Manj besed Kadar koli postane zadeva zvišanja naših prejemkov aktualna, je že vnaprej toliko govorjenja, ugibanja in pisanja, kot bi bil to dogodek svetovnega pomena. V tem smo prav podobni otrokom, ki pričakujejo Miklavža in ugibajo kaj jim bo prinesel. Vse to bi bilo sicer v redu, ako bi bila tudi naša javnost malo bolj uvidevna in socialno čuteča. Tako smo pa doživeli že parkrat ob povišanju naših plač prav nasproten efekt, namreč istočasno povišanje cen vseh življenjskih potrebščin. A ne samo to — prav isto se dogaja dosledno pri znižanju prejemkov. Kalkulacija velikega dela naše javnosti je namreč taka: kadar dobi uradništvo poviške, smatra, da je pač tudi ona upravičena do zvi-^ šanja cen, češ sedaj lahko plačajo. Kadar s>e* pa plače reducirajo se izgovarjajo, da je manjši konsum, torej manj dohodkov, oni pa morajo plačevati prav iste davke in imajo enake stroške — zato je treba cene zvišati. Tako si zna pomagati trgovec, obrtnik, kmet in vsi drugi stanovi, le nameščenec stoji tu brez moči. Vzemimo po mestih za primer samo stanovanja. Teh je zdaj na pretek. Vendar so najemnine domala prav iste kot so bile v časih, ko smo imeli boljše dohodke in je bilo manj stanovanj. Večina gospodarjev se ob naših zadnjih redukcijah ni hotela spomniti na to, da je naša plačilna možnost padla za toliko in toliko odstotkov. Tu vsekakor ni nekaj v redu in potrebni bi bili zakoniti predpisi glede samovoljnega in neupravičenega zvišanja cen nujnim življenskim potrebščinam. Imamo sicer zakon o tem, ki je pa po izjavah juristov tako problematičen, da se nanj v večini primerov ni mogoče opirati. Tako pravi neki člen, da trgovec ne sme pri nujnih življenjskih potrebščinah imeti več kot 25 odstotkov čistega dobička. A kje je tisti človek, ki si bo upal trgovcu tak dribiček dokazati? Črno na belem bo lahko trgovec izpričal, da njegov dobiček niti nc dosega dovoljenega dobička. Saj je znan pregovor, da vsi mesarji samo od izgub žive. Splošno se poudarja in piše, da gre naše gospodarstvo navzgor in da je večina producentov že prišla na zeleno vejo. Prav iz srca privoščimo to vsem. Edini sloj pa, ki se ne more dvigniti, je uradniški in si ne bo mogel opomoči kljub morebitnemu zvišanju dohodkov. Računati je treba pri tcm na nehoteno zanemarjenje vsega njegovega gospodarstva že leta in leta. Ta škoda, to je utesnjenje vseh potrebščin za življenje, presega pri večini najmanj eno do dvoletno plačo. Treba bi bilo najprej popraviti to in poskrbeti za bodoče ravnovesje med prejemki in potrebo. Ako se pa pojavijo pri cventualnem izboljšanju našega položaja taki primeri, kot so se v pretcklosti, potem je zdravljenje našega gospodarskega stanja brezuspešno. Zato sem mnenja: manj govorjenja, a več dejanja. Špekulanti nikoli ne spijo in zvišujejo cene že prej, preden je konsument sploh prišel do denarja. Nujno pa je potrebno, da se cene življenjskih potrebščin ob vsakem zvišanju uradniških plač z zakonito odredbo obdrže vsaj na isti višini kot so bile pred zvišanjem, ne pa, da bi se tudi cene istočasno zvišale. Kajti na ta način je vsako zvišanje plač iluzorno. Izgovor gospodarskih krogov, češ da so vsled tega višji davki, je napačen, ker imajo zaradi zvišanja konsuma tudi oni večje dohodke. Pri vsaki akciji za izboljšanje našega položaja naj bi si zagotovili tudi to zaščito. — Razmere, ki so vladale v tem oziru do scdaj, nikakor niso zdrave in so prav tipičen zgled nesocialnega nažora. Sicer pa: malo besed in več dejanj. Ne raznašajmo raznih vesti, ki so lahko resnične ali pa tudi ne. S tem vzbujamo povrh še zavist in poželenje tistih, ki nas poznajo samo pri denarnici, kadar kaj začutijo v njej. Mnogi drugi so v tem oziru vse bolj previdni in ne r/znanjajo vnaprej križem svet, da bodo kaj dobili. Še kadar dobe, so lepo tiho in svet se zaradi tega prav nič ne razburja in ne kalkulira s tujim premoženjem. Flor.