjig. Dne 29. decembra 1600 je zgorelo na
ljubljanskem trgu osem voz slovenskih protestantskih
knjig, 9. januarja 1601 zopet trije vozovi, 17. februarja je
bil tak luteranski kres v Kranju in 10. marca so raz¬
strelili v Radovljici protestantsko cerkev. S takim kul¬
turnim delom je šel škof Hren pridigovat po deželi, to
je vsebina protireformacije. Skupni odpor štajerskih,
koroških in kranjskih stanov proti temu početju je
bil brezuspešen, obramba kulture se je nazvala izda-
jalstvo. Verska svoboda je bila uničena, do časov, ko
se je reklo biti katoličan ali oditi iz dežele ni bilo več
daleč. Oči vseh so se takrat obračale na Čehe. Toda
poraz na. Beli Gori je odločil za vselej.

Spomladi 1. 1600. so zapuščali zadnji predikantje
domovino. Skrivali so se po gradovih in čakali ugodne
rešitve. Toda zaman. Zlata doba reformacije se ni imela
vrniti več. Med zadnjimi predikanti najdemo imena
M. Kumpreht (Kamnik), Znojilšek, Vurič, Dan. Xylander,
Jurij Klemens, Gregor Sitarič, Dobranski (navdušen pre-
dikant, prej na Koroškem), Slivec (Žužemberk). Poslednji
je zapuščal kranjsko zemljo Felicijan Trubar, ki je bil
pridigar v Ljubljani in nekaj časa tudi vodja gimnazije.

*) Ponoči so bila trupla protestantskih mrličev, tam po¬
kopanih, v Ljubljanico pometana.

45

Na štajerski meji je čakal odločitve, ali se bo smel
vrniti v domovino svojega očeta. Preganjan od kato¬
likov je pobegnil na Nemško, kjer je postal pastor in
je tam umrl (v Grunthalu na Virtemberškem).

In zgodilo se je, kakor je pisano : udari pastirja
in razkropile se bodo ovce. Predikantje so bili pregnani,
knjige sežgane, šole opuščene. Jezuitje so posedli deželo.
Počasi je v narodu izginil spomin na reformacijo, tembolj,
ker so boji na vshodu pokrili nje čas. Oživela se je s
časom le povest o Juriju Kobili in o slovenskem Luthru
Martinu, ker je na njega spominjalo podobno ime Primož
Trubar. In nam samim je prinesel dobo pred oči šele
današnji čas.

*

* *

Pomen reformacije za slovenski narod vidimo
predvsem v sledečih stvareh :

1. Poglobljen j e verskega čuta,  ki pomeni
spopolnjenje našega notranjega življenja, v smislu krist-
janstva. Reformacija je nastopila kot odpor proti izprijeni
cerkvi in brezvestni duhovščini. Nastopila je boj proti zlo¬
rabi verskega čuta od strani cerkve in duhovščine. Posta¬
vila je svobodo čustva in vesti  s tem, da je postavila
čisto vero nad vse drugo ter pustila posamezniku prostost
v razlagi pisma in evangelija (individualizem). S tem
je dvignila človeka k svobodnemu mišljenju.

2. Reformacija je postavila na mesto srednjeveške
cerkvene latinščine narodne jezike  ter je podala prva
bogoslužje in knjige v narodnem jeziku, moremo v nji
najti prvo zavest narodnosti  (nacionalizem). Za Slo¬
vence, ki doslej sploh niso imeli svojega pismenega
jezika pomeni to začetek kulturnega življenja.

46

3. Reformacija sama, kot prenovljenje kristjanstva,
je peljala k narodu  (demokratizem) in je nosila v sebi
prve ideje splošnega bratskega življenja  na
podlagi medsebojne ljubezni  (socializem). Slo¬
venska reformacija je prešinila vse sloje ter je globoko
pretresla vse naše življenje ; drugi boji so uničili nje
sadove. Za nas pomeni naša reformacija naše pre-
rojenje,  nje nasilni konec pomeni smrt naroda.

4. V šestnajstem stoletju je stal narod slovenski
med dvema novima svetovoma: med renesanco, ki je
vstala v Italiji, in med reformacijo, ki je odmevala od
severa. Našli smo v sebi moči, da smo se pridružili
sočasni kulturi  ter se seznanili s kulturnim
svetom.  S tem, da se je domače plemstvo zdvzelo za
slovensko knjigo, je bila postavljena možnost, da bi bila
imela slovenska kultura i poslej podpornikov in pri¬
jateljev od najvišjih do najnižjih slojev (kulturni pomen).

5. S tem, da se je k slovenskemu tisku pridružil
tudi hrvatski tisk, je bila položena podlaga skupnega
ali vsaj vsporednega dela s Hrvati,  ki bi bila
peljala k vedno ožjim stikom, kar bi bilo ugodno vplivalo
tembolj v prejšnih časih, ko smo bili zvezani tudi po¬
litično. Uresničenje ilirske  i d e j e je bilo takrat najbolj
mogoče (jugoslovanska smer.)

6. Reformacija je vzbudila s svojimi knjigami živo
življenje posebno na narodni meji,  kjer so med
tem padali že Slovenci v tuje roke. Kot slovenska ideja
je vzbudila odpor proti tujstvu, posebno ker niti itali¬
janska niti nemška reformacija ni bila na meji tako silna
kakor slovenska (Trst, Celje, Koroško). Reformacija je
imela vse predpogoje dvigniti idejo celokupnosti

47

med Slovenci in zavarovati trdno njih meje (vseslo¬
venska smer reformacije).*)

7. Poleg narodne knjige je naravno morala usta¬
noviti reformacija šolo;  nje čas pomeni prenov-
ljenje narodnega šolstva  (Luther, Melanchthon,
Sturm, Andrea, Ratke, Komensky, pri nas: Budina,
Bohorič, Špindler). Narodna šola je bila predpogoj na¬
rodovega napredka in je imela namen peljati narod
k skupni vzgoji, k nravnosti in izobrazbi
(pedagogični pomen reformacije).

8. Reformacija pušča vedi prosto pot razvoja, je
vedno zmožna napredka, poglobljenja. V svobodi pre¬
pričanja in vesti se vzgaja sila posameznika, samozavest.
Leži v nji zdrav življenjski nazor, razvit v prepričanju
in umsko utemeljen, v tem raste sila posameznika in
sila naroda. Doba slovenske reformacije kaže nam v
ospredju silne, energične in odločne, prepričane ljudi,
zato vidimo v nji junaško dobo  naroda. Ko smo pre¬
nehali boj, smo padli. Boj za svobodo misli je prinesel
gospodarski napredek protest, dežel.

*) Ranke trdi, da rii bilo nikdar večje priložnosti za
zedinjenje nemškega naroda kakor ravno v začetku reformacije:
»Nemški duh si je bil v svesti, da je prišla doba njegove
zrelosti«, in iz mnogih dejstev in izrekov raznih naših refor¬
matorjev se da sklepati tudi na zavest slovenske celo¬
kupnosti.  V predgovoru h Katekizmu (1. 1550.) pošilja Trubar
milost in mir »vsem Slouencom«, v predgovoru k drugi izdaji
Katekizma (1. 1555.) »vsem vernim kerščenikom tiga krainskiga
inu slouenskiga jezika«, v predgovoru k Evangeliju sv. Matevža
(l. 1555.) pa »tei praui cerqui božy tiga slouenskiga iezika« —
kar znači: narodno slovensko cerkev. (Gl. Trubar: predgovor
k Evangeliju sv. Matevža, Seb. Krelj: predgovor k Postili,
A. Bohorič: predgovor k Slovnici i. dr.)

48

Govorim -li o reformaciji, ne govorim o protestan¬
tizmu. Protestantizem je postal druga cerkev, in kako
je bila v njem svoboda omejena, smo videli iz par slučajev
v življenju Primoža Trubarja. Mesto mesenega papeža je
protestantizem postavil papirnatega, biblijo. Tudi slo¬
venska reformacija se je združila s protestantizmom,
razmere same so jo vsilile v to, posebno, ko je postala
gmotno odvisna. Za popolno reformacijo čas ni bil zrel, a
z njo je bil storjen korak k popolni reformaciji. Danes,'
ko vemo, da ni biblija nič druzega, nego stara židovska
knjiga bajk in polresničnih zgodovinskih spominov,*)
danes ko vemo, da evangelij ni čista resnica, da je nastal
šele v prvem in drugem stol. po Kr. brez razsvetljenja sv.
Duha,**) ne more nam to biti več kriterij resnice; zato
se danes reformacija nadaljuje v duhu in resnici, um
nam jc vodnik, sodnik srce. Izstopanje iz cerkev in
vedno silnejši klic po svobodi prepričanja in vesti nam
je jasen dokaz, da smo v dobi nove reformacije. Po¬
pularizacija ved, socializacija umetnosti, razširjenje
knjig, množica šol, splošni kulturni nivo, politična in
občanska svoboda, ustanove in naredbe humanitete,
ki jih čas prve reformacije še ni poznal, vse to nam
omogočuje danes popolno reformacijo v duševnem smislu.
In k tej reformaciji ljudstvo prihaja. Cerkev današnjih
časov ni nič boljša od katoliške cerkve pred in za
časa reformacije. Lahko rečemo, da je cerkev po
reformaciji še več grešila proti človeštvu nego prej.
In danes leži nad narodi, tlači jih v tmo in jih uničuje,
omejujoč svobodo posameznika zlorablja verski čut
in neizobrazbo ljudstva. Zato smo danes reformatorji;

*) 01. Delitzch, Babel und Bibel.

**) Gl. Naše doba: Stehule, Kdaj je nastal Novi zakon?

49

4

ne jeden — vsi. Danes se ne borimo za biblijo in
evangelij, borimo se za svobodo duha, za svobodo
besede in mišljenja, ne ustvarjamo novih konfesij in
cerkev, ampak nepriznavajoč posrednika med človekom
in Bogom, ker je posrednik tudi človek, hočemo človeka
svobodnega, ki sam v sebi najde Boga in silo, živo
vero, ki ga vodi k njemu, ako veruje vanj, ako ne,
hodi prirodno pot prirode, zavedajoč se, da je atom
neskončnosti. Stojimo na prehodu, na pragu novega
življenja postavljenega na podlago vede, spopolnje-
nega v zunanjem, socialnem oziru, poglobljenega v
notranjem, duševnem. S tem gremo v boj za svobodo
prepričanja in vesti z isto vnemo in navdušenjem
kakor so šli prvi reformatorji, gremo v boj proti istim
predsodkom, proti isti cerkvi, proti isti zlorabi verskega
čustva. Zato je naše delo kulturno, kakor je bilo delo
reformacije, je narodno, je slovensko, je socialno. Je
silnejše zaradi sredstev in sil, ki jih je seboj prinesel
čas, je trajnejše zaradi stalnosti idej, ki gremo za nje
v boj. Boj nam je kulturno delo in njega uspeh bo
konečna zmaga kulture nad neizobrazbo. V tem pa leži
sila naroda.

»Češki narod ne more biti klerikalen,« je zapisal
prof. Masaryk, »vsa naša sila pomeni boj proti Rimu«,*)
in isto moramo reči mi, če se spomnimo svoje refor¬
macije, katere kulturno delo je ustavila in ubila rimska
cerkev in nje jezuiti. Ne more biti drugače, kakor da
ves naš boj velja tej cerkvi, temu Rimu. V tem je naša
zmaga in poraz. In v znamenju tega boja slavimo štiri¬
stoletnico rojstva svojega prvega reformatorja, začetnika
slovenske kulture — Primoža Trubarja.

*) 01. Naše doba, Rim. 1907.

50

Pravimo, da smo narod brez zgodovine. Imamo
zgodovino, veliko in žalostno zgodovino. Bilo bi čas
vsesti se in napisati enkrat, od kod je prišla ta žalostna
zgodovina. In od kod je prišel žalostni današnji čas?...
In v vsej svoji žalostni preteklosti imamo eno svetlo
jasno dobo, dobo boja, odločnega boja proti Rimu,
imamo svoj junaški čas, ki s slavo stoji zapisan v zgo¬
dovini naroda — to je čas slovenske reformacije.

Nje prvoboritelj nam bodi vzor vstrajnosti v delu
in odločnosti v boju, nje prva doba pa nam kaži pot,
ki nam jo je hoditi, ko nadaljujemo delo in boj
slovenskih reformatorjev.

51




A '