1021C3 /öLQö'“) +• SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA INSTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTUM ARCHAEOLOGICUM HEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXXII 1981 LJUBLJANA 1981 ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXXII 1981 SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA INSTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTUM ARCHAEOLOGICUM ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXXII 1981 ?o 'isj/ta?43 LIUBLIANA Arheološki vestnik Izdala Natisk odobrila Odgovorni urednik Uredil Tehnični urednik Uredniški odbor Za vsebino odgovarjajo Natisnjeno Glasilo Inštituta za arheologijo Slovenska akademija znanosti in umetnosti Razred za zgodovinske in družbene vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti na seji dne 22. decembra 1980 ter Predsedstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti na seji dne 26. januarja 1981 Bogo Grafenauer Jaroslav Šašel Francò Leben Mitja Brodar, Stane Grahovec, Jože Kastelic, Peter Petru avtorji člankov in prispevkov s podporo Raziskovalne skupnosti Slovenije ter Republiške skupnosti za ceste SR Slovenije KAZALO CONTENTS % - y • W POETOVIO Ivan Tušek: Zaščitno izkopavanje na turnirskem prostoru na Ptujskem gradu v letu 1978 Paola Korošec: Sistematske raziskave na turnirskem prostoru Ptujskega gradu v letu 1979 Marija Tušek: Nove prazgodovinske najdbe s Ptujskega gradu Mojca Vomer: Rimske najdbe s turnirskega prostora na Ptujskem gradu izkopane leta 1979 Martin Gabričević: Natpis na opeki iz Ptuja Iva Miki Curk: Nekaj najdb sigilate iz Ptuja Rettungsgrabung auf dem Turnierplatz auf der Burg zu Ptuj im Jahr 1978 13 Bericht über die Forschungen auf der Burg zu Ptuj im Jahr 1979 25 Neue vorgeschichtliche Funde auf der 43 Burg zu Ptuj Römerfunde vom Turnierplatz auf der Burg zu Ptuj, ausgegraben im Jahr 1979 48 Inscription on a Tile From Poetovio 52 Some Terra Sigillata Finds From Ptuj 56 BRINJEVA GORA Stanko Pahič: Brinjeva gora 1953 71 Brinjeva gora 1953 (Grabungsbericht) Drago Oman: Brinjeva gora 1953 (Obdelava Brinjeva gora Near Slovenske Konjice, prazgodovinske keramike) 144 Excavation 1953 VARIA Zorko Markovič: Vučedolska kultura u sjeverozapadnoj Hrvatskoj 219 Irena Horvat-Šavel: Rezultati sondiranj prazgodovinskega naselja v Gornji Radgoni 291 Giovaii Battista Pellegrini: Osservazioni epigrafiche 311 Dragan Božič: Relativna kronologija mlajše železne dobe v jugoslovanskem Podonavju 315 Mira Strmčnik-Gulič: Antično grobišče v Starem trgu pri Slovenj Gradcu 34S Thomas S. Burns: The Germans and Roman Frontier Policy (ca. A. D. 350—378) 390 Janez Meterc: Slučajne najdbe z Ajdne 405 Slavko Ciglenečki: Rezultati prvih raziskovanj na Gradcu pri Prapretnem 417 The Vučedol Culture in North-Western Croatia Die Resultate der Sondierungen der vorgeschichtlichen Siedlung in Gornja Radgona Epigrafska ugotavljanja Relative Chronologie der jüngeren Eisenzeit im jugoslawischen Dunauraum Roman Cemetery at Stari trg Near Slovenj Gradec Germani in rimska obmejna politika (ok. 350—378 n. e.) Finds From Ajdna Ergebnisse der ersten Forschungen auf Gradec bei Prapretno Željko Demo: Novac germanskih vladara druge polovine 5. do u drugu polovinu 6. stoljeća u numizmatičkoj zbirci Arheološkog muzeja u Zagrebu Timotej Knific, Andrej Pleterski: Staroslovansko grobišče Diese pri Bodeščah Alojz Šercelj: Preiskave odtisov lesa na li-monitnem inkrustu železnih predmetov z Diese pri Bodeščah Simona Resman: Nekaj misli o figuralnih upodobitvah na karantansko-ketlaškem nakitu Franc Truhlar: Gradišča — utrjene naselbine Slovenije Münzen germanischer Herrscher von der zweiten Hälfte des 5. bis zur zweiten Hälfte des 6. Jahrhunderts aus der 454 numismatischen Sammlung des Archäologischen Museums in Zagreb Die altslawische Nekropole Diese bei 4S2 Bledošče Untersuchung der Holzabdrücke auf der verrosteten Oberfläche eiserner Gegen-524 stände aus der Nekropole Diese bei Bodešče Gedanken zu figuralen Darstellungen auf Schmuckgegenständen der karanta-526 nisch-köttlacher Gruppe Burgwälle —- befestigte Siedlungen in 530 Slowenien ARHEOLOGIJA IN MODERNA DRUŽBA Misli in zapažanja ARCHAEOLOGY AND MODERN SOCIETY Notes and Ideas Peter Petru: Spremna beseda Jože Humar: Uvodne misli Andrej Pleterski: Arheologija in materialistični svetovni nazor Bogo Grafenauer: O arheologiji in zgodovini Jaroslav Sašel: Arheologija in njene naloge v zgodovinopisju Tone Knez: Situlska umetnost — izvirni prispevki slovenske prazgodovine Eva Kocuvan: Prazgodovinski likovni pre-žitki na antičnih kamenitih spomenikih Slovenije Irena Sivec-Rajterič: Zgodnjesrednjeveška arheologija, eden od temeljev narodne identitete Marijan Slabe: Arheološki spomeniki v sodobni urbanizirani družbi Neva Trampuž-Orel: Sodobne arheološke zbirke v vzgojni in kulturni vlogi muzeja Janez Dular: Problemi arheološke dokumentacije v Sloveniji Vera Kolšek: Turistična izraba in vloga arheoloških spomenikov in muzejev Ljudmila Plesničar-Gec: Vloga arheologije v našem kulturnem utripu Marijan Slabe: Današnja predstavitev arheološke dediščine — strokovni vidiki Iva Miki Curk: Nekaj aktualnosti iz dvogovora: naša družba danes in arheološki spomenik Peter Petru: Arheološka dediščina — obča družbena svojina 541 Geleitwort 542 Einführungsgedanken Archäologie und die materialistische 542 Weltanschauung Von Archäologie und Geschichte 544 Archäologie und ihre historiographi- 546 sehen Aufgaben Situlenkunst — ein origineller Beitrag 547 zur Vorgeschichte aus dem slowenischen Raum Vorgeschichtliche Formüberreste auf antiken Steindenkmälern Sloweniens 550 Frühmittelalterliche Archäologie als eines der Fundamente der nationalen 552 Identität Archäologische Denkmäler in der urba-555 nisierten Gesellschaft Moderne archäologische Sammlungen 558 in der Erziehungs- und kulturellen Museumstätigkeit Probleme der archäologischen Doku- 559 mentation in Slowenien Der Turismus und die Rolle der archäo- 561 logischen Denkmäler und Museen Die Rolle der Archäologie in unserer 562 Kulturtätigkeit Das moderne Vorstellen des archäologi- 563 sehen Vermächtnisses aus fachlicher Sicht Einige Aktualitäten aus dem Zwiegespräch: unsere gegenwärtige Gesell- 566 schaff und das archäologische Denkmal Das archäologische Erbe — ein Gesell- 567 Schaftseigentum der Überlieferung Štefan Balažič: Kulturna politika v Ljubljani in razvojne smernice varovanja starejše dediščine 569 Milan Sagadin: Nekaj problemov varstva arheoloških spomenikov na Gorenjskem 570 Nada Osmuk: Kras in zaščita arheoloških spomenikov 572 Danilo Breščak: Povezava s krajevno skupnostjo pri reševanju nekropole 574 Davorin Vuga: Delo z občani in mladino — vir novih topografskih arheoloških podatkov 575 Mira Strmčnik-Gulič: Mladinska organizacija kot varuh prezentiranega arheološkega spomenika 576 Kulturpolitik in Ljubljana und die Entwicklungstendenzen in der Pflege der älteren Hinterlassenschaft Einige Fragen im archäologischen Denkmalschutz Oberkrains Karstgebiet und archäologischer Denkmalschutz Die Verbindung mit der Ortsgemeinde anlässlich der Bergung eines Gräberfeldes Die Zusammenarbeit mit den Gemeindebewohnern und der Jugend — eine Quelle neuer topographischarchäologischer Angaben Die Jugendorganisation als Wahrer des präsentierten archäologischen Denkmales ARCHÄOLOGISCHES BILD DER KARANTANISCHEN SLAWEN IM FRÜHEN MITTELALTER Diskussion, Gedanken und Wünsche anlässlich der Herausgabe der Monographie von Paola Korošec ZGODNJESREDNJEVEŠKA ARHEOLOŠKA SLIKA KARANTANSKIH SLOVANOV Diskusija, misli in želje Fran Zwitter: Uvodno Bogo Grafenauer: Ob delu Paole Korošec: »Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Siovanov« Jaroslav Šašel: Ob začetku razgovora Peter Kos: Klefova novca? Irena Sivec-Rajterič: Staroselski arheološki horizont in karantansko-ketlaški kulturni krog Andrej Pleterski: K skupini z lončenino ter k odnosom karantansko-ketlaškega kulturnega kroga do drugih Slavko Ciglenečki: Staroslovanske naselbine Emilijan Cevc: Arheologija, arhitektura in zgodovina Timotej Knific: Misli ob poskusu historičnega okvirja Elica Boltin-Tome: Elementi ketlaške kulturne skupine na grobišču v Predloki Paola Korošec: Odgovor na diskusijo ob knjigi Paole Koroščeve 581 Einführendes Zur neuen Arbeit der Paola Korošec: »Das Archäologische Bild der karanta-581 nischen Slawen im frühen Mittelalter« 583 Zum Gesprächsbeginn 584 Die zwei Cleffo-Münzen? Der archäologische Horizont der Ureinwohner im Bereich der karantanisch-587 köttlacher Gruppe Zur Keramikgruppe und zu den Beziehungen des karantanisch-köttlacher Krei- 590 ses zu Nachbargebieten 591 Die altslawischen Siedlungen Archäologie, Architektur und Geschich- 593 te Gedanken zum Versuch einer histori-597 sehen Zusammenfassung Elemente der köttlacher Kulturgruppe 600 auf dem Gräberfeld von Predloka 606 Die Antwort den Diskutanten IN MEMORIAM Jaroslav Šašel: Andras Alföldi (1895—1981) 611 Andräs Alföldi (1895—1981) Jaroslav Šašel: Ante Šonje (1917—1981) 614 Ante Šonje (1917—1981) DISKUSIJA, KRITIKA IN KNJIŽNA POROČILA DISCUSSION, CRITIQUE, BOOK REVIEWS Pavao Tekavčič: Romanistična premišljanja in opazke o izgovarjavi klasične latinščine 625 $ $ $ Od Potočke zijalke do Blatnega kaštela. Nadaljevanje diskusije ob delu »Zgodovina Slovencev«: 631 Peter Petru: Ugovor h kritikam poglavja ’Arheološka obdobja’ v delu »Zgodovina Slovencev«, objavljenim v 30. letniku Arheološkega vestnika 631 Demetrij Brodar: Odgovor na ugovor 645 Rajko Bratož: Nekaj misli k prikazu antične dobe v »Zgodovini Slovencev« 646 * * * Gerhard Bosinski, Die Ausgrabungen in Gönnersdorf 1968—1976 und die Siedlungsfunde der Grabung 1968, 1979 653 (Mitja Brodar) Thomas F. Lynch: Guitarrero Cave, Early Man in the Andes, 1980 654 (Draško Josipović) Henri Laville, Jean-Philippe Rigaud, James Sackett, Rock Shelters of the Perigord, 1980 (Draško Josipovič) 655 Karen Polinger Foster, Aegean Faience of the Bronze Age, 1979 (Miha Budja) 656 Peter S Wells, Culture Contact and Culture Change. Early Iron Age Central Europe and the Mediterranean World, 1978 658 (Peter Kos) 658 Hugh Hencken, The Iron Age Cemetery of Magdalenska gora in Slovenia, 1978 659 (Biba Teržan) 659 Jurgen Untermann: Trümmersprachen zwischen Grammatik und Geschichte, 1980 664 (Jaroslav šašel) Die Kelten in Baden—Würtenberg, 1981 665 (Tone Knez) Ludwig Pauli: Die Alpen in Frühzeit und Mittelalter. Die archäologische Entdeckung einer Kulturlandschaft, 1980 666 (Tone Knez) Comune di Rimini: Analisi di Rimini antica, 1980. Mostra introduttiva al lapidario romano, Rimini 1981. Angela Donati, Il lapidario Romano (Rimini), 1981 668 (Jaroslav Šašel) Andräs Mócsy, Zur Entstehung und Eigenart der Nordgrenzen Roms, 1978 670 (Jaroslav šašel) Stane Stražar, Moravska dolina. Življenje pod Limbarsko goro, 1979 (Jaroslav Šašel) 670 Zef Mirdita, Studime Dardane, 1979 671 (Jaroslav šašel) Gedanken eines Romanisten zur Aussprache der klassischen Latinität Von der Potočka-Hohle bis Moosburg. Fortsetzung der Diskussion zur »Geschichte der Slowenen«: Einwände zur Kritik der archäologischen Epochen in der »Geschichte der Slowenen« im 30. Jahrgang des Arheološki vestnik Antworten auf die Einwände Gedanken zur Darstellung des Abrisses der Alten Geschichte in der Monographie »Geschichte der Slowenen« Archeologia Veneta 1 (1978), 2 (1979) 672 (Matej Župančič) Susanne Zabehlicky-Scheffenegger, Burnum I. Erster Bericht über die Kleinfunde von Grabungen 1973 und 1974 auf dem Forum, 1979 (Božidar Slapšak) 676 Ladislav Vidman, Psano do kamene, 1975 676 (Jaroslav šašel) Gernot Piccottini, Die Dienerinnen — und Dienerreliefs von Virunum (Corpus signorum imperii Romani, Österreich 2/3, 1977) (Božidar Slapšak) 677 Mate Križman, Antička svjedočanstva o Istri 1979 (Jaroslav Šašel) 677 The Archaeology of Roman Pannonia, 1980 679 (Peter Kos) Jahrbuch des Bernischen Historischen Museums 55—58 (1975—1978). E. Ettlinger, K. Roth-Rubi, Helvetische Relief sigillateli und die Rolle der Werkstatt Bern-Enge, 1979 (Iva Miki Curk) 680 Herwig Wolfram, Geschichte der Goten, 1979 (Zdenko Vinski) 681 Quellen zur Geschichte der Alamannen, I, II, III, IV, 1976, 1978, 1979, 1980 685 (Jaroslav Šašel) Luis Caballero Zoreda, La iglesia y el monastero Visigodo de Santa Maria de Melque (Toledo), Arqueologia y arqui-tectura. San Pedro de la Mata (Toledo) y Santa Comba de Bande (Orense), 1980 686 (Lojze Muhič) Baiern und Slawen in Oberösterreich, Probleme der Landnahme und Besiedlung, Linz 1980 (Zdenko Vinski) 687 I. A. Mimik, Coin Hoards in Yugoslavia, 1981 (Peter Kos) 691 J. Šašel, Urednik zaključuje (Arheološki vestnik 23, 1972 — 32, 1982). — Abschiedsworte des Schriftleiters 695 POETOVIO ' t Arh -li ». dfi.bv: y>/;;gironsi Spy«;’,.?: e « ; 5 *- % - : - - . ■ ■ ZAŠČITNO IZKOPAVANJE NA TURNIRSKEM PROSTORU NA PTUJSKEM GRADU V LETU 1978 IVAN TUŠEK Zavod za spomeniško varstvo Maribor Arheološko zaščitno izkopavanje na Turnirskem prostoru na Ptujskem gradu je opravila arheološka ekipa, sestavljena iz arheologov Zavoda za spomeniško varstvo Maribor in Pokrajinskega muzeja Ptuj, v času od 30. oktobra do 15. novembra leta 1978. Arheološke raziskave so bile potrebne zaradi grobnih najdb na prostoru že znanega slovanskega grobišča, prazgodovinske naselbine in antičnih ter zgodnjesrednjeveškili gradbenih ostalin.1 Grobne najdbe so našli ob kopanju vodovodnega jarka na južnem delu turnirskega prostora, ki je tekel v smeri V—Z od stavbe Na gradu 6 mimo prezentiranih zgodnjesrednjeveških stavbnih elementov do zahodnega grajskega stolpa. V 60—80 cm globokem in 50—60 cm širokem jarku za vodovodno cev je bilo pri kopanju uničenih nekaj grobov, katerih pridatke smo ob pregledu izkopane zemlje še lahko pobrali. Nekaj grobnih pridatkov (nakit) je bilo že prej prinesenih v Pokrajinski muzej v Ptuju. Zaradi najdb v izmetani zemlji smo se odločili za izkop treh sond (sl. 1). Sondo 1 smo izkopali na mestu prvih grobnih najdb (T. 1: 1—6, 8, 9, 11—14, 16—21, 23) in je bila kasneje zaradi vedno novih grobov razširjena. Sonda 2 je bila zahodno od novejšega betonskega jaška na prostoru, kjer smo našli v izmetani zemlji največ fragmentov različne keramike in prelomljenih človeških kosti. Sondo 3 pa smo izkopali ob zahodnem grajskem stolpu, kjer je bil v profilu viden vkop in smo našli nekaj manjših okruškov belega, precej preperelega marmorja. Opis s o n d : Sonda 1 je bila izkopana v končni velikosti 9,0 X 2,5 m pr. 1,20 m globoko. V njej smo našli v različnih globinah 9 skeletnih grobov (sl. 2). Prvi in po pridatkih najbogatejši so bili že v globini 45—50 cm in vkopani v plast temnorjave ilovice, močno mešane z apnencem in drobnim peskom; ta plast sega še do globine 60 cm. Nad to plastjo je ruševinska plast, mešana s humusom, pod njo pa se začenja plast svetlorjave ilovice, mešane z mivko, ki na globini 90—100 cm prehaja v čisto rumeno mivkasto ilovico. Zemeljske plasti proti jugu položno padajo, kar se ujema s stratigrafskim opisom tega terena po zapisih J. Korošca.2 V zgornjih dveh plasteh (ruševinski in temnorjavi ilovici) smo našli še ostanke antične opeke in fragmente keramike. V srednjem delu sonde smo 30 cm globoko naleteli na kompaktne ostanke ruševin iz kamnov in razbite opeke, vmes pa so bili tudi ostanki malte, kar pripada po vsej verjetnosti recentnim ruševinam (sl. 3). Zemeljske plasti so povsod precej pomešane, Sl. 1 Ptujski grad — turnirski prostor: situacija sond in grobov pri izkopavanjih leta 1978—79 kar nam jasno priča, da je človek od prazgodovine pa skozi ves srednji vek in še kasneje precej posegal v konfiguracijo prostora, ki je služil v različne namene; ne smemo pa pri tem pozabiti tudi na erozijsko delo narave. Pri zasipavanju sonde in pregledu že prej izmetane zemlje iz izkopanega jarka smo našH še bronast obsenčni obroček z zaključki v obliki konusov (T. 3: 3), kose prazgodovinske, antične in recentne keramike, razlomljene človeške in živalske kosti, srebrn rimski novec IULIAE AVGUSTAE; severovzhodno od groba 1 pa del ornamentirane bronaste ploščice (T. 3: 6) in fragmentirano nogo bronaste fibule (T 3: 5). V sondi je bil v severozahodnem delu tudi ostanek antičnega gradbenega elementa iz oblic, vezanih z malto, ki je potekal v smeri proti severu v globini 85 cm. Grob 8 je bil poškodovan s slabo ohranjenimi gradbenimi ostalinami, vidnimi v severnem profilu izkopa, ki se začenjajo 110 cm globoko. Sl. 2 Pogled na sondo 1 z odkritimi grobovi SI. 3 Pogled na sondo 1 z ostanki recentnih ruševin V severnem profilu smo proti severu izkopali tudi 0,55 m širok in 0,80 m globok jarek z namenom, da bi našli rob že raziskanega terena v letih 1946—47. Ugotovili smo, da je severni profil sonde 1 ločilo od že v letih 1946—47 raziskanega prostora le 10 cm, s čimer je dokazano, da predhodna izkopavanja iz že znanih razlogov3 niso segala na skrajno južno področje turnirskega prostora. Sondo 2 smo izkopali s kasnejšimi razširitvami v velikosti pr. 4,0 X 3,0 m do globine 75 cm in jo za ugotavljanje stratigrafije do konca slovanske kulturne plasti poglobili le v severnem delu do 90 cm, kjer se pričenja plast rumene mivkaste ilovice. V sondi smo naleteli na tri skeletne grobove. Sondo 3 smo izkopali v velikosti 2,5 X 2,5 m in jo kasneje nekoliko razširili proti zahodu (sl. 4). Kopali smo 100 cm globoko, vendar pa smo na rumeno mivkasto ilovico naleteli že po 60 cm ruševinske plasti, pomešane s temnor javo ilovico in humusom. Pregledali smo predvsem vkop, ki ni dal nobenih rezultatov, in očistili 60 cm pod površino vidne ruševine zidu ali temeljev zidu, na katerih so bili železni žeblji, odlomki antične in recentne keramike, nekaj razlomljenih človeških kosti in kos belega zglajenega marmorja. Pri odkopu ruševinske plasti smo našli več drobnih koščkov neobdelanega belega marmorja. Opis grobov: Grob 1/78 — skeletni grob v sondi 1 na globini 47—50 cm je bil pri kopanju vodovodnega jarka poškodovan in je tako ohranjen le spodnji del skeleta (sl. 5). Kosti glave, del reber in vratna vretenca smo našli na izmetanem kupu zemlje. Grob je bil usmerjen zahod— Sl. 4 Pogled na sondo 3 vzhod. Velikost ohranjene grobne jame je 87 X 35 cm in je bila vkopana v temnorjavo peščeno ilovico. V grobu so bili sledeči pridatki: poškodovana prelomljena bronasta ovratnica iz štirih zvitih žic — torkves (T. 1: 4), dva bronasta obsenčna obročka okroglega preseka (T. 1: 10, 11), trije bronasti obsenčni obročki z S-zanko (T. 1: 1, 2, 3), bronast kraguljček z gibljivo zanko za obešanje (T. 1: 13), bronast kraguljček, okrašen z vrezi na spodnjem delu (T. 1: 12). pet bronastih posrebrenih luničastih obeskov, ki so ornamentirani z vrezi v obliki smrekove vejice, med katerimi so okrogle izbokline (T. 1: 5—9), železni žeblji raznih oblik in velikosti (T. 1: 14, 17—24), železna puščična ost romboidnega preseka (T. 1: 16), podolgovat kos železa nedoločene oblike (T. 1: 15) in drobni odlomki keramike, ostanki ptičjih kosti ter krhki ostanki jajčnih lupin. Grob 2/78 — skeletni grob v sondi 1 na globini 50 cm ima poškodovan spodnji del. Grobna jama je bila vkopana v temnorjavo peščeno ilovico; dno je bilo posuto s peskom. Grob je bil usmerjen SZ—JV in je imel od pridatkov le bronast obsenčni obroček z S-zanko (T. 3: 3) in dva železna žeblja (T. 3: 1, 2). Sl. 5 Deloma uničeni skelet št. 1/78 Grob 3/78 — poškodovan skeletni grob v sondi 2 na globini 55 cm (sl. 6). Ohranjeni sta le lobanja in tik ob njej stegnenica, ki ležita na okrogli lisi zelo temne humusne plasti, pomešane z ogljem. Po vsej verjetnosti sta grob razdejala vkop in nad njim raslo drevo. Človeške kosti, razlomljene in razmetane proti jugu, so po vsej verjetnosti še pripadale temu grobu. Od pridatkov lahko omenimo le pol dobro ohranjene jajčne lupine (T. 4). Grob 4/78 — zelo poškodovan skeletni grob v sondi 1 v globini 77 cm, vkopan v svetlo-rjavo mivkasto ilovico. Grobna jama je velika 170 X 60 cm, kosti v njej so razmetane, med njimi pa so tudi kosi opeke in večji ter manjši apnenčasti kamni, ki jih je največ pod in ob glavi skeleta, usmerjenega JZ—SV. Ob robu grobne jame, pa tudi pod kostmi so bili ostanki lesa. Od pridatkov smo našli le nekaj kosov keramike in fragment jajčne lupine. Grob 5/78 — skeletni grob v sondi 1 je bil zelo poškodovan z vkopom groba 4 in leži na globini 90 cm. Ohranjenih je bilo le nekaj vretenc, reber, prstnih členkov in kolčna kost. Orientiran je bil JZ-—SV. Pridatkov ni imel. Grob 6/78 — skeletni grob v sondi 2 na globini 75 cm in usmerjen Z—V. Zgornji del skeleta je popolnoma uničen, noge pa je delno poškodoval vkop groba 7. Pridatkov nima (T.4). Grob 7/78 — skeletni grob v sondi 2 na globini 70 cm je usmerjen Z—V. Desna polovica skeleta in glava manjkata. Ob robu grobne jame je bilo nekaj manjših kamnov, med kostmi pa smo našli nekaj drobcev keramike (T. 4). Grob 8/78 — skeletni grob v sondi 1 na globini 120 cm je bil vkopan v rumeno mivkasto ilovico. Usmerjen je Z—V in je poškodovan le ob levi nogi zaradi gradbenih elementov, ki se nakazujejo v severnem profilu izkopišča sonde 1. Ohranjena grobna jama meri 180 X 60 cm, v njej smo našli nekaj fragmentov slovanske keramike. Drugih pridatkov ni imel (T. 7). Grob 10/78 — skeletni grob v sondi 1 na globini 100 cm je bil vkopan v rumeno mivkasto ilovico in usmerjen Z—V. Grobna jama je bila ohranjena v velikosti 125 X 55 centimetrov in na južni strani obložena z vrsto kamnov; na desni nogi je bil precej dobro ohranjen kos zoglenele deske, s katero je bil skelet verjetno pokrit, saj so manjši ostanki lesa vidni tudi na glavi in prsnem košu (T. 4). Od pridatkov sta bila ohranjena le odlomek keramike (T 3: 1) in železna pasna spona z ostankom tkanine na rjasti podlagi (T. 3: 2). Sl. 6 Ostanki groba št. 3/78 Grob 11/78 — popolnoma ohranjen skeletni grob v sondi 1 na globini 78 cm je bil usmerjen Z—V v grobni jami velikosti 180 X 50 cm (T. 4). Vkopan je bil v svetlorjavo peščeno ilovico, rahlo pomešano z mivko. V grobu smo našli sledeče pridatke: 7 bronastih posrebrenih obsenčnih obročkov s široko S-zanko (T 2: 2—5, 7—9), bronast prstan s polkrožnim profilom (T. 2: 1), ovratnica iz štirih zvitih bronastih žic okroglega preseka (T. 2: 6), ogrlica, sestavljena iz raznobarvnih biserov iz steklene mase (predvsem rumenkaste barve) in s štirimi z vrezi na spodnji strani ornamentiranimi bronastimi kraguljčki (T. 2: 10), in fragment keramike z valovnico (T. 2: 11). Grob 12/78 — skeletni grob v sondi 1 na globini 120 cm, vkopan v rumeno mivkasto ilovico in usmerjen JZ—SV. Grobna jama je bila ohranjena v velikosti 260 X 60 cm in obložena z večjimi in manjšimi kamni. Skelet je bil po vsej verjetnosti pokrit z desko, katere ostanek je na desni strani lobanje in tudi med kostmi skeleta. V grobu smo našli le majhen neizrazit fragment keramike (T. 4). Z najdbami v opisanih grobovih se pojavljajo nekateri novi elementi, ki jih pri dosedanjih raziskavah na Ptujskem gradu ni bilo zaslediti. Med temi predmeti so predvsem ornamentirani posrebreni luničasti obeski in jajce kot pridatek v grobu. Razen v grobovih 9/78, 10/78, 11/78 in 12/78 ter delno v grobu 8/78, so bili ostali skeleti v grobovih precej poškodovani ali pa so se ohranile le grobne jame, po katerih so bile razmetane razlomljene človeške kosti. To destrukcijo lahko pripišemo mlajšim grobovom,4 delno pa tudi kasnejšim gradbenim in drugim preureditvenim posegom na tem prostoru. Ob tem nam manjkajo podatki o razvrstitvi in značilnostih nekaterih najdb. To so steklene jagode kot sestavni del ogrlic, ki venomer spremljajo bronaste obeske,5 kar je razvidno iz groba 11/78, ni pa to opazno pri grobu 1/78, ki je bil delno prekopan. Podobno je z ornamentiranimi posrebrenimi luničastimi obeski, ki se na tem grobišču pojavljajo prvič, so pa znani že z drugih grobišč.6 Takšni omamentirani luničasti obeski na ogrlicah so značilen pridatek v ženskih grobovih na prehodu med 10. in 11. stoletjem.7 Če upoštevamo te in druge najdbe v najmlajših grobovih (torkvesi, obsenčni obročki s široko S-zanko), lahko ugotovimo, da sodi najmlajša kulturna plast na tem grobišču k čisti belobrdski kulturi. Jajce kot grobni pridatek (v grobu 3/78 in še nekaterih drugih) poznajo številni narodi zgodnjega srednjega veka;8 na področju Panonije pa so znani v avarskih grobovih.9 Vsi ti novi podatki in oni iz predhodnih izkopavanj dajo slutiti, da je bilo grobišče na turnirskem prostoru Ptujskega gradu zelo dolgo v uporabi, saj dajo grobovi iz najnižjih plasti misliti še na poznoantični čas, najmlajše najdbe pa prehajajo že v 11. stoletje. OPOMBE 1 J. Korošec, Predzgodovinska naselbina na Ptujskem grada, Dela 1. razr. SAZU 6, 1951; J. Korošec, Staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu, Dela 1. razr. SAZU 1, 1950; J. Korošec, Slovansko svetišče na Ptujskem gradu, Dela SAZU 6, 1948; J. Klemenc, Ptujski grad v kasni antiki, Dela 1. razr. SAZU 4, 1950; J. Curk, Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za leta 1970—1974, Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 10 (45), 1974, 248—261. 2 J. Korošec, 1951, 9 ss; J. Korošec, 1950, 10 ss. 3 J. Korošec, 1950, 8 kjer piše: »Neraziskane dele smo pustili zaradi nekaterih redkih bilk, ki so danes zaščitene, ali zaradi nevarnosti, da bi se porušile stavbe, ki stoje na tistem mestu.« 4 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheo- loška slika karantanskih Slovanov, Dela 1. razr. SAZU 22/1, 1979, 293 ss. 5 J. Korošec, 1950, 79. 6 G. Török, Die Bewohner von Halimba in 10. und 11. Jahrhundert, Archaeologia Hun-garica, S. n. 39, 1962, T. 34 — grob 438, T. 39 — grob 286, T. 85 — grob 423, T. 89 — grob 651; N. Miletič, Slovenska nekropola u Go-njenici kod Prijedora, Glasnik Zem. muzeja 21—22, 1967, 81 ss, groba 23 in 100. 7 A. Kralovänsky, Adatok a Karpat-me-dencei X.—XI. szàzadi félholdalakù csiingók Kérdéséhez, Budapest 1959, 76 ss. 8 V. Hruby, Staré mesto, velkomoravské pohrebistè »Na valàch«, Monumenta archae-ologica 3, 1955, 230 in si. 41 •— kjer se pojavljajo v prvi četrtini 9. stoletja. 9 J. Korošec, P. Korošec, Predzgodovinsko in staroslovansko grobišče pri Turnišču v bližini Ptuja, Razprave 1. razr. SAZU 3, 1953, 24, T. 14. SCHUTZGRABUNG AUF DEM TURNIERPLATZ AUF DER BURG ZU PTUJ IM JAHR 1978 Zusammenfassung Der Autor legt einen Bericht über die archäologischen Schutzuntersuchungen im J. 1978 auf dem Platz vor, der in den Jahren 1946/47 am Gebäude Na gradu Nr. 6 unerforscht geblieben ist. Freigelegt wurden 12 Gräber, von denen die Nr. 1, 2, 3, 10 und 11 reiche und interessante Beigaben enthielten. Als noch unbekannte Elemente aus dieser Nekropole sind die halbmondförmigen Anhänger von Haiskeletten (Grab Nr. 1) und in drei Gräbern Eierschalen anzusehen (Nr. 1, 3, 4). Auf Grund der ausgeprägt vertikalen Stratigraphie zählt der Autor die jüngste Schicht zur reinen Belo Brdo-Kultur, während ihn die Funde in den niedrigsten Schichten vermuten lassen, dass sie vielleicht sogar spätantik sein könnten. T. 2 T. 3 GRJO T.4 SISTEMATSKE RAZISKAVE NA TURNIRSKEM PROSTORU PTUJSKEGA GRADU V LETU 1979 PAOLA KOROŠEC Ljubljana Neposredno pobudo za sistematske arheološke raziskave na turnirskem prostoru Ptujskega gradu je sprožila zelo zanimiva vertikalna stratigrafija, ki se je pokazala pri zaščitnih izkopavanjih leta 19781. Na tem grajskem prostoru je pri raziskovalnih delih 1946. in 1947. leta ostal marsikateri odsek še neraziskan, ker je zemljišče mejilo na stavbe, ki so bile v povojnem času dokaj poškodovane in zapuščene,2 ali pa je bilo poraslo z zaščitenimi rastlinami, okrasnim grmičevjem in sadnim drevjem3 (sl. 1). Po opravljenih arheoloških raziskavah so se začele na tem prostoru, kljub temu da je bil označen kot spomenik 1. kategorije I. režima, številne preureditve, obnove stavb in okolja,4 ki so ne samo spremenile zunanji videz tega prostora, temveč so z zelo pogostimi posegi v zemeljska tla spremenile vrstni red kulturnih plasti sedimenta5 prav na neraziskanih sektorjih,6 najpogosteje brez strokovnega nadzorstva.7 Zaradi omenjenih rezultatov zadnjih raziskav8 je bilo sklenjeno, da se v tem letu razišče prostor okoli stavbe Na gradu 6. Zemljišče zahodno od stavbe, kjer je stala drvarnica in nekdanje stranišče (sl. 2), smo označili kot sektor »A«, prostor pred vhodom v stavbo kot sektor »B«, vzhodno od stavbe pa sektor »C«.9 Prva dva sektorja se navezujeta na južno in vzhodno stran v letu 1978 raziskanega ozemlja. SEKTOR »A« je na zahodu segal do mesta, kjer je 1946. in 1947. leta raslo večje češnjevo drevo,10 na severu pa do sedanjega rova za polaganje vodovodnih cevi. Sonda je merila 5,8 X 9,0 cm. Takoj pod rušo in recentnim humusom se je 0,20 m globoko pokazala zelo lisasta površina, sestavljena iz čiste humusne zemlje in iz rumene do svetlorjave ilovice, mešane z mivko. Prostor smo raziskali poprečno 1,60 m globoko, tj. do osnovne plasti, ki jo sestavlja rumeno opečnata mivkasta ilovica.11 Vertikalna stratigrafska slika na zahodnem ali severnem profilu je pokazala, da plasti niso več v primarni legi. Razen tega smo v smeri od zahoda proti vzhodu zasledili več vkopov, od katerih so nekateri segli do gruščaste osnove. Ti vkopi so uničili skoraj vse plitve grobove, kjer so segli globje, pa celo tiste na najnižjih nivojih. Na tem prostoru smo izkopali osem grobov (le dva cela, ostali so bili bolj ali manj uničeni) ter zasledili grob, ki je bil popolnoma uničen pri zidavi današnjega obzidja. Veliko število človeških kosti, raztresenih po vsem ozemlju, so neizpodbiten dokaz o večjem številu Arheološki vestnik 32 (1981) 25 Sl. 1 Pogled na prostor sonde »A« po izkopavanjih leta 1946/47; 1 češnja, 2 drvarnica in nekdanje stranišče uničenih grobov na tem prostoru. Njihove destrukcije so se gotovo začele s postavitvijo obstoječe hiše in se nadaljevale z zidavo stopnišča za pristop v prvo nadstropje in s kopanjem zidane greznice nekdanjega in sedanjega stranišča, vse do recentnih posegov v novejšem času.12 Lege in zlasti globine posameznih grobov, ugotovljenih v letih 1978 in 1979, kažejo, da se določeno število še nepoškodovanih grobov nahaja pod stavbo oz. pod zidovi in na prostoru med njimi.13 Omenjeni recentni zemeljski posegi, ki so v smeri Z—V sekali ves prostor, so delno ali v celoti uničili poleg nekdanjega kulturnega sedimenta tudi grobove št. 1 in 2 ter 3 in 5. Razen že omenjenega velikega števila razmetanih dolgih človeških kosti, kosi nakita v sedimentu dokazujejo, da je bilo na tem prostoru večje število pokopov, kot jih je zaenkrat mogoče ugotoviti. Da pa so zemeljski posegi recentni, potrjuje dejstvo, da je bila v spodnjih plasteh staroslovanska keramika, mešana s prazgodovinsko, rimsko in novejšo lončenino. SEKTOR »B«. Za razliko od prejšnjega so se na tem prostoru pokazale pod rušo in recentnim humusom razmetane plasti. Kakih 0,50 m globoko je v zahodnem kotu ležalo na enem mestu več dolgih in lobanjskih kosti, ki smo jih označili kot grob št. 6. Zanimivo je omeniti, da sta se 0,60 m globoko pojavila dva v smeri S—J paralelna rova, zapolnjena s humusom, vendar brez najdb. Številne dolge človeške kosti in večje število najdenih predmetov tudi tod pričajo o uničenih grobovih. Velikost izkopa je 6,5 X 4,0 m.« SL 2 Pogled na prostor sonde »A« pred izkopavanji leta 1979 SEKTOR »C«. Ta izkop vzhodno od stavbe je v bistvu sonda velikosti 2,5 X 1,0 m. Sediment v njej je predstavljal izrazit humus, ki je segal do 1,20 m globoko. Na 0,30 m globine smo v severnem delu naleteli na obzidane vodovodne cevi. V tem sektorju ni bilo človeških kosti, ampak nekaj staroslovanske keramike. Opis grobov in najdb: Grob št. 1. V humusni neenotni plasti zemlje sta bila ohranjena spodnja dela femurjev in desna kolčnica, pod njo pa del fibule ter dlančne kosti uničenega skeleta. Le-ta je bil v globini 0,55—0,60 m in 0,10—0,15 m nad grobom št. 2. Verjetno je imel smer Z—V. Bil je brez pridatkov. Grob št. 2. V rumeni peščeni ilovici, pomešani z mivko, je bil 0,70—0,75 m globoko 1,70 m dolg ohranjen skelet. Velikost grobne jame je bila 2,10 X 0,80 m, smer Z—V. Glava je bila pri pokopu groba št. 1 popolnoma uničena. Je brez pridatkov (T. 1). Grob št. 3. V rumeni ilovici je ležal 1,00 m globoko vkopan dokaj poškodovan, 1,60 m dolg skelet, brez glave in cele desne strani. Ob levi roki so bile na robu grobne jame tri večje kamnite oblice. Vel. grobne jame 1,90 X 0,50 m, usmerjena pa je bila Z—V z 10° odklonom proti jugu. Pridatki: med razmetanimi dlančnimi kostmi leve roke je bil (verjetno na sredincu) nesklenjen vlit bronast prstan polkrožnega preseka, narebren z vertikalnimi kanelurami; pr. 2,5, viš. 0,4, deb. 0,35 cm (T. 1: 1). Grob št. 4. V sivo rumeni ilovici, pomešani z mivko, je bil 0,95 m globoko dobro ohranjen spodnji del skeleta, dolg 0,40 m. Grob je bi! uničen pred zidavo štirioglate zidane greznice nekdanjega stranišča. Ohranjena velikost grobne jame 0,50 X 0,35 m, smer je bila verjetno Z—V. Razen nekaj netipičnih kosov keramike je bil grob brez pridatkov. Po legi stopala lahko sklepamo, da je imel umrli obuvala (T. 1). Grob št. 5. V oker rumeni ilovnati plasti, pomešani z mivko, je bil 0,95 m globoko samo spodnji del skeleta z razmetanimi kostmi. Grob je bil zasut s temno rjavo ilovico, mešano z drobci opeke, peskom ter redko žganino. V zasipni zemlji je bilo nekaj netipičnih kosov keramike. Smer je bila Z—V (T. 1). Grob št. 6. Nekaj dolgih in kratkih kosti z deli lobanje je ležalo brez reda na kupu v plasti temne zemlje z lisami ilovice, 1,00 m globoko. Pridatki: ob kosteh je bil najden bronast obroček z enim stožčasto oblikovanim koncem; vel. 2,8 X 2,5 cm, deb. žice 0,2 cm (T. 2: 7; T. 6: 8). Nekaj dalje je bil na isti globini dobro ohranjen vlit bronast luničast uhan iz zlitine z dokajšnjim odstotkom bakra. Okrašen je z motivom drevesa življenja v tehniki jamičastega emajla črne barve; vel. 3,45 X 2,38 cm (T. 2: 8; T. 6: 11). Grob št. 7. V plasti rumene ilovice, pomešane z mivko, je bil 1,10 m globoko dokaj dobro ohranjen 1,60 m dolg skelet, brez nartnih kosti in dela desne roke. Ležal je v zgornjem delu pod zidano greznico nekdanjega stranišča. Velikost grobne jame je bila 1,90 X 0,40 X 0,50 m, smer pa Z—V. Pridatki: ob glavi je bil na vsaki strani po en obroček iz bronaste žice s po eno majhno jagodo. Obročka sta zelo poškodovana in korodirana in-ni izključeno, da sta na konceh imela pentljo in kaveljček. Vel. ohranjenega obročka je 2,4 X 1,95, deb. žice pa 0,1 cm; večji fragment meri 1,5 X 1,1 cm (T. 1: 2, 3; T. 6: 1, 2). Dva zelo fragmentarna in korodirana uhana iz zlitine bakra, ki imata na spodnjem delu obroča vdeto vertikalno jagodo, sta bila verjetno speta. Vel. fragmenta z jagodo je 1,65 X 1,0 cm, 1,5 X 1,0 cm, z ostankom obroča 1,95 cm; dolžina fragmentarnih obročev 1,48, 1,30, 1,05, 1,21, 0,8 in 0,55 cm (T. 1: 4, 5; T. 7: 3, 4). Grob št. 8.: Grob je ležal 0,40 m pod temelji dodatno sezidanega stopnišča hiše na Gradu št. 6. Izkopali smo le glavo in nekaj vretenc hrbtenice, ostali deli so ostali pod stavbo. Določiti je bilo mogoče samo 0,55 m široko grobno jamo v smeri SZ—JV (T. 1; T. 5: 1). Grob št. 9.: V rumeni mivkasti ilovici smo 1,05 m globoko naleteli na dobro ohranjen 1,60 m dolg skelet. Velikost grobne jame je bila 1,80 X 0,50 m. Ob desni strani glave je bila rimska opeka (0,20 X 0,22 m), ob desni rami in roki pa manjši kosi. Smer skeleta je bila JZ—SV. Pridatki: med nogami je bila lupina večjega polža, ki je kakor kosi rimske keramike sekundarno prišel v grobno jamo (T. 2: 9; T. 5: 2). Grob št. 10. Ob obzidju v jugozahodnem vogalu sonde »A« je bilo 0,94 m globoko na kupu več kosti uničenega skeletnega groba. Pridatki: ob kosteh sta bila dva fragmenta velike lunule bronastega uhana, ki je bila okrašena z geometrijskim motivom v tremolirani tehniki; vel. fragmentov 3,15 X 2,7 X 1,45 cm (T. 1: 6; T. 6: 12). Grob št. 11. V temnorjavi zemlji, pomešani s humusom, peskom in drobci opeke, je bil del lobanje (otroške?). Poleg njega je bilo nekaj žganine. Velikosti grobne jame in smeri ni bilo moč ugotoviti (T. 2; T. 5: 3). Opis ostalih najdb: Razen grobov št. 1—5 in 7—11 smo v sektorju »A« našli še: dobro ohranjen S-obroček s široko kovano pentljo brez kljukice iz bele zlitine s primesjo bakra; globina 0,65 m; vel. 2,5 X 1,75 cm (T. 2: 17; T. 6: 7); več kosov bronaste pločevine, izmed katerih imajo nekateri sledove kovelina (T. 2: 16, 18); zgornji del večjega lonca z vodoravno odrezanim, izvihanim ustjem. Izdelan je bil iz gline, mešane z drobci kremenca, ter rjavosivo žgan; vel. 4,85 X 2,7 cm (T. 3: 19); slednjemu podoben kos lonca, le da je potegnjeno ustje poševno odrezano; vel. 2,5 X 3,65 cm (T. 3: 29); prejšnjima podoben odlomek, le da je navzven potegnjeno ustje na zgornji površini profilirano; viš. 3,7 cm (T. 3: 25); prejšnjim podoben odlomek, le da je kaneliran samo na zgornji površini; viš. 3,2 cm (T. 4: 43); večji kos zgornjega dela lonca z blago navzven izvihanim ustjem. Izdelan je bil iz gline, pomešane z drobci kremenca, in sivorjavkasto do črno žgan; viš. 3,9 cm (T. 3: 28); večji kos zgornjega dela lonca z izvihanim ustjem iz gline, pomešane s sljudastim peskom in drobci kremena. Od ramena proti trebuhu je ornament iz skupin vodoravnih in valovitih vrezov; viš. 5,95 cm (T. 3: 20); podoben kos manjšega neornamentiranega lonca z enako profiliranim ustjem; viš. 3,5 cm (T. 3: 27); podoben odlomek lonca iz gline, pomešane s sljudo, in rjavkasto sivo žgan; viš. 5,25 cm (T. 3: 26); dva odlomka podobnega tipa lonca iz gline pomešane z drobci kremenca, ki je na največji periferiji okrašen z enojnimi valovnicami. Višina rekonstruiranega dela posode je 7,6 cm (T. 3: 23); del izvihanega in trikotno oblikovanega ustja z notranjo kaneluro; višina 3,4 cm (T. 3: 30); večji kos zgornjega dela lonca z izvihanim nekoliko profiliranim ustjem. Na ramenu je skupina vodoravnih kanelur; viš. 4,4 cm (T. 3: 24); zgornji del podobnega neornamentiranega lonca tanjših sten, le da ima ustje na notranji in zunanji strani ter na vratu profilirano; višina 4,8 cm (T. 3: 22); več kosov ostenja sličnih oblik posod iz gline, pomešane s sljudo in drobci kremenca — okrašeni so s skupinami valovnic in vodoravnih črt; vel.: 5,5 X 5,6; 8,4 X 6,3; 4,2 X 4,6; 4,7 X 4,9; 3,0 X 4,6; 3,9 X 3,3; 3,3 X 3,75; 2,4 X 3,4; 5,2 X 4,6; 2,7 X 4,1; in 2,85 X 3,7 cm (T. 3: 31, 32, 33, 34; T. 4: 35, 36, 37, 38, 39, 40); trije kosi ostenja ovalnega lonca iz gline, ki je pomešana s sljudo in z drobci kremenca. Posoda je bila okrašena z več vrstami valovnic; vel. 4,5 X 7,1; 4,4 X 4,2; 5,65 X 7,1 cm (T. 4: 44); zgornji del lonca z izvihanim in profiliranim ustjem. Posoda je bila izdelana iz gline, pomešane s sljudo, rjavkasto sivo žgana in na ramenu okrašena z vodoravnimi kanelurami; vel. 5,2 X 6,8 cm (T. 3: 21); dva kosa ostenja slične posode in enake frakture, okrašena s skupinami valovnic; vel. 3,25 X 5,2 cm; 6,25 X 5,25 cm (T. 4: 45); odlomek večjega grobega lonca iz gline, pomešane z drobci kremena in s sljudo; viš. 2,15 cm; pr. dna 16,1 cm (T. 4: 46); odlomek ostenja sivorjavo žganega lonca iz gline, pomešane z drobci kremenca. V zgornjem delu je navpičen metličast ornament in odtis prstov; vel. 6,25 X 8,5 cm (T. 4: 41; T. 6: 14); majhen del ostenja neokrašene posode z odtisi prstov na notranji strani; vel. 3,7 X 4,15 cm (T. 4: 42). Faktura vseh teh fragmentov je približno enaka. Posode so bile izdelane ročno in dodelane na lončarskem kolesu. Najdeni so bili v globini od 1,20 do 1,50 m. Sektor »C« je dal nekaj zanimivih fragmentov staroslovanske keramike: Zgornji del jajčastega lonca z izvihanim ustjem in vertikalno odrezanim robom. Izdelan je iz gline, močno pomešane z drobci kremena; čeprav je bila prevlečena s tenko svetlo-rumeno rjavo žgano prevleko, je površina ostala hrapava. Posoda je bila od vratu do pasu pod največjim obodom okrašena s skupinami valovnic v pasovih. Glob. izkopa je bila 1,20 m; vel. fragmenta 7,3 X 9,0; pr. ustja 10 cm (T. 4: 46); dva kosa zgornjega dela jajčastega lonca z izvihanim ustjem in poševno odrezanim robom. Izdelan je na lončarskem kolesu iz gline s tanko prevleko in svetlo rumenkasto žgan. Na ramenu in največjem obodu je okrašen s pasom valovnic. Sodeč po lisah je bil sekundarno v stiku z ognjem. Glob. izkopa je bila 1,20 m; vel. fragmenta 5,6 X 8,8; pr. ustja 14 cm (T. 4: 47); dva manjša kosa zgornjega dela jajčastega lonca z izvihanim ustjem iz presejane zemlje z dodatkom drobnih zrnc kremena. Zunanja stran je prevlečena s tanko plastjo ilovice, med- tem ko je notranja stran porozna. Verjetno je bil lonec od ramena navzdol okrašen s skupinami valovnic. Globina izkopa je bila 1,20 m; vel. 5,3 X 5,3; pr. ustja 14 cm (T. 4: 48); dno posode iz zemlje, ki je močno pomešan z drobci kremena. Delana je bila na lončarskem kolesu. Na dnu je odebeljen rob in po sredini pet plastičnih koncentričnih krogov. Na notranji strani so sledovi ročne obdelave. Posoda je bila temno rjavo do črno sivo žgana. Glob. 1,20 m; vel. fragmenta 9,8 X 8,2 cm; pr. 8,3 cm (T. 4: 49). Med izkopanim gradivom sektorja »A« in »B« smo našli še določeno število odlomkov bolj recentne lončenine, ki pri tej obdelavi gradiva ne bo zajeta.15 Na sektorju »B« so slučajne najdbe naslednji predmeti: majhen grozdast uhan iz brona, vlit v dvodelnem kalupu. Obrobni livni šivi so ohranjeni. Viden je spoj, kjer je v jagodo vstavljena žica obroča. Glob. izkopa 0,70 m; vel. 3,25 X 1,7 cm (T. 2: 12; T. 6: 5). Dokaj dobro ohranjen bronast luničast uhan iz zlitine z dokajšnjim odstotkom bakra. Okrašen je v tremolir tehniki s šrafiranimi polkrogi. Na rogljih lunule sta namesto jagod samo majhni odebelitvi. Glob. izkopa 1,00 m (T. 2: 14; T. 6: 9). Vlita bronasta lunula, okrašena v tehniki jamičastega emajla, ki je črne, bele in modre barve z motivom drevesa življenja, Na rogljih sta lepo oblikovani jagodi. Na hrbtni strani je spajkan del sploščenega roba obroča, kar kaže, da je bil popravljen že v času rabe. Glob. izkopa 1,00 m; vel. 2,20 X 2,80 cm (T. 2: 15; T. 6: 10.) Dobro ohranjen S-obroček brez kaveljčkov iz bronaste zlitine z določenim odstotkom bakra. Na posameznih mestih izgleda kot pozlačen. Glob. izkopa 0,50 m; vel. 2,5 X 2,5 cm; pr. žice 0,23 cm (T. 2: 13; T.6: 6). Kos debelejše bronaste žice iz zlitine z dokajšnjim odstotkom bakra. Globina izkopa 0,50 m; dolž. 5,23 cm; pr. 0,3 cm T. 2: 6; T. 6: 16). Kos debelejšega pločevinastega traku, ki je po dolžini prepognjen na polovico. Glob. izkopa 0,50 m; dolž. 5,8 cm; pr. 0,25 cm (T. 2: 5; T. 6: 15). Domala ohranjen pločevinast okov iz žlahtne zlitine s primesjo bakra. Na zunanji strani so na posameznih mestih ob robovih vgravirane dvojne črte. Glob. izkopa 0,70 m; vel. 10.35 X 2,65 cm; deb. 0,12 cm (T. 2: 7). Del bronastega okova iz debelejše pločevine štirioglatega preseka. Glob. izkopa 0,95 cm; 3.35 cm; deb. 0,15 cm (T. 2: 11). Kos tanke železne paličice polkrožnega preseka. Glob. izkopa 0,50 m; dolž. 10,05; deb. 0,35 cm (T. 2: 1; T. 6: 17). Kos cinasto-železne zvite pločevine z ohranjenim žebljem je gotovo recenten. Za nas je pomemben, ker so na njem sprijeti ostanki nekega bronastega predmeta, ki je bil v njegovi bližini. Glob. izkopa 0,70—0,90 m; vel. 4,2 X 6,65 cm. Kos debelejše železne žice. Glob. izkopa 0,70—0,90 m; vel. 3,5 X 2,3 cm (T. 2: 10). Kos železa. Glob. izkopa 0,70—0,90 m; dolž. 4,15 cm (T. 2: 2). Dobro ohranjen pravokotno kovan železni žebelj. Glob. izkopa 0,70—0,90 m; dolž. 4,65; pr. glave 1,2 cm (T. 2: 3). Zelo korodiran rimski kovanec premera 1,68 cm; glob. izkopa 0,95 m. Deformiran gumbast okov iz dvojne vlite pločevine, ki je zlitina svinca in bakra. Med pločevinama je nekakšna kredasta snov. Glob. izkopa 0,90 m; pr. 2,5 cm- viš 0 85 cm (T. 2: 8). V razkosani recentni stekleni čaši so bili koščki nekega patiniranega bronastega predmeta. Glob. izkopa 0,70 m. Prostor, na katerem smo izkopali grobove, in njihova lega govorita, da predstavlja leta 1978 raziskani del zemljišča z delom, ki je bil raziskan leta 1946/47, strnjeno celoto. S temi raziskavami se je število ugotovljenih pokopov v tej veliki zgodnje-srednjeveški nekropoli Slovenije povečalo od 23 na 31 grobov. Istočasno so sistematsko raziskane tri točke zahodnega dela terase pokazale, da se je proti pričakovanju nekropola tu širila celo z večjo gostoto grobov kot drugod. Spričo velikega števila uničenih grobov in številnih predmetov, najdenih izven grobnih jam, bi lahko sklepali, da sedanje raziskave na znanstvenem področju niso dale novih podatkov. Če primerjamo zadnje podatke s podatki iz leta 1978, lahko trdimo, da kljub premetanim plastem niso zgolj naključje. Raziskave leta 1978 so poleg obravnavanih, za naše ozemlje novih elementov t. i. belobrdske skupine, dale še nekaj novih zanimivih in pomembnih podatkov.16 Prvi med temi je gotovo izrazita vertikalna stratigrafija, kakršna se prej ni nikjer pokazala, in ki daje nove možnosti za proučevanje odnosa belobrdske do ketlaške skupine. Ti podatki, ki so zlasti pomembni, ker posamezniki v novejšem času v znanstveni literaturi ponovno skušajo, upoštevajoč le enostranske podatke, ki jih nudijo belobrdske grobne celote iz Panonske nižine, datirane z novci, opredeliti tudi najdbe ketlaške skupine.17 Čeprav iz literature zaenkrat ne poznamo niti ene grobne celote, ki naj bi poleg ketlaških imela tudi belobrdske elemente hkrati z najdbami novcev, uvrščajo ketlaško skupino v čas, ko začenja belobrdska skupina celo ugašati.18 Tudi ptujskograjski grobovi so "brez novcev, ne glede na njihov inventar sodijo k čisti ketlaški ali čisti belobrdski fazi ali pa fazi, ko se srečujejo elementi obeh. Glede medsebojnega kronološkega odnosa obeh skupin nudijo zadnje raziskave dragocene podatke, ker grobni inventar na eni strani izpoveduje čisto belobrdsko skupino, na drugi pa vsebuje elemente, ki so zanesljivi za kronologijo te skupine. Zato se bomo pomudili z analizo le-teh, Ko Madžari in nekateri drugi avtorji19 opredeljujejo najdbe belobrdske skupine na panonskem in karpatskem ozemlju, detajlno analizirajo vse njene elemente. Ne glede na hipoteze, ki jih prinašajo za izvor S-obročka20 in na to, kako označujejo in datirajo 1. fazo te skupine21 (če pustimo ob strani obravnavo zapestnice, ki se na našem ozemlju niso pojavile), štejejo za določanje njene kronologije med pomembne elemente kovinaste ogrlice — torkvese ter dvodelne in luničaste priveske na ogrlicah. Vsi ti elementi so prisotni prav v grobnih inventarjih belobrdske skupine ptujskograjskega grobišča. Kovinaste ogrlice predstavljajo na našem grobišču enega izmed najpogostejših grobnih pridatkov (17 primerkov)22, zlasti če primerjamo njih število na drugih nekropolah.23 Po številu žic, iz katerih so zapestnice narejene, izstopata dve varianti.24 V ptujsko-grajskih grobovih so ketlaški elementi najpogostejši v spremstvu tanjše variante, posamič pa tudi z drugo varianto, tj. z obročki s stožci na konceh.25 Od ostalih ketlaških elementov je v takih grobnih celotah tudi emajliran in graviran luničasti uhan.26 Če analiziramo pojave na grobiščih izven karantansko-ketlaškega kroga, kjer se posamično pojavljajo,27 lahko sodimo, da se med luničastimi uhani najdlje obdržijo gravirani in celo neomamentirani vliti tipi.28 Zato tudi ne preseneča njihov pojav izven meja karantansko-keltaškega kulturnega kroga v grobovih mlajše belobrdske faze.29 K bolj natančni periodizaciji gradiva pripomore tudi študij dvodelnih priveskov.30 S spremljanjem zaključenih kulturnih celot je dognano, da se najstarejša varianta tega tipa nakita pojavlja v severovzhodnem delu karpatskega ozemlja, kjer doživi svoj nadaljni razvoj. Če upoštevamo kronološko lestvico, ki na panonskem ozemlju sloni na datiranih grobnih celotah z novci in primerjamo le-te z danostjo našega grobišča, lahko trdimo, da ta kronologija okvirno velja tudi za naše ozemlje oz. za pojave s ptujsko-grajske nekropole.30a Po razvrstitvi posameznih variant tega nakita, ki sloni med drugimi tudi na ornamentiki, je gotovo, da vsi naši primerki sodijo med mlajše tipe. Dejstvo, da so ti priveski bili zelo dolgo v rabi, jih uvršča v čas od konca 10. do druge polovice 11. stoletja.31 Odsotnost kovinskih ogrlic-torkvesov v takih grobovih pa jih zaenkrat uvršča v srednjo razvojno fazo, tj. v 11. stoletje. Kronološko razčlenitev posameznih faz obeh tipov nakita na našem grobišču lahko gradimo tudi na drugačnih dejstvih. Med prvo lahko štejemo grob št. 1/78 oz. njegov inventar. Luničasti priveski so po najdbah v Panoniji in drugod glede na različne tipe okvirno datirani na razmeroma daljše časovno razdobje. Kot se pa pojavljajo južno od Drave32 in na ptujskograjski nekropoli, so okvirno enako datirani kot dvodelni obeski, tj. v čas na prehodu iz 10. v 11. stoletje oz. do sredine 11. stoletja.33 Ker se v našem grobu pojavlja tip nakita s kovinsko ogrlico mlajše variante, ga lahko postavimo prej v prva desetletja 11. kot v zadnja desetletja 10. stoletja. Analize posameznih vodečih tipov nakita v grobovih iz najvišje plasti in vertikalna stratigrafija (ugotovljena v obeh raziskanih sektorjih) dovoljujejo sklep, da faza z grobovi čiste belobrdske kulture na tem delu nekropole zaenkrat sodi v razdobje od zadnjih desetletij 10. do prve polovice oz. do sredine 11. stoletja. Izkopavanja na tem prostora so prinesla še en element, ki tej nekropoli ni popolnoma neznan. Gre za uhane in obroče iz groba št. 7/79 (T. 1). Enak tip uhana so našli že pri izkopavanjih leta 1946/47 v grobu št. 351 skupaj s prstanom s ščitasto razširjenim prednjim delom.34 Analogije za uhane in obročke so znane iz grobov srednjega Podonavja,35 kjer so datirani od 7.—9. stoletja.36 Šele na prehodu 8. v 9. stoletje se ti elementi pojavljajo kot ločena kulturna skupina.37 To je skupina, ki se na našem ozemlju pojavlja na nekropoli v Turnišču pri Ptuju.38 Večina teh pojavov ima dolg obstoj. Obročki z zanko in kaveljčkom so značilni na zelo širokem območju v 7. in 8. stoletju39 in predstavljajo osnovo za obročke enakega tipa, ki so od 9. stoletja dalje izdelani iz debelejše žice.40 Vzporedno s temi se zelo zgodaj pojavijo tudi uhani s priveskom v obliki tulasto zvite spirale,44 uhani s tremi granulami na dnu loka42 ter drugi. Od dragega nakita, ki se pojavlja v severnejših nekropolah, je že omenjen prstan s ščitastim sprednjim delom obroča, ki je po splošni obliki zelo soroden karantansko-ketlaškim primerkom, v detajlih pa različen. Sama oblika in tudi ornamentika povezujeta ptujski prstan s prstani, ki se pojavljajo na najdiščih srednjega Podonavja, zlasti najbolj na Moravskem.43 Po grobnih pridatkih sodeč, so tamkajšnji prstani zanesljivo datirani v drugo polovico oz. v zadnjo tretjino 9. stol.44 čeprav so se na tem območju zadržali na posameznih najdiščih tudi v 10. stoletje.45 Ne glede na to, ali ima srednjepodonavski tip izvor v starejših tipih iz Panonije ali pa v črnomorskih delavnicah,46 je za oba ptujska grobova prav spričo zaključenih kulturnih celot pomembno, da na tej nekropoli predstavlja ločeno kulturno manifestacijo. Če ob koncu z zgornjo analizo primerjamo dobljeno datacijo posameznih elementov iz mlajših plasti tega grobišča, je upravičena trditev, da sodi grob št. 7/79 (po izkopani globini grobne jame) med tiste, ki so na eni strani predhodniki grobov čiste belobrdske skupine, na drugi strani pa so istočasni s ketlaškimi najdbami v spodnjem sedimentu. Zato ti redki zanesljivi podatki, ki jih na tej nekropoli nudita vertikalna in horizontalna stratigrafija, izpričujejo samo relativni kronološki odnos med obema skupinama, tj. med srednjepodo-navsko in ketlaško skupino.47 Med najdbami iz vseh treh sond. oz. sektorja so bili tudi številni kosi staroslovanske keramike. Vse posodje kaže sledove ročne izdelave in samo dodelavo na lončarskem kolesu. Tudi žganje posod je bilo neenakomerno. Po vseh teh detajlih sodeč je gotovo, da gre za hitro izgotovljeno lončenino, ki nam je znana s številnih nekropol kot kultna keramika.48 Že pri prejšnjih raziskavah tega grobišča so poleg množine keramike za domačo rabo našli tudi dokaj grobne lončenine.49 Spričo določenega števila odkritih50 in dom- nevnih pokopov, ki so imeli kot pridatek tudi lonček, je moč soditi, da je dobršen del, z zemeljskimi posegi v bistvu uničenih mlajših grobov, na tem prostoru51 sodil prav k tej skupini. Zahvaljajuč ugotovljeni stratigrafiji in podatkom, ki so jih dale letošnje raziskave52, lahko na tej nekropoli danes govorimo tudi o dveh fazah grobov s pridatki posod. Pustimo ob strani prvo fazo, ki naj bi kot starejša potekala istočasno s pojavi na ozemlju avaroslovanskega kroga oz. delno paralelno s karantansko skupino,53 in ki jo spričo odsotnosti drugih grobnih pridatkov na našem ozemlju zato težje časovno opredelimo.54 Zanimiva je druga faza, vsaj glede pridatkov zlasti v ženskih grobovih. Po teh jo lahko datiramo na naših najdiščih v čas na prehodu 8. v 9. stoletje.55 V uničenem grobu št. 11/79 smo poleg večjega dela človeške lobanje naleteli na kup žganine. Ta pojav na tej nekropoli ni osamljen. Naj omenimo, da so že pri predhodnih raziskavah zasledili v 91 grobovih delce pooglenelega lesa, ki niso predstavljali kompaktne celote,56 in da je bila oglenina s pepelom in jajcem tudi v grobu št. 3/78. Jajce kot grobni pridatek poznajo številni narodi zgodnjega srednjega veka57 na območju Panonije, pa tudi Avari.58 Za naše grobišče je pomembno, da je na tem sektorju bilo jajce v grobu belobrdske skupine.59 Če povežemo našteta dejstva in podatke, se nam vsiljuje vprašanje, ali med grobovi s pridatkom keramične posode ne obstaja še neka mlajša, tretja faza, ki je vezana na najmlajšo plast našega grobišča. Z drugimi besedami, slutiti je morda, da se je običaj dajanja posode v grob kot pridatek lahko tod obdržal tudi še za časa belobrdske skupine.60 Vse te analize novejših izsledkov kažejo na eni strani, da so na grajski nekropoli dalj časa pokopavali61, na drugi strani pa, da vsi grobovi tudi kulturno ne sodijo v en sam kulturni krog. Antropološka obdelava osteološkega gradiva, izkopanega v letih 1971, 1978 in 1979, bo tudi morda pokazala, če nekateri grobovi iz najnižjih plasti62 ne sodijo v starejše obdobje oz. da bo treba kronološko mejo pokopališča premakniti v pozni antični čas.63 Pri tej domnevi imamo v mislih grob št. 9/79. Ob glavi pokojnika je bila večja rimska opeka, manjši kosi pa tudi ob desni strani zgornjega dela telesa. Spričo tega, da je bila plast do 10 cm nad skeletom že prekopana, lahko domnevamo, da so to ostanki nekdanje grobne konstrukcije, ki je bila v mlajšem obdobju uničena. Grobna konstrukcija ne bi presenetila, saj je bila že leta 1947 odkrita pri grobu št. 243.64 Isti grob, ki je za razliko od vseh slovanskih grobov te nekropole imel pravilno izkopano jamo, je bil samo na južni strani obdan z navpično postavljeno marmorno ploščo.65 Ta otroški grob je za razliko od ostalih, imel kot pridatek majhen železen nož in na prsih majhen biser.66 Kot že rečeno, bodo antropološke analize pokazale, ali so naše domneve točne. 1 Zapisnik o konvsijskem ogledu in ugotavljanju škode na turnirskem prostoru na Ptujskem gradu, katere član je bila tudi avtorica prispevka. 2 V ta predel spada prostor okrog hiše Na gradu št. 6, ob obzidju na južnem robu terase, prostor okrog zahodnega stolpa, stavba žitnice in vzhodno pobočje pod gradom in južnim obrambnim stolpom. 3 Poleg še danes obstoječih lip in sekvoje sta bili zaščiteni tudi tisi, od katerih se je ena izmed njih po izkopavanjih posušila. Okrasne rastline, grmičevje in drevje je raslo ob obzidju, ob zahodnem stolpu in na severnem robu terase. Na srednjem delu jugozahodnega pobočja je bila tudi češnja. 4 Med preureditvena dela so šteta: obnova obzidja z metrskim betonskim temeljem, delni zasip rova med severnim robom terase in žitnico, kjer je bil že izrisan zid, ki se je tu pojavil. 5 Plasti so premešali pri izgradnji sanitarij in melioracijskih delih v zvezi z obstoječimi stavbami. 3 ArheoloSki vestnik 33 6 Na tem mestu naj omenimo, da je večji del rimskih zidov in prazgodovinskih objektov ostal v zemlji nedotaknjen; konser-virana in prezentirana je poznoantična u-trdba in nakazani del zgodnjekrščanske bazilike in domnevno staroslovansko svetišče. Spričo tega je ves ta nezazidljiv kompleks zaščiten in uvrščen med spomenike 1. kategorije I. varstvenega režima (I. Mikl-Curk, Varstvo spomenikov 17—19, 1971—1973, 142). 7 Izjema je prostor izven obzidja ob zahodnem stolpu, ki ga je leta 1971 raziskala M. Tomanič-Jevremov: Varstvo spomenikov 17— 19, 1971—73, 165. 8 Glej predhodno poročilo I. Tuška »Zaščitno izkopavanje na turnirskem prostoru na Ptujskem gradu v letu 1978« v tem zvezku Arheološkega vestnika. 9 Ibidem, sl. 1: situacijski načrt izkopov in grobov. Pomembnost tega prostora je podčrtal že J. Korošec, Staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu, Dela 1. razr. SAZU 1, 1950, 12. 10 Glej našo sl. 1. 11 J. Korošec, 1950, 10. 12 Za številne vkope ni bilo moč ugotoviti, čemu so bili izkopani, razen že omenjenih za napeljavo vodovoda. 13 Pozornost bo treba posvetiti takrat, ko bodo odstranili zunanje stopnice, ki vodijo v 1. nadstropje stavbe Na gradu 6. 14 Zaradi bližine stavbe severovzhodni del tega sektorja v letih 1946—47 ni bil prekopan do zahtevne globine. 15 Lončenina teh obdobij je obdelana ločeno. 10 Prim. našo op. 8. 17 J. Giesler, Zu einer Gruppe mittelalterlicher Emailscheibenfibeln, Zeitschrift für Archäologie des Mittelalters 6, 1978, 57 ss. 18 Pri kronološki interpetaciji avtor obdelava fibule brez grobnih celot (ibidem, pod 1—4, 6, 8, 9), ali pa takih grobnih celot, ki niso zaneslijve; n. pr. ona iz Krungla. Prav tako grob št. 181/64 iz Kranja ne daje nobene druge opore kot to, da sodi k čisti ketlaški celoti brez belobrdskih elementov. Spričo tega je teško sprejeti datacijo ketlaške skupine od druge polovice 10. do 11. stoletja s tem, da zgornja meja ostane še odprta ibidem, 67). 19 Z. Vana, Madafi a Slovane ve svštle archeologickych nalezü X. — XII. stoleti, Slovenska Archeologia 2, 1954 51 ss; I. Eisner, Slovane a Madafi v archeologii, Slavia Antiqua 7, 1961, 189 ss. 29 A. Kralovänsky, Beiträge zur Frage der Ausgestaltung, Chronologie und der ethni- schen Bestimmung des sog. Schläfenringes mit S-Ende, Studia Slavica 5, 1959, 327 ss. 21 G. Fehér. Beiträge zum Problem des Ungarisch-slawischen Zusammenlebens, Acta Arch. Acad. Sc. Hung. 8, 1958, 269 ss. 22 Trije primerki so iz leta 1909, dvanajst iz 1946—47 in dva iz leta 1978. 23 Na Bijelem Brdu je bilo 21 primerkov v približno 200 grobovih. 24 Z. Vana, o. c., loči starejšo in mlajšo varianto. 23 I. Korošec, 1950, sl. 18 — grob št. 100, sl. 19 — grob št. 104. 26 Ibidem, sl. 9. — grob št. 77, sl. 75 ■—■ grob št. 237; J. Korošec, Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji, Celje 1947, sl. 24. 27 Kot v Kloštaru: J. Brunšmid, Hrvatske sredovječne starine, Vjesnik Hrvatskog arheološkog društva 7, 1903, si. 31 : 3. 28 Če spremljamo vse grobne najdbe s kovinastimi ogrlicami — torqesi je gotovo, da sta obe varianti nastali v 10. stoletju: P. Čaplovič, Slovenské pohrebište v Nitre pod Zoborom, Slov. Arch. '2, 1954, 27 ss, 31 ss. 29 Med take lahko štejemo vse primerke iz vzhodne Slavonije, Bosne in drugod. 30 Z. Vana, o. c., 68 ss. 30a Domnevati smemo, da so belobrdski elementi v bolj odmaknjene kraje od Panonije prodrli pozneje, ketlaški pa so se obdržali dalj časa. 31 Z. Vana, o. c., 78. 32 Ibidem, 58 ss — povezuje jih s trgovskimi stiki z vzhoda. 33 Poleg primerkov iz Bijelega Brda in Junuzovcev moramo nazadnje omeniti tudi tiste iz Gonjenice pri Prijedoru: N. Miletič, Glasnik Zem. muzeja 21—22, 1967, 81 ss, grobova 23 in 100. 34 J. Korošec, 1950, sl. 108, sl. 17. 35 J. Poulik Staroslovanska Morava, Monumenta archaeologica 1, 1948, 42 ss, T. 45: 1, T. 49: 1—3, 8, T. 63: 19—20, T. 67: 10—11, T. 68: 1—3, 7, T. 70: 7; J. Poulik, Južni Morava zemè davnych Slovanu, 1948—50, T. 131: d—g, T. 136: g, ch. 36 J. Poulik, 1948, 42. 37 V. Hruby, Staré mèsto, velkomoravske pohrebište »Na valach«, Monumenta arch. 3, 1955, 230; pojavljajo se v prvi četrtini 9. stoletja. 38 J. Korošec, P. Korošec, Predzgodovinsko in staroslovansko grobišče pri Turnišču v bližini Ptuja, razprave 1. razr. SAZU 3, 1953, T. 14: 24. 39 E. Petersen, Der ostelbische Raum als germanisches Kraftfeld, 1939, 217 ss, sl. 172; L. Niederle, Život starych Slovanu, Slov. starožitnosti 1, 1911, 592. 40 Na našem grobišču spadajo med mlajše primerke tega tipa obročki iz groba št. 143. 41 J. Korošec, P. Korošec, 1953, 216, T. 17: 28. 42 Ibidem, ris. 9, T. 22: 37; A. Sós, A. Ke-celi Avarkori temetök, Régészeti füzetek 2/3, 1958, 30, sl. 5: la—b. 43 V. Hruby, 1955, 267 in vsa tam omenjena literatura. 44 Ibidem in str. 444; za datacijo teh severnih grobov je pomemben pojav vedric, ostrog, srpov in drugih pridatkov. 45 J. Poulik, 1948, 51 ss; L. Kraskovskä, Skvosty z doby hradištnej na Slovensku, Slavio Antiqua 1, 1948, 536 ss; L. Niederle, 1911, 674 ss. 49 J. Poulik, 1948, 54; J. Eisner, K dejinàm našeho hradištniho šperku, Časopis Nar. Musea 116, 1947, 4 (sep.); J. Eisner, 1961, 207; Z. Vana, 1954, 66. 47 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška nekropola na Ptujskem gradu, Zgodovinski časopis 26, 1972, 26 ss. 48 Za frakturo obeh vrst lončenine glej: J. Korošec, Uvod v materialno kulturo Slovanov zgodnjega srednjega veka, 1952, 194 ss. 49 J. Korošec, K problematiki slovanske keramike v Jugoslaviji, Arheološki vestnik 18, 1967, 352 ss; P. Caplovič, 1954, 33. 50 J. Korošec, 1950, 230 — grobova št. 294 in 295. 51 Ibidem, 232; J. Korošec prišteva dobršen del keramike (podobne oni iz grobov) drugim kultnim namenom v tesni zvezi s pokopavanjem. 52 P. Korošec, 1972, 18 ss. 53 Ìbidem. 54 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov, Dela 1. razr. SAZU 21/1, 1979, 300 ss. 55 J. Korošec, P. Korošec, 1953, T. 13: 15— 21, 23, 24. 59 J. Korošec, 1950, 39 omenja, da so to ostanki starejših obdobij. 57 J. Korošec, 1952, 100 ss; F. Fremens-dorf, Zwei germanische Grabfunde des frühen 5. Jahrhunderts aus Köln, Germania 25, 1941, 184; J. Eisner, Die bunten slawischen Toneier, Epitymbion roman haken (Praha 1958) 76 ss; 58 A. Kralovänsky, A. Päkozd-Börgönd Pusztai kézoavarkori temetö, Alba Regia 2, 1963, 171 ss, sl. 3, 11; A. Kralovänsky, A. Balinka-Mecser Pusztai avarkori sirok, Alba Regia 2, 1963, 166, grob. št. 1, sl. 1, 3: 4, 5. 59 Glej našo op. 8; T. 2 — grob št. 11/78. 90 Pri tem moramo omeniti nekropolo v Halimbi (G. Török, Die Bewohner von Ha-limba, Archaeologia Hungarica, s. n. 39, 1962), kjer se lonček pojavlja v grobovih iz konca 11. oz. na začetku 12. stoletja. 91 J. Korošec, 1950, 11 ss. 92 Ibidem, 34. 83 P. Korošec, 1972, 14 ss; J. Klemenc, Ptujski grad v kasni antiki, Dela 1. razr. SAZU 4, 1950, 29. 94 J. Korošec, 1950, 18, sl. 1. 95 Ibidem, 186. 69 Ibidem, 187. Na tem mestu želimo opozoriti, da je določen odstotek grobnih elementov t. i. mediteranskega tipa zasledil že F. Ivaniček: Staroslavenska nekropola u Ptuju. Rezultati antropoloških istraživanja, Dela 1. razr. SAZU 5, 1951, 84. Na žalost je take grobove z arheološkega stališča težje ugotoviti, ker je večji del brez pridatkov. Za tako domnevo govore na eni strani trije grobovi iz časa preseljevanja ljudstev, po drugi strani pa je prav na tem predelu pričakovati razprosti-ranje grobišča po pobočju navzgor. BERICHT ÜBER DIE FORSCHUNGEN AUF DER BURG ZU PTUJ IM J. 1979 Zusammenfassung Die Autorin berichtet über die im J. 1979 durchgeführten Forschungen, und zwar an drei Stellen (Abb. 1, 2), die während der Grabungen in den Jahren 1946/47 aus technischen Gründen nicht untersucht worden sind. Bei dieser Gelegenheit wurden noch 11 weitere Bestattungen entdeckt, von denen 9 durch rezente Eingriffe in den Erdboden mehr oder weniger zerstört worden sind. Von den zwei unzerstörten Gräbern zählt die Autorin das Grab Nr. 7/79 an Hand der Beigaben zur Kulturgruppe, die am Übergang des 8. ins 9. Jh. für den mittleren Donauraum kennzeichnend ist. Diese Kulturgruppe stellt in dieser Nekropole ein abgesondertes Kultursegment dar. Ebenso auch die ausgeprägt vertikale Stratigraphie, welche in den im J. 1978 durchgegrabenen Sektoren festgestellt wurde, die mit Hinsicht auf die Tiefen, in denen die Einzelfunde im Sediment der Sonden aus dem J. 1979 lagen, bezeugen, dass in diesem Nekropolenteil die höchste Schicht zur reinen Bijelo Brdo—Kultur gehörte. Die Analyse der 3* 35 Funde aus diesen Gräbern datiert diese Schicht in die Zeitspanne vom Ende des 10. bis zur 1. Hälfte des 11. Jahrhunderts. Abschliessend erörtert die Autorin nur in Kürze die Annahme, dass einige dieser Gräber (Grab Nr. 9/79) sogar noch aus der antiken Periode sein könnten, was die anthropologischen Bearbeitungen des osteologischen Materials erweisen werden. NOVE PRAZGODOVINSKE NAJDBE S PTUJSKEGA GRADU MARIJA TUŠEK Ptuj Pri izkopavanju na turnirskem prostoru na Ptujskem gradu septembra in oktobra 1979 smo v sondi A zahodno in v sondi B severno od hiše (Na gradu 6) ob južnem grajskem obzidju našli razen že delno uničenih in poškodovanih slovanskih grobov tudi kose prazgodovinskih posod.1 V sondi A smo že takoj pod površino zasledili močno premešane plasti zemlje, peska in rumene ter sivorjave ilovice s fragmenti prazgodovinske keramike. Plasti so nastale deloma z nasipavanjem,2 deloma z niveliranjem planote v antičnem času ter predvsem v obdobju slovanske naselitve, kakor tudi s poznejšimi, oz. še v polpreteklem času izkopanimi jarki, ter s premikanjem in obnavljanjem južnega grajskega obzidja. Tudi v sondi B so zgornje plasti precej pomešane zaradi vkopov raznih jarkov, ki so bili vidni v tlorisu in profilih izkopišča, kakor tudi zaradi novejših drenažnih del ob hiši. Fragmenti prazgodovinske keramike se pojavljajo globlje kot v sondi A in sicer 100 do 150 cm globoko, vendar tudi tu ne moremo govoriti o kakšni enotni prazgodovinski plasti. Glede na to, da se je prazgodovinska naselbina širila od sredine današnje planote proti severu, kar kaže ugotovljena nekdaj drugačna oblika tal,3 kakor tudi zgoščeni kulturni ostanki na nekaterih mestih,4 in glede na to, da so precej skromne in maloštevilne najdbe v letošnjih sondah prišle sem sekundarno z nivelacijo in nasipavanjem, se lahko povsem strinjamo z ugotavljanjem J. Korošca, da prazgodovinska naselbina ni zajemala tega prostora. Našli smo le fragmente, vendar pa lahko določimo obliko, fakturo in izdelavo posod, katerim so pripadali, in tudi časovni okvir. Tako tipološko kakor kronološko se letošnji keramični material sklada z onim, izkopanim v letih 1946/47. Fragmenti nam kažejo precej grobo fakturo posod, izdelanih iz slabo prečiščene gline, mešane z drobnim peskom (T. 1: 2, 11; T. 2: 6, 10), kremencem (T. 1: 9; T, 2: 13), v dveh primerih celo s plevami (T. 1: 8, 10) in v večini primerov z zdrobljeno sljudo. Grobe posode so večinoma slabo in neenakomerno žgane, od rjave do rdečkaste barve, zunanja površina je bila včasih grobo zglajena in se na njej vidijo sledovi topega predmeta (T. 1: 11) ali poteze prstov, ki jih je pustil izdelovalec. (T. 1: 12). Fragmenti boljše keramike kažejo sivo do črno žgano, boljšo in pazljivejšo izdelavo s tanjšimi ter enakomerno debelimi stenami, glajenimi na zunanji in notranji strani, nekaj kosov pa ima celo črn fin premaz (T. 1: 3, 6, 7; T. 2: 14). Če skušamo tipološko opredeliti posamezne fragmente, ugotovimo, da jih še največ pripada loncem jajčaste oblike. V spodnjem delu so bolj ali manj konični (T. 1: 9, 17; T. 2: 2, 5), trebuh je nekoliko izbočen (T. 2: 5), prehod v rame blag, vrat nizek, širok T. 1: 8, 11), ustje nekoliko navzven nagnjeno in dno praviloma ravno (T. 2: 13, 14). To so navadno grobe posode, omamen tirane najčešče z apliciranim vodoravnim plastičnim rebrom z odtisi prstov (T. 2: 5, 9) ali plastičnimi vzboklinami (T. 2: 4, 6). Ta tip posode je zelo razširjen in priljubljen, srečamo ga med dosedanjim naselbinskim gradivom na Ptujskem gradu,5 v Ormožu,6 Gornji Radgoni7, kakor tudi kot grobni pridatek v nekropolah na Zg. Hajdini,8 Rušah,9 Pobrežju10 in drugod. Precej pogost tip so konične skodele in kupe, vendar imamo le dva fragmenta te oblike. Nekatere so globlje (T. 2: 6), druge plitkejše (T. 2: 3), ustje je bolj ali manj navznoter zavihano, največja periferija je nekoliko ojačana, plastične vodoravne podolgovate vzbokline pa so ali na največjem obodu (T. 2: 6), ali na trebuhu (T. 2: 3), odvisno od velikosti zgornjega uvihanega dela. Zelo majhna je včasih razlika med njimi in polkroglastimi skodelami z neprofdiranim ali uvihanim ustjem (T. 1: 3, 13, 14; T. 2: 8). Rob ni več izrazito uvihan, čeprav se zgornji del nekoliko zožuje (T. 1: 4). Obe varianti skodel nastopata kot drugi najbolj priljubljeni in tudi najpogostejši tip, tako kot posoda za vsakdanjo rabo ali kot grobni pridatek na že prej omenjenih nekropolah.11 Od ostalih fragmentov se tudi po izdelavi loči fragment skodelice (T. 1: 6) z vidnim ostankom ročaja, ki je črno žgana in fino glajena, po obodu pa ima, sodeč po vrsti poševnih vbodov, ki se končajo pod ročajem, cikcakast koleščkast droben ornament. Po izdelavi in obliki podobne najdemo že med gradivom, izkopanim na Ptujskem gradu v letih 1946/47, dalje na Zg. Hajdini, na Pobrežju, v Rušah, Sp. Radvanju12 in na drugih najdiščih. Sodijo že v zgodnji čas starejše železne dobe. Med fragmenti sta posebej opazna še dva in sicer ustje lonca (T. 1: 8) in konične sklede (T. 1: 10) z zaokroženim ustjem, ročno zgnetene iz zemlje, pomešane s plevami in drobci sljude ter svetlo rdeče žgane; zunanja površina obeh ima precej vzboklin (barbotin?). Po svoji grobi izdelavi pa tudi enostavni obliki se razlikujeta od drugih kosov in ju smemo verjetno pripisati starejši bronasti dobi. Nekaj dobro in precizno izdelanih kosov (T. 1: 3, 7, 9; T. 2: 2, 11) s črnim, finim premazom, (T. 1: 3, 7, 9) ter fragmente loncev z metličastim ornamentom (T. 2: 2, 11) bi lahko postavili že v mlajšo železno dobo. Kot smo že na začetku omenili, se letošnje najdbe prazgodovinske keramike na Ptujskem gradu pridružujejo veliko bogatejšemu keramičnemu gradivu, izkopanemu v letih 1946—47, kateremu postavlja J. Korošec precej širok časovni okvir,13 kar je za tedanjo stopnjo razvoja arheološke vede razumljivo. V današnjem času pa bi zelo bogato prazgodovinsko naselbinsko gradivo z grajskega hriba v Ptuju z naselbinsko kontinuiteto od neolitika14 naprej nedvomno lahko podrobneje časovno opredelili. Vendar nam letošnje prazgodovinske keramične najdbe pri tem ne morejo pomagati, ker so preskromne, netipične in najdene v močno premešanih plasteh, tako da ne nudijo stratigrafskih podatkov. 1 Glej sl. 1 v prispevku I. Tuška v tem Arh. vestniku. 2 J. Korošec, Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu, Dela 1. razr. SAZU 6 (1951) 14. 3 J. Korošec, o. c., 9. 4 J. Korošec, o. c., 11, karta (priloga). 5 J. Korošec, o. c., 325, sl. 358, 389, 502, 611. 6 B. Perc, Prazgodovinska naselbina v Ormožu, Ptujski zbornik 2 (Ptuj 1962) 206. 7 S. Pahič, Arheološki spomeniki v Slovenskih goricah, Ptujski zbornik 2 (Ptuj 1962) 193; novejše raziskave Pomurskega muzeja v Murski Soboti. 8 F. Stare, Ilirsko grobišče na Zg. Hajdini pri Ptuju, Arheološki vestnik 1 (1950) T. II: 11, 12. 9 S. Pahič, Drugo žarno grobišče v Rušah, Razprave 1. razr. SAZU 3/4 (1956) T. VII: 1; T. XII: 1. 10 S. Pahič, Pobrežje, Katalogi in monografije 6 (1972) T. 12: 9; T. 13: 3; T. 17: 10; T. 19: 1; T. 21: 6; T. 24: 8, 9, 10; T. 28: 5; T. 32: 5. 11 F. Stare, o. c., T. IV: 30, 31, 32, 33; T. V: 35. S. Pahič, Pobrežje, T. 1: 10, 13; T. 3: 4; T. 4: 11; T. 13: 6; T. 20: 13; S. Pahič, Drugo žarno grobišče v Rušah, T.I: 7, 8; T. III: 8; T. IX: 2; T. XI: 5; T. XIII: 2; T. XVII: 2, 3, 5; T. XVIII: 3. J. Korošec, o. c., sl. 16, 38, 39, 65, 106, 152, 318, 317, idr. B. Perc, o. c., 206; idr. 12 F. Stare, o. c., 47. 13 J. Korošec, o. c., 188. 14 J. Korošec, Neo- in eneolitski elementi na Ptujskem gradu, Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 2 (1965). P. Korošec, Eneolit Slovenije, Arheološki vestnik 24 (1973) 167 ss. NEUE VORGESCHICHTICHE FUNDE VON PTUJSKI GRAD Zusammenfassung Die Autorin erörtet die vorgeschichtlichen, in den Sektoren, bzw. Sonden »A« und »B« in J. 1979 ausgegrabenen Funde vom Turnierplatz auf Burg im Ptuj. Auf Grund der festgestellten vorgeschichtlichen Siedlung und der vermischten Schichten kommt die Autorin zum Schluss, dass sie sekundär auf diesen Platz gelangt sind. Die entdeckten vorgeschichtlichen Fragmente aus der Früheisenzeit unterscheiden sich nicht von den in den Jahren 1946/47 ausgegrabenen und haben heute Analogien in den neu entdeckten Siedlungen in Ormož, Gornja Radgona, wie auch in den Nekropolen von Zg. Hajdina, Ruše, Pobrežje, vereinzelte aber auch in Sp. Radvanje. Aus dem übrigen Material scheidet sie einige Stücke aus (Taf. 1: 3, 7, 9; T. 2: 2, 11), die in die Jungeisenzeit gehören, sowie einige (Taf. 1: 8, 10), die in die Spätbronzezeit eingegliedert werden können. Angesichts der Tatsache, dass der reiche vorgeschichtliche Fundus in den Jahren 1946/47 chronologisch nur rahmenmässig eingeordnet worden ist, vertritt die Autorin in die Ansicht, dass es angebracht wäre, ihn gegenwärtig zeitlich genauer zu bestimmen. RIMSKE NAJDBE S TURNIRSKEGA PROSTORA NA PTUJSKEM GRADU VOMER MOJCA Ptuj Ob odkrivanju zgodnje srednjeveških grobov leta 1979 so bili najdeni tudi fragmenti antične keramike na terasi, kjer so že pri izkopavanjih 1946/47.1. odkrili poleg ostankov rimskih stavb (mozaiki, opeke, fragmenti plastike in pod.) tudi novce, fibule, steklo, kovinske predmete, fragmente terre sigillate ter veliko navadne keramike, od katere je samo majhen del objavljen. Klemenc J., Ptujski grad v kasni antiki, Dela SAZU 4 (1950) 52 ss. Poleg vrste netipičnih fragmentov je tudi nekaj boljših posod. Pozornost priteguje fragment bikonične skodelice z bleščečo črno glazuro, verjetno terre nigre (T. 1 sl. 11), ustje plitke posode v fakturi mlajše terre sigillate (T. 1, sl. 10), del krožnika z navzven zavihanim ustjem v tehniki imitirane terre sigillate (T. 1, sl. 1) in dr. Od navadne lončenine imamo konične krožnike (T. 1, sl. 2—6), vrče (T, 1, sl. 7, 8, 17, 18, morda tudi 9 in 15), ter nekaj drugih oblik. Sonda A Na j db e : 1. Fragmentirano dno z delom ostenja, iz prečiščene gline. Jedro je sivo žgano, z zunanje in notranje strani je fragment svetlo rdeče opečnate barve in rdeče prevlečen. Dno ima na zunanji strani odebeljen rob. Velikost: 8,8 X 7,55 cm, višina 2,4 cm. T. sl. 8. 2. fragment dna z delom ostenja, iz prečiščene gline. Jedro je sivo žgano, z zunanje in notranje strani je fragment svetlo rdeče opečnate barve in rdeče prevlečen. Dno je na zunanji strani poudarjeno, na spodnji strani ima kaneluro od deščice lončarskega vretena, na zgornji strani pa so vidne kanelure, ki so nastale pri izdelovanju. Vel. 4,2 X 7,2 cm, viš. 2,5 cm. T. sl.7. 3. fragment dna in ostenja krožnika, iz prečiščene gline. Jedro je sivo, z zunanje in notranje strani je svetlo rdeče opečnato žgan in prevlečen z opečnato rdečo barvo. Zunanja plast pri ostenju je odluščena. Vel. 2,4 X 6,5 cm, viš. 2,8 cm. T. sl. 9. 4. fragment ročaja posode (amforice), iz prečiščene gline, svetlo rdeče opečnate barve, sestavljen iz treh reber. Viš. 5,6 cm, šir. 2,85 cm, deb. 1,2 cm. T. sl. 18. 5. fragment ročaja iz prečiščene gline, svetlo rdeče opečnate barve. Viš. 5,3 cm, šir. 3,4 cm, deb. 1,3 cm. T. sl. 17. 6. fragment ročaja iz prečiščene gline, svetlo sive barve. Viš. 3,2 cm, šir. 2,1 cl, deb. 0,7 cm. 7. fragment ostenja posode, iz prečiščene gline, svetlo rdeče žgan. Viš. 3,2 cm, šir. 4,5 cm. 8. fragment ostenja posode s tankimi stenami, iz dobro prečiščene gline, svetlo rdeče žgan. Viš. 3,8 cm, šir. 4,9 cm. 9. fragment vratu posode s tankimi stenami, iz dobro prečiščene gline; na zunanji strani je svetlo rjavo, na notranji pa sivkasto žgan. Fragment ima na zunanji strani vodoravno rebro. Viš. 3,2 cm, šir. 3,4 cm. T. sl. 12. 10. fragment ustja pokrova, iz slabo prečiščene gline mešane s kvarcitnimi zrnci, sivo-črno žgan. Viš. 5,7 cm, šir. 3,8 cm. T. sl. 6. 11. fragment ustja sklede, iz dobro prečiščene gline; svetlo opečnato žgan, v prelomu siv; na zunanji strani je črno glajen in ima prečno zarezo, z notranje strani pa je prevlečen z opečnato barvo. Viš. 3,4 cm, šir. 4,6 cm. T. sl. 2. 12 fragment ustja posode s poudarjenim prehodom v spodnji del, iz prečiščene gline, jedro je sivo žgano, z zunanje in notranje strani je svetlo opečnato žgan. Viš. 4,1 cm, šir. 7 cm. T. sl. 16. 13. fragment ustja in dela ostenja krožnika — imitacija terre sigillate, iz dobro prečiščene gline, svetlo opečnato žgan in prevlečen z rdečo barvo — glazuro. Viš. 3,9 cm, šir. 7,5 cm. T. sl. 1. 14. fragment ustja sklede, iz dobro prečiščene gline, svetlo opečnato žgan in prevlečen z rdečo barvo. Viš. 3,2 cm, šir. 4,8 cm. T. sl. 4. 15. fragment ustja sklede, iz dobro prečiščene gline. Jedro je sivo žgano; površina je svetlo rjava in delno od ognja črno ožgana, z notranje strani je rdeče barvan. Viš. 4 cm, šir. 6 cm. T. sl. 5. 16. fragment stene posode, iz prečiščene gline, svetlo rjavo žgan, na zunanji strani so sledovi rdečega premaza. Viš. 3,3 cm, šir. 2,7 cm. 17. fragment stene posode iz prečiščene gline, sivo žgan, na notranji strani je črno sive barve, zunanja stran je odluščena. Viš. 3,8 cm, šir. 4,6 cm. 18. fragment stene posodice s tankimi stenami, iz dobro prečiščene gline, svetlo oker žgan in na zunanji strani prevlečen z opečnato rdečo barvo. Viš. 2,4 cm, šir. 3 cm. 19. fragment stene sklede, iz prečiščene gline, svetlo opečnato žgan, z notranje strani prevlečen z rdečerjavo barvo. Viš. 3,3 cm, šir. 4,4 cm. 20. fragment ustja vrča, iz prečiščene gline, svetlo opečnato žgan. Ustje je močno odebeljeno in navzven izvihano. Na ustju so sledovi odlomljenega ročaja — aplikacije. Viš. 3,5 cm, šir. 5,8 cm. T. sl. 15. 21. fragment stene posode s prehodom v dno iz dobro prečiščene gline, temno sive barve. Na zunanji strani je fino glajen. Viš. 3,4 cm, šir. 4,6 cm. 22. fragment ustja posodice, iz dobro prečiščene gline, sivo-črno žgan. Ustje je navzven izvihano, prehod v spodnji del posode je ostro naznačen z robom. Viš. 2,5 cm, šir. 4,1 cm. T. sl. 13. 23. fragment stene posode, iz prečiščene gline, svetlo oker žgan. Na zunanji strani je komaj naznačeno rebro. Viš. 2,6 cm, šir. 2,67 cm. 24. fragment stene posode, iz prečiščene gline, oker žgan in na zunanji strani rjavordeče barvan. Viš. 3,4 cm, šir. 3,76 cm. 25. fragment srednjega (trebušastega) dela posode, iz prečiščene gline; na notranji strani je rjavo, na zunanji pa svetlo rdečkasto žgan. Viš. 3,2 cm, šir. 5,37 cm. T. sl. 19. Sonda B. Najdbe: 26. Fragmentirane dno posode, iz prečiščene gline, svetlo rjavo žgano. Vel. 5,1 X 3,6 cm. 27. fragment stene posode, iz prečiščene gline; jedro je sivo žgano, površina je rjavordeča. Viš. 4,5, šir. 5 cm. 28. fragment ustja sklede, iz prečiščene gline, na zunanji strani temno sivo žgan in na robu prevlečen s črno barvo, z notranje strani sivorjav in prevlečen z rdečo barvo. Viš. 3,6, šir. 4,6 cm. T. sl. 3. 29. fragment ustja pladnja terre sigillate, iz prečiščene gline, rdeče žgan in prevlečen z rdečo glazuro. Viš. 2,2, šir. 2,6 cm. T. sl. 10. 30. fragment ročaja posode, iz prečiščene gline, rjavordeče žgan, jedro sivo. Viš. 3,4 cm, šir. 3 cm, deb. 1,34 cm. 31. fragment stene večje posode, iz prečiščene gline, rdečkasto rjavo žgan, jedro sivo. Viš. 8,1 cm, šir. 5,5 cm. 32. fragment srednjega dela fine posodice, iz prečiščene gline, sivo žgan in na zunanji strani črno glaziran. Viš. 4,2 cm, šir. 4,6 cm. T. sl. 11. 33. dva sestavljena fragmenta ustja večje sklede z ravno odrezanim robom, iz prečiščene gline, rjavo žgana. Viš. 4 cm, šir. 9,1 cm. T. sl. 14. 34. fragment spodnjega dela posodice, iz prečiščene gline, rjavo žgan in na zunanji strani rdeče barvan. Viš. 3,4 cm, šir. 3,2 cm. 35. fragment stene manjše posode, iz prečiščene gline, rjavo žgan. Viš. 3,5 cm, šir. 3,6 cm. 36. fragment ročaja posode, iz prečiščene gline, rjvo žgan. Viš. 2,9 cm, šir. 3,9 cm, deb. 1,05 cm. 37. fragment spodnjega dela skodelice s polkrožnim prehodom iz dna v ostenje in delom navzven izvihanega ustja, iz prečiščene gline, rjavo žgan, zunanja stran je zglajena, notranja stena odluščena. Viš. 2,7 cm, šir. 7,6 cm. 38. fragment ramena z začetkom steklene posode, zelene barve. Vel. 3,7 X 3,8 cm. RÖMERFUNDE VOM TURNIERPLATZ AUF DER BURG ZU PTUJ Die Autorin gibt einen Überlick über din im J. 1979 in den Sonden »A« und »B« ausgegrabene Keramik. Darunter scheidet sie einige Fragmente von Terra nigra (Taf. Abb. 11). Terra sigillata (Taf. Abb. 10) und ihren Imitation (Taf. Abb. 1) aus sowie einige Beispiele von gewöhnlicher Töpferware (Taf. Abb. 2—6, 7, 8, 17, 18, vielleicht auch 9 und 15). MARTIN GABRICEVIĆ Beograd Prilikom sistematsko-zaštitnih arheoloških radova u Rabelčji vasi v Ptuju 1977. god., na sektoru B-7 u grobu br. 91 nađena je opeka, uzidana u južni zid grobnice na kojoj je, pre pečenja, urezan sledeči natpis: Mat(ronis) / Matron(is) / Qvito Comios oslv(i)t Veličina opeke 43,5 X 30 X 6. Veličina slova 5—2,5 cm.1 Prvi red razrešavamo sa Mat(ronis) obzirom da imamo utisak da je dedikant, odlučivši se da napiše votivnu posvetu, ponovio reč i u drugom redu, smatrajući verovatno da je skraćenica nedovoljno jasna, a i na neprikladnom mestu na kraju reda.2 U trećem redu vidljivo je urezana manja vertikalna linija između slova M i O. Ukoliko se predpostavi da se radi o slovu I ime dedikanta bi trebalo razrešiti sa Qvito Comìos (ili Comos ukoliko se ne radi o I), pri čemu međutim poslednja reč zadaje teškoće ukoliko se ne predpostavi da je dedikant umesto solv(i)t pogrešno napisao oslv(i)t. Ovakvom rješenju dajemo prednost iz osnovnog razloga što je Comios klasično keltsko ime za koje imamo brojne primere, posebno u Caes., De bello Gallico, 4, 21, 6—8, kao i na srebrnim novcima Atrebata (cf. Holder, Altceltischer Sprachschatz I, col. 1073—78). Ne isključujemo međutim ni mogućnost imena Comoso, iako ga nemamo potvrđenog, obzirom na brojna keltska imena sa osnovom com- (cf. Holder, I col. 1068—1089)3 U tom slučaju dve poslednje reči trebalo bi razrešiti sa Comoso s(o)lv(i)t. Qvito je također potvrđen na natpisima (CIL XIII 6258). Kontekst našeg natpisa govori da se radi o keltskom imenu, a protiv Holderove predpostavke da bi Qvito moglo biti germansko ime izvedeno od Wido (cf. Holder, o. c. II, col. 1066). Značaj ovog skromnog natpisa leži u prvom redu u činjenici da on po prvi put pominje kult Matrona ne samo u Ptuju nego i šire na području SR Slovenije što, među ostalim, potvrđuje i već poznatu činjenicu o etničkom sastavu stanovnika antičkog Ptuja obzirom da je kult Matrona, po mišljenju većine naučnika, prevashodno keltski.4 Činjenica da je naš natpis, za sada, jedini koji pominje kult Matrona ne mora, po našem mišljenju, da znači da kult nije bio raširen na ovom području. Osim opravdane predpostavke da ne treba isključiti dalje nalaze, objašnjenje za nepostojanje pisanih ili likovnih spomenika ovog kulta prvenstveno treba tražiti u već utvrđenoj činjenici da dedikanti obično nisu rimski građani nego peregrini, oslobođenici, robovi — što znači osobe nižeg društvenog i materijalnog položaja (Cf. Ihm, Roscher II, 2, s. v. passim). Treba predpostaviti da je kult Matrona i u Ptuju bio ograničen na niže slojeve domorodačkog stanovništva koje nije bilo u mogućnosti da podiže spomenike, što pokazuje i skroman natpis na našoj opeki, čiji autor je verovatno radio na jednoj od ciglarskih peći, čiji ostatci se nalaze u neposrednoj blizini nalaza natpisa. Nalaz ovog spomenika nas obavezuje da se osvrnemo na postojanje lokalnog kulta Nutrices Augustae, obzirom da se sada može sa većom sigurnošću govoriti o tesnoj vezi, zapravo identičnosti, ovog kulta sa kultom Matrona nego li je to dosada u nauci uvek bio slučaj.5 U prilog mišljenju da su Nutrices Augustae u suštini identične sa kultom Matrona, osim činjenice da naš natpis potvrđuje postojanje oba kulta i da su Matronae isto tako često predstavljene sa detetom u naručju što govori da su im, pored ostalih, pridavana i svojstva zaštite porodice i dece, želimo navesti i sledeče:6 Matrones se, kao što je poznato, javljaju uglavnom sa atributima koji se odnose na grad, pleme, i si., ali se javljaju i pod drugim imenima (lunones, Campestres, Biviae, Fatae).7 To je slučaj i u Ptuju gde se njihovo ime supstituira i identifikuje sa zaštitom koja se od njih traži — konkretno sa zaštitom dece.8 Osnovno je, međutim, da su atributi i time u vezi lokalni kultovi nastali na zajedničkoj religioznoj nadgradnji na predstavi Matres ili Matrones, što ujedno daje i određenu sliku etničkog supstrata gde se ovaj kult javlja kao i o snazi i rasprostranjenosti njegovog uticaja van sopstvenog kruga, što ujedno potvrđuje kontinuitet i prisustvo keltskog etničkog elementa u Ptuju i početkom III v. U prilog gornjoj tvrdnji, kao indirektan dokaz, može se navesti i činjenica da su svi dedikanti Nutrices Augustae rimski građani (izuzetak čini 1 Augusti servus). Analiza imena pokazuje naime da su dedikanti ili romanizirani domorodci ili doseljenici zapadnog ili istočnog porekla.9 Radi se dakle o etnički nehomogenoj grupi, ali kojoj je zajedničko, osim rimskog građanstva, da pripadaju gornjem bogatijem sloju koji je u mogućnosti da podiže kamene spomenike. Heterogeno poreklo dedikanata ujedno govori da kult Nutrices Augustae nije mogao biti preko njih importiran, nego da je nastao na bazi jednog već postojećeg starijeg kulta u samom Ptuju koji je bio raširen tako da je uticao i na religiozne predstave dedikanata u pitanju. Stariji kult mogao je jedino da bude kult Matres ili Matrona. Sam naziv Nutrices Augustae po našem mišljenju predstavlja u stvari jedan spoljni vid socijalnog distanciranja određenog društvenog sloja i identifikacije sa romaniza-cijom i u okviru religiozne nadgradnje, jer ne može biti slučajno da su svi dedikanti Nutrices Augustae rimski građani, a da dedikant jedinog spomenika Matrona to nije, da je etnički Kelt i da sigurno pripada nižem društvenom sloju. 1 Preliminarni izveštaj o radovima dat je u Arheološkom pregledu 19 (1977) 87—89. Grob se nalazi na severnoj periferiji nekropole koja se prostirala uz cestu Poetovio— Savaria. Inventar groba: fragment veće urne, obod zdele, dno krčaga i nekoliko željeznih klinova. Radi se o grobu zidanom od opeke koji pripada prelazu iz paljenih grobova ka ukopavanju. Prema horizontalnoj stratigrafiji grob datiramo u drugu polovinu II v. 2 Može se predpostaviti i Mat(ribus), ali kad se ima u vidu da je to identično božanstvo sa Matronama trebalo bi da stoji Mat-(ribus) sive Matron(is) za što imamo primer u jednom natpisu sa Rajne (cf. Roscher II, 2, s. v. col. 2465). 5 Treba naglasiti da se sledeča keltska imena sa ovom osnovom javljaju i na tlu SR Slovenije: Comatilla, Comatus, Coma (cf. R. Katičić, Keltska osobna imena u antičkoj Sloveniji, Arheološki vestnik 17 [1966], passim). 4 Cf. Iva Mikl-Curk, Keltski sledovi v duhovni in materialni kulturi antičnega Poeto-vija, Arheološki vestnik 17 (1966) 417—420. 5 U nauci se doduše u poslednje vreme ne sumnja u identičnost kulta Matres ili Matrona i Nutrices Augustae (cf. Mócsy, RE supl. IX, col. 744; Petrikovits, RE 34, col. 1449, Iva Mikl-Curk o. c., 419), ali treba naglasiti da pomenuti autori ne razrađuju detaljnije ovaj problem. Međutim K. Wiegand koji je dao pregled svih spomenika Nutrices Augustae i dosada najcelovitije obradio ovaj problem (cf. K. Wiegand, Die Nutrices Augustae von Poetovio, ÖJh 18 [1915] Beibl. 189—218) dozvoljava srodnost sa Matres, ali smatra da u tome ne treba ići daleko, pri čemu navodi i mišljenje M. Siebourga (Bonn. Jahrb. 105, 80, n. 2) koji upozorava da ne treba poistovetiti ova dva božanstva. 6 Cf. Heichelheim, RE 14, 2, s. v. col. 2237—38. 7 Spisak svih atributa daje M. Ihm (Roscher II, 2, col. 2476—2480). 8 Analogne slučajeve nalazimo u svim religijama, a posebno su karakteristični za hriš-ćanstvo. 9 Na osnovu repertoara spomenika koje je dao K. Wiegand (o. c. Beibl. 189 sqq) sudeći po carskim gentilicijima (3 Aurelii, 2 Aelii, 1 Iulius) spomenike sa prestavom Nutrices Augustae treba uglavnom datirati u vreme Severa, dok je naš natpis verovatno nešto raniji (cf. nap. 1). Prihvatanju kulta i identifikaciji Matrones i Nutrices Augustae pogodovala je svakako i atmosfera religioznog sinkretizma karakteristična za tu epohu. Nadalje 2 đedi-kanta su sigurno istočnog porekla (Heraclitus i Theophilus). Za socijalni status dedikanata karakteristično je da je jedan dekurion, a jedan servus Augusti. Spomenik br. 3 (o. c. col. 193, si. 99) čiji natpis Wiegand čita: pro salute Iucundae dominae, sudeći po fotografiji, mislimo da treba čitati: pro salute Iucundae Domnae što ujedno prestavlja i određeni kriterij za datiranje spo- menika u doba Severa. Time bi ujedno otpalo i Wiegandovo objašnjenje da se radi o posveti koju rob podiže svojoj gospodarici (o. c. col. 218). INSCRIPTION ON A TILE FROM POETOVIO Summary The author publishes a votive inscription on a tile found in 1977 during the systematical archaeological rescue survey in Rabelčja vas in Ptuj. In the inscription the cult of Matronae is mentioned for the first time in ancient Poetovio and also on the territory of S. R. Slovenia. The dedicator bears the Celtic name Ovito Condos (possibly also Comos, or Comoso) which confirms the presence of the Celtic ethnic element in Poetovio at the beginning of the 3rd century A. D. The author then tries to establish a link, or better an identity, between the cult of Matronae and the local cult of Nutrices Augustae. In view of the fact that all the known dedicators of the Nutrices Augustae were Roman citizens, of different ethnic origins, belonging to the upper strata of rich citizens, the author suggests that the very name Nutrices Augustae represents an outward aspect of the social differentiation of a certain social class which identifies with Romanisation in its religious outlook as well. This suggestion is further strengthened by the fact that the main function of the cult of the Nutrices Augustae is the protection of children which in many cases also applies to the cult of Matronae. IVA MIKL-CURK Zavod SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana Leta 1972 sem na vabilo kustosa za rimsko arheologijo v Pokrajinskem muzeju v Ptuju začela preručevati terrò sigillato z zavarovalnih izkopavanj po mestu z namenom, da bi te najdbe datirali in jim določili izvor. Hkrati smo tudi v letih 1970, 1976 in 1977 izvedli manjša izkopavanja v ostalinah Poetovione.1 Ko je v zadnjem času spet oživelo delo na osrednjem arheološkem zemljevidu Ptuja in ko smo podrobno analizirali večji del starih podatkov, predvsem tistih, zbranih do druge svetovne vojne, se mi je začelo oblikovati nekaj misli, kako bi mogli interpretirati vse potankosti v mestni podobi. Sigilata je pri takem delu nadvse koristen pripomoček, ker jo lahko zelo natančno datiramo. Po drugi strani poznamo zdaj tudi že nekaj najdb sigilate v Ptuju, ki je bila izkopana v takih najdiščnih okoliščinah, da je mogoče z njo potrditi datacijo, nakazano iz drugih najdišč. Tem podrobnostim naj torej predvsem velja naš sestavek. Med gradivom, ki ga obravnavamo, je le ena grobna najdba: to so pridatki iz groba zahodne nekropole, izkopanega pri gradnji priključka na hitro cesto Macelj—Ptuj na Hajdini (grob 2—1972).2 V tem grobu so našli skodelico Ha 15 z valjastim zgornjim delom trupa in z žigom T TVRI ipp (CVA 2159, sl. 1), skodelico Ha 12 s pokončnim profilom S III in z apliciranim plastičnim ročajčkom in žigom L AVIL ipp (sl. 2) ter odlomek podobne skodelice. Omenjeni kosi sigilate so bili gotovo izdelani v Tiberijevem času v aretinskih delavnicah.3 Nekaj vzhodneje so v skrajnem robu prostora, ki je bil vsaj delno še zazidan (verjetno s stavbami javnega značaja) našli v humusu in v spodnji ruševinski plasti več odlomkov italskih skodelic in krožnikov, pretežno padskih izdelkov iz klavdijskega in še prav posebej flavijskega časa;4 v zgornji ruševinski plasti pa le nekaj netipičnih westerndorfskih črepinj. Še dalje proti vzhodu so na robu dravske terase pri gradnji skladišča tam, kjer je bil v rimskem času vicus Fortunae in kaj verjetno tudi stavbe ilirske carine,5 našli v enotni spodnji rimski plasti več odlomkov lepo rdečega in bleščeče glaziranega ozkega kozarca s finim reliefnim rastlinskim ornamentom ter košček roba krožnika Ha 2 — prav gotovo izdelka iz Avgustovega časa in aretinskega porekla.6 V višjih plasteh so na istem najdišču našli opazen velik Gellijev krožnik z aplikacijami — nalepljenimi reliefki (sl. 3), odlomek drugega krožnika istega mojstra tudi iz klavdijskega časa (sl. 4) ter dva kosa verjetno neke južnogalske kupe Drag 37 iz flavijskega časa7 (sl. 5). 56 Arheološki vestnik 32 (1981) Ob robu spodnje dravske terase je bilo na Spodnji Hajdini in Zgornjem Bregu več zavarovalnih izkopavanj ob gradnjah individualnih hiš. Večina izkopavanj je segla v notranjost najverjetneje le dveh insul ob glavni mestni cesti od mosta na zahod. Po posameznih elementih sodeč, so bila v insulah stanovanja in poslovni ali obrtni prostori, vsaj nekaj časa pa tudi večja kopalnica ozir. terme, o katerih pa seveda še ne vemo, če so bile dostopne javnosti.8 Na Sp. Hajdini so na nekem gradbišču našli še dno italske skodelice Ha 12 z žigom ipp M ANNEIVS (sl. 6) izdelek padske delavnice klavdijskega časa; tri robove dobro izdelanih italskih krožnikov, enkrat z aplicirano girlando (sl. 7) — vsi prav gotovo iz klavdijskega časa; kos skodelice Ha 12 iz istega delavniškega kroga in iz istega časa ter odlomek slabšega italskega flavijskega krožnika. Nadalje so našli dva kosa roba posode Drag 37 iz vzhodne Galije; dva odlomka stene verjetno srednjegalske skodelice Drag 33; rob srednjegalskega krožnika Drag 36; dva odlomka vzhodnogalske melnice; kos vzhodnogalske sklede Drag 37 — vse iz druge polovice 2. stoletja. Zraven sta bila še odlomka oranžne skodelice Drag 33 iz germanske delavnice (najverjetneje že iz 3. stoletja) ter odlomek terre sigillate chiare, domnevno že iz Konstantinovega časa.9 Z bližnjega gradbišča izhajajo: rob južnogalske posode Drag 37 flavijskega časa, rob vzhodnogalskega krožnika nekako iz Hadrijanovega ali zgodnjega Antoninskega časa (sl. 8) ter rob Drag 37 iz mlajše vzhodnogalske delavnice (sl. 9). V bližini tega gradbišča so našli dva velika odlomka južnogalske kupe Drag 37 iz flavijskega časa in zelo verjetno izdelka iz La Graufesenque (sl. 10) ter velik odlomek reliefa z Drag 37 iz lezouxske delavnice Paternovega kroga, ki je vsaj iz Hadrijanovega časa, če ne mlajši (sl. 11). Na drugem izkopišču iste parcele10 so našli rob flavijske posode Drag 37 iz južnogalske delavnice (sl. 12) ter črepinje štirih Drag 37 posod iz sredine 2. stoletja, od katerih sta verjetno vsaj dve nastali v delavnicah Paternovega kroga (sl. 3, 14), ena pa je blizu Censorinu11 (sl. 15). Zraven so bili odlomki robov kup iz 2. stoletja iz srednje in vzhodne Galije, trije odlomki vzhodno in srednjegalskih posod Drag 31 iz sredine 2. stoletja ter odlomki vsaj treh istočasnih Drag 33 iz istega delavniškega kroga. Na tretjem mestu iste parcele12 so že pred tem našli manjši odlomek italskega klavdijskega krožnika, dva odlomka srednjegalskih reliefnih kup Drag 37 — verjetno Cinnamovega kroga iz sredine 2. stol.13 (sl. 16, 17), osem odlomkov reliefnih kup Drag 37 iz vzhodne Galije (sl. 18—22), med katerimi dva moremo pobliže določiti (sl. 18 in 22 — Trier in okolica Cobnerta),14 vse pa verjetno sodijo v zgodnejši antonimici čas. Našli so tudi več kot deset odlomkov skodel Drag 31 in 32, od tega kos z žigom (sl. 23, 80) ter skodelice Drag 33 iz vzhodne Galije (druga polovica 2. stoletja) ter odlomek ustja reliefne kupe iz westerndorfske delavnice iz konca 2. ali iz začetka 3. stoletja. Verjetno k isti insuli sodijo še najdbe iz bližnjega gradbišča.15 Tu so našli dve črepinji poznih italskih skodelic flavijskega časa Drag 36 z aplikacijami, odlomke robov posod Drag 31 in 32 poznih srednjegalskih delavnic 2. stoletja, odlomke rheinza-bemskih Drag 37, od katerih je eden izrazitejši16 (sl. 24) ter odlomke dveh melnic vzhodnogalskih delavnic iz konca 2. in iz začetka 3. stoletja. Proč od rimske ceste, verjetno prav v ruševine južnih stanovanjskih prostorov insule17, so segli tod izkopi za temelje novih stanovanjskih hiš. V enem izmed njih so našli nizko nogo svetlordečega, dobro glaziranega sigilatnega keliha Drag 11 iz aretin-ske delavnice18 (sl. 25), rob dveh klavdijskih (sl. 26) in flavijske italske skodelice Ha 12, kos dna dobrega klavdijskega italskega krožnika, dva odlomka srednjegalske skodelice Drag 33 ter večji del stene južnogalske reliefne kupe Drag 37 (sl. 27) flavijskega časa.19 Še drugod na sosednjih gradbiščih’2» so izkopali še nekaj italske klavdijske sigilate (sl. 28), odlomke flavijskih južnogalskih sig. oblik Drag 37 (sl. 29, 30) nekaj opazne srednjegalske sigilate iz Hadrijanovega časa (sl. 31—35) ter nekaj netipične vzhodno-galske. Verjetno še v plasti insule bolj severno od glavne ceste je segalo gradbišče na drugi parceli, nedaleč od že opisanih.21 Odtod sta dva kosa srednjegalskih reliefnih kup iz Hadrijanovega časa in iz delavnic širšega Cinnamovega in Paternovega kroga. Večji ima na spodnjem robu vpraskan napis MATRI (? — sl. 36, 37). Največ sigilate v tej mestni četrti je dala izkopana parcela dalje na vzhod.22 Tu so našli drobec dobro izdelanega italskega klavdijskega krožnika s stopničko na prehodu v rob, odlomek drugega sočasnega krožnika ter dva kosa svetlih, gotovo že flavijskih krožnikov. Tej keramiki se pridružujejo trije odlomki posod Drag 37 iz južnogalskih delavnic iz flavijskega časa (sl. 38, 39) in več odlomkov posodja srednjegalskih delavnic iz razvitega 2. stoletja, ki jih lahko vsekakor pripišemo Paternovemu ali Cinnamovemu krogu (sl. 40, 41, 42); to so odlomki reliefnih posod Drag 37. Druge črepinje izkazujejo še deset drugih posod iz srednje Galije — slične so oblikam Drag 31 in Drag 33. Njim sledi še nad 30 odlomkov vzhodnogalskih posod tipa Drag 37. Na njih razberemo tudi žige in značilno reliefno sliko mojstrov iz Rheinzaberna (sl. 42—47, 48—50). Gradivo sodi brez dvoma v antoninski čas, nekaj primerkov (sl. 51, 52) je pa gotovo že iz 3. stoletja.25 Še več je odlomkov skled Drag 31 in 32 — tudi z žigom24 (sl. 53, 54), skodelic Drag 33, kozarcev Drag 73 (sl. 55) ter melnic (sl. 56). Med najdbami je naposled spoznati še nekaj izdelkov iz Westerndorfa iz začetka 3. stoletja: to so neokrašene posode in reliefni izdelki Drag 37 (sl. 57, 58, 59).25 Malo južneje odtod smo izkopavali leta 1976.26 V plasti, ki je prekrila dno izkopa, s katerimi so odstranili mrtvo kloako, je bilo poleg Gallienovih novcev tudi nekaj starejših ostalin: kosi klavdijskega severnoitalskega krožnika iz terre sigillate in več kosov melnice tipa Rheinzabern iz antoninskega ali poznoantoninskega časa ter še nekaj drugih predmetov značilnih za 3. stoletje; višje v plasti pa smo naleteli tudi na nekaj predmetov iz zgodnjega 4. stoletja. Te najdbe so nam omogočile dokazati, da so kloako odstranili v Gallienovem času, ker se je pokvarila, jamo izkopa pa so v večji meri prav kmalu zasuli in jo šele pozneje do kraja splanirali. Poudarimo naj še enkrat, da plast s kulturnimi ostalinami v večini zasutja ni mogla nastati mnogo od sredine 3. stoletja dalje in da rheinzabernska melnica z značilnostmi izdelkov iz časa, ko so te delavnice dosegle svoj največji razcvet, ni mogla ležati dolgo med odpadki, kajti v zasutju smo našli več njenih kosov nedaleč vsaksebi. K tej ugotovitvi se v sklepih še povrnemo. Na severnem bregu Drave so v letih, iz katerih tu razčlenjujemo sigilatne najdbe, manj izkopavali. Po pobočjih Panorame so pri preurejanju nasadov leta 1966 nabrali tudi nekaj kosov sigilate, med njimi odlomek značilne valjaste kupe Drag 30, gotovo izhajajoče iz Censorinove delavnice in iz Lezouxja (sl. 60) ter več odlomkov vzhodno-galske — tudi žigosane neokrašene sigilate (sl. 61—64).27 Razmeroma najmanj so v 60-tih letih kopali ob Dravi na Vičavi. Od tam smo analizirali le nekaj netipičnih odlomkov pozne srednjegalske in vzhodnogalske sigilate in zanimiv odlomek terre sigillate chiare, ki datira v zgodnje 4. stoletje28 (sl. 65). Za gradom in ob Grajeni so na določeni parceli29 našli manj značilen kos italskega krožnika iz klavdijskega časa; tri odlomke reliefnih posod Drag 37 iz južne Galije, od katerih zlasti eden (sl. 66) priča za zg. flavijski čas; dva odlomka poznejšega Lezoux tipa Drag 31; 16 kosov reliefnih posod iz Rheinzaberna (sl. 67—74); črepinjo z žigom iz istega kroga delavnic (sl. 75) iz antoninskega in poznoantoninskega časa ter dva odlomka iz westerndorfskih delavnic. Dalje vzgor Grajene v naselju bratov Rešev" so zabeležili samo nekaj odlomkov vzhodnogalske siligate iz poznega 2. stoletja (sl. 78, 79). Vzhodno od Grajene smo v prvi kampanji pred gradnjo srednješolskega centra leta 197731 našli v plasti z odpadki iz lončarskih delavnic poznega 2. in zgodnjega 3. stoletja ter v plasti (ne v grobovih!) ob žganem grobišču iz 3. stoletja več robov westerndorfskih Drag 37 in 31, nekaj rheinzabernskih odlomkov z barbotinom, nekaj poznejših rheinza-bernskih Drag 37, 31, 32 in 33; vse brez žigov in z malo značilnostmi, ki pa vendar dopuščajo gradivo okvirno opredeliti. Opisane sigilatne najdbe so raznovrstne tudi po točkah, kjer so bile najdene v prostoru rimske Poetovione. Pomembno je tudi dejstvo, da le redkokdaj izhajajo iz zaključenih arheoloških plasti. Kakršnokoli sklepanje na osnovi takega gradiva se nam mora zdeti (skoraj upravičeno) jalovo početje. Toda arheologi vendar delamo tudi le s črepinjami; te moramo interpretirati — kaj bi nam sicer ostalo razen zakonitosti najpreprostejšega zbirateljstva in deskripcije. V skupini, ki smo jo opisali, so vendarle odlomki nad 300 sigilatnih posod — v starejši obdelavi,32 iz celotnega mesta in njegovih grobišč pa smo jih mogli zajeti tisoč. Če to upoštevamo, moramo priznati, da vendarle velja poskusiti nekaj sklepati. Količinska krivulja obravnavanih najdb, ko določimo odlomke po času in kraju nastanka, povsem ustreza krivulji, ki smo jo mogli narediti ob obdelavi prej najdene sigilate.33 Le malo novih najdb sigilate je bilo iz poznih šestdesetih let na prostoru, kjer je bilo v prvih stoletjih grobišče. Tudi te najdbe potrjujejo tisto, kar govore dosedanje objave grobov in še bolj terenski zapiski F. Ferka,34 da so tudi v poetovionskih nekropolah našli kot prave grobne pridatke (torej cele) predvsem italske krožnike in skodelice — acetabula, medtem ko bi mogle biti posamezne črepinje srednje- in vzhod-nogalskih skled v grobovih le sled pogrebne pojedine. Žal ne poznamo podrobnejših najdiščnih okoliščin obeh reliefnih posod iz doline Grajene, ki sta že dolgo v ptujskem muzeju.35 Ti dve bi mogli biti grobni najdbi. Vendar pa bi po vsem tem mogli trditi, da je bila reliefna sigilata redek grobni pridatek: italska je bila v provinci maloštevilna in tudi prav gotovo na trgu dražja. Galske sigilate pa mrtvecem mogoče zato niso polagali v grob, ker se misel na reliefno posodo kot grobni pridatek ni nikoli kaj prida udomačila. Vedno znova moremo opažati, da so v Poetovioni s številnimi izdelki zastopani dobri poznavalci sigilatne tehnike — lončarji iz Italije (torej mojstri iz Arezza in iz velikih lončarij iz Padske nižine, medtem ko izdelkov nekaterih, verjetno manjših lončarij iz Padske nižine v Ptuju sploh ne poznamo) ter lončarji Paternovega kroga iz Lezouxja in Cobnertovega in Rheinzaberna. Poetovio je torej, po trgovini na veliko sodeč, ubiral povsem pota province Panonije.36 Zanimivo velik pa je v Ptuju odstotek italske flavijske sigilate, ki je npr. v Emoni skoraj ni. Številčno razmerje italske flavij-ske sigilate in južnogalske sigilate v Ptuju bi mogli šteti za dokaz, da je južnogalska sigilata zmagala v tekmi z italsko sigilato le zaradi svojih okrašenih oblik ■— predvsem Drag 37, ne pa zaradi tega, ker bi italske delavnice sigilate sploh ne izdelovale več.37 Med najdbami iz naselbine pa naletimo tudi med gradivom, ki smo ga tu proučili, na zapaženi pojav: so površine in plasti, kjer je sigilate dokaj, so pa tudi take, kjer sigilate ni ali pa jo je malo. Kako je s stratigrafijo v posameznih najdiščih, ki smo jih obravnavali, bodo pokazale lahko šele podrobne obdelave. Vendar pa tudi naše najdbe ne nasprotujejo starim dejstvom, da se je mesto v 1. stoletju širilo predvsem vzdolž cestne osi vzhod—zahod in da je bila na Spodnji Hajdini, na drugi dravski terasi, izrazita zgodnjerimska plast. Nekoliko vzhodneje, na spodnji terasi (na današnji meji katastrskih občin Hajdina in Ptuj) je morala biti ta plast prav tako izrazita, a jo je pozneje prekrila tudi izredno močna plast iz poznega 2. stoletja. Posebej opazna je plast poznega drugega stoletja še dalje proti vzhodu, ob poti na most; in v tamkajšnjih objektih so morali ob koncu 2. stoletja sigilato pogosto rabiti, zlasti nekatere tipe kot so kupe in melnice. Ta zapažanja ne moremo pustiti vnemar pri interpretaciji mestnih četrti in insul v njih. Pomen vicusa Fortunae v 1. stol. na drugi terasi na Sp. Hajdini, ko je bil ta verjetno canabae tabora, smo že večkrat podčrtali.38 Novejša najdba ene najstarejših rdečih sigilatnih posod, najdenih na Slovenskem je dokaz več. Na jug od domnevnega tabora so na spodnji dravski terasi stale stanovanjske in poslovne insule tja do Valentinijana.30 Na tem področju je le nekaj več sigilatnih najdb iz 2. in 3. stoletja kot sigilate iz 1. stoletja. Situacija v vzhodnem delu te mestne četrti in izbor najdb pa sta nam omogočili izraziti to domnevo,40 da je bil tod del mestnega pretorija, kamor so v Gallienovem času namestili tudi štab oddelkov XIII. legije Gemine in V. legije Macedonice. Kot smo že omenili, najdemo tod in v vzhodnem delu mesta, sigilato iz poznoan-toninskih delavnic datirano z novci iz srede 3. stoletja in v takih najdiščnih okoliščinah, da moremo tudi s ptujskega zornega kota pomakniti letnico konca produkcije rhein-zabernskih delavnic z leta 230 bolj v sredino 3. stoletja. Grobovi in stratigrafija pri nas pričajo,41 da nismo dolžni računati z velikimi retardacijami v rabi sigilate. Potemtakem so posamezne posode mogle rabiti kvečjemu dve desetletji; da bi se pa vse uničile šele po petdesetih letih uporabnosti, je pa skoraj nemogoče. Zategadelj sodimo: če najdemo rheinzabernske črepinje iz časa, ko je industrija ponehavala (torej ne najmlajše izdelke!) v velikem številu v taki plasti, da z gotovostjo govorimo o sredini 3. stoletja, potem lahko trdimo, da je Rheinzabern res živel in delal nekaj desetletij dalj, kot so to sprva zanj domnevali.42 1 I. Mikl-Curk, Varstvo spomenikov 21 (1977) 252; eadem, Varstvo spomenikov 22 (1979) 307; eadem, Varstvo spomenikov 21 (1977) 247. 2 Z. Šubic, Varstvo spomenikov 15 (1972) 160. 3 M. Schindler, S. Scheffenegger, Die glatte rote Terra sigillata vom Magdalensberg, Kärtner Museumsschriften 62 (1977) Text 155, 324; I. Mikl-Curk, Arheološki vestnik 30 (1979) 343. 4 Z. Šubic, Varstvo spomenikov 15 (1972) 159 s. 5 Z. Šubic, Varstvo spomenikov 17—19 (1974) 152. 6 I. Mikl-Curk, Archaeologia Iugoslavica 15 (1973) 43. 7 A. Vernhet, La Graufesenque, (Toulouse-Millau 1979) 18. 8 B. Saria, J. Klemenc, Archäologische Karte von Jugosiavien, Blatt Ptuj (1936) 57; Z. Šubic, Varstvo spomenikov 17—19 (1974) 212; I. Mikl-Curk, Arheološki vestnik 29 (1978) 408. 9 Z. Šubic, Varstvo spomenikov 13—14 (1970) 170; najdbe določamo po fakturi k posameznim izdelovalnim krogom. 10 Z. Šubic, Varstvo spomenikov 15 (1972), 159. 11 J. A. Stanfield, G. Simpson, Central Gaulish Potters, (London 1958) tab. 97. 12 Z. Šubic, o. c., 159 13 J. A. Stanfield, G. Simpson, o. c., 271; G. B. Rogers, Acta RCRF 11—12 (1969— 70) 98. 14 W. Ludovici, H. Ricken, Rheinzabern VI, (1942) tab. 23—27; L. Gard, Reliefsigil-lata des III. und IV. Jh. in Trier, Tübingen (disertacija); I. Zetsche-Huld, Trierer Relief-sigillata, Wekstatt I, (1973). 15 Z. Šubic, o. c., 159. 16 Primerek je sličen odlomku: I. Mikl-Curk, Terra sigillata in sorodne vrste keramike iz Poetovia, Dissertationes 9 (1969) št. 164; po načinu odtisa bi mogel biti izdelan tudi v Trieru. 17 Z. Šubic, Varstvo spomenikov 12 (1969) 97. O stanovanjskem kompleksu razmišljamo zaradi take razporeditve prostorov v insuli, ki je vzhodneje od te: I. Miki Curk, Arheološki vestnik 15—16 (1964—65) 259 ss; eadem, Varstvo spomenikov 11 (1967) 5 ss. 18 I. Mikl-Curk, Archaeologia lugoslavica 15 (1973) 43. 19 B. Hoffmann, Acta RCRF 7 (1965) 39 ss; A. Vernhet, o. c., 18 20 Z. Šubic, Varstvo spomenikov 12 (1969) 97; eadem, Varstvo spomenikov 13—14 (1970) 170. 21 Z. Šubic, Varstvo spomenikov 12 (1969) 97. 22 Z. Šubic, Varstvo spomenikov 17—19 (1974) 143. 23 V pomoč za datacijo primerjaj: H. Comfort, RE Terra sigillata VII, (1940) 1329 s; P. Karnitsch, Die Reliej sigillata von Ovilava, (Linz 1959) 40 ss. 24 F. Oswald, Index of Potters Stamps on Terra Sigillata, (Margidunum 1931) 91, 253. 25 H. J. Kellner, Bayerische Vorgeschichtsblätter 26 (1963) 165 s. 26 I. Mikl-Curk, Varstvo spomenikov 22 (1979) 307; I. Mikl-Curk, Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 15 (1979), 37 s. 27 J. A. Stanfield, G. Simpson, o. c., tab. 97 itd; F. Oswald, o. c., 23. 28 N. Lamboglia, Rivista ingauna e inter-melia 1 (1941) 7 ss. 29 Z. Šubic, Varstvo spomenikov 13—14 (1970) 164. 30 Z. Šubic, Varstvo spomenikov 12 (1969) 94. 31 I. Mikl-Curk, Varstvo spomenikov 22 (1979) 307 s. 32 I. Mikl-Curk, Terra sigillata in sorodne vrste keramike iz Poetovia, Dissertationes 9 (1969). 33 I. Mikl-Curk, Neues über südgallische Sigillaten in Jugoslawien, Referat na XII. kongresu RCRF 1980 (Millau), Acta RCRF. 34 Najjasnejši vpogled v inventar grobov nudijo dnevniki F. Ferka iz let 1881—1907, ki jih hrani arhiv Deželnega muzeja loan-neum v Gradcu. Slične podatke so dali deli vzhodne nekropole: M. Gabričevič, Z. Kujun-džič, Varstvo spomenikov 22 (1979) 305. 35 B. Saria, I. Klemenc, o. c., 44. 36 I. Mikl-Curk, Arheološki vestnik 30 (1979) 353. 37 Gl. opombo 33 38 B. Saria, J. Klemenc, o. c., 58; I. Mikl-Curk, Arheološki vestnik 29 (1978) 407. 39 Ibidem. 40 Gl. opombo 26. 41 I. Mikl-Curk, Arheološki vestnik 30 (1979) 340. 42 Gl. opombo 23. SOME TERRA SIGILLATA FINDS FROM PTUI Summary The paper deals with sigillata finds which were discovered in Ptuj, mostly between 1965 and 1972. Among this material is a grave find from the great western necropolis2 (figs. 1, 2) and dwelling finds from the western town section, called vicus Fortunae (figs. 3—5). The greatest number of finds come from the central part of the town quarter on the lower southern Drava terrace where the large dwelling insulae stood 8,17 (figs. 6—37) and from the eastern part of the same quarter of the town 22,26 (figs. 38—59). Fewer finds from the northern bank of the Drava are discussed (figs. 61—79). As these fragments are determined according to their time and place of creation, we can establish that the quantity curve completely corresponds to the quantity curve already drawn up for sigillata previously found in Ptuj. Flavian sigillata is present in the greatest quantity, followed by sigillata the end of the second century. In general it can be observed that relief sigillata is only seldom a grave good. We also see that a significant number of objects represent the work of potters from Italy, from the town of Lezoux and from Rheinzabern. The large percentage of Flavian Italic sigillata is instructive. It aids the study of the end of the Italic sigillata industry. New finds do not contradict old observations that the town expanded in the first century, mostly along the east-west road axis. Sigillata itself helped to underline the significance of several building insulae on the southern Drava terrace. Besides this, in the final strata from middle of the third century,26 we can distinguish some Rheinzabern sigillata which is certainly not from the final phases of the activity of the Rheinzabern workshops (fig. 56, several examples), which suggests the theory that this great industry did not cease working until the middle of the third century. . . ■ BRINJEVA GORA BRINJEVA GORA 1953 STANKO PAHIČ Pokrajinski muzej Maribor Jugovzhodna obrobja Pohorja, sestavljena iz kopastih grebenov med večinoma strmimi grapami, se izpod 1022 do 1515 m visokih vrhov nad Dravinjo, Oplotnico in Ložnico mirno iztekajo v nizek svet do 350 m visokih Dravinjskih goric. Ta del pokrajine, ki ga od porečja Savinje loči vrsta strmih apnenčastih grebenov Stenice, Konjiške gore in Boča, na vzhodu pa omejuje Dravsko polje, ima precej sledov prazgodovinske in zlasti antične naselitve. Na pohorskih obronkih in pod njimi so našli kamnite sekire, ki skupno s seliščnimi ostanki pri Zrečah pričajo o najzgodnejših, večinoma eneolitskih prebivalcih teh krajev. Sledove naselitve iz raznih obdobij od bronaste dobe do konca antike je najti na Brinjevi gori. V rimski dobi je prek tega območja vodila ena glavnih rimskih cest med Italijo in vzhodnonoriško-zapadnopanonskim ozemljem (sl. 1). Iz obcestnih postaj in bližnjih naselij pri Stranicah, Čadramu, Slovenskih Konjicah in Spodnjem Grušovju se je vpliv antične civilizacije širil precej visoko na Pohorje kot kažejo ostanki mitreja pod Modričem ter imena noriških domačinov na nagrobnikih iz Skomarij, Kovaškega vrha, Koritnega in drugod. O novih prebivalcih v zgodnjesred-njeveškem obdobju nam govore doslej le grobovi v Brezju nad Zrečami.1 Najpomembnejše arheološko najdišče te pokrajine, Brinjeva gora (sl. 2), geološko pripada vitanjsko-konjiškemu grebenu triadnih apnencev, od katerega pa jo loči dolina Dravinje. Zato je to osamel, proti vzhodu na pohorsko pogorje naslonjen vzporedni hrbet, ki kmalu potone pod terciarnim gričevjem Dravinjskih goric. Celoten 3,5 km dolg greben, ki ga — v Brezju — prekinja s terciarnim gradivom prekrito sedlo, dosega na Brinjevi gori s 630 m najvišjo točko. Ta ima strmo severno steno in med dvema vrhoma proti jugu obrnjeno precej položno 4 ha obsegajoče vrhnje pobočje. Pod njim je nato strmina spet izrazitejša, dokler v višini 500 m ne preide v prečne odrastke nekdanjega ravnika drugačnega geološkega sestava. Iz triadnih apnencev sestavljen greben je danes večji del pokrit z gozdom in nekoliko izkrčen le pri vrhu, kjer so dve baročni cerkvi s tremi stanovanjskimi poslopji ter manjša kmetija edina poselitev današnjega časa. Danes je skalna površina vrhnjega dela Brinjeve gore deloma že ogolela in prekrita s tanko plastjo humozne zemlje, na položnejših mestih pa še z rumenkasto rjavo in rdečo glino. Ta se je v debelejši plasti nabrala v nekaterih kotanjah na spodnjem robu 1 Arheološka najdišča v okolišu Zreč. •— Archäologische Fundorte in der Gegend von Zreče Posamične najdbe kamnitih sekir iz okoliša Zreč, pod Brinjevo goro (1) in pri Malahorni (2); eneolitska bivališča v Zgornjih Zrečah (3) in v Brezju pri Gorenjaku (4) in Sadeku (5); bronastodobno bivališče v Pavlakovi jami v Novi Dobravi (6); bronastodobna gomila v Brezju (5); bronastodobna — žarnogrobiščna—• zgodnježeleznodobna—■ poznokeltska in poznoantična naselbina na Brinjevi gori (7); žarno grobišče pod Brinjevo goro (8); zgodnjeantične gomile pri Zgornjih Zrečah (9); poznoantični grobovi v Brezju (4); zakladna najdba antičnih novcev na Gračiču (10); antični nagrobnik AIJ 120 in posvetilni oltar ILJug 1189 iz Zgornjih Zreč (11); domnevni potelc zgodnjeantične ceste Celeia—Poetovio po Knablu in Pahiču (12); zgodnje- srednjeveški grobovi v Brezju (4). vrhnjega pobočja, koder so jo že v prazgodovini in antiki kopali in uporabljali za izdelavo posodja ter pri gradnjah. Tod so se pozneje nakopičile debelejše plasti z višjih leg spranih glin nekdanjih kulturnih tal, ki jih danes uporabljajo za njivice. Prvi izviri vode se pojavljajo šele nižje na pobočjih, zato je bilo na vrhu vselej možno uporabljati le deževnico. Borne obdelane površine morejo danes za silo preživeti dve družini, ki sedaj živita na Brinjevi gori, a si pomagata z dodatnimi zaslužki. Zaselek pripada dolinskemu naselju Spodnje Zreče in meji na severozahodni strani na Brezje, na jugozahodni pa na Gračič. Po severnem robu grebena poteka meja med katastrskima občinama Zreče in Brezje, ki je hkrati tudi meja med občinama Slovenske Konjice in Slovenska Bistrica (sl. 3). Kot marsikdaj v arheološkem delu je tudi odkritju davne naselbine na Brinjevi gori botrovalo srečno naključje. Čeprav je namreč prve starine pobiral in najbrž celo brskal za njimi zreški župnik M. Karba že od leta 1892 dalje, ni vest o tem nikoli prodrla do zgodovinopisja izven zreškega kraja pa tudi njegove najdbe se niso ohranile.2 Od tujih je o Brinjevi gori poizvedoval le F. Ferk, ki pa je slišal pripovedovati le o skeletnih grobovih.3 Celo A. Stegenšek, ki je podrobneje opisoval cerkvene in grajske stavbe v 3 Parcelna razdelitev Brinjeve gore (skica po načrtu 1:2880). — ParzeUenverteilung auf der Brinjeva gora (Skizze nach Plan 1:2880) 2 Brinjeva gora z južne strani. — Brinjeva gora vom Süden 4 Izkopni prostor 1953 od vzhoda. — Grabungsplatz 1953 vom Osten zgornji Dravinjski dolini, ni vedel ničesar o davnini Brinjeve gore, čeprav je skušal kaj poizvedeti tudi iz ljudskega izročila.4 To ni o Brinjevi gori ničesar ohranilo že zato, ker je bil tu do začetka 18. stoletja komaj obljuden gozdni greben, pa tudi pri gradnji obeh zidanih cerkva med leti 1717 in 1830 najbrž niso naleteli na take najdbe, ki bi v tistem času vzbudile posebno pozornost.5 Možno je, da so za ti stavbi poleg posebej nalomljenega domačega kamna uporabili tudi kaj od ruševin antičnih stavb in obzidja, vendar o čem takem ni znanih nobenih poročil. Na mestih teh stavb najbrž tudi ni bilo posebnih starin. Cerkev sv. Neže stoji na izravnanem koničastem in vetrovnem vrhu Golika, kjer je sicer bil vzhodni zaključek utrjene antične naselbine, ne pa kaj več kot skromna bivališča.6 Pri nekoliko poznejši gradnji cerkve na zahodnem vrhu so skalni greben tolikanj izravnali, da danes ob njej ni nobenih starin več, novejši gradnji zavetišča in župnišča pa sta to izravnavanje le še razširili.7 Na spodnjem robu vrhnjega položnejšega pobočja, — območja naselitve, — so se nad najstarejšimi bivališčnimi mesti venomer nabirale vrhnje plasti, sprva prazgodovinske, pozneje pa antične, še zlasti, ko je obzidje omejilo njihov obseg. Po črti obzidja sta se pozneje oblikovali vozna pot in lastniška meja.8 Med izravnavo tal za pot pod obzidjem in sedanjo gornjo cesto so prvi kmetovalci na današnji Falnogovi posesti bržkone nekoliko načeli zunanji rob najstarejših plasti, a prvo stanovanjsko poslopje — dimnico so postavili pod njim in ga zato niso bistveno poškodovali. Obe drugi stavbi pod vzhodnim vrhom, — spodnja lesena in gornja polzidana mežnarija, — sta prislonjeni ob dokaj strmo pobočje, kjer je skromna prvotna kulturna plast že zaradi naravnega spiranja tal precej oguljena. Na nekdanji njivi med njima je obdelovanje na vrhnjem delu že odkrilo skalno podlago, njen spodnji rob ob antičnem obzidju pa je prekrit s preneseno prstjo. Dve drugi njivici nad skalnima kotanjama ležita s sedanjo površino naplavljenih plasti do 1,4 m visoko nad nekdanjimi tli, zato pri obdelovanju tu ne prihaja do posebne škode.9 Druge predele je zvečine varoval sklenjen gozd, v katerega so sicer posegali s sečnjo in urejanjem nekaterih poti, bistveno pa s tem kulturnih plasti niso poškodovali. Tako 5 Izkopišča in nekateri poskusni jarki 1953—1963. — Grabungsplätze und einige Versuchgraben 1953—1963 je šele gradnja nove Falnogove domačije leta 1952 ponovno krepkeje posegla v bogate kulturne plasti spodnjega roba naselbine. Pri tem so domači sicer opazili in nekoliko tudi zbirali starinske najdbe, niso pa tega sporočili v Zreče niti jih dovolj opazno razglašali med sosedi, da bi vest o njih po tej poti prodrla do najbližje kulturne ustanove. Navzlic temu pa je ravno ta gradnja omogočila odkritje naselbine tudi zgodovinski vedi. Spomladi leta 1953 sta namreč pisec in A. Bolta iz celjskega muzeja v dolini pod Križevcem iskala sledove rimske ceste Celeia—Poetovio in med povpraševanjem pri ljudeh spotoma nagovorila tudi mladega fanta. Ta o rimski cesti sicer ni vedel povedati ničesar, a se je pozneje, — med ponovnim srečanjem, — nenadoma spomnil, kako je leto poprej na Brinjevi gori pomagal svojemu sorodniku kopati temelje za novo hišo in kako so pri tem naleteli na nenavadne predmete. Ta vest je oba arheologa pri priči pognala po najbližji poti k vrhovom ozkega gozdnega grebena, ki sam po sebi od daleč ni vzbujal arheološkega zanimanja, in tako sta tam našla že postavljene betonske temelje, ki so v dolžini 13 m uničili tla prvotnih bivališč. Domači so izročili nekaj shranjenih predmetov, precej ostankov lončenine pa je bilo mogoče še nabrati v kupih odkopane zemlje.1« Kar takoj so tudi sklenili dogovor, da se prostor ob bodoči stavbi razišče še pred nadaljevanjem gradnje, s čimer so pričeli v začetku junija (sl. 4). Številni ogledi drugih območij Brinjeve gore in njene okolice so že med temi prvimi izkopavanji pokazali nujnost, da se raziskovanje nadaljuje in razširi, kar so v mariborskem muzeju sprejeli kot trajnejšo delovno nalogo. Prvo leto smo v času med 8. 6. in 25. 7. preiskali prostor neposredno ob severni in vzhodni steni stavbe. V letih 1955, 1956 ter 1958—1960 je bila opravljena še vrsta izkopov zahodno in vzhodno od Falnogove domačije, da smo dobili nazornejši vpogled na talne ploskve in profile ob južnem robu naselbine. V letih 1954, 1955 ter 1961—1963 je bilo z različnimi sondami preiskano celotno vrhnje pobočje, kar je dalo grobi obris notranje sestave naselja (sl. 5). Med temi deli je v okolici Brinjeve gore prišlo na dan tudi troje grobišč, ki so bila večinoma preiskana (tabela l).11 Po letu 1963 se izkopavanje na Brinjevi gori ni več nadaljevalo, ker si je bilo po številnih izkopnih mestih in ob obilici izkopanega gradiva že mogoče ustvariti jasnejšo podobo naselitve tega kraja. Seveda je ostalo marsikaj zanimivega še v zemlji, kar bo morebiti kdaj pozneje pomagalo dopolniti sedanjo arheološko podobo Brinjeve gore. Izkop preostalih 120 m južnega roba naselbine bi dal še več podatkov o najstarejši naselitvi, povezan pa je ne le z razkopavanjem sedanje ceste, temveč tudi z njeno zahtevno obnovo. Na prostoru njive vzhodno od Falnogovih se v 5 m debeli kulturni plasti skriva še mnogo najdb, a tudi popolna tlorisa obeh davno izkopanih jam za pridobivanje gline v prazgodovini in antiki.12 Podobno velja tudi za njivico v kotanji pod mežnarjevo domačijo, medtem ko mali vkopf v prostranejši kotanji sadovnjaka nad njo niso pokazali izrazitejših kulturnih plasti.18 Na velikem delu osrednjega in zahodnega pobočja danes gozd prekriva nekdanja naseljena mesta, zato tam večje izkopne površine niso mogoče in se je bilo treba že doslej zadovoljiti s skromnejšimi poskusnimi jarki.14 Vprašati pa se je treba tudi, ali so bili odkriti že vsi pripadajoči grobovi, saj se zde dosedanje najdbe za obseg naselbine preskromne. Iz bronaste dobe je bilo (v eni gomili) le pet grobov, med i75-imi žarnimi grobovi pa skoro ni tistih iz Ha A stopnje. Nobenih grobov še ni iz Ha C stopnje naselbine, prav tako pa ne takih iz poznokeltskega obdobja. Premajhno število antičnih grobov iz 3. in 4. stoletja se morebiti da razložiti z uničenim delom grobišča v Brezju, kjer bi bilo upravičeno pričakovati še kak poznejši grob. Za zgodnje-srednjeveške grobove prav tam pa na Brinjevi gori kljub nekaterim ostankom pozne lončenine še niso bile podane zadovoljive povezave.15 Kljub takim odprtim vprašanjem je v tem obdobju najvažnejše, da se že pridobljeno gradivo v muzeju dokončno uredi in preuči. Ker je bilo pri tem v zadnjih 15 letih že mnogo zamujenega, zaradi gmotnih razmer pa nagla in obsežna obdelava najdb ni mogoča, se moramo pripravljanju drage celovite objave odreči oziroma jo omejiti le na predvideni kataloški prikaz predmetov. Ob zaporednem preučevanju najdišča in najdb po letih izkopavanj je zato smotrnejše, da tudi ugotovitve in ocene objavljamo sproti po enakem časovnem zaporedju oziroma po zaključenih območjih izkopov. Poleg tega naj bi te sprotne obravnave zajele tudi maloštevilne kovinske in druge predmete, za lončenino pa bi bile podane le pregledne ocene. Tole poročilo o izkopavanjih leta 1953 je zato prvo od vrste prikazov dosedanjega raziskovalnega dela na Brinjevi gori, spremlja pa ga tipološki prikaz in ocena prazgodovinske lončenine v obravnavi D. Omana. Leto Naselbina Grobišča 1953 8. 6.-25. 7. Zaščitno izkopavanje ob temeljih nove Falnogove hiše (pare. 360/1, k. o. Zreče). Izkop 22-ih iskalnih jamic na raznih mestih osrednjega dela naselbine (pare. 357/1—3, 358, 360/2). : Večer 1953 (3. 8.), št. 180, 2; Ljudska pravica 1953 (6. 8.), št. 198, 9 (1 sl.); Arheološki vestnik 32 (1981) 71—143 (30 sl., 5 T., 3 tab., 3 priloge). Leto Naselbina Grobišča 1954 18. 5,—15. 7. 13. 9— 16. 11. Iskalna kopanja v zahodnem predelu — na vrhu in na policah A, B (zidani temelji antične stavbe), C, D, E in F (pare. 366). Iskalni jarki na južnem robu (pare. 355, 359) in pod vzhodnim vrhom Go-like (pare. 411, k. o. Rađana vas). Iskanje grobišča — 15 jarkov na južnem pobočju Golike (pare. 353). : Večer 1955 (19. 1.), št. 15, 3 (1 sl.). Izkop prvih štirih okost-nih grobov v Brezju (pare. 531/1, k. o. Brezje). : Večer 1955 (19. 1.), št. 15, 3, 5 (1 sl.); Arheološki vestnik 6 (1955) 324—337 (7 sl., 1 T., 1 priloga). 1955 11. 8.-8.10. Dopolnilno izkopavanje s. v. pri Falnogovi domačiji (pare. 357/3); iskalni jarki na polici G (pare. 357/1), nad Falnogovimi (pare. 366) in na južnem pobočju Golike (pare. 353). : Večer 1955 (14. 10.), št. 242, 2. Izkop prvih petih žarnih grobov na jugovzhodnem pobočju (pare. 406, k. o. Rađana vas). : Večer 1955 (14. 10.), št. 242, 2. Izkopavanje 39 okost-nih grobov v Brezju (pare. 531/1). : Večer 1955 (14. 10.), št. 242, 2. Slovenski poročevalec 1955 (13. 11.), št. 265, 7. Razprave 1. razreda SAZU 6 (1969), 217 do 297 (19 sl., 11 T.). 1956 5. 8.-6. 9. Zaščitni izkop jarka ob zahodni steni Falnogove hiše (pare. 360/1); iskalni jarek severno od Falno-govih (pare. 357/3, 366). ; Varstvo spomenikov 7 (1960) 278. Izkop petih okostnih grobov v gomili v Brezju (pare. 516, k. o. Brezje). .■ Večer 1956 (16. 8.), št. 191, 2; Ljudska pravica 1956 (25. 8.), št. 199, 5; Varstvo spomenikov 7 (1960) 278 (1 sl); Arheološki vestnik 13—14 (1963) 349— 373 (3 sl., 10 T., 2 pril). Izkop 5 žarnih grobov (pare. 406). 1957 6. 8,—14. 8. Izkop 30 žarnih grobov (pare. 406). ; Večer 1957 (21. 8.), št. 194, 2; Slovenski poročevalec 1957 (25. 8.), št. 199, 7; Varstvo spomenikov 7 (1960) 289. Leto Naselbina Grobišča 1958 30. 6.-5. 8. Načrtno izkopavanje njive pri Falnogovih (pare. 359). : Varstvo spomenikov 7 (1960) 296—297, 299. 1959 1. 7.-6. 8. Načrtno izkopavanje cestišča zahodno od Falnogovih (pare. 360/1); iskalni jarki med obema kolovozoma na zahodnem vrhu: zidani temelji antične stavbe (pare. 366). .• Varstvo spomenikov 7 (1960) 317—319, 392 (2 sl); Arheološki pregled 1 (1960) 145—146. Izkop 6 žarnih grobov (pare. 406). 1960 15. 8.-23. 9. Načrtno izkopavanje na njivi vzhodno od Falnogovih (pare. 359). : Varstvo spomenikov 8 (1962) 190—191 (1 sl); Arheološki pregled 2 (1961) 68—69. 1961 1. 8,—13. 9. Kopanje 43 iskalnih jarkov po zahodnem, južnem in vzhodnem obrobju: zasledovanje antičnega obzidja (pare. 357/1, 3, 360/1—2, 364, 366). .- Varstvo spomenikov 8 (1962) 227, 237-238 (1 sl); Arheološki pregled 3 (1962) 49—50. 1962 16. 7,—14. 8. Načrtno izkopavanje ob cerkvi na Goliki (pare. 357/1); izkop 37 iskalnih jarkov v gozdu pod zahodnim vrhom (pare. 357/1, 3, 358, 366). .• Varstvo spomenikov 9 (1965) 134,141; Arheološki pregled 4 (1963) 85—86. Izkop 19 žarnih grobov (pare. 406). ; Varstvo spomenikov 9 (1965) 134; Arheološki pregled 4 (1963) 87. 1963 1. 7,—31. 7. Načrtno izkopavanje na njivi pod Hrenovimi (pare. 355). : Varstvo spomenikov 9 (1965) 169, 175—177 (1 sl); Arheološki pregled 5 (1964) 108—109. Izkop 10 žarnih grobov (pare. 406). : Varstvo spomenikov 9 (1965) 169; Arheološki pregled 5 (1964) 109. Tabela 1 Pregled izkopavanj na Brinjevi gori v letih 1953—1963. — Übersicht der Grabungen auf der Brin jeva gora in den Jahren 1953—1963 Izkopavanja na Brinjevi gori so potekala vsa leta v skromnih razmerah, ki niso dovoljevala obsežnejših posegov pa tudi ne številnejše skupine sodelavcev. Zato je vsa leta vodil dela in izdeloval dokumentacijo (dnevnik, tlorise, profile, slikanje idr.) pisec sam,16 pri sprotnem urejanju najdb je ves čas pomagala žena Zlatka, pri nadzoru izkopov in zahtevnejšem odkrivanju najdb pa večino let učitelj V. Lorber. Drugi strokovnjaki so priskočili na pomoč le pri občasnih potrebah. Tako je M. Brodar leta 1954 izmeril območje naselbine in izdelal načrt 1:500, podatki te izmere in zakoličene poligonske točke pa so rabili piscu za lastne pomožne meritve še v naslednjih letih.17 Nekaj pedoloških vzorcev je leta 1960 zbral in analiziral D. Šrok iz Kmetijskega inštituta v Mariboru. Večji del pobranih živalskih kosti iz leta 1953 je pregledal in razvrstil I. Rakovec v Geološko-palcontoioškem inštitutu univerze v Ljubljani. Naglo in uspešno je pomagal tudi A. Jeločnik iz Narodnega muzeja v Ljubljani, ko je leta 1963 odkupil zakladno najdbo rimskih novcev iz Gračiča pod Brinjevo goro. Žal pa pri odkopavanju skeletnih grobov v Brezju ni mogel sodelovati antropolog in zato to gradivo, z izjemo zobovja, še doslej ni pregledano.18 Za izkopanine sta sproti in v poznejših letih skrbela preparatorja M. Leskovčeva, ki je uredila in zrisala lončene črepinje, in I. Meznarič, ki je na takrat možen način zaščitil železne in bronaste predmete. Od prvega leta dalje so izkopavanja obiskovali, nekoliko pomagali in svetovali številni arheološki tovariši, ki jim zato gre iskrena zahvala: A. Bolta, E. Boltinova, S. Gabrovec, J. Kastelic, T. Knez, V. Kolškova, F. Leben, I. Miklova, B. Perčeva, P. Petru, J. šašel, V. Šribar, M. Urlebova in S. Vukovič. Izmenjavi delovnih izkušenj so se ob takih prilikah pridružila še posvetovanja o naselbinskih izkopavanjih na Brinjevi gori kot drugod (v Ormožu, na Ritniku).10 Za seznanjanje javnosti z novimi odkritji je pisec poročal v dnevnem tisku, skupno z ženo in muzejskimi sodelavci pa je pripravil in s predavanji spremljal troje razstav, in sicer leta 1953 v Slovenskih Konjicah in Zrečah in leta 1955 prav tam ter še v Oplotnici in Slovenski Bistrici, leta 1960 pa na Brinjevi gori.20 Ob razstavah sta bila na voljo ciklostilna prikaza davne zgodovine Brinjeve gore, ki sta bila hkrati prvi obsežnejši, — a poljudni, — obvestili o naselbini in njenih grobiščih.21 Ker do kakršnekoli vrste začasnega poročila doslej ni prišlo, je bilo o Brinjevi gori na voljo le nekaj občasnih poročil in preglednih obvestil.22 Izčrpneje so bili doslej obravnavani le grobovi v gomili in na planem grobišču v Brezju.23 Gmotno je izkopavanje na Brinjevi gori oskrboval Pokrajinski muzej v Mariboru iz svojih rednih letnih denarnih sredstev, ki so se gibala v višini od 60.000 din v letu 1953 do 460.000 din v letu 1963. V skromnem obsegu sta pri tem delu spočetka sodelovali tudi Tovarna kovanega orodja in Kmetijska zadruga v Zrečah.24 Kot pomoč moramo oceniti tudi to, da nam je bilo vsa leta na voljo župnijsko stanovanjsko poslopje na Brinjevi gori, nepozabna pa bo ostala stalna nesebična pripravljenost mežnarjeve družine Hrenovih, pomagati ob kakršnikoli potrebi. Pri izkopavanjih so v vseh letih z redkimi izjemami sodelovala dekleta iz sosednjih vasi, saj so bili moški v tem kraju večinoma zaposleni v zreški tovarni. Poleg samega kopanja so občasno umivale lončene ostaline, do kakšne zahtevnejše oblike sodelovanja pa tudi pri dalj časa sodelujočih ni prišlo. Ljudje iz soseščine in bližnje okolice so z dobrohotnim zanimanjem sledili odkrivanju brinjegorskih starin, vendar pa ni bilo takih najdb, ki bi jih tolikanj pritegnile, da bi na Brinjevo goro gledali s posebnim ponosom. V Brinjevi gori moramo zato gledati strokovno ne do kraja izkoriščeno najdišče, spomeniškovarstveno ne dovolj razglašen spomenik prve stopnje ter v zavesti domačih ljudi premalo zasidrano zgodovinsko zanimivost.25 Izkopavanja leta 1953 Izkopni prostor tega leta, razdeljen na kvadrate 2 X 2 m (sl. 6), leži na prelomu pobočja, ki je navzgor do severnega prepadnega roba grebena s sklonom 18° omogočilo naselitev na naravnih in ponekod tudi umetno prirejenih ozkih policah, medtem ko jo navzdol s sklonom 30° že izključuje (sl. 7). Prelom je geološkega porekla in se na zahodni strani Falnogove domačije po 200 m izgubi v enoviti strmini zahodnega vrha. Proti vzhodu se nadaljuje še 100 m daleč, ko je sprva nad njim do 30 m široka kotanja, nato se v loku ovije okrog druge ožje kotanje pod njim in spet poenoti pod vzhodnim vrhom. Na prostoru izkopa je bilo opaziti znižanje skalne podlage, ki je bila v kvadratu 1 še 70—80 cm pod sedanjo površino, proti vzhodu, kjer je bila v kvadratih 21—24 že vsaj enkrat globja in je 20 m dalje ležala do 2,4 m, v sredini kotanje pa celo do 6,5 m globoko. Rdečo talno glino je na prostoru kvadratov 15—24 pokrivala do 60 cm debela plast sivkasto rumene gline kot nekdanja povrhnjica. Pobočje je na tem mestu imelo 14° enakomernega sklona, v vrhnjih legah gline pa so ležale najgloblje črepinje. Na tem pobočju, ki je bilo na južnem robu v kvadratih 20 in 24 nekoliko odkopano, smo našli ostanke najnižjega in najstarejšega bivališča A (pril. 1: 5). Tla nekdanje površine je tod prekrivala tanka plast oglenine, deloma strnjena v obliki brun, po večini pa raztresena na površini 1,7 X 2,8 m (sl. 8). Na vzhodni strani se je nadaljevala pod oreh izven 6 Kvadratna mreža izkopišča 1953. — Quadratennetz des Grabungsplatzes 1953 izkopnega prostora, na jugu pa je bila odkopana že poprej. V tlorisu je bilo v zahodnem delu videti pravokotni vogal, a brez posebne podlage. Na severnem koncu je bilo ob raztreseni oglenini v približno isti globini tudi nekaj kamnov, po katerih bi se dalo sklepati, da je bil tudi tam vogal ali vsaj del temeljev. Možno je, da je k tlem tega bivališča sodil še večji kamen nekoliko višje na pobočju, ker je do njega segala plast rdeče pečene zemlje oziroma stopljenega lepa. Ta je bil na enem mestu bolj strnjen, večinoma pa raztresen še malo naokrog. Oglenino je v spodnjem delu prekrivalo drobno apnenčasto kamenje v 10—15 cm debeli plasti. Blizu mesta s strnjeno oglenino je bilo kamenje močno raztaljeno, verjetno od vročine v požaru, zato se je spremenilo v peščeno plast apnenega videza. Pod njo in v njej je bilo okrog 500 črepinj grobega posodja, ki so deloma pripadale ostenju in ustju večjih posod (T. 2: 1—4), deloma pa drugim podobnim oblikam.26 Tudi črepinje so kazale sledove velike vročine, saj je bil vrhnji del večje posode zvit. Nekaj drugih črepinj je bilo močno skrepenelih, na treh koščkih pa je bilo videti, kako so se stalile in trdno zlepile. Glinasta tla na tem mestu pa vendarle niti pod oglenino niso bila videti zbita in izraziteje opečena. Nekateri večji kamni na južni strani, omejitev oglenine in kamenja v obliki pravokotnega vogala na zahodu ter približno 30 cm širok pas oglenine z nekaj kamni na severu dajo slutiti približni obris nekdanje lesene koče, kolikor jo je bilo mogoče odkopati. Zdi se, da gre za 2,5 m široko stavbo brunarico, a tu brez sledov jam za stojke. Če sodijo k njej številni drobci rdečega lepa, ki so že skoraj plastovito ležali raztreseni v spodnjem delu nad nekdanjimi tlemi nastajajoče sive prstene gline, potem bi lahko tudi tu govorili o glinastem premazu sten, o katerem pa v plasti kamnitega drobirja in lončenine ni bilo sledov. Ta drobir, ki se širi po vsem prostoru dokaj enakomerno, najbrž ni bil tlak, temveč ruševinska plast, čeprav si njenega nastanka ne vemo prav razložiti. Tla na zahodni strani v kvadratih 19—20 do temeljev Falnogove hiše so bila pretežno prazna. Prav tako na vsem odkopanem prostoru ni bilo sledov kakšnega tlakovanega ognjišča. To bi lahko bila 2—3 cm debela plast rdeče opečene zemlje v obsegu 50 cm tik ob temeljih. Zraven je bilo nekaj drobcev oglja ter črepinje lonca in skodele, prav tako pa še pokončno zasajen 30 cm visok kamen iz pohorske kamenine, na katerega se je opečena zemlja naslanjala. Kot se je pokazalo pri nadaljnjih odkopih, višje na pobočju nad bivališčem A ni bilo sledov drugih zgodnjih bivališč. Vzdolž pobočja pa so se na zahodni strani Falnogove hiše leta 1959 v isti relativni globini ob bolj strmi podlagi (sklon prvotnega pobočja 18°) pokazala podobna seliščna tla, le v močno poševni legi. Dalje proti zahodu so bile ob podobni strmini v nekaterih profilih ugotovljene do 2,5 m široke položnejše police s podobnimi najdbami oglenine, lepa in črepinj. To pomeni, da je bilo južno obrobje poseljeno v prek 200 m dolgem pasu.27 Čeprav zaradi vrta ni bilo mogoče prekopati obrobnega pasu od kvadratov 23—24 proti vzhodu, so se v profilnem jarku ob vzhodnem koncu vrta, 16 m vstran, spet pokazala seliščna tla, tokrat že v globini 2 m in iz starejše stopnje.28 Tu se južno ob njih že pričenja nasip, ki zapira kotanjo pod sedanjo njivo, ob kateri so se pozneje prav tako pokazali sledovi starejše naselitve.29 Poleg sledov bivališč na najnižji obrobni črti vrhnjega pobočja jih je bilo nekaj še v neposredni bližini v nekoliko višji legi. V kvadratih 6, 8, 11 in 14 smo naleteli na severno steno približno 7,5 m dolge lesene stavbe B, ki je ležala večinoma na prostoru Falnogove hiše in je bila zato pri kopanju temeljev pretežno uničena. Severno steno je označevala prema črta ostankov zoglenelega lesa, katerega nevezani kosi so bili do 4 cm debeli in do 20 cm široki (sl. 9)29a Ob oglenini so bili skoro povsod tudi apnenčasti lomljenci v manjših kosih, ki so očitno sodili k temeljem. V osrednjem delu je bilo še dobro vidno, kako se zogleneli les pravokotno stika eden nad drugim, podobno pa je bilo še na dveh drugih mestih. Na vzhodni strani je bila v kvadratu 14 odkrita 60 cm široka in 25 cm globoka okrogla jama. V njej so ležali kamni različne velikosti, ki so vzbujali vtis nekakega podstavka ali temelja, vendar pa so bili pod njimi in na vrhu številni kosci oglenine, ležeči v vseh smereh. Nad kamni je bilo v jugozahodnem delu jame tudi precej črepinj večjega lonca grobe izdelave v preveznjeni legi. Odtod dalje proti vzhodu je bilo do kvadrata 18 le še nekaj drobcev oglenine v ozkem pasu, vendar v vzdolžni in navpični legi. Na zahodni strani leže zadnji ostanki oglenine v kvadratu 5 tik ob velikem kamnu — skali. Nadaljevanja ni, pač pa se je v kvadratu 6 ohranila skupina manjših kamnov z oglenino v pravokotni smeri na dosedanji potek, kar bi govorilo za zahodno prečno steno stavbe. Oglenina vzdolžne stene je ležala nekoliko pošev, s poprečnim sklonom 5°, kar je bilo zlasti očitno pri prečnih kosih in je tu ustrezalo padcu pobočja. Na več mestih je bila talna glina rdeče opečena, ni pa bilo očitnejših najdb lepa. Vse to govori za leseno stavbo, prislonjeno v poševno pobočje, ki je izginila v požaru. Ploski kosi oglenine, predvsem prečnih kosov, govore za pod iz neke vrste kalanega lesa. Če imamo o tlorisu vsaj neko približno predstavo, pa nam uničene plasti na mestu sedanje hiše ne omogočajo pregleda celotnega profila (pril. 1: 3). Najbrž gre spet za polico v pobočju, kjer so spodnje plasti gline še dokaj debele in je zato bilo mogoče zadostno izravnati tla. Nad talno rdečo glino je bilo tod celo več (do 50 cm) sivkasto rumene oziroma na nekdanji površini že izrazito sive gline. Temelji severne stene te stavbe so bili 80 cm višji od tal bivališča A, ker so pač ležali višje na pobočju. Podobni najstarejši bivalni prostor nad sterilno podlago je bil še zahodno od kvadratov 1—2, že izven sedanjega izkopišča, tako da ga je bilo mogoče zajeti šele v poznejši izkopni jami leta 1956 (pril. 1: l).3« Zaradi višje skalne podlage na tem predelu so bila tudi tla tega bivališča za 1,4 m višja od tistih v bivališču A. S tem se je pokazalo, da južni rob vrhnjega pobočja ni bil naseljen samo v enoviti črti na isti ravni, temveč v ožjem pobočnem pasu na raznih višinah. Ker so se prvotna tla na prostoru izkopišča proti vzhodu zniževala v kotanjo, ki se je pozneje z nanašanjem plasti z višjih leg in z umetnim izravnavanjem zapolnila, so bila tla zahodnega bivališča po naključju na isti ravni kot hodna površina prostora E v kvadratih 10 in 13. V prostor kvadratov 1—2 je segalo le obrobje bivalnega prostora: tanjša plast zbite rjave ilovice z nekaj oglenine in ostanki lončenine. Tla prvotnega pobočja so bila tod izrazito poševna in od bivališča navzdol prav tako prekrita s plastjo mehkejše sive gline.31 Na prostoru najstarejših bivališč A — B smo našli ostanke glinastega posodja, ki po svojih prvinah, — posode z znotraj fasetiranimi robovi ustij, ročaji trikotnega preseka, nekatere značilne oblike velikih posod in skodel, ostanki ploskovito vrezanega okrasja, — sodijo v stopnjo Ha A.32 Po količini črepinj, ■— po okrog tisoč kosov, — gre za bogatejšo kulturno plast, v kateri so se ohranili tudi številnejši kosi posameznih večjih posod v obliki velikih amfor in loncev. Oboje poznamo doslej predvsem iz grobov kot velike žare, tu pa so bili uporabljeni za shranjevanje živil (T. 2). V rabi je bila tudi vrsta manjših posod, ki so v tem delu Slovenije glede na doslej komaj odkrite Ha A najdbe novost, kolikor niso bile v deloma spremenjenih oblikah v rabi še pozneje.33 Po požaru je bivališči A in B najbrž »prerasla trava«. Nad nekdanjimi poseljenimi tlemi je v širini 4 m pričela nastajati plast dokaj enovite in deloma temnejše sive in tudi zelenkasto sive prstene gline, ki je bila povsod mehka, ponekod celo mokasto sipka in je močno spominjala na nekoč obdelano prst.34 Ta plast se je pričenjala nekje vzhodno od bivališča A, še pred pričetkom velike skalne kotanje, in se je nato v različnih oblikah pojavljala do zahodnega konca naseljenega roba. Na gornji, severni strani jo je na izkopišču leta 1953 omejeval pas zloženega kamenja, ki je potekal prek kvadratov 2, 4, 6, 8, 11, 14, 18 in 22, kjer so bili ti kamni deloma celo temelji nekaterih stavb. Na zahodni strani je ta ločnica prenehala, pa tudi plasti so bile bolj poševne ter so imele drugačno obliko v vsakem profilu posebej. Debelina te plasti je dosegla do 60 cm, zato je najbrž nastajala dalj časa. V njej ni bilo opaziti izrazitih prog naplavinskih nanosov z višjega pobočja in tako se zdi čudno, da je ob njeni rahli sestavi deževje ni sproti odplavljalo navzdol po strmini. Zaradi zasebne poti po vsej dolžini roba pobočja odkopan spodnji del te plasti sicer dopušča možnost, da je bila na spodnjem robu kaka kamnita pregrada, a opazili je nismo nikjer. Na zahodnem koncu poseljenega pasu je bilo v tej plasti le malo črepinj, pač pa povsod drobni kosci oglja in lepa.35 Tik zahodno od Falnogove domačije, kjer je ta plast prav tako prekrivala najbližja bivališča, je bilo črepinj že občutno več, v najvzhodnejšem profilu pa je bil viden šibek pas ožganih tal tudi v njeni sredini.36 Podobno je bilo v jarku ob zahodnih temeljih, kjer je prekrivala najnižja kulturna tla s trdo rjavo ilovico, v kateri sta bila lep in kamniti drobir (pril. 1: l).37 Na območju kvadratov 19 —• 20 in 23 —'24 v tej plasti ni bilo posebno mnogo črepinj, pač pa so se v njej skrivali slabo razpoznavni ostanki nekega poznejšega bivališča. Da bi najnižji kamni v globini okrog 1 m sodili k temeljem kake stavbe, ni mogoče zanesljivo reči. Zanjo pa bi govorila še do 5 cm debela plast rdeče pečene gline, ki je bila deloma strnjena, deloma pa nekako krhko drobljiva in grudasta (sl. 10). Ta plast se je širila predvsem proti jugu dober meter daleč, nekoliko pa je segala tudi v kvadrat 18. Južneje od nje, v kvadratu 23, je bila v globini 0.9 do 1 m še druga, dokaj strnjena, 8 cm debela plast rdeče opečene gline, ki je imela eno stran izglajeno in belo prebar- vano. Njene prvotne lege in načina uporabe nismo mogli ugotoviti, saj so ostanki ležali raztreseni naokrog, a tudi v višjih legah pod ognjiščem stavbe D ter med kamni njenih temeljev. Belo poslikana površina glinastega premaza sten je dokaj redek pojav, vendar ne vemo zagotovo, če je tu sodil k bivalnemu prostoru C, čigar tlorisa, a niti strnjene profilne podobe nismo mogli povsem zajeti (pril. 1: 4).38 Raztresene skupine zloženih apnenčastih lomljencev niso pokazale jasne smeri morebitnih sten. Po višini se z njimi ujema še jama za stojko v kvadratu 24 (sl. 11 a), ki je, s kamni obložena, znotraj 18 cm široka in 16 cm globoka, segala v globino sive prstene gline. Okrog jame je bilo precej drobnih koščkov lepa, a nič oglenine. Lončene črepinje v sivi glini pod in nad ravnijo bivališča C niso bile posebej izdvojene, ker ob izkopu niso bile niti številne niti v izraziti plasti, a tudi po obliki niso kazale posebnosti, ki bi jih na prvi pogled razločevale od drugih najdb na tem prostoru. Zdi se, da se je po požaru najnižjih bivališč kmalu izoblikovala ločnica iz zloženih kamnov na sredini pobočja, saj ločuje mehko plast sive gline od gornje bolj trde in rjave ilovice, ki se prav tako nadaljuje v obeh smereh vzdolž tega pasu pobočja. Še preden pa je ta pobočni »zid« postal tudi severna stena bivališča D, so nastala na južni strani na vrhu sive prstene gline do 6 cm debela tla rdeče opečene gline. Njihovi ostanki so se ohranili na zahodnem robu kvadrata 19, kjer so ležala nekoliko pošev (sklon 15°). Široka so bila do 2 m, njihov še 0.5 m širok vzhodni rob pa je imel nekoliko izbočeno obliko, medtem ko je bil pretežni del uničen z gradnjo Falnogove — Pfostenloch im Quadrat 24 11 a Jama za stojko v kvadratu 24. 11 b Strnjeno kamenje v kvadratih 1—4. — Geschlossene Steinlage in den Quadraten 1—4 hiše. V južnem delu je bila ta opečena površina gline le 2 cm debela in precej razrahljana. Izrazite povezave s posameznimi kamni na območju kvadratov 19 in 23 v ustrezni globini nismo mogli ugotoviti. Ob vseh teh pojavih bi bivališče C moglo zajemati 2,5 m širok in vsaj 4 m dolg prostor (ali dela dveh stavb?) še med nastajanjem, a tudi že na površini sive prstene gline, kar pa je dandanes mogoče še samo domnevati. V tem času so nastali najnižji kamniti temelji v kvadratih 14, 18 in 22. Močneje opečen del tal v kvadratu 19 bi, — kot najbrž tudi poprejšnji starejši, -— prej govoril za dolgotrajnejše kurišče kot sledove požara, tako da tudi o propadu te bivalne površine nimamo določnejših oprijemališč.39 Po propadu bivališča C so prebivalci razširili naseljeni prostor na tem območju po pobočju navzgor in sicer, — kot se je pokazalo pri kopanjih leta 1955, — vsaj deset metrov daleč (pril. 2: 3).40 V kolikšni širini se je raztezal ta izkrčeni prostor, v sedanjem gozdu ni moglo biti zanesljivo ugotovljeno, vendar je moral biti tolikšen, da je deževje moglo pričeti spirati prsteno povrhnjico in kamniti drobir. Ta se je ustalil v plitvi kotanji na območju kvadratov 18—23 in tako ustvaril podlago za novo bivališče D (sl. 12). Tla zanj so najbrž tudi nekoliko izravnali in utrdili, kot je bilo moč soditi po tanjši plasti gruščnatega drobirja in črepinj pod ognjiščem in na nekaj drugih mestih (pril. 1: 4). V vsej tej talni plasti so ležale črepinje, drobci oglenine in kosci lepa, a v skromnem številu, kar govori za krajši čas nastajanja te talne plasti in morebiti tudi za skromne seliščne ostaline višje na pobočju. Bivališče D je imelo severno steno postavljeno na kamnite temelje, katerih začetki izvirajo iz poprejšnjega časa in so bili dotlej tudi razmejitvena črta dveh seliščnih ravni na tem delu pobočja. Videti je bilo, da so jih za to priliko nadvignili vsaj 0.5 m visoko. Skrbnega zlaganja kamnov pri tem ni bilo opaziti, čeprav smo pri odkopavanju ruševin naleteli na 5 m dolg pas razmeroma ravne notranje stene (sl. 13). K ruševin-skemu gradivu so najbrž sodili še nekateri po prostoru raztreseni večji in manjši kamni. Na zahodni strani je bilo videti, kot da temeljni kamni zavijajo pravokotno proti jugu, kar bi lahko pomenilo stransko steno. Na vzhodu česa takega ni bilo videti tako izrazito, zato je možno, da so morebitni ostanki temeljev vzhodne stene ostali v neodkopanih tleh. Tudi na južni strani ni bilo strnjenih skupin kamnov, ki bi jih lahko tolmačili v tem smislu. Tod so bila ilovnata tla kot hodna površina na južnem robu 13 Kamniti temelji in ognjišče v bivališču D (po odkopu plasti s posodami ABC). — Stein-grundmciuer und Herd in der Wohnstätte D (nach Abtragung der Schichte mit den Gefässen ABC) kvadratov 19 in 23 že poprej odkopana, zato ni zanesljivo, če nekateri kamni v ustrezni globini res tudi sodijo semkaj. Po teh opazovanjih sklepamo, da smo na tem mestu odkrili nepopolno ohranjen in ne povsem odkopan bivalni prostor lesene stavbe z notranjo velikostjo približno 5 X 3.5 m. Sodeč po kamnih in ker ni bilo jam za stojke, bi bila to brunarica, vendar je morebiti južna stena bila drugačne izdelave. Na tem prostoru nismo opazili izrazito steptane hodne površine, zato jo moramo samo domnevati na ravni, kot jo nakazujejo na tlak spominjajoči do 7 cm debeli kamni v severovzhodnem ter ostanek podobnega navideznega tlaka iz drobnega kamenja v jugozahodnem delu. Za ugotavljanje tal je bila odločilna tudi lega 50 X 80 cm velikega ognjišča, ki je bilo v vzhodni polovici bivališča (sl. 14). Ognjišče je bilo zgrajeno iz zloženih ploskih apnenčastih lomljencev, velikih večinoma okrog 10 cm, ki so bili prekriti s 3—7 cm debelo plastjo sedaj trdo pečene gline. Glinena površina ni bila več povsem izravnana in je zlasti v severovzhodnem delu bila izbočeno odebeljena. Na obrobju so bili kamni tlakovane podlage večinoma razkriti in so sestavljali ovalen venec. Na severovzhodni strani je ognjišče bilo videti poškodovano, tam pa je precej globoko zasajen tičal nekoliko višji kamen, podobno kot že poprej pri kurišču na ravni bivališča A. Površina ognjišča je ležala nekoliko pošev proti jugozahodu, na njej in v najbližji okolici pa ni bilo skoro nič oglenine ali pepela, prav tako pa ne strnjenih skupin črepinj ali česa drugega. Raztreseni koščki oglenine so ležali v tleh le na severovzhodni strani in nato še dalje proti severni steni. Na severozahodni strani je bilo v prostoru bivališča D troje posod v prvotni legi (sl. 15). Najbližje, 0.5 m od ognjišča, so ležale strnjene črepinje že poprej razbite sklede C (T. 30: 2), okrog njih pa podolgovata skupina do 15 cm velikih kamnov. Pol 14 Ognjišče v bivališču D. ■— Herd in der Wohnstätte D metra proti zahodu je, 10 cm globlje, tičal v zemlji 13 cm visok spodnji del lonca B (T. 30: 16) grobe izdelave in iz slabo pečene gline. Pretežni del ostenja je bil po vsej širini enakomerno odlomljen in je manjkal. Na zahodni strani se je lonca dotikala 20 X 24 cm velika plast rdečkasto pečene, rahle in lepu podobne gline. V posodi je bila rjavkasta zemlja z nekaj črepinjami in drobci oglenine, kakršni so se našli tudi izven nje proti vzhodu. Le 30 cm stran proti severozahodu je tičal v zemlji približno enako globoko spodnji del do 50 cm široke shrambene posode A grobe izdelave. Ohranjena je bila še 18 cm visoko, nato so bile stene kot pri prejšnji enakomerno odlomljene. Na dnu posode je bila tanka plast gline, višje pa rjavkasta zemlja s črepinjami. Ob posodi, v njej in ob njej je ležalo nekaj do 15 cm velikih kamnov ter glinasta utež. Vse tri posode so imele dno okrog 10 cm višje od ravni ognjišča, odrezani vrhnji rob obeh večjih posod pa je bil že okrog četrt metra višje. Ker sta bili nameščeni v jami v nekdanjih tleh in očitno razbiti le v tistem delu, ki je štrlel iz tal, se nam kaže nekak pridvignjen prostor med ognjiščem in severno steno. Če je segal do nje, je moral biti do poldrag meter širok, vendar nismo, — morda zaradi neizkušenosti?, — opazili niti njegove površine niti morebitnega obrobja. V obeh posodah so najbrž hranili živila ali vodo, pripravljeno za kuho na ognjišču. Od drugih najdb je v tleh bivališča D in nad njimi, kar pa pri odkopu po plasteh ni bilo posebej ločeno, bilo pobranih prek 2000 kosov črepinj zvečine grobega kuhinjskega posodja z debelejšimi stenami in nazobčanimi rebri. Kovinskih predmetov se ni našlo nobenih, pač pa nekaj glinastih vijčkov in kosov uteži. Med približno 200 kosi živalskih kosti jih je dobra polovica ležala v severnem delu bivališča. 15 Lega posod ABC v bivališču D. — Lage der Gefässe ABC in der Wohnstätte D Na območju bivališča D ni bilo številnejših najdb lepa niti ostankov oglenine ali opečenih tal kot pri poprejšnjih najdbah. Iz tega bi lahko sklepali, da stavba D ni zgorela, temveč je bila opuščena ali podrta. O lesenih stenah ni nobenih ostankov, ker so jih morebiti odstranili ali pa so strohnele na površju. Kamniti temelji, ki so bili na severni strani morebiti visoki do enega metra, so se razvalili, kot kažejo ruševine, ali pa so jih deloma uporabili (v antiki?) drugje. Najdbe v notranjosti kažejo, da je ognjišče bilo opuščeno, posod v tleh pa ni nihče do kraja razbil in razmetal. Po propadu stavbe D so njena tla in ruševine temeljev polagoma prekrile napla-vinske plasti z višjih leg pobočja. Dvoje prog drobnega grušča v profilu vzhodne stene izkopišča (pril. 1: 5) bi govorilo tudi za hudourniške nanose, čeprav je vrhnja morebiti že odraz izravnave tal v antiki. Ti nanosi prekrivajo na območju kvadratov 21—22 tudi plast rjave gline severno nad kamnitimi temelji do 30 cm na debelo, česar drugod ni bilo videti. Za stavbo D pa se je polagoma nadvignila do 0.5 m debela plast temnejše sive ilovice, ki je izven kvadrantov 16—17 nismo našli. Pri vrhu je bila bolj rjavkasta in kot taka je segala v kvadrate 13, 10 in deloma še 7. V teh kvadratih je bila dokaj zbita in je imela izrazito izravnano površino, ki se je na južni strani naslanjala na kamnito brežino. V tej plasti, ki je bila morebiti hodna površina nad stavbo D ali pa celo nov bivalni prostor E, ter tik nad njo je bilo izredno veliko, — prek 4000 kosov, — črepinj grobe kuhinjske lončenine, prek 3000 črepinj pa je ležalo v spodnji legi vrhnje gruščnate črnice nižje na pobočju v kvadratih 11 in 14. Ta izredna nakopičenost razbitega posodja v premešanem stanju je očiten znak obilnejše rabe lončenine na tem mestu, čeprav tod nismo našli niti kuhinjskih ostalin niti sledov lončarske dejavnosti. 16 Tloris domnevnega bivališča E. — Grundriss der vermuteten Wohnstätte E Hodna površina E je bila na severni strani v kvadratih 9 in 12, kjer zbita ilovica preneha, omejena s kamenjem, zloženim v obliki 0,5 m širokih in do 20 cm visokih temeljev. Na zahodu je zadevala na skalno gmoto, ki prodira navzgor na meji kvadratov 5 in 7, medtem ko na vzhodni strani prehaja v že omenjeno plast temno sive ilovice na isti ravni (sl. 16). Ta približno 5 X 2,5 m velik prostor leži 0,5 m višje od tal stavbe D in se najbrž veže z jamama više na pobočju, odkopanima leta 1955 (pril. 2: 3), ter z bivalno površino v odseku C iz leta 1958.41 Najdbe lončenine v njegovih tleh niso tako izrazito mlajše, da bi jih lahko prisodili v najmlajšo stopnjo, zato je možno, da so prišle v zemljo že v času obstoja stavbe D.JŽ Trakast obroček (T. 3: 2) je bil res najden nekoliko globlje ob spodnjem znožju kamnite brežine in tako opozarja na zgodnje obdobje žarnogrobiščne naselitve. Lega tega predmeta pa je taka, da bi morali istemu obdobju pripisati tudi stavbo D, saj gre za iste kamnite temelje, ki pa tu omejujejo bivalni prostor z južne strani (pril. 1: 3). Po taki razlagi najdiščnih okoliščin vidimo, da je bilo na prostoru izkopišča v letu 1953 odkritih več bivalnih površin, od katerih se nobena ni ohranila v celoti oziroma ni mogla biti v celoti odkopana. Z delnim prekrivanjem je novo tudi uničevalo staro, zato nam ob razlagi ostaja vrsta nejasnosti, ki jih v času izkopavanj večinoma še nismo niti zaslutili. Kljub obširnejšim dnevniškim zapiskom in odkopavanju po plasteh, kakor so se nam kazale po sestavi zemlje in nekaterih izrazitih pojavih starin (npr. leg kamenja, opečenih površin, navideznih tlakov, ravni ognjišča in posod ipd.) še manjka nadrobnejših podatkov o tu nakazanih bivališčih in predvsem natančna razčlenitev najdb po seliščnih ravneh. Nekoliko si je bilo mogoče pomagati s sestavo globinskega profila v ustreznih kvadratih (sl. 17), ki hkrati omogoča tudi preverjanje tu podanih navedb. Prav tako zastavljen tloris izkopišča prikazuje zaporednost oziroma soseščino bivališč (sl. 18), pri čemer ima razvrščanje najdb po plasteh trdnejšo podlago za določanje oblik posod, kot pa je to videti samo po dokaj enovitih oblikovnih značilnostih brinjegorske lončenine.43 17 Globinski profil bivališč A—E. — Tiefenprofil der Wohnstätten A—E V oceni leta 1953 odkritih ostankov bivališč se moramo zato omejiti le na najnujnejše. Videti je, da gre v vseh časovnih stopnjah za vrsto lesenih koč, zasnovanih večinoma na kamnitih temeljih z vodoravnimi bruni in le redko na navpičnih stojkah. Jamo za stojko smo našli le eno, a tudi v bližnji soseščini jih pozneje ni bilo dosti, kar bi pomenilo, da so imele v načinu gradnje podrejeno vlogo.44 O velikostih stavb nimamo zanesljivih podatkov, vendar se zdi, da so bile to večinoma manjše, lahko bi rekli družinske koče z enim prostorom, kar pa ne velja nujno za vso Brinjevo goro. Posamezne mere,— A = 2,5 X 3,0; B = 6,5 X 7,5; C = 4,0 X 2,5; D = 5,0 X 3,5; E = 5,0 X 2,5, poprečno 5,5 X 2,7 m — čeprav nepopolne, se najbrž gibljejo v mejah kot so nam znane z drugih podobnih najdišč.43 Gre za koče, prislonjene ob pobočje, na večinoma prirejeni talni površini, medtem ko obe v bližini odkriti jami (nad izkopiščem 1953) najbrž ležita izven bivališč. Podatke o načinu gradnje nudijo tudi ostanki lepa, ki pa na prostoru, raziskanem v letu 1953, niso bili posebno številni in jih tudi nismo zbirali po posamičnih kvadratih in plasteh. Zato lahko nekaj opazovanj navedemo le za štiri poglavitne skupine: najglobljo iz kvadratov 19—24 (25 kosov), vrhnjo iz kvadratov 15—23 (50 kosov), tisto iz kvadratov 8—22 (100 kosov) ter ono iz celotnega območja kvadratov 1—S (35 kosov) oziroma 1—14 (80 kosov), prikazane količinsko po kvadratih (sl. 19: 1). Največji del ostankov lepa je rdečkasto rjave barve, medtem ko so sivi ali svetlo sivi kosi zelo redki. Glina ni bila izrazito prečiščena, a posebnih primesi ni videti. Manjši del lepa je iz močno peščene gline, v kateri je tudi precej sljude. Zdi se, da sodi ta vrsta lepa v antično obdobje, saj ga je bilo največ v zahodnih kvadratih izkopišča, kjer so ob tanjših kulturnih plasteh prevladovale antične najdbe. 18 Skupni tloris bivališč A—E. — Gemeinsamer Grundriss der Wohnstätten A—E Večinoma imajo kosci lepo grudasto obliko s premerom 4—6 cm. Poleg drobcev s pr. 3 cm so vmes tudi večji kosi, veliki 10 X 10 cm in različne debeline. Le v najnižji plasti kvadratov 19—20 ter 23—24 so bili tudi 13 X 14 cm veliki in do 5 cm debeli kosi. Po obliki je mogoče razločiti nekaj različic, ki se pogosteje pojavljajo — od brezobličnih grud do takih z odtisi tesanega in okroglega lesa ter tanjših kolov in vej. Del ostankov lepa izvira od vmesne zapolnitve med bruni in vejami, drugi pa so ostanki povrhnjice z bolj ali manj zglajeno zunanjo površino. Tako velikih kosov, da bi po njih lahko ugotavljali debelino brun, ni bilo (T. 5: 1—4).46 Po odtisih okroglih brun se da soditi, da so bila debela od lu do 20 cm (T. 5: 5—6). Iz samih ostankov lepa se ne da določiti, ali gre za brunarice ali za stavbe s pokončnimi gredami, a druge okolnosti govore prej za prvo možnost.47 Odtisi tanjših kolov s pr. okrog 5 cm (T. 5: 7— 8) kažejo na uporabo različnih vrst lesa in na različne vrste sten ali njihovih delov. To velja tudi za odtise vej s pr. 1—2 cm, ki so bile same ali v povezavi z debelejšim lesom premazane od vseh strani (T. 5: 9—11) ali samo od zunaj (T. 5: 12—13), včasih pa so verjetno rabile za povezavo (T. 5: 14—15).48 Kako je bilo s tistimi kosi, ki so imeli površino belo pobarvano, ni povsem jasno, ker na njih ni odtisov lesa. To bi pomenilo, da je bil glinasti premaz debelejši od sedanjih 5 cm ali pa je bil nanesen na posebne predele lesene stene.49 Bela barva očitno izvira od apnene raztopine, je dobro ohranjena in brez kakšnih drugobarvnih vzorcev, a se z vodo izpira, kot se je pokazalo 2 21 70 15 Id 27 .29 84 78 202 10 3 27 31 38 70 80 76 20 28 1 KOSCI ILOVNATEGA LEPA-V VSEH PLASTEH 22 67 7 23 1 1 9 3 3 21 2 4 1 1 5 3 2 1 7 5 6 3 2 KOSCI RIMSKE OPEKE- V PLASTEH 5/6 3 3 '2 10 5 2 2 1 7 26 28 1 3 5 2 2 9 11 5 3 KOSCI ŽELEZNE ŽLINDRE- V PLASTEH 5/6 5 19 Količinska razdelitev lepa (1), rimske opeke (2) in železne žlindre (3) po kvadratih. — Mengenverteilung des Hüttenlehms (1), Römerziegel (2) und Eisenschlacke (3) nach Quadraten 3:3 3:6 3:1 3:7 Sh 6 a a 2 3:4 a 1 3:7 9) 3 sh 3:5 5 3:4 3:8 4 3:2 T. 3:1:6 1-6 ® 1 BRONASTI IZDELKI, NOVCI, STEKLENE ČAŠE J 1 2 iqlo4-3 3 3 nož 4.7 5 2 3 1 nož 4:2 2 1 4 2 2 ŽELEZNI IZDELKI - V PLASTEH 5/6 1 12 4 21 5 61 30 89 85 44 34 10 7 9 61 100 190 160 92 90 70 3 ŽIVALSKE KOSTI- V VSEH PLASTEH 65 122 20 Najdbe bronastih predmetov, rimskih novcev in steklenih čaš (1), železnih izdelkov (2) ter količinska razdelitev živalskih kosti (3) po kvadratih. — Bronzegegenstände, Römermünzen und Glasfunde (I), Eisenerzeugnisse (2) sowie Mengenverteilung der Tierknochen (3) nach Quadraten 365 455 1195 240 1010 420 880 1750 2375 3160 505 375 730 650 1070 2145 3095 2325 1120 830 1 VSE ČREPINJE - SKUPNO 840 1420 370 875 4 2 4 1 3 2 3 1 2 1 4 1 1 4 1 2 ZNAČILNE KELTSKE ČREPINJE V PLASTEH 6-4 50 130 400 100 310 220 300 300 260 220 250 120 190 240 300 360 200 270 200 80 90 40 3 VSE ANTIČNE ČREPINJE V PLASTEH 6,5 (in 41 40 30 21 Količinska razdelitev vseh pobranih (1), značilnih keltskih (2) in poznoantičnih (3) črepinj po kvadratih. — Mengenverteilung aller gesammelten (I), charakteristischen keltischen (2) und spätantiken Scherben nach Quadraten pri poskusih čiščenja. Drugih izrazitejših sledov nanašanja dodatnih površinskih premazov na površino z glino prevlečenih sten doslej nismo opazili, čeprav se to ugotavlja ponekod drugod.50 Hodno površino prostora E kot tudi druge doslej obravnavane plasti je prekrila po vsem izkopišču precej enovita do 0,5 m debela plast pri dnu deloma rjavkaste, sicer pa večinoma enotno črnikaste humozne zemlje z obilico kamnitega drobirja. Vanjo so segali v kvadratih 17—23 le redki kamni iz spodnjih plasti, medtem ko je bilo v kvadratih 12—14 že več drobnejšega kamenja, ki je v kvadratih 1, 3, 5, 7 v precej strnjenem obsegu ležalo že skoro tik pod površino. Videti je bilo, da gre pri tem večinoma za raztreseno kamenje, ki je le v kvadratih 9 in 12 vzbujalo vtis 0,5 m širokih nestrnjenih temeljev z vogalom proti severu, medtem ko je strnjen pas kamnov na meji kvadratov 23—24 morebiti ostanek antičnega obzidja (pril. 1: 5). Gruščnat sestav je ta vrhnja plast, ki ima na površini okrog 20 cm večinoma čistejše gozdne črnice, dobila do neke mere od mešanja oziroma obdelovanja, saj so črepinje glinastega posodja v njej široko razmetane. Svoj delež je k temu gotovo prispevalo nanašanje z višjih leg pobočja, saj so se v zahodnem delu izkopišča pod rušo redno našle poleg antičnih tudi redke prazgodovinske črepinje pa tudi nekateri bronasti predmeti, npr. nož (T. 3: 1). V spodnjem delu te plasti smo redno naleteli tudi na prazgodovinske črepinje, kar pomeni, da je pričela nastajati že pred antiko. Med njimi so se našle tudi črepinje poznokeltskih, z metličastimi vrezi okrašenih in celo grafitnih posod (T. 58). Te so med dosedanjo prazgodovinsko lončenino povsem nova in časovno od poprejšnjih najdb za nekaj stoletij odmaknjena prvina. Vsega je bilo leta 1953 zbranih le 36 značilnih kosov, ki so bili osredotočeni na območju kvadratov 12—19 ter v skromni meri še na zahodnem robu izkopišča (sl. 21: 2). Podobne najdbe iz tega obdobja so prišle na dan tudi na izkopnih mestih naslednjih let na obeh straneh Falnogove domačije, a tudi drugod po Brinjevi gori, ne da bi bili ob njih mogli kjerkoli odkriti neposredne sledove keltskih bivališč.52 Večja množina antičnih črepinj, skupno blizu 5000 kosov, je bila osredotočena ob severnem robu izkopanega prostora, a manjkale niso nikjer (sl. 21: 3). Prav tako so povsod ležali raztreseni žlindra in antični železni izdelki, medtem ko so se novci in steklo našli predvsem na zahodni polovici (sl. 20: 1). Tudi pri antičnih predmetih gre za izrazito premešano gradivo, ki ga na izkopišču leta 1953 nismo mogli nikjer zasidrati na kak ostanek seliščnih tal.55 Čeprav nekateri predmeti govore za zgodnejšo antično naselitev, jih večina pripada v precej poznejši čas.54 Medtem ko je bilo količinsko središče prazgodovinskih črepinj na območju bivališča E v kvadratih 7, 10 in 13 (v globini 50—80 cm) ter južno od njih v kvadratih 8, 11 in 14 (v globini 60—140 cm; sl. 21: 1), je bilo antičnih črepinj največ v severnih kvadratih 1,3 — 7, 10 in 13, — ter na severnem robu kvadrata 12. Obe mesti sami nimata sledov antičnih stavb, povečana količina najdb pa kaže, da je bil izvor teh črepinj v neposredni bližini na pobočju v gozdu nad izkopiščem. Zanje govore tudi najdbe ostankov strešne opeke, ki je je bilo največ v kvadratu 5. Kljub temu pa na vsem odkopanem prostoru nismo zasledili za gradnjo posebej obdelanih kamnov niti malte, ki bi se prav tako morala najti med nanesenim gradivom. Nekateri poznejši poskusni kopi višje v gozdu niso dali nobenih ostankov zidanih temeljev, čeprav so bile najdbe antične lončenine in tudi železnih izdelkov ponekod dokaj številne. Ti so bili raztreseni tudi v zahodnem in osrednjem delu izkopišča (sl. 20: 2), le nekoliko vzhodneje pa je bilo težišče najdb kosov železne žlindre (sl. 19: 3). Oboje opozarja na domače kovaštvo v antiki, vendar v vseh letih dosedanjega raziskovanja nismo naleteli na ostanke kovaških peči ali sploh mest kovaškega delovanja. Če smo torej poleg žarnogrobiščnih seliščnih površin oziroma prostorov A — E na istem mestu v vrhnjih plasteh naleteli tudi na sledove naselitve v pozni keltski in rimski dobi, smo pri iskanju njihovih bivališč ostali praznih rok. Območje pred Falnogovo domačijo se je do polpreteklih dni sicer zapolnilo z najmlajšo kulturno plastjo ruševinskega značaja, ki pa je bila skupno z najdbami nanesena z višjih leg in zato sploh ni imela lončenih in drugih predmetov v prvotni legi. Dosedanja površina se je bržkone ustalila že v poantičnem obdobju, saj je imela trdno oporo v temeljih antičnega obzidja. To je postalo bržkone že v času gradnje cerkve na vzhodnem vrhu opora kolovozne poti in tudi še sedanje ceste. Tako se na tem mestu Brinjeve gore, nad najstarejšimi bivališči na južnem robu dolgotrajne naselbine in ob najmlajšem arheološkem pomniku — poznoantičnem obzidju, najkasneje od 18. stoletja dalje neposredno soočata davnina in sedanjost. Najdbe Poglavitne najdbe na Brinjevi gori so bile raztresene črepinje prazgodovinske — in v vrhnji plasti antične — lončenine, od katerih so le izjemno redke ležale v skupinah na mestu razbitih posod. Celih posod z izjemo že poprej pobrane kroglaste posodice (T. 56: 3a) ni bilo. Na prvotnem mestu smo našli le spodnja dela dveh grobih posod in črepinje sklede (T. 30: 2) na prostoru stavbe D (sl. 15) ter še nekatere skupine črepinj povsem razbitih posod: posode (T. 2: 1—4) v ruševinah bivališča A, črepinje večjega grobega lonca med kamni v jami ob temeljih bivališča B, črepinje nepopolno ohranjene grobe posode 60 cm globoko na vrhu prazgodovinskih tal v kvadratu 6 ter številne črepinje ene ali več posod iz rdeče pečene gline z grobo rdečkasto površino na prostoru 1 m2 na vrhu prazgodovinske hodne površine bivališča E v kvadratu 13. Take posamične najdbe naj bi pomagale osvetliti podobo nekdanjih bivališč, vendar z njimi nismo prišli do večjih razjasnitev. Edino posode v stavbi D morebiti, •— skupno z ognjiščem, nekoliko prispevajo k ugotavljanju notranje opreme tega bivališča. V drugih pri-primerih je šlo predvsem za odvržene ali ob požaru uničene ostanke posod, ki niso k temu vprašanju, prispevale skoro nič. Na drug način lahko črepinje pojasnjujejo nekdanje razmere še s svojo osredotočenostjo na določenih mestih ali številčnostjo po plasteh. Pri najdbah iz talne površine bivališča A sicer nismo pridobili podrobnejših tlorisnih podatkov, zato nam pa izrazitejše predstavljajo oblike posodja stopnje Ha A.55 Izredno kopičenje črepinj pa je bilo najbolj vidno v tleh bivališča E ter na pobočju pod njim. V kvadratu 13 je bila plast črepinj debela 10—15 cm ter tako najštevilnejša (okrog 2900 kosov). Več kot 4000 črepinj v tej plasti na 15 m2 velikem prostoru ter ne mnogo manj na enakem prostoru pobočja pod kamnitimi zidom zavaja k domnevi, da gre za osredotočeno uporabo ali celo izdelavo posodja. Na nobeno od obeh možnosti ni mogoče določneje odgovoriti, saj niti na tem izkopišču niti v podaljšku po pobočju navzgor leta 1955 nismo naleteli na sledove takega delovanja. Največji del teh črepinj je pripadal grobim rdečim posodam, medtem ko so bili ostanki črnih posod boljše izdelave zelo redki. Skled in skodel je bilo vmes za dobro petino, najštevilnejše so bile v najbolj zasičenem kvadratu 13 (tretjina), v kvadratih 8 m 14 pa je bila komaj katera. Že zato, ker gre očitno za odvržene in deloma tudi pohojene črepinje že poprej razbitega posodja, nam ta razmerja na prostoru E ne povedo nič odločilnega. Opuščena stavba D v neposredni bližini, le da nižje pod pobočnim zidom, kjer je bilo črepinj bistveno manj, govori proti temu, da bi do takega stanja samo na prostoru E prišlo kdaj mnogo pozneje. Gledano po plasteh (sl. 22), se je tudi po gostoti najdb dobro pokazal bivalni prostor A v najnižjih plasteh 1 — 2 kot tudi severno obrobje bivališča B prav tam. Stanje ob koncu prazgodovinskega obdobja dobro ponazarja plast 3: stavba D z ognjiščem in posodami ter s črepinjami naphan prostor E. Kako je bilo v poznokeltskem in antičnem času, ko je bil osrednji 7* 99 22 Vse pobrane črepinje po kvadratih in plasteh. — Alle gesammelten Scherben nach Quadraten und Schichtenlage del izkopišča še vedno poudarjen, je bilo že opisano. Morebiti je imelo povečano število keltskih črepinj v vzhodnem delu kakšen pomen za iskanje sledov keltske stavbe višje na pobočju, vendar je pri poznejših izkopih nismo zasledili. Zanimivo je, da so bili tudi kosi železne žlindre osredotočeni na približno istem prostoru, kar pa nam zaradi izrazito antičnih železnih izdelkov, razmetanih nekoliko drugače, ne dovoljuje prenagljenih sklepov. Med izdelki prazgodovinskega lončarstva, ki so po obliki in časovnem zaporedju obravnavani na drugem mestu, je prevladovalo grobo posodje za shrambeno in kuhinjsko rabo. Druge zvrsti skrbneje izdelanih, bogatejše okrašenih in tudi manjših posod, kakršne poznamo iz žarnih grobišč, so bile precej redkejše (tabela 2).55a Takšno količinsko razmerje je najbrž značilno za mnoga podobna najdišča, čeprav od tam ni statističnih pregledov. Na Brinjevi gori so že od leta 1953 prevladovale sklede in skodele, lonci raznih velikosti ter večje, a ne zelo velike posode — shranke. To pač odgovarja vsesplošni rabi pri prehranjevanju: shrambi živil in vode, kuhi in postrežbi.56 Stanje ostankov lončenine je podobno tistemu z drugih seliščnih najdišč: z izjemo nekoliko bolje ohranjenih, a nikoli celih posod v prvotni legi, so v vseh globinah in kulturnih plasteh ležale le raztresene črepinje od najmanjših drobcev do kosov sten velikosti 15 X 17 cm. Črepinj posameznih posod je bilo malo ali pa tega ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti. Še najbolje so bila ohranjena dna, že zaradi svoje trdnosti in enovitosti, pri čemer je od približno 150 kosov bilo največ deset takih s celo talno ploskvijo. Črepinje so bile v največji meri dovolj trdne, krhkih ali drobljivih smo našli izredno malo. Prav tako neznaten del jih je bil prežgan v požaru in sicer do različnih stopenj: od površinske luknjičavosti in razpokanosti do prežganosti in uvijanja sten ter spreminjanja teže.57 Med prežganimi kosi so v večini sklede in skodele ter lonci, ni pa malih posod. Luknjičavo in razpokano površino so imele predvsem sklede ter lonci. Od vročine zvite stene so poleg posode (T. 2: 2) imele še črepinje dveh drugih večjih posod in sklede. Največ prežganih črepinj, polovica, je bilo v osrednjem delu izkopišča na območju bivališča E pod hodno površino do sterilne plasti, prav tako, a globlje pa še južno ob njem. Tudi več takih črepinj, globine vse 0—40/50 40/50—60/70 60/70 do 100 100—140 0—140 velike amfore 33 55 101 21 20 230 14,1 veliki lonci 49 85 105 14 28 281 17,2 lonci 31 + 23 72 + 9 111 20 54 + 1 321 19,8 manjše amfore 38 69 46 15 38 206 12,7 sklede, skodele 43 + 1 64 + 2 116 22 41 281 17,7 skodelice 4 5 6 4 21 1,3 amforice — vrči 17 20 43 12 69 161 9,9 vaze 2 15 18 2 37 2,3 lončki 6 7 12 2 14 41 2,5 pekače 7 2 3 2 5 19 1,2 neopredeljeno 2 3 4 8 5 22 1,3 skupno 232+24 397 + 11 567 116 280+1 1623 svitki 5 7 1 21 34 vijčki 4 12 1 7 uteži 6 7 1 4 18 okroglice 1 1 3 1 1 + 1 8 kozice . 1 1 2 kipci i 1 2 Tabela 2 Številčni pregled zvrsti prazgodovinske lončenine (po oceni značilnih črepinj; +x = keltske posode). — Anzahl der ur geschichtlichen Gefässarten (nach Schätzung der charakteristischen Scherben; +x = keltische Gefässe). tretjina, v kvadratih 19—24 se ujema z najglobljimi seliščnimi tli na tem prostoru, medtem ko so tiste v vseh globinah kvadrata 1 prišle na to mesto najbrž z višjih leg pobočja. Samo prežgane in zvite črepinje v tleh bivališča A kažejo neposredno posledico požara, medtem ko tega ni na prostoru mirno opuščene stavbe D. Od črepinj z okrasom so bili prežgani nekateri kosi manjših posod, a le trije kosci ročajev ter nobeno dno niti kos keltske posode. Glina brinjegorskih prazgodovinskih posod, z izjemo keltskih, je v veliki večini, do dveh tretjin, dokaj čista in le pri tretjini črepinj izraziteje (v neznatni meri močno) peščena.58 To poprečje velja tudi za črepinje z robovi ustij, kjer prevladujejo večje posode, medtem ko je pri koscih z okrasom, večinoma delih manjših posod, čiste gline do treh četrtin. Prav nasprotno je pri poznokeltski lončenini, ki je skoro vsa iz peskane gline. Pri podrobnejšem razčlenjevanju je polovica čiste gline po videzu nekoliko manj čista, pri čemer sodimo, da gre tu za primesi zdrobljene lončenine in morebiti še za kakšne druge organske pridatke, ki jih na oko ni mogoče določiti.59 Teh je za polovico manj pri ostankih bolje izdelanih okrašenih posod in seveda komaj kaj pri keltski lončenini. Take primesi se pojavljajo tudi pri delu peskane gline, med njimi pa so sem in tja tudi do 10 mm veliki drobci. Največ takih drobcev je velikih 3 — 6 mm, pri čemer so prvi naj pogostejši, vsi pa se pojavljajo predvsem pri loncih, velikih posodah in skledah. Pri loncih prevladujejo tudi nekateri večji koščki s pr. 8 mm, medtem ko so drugi izjemno redki.60 Peščene primesi so v največji meri iz drobljenega kremenca, ki je značilen tudi za keltsko (in pozneje antično) posodje.61 Četrtina take gline ima bodisi drobna zrnca, mnogo redkeje pa je primešan bolj grob pesek. V njem so pogostni kosci zaobljenega kremenca, ki so debeli 3—15 mm in včasih molé na površino posod. Po dosedanjem opazovanju jih je največ debelih 2 — 6 mm, najštevilnejši so tisti s 3 in najredkejši tisti z 10 in več mm premera.62 Čeprav se ti kamenčki drugod povezujejo z grobim peskom v glini večjih grobo izdelanih posod, jih najdemo tu večinoma v srednje peščeni ali celo neizrazito peščeni (nečisti) glini.63 Res, da so v močneje peskani glini laže razumljiv pojav, zato je še bolj zanimivo, da se pojavljajo tudi pri slabi desetini posod iz čiste gline.64 Te posode so raznih vrst: od velikih trebušastih amfor prek številnejših podobnih manjših posod, skled in loncev do redkih amforic, vrčev in vaz.65 Ker namerno pridajanje takih kamenčkov v kakršnokoli glino ni imelo pomena, bi njihov pojav zlasti v čisti glini govoril za to, da so bili že njen sestavni del.66 Lončarjev v takem primeru niso bistveno motili, oziroma so pri čiščenju gline kakšnega tudi spregledali ali pustili, saj so bili včasih, npr. pri skledah, vidni tudi na površini.67 Vse zvrsti posod, kolikor jih je bilo po črepinjah mogoče vsaj približno določiti, so bile izdelane tudi iz čiste gline. Izjema so le ročaji pekač (in pokrovov) ter veliki lonci — shranke. Največ, tretjina, je takih skled in skodel, petina je manjših posod s stožčastim vratom, poldruga desetina pa amforic in vrčev. Iz takoimenovane nečiste gline je največ, po četrtina, loncev ter skled in skodel, a tudi velikih amfor. Iz peskane gline je bilo izdelanih največ, skoro tretjina, loncev, petina skled in skodel ter poldruga desetina velikih amfor. Samo iz čiste gline so bile izdelane nekatere male posodice ter okrašene polkroglaste skodelice, do dveh tretjin še razne vaze ter polovica manjših amforic in vrčev ter skled in skodel. Samo iz peskane gline so bili že omenjeni ročaji ter dobra polovica velikih loncev, slaba polovica loncev ter nekoliko manj velikih amfor in celo lončkov. vrsta gline čista, dobro prečiščena nečista, z raznimi primesmi peskana, s kamnitimi . zrnci skupno vrste posod: velike amfore 30— 210/0 54 —38 0/0 58 — 41 «/o 142 —14 o/0 veliki lonci 2 — 3 °lo 25 — 38 0/0 39— 590/0 66— 7 o/o lonci 28— 140/0 78 — 38 o/o 98— 48 °/o 204 —21 o/0 manjše amfore 71— 56 o/o 25 — 20 o/o 30— 24 o/o 126 —13 °lo sklede, skodele 123— 47 »/o 65 — 25 o/o 73— 28 0/0 261 —26 o/„ skodelice amforice, vrči 16 —100 «/o 52— 520/0 30 — 30 o/o 18— 18 «/o 16— 1 «/o 100 — 10 «/o vaze 24 — 68 o/o 1 — 20 o/0 4— 120/0 35— 30/0 lončki 14 — 45o/0 l — 23 0/o 10— 32 o/o 31— 30/0 pekače (ročaji) 18 —100 o/o 18— 2 o/0 skupno 360— 36 «/o 291 — 29 o/o 348— 350/0 999 23 Prazgodovinsko posodje po vrsti gline (izbor). — Urgeschichtliche Gefässe nach Tonarten (Auswahl) Iz tega sestava (sl. 23) izhaja, da skoraj nobena zvrst grobega posodja ni bila narejena samo iz grobe, peščene gline, temveč včasih v presenetljivem odstotku tudi iz čiste, npr. 21 °/o velikih amfor ter 13°/o loncev. Kot izrazito groba vrsta posodja izstopajo tu le veliki lonci, a tudi lonci poprečnih velikosti, ki pa so jih vendar dobro desetino izdelali tudi iz čiste gline. Pri skledah in skodelicah, ki pogosto dajejo grob videz, jih je že skoro polovica iz čiste gline, medtem ko je dobršen del lončkov izdelan v enaki meri iz čiste in peskane gline. Premo razmerje med velikimi (grobimi) posodami in močneje peskano (grobo) glino je torej tudi na Brinjevi gori, vendar ima vrsto odmikov, kakršni se morebiti pojavljajo tudi drugod.68 Dobra polovica posod je bila, — sodeč po barvi preloma, — črno oziroma temno sivo žganih. Na Brinjevi gori je to skoro toliko kot pri poznejši poznokeltski lončenini in mani kot pri poznoantičnih posodah.60 V primerjavi z drugimi podobnimi ter sočasnimi najdišči je bilo tod tako žganega posodja občutno več.70 Po nekaterih znamenjih (še ne razpadle karbonizirane organske snovi v glini, ohranjenost kamnitih zrnc) te posode niso bile žgane na visoki vročini, kar pač odgovarja skromnejšim pripravam za žganje v prazgodovini.71 Če tako žgano posodje pregledamo po zvrsteh, vidimo, da so bile črno žgane predvsem sklede in skodele ter lonci, prve do polovice iz čiste, drugi pa skoro do polovice iz peskane gline (sl. 24). Približno po desetina takih posod so bile velike in manjše amfore ter amforice in vrči, manjši delež drugih, manjših posod pa izhaja že iz njihove splošne manjše številnosti. barva preloma temno siva črna rjava siva svetlo siva rdeča dvo- barvna tro- barvna skupno vrste posod: velike amfore 77 22 12 5 2 15 9 142 — 74»/» veliki lonci 37 6 4 13 6 66— 7 «/o lonci 122 38 7 i 6 23 7 204 — 21 »/» manjše amfore 57 19 18 5 3 19 5 126 — 73»/# sklede, skodele 167 34 23 5 8 18 6 261 —26 «/o skodelice 6 4 4 1 1 16— 7»/» amforice, vrči 59 17 17 2 3 100 — 70»/» vaze 22 6 6 i 35— 3 «lo lončki 16 9 5 31— 3 «/o pekače (ročaji) 17 1 18— 2 «h skupno 563 174 97 18 21 91 35 999 57 «lo 17 °/o 10 »/# 2 °lo 2 °lo 9«/o 3 »U 24 Prazgodovinsko posodje po barvi žganja (izbor). — Urgeschichtliche Gefässe nach Brandfarbe (Auswahl) Prelomi rjave barve si slede po količinskih različicah od sivo rjave in rjave do svetlo rjave, kar znese skoro desetino vsega posodja. Na prvem mestu so lonci, ki jim slede sklede in skodele, nadaljnje zaporedje pa je enako poprejšnjemu. Nov pojav so tu držaji pekač (in pokrovov?), ki so skoro vsi rjavo žgani in izdelani iz grobo peskane gline. Rjave prelome navadno ocenjujejo kot posledico slabšega žganja, ki naj bi še ohranjalo naravno barvo gline.72 Če primerjamo številčno zaporedje zvrsti tako žganih posod s tistimi, ki imajo črne prelome, vidimo, da so na prvih petih mestih vedno iste vrste posodja, zato ta razlika v barvi žganja očitno ni namerna, saj so bile iste vrste posod očitno v rabi za iste namene. Med redkejše enobarvne prelome sodijo tisti sive barve, vsega slaba desetina, ki so jih imele v prvi vrsti večinoma iz čiste gline izdelane sklede in skodele, slede pa jim manjše amfore ter amforice in vrči. Sivo barvo preloma lahko presojamo kot vmesno stopnjo od npr. sivo rjave do temno sive, kar naj bi pri žganju pomenilo neko srednjo kakovost.73 Že izjemno redke so pri tem svetlo sivo žgane posode: po pet velikih in manjših amfor ter skled in skodel, posamič pa še lonec in vaza. Svetlo siva barva preloma je pri antični lončenini Brinjeve gore še redkejša, a tudi pri prazgodovinskem posodju se le redko omenja.74 Ker ni omejena na posamezno zvrst posodja, jo tudi tu lahko ocenjujemo kot naključno.75 Zelo majhen del (6 °/o) ima rdeče ali pogosteje rdeče rjave prelome. Pri teh prevladujejo sklede in skodele, lonci ter manjše amfore. Čeprav rdeča barva govori za oksidacijske procese pri močnejšem žganju, to tudi tu ni omejeno na neko posebno vrsto posodja in zato samo sebi namen.76 V sklopu enakomernega, t. j. verjetno počasnejšega žganja pri ne posebno veliki vročini gre torej pri prelomih opisanih barv za bolj ali manj nehotene različice v stopnjah žganja, kar je za skoro petstoletno obdobje povsem razumljivo.77 Desetina posodja je imela dvobarvne prelome, zvečine v enaki debelini in sicer največkrat, v petini primerov, take s temno sivo notranjo ter rjavo ali rdeče rjavo zunanjo polovico. Češči in zaradi obojestranskih razmerij zanimivi sta še dve nadaljnji različici: rjavi — temno sivi in temno sivi — rjavi (po 6 °/o) ter rdeči — temno sivi in temno sivi — rdeči (po 5 °/»). Drugih 35 različic se pojavlja večinoma posamič ali po dvoje, pri čemer je zajetih skupno enajst barvnih odtenkov.78 Prelome dvojnih barv je imela četrtina loncev, petina manjših amfor, loncev ter skled in skodel. Z izjemno kakšne polkroglaste skodelice med njimi ni bilo malih posodic. Vpliv vročine pri žganju je moral biti na notranjo in zunanjo stran teh posod različen, a vzroka za to še ne vemo zadovoljivo pojasniti.79 Ker je med njimi več manjših kot prav velikih posod, bi to lahko izviralo tudi od njihove lege v peči, kar pa je zlasti pri večjih posodah nejasno.80 Le skromno število (4 °/o) ima trobarvne prelome z večinoma enakimi debelinami posameznih barvnih pasov. Najčešči so taki s črno, temno sivo ali sivo sredico ter rdečima, rdeče rjavima ali rjavima obrobnima pasovoma (nad polovico), drugih 15 različic pa je večinoma posamičnih. Najčešče imajo take prelome velike in manjše amfore, lonci, veliki lonci, sklede in skodele. Po dosedanjih razlagah bi taki prelomi pomenili, da so posode žgali hitreje in pri večji vročini, pri čemer pa oksidacija ni segla skozi vso steno. 8' Pri tem je še nekaj nejasnosti, ki zahtevajo, da bi bilo treba vprašanju žganja prazgodovinske lončenine posvetiti še več pozornosti.82 Pri maloštevilnih prežganih črepinjah zaradi večje vročine ob požaru ali drugače v barvah preloma ni bilo opaziti posebnih sprememb, saj so večinoma ostale enake. Tako je tudi pri barvi površin, zato se prežganost izraža predvsem v razpokanosti ene ali obeh površin, dalje v zelo redki luknjičavosti povrhnjice, ki se drugače ne pojavlja, ter seveda v zvijanju sten, na kar smo v izrazitejših primerih že opozorili.83 Tretjina posod je imela v prelomih drugobarvna obrobja, večinoma kot tanke proge po obeh ali le po eni strani. Tudi ta pojav, ki ga poznamo že z brinjegorske poznoantične lončenine, bi bilo treba preučiti, da bi razločili, kaj od tega je posledica žganja v smislu tvorbe trobarvnih prelomov in kaj so morebiti sledovi barvnih premazov.34 Z zelo redkimi izjemami imajo stene posod v teh primerih črno, temno sivo ali sivo sredico, obrobja pa so v rjavih odtenkih ali tudi rdeče in izjemoma svetlo sive barve. Pri slabi tretjini posod sta obrobji enake barve na obeh straneh, v petini primerov hkrati enake barve s površino sten, a tudi sicer so razlike pogosto le v različicah od sivo rjave do rdeče. Prav tako v petini primerov se pojavlja drugobarvno obrobje le na zunanji strani posod, pri desetini posod le znotraj, medtem ko se pri šestini posod barva teh obrobij ujema z ustrezno površino stene.85 Največ takih obrobij so imele sklede in skodele, največkrat enake in najmanjkrat različne na obeh straneh. Ne mnogo manj je bilo takih loncev,.kjer so (kot tudi pri velikih loncih) obrobja izjemna na notranji strani. Pri velikih amforah je videti večinoma le enaka obojestranska obrobja, pri manjših amforah pa je vsega po malem. Tudi pri poznokeltski lončenini so taka obrobja pri tretjini posod, največkrat le na zunanji strani ter tudi na obeh.86 Z omembo drugobarvnih obrobij v prelomih sten smo že pri barvi površine posodja. Štiri petine posod je imelo površino sten na zunanji in notranji strani iste ali le v odtenkih različne barve, izrazitejše razlike so le pri dobri desetini primerov. Skoro polovica posodja je bila pri tem sivo rjave, svetlo rjave in rjave barve, pri čemer je prva različica odločno prevladovala. Največ je bilo takih skled in skodel ter loncev; zlasti pri prvih je prišla svetlo rjava barva površine še posebej do izraza. Čeprav je največji del teh posod imel prelome črne ali temno sive barve, se vendar tudi pri prazgodovinski lončenini na Brinjevi gori pojavlja obratno sorazmerje med številčnostjo temnih prelomov in svetlejših rjavih odtenkov površine.87 Četrtina posod je bilo rdeče ali rdeče rjave barve. Tudi tu so prevladovale sklede in skodele, ki so imele več rdečih, ter lonci, ki so imeli več rdeče rjavih kosov. Rdeča barva je prevladovala še pri velikih amforah, pri velikih loncih pa je bilo tega za polovico manj. Temnih loncev od sive do črne barve je bilo dobra šestina, pri čemer so bile temno sive najčešče, in sicer zlasti pri skledah in skodelah, v večji meri pa še pri manjših amforah in loncih. Izjema so posode svetlo sive barve, kolikor ne gre za spremenjene barve posamičnih črepinj skoro vseh zvrsti posod razen velikih loncev ter skled in skodel. Posode z različno barvo zunanje in notranje površine je mogoče razdeliti na tri enakomerne dele. Tiste z rdečo, rdeče rjavo in rjavo notranjostjo, so bile v večini primerov zunaj sive ali svetlo rjave barve, večkrat tudi temno sive in poredko v kakšnem rdeče rjavem odtenku. Posode s temno sivo in črno notranjščino pa so bile na zunaj največkrat rdeče, rdeče rjave in rjave barve, a ne mnogo manj tudi v drugih rjavih barvnih odtenkih. Med ti dve nasprotni skupini sodi še tretjina posod s sivo, sivo rjavo ter svetlo rjavo notranjščino, ki so bile na zunaj pretežno rdeče in rdeče rjave, a tudi temno sive do črne barve.88 Kar zadeva odnose barv površin posod in prelomov njihovih sten, je treba poudariti, da imajo posode s temno sivimi in črnimi prelomi stene največkrat svetlejših barv v odtenkih od rdeče do sivo rjave. Posode s prelomi v odtenkih rdeče rjavih barv so nasprotno prav redko na zunaj temne, pač pa se njihova barva površine navadno za kak odtenek razlikuje od tiste v prelomu. Takih različic je obilo, zato naj opozorimo le na najpogostejše. Hkrati s tistimi, kjer gre za enako barvo, je največ posod, dobra desetina, predvsem skled in skodel, bilo temno sivih ali črnih.89 Že mnogo manj (5 %>) je bilo takih rdeče rjave in rdeče barve ter onih (3 °/o) sivo in svetlorjavih.90 Ne vemo povedati, v koliki meri je temno sivo in črno barvo sten in preloma povzročilo dimljenje ali kak drug postopek, npr. pri črno žganih posodah, ki so bile le na notranji strani tudi po površini take barve.91 Druga ujemanja barv bi morebiti govorila prej za določene stopnje enakomernega žganja, ki se je odrazilo tudi na površini posod, kar pa bi bilo potrebno še temeljitejšega obravnavanja.92 Očitno se zdi to pri tistih svetlejše rdečih posodah, kjer je ta barva segala do 2 mm globoko v glino, večinoma na obeh straneh, pri čemer je bila površina pogosto prekrita z ostanki sive prevleke, ki je verjetno posledica rabe posodja.93 V redkih primerih je taka temno siva prevleka skoro v celoti pokrivala prvotno, tokrat bolj vijoličasto rdečo barvo, ki je prav tako segala do 2 mm globoko v steno posode.94 Pri nekaterih večjih loncih je bila zunanja, ali redko tudi notranja stena živo rdeče loščasto gladke barve, pri tem pa je tudi segala do 2 mm globoko v sicer črno žgano steno. Da pri tem najbrž izdelovalcu ni šlo za poseben namen, kaže že redek pojav na velikih posodah z ne povsem skrbno izglajeno površino, nekatere okolnosti pa opozarjajo tudi na starejši čas.95 Na namerno barvanje po žganju posod jasneje opozarjajo sicer redki sledovi črne prevleke na nekaterih manjših posodah. Te so seveda večinoma skrbno izglajene in izjemoma izglajene na sij, kar bi morebiti skupno z nekaterimi oblikami skrbno izdelanih posod opozarjalo tudi na tuje lončarske delavnice.90 Skrbneje izglajene so bile predvsem skoro vse manjše posode do vrčev, amforic ter manjših in velikih amfor. Bolj različno je to pri skodelah in skledah, od katerih nekatere že očitno sodijo h grobemu posodju, podobno kot je to še bolj očitno pri loncih. Tudi med njimi, celo velikimi lonci, se najdejo skrbneje izglajene posode, v glavnem pa je ravno pri teh zvrsteh najznačilnejša površno izglajena površina z mnogimi različicami izvedbe. V nekaterih primerih so deli sten pod robovi ustij oziroma na vratu in ramenu namenoma, večji del s prsti, nabrazdani v plitve vodoravne, poševne ali celo navpične poteze.97 Pravi namen tega postopka na gornjem delu posod nad običajnim vodoravnim nazobčanim rebrom, ni povsem jasen, zlasti, ker ni dovolj dokazov, da je bila površina posode tako obdelana tudi po obodu ali nižje proti dnu.98 Debelina sten prazgodovinskega posodja niha med 3 in 16 mm, vendar so bile skoro pri polovici posod 5—7 mm debele. Sem sodi večina, dve tretjini, skodel in skled, del loncev ter največ manjših dobro izdelanih posod, ki jih po bornih ostankih ne moremo vselej zanesljivo razvrstiti, a sodijo k manjšim amforam, amforam, vrčem in vazam. V tej skupini je bilo tudi največ posod s 3—5 mm debelimi stenami, take pa so imele še polkroglaste skodelice, lončki in druge male posodice. V drugi smeri, z debelino sten 7—8 mm, je bilo največ skled in skodel, loncev ter manjših amfor. Te v naslednji skupini z 8—10 mm debelimi stenami pojenjujejo, podobno kot sklede, pač pa je bilo takih še precej loncev. Take in 10—12 mm debele stene so imele predvsem skrbneje izdelane velike amfore ter veliki lonci. Za prve je značilno, da so imele nekajkrat tudi precej tanjše stene (5—7 mm), redko pa tudi debelejše (12—16 mm). Večina velikih loncev je imela 10—12 mm debele stene, tanjših od 7—8 mm ni bilo, izjemni pa so bili taki z 12—15 mm. Zanimivo je, da so imeli nad 10 mm debele stene tudi lonci, a le ena večja skleda.99 Seveda gre tu le za poprečne vrednosti, ker je tudi znotraj skupin več razlik, stene posod pa tudi niso bile po vsem profilu enakomerno debele. Tudi pri poznokeltskih posodah prevladujejo lonci s 5—7 mm debelimi stenami, najtanjše so bile debele 5, najdebelejše pa 12 mm. Skled in skodel s tanjšimi ali debelejšimi stenami kot 5—8 mm ni bilo. Premer dnov se giblje med 6 in 28 cm, kar je odvisno od vrste in velikosti posod. V profilu so bile pri mnogih posodah stene mnogokrat proti dnu vbokle, nekatere posode, večinoma lonci, pa so imeli navzven prstanasto poudarjeno dno. Posod z votlo nogo bržkone ni bilo. Vboklo dno s prstanastim robom ni bilo pogosto, imele so ga le amfore in druge posodice, kot je to že običajno. Omfalos so imele zelo redke male skodelice. Razmerje med debelino dna in stene je bilo v največji meri približno 1:1. V več primerih je bilo dno občutno debelejše od stene, največkrat v razmerju 2:1, ali tudi 3:2 in 4:3. Najdebelejše dno je pri tem imelo 20 mm. V nekaj primerih pa je bila debelejša tudi stena (npr. 13:10—10:8 mm). Pač pa doslej niso zasledili posode, ki bi imela steno občutno debelejšo od dna. Ostankov robov ustij s pričetki ali deli ročajev je bilo zelo malo, zato posodja z ročaji, ki so se ohranili v odlomkih, ne moremo natančneje določiti. Le v redkih primerih gre za ozke ročaje skodel, ki so pravzaprav prevrtani navpični držaji, dalje za skodelice s presegajočim ročajem, za vrčke z ročajem tik do roba ustja, za male ročaje amforic in, že manj jasno, za lonce in vrče. Ročaje lahko ločimo po skrbni ali grobi izdelavi, pač glede na posodo, ki so ji bili namenjeni. Široki so od 10 do 60, največkrat pa 25—35 mm. Različni so tudi v presekih: polkroglasti, ovalni, polovalni, trakasti, sedlasti, trikotni, na zunanji strani narebreni. Največji del jih gotovo pripada amforam in vrčem, a tudi loncem, skupina zase pa so tisti širši ročaji pekač, ki imajo svojstvene poteze že v sestavi gline in žganju. Pozornost vzbuja nekaj ročajev trikotnega preseka, širokih 28—40 mm, ki s svojim večinoma iztegnjenim lokom kažejo, da so bili deli skodel ali vrčem podobnih posod. Nekateri ročaji na obodu širših posod govore prej za široke dvoročajne lonce kot amfore. Po primerjavah z lončenino žarnih grobišč lahko sklepamo, da so tudi tu imele grobo izdelane ročaje nekatere skodele. Lonci, zlasti veliki, pa tudi nekatere velike amfore so imeli po dvoje vodoravnih držajev, samih ali v črti nazobčanega rebra. Širina teh držajev niha, v skladu z velikostjo posod, med 20 in 70, a največ jih je bilo širokih 45—50 mm. Po obliki so bili največkrat nizko trapecasti, a tudi (bolj ali manj oglato) ovalni. Redki so imeli po eno ali dvoje luknjic, izjemni pa so taki z vboklima stranicama ter z nazobčanim robom ali trikotne oblike (T. 1: 13, 16). Skoro vsi so bili ravni in pritrjeni na posodo v vodoravni ali rahlo navzdol poševni legi. Tako pri ročajih kot pri držajih je viden dvojni način pritrjevanja. Gornji konec ročajev je bil skoro vselej prilepljen k steni, spodnji pa včasih pričvrščen s čepastim zatičem, ki ga imajo tudi nekateri držaji. Od sledov prostoročne izdelave posodja se da najčešče opaziti, predvsem pri skledah in skodelah, kako so bili robovi ustij prilepljeni k ostenju. Kot za to obdobje običajno so tudi na Brinjevi gori posode, — razen najmanjših, — izdelovali po delih, ki so jih potem sestavljali, ne vemo pa, kako so v resnici oblikovali velike posode.100 Na kolovratu je bila izdelana šele poznokeltska lončenina, pri kateri zato tudi ni bilo večjih kamenčkov v peščeni primesi.101 Izrazitih sledov rabe npr. na ognjiščih ni bilo videti. Morebiti sodi sem kakšen kos prežgane posode, čeprav bi ta morala biti obstojna tudi za kuho. Le zelo redko so se našli sledovi sajaste skorje: dvakrat v notranjosti skled in enkrat na zunanji površini lonca.100 Kako je z ostanki navidezne bele prevleke na nekaterih posodah, bi pojasnil šele posebni pregled, a zdi se, da gre vsaj v nekaterih primerih za raztaljen apnenec od požara.103 K prazgodovinskemu posodju sodi še nekaj drugih izdelkov. Od redkih ostankov cedilk je imela ena obliko skodelice (T. 45: 9).104 Če so k posodam izdelovali posebne pokrove in kakšni so to bili, si je na podlagi dvomljivih ostankov (T. 32: 6; T. 44: 13) in skromnih primerjav komaj mogoče predstavljati.105 Več jasnosti, se zdi, je pri pekačah, od katerih pa imamo razen enega odlomka (T. 51: 2) na voljo le kose ročajev, ki po svoji velikosti in obliki ne sodijo k nobeni zvrsti posod, a se v podobnih oblikah pojavljajo pri teh izdelkih (T. 25: 4, 20, 21; T. 32: 11; T. 34: 23; T. 42: 19; T. 49: 5; T. 55: 3).106 Kot podstavki pri kuhi na ognjišču so bili verjetno v rabi tisti glinasti svitki s premerom 10—14 cm. od katerih so se ohranili le redki razlomljeni kosi (T. 1: 21; T. 21: 7; T. 30: 11, 12; T. 42: 24; T. 53: 16—18). Večina jih je živo rdeče barve brez prvotne očitno izglajene površine, kar izhaja najbrž od rabe.107 Le na enem izmed njih je bilo opaziti sicer običajen okras — vtisnjene jamice na obodu.108 V nasprotju z večjimi svitki pa so manjši s pr. do 7 cm (npr. T. 30: 14) bolje ohranjeni ter imajo še gladko sivo površino, ker so bili uporabljeni za druge namene.100 Uteži piramidaste oblike so bile večinoma okrog 10 cm visoke, le malo je bilo manjših (T. 30: 6, 9, 10; T. 53: 11) in od večjih komaj katera ostala cela (T. 42: 21). Glina je bila različno žgana, od sive do rdeče barve, površina pa je bila včasih bolj ostra, redkeje pa je imela voščeno gladki videz. Le troje kosov je bilo okrašenih: enkrat s pasom vodoravnih vrezanih črt na stranici (T. 53: 4), dvakrat pa z jamičasto vdolbino na dnu oziroma na vrhu (T. 42: 15, 21). Ta puščobnost površin je značilna tudi za druga naša najdišča in kaže na rabo, pri kateri se zunanji videz teh predmetov ni zdel tolikanj pomemben, da bi jih izdatneje krasili.110 Tudi uteži so, — tako kot svitki in vijčki — ležale predvsem v vrhnjih plasteh z bivališčema D in E na treh predelih izkopišča (sl. 25), a nikjer nakopičeno in na določnih mestih.111 uteži A A A A O 15 svitki O O O O O O iz raznih kvadratov: O O O O O O vijčki C *") o o o AA 9 o AA B o 3 o A 5 o A 7 10 13 o 17 A 21 O 2 o o A A » AAO A . O AA* » AAO O O 22 Qiiüooo iz odkopa za hišo: o o o o o a o ° y 6 ( ; 7 7 i ) / 8 v f 9 c \ \ H 10 Ì J 11 "T 1 2 /' z7 3 > V/ 7 11 ) l l I 14 i ~> 13 / 15 t ) / 16 / ? T Y Y \ N II 8 9 10 11 12 13 14 T. 38: Vse 1/4. 1 I ■) / / I I 1 T / / > X 2 i i 7 rm / II 1 1 ■ 4 3 N \ i. 5 6 / / ; \ \ Ì \ l 7 / / 8 \ 9 10 ) /1 i 1 i f i m hm ro ( r r U “v V'' W 1 2 3 \> 4 " 5 6 V I VWxWVvA/VsAA/^MäJ M c c c c c c- c e < c c t c c c c < t eccititiJ K / " 7 / 8 ( ^ (D / \ O c ) ^ I ^ 11 12 t I > K \X /V. 13 ; 14 ( 4 C i / 0) / \\ / 15 16 rrn / / \ 3 i \ i ? i v / i m 12 13 14 15 16 k ; \ /7 2 4 1 3 i J Cl / / 15 16 ( «D 7 8 9 10 11 19 20 21 22 T. 57: Vse 1/4. J T. 59: Ornamentika inkrastirane keramike. T. 62: 1: Ruše, grob 142; 2: Ruše, grob 170. 3 3 a T. 63: 1, la: Maribor; 2, 2a: Ruše; 3, 3a: Brinjeva gora. VARIA VUČEDOLSKA KULTURA U SJEVEROZAPADNOJ HRVATSKOJ ZORKO MARKOVIČ Muzej grada Koprivnice Pod sjeverozapadnom Hrvatskom (u daljem tekstu: SZH) podrazumijevamo kraj u SR Hrvatskoj koji je omeđen na sjeveru mađarskom granicom (tj. Murom i Dravom, dijelom je granica i u Prekodravlju), na jugu rijekom Savom, na istoku rijekom Ilovom, a na zapadu, sjeverozapadu i sjeveru hrvatsko-slovenskom granicom. Ovaj teritorij ne predstavlja zatvorenu geografsku cjelinu: uz Dravu i Muru na sjeveru, Savu na jugu, te rijeke Lonju, Česmu i Glogovnicu protežu se velike nizine. Središnji dio pokriven je nizom planina: Bilogora, Kalničko gorje, Ivančica; bliže Savi nalaze se Medvednica kod Zagreba i Moslavačka gora kod Kutine i Garešnice. Između Drave, Mure i Save teku po vertikali, kao pritoci Save, rijeke Ilova, Česma, Glogovnica, Lonja, Krapina, Sutla; nekoliko malih riječica su pritoci Drave: Čivičevac, Koprivnička rijeka, Bednja, Plitvica itd. Čitav taj kraj podijeljen je na nekoliko regija: Moslavina, Bilogorska regija, Podravina, Međimurje i Hrvatsko Zagorje. Pravih istraživanja eneolitskih nalazišta, posebno vučedolskih, bilo je na ovome teritoriju vrlo malo. Prvo iskapanje jednoga vučedolskog lokaliteta u SZH izveo je 1941. god. arheolog-amater, tada učitelj u Apatovcu, Vjekoslav Dukić na Humu kod Apatovca.1 Nakon toga je tek 1964. god. Dragica Iveković za Muzej Moslavine u Kutini počela istraživati Marič gradinu kod Mikleuške.- Na Humu je Gradski muzej Križevci postavio 1977. god. malu probnu sondu.3 Muzej grada Koprivnice, prve godine zajedno s Gradskim muzejom Križevci, iskapao je 1978. i 1979. god. naselje Rudina (I i II) kod Koprivničke Rijeke.4 Publiciranje vučedolskih nalaza i istraživanje problematike vučedolske kulture u SZH započeo je S. Dimitrijević 1956. god., a nastavili su: S. Dimitrijević, I. Korošec, D. Iveković, Z. Lovrenčević, Z. Markovič.5 Ostale eneolitske lokalitete u SZH, lasinjske i retz-gajarske, istraživali su V. Dukić (Beketinec-Imbralovec), S. Vukovič (Cerje Novo, Cerje Tužno, Vindija), D. Iveković (Voloderski bregi, Donja Paklenica, Velika Mlinska), M. Malez (Velika pećina kod Višnjice, Vindija), Z. Lovrenčević (Stare Plavnice-Starenice, Ždralovi), Ž. Tomi-čić (Brezje, Cerje Tužno), M. Šimek (Cerje Tužno), Z. Homen (Beketinec-Imbralovec) i Z. Markovič (Koprivnički Bregi-Seče). K tomu svakako treba pribrojiti i amaterske manje iskope bez prave dokumentacije (V. Urh i Dj. lakšeković u okolici Bjelovara).6 Naoko, istraživanja vučedolskih lokaliteta nije premalo. Na žalost, stanje je ipak loše, jer se dobrim dijelom radi o istraživanjima vrlo maloga obima (jedini izuzetak je Rudina I), koja često nemaju nikakvu dokumentaciju ili je dokumentacija samo parcijalno vođena i sačuvana, što vrlo otežava sagledavanje stvarnoga stanja. Na temelju gore navedenih iskapanja vučedolskih i ostalih eneolitskih nalazišta, te površinskoga materijala, u ovome radu pokušat ćemo doći do zaključaka o dolasku vučedolske populacije u SZH, njezinu životu i prekidu samostalnoga postojanja na ovome teritoriju. Na uvidu u vučedolski materijal zahvaljujem posebno muzejima u Kutini, Bjelovaru i Križevcima, koji su mi ljubazno stavili sav materijal na raspolaganje (materijal s Rudine I nalazi se u Muzeju grada Koprivnice).7 NALAZIŠTA I NALAZI VUČEDOLSKE KULTURE U SIEVEROZAPADNOI HRVATSKOI 1. Velika Barna Mjesto se nalazi na Bilogori, a od Grubišnog Polja je udaljeno oko 5,2 km sjeverozapadno. Kao vučedolski lokalitet prvi ga spominje S. Dimitrijević 1979. god. Materijal nije publiciran, niti je navedeno gdje se nalazi. S. Dimitrijević ga svrstava u kasnu vučedolsku kulturu C stupnja, tj. slavonsko-srijemski tip8 —II . faza egzistencije vučedolskog stanovništva u SZH (?). 2. Babinac Severinski Babinac se nalazi na Bilogori, oko 17,5 km jugoistočno od Bjelovara. Najbliža izmjerena nadmorska visina je 170 m. Prilikom oranja 1966. god. Stjepan Topolovčan pronašao je na jednoj svojoj njivi dvije osamljene zemunice, iz kojih je materijal pripadao linearno-trakastoj kulturi (po Z. Lovrenčeviću).9 Na bilješci zapisanoj u Gradskom muzeju u Bjelovaru (dalje: GMBj) stoji da je materijal vučedolske kulture (svega desetak ulomaka) prikupljen s dubine 1 m. Među materijalom nalazi se loše oblikovana i neravna smeđa gruba keramika, s usitnjenim kamenom i pijeskom u fakturi, jedan ulomak s barbotinom na stijenki blizu dna, jedan ulomak s V-motivom ili cikcakom, te tri ulomka sive boje, s vertikalnim urezanim cikcakom (T. 6: 13). Jedan bikonični ulomak ukrašen je duboko urezanim širim crtama koje tvore cikcak (T. 6: 12). Lokalitet vjerojatno pripada razdoblju C stupnja, odnosno fazi II egzistencije vučedolskog stanovništva u SZH. Materijal koji je gore opisan nalazi se u GMBj. 3. Veliko Trojstvo, Stari brijeg Oko 8 km sjeveroistočno od Bjelovara nalazi se na Bilogori Veliko Trojstvo. Stotinjak metara istočno od mjesta i potoka Bjelovacke uzdiže se strmi Stari brijeg, na kojemu se nalaze vinogradi. Po S. Dimitrijeviću, prilikom rigolanja vinograda na samom vrhu brijega pronašao je F. Koren na dubini od 1 m jedan vrč, manju kupu i fragment keramike.10 Z. Lovrenčević spominje da je 1960. god. materijal prikupio F. Maretić i da osim »licenskog« vrča ostali fragmenti pripadaju vučedolskoj kulturi. Isti spominje nekoliko otkrivenih zemunica s bogatim cijelim posudama koje su radnici porazbijali, te nalaze oruđa od jelenjih rogova, kremena itd.11 Materijal kojega je publicirao S. Dimitrijević (a koji je jedini s toga lokaliteta mogao biti konstatiran u GMBj) je slijedeći: ljevkasta kupa s jezičastom ušicom na ustima (T. 2: 9), fragment posude ukrašen duborezom (T. 2: 10), te jedan skoro cijeli vrč s oštećenim vratom i drškom (T. 2: 11). Vrč je ispod ruba usta ukrašen duborezom, brazdastim urezivanjem i ubodima. Ornamenti su ispunjeni trokuti s gornje i donje strane, te dvije negativne i jedna pozitivna traka s brazdastim ubodima. Vrč oblikom vrlo mnogo podsjeća na vučedolske nalaze s Ljubljanskog barja, ali je ukras drugačije koncipiran i izveden.1- Po S. Dimitrijeviću ovaj lokalitet spada u slavonsko-srijemski tip. Faza II egzistencije vučedolskog stanovništva u SZH. Materijal u GMBj. 4. Martinac Martinac se nalazi na Bilogori, oko 8 km sjeveroistočno od Bjelovara. Najbliža izmjerena nadmorska visina je 208 m. Jedini podatak za Martinac govori da se prilikom zemljanih radova u Martincu naišlo na nekoliko fragmenata keramike. Bližih podataka nema. Po S. Dimitrijeviću imaju naselja na bregovitijim terenima preko 200 m (Vel. Trojstvo, Martinac) već izvjesni gradinski karakter. Među nalazima iz Martinca u GMBj ima i nalaza iz kasnijih epoha (možda rana faza kulture žarnih polja). Nesigurna je atribucija jednoga kamenog mlata i tri velike glinene grijalice s rupom, od kojih je jedna četvrtasta. Postoji i nekoliko užih crvenih ručkica, ali nije sigurno što je od toga vučedolsko. Vučedolski ulomci su sive, crne i crvene boje. Postoji svega desetak ulomaka koji bi se pouzdano mogli atribuirati: ulomci bikoničnih vrčića, cilindrična flašasta posudica (T. 2: 7), dva bikonična trbušna fragmenta vrča ukrašenoga vertikalnim urezanim cikcakom i ubodima u gornjemu dijelu (T. 2: 6), fragment ukrašen urezivanjem, duborezom i žigosanim ubodima (T. 2: 5), nekoliko ravnih dna lonaca ili vrčeva, te ulomci lonaca s kandiranim barbo-tinom u donjem dijelu. Iz Martinca je i jedan posve nemarno i asimetrično oblikovani crveni vrč za koji postoji podatak da ga je iskopao Janko Živoder (T. 2: 8). Visina mu je 9,5 cm, promjer trbušnog dijela 11,2 cm, promjer otvora 8,4 cm, a promjer dna 7,5 cm. S. Dimitrijević pripisuje lokalitet slavonsko-srijemskom tipu.« Faza II vučedolske egzistencije u SZH. Materijal u GMBj. 5. Letičani, Bukvik Mjesto Letičani nalazi se na Bilogori, oko 6 km sjeveroistočno od Bjelovara. Na šumovitom brijegu Bukovik nalaze se sela Letičani, Grginac i Markovac. Najbliže izmjerene nadmorske visine su 137 i 147 m. Od ranije su poznati sopotski i lasinjski nalazi na dva lokaliteta. God. 1965. ustanovljeno je postojanje vučedolske zemunice na zemljištu Milana i Juriče Grbačića (Vinko Urh). Zemunica je navodno bila oktogo-nalnog oblika, promjer joj je bio oko 2 m, a nalazila se u dubini od 80 cm (nije jasno je li se jama nalazila na toj dubini ili joj je to dno). Na njezinoj periferiji nađene su rupe od kolaca promjera 10 cm, koji su bili nagnuti pod kutom 40—45 stupnjeva, što je Z. Lovrenčevića navelo na pomisao da je imala izgled oniskog čunja ili kupole. Cijela unutrašnjost imala je debeli sloj crvenoga maza na kome su nađeni tragovi kore.14 Zbog relativno malih dimenzija jame, ne smatram da se radi o pravoj zemunici, nego o poluzemunici. Nadalje, nije jasno je li taj lokalitet, s kojega u GMBj potječe i materijal s bilješkom V. Urha (»Letičani-Bukvik 1971. g«), u blizini Letičana ili Grginca, jer Lovrenčević to ne spominje izričito. Premda materijal koji je nama dostupan očito nije s istoga mjesta kaoon aj iz 1965. god., držim da se radi o istome lokalitetu kojega će biti najbolje imenovati kao Letičani-Bukvik, jer ga je tako imenovao nalaznik. U GMBj s ovoga lokaliteta se nalaze kamena motika, jedan uteg iz pečene gline u obliku koji oponaša kamenu sjekiricu, te nešto keramike. Izuzev dva rubna ulomka (T. 6: 3, 7), sva keramika je dosta nemarno oblikovana, a u fakturi ima primjese pijeska, usitnjenoga kamena i vapnenca. Boja posuđa je siva, crvena i smeđkasta. Od tehnika ukrašavanja zastupljeno je brazdasto urezivanje (T. 6: 2, 4, 9), obično urezivanje (T. 6: 1, 3, 5—8, 11), duborez (T. 6: 1, 5, 8) i ubadanje (T. 6: 7). Od motiva prisutni su: iscrtkani trokuti (T. 6: 4), cikcak traka u negativu i pozitivu (T. 6: 1, 3, 9), rombovi (T. 6: 11), vertikalne cikcak linije na trbuhu s horizontalnim ubodima ispod vrata (T. 6: 7), te X-motiv u kosoj traci (T. 6: 2, 9). Prepoznatljivi oblici su: bikonične zdjele (T. 6: 2, 9), lončići (T. 6: 7) amforice (T. 6: 1, 5), lonci (T. 6: 10). Vrč ima trakastu ručku od oboda (T. 6: 11), kao i još jedan vrč koji na ručki ima pravokutnik izveden tehnikom brazdastog urezivanja. Faza II egzistencije vučedolskog stanovništva u SZH.15 Svakako treba spomenuti da jedan ulomak oblikom, izradom i ukrasom liči na badenske primjerke (T. 6: 7). Materijal iz god. 1971. nalazi se u GMBj. 6. Mikleuška, Marie gradina Mikleuška se nalazi na Moslavačkoj gori, oko 20 km sjeverno od Kutine. Marić gradina nalazi se sjeverno od sela, na uzvisini od oko 300 m, a zapadno je od potoka Kamenjače. Sa zapadne strane je uspon vrlo strm, dok je lakši pristup s južne strane, putem koji vodi iz sela. Sjevernu i zapadnu stranu okružuje potok. Gradina je smještena usred prostora obraslog šumom. Najviši plato je prostran i pokriven travom, a površina mu je 84 X 33 m. S istočne strane, na terasi ispod platoa, nalazi se izvor vode. S južne strane uočljivo je uzvišenje okruženo jarkom, koje se nadovezuje na plato, dok se s jugozapadne strane platoa nalazi terasa polumjesečastog oblika (vel. 72 X 50 m), koja se nastavlja na uzvišenje s južne strane. Gradina izrazito dominira nad ostalim terenom. Na njoj je konstatiran kontinuitet života od neolita do latena (prilikom pregleda materijala nije zapažena tipična latenska keramika).16 God. 1964. tu je postavila nekoliko sondi D. Iveković. Samo sonda B i sonda C dale su vučedolski materijal. Sonda B nalazila se s jugoistočne strane gradine, veličina joj je 10 X 2 m. Humus je bio debeo 20 cm, ispod njega je crveno-crna zemlja izmiješana s keramikom, a na 80 cm nalazi se zdravica. Vučedolska keramika nalažena je na dubini od 40 do 80 cm. Prema D. Iveković tu je nađeno i nešto fragmenata badenske keramike, no nikakva keramika srodna badenskoj ne nalazi se u Muzeju Moslavine u Kutini (dalje: MMK). Očito se radi o kasnobrončanodobnim ili halštatskim drškama koje nadvisuju obod.17 Sonda C smještena je na sjevernom platou gradine, a veličina joj je bila 5 X 3 m. Obje sonde orijentirane su smjerom istok-zapad. D. Iveković za nalaze tvrdi da su isti kao u sondi B.18 U MMK čuva se oko 25 ulomaka prepoznatljivih vučedolskih posuda. Boja im je crveno-smeđa, siva i crvena. Faktura je bez ikakvih primjesa (izuzev ponegdje malo pijeska), gotovo sve posuđe je uglačano. Gotovo sve bikonične zdjele su ukrašene (T. 1: 1, 8). Od oblika još su prepoznatljive zaobljene zdjele (T. 1: 4, 10), terine (T. I: 3, 5), ukrašene kupe sa zadebljanim obodom (T. 1: 9), vrčevi s drškom od oboda (T. 1: 6-drška), kuglasti lonci bez vrata s metličastim ukrasom u donjemu dijelu i pseudodrškicom, te dvije posebno lijepo ukrašene i oblikovane amfore.19 Ukrašavanje je krupno, s velikim motivima, dubokim urezima, krupnim dubo-rezom i rovašenjem, tako da ornament djeluje masivno i teško. Tehnike ukrašavanja su: obično urezivanje (T. 1: 1—4, 6—10), obični i grubi krupni duborez (T. 1: 1, 4, 5, 8, 9), rovašenje (T. 1: 1—3), rijetko pravo brazdasto ubadanje (T. 1: 3, 10), okruglo žigosanje (T. 1: 5). Kod grubljega posuđa postoje tanki barbotin, metličasto prevlačenje i otisci nokta u traci i stijenki posuda. U GMBj čuva se jedna mala kupa sa zaravnjenim obodom, navodno također iz Mikleuške, a na njoj je ukras izveden običnim i brazdastim urezivanjem. Ornamentalni motivi su uglavnom smješteni u metopama i frizovima. To su: cikcak trake i linije u negativnoj i pozitivnoj izvedbi (T. 1: 1—3, 8—10), iscrtkani trokuti (T. 1: 4, 6, 10), ravne horizontalne i okomite linije (T. 1: 1, 3, 7, 9, 10), te geometrijski likovi za uokvirivanje motiva, uglavnom pravokutnici i rombovi (T. 1: 2, 3, 6). Amfore su ukrašene velikim X-motivima, romboidnom rozetom i cikcak linijom s trokutima.20 lim amforama vjerojatno pripada i ukrašena drška (T. 1: 2). Jedna drška je lasinjska ili lasinjoidna (T. 1: 7), što ima kronološku težinu, jer je motiv sličan stolisniku poznat na više mjesta u lasinjskom materijalu.21 Treba naglasiti da materijal s Marič gradine nije signiran ni inventiran po sondama (dio materijala nije uopće signiran), te ga se ne može razdijeliti. Očito bi na ovome važnom lokalitetu bilo potrebno reviziono iskapanje. Lokalitet treba datirati, kako je to već učinjeno, u B-2 stupanj vučedolske kulture,22 no nije sasvim jasno radi li se o završetku ili srednjoj fazi toga stupnja. Faza I vučedolske egzstencije u SZH. 7. Prnjarovac Gornji i Donji Prnjarovac nalaze se oko 10 km istočno od Ivanić-Grada. Ne zna se točno lokacija materijala koji se s oznakom »Prnjarovac kod Križa« čuva u MMK. Prnjarovac se smjestio na obroncima Moslavačke gore, no bližu nadmorsku visinu ne znamo. Postoji svega desetak ulomaka keramike: ulomak lonca s cilindričnim vratom i tankim barbotinom dolje, koji ima i trokutasto žigosanje (T. 2: 3); mali ulomak ukrašen nekakvim nejasnim geometrijskim motivom, s djelomično sačuvanom bijelom inkrustacijom, motiv je duboko urezan (T. 2: 4); vrčić s trakastom drškom koja polazi od oboda (T. 2: 1); obična vučedolska bikonična zdjela (T. 2: 2); ulomak s plastičnom trakom i otiskom prsta u njoj; mala bikonična zdjelica; ulomak zaobljene terine; jedno ravno dno, možda od šuplje noge kupe na nozi. Boja posuđa je siva, crvenkasta i sivo-smeđa. U fakturi se nalaze primjese pijeska i vrlo usitnjenoga kamena. Ulomak s urezanim ornamentom (T. 2: 4) ima i brazdasto ubadanje. Materijal općenito treba alribuirati kasnoj vučedolskoj kulturi, vremenu koje odgovara C stupnju —• fazi II vučedolske egzistencije u SZH. 8. Koprivnička Rijeka, Rudina I Gradinasti teren Rudina I nalazi se u šumi na istočnim obroncima Kalničkoga gorja, iznad sela Koprivnička Rijeka i riječice Koprivnice.23 Od središta Koprivnice teren je zračnom linijom udaljen 19 km jugozapadno. Najbliža izmjerena nadmorska visina iznosi 268 m. Rudina I dominira iznad okolnoga terena i kontrolira dolinu riječice Koprivnice prema istoku, a jedini lagani pristup moguć je od strane jugozapadnoga brijega (Rudina 11), gdje postoj blagi uspon i uža zemljana traka koja Sl. 1 Rudina I kod Koprivničke Rijeke — Rudina I near Koprivnička Rijeka povezuje ova dva brijega. Očito je da je to jedan prirodni gradinasti teren, kojemu su terase na istočnoj strani vjerojatno namjerno zaravnjene. Godine 1978. istraživanje su zajedno započeli Gradski muzej Križevci i Muzej grada Koprivnice.24 Tom prilikom otvorena je površina od 222 m2 u 7 sondi, te je otkriveno 11 objekata od kojih 4 nisu dovršena te godine. God. 1979. iskapanje je nastavio sam Muzej grada Koprivnice.25 U šumi se pretežno nalaze stara bukva, hrast i grab, što je olakšalo istraživanje, budući da su ostale prilično velike površine bez stabala, na koje smo postavili sonde. S druge strane, stalni problem predstavljale su žile stabala, jer ih je trebalo sjeći da bi se očistila površina sondi. Na nekim mjestima zbog takve situacije nismo mogli dobiti potpuno pouzdane obrise objekta (npr. sjeverni dio jame 8). God. 1979 otvorena je površina od 590 m2 na Rudini I. Na Rudini I postavljeno je 6 sondi, od čega tri sonde nisu dale rezultate, tj. objekte (sonde XII, XIII i XIV; 1978. god. bez objekata su bile sonde II, V i VI). Sonda IX postavljena je na jugozapadnom brijegu, gdje smo također otkrili jedan jamski objekt, koji je sadržavao vrlo uništenu i usitnjenu keramiku, te ne znamo kojoj kulturi pripada, ali opći izgled upućuje na grubu vučedolsku keramiku. Na žalost, do budućih istraživanja ostaje otvoreno pitanje odnosa između ta dva naselja. Sav materijal u Muzeju grada Koprivnice (dalje: MGKc). Na Rudini I je do danas otvorena površina od 812 m2, te konstatirano postojanje slijedećih objekata: ostaci nadzemne kuće 1, 19 jama i 10 ognjišta, te počeci tri nejasna objekta uz rubove sonde VIII (v. horizontalni plan). Svi objekti na centralnom i sjevernom dijelu Rudine I ukopani su ili postavljeni na žuti pijesak, koji na tim dijelovima Rudina I, horizontalni plan Sl. 2 Sonda Vili na Rudini I — Sondage Vili in Rudina I naselja dolazi odmah ispod sivoga šumskog humusa. Pijesak je ponegdje prekrivao u tankom nanosu otvor jama, što je očiti znak da je teren bio neravan, tj. da nije posebno dotjerivan i zaravnjen za radne ili stambene svrhe. Na zapadnoj padini uz kuću 1 (sonde IX i XIII) ispod humusa također se nalazi pijesak, ali pomiješan s glinom, dok se na istočnoj strani situacija mijenja od terase do terase: prva terasa (sonda VII) ima ispod humusa pijesak, druga terasa (sonda X) pijesak pomiješan sa žutom zemljom, a treća terasa (sonda XII) žutu tvrdu zemlju. Pijesak je na mnogim mjestima prošaran žilama vapnenca, a kamen vapnenac u prirodnom i djelomično dotjeranom obliku također se nalazi na lokalitetu. Zbog različitih situacija s podlogom na koju su dolazili objekti različita je i dubina (računajući od gornjega dijela recentnog šumskog humusa) na kojoj su ukopani objekti: ponegdje je to čak 50 cm (sonda X, zbog terasastog terena na koji je nanošena zemlja), a najčešće odmah ispod 10 do 20 cm humusa (npr. sonda IV). Te razlike, međutim, nisu izrazite, i ni u kom se slučaju ne može govoriti o višeslojnom ukapanju objekata: Rudina I predstavlja tipično jednoslojno naselje. U sondi I otkriveni su jama 1 i ognjište 1; u sondi III otkriveni su jama 2 i ognjište 2: u sondi IV otkriveni su ostaci nadzemne kuće 1, jama 3, jama 4, jama 5, te ognjište 3; u sondi VII otkriveni su jama 6, jama 7 i ognjište 4; u sondi VII otkriveni su jama 8. jama 12, jama 13, jama 14, jama 15, jama 16, jama 19, te ognjišta 8 i 9; u sondi IX otkrivene su jame 9, 10 i 17; u sondi X otkrivene su jame 11 i 18, te ognjišta 5, 6, 7 i 10. SI. 3 SZ dio sonde X na Rudini I — NW part of the sondage X in Rudina I Na središnjem platou nalazio se i centralni dio naselja, što se vrlo lako može uočiti već po rasporedu objekata na tom dijelu naselja. Tu se nalazi ostatak jedine nadzemne kuće, uz koju se nalaze otpadna jama 3, ognjište 3 i jama 5, a na padini ispod nje (nešto jugozapadnije) jama 9, jama 10 i jama 17, dok se također vrlo blizu, ali smještena bliže praznome centralnom prostoru, nalazi i jama 4, u kojoj su ritualno pokopane životinje (v. horizontalni plan naselja). Istočnije od jame 4 nalaze se jama 2 i ognjište 2, koji su još uvijek na centralnom prostoru. Premda južna strana toga prostora nije istražena, uočljiv je prazni prostor u blizini jame s goveđim skeletom (jama 4), na kojemu smo jedino pronašli nekoliko krhotina srednjovjekovne keramike izvan bilo kakvoga objekta. Za razliku od ovoga dijela naselja, dio koji ima vrlo blagi pad prema sjevernom jezičastom izdanku brijega, a koji je obuhvaćen sondama I i VIII, upravo vrvi različitim plićim i dubljim jamskim objektima, koji su na mjestima vrlo uočljivo grupirani (npr. jama 1, ognjište 1, jama 12, ognjište 8 i možda jama 13), te nameću pretpostavku obavljanja sličnoga ili istovrsnog posla, a možda i postojanja kratkotrajne nadstrešnice ili druge lagane konstrukcije (neke vrsti kolibe) iznad tih objekata. Nije isključeno da takvim pretpostavkama u prilog govore i vrlo brojni ostaci izgorenoga kućnog maza s otiscima šiblja i pruća, koji se nalaze vrlo uredno smješteni u pojedinim jamama ili ognjištima, a tek izuzetno i razbacani (možda kod naglo srušenih kolibica), kao npr. uz jamu 17 koja nije iskopana u cijelosti, te je ne možemo sasvim jasno interpretirati, premda se i uz nju može pretpostaviti jedno grupiranje objekata: vrlo plitka jama 9, jama 10, jama 17. is« 227 Sl. 4 Rudina I, ognjište 10 — Rudina I, hearth 10 Takvim pretpostavkama u prilog može govoriti i zanimljiv položaj objekata u sondi X, tj. u njezinu sjevernom dijelu: na zaravnjenoj terasi nalaze se ognjišta 6 i 7, razbacani maz uz ognjište 7, te jama 11; na padini brijega odmah iznad ovih objekata nalaze se ukopani u zemlju jama 18 i ognjište 10 (na kojemu je pronađen i jedan žrvanj, tri glinena roga, te tanki komadić lima). Takav raspored omogućava naslanjanje šatorasto-kolibaste konstrukcije na padinu. Međutim, posvemašnji nedostatak rupa za kolčeve-nosače krovne konstrukcije stvara ipak nedoumnicu (jedino su pronađene rupe od 4 kolca na podu kuće 1). Možda se tako dogodilo zbog pijeska u kojemu nakon truljenja i hodanja tanki kolčevi vjerojatno ne ostavljaju posebno uočljivi trag. Također je moguće da su neki od ovih objekata, naročito jame za otpatke i ognjišta, stajali na otvorenom prostoru, tj. da nisu bili natkriveni. To bi se prije svega moglo odnositi na ognjišta i jame koji stoje relativno zasebno, npr. jama 2 i jama 4, te ognjište 5. Debljina sloja s nalazima u pojedinim objektima, tj. sloja ispod humusa a negdje i tanjega sloja pijeska, različita je kod različitih objekata: u jami 1 taj sloj je oko 120 cm, na ognjištu 1 oko 65 cm, u jami 2 oko 115 cm, na ognjištu 2 oko 160 cm (uska i duboka jama je ispunjena mazom), u jami 3 oko 180 cm, na ognjištu 3 oko 60 cm, u jami 4 oko 180 cm, na ognjištu 4 oko 30 cm, u jami 5 oko 165 cm, na ognjištu 5 oko 40 cm, u jami 6 (istraženom dijelu) 70 cm, na ognjištu 6 oko 40 cm, u jami 7 različito (7-A: 20 cm, 7-B: 50 cm, 7-C: 25 cm; jama je duga 5,5 m), na ognjištu 7 oko 50 cm, u jami 8 oko 120 cm, na ognjištu 8 oko 50 cm, u jami 9 oko 40 cm, na ognjištu 9 oko 60 cm, u jami 10 oko 115 cm (figurica jelena na 87 cm), na ognjištu 10 oko 60 cm (komadić metala na 45 cm), u jami 11 oko 40 cm, u jami 12 oko 80 cm, u jami 13 oko 110 cm, u jami 14 oko 50 cm, u jami 15 oko 40 cm, u jami 16 oko 100 cm, u jami 17 različito (početak oko 20 cm, istočni dio oko 75 cm, južni dio oko 50 cm), u jami 18 oko 85 cm, u jami 19 oko 190 cm (kostur manje divlje svinje na 125 cm — si. 5). Najdublji objekti su jama 19, jama 3, jama 5 i jama 4. Ognjišta su uglavnom debljine oko 40 do 60 cm, a jedini veliki izuzetak je ognjište 2, zbog razloga koji su naprijed navedeni. Jamski objekti su vrlo različitih dubina, što je i razumljivo zbog različitih namjena. Najkraće su upotrebljavane, odnosno najpliće su jame 15, 11, 9, 14, te jama 7: njihove dubine kreću se od 20 do oko 50 cm, što sugerira zaključak o prilično kratkoj upotrebi. SI. 5 Rudina I, divlja svinja u jami 19 — Rudina I, wild boar in pit 19 Stambenih objekata ima vrlo malo, tj. gotovo da ih i nema. Za jamu 17 u sondi IX možemo s oprezom pretpostaviti jednu takvu funkciju, ali je to ipak nesigurno, budući da nije iskopana u cijelosti. Maz koji je ovdje razbacan vjerojatno potječe od srušene krovne konstrukcije. Kuća 1, prema raspoloživim podacima o njoj i objektima oko nje, predstavlja bogatu kuću za stanovanje. Sigurne nastambe su i jama 7 u sondi VII i jama 8 u sondi VIII. Jama 7 (horizontalni plan) postavljena je na prvoj istočnoj terasi. Sastoji se od tri dijela nejednake dubine: prvi dio je plići, drugi najdublji, a treći (7-C), u kojemu se nalazi i ognjište, ponovno je plići. Sektor 7-C odvojen je vjerojatno zbog funkcije (kućno ognjište) od sektora 7-B poslaganim kamenom. Jama 7 ukupno je dugačka 5,5 m i sigurno je imala neku vrst krova, premda pravih ostataka krovne konstrukcije nema. Zanimljivo je da vrlo blizu te jame stoji ognjište 4, premda u sektoru 7-C postoji jedna vrst ognjišta. Oba ognjišta su očito bila u upotrebi potpuno istovremeno, samo su bila namijenjena različitim potrebama. Ognjište na otvorenom bolje je služilo pečenju ubijenih životinja, dok je kućno ognjište bolje odgovaralo običnom kuhanju i pečenju, a imalo je i prednost da se nije gasilo zbog jake kiše, pošto je bilo pod krovom. U kakvoj su vezi s ovom jamom jama 6 i istočni prostor uz nju, na kome je pronađen razbacani izgoreni maz i keramika, danas ne možemo reći. Moguće je da neke posebne veze nisu imale. Jama 8 očito također predstavlja nekakvu nastambu. Uz njezin sjeverni rub, koji je zajedno s dijelom sjeverozapadnog i istočnoga ruba relativno nesiguran, budući da je žilje stabala jako rastreslo humus i onemogućilo točno praćenje, našli smo izgorenu (pougljenjenu) drvenu gredu približnoga smjera istok-zapad. Ova jama, za razliku od jame 7, nije smještena na zaravnjenom terasastom zemljištu, nego na padini. Istočno uz nju nalazi se sloj žute gline, dok je sama jama smještena na rastresitom pjeskovitom terenu. Najveća joj je dubina oko 120 cm, a približne dimenzije koje su se mogle utvrditi su 3.1 X 2,3 m. Greda na sjevernoj strani mogla je predstavljati neku vrst praga, ali isto tako može biti dio krovne konstrukcije. U drugom slučaju mogla je služiti kao jedan od okomito postavljenih stupova koji su označavali ulaz, a gornjim dijelom činio je podlogu ravnoj ili prije malo zakošenoj laganoj krovnoj konstrukciji, koja se južnim svojim dijelom mogla naslanjati ili na kratke stupiće ili direktno na pješčano tlo. Južni dio jame 8 ukopan je kotlasto, što indicira postojanje čvrstoga dijela iznad kupole. To bi mogao biti upravo južni dio krova, jer pijesak sam po sebi nije dovoljno čvrst da drži kupolastu konstrukciju. Gdje god je na lokalitetu primijenjena kupolasta konstrukcija (tj. kotlasta), uz gornje rubove jama nalazi se poslagani kamen, negdje u većoj, negdje u manjoj količini (npr. jama 5, ognjište 3 itd.). Kod jame 8 nema kamena, te bi njegovu funkciju mogao preuzeti južni završetak krova. Sa strane (bokova) mogao je također postojati pleter oblijepljen blatom, a možda su stajale i kože životinja, koje su vrlo vjerojatno i služile umjesto vrata. Naravno, također je moguće da je krov izgledao šatorasto, a tada bi greda stajala po sredini šatoraste konstrukcije kao sasvim pouzdan podupirač. Gornji dijelovi jame 19 i jame 13 sasvim su ispunjeni profiliranim kućnim mazom, koji vjerojatno potječe od zidne i krovne konstrukcije jame 8, pošto je za obje ove jame i inače očita funkcija jama za otpatke. Kao jama za otpatke služila je i jama 16. Sličnu funkciju je morala imati i jama 1. Jame 12, 14 i 15 služile su za neke radne procese: takav zaključak sugerira plitko ukapanje, manji broj nalaza, te specifičnost pojavljivanja nekih predmeta (žrvanj u jami 12 i u jami 19, blizu jame 14). Uz takve radne sektore obično se u blizini nalaze i ognjišta: uz jamu 12 su ognjišta 1, 8 i 9. Radnim jamama možemo imenovati jame 11 i 18 u sondi X, (uz jamu 18 je ognjište 10 na kojemu je također pronađen žrvanj), uz koje su također ognjišta, te jamu 9 u sondi IX, uz koju se nalazi otpadna jama 10. Na centralnom dijelu naselja jame 2 i 3 su sigurno služile za bacanje otpadaka, a nešto slično se može pretpostaviti i za jamu 5. Indikativno je da na tome dijelu naselja nema niti jednoga radnog prostora (tj. na istraženome dijelu od 177 m-). U sjevernim dijelovima sondi III i VI nalazi se prirodni krupniji kamen vapnenac. Međutim, sonda IV upravo je krcata neobrađenim i poluobrađenim kamenim blokovima koji okružuju s istočne strane jamu 3, ognjište 3 i jamu 5, a samim tim i kuću 1. te dolaze sa zapadne strane životinjskoga groba (jama 4), gdje su upotrijebljeni i uz grob i iznad životinjskih kostiju u jami (si. 6; si. 7/a). Nakon pregleda otkopanih objekata na Rudini I obradili smo statistički pronađeni materijal, tj. glavne odnose pojedinih vrsti nalaza. Svaki objekt je po broju i odnosu predmeta svojevrsni unikat, tj. nema jednake odnose među pojedinim vrstima posuđa, orudja i ostalih predmeta. Naravno, u istome vremenskom horizontu ipak postoje neke sličnosti u odnosima. Vrlo je veliki problem s usitnjenom keramikom jer se po njoj često ne vidi pripada li nekoj većoj posudi (tj. većim ulomcima) ili je ulomak dio neke druge posude. Osim toga, postoje ulomci istih posuda od kojih su jedni ponovno gorjeli i dobili posve drugu boju, a pri malo nepažljivijemu pregledu izgleda da se radi o dvije sasvim različite posude. Tako dolazimo do konstatacije da ne postoji 100 °/o objektivna i pouzdana statistika, nego samo ona koja se više ili manje približava realnosti. Također smatramo, pošto nema nikakve osnove za pretpostavku da je Rudina I višeslojno nalazište, da se niti jedna jama ne smije dijeliti prema slojevima prilikom pravljenja statistike. Koliko je to opasno najbolje pokazuje primjer provjere statistike jama u Starčevu: jama 5-A npr. ima posudu čiji fragmenti su se nalazili u različitim slojevima (rekonstrukcija br. 1 B. Korošca), na ukupnoj dubini 1,24 m.26 U nekoliko jama na Rudini I imamo sličan slučaj, što je dobar pokazatelj da je i ovdje potreban veliki oprez. SI. 6 Rudina I, jama 4 (životinjski grob) — Rudina I, pit 4 (the animal grave) Sl. 7 Koprivnička Rijeka, Rudina I: vertikalni profili (vertical profiles) — a jama (pit) 4; b ognjište (hearth) 5; c ognjište (hearth) 10; d jama (pit) 10; 1: crni šumski humus (black forest humus); 2: kamen (stone); 3: žuti pijesak (yellow sand); 4: sivo-žuti pijesak (grey-jellow sand); 5: smedjkasti pijesak (brownish sand); 6: žuti pijesak prošaran vapnom (yellow sand speckled with chalk); 7: tamna, pepeljasto-siva zemlja s mnogo pepela i keramike (dark, ash-grey earth with a lot of ashes and sherds)-, 8: maslinasto-siva nabijena zemlja (olive-grey compressed earth); 9: sivo-smeđa zemlja s tragovima čadji i maza (grey-brown earth with traces of soot); 10: crna i siva pepeljasta zemlja (black and grey earth with ashes); 11: crvena pečena zemlja (red burnt earth); 12: crveno-pepeljasta pješčena zemlja s nalazima (red-ashen sandy earth with finds); 13: žuto-siva sipka zemlja (yellow-grey light earth); 14: žuto-smeđa tvrda zemlja s nalazima (yellow-brown hard earth with finds) Kod statistike uzimali smo u obzir samo materijal iz pronađenih objekata, dok ostali nismo uzeli u obzir. Ukupno je iz god. 1978. i 1979. s Rudine I poznato 1070 predmeta. Na keramiku u užem smislu (posuđe) otpada 927 predmeta. Od toga je 566 primjeraka fine keramike, a 361 primjerak grube. Odnos gruboga i finoga posuđa je 1 : 1,5, tj. fino posuđe prevladava. Ovaj podatak treba uzimati oprezno, uzimajući u obzir keramičku cjelinu Rudine I, gdje zapravo pravoga finog posuđa ima vrlo malo i kompletan materijal više liči na prijelaznu keramiku nego na finu ili grubu. Grubo posuđe, tj. posuđe za svakodnevnu upotrebu, oblikovano je u pravilu, tj. u većini slučajeva, zadovoljavajuće dobro. U fakturi se nalaze pijesak i usitnjeni kamen kao primjese. Stijenke posuda su pretežno debele, ali su nalaženi i primjerci s tanjim strjenkama. Česta je crna jezgra u presjeku posuda. Barbotin nikada nije apliciran na gornji nego samo na donji dio posude, dok je kod pojedinih posuda postavljena plastična traka bez barbotina ispod nje. Kod lonaca s barbotinom u donjem dijelu, ponekad je uglačan cilindrični vrat. Boja posuđa je različita: crvena, oker, smeđa, siva. Siva se boja nalazi na manjemu dijelu gruboga posuđa nego prve tri boje. Od 361 primjerka određenim oblicima pripada 279 primjeraka grube keramike i kod razmatranja zastupljenosti oblika u obzir dolazi ovaj drugi broj. Vrsti grubog posuđa a) Lonci i lončići: Lonci s dvije drške (T. 7: 7), horizontalnim otiskom nokta ili prsta u stijenci posude ili plastičnoj traci te barbotiniranim trbuhom (79 = 28,3 %>); lonci s barbotini-ranim trbušnim dijelom (113 = 40,5 °/o —■ T. 17: 7; T. 17: 5); lonci i lončići bez barbotina (50 = 17,9 °/o), s plastičnom trakom ispod valovitog ili običnog oboda ili na bikoničnom trbuhu ponekad, ili sa žigosanjem (T. 7: 8; T. 13: 3, 7; T. 14: 7; T. 17: 5); lončići slični vrču (18 = 6,4 °/o), s barbotinom u trbušnom dijelu, ponekad preko barbotiniranog dijela imaju tupo urezivanje (T. 7: 1); vrč — lončić bez barbotina s drškom od oboda (2 kom.), na trbuhu ima kaotičke dublje ureze i plastičnu traku (T. 7: 11). Lonci i lončići s barbotiniranim trbuhom ukupno čine 75,2«/» oblika. b) Ostali oblici: Terinoidne duboke zdjele (4 = 1,4 %>), s barbotiniranim donjim dijelom (T. 11: 9); terinoidne duboke zdjele bez barbotina (3 = oko 1 %>), obično s plastičnim aplikacijama ili dugmetom u gornjem dijelu (T. 15: 5); minijaturne šalice i kupe (3 kom = oko 1 »/o — T. 7: 3, 4). Vrsti ukrašavanja Barbotin (228 = 63,4 Vo): obični barbotin (T. 7: 7; T. 13: 7; T. 17:), kanelirani barbotin (T. 11: 9). Metličasto prevlačenje barbotiniranog dijela (15 = 4,1 °/o). Otisci prsta i nokta u plastičnu traku ili stijenku (114 = 31,5 °/o ■—■ T. 13: 3; T. 14: 7; T. 15: 5). Žigosanje — okruglo, četvrtasto i trokutasto (18 = 4,9 °/o — T. 13: 7). Pojedinačne plastične aplikacije —- dugme, bradavica (11 = oko 3%> — T. 15: 5; T. 17: 5). Kaotični urezi (2 kom. — T. 7: 1,11). Napomena: kod izračunavanja odnosa ukrašavanja uzet je u obzir sav grubi materijal, t. j. 361 komad. Fino posuđe oblikovano je ponekad izuzetno dobro, ali kod većine primjeraka oblikovanje je nemarno ili nedovoljno pažljivo. Primjesa u fakturi je pijesak, no ponekad se nalazi i vrlo usitnjen kamen. Boja posuđa je pretežno crna, siva i smeđa, ali su zastupljene i posude oker i crvene boje. U presjeku posuda ponekad je vrlo uočljiva tamnija jezgra. Neukrašeno posuđe često ima uglačanu površinu s visokim sjajem (npr. bikonične zdjele, vrčevi i amfore s cilindričnim vratom). Apsolutnu prevlast u inventaru fine keramike ima neukrašeno posude. Od 566 primjeraka posuđa ukrašeno je 67, a neukrašeno 499 komada. Odnos ukrašenoga i neukrašenoga posuđa je 1 : 7,44, što znači da je ukrašenih primjeraka u finoj keramici 11,83 °/o. Najčešće su ukrašene bikonične zdjele (26 puta), zatim terine (14 puta) i vrčevi s drškom od oboda (8 puta; tu nije uračunato pet primjeraka vrčeva s barbotinom u trbušnom dijelu). Kupe i amfore ukrašene su rijetko, dok su amforice u pravilu ukrašene. Kod fine keramike oblici su prepoznatljivi u 439 slučajeva, te u izračunavanju međusobnih odnosa pojedinih oblika i postotaka zastupljenosti oblika upotrebljavamo taj broj nalaza. Vrsti finoga posuđa a) Bikonične zdjele — pretežno crne i sive boje (134 = 30,5 %) s uvučenim gornjim konusom (T. 8: 4; T. 11: 4; T. 14: 3, 4; T. 15: 2; T. 16: 7), sa slabije ili jače izvijenim obodom (T. 12: 2; T. 13: 1; T. 14: 5), s relativno okomitim gornjim konusom (T. 10: 3, 4, 6, 8, 11; T. 11: 5; T. 14: 2—5; T. 15: 2; T. 16: 1, 3, 7) i bikonične terinoidne zdjele s rebrastom drškom (T. 18: 5). b) Zaobljene zdjele (16 = 3,6%). c) Terine (39 = 8,8 %): klasične terine (T. 14: 8; T. 16: 2, 5, 8) i terinoidne dublje zdjele slične dubokoj kupi ili zaobljenoj zdjeli, ponekad imaju zadebljeni obod (T. 11: 2, 6; T. 13: 5). d) Kupe (16 = 3,6%): kupe na nozi (T. 10: 1), šuplja noga (T. 18: 31, sa zadebljanim obodom (T. 14: 1), sa zadebljanim obodom, koji je slabije ili jače uvučen (T. 15: 3). e) Male kupe i šalice (8 = 1,8 %): male kupe s izvučenim obodom (T. 12: 7), ostale male kupe i male šalice s drškom uz rub. f) Amfore i amforice (109 = 24,8%): amfore s cilindričnim vratom trbušaste ili s visokim ramenima, te s dvije glatke široke drške na trbuhu, neukrašene, čine apsolutnu većinu (T. 7: 9; T. 8: 15; T. 13: 4), s rebrastim drškicama čije srednje rebro završava dugme-tasto, rijetke su (T. 15: 4), amfore istoga tipa s jako izvijenim obodom (T. 17: 4) i amforice ili srednje velike amfore s cilindričnim vratom, rebrasto izvučenim, zaobljenim, ili bikoničnim trbuhom (T. 8: 1; T. 10: 10; T. 12: 6, 11, 12; T. 17: 6). Amforica ima ukupno devet komada. g) Vrčevi i vrčići s cilindričnim vratom, zaobljenim ili bikoničnim trbuhom i trakastom drškom od oboda do kraja vrata ili sredine trbuha (70 = 15,9 % -— T. 7: 5, 10, 12; T. 8: 2; T. 11: 3), vrč s dva roščića (imitacija ansa lunata) na obodu iznad drške (T. 15: 1), zdepasti vrčići s blago bikoničnim ili zaobljenim trbuhom (T. 7: 2; T. 8: 3; T. 12: 1, 8) i izduženi vrčići s bikoničnim, visoko podignutim trbuhom (T. 7: 6). h) Lonci i lončići (36 = 8,2 %) s različito postavljenim plastičnim trakama na vratnom i ramenom dijelu koji je nagnut unutra (T. 13: 2; T. 17: 2), s više ili manje cilindričnim vratom i s drškom uz obod, slično dubokim šalicama (T. 17: 7). i) Cilindrične flašice (9 = oko 2%); jedan primjerak ima rupice pri obodu, ostalo su ulomci donjih dijelova; ponekad imaju poliranu prevlaku (T. 10: 2). j) Cjedila (1 komad). Tehnike ukrašavanja Obično pliće i dublje urezivanje (47 = 70,1% — T. 7: 5; T. 8: 1; T. 10: 3, 4, 6—9, 11; T. 11: 1, 5, 7; T. 12: 3—6, 9, 11 ; T. 14: 2—6, 8; T. 15: 1, 2; T. 16: 1—7; T. 17: 3; T. 18: 2, 4), brazdasto urezivanje (25 = 37% — T. 10: 1, 10; T. 12: 8, 10, 12; T. 14: 1, 4; T. 16: 8; T. 17: 6; T. 18: 2), brazdasto urezivanje koje imitira otisak kotačića (T. 11: 4), duborez, često nepažljivo izveden (13 = 19,4% — T. 10: 9—11; T.ll: 5; T.12: 8, 10, 12; T.14: 2; T.15: 2; T. 16: 2; T. 17: 6), rovašenje (3 = 4,4% — T. 10: 3; T. 11: 1), žigosanje (3 = 4,4% — T. 10: 5; T. 11: 4; T. 13: 7), ubadanje (3 = 4,4 % — T. 11: 4; T. 14: 1), rebrenje drški (4 = 5,9 % — T. 8: 2; T. 18: 1, 5), otisci prsta i nokta u plastičnoj traci ili u stijenki posude (30 = 44,7% — T. 17: 1, 2), pojedine plastične aplikacije-dugme, bradavica, privjesci s dugmetom (10 = 14,9% — T. 17: 1, 5; T. 18: 1), barbotin u frbušnom dijelu posude (5 = 7,4%), metličasto prevlačenje trbuha (2 kom.). Ukrasni motivi javljaju se u devet osnovnih vrsti, često isprepleteni po nekoliko na istoj posudi. Izvedeni su gotovo isključivo urezivanjem, brazdastim urezivanjem, duborezom i rovašenjem — ako su centralni motivi, a žigosanjem, ubadanjem i duborezom — ako su porubni motivi. Osnovni motivi a) Cikcak motivi (34 = 50,6 %): horizontalne ili vertikalne cikcak linije (T. 7: 5; T. 9: 3, 4, 8; T. 10: 3; T. 11: 4; T. 12: 8, 11; T. 14: 2, 3, 4, 8; T. 16: 7), cikcak trake izvedene u pozitivu (T. 10: 1; T. 12: 6; T. 14: 1; T. 18: 4), cikcak trake izvedene u negativu (T. 7: 5; T. 8: 1; T. 10: 7; T. 12: 3, 6; T. 14: 8; T. 16: 7). b) Trokuti (17 = 25,2%): prazni trokuti (T. 10: 1; T. 14: 8) i trokuti ispunjeni crticama, mrežom ili ostalim motivima (T. 7: 5; T. 8: 1; T. 10: 7—9; T. 12: 4, 6; T. 15: 1; T. 16: 8; T. 17: 6). c) Ostali geometrijski likovi (17 = 25,2%) imaju gotovo isključivo namjenu uokvirivanja većih ili manjih osnovnih motiva; zastupljeni su romb, romboid, kvadrat, pravokutnik, meandar (T. 8: 1; T. 10: 4, 6, 8, 10; T. 11: 1, 5; T. 12: 8; T. 14: 2—4; T. 16: 2, 7). d) X-motiv (9 = 13,4%) javlja se rijetko samostalno, bilo u pozitivu ili negativu, obično je u traci, rombu ili kvadratu (T. 10: 4, 8—10; T. 12: 3; T. 16: 2; T. 17: 6). e) V-motiv (6 = 8,9%) u nizu, izveden trakama i samostalan, izveden urezivanjem (T. 10: 11; T. 17: 3, 6). f) Križ (5 = 7,4 %): veliki križ u pozitivu i mali križ (T. 16: 1, 2, 4). g) Šahovska ploča (1 kom) javlja se izvedena običnim urezivanjem i inkrustirana (T. 10: 7). h) Ljestvičaste trake (2 kom. — T. 15: 2; T. 17: 3). i) Samostalne vertikalne ili horizontalne linije (14 = 20,8 % — T. 12: 5; T. 16: 3). j) Ispunjene ravne trake (3 = 4,4%), horizontalne i vertikalne (T. 8: 1; T. 14: 5, 6). Porubni motivi javljaju se uz rubove osnovnih motiva i nemaju veliko značenje u vizuelnom efektu, osim ako nisu duborezni. Mogu se podijeliti na četiri osnovna porubma motiva: žigosane točkice (T. 11: 4), žigosani kvadratići (T. 12: 12), crtice —• kratki zarezi, izvedeni običnim zarezivanjem (T. 10: 8; T. 12: 9; T. 14: 3), mali trokuti izvedeni duboreznom tehnikom (T. 10: 9—11; T. 11: 5; T. 12: 8, 10; T. 14: 2; T. 15: 2; T. 16: 2; T. 17: 6). Ostali keramički nalazi na Rudini I Idoli. Ukupno ih je 19. Svi, izuzev jednoga falusoidnog primjerka, glineni su. Možemo ih podijeliti u nekoliko grupa: Životinjske figurice. Ukupno ih je 5 komada. Jedna figurica je nejasna, ali bi mogla prikazivati ježa ili ribu (T. 19: 11). Dvije figurice su zapravo samo mali i nejasni ulomci tijela. Vrlo je lijepa realistično oblikovana oštećena figurica jelena (T. 19: 12), dok za posljednju figuricu nismo sigurni predstavlja li ovcu ili svinju (T. 19: 8). Figurice su crvenkaste i oker boje sa sivim primjesama. Rogovi. Ukupno ih ima 9 komada. Cilindričnim rogovima pripada 7 primjeraka; tri roga pripadaju većim primjercima (T. 19: 2—4), a 4 manjim primjercima (T. 19: 1, 5). Dva primjerka su zakrivljena; jedino je jedan primjerak uglačan i crne boje (T. 19: 6, 9), no taj nije dovoljno pouzdan. Ostali primjerci su crvene, crveno-smeđe i oker boje. Falus se javlja u dvije varijante: jedan je glineni (T. 19: 7), a drugi kameni (T. 19: 13). Glineni falus ima rupicu kroz sredinu i crveno-smeđe je boje. Neodređena su tri ulomka figurica: jedan je amorfan, a druga dva su cilindrični ulomci; boja im je crvenkasta. Glineni utezi. Ukupno ih je 12. Boja im je crvena, crna, smeđa i siva; možemo ih podijeliti u nekoliko kategorija: Veliki cilindrični utezi ili grijalice zastupljeni su s dva primjerka; jedan je pravilno cilindričan (T. 9: 16), a drugi je pomalo nepravilna oblika, vjerojatno zbog upotrebe (T. 9: 19). Mali četvrtasto-okrugli utezi zastupljeni su samo jednim primjerkom. Srednje veliki bikonični utezi zastupljeni su sa sedam primjeraka; neki su spljoštenog izgleda (T. 9: 17), a drugi su izduženi (T. 9: 18). Malih bikoničnih utega ima dva komada. Koštano oružje i oruđe prema namjeni možemo također podijeliti u nekoliko kategorija. Neke kategorije su diskutabilne jer su neki primjerci izrađeni kao spoj dva ili čak tri oblika, dok za neke ne znamo čemu su mogli služiti. Ukupno je pronađen 31 primjerak koštanoga oruđa i oružja, od čega na sasvim neodređene ulomke otpada 4 komada, što znači da raspolažemo sa 27 predmeta. Sjekire-čekići (5 kom.) od donjega dijela roga ili paroška, obično kratki i široki primjerci sa zašiljenim donjim dijelom i širokom bazom; 3 imaju izbušenu veću rupu za nasad drške (T. 9: 1, 2). Nedovršene sjekire i bodeži od donjega dijela roga ili paroška (4 kom.), obično izduženi primjerci; rupa je naznačena i započeta, ali nije dovršena. Male sjekirice od zglobne kosti većih životinja (2 kom.); imaju rupu za dršku; vrlo su kratke. Budaci (3 kom.) su izrađivani od parožaka i donekle su izduženi, imaju manju rupu za nasad drške (T. 9: 4). Pravokutne motike ili slično oruđe (2 kom); izrađivane su od lopatične kosti većih životinja; imaju jednu ili dvije manje rupe, vjerojatno za vezanje šire drške (T. 9: 6). Trapezne motičice (2 kom.) s nedovoljno jasnom namjenom, izrađivane su od širih kostiju većih životinja i nemaju rupe (T. 9: 5). Koštana šila (3 kom.) od užih kostiju srednje velikih životinja, gornji dio je širi, donji zašiljen (T. 9: 10, 11). Igle s ušicom (2 kom.) izrađene su od rebrenih kostiju manjih životinja (T. 9: 8, 9). Izdužene strugalice (3 kom.) od raspolovljenih i dotjeranih širih kostiju, donji dio je zaobljen; nemaju rupe (T. 9: 7). Kameno oružje i oruđe također možemo prema namjeni podijeliti u nekoliko kategorija. Ukupno je pronađeno 80 primjeraka koji su mogli poslužiti čovjeku, no 40 komada predstavljaju jezgre, odbitke i pobliže posve neodredive komade, te stvarno raspolažemo sa 40 primjeraka oruđa i oružja. Nožići i veći noževi (18 kom.) čine većinu nalaza. Slabo su retuširani; malih primjeraka je 12, i većih 6 (T. 9: 14). Strugala po brojnosti dolaze odmah iza noževa i nožića (8 kom.); također su vrlo slabo retuširana (T. 9: 12, 13). Različiti šiljci (3 kom.); jedan primjerak je sličan ručnom klinu. Šilo, slabo retuširano (1 kom.). Sjekire-čekići manjih dimenzija (1 kom.); donji dio je zašiljen, gornji ravniji; rupa za nasad drške je u odnosu na predmet velika (T. 9: 15). Kamen za lov je ovalnog oblika, ima uokolo žlijeb od remena (1 kom). Donji dio žrvnja je većih dimenzija, po izgledu pravokutnik; u sredini je udubljen (4 kom.). Gornji dio žrvnja predstavljaju zapravo kugle kojima se trljalo zrnje, te su na mjestima istrošene (2 kom.). Kameni brusovi; nisu sasvim pouzdana dva kamna primjerka: jedan je malih dimenzija, uglačan i udubljen, smeđe boje, dok je drugi grublji ali također uglačan i donekle piramidalnog oblika (2 kom.). Ostaci životinja na Rudini I vrlo su brojni. Njihovu kompletnu analizu još nemamo, no dobili smo jednu uopćenu analizu koju su proveli M. Malez i V. Malez-Bačić iz JAZU u Zagrebu, tj. analizu koja zasad ne daje podatke o broju nalaza po objektima i o kompletnom materijalu, te o stupnju domesticiranosti, te ćemo se poslužiti tim djelomičnim i manjkavim podacima. Važno je napomenuti da je veći dio koštanoga materijala s kostima krupnijih životinja pronađen 1978. god., kada je istraživan centralni dio naselja, a manji dio koštanog materijala pronađen je 1979. god. na perifernim dijelovima naselja, na kojima je nasuprot tome pronađena vrlo velika količina različitih vrsti puževa. Ukupno je do danas ustanovljeno 11 životinjskih vrsti, od kojih na prave lovne životinje otpada 5 vrsti (dvije vrsti goveda, jelen, divlja svinja, lisica), na domaće životinje 2 vrsti (pas i ovca), na skupljačke životinje 2 vrsti (puževi i riječne školjke), na male životinje 1 vrst (tvor), 1 je nejasna (koza). Prema našim vizuelnim procjenama, koje ne moraju biti i precizne, najbrojnije vrsti su jelen, divlja svinja i puževi.27 9. Apatovac, Hum Hum je istaknuti brežuljak južno od Apatovca (petnaestak km sjeverno od Križevaca). Njemu nasuprot, sa zapadne strane današnje asfaltirane ceste, stoji Gradec, brijeg na kojemu također postoje prethistorijski arheološki nalazi. Hum je stjenoviti brijeg sa humusom, koji je na mjestima vrlo tanak, a mjestimično humusa i nema. Sl. 8 Hurrf kod Apatovca — Hum near Apatovac Na južnoj i zapadnoj strani je šuma, pri vrhu vinogradi i neobrađene njive. Prilaz je pogodan samo sa sjeverne strane. Učitelj Vjekoslav Dukić kopao je ovdje 1941. god., sam i s učenicima, što potvrđuju sjećanja mještana (I. Topolko Zvonarov i D. Vrbanec). Činjenica je ipak da je sve sonde postavljao oko središta brijega. Prema podacima S. Dimitrijevića, Dukić je naišao na dvije jame: jama 1 zapravo se sastojala od dvije manje jame koje djelomično ulaze jedna u drugu; duboka je 80 cm, maksimalni promjer joj je 120 cm, a, udubljena je u stijenu; jama 2 nalazila se na zapadnoj padini brijega, imala je kašikasti oblik, promjer joj je također 120 cm i djelomično je udubljena u stijenu. S. Dimitrijević navodi inventar jama: fragmenti grube i fine keramike, kameni i koštani artefakti. Vrlo stilizirani ženski idol potječe iz vinograda M. Crnčića--Rajzera.-8 J. Korošec, sudeći po profiliranome kućnom mazu, pretpostavlja postojanje velikih nadzemnih kuća.29 Probna mala sonda 1977. god. (vel. 3X1 m), koja je postavljena radi ispitivanja sačuvanosti sloja, bila je smještena na neobrađivanoj njivi Ivana Topolka Zvonarevog (istočna padina brijega). Tom prilikom smo saznali da je dio sloja (navodno 30—40 cm) skliznuo strminom u nizinu. U sondi smo našli ispreturani sloj zemlje koja je rigolirana za vinograd (do oko 50 cm), u kojemu se nailazi čak i na recentnu seljačku keramiku. Na 50 cm dubine naišli smo na sloj tvrdo nabijene i spaljene zemlje, debeo oko 25 cm, koji očito predstavlja gorenu podnicu nadzemne kuće. Ispod poda je sterilni sloj ilovače. U sondi je pronađen profilirani maz s otiscima šiblja, pruća i greda, dosta neobrađenog kamena, obrađenog kamenog oruđa, slabo obrađeni jelenji rog, te mnoštvo životinjskih kostiju za koje je dijelom teško utvrditi jesu li mogle služiti i kao alat.30 Dakle, s Huma kod Apatovca poznati su nam nalazi koji potječu s iskapanja Vjekoslava Dukića 1941. god. (nisu signirani), maloga probnog iskopa Z. Markoviča 1977. god., te nešto površinskih nalaza. Ovdje će svi nalazi biti tretirani zajedno, budući da manjkaju podaci o zatvorenim cjelinama. Hendikep za nas predstavlja Dukićevo odabiranje materijala, zbog kojega manjka jedan dio grube keramike. Taj nedostatak nadoknađen je djelomično nalazima iz male, ali vrlo bogate sonde 1977. god. Promatrajući oružje i oruđe dolazimo do konstatacije da je velika većina proizvoda te vrsti izrađena od kamena, a tek mali dio od kosti. U Gradskom muzeju Križevci (dalje: GMKr), gdje se čuva gotovo sav materijal s Huma, nalazi se 8 komada koštanog alata, a čak 104 artefakta kamenoga oružja i oruđa (od toga 29 otpada na sondu iz 1977. god.). Među kamenim materijalom ima dosta odbitaka i jezgri, što bi ukazivalo na izrađivanje tih predmeta na samom mjestu. Među koštanim materijalom zastupljena su šila, strugalice i udica s rupom i jednom kukom.31 Kameni materijal izrađen je od sivoga, sivo-zelenkastoga i smeđkastoga kamena, te uobičajenoga smeđeg i sivoga kamena. U GMKr postoji nekoliko kamenih ploča koje su vjerojatno služile kao neka vrst motike, sjekire-čekići s rupom za nasad (neki primjerci su nedovršeni), veći kalupasti klinovi, klinovi-šiljci, mali kalupasti klinovi koji su umetani u drvo za srp ili pilu, veći noževi, nožići, trokutne strelice, strugala, te prije spomenuti odbici i jezgre s tragovima okresivanja. Idoloplastika je na Humu zastupljena sa 6 glinenih primjeraka u GMKr i dva u Gradskom muzeju Bjelovar (GMBj). Tu su prije svega dvije fragmentirane plosnate ženske figurice: jedna slabo ukrašena i jedna neukrašena (T. 5: 2), obje vrlo stilizirane. Dvije životinjske figurice u GMKr predstavljaju manju sprasnu krmaču (T. 5: 4) i divlju svinju (T. 5: 3), a za treću, vrlo fragmentiranu, teško je pretpostaviti što predstavlja. Životinjska figurica iz GMBj predstavlja zeca ili ovcu (T. 5: 6). Osim životinjskih figurica na Humu je nađena i mala glinena imitacija utega ili sjekirice, koja se vjerojatno nosila oko vrata (primjerak u GMKr), te mali glineni kolut nejasne namjene (T. 5: 5), koji se nalazi u GMBj. J. Korošec za životinjske figurice misli da su domaće životinje, ali ne isključuje niti mogućnost da su divlje.32 Od keramičkih proizvoda osim posuđa na Humu je pronađen jedan plosnati uteg s izduženom cjevastom rupom na obje strane (kotač?), te jedna glinena žlica. Posuđe je izrađivano od pročišćene gline s primjesama pijeska. Koroščeva tvrdnja o velikom dijelu keramike koja u fakturi nema pijeska nije ispravna: takve keramike naprosto uopće nema na Humu. Jedino se razlikuju količine primjesa pijeska. Kod gruboga posuđa zamjetljive su i primjese usitnjenoga vapnenca i kamena. Keramiku možemo podijeliti na grubu i finu, dok je prijelaznu vrlo teško uočiti. Grubo posuđe je crveno-smeđe i sive boje. Od oblika su prepoznatljivi: posudica s izljevom (vjedro); lonci s barbotiniranom površinom trbuha i otiscima nokta ispod oboda (neki od ovih oblika mogli bi kod tročlane podjele predstavljati prijelaznu keramiku), ponekad s horizontalnim plastičnim lancem na trbuhu. Ukrašavanje gruboga posuđa izvedeno je naljepljivanjem niza plastičnih aplikacija (T. 4: 7), zadebljavanjem ruba posude, otiscima nokta ili prsta u plastičnom lancu ili u stijenku posude (T. 5: 11), te barbotinom (T. 5: 11) i barbotinom s metličastim prevlačenjem. F i m q posuđe pretežno je sive i crne boje, ali se nailazi i na oker, te crveno--smeđu boju. Od oblika su prepoznatljivi: bikonične zdjele (T. 3: 6, 9; T. 4: 5, 6, 8. 11; T. 5: 9. 13), zaobljene zdjele (T. 3: 10; T. 5: 10), trbušaste neukrašene amfore s cilindričnim vratom (T. 4: 5), veliki vrčevi s trakastom drškom od oboda do kraja vrata (T. 5: 1), kupe (vjerojatno na nozi) s recipijentom koji ima zadebljani ili zaravnjeni obod (T. 3: 1, 5; T. 4: 1), male kupe s kratkom punom nogom kojoj je na dnu urezan križ (T. S: 12), lončići (T. 4: 12), terine (T. 3: 2, 7), male terinice (T. 4: 14 ?), minijaturne cilindrične posude,33 bodrogkereszturoidni lonci s dvije ušice uz rub i trbušastim donjim dijelom (T. 4: 9), te ulomci za koje se s oprezom može pretpostaviti da su od cilindričnih flašastih posuda. Fino posuđe vrlo je često ukrašavano. Tehnike su slijedeće: obično urezivanje (T. 3: 1, 4, 7, 9, 10; T. 4: 1, 2, 4—6, 8, 13, 14; T. 5: 7, 8, 10, 13), duborez (T. 3: 1, 6; T. 5: 7, 8), rovašenje (T. 4: 4, 10), ubadanje (T. 4: 5, 6, 8) i žigosanje. Od grubljih načina ukrašavanja prisutni su: zarezivanje oboda (T. 4: 12), pojedinačne plastične aplikacije (T. 4: 7, 10), te otisci prsta ili nokta u traku (T. 4: 5). Motivi su obično raspoređeni u metope ili zone. Djelomično je i do danas sačuvana pretežno bijela inkrustacija, a zamijećena je i crvenkasto-smeđa. Motivi su slijedeći: X-motiv (T. 4: 2; T. 5: 7), jednostruki i višestruki križevi u pozitivu i negativu (T.5: 7, 9, 12), šahovska ploča (T. 3: 10; T. 5: 10), cikcak linije (T.3: 1, 2, 5, 6, 9; T. 4: 13; T. 5: 13), rovašeni ili iscrtkani trokuti (T.3: 3; T. 4: 1, 8, 10, 14), koncentrični krugovi--rozete (T. 5: 8), jednostruki i višestruki rombovi, meandri, jednostruki i višestruki pravokutnici za uokvirivanje motiva, V-motiv (T. 3: 8), ljestvičasti motivi (T. 4: 2), romboidi, kvadrati i trokuti s »očicama«, koji su dosta brojni (T. 4: 4, 6, 8), samostalne linije (T. 3: 7). Porubni motivi su točkasti (T. 4: 5), kapljičasti, trokutasti i mali rombični (T. 3: 6; T. 4: 10; T. 5: 7, 8). Ukras na finome posudu često djeluje poput sitnoga veza na tkanini (T.3: 2; T. 4: 5, 8, 11; T. 5: 7, 9, 10), ali ima i grubljih izvedbi (T. 3: 1, 6; T. 4: 10). Ukras kod bikoničnih zdjela redovito je izveden u gornjemu dijelu i obično počinje odmah ispod ruba ili čak na rubu posude (T. 3: 1, 3; T. 4: 1, 14; T. 5: 7, 9). Često su ukrašene drške (T. 3: 8; T. 4: 4), a također i obodi kupa, te ponekad noge malih kupa. Od oblika najviše su zastupljene bikonične zdjele, zatim kupe, terine i lonci. Najčešći motivi su cikcak, križevi, trokuti, X-motivi, te »očice« u različitim geometrijskim likovima. Najčešće upotrebljavane tehnike ukrašavanja su obično urezivanje i brazdasto urezivanje, a tek zatim duborez i rovašenje. Dva predmeta nalaze se u GMBj, a sav ostali materijal u GMKr. Nedovoljno pouzdani lokaliteti Na području SZH postoji i nekoliko lokaliteta za koje ne možemo biti sigurni da su vučedolski, ali materijal s tih lokaliteta je sličan nekim vučedolskim prepoznatljivim elementima. Ovdje ću navesti dva lokaliteta koja se možda mogu dovesti u vezu s vučedolskom kulturom. 1. Podravske Sesvete, Rakovka Podravske Sesvete nalaze se oko 18,5 km jugoistočno od Đurđevca. Na tresetištu Rakovka, istočno od sela, prilikom oranja jednoga dijela terena, prije petnaestak godina pronađeno je nekoliko prethistorijskih predmeta. Rekognosciranje terena 1979. god. nije bilo uspješno, budući da već dugo ondje nema nikakvih oranica. Ranije prikupljeni predmeti su slijedeći: tamno-zeleni klin, svijetlo-zeleni klin, sivo-zelena kugla, siva kugla s urezanim žlijebom za liko, dvije zelenkaste sjekire s rupom za nasad drške (sve gore nabrojano je kameni materijal), pečena glinena kugla bez rupe, te obrađeni jelenji rog. Postoji i jedan manji ovalni obrađeni kamen falusoidnog izgleda. Upravo taj falusoidni kamen, obrađeni jelenji rog, kamena kugla za lov (sa žlijebom) i kamene sjekire s rupom imaju analogije na kasnome vučedolskom lokalitetu Rudina I. Naravno, dok se ne prikupi keramički materijal ne može se pouzdano tvrditi da se radi o vučedolskom nalazištu. Materijal se nalazi u privatnoj zbirci Ž. Kovačiča u Podravskim Sesvetama.34 2. Orovački vinogradi Orovački vinogradi nalaze se oko 10 km istočno od Bjelovara. Z. Lovrenčević spominje zemunicu na zemljištu Ivana Prihode, gdje je 1955. god. V. Urh pronašao mnogo čitavih posuda, obrađenih jelenjih rogova i ugljevlja. Materijal je nabacan na put i utučen. Dio je nalaza navodno dospio u GMBj.35 Pregledavajući materijal u GMBj uočio sam da se na ovome lokalitetu miješa materijal iz nekoliko epoha (sopotska kultura, vjerojatno kultura žarnih polja itd.; dio materijala se ne može atributirati). U jednoj kutiji nalaze se dva jelenja roga sa zabilješkom »Ivan Prihoda 1959«, a među materijalom postoje lonci s barbotiniranim donjim dijelovima, sličnim onima s Rudine I, rubni ulomci lonaca s otscima prsta uz rub i si. To, međutim, nikako nije dovoljno da lokalitet pripišemo sa sigurnošću vučedolskoj kulturi. Metalni nalazi Dva metalna nalaza iz SZH mogla bi također pripadati krugu kasne vučedolske kulture. To su: bakrena trapezna sjekira iz Šoderice kod Koprivnice i bakrena sjekira s tuljcem za nasad drške iz Jazavice u Moslavini. 1. Bakrena plosnata sjekira trapeznog oblika dobavljena je 1953. god (I. Hero), a nađena je prilikom vađenja šljunka na Šoderici, današnjem izletištu i kupalištu (inv. br. 8 MGKc). Dimenzije su joj 18,6 (visina) X 6,0 (širina) X 1,0 (debljina). S. Kolar datirala je sjekiru u rano brončano doba,36 no moguća je i ranija datacija. Na najraniju dataciju ne bih se odlučivao, jer je sjekira nešto većih dimenzija. Analogija takvome obliku (češće manjih dimenzija) ima u krugu vučedolske kulture više.37 Time još uvijek nije dokazano da je sjekira zaista pripadala vučedolskom stanovništvu. Ostalih, preciznijih, podataka uz ovaj nalaz nema. 2. Bakrena sjekira s tuljcem za nasad drške iz Jazavice u Moslavini (inv. br. 9 MMK) nije također analizirana, te se ne znaju primjese. Dimenzije su joj: 14,7 (duljina) X 5,6 (najveća širina) X 2,9 (donji vanjski d otvora) X 3,8 (visina tuljca) X 1,9 (najveća debljina oštrice) X 0,2 cm (najmanja debljina oštrice). Sjekiru vjerojatno valja datirati u rano brončano doba (vjerojatno Reinecke Br A-l), jer također ima analogije u vučedolskim kalupima za izradu takvih sjekira na Debelom brdu kod Sarajeva i Ljubljanskom barju. Analogija međutim postoji i u kasnoeneolitskom vučedolskom sloju na vinkovačkoj Tržnici (Hotelu). Budući da je takvu sjekiru moglo nositi i stanovništvo neke od drugih kasnoeneolitskih ili ranobrončanodobnih kultura, moguća pripadnost ovoga nalaza vučedolskoj kulturi ostaje također otvoreno pitanje. Ovo prije svega vrijedi za nomadsko stanovništvo vrpčaste keramike, koje također pozna tu vrst sjekire,38 a čiji elementi su uočeni pomiješani s vučedolskima na Rudini I. OSVRT NA KRONOLOGIJU ENEOLITA U SJEVERNOJ HRVATSKOJ Kad se govori o kronologijskom položaju badenske i vučedolske kulture u sjevernoj Hrvatskoj, a samim tim ipak i u Karpatskoj kotlini, treba naglasiti da se mišljenja prilično razilaze. Smatramo da to pitanje, obzirom na postojanje nekoliko višeslojnih lokaliteta i lokaliteta na kojima postoji importirani materijal, danas više ne bi smjelo predstavljati toliki problem kakvim se još uvijek iskazuje u dijametralno suprotnim kronologij skim vrednovanjima istoga materijala. Stoga ću ponoviti svega nekoliko, po mojemu mišljenju, značajnih publiciranih momenata, koji će nam olakšati da sagledamo položaj vučedolske kulture uopće, a napose vučedolske kulture u SZH. Na vučedolskom Gradcu badenski slojevi dolaze ispod vučedolskih. Stariji badenski sloj ne sadrži kostolačku keramiku, mlađi je sadrži. U Vinkovcima je sloj trovrsne materijane kulture (Lasinja III, Bodrogkeresztur II i vjerojatno Salcutza IV-A), premda vrlo tanak, odmah ispod sloja s nalazima Vučedol B-2 tipa. Na lokalitetu Vis-Modran dva lasinjska stratuma nalaze se ispod sloja s kostolačkim nalazima, iz čega proizlazi (naročito uzimajući u obzir da je kostolačka jama u bloku II sadržavala i dvije vučedolske terine tipa Mitrovac-Belegiš) da je lasinjska kultura starija od kosto-lačke i vučedolske kulture, jednako kao što je to i badenska. Jama na lokalitetu Bebrina--Okukalj, uz badenske nalaze sadržavala je kostolačke nalaze i jedan importirani lasinjski primjerak. Iz toga se može zaključiti da je lasinjska kultura ne samo starija od kostolačke i rane vučedolske kulture, nego i istovremena s njima. U Ajdovskoj jami najraniji lasinjski horizonti nastavljaju se na alpsko-lendjelski horizont, a na Gomolavi badenski sloj također se nadovezuje na kasnoneolitski sloj (Prototisapolgar ili kasna Vinča). Iz ovih podataka slijedi zaključak o istoj ili vrlo sličnoj početnoj vremenskoj poziciji lasinjske i badenske kulture, tj. odmah na početku eneolita, iza horizonta Vinče D-2, Sopota III i kasnoga Lengyela (iako ne svih lendjelskih kasnih manifestacija). Lasinjski nalazi se u Vinkovcima susreću i u kasnijemu vučedolskom horizontu (vjerojatno Vučedol B-2), a isto tako nalazi Vučedola B (nije jasno je li to B-l ili B-2) pronađeni su u samoj Lasinji, u jami s nalazima Lasinje III. Marić-gradina kod Mikleuške, u sloju Vučedola B-2 ima lasinjoidnu dršku (T. 1: 7). Međutim, niti jedan lokalitet ne sadrži u neporemećenom, sigurnom, sloju nalaze koji se pouzdano mogu atributirati Lasinji III i Vučedolu C.39 Iz svega gore iznesenog proizlazi da su badenska i lasinjska kultura u svojim ranim i srednjim razvojnim fazama međusobno istovremene, da su starije od kostolačke, a samim tim i od rane vučedolske kulture. Isto tako su obje kulture u sjevernoj Hrvatskoj istovremene s kostolačkom i razvijenom vučedolskom kulturom. Lasinjska kultura je istovremena s Bodrogkereszturom II, te Vučedolom B-l i B-2. Međutim, u vrijeme nesumnjivo kasnih vučedolskih naselja (Vučedol C stupanj) lasinjska kultura ne egzistira, barem ne na teritoriju na kojem u to vrijeme egzistira vučedolska kultura, tj. ne egzistira na teritoriju na kojemu se razvijala od svoga nastanka do u treću razvojnu fazu: nema niti jednoga dokaza za takvu istovreme-nost. Lasinjska kultura svoj vijek na matičnom području završava u vrijeme Vučedola B-2. Vremenska pozicija Višnjica tipa Retz-Gajarv kulture u SZH ipak još nije dovoljno razjašnjena, ali možemo kao pretpostavku uzeti da je djelomice istovremena s lasinj-skom kulturom i da traje dokle i Lasinja, tj. prihvaćamo u tome novu postavku S. Dimi-trijevića, dakako, samo kao hipotezu, jer još ničim nije dokazana.40 SJEVEROZAPADNA HRVATSKA PRIJE DOLAZKA VUČEDOLSKE KULTURE Na podlozi kasne starčevačke kulture (Ždralovi, Stara Rača, Kaniška Iva)41 i Malo Korenovo tipa ili kulture u sklopu lineamo-trakastog kompleksa (Kaniška Iva, Tomašiča, Drljanovac, Dautan, Malo Korenovo, Budinšćina)42 nastavlja u SZH život srednja i kasna faza sopotske kulture, izražena u dva vida (Brezovljani-tip i klasična sopotska kultura; nejasan je materijal sa Seča, ali se čini da on više gravitira početnom eneolitu; lokaliteti: Gornji Brezovljani I, Orovački vinogradi, Letičani, Tkalec, Beketinec-Krč).43 Iz nje izrasta, u SZH, jednako kao i u Bosni, Sloveniji, Mađarskoj itd., djelovanjem badenske kulture na lokalni supstrat, lasinjska kultura.44 Do 1979. godine u SZH je zabilježeno ukupno 16 lasinjskih lokaliteta.45 Osim na ovim lokalitetima, keramika lasinjske kulture do danas je utvrđena i na slijedećim lokalitetima u SZH: Sirova 16 Arheološki vestnik 241 Katalena, Zvijerci, Voloderski bregi, Koprivnički Bregi-Seče, Gornji Brezovljani II, Lemeš Ravenski-Gradina.46 Ukupno su, dakle, iz SZH poznata 22 lasinjska lokaliteta. Razdiobu lasinjske kulture proveli su odvojeno autor ovoga rada i S. Dimitrijević.47 Premda postoje neke razlike u gledištima, treba naglasiti, da ono što vrijedi kao bitno za naš stupanj A, odgovara Dimitrijevićevim stupnjevima I i II-A, a ono što je u našoj podjeli označeno kao bitno za B stupanj odgovara Dimitrij evićevim stupnjevima II-B i III.48 Budući da je uvidom u materijal u muzejima i u terenske dnevnike S. Dimitrijević na temelju podataka s nekoliko višeslojnih lokaliteta i nepubliciranog materijala došao do razrađenije i preciznije podjele od naše, držim da nema prepreke da prihvatimo njegovu razdiobu, premda neke stupnjeve po toj podjeli ne smatram do kraja objašnjenima i obrazloženima.49 Rana lasinjska kultura (stupanj I) je u SZH zastupljena u Letičanima;50 stupanj II-A zastupljen je lokalitetima Velika Mlinska, Ždralovi, Cerje Novo-Draguševec in Cerje Tužno-Krč;51 stupanj II-B prisutan je na lokalitetima Beketinec-Imbralovec i Pavlovec;52 stupanj III zastupljen je nalazima iz Drljanovca (Gornja ograda; u GMBj stoji naziv: ograda Magulac), Grginca i Kutine (Čretes).53 Prema nekim našim zapažanjima i podacima, rana faza (je li to stupanj I ili II-A vrlo je teško reći, jer neke oštre distinkcije nisu vidljive) zastupljena je i na lokalitetima Koprivnički Bregi-Seče,54 a možda (premda zasad nesigurno) i na nalazištu Lemeš Ravenski-Gradina.56 Kasna faza (stupanj III) morala je u ovome kraju biti zastupljena na više lokaliteta, no to je već problem istraženosti, tj. nedostatak iskapanja, zbog čega je položaj nekih lokaliteta nejasan, premda postoji mogućnost da egzistiraju u završnoj fazi (Imbralovec kod Beketinca očito traje kroz dvije faze, II-B i III).56 Kasnoj fazi pripada i lokalitet Voloderski bregi kod Kutine.67 Na žalost, činjenica je da upravo završnu fazu lasinjske kulture u SZH premalo poznamo, a nije poznata ni u Sloveniji. To otežava preciznije sagledavanje slike materijalne i duhovne kulture ovoga kraja prije dolaska vučedolske kulture i njenoga zaposjedanja ovih prostora. Prema novim podacima s lokaliteta Vinkovci-Hotel (koji do danas nisu slikovno publicirani), nalazi Lasinje III, Salcutze IV i Bodrogkeresztura II dolaze izmiješani u sloju ispod sloja s nalazima Vučedol B-2 tipa.58 Držimo da ovaj podatak treba uzimati vrlo oprezno, jer je veliko pitanje radi li se ondje o početnim ili završnim fazama stupnjeva tih kultura, budući da je sloj izrazito tanak, što označava vrlo kratkotrajni boravak tih združenih nomada. Budući da se pojedinačni nalazi Lasinje III spominju i vrlo visoko na istome lokalitetu (dubina 160 cm u bloku 227; nije jasno o kojemu se stupnju vučedolske kulture tu radi, ali se može pretpostaviti da je to još uvijek B-2; sloj je bio debeo oko 4 metra),59 moramo kao realnu uzimati egzistenciju završne faze lasinjske kulture i tokom B-2 stupnja vučedolske kulture. Tome u prilog možda govori i spomenuta drška iz Mikleuške. Svoja naselja nosioci lasinjske kulture u SZH smještali su pretežno u brežuljkastim krajevima s visinama oko 120—200 m, što im je omogućavalo kombiniranje zemljoradnje i stočarstva. Naselja su uglavnom otvorenoga tipa i u pravilu jednoslojna. Većinom su u upotrebi jame, odnosno zemunice i poluzemunice (Ždralovi, Beketinec).60 Izrazitih znakova društvenoga raslojavanja još nema. Karakteristična lasinjska keramička fizionomija, koja je dijelom nastavak tradicija kasnih neolitskih kultura (sopotske, vinčanske, lendjelske, hvarske) s »dopunama« iz kruga pravih eneolitskih kultura (badenska, bodrogkereszturska, retz-gajarska itd.)61 sadrži slijedeće oblike posuda: bikonične zdjele s jezičastim aplikacijama, bikonične lonce i lončiće, vrčeve i vrčiće s drškom od oboda ili malo iznad oboda pa sve do prijeloma, te zdjele na šupljoj cilindričnoj nozi koja kasnije dobiva proširenje u gornjemu dijelu.62 U ukrašavanju se pretežno koristi ubadanje, žigosanje, obično i tupo urezivanje, a kod grube keramike otisak nokta i različite plastične aplikacije (od protoma do gredastih aplikacija). Motivi su različiti: od motiva »riblje kosti« (vertikalni cikcak), cikcak trake, trokutova, V-motiva, horizontalnih i vertikalnih traka, do girlandi i meandra.63 U ovoj kulturi zastupljene su i antropomorfne, muške i ženske, glinene figurice: stilizirana ženska figurica iz Novoselaca, te »adorant« i »statueta na stolici« iz Kiringrada.64 Vrlo je rijetka zoomorfna plastika.65 Kako je danas vidljivo, ova kultura koristi kameno oružje i oruđe, a tek u vrlo skromnom opsegu i koštano oruđe.60 Ukoliko se i dokaže prisustvo metalnih predmeta u naseljima kasnijih faza, to će najvjerojatnije biti import iz kruga vučedolske kulture. U vrijeme eneolita u SZH egzistira i Retz-Gajary kultura (tip Višnjica). Nalazi te materijalne kulture otkriveni su u dvije spilje u Hrvatskom Zagorju: Velika pećina kod Višnjice i Vindija kod Donje Voće.67 Nedovoljno jasnih elemenata ima i na lokalitetu Stare Plavnice-Starenice, no nije sigurno radi li se o gajarskom lokalitetu.68 Za ovaj tip Retz-Gajary kulture karakteristični su posebno slijedeći oblici gruboga posuđa: bombasti lonci s niskim ili izvučenim vratom, trbušasti lonci s ušicama koje počinju od oboda (slične onima u Bodrogkeresztur kulturi), terine i zdjele s ljevkastim vratom, vrčevi sa S-profilom. Grubo posuđe ukrašeno je tankim barbotiniranjem, plastičnim rebrastim trakama s otiscima vrha prsta, žigosanjem, plastičnim aplikacijama te glatkim rebrastim trakama. Kod finoga posuđa karakteristični su slijedeći oblici: niske šalice zaobljenoga profila s trakastom drškom, zdjele i zdjelice, trbušaste terine s niskim ljevkastim vratom i dvije ušice koje polaze od oboda. Fino posuđe ima vučedolski vizuelni efekt kod ukrašavanja, jer je na tamnoj podlozi (koja je ponekad polirana) i bijeli ukras. Od tehnika ukrašavanja pretežno se koristi brazdasto urezivanje, obično urezivanje, žigosanje i ubadanje, a rijetko duborez i rovašenje. Razdioba ornamenata je zonalna, a od različitih geometrijskih uzoraka koji se koriste posebno su omiljeni iscrtkani trokuti. Karakteristična je zvijezda na dnu posuda, izvedena klasično ili u negativu. Rijetke su girlande i polurozete.69 Oružje i oruđe, uz nekoliko koštanih izuzetaka, isključivo je kameno.70 Kod ovoga nomadskog stanovništva lov je igrao posebnu ulogu u ishrani, što je vidljivo po osteološkim ostacima iz Velike pećine kod Višnjice.71 Kako je to u današnjem stadiju istraživanja iskazano, na teritoriju SZH vučedolska kultura nailazi pri svome dolasku na lasinjska naselja, uz koja se nalaze i stočarska staništa ili privremena naselja plemena višnjičkog tipa Retz-Gajary kulture. Lokalni utjecaji koje je vučedolska populacija mogla na ovome terenu djelomice preuzeti ili ih sebi prilagoditi, morali su poteći iz ova dva izvora. Naravno, to ne znači da nije bilo i drugih utjecaja, sa strane, iz drugih regija: oni su postojali i zbog komuniciranja ili usputnih kontakata tadašnjih populacija moguće ih je jednim dijelom nazrijeti. PODJELA VUČEDOLSKE KULTURE Premda smo već naprijed operirali razvojnim fazama vučedolske kulture, moram posebno naglasiti da u osnovi prihvaćam podjelu na razvojne faze kakvu je iznio S. Dimitrijević, budući da je dobrim dijelom dokazana dokumentiranim iskapanjima na višeslojnim nalazištima. Ova podjela obuhvaća stupnjeve A, B-l, B-2 i C. Sa stupnjem C istovremeno je razdvajanje vučedolske kulture na lokalne regionalne manifestacije. Podjele ostalih autora, kao i njihova gledišta o vučedolskoj kulturi ovdje neću iznositi, 16* 243 budući da su u najnovije vrijeme predočene na jednome mjestu.72 Ovdje ću iznijeti osnovne karakteristike stupnjeva A, B-l i B-2 po razdiobi S. Dimitrijevića. Stupanj A zastupljen je na lokalitetima Belegiš—Šančine, Neštin—Kuluštra, Lovaš—Gradac i Mitrovac—Gradac. Rana vučedolska kultura stvara se i razvija na osnovama kostolačke kulture, te ima jaka kostolačka obilježja. Dominiraju zdjele kostolačkog tipa, ali se javljaju i klasične vučedolske zdjele, terine s tunelastom drškom na ramenu ili bez nje, te amfore s drškicama ispod oboda. Ukrašavanje je izvedeno pretežno brazdastim urezivanjem a zatim običnim urezivanjem i rovašenjem. Vrlo rijetko dolazi i žigosanje. Ukrasna zona ili traka smještena je preko ili iznad ramena, rijetko je prisutna i bordura ispod ruba posuda. Posebno su karakteristične negativne cikcak trake i »mini rozete«.73 Stupanj B-l zastupljen je na lokalitetima Vučedol—Gradac, Sarvaš (stariji vučedolski horizont), Gomolava, Borinci itd. U ovome stupnju postoji vrlo veliko grubo posuđe za zalihe (trbušasti lonci i trbušaste amfore), kod finoga posuđa karakteristične su klasične bikonične zdjele, terine, šalice, amfore itd. Javljaju se i niski trbušasti vrčevi S-profilacije, te lonci bez vrata i s vratom, obične kupe (tanjuri) i rijetko kupe na križastoj nozi. U ukrašavanju dominiraju duborez i rovašenje, dok je brazdasto urezivanje posve potisnuto. Ovo je vrijeme procvata arhitektonskog stila i metopa preko čitavih posuda. Uzorci su cikcak, trokuti, pravokutnici, X-motiv, šahovska ploča, rombovi u pravokutnicima, kružnice i rozete itd. Uz bijelu inkrustaciju javlja se i crvena.74 Stupanj B-2 zastupljen je na lokalitetima Sarvaš (mlađa vučedolska građevinska faza), Vinkovci-Hotel, te Zók u mađarskoj Baranji (starija vučedolska faza). Krajem ovoga stupnja i na prijelazu B-2 na C stupanj došlo je do prodora vučedolske kulture u udaljenije krajeve (zapadna Hrvatska, Slovenija, Bosna, Mađarska itd.). Od novih oblika posuđa u ovome horizontu nastupaju trbušaste amfore s cilindričnim vratom, pod konac ovoga stupnja i cilindrične flašice vinkovačkoga tipa, pojavljuju se izduženi vrčevi s trakastom drškom, ali meke profilacije, te kupe na niskoj nozi. Naročito su brojne kupe na križastoj nozi, a dolaze i kupe na cilindričnoj nozi, ponekad kao zvečka, te plitke četvrtaste zdjele na četiri čepaste nožice. Grubo je posuđe ukrašavano plastičnom trakom s otiscima vrha prsta na prijelazu vrata u rame, te barbotiniziranjem tijela posude. Često je i ukrašavanje grubog posuđa žigosanjem i urezivanjem. Fino posuđe upotrebljava pojačano rovašenje, a ponovno raste udio brazdastog urezivanja (ali preciznijega nego u A-stupnju) koje se primjenjuje na amforama s cilindričnim vratom i kupama na nozi. Dolazi i obično urezivanje i duborez. U motivima također dolazi do promjena: u prvi plan istupaju klasični križ i X-motiv (u terminologiji S. Dimitrijevića: svetoandrejski krst) u velikim dimenzijama na centralnom dijelu posude, često kupa na običnoj ili križastoj nozi (križ je ponekad u rozeti). Obje varijante su češće u negativnoj nego u pozitivnoj izvedbi. Posve nestaju pojedinačni i grupni žigosani ubodi. U ovome stupnju jače su izražene i vrlo su velike površine s bijelom inkrustacijom, a ukrasi s brazdastim urezivanjem su, nasuprot tome, vrlo precizni i »nježni«.75 Faze B-l i B-2 vrlo su bogate raznovrsnom idoloplastikom i kultnim posudicama (Vučedol-Gradac i Vinkovci-Hotel).76 Kasna vučedolska kultura se po S. Dimitrijeviću raspala na sedam regionalnih tipova: 1. slavonsko-srijemski ili stupanj C, 2. alpski tip (u terminologiji S. Dimitrijevića: slovenski tip), 3. zapadnobosanski tip (Hrustovača), 4. južnobosanski tip (Debelo brdo), 5. šumadijski tip (Đurđevo), 6. Makó-tip, 7. Nyirség-tip. U najnovije je vrijeme S. Dimitrijević u više navrata obrazložio te tipove na relativno zadovoljavajući način (Makó i Nyirség tipove je ranije vrlo iscrpno obradio N. Kalicz, a zapadnobosanski tip A. Benac), te držim da ih nije potrebno ovdje detaljno obrazlagati, osim ukoliko ih se direktno dotičemo.77 S obzirom na naš materijal iz SZH, treba napomenuti da »čisti« C stupanj (ili prijelaz B-2 na C), tj. slavonsko-srijemski tip vučedolske kulture, čak i kad uzmemo u obzir i novije korekcije, ipak ne poznajemo dovoljno iz slavonskoga i baranjskog materijala (svega nekoliko najkarakterističnijih oblika), te nam je pouzdano kompariranje vrlo otežano. Potrebno je obrazložiti zbog čega Dimitrijevićev termin slovenski tip vučedolske kulture ne prihvaćam, odnosno zbog čega mislim da nije pogodan za obilježavanje ove varijante kasne vučedolske kulture. Ovaj tip, prema S. Dimitrijeviću, rasprostranjen je u Sloveniji (Ljubljansko barje I i Ptuj), Austriji i s nekim elementima u SZH, pri čemu broj lokaliteta koji se nalaze izvan Slovenije premašuje poznate lokalitete u ovoj republici. Međutim, čak i da nije tako, sam termin označava etnički i državno Slovence i Sloveniju. Mislim da uopće nije potrebno naglašavati koliko je to nepogodno, budući da se vremenski nalazimo u razdoblju kada se tek formiraju plemena, i to plemena koja nikakvoga kontakta nemaju sa Slavenima. S druge strane, Ljubljansko barje je nesumnjivo centralni (i jedini sasvim pouzdani) lokalitet ove varijante, te ne bi uopće bilo problema oko oznake ovoga tipa terminom ljubljanski. Međutim, nakon horizonta kasne vučedolske kulture na Barju se formira ljubljanska kultura, koja je bitno drugačija od vučedolske. Premda i ljubljanska kultura ima dva regionalna tipa —- alpski i jadranski — trenutno ne vidim niti jedan pogodniji termin za oznaku Dimi-trijevićevoga slovenskog tipa nego — alpski tip kasne vučedolske kulture. Ovaj termin je isključivo geografski i ne može stvarati nikakve zabune. DOLAZAK VUČEDOLSKE KULTURE U SJEVEROZAPADNU HRVATSKU (faza I) Naprijed je prikazan razvoj eneolitskih kultura na području SZH prije dokazanih vučedolskih nalaza s ovoga područja. Još jednom valja naglasiti da je SZH jedno od matičnih područja lasinjske kulture i da ova kultura ima na ovome području potpuni, kontinuirani, razvoj od I. do kraja III. stupnja. Ukupno su poznata 22 lasinjska lokaliteta, što je prilično velik broj. Dio tih lokaliteta nalazi se na područjima na kojima se nalaze i vučedolski lokaliteti. Naročito je za nas važan stupanj III: lokaliteti toga stupnja postoje oko Kutine (Kutina-Čretes, Voloderski bregi), Bjelovara (Drljanovac, Grginac) i Križevaca (Beketinec-Imbralovec), dakle upravo na područjima gdje je kasnije najveća koncentracija vučedolskih nalazišta. Svi ovi lokaliteti imaju keramiku s ljestviča-stim trakama, girlandama i motiv bodljikave žice.78 Nalazi Lasinje III, Bodrogkeresztura II i Salcutze IV-A združeni se pojavljuju ispod horizonta Vučedola B-2 u Vinkovcima, no lasinjski se nalazi pojavljuju i u sloju, dok se vučedolski pojavljuju u jami u Lasinji. Očito je, dakle, da su, barem djelomice, vučedolska kultura B-2 stupnja i lasinjska kultura stupnja III, istovremene. Za Retz-Gajary kulturu tipa Višnjica je već rečeno da nije sasvim jasna kronološki, ali je djelomično istovremena s lasinjskom kulturom s kojom se u SZH pojavljuje i na istome prostoru. U najnovije vrijeme S. Dimitrijević se bavio društvenim raslojavanjem u okviru vučedolske kulture, te pitanjem razloga raseljavanja iz matičnog prostora.79 On smatra da se primamo vučedolsko stanovništvo bavilo zemljoradnjom i govedarskim stočarstvom, pomoću kojega je dobavljalo bakar za potrebe svoje metalurgije. Bitno nova kategorija u vučedolskoj kulturi jest lov, tj. lov na cervide. Masovni lov podrazumijeva izdvajanje lovačke »kaste« koja kasnije postaje militantnom. Uz izdvajanje te kaste autor spominje proizvodnju listolikih bodeža i bojnih sjekira. Ekspanzija je bila omogućena demografskom eksplozijom, formiranjem militantne jezgre, te prijelazom na »ratnu privredu« (vlastiti stočni fondovi koji ih prate u pohodima, te pljačka osvojenih područja). Populacijski rast bio je omogućen boljim načinom života i ishrane (meso), što je rezultiralo manjom smrtnošću. No, vrlo je bitna koncentracija vlasti u rukama rodovskih prvaka, što je omogućilo vertikalnu organizaciju rodovske hijerarhije, ali i horizontalnu koheziju plemenskih zajednica kakvu npr. nije poznavala niti jedna neolitska kulturna zajednica. Lovačka grupacija postaje privilegirana jezgra koja stječe izuzetni položaj (npr. grob kneževskog para u Vučedolu i tumul princepsa u Batajnici). Prema vučedolskom Gradcu (razlike megarona I i megarona II), autor zaključuje da se principatska i sakralna ovlaštenja iskazuju i privilegiranim položajem unutar naseobinskog kompleksa. Sve ove promjene u društvu su po Dimitrijeviću rezonanca raslojavanja u egejskom prostoru.80 Povod vučedolskim seobama autor traži u gibanjima u centralnobalkanskim i južnobalkanskim regionima, gdje počinju kretanja čiji odraz je vučedolski pokret iz slavonsko-srijemskog prostora »na sve četiri strane svijeta«, kako to kaže Dimitrijević.81 Što se tiče istočnog smjera seobe, napomenuo bih da je taj pravac očito gotovo posve izbjegnut, čemu bi mogli biti uzrokom prodori iz stepa.82 Što se tiče ostalih Dimitrijevićevih zaključaka o uzrocima seobe, mislim da ih se u cijelosti može prihvatiti. Vrlo je važno obilježje B-2 stupnja vučedolske kulture podvojenost u načinima ukrašavanja; s jedne strane rovašenje je radikalizirano, tj. izbacuju se velike površine, što djeluje gotovo grubo, s druge strane dolazi do snažnog oživljavanja brazdastog urezivanja, koje je usko i profinjenije nego u ranoj fazi.83 U ovome stupnju nastupaju novi oblici posuđa -— trbušaste amfore s cilindričnim vratom, izduženi vrčevi s cilindričnim vratom, ali još meke proflacije; kupe i kupe na nozi postaju jedan od vodećih oblika: krajem stupnja pojavljuju se cilindrične flašice. U motivima istupaju u prvi plan križevi i X-motiv, i to češće u negativnoj izvedbi.84 Pogledamo li sad naše nalaze iz Mikleuške (opis nalaza i nalazišta je naprijed) uočit ćemo mješavinu »teških« i »lakih« načina ukrašavanja, grubo rovašenje koje imitira duborez (T. 1: 1—3) i vrlo fino brazdasto ubadanje (T. 1: 4). Od karakterističnih oblika prisutne su amfore,85 izduženi vrčevi (T. 1: 6), kupe (T. 1: 9). Od motiva prevladava cikcak i trokuti, ali je prisutan X-motiv u pozitivu (T. 1: 6) i negativu.80 Sve ovo ukazuje da je lokalitet potrebno datirati u B-2 stupanj vučedolske kulture. Drška s lasinjoidnim ukrasom (T. 1: 7) nije izuzetak po motivu u lasinjskoj kulturi III. stupnja (Lasinja, Beketinec).87 Slično je, međutim, samo u motivu vertikalnih linija i niza zareza sa strane, dok je primjena motiva sasvim različita: naime, u lasinjskoj kulturi taj ornament nikada ne dolazi na trakastoj drški. Inače je donekle sličan motiv poznat i u vučedolskoj kulturi.88 Ovo potvrđuje dataciju Mikleuške s jedne strane, a govori i o trajanju III. stupnja Lasinje u vrijeme Vučedola B-2, s druge strane. Na ovaj način došli smo do datacije najstarije pojave vučedolske kulture u SZH: to je vrijeme B-2 stupnja vučedolske kulture i III. stupnja lasinjske. Postavlja se pitanje je li nalaz iz Draganluga u vezi s ovim kretanjem ili nije (nalaz je datiran u prijelaz B-2/C stupnja vučedolske kulture).80 Držimo da nije nužno pretpostaviti samo jedan val seobe: ili se u slučaju Draganluga i Mikleuške radi o dvjema seobama od kojih je Draganlug druga, ili je seoba bila ista, ali se dio stanovništva zadržao u kraju oko Draganluga ranije, te je ovaj lokalitet slijedeća razvojna faza. Postoji i mogućnost da je Draganlug jednostavno nastavak kontinuiranog vučedolskog razvoja na tome području (Mitrovac je rani stupanj). S područja Mikleuške i Moslavine jedan dio vučedolskog stanovništva je odselio putem uz Savu prema Alpama, drugi dio prema unutrašnjosti SZH, a treći dio putem Une i Sane u Zapadnu Bosnu, kako je to već pretpostavio Dimitrij evie.90 Koliko se dugo vučedolsko stanovništvo zadržalo u Moslavini ne možemo znati, ili, sudeći po Prnjarovcu, dio stanovništva je ostao i u fazi II na istome terenu. Na ovaj način iskazuje se Mikleuška vjerojatno kao prvo trajno vučedolsko naselje u SZH, a ne prolazno stanište. Vremenski fazu I trebamo ograničiti na drugu polovicu trajanja B-2 stupnja vučedolske kulture, tj. do početka C stupnja. Po umjereno niskoj kronologiji to bi bilo vrijeme između 1950 i 1900 god. p. n. e.91 STABILIZACIJA VUČEDOLSKOG STANOVNIŠTVA U SJEVEROZAPADNOJ HRVATSKOJ (faza II) U fazu II egzistencije vučedolskog stanovništva u SZH, sudeći po stilskim srodnostima, pripada slijedećih 6 lokaliteta: Pmjarovac, Babinac Severinski, Veliko Trojstvo— Stari brijeg, Letičani—Bukvik, Martinac, Apatovac—Hum. Veliku Barnu ovdje ne ubrajamo jer, osim uopćene atribucije, nije publiciran ni opisan niti jedan jedini nalaz, te se ne može sigurno reći radi li se o fazi I ili fazi II. Elementi za datiranje faze II a) Oblici posuda 1. Česta upotreba kupa i kupa na križastoj nozi.92 Kupe na kožastoj nozi (T. 5: 12) javljaju se u vučedolskoj kulturi i ranije, ali češće od stupnja B-2 dalje.93 Kupe sa zadebljanim i zaravnjenim obodom (T. 3: 1, 5; T. 4: 1) također se javljaju češće u B-2 stupnju vučedolske kulture,94 a naročito u C stupnju.95 Često stoje na punoj niskoj nozi. 2. Cilindrične flašice (T. 2: 7) prvi puta se u vučedolskoj kulturi pojavljuju pred sam kraj B-2 stupnja u Vinkovcima (jama 313 i jama 349).96 ali u vrlo malom broju. 3. Raščlanjeni i izduženi vrčevi, tj. vrčevi s cilindričnim vratom, trakastom drškom koja počinje ispod oboda ili od oboda, te zaobljenim ili bikoničnim trbuhom (T. 2: 1, 8, 11; T. 5: 1; T. 6: 11) javljaju se u neraščlanjenoj izvedbi prvi puta u B-l stupnju vučedolske kulture, a krajem B-2 stupnja javljaju se izduženi vrčevi ali još uvijek u mekoj profilaciji.07 4. Bodrogkereszturoidni lončići s ušicom uz rub (T. 4: 6), javljaju se samo u Apatovcu. Mogli su biti preuzeti od kasne lasinjske ili Retz-Gajary kulture.98 5. Trbušaste amfore s cilindričnim vratom (T. 4: 3; T. 6: 1, 5) također se pojavljuju u B-l stupnju vučedolske kulture, ali pretežno s bikoničnim trbuhom; u stupnju B-2 postaju trbušaste, a u kasnoj fazi imaju cilindrični vrat i vrlo veliki kuglasti trbuh.98 6. Lonci s cilindričnim vratom i barbotiniranim trbuhom (T. 2: 3; T. 5: 11) imaju velikih sličnosti s Makó i Nyirség tipovima kasne vučedolske kulture u Mađarskoj, no pojavljuju se u vučedolskoj kulturi i ranije.100 7. Bikonične zdjele javljaju se u vrlo velikom broju (T. 2: 2; T. 3: 6, 9; T. 4: 5, 6, 8, 11; T. 5: 13; T. 6: 2, 9), što znači da se nastavlja tradicija klasične vučedolske kulture,101 koju npr. nastavljaju zapadnobosanski tip, Makó i Nyirség, ovaj drugi naročito.102 Zanimljivo je da tu tradiciju ne nastavljaju alpski i slavonsko-srijemski tip.103 Što se posljednjega tiče, ne poznajemo ga ni izdaleka dovoljno i on će vjerojatno u svojemu repertoaru, među glavnim oblicima, zadržati i bikonične zdjele i amfore. b) Tehnike ukrašavanja Vodeće mjesto među tehnikama ukrašavanja dijele obično i brazdasto urezivanje, s neznatnom prevagom običnog urezivanja. Duborez je manje zastupljen ali još uvijek je uočljivo prisutan. Znatno se smanjila uloga rovašenja, ali se ono još javlja u zapaženom broju. U odnosu na tehnike B-2 stupnja u matičnom i baranjskom prostoru dogodila se velika promjena: vidno je smanjena uloga duboreza i rovašenja, što je također, uz motive, rezultiralo pojavom drugačijega vizuelnog efekta, koji je postao lakši, tanji i prozračniji. Nastavljen je, dakle, proces započet u fazi I u SZH (Mikleuška). Prema S. Dimitrijeviću, brazdasto urezivanje prevladava u slavonsko-srijemskom i alpskom tipu vučedolske kulture, ali je u oba tipa prisutno i obično urezivanje.104 Što se tiče običnoga urezivanja u alpskom tipu, ono je najviše prisutno upravo na Apatovcu, a ne na Barju. c) Motivi 1. Ogromnu većinu među motivima čine cikcak linije, te cikcak trake izvedene u pozitivu i negativu (T. 2: 6, 11; T. 3: 1, 2, 5, 6, 9; T. 4: 11, 13; T. 5: 13; T. 6: 1, 3, 7, 9, 10, 12, 13). Uz njih se javljaju vrlo često i trokuti (T. 2: 11; T. 3: 3; T. 4: 1, 8, 14; T. 6: 4). No, svi gore nabrojani motivi izvedeni su sitnije i djeluju manje »agresivno« nego u B-2 stupnju vučedolske kulture.105 Upravo su ovi motivi najkarakterističniji za slavonsko-srijemski tip.106 2. Vrlo se često, na nešto drugačiji način, primjenjuju motivi koji su se počeli često javljati u B-2 stupnju vučedolske kulture. To su, prije svega, križevi (T. 5: 7, 9, 12) i X-motivi (T. 4: 2; T. 5: 7; T. 6: 6), a pojavljuju se i rozete (T. 5: 8). Za alpski tip kasne vučedolske kulture posebno su karakteristične velike metope i rombovi sa X-motivom, rozete s velikim križem, motiv križa i trokutasti uzorci.107 d) Idoloplastika U fazi II idoloplastika je zastupljena samo u Apatovcu. Osim životinjskih, prisutne su i dvije plosnate ženske figurice od kojih je jedna ukrašena ali je slabije očuvana. Ženske figurice očito su odraz vučedolskih tradicija koje u fazi II još traju.108 Životinjske figurice (T. 5: 2—4, 6) prisutne su u mnogo većem broju nego u klasičnoj vučedolskoj kulturi, a i u kasnoj lasinj-skoj kulturi (Kiringrad) poznate su tek izuzetno.108 e) Oružje i oruđe Oružje i oruđe faze II poznato nam je također gotovo isključivo iz Apatovca. Koštano oružje i oruđe služi za obavljanje kućnih poslova, lova i ribolova i ima ga malo. Većinu čini kameno oružje i oruđe, koje je namijenjeno istim poslovima. Metal nije pronađen. Zaključci o fazi II Kako je iz naprijed iznesenih opisa faze II i posebno označenih elemenata za njezino datiranje vidljivo, moramo ovu fazu datirati kasnije od B-2 stupnja vučedolske kulture. Niti jedan lokalitet faze II nema pouzdane lasinjske nalaze ili komparacije, što najvjerojatnije znači da lasinjska kultura na ovome području više ne postoji, bilo da je njezino stanovništvo odselilo drugdje, bilo da je izgubilo kulturnu samosvojnost »utopivši se« u nadmoćnijoj kulturi došljaka. Datacija ove faze odgovara regionalnim tipovima kasne vučedolske kulture. Zbog nedovoljne učestalosti pojedinih oblika ne može se izjednačiti s vremenom početne vinkovačke kulture (još uvijek nisu u masovnoj upotrebi raščlanjeni vrčevi, amfore s cilindričnim vratom i velikim trbuhom, lonci s barbotiniranim i metličasto ukrašenim trbuhom, te cilindrične flašice).110 Zaključak: fazu II potrebno je datirati između kraja faze B-2 vučedolske kulture i početne faze vinkovačke kulture, tj. Reinecke Br A-l stupnja. Početnom dijelu faze II vjerojatno će, po mojemu opažanju, pripadati materijal iz Letičana, dok razvijenu fazu II predstavljaju Apatovac i Veliko Trojstvo. Sasvim je razumljivo da je potrebno još mnogo materijala da bi se dobila jasnija slika o toj fazi i njezinu trajanju. Kada se govori o »imenovanju«, tj. pribrajanju pojedinome od regionalnih tipova kasne vučedolske kulture, treba imati na umu da su osnovne karakteristike faze II naslijeđene i preuzete iz repertoara klasične vučedolske kulture, produžene u C stupanj, tj. slavonsko-srijemski tip (obično i brazdasto urezivanje; među motivima prevlast cikcak linija i traka u negativu i pozitivu, te trokuta; vodeći oblici su kupe na nozi i vrčevi, a vjerojatno i amfore i bikonične zdjele). Ostale karakteristike faze II (također vrčevi, amfore i kupe; brazdasto i obično urezivanje; trokuti, križevi, X-motiv, rozete) ukazuju na povezanost s alpskim tipom, bolje rečeno s vučedolskim horizontom Ljubljanskog barja (tzv. Ig I). Ljubljansko barje, čini se, bilo je naseljeno nedugo nakon Mikleuške, vrlo vjerojatno istim putem uz Savu. Ptuj, s kojim se stalno operira kao još jednim lokalitetom alpskog tipa u Sloveniji, pokazuje vrlo velike razlike u odnosu na oblike i ukrašavanje Iga I,111 a sigurno će se dati kulturno i vremenski razdijeliti u barem dvije faze (ima i elemenata donekle srodnih Jé viso vice kulturi: to, međutim, već izlazi iz okvira ovoga rada). Mogao je biti naseljen putem uz Dravu, zbog čega možda i postoje tolike razlike. Također držimo nepouzdanim pripisivanje dijela materijala iz Austrije alpskome tipu, budući da se raspolaže s vrlo malo materijala, koji često nema dovoljno karakterističnih elemenata za takvu atribuciju.112 E. Ruttkay izdvojila je u Donjoj Austriji nalazišta Makó tipa (Schwechat i Deutsch-Altenburg),113 pa nije isključeno da će i neki od ranije pripisivanih lokaliteta alpskome tipu pripadati krugu Makó tipa. Na žalost, kako danas izgleda, materijal istoga alpskoga tipa kasne vučedolske kulture poznajemo jedino s Ljubljanskog barja (horizont Ig I). Jasno je da se na području SZH susreću dva različita pristupa oblikovanju i ukrašavanju posuđa: jedan iz matičnog područja vučedolske kulture i jedan iz područja Ljubljanskog barja. Taj susret, to ispreplitanje, rezultiralo je nečim posebnim, tj. materijalom s osobinama i jednoga i drugoga područja. Obzirom da ne znamo kakvi će lokaliteti biti u budućnosti otkriveni u Hrvatskom Zagorju, Međimurju i Sloveniji, tj. s kakvim ćemo se materijalom susresti, možemo danas SZH promatrati kao prijelaznu zonu, što ona geografski jest. Zbog toga sav materijal faze II i faze III označavamo imenom slavonsko-alpski tip kasne vučedolske kulture. U sklopu toga tipa faza II označava rani razvojni stupanj (A), a faza III kasni razvojni stupanj (B). Obzirom na gore postavljene granice (kraj B-2 stupnja vučedolske — početak vinkovačke kulture) datiramo fazu II, prema umjereno niskoj kronologiji S. Dimitrijevića, između 1900 i 1850 godine p. n. e.114 ZAVRŠNI PERIOD VUČEDOLSKE SAMOSTALNOSTI U SJEVEROZAPADNOJ HRVATSKOJ (faza III) Faza III egzistencije vučedolskog stanovništva u SZH predstavlja posljednju etapu te egzistencije, a u sklopu slavonsko-alpskog mješovitog tipa njegov mlađi razvojni stupanj (B). Zasad jedini lokalitet ove faze jest Rudina I kod Koprivničke Rijeke. Elementi za datiranje faze III a) Oblici posuda 1. Među grubom keramikom javlja se vrlo veliki broj lonaca s kratkim cilindričnim vratom i barbotinom na trbuhu, često s metličastim prevlačeniem (T. 7: 7; T. 17: 5). Ovaj tip posude, naročito ako je brojan, ukazuje na povezanost s Reinecke Br A-l. Prisutan je npr. u materijalu vinkovačke kulture, Makó i Nyirség tipa, Csepel tipa, Nagyrév kulture itd.115 2. Raščlanjeni vrčevi i vrčići nastupaju u velikom broju (T. 7: 2, 5, 6, 10, 12; T. 8: 3; T. 11: 3; T. 12: 1, 8; T. 15: 1; T. 18: 1). Za njih vrijedi isto što je rečeno za vrčeve u fazi II, no mora se primijetiti da oni na Rudini I predstavljaju daljnju razvojnu kariku, jer je cilindrični vrat oštro odvojen od zaobljenoga ili bikoničnog trbuha. Sve drške počinju od oboda, a spuštaju se do kraja vrata ili prijeloma bikoničnog trbuha. Vrlo dobre analogije imaju u Ljubljanskom barju I, Somogyvär-tipu vinkovačke kulture, Csepel tipu, kasnoj vrpčasto-keramičkoj kulturi itd.116 3. Pojavljuje se vrlo veliki broj neukrašenih amfora s cilindričnim vratom i velikim zaobljenim trbuhom (T. 7: 9; T. 8: 5). O amforama s cilindričnim vratom i velikim trbuhom bilo je riječi kod datiranja faze IL I kod ovoga oblika treba napomenuti da se radi o razvijenijemu obliku nego se pojavljuje u fazi II, a javlja se i mnogo češće. Brojne su analogije: npr. Makó tip, vrpčasta-keramika, Somogyvär-tip, Csepel tip itd.117 4. Cilindrične flašice javljaju se u nešto većemu broju nego ranije (T. 10: 2), što je također dobar pokazatelj suvremenosti s ranobrončanodobnim kulturama. Cilindrične flašice prisutne su kontinuirano od završetka B-2 stupnja u regionalnim tipovima vučedolske kulture, te Somogyvär tipu, vinkovačkoj kulturi, Csepel tipu itd.118 5. Izrazito mali broj kupa i kupa na nozi ukazuje na vremensku udaljenost ne samo od B-2 stupnja, nego i od slavonskog i alpskog tipa vučedolske kulture. Potpuno nestaju križevi na nogama kupa na nozi. Javljaju se, međutim, kupe malih dimenzija, koje imitiraju vrpčasti ukras (T. 10: l).119 6. Grubi lončići s drškom (T. 7: 1, 11), duboke kupasto-terinoidne zdjele i lončići-šalice sa zaravnjenim obodom i drškom (T. 11: 2, 6, 8; T. 13: 5; T. 15: 5; T. 17: 7) također su česta pojava završnoeneolitskih i ranobrončanodobnih kultura. Lončiće s drškom susrećemo u vrpčastoj keramici, Makó i Ssepel tipu, te kulturama Wieselburg, Nagyrév i Hatvan.120 Ostale oblike susrećemo u Makó i Nyirség tipu, Oggau i Csepel tipu, te Mierzanowice-Košt’any i Hatvan kulturi.121 7. Prvi puta se javljaju duboke bikonične zdjele s rebrastom drškicom (T. 18: 5), oblik sasvim nepoznat ranije u vučedolskoj kulturi. Analogije ima u završnoeneolitskim i ranobrončanodobnim kulturama, kao npr. u Salgutza IV-fazi, Oggau i Csepel tipu, Nagyrév kulturi, Somogyvär tipu, Unterwölbling i Veterov tipu, Hatvan i Periamos kulturi, ranome brončanom dobu zapadne Srbije itd.122 8. Prvi puta se pojavljuju raščlanjeni vrčevi s rebrastom drškom koja seže do oboda, gdje ima tri plastična dugmeta na završetku rebara, a na donjemu dijelu drške ima tri privjeska s dugmetastim završecima (T. 18: 1). Identičan oblik u meni dostupnoj literaturi nisam mogao nigdje ustanoviti. Dugmetasti privjesci, međulim, prisutni su u sloju 1 lokaliteta Staré Zämky u Brno-Lišenu, koji odgovara djelomično fazi Jevišovice B i C-l (dva pri-vijeska),123 te na trbuhu jedne amfore iz Zlote, čiji je vrant ukrašen vrpčastim ornamentom, a spada u krug ranobrončanodobne Mierzanowice-Kost’any kulture.124 9. Javljaju se vrčevi s cilindričnim vratom i bikoničnim trbuhom, te dvije kvržice (pseudo--ansa lunata) na obodu iznad trakaste drške (T. 15: 1). Ovaj oblik je izuzetno rijedak, a javlja se uz vrpčasto-keramičke nalaze na lokalitetu Mala Černoc.125 10. Pojavljuju se lonci s valovitim obodom i horizontalnom plastičnom gredom s otiscima prsta ispod oboda (T. 13: 3; T. 14: 7), koji imaju analogije u vinkovačkoj kulturi.126 11. Pojava izvijenih oboda također je karakteristika koja povezuje fazu III s krugom završnoeneolitskih i ranobrončanodobnih kultura (T. 13: 1, 4; T. 17: 4; T. 12: 7). Takve obode nalazimo npr. u Makó tipu, Csepel tipu, Nagyrév kulturi, vinkovačkoj kulturi itd.127 12. Pojavljuju se rebraste drške drugačijega tipa nego u klasičnoj vučedolskoj kulturi (T. 8: 2; T. 15: 4; T. 18: 1, 5). Moguće je da su se razvile od širokih malih narebrenih drški kakve je vučedolska kultura poznavala ranije,128 ali su sada primijenjene na oblicima koji su oznaka izrazito kasne faze. Približne analogije nalazimo im u Sal?utza IV fazi (Pecica-Santul Mare, donji sloj; Baile Herculane itd.), Makó tipu, ranobrončanodobnom sloju Pod A kod Bugojna (zajedno s ranom licenskom keramikom), Jevišovice kulturi (Brno-Lišen, I. sloj), vrpčastoj-keramici itd.129 13. Vidljivo je i jako opadanje broja ukrašenoga posuđa u odnosu na fazu II, a samim time i u odnosu na klasičnu vučedolsku kulturu. Nemamo točne podatke o postotku ukrašenoga posuđa u prethodnim razdobljima vučedolske kulture, ali je broj ukrašenoga posuđa u vučedolskoj kulturi sigurno veći nego npr. u lasinjskoj kulturi.130 Opadanje postotka ukrašenoga posuđa jedna je od karakteristika ranoga brončanog doba.131 b) Tehnike ukrašavanja 1. Prevlast barbotina javlja se u gruboj keramici, kao što je naprijed rečeno. Barbotin se javlja, međutim, i na nekim oblicima fine keramike, ali dosta rijetko (vrčevi i amfore). Ponekad je na njemu prisutno metličasto prevlačenje. Barbotinirano posuđe je uočljivo i brojno u Makó tipu, Somogyvär tipu, Csepel tipu, razvijenoj Nagyrév kulturi itd., tj. kulturama koje pripadaju početku brončanog doba.132 Uz takav barbotin često se nalaze i otisci prsta u traci ili stijenki posude, također i u finoj keramici. 2. Pojavljuje se mnoštvo vertikalnih, kosih i girlandoidnih trakastih aplikacija na gornjim dijelovima amfora i lonaca (T. 13: 2; T. 15: 5; T. 17: 2). To je također jedna od karakteristika završno-eneolitskih i ranobrončanodobnih kultura. Znadu ih npr. ranobrončanodobna naselja u Bosni, Nyirség tip, Csepel tip, Jevišovice kultura, a i Ljubljansko barje.133 3. Česte su dugmetaste aplikacije na posudu (T. 15: 4, 5; T. 17: 1), što opet ukazuje na krug završnoeneolitskih i ranobrončanodobnih kultura: Makó tip, Nyirség tip, Lažn’any grupa, vinkovačka kultura itd.134 4. Javlja se i žigosana i brazdastim ubodima izvedena imitacija kotačića (T. 11: 4), što ukazuje na kontakte s nosiocima kulture zvonastih pehara.135 5. Obično urezivanje ima apsolutnu premoć, slijedi ga brazdasto urezivanje, dok duborez zaostaje. Rovašenje je gotovo posve napušteno. c) Motivi 1. Cikcak linije i trake izvedene u negativu i pozitivu dominantne su, a uz njih dolaze i trokuti. Još su relativno česti manji X-motivi i V-motivi, ali je motiv križa u opadanju. Motiv šahovske ploče, tradicionalni vučedolski motiv, jedva da se još javlja. I inače se stječe dojam da ukrašavanje nije više jako maštovito, već se vrlo pojednostavilo. 2. Posve nestaje motiv rozete, te motiv križa na nogama kupa. Oba ova motiva još su prisutna u fazi II, što je vrlo važan kronološki moment. Kronološki položaj kulture vrpčaste keramike i kulture zvonastih pehara Vrpčasta keramika, tj. njezini nosioci, stanovništvo porijeklom iz ruskih stepa (Grubengrabkultur, jamnaja kultura), prema M. Gimbutas, tek u četvrtoj razvojnoj fazi ekspanziraju prema zapadnoj i sjeverozapadnoj Evropi (to je druga ekspanzija, prva se dogodila u drugoj fazi!). Taj prodor datiran je na prijelaz 3. u 2. tisućljeće p. n. e. Prema Dimitrijeviću, koji govori o dva smjera ekspanzije, sudeći po broju primjeraka »panonski« smjer je izrazito slab, ali se javlja možda već u B-l stupnju vučedolske kulture, iako je zapravo karakterističan tek za kasnu fazu vučedolske kulture. Isti autor drži da je prodor stepskih elemenata s kojima je moguće dovesti u vezu Melk tip kupa na križastoj ili zvjezdastoj nozi, ukrašenih »falššnur«-ukrasom, mogao uslijediti oko 1800. god. p. n. e. ili oko toga datuma.130 N. Kalicz povezuje glinene minijaturne sjekire koje su se iz rumunjskih kultura, od Cucuteni A do Schneckenberg, proširile u Hatvan, s pojavom stepskog utjecaja.137 Kod nas se takve glinene sjekirice javljaju u fazi II na lokalitetima Apatovac i Letičani. Na nalazištu Barca u Slovačkoj nalazi vrpčaste keramike čine samostalni sloj između badenske i hatvanske kulture, a ulomci ukrašeni otiskom vrpce javljaju se i na nalazištima Nyirség tipa kasne vučedolske kulture.138 Prema mišljenju N. Kalicza prvi val iz stepa pojavljuje se u sjeveroistočnoj Mađarskoj u vrijeme kasne badenske kulture, gdje, nakon kratkog perioda samostalnosti, dolazi u doticaj s preostalim kasnim grupama badenske kulture. Na taj način uskoro susreću vučedolsko stanovništvo koje dolazi iz suprotnog smjera. Rezultat toga susreta nastanak je Nyirség i Makó tipa.139 Prema istome autoru početak jačih stepskih prodora prema zapadu pada u vrijeme propasti badenske kulture, tj. oko 1900. god. p. n. e. Vjerojatno je nakon toga bilo više valova te emigracije, ali ne nakon godine 1800., koja bi, prema tome, bila kraj stepskih migracija.140 Uspjeh prodora stepskih naroda vjerojatno je bio olakšan zbog upotrebe bakrenog i brončanog oružja (bojne sjekire s tuljcem za nasad i dugi bodeži), te poznavanjem konja (nije dokazano je li to tada već jahaći konj).141 U grobu iz Grosshöfleina u Austriji nađene su dvije posude vrpčaste keramike, licenska keramika, te skeleti odraslih životinja i njihova mladunčad.142 M. Buchvaldek smatra da se prva vrpčasta keramika u srednjoj Evropi pojvila oko 2100. godine, a propala u 19. stoljeću p. n. e. Također je značajno opažanje istoga autora o kontaktima vrpčaste keramike i kulture zvonastih pehara u njezinoj završnoj fazi.143 B. Novotny smatra da je u Slovačkoj pojava vučedolske kulture (tj. Makó tipa) istovremena s mlađom badenskom kulturom, a trajanje joj izjednačava s kulturom zvonastih pehara i vrpčastom keramikom.144 A. Točik smatra da je vučedolska kultura u Slovačkoj u svojoj mlađoj fazi utjecala na stariju fazu Nagyrév kulture koju on paralelizira s kulturom zvonastih pehara i vrpčastom keramikom.145 N. Kalicz smatra, međutim, da Makó tip nije istovremen s kulturom zvonastih pehara, nego je stariji od nje.149 J. Vladar smatra da su nosioci kulture zvonastih pehara bili u dobrim odnosima sa stanovništvom Kosihy-Čaka grupe (Makó tipa), te da su obogatili svoje tipove posuđa. Isti autor drži da treba u jugozapadnoj Slovačkoj očekivati pojavu više lokaliteta sa vrpčastom keramikom (zasad samo Skalica, u mlađoj fazi te kulture), budući da je njezin utjecaj na Makó tip očit. Tradicija vrpčastog ukrašavanja u istočnoj Slovačkoj održala se i na početku brončanog doba, što je dokazano inventarom starije faze Košt’any (Mierzanowice-Kost’any) grupe, u čijoj genezi je sudjelovala, osim Nyirség tipa vučedolske kulture, i kultura vrpčaste keramike.147 Mierzanowice-Kost’any, kultura rasprostranjena u Maloj Poljskoj i Slovačkoj, prema J. Machniku, ima niz dodirnih elemenata s kasnim eneolitom i ranim brončanim dobom u Slovačkoj i Mađarskoj. Ta kultura u repertoaru posuđa ima i izrazite vrpčaste elemente.148 E. Ruttkay drži da su oba nalazišta s vučedolskim nalazima u Aspernu u Donjoj Austriji mlađa od Baden-Ossarn grupe, tj. od kasne faze badenske kulture. Ista autorica svoj Mödling-Zöbing tip u okviru Jevišovice-kulture datira u stupanj neposredno prije Reinecke Br A-l stupnja, a kraj toga tipa povezuje s pojavom kulture zvonastih pehara.149 R. Kalicz-Schreiber drži da je Somogyvar-tip vinkovačke kulture u starijoj (kraćoj) fazi istovremen s Makó tipom, a u mlađoj (duljoj) fazi s Glockenbecher-Csepel grupom (tj. Csepel tipom, koji je mješavina zvonastopeharnih i ranih Nagyrév elemenata). Jama 20 na otoku Csepel sadrži nalaze keramike tipa zvonastih pehara, a među njima je i jedna cilindrična flašica Somogyvär tipa.150 Ista autorica uspostavila je kronologiju ranoga brončanog doba za okolicu Budimpešte: 1. Makó tip vučedolske kulture, 2. Glockenbecher-Csepel grupa rane Nagyrév kulture, te 3. klasična ili kasna Nagyrév kultura.151 Porijeklo licenske keramike neki autori traže u ljubljanskoj kulturi, što bi značilo da je njezin početak nešto kasniji nego početak ljubljanske kulture.152 Iz gore iznesenih podataka i mišljenja može se zaključiti slijedeće: 1. Stepski utjecaji možda se prvi puta javljaju već u vrijeme B-l stupnja vučedolske kulture. Stanovništvo ruskih stepa prvi puta se širi prema zapadu u svojoj drugoj razvojnoj fazi, ali jaka ekspanzija prema zapadnoj i sjeverozapadnoj Evropi počinje u vrijeme četvrte razvojne faze njihove kulture, oko 1900. god. p. n. e. ili nešto ranije, tj. oko početka kasne razvojne faze vučedolskoga kulturnoga kompleksa. 2. Nosioci kulture zvonastih pehara žive dijelom istovremeno s Makó tipom vučedolske kulture i Somogyvär tipom, a djelomice nadživljavaju Makó tip združeni s nosiocima rane faze Nagyrév kulture. Prvi se puta pojavljuju nakon ili pred kraj Jevišo-vice kulture i njezinoga Mödling-Zöbing tipa. 3. Kultura vrpčaste keramike i kasna faza kulture zvonastih pehara, te Makó tip i Nyirség tip vučedolske kulture djelomično su istovremeni. 4. Kultura vrpčaste keramike barem je djelomice istovremena s ranim fazama licensko-keramičke kulture i Mierzanowice-Kost’any kulture, te, imajući u vidu licensku kulturu i zvonaste pehare, sa starijim dijelom ljubljanske kulture. 5. U vrijeme kada se javlja Hatvan kultura, kultura vrpčaste keramike više ne egzistira kao samostalna pojava. Iz gornjih zaključaka moguće je postaviti i približnu donju granicu stepskog prodora, odnosno utjecaja vrpčaste keramike. To je vrijeme oko prijelaza Reinecke Br A-l na A-2, tj. oko 1750—1700 god. p. n. e. po umjereno niskoj kronologiji.153 Kultura zvonastih pehara otprilike je istovremena s kasnim regionalnim tipovima vučedolske kulture, ali živi dulje od njih zajedno s nosiocima rane faze Nagyrév kulture u tzv. Csepel tipu, koji je djelomično istovremen sa Somogyvär tipom vinkovačke kulture, za kojega još uvijek ne možemo precizirati donju granicu, premda se može pretpostaviti da egzistira kraće nego vinkovačka kultura u Slavoniji i Srijemu154. Zaključci o fazi III Već je kod zaključaka o fazi II napomenuto da faza II i III predstavljaju slavonsko--alpski tip, kasne vučedolske kulture. Kada govorimo o fazi III ne trebamo ispustiti iz vida činjenicu da idoloplastika ove faze više ne poznaje ljudske figurice, ali zato, kao i u fazi II dolazi vrlo veliki broj životinjskih figurica, a naročito su karakteristični neki novi elementi: to su prije svega rogovi različitih veličina, te falus. Ova dva oblika nikada se ranije ne javljaju u vučedolskoj kulturi, a nema ih ni u njenim regionalnim tipovima. Očito će se raditi o vrlo velikim sociološkim promjenama. Kameno i koštano oružje i oruđe u fazi III podjednako je zastupljeno (ako se apstrahiraju neodređeni kameni ulomci), ali namjena toga oruđa više nije ista, kao što je bio slučaj u fazi II. Izuzev kamene kugle za lov i možda kamene sjekire, ostali kameni oblici su izrazita oruđa, dok dobar dio koštanih primjeraka (naročito onih koji su izrađeni od jelenjih rogova i parožaka) predstavlja oružje namijenjeno lovu. Rezimirajući naprijed navedene zaključke i podatke dolazimo do slijedećih zaključaka o fazi III: 1. Rudina I mlađe je od svih naselja faze II, od koje je dijele mnoge bitne razlike. Stoga ona predstavlja narednu razvojnu fazu vučedolske egzistencije u SZH, tj. fazu III, a u slavonsko-alpskome tipu mlađi razvojni stupanj (B). 2. I nadalje su bikonične zdjele vodeći oblik, no sada su vrlo rijetko ukrašene, dok je ranije veći dio bio ukrašen. Vidljivo se povećao broj neukrašenih velikih amfora, vrčeva, lonaca s barbotinom i cilindričnih flašica, ali se smanjio broj kupa i kupa na nozi. Kupe na križastoj nozi sasvim nestaju. Na tradicionalno vučedolske oblike apliciraju se novi detalji koji mijenjaju oblik (lončići s jednom drškom, bikonične zdjele s drškom, vrčevi s pseudo-ansa lunatom iznad drške, vrčevi s rebrastom drškom i dugmetastim privjescima) ili dojam ukrasa (imitacija kotačića, vertikalne i girlando-idne plastične aplikacije, pročišćavanje i suženost urezanih ornamenata itd.). Sasvim nestaje motiv rozete, a motiv šahovske ploče jedva da se još javlja. Pojavljuju se izvijeni obodi na posudu, te dugmetaste plastične aplikacije. 3. Premda se ne mogu mimoići veze s tradicionalno vučedolskim oblicima i načinima ukrašavanja, te veze s fazom II, uočljive su veze s kulturnim elementima kojih u prethodnim fazama nema, ili su vrlo slabo uočljivi. Prije svega se to odnosi na vrlo izrazite posredne utjecaje kulture vrpčaste keramike. Nema niti jednoga posve pouzdanog elementa vrpčaste keramike (samo imitacija — T. 10: 1), ali se javljaju oblici koji dolaze u toj kulturi (vrčevi s pseudo-ansa lunatom na obodu i lončići s drškom). Također su prisutni utjecaji mode ukrašavanja zvonastih pehara, tj. ukrašavanja kotačićem. Vrpčasta keramika u repertoaru oblika, kao i kasna vučedolska kultura, pozna i raščlanjene vrčeve, te amfore s velikim trbuhom i cilindričnim vratom, kao i rebraste drške. Analogije posudama s dugmetastim plastičnim privjescima ukazuju na Jevišovice B i C-l fazu, te Mierzanowice-Košt’any kulturu. U drugom slučaju ponovo se susrećemo sa vrpčasto ornamentiranim elementima jer je amfora sa dugmetastim privjescima u vratnome dijelu ukrašena otiscima vrpce. Prilično je uočljiva i djelomična srodnost nekih elemenata faze III i Csepel tipa, te Somogyvär tipa vinkovačke kulture. Rebraste drške zaista su na neki način mogle nastaviti tradiciju započetu u ranim fazama vučedolske kulture, ali su ovdje primijenjene na oblicima koji su ranije bili zapostavljeni. Vrlo velik broj različitih vertikalnih, kosih, girlandoidnih i dugmetastih aplikacija u gornjim dijelovima posude još je jedan element koji udaljava fazu III od eneolitskog načina ukrašavanja i približava je shvaćanjima jedne nove mode i novoga pogleda na ukrašavanje, pa i na svijet oko sebe. 4. Potpuni nestanak ženskih figurica koje su, smatra se, simbolizirale plodnost, i njihova zamjena falusima, sakralnim rogovima, te većim brojem životinjskih figurica nego ranije, sigurno označava vrlo velike društvene promjene, koje su očito dobrim dijelom vezane uz lovačku privredu i nešto manje uz stočarstvo. Vrlo je malo vjerojatno da bi žena išla u lov: njoj ostaju poslovi oko naselja; time se automatski žena stavlja u (barem nešto) podređeniji položaj, budući da je najcjenjenija grana privređivanja upravo lov. Žrtvovanje životinja samo je još jedan dokaz naprijed rečenoga. 5. Faza III ima i znatnih srodnosti s ostalim regionalnim tipovima kasne vučedolske kulture, ali su te srodnosti postojale već i u fazi II. Neki od vrlo bitnih elemenata za raspoznavanje kasnih vučedolskih nalazišta i nalaza (kupe na križastoj nozi npr.), međutim, u fazi III potpuno nedostaju. Zbog toga treba sličnosti s ostalim regionalnim tipovima uzimati s vrlo velikom rezervom, jer su one normalan odraz prethodnoga razvoja. Faza III, bolje rečeno Rudina I, vremenski znači korak dalje od Ljubljanskog barja I, slavonskog tipa, Makó i Nyirség tipa vučedolske kulture. Osnovne karakteristike vučedolske kulture još su prisutne, ali je vidljiva već i početna faza transformacije u nešto što vučedolska kultura više nije. 6. Elementi vrpčaste keramike (nije sigurno, ali je možda moguće direktno pripisivanje tim elementima i ukrasa na našoj kupi na nozi — T. 10: 1) na područje SZH, ili, kako danas izgleda, na područje Podravine, Kalničkoga gorja i Bilogore, vjerojatno su doprli zajedno sa zvonastopeharnim elementima. Obzirom na naprijed postavljene analogije i zaključke, kao i na ranija zapažanja arheologa iz drugih sredina, utjecaj tih elemenata u fazi III s prilično velikom vjerojatnošću mogli bismo povezati s vremenom Csepel tipa, koji u sebi zadrži rane Nagyrév elemente i kasne elemente kulture zvonastih pehara, a istovremen je sa Somogyvär tipom vinkovačke kulture. Time se ne isključuju utjecaji ostalih istovremenih kultura, ili kultura koje su neposredno prije ovoga vremena završile svoj životni vijek, ali po svemu izgleda da su ove tri komponente najjače u prenošenju novih elemenata. Je li se u slučaju Rudine I radilo o kakvoj manjoj migraciji stanovništva neke od ovih triju kultura, teško je reći, naročito stoga jer su mnogi elementi mogli biti preuzeti od ostalih naroda i polunomada sasvim usputno ili kroz trgovačku razmjenu. Činjenica je da su strani elementi primijenjeni na vučedolskim oblicima, te se nameće zaključak da je vučedolsko stanovništvo još, unatoč velikim promjenama koje ga u ovoj fazi vode prema gubitku identiteta, sačuvalo osnovnu vučedolsku jezgru, premda se mora zamijetiti opadanje stvaralačke snage. 7. U fazi III nisu zamijećeni nikakvi klasični Nagyrév elementi, niti elementi Hatvan kulture, kao ni elementi licenske keramike. Zbog toga donju granicu faze III moramo postaviti prije pojave Hatvan kulture i licenske keramike, odnosno nakon egzistencije Csepel tipa, koji nije po trajnosti izjednačen s Nagyrév kulturom, nego čini njen stariji dio. 8. Rezimirajući naprijed izneseno, dolazimo do slijedećih zaključaka o početku i završetku faze III vučedolske egzistencije u SZH: faza III započinje svoje trajanje sredinom trajanja regionalnih tipova kasne vučedolske kulture i početkom vinkovačke kulture; ta faza, međutim, traje dulje od ostalih regionalnih tipova vučedolske kulture, te završava otprilike kao i Csepel tip. Prema umjereno niskoj kronologiji početak faze III padao bi u vrijeme oko 1850. godine p. n. e., tj. na početak Reinecke Br A-l, a završetak oko vremena završetka Csepel tipa, tj. oko 1770. godine p. n. e.155 Kako se danas čini, Rudina I predstavlja mlađi dio te faze, tj. trebalo bi je datirati oko 1800. godine i nešto niže, dok stariji dio te faze zapravo još nedostaje. NAČIN I SPECIFIČNOSTI ŽIVOTA VUČEDOLSKOG STANOVNIŠTVA U SJEVEROZAPADNOJ HRVATSKOJ (faza I—III) a) Naselja Sva vučedolska naselja u SZH, o kojima imamo makar približne podatke o položaju, smještena su na izrazito brežuljkaste terene (od 140 do oko 300 m nadmorske visine), koji su mogli poslužiti i obrani, tj. već imaju izvjesni gradinski karakter. To je slučaj s Mikleuškom (posebno zanimljivo, jer se radi o fazi dolaska na ovaj teritorij!), Martincem, Velikim Trojstvom, Apatovcem (faza stabilizacije na području SZH), a svakako i Rudinom I (završna faza egzistencije na ovome području). I ostali lokaliteti (Velika Barna, Babinac, Letičani, Prnjarovac) nalaze se na brežuljkastim terenima, ali o njima nemamo preciznijih podataka. Očito je da period nesigurnoga vremena vučedolskom stanovništvu nije prošao sve do kraja njegove egzistencije u SZH. Permanentno je postojala potreba obrane i mogućnost napada od strane ostalih nomadskih i polunomadskih plemena, te je trebalo birati pogodne položaje za naselja. Pouzdanih naseobinskih elemenata o životu unutar naselja imamo vrlo malo. Na Marić-gradini nije ustanovljeno postojanje objekata, no to je uvjetovano i malom površinom koja je istražena. U šumi Bukvik kod Letičana otkrivena je poluzemunica oktogonalnog oblika, promjera 2 m, s rupama od kolčeva na periferiji jame. Lovrenče-vić spominje i na Starome brijegu kod Velikog Trojstva postojanje nekoliko zemunica. Na Humu kod Apatovca Dukić je naišao na dvije jame promjera 120 cm: najvjerojatnije se radi o jamama za otpatke. Na istome lokalitetu 1977. god. naišli smo na izgorenu podnicu nadzemne kuće. Najzad, na Rudini I pronađeni su: podnica jedne nadzemne kuće s rupama od kolčeva, dvije stambene jame (jama 7 i jama 8), jedan životinjski grob (jama 4), deset ognjišta, osam jama za otpatke (jame 1—3, 5, 10, 13, 16, 19), te šest jama za rad u toku dana (jame 9, 11, 12, 14, 15, 18), dok dva djelomično istražena objekta (jame 6 i 17) zasad ostavljamo izvan atribuiranih objekata. Ako pažljivije pogledamo objekte na centralnom prostoru, uočit ćemo vrlo veliku povezanost između kuće 1, jama 3 i 5, te ognjišta 3. I jama 4 zapravo se nalazi vrlo blizu ovih objekata. Jama 3 i jama 5 su dvije najbogatije jame na naselju. Ova četiri objekta zajedno (kuća 1 i njezini popratni objekti) imaju 281 primjerak keramike, što iznosi 30,3 % ili 1 :3,2 od ukupne količine keramike na cijelome istraženome dijelu Rudine I. Udio ova četiri objekta u ukupnom broju pronađenih objekata je, međutim, samo 1:7,5 ili 13,3 %>. Na ta četiri objekta otpadaju samo dva utega, ali zato čak sedam od ukupno 19 idola, te najveći dio koštanoga i kamenog oružja i oruđa (17 : 31 u primjercima koštanog i 19 : 80 u primjercima kamenog oružja i oruđa, zajedno s neodređenim primjercima; kod određenih primjeraka udio je još veći). Nema nikakve sumnje da kuća 1 i njezini popratni objekti predstavljaju jedan izuzetno bogati dio naselja. Nemamo kompletne osteološke pokazatelje, ali je uočljivo da su u ovim objektima pronađene kosti domesticiranoga psa, kratkorogoga goveda, divlje svinje, balkanske koze i jelena. Na ovome dijelu naselja nema puževa, niti riječnih školjki. Puževi su masovno nalaženi na perifernim dijelovima naselja. Također je na ovome dijelu naselja uočljiva najveća količina kamenih gromada i blokova (v. horizontalni plan). Rezimiramo li gore navedeno, možemo zaključiti da je vučedolsko stanovništvo u SZH, za razliku od Slavonije, za potrebe običnoga pripadnika roda i plemena gradilo zemunice i poluzemunice. Nadzemne kuće su rijetkost: na Humu ne znamo položaj nadzemne kuće u odnosu na ostale postojeće objekte, ali na Rudini I nadzemna kuća je samo jedna, zauzima centralni prostor, i nema radnih objekata u blizini. Sve to upućuje na zaključak o rodovskom (lovačko-vojnom) starješini (princepsu) s jasno izdvojenim položajem: društveno raslojavanje je već sasvim očito. Obični pripadnici roda imali su i niz manjih prostora za rad. Naravno, to ne znači da rodovski prvak u to vrijeme nije ništa radio, ali njegov posao je bio drugoga kova: sudeći po nalazima s centralnog dijela Rudine I, to je bio lov i poslovi u vezi s lovom, te kultom. Možda je rodovski prvak ujedno obavljao funkciju vrača ili svećenika. Vučedolsko stanovništvo je u slavonsko-srijemskom prostoru gradilo nadzemne kuće u većemu broju. Nasuprot tome, u SZH je lasinjsko stanovništvo, prema dosadadašnjim podacima, gradilo isključivo zemunice i poluzemunice. Nadzemnih kuća u lasinjskom prostoru nema. Ako je išta vučedolska kultura u SZH preuzela od stanovništva koje je prije nje nastanjivalo ovo područje, tada je to način stanovanja. Budući da je to stvarno korak natrag u kulturi stanovanja, teško je ustanoviti zbog čega je preuzet ovaj oblik gradnje. Razlog može biti u jednostavnijemu načinu gradnje, ali i u prisvajanju privilegija stanovanja u nadzemnoj kući od strane rodovskoga plemstva. b) Privreda i prehrana Podataka o načinu svakodnevnog života, tj. privređivanja, vučedolskog stanovništva u SZH imamo vrlo malo. Lovrenčević spominje nalaze oruđa od jelenjih rogova i kremena u Velikom Trojstvu. U Letičanima je nađena pločasta kamena motika. U Apatovcu je pronađeno 8 koštanih alatki (šila, strugalice, udica), te 104 ulomka kamenog oruđa i oružja (motike, sjekire-čekići s rupom za nasad drške, kalupasti klinovi, mali klinovi za srp ili pilu, noževi, strugala, trokutne strelice). Glinene životinjske figurice iz Apatovca prikazuju sprasnu krmaču, divlju svinju i možda ovcu Iz ovih podataka možemo zaključiti da se, osim uobičajene kućne radinosti (izrada oruđa i oružja, lončarstvo, tkanje, pravljenje odjeće i obuće), vučedolsko stanovinštvo u fazi II bavilo stočarstvom, lovom, zemljoradnjom i ribolovom. Kosti pronađene 1977. god. u Apatovcu nisu analizirane. Na Rudini I našli smo mnoštvo oružja i oruđa od jelenjih rogova i parožaka, te od lopatičnih, rebrenih i drugih kostiju (sjekire-čekići, budaci, motike, šila, igle, strugalice), kameno oruđe (sjekira-čekić, žrvnjevi, kamen za lov, nožići, strugala), mnoštvo kostiju divljih životinja (jelen, bos primigenius, kratkonogo govedo, balkanska koza, divlja svinja, tvor), nešto izrazito domaćih životinja (ovca i pas), mnoštvo kućica raznovrsnih puževa, nešto ljuštura riječnih školjki; pronađeno je i jedno cjedilo. Među glinenim figuricama prepoznatljiv je jelen, a ostale predstavljaju vjerojatno ovcu ili svinju. Na lokalitetu je pronađeno i dosta glinenih rogova, koji nesumnjivo simboliziraju rogate životinje. U jami 4 zajedno su zakopani bos primigenius i krat-korogo govedo. Sve to upućuje na zaključke o potpunoj prevazi lova, ali i o postojanju poljoprivrede (žrvnjevi), te stočarstva (ovca; cjedilo). Puževi su očito običnim članovima roda služili za prehranu, a školjke su, prema nekim mišljenjima, služile spravljanju bijele boje (izmrvljene školjke i smolasta masa) za inktrustaciju, koja se umetala u ornamente nekih posuda.156 Iz gornjih pokazatelja proizlaze uglavnom i podaci o prehrani vučedolskoga stanovništva. U fazi II jele su se žitarice, domaće i divlje životinje, te ribe. U fazi III također su se jele žitarice, divlje životinje, puževi, te domaće životinje. Naglasak u prehrani je na lovnim životinjama. U svim fazama je sigurno postojala i skupljačka privreda (različiti samonikli plodovi), a, ako je moguće suditi po dosadašnjim pokazateljima, uloga lova je sve više rasla. Međutim, kod analize privrede i prehrane ne treba izgubiti iz vida da je privreda, a samim time i prehrana, dobrim dijelom uvjetovana postojećim mogućnostima terena na kojemu se živi: ne može se svugdje loviti riba, teren nije svugdje jednako pogodan za zemljoradnju itd. c) Kult O kultu vučedolskog stanovništva u SZH također nemamo mnogo podataka. Iz Letičana i Huma potječu lagani glineni utezi u obliku kamene sjekirice s rupom. Najviše primjeraka idoloplastike potječe s Huma i Rudine I. S Huma su poznate životinjske figurice, ali i dvije ženske figurice, te »dječja narukvica«. Možda i glineni plosnati kolut s cjevastim otvorom u sredini (kotač?) pripada idoloplastici. Ženske figurice vjerojatno simboliziraju plodnost.157 Na Rudini I imamo najviše elemenata za analizu kulta. Glinene figurice predstavljaju životinje, rogove, te falus. Jedan falus je kameni. U jami 19, koja je očito služila bacanju otpadaka, zakopani su pas i divlja svinja (si. 5), no to najvjerojatnije neće biti iz ritualnih pobuda. Ako je bos primigenius iz jame 4 i imao fistulu na glavi (usmeno saopćenje dr. Maleza), tu jamu ipak moramo tumačiti kao životinjski grob (si. 6). U istoj jami zakopani su bos primigenius (nedostaju mu noge) i kratkorogo govedo. U jami je bilo ulomaka od nešto preko trideset posuda, jedno cjedilo, jedan veliki glineni uteg, nešto kamenoga oruđa, ali manjka koštano oruđe i idoloplastika. Zanimljivo je da na Rudini I nisu pronađene ženske figurice, a pronađena su dva falusoidna predmeta. Možda to govori u prilog jačanju patrijarhalnog društva. Životinjske figurice i rogovi govore o poštivanju lovnih životinja (možda i o pripitomljenoj stoci). Nesumnjiv je ritualni karakter zajedničkoga groba životinja. Vjerojatno su životinje ritualno ubijene nad jamom ili u njezinoj blizini. Prije toga je podloga (dno) jame nabijena sivom zemljom. Nakon toga se ritualno razbijalo posuđe i bacalo u grob. Jama je iza toga površno zatrpana zemljom i pijeskom, a u gornjemu dijelu poslagano je kamenje, koje je djelomice vrlo malo nadvisivalo površinu s koje je jama ukopana. Bolesno govedo vjerojatno je odabrano iz čisto praktičnih razloga. Žrtvovanje životinja razumljivo je zbog lovne privrede. Jama s bolesnim govedom mogla bi se promatrati i kao kužni grob ili jama za bacanje ostataka hrane, ali to na Rudini I, prije svega zbog sadržaja jame, obilježavanja, te centralnog položaja na naselju, nikako nije slučaj. U svakoj jami na centralnom dijelu naselja ima životinjskih kostiju koje su ostatak hrane (naročito u jamama 3 i 5), ali one nikada ne zauzimaju neki posebni položaj u jami, niti su posebno obilježene. Poznat je grob ritualno žrtvovanog jelena pred ulazom u megaron II na Vučedolu, a eneolitsko razdoblje poznaje i ukope čovjeka sa psom, što samo pokazuje koliko je značenje pridano zajedničkom životinjskom grobu, kada je postavljen na centralni prostor.158 Golemo divlje govedo iz jame 4 svakako nije bilo baš svakodnevni ulov. Dok su na Vučedolu životinjske figurice vezane uz kultne posudice (golubica i jelen),159 u Apatovcu i na Rudini I životinjske figurice nemaju funkciju kultnih posudica i sve su, bez izuzetka, malih dimenzija. Na Rudini I su, osim životinjskih figura, pronađeni i glineni rogovi različitih dimenzija, što također podcrtava značenje koje je pridavano životinjama. Očito je, dakle, da se kult u fazi III bitno izmijenio. Životinjama je pridano izuzetno veliko značenje, ženskih figurica nestaje, a javlja se falus, koji vjerojatno simbolizira plodnost, ali i veće značenje muškarca u društvu. POČETAK BRONČANOG DOBA U SJEVERNOJ HRVATSKOJ O početku ranoga brončanog doba u SZH imamo vrlo malo podataka. Stoga je potrebno osvrnuti se na regije koje okružuju SZH i vidjeti koje kulture ovdje egzistiraju na samom početku stupnja Reinecke Br A-l. Slavonija i Srijem obuhvaćeni su vinkovačkom kulturom, koja u Vinkovcima slijedi gotovo odmah iza faze Vučeđola B-2, tj. u fazi ranoga Vučeđola C, a traje uglavnom do Bebrina-tipa hatvanske kulture.100 Podaci koji su gore izneseni pouzdani su jedino za istočnu Slavoniju i Srijem, dok srednja i zapadna Slavonija predstavljaju još uvijek nepoznanicu. U Transdanubiji je slijed nešto drugačiji: Makó tip kasne vučedolske kulture zahvaća i početni dio Br A-l stupnja, a u mađarskoj Baranji vjerojatno završava C stupanj vučedolske kulture (Zók, Kisköszeg);161 nakon ovih kulturnih pojava u jednome dijelu Transda-nubije i oko Budimpešte slijedi Csepel tip (zvonasti pehari i rani Nagyrév), te klasična Nagyrév kultura; u vrijeme nakon egzistencije Makó tipa veći dio Transdanubije zauzima Somogyvär tip vinkovačke kulture, koji egzistenciju počinje nešto kasnije nego vinkovačka kultura u Slavoniji i Srijemu.162 Na cijeloj istočnoj jadranskoj obali i u Sloveniji egzistira ljubljanska kultura, koja je nastala pretežno međusobnim prožimanjem kasne vučedolske kulture i kulture zvonastih pehara, i to u dva regionalna tipa: alpskom i jadranskom.163 Južnije od Save, u Bosni se početkom ranoga brončanog doba susreću kasna vučedolska kultura, cetinska kultura i jedan tip vinkovačke kulture (Debelo brdo, Kotorac, Glasinac); u zapadnom dijelu Srbije egzistira vjerojatno, uz Belotić-tip vinkovačke kulture, i jedna varijanta cetinske kulture.164 U Moravskoj i Slovačkoj, te dijelovima Austrije i Mađarske, egzistiraju kasne faze kulture zvonastih pehara, kulture vrpčaste keramike, početne faze Mierzanovvice-Kost’any kulture, te Mondsee tip.165 Krajevi u Hrvatskoj južnije od Save potpuno su neistraženi, te ne znamo što na tome području možemo očekivati u ranom brončanom dobu (A-l). U sjevernoj Hrvatskoj, nakon kronološke korekcije S. Dimitrijevića u vezi tipa Višnjica Retz-Gajary kulture, koji je ranije bio datiran i na početak rane bronce,166 do danas je za vrijeme Reinecke Br A-l (ne računamo li tu i Rudinu I, tj. kasnu vučedolsku kulturu) dokazana samo jedna kultura- vinkovačka- što nam ne daje za pravo da postojeće velike praznine na karti nalazišta »popunimo« tom ili ljubljanskom kulturom kao sigurnim podacima.167 Naime, zapadna granica vinkovačke kulture se ne zna, premda se u literaturi spominju vinkovački nalazi oko Bjelovara.168 Ukoliko se radi o vrčevima tipa Martinac (T. 2: 8) ili o vrčevima tipa Rudina I, tada treba naglasiti, da je nakon iskapanja na Rudini I jasno, da takvi vrčevi i vrčići mogu biti dio inventara kasne vučedolske kulture, a ne moraju pripadati vinkovačkoj ili nekoj srodnoj kulturi. Lonci s barbotinom na trbušnom dijelu, uglačanim vratom i plastičnom trakom s otiscima prsta na prijelazu trbušnog u vratni dio, koji se nalaze među neobjavljenim materijalom iz Orovačkih vinograda, zaista bi mogli pripadati vinkovačkoj kulturi, ali isto tako (ponovno) i kasnoj vučedolskoj kulturi. Drugim riječima, dok se ne publiciraju nalazi vinkovačke kulture zapadnije od Vinkovaca, ne smatramo njezino zapadnije prisustvo dovoljno dokazanim. Međutim, govoreći teorijski, zbog činjenice da se vinkovačka kultura djelomice razvija na kasnom vučedolskom supstratu srijemsko-slavonskoga tipa,169 nije nelogično očekivati pojavu vinkovačkih nalaza i na području SZH, budući da ovdje pravi alpski tip vučedolske kulture ne postoji. U slučaju pojavljivanja vinkovačkih nalazišta na ovome području, ponovno govoreći teorijski jer najzapadniji krajevi nisu istraženi, takva nalazišta će obuhvatiti krajeve od Grubišnog Polja i Kutine do Križevaca i Ivanić--Grada, odnosno eventualno do Ivančice i Medvednice. Hrvatsko Zagorje i varaždinski dio Podravine, zbog, čini se, veće koncentracije nalazišta Retz-Gajary tipa (za koje, najzad, još nije jasno ne zahvaćaju li, poput Mondsee tipa, i dio ranoga brončanog doba), prije će, zaista, imati »nasljednika« u ljubljanskoj kulturi. Svakako je čudno što ti krajevi, premda imaju otkrivene lasinjske i retz-gajarske lokalitete, nemaju do danas niti jedan jedini pronađeni vučedolski lokalitet.176 Međimurje je također nepoznanica, no ondje je moguće očekivati i razvoj sličan razvoju u jugozapadnoj Mađarskoj ili u Gradišću. Također valja naglasiti da u SZH, zbog situacije s vučedolskom kulturom, ne treba očekivati pojavu najranije faze vinkovačke kulture. Pojava vinkovačke kulture u SZH možda bi mogla vremenski donekle odgovarati pojavi Somogyvär tipa te kulture u Mađarskoj, dakle u vrijeme Csepel tipa. Po Dimitrije-vićevoj razdiobi te kulture to bi bilo vrijeme kasnoga A stupnja.171 Nije isključeno da vučedolska kultura, premda očito kontaktira s drugim kulturama rane faze ranoga brončanog doba, drži veći dio SZH u to vrijeme. Zbog njezinog očito prijateljskog odnosa prema kulturi vrpčaste keramike a vjerojatno i kulturi zvonastih pehara, ne bi trebalo čuditi moguće otkrivanje ovih lokaliteta u SZH. Sjekira iz Jazavice npr. liči na sjekire koje su nalažene u grbovima kulture vrpčaste keramike, no takav oblik javlja se i na kasnim vučedolskim lokalitetima, te ne možemo tvrditi da pripada nekoj drugoj kulturi. Nejasni su i nalazi s Gradeča kod Apatovca (pošumljeni brijeg nasuprot Humu, na sl. 1 brijeg koji nije označen znakom X), koje je prikupio V. Dukić, ali ih ima izrazito malo. Kamena uglačana sjekira s rupom za nasad drške nije sačuvana (zapisana je u Dukićevu popisu predmeta koje je prodao GMKr god. 1954), a od predmeta koji su pouzdano s Gradeča izdvajaju se ulomak lonca s vertikalnim plastičnim trakama pri rubu i otiskom prsta u njima, te trakasta drška koja na sebi ima također plastične vertikalne trake s otiscima prsta. Kako je već pretpostavljeno na drugome mjestu, ovaj materijal pripada ranome brončanom dobu, tj. Reinecke Br A-l,172 ali nije sasvim jasno kojoj fazi. Imajući u vidu materijal s Rudine I, nije isključeno da je vučedolsko stanovništvo s Huma u fazi III nastavilo egzistenciju na Gradecu, koji je veći i bogatiji šumom, te još prikladniji za skrivanje od potencijalnih neprijatelja. U tome slučaju materijal bi bio vučedolski, no to su zasad pretpostavke koje bi moglo riješiti samo iskapanje na Gradecu. Horizont nakon vučedolske, a možda i vinkovačke kulture u SZH neosporno pripada nosiocima licensko-keramičke kulture. Do danas imamo podatke o tri sigurna i dva nesigurna licenska lokaliteta na ovome području. Pouzdani su podaci iz Velike pećine kod Višnjice, Vindije i Gušća na Savi.173 Još uvijek su nejasni nalazi iz Sv. Petra Ludbreškog, gdje se licenska keramika pojavila u gornjem (!) sloju jama sa halštatskom keramikom,174 te dva izolirana keramička nalaza s lasinjskog nalazišta Pavlovec kod Križevaca (jedan u GMKr, drugi u GMBj).157 Obzirom na činjenicu da je N. Majnarić-Pandžić kartirala u Slavoniji tri licenska lokaliteta (Gradac, Novigrad na Savi, Podgorač), premda se danas, zbog dva lokaliteta u okolici Đakova (Viškovački vinogradi i Štrbinci) može računati s ukupno pet,176 ovo je sasvim zadovoljavajući broj nalaza i lokaliteta da SZH potpuno uklopimo u područje rasprostiranja licenske kulture za trajanja Reinecke Br A-2 i A-3 (odnosno A-2/B-1). Prema mišljenju S. Dimitrijevića, licenska kultura najvećim je dijelom nastala iz ljubljanske kulture.177 Međutim, ne mora značiti da je zbog te činjenice ljubljanska kultura pokrivala područja na kojima je nalažena kasnija licenska keramika, tim prije jer se kod licenske kulture radi o nomadima, koji su imali kratkotrajna naselja, ali su i selili.178 Tu je i problem podjele licenske keramike na stariju i mlađu fazu (prema Z. Benkovskoj-Pivovarovoj): nalazi iz Vindije bi, zbog motiva valovnice, pripadali starijoj fazi, što nije nelogično obzirom na područje rasprostiranja ljubljanske kulture.179 Međutim, na području oko Bugojna nije dokazana ljubljanska kultura, ali ranobrončanodobni sloj naselja (Pod A) sadrži posuđe koje je ukrašeno motivom valovnice,180 te pseudo-vrpčastim načinom ravnih i cikcak linija, koje su slične licenskoj valovnici.181 U istome vremenskom horizontu u istočnoj Slavoniji egzistira tip Bebrina Hatvan kulture,182 a na Velebitu i u Lici tip Vlaška peć iste kulture.183 Nije zbog toga nelogično očekivati makar izolirane nalaze te kulture na našem području, prije svega vjerojatno u dijelu SZH koji je bliže Savi. Iako tako u Baranji i Slavoniji nalazimo u Br A-2 i A-3 lokalitete transdanubijske inkrustirane keramike (Beli Manastir, Kozarac, Podgorač),184 a u zapadnoj Mađarskoj Kisapostag kulturu i transdanubijsku inkrusti-ranu keramiku.186 Jednoj od nabrojenih kultura koje pripadaju kasnoj fazi ranoga brončanog doba pripadat će možda i skeletni grob iz Sigeca kod Drnja (Podravina), pronađen 1906. god., od kojega je ostao jedino bakreni bodež datiran u Br A-2/B-1.18'1 Kako se po ovim podacima vidi, stanje istraživanja ranobrončanodobnih lokaliteta u SZH, a i u cijeloj sjevernoj Hrvatskoj, vrlo je loše, te smo još uvijek upućeni na domišljanja prema analogijama sa susjednim područjima. Jedini pouzdani podaci u SZH su egzistiranje najkasnije faze vučedolske kulture u početnom dijelu Reinecke A-l, te egzistiranje stanovništva s licenskom keramikom u A-2 i A-3. Ostalo je danas, na žalost, stvar nagađanja. ZAKLJUČNA RAZMATRANJA O EGZISTENCIJI VUČEDOLSKE KULTURE U SJEVEROZAPADNOJ HRVATSKOJ Kao što je naprijed izneseno, na području SZH danas je utvrđeno devet pouzdanih vučedolskih lokaliteta, te dva nedovoljno pouzdana. Budući da je položaj vučedolske kulture u Slavoniji i Srijemu relativno čvrsto kronološki definiran, kao i prema usporedbama vremenskog položaja badenske i lasinjske kulture, te zajedničkoga pojavljivanja lasinjske i vučedolske keramike na istim lokalitetima, zaključili smo da egzistiranju vučedolske kulture u SZH prethodi egzistiranje lasinjske kulture, s kojom je donekle istovremen i tip Višnjica Retz-Gajary kulture. Budući da lasinjski nalazi nigdje nisu pronađeni s pouzdanim nalazima C stupnja vučedolske kulture, zaključili smo da lasinjska kultura prestaje egzistirati u vrijeme B-2 stupnja vučedolske kulture. Vučedolska populacija seli iz matičnoga prostora na zapad posavskim putem, ali nije isključeno da je postojala i migracija podravskim putem. Jedan dio toga stanovništva se zadržava u Moslavini, drugi dio se vjerojatno dolinom Une i Sane spušta na Baniju i u zapadnu Bosnu, a treći dio produžava putem uz Savu do Ljubljanskog barja. Grupama koje su se zadržale u Moslavini vršeno je daljnje naseljavanje prostora SZH u drugoj polovici B-2 stupnja, te u starijemu dijelu C stupnja. O egzistiranju vučedolskog stanovništva u SZH možemo zaključiti slijedeće: SI. 9 Vučedolska nalazišta u sjeverozapadnoj Hrvatskoj — Vučedol localities in north-western Croatia: 1 Velika Barna, 2 Babinac, 3 Veliko Trojstvo, 4 Martinac, 5 Letičani, 6 Mikleu-ška, 7 Prnjarovac, 8 Rudina I, 9 Apatovac, 10 Veliki Kalnik Na onome dijelu SZH, koji je kasnije naseljen vučedolskim stanovništvom, egzistirala je lasinjska kultura. Na svim područjima gdje nalazimo vučedolsku kulturu nalazimo i III. (završni) stupanj lasinjske kulture. U Moslavini su to Voloderski bregi i Kutina-Čretes, u bjelovarskom kraju Grginac i Drljanovac, oko Križevaca Beketinec-Imbralovec. Prvo naselje vučedolske kulture na ovome području, Marić--gradina kod Mikleuške, datirano je u (mlađi) B-2 stupanj, što znači da je istovremeno s kasnim lasinjskim naseljima. Ne znamo kako je tekao proces nakon toga, ali je samostalnoga lasinjskog stanovništva u SZH nestalo. Ili je odselilo drugdje, ili je bilo asimilirano od nadmoćnije vučedolske populacije. Način stanovanja vučedolskoga stanovništva u SZH govorio bi u prilog drugoj mogućnosti. O Retz-Gajary kulturi u ovome razdoblju također nemamo pouzdanih podataka. U okviru egzistencije vučedolskoga stanovništva ovo bi bila faza I, a vremenski bi je trebalo smjestiti između 1950. i 1900. godine p. n. e. U SZH ne postoje istovremeno dva različita tipa kasne vučedolske kulture, nego se miješaju elementi slavonsko-srijemskog tipa i Ljubljanskog barja I. Stoga smo kasnu vučedolsku kulturu u SZH nazvali slavonsko-alpskim tipom kasne vučedolske kulture. Ovaj regionalni tip može se podijeliti na dva razvojna stupnja. Starijemu stupnju (A) odgovara faza II egzistencije u SZH, dok mlađemu (B) stupnju odgovara faza III. Faza II vremenski bi odgovarala starijim razdobljima kasnih regionalnih tipova vučedolske kulture, a završetak bi joj bio oko početka vinkovačke kulture, što bi odgovaralo godinama između 1900. i 1850. p. n. e. Faza III vremenski bi odgovarala kasnim razdobljima egzistencije regionalnih tipova vučedolske kulture, ali nastavlja svoj životni vijek i nešto dulje od njih (možda poput Debelog brda kod Sarajeva). Obuhvaćala bi veći dio A-l stupnja, tj. razdoblje između godine 1850. i 1770. p. n. e. Jedini lokalitet ove faze je Rudina I kod Koprivničke Rijeke, ali njega treba datirati u vrijeme oko 1800. god. i nešto kasnije. Stariji dio te faze danas nam još nije poznat. Početno mijenjanje kulta vidljivo je već u fazi II (Apatovac), dok je u fazi III (Rudina I) sasvim očito. Velika pažnja posvećuje se životinjskim figuricama, a ženske figurice, koje su u fazi II još prisutne, potpuno nestaju u fazi III. Umjesto njih pojavljuju se falusi i rogovi. Vjerojatno zbog lovačke privrede, položaj žene u društvu očito pomalo postaje podređeniji. Uočljivo je i društveno raslojavanje. SJEVERNA HRVATSKA-NORDKROATIEN SLAVO NI JA SZ HRV. - NW KROATIEN SLOVENIJA ZAP. MAĐARSKA SLOWENIEN WESTUNGARN SI. 10 Kronološka tabela — Chronological table Ne poznajemo direktnoga uzročnika propasti vučedolske kulture u SZH, no, sudeći prema nalazima s Rudine I, to je mogao biti dulji prirodni proces nestanka osnovnih etničkih karakteristika, možda zbog manjega broja domaćeg stanovništva i stalnoga kontakta s jednim svijetom koji je imao drugačiji način života, a samim time modu, kult i si. Jedan od uzročnika nestanka vučedolske kulture u SZH svakako su stepski nomadi sa vrpčastom keramikom, no oni nisu jedini. Ostale elemente još ne možemo pouzdano uočiti. Možda su to bili Csepel i Somogyvar-tip ili kasnija faza vinkovačke kulture. Nakon završetka egzistencije vučedolske kulture u SZH postoji jedna kraća praznina u vremenu završetka A-l i početka A-2 stupnja. U tome razdoblju možemo na krajnjem zapadu SZH očekivati pojavu ljubljanske kulture, a na ostalim dijelovima SZH pojavu kasnije vinkovačke kulture, premda ne treba isključivati ni mogućnost pojave vrpčaste keramike. U stupnju A-2 i A-3 na ovome području nalazimo licensko-keramičku kulturu, a može se očekivati i pojava kraćih naselja Hatvan kulture. Prema gornjim podacima vidljivo je da vučedolska kultura na području SZH egzistira najmanje 150 godina, a možda i nešto više. Tri razvojne faze života na ovome području daju se vrlo jasno odijeliti i prilično čvrsto komparirati sa suvremenim kulturama. Uzevši u obzir trajanje vučedolske kulture u matičnom prostoru (Slavonija i Srijem), gdje je procijenjeno na oko 300 godina (oko 2150 — oko 1850. god. p. n. e.),1S7 tada se prostor SZH i nalazišta u njemu također iskazuju vrlo značajnima za razumijevanje seoba vučedolskog stanovništva i života u novim sredinama. Radi bolje preglednosti teksta, na kraju je dodana karta vučedolskih nalazišta u SZH (si. 9),183 te manja kronološka tabela (si. 10). Skraćeno citirana literatura Benac 1959: A. Benac, Slavonska i ilirska kultura na prethistorijskoj gradini Zecovi kod Prijedora. Glasnik Zemaljskog muzeja n. s. 14, Sarajevo 1959, 13—51. Buchvaldek 1967: M. Buchvaldek, Die Schnurkeramik in Böhmen. Acta universitas Caroli-nae 19, Praha 1967. Čović 1965: B. Čović, Uvod u stratigrafiju i hronologiju praistorijskih gradina u Bosni. Glasnik Zemaljskog muzeja n. s. 20, Sarajevo 1965, 27—145. Dimitrijević 1956: S. Dimitrijević, Prilog daljem upoznavanju vučedolske kulture. Opuscula archaeologica 1, Zagreb 1956, 5—56. Dimitrijević 1961: S. Dimitrijević, Problem neolita i eneolita u sjeverozapadnoj Jugoslaviji. Opuscula archaeologica 5, Zagreb 1961, 5—85. Dimitrijević 1966: S. Dimitrijević, Arheološka iskopavanja na području vinkovačkog muzeja, rezultati 1957—1965. Acta Musei Cibalensis 1, Vinkovci 1966, 3—81. Dimitrijević 1967: S. Dimitrijević, Die Ljubljana Kultur; Problem des Substrats, der Genese und der regionalen Typologie. Archaeologia lugoslavica 8, Beograd 1967, 1—-25. Dimitrijević 1978: S. Dimitrijević, Zur Frage der Genese und der Gliederung der Vučedoler Kultur in dem Zwischenstromlande Donau-Drau-Save, Äneolitische Studien I. Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu, ser. 3, 10—11, 1977—1978, 1—96. Garašanin 1973: M. Garašanin, Praistorija na tlu SR Srbije. Beograd 1973. Iveković 1968: D. Iveković, Rezultati sondažnih arheoloških istraživanja na području Moslavine. Zbornik Moslavine 1, Kutina 1968, 349—361. Jugoslavija III: Praistorija jugoslavenskih zemalja, III — eneolitsko doba. Sarajevo 1979. Kalicz 1968: N. Kalicz, Die Frühbronzezeit in Nordost-Ungarn. Archaeologia Hungarica s. n. 45, Budapest 1968. Kalicz-Schreiber 1975: R. Kalicz-Schreiber, Einige Probleme der Frühbronzezeit in Budapest und Transdanubien. Acta archaeologica Academiae Scientiarum Hungaricae 27, Budapest 1975, 287—296. J. Korošec 1962: J. Korošec: Nekaj neolitskih in eneolitskih problemov v okolici Križevcev na Hrvatskem. Zbornik Filozofske fakultete 4/1, Ljubljana 1962, 1—54. P. i J. Korošec 1969: P. i J. Korošec, Najdbe s koliščarskih naselbin pri Igu na Ljubljanskem barju. Arheološki katalogi Slovenije 3, Ljubljana 1969. P. Korošec 1975: P. Korošec, Eneolitik Slovenije, Arheološki vestnik 24, 1973, Ljubljana, 1975, 167—216. Lovrenčevič 1968: Z. Lovrenčevič, Neolitska naselja u okolici Bjelovara. Arheološki pregled 10, Beograd 1968, 228—234. Majnarić-Pandžić 1977: N. Majnarić-Pandžić, Prilog problematici licenske keramike u sjevernoj Jugoslaviji, Arheološki vestnik 27, 1976, Ljubljana 1977, 68—96. Markovič 1977: Z. Markovič, Problem eneolita u našičkoj regiji. Prilog genezi i stupnjevanju lasinjske kulture. Arheološki vestnik 27-1976, Ljubljana 1977, 42—67. Markovič 1979: Z. Markovič, Vučedolsko naselje Rudina (Rezultati iskapanja 1978. godine). Podravski zbornik 79, Koprivnica 1979, 120—138. Medunova-Benešova 1977: A. Medunova-Benešova, levišovicka kultura na jihozdpadni Morave. Studie Archeologickčho ustavu ČSA v Brne, ročnik 5, sv. 3, Praha 1977. Pittioni 1954: R. Pittioni, Urgeschichte des österreichischen Raumes. Wien 1954. Ruttkay 1975: E. Ruttkay, Über einige Fragen der Laibach—Vučedol—Kultur in Niederösterreich und im Burgenland. Arheološki vestnik 24, 1973, Ljubljana 1975, 38—61. Schmielt: R. R. Schmidt, Die Burg Vučedol. Zagreb 1945. Schreiber 1973: R. Schreiber, A. korabronzkor kérdései Budapesten. Archaeologia értesito 99, 1972, Budapest 1973, 151—166. Slovensko: Slovensko v mladšej dobe kamennej, Pravek Slovenska II. Bratislava 1970. Tasič 1968: N. Tasič, Die Vinkovci Gruppe —■ eine neue Kultur der Frühbronzezeit in Syrmi-en und Slawonien. Archaeologia lugoslavica 9, 1968, Beograd 1971, 19—29. Vojvodina: B. Brukner-B. Jovanovič-N. Tasič, Praistorija Vojvodine. Monumenta archaeologica 1, Novi Sad 1974. 1 Dimitrijević 1956, 16; Z. Markovič, Križe vci-novi nalazi i rekognosciranja, Arheološki pregled (dalje: AP) 19, Beograd 1977 (1978), 142—143. 2 Iveković 1968, 359—361. 3 Z. Markovič, AP 19, 1977, 143, T. LXX: si. 1—4. 4 Z. Markovič, AP 20, 1978, 22—25, T. VII do IX; Z. Markovič 1979, 120—138; Z. Markovič, AP 21, 1979, 37—40; Z. Markovič, Vučedolsko naselje Rudina (Rezultati istraživanja 1978. i 1979. godine), Katalog izložbe, Koprivnica 1979, 1—8. 5 Dimitrijević 1956; Dimitrijević 1961; Dimitrijević 1966; Dimitrijević 1967; Dimitrijević 1978; Jugoslavija III, 267—341; J. Korošec 1962; Iveković 1968; Lovrenčevič 1968; Z. Markovič, AP 19, 1977; Z. Markovič 1979; Z. Markovič, AP 20, 1978; Z. Markovič, Katalog izložbe 1979; Z. Markovič, AP 21, 1979. 6 Jugoslavija III, 139, 345; Z. Markovič, Uz problem istraživanja neolita i eneolita u sjeverozapadnoj Hrvatskoj, Muzejski vjesnik 2, Koprivnica 1979, 37—40; Z. Homen, Lasinj-ski naseobinski elementi i novi nalazi iz Be-ketinca, Muzejski vjesnik 3, Koprivnica 1980, 42—49; Z. Markovič, Pokusno iskapanje na lokalitetu Seče 1979. godine, Podravski zbornik 79, Koprivnica 1979, 97—105; Z. Markovič, AP 21, 1979, 35—37; Z. Homen, AP 21, 1979, 30—34. Podaci koji ukazuju na dubine od oko 1 m prilikom nalaženja predmeta kod amatera u pravilu znače da je predmet isko- pan, a nije površinski slučajni nalaz: Lovrenčevič 1968, 228—234. 7 Zahvaljujem direktorima tih muzeja R. Pražiću, M. Makar i V. Srimšeku, kao i kustosima M. Bulič u GMBj i Z. Homenu u GMKr. Također zahvaljujem restauratoru Muzeja grada Koprivnice Josipu Fluksiju, koji je izradio dio fotografija u tekstu (si. 2 do 6), crteže i fotografije na T. 7—19, profile na si. 8, te horizontalni plan Rudine I. 8 Jugoslavija III, 306. 9 Lovrenčevič 1968, 233. 10 Dimitrijević 1961, 60, si. 151—153; Dimitrijević 1967, 2—3; Jugoslavija III, 306. 11 Lovrenčevič 1961, 230. >2 P. i J. Korošec 1969, T. 13: 1, 4; T. 17: 1; T. 19: 4 itd. 13 Dimitrijević 1961, 60, si. 154—157; Jugoslavija III, 306. 14 Lovrenčevič 1968, 231. 13 Lokalitet pokazuje osobine prijelaza faze I u fazu II, premda je uočljivo završen proces napuštanja rovašenja velikih površina. To se prije svega ogleda u nešto drugačijem repertoaru posuđa, koji npr. više gravitira Ljubljanskom barju nego Apatovac. 16 Iveković 1968, 359—361, si. 36—46. 17 Npr. K. Vinski-Gasparini, Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj, Monografije 1, Zadar 1973, T. 100: 7; T. 105: 5 i 7 itd.; Iveković 1968, si. 47. 18 Iveković 1968. 361. 19 O. c., si. 45 i 46. 20 O. c., sl. 46: rozeta; X-motiv, trokuti; sl. 45: cikcak, trokuti. 21 Dimitrijević 1961, sl. 96; Jugoslavija III, T. XX: 2, 5. 23 Dimitrijević 1978, 36. 23 Podaci o smještaju i okolnostima nalaza: Markovič 19'79, 120. 24 Z. Markovič, AP 20, 1978, 22—25, T. VII—IX; Markovič 1979, 120—138. 25 Z. Markovič, AP 21, 1978, 37; Z.Marko-vič, Arheološka istraživanja Muzeja grada Koprivnice 1979. godine, Vijesti muzealaca i konzervatora Hrvatske 29/1, Zagreb 1980, 33 do 35; Z. Markovič, Katalog izložbe . . . 1979, 1—8; Z. Markovič, Osobine života vučedolskog stanovništva naselja Rudina I, Podravski zbornik 80, Koprivnica 1980, 331—338. 26 B. Korošec, Uporaba statističnih metod pri problemu kronologije za najdišče Starčevo in novi izsledki glede stratigrafije jame 5 A, Arheološki vestnik 24, 1973, 302, Pl. 1/1. 27 Na žalost, moramo konstatirati da se dva vrlo kratka opisa osteološkoga materijala koja smo do danas dobili, razlikuju u nekim detaljima, te ne možemo s potpunom sigurnošću upotrebljavati ni ostale podatke. Kon-kretniji podaci bit će nam dostavljeni nakon kompletne analize materijala. Mr. Vesna Malez-Bačić iz Studijskog kabineta za arheologiju Istraživačkog centra JAZU poslala je početkom 12. mjeseca 1980. godine Izvještaj o analizi koštanog materijala, koji se odnosi na veći dio osteološkoga materijala s lokaliteta Koprivnička Rijeka— Rudina I. Od materijala koji je bilo moguće determinirati, prepoznatljive su slijedeće vrsti i rodovi: Putoris putoris — tvor (jama 2); Canis familiaris intermedius — prethistorijski domesticirani pas (j. 1, j. 3, j. 19); Vulpes vulpes — lisica (ognjište 10); Sus scrofa — divlja svinja (j. 1, j. 3, j. 5, j. 7, j. 19); Cervus elaphus — obični jelen (j. 7, o. 5); Bos primigenius — divlje govedo (j. 4); Bos taurus brachiceros — kratkorogo govedo (j. 3, j. 4, j. 5, j. 7, o. 1, o. 3, kuća 1); Capra hircus — balkanska koza (brez podatka o objektu); Ovis aries —• ovca (j. 10, o. 10). Puževi i školjke: Helix pomatia (j. 19); Aegopis verticillus (j. 19); Monachoides vidna (j. 19); Unio sp. (o. 5). Kako je iz ovoga izvještaja vidljivo, prijašnji usmeni i pismeni »predizvještaji« se u nekim detaljima ne poklapaju s konačnim podacima. Ovo se prije svega odnosi na jamu 4 (životinjski grob), u kojoj su (prema konačnim podacima) pronađeni dijelovi kostura divljega i kratkorogog goveda. Dijelovi kostura kratkorogoga goveda, divlje svinje i psa pronađeni su u otpadnoj jami 3, uz kuću 1. Institut Ruder Bošković (prof. dr. Adica Sliepčević) poslao je 16.10.1980. rezultat C-14 analize drvenog ugljena iz jame 19 (dubina 100 cm) na lokalitetu Koprivnička Rijeka—Rudina I. Rezultat je godina 3860 ± 110 godina, tj. 1880 ± 110 godina prije naše ere, što bi donekle odgovaralo rezultatu dobivenom tipološkom analizom i upotrebi umjereno niske kronologije. Rezultat se odnosi na mlađi dio faze III vučedolskog naseljavanja u sjeverozapadnoj Hrvatskoj. 28 Dimitrijević 1956, si. 78—94. 29 J. Korošec 1962, 7. 30 Z. Markovič, AP 19, 1977, 143, T. LXX: 1—4. 31 J. Korošec 1962, T. 1: 8; T. 2: 4 (šilo). T. 27: 1 (udica). 32 O. c., 21. 33 O. c., T. 7: 4; također T. 14: 3; dno cilindrične posudice, po J. Korošcu iz Be-ketinca, ali vjerojatno treba stajati Apatovac; na ostale netočnosti u ovome djelu upozorio je S. Dimitrijević u recenziji ove knjige: v. Argo 3/1, Ljubljana 1965, 1—5. 34 Z. Markovič, Nekoliko prethistorijskih nalaza iz Podravskih Sesveta, Podravski zbornik 79, 154—156. 35 Lovrenčević 1968, 230. 36 S. Kolar, Arheološki lokaliteti u općini Koprivnica, Podravski zbornik 76, 104. 37 Jugoslavija III, T. XLIII: 4 (Vučedol, Gradac); P. i J. Korošec 1969, T. 105: 13 (Ljubljansko barje); Kalicz 1968, T. CXXVI: 14 (Makó-tip). 38 Jugoslavija III, T. XLIII: 5—7; Kalicz 1968, T. 1: 2. 39 Jugoslavija III, 143—145 (Vis—Modran, Ajdovska jama, Lasinja), 280 (Vučedol, Gornja Bebrina, Vinkovci—Hotel); Vojvodina, T. II (vertikalni profil). 49 Za kasniju dataciju v. Dimitrijević 1967, 7—8, kronološka tabela na str. 17; za raniju dataciju v. Jugoslavija III, 363. 41 S. Dimitrijević, Neolit u centralnom i zapadnom dijelu sjeverne Jugoslavije, Jugoslavija II, Sarajevo 1979, 252; iskapanje S. Dimitrijevića u Kaniškoj Ivi: Jugoslavija II, 310. 42 S. Dimitrijević, Jugoslavija II, 310—311. 43 O. c., karta 4 i karta 5, te podaci na str. 670; v. i Z. Markovič, Neolitsko naselje Krč kod Beketinca, Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in enenolita v Sloveniji 8 (u tisku). 44 S. Dimitrijević, Jugoslavija III, 170 (nešto drugačiji pristup nego ranije). 45 Jugoslavija III, karta i podaci na str. 461. 46 Sir. Katalena: Podatak Z. Homena; Zvi-jerci: materijal u GMBj; Voloderski bregi: Z. Markovič, Nekoliko neobjavljenih prethistorijskih nalaza iz Moslavine (u pripremi): Seče: Z. Markovič, o. c. u bilj. 6; Gornji Brezovljani II: materijal u GMKr; Lemeš Ravenski: Z. Markovič, Križevci — rekognos-ciranja u god. 1978, AP 20, 1978, 172—173. 47 Z. Markovič 1977, 51-—54; S. Dimitrije-vič, Jugoslavija III, 142—147. 43 Usp. Z. Markovič 1977, 52—53 i Jugoslavija III, 146, 151—160. 49 Naročito faza II-B: Jugoslavija III, 156 do 158. 59 O. c., 151. 51 O. c., 152—156. 52 O. c., 156. 53 O. c., 146, 158, 159. 54 Z. Markovič, Podravski zbornik 79, 1979, 97, T. 3: 14—15. 55 Z. Markovič, AP 20, 1978, 172—173. 56 Z. Homen, Beketinec —- eneolitsko naselje, AP 21, 1979, 30—-34; na dnu jedne zdjele na nozi stoji križ od bodljikavih žica (uz tekst Z. Homena T. 19: 5), druga zdjela iznutra ima dio zvjezdastog motiva (T. 19: 4b), a tu su i ghiande od po 4 linije (T. 19: 2) itd. Zahvaljujem Z. Homenu na uvidu u novi lasinjski materijal s iskapanja u Beketincu. 57 Z. Markovič, rad u bilješci 46. 53 Dimitrijev« 1978, 66. 59 Ibid.; uz to i Dimitrijević 1966, si. 3 (vertikalni profil): po tim pokazateljima bi to najvjerojatnije bio kasni B-2 stupanj vučedolske kulture, budući da na ovome profilu vinkovački sloj (!) počinje niže. 60 Jugoslavija III, 148. 91 O. c., 170. 93 O. c., 151—160, T. XVIII—XXI. 93 Ibid. 94 O. c., 161. 95 Ibid. 99 O. c., 162. 97 O. c., 350. 98 Lovrenčević 1968, 231—232, citira lokalitet kao Klokočevac, no to nije ispravno. Dio materijala u GMBj. Na jednome sme-đem ulomku su vertikalni nizovi inkrustiranih bijelih točkica i crta. 99 Jugoslavija III, 353—354. 70 O. c„ 357. 71 O. c., 358—359, također bilj. 23. 72 Jugoslavija III, 274—280; Dimitrijević 1978, 7—11. 73 Dimitrijević 1978, 11—16; Jugoslavija III, 286—288. 74 Schmidt (vučedolski materijal); Dimitrijević 1978, 28—30; Jugoslavija III, 288— 291. 75 Dimitrijević 1978, 30—36; Jugoslavija III, 291—294. 76 Jugoslavija III, 294—295; T. Težak, Vučedoler Kultgeräte aus Vinkovci ■— Marktplatz —• Hotel 1977, 1987, Archaeologia lugoslavica 16, 1975, Beograd 1979, 3—13. 77 Jugoslavija III, 304—317; A. Benac, Studije o kamenom i bakarnom dobu u sjeverozapadnom Balkanu, Sarajevo 1964, 136, i đ.; A. Benac,Završna istraživanja u pećini Hrustovači, Glasnik Zemaljskog muzeja n. s. 3, Sarajevo 1948, 5 i d.; Benac 1959; Kalicz 1968, 62 i d. 73 Grginac: Dimitrijević 1961, si. 54—59; Kutina: o. c., si. 75; Beketinec — Imbralovec: o. c., si. 71, također Z. Homen, AP 21, 1979, T. 19; Z. Homen, Muzejski vjesnik 3_, 1980, 47, si. 3; Voloderski bregi: Z. Marković, o. c. u bilj. 46. 79 Jugoslavija III, 329—333; Dimitrijević 1978, 49—52. 30 Jugoslavija III, 332. 81 Dimitrijević 1978, 50—52, 91. 82 Kalicz 1968, 53—56. 83 Jugoslavija III, 293. 84 Ibid. 85 Iveković 1968, si. 45—46. 89 O. c., si. 46. 87 Dimitrijević 1961, si. 96 (Lasinja); Jugoslavija III, T. XX: 1 i 5 (Beketinec). 88 Schmidt, T. 45: 3b; T. 36: 1; T. 37: 1 (B-l stupanj); Dimitrijević 1978, T. 9: 9; T. 10: 7 (B-2 stupanj) itd. 89 Jugoslavija III, 306, T. XXXV: 1 i 2. 90 Dimitrijević 1978, 36. 01 O. c., Abb. 11 — kronološka tabela. 92 Jugoslavija III, 306: križaste noge kupa su naročito karakteristične za C stupanj. 53 O. c., 292. 94 Dimitrijević 1978,T. 13: 1 i 5. 95 O. c., T. 17: 1—3, 6; porijeklo takvim zadebljanjima oboda autor traži u kulturi zvonastih pehara: Dimitrijević 1956, 24. 99 Dimitrijević 1978, 48. 97 O. c., 43—44; Jugoslavija III, 292. 99 Analogije npr. Jugoslavija III, T. VII: a, 5; Grginac i Vrlovka (u kasnoj lasinskoj kulturi) imaju jake utjecaje Bodrogkeresztu-ra II: o. c., 159, 174—176; za Retz-Gajary: o. c., 353. 99 Dimitrijević 1978, 46—48. 100 Schmidt, T. 33: 2—3 (B-l stupanj); Jugoslavija III, T. XXVIII: 5, B-2 stupanj; Kalicz 1968, T. IX: 1, 8, 34 (Makó), T. XVI: 11, 13 (Nyirség) itd. — autor porijeklo metli-častom prevlačenju (često preko barbotina) traži kod stepskih nomada: o. c., 91. 191 Jugoslavija III, 287—292. 192 O. c., 308—309, 311—313. 193 O. c., 306—307. 104 Jugoslavija III, 306—307. 193 Usp. o. c. T. XXXni: 3—8 (Vinkovci). 100 O. c., 306—307. 107 O. c., 307. 108 Npr.’’ o. c., T. XXXIV: 3—5 (Vinkovci); pozna ih i Ljubljansko barje I: P. i J. Korošec 1969, T. 1: 1 i 3; T. 2/1. 109 U klasičnoj vučedolskoj kulturi ih je malo: Jugoslavija III, 295; Dimitrijevič 1961, sl. 129. 110 Za vinkovačku kulturu v. Dimitrijevič 1966, 28 i d., T. 10—16, T. 17: 1—7; također Tasič 1968, 19 i d., T. I — IV. 117 P. Korošec 1975, T. 8—15. 112 Jugoslavija III, 307; Wien-Aspern i Wien-Gemeindeberg: K. Willvonseder, Funde des Kreises Vučedol-Laibach in Österreich. Serta Hoffilleriana, Zagreb 1940, 16—17, T. I: 1—2, 6 i T. II: 1—6; Deutschkreutz: Ruttkay 1975, 44, T. 7: 1. Nema dovoljno pouzdanih elemenata da bismo ove lokalitete mogli sa sigurnošću pripisati alpskom tipu. 718 Ruttkay 1975, 50, T. 5—6. 774 Dimitrijevič 1978, Abb. 11. 775 Dimitrijevič 1966, T. 10: 2—4, 6, 10— 12; Kalicz — Schreiber 1975, Abb. 5—6; Ka-licz 1968, T. CXXVI; 6b, 7a; 7b i T. CXXVII; 3a. 776 P. i J. Korošec 1969, T. 17: 1—6, T. 18: 1—4 itd.; Kalicz -—Schreiber 1975, Abb. 4/b i c; Schreiber 1973, Fig. 2; V. Bu-dinsky-Kricka, Gräberfeld der späten schnurkeramischen Kultur in Vesele, Slovenska archeologia XIII-1, Bratislava 1965, T. X: 11, 12; M. Buchvaldek — D. Koutecky, Interpretation des schnurkeramischen Gräberfeldes von Vikletice, Pdmatky archeologické LXIII-1, Praha 1972, Abb. 5: C4a, C 6, N 3 i Abb. 6/III; Garašanin 1973, T. 44—45 (Belotič tip); brojni su i u Zecovima: Benac 1959, T. VIII: 3, T. XI: 1, 2. 777 Kalicz-Schreiber 1975, Abb. 4a-b; Schreiber 1973, Fig. 5: 3—5; Buchvaldek 1967, Abb. 3: A25 f; P. i J. Korošec 1969, T. 8: 1, 2, 4, 8 itd.: vidljivo je, međutim, da su trbušaste amfore Iga I pretežno ukrašene i nešto drugačijega oblika. 778 P. i J. Korošec 1969, T. 1: 7, T.2: 3 i 5; Kalicz - Schreiber 1975, Abb. 3, Abb. 5: a, b, c; Tasič 1968, Abb. 14: 1, 7, 13; Dimitrijevič 1966, T. 11: 9; Benac 1959, T. XII: 1. 779 R. R. Schmidt, Textbild 83: 2 (kupa iz Rume); K. Willvonseder, Serta Hoffilleriana, Zagreb 1940, T. I: 6 (Melk). 720 Buchvaldek 1967, Abb. 6: Gl, G2, G3; Kalicz - Schreiber 1975, Abb. 5: a, b, c, d; Pittioni 1954, Abb. 225; Kalicz 1968, T. CXXVIII: 2c2, 5al itd. 727 Kalicz 1968, T. CXXVIII: 3a 4 i 5al, T. CXXVI: 12, T. CXXVII: 4c; Pittioni 1954, Abb. 182: 6; Schreiber 1973, Fig. 4: 2—5; J. Machnik, Die Mierzanowice — Košt’any — Kultur und das Karpatenbecken, Slovenska archeologia XX-1, Bratislava 1972, T. I: 16; Garašanin 1973, T. 43: 2 (Belotič tip). 122 P. Roman, Strukturänderungen des Endäneolithikums im Donau — Karpaten — Raum, Dacia n. s. XV, Bucarest 1971, Abb. 6: 41; Vojvodina, v. 57, 59, 105, T. XX b/6, sl. 128; Kalicz — Schreiber 1975, Abb. 5: b, c, d; Schreiber 1973, Fig. 6: 9, Fig. 7: 4 i 6, Fig. 9: 1, 4 i 7; Kalicz 1968, T. CXXIX: 7c4 i 7dl; Pittioni 1954, Abb. 220: 8, Abb. 233: 18; I. Bona, Cemeteries of the Nagyrev culture, Alba Regia II-III, Székesfehérvar 1963, PI. Ill: 7 i 8, Pl. V: 1—3, Pl. XVI: 3, 9, 16; K. Tihelka, Moravsky vetefovsky tip, Pamatky archeologické LI-1, Praha 1960, Obr. 28: 8; B. Čovič, Ornamentisana keramika ranog bronzanog doba u tumulima zapadne Srbije i istočne Bosne, Članci i građa za kulturnu istoriju istočne Bosne Vili, Tuzla 1970, si. 6 i str. 17. 723 A. Medunova-Benešova, Eneolitickč vysinné sidlište Starč Zämky v Brne —- Lisni, Pamatky archeologické LV-1, Praha 1964, Obr. 21: 11 i str. 155. 724 J. Machnik, o. c. u bilj. 121, T. I: 13. 723 Buchwaldek 1967, Abb. 5 i str. 42. 726 Dimitrijevič 1966, T 10: 2 (valoviti obod), T. 16: 3 (plastična traka ispod oboda). 727 Kalicz 1968, T. CXXVI; 3d; Schreiber 1973, Fig. 4: 6, 11 Fig. 9: 3, 6, 7; Dimitrijevič 1966, T. 12: 6, 7, T. 13: 1, 2, T. 15: 7, 9 itd. 728 Pojavljuje se u B-l i B-2 stupnju: Dimitrijevič 1966, T. 8: 6, T. 9: 12, T. 18: 6, 8; u tome obliku poznate su i na Zecovima: Benac 1959, T. IV: 3. 729 P. Roman, o. c. u bilj. 122, Abb. 35: 2, 19, 20; Abb. 37: 9; T. XXX: 7; Vojvodina, v. 58; Schreiber 1973, Fig. 1: 1 (mala rebrasta drška nasuprot većoj); Čovič 1965, T. VII: 6 i T. VI: 7 (polumjer očito pretjeran, radi se o vrču); A. Medunova-Benešova, o. c. u bilj. 123, Obr. 23: 4; Buchvaldek 1967, T. I: 1, T. III: 2, T. IV: 2 (manje narebrene drške). 730 Markovič 1977, 51: u Koški je jama A imala 11,9 %>, a ognjište 14,4 Vo ukrašenog posuđa (Lasinja II-B). 737 Npr. Dimitrijevič 1966, 34 (vinkova-čka kultura). 732 Kalicz — Schreiber 1975, Abb. 5—6. 733 Čović 1965, T. VII: 1, 2 (Pod A), T. XIX: 2 (Debelo brdo), T. XXI: 18, T. XXVI: 9 itd.; Medunova-Benešova 1977, T. IV: 2, 3; T.VII: 1, 2, 4; Schreiber 1973, Fig. 5: 5, Fig. 6: 10; P. i J. Korošec 1969, T. 63: 2, 3, 6; T. 65: 4. 134 Kalicz 1968, T. V: 6, T. XXXI: 15; S. Šiška, Gräberfelder der Lažnany — Gruppe in der Slowakei, Slovenska archeologia XX-1, Bratislava 19'72, Abb. 32: 6; Dimitrijević 1966, T. 10: 2, 3, 11 itd. 135 Pittioni 1954, Abb. 174—175; Schreiber 1973, Fig. 6: 3; Kalicz-Schreiber 1975, Abb. 2:1. 133 Za M. Gimbutas: Kalicz 1968, 52; Dimitrijević 1978, 46, bilj. 100—101; Jugoslavija III, 338. 137 Kalicz 1968, 56. 138 O. c., 57. 139 Ibid. 140 O. c., 57. 141 O. c., 58—59. 142 Pittioni 1954, 244; Kalicz 1968, 45, 60. 143 Buchvaldek 1967, 126—127. 144 Prema Kalicz 1968, 102—103. 145 Prema Kalicz 1968, 103. 146 O. c., 103. 147 Slovensko, 284. 148 J. Machnik, o. c. u bilj. 121, str. 177— 182, T. I: 13. 149 Ruttkay 1975, 49. 150 Kalicz — Schreiber 1975, 295, Abb. 3. 151 Schreiber 1973, 155—156. 152 Majnarić-Pandžić 1977, 74—76, bilj. 39. 153 Dimitrijević 1978, Abb. 11. 154 To proizlazi iz slijeda kultura u zapadnoj Mađarskoj: Kalicz-Schreiber 1975, Abb. 1, str. 295—296 (prekid egzistencije prije pojave Hatvan kulture); u Slavoniji vinko-vačku kulturu smjenjuje Bebrina-tip Hatvan kulture: Dimitrijević 1966, 35—36. 155 Dimitrijević 1978, Abb. 11; ovdje je Dimitrijević potpuno paralelizirao trajanje Csepel-tipa i Nagyrév kulture, što najvjerojatnije neće biti točno: v. Schreiber 1973, 165 —166. 156 Jugoslavija III, 306. 157 O. c., 450. 158 O. c., 447-448 159 O. c., 295. 160 O. c., 337—338; Dimitrijević 1966, 35— 36. 161 Jugoslavija II, 306. 162 To proizlazi iz produljenoga života Makó —• tipa u početnom dijelu stupnja A-l i zajedničkog prostora ove dvije kulture, tj. slijeda Makó-Somogyvar na istom prostoru: Kalicz-Schreiber 1975, Abb. 1, str. 295. 163 Dimitrijević 1967, 13—16 i d.; Jugoslavija III, 317 i d. 164 Jugoslavija III, 309—310; B. Čović, o. c. u bilj. 122, str. 18—19; Garašanin 1973, 253 i d. 465 Slovensko, 284; Kalicz-Schreiber 1975, Abb. lb, str. 295; Ruttkay 1975, 49; Jugoslavija III, 349. 166 Jugoslavija III, 350; Dimitrijević 1967, 7—8. 167 Dimitrijević 1978, Abb. 11. 168 Tasić 1968, 19, bilj. 5. 169 Dimitrijević 1966, 33—34. 170 Jugoslavija III, karte 3, 6, 7. 171 Dimitrijević 1978, Abb. 11. 172 Z. Marković, Kasnobrončanodobni lokaliteti oko Križevaca (stanje 1978. godine), Križevački zbornik 2, (u pripremi za tisak). 173 M. Šimek, LHicenska keramika u Gradskom muzeju Varaždin, Godišnjak Gradskog muzeja Varaždin 5, Varaždin 1975, 13 i d.; Majnarić-Pandžić 1977, 69. 174 M. Šimek, Zaštitno iskapanje u Svetom Petru Ludbreškom, Muzejski vjesnik 2, Koprivnica 1979, 46. 175 Z. Marković, Obilazak lasinjskih lokaliteta u Pavlovcu i Beketincu, Muzejski vjesnik 1, Koprivnica 1978, 6—7; Z. Marković, AP 19, 1977, 144. 176 Z. Marković, Novi prilozi poznavanju prethistorije u Podravini, Podravski zbornik 81, Koprivnica 1981, 193—213. 177 Majnarić-Pandžić 1977, 74—75, bilj. 36. 178 Npr. naselje u Podgoraču: o. c. 70 i d. 479 O. c., 75. 480 Čović 1965, T. VI: 17. 481 O. c., T. VI: 21, T. VIII: 6. 182 Dimitrijević 1966, 35—36. 483 R. Drechsler-Bižić: Istraživanje tumula ranog brončanog doba u Ličkom Osiku, Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu, ser. 3, IX, Zagreb 1975 (1976), 16—17; Dimitrijević 1978, Abb. 11. 184 Ks. Vinski-Gasparini, Iskapanje prethistorijskog naselja u Belom Manastiru. Osječki zbornik V, Osijek 1956, 25 i d.; E. Spajić, Izvještaj o nalazima keramike brončanog doba iz Kozarca, Osječki zbornik V, 38, T.I-XII; Majnarić-Pandžić 1977, 72 i d. 185 Majnarić-Pandžić 1977, 72—73, bilj. 17. 486 Ks. Vinski-Gasparini, o. c. u bilj. 17, str. 184. 487 Dimitrijević 1978, Abb. 11 — kronološka tabela. 188 Popisu lokaliteta treba dodati lokalitet Veliki Kalnik kod Križevaca, gdje je vučedolski materijal otkriven u ljetu 1980. godine: Z. Homen, Novi nalazi na Kalniku, Muzejski vjesnik 4, Varaždin 1981, 19—22, T. 1: 1, 3, 5, 6, 8; T. 2: 14. Lokalitet treba datirati u fazu II. S ovim lokalitetom broj poznatih pouzdanih lokaliteta vučedolske kulture u sjeverozapadnoj Hrvatskoj povećan je na ukupno 10. THE YUCEDOL CULTURE IN NORTH-WESTERN CROATIA Summary North-western Croatia (further: NWC) is the part of the S. R. Croatia limited by the stream Ilova in the east, the border with S. R. Slovenia in the west, the border with P. R. Hungary in the north, and by the river Sava in the south. The first excavation of a Vučedol locality in this area was done by the amateur archaeologist V. Dukić in 1941 (Apatovac-Hum). In 1964, D. Iveković excavated in Marić-gradina near Mikleuška. In 1977, Z. Markovič made a smal exploratory dig at Hum near Apatovac, and in 1978—79, he excavated the settlement Rudina I near Koprivnička Rijeka (812 sq. metres, 30 objects: one house above the ground, 10 hearths ,17 pits for work and refuse, and 2 dwelling caves). In NWC by now there are 10 certain Vučedol localities (Velika Barna near Grubišno Polje; Babinac; Veliko Trojstvo; Martinac and Letičani near Bjelovar; Mikleuška and Prnjarovac near Kutina; Rudina I and Apatovac between Križevci and Koprivnica and Veliki Kalnik near Križevci two less certain (Rakovka near Djurdjevae and Orovački vineyards near Bjelovar), as well as two metal finds which may be attributed to the bearers of the Vučedol culture (a flat trapezoid copper adze from Soderica near Koprivnica, and a copper adze with a shaft for the handle from lazavica near Kutina). All the localities contain only one stratum and are situated on slopes with difficult access. In NWC there is not enough evidence for a division of the Vučedol culture into two regional types, the Slavonic-Srijem and the Alpine (Slovenian), because all the material has characteristics which point to a fusion of both influences in this area, which is also a transitional one from the geographical point of view. Therefore to all the Vučedol material from NWC which gravitates towards the phase C of the Vučedol culture (according to the classification by S. Dimitrijević) the term Slavonian-Alpine type of the Late Vučedol Culture is applied. The entire material of the Vučedol culture in NWC can be divided into three phases. PHASE I is represented by the locality Marić-gradina near Mikleuška (T. 1). This is the phase of the arrival on the territory of NWC which was at that time settled by people of the late Lasinja culture (Lasinja III) and by the Višnjica-tvpe of the Retz-Gajary culture. Since the position of the phase III of the Lasinja culture, whose localities are found in this area, is now well established (slightly before the beginning of phase B-2 and during the phase B-2 of the Vučedol culture) it is easy to pinpoint the time of arrival of the first Vučedol population which does not show any characteristic older than those of the developed phase B-2 of this culture (bold cuts and deep incisions, but also the transition to narrow, furrow-like incisions). The Lasinja population did not leave any traces on the Vučedol population, with the possible exception of habitation in dugouts and half-dugouts. It is not even clear whether it moved away from the area or became assimilated. According to the moderately low cronology by S. Dimitrijević, we date this phase between 1950 and 1900 B. C. PHASE II in NWC (T. 2-6) is represented by the localities: Babinac Severinski, Veliko Trojstvo, Martinac, Letičani, Prnjarovac, Apatovac, Veliki Kalnik. Letičani probably represents the early part of this phase (T. 6) while the developed part of this phase can be observed in Apatovac-Hum (T. 3—5). The most characteristic are the following shapes: cups (T. 3: fig. 1, 5; T. 4: fig. 1) and cups on feet with an incised cross (T. 5: fig. 12), small cylindrical bottles (T. 2: fig. 7), elongated jugs with cylindrical necks (T. 2: fig. 1, 8, 11; T. 5: fig. 1; T. 6: fig. 11), small Boodrogkeresztur-type pots with handles on the rim (T. 4: fig. 6), potbellied amphoras with cylindrical necks (T. 4: fig. 3; T. 6: fig. 1, 5), pots with cylindrical necks and barbotine ornamented bellies (T. 2: fig. 3; T. 5: fig. 11), and a number of biconical bowls (T. 2: fig. 2; T. 4: fig. 5, 6, 8, 11; etc.). The most frequent among ornamenting techniques are ordinary and furrow-like incisions while the application of deep incisions and cuts diminishes, although they are still fairly frequent. By far the most frequent among the motifs are zig-zags, negative and positive bands and triangles (e. g. T. 3: fig. 1, 2, 5, 6, 9, etc.), as well as occasional crosses (T. 5: fig. 7, 9, 12), X-motifs (T. 4: fig. 2; T. 5: fig. 7; T. 6: fig. 6) and rosettes (T. 5: fig. 8). Among the idols of the phase II female figurines are still present (T. 5: fig. 2) but are strongly outnumbered by animal figurines (T. 5: fig. 2—4, 6). Weapons and tools are mainly made of stone. Since the essential characteristics of Vinkovci culture are largely absent, phase II must be dated before the beginning of the Vinkovci culture, i.e. before Reinecke Br A-l, or in absolute dates between 1900 and 1850 B.C. PHASE III is to date represented only by the locality Rudina I near Koprivnička Rijeka (T. 7—19). Among the rough ware, the majority are barbotine ornamented pots, sometimes with polished necks (T. 7: fig. 7; T. 17: fig. 5), sometimes with brushmarks over the barbotine. Among the fine ware, the majority consist of biconical bowls (T. 10: fig. 3, 4, 6, 8, 11; etc.) which make 30,5% of the total of the fine ware, as well as large and small amphoras (T. 7: fig. 9; T. 8: fig. 1; etc.) which make 24,8 %. Then follow large and small jugs with cylindrical necks (T. 7: fig. 10, 12; T. 8: fig. 3; etc.) comprising 15,9%. Cups (T. 10: fig. 1; T. 15: fig. 3; etc.) make 3,6% of the total. In comparison to the earlier phases, the number of cylindrical bottles increases: they make 2% (9 examples). Among ornamentation techniques, there is a great predominance of normal incision (a whole 70,1 % of all ornamented ware) while furrow incisions reach only half that number (37 %). The role of deep cuts (19,4 %) is still decreasing and marking virtually disappears (4,4 % in all). Fingerprints and nail prints are very frequent (44,7% of the fine ware), fairly frequent are individual plastic appliqués (14,9%) and barbotine is still in use (7,4%) of the ornamented fine ware). Among motifs, the most used are zig-zag lines and bands (50,6 %) and triangles (25,2%). The X-motif is relatively frequent (13,4%), the cross is on the decrease (7,4%) while the chess-board motif, the classic Vučedol characteristics, has virtually disappeared (1 example). In Rudina I there are also some new forms: rough small pots with handles (T. 7: fig. 1, 11), pots-cups (T. 17: fig. 7), articulated jugs with ribbed handles and button-like attachments (T. 18: fig. 1), jugs with two knobs above the handle, i.e. with the pseudo-ansa lunata (T. 15: fig. 1), deep biconical bowls with small ribbed handles (T. 18: fig. 5), twisted rims (T. 13: fig. 1, 4; etc.), ribbed handles which are different from those in the classic Vučedol culture (T. 8: fig. 2; etc.). One can also observe a strong decrease in the quantity of ornamented ware compared to previous periods: ornamented pottery is now only 11,83 % of the total amount of fine ware. Among the glyptic of the phase III, animal figurines and horns are predominant (T. 19: fig. 1—6, 8—12). Female figurines are disappearing and are gradually replaced by the clay (T. 19: fig. 7) or stone (T. 19: fig. 13) phallus which indicates that in the new methods of food-production and new way of life the importance of women is decreased. Weapons are mainly manufactured from deer horns, tools are made of bones and stone (T. 19). In Rudina I, one animal pit was discovered (pit 4: bos primigenius, bos taurus brachiceros). Among animal remains there are mainly wild ones (cattle, deer, wild boar, goat, fox, skunk) but also some domesticated ones (sheep, dog). At the periphery of the settlement large quantities of snails were found. The central part of the settlement (see the groundplan) has one house above the ground, with auxiliary objects (pits 3 and 5, hearth 3) and is the richest area of the village (30,3 % of pottery, nearly one half of the idols, over half of bone weapons, one quarter of stone weapons and tools, remains of large animals). The social differentiation is apparent, certainly as a result of a hunting economy and the rise of a class of hunters. Other villagers lived only partly from hunting, they supplemented it with cattle raising, practised agriculture and gathered fruit. During the phase III faint influences of the corded-ware culture are detectable, whose people together with those of the bell-beaker culture, were approaching the Carpathian valley (they are also part of the substratum of the Mierzanowice-Kost’any culture of Reinecke Br A-l period, where button-like attachments similar to those on T. 18: fig. 1 are known), and there came into contact with the Vučedol population. There are also some similarities with the cultures of the Makó and Nyirség type, as well as with the Ljubljana Marsh I, although they are by no means among the main characteristics of Rudina I. Closer links exist with the material of the Somogyvar type of the Vinkovci culture and with the Csepel type (early Nagyrév and bell-beaker culture). With the aid of these analogies, this phase must be dated from the beginning of the Vinkovci culture to the end of the Csepel type i.e. to Reinecke Br A-l period, or in absolute dates between 1850 and 1770 B. C. The settlement Rudina I should be dated from 1800 B. C. downwards. The Vučedol culture lasted in NWC over 150 years, which means half the time of the duration in its homeland, estimated to ca. 300 years. Therefore this area is very important for the understanding of the migrations of the Vučedol population and its life in new areas. In summing up, the existence of Vučedol population in NWC can be divided as follows: PHASE I (arrival to NWC and settling down) PHASE II (stabilisation in NWC) PHASE III (final independent phase of NWC) 1950—1900 B. C. 1900—1850 B. C. 1850—1770 B. C. We do not know the population which settled in NWC between the end of the periods Reinecke Br A-l and the beginning of Br A-2. According to analogies, a late phase of the Vinkovci culture can be surmised, in the western part also the late phase of the Ljubljana culture. The existence of corded ware should not be excluded. During the periods Reinecke Br A-2 and A-3 the area was inhabited by the bearers of the Litzen ware and localities of Hatvan culture could also be expected. Institute Ruder Bošković, Zagreb (professor dr. Adica Sliepčević) sent on Dec., 16, 1980 the results of C-14 analysis of the wooden charcoal from cave 19 (depth of 100 cm), locality Koprivnička Rijeka—Rudina I. The year obtained by it is 3860 ± 110, that is, 1880 ± 110 B. C. is approximately in agreement with the result by typological analysis and the use of the moderate low chronology which indicates phase III of the Vučedol settlement in the northwestern Croatia. T. 8 Faza III: Koprivnička Rijeka, Rudina I; 1 — ognjište 5; 2 — jama 3; 5 — jama 7 jama 17; 3 — jama 5; 4 — 2 T. IS Faza III: Koprivnička Rijeka, Rudina I; 1—5 — jama 7 T. 18 Faza III: Koprivnička Rijeka, Rudina I; 1, 2, 5 — jama 8; 3 — površinski nalaz, 4 — jama 10 REZULTATI SONDIRANJ PRAZGODOVINSKEGA NASELJA V GORNJI RADGONI IRENA HORVAT-ŠAVEL Pokrajinski muzej, Murska Sobota V članku bomo obravnavali samo najnovejša dognanja arheoloških sondažnih akcij na grajskem hribu v Gornji Radgoni. Vsi drugi znani podatki (tako zgodovina raziskav in arheološki topografski podatki) iz Gornje Radgone in njene bližnje okolice so bili v literaturi že nakazani.1 Prazgodovinsko naselje v Gornji Radgoni je bilo vzhodno od mesta na grajskem hribu. Hrib z nadmorsko višino 260 m je na južni, vzhodni in zahodni strani položen in sončen, na severni strani pa strmo pada do reke Mure. Takšen je bil (in je še danes) primeren za poselitev. Srednjeveški grad na vrhu hriba je v veliki meri uničil zgornji, verjetno centralni del prazgodovinskega naselja, danes pa pospešena novogradnja individualnih stanovanjskih hišic uničuje kulturne plasti pod seboj. Naselbina je bila odkrita pri topografskih ogledih leta I960.2 Leta 1962 je kustos mariborskega muzeja Stanko Pahič sondiral teren grajskega hriba na desetih mestih in ugotovil, da so prazgodovinske kulturne plasti predvsem ob pobočju oziroma na terasah vzhodno nad mestom, zlasti pa v kotanji južnega pobočja pod grajsko stavbo.3 Večina v sondah odkritih keramičnih ostalin, kosti domačih živali in kosi opečenega ilovnatega premaza so neposredno iz kulturne plasti pod erozijsko prevleko. Sondiranje 1962. leta je potrdilo domnevo o prazgodovinski naselbini na tem prostoru in s tem odprlo pot nadaljnjim raziskavam. Pozidava grajskega hriba se je začela po letu 1962 in je nemoteno trajala do 1977. leta. Po tem letu je bil na hribu opravljen arheološki nadzor z zaščitnim izkopavanjem in problemsko sondiranje, kar je v veliki meri zavrlo gradnjo hišic na tem prostoru. Problemsko sondiranje leta 1978 Sondiranje je opravil Pokrajinski muzej v Murski Soboti v mesecu juliju. Sonda v velikosti 8 X 4 m je bila izmerjena ob novogradnji na pare. št. 439/2, last Marka Golarja, Grajska 27, G. Radgona in na pare. 439/3 družbena last. Višine na sondi so bile merjene od merske točke, ki je bila 2,25 m oddaljena od sonde in je imela absolutno nadmorsko višino 260,22 m (priloga 1). Sondo smo kopali do globine 2,40 m na severni strani in do globine 1,60 m na južni strani. Arheološki vestnik 32 (1981) 291 Priloga 1: Situacijski načrt sonde I. — Beilage 1: Situationsplan der Sonde I Stratigraf ski opis sonde I (priloga 2): Plast 1: Na površini sonde so bili različni fragmenti prazgodovinske keramike (T. 1: 3, 4, 6; T. 3: 8). Plast sestavlja sivo rjav prodnat humus z enakomerno debelino 0,40 m po vsej sondi. Med kulturnimi ostalinami je bilo največ različnih črepinj, ki so bile raztresene po sondi. Med prazgodovinskimi je bilo tudi nekaj srednjeveških keramičnih fragmentov. Plast 2 a: Sestavlja jo rjav humus, pomešan z ilovico, debel 0,10 m ob južnem profilu, in 0,60 m ob severnem profilu sonde. V tej plasti so bili v prvi polovici kvadranta 2 najdeni prodniki, okrog katerih je bilo nekaj prazgodovinskih in srednjeveških keramičnih črepinj; Priloga 2: Vzhodni profil sonde I. — Beilage 2: Östliches Profil der Sonde I b) Rjav humus, pomešan z ilovico, se v tej plasti nadaljuje in ima ob južnem profilu debelino 0,10 m in 0,40 m ob severnem profilu. Na sredini sonde je bila na dveh mestih močno opečena zemlja z drobci lepa in žganine v velikosti 1,30 X 0,70 m. V bližini je brez reda ležalo večje število razbitih in fragmentiranih prazgodovinskih posod, ostanki opečenega ilovnatega premaza objektov in nekaj živalskih kosti. Od prejšnjih se ta plast razlikuje po izključno prazgodovinskih materialnih ostalinah. Opis najznačilnejših najdb: Kvadrant 1: 1. Pekva, rjavo rdeče barve, grobe fakture, zgornji del z zaključkom manjka. V zgornjem delu je delno viden ornament plastičnega rebra z odtisi prstov; r. o. 41 cm, ohr. dolž. 16 cm; inv. št. 1277 (T. 1: 1). Kvadrant 2: 2. Vretence, bikonične oblike, sive barve, prevrtano v sredini; r. zg. 1,8 cm; r. sp. 2,2 cm; v. 2,5 cm; inv. št. 1300 (T. 1: 6). 3. Pekva, sivo rjave barve, grobe fakture, zgornji del manjka; r. o. 37 cm; ohr. v. 8 cm; inv. št. 1301 (T. 1: 4). 4. Sivo rjava skodelica; r. u. 11 cm; r. d. 5,5 cm; v. 5,3 cm; inv. št. 1299 (T. 1: 10). 5. Fragment stene črno glajene posode, na površini je viden vrezan ornament; vel. 4,5 X 4,5 cm; inv. št. 1306—16 (T. 1: 11). 6. Nedoločljiv glinasti predmet; vel. 8X9 cm; inv. št. 1305 (T. 1: 9). 7. Fragmentiran lonček sivo črne barve z rahlo izvihanim ustjem in presegajočim trakastim ročajem. Na najširšem obodu je ornament bunčic; r. u. 14 cm; ohr. v. 6 cm; inv. št. 1303—2 (T. 1: 8). 8. Fragment stene rjave posode z ornamentom bunčic in plastičnega rebra; vel. 5,9 X 4,8 cm; inv. št. 1306—19 (T. 1: 12). c) rjav humus, pomešan z ilovico, se še vedno nadaljuje samo v skrajnem severnem robu sonde z debelino 0,20 m. Plast 3 a: V tej plasti prehaja rjav humus v sivo rjav humus, pomešan z ilovico, in doseže največjo debelino na sredini sonde in sicer 0,20 m. V tej plasti je bilo več večjih in manjših lis opečene zemlje. Največja je bila na sredini sonde v velikosti 1,70 X 1,90 m. Na teh lisah je bil tanjši sloj zelenkaste bronaste žlindre. Trije manjši kamni so bili na sredini sonde na opečeni zemlji, trije večji kamni pa v severozahodnem delu sonde, ki so bili opazni še v naslednji plasti, nato pa so izginili. Poleg številnih razbitih in fragmentiranih posod je bilo precej opečenega ilovnatega premaza in kosti domačih živali. Opis najznačilnejših najdb: Kvadrant 1: 1. Bikonično vretence; vel. 0,9 X 2 cm; inv. št. 1315 (T. 1: 21). Kvadrant 2: 2. Razbita in fragmentirana skodela rjave barve z manjšim tunelastim ročajem; r. u. 26 cm; ohr. v. 8,4 cm; inv. št. 1334—4 (T. 1: 17). 3. Črna skodela, finejše fakture je razbita in fragmentirana, na površini je ornament vreza; r. u. 39 cm; ohr. v. 4 cm; inv. št. 1334—1 (T. 1: 14). 4. Razbita in fragmentirana skodela rdeče barve, fine fakture, ustje je nažlebljeno, pod njim je ornament vrezanih šrafiranih trikotnikov; r. u. 24 cm; ohr. v. 6 cm; inv. št. 1316 (T. 1: 16). 5. Črna glajena skodela, fine fakture, ustje je izvihano, na najširšem obodu je ornament poševnih plitkih kanelur; r. u. 12 cm; ohr. v. 4,7 cm; inv. št. 1318 (T. 1: 20). 6. Fragment kalupa za odlivanje tulastih sekir iz peščenca; vel. 3X3 cm; inv. št. 1317 (T. 1: 18). 7. Rjavkast lonček, pod rahlo izvihanim ustjem je trakast ročaj; r. u. 16 cm; ohr. v. 8 cm; inv. št. 1326—2 (T. 1, 15). 8. Pečatnik (?) iz dobro pečene gline; d. 6,3 cm; š. 3,5 cm; (T. 1: 19). 9. Razbita in fragmentirana skodela s fasetiranim ustjem, sive barve; r. u. 41 cm; ohr. v. 6 cm; inv. št. 1334—3 (T. 1: 13). 10. Fragmentirana sivo rjava skleda z izvihanim ustjem, grobe fakture; r. u. 18 cm; ohr. v. 6 cm; inv. št. 1331—19 (T. 2: 5). 11. Koščeno šilo; d. 6,4 cm; š. 1,5 cm; inv. št. 1320 (T. 2: 6). 12. Fragmentiran izvihan rob rjave posode, grobe fakture; r. u. 41 cm; ohr. v. 8 cm; inv. št. 1331—10 (T. 2: 3). 13. Vretence zvonaste oblike, sive barve, po sredini preluknjano; r. zg. 2 cm; r. sp. 3 cm; r. luknje 1 cm; inv. št. 1324 (T. 2: 8). 14. Fragment roba rjave posode, grobe fakture; r. u. 29 cm; ohr. v. 14 cm; inv. št. 1331—6 (T. 2: 2). 15. Konično vretence, rjave barve, po sredini preluknjano; r. sp. 2,3 cm; v. 1,9 cm; inv. št. 1323 (T. 2: 9). 16. Kamnit predmet; d. 5 cm; š. 2,3 cm; inv. št. 1322 (T. 2: 7). 17. Razbit in fragmentiran lonec, črne barve, glajen na zunanji površini; r. u. 20 cm; ohr. v. 14 cm; inv. št. 1336 (T. 2: 4). 18. Fragmentirana črna skodela, pod uvihanim ustjem je ornament vrezanih vodoravnih in navpičnih črt; r. u. 24 cm; ohr. v. 4 cm; inv. št. 1334—5 (T. 2: 1). Plast 3 b: Sivo rjav humus se nadaljuje in doseže največjo debelino na sredini sonde in sicer 0,50 m. Posebnost v tej plasti je bila sterilna rumena ilovica ob skrajnem zahodnem profilu sonde in temna lisa prav tako ob zahodnem profilu, ki je lahko odtis nekdanje navpične grede s premerom 0,40 X 0,20 m. Tudi v tej plasti so številni keramični fragmenti prazgodovinskih posod, vendar jih je manj kot v plasti 3 a. Razen keramike je bilo nekaj živalskih kosti in samo trije kosi hišnega lepa. Zdi se, da je ločnica med dvema naselitvenima fazama prav v tej plasti. Opis najznačilnejših predmetov: Kvadrant 1: 1. Razbit in fragmentiran rjav lonček z odlomljenim trakastim ročajem, je grobe fakture; r. u. 18 cm; ohr. v. 9 cm; inv. št. 1341—30 (T. 2: 12). 2. Bronasta igla z odebelitvijo na enem koncu; d. 4,2 cm; inv. št. 1339 (T. 2: 15). Kvadrant 2: 3. Kalup iz opečenega peščenca, na eni strani je videti polkrog z vlivnim kanalčkom, na drugi strani pa je podolžen kanal; velikost ohranjenega kalupa je 6,0 X 4,6 cm; inv. št. 1344 (T. 2: 11). 4. Do polovice ohranjen glinasti svitek; r. 7 cm; inv. št. 1349—8 (T. 2: 13). 5. Bronasta puščica; d. 3,5 cm; š. 1 cm; inv. št. 1345 (T. 2: 14). 6. Bronast predmet, lahko ostanek igle; d. 7,8 cm; inv. št. 1346 (T. 2: 16). 7. Fragment stene rdeče barve z ornamentom vrezanih vodoravnih črt in šrafiranih trikotnikov; vel. 5,5 X 3 cm; inv. št. 1351—29 (T. 2: 17). 8. Fragment roba rdečerjave posode, pod izvihanim ustjem je ornament plastičnega rebra z odtisi prstov; r. u. 20 cm; ohr. v. 8 cm; inv. št. 1353—3 (T. 2: 10). Plast 3 c: Nadaljuje se sivo rjav humus, pomešan z ilovico; tudi v tej plasti je največja debelina 0,30 m na sredini sonde. Rumena sterilna ilovica, ki se je pojavila že v prejšnji plasti, se je ob zahodnem robu sonde povečala. Ostala površina sonde je v tej plasti več ali manj ožgana, na opečeni zemlji je ponekod opaziti sledove bronaste žlindre. Izrazito opečena zemlja je prav v sredini sonde, kjer je bilo najdenih največ materialnih ostalin. Opis najznačilnejših najdb: Kvadrant 1: 1. Fragment stene posode sivo-črne barve z izboklino in ornamentom vreza; vel. 6,5 X 5,5 cm; inv. št. 1359—12 (T. 3: 7). 2. Bikonično vretence; r. 3 cm; inv. št. 1357 (T. 3: 10). 3. Bronasta igla z zavito glavico; d. 14 cm; inv. št. 1358 (T. 3: 13). Kvadrant 2: 4. Glinasti svitek; r. 7 cm; inv. št. 1355 (T. 3: 15). 5. Razbit in fragmentiran sivkast lonček, pod izvihanim ustjem je trakasti ročaj; r. u. 22 cm; ohr. v. 8,5 cm; inv. št. 1374—6 (T. 3: 4). 6. Ploščat glinasti predmet; vel. 10 X 9 cm; inv. št. 1379—1 (T. 3: 14). 7. Fragment kalupa iz peščenca s plitkim kanalom po sredini; vel. 6,5 X 6,7 cm; deb. 3,5 cm; inv. št. 1356 (T. 3: 11). 8. Spodnji del grobe sive posode z vbočenim dnom; r. d. 11 cm; ohr. v. 3,6 cm; inv. št. 1372—3 (T. 3: 6). 9. Razbit in fragmentiran rjavkast lonček grobe fakture z izvihanim ustjem, pod njim je ornament plastičnih navpičnih reber in majhnih bunčic; r. u. 18 cm; ohr. v. 11 cm; inv. št. 1375 (T. 3: 5). 10. Fragment vodoravnega roba sive posode s presegajočim trakastim ročajem; vel. 8X7 centimetrov; inv. št. 1374—5 (T. 3: 8). 11. Polkroglasta črna skodela z glajeno zunanjo površino; r. u. 18 cm; ohr. v. 10 cm; inv. št. 1381—3 (T. 3: 1). 12. Razbit in fragmentiran rjavo-rdeč lonček z izvihanim ustjem, na najširšem obodu je ornament plastičnih polkrožnih reber; r. u. 14,5 cm; ohr. v. 8,5 cm; inv. št. 1381—24 (T. 3: 3). 13. Fragment stene rjavkaste posode, na površini je ornament bunčic; vel. 7X5 cm; inv. št. 1380—6 (T. 3: 9). 14. Fragment stene sivkaste posode, na površini je ornament kvadratastih izboklin; vel. 6,3 X 6 cm; inv. št. 1380—5 (T. 3: 12). 15. Razbit in fragmentiran grob lonček sive barve, na notranji strani je glajen, pod izvihanim nažlebljenim ustjem je plastično rebro; r. u. 16 cm; ohr. v. 5 cm; inv. št. 1381—17 (T. 3: 2). Plast 4: Sivo rjav humus, pomešan z ilovico, prehaja v tej plasti v peščenosivo rjavo ilovico, ki je debela do 0,50 m. Plast 4 a: Sterilna rumena ilovica ob zahodnem robu sonde se je povečala. V kvadrantu 2 oziroma v jugozahodnem delu sonde se je pojavila večja temna lisa v velikosti 1,60 X 1,20 m. V istem kvadrantu je bilo že v prejšnji plasti opaziti prav-tako temno liso s premerom 0,50 m. Ob skrajnem zahodnem robu je bilo v kvadrantu 1 pravtako opaziti temno liso s premerom 0,50 m. Obe manjši lisi sta bili verjetno odtis nekdanjih v zemljo zabitih navpičnih gred kakega objekta. Večja lisa, ki se je nadaljevala še naprej pa je po vsej verjetnosti bila odpadna jama, saj je bilo v njej in ob njej precej keramičnih črepinj. Po sredini sonde je bila opazna opečena zemlja, vendar manj izrazita kot v plasti 3 c. Kulturnih ostalin je bilo v tej plasti znatno manj kot V prejšnji. Opis najznačilnejših najdb: Kvadrant 1: 1. Vretence zvonaste oblike; r. zg. 2,5 cm; r. sp. 3,5 cm; inv. št. 1364 (T. 4: 10). 2. Razbit in fragmentiran rdeč lonec grobe fakture, ustje je rahlo izvihano in fasetirano, na obodu je ornament plastičnega rebra z vrezi; r. u. 22 cm; ohr. v. 7 cm; inv. št. 1366—12 (T. 4: 1). Kvadrant 2: 3. Fragment trakastega ročaja sive barve, na zunanji površini je vrezan, belo inktrustiran ornament z motivom črt in cikcaka; vel. 4X3 cm; inv. št. 1387—3 (T. 4: 11). 4. Spodnji del posode z vbočenim dnom; r. d. 5,5 cm; ohr. v. 3 cm; inv. št. 1384 (T. 4: 7). 5. Razbit in fragmentiran vrček rdečkaste barve s trakastim ročajem; r. u. 14 cm; ohr. v. 9 cm; inv. št. 1385—21 (T. 4: 3). Plast 4 b: V tej plasti se je sterilna rumena ilovica zelo povečala. Opečena zemlja po ostali površini iz prejšnje plasti izgine, namesto nje se pojavi peščena rjava ilovica. Jama v kvadrantu 2 se je zmanjšala, nespremenjeni pa sta obe manjši lisi kot odtisi gred v obeh kvadrantih. Število materialnih ostalin se je zmanjšalo. Opis najznačilnejših najdb: Kvadrant 1: 1. Razkosana skodelica sivo-rdeče barve je ornamentirana z vodoravnimi kanelurami; r. u. 28 cm; ohr. v. 5 cm; inv. št. 1392—4 (T. 4: 4). 2. Razkosan lonček sive barve je grobe fakture, ustje je izvihano, na najširšem delu je ornament plastičnih vodoravnih reber; r. u. 20 cm; ohr. v. 6 cm; inv. št. 1393—5 (T. 4: 5). Kvadrant 2: 3. Fragment stene sive posode, ki ima na zunanji površini ornament zobatega kolesa vodoravnih črt in ghiande; vel. 10,5 X 8 cm; inv. št. 1403—7 (T. 4: 13). 4. Fragmentiran sivorjav bikoničen lonec; r. u. 11,2 cm; ohr. v. 16,6 cm; inv. št. 1396 (T. 4: 6). 5. Fragmentiran spodnji del rdeče posode; r. d. 11 cm; ohr. v. 6 cm; inv. št. 1398—7 (T. 4: 9). Plast 4 c: V tej plasti so nastopile vidne spremembe. Sterilna rumena ilovica prevladuje po vsej sondi, razen na sredini ob vzhodnem robu, kjer je peščena sivo rjava ilovica z materialnimi ostalinami. V kvadrantu 1 je bil ob skrajnem severnem robu sivorjave ilovice najden razbit večji lonec. Po odstranitvi črepinj je bila zemlja na tem mestu močneje ožgana. Odpadna jama v kvadrantu 2 je vidna v tej plasti kot majhna lisa, ki se je v naslednji plasti popolnoma izgubila; ostali pa sta obe manjši lisi ob skrajnem zahodnem robu sonde. Opis najznačilnejših najdb: Kvadrant 1: 1. Jajčasto ovalen črnkast lonec ima v spodnjem delu držaj in ornament plastičnega rebra z odtisi prstov, r. u. 48 cm; ohr. d. 64 cm; r. d. 30 cm; inv. št. 1549 (T. 4: 12). Plast 5: Sestavlja jo povsod 0,40 m debela opečena zemlja, ki je zajela samo četrtino sonde, ostali del je pokrivala sterilna rumena ilovica. Poleg obeh lis na skrajnem zahodnem delu sonde so se na ožgani zemlji pokazale še tri lise oziroma odtisi nekdanjih v zemljo zabitih gred s premerom 0,40 m. Materialnih ostalin v tej plasti je dokaj manj, večinoma so to ostanki močno ožgane, zdrobljene in krhke lončenine. Opis najznačilnejših najdb: Kvadrant 2: 1. Spodnji del črne posode; r. d. 5 cm; ohr. v. 3 cm; inv. št. 1424—1 (T. 4: 8). 2. Razbita in fragmentirana skodela s fasetiranim ustjem; r. u. 20 cm; ohr. v. 4,5 cm; inv. št. 1425—1 (T. 4: 2). Plast 6: Sterilna rumena ilovica. Od vseh izkopanih kulturnih ostalin iz Gornje Radgone (sonda I) je največ razkosane lončenine, tako, da je oblikovna rekonstrukcija pri večini skoraj nemogoča. Lončenina, ki je bila pomembna domača obrt, je imela v glavnem izrazite lokalne značilnosti, s tem pa je časovna opredelitev tega naselja težje določljiva. Ko pa bomo prazgodovinsko naselje v Gornji Radgoni sistematično raziskali in opravili keramične analize, bo možno izreči natančnejšo časovno in kulturno opredelitev. Večina keramičnih posod je izdelana iz grobe in neprečiščene gline, zato je tudi večina posod grobega izgleda. Ločijo se tudi po kakovosti pečenja. Tako imamo sivo, črnkasto, rjavkasto in rdečkasto pečene posode. Dna, ki so dodelana posebej, so večinoma ravna in nekoliko debelejša (T. 1: 10; T. 4: 8, 9), med njimi pa je nekaj tudi vbočenih (T. 3: 6; T. 4: 7). Ročaji, ki so aplicirani posebej, so trakasti (T. 2: 15; T. 3: 4; T. 4: 3), presegajoči (T. 1: 8; T. 3: 8), precej pa je jezičastih držajev (T. 4: 12). Najštevilnejše so skodele, sklede in lončki. Pogoste so konične skodele z uvihanim robom in fasetiranim ustjem (T. 1: 13; T. 4: 2), ki jih zasledimo že v starejšem obdobju kulture žarnih grobišč in trajajo še v njen mlajši čas.4 Manjša črno glajena skodelica z okrasom poševnih kanelur (T. 1: 20) se pojavi na podonavskih najdiščih v končni stopnji kulture žarnih grobišč.5 Skodele z vodoravnim fasetiranjem (T. 4: 4) so starejši element in trajajo še v mlajši čas.6 Polkroglaste skodele (T. 1: 10; T. 3: 1) so razširjene v času kulture žarnih grobišč v podravskem7 in podonavskem prostoru8. Manjši lončki, nekateri med njimi okrašeni s plastičnim polkrožnim rebrom (T. 3: 3) ali z okrasom bradavičastih izboklin (T. 3: 3, 9), drugi spet neokrašeni s trakastim presegajočim ročajem (T. 1: 8; T. 3: 8) in s trakastim ročajem na obodu (T. 2: 15; T. 3: 4; T. 4: 3), se v času kulture žarnih grobišč pravtako pojavijo v Podonavju9 in Podravju19. Med lonci je največ ohranjenih zgornjih delov tako, da je celotna oblika težko določljiva. Večina izmed njih je okrašenih s plastičnim rebrom na obodu lonca ali pod njim, ki je okrašeno še z odtisi prstnih konic (T. 2: 10; T. 4: 5) ali z ostrimi zarezami (T. 3: 2; T. 4: 1). Na plastičnem rebru so večkrat jezičasti ročaji (T. 4: 12). Lonec (T. 3: 5) ima okras vertikalnih reber in bradavičastih izrastkov. Del drugega lonca (T. 4: 13) ima okras narejen s koleščkom v obliki girlande. Lonci imajo največkrat lokalne oblike in kot taki so glede časovne uvrstitve neuporabljivi. Nekatere izmed njih zasledimo tudi v Podonavju, le-ti so največkrat ostalina še iz bronaste dobe.11 Kovinski predmeti so redki. Bronasta igla z zvito glavico (T. 3: 13) je še najbolj podobna iglam iz najdišč kulture žarnih grobišč.12 Iz brona je še manjša igla z odebelitvijo na koncu (T. 2: 15), fragment igle (T. 2: 16) in bronasta puščica (T. 2: 14). Dokaz, da so nekatere bronaste predmete izdelovali prebivalci naselbine sami, pričajo kalupi iz trdega peščenca. Fragment kalupa (T. 1: 18) je verjetno rabil za vlivanje tulastih sekir. Kalup (T. 2: 11) je bilo mogoče uporabljati obojestransko. Na eni strani je polkrog, druga stran pa je verjetno rabila za vlivanje igel z več glavami. Te igle so pogoste v halštatskem času, vendar se pojavijo že v končni stopnji kulture žarnih grobišč.13 Kalup (T. 3: 11) je prav tako fragmentiran, na eni strani je viden ozek kanal, a se ne da ugotoviti, kakšen predmet se je vlival. Iz gline so večje in manjše uteži in vretenca različnih oblik in velikosti (T. 1: 6, 7, 21; T. 2: 8, 9; T. 3: 10; T. 4: 10) in predmet, ki je lahko služil kot pečatnik (T. 1: 19). Iz kamna je predmet (T. 2: 7) katerega uporabnost ni ugotovljena. Iz kosti je večje šilo (T. 2: 6). Arheološki nadzor novogradnje leta 1979 Arheološki nadzor je v mesecu maju opravil Pokrajinski muzej v Murski Soboti. Celotni izkop novogradnje je meril 12 X 12 m in je bil na pare. št. 440/3 k. o. Gornja Radgona, last Mirka Kranjca, Grajska c. Gornja Radgona. Izkop novogradnje smo poimenovali sonda št. II. Višine na sondi so bile merjene od merske točke, ki je bila 4,00 m oddaljena od sonde in je imela absolutno nadmorsko višino 248,89 m. Sondo smo kopali 3,20 m globoko na severni strani in do 0,50 m globoko na južni strani, torej do globine, ki je bila potrebna za izkop temeljev hiše. Do sterilne plasti smo zato prišli samo v severozahodnem delu sonde pri 2,00 m globine. Stratigrafski opis sonde II (priloga 3):14 Plast 1: Plast je sestavljal srvo-rjav od 0,20 do 0,40 m debel humus po vsej sondi. V tej plasti so se pojavile kulturne ostaline, med katerimi je bilo največ črepinj različnih srednjeveških pa tudi prazgodovinskih posod. Plast 2: Sestoji iz rjavega humusa, pomešanega z ilovico (0,60 m) ob severozahodnem robu, in (1,00 m) ob severovzhodnem robu sonde. V spodnjem delu te plasti se je v kvadrantu 8 in 9 ob severnem delu pokazala ožgana plast z ostanki opečenega ilovnatega ometa. Med kulturnimi ostalinami je bilo tudi dokaj prazgodovinskih keramičnih črepinj. Plast 3: sestavlja ob severozahodnem profilu 0,50 m debela in ob severovzhodnem profilu 1,50 m debela peščena rjava ilovica. Ker je bila plast zelo razgibana smo jo razdelili na: plast 3 a: v kvadrantu 7 se je ob severnem robu pokazal večji kamen, ob njem pa ožgana zemlja z žlindro; drobci lepa in žganine, plast 3 b: v kvadrantu 7 in 8 je situacija neizpremenjena, v kvadrantu 9 pa se ob skrajnem severnem robu pojavi močneje opečena zemlja, na kateri so bili drobci žganine. Tudi v tej plasti je med kulturnimi ostalinami bilo največ keramičnih črepinj, plast 3 c: v tej plasti pride do spremembe v kv. 7 oziroma ob severozahodnem robu sonde, kjer se pojavi temnejša lisa (2 X 2 m) in močno opečena zemlja v sredini kvadranta. Po ostali površini so bili drobci ometa, žganine in keramičnih fragmentov različnih posod. V kvadrantu 8 se je na nekaterih mestih ob robu in v sredini pokazala zelenkasta zemlja; v kvadrantu 9 pa se opečena zemlja iz plasti 3 c nadaljuje. 299 ■1 —fr» Priloga 3: Severni profil sonde II. Beilage 3: Nördliches Profil der Sonde II Opis najznačilnejših najdb: Kvadrant 8: 1. Fragment stene črno glajene posode, na površini je viden okras plitkih kanelur; vel. 5,8 X 6,6 cm; inv. št. 1430—1 (T. 5: 6). Plast 3 d: Močno opečena zemlja v sredini kvadranta 7 se je v tej plasti povečala, ob njej kamni, zdrobljen omet, žganina in črepinje različnih posod. Temna lisa ob severnem robu je v tej plasti izrazitejša. Ob severnem robu sonde se je v kvadrantu 8 in delno 9 zelenkasti sloj zemlje povečal, ob skrajnem vzhodnem robu sonde v kvadrantu 9 pa je izrazitejša opečena zemlja z drobci ometa, žganine in ostanki različnih prazgodovinskih posod. Opis najznačilnejših najdb: Kvadrant 7: 1. Majhna sivorjava skodelica grobe fakture, ustje je vodoravno; r. u. 6,4 cm; r. d. 4,5 cm; v. 2,1 cm; inv. št. 1518 (T. 5: 11). 2. Razbita večja siva posoda, ki ima na prehodu iz vrata v trup bradavičast okras; r. zg. 24 cm; ohr. v. 13 cm; inv. št. 1517 (T. 5: 3). 3. Razbita sivorjava skodela s fasetiranim ustjem; r. u. 26 cm; ohr. v. 11 cm; inv. št. 1520—4 (T. 5: 4). 4. Razbita rdeče glajena skodelica z vodoravnimi kanelurami; r. u. 18 cm; ohr. v. 3,6 cm; inv. št. 1520—16 (T. 5: 5). Plast 3 e: V tej plasti so vidne spremembe. Po vsej verjetnosti je bila nekoč to hodna površina in je hkrati ločnica med dvema naselitvenima fazama. V kvadrantih 4, 5 in 6 so se pojavili veliki peščeni kamni v diagonalni smeri od jugozahoda proti severovzhodu; v bližini in okrog njih so bili sledovi opečene zemlje, ometa in žganine. Te kvadrante nismo več poglabljali. V kvadrantu 7 se je opečena plast v sredini razširila, bila je zelo trda in zbita. V kvadrantu 8 je bilo odkrito (0,60 X 0,50 m) ognjišče iz oblic in nabite zemlje. Okrog njega je bilo raztresenih večje število črepinj. Delno še v kvadrantu 8 in po vsem kvadrantu 9 je to plast prekrival sloj zelenkaste zemlje, ki je izgledala, kot da bi bila nasipana na spodnjo plast. Opis najznačilnejših najdb: Kvadrant 4: 1. Spodnji del rdeče posode na nogi, ki ima po sredini okroglo prevrtano luknjo; r. d. 6,7 cm; r. zg. 6 cm; v. 2,6 cm; inv. št. 1470 (T. 5: 13). Kvadrant 5: 2. Rjavo siv pokrov z okroglo prevrtano luknjo na sredini, r. zg. 5 cm; r. sp. 8 cm; inv. št. 1487—5 (T. 5: 10). 3. Spodnji del sive skodele z vbočenim dnom; r. d. 6 cm; ohr. v. 4 cm; inv. št. 1487—1 (T. 5: 7). 4. Razbita glajena sivkasta skodela z rahlo izvihanim ustjem ima na najširšem obodu okras bunčic; r. u. 18 cm; ohr. v. 6,5 cm; inv. št. 1496 (T. 5: 2). Kvadrant 7: 5. Fragment stene manjše črnoglajene posode; na površini je okras vrezanih vodoravnih črt in plitkih vertikalnih kanelur; vel. 4,5 X 3,3 cm; inv. št. 1527—4 (T. 5: 12). Plast 4; sestavlja 0,70 m debela rumeno-rjava peščena ilovica ob severo zahodnem robu sonde in komaj 0,20 m debela ob severovzhodnem robu sonde. Plast 4 a: V kvadrantu 7 se je v severozahodnem kotu pokazala sterilna rumena ilovica z manjšimi oblicami, keramičnimi fragmenti in kosi ilovnatega stenskega ometa. V kvadrantu 8 se je po odstranitvi ognjišča in prejšnje plasti pokazala močneje opečena zemlja s kosi ilovnatega ometa in večjih krp žganine. V kvadrantu 9 se je po odstranitvi sloja zelenkaste zemlje pokazala prav tako močneje opečena zemlja. Opis najznačilnejših najdb: Kvadrant 7: 1. Razbit in fragmentiran rjavkast lonček z izvihanim ustjem, pod njim je ornament plastičnega dvojnega rebra z motivom valovnice; r. u. 16 cm; ohr. v. 7 cm; inv. št. 1544—6 (T. 5: 8). 2. Fragmentirana črna glajena stena posode z okrasom vrezanih vodoravnih črt in cikcaka; vel. 6 X 5,5 cm inv. št. 1547—14 (T. 5: 9). 3. Razbita črno glajena skodela z vodoravnim ustjem, iz katerega izhaja presegajoč trakast ročaj; r. u. 43 cm; ohr. v. 5 cm; inv. št. 1542—4 (T. 5: 1). Plast 4 b: Sterilna rumena ilovica v kvadrantu 7 se je povečala ob severnem robu skoraj do polovice kvadranta. V njej se je pokazala temna okrogla lisa, verjetno ostanek oziroma odtis nekdaj v zemljo zabite grede. Ostalo površino v tem kvadrantu pokriva sloj sivkaste zemlje, na kateri so bili koščki žganine in lepa. O ostalih kvadrantih v tem sloju ni prišlo do bistvenih sprememb. Opis najznačilnejših najdb: Kvadrant 8: 1. Razbit koničen rjavkast lonec, pod vodoravnim ustjem je ornament plastičnega rebra z odtisi prstnih konic; r. u. 20 cm; ohr. v. 9 cm; inv. št. 1456 (T. 6: 3). 2. Razbit rdečkast lonec grobe fakture z izvihanim ustjem, na notranji steni so bili sledovi pepela, pod ustjem je ornament plastičnega rebra z odtisi prstov; r. u. 48 cm; ohr. v. 22 cm; inv. št. 1459—2 (T. 6: 1). 3. Razbita in fragmentirana posoda, sivorjave barve, na najširšem obodu je okras plastičnega rebra z odtisi prstnih konic; r. u. 14 cm, ohr. v. 7 cm; inv. št. 1477—8 (T. 6: 6). Plast 5: sestavlja siva peščena, 0,40 m debela ilovica. Plast 5 a: Sterilna ilovica v kvadrantu 7 je močno povečana in zajema celoten severni rob in ima širino do dveh metrov. Poleg že prej omenjene lise se je v tej plasti pokazala še ena lisa s premerom 0,20 m v že sterilni ilovici. Ostala površina je močno ožgana. Število keramičnih posod se je povečalo, med njimi je bila skodela s fasetiranim ustjem napolnjena z zoglenelim zrnjem. Ob severnem robu kvadranta 8 je bila močna žganina, drobci žganine so bili tudi v kvadrantu 9. Opis najznačilnejših najdb: Kvadrant 5: 1. Razbit sivorjav lonček ima na izvihanem ustju ornament odtisov, pod njim pa še niz okroglih luknjic; r. u. 18 cm; ohr. v. 3,7 cm; inv. št. 1495—5 (T. 6: 4). 2 Presegajoč trakast ročaj svetlo rjavega vrčka ali skodele; d. 10 cm, š. 4 cm; inv. št. 1493—1 (T. 6: 2). Plast 5 b: Pod ožgano plastjo v kvadrantu 7 se je pokazala peč oziroma večje ognjišče v velikosti 3 X 2 m, ki ga je tvorila močna žganina in večja množina oblic. Peč je segala še v kvadrant 4. V njeni bližini je bilo precej razbitih in fragmentiranih posod. V kvadrantu 8 je ta plast močno ožgana; sestavlja jo močna žganina in opečena zemlja. Pod to plastjo je sivozelena plast, ki se nadaljuje naprej. V kvadrantu 9 je ta plast iste barve Opis najznačilnejših najdb: Kvadrant 7: 1. Ploščato okroglo vretence, na sredini je okrogla prevrtana luknja; r. 4,5 cm; inv. št. 1511 (T. 6: 10). 2. Rjavkasta konična skodela s fasetiranim ustjem; r. u. 24 cm, r. d. 10 cm, v. 9 cm; inv. št. 1507 (T. 6: 8). 3. Majhna sivo rjava skodelica z izvihanim ustjem, iz katerega je izhajal trakast ročaj, ki je odlomljen; r. u. 7,5 cm; r. d. 2 cm, v. 4 cm; inv. št. 1508 (T. 6: 11). 4. Sivo, po sredini prevrtano vretence; r. zg. 1,5 cm; r. sp. 3 cm; v. 2,5 cm; inv. št. 1510 (T. 6: 9). 5. Fragment stene rdeče posode z ornamentom vreza vodoravnih črt in šrafiranih trikotnikov, ohranjeni so sledovi belega inkrustiranja; vel. 10 X 8,6 cm; inv. št. 1504 (T. 6: 7). 6. Dno posode, na notranji strani je vbočeno, na zunanji spodnji površini je vtisnjen ornament v obliki križa, r. d. 8 cm; inv. št. 1513—10 (T. 6: 5). Podobno kot v sondi I tudi v sondi II prevladuje med premičnimi kulturnimi ostalinami lončenina. Po sestavi gline, izdelavi, pečenju in po obliki se ne razlikuje od že prej opisane lončenine iz sonde I. Med ostalinami pa smo v tej sondi pogrešali kovinske predmete in kalupe, pa tudi lončenih izdelkov je po številu bilo precej manj kot v sondi I. Vzrok zato je prav gotovo v objektivnih terenskih težavah, ki so nas spremljale ves čas ob nadzoru novogradnje, v neenakomerni poglobitvi sonde in v tem, da do sterilne plasti (razen v kvadrantu 7) sploh nismo prišli. Slučajne najdbe Pri obhodu grajskega hriba so bile na več mestih najdene kulturne ostaline iz časa končne stopnje kulture žarnih grobišč. Leta 1978 so bili pri gradnji hiše na pare. 65/5, k. o. Gornja Radgona najdeni ostanki večje peči. Peč je imela okroglo osnovo v velikosti 2 X 2 m. Pod močno opečeno zemljo in žganino je bila ohranjena močno steptana zemlja. V bližini peči je bilo več črepinj prazgodovinskih posod. Istega leta so bili izkopani jarki za električno napeljavo tik pod grajsko stavbo v katerih je bilo precej keramičnih prazgodovinskih posod. Iz tega sledi, da je bil grajski hrib poseljen na južni, vzhodni in zahodni strani. S problemskim sondiranjem in z nadzorom pridobljene kulturne ostaline so potrdile že leta 1962 ugotovljeno časovno in kulturno opredelitev naselbine na grajskem hribu v Gornji Radgoni. Večina odkritih materialnih ostalin so bile keramične najdbe, ki jih je časovno težje opredeliti. Kronološko zanimivih kovinskih najdb pa zaenkrat ni. Vendar pa nekatere oblike keramičnih posod kažejo na povezavo s panonskim svetom oziroma Podonavjem in tudi s podravsko skupino in s tem uvrščajo prazgodovinsko naselbino na radgonskem hribu v čas mlajše stopnje kulture žarnih grobišč. 1 S. Pahič, Železnodobne najdbe v Slovenskih goricah, Arheološki vestnik 17 (1966) 122 ss. 2 S. Pahič, Gornja Radgona, Varstvo spomenikov 8, 1960—61 (1962) 193. 3 S. Pahič, Gornja Radgona, Varstvo spomenikov 9, 1962—64 (1965), 134 ss. 4 S. Pahič, Drugo žarno grobišče v Rušah, Razprave 1. razr. SAZU 4/3 (1957) 46, T, 2: 1. 5 R. Pittioni, Urgeschichte des österreichischen Raumes (1954) 505, Abb. 359: 1; Abb. 358: 5. E. Patek, Die Urnenfelder Kultur in Transdanubien, Archaeologia Hungarica XLIV (1968) 103, T. 41, 5. 6 E. Patek, c. c., 102, T. 6: 28, 29. 7 S. Pahič, Drugo žarno grobišče v Rušah, Razprave 1. razr. SAZU 4/3 (1957) 46, T. 2: 5; T. 3: 5, 6; T. 4: 5. 8 R. Pittioni, o. c., 501, Abb. 360, 357, 352. E. Patek, o. c., 101, T. 90: 2; T. 79: 2. 9 E. Patek, o. c., 108, T. 31: 5—8; T. 88: 7, 6; T. 76: 4; T. 79: 3. 10 S. Pahič, Drugo žarno grobišče v Rušah, Razprave 1. razr. SAZU 4/3 (1957) 47; S. Pahič, Pobrežje, Katalogi in monografije 6 (1972), T. 2: 2; J. Korošec, Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu, Dela 1. razr. SAZU 6 (1951) sl. 21, 26a. 11 E. Patek, o. c., Ill, s., T. 89: 10; T. 11: 6; T. 126: 12. 12 S. Pahič, Pobrežje, Katalogi in monografije 6 (1972) T. 16: 4; T. 14: 13. F. Stare: Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani, Dela 1. razr. SAZU 9 (1954) T. 14, 1. T. Knez, Žarno grobišče v Novem mestu, Arheološki vestnik 17 (1966) 74, T. 4: 2; T. 6: 7. 13 R. Pittioni, o. c., 580, Abb. 404; Abb. 405. 14 Pri stratigrafskem opisu sonde II pridejo v poštev predvsem kvadranti 7, 8 in 9, ki so bili ob skrajnem severnem robu sonde, kjer se je kopalo do največje možne globine. DIE RESULTATE DER SONDIERUNGEN DER VORGESCHICHTLICHEN SIEDLUNG IN GORNJA RADGONA Zusammenfassung Die vorgeschichtliche Siedlung in Gornja Radgona war östlich von der Stadt auf dem Burghügel. Durch die mittelalterliche Burg auf dem Gipfel des Hügels wurde in hohem Grad der obere, vermutlich zentrale Teil der vorgeschichtlichen Siedlung zerstört, während gegenwärtig der beschleunigte Neubau von individuellen Häuschen die Kulturschichten unter sich vernichtet. Die Siedlung wurde bei topographischen Besichtigungen im Jahr 1960 entdeckt. Im Jahr 1962 hat der Kustos des Museums in Maribor, Stanko Pahič, das Terrain des Burghügels sondiert und festgestellt, dass die vorgeschichtlichen Kulturschichten auf den Terrassen östlich oberhalb der Stadt erhalten geblieben sind. Der Umbau des Burghügels begann nach dem Jahr 1962 und dauerte ungestört bis zum Jahr 1977 an. Nach diesem Jahr wurde auf dem Hügel eine archäologische Kontrolle mit Schutzgrabung und Problemsondierung durchgeführt, wodurch die Errichtung von Häuschen in diesem Raum beträchtlich gebremst wurde. Sonde I — es wurden mehrere Schichten festgestellt. Schicht 1 besteht aus grau-braunem kiesigem Humus; Schicht 2 setzt sich aus braunem Humus vermischt mit Kulturüberreste führendem Lehm zusammen; Schicht 3 bildet grau-brauner Humus vermischt mit Kulturüberreste führendem Lehm; Schicht 4 besteht aus sandigem grau-braunem Lehm mit Kulturüberresten; Schicht 5 aus stark gebrannter Erde mit Kultur- und Architekturresten; Schicht 6 ist steriler gelber Lehm. Unter allen Kulturüberresten überwiegen aus dieser Sonde die Keramikgefässe, alle sind jedoch zerbrochen und fragmentiert, so dass bei den meisten eine Rekonstruktion fast unmöglich ist. Die meisten sind aus grobem und ungeschlämmtem Ton verfertigt, von grau bräunlicher und roter Farbe. Die Standböden sind für sich gearbeitet und gerade (Taf. 1: 10; Taf. 4: 8, 9) und konkav (Taf. 3: 6; Taf. 4: 7). Die ebenso für sich verfertigten Henkel sind bandförmig (Taf. 2: 15; Taf. 3: 4; Taf. 4: 3}, andere übergreifend (Taf. 1: 8; Taf. 3: 8), während ziemlich viele Stücke lappenförmige Griffe aufweisen (Taf. 4: 12). Am zahlreichsten sind die Schalen vertreten (Taf. 1: 10, 13, 12; Taf. 4: 2, 4; Taf. 3: 1), die in dem Zeitabschnitt der Urnefelderkultur im Drau- und Donauraum verbreitet sind. Ebenso zahlreich sind die Töpfchen, einige mit plastischer halbkreisförmiger Rippe (Taf. 3: 3) oder mit warzenförmigen Buckeln verziert (Taf. 3: 3, 9), wogegen andere nicht verziert sind und einen übergreifenden Bandhenkel aufweisen (Taf. 1: 8; Taf. 3: 8). Metallgegenstände sind selten (Taf. 2: 15, 14; Taf. 3: 13). Dafür, dass einige Bronzegegenstände die Bewohner der Siedlung selbst verfertigten, zeugen die Gussmodel aus Sandstein (Taf. 1: 18; Taf. 2: 11; Taf. 3: 11). Sonde II — es wurden mehrere Schichten festgestellt. Schicht 1 bildet grau-brauner Humus. Schicht 2 setzt sich zusammen aus braunem Humus vermischt mit Kulturüberreste führendem Lehm. Schicht 3 besteht aus sandigem braunem Lehm mit Kulturresten. Schicht 4 bildet gelb-brauner sandiger Lehm. Schicht 5 besteht aus grauem sandigem Lehm mit Kulturresten. Die Sonde hoben wir bis zur Tiefe aus, die für die Errichtung eines Hauses nötig war. Bis zur sterilen Schicht gelangten wir nur im nordwestlichen Teil der Sonde, den gelb-brauner Lehm bildet. Ähnlich wie in Sonde I überwiegt auch in Sonde II unter den beweglichen Kulturüberresten die Töpferware. Ihrer Zusammensetzung, Ausführung, dem Brand und der Form nach unterscheidet sie sich nicht von der Keramik aus Sonde I. Die mittels des Problemsondierens und der Kontrolle gewonnenen Kulturüberreste bestätigten die bereits im lahr 1962 festgestellte zeitliche und kulturelle Einordnung der Siedlung auf dem Burghügel von Gornja Radgona. Die meisten entdeckten materiellen Reste waren Keramikfunde, die sich zeitlich schwerer bestimmen lassen. Chronologisch interessante Metallfunde kamen einstweilen nicht an den Tag. Doch weisen einige Formen der Keramik-gefässe auf eine Verbindung mit der pannonischen Welt bzw. dem Donaugebiet und auch der Draugebietgruppe hin und reihen damit die vorgeschichtliche Siedlung auf dem Hügel in Radgona in die Zeit der jüngeren Stufe der Urnenfelderkultur ein. 1 r ' ..i J 10 11 16 OSSERVAZIONI EPIGRAFICHE GIOVAN BATTISTA PELLEGRINI Università di Padova Non di rado mi è capitato che amici e colleghi, storici ed archeologi, mi abbiano sottoposto, per un giudizio, brevi frammentini di scritte redatte verosimilmente in alfabeti preromani (o presunte tali). Non poche volte, nonostante la buona volontà e l’impegno dedicato alla decifrazione dei frustoli epigrafici, esaminati con autopsia o per mezzo di buone foto e disegni, non ho saputo dare una risposta soddisfacente e, mi auguro, non tanto per la mia inesperienza, quanto per l’effettiva impossibilità di ricostruire l’esatto ductus delle eventuali lettere o segni, o per non poterle integrare con verosimiglianza quando esse erano irrimediabilmente frammentarie. E’ un pò il caso che ora mi si presenta anche da parte del gentilissimo Collega, dr. Jaroslav šašel, dell’Accademia delle scienze di Lubiana. Nei tre testi (vedere per la seguente analisi il contributo della M. Urleb in Arheol. vestnik 30 [1979] 151 e della V. Stare, ib. p. 162 colle fotografie pertinenti) dei quali lo šašel mi ha inviato ottime foto — che indicherò qui con le abbreviazioni: Košana I, Košana II e Vintarjevec — si può innanzi tutto escludere con certezza l’intervento del latino (in altri casi mi è capitato di dover assegnare al latino, nella forma corsiva, alcune scritte ritenute da valenti cultori di memorie locali, di origine preromana). In Košana I, nei quattro riquadri, si vedono chiaramente delle incisioni o segni che certamente sono dovuti alla mano dell’uomo (succede a volte che presunte scritte o segni siano casuali, dovuti all’azione della natura, a fessure o screpolature della pietra). Tuttavia, nell’intrico e groviglio delle varie aste, per lo più verticali ed orizzontali, resterei piuttosto scettico nell’attribuire loro il valore di lettere, ed in tale evenienza sarei propenso a ritenere la scritta uno pseudotesto, come avviene in tanti casi che mi sarebbe facile enumerare anche per il repertorio venefico, ove molte lettere sono incise ripetutamente con valore ornamentale, o più spesso magico e simbolico (si ricorderà ad es. che molti spilloni o stiletti della stipe votiva atestina della Reitia sono frequentemente incisi mediante la ripetizione di lettere venetiche, vedi G. B. Pellegrini e A. L. Prosdocimi, La lingua venefica I, pp. 140—168: edizione e commento del Proslocimi). Soltanto per uno scrupolo posso menzionare iscrizioni runiche le quali, a prima vista, arieggiano ai segni incisi nel nostro testo quadripartito. Rinvio pertanto, ma unicamente per una semplice curiosità, al volume di W. Krause, Runeninschriften im älteren Futhark, Arheološki vestnik 32 (1981) 311 Halle/Saale 1937, p. 428, ove è riprodotta l’iscrizione (della fine del 3. secolo d. C.) di un’urna sepolcrale da Niesdrowitz nella Slesia superiore; l’editore osserva: »Auch hier scheinen auf ersten Blick irgendwelche sinnbildhafte Zeichen — um reine Zierlinien handelt es sich keinesfalls — vorzuliegen.. .« Ma anche per vari motivi esterni mi pare non si possa pensare, per la nostra »iscrizione«, a segni runici confusi e sovrapposti, per cui preferisco ribadire l’ipotesi che si tratti in Košana I di uno pseudotesto con lettere incise non casualmente, ma verosimilmente con intenti magico-rituali. In Košana II si deve soltanto lamentare che la sorte non sia stata più benevola nel tramandarci soltanto un moncone di scritta. Le lettere superstiti non ci consentono infatti di ricostruire il tenore dell’iscrizione nella sua interezza (forse assai breve), dato che il testo residuo, a causa del frammento sul quale è iscrito, è composito di cinque lettere delle quali soltanto due sono complete e di lettura inequivocabile. La breve epigrafe si svolge da sinistra a destra ed il ductus delle lettere chiaramente visibili ci autorizza qui ad escludere il latino o l’alfabeto runico; quest’ultimo — di verosimile origine etrusco-settentrionale o addirittura venefica, secondo una buona ipotesi di Otto Haas (v. ad es. Orbis XIV [1965] pp. 216—236) — non presenta un segno per E che possa essere ricondotto al prototipo usuale in tanti alfabeti antichi e pare anzi derivare la lettera M, equivalente ad e, dalla forma latina con due sbarre verticali (ben nota all’alfabeto latino preaugusteo). Dato che si tratta indubbiamente di un alfabeto preromano di origine etrusco-settentrionale, forse venetico (ma ciò non può essere confermato con assoluta certezza data l’esiguità del frammento), è utile inserire il nuovo frustolo nell’ambito delle iscrizioni preromane recentemente riesaminate da A. L. Prosdocimi e P. Scardigli nell’articolo intitolato Negati, apparso nel volume Italia linguistica nuova ed antica. Studi linguistici in memoria di Oronzo Parlangèli, vol. I, Galatina (Congedo Ed.) 1976, pp. 179—229 (ivi 1’ Appendice del Prosdocimi: L’alfabeto venetico delle iscrizioni di Idria e gli alfabeti delle iscrizioni di Negali (A—B) e Vače, pp. 203 e sgg.). Delle cinque lettere solo la 3. e la 4. ci sono giunte integre, mentre delle prime due e dell’ultima si intravedono le tracce più o meno ampie. Per la prima sono possibili varie soluzioni: si tratta di un breve trattino obliquo emergente in basso dalla lacuna, e tra le integrazioni possibili, mi pare si possa dare la preferenza ad un s di cui il trattino rappresenta il terzo inferiore. Seguono tracce più complete per la seconda lettera ove ben netta è l’asta diritta ed un trattino obliquo inferiore cui corrisponde forse (ma non so se si tratti unicamente di una mia illusione che sarebbe peraltro condivisa anche dall’esperto Collega A. L. Prosdocimi, al quale ho pure sottoposto il frammentino per un giudizio) una traccia appena percettibile sul bordo della frattura di un tratto obliquo in alto: se ciò è vero, potremmo leggervi, con una certa tranquillità, un k con le astine oblique assai distanziate, una forma non tanto inconsueta nelle epigrafi preromane della zona alpina. Torno tuttavia a ripetere che si tratta unicamente di una buona ipotesi. Sulla 3. e 4. lettera non regnano dubbi poiché esse corrispondono ad e e a v in una forma attestata paù volte (ad es. nelle iscrizioni »retiche«), e cioè con i due tratti obliqui e paralleli incisi a metà sull’asta diritta. Nuovi dubbi invece per le reliquie della 5. lettera, costituita nella sua frammentarietà da un tratto obliquo intersecato da breve trattino interrotto dalla frattura. Anche in codesto caso le possibilità d’integrazione sono varie; ma non si può escludere la presenza di un a in una forma molto comune tanto nelle iscrizioni »retiche«, quanto in quelle venetiche alpine. Un tentativo di lettura potrebbe dunque essere il seguente: ]skeva[; non escluderei inoltre l’eventualità di una divisione della scriptio continua: ]s- keva[. Secondo i principi della puntuazione venetica ci attenderemmo qui un] .5. finale di parola (un antroponimo?), ove tuttavia l’eventuale interpunzione sarebbe finita nella lacuna. Come si vede, si tratta soltanto di supposizioni e non mi azzardo nemmeno a trovare eventuali riscontri nell’onomastica antica per il presunto keva preceduto da un Nominativo in -s (?)• Molto interessante è la raffigurazione stilizzata del cavaliere a cavallo con lancia e scudiscio!?) nella mano destra. Non ho sufficienti esperienze archeologico-iconogra-fiche per tracciare eventuali confronti nell’area pannonica o in territori vicini. Posso solo aggiungere che, ad es. presso gli antichi Veneti, le raffigurazioni equestri sono molto comuni ed in particolare sulle stele funerarie paleovenete patavine, spesso di notevole interesse anche artistico. Come si sa, il significato del cavallo o del cocchio trainato da cavalli ecc. ha qui un significato sepolcrale (con richiamo all, oltretomba??). Del resto una delle voci più comuni nel formulario tombale venetico è rappresentata da ekvopetaris (poi divenuto ekupetaris ed ep(p)etaris), in grafia latina ECU-PETARIS e EQUPETARS. Il significato generico per lo più attribuito a tale parola era quello di ’monumento funebre’ in cui, peraltro, è ora impossibile prescindere dalla equivalenza di ekvo- (già noto come parola autonoma in venetico) col lat. equus ’cavallo’ ecc. L’interpretazione precisa di codesto termine è ancora sub judice; si veda una nuova soluzione, diversa in parte da quella tradizionale, in M. Lejeune, MLV, Heidelberg 1974, p. 86. Di lettura assai più incerta è il frammento Vintarjevec del quale il collega Šašel mi ha fornito a suo tempo un disegno ed ora una foto con un buon ingrandimento. Il testo è qui sicuramente sinistrorso, mutilo, composto di 5 lettere. Dopo la 3. lettera mi pare di poter scorgere un segno (ma ciò non è del tutto certo) d’interpunzione eseguito in modo approssimativo. Se tale congettura dovesse risultare veritiera, avremmo un argomento piuttosto probante per attribuire il frammentino alla grafia di tipo venetico. Le prime due lettere risultano relativamente chiare ed io vi leggo v a (ambedue iscritte con un ductus comune negli alfabeti di origine etrusco-settentrionale e pertanto venetica). Tenterei di vedere nella lettera 3. un s con tracciato poco accurato (non saprei altrimenti trovare una identificazione migliore]. Seguirebbe il citato segno d’interpunzione sillabica e quindi un r (la forma corrisponde casualmente anche al segno runico equivalente a w) in una forma ben nota, specie nell’alfabeto di Bolzano ed anche altrove, ed infine un’asta che pare costituire un i integro e non un frammento di altra lettera. Avremmo pertanto :?]vas.r/[. Anche in codesto caso non mi pare opportuno proporre riscontri onomastici, ma aggiungo soltanto che la divisione della scriptio continua potrebbe esser anche l]vasri[. Quanto alla lingua utilizzata nell’incisione dei nostri frammentini, mi pare che ogni ipotesi sia per il momento prematura. Come ho già accennato nel mio articolo »Popoli preromani nelle Alpi Orientali« (Alpes Orientales V [Ljubljana 1969] pp. 37—54), e v. anche Prosdocimi-Scardigli cit. p. 189, è possibile che una lingua della Pannonia preromana risultasse autonoma, diversa dai linguaggi più noti, ed è sempre utile menzionare il passo di Tacito, Germ. 43: . . . Marsigni et Buri sermone cultusque Suebos referunt; Cotinos Gallica, Osos Pannonica lingua coarguit non esse Germanos (cf. però ciò che scrive A. Mósey nell’analisi »Die Lingua Pannonica«, pubblicata nella serie Posebna izdanja [Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine] V 1967 p. 195). Ma con i nostri brevi frustoli, forse possiamo riportarci ad un’epoca anteriore alla situazione descrittaci da Tacito, quando le popolazioni germaniche e le loro varie diramazione nell’area pannonica erano assai limitate o inesistenti. EPIGRAFSKA UGOTAVLJANJA Povzetek Košana I*: kaže na štirih poljih črkam podobne vreze, nedvomno delo človeških rok. Gre za nekak psevdo-tekst, ki jih je nekaj poznanih z venetskega področja in kjer imajo posamezni znaki ornamentalno vrednost, lahko tudi magično ali simbolično z ritualnim prizvokom. Košana II, kjer je od prvotnega napisa preostalo 5 črk (od njih le dve celi), ki jih je oblikovno treba nedvomno prišteti k enemu predrimskih alfabetov, morda severno-etruščanskemu ali celo venetskemu (česar zaradi fragmentarnosti ni mogoče zanesljivo določiti), spada vsekakor v krog predrimskih napisov. Te je zbral in analiziral A. L. Prosdocimi v sestavku »L’alfabeto (venetico) delle iscrizioni di Idria e gli alfabeti delle iscrizioni di Negau (A—B) e Vače« v zborniku Italia linguistica nuova ed antica. Studi linguistici in memoria di Oronzo Parlangeli, I (1976) 179 sl., posebej str. 203 sl. Po podrobnem analiziranju prihaja avtor do sklepa, da gre za črkovni preostanek — ]skeva[ — ali morda — ]r keva[—, verjetno konec kakega antro-ponima, posebej ker so jezdeci, ki ga imamo tudi tu, pri Venetih navadno upodobljeni na nagrobnikih. Vintarjevec. Pri fragmentarno ohranjenih črkah kaže domnevni interpunkcijski znak po 3. črki, da bi utegnilo iti za alfabet venetskega tipa ali za severno-etruščanski tip črk. Po minuciozni analizi predlaga avtor čitanje: Vjvay. ri[— ali evt.: ]vas ri[—, morda zopet kak onomastični preostanek, ki ne izključuje možnosti, da gre za kak predrimski panonski jezik (prim. Tacit, Germania 43, k čemur pa je treba upoštevati pomisleke, ki jih je izrazil A. Mócsy v delu »Die Lingua Pannonica«, izšlo v zborniku Posebna izdanja [Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine] V 1967 str. 195). * Košana I in Košana II se nanaša na poročilo Mehtilde Urleb v Arheološkem vestniku 30 (1979) 151 s sliko 1 in 2; Vintarjevec pa na prispevek Vide Staretove prav tam str. 162 s sliko. RELATIVNA KRONOLOGIJA MLAJŠE ŽELEZNE DOBE V JUGOSLOVANSKEM PODONAVJU DRAGAN BOŽIČ Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana Jovana Todoroviča sem spoznal v Beogradu februarja 1981, malo preden je umrl. V pogovoru je večkrat omenil, da je zdaj na nas mladih vrsta, nadaljevati njegovo delo, posvečeno v veliki meri latenski dobi v jugoslovanskem Podonavju.1 Njegovemu spominu poklanjam ta članek, ki predstavlja jedro moje diplomske naloge, zaključene julija 1980. Za objavo sem jo močno skrčil in deloma predelal.2 Stopnja Čurug — končna stopnja starejše železne dobe Danes poznamo v jugoslovanskem Podonavju šele razmeroma malo najdiščnih enot, ki jih lahko postavimo na konec starejše železne dobe.3 Mednje sodijo poleg zakladne najdbe Čurug,4 po kateri sem dal ime obravnavani stopnji, še grobovi Sremska Mitrovica 2,5 Osijek 51,6 Doroslovo 18 in 547 in grob iz Velike pri Slavonski Požegi, ki glede na zemljepisno lego v Požeški kotlini ne spada več v podonavski prostor, vendar je po vsebovanih pridatkih z njim tesno povezan8 (sl. 1). Za to stopnjo so značilni: — noži z jezičastim ročajem z dvema ali tremi zakovicami in rahlo navznoter ukrivljenim rezilom,0 — tordirani obsenčni obročki, ki imajo običajno en konec sploščen in spiralno uvit,10 — bikonične11 in — amforičaste12 jagode iz stekla, — koralne jagode,13 — fibule zgodnjelatenske sheme z lokom polkrožne ali zaobljeno trikotne oblike in majhno peresovino z največ šestimi navoji, katerih noga nosi kratko ležišče za iglo, se zaokroženo obrne in zaključi ali z živalsko glavico ali z bikoničnim oziroma kroglastim gumbom, ki je pogosto obdan z dvema svitkoma in nosi še razčlenjen izrastek,14 — fibule zgodnjelatenske sheme z lokom iz osmičastih zank, katerih noga se zaključi z enako zanko,15 Arheološki vestnik 32 (19$1) 315 — fibule vrste Štrpci,16 — čertoške fibule inačice XIII h po B. Teržanovi,17 — vzdolžno narebrene trakaste zapestnice s po dvema nazaj obrnjenima živalskima glavicama na konceh18 in —• vzdolžno narebrene trakaste zapestnice s trikotno oblikovanima koncema.19 Mlajša železna doba Pri izdelavi relativne kronologije sem upošteval večino objavljenih najdiščnih celot mlajše železne dobe. Po drugi svetovni vojni so sicer raziskovali več latenskodobnih naselbin, vendar nobeno od teh raziskovanj ni objavljeno na zadovoljiv način.20 Zato sem naselbinske najdbe v glavnem pustil vnemar. Dejstvo je tudi, da se je v naselbinah v nasprotju z grobovi našlo le malo kovinskih najdb in da se naselbinska keramika od grobne deloma razlikuje. Sl. (Abb.) 1. V članku obravnavana grobišča, skupine grobov, posamezni grobovi in zakladne najdbe iz jugoslovanskega Podonavja. — Die in der Arbeit behandelten Gräberfelder, Grabgruppen, Einzelgräber und Hortfunde aus jugoslawischen Donauraum. Batina: 1, Beograd — Karaburma: 11, Beograd — Rospi Ćuprija: 12, Bogdanovci: 6, Brestovik: 15, Čurug: 3, Ćirikovac: 18, Doroslovo: 2, Kostolac: 17, Kovin: 16, Mislodjin: 10, Osijek: 5, Požarevac: 19, Ritopek: 14, Sotin: 8, Sremska Mitrovica: 9, Velika: 4, Vinča: 13, Vučedol: 7 Upoštevane celote izvirajo iz Baranje, vzhodne Slavonije, Banata in severne Srbije (sl. 1): Baranja — en grob v Batini;21 vzhodna Slavonija — grobišče v Osijeku,22 en grob v Bogdanovcih,23 eden v Vučedolu'24 in dva v Sotinu;25 Banat — zakladna najdba v Kovinu;26 severna Srbija — grobišči Karaburma27 in Rospi Ćuprija28 v Beogradu, ki ležita eno poleg drugega vzdolž Donave, loči ju le Mirijevski potok, dva groba v Brestoviku29 in po en grob v Mislodjinu,30 Vinči,31 Ritopeku,32 Požarevcu,33 Ćirikovcu34 in Kostolcu.35 Grobovi se delijo na tri skupine, katerih vsaka vsebuje tako grobove z orožjem kot brez njega. Za skupino 1 so značilne oblike 1 do 18, za skupino 2 oblike 19 do 29 in za skupino 3 oblike 30 do 61 (T. 1—5; tab. 3). Nekaj grobov, ki vsebujejo značilne oblike prve in druge skupine, sestavlja predhodno skupino grobov. Glavne tri skupine grobov pripadajo trem zaporednim časovnim obdobjem, ki jih imenujem stopnje Beograd 1, 2 in 3. Grobovi skupine 1 so značilni za stopnjo Beograd 1, skupine 2 za stopnjo Beograd 2 in skupine 3 za stopnjo Beograd 3; grobovi prehodne skupine se uvrščajo na začetek stopnje Beograd 2 (tab. 2). Stopnja Beograd 1 Tej stopnji pripadajo naslednji grobovi: z orožjem — Batina, Karaburma 22, 23, 51, 66, 77, 111, Osijek 29 (T. 6, 1—4). 37, Požarevac (T. 6,5—10); brez orožja — Bogdanovci, Karaburma 60, 63, 67, Osijek 22, Rospi Ćuprija 23. Značilne oblike stopnje Beograd 1 so: — meči in nožnice zgodnjelatenske sheme36 (oblika 1; T. 1, 1; 6, 1.5; 10, 1—3) — nožnice imajo rombičen ali odebeljen,37 praviloma predrt ščitnik, značilen okras pa so pari zmajčkov I. (T. 6,1) in II. (T. 10,1) vrste po de Navarru —,38 — verige za pripenjanje nožnice vrste Karaburma lil39 (oblika 2; T. 1,2) in —- vrste Mokronog40 (oblika 3; T. 1,3; 6,6), — sulične osti z zelo širokim listom z rebrom41 (oblika 4; T. 1,4; 6,2), — dvodelne in trodelne ščitne grbe42 (oblika 5; T. 1,5; 6,4.7), — razmeroma majhne trakaste ščitne grbe s polsodčastim srednjim delom in pravokotnimi krilci43 (oblika 6; T. 1,6; sl. 2,1.2), — ščitne grbe s polsodčastim srednjim delom in trolistnimi krilci44 (oblika 7; T. 1,7), — sekači z gumbom na koncu ročaja45 (oblika 8; T. 1,8), — noži z navznoter ukrivljenim rezilom in trikotnim trnom za ročaj46 (oblika 9; T. 1,9), •—- nožički s trakastim ušesom, pritrjenim z zakovico47 (oblika 10; T. 1,10), — škarje z ročajem U-oblike s klinastimi kraki48 (oblika 11; T. 1,11; 6,8), —• majhni brusi z luknjico za obešanje49 (oblika 12; T. 1,12), — votli obročki iz železne ali bronaste pločevine50 (oblika 13; T. 1,13), —• drobne kroglaste steklene jagode51 (oblika 14; T. 1,14), — fibule vrste Karaburma 6 352 (oblika 15; T. 1,15; 6,3; 11,4; sl. 3,2), — železne fibule zgodnjelatenske sheme z lokom zaobljeno kvadratne ali zaobljeno pravokotne oblike, ki je večinoma ali izrazito narebren ali odebeljen in gladek, z majhno ali veliko peresovino, dolgim ležiščem za iglo in trikotno obrnjeno nogo53 (oblika 76/T. 1,16; 6,9.10; 11,2.3), — astragalni pasovi s sponkama, ki imata po tri polkrožne zanke54 (oblika 17; T.1,17) in — strogo bikonične posode z dvema rebroma na ramenu55 (oblika 18; T. 1,18). 1.2 železo (Eisen), 3 bron (Bronze) Stopnja Beograd 2 Tej stopnji sem prištel naslednje grobove: z orožjem — Brestovik l58 (T. 7,1—6), Ćirikovac, Karaburma 26, 29, 41, 62, 324, 325, Mislodjin, Ritopek, Rospi Ćuprija 32, 39 (T. 7,7.8), Vučedol; brez orožja — Karaburma 34, 35, 38, 58, 59, Osijek 9, 26 (sl. 3,1—8), 27, Rospi Ćuprija 28. Za to stopnjo so značilni: — meči in nožnice srednjelatenske sheme57 (oblika 19; T. 2,19; 7,1.7; 10,4.5) — tri nožnice so okrašene s parom zmajčkov oziroma ptičev III. vrste po de Navarru58 (T. 7,1; 10,4), — sploščene, pogosto z vtolčenimi jamicami okrašene verige za pripenjanje nožnice59 (oblika 20; T. 2,20; 7,2), — sulične osti z ožjim listom z rebrom60 (oblika 21; T. 2,21; 7,3), — trakaste ščitne grbe s polsodčastim srednjim delom in trapezastimi krilci61 (oblika 22; T. 2,22), S!. (Abb.) 3. Osijek, grob (Grab) 26. 5 steklo (Glas), 6 kost (Knochen), ostalo bron (sonst Bronze) — trakaste ščitne grbe z dvojnožlebastim srednjim delom in trapezastimi ali pahljačastimi krilci62 (oblika 23; T. 2,23), — sekači z vozlom na ročaju in gumbom ali obročkom na njegovem koncu63 (oblika 24; T. 2,24; 7,8), —■ fibule z dvema gumboma, enim na loku in enim na obrnjenem delu noge64 (oblika 25; T. 2,25; 7,4; 11,6), — fibule srednjelatenske sheme z nizkim žičnim lokom in kratko peresovino65 (oblika 26; T. 2,26; 7,5; 11,5), —■ fibule srednjelatenske sheme z osmičasto uvitim obrnjenim delom noge66 (oblika 27; T. 2,27; sl. 3,1), — orehaste zapestnice vrste Osijek67 (oblika 28; T. 2,28; 11,12) in — »kantarosi«68 (oblika 29; T. 2,29). Kot sem že omenil, spadajo tisti grobovi, ki imajo tudi značilne oblike stopnje 1, na začetek stopnje Beograd 2 (z orožjem — Karaburma 26, 41, 62, 324, Rospi Ćuprija 32; brez orožja — Osijek 9, 26, 27). Stopnja Beograd 3 Tej stopnji sem prištel zakladno najdbo iz Kovina in naslednje grobove: z orožjem — Brestovik 2, Karaburma 11, 12, 13, 28, 32, 70, 92, 94, 97, 105, 112, 137, 172, 222, Kostolac (T. 8,1—3), Rospi Ćuprija 27, 30, 31, 33, 37, Sotin 2 (T. 8,4—8), 3 (T. 9), Vinča; brez orožja — Karaburma 1, 4, 14, 15, 18, 19, 20, 21, 24, 36, 37, 39, 40, 42, 43, 45, 46, 47, 74, 78, 95, 96, 98, 100, 102, 110, 114, 123, 203, 224, 225, 228, 233, 264, Rospi Ćuprija 2, 8, 25, 29, 34, 36, 40, 41, 42 in 43. Stopnja Beograd 3 ima največje bogastvo oblik. Značilni zanjo so: — meči in nožnice poznolatenske sheme69 (oblika 30; T. 3,30), — izjemno dolge sulične osti70 (oblika 31; T. 3,31; 9,1), — sulične osti z ozkim listom rombičnega preseka71 (oblika 32; T. 3,32; 8,1.7; 9,2.3), —• sulične osti z listom lečastega ali rombičnega preseka, ki ima na vsaki strani po dva z robom vzporedna žlebička72 (oblika 33; T. 3,33), — sulične osti z listom rombičnega preseka s sploščenima robovoma73 (oblika 34; T. 3,34), — sekači s sploščenim ročajem z obročkom na koncu74 (oblika 35; T. 3,35; 8,2; 9,1°), —• krivi noži s »sicam« podobno obliko75 (oblika 36; T. 3,36; 9,9), —■ noži s trnom za ročaj z eno zakovico76 (oblika 37; T. 3,37; 11,1), — okrogle ščitne grbe s polkroglastim ali stožčastim srednjim delom77 (oblika 38; T. 3,38; 8,6; 9,4; sl. 2,3), — škarje z ročajem U-oblike, trakastim vrhom ročaja in paličastima krakoma78 {oblika 39; T. 4,39), — škarje z ročajem omega-oblike in klinastima ali paličastima krakoma'9 {oblika 40; T. 4,40; 8,3), — viličasta orodja80 (oblika 41; T. 4,41; 9,6), —■ veliki brusi brez luknjice81 (oblika 42; T. 4,42), —- fibule vrste Jarak82 (oblika 43; T. 4,43), — fibule vrste Karaburma 3983 (oblika 44; T. 4,44; 11,7), — zapestnice z elipsasto razširjenim, vzdolž nažlebljenim ali narebrenim srednjim delom in s koncema v obliki stiliziranih živalskih glavic84 (oblika 45; T. 4,45; 8,8), — zapestnice z ovijajočima se koncema — srednji del je ali žičnat ali odebeljen in gladek oziroma prečno narebren ali elipsasto razširjen in vzdolž nažlebljen ali ima presek C-oblike85 {oblika 46; T. 4,46), — astragalni pasovi vrste Beograd86 (oblika 47; T. 4,47; 11,8—10), — pasne spone vrste Laminci87 {oblika 48; T. 4,48; 11,11), — ponve vrste Aylesford88 (oblika 49; T. 4,49), —• zajemalke vrste Pescate89 (oblika 50; T. 4,50), — bronasta vedra situlaste oblike z železnimi atašami90 (oblika 51; T. 4,51; 8,4.5), — velike bikonične posode z izbočenim ramenom, na katerem sta večinoma dve rebri91 {oblika 52; T. 5,52), — velike, trebušaste slikane posode92 (oblika 53; T. 5,53), — manjše bikonične posode z izbočenim ramenom93 (oblika 54; T. 5,54), —- skodele z uvihanim ustjem94 (oblika 55; T. 5,55), — skodele z nizkim vratom in poševnim ustjem93 (oblika 56; T. 5,56), — skodele z izvihanim ustjem96 {oblika 57; T. 5,57), -—- bikonične skodele97 {oblika 58; T. 5,58), — dvoročajni vrči z nizkim stožčastim vratom in visokima trakastima ročajema98 (oblika 59; T. 5,59), — enoročajni vrči z izbočenim stožčastim vratom99 {oblika 60; T. 5,60) in — čaše na votli nogi100 {oblika 61 ; T. 5,61). Grobovi z orožjem stopnje Beograd 1 se od grobov s konca starejše železne dobe jasno razlikujejo zaradi novih oblik orožja. Pri grobovih brez orožja je razlika večkrat manj izrazita, ker vsebujejo še stare, iz starejše železne dobe podedovane oblike nakita. Grob iz Bogdanovcev sem uvrstil v stopnjo Beograd 1 samo zaradi za to stopnjo značilnih fibul vrste Karaburma 63, ki se jasno ločijo od starejših fibul zgodnjelaten-ske sheme, kakršne so bile v obravnavanem prostoru v rabi med stopnjo Čurug, in ki so se nosile tudi še na začetku stopnje Beograd 2.101 Podobno velja tudi za grob Karaburma 63, pri katerem pa je njegova uvrstitev v stopnjo Beograd 1 podkrepljena tudi s skodelo z odebeljenim uvihanim ustjem.102 Grob Karaburma 67 je sicer vseboval tudi nogo še prostoročno izdelane posode, vendar ga obsenčna obročka in steklene jagode, med katerimi ni nobene amforičaste, tesno povezujejo z grobom Karaburma 63, kar govori za sočasnost teh dveh grobov. Z začetkom zgodnjerimskega obdobja oblike, značilne za stopnjo Beograd 3, niso takoj izginile, ampak so se rabile še nekaj desetletij.103 Zaradi tega je verjetno, da je tudi kateri od grobov, ki sem jih tej stopnji pripisal zaradi tega, ker pač vsebujejo samo oblike stopnje 3, pravzaprav nastal šele v zgodnjerimskem obdobju. Grob — Grab St LS SB SK HM Mr WS Se F1 RS TG BG Stopnja — Stufe Batina 1 1 2 1 Karaburma 22 1 1 . 1 i 2 51 1 1 1 66 1 1 1 2 i i i Beograd 71 1 1 1 1/2 1 111 1 1 1 i i . . Osijek 29 1 1 1 . i . 37 1 1 1 1 i Požarevac 1 2 1 1/2 i i 2 Brestovik 1 1 1 1 1 2 1 1 Čirikovac 1 1 1 1/2 Karaburma 26 1 1 1 1/2 i 2 29 1 1 1 1 2 1 41 1 1 1 1/2 i 3 Beograd 62 1 1 1 i i 1 i i 324 1 1 i 1 . 2 325 1 1 1 1 2 . Mislodjin 1 1 1 1/2 . Ritopek 2 2 2 2 i Rospi Ćuprija 39 1 1 Vučedol 1 1 i • Karaburma 13 1 3 1 92 1 3 2 i i i 1 3 Beograd 97 1 4 2 1 1 1 3 222 1 1 1 i 1 i 5 • Tab. 1. Sestava pridatkov grobov z mečem. — Beigabenzusammensetzung der Schwertgräber. St: meč — Schwert; LS: sulična ost — Lanzenspitze; SB: ščitna grba — Schildbuckel; SK: veriga za pripenjanje nožnice — Schwertkette; HM: sekač — Hiebmesser; Mr: nož — Messer; WS: brus — Wetzstein; Se: škarje — Schere; FI: fibula — Fibel; RS: obročast nakit — Ringschmuck; TG: glinasta posoda —- Tongefäss; BG: bronasta posoda — Bronzegefäss Grobovi z več pokopi (prim. tab. 1) Dejstvo, da je tudi pri žganih grobovih latenske dobe treba računati z več pokopanimi, je že dolgo znano.104 Analiza kostnega gradiva grobišča v Dobovi pri Brežicah ga je pred kratkim ponovno potrdila.105 V obravnavanem prostoru, kjer takih analiz doslej niso opravljali, se lahko opremo samo na pridatke. Jasen primer pokopa dveh vojščakov v enem grobu predstavlja grob iz Ritopeka.106 Tudi v grobu Karaburma 92 21 Arheološki vestnik 321 sta bila po Todorovićevem mnenju107 pokopana dva moška, ker so pač v njem našli dve ščitni grbi in tri sulične osti. Vendar po mojem to ne bo držalo. Kot namreč dokazujejo številni grobovi stopnje Beograd 3,108 ki ji pripada grob Karaburma 92, je v tej stopnji prišlo do sprememb v oborožitvi. Drugače kot v stopnjah 1 in 2, ko so imeli vojščaki praviloma samo po eno sulico, so imeli zdaj pogosto po dve in celo več sulic. Medtem ko je imela v prvih dveh stopnjah velika večina tudi meč, vsebujejo od vseh upoštevanih grobov z orožjem stopnje 3 le štirje meč. Vsekakor ne more biti naključje, da imata od teh štirih dva po tri in en grob celo štiri sulične osti; le grob Karaburma 222 ima eno samo, ki pa se s svojo dolžino uvršča med najdaljše sulične osti te stopnje (80 cm!). Grob Karaburma 92109 je najbogatejši grob stopnje Beograd 3. Poleg drugega so v njem našli zelo veliko glinasto posodo, izjemno dolg sekač z na ročaj pritrjenim bronastim obročkom, tri bronaste posode (vedro, ponev in zajemalko), dve bronasti ščitni grbi in celo železen raženj. Primerjamo ga lahko z grobom iz Batine,110 ki sem ga uvrstil v stopnjo 1, in ki je edini v obravnavanem prostoru vseboval čelado, poleg nje pa še meč v bogato okrašeni nožnici, verigo za pripenjanje nožnice, sulično ost in ravno tako kot grob Karaburma 92 kar dve ščitni grbi.111 Po mojem si posest dveh ščitov lahko razlagamo z izjemnim družbenim položajem imetnika. Ker so pasne spone vrste Laminci očitno predstavljale del ženske noše,112 je zelo verjetno, da sta bila tudi v zgodnjerimskem grobu Sotin 1, ki je vseboval več oblik stopnje Beograd 3, in v grobu Rospi Ćuprija 33, ki spada v stopnjo 3, pokopana po dva, in sicer moški in ženska. V prvem primeru govorijo tej domnevi v prid štirje bronasti obročki z izrastki,113 podobni obročkom iz ženskega groba Novo mesto — Beletov vrt 201.114 V drugem primeru lahko pripišemo ženski še fibulo115 in eno od dveh zapestnic. V grobovih z orožjem stopnje 3 namreč običajno ni bilo nobene fibule in za grobove z orožjem latenske dobe v jugoslovanskem Podonavju velja, da v nekaterih sicer najdemo zapestnice, vendar vsakokrat le po eno.116 Kot sem poskusil dokazati na drugem mestu,117 so astragalne pasove v jugoslovanskem in madžarskem Podonavju vseskozi nosile ženske. Zato gre tudi pri grobu iz Kostolca najverjetneje za dvojni pokop moškega in ženske.118 Zaporedje pokopavanja na grobišču Karaburma (sl. 4) Večina grobov stopnje Beograd 1 (izjemi sta grob 23 in 51) leži v polkrožnem pasu, katerega os poteka v smeri JZ—SV. Od grobov brez orožja leži najjužneje grob 63 in od grobov z orožjem grob 111. Ta-dva skeletna groba, ki ju način pokopa (pokop trupla) in obsenčna obročka groba 63 povezujejo neposredno z grobovi pozne halštat-ske dobe,119 predstavljata najstarejša groba na tem grobišču. Grobovom stopnje 1 sledijo proti S oziroma JZ najstarejši grobovi stopnje 2 (62, 324, 26, 41). Medtem ko je grob 41 ostal nekaj časa osamljen, so v smeri proti S pokopavali naprej, kot kažejo grobovi 325, 29, 35 in 34. Hkrati so nastali tudi posebej ležeči grobovi 38, 58 in 59. V stopnji 3 se je grobišče širile proti SV, S in SZ. Vrsta grobov je nastala okrog groba 41, pa tudi posebej ležeči skupini grobov 38, 58 in 59 se je pridružil grob 123. Zdaj so posamezni grobovi nastali tudi na prostoru, kjer so pokopavali že v stopnjah 1 in 2 (npr. groba 36 in 70). Rimskodobni grobovi (grob 7, 8, 9, 44, 50, 56, 145, 146) se navezujejo večinoma na grobove stopnje 3. u « a 27 32 *» 5^ « 51 21 a 42 M ' 13 Ara ta 71W 3 Oblika - Form 1 19 30 • □ ^ 9 « V ßß * ■" ra ^ Oblika -Form 15; 16 25; 26 43; 44 • 0 ZS. •ß t c . 46A Zk. » A § a«A 0 mD 5« 51 □ »t 1)0a. 45^ 4*. « • j. 23*42^- □ 2«^ M 31 ,□ " „0 B e o g r a d aJ = * H A, 15 » (Ai » * ' «• «• □ Stopnja — Stufe Grobovi z orožjem 1 2 3 ~"D .A “ „zs. * Gräber mit Waffen • u Zs. 72 73 Grobovi brez orožia Gräber ohne Waffen • □ 222 Značilne najdiščne celote Charakteristische Fundkomplexe Jugoslovansko Podonavje Srednja Evropa z orožjem mit Waffen brez orožja ohne Waffen Jugoslawischer Donauraum Mitteleuropa Doroslovo Čurug 18 Sremska Mitrovica 2 Čurug La Tène B 1 Velika Batina Karaburma 22, 66, 111 Bogdanovci Karaburma 60, 63 Beograd 1 La Tène B 2 Osijek 29 Osijek 22 Karaburma 41, 62, 324 Osijek 9, 27 začetek Beginn Brestovik 1 Karaburma 34, 59 Karaburma 29, 325 Ritopek Rospi Ćuprija 28 Beograd 2 La Tène C Karaburma 12, 92, 112, 222 Karaburma 1, 14, 15, 39, 110 Rospi Ćuprija 30 Kovin Beograd 3 La Tène D Sotin 3 Rospi Ćuprija 2 Tab. 2. Končna stopnja starejše in stopnje mlajše železne dobe v jugoslovanskem Podonavju v razmerju do srednjeevropske kronologije. — Chronologische Einteilung des Endes der älteren und der jüngeren Eisenzeit im jugoslawischen Donauraum im Vergleich mit der mitteleuropäischen Chronologie. Razmerje do srednjeevropske kronologije (tab. 2) Tako kot bikonične in amforičaste jagode iz stekla in koralne jagode (op. 11—13) pričajo tudi fibule zgodnjelatenske sheme s polkrožno ali zaobljeno trikotno oblikovanim lokom ter fibule z lokom iz osmičastih zank (op. 14, 15), da je stopnja Čurug, končna stopnja halštatske dobe v jugoslovanskem Podonavju, potekala vzporedno s srednjeevropsko stopnjo La Tène B l.120 Logično je, da je stopnji Čurug sledeča stopnja Beograd 1, začetna stopnja latenske dobe v jugoslovanskem Podonavju, sočasna stopnji La Tène B 2.121 Da je temu res tako, dokazujejo med drugim nožnice, okrašene s parom zmajčkov I. in II. vrste po Tab. 3. Razvrstitev značilnih oblik (T. 1—5) v mlajšeželeznodobnih grobovih jugoslovanskega Podonavja. —- Beigabenverteilung in den jungeisenzeitlichen Gräbern aus jugoslawischem Donauraum (die Nummern in der obersten Reihe beziehen sich auf die typischen Formen — Taf. 1—5). de Navarru,122 verige za pripenjanje nožnice vrste Karaburma 111 (op. 39) in dvodelne oziroma trodelne ščitne grbe (op. 42). Istočasnost stopenj Beograd 2 in La Tène C123 potrjujejo tako meči in nožnice srednjelatenske sheme124 kot sploščene verige za pripenjanje nožnice1'25 in fibule z dvema gumboma.126 Meči in nožnice poznolatenske sheme (op. 69), okrogle ščitne grbe,127 bronaste posode (op. 88—90) in slikane posode (op. 92) nam dovoljujejo, da stopnjo Beograd 3 vzporedimo s stopnjo La Tène D.128 Sklep Mlajšo železno dobo v jugoslovanskem Podonavju sem razdelil na tri časovne stopnje, ki sem jih poimenoval Beograd 1, 2 in 3. Stopnja Beograd 1 je potekala vzporedno s stopnjo La Tène B 2, Beograd 2 s stopnjo La Tène C in Beograd 3 s stopnjo La Tène D. Prepričljiva delitev stopenj Beograd 2 in 3 na podstopnje se mi pri današnjem stanju raziskav in objav ne zdi izvedljiva. Absolutne kronologije in odnosov med obravnavanim in sosednjimi območji se v tem delu nisem dotaknil, ker bi to preseglo njegov okvir. RELATIVE CHRONOLOGIE DER JÜNGEREN EISENZEIT IM JUGOSLAWISCHEN DONAURAUM Dem Andenken an Jovan Todorovič Als wir im Februar 1981 in Beograd mit Todorovič sprachen, sagte er, die Jungen sollten seine Arbeiten zur jüngeren Eisenzeit im jugoslawischen Donauraum1 weiterführen. Mit dem vorliegenden Aufsatz, einer stark verkürzten und umgearbeiteten Fassung unserer 1980 verfassten Diplomarbeit, hoffen wir seinen Wunsch zu erfüllen.2 Stufe Čurug — Endstufe der älteren Eisenzeit Der Endstufe der älteren Eisenzeit im jugoslawischen Donauraum3 sind heute noch wenige Fundkomplexe zuzuweisen. Ausser dem namengebenden Hortfund von Čurug4 sind noch die Gräber Sremska Mitrovica 25, Osijek 51s, Doroslovo 18 und 547 und ein etwas entlegenes, erst vor kurzem entdecktes Grab aus Velika bei Slavonska Požega8 anzuführen (Abb. 1). Typisch für diese Stufe sind: — Griffzungenmesser mit zwei oder drei Nieten und leicht nach einwärts gekrümmter Klinge9, — tordierte Schläfenringe mit gewöhnlich eingerolltem Ende19, — doppelkonische11 und — Amphorenperlen12 aus Glas, — Korallenperlen13, — Fibeln vom FLT-Schema mit halbkreis- bis dachförmig gebogenem Bügel, mit in der Regel gerundet aufgebogenem Fuss, der einen kurzen Nadelhalter trägt und in einen Tierkopf oder in einen doppelkonischen bis kugeligen, häufig mit zwei Wülsten umrahmten und in einen gegliederten Fortsatz übergehenden Knopf ausläuft, und mit kleiner Spirale14, — Fibeln vom FLT-Schema mit Achterschleifenbügel und in eine Achterschleife auslaufendem Fuss15, — Fibeln vom Typ Štrpci16, — Certosafibeln der Variante XIII h nach B. Teržan17, — längsgerippte Blecharmbänder mit zurückblickenden Doppeltierkopfenden18 und — längsgerippte Blecharmbänder mit dreieckig verjüngten Enden19. Jüngere Eisenzeit Für die relative Stufenabfolge haben wir die meisten publizierten Fundkomplexe der jüngeren Eisenzeit herangezogen. Auf Siedlungsfunde haben wir verzichtet, da sie nicht in befriedigender Weise voröffentlicht sind20, obwohl nach dem zweiten Weltkrieg mehrere latènezeitliche Siedlungen erforscht wurden. Hinzu kommt die Tatsache, dass die Siedlungen im Gegensatz zu den Gräbern nur wenige Metallfunde geliefert haben und die Keramik sich von der aus Gräbern teilweise unterscheidet. Die berücksichtigten Fundkomplexe stammen aus Baranja, Ostslawonien, Banat und Nordserbien (Abb. 1): Baranja — ein Grab aus Batina21; Ostslawonien — ein Gräberfeld aus Osijek22, ein Grab aus Bogdanovci23, eines aus Vučedol24 und zwei aus Sotin25; Banat — ein Hortfund aus Kovin20; Nordserbien —■ Gräberfelder Karaburma27 und Rospi Ćuprija28 aus Beograd, zwei Gräber aus Brestovik29 und je ein Grab aus Mislodjin30, Vinca31, Ritopek32, Požarevac33, Ćirikovac34 und Kostolac35. Die Gräber verteilen sich auf drei Gruppen mit jeweils waffenführenden wie auch waffenlosen Gräbern. Für Gruppe 1 sind die Formen 1 bis 18, für Gruppe 2 die Formen 19 bis 29 und für Gruppe 3 die Formen 30 bis 61 charakteristisch (Taf. 1—5; Tab. 3).Einige Gräber, die neben den typischen Formen der Gruppe 1 auch jene der Gruppe 2 enthalten, setzen sich zu einer Übergangsgruppe zusammen. Diese drei Gruppen der Gräber repräsentieren drei nacheinanderfolgende Zeitabschnitte, die wir Zeitstufen Beograd 1 bis 3 genannt haben. Gräber der Gruppen 1 bis 3 sind für die Stufen Beograd 1 bis 3 kennzeichnend; durch die Gräber der Übergangsgruppe wird der Beginn der Stufe Beograd 2 gekennzeichnet (Tab. 2). Stufe Beograd 1 Dieser Stufe gehören folgende Gräber an: waffenführende — Batina, Karaburma 22, 23, 51, 66, 71, 111, Osijek 29 (Taf. 6, 1—4), 37, Požarevac (Taf. 6, 5—10); waffenlose — Bogdanovci, Karaburma 60, 63, 67, Osijek 22, Rospi Ćuprija 23. Typische Formen der Stufe Beograd 1 sind: — Schwerter und Scheiden vom FLT-Schema36 (Form 1; Taf. 1,1; 6,1.5; 10, 1—3) — typische Verzierung der Scheiden, die ein rhombisches oder verdicktes37, in der Regel durchbrochenes Ortbandende haben, sind Drachenpaare vom Typ I (Taf. 6, 1) und II (Taf. 10, 1) nach de Navarro38 —, —• Schwertketten vom Typ Karaburma 11139 (Form 2; Taf. 1, 2), —• Schwertketten vom Typ Mokronog40 (Form 3; Taf. 1, 3; 6, 6), — Lanzenspitzen mit sehr breitem Blatt mit Mittelrippe41 (Form 4; Taf. 1, 4; 6, 2), — zweischalige Schildbuckel42 (Form 5; Taf. 1,5; 6,4.7), —- kleinere bandförmige Schildbuckel mit halbfassförmigem Mittelteil und rechteckigen Flügeln43 (From 6; Taf. 1,6; Abb. 2,1.2), — Schildbuckel mit halbfassförmigem Mittelteil und dreiblattförmigen Flügeln44 (Form 7; Taf. 1,7), —- Hiebmesser mit Knopf am Griffende45 (Form 8; Taf. 1,8), —- Messer mit geschweifter Klinge und dreieckiger Griffangel46 (Form 9; Taf. 1,9), — Klappmesser47 (Form 10; Taf. 1, 10), —- Scheren mit U-förmigem Bügel mit keilförmigen Armen48 (Form 11; Taf. 1,11; 6,8), —■ kleine Wetzsteine mit Aufhängloch49 (Form 12; Taf. 1,12), — Hohlringe aus Eisen- oder Bronzeblech50 (From 13; Taf. 1,13), — kleine kugelige Glasperlen51 (Form 14; Taf. 1,14), — Fibeln vom Typ Karaburma 6352 (Form 15; Taf. 1,15; 6,3; 11,4; Abb. 3,2), — eiserne Fibeln vom FLT-Schema mit gerundet quadratisch bis rechteckig gebogenem Bügel, der meistens kräftig gerippt oder verdickt und glatt ist, mit langem Nadelhalter, dreieckig aufgebogenem Fuss und kleiner oder grosser Spirale53 (Form 16; Taf. 1,16; 6,9.10; 11,2.3), — Astragalgürtel mit Haken, die je drei halbkreisförmige Schlaufen haben54 (Form 17; Taf. 1,17) und — streng doppelkonische Gefässe mit zwei Rippen auf der Schulter35 (From 18; Taf. 1,18). Stufe Beograd 2 Dieser Stufe haben wir folgende Gräber zugewiesen: waffenführende —• Brestovik l56 (Taf. 7, 1—6), Ćirikovac, Karaburma 26, 29, 41, 62, 324, 325, Mislodjin, Ritopek, Rospi Ćuprija 32, 39, (Taf. 7,7.8), Vučedol; waffenlose — Karaburma 34, 35, 38, 58, 59, Osijek 9, 26 (Abb. 3, 1—8), 27, Rospi Ćuprija 28. Als typisch für diese Stufe nennen wir: — Schwerter und Scheiden vom MLT-Schema57 (Form 19; Taf. 2,19; 7,1.7; 10,4.5) — drei Scheiden sind mit dem Drachen- bzw. Vogelpaar vom Typ III nach de Navarro58 (Taf. 7,1; 10,4) verziert —, — flachgehämmerte, häufig gedeihe Schwertketten59 (Form 20; Taf. 2,20; 7,2), — Lanzenspitzen mit engerem Blatt mit Mittelrippe60 (Form 21; Taf. 2,21; 7,3), — bandförmige Schildbuckel mit halbfassförmigem Mittelteil und trapezförmigen Flügeln61 (Form 22; Taf. 2,22), — bandförmige Schildbuckel mit doppelrinnenförmigem Mittelteil und trapez- oder fächerförmigen Flügeln62 (Form 23; Taf. 2,23), — Hiebmesser mit einem Knoten in der Mitte des Griffes und einem Knopf oder Ring am dessen Ende63 (Form 24; Taf. 2,24; 7,8) , — Zweiknopffibeln61 (Form 25; Taf. 2,25; 7,4; 11,6), — Fibeln vom MLT-Schema mit niedrigem Drahtbügel und kurzer Spirale65 (Form 26; Taf. 2,26; 7,5; 11,5), — Fibeln vom MLT-Schema mit Achterschleifenfuss66 (Form 27; Taf. 2,27; Abb. 3,1), —- Hohlbuckelringe vom Typ Osijek67 (Form 28; Taf. 2,28; 11,12) und — Kantharoi68 (Form 29; Taf. 2,29). Wie schon erwähnt werden jene Gräber, die auch noch typische Formen der Stufe 1 enthalten, an den Beginn dieser Stufe gesetzt (waffenführende —• Karaburma 26, 41, 62, 324, Rospi Ćuprija 32; waffenlose —• Osijek 9, 26, 27). Stufe Beograd 3 Dieser Stufe schreiben wir den Hortfund aus Kovin und folgende Gräber zu: waffenführende — Brestovik 2, Karaburma 11, 12, 13, 28, 32, 70, 92, 94, 97, 105, 112, 137, 172, 222, Kostolac (Taf. 8, 1—3), Rospi Ćuprija 27, 30, 31, 33, 37, Sotin 2 (Taf. 8, 4—8), 3 (Taf. 9), Vinca; waffenlose — Karaburma 1, 4, 14, 15, 18, 19, 20, 21, 24, 36, 37, 39, 40, 42, 43, 45, 46, 47, 74, 78, 95, 96, 98, 100, 102, HO, 114, 123, 203, 224, 225, 228, 264, Rospi Ćuprija 2, 8, 25, 29, 34, 36, 40, 41, 42 und 43. Stufe Beograd 3 ist die formenreichste. Als charakteristisch für sie gelten: —- Schwerter und Scheiden vom SLT-Schema69 (Form 30; Taf. 3,30), — extrem lange Lanzenspitzen70 (Form 31; Taf. 3,31; 9,1), — Lanzenspitzen mit engem Blatt vom rhombischen Querschnitt71 (Form 32; Taf. 3,32; 8,1.7; 9,2.3), -— Lanzenspitzen mit Blatt von linsenförmigem oder rhombischem Querschnitt, das auf jeder Seite randparallele Rillen hat72 (Form 33; Taf. 3,33), — Lanzenspitzen mit Blatt vom rhombischen Querschnitt, das abgeflachte Ränder hat73 (Form 34; Taf. 3,34), — Ringgriffmesser mit Griffplatte74 (Form 35; Taf. 3,35; 8,2; 9,10), — Krummesser die ihrer Form nach den sicae ähnlich sind75 (Form 36; Taf. 3,36; 9,9), — Griffdornmesser mit einer Niete76 (Form 37; Taf. 3,37; 11,1), —- runde Schildbuckel mit halbkugel- oder kegelförmigem Mittelteil77 (Form 38; Taf. 3,38; 8,6; 9,4; Abb. 2,3), — Scheren mit U-förmigem Bügel, bandförmigem Bügelkopf und stabförmigen Bügeiar-men78 (Form 39; Taf. 4,39), —• Scheren mit omegaförmigem Bügel und keil- oder stabförmigen Armen79 (Form 40; Taf. 4,40; 8,3), — gabelartige Geräte80 (Form 41; Taf. 4,41; 9,6), —• grosse undurchbohrte Wetzsteine81 (Form 42; Taf. 4,42), —■ Fibeln vom Typ Jarak82 (Form 43; Taf. 4,43), — Fibeln vom Typ Karaburma 3983 (Form 44; Taf. 4,44; 11,7), •— Armringe mit elliptisch verbreitertem, längs- gerilltem oder geripptem Mittelteil und stilisierten Tierkopfenden84 (Form 45; Taf. 4,45; 8,8), — Armringe mit umwickelten Enden ■—- das Mittelteil ist drahtförmig; verdickt und glatt oder quer gerippt; elliptisch verbreitert und längsgerillt oder hat einen C-Querschnitt85 (Form 46; Taf. 4,46), — Astragalgürtel vom Typ Beograd86 (Form 47; Taf. 4,47; 11, 8—10), —• Gürtelbleche vom Typ Laminci87 (Form 48; Taf. 4,48; 11,11), —■ Pfannen vom Typ Aylesford88 (Form 49; Taf. 4,49), — Schöpfer vom Typ Pescate89 (Form 50; Taf. 4,50), — Bronzeeimer in Situlenform mit eisernen Attaschen90 (Form 51; Taf. 4,51; 8, 4. 5), — grosse doppelkonische Gefässe mit ausgebauchter Schulter, darauf meistens zwei Rippen91 (Form 52; Taf. 5,52), — grosse, bauchige, bemalte Gefässe92 (Form 53; Taf. 5,53), —■ kleinere doppelkonische Gefässe mit ausgebauchter Schulter93 (Form 54; Taf. 5,54), — Schalen mit eingezogenem Rand94 (Form 55; Taf. 5,55), —■ Schalen mit niedrigem Hals und schrägem Rand95 (Form 56; Taf. 5,56), —- Schalen mit ausladendem Rand96 (Form 57; Taf. 5,57), — doppelkonische Schalen97 (Form 58; Taf. 5,58), — Zweihenkelkrüge mit niedrigem Kegelhals und hohen Bandhenkeln98 (Form 59; Taf. 5,59), — Einhenkelkrüge mit ausgebauchtem Kegelhals99 (Form 60; Taf. 5,60), und —■ Hohlfussbecher100 (Form 61; Taf. 5,61). Während die waffenführenden Gräber der Stufe Beograd 1 von den endhallstattzeitlichen durch neue Waffenformen deutlich zu trennen sind, ist dies bei den waffenlosen nicht immer der Fall. Beim Grab aus Bogdanovci sind für seine Zuweisung die Fibeln vom Typ Karaburma 63 entscheidend, die von den älteren Fibeln vom FLT-Schema, wie sie in unserem Arbeitsraum während der Stufe Čurug geläufig waren, klar zu unterscheiden sind und bis an den Anhang der Stufe 2 gebräuchlich waren101. Äfnliches gilt für das Grab Karaburma 63, dessen Einordnung in die Stufe 1 immerhin noch durch die Schale mit eingezogenem Rand und Randlippe gesichert wird102. Grab Karaburma 67 enthält zwar den Fuss eines noch handgemachten Gefässes, doch verbinden die Schläfenringe und Glasperlen, unter denen keine amphorenförmigen sind, es eng mit Grab Karaburma 63; beide sind deswegen für gleichzeitig zu halten. Mit dem Beginn der frühen Kaiserzeit brechen die für die Stufe Beograd 3 typischen Formen nicht völlig ab, sondern leben noch einige Jahrzehnte weiter103. Deswegen wurden schon in der frühen Kaiserzeit nicht nur alle jene Gräber angelegt, die neben den Formen der Stufe 3 auch frühkaiserzeitliche enthalten, sondern wahrscheinlich auch etliche solche, die ausschliesslich Formen der Stufe 3 umfassen und folglich unserer Stufe 3 zugewiesen wurden. Zu Mehrfachbestattungen (vgl. Tab. 1) Wie schon lange bekannt104 und neuerdings z. B. in Dobova, Slowenien105 bestätigt, muss man auch bei den Brandgräbern der jüngeren Eisenzeit durchaus mit Mehrfachbestattungen rechnen. Ein klarer Fall ist das Grab aus Ritoperk106, wo offenbar eine Doppelbestattung zweier Krieger vorliegt. Auch im Grab Karaburma 92 wurden nach Todorović’s Meinung107 zwei Männer bestattet, da es drei Lanzenspitzen und zwei Schildbuckel enthielt. Dem können wir aber auf keinen Fall zustimmen, da zwei oder mehr Lanzenspitzen in einem Grabe der Stufe 3 einen Wechsel der Bewaffnung widerspiegeln, wie zahlreiche, ausschliesslich der Stufe 3 angehörende Gräber belegen108. Während für die Stufen 1 und 2 waffenführende Gräber mit je einer Lanzenspitze und fast immer auch einem Schwert charakteristisch sind, enthalten Waffengräber der Stufe 3 nur selten Schwerter, Lanzenspitzen dagegen häufig in zwei, drei und ausnahmsweise sogar vier Exemplaren. Grab Karaburma 92109 ist das reichste Grab der Stufe Beograd 3. Es enthielt unter anderem ein sehr grosses Tongefäss, ein sehr langes Hiebmesser mit Bronzering auf dem Griff, drei Bronzegefässe (Eimer, Pfanne und Schöpfer), zwei Bronzeschildbuckel und einen eisernen Rost und ist dadurch dem Helmgrab aus Batina110, das wir unserer Stufe 1 zuweisen, zur Seite zu stellen. Das Grab aus Batina umfasst als einziges im unseren Arbeitsgebiet einen Helm, ferner ein Schwert in reich verzierter Scheide, eine Schwertkette und schliesslich genauso wie das Grab Karaburma 92 zwei Schildbuckel.111 Nach unserer Meinung hängt der Besitz zweier Schilde mit einer führenden gesellschaftlichen Position des Besitzers zusammen. Da die Gürtelbleche vom Typ Laminci anscheinend zur Frauentracht gehörten112, halten wir es für wahrscheinlich, dass das frühkaiserzeitliche Grab Sotin 1, welches mehrere typische Fomen der Stufe 3 enthielt, und Grab Ropi Ćuprija 33, das der Stufe 3 angehört, je zwei Bestattungen enthielten, und zwar jeweils eines Mannes und einer Frau. Im ersten Fall scheinen diese Annahme auch vier Bronzeringe zu bestätigen113, die denen aus einem Frauengrab von Novo mesto114 ähnlich sind. Im zweiten Fall können wir der weiblichen Bestattung noch die Fibel115 und einen von zwei Armringen zuweisen. Die waffenführenden Gräber der Stufe 3 enthalten nämlich normalerweise keine Fibeln, und für die Waffengräber der Stufen 1 bis 3 ist die Beigabe eines einzigen Armringes charakteristisch116. Wie wir an einem anderen Ort117 zu zeigen versuchten, wurden die Astragalgürtel im jugoslawischen und ungarischen Donauraum stets von Frauen getragen. Aus dem Grund ist auch für das Kostolacer Hügelgrab am wahrscheinlichsten mit der Doppelbestattung eines Mannes und einer Frau zu rechnen118. Zur Belegungsabfolge auf dem Gräberfeld Karaburma (Abb. 4) Die meisten Gräber der Stufe 1 (Ausnahmen: Grab 23, 51) bilden einen mondsichelförmigen Streifen, dessen Achse in SW-NO-Richtung verläuft. Das südlichste der waffenlosen Gräber ist Grab 63 und der waffenführenden Grab 111. Diese zwei Skelettgräber, die durch die Bestattungsart (Leichenbestattung) und die Schläfenringe von Grab 63 unmittelbar an die endhallstattzeitlichen anknüpfen119, stellen die ältesten des Gräberfeldes dar. Den Gräbern der Stufe 1 folgen gegen N bzw. SW die ältesten der Stufe 2 (62, 324, 26, 41). Während Grab 41 zeitweilig isoliert blieb, ging die Belegung gegen N mit den Gräbern 325, 29, 35 und 34 weiter. Gleichzeitig entstanden die entlegenen Gräber 38, 58 und 59. Während der Stufe 3 hat sich das Gräberfeld in Richtungen NO und N erstreckt, genauso aber auch gegen NW. Weitere Gräber wurden um Grab 41, und Grab 123 im Bezirk der Gräber 38, 58 und 59 eingerichtet. Einzelne Gräber legte man nun auch dort an, wo schon während der Stufen 1 und 2 begraben wurde (z. B. Grab 36, 70). Die kaiserzeitlichen Gräber (Grab 7, 8, 9, 44, 50, 56, 145, 146) knüpfen meistens an die Gräber der Stufe 3 an. Synchronisierung mit der mitteleuropäischen Chronologie (Tab. 2) Dass die Stufe Čurug, Endstufe der Hallstattzeit im jugoslawischen Donauraum, mit der mitteleuropäischen Stufe La Tène B l120 zu parallelisieren ist, bezeugen sowohl doppelkonische, Amphoren- und Korallenperlen (s. Anm. 11—13) als auch Fibeln vom FLT-Schema mit halb-kreis- bis dachförmigem bzw. Achterschleifenbügel (Anm. 14, 15). Wie zu erwarten ist, lief die darauffolgende Stufe Beograd 1, Anfangsstufe der Latènezeit im jugoslawischen Donauraum, parallel mit der Stufe La Tène B 2m. Das ist vielmals bewiesen; es soll genügen, wenn wir nur die mit Drachenpaaren vom Typ I und II verzierten Scheiden1'22, Schwertketten vom Typ Karaburma 111 (Anm. 39) und zweischalige Schildbuckel (Anm. 42) anführen. Die Gleichzeitigkeit der Stufen Beograd 2 und La Tène C123 zeigen unter anderem Schwerter und Scheiden vom MLT-Schema124, flache Schwertketten125 und Zweiknopffibeln126. Schwerter und Scheiden vom SLT-Schema (Anm. 69), runde Schildbuckel127, Bronze-gefässe (Anm. 88—90) und bauchige bemalte Gefässe (Anm. 92) rechtfertigen uns, Stufe Beograd 3 mit der Stufe La Tène D128 gleichzusetzen. Schlussergebnis Die jüngere Eisenzeit im jugoslawischen Donauraum ist heute in drei Zeitstufen teilbar, die wir Beograd 1 bis 3 genannt haben. Stufe Beograd 1 ist mit der Stufe La Tène B 2, Beograd 2 mit La Tène C und Beograd 3 mit La Tène D gleichzusetzen (Tab. 2). Eine einwandfreie Unterteilung der Stufen Beograd 2 und 3 ist nach unserer Meinung bei dem heutigen Forschungs- und Publikationsstand nicht durchzuführen. Da eine Analyse der absoluten Chronologie und der Verhältnisse zwischen unserem Arbeitsgebiet und den Nachbargebieten den Rahmen dieser Arbeit übersteigen würde, haben wir auf sie verzichtet. 1 Vor allem J. Todorovič, Kelti u jugoistočnoj Evropi, Diss. et monogr. 7 (1968); ders., Praistorijska Karaburma /, Diss. et monogr. 13 (1972); ders., Skordisci, Mon. Arch. 2 (1974): im folgenden zitiert: Kelti; Karaburma; Skordisci. 2 Ich danke herzlich meinem Lehrer Professor S. Gabrovec, Ljubljana, Professor G. Kossack, München, den Damen B. Teržan, Ljubljana, A. Lang, München, D. Baien, Zagreb, S. Perišić, Beograd, M. Vukmanović, Beograd, den Herren M. Gustin, Brežice, M. Pindić, Požarevac und nicht zuletzt allen jenen, die mir bei der Anfertigung dieser Arbeit irgendwelche Hilfe geleistet haben. Die abgebildeten Funde wurden vor allem mit Mitteln des Institutes für Archäologie, Ljubljana, in Arheološki muzej, Zagreb (Sotin, Surčin), Muzej Slavonije, Osijek (Osijek), Narodni muzej, Beograd (Brestovik), Muzej grada Beograda (Karaburma, Rospi Ćuprija) und Narodni muzej, Požarevac (Kostolac, Požare-vac) von S. Hvala, E. Kocuvan, M. Tušek, M. Guštin und dem Verfasser gezeichnet. Herrn M. Guštin sei für Zeichnungen von Funden aus Osijek vielmals gedankt. — Iskrena zahvala velja mojim staršem, Antonu in Nadi Božič, ki sta mi ves čas dolgotrajnega študija stala ob strani, D. Lunder-Knific za izredno prizadevno oblikovanje slikovnega gradiva in Heleni Bester za prijateljsko spodbujanje. 3 Zuletzt hat sich mit der Chronologie der älteren Eisenzeit im jugoslawischen Donauraum R. Vasić beschäftigt. — Najnovejšo kronologijo starejše železne dobe v jugoslovanskem Podonavju je izdelal R. Vasic (The Chronology of the Early Iron Age in the Socialist Republic of Serbia, BAR. Suppl. Series 31 [1977]: im folgenden zitiert: Chronology; Starinar 28—29 [1977—78] 255ff.). 4 Chronology 54, Taf. 55. 5 Ebd. 66, Taf. 54, 8—14. 6 E. Spajić, Osječki zbornik 8 (1962) 50, Taf. 26,45.46. 7 Chronology 55, Taf. 47, 16—21. 8 D. Sokač-Štimac, Arh. pregled 21 (1979) 200f„ Taf. 126; 127. 9 Doroslovo 18. — Vgl. Ć. Truhelka, Wiss. Mitt. Bosnien u. Herzegowina 9 (1904) Taf. 45,13; 54,23; Z. Marič, Glasnik Sarajevo 19 (1964) Taf. 17,26; E. Jerem, Acta Arch. Hung. 20 (1968) 159ff.; 183, Abb. 21,18/1, Taf. 36,5. 19 Doroslovo 54, Velika; s. auch die Gräber Bogdanovci, Karaburma 63 und 67, die der Stufe Beograd 1 angehören. — Vgl. Truhelka (s. Anm. 9) 93, Taf. 44,24; 101, Taf. 50,20.21; 135, Taf. 77,33; Marič (s. Anm. 9) Taf. 26,28. 11 Sremska Mitrovica 2, Doroslovo 18. — Vgl. Truhelka (s. Anm. 9) 103, Taf. 51,22; 106f, Taf. 54,10; R. Jovanovič, Članci i građa Tuzla 1 (1957) 247, Taf. 2,12; K. Ludikovsky, Pamdtky arch. 53 (1962) 85, Abb. 4; Marič (s. Anm. 9) 46, Taf. 23,36-—40; J. Meduna, Pamdtky arch. 61 (1970) 235, Abb. 4,5; I. Maro-vić, M. Nikolanci, Vjesnik Split 70—71 (1968 do 1969), 1977, 52, Taf. 4; 7; 8,1; 9,1. 12 Sremska Mitrovica 2, Velika. — S. vor allem Meduna (s. Anm. 11) 230ff., Abb. 4,5 und die dort angeführte Literatur. Dazu noch N. Majnarić-Pandžić, Keltsko-latenska kultura u Slavoniji i Srijemu, Acta Mus. Cibalensis 2 (1970) 133, Taf. 23,5.6: im folgenden zitiert: Kultura; S. Nebehay, Das latènezeitliche Gräberfeld von der Kleinen Hutweide bei Au am Leithagebirge, Arch. Austriaca, Beih. 11 (1973) 24, Taf. 24,2 ders. in: Keltske študije (1977) 55, Taf. 2,9; Marović, Nikolanci (s. Anm. 11) 48, Taf. 4; 7; 8,1; 9,1. 13 Sremska Mitrovica 2. — S. Meduna (s. Anm. 11) 235, Anm. 49—51, Abb. 4,5. Vgl. J. Brunšmid, Vjesnik Zagreb 10 (1908—09) 235, Abb. 23,8; A. Uzsoki, Arrabona 12 (1970) 57 — Grab 9,16. 11 Čurug, Velika. — Vgl. Truhelka (s. Anm. 9) Taf. 47,27; 50,24; 51,21; 54,7—9.11—13; 64,7.8; 81,9; Ludikovsky, Sbornik Česk. spol. arch. 2 (1962) 273, Abb. 3,2; Marič (s. Anm. 9) 44f., Taf. 17,6—8.10—13; Uzsoki (s. Anm. 13) Taf. 7,1.2; M. Szabo, Folia Arch. 25 (1974) 71ff., Abb. 1, unten; 8; 9; E. Pennin-ger, Der Dürrnberg bei Hallein I, Münchner Beitr. Vor- und Frühgesch. 16 (1972) Taf. 28, Al; L. Pauli, Der Dürrnberg bei Hallein III, Münchner Beitr. Vor- und Frühgesch. 18 (1978) 103. 15 Čurug. — Vgl. Ludikovsky (s. Anm. 14) 273, Abb. 3, 5; I. Bognär-Kutziän, Alba Regia 14 (1975) 38f., Taf. 6,1. 16 Čurug, Sremska Mitrovica 2. — S. F. Maier, Germania 34 (1956) 70f., Abb. 1,11. Vgl. Chronology 27f„ Taf. 56,A7.B1—4. 17 Osijek 51. — B. Teržan, Arh. vestnik 27 (1976) 338; 340; Abb. 5h; 50,2.3. 18 Čurug; s. auch Bogdanovci. 19 Čurug, Sremska Mitrovica 2. — S. A. Dimitrova, Izvestija Arch. Inst. Sofija 29 (1966) 132, Abb. 6—14; 18. 20 S. jedoch Skordisci 45ff.; B. Jovanovič in: Praistorija Vojvodine, Mon. Arch. 1 (1974) 467f. 21 Skordisci 162, Abb. 35 auf S. 62. 22 a) Spajić, Osječki zbornik 4 (1954) 7ff.; b) ders., Osječki zbornik 5 (1956) 47ff.; ders. (s. Anm. 6) 37ff. 23 Brunšmid (s. Anm. 13) 232f., Abb. 23,1.3—6. 24 Kultura 134, Taf. 48. 25 Majnarić-Pandžić, Vjesnik Zagreb 6—7 (1972—73) 72 f„ Taf. 3,7—11; 4; 5,3. 26 R. Rašajski, Rad vojvodj. muz. 10 (1961) 23, Taf. 1; 2. 27 Karaburma. 28 a) Todorovič, Praistoriska nekropola na Rospi Ćupriji kod Beograda, Godišnjak Muz. grada Beograd 3 (1956) 27ff.; b) ders., Rospi Ćuprija, Inventaria Arch. Jugoslavija 6 (1963); c) ders., Starinar 18 (1967) 193ff. 29 M. Garašanin, Praistorija na tlu SR Srbije II (1973) 652, Taf. 118—120. 30 Todorovič, Katalog praistorijskih metalnih predmeta (1971) 28 f., Taf. 19: im folgenden zitiert: Katalog. 31 M. Vasić, Starinar 1 (1950) 17, Abb. 1; 2. 32 Todorovič, Starinar 24—25 (1973—74) 83, Abb. 1—8. 33 D. Piletič, Vesnik Voj. muz. Beograd 17 (1971) 8f., Taf. 4,14—18; 5,19.20; 6,24. 34 Katalog 27f„ Taf. 18. 33 Kelti 28, Taf. 6,1—3.6. 36 Batina, Karaburma 22, 51, 66, 71, 111, Osijek 29, 37, Požarevac; s. auch Grab Karaburma 26, das an den Anfang der Stufe Beograd 2 gehört. — S. 1. M. de Navarro. The Finds from the Site of La Tene I. Scabbards and the Swords found in them (1972) 34ff.; Pauli (s. Anm. 14) 220ff. 37 O.-H. Frey, Schild von Steier 15—16 (1978—79) 67 f. 38 De Navarro (s. Anm. 36) 217, Abb. 19,1.2, Taf. 129,1.2; 135,1b (Typ I — s. Osijek 29); 218, Taf. 129,3.4 (Typ II — s. Karaburma 66). 39 Batina, Karaburma 111. — Das lange Stück einer Schwertkette vom Typ Karaburma 111 hat keinen Haken, sondern stattdes-sen eine achterförmige Öse. Das zweigliedrige Kurzstück hat umgekehrt statt der kleineren Öse einen Haken. Die Endösen beider Stücke sind relativ klein, die Glieder in der Regel mehrfach tordiert. — Daljši del verige za pripenjanje nožnice vrste Karaburma 111 ima namesto kavlja osmičasto zanko, dvočleni krajši del pa namesto manjšega obročka kavelj. Oba dela imata na zanki oziroma kavlju nasprotnem koncu razmeroma majhna obročka, členi pa so praviloma večkrat zviti. Vgl. B. Benadik, E. Vlček, C. Ambros, Keltische Gräberfelder der Südwestslowakei. Arch. S'o-vaca, Fontes 1 (1957) 31, Abb. 5,11.12, Taf. 10,2: im folgenden zitiert: Gräberfelder; Benadik, Slovenski arch. 10 (1962) 341ff., Abb. 17,11; G. Balaša, Arch, rozhledy 15 (1963) 688, Abb. 227: I. H. Crisan, Acta Mus. Na-pocensis 1 (1964) 98, Taf. 2,10.14; 3,5; S. Mithay, Veszprém Meg. Muz. Közlem. 5 (1966) 68, Abb. 12,2; L. Horvath, A magyar-szerdahelyi kelta és római temetö, Zal ai Gyujtemény 14 (1979) Taf. 21,10. 40 Karaburma 22, 71, Osijek 37, Požarevac; s. auch Karaburma 324. — J. Déchelette, Manuel d’Archeologie 42 (1927) 605, Abb. 453; S. Gabrovec, Arh. vestnik 17 (1966) 207, Taf. 4,4; 5,6; 6,3—5. Vgl. R. De Marinis, Keltske študije (1977) 23ff., Taf. 6,2; Gräberfelder Taf. 2,3. 41 Karaburma 23, 51, 66, 71, 111, Osijek 29; s. auch Karaburma 62. —- Das Verhältnis zwischen Länge und Breite des Blattes beträgt weniger als 5. — Razmerje med dolžino in širino lista je manjše od 5. Vgl. J. Filip, Keltove ve stredni Evrope (1956) Abb. 48,7.8.11; F. Starò, Arh. poročila, Dela 1. razr. SAZU 3 (1950) 46f„ Abb. 17; S. Pahič, Arh. vestnik 17 (1966) 282, Taf. 13,5; B. Czerska, Wiadomosci Arch. 32 (1966) 96, Abb. 16y; A. Duval, Anti-quités Nationales 3 (1971) 53ff., Taf. 2. Entsprechende Lanzenspitzen erscheinen schon während der Stufe La Tène Bl. — Sulične osti te oblike se pojavljajo že v stopnji La Tene B 1: Marič (s. Anm. 9) Taf. 17,25; Uzsoki (s. Anm. 13) Taf. 5,11. 42 Batina, Osijek 29, Požarevac; s. auch Karaburma 62. — S. M. Domaradzki, Prze-glqd Arch. 25 (1977) 85 (Typ I A). 43 Karaburma 23, 66, 71. — S. ebd. 85 (Typ II 1 A). Vom Schildbuckel aus Grab Karaburma 23 hat Todorovič nur die beiden Nieten abgebildet (Karaburma 17, Taf. 9, grob 23/4.5). Aus den anderen noch vorhandenen Bruchstücken ist es uns gelungen, seine ursprüngliche Form genau zu rekonstruieren. Der Schildbuckel hatte rechteckige Flügel und ein halbfassförmiges Mittelteil. Vgl. Kultura 128, Taf. 17,7. —• Todorovič je objavil le obe zakovici ščitne grbe iz groba Karaburma 23. Ohranjenih je še več drugih, deloma sestavljivih odlomkov te grbe, iz katerih je nedvoumno razvidno, da so bila krilca pravokotna, srednji del pa polsodčast. 44 Batina, Osijek 37. — S. Domaradzki (s. Anm. 42) 86 (Typ II 1 D b alfa). Aus Bevaix in der Schweiz ist ein genaues Gegenstück bekannt, das jedoch in einem Grabe der Stufe La Tène C entdeckt wurde. — V Bevaixu v Svici je bila prav taka ščitna grba odkrita v mlajšem, srednjelatenskem probu: M. Egloff, Helvetia Arch. 43—44 (1980) 147, Abb. 15. 45 Karaburma 23; s. auch Karaburma 26, 62, 324, Rospi Ćuprija 32. — Vgl. Gabrovec (s. Anm. 40) Taf. 10,4. 46 Karaburma 60, 66, 111. 47 Karaburma 66; s. auch Karaburma 62. 48 Karaburma 51, Požarevac; s. auch Karaburma 41, 62, Rospi Ćuprija 32. — So haben wir die Scheren genannt, deren Bügelarme sich gleichmässig vom Klingenansatz nach oben verbreitern und im Bügelscheitel ihre grösste Breite erreichen. — Kraka ročaja Škarij te oblike se enakomerno ožita od vrha ročaja proti reziloma. Vgl. G. Jacobi, Werkzeug und Gerät aus dem Oppidum von Manching, Die Ausgrabungen in Manching 5 (1974) 87ff., Abb. 24. 49 Karaburma 66, 111. — Vgl. Gräberfelder Taf. 17,21; 20,13; Crisan (s. Anm. 39) 99, Taf. 2,6; 3,8. 30 Rospi Ćuprija 23; s. auch Karaburma 62. — S. Pauli (s. Anm. 14) 195f. Vgl. noch Gräberfelder 57, Taf. 20,4.5; 66, Taf. 25,11; 112, Abb. 32,12, Taf. 41,8; Czerska (s. Anm. 41) Abb. 16, d. f. g; H. Maurer in: Festschrift für R. Pittioni (1976) 656, Abb. 3,4—7. rl Karaburma 63, 67. 52 Bogdanovci, Karaburma 60, 63, Osijek 22, 29; s. auch Osijek 26, 27. — Fibeln vora Typ Karaburma 63 wurden aus Bronze hergestellt. Sie haben einen rechteckig gebogenen, verbreiterten Bügel von spitzovalem bis elliptischem Querschnitt, einen langen, häufig schräg gekerbten Nadelhalter und einen dreieckig aufgebogenen Fuss, der in einen kugeligen, häufig mit zwei Wülsten umrahmten Knopf ausläuft. Der Knopf trägt einen Fortsatz, der mit einer kleineren Kugel, zwei Kügelchen, einem dreieckigen Plättchen oder einer Palmette endet. Durch die kleine Spirale mit einer oberen Sehne und acht, nur selten sechs Windungen, wird ein Draht mit Ösen oder Achterschleifen an den Enden gezogen. Diese Ösen bzw. Schleifen oder e'n in d e Spirale eingesteckter geschlungener Draht tragen kleine Kettchen, bisweilen mit dreieckigen Blechanhängern oder stabförmigen Anhängern. Die Oberseite des Bügels kann mit einem Spitzoval, Zickzack oder einem aus zwei Würfelaugen und einem Spitzoval zusammengesetzten S-Motiv verziert sein. — Fibule vrste Karaburma 63 so bronaste. Lok je zaobljeno pravokotne oblike, odebeljen, v preseku lečast ali elipsast. Trikotno obrnjena noga, ki nosi dolgo, pogosto s poševnimi vrezi okrašeno ležišče za iglo, se zaključuje s kroglastim gumbom, ki ga pogosto obdajata dva svitka. Gumb nosi izrastek, na čigar koncu je manjši gumb ali sta dve kroglici ali trikotna ploščica ali majhna palmeta. V majhni pere-sovini, ki ima običajno osem, le redko šest navojev in zunanjo tetivo, tiči žica s krožnima ali osmičastima zankama na konceh. Na zankah ali na v peresovino vdeti zankasti lički visijo verižice, ki se včasih končujejo ali s trikotnimi pločevinastimi ali s paličastimi obeski. Zgornja stran loka je lahko okrašena, in sicer ali z mandeljnastim ali s cikcakastim ali pa z esastim motivom, sestavljenim iz man-deljnastega stebla in po enega kroga s piko v sredini na vsakem koncu. Vgl. Truhelka (s. Anm. 9) 145, Abb. 88; 89; Taf. 45,4; 65,26; 76,3; 81,10.11; Maric (s. Anm. 9) 47, Taf. 18,7—9; Kultura Taf. 3,2; 9,2. 9.10; 23,1.2; 25,3; 40,7; 51,10. 53 Karaburma 22, 23, 60, 66, Rospi Ćuprija 23, Požarevac; s. auch Karaburma 62. 54 Osijek 22; s. auch Osijek 9. 55 Karaburma 60; s. auch Karaburma 41. — Vgl. I. Hunyady, Die Kelten im Karpatenbecken, Diss. Pann. 11/18 (1942) Taf. 16,2.2a. 56 Im Falle der Grabfunde aus Brestovik sind wir der Meinung, dass M. Čorović-Lju-binković Recht hatte, als sie im Gegensatz zu D. Krstić (Zbornik Nar. muz. Beograd 2 [1958—59] 45ff.), J. Todorovič (Kelti 140, Taf. 7; 8) und M. Garašanin (Garašanin [s. Anm. 29] 526, Taf. 118—120) die Fundgruppe 1 für einen mittellatènezeitlichen und die Fundgruppe 2 für einen spatlatènezeitlichen Fundkomplex hielt (Arch. Iugoslavica 2 [1956] 133f.). Während nämlich die anderen Funde typisch für die Stufe Beograd 2 sind, stellen die Lanzenspitzen mit abgeflachten Blatträndern und der grosse undurchbohrte Wetzstein typische Formen der Stufe 3 (Form 34, 42) dar. Ausserdem enthalten die Schwertgräber der Stufe 2 in der Regel nur 1 Lanzenspitze (Tab. 1), dagegen waren während der Stufe 3 Gräber mit zwei Lanzenspitzen und ohne Schwert keineswegs ungewöhnlich (s. z. B. Gräber Karaburma 112,137, Rospi Ćuprija 30, 31). Wir sind jedoch der Ansicht, dass es sich auch bei der Fundgruppe 2, nach M. Čorović-Ljubinković ein Depot der Werkzeuge und Waffen, um die Beigaben eines Grabes handelt. Dementsprechend haben wir den ersten Fundkomplex als Grab 1 (Garašanin [s. Anm. 29] Taf. 118; 119, oben) und den zweiten als Grab 2 (ebd. Taf. 119) bezeichnet. Die in der Nähe gefundenen Tongefässe (Fundgruppe 3) gehören entweder zu Grab 1 oder einem dritten Grab (ebd. Taf. 120). — Menim, da je imela M. Čorović-Ljubinković prav, ko je pri obravnavi latenskodobnih najdb iz Brestovi-ka v nasprotju z D. Krstičem, J. Todorovičem in M. Garašaninom najdiščni skupini 1 pripisala srednjelatensko in najdiščni skupini 2 poznolatensko starost. Medtem ko so namreč najdbe prve skupine značilne za stopnjo Beograd 2, predstavljajo sulični osti s sploščeni-ma robovoma lista in veliki, nepreluknjani brus značilne oblike stopnje 3 (oblika 34, 42). Razen tega je dejstvo, da imajo grobovi z mečem stopnje 2 praviloma eno samo sulično ost (tab. 1) in da ima več grobov brez meča, ki spadajo v stopnjo 3, par suličnih osti (n. pr. grobovi Karaburma 112, 137, Rospi Ćuprija 30, 31 ). Zaradi tega in zato, ker se brusi v grobovih stopnje 3 večkrat najdejo, menim v nasprotju z M. Čorović-Ljubinković, da gre tudi pri najdiščni skupini 2 za grob in ne za depo orodja in orožja. V skladu s tem označujem prvo skupino grob 1, drugo pa grob 2. Glinaste posode, ki so ležale v bližini teh dveh grobov (najdiščna skupina 3), pripadajo ali grobu 1 ali pa nekemu tretjemu grobu. 57 Brestovik 1, Ćirikovac, Karaburma 29, 41, 62, 324, 325, Mislodjin, Ritopek, Rospi Ćuprija 39, Vučedol. — De Navarro (s. Anm. 36) 125ff. 58 Brestovik 1, Karaburma 29, Ritopek. — Ebd. 217ff., Taf. 75,1—4. S. dazu M. Szabo, Acta Arch. Hung. 26 (1974) 249. 59 Brestovik 1, Ćirikovac, Karaburma 26, 29, 41, Mislodjin. 69 Brestovik 1, Ćirikovac, Karaburma 26, 29, 324, 325, Ritopek; s. auch Karaburma 12, 32, Vinca. — Verhältnis zwischen Länge und Breite des Blattes beträgt mehr als 6. ■— Razmerje med dolžino in širino lista je večje od 6. 61 Karaburma 29, Mislodjin, Vučedol. — S. Domaradzki (s. Anm. 42) 85 (Typ II 1 B). 62 Ćirikovac, Karaburma 26, 41, 325, Ritopek. — S. ebd. 85f. (Typ II 1 B und II 1 E). 93 Karaburma 58, 59, 325, Ritopek, Rospi Ćuprija 39. — S. B. Teržan, Arh. vestnik 24 (1973) 690ff„ Taf. 21, 1. 2, Karte 3. 64 Brestovik 1, Karaburma 29, 34, 325, Osijek 9, Vučedol. 65 Brestovik 1, Karaburma 29, 35, Osijek 27, Rospi Ćuprija 28, 32. 66 Osijek 9, 26. — S. K. Peschel, Zeitschr. f. Arch. 6 (1972) 30, Anm. 25, Abb. 9c. Vgl. J. Vizdal, Slovenska arch. 24 (1976) 151ff., Abb. 33, 6; 34, 2; 47, 4. 67 Osijek 9, 27. — Vgl. Kultura Taf. 47, 1; 49, 3; Vizdal (s. Anm. 66) Abb. 38, 3. 68 Karaburma 34, 38, 41, 59. 69 Karaburma 13, 92, 97, 222. — S. L. Zachar, Musaica 25 (1974) 63ff. 70 Karaburma 13, 222, Rospi Ćuprija 31, Sotin 3. — Die Gesamtlänge der Lanzenspitze übersteigt 55 cm. — Celotna dolžina sulične osti presega 55 cm. Vgl. Kelti Taf. 6, 8; 47, 11; Katalog 30, Taf. 22, 1. 2; 90, 44; Majnarić-Pandžić, Opuscula Arch. Zagreb 6 (1966) 6, Taf. 5, 2; 6. 71 Karaburma 13, 28, 92, 94, 97, 105, 112, 172, Rospi Ćuprija 27, 33, 37, Sotin 2, 3. 72 Karaburma 11, 13, 97, 137, Rospi Ćuprija 30. — Vgl. Kelti Abit. 29, 8; Katalog Taf. 56, 5; 57, 1. 2. 73 Brestovik 2, Karaburma 70. 74 Karaburma 12, 20, 70, 92, 114, 172, 222, Kostolac, Rospi Ćuprija 30, 31, 33, 37, Sotin 3. — Vgl. Gabrovec, Kamniški zbornik 10 (1965) 89ff., Taf. 4, 4; 6, 1; V. Starò, Prazgodovina Šmarjete, Kat. in monogr. 10 (1973) Taf. 8, 1. 8. 10; 44, 1. 3—6. 75 Karaburma 110, 112, Sotin 3. — S. S. Schnurbein, Germania 57 (1979) 117ff. Vgl. Kelti Abb. 28, 7; 29, 5. 6; 31, 6; V. Dumitres-cu, The Neolithic Settlement at Rast, BAR. Internat. Series 72 (1980) 87, Taf. 84, 1. 2. 5. 76 Karaburma 14, 18, 28, 32, 94, Rospi Ćuprija 30, Vinča. — Vgl. Kultura Taf. 28, 5; Starè (s. Anm. 74) Taf 49, 6; Majnarić--Pandžić (s. Anm. 25) Taf. 3, 5; S. Teodor, P. Sadurschi, Inventaria Arch. Roumanie 11 (1979) 71 k, 2. 77 Karaburma 11, 92, 112, 222, Sotin 2, 3. S. Domaradzki (s. Anm. 42) 87 (Typ IV). 78 Karaburma 37, 92. 79 Karaburma 4, 97, 112, 137, 172, 222, Kostolac, Rospi Ćuprija 31, 37. — Vgl. Jacobi (s. Anm. 48) 87ff. Abb. 24. 89 Karaburma 12, 172, 222, Sotin 3. — Vgl. Katalog Taf. 60, 7; Teodor, Sadurschi (s. Anm. 76) 71 d, 4 (freundl. Hinweis J. Horvat). 81 Brestovik 2, Karaburma 12, 92, 97, Vinča. — S. Jacobi (s. Anm. 48) 130f. 82 Karaburma 102, 110, Kovin. — S. Brun-šmid, Vjesnik Zagreb 6 (1902) 84ff., Abb. 43; 44. 83 Karaburma 15, 39, Rospi Ćuprija 36. — Fibeln vom Typ Karaburma 39 haben einen annähernd halbkreisförmigen, gegen die Spirale verdickten Drahtbügel von rundem Querschnitt und eine lange Spirale. Die schräg zugeschnittene Klammer befindet sich meistens am vorderen Teil des Bügels. Der Fuss, auf dem gelegentlich ein bis drei kleine Knöpfe augesteckt sind, ist häufig unmittelbar vor der Klammer quer oder schräg gekerbt. — Fibule vrste Karaburma 39 imajo približno polkrožno oblikovan lok, ki se debeli proti peresovini z velikim številom navojev. Lok je iz Žice okroglega preseka. Poševno prirezana objemka se nahaja večinoma bliže peresovini. Noga, ki včasih nosi enega do tri gumbe, je tik pred objemko pogosto okrašena s prečnimi ali poševnimi vrezi. — Vgl. Katalog Taf. 62, 2. 4; 63, 2. 4. 7. 10. 13. 15; 65, 1. 7. 8. 10; K. Pieta, J. Moravčik, Slovenska arch. 28 (1980) 258f. 84 Karaburma 14, Rospi Ćuprija 30, 31, Sotin 2. — Vgl. Marič, Glasnik Sarajevo 17 (1962) 72, Taf. 3, 20; Kultura Taf. 3, 9; Karaburma Taf. 18, grob 50/5; Majnarič-Pan-džič (s. Anm. 25) Taf. 5,5. 85 Karaburma 19, 105, 222, Kovin. — Vgl. Katalog Taf. 71, 5; 94, 69; W. Krämer, Germania 49 (1971) 115f„ Taf. 21; 22, 3; 27, 2; Skordisci Taf. 35, unten. — Truhelka, Wiss. Mitt. Bosnien u. Herzegowina 8 (1902) 45f., Abb. 121. 86 Karaburma 15, Kostolac, Rospi Ćuprija 2. — S. D. Božič, Starinar 32 (1981) — (im Druck —- v tisku). 87 Karaburma 14, 39, 110, Rospi Ćuprija 33. — S. Karaburma 69. Dazu noch C. Dai-coviciu, Cetatea dacicä de la Piatra Rofie (1954) 89, Taf. 16,10; R. Vulpe, Mat. fi Cere. Arh. 3 (1957) 245, Abb. 23; E. Com$a, Apulum 10 (1972) 77f., Abb. 5; B. Nikolov, Arheologija Sofija 14 (1972) 64ff„ Abb. 12b. 88 Karaburma 21, 92. — Die im Grab Karaburma 21 gefundenen Teile eines Bron- zegefässes gehören einer Pfanne vom Typ Aylesford. Die von Todorovič publizierte Zeichnung ist ungenau (Karaburma Taf. 7, grob 21/2). Der Rand ist mit dem üblichen Federmuster veziert. -— V grobu Karaburma 21 odkriti deli bronaste posode pripadajo ponvi vrste Aylesford. Risba te posode, ki jo je objavil Todorovič, ni čisto točna. Na razširjenem robu ustja se nahaja okras v obliki jelove vejice. S. J. Werner, Bayer. Vorgeschbl. 43 (1978) 17f., Abb. 3; dazu noch Katalog Taf. 74, 4. 5; 75, 2. 89 Karaburma 11, 12, 36, 92, 97, 110, 137, 203. -— Werner, Bayer. Vorgeschbl. 20 (1954) 54f., Abb. 5, 5; 69f., Liste E; J. Graue, Die Gräberfelder von Ornavasso, Hamburger Beitr. Arch., Beih. 1 (1974) 34f. 90 Karaburma 92, Sotin 2. — H. J. Eggers, Der römische Import im freien Germanien, Atlas der Urgeschichte 1 (1951) 161, Taf. 4, 21. 22. Vgl. noch Gabrovec, Arh. vestnik 11—12 (1960—61) 22f., Taf. 1, 1; 3, 2. 4. 5. 91 Karaburma 1, 11, 28, 37, 42, 45, 47, 92, 95, 103, 114, 224, Rospi Ćuprija 40, 43. — Vgl. Š. Nadj, Rad vojvodj. muz. 9 (1960) 112ff., Taf. 9, 4; Jovanovič, Rad vojvodj. muz. 20 (1971) 144, Taf. 1, 5. 92 Karaburma 1, 21, 96, 98, 110, 203, 228. — S. Majnarič-Pandžić (s.Anm. 25) 69, Anm. 58, Taf. 5, 4. Vgl. noch Kelti Taf. 30, 2; 32, 2; 35, 4; Skordisci Abb. 106, Taf. 25; 28; 29; 37. 93 Karaburma 11, 37, 112, 137, 203, 225. 228, 264. 94 Karaburma 12, 14. 95 Karaburma 36, Rospi Ćuprija 8, 36. 96 Karaburma 1, 18, 19, 24, 39, 40, 74, 100, 103, 172, 222, Rospi Ćuprija 2. — Vgl. Hunyady (s. Anm. 55) Taf. 57, 21; 103, 7; 104, 1. 4; 105, 2. 3. 97 Karaburma 39, 40, 46, 78, 114, 123, 172, Rospi Ćuprija 41, 42. 98 Karaburma 1, 4, 11, 12, 43, 100, 112, 114, 123, 137, 172, 203, 222, Rospi Ćuprija 2, 37, 43. — Vgl. Gabrovec (s. Anm. 74) Taf. 5,1; Nadj (s. Anm. 91) Taf. 10,4; 11, 8; Marič (s. Anm. 9) 50, Taf. 19,6; Skordisci Taf. 23; 33; 35; Eastern Celtic Art (Székes-fehérvàr 1974) 16, Nr. 40; V. Zirra in: Festschrift für R. Pittioni (1976) 794, Abb. 10,4. 99 Karaburma 15, 74, 222, Rospi Ćuprija 29. — Vgl. Todorovič (s. Anm. 28a) Abb. 41; Kelti Taf. 35,1; Garašanin (s. Anm. 29) Taf. 126. 100 Karaburma 24, Rospi Ćuprija 2, 8. 191 Spajić (s. Anm. 6) Taf. 13,4; 14,8; 15,9. 102 Vgl. Filip, Arch, rozhledy 5 (1953) 332ff„ Abb. 159; 160,6; 164,5; Meduna, Sbornik Cesk. spoi. arch. 2 (1962) 185, Abb. 2,7; M. Čizmar, Pamàtky arch. 66 (1975) 434, Abb. 6,5. 103 S. Ercegović, Vjesnik Zagreb 2 (1961) 125ff.; Karaburma Taf. 18—19, grob 50; 19— 20, grob 56; Majnarič-Pandžič (s. Anm. 25) 73, Taf. 1—2; 3,1—6. 104 H. Lorenz in: Die Kelten in Mitteleuropa (1980) 144. 105 Freundl. Mitt. M. Guštin. 106 Todorovič (s. Anm. 32); Skordisci 241. 197 Karaburma 44f.; Skordisci 241. 108 Karaburma 13, 28, 97, 112, 137, Rospi Ćuprija 30, 31, Sotin 3. 109 Karaburma 30L, Taf. 16—19. 110 Ks. Vinski-Gasparini, Arh. rad. raspr. 1 (1959) 28 Iff. 111 Nach de Navarro (s. Anm. 36) 85, Anm. 1 aber spricht das Vorhandensein von zwei Schildbuckeln in diesem Grab gegen dessen Geschlossenheit. — Drugačnega mnenja je bil de Navarro, po katerem prisotnost dveh ščitnih grb v tem grobu govori proti temu, da gre za zaključeno grobno celoto. 112 Vgj Karaburma Taf. 5, grob 14; 15, grob 39; 32, grob 110; Brunšmid (s. Anm. 82) Abb. 42—45; Nikolov (s. Anm. 87) Abb. 12. 113 Majnarič-Pandžič (s. Anm. 25) Taf. 1,1. 2. 4. 5. 114 M. Guštin in Keltske študije (1977) 67ff., Abb. 2, Taf. 19,8. 115 Todorovič (s. Anm. 28b) Y 55,3.6. 116 S. Spajić (s. Anm. 6) 46f. (Grab 37); Kelti Taf. 8,5; Karaburma Taf. 11, grob 29/1; 22, grob 62/2; 32, grob 105/2; 36, grob 137/6; 39, grob 222/5; Todorovič (s. Anm. 28b) Y 52,2; 53,1. 117 Božič (s. Anm. 86). 118 M. Kosorič, Starinar 11 (1960) 197f. 119 Chronology 28. 120 Čižmar (s. Anm. 102) 433f. 424 Ebd. 434. 422 Zachar, História 14 (1974) 79f. 423 Čižmar (s. Anm. 102) 434f. 424 De Navarro (s. Anm. 36) 305. 425 Čižmar (s. Anm. 102) Abb. 9,3.6. 426 Ebd. Abb. 8,8. 427 Majnarič-Pandžič (s. Anm. 25) 66, Anm. 45. 428 P. Reinecke, Mainzer Aufsätze zur Chronologie der Bronze- und Eisenzeit (1965) 82ff.; lOOff., Taf. 12; Krämer, Germania 40 (1962) 293ff.; 308, Abb. 1. Pripomba k tablam in sl. 3 — Bemerkung zu den Tafeln und Abb. 3 Grob iz Požarevca je vseboval razen pridatkov, ki so prikazani na tabli, še dve suličtii osti, ročaj ščita in brus, grob Brestovnik 1 dele ščitne grbe in robnega okova ščita ter glinasto posodo, grob Osijek 26 še tretjo stekleno jagodo modre barve, grob iz Kostolca del astragalnega pasu, grob Sotin 2 več odlomkov bronaste pločevine, ki večinoma pripadajo vedroma spulaste oblike, in grob Sotin 3 še železno spojko in odlomek kamnitega brusa. Z izjemo meča in nožnice iz Požarevca in meča iz groba Karaburma 41 so vsi meči in nožnice, prikazani na tablah, zviti. —- Das Grab aus Požarevac enthielt ausser den abgebildeten Funden noch zwei Lanzenspitzen (Piletič [s. Anm. 33] Taf. 4,15.16), eine Schildfessel und einen Wetzstein, Grab Brestovik 1 einen Schildbuckel (Kelti Taf. 8, 7.8), mehrere Fragmente des Randbeschlages vom Schild und ein Tongefäss, Grab Osijek 26 eine blaue Glasperle, das Grab aus Kostolac einen Teil des Astragalgürtels (Kelti Taf. 6, 6), Grab Sotin 2 mehrere Bronzeblechfragmente, die meistens von den beiden situlenförmigen Eimern stammen (Majnarić-Panđžić [s. Anm. 25] Taf. 3, Ila—c) und Grab Sotin 3 noch eine Eisenklammer (ebd. Taf. 4,12) und Bruchstük eines Wetzsteines. Alle abgebildeten Schwerter und Scheiden, mit Ausnahme des Schwertes und der Scheide aus dem Grab von Požarevac (Taf. 6,5) und des Schwertes aus Grab Karaburma 41 (Taf. 10,5), sind umgebogen. T. 1. Značilne oblike stopnje Beograd 1. — Typische Formen der Stufe Beograd 1. T. 3. Značilne oblike stopnje Beograd 3. — Typische Formen der Stufe Beograd 3 (gl. še s. auch T. 4; 5). T. 10. Meči in nožnice iz grobov. — Schwerter und Scheiden aus Gräbern: 1 Karaburma 66; 2 Karaburma 51; 3 Karaburma 22; 4 Karaburma 29; 5 Karaburma 41. vse železo {alles Eisen) T. 11. Posamezni pridatki iz grobov. — Einzelne Beigaben aus Gräbern: 1 Karaburma 14; 2 Karaburma 23; 3 Karaburma 22; 4 Osijek 11; 5 Rospi Ćuprija 32; 6 Karaburma 34; 7 Rospi Ćuprija 36; 8 Surčin; 9 Rospi Ćuprija 2; 10 Karaburma 15; 11 Rospi Ćuprija 33; 12 Osijek 9. 1—3.5.6 železo (Eisen), 4.7.8—10.12 bron (Bronze), 11 železo in bron (Eisen und Bronze) ANTIČNO GROBIŠČE V STAREM TRGU PRI SLOVENJ GRADCU MIRA STRMCNIK-GULIČ Zavod za spomeniško varstvo Maribor Odkritje rimske naselbine Colatio in pripadajočega grobišča dolgujemo neutrudnemu izkopavalcu na slovenjgraških arheoloških terenih, graškemu notarju dr. Hansu Wink-lerju, ki je v letih 1909—12 izkopaval nekaj temeljev hiš v naselbini in na delu grobišča. Gradivo je hranjeno v muzeju Joanneum v Gradcu, prve rezultate izkopavanj pa je objavil R. Egger,1 ne da bi se spuščal v podrobnejšo kronološko razčlenitev. Izkopavanje grobišča v Starem trgu je bilo prvo sistematično izkopavanje na tem področju. Grobišče, ki še zdaleč ni v celoti odkopano, leži na rahlo položnem terenu južno od Starega trga, ob križišču cest Stari trg—Kotlje, na pare. štev. 941/3 in 941/1 k. o. Stari trg. Zaradi rekonstrukcije omenjenega križišča in ceste na Kotlje, smo od 11. 7. do 26. 8. 1977 zaščitno izkopavali na ogroženem delu grobišča (sl. 1). Ob frontalnem izkopu od jugovzhoda proti zahodu smo preverili tudi Winklerjevo sondo in pri tem izpopolnili njegovo zelo pomanjkljivo terensko dokumentacijo. Zajeli smo sedem Winklerjevih grobov, od katerih jih je bilo pet še z dokaj ohranjeno zidano grobno konsrtukcjio, eden pa je bil prekopan že pred njim in ne vemo niti za obliko niti za sestavo groba. Grob štev. 4 po Winklerju (W 4) smo lahko zasledili le v profilu. Tokrat prinašamo ohranjene tlorise petih grobov z ostanki najdb, medtem ko je gradivo, ki ga hrani Joanneum, le v grobem upoštevano in bo v podrobnostih posebej obdelano.2 Izven Winklerjeve sonde, ki je zajela najbogatejše grobove, smo proti zahodu, severovzhodu in jugu izkopišča odkrili še osem grobov poleg kamnitega temelja z grobno ograjo, ki je bila proti severu delno odprta. Med bogatejše grobove lahko štejemo le grob štev. 1 ob južni grobni ograji, ki se po konstrukciji, številu pridevkov in legi znotraj grobišča močno približa Winklerjevim grobovom. Grobova štev. 2 in 3 sta bila prvotno prav tako obložena s kamenjem, vendar sta zaradi erozije precej poškodovana, medtem ko so grobovi ob vzhodni grobni ograji preprosto vkopane jame z revnejšimi pridatki. Ob teh grobovih smo v severnem profilu proti vzhodu lahko sledili močno plast žganine, ki se je nadaljevala izven okvira našega izkopišča (priloga 1). Vzporedno smo izkopavali na trasi plinovoda Podloge—Ravne, na pare. štev. 223/1 in 226/4 k. o. Stari trg, kjer doslej še ni bilo evidentirano arheološko najdišče. Teren 348 Arheološki vestnik 32 (1981) leži v ravninskem predelu proti jugu in vzporedno z linijo Winklerjevih izkopov na grobišču južno od sedanje ceste, ki ga razmejuje potok, poimenovan kar »Draga« (sl. 1). Le-ta okolico močno zamaka, tako da so bile plasti med seboj pomešane od sive naplavne muljaste gline z nanosi, do sivorjave gline, pomešane z vejevjem. Na tem delu smo odkrili bogat zidan grob z dobro ohranjenim inventarjem, le kovina je bila od vlage precej uničena. V isti smeri proti jugozahodu, smo v profilu izven izkopa lahko opazili še več zidanih grobov. Jugovzhodno od groba smo zadeli na trdno gramozno podlago rimske ceste Celeia—Virunum, ki je vodila tod mimo na Colatio. Odkritju pripisujemo večji pomen, ker je bil potek ceste iz dobravskega gozda na Stari trg dolgo časa samo domneven in predviden vzhodno od nekropole. Cesto so po vsej verjetnosti zgradili ob klavdijskih upravnih reformah in je bila »državna«, kar nedvomno potrjujejo miljniki in njen vris na Tabuli Peutingeriani. Kakšen pomen je v resnici imela, je za zdaj še težko reči, vendar ji v okviru posameznih obdobij prav gotovo smemo pripisovati večjo vlogo, »ker je bila obenem najudobnejša zveza okoli Vzhodnih Alp, bodisi v severno Italijo, bodisi v Panonijo«.3 Sl. 1 Stari trg: katastrska skica terena s prekopanim delom grobišča. — Cadastral plati of terrain with excavated part of the graveyard Opis grobov Grob 1 (T. 1—3) je bil skoraj kvadratne oblike, zidan v suhi tehniki z večjimi prodnatimi kamni in rečnimi oblicami ter z lomljenimi skrilastimi ploščami. Prekrit je bil z velikimi lomljenimi ploščami iz skrila ali gnajsa, ki so se vdrle v grob in se polomile. Notranje mere groba so 1,45 X 1,35 m, debelina zidu je znašala do 35 cm, največja ohranjena višina groba je pr. 45 cm. Grob je bil 35—40 cm pod rušo. Grobna jama je bila tlakovana z nabito temno in svetlo rjavo ilovico. Do 20 cm debela žganina z nedogorelimi kostmi je ležala v dveh nivojih, med seboj ločenih s tanko plastjo temno rjavkaste ilovice, pomešane z drobci žganine. Predmeti so bili najdeni v trikotni shemi v najbolj intenzivni žganini v spodnjem nivoju, medtem ko so bili v zgornjem nivoju žganine od ognja uničeni balzamariji, črepinje posod in fragmenti železnih žebljev. Pridatki v grobu: 1. Čaša debelih sten iz prečiščene in s peskom mešane rumenordečkasto žgane gline (T. 1: 3). 2. Bronast novec, as, Domitianus (81—69), Rim, RIC? (T. 1: 4)4. 3. Bronast novec, as, Traianus (98—102), Rim, RIC? (T. 1: 5). 4. Bronast novec, as, nedoločljiv 1.—2. stoletje Rim, RIC? (T. 1: 6). 5. Enoročajen vrč, izdelan na lončarskem vretenu iz rumenorjave žgane gline (T. 2: 1). 6. Čaša iz skrbno prečiščene sivo žgane gline s plitvimi horizontalnimi kanelurami (T. 2: 2). 7. Lonec iz rjavorumene žgane prečiščene gline z malo primešanega peska. Navzven usločeno ustje prehaja v nekoliko stožčast visok vrat, ornamentiran s tremi plastičnimi rebri. Trebušast obod, prstanasto dno (T. 2: 3). 8. Fragmentiran lonec iz rjavkasto žgane peskane gline z nizkim horizontalno narebrenim vratom. Z ramena na največji obod je ornamentiran s pokončnimi linijami vtisov med plitvimi horizontalnimi kanelurami. Dno manjka (T. 2: 4). 9. Enoročajen vrček z dulcem iz sivo žgane prečiščene gline, z rumenkastim premazom. Obod močno klekast (T. 2: 5). 10. Trinožna skodela iz sivo žgane, s peskom mešane gline. Obod je valjast, ustje ravno (T. 2: 6). 11. Plosk krožnik iz rjavorumene žgane gline (T. 2: 7). 12. Manjši trebušast lonec iz rjavorumene žgane gline z malo primesjo peska. Vrat je okrašen s tremi plastičnimi rebri (T. 2: 8). 13. Poškodovana bronasta fibula s samostrelno peresovino in gumbom na loku. Trikotna noga je bila okrašena v predrti tehniki (T. 3: 1). 14. Poškodovana bronasta fibula s samostrelno peresovino in gumbom na loku. Noga je odlomljena, verjetno enaka kot zgoraj. Ploščica nad peresovino je okrašena na vsaki strani s po enim vtisnjenim koncentričnim krogcem (T. 3: 2). 15. Bronasta fibula s profiliranim lokom, ki se na vsaki strani zaključuje s shematizirano živalsko glavico. Ob odkritju so bili opazni še drobci vloženega modrikastega emajla (T. 3: 3). 16. Poškodovana bronasta fibula kot zgoraj (T. 3: 4). 17. Poškodovana bronasta fibula s samostrelno peresovino in gumbom na loku. Noga je odlomljena, po vsej verjetnosti je bila trikotna v predrti tehniki (T. 3: 5). 18. Fragment bronaste fibule. Lok nad peresovino trombasto razširjen in okrašen s plitvimi vrezi (T. 3: 6). 19. Poškodovana bronasta fibula s samostrelno peresovino in gumbom na loku, ki se nad peresovino sidrasto zaključuje. Na nogi je gumbast zaključek (T. 3: 7). 20. Fragment bronaste fibule (T. 3: 8). 21. Trikotna noga bronaste fibule (T. 3: 9). 22. Poškodovana bronasta fibula s samostrelno peresovino in dvema gumboma na loku (T. 3: 10). 23. Fragment bronaste ploščice (T. 3: 11). 24. Trije fragmenti brona (T. 3: 12). 25. Fragment bronaste igle (T. 3: 13). 26. Trije fragmenti železa (T. 3: 14). 27. Del železnega žeblja (T. 3: 15). 28. Od rje močno poškodovan del železnega kavlja (T. 3: 16). 29. Glava železnega žeblja (T. 3: 17). 30. Del vratu lakrimarija iz modrikasto zelenega stekla (T. 3: 18). 31. V ognju ožgan kos svetlo modrikastega stekla (T. 3: 19). 32. V ognju poškodovan fragment svetlo zelenkastega stekla (T. 3: 20). 33. Fragment ožganega modro-zelenega stekla (T. 3: 21). 34. Spodnji del balzamarija iz modrikastega stekla (T. 3: 22). 35. Stožčast trup balzamarija iz modrega stekla (T. 3: 23). 36. Stožčast trup balzamarija iz svetlo modrega stekla (T. 3: 24). 37. Dno čaše iz zelenkastega stekla (T. 3: 25). Grob 2 (T. 4: 1) je bil že močno poškodovan in je ležal le 40 cm pod površino. Okrogla grobna jama velikosti 80 X 80 cm je bila obdana z rečnimi prodniki in apnenčastimi oblicami. Grob je bil prekrit s krovnimi ploščami iz skrila, ki so bile prav tako razlomljene in premaknjene. Dno grobne jame je bilo iz rumenorjave ilovice, pomešane z drobnim kamenjem. Tanek sloj žganine so potrosili približno po sredini groba. Pridatki: 1. Od rje poškodovan železen žebelj, najden v dveh fragmentih (T. 4: 2). 2. Del železnega žeblja (T. 4: 3). 3. Fragment brona (T. 4: 4). 4. Bronast novec, močno patiniran in zlizan. Nedoločljiv, as, 1.—2. st. (T. 4: 5). 5. Čaša iz neenakomerno, od sive do rdečkasto žgane prečiščene gline. Na ramenu je okrašena s plitvo horizontalno kaneluro (T. 4: 6). 6. Skodelica tankih sten z dvema ročajema iz prečiščene sivo žgane gline in s sledovi sivega premaza. Ornament je bil izdelan s pomočjo koleščka (T. 4: 7). 7. Nekaj fragmentov rdeče žganega krožnika (T. 4: 8). Zunaj groba smo v plasti rjave ilovice našli del kamnitega brusa in fragmente treh keramičnih posod: 1. Odlomek kamnitega brusa (T. 4: 9). 2. Del lončka iz sivo žgane gline, pomešane s kremenčevim peskom (T. 4: 10). 3. Del svetlo sivo žgane posode z odebljenim ustjem (T. 4: 11). 4. Del valjastega oboda trinožne skodele iz sivo žgane peskane gline (T. 4: 12). Gr ob 3 (T. 5:1) je osamljeno ležal na zahodni strani grobne ograje kot zadnji grob na tem delu grobišča. Ležal je v globini 75 cm in je bil močno poškodovan. Po vsej verjetnosti je bil okroglo oblikovan s premerom 83 cm in obdan z nevezanimi prodniki med oblicami, ki so bile zaradi erozije premaknjene. V grobni jami, globoki le 15 cm, je bila tanko natrošena žganina s skromnimi najdbami. 1. Del bronaste fibule (T. 5: 2). 2. Fragment rdeče žgane pečatne oljenke tipa Loeschcke X (T. 5: 3). 3. Del posode iz svetlo zelenkastega stekla (T. 5: 4). 4. Križno predrt gumb iz črne steklene mase (T. 5: 5). Gr ob 4 (T. 5: 7) je bil ovalno oblikovan in je ležal v globini 65 cm v smeri S—J. Grobna jama v velikosti 98 X 58 cm je bila vkopana 22 cm globoko v rumeno peščena ilovnata tla. Dno grobne jame je bilo tlakovano z nabitim gramozom in rjavo ilovico. Tanka plast žganine je bila potrošena po celotni jami, debelejša je bila v severnem delu. Med pepelom je ležalo nekaj manjših kamnov. Grob je bil od vseh najbolj skromen. Vseboval je: 1. Fragment dna posode iz rumenkastordeče žgane gline (T. 5: 6). 2. Dva nekarakteristična koščka keramične posode. Grob 5 (T. 5: 9) je ležal tik ob vzhodni grobni ograji v smeri S—J. Grob je bil nepravilne ovalne oblike, preprosto vkopan v rumeno peščeno ilovico 65 cm pod površino. Grobna jama je bila le do 12 cm globoka. Žganina je bila potrošena po celotni jami in vzdolžno po sredini prekrita z večjimi prodniki. Pridatki: mt 1. Lonček iz prečiščene in s kremenčevimi drobci mešane sivo žgane gline (T. 5: 8). 2. Dobro ohranjen novec, S, Faustina il. (175—1801 Rim, RIC? (T. 5: 10). Grob 6 (T. 6:) je bil ovalno oblikovan v vel. 120 X 55 cm in je ležal v globini 85 cm. Sama grobna jama je bila zelo plitvo vkopana v plast rjave ilovice. Žganina je bila bolj intenzivna ob najdbah proti južni polovici groba sicer pa tanko nasuta po celotni grobni jami. Pridatki: 1. Lonček iz svetlo do temno sive žgane gline, mešane z drobnim peskom (T. 6: 1). 2. Lonec iz sivo žgane gline, mešane s peskom. Na ramenu je okrašen s plitvimi vdolbinami (T. 6: 2). 3. Fragment bronaste ploščice pritrjene na les (T. 6: 3). Grob \1 (T. 6: 8; sl. 2) je bil pravokotno oblikovan v velikosti 225 X 78 cm in usmerjen SZ—JV. Vkopan je bil v plast rjavkaste peščene ilovice 91 cm pod površino. V južni del grobne jame je bil položen večji obdelan kamniti kvader in štiri podolgovate apnenčaste oblice. Žganina z nekaj zdrobljenimi črepinjami je bila potrošena po celotnem grobu, na dnu bolj izrazita, proti vrhu grobne jame že mešana s prstjo. V najbolj intenzivni žganini je ležala nedogorela spodnja čeljust z zobmi vred. Pridatki: 1. Del ravnega ustja trinožnika z valjastim trupom iz svetlo sivo žgane gline (T. 6: 6). 2. Del lončka iz sivo žgane gline, mešane s peskom (T. 6: 7). 3. Fragment spodnjega dela vrčka z nagubanim robom (T. 6: 8). 4. Dobro ohranjen masiven železen žebelj (T. 6: 7). 5. Poškodovan bronast novec, as, Claudius I. (41—54), RIC 66 IDIEI, (T. 6: 10). Sl. 2 Stari trg: grob (grave) 1 Zunaj groba smo v globini 60 cm našli dobro ohranjen bronast novec, as, Augustus, 3/2 pr. n. št., Rim, RIC 186 (na aversu glava v desno, napis Agrippa, čez glavo vtis — AVG; T. 6: 5). G r o b 8 (T. 7) je bil pravokotne oblike v velikosti 223 X 85 cm. Grob je bil 90 cm globoko vkopan v plast temno rjave ilovice pomešane z drobnim peskom. Globina grobne jame je bila 36 cm brez tlakovanega dna. Žganina je bila posuta po vsej grobni jami z vmesnimi presledki do 15 cm debelo. Pridatki: 1. Fragmenti zgornjega dela večjega lonca iz sive peščene gline (T. 7: 1). 2. Fragment rdeče premazane keramike (T. 7: 2). 3. Fragment rdeče premazane keramike z vpraskanim napisom (T. 7: 3). 4. Od rje močno poškodovana glava železnega žeblja (T. 7: 4). 5. Dobro ohranjen železen žebelj (T. 7: 5). 6. Bronasta kolenčasta fibula. Igla ni bila ohranjena (T. 7: 6). 7. Lonček iz neenakomerno sivo žgane gline mešane s peskom. Na nizkem cilindričnem vratu in največjem obodu je bil okrašen s plitvimi korizontalnimi kanelurami, na največjem obodu pa z dvema linijama dvojne neenakomerne valovnice (T. 7: 7). 8. Srebrn novec, Gordianus III. (T. 7: 8), ležal je ob severozahodnem vogalu v plasti žganine na grobu. Grobna ograja s temeljem (T. 8: 1; sl. 3) je ležala približno na sredi med Winkler-jevim in našim izkopom v sedmih kvadratih in daje vtis pomembnosti. Temelj grobnice (242 X 257 cm) je ohranjen v celoti, le južni vogal je bil odbit. Zgrajen je bil iz rečnih oblic, prodnikov in drobcev peščenca. Na severnem vogalu temelja je bil vzidan kos belega marmorja. Vezava z malto je bila pičla, tako da smo jo tu in tam komaj zasledili. Temelj je bil zidan v globino 0,80 m, tako da so bile zgoraj oblice večje, v globini pa so kot podlaga služili manjši kamni z več drobci peščenca. Takšen kot je bil, je mogel nositi težjo grobno konstrukcijo, ki se žal ni ohranila. Proti vzhodni ograji je bil prvotno še en manjši temelj nepravilne trikotne oblike, velik 210 X 150 cm. Verjetno ga je že Winkler ali pa kdo pred njim prebil, tako da sta bila ob odkritju dva, trikotna z odbitimi konci. Temelj je ležal komaj 0,30 cm pod današnjo površino na precej položnem terenu brez spremnih najdb. Grobna ograja je obdajala temelj s treh strani, proti severu pa je bila delno odprta, verjetno za dohod k grobnici. Grajena je bila iz suho zloženih rečnih oblic debelih 55—70 cm v plasti rumenorjave ilovice, pomešane s peskom. Ob izkopu so bile ohranjene še ena do tri plasti oblic; prvotno je bil zid verjetno višji, sčasoma se je zaradi obdelovanja njive uničil, saj je ležal le 25—30 cm pod površino. Zid je najdaljši na južni strani temelja: 9,10 m, na vzhodu ima 7,35 m, na zahodu 5,50 m in na severu le 3,30 m. V kvadrantu 12 so bili ob južni in vzhodni grobni ograji v plasti rumenorjave ilovice pomešane s peskom najdeni: 1. Bronasta zapestnica z razširjenima koncema; en del manjka (T. 8: 4). 2. Del skodele iz rjavorumene žgane gline, ornament s koleščkom (T. 8: 5). 3. Del lonca z metličastim ornamentom iz sivo žgane gline (T. 8: 6). 4. Fragment pokrova iz rumenkastosivo žgane gline (T. 8: 2). 5. Del posode iz sivkasto žgane gline mešane s kremenčevim peskom (T. 8: 3). 6. Spodnji del skodele iz sivo žgane gline ornamentirane s koleščkom v pasovih (T. 8: 7). 7. Zgornji del vrča iz rjavorumeno žgane gline (T. 8: 8). 8. Del skodele iz rumenkasto žgane gline (T. 8: 9). 9. Zgornji del kroglastega lonca iz svetlo rjavo žgane gline (T. 8: 10). 10. Zgornji del posode iz sivo žgane gline (T. 8: 11). 11. Del oboda krožnika iz rajvordečkasto žgane gline (T. 8: 12). SI. 3 Stari trg: temelj z grobno ograjo, v ospredju grob 1 in jaškast grob W7. - Fondation of grawe with walled surround, in the foreground grave 1 and shaft grave W 7 12. Del oboda krožnika kot zgoraj (T. 8: 13). 13. Del dna lonca iz sivo žgane gline mešane s kremenčevimi zrnci (T. 8: 14). 14. Na grobni ograji je ležal bronast novec, močno patiniran, as, nedoločljiv 1.—2. st. Rim, RIC?, (T. 8: 15). 15. Del spodnjega dela lonca iz sivo žgane gline mešane s peskom (T. 8: 16). Grobovi, ki jih je leta 1912 izkopal Winkler: Grob W 1 (T. 9: l)5 je bil okrogle oblike z notranjim premerom 100 cm in je ležal v globini 135 cm. Obzidan je bi z apnenčastim kamenjem in rečnimi prodniki, debelim do 40 cm, vezan z apneno malto. Na dnu so bile oblice, zalite z apneno malto, pomešano z rjavo ilovico. Kamenje zahodnega dela grobne obloge je bilo razmetano na vse strani. Najdbe: 1. Fragmentiran bronast gumb (T. 9: 2). 2. Del bronastega okova pasu noriško-panonske noše (T. 9: 3). 3. Del železnega žeblja (T. 9: 4). 4. Cilindričen vrat stekleničke z ravnim odebeljenim ustjem, svetlo zeleno steklo (T. 9: 5). 5. Polkrožen trup z vboklim dnom balzamarija iz svetlo zelenega stekla (T. 9: 6). 6. Fragment železnega žeblja (T. 9: 7). 7. Od rje močno poškodovan del žel. žeblja (T. 9: 8). 8. Dva dela železnega žeblja (T. 9: 9). 9. Močno zlizan novec, as, nedoločljiv (1.—2. st.) Rim, RIC? (T. 9:10). 10. Fragment železa (T. 9: 11). 11. Fragment ročaja posode iz rjavorumene žgane gline (T. 9: 12). 12. Del oboda krožnika iz svetlo rdeče žgane gline (T. 9: 13). 13. Fragment izvihanega ustja vrča iz svetle sivo žgane gline (T. 9: 14). 14. Kos ustja sivo žgane posode (T. 9: 16). 15. Kos dna posode iz sivo žgane gline (T. 9: 16). 16. Kos lonca debelih sten iz sivo žgane s peskom mešane gline (T. 9: 17). 17. Fragment spodnjega dela posode tankih sten iz sivo žgane gline (T. 9: 18). 18. Železen žebelj (T. 10: 1). 19. Železen žebelj, glavica ni ohranjena (T. 10: 2). 20. Fragment železa (T. 10: 3). 21. Fragment železa (T. 10: 4). 22. Poškodovan in le delno ohranjen železen kavelj (T. 10: 5). 23. Fragment železa (T. 10: 6). 24. Kos konice železnega žeblja (T. 10: 7). 25. Glavica železnega žeblja (T. 10: 8). 26. Kos ustja posode iz temno sivo žgane gline (T. 10: 9). 27. Del ročaja iz temno sivo žgane gline (T. 10: 10). Grob W 2 (sl. 4) je bil pravokotne oblike v velikosti 1,75 X lm. Obzidan je bil s 40 cm debelim zidom iz prodnikov in oblic, vezanih z močno apneno malto. Grob je bil proti severu pregrajen z 20 cm debelo steno, ki ob našem izkopu ni bila več ohranjena. Grob je bil tlakovan s peskom, ki se je ob grobni pregraji še najbolje ohranil. Najdb ni bilo. 13» 355 Od groba W 4 imamo le sled v severnem profilu kvadranta VI v globini 1,40 m. Egger pravi, da je bilo »pravokotno obzidje prekrito s skrilastimi ploščami«.6 Sledove groba W 5 smo našli v globini 120 cm. Od groba smo lahko zasledili le še nekaj prodnatih kamnov in skrilasto ploščo. Sicer pa že Egger pravi, »da se tloris groba ne da več razpoznati. V globini 1,20 cm so se našli bronasta igla in trije novci: Vespa-zijan, Hadrijan in Faustina mater«.7 Žganina je bila do 20 cm debelo. Pod njo je bila plast rjave ilovice pomešane z drobci oglja in intenzivno črno žgane drobljive keramike. V žganini je ležalo poleg fibule veliko konjskih zob in črepinje naslednjih posod: 1. Fragment uvihanega ustja sklede iz rdečkasto žgane gline (T. 11: 1). 2. Del pokrova iz rdečkasto žgane gline (T. 11: 2). 3. Del odebeljenega in izvihanega ustja nagubanega lončka iz svetlo sivorumeno žgane gline (T. 11: 3). 4. Del odebeljenega ustja posode iz sivorumeno žgane gline (T. 11: 4). 5. Fragment izvihanega ustja lončka iz temno sivo žgane gline (T. 11: 5). 6. Del krožnika iz sivo žgane gline (T. 11: 6). 7. Del krožnika iz rdeče žgane gline (T. 11: 7). 8. Del krožnika kot zgoraj (T. 11: 8). 9. Del krožnika z ravnim dnom iz rumenkasto žgane gline (T. 11: 9). 10. Bronasta fibula s samostrelno peresovino in gumbom na loku ter z gumbastim zaključkom na nogi. Lok se nad peresovino sidrasto zaključuje (T. 11: 10). 11. Del ravnega dna lonca iz sivo žgane gline mešane s peskom. Površina je močno porozna (T. 11: 11). Grob W 7 (sl. 5; T. 11:12) je imel obliko kroga in je po svojem obsegu dosedaj največji svoje vrste, saj znaša zunanji premer 2,20 m. Kamnit venec je bil grajen iz skrilastega in gnajsnega lomljenega kamna in je bil vezan z malto. Tudi dno je bilo tlakovano z drobci in ploščicami iz gnajsa. Grob je ležal v globini 0,50 m in je bil na vzhodnem delu razkopan po Winklerjevih kopanjih. Najdbe: ' 1. Poškodovan bronast gumbek (T. 11: 13). 2. Fragment stekla zelenkaste barve (T. 11: 14). 3. Del vratu stekleničke iz modrikastega stekla z navzven usločenim ustjem (T. 11: 15). 4. Fragment dna čaše iz svetlega brezbarvnega stekla (T. 11: 17). 5. Fragmenti čaše iz modrikastega stekla. Ustje je odebeljeno in močno navzven usločeno (T. 11: 18). 6. Fragment dna posode iz grafitne keramike (T. 11: 6). Grob W 8 (T. 13: 1; sl. 6) je bil jaškasto oblikovan, globok 75 cm in 50 cm pod površino. Spodnji del groba je bil grajen iz masivnih obdelanih kvadrov velikosti 36 X 30 cm, pokončno tesno se prilegajoče postavljenih tako da vezava z malto niti ni bila potrebna. Nad to vrsto kvadrov so zidali z večjimi prodniki in oblicami. Dno je bilo tlakovano s skrilastimi odlomki in drobnim kamenjem. Grob je bil pokrit s skrilastimi ploščami ki so se pozneje vdrle. Premer grobnice je bil 115 cm, širina zidu 30 do 37 cm. Grob je danes predstavljen na prostem. Ostanek najdb: 1. Fragment sivo žganega lonca ornamentiranega z vrezi (T. 12: 2). 2. Fragment bronastega okova pasu noriško panonske noše (T. 12: 3). 3. Fragment železnega predmeta pravokotnega preseka (T. 12: 4). 4. Dva fragmenta železne konice (T. 12: 5). Najdbe v kvadrantih s plastjo rumenorjave ilovice: Kvadrant 2: 1. Kos oboda krožnika iz rumenorjave žgane gline (T. 13: 1). 2. Kos oboda krožnika in ravnega dna iz rdečkasto žgane gline (T. 13: 2). Sl. 5 Stari trg: ostanek monumentalne okrogle grobnice W7. — Remains of monumental round tomb W 7 Sl. 6 Stari trg: jaškasto oblikovani grob W 8. — Shaft grave W 8 Kvadrant 3: 1. Fragment posode iz zelenkastega stekla (T. 13: 3). Kvadrant 4: 1. Kos ustja sklede iz rdečkasto rjavo žgane gline (T. 13: 7). 2. Kos sivorjavo žgane posode (T. 13: 8). 3. Kos posode iz sivo žgane gline mešane z drobnim peskom (T. 13: 9). 4. Fragment železnega predmeta (T. 13: 10). 5. Fragmenti treh železnih žebljev (T. 13: 11). 6. Dva železna fragmenta (T. 13: 12). Kvadrant 5: 1. Del konice železnega žeblja (T. 13: 4). Kvadrant 6: 1. Od rje močno poškodovana železna ost (T. 13: 5). 2. Fragment brona (T. 13: 6). Kvadrant 7: 1. Fragment prazgodovinske žgane posode z vtisnjenim ornamentom (T. 13: 13). 2. Na dva dela zlomljen in poškodovan železen žebelj (T. 13: 14). 3. Železen žebelj kot zgoraj (T. 13: 15). 4. Poškodovana železna konica (T. 13: 16). 5. Konica železnega žeblja (T. 13: 17). 6. Železni fragmenti treh žebljev (T. 13: 18). Kvadrant 8: 1. Fragmenti šestih poškodovanih železnih žebljev (T. 13: 19). 2. Kos železa, nedoločljiv (T. 13: 20). Kvadrant 9 a: 1. Nedoločljiv bronast fragment (T. 13: 21). 2. Fragment bronaste pločevine z dvema žebljičkoma, del okrasa noriško-panonske noše (T. 13: 22). Kvadrant 10 a: vse najdbe so ležale v plasti intenzivne žganine med grobom 8 in severnim profilom izkopa. 1. Del koničnega vratu kroglastega lonca (T. 15: 1). 2. Del zgornjega dela lončka iz svetlo sivo žgane in s kremenčevim peskom mešane gline (T. 15: 2). 3. Del ročaja vrča iz svetlo rjavo žgane gline (T. 15: 3). 4. Del ustja kozarca ravnih sten iz sivo žgane gline mešane s peskom (T. 15: 4). 5. Del dna lončka iz sivo žgane gline mešane z drobnimi kremenčevimi zrnci (T. 15: 5). 6. Zgornji del lončka iz rumenkasto žgane gline (T. 15: 6). 7. Kos sivo žgane posode z metličnim ornamentom (T. 15: 7). 8. Del pokrova posode iz svetlo rumeno žgane gline (T. 15: 8). 9. Del oboda rumeno žgane posode z rebrom, ornamentirane z vtisi. Ponekod so še vidni sledovi rdečega premaza (T. 15: 9). 10. Del posode iz sivo žgane gline mešane s peskom (T. 15: 10). 11. Spodnji del posode iz svetlo sivo žgane gline (T. 15: 11). 12. Del roba iz rumenorjavo žgane gline (T. 15: 12). 13. Del izvihanega in odebeljenega ustja lonca iz sivo žgane gline mešane s kremenčevim peskom (T. 15: 13). 14. Spodnji del posode iz svetlo sivo žgane gline (T. 15: 14). 15. Del oboda trinožnika rumeno žgane gline (T. 15: 15). Kvadrant 11 1. Med grobom 1 in južno grobno ograjo smo našli skodelico tankih sten iz sivo žgane gline s temno sivim premazom. Ornament je izdelan s pomočjo koleščka v pasovih (T. 14: 1). 2. Del konice železnega žeblja (T. 14: 2). 3. Del železnega žeblja (T. 14: 3). 4. Fragment železnega žeblja (T. 14: 4). 5. Del konice železnega žeblja (T. 14: 5). 6. Del železne osti (T. 14: 6). 7. Del prstanastega dna lonca iz neenakomerno od rjavo do temno sivo žgane dobro prečiščene gline (T. 14: 7). 8. Del lonca iz sivo žgane s peskom mešane gline (T. 14: 8). 9. Močno poškodovan bronast novec, nedoločljiv, as, 1.—2. st. Rim, RIC? (T. 14: 9). 10. Kos bronaste pločevine (T. 14: 10). 11. Dno posode svetlo zelene barve (T. 14: 11). 12. Kos zgornjega dela lonca iz sivo žgane in s kremenčevim peskom mešane gline (T. 14: 12). 13. Fragment posodice z vtisi iz svetlo sivo žgane gline (T. 14: 13). 14. Del dna lončka iz temno sivo žgane gline mešane z drobnim kremenčevim peskom (T. 14: 14). Kvadrant lia: 1. Južno od groba 1 smo našli v globini 90 cm kozarec iz sivo žgane gline, mešane s kremenčevimi zrnci (T. 14: 15). Kvadrant 15: Trije poškodovani železni žeblji (T. 13: 23). Kvadrant 19: 1. Fragmentirano in od rje močno poškodovano železno rezilo noža (T. 13: 24). Izkopišče na trasi plinovoda: Grob 1 (T. 16: 1) je bil podolgovate oblike, zidan iz suho zloženih večjih neobdelanih prodnatih kamnov na notranji strani, zunanji rob pa je bil brez reda obložen z drobnimi prodniki in apnenčastimi oblicami, ki so zlasti na severnem delu groba bile gostejše. Debelina zidu je do 50 cm. Zahodna stranica groba je bila podaljšana s kamnitim zidcem iz drobnih prodnikov za 4,50 m. Velikost groba je bila 260 X 120 cm, največja ohranjena višina groba znaša 45 cm. Grob je bil prekrit z velikimi skrilastimi ploščami, ki so se vdrle v grob. Grobna jama ni bila enakomerno tlakovana, tako da smo zasledili v jugovzhodnem delu groba bledo rumenkasti apnenec, v južnem delu nabito rjavo ilovico, v jugozahodnem delu rumeno ilovico pomešano z drobirjem apnenca, v severnem delu pa je grobna jama tlakovana z rumeno ilovico pomešano s peskom in mivko. Ta pojav je možno razlagati z različno sestavo tal, ki so jo samo steptali za podlago. Žgan ina z ostanki kosti je bila najbolj intenzivna v srednjem delu groba, debela do 12 cm, nato je bila prekinjena in močna zopet v severnem in zahodnem delu grobne jame. Tudi najdbe so bile razporejene v glavnem po žganini, tako da smo izven nje našli le Hadrijanov novec, rdečo čašo, stekleno gubanko in lonček. Pridatki: 1. Krožnik iz rumeno rjave prečiščene gline, z močno izvihanim gornjim robom. Od znotraj in zunaj sledovi temnordeče barve (T. 16: 2). 2. Vaza iz rumeno žgane prečiščene gline. Kroglast trup prehaja s poudarjenim rebrom v izvihano ustje. Noga je kratka in ozka (T. 16: 3). 3. Vazasta posoda iz sivo žgane gline mešane s peskom. Kratek vrat prehaja preko štirih horizontalnih plitvih kanelur v zaobljen trup, ki je okrašen s štirinajstimi bunčicami postavljenimi v pokončne pasove. Noga ozka, dno ravno (T. 16: 4). 4. Bikonični lonec iz slabo prečiščene in s peskom mešane temno sivo žgane gline (T. 17: 1). 5. Kroglasta čaša iz rjavorumeno žgane gline z ohranjenimi sledovi rdeče barve (T. 17: 2). 6. Vrč z enim ročajem iz rjavorumeno žgane gline. Obod je kroglasto oblikovan, ustje lijakasto (T 17: 3). 7. Trinožna skodela iz slabo prečiščene in s peskom mešane neenakomerno temno sivo žgane gline. Ustje je uvihano, obod pa je okrašen s petimi vzporednimi horizontalnimi kanelurami (T. 17: 4). 8. Vrč z enim ročajem in lijakastim ustjem iz rumeno žgane gline (T. 17: 5). 9. Lonec iz rjavorumeno žgane prečiščene gine. Višji konični vrat je okrašen z dvema izrazitima plastičnima rebroma, na prehodu v trebušast obod pa s plitvim rebrom (T. 17: 6). 10. Velik lonec iz rjavorumeno žgane gline. Navzven usločeno ustje prehaja v cilindričen vrat, ornamentiran s štirimi plastičnimi rebri, prehod iz ramen v trebušast obod je okrašen s poševnimi vtis (T. 17: 8). 11. Kroglast lonček z rdečerjavo žgane gline (T. 17: 7). 12. Čaša iz mehurjastega zelenkastega stekla. Navzven usločeno ustje prehaja v kroglast trup, dno odebeljeno, omfalično (T. 18: 1). 13. Čaša gubanka iz bledo zelenkastega mehurjastega stekla. LTstje usločeno navzven, dno vboklo in odebeljeno (T. 18: 2). 14. Železna samostrelna fibula z lokom razširjenim nad peresovino. Gumbast zaključek na nogi je nejasen (T. 18: 3). 15. Okrogla bronasta pasna spona pravokotnega preseka, jeziček za spenjanje manjka (T. 18: 5). 16. Fragment čaše tankih sten iz sivo žgane gline z metličnim ornamentom (T. 18: 6). 17. Fragmentirana polkrožna skodelica tankih sten iz sivo žgane gline, ornament je narejen s pomočjo koleščka (T. 18: 7). 18. Steklenička iz svetlo zelenkastega stekla z vodoravnim ustjem, cilindričnim vratom in ovalnim trupom, dno vboklo in okrašeno s črkami (T. 18: 8). 19. Bronast novec, as, Hadrianus (117—138), (T. 18: 9). 20. Bronast novec, nedoločljiv (T. 18: 10). 21. Bronas novec, nedoločljiv (T. 18: 11). 22. Fragment železnega žeblja (T. 18: 12). 23. Železen žebelj pravokotnega preseka s ploščato glavico (T. 18: 13). 24. Reliefna oljenka iz sivo žgane gline s sledovi rdečkastega premaza. Na disku ima vtisnjeno reliefno podobo neke živali (T. 18: 14). 25. Skodelica izdelana v imitaciji terre sigillate iz rjavorumene žgane gline, od zunaj in znotraj rdeče barvana, dno prstanasto (T. 18: 15). Kvadrant 4: 1. Dobro ohranjena železna konjska podkev. Ležala je v globini 70 cm na zbitem rumenorjavem gramozu (T. 14: 16). Grobna arhitektura Kljub nekaterim pomanjkljivostim v dokumentaciji starih izkopavanj je najdišče nazorno razkrilo zelo pestro podobo grobne arhitekture antičnega podeželja tega skrajnega jugovzhodnega kota mirne noriške province. Kot smo videli, lahko v osnovi ločimo trdno zidane grobnice vezane z malto {grobovi W 1, W 2, W 4, W 7 in W 8 ter grob 1 na trasi plinovoda), s kamenjem obložene grobove brez vezave (W 3, grob štev. 1, 2, 3), kamnit temelj z grobno ograjo (sl. 3) in preprosto vkopane grobove (grobovi štev. 4—8). Preseneča tudi domiselnost zidanih grobnih oblik od kvadratne, pravokotne, ovalne s podaljšano stranico (grob na plinovodu), okrogle in jaškaste gradnje, medtem ko so preprosti vkopi oblikovani ovalno ali pravokotno z zaobljenimi robovi (sl. 7). Vsi grobovi, razen dveh (grobova W 2 in W 3), so brez notranje členitve, pokriti pa so bili večji del s skrilastimi krovnimi ploščami, ki so se zaradi teže zemlje vdrle v grob. Zanimiva je težnja po kamniti konstrukciji tudi pri skromno vkopanih grobovih. Tako so npr. v grobu štev. 5, vzdolžno po grobni jami položili prodnike, v grobu 7 pa pridali obdelan kamnit blok in štiri lomljence iz peščenca ob rob grobne jame. Zidani grobovi so večji in bogatejši, največji med njimi je grob W 7; predstavljal je že pravo grobnico, ki je bila zidana iz samega lomljenega skrila. Svojstveno obliko v sklopu grobišča ima jaškast grob W 8, bogat tako po skrbni zidavi kot inventarju.8 Skupno z grobom štev. 1 in grobno ograjo s temeljem smo ga predstavili in situ. Konstrukcija postavljena na temelj grobnice, se žal ni ohranila; bila je pač vidna in zato prepuščena plenilcem. Sicer pa nedvomno drage in tehnično zahtevne monumentalne grobne konstrukcije bogatega razreda v Starem trgu ne moremo šteti za izjemo, saj takšni grobovi predstavljajo vodilno skupino Winklerjevih izkopavanj (sl. 8). Tak način gradnje grobov je nedvomno prinesla rimska okupacija in je v osnovi italski način gradnje, ki se je lahko uveljavil le v večjih središčih. Točne analogije za to vrsto grobov vidimo na vzhodnem delu nekropole v Šempetru,9 sorodni so tudi grobovi na področju Si. 7 Stari trg: pogled na preprosto vkopane grobove ob vzhodni grobni ograji. — View of simple graves along the eastern graveyard wall antične Dolenjske;10 iz tujega sosedstva pa bi omenila samo grobišča v Au v pogorju Leita na Gradiščanskem,11 kjer pa so se, podobno kot na Dolenjskem, bolj uveljavile klesane kamnite plošče. Vsekakor pa ne smemo mimo znamenitih grobišč pri Locarmi,12 ki vsebujejo velik odstotek zidanih grobov. Pri razčlenitvi talnega načrta rimske nekropole v Starem trgu, je zanimiva razporeditev grobov v smeri vzhod-zahod in časovna sovpadnost grobov 1. in 2. stoletja. Odprto ostaja vprašanje uvrstitve temelja z grobno ograjo, kajti najdbe iz kvadranta 12, kamor sega le južni del ograje, datacijsko niso zanesljive. Če se lahko zanesemo na vertikalno, predvsem pa na horizontalno stratigrafijo, potem po vsej verjetnosti spada v omenjeni časovni okvir. Leži v osi velikih Winklerjevih grobnic onkraj sedanje ceste, kjer so ob grobnici I bili prav tako razvrščeni zidani grobovi (sl. 8), ki dajo slutiti socialno strukturo prebivalcev. Najpreprostejši grobovi so bili izven linije bogatih grobnic od vzhodne ograje grobne parcele proti vzhodu in so vsi razen groba štev. 7, iz pomarkomanskega časa. V podrobnosti še ne vemo, ali se pomarkomanska obu-božanost res tako močno izraža tudi na grobišču, ali pa bo le treba iskati vzroke tudi v pieteti do mrtvih v mlajših obdobjih antike? SI. 8 Stari trg: skica Winklerjevih izkopavanj leta 1911—12 (po Eggerju); med grobnico I in III je nakazana trasa rimske ceste, odkrita leta 1977. — Sketch of Winkler’s excavations 1911—12 (by Egger); between tombs 1 and III is shown the trackt of the Roman road, discovered in 1977 Pri izkopu na trasi plinovoda smo zadeli na jugozahodno obrobje grobišča. Žal pa je bil odkop omejen le na en grob, tako da skrajnega roba nismo mogli ugotoviti, vendar je izkop za gradbeno jamo na sosednji parceli štev. 223/7 k. o. Stari trg že izven nekropole. Pač pa smo našli pod kamnitim platojem črepinje petih prazgodovinskih keramičnih posod iz Ha B/Ha C obdobja. Priloga 1 Stari trg: tloris rimskega grobišča. — Plan of Roman cemetery Grob na plinovodu se v grobem časovno enači z zgoraj omenjenimi grobovi. Razlikuje se le po obliki s podaljšano stranico, kar je doslej osamljen primer na starotrški nekropoli. Tloris izkopišča je bil sprva nerazumljiv, saj kaže, da je potok v posameznih obdobjih močno naplavljal (pril. 2). Situacija se je od kvadranta do kvadranta vidno spreminjala, kulturna plast pa se je počasi spuščala od zahoda proti jugovzhodu, tako na dolžini 20 m kar za pr. 0,50 m. Najbolj karakterističen je presek plasti v kvadrantu 5 in 7, (pril. 3), kjer smo na rahlo vzboklem terenu v južnem profilu izkopišča pod 20—30 cm debelo rušo zadeli na 3,6 m širok in 10 cm debel nabit gramoz rimskega cestišča. Ležal je na plasti rjave ilovice, pomešane z drobnim peskom in večjimi kamni, ki jih v pr. i75 cm globoko sledi plast temno rjave ilovice z mivko in peskom. Ta se v kvadrantu 5 proti zahodu 6 metrov daleč izgubi. Pod to plastjo je v globini 85—90 cm rumenorjav pesek z mivko, ki se v osrednji del kvadranta tanjša in izgine. V vzhodnem delu kvadranta se ista plast znova pojavi v globini 70 cm, ter sega do spodnjega nivoja izkopišča (130 cm). V to plast se 80—90 cm globoko zajeda svetlo rjava mivka s peskom ter prvi začetki značilne sive mivke z večjim kamenjem, malo žganine in ožganimi koščki antične keramike (pri izkopavanjih 1.1978 smo to plast sledili dalje proti jugu in našli v njej različno antično naselbinsko keramiko). V globini 90—130 cm se po celem izkopišču pojavlja in tu pa tam izginja plast 30 cm debelega mulja. V vzporednem severnem profilu (proti potoku) je presek plasti na isti širini izkopa še bolj razgiban (pril. 4). Vedno več je peščenih in mivkastih vložkov ter mulja z nanosi vejevja in količkov v peščeni rjavi ilovici. Plast nabitega gramoza je za 1 meter širša in zamaknjena proti severu, tako da se mora nadaljevati med Winklerjevo grabnico III in I (sl. 8) in dalje proti naselbini. Tako je bilo tudi tu grobišče po ustaljeni navadi obakraj ceste, ki je prav gotovo poživljala utrip življenja v naselbini in okolici. Najdbe Ob vrednotenju gradiva grobnih enot smo ugotovili različno časovno pripadnost predvsem na podlagi pridanih novcev. Zanimivi sestav groba 1 odrejata novca Domici-jana in Trajana v končna obdobja 1. stoletja. Večjo datacijsko pomembnost pripisujemo tudi elementom noriško-panonske ženske noše; v prvi vrsti gre za fibule z dvema gumboma tipov A 236 c (T. 3: 6, 8, 9), ki jih Garbsch postavlja v celotno 1. stoletje vse do Trajana s poudarkom v času od 15—50.13 Toda v grobu je zastopana tudi ena od kasnih variant fibule tipa Almgren 73 (T. 3: 7), ki očitno dopolnjuje datacijsko izpovednost novcev.14 K noriško-panonskim spadajo tudi vse tri fibule z enim gumbom (T. 3: 1, 2, 5), ki pa imajo, razen ene, odlomljene noge. Po I. Kovrig so latenskega porekla z razcvetom v 1. in 2. stoletju in jih pogosto zasledimo predvsem v Panoniji.15 Ker pa spada naš primerek (T. 3: 1) med temi tipi fibul v starejšo razvojno stopnjo, ga upravičeno lahko postavimo v 1. stoletje. Nenavadni po obliki in izdelavi sta v tem času fibuli (T. 3: 3, 4) obogateni z vložki modrikastega emajla. Popolnoma analognih ni bilo moč najti; po zaključku loka v shematizirani živalski glavici in tehnični izdelavi se jima še najbolj približuje fibula iz Nevioduna, datirana v 3. stoletje.16 Tako pri nas ob časovno izrazitih spremnih najdbah, prinašata v kronološkem pogledu povsem nov podatek. Keramične oblike v splošnem ne izstopajo iz zgoraj nakazanega časovnega okvira. Pozornost pritegnejo trebušasto ovalni lonci s cilindričnim in koničnim nažlebljenim vratom (T. 2: 8, 3, 4), kakršne v razviti obliki najdemo na grobišču v Šempetru v 1. in 2. stoletju.17 To zvrst priljubljenega posodja štejemo med domačo izdelavo z lateno-idno tradicijo.18 V oblikovanju in krašenju vratu s tremi rebri, bi mogoče lahko videli lokalne različice. Ta zvrst keramike se tudi v Starem trgu ohrani v drugo stoletje, saj smo jih našli skupaj s Hadrijanovim novcem v grobu na trasi plinovoda (T. 17: 6, 8). Poleg omenjenih loncev so najbolje zastopani vrči (T. 2: 1, 5), tako tudi v grobu na plinovodu (T. 17: 3, 5). Vsi imajo en ročaj, po obliki trupa, vratu in ustja pa se med seboj razlikujejo. Tako se izrazito trebušast vrč (T. 2: 1) navezuje na sorodne oblike, značilne predvsem za drugo polovico in konec 1. stoletja.19 Izjemen po oblikovanosti trupa je vrček iz fine sive gline s svetlo rjavkastim premazom (T. 2: 5). Ima še bikonično sploščen trup in predstavlja izrazito italsko obliko značilno za 1. stoletje. Pri nas se časovno ujema z njegovim končnim obdobjem.20 Krožniki, kot je naš primerek (T. 2: 7), sicer ne dajejo posebno trdne kronološke opore, vendar po ugotovitvah H.-J. Kellnerja21 datacijo groba krepijo. Med domače proizvode štejemo tudi trinožne skodele, ki so na našem grobišču zastopane v dveh različnih tipih (T. 2: 6 in T. 17: 4). Obe sta porozni z različno oblikovanim trupom. Razširjene so predvsem na področju Norika, manj jih najdemo v Panoniji,22 so pogost pridatek v grobovih 1. in 2. stoletja.23 Grob 2 opredeljuje dvoročajna čaša tankih sten (T. 4: 7) z ornamentom koleščka v pasovih na območju ročajev. Ta zvrst spada med importirane predmete severnoitalske proizvodnje in jo najdemo zgolj med gradivom prve polovice 2. stoletja.24 Na današnjem slovenskem prostoru jo redko srečamo, pogosta pa je v predalpskem prostoru na nekropolah ticinskega grobišča.23 Na splošno so posodice tankih sten v Starem trgu še kar pogoste (vštevši tudi Winklerjeva izkopavanja), najdene večinoma le v fragmentih. Vodilni ornament je narejen predvsem s koleščkom in vrezi, manj v ostalih tehnikah. Direktnih analogij je največ na severnem emonskem grobišču.26 Pri časovni določitvi skromne in poškodovane vsebine groba 3 v 2. stoletje,27 nam še najbolj pomaga del oljenke tipa Loeschcke, medtem ko se na ostale pridatke žal ne moremo opreti. Novec Favstine II skupaj s čašo, ki je datacijsko bolj neizrazita, datira grob 5 v zadnjo tretjino 2. stoletja. Med domače izdelke lahko štejemo tudi lonca iz groba 6 (T. 6: 1, 2), ki spričo splošne razširjenosti in trajne uporabe ne moreta dajati posebno točnih kronoloških podatkov. V grobu 7 nudi dobro datacijsko podlago novec Klavdija I, kovan v letih 41—54 in predstavlja dosedaj zgornjo mejo grobišča. Ne vemo še zagotovo, ali lahko pripisujemo spominskemu novcu Agrippe, kovanem v 3—2 pr. n. št. večji kronološki pomen najdišča, kot takega, saj je bil najden na površini ob grobu 7. Zaenkrat je to najvišje uvrščena antična najdba iz grobišča v Starem trgu. Grob 8 ne prinaša časovno izrazitih grobnih najdb. Tako se kolenčasta fibula pogosto pojavlja v številnih variantah v Panoniji, najde pa se tudi v Noriku. Redkokdaj jo najdemo že v drugi polovici 1. stoletja, pogosteje od 2.—4. stoletja, predvsem v grobovih kasnega 2. in 3. stoletja.28 Karakterističen lonec (T. 7: 7) s kratkim ravnim vratom in dvojno valovnico v kombinaciji z vrezanimi črtami in zoženim spodnjim delom, že potrjuje mlajši značaj tega groba, ki ga na osnovi istovetnih primerov z Brinjeve gore29 in Dobrteše vasi30 uvrščamo v sredino 3. stoletja. Na koncu naj še omenimo skromne najdbe keramike z rdečim premazom, ki posebno pogosto nastopa v Panoniji v pomarkomanskem obdobju.31 Enotni sestav groba 1 na plinovodu najbolje odreja novec Hadrijana v čas sredine prve polovice 2. stoletja. Keramične oblike ne prinašajo novosti; o loncih in trinožni skodeli smo že govorili, vrča sta v primeri z onima iz groba 1 na cesti iz konca 1. stol. že bolj ovalno oblikovana, s kratkim širokim vratom in se lepo ujemata z izpovednostjo novca. Faktura pa še dalje ostaja podobna. Izrazito kroglaste čaše (T. 17: 2, 7) s kratkim navzven nagnjenim ustjem, omenjeno datacijo nekoliko zvišujejo,32 nekoliko bolj ovalno oblikovani pa se nadaljujejo še v čas prve pol. 2. stoletja.33 Posebno zanimiva je vaza s pokončnimi drobnimi bradavicami (T. 16: 4), ki je popolnoma istovetna s tisto iz groba 11 v Šempetru,34 tako po okrasu kot fakturi, naša je le malo večja. Primerek sicer nazorno govori za zalaganje celjskih delavnic, istočasno pa zgovorno priča o datacijski nezanesljivosti lončenine v grobovih, saj se tu pojavlja s Komodovim novcem. Ali pa »smo prisiljeni v tem novcu videti eno tistih izjemnih grobnih najdb, ki so prišle v grob že po izteku svoje denarne vrednosti«.35 Omembe vredna je tudi skodelica z rdečim premazom, imitacija Drag. 35, ki lepo podkrepuje datacijo groba.36 Značilni sta tudi obe posodici tankih sten, z ornamentom koleščka, ki je sploh značilna okrasna prvina na tej zvrsti starotrških posodic (T. 18: 6, 7). V primeri s fibulami so oljenke na našem grobišču redke in tako reliefno okrašena oljenka Ivanyi tip II — Loeschcke tip IV37 (T. 18: 14) bogati že itak pestro sestavo groba. Med revno zastopanimi kovinskimi predmeti pritegne pozornost železna fibula (T. 18: 3). Poznana in priljubljena je bila v različnih variantah v Panoniji in Noriku z velikim radijem razprostranjenosti. Po I. Kovrig zatonejo nekje na začetku 2. stol.38 Med predmeti celotnega grobnega inventarja prav gotovo pritegne pozornost steklenička z napisom na dnu. Po ugotovitvah A. Kise se jim trup očitno razširi šele od sredine 2. stol. dalje, po vsej verjetnosti pa se da ta zvrst dišavnic časovno le ohlapno opredeliti.36 Napis v taki obliki je na širšem območju prava redkost in za sedaj ni bilo možno najti pravih analogij.40 Primerek je tem dragocenejši, ker je bil najden nepoškodovan in bo omogočal rekonstrukcijo fragmentarno ohranjenih. Steklena čaša (T. 18: 1) je primerek dokaj splošno razširjenih čaš, ki so bile v uporabi vse od klavdijsko-neronske dobe dalje in postale redkejše šele v času 2. polovice 3. stoletja, dokler niso dokončno izginile v konstantinski dobi.41 Kot smo videli, je tipološki sestav obravnavanih keramičnih posod na grobišču kaj raznovrsten, s širokim časovnim razponom, približno treh stoletij. Prostoročno izdelanih posod ne zasledimo. Potrebno bi bilo raziskati, ali so posodje izdelovali v samem naselju ali pa je bilo prinešeno iz bližnjih mestnih delavnic. Glavnina starotrške keramike je bila izdelana iz fino prečiščene rjavorumeno pečene gline, čeprav sivo do črnkasto žgane posode s primešanim peskom in hrapavo površino številčno ne zaostajajo dosti. Medtem ko v oblikah še delno zasledimo latenoidno tradicijo, pa se v tehniki izdelave že uveljavljajo novi elementi. Čeprav je večina boljše keramike povezana z bogatimi severno-italskimi industrijami keramike, lahko ugotavljamo tudi precejšen odstotek domače lončenine.42 Sklep Dosedanji izsledki nudijo dokaj jasen vpogled v nekdanji videz in obseg grobišča. Grobovi so očitno razporejeni ob antični cesti v smeri vzhod—zahod. Našli smo severo-zahodni rob grobišča in nadaljevanje proti jugu, kjer bo verjetno najmlajši del grobišča. Časovno se torej grobovi večidel uvrščajo v čas cvetočega razvoja na področju Norika do vdora Markomanov leta 169 n. št. v ohlapno datacijo prvih dveh stoletij □ 4|ü6 p 8 n J__ 13 1 Priloga 4 Stari trg: severni profil, izsek s profilom rimske ceste. — Northern profile, section with profile of Roman road priloga 4 STARI TRG 1977-pii-.»-« severni profil, risan od zahoda proti vzhodu (izsek s profilom rimske ceste) o so im humus rjava ilovica s kamenjem temnorjava mivka temnorjava ilovica z mivko in peskom svetlorjava mivka nabiti pesek rjava ilovica.moćno mešana z mivko in peskom sivorjava mivka mulj siva .mivka žganina rumenorjava mivka, s peskom rumenorjava mivka sivomodra mivka les siva ilovica svetlorjava mivka s peskom temnorjavosiva ilovica (predvsem Vespazijanov in Hadrijanov čas) so zajeti tudi Winklerjevi grobovi, izkopani leta 1911 in 1912 na obeh straneh sedanje ceste (razen grobnice II z Galijenovim novcem). Zanesljivo lahko ugotovimo dva pomarkomanskemu času pripadajoča preprosta grobova (štev. 5 in 8), verjetno pa tudi štev. 6. Vendar dosedanji izkop niti ne more še v podrobnostih osvetliti prave gostote grobov in s tem posredno velikost naselbine niti nuditi kakršnokoli trdno podlago za sklepanje, kolikšne so bile v teh krajih posledice Markomanskih vdorov. Nakazan kronološki pregled dosedanjih grobnih enot torej pove, da gre v glavnem za časovno dokaj enotne predmete prvih dveh stoletij s poudarkom na končnem obdobju 1. stoletja in prvi polovici 2. stoletja. Najbolj zgodnje mesto na nekropoli zaenkrat zavzema grob 7, ki ima trdno kronološko oporo v novcu Klavdija I in spada v čas notranje organizacije Norika. Nejasna je njegova lega v okviru grobišča in preprosti vkop zastavlja vprašanje, ali gre še za staro domačo, sicer že osiromašeno tradicijo kamna v grobnem kultu ali pa že za nove italske elemente zidane grobne arhitekture. Grobišče tudi do neke mere daje vpogled v gospodarski položaj prebivalcev tega severozahodnega kota celejanskega področja. Vloga naselbine ob prometni žili je v skladu s pomenom upravnih središč in njihovih zvez v določenih časovnih obdobjih rastla in upadala, kar se najizraziteje pokaže na grobišču.43 Podrobna kronološka razčlenitev bo seveda morala temeljiti na analizi najdb Winklerjevih izkopavanj, zlasti pa na novih sistematičnih raziskovanjih. 1 R. Egger, Jahreshefte des Österreichischen Archäologischen Institutes 17, 1914, Beiblatt, 61 ss, sl. 2 — 28. Obširnejših opisov najdb in grobov poročilo, žal, ne vsebuje; podan je le številčni pregled najdenih predmetov z nekaj fotografijami. 2 Po naročilu Inštituta za arheologijo SAZU iz Ljubljane so bile najdbe leta 1978 izrisane, vendar do danes risbe še niso bile oddane. Winklerjeve grobove smo skrajšano označili z začetnico (W), da ne bi bilo pomote pri oštevilčenju. 3 J. šašel, Zbornik Filozofske fakultete 2, 1955, 78 s. 4 Novce je določil P. Kos, za kar se mu najlepše zahvaljujem. 5 F. Egger, o. c., 80 s. 6 R. Egger, o. c., 83 (našli smo tudi sledove tlakovanega dna z apnenčastim kamenjem). 7 R. Egger, o. c., 83. 8 R. Egger, o. c., 84. 9 V. Kolšek, Vzhodni del antične nekropole v Šempetru, Katalogi in monografije 14, 1976. 10 T. Knez, Arheološki vestnik (AV) 15 do 16, 1964—65, 145 ss z nadaljnjo literaturo; isti, AV 19, 1968, 221 ss. Dele grobnih ograj so odkrili tudi na Sp. in Zg. Hajdini: Z. Šubic, Varstvo spomenikov 17—19, 1971—73 (1974) 153. 11 A. Schober, Jahreshefte des Österreichischen Archäologischen Institutes 17, 1914, Beiblatt, str. 203. 12 Ch. Simonett, Tessiner Gräberfelder, Basel 1941, Abb. 113, 118, 121, 122, 125 idr. 13 J. Garbsch, Die Norisch — pannonische Frauentracht im 1. und 2. Jahrhundert, Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 11, 1965, 30 in 78; E. Patek, Diss. Pann. II, 19, 1942, 90 s, T. III. 4,5. 14 O. Almgren, Studien über nordeuropäische Fibelformen der ersten nachthristlichen Jahrhunderte, Stockholm 1923, 35 ss. Najboljšo paralelo najdemo v grobišču iz Salur-na na Tirolskem: R. Noll, Das römerzeitliche Gräberfelder von Salurn, Innsbruck, 1963, 54, T. 9 — grob 96. Od domačih se ji najbolj približa ona iz Ptuja: 1. Mikl-Curk, Poetovio I, Katalogi in monografije 13, 1976, T. XXV, 17. 15 I. Kovrig, Die Haupttypen der kaiserzeitlichen Fibeln, Diss. Pann. II, 4 Budapest 1937, 116 ss, T. V. (daje še največ podobnosti). 16 S. Petru, P. Petru, Neoviodunum (Drnovo pri Krškem), Katalogi in monografije 15, 1978, T. XI, 6. 17 V. Kolšek, o. c., 11, n. pr. T. 14, 4; ista, Les nécropoles de Celeia et de Šempeter, Inventaria Archaeologica, fase. 16 (Y 149—194), Ljubljana 1972 (v nadaljnem cit. V. Kolšek, 24 Arheološki vestnik 369 Inventaria 16). Primerjaj tudi sorodne oblike P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6, 1969, 197 ss. 18 B. Vikić-Belančić, Starinar, NS 13—14, 1962—63, 101 s, sl. 31; E. Bónis, D iss. Rann. U, 20, 1942, T. XIV, 3; I. Mikl-Curk, Materiali 8, 1971, 57 ss. 19 V. Kolšek, Inventaria 16; ista (op. 9), T. 7, 13; P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6, 1969, 36, T. 9; 4. 20 A. Schörgendorfer, Die römerzeitliche Keramik der Ostalpenländer, 1942, 160; E. Bónis, o. c., 53, XXV: 6 (primerek datiran z Vespazijanovim novcem). 21 H.-J. Kellner, Bayerische Vorgeschichtsblätter 24, 1959, 153. Primerjaj tudi S. Pahič, AV, 19, 1978, 198 s. 22 B. Vikić-Belančić, o. c., 105 s, s paralelami v Panoniji. 23 A. Schober, o. c., 176, 128; A. Schörgendorfer, o. c., 136 s, T. 9 in 10. 24 L. Plesničar-Gec, Keramika emonskih nekropol, Ljubljana 1977, 22, T. 2, sl. 38 s podrobnejšo obdelavo. 25 Ch. Simonett, o. c., n. pr. Abb. 42, 3; 43, 8; 46, 4 idr. 26 L. Plesničar-Gec, o. c., 13 ss. 27 S. Loeschke, Lampen aus Vindonissa, Zürich 1919, 268 (za tip IX); D. Iväny, Diss. Pann. II, 2, (1935), T. XLVIII. 28 I. Kovrig, o. c., 120 s, T. IX: 80—85. 29 S. Pahič, AV 31, 1980, 89 ss. 39 A. Bolta, AV 8, 1957, 323. 31 Primerjaj Sz. Póczy, Intercisa li, Ar-chaeologia Hungarica 36, 1957, 49 ss. 32 V. Kolšek Katalogi in monografije 14, 1976, T. 17: 21. 33 L. Plesničar-Gec, o. c., T. 11: 2. 34 V. Kolšek, o. c., T. 6: 37. 35 S. Pahič, AV 20, 1969. 74 z opombo 214. 36 Ch. Simonett, o. c., lil. 37 D. Iväny, o. c., T. XV—XVI; S. Loeschke, o. c., 225, T. 1; primerjaj tudi Z. Šubic, AV 26, 1975, 84. 38 I. Kovrig, o. c., 118, najbolj se približa inačicam na T. VI: 60, 61; VII: 62, 65, 66, (ki pa imajo široke peresovine). 39 A. Kisa, Das Glas im Altertum, 1908, 328, S. Pahič, AV 20, 1969, 42ss, T. 3: 11 (z miklavške grobnice spada prav tako v prvo polovico 2. stoletja). Primerjaj podrobnejšo obdelavo stekla S. Petru, AV 25, 1974, 13 ss. 49 Primerjaj P. Karnitsch, Jahrbuch der Stadt Linz, 1952, 440, Nr. 8, T. 16: 8; R. Noll, Kunst der Römerzeit in Österreich, Salzburg 1949, XI, Nr. 71 s, Abb. 71; I. Mikl-Curk, AV 13—14, 1962—63, 491. 41 I. Isings, o. c., 86. 42 I. Mikl-Curk, Materiali 8, 1971, 59. 43 J. Šašel, o. c., 73 ss. ROMAN CEMETERY AT STARI TRG NEAR SLOVENI GRADEC Summary The Roman settlement of Colatio and the cemetery belonging to it were discovered in 1909—1912 by archaeological excavations undertaken by the Slovenj Gradec lawyer, Dr Hans Winkler. The material is deposited in the Joanneum museum in Graz and the first report on it was made by R. Egger.1 The cemetery lies on slightly sloping terrain south of Stari trg on both banks of the stream »Draga«. In 1977 we carried out a rescue dig on areas no. 941/3 and 941/1 of Stari trg, representing the first systematic excavation at this cemetery, which is still far from being excavated in its entirety. The excavation came across seven of Winkler’s graves and we were able to supplement his very scanty terrain documentation. The finds from the Joanneum will be discussed in detail in a separate publication.2 Towards the west, north-west and south of the site we discovered eight graves from the period of Hadrian, with a stone foundation and grave wall, which was partly open on the northern side. Only grave 1, against the southern graveyard wall, can be counted as a richer grave, whose construction, number of grave goods and position inside the cemetery make it very similar to Winkler’s graves. Graves nos. 2 and 3 were walled with a stone surround, considerably damaged by the erosion of the terrain. Graves along the eastern wall form a group of simply dug graveholes with meagre grave goods. At sites nos. 223/1 and 226/4 of Stari trg, rescue excavations along the line of a gas main uncovered a walled grave. The profile indicated the presence of further graves but these fell outside the limits of the dig site. The grave lies at the south west edge of the cemetery and is similar, in period (Hadrian) and grave architecture, to the graves mentioned above. South-east of the grave we came across the course of the Roman road Celeia-Virunum which led through the village of Colatio. The site has revealed a very lively picture of Roman country life at the extreme south-eastern edge of Noricum. Basically we can distinguish solidly built tombs bound with mortar (graves Wl, W2, W4, W7 and W8 and grave 1 on the line of the gas main) from stone lined graves with no mortar (W3, graves nos. 1, 2, 3), stone foundation and grave wall (Fig. 3) and simple, dug graves (graves nos. 4—8). The variety of walled grave froms is surprising: from square, rectangular, oval with elongated sides (grave at the gas main) to round and shaft-like. The simple graves are oval in shape or rectangular with rounded edges (Fig. 7). The majority were covered with slates and, except for two, none of them had internal divisions (W2 and W3). The walled graves, which represent the Italic style in origin, were all larger and more opulent and undoubtedly belonged to the wealthier classes of the population. The construction of a ground plan showed the alignment of the graves in an east-west direction, during the 1st and 2nd centuries. The simplest graves were all located outside the line of the richer tombs; from the eastern wall of the graveyard they stretched further eastwards and all, except grave 7, date from the post-Marcomanni period. In the majority of examples the evaluation of the grave material depends on the coins found and on elements of Noricum-Pannonian female costume. The typological composition of the pottery vessels in the cemetery is varied, stretching over a wide span of time. The major part of the Stari trg pottery is made of fine, cleaned, brownish-yellow fired clay, although grey to blackish fired products, mixed with sand and with a rough surface, are also fairly numerous. Among the local pottery form the La Tène tradition is well represented, while the better pieces are linked with ale northern Italic production centres. The Italic form of the small jug with yellow colourig (Table 2:5) from grave l20 falls outside the standard typological framework, as does the two handled, thin walled beaker (Table 4:7) ornamented with wheels in bands round the handles, which is seldom seen in Slovenia but which appears frequently in the sub-Alpine region in the necropolises of the Ticino complex25. Worthy of mention is the pot from grave 8 (Table 7:7), to which it has as yet not been possible to establish direct analogies; on the basis of very similar examples from Brinjeva gora and Dobrteša vas30 we have placed it in the mid 3rd century. Among the glass objects the small bottle stamped on the base (Table 18:8) is noteworthy and for this too there is no parallel. The most common metal objects are fibulae (Table 3:1—10), of which the most unusual in form and workmanship is the fibula in Table 3: 3, 4, adorned with inset anamel on the bow, which on each side ends in the stylised form of an animal head. On the basis of accompanying finds this fibula adds new data to the chronology of this kind of jewellery. The chronological survey presented of the graves excavated so far points to a large migration into the area during the first two centuries, with emphasis on the final period of the first century and the first half of the second. Graves 5 and 8, probably also no. 6, belong to the post-Marcomanni period. At the present time grave 7 represents the earliest limit of the graveyeard, with firm chronological support from the Claudius I coin and thus falls into the period of the internal organisation of Noricum. Within individual periods we can detect a more lively life style (Vespasian and Hadrian eras) as a consequence of economic and political reforms and the prominent role of the settlement along the main traffic route43. GROB 2 /1977 50 cm nedoločljiv' y 1.-2. stoi. j ViWrWW 'A Vf VrVVW /MWyA« UfmrVHTn' 1 GROB W3/1977 T. 10 1 kv.lOa 50cm THE GERMANS AND ROMAN FRONTIER POLICY (CA. A. D. 350—378) THOMAS S. BURNS* Emory University, Atlanta (Georgia) The last half of the fourth century A. D. has attracted the continuing interest of archaeologists and historians alike, in part because of the survival of Ammianus Marcellinus and in part because of the extensive excavations undertaken along the Roman frontiers. Concurrent with the sustained scholarly enthusiasm for late Roman studies is an ever expanding interest in the barbarians and their contacts with and adaptation to the neighboring Roman world. This article attempts to bring these areas of study together by exploring the close relationship between internal developments among the Germans and particular aspects of Roman frontier policy. Despite the fact that Lucien Musset published his provocative essay, Les invasions: les vagues germa-niques (Paris, 1965), over fifteen years ago, demonstrating the profound cross-fertilization that occurred on the frontier and beyond, few have taken up the challenge for late fourth century frontier policy. In fact, the same outworn answers are still reproduced; in brief, that the frontier system, begun in ernest by Diocletian and Constantine, failed to appreciate the changing realities of the opposition and so failed to adapt. The facts are otherwise, for, as will be demonstrated, Constantius II and his successors, especially Valentinian I, thoroughly understood the strength and weaknesses of the Germanic societies they faced and implemented measures accordingly. Unfortunately for the Empire, their solutions failed in execution and resulted in developments diametrically opposed to imperial wishes. Minor skirmishes, petty raids, and occasionally open warfare characterized life along the northern frontiers of the Empire, but during the first half of the fourth century years of peace far outweighed seasons of warfare.1 After the revolt of Magnentius (350—53), if not shortly before, the era of peace gave way to three decades of accelerating violence between Rome and her Germanic neighbors. Throughout the reigns of Constantius II, Julian and Valentinian I, Rome retained the upper hand along the frontiers, planning and carrying out policies designed to keep the Germans off- balance, fragmented, and enmeshed in a noose of alliances with Rome.2 The Germans witnessed the construction of heavily fortified defenses and experienced the wanton slaughter of their people, especially women and children, by ill-disciplined Roman soldiers. The pace of their internal development, instead of slowing and stabilizing as Rome hoped, quickened and shifted even more decisively to favor those specializing in violence, the warbands. Before plunging into the wars of Constantius and Julian, it is necessary to chart, albeit briefly, the course Germanic society traveled before the revolt of Magnentius. Tacitus depicted Germanic society in equilibrium between ties of kindred and bonds of the warband. Very few of the Germanic peoples had large scale political structures capable of sustaining military cooperation. Tacitus was, in fact, clear that kings were primarily sacral and left warfare in the hands of strongmen, duces.3 Rome, with its highly structured society, more sophisticated technology, and formidable army exerted constant pressure on the Germanic world. In peace even as in war Germans were attracted to the refined products of the Roman craftsmen, some of whose most splendid creations filled Germanic graves. The evolution of military and political traditions in response to Roman civilization was gradual but ceaseless. For her part Rome accelerated the development of indigenous aristocracies and ultimately kings from the time of Julius Caesar. The client system of the principate rested on foundations deep in the fabric of Germanic society. And all the while the balance between kindred and warband tilted towards the latter as Rome at once recruited specialized units from among the German allies and gave periodic stimulation on the battlefield to the perfection of a warrior ethos. Objects of booty and trade, hardly distinguishable to Germanic eyes, flowed into the hands of warriors and especially their leaders. Despite the incentives given to warbands, the familial structures proved very viable. They were the focus of the agrarian world, and, especially among those Germans not in direct contact with Rome, they retained some of their hold even in military organization long after Rome had expired in the west. Roman policy in the late fourth century struck another blow at the family, by attacking villages without warning. The results of three decades of Roman raiding was a further imbalance in Germanic society since the warbands generally fared better during the raids. Often they simply retreated into the forests, where Romans dared not go fearing ambuscade.4 The situation along the river frontiers in the late fourth century was a direct outgrowth of the program pursued so successfully by Probus, the Tetrarchy, Constantine and, to at least a modest extent, the Imperium Galliarum.5 Rome sought to stabilize and defuse the explosive mixtures of barbarians, who had discovered a very vulnerable Empire with fertile lands ripe for conquest and settlement. For example, during the third century Gothic wagons filled with women and children found vacant lands south of the Danube, but undefeated and undivided they were unwelcomed.6 As soon as the eastern theatre stabilized, first through the rather deft handling of the Palmyrene problem and later by vigorous campaigns waged by Aurelian, Roman armies reasserted their dominance and redeemed the reverses suffered under Decius and Gallienus. Although military action solved the military crisis, a return to the long term stability of the early principate required systematic modification of Roman frontier policy. The massive building program carried out under the Tetrarchy and Constantine is well known. In some areas Rome built new lines of watchtowers and fortifications; in others, old legionary and auxiliary camps were repaired. Dacia and the Agri Decumates ceased to be integral parts of the Empire, although Constantine clearly maintained a strong transdanubian presence in lower Dacia.7 These accomplishments, including the creation of mobile field armies behind the frontier, exemplified Rome’s political and military superiority over the Germans, but at no time in imperial history was the frontier problem addressed solely, or even primarily, by military responses. The population of the Empire never expanded to fill its borders, and the series of demographically disruptive wars and diseases during the second and third centuries retarded, or perhaps, reversed, agricultural expansion in much of the western Empire. The vacant lands on or just behind the river frontiers needed settlement for a host of reasons: by the end of the third century the recruitment of Roman legionnaires was centered on the frontiers;8 the supply network feeding the army and the mushrooming bureaucracy was sorely taxed and to bring supplies from the core provinces was very costly;9 the tax system remained tied to agricultural production in spite of taxes on other goods and services.1® These factors could be considered only after the Romans defeated the barbarians, and this they accomplished by the close of the third century. Having suppressed the barbarians, Roman leaders systematically granted reciptio to Germans, settling some as laeti and enlisting others directly into military service. Probus, Maximianus, Constantine Chlorus, Diocletian and Constantine took the initiative and allowed thousands of former enemies to settle within Roman boundaries.11 To govern the newly admitted barbarians they modified the old system of the civitates employed earlier. The Notitia Dignitatum lists the prefecti laetorum now charged with supervising the integration of barbarians into the fabric of Roman life; but, as in the central and northwest regions of Hispania, the process of Romanization was slow at best.12 The immediate effect of Roman efforts to stabilize the frontier zones was the gradual reestablishment of a client system with those groups remaining outside the frontier. For example, the Goths were apparently brought into a treaty system in which they agreed not to move into Dacia, and further they agreed to send troops to assist Rome when so requested.13 Yet the same forces that had consistently pushed the Germans to consolidate in ever larger confederations, apparent as early as Maroboduus and the Marcomanni and continuing throughout the third century, quickly produced new problems as the barbarians responded to the Diocletianic-Constantinian military system. Our sources are too meager to reconstruct in any detail the internal evolution of Germanic society during the essentially peaceful decades of the first half of the fourth century;14 however, more than pale hypothesis is possible. On the lower Danube Constantine’s transdanubian activities attest to the gradual expansion of the Goths into Dacia after 300 — an expansion demonstrable in the archaeological record.15 During the 340’s the Goths experimented with short lived confederate leadership under a index or Thiudans.u They achieved some military success but became increasingly dependent on trade with Rome along the frontier.17 The trading centers were fixed here and along the Rhine where Germans sought Roman items; not just weapons (legally excluded) and personal ornaments, which found their way into graves and so had to be replaced by the living, but foodstuffs of various types were also in great demand.18 Perhaps basic changes in diet had already penetrated into free Germania, but more likely the imbalance among village, familial ties and warbands had produced a chronic shortage of stables while simultaneously providing the currency necessary to purchase Roman stores. Surely the Germans had very little in the way of manufactured goods to trade, for except for amber and a few items of jewelry found on Roman sites, there is little evidence of a bilateral exchange.19 The slave trade has attracted considerable scholarly interest, but, if we discount the famous dispute between the Sarmatae and their slaves, the Limigantes, the evidence for Germans vigorously pursuing slaving is marginal. Admittedly selling slaves to Romans already existed in Julius Caesar’s day, but more often that not the Germans sold Roman captives back to Roman slave traders. In times of open hostilities the trade was brisk, virtually uninterrupted, and profitable. During the late fourth and fifth centuries when the sluice gates of war stood open, there was a steady traffic in Roman bodies, decried unsuccessfully by churchmen and imperial legislation. However, during the early fourth century limited warfare yielded few slaves and provided only an irregular flow of wealth. On the other hand, more and more Germans found service with the Roman army, and without question, they recycled this income through trade.20 Farther up the Danube the Quadi developed a well-defined social and political system during the fourth century as Ammianus reports: Quorum regalis Vitrodorus, Viduari filius regis, et Agilimundus subregulus, aliique optimates et iudces, variis populis praesidentes.21 The rather elaborate ranking within Quadic society, nonetheless, could not prevent small bands raiding Roman territory. After all, raiding was a feature of Germanic life especially among young men eager to demonstrate their prowess. Such petty raids gave Valentinian cause for retaliation, but for the Quadi his ’’just concerns” were merely a pretext to further his grand design.22 The Alamanni were created as a people and then developed a hierarchy similar to that reported for the Quadi completely in the context of the frontier development outlined above. By erecting the Raetian and Upper German limes, Hadrian ignored the underlying ethnic structures upon which the earlier limes rested. His new line shortened and secured communications between Noricum and Germania Superior but gave a casus belli for repeated warfare in the area. By Hadrian’s reign the Romans had attempted various solutions to the problem of the salient. The area was Celto-Germanic with few inhabitants and little political or military organization.23 Hadrian abandoned any attempt to combine military requirements and what may have seemed feeble Celtic and Germanic traditions in this sensitive area. By the early third century we hear of Alamannic horsemen raiding along the limes (Aurelius Viet., Caesar es 21.2), and, as their name suggests and our sources prove, they were a new confederation of mixed ethnicity.24 Hadrian sought a quick resolution of the limes problems and in his haste forgot to anchor his military and political policy on solid pre-Roman foundations. Rarely did Rome achieve peace and stability without building on pre-Roman cultures, certainly not in Germany between the Rhine and Danube. Perhaps exasperated or convinced that the pre-Roman elements were too weak to matter, after decades of war and Roman garrisons, Hadrian prepared the mortar that was to hold a warlike and splintered people together. Throughout the mid-third century the Alamanni routed Roman garrisons, some if not most of whom evacuated before the blows struck — thereby accounting for the often systematically buried finds, notably at Straubing.25 Only rarely can we know whether a fort burned in a vain effort at defense or was simply later put to the torch to erase a hated reminder forever. Julian faced Alamanni divided into separate subtribal groups each living in a distinct area with its own leaders Re hoc modo finita, ... et Lentiensibus, Alamannicis pagis, indictum est bellum, collimitia saepe Romana latius irrumpentibus.20 At Strassburg (Argentoratum) Julian confronted the two high kings, Chonodomarius and Serapio, whose father, schooled in some aspects of the Greek mysteries as a hostage in Gaul, had changed his son’s name from Agenarichus.27 Beneath these two in rank were five sub-kings, ten princes, and numerous nobles: Hos sequebantur potestate proximi reges, numero quinque, regalesque decem, et optimatum series magna, armatorumque milia triginta et quinque, ex variis nationibus partim mercede, partim pacto vicissitudinis reddendae quaesita.28 New Germanic federations of increasing magnitude posed a very grave threat to Roman security and the integrity of the frontier system that had largely created them. These groups had coalesced during the years of peace following the successes of Diocletian and Constantine.20 To be sure occasional disturbances erupted along both river frontiers (excavation has revealed some building activity at numerous strongholds between 330 and 345 for example at Gundremmingen and Vemania),39 but the organization of the Quadi, Alamanni and Visigoths (Tervingi) evolved slowly. Roman civilization as a whole, not only its army, nourished this development at every stage.31 However, full comprehension of the changes on her frontiers was not manifest to Roman leaders until the revolt of Magnentius momentarily opened the gates. Although the devastation of Gaul following the rebellion and defeat of Magnentius was confined largely to those cities and fortresses immediately along the limes, the accounts of catastrophe echoed in Jerome, Libanius, and Rutilius Namatianus bear witness to a belief widely held in the late fourth century that the invasions of the Alamanni and Franks combined with the brigandage of Magnentius’ defeated rebels to mark the onset of a new crisis with the barbarians.32 Julian, of course, made the most of his successful reestablishment of order when speaking to the Athenians in October 361.35 Constantius appeared ready to strike, leaving Julian to confront the northern groups only. Constantius was determined not simply to rid Gaul of her invaders but to cross the Rhine and properly punish the Alamanni in traditional Roman fashion. His army contained numerous recruits of Alamannic blood including several high ranking officers. These men, unwilling to stand idly by while Constantius launched a punitive attack, warned their kinsmen, who moved to block the Rhine crossing and hurried an embassy of nobles to offer peace. After Constantius put the terms before the army for their approval, the treaty was duly signed according to the rituals of peace sacred to the Alamanni.34 Thus before Julian took the field, Rome had brought to heel one of two major Alamannic groups. Julian had more difficulty subduing the northern invaders, but with relatively few troops and admittedly good generalship he succeeded. There is no need to recount the litany of battles, raids and successes in Ammianus Marcellinus’s detailed narration of Julian in Gaul.35 In general Julian carried out the policies Constantius dictated. Julian, however, developed and implemented the plan to perfection. What Rome sought was nothing less than the complete disruption and reversal of the evolution of Alamannic society. Constantius and Julian perceived that a cycle had developed with raiding as a feature of Germanic life, and this they sought to break decisively.36 Julian first cleared Gaul of invaders and then pursued the barbarians across the Rhine seeking to capture their leaders and disrupt the Alammanic settlements so that they could not unite against Rome. He attempted to tie each facet of their leadership to him or destroy it. To do this required the rebuilding of vanquished fortresses and the creation of some new strongholds to the east of the Rhine.37 From these centers he launched repeated raids against unprotected villages, driving the warriors into the forests and slaughtering civilians. A raid before the Battle of Strassburg stands as a shocking reminder made indeliable by repetition: Finally Julian, learning from the report of some scouts just captured, that now in the heat summer the river [Rhine] could be forded, with words of encouragement sent the light-armed auxiliaries with Bainobaudes, tribune of the Cornuti, to perform a memorable feat, if fortune would favour them; and they, now wading through the shallows, now swimming on their shields, which they put under them like canoes, came to a neighbouring island and landing there they beutchered everyone they found, men and women alike, without distiction of age, like so many sheep. Then, finding some empty boats, they [the Romans] rowed on in these, unsteady as they were, and raided a large number of such places; and when they were sated with slaughter, loaded down with a wealth of booty (a part of which they lost through the force of the current) they came back safe and sound.38 After the survivors fled into the interior with families, grain, and personal items, Julian repaired the fortress at Tabernae to block future barbarian incursions. The scene was repeated by Julian along the Rhine against the Franks and Alamanni and by Constantius on the Danube against the Limigantes, the Quadi and Sarmatians.30 Kings and nobles yielded to the holocaust of flames. Julian sent the great Alamannic king, Chonodomarius, to Constantius in bondage with his band of loyal followers numbering 200.40 When possible, Rome replaced fallen barbarian leaders with their own candidates — a policy familiar to Hadrian and Marcus Aurelius. Constantius and Julian, in effect, revived the client system and made provisions for its continuance.41 However, now the barbarians were required to supply the materials, including food, for their watchmen.42 Julian had few alternatives since Gaul could not provide provisions for his new troop depositions without extraordinary taxation, which he was unwilling to impose.43 Yet the barbarians were already becoming dependent on Roman grains to offset their poor harvests before 350, and the Germans could only have viewed Julian’s requisitions as excessive cruelty. Surely this created new scarcities, accelerated barbarian dependence, and instilled a new bitterness born from poverty, similar to the laments Priscus recorded when the Huns took food from their Germanic allies in the fifth century.44 Unlike earlier client systems the one imposed by Constantius and Julian offered little to the barbarians except a promise of peace. Such a system required a massive rebuilding campaign along the frontiers in order to prevent a large scale invasion. Begun by Constantine and renovated under Constantius II and Julian the frontier system was further refurbished and strengthened under Valentinian I. Some of Julian’s building programs have been mentioned above and the list is easily extended to include many to the Diocletianic-Constantinian cities and fortifications on the Rhine.46 Along the Danube several sites preserve traces of Constantius II’s construction. In Pannonia, especially between Esztergom and Szentendre, the building program was intense under Constantius II and Valentinian. Here perhaps better than anywhere else on the limes we can see that Constantius created the new Roman offensive policy of keeping the Germans off guard through raids and foward outposts, for the latest dating assigns all four transdanubian watchtowers to Constantius II with modest renovations under Valentinian. No doubt remains of the continuity of policy and construction, which culminated under Valentinian and began under Constantius II.4S Another aspect of the program continued the practice of selected reception of barbarian groups and leaders into the Empire for rapid dispersal and incorporation into the army. The “hut-type” coinage of Constantius II probably relates to this custom.47 Elsewhere the archaeological record for the second half of the fourth century prior to the Battle of Adrianople is also quite extensive, especially in Raetia and Noricum. The traditional dating of much of these data to Valentinian is tenuous because of the absence of a truly Valentinianic style and the obviously significant activities of Constantius II and Julian. Dating modifications in town and fort reconstruction is especially trying, including even the burgi built or rebuilt in this period. The watchtowers are easier to date for, in numerous instances, again especially in Raetia, Noricum and Pannonia, they were new creations. In general both old and new sites were given very stout walls, several meters thick. The late burgi often have the rear of interior buildings placed against the wall leaving an open area in the center, thereby adding strength and protection against ballistae. Where old forts could still serve, they were allowed to remain on the old plan with strengthened towers and gates.48 The Germans could not have cared less which emperor built a specific stronghold. On the contrary, they faced a basically unified frontier system of great depth created to further a predatory policy begun in the 350’s and followed with escalating violence at least through the reign ot Valentinian. The system and its usage from Constantius II to Valentinian I struck at the heart of their societies. For them the Roman limes had a formidable offensive capacity as well as obvious defensive strengths. Roman fortifications on barbarian soil in conjunction with forts on the Roman bank were fairly common. On the Rhine at Köln-Deutz, Engers, Niederlahnstein; at the confluence of the Main, a cluster of three — Wiesbaden-Biebrich, Wiesbaden (unfinished), Kaštel; above the Main at Mannheim-Neckarau, Wyhlen, and the burgus opposite Basel.49 From Basel to Lake Constance watchtowers were erected by Valentinian.60 In numerous sites along the Rhine frontier old, sometimes abandoned, fortifications were restored. Similar activities were undertaken on the upper and middle Danube: in Valeria, Cirpi became the headquarters of the northern flank of the Leg. 11 Adiutrix, inscriptions attest to building on the Pannonian limes at Esztergom and Visegrad in 372. Valentinian also built or rebuilt at Carnuntum and Ybbs.51 Between Budapest and Belgrade nine fortresses of Constantius and Valentinian were built in Quadic territory; some of these sites were probably garrisoned under the Tetrarchy.62 Some fortlets in barbaricum were clearly bridgeheads with fortified landing ramps such as Wyhlen opposite Kaiseraugst.53 Other landing areas are suspected along the Rhine and Danube but have yet to be discovered. Surely the watchtower at Hatvan-Gombospuszta, some 60 Km into Sarmatian territory,54 designed under Constantius II, was a forward observation post and not a point for launching attacks, but for the barbarians it was a reminder of oppression. Regardless of Roman reasons for building fortifications in barbarian territory, the barbarians could scarcely have conceived of these installations as mere listening posts. They also had various ways to discover the nature of Roman defenses within the Empire. They traded at the designated places, usually at or near fortifications, and were welcomed as seasonal laborers or found employment building the forts themselves. Intermarriage between Romans and barbarians (prohibited doubtless to no avail by Cod. Theod. 3. 14. 1. in 368) provided family links, and numerous men of barbarian blood served in the Roman army without forgetting their tribal origins.56 The barbarians knew that from 20 to 30 Km inside the frontier the land was honeycombed with forts, fortified roadhouses and supply depots.56 Deeper still were the principal garrisons of the field armies billeted in heavily walled towns.57 All this for defense alone? Whose ships were beached at Wyhlen? If these questions begged for answers, Valentinian resolved them in blood. The reigns of Julian and Valentinian witnessed a general upturn in violence and warfare along most of the frontier zone under investigation; the Franks in the far north alone were relatively quiet. Many Germanic groups raided Roman territory. The Alamanni revolted and were duly crushed, their villages destroyed, and Roman fortifications built on their soil. Procopius raised the standards of revolt against Valens and called upon the Visigoths for the aid promised by them in treaty.58 Roman domestic squabbles filled the few leisure moments as the old aristocracy challenged the military leaders of the government.59 Valentinian could ill afford to allow small border skirmishes to escalate into a full-scale conflict, but his efforts to perfect the system led to the war he hoped to prevent. According to Ammianus, the Quadi were quiet following their defeat at the hands of Constantius but were aroused by the murder of their king at a banquet.69 Valentinian, fearing that any sign of weakness would ignite the entire frontier, attacked the Quadi in force. The whole campaign raises echoes of Marcus Aurelius and the Marcomanni but with a higher degree of brutality. Valentinian himself led one column in a pincer movement. His actions speak for themselves: Valentinian then advanced forcing the pace as far as occasion demanded, put to death without distinction of age all those who were still roaming about and were taken unawares by his sudden onset, burned the dwellings, and returned without losing a man of those whom he had led with him.61 He died in a fit of rage at the insolence of the peace-seeking Quadic ambassadors, who dared tell him the truth! They, the leaders of their people, could not prevent stray bands from raiding Roman territory, and. furthermore, they thought the building of fortifications on their side of the river was unjust. Still they promised peace, recruits and supplies for the Roman state.62 Far to the east the Huns were changing the dynamics of the Roman world forever. By setting the Gothic peoples in motion toward the Roman frontier, their final refuge against a people so violent that the very name Hun symbolized destruction for a millennium, the horsemen from Asia destroyed the fragile peace tremendous Roman efforts had a achieved since the revolt of Magnentius. The disintegration of Valentinian’s accomplishments took about three decades. Gratian and Valens, when not concerned with establishing a personal preeminence over the other,63 continued Roman policy along the river frontiers. Gratian completed some fortifications in the west and launched more punitive strikes into barbaricum, while Valens at first regarded the Visigoths as mana from heaven — the recruits he so desperately needed.64 Both emperors thought that the dark clouds abuilding north of the lower Danube were a passing squall. Even if they had been correct concerning the Huns, it is difficult to imagine how Rome could have survived its own frontier policy. From the Rhine down the Danube to the Black Sea, Rome sought to retard the emergence of Germanic societies as cohesive political and military entities, but, just as Hadrian’s limes had spurred the Alamanni, the late fourth century frontier gave final form to large Germanic confederations, especially the Alamanni, the Quadi, the Visigoths, and the Ostrogoths. Lesser groups too coalesced as never before: notably the Burgundians and Gepids.65 All were agents of Rome’s demise in the West, crossing the frontiers after 378 in units far larger than during the crisis of the third century. They settled on Roman soil in accordance with their own social and political systems under chiefs and dukes whose powers over their own people transcended anything known to Constantine and Diocletian. Rome tried to control the Germanic warbands by recruitment into Roman army and selected settlement throughout the fourth century, but the preemptive strikes against barbarian villages simultaneously increased the role of the warband, ignited their hatred, and turned them and their peoples against the frontier. In the early fifth century Olympio-dorus gave a glimpse of the following of the great warrior Sarus. The general society of followers, typical of Tacitus’ Germans but already giving way by late fourth century, had disappeared, replaced by a hierarchy of nobility within the band itself.66 The agricultural dependence of the barbarian world on Rome was strengthened when Roman raiders destroyed whole villages and then demanded supplies from the conquered Germans. The basic agrarian society of the Germanic world was not destroyed, every group still dreamed of a return to farming and peace. After the defenses in the west disintegrated and the Germans began to build kingdoms in former Roman provinces, their technological inferiority made a sharing of agricultural systems and resources very attractive if not imperative. Early medieval agrarian patterns reveal the influence of Roman concepts of estate structure in Francia and elsewhere.67 The hospitalitas system used in Italy and southern Gaul paired the hierarchies of German and Roman societies in a successful agricultural and political settlement.68 The early medieval Germanic nobility led elements derived from both the war-bands of the late fourth century and lingering communal loyalties of remote antiquity. The restructuring of the Roman frontier in the period from Constantius II through Valentinian I was the last attempt to stabilize the nexus of Germanic-Roman relations. The emperors correctly assessed the trends within Germanic society and created a policy, complete with massive fortifications, to check or, if possible, reverse the processes. To barbarian eyes Romans capriciously destroyed villages in preemptive strikes, assassinated barbarian leaders, and placed unjust demands on the barbarians scant resources. Rome failed because her leaders could not realize that throughout their entire evolution Germanic societies had, in fact, responded to increasing Roman pressure by increased cohesion. However, Rome’s concept of preclusive defense, her consistent goal since Hadrian, allowed no viable alternatives. Certainly mass settlement of unconquered barbarians was as yet unthinkable. Thus, Rome enhanced the position of the warbands and created conditions favorable to the evolution of confederate leaders strong enough to weld the raucous bands into cohesive and effective societies. After the establishment of the Germanic Kingdoms in the West, the challenge of the Roman frontier and Roman society waned, and the nobility, their leadership rooted in the warbands of the fourth century, reasserted their independence. The settlement territorialized noble power, especially in the areas apportioned under the hospitalitas system, and defined the parameters of early medieval society for centuries to come. Royal lines begun in the period of frontier violence quickly lost control over their people. In final analysis the frontier system built by Constantius II and Valentinian was untenable, especially in the aftermath of the defeat at Adrianople, and the magnificent system gave way to desperate measures. Under Theodosius parts of the system were completely abandoned including numerous watchtowers along the Danube.69 The policy of defense through periodic raids and bloodletting all but ended in the ashes of a farmhouse outside Adrianople covering the body of Valens. 1 For a survey of Roman-Barbarian conflict in the fourth century from a Roman perspective see B.Stallknecht, Untersuchungen zur römischen Aussenpolitik in der Spätantike (.306-395 n. Chr.), Bonn., 1969. The lower Danube, although essentially peaceful, demanded more attention in the first half of the century, see K. Horedt, »Die grossen Erdwälle an der mitteieren und unteren Donau«, in Actes de IXe Congrès international d’étu-des sur les frontières Romaines. (Marnala, 1972, [Bucurest, 1974]). 2 The most detailed discussion of Roman policy, from a purely Roman viewpoint, remains I. Peters, Die Germanen Politik der Kaiser Konstantius II. und Julian in Rahmen der römischen Reichspolitik des 4. Jahrhunderts (unpubl. diss., Heidelberg, 1945). More recently, R. Günther (ed.), Die Römer an Rhein und Donau (Berlin, 1975). 3 Tacitus, Germania, 7. 4 Mauricius, Strategikon, chapters three and four on the Scythians, Franks, Lombards and others, ed. H. Mihäescu (Bucarest, 1970). Ammianus Marcellinus, xxxi, 4. 2 Note especially the strength of the fara (a subtribal group combining family and war-band) into the seventh century. In some areas on the Rhine the inhabited zone extended only ten miles eastward before the forest began, Ammianus, xvii, 1.8. 5 Historia Augusta, V. Probi, 14.7; 18.2. For some of the rebuilding activities of the Imperium Galliarum see C. I. L., XII. 2228; XIII, 8879 and 8882. In general, E. Wight-man, »Some aspects of the Late Roman Defensive System in Gaul,« in Roman Frontier Studies, 1967, (Tel. Aviv Univ., 1971) pp. 46-51; T. Pekäry, »Zur Ostgrenze des Gallischen Sonderreiches in 3. Jh. n. Chr.,« in R. F. S., 1967, Tel Aviv, pp. 128-31; and R. Laur-Be-lart, »The late limes from Basel to Lake Constance,« Congress of Roman Frontier Studies, 1949 (Durham, 1952) pp. 55-67. In addition, see the site gazetteer in H. von Petrikovits, »Fortifications in the North-Western Roman Empire from the Third to the Fifth Centuries A. D.« JRS 61 (1971), pp. 207-13 (lists 1—4). 6 I have discussed the sources relevant to the analysis of third century barbarian society in »The Barbarians and the Scriptores Historiae Augustae,« Collection Latomus, 164, Studies in Latin Literature and Roman History, I (Bruxelles, 1979) pp. 521-40. 7 The Germans apparently moved into the area between the Rhine and Danube only gradually, for few significant Germanic artifacts have come to light before the mid--fourth century, H. Schönberger, »The Roman Frontier in Germany: An Archaeological Survey,« JRS, 59 (1969) 178. In detail see R. Roeren, »Zur Archäologie und Geschichte Südwestdeutschlands in 3. bis 5. Jahrhundert n. Chr.,« Jahrbuch RGZM 7 (I960) 214-94, and E. Keller, »Zur Chronologie der jüngerkaiserzeitlichen Grabfunde aus Südwestdeutschland und Nordbayern,« in Festschrift für Joachim Werner zum 65. Geburtstag (München, 1974) 247-91. 8 G. Forni, 11 reclutamento delle legioni da Augusto a Diocleziano (Milan, 1953). 9 R. Duncan-Jones, The Economy of the Roman Empire (Cambridge, 1974) pp. 366-69. 10 W. Goffart, Caput and Colonate: Towards a History of Late Roman Taxation (Toronto, 1974). 11 The evidence is surveyed by R. MacMul-len, »Barbarian Enclaves in the Northern Roman Empire,« Antiquité Classique, 32 (1963) 552-61. Constantius tried to organize such a receptio for the Limigantes near Acu-mincum in Pannonia in 359, but the crossing ended in chaos, Ammianus, xix, 11.7—17. 12 Not. Dig., Occ. 42.33—44. (ed. O. Seeck, Frankfurt am Main, 1876). J. M. Blazquez, »The Rejection and Assimilation of Roman Culture in Hispania during the Fourth and Fifth Centuries,« Classical Folia, 32 (1978) 217-242, is an interesting case study of the problems of assimilation of ethnic units both Celtic and Germanic. Perhaps the gradual process, including Laeti, is best documented for northern Gaul, which became increasingly Germanic in the fourth and fifth centuries; H. W. Böhme, Germanische Grabfunde des 4. bis 5. Jahrhunderts (München, 1974). 13 Burns, op. cit., and A. Bodor, »Emperor Aurelian and the Abandonment of Dacia,« Dacoromania: Jahrbuch für Östliche Latinità, 1 (1973) 37. 14 In generai see R. Wenskus, Stammesbildung und Verfassung: das Werden der frühmittelalterlichen gentes (Cologne, 1961). The typical reaction was confederacy, and this was still the case in the fourth century, see Ammianus, xvii, 12.7 for the Sarmatians, xviii, 2.8 for the Alamanni. 15 E. Popescu, »Das Problem der Kontinuität in Rumänien im Lichte der epigraphischen Entdeckungen,« Dacoromania, 1 (1973) 69—74; M. Comsa, »Sur la romanisation des territoires nord-danubiens aux Ille — Vie siècles de N. è.,« Nouvelles études d'histoire (Bucarest.), 3 (1965) 23-39, and »Zur Roma-nisierung der Gebiete nördlich der Donau im 4. Jh. n. Z.,« Dacia 9 (1965) 283-98; G. Diaconu, »Einheimische und Wandervölker im 4. Jahrhundert auf dem Gebiete Rumäniens,« Dacia 8 (1964) 195-210. 16 E. A. Thompson, »Constantine, Constantius II, and the Lower Danube Frontier,« Hermes, 84 (1956) 372-81. 17 The magnitude of the trade can be seen in O. Brogan, »Trade between the Roman Empire and the Free Germans,« Journal of Roman Studies, 26 (1936) 195—222; and H. J. Eggers, »Zur absoluten Chronologie der römischen Kaiserzeit im freien Germanien,« in Aufstieg und Niedergang der Römischen Welt, II. 5.1 (Berlin, 1976) with an update by H. Jankuhn. For one example of a trading center in Pannonia see C. I. L., Ill, 3653. 18 The most interesting item of exchange was the chip-carved jewelry unique to the frontier zone, see G. Behrens, »Spätrömische Kerbschnittschnallen,« Schumacher Festschrift (1930), pp. 285—94; and more recently, H. Bullinger, Spätantike Gürtelbeschläge., Typen, Herstellung, Trageweise und Datierung (Brugge, 1969). Food was in great demand among the Goths from the time of Constantine, who regularized the exchange (Anonymus Valesianus, pars prior, 30, and Ammianus, xxvii, 5.7). In the late fifth century, the Rugians were always chronically short of foodstuffs and sought to extract them from the surviving cities in Noricum (Vita S. Severini, 3.3, 12.4, 22.4, 28.2, 31.1—6). 19 M. Wheeler, Rome Beyond the Imperial Frontiers (London, 1954) admits the problem by having a chapter on Roman exports but not on imports. O. Brogan, op. cit., does discuss Roman imports, but her meager evidence for foodstuffs is confined to the principale. 29 What evidence exists for a slave trade is set forth in Heinz Grünert (ed.) Römer und Germanen in Mitteleuropa (Berlin, 1976), especially in the articles by Grünert, B. Krüger and R. Günther. The classic case remains the Sarmatians (Ammianus, xvii, 12.18). For the late fourth and fifth centuries examples are numerous: eg. Ambrose, de officiis, ii. 70 and 137 (P. L. xvi, 129, 148 f.) and Cod. Theod., V. 7.2 and Sirmond. xvi, see further E. A. Thompson, »Slavery in Early Germany,« Hermathena, 89 (1957) 17—29. 21 Ammianus, xvii, 12.21. 22 Ammianus, xxvi, 4.5; xxx, 6.1—2. 23 Tacitus, Germania, 29 and H. Nessel-hauf, »Umriss einer Geschichte des obergermanischen Heeres,« JRGZM, 7 (1960) 166. 24 See sources cited Die Römer in Baden-Württemberg, ed. P. Filtzinger (Stuttgart, 1976) p. 84. 25 J. Keim, Der römische Schatzfund von Straubing (Munich, 1976). Despite numerous detailed excavations on the Raetian limes, the problem of evacuation or defense in the third century remains insoluable. The verdict of evacuation, based on earlier studies, still appears most likely as R. Laur-Belart stated in 1949, »The Late Limes from Basel to the Lake of Constance,« Congress of Roman Frontier Studies (1949), ed. E. Birley (Durham, 1952) p. 55. 26 Ammianus, xv, 4.1; xviii, 2.15. regionem (cui Capillacii vel Palas nomen est) ubi terminales lapides Alamannorum et Burgundiorum confinia. 27 Ammianus, xvi, 12.25; on the battle in general, E. Nischer, »Die Schlacht bei Strassburg im Jahre 357 n. Chr.,« Klio, 21, (1927) 391 ff. 28 Ammianus, xvi, 12.26. 28 The Sarmatians too had coalesced (Ammianus, xvii, 12.11). On the lower Danube Constantine’s transdanubian wars gave further stimulus to this process (Anonymus Valesianus, pars prior, 33). 30 G. Bersu, Die spätrömische Befestigung »Biirgle« bei Gundremmingen (München, 1964) p. 50, and J. Garbsch, »Recent Excavations at Late Roman Vemania,« Roman Frontier Studies, 1969 (Cardiff, 1974) pp. 159—60 with chart of coin finds revealing a surge between 330 and 345. 31 Ammianus, xviii, 2.12. Some important studies of the Roman influence on the Germans are: M. Bréal, »Premières influences de Rome sur le monde germanique,« Mémoires de la Société de Linguistique de Paris, VII (1892) 135—148; H. W. Böhme, op cit., J. Werner, »Zur Entstehung der Reihengräberzivilisation,« Archaeologia Geographica, I (1950) 23 ff, and J. Werner, »Zu den alaman-nischen Burgen des 4. und 5. Jahrhunderts« (1965) reprinted in Zur Geschichte der Alemannen (Darmstadt, 1975) 67—90. The difference between barbarians in contact with Rome and those of the interior was well known to Ammianus, xviii, 2.17. I have traced this development among the Ostrogoths in The Ostrogoths: Kingship and Society (Historia, Einzelschritten, 1980). 32 Jerome, Ep, cxxiii, 15 dtd 410; Rutilius, De reditu suo, I, 413—414; and Libanius, Or, xviii, 35. 33 Julianus, V, »To the Senate and People of Athens,« ed. J. Bidez, L’Empereur Julien, Oeuvres Completes, I, pp. 213—235. (Paris, 1932). For the view that Julian exaggerated the devastation in Gaul, see F. Vercauteren, »La Ruine des Villes de la Gaule,« Brussels Università Libre — Institute de Philologie et d’Histoire Orientales; Annuaire, 2 (1934) 955—93. 34 Ammianus, xiv, 10. 35 These struggles are amply chronicled in Peters, op cit. 36 Ammianus, xvi, 5.16—17. 37 Ammianus, xviii, 2.3. Dating reconstruction of the fourth century is perplexing at best, see W. Schleiermacher, »Der obergermanische Limes und spätrömische Wehranlagen am Rhein,« Ber. R. G. K., 33 (1943— 1950) 133—184, and in general, H. Schönberger, op cit., and H. von Petrikovits, op cit. with index and gazetteer of sites, list 5 and 6. Peters, op cit., p. 107, lists seven cities retaken by Julian: Castra Herculis near Leiden, Quadriburgium Tricensima, Novaesium (Neuss), Bonna, Autumacum (Andernach) - nd Vingo (Bingen). However, she and others since are hard pressed to fix the sites of fortifications, pp. 55—70. Tricensima has recently been identified as Xanten, see J. E. Bogaers and C. B. Rüge (eds.). Der '■’’eder-germanische Limes (Köln, 1974) 106—-11. 38 Ammianus, xvi, 11.9 trans. J. C. Rolfe, Loeb, 1935; other instances, xvi, 11.8—10; xvii, 1,7; xviii, 2.7, 2.17, 2.19: xx 101—3. 39 Ammianus, xvii, 1.4—8; 12.1—8; 13.12— 14; xx, 10.2. 40 Julianus, »To the Athenians,« 8 (ed. Bidez, p. 226). Ammianus, xvi, 12.60—65. 41 Ammianus, xxvii, 2.9; 12.20; 13.24; 13.30. 42 For example, Ammianus, xvii, 1.11; 10.7; xviii, 2.6; and especially xvii, 13.24. 43 Ammianus, xvii, 3.1. 44 Priscus, frag., 39. ed. Dindorf, Historici Graeci Minores, p. 348. 45 In addition to lists 5 and 6 in Petrikovits, op cit., pp. 213—15, and others listed above see T. Nagy, »The Frontier of Pannonia as Reflected by Recent Research,« 7th Int. Congress of Roman Frontier Studies, Tel Aviv, 1971, pp. 145—50, who reports that the first phase of construction at Azaum took place under Constantius II. Farther downstream, Constantius engaged the Goths, see K. Horedt, »Die grossen Erdwälle an der mittleren und unteren Donau,« Actes de IXe Congrés international d’études sur les frontières Romaines, p. 212. 46 S. Soproni, Der spätrömische Limes zwischen Esztergom und Szentendre (Budapest, 1978), especially pp. 76—96. Szob was erected under Constantius. Veröce also dates from Constantius with renovations under Valentinian and signs of abandonment and destruction ca. 380; Felsögöd was built by Constantius and renovated by Valentinian. 47 Konrad Kraft, »Die Taten der Kaiser Constans und Constantius II,« in Kleine Schriften, Bd. 2 (Darmstadt, 1978) pp. 87— 132. 48 For example, at Lauriacum there were new works on the towers, L. Eckhart, »Der römische Limes in West-Noricum.« 7th Int. Congress of Roman Frontier Studies, Tel Aviv, 1971, pp. 142—44. The castellum near Gundremmingen is a good example of late Roman construction, Bersu, op cit. On Valen-tinianic and earlier watchtowers see K. Steh-lin, Die spätrömischen Wachttürme am Rhein von Basel bis zum Bodensee (Basel, 1957). In general, Petrikovits, op cit., pp. 191—202. 49 Schönberger, op cit., pp. 177—87. On Basel and the opposing burgus see M. Hartmann, »Militär und militärische Anlagen,« in Archäologie der Schweiz, V, pp. 25—28 (Basel, 1975). Perhaps we might add Sponeck and Breisach, but their exact location is indeterminable because of the changing course of the Rhine, see H. Bender, »Neuere Untersuchungen auf dem Münsterberg in Breisach (1966—75),« Archäologisches Korrespondenzblatt, 6 (1976) 309—20, and R—M. Swoboda, »Die Ausgrabungen auf Burg Sponeck,« Arch. Korresp., 7 (1977) 225—27. 50 Stehlin, op cit. 51 T. Nagy, »Die Militärbezirke der Valeria nach der Notitia Dignitatum,« Acta Antigua, 1 (1959) 183—94; and S. Soproni, »Bur-gus-Bauinschrift vom Jahre 372 am Panno-nischen Limes,« Studien zu den Militärgrenzen Roms. Vorträge des 6. Internationalen Limeskongresses in Süddeutschland. (Köln, 1967), pp. 138—43, and Soproni, Der Spätrömische Limes..., pp. 61—62. 52 A. Mócsy, »Ein spätantiker Festungstyp am linken Donauufer,« in Roman Frontier Studies (Cardiff, 1974) pp. 191—96. Soproni, Der spätrömische Limes. 53 Schönberger, op cit., p. 186. 54 Soproni, »Eine spätrömische Militärstation im sarmatischen Gebiet,« in Roman Frontier Studies, 1969, 197—-203; and Limes, pp. 81—85. See also Tabula Imperii Romani (Aquincum-Sarmizegetusa-Sirmium), (Amsterdam, 1968) IVa. 55 Note the incident on the Rhine with Constantius above or C. I. L., Ill, 3576. Francus ego civis, Romanus miles in armis. 56 So too, Ausonius, Mosella, 455. 57 R. M. Butler, »Late Roman Town Walls in Gaul,« The Archaeological Journal, 116 (1959) 25—50. 58 Ammianus, xxvii, 1 (Alamanni), xxvi, 4.5 (other barbarians). For the campaigns against the Alamanni, xxviii, 2.4—7; 5.6—9; XXX, 7.4—6. Valens’ invasion and destruction of Gothic territory in response to their support of Procopius was in keeping with Roman policy, Ammianus, xxvii, 5.1. 59 A. Alföldi, A. Conflict in Ideas in the Late Roman Empire: The clash between the Senate and Valentinian I (Oxford, 1952) and for Julian’s problems with the old and new aristocracies see W. Kaegi, »Domestic Military Problems of Julian the Apostate,« Byzantinische Forschungen 2 — Festschrift Dölger (1967), pp. 247—64. 60 The Roman penchant for banquet assassinations, repeated several times (here Amm. xxix, 6.5) and most infamously in 376 before the Battle of Adrianople (xxxi, 5.5), is consistent with Roman policy in that it temporarily disrupted barbarian leadership. If this was indeed policy, it was unsound for it provoked quick retaliation. 01 Ammianus, xxx, 5.14, other examples of Valentinian’s tactics against the Germans include, xxvii, 2.9; xxvii, 10,7; xxix, 4.5—7. 62 Ammianus, xxix, 6.2; xxx,6.1—2. 63 Their bickering is reflected in their coinage (H. Mattingly, The Roman Imperial Coinage, Vol. IX, London, 1933, pp. xv — xxii) and probably explains Valens’ rashness at Adrianople, when he refused to wait for Gratian. 64 For Gratian’s campaigns against the Lentienses Alamanni see Ammianus, xxxi, 10.2—7. Valens was so sorely pressed for recruits (Cod. Theod., 7.1.5—11) that his welcoming of the Goths (Amm. xxxi, 4.4—6) is quite understandable. 65 On the Burgundians see Odet Perrin, Les Burgondes. Leur histoire, des origines à la fin du premier Royaume (534), (Neuchàtel, 1968). The famous gold treasures attributed to the Gepids clearly indicate their system of ranking, very similar to that of the Quadi cited above. For an able summary of Gepidic society see Istvan Bòna, The Dawn of the Dark Ages. The Gepids and the Lombards in the Carpathian Basin (Budapest, 1976) pp. 66—73. 66 Olympiodorus, frag. 3. as preserved in Photius, Bibliotheka, codex 80. (ed. L. Din-dorf, Historici Graeci Minores, p. 451). 67 F. Lot, »Du Regime de l’Hospitalité,« Revue Belge de Philologie et d’Hìstoire, vii (1928) 975—1011; and W. Janssen, »Some Major Aspects of Frankish and Medieval Settlement in the Rhineland,« in Medieval Settlement, ed. P. H. Sawyer (London, 1976) pp. 41—60. The technological disparity between Germans and Romans produced gradients of continuity throughout the transition period. 68 T. S. Burns, »Ennodius and the Ostro-gothic Settlement,« Classical Folia, 32 (1978) 153—68. 69 Soproni, Limes, pp. 86—96. GERMANI IN RIMSKA OBMEJNA POLITIKA (ok. 350—378 n. št.) Povzetek Avtor obravnava na osnovi podatkov iz Amijana Markelina in rezultatov izkopavanj vzdolž obrenskega in obdonavskega limesa tesno povezavo med razvojem germanskih plemenskih struktur in določenimi aspekti rimske obmejne politike. V nasprotju z ustaljenim mnenjem skuša dokazati, da so Konstancij II. in njegovi nasledniki, zlasti Valentinijan I., dobro razumeli močne in šibke točke germanske družbe, vendar je prav njihova napačno izbrana obmejna politika kasneje pripeljala do katastrofalnih rezultatov. Po relativno mirnem obdobju prve polovice 4. stoletja so se po Magnencijevem (350— 353) uporu znova začele vojne med Rimom in Germani, ki so trajale trideset let. Konstancij II., Julijan in Valentinijan I. so se proti barbarom uspešno bojevali, izgrajevali utrdbe na limesu in stremeli za tem, da bi bili Germani čim bolj razdrobljeni. Rimski vojaki so iz dobro utrjenih obmejnih trdnjav napadali in ubijali civilno prebivalstvo, kar je pogojilo hiter notranji razvoj germanskih vojnih tolp, katerih moč in vloga sta stalno naraščali. Rim je pričakoval, da bo prišlo do stabilizacije germanske družbe, kar pa se ni zgodilo. Na začetku principata se je rimska država naslanjala na lokalno germansko aristokracijo, zlasti kralje, ki v glavnem niso imeli oblasti nad vojsko, hkrati pa so igrali vse pomembnejšo vlogo poveljniki tolp, ,duces’, ki so perfekcionirali tehniko bojevanja v spopadih z rimsko vojsko, oziroma v njeni službi. Družinske vezi v germanski družbi so se krhale, močne so bile predvsem v zaledju; ravnotežje med družino in bojnimi tolpami se je zaradi napadov na neoboroženo prebivalstvo vse bolj rušilo. Pod tetrarhijo in Konstantinom se je na limesu ogromno novega sezidalo, stare utrdbe so obnovili, vendar je bilo za obmejno politiko potrebno še kaj drugega kot le vojaški posegi. Obmejno ozemlje je bilo slabo naseljeno: vladarji so sistematično naseljevali germanske barbare v obmejne province, bodisi kot laeti, ali pa so jih novačili v vojsko, proces romanizacije pa je bil silno počasen. Ponovno so začeli vzpostavljati klientelni sistem, kajti vedno večje konfederacije germanskih plemen so predstavljale nove probleme. Ob mejah so bili zaradi stalnega trgovanja stiki med germanskim in rimskim prebivalstvom precej tesni. Kvadi so poznali socialno diferencirano družbo, prav tako Alamani. Hadrijanov limes je sicer skrajšal komunikacije med Norikom in Zgornjo Germanijo, ni pa se oziral na plemenske strukture, zato je prihajalo do stalnih obmejnih spopadov. Posledica tega je bila, da so se plemena začela združevati, zlasti v obdobju miru, ki je sledilo uspešnim Dioklecijanovim in Konstantinovim kampanjam. Spremembe v notranjem razvoju germanskih plemen so postale posebej očitne po Magnencijevem uporu. Konstancij ni vodil le defenzivne politike: očistiti Galijo napadalcev, temveč se je odločil za kazensko odpravo preko Rena. Alamani so ga prosili za mir, severne Germane pa je Julijan premagal, o čemer podrobno poroča Amijan. Julijan je sklenil razdrobiti alamansko koalicijo, zato je močno ojačal obmejne postojanke. Napadel je Franke, Konstancij pa se je istočasno ob Donavi bojeval z Limiganti, Invadi in Sarmati. Oba sta skušala oživiti nekdanji klientelni sistem, ki v tistem trenutku barbarom ni nudil ničesar razen obljube miru, zahteval pa je ogromno obnovitvene gradnje ob limesu, ki jo spričujejo izkopavanja vzdolž Rena in Donave. Konstancij je dal — kot kaže nova datacija — zgraditi celo štiri opazovalne stolpe onstran Donave; Valentinijan jih je obnovil in nadaljeval njegovo politiko. Hkrati sta sprejemala v rimsko vojsko posamezne skupine barbarov skupaj z njihovimi voditelji in obnovila vrsto trdnjavic na barbarskem ozemlju vzdolž limesa. Germani so rimski vojaški sistem dobro poznali (medporoke, trgovanje na določenih mestih, običajno blizu trdnjav, sezonsko delo, vojaška služba); še preden je bila gradnja na limesu povsem dokončana, so se začeli vpadi. Valentinijan jih je zatrl v krvi. Istočasno so Huni z daljnega vzhoda potisnili Gote proti rimski meji — s tem so uničili krhki mir, ki so ga Rimljani dosegli z največjimi napori. Postopno propadanje tega, kar je bil dosegel Valentinijan, je trajalo okoli tri desetletja. Gracijan in Valens sta nadaljevala njegovo politiko. Ta sistem je sam pogojil velike germanske konfederacije, zlasti Alamanov, Kvadov, zahodnih in vzhodnih Gotov; hkrati pa tudi manjše koalicije (Burgundi, Gepidi). Po letu 378 so vpadali čez meje v mnogo večjih skupinah kot v kriznem obdobju tretjega stoletja. 26« 403 Naselili so se na rimski zemlji — pod svojimi kralji in zakoni. Rimski vladarji so hoteli kontrolirati germanske bojne tolpe s tem, da so jih novačili v rimsko vojsko in naseljevali na določenih prostorih, vendar so hkrati zvečevali njihovo moč in vlogo z napadi na germanske vasi. V okviru teh vojaških skupin sta se razvila hierarhija in plemstvo. Ker so jim un čevali vasi, so postajale nevarno odvisne od Rima tudi na področju kmetijstva. Rimski vladarji so pravilno zaznali tokove v germanski družbi in jih skušali z velikopoteznim izgrajevanjem limesa zavreti, a so jih le pospešili, zato je njihov sistem tako kmalu propadel. SLUČAJNE NAJDBE Z AJDNE JANEZ METERC Tehniški muzej Železarne Jesenice Kot dopolnilo k sistematičnim arheološkim raziskavam, ki zadnja leta potekajo na Ajdni nad Potoki1 na Gorenjskem, želimo na tem mestu predstaviti tudi slučajno pridobljene drobne najdbe s tega najdišča, ki so danes v privatni lasti.2 Po podatkih najditelja in lastnika, je bila večja skupina teh najdb odkritih v sistemu objekta XIV; med zemljo, ki je bila izkopana iz vodnega zbiralnika, in na področju vzhodno od le-tega.8 Najdbe so našli v letih 1975, 1976 in 1977 ob priliki večkratnih obiskov na najdišču. Iz tega okvira izstopa le spodnji del ročnega mlina, ki ga je domačin s Potokov našel na Ajdni v času pred drugo svetovno vojno in se danes nahaja v isti privatni zbirki. Inventar najdb obsega poleg keramike še predmete iz železa, stekla, kamna in kosti. V okviru objekta XIV pa je bila najdena tudi večja količina živalskih kosti. Opis najdb: 1. Trije kosi črno žgane bikonične sklede z ravnim, nekoliko poševno izvihanim ustjem in prstanasto nogo. Celotna zunanja površina je ornamentirana z vodoravnim metličastim motivom. Na gornji polovici zgornjega konusa teče ravna vrezana valovnica, pod ustjem nad njo pa dve paralelni liniji. Glini je v manjši meri primešan droben pesek. Skleda je bila narejena na lončarskem kolesu4; viš. 8 cm, pr. ustja 17,5 cm; pr. dna 17,4 cm; deb. 0,4—0,6 cm (T. 1: 1). 2. Del posode iz sivo žgane gline z rumenkasto površino, na kateri sta vrezana valovnica in vodoraven plitek glavničast motiv. Glini je v manjši meri primešan pesek; vel. 2,6 X 3,5 cm, deb. 0,6 cm (T. 2: 2). 3. Del rjavosivo žgane posode, ki je na notranji in zunanji površini okrašen z glavničastim motivom. Glini je primešan zelo droben kvarcitni pesek; vel. 2,7 X 3,5 cm, deb. 0,5 cm (T. 2: 1). 4. Del posode z istimi značilnostmi; vel. 3,4 X 3,4 cm, deb. 0,5 cm (T. 2: 3). 5. Del ramena in izvihanega ustja lonca iz sivorjavo žgane gline s primesjo drobnega peska. Notranja in zunanja površina sta rjavi in imata ostanke črnega premaza (žganje na odprtem ognju?); vel. 7,6 X 3,2 cm, deb. 0,7 cm, pr. ustja 19 cm (T. 2: 4). 6. Del ramena in vratu lonca iz sivo žgane gline, ki ima rumenkasto zunanjo površino. Glini je primešan droben pesek. Ornament predstavlja kombinacijo valovnice in glavničastih oz. metličasfh vrezanih motivov; vel. 7,1 X 4 cm, deb. 0,5 cm (T. 2: 5). 7. Deli lonca iz temnosivo žgane gline s primesjo drobnega peska. Dvojni vzporedni niz nepravilno izvedene valovnice je zgoraj in spodaj omejen z vrezano vodoravno črto. Mejo med nizoma valovnic pa tvori linija, ki je deloma dvojna; viš. 23 cm, pr. ustja 18,5 cm, najv. oboda 23,9 cm; deb. 0,5 cm (T. 2: 6). 8. Dva dela ustja in ramena lonca iz temnosivo žgane gline s primesjo drobcev peska; zunanja površina deluje porozno. Okras na ramenu sestoji iz dveh vzporednih pasov neenakomerno izvedene valovnice. Spodnji pas je zgoraj in spodaj omejen z vodoravno vrezano linijo; viš. ohr. dela 5,6 cm, pr. ustja 15,6 cm; deb. 0,5 cm (T. 2: 8). 9. Del ramena in vratu lonca iz sivo žgane gline z rumeno notranjo in zunanjo površino. Glini je primešan droben kvarcitni pesek. Na ramenu je neenakomerno vrezana vodoravna valovnica, nad njo pa komaj opazen mrežast glavničast motiv; vel. 3,4 X 3 cm; deb. 0,5 cm (T. 2: 9). 10. Del kon čne skodelice z rahlo uvihanim ustjem, ki je poševno odrezano. Glina, ki ji je primešan droben pesek, je temnosivo žgana. Prehod stene v ravno dno je prstanasto poudarjen. Okras sestoji iz dveh nizov globoko vrezane valovnice. Nizka valovnica poteka tik pod ustjem skodelice, drugi niz nepravilno izvedene in poševno kanelirane valovnice, pa poteka na začetku gornje polovice stene skodelice ter je zgoraj in spodaj omejen z dvema vrezanima vzporednima linijama; viš. 5,6 cm; pr. ust. 16,7 cm; pr. dna 13 cm; deb. 0,7 cm (T. 1: 2). 11. Del skodelice z istimi značilnostmi kot zgoraj. Razlikuje se po okrasu in izvedbi posameznih sorazmerij. Na zunanji površini je viden ostanek rjavkastega premaza. Posoda je pod ustjem na največji periferiji okrašena z nizom vrezov, ki tvorijo motiv jelove vejice. Po sredini trupa pa sta vrezani dve vodoravno potekajoči vzporedni liniji, od katerih ima nižja naknadno včrtano neenakomerno, poševno valovnico; viš. 4,5 cm; pr. ustja 18,6 cm; pr. dna 12,8 cm; deb. 0,6 cm (T. 1: 3). 12. Del dna in spodnjega dela stene lonca iz temnosivo žgane gline s primesjo drobnega peska. Zunanja površina je rjavkaste barve; vel. 6X6 cm; deb. 0,7 cm, pr. dna 10,5 cm (T.l:4). 13. Del ustja in trupa konične porozne skodelice iz temnosivo žgane gline, ki ji je primešan precejšen odstotek drobnega peska. Okras sestoji iz dveh vodoravnih nizov vrezane valovnice. Prvi poteka pod robom ustja, drugi pa po gornjem delu koničnega trupa in je omejen na zgornji strani z eno, na spodnji pa z dvema vzporednima, vodoravnima, vrezanima črtama; vel. 5,1 X 3,7 cm; deb. 0,6 cm (T. 1: 5). 14. Del ustja in gornjega dela konične skodelice iz temnosivo žgane gline, ki ji je primešan droben kvarcitni pesek. Zunanji rob ustja je okrašen z nizom poševnih odtisov, pod njim pa teče vodoravna vrezana valovnica; vel. 4,1 X 2,1 cm; deb. 0,6 cm (T. 1: 6). 15. Del ustja prostoročno izdelane posode iz svetlorjave, enakomerno žgane gline s primesjo drobnega peska. Medtem ko je notranja površina zglajena, je zunanja bolj groba in sekundarno nekoliko odkrušena; vel. 3 X 3,5 cm; deb. 1,2 cm (T. 1; 7). 16. Del zgornjega dela konične skodelice z rahlo navznoter uvihanim ustjem iz črno žgane gline z rjavkasto zunanjo površino; na največjem obodu ima pod ustjem globoko vrezan ornament z motivom ribje kosti. Glini je primešan kvarcitni pesek; vel. 3,4 X 3,5 cm; deb. 0,7 cm (T. 1: 8). 17. Del konične skodelice z rahlo navznoter uvihanim ustjem iz črnožgane gline, ki ji je primešan droben pesek. Tik pod največjim obodom poteka vodoravna razpotegnjena valovnica, pod njo pa poševen glavničasti ornament; ves okras je izveden plitvo in shematično; vel. 5 X 4,3 cm; deb. 0,5 cm (T. 2: 7). 18. Del dna in spodnjega dela lonca iz temnosivo žgane gline z rjavkasto zunanjo površino. Glini je primešan droben kvarcitni pesek; vel. 4X4 cm; deb. 0,5 cm (T. 2: 10). 19. Kos stranskega dela pravilno oblikovane tegule iz rumenkasto žgane gline; vel. 12,7 X 7,6 cm; viš. stranskega robu 6,5 cm (T. 2: 11). 20. Del stranskega dela nekoliko nepravilne oblike tegule, iz rumeno žgane gline; vel. 6.5 X 5,1 cm; viš. stranskega robu 6,5 cm (T. 3: 1). 21. Kos stranskega oz. krajnega dela grobo izdelanega imbreksa iz rumeno žgane gline; vel. 7,4 X 9,4 cm; viš. 6,5 cm; deb. gornjega dela 3,5 cm, deb. stranskega dela 4,5 cm (T. 3: 5). 22. Kos gornjega dela čaše iz medlo rumenega stekla, ki ima odebeljeno in uvihano ustje ter plavutasto rebro na trupu; vel. 2,5 X 2,3 cm; ohr. višina 2,3 cm; deb. stene 1,3 cm; deb. ustja 3 mm; pr. ustja 6,5 cm (T. 3: 2). 23. Del kozarca z odebeljenim ustjem iz zelenorumenega stekla; vel. 2,9 X 1,4 cm; deb. 0,5 mm; deb. ustja 2 mm; pr. ustja 7,5 cm (T. 3: 3). 24. Stranski odbitek spodnjega roba posode iz zelenomodrega stekla. Na spodnji strani, kjer se začenja dno, je viden začetek omfalosa; vel. 2 X 1,8 cm; ohr. deb. 0,7—0,7 cm (T. 3: 4). 25. Del dna steklenice z rahlim omfalosom iz zelenorumenega stekla; vel. 5,5 X 3,5 cm; ohr. višina 1,2 cm; deb. dna 4,2 mm; deb. stene 1,5 mm (T. 3: 6). 26. Spodnji del (meta) ročnega mlina iz apnenca. V prerezu je sploščeno konične oblike in ima ravno spodnjo stojno ploskev. Premer 39,5 cm; viš. 8,3 cm; viš. stranskega robu na eni strani 4 cm, na nasprotni 2,8 cm; pr. osrednjega utora za os 5,5 cm; glob. utora 4 cm (T. 3: 7). 27. Koščena, zunaj osmerokotno profilirana cevka, ki ima na enem koncu dve zrcalno izvrtani luknjici; vel. 4,6 X 1,6 cm; deb. stene cevke 0,3 cm (T. 3: 8). 28. Močno oksidiran in od precejšnjega odstotka žvepla školjkovito izluščen železen klin podolgovate, rahlo ukrivljene oblike, ki se na enem koncu konično oži. Prerez je približno štirikotne oblike; vel. 3,2 X 3 cm (prerez); ohr. dolžina 11,8 cm (T. 3: 9). 1 1 Nož z Ajdne (objekt XIV) -— knife from Ajdna (building XIV) 29. Rahlo upognjen železen tečaj pravokotnega preseka (0,7 X 0,7 cm) z enim dobro vidn'm žebljem oz. zakovico. Površina je precej razjedena. Najverjetneje je ta tečaj del železnega okovja pokrova skrinje; ohr. dolžina 31 cm (T. 3: 11). 30. Trakast okov iz železne pločevine z deloma ohranjeno vzdolžno profilacijo. Močno oksidiran primerek je bil laboratorijsko prepariran in so zato njegove dimenzije nekoliko okrnjene; ohr. dolžina 7,7 cm; šir. 0,6 cm; deb. 0,9 mm (T. 3: 12). 31. Fragmentarno ohranjena konica železnega noža, ki je bila preparirana v laboratoriju Železarne Jesenice. Rezilo je žlebljeno in ima ojačan hrbet. Zaradi radikalne odstranitve oksidacijske plasti noža pri laboratorijski obdelavi so bile pri tem nedvomno okrnjene prvotne dimenzije; ohranjena dolž. 5,7 cm; šir. 2,3 cm; deb. hrbta 0,4 cm in rezila 0,25 cm (T. 3: 10). Delno opravljena analiza tega jeklenega strleta nam izpričuje naslednje značilnosti5: Vzorec za metalografsko preiskavo omenjenega noža je odrezan od skrajno levega kota rezila (gl. sl. 1) v dolžini 3 mm po prečnem preseku. Preiskava rrikro strukture kaže, da ima lahko to jeklo nadevtektoidno sestavo. To potrjuje izločeni sekundarni cementit po kristalnih mejah (sl. 3). Struktura s slike 3 je vzeta iz sredine prečnega prereza noževega rezila. Iz slike je razvidno tudi, da je ostali cementit v zrnati obliki, kar bi ustrezalo žarjenemu stanju. Vendar je to le domneva. Do koagulacije je seveda prišlo lahko tudi slučajno pri segrevanju in kovanju. Na to kažejo strukture celotnega preseka (sl. 2, 3, 4, 5). Prikazano je tudi kristalno izcejanje, kar pa v tem primeru ni nobena posebnost. Slika 6 pa nam prikazuje razogličenje na robu konice noža (preseka noža). Preiskava čistoče jekla bi v neki meri ustrezala jeklu, ki je bilo izdelano po postopku kovanja oziroma gnetenja. Prisotne so večje količine nekovinskih vključkov. 2 Struktura hrbtne strani noža —■ structure of spine of knife. 3 Struktura sredine noževega rezila — structure of middle of knife blade. 4 Struktura rezila noža — structure of knife blade. 5 Struktura 'zceje (posledica kovanja) — structure of extrusion (results of hammering). 6 Razogličenje na robu preseka noža — decarbonization on the edge of knife cross-section 11 12 7, 8 Vključki silikatnega tipa —- inserts — silicate type. 9 Vključki oksidnega tipa — inserts — oxide type. 10 Zmesni vključki na hrbtni strani prereza noža — mixed inserts on the back of knife cross-section. 11 Zmesni vključki na sredini prereza noža — mixed inserts on the middle of knife cross-section. 12 Zmesni vključki na rezilu prereza noža -— mixed inserts on the blade of knife cross-section Vključki so po naravi eno in več fazni. Vrsto vključkov pa bo lahko potrdila analiza na elektronskem mikroskopu. Zaradi majhnosti vzorca kemijske analize nismo mogli opraviti, zato je težko govoriti bolj konkretno. Predvidevamo, da so vključki silikatnega (sl. 7, 8) in oksidnega tipa (sl. 9) ter zmesni vključki (sl. 10,11,12). Poleg pravkar navedenega gradiva imamo med najdbami z Ajdne še večje število manjših odlomkov keramike, ki so prav tako značilni za časovno opredelitev najdišča. Vsi keramični kosi, razen primerka pod številko 15 (T. 1: 7), so bili izdelani ali dodelani na lončarskem kolesu. Vseeno pa moramo izdvojiti in omeniti več manjših kosov različnih prostoročno izdelanih posod iz slabo prečiščene, a kompaktno sivo žgane gline s svetlo rjavo zunanjo površino.6 Sicer pa nam keramični inventar nudi značilno podobo kasnoantičnega hišnega oz. naselbinskega posodja za vsakodnevno rabo, ki zadnji čas vedno bolj pridobiva na arheološki pomembnosti,7 ko gre za vrednotenje predvsem naselbinskih objektov in aglomeracij iz tega obdobja (Šmartno pri Cerkljah, Rifnik, Gradec pri Prapretnem, Vranje pri Sevnici, kompleks pri šoli Majde Vrhovnik, itd.). V tipološkem smislu poznamo z Ajdne za sedaj tri tipe posod hišne keramike8: kroglasti lonec z izvihanim ustjem, ravnim dnom in okrasom na ramenu (T. 1: 4; T. 2: 4—6, 8—10), bikonično skledo z rahlo poševno navzven izvihanim ustjem, prstanastim prehodom v ravno dno in okrasom preko celotne zunanje površine (T. 1: 1) in konično skodelico z navpičnim ali nekoliko navznoter uvihanim ustjem, ki je običajno proti notranjosti poševno odrezano (T. 1: 2—3, 5—6, 8; T. 2: 7).9 Med temi tipi posod z Ajdne je za sedaj najpogosteje zastopan kroglasti lonec z izvihanim ustjem in ravnim dnom. V okviru tega tipa pa moramo ločiti dve nadaljnji varianti in to glede na fakturo ter izvedbo ornamenta. Prva, številneje zastopana varianta (T. 1; 4; T. 2: 4, 6, 8, 10), predstavlja lonec iz temno sivo ali sivo rjavo žgane gline, ki ima primešane drobce kvarcita ali drobnega peska. Okras je na ramenu lonca in ga predstavljata dve vodoravno potekajoči, žlebljeni, običajno nepravilno poševno izvedeni valovnici. Ti dve valovnici sta med seboj ločeni in omejeni s po dvema ali tremi vzporednimi žlebljenimi linijami, kar ustvarja trakast motiv. V okvir druge variante (T. 1: 1, 5, 9) pa spadajo lonci iz sivo žgane gline s premazom, ki je rumeno žgan. Tudi v tem primeru je glini primešan droben pesek. Pri tej varianti je okras manj enoten in predstavlja razne kombinacije valovnice (tudi tu je lahko nepravilno izvedena) in metličastega oz. glavničastega ter mrežastega motiva (T. 2: 1, 5. 9), ki pa je izveden z ozkim in plitvim žlebljenjem oz. vrezom (T. 2: 9). Pri tej varianti loncev (T. 2: 5) imamo vodoraven metličast ornament tudi na notranji površini. Z enim odlomkom (T. 1: 1) je zastopan drugi tip posode z Ajdne. Gre za bikonično skledo s poševno navzven izvihanim ustjem, izdelano na lončarskem kolesu, ki v širšem smislu, po fakturi in obliki, sodi v sklop bikoničnih skled iz obdobja preseljevanja ljudstev. Dandanes so nam znane iz Podmelca v Baški grapi10 in Kranja — Mestna hiša.11 Ta tip sklede sodi v sklop langobardske zapuščine in je po Wernerju12 v Avstriji in na Moravskem datirana v zgodnje obdobje 6. stoletja. Na Ajdni je ta oblika sklede verjetno tuj element, vendar pa je okras na našem primerku popolnoma domač, saj se javlja tudi na drugih dveh tipih: loncih in predvsem koničnih skodelicah (T. 2: 1, 5, 7). Gre namreč za kombinacijo valovnice in vodoravnega metličastega motiva. Na konične skodelice jo navezuje tudi nizka prstanasta noga, oz. prehod v ravno dno. Za sedaj pri tem primerku z Ajdne, glede na navedeno in splošno znane razmere v času obdobja kasne antike in preseljevanja ljudstev na Gorenjskem (Bled I, Smokuč,13 Žirovnica132), lahko govorimo le o zunanjih vplivih. Zadnji in po številu primerkov na drugem mestu zastopani tip hišne keramike z Ajdne je konična skodelica z vertikalnim oz. nekoliko navznoter uvihanim in poševno odrezanim ustjem (T. 1: 2—3, 5—6, 8; T. 2: 7). Po fakturi so te skodelice porozne in temno sivo do črno žgane. Okras je različen, vendar združuje elemente predhodnih dveh tipov. Na vseh primerkih je zastopana valovnica, vendar v različnih povezavah: metli-časti motiv na trupu in valovnica pod ustjem (T. 2: 7); valovnica pod ustjem, ki je okrašeno z nizom poševnih vrezov oz. odtisov (T. 1: 6); dva vzporedna niza valovnice, od katerih je zgornji pod ustjem, spodnji, ki je omejen zgoraj in spodaj z žlebljenimi linijami (trakast motiv) pa sredi oz. na začetku gornje polovice trupa skodelice (T. 1: 2, 5). Ta zadnja kompozicija ornamenta ima namesto valovnice pod ustjem, lahko na največji periferiji vrezan motiv jelove vejice oz. ribje kosti (T. 1: 3, 8). Vsi ti motivi so po B. Vikič-Belančič prazgodovinskega, ilirsko-keltskega izvora11. Tako naj bi bili metličasti motiv, motiv valovnice, žigosanih četverokotnikov,15 mrežice, direktna dediščina latenske keramike; motiv jelove vejice in viseči trikotniki pa dediščina halštatske keramike. Tudi oblikovno moramo v prazgodovinskem okolju iskati izvor posameznih tipov posod, predvsem loncev in skodelic. Vsekakor moramo to zvrst keramike imeti za proizvodnjo staroselcev, ki ima svoj izvor v času pred rimsko okupacijo in je kasneje sporadično živela ob cvetoči rimski cesarskodobni keramični manufakturi dalje in po propadu le -— te zaradi potreb ponovno doživela razcvet. Zatorej jo ponekod v poznoantičnem obdobju zasledimo tudi v grobovih staroselcev (npr. Brezje nad Zrečami,16 Zgornji Breg v Ptuju,17 Rifnik,18 Dane pri Starem trgu19 itd.), predvsem pa na refugijih tipa Vranje, med kakršne sodi tudi Ajdna. Paralele pa zasledimo tudi na današnjem Koroškem kot npr. na šenturški gori (Ulrichsberg). Podoben razvoj in ponoven razmah proizvodnje doživi keramika domače hišne izdelave tudi v Istri v času 5. in 6. stoletja.120 Tudi tod (Brioni, Škicini, Vižanel, Ciganska spilja pri Momjanu itd.) sta vodilna tipa lonec z izvihanim ustjem in konična skodelica. Kot okrasni motiv pa živi predvsem valovnica v raznih izvedbah. Med ostalimi naselbinskimi slučajnimi najdbami z Ajdne imamo tudi štiri fragmentirane železne predmete, ki pa kronološko niso toliko doživeti in jih okvirno brez težav datiramo v obdobje kasne antike oz. preseljevanja ljudstev: okrnjen klin (T. 3: 9), tečaj skrinje (T. 3: 11), fragmentirana konica noža21 (T. 3: 10) in zviti okov iz trakaste pločevine22 (T. 3: 12). Prav tako so kasnoantičnega porekla tudi delci steklenega inventarja: del ustja zeleno rumenega kozarca (T. 3: 3), dno rumenozelene kroglaste steklenice (T. 3: 6) in zgornji del rumenkaste kupe ali skodelice s plavutastim rebrom (T. 3: 2). Paralele za kozarec zasledimo v Ravnem Brdu med Grosupljem in Litijo,23 Zgornjem Bregu pri Ptuju,24 Slovenski Bistrici24a, Gradcu pri Prapretnem25 in drugod. Vsi ti primerki so datirani v 4. stoletje. Redkejši je primerek s plavutastim rebrom, ki nam je znan iz Emone in Brigetia,26 medtem ko imamo za kroglasto steklenico zopet dokaj primerjav na slovenskih tleh (Brezje nad Zrečami27, Zgornji Breg pri Ptuju28 itd.). Oba naša primerka sodita najmanj v 4. stoletje; v našem okolju pa ju moramo verjetno postaviti v nekoliko mlajši čas. Na koncu moramo omeniti se preluknjano koščeno cevko osmerokotnega zunanjega oboda (T. 3: 8), ki je sorodna oni iz Brezij nad Zrečami29 in katere funkcija in namen sta nam nejasna (obesek, držaj?). Tudi drugi tukaj predstavljeni predmeti z Ajdne — kosi strešne opeke (T, 2: 11; T. 3: 1, 5) in spodnji del kamnitega ročnega mlina (T. 3: 7) — so kronološko neobčutljivi, vendar nedvomno dobro potrjujejo naselbinski značaj najdb, ki jih za sedaj moremo opredeliti kot inventar romanizirnega staroselskega prebivalstva 5. in 6. stoletja. Če se še znova povrnemo k problemu keramike z Ajdne, je treba omeniti, da je A. Rjazancev30 oktobra 1959 našel podobne črepinje z valovnico tudi na bližnji utrjeni postojanki Gradišče nad Sotesko.31 Torej lahko med obema utrjenima točkama, ki sta nedaleč vsaksebi na levi obali Save Dolinke pred vhodom v gornjesavsko dolino (Dolino), pričakujemo kulturno in časovno povezavo. Pričujoči zapis naj velja kot dopolnilo tekočim sistematičnim raziskavam na Ajdni in kot prispevek k njeni čim popolnejši dokumentaciji ter interpretaciji, dasiravno obravnava slučajne, nestrokovno pridobljene najdbe, ki so v privatni lasti. 1 A. Valič, Varstvo spomenikov 21 (1977) 195 ss.; F, Leben, A. Valič, Arheološki vestnik 29 (1978) 532 ss. in tu navedena literatura. 2 Lastnik slučajnih najdb z Ajdne je ing. Prešeren Dušan z Jesenic, Titova 3 a. V njegovo zbirko sodijo tudi nekatere že objavljene najdbe (F. Leben, A. Valič, o. c., 450, sl. 7; tab. 2: 1, 5—10, 12—17). Ing. Prešernu se na tem mestu najlepše zahvaljujem, ker mi je dovolil dokumentirati te najdbe in mi posredoval topografske podatke. 3 F. Leben, A. Valič, o. c., sl. 3, 6. 4 Razen posebej omenjenih primerkov, so bili vsi ostali narejeni v celoti ali deloma na lončarskem kolesu oz. vretenu. 5 Konica je bila preparirana in delno me-talografsko analizirana v laboratoriju Železarne Jesenice. Analizo je opravil ing. A. La-goja s sodelavci, ki se jim na tem mestu za delo zahvaljujem. 6 Ti primerki keramike po svojih značilnostih (prostoročni izdelavi, debelini in načinu pečenja) spominjajo na prazgodovinsko naselbinsko keramiko, kakršno poznamo z gradišča Njivice pri Begunjah na Gorenjskem, Selc in Sv. Lovrenca nad Zabreznico pri Ž -rovnici in drugod. Vendar zaradi načina pridobitve teh keramičnih kosov ni jasen njihov stratigrafski odnos do ostalega, kulturno in tipološko enotnega inventarja. 7 I. M kl-Curk, Arheološki vestnik 24 (1973), 1975, 883 ss.; I. Sivec-Rajterič, Arheološki vestnik 26 (1975) 19 ss.; B. Vikič-Belančič, Arheološki vestnik 26 (1975) 25 ss. 8 Pri tem ni upoštevan spodnji del lončka: F. Leben, A. Valič, o. c., 540, tab. 2: 4. 9 Primerjaj tudi: o. c., 539, tab. 2: 1. 10 V. Šribar, Arheološki vestnik 18 (1967) 383, 385. 11 A. Valič, Arheološki vestnik 21—22 (1970—71) 288 ss., sl. 2—3. 12 J. Werner, Die Langobarden in Pannonien (1962) 58 ss., T. 20: 3; 22: 1; 52: 3; 53: 3. 13 A. Valič, Varstvo spomenikov 8 (1960— 61) 257, Tab. 11: 1—7. i3a p. Petru, Varstvo spomenikov 1 (1958 —59) 309, Tab. 4: 3—7; A. Valič, Varstvo spomenikov 13—14 (1968—69) 189 ss. 14 B. Vikić-Belančić, o. c., 31 ss. 15 Primerjaj: F. Leben, A. Valič, o. c., tab. 2: 15. 16 S. Pahič, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 260, T. 10: 6. 17 I. Mikl-Curk, Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 2 (1966) 56, T. 2: 11; 3: 3. 18 L. Bolta, Arheološki vestnik 21—22 (1970—71) 128, 130 (z literaturo); isti, Inv. Arch. (Y 109—118) 1972. 19 M. Slabe, Arheološki vestnik 25 (1974) 417, 421, Tab. 1: 8. Glej in primerjaj tudi op. 13 in 13a (Smokuč, Žirovnica oz. Moste). 20 B . Marušič, Historia archaeologica 4/1 (1973) 71, sl. 4, tab. 2: 1, 3; 3: 1; 4: 1—2. 21 M. Slabe. o. c., 417, 420; T. 1: 6; P. Korošec, Arheološki vestnik 25 (1974) 488 ss., tab. 2: 7; 13: 1; S. Pahič, o. c., 283 ss., op. 84. 22 Podoben okov večjih dimenzij in kos železne pločevine nepravilne oblike je 1.1960 našel A. Rjazancev z Jesenic pri »sondiranju« objekta XIII: A. Rjazancev, Iz naše preteklosti, Železar 10 (1961) 119, s sliko obeh predmetov na str. 118. 23 S. Petru, Arheološki vestnik 25 (1974) 17. T. 8: 6—7. 24 O. c., T. 9: 1, 5. 24a S. Pahič, Arheološki vestnik 29 (1978) 145, 205, T. 15: 1. 25 S. Ciglenečki, Arheološki vestnik 26 (1975) 263, T. 1: 13. 26 S. Petru, o. c., 17. 27 S. Pertu, o. c., T. 3: 4. 28 S. Petru, o. c., T. 9: 2. 29 S. Pahič, Arheološki vestnik 18 (1967) 360, T. 1, grob 38. 30 A. Rjazancev, Ogledalo naše preteklosti, Železar 9 (1960) 124. 31 F. Leben, A. Valič, o. c., 533, sl. 1; A. Valič, Varstvo spomenikov 21 (1977) 335. CHANCE FINDS FROM AJDNA Summary Since 1976 systematic archaeological excavations have been carried out on the late classical refuge of Ajdna above Potoki near Žirovnica. The excavations are conducted by the Gorenjski museum of Kranj and the Institute of Archaeology of the Slovene Academy of Arts and Sciences (SAZU). Because of its dominant position and the many popular stories surrounding it, Ajdna awoke the interest of experts, amateurs and treasure seekers even as early as Valvasor’s time (17th century). The present paper deals with a group of chance finds, unsystematically obtained, which were found in dwelling no. XIV and which are now in the private possession of the finder. This is a group of 31 objects, characteristic of the village culture of Romanised inhabitants of the 5th and 6th centuries. The most important pieces among this material are the locally produced domestic cooking ware; pots with everted lip and flat base (T. 2: 4—6, 8) and conical cups (T. 1: 2—3). Further, there are the fragments of a biconical bowl of Langobardic origin (T. 1: 1). The decoration on these pottery pieces is a combination of motifs of incised, inaccurately executed waves in conjunction with horizontal lines (ribbon ornamentation), a brushed network motif and a fishbone motif. Among other pottery material, pieces of roof tiles are also worth mentioning (T. 2: 11; T. 3: 1, 5). Glassware is represented by fragments of a pale yellow cup with a fin rib (T. 3: 2), a green-yellow glass with thickened rim (T. 3: 3) and part of the base of a round bottle (T. 3: 6) made of green-yellow glass. Other domestic finds include objects made of iron, a stiletto (T. 3: 10; Fig. 1), the hinge of a chest, a ribbon clasp; of bone (a pipe, pierced at one end, with an octagonal external profile) and the lower part of a hand mill. T. 1 Ajdna: slučajne najdbe iz objekta XIV — chance finds from building XIV (1—8 = 1:2) REZULTATI PRVIH RAZISKOVANJ NA GRADCU PRI PRAPRETNEM SLAVKO CIGLENECKI Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana Poznoantična utrjena naselbina Gradec pri Prapretnem na Kozjanskem je bila do sedaj znana le iz nekaj krajših notic in sumarnega opisa s prvo skico terena in ruševin.1 Da bi dobili popolnejšo podobo tega izredno bogatega in odlično ohranjenega najdišča, smo se odločili, da ga temeljito očistimo, naredimo geodetski posnetek v katerega bi lahko natančneje zarisali ruševine stavb in da ugotovimo tudi nekoliko podrobnejšo kronološko podobo tega najdišča.2 Akcija je v celoti uspela, popolna neznanka ostaja le še lega grobišča. Ker smo teren na parcelah 867/2 in 865/5 k. o. Marijina vas temeljito očistili in obsekali številno grmičevje in drevesa smo dobili delno spremenjen načrt posameznih ruševin (glej geodetski posnetek terena z vrisanimi ruševinskimi sklopi).3 Od domačinov smo izvedeli še nekaj podatkov, ki kažejo, da je zapuščena naselbina v izročilu živela dalje. Na severni strani Gradca poznajo pripovedko, po kateri naj bi bila na hribu zakopana »zlata baba«, »zlato tele« pa na sedlu med Gradcem in Rudeni-kom. Na tem mestu baje tudi večkrat straši.4 Posebno zanimiva je pripoved, ki je omenjena v literaturi in po kateri naj bi bil »v Prapretnem, v okolici Dobja« zakopan »zlati vozek«.5 Isto poročilo navaja, da je bil na Vranju zakopan »zlati konj«.6 S sosednjim poznoantičnim najdiščem Vranje povezuje Gradec tudi pripovedka o dveh Ajdih, ki sta pri gradnji uporabljala eno kladivo. Eden naj bi se nahajal na Travniku (hrib nad Vranjem), drugi na Rudniku (Rudenik, hrib nad Gradcem).7 Alojz Pavlič, nekdanji župnik v Jurkloštru je pravil, da je na Gradcu kopala grobove tudi vojvodinja Meklenburška.8 V starejši literaturi smo zasledili najdišče »Gradec na Štajerskem«, ki ga omenja Pečnik, ko z njim primerja nekatera poznoantična najdišča na Kranjskem.6 Domneva, da gre pri tem za Gradec pri Prapretnem, seveda ni povsem sigurna, zdi pa se verjetna, saj se je Pečnik pri svojem delovanju večkrat približal tudi temu prostoru (tako je npr. izkopaval pri Rudi nad bližnjim Razborjem).10 Opis sond Sonda 1 ArheoloSki vestnik 32 (1981) 417 120 cm. Že v humusu (gl. 10 cm) so se začele pojavljati prve črepinje. Približno do globine 40 cm je bila temno rjava ilovica, ki je bila v spodnjem delu mešana z večjimi lomljenci. Od tu do globine 120 cm, kjer smo zadeli na sterilno zemljo, je bila rjava ilovica močneje pomešana z večjimi lomljenci. Dejstvo je, da gre za povsem pomešano plast, saj smo našli fragmente antične keramike po vsej globini, vmes pa tudi redkejše kose prazgodovinske keramike. Takšna stratigrafija je tudi razumljiva, saj je bila v neposredni bližini intenzivna gradnja, tako da tu kljub globini ni mogoče pričakovati stratigrafsko zanimive rezultate. Sonda 2 To sondo smo zastavili na manjšem, relativno slabo zaraščenem platoju, le nekaj metrov proč od severozahodnega vogala naselbine. Velikost sonde 8 X 2 m. Tudi tu gre za močno pomešano plast v kateri smo našli skupaj poznoantične in prazgodovinske črepinje, mnogo kosti, nekaj železnih in bronastih predmetov, ter fragmente stekla. Kulturna plast je segala v globino 100 cm. Takoj pod humusom je bila do sterilne zemlje in skale plast temno rjave ilovice v kateri je bilo veliko apnenčastih lomljencev. Sonda 3 Manjšo sondo smo naredili na objektu označenem s št. 4, da bi ugotovili globino ruševine. Sonda je bila narejena v obliki črke L, tako da smo uspeli ugotoviti tudi SV vogal stavbe. Ruševinska plast je bila debela '70 cm, iz velikih lomljencev od katerih so nekateri dosegli tudi do 50 cm dolžine in vmes manjše količine temno rjave ilovice. Tlak je, kot je bilo v tej sondi mogoče ugotoviti, iz manjših ploščatih lomljencev in steptane ilovice. Tik nad njim smo dobili nekaj fragmentov črepinj, vretence in drobce stekla. Povsem v kotu smo zadeli na pr. 10 cm visok podij, ki je bil narejen iz manjših kamnov in vezan z ilovico, na njem pa še povsem ohranjene žrmlje (spodnji del). Zgornji del je ležal nekoliko bolj proti južni strani, ob steni. Sl. 1 Žrmlje iz objekta 4 — Handmühle aus Objekt 4. Seznam najdb (T. 1—15) (Večina posod je bila narejena na lončarskem vretenu, razen posod s številkami od 9—34 in 67-—75, ki so izdelane prostoročno.) 1. Del ustja posode iz svetlo rdeče žgane, prečiščene gline. Na notranji strani je viden ostanek rumene glazure. Na zgornjem robu je ornament plastične valovnice. Približno 1 cm pred valovnico sta vidni dve paralelno po obrobju sklede tekoči plitvi kaneluri. 2. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane posode iz prečiščene gline. Na notranji in delno ' tudi na zunanji strani je svetlo zelena glazura. Zunanje strani posode zaradi slabe ohranjenosti ni mogoče povsem sigurno rekonstruirati. 3. Del ustja in ostenja močno porozne posode iz črno žgane, peskane gline. Ustje je trikotno odebeljeno in povsem pravokotno izhivano. Na samem zaključku ustja teče po sredini plitev žleb. 4. Del ustja in ostenja posode iz črno žgane gline s porozno površino. Rob ustja je trikotno odebeljen, na samem zaključku pa je opazen plitev žleb. 5. Del ustja sivo rjavo žgane posode iz peskane gline. Ustje je trikotno odebeljeno. 6. Del ustja in ostenja sivo rdeče žgane posode iz prečiščene gline. Na zunanji strani so vidni ostanki svetlo zelene glazure. Tik pod robom ustja je manjša kanelura pod katero je obod še nekoliko izbočen in šele nato se stena nekoliko stanjša. 7. Del ostenja sivo rjavo žgane posode iz prečiščene gline. Na zunanji strani so na nekaj mestih vidni skromni ostanki premaza oziroma glazure, katere barvo pa ni več mogoče ugotoviti. Tu so tudi ohranjene štiri vrste vbodenega ornamenta v obliki trikotnikov, narejenega s kolesom. Pod spodnjo vrsto je viden še en žleb, ki pa ni posebej ornamentiran. 8. Trije kosi žlahtno patinirane bronaste pločevine. Obliko in funkcijo predmetov, katerih deli so bili, ni več mogoče ugotoviti. 9. Del ustja in ostenja posode iz rjavo žgane gline. 10. Del ustja in ostenja posode iz svetlo sivo žgane gline. 11. Del ustja in ostenja posode iz rjavo rdeče žgane gline. 12. Del ustja in ostenja posode iz sivo rjavo žgane gline. Ustje je 1,5 cm pred robom močno izvihano. 13. Del ustja in ostenja posode iz sivo rjavo žgane gline. 14. Del ustja in ostenja posode iz svetlo rjavo žgane gline. 15. Del dna in ostenja posode iz sivo rjavo žgane gline. 16. Del dna in ostenja posode iz sivo rjavo žgane gline. 17. Del dna in ostenja posode iz svetlo rdeče žgane gline. 18. Del ustja in ostenja posode iz sivo rjavo žgane gline. Na zunanji strani tik pod robom poteka globlja horizontalna kanelura. 19. Del dna in ostenja posode iz svetlo rjavo žgane gline. 20. Del glinastega predmeta z rahlo narebreno, a ravno zgornjo površino iz sivo rjavo žgane gline. Pod zgornjim robom je vidna luknja. 21. Del dna posode iz sivo rjavo žgane gline. Zunanji rob je močno poudarjen. 22. Del ročaja iz rjavo rdeče žgane gline. 23. Del ročaja iz sivo rjavo žgane gline. 24. Ročaj in del ostenja posode iz svetlo rdeče žgane gline. 25. Del ostenja posode iz svetlo rdeče gline. Na zunanji strani je viden okras poševnih paralelnih vrezov v treh ohranjenih vrstah. 26. Del ročaja posode iz sivo rjavo žgane gline. Ob desnem robu so vidni poševni vrezi. 27. Del ostenja posode in nastavka za ročaj iz sivo rjavo žgane gline. 28. Del ostenja posode iz sivo rjavo žgane gline. Deloma je ohranjen tudi ornament v obliki ozkega razčlenjenega rebra. 29. Del ostenja posode iz svetlo rjavo žgane gline je okrašen z razčlenjenim rebrom. 30. Del ostenja posode iz svetlo rdeče gline je okrašen z razčlenjenim rebrom. 31. Del ostenja posode iz svetlo rjavo žgane gline je okrašen z razčlenjenim rebrom. 32. Del ostenja posode iz svetlo rjavo žgane gline je okrašen z razčlenjenim rebrom. 33. Del ostenja posode iz svetlo rjavo žgane gline je okrašen z razčlenjenm rebrom. 34. Del ostenja posode iz svetlo rdeče žgane gline je okrašen z razčlenjenim rebrom. 35. Kremenasto jedro. 36. Odkrušek kremena. 37. Odkrušek kremena. 27’ 419 38. Odkrušek kremena. 39. Kremenasti odbitek. 40. Kremenasti odbitek. 41. Fragment ustja in ostenja posode iz sivo rjavo žgane gline. Na notranji strani so vidne tri vrste plitvih vrezov. 42. Del ustja in ostenja črno žgane posode iz peskane gline. 43. Del ustja in ostenja posode iz črno žgane gline. Primešana so redka zrnca peska. 44. Del ustja posode iz svetlo rdeče prečiščene gline. Na notranji strani je ostanek svetlo zelene glazure. 45. Del ustja in ostenja črno žgane posode iz peskane gline. 46. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane posode iz peskane gline. Na samem robu ustja je plitev žleb. 47. Del ustja in ostenja črno žgane in porozne posode iz peskane gline. 48. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane posode iz peskane gline. Pod ustjem so kot ornament izvedeni plitvi paralelni žlebovi. 49. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane posode iz peskane gline. Na zunanji strani je ornament poševno izvedenih žlebov, na notranji strani pa je pod ustjem nekaj globljih horizontalnih kanelur. 50. Del ustja in ostenja posode iz črno žgane, peskane gline. Na sredini roba ustja je plitev žleb. 51. Del ustja in ostenja svetlo rjavo žgane posode iz peskane gline. 52. Del ustja in ostenja črno žgane, deloma porozne posode iz peskane gline. 53. Del ustja sivo rjavo žgane posode iz peskane gline. 54. Del ustja črno žgane posode iz peskane gline. 55. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane, deloma porozne posode iz peskane gline. 56. Del ustja in ostenja črno žgane posode iz peskane gline. 57. Del dna in ostenja črno žgane porozne posode iz peskane gline. 58. Del dna in ostenja sivo rjavo žgane porozne posode iz peskane gline. 59. Del dna in ostenja sivo rjavo žgane, porozne posode. 60. Trikotno oblikovan del bronaste pločev'ne. 61. Del ostenja in ročaja amfore iz svetlo rdeče prečiščene gline. 62. Del ročaja posode iz prečiščene sive gline z ostanki svetlo zelene glazure na obeh straneh. 63. Drobec ostenja posode iz črno žgane, peskane gline in ornamentom vertikalnih in horizontalnih kanelur. 64. Del ročaja s'vo žgane, porozne posode iz gline. 65. Del ostenja svetlo rdeče žgane posode iz prečiščene gline. Drobec je ornamentiran s tremi globokimi in širokimi horizontalnimi žlebovi. 66. Del sivozelenega brusnega kamna, ki je na obeh širših straneh zglajen. 67. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane posode iz peskane gline. Na notranji strani je površina posode dvakrat močno zalomljena. 68. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane posode. 69. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane posode. 70. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane posode. 71. Del ustja in ostenja svetlo rjavo žgane, porozne posode. 72. Del ustja in ostenja svetlo rdeče žgane posode. 73. Del ostenja svetlo rdeče žgane posode, okrašene z razčlenjenim rebrom. 74. Del ostenja sivo žgane posode, okrašene z razčlenjenim rebrom. 75. Del ostenja s'vo rjavo žgane posode z majhnim ročajem. 76. Del kline iz kremena. 77. Kremenov odbitek. 78. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane posode iz peskane gline. 79. Del ustja in ostenja temno sivo žgane posode iz peskane gline. 80. Del ustja in ostenja temno sivo žgane posode iz prečiščene gline. 81. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane, porozne posode. 82. Del ustja in ostenja črno žgane posode iz peskane gline. 83. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane posode iz peskane gline. 84. Del ustja in ostenja svetlo rjavo žgane porozne posode. 85. Del ustja in ostenja črno žgane porozne posode. 86. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane, porozne posode. 87. Del ustja in ostenja črno žgane posode iz peskane gline. 88. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane posode iz peskane gline. 89. Del ustja in ostenja črno žgane posode iz peskane gline. 90. Del ostenja sivo žgane posode iz prečiščene gline. Viden je ornament dveh vrst paralelnih podolžnih vrezov. 91. Del ustja in ostenja črno žgane posode iz peskane gline. 92. Del ustja sivo rjavo žgane, porozne posode. 93. Del ustja in ostenja črno žgane porozne posode. 94. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane, porozne posode. 95. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane posode iz peskane gline. 96. Del ustja in ostenja temno sivo žgane posode iz peskane gline. 97. Del ustja in ostenja črno žgane posode iz peskane gline. 98. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane, porozne posode. 99. Del ustja in ostenja temno sivo žgane, porozne posode. 100. Del ustja in ostenja črno žgane posode iz peskane gline. 101. Del ustja in ostenja temno sivo žgane, porozne posode. 102. Del ustja in ostenja rjavo žgane, porozne posode. 103. Del ustja in ostenja temno rjavo žgane posode iz peskane gline. 104. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane, porozne posode. 105. Del dna 'n ostenja sivo rjavo žgane, porozne posode. 106. Del dna in ostenja temno sivo žgane posode. V profilu je videti mnogo peska, na zunanji in notranji strani pa je keramika porozna. 107. Del dna in ostenja sivo žgane, porozne posode. 108. Del dna in ostenja temno sivo žgane, porozne posode iz peskane gline. 109. Del vrha ostenja rjavo žganega, poroznega pokrova. 110. Del dna in ostenja rjavo sivo žgane, porozne posode iz peskane gl ne. 111. Del dna in ostenja temno rjavo žgane, porozne posode iz peskane gline. 112. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane posode iz peskane gline. Na notranji in deloma na zunanji strani so vidni močni sledovi vretena. 113. Del dna in ostenja s'vo rjavo žgane, porozne posode iz peskane gline. 114. Del dna in ostenja sivo žgane, porozne posode iz rahlo peskane gline. 115. Del dna in ostenja sivo rjavo žgane posode iz peskane gline. 116. Del dan in ostenja sivo žgane, porozne posode iz rahlo peskane gline. 117. Del dna in ostenja rjavo žgane, porozne posode iz peskane gline. 118. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane, porozne posode iz deloma peskane gl:ne. 119. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane, porozne posode iz peskane gline. Na notranji strani, tik pod robom je ornament petih vzporednih črt. 120. Del ustja in ostenja sivo žgane posode iz prečiščene gline. Ustje je trikotno odebeljeno, na zunanji strani pa je pod njim ornament globokih horizontalnih brazd. 121. Del ustja rjavo žgane, porozne posode. 122. Del ustja in ostenja črno žgane posode iz peskane gline. 123. Del ustja in ostenja sivo žgane, porozne posode. 124. Del ustja in ostenja temno sivo žgane, porozne posode. 125. Del ustja in ostenja rjavo žgane, porozne posode. Oblika ustja ni povsem jasna, saj je na zunanji strani spodnji del roba odlomljen. 126. Del ustja in ostenja svetlo rdeče žgane posode iz prečiščene gline. Na zunanji in notranji strani so vidni sledovi glazure, katere barve danes ni mogoče ugotoviti. 127. Del ustja in ostenja črno žgane, porozne posode. 128. Del ostenja in ročaja sivo žgane posode iz deloma peskane gline. 129. Del ostenja sivo rjavo žgane, porozne posode. 130. Del ostenja sivo rjavo žgane, porozne posode iz deloma peskane gline. Na zunanji strani je plitvo plastično horizontalno rebro. 131. Del ostenja temno sivo žgane, porozne posode iz deloma peskane gline. Viden je ornament dveh globokih horizontalnih brazd. 132. Del ostenja sivo rjavo žgane, porozne posode. Ornament treh globokih horizontalnih brazd loči motiv valovnice. 133. Del ostenja sivo rjavo žgane posode iz deloma peskane gline. Viden je ornament širših horizontaln h brazd in motiv valovnice. 134. Del ostenja svetlo rdeče žgane posode iz prečiščene gline. Na obeh straneh so vidna manj izrazita rebra in elipsoidno odebeljenje. 135. Del ostenja svetlo rdeče žgane posode iz prečiščene gline. Na sredini fragmenta je vidno močno reliefno obl kovano rebro. 136. Del ostenja temno sivo žgane, porozne posode iz deloma peskane gline. Na zunanji strani je ornament krajših vertikalnih vrezov. 137. Polovica rjavo žganega vretenca iz deloma peskane gline. Na zgornji strani sta dve globoki, koncentrični brazdi. 138. Žlahtno patiniran bronast obesek ali našitek. 139. Del nedoločljivega bronastega predmeta. 140. Bronast gumb. 141. Del močno oksidiranega železnega krampa. 142. Zgornji del železnega noža. 143. Del nedoločljivega železnega predmeta. 144. Del železnega predmeta, najverjetneje svedra. 145. Del železne igle s še vidno spodnjo stranjo luknje za vdevanje. 146. Drobec stekla. 147. Drobec stekla. 148. Gumb iz modrega stekla, zapolnjen z rumeno maso. 149. Del gladko obdelanega sivo rjavega brusnega kamna. 150. Skrivenčen svetlo žgan ročaj iz peskane gline. Na hrbtu je izoblikovan širši vertikalni kanal. 151. Manjši ročaj posode iz sivo žgane, prečiščene gline. 152. Del ostenja sivo rjavo žgane posode iz peskane gline. Na površini sta vidni dve večji vboklini. 153. Del ustja in ostenja temno sivo žgane posode iz peskane gline. 154. Vrhnji del pokrova iz črno žgane, peskane gline. Na vrhu pokrova so vidne ne povsem koncentrične brazde. 155. Del ustja in ostenja svetlo rdeče žgane posode iz peskane gline. 156. Deloma poškodovano vretence iz črno žgane, prečiščene gline. Na obeh straneh so vidni sledovi, ki jih je napravila vrvica. 157. Del dna svetlo zelene steklene posode. 158. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane, porozne posode. 159. Del ustja in ostenja temno sivo žgane posode iz peskane gline. 160. Del ustja in ostenja temno sivo žgane, porozne posode iz peskane gline. 161. Del ustja in ostenja sivo rjavo žgane posode iz peskane gline. 161. Del ustja in ostenja s'vo rjavo žgane posode iz peskane gline. Pod ustjem je deloma vidna vrsta navpičnih kanelur. 162. Del ustja in ostenja rjavo žgane posode iz peskane gline. 163. Bronast folis Konstantina, kovan med leti 318—320. Novec je močno zlizan. 164. Zgornji in spodnji del žrmelj iz grobozrnatega peščenjaka. Interpretacija najdb Prazgodovinsko obdobje Tu zastopano prazgodovinsko gradivo je razmeroma skromno. Poleg keramičnih fragmentov imamo le še kremenove odbitke, odkruške ter del kline. Bronastih ali železnih predmetov, ki bi jih z gotovostjo lahko pripisali temu obdobju ni. Z ozirom na dejstvo, da je kremenov material povsem neizrazit in časovno nedoločljiv, pride v poštev pri analizi gradiva le keramični inventar. Po ohranjenih oblikah in velikosti ustij vidimo, da sta med keramiko močneje zastopani le dve temeljni obliki posod: lonci (5 primerkov) in sklede (5 primerkov). Poleg teh dveh se z enim primerkom pojavlja še latvica in lončen kozarec. Vsekakor je razpoložljivega gradiva sedaj premalo, da bi iz njega dobili podobo prazgodovinske lončenine na Gradcu. Gradišče je bilo namreč v poznoantičnem obdobju tako gosto naseljeno, da je verjetno skoraj v celoti uničilo prazgodovinsko plast in bodo morda le obsežnejša izkopavanja odkrila na njem še kakšen prostor, kjer bo mogoče temeljiteje raziskati tudi prazgodovinske ostaline. Okras na prazgodovinskih posodah je povsem običajen in je v glavnem zastopan z več izvedbami razčlenjenega rebra in različnimi vrezi. Kronoloških opor je malo, a vendarle toliko, da omogočajo okvirno datacijo v obdobje kulture žarnih grobišč in v halštatsko obdobje.11 Na ta čas kažeta predvsem faktura in okras, nekaj značilnejših ustij pa dovoljuje začasno postavitev predvsem v pozno fazo kulture žarnih grobišč in v začetni del halštatskega obdobja (9.—7. stol. pr. n. š.). Tej dataciji v prid govorijo predvsem znotraj fasetirana ustja loncev (12, 13, 67), sklede (9, 18) in ročaj posode (24).12 Izkopano prazgodovinsko gradivo je pomembno predvsem zaradi tega, ker izpričuje naselbino na prostoru, ki je bil do nedavnega na karti prazgodovinskih najdišč povsem prazen. Skupaj s prazgodovinskim gradiščem Marelica nad Planino pri Sevnici (ki je oddaljen od Gradca pr. 2 km) pa kaže na neko močnejšo poselitev razvodja med dolino Save na južni in dolino Voglajne na severni strani.13 Gradišču pripadajočo nekropolo danes ne poznamo, čeprav se zde z njo v zvezi trem gomilam podobne tvorbe, ki so vidne na sedlu med Gradcem in Rudenikom, na pare. št. 846/1 k. o. Marijina vas. Vse tri so približno enakih dimenzij (pr. 12 m, viš. 1,5 m), vendar niso enako dobro ohranjene. Naj izrazitejša je severna, manj srednja in že skoraj povsem nespoznavna tretja, ki se na zahodni strani staplja s pobočjem Rudenika; njen obris lahko samo slutimo. Brez predhodnih izkopavanj gomil ni mogoče zanesljivo reči ali so umetna tvorba, a še manj, če predstavljajo obliko nekdanje grobne arhitekture. Morda gre le za kupe kamenja, ki so ga nekdanji lastniki odstranili s sicer travnate površine. Poznoantično obdobje Material iz te dobe je na Gradcu kljub zelo majhni raziskani površini številen. Poleg običajno prevladujočega keramičnega gradiva smo našli tudi fragmente steklenega posodja in dele železnih ter bronastih predmetov. Ob vsej množici gradiva pa je najdb, ki bi nudile zanesljivo časovno oporo malo. Mednje lahko štejemo v prvi vrsti Konstantinov folis, kovan med leti 318—320, ki morda izpričuje poselitev že v začetku 4. st., glede na močno obrabo pa verjetno tudi še mnogo kasneje.14 Ostale kovinske najdbe k dataciji ne prispevajo mnogo, saj so bile v rabi dalj časa in ne nosijo nekih določenih časovnih obeležij. Tako preostane še keramika, ki ponuja razmeroma pester izbor grobega kuhinjskega in v manjši meri boljšega posodja. Fragmente te lončenine je mogoče primerjati s keramiko z ostalih najdišč in tako dobiti vendarle neko časovno oporo za nastanek in trajanje utrjene naselbine. Vse karakteristične elemente keramike (ustja, okras, dna, ročaji) smo zbrali in tako z rekonstrukcijo dobili 115 oblik, pri katerih lahko z dokajšnjo verjetnostjo ugotovimo tipe posod. Ker večina gradiva pripada grobi kuhinjski lončenini smo le-tega temeljiteje analizirali, ostanke boljšega — najverjetneje uvoženega posodja — obravnavamo kasneje.15 Analogije za posamezne tipe grobe kuhinjske posode smo poiskali izključno na najbližjih poznoantičnih najdiščih, saj ima ta keramika izrazito lokalen značaj in zato primerjava z gradivom z oddaljenih najdišč nima smisla. Tovrstne analogije bi bile možne le pri boljšem posodju, ki se je prožneje obračalo za oblikovnimi tendencami v večjih izdelovalnih središčih. lonci sklede krožniki vrči čaše pokrovi amfore meine trinožne vaze sklede posode Sl. 2 Količinska razmerja raznih tipov posod na Gradcu pri Prapretnem. —- Quantitätsverhältnisse der verschiedenen Gefässtypen auf Gradec bei Prapretno. Pri grobi kuhinjski lončenini imamo naslednje tipe posod: lonce, sklede, vrče, čaše, trinožnike in krožnike (upoštevamo tudi gradivo, ki je bilo najdeno že pred leti pri površinskem ogledu). Najštevilneje zastopana skupina v keramičnem inventarju so lonci. Da bi dobili pregled njihovih profilov, smo naredili preglednico, v kateri smo razdelili razpoložljivo gradivo na več tipov. Tip 1 Trebušast lonec z nizkim vratom, ki se večkrat pojavlja v poznoantičnih plasteh Slovenije (Drnovo,16 Hrušica,17, Brinjeva gora18). V Emoni je datiran v 4. stol.19 Na ostalih najdiščih še niso znani podatki, ki bi omogočali njegovo časovno opredelitev. V večji množini se pojavlja ta tip šele v obdobju pozne antike in predstavlja takrat verjetno eno izmed najbolj razširjenih oblik kuhinjskega lonca. Na Gradcu imamo dve varianti (a, b), od katerih so pri prvi zastopani večji lonci z enostavnejšim profilom, pri drugi pa nekoliko manjši primerki z mnogo ostreje izvihanim ustjem in podaljšanim vratom. Pri bližnjih najdiščih zasledimo podobnost z loncem z Vranja.20 Tip 2 Naslednja oblika lonca, zastopana na tem najdišču, je posoda s cilindričnim vratom in močno, največkrat celo pravokotno izvihanim ustjem. Znotraj tega tipa nastopajo v dosedaj najdenem gradivu tri variante, ki se med seboj razlikujejo le po oblikovanju roba ustja, vsem pa je skupen daljši cilindričen vrat in skoraj pravokotno izvihano ustje. 1 a ) 46,49 b > 47, 48,100 2 a 50,52,87,89,91,96,99(1975,4,6,7) b ■) 4,45,53,97 98,101,123,124 c 1 54,102,122,(1975,3,5,8) 3 X \ 5 4 \ (1975, 10) 5 S i 125 Sl. 3 Preglednica različnih tipov ustij loncev. — Übersichtstabelle der verschiedenen Typen der Topfränder. Ta tip zaenkrat nima ožjih paralel na dosedaj raziskanih poznoantičnih naselbinah na področju jugovzhodnih Alp. Med gradivom že znanih naselbin je mogoče dobiti nekoliko ustij, ki kažejo sorodne značilnosti, čeprav domala enakega primerka ni bilo mogoče zaslediti. Na tip 2a spominjata nekoliko dva kosa z Ajdne;21 določeno podobnost pa zasledimo tudi pri nekaterih loncih na Vranju,22 le da pri njih vrat ni tako strogo cilindričen. Podobno profilacijo kot jo kaže naš tip 2b daleč okoli ne poznamo, soroden se zdi le en poznoantični kos iz Ajdovščine, vendar vrat ponovno ni tako strogo cilindričen.23 Tudi za varianto 2c nimamo dobrih analogij. Še najbolj so podobni nekateri profili ustij z Vranja.'24 Po obilici tega tipa loncev z Gradca in pomanjkanju analogij od drugod sodimo, da gre za izdelke delavnice, ki je morala biti v sami naselbini oziroma v njeni neposredni okolici. Po današnjem stanju raziskav sodeč se zdi, da se je ta oblika razvila iz lonca tipa 1. K tej domnevi nas vodi predvsem ustje lonca št. 100, ki predstavlja nekak prehod od tipa 1 k tipu 2. Vrat je oblikovno namreč že nekoliko daljši, tudi bolj cilindričen, sicer pa kaže ustje predvsem obliko prvega tipa. Tudi pri tej prehodni formi imamo nekaj sorodnih elementov na bližnjem Vranju.’25 Domnevamo lahko, da se je ta razvoj izvršil na Gradcu, kajti ob izoliranosti postojanke od drugih važnejših izdelovalnih centrov (v kolikor so ti še obstajali) je to povsem mogoče, predlog od zunaj pa je z ozirom na močno opešano trgovino v 5. in 6. stol. bilo vse manj. Ker našo predpostavko deloma potrjuje tudi dejstvo, da na Brinjevi gori, ki sicer kaže izredno soroden keramični inventar, tega tipa ni opaziti, lahko začasno sklepamo, da ta tip predstavlja najmlajšo varianto lončevih ustij na Gradcu.20 Tip 3 Ustje je trikotno odebeljeno. To je značilno za kasnejšo srednjeveško keramiko, ko je tudi precej izrazitejše. Kljub slabi ohranjenosti, se nam zdi še najbolj podoben tipu lonca iz Dan pri Ložu, kjer je po spremnem gradivu datiran v drugo polovico 5. stol. oziroma celo v začetek 6. stol.27 Pri našem primerku je ustje še nekoliko izraziteje trikotno modelirano, zato bi tipološko odgovarjalo izdelku 6. stol. Deloma je temu podoben tudi en primerek lonca z Vranja.28 Tip 4 in 5 Zastopana sta le s po enim primerkom. Nekaj analogij za tip 4 imamo med gradivom naselbine v Spodnjem Grušovju29 in Slovenski Bistrici,30 tip 5 pa je premalo značilen, da bi ga lahko vezali na druge že znane primerke. Posebej moramo omeniti del ustja lonca št. 121, ki ga zaradi slabe ohranjenosti težko opredelimo. Še najverjetneje je, da pripada k tako imenovanemu tipu cvetličnega lončka. Najbližjo paralelo zanj bi lahko videli v lončku iz stavbe B v Slovenski Bistrici.31 Drugo, številnejšo in oblikovno precej skromnejšo skupino grobe kuhinjske lončenine predstavljajo sklede. Pod št. 43, 85 in 153 zaznamo tiste, ki so razmeroma pogostne v inventarju rimskodobne tvarne kulture pri nas. Iz poznoantičnega obdobja so lahko tri podobne sklede z Vranja s pripombo, da je zalom pri skledah z Gradca precej ostrejši in da so sklede plitvejše.32 Slične forme zasledimo v Veleniku,33 Spodnjem Grušovju34 in na Svetih gorah.35 Tem skledam zelo podobna je št. 83, ki ima ustrezno paralelo prav tako v Vele-niku.36 Skleda št. 118 ima najboljšo primerjavo na Brinjevi gori,37 podobni pa sta bili najdeni tudi na Vranju38 in na Ajdni.39 Skleda št. 93 je zelo podobna enemu primerku z Vranja;40 tudi št. 119 ima pravtako več očitnih paralel z istega najdišča.41 Tudi sklede št. 42 in 56 so na bližnjih najdiščih zaenkrat brez primerjav, medtem ko skledo št. 78 danes ne moremo zanesljivo v celoti rekonstruirati. Pri krožnikih imamo zastopane tipične oblike, ki jih zasledimo tudi na sosednjih najdiščih. Tako imata krožnika št. 41 in 88 dobre primerjave na Vranju42 in v Spodnjem Grušovju,43 krožnik št. 95 pa na Brinjevi gori.44 Od pokrovov imamo ohranjena le dva čepka. Sta razmeroma nekarakteristična, vendar lahko pri št. 154 navedemo paralelo z Brinjeve gore, kjer so krožni nepravilni metličasti pasovi na dveh dneh podobni tistim na pokrovu z Gradca.45 Boljše posodje je zastopano večinoma le z zelo skromnimi fragmenti. Predvsem gre za drobce posod iz prečiščene, rdeče in sivo žgane gline, v nekaj primerih pa imamo tudi ostanke rumeno zelene in svetlo rjave glazure. Oblike teh posod danes ni mogoče z zanesljivostjo rekonstruirati. Ob tem prikazu keramičnega gradiva moramo ponovno poudariti, da imamo opravka z izredno majhnim odstotkom vsega keramičnega inventarja, zato je ta obravnavani prikaz povsem začasnega značaja. To pokaže že najbolje primerjava med sondama 1 in 2, kjer se pojavljajo že različni tipi posod. Izkopano gradivo smo skušali le nekoliko razvrstiti, da bi dobili vsaj okvirno sliko tukajšnje lončenine, ki bi zaradi pomanjkanja ostalega, časovno izrazitejšega gradiva, v poznoantičnem obdobju lahko dala pač največ rezultatov. Kronološka razdelitev poznoantične (predvsem grobe kuhinjske) keramike danes še manjka in jo bo mogoče dobiti le s sistematičnimi objavami vseh izkopanih najdb in navezovanjem na keramične tipe in druge predmete, ki so časovno dobro opredeljeni. Zanimiva je primerjava obravnavanega gradiva z gradivom najbližjih poznoantičnih postojank Rifnik, Vranje, Tinje in Svete gore. Ob skupnih karakteristikah (nekaj oblik ustij, zrnatost, intenzivnost pečenja, poroznost idr.) imamo precej značilnosti, ki so lastne le posameznim najdiščem. Opazne so oblike posod in tehnike izdelave posodja, ki so jih posamezni lončarji prevzeli iz obdobja 3. in 4. st., torej pred preselitvijo na višinske postojanke. Tu so nato po svojem okusu in znanju keramične izdelke razvijali dalje. Seveda pa nam za sedaj nepoznavanje grobe kuhinjske lončenine v prvih treh stoletjih na našem podeželju in nepoznavanje točnega datuma preselitve prebivalcev ne dopuščata nekih tehtnejših zaključkov o tem, kje in katere oblike ter tehnike so prevzeli in nato izolirano razvijali naprej. V sondi 1 in 2 smo našli tudi nekaj živalskega kostnega gradiva.46 Zastopane so tri vrste: domače govedo (Bos taurus), ovca ali koza (Ovis s. capra) in domača svinja (Sue scrofa domesticus). Najštevilnejše so kosti domače svinje, ki je gotovo zastopana vsaj z dvema osebkoma. Po kosteh sodeč gre za mlade svinje. Kosti goveda kažejo na majhno pasmo ali zelo mlado žival. Arhitektura Ob samem sondiranju vrh Gradca smo uspeli tudi temeljito očistiti ves prostor, pri tem pa smo lahko nekoliko bolje razločili ostanke arhitekture in jih vnesli v geodetski posnetek terena.47 Tako je bilo mogoče na podlagi natančnejše izmere SI. 4 Geodetski posnetek terena z vrisanimi ruševinami. — Geodätische Geländeaufnahme mit eingetragenen Gebäudetrümmern. ugotoviti razporeditev stavb v sklopu naselbine in jim poiskati odgovarjajoče paralele z objekti na že izkopanih poznoantičnih naselbinah v vzhodnoalpskem prostoru (pri tem izpuščamo stavbo št. 11, kjer zaradi lege, orientacije in ohranjenosti ruševin domnevamo zgodnjekrščansko cerkev).48 Najpogosteje je zastopan tip stavbe s povsem preprostim, enoprostorskim tlorisom pravokotne oblike. Sem sodijo stavbe, ki so na geodetskem posnetku označene s številkami 6, 7, 8, 9, 10, 13, 16, 17, 18, 20. Ta tip je tudi sicer najpogosteje zastopan na drugih najdiščih, kot npr. na Rifniku49 (tri stavbe — vključno s stražarnico), Vranju50 (stavba in stolp), Ulrichsbergu51 (pet stavb), Ajdni52 (ena stavba) itd. Opraviti imamo s povsem enostavnimi stanovanjskimi hišami. V slučaju, da te leže na samem robu (zidu) naselbine lahko vidimo v njih prostore, kjer je bila stanovanjska namembnost združena z eventualnimi obrambnimi potrebami. Drugi tip, ki se tu pojavlja, je večja stavba z dvema prostoroma, od katerih je eden dokaj manjši od drugega. Takšne so stavbe št. 1, 2, 4, 5, 15. Podobne zasledimo na Rifniku53 (ena), Ulrichsbergu54 (ena), Duellu55 (ena) idr. Varianto istega tipa naj bi predstavljal tloris stavbe št. 3 na Gradcu s tremi prostori, od katerih je najmanjši prislonjen na podolžno stranico hiše (shramba?). Podoben primer imamo pri stavbi na Rifniku.58 Zanimive tlorise predstavljajo stavbe št. 21 in 12. Na podlagi površinskega ogleda in dokaj slabe ohranjenosti obeh hiš ni mogoče povsem sigurno opredeliti tipa stavb. Zdi se, kot da sestojita iz dveh samostojnih stanovanjskih enot, ki pa sta zaradi pomanjkanja prostora stisnjeni skupaj. Verjetnejša je druga možnost, da gre za funkcionalno drugačen tip stavbe. Podobne tlorise zasledimo predvsem na Ulrichsbergu.57 Preostane nam še zadnji tip stavbe na Gradcu — št. 19. To je dolga zgradba s petimi prostori. Njena namembnost zaenkrat ni povsem jasna, čeprav podobne tlorise lahko zasledimo še na Rifniku58 in Heidenburgu-Göfis.59 Pri obeh omenjenih paralelah je dolžina daljša, zadnji prostor pa nekoliko širši od drugih. Kljub temu dimenzije in razčlemba prostorov kažejo na soroden objekt. Z ozirom na dejstvo, da je stavba v neposredni bližini vhoda pa še blizu severnega roba naselbine, ki je najlažje dostopen, bi smeli v njej videti prostor za manjšo, stalno pripravljeno posadko, ki je lahko v naglici zasedla najkritičnejša mesta v obrambnem sistemu naselbine in po potrebi takoj intervenirala. Na takšno namembnost kažeta tudi prej omenjeni paraleli z Rifnika in Heidenburga-Göfis, kjer imata stavbi podobno lego v bližini vhoda na robu naselbine. V stavbah prvega in drugega tipa bi smeli videti stanovanjske zgradbe naseljencev, pri katerih se še vedno močno odraža socialna diferenciacija, saj velikost in ohranjenost stavb (kot so št. 1 in 3) s pripadajočimi vodnimi zbiralniki kažeta na lastništvo mnogo premožnejših družin. Malo je verjetno, da bi v stavbi z dvema prostoroma hkrati živeli dve družini, saj je drugi prostor običajno precej manjši od prvega in tako izključuje skupno bivanje dveh družin v isti hiši. Pri ogledu načrta naselbine se pokaže, da so stavbe razvrščene v določenem redu po obrobju, kar kaže na neko premišljeno tlorisno zasnovo celotne naselbine. Osrednji del prostora je zazidan — v kolikor je danes brez izkopavanj mogoče reči — s stavbami posebnega pomena. To je najprej št. 11 na nekoliko vzvišenem delu — domnevni sakralni objekt — in na vsaki strani dve večji stavbi, ki sta že z ozirom na povsem drugačna tlorisa služili poleg stanovanjske funkcije tudi nekim drugim namenom. To bi potrjevala tudi prej obravnavana stavba št. 19, ki na najbolj izpostavljeni severni strani čelno zapira ta osrednji kompleks naselbine. Sistematična izkopavanja bodo verjetno ugotovila tod tudi razmerje med povsem zidanimi zgradbami in tistimi, ki so bile grajene kombinirano: temelji zidani, nadgradnja lesena.80 Tako bi mogli — poleg analize drobnega gradiva — tudi na ta način dobiti neke elemente, ki bi pripomogli k podrobnejši razčlenitvi družbene in socialne skupnosti v tovrstnih naselbinah. Za sedaj se zdi, da so bile povsem zidane le zgradbe št. 1, 3, 11 in 19. To pa tudi ponovno potrjuje njihovo pomembnost v okviru celotne naselbine. Zaključek Naša prva sondiranja in meritve na Gradcu pri Prapretnem so potrdile že predhodno izraženo datacijo. Gre za poznoantično utrjeno naselbino, poleg tega pa so raziskovanja odkrila tudi obstoj razmeroma močno poseljenega prazgodovinskega gradišča. O prazgodovinski poselitvi danes ne moremo reči kaj več, razen da najdeno gradivo v grobem datiramo v pozno fazo kulture žarnih grobišč in na začetek halštatskega obdobja. Prazgodovinska plast je zaradi intenzivne kasnejše poselitve močno poškodovana in bodo le nadaljnja izkopavanja odkrila nove rezultate v zvezi s prazgodovinsko poselitvijo. Tudi začetek izgradnje poznoantične naselbine na Gradcu je danes težko določiti. Sicer smemo domnevati, da je kot zasilno pribežališče služila že prej. Novec in nekatere oblike posod stavljajo začetek stalne poselitve nekam v sredino 4. stol. Morda bosta pri nadaljnjih izkopavanjih najdeni material in eventualno odkrita zgodnejša arhitektura ovrgla to domnevo — kot se je zgodilo to na Vranju,61 a pred tem tudi že na Rifniku.62 Ravno tako danes ne moremo z gotovostjo ugotoviti življenjske dobe naselbine. V dveh sondah najdena zajetna kulturna plast s številnimi najdbami pa kaže, da so ljudje na Gradcu prebivali precej časa. Primerjava z novo izmerjenimi tlorisi stavb in njihova razvrstitev kažeta na dobro organizirano pribežniško skupnost v kateri lahko ločimo v socialnem smislu še vedno razslojeno prebivalstvo. Temu v prid priča predvsem velikost nekaterih objektov in njihova notranja razdelitev prostorov. Poseben problem predstavljajo sledovi nekaterih najobsežnejših hiš sredi naselbine, v katerih bi mogli poleg kultnega videti nek drug pomen? Nedvomno imamo opravka pretežno s stanovanjskimi prostori, saj je bila težko dostopna naselbina tako gosto poseljena, da v njej nikakor ne moremo pričakovati hlevov in drugih gospodarskih poslopij. Iskati jih bo treba v neposredni bližini Gradca, pa na robu prostranih polj in travnikov, ki se proti jugu razprostirajo vse od tod do današnjega naselja Prapretno, na sever pa nad Marijino vasjo in Marofom. V najdaljši, večkrat predeljeni hiši, lahko domnevamo stalno pripravljeno, oboroženo posadko za varstvo naselbine. Primerjava različnih tipov stavb na Gradcu s podobnimi objekti na drugih najdiščih jugovzhodnih Alp kaže, da gre za značilne tlorisne elemente poznoantičnega časa. Preseneča le prisotnost več različnih poznanih oblik stanovanjskih stavb, ki so drugod zastopane običajno le z dvema ali tremi tipi. O gradnji hiš ne vemo veliko, vendar lahko na podlagi velikosti ruševin sklepamo, katera od njih je imela leseno nadgradnjo in katera ne. Sodeč po nekaj najdenih fragmentih se zdi, da je imelo nekaj hiš tudi opečnato kritino. Zanimive so povezave do drugih sosednjih istočasnih naselbin. Če upoštevamo do danes znano keramično gradivo vidimo, da ima to mnogo večje podobnosti z gradivom oddaljenejše Brinjeve gore kot z najbližjimi najdišči kot so: Vranje, Rifnik in Tinje nad Loko pri Žusmu. Pri stavbnih tlorisih dobimo največje sorodnosti na Rifniku, kjer se pojavljajo štirje domala enaki tipi zgradb. Precejšnja je razlika med Gradcem in Vranjem. Kljub kratki oddaljenosti (pr. 5 km zračne črte), se zdi, da imamo na Gradcu opravka s povsem drugačnim tipom naselbine. Pretežni del predstavljajo namreč stavbe posvetnega značaja, medtem ko najnovejša izkopavanja na Vranju kažejo podobo cerkvenega centra z močno duhovniško službo.63 Začetna raziskovanja Gradca pri Prapretnem tako že dajejo prvo podobo življenja na njem, odpirajo pa seveda številne nove probleme. Rešiti jih bo mogoče le s sistematičnimi raziskovanji na tej naselbini in na vseh drugih postojankah vzhodnoalpskega prostora, s katerimi je časovno in kulturno močno povezana. 1 S Ciglenečki, Arheološki vestnik (AV) 26 (1975) 259 ss s citirano starejšo literaturo. S. Ciglenečki, Arheološki pregled 20 (1978) 40 ss in T. XVIII. 2 Akcijo smo izvedli v okviru arheološkega srednjeročnega načrta za leta 1975—1980, v sklopu raziskovalne naloge »Slovanska najdišča Slovenije« pri PZE za arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, s fin. sredstvi Razskovalne skupnosti Slovenije. Pri akciji, ki jo je vodil podpisani so sodelovali še geometer Igor Habjan, arheolog Marjan Blažon ter študentje arheologije Polona Bitenc, Ivan Šprajc in Alfred Trene; gradivo je izrisala Dragica Knific-Lunder; fot. C. Narobe. Na tem mestu se jim najlepše zahvaljujem. Za vsestransko pomoč in razumevanje pri delu smo hvaležni tudi dr. Jožetu Šmidu s Planine pri Sevnici, družini Senica s Prapretnega, Gozdnemu gospodarstvu Laško ter vodstvu Krajevne skupnosti Jurklošter. Akcije so trajale v presledkih od 25. 9. do 30. 9. in od 5. 10.—13.10. 1978 ter od 18. 6. do 1. 7. 1979. 3 Pri prvem poročilu (gl. op. 1) je prišlo pri katastrskih številkah do tiskovne napake, kjer je bila številka 8 pri stoticah zamenjana s številko 5, pri drugi številki pa še dodatno zamenjana enica. 4 Pri tem mislimo na pripovedko o »brito-fu« na parcelah št. 864/1, 864/2, 865 in 866 k. o. Marijina vas in o tam zakopanem »zlatem teletu«. Tudi na ledini Pomorovc domnevajo domačini grobišče, saj naj bi ime nastalo zaradi tega, »ker so tam nekoč morii ljudi«. S sondami bo potrebno raziskati to ledino, saj lega poznoantičnega grobišča še ni znana. 5 J. Brinar, I. Knapič, A. Skalovnik, Zbirka zgodovinske in bajeslovne snovi za brežiški, kozjanski in sevniški šolski okraj, Videm 1903, 85 s (v rokop su). 6 O. c. 123 s. 7 O. c., 110 s. 8 Pavlič točne lokacije ni poznal, omenjal je le, da je vojvodinja kopala »na robu goz- da«. V literaturi tega izkopavanja ni bilo mogoče izslediti. 9 J. Pečnik, Dom in svet 5 (1892) 225 s. 10 A. Stegenšek, Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN) 6 (1909) 163 s. 11 Za pomoč pri časovni opredelitvi prazgodovinskih najdb se zahvaljujem S. Pahiču in J. Dularju. 12 Podobne oblike so bile najdene tudi na Vranju: glej M. Župančič, Prazgodovinske najdbe na področju stavb v P. Petru, T. Ulbert, Vranje pri Sevnici, Katalogi in monografije (KiM) 12 (1975) 95 ss. sl. 33 in 34. 13 Gradišče je bilo odkrito pri arheološki topografiji dne 20. 9.1978. 14 Novec je določil P. Kos. 15 Term'n »groba hišna lončenina« povzemamo po S. Pahiču (A V 30, 1979, 389 s), ker se zdi najustreznejši za označevanje obravnavane posode. 16 S. Petru, P. Petru, Neviodunum, KiM 15 (1978) T. XL V, 78 s, sl. 3, 6, 9. 17 Še neobjavljeno gradivo izkopavanj Narodnega muzeja. Zahvaljujem se S. Petru in P. Petru, ki sta omogočila ogled tega materiala. 18 Še neobjavljeno gradivo je pokazal kustos S. Pahx v mariborskem muzeju, za kar se mu na tem mestu zahvaljujem. 19 L. Plesničar-Gec, Keramika emonskih nekropol, Dissertationes et monographiae 20, Ljubljana 1977, 39 s. 29 T. Knific, A V 30 (1979) 745 s (št. 142). 24 F. Leben, A. Valič, AV 29 (1978) 539 in 540 s. 22 T. Knific, o. c., 735 s (št. 51), 737 s (št. 78), 739 s (št. 101). 23 I. Curk, AV 24, 900 s, T. 3, sl. 14. 24 T. Knific, o. c., 735 s (št. 56), 736 s (št. 72). 23 T. Knific, o. c., 736 (št. 71) 737 (št. 83 in 84). 26 Pomanjkanje najmlajših elementov na Brinjevi gori se zdi razumljivo, saj je najdišče izpostavljeno ob važni vpadnici Poetovio—Celeia. 27 M. Slabe, AV 25 (1974) 421 s. 28 T. Knific, o. c., 754 s (št. 188). 29 I. Curk, CZN, NV 12 (1976), 16 ss, T. 3 (št. 4, 16, 17, 18, 22). 30 S. Pahič, AV 29 (1978) 220 s (št. 1, 2, 3). 32 O. c., 213 s (št. 28). 32 T. Knific, o. c., 736 s (št. 65, 66, 67). 33 S. Pahič, o. c., 229 s, T. 13, sl. 13. 34 I. Curk, o. c., 16 ss, T. 3, sl. 9. 33 P. Korošec, AV 25 (1974) 499, T. X, sl. 1. 36 S. Pahič, o. c., 229 s. (št. 10). 37 gl. op. 18. 38 T. Knific, o. c., 744 (št. 133). 39 F. Leben, A. Valič, o. c., 540, T. 2, sl. 1. 40 T. Knific, o. c., 735 s (št. 58). 44 O. c., 735 s. (št. 57), 739 s (št. 99) in 753 s (št. 176). 45 O. c., 745 s (št. 137). 43 I. Curk, o. c., 16 ss., T. 3, št. 11. 44 gl. op. 18. 45 S. Pahič, AV 30 (1979) 396 s, T. 4, sl. 4 in 6. 46 Gradivo je določil I. Turk (Inštitut za arheologijo SAZU). 47 Ker ni bilo mogoče dobiti širine zidov stavb, smo vnesli v načrt najvišje točke na vogalih zidov posameznih stavb. 48 Za sedaj iz neoč:ščenih ruševin ne moremo z gotovostjo sklepati na obliko tlorisa; glej tudi S. Ciglenečki, AV 26 (1975) 262 s. (ruševinski objekt št. 11). 49 L. Bolta, A V 29 (1978) 510 ss, na sliki 1 objekti št. 3, 4 in 8. ERGEBNISSE DER ERSTEN FORSCHUNGEN AUF GRADEC BEI PRAPRETNO Zusammenfassung Mit der Terrainaktion in den lahren 1978 und 1979 wünschten wir das archäologische Bild der bis damals nur an der Oberfläche erforschten spätantiken Siedlung Gradec bei Praprotno abzurunden. Wir reinigten gründlich das Gesamtareal der Siedlung und machten eine geodätische Aufnahme, in die wir die sichtbaren Überreste der Gebäudetrümmer eintrugen. Um die Tiefe der Kulturschicht festzustellen, hoben wir drei kleinere Sonden aus, in denen wir auf zahlreiches Kleinmaterial stiessen. Die Sonde im Gebäude 4 wies eine ungefähr 70 cm tiefe Schuttschicht auf, während in der Ecke des Gebäudes eine Handmühle in situ entdeckt wurde. In den übrigen zwei Sonden trafen wir auf eine stark durcheinander gemischte, ca. 1 m tiefe Kulturschicht, in der wir ausser der spätantiken auch Spuren der vorgeschichtlichen Besiedlung entdeckten. Interpretation der Funde Vorgeschichtlicher Zeitraum 50 P. Petru, Ajdovski gradeč nad Vranjem pri Sevnici, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 52, Ljubljana 1975, na načrtu naselbine (str. 16—17) stavba št. 6 in stolp št. 9. 51 R. Egger, Carinthia I 140 (1949) 3 ss, na načrtu stavbe št. VI, IX, X, XI, XIII. 52 F. Leben, A. Valič, o. c., 536 ss, na načrtu stavba št. XIII. 53 L. Bolta, o. c., 510 ss (na sliki 1 stavba št. 6). 54 R. Egger, Carinthia I 140 (1949) 3 ss (na načrtu stavba št. VII). 55 R. Egger, Jahreshefte des Österr. arch. Institutes 25 (1929), Beiblatt, 191 ss (na načrtu stavba št. III). 58 L. Bolta, o. c., 510 ss (na sliki 1 objekt št. 5). 57 R. Egger, Carinthia I 140 (1949) 3 ss (na načrtu stavba št. Vili in XVI). 58 W. Schmid, Das Joanneum 6 (1943) 275 s. 59 F. lantsch, Mitteilungen d. Anthrop. Gesellsch. 43—47 (1947) 173 s (na načrtu stavba E). 68 To dovoljuje različna višina ruševin pri posameznih stavbah. 81 T. Ulbert, AV 30 (1979) 696 ss. 62 L. Bolta, o. c., 510 s. 63 P. Petru, Topografija in historijat najdišča Vranje v P. Petru, T. Ulbert, Vran:e pri Sevnici, KiM 12 (1975) 17 s; P. Petru, Ajdovski gradeč nad Vranjem pri Sevnici, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 52, 18 ss; M. Slabe, AV 29 (1978) 386 s; T. Ulbert, o. c., 712 s. könnten, kommen nicht vor. Mit Hinsicht auf die Tatsache, dass das Quarzmaterial gänzlich unausgeprägt und zeitlich uncharakteristisch ist, kommt für die Analyse des Fundmater, als nur das Keramikinventar in Betracht. Auf Grund der erhaltenen Formen und Grössen der Mundsäume ist ersichtlich, dass unter der Keramik nur zwei Grundformen von Gefässen stärker vertreten sind: Töpfe (5 Exemplare) und Schüsseln (5 Exemplare). Ausser diesen zwei Gattungen erscheint in je einem Exemplar noch die Form der flachen Milchschüssel und des Tontrinkglases. Jedenfalls verfügen wir jedoch einstweilen über zu wenig Material, dass wir uns daraus ein Bild der vorgeschichtlichen Keramik auf Gradec bilden könnten. Der Ringwall war nämlich in der spätantiken Periode so dicht besiedelt, dass die vorgeschichtliche Schicht vermutlich fast in Gänze vernichtet wurde und vielleicht wird nur durch umfangreichere Ausgrabungen darin noch ein Areal entdeckt werden, wo es möglich sein wird, auch die vorgeschichtlichen Überreste gründlicher zu erforschen. Die Verzierung auf den vorgeschichtlichen Gefässen ist ganz gewöhnlich, hauptsächlich vertreten durch mehrere Beispiele der aufgegliederten Rippe und unterschiedliche Einschnitte. Es gibt wenige chronologische Stützpunkte, dennoch sind deren so viele, dass sie die Rahmendatierung in den Zeitraum der Urnenfelderkultur und der Hallstattzeit ermöglichen.11 Auf diese Zeit weisen vor allem die Faktur und die Verzierung hin, während einige charakteristischere Mundsäume die vorläufige Einordnung namentlich in die Spätphase der Urnenfelderkultur und die Anfangsphase der Hallstattzeit zulassen (9.—7. Jh. vu.Z.). Zugunsten dieser Datierung sprechen vor allem die innen facettierten Mundsäume der Töpfe (12, 13, 67), die Schüsseln (9, 18) und ein Gefässhenkel (24).12 Das ergrabene vorgeschichtliche Material ist bedeutsam namentlich deswegen, weil es den Ringwall in einem Areal bezeugt, das bis vor kurzem auf der Karte der vorgeschichtlichen Fundorte gänzlich leer war. Gemeinsam mit dem vorgeschichtlichen Ringwall Marelica über Planina bei Sevnica (der von Gradec ca. 2 km entfernt ist) weist er auf eine dichtere Besiedlung der Wasserscheide zwischen dem Savatal an der Süd- und dem Voglaj-natal an der Nordseite.13 Die zum Ringwall gehörende Nekropole ist heute nicht bekannt, wenn auch drei an Grabhügel erinnernde Bildungen, die auf dem Sattel zwischen Gradec und dem Rudenik, auf der Parz. Nr. 864/1 Kat. Gern. Marijina vas, sichtbar sind. Alle drei haben ungefähr die gleichen Dimensionen (Durchm. 12 m, H. 1,5 m), doch sind sie nicht gleich gut erhalten. Am ausgeprägtesten ist die nördliche Erhebung, weniger die mittlere und schon fast ganz unerkennbar die an der Westseite m't dem Abhang des Rudenik verschmelzende dritte; ihre Umrisse kann man nur noch erahnen. Ohne vorhergehende Aushebungen dieser Hügel kann man nicht zuverlässig sagen, ob sie künstlich entstanden sind, und noch weniger, ob sie eine Form der ehemaligen Gräberausgestaltung darstellen. Vielleicht handelt es sich nur um Haufen von Steinen, welche die ehemaligen Besitzer von der ansonsten grasbewachsenen Oberfläche beseitigt haben. Spätantike Periode Das Fundmaterial aus dieser Periode ist auf Gradec trotzt des sehr kleinen erforschten Areals recht zahlreich. Ausser dem wie üblich überwiegenden Keramikmaterial wurden auch Fragmente von Glasgefässen und von Bronze- sowie Eisengegenstände gefunden. Bei aller Massenhaftigkeit des Materials gibt es jedoch wenige Funde, die einen zuverlässigen zeitlichen Stützpunkt bieten würden. Dazu kann in erster Linie der zwischen den Jahren 318 und 320 geprägte Konstantin-Follis gezählt werden, der vielleicht die Besiedlung bereits am Beginn des 4. Jh. bezeugt, mit Hinblick auf die starke Abnutzung aber vermutlich auch noch viel später.14 Die übrigen Metallfunde steuern zur Datierung nicht viel bei, waren sie doch längere Zeit im Gebrauch und tragen keinerlei bestimmte zeitliche Kennzeichen. So bleibt noch die Keramik übrig, die eine verhältnismässig mannigfaltige Auswahl an grobem Küchengeschirr und in kleinerem Ausmass an besseren Gefässen bietet. Die Fragmente dieser Keramik lassen sich mit der Keramik aus übrigen Fundorten vergleichen und so wird doch ein gewisser zeitlicher Stützpunkt für die Entstehung und Dauer der befestigten Siedlung gewonnen. Wir haben sämtliche charakteristischen Elemente der Keram'k (Mundsäume, Verzierung, Böden, Henkel) gesammelt und so mittels der zeichnerischen Rekonstruktion 115 Formen erhalten, bei denen sich mit ziemlicher Glaubwürdigkeit der Gefässtyp feststellen lässt. Da der Grossteil des Materials zur groben Küchenkeramik gehört, haben wir diese eingehender analysiert, während wir die Überreste des besseren — höchstwahrscheinlich importierten Geschirrs —- später besprechen.15 Analogien zu den einzelnen Typen groben Küchengeschirrs haben wir ausschliesslich aus den nächstliegenden spätantiken Fundorten hinzugezogen, denn diese Keramik hat einen ausgeprägt lokalen Charakter und so hätte ein Vergleich mit den Fundbeständen aus entfernteren Fundorten keinen Sinn. Derartige Analogien wären nur bei der besseren Töpferware möglich, die sich elastischer nach den Formtendenzen der grösseren Herstellungszentren richtete. Die grobe Küchenkeramik weist folgende Gefässtypen auf: Töpfe, Schüsseln, Krüge, Becher, Dreifüsse und Teller (berücksichtig wird auch das schon vor Jahren bei der Besichtigung der Oberfläche entdeckte Fundgut). Die am zahlreichsten vertretene Gruppe im Keramikinventar sind die Töpfe. Um eine Übersicht ihrer Profile zu erlangen, haben wir eine Übersichtstabelle angefertigt, worin wir das verfügbare Material in mehrere Typen aufgegliedert haben. Typ 1 Bauchiger Topf mit niedrigem Hals, der in den spätantiken Schichten Sloweniens öfters zutage kommt (Drnovo16, Hrušica17, Brinjeva gora18). In Emona wird er ins 4. Jh. datiert19. In den übrigen Fundorten sind Angaben, die seine zeitliche Einordnung ermöglichen würden, noch nicht bekannt. In grösseren Mengen erscheint dieser Topf erst im Laufe der Spätantike und dürfte damals eine der am meisten verbreiteten Formen des Küchentopfes dargestellt haben. Auf Gradec gibt es zwei Varianten (a, b), von denen die erste grössere Töpfe mit einfacherem Profil, die zweite aber etwas kleinere Exemplare mit viel schärfer nach aussen gebogenem Mundsaum und verlängertem Hals vertreten. In den benachbarten Fundorten kann eine Ähnlichkeit mit dem Topf aus Vranje festgestellt werden.20 Typ 2 Die nächste in diesem Fundort vertretene Topfform ist ein Gefäss mit zylindrischem Hals und stark, meistens sogar rechtwinklig hinausgebogenem Mundsaum. Innerhalb dieses Typs erscheinen im bisher geborgenen Material drei Varianten, d e sich voneinander nur durch die Ausgestaltung der Mundsaumrandes unterscheiden; allen ist jedoch ein längerer zylindrischer Hals und ein fast rechtwinklig hinausgebogener Mundsaum gemeinsam. Dieser Typ hat einstweilen keine engeren Parallelen und ist in den bisher erforschten spätantiken Siedlungen in den Südostalpen nicht bekannt. Unter den Fundbeständen aus den bereits ausgehobenen Siedlungen kann man einige Mundsäume mit verwandten Merkmalen finden, wenn auch ein ganz ähnliches Exemplar nicht entdeckt werden konnte. An den Typ 2a erinnern ein wenig zwei Profile aus Ajdna,21 und eine gewisse Ähnlichkeit zeichnet sich auch bei einigen Töpfen auf Vranje ab,22 nur ist ihr Hals nicht so streng zylindrisch. Eine ähnliche Profilierung, wie sie Typ 2b auf Gradec aufweist, ist in der nahen Umgebung nicht bekannt; verwandt scheint ein spätantikes Fragment aus Ajdovščina, nur ist der Hals wieder nicht so streng zylindrisch.23 Auch die Variante 2c hat keine guten Analogien. Am meisten sind ihr noch einige Profile der Mundsäume von Töpfen aus Vranje ähnlich.24 Nach dem massenhaften Auftreten dieses Töpfetyps auf Gradec und dem Fehlen von Analogien anderswo urteilen wir, dass es sich um das Erzeugnis einer Werkstätte handelt, die in der Siedlung selbst, bzw. in ihrer unmittelbaren Umgebung tätig sein musste. Insofern wir aus dem gegenwärtigen Stand der Forschungen schliessen dürfen, scheint sich diese Form aus dem Topf des Typs 1 entwickelt zu haben. Zu dieser Annahme hat uns namentlich die Form des Mundsaumes am Topf Nr. 100 geführt, die einen gewissen Übergang von der Form des Typs 1 zum Typ 2 darstellt. Der Hals ist nämlich schon etwas länger und auch mehr zylindrisch, ansonsten aber zeigt der Mundsaum vor allem die Form des 1. Typs. Auch von dieser Übergangsform gibt es einige verwandte Elemente im nächstliegenden spätantiken Fundort Vranje.25 Es darf angenommen werden, dass sich diese Entwicklung auf Gradec vollzogen hat, ist doch dies angesicht der Isoliertheit des Postens von anderen wichtigeren Herstellungszentren (insofern diese noch bestanden) durchaus möglich, denn an Vorlagen von aussen gab es infolge des stark zurückgegangenen Handels im 5. und 6. Jh. immer weniger. Da unsere Voraussetzung zum Teil durch die Tatsache bestätigt wird, dass im Fundort Brinjeva gora, der im übrigen ausserordentlich verwandtes keramisches Inventar aufweist, dieser Typ nicht wahrzunehmen ist, könnte man vorläufig schliessen, dass er die jüngste Mundsaumvariante der Töpfe auf Gradec vorstellt.28 Typ 3 Der Mundsaum ist dreieckig verdickt, auf die Weise, die für die spätere mittelaterliche Keramik charakteristisch ist, wo dies übrigens auch ziemlich ausgeprägter erscheint. Obwohl schlecht erhalten, scheint er noch am ähnlichsten dem Typ des Topfes aus Dane bei Lož, der auf Grund des Begleitmaterials in die zweite Hälfte des 5., bzw. sogar an den Beginn des 6. Jh. datiert wird.27 Bei unserem Fragment ist der Mundsaum noch etwas ausgeprägter dreieckig modelliert, deshalb dürfte man typologisch auf ein Erzeugnis des 6. Jh. schliessen. Zum Teil ähnelt diesem Fragment auch ein Topf aus Vranje.28 Die Typen 4 und 5 Vertreten sind sie nur durch je ein Exemplar. Einige Analogien zum Typ 4 gibt es unter dem Fundgut der Siedlungen Spodnje Grušovje20 und Slovenska Bistrica,30 wogegen der Typ 5 zu wenig charakteristisch ist, dass er an andere bereits bekannte Exemplare geknüpft werden könnte. Erwähnt muss besonders das Fragment des Mundsaumes von Topf Nr. 121 werden, das wegen seines schlechten Zustandes schwer einzuordnen wäre. Am wahrscheinlichsten scheint es noch zum sog. Typ des Blumentöpfchens zu gehören. Die nächste Parallele dazu könnte man im Töpfchen aus dem Gebäude B in Slovenska Bistrica sehen.31 Die zweite, zahlenmässig ziemlich bescheidenere Gruppe der groben Küchenkeramik stellen die Schüsseln dar. Unter den Nr. 43, 85 und 153 erscheinen Formen, die im Inventar der römerzeitlichen materiellen Kultur bei uns verhältnismässig häufig Vorkommen. Aus der Spätantike können wir drei ähnliche aus Vranje anführen, mit der Anmerkung, dass der Knick bei den Schüsseln aus Gradec beachtlich schärfer ist und dass die Schüsseln flacher sind.32 Ähnliche Formen finden sich in Velenik,33 Spodnje Grušovje34 und auf Svete gore.35 Diesen Schüsseln sehr ähnlich ist die Schüssel Nr. 83, die eine entsprechende Parallele gleichfalls in Velenik hat.36 Die Schüssel Nr. 118 hat die beste Analogie auf Brinjeva gora,37 ähnliche Formen wurden indessen auch auf Vranje38 und auf Ajdna39 gefunden. Die Schüssel Nr. 93 ist sehr ähnlich einem Exemplar aus Vranje,40 Nr. 119 hat aber ebenfalls mehrere gute Parallelen im selben Fundort.41 Auch die Schüsseln Nr. 42 und 56 sind einstweilen in den näher gelegenen Fundorten ohne Analogien, während die Schüssel Nr. 78 gegenwärtig nich zuverlässig in Gänze rekonstruiert werden kann. Von den Tellern sind typische Formen vertreten, die in den benachbarten Fundorten zutage kommen. So haben die Teller Nr. 41 und 88 gute Analogien auf Vranje42 und in Spodnje Grušovje,43 der Teller Nr. 95 aber auf Brinjeva gora.44 Von den Deckeln sind nur zwei Knäufe erhalten geblieben. Beide sind verhältnismässig uncharakteristisch, doch kann bei Nr. 154 eine Parallele von Brinjeva gora angeführt werden, wo die kreisförmigen unregelmässigen Besenstrichbänder auf zwei Bodenflächen jenen vom Deckel aus Gradec ähnlich sind.45 Das bessere Geschirr ist grösstenteils nur durch sehr spärliche Fragmente vertreten. Es handelt sich vor allem um Gefäßscherben aus geschlämmtem, rot und grau gebranntem Ton, in einigen Fällen erscheinen aber auch Überreste von gelb-grüner und hellbrauner Glasur. Die Formen dieser Gefässe lassen sich heute nicht einwandfrei rekonstruieren. Bei dieser Darstellung des Keramikmaterials müssen wir abermals hervorheben, dass wir mit einem ausserordentlich kleinen Prozent des gesamten Keramik'nventars zu tun haben, deswegen ist diese Erörterung von durchaus vorläufigem Charakter. Dies verrät schon am besten der Vergleich zwischen den Sonden 1 und 2, wo bereits unterschiedliche Gefässtypen erscheinen. Das ausgegrabene Material versuchten wir nur ein wenig einzureihen, um wenigstens ein Rahmenbild der hiesigen Keramik zu gewinnen, das angesichts des Fehlens des übrigen, zeitlich ausgeprägteren Materials in der spätantiken Periode nun einmal die meisten Resultate geben könnte. Die chronologische Aufteilung der spätantiken Keramik (vornehmlich der groben Küchenkeramik) steht gegenwärtig noch aus und wird nur durch systematische Veröffentlichungen aller ausgegrabenen Funde und ihre Anknüpfung an die Keramiktypen und andere, zeitlich gut bestimmte Gegenstände zu erlangen sein. Interessant ist der Vergleich des erörterten Materials mit dem Material der nächstliegen-den spätantiken Posten Rifnik, Vranje, Tinje und Svete gore. Bei gemeinsamen Merkmalen (einige Mundsaumformen, Körnigkeit, Intensität des Brennens, Porosität u. a. m.) gibt es ziemlich viele solche Merkmale, die nur den einzelnen Fundorten eigen sind. Zu bemerken sind Formen und Ausführungstechniken von Gefässen, die von einzelnen Töpfern aus dem Zeitabschnitt des 3. und 4. Jh. übernommen worden sind, also vor der Übersiedlung auf d e Höhenposten. Hier haben sie dann die keramischen Erzeugnisse nach eigenem Geschmack und Können weiterentwickelt. Allerdings lässt einstweilen die Tatsache, dass wir die grobe Küchenkeramik der ersten drei Jahrhunderte in unseren ländlichen Regionen und das genaue Datum der Übersiedlung der Einwohner nicht kennen, keine gewichtigeren Schlüsse darüber zu, wo und welche Formen und Techniken sie übernahmen und dann isoliert weiter entwickelten. In den Sonden 1 und 2 wurde auch einiges Tierknochenmaterial gefunden.46 Vertreten sind drei Gattungen: das Hausrind (Bos taurus), das Schaf oder die Ziege (Ovis s. capra) und das Hausschwein (Sus scrofa domesticus). Am zahlreichsten sind die Knochen des Hausschweins, das zweifellos durch zumindest zwei Subjekte vertreten ist. Aus den Knochen zu schliessen, handelt es sich um junge Schweine. Die Rinderknochen weisen auf eine kleine Rasse oder ein sehr junges Tier hin. Architektur Anlässlich des eigentlichen Sondierens auf dem Gradecgipfel gelang es uns, auch das Gesamtareal gründlich zu reinigen und dabei konnten wir etwas besser die Überreste der Architektur unterscheiden und sie in die geodätische Aufnahme des Terrains eintragen.47 So konnte auf Grund einer genaueren Vermessung die Anordnung der Gebäude im Rahmen der Gesamtsiedlung festgestellt und für sie entsprechende Parallelen in den Gebäuden der bereits ausgegrabenen spätantiken Siedlungen im Ostalpenraum ausfindig gemacht werden (dabei lassen wir das Gebäude Nr. 11 aus, wo wir wegen der Lage, Orientierung und Erhaltung der Trümmer eine frühchristliche Kirche vermuten).48 Am häufigsten ist der Gebäudetyp mit ganz einfachem, einräumigem Grundriss von rechteckiger Form vertreten. Her gehören die in der geodätischen Aufnahme mit den Ziffern 6, 7, 8, 9, 10, 13, 16, 17, 18, 20 bezeichneten Gebäude. Dieser Typ ist auch sonst am häufigsten vertreten in anderen Fundorten, wie z. B. auf Rifnik49 (drei Gebäude — einschliesslich des Wachthauses), Vranje50 (Gebäude und Turm), Ulrichsberg51 (fünf Gebäude), Ajdna52 (ein Gebäude) u. a. Es handelt sich um ganz einfache Wohnhäuser. Falls sie am Rand (der Ummauerung) der Siedlung liegen kann man sie als Räume auffassen, wo ihre Bestimmung als Wohnung mit eventuellen Verteidigungsbedürfnissen verbunden war. Der zweite hier vorkommende Typ ist ein grösseres Gebäude mit zwei Räumen, in denen einer in der Regel bedeutend kleiner ist als der andere. So sind die Gebäude Nr. 1, 2, 4, 5, 15. Auf ähnliche treffen wir auf Rifnik53 (eines), Ulrichsberg54 (eines), Duell56 (eines) u. a. Eine Variante desselben Typs scheint der Grundriss des Gebäudes Nr. 3 auf Gradec mit drei Räumen, von denen einer sehr klein ist, und wie angelehnt an die Längsseite des Hauses zu sein scheint (Speicher?). Ein ähnliches Beispiel sieht man bei dem Gebäude auf Rifn'k.56 Interessante Grundrisse stellen die Bauten Nr. 21 und 12 dar. Auf Grund der Oberflächenbesichtigung und des schlechten Zustandes beider Häuser kann der Gebäudetyp nicht völlig zuverlässig bestimmt werden. Es erweckt den Anschein, als bestünde es aus zwei selbständigen Wohneinheiten, die aber aus Raummangel zusammengedrückt sind. Allerdings besteht noch eine zweite Möglichkeit, die wahrscheinlicher scheint, und zwar, dass es sich um einen funktionell andersartigen Gebäudetyp handelt. Ähnliche Grundrisse finden sich vor allem auf Ulrichsberg.57 Es bleibt noch der letzte Gebäudetyp auf Gradec übrig — Nr. 19. Dies ist ein länger Bau mit fünf Räumen. Seine Bestimmung ist einstweilen noch nicht völlig klar, obwohl man ähnliche Grundrisse noch auf Rifnik58 und in Heidenburg-Göfis59 finden kann. Bei beiden angeführten Parallelen ist die Länge etwas grösser, der letzte Raum aber etwas breiter als die übrigen. Trotzdem weisen die Dimensionen und die Aufgliederung auf ein verwandtes Objekt hin. Mit Hinblick auf die Tatsache, dass sich das Gebäude in unmittelbarer Nähe des Eingangs und auch sonst in der Nähe des Nordrandes der Siedlung befindet, der am leichtess- ten zugänglich ist, dürften wir es als Raum für eine kleine, jedoch ständig bereite Besatzung auffassen, die rasch die kritischsten Stellen im Verteidigungsmechanismus besetzen und nach Bedürfnis sofort intervenieren konnte. Auf eine derartige Bestimmung weisen gleichfalls die oben erwähnten Parallelen auf Rifnik und Heidenburg-Göfis hin, wo die Gebäude eine ähnliche Position am Rand der Siedlung und in der Nähe des Eingangs einnehmen. In den Gebäuden des ersten und des zweiten Typs dürfte man Wohnbauten der Ansässigen sehen, bei denen sich die soziale Differenzierung noch immer stark abzeichnet, die Grösse und der Erhaltungsstand der Bauten wie z. B. Nr. 1 und 3 mit den hinzugehörenden Wasserspeichern deuten nämlich auf wichtigere Familien hin. Es ist recht wenig wahrscheinlich, dass im Gebäude nvt zwei Räumen zwei Familien gelebt hätten, ist doch der zweite Raum in der Regel beträchtlich kleiner als der erste und schliesst so das gemeinsame Wohnen zweier Familien im selben Haus aus. Beim Betrachten des Siedlungsplans zeigt sich, dass die Gebäude in einer bestimmten Ordnung am Rand entlang angeordnet sind, was auf ein wohlüberlegtes Grundr'sskonzept der Gesamtsiedlung hindeutet. Der Mittelteil des Areals ist bebaut — insofern man es heute ohne Ausgrabungen sagen kann — mit Gebäuden von besonderer Bedeutung. Da ist zunächst Nr. 11 im etwas höher gelegenen Teil — vermutlich ein Kultobjekt, und an jeder Seite zwei grössere Häuser, die schon mit Hinsicht auf die gänzlich andersartigen Grundrisse ausser der Wohnfunktion auch noch irgendwelchen anderen Zwecken dienten. Dies würde auch das oben erörterte Gebäude Nr. 19 bestätigen, das an der am meisten exponierten Nordseite sozusagen frontal diesen Zentralkomplex der Siedlung absperrt. Systematische Ausgrabungen werden vermutlich hier auch das Verhältnis zwischen den total gemauerten Gebäuden und jenen feststellen, die kombiniert gebaut waren: die Fundamente gemauert, der Überbau aus Holz.60 So könnten wir — ausser durch die Analyse des Kleinmaterials — auch auf diese Weise einige Elemente gewinnen, die behilflich wären, zu einer nuancierten Interpretation der sozialen Abstufung der Gemeinschaft in derartigen Siedlungen zu gelangen. Im Augenblick scheint es, dass ganz gemauert nur die Gebäude Nr. 1, 3, 11 und 19 waren.Und dadurch wird abermals ihre Bedeutung im Rahmen der Gesamtsiedlung bestätigt. Schlusswort Die Sondierungen und Vermessungen auf Gradec bei Prapretno haben die bereits im ersten Bericht geäusserte Datierung in die spätantike Periode bestätigt, ausserdem aber auch auf die Existenz eines verhältnismässig stark besiedelten vorgeschichtlichen Ringwalls hingewiesen. Uber die vorgeschichtliche Besiedlung lässt sich gegenwärtig nichts mehr sagen, als dass das Fundgut in groben Umrissen in die Zeit der Spätphase der Urnenfelderkultur und in die Anfangsphase der Hallstattzeit datiert wird. Die vorgeschichtliche Schicht ist infolge der intensiven späteren Besiedlung stark beschädigt und neue Resultate im Zusammenhang mit der vorgeschichtlichen Besiedlung werden nur weitere Ausgrabungen erbringen. Auch der Beginn des Ausbaus der spätantiken Siedlung auf Gradec kann gegenwärtig schwer bestimmt werden. Wir dürfen zwar annehmen, sie habe als Notzuflucht schon früher gedient, die Münze und einige Gefässformen stellen jedoch das Einsetzen der ständigen Besiedlung irgendwann in die Mitte des 4. Jahrhunderts. Vielleicht werden das bei weiteren Grabungen gefundene Material und die eventuell entdeckte frühere Architektur diese Annahme widerlegen —• wie dies auf Vranje61 — und schon zuvor auf Rifnik62 geschehen ist. Ebenso kann heute nicht unumstösslich sicher die Länge der Dauer des Lebens in der Siedlung festgestellt werden, doch verrät die in den zwei Sonden entdeckte tiefe Kulturschicht mit zahlreichen Funden, dass die Menschen auf Gradec eine geraume Zeit ausdauerten. Der Vergleich der aufs neue vermessenen Grundrisse der Gebäude und ihre Anordnung weisen auf eine gut organisierte Flüchtlingsgemeinschaft hin, in der eine sozial noch immer in Schichten abgestufte Einwohnerschaft unterschieden werden kann. Zugunsten dessen spricht vor allem die Grösse einiger Häuser und ihre Aufteilung in zwei oder sogar mehr Räume. Ein besonderes Problem stellen die Spuren einiger der grössten Häuser in der Mitte der Siedlung dar, in denen neben der Kultfunktion noch eine andere Bedeutung gesehen werden dürfte. Zweifellos handelt es sich vorwiegend um Wohnräume, die Siedlung war ja so dicht besiedelt und so schwer zugänglich, dass darin auf keinen Fall Ställe und andere Wirtschaftsgebäude zu erwarten wären. Diese werden in unmittelbarer Nähe von Gradec gesucht werden müssen, am Rande der ausgedehnten Felder und Wiesen, die sich von hier und hin bis zur gegenwärtigen Ortschaft Prapretno an der Südseite erstrecken, an der Nordseite aber über Marijina vas und Marof. Im längsten, mehrmals aufgeteilten Haus kann eine ständig bereite, bewaffnete Besatzung zum Schutz der Niederlassung angenommen werden. Der Vergleich der unterschiedlichen Gebäudetypen mit jenen der übrigen Fundorte in den Ostalpen zeigt, dass es um charakteristische Grundrisse der spätantiken Periode geht, es überrascht lediglich die Anwesenheit mehrerer unterschiedlicher erwiesener Formen der Wohngebäude, die anderswo in der Regel nur mit zwei oder drei Typen vertreten sind. Über den Bau der Häuser wissen wir nicht viel, doch können wir auf Grund der Grösse der Trümmer darauf schliessen, welche einen hölzernen Überbau hatten und welche nicht. Aus einigen Fragmenten zu schliessen, scheinen einige Häuser auch mit Ziegeln gedeckt gewesen zu sein. Interessant sind die Relationen zu den anderen benachbarten gleichzeitigen Siedlungen. Wenn wir das bis heute bekannte Keramikmaterial betrachten, sehen wir, das es viel grössere Ähnlichkeiten mit dem Material der viel entfernteren Brinjeva gora als mit den nächstgelegenen Fundorten Vranje, Rifnik und Tinje über Loka bei Žusem hat. Bei den Grundrissen der Gebäude finden sich die grössten verwandten Züge auf Rifnik, wo vier gleiche Gebäudetypen erscheinen. Ein beträchtlicher Unterschied besteht zwischen Gradec und Vranje. Trotz der kleinen Entfernung (ca. 5 km Luftlinie) und der mündlichen Überlieferung, die beide miteinander in Zusammenhang bringt, hat es den Anschein, dass es sich auf Gradec um einen völlig andersartigen Siedlungstyp handelt. Den überwiegenden Anteil stellen nämlich Profanbauten dar, während die neuesten Ausgrabungen auf Vranje das Bild eines Kirchenzentrums mit starkem Priesterdienst vermitteln.63 So bieten die Anfangsforschungen auf Gradec bei Prapretno schon das erste Bild des Lebens darin, eröffnen jedoch allerdings zahlreiche neue Probleme, die zu lösen es nur durch systematische Forschungen in dieser Siedlung und in sämtlichen übrigen Posten des Ostalpenraumes, mit denen sie stark verknüpft ist, möglich sein wird. 51 7 / 68 129 120 132 156 T. 15 133 137 138 NOVAC GERMANSKIH VLADARA DRUGE POL. 5. DO U DRUGU POL. 6. ST. U NUMIZMATIČKOJ ZBIRCI ARHEOLOŠKOG MUZEJA U ZAGREBU ŽELJKO DEMO Arheološki muzej Zagreb Numizmatička zbirka Arheološkog muzeja u Zagrebu (dalje: AMZ) svojim golemim brojem prikupljenog novca predstavlja jednu od najvećih u ovom dijelu Evrope. Da možemo ovako tvrditi, velika je zasluga dugogodišnjeg ravnatelja AMZ, arheologa i numizmatičara J. Brunšmida. Upravo njegovim radom i zalaganjem prispio je u muzejsku zbirku najveći broj bizantskog novca. Sekciju bizantskog novca koja danas broji preko 1500 komada ne spominjemo bez razloga. Naime, među bizantskim monetama nalazimo inventirane i novce nekolicine germanskih vladara druge pol. 5. i 6. st. Pohranjeni u numizmatičku zbirku AMZ predstavljaju relativnu malenu skupinu od 69 komada zlatnog, srebrnog i brončanog, odnosno bakrenog novca, gotovo isključivo istočnogotske i gepidske provenijencije. Ovamo smo pridodali nekoliko primjeraka srebrnog i brončanog vandalskog novca, te brončanu numiju zapadnorimskog vladara Severa III s otiskom monograma barbarskog uzurpatora Ricimera na reversu novca.1 Najveći dio spomenutog germanskog novca nije još objavljen, premda je u literaturi spominjan.2 Jedino je, prije više od 50 godina, veća pažnja posvećena problematici i novcu vezanom uz pretpostavljenu kovnicu »barbarskog« novca u Sirmiju u vrijeme istočnogotske i gepidske prisutnosti.3 Nažalost moramo konstatirati da za najveći broj naših primjeraka ne postoje bliži podaci o okolnostima nalaza. Novac je u AMZ pristizao uglavnom kao poklon ili pak putem otkupa privatnih zbirki poznatih numizmatičara-sakupljača. Među njima susrećemo imena poput Karla Nubera, Benka Horvata, Josipa Brunšmida, Ljudevita Ivkanca, Julija Šenoe i dr.4 Za tako prikupljen novac izvjesno je jedino da potječe poglavito s područja naše zemlje, pri čemu razmatranja možemo suziti na uži prostor, odnosno regiju, uz koju su spomenuti numizmatičari bili vezani svojim životnim i radnim vijekom. Vrlo je dobro dokumentiran tek jedan manji dio novca prikupljen preko povjerenika. Među primjercima germanskog novca u AMZ najznatniju skupinu čine monete istočnogotskih vladara (br. 6—63). Novac Libija Severa, odnosno Ricimera (br. I),5 a zatim Vandala (br. 2—5), veoma je skromno zastupljen. Vandalski novac pripada periodu 523—534. g.8 Jedan primjerak je polusilikva Hilderika (523—530. g.) s imenom 454 Arheološki vestnik 32 (1981) vandalskog kralja na aversu (br. 2) i još dvije brončane denominacije 1/4 folisa (br. 3) i 1/12 folisa (br. 4), karakteristične za metrološki sustav vandalske Afrike. U istoj kronološkoj shemi, koja brončani novac Kartage stavlja pod kraj postojanja vandalske kraljevine u Africi, nalazi se 1/4 folis s prikazom konja (br. 5) vezan uz Gelimera (530—534. g.), posljednjeg kralja Vandala. Novac istočnogotske države predstavlja daleko najbrojniju skupinu. Kao proizvod državopravne tvorevine temeljene na principima kasnoantičke civilizacije, njegovo postojanje predstavlja važan izvor podataka o privrednim i ekonomskim oblicima života, funkcioniranju monetarnog sistema i opticaju novca. Obuhvačajući prostor koji je u kasnoj antici, najvećim dijelom, predstavljao upravno i administrativno područje zapadnog Ilirika, istočnogotska država je u svoje granice prihvatila i znatne dijelove naše zemlje šireći na njih sve oblike funkcioniranja vlastitog državnog i privrednog mehanizma primjerenog povijesnom nasljeđu i političkom trenutku u svom italskom središtu. AMZ prikupio je 58 komada istočnogotskog novca: 19 primjeraka zlatnog, 13 srebrnog in 26 brončanog. Nažalost, za samo 19 poznate su okolnosti ili bliži podaci o mjestu nalaza. Kao nalazišta pojavljuju se slijedeća mjesta: 1. (11)* Baćin, kod Dubice 1 sol. Teodorik (br. 25) 2. (13) Dalj (Teutoburgium) 1 1/4 sii. Teodorik (br. 24) 3. (19) okolica Gospića 1 trem. Teodorik (br. 16) 4. (17) Križpolje, kod Brinja 1 trem. Teodorik (br. 8) 5. (15) Novi Banovci (Burgenae) 1 1/4 sil. Teodorik (br. 23) 6. (10) Sisak (Siscia) 1 trem. Teodorik (br. 18) 3 1/4 sil. Teodorik (br. 20—22) 5 dekanum. Teodorik (br. 33, 36—37, 40—■ 7. (28) Solin (Salona) 1 trem. Teodorik (br. 10) 8. (23) Stankovci, kod Benkovca 1 trem. Teodorik (br. 17) 9. (12) Štrbinci, kod Đakova (Certissa) 1 1/4 sil. Teodorik (br. 29) 10. (45) Lika 1 trem. Teodorik (br. 13) 1 trem. Vitigis (br. 56) ukupno: 19 komada (1 solid, 7 tremisa, 6 1/4 silikvi i 5 dekanumija) * Brojevi u zagradi () odnose se na kartu nalaza istočnogotskog novca Među monetama s poznatim okolnostima nalaza s 42,10 °/o učestvuje zlatni novac, s 31,58 % srebrni, a s preostalih 26,32 % brončani novac. Međutim, i oni primjerci čija provenijencija nije registrirana preciznije od pripadnosti nekoj od otkupljenih numizmatičkih zbirki (Šenoa, Ivkanac, Grantšak, Horvat, Nuber, Maddalena), najvjerojatnije, potječu s lokacija u jugoslavenskom prostoru istočnogotske države. Izuzeti valja one primjerke Vigitisa (br. 57) i Totile (br. 62) koje je J. Brunšmid nabavio u Beču. Ista tvrdnja može se odnositi na Totilin novac kupljen sa zbirkom K. Nubera (br. 61 i 63) osim ako i ti primjerci nisu pribavljeni u sjeverozapadnom ili priobalnom području Jugoslavije. Naime, sporadične nalaze Totilinog novca registriramo u Vranju kod Sevnice8, u ostavi iz Budve« i u Osoru na otoku Cresu10. Nekoliko primjeraka čuva se u Arheološkom muzeju u Splitu i jedna brončana dekanumija u Pomorskom muzeju u Rijeci11. Međutim, za cirkulaciju kasnog istočnogotskog novca u panonskom prostoru poslije 540. g. nema čvršće povijesne osnove. U okvirima postojanja jedne istočnogotske Libumije sve do Totilinog poraza u bici kod Sinegalije 552. g.,12 novac ovog vladara nađen u priobalnom pojasu ne bi bio samo odraz privrednih veza s Italijom,13 već bi predstavljao platežno sredstvo lišeno prometne vrijednosti tek u trenutku definitivnog sloma istočnogotske države u Italiji. U našoj zbirci zastupljeni su gotovo svi osnovni tipovi istočnogotskog novca, bilo da se radi o zlatnom, srebrnom ili brončanom etalonu. Od šesterice istočnogotskih vladara zastupljeno ih je pet — Teodorik, Atalarik, Teodohad, Vitigis i Totila. Istočnogotske zlatne monete prikupljene u AMZ broje 19 komada (32,76 °/o) i predstavljaju proizvod tri istočnogotske kovnice. U kronološkom smislu, obuhvaćaju razdoblje, od rane djelatnosti Milana do tremise ravenske produkcije kovane za Vitigisa nakon bizantinskog ulaska u Rim 536. g. Milanska kovnica Teodorikovog vremena zastupljena je s tri tremise, a među njima dvije (br. 18—19) nemaju analogija u dosada poznatom repertoru ove kovnice. To u prvom redu važi za tremisu br. 18 s dvije zvijezde na reversu, što u produkciji Milana, kao pojava, još nije zabilježeno.14 Ova tremisa izrazito je grubog stila ali sadrži sve likovne i literarne elemente milanske produkcije — završetak aversne legende u formi PP AVG, zvijezdu iznad glave cara, Viktoriju koja ne stoji na kugli, liniju egzerga bez točaka na rubovima —- obogaćene neobičnom ligaturom slova S i T uklasičnoj reversnoj legendi VICTORIA AVGVJOROM. Ista ligatura poznata je na jednoj rimskoj tremisi razdoblja Teodorik/Justin I (518—526. g.), iako je grafija same legende u cijelosti izvedena nešto drugačije — VICTORIA AVGJORVM.15 Milanskoj grupi bez križa ili zvijezde iznad prikaza cara na aversu, a s osmerokrakom zvijezdom u polju lijevo od Viktorije na reversu, pripada tremisa br. 19 s neznatno korumpiranom legendom VICTORIA AVGVSOROM. Na ramenu cara jasno se vidi osmerokraka zvijezda što je redovna pojava na milanskim tremisama sa zvijezdom iznad glave cara.16 Tremisa br. 16 raspolaže neuobičajenom i rijetko prakticiranom podjelom natpisnog polja na reversu, stvorenog graviranjem vitkog lika Viktorije. Podjela natpisnog polja u formi VICTORIA A-VGVSTOROM, sudeći po dosada publiciranim primjercima, svojstvena je milanskim serijama sa zvijezdom u polju lijevo od Viktorije.17 U samo jednom slučaju tako gravirana legenda javlja se i kod tremisa sa zvijezdom u polju desno od Viktorije,18 ali i kod pojedinih primjeraka rimske kovnice (vidi našu tremisu br. 9).10 Barbarizirana tremisa br. 17 nastala je bez sumnje na osnovu graverskog predloška za serije tremisa kojima pripada novac br. 16. Općenito, barbarizirani primjerci novca češće teže hipertrofiranju osnovnih elemenata sadržanih na originalu koji se kopira. Stoga su osmerokraka zvijezda iznad glave cara i isto takav znak na njegovu ramenu, kao stilistički elementi, ovdje izrazito naglašeni. Iste osobine uočavaju se u graviranju Viktorije na reversu i u podjeli revers-nog polja s korumpiranom legendom VICTOH IA A-AISTOAON. Egzerg je izveden u formi CONOI, a završetak aversne legende u formi PTAVC češće se javlja na novcu kovanom od Atalarikovog vremena nadalje. Tremise kovane u Rimu donose nekoliko izuzetnih primjeraka. Za tremisu br. 8, * I * na osnovu dvije osmerokrake zvijezde na reversu ----------■---, mogu se utvrditi COMOB analogije,20 ali ne i identični primjerci. Sudeći po prikazu cara na aversu novca, što je za naš primjerak od izuzetne važnosti, ovoj tremisi najbolje će odgovarati novac koji donosi W. Hahn, kao primjerak iz Berlina.21 Osebujnost berlinske tremise iz primjerka br. 8 iz AMZ nalazi se i prikazu cara uske glave i poprsja, što je u stilističkom pogledu element svojstven konstantinopolskoj kasnog 5. i ranog 6. st.22 Među istočnogotskim tremisama Teodorikovog vremena analogni prikaz carskog poprsja nalazimo na onoj rijetkoj seriji koja na reversu nosi prikaz Viktorije, u hodu lijevo ili desno, s palminom granom na ramenu,23 kakav će kasnije poslužiti kao predložak zapadnogotskih i burgundskih tremisa.24 Ako su ove tremise vezane uz vrijeme oko 500. g.,'25 tada će sve tremise s uskom glavom i poprsjem, poput primjerka br. 8, pripadati istom periodu, ako neće biti čak i nešto ranijeg nastanka. U ovom posljednjem slučaju, mogao bi se opisani ikonografski obrazac aversa staviti u najraniju fazu djelatnosti rimske kovnice, koja za Teodorika počinje kovati novac nakon osvajanja Rima 491. g.28 Tremisa br. 9 ima na aversu prikaz cara sa širokim licem, adekvatnog $ po izradi i stilu pojedinim 1/2 silikvama s reversom - .27 Reversna legenda raz- CONS dijeljena je glavom Viktorije u dva dijela — VICTORIA A—VGVSTORON. Takav oblik razdvajanja reversne legende nalazimo na tremisama milanske kovnice, među serijama sa zvijezdom ili križem (ili bez ovih oznaka) iznad glave cara.28 Lijeva noga Viktorije prstima tek neznatno oslonjena na liniju egzerga uobičajena je stilistička komponenta rcversnih prikaza Viktorije na tremisama milanske kovnice. Dvije zvijezde na reversu češće se javljaju na tremisama rimske kovnice,20 dok kugla ispod desne * i * noge Viktorije i egzerg izveden u formi ------ , u potpunosti odgovaraju načinu COMOB rada rimskih rezača kalupa. Stoga će tremisa br. 9 biti, bez sumnje, proizvod rimske kovnice, nastao pod utjecajem Milana odmah nakon zatvaranja milanske kovnice oko 500.g. Identičan primjerak registrira A. Sambon kao novac iz numizmatičke zbirke Bibliothéque National u Parizu.30 Razdoblju Teodorik/Justin .1 (518—526. g.) pripada tremisa br. 26 kovana u Rimu. Reversnom legendom VICTORIA AVGVSTORIM predstavlja novu varijaciju među dosada poznatim reversnim završecima istog perioda.31 Jedino je tremisa br. 56 nastala u ravenskoj kovnici, te pripada razdoblju Vitigis/Justinijan (536—540. g.). Osmerokra-ka zvijezda u polju desno od Viktorije smatra se pouzdanim elementom pri identificiranju Vitigisovih tremisa.32 Kosa na glavi cara izvedena nizom točkica biti će još jedan važan element u prepoznavanju kasnih istočnogotskih tremisa. Graviranje ovog detalja često je na 1/2 i 1/4 silikvama Vitigisa,33 ali i na srebrnim monetama Justinijana kovanim u rimskoj kovnici nakon 536. g.34 Naš primjerak posjeduje reversnu legendu VICTORIA AVGV2TORVM, dakle s obrnutim slovom S. Preokretanje slova S (=2) pokazuje aversne i reversne legende dviju istočnogotskih tremisa iz ostave S. Lorenzo di Pusteria, nastale u vrijeme pohoda Teodebertovih Franaka protiv Vitigisove istočnogot-ske države, u ljeto 539. g.35 Četiri istočnogotska solida ne donose novih stilističkih elemenata. Dva pripadaju Teodorikovoj vladavini — prvi razdoblju 500—518. g. (br. 6), a drugi 518—526. g. (br. 25). Utoliko je važnije spomenuti rani istočnogotski solid s oznakom rimske R4 I kovnice na reversu -------poznat jedino iz literature kao nalaz s otoka Kaprije, kod COMOB Šibenika.36 Jedan Atalarikov (br. 42) i jedan Teodahadov, ako ne i Vitigisov solid (br. 53), zaključuju inventar zlatnog novca Istočnih Gota u AMZ. Istočnogotski srebrni novac zastupljen je s tek 13 komada (22,03 %>). Među ranim 1/4 silikvama samo jedan primjerak, s Teodorikovim monogramom u vijencu, pripada razdoblju Teodorik/Anastazije (493—518. g.) — br. 20. Iako loše sačuvanog aversa naš primjerak očito pripada grupi čija aversna legenda ima puni naslov DN ANAS-TASIVS AVG.37 Ovu grupu Hahn je neopravdano zanemario, iako je sličan primjerak publiciran još sredinom 19. st.,38 a potom potvrđen u katalogu lenjingradskog Ermitagea.39 Istu razdiobu aversne legende poznaju i kasnije istočnogotske 1/2 silikve Totile40 i Teje41, te 1/4 silikve Totile,42 koje su iz posve jasnih političkih razloga stavljale na avers ime cara Anastazija. Izgleda da je ova činjenica ispuštena iz vida onog trenutka kada se reverse 1/2 i 1/4 silikvi s Teodorikovim monogramom u vijencu stavilo na sam početak rada Teodorikove rimske kovnice. S obzirom na rijetku pojavu i nalaze 1/4 silikvi s Anastazijevim imenom na aversu i Teodorikovim monogramom na reversu, nije vjerojatno da je ovaj tip novca ušao u opticaj prije 500. g. Oko 500. g. mogla je nastati samo 1/4 silikva koja ispod carskog lika nosi oznaku -R-,43 pa će u kronološkom smislu odgovarati grupi 1/4 silikvi sa zvijezdom na reversu. Da postoji razvojna linija, a time i kronološki odnos, između milanskih 1/4 silikvi s natpisom INVICTA ROMA i rimskih 1/4 silikvi s Teodorikovim monogramom u vijencu, pokazuju stilistički elementi u izradi poprsja na pojedinim primjercima milanske44 i rimske kovnice.45 Paralelno izdanje ovim rimskim 1/4 silikvama bile bi serije 1/2 silikvi sa zvijezdom u vijencu.46 Ovoj grupi pripada, još od Krčelića registriran nalaz silikve iz Siska47, kao jedini na našem tlu ustanovljen primjerak rimske kovnice sa zvijezdom na reversu. U numizmatičkim zbirkama naših muzeja češće su 1/4 silikve s Justinovim imenom i Teodorikovim monogramom. Stoga su posebno interesantna dva primjerka istočnogotskih 1/4 silikvi: prvi iz Narodnog muzeja u Ljubljani, kao jedini primjerak milanske grupe INVICTA ROMA s područja Jugoslavije, nađen najvjerojatnije u Slavoniji,48 i drugi, jedinstven primjerak 1/4 silikve razdoblja Teodorik/Anastazije (?) iz Arheološkog muzeja u Splitu, s reversnom legendom IN/VICT/ISSIM/VS AV/TOR i vijencem uokolo.49 Razdoblju Teodorik/Justin I (518—526. g.) pripadaju samo dvije 1/4 silikve rimske kovnice (br. 27—28). Preostalih pet moneta proizvodi su sirmijske kovnice (br. 21—24, 29), među njima još jedan primjerak iz Siska koji je do danas ostao neobjavljen — br. 22. Sirmijske serije, čija je denominacija na osnovu težine etalona svrstana u kategoriju 1/4 silikvi, nastale su po uzoru na milansku produkciju istočnogotskog novca. Svi primjerci, bez iznimke, sadrže tipološke elemente istočnogotskog novca kovanog u Milanu: neprekinutu aversnu legendu i Teodorikov monogram oko kojeg teče (najčešće) deformirana legenda INVICTA ROMA. Metrološke komponente i karakterističan likovni obrazac izlučili su već podavno ove serije 1/4 silikvi u zasebnu monetarnu grupu Teodorikove istočnogotske države. Prvi nalazi, registrirani do 1925. g., ustanovljeni su u južnopanonskom prostoru, poglavito u njegovom istočnom, slavonsko-srijemskom dijelu (N. Banovci, Dalj, Štrbinci kod Đakova i Sisak), pa se u lociranju kovnice izbor veoma lako zaustavio na njegovom kasnoantičkom političko-ekonomskom centru — Sirmiju.60 Međutim, nakon nalaza iz Mengena ponuđeno je drugačije rješenje. Ono je sumirano u pretpostavci o djelovanju više istočnogotskih monetara, u dva različita dijela istočnogotske države — Sirmijskoj Panoniji i sjevernim italskim provincijama Tedorikove države.51 1933. g., kada je nalaz iz Mengena publiciran (7 komada — 6 s Anastazijevim i 1 s imenom Justina I) u južnopanonskom prostoru registrirani su nalazi tek 4 istočnogotske 1/4 silikva sirmijske kovnice (2 s Anastazijevim, 1 i s Justinovim imenom i 1 fragmentiran i slabo čitljiv). U usporedbi sa sedam primjeraka iz Mengena doista se na problem moglo gledati drugačije. Poslije toga nađena je jedna 1/4 silikva s Justinovim imenom u samoj Sremskoj Mitroviči,52 a potom su publicirana još 4 primjerka nađena na teritoriju Srijema ili Slavonije (3 s Anastazijevim imenom i 1 s krajnje korumpiranom legendom).53 S nepubliciranim novcem iz Siska (br. 22), broj se povećao na 10 komada, s onima iz Mengena i novcem iz kolekcije muzeja u Napulju, publiciranim od A. Sambona te primjercima iz Drcsdena i Glasgowa54, registriramo ih ukupno 20 1/4 silikvi. Pored njih, postoji još jedan neobjavljeni brončani primjerak nađen u Srijemu ili Slavoniji (T. 3: A).55 Izrađen posve u maniri srebrnog novca sirmijske kovnice, rasporedom slova ili hasti na aversu i reversu, ukazuje na predložak preuzet sa 1/4 silikve Mengcn-4. Usporedba aversnih i reversiih legendi ova dv.a novca pokazuje dosta sličnosti, pa je posve sigurno da brončani primjerak nosi na aversu Anastazijevo ime i da je nastao u sirmijskoj kovnici nakon istočnogotskog zaposijedanja Pannoniae Sirmiensis 504/5. g. avers revers Mengen-4 DM AMA2TA2IV2 P AI AMAMAT AT1VMIA » 1/4 sil. .UNA J1 TlUllll l/VI ......TATIVMI. . Poprsje na desno, Teodorikov monogram, dijadema, oklop (?). Vel. 14/13 mm; Tež. 0,60 gr; Osv Privatna zbirka: I. Meixner, Zagreb Nalazište: Srijem ili Slavonija Među ovih 21 komad (20 AR i 1 AE) nije moguće preciznije odrediti dva novca, fragmentirani primjerak iz Dalja5« i 1/4 silikvu s posve korumpiranom legendom nađenu u slavonsko-srijemskom prostoru.57 Anastazijevoj vladavini pripada 15 1/4 silikvi koje pokazuju upotrebu 11 kalupa za avers i 12 kalupa za revers.58 Na osnovu čitljivosti aversne legende, grafije slova S i oblikovanja završnog dijela aversne legende, izdvajaju se tri osnovne grupe novca Anastazijevog vremena. Njima u našoj tipološkoj shemi pridajemo punu kronološku vrijednost: Tip A .........2. .S. .S PP AV —• Stefan, 1; Mengen-5. Tip B .........2. .S. ,S PP A — Stefan, 2; Mengen-6; Meixner, 1963. Tip C-l .......2. .2. .Z PAI — Mengen-4. Tip C-2 2. .2. .2 P AV — Mengen-1; Mengen-2; Mengen-3; — Meixner, 1968, 1; Meixner, 1968, 2; Tip C-3 ....S. .S. .S P AV MIB II, 46° — br. 22; Sambon, 31; MIB II, 462 (Novac grupe A, B, C-l i C-2 nema slova C u reversnoj legendi INVICTA ROMA). Pod Justinom nastavio je živjeti jedino završetak aversne legende Anastazijeve grupe C-3. To se moglo provjeriti jedino na dvije od ukupno tri 1/4 silikve s Justinovim imenom.59 Stoga se može govoriti o postojanju dva ili tri kalupa za avers i dva kalupa za revers.60 Omjer nalaza Anastazijevog i Justinovog novca (AR) pokazuje dominaciju prvog od ove dvojice \iadara. Anastaziju pripada 15 primjeraka (83,33 %) za raspon od 13 godina (505—518. g.), a Justinu 3 primjerka (16,67 %) za raspon od 8 godina (518—526. g.). Time se usporavlja disparitetan odnos godišnjeg priliva — 1,153 : 0,375 — uvjetovan, najvjerojatnije, pogrešnim vremenskim relacijama. Kako je u tipološkom pogledu posve očito da nakon Anastazijeve vladavine kontinuirano traje rad sirmijske Sirmium AE kovnice, ali sada s Justinovim imenom na aversu 1/4 silikvi, diskrepancija godišnjih priliva zahtijeva terminološku reviziju početnog i krajnjeg datuma kovničke dijelatnosti. Uvažimo li činjenicu o duljoj Anastazijevoj vladavini realni računski podaci morali bi davati barem odnos 2 : 1 (Anastazije : Justin I). A to je moguće tek onda kada povijesne podatke o obnovi poreza na promet (507. g.)61 i zabrani rada »privatnih« monetara (523. g.)82 prihvatimo kao povijesno-numizmatičku korelaciju. Primjerci 1/4 silikvi iz Mengena ne pokazuju niti metroloških niti stilističkih razlika spram novca nađenog u južnopanonskom prostoru. Osim toga, 7 komada iz Mengena pripada zatvorenom grobnom nalazu i stoji nasuprot nizu pojedinačnih nalaza iz južnopanonskog prostora. Stoga nalazima iz Mengena ne možemo pridavati veću važnost pri određivanju provenijencije nastanka ili monetarnih poticaja da se obrazuje ovakav oblik srebrnog novca.63 Uostalom s takvim karakteristikama nije se, u okvirima uniformnog monetarnog sistema istočnogotske države, moglo računati na realiziranje prometne i tržišne vrijednosti novca izvan jednog užeg regiona. Stoga je izolirana pojava novca sirmijske kovnice u grobnom nalazu iz Mengena posljedica posve drugačijeg spleta povijesnih okolnosti, poput npr. onog, koji govori o prebacivanju sirmijskih Gepida u istočnogotsku Galiju 523/526. g., radi zaštite zapadnih granica Teodorikove države.64 Atalarikovoj i Teodahadovoj vladavini pripada po jedna 1/4 silikva (br. 43 i 54) bez izrazitijih tipoloških osobnosti. Međutim, Vitigisove 1/2 silikve posjeduju nešto rjeđe varijante aversnih legendi. To u prvom redu važi za primjerak br. 57 gdje je grafija slova F izvedena u formi T, dok se ligatura A;C na primjerku br. 58 češće javlja na 1/4 silikvama ovog vladara.65 Točka ispod drugog slova V (= V.), na reversu ovog novca, poznata je na jednom Krausovom primjerku.66 Vitigisova 1/4 silikva s restituira-nim Teodorikovim monogramom (br. 59) pripada grupi s aversnom legendom DN IVSTI-NIAN AVC. Brončani novac istočnogotske države zastupljen je s ukupno 26 komada (44,83 %). Znatna količina, upravo 12 komada (46,15 %>) pripada grupi koju je starija numizmatička literatura uvrstila u kategoriju »autonomnog novca Rima i Ravena« i datirala u raspon od kraja Odoakarove vladavine do kraja vladavine istočnogotskog kralja Atalarika.67 Malo je pokušaja koji su svoje mišljenje suprotstavili autoritetu W. Wrotha. Jedan od takvi bio je Ph. Grierson koji je početak ovih autonomnih serija stavio u 473. g.68 Na isti način razmišljao je i J. P. C. Kent, ali je grupu s orlom na reversu vezao uz Istočne Gote, bez namjere da odredi pobliže vrijeme njegova nastanka69 Novija interpretacija datira nastanak autonomnih serija Rima u period 512—522. g. za grupu IMVICTA ROMA/vučica i blizanci, odnosno 522-posIije 526. g. za grupu IMVICTA ROMA/orao.79 Sa stanovišta pojedinačnih nalaza prikupljenih za numizmatičku zbirku AMZ poglavito u južnopanonskom prostoru, takva datacija mogla bi se uglavnom i prihvatiti. Folis br. 30 iz grupe IMVICTA ROMA/vučica i blizanci donosi specifično dijeljenje aversne legende kakvo novac četvrte oficine zasada nije poznavao. To je IMVIC-TA ROMA češći na polufolisima iste grupe iako se ponekad pojavljuje i na folisima grupe IMVICTA ROMA/orao u produkciji pete oficine.71 ili s grafijom INVICTA umjesto IMVICTA u prvoj i petoj oficini.72 Polufolis br. 31 nije osebujan samo zbog aversne legende koja u drugom njenom dijelu ostavlja prazan prostor između prve i druge riječi (IMVIC-T A ROMA) već i zbog pojave samo jedne zvijezde iznad prikaza vučice i blizanca na reversu. Ova grupa polufolisa u polju iznad vučice nosi oznaku oficine u formi znaka I ili $. Likovni prikaz na aversu i reversu približava naš prim- jcrak grupi s oznakom U grupu brončanog novca IMVICT- AROMA/orao svrstava se jedan folis prve oficine (br. 32), a uz njega, kao istovremena niža denominacija, đekanumija FELIX R-AVENNA/orao (br. 33). Dekanumije FELIX R-AVENNA/ monogram Ravene broje 8 komada (br. 34—41). One, bez sumnje, čine tri podgrupc: prvu zastupaju 3 novca s oznakom + iznad monograma (br. 34—36), drugu 4 novca bez znaka +, ali s točkom između slova R i E u monogramu (br. 37—40), a trećoj pripada rijedak primjerak br. 41 s pojednostavljenim monogramom Ravene —RE — kakav je zabilježen u kolekciji British Museuma.73 Čitava grupa čini paralelno izdanje s folisima i polufolisima na čijem se reversu nalazi vučica s blizancima.74 Tek od Atalarika javlja se na brončanom (i srebrnom) novcu puno ime istočno-gotskog vladara, a osnovna denominacija novca kovanog u bronci postaje đekanumija. Atalarikovoj vladavini pripada 6 đekanumija (br. 44—49) 2 pentanumije (br. 50—51) i jedan minim (br. 53), a Teodahadu i Vitigisu po jedan đekanumija (br. 55 i 60). Totilinoj vladavini pripadaju dvije dekanumije kovane u Rimu nakon istočnogotskog osvajanja 549. g. (br. 61—62) i jedan minim kovan u Ticinumu (Pavia) u periodu od 541—552. g. (br. 63).75 Totilina đekanumija br. 62 posjeduje aversnu legendu bez nama poznatih analogija. Grafija u formi GN BAGV-ILA REX nije uobičajena za novac s prikazom ratnika (Totile?) na reversu. Reversna legenda u formi FLOREAS--SEMPER korištena je veoma rijetko. Spomenutu kombinaciju aversa i reversa poznajemo jedino na primjerku iz numizmatičke zbirke Ermitagea,70 začudo izostavljenog kod W. Hahna.77 Naš primjerak također posjeduje novinu u grafiji slova D (= G) svojstvenu jedino za monetarnu produkciju istočnogotskog brončanog novca kovanog u Rimu u razdoblju od 549—522. g. samo kao pojedinačnu pojavu u jednom trenutku kovničke djelatnosti. Đekanumija br. 61 također bilježi vladarevo ime u formi BADVILA. Na reversima brončanog novca Totilino ime češće je ispisivano kao BADVELA, pa se oblik BADVILA prije veže za dekanumije grupe FELIX TICINVS, gdje se javlja gotovo bez iznimke, nego za kasnije serije Totilinih đekanumija. U jugoslavenskim razmjerima, istočnogotski novac AMZ predstavlja znatnu količinu. Najveći dio prikupljen je (ili je mogao biti prikupljen) s lokaliteta u panonskom prostoru. Iznimku čine nalazi iz Like (br. 8, 13, 16, 56), Stankovaca (br. 17), Solina (br. 10), privatne zbirke Maddalena iz Zadra (br. 6, 42) i primjerci kupljeni na aukciji u Beču (br. 57, 62) i Akvileja (br. 38 i 44). Iz istih razloga treba izostaviti dvije Totiline dekanumije (br. 61, 62). Realno je da preostalih 44 istočnogotskih moneta imaju nalazišta u panonskom dijelu istočnogotske države. Ova količina predstavlja dio postojećeg istočnogotskog numizmatičkog materijala, koji se sudeći po sadržaju numizmatičkog fundusa naših muzejskih institucija ili kratkih zabilješki u literaturi kreće oko broja 300.78 Znatan dio ovog novca, iako često bez podataka o mjestu, okolnostima ili vremenu nalaza, posve sigurno potječe s područja naše zemlje, ili pak u užem smislu, iz onih regija u kojima su pojedine naše muzejske institucije imale ili i danas imaju svoje kompetencije. U većem broju jc istočnogotski novac nalažen u Dalmaciji i Hercegovini, a nešto umjerenije u Sloveniji, Istri, Lici, Bosni, Posavini i Srijemu. Lokaliteti na kojima su nalazi registrirani uglavnom ukazuju na veću koncentraciju unutar poznatih antičkih urbanih aglomeracija, Siska i Salone, ili u pojedinačnim slučajevima, na manja naselja smještena uz glavne magistralne pravce.70 Na tom planu ističu se brojnošću nalazi uz cestovni pravac Sulonne-Ad Novum (Runovići) — Bistuae (Radišići) —Naronii koji je u nastanku vodio u istočnu Hercegovinu, preko Stolca, Gradaca i Ukšića, sve do Cavtata (Epidaurum), gdje krajnju istočnu liniju zaključuje nalaz Teodorikovog solida iz Dubrovnika, ili onaj još istočniji nalaz ostave sredine 6. st. iz Budve (Buthua) u Crnoj Gori. Druga čak i brojnija grupa locirana je uz cestu koja iz Salonae, preko Trilja (Tilurium) i Vinice (Ad Libros) vodi u Duvanjsko polje i u nastavku dalje prema središnjoj Bosni. Treća salonitanska prometnica tek je naznačena pojedinačnim nalazima koji prate njenu trasu kod Klisa, a zatim poslije odvojka kod Bihaća izbijaju u Posavinu u Baćinu kod Dubice. Nalazi istočnogotskog novca zapadno od Salone očito prate cestovni pravac koji je prelazio Krku kod Skradina (Scardona), a zatim se odvajao i jednim krakom išao preko Bribira (Varvaria), Kristanja kod Benkovca (Asseria) i Nadina (Nedinum) za Zadar, a drugim krakom ili tzv. »unutrašnjom cestom« pored Stankovaca (i Kašica), uz Vranjsko jezero vodio do istog cilja. U krajnjem zapadnom dijelu sjeverne Dalmacije lociran je nalaz Teodorikove tremise iz Nina (Aenona). Značajan je i nalaz Atalarikovog srebrnog novca iz Smilčića, smještenog na putu koji je od Zadra preko Karina (Carinum) vodio na Clambetae i preko Zrmanje ulazio u Liku. Uz lički nastavak ove ceste mogu se vezati nalazi iz okolice Gospića i Vaganca, kao i onaj zapadniji, smješten po strani, a ustanovljen u Križpolju kod Brinja (areal ant. Monetiuma). U Istri nalazi istočnogotskog novca u Vižinadi i Vod-njanu potvrđuju funkcioniranje cestovnog pravca Tergeste-Pola, dok nalazi iz Poreča (Parentium)8» svjedoče o učešću ovog značajnog grada kasne antike u monetarnoj historiji prve pol. 6. st. U slovenskom prostoru nalazi, čini se, više ističu vojni karakter pojedinih punktova kao što su bili Kranj i Rifnik, nego što pokazuju funkcioniranje starog trgovačkog i strateški važnog pravca Aquileia-Emona. Uz ovu cestu može se vezati jedino nalaz Teodahatovog srebrnog novca iz Predjame. Međutim, iako pojedinačni, nalazi istočnogotskog novca u Austriji svjedoci su značaja ove važne prometnice u suton kasnoantičke civilizacije.81 U panonskom prostoru nalazi istočnogotskog novca dosta su brojni, ali potvrđeni jedino većim brojem nalaza iz Siska i pojedinačnim primjercima iz Baćina na posavskoj magistrali Siscia-Sirmium i Štrbinaca (Certissa), na odvojku ove ceste koji je vodio u pravcu Vinkovaca i Osijeka. U krajnem istočnom dijelu istočnogotske države registrirani su nalazi iz Sremske Mitroviče (Sirmium) a na njenom dunavskom limesu, u Dalju (Teutoburgium) i Novim Banovcima (Burgenae). Za jugoslavenski prostor bilježimo sljedeće lokalitete s nalazima istočnogotskog novca (vidi kartu) : 1 Vižinada, opć. Poreč, SR Hrvatska 2 Poreč (Parentium), opć. Poreč, SR Hrvatska 3 Pazin, opć. Pazin, SR Hrvatska 4 Modrušani kod Kanfanara, opć. Rovinj, SR Hrvatska 5 Vodnjan, opć. Pula, Sr Hrvatska 6 Predjama, opć. Postojna, SR Slovenija 7 Kranj (Carnium), opć. Kranj, SR Slovenija 8 Rifnik, opć. Celje, SR Slovenija 9 Vranje, opć. Sevnica, SR Slovenija 10 Sisak (Siscia), opć. Sisak, SR Hrvatska 11 Baćin, kod Duplice, opć. Kostajnica, SR Hrvatska 12 Štrbinci (Certissa), opć. Đakovo, SR Hrvatska 13 Dalj (Teutoburgium), opć. Osijek, SR Hrvatska 14 Sremska Mitrovica, (Sirmium), opć. Sremska Mitrovica, SR Srbija 15 Novi Banovci (Burgenae), opć. Stara Pazova, SR Srbija 16 Osor, otok Cres, opć. Cres-Lošinj, SR Hrvatska 17 Križpolje kod Brinja, opć. Otočac, SR Hrvatska 18 Vaganac, opć. Gospić, SR Hrvatska 19 okolica Gospića, opć. Gospić, SR Hrvatska 20 Bihač, opć. Bihać, SR Bosna i Hercegovina 21 Nin (Aenona), opć. Zadar, SR Hrvatska 22 Smilčić, opć. Benkovac, SR Hrvatska 23 Stankovci, opć. Benkovac, SR Hrvatska 24 okolica Benkovca (Asseria ?), opć. Benkovac, SR Hrvatska 25 Grahovo kod Skradina (Scardona), opć. Šibenik, SR Hrvatska 26 Kaprije, otok Kaprije, opć. Šibenik, SR Hrvatska 27 Klis, opć. Split, SR Hrvatska 28 Solin (Salona), opć. Split, SR Hrvatska 29 Biaći kod Kaštela, opć. Split, SR Hrvatska 30 Dugopolje, opć. Split, SR Hrvatska 31 Pučišće, otok Brač, opć. Brač, SR Hrvatska 32 Korčula (?), otok Korčula, opć. Korčula, SR Hrvatska 33 Vinica (Ad Libros), opć. Duvno, SR Bosna i Hercegovina 34 okolica Duvna (Bistua Vetus ?), opć. Duvno, SR Bosna i Hercegovina 35 Vrtoče, opć. Bosanski Petrovac, SR Bosna i Hercegovina 36 okolica Imotskog (Runovići = Ad Novas ?), opć. Imotski, SR Hrvatska 37 okolica Humca (Radišići = Bigestae ), opć. Ljubuški, SR Bosna i Hercegovina 38 Vid (Narona), opć. Metković, SR Hrvatska 39 Gradac, opć. Ploče, SR Hrvatska 40 Dubrovnik, opć. Dubrovnik, SR Hrvatska 41 Budva (Buthua), opć. Budva, SR Crna Gora Podaci po regiji: 42 Istra, SR Hrvatska 43 Slavonija, SR Hrvatska 44 Srem, SR Srbija 45 Lika, SR Hrvatska 46 Primorje-Kvarner, SR Hrvatska 47 Istočna Hercegovina, SR Bosna i Hercegovina Karta nalaza istočnogotskog novca. — Fundortkarte der ostgotischen Münzen Tokom 536. g. u krajnem sjeveroistočnom dijelu istočnogotske države početak dvadesetgodišnjeg bizantsko-istočnogotskog rata doveo je do značajnih političkih promjena. Tu u prvom redu mislimo na teritorijalno širenje ponovno ojačale gepidske kraljevine na područja nekadašnje Pannoniae Sirmiensis. Gepidsko zaposjedanje ovog prostora i ovladavanje njegovim glavnim političkim i kulturnim centrom bio je potez od izuzetnog političkog značaja. Nespojiv sa zamislima Justinijanove rekonkviste izazvao je čitav niz političkih ustupaka onim barbarskim i germanskim narodima koji su živjeli u gepidskom susjedstvu. Pažnja koju bizantski izvori poklanjaju tim događajima nije mogla biti slučajnom jer je u stvarnosti iskazivala interes koji je Bizant pridavao Sirmiju. Ne treba sumnjati da su Gepidi bili svjesni političke, strateške i ekonomske važnosti ovog grada i da su na svakom od ovih faktora gradili vlastitu sigurnost i suverenitet. Stoga nije neobično da se specifičan srebrni novac, nađen u srijemskom prostoru početkom ovog stoljeća vezao baš uz Gepide, poglavito njihovog posljednjeg vladara Kunimunda.82 Metrološka i stilistička obilježja samog novca, a odmah zatim monogram (na reversu) čije je razriješenje nudilo ime KVNIMVNDO83, te nalazi ustanovljeni isključivo u Srijemu i istočnoj Slavoniji (Sremska Mitrovica, Novi Banovci, Dalj) bili su dovoljno čvrsta podloga za tvrdnju o postojanju gepidske kovnice novca u Sirmiju, u vrijeme vladavine Kunimunda ili čak njegovog prethodnika Turisinta.84 Imena Justinijana i Justina (II), čitljiva na većini ovog novca, našla su se u službi takve teze. Međutim splet elemenata metrološkog i stilističkog obilježja nalazi analogije među istočnogotskim monetama kasnijih datuma, ali i među bizantskim novcem prve i poč. druge pol. 6. st. Istočnogotske sirmijske 1/4 silikve odgovarale su težini etalona milanske grupe 1/4 silikvi tipa INVICTA ROMA, koja je za gotovo 0,10 gr bila veća od kasnijih 1/4 silikvi s Teodorikovim monogramom na reversu. Gepidske silikve povećale su težinu svog etalona, tako da se ona kod dobro sačuvanih primjeraka kreće od 0,96 do 1,01 gr. Rast težinskog sastava odudara od obje istočnogotske srebrne nominale od Teodorikovog do Totilinog vremena, ali je sličnost izražena spram etalona Justinijano-vih 1/2 silikvi kovanih u Rimu, Raveni i Kartagi od 552—565 g.85 Ako bi težinske vrijednosti bile presudne za početak kovanja gepidskog srebrnog novca, tada će takva aktivnost uslijediti tek poslije jeseni 552. g. Gepidske 1/2 silikve nose na reversu dva tipa monograma. Jedan (br. 64—65) je koncipiran posve u maniri tzv. »restituiranog Teodorikovog monograma« poznatog sa Vitigisovih 1/4 silikvi.88 Novina koju gepidski novac donosi ogleda se u zamjeni slova S, smještenog iznad monograma, jednostavnim znakom +. Takav znak ili simbol posjeduje i grupa novca s drugim tipom monograma (br. 66—69). Ovaj je srodan Justi-nijanovom monogramu koji nalazimo na polufolisima Ravene kovanim od 540—547.g.87 ili na 1/2 silikvama kartaške produkcije nastalim nakon bizantinskog osvajanja vandalske Afrike u razdoblju od 533—552. g.88 Međutim, niti jedna od ovih dviju grupa nema slova O već se na njegovom mjestu (ispod monograma) nalazi slovo S. Na gepidskom novcu slovo S doživljava još jednu interesantnu transformaciju i to u aversnoj legendi gdje je postavljeno u horizontalan položaj (= oc). Takav način grafije slova S izuzetno je rijetka pojava svojstvena čitavoj seriji folisa i polufolisa Antiohije iz 528— 532. g.89 i tek ponekom primjerku polufolisa rimske kovnice iz 538—541. g.90 i jednoj dekanumiji Antiohije iz 532—537. g.91 Horizontalni položaj slova S nalazimo na frag-mentiranom primjerku iz Novih Banovaca koji na aversu nosi Justinijanovo ime (br. 64),92 a zatim ponovo na novcu s Justinovim (II) imenom nađenom u Sremskoj Mitroviči (br. 68) i Dalju (br. 69). Izuzetna je i pojava Justinijanovog imena u formi ÌVSTINIANV (br. 66—67) poznata jedino na pojedinim folisima i polufolisima rimske kovnice u periodu 538—541. g.03 Završetak aversne legende izveden je na dva načina: PT (br. 65) i PAV (br. 68—69). Prvi, čini se, u cijelosti glasi PTAV (slič. PPAV)94 i kao takav zajedno sa završetkom PAV odgovara Anastazijevoj grupi 1/4 silikvi sirmijske kovnice tipa A, odnosno tipa C-2 i C-3. Ako se za ove završetke sirmijskih 1/4 silikvi Teodorikovog vremena mogu naći analogije među pojedinim brončanim denominacijama folisa, polufolisa, dekanu-mija konstantinopolske, nikomedijske i antiohijske kovnice Anastazijevog vremena,95 te među folisima i pentanumijama konstantinopolske, kizičke i antiohijske kovnice Justinovog vremena (I)90 tada za gepidske 1/2 silikve, posebno za završetak PAV, Ju-stinijanovog vremena bivaju mnogo rijeđe,97 a pod Justinom II javlja se još samo završetak PPAV.“8 Uzor je, dakle, preuzet iz ranijeg razdoblja, a najbliži se, po svemu sudeći, nalazio na istočnogotskim 1/4 silikvama Anastazijevog (PPAV i PAV) i Justinovog (I) vremena (PAV). Nalaze gepidskog novca treba smatrati izuzetno rijetkom manifestacijom monetarne prakse na krajnjem sjevernom dijelu graničnog prostora bizantskog monetarnog sistema. Prema podacima koji su nam dostupni prikupljeno je u Srijemu i istočnoj Slavoniji (možda i sjeveroistočnoj Bosni) 11 primjeraka gepidskog novca. Među njima, tri nisu publicirana — dva novca čuva Muzej Srema,99 a jedan je u posjedu numizmatičke zbirke Narodnog muzeja u Ljubljani (T. 3: B): avers V CHV—'TIHVJH Vq Poprsje cara na desno, dijadema, oklop. Vel. 14 mm; Tež. 1,01 gr; Os /. Čuva: Numizmatički kabinet, Narodni muzej u Ljubljani Porijeklo: Kupljen od Sr. Dimitrijevića 1957. g. Ljubljanski primjerak pripada grupi s tzv. Kunimundovim monogramom. Oko monograma teče vijenac u obliku ribljih kostiju poznat na gotovo svim primjercima gepidskog novca (izuzetak čini fragmentirani primjerak iz Novih Banovaca s tzv. Turisin-tovim monogramom na reversu100). Krajnje korumpirana legenda posve odudara od uobičajene grafije koja praktički svaku aversnu legendu gepidskih 1/2 silikvi čini čitljivom u tolikoj mjeri da se ime vladara jasno razaznaje (Justinijan ili Justin). U koncipiranju aversnog natpisa pokazuje se kao pravilo da slova u Justinovoj (II) legendi teku kao poprsja čineći vijenac koji okružuje carski lik.101 Ova značajka morala bi biti presudna pri osmišljanju aversne legende ljubljanskog primjerka i vezivanje uz emisije gdje se na aversu nalazi Justinijanovo ime. Čak su, prikaz carskog lika i položaj slova T iznad njegove glave slični gepidskoj 1/2 silikvi s Justinijanovim imenom iz Sremske Mitroviče. (br. 65) Međutim, broj znakova (slova) bliži je stanju koje poznamo na primjercima s Justinovim (II) imenom (br. 67—69). Dakle, noseći još uvijek pojedine značajke gepidskih serija s Justinijanovim imenom, novac iz Ljubljane čini prelaznu liniju, bolje rečeno, odražava trenutak zamjene Justinijanovog Justinovim imenom. To bi, ujedno, trebalo otkloniti svaku pomisao da se gepidske serije s tzv. Turisintovim monogramom stave na početak druge trećine 6. st. Jedno kasnije datiranje gepidskih serija, od onog koje određuje pad gepidske kraljevine 567. g., ne bi bilo opravdano.102 revers Kunimundov monogram u vijencu od ribljih kostiju. dugujemo susretljivosti Zdenke Dukat i dr. Ivana Mimika. Stoga im i ovdje zahvaljujemo. 2 A. Alföldy, Untergang der Römerherrschaft in Pannonien I, Budapest 1924, 21— 36 (dalje: Alföldy). — D. M. Metcalf, The Currency of byzantine Coins in Syrmia and Slavonia, Hamburger Beiträge zur Numismatik 14 (1960) 434, 437, 441 (dalje: Metcalf) — J. Kovačevič, Varvarska kolonizacija južnoslavenskih oblasti, Novi Sad 1960, 32—34. D. Dimitrijevič, J. Kovačevič, Z. Vinski, Seoba naroda — arheološki nalazi jugoslavenskog Podunavlja, Zemun 1962, 85—86, 93, 111, 115 (dalje: KSN) — Z, Vinski, Autocht-hone Kulturelemente zur Zeit der slawischen Landnahme des Balkanraums, Simpozijum »Predslavenski etnički elementi na Balkanu u etnogenezi južnih Slovena, Mostar 1968, Centar za balkanološka ispitivanja knj. 4, ANUBiH pos. izd. 12, (1969) 181. — D. Mrkobrad, Arheološki nalazi Seobe naroda u Jugoslaviji, Fontes archaeologiae Iugoslaviae II, Monografije 6, Beograd 1980, 41—44, 56.—57. Izazvalo bi zabunu ako se ne ispravi da primjerci publicirani od I. Meixnera ne čine inventar numizmatičke zbirke AMZ kako to autor kaže na str. 41 (bilj. 257) i 56 (bilj. 317) već su sastavni dio privatne zbirke I. Meixnera. 3 J. Brunšmid, Die Münzen des Gepiden-königs Kunimund, Numismatische Zeitschrift 17 (57) 1924, 1—5 (dalje: Brunšmid) — F. Stefan, Die Münzstätte Sirmium unter den Ostgoten und Gepiden, Halle 1925, 1—28, Taf. 298, 1—10 (dalje: Stefan). — J. Werner, Silbermünzen Teoderichs d. Gr. von Mengen (Oberbaden), Badische Fundberichte 3 (1933) 89—96, Abb., 1—14 (dalje: Werner). 4 I. Rengjeo, Stari hrvatski numizmatičari, Numizmatika 5 (1953) 60 i d. — I. Mirnik, Tradicija numizmatičkog istraživanja u Hrvatskoj, Vijesti muzealaca i konzervatora Hrvatske 26 (1977) 44—51. 5 LRBC, 110 — pripisuje brončane novce s ovakovim monogramom jednostavno vladavini Libija Severa. « MIB, 94—95. 7 Brončani novac Kartage pripisuje W. Wroth (BMC) vladavini Geiserika (428— 477) i Hunerika (477—484). Tek je Ph. Grierson u okvirima numizmatičke interpretacije poznatih Albertinskih ploča pokušao izmijeniti Wrothovo mišljenje stavljajući nastavak kartaških folisa i njihovih nižih nominala u vrijeme oko 480. g., kao reakciju na monetarne promjene u Odoakarovoj Italiji. Griersonovu interpretaciju podržala je C. Morrison u svojoj recenziji Hahnoveg MIB. To isto učinio je Kent nešto ranije. — BMC, XXII—XIV 4, 6—7. — Ph. Grierson, The Tablettes Albertini and The Value of The Solidus in the Fifth and Sixth Centuries A. D., loumal of Roman Studies 49 (1959) 77—78, bilj. 26. — C. Morrison, Revue Nu-mismatique 16 (1976) 189. — J. P. C. Kent, The Coinage of Theodoric in The Names of Anastasius and Justin 1, Essays dedicated to the Memory of A. Baldwin, London 1971, 72—73, (bilj. 13). — MIB, 27, 92—95. 8 P. Petru, T. Ulbert, Vranje pri Sevnici, starokrščanske cerkve na Ajdovskem gradcu, Katalogi in monografije 12, Ljubljana 1975, 18, 82 (bilj. 10 — identif. B. Overbeck). 9 J. Petrovič, Numizmatički izvještaji, GZMS 11 (1956) 97—109. — D. Mrkobrad, o. c., 24 (bilj. 101) 42. 10 D. Mrkobrad, o. c., 42. 11 Kolegici R. Matejčić i ovdje najtoplije zahvaljujemo. 12 J. Medini, Provincia Liburnia, Diadora 9 (1980) 431—444. 13 J. Kovačevič, o. c., (bilj. 2) 24. — Isti, Istorija Crne Gore I, Titograd 1967, 256. 14 Pojavu dvije zvijezde na reversu tre-misa kovanih u Rimu W. Hahn smatra oznakom druge oficine — MIB, 83 (No 11). 15 J. Tolstoj bilježi spomenutu legendu kao reversni završetak... AVCTORVM — Tol., 251, No 107. 19 BMC, No 6—8. — Tol., No 127—129. — MIB, No 23b—23c. 47 MIB, No 23b—23c. 48 BMC, No 10 = MIB No 22c. 49 Vidi našu tremisu br. 9. — Također: BMC No 6. 29 BMC, No 56. 24 MIB, No 11. 22 Tol., No 20—21 (Leon), No 52 (Zenon) — MIB, No 20 (Zenon) — BNP, No 20—27 (Anastazije). 23 Tol, No 135—136. — BMC, No 71— 72. — MIB, No 3—4. 24 W. Reinhart, Die früheste Münzprägung im Reich der Merowinger, Deutsches Ib. für Numismatik 2 (1939) 41, Abb., 1, 1. 25 MIB, sinop. Tab. — Ostgoten/Gold (Rom) No 3. — I. P. C. Kent ih smatra prvim istočnogotskim monetama s Anastazijevim imenom — o. c., 74 (bilj. 6). 29 MIB, 81. 27 J. P. C. Kent, o. c., 72, No 21, Pl. VIII, 28. 28 Vidi naš primjerak br. 16 i imitaciju br. 17. Također: MIB, No 23a—c. 29 Vidi ovdje bilj. 14. 30 A. Sambon, Repertorio generale delle monete coniate in Italia, Paris 1912, 6—7, No 28. 31 To su reversni završcci: ROM, RON, RM, Ril — BMC, No 15—18. 33 M IB, 85. 33 Usporedi naš primjerak br. 59. 34 BNP, Pl. XX, 3—4, 26, 28—29. — BMC, No 50—58, 64. 35 O. U. Bansa, Monete d’oro del V e VI secolo rinvenuti a Sebatum, Notizie degli Scavi 15 (1939) 154, 160, 164, No 21—22. — Dvije tremise iz ove ostave (po jedan primjerak Anastazija i Justinijana) publicirao je F. Stefan, Die germanische Landnahme im Ostalpenraum bis zum Ausgang der Völkerwanderung, Das Joanneum 6, 1943, 75—76, 112, Taf. 8: 6—7. 36 Fr. Bulič, Ritrovamenti di monete antiche sull’isola di Kaprije di Sebenico, BASD 24 (1901) 70. 37 Kraus, No 42. 38 J. Friedländer, Münzen der Ostgoten, Berlin 1844, 26, 1, Taf. I, 1. 33 Tol, No 172. 40 BMC, No 16—17. Tol., No 179, 183. —- Kraus, No 30. 41 BMC, No 12. — Tol, No 188. — MIB, No 68 a. 42 BMC, No 20. — MIB, No 642. 43 Kraus, No 44. — MIB, No 39a. 44 Kraus, No 62. 45 No 40. 46 MIB, No 41. 47 B. A. Krčelić, De regnis Dalmatiae, Cro-atiae, Sclavoniae, Notitiae Praeliminiaris, Zagreb 1770, 508 — ... repertum Sisciae argenteum minoris moduli numum, videndum a me exhibuit: In hoc parte adversa orbicularis inscripto: DN ANASTASIVS AVG. Facies est rugosa & decrepiti senis, ut confirmemur omnino diuturniorem Anastasio, vitam fuisse. Pars aversa in medio stellam habet, nil praeterea. 48 Dozvolu da pregledamo numizmatički fundus Narodnog muzeja u Ljubljani dugujemo zahvalnost A. Jeločniku. —• 1/4 silikva je kupljena od prof. Radauša (vel. 11 mm, tež. 0,70 gr, Os\). 49 Uvid u numizmatičku zbirku Arheološkog muzeja u Splitu dugujemo susretljivosti i ljubaznosti I. Marovića. — Epitetum »invictissimus« Enodije časti Teodorika na više mjesta: Enod., Vita Epifani, 100,6 (invictissime princeps), lOO, 36 (ad regem invictissimum Theodoricum); Aureliano, 217, 17 (invictissimi domini); Pang. Theod., 204, 36 (invictissime). — Natpis »invictissimus« nose i poneki primjerci Totilinog novca: MIB, No 622. — Kraus, No 39. 39 Stefan, 1—11, Taf., 298, 1—3. 51 Werner, 95. 52 KSN, 93, tab., III/l 53 I. Meiner, Kovnica Sirmium u vrijeme Seobe naroda, Numizmatičke vijesti 10 (1963) 9—10, slika između str. 20—21 (dalje: Meix-ner 1963). —- Isti, Tri nepoznata novca kralja Teodorika, Numizmatičke vijesti 15 (1968) 53 —55, tab., 6, 1 (dalje: Meixner 1968). 54 A. Sambon, o. c., 6—7, No 31; za primjerke iz Drezdena i Glasgow — MIB II 46,2 463. 55 I. Meixneru najtoplje zahvaljujemo na dozvoli da primjerke istočnogotskog novca iz njegove zbirke pregledamo i evidentiramo. — Novac sirmijske kovnice, radi lakše identifikacije, označavamo imenom autora koji ih je dokumentirano publicirao. Redni broj (br.) označava mjesto u našem katalogu. Nalaze iz Mengena označavamo rednim brojem na slici — Werner, Abb. 39, 1—7. Za publicirane nalaze iz južnopanonskog prostora koristimo oznake: Stefan, 1—3, Meixner 1963 i Meixner 1968, 1—3. 56 Stefan, la. 57 Meiner 1963, 3. 38 Jednaki avers: Stefan, 2 = Meixner 1963 Mengen-2 = Meixner 1968, 1 Mengen-1 = Meixner 1968, 2 br. 22 = Sambon, 31 Jednaki revers: Mengen-2 = Meixner 1968, 1 br. 22 = Sambon, 31 Mengen-1 = MIB II. 46s 59 Primjerku iz Sremske Mitroviče nije publiciran avers —• KSN, 93, Tab. III/,1. 60 Revers 1/4 silikve Mengen-7 = Stefan, 3. 61 Cassiod. Var., II, 25. 62 Cassiod. Var., V, 39. 63 Imajući pred očima situaciju na tlu franačke države tokom druge pol. 6. st. J. Werner je 1/4 silikve iz Mengena pripisao radu samostalnih »privatnih« monetara, tražeći podršku svojoj tezi u jednom od Teodorikovih akata (Cassiod. Var. V, 39) — Werner, 93. 64 Cassiod. Var., V, 11. 85 BMC, No 8 i 10. 06 Kraus, No 9. 67 BMC, 97—107 68 Ph. Grierson, The Currency reform of Anastasius, Atti dello Vili Congresso Internationale di studi Bizantini, Palermo, 3—10 aprile 1951, Roma 1953, I, 374—3'75. 69 J. P. C. Kent, o. c., 72—73. 79 MIB, 89. 71 BMC, No 17. — Tot., No 630. 72 BMC, No 18. — Tol, No 622—623. 73 BMC, No 39. 74 MIB, 84; sinop. Tab., Ostgoten/Kup-fer (Rom), No 70—76. 75 MIB, 85; sinop. Tab., Ostgoten/Kupfer (Rom), No 89—90; (Ticinum), No 86. 76 ToL, No 605 = Kraus, No 66 (prema J. Friedländer, o. c., 50, No 9) 77 MIß, 131, Tab. 36 — Baduila/Kupfer; Sinop. Tab., Ostgoten/Kupfer. 78 Podatke o nalazima istočnogotskog novca pokušalo se sumirati na nekoliko mjesta — J. Kovačevič, o. c., 23—24, 27—28, 32—34. —• I. Marović, Stanje i problemi numizmatičkog kabineta Arheološkog muzeja u Splitu, Numizmatičke vijesti 13 (1966) 38— 40. — Z. Vinski, 1968, 172, 180—181. — D. Mrkobrad, o. c., 41—44. — Podaci o pojedinačnim nalazima mnogo su brojniji pa ih je teško sve nabrojiti. Neki datiraju u 18. st. (vidi ovdje bilj. 47), ali su brojniji oni s kraja 19. i poč. 20. st. Npr. A. J. Evans, Antiquarian Researches in Illyricum I—II, Archeologia XLI1I, London 1883, 52, 64. — K. Patsch, Nahogjaji novca, GZMS 12 (1900) 559, 564—569. — Tsti, Zur Geschichte und Topographie von Narona, Schriften der Balkankommission, Antiquarische Abteilung V, Wien 1907, 102. — Od novijih dosada nepri-mijećenih, potrebno je spomenuti istočnogot-ske zlatne monete s područja Istre — G. Godni, Collezione di monete d’oro della Società istriana di archeologia e storia patria. AMSI 22 (1974) 118—124 (No 15—21). — Naši podaci temeljeni su na vijestima iz literature i onom što smo imali prilike registrirati u zbirkama naših muzejskih institucija (Ljubljana, Pula, Rijeka, Split, Zadar, Zagreb, Osijek). Znatan dio istočnogotskog novca s područja naše zemlje nalazi se u posjedu muzejskih zbirki u inozemstvu. 79 K. Patsch, Die Lika in römischer Zeit, Schriften der Balkankommission, Antiquarische Abteilung I, Wien 1900, 29, 111—112. — M. Abramič, A. Colnago, Untersuchungen in Norddalmatien, Jahreshefte d. Österreichischen arch. Institutes 12 (1909) Beiblatten 13—29. —- A. Colnago, Untersuchungen in Norddalmatien, Jahreshefte d. Österreichischen arch. Institutes 18 (1915). Beiblatt, 181— 183, sl. 94. — A. Mayer, Doprinosi poznavanju rimskih cesta u Dalmaciji, Vjesnik za arh. i hist. đalm. 51 (1930—1934) 125—156. — Z. Bašič, D. i M. Garašanin, J. Kovačevič, Istorija Crne Gore 1, Titograd 1967, 168— 180. — S. Mijuškovič, Novo tumačenje jednog fragmenta iz »Tabula Peutingeriana«, Istoriski zapisi 19 (1966) 111—129. -— Isti, O rimskoj cesti kroz Boku Kotorsku, Boka 1 (1969) 33—51. — B. Ilakovac, Vranska regija u rimsko doba, Radovi inst. JAZU u Zadru, 18 (1971) 101—105 i bilj. 98—99, 119—124, sl. 1—2. — L. Bosio, Itinerari e strade della Venezia romana, Milano 1971 —• za Istru i Sloveniju, passim. — I. Bojanovski, Dolabelin sistem cesta u rimskoj provinciji Dalmaciji, Djela ANUBIH, knj. XLVII, Centar za bal-kanološka ispitivanja, knj. 2., Sarajevo 1974. — Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975: prilozi J. šašela (str. 74—99) i F. Tru-hlara (str. 99—104). —■ I. Bojanovski, Neka pitanja antičke topografije donje Neretve, Izdanja Hrv. arh. društva 5, Split 1980, 181. 80 Na podatku zahvaljujemo M. Prelogu. 81 H. Mitscha—Märheim, Spuren frühmittelalterlichen Handels an Altstrassen in Raum Wien,' Mitt. d.; anthop. Gesellschaft in Wien 92 (1962) 216—220. 82 Brunšmid, 1—5. — Stefan, 12—28. 83 Brunšmid, 2. —- Stefan, 15. 84 Stefan, 21—22, Taf. 298, 10, IX. 85 MIB, 56—57, sinop, Tab., Justinianus I/Silber. 86 BMC, No 7—10. 87 O. c., 81. 88 MIB, sinop. Tab., Justinijanus I/Kupfer (Ravena). 89 BNP, No 2—12 (folisi i polufolisi Antiohije). 99 O. c., No 18. 91 BMC, No 324. 92 Stefan, Taf., 298, 10. 93 BNP, No 3 (fobs), No 14 (polufolis). 94 Završetak AV može se uočiti na poprsju. Stefan čita aversnu legendu nešto drugačije: DN IVS—T1HIAHVS P P — Stefan, 16. 95 Anastazije: BNP, No 85 — folis (Kon-stantinopol), No 9 i 14 —■ polufolis (Nikome-dija), No 44—51 — dekanumija (Konstatino-pol), No 3 —• dekanumija (Antiohija), No 94 i 100—101 —• pentanumija (Konstantinopol) —• svi s legendama PPAV i PPA. 96 Justin: BNP, No 3, 8, 14 i 17 —■ folis (Konstantinopol); BMC, No 62 — folis (Ki-zik) BNP, No 21 —■ pentanumija (Konstatino-pol), No 12—13, 15—17 — pentanumija (Antiohija) svi — s legendama PPAV i PAV. 97 Legenda PAV: BNP, No 81 — dekanumija (Antiohija), No 84 — pentanumija (Antiohija). 98 Legenda PPAV pojavljuje se i na srebrnim monetama. Npr.: BNP, No 1—6 (Konstantinopol), No 1 (Rim) i No 4—13 (Ravena). 99 D. Mrkobrad, o. c., 56 (bilj. 370). 499 Stefan, 20, Taf. 298, 10. 191 Usporedi: Stefan, Taf, 298, 7—9. I, Meixner, Nepoznati novac gepidskog kralja Kunimunda, Numizmatičke vijesti 3/6—7 (1956) slika na str. 5. 102 Pretpostavka o slavenskom porijeklu — MIB, 87 (bilj. 34). MÜNZEN GERMANISCHER HERRSCHER VON DER ZWEITEN HÄLFTE DES 5. BIS ZUR ZWEITEN HÄLFTE DES 6. JAHRHUNDERTS AUS DER NUMISMATISCHEN SAMMLUNG DES ARCHÄOLOGISCHEN MUSEUMS IN ZAGREB Die vorliegende Arbeit umfaßt 69 Gold-, Silber- und Bronzcmünzen germanischer Herrscher aus dem Bestand der numismatischen Sammlung des Archäologischen Museums in Zagreb (AMZ). Chronologisch gesehen markiert der Numus Libitis Severus und Ricimerus den Beginn dieser Periode, der man auch die Münzen der Wandalen und Ostgoten zuordnen muß und die sich bis in die zweite Hälfte des 6. Jh. erstreckt, wo in Sirmium die Silbermünzen der Gepiden geprägt wurden. Für die meisten Exemplare findet man keine Angaben über die Umstände des Fundes (siehe Katalog), lediglich Bemerkungen über ihre Zugehörigkeit zu privaten Münzsammlungen, die das AMZ in der Zeitspanne von seiner Gründung (im Jahre 1848) bis zum Anfang des Zweiten Weltkriegs angekauft hat. Die seltene Münze Libius Severus und Ricimerus (Nr. 1), 4 wandalische Münzen (Nr. 2—5), 6 gepidische Münzen (Nr. 64—69) stellen angesichts der 58 Exemplare ostgotischer Gold-, Silber- und Bronzemünzen (Nr. 6—63) eine unbedeutende Anzahl dar. Das AMZ besitzt eine für jugoslawische Maßstäbe bedeutende Anzahl estgotischer Münzen, obwohl nur Angaben über 10 Fundorte von 19 Exemplaren verzeichnet werden konnten (siehe S. 455). Die Fundstellen von 44 Münzen lagen höchstwahrscheinlich im pannonischen Teil des ostgotischen Reiches. Ausgenommen wurden also die Funde in der Lika (Nr. 8, 13, 16, 56), in Stankovci (Nr. 17), Solin (Nr. 10), die Privatsammlung Maddalena in Zadar (Nr. 6, 42) und die auf der Auktion in Wien (Nr. 57, 62) und Aquileia (Nr. 38, 44) erstandenen Exemplare. Aus dem gleichen Grund wurden auch zwei Exemplare des Dekanummus Totilas (Nr. 61—62) ausgelassen, die ebenfalls entweder aus den Küstengebieten Jugoslawiens stammen oder vom AMZ aufgrund der Bemühungen, den Fundus zu bereichern, auf Auktionen erworben wurden. Unter der relativ großen Zahl ostgotischer Münzen verdienen einige Stücke unsere besondere Aufmerksamkeit, da sie wegen ihrer Merkmale einerseits keinerlei Analogien zu anderen Exemplaren aufweisen, andererseits neue Elemente in Hinsicht auf Entstehung und Entwicklung einzelner Serien ostgotischer Münzen erschließen lassen. Die Mailänder Prägestätte zur Zeit Theoderichs ist mit drei Tremissis vertrete, zwei von ihnen (Nr. 18—19) besitzen keine Analogien im bis heute bekannten Repertoire dieser Münzstätte. Dies gilt vor allem für die Tremissis Nr. 18 mit zwei Sternen auf der Rückseite —■ eine Erscheinung, die für die Produktion Mailands sonst nicht verbürgt wurde.14 Diese Tremissis kennzeichnet ein besonders grober Stil, doch enthält sie alle Schrift — und Bildelemente der Mailänder Produktion — den Abschluß der Av.-Legende in der Form PP AVG, den Stern über dem Haupt des Kaisers, die nicht auf der Kugel stehende Viktoria, eine Linie des Abschnitts ohne Punkte an den Rändern-, die durch die ungewöhnliche Ligatur der Buchstaben S und T in der klassischen Rv. —■ Legende VICTORIA AVGVJOROM bereichert wurde. Diese Ligatur ist auch von einer römischen Tremissis aus der Zeit Theoderichs/Justinus I (518—526) her bekannt, obwohl hier die Graphie der Legende selbst etwas abweicht — VICTORIA AVGJRVM.15 Zur Mainländer Gruppe ohne Kreuz oder Stern über der Darstellung des Kaisers auf der Vorderseite, aber mit einem achtzackigen Stern im Feld links von Viktoria auf der Rückseite gehört die Tremissis Nr. 19 mit der geringfügig Korrumpierten Legende VICTORIA AVGVSOROM. Auf der Schulter des Kaisers ist der achtzackige Stern deutlich erkennbar, was eine gängige Erscheinung auf Mailänder Tremissis mit einem Stern über dem Kaiserkopf ist.10 Die Tremissis Nr. 16 zeigt eine ungewöhnliche und selten ausgeführte Teilung des beschrifteten Feldes auf der Rückseite mittles einer eingravierten schlanken Darstellung der Viktoria. Diese Teilung des Schriftfeldes in der Form VICTORIA A-VGVSTOROM, ist, nach den bisher publizierten Exemplaren zu urteilen,'eine Eigenart der Mailänder Serien mit einem Stern links neben der Viktoria.17 Eine so gravierte Legende tritt nur in einem Fall auch bei einer Tremissis mit einem Stern im Feld rechts von Viktoria auf,18 gleichfalls aber auch bei einzelnen Exemplaren der römischen Prägestätte (vgl. unsere Tremissis Nr. 9).19 Die barbarisierte Tremissis Nr. 17 ist zweifellos nach der Gravurvorlage für die Serien von Tremissis entstanden, denen auch die Münze Nr. 16 zuzurechnen ist. Im allgemeinen neigen barbarisierte Münzexemplare häufig zur Hypertrophicrung der Grundelemente des kopierten Originals. Dazu zählen der achtzackige Stern über dem Haupt des Kaisers, das Sternzeichen auf seiner Schulter wie auch stilistische Elemente, die hier besonders betont sind. Ebensolche bemerkt man auch bei der Gravur der Viktoria auf der Rückseite und im geteilten rückseitigen Feld mit der korrumpierten Legende VICTORIA A-AISTOAON. Der Abcshnitt ist in der Form CONOI ausgeführt, und dem Abschluß der Rv.-Legende begegnet man auf Münzen, die zur Zeit Athalarichs und später geprägt wurden, immer häufiger. Die in Rom geprägten Tremissis weisen einige außerordentliche Exemplare auf. Für die Tremissis Nr. 8 mit zwei Sternen auf der Rückseite --------, lassen sich Analogien fest- COMOB stellen,20 nicht aber identische Exemplare, Ausgehend von der Darstellung des Kaisers auf der Vorderseite der Münze, was für unser Exemplar von besonderer Wichtigkeit ist, entspricht diese Tremissis weitgehend einer von W. Hahn als Berliner Exemplar angeführten Münze.21 Die Eigentümlichkeit der Berliner Tremissis und des Exemplars Nr. 8 aus dem AMZ macht auch die Darstellung des Kaisers mit schmalem Haupt und Büste aus, was ein charakteristisches Stilelement der Tremissis Konstantinopels im späten 5. und frühen 6. Jh. ist.22 Unter den ostgotischen Tremissis aus der Zeit Theoderichs findet man eine analoge Darstellung der Kaiserbüste in jener seltenen Serie, auf deren Rückseite Viktoria nach rechts oder links schreitend, mit einem Palmenzweig auf der Schulter dargestellt ist.23 Diese Art der Darstellung wird später westgotischen und Burgunder Tremissis als Vorlage dienen.24 Wenn diese Tremissis alle in die Zeit um das Jahr 500 fallen,25 dann können alle Tremissis, die wie Exemplar Nr. 8 schmale Haupt- und Büstendarstellung zeigen, als der gleichen Periode zugehörig betrachtet werden, falls sie nicht sogar etwas früheren Ursprungs sein sollten. Ist das letztere anzunehmen, dann könnte das beschriebene ikonographische Muster der Vorderseite aus den Anfängen der römischen Prägestätte stammen, die nach der Eroberung Roms im Jahre 491 beginnt, für Theoderich Münzen zu prägen.20 Die Tremissis Nr. 9 trägt auf der Vorderseite die Dastellung des Kaisers ' mit breitem Antlitz — eine entsprechende Darstellung findet man in Stil und Ausfühung auch auf einzelnen £ 1/2 Siliqua mit der Rückseite ----,27 Die Rv.-Legende ist durch den Kopf der Viktoria in CONS zwei Teile geteilt —• VICTORIA A-VGVSTORON. Eine solche Trennungsform der Rv.--Legende bemerken wir auch auf Tremissis der Mailänder Prägestätte, bei den Serien mit Stern oder Kreuz (oder ohne diese Merkmale) über dem Kopf des Kaisers.28 Die mit der Fußspitze die Abschnittslinie nur leicht berührende Viktoria ist die übliche stilistische Komponente der Viktoriadarstellung auf der Rückseite von Tremissis aus der Mailänder Prägestätte. Zwei Sterne auf der Rückseite sind bei Tremissis römischer Prägung häufiger,29 während die Kugel unterhalb des rechten Fusses der Viktoria und der in der Form ausgeführte Abschnitt der Arbeitsweise römischer Formschneider in allen Einzelheiten entsprechen. Daher kann die Tremissi Nr. 9 mit Sicherheit als ein Produkt der römischen Prägestätte angesehen werden, die um das Jahr 500 unter dem Einfluß Mailands unmittelbar nach der Einstellung der Mailänder Prägetätigkeit gegründet wurde. Ein identisches Exemplar registriert A. Sambon als eine Münze der numismatischen Sammlung der Bibliothèque Nationale in Paris.30 In die Zeit der Herrschaft Theoderichs/Justinus’ 1 (518—526) fällt die in Rom geprägte Tremissis Nr. 26. Aufgrund der Rv.-Legende VICTORIA AVGVSTORIM stellt sie eine neue Variation der aus dieser Periode bisher bekannten rückseitigen Abschlüsse dar.31 Nur die Tremissis Nr. 56 stammt aus der Prägestätte Ravennas und somit aus der Zeit des Kaisers Witigis/Justinian (536—540). Der achtzackige Stern im Feld links von Viktoria gilt als zuverlässiges Element bei der Identifizierung der Tremissen Justinians.32 Das durch eine Reihe von Punkten gestaltete Haupthaar des Kaisers liefert ein weiteres wichtiges Element zur Identifizierung ostgotischer Tremissis. Dieses Detail ist häufig auf 1/2 und 1/4 Siliqua der Zeit Witigis eingraviert,33 aber auch auf den Silbermünzen, die nach 536 unter der Herrschaft Justinians in der römischen Prägestätte angefertigt wurden.34 Unser Exemplar zeichnet sich durch die Rv.-Legende VICTORIA AVGV2TORVM, also durch die Umkehrung des Buchstaben S aus. Ein umgekehrtes S (= 2) tragen auch die Av.- und Rv.- Legenden zweier ostgotischer Tremissis aus dem Nachlaß von S. Lorenzo di Pusteria, die in der Zeit der Feldzüge der Franken Theodeberts gegen das ostgotische Reich des Kaisers Vitigis im Sommer 539 entstanden sind.35 Einer der Silbermünzen der Ostgoten, der 1/4 Siliqua Nr. 20, soll unsere besondere Aufmerksamkeit gelten. Trotz der schlecht erhaltenen Rückseite gehört unser Exemplar offensichtlich zu der Gruppe, deren Rv.- Legende den vollen Titel DN ANAS-TASIVS AVG37 besitzt. Diese Gruppe hat Hahn ungerechtfertigter Weise außer acht gelassen, obwohl ein ähnliches Exemplar schon Mitte des 19. Jh. veröffentlicht38 und darauf im Katalog der Leningrader Ermitage bestätigt wurde.39 Eine ähnliche Teilung der Av.- Legende kennen auch die späteren ostgotischen 1/2 Siliqua Totilas40 und Tejas 41 wie auch die 1/4 Siliqua Totilas,42 die aus einsichtigen politischen Gründen auf der Vorderseite den Namen des Kaisers Anastasius trugen. Es ist anzunehmen, daß man diese Tatsache aus dem Auge verloren hatte, als man die Rückseiten mit Theoderichs Monogramm im Kranz an den unmittelbaren Anfang römischer Münzherstellung unter Theoderich stellte. Zieht man die seltene Erscheinung und die Funde der 1/4 Siliqua mit dem Namen Anastasius’ auf der Vorderseite und Theoderichs Monogramm auf der Rückseite in Betracht, so scheint es unwahrscheinlich, daß dieser Münzentyp vor 500 in Umlauf kam. Um 500 konnte nur die 1/4 Siliqua, die unterhalb des Kiserbildes dans Kennzeichen .R. trug43 entstehen und entspricht somit unter chronologischem Gesichtspunkt der Gruppe der 1/4 Siliqua mit einem Stern auf der Rückseite. Daß eine Entwicklungslinie und somit auch eine zeitliche Beziehung zwischen den Mailänder 1/4 Siliqua mit der Aufschrift INVICTA ROMA und den römischen 1/4 Siliqua mit Theoderichs Monogramm im Kranz bestehen, verdeutlichen auch die stilistischen Elemente in der Ausführung der Büste auf den einzelnen Exemplaren der Mailänder44 und der römischen Prägestätte45. Die Parallelanfertigung zu diesen römischen 1/4 Siliqua wäre dann die Serie der 1/2 Siliqua mit dem Stern im Kranz.46 Fünf in der ostgotischen Prägestätte in Sirmium entstandenen Geldstücken wird besondere Bedeutung beigemessen. Unter ihnen befindet sich auch ein Exemplar aus Sisak, daß bis heute unveröffentlicht blieb —- Nr. 22. Die sirmischen Serien, deren Denomination nach dem Etalongewicht der Kategorie der 1/4 Siliqua zugeordnet wurde, sind nach Vorbildern der in Mailand geprägten ostgotischen Münzen entstanden. Alle Exemplare weisen ausnahmslos Elemente der Mailänder ostgotischen Münzen auf: eine ununterbrochene Av.- Legende und Theoderichs Monogramm, um das herum die (zumeist) deformierte Legende INVICTA ROMA verläuft. Die metrologischen Komponenten und das charakteristische Darstellungsschema hatten dieser Serie von 1/4 Siliqua schon längst einer gesonderten Münzgruppe des ostgotischen Reichs unter Theoderich zugewiesen. Die ersten, bis 1925 vermerkten Funde wurden im südpannonischen Raum, Huptsächlich im östlichen, slawonisch-syrmischer Teil (N. Banovci, Dalj, Štrbinci bei Đakovo und Sisak), so daß sich bei der Bestimmung des Standorts der Prägestätte das spätantike politisch-wirtschaftliche Zentrum Sirmium geradezu anbot.59 Doch ergab sich nach Funden in Mengen eine andere Lösung. Sie läßt sich als die Annahme umschreiben, daß mehrere ostgotische Monetäre tätig waren, und zwar in zwei verschiedenen Teilen des otsgotischen Reiches — im zu Sirmium gehörenden Gebiet der pannonischen Ebene und in den norditalienischen Provinzen des Theoderichreiches.51 Als im Jahre 1933 der Fund von Mengen publiziert wurde (7 Münzen — 6 mit dem Namen Anastasius’ und eine mit dem Justinus’ I), waren im südpannonischen Raum die Funde von nur 4 ostgotischen 1/4 Siliqua der Sirmiumer Prägestatte registriert (2 mit Anastasius’ Namen, 1 mit dem Justinus I und 1 fragmentiertes und unleserliches Exemplar). Durch den Vergleich mit den sieben Exemplaren aus Mengen mußte dieses Problem in der Tat unter einem neuen Gesichtspunkt betrachtet werden. Danach wurde eine 1/4 Siliqua mit Justinus’ Namen in Sremska Mitrovica selbst gefunden,52 und später veröffentlichte man weitere 4 Exemplare, die auf dem Territorium von Syrmien oder Slawonien gefunden wurden (3 mit Anastasius Namen und 1 mit äußerst korrumpierter Legende).53 Rechnete man die nicht-veröffentliche Münze aus Sisak (Nr. 22) hinzu, wuchs die Zahl auf 10 Stück an; mit den Münzen aus Mengen und den von A. Sambon publizierten Exemplare aus der Kollektion von Neapel sowie mitden Münzen aus Dresden und Glasgow54 können wir also insgesamt 20 1/4 Siliquen verzeichen. Daneben gibt es noch ein unveröffentlich bronzenes Exemplar, das in Sirmien oder in Slawonien (T. 3: A) gefunden wurde.55 Die völlig in der Manier der Silbermünzen aus der sirmischen Prägestätte gehaltene Ausführung mit der Buchstabenverteilung oder hasta auf der Vorder- und Rückseite verweist auf eine von den 1/4 Siliqua Mengen-4 übernommene Vorlage. Der Vergleich der Av.- und Rv.- Legenden zeigt die große Ähnlichkeit beider Münzen, womit als sicher anzunehmen ist, daß das bronzene Exemplar auf der Vorderseite Anastasius’ Nanem trägt und in der sirmischen Prägestätte nach der Eroberung der Pannonia Sirmiensis durch Ostgoten 504/505 entstand (siehe S. 459). Unter den 21 Exemplaren (20 AR und 1 AE) befinden sich zwei Münzen, die nicht präzis bestimmt werden können: das fragmentierte Exemplar aus Dalj56 und die im slawo-nisch-syrmischen Raum gefundene 1/4 Siliqua mit völlig korrumpierter Legende.57 In die Herrschaftsjahre Anastasius’ fallen 15 1/4 Siliqua, die die Verwendung von 11 Prägeformen für die Vorderseite und 12 Prägerformen für die Rückseite zeigen.58 Nach den Kriterien der Leserlichkeit der Av.- Legende, der Graphie des Buchstaben S und der Gestaltung des Abschlußteils der Av.- Legende lassen sich für Münzen der Zeit Anastatius’ (Siehe S. 459) 3 Hauptgruppen aussondern. (Die Münzen der Gruppe A, B, C-l und C-2 tragen nicht den Buchstaben C in der Rv.- Legende INVICTA ROMA). Unter lustinus überdauerte einzig der Av.- Legendenabschluß der Anastasius-Gruppe C-3. Dies läßt sich nur bei zwei von den insgesamt 3 1/4 Siliqua mit lustinus’ Namen bestätigen.59 Daher kann man die Existenz von zwei oder drei Prägeformen für die Vorderseite und von zwei für die Rückseite vermuten.60 Das Verhältnis der Häufigkeit von Münzfunden aus der Zeit Anastasius’ und lustinus’ zeigt, daß der erste der beiden Herrscher stärker vertreten ist. Anastasius fallen 15 Exemplare (83,33%) in einer Zeitspanne von 13 fahren (505—518) zu, dagegen lustinus nur 3 Exemplare (16,67%) in einer Zeitspanne von 8 lahren (518—526). Aufgrunddessen läßt sich eine Disparität des jährlichen Zuwachses — 1,153 : 0,375 — aufstellen, was höchstwahrscheinlich auf falsche zeitliche Relationen zurückzuführne ist. Da in typologischer Hinsicht augenscheinlich ist, daß die Arbeit der sirmischen Prägestätte nach der Herrschaft Anastasius’ ohne Unterbechung fortgesetzt wurde, nun aber mit lustinus’ Namen auf der Vorderseite der 1/4 Sliqua, verlangt die Diskrepanz der jährlichen Zuwachsrate eine terminologische Revision der lahreszahlen, mit denen man die Inbetriebnahme und das Ende der Prägestätte markiert. Ziehen wir die Tatsache einer längeren Herrschaft Anastasius’ in Betracht, müßten die realen rechnerischen Angaben wenigstens das Verhältnis 2 : 1 (Anastasius: lustinus) ergeben. Aber dies ist nur dann möglich, wenn wir die geschichtlichen Angaben hinsichtlich der Wiedereinführung der Umsatzsteuer (507)61 und das Verbot der Tätigkeit von »privaten« Monetären (523) als eine historisch-numismatische Korrelation bewerten. Die Exemplare der 1/4 Siliqua aus Mengen besitzen weder metrologische noch stilistische Unterschiede zu der im südpannonischen Raum gefundenen Münze. Außerdem gehören 7 Geldstücke aus Mengen zu einem geschlossenen Grabfund und stehen so der Reihe von Einzelfunden aus dem südpannonischen Raum entgegen. Aus diesem Grund können wir den Funden von Mengen kein größeres Gewicht bei der Bestimmung der Entstehungsortes oder der monetären Beweggründe, eine solche Form von Silbermünzen zu gestalten, beimessen.63 Im übrigen konnte man mit solchen Kriterien im Rahmen eines uniformen monetären Systems des ostgotischen Reiches nicht mit der Realisation des Verkehrs- und Marktwerts des Geldes über die Grenzen einer engeren Region hinaus rechnen. Daher ist das Erscheinen der sirmischen Prägestätte beim Grabfund von Mengen eine Folge ganz anderer Verflechtungen historischer Umstände, ähnlich jener z. B., die Absendung sirmischer Gepiden in das ostgotische Gallien in den lahren 523/526 zum Schutz des V/estgrenzen des Theoderichreiches erhellen.64 Als interessante Exemplare sind unter den Bronzemünzen der Ostgoten folgende hervorzuheben: der Follis Nr. 30 mit der Av.- Legende, die häufiger auf den Halbfollis mit Wölfin und Zwillingen und auf Follis mit einem Adler auf der Vorderseite erscheint;71 der Halbfollis Nr. 32 mit nur einem Stern oberhalb der Wölfin; der Dekanummus aus der Gruppe FELIX RAVENNA / Monogramm Ravennas Nr. 41 mit vereinfachtem Monogramm Ravennas wie es in der Kollektion BM verzeichnet ist;73 die Kombination der vorder- und rückseitigen Legende des Dekanummus Totilas Nr. 62 besitzt allein das Exemplar der Leningrader Ermitage.76 Für den jugoslawischen Raum des ostgotischen Reiches registrieren wir auf der Grundlage der Bestände des numismatischen Fundus jugoslawischer Museen oder kürzerer Anmerkungen in der Literatur78 rund 300 ostgotische Münzen. Ein bedeutender Teil stammt — obschon oftmals ohne Angaben über Ort, Umstände oder Zeitpunkt des Fundes — mit Sicherheit aus dem Gebiet lugoslawiens oder doch im engeren Sinne aus jenen Regionen, für die unsere Museen zuständig waren oder heute zuständig sind. In größerer Zahl wurden ostgotische Münzen in Dalmatien und in der Herzegowina gefunden, in noch größerem Umfange in Slowenien, Istrien, der Lika, in Bosnien, der Posawina und in Syrmien. Die registrierten Fundstellen verdeutlichen eine stärkere Konzentration innerhalb bekannter urbaner Siedlungen der Antike wie Sisak und Salona oder in vereinzelten Fällen in kleineren Siedlungen, die an Hauptverkehrswegen lagen (siehe S. 462—463 und Verbretungskarte). In der zweiten Hälfte des 6. Jh. taucht im slawonisch-syrmischen Raum noch eine Münzgruppe auf, die der Münzherstellung der Gepiden zugeschrieben wird.82 Die metrologischen und stilistischen Merkmale der Münzen selbst, ebenso aber auch das Monogramm (auf der Rückseite), dessen Deutung den Namen KVNIMVNDO83 nahelegte, wie auch die ausschließlich in Syrmien und Ostslawonien (Sremska Mitrovica, Novi Banovci, Dalj) gemachten Funde sicherten die Behauptung ab, daß zur Zeit der Herrschaft Kunimunds oder sogar seines Vorgängers Thurisint eine gepidische Münzstätte in Sirmium existiert hahe.84 Die Namen Justinians und Justinus’ (II), die auf dem größten Teil der Münzen lesbar sind, untermauerten diese These. Die Verflechtung der Elemente metrologischer und stilistischer Merkmale läßt Analogien unter den ostgotischen Münzen älteren Datums aber auch unter byzantinischen Münzen der ersten und des Beginns der zweiten Hälfte des 6. Jh. finden. Dem Etalongewicht nach entsprachen die ostgotischen 1/4 Siliqua der Mailänder Gruppe der 1/4 Siliqua des Typs INVICTA ROMA, die um fast 0,10 gr schwerer als die späteren 1/4 Siliqua mit Theoderichs Monogramm auf der Rückseite sind. Das Etalongewicht der gepi-dischen Siliqua nahm zu, so daß es bei guterhaltenen Exemplaren ungefähr zwischen 0,96 bis 1,01 gr liegt. Die Zunahme von gewichterhöhenden Bestandteilen kontrastiert zu beiden ostgotischen Silbernominalen von der Zeit Theoderichs bis zur Herrschaft Totilas, doch verdeutlicht sich die Ähnlichkeit zum Etalon der in Rom, Ravenna und Karthago in der Zeit von 552 bis 565 geprägten justinianischen 1/2 Siliqua.85 Wenn die Gewichtswerte für den Beginn der Herstellung gepidischer Silbermünzen von entscheidender Bedeutung wären, dann erfolgte die Prägetätigkeit erst nach dem Herbst des Jahres 552. Die gepidischen 1/2 Siliqua tragen auf der Rückseite zwei Monogrammtypen. Ein Monogramm (Nr. 64—65) ist gänzlich in der Manier des sog. »restituierten Theoderichmono-gramm« gehalten, welches schon von Witigis’ 1/4 Siliqua her bekannt ist.86 Die Neuheit die die gepidischen Münzen bringen, besteht darin, daß der Buchstabe S innerhalb des Monogramms durch das einfache Zeichen + ersetzt wurde. Ein solches Zeichen oder Symbol besitzen auch die Münzgruppen mit einem anderen Monogrammtyp (Nr. 66—69). Dieser ist dem justinianischen Monogramm verwandt, das wir auf den Ravennaer Halbfollis der Jahre 540 bis 547 finden,87 oder auf den 1/2 Siliqua, die nach der byzantinischen Eroberung des wandalischen Teils Afrikas in der Zeit von 533 bis 552 in Karthago entstanden.88 Nicht eine dieser beiden Gruppen aber trägt den Buchstaben O, vielmehr finden wir an seinem Platz (unter dem Monogramm) den Buchstaben S vor. Auf den gepidischen Münzen erfährt der Buchstabe S noch eine weitere interessante Transformation und zwar in der Rv.- Legende, wo er in horizontaler Lage auftaucht (= ). Eine solche Art der Graphie des Buchstaben S ist eine außerordentlich seltene Erscheinung und der gesamten Serie der zwischen 528 und 532 in Antiochien entstandenen Follis und Halbfollis zueigen89 wie auch vereinzelten Exemplaren von Halbfollis der römischen Prägestätte in den Jahren 538—541" und einem Dekanummus Antiochiens aus den Jahren 532—537.91 Eine horizontale Lage des Buchstaben S findet sich auch auf einem fragmentierten Exemplar aus Novi Banovci, welches auf der Rückseite Justinians Namen trägt (Nr. 64),92 aber wiederum auch auf der in Sremska Mitrovica gefundenen Münze mit dem Namen Justinus II (Nr. 68) und der Münze aus Dalj (Nr. 69). Eine Ausnahmeerscheinung ist der Name Justinians in der Form IVSTI-NIANV (Nr. 66—67), welche nur von einzelnen Follis und Halbfollis aus der römischen Prägestätte in der Zeitspanne von 538 bis 541 bekannt ist.93 Der Abschluß der Rv.- Legende ist auf zwei Arten gestaltet: PT (Nr. 65) und PV (Nr. 68—69). Der erste Abschluß lautet in voller Form anscheinend PTAV (ähnlich wie PPAV)94 und entspricht so zusammen mit dem Abschluß PAV der Gruppe von Anastasius’ 1/4 Siliqua des Typs A bzw. C-2 und C-3 der sirmischen Prägestätte. Finden sich Analogien für die Abschlüsse der sirmischen 1/4 Siliqua aus der Zeit Theoderichs unter den einzelnen bronzenen Denominationen der Follis, Halbfollis, Dekanummi und Pentanummi aus den zur Zeit Anastasius’ tätigen Prägestätten Konstantinopels, Nikomedias und Antiochiens,95 weiters unter den während der Herrschaft Justinus’ in Konstantinopel, Kyzikos und Antiochien geprägten Follis und Pentanummi, so werden diese Analogien hinsichtlich der Abschlüsse von gepidischen 1/2 Siliqua und besonders für den Abschluß PAV in der Zeit der Herrschaft Justinians viel seltener,97 und unter Justinus II tritt nur noch der Abschluß PPAV in Erscheinung.98 Das Muster wurde also aus einer früheren Zeit übernommen, und die ostgotischen 1/4 Sliqua aus der Zeit Anastasius’ (PPAV und PAV) und Justinus’ I (PAV) sind dieser Vorlage allem Anschein nach am nächsten gekommen. Die Funde von gepidischen Münzen muß man als eine äußerst seltene Manifestation der monetären Praxis im nördlichsten Gebiet des byzantinischen monetären Systems ansehen. Nach den uns zugänglichen Angaben wurden in Sirmien und in Ostslawonien (vielleicht auch im Norden Bosniens) 11 Exemplare gepidischer Münzen gesammelt. Unter diesen Münzen, von denen drei nicht veröffentlich sind — zwei Münzen werden im Museum von Srem" aufbewahrt, eine ist im Besitz der numismatischen Sammlung des Nationalmuseums von Ljubljana (siehe S. 465 und T. 3: B) — fällt das Exemplar von Ljubljana in die Gruppe der Münzen mit dem sog. Kunimund-Monogramm. Um das Monogramm verläuft ein Kranz in Form von Fischgräten. Ein so gestalteter Kranz ist auf fast allen gepidischen Münzexemplaren erkennbar (eine Ausnahme bildet das fragmentierte Exemplar aus Novi Banovci mit dem sog. Thurisint-Monogramm auf der Rückseite100). Die stark korrumpierte Legende kontrastiert völlig zu der sonst üblichen Graphie, welche auf fast jeder Rv.- Legende der gepidischen 1/2 Siliqua den Namen des Herrschers (Justinian oder Justinus) deutlich erkennen läßt. Zur Konzeption der rückseitigen Aufschrift gehört das Prinzip, die Buchstaben der Legende Justinus (II) wie einen Kranz um die Büste der Kaiserdarstellung verlaufen zu lassen.101 Dieses charakteristische Merkmal spielt bei der Sinnerklärung der Legende auf der Rückseite des Ljubljanaer Exemplars und beim Erkennen der Verbindung zu der Ausgabe, die auf der Rückseite den Namen Justinians trägt, eine entscheidende Rolle. Die Abbildung des Kaisers und die Lage des Buchstaben T oberhalb des kaiserlichen Hauptes weisen sogar große Ähnlichkeit zu gepidischen 1/2 Siliqua mit Justinians Namen (Nr. 65) aus Sremska Mitrovica auf. Die Zahl der Zeichen (Buchstaben) nähert sich jedoch der Zahl an, die wir von den Exemplaren mit Justinus’ Namen (Justinus II) her kennen (Nr. 67—69). Da also dem Exemplar in Ljubljana noch immer einzelne Merkmalle der gepidischen Serien mit Justinians Namen anhaften, stellt es eine Ubergangsform dar oder, besser gesagt, hält es den Moment der Ablösung von Justinians Namen durch den Justinus’ fest. Diese Beobachtung dürfte gleichzeitig auch diejenige Überlegung zurückweisen, welche die gepidischen Serien mit dem sog. Thurisint-Monogramm zeitlich an den Anfang des zweiten Drittels des 6. Jh. einordnen möchte. Eine Datierung der gepidischen Münzserien, bei der man den Untergang des gepidischen Königreichs nach 567 ansetzte, wäre also nicht gerechtfertigt.102 475 KATALOG Red. br. Nomi- nala- Vladar Kovnica/Av-Rv LRBC Os Težina Veličina AMZ inv. br. Porijeklo NALAZIŠTE Literatura Libije Sever/Ricimer Roma 1 Num R71 0,72 10/9 Kupljeno od K. Nubera 1924. g. monogram 1275 BMC MIB VANDALI Hilderik Carthago DN HILDI-RIX R.. 3 8 ->-1,21 15,5/13,5 bez br. Kupljeno od K. 2 1/2 sil FELIX-KART. Nubera 1924. g. Kartaga stoji 9 19 N 4,73 19/17 bez br. Kupljeno od K. 3 1/4 fol NXII, u vijencu Nubera 1924. g. 4 1/12 fo 12 20 4-1,15 12/11,5 bez br. Kupljeno od K. N I1II, u vijencu Nubera 1924. g. Geiimer s 1/4 fol KART- Konj, XII 18 24 |5,04 19/18,5 bez br. ISTOČNI GOTI Teodorik Roma DN ANASTA-SIVS P F AVG 2 92 44,15 20/17,5 287 Zbirka Maddalena 6 Sol VICTORI-A A VGGGA | * iz Zadra COMOB DN ANASTA-SIVS P F AVG 11 10 41,48 14/13 293 M. Balaš, Karlovac 7 Trem VICTORIA AVGVSTORVM, | * COMOB 476 Red. br. Nomi- nala Vladar Kovnica/Av-Rv 8 Trem DN ANASTA-SIVS P F AVG VICTORIA AVGVSTORVM, * | * COMOB 9 Trem DN ANASTA-SIVS P F AVG VICTORIA A-VGVSTORON, * | * COMOB 10 Trem DN ANASTA-SIVS P F AVG VICTORIA AVGVSTORVM, | * COMOB 11 Trem DN ANASTA-SIVS P F AVG VICTORIA AVGVSTORN, | * COMOB 12 Trem DN ANASTA-SIVS P F AVG VICTORIA AVGVSTORVM, | * COMOB 13 Trem DN ANASTA-SIVS P F AVG VICTORIA AVGVSTORVM, | * COMOB 14 Trem DN ANASTA-SIVS P F AVG VICTORIA AVGVSTORVM, | * COMOB 15 Trem DN ANASTA-SIVS P F AVG VICTORIA AVGVSTORVM, | * COMOB Mediolanum 16 Trem DN ANASTA.SIVS P P AVG VICTORIA A-VGVSTORVM, * | CONOB 17 Trem DN ANA1TA »SIVS P T AVG VICTONI A-AIAJTOIION, * ] CONOI Literatura MIB Os Težina Veličina AM Z inv. br. Porijeklo NALAZIŠTE ii 4-1,32 13,5/13 290 A. Pavlovič, trgovac KRIZPOLJE kod Brinja — 41,44 14/13 291 10 4-1,48 15/14 295 L. Gospić, 1868. g. SOLIN 10 41,44 14/13 298 10 41,44 14,5/14 297 10 41,41 14 296 F. Pritz, Vaganac 1870 g. LIKA 10 41,48 15/14 294 J. Mudrovčič 10 41,42 14/13,5 299 23b 41,46 14/13 301 Pečak, zlatar u Zagrebu, 1873. g. blizu GOSPIĆA “ 41,43 15,5/14,5 1295 L Ostojič, 1936. g. STANKOVCI 477 Red br. 18 19 20 21 22 23 24 25 26 Nomi- nala Vladar Kovnica/A v-Rv Trem DN ANASTA*SIVS P PAVG VICTORIA AVGVJOROM, # j * CONOB Trem DN ANASTA-SIVS P P AVG VICTORIA AVGVSOROM, * 1 CONOB 1/4 sil Roma DN ANASTAS ... Teodorikov monogram Sirmium 1/4 sil DH ANA2TASIVS P P AV INVTT + AROM -sJm Teodorikov monogram 1/4 sil DM ANASTASIVS P AV AIM! VICTA+ARVM AV Teodorikov monogram 1/4 sil DIIXHVII2TASIVS P PA TIVPVM*VOVPA+ Teodorikov monogram 1/4 sil Teodorikov monogram Roma Sol DN IVSTI-NVS P F AVG V1CTOR-IA AVGGG A, * 1 COMOB trem i DN IVSTr-NVS P F AVG VICTORIA AVGVSTORIM, 1 * COMOB Os Težina Veličina AMZ inv. br. Porijeklo NALAZIŠTE Literatura 4-1,50 15/14,5 292 Lj. Ivkanac, 1892. g. SISAK Alföldy, 35. — Metcalf, 437, 441. 4-1,44 14/13 302 A. Kavarbašić, 1864. g. \0,63 11/10,5 bez br. Zbirka B. Horvata, 1928. g. SISAK <-0,19 16,5/16 1076 Kupljeno 1913. g. SISAK Stefan, 2—3, Taf. 298, 1. — Werner, 90, Abb. 39, |0,80 16,5/16 bez br. Zbirka B. Horvata, 1928. g. SISAK 8.' 0,72 16/15,5 1086 Manot, zidar, 1900. g. NOVI BANOVCI Stefan, 5—6, Taf. 298,2. — Werner, 90, Abb. 39, 9. ->0,17 9,5/6 bez br. DALJ Stefan, 4—5, Taf. 298, la. 44,43 21/20 329 M. Mutarđić, 1897. g. BAĆIN kod Dubice VHAD 2 1896—7, 160. 41,48 15 330 J. J. Strossmayer, biskup 4^ 00 Red. br. Nomi- nala Vladar Kovnica/A v-Rv 27 1/4 sil DN IVSTI-NVS AVG Teodorikov monogram 28 1/4 sil DN IVSTI-... AVG Teodorikov monogram Sirmium 29 1/4 sil DII VTSNVHVS P AV N VI A VIV + A1NMWR* Teodorikov monogram Roma 30 Fol IMVIC-TA ROMA XL vučica i blizanci, TIH- 31 1/2 fol IMVIC-T-A ROMA , vučica i blizanci, ' XX 32 Trem IMVICT- A ROMA 51 orao, •A- 33 lOnum FELIX R-AVENNA * I * orao, 1 X 34 10 num ENNA Monogram Ravene, bez 35 10 num Monogram Ravene, bez 36 10 num -AVENNA Monogram Ravene, bez 37 10 num FELIX R-. VENNA Monogram Ravene, bez * + + 4* + BMC MIB Os Težina Veličina AMZ inv. br. Porijeklo NALAZIŠTE Literatura 31 49 4-0,60 11,5/10,5 502 Lj. Ivkanac, 1892. g. 31 49 N 0,67 12/11 1276 Kupljeno od K. Nubera 1924. g. — 50 0,75 15,5/15 1088 Marijan pl. Heržič, vlast, blagajnik, zamjena 1913. g. ŠTRBINCI Stefan, 1—9, Taf. 298,3 — Werner, 90, Abb. 39, 10. — — 15,65 27,5/26 bez br. Zbirka B. Horvata, 1928. g. — — 4-6,30 22/21 bez br. Zbirka B. Horvata, 1928. g. 9 74a 7,73 24 1271 Kupljeno od K. Nubera, 1924. g. 8 76 4-1,83 14,5 508 J. Keraus SISAK Metcalf, 437, No 97. 40 72b 4-1,78 15,5/13,5 511 40 72b 4-1-96 15,5/14,5 512 40 72b 4-2,68 17/15,5 1615 SISAK 36—38 72a 4-3,27 18/17,5 509 Darovano, 1878. g. SISAK 479 Red. br. Nomi- nala Vladar Kovnica/Av-Rv 38 lOnum FELIX R-AVENNA Monogram Ravene, bez + 39 lOnum . ELIX R- Monogram Ravenne, gore + 40 lOnum FELIX R-AVENNA Monogram Ravenne, gore + 41 lOnum FELIX R-AVENNA Monogram Ravenne, gore + Atalarik 42 Sol DN IVSTINI-ANVS P F AVG VICTOR-I-A AVGGG A, * | COMOB 43 1/4 sil DN 'IVSTI-NIAN AVC DN/ATHAL/ARICVS/RIX 44 lOnum INVICT-A ROMA DN/ATHAL/ARICVS/REX 45 lOnum INVICT-. ROMA DN/ATHAL/ARICVS/REX 46 10 num INVICI- AROMA DN/ATHAL/ARICVS/REX 47 lOnum INVICT-A ROMA DN/ATHAL/ARICVS/REX 48 lOnum INVIC.- AROMA DN/ATHAL/ARICVS/REX 49 lOnum INVICT-A ROMA S I C DN ATHAL-ARICVS, X | 50 5 num INVIC + DN ATHALAR 1CVS RIX,V 51 5 num -A ROMA + DN ATHALARICVS . IX,V BMC MIB Os Težina Veličina A MZ inv. br. Porijeklo NALAZIŠTE 36—38 72a 4-2,38 15,5/15 bez br Zbirka B. Horvata, 1928. g. 36—38 72a 4-2,65 16,5/15 510 AQU1LEIA 36—38 72a 4-2,50 18,5/17,5 1617 SISAK 39 72a ><2,50 17,5/16,5 1616 SISAK Zbirka Maddalena 28 359* iz Zadra * Novac otuđen između dva rata. 35 54 ><0,64 10 bez br. Zbirka B. Horvata, 1928. g. 59 78 \3,78 19,5/16 bez br. AQUILEIA 59 78 4-3,83 18/17 504 59 78 |3,75 18/17,5 1273 Kupljeno od K. Nubera, 1924. g. — 78 43,53 19,5/17 506 58 78 43,76 18/16 505 Zbirka A. Šenoe, 1898. g. 66 77 42,41 18/16,5 1272 Kupljeno od K. Subera, 1924. g. 60 79b2 40,85 13/12 507 61 79b- NI,75 14,5/13,5* rez br. Zbirka B. Horvata, 1928. g. Literatura 480 Red. br. Nomi- nala Vladar Kovnica/Av-Rv BMC MIB Os Težina Veličina AMZ inv. br. Porijeklo NALAZIŠTE Literatura 52 Minim NIANI Atalarikov monogram Teodahad 49 80 \1,14 11,5/10,5 bez br. Kupljeno od K. Nubera, 1924. g. 53 Sol DN IVSTINI- NVS P F N C VICTOR-I-A AVGGG A, * | COMOB — 28 14,13 20,5/20 360 Zbirka Grantšak, 1879. g. 54 1/4 sii DN IVSTI-NIAN AVC DN/THEOD A/H ATH V S/RIX 9 56 4*0,69 11,5/11 bez br. Zbirka B. Horvata, 1928. g. 55 lOnum INVICT-A ROMA DN/THEODA/HATHVS/REX Vitigis Ravenna 16 82 4*3,47 19,5/17 1274 Kupljeno od K. Nubera, 1924. g. 56 Trem DN IVSTINI- NVS T AVG VICTORIA AVGV2TORVM, | * COMOB N 32 4*1,46 15,5/15 372 F. P. Ritz, Vaganac, 1870. g. LIKA 57 1/2 sil DN 1VSTI-NIANVS P T AVC DN/VVIT/IGES/REX 1 57 4*1,39 14/13 1148 Dr. F. Walla, kupljeno u Beču 1916. g. 58 1/2 sil DN IVSTI-NIAN NC DN/VVIT/IGES/REX — 57 ^1,35 14/13 1267 Kupljeno od K. Nubera, 1924. g. 59 1/4 sil DN IVSTI-NIAN AVG Restituirani Tedorikov monogram 9 59 4*0,69 11,5/11 1277 Kupljeno od K. Nubera, 1924. g. 60 lOnum INVICT DN/VVIT/IGIS/REX Totila Roma 13 84 \3,38 17/16 1268 Kupljeno od K. Nubera, 1924. g. 61 10 num .N BADV-ILA REX DN B/ADV/ILA/RE. — — 3,17 17/15,5 1269 Kupljeno od K. Mubera, 1924. g. 62 lOnum ON BAGV-ILA REX FLORE S-SEMPER, | X 4*4,95 18/18 1149 Dr. F. Walla, kupljeno u Beču 1916. g. T.l msÈÈSs^':. EBsS&3?5*\* 45 / £r INI I (xtiiAl> 31 Arheološki vestnik 4gj Nomi- nala Vladar Kovnica' Av-Rv Red. br. Ti cinum 63 Minim Totilin monogram 64 1/2 sil 65 1/2 sil Turisint (?) Sirmium .......V~A.. . Monogram Turisinta (?) Kunimund Dl/. IVSTINIAHVS PT Kunimundov monogram 66 1/2 sil DN 1VS. .NIANV Kunimundov monogram 67 68 69 1/2 sil 1/2 sil 1/2 sil .......NIANV Kunimundov monogram OH IV2TIHV M3 V Kunimundov monogram OH IV2T1HV oH3 V Kunimundov monogram BMC MIB OSv Težina Veličina AMZ inv. br. Porijeklo NALAZIŠTE Literatura 25 871 4-0,67 10/9 1270 Kupljeno od K. Nubera, 1924. g. GEPIDI Stefan str. 12 7 0,37 10,5/7,5 1087 Manot, 'zidar, 1900. g. NOVI BANOVCI Stefan, 12, No 7, Taf. 298,10. 3 0,96 14,5/13,5 1089 M. Šajk, učitelj, 1893. g. SREMSKA MITROVICA, okolica Brunšmid, 1—5. — Stefan, 12, No 3, Taf. 298,6. 1 4-0,66 15,5/12 1090 Manot, zidar, 1900. g. NOVI BANOVCI Brunšmid, 1—5. — Stefan, 12, No 1 Taf. 298, 4. 2 0,54 13 1091 J. Schmiederer, Kočevar, 1910. g. DALI Stefan, 12, No 2, Taf. 298,5. 4 *-0,88 15,5/15 1092 Šinjor, 1902. g. SREMSKA MITROVICA Brunšmid, 1—5. — Stefan, 12, No 4, Taf. 298,7 5 *-0,88 16/15,5 1093 J. Schmiederer, Kočevar, 1910. g. DALJ Brunšmid, 1—5. — Stefan, 12, No 5, Taf. 298, 8. STAROSLOVANSKO GROBIŠČE DLESC PRI BODEŠČAH TIMOTEJ KNIFIC, ANDREJ PLETERSKI Filozofska fakulteta, Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana Podatki o najdišču. Ledina: Diese. Zaselek: ... Naselje: Bodešče. Topografska enota: Bled. Topografsko področje: Radovljica VI. Pare. št. 1197, 1198, 1199, 1358 k. o. Ribno. Koordinate (1 : 50 000): Bled 2 : 5433.825 — 5134.450.1 Uvod Na robu blejske ravnine, nad sotočjem obeh Sav, leži vas Bodešče (sl. 1). Deli se na zaselke Na pečeh, V potoku in Bodešče. Severno od Bodešč, v oddaljenosti približno sto metrov, vodi med njivami in travniki kolovoz proti Bledu (sl. 2). Tik ob kolovozu se na ledini Diese dviguje ledeniška gomila (pr. 20 m; viš. 2 m). Tu je pred drugo svetovno vojno, leta 1937 ali 1938, pokojni Anton Mulej, po domače Marofar, pri kopanju peska skupaj s sosedi naletel na človeško okostje. Da bi preprečil nadaljnje razkopavanje je sem zasadil oreh (sl. 3). Pri arheološki topografiji Blejskega kota, ki teče od leta 1977 dalje, so podatke A. Muleja obogatili še drugi domačini s pripovedjo o zakladu, ki je baje zakopan na Dlescu, in z izročilom o vsakoletnem kresovanju na tem mestu. Zato je ekipa Inštituta za arheologijo SAZU in PZE za arheologijo Filozofske fakultete iz Ljubljane opravila leta 1979 poskusni izkopavanji: na vznožju gomile (15.—17. 8.) in, ko so bile pospravljene poljščine, na njivi ob njej (23.—27.10.) Izkopano je bilo 14 staroslovanskih grobov. Naslednje leto (18.—31. 8.) pa je bilo pri načrtnem raziskovanju izkopanih še 33 grobov (priloga 1). Delo je v celoti financirala Raziskovalna skupnost Slovenije. Arheološko gradivo in dokumentacijo hrani Gorenjski muzej v Kranju.2 Grobovi in najdbe Grob 1. Leta 1937 ali 1938 ga je prekopal A. Mulej. Po pripovedi je okostje ležalo na hrbtu, v smeri Z—N. Pridatkov najditelj ni opazil. Grob 2 (T. 1). Pokop: jama je pravokotna, vogali so zaobljeni; dol. 1,94 m, šir. 0,61 m glob. pri glavi 0,59 m, pri nogah 0,43 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,15 m). Jama je obložena s posameznimi prodniki. V zasipu sta bila drobca črno-rdeče žgane lončenine. Smer pokopa je Z — V, 117°. Okostje: M, mat., dol. 1,63 m, dobro ohranjeno. Lobanja je obrnjena na desno, desnica je iztegnjena ob telesu, dlan je položena na desno stegnenico. Levica je upognjena na medenico. Pridatki: v grobnem zasutju leži pod kostmi goleni odlomek lončenine (1)*. 1. Odlomek ramena posode iz gline, pomešane z drobnim peskom. Zunanja površina je rjava, notranja je črna. Prelom je črn. Posoda je okrašena s trojno valovnico z ovalnim in koničastim prehodom ter vodoravnim žlebičem. Grob 3. (T. 1). Pokop: jama je pri glavi ovalna, pri nogah pa je njen obris neizrazit; šir. 0,50 m, glob. pri glavi 0,57 m, pri nogah 0,49 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,15 m). Jama je obložena s posameznimi prodniki. Smer pokopa je Z — V, 117°. Okostje: M, mat., dol. 1,67 m, dobro ohranjeno. Roki sta iztegnjeni ob telesu, dlani sta položeni na stegnenici. Pridatki: tik ob zunanji strani leve podlahti nož (1), na prstnem členku desnice je zeleni volk; predmet (prstan ?) ni ohranjen. 1. Železen nož. Trn se od hrbta in ostrine rezila stopničasto loči. V konici se ostrina upogiba k hrbtu. Na reziluje ostanek lesa; dol. 14,7 cm; šir. 1,2 cm. Grob 4. (T. 1). Pokop: obris grobne jame ni viden, grob. pri glavi 0,30 m. Vkopana je skozi prst do peščenih tal. Grob je bil deloma prekopan (v zasutju so bili odlomki lončenine iz mlajšega obdobja). Smer pokopa je Z — V, 112°. Okostje: Ž, iuv., ohranjena dol. 0,46 m. Lobanja je nagnjena na desno. Okostje je od prsnega koša navzdol uničeno. Leva nadlahtnica je v drugotnem položaju in leži čez levo polovico prsnega koša. Pridatki: pod lobanjo odlomki obsenčnika (1), pod zatilnico obsenčnik (2). 1. Odlomka obsečnika iz tanke bronaste žice; dol. 2,1 cm; deb. 0,1 cm. 2. Obsečnik iz tanke bronaste žice. Spenjal se je z zanko in kaveljčkom; vel.: 4,8 X 3,4 cm; deb. 0,1 cm. Grob 5 (T. 2). Pokop: obris grobne jame ni viden; gl. pri glavi 0,36 m. Vkopana je skozi prst do peščene osnove. Smer pokopa je Z — V, 110°. Okostje: O, inf. II., ohranjena dol. 0,47 m. Lobanja je obrnjena na levo. Okostje je od prsnega koša navzdol uničeno. Brez pridatkov. Grob 6 (T. 2). Pokop: dvojni grob. Jama je pri glavi ovalna, pri nogah njen obris ni izrazit; šir. 0,68 m, glob. pri glavi 0,65 m, pri nogah 0,56 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,21 m). Smer pokopa je Z — V, 123°. Okostje: M, mat., dobro ohranjeno, dol. 1,72 m. Roki sta iztegnjeni ob telesu, dlan levice položena na stegnenico. O, inf. I (dojenček), slabo ohranjeno, le deli lobanje in odlomek dolge kosti. Leži ob desni nogi odraslega okostja. Pla-stovitost: spodnja polovica groba 6 je bila vkopana v niže ležeči grob 14. Pridatki: na levi (1) in desni (2) strani otroške lobanje sta obsenčnika. Pri okostju odrasle osebe je na zunanji strani leve stegnenice nož (3). 1. Bronast obsenčnik z odebelitvijo na enem koncu, drugi se zaključuje ovalno; vel. 2,9 X2,2 cm; deb. 0,2 cm. 2. Bronast obsenčnik z odebelitvijo na enem koncu, drugi se zaključuje ovalno; vel. 2,7 X 2,3 cm; deb. 0,2 cm. 3. Železen nož. Trn se od ostrine rezila stopničasto loči, v hrbet pa prehaja poševno. V konici se hrbet lomi k ostrini; dol. 15,9 cm; šir. 1,8 cm. Grob 7 (T. 2). Pokop: jama je pri glavi pravokotna z zaobljenimi vogali, pri nogah pa je ovalna; dol. 1,15 m, šir. 0,40 m, glob. pri glavi 0,48 m, pri nogah 0,55 m. Vkopana je SI. 3: Diese pri Bodeščah, pogled na grobišče z juga skozi prst v peščena tla (do 0,10 m). Smer pokopa je Z — V, 137°. Okostje: O, inf. I., slabo ohranjeno, le razsuta lobanja in odlomek dolge kosti. Brez pridatkov. Grob 8 (T. 3 in sl. 4). Pokop: jama je pri glavi pravokotna z zaobljenimi vogali, pri nogah pa njen obris ni izrazit; šir. 0,86 m, glob. pri glavi 0,51 m, pri nogah 0,50 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,11 m). Na desni strani okostja je ob glavi obložena s prodniki. Smer pokopa je Z — V, 100°. Okostje: Ž, ad., dol. 1,46 m, dobro ohranjeno. Lobanja je nagnjena na levo, roki sta iztegnjeni ob telesu. Pridatki: na lobanji obsenčnik (1), na levem ramenu obsenčniki (2—4). 1. Bronast obsenčnik z odebelitvijo na konceh; vel.: 5,2 X 4,7 cm; deb. 0,2 cm. 2. Bronast obsenčnik z odebelitvijo na konceh; vel.: 5,1 X 4,7 cm; deb. 0,2 cm. 3. Bronast obsenčnik z odebelitvijo na konceh; vel: 5,5 X 5,1 cm; deb. 0,25 cm. Vdet je bil v obsenčnik (4). 4. Bronast obsenčnik z odebelitvijo na konceh; vel.: 5,4 X 4,8 cm; deb. 0,2 cm. Vdet je bil v obsenčnik (3). Grob 9 (T. 3). Pokop: jama je ovalna; dol. 1,18 m, šir. 0,45 m, glob. 0,38 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,07m). Smer pokopa je Z — V, 97°. Okostje: O, inf. II, dol. 1,00 m slabo ohranjeno. Brez pridatkov. Grob 10 (T.4). Pokop: jama je pravokotna; dol. 1,71 m, šir. 0,53 m, glob. pri glavi 0,47 m, pri nogah 0,37 m. Vkopana je skozi prst plitvo v peščena tla. Smer pokopa je Z — V, 107°. Okostje: Ž, mat., dol. 1,44 m, srednje ohranjeno. Lobanja je nagnjena na levo, levica je iztegnjena ob telesu, desnica je upognjena na medenico. Pridatki: na vsaki strani lobanje je obsenčnik (1, 2), na desni roki prstan (3). 1. Bronast obsenčnik z odebelitvijo na konceh; pr. 3,5 cm; deb. 0,25 cm. Sl. 4: lega obsenčnikov v grobu 8. — Sl. 5: grob 27 s kamnito oblogo 2. Bronast obsenčnik z odebelitvijo na konceh; pr. 3,5 cm, dol. 0,25 cm. 3. Srebrn prstan, vlit, sklenjen. Presek je trikoten; pr. 2,4 cm. Grob 11 (T. 4) Pokop: jama je ovalna; dol. 1,95 m, šir. 0,53 m, glob. pri glavi 0,47 m, pri nogah 0,37 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,08 m). Smer pokopa je Z — V, 103°. Okostje: Ž, juv., dol. 1,63 m, srednje ohranjeno, kosti prsnega koša premaknjene. Lobanja je nagnjena na desno, desnica je iztegnjena ob telesu, levica je upognjena na medenico. Brez pridatkov. Grob 1 2 (T. 5). Pokop: dvojni grob. Jama je pri glavah pravokotna z zaobljenimi vogali, pri nogah pa je ovalna; dol. 1,97 m, šir. 0,91 m, glob. pri glavah 0,51 m, pri nogah 0,25 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,05 m). Jamo omejujejo ob straneh in za lobanjo odrasle osebe oglati prodniki. Smer pokopa je Z — V, 113°. Okostje: Ž, mat., dol. 1,59 m, slabo ohranjeno, kosti so premaknjene Okostje: O, inf. II, dol. 1,29 m, slabo ohranjeno, kosti premaknjene. Leži na desni strani odraslega okostja. Lobanji sta v isti višini. Pridatki: na prstnem členku desnice odrasle osebe prstan (1), na desni strani otroške lobanje obsenčnik (2). 1. Prstan iz bronaste pločevine, delno ohranjen; pr. 1,9 cm. 2. Bronast obsenčnik z odebelitvijo na konceh; pr. 4,1 cm; deb. 0,2 cm. Grob 1 3 (T. 4). Pokop: jama je pri glavi pravokotna z zaobljenimi vogali, pri nogah je njen zaključek nejasen; šir. 0,49 m, glob. pri glavi 0,44 m, pri nogah 0,34 m. Vkopana je skozi prst v peščeno osnovo (do 0,12 m). Smer pokopa je Z — V, 93°. Okostje: Ž, juv., dol. 1,24 m, slabo ohranjeno. Lobanja je obrnjena na desno, roki sta iztegnjeni ob telesu. Pridatki: 17 cm desno od lobanje leži obsenčnik (1), na desnici je prstan (2). Na levem ramenu spodnje čeljustnice je zeleni volk. 1. Bronast obsenčnik z odebelitvijo na konceh; pr. 3,3 cm, deb. 0,2 cm. 2. Bronast prstan, ulit, sklenjen. Kalupa sta bila pri ulivanju zamaknjena, zato je ulivni šiv prstana stopničast. Presek je trikoten; pr. 2,2 cm. Grob 14 (T. 5. in sl. 6—9). Pokop: prazen grob. Jama je pravokotna z zaobljenimi vogali (sl. 6); dol. 2,58 m, šir. 0,81 m, glob. na zahodni strani je 0,94 m, na vzhodni 1,05 m. Sl. 6: grob 14 v ravnini peščenih tal. — Sl. 7: zasutje groba 14. — Sl. 8: prazen grob 14. — Sl. 9: grob 31 in jama za kol Vkopana je skozi prst globoko v peščena tla (do 0,31 m). V zahodni polovici je grušč, ki ga sestavljajo za pest debeli obli in oglati prodniki (sl. 7). Na vzhodni strani stoji večja skala trikotne oblike, ki gleda 0,27 m nad površino peščene osnove (sl. 8). Sloni na dveh velikih kamnih. Na severni strani, ob robu grobne jame, sta bili stojki (sl. 6). Prva (na vzhodni strani) je zapolnjena s temnorjavo prstjo, pomešano z drobci oglja in kamni; pr. 0,23 m, glob. 0, 94 m (v peščena tla je poglobljena 0,32 m). Druga stojka je zapolnjena z rjavo zemljo; pr. 0,20 cm, glob. 0,70 m. Zahodno od obeh stojk, ob grobu 31, je tretja (sl. 9), ki je zasuta s peščeno prstjo; pr. 0,30 m, glob. 0,68 m (v peščena tla je poglobljena 0,35 m). Smer grobne jame je 989. Plastovitost: zahodna polovica groba 14 in srednja stojka ležita pod spodnjo polovico groba 6. V jami ni okostja in pridatkov. Grob 1 5 (T. 6). Pokop: jama je ovalna; dol. 1,88 m, šir. 0,63 m, glob. pri glavi je 0,71 m, pri nogah 0,43 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla. Na desni strani je več prodnikov, ki sodijo k zasutju. Smer pokopa je Z — V, 120°. Okostje: nedol., ad., dol. 1,42 m, slabo ohranjeno. Glava je obrnjena na levo, desnica je upognjena na medenico, kosti nog in leve roke pa so premaknjene. Pridatki: ob desni nadlahti je živalski zob (spodnji meljak M3 ovce ali koze), v zasutju groba je pri nogah železen nož (1). 1. Železen nož. Trn prehaja v rezilo poševno, to se zožuje v konico bliže hrbtu. Na trnu in rezilu so ostanki lesa; dol. 11,1 cm; šir. 1,2 cm. Grob 1 6 (T. 6). Pokop: jama je pri glavi pravokotna z zaobljenimi vogali, pri nogah je ovalna; dol. 1,48 m, šir. 0,50 m, glob. pri glavi 0,65 m, pri nogah 0,34 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,20 m). Na desni strani je več kamnov, ki sodijo k zasutju. Smer pokopa je Z — V, 120°. Okostje: O, inf. II, dol. 1,23 m, dobro ohranjeno. Lobanja je obrnjena na levo. Roki sta iztegnjeni ob telesu. Pridatki: na prstu desnice prstan (1), med stegnenicama je nož (2). 1. Prstan iz bronaste pločevine. Spet je bil z železno zakovico. Okrašen je z dvema vrstama vtisnjenih črtic; pr. 1,9 cm. 2. Železen nož. Trn prehaja v rezilo poševno. Rezilo se zožuje v konico bliže hrbtu; dol. 10,9 cm; šir. 1,3 cm. Grob 17. (T. 6). Pokop: le pri glavi je jama vkopana skozi prst do peščenih tal, zato njena oblika ni poznana; glob. pri glavi 0,42 m, pri nogah 0,24 m. Ob nogah so prodniki, ki verjetno sodijo k zasutju. Smer pokopa je Z — V, 120°. Okostje: O, inf. II, dol. 0,98 m, slabo ohranjeno. Levica iztegnjena ob telesu. Brez pridatkov. Grob 18 (T. 7 in sl. 11). Pokop: jama je ovalna; dol. 2,00 m, šir. 0,66 m, glob. pri glavi 0,70 m, pri nogah 0,47 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,22 m). Smer pokopa je Z —-V, 127°. Okostje: M, mat., dol. 1,83 m, dobro ohranjeno. Lobanja je nagnjena na levo, roki sta upognjeni na medenico. Nogi sta v kolenih tesno skupaj. Plastovitost: zgornji del groba 18 leži nad spodnjim delom groba 32. Brez pridatkov. Grob 1 9 (T. 7 in sl. 11). Pokop: pri glavi je jama ovalna, pri nogah pravokotna z zaobljenimi vogali; dol. 2,05 m, šir. 0,62 m, glob. pri glavi 0,73 m, pri nogah 0,42 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,28 m). Za lobanjo in pri stopalih je nekaj kamnov, ki sodijo k zasutju. Smer pokopa je Z — V, 120°. Okostje: M, mat., dol. 1,73 m, dobro ohranjeno. Desnica je upognjena na medenico, levica pa v naročje. Nogi sta široko razmaknjeni. Pridatki: ob levem kolku nož (1). 1. Železen nož. Trn stopničasto prehaja v rezilo. Rezilo se zožuje v konico bliže hrbtu (?); dol. 9,0 cm; šir. 1,4 cm. Grob 20 (T. 8). Pokop: jama je vkopana v prst, zato njena oblika ni znana; glob. pri glavi 0,46 m, pri nogah 0,30 m. iSmer pokopa je Z — V, 108°. Okostje: O, inf. II, dol. 1,08 m, slabo ohranjeno, kosti so premaknjene. Roki sta iztegnjeni ob telesu. Pridatki: na prstu desnice prstan (1). 1. Prstan iz bronaste pločevine, s presegajočima koncema; pr. 1,9 cm. Grob 21 (T. 7). Pokop: jama je ovalne oblike; dol. 1,52 m, šir. 0,54 m, grob. pri glavi 0,46 m, pri nogah 0,55 m. Vkopana je skozi prst plitvo v peščena tla. Smer pokopa je Z — V, 100°. Okostje: O, inf. II, dol. 1,27 m, slabo ohranjeno. Roki sta iztegnjeni ob telesu. Pridatki: za lobanjo je obsenčnik (1), na lobanji drugi (2), na prstu desnice prstan (3). 1. Bronast obsenčnik z odebelitvijo na konceh; pr. 2,9 cm; deb. 0,2 cm. 2. Bronast obsenčnik z odebelitvijo na konceh; pr. 2,8 cm; deb 0,2 cm. 3. Prstan iz bronaste pločevine s presegajočima koncema; pr. 1,8 cm. Grob 22 (T. 8). Pokop: dvojni grob. Jama je v zgornjem dela uničena (izkop peska), v spodnjem je pravokotna z zaobljenimi vogali; glob. pri ramenu 0,63 m, pri nogah 0,26 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,23 m). Smer pokopa je Z — V, 103°. Okostje: Ž, ad., ohranjena dol. 1,26 m, lobanja in desna stran prsnega koša sta prekopani; srednje ohranjeno. Desnica je upognjena na medenico, levica je iztegnjena ob telesu. Nogi sta široko razmaknjeni. Okostje: O, inf. I, slabo ohranjeno (le lobanja). Leži na levi stegnenici odraslega. Pridatki: na otroški lobanji je obsenčnik (1), še eden je na levi strani manjkajoče lobanje odraslega okostja (2). 1. Bronast obsenčnik z dvojnima (?) odebelitvama na konceh; vel. 4,0 X 3,6 cm; deb. 0,3 cm. 2. Bronast obsenčnik s četverno odebelitvijo na enem in trojno na drugem koncu. Ulit, površina je zglajena s pilo; pr. 4,3 cm; deb. 0,35 cm. SI. 10: grob 44 in jama za kol. — Sl. 11: grobova 18 in 19 Grob 2 3 (T. 8). Pokop: jama je ovalna; dol. 1,74 m, šir._0,71 m, glob. pri glavi 0,46 m, pri nogah 0,30 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,15 m). Smer pokopa je Z — V, 105». Okostje: Ž, mat., dol. 1,38 m, slabo ohranjeno. Lobanja je nagnjena na levo, desnica je iztegnjena ob telesu, levica upognjena na medenico. Noge so razmaknjene. Pridatki: na levi strani lobanje obsenčnik (1). 1. Obsenčnik iz slabega srebra z enojno odebelitvijo na konceh; pr. 4,0 cm; deb. 0,2 cm. Grob 2 4 (T.9). Pokop: jama je pri glavi ovalna; glob. pri glavi 0,45 m, pri nogah 0,47 m. Vkopana je skozi prst deloma v peščena tla (do 0,12 m), deloma pa v zasutje groba 32. Smer pokopa je Z — V, 128° Okostje: O, inf. I, dol. 0,52 m, slabo ohranjeno. Plastovitost: grob 24 leži nad zgornjim delom groba 32. Brez pridatkov. Grob 25 (T. 9). Pokop: Jama je pri glavi ovalna; šir. 0,35 m, glob. 0, 42 m. Vkopana je skozi prst plitvo v peščena tla. Smer pokopa je Z — V, 122». Okostje: O, inf. I, ohranjena dol. 0,56 m. Brez pridatkov. Grob 26 (T. 8). Pokop: jama je ovalna; dol. 1,38 m, šir. 0,41 m, glob. pri glavi 0,35 m, pri nogah 0,42 m. Vkopana je skozi prst v mivkasta tla (do 0,15 m). Smer pokopa je Z — V, 112°. Okostje: O, inf. II, dol. 1,05 m, srednje ohranjeno. Lobanja je nagnjena na desno. Desnica je upognjena na medenico. Brez pridatkov. Grob 27 (T. 9. in sl. 5). Pokop: jama je pravokotna z zaobljenimi vogali; dol. 2,45 m, šir. 0,90 m (v ravnini peščenih tal), dol. 2,21 m, šir. 0,50 m (na dnu), glob. pri glavi 0,89 m, pri nogah 0,85 m. Vkopana je skozi prst globoko v peščena tla (do 0,50 m). Na obeh straneh je jama strnjeno obložena z velikimi oglatimi prodniki, ki ležijo nad ravnino okostja in pod ravnino peščenih tal (glej na risbi). Grobni stranici s kamnito oblogo sta v sredini rahlo razmaknjeni. Tik nad okostjem so bili ostanki deske. Smer pokopa je Z — V, 126°. Okostje: M, mat., dol. 1,62 m, dobro ohranjeno, lobanja je obrnjena na desno. Roki sta iztegnjeni ob telesu, desnica leži pod medenico, levica pa na njej. Pridatki: ob levem kolku nož (1). 1. Železen nož. Trn poševno prehaja v rezilo, ki se enakomerno zožuje v konico. Na trnu so ostanki lesenega držaja, na rezilu pa usnjene nožnice; dol. 16,3 cm; šir. 2,2 cm. Grob 2 8 (T. 10). Pokop: jama je ovalna; dol. 2,15 m, šir. 0,70 m, glob. pri glavi 0,47 m, pri nogah 0,49 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,25 m). Smer pokopa je Z — V, 112°. Okostje: M, ad., dol. 1,79 m, dobro ohranjeno. Lobanja je obrnjena na desno, roki sta iztegnjeni ob telesu. Nogi sta razmaknjeni. Pridatki: na desni kolčnici je ležal nož z okovoma nožnice (1); v noževi rji je košček tkanine (T. 15: a). 1. Železen nož. Trn stopničasto prehaja v ostrino. V konici se ostrina upogiba k hrbtu; dol. 12,6 cm; šir. 1,8 cm. Od nožnice sta ohranjena dva železna okova platnic, ki sta okrašena s prečnimi žlebiči; dol. 5,8 cm. Grob 2 9 (T. 10). Pokop: jama je ovalna; dol. 1,90 m, šir. 0,57 m, glob. pri glavi 0,48 m, pri nogah 0,52 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,16 m). Smer pokopa je Z — V, 105°. Okostje: Ž., juv., dol. 1,50 m, srednje ohranjeno. Lobanja je nagnjena na desno. Desnica je iztegnjena ob telesu, levica je položena na medenico. Pridatki: na desni strani lobanje je obsenčnik (1), na levi njegov par (3), na desni roki je prstan (2). 1. Bronast obsenčnik z enojno odebelitvijo na konceh; površina je zglajena s pilo; pr. 3,8 cm; deb. 0,2 cm. 2. Prstan iz bronaste pločevine, okrašen z dvema pasovoma vrezanih črtic; pr. 1,9 cm. 3. Bronast obsenčnik z enojno odebelitvijo na konceh; površina je zglajena s pilo; pr. 3,7 cm; deb. 0,2 cm. Grob 30 (T. 9). Pokop: jama je ovalna; dol. 1,23 m, šir. 0,43 m, glob. pri glavi 0,42 m, pri nogah 0,47 m. Vkopana je skozi prst plitvo v peščena tla. Smer pokopa je Z — V, 108°. Okostje: O, inf. I, ohranjena dol. 0,81 m, slabo ohranjeno. Na desni strani lobanje je uhan (1). Na levi strani lobanje leži obsenčnik (3) na uhanu (2). 1. Odlomek kovanega bronastega polmesečastega uhana; pr. 3,0 cm. 2. Kovan bronast polmesečast uhan. Na vidni strani je okrašen z vrezanim robom in petimi polkrogi. Ta okras je narejen s tresočim vrezom. Na rogljičih, ki se zaključujeta z odebelitvijo, so vrezani po trije vodoravni žlebiči; pr. 3,0 cm (sl. 27). 3. Srebrn obsenčnik z odebelitvijo na konceh; pr. 2,6 cm; deb. 0,15 cm. Grob 31 (T. 11 in sl. 9). Pokop: jama je pri glavi ovalna, pri nogah njen obris ni jasen; šir. 0,52 m, glob. pri glavi 0,46 m, pri nogah 0,54 m. Vkopana je skozi prst plitvo v peščena tla. Smer pokopa je Z — V, 118°. Okostje: O, inf. II, dol. 1,21 m, slabo ohranjeno, kosti deloma premaknjene. Pridatki: ob levi podlahtnici je nož (1). 1. Železen nož. Trn poševno prehaja v rezilo. V konici se hrbet lomi k ostrini; dol. 10,9 cm; šir. 1,4 cm. Grob 32 (T. 11). Pokop: jama je pri glavi pravokotna, pri nogah njen obris ni jasen; šir. 0,50 m, glob. 0,80 m. Vkopana je skozi prst globoko v peščena tla (do 0,44 m). Za glavo je več prodnikov, ki sestavljajo oblogo grobne jame. Smer pokopa je Z — V, 128°. Okostje: Ž, mat., dol. 1,45 m, dobro ohranjeno. Lobanja je nagnjena na desno, desnica je upognjena na stegnenico, levica pa na medenico. Kosti obeh goleni so premaknjene. Plastovitost: zgornji del groba 32 leži pod grobom 24, spodnji del groba 32 pa pod zgornjim delom groba 18. Pridatki: pod desno stranjo spodnje čeljustnice je obsenčnik (1). L Bronast obsenčnik z ravno odrezanima koncema; pr. 2,0 cm; deb. 0,1 cm. 13 SI. 12: grob 33 v ravnini peščenih tal. — Sl. 13: zasutje groba 33 nad krsto. — Sl. 14: ostanki oboda krste v grobu 33. — Sl. 15: ostanki oboda in prečnih desk krste v grobu 33 Grob 33 (T. 11 in sl. 12—16). Pokop: jama je pravokotna (sl. 12), v zgornji polovici širša (desni zgornji vogal ni bil odkopan, ker sega pod kontrolni prerez); dol. 2,53 m, šir. 1,05 m (v ravnini peščenih tal), dol. 2,35 m, šir. 0,68 m (krsta), glob. pri glavi 1,01 m, pri SI. 16: grob 33. — Sl. 17: grob 35 nad grobom 45, ki ima med stopali lonček nogah 0,95 m. Vkopana je skozi prst globoko v peščena tla (do 0,59 m). Pod ravnino peščenih tal je bila na sredini groba gruča prodnikov (sl. 13), ki so ležali na pravokotni krsti (sl. 14). Krsta (sl. 18) je bila sestavljena iz štirih stranskih desk, ki so bile med seboj povezane s tremi prečnimi deskami, ležečimi preko glave, pasu in stopal (sl. 15). Smer pokopa je Z—-V, 135°. Okostje: M, mat., dol. 1,77 m, dobro ohranjeno (sl. 16). Lobanja je obrnjena na levo, roki sta iztegnjeni ob telesu. Pridatki: na notranji strani leve podlahti leži nož (1), s konico proti lobanji. 1. Železen nož. Dolg trn prehaja v ostrino poševno, v hrbet pa stopničasto. Rezilo se enakomerno zožuje v konico; dol. 14,3 cm; šir. 1,8 cm. Grob 34 (T. 12 in sl. 19, 20). Pokop: jama je pravokotna; dol. 2,65 m, šir. 1,20 m (v ravnini peščenih tal), dol. 2,45 m, šir. 1,07 m (v ravnini okostja), glob. pri glavi 1,21 m, pri nogah 1,30 m. Vkopana je skozi prst zelo globoko v peščena tla (do 0,75 m). Zasutje SI. 19: grobova 34 in 42 v ravnini peščenih tal. — Sl. 20: grobova 34 in 42 je iz izmeničnih plasti prsti in peska. Smer pokopa je Z — V, 143°. Okostje: Ž, mat., dol. 1,82 m, dobro ohranjeno. Lobanja je nagnjena na desno. Roki sta iztegnjeni ob telesu, desnica pod medenico. Plastovitost: spodnji levi vogal groba 34 leži pod spodnjim desnim vogalom groba 42. Pridatki: pod zgornjo čeljustnico so ležali trije obsenčniki (1—3), četrti' je bil v lobanji (4), na členku levice prstan (5), drugi na členku desnice (6). 1. Obsenčnik iz srebrne žice. Spenjal se je z zanko in kaveljčkom; vel. 2,2 X 1,6 cm; deb. 0,1 cm. 2. Obsenčnik iz štirih srebrnih žičk; po dve in dve sta medsebojno prepleteni. Konca sta ravno odrezana; vel. 2,4 X 0,9 cm; deb. ene žičke 0,025 cm. 3. Obsenčnik iz štirih srebrnih žičk; po dve in dve sta medsebojno prepleteni. Konca sta ravno odrezana; vel. 2,5 X 1,1 cm; deb. ene žičke 0,025 cm. 4. Obsenčnik iz srebrne žice. Spenjal se je z zanko in kaveljčkom; vel. 2,0 X 1,5 cm; deb. 0,1 cm. 5. Srebrn prstan, sklenjen, z ovalno čelno razširitvijo. Prehoda v čelno razširitev sta okrašena s po dvema poševnima in vodoravnima vrezoma; pr. 2,1 cm. 6. Bronast, posrebren prstan, nesklenjen. Konca sta skovana v ovalno čelno razrešitev; na njej so sledovi okroglega okraska, ki pa se ni ohranil; pr. 2,1 cm. Grob 3 5 (T. 13 in sl. 17). Pokop: glob. pri glavi 0,43 m, pri nogah 0,50 m. Jama je vkopana skozi prst do mivkastih tal. Smer pokopa je Z — V, 115°. Okostje: Ž, mat., dol. 1,59 m, slabo ohranjeno. Roki sta iztegnjeni ob telesu. Plastovitost: grob 35 je poškodoval levo stran groba 45. Brez pridatkov. Grob 36 (T. 11). Pokop: jama je ovalna; dol. 1,0 m, šir. 0,42 m, glob. 0,50 m. Vkopana je skozi prst plitvo v peščena tla. Smer pokopa je Z — V, 117°. Okostje: O, inf. I, ohranjena le lobanja. Brez pridatkov. Grob 37 (T. 12). Pokop: jama je pravokotna z zaobljenimi vogali; dol. 1,37 m, šir. 0,42 m, glob. 0,47 m. Vkopana je skozi prst plitvo v peščena tla. Smer pokopa je Z — V, 989. Okostje: O, inf. II, dol. 1,12 m, srednje ohranjeno. Desnica je iztegnjena ob telesu, levica je upognjena v naročje. Pridatki: na prstnem členku desnice prstan (1). 1. Prstan iz bronaste žice, nesklenjen. En konec je koničast, drugi prisekan. Na prstanu sta dva poševna vreza; pr. 1,7 cm. Grob 38 (T. 12). Pokop: jama je ovalna; dol. 1,07 m, šir. 0,46 m. Vkopana je skozi prst plitvo v peščena tla. Smer pokopa je Z — V, 113°. Okostje: O, inf. I, ohranjena dol. 0,60 m, slabo ohranjeno. Pridatki: pod lobanjo obsenčnik (1). 1. Delno ohranjen obsenčnik iz bronaste žice. Na enem koncu je kaveljček; deb. 0,1 cm. Grob 3 9 (T. 12). Pokop: jama je pri glavi ovalna; šir. 0,42 m, glob. 0,46 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,10 m). Smer pokopa je Z — V, 113°. Okostje: O, inf. I, dol. 0,49 m, slabo ohranjeno. Brez pridatkov. Grob 4 0 (T. 13). Pokop: jama je pri glavi pravokotna, z zaobljenimi vogali; šir. 0,53 m, glob. 0,48 m. Vkopana je skozi prst do peščenih tal. Smer pokopa je Z — V, 118“. Okostje: O, inf. I, dol. 0,61 m, slabo ohranjeno. Brez pridatkov. Sl. 21: gruščnato nasutje nekdanje poti. — Sl. 22: vrsta grobov 15—20 Grob 41. Pokop: obris jame ni jasen; dol. približno 0,50 m, šir. 0,30 m, glob. 0,40 m. Vkopana je skozi prst plitvo v peščena tla. Smer pokopa je (približno) Z — V, 105°. Okostje; O, neohranjeno (le nekaj drobcev kosti). Brez pridatkov. Grob 42 (T. 13 in sl. 19, 20). Pokop: jama je ovalna; dol. 2,06 m, šir. 0,53 m, glob. 0,56 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,28 m). Smer pokopa je Z — V, 125°. Okostje: M, ad., dol. 1,83 m, dobro ohranjeno. Roki sta iztegnjeni ob telesu, levica pod medenico. Plastovitost: spodnji desni vogal groba 42 leži nad spodnjim levim vogalom groba 34. Pridatki: pod levo podlahtjo je nožič (1). 1. Železen nožič. Ohranjen je le začetek rezila. Držaj je od njega širši in je okrašen s tresočim vrezom; dol. 9,1 cm; šir. 1,1 cm. Grob 43 (T. 14, T. 15). Pokop: jama je ovalna; dol. (približno) 2,20 m, šir. 0,63 m, glob. pri glavi 0,45 m, pri nogah 0,40 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,25 m). Smer pokopa je Z — V, 141°. Okostje: M, sen., dol. 1,75 m, srednje ohranjeno. Roki sta iztegnjeni ob telesu, nogi v kolenih tesno skupaj, pri stopalih razmaknjeni. Pridatki: na vratu kresilo (1), ob desni nadlahtnici pasna spona (2), druga spona (3) je pod desno podlahtjo, ob desnem stopalu dve skobi (4), med stegnenicama šivanka (5), na levi kolčnici nož (6), ob levi podlahti križni obroček (7), na trebuhu steklena črepinja (8), pri nožu je ležal žebelj, ki ni ohranjen. 1. Železno kresilo; vel. 5,5 X 2,5 cm. 2. Dvodelna železna pasna spona. Polkrožni obod in trn sta deloma odlomljena (star prelom). Na prepognjeni ploščici je ostanek tkanine. Vel. spone 3,9 X 2,7 cm (sl. 25 in T. 15: b). 3. Dvodelna železna pasna spona. Obod je pravokoten z zaobljenimi vogali, ploščica je prepognjena in ima dve luknjici za pričvrstitev pasu. V rji pasne spone, sta se ohranila dva koščka tkanine; vel. spone 3,5 X 3,1 cm. 4. Dve železni skobi. Na njunih krakih so ostanki lesa; vel. 4,5 X 4,1 cm in 5,5 X 3,4 cm. 5. Železna šivanka, pri ušesu odlomljena (star prelom); dol. 6,7 cm. 6. Železen nož. Trn stopničasto prehaja v ostrino, v hrbet pa poševno. Ostrina se upogiba, hrbet pa lomi v konico. Na obeh straneh rezila je vzdolž hrbta žlebič. Na trnu so ostanki lesa; dol. 14,4 cm, šir. 1,7 cm. 7. Srebrn križni obroček. Ulit in dodelan s pilo. Cikcak okras je izpiljen. Na sečiščih križa in obročka so luknjice, v katerih so železne pobakrene (?) zakovice; pr. 4,3 cm (sl. 26). 8. Črepinja posode iz svetlomodrega stekla. Zunanja stran je razpraskana; vel. 2,9 X 2,4 cm. Grob 44 (T. 13 in sl. 10). Pokop: jama je pri glavi ovalna, pri nogah njene meje niso jasne; šir. 0,45 m, glob. pri glavi 0,45 m, pri nogah 0,36 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,10 m). V zasutju je bil drobec rdeče-črno žgane, pesknate gline. Zahodno od lobanje je bila izkopana jama za kol (?) s premerom 0,15 m. Smer pokopa je S — J, 224°. Okostje: O, inf. II, dol. 0,71 m, slabo ohranjeno. Zdi se, da je ležalo na desnem boku s skrčenimi nogami. Brez pridatkov. Grob 4 5 (T. 13 in sl. 17). Pokop: glob. pri glavi 0,62 m, pri nogah 0,55 m. lama je vkopana skozi prst v mivkasta tla. Smer pokopa je Z — V, 130°. Okostje: Ž, mat., dol. 1,58 m, slabo ohranjeno, poškodovano. Plastovitost: desno stran okostja v grobu 45 je poškodoval spodnji del groba 35. Pridatki: med stopali je lonček (1). 1. Lonček iz gline, ki je pomešana z drobnozrnatim peskom. Ustje je izvihano, rob ni ohranjen. Zunanja, svetlo do temno rjava (lisasta) površina je zglajena, gubasta, razčlenjena na vodoravne pasove in vodoravno razbrazdana. Notranja, črna površina je enakomerno brazdasto zglajena. Svetlorjavo dno je rahlo vbočeno, njegovo obrobje je poudarjeno. Prelom je črn; viš. 9,9 cm; pr. ostenja 11,2 cm; pr. dna 8,9 cm; deb. ostenja 0,6 cm (sl. 23). Grob 46 (T. 15). Pokop: jama je za glavo pravokotna z zaobljenimi vogali, pri nogah je ovalna; dol. 1,61 m, šir. 0,61 m, glob. pri glavi 0,28 m, pri nogah 0,33 m. Vkopana je skozi prst v peščena tla (do 0,20 m). Smer pokopa je Z ■— V, 150°. Okostje: Ž, juv., dol. 1,41 m, slabo ohranjeno. Lobanja je nagnjena na levo. Brez pridatkov. Grob 4 7 (T. 15). Pokop: glob. pri glavi 0,29 m, pri nogah 0,24 m. lama je vkopana skozi prst v peščena tla (do 0,10 m). Smer pokopa je Z — V, 157°. Okostje: O, inf. II, dol. 0,78 m, srednje ohranjeno. Lobanja je obrnjena na levo, desnica je iztegnjena ob telesu, levica je upognjena na medenico. Spodnji del nog manjka, poškodovan pri izkopu. Brez pridatkov. Raztresene najdbe a. Bronast obsenčnik z odebelitvijo na konceh; vel. 4,8 X 3,5 cm, deb. 0,2 cm. Najden je bil na površini njive, na njenem zahodnem robu, severno od groba 23 (T. 2: a). b. Okrogla okrasna zaponka, ulita je iz brona. Na njej je upodobljena z vrezom štirinožna žival, ki jo obdaja jamičasti emajl (rumen, bel, modrozelen, vijoličast in prozoren). Na hrbtni strani je grudica rje (igla?); pr. 2,2 cm. Najdena je bila na kupu premetane zemlje med vrstama grobov 36, 30, 37 in 29, 21, 20 (T. 4: b in sl. 24). c. Bronast obsenčnik z odebelitvijo na konceh; Vel. 6,1 X 4,2 cm; deb. 0,2 cm. Najden je bil v prsti nad grobovoma 8 in 9 (T. 6: c). Pot V južnem delu najbolj vzhodne sonde leži pod 0,30 m debelo plastjo ornice 2,5 m široka in do 0,30 m debela plast grušča, ki je vlezena v sloj svetlorjave mrtvice (sl. 21). Pod to je jalova podlaga iz pesknate rdečkaste ilovice. Enaka gruščnata plast je pod ornico tudi v južnem zaključku sonde, ki teče čez grob 14 (priloga 1). Sl. 23: lonček iz groba 45. — Sl. 24: okrasna zaponka (raztresena najdba). — SI. 25: pasna spona iz groba 43. — Sl. 26: križni obroček iz groba 43. —■ Sl. 27: polmesečast uhan iz groba 30 Splošne ugotovitve in razlaga Grobišče Diese pri Bodeščah leži na jugovzhodni brežini ledeniške gomile in njenem izteku v polje (sl. 3). Na podlagi dosedanjega arheološkega raziskovanja (priloga l)3 je grobišče zanesljivo omejeno le na vzhodni strani. Na južni ležijo grobovi do kolovoza, na zahodni se dvigujejo do grebena gomile (poskusna jarka na zahodni brežini sta bila prazna), na severu pa je bilo grobišče na mestu groba 1 (kjer stoji danes oreh) in okoli prekopano pri kopanju peska. O Sl. 28: Diese pri Bodeščah — velikost in globina grobnih jam Na izbiro pokopališkega prostora sta vplivali vsaj dve danosti: ledeniška gomila in pot. Da pokopavanje v naravno gomilo ni nek izjemen pojav v Blejskem kotu priča grobišče Žale pri Bledu.4 V tem bi lahko videli podobnost z običaji pri Zahodnih in Vzhodnih Slovanih, kjer je gomilni pokop pogost. Vendar je verjetneje, da so staroslovanski prebivalci Blejskega kota iskali predvsem sončna pobočja, kajti večina njihovih grobišč leži na prisojnih obronkih.5 O drugi danosti: ostanki gruščnatega nasipa (sl. 21, priloga 1), ki so bili izkopani v poskusnih jarkih, se po smeri ujemajo z današnjim kolovozom ob Dlescu (sl. 2), od njegovega poteka odstopajo le v vogalu Marofarjeve njive (pare. št. 1199), ki se mu je kolovoz izognil. To dopušča sklep, da je pot nekoč delala mnogo blažji ovinek kot dandanašnji. Preko nje grobišče na svoji južni strani ni segalo (poskusna izkopa tod sta bila jalova). Pot je torej omejevala grobišče. Ob poti so pokopavali tudi na Pristavi pri Bledu, kjer pa je bil prehod med grobovi.« Peščena tla (ledeniški nanos) na Dlescu pokriva do pol metra debela plast prsti. Grobovi so bili večinoma vkopani skozi prst v pesek (42 grobov). Jame so ovalne 32 Arheološki vestnik 497 (pri 26 grobovih), pravokotne z zaobljenimi vogali (pri 13 grobovih) in pravokotne (pri 4 grobovih); nekatere jame so se zaključevale na enem koncu ovalno, na drugem pa pravokotno, z zaobljenimi vogali (pri 5 grobovih). Dolžina jam je od 1,00 m do 2,65 m, širina od 0,35 m do 1,20 m, globina od današnje površine niha med 0,29 in 1,30 m. V peščena tla so bili grobovi vkopani do 0,75 m, prevladujejo pa vkopi med 0,10 in 0,28 m. Običajno je bila jama zaradi padajočega zemljišča pri glavi globlje vkopana v pesek. Večina velikih in globokih grobnih jam je bila izkopana v srednjem delu grobišča (sl. 28). Grobovi so bili enojni, le v treh primerih gre za dvojni pokop (grob 6, 12, 22). Grob 14 je bil brez okostja (sl. 6—8); ležal je vzporedno s staro potjo ob grobišču. Podoben grob so odkrili na Pristavi pri Bledu; ležal je pod prehodom med grobovi.7 Stene grobnih jam so bile strme, dno pa ravno. Pogosto so ob okostjih večji prodniki. Večinoma so del grobnega zasipa (npr. sl. 4, 11), redko so postavljeni kot obloga (v grobovih 2, 3, 8, 12, 32), le v grobu 27 strnjeno (sl. 5). V tem grobu so prodnike položili na komaj zaznavno polico v steni jame; ker so upoštevali obliko pokojnika, sta obloženi stranici v sredini rahlo razmaknjeni. V grobu 14 je bila zahodna polovica zapolnjena s prodniki, v vzhodni pa je na manjših stala velika trikotna skala, morda pogreznjeno nagrobno znamenje (sl. 6—8).8 Okostje v grobu 27 je pokrivala deska, v grobu 33 pa ga je obdajala lesena krsta (sl. 14—16). To so sestavili verjetno takole (sl. 18): najprej so v jamo položili vzdolžni deski, na kateri sta se naslonili kratki končni deski; da se daljši stranici ne bi podali in padli na truplo, sta bili razprti s tremi prečnimi deskami (preko glave, pasu in nog). Okvir so z zunanje strani hkrati skrbno zasuli s peskom, da se ne bi razveznik Po izjemni velikosti jame izstopa grob 34, ki po dolžini (2,65 m), širini (1,20 m) in globini (1,30 m) močno prekaša vse ostale. Smer pokopa je Z — V, z glavo na zahodu. Le grob 44 je vkopan v smeri S — J. Odklon od severa se giblje v mejah od 93° do 224°. Večina grobov je usmerjena med 101° in 130° (34 grobov). Grobovi z odklonom od severa za več kot 117° leže v srednjem delu grobišča (sl. 29). SI. 30: Diese pri Bodeščah — oblikovna razdelitev obsenčnikov, njihova lega na grobišču in ob okostjih Okostja so razmeroma slabo ohranjena, predvsem otroška in tista z gracilnimi kostmi. Ležala so na hrbtu, razen v grobu 44, kjer je bilo okostje na desnem boku v skrčenem položaju (sl. 10). Lobanje so pogosto obrnjene na levo ali desno. Lega rok je različna: od ugotovljenih položajev so roke v 15 grobovih ob telesu, v 13 grobovih sta ena ali obe upognjeni na medenico oziroma v naročje. Okostje v grobu 18, ki ima iztegnjeni roki položeni na trup, nogi pa tesno skupaj, zbuja vtis stisnjenosti. To je mogoče razložiti s tem, da so umrlega pokopali zavitega v prt. V štirih primerih so bile grobne jame delno izkopane nad starejšimi grobovi: nad grobom 14 dvojni grob 6, nad grobom 32 grobova 18 in 24, nad grobom 34 grob 42, nad grobom 45 pa grob 35. Toda teh primerov je malo. Zaradi urejenosti nekaterih vrst in enakomerne razmestitve grobov pa je mogoče misliti, da so živeči vendarle poznali prostor, ki je že bil izrabljen za pokopavanje. Na dveh mestih so bile med grobovi jame za kole. Tri so bile vkopane v vrsti v enakomernih razmakih severno ob grobu 14 (sl. 8, 9), ena — ne tako dobro vidna — pa zahodno od groba 44 (sl. 10). Možno je, da so koli, ki so stali v njih, poudarjali izjemnost obeh omenjenih grobov. Grob 14 je bil namreč prazen, grob 44, ki je imel edini severno smer in je bil v njem pokopan skrčenec, pa je ležal osamljen na praznem prostoru sredi grobov. Pridatki so bili v 27 grobovih. Delijo se v nakit, uporabne in okrasne predmete. Nakit je bronast ali srebrn, uporabni predmeti pa so železni in lončeni, okrasni predmet pa je srebrn. Med nakitom so najštevilnejši obsenčniki. Delijo se v dve skupini. V prvi so obsenčniki iz tanke žice, ki se zaključujejo z zanko in kaveljčkom (grob 4: 1, 2; grob 34: 1, 4). V drugi skupini so obsenčniki iz debele žice, z enojno odebelitvijo na enem koncu (grob 6: 1, 2), z enojno odebelitvijo na obeh konceh (grob 8: 1—4; grob 10: 1, 2; grob 12: 2; grob 13: 1; grob 21: 1, 2; grob 23: 1; grob 29: 1, 3; grob 30: 3) ter z večkratno odebelitvijo na obeh koncih (grob 22: 1, 2). Pri treh obsenčnikih grob 22: 2; grob 29: 1, 3) sta bila ulivni šiv in površina zglajena s pilo. Pri debelem obsenčniku (grob 22: 2) so bile odebelitve nakazane s piljenjem: na konceh obsenčnika je bila najprej vpiljena viba, nato pa so bili posamezni zavoji oblikovani v členke. Večinoma so obsenčniki ležali pri sencih, redko v višini temena, v dveh grobovih pa na ramenu in na prsih (sl. 30). Slednji so bili lahno nataknjeni na lasno kito.9 Obsenčniki prve skupine so bili razširjeni v zgornjem delu grobišča, obsenčniki druge pa v spodnjem (sl. 30). Uhani so bili najdeni samo v enem grobu (grob 30: 1, 2; sL 27). PRSTANI Sl. 31: Diese pri Bodeščah — oblikovna razdelitev prstanov, njihova lega na grobišču in ob okostjih Številni so bili tudi prstani; so uliti (grob 10: 3; grob 13: 2), kovani (grob 12: 1; grob 16: 1; grob 20: 1; grob 21: 3; grob 29: 2; grob 34: 5, 6) in iz žice (grob 37: 1). Vsi so bili najdeni na desni roki, le v grobu 34, kjer sta bila dva prstana, je bil eden na levici (sl. 31). Prstani so bili izkopani predvsem v spodnjem delu grobišča; prstana iz zgornjega dela (grob 34: 5, 6) sta po obliki na grobišču osamljena (sl. 31). Nekaj nakitnih predmetov je tudi med raztresenimi najdbami: dva obsenčnika (a, c) in okrasna zaponka (b; sl. 24). Izorali so jih iz plitvo vkopanih grobov pod sedanjo njivo; manjši obsenčnik (a) ima par v grobu 13, večji (c) pa v grobu 12. Sl. 32: Diese pri Bodeščah — oblikovna razdelitev nožev, njihova lega na grobišču in ob okostjih Uporabni predmeti so noži (grob 3: 1; grob 6: 3; grob 15: 1; grob 16: 2; grob 19: 1; grob 27: 1; grob 28: 1; grob 31: 1; grob 33: 1; grob 43: 6), pasni sponi (grob 43: 2, 3; sl. 25), skobi (grob 43: 4), kresilo (grob 43: 1), šivanka (grob 43: 5), nožič (grob 42: 1), žebelj (grob 43) in lonček (grob 45: 1; sl. 23), uporabnost steklene črepinje (grob 43: 8) pa ni znana. Noži se po obliki rezila delijo v štiri skupine. Prvo sestavljajo noži, pri katerih se ostrina v konici upogiba k hrbtu (grob 3: 1; grob 28: 1), drugo tisti, pri katerih se hrbet v konici lomi k ostrini (grob 6: 3; grob 31: 1; grob 43: 6), tretjo taki, pri katerih se rezilo enakomerno zožuje v konico (grob 27: 1; grob 33: 1), v četrto pa sodijo noži, pri katerih se rezilo zožuje v konico bliže hrbtu (grob 15: 1; grob 16: 2; grob 19: 1). V grobovih so noži ležali na levi strani okostij, večinoma v višini pasu, enkrat pod pasom, v dveh primerih pri dlani levice, le v enem pa med nogami pri kolenih (sl. 32). Iz opisanega mesta nožev ob okostjih izhaja, da so bili tisti ob pasu del nošnje, oni pri dlaneh in nož med nogama pa so bili pridani v grob s posebnim namenom. Grobovi z noži ležijo v srednjem delu grobišča (sl. 32). Pri železnih predmetih (iz grobov 28 in 43) so se ohranili tudi trije kosci skrbno tkanega platna (T. 15: a, b). Kot pridatek je bil v grob 45 postavljen lonček (sl. 17, 23). Pri izdelavi je lonček stal na okrogli plošči brez lončarskega znaka. Dno je bilo narejeno iz dveh delov: najprej je bil zgneten osrednji, vodoravni del, in nato obod, ki se dviguje v ostenje. Osrednji del je bil v notranjosti širši, zato ni mogel izpasti. Ostenje je bilo zgneteno do ramena posode in na zunanji površini glajeno na mirujoči lončarski plošči. Ustje pa je bilo izdelano na vrteči se plošči, ko je bila enakomerno zglajena tudi notranja površina. Lonček je bil izdelan na ročnem vretenu, lisasta površina pa govori, da je bil žgan na odprtem ognjišču. PLASTOVITOST starejša skupina mlajša skupina o Sl. 33: Diese pri Bodeščah — časovna razdelitev grobišča Tudi med grobovi so bili najdeni odlomki sorodne lončenine; drobci so prišli celo v zasutje dveh grobov (grob 2: 1; grob 44). Ob okostju je bil v grobu 15 ovčji ali kozji zob, nekaj odlomkov živalskih kosti pa je bilo raztresenih tudi drugod po grobišču. Ali so raztreseni ostanki lončenine in kosti v zvezi s pogrebom, ni mogoče reči. Edini okrasni predmet je križni obroček (sl. 26) iz bogatega groba 43. Obravnavano arheološko gradivo se v celoti časovno in kulturno vključuje v tvamo kulturo karantanskih Slovanov, tako v starejšo karantansko, kot tudi v mlajšo ketlaško skupino.10 Za karantansko kulturno skupino je na grobišču Diese pri Bodeščah značilen ženski grob 34, ki leži najviše na ledeniški gomili. Najbližje primerjave ima na grobišču Žale pri Srednji vasi v Bohinju (grob 15).11 Za sočasnost tega ženskega groba z bogatim sosednjim moškim grobom 43 pa govori — poleg kresila12 — križni obroček ki ima primerjavo v grobu z Gradišča nad Tomajem iz 7. ali še 8. stoletja.13 Večina grobov z Diesca pa pripada ketlaški kulturni skupini. Med njimi je najznačilnejši grob 30, ki vsebuje tudi edine polmesečaste uhane na grobišču (morda je iz tega groba tudi v bližini najdena okrasna zaponka). Kovani polmesečasti uhani, okrašeni s polkrogi, se v grobnih celotah večkrat pojavljajo na Ptujskem gradu (grobovi 104, 178, 237): v vseh so bili najdeni skupaj z belobrdskim nakitom.14 Med najmlajšimi je tudi grob 23, v katerem sta bila najdena debela obsenčnika z večkratnimi odebelitvami na konceh. Taki obsenčniki so poznani iz groba 65/1972 na grobišču okoli farne cerkve v Kranju; grob časovno opredeljuje kovinska ogrlica iz dvodelnih srčastih priveskov, ki spada v belobrdsko kulturo.15 Na grobišču Diese pri Bodeščah sicer ni predmetov belo-brdske kulture, katere nastanek postavljajo po letu 950,16 vendar pa bi nekateri predmeti že lahko bili sočasni z onimi iz belobrdskega kulturnega kroga. Verjetno so iz sredine 10. stoletja, ko usiha ketlaška kultura in se razcveta belobrdska. o Sl. 34: Diese pri Bodeščah — spol umrlih v grobovih Časovna razdelitev grobov se odraža tudi v prostoru. Za grobove v zgornji polovici grobišča so značilni pridatki karantanske, za grobove v spodnji pa ketlaške kulturne skupine, (sl. 33). Grobišče se je torej širilo z gomile v ravnino. Izjema je le del grobišča pri praznem grobu 14. Tu so pokopavali ves čas, predvsem otroke (sl. 34). V srednjem delu grobišča so grobovi, ki se od ostalih ločijo po velikosti in globini (sl. 28) ter so usmerjeni bolj proti jugu (sl. 29). V njih so bili najdeni vsi noži (sl. 32). Razen v treh grobovih — 8, 32, 34 — bogatejših žensk so bili tu pokopani moški (sl. 34). Izgleda, da je bila pokojnikom iz srednjega dela grobišča posvečena večja pozornost kot ostalim. Ta pozornost pa verjetno izvira iz družbenega položaja, ki je postavljal ene pred druge, moške pred ženske. Zaradi orne zemlje na ravnini, bogatih gozdov na pobočjih Jelovice, Pokljuke in Mežakle, zaradi dobrega podnebja, lovnih voda in zaradi varne odmaknjenosti, je bil Blejski kot že zgodaj obljuden. Ohranili so se številni sledovi človekovega bivanja.17 Še posebno veliko jih je iz staroslovanskega obdobja. To so poleg naselbine na Pristavi pri Bledu in cerkve na blejskem Otoku predvsem skeletna grobišča (sl. 1). Eno med njimi je tudi Diese pri Bodeščah, kjer so svoje umrle od konca 8. do sredine 10. stoletja pokopavali prebivalci male vasi, najverjetneje (Zgornjih) Bodešč. 1 Podatki o najdišču so zbrani in predloženi po »Arheološka topografija Slovenije. Navodila.« (Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana 1978, tipkopis). —• V jožefinskem katastru (1785) je današnja ledina Diese imenovana »nad lescam« (Jožefinski kataster, Občina Ribno, Arhiv Slovenije, Ljubljana). Prim.: A. Pleterski, Blejski kot v zgodnjem srednjem veku (Filozofska fakulteta, Ljubljana 1980, tipkopis). 2 Vzhodno od grobišča je bila na lučaj oddaljeni ledeniški gomili izkopana jalova sonda. Tudi poskusno izkopavanje med hišami v vasi Bodešče (Zgornje) je odkrilo le naselbinske ostanke mlajših obdobij. — Zahvalo dolgujeva Antonu Muleju, Marofar-ju, njegovim domačim in sosedom, ki so s svojim razumevanjem omogočili izkopavanja. Zahvaljujeva se Darji Grosman, ki je opravila vse risarsko delo pri objavi, dr. Alojzu Šerclju za določevanje ostankov iesa in usnja ter Ivanu Turku za opredelitev živalskega zoba. Fotografije predmetov je izdelal Marijan Grm, okostjem pa je določila spol in starost Marija Štefančič. 3 Grobišče je bilo izkopano zim širokimi poskusnimi jarki. Kolovoz ob grobišču prečno ni bil prekopan, pač pa sta bila južno od njega izkopana dva poskusna jarka v črti najizrazitejših vrst grobov. Za povsem trdno določitev obsega grobišča bi bilo potrebno še: izkopati vmesni jarek na zahodnem pobočju ledeniške gomile in jarek na njenem temenu ter prekopati kolovoz. 4 A. Müllner, Funde antiker Gräber in Veldes, Argo, N. 3, 1894, 80s; Isti, Funde antiker Gräber in Veldes, Argo, N. 6, 1894, 114 ss. 5 Arheološka najdišča Slovenije, VI. Radovljica, 2. Bled, 6. Gorje, Ljubljana 1975, 162 ss; T. Knific, A. Pleterski, Terenski dnevnik arheološke topografije 1977—1979 (Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana, tipkopis). 6 T. Knific, Horizontalna stratigrafija grobišča Bled — Pristava II, Situla 14/15, 1974, 315 ss. 7 J. Kastelic, B. Škerlj, Slovanska nekropola na Bledu, Dela 1. razr. SAZU 2, 1950, 27. 8 D. Svoljšak, T. Knific, Vipavska dolina, Situla 17, 1976, 61 in 67. 9 Prav tam, 65. 10 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov, Dela 1. razr. SAZU 22/1, 1979. 11 W. Šmid, Altslovenische Gräber Krains, Corniola I, 1908, 20. 12 S. Pahič, Antični in staroslovanski grobovi v Brezju nad Zrečami, Razprave 1. razr. SAZU 6, 1969, 254, op. 85. 13 T. Knific, Staroslovanske najdbe v Furlaniji in Slovenskem Primorju (Filozofska fakulteta, Ljubljana 1972, tipkopis). 14 V. Šribar, V. Stare, Karantansko — ket-laški kulturni krog, Ljubljana 1974, T. 13; 14: 9—16; 17. 15 A. Valič, La nécropole slave a Kranj, Inventaria archeologica 21, Ljubljana 1978, Y 208. 16 Z. Vana. Mad’afi a Slované ve svetle archeologickych nälezu X.—XII. stoleti, Slovenska archeologia 2, 1954, 78. 17 Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975, 162 ss. DIE ALTSLAWISCHE NEKROPOLE DLESC PRI BODEŠČAH Z usa mm e n fas sung Am Rande der Bled-Ebene, über dem Zusammenfluss der beiden Saveflüsse, liegt das Dorf Bodešče (Abb. 1). Es ist aufgegliedert in die Weiler: Na pečeh, V potoku und Bodešče. Nördlich von Bodešče, in einer Entfernung von ungefähr hundert Meter, führt zwischen Äckern und Wiesen ein Fahrweg nach Bled (Abb. 2). Dicht am Fahrweg erhebt sich auf der Flur Diese ein Gletscherhügel (Dm 20 m, H. 2 m). Hier stiess vor dem Zweiten Weltkrieg, o im Jahr 1937 oder 1938, der verstorbene Anton Mulej, Marofar genannt, beim Sandgraben gemeinsam mit seinen Nachbarn auf ein Menschenskelett. Um weitere Durchgrabungen zu vereiteln, pflanzte er hier einen Nussbaum an. Bei der archäologischen Topographie des Blejski kot (Bled-Winkel), die seit dem Jahr 1977 läuft, wurden A. Mulejs Angaben noch durch andere Einheimische mit der Erzählung von einem Schatz, der auf Diese vergraben sein soll, und mit der Überlieferung über eine alljährliche Sonnwendfeier auf dieser Flur bereichert. Deshalb führte eine Equipe des Instituts für Archäologie an der SAZU und die Abteilung für Archäologie an der Philosophischen Fakultät aus Ljubljana im Jahr 1979 zwei Probegrabungen durch. Es wurden 14 altslawische Gräber freigelegt. Im folgenden Jahr wurden dann bei planmässigen Forschungen noch 33 Gräber ausgegraben (Beilage 1). Das archäologische Material und die Dokumentation werden im Gorenjski muzej in Kranj verwahrt.2 Die Nekropole Diese pri Bodeščah liegt auf dem südöstlichen Abhang des Gletscherhügels und seiner Mündung ins Feld (Abb. 3). Auf Grund der bisherigen archäologischen Forschungen (Beilage l)3 ist das Gräberfeld verlässlich nur an der Ostseite begrenzt. An der Südseite liegen die Gräber bis zum Fahrweg, an der Westseite erheben sie sich bis zum Hügelkamm (die zwei Probegräben auf dem Westabhang waren fruchtlos), im Norden war aber das Gräberfeld an der Stelle des Grabes 1 (wo heute der Nussbaum steht) und um das Grab herum beim Sandgraben umgegraben worden. Die Wahl des Bestattungsplatzes war zumindest durch zwei Gegebenheiten beeinflusst worden: durch den Gletscherhügel und den Weg. Dass im Blejski kot das Bestatten in einen naturgegebenen Hügel keine Ausnahmserscheinung ist, bezeugt die Nekropole Žale bei Bled.4 Darin könnte man eine Ähnlichkeit mit den Bräuchen der Westlichen und Östlichen Slawen sehen, wo die Hügelbestattung häufig vorkommt. Doch ist eher anzunehmen, dass die altslawischen Bewohner des Blejski kot vor allem sonnige Anhänge suchten, denn die meisten ihrer Gräberfelder liegen auf sonnenseitigen Böschungen.5 Über die zweite Gegebenheit: die Überreste des Schuttwalles (Abb. 21, Beilage 1), die in den Probegräben ausgegraben wurden, stimmen ihrer Richtung nach mit dem gegenwärtigen Fahrweg am Diese überein (Abb. 2), von seinem Verlauf biegen sie nur an der Ecke von Marofars Acker ab, welcher der Fahrweg auswich. Dies lässt den Schluss zu, dass der Weg ehemals eine viel sanftere Kurve machte, als es die heutige ist. Über den Weg hinaus reichte die Nekropole auf der Südseite nicht (die zwei Probegrabungen hier waren fruchtlos). Demnach begrenzte der Fahrweg die Nekropole. Am Wege entlang fanden Bestattungen auch auf Pristava bei Bled statt, wo jedoch der Durchgang zwischen den Gräbern war.0 Den sandigen Boden (Gletscherablagerung) auf Diese überdeckt eine bis einen halben Meter mächtige Erdschicht. Die Gräber waren grösstenteils durch die Erde hindurch in den Sand eingegraben (42 Gräber). Die Grabgruben sind oval (bei 26 Gräbern), rechteckig mit abgerundeten Eken (bei 13 Gräbern) und rechteckig (bei 4 Gräbern); einige Gruben hatten an einem Ende einen ovalen, am anderen einen rechteckigen Abschluss, mit abgerundeten Ecken (bei 5 Gräbern). Die Grubenlänge beträgt von 1,00 m bis 2,65 m, die Breite von 0,35 m bis 1,20 m, die Tiefe von der heutigen Oberfläche schwankt zwischen 0,29 und 1,30 m, In den Sandboden waren die Gräber bis 0,75 m tief eingegraben, doch überwiegen Eingrabungen zwischen 0,10 und 0,28 m. In der Regel war die Grube infolge des abfallenden Geländes beim Haupt tiefer in den Sand eingegraben. Die meisten grossen und tiefen Grabgruben waren in Mittelteil des Gräberfeldes ausgegraben (Abb. 28). Die Gräber waren einfache Bestattungen, nur in drei Fällen handelt es sich um eine Doppelbestattung (Grab 6, 12, 22). Grab 14 enthielt kein Skelett (Abb. 6—8); es lag parallel zum alten Weg neben dem Gräberfeld. Ein ähnliches Grab wurde auf Pristava bei Bled entdeckt; es lag unter dem Durchgang zwischen den Gräbern.7 Die Wände der Gruben waren steil, die Grabsohle dagegen eben. Häufig befinden sich neben den Skeletten grössere Rollsteine. Meistens sind sie ein Teil des Grabschutts (z. B. Abb. 4, 11), selten sind sie als Belag gesetzt (in den Gräbern 2, 3, 8, 12, 32), nur in Grab 27 in geschlossener Form (Abb. 5). In diesem Grab waren die Rollsteine auf den kaum wahrnehmbaren Vorsprung in der Grubenwand gelegt; weil die Gestalt des Verstorbenen berücksichtigt wurde, sind die belegten Seiten in der Mitte leicht auseinandergerückt. In Grab 14 war die westliche Hälfte mit Rollsteinen ausgefüllt, während in der östlichen auf kleineren Felsen ein grosser dreieckiger Felsen stand, vielleicht ein eingesunkenes Grabmal (Abb. 6—8).8 Das Skelett in Grab 27 war mit einem Brett zugedeckt, in Grab 32 dagegen war es von einem Holzsarg umgeben (Abb. 14—16). Dieser war wahrscheinlich so zusam- mengesetzt worden (Abb. 18): zunächst wurden in die Grube die beiden Längsbretter nicht nachgäben und auf den Leichnam fielen, waren sie mit drei Querbrettern auseinandergespreizt (über dem Haupt, der Gürtelgegend und den Beinen). Zugleich wurde der Rahmen von der Aussenseite sorgfältig mit Sand zugeschüttet, damit er nicht nach aussen auseinanderfiele. Durch die ausserordentliche Grösse der Grube fällt Grab 34 auf, das durch seine Länge (2,65 m), die Breite (1,20 m) und die Tiefe (1,30 m) sämtliche andere stark übertrifft. Die Orientierung der Bestattungen ist W — O, mit Haupt im Westen. Nur das Grab 44 ist in Richtung N —■ S eingegraben. Die Deklination vom Norden bewegt sich innerhalb der Grenzen von 93° bis 224°. Die meisten Gräber sind zwischen 101° und 130° (34 Gräber) orientiert. Die Gräber mit einer Deklination vom Norden um mehr als 117° liegen im Mittelteil der Nekropole (Abb. 29). Die Skelette sind verhältnismässig schlecht erhalten, namentlich die Kinderskelette und jene mit grazilen Knochen. Sie hatten Rückenlage, ausser in Grab 44, wo das Skelett auf der rechten Hüfte in gekrümmter Position lag (Abb. 10). Die Schädel sind häufig nach links oder rechts gewendet. Die Lage der Arme ist verschieden: von den festgestellten Positionen sind die Arme in 15 Gräbern am Körper ausgestreckt, in 13 Gräbern sind ein Arm oder beide Arme auf das Becken bzw. in den Schoss gekrümmt. Das Skelett in Grab 18, dessen ausgestreckte Arme auf den Rumpf gelegt sind, während die Beine dicht beieinander liegen, erweckt den Eindruck des Zusammengepresstseins. Dies lässt sich vielleicht dadurch erklären, dass der Verstorbene in ein Tuch eingehüllt begraben worden war. In vier Fällen waren die Grabgruben teilweise über älteren Gräbern ausgegraben: über Grab 14 das Doppelgrab 6, über Grab 32 die Gräber 18 und 24, über Grab 34 das Grab 42, und über Grab 45 das Grab 35. Doch sind solche Fälle selten. Wegen der Ordnung einiger Reihen und der gleichmässigen Anordnung der Gräber kann jedoch angenommen werden, dass die Lebenden dennoch den Raum kannten, der für Bestattungen bereits verwendet worden war. An zwei Stellen befanden sich zwischen den Gräbern Gruben für Pfähle. Drei waren in einer Reihe in regelmässigen Abständen nördlich am Grab 14 eingegraben. (Abb. 8, 9), eine — nicht so gut bestimmte — aber westlich von Grab 44 (Abb. 10). Möglicherweise betonten die in diesen Gräbern stehenden Pfähle die Ausnahmestellung der zwei oben angeführten Gräber. Das Grab 14 war nämlich leer, während Grab 44, das als einziges eine Nordorientierung hatte und eine Hockerbestattung enthielt, vereinzelt an einer leeren Stelle inmitten von Gräbern lag. Beigaben waren in 27 Gräbern vorhanden. Sie gliedern sich auf in Schmuck, Gebrauchsund in Ziergegenstände. Der Schmuck ist aus Bronze oder aus Silber, die Gebrauchsgegenstände sind aus Eisen oder Ton, der Ziergegenstand aus Silber. Unter den Schmuckobjekten sind am zahlreichsten die Schläfenringe. Sie zerfallen in zwei Gruppen. Zur ersten gehören die Schläfenringe aus Dünndraht, die in eine Öse und Haken auslaufen (Grab 4: 1, 2; G. 34: 1, 4). In der zweiten Gruppe sind Schläfenringe aus dickem Draht, mit einfacher Verdickung an einem Ende (Grab 6: 1, 2), mit einfacher Verdickung an beiden Enden (Grab 8: 1—4; G. 10: 1, 2; G. 12: 2; G. 13: 1; G. 21: 1, 2; G. 23: 1; G. 29: 1, 3; G. 30: 3) sowie mit mehrfacher Verdickung an beiden Enden (Grab 22: 1, 2). Bei drei Schläfenringen (Grab 22: 2; G. 29: 1, 3) waren die Gussnaht und die Oberfläche mit einer Feile geglättet worden. Bei dem dicken Schläfenring (Grab 22: 2) waren die Verdickungen mittels Feilens angedeutet: an den Enden des Schläfenringes war zunächst eine Spirale eingefeilt, dann aber wurden die einzelnen Windungen miteinander zu Gliedern verbunden. Die Schläfenringe lagen meistens neben den Schläfen, selten in Scheitelhöhe, in zwei Gräbern jedoch auf der Schulter und auf der Brust (Abb. 30). Die letztangeführten konnten auf Haarzöpfe gesteckt gewesen sein.6 Die Schläfenringe der ersten Gruppe waren im oberen Teil der Nekropole verbreitet, die Schläfenringe der zweiten im unteren Teil (Abb. 30). Ohrringe wurden nur in einem Grab gefunden (30: 1, 2; Abb. 27). Zahlreich waren auch Fingerringe vertreten; sie sind gegossen (Grab 10: 3; G. 13: 2), geschmiedet (Grab 12: 1; G. 16: 1; G. 20: 1; G. 21: 3; G. 29: 2; G. 34: 5, 6) und aus Draht (Grab 37: 1). Alle wurden an der rechten Hand gefunden, nur in Grab 34, das zwei Fingerringe enthielt, war einer an der Linken (Abb. 31). Die Fingerringe wurden vornehmlich im unteren Teil der Nekropole ausgegraben; die zwei Fingerringe aus dem oberen Teil (Grab 34: 5, 6) stehen ihrer Form nach im Gräberfeld vereinzelt da (Abb. 31). Einige Schmuckgegenstände befanden sich auch unter den Streufunden: zwei Schläfenringe (T. 2: a, T. 6: c) und eine Zierspange (T. 4: b, Abb. 24). Sie kamen beim Pflügen aus den seicht eingegrabenen Gräbern unter einem gegenwärtigen Acker zutage; der kleinere Schläfenring (a) hat sein Gegenstück in Grab 13, der grössere (c) aber in Grab 12. Gebrauchsgegenstände sind Messer (Grab 3: 1; G. 6: 3; G. 15: 1; G. 16: 2; G. 19: 1; G. 27: 1; G. 28: 1; G. 31: 1; G. 33: 1; G. 43: 6), zwei Gürtelschnallen (Grab 43: 2, 3; Abb. 25), Klammern (Grab 43: 4), ein Feuerstahl (Grab 43: 1), eine Nähnadel (Grab 43: 5), ein Messerchen (Grab 42: 1), ein Nagel (Grab 43) und ein Töpfchen (Grab 45: 1; Abb. 23), während die Verwendungsmöglichkeit einer Glasscherbe unbekannt ist (Grab 43: 8). Die Messer werden nach der Klingenform in vier Gruppen eingeteilt. Die erste bilden die Messer, bei denen sich die Schneide an der Spitze zum Rücken biegt (Grab 3: 1; G. 28: 1), die zweite jene, bei denen sich der Rücken an der Spitze zur Schneide bricht (Grab 6: 3; G. 31: 1; G. 43: 6), die dritte solche Messer, bei denen sich die Klinge gleichmässig zur Spitze verengt (Grab 27: 1; G. 33: 1). Zur vierten Gruppe gehören schliesslich Messer, bei denen sich die Klinge näher beim Rücken zur Spitze verengt (Grab 15: 1; G. 16: 2; G. 19: 1). In den Gräbern lagen die Messer an der linken Seite der Skelette, meistens in Höhe der Gürtelgegend, einmal unter der Gürtelgegend, in zwei Fällen bei der Handfläche der Linken, nur in einem Fall aber zwischen den Beinen bei den Knien (Abb. 32). Aus den beschriebenen Plätzen der Messer neben den Skeletten geht hervor, dass jene in der Gürtelgegend Teil der Tracht waren, jene neben den Handflächen und das Messer zwischen den Beinen waren hingegen mit einer besonderen Absicht beigegeben worden. Die Gräber mit den Messern liegen im Mittelteil des Gräberfeldes. Bei den Eisengegenständen (aus den Gräbern 28 und 43) sind auch drei Stückchen einer sorgfältig gewobenen Leinwand erhalten geblieben (T. 15: a, b). In das Grab 45 war als Beigabe ein Töpfchen gestellt worden (Abb. 17, 23). Bei der Verfertigung stand das Töpfchen auf einer runden Scheibe ohne Töpferzeichen. Der Boden war aus zwei Teilen verfertigt: zuerst war die Zarge, die sich ins Gewände erhebt, geknetet worden, dann war noch sein zentraler, horizontaler Teil ausgeführt worden. Dieser Teil war im Inneren breiter, deshalb konnte er nicht herausfallen. Das Gewände war bis zur Gefässschulter hinauf geknetet und an der Aussenfläche auf der ruhenden Töpferscheibe geglättet worden. Hingegen war der Mundrand auf der sich drehenden Scheibe verfertigt worden, als auch die Innenfläche gleichmässig geglättet wurde. Das Töpfchen war auf der Handtöpferscheibe ausgeführt worden, die fleckige Oberfläche aber bezeugt, dass es auf einer offenen Herdstelle gebrannt worden ist. Fragmente verwandter Keramik wurden auch zwischen den Gräbern gefunden; Splitter gelangten sogar in den Erdschutt zweier Gräber (Grab 2: 1; Grab 44). Neben dem Skelett waren im Grab 15 ein Schaf- oder ein Ziegenzahn, während einige Fragmente von Tierknochen auch andernorts im Gräberfeld verstreut waren. Ob die verstreuten Überreste von Keramik und Knochen in Zusammenhang mit dem Begräbnis stehen, lässt sich nicht sagen. Der einzige Ziergegenstand ist der kleine Kreuzring (Abb. 26) aus dem reichen Grab 43. Das besprochene archäologische Fundgut schaltet sich zeitlich und kulturell in Gänze in die materielle Kultur der Karantanischen Slawen ein, sowohl in die ältere Karantanische, als auch in die jüngere Köttlacher Gruppe.10 Für die Karantanische Kulturgruppe ist in der Nekropole Diese pri Bodeščah charakteristisch das Frauengrab 34, das auf dem Gletscherhügel am höchsten liegt. Die nächsten Analogien hat es in der Nekropole Žale bei Srednja vas in Bohinj (Grab 15).11 Zugunsten der Gleichzeitigkeit dieses Frauengrabes mit dem reichen benachbarten Männergrab 43 spricht — ausser dem Feuerstahl12 — der kleine Kreuzring, der eine Analogie im Grab aus Gradišče über Tomaj aus dem 7. oder noch 8. Ih. hàt.13 Die meisten Gräber von Diese gehören jedoch der Köttlacher Kulturgruppe an. Unter ihnen ist am charakteristischsten Grab 30, das auch die einzigen halbmondförmigen Ohrringe in der Nekropole enthält (vielleicht stammt aus diesem Grab auch die in der Nähe gefundene Zierspange). Geschmiedete halbmondförmige, mit Halbkreisen verzierte Ohrringe erscheinen in Grabeinheiten öfters auf der Burg zu Ptuj (Gräber 104, 178, 237): in allen wurden sie vergesellschaftet mit Bijelo-Brdo-Schmuck gefunden.14 Zu den jüngsten gehört auch Grab 23, in dem zwei dicke Schläfenringe mit mehrfachen Verdickungen an den Enden an den Tag kamen. Solche Schläfenringe sind aus dem Grab 65/1972 aus der Nekropole um die Pfarrkirche in Kranj bekannt; das Grab wird zeitlich durch die Metallhalskette aus zweiteiligen herzförmigen Anhängern eingeordnet, die zur I.ijelo-Brdo-Kultur gehört.515 Im Gräberfeld Diese pri Bodeščah gibt es zwar keine Gegenstände der Bijelo-Brdo-Kultur, deren Entstehung nach dem Jahr 950 angesetzt wird,16 doch könnten einige Gegenstände bereits gleichzeitig mit jenen aus dem Bijelo-Brdo-Kulturkreis sein. Vermutlich sind sie aus der Mitte des 10. Jahrhunderts, als die Köttlacher Kultur im Ausklingen ist und sich die Bijelo-Brdo--Kultur zu entfalten beginnt. Die zeitliche Einteilung der Gräber zeichnet sich auch im Raum ab. Für die Gräber in der oberen Hälfte der Nekropole sind Beigaben der Karantanischen, für die Gräber in der unteren Hälfte dagegen solche der Köttlacher Kulturgruppe charakteristisch (Abb. 33). Die Nekropole erweiterte sich demnach vom Hügel hinunter in die Ebene. Eine Ausnahme bildet nur der Teil des Gräberfeldes beim leeren Grab 14. Hier fanden Bestattungen die ganze Zeit statt, doch vor allem wurden Kinder begraben (Abb. 34). Im Mittelteil der Nekropole sind Gräber, die sich von den übrigen durch Grösse und Tiefe unterscheiden (Abb. 28) und mehr gegen Süden gerichtet sind (Abb. 29). Darin wurden sämtliche Messer gefunden (Abb. 32). Ausser in drei Gräbern — 8, 32, 34 — von reicheren Frauen wurden hier Männer beigesetzt (Abb. 34). Es hat den Anschein, als ob den Verstorbenen aus dem Mittelteil der Nekropole grössere Aufmerksamkeit gewidmet worden wäre als den übrigen. Und diese Aufmerksamkeit dürfte der gesellschaftlichen Position entsprungen sein, welche die einen vor die anderen setzte, die Männer vor die Frauen. Wegen dem pflügbaren Boden in der Ebene, den reichen Wäldern auf den Hängen der Jelovica, der Pokljuka und der Mežakla, wegen dem guten Klima, den fischreichen Gewässern und der sicheren Abgerücktheit war der Blejski kot schon in früher Zeit bevölkert. Erhalten haben sich zahlreiche Spuren des menschlichen Verweilens.17 Noch besonders viele stammen aus der altslawischen Periode. Dies sind neben der Ansiedlung auf Pristava pri Bledu und der Kirche auf Blejski Otok vor allem Skellet-Nekropolen (Abb. 1). Eine von ihnen ist auch Diese pri Bodeščah, wo die Bewohner eines kleinen Dorfes, höchstwahrscheinlich des Dorfes (Zgornje) Bodešče, ihre Verstorbenen seit dem Ende des 8. bis zur Mitte des 10. Jahrhunderts bestatteten. T.l 6 8 12 14 a b Diese pri Bodeščah: risarska povečava ostankov tkanine na predmetih iz grobov 28(a) in 43(b). PREISKAVE ODTISOV LESA NA LIMONITNEM INKRUSTU ŽELEZNIH PREDMETOV Z DLESCA PRI BODEŠČAH ALOJZ ŠERCELJ Biološki inštitut Jovana Hadžija SAZU, Ljubljana Vsi železni predmeti so močno načeti od rje, ki se je zaradi hidratacije naložila kot rjav ali črn inkrust na predmete. Črna barva tega inkrusta pomeni, da železo, iz katerega so bili izdelani predmeti, vsebuje precej mangana, je torej kvalitetno. Limonit-na skorja pa je vključila tudi ostanke lesa, ki so se prilepili na površino in pustili bolje ali slabše ohranjene odtise. Ta plast je v vseh primerih debela manj kot l mm in zato ni bilo v nobenem primeru, tudi ne z orientiranim lomljenjem inkrusta dobiti drugih orientiranih prerezov, ki so brezpogojno potrebni za zanesljivo determinacijo lesa. Ker je takšno stanje pri vseh objektih, ne bomo tega omenjali za vsakega posebej. Grob št. 3 — rezilo železnega noža Odtisi na limonitni skorji kažejo izrazito iglavsko strukturo — same traheide. Smol-nih kanalov ni opaziti, po traheidah pa so tu pa tam dvoredni nizi obokanih pikenj. Ta dva znaka dopuščata sklep, da gre za les jelke (Abies). Grob š t. 27 — rezilo železnega noža Na rezilu je v inkrustu mineraliziran pletež nepravilno potekajočih drobnih vlaken, ki pa niso tekstilna, ker so predrobna. Veliko bolj verjetno gre za močno razkrojene odtise usnja. Grob š t. 43 a) Trn železnega noža. Na inkrustu so videti le posamezni prameni lesnih elementov. Prevajalni elementi so različni, med njimi tudi traheje. To pomeni, da so ostanki listav-skega lesa. Za generično določitev pa je premalo opaznih znakov. b) Manjša železna skoba. Odtisi iglavskega lesa, docela mineralizirani. Ob traheidah se vidijo tudi smolni kanali. Križišča strženovih žarkov, ki so bistveni diagnostični znak, so slabo ohranjena. Tako bi tu lahko bil les borovca (Picea), manj verjetno macesna (Larix). Na drugem delu skobe je na limonitni skorji tenka plast mineraliziranih lesnih elementov v radialni legi. Med lesnimi elementi se vidijo tudi traheje, na nekaj mestih z lestvičasto perforacijo. Lestvičastvo perforacijo pa imajo od običajno uporabljanih lesov breza, leska, jelša, delno pa tudi bukev. Vsi ti lesovi so v tem primeru mogoči, za nadrobnejšo določitev pa je premalo diagnostičnih znakov. c) Večja železna skoba. Njen del je košček limonitnega inkrusta, ki nosi na obeh straneh odtise lesa. Les sestavljajo poleg drugih elementov tudi široke traheje. Tangencialnega profila, ki bi odločil o končni diagnozi, ni mogoče videti. Kolikor so se tu videle različno globoke plasti, ni bilo videti večplastnih žarkov, torej odpade hrast. Lahko bi bila le še jesen (Fraxinus) ali kostanj (Castanea), kar pa je komaj verjetno že glede na geološko podlago. Na drugem mestu sestavljajo les traheide, več kot obokane piknje pa se ne vidi. Na tej podlagi sklepamo, da gre za les iglavca. Na tretjem mestu je na limonitni skorji skobe tenka plast lesne strukture v radialni legi. Opazne so tudi razmeroma ozke traheje, kar pomeni, da je bil to listavski les. Več diagnostičnih znakov pa ni bilo mogoče opaziti in zato tudi ni mogoča ožja določitev. NEKAJ MISLI O FIGURALNIH UPODOBITVAH NA KARANTANSKO-KETLAŠKEM NAKITU SIMONA RESMAN Ljubljana Umetnostna prizadevanja vzhodnoalpskih Slovanov v zgodnjem srednjem veku so se omejevala, kolikor moremo soditi po arheoloških najdbah, predvsem na krašenje predmetov vsakdanje rabe in nakita. Monumentalna umetnost je zastopana le s posameznimi primeri cerkvene arhitekture in njene notranje kiparske opreme,1 ki pa po svoji zasnovi prevzemata že ustaljene forme zahodnoevropske umetnosti in tako nista odraz likovnih teženj vzhodnoalpskih Slovanov; v nasprotju z njimi pa likovne upodobitve na nakitnih predmetih jasno izpričujejo vzhodnoalpskim Slovanom lasten oblikovni in motivni svet. Proučevanje ornamentalnih in figuralnih upodobitev na nakitnih predmetih karantansko-ketlaškega kulturnega kroga pomeni tako iskanje začetkov slovenske umetnosti.2 Prve raziskave, ki so se v strokovni literaturi pojavile ob najdbah nakitnih predmetov s figuralnimi upodobitvami, so se v glavnem osredotočile na iskanje kulturnih in kronoloških izvorov,3 etnično opredeljevanje, ki je imelo pogosto politično obeležje,4 redkeje pa so se lotevale samih predmetov: njihove izdelave in upodobitev na njih.5 Tudi v novejši literaturi so likovne upodobitve redko obravnavane: največkrat gre za opis predmetov pri objavi posameznih najdišč,® včasih pa tudi za analizo posameznih upodobitev.? Posebej lahko opozorimo na dvoje novejših del, ki povsem različno vrednotita likovno zapuščino vzhodnoalpskih Slovanov: v prvem primeru gre za bolj ali manj uspešno razvrščanje figuralnih upodobitev v formalne skupine in iskanje največkrat zelo oddaljenih analogij,8 v drugem primeru pa za opazovanje teh upodobitev znotraj kulture same.9 Druga obravnava je z zglednim metodološkim pristopom (estetska in formalna analiza motivov) preko ornamentalnega sveta skušala priti do nekih splošnih zakonitosti družbe in kulture ter umetnost tudi vsebinsko označiti.10 S tem pa so bile tudi nakazane možnosti, kako bi lahko natančna analiza likovnih hotenj vzhodnoalpskih Slovanov pripomogla k celotnemu poznavanju slovanske kulture. Ker je okras karantanskega nakita, ki so ga dala dosedanja izkopavanja, omejen predvsem na rastlinski ornament in poznamo iz tega kulturnega kroga le posamezne primere figuralnih upodobitev,11 bomo v obravnavi govorili le o figuraliki na ketlaških luničastih uhanih in okroglih ploščatih fibulah. Prevladuje motiv štirinožne živali12 in ptice-orla,13 človeško figuro srečamo le redko.14 Razlikovati velja predvsem upodobitve z jasno krščansko simboliko (Agnus dei,15 upodobitve svetnikov in prerokov) od upodobitev, katerim sicer ne gre odrekati simboličnega pomena, so pa značilne prav za vzhodnoalpske Slovane. Prav slednje nam lahko največ pomagajo pri odgovoru na vprašanje, ki se je pogosto postavljalo v vsem pisanju o staroslovanski kulturi, to je vprašanje njene izvirnosti. Ponavadi so materialno kulturo vzhodnoalpskih Slovanov hoteli neposredno povezovati z najrazličnejšimi kulturnimi krogi sočasnega evropskega Zahoda in Vzhoda, pa naj je šlo za izvor oblike nakita, za prevzem tehnike emajliranja ali pa tudi za izvor in pomen samih figuralnih upodobitev.16 Omenjena skupina ketlaške figuralike z nekrščan-sko simboliko pa nam jasno pokaže, da je tako neposredno povezovanje s sočasnimi evropskimi umetnostnimi tendencami neutemeljeno, saj bomo ob primerjavi našli veliko več razlik kot sorodnosti. Z nastopom karolinške umetnosti se je v zahodni Evropi v prvi vrsti spremenil sestav umetniških izdelkov. Uveljavijo se umetnostne zvrsti, ki dotlej niso imele vidnejše vloge: monumentalna arhitektura in plastika, stensko slikarstvo, slonokoščena plastika in knjižna ilustracija. Velik premik je viden tudi v izbiri upodobitev: pod vplivom antike je karolinška umetnost prej bogato živalsko figuraliko popolnoma potisnila v ozadje in uveljavila človeški lik.17 Zadnji odmev germanskih živalskih stilov predstavlja t. i. otoška živalska ornamentika18 druge polovice 8. in prve polovice 9. stoletja. Osnovni motiv je žival z nazaj obrnjeno glavo, katere telo in okončine so izvedene v obliki prepleta,19 žival je upodobljena statično in je pojmovana kot ornament. Na drugi strani je bizantinska umetnost glede na svoje korenine vseskozi postavljala v ospredje človeško podobo, živalsko pa zanemarjala; kjer se ta le pojavlja, ima svoj izvor v helenistični tradiciji na eni in v stepski umetnosti na drugi strani.20 Živalske upodobitve na bizantinskem nakitu, ki jih najdemo predvsem v provincah, kažejo močno stilizacijo in shematičnost. Gre predvsem za upodobitve s krščansko simboliko: pavji ali golobji par ob drevesu življenja, par levov itd.21 Obe obravnavani področji nam tako nudita pri iskanju analogij za naše upodobitve le malo opore. Če gremo v iskanju možnih zgledov še naprej, pridemo do zanimivejšega, vendar časovno bolj odmaknjenega področja stepske (avarske) umetnosti. Ta je po svoji naravi realna: temelji na izkustvu, ki ga je ustvarilo življenje z nenehno borbo med živalmi22 ter živaljo in človekom,23 zato tudi obravnava žival kot subjekt.24 Upodobljena žival je realistična, podana v trenutnem gibanju. Sorodnost med stepsko živalsko figuraliko in figuralnimi upodobitvami ketlaške kulture je torej že večja, saj so tudi živali na ketlaškem nakitu upodobljene v trenutnem gibanju, četudi podvržene določeni stilizaciji, in pretežno realistične.25 Po formalni plati pa so ketlaškim živalskim upodobitvam še bližje antične poznoprovincialne sheme, ki jih pogosto najdemo na področju srednjega Podonavja in Panonije.26 Prav tu je nastal tisti za večino zgodnje-srednjeveške umetnosti odločilni konglomerat umetnosti provincialno-rimskih centrov, ki so preživeli propad imperija, in novih impulzov germanskega sveta in stepe.27 Seveda pri tej sorodnosti omenjene »panonske« živalske figure s ketlaško ne gre za kakršnokoli neposredno odvisnost ali zgledovanje, saj sta bili področji časovno že preveč oddaljeni, govorili bi lahko le o neki kontinuiteti v izročilu, ki ga je ketlaški kulturni krog razvijal razmeroma samostojno in neodvisno od sočasnih pobud. Če zgoraj obravnavana skupina upodobitev kaže samostojno razvojno pot ketlaške umetnosti, pa se z drugo skupino, to je z upodobitvami s krščansko simboliko, ketlaška kultura vključuje v splošne tokove evropske umetnosti. Predmeti so mlajšega nastanka, za kar govori že sam pojav človeške figure,28 boljša izvedba motivov29 in obrobe medaljona,30 zahtevnejša kompozicija31 ter uporaba celičnega emajla.32 Ker so bili skoraj vsi ti predmeti najdeni kot edini pridatek v grobovih,33 je bil njihov nosilec zagotovo pokristjanjen in so njegovi svojci vse druge pridatke v grob zavestno opustili. Zanimivo bi bilo podrobneje raziskati v literaturi že nakazano možnost povezave med nekaterimi našimi fibulami in insignijami večjih romarskih središč,34 saj bi s tem lahko neposredno osvetlili stike vzhodnoalpskih Slovanov s sosedstvom in določneje opredelili položaj in izvor »evropske« skupine ketlaških upodobitev. V nasprotju z zavestno krščansko simboliko teh upodobitev nam one iz prve skupine ne nudijo nobenih oprijemljivih točk za določanje njihovega simboličnega pomena. Čeprav se pojavljajo na nakitu, torej na predmetih s čisto okrasno funkcijo, njihov pomen gotovo ni samo dekorativen. Še najbolje ga lahko označimo kot apotropejskega, to je, da so nosilca varovale pred nevarnostjo, smrtjo; prav v teh upodobitvah moramo iskati ostanke staroslovanskega predkrščanskega verovanja. Kot velja, da je umetnost vedno izraz družbe, v kateri je nastala, tudi likovne upodobitve karantansko-ketlaškega kulturnega kroga v določeni meri odražajo razvoj in značilnosti staroslovanske družbe. Če je karantanska kultura s svojim umirjenim rastlinskim ornamentom odraz še dokaj enotne, navzven zaprte družbe, pa je ketlaška kultura z raznovrstnostjo oblik in motivov, s kvaliteto izvedbe, barvno nasičenostjo in harmonijo in ne nazadnje s pojavom človeške podobe odraz družbeno in versko razslojene skupnosti, ki je že našla svoj lastni izraz, hkrati pa tudi že vzpostavila stik s sosednjimi kulturnimi krogi. Gotovo bi lahko proučevanje figuralnih upodobitev posredno veliko koristilo tudi pri temeljitejši socialni opredelitvi te kulture. Samo kot primer: formalna analiza motivike skupaj z natančno analizo posameznih najdišč, predvsem horizontalno stratigrafijo, bi nam lahko dosti povedala o položaju že pokristjanjenih posameznikov znotraj še vedno pretežno poganske srenje. Likovne upodobitve na karantansko-ketlaških nakitnih predmetih predstavljajo pravzaprav edino ohranjeno umetnost tega kulturnega kroga in edini dokaz o duhovni ravni ter umetniških potrebah in zmožnostih staroslovanskega obrtnika in družbe v celoti. Precejšen del njihovega prvotnega estetskega potenciala, pri katerem moramo ob kvaliteti seveda upoštevati tudi kvaliteto materiala, se je s časom zaradi iztrganosti iz konteksta in fragmentarne ohranjenosti (celotnega gradiva in tudi večine posameznih predmetov) izgubil, dobile pa so zato drugačno pričevalno vrednost. Zgornja razmišljanja so samo primer, kako lahko njihovo proučevanje z metodami umetnostne zgodovine pomaga pri razreševanju arheoloških vprašanj. 1 Korošec P., Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov, Dela SAZU, raz. I, 22/1, 1979, 269—280; Cevc E., Srednjeveška plastika na Slovenskem, Ljubljana 1963, 16—29; Zadnikar M., Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1959, 43—46. 2 Cevc E., Slovenska umetnost, Ljubljana 1967, 5—14. 3 Reinecke P., Studien über Denkmäler des frühen Mittelalters, MAGW 29, 1899, 138 ss; Much M., Frühgeschichtliche Funde aus den österreichischen Alpenländern, MZK f. k. u. h. Denkmale, 24, 1898, 125 ss. 4 Dinklage K., Die frühdeutschen Bodenfunde aus Krain und Untersteiermark, Germanen Erbe: Monatsschrift für deutsche Vorgeschichte, Jahrg. 6, 5/6, Leipzig 1941; idem, Friihdeutsche Volkskultur in Kärnten und seinen Marken, Kleine Schriften, 3, Ljubljana 1943, 5 ss. 5 Diez E., Die Funde von Krungl und Hohenberg, JbZK, 4/1, 1906, 200 ss; Riegl-Zimmermann, Kunstgewerbe des frühen Mittelalters, Wien 1923; Smid W., Altslowenische Gräber Krains, Corniola 1, 1908, 17 ss. 6 Dolenz H., Die Gräberfelder von Judendorf bei Villach, Neues aus Alt-Villach, 6. Jahrb., 1969, 7 ss; Korošec J., Staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu, Dela SAZU, raz. I, 1, 1950; Kastelic-Škerlj, Slovanska nekropola na Bledu, Dela SAZU, raz. I, 2, 1950. 7 Kastelic J., Blejska fibula s kentavrom-lo-kostrelcem, AV 13—14, 1962—1963, 545 ss; Dolenz H., Eine frühmittelalterliche Scheibenfibel aus Oberschütt und der Thumberg bei Neuhaus, Gemeinde Arnoldstein, Neues aus Alt-Villach, 2. Jahrb., 1965, 29 ss. 8 Šribar-Stare, Karantansko-ketlaški kulturni krog: k zametkom slovenske kulture, Ljubljana 1974; eidem, H kronologiji blejskih grobišč, Situla 14—15, 1974, 275 ss. 9 Korošec J. jr., Werke der Kleinkunst des karantanisch-köttlacher Kreises, Balcanosla-vica 4, 1975 (1976), 51 ss. 10 Ibidem, 55. 11 Fibula s kentavrom-lokostrelcem z Bleda »brdo« (Kastelic J., l. c., [1962—1963], sl. 1), monetna fibula z istega najdišča (Šmid W., L c., T. 3: 7, 8). 12 Luničasti uhani iz Köttlacha (Much M., I. c., sl. 15), iz Kranja — grob 1/53 (Korošec P., /. c., T. 152: 3), s Ptuja-gradu-grob 183 (Korošec J, l. c., sl. 12a, b) itd.; okrogle fibule iz bohinjske Srednje vasi »na Žalah« -— grob 2 (Šmid W., I. c., T. 3 : 9), iz Mengša (Dinklage K., L c. [1941], sl. 7), iz Beljaka-Perave (Much M., L c., barv. tab. sl. 3), iz Žirovnice (Korošec P., Poskus delitve slovanske materialne kulture na področju Karantanije, ZČ 15, 1961, 157 ss, T. 8:3) itd. 13 Okrogle fibule s Ptuja-gradu-grob 100 (Korošec J., /. c., sl. 13), iz Starega trga pri Slovenj Gradcu (Dinklage K., I. c., [1943], T. 2: 7) itd. 14 Okrogle fibule z Bleda-gradu-grob 9 (Valič A., Staroslovansko grobišče na blejskem gradu: izkopavanja 1960, Situla 7, 1964, T. 3:3), z istega najdišča-grob 86 (Kastelic J. , I. c., [1962—1963], T. 3: 18) in iz Beljaka-Perave (Much M., L c., barv. tab. sl. 4). 15 Okrogle fibule iz Batuj-grob 25 (Svolj-šak-Knific, Vipavska dolina: zgodnjesrednje-veška najdišča, Situla 17, 1976, T. 49 : 4), z Bleda-gradu-grob 26 (Valič A., L c., T. 3: 3) itd. 16 Diez E., /. c.; Riegl-Zimmermann, l. c.; Kastelic J., Figuralna dediščina arheoloških dob v Sloveniji, Likovni svet, 1951, 1'78 ss. 17 Jenny W., Die Kunst der Germanen im frühen Mittelalter, Berlin 1940. 18 Predmeti s to ornamentiko se grupirajo okoli predmetov, nastalih okoli 1. 800, kot so Tasilov kelih, platnice evangeliarja iz Lin- daua, relikviar iz Engerja, čaša iz Fej0 itd. (Jenny W., L c., sl. 113, 115, 108, 111). 19 Werner J., Ranokarolinška pojasna garnitura iz Mogorjela kod Čapljine (Hercegovina), GZMS 15—16, 1960—1961, 235 ss, T. 1 : 1; T. 2 :1,2. 20 Talbot-Rice D., Art of the Byzantine Era, London 1963. 21 Korošec P., 1. c., (1979), priloga 3: Hessen O., Byzantinische Schnallen aus Sardinien in Museo Archeologico zu Turin, Festschrift J. Werner, II, München 1974, 545 ss, sl. 1:3,5; sl. 4 : 7. 22 Laszló G., UArt des Nomades: des Scythes aux Hongrois. Budapest 1972, sl. 121. 23 Ibidem, sl. 125, 126. 24 Ibidem, 17. 25 Eno redkih izjem predstavlja živalski par na luničastem uhanu iz Kranja-grob 2/53 (Kastelic J., Staroslovanski Kranj, 900 let Kranja: spominski zbornik, Kranj 1960, 38 ss, sl. 4c). 26 Sellye L, Les bronzes émaillées de la Pannonie romaine, Diss. Pann. 2:8, 1939, 42 ss, T. 13 : 11,12. 27 Erdélyi L, L’art des Avar es, Budapest 1966, 35. 28 Fibuli z Bleda-gradu-grob 9 (doprsni portret) in 86 (dve svetniški figuri) ter fibula iz Beljaka-Perave (prerok Daniel med živa-lima). 29 Na fibuli z Bleda-gradu-grob 26 je zelo fino in natančno izveden motiv Agnus dei. 30 Na fibuli iz Beljaka-Perave z motivom preroka Danijela je obroba medaljona okrašena s štirimi rozetami, razporejenimi v obliki križa, v smeri diagonal pa je drevo življenja. 31 Na fibuli z Bleda-gradu-grob 86 sta upodobljeni dve svetniški figuri v povsem svobodni kompoziciji: leva je prikazana v profilu, desna pa en face. 32 Na fibuli iz Beljaka-Perave je okras obrobe medaljona izveden v tehniki celičnega in jamičastega emajla rdeče, bele, rumene in modre barve. 33 Korošec P., /. c. (1979), 213. 34 Ibidem, 217. GRADIŠČA — UTRJENE NASELBINE V SLOVENIJI FRANC TRUHLAR Ljubljana V razgibanem geografskem položaju in političnem razvoju Slovenije, ki je predstavljala v alpsko-jadranskem medprostoru vselej pomembno mednarodno stičišče in cestno križišče z magistralno povezavo panonskih in noriških pokrajin z jadranskim območjem in Italijo, so imela gradišča kot utrjene naselbinske postojanke v arheoloških obdobjih določeno poselitveno-zgodovinsko vlogo. Okrog 600 doslej v Sloveniji evidentiranih »gradišč« spričuje pomemben naselitveni potencial Slovenije, od bronaste dobe do zgodnjega srednjega veka, z vzponom v klasičnem halštatu in upadom v naslednjih obdobjih. Pozneje so nastajali včasih na gradiščih rimski kašteli, poganska svetišča, starokrščanske bazilike, srednjeveški gradovi, tabori in svetišča ali nekatera sedanja naselja. V pretežno goratem svetu Slovenije z naravno zavarovano lego gradišč, ojačeno z obzidji, nasipi, jarki, okopi, je bila zagotovljena tudi varnost okolišnjih selišč. Večje gradiščne aglomeracije so bile povezane s potmi, ki so nekatere služile za osnovo poznejšega prometnega omrežja. Gradišča so bila trajno naseljena ali začasno uporabljena kot zatočišča za bližnja naselja. Poleg naselbinske so imela gradišča tudi obrambno funkcijo. Najbolj razširjeno in arheološko najbolj dognano krajevno ali ledinsko ime, ki gradišča označuje ali indicira, je prav oznaka Gradišče, z različnimi sestavljenkami in izpeljankami. (Glej še seznam toponima Gradišče v ANSI, str. 106—112). Poleg naštetih toponimov označujejo ali indicirajo gradišča, to je stare naselbinske postojanke pogosto drugi toponimi, kot: Ajdovščina, Ajdna, Baba, Cvinger, Devin, Dunaj, Goli hrib, Goli vrh, Golo, Gora, Goričica, Grič, Griža, Grmada, Holm (Holmec, Homec, Hom), Hrib, Kaštelir, Kopa, Kucelj, Kučar, Kum, Mačkovec, Obla gorica, Obroba, Ostrež, Ostri vrh, Plešivec, Plešivica, Straža, Stražica, Stražišče, Stražni hrib, Stražnik, Strma gora, Strmec, Strmica, Sveta gora, Sveti hrib, Špičasti hrib, Špiček, Špikelj, Tabor, Tinje, Tinjska gora, Tolsti vrh, Ulaka (Volaka), Vahta, Varda, Videž, Vrh — in večkrat tudi imena višin po starih patrocinijih. Razprostranjenost gradišč v Sloveniji je razvidna iz priloženega zemljevida gradišč. Ker se večina gradišč veže na halštatska najdišča, je tudi njihova intenzivnost največja v halštatskih predelih Slovenije, predvsem v njenem zahodnem in jugozahodnem območju. V času invazij, zlasti v zgodnjem srednjem veku, so opravljala mnoga gradišča verjetno tudi funkcijo refugijev. To so bile navadno dobro zavarovane postojanke na obrobju vpadnic ali pa take v odmaknjenih predelih, kamor se je zateklo ogroženo prebivalstvo za daljši čas. Na marsikaterem takem refugiju zasledimo tudi ostanke starokrščanskih cerkev, ponekod tudi dvojne, s konsignatorijem in baptisterijem. Gradišča predstavljajo v naselbinskem sklopu Slovenije specifičen problem. Čas je strukturo gradišč močno preobrazil ali pa za njimi zabrisal vsako sled. To dejstvo, ki ga ugotavljajo tudi novejše terenske topografske raziskave, pa narekuje, da se dosedanja gradiščna dokumentacija preveri in izpopolni, predvsem pa, da se raziščejo kot domnevno evidentirana ali samo z arheološkimi toponimi nakazana gradišča. Temu namenu naj služi kot temeljni pripomoček pričujoči seznam gradišč, s podatki, ki so navedeni v ANSI, in s pripadajočim zemljevidom gradišč, katerega številke se skladajo s številkami seznama. SEZNAM GRADIŠČ (KASTELOV) Podatek v (oklepajih) pomeni sosedno naselje gradišča. Vprašaj (?) za imenom pomeni domnevno ali časovno neopredeljeno gradišče, rimska številka, ulomljena z arabsko, npr. VI/7, pa arheološko regijo in sektor po delu ANSI. 1 Ajdinja, 1048 m (Potoki) VI/7 2 Ajdovska gomila (Orehovica) IX/13 3 Ajdovski grad ? (Rovte) VIII/31 4 Ajdovski gradeč (Bohinjska Bistrica) VI/3 5 Ajdovski gradeč (Zavrhek) III/13 6 Ajdovščina II/l 7 Ajdovščina (Rodik) III/2 8 Ajdovščina, 496 m, (Zaboršt pri Dolu) VIII/6 9 Ančnikovo gradišče (Jurišna vas) XVII/27 10 Arhovo gradišče (Zgornje Duplje) VII/7 11 Avber III/3 12 Avče II/8 13 Baba (Slavina) V/10 14 Babičevo gradišče (Tinje) XVII/27 15 BačV/8 16 Bezovica III/l 17 Bičevje (Tolsti vrh IX/13 18 Bičje, 474 m, VIII/26 19 Bistrica pri Rušah XVII/25 20 Blagovica VIII/1 21 Blečji vrh (Jelševec) IX/16 22 Bled VI/2 23 Bločice V/2 24 Bodešče VI/2 25 Bohinjska Bela VI/2 26 Bohinjska Češnjica?, VI/12 27 Bori ?, XVIII/2 28 Boršt ?, XII/9 29 Borštek (Metlika) XI/5 30 Boštanj (Malo Mlačevo) VIII/9 31 Brecljev hrib, 509 m, (Smlednik) VII/12 32 Brestovica pri Komnu III/6 33 Brezovica pri Predgrađu XI/6 34 Brinjeva gora (Zreče) XVI/38 35 Brod VI/3 36 Brvace VIII/9 37 Bukova gora (Retje) XIII/4 38 Bušeča vas XII/9 39 Cerkno ?, 1/3 40 Cirnik IX/6 41 Cirnik XII/23 42 Cvinger, 610 m, (Dolenja vas) V/2 43 Cvinger, 268 m, (Dolenjske Toplice) IX/3 44 Cvinger (Vinkov vrh) IX/4 45 Černigoji ?, 510 m, (Štomaž) II/l 46 Češnjica VII/20 47 Črni potok pri Kočevju ?, X/2 48 Črni vrh VIII/27 49 Čuk, 753 m, (Rodik) III/2 50 Debela Griža (Hrpelje) III/5 51 Dekanski hrib, 285 m, (Dekani) IV/1 52 Der (Robič) 1/6 53 Dobovec XlII/ll 54 Dobrova ?, VIII/5 55 Dolenja Stara vas ?, IX/13 56 Dolenja vas X/1 57 Dolenja vas pri Senožečah ?, III/10 58 Dolenji Globodol ?, (Gorenji Globo-dol) IX/7 59 Dolga vas ?, X/2 60 Dolnja Stara vas IX/14 61 Dolnje Vreme, 488 m, III/13 62 Dovin, 123 m, (Šternci) IV/7 63 Drenov vrh, 487 m, (Repnje) V1II/42 64 Dunaj (Jereka) VI/12 65 Dunaj (Trbovlje) XIII/11 66 Dunaj (Dunaj), Mladovine XII/25 67 Dvori III/4 68 Erzelj ?, III/12 69 Famlje, 454 m, III/13 70 Farovški hrib, 420 m, (Podgorica) VIII/36 71 Frtica ?, (Zadobje) VII/3 72 Gabrje IX/1 73 Gabrovica ?, VIII/39 74 GlemIV/4 75 Glinjek XIII/8 76 Globočice (Koprivnik) XII/12 77 Golac, 799 m, III/7 78 Gomila IX/6 79 Gora, ?, 824 m, (Polhov Gradec) VIII/27 80 Gorenja Straža IX/12 81 Gorenje Gradišče IX/3 82 Gorenje Gradišče pri Šentjerneju IX/13 83 Gorenje Poljane, 1060 m, (Dolenje Poljane) V/9 84 Gorenje Polje IX/3 85 Gorenji Boštanj (Boštanj) XII/5 86 Goričica, 505 m, (Nomenj) VI/3 87 Gornji Ajdovec?, (Ajdovec) IX/4 88 Gračenica (Radmirje) XIV/2 89 Grad, 120 m, (Miren) 11/11 90 Grad, 628 m, (Kozjane) III/13 91 Grad ?, (Tolmin) 1/8 92 Grad ?, (Pečine) 1/7 93 Grad ?, 687 m, (Sela) 1/7 94 Grad, 413 m, (Sočerga) III/4 95 Grad (Šmihel pod Nanosom) V/4 96 Gradček, 770 m, (Vrh) V/9 Gradec, 616 m, (Blečji vrh) VIII/41 Gradec, 509 m, (Movraž) III/4 Gradec, 550 m, (Movraž) III/4 Gradec pri Kovačih ?, (Lokavec) II/l Gradina, 561 m, (Jelšane) V/7 Gradiš ?, (Majski vrh) XVIIX/22 Gradišče (Bevke) VIII/43 Gradišče (Breg) XIII/5 Gradišče, 858 m, (Cerknica) V/2 Gradišče (čirčiče) VII/5 Gradišče (Črni kal) III/l Gradišče (Črnuče) VIII/4 Gradišče XIII/3 Gradišče, 641 m, (Gornja Košana) V/3 Gradišče ?, (Gosteče) VII/15 Gradišče (Kal) XII/13 Gradišče, 406 m, (Kobdilj) 111/12 Gradišče, 310 m, (Korita) IX/2 Gradišče (Križ) XII/5 Gradišče (Križevci pri Ljutomeru) XIX/9 Gradišče ?, (Križevska vas) VIII/6 Gradišče, 387 m, (Lokavec) II/1 Gradišče ?, (Mali Rakitovec) VIII/39 Gradišče, 632 m, (Martinj hrib) VIII/19 Gradišče (Pivka) V/10 Gradišče ?, (Precetinci) XIX/2 Gradišče, 655 m, (Račiče) III/9 Gradišče (Raduše) XV/10 Gradišče, 640 m, (Razdrto) V/4 Gradišče ?, (Rifengozd) XVI/10 Gradišče ?, (Rovte) VIII/31 Gradišče ?, (Sanabor) II/3 Gradišče ?, (Senično) VII/16 Gradišče, 655 m, (Slavina) V/10 Gradišče ?, XV/10 Gradišče (Socerb) IV/1 Gradišče, 485 m, (Spodnja Slivnica) VIII/9 Gradišče (Petrušnja vas) VIII/34 Gradišče (Suhadole) XIII/3 Gradišče ?, (Šafarsko) XIX/12 Gradišče, 630 m, (Šembije) V/8 Gradišče ?, XX/17 Gradišče, Sv. Martin (Valična vas) IX/21 97 98 99 100 101 102 103 104 105 106 107 108 109 110 111 112 113 114 115 116 117 118 119 120 121 122 123 124 125 126 127 128 129 130 131 132 133 134 135 136 137 138 139 140 Gradišče, 600m, (Velika Uova gora) VIII/9 141 Gradišče IX/20 142 Gradišče ?, (Vintarjevec) VIII/37 143 Gradišče ?, 805 m, (Volaka) VII/3 144 Gradišče (Vrhpeč), Sv. Ana IX/17 145 Gradišče, 706 m, (Vrh pri Višnji gori) VIII/41 146 Gradišče (Zalog) VIII/28 147 Gradišče, 1283 m, (Sv. Kunigunda) XVI/38 148 Gradišče, 547 m, (žažar) VIII/10 149 Gradišče na Čepni, 791 m, (Knežak) V/8 150 Gradišče nad Bašljem (Bašelj) VII/9 151 Gradišče nad Pijavo gorico VIII/35 152 Gradišče na Štuclju (Pivka) VII/7 153 Gradišče na Žejski Dobravi, 470 m, (Bistrica) VII/7 154 Gradišče pod Begunjščico (Begunje na Gor.) VI/1 155 Gradišče pri Divači, 486 m, III/2 156 Gradišče pri Litiji VIII/17 157 Gradišče pri Lukovici, 446 m, VIII/20 158 Gradišče pri Štjaku III/12 159 Gradišče pri Vipavi 11/16 160 Gradišče Sv. Pavel (Planina) II/l 161 Gradiščnica ?, 496 m, (Podtabor pri Grosupljem) VIII/26 162 Gradišče (Krčevina pri Ptuju) XVIII/17 163 Gradiški vrh, 680 m, (Gradišče) X/9 164 Gradišnik ?, (Kotlje) XV/9 165 Gradno, 634 m, (Obrov) III/9 166 Grahovo V/2 167 Grajski hrib (Brestanica) XII/6 168 Grgar II/7 169 Griža (Brezovica) III/7 170 Griže III/ll 171 Grmovlje IX/14 j 172 Grobeljce (Ločica ob Savinji) XVI/17 173 Groblje ?, (Žlan) VI/3 174 Hajdina (Male Brusnice) IX./1 175 Henina ?, XVI/8 176 Hmeljnik (Gorenje Kamenje) IX/7 177 Hotičina, 660 m, III/7 178 Hrastnik XVI/36 179 Hrib (Kastelec) III/l Hrušica II/3 Hrušica III/9 Ig, Grajski hrib VIII/11 Igrišče (Rovišče) XII/21 Izola IV/2 Jašmovica, 465 m, (Rakitovec) III/8 Javor, Nad žitnicami VIII/28 Javorje III/9 Javorje VIII/37 Javornik (Dolnji Zemon) V/5 Jelenje XIII/3 Jelenšče, 1100 m, (Dražgoše) VII/20 Jelenšek, 817 m, (Godovič) II/5 Jeterbenk ?, (Žlebe) VIII/21 Jugor j e XI/5 Kačiče, Sv. Marija III/2 Kamen pri Vnanjih goricah ?, (Vnanje gorice) VIII/3 Kamnica ?, Lucijin breg XVII/11 Kamplov hrib, 716 m, (Mala Stanga) VIII/29 Karlin, 468 m, (Brezje pri Trebelnem) IX/16 Karlin (Dobravica) IX/13 Kastelec III/l Kaštelir, 269 m, (Dvori nad Izolo) IV/2 Kaštelir, 244 m, (Jelarji) IV/1 Klemenčevo gradišče (Letenice) VII./4 Klemenka, 571 m, (I.okev) III/2 Ključ, 299 m, (Hrastovlje) III/l Ključevica XIII/11 Knežja lipa ?, X/5 Kobjeglava III/12 Kočevske Poljane IX/3 Kokoš, 667 m, (Vrhpolje) III/5 Kompoljski hrib (Trnjava) VIII/20 Konec (Zagorje ob Savi) XIII/13 Kopanj (Velika Račna) VIII/9 Koprivnica XII/19 Koprivnik ? X/5 Koroška Bela ? VI/7 Kostanjevica na Krasu 11/10 Kostel ? X/3 Koštabona ?, 251 m, IV/8 Kota 243 m, (Dekani) IV/1 Kota 314 m, (Osp) IV/1 Kota 405 m, (Pomjan) IV/8 180 181 182 183 184 185 186 187 188 189 190 191 192 193 194 195 196 197 198 199 200 201 202 203 204 205 206 207 208 209 210 211 212 213 214 215 216 217 218 219 220 221 222 223 224 Kota 504 m, (Kačiče) III/2 225 Kota 600 m, (Trnovo) V/5 226 Kota 609 m, (Kačiče) III/2 227 Kota 632 m, (Jelšane) V/7 228 Kota 634 m, (Jelšane) V/7 229 Krajno brdo ?, VIII/20 230 Križatec (Mali Konec) VIII/9 231 Križna gora, 855 m, (Podlož) V/9 232 Križni vrh (Mokronog) IX/8 233 Krma ?, (Mojstrana) VI/5 234 Krog ?, XX/11 235 Krokarjev grad (Pance) VIII/36 236 Krška jama (Gradiček) VIII/16 237 Krtina, 365 m, (Krtina) VIII/7 238 Kucelj, 678 m, (Podgora) V/9 239 Kucelj, 748 m, (Gorenje Brezovo) VIII/41 240 Kučar (Podzemelj) XI/4 241 Kum XIII/7 242 Kupljenik VI/2 243 Kuteževo, 874 m, V/6 244 Lačna, 452 m, (Gradisce) III/4 245 Lajše ? VII/11 246 Laže III/10 247 Leskovec pri Krškem XII/14 248 Leše VIII/17 249 Limberk, 688 m, (Mala Račna) VIII/9 250 Limbuš XVII/19 251 Lipovnik, 489 m, (Škrbina) III/6 252 Lisca (Jurklošter) XVI/8 253 Litija VIII/17 254 Ljubljana VIII/18 255 Loka, 448 m, III/l 256 Loke, 242 m, 11/12 257 Lokovica ? XV/7 258 Lorencan (Beka) III/5 259 Lukovica, 745 m, (Slivje) III/7 260 Lužarji X/9 261 Mačji hrib (Kortine) IV/4 262 Mačkovec X/2 263 Mačkovec XI/5 264 Mačkovec pri Dvoru ? IX/4 265 Mačkov vrh (Veliki Korinj) IX/21 266 Magdalenska gora, 499 m, (Šmarje) VIII/36 267 Mala Loka IX/19 268 Mala vas (Knežja vas) IX/2 269 Mali Cirnik (Volčje njive) IX/6 Mali Gradec, 676 m, (Polje) VI/3 Malija IV/2 Mali Kras, 458 m, (Socerb) IV/1 Marija Gradec ? XVI/10 Markovec, 224 m, (Semedela) IV/3 Markovski grič (Markovec) V/9 Markovščina III/7 Martinišče, 345 m, (Sveto) III/6 Mati božja, 465, (Loka) III/1 Medvedjek ?, (Veliki Gaber) IX./20 Metlika XI/5 Metnaj VIII/32 Mihali (Škrbina) III/6 Mihovo IX/13 Miklavški hrib (Celje) XVI/3 Mirna vas IX/16 Molnik (Podmolnik) VIII/28 Monte Romano ?, (Pomjan) IV/8 Mozelj ? X/5 Muhaber IX/10 Muljava VIII/16 Nad dolinco, 248 m, (Brestovica pri Komnu) III/6 Nad Lazom, 692 m, (Barka) III/l3 Nadleški hrib, 630 m, (Nadlesk) V/9 Nadliški hrib, 856 m, (Hiteno) V/l Nad peklom ?, (Dobrova) VIII/5 Na Grebenu (Podsmrečje) VIII/1 Na Hribu (Dolenja vas pri Senožečah) III/10 Naklo III/2 Na Langerju ?, 560 m, (Sv. Magdalena pri Preboldu) XVI/19 Na lanišču (Kalce) VIII/19 Na pečeh (Dražgoše) VII/20 Na Pelinovcu (Križevska vas) VIII/6 Na Režilah (Šmarje) VIII/36 Narpelj (Trška gora) XII/25 Nasirec (Hrpelje) III/5 Na Straži (Polica) VIII/9 Na Tičnici (Sava) VIII/17 Njivice (Begunje na Gorenjskem) VI/1 Nova Štifta X/8 Novine (Šentilj v Slovenskih goricah) XVII/29 Novi Tabor XI/7 Novo mesto IX/9 Obla gorica VIII/37 270 271 272 273 274 275 276 277 278 279 280 281 282 283 284 285 286 287 288 289 290 291 292 293 294 295 296 297 298 299 300 301 302 303 304 305 306 307 308 309 310 311 312 313 314 Obrh ? XI/3 315 Obrobca, 640m, (Knežak) V/8 316 Ogulin (Vinica) XI/8 317 Oljska gora ?, 407 m, (Nadgorica) VIII/4 318 Orlek, 666 m, (Gradišče pri Materiji) III/7 319 Ormož XV1II/13 320 Ortnek X/9 321 Otočec ? IX/18 322 Pantijak (Sv. Lucija) IV/6 323 Petrinje ? III/5 324 Piran ? IV/5 325 Piškovec, 815 m, (Nova vas) V/l 326 Plače ?, 184 m, (Vipavski Križ) II/l 327 Planina pri Sevnici ? XVI/14 328 Pleš ?, (Brezje) XIII/1 329 Pleševica, 470 m, (Brezje pri Trebelnem) IX/16 330 Pleševica ?, (Čemše) IX/7 331 Plešivica, 366 m, Sv. Magdalena, (Ad-lešiči) XI/1 332 Plešivica, 590 m, (Dvor) IX/4 333 Podbeže III/9 334 Podgorje pri Letušu XVI/1 335 Podgrad III/9 336 Podkoren VI/8 337 Podkum XIII/7 338 Podloški grič (Podlož) V/9 339 Podpeč III/l 340 Podpeč (Lože) XVI/22 341 Podpeč pod Skalo VIII/8 342 Pod Studencem (Knežak) V/8 343 Po gozdih (Brezje pri Trebelnem) IX/16 344 Pohorski dvor ?, (Hoče) XVII/7 345 Po hribih (Brezje pri Trebelnem) IX/16 346 Poljane ?, Sv. Boštjan (Šmarje) IV/8 347 Poljane nad Škofjo Loko VII/8 348 Poštela (Zgornje Radvanje) XVII/16 349 Poženik VII/2 350 Predgrad XI/6 351 Pregarje III/9 352 Prem V/13 353 Priča (Mokronog) IX/8 354 Primskovo IX/20 355 Ptujski grad (Ptuj) XVIII/17 356 Pusti gradac XI/3 357 Puščava (Stari trg) XV/10 358 Puštal (Trnje) VII/15 359 Radeče XIII/9 360 Radovljica VI/11 361 Raka XII/18 362 Rašica ? VIII/4 363 Ravelnik, 519 m, (Bovec) 1/1 364 Razori VIII/5 365 Remergrunt ? X/5 366 Repnikovo gradišče (Rep) XVII/27 367 Resevna, 628 m, (Vodruš) XVI/29 368 Reva ?, 298 m, IX/2 369 Rifnik, 570 m, XVI/29 370 Rihemberk, 160 m, (Branik) II/2 371 Roje (Podroje) VIII/37 372 Rovišče XIII/10 373 Rožar III/1 374 Rožnikovo gradišče (Sora) VIII/21 375 Rt, 812 m, (Artviže) III/7 376 Ruda XIII/5 377 Rudež (Orehovica) IX/13 378 Sabonje III/9 379 Sadinja vas ? IX/4 380 Sava VIII/17 381 Sela, 183 m, (Špehi) IV/7 382 Sela pri Gornji Straži IX/12 383 Senadole ? III/10 384 Senožeče III/10 385 Senožeti (Gabrovka) VIII/8 386 Sinji vrh XI/8 387 Skopo III/3 388 Slatna (Mala Kostrevnica) VIII/37 389 Slevce ?, (Koreno nad Horjulom) VIII/10 390 Slinovce XII/12 391 Slivnica pri Mariboru ?, Creta XVII/7 391a Sloka gora X/9 392 Smledniški grad, 514 m, (Smlednik) VII/12 393 Smolenja vas IX/5 394 Sodinci XVIII/14 395 Sostro — Zadvor VIII/28 396 Sovič (Postojna) V/12 397 Spodnje Gradišče (Lepence) VI/3 398 Srednji vrh, 553 m, (Gorica) XI/8 399 Srmin, 85 m, IV/3 400 Stara cerkev X/2 401 Stara Fužina ? VI/12 402 Stare Mile (Pomjan) IV/8 403 Stari grad, 667 m, (Čušperk) VIII/9 404 Stari grad (Metulje) V/l 405 Stari grad (Planina) V/ll 406 Stari grad (Podbočje) XII/16 407 Stari grad (Sajevče) V/4 408 Stari grad ?, 461 m, (Tinje) XVI/40 409 Stari grad, 508 m, (Višnja gora) VIII/41 410 Stari grad ?, (Zagrad pri Otočcu) IX/18 411 Stari Tabor, 604 m, (Lokev) III/2 412 Stari trg XV/10 413 Stari trg ob Kolpi XI/6 414 Starod III/9 415 Stene sv. Ane v Mali gori, 939 m, (Podtabor) X/10 416 Stična VIII/32 417 Stojanski vrh XII/9 418 Strahovlje XIII/13 419 Stranska vas, 408 m, VIII/9 420 Straža, 377 m, (Pomjan) IV/8 421 Straža Sv. Valentina XII/14 422 Straže ?, (Mislinja) XV/4 423 Stražica, 673 m, (Potoče) III/10 424 Stražica, 711 m, (Trnovo) V/5 425 Stražni hrib, 368 m, (Črnuče) VIII/4 426 Strmec XIII/3 427 Strmec, 450 m, (Socerb) IV/1 428 Strmica V/12 429 Strmica, 625 m, (Verd) VIII/43 430 Studenec XII/21 431 Studeno V/12 432 Sv. Ahac, 799 m, (Ilirska Bistrica) V/5 433 Sv. Ahac, 750 m, (Sloka gora) X/9 434 Sv. Ambrož (Temenica) 11/10 435 Sv. Anton,/357 m, (Sv. Anton — sedaj Pridvor) IV/1 436 Sv. Anton (Kobarid) 1/6 437 Sv. Helena (Dolsko) VIII/6 438 Sv. Helena (Draga) IX/15 439 Sv. Helena IX/6 440 Sv. Helena, 364 m, (Podbela) 1/2 441 Sv. Hrib, 673 m, (Gradiščica) III/7 442 Sv. Janez Krstnik (Log pri Brezovici) VIII/3 443 Sv. Jera ?, 857 m, (Lajše) VII/11 444 Sv. Jurij nad Potočami (Potoče) III/10 Sv. Katarina, 307 m, (Nova Gorica) 11/12 Sv. Križ (Kalile) VII/11 Sv. Križ, 669 m, (Slope) III/7 Sv. Kunigunda na Taboru ?, 377 m, (Goričica pri Ihanu) VIII/7 Sv. Lenart (Krvava peč) X/9 Sv. Lucija ?, (Skaručna) VIII/42 Sv. Marija nad Vitovljami, 605 m, (Vitovlje) 11/14 S. Marjeta, 654 m, (Golo) VIII/11 Sv. Marjeta, 359 m, (Libna) XII/25 Sv. Marjeta, 488 m, (Žlebe) VIII/21 Sv. Martin, 476 m, (Škrbina) III/6 Sv. Maver (Most na Soči) 1/7 Sv. Mihael (Grosuplje) VIII/9 Sv. Mihael ?, 197 m, (Hrvatini) IV/3 Sv. Mihael, 305 m, (Sv. Mihael) 11/14 Sv. Miklavž, 957 m, (Golica) VII/11 Sv. Miklavž na Goropeči, ? 403, (Brdo) VIII/7 Sv. Mohor, 522 m, (Podstran) VIII/23 Sv. Mohor, 948 m, (Zabrekve) VII/11 Sv. Pavel (Vrtovin) II/4 Sv. Peter ?, 365 m, (Gaberje) II/2 Sv. Peter (Gorenji Mokronog) IX/16 Sv. Primož (Gradišče pri Materiji) III/7 Sv. Primož, 718 m, (Radohova vas) V/10 Sv. Primož, 817 m, (Zgonče) X/9 Sv. Rok (Drožanje) XII/20 Sv. Rok, 619 m, (Srobotnik pri Velikih Laščah) X/9 Sv. Rok (Šentvid pri Stični) VIII/34 Sv. Socerb ?, 817 m, (Artviže) III/7 Sv. Štefan ?, 643 m, (Račiče) III/9 Sv. Tibot ?, 390 m, (Šmarje) II/2 Sv. Urh ?, 430 m, (Zaklanec) VIII/10 Sv. Valentin (Moravče) VIII/23 Sv. Volar (Sv. Hilarij), 317 m, (Robič) 1/6 Sv. Vrh (Mokronog) IX/8 Sveta Gora, Zasavska gora (Rovišče) XIII/10 Svete gore ?, (Žagaj) XII/2 Svibno XIII/9 Šance (Nova Oselica) VII/13 Šance (Stari trg) XV/10 445 446 447 448 449 450 451 452 453 454 455 456 457 458 459 460 461 462 463 464 465 466 467 468 469 470 471 472 473 474 475 476 477 478 479 480 481 482 483 484 LEGENDA: jgotovljeno gradi&će (kastei) domnevno gradiiSe (kastei) številka arheološke regije številka arheološkega sektorja številka arheološke postojanke •227.228 Številke na zemljevidu se nanašajo na številke v Seznamu gradišč (kastelov) Slovenije. / 5 •2M J 28 v. «589 \ S J *>90 V ' .ZZr\ 26 J / 10 \ #442 »ioS- \ 3 332S--' Vlil { 29 / #286 186*/ ( . 1 230«X— f" 371* 37 *5 »•'•'v3 "igf' ,3 t 2\XZ/ X 85>V j/ C •ns x—s X x ,:isB \ 502./ '''i' i , / ,2S°. _J^«8 , 7s- ( \ 18 .«j- 3V2V 42 ) / 237») Z • 6s7 / ,0 r 174 21 7 5b9| 23 \ 2 V-" *273 ' V 'S \ r \ ‘v.. \y xx X y f 1 \i/ \j r j 17 / ; lil / /■ *'•498 ^—. 2911V n s.„3 “•fa V \ v * rC«\26 ) * 16 \ 433»\ / *249 140» \ #236 \ _ —■( 268» \ «82 / «5651 V .57: \ \ 2 'v ’ ,7 Jk > \J5rC 15 «jS 18 \ 14 ‘ J 1 \ / *58lV ^—4^1 l 28*) *S41 \_ \ 9 ( ( 1 .449 Z. hZ 532ÌJ \ S7S»*3f» ' IX 7 J 18 , f / 13 c 347« ( r— 405t v ~/ *“*( 33 ) 4 •VZ /C 529* ^ ^o^^xhi*^} 7y>n3:x J J \ r\ v *483 r 3 ^•48 ZZ~~X 5M/ ^x^*3' 8 ) M3” J / \ ' 27 \ 18 A / 17 f 8 / 1 ^ 9 ^C'' ^ \ »252^ 7 _ ^-| K I \ 7 r 573X L 'X/ X 5 \ 31 \ i. v xì l / j 485 Šemnik XIII/13 486 Šentjurski hrib (Kaplja vas) XII/22 487 Šilentabor (Tabor) V/10 488 Škocjan III/2 489 Škocjan IX/14 490 Šlemine (Vinica) XI/8 491 šmaraški vrh, 647 m, (Šmarata) V/9 492 Šmarjetna gora (Kranj) VII/5 493 Šmarna gora ?, 667 m, (Šentvid) VIII/33 494 Šmartno na Pohorju ? XVII/31 495 Šmartno pod Šmarno goro VIII/33 496 Smeje ? (Podturn) IX/16 497 Šmihelsko gradišče (Griže) III/ll 498 Špiček (Selce) V/10 499 Štanjel III/12 500 Štatenberk IX/16 501 Šteberk, 644 m, (Lipsenj) V/2 502 Šternov hrib (Smlednik) VII/12 503 Štorje ? III/ll 504 Štucljevo gradišče (Brezje) XIV/3 505 Šutna XII/16 506 Tabor, 492 m, (Cerovo) VIII/26 507 Tabor, 612 m, (Gorenji Logatec) VIII/19 508 Tabor (Hrib-Loški potok) X/4 509 Tabor, 244 m, (Podnanos) 11/16 510 Tabor, 523 m, (Povir) III/ll 511 Tabor ?, (Ravne) II/4 512 Tabor (Sežana) III/ll 513 Tabor III/ll 514 Tanča gora XI/3 515 Tičlerjev vrh ?, 721 m, (Stražišče) XV/7 516 Tihaboj VIII/8 517 Tolsti vrh IX/13 518 Tomaj, 382 m, Gradišče III/3 519 Tomišelj VIII/11 520 Trbinc IX/6 521 Trebnje IX/17 522 Trnje V/10 523 Tržišče (Dolenja vas) V/2 524 Turiška vas XVII/27 525 Turje XIII/2 526 Učakarjevo gradišče (Kleče) VIII/6 527 Ulaka (Stari trg pri Ložu) V/9 528 Unec V/14 529 Vače VIII/40 530 Vahta, 399 m, (Kazlje) III/ll Volarija, 508 m, (Dane pri Divači) III/2 Valična vas IX/21 Vavta vas IX/12 Velika Dolina XII/23 Velika Kostrevnica ? VIII/37 Velika planina ?, 1666 m, (Kamniška Bistrica) VIII/13 Velika Strmica IX/16 Velika Trata, 439 m, (Šentvid) VIII/33 Velike Bloke ? V/l Velike bukve, 579 m, (Gorenji Logatec) VIII/19 Velike Malence XIT/10 Velike Žablje (Vipavski Križ) II/l Veliki Čentur ? (Čentur) IV/3 Veliki Devin, 1029 m, (Koritnice) V/8 Veliki Gradec, 613 m, (Polje) VI/3 Veliki Nerajec ? XI/3 Veliki Otok V/12 Veliko Gradišče, 741 m, (Vrhpolje) III/5 Vencljev hrib (Radohova vas) VIII/34 Venišče XII/14 Vesela gora (Brinje) IX/11 Videmska skala (Zagorje ob Savi) XIII/13 Vine, Sv. Janez XIII/13 Vinji vrh XI/7 Vinji vrh (Šmarjeta) IX/15 Vino ? VIII/26 Vipavski Križ II/l Visoki vrh, 647 m, (Veliko brdo) V/7 Vnanje gorice ? VIII/3 Vodice XIII/10 Volake ? (Dolenčice) VII/8 Volčji grad III/6 Vranje XII/26 Vrbovec ? (Žlabor) XIV/4 Vrh (Sela pri Šumberku) IX/22 Vrh nad Knežakom, 729 m, (Knežak) V/8 Vrh pri Površju XII/18 Vrh pri Sobračah VIII/34 Vrh. sv. Trojice (Žeje) VIII/7 Vrhnika VIII/43 Vrhovka, 464 m, (Mali vrh) VIII/36 Vrhtrebnje IX/17 531 532 533 534 535 536 537 538 539 540 541 542 543 544 545 546 547 548 549 550 551 552 553 554 555 556 557 558 559 560 561 562 563 564 565 566 567 568 569 570 571 572 573 Vurberg ? (Vumpah) XVIII/5 574 Zadre XI/6 575 Zagorica pri Dobrniču IX/2 576 Zagradišče VIII/28 577 Zagrajec III/6 578 Zajčev grad (Kebel) XVII/17 579 Zanigrad III/l 580 Zaplana ? VIII/43 581 Zasap XII/9 582 Zazid, 485 m III/8 583 Zbelovo ? XVI/12 584 Zdole XII/25 585 Zemono ? 11/16 586 Zgornje čolnišče (čolnišče) XIII/13 587 Zgornje Gradišče (Lepence) VI/3 588 Zgornji Mamolj XIII/8 589 Zid, 747 m, (Tuji grm) VIII/29 590 Zilje ? XI/8 591 Zloganje IX/14 592 Žablje ?, Na Cevcu VII/4 593 Žalostna gora, 418 m, (Preserje) VIII/25 594 žeželj ?, 334 m, (Vinica) XI/8 595 Židovec, 838 m, (Miklarji) XI/2 596 Žužemberk ? IX/22 597 Žvabi (Krkavče) IV/8 598 Žvabovski studenec (Vrh pri Šentjerneju) IX/13 Seznam gradišč (kastelov) je sestavljen na osnovi podatkov v delu Arheološka najdišča Slovenije (ANSI), ki upošteva arheološka najdišča, dokumentirana do 1. 1965. Številke gradišč so istovetne s številkami na zemljevidu. ARHEOLOGIJA IN MODERNA DRUŽBA MISLI IN ZAPAŽANJA ARCHAEOLOGY AND MODERN SOCIETY NOTES AND IDEAS . SPREMNA BESEDA Najširše zanimanje naše javnosti za starinoslovje, kakor so ga sprožile zadnje arheološke manifestacije, kaže, kako je to izročilo vpeto v naš duhovno obogaten vsakdan. Gotovo se je to najbolje videlo pri odmevu na razstave, saj je zabeležila vrsta postavitev za naše razmere izjemne obiske, tako razstava »Babilonska, asirska in mezopotamska umetnost« v manj kot mesecu dni nad 35.000, »Rešena arheološka dediščina Slovenije 1945—80« blizu 10.000, »Rešena arheološka dediščina Ljubljane« nad 4000 ter »Ledenodobne kulture v Sloveniji« nad 10.000 gledalcev. Vrh tega beleži starinoslovje — poleg razgrabljenih številk Arheološkega vestnika in razstavnih katalogov Zaton antike itd. — primerno predstavitev v knjigi Zgodovina Slovencev s 30.000 naklade ali v širše pomembnih zaokroženih obdelavah v delih Praistorija Jugoslavije, Hallstattkultur in Europa, projektu Aufstieg und Niedergang der antiken Welt in drugih podobnih sintetičnih orisih naše najstarejše dediščine. Prav ti uspehi in vzburjenja ob njih so napotila Slovensko arheološko društvo, Narodni muzej, antično sekcijo Skupnosti muzejev Slovenije in Skupnost konservatorskih zavodov Slovenije, da poverijo podpisanega in M. Slabeta, da pripravita okroglo mizo Arheologija in moderna družba. Namen okrogle mize je bil soočanje stroke z osnovnimi problemi, s katerimi se pravkar srečuje, in v ugotavljanju svoje vpetosti v današnji čas. Tako bi naj okrogla miza bila delovni pogovor o tekoči problematiki in globljih vzgibih v njenem delovanju. Kolokvij naj ne bi bil zaprt pogovor v ozkem krogu starinoslovcev z vsem profesionalno zavrtim pogledom na vlogo arheologije in prvega človeškega kulturnega izročila in v ožini t. im. profesionalno deformirane razprave, marveč nasprotno. Bil bi naj prikaz razmišljanj angažiranega arheologa o svoji stroki, filozofski utemeljenosti samega proučevanja duhovne in materialne dediščine arheološke starosti, idejnih takovih in razlog za vsebinska razglabljanja o starinoslovju v Sloveniji. Seveda lahko ta prva okrogla miza začne le nekaj vprašanj. Vendar pa je nesporno, da le ta kažejo naša prizadevanja, kako izpopolniti naše vedenje o minulem človeku in pripraviti sintezo našega današnjega vedenja o njem. To sili vse slovenske arheologe, da čim preje napišemo »Oris arheoloških obdobij Slovenije«. Tako bi najbolje zajezili nasprotje, ki nam grozi, da se vkopavamo vse bolj v en sam problem in da tako poglabljamo le drobne ugotovitve. Uredništvo Arheološkega vestnika je zaradi teh širokih vodil, ki so narekovala tematiko okrogle mize, izrazilo pripravljenost, da objavi gradivo teh debatnih pogledov kot dokument naših razmišljanj v dinamičnih družbenih gibanjih, s katerimi tudi sami polnimo svoj osveščen vsakdan. Pri tem je prevladovalo prepričanje, da je vredno posebnega naglasa prav dejstvo, da je vsa dejavnost na področju arheologije v naši domovini namenjena nam in naši družbi v tem konkretnem času, ki ga polnokrvno živimo in ustvarjalno dopolnjujemo in bogatimo na svojem delovnem področju. Ne smemo pozabiti, da zaokrožamo tako tudi naša narodna pričevanja in dokazila ter prispevamo prvorazredno gradivo za še bolj začrtano podobo naše kulturne dediščine in s tem naše nacionalne identitete. Ob taki valorizaciji gradiva in proučevalske misli je vsaka lažna skromnost odveč. Kakor je videti, slovenski arheologi tudi odločilno vplivamo na evropsko arheološko misel, zlasti na določenih obdobjih in materialnih fenomenih. Glede na to smo menili, da bi moral kolokvij osvetliti metodološke probleme arheološke stroke tudi glede osveščenosti v njeni filozofski utemeljenosti in pokazati hkrati vrednostni in estetski pristop pri vrednotenju arheološke zapuščine Slovenije. Urgentnost takega razgovora je pokazal že odziv nanj, saj smo imeli blizu 30 referentov, pri čemer pa smo mogli pozdraviti kot pokrovitelja predsednika Zveze kulturnih organizacij Slovenije in podpredsednika Republiškega komiteja za znanost in kulturo tov. Jožeta Humarja in predsednika Izvršnega odbora Ljubljanske kulturne skupnosti tov. Štefana Balažiča, ki sta pokazala na aktualne kulturnopolitične vidike pri reševanju arheološke dediščine v današnjem času. Zelo smiselno se je na to in na tematiko vse okrogle mize priključil obisk udeležencev kolokvija na razstavi »Rešena arheološka dediščina Slovenije 1945—80«. Okrogla miza Arheologija in moderna družba je —• čeprav prva pod tem naslovom — očitno dobro opravila svojo nalogo in upati je, da bodo kmalu uresničeni njeni sklepi. Peter Petru UVODNE MISLI Če je zdaj res čas, ko sodobniki škilimo arheologu čez ramo, ko lušči zgodovino iz teme, tedaj ta čas dobro kaže. Sodobnikom, ker drevo tem bolje raste, kolikor bolj se zaveda svojih korenin, kolikor bolj čuti prst in skalo, v katero jih je zagreblo in iz katere žene. Prihodnjim rodovom, ker jim ne bo treba kleti in nas preklinjati, ugibajoč, kaj da je nekoč bilo, pa smo mi, njihovi predniki, zakopali pod temelji svojega razvoja ali zazidali vanje. Arheologom, ker lahko grade svoj most med včeraj in danes s podaljškom proti jutri v dobri veri, da se ne bo ne sesul ne ugreznil. Naš čas je muhast. Dragotinam, ki jih je stoletja, tisočletja spokojno pokrivala in varovala prst, gre zdaj pogosto znenada pod zamahom krampa, pod čeljustmi bagerja v silni naglici za biti ali ne biti. Pa še drugače: prav zdaj, ko komajda utegnemo dohajati svoj sprotni hrupni, bežni vsakdan, se nam starine široko razpirajo za tiho, spokojno razodetje, in morda smo ga prav zdaj in prav takega najbolj potrebni in se tudi nagibljemo k njemu. Tako se sodobni arheolog, ves čas na sledi razodetjem preteklosti v strpnem strokovnjaškem pogovoru z njo, hkrati spopada z ihto časa in pohlepom razvoja in se hkrati dobrika sodobniku ter se poteguje za njegovo pozornost. Zares raznolike naloge, zares zahtevna vloga, a zares lepo poslanstvo: da bi bila dediščina zares dediščina, dedič zares dedič, dedovanje zares dedovanje. Današnja okrogla miza je najbolj okrogla po tem, ker tako lepo tematsko zaokroži vse te elemente. In aktualna, ker govori o arheologiji, toda o sodobni arheologiji za današnji čas. Želim vam ob nji danes in jutri veliko zasluženega zadovoljstva. Jože Humar Podpredsednik Republiškega komiteja za znanost in kulturo SR Slovenije ARHEOLOGIJA IN MATERIALISTIČNI SVETOVNI NAZOR Pričujoči prispevek nima namena biti dokončna rešitev problema, povedanega z naslovom, ampak naj predstavlja le izhodiščno osnovo za nadaljnjo razpravo. Kot prvo moramo opredeliti pojme, ki jih bomo uporabljali. Najprej se vprašajmo, kaj je arheologija? Sodobne opredelitve jo označujejo kot vedo, ki poizkuša s pomočjo vseh razpoložljivih virov, zlasti tvarnih, rekonstruirati človeško preteklost in njen razvoj ter ugotoviti gibalne sile tega razvoja. — Poglejmo sedaj, kaj je materialistični svetovni nazor? To je nazor, po katerem ima svet snovni, materialni značaj, ki obstaja neodvisno od človekove zavesti. Najvišja stopnja materializma je materialistična dialektika, to je organska celota materializma in dialektike. Dialektika pa je nauk o zakonih razvoja družbe, človeka, narave. Misliti, da ima arheologija zato, ker gradi svoje spoznanje pretežno na tvarnih, materialnih virih, na materialistični svetovni nazor nek izjemen vpliv, je seveda popolnoma zgrešeno. Odnos na tako dobesedno razumljeni skupni osnovi ni mogoč. — Za določitev in razumevanje medsebojnega razmerja se je treba spustiti še naprej. Spoznati moramo tisti del temelja, v katerem se nahaja tudi arheologija, na podlagi katerega sta se oblikovala materialistična dialektika in materialistični svetovni nazor. Ta temelj je historični materializem. To je način pojmovanja tistega dogajanja, ki mu rečemo zgodovina, je teorija, ki pojasnjuje to dogajanje in ki hkrati išče nove možnosti človeške dejavnosti na osnovi svojih spoznanj. Tudi historični materializem ni nastal naenkrat, ampak je plod dolgotrajnega razvoja. Temu razvoju je odločilno pripomogla historična znanost, to je zgodovina kot znanost v najširšem pomenu. —■ Hkrati je treba povedati, da je seveda tudi historični materializem bistveno vplival nazaj na historično znanost, saj je v njeno delovno metodo uvedel materialistično dialektiko in ji s tem dal dejansko sposobnost ugotavljanja historičnih zakonitosti. Nedvomno je, da je arheologija sestavni del historične znanosti. Zato lahko le kot taka in na tej stopnji sodeluje v razvoju historičnega materializma in s tem posredno materialističnega svetovnega nazora. Poglejmo naprej, kako je arheologija sodelovala v razvoju historičnega materializma. Ta je svoje temeljno udejanjenje doživel v študiji Friedricha Engelsa »Izvor družine, privatne lastnine in države«. Delo je nastalo leta 1884, torej v času, ko se je arheologija v svetu šele dobro rodila. Tedaj njeni izsledki niti po obsegu niti po vsebini še zdaleč niso dosegli nekaterih drugih historičnih ved, ki so služile kot osnova omenjene razprave. Zato je tudi razumljivo, da je delež arheologije v njej silno skromen, nebistven. Novo možnost je dobila po Oktobrski revoluciji v Sovjetski zvezi. Kako je bila ta možnost izkoriščna, nam nehote pokaže članek slovenskega komunističnega intelektualca Mirka Koširja, ki je nastal ob obisku sovjetskih arheologov Kavdonikasa in Tretjakova na ljubljanski univerzi. Izšel je leta 1946 v reviji Novi svet pod naslovom »Dvoje svetov — dvoje znanosti«. Arheologiji so v Sovjetski zvezi skušali dati tako količinsko vzpodbudo, s povečanjem števila arheoloških raziskav, kot tudi vsebinske spremembe, z razvijanjem odnosa med historičnim materializmom in arheologijo. Vendar je bil pri tem drugem njihov pristop že v osnovi napačen, saj so v arheoloških virih iskali le nove potrditve dialektičnih zakonov in dotedanjih materialističnih razlag. V bistvu je bil tak pristop dogmatičen, saj ni dopuščal razvoja v nekih novih smereh. V praksi pa je bilo to mnogokrat le golo ilustriranje Stalinovih dogem o poteku zgodovine. — Tak odnos arheologije s historičnim materializmom in posredno materialističnim svetovnim nazorom, pri katerem arheologija služi za deklo, je seveda popolnoma neploden in nemarksističen. Pravilen je tisti odnos, pri katerem arheologija sprejme materialistično metodo dela kot svojo znanstveno metodo in s svojimi novimi spoznavnimi možnostmi, ki jih tako pridobi, sodeluje z drugimi historičnimi vedami pri ustvarjalnem izpopolnjevanju in dopolnjevanju historičnega materializma in s tem tudi materialističnega svetovnega nazora. Videli smo torej, da je odnos arheologije in materialističnega svetovnega nazora lahko le obojestranski, saj sta obe strani tesno povezani in pridobivata druga od druge. — Tako arheologija brez materialističnega svetovnega nazora ne bi bila taka, kot je, kot tudi materialistični svetovni nazor brez arheologije ne bi bil tak, kot je. Da bi bil njun odnos resnično ploden, je potrebna izpolnitev več pogojev: količinski in vsebinski razvoj arheologije na eni strani, na drugi pa ustrezno družbeno — politično okolje, v katerem ta arheologija živi. Gotovo je, da naš samoupravni socialistični sistem predstavlja kar najboljše okolje, na kakšni razvojni stopnji pa je arheologija, naj pokaže diskusija. Andrej Pleterski Ob skromnem času, ki ga imam na razpolago, moram biti srečen, da sem to vprašanje obsežneje obravnaval že trikrat: najprej načelno ob razpravi o resoluciji posvetovanja jugoslovanskih arheologov iz 1.1950 in stališčih razprave prof. Josipa Korošca o nalogah arheologije v Zgod. časopisu 5, 1951, 163—174, drugič na različnih mestih v knjigi Struktura in tehnika zgodovinske vede iz 1.1960, končno ob konkretnem pretresu izpovednosti arheoloških virov in njihovem vzporejanju z viri različne druge vrste na primeru velikomoravskih najdb do 1963 v razpravi o Slovansko-nemški borbi za srednje Podonavje v 9. stoletju, Hauptmannov zbornik, Razprave 1. razr. SAZU 5, 1966, 37—76. Arheološke vire sem seveda pri svojem delu uporabljal mnogo pogosteje, čeprav navadno iz druge roke, pa vendar, če le mogoče, s kritičnim nadzorovanjem njihove interpretacije. Samo to stanje mi dovoljuje, da v odmerjenem času razložim svoja načelna stališča na postavljeno temo s stališča zgodovinarja, ker se morem pri konkretizaciji teoretičnih in praktičnih podrobnejših odgovorov sklicevati na že objavljeno delo. Pri teh načelnih stališčih bi podčrtal samo še to, da se v bistvenih potezah strinjajo s stališči različnih arheologov v njihovih uvodih v arheologijo, kolikor se teh vprašanj dotikajo (npr. H.-J. Eggersa, 1959, in S. Piggotta, 1966, v bistvu pa tudi D. P. Dymonda, Archaeology and History, 1974, knjiga, o kateri je poročal A. Pleterski v AV 27, 1976, 308 sl.). 1. Pomen arheologije za vednost o človekovi preteklosti: Do približno pred sto leti, ko se je arheologija razvila iz pomožne umetnostno-zgodovinske v samostojno zgodovinsko vedo, je segalo znanje zgodovine človeštva približno do -1000 let nazaj — to je bilo znanje Herodota in Biblije, nazorno izraženo tudi v slovenski Staretovi Obči zgodovini, ki je začela izhajati 1872. Odtlej naprej se je raztegnilo znanje o prazgodovini na vsaj -600.000 let človekovega razvoja, s pomočjo arheologije in njenimi najdbami pisanih dokumentov pa se je raztegnilo področje zgodovine do -3000 let nazaj, seveda le v nekaterih geografskih področjih. Z najdbami človeških ostankov v Afriki se je raztegnil razvoj človeka še na bistveno daljša obdobja (od -1,500.000 do -3,000.000 let). Tudi če ostanemo pri merilih srede našega stoletja (-600.000 let), spada v področje arheologije (obdobja brez pisanih dokumentov) 99,19 °/o človekovega razvoja, v področje antike 0,55 ®/o, srednjega veka 0,17 %>, novega veka (do 1917) 0,078 Vo, v obdobje najnovejše zgodovine 0,0075 %> človekovega bivanja na zemlji. Ker se začenja v naših razmerah človekovo življenje šele bistveno pozneje (okr. -50.000), so razmerja nekoliko drugačna, toda tudi pri nas je v področju arheologije 96,15 °/'o človekovega razvoja na slovenskih tleh, v področju zgodovinskega obdobja in raziskovanja (okr. leta +—1) pa le 3,85%. Drugače bi lahko ponazorili to, če bi razdelili zgodovino človeštva od -600.000 naprej na eno leto: na zgodovino civilizacije (od —3000) odpadejo le trije dnevi tega leta. In od teh 72 ur odpade na antiko (do okr. 450) nekaj preko 49 ur, na srednji vek (do okr. 1450) približno 15, na novi vek (do 1917) 7 ur in na najnovejšo dobo blizu 50 minut. [Pustimo ob strani nerazumljiva razmerja med to zgodovinsko resničnostjo in predstavljanjem človeške preteklosti v načrtih za zgodovino v usmerjenem šolstvu, ki se načrtuje pri nas (v prvem letu 99,97 %, v drugem letu 0,03 %> človeškega razvoja in zgodovine)]. Sam ta obračun pokaže, da je danes arheologija ena izmed temeljnih vej zgodovine, ker po njenem delu poznamo bistveno daljša obdobja človeškega razvoja, kakor nam jih razkriva zgodovina s svojimi specifičnimi delovnimi metodami (s pomočjo pisanih in filoloških virov ter preostankov v današnji ali polpretekli pokrajini). To je prvenstveni pomen arheologije za zgodovinarja, ki pojmuje svojo vedo kot vedo o razvoju človeka in njegovih družbenih organizmov, odkar se je dvignil nad živalsko raven svojega prirodnega okolja. 2. Opredelitev arheologije: Josip Korošec je opredelil arheologijo kot »družbenozgodovinsko vedo, ki raziskuje in osvetljuje posamezne faze in momente ekonomskega, kulturnega in družbenega razvoja na temelju materialnih ostalin« oz. »arheoloških izkopanin«. Njen način je isti kakor pri zgodovini: kritičen pretres vira, sklepanje na življenjske pojave, ki jih vir izraža, in vzročna pojasnitev teh pojavov. V tem smislu je arheologija povsem zgodovinska veda. Vendar ji daje poseben značaj oblika njenih virov: materialni preostanki, ki jih je praviloma treba šele izkopavati izpod zemeljske površine in ki zahtevajo posebno podrobno znanje materiala in raznih (v veliki meri prirodoslovnih) tehnik njihovega postanka in izdelave, in — če naj se sklepa po teh ostankih na življenjske pojave — svojevrstno tehniko iskanja virov in njihove interpretacije. 3. Razmerje arheologije do zgodovine: Za obdobje prave predzgodovine (do absolutnega človeškega začetka civilizacije, ki približno sovpada z začetkom pisave, čeprav ga sodobni tehnični pripomočki absolutnega datiranja potiskajo nekoliko bolj v preteklost), je arheologija temeljna veda — lahko bi rekli celo edina — o tedanjem razvoju človeka in njegovih družbenih oblik oz. skupnosti. Od začetka prvih civilizacij nastaja za vsa tista področja, ki so sicer še prazgodovinska, toda so povezana s področji civilizacij s kakršnimikoli oblikami trgovanja, stopnja »parahistorije«: to je stopnja, v kateri niso mogoča le relativna in absolutna datiranja razvoja, marveč tudi različni medsebojni vplivi razvitih in nerazvitih območij in poročila od zunaj! V zgodovinskih področjih (tj. v področjih z ohranjenimi ustno-pisanimi ali pisanimi viri) pa se pojavljata vnovič dve stopnji: zgodnje zgodovinsko obdobje (z redkimi in enostranskimi pisanimi viri) in pravo zgodovinsko obdobje (z bogato dokumentacijo po pisanih virih, tako s poročili kot s preostanki). V vseh treh primerih stojita po današnjem pojmovanju zgodovinske metodologije obe vrsti virov kot enakovredni druga ob drugi, ob prvem pisani viri le kot izjeme v celotni dokumentaciji (prim. Tacitovo Germanijo, bizantinske vire 6./7. stol. o Slovanih, Pavla Diakona, CBC o alpskih Slovanih in Karantancih do konca 8. stol.), v drugi obe vrsti virov, vsako za določena področja (arheološki viri kot temeljni vir za gospodarstvo, za velik del človekovega okolja in velik del načina vsakdanjega življenja, kar pa je odvisno od prav tega načina samega, ker ta odloča o vprašanjih, ki jih je virom obeh vrst mogoče postavljati), v tretji s postopnim prehajanjem težišča na pisane in na drugačen način ohranjene materialne vire (etnografija, ohranjene stavbe, tehnična dokumentacija itd.), pri čemer pa arheološki viri še vedno ohranjajo temeljni pomen za posamezna področja in posamezne primere celo še preko konca srednjega veka (za gospodarstvo in način življenja, prim. Otok, za študij zgodovine arhitekture, prim. nekatere raziskave po koncu vojne v razrušenih delih mest itd.). V vseh 'teh primerih je arheološka najdba enakovreden vir poleg pisane listine (Eggers, str. 296). 4. Razmerje obeh vrst virov med seboj: ne gre za razlikovanje med arheološkimi preostanki in pisanimi poročili, kajti tudi med pisanimi viri sestavljajo vodilne vrste virov praviloma preostanki, ki so v tem pogledu enakovredni arheološkim virom; sploh je le od obravnavane problematike in postavljenih vprašanj odvisno, ali ne uporabljamo vsakega vira kot »preostanek« (npr. historiografska poročila pri obravnavanju zgodovine historiografije). Prav tako ni mogoče pri nobeni od teh dveh vrst virov izključevati subjektivnega elementa in vloge raziskovalca: seveda je težišče subjektivnega elementa pri poročilih ob njihovem nastanku, pri preostankih (arheoloških in pisanih) pa pri njihovi interpretaciji in postavljanju vprašanj, ki je pri vsaki uporabi vira bistvena (prim. Eggersa o Šparti in Atenah, rimskem imperiju ter arheološkem izrazu Karlove osvojitve Saške, str. 271—274). Poglavitna razlika je različna izpovednost arheoloških, pisanih in seveda še vrste drugih virov za različna področja življenja (ponekod v korist arheoloških, drugod v korist pisanih, spet drugod v korist različnih drugih vrst preostankov), tako da je v obdobjih ali prostorih, za katere imamo le eno vrsto virov, na določena vprašanja mogoče odgovarjati z manjšo gotovostjo ali celo le z domnevami (na pr. pri arheoloških virih o tipih družbenih struktur, o vsebini verskih kultov, o etničnih vprašanjih itd., pri pisanih virih o tehničnih vprašanjih, gospodarskih oblikah, mnogih področjih vsakdanjega življenja, obleke, okrasja itd.). 5. Način dela: »arheološka teza — literarna antiteza — zgodovinska sinteza« ali »literarna teza — arheološka antiteza — zgodovinska sinteza«. Kdaj je rezultat ob navideznem nasprotovanju različnih vrst virov zagotovljen (odgovor velja seveda ne le ob nasprotovanju arheoloških in pisanih virov, marveč katerihkoli skupin virov medseboj, celo med različnimi skupinami virov istega značaja): le kadar je mogoče interpretacijo vseh združiti v celoto (Sribar-Staretova). Bogo Grafenauer Najprej naj preciziram, da bom imel pri svojih izvajanjih v mislih predvsem naš, to je sredozemski in delno evropski kulturni krog. Nato naj opozorim na dejstvo, da je zanimanje za minulost od določene razvojne stopnje, ki še ni ugotovljena, v človekovega duha vraščeno. To zadostno spričujejo tako najstarejši dokumenti in pesništvo, vzemimo, na primer, Homerja, Sveto pismo, Conversio Carantanorum ali Nibelunge, kot tudi ljudska epika, na primer pri Slovanih, in v zakladnici kmečkih tradicij, da navedem najpriročnejši primer. V znanosti skušata tok minulega življenja rekonstruirati tako zgodovina kot arheologija. Zgodovina in arheologija — ta pojem dobesedno pomeni raziskovanje starodavnosti — imata torej zelo globoke skupne korenine. Naša zgodovina — v širšem smislu evropska, v ožjem slovanska — je zasnovana in formirana na dveh osnovah, na rimski in grški; obe rasteta iz prazgodovinskih faz, obe sta bili v srednjem veku modificirani od Bizanca in germanskih ter slovanskih ljudstev in kultur. Smoter zgodovine je, skladno z okvirom, ki si ga je zgodovinar zastavil, pisati, na primer, individualno zgodovino—življenjepis, krajevno, regionalno, etnično, državno ali svetovno zgodovino; obnoviti z omejenimi sredstvi, to je, z besedo, sliko in karto, ter z omejenim duhom človeka celokupnost razvoja, ali človekovega ali človeškega, ugotavljati razvojne zakonitosti in silnice. Gradivo, ki ga ima veda za to na razpolago, je raznoliko, predvsem rokopisno in tiskano, s pridom, vendar sekundarno, pa porablja tudi rezultate drugih raziskovalnih panog, od prirodoslovja do arhitekture. Zgodovinar, na primer, porablja materialno kulturo v glavnem kot ilustrativno dopolnilo predvsem kulturno-zgodovinskih ali umetnostno-zgodovinskih poglavij, podobno porablja tudi izsledke etnologije in drugih panog. Predvsem pa, kot rečeno, bazira na pisanih virih. Umljivo, da posameznik ne more doseči objektivno podane, popolno rekonstruirane podobe minulosti. To se ne posreči niti s kolektivnimi delovnimi poskusi, ki lahko zgolj hitreje pripeljejo k željenemu cilju. Popolnost brusi in izbrusi generacijsko delo, generacijsko poskušanje, piljenje in trenje različnih mnenj. In kakšen naj bi bil odnos med zgodovinarjevim in arheologovim delom in za zgodovino aktivno zainteresiranim bralcem? Odnos do poskusa historične rekonstrukcije, odnos do premalo dokumentiranih, kontroverznih situacij, ki jih je v zgodovini več kot nekuntroverznih. Mislim, da naš čas, posebej naš poskus demokratičnega oblikovanja vsakdanjega modernega življenja terja aktivnost tudi od historično zainteresiranega človeka. To tendenco pa mu je potrebno olajšati z odkritostjo, neposrednostjo, z omogočanjem vpogleda v instrumentarij historikovega in arheologovega dela, v njegovo metodo in predvsem tudi s tem, da mu zaradi številnih nerešenih vprašanj strokovnjak ne podtakne morda na videz najsprejemljivejšo rešitev, ki pa ni utemeljena, marveč, da mu predloži alternativne možnosti ali preprosto prizna, da ne ve, česar dejansko ne ve, bodisi historik-arheolog sam bodisi veda v tej fazi razvoja. Mislim, da bi bila takšna metoda podajanja za razvoj vede bolj koristna, kot si lahko mislimo, in da bi veljalo z njo poskusiti. Podobno je osnovni smoter arheologije, obnoviti z omejenimi sredstvi, to je, z besedo, sliko in karto, ter z omejenim duhom človeka, celokupnost človeškega razvoja, ugotavljati razvojne zakonitosti in silnice. Gradivo, ki ga ima veda za to na razpolago, je raznoliko, vedno tvarno, in kar je za to vedo značilno, do gradiva oziroma virov se prikoplje — navadno prav v dobesednem smislu, namreč z izkopavanji — sama. Le pri nekaterih, da tako rečemo, prehodnih dobah si arheologija pomaga z narativnimi viri in s pridom porablja rezultate pomožnih ved (prosopogiafije, epigrafike, numizmatike, klasične filologije, primerjalnega jezikoslovja, antropologije, historične topografije itd.) in drugih raziskovalnih panog. Da je arheologija zgodovinska veda, torej ni mogoče zanikati. Razlika, ki jo dojemamo med obema vejama iste znanosti, je v gradivu, ki ga imata na razpolago, ki prevladuje, v njega pridobivanju, interpretaciji, v metodi ter v niansiranih rezultatih, ki jih različnost gradiva pogojuje. Vendar so ti niansirani rezultati v vsakem primeru zgodovinski in razlika med dvema vejama nikakor ni takšna, da bi opravičevala mišljenje, da gre za dve nesorodni vedi. Interpretacijski rezultati z izkopavanji pridobljenih materialno kulturnih elementov so primarno kulturno-zgodovinskega značaja, umetno-obrtnega, umetnostno-zgodovinskega itd., sekundarno politično-zgodovinskega. Izpovedna sila zgodovinarjevega gradiva in arheologovega je namreč različna. Razlika pa se pokaže predvsem tudi v sintezi, ki je — če smem zaradi nazornosti aforistično poenostaviti —- pri arheologiji kulturno-zgodovinsko obarvana, pri zgodovini sami pa politično zgodovinsko. Iz arheološkega gradiva dobiti, na primer, politično poudarjene rezultate — kar ni nemogoče — je zapleteno, često tvegano. Kolikor obstajajo za omenjeno prehodno obdobje pisani viri, dopolnjuje arheologija zgodovinsko sliko, ki jo ti viri omogočajo. Za družbo brez pisanih virov pa prazgodovinska arheologija sama lušči zgodovino iz tvarnih virov in jo skuša — kakorkoli že včasih nepopolno in fragmentarno — rekonstruirati. Prehodno obdobje, kjer se obe metodi interpretacije raznorodnih virov vzporejata, seže v našem prostoru od latena do visokega srednjega veka. Zaradi lažjega obvladovanja neizmerne celokupnosti mora človeški duh gradivo vsebinsko čimbolj smotrno razplastiti, zato da ga po manjših enotah laze obvladuje. Uveljavljena je razplastitev na politično, kulturno, vojaško, cerkveno, gospodarsko, umetnostno, literarno, jezikoslovno, filozofsko zgodovino. Analitlčno-raziskovalni primeri terjajo, skladno z razvojem človekovega duha, novih ved, tudi tehnologije, organsko-razvojno prenašanje težišča od analitičnega na sintetično in nasprotno, navadno po generacijskih enotah. Prenosi težišč so predvsem povezani z zgodovinarjevimi in arheologovimi individualnimi sposobnostmi, z družbenim organizmom, v katerega je delavec vtkan, in z razvojno stopnjo celokupne vede. Če imamo tudi, na primer, za antično obdobje in srednji vek arheologe, ki zgodovine v ustaljenem pomenu besede, njenega dela in njenih metod ne obvladajo in njenih ciljev ne morejo vključiti v svoja prizadevanja, to še ne pomeni, da njihovo delo nima vrednosti. Nasprotno, dobro izkopan in skrbno objavljen material je osnova, ki omogoča nadaljnje delo. S klasifikacijo izkopanih objektov in predmetov in z njihovim podrobnejšim študijem je velik del arheologovih nalog po izkopavanju opravljen, čeprav bo prikaz življenja, to je zgodovinski rezultat na tej osnovi podal kdo drug. Drugo, česar naj bi se tako arheolog kot historik zavedala v polni meri, je dejstvo, da za nobeno vedo ni dobro, če je nacionalno izolirana — torej v skrajni konsekvenci nekako naša privatna stvar. Veda je ena, delavci mnogi, različnih sposobnosti, različnih usmerjenosti, tudi raznih naziranj o eni in isti stvari. Vendar, dokler so pošteni, ne prihajajo v nasprotje ne z vedo, ne z njenim napredkom, ne z interesi in koristmi človeštva. Nasprotnih primerov poznamo vsi mnogo, ne le iz časa druge svetovne vojne, tudi iz obdobja imperatorjev Avgusta, Dioklecijana in Justinijana. V nevarnosti so posebej majhni narodi, če ne sledijo svetovnim raziskovalnim gibanjem in razvoju — podobno kot če ne bi sledili tehničnemu napredku ali velikim svetovnim politično-razvojnim tendencam — ker lahko usodno zaostanejo in neopazno postajajo za velike znanstveno-raziskovalni kolonialni teritorij. Pošteno misleči ljudje, ki se te nevarnosti zavedajo, so dolžni nanjo opozarjati, želeti je le, da ne bi bili »glas vpijočega v puščavi«. Jaroslav Sasel SITULSKA UMETNOST — IZVIRNI PRISPEVEK SLOVENSKE PRAZGODOVINE Pred več kot pol stoletja je Moritz Hoernes1 zapisal, da je situlska umetnost »čudna risarska umetnost, od katere ne moremo pričakovati velike originalnosti«, toda dosti prej je že Karel Dežman2 ob odkritju situle z Vač precej bolj visoko ocenil torevtične objekte halštatskega obdobja. Originalna ustvarjalnost domačinov, etruščanski import, nespretno kopiranje grško-etruščanskih vzorov, upodobitve homerskih prizorov, so se glasile ocene in teze o situlski umetnosti v zadnjih sto letih. Od časov Dežmana in Hoernesa se je število predmetov, ki jih vključujemo v pojem situlske umetnosti, močno povečalo, izšle so tudi te- meljne študije3 o teh nenavadnih prazgodovinskih umetnoobrtnih izdelkih. Pred dvajsetimi leti je bila v Padovi4, Ljubljani5 in na Dunaju6 prikazana mednarodna razstava situlske umetnosti, te samosvoje likovne tvornosti prebivalcev Vzhodnih Alp in njihovega obrobja sredi 1. tisočletja pred n. št. Bila je to prva pregledna razstava vseh spomenikov situlske umetnosti, ki jih hranijo muzeji v Italiji, Jugoslaviji in Avstriji. Ta razstava je vzpodbudila raziskovalce, da so na novo ovrednotili in pretehtali njen izvor, časovni okvir nastanka in uporabe ter njene tipološke značilnosti. Delež slovenskih arheologov je v teh prizadevanjih zelo viden in pomemben. Naj omenim samo študije Jožeta Kastelica7, Franceta Stareta8 in Staneta Gabrovca9. Z izrazom situlska umetnost označujemo posebno likovno zvrst, ki jo poznamo samo v halštatski dobi na razmeroma ozko omejenem evropskem prostoru: od Tirolske do Padske nižine in preko Istre do Dolenjske. Znotraj tega prostora razločujemo troje ustvarjalnih središč: starejše v severni Italiji (Este) in dve mlajši na Tirolskem10 in na Dolenjskem11. Pobude za nastanek situlske umetnosti moramo iskati v etruščanskem, posredno pa v grškem umetnostnem izročilu. V 6. in 5. stoletju pred n. št. je to postala po vsebini in izvedbi izvirna likovna tvornost tukajšnjih prebivalcev: Venetov in Ilirov. Njeni ustvarjalci pri nas so bili domači mojstri. Kaj so situle, čemu so te privlačne kovinske posode rabile in kaj nam povedo? V arheološki terminologiji označujemo s tem izrazom iz tanke bronaste pločevine izdelane vedrice z ročajem, katerih višina je običajno 20 do 30 cm, njihova prostornina pa meri od tri do šest litrov. Plašče teh vedric so pogosto krasili s torevtičnim postopkom, to je tako, da so iztolkli v bronasto pločevino z zadnje strani — v izbokli tehniki — bodisi preproste geometrične okrase ali pa figuralne upodobitve celih prizorov iz prazničnega življenja prazgodovinskih aristokratov in njihovih obredov v strogi conalni členitvi vodoravnih pasov. Sprevod udeležencev, darovanje, glasbene igre, dvoboji konjenikov in rokoborcev, tekmovanje v jahanju in dirke z vozovi, svečane gostije, ples in ljubezenski objem so prizori, ki jih vidimo na situlah in pasnih ploščah. V okvir situlske umetnosti štejemo poleg vedric še druge, v enaki tehniki s figurami okrašene predmete iz starejše železne dobe, kot na primer: okrasne plošče za pas, nožnice za bodala ali meče, pokrove bronastih posod, uhane, čelade in votivne ploščice. Na prostoru današnje Slovenije — v glavnem na Dolenjskem — je bilo doslej odkritih skupaj že 41 primerkov situlske umetnosti: 16 situl, trije pokrovi vedric, 12 pasnih plošč, 1 čelada, 8 uhanov in ena nožnica. Le polovica teh lepih spomenikov halštatske kulture se nam je ohranila v izvirni, neokrnjeni podobi, medtem ko so drugo polovico teh krhkih predmetov razjedli in uničili zemeljski oksidi, tako da so se nam ohranili le fragmenti nekdanjih podob in oblik. Čemu so rabile situle? So bile samo reprezentativno, luksuzno pivsko posodje, ali pa so imele situle tudi globlji, obredni pomen? Na to vprašanje, ki do danes še ni do kraja zadovoljivo rešeno, dajejo delen odgovor najdbe v grobovih in prizori na različnih situlah, ina katerih je funkcija situl pokazana. To so posebne, najbrž obredne pivske posode, iz katerih so z ročajastimi skodelicami zajemali pijačo in jo delili izbranim udeležencem gostij in slavnostnih obredov, ki so jih prirejali v starejši železni dobi halštatski velikaši. L. Pauli12 pa meni, da so situle lahko služile tudi kot posode za kuhanje mesnih jedi, na kar ga navajajo prazgodovinske reparature na vedricah. Poškodbe na situlah so po njegovem mnenju nastale zaradi velikih temperaturnih razlik pri kuhanju mesa v teli posodah. K vsaki situli je sodila glinasta ročka, oboje pa je sestavljalo nekakšen situlski servis. Takšen servis z bronasto vedrico in glinasto skodelico-ročko je bil pri izkopavanju halštatskih gomil v Novem mestu najden v treh primerih. Možno je tudi, da so bile situle v rabi samo pri določenih obredih, ki niso bili profane narave, temveč so imeli kultno- mitično vsebino, kakor domneva na primer G. Kossack.13 Obstaja še tretja razlaga: lahko so rabile tudi za nagradne pokale, namenjene zmagovalcem v atletskih tekmah. Vsekakor moramo v situlah videti praktično uporabne umetnoobrtne izdelke, ki so uveljavljali težnjo po umetniški izpovedi, po svojem namenu pa so bile reprezentativne pivske posode, nekakšni statusni simboli, atributi družbenega ugleda, moči in veljave tedanjih oblastnikov. Okrašene situle so pri nas uporabljali halštatski aristokrati prazgodovinskih Ilirov skoraj tristo let — od 6. do 4. stoletja pred n. št. Danes so prevlečene z motno temnozeleno patino, v času nastanka in uporabe pa so žarele v zlatem siju zloščene medenine. O radostih prazgodovinskih Ilirov in njihovem nagnjenju do nezmernega popivanja ne gre dvomiti, saj o njihovih pivskih navadah pričajo tako zadevne izkopanine, kakor tudi pivski prizori, upodobljeni na nekaterih situlah. Da so se Iliri zelo radi opijali, poročajo tudi grški pisci. Iz pisanja antičnih piscev izvemo tudi za prazgodovinsko pivo, sabaium ali sabaia imenovano, ki so ga Iliri varili iz domačih žit in sadežev. Domače pivo sabaium je na splošno veljalo kot pijača siromašnih ljudi v Iliriku. Seveda pa so ilirski aristokrati poznali in uživali tudi plemenito vino, ki so ga uvažali iz Italije ali Grčije, kar je dokazala sodobna kemična analiza ostankov pijače v bronasti čutari iz Diirrnberga14 pri Halleinu. V Sloveniji je bilo v zadnjih sto letih izkopanih že 16 s figurami okrašenih situl, med njimi je najlepša in najbolj znana tista z Vač, ki jo hrani Narodni muzej v Ljubljani. V Novem mestu15 jih je bilo najdenih že pet, skupaj z Magdalensko goro na Dolenjskem je to najbogatejše najdišče figuralnih situl ne samo pri nas, temveč v celotnem prostoru Vzhodnih Alp. Neokrašenih situl pa je bilo v Sloveniji najdenih že na desetine, kar pomeni, da je bila ta oblika pivskega posodja zelo priljubljena. Novomeške situle sodijo v najmlajšo fazo situlske umetnosti iz časa okoli leta 400 pred n. št., ko je to likovno ustvarjanje že zamiralo. Imajo le še po en figuralni friz. Na dveh situlah so v sklenjenem krogu upodobljene rogate, kozorogom podobne živali. Na tretji situli je upodobljen svečan sprevod: na čelu so trije oboroženi konjeniki, tem sledijo možje, ki vodijo na povodcu neosedlane konje, zadnji v sprevodu pa je tovorni konj, naložen s štirimi mehovi, napolnjenimi najbrž z vinom. Na prizoru je upodobljeno odposlanstvo, ki prihaja na neko slavnost in prinaša darove: jahalne konje in tovor vina. četrta in peta figuralna situla iz Novega mesta sta tako poškodovani, da iz njihovih drobcev težko razberemo prizore, ki so na njih upodobljeni. Velike razlike v številu in kvaliteti pridatkov v posameznih ilirskih grobovih spričujejo močno izraženo socialno diferenciacijo halštatske družbe, ki se je v starejši železni dobi razvila v institucijo rodovno-plemenske vojaške aristokracije, ki je najbrž združevala vso oblast. Nedvomno so bile situle —■ najdemo jih samo v bogato opremljenih grobovih — oziroma posest situl v halštatskem času privilegij takratnega vojaškega plemstva, statusni simboli oblastnikov v starejši železni dobi. Na podlagi večkrat se ponavljajočih prizorov na situlah smemo domnevati, da so halštatski aristokrati prirejali svečane gostije — K. ICromer16 je te slavnosti krstil za »praznik situl«, in ob njih so bila na sporedu še razna tekmovanja, katerih so se udeležili povabljeni gostje in izurjeni borci, atleti in vozniki. Ob takih srečanjih so tekmovali z bojnimi vozovi, pomerili so se v rokoborbi, atletskih tekmah in jahanju, prirejali so svečane sprevode in gostije, žgali so daritve, igrali so na glasbila in pili. Vse te slavnostne dogodke so nam prazgodovinski torevti upodobili na figuralnih situlah, kot na primer na tisti najlepši z Vač. Z veliko potrpežljivostjo in s smislom za detajle so halštatski mojstri tolkli iz tanke bronaste pločevine prizore iz prazničnih dni. Podobe na situlah in pasnih sponah so dragocen vir za spoznavanje halštatske oborožitve, tedanjega načina oblačenja, različne opreme, itd., kar so potrdile najdbe v grobovih ob različnih izkopavanjih. Presenetljivo je, kako so ti oblikovalci včasih s preprostimi črtami in skopimi kretnjami znali razgibati sicer toge figure in poudariti dramatično napetost posameznega prizora. Starejše situle imajo vedno po tri ali celo štiri figuralne pasove, mlajše pa samo še po en figuralni friz, ki ni več pripoveden, temveč le še dekorativen. Likovna govorica podob, iztolčenih in graviranih v bronasto pločevino, ki jo vključujemo v pojem situlske umetnosti, je zelo pomemben del evropske prazgodovinske umetnosti in dragocen prispevek tedanjih prebivalcev našega prostora k civilizaciji in kulturi jugovzhodno-alpskega prostora na pragu protozgodovinskega časa. Situlska umetnost je specifično likovno izražanje prebivalcev našega ozemlja, s katero so njeni ustvarjalci in nosilci — prazgodovinski Iliri in Veneti — na izviren način upodobili svoje življenje v prazničnih dneh, pa tudi izrazili svojo gospodarsko moč in bogastvo, ki sta v naših krajih temeljila na pridobivanju in predelovanju kovin, predvsem železa. Dosti je še neznank v sklopu situlske umetnosti, ki jih zaenkrat še ne moremo zadovoljivo razrešiti. Ali so bile pri nas stalne torevtične delavnice in koliko jih je bilo, ali pa so mojstri potovali od gradišča do gradišča in delali po naročilu vsakokratnega naročnika? So vedno uporabljali določeno šablono (ponavljanje določenih prizorov), ali pa je vsak kos individualna stvaritev? So bile figuralno okrašene situle v rabi samo pri pogrebnih obredih — najdemo jih samo v grobovih — ali pa so služile kot luksuzno pivsko posodje pri čisto profanih popivanjih halštatskih mogotcev? O slednjem nas prepričuje podoba bahavega pivca v naslonjaču, pred njim pa urnega točaja, ki nezamudno hiti znova napolnit posodo z opojno pijačo, kar je upodobljeno na situli iz Kufferna na Avstrijskem. Upodobitve na situlah so tudi dragocen kulturnozgodovinski vir za spoznavanje in razumevanje halštatskega časa in njegove nobilitete. Likovna govorica na situlah nam do neke mere nadomešča pisane vire za halštatsko obdobje. Predstavlja nam »dvorni« način življenja ilirskih aristokratov pri njihovih obredih ali praznikih, zato smemo situlsko umetnost imenovati »dvorna umetnost« halštatskega časa pri nas. Realistični repertoar obrednih scen v situlski umetnosti, za katero so značilne močne prvine naturalizma, je izšel iz strogega ritma žarnogrobiščne simbolike in geometrijske motivike, ki je bila oplojena s sredozemsko pripovedno figuraliko. Stroga vodoravna členitev prizorov na vedricah in pasnih ploščah, skoraj heraldična razporeditev figur, vedno isti material in enake oblike ter enaka tehnika izvedbe so konstante situlske umetnosti. Vdor Keltov in njihova dominacija v vzhodnoalpskem prostoru pomenita konec halštatske kulture in njene značilne situlske umetnosti. Njen realistični slog in njeno epsko pripoved v nizu vodoravnih trakov je zamenjal bizarni keltski ornament, za katerega je značilna skrajna stilizacija živalske in človeške figure. Fantazijski ih agresivni okras keltskih oblikovalcev je zamenjal pripovedni realizem halštatskih mojstrov bronastih vedric. 9 S. Gabrovec, Situla 1, 1960, 132 ss; Isti, Traditiones 5—6, 1976—1977, 115 ss. 10 L. Zemmer-Plank, Veröffentlichungen des Tiroler Landesmuseums Ferdinandeum 56, 1976, 289 ss. 11 W. Lucke, O. H. Frey, Die Situla in Providence (Rhode Island), Röm.-Germ. Forsch. Bd.26 (1962), 70 ss; T. Knez, Antike Welt 11, 1980, Heft 2, 52 ss. 12 L. Pauli, Der Dürrnberg bei Hallein III, (1978), 81 s. 13 G. Kossack, Gräberfelder der Hallstattzeit an Main und Fränkischer Saale, Materialhefte zur Bayerischen Vorgeschichte, Heft 24 (1970), 137 s, 161 ss. 14 E. Penninger, Der Diirrnberg bei Hallein I (1972), 128. 15 T. Knez, Arheološki vestnik 24, 1973 (1975), 309 ss. 16 K. Kromer, Situla 20—21, 1980 (Gabrov-čev zbornik) 225 ss. Tone Knez PRAZGODOVINSKI LIKOVNI PREŽITKI NA ANTIČNIH KAMNITIH SPOMENIKIH SLOVENIJE Ob zasedbi naših krajev so Rimljani trčili na drugačno kulturno tradicijo. V neposrednem boju dveh različnih si svetov so zmagali močnejši Rimljani. Zavojevani niso sprejeli le rimske materialne kulture, temveč so skušali prodreti tudi v njihov duhovni svet. Domača božanstva 1 M. Hoemes in O. Menghin, Urgeschichte der bildenden Kunst in Europa3 (1929), 554 s. 2 K. Deschmann, MZK N. F. 9, 1883, 16 ss. 3 W. Lucke, O. H. Frey, Die Situla in Providence (Rhode Island), Röm.-Germ. Forsch. Bd. 26 (1962); O.-H. Frey, Die Entstehung der Situlenkunst, Röm.-Germ. Forsch. Bd. 31 (1969). 4 Mostra dell’arte delle situle dal Po al Danubio (Firenze 1961). 5 Umetnost alpskih Ilirov in Venetov, (Ljubljana 1962). 6 Situlenkunst zwischen Po und Donau, (Wien 1962). 7 J. Kastelic, G. Mansuelli, K. Kromer, Umetnost situl, (Ljubljana—Beograd 1965). 8 F. Stare, Arheološki vestnik 3, 1952, 173 ss; Isti, Zbornik Filozofske fakultete Ljubljana II (1955), 103 ss. so identificirali z rimskimi, v času polnega rimskega razcveta pri nas pa so prihajale različne nerimske ideologije iz celega imperija. Univerzalna rimska umetnost se je kot najvrhnejša plast usedla na različne lokalne umetnosti. Vsaka umetnost ima svoje zakone, lokalne posebnosti so skozi vso antiko ohranile svoj izraz, čeprav niso vedno dovolj jasne. Na slovenskem ozemlju sta prazgodovinski substrat sestavljala halštatski in latenski stil, ki sta se med seboj tesno prepletala. Najmočnejši dokaz keltskega življa so omenjeni in ohranjeni napisi in kultni ostanki, kar se vse odraža pri gospodarsko močnejšem sloju. Grobnice v Šempetru pri Celju izpričujejo napise o domačih velmožeh, ki so opravljali v rimski provinci Norik in v Celju važne upravne službe. Rodbinske grobnice bogatih domačinov so gradili po vzorih akvilejskih mavzolejev. Vsi reliefi na šempetrskih grobnicah so bili uokvirjeni s profiliranimi, plastičnimi robovi. Namesto ravnega okvira so imeli zgoraj noriško — panonsko voluto, ki jo ima R. Ložar1 za izraz lokalne umetniške tradicije latenskega stila in okusa; B. Saria vidi v volutah traško-skitski vpliv2, A. Schober pa je mnenja, da so volute samo ornamentalno povečani zavoji žrtvenikov.3 Na običaj, ki odraža moč lokalne tradicije, kažeta dva nagrobnika. Reliefa nagrobnika Statutija Sekundijana v Šempetru pri Celju4 in nagrobnika iz Črnomlja5 prikazujeta pojedino — verjetno sedmino. Keltski etnični element je ostal še močan in njegova zavest še živa; tako tudi božanstva, ki pomagajo človeku v življenju in v prehodu v novo življenje. Na Priscianovi grobnici iz Šempetra8 so upodobljena štiri božanstva v svoji herojski goloti, domnevno keltska, toda stvarnih dokazov ni. Spomenik Cemunna — božanstva rodovitnosti z jelenjim rogovjem, je bil najden nekje v Beli krajini7. Značilen atribut vseh božanstev z jelenjim rogovjem je torques8. Na spomeniku iz Bele krajine je reliefno upodobljen prizor žrtvovanja, prizor, ki kaže žensko, za pete držeč človeško figuro. Umetnostna upodobitev reliefov na spomeniku izraža lokalno izdelavo. Tematiko je umetnik lahko črpal iz starejšega kulta, možno pa je, da je bil kult k nam prinesen šele v času antike. Iz Sp. Hajdine in Zg. Brega pri Ptuju izvirajo reliefi božanstev rodovitnosti — Nutrices. Običajno so predstavljene po tri ženske figure, oblečene v dolge halje. Središčna figura sedi in drži v krilu povitega otroka, medtem ko ostali dve stojita in nosita vrč z vodo ali košaro plodov. R. Marič9 navaja, da so posebno v Galiji našli vrsto votivnih spomenikov, reliefov in napisov, posvečenih Materam — keltskim boginjam (Matres, Matronae). V primeru reliefov iz Sp. Hajdine in Ptuja gre verjetno za kult dojnic. Vsi napisi na reliefih se tolmačijo kot zaobljube za zdravje otrok ali porodnic. R. Marič jih primerja s keltskimi Materami zato, ker se te javljajo množično, najčešče po tri, in ker imajo kot žene na naših reliefih iste atribute (otroci, posode, košare). Skupen je tudi epitet Augustae. Vsi reliefi izpričujejo neko uniformiranost, ki sega tudi v detajle. Kažejo na okus lokalnega umetnika, ki je bil kljub vsemu toliko natančen, da npr. ni prezrl podrobno izdelati rimske patere. Tudi domača nošnja, prikazana na kamnitih rimskih nagrobnikih, je pokazatelj tradicije na naših tleh. Najbolj viden in nerimski kos domače nošnje je pokrivalo (spomenik K. Enija in žene Oppidane iz Šempetra pri Celju, spomeniki z Iga). Po rimski zasedbi naših krajev je sledil nezadržen prodor rimske kulture. V gospodarski blaginji, ki se je postopoma uveljavljala, so ljudje hoteli čimprej pozabiti lastno tradicijo. Rimska infiltracija je vse bolj prodirala tudi v domači duhovni svet. Nastopil je trenutek, ko so se domača romanizirana plemena počutila ogrožena, v njih se je prebudil občutek nacionalnega ponosa. Mit o vsemogočni tuji materialni kulturi se je razblinil. Napočil je trenutek dokazovanja lastne identitete. Likovno upodobitev, največkrat na nagrobnikih, so si privoščili bogatejši domačini zaradi svoje ekonomske moči. Svojo misel, idejo, željo so sporočili kamnoseški delavnici rimske državne umetnosti, kjer so jo po svoje prikrojili. Manj premožnejši so se upodobitve mogoče lotili kar sami. Zato lahko pri vseh likovnih upodobitvah govorimo le o prazgodovinski ideji, vse drugo v zelo nejasnih oblikah proseva skozi rimsko državno umetnost. Sled keltske duhovne kulture jasno priča o sodelovanju pri oblikovanju lokalnih posebnosti rimske provincialne kulture naših krajev. Nekateri eko- nomsko močni romanizirani domačini so svoje nacionalne identitete prenesli na nagrobne spomenike. Vsi opisani so verjetno odraz tega trenutka. Maloštevilni elementi gotovo niso pravi odraz stanja, manjkajo novejše objave in nove arheološke izkopanine. 1 R. Ložar, Ornamenti noriško-panonske kamnoseške industrije, Časopis za zgodovino in narodopisje 29, 1934. 2 B. Saria, Jedan nagrobni spomenik iz Vi-minacija, Starinar 8—9, 1933—34, 73 ss. 3 A. Schober, Die römischen Grabsteine von Noricum und Pannonien, Sonderschriften des Österr. arch. Institutes 10, 1923. 4 J. Klemenc, Rimske izkopanine v Šempetru, Ljubljana 1961. 5 V. Hoffiler, B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslawien, Heft 1, Zagreb 1938, no. 490. 6 J. Klemenc, Keltski elementi v Šempetru v Savinjski dolini, AV 17, 1966, 337 ss. 7 P. Petru, Cernunnos v Sloveniji, Situla 4, 1961, 31 ss. 8 P. P. Bober, Cernunnos — origin and transformation of a Celtic divinity, American Journal of Archaeology 55, 1951. 9 R. Marie, Antički kultovi u našoj zemlji, Beograd 1933. Eva Kocuvan ZGODNJESREDNJEVEŠKA ARHEOLOGIJA, EDEN OD TEMELJEV NARODOVE IDENTITETE Če prevzamemo eno sodobnih oznak, ki pojmuje »narod« kot zgodovinsko nastalo človeško skupnost, ki jo označuje ustaljena skupnost gospodarskega življenja, ozemlja, jezika, zavest etnične pripadnosti, nekaterih značilnosti psihičnega ustroja, tradicij, načina življenja in kulture,1 nam je jasno, da je vključenih nekoliko znanstvenih ved, ki raziskujejo posamezne komponente te celote in to že v »predzgodovini« nastajanja vsakega naroda.2 Ena teh ved je zgodnjesrednje-veška arheologija, ki skuša na podlagi materialnih ostankov podati čim vemejšo ekonomsko, socialno in kulturno sliko obdobja, od časa, ko so naši predniki poselili vzhodnoalpski prostor, se konsolidirali v okviru Samove plemenske zveze, nato dobrih sto let živeli v samostojni kneževni, sprejemali novo vero (pretežno neprostovoljno) in se postopoma vključili v nemški fevdalni red. Tvama kultura naših prednikov karantanskih Slovanov je ugotovljena in raziskana predvsem na osnovi inventarja v grobovih. Nahaja se na širšem ozemlju tudi izven meja današnje Slovenije in Jugoslavije, na avstrijskem Koroškem, Štajerskem in Nižji Avstriji in italijanski Furlaniji.3 V celotnem časovnem obdobju od 7. do 11. stoletja ni enako dobro arheološko dokumentirana. Povsem manjkajo najdbe neposredno po naselitvi, odnosno elementi, ki naj bi jih Slovani prinesli iz svoje pradomovine.4 V 8. in začetku 9. stoletja se tudi na našem ozemlju pojavi skupina s keramiko. V takih grobovih je poleg keramičnega lončka pridan še nož, kresilo in včasih šilo. Nakitni predmeti so v teh grobovih redki.5 Slovanska prisotnost je opazna tudi na avarskih (Zwölfaxing) in bajuvarskih nekropolah (Linz-Zizlau), tako v izdelavi keramike kot pri drobnih nakitnih predmetih, v nekaterih od njih se dajo slutiti kasnejše karantanske nakitne oblike.6 Arheološko je najbolje raziskan čas postopne izgube samostojnosti in prehod pod nemško nadoblast. To je čas karantansko-ketlaške materialne kulture (torej starejša in mlajša faza materialne kulture alpskih Slovanov).7 V najnovejšem času jo skušajo razdeliti še v posamezne regionalne skupine na osnovi stilne obdelave posameznih predmetov (luničastih uhanov, okroglih fibul;.8 V karantanski kulturni skupini so nakitni predmeti izdelani iz tolčene pločevine, predvsem bronaste, v inventar pa sodijo okrogle ploščate fibule, dvoramne fibule in prstani, tenki kovani polmesečni uhani ter raznovrstno oblikovani uhani s priveski iz bronaste žice. Ploščate, predvsem okrogle fibule ter dvoramne fibule in lunulasti uhani so okrašeni v tehniki vrezovanja z geometrijskimi in vegetabilnimi motivi. V karantansko skupino sodijo nekropole Bled-Brdo, delno Bled-Pristava II, Kranj farna cerkev, Ptujski grad, Hohenberg, Krungl, ter posamezni grobovi iz manjših grobišč. Traja od sredine 8. do sredine 9. stoletja in je časovno vzporedna s poznim obdobjem avarske dominacije in stilnim krogom Blatnice.9 V ketlaški kulturni skupini so kovinski nakitni predmeti izdelani predvsem v liti tehniki. Nov je tudi način ornamentiranja polmesečnih uhanov in okroglih fibul. Uporabljati začno emajl, in sicer jamičastega, ki je poznan tisti čas tudi v Porenju, a izhaja iz bizantinskega umetnostnega snovanja okraševanja predmetov. Motivi na luničastih uhanih in brakteatnih fibulah so stilizirani geometrijski, živalski in rastlinski. Zelo pogost pridatek v ketlaških grobovih so večji obsenčni obročki s S zanko in obsenčniki z odebeljenimi zaključki ter prstani polkrožnega ali okroglega preseka. Tako kot v karantanski skupini tudi zdaj le redko naletimo na keramične pridatke. Proti koncu trajanja ketlaške skupine, t. j. konec 10. stoletja, so v njej opazni bjelobrdski vplivi. Večja grobišča so Bohinjska Srednja vas, Bled-Pristava, Kranj farna cerkev, Mengeš, Köttlach, Beljak—Judovska vas, Ptujski grad in še nekoliko manjših.10 Če iščemo nekaterim nakitnim oblikam korenine, praoblike ali vsaj vzore, iz katerih so se v karantansko-ketlaški kulturi samostojno oblikovali in razvijali, jih najdemo predvsem v neizmerni antični zakladnici, v kateri najdemo vse: mojstrsko dovršene izdelke in pa predmete, ki so služili za vsakdanjo rabo — in ravno taki izdelki so preživeli nemirni čas preseljevanja ljudstev. Staroselski romanizirani živelj se je deloma tudi fizično ohranil in v času druge polovice 6. in 7. stoletja ustvaril svojo lastno kulturo, ki so jo potem novodošli Slovani več ali manj po svoje asimilirali. Seveda ne smemo prezreti tudi zahodnega kulturnega vpliva (karolinško-otonska državna umetnost), ki odseva predvsem v predmetih s krščansko simboliko.11 Ze ob skopem pregledu raziskav karantansko-ketlaškega kulturnega kroga vidimo, da so v obdobju od odkritja eponimnega grobišča Köttlach na pobočju Semmeringa v Nižji Avstriji leta 1854 pa do druge svetovne vojne prevladovali nemški raziskovalci in so kot taki poudarjali progermanske komponente pri oblikovanju materialne kulture karantansko-ketlaškega kroga, zanikovali slovanski kreativni delež ali pa preprosto obšli etnične probleme in determinacije (P. Reinecke, E. Diez).12 Pri svojih izvajanjih so se predvsem opirali na umetnostno dovršene izdelke luničastih uhanov in ploščatih fibul, okrašenih z emajlom, in jih imeli za importirane, pri čemer jim je bila pomembna samo umetnostno obrtniška provenienca (izdelek porenskih delavnic ali zgornje italskih pod bizantinskim vplivom), ne pa tudi uporabniki in s tem povezan niz drugih argumentov (H. Zimmermann, R. Pittioni).13 V tem času je nekaj izjem: W. Šmid s svojo objavo staroslovanskega gradiva v Carnioli in kasneje, ko je prvi uporabil naziv karantanska kultura, pri čemer je mislil na celoten kompleks karantansko-ketlaške kulture in jo povsem pripisal Slovanom;14 ter zaščitna prizadevanja R. Ložarja na nekaterih staroslovanskih lokalitetah in njegova študija o srednjeveški keramiki, kjer je vključena studi staroslovanska.13 Ob začetku tega stoletja se je pričelo tudi moderno slovensko zgodovinopisje z deli F. in M. Kosa.16 Na pragu druge svetovne vojne se je po javil K. Dinklage, ki je s svojimi dokazovanji germanske kolonizatorske ekspanzije sinonim za zlorabljanje zgodnjesrednjeveške arheologije v politične namene, tako kot sta v zgodovinopisju A. Jaksch in M. Wutte.17 Po vojni se je situacija bistveno obrnila. Prvo delo s tega področja so »Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji« J. Korošca,18 ki je zbral vse dotlej znane zaključke o ketlaški kulturi in ovrgel Dinklagejeve neznanstvene in tendenciozne hipoteze. Naša zgodnje-srednjeveška arheologija je predvsem pridobila z izkopavanji velikih nekropol na Ptujskem gradu, Bledu-Pristavi in Kranju ob farni cerkvi. Povečano število gradiva in boljše poznavanje materiala sta omogočila, da se je mogla ketlaška kultura časovno in tipološko detajlneje opredeliti. Prvi je poskusil J. Kastelic z blejskimi najdbami, ko je uvrstil grobišče Bled-Pristavo II v časovni horizont Krungl-Hohenberg.19 Dopolnila ga je P. Korošec, ki je razdelila ketlaški fundus v karantansko fazo, prehodno (ki je še ni mogla jasno opredeliti) ter ketlaško.20 V svoji disertaciji pa je P. Korošec ketlaško kulturo še nadrobneje razčlenila in zaokroženo prikazala dotlej izkopani material razen novejših izkopavanj.21 Danes se s proučevanjem in raziskovanjem karantansko-ketlaške kulture ukvarjajo predvsem P. Korošec, A. Valič, V. Šribar, V. Stare, T. Knific, iz zgodovinskih vidikov pa jo obravnavata B. Grafenauer in A. Pleterski.22 V Avstriji, zlasti njenem južnem delu, kjer je veliko staroslovanskega materiala -— ne smemo pozabiti, da je bil tu sedež Karantanije — pa se po vojni situacija glede interpretacije tega gradiva ni dosti spremenila. Največkrat so publicirani samo predmeti in so samo časovno označeni kot zgodnjesrednjeveški, le redko se avtorji spuščajo v kulturno in etnično determinacijo.23 H. Mitscha-Märheim utemeljuje pripadnost najdb slovanskega oblikovnega kroga 9. in 10. stoletja »karolinško-otonski« državni kulturi predvsem s tem, da iz časa neodvisnosti Karantanije do sredine 8. stoletja ne poznamo materialne kulture Slovencev, temveč šele iz kasnejšega časa, ko so le-ti že pod frankovsko nadoblastjo.24 Dopušča tudi možnost, da so grobovi, v katerih je npr. več keramike in manj nakitnih predmetov, pripadali Slovanom, medtem ko naj bi bili oni z bogatejšim kovinskim nakitnim gradivom nemškega etničnega porekla. Take zaključke povzemata tudi W. Modrijan in K. Dinklage v svojih novejših objavah.25 V najnovejšem času je začel obravnavati posamezne elemente karantansko-ketlaškega kulturnega kroga tudi R. Giesler,26 vendar brez trdnega poznavanja slovenskih raziskav zgodnjega srednjega veka, tako da njegov širokopotezno zasnovan pristop k reševanju nekaterih problemov nima prave teže. V Furlaniji se s staroslovanskimi ostanki ukvarja predvsem M. Brozzi, ki korektno interpretira ta material.27 Odnos avstrijskih strokovnjakov, predvsem zgodovinarjev, pa zgovorno kaže tudi praznovanje 1000 letnice Koroške leta 1976, torej je za njih več kot sto let slovanske Karantanije brez vsakršnega pomena,28 čeprav se kaže v poročilu koroškega deželnega glavarja Veita Welzerja leta 1523 v lastnem imenu in kot mnenje koroškega deželnega plemstva, da je »Koroška nadvojvodina, obdana s svojimi krajinami, markami in sosednjimi deželami prišla od davnine iz tujega in ne nemškega naroda ih je bila k temu obdarovana v primeri z drugimi vojvodinami nemškega naroda s posebnimi svoboščinami in običaji«.29 V tem kratkem sestavku ne moremo upoštevati vseh historiografskih in arheoloških elementov, ki bi utemeljevali našo identiteto v zgodnjem času narodovega nastanka, toda že posebnost knežjega položaja, ki je bil vgrajen v frankovski fevdalni red: obred knežjega ustoličevanja in prevzema oblasti, prevzem začetkov protofevdalnih gospostev po frankovskem kralju, prve lastniške knežje cerkve, s kakršnimi se začenja krščanstvo tudi pri drugih Slovanih od Panonije do polabskih Slovanov,30 ter bogata in izpričevalna ter samosvoja materialna kultura, ki mora čimprej dobiti zaokroženo sintetično podobo, jasno kažeta, odkod je slovenski narod tudi črpal svoje moči v tisočletni zatiranosti in podrejenosti vse do svoje ponovne osamosvojitve. 1 B. Grafenauer, Etnična struktura in zgodovinski pomen jugoslovanskih narodov v srednjem veku I, Zgodovinski časopis XIX— XX, Ljubljana 1965/66, s. 111, op. 25. 2 op. cit. s. 110. 3 P. Korošec, s. v. Köttlacher Kultur, Enzyklopädie zur Frühgeschichte Europas, Akademie Verl., Berlin 1980, s. 109—112. 4 Martinovska kultura, ki predstavlja arheološki element ekspanzije Slovanov v 7. stoletju, sega glede na najdbe najzahodneje do Zagreba (Zagreb—Stenjevac), prim. Z. Vinski, Rani srednji vijek u Jugoslaviji od 400. do 800. godine, V j. AMZ 3/V, Zagreb 1971, s. 62. 5 P. Korošec, Kulturni in časovni oris slovanskega zgodnjega srednjega veka na območju Slovenije, AV 21/22, Ljubljana 1970/71, s. 96. ° A. Lippert, Das awarenzeitliche Gräberfeld von Zwölfaxing in Niederösterreich, Prähistorische Forschungen 7, Horn—Wien 1969, s. 169. H. Ladenbauer-Orel, Linz-Zizlau, das bayerische Gräberfeld an der Traun-miindung, Wien—München 1960, s. 75. 7 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov, Dela 1. razr. SAZU 21/1, 2, Ljubljana 1979. 8 V. Šribar-V. Stare, Karantansko-ketlaški kulturni krog, katalog NM, Ljubljana 1974. 9 Z. Vinski, s. v. Köttlacher Kultur, Enzyklopädisches Handbuch zur Ur- und Frühgeschichte Europas I, Prag 1966, s. 632. 10 P. Korošec, AV 21/22, 1970/71, s. 97. 11 I. Sivec-Rajterič, Izbor elementov staroselskega arheološkega horizonta v karantansko-ketlaški kulturi, Ljubljana 1978 (tipkopis magistrskega dela) s. 60; J. Kastelic, Nekaj problemov zgodnjesrednjeveške arheologije v Sloveniji, AV 15/16, Ljubljana 1964/65, s. 123. 13 P. Reinecke, Die archäologische Hinterlassenschaft der Awaren, Germania XII, Berlin 1928, s. 87—98; P. Reinecke, Studien über Denkmäler des frühen Mittelalters, MAGW XXIX (N. F. XIX), Wien 1899, s. 35—52; E. Diez, Die Funde von Krungl und Hohenberg, Jahrbuch der Zentralkommission N. F. IV/1, Wien 1906, s. 202—228. 13 A. Riegl-H. Zimmermann, Kunstgewerbe des frühen Mittelalters, Wien 1923, s. 78; R. Pittioni, Der frühmittelalterliche Gräberfund von Köttlach, Sonderschriften der Zweigstelle Wien des Archäologischen Instituts des Deutschen Reiches XIV, Wien 1943. 14 W. Schmid, Altslowenische Gräber Krains, Corniola I, Laibach 1908, s. 17—47; W. Schmid, Südsteiermark im Altertum, Graz 1925, s. 38. 15 R. Ložar, Staroslovansko in srednjeveško lončarstvo v Sloveniji, GMDS XX/3, Ljubljana 1939, s. 190 ssq. 18 B. Grafenauer, Deset let proučevanja ustoličevanja koroških vojvod, kosezov in države karantanskih Slovencev, Zgodovinski časopis XIV, Ljubljana 1960, 191 in 205. 17 K. Dinklage, Frühdeutsche Volkskultur der Ostmark im Spiegel der Bodenfunde von Untersteiermark und Krain, MAG 71, Wien 1942; B. Grafenauer, Karantanski temelji koroške vojvodine, Zgodovinski časopis XXXI, Ljubljana 1977, s. 138. 18 J. Korošec, Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji, Celje 1947, s. 110—117. 19 J. Kastelic, B. Škerlj, Slovanska nekropola na Bledu, Dela SAZU 2, Ljubljana 1950, s. 47. 30 P. Korošec, Poskus delitve slovanske materialne kulture na področju Karantanije, Zgodovinski časopis XV, Ljubljana 1961, s. 157—194. 21 glej op. 7. 22 V. Šribar-V. Stare, Drava, mejna reka med oglejskim partriarhatom in salzburško nadškofijo v luči arheoloških naidb, Slovensko primorje in zaledje 2—3, Koper 1978, s. 7—39; A. Valič, La nécropole slave à Kranj, Inv. Archaeologica 21, Ljubljana 1978; D. Svoljšak-T. Knific, Vipavska dolina, zgodnjesrednjeveška najdišča, Situla 17, Ljubljana 1976; T. Knific, Arheološko raziskovanje staroslovanskega obdobja v Sloveniji, Resena arheološka dediščina Slovenije, Ljubljana 1980, s. 33 ssq; B. Grafenauer, v Zgodovini Slovencev, Ljubljana 1980, s. 94—155, pregled literature s. 949; A. Pleterski, Uporaba arheoloških najdb in zgodovinskih virov pri srednjeveškem raziskovanju, Zgodovinski časopis XXXII, Ljubljana 1978, s. 373—396. 23 Funde aus Österreich 13, Wien 1974, s. 136—139 (Pottenbrunn) in s. 145—147 (Wimm-Melk). 24 H. Mitscha-Märheim. Bemerkungen zum frühmittelalterlichen Fundmaterial, Carinthia 150/4, Klagenfurt 1960, s. 750—753. 25 W. Modrijan, Die Frühmittelalterfunde (8. bis 11. Ih.) der Steiermark, Schild von Steier 11, Graz 1963, s. 45—83; K. Dinklage, Das frühmittelalterliche Reihengräberfeld Diemlach, Steiermark, Schild von Steier 11, Graz 1963, s. 35—45; H. Dolenz, Die Gräberfelder ludendorf bei Villach. Neues aus Alt-Villach, Museum der Stadt Villach 6, Villach 1969, s. 7—92. 26 R. Giesler, Zu einer Gruppe mittelalterlicher Emailscheibenfibeln, Zeitschrift für Archäologie des Mittelalters, 6, Bonn 1978, s. 57—72; isti, Zur Archäologie des Ostalpenraumes vom 8. bis 11. Th.. Archäologisches Korrespondenzblatt 10, Mainz 1980, s. 85 do 98. 27 M. Brozzi, Stanziamenti paleoslavi del IX—X secolo in Frinii, Ce fastu?, Udine 1963. 28 B. Grafenauer, Karantanski temelji koroške vojvodine, Zgodovinski časopis XXXI, Ljubljana 1977, s. 133 sq. 29 op. cit. s. 136. 30 op. cit. s. 143. Irena Sivec-Rajterič ARHEOLOŠKI SPOMENIKI V SODOBNI URBANIZIRANI DRUŽBI Kakršenkoli spomenik, pa naj si bo to umetnostnozgodovinske, etnološke, memorialne ali arheološke narave, s svojimi bolj ali manj poudarjenimi vrednotami dokumentarnega, zgodovinskega, kulturnega, čustvenega, estetskega, znanstvenega in prostorskega značaja, bi moral v današnji urbanizirani sredini nastopati kot činitelj smiselne dopolnitve človekovega bistva. Gledano z druge strani pa, kot stvarna vsebina človekovega udejstvovanja v materialnem in kulturnem smislu, zaradi nedojemljivosti in posebne izraznosti časa, ne more dajati vedno enakega ali bolje rečeno ustreznega, času odgovarjajočega odziva. Če hočemo torej odgovoriti na naslov teme, bi bilo potrebno zasledovati naslednja dejstva oziroma zreti iz naslednjih izhodišč. Današnji slovenski prostor se kaže pred nami kot neenotna, še nedokončana, zlasti pa ne povsem ustrezno prostorsko se razvijajoča, urejena celota, v kateri je treba ne samo najti, marveč poiskati —• določiti prostor tudi za arheološke spomenike. Zelo enostavno rečeno, pa vendar iz te nalašč tako preprosto postavljene misli hočem izhajati, da bi zadostil temi naslova oziroma svojim izpostavljanjem. Toda, kako najti arheološkemu spomeniku prostor v tej celoti in kako naj v njej živi? To vprašanje postaja danes po eni strani skoraj nelogično, če že ne odveč, saj vendar spomenik sam odkriva v svojih prvinah vse kompleksne vrednote prostora in izsiljuje svojo ohranitev v taki ali drugačni predstavi. Ob tem pa je kot prvo treba izpostaviti še naslednje vsak dan prisotno vprašanje: kaj pravzaprav poudarja urbanizirano sredino v današnjem času? Ko bi hoteli navesti številne, mnogotere odgovore urbanistov in drugih akterjev, ki se ukvarjajo s prostorom in njegovo ureditvijo, bi lahko napolnili še in še praznega papirja. Pa vendar, če v grobem povzamemo vsa ta tako raznolična razglabljanja in odgovore, moremo vendarle v njih zaslediti tudi nekaj bistvenih in negativnih ugotovitev, ki so vsekakor posredno ali neposredno vplivale tudi na varovanje in prezentacijo arheološke terenske dediščine. To so: neenotno obravnavanje prostorskih ambientov, pogosto stihijsko in vse prej kot smiselno poudarjanje izhodišč za kakršenkoli pristop k reševanju te problematike, zavestno ali podzavestno negiranje historičnih in sploh socioloških vodil pri načrtovanju, zelo pogosto poudarjena subjektivnost prostorske kreacije itd. Za to govore danes ravno kritične ugotovitve in napake, ki so nemalokrat zvezane z dodatnimi finančnimi izdatki in povzročajo v spektru današnjega gledanja nemalo najraznovrstnejših nasprotij. Seveda teh ne povzroča spomeniška dediščina, v kateri zavzema prav gotovo svojstveno mesto arheološki terenski spomenik, marveč se v njih izkazuje celotnost problemske in pogosto neustrezne nakazane smeri v izhajajoči strategiji pri dosedanjem pristopu h kvalitetni urbanistični programski obdelavi nekega prostora-ambienta. Arheološki terenski spomenik, pa naj si ga predstavljamo kot smiselno arheološko enoto, njen del, ostanek celote ali kot prezentirani ostanek, nastopa v prostoru kot dejstvo, to je kot vrednota splošnega družbenega pomena, in v njem išče svoje mesto. Na to primerno odgovarja tudi obstoječa zakonodaja, tako spomeniška, urbanistična in druga. Negacija poudarjene pravne zaščite bi bila, če ne bi izvajali osnovnega in ključnega principa, ki ga juridična načela v svojem bistvu vsebujejo. Zdi se mi, da je danes pravzaprav težje zadovoljiti strokovna, kot pa juridična hotenja. Strokovna, mislim kot izraz, označujoč vsebinsko popolna, smiselna in opravičljiva vodila, ki so možna dati spomeniku tisto celinsko in neodvzetno bistvo, ki opravičuje njegov obstoj in tudi funkcijo v današnji vse bolj urbanizirani, povsem svojsko pogojeni sredini. Po stanju poznavanja razvrščamo današnje spomeniške arheološke terene-spomenike v arheološka najdišča in potencialne arheološke terene. Gledano s strani lokacijskega činitelja pa imamo dvoje vrst arheoloških terenskih spomenikov (spomenike navajam kot širše terene ali kot posamične dele nekdanje celote) in sicer: arheološke terenske spomenike v pravem urbanem — urbaniziranem področju in druge v bolj ali manj naravnem okolju, ki jih vsakdanja grabežljiva dinamika urbanizacije oziroma prekvalifikacija prostora poskuša na tak ali drugačen način izključiti, največkrat pa podrediti novim, nemalokrat povsem tujim zahtevam in pogojem, čeprav le-ti poslednji predstavljajo danes največkrat skoraj intaktno geo-morfološko podobo, ki je bila ustvarjena v času od njihovega življenjskega funkcionalnega nehanja, bolje rečeno njihove začetne faze propada, do danes. Glavni posrednik njihove preobrazbe naj bi bila stihijska dejavnost naravnih sil, ki so tudi pogojevale njihovo današnjo zunanjo podobo. Njihova struktura, gledana bodisi skozi prizmo historične predstave bodisi skozi njihov primarni pomen ali funkcijo in ki izraža v svojem geografskem položaju, morfološki podobi in današnji ambientalni osnovi svojstven pečat, izhajajoč iz predhodno navedenih dejstev, se kaže v izpovedni vsebini oziroma karakteristiki spomenika, torej v vsej njegovi kompleksnosti. Prav k tem spomenikom morajo biti naravnana bodoča planska prostorska vodila; v njih mora zadobiti spomenik vrednostno funkcijo v nizu obstoječih vrednot, ki pogojujejo kakršnokoli preobrazbo nekega širšega prostora ali regije. Vsekakor pa ponuja bolj vsestranski problem arheološki terenski spomenik v že urbani-ziranem-urbanem kompleksu. Nanj vplivajo pogoji, ki jih navajajo predvsem ozke zakonitosti ekonomike in funkcije prostora. Posledice le-teh se izkazujejo v mnogoterih konfliktih med smiselno in trenutno narekujočo-zahtevajočo funkcionalistično poanto, kjer pogosto ne zamre samo ideja o kvaliteti arhitekturne vsebine, marveč tudi skoraj vsak korak ali poskus k predstavitvi pozitivnih, iz historične strukture prostora izhajajočih prvin. »Nemalokrat se odrazi tak kraj kot prostor, kjer človek izgubi svojo individualno in socialno identiteto.« Zato je nujno, da predvsem arheološki spomenik v urbanizirani celoti jemljemo kot narekujoč stavek zgodovinskega razvoja nekega prostora, v katerem se nahaja in v katerem se obnašanje prostorske ureditve mora podrejati pomenu in bistvu izpovedne vsebine, ki nam jo spomenik narekuje. Kaj pravzaprav to pomeni? Izpovedno izročilo spomenika, ki izhaja iz njegove časovno omejene sestave, narekuje določene in povsem zakonite organske silnice urbanističnega razvoja spomenikovega ambienta, ne da bi ob tem kakorkoli trpela razpetost urbanističnega planerskega programiranja, pod masko katerega se nemalokrat skriva individualna in sociološko ter historično ne dovolj intenzivno poudarjena kreacija načrtovalca. Nič ni novega, če se ta izkaže ne samo kot brezdušna in nekritična varianta trenutnega kreativnega zadoščenja, marveč tudi kot brezobzirna, brez kakršnihkoli historičnih zakonitosti pogojena ambiciozna kreacija, ki se v dokončnem izraznem narekovaju, ki ga poudarja razvrednotenje prostora, predstavi kot invalidski člen neke urbanizirane celote. Pravočasna opredelitev bodoče funkcije arheološkega terena (ta seveda sloni na predhodni kompleksni valorizaciji, ki se ponuja iz temeljite topografske in eventualno potrebne sondažne obravnave najdišča) mora postati eno izmed bistvenih vodil pri vključevanju tega spomenika v kakršnokoli plansko dokumentacijo, v kateri mora biti podčrtana integriteta spomenika v prostorskem ambienta. Vsako nenačrtno, brez poglobljenih oblik proučevanja, predvsem pa iz nestimulativne dinamike pogojeno varovanje arheološke spomeniške dediščine na terenu ne samo da razvrednoti ali celo zanika kvaliteto organske rasti nekega mestnega urbaniziranega področja, marveč tudi prekvalificira bistvene pojme, ki jih narekuje historično izročilo. Spomenik kot predmetni dokument človekovega dela, življenja, njegove prehojene poti-zgodovine ne more in ne sme biti zaviralec človekovega razvoja, marveč je lahko le simbol bodočnosti, saj vendar iz njega raste, torej je neposredni vezni člen njegove identitete. Arheološki terenski spomenik ni igrajoči se kompleks trenutno zaželenih in čustveno poudarjenih variant, marveč vsebinsko popolna in v svojem izpovednem kriteriju temeljna prvina časa in prostora, iz katerega izhaja in v katerem se nahaja, ter prav gotovo eden izmed elementov »za možnost humanizacije okolja in človekove eksistence«. Zato poškodba ali celo izničenje spomenika ne pomeni samo kršenja pravnega kanona in načel mednarodnih konvencij, marveč tudi devastacijo prostora njegovih bistvenih kvalitet, ki temelje na rezultatih razvojnih členov človekovega nadaljevanja v njem. Slučajnost se v takem oziru ne more podrejati neizogibnosti dejanja. Ob vsem tem se seveda pojavi posebno vprašanje, kako bomo sploh vrednotili in predstavljali arheološki spomenik in kaj nas vzpodbuja k bodočnosti. Vsekakor so to doseženi uspehi. In kje se ti izražajo? Odgovor je preprost: v bogatem spektru doseženih vrednot, v katerih se kaže sožitje interdisciplinarnosti, vzniklo iz manifestacije pravilnega dojemanja razvojnega ciklusa, v katerem je zajeta ne samo družbena zavest, marveč tudi bogata paleta naporov arheoloških dejavnikov, ki so danes marsikje in v marsičem postali ne samo spremljajoč element, marveč tudi nepogrešljiv in, naj poudarim, zahtevajoč izhodiščni smerni kazalec novega prostorskega ambienta. Danes je že marsikje mogoče na podlagi dosedanjih ugotovitev določiti zaščitne ukrepe in izvajati iz njih temu primerne smernice, pa naj gre za ureditev širših karejev ali posameznih območij neke urbanizirane celote, v katerih je eventualna vključitev že prezentiranega oziroma v bodoče odkritega arheološkega terenskega spomenika v okolje nujna in prvenstvena naloga pri programski obravnavi posameznega predela, ali pa gre le za raziskavo terena, zavarovanje najdb in izdelavo dokumentacije ter se teren sprosti spomeniških pogojev. Z drugimi besedami, iz tako zastavljenega vodila lahko prezentiramo osnovna izhodišča za pravilno vrednotenje arheološkega spomenika, oziroma se nam ponudijo možnosti smiselnega vključevanja spomenika v prostor in sploh programiranja prostorske ureditve z arheološkim spomeniškim potencialom. Ne nazadnje nam ti poudarki s svojim varstvenim značajem omogočajo nedotaknjenost arheoloških terenov, saj so le taki v svoji celovitosti zagotovilo za kakršnokoli znanstveno izkoriščanje oziroma proučevanje človekove prisotnosti na nekem prostoru. Pristop k varovanju spomeniškega terena je individualno pogojen in zahteva v svoji strukturi vrsto med seboj kontinuiranih nalog, da bi lahko pravilno ovrednotili tudi soodvisnosti do soočanja v prostoru. Razumljivo je, da nek arheološki terenski spomenik ali kompleks ne more biti enako izpovedno kvaliteten in ne enako ohranjen. Zato je treba izpostaviti prav ti dve bistveni silnici, na podlagi katerih je mogoče izluščiti vrednosti posameznega spomenika v prostoru. Seveda pa še vedno ne smemo na podlagi predhodno izpostavljene trditve zaključiti, da smo s tem oziroma na tak način že v zadovoljivi meri zagotovili ustrezno vrednotenje organskega tkiva nekega prostora z arheološkim fondom oziroma v celoti odstranili negativne odnose-tendence v sami korespondenci urejanja takega prostora, ki je danes, kot že poudarjeno, tako pogosto vzročna posledica funkcionalnosti, a jo hočemo včasih vplesti kot edino pravilno kvalitetno izhodiščno točko pri izdelavi osnovnih smernic družbenega programiranja in planiranja. Zato bo potrebno tudi še nadalje poglabljati načelo, izluščeno iz tega teksta: ob bok nekega danes že obstoječega ali programiranega urbanega organizma, ki ga diktira historična podoba, je treba ustrezno postaviti tudi najstarejši relikt — arheološki spomenik, ki postaja ob takem in seveda edino pravem — dialektično usmerjenem gledanju smiselna in ne samo ovrednotena, marveč tudi dopolnjujoča kvaliteta. Pri svojih izvajanjih sem se oprl na literaturo.: R. Jakhel, Iluzija in resničnost urbanih središč, Misel in čas, 1979. J. Kastelic, Valorizacija arheoloških spomenikov, Simpozij: »Varstvo in oblikovanje kulturne pokrajine Slovenije«, Piran 1965 (šapirografirano). B. Marušič, Historična mestna jedra kot funkcionalni člen v mestnem organizmu (ibidem). P. Petru, Nekateri problemi kulturne krajine in antično izročilo (ibidem). F. Stelè, Spomeniško varstvo Slovenije do leta 1941 (ibidem). Arhiv LRZSV. Delovno gradivo I. Mikl-Curk, Zavod SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, razposlano vsem zavodom za spomeniško varstvo v Sloveniji (tipkopis). Marijan Slabe SODOBNE ARHEOLOŠKE ZBIRKE V VZGOJNI IN KULTURNI VLOGI MUZEJA Arheološka razstavna zbirka je rezultat ene izmed muzejskih dejavnosti — vzgojno-izo-braževalnega dela. Zbirka torej ne bi smela biti zgolj razstava predmetov, ki so shranjeni v muzejskih depojih, ampak naj bi bila manifestacija notranjega raziskovalnega in znanstvenega dela, namenjena širšemu občinstvu. Zavzemala naj bi pomembno mesto v splošni kulturni vzgoji. Smotrna arheološka zbirka naj bi bila takšna, da bi približala širokemu krogu obiskovalcev strokovne ugotovitve na razumljiv in privlačen način. Obiskovalce naj bi seznanila s kulturno-zgodovinskim dogajanjem nekega kraja ali pokrajine in to povezala z zgodovinsko podobo širšega (evropskega) prostora. Razstava naj bi predstavljala to, kar je namen arheologije: da rekonstruira nekdanje življenje, da odkrije čim številnejše podatke o socialnih in ekonomskih razmerah, o materialni in duhovni kulturi v prazgodovinskih in zgodovinskih obdobjih. Arheološke ugotovitve, pridobljene z izkopavanji in s študijem izkopanega gradiva, mora taka razstava prikazati v poljudni in mikavni obliki na ravni dobrih poljudnih knjig o zgodovini človeške kulture. Prav tu pa naletimo na težave. Zdi se, da tako zasnovano razstavo hromi naša lastna strokovnost. Radi pozabljamo, da večina arheoloških predmetov ne govori sama zase, tudi estetske vrednosti nimajo vselej. »Za nas je dovolj samo pogled nanje, pa nam že vzbudi množico asociacij..., ki nam narede predmete mikavne..., večina obiskovalcev pa ni sposobna, da bi z nami delila naše strokovno navdušenje« — pravi avtor angleškega članka izpred desetih let, ki odkriva stanje, ki je v veljavi pri nas še danes. Ne mislimo dovolj na to, da večina naših obiskovalcev nima zadostne splošne izobrazbe, kaj šele arheološkega znanja. Napisi in pojasnila, ki spremljajo razstavljeno gradivo, so ali zelo skopo zastavljeni, ali pa so zasnovani na nivoju, ki že terja neko poznavanje arheološke stroke oziroma vsaj terminologije. Na žalost pa vidimo, že če se ozremo samo po intelektualcih današnjega časa, predvsem mlajših generacij, kaj šele po ostalih, da zahteve po ozki poklicni specializaciji jemljejo čas, ki bi bil sicer lahko namenjen poglabljanju splošne izobrazbe. Gotovo je tudi današnji način življenja kriv, da ljudje raje sprejemajo to, kar jim je ponujeno na krožniku. Le malokateri se lahko oziroma se hočejo potruditi, da si po ogledu razstave razjasnijo pojme z listanjem po leksikonih in podobnih informatorjih. Lahko rečemo, da bo takih obiskovalcev vedno manj. V takšni situaciji moramo spremeniti taktiko mi, saj se res ne moremo pohvaliti s prevelikim obiskom naših stalnih razstavnih zbirk (to velja za Narodni muzej, najbrž pa tudi za precejšen del drugih slovenskih tovrstnih ustanov). Prilagoditi se moramo današnjemu nivoju splošne izobrazbe. S tem ne mislim na znižanje našega nivoja informacij, pač pa bomo morali razširiti njihov obseg in jih hkrati ponuditi v čim mikavnejši obliki. Pri tem si moramo pomagati z vsemi sredstvi, ki nam jih omogoča sodobno grafično oblikovanje in tehnični napredek avdio-vizualnih komunikacij. Kajti namen in cilj arheološke razstavne zbirke je, da bi razširila kulturo obzorje čim širšemu krogu ljudi, začela pa naj bi pri šolski mladini. Prav stik med šolo in muzejsko ustanovo je naša skupna šibka točka. Šolski program ne vključuje obiska muzejev in galerij oziroma je ta prepuščen iniciativnosti posameznega pedagoga. Muzejske ustanove (predvsem mislim na Narodni muzej) pa si premalo prizadevajo, da bi tudi same poskrbele za večji šolski obisk Muzejske arheološke zbirke dopolnjujejo poznavanje prazgodovine našega ozemlja, na tem pa temelji vsa poznejša slovenska zgodovina. Žal smo poprečni Slovenci kaj malo zainteresirani za svojo zgodovino, zdi se, da tudi nimamo prevelikega spoštovanja do lastne tradicije in njenega ohranjanja. Morebiti bi dobre arheološke razstave tudi pripomogle h globlji kulturni in narodni zavesti? Neva Trampuž-Orel PROBLEMI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI Želja, da bi si slovenska arheološka stroka ustvarila enotno dokumentacijo, je razmeroma stara, saj segajo prizadevanja že v prva povojna leta. Vendar pa je bilo arhiviranje podatkov na začetku razdrobljeno med več institucij, med katerimi velja omeniti predvsem muzeje, ki so v svojih zbirkah hranili poleg arheološkega gradiva tudi osnovno terensko dokumentacijo. Prvi skupni korak na tem področju se je začel s snovanjem Arheološke karte Slovenije. Takrat so namreč pričeli sistematično zbirati vse podatke iz literature, s čimer je nastal obsežen dokumentacijski fond. Po opravljeni klasifikaciji je bilo gradivo razvrščeno po mapah posameznih najdišč, v katere so bili vneseni vsi podatki o posameznih arheoloških lokacijah. Z ustanovitvijo Inštituta za arheologijo pri SAZU so se možnosti za organiziranje skupnega arheološkega dokumentacijskega centra bistveno izboljšale. Deloma je k temu pripomoglo tudi kadrovsko povečanje, saj je dobila ustanova sredi sedemdesetih let stalnega dokumentalista. Tako so bili ustvarjeni vsaj najosnovnejši delovni pogoji za zbiranje gradiva, s tem pa seveda tudi možnosti za organiziranje dokumentacijske službe, ki naj ne bi pokrivala le potreb inštituta, ampak bi bila na razpolago vsem arheološkim delavcem in ustanovam v Sloveniji. Če na kratko pregledamo, kaj je bilo doslej na tem področju narejenega, potem lahko rečemo, da so rezultati dokaj vzpodbudni. Na Inštitutu za arheologijo SAZU je bilo namreč že izdelano nekaj osnovnih dokumentacijskih sistemov, od katerih so nekateri resda šele na začetku, vsi skupaj pa že tvorijo dobro osnovo za nadalnje delo. Od tistih, ki so že na voljo raziskovalcem, velja omeniti naslednje: 1. Arhiv arheološke topografije Slovenije. 2. Arhiv elaboratov inštitutskih terenskih raziskovanj. 3. Arhiv risb arheoloških predmetov. 4. Arhiv terenskih dnevnikov in korespondence starih izkopavalcev. 5. Kartoteka slovenskih arheoloških najdišč. 6. Centralna kartoteka arheološke literature. 7. Stvarna kartoteka arheološke literature. Arhiv arheološke topografije Slovenije hrani elaborate o topografskih akcijah, prav tako pa so vanj vključeni tudi prepisi terenskih dnevnikov posameznih topografov. Ker se topografsko delo ne odvija enako intenzivno na vseh področjih, je tudi količina arhiviranega gradiva med posameznimi regijami dokaj različna. Skoraj v celoti sta obdelani le IV. in V. topografsko področje, medtem ko je za III., IX., XX. arhivirano več kot polovica elaboratov. Arhiv elaboratov inštitutskih terenskih raziskovanj hrani temeljna poročila o izkopavanjih, ki jih je organiziral inštitut bodisi z lastnimi raziskovalci, ali pa z zunanjimi sodelavci. Med gradivom prevladujejo elaborati paleolitskih raziskovanj in jamskih izkopavanj, vanj pa so vključena tudi temeljna poročila o problemskih sondiranjih, ki jih je s pomočjo zunanjih sodelavcev organiziral inštitut. Arhiv risb arheoloških predmetov vsebuje predvsem slikovno gradivo tistih najdb, ki jih hranijo tuji muzeji. Gre torej za risbe predmetov iz Prirodoslovnega muzeja na Dunaju in iz Joanneja v Gradcu, v zadnjem času pa se je arhiv razširil tudi z večjim številom risb arheološkega gradiva, ki ga varujejo domače muzejske ustanove. V arhiv terenskih dnevnikov in korespondenc starih izkopavalcev so vključene fotokopije rhivov, ki jih hranijo zvečine tuji muzeji (Prirodoslovni muzej na Dunaju, Joanneum v Gradcu). Jedro zbirke so terenski dnevniki J. Szombathyja, F. Ferka, J. Žmavca, vanjo pa je vključena tudi korespondenca vseh pomembnejših raziskovalcev, ki so delovali na našem ozemlju. Čeprav je v arhivu zbranega precej gradiva, pa je delo na tem področju šele na začetku. Cilj zbirke je namreč postavljen zelo široko, saj bo vanjo vključeno vse rokopisno gradivo, ki se kakorkoli nanaša na terenska arheološka raziskovanja našega prostora. Kartoteka slovenskih arheoloških najdišč je dokumentacijski sistem, v katerem so v mapah za vsako najdišče posebej zbrani vsi bibliografski podatki o posameznih arheoloških lokacijah. Poleg bibliografije so v mape vneseni tudi kratki povzetki elaboratov z novejših, še neobjavljenih izkopavanj in topografskih akcij, tako da je pregled nad dogajanji na posameznem najdišču sproti dopolnjevan. Kartoteka slovenskih arheoloških najdišč je torej glaven in najbolj popoln vir informacij o arheoloških lokacijah na prostoru Slovenije. Centralna kartoteka arheološke literature zbira strokovno literaturo s področja arheologije, ki jo hranijo knjižnice v Sloveniji. Slovenske literature, vključno s prevodi, ne obsega. Knjige, revije in serije so razvrščene v abecedni imenski katalog, ki je zasnovan na listkih mednarodnega formata. Bibliografski podatki so skrčeni na avtorja, naslov in leto izida, prav tako pa je navedena tudi signatura in šifra knjižnice, v kateri se publikacija nahaja. S centralno kartoteko arheološke literature, ki se tekoče dopolnjuje, je ustvarjen na enem mestu celovit pregled skozi vso arheološko literaturo, ki jo je moč dobiti v slovenskih splošnih in strokovnih bibliotekah. Stvarna kartoteka arheološke literature je v bistvu nadaljevanje centralne. Zaradi boljše preglednosti in lažje tehnične izvedbe je zasnovana po posameznih področjih. Tako pokriva trenutno obdobje paleolitika, prazgodovine (kovinske dobe), pozne antike in zgodnjega srednjega veka. Delo je usmerjeno predvsem k obdelavi sprotnih akcesij biblioteke Inštituta za arheologijo, ko pa dopuščajo možnosti, se dopolnjuje tudi starejši knjižni fond. Stvarna kartoteka arheološke literature postaja že sedaj, ko je delo pravzaprav šele na začetku, eden od najpomembnejših dokumentacijskih sistemov. S pomočjo skrbno izbranih geslovnikov je namreč omogočeno hitro in učinkovito iskanje literature, kar je zaradi hitrega naraščanja publicistike za arheološko vedo izrednega pomena. S tehnične plati je stvarna kartoteka arheološke literature zasnovana na principu perforiranih kartic. Ta sistem je morda v današnjem času resda že nekoliko zastarel, vendar pa je celoten koncept kartoteke zasnovan tako, da jo bo mogoče takoj, ko bodo dopuščale razmere, v celoti prenesti tudi na računalnik. Iz tega kratkega pregleda je razvidno, da v Slovenski arheološki vedi že obstoji nekaj dokumentacijskih sistemov, od katerih je nekaj dobro utečenih, drugi pa so seveda šele na začetku. Verjetno ni treba posebej poudariti, da takšno stanje dokumentacije ni zadovoljivo. Moderna znanstvena raziskovanja zahtevajo namreč celovite pristope, ki pa jih posameznik brez dobro urejene dokumentacijske službe ne more obvladati. Izpolnjevanje in dograjevanje enotne dokumentacije je torej ena od temeljnih nalog celotne stroke. Zdi se, da ne bomo daleč od resnice, če trdimo, da bomo morali v zvezi s tem v bodoče delati predvsem na naslednjeh področjih: 1. Na doslej ustvarjenem delu bomo morali zgraditi enoten dokumentacijski center, ki bo vedno na voljo vsakemu raziskovalcu. 2. Poskrbeti bomo morali, da bo center kadrovsko primerno zaseden, saj lahko le z večjim številom dokumentalistov povečamo tudi obseg dela. 3. Poenotiti bomo morali obliko terenskih elaboratov in tehnične dokumentacije in se dogovoriti, da bo vsak raziskovalec po opravljenem delu oddal eno od kopij elaborata tudi v skupen dokumentacijski center. 4. Doseči bo treba, da se uvrsti dokumentaristika v učni program PZE za arheologijo Filozofske fakultete, kjer naj bi se študentje že ob študiju seznanili s teoretičnimi osnovami, pa tudi s prakso. Ko bodo izpolnjeni omenjeni predlogi, se bo stanje arheološke dokumentacije v Sloveniji bistveno izboljšalo. Vendar pa to ni dovolj. Nujno je namreč, da že sedaj iščemo tudi nove poti, saj bo le z nenehnim dopolnjevanjem obstoječih sistemov postala arheološka dokumentacija res takšna, da bo z njeno pomočjo bistveno izboljšan tudi nivo znanstvenega in strokovnega dela. Janez Dular TURISTIČNA IZRABA IN VLOGA ARHEOLOŠKIH SPOMENIKOV IN MUZEIEV Med turizmom in kulturnimi spomeniki je že dolga in trajna vez, saj so že v 18. stoletju romali turisti na ogled raznih spomenikov, predvsem v Italijo in Grčijo, k osnovnemu viru klasične kulture. V okviru turizma imajo spomeniki predvsem svojo osnovno — kulturno funkcijo. Zaradi svoje arheološke, zgodovinske, umetnostne ali druge vrednosti imajo spomeniki tudi vzgojno-izobraževalni pomen, saj so neposredni materialni dokaz zgodovinskega ali kulturnega razvoja družbe in naroda, materialna ostalina, ki dokumentira kulturne in ustvarjalne napore v preteklosti, zgodovinske odločitve ali kulturne zavzetosti v določenem času in prostoru. Kako je s kulturnimi oz. z arheološkimi spomeniki v Sloveniji? Lahko ugotavljamo, da je bilo v zvezi s turizmom že precej storjenega predvsem, če pomislimo na arheološke spomenike po muzejih. V večini ustanov že imajo sodobno urejene arheološke stalne razstave, ki jih je trenutno 22 v Sloveniji. Okoli 20 arheoloških spomenikov — urejenih in rekonstruiranih lokalitet lahko zabeležimo na prostem, ki so lažje ali težje dostopni, različno vzdrževani, vsekakor pa so bili doslej v turističnem pogledu premalo popularizirani. Ker arheološkim spomenikom skoraj ne moremo dajati druge namembnosti, da bi se lahko vzdrževali sami, bi morali zagotoviti redna finančna sredstva. Še bolj uspešna bi bila priključitev h kakšni drugi turistični atrakciji. Dobra je kombinacija naravnega spomenika z arheološkim v Šempetru, kjer pa je tudi turistična angažiranost vzorna. Pozdravljamo lahko zbirko vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, ki jih že preko dvajset let izdaja republiški Zavod SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po nizki ceni so dostopni vsakomur, le ponudba je skromna, saj jih kupimo lahko le v knjigarnah, skoraj nikoli pa v turističnih objektih. Podobno vlogo kot spomeniki na terenu, igrajo v razvoju turizma tudi muzeji. V nekaterih državah je turizem prvenstveno usmerjen v obiskovanje muzejev. Tudi pri nas so muzeji vključeni v turistično dejavnost in precej muzejev in zbirk je omenjenih v prospektih, vendar je ta ponudba še vedno preskromna. In vendar bi v naših muzejih, ki so večinoma kompleksnega značaja, saj združujejo pod isto streho ponavadi arheologijo, etnologijo in kulturno zgodovino, lahko turisti najbolje spoznali kulturo in zgodovino naše dežele. Zato bi morali muzeji take vrste pritegniti največ obiskovalcev. Propaganda za muzeje je slaba in to tudi z muzejske strani. Precej muzejev še ne premore tiskanih vodnikov po svojih zbirkah in le malo opažamo javnih reklam, opozorilnih tabel ob cestah, napisov in fotopovečav v recepcijah hotelov, motelov in turističnih agencijah. Vzrok temu lahko iščemo v razmeroma težkem finančnem stanju, s katerim se zavodi nenehno srečujejo. Večji obisk v muzejih bi ustvarili, če bi bili temperaturni pogoji skozi vse leto ugodni. Tako so pa vsi muzeji, ki zasedajo gradove in graščine, na višku ostale kulturne sezone skoraj onemogočeni zaradi mraza (Ptuj, Maribor, Celje itd.) Ena močnih sodobnih dejavnosti so v muzejih občasne razstave, kjer lahko muzealci prikazujejo na sodoben način različne teme in sproti predstavljajo obiskovalcem svoje novejše izsledke. Občasne razstave pa tudi poživljajo monotonost stalnih razstav. Kako znajo pritegniti obiskovalca, nam dokazujeta prav zadnji dve občasni razstavi Rešena arheološka dediščina Emone in Slovenije. Še daleč niso izrabljene vse možnosti za pritegnitev obiskovalca v muzeje. V Sloveniji skoraj ne poznamo večernih ogledov zbirk ali kratkih informativnih predavanj s predstavitvijo posameznih muzejskih posebnosti. Ne smeli bi pozabiti na dobro izdelane spominke. Izdelovalci le-teh bi morali sodelovati in upoštevati mnenja muzejskih strokovnjakov. Z dobrimi spominki bi morda preprečevali nakupe raznih muzealij, ki še danes romajo s turisti preko meje in ostanejo za nas za vedno izgubljene. Ne smemo misliti, da je bilo doslej na relaciji turizem — muzeji malo narejenega. Morda je bilo vloženega veliko truda, vsak po svojih poteh. Stremeti bi morali, da bi našli skupen jezik in bi z združenimi napori dosegli še boljše rezultate. Vera Kolšek VLOGA ARHEOLOGIJE V NAŠEM KULTURNEM UTRIPU Vzpodbudo za razgovor na temo »Arheologija in moderna družba« je dala, kakor je razvidno iz uvodne misli programa tega srečanja, odmevnost ob izidu knjige »Zgodovina Slovencev«, razne razstave v Ljubljani in po Sloveniji na temo »Rešena arheološka dediščina«, predvsem pa razstava »Babilonska, asirska in mezopotamska umetnost«. Vzpodbuda pa je prišla tudi zaradi nenadejanega števila obiskovalcev, tako na razstavah ob rešeni dediščini, kakor tudi na babilonski razstavi. Zakaj je temu tako? Morda enkrat-nost samih razstav? Kvaliteta predstavljenega gradiva? Enkratna likovna postavitev razstav? Temu je verjetno le deloma tako. Brez dvoma pa je dejstvo, da je kar na enkrat postala arheologija, seveda izražena tudi v obisku pričujočih razstav, del kulturnega vsakdana občana. Poznavajoč zgodovino arheoloških raziskav v povojnem obdobju, tako sistematičnih kot tistih, ki so reševale arheološko dediščino izpod bagrov in buldožerjev, vemo, da temu od vsega začetka ni bilo tako. Arheologija si je kot znanost in osnova za proučevanje naše nacionalne zgodovine utrla pot v našo zavest mnogo, mnogo pozneje, pa čeprav je bila takoj po vojni ustanovljena stolica za arheologijo pri Filozofski fakulteti v Ljubljani in so že prva povojna leta mladi arheologi zasedli ključna mesta v muzejih, spomeniško varstvenih, znanstvenih in pedagoških institucijah. Da pa je arheologija sčasoma postala del družbene skrbi in ne samo želja posameznikov, je k temu pripomoglo več faktorjev. Brez dvoma je na to vplivala povojna gradbena vnema pri obnovi domovine, ki je sprožila nepredvidene izkope arheoloških plasti in spomenikov. K splošni skrbi za arheološke spomenike, ali bolje rečeno za arheološko dediščino, je mnogo doprinesel tudi takrat novi zakon o spomeniškem varstvu leta 1961. Vendar to ni vse. Brez pravilnega strokovnega vrednotenja bi tudi vsa prizadevanja družbe in posameznikov ostala neopažena. Velik delež, da je arheologija danes v zavesti nas vseh, je prav gotovo dala popularizacija arheoloških raziskav in njenih rezultatov. Veliko vlogo so pri tem prav gotovo odigrale institucije, ki zbirajo in hranijo arheološko gradivo. Slovenski muzeji so tisti, ki z občasnimi in tematskimi razstavami skrbijo in se trudijo za neposreden stik arheologije z občani. Naj ob tem omenim pred leti izdelano statistično analizo obiska na muzejskih razstavah in prireditvah (mislim na splošno muzejsko sfero), ki je po številu marsikdaj začudo presegel obisk v gledališču in operi. Vendar je ta primerjava lahko le enostranska. Obiskovalec razstave je nemalokrat le bežni sprehajalec, ki sprejema in dojema razstavljeno gradivo le vizualno. Slovenski muzeji so v zadnjih letih priredili vrsto zanimivih, včasih tudi nekaj enkratnih razstav. Nemalokrat so to bile razstave, ki so prišle iz znanih centrov Evrope. Naj omenim le razstavi »Biskupin« iz Poljske in »Keltska umetnost«, gostujočo iz Francije. Tudi iz domačih najdišč so se zvrstile različne razstave, ki niso, tako po tematiki, kot kvaliteti gradiva, zaostajale za razstavami iz inozemstva. K popularizaciji arheologije pri nas je prav gotovo pripomogla tudi kontinuirana povojna publicistična dejavnost. Sem spadajo strokovna glasila in ne nazadnje tudi poljudno znanstveni prikazi v revijah, dnevnem časopisju in radioteleviziji. S strokovnimi glasili, naj omenim le Arheološki vestnik, ki ga redno izdaja Inštitut za arheologijo pri SAZU, in ki izhaja v nakladi nekaj čez 1000 primerkov, si je slovenska arheologija odprla pot v mednarodne znanstvene kroge. Velik delež pri popularizaciji arheologije v sodobni družbi imajo prav gotovo tudi organizirana srečanja arheologov in drugih strokovnjakov s tematskimi prikazi posameznih arheoloških in zgodovinskih obdobij. V zadnjih desetih letih se jih je v Sloveniji zvrstilo čez deset. Med njimi vrsta takih z mednarodno udeležbo. Glavni delež nosi pri tem Slovensko arheološko društvo, organizator teh srečanj. V vseh oblikah kulturnega razvoja je vse bolj prisotno dejstvo, da je arheološka dediščina Slovenije sestavni del naše narodne kulture. Brez te dediščine, ki je vse bolj prisotna tudi v okolju občana, bi bili naša kultura in zgodovina okrnjeni, mi sami pa prikrajšani za dokaz prazgodovinskega razvoja in vseh predhodnih družbenih oblik življenja naših prednikov. Ljudmila Plesnicar-Gec DANAŠNJA PREDSTAVITEV ARHEOLOŠKE DEDIŠČINE — STROKOVNI VIDIKI (Razmišljanja) Naslednja izvajanja, naj poudarim, nimajo nikakršnega namena, da bi iz njih izžarevala kakršnakoli negativna kritična ali didaktična ost, marveč predstavljajo le poskus, zaobjeti nekatere na današnji stopnji vedenja v arheološki znanosti temeljne-izhodiščne silnice za čimbolj ustrezno, to je čimbolj popolno predstavitev arheološke dediščine. Zavedam se, da bodo moje misli nedorečene in še zdaleč ne popolne, pa vendar bo dovolj, če bom s svojimi razmišljanji obudil spomin na nekatere dispute in občasna kramljanja, ki so se vodili v ožjem ali širšem arheološkem krogu. Na Slovenskem se je arheološka veda v povojnem času uspela s svojim znanstvenim odnosom povzpeti na visoko raven tudi v okviru evropske znanosti. Ta visoki nivo sta narekovala tako bogat spekter izišlih edicij strokovne literature kot izredno pomembno odkrito arheološko blago samo. Kot vedno pa tudi kljub tako postavljeni visoki oceni ne moremo reči, da smo že uspeli zadostiti vsem bistvenim smotrom, ki jih od nas zahtevata današnji čas in naša družba pri strokovni-znanstveni predstavitvi arheološkega fonda. Zdi se mi, da je vendar treba poudariti oziroma izpostaviti določene nam vsem znane, danes jih lahko s stališča arheološkega proučevanja že v marsičem nazivamo metodološke in interpretacijske pomanjkljivosti. Teh sicer ne moremo kritično povsem negativno ovrednotiti, saj niso niti »plod zavestnega dejanja«, marveč bolj sad ustaljenih in utirjenih silnic, iz katerih se ni bilo mogoče doslej v celoti izkopati, oziroma tradicionalnosti, ki izhaja iz širšega in povsem opravičljivega vzroka, kar pač ni pogojevalo, da bi bilo mogoče ubežati utečenosti metodoloških predstav in prezentacije materialne ter posredno tudi duhovne kulture človeka, ki jo ta znanost proučuje. Ta, vedno pogosteje nastopajoča in vse bolj opazna pomanjkljivost, morda bolje rečeno vrzel, je zaznavna tudi v nekaterih strokovnih razpravah in člankih, ki imajo širši, predvsem pa temeljni karakter za prikaz časovne periode — obdobja ali nekega prostora v določenem obdobju. Zdi se mi, da bi bilo odveč navajati posamezne, še posebej pa nekatere izstopajoče razprave, zlasti v kasnih letnikih Arheološkega vestnika (kar je logično, saj je to osrednja arheološka revija), ki bi nas potrdile v naši postavki, pa naj si gre za prazgodovinske, antične ali srednjeveške teme; lahko pa rečem, da je to kljub vsemu morda še najbolj opazno v prazgodovinski problematiki, kar je pač tudi logična posledica, izhajajoča iz pomanjkanja zadovoljive kompleksne analitične metode in seveda iz neštetih vzrokov otežkočenega pristopanja k njej. Pa vendar, vsem takim predstavam in interpretacijam arheološke dediščine v naših strokovnih arheoloških glasilih sledi skupna enotna izhodiščna metoda obravnave: to je poudarek na tipološkem obravnavanju, v katerem sta zaobseženi predvsem opredelitev predmetov po njihovem namenu, različnih enakih ali sorodnih prvinah itd. ter komparacija gradiva s sorodnim materialom na drugih najdiščih, ki skratka slonita na običajnih tradicionalnih metodah, s čimer avtor ponekod nemalokrat doseže tudi edino analitično noto. Rezultati, izhajajoči iz tako pridobljenih analiz — te slone na kvalitetno individualnih konstrukcijah — pa omogočajo avtorju tudi vrednotenje obravnavanega gradiva s kulturnega in časovnega položaja. Ne nazadnje služi danes vse pogosteje, zlasti za mlajša arheološka obdobja, na tak način dobljen rezultat tudi za opredeljevanje etnosa, kar je predvsem mogoče zaslediti pri podajah zgodnjesrednjeveškega gradiva. V posameznih temeljnih delih so upoštevani, vendar ne zmeraj obravnavani tudi v povezavi, še stratigrafski in antropološki podatki, statistični prikazi, morda tudi viri. Žal pa smo s tem praktično zaključili vsebino metode, ki izpolnjuje kompleks analitičnega razglabljanja predstavljenih tekstov v naših strokovnih znanstvenih občilih. Ob vsem tem ni nič čudnega, če se je pojavila hudomušna krilatica, seveda v privatnih krogih, da vse bolj zapadamo okrilju filatelije, ne pa razvijamo arheološko znanost v kompleksno poglobljeno prikazovanje, v katerem bo vsebovana tudi njena tako imenovana nadgradnja, iz katere bo razviden med drugim fenomen, ekonomika določene družbe, organizacija, socialna struktura družbe itd.1 To pa seveda narekuje spremembo predstave, grajene na dosedanji največkrat goli pozitivistični osnovi, v bogato dialektično in kompleksno predstavitev, kar pomeni seveda tudi smiselno obogateno vrednotenje arheološkega blaga, to je ostankov materialne in posredno v njih ponekod izrečene duhovne kulture ter njihove predstave v tekstu. Zlasti je to potrebno še zaradi tega, ker posamezna globoko zasnovana in trenutno znanstveno neoporečna tipološka izvajanja, če prebiramo predvsem zahodno literaturo, postajajo že vse bolj običajna naloga tehnike oziroma strojne manipulacije. Će pogledamo nekatera dela, le-ta nemalokrat presegajo zmožnost bralca, da bi poglobljeno akceptiral avtorjev prav gotovo smiseln in na študijski podlagi zasnovan koncept, če ta navaja ob vseh trditvah še nekaj sto, 1000 ali še več opomb. Te pa so navadno opremljene še dodatno z različnimi nemalokrat stranskimi vprašanji, ki se povsem oddaljujejo od rdeče niti, ki bi se morala viti skozi vse razpravljanje. Morda naj o opombah samo ponovim, naj ne bodo, kot je nekoč že zapisal profesor Grafenauer, »prikolica za obravnavanje stranskih vprašanj«, marveč naj »imajo nalogo le dokumentacije ter v skrajnem primeru drobnega, za tekst potrebnega pojasnila.«2 Na to naj samo bežno navežem še pereče vprašanje terminologije. Tu individualnost vse bolj izstopa. Marsikatera nerazumljivost in nejasnost bo odpadla, če bomo resno ugriznili v to trpko jabolko. Skratka, nemalo naših arheoloških študij predstavlja skupek izjemnega in vestno zbranega gradiva, kjer je zajeta predvsem bistvena tendenca k časovni in kulturni karakteristiki le-tega; v ozadju pa vsaj po mojem mnenju ostaja tista osnovna poanta, ki naj bi zadostila vlogi, smislu, pomenu in ciljem arheologije v današnji stvarnosti oziroma družbi, če menimo, da arheologija (kot druge v današnji družbeni stvarnosti pogojene zgodovinske vede) izstopa po svoji naravi dela, in seveda na znanstveni osnovi grajenem udejstvovanju, in katere smoter se vrednoti na ustreznem kompleksnem razglabljanju preteklih družbenih struktur. Torej, če hoče arheologija kot veda pri nas primerno zastopati svoje mesto v zvrsti drugih naprednih družbenozgodovinskih znanosti, mora prestopiti ograjo ozkosti oziroma polje tradicionalnih utečenih poti, nemalokrat individualno poudarjenih prav zaradi enostranske, na današnji stopnji znanosti nezadovoljive metodične obravnave gradiva ter sploh arheoloških ostalin in njihove predstave v nekem delu. Čas je že, vse bolj stremeti za tem, da se v naših glasilih pokaže vse manj takih primerov, da se arheologija v največji možni meri izogne tisti zaostali, preživeti in znanstveno prav gotovo že pomanjkljivi metodologiji obravnave, ki sloni zgolj ali predvsem na faktografiji, kjer se, kot pravi N. Tasič, »izza opisa keramične posode ali kamene sekire zaznava družba in človek, ki je izdelal te predmete, funkcija teh predmetov kakor tudi značaj novih odkritij za splošno evolucijo družbe v celoti.«3 Seveda pa s tem ne zavračamo, da tudi ta ni potrebna, ne more pa biti vselej edini zadovoljni vidik znanstvenega načina predstavitve arheološke dediščine. Kaj torej iz tega sledi? V bodoče se je potrebno vse bolj izogibati individualnemu pristopu k obravnavi arheološkega gradiva in terenskega raziskovanja sploh, kajti pred arheologa je postavljena zahteva globlje interpretacije o čim temeljitejši obnovi nekdanjih kultur ter družb in orisu časa, v katerem so se te porajale, razvijale in odmirale. Edini pravilni način, ki ga narekuje moderna arheološka veda, je v teamski, široko zasnovani znanstveni obravnavi, kjer je mogoče arheologu uporabljati tudi rezultate različnih znanstvenih disciplin, katerih skupek je temelj za ustrezno vrednotenje in predstavitev arheološke dediščine in dosega končnega cilja, ki se izraža, kot rečeno, v njeni nadgradnji. V poduk so nam v marsičem lahko številne razprave sosednjih, vzhodnih strokovnjakov, ki obravnavajo zgodnji srednji vek, in iz katerih žari tista silnica razvoja moderne, široko zasnovane predstave arheološkega blaga, ki smo jo dolžni v celotni meri razvijati. Toliko k strokovni literaturi. Zdaj pa še nekaj pripomb k tekstom, ki jih ponujamo nearheologom. Posebno pozornost smo dolžni posvetiti predstavitvi arheološke dediščine človeku-nestro-kovnjaku. Zdi se mi, da smo, čeprav smo že ponudili nemajhno število po tematiki raznovrstnih, bolj ali manj kvalitetnih in ustrezajočih tiskov, ki so bili pisani poljudno, še vedno v velikem zaostanku. Posebno še, ker marsikateri teksti, pa naj si bodo ti v katalogih, izdanih ob razstavah, ali ob drugih prilikah na željo kake ustanove in podobno, ne zadostijo povsem po svojem načinu predstave želji poprečnega bralca. Nemalokrat izstopajo smiselno ne dovolj jasni, predvsem pa ne zadosti nazorno podani opisi najdišč ter predmetov in ne nazadnje tudi dobe, o kateri hoče avtor spregovoriti, oziroma katero podaja. Na račun ne dovolj plastične in za takega bralca zagonetne deskripcije, še vedno močno sloneče oziroma izhajajoče iz znanstvene terminologije, trpita razumljivost in jasnost izpovednosti. Številni tuji, popolnoma znanstveni izrazi naj bi izpadli iz tekstov s poljudnoznanstvenim karakterjem ali pa bi jih bilo treba obrazložiti. Prav tako se mi zdi neumestno, da v njih navajamo ter poudarjamo zgolj časovno opredelitev po fazah, ki se prav nič ne razlikuje od stroge znanstvene periodizacije in predstave. In še in še bi lahko naštevali. Ob vsem tem naj morda še poudarim, da bo potrebno čim prej pristopiti h kompleksnemu — temeljnemu delu, ki naj bi ga opravilo širše telo strokovnjakov in v katerem bi predstavili na poljudnoznanstven, predvsem pa uporaben in razumljiv način celotno prehojeno pot človeka v arheoloških obdobjih na slovenskem prostoru. Tu bi bilo potrebno na eni strani izkoristiti vse dosedanje dognane kvalitete, seveda pa tudi pomanjkljivosti in pripombe, ki so se pojavljale ob izidih tekstov s takšnim značajem, na drugi pa dati možnosti predvsem tistim arheološkim delavcem, ki so s svojim že doslej poznanim, kvalitetnim poljudnoznanstvenim slogom obrnili nase posebno pozornost. S tem pa bi bila zapolnjena vrzel, ki obstaja in ki je tako opazna, ter podan odgovor družbi, ki je omogočila arheologu današnjo stopnjo razvoja kakor tudi bogastvo izkoriščanja arheoloških ostalin. 1 Prim.: N. Tasič, B. Jovanovič, Metodologija istraživanja u praistoriskoj arheologiji, Posebna izdanja Balkanološkog instituta SAN 8, 1979, 11 ss. 2 B. Grafenauer, Struktura in tehnika zgodovinske vede, Univerza v Ljubljani, 1960, str. 458. 3 N. Tasič, B. Jovanovič, l. c., str. 14. Marijan Slabe NEKAJ AKTUALNOSTI IZ DVOGOVORA: NASA DRUŽBA DANES IN ARHEOLOŠKI SPOMENIK Osnovne misli za današnje srečanje so bile dorečene že pred nekaj tedni; tedaj so bile razdeljene tudi vloge in minute posameznim govornikom. Dnevno delo pa mi narekuje opozoriti na več stvari, ki jih je težko strniti v eno samo, lepo zaokroženo misel, zato temeljito spreminjam prispevek, ki mi ga je dodelil prireditelj. Zavedam se, da tako dodajam plejadi v teh dveh dneh izrečenih misli in sugestij še nekatere, ne da bi lahko kaj več kot zgolj informirala. Pa vendar nas to in ono, kar smo slišali, opozarja, da je treba marsikje začeti malone znova. Katera od izrečenih sugestij je lahko iztočnica za življenjsko delo. Varstvo spomenikov pa je take narave, da mora biti nekaterim življenjska obligacija in obsesija, sicer ne rodi sadu. Govorim iz takega zornega kota. Varstvo spomenikov nasploh in tudi varstvo arheoloških namreč še kako jasno reflektira mesto historiografske discipline, torej tudi arheologije, v družbi. Zato nekaj širši zorni kot za začetek. Širše smo pred leti definirali mesto kulturnega spomenika v sodobni jugoslovanski družbi na kongresu konservatorjev v Beogradu. Tam je bilo govora o mestu arheološkega spomenika prav na podlagi dediščine in izkušenj iz Slovenije. Od tam naj spet povzamem, da je spomenik lahko vrednota, torej nekaj kar daje, samo v zrcalu družbenega življenja; absolutne valorizacije ni. Prav tako ni spomenika, v katerem ni organsko vraščene tendence varstva — vrednota, ki je ne želimo ohraniti sebi in drugim, ni spomenik. Kako pa to realizirati za današnjo rabo in tu pri nas? Res dozoreva novi osnutek zakona o varstvu naravne in kulturne dediščine. Moja informacija o njem bi bila lahko preveč fragmentarna in enostranska, verjetno lahko pove kdo od prisotnih precej več. Zato želim povedati nekaj drugega. Če govorice naravne in kulturne dediščine ne razumemo, če nam je kot družbi nema, je tudi zakonska normativa zaman. Na stroki je, na arheologiji in konservatorstvu, da vedno spet predstavlja in razlaga dediščino, v vseh njenih dimenzijah, pa četudi se muči s trenutnimi težavami in zmotami v znanstvenem procesu iskanja. V želji, dediščino v družbi in družbi zavarovati, ne moremo čakati na to, da bomo vrednost ponazarjali in razlagali, ko bomo objekt dodobra spoznali. Pa ga bomo res kdaj, mi ki delamo s fragmenti? Torej tu ni odlašanja. Vse dediščine, ko jo projiciramo v širše družbeno življenje, nadalje ne moremo enako obravnavati. So plasti, najdbe in najdišča, ki so ključni dokumenti za staro zgodovino. Nadalje so take, da jih ves arzenal najsodobnejših delovnih metod in pripomočkov ne razvozlja do kraja in bodo še dajale opravka generacijam in generacijam, saj bomo vedeli in znali izkopavati jutri prav gotovo boljše kot danes. Naposled pa so najdbe in najdišča, ki prav kmalu spoznavno prispevajo le marginalije. Zato se mi zdi dobro, kljub pomislekom, ki jih imamo, da novi zakonski osnutek loči dediščino in posebej zavarovan spomenik. V tej zvezi noben zakonski predpis in nobena norma ne moreta odrešiti stroke — arheologije in konservatorstva — odgovornosti, da vztrajno iščeta dalje. Tu je lahko največ nesporazumov med arheologom, ki je zgolj raziskovalec, in arheologom, ki je konservator. Normativno varstvo namreč lahko edinole s tem, da varuje kar moč dosti, oskrbi tudi najbolj bistveno. V praksi pa to ni tako preprosto: najbolj ključne točke v našem prostoru so navadno na najbolj bogatih kulturnih tleh. Zato se danes seve ne bomo umaknili iz teh vselej enako aktualnih prostorov. Manj poučeni bo rekel, da arheološko dediščino lepo izkopljemo in vse je končano v splošno zadovoljstvo. Največkrat je k sreči res tako, a vselej, »tu je kleč«, to ni končna in popolna rešitev. Neka podrobnost mora ostati in ne le ostati kot skrbno konserviran detalj ali pa muzej na mestu samem, ki resda plemeniti okolje, informira, vzpodbuja k razmišljanju, a je za znanost v poslednjih potankostih vendarle mrtev, ker mu je snov spremenjena. Raziskovanju pojutrišnjega in jutrišnjega dne moramo ohraniti tudi prave rezervate, pa če so površinsko še tako omejeni. Pravi rezervati in to še na pravih mestih! To pa seve še zdaleč ni ne lahka ne rutinska naloga. Z vso odgovornostjo jo moramo opraviti v pripravi strokovnih gradiv za družbene plane in na vseh nivojih. V tej zvezi moramo nadalje razvijati kvaliteto celotnega arheološkega dela, ne zanemarjajmo metod interpretacije. Zakon mora zavarovati norme arheološkega izkopavanja, pa naj si je včasih še tako težko dopovedati to celo strokovnjakom; pritegovati pa moramo še pomožne vede in znanje, ki ga tudi pri nas ni malo, itd., itd. Tretja, enako zagnana pozornost pa mora veljati metodam za ohranitev snovi tistega dela dediščine, ki govori gledalcu neposredno in že danes. Dasi je prav to delo, konservacija in preparacija v ožjem pomenu besede, stroka z množico izkušenj, je pri nas daleč premalo delavcev in možnosti za tako delo. Tu ne more pomagati samo zakon, premakniti je treba nekaj bistvenega. Konservacija sodi namreč vsaj v osnovnih potezah v izkopavanje, šele v poznejših fazah je pedagoška, prezentacijska, kulturna dejavnost. Če tega ne bomo spremenili in ne bomo zaradi omejenih materialnih možnosti nehali vedno spet krniti dejavnosti samo na enem, tako občutljivem mestu, kmalu ne bomo smeli več s ponosom kazati svetu naše dediščine. Iva Curk ARHEOLOŠKA DEDIŠČINA — OBČA DRUŽBENA SVOJINA Vrednotenje arheološkega izročila glede na vraščenost v sodobnem kulturnem prostoru in gibanju je potrditev vloge starinoslovja v današnjem času. Ta vloga pa dejansko izraža tudi globlje sociološke in družbene premene, ki jim je bila arheološka dediščina — in s tem arheologija kot stroka — izpostavljena v teku svojega razvoja. Če postavljamo utemeljeno začetek moderne arheologije v čas pred dvesto leti, potem je jasno, na kateri stopnji je veda pričela svoj vzpon. To je obdobje zbirk raritet in drugih nenavadnih odkritij pod okriljem cesarskih in predvsem aristokratskih muzejev. S tem pa je tudi nakazana hermetičnost teh zbirk in njihova ozka zaprtost ter javna izraba le za manjši krog ljubiteljev in posvečenih ljudi. Zato je bilo z družbenega vidika nujno, da je sledila tudi v teh pojmovanjih revolucionarna preobrazba, ki je vodila k vse večji demokratizaciji arheološkega dela, izsledkov in prezentacije izkopanin. Kakor vemo, je bil ta razvoj sprva neznaten in je pri nas zadobil prevratno pospešen prehod ob prvih izkopavanjih po vojni, ko postane dejavnost arheologov del splošne skrbi za somerno in demokratično kulturo in kulturno politiko, kakor je bila začrtana v narodnoosvobodilni vojni in revoluciji. Širše uveljavljanje arheologije pri nas je morda povezano z občimi tokovi majhnih evropskih narodov in v odklonu od evropocentrizma pri ljudstvih Afrike in Azije. Gibanje manjših evropskih narodov je vzpodbudila na eni strani genocidna ideologija fašizma, uprta v preveličanje ene nacije in ene kulture. Nastala težka nasprotja je razrešil (in še razrešuje) nastop številčno šibkejših narodov, ki so dokazali, da bi pomenila ta nadvlada omik velikih nad manjšimi nadaljnjo in to celo zelo veliko osiromašenje človeštva tako v duhovnem in kulturnem pogledu. Sedanji razvoj je pokazal, na kako nevarnem robu enostranskosti v kulturi smo bili. Prav dosežki te vrste dokazujejo, kako so te možnosti in uveljavitev vseh duhovnih ter ustvarjalnih potencialov obogatile obče kulturne prvine in odločilno prispevale k njegovi socializaciji in demokratizaciji. V takih gledanjih pa dobi tudi arheološka dediščina svoje mesto, saj segajo povsod prvobitne človeške združbe še v stopnjo, ko nosilci niso imensko znani in ko tudi pojem narodnosti ni izoblikovan. Zato je materialistično vodilno načelo v modemi arheologiji, da enakopravno in pravično vrednoti vse pretekle kulture in izročilo. Vrh tega je tudi metodološki napredek arheologije omogočil drugače vsestranska vrednotenja tvarne in duhovne zapuščine preteklosti. Tudi ta interdisciplinarnost je odpirala stroko širšim krogom zainteresiranih. To je imelo celo dvojne posledice. Pri ovrednotenju in obravnavi minulih civilizacijskih fenomenov so namesto enostranskega gledanja začeli opazovati dogajanja celovito. Saj so umetnostna izročila in pojavne oblike navezali na način bivanja, tlorise naselbin, hiš, spoznanje takratne tehnologije, tipologije itd. Drugo za splošno dojemljivost arheologije zelo pomembno dejstvo pa je rojstvo povojnega romana o starinoslovju in poljudnih pisanj o njem nasploh. S prodorom popularnih romanov o arheoloških ostankih je tesno povezano očitno poživljeno zanimanje za spomeniško izročilo. To se kaže na področju masovnega turizma, uvedbi posebnih ekskurzij na arheološke terene in z vključevanjem ogleda muzejev. Da so turisti znali to zabeliti s propagandnimi prijemi kakor »k izvirom umetnosti« — »k lastnim koreninam« — »k lastni duševnosti« itd., je jasno dokaz več, da pomeni arheološko izročilo sodobnemu alieniranemu človeku možnost obnove ali iskanja počela ob razmišljanju o filozofski utemeljenosti svojega početja in človeške zavesti nasploh. Ob izhajajočem vidiku pa ne smemo zanemariti še povsem estetsko gledišče, kjer je izkopanina sama zase in celo brez strokovnih tolmačenj predmet občudovanja in nekega v sebi zaključenega čustvenega odnosa. Vkljub temu, da se ravno v tem primeru srečujemo z najbolj osebnostno obarvanim in zato individualnim odnosom, pa rojeva estetsko gledanje na izkopanine samosvojo dodatno vseljudsko vrednotenje le-teh. Pri tem je to značilni pojav modernega časa in sodobnih tehnologij. V mislih imamo vrhunske možnosti reprodukcije umetnin bodisi v odlitkih, kopijah ali takih in drugačnih foto- in grafičnih posnetkih. Te masivne reprodukcije so preko fotopovečav, posterjev, koledarjev, TV in drugih medijev stalno prisotne ob nas in nam krasijo javne in intimne bivalne prostore. Kako zelo so antični odmevi del našega vsakdana, dokazuje npr. Merkur na Donatovi kisli vodi, ladja Argo na sokovih, ali nasploh naziv Poetovia, Celeia za pijače ter prodajne hiše, kot npr. Emona, Merkur itd. Vrh tega je še drugih emblemov, ki črpajo iz prazgodovinske in zgodnjesrednjeveške ikonografije, s čimer postajajo obča last in oblikujejo našo miselnost ter sooblikujejo našo identiteto. Daleč najbolj pomembni delež pa imajo pri formiranju zdravega patriotizma, identitete in moderne družbe z razvito kulturo izvirni spomeniki. Danes je njihovo uživanje in črpanje v zgodovinopisju silno odprto. Z izvirniki se največ srečujemo v muzejih, zato z naraščajočim vedenjem raste obisk teh hramov najstarejših dokazil naše biti na tem prostoru. Drug, manjši del, predstavljajo in situ predstavljeni originalni spomeniki, ki so po primerih iz Ptuja, Ljubljane, Šempetra, Bleda itd., dejansko mesta, kamor se namenjajo skupine turistov, ki želijo spoznati te najstarejše narodove starožitnosti. Če ob tem upoštevamo še silno vpetost arheološkega izročila v knjigah in drugih publikacijah, potem vidimo, da je arheološka dediščina množično obiskana in vtkana v vsakdan naših delovnih ljudi in da nosijo vsa naša strokovna in druga prizadevanja žlahtno miselnost o nujni še nadaljnji demokratizaciji vse arheološke dediščine. Peter Petru KULTURNA POLITIKA V LIUBLIANI IN RAZVOJNE SMERNICE VAROVANJA STAREJŠE DEDIŠČINE Že naslov teme, o kateri naj bi govorili, zahteva soočenje s tistimi praktičnimi ukrepi, napori in potmi v konkretnem prostoru in konkretni družbeni lastnini, ki v bistvu odražajo odnos sodobne družbe do kulturne dediščine. Letos praznujemo, menim, da se lahko tako izrazim, 35-letnico prvega zakonskega akta o varovanju kulturne dediščine pri nas. Razmeroma kratka doba, da bi že lahko odgovorili na vsa, tako strokovna kakor tudi družbena vprašanja, saj ne gre za nekaj statičnega, ne gre za stvari, ki bi jih lahko obravnavali zunaj zgodovinskega razvoja. Spričo tega se moramo torej vedno postavljati v konkretno obdobje in videti tiste temeljne silnice, ki so formirale takšen ali drugačen odnos do dediščine. Le tako si je možno razložiti, da danes ponovno in da bomo enako tudi v bodoče morali govoriti o teh vprašanjih, čeprav se nam bo zdelo, da obnavljamo venomer ista spoznanja in jih nenehno poudarjamo ter skušamo uveljaviti. Pri tem se seveda vedno srečujemo s temeljnim vprašanjem, kaj nam kulturna dediščina pomeni, in še z zavestjo, da nam današnji čas tudi ne more dati celovitega odgovora, še posebej na vprašanje vključevanja starega v novo oziroma sožitja obeh, še posebej ne, če se v silnih razvojnih vzponih usmerja na ustvarjanje novega ob rušenju in zapostavljanju preteklega. Nedvomno je ta odnos zelo kompleksen, z mnogimi sestavinami in nihanji med pretirano zaverovanostjo v preteklosti, ki ji daje navdih dovršenosti, odvzema zgodovinsko in življenjsko realnost in jo spreminja v smoter, in nasprotno popolno negacijo na račun pretiranega poveličevanja vsega novega. S takšnimi pojavi se srečujemo tudi v naši družbi in seveda zato tudi z napori, najti tisto pravo mero, da preteklost ne bo zavora sodobnemu razvoju ter da v njem ne bi zavladala zanikovalska misel do preteklosti. Prostor, o katerem govorimo, torej Ljubljana, je z vidika kulturne dediščine tudi starejših dob zelo zanimiv in pomemben, ob tem pa je seveda glede na vlogo, ki jo ima kot republiško središče, ta pomen še bolj poudarjen. V preteklosti se je že izoblikovalo mnogo zasnov, kako urediti varovanje in prezentiranje kulturne dediščine, kar nedvomno odraža, da je skrb za to vedno prisotna v življenju mesta, a kljub temu smo na tem področju še vedno pred velikimi vprašanji, za katera vemo, da jih ne bomo kmalu razrešili, pa tudi glede odgovorov, kako razrešiti, smo pogosto v dvomih. Medtem ko bi glede raziskovanja starejše kulturne dediščine lahko rekli, da je v glavnem že uspešno urejeno — mislim na zaščitna izkopavanja pri različnih gradbenih delih, pa smo glede varovanja te dediščine, vključevanja v urbanistične načrte in prezentacije še pred velikimi nalogami pa tudi vprašanji, kakšne naj bi bile najboljše rešitve. Zatorej ni naključje, da se v zasnovah srednjeročnih in dolgoročnih razvojnih programov pojavlja vprašanje kulturne dediščine v posebnih poglavjih. Že to dejstvo izpričuje prisotnost zavesti o pomenu tega področja, željo po premiku ter tudi napor. Seveda bi pa bila iluzija misliti, da pet let ni prekratka doba, zato moramo seveda načrtovati trdneje in tudi dolgoročnejše. V teh načrtih zavzema prvo mesto predstavitev zgodovine mesta od najstarejših časov do današnjih dni. Pri tem ne gre le za postavitev zbirke, ampak za materialno in strokovno zelo zahteven koncept, kako na najbolj sodoben način ustvariti prezentacijo in jo strniti v celoto ter neposredno vključiti in povezati s celotnim, današnjim življenjem mesta. Skratka, ne le za zbirko predmetov, kronološko ali vsebinsko urejenih v nekem prostoru, temveč za neprimerno bolj kompleksen program s širšimi razsežnostmi, ki bo pravzaprav v nekem smislu pomenil revitalizacijo določenih točk v mestu oziroma njegovih jeder. V zvezi s tem bo seveda treba vzpostaviti novo organiziranost Mestnega muzeja kot osrednje institucije v tem smislu, ga kadrovsko okrepiti in njegovo delo tudi ustrezno strokovno razviti. Močneje bo treba organizacijsko povezati vse dejavnike s področja varovanja kulturne dediščine, strokovno intenzivirati delo ter tako preiti od sedanjih zasnov do trdnejših, utemeljenih in v širši skupnosti verificiranih programov. Daleč smo že od misli, da je varovanje kulturne dediščine domena strokovnjakov. Kot sem omenil, so prve zasnove že izdelane, in sicer v zvezi z opredelitvijo namembnosti prostorov v Ljubljanskem gradu, ki ga obnavljamo, širši koncept pa je še bolj v grobih pobudah, vendar pa je očitno, da nas razvoj sili v nakazano smer ter da bo treba pohiteti. V Ljubljani imajo domicil tudi ti. narodne institucije oz. muzeji. Normalno je, da pričakujemo od njih tudi ti. nacionalne zbirke. Žal teh nimamo, ker ni prostorskih danosti. Zato je seveda nujno, da hkrati, ko razrešujemo vsaj v obrisih mestno področje, prehajamo tudi k vprašanju nacionalnih muzejev. Začela se je akcija za zgraditev Muzeja ljudske revolucije, glede muzejev za starejšo zgodovino pa še nismo tako daleč. So sicer različne zamisli, vendar še nobena ni tako utrjena, da bi jo lahko že sprejeli kot vodnico v vsej aktivnosti. V nasprotju z mestnim kompleksom, ki ga načrtujemo v celovitejšem konceptu, se pri nacionalnih muzejih vse preveč pojavljajo parcialne rešitve oziroma programi, ob tem da je močno prisotna misel o razdrobljenosti, težko opredeljivi utemeljenosti in programski nepovezanosti. Zato je razumljivo, da že približno leto dni intenzivneje razmišljamo o novi organiziranosti, torej o združitvi v enoten Slovenski muzej. Ne gre le za neka fizična združevanja iz razlogov, ki jih večkrat slišimo, ampak za združevanja na razvojnih konceptih, torej zaradi razvojnih ciljev — da bi z enotnim programom in v novi organiziranosti dosegli vidnejši napredek tako pri obdelavi, kakor tudi varovanju in celoviti prezentaciji starejše kulturne dediščine. To namreč še vedno parcialno posredujemo in le redko ter združeno z velikimi napori se pojavljajo tudi kompleksnejše predstavitve. Šele takšen celovitejši program z novo opredelitvijo nalog bo dal realnejšo podlago za vse nadaljnje napore tudi pri iskanju in razreševanju prostorskih problemov, saj bo nedvomno takšen program sestavina razvojnih programov Ljubljane, torej tudi njen interes, ne pa zunaj tega. Ob tem pa bo seveda še posebej treba opredeliti naloge in vlogo takšne organizacije z vidika varovanja dediščine na celotnem slovenskem ozemlju. Ob nakazanih razvojnih smereh so odprta vprašanja, vendar ne načelna, ampak v zvezi z izdelavo konkretnih programov, predvsem kako varovati, kaj in kako prezentirati, obdelovati ipd. Vendar pa moramo to snov prepustiti razpravam, ki jih bomo imeli, če se bomo odločili za taksen koncept. Mnoga vprašanja so povezana tudi z novo zakonodajo na področju kulture. Na prvem mestu seveda zakona o varovanju kulturne dediščine in zakonskih določil s tega področja v drugih zakonih. Zastoji pri izdelavi zakona so seveda tudi posledica neenotnosti glede primarnih ciljev, nalog in hotenj. Smo pač v času, ki krepko terja poenotenje in uskladitev. Stefan Balažič NEKAJ PROBLEMOV VARSTVA ARHEOLOŠKIH SPOMENIKOV NA GORENJSKEM Ugotavljamo, da sodobna gradnja s svojimi metodami in objekti nikakor ni naklonjena arheološkim spomenikom •— ali bolje rečeno — slovenska arheološka znanost s svojim načinom dela in zlasti z organiziranostjo ji že dolgo ni več kos. Ker pa metode same arheološke znanosti težijo predvsem k preciznosti, oziroma, ker v njih ni toliko časovnih rezerv kot rezerv v kvaliteti, verjetno trenutno to ne more biti predmet naših razprav, ko govorimo o pravočasnosti naših posegov na terenu. Gre torej predvsem za boljšo organiziranost in kadrovsko okrepitev ustreznih ustanov. Nesporno lahko ugotovimo, da vlada med ljudmi precejšnje zanimanje za arheologijo, da pa so precej lahkoverni, ko gre za njeno »koristnost« in učinkovitost. Medtem ko je prvi očitek predvsem vprašanje razgledanosti posameznika po eni plati in pravilne popularizacije arheologije po drugi (tudi tu smo še dolžni), pa gre drugi bolj neposredno na rovaš arheologov in njihovega dela na terenu. Vendar se ob podrobnejšem pregledovanju dosedanjih konkretnih arheoloških posegov problem pokaže v objektivnejši luči. Pri tem izhajamo iz situacije na področju Zavoda za spomeniško varstvo v Kranju. Vse do leta 1976 ZSV Kranj ni imel lastnega arheologa (tudi ta, ki je sedaj, ni nastavljen kot arheolog), zato je vse tovrstne akcije vodil s pomočjo arheologa Gorenjskega muzeja. Jasno je, da je en strokovnjak za celo regijo premalo, zato je prišlo do take situacije, da je Gorenjski muzej opravljal domala samo zaščitna izkopavanja; tiste akcije, ki jih je vodil ZSV Kranj, pa so bile izključno »padalsko« reševanje arheoloških objektov pod neposrednim udarom gradbenih strojev (razen sondiranj v p. c. sv. Tomaža v Ratečah). V takih situacijah pa se arheološke metode navadno pokažejo kot neučinkovite, naj bodo še tako brezhibne. Nesmiselno je tudi govoriti o sodelovanju zavoda in muzeja, če zavod nima svojega sodelavca, ki bi ga za tako sodelovanje angažiral. Zato tudi nekatera dela — zlasti prezentacijska — niso bila opravljena tako, kot bi bilo treba. Po letu 1976 se je situacija izboljšala le toliko, da je bil razbremenjen Gorenjski muzej in da se je Zavod za spomeniško varstvo lahko samostojno lotil nekaterih najnujnejših akcij. Zelo uspešno so bila izvedena tri izkopavanja, ki niso povzročila nikakršnih sporov s prizadetimi. Eno teh je bilo izkopavanje zgodnjesrednjeveškega grobišča na novem križišču pri Iskri v Kranju. Pri tem je bilo doseženo vzorno sodelovanje z izvajalcem gradbenih del, ki je pomagal tako s svojim drobnim orodjem in mehanizacijo kot s svojimi strokovnjaki (geometri), organizacijo in koordiniranjem del. Vendar je treba priznati, da se je tako sodelovanje lahko doseglo le zaradi dobre volje določenih posameznikov, ne pa zaradi morebitnih boljših sistemskih rešitev, čeprav je bilo najdišče že prej registrirano. Zato smo tudi to delo opravili v časovni stiski. Pri izkopavanju v Mengšu na prostoru podjetja »Semesadika« leta 1978 teh problemov nismo imeli, ker so bila nameravana dela s strani podjetja pravočasno prijavljena in zaščitna akcija pravočasno začeta, predvsem pa seveda manj obsežna kot tista na kranjskem križišču. Dela so potekala ob velikem zanimanju delavcev brez kakršnihkoli sporov, čeprav je šlo za sproščanje parcel, namenjenih za gradnjo stanovanj. Podobno pravočasno pripravljeno in izpeljano je bilo izkopavanje v Blagovici na trasi magistralnega plinovoda. Mislim, da se ravno arheološke akcije na trasi plinovoda v vsej Sloveniji lahko pohvalijo z dobro organizacijo. Seveda so bila vmes tudi neuspešna posredovanja, ko je bil Zavod postavljen pred izvršeno dejstvo — npr. uničenje staroslovanske nekropole v Smokuču. Kljub temu praksa kaže, da arheološka zaščitna izkopavanja na že registriranih lokalitetah nikakor ne predstavljajo ovire gradbeništvu, če so izpeljana po vseh predpisnih postopkih. Nedvomno bi se stanje lahko še izboljšalo, če bi bilo investitorjem omogočeno, da financirajo raziskave še pred dokončno izdelavo projektov. Tudi predpisi, ki urejajo izdajanje dovoljenj za obnavljanje vodovodov, kanalizacij, zemeljskih kablov in podobnih komunalnih naprav, so še preveč ohlapni. Slabše pa je stanje pri zaščiti še neregistriranih lokalitet. Tam so arheologi bolj ali manj odvisni od dobre volje izvajalcev raznih zemeljskih del, ki pa navadno nimajo interesa, da bi prijavljali najdbe. Verjetno bi bilo treba stimulirati same najditelje, da bi o najdbah obveščali pristojne organe, ti pa naj bi se dogovarjali z izvajalci. Seveda bi bilo tu treba mnogo prožnosti z obeh strani, koordiniranja del in popustljivejših stališč. Zakonsko sankcioniranje morda reši en spomenik, zato pa jih več za vedno odtegne evidenci. Ravno v teh primerih se kažejo največje slabosti v organiziranosti naše službe. Več bi bilo treba povezave z izvajalci komunalnih del in jih za sodelovanje tudi na ustrezen način zainteresirati. Na točki kontrole terena se nam namreč največkrat vmešavajo razni privatni zbiralci in prekupčevalci, ki so zlasti na Gorenjskem močno prisotni. Predvsem bi bilo treba kadrovsko okrepiti kontrolo terena in omogočiti koncentracijo dela več ustanov ob večjih in nujnejših akcijah. Verjetno so vse to dokaj splošni problemi varstva arheoloških spomenikov, skupni vsem regijam vsaj v Sloveniji. Specifično za Gorenjsko pa je izredno pomanjkanje arheologov. Medtem ko v ostalih centrih že podvajajo najnujnejše zasedbe v muzejih in zavodih, pa tu niso zapolnjene niti osnovne kadrovske potrebe. S tako službo se seveda ne moremo uspešno vključevati v pospešeno urbanizacijo, ki je prav v tej regiji izredno hitra. Milan Sagadin KRAS IN ZAŠČITA ARHEOLOŠKIH SPOMENIKOV Danes že raziskane in splošno znane določene geomorfološke posebnosti uvrščajo Kras med območja s posebno težkimi življenjskimi pogoji. Boj za obstanek in preživitev na tej skopi zemlji pa jo je v tisočletjih izoblikoval v svojstveno kulturno krajino, katere osnovni sestavni elementi so vidni v gručastih, iz kamna grajenih vasi, potisnjenih na rob obdelovalnega sveta. Skope površine njiv in vinogradov so skupaj s travniki ujete znotraj kamnitih ograd; prostrani pašniki na izčiščenih površinah kraške gmajne so posejani s kamnitimi zidovi in grobljami, vse to pa obdajajo širjave zakrasele, nerodovitne zemlje s hrastovimi gozdiči in z zaplatami borovih nasadov. V takšno okvirno krajinsko podobo se kraški arheološki spomeniki neločljivo vključujejo kot najstarejše priče bivanja in sooblikovanja sedanjega stanja, tako kot povsod. Vendar so nekatere njihove posebnosti za kraško zemljo tako specifične, da jih drugje zaman iščemo. Najbolj značilen pojav so nedvomno kraške jame in sledovi bivališč v njih od paleolitika naprej. Le na Krasu so lahko nastali mogočni kamniti obrambni zidovi prazgodovinskih gradišč. Ob skrbnem čiščenju zakraselih gmajn in ob pridobivanju obdelovalne zemlje pa so nastajale velike kamnite groblje, ki marsikje po Krasu prekrivajo starejše kulturne ostaline; kolikor lahko sodimo po današnjem poznavanju terena, pa med tovrstnimi najdišči prevladujejo antičnodobna najdišča v nižinskih predelih. Sorazmerno dobro poznavanje terena in okoliščin vsakega najdišča posebej, osnovano na podlagi sistematičnega topografskega dela v zadnjih letih, je služilo pri pripravljanju osnovnih izhodišč varovanja arheoloških terenskih spomenikov, seveda ob upoštevanju danih razmer in možnosti. Pospešena urbanizacija, v Sloveniji sicer že dolgo prisotna, je na Krasu aktualna šele v zadnjih desetih letih, vendar se tudi tu kažejo za celoten spomeniški fond pogosto boleče spremembe, posebej v poseganju v nekdanjo harmonično krajinsko strukturo. Z bolj ali manj urejenimi urbanističnimi redi in zazidalnimi načrti se dogaja, da segajo tudi na že evidentirane arheološke lokalitete, od katerih je ustrezno zavarovan šele manjši del — odvisno pač od območij posamezne občine. Vsakdanja potreba nas zato sili k pripravljanju natančnih seznamov najdišč in spremljevalnih potrebnih ukrepov. Za uspešno zavarovanje arheoloških terenskih spomenikov je osnovni pogoj natančna in izčrpna opredelitev z določnimi zemljiško-knjižnimi podatki. Za takšno opredelitev prihajajo v poštev samo lokacijsko določena najdišča, izpadejo pa vse samo okvirno znane slučajne najdbe brez ožjih najdiščnih podatkov. Le ob izjemno visokem vrednotenju takšne najdbe moremo in smemo zavarovati samo z nadzorovalnim režimom širšo okolico. Sledi strokovna utemeljitev in razlaga pomena zavarovanega območja, s časovno opredelitvijo in spomeniško valorizacijo, na katero se neposredno navezuje določitev stopnje varstvenega režima. To je dosedanji običajni postopek za pripravo in vključitev spomeniškega fonda v občinske urbanistične programe; izpopolnjen in določnejši je v natančnih zemljiškoknjižnih podatkih spomeniških območij. Poznavanje terena in razmer pa je, kot rečeno, omogočilo v tej smeri tudi nekaj dopolnitev, za katere mislimo, da jih je vredno obravnavati v širšem strokovnem krogu, in če se izkažejo za utemeljene in potrebne, naj prispevajo k poenotenju pristopa k zavarovanju arheoloških lokalitet v SRS. Ob predvidevanjih bodočih smeri razvoja v rasti naselij in nadaljnje uporabe obdelovalnih in gozdnih površin moramo vsaj okvirno predvideti za daljšo dobo vnaprej tudi stopnjo ogroženosti terenov posameznih arheoloških lokalitet in temu ustrezno izoblikovati predlog načina varovanja za vsak arheološki terenski spomenik posebej. Seveda ob tem upoštevamo, oziroma predlagamo, če je potrebno, korekturo dosedanje stopnje varovalnega režima. S takšnim delovnim in strokovnim pristopom se izognemo tudi nevarnosti posplošitve varstva arheoloških lokalitet, ki le prepogosto spodbujajo misli o nedotakljivosti vsega, kar je arheološko, in obenem s tem misel o nerealnem in negospodarskem pristopu k načinu varovanja, kar je za celotno družbo nesprejemljivo stališče. Ta osnovna misel nas je vodila ob pripravah predlogov načina varovanja arheoloških lokalitet tudi na kraškem terenu, s tem, da seveda upoštevamo razmere in posebnosti posameznih zvrsti spomenikov, od jamskih postojank preko gradišč do vseh ostalih: Kraške jame s sledovi človeških bivališč v jamskih sedimentih: tu gre pravzaprav za dvojno varstvo, saj so vse jame varovane tudi kot naravna znamenitost. Vendar iz vsakodnevne prakse že poznamo poškodovana ali tudi docela uničena jamska najdišča, zato jih je potrebno pozorno in ustrezno obravnavati ne samo pri vključevanju v sezname predvsem v sodelovanju z lokalnimi društvi jamarjev-amaterjev, ki svoje terene najbolje poznajo. Ne smemo namreč pozabiti, da so jame, ki so tudi arheološka najdišča, praviloma lahko dostopne in primerne za bivanje, zato so na Krasu marsikje vključene v programe SLO in kot take imajo lahko pomembno vlogo, kulturne plasti pa so ob pripravljanju sekundarne funkcije jame za današnje potrebe lahko nepopravljivo poškodovane. Zaradi določene stopnje konspirativnosti teh objektov in programov je navadno nujno obravnavati vsakega posamezno, pojasnjevati njegov kulturno-zgodovinski pomen in obravnavati možne načine izrabe brez škode za kulturni spomenik. Prazgodovinska utrjena gradišča, na Krasu imenovana tudi kaštelirji, so spremljevalni pojav v nastajanju kraške krajine; ruševine njihovih obrambnih zidov, grajenih iz kamna, v suhi tehniki, so danes vidne kot ogromni nasipi zdrobljenega kamenja, v katerih jedru še zasledimo temelje prvotnega zidu iz velikih kamnitih blokov. Obrambne linije gradišč so strateško odlično prilagojene terenski konfiguraciji, ponekod podvojene in potrojene, s sistemom dostopov in vhodov skozi obrambne okope. S strukturo in z obsegom gradnje okopov s kamenjem, značilno za Kras, so izpričani začetki namernega in v določeni meri široko organiziranega poseganja v pokrajino. Današnja podoba gradišča, posebej tistih na manj zaraslih vzpetinah in vrhovih, kjer prihajajo povsem do izraza velike groblje kamnitih okopov, se kot nepogrešljiv element vključuje v današnjo podobo kraške kulturne krajine, izoblikovane z delom brezštevilnih rodov. Brez dvoma predstavlja osnovo za varovanje gradišča poudarek na vključevanju te vrste spomenikov kot danih in nespremenljivih elementov, enakovrednih drugim prostorskim vrednotam, v načrte gospodarjenja s prostorom. Ta naloga ne bo povsod enako zahtevna, kajti ogroženost arheoloških spomenikov raste z bližino sedanjih naselij in je največja tam, kjer kraj nadaljuje seliščno kontinuiteto od prazgodovine dalje. V takšnih primerih je potrebno realno presojati stanje in možnosti zavarovanja, še bolj pa stanje ohranjenosti kulturne plasti v notranjosti gradišča, saj vemo, da je plast zemlje na Krasu praviloma skromna in stratigrafija kulturnih plasti na arheoloških najdiščih pomanjkljiva. Ob posameznih delih na takšnih lokalitetah se bo potrebno omejevati na zaščitne posege in dokumentacijo, pomemben poudarek pa morajo v teh primerih dobiti ohranjevanje obrambnih linij gradišč, ki so navadno dobro ohranjene. Če je potrebno ali primerno, je linijo obrambnega sistema treba ustrezno prezentirati in jo vključiti v vrednotenje nekega kraja (primeri: Štanjel, Skopo, Tabor pri Vrabčah itd.). Močno ogrožena so tudi gradišča, ob katera so današnja naselja bodisi prislonjena (Tomaj, Avber), bodisi njihova bližina v določeni meri že danes ogroža spomenik z dosedanjim obsegom obdelovalnih del ali pozidave (Sveto, Šilentabor, Pivka-Kerin, Zagrajec, Dolenja vas idr.). V teh primerih bo potrebno brezkompromisno vztrajati na ohranjevanju določene spomeniške celote in tistih vedut, ki ji dajejo vrednost v prostoru, obenem pa moramo z urejanjem pristopov in s predstavitvijo gradišča pojmovanju današnjega človeka zagotoviti njegovo najboljše varstvo pred vsakršnimi škodljivimi posegi: od urbanizacije, obdelovanja do ilegalnih kopačev. Na enak ali vsaj podoben način naj bi obravnavali tudi tisti del gradišč, ki so zaradi svoje odmaknjenosti na rob rodovitnega sveta in daleč od sedanjih komunikacij znatno manj ogrožena (posamezne omejene posege gozdarjev ipd. je moč pravočasno preprečiti z dogovori). Menim, da bi eden od možnih načinov tako zamišljenega razlaganja in približevanja gradišč bila tudi priprava kratkega vodnika poti-obhoda po gradiščih, v smislu ture ali planinske poti, česar Kras še ne pozna. V to pot bi bilo treba vključiti tudi tistih nekaj monumentalnih kraških gomil, ki so še ohranjene. Tretjo, samo za Kras značilno obliko arheološkega najdišča poznamo znotraj današnjih obdelovalnih površin, kjer velike groblje znesenega kamenja pričajo o skrbnosti in težavnosti pridobivanja polja na kraških tleh; tod tu in tam naletimo na poimenovanje »Stara vas« ali »Merišče«, navadno pa tudi na zanesljive arheološke sledove o najdišču. V večini primerov gre za antične naselbinske sledove in sodeč po nekaj izkušnjah smemo pod marsikatero od velikih grobelj pričakovati sorazmerno dobro ohranjene temelje antičnih stavb. Tovrstna najdišča so dvojno ogrožena: kot vir cenenega gradbenega materiala, ki je ob naraščajoči zidavi močno cenjen, je danes že veliko kraških grobelj zrušenih in odstranjenih, na drugi strani pa so ta najdišča vedno v bližini vasi in zato lahko tudi na udaru sedanje urbanizacije. S pravočasnim sodelovanjem z načrtovalci novih naselij bomo skušali to vprašanje reševati s preusmerjanjem na nezavarovane površine, vendar to ob sedanji pogosto stihijski stopnji pozidav ne bo vedno možno. Ostaja nam zahteva po zavarovalnih izkopavanjih, četudi že danes vemo, da to ni zadostna in ustrezna rešitev. V vseh treh prej navedenih in poudarjenih primerih, specifičnih za Kras, je bila prikazana posebna problematika spomenikov in poskus njenega reševanja danes. Vendar sodim, da je prvotni predlog o načinu varstva za vsako lokaliteto posebej, na današnji stopnji obravnavanja celotnega prostora edini lahko uspešen in ustrezno obravnavan v sklopu celotne prostorske problematike. Predvsem urbanistom in načrtovalcem gospodarjenja je treba pravočasno in na njim razumljiv in dostopen način pokazati pomen in vlogo arheoloških terenskih spomenikov, pa tudi našo pripravljenost za sporazumno in času primerno reševanje spornih situacij. Nada Osmuk POVEZAVA S KRAJEVNO SKUPNOSTJO PRI REŠEVANJU NEKROPOLE Z1 o g a n j e Tema, o kateri želim spregovoriti, je povezava terenskega arheologa s krajevno skupnostjo, kar bom skušal prikazati na primeru reševanja rimske nekropole v Zloganju pri Škocjanu. Najprej nekaj osnovnih podatkov. Lastnik kmetijsko zelo slabega in za strojno obdelavo neprimernega zemljišča si je hotel delo nekoliko olajšati s tem, da je strm in razrit hribček, imenovan Tičnica, v neposredni bližini domačije pričel strojno izravnavati. Pri tem je naletel na rimsko grobišče in nekaj grobov povsem uničil. Delo je ustavil šele, ko je njegovo pozornost pritegnil kup pepela in siva skleda na njem. Milica je o tem obvestila Dolenjski muzej, sledil je takojšen ogled terena in seveda ustavitev dela. Pričeli smo z zaščitnim izkopavanjem grobov, ki so bili neposredno na površini. Pojavil se je prvi problem, namreč investitor tega zavarovalnega izkopavanja. Lastnik, ki je delo opravljal, je po zakonu sicer dolžan nositi stroške takega izkopavanja, vendar smo v tem primeru, ko je bil lastnik kmet oziroma polkmet, šlo pa je za zaščito večjega terena, morali poiskati ustreznejšo rešitev. To smo videli v povezavi s Krajevno skupnostjo Škocjan in Kulturno skupnostjo Novo mesto, ki je prispevala osnovna sredstva za zavarovalna dela. Že na terenu smo med delom lahko opazili, da je bilo zanimanje krajanov zelo veliko, saj ni bilo dneva brez obiska bodisi starejših vaščanov ali šolske mladine; ob koncu izkopavanja pa so prihajali na ogled celi šolski razredi. V pogovorih s krajani in predstavniki KS je bilo čutiti njihovo zanimanje in željo, spraviti kraj iz anonimnosti, rezultate izkopavanja pa čim bolj izkoristiti kot krajevno zanimivost. Pojavilo se je vprašanje, ali je mogoče na terenu prezentirati vsaj nekaj grobov in s primerno napisno tablo opozoriti na pretekla dogajanja na tem področju. Ker so bili na grobišču odkriti doslej trije grobovi oziroma grobnice, ki bi morda prišle v poštev za prezentacijo, smo se v povezavi z dr. M. Slabetom z LRZSV in KS Škocjan odločili, da dve kupolasti grobnici z jaškastim vhodom ter pravokotno zidano grobnico zasujemo s prečiščenim prodom in se o končni usodi grobov dogovorimo potem, ko bo izkopavanje dokončano. Predstavniki KS so zagotovili tudi finančno sodelovanje tako pri nadaljevanju raziskav kot pri prezentaciji, če se bo ta izkazala za izvedljivo. Da bi zadostili zanimanju krajanov, pa tudi zaradi dejstva, da smo preko poletja v Dolenjskem muzeju in s pomočjo Narodnega muzeja, kjer je bila restavrirana hišasta žara, najdbe tudi že restavrirali, smo se odločili, da ponudimo KS Škocjan gostujočo arheološko razstavo. Krajevna skupnost in tovarna Strešnik iz Dobruške vasi sta prispevali finančna sredstva za natis zloženke, ki jo je še pred otvoritvijo dobilo vsako gospodinjstvo KS. V ilustracijo pa še tole: KS šteje 264 gospodinjstev, ki so raztresena po okoli dvajsetih vaseh in zaselkih. Na otvoritvi, kjer smo pripravili še predavanje z diapozitivi, ter na dveh predavanjih za učence OŠ Škocjan je bilo čez 350 poslušalcev, okrog 100 obiskovalcev pa si je razstavo ogledalo posebej. Ta številka je seveda enaka ničli, če jo primerjamo z obiskom na obeh razstavah Narodnega muzeja (»Rešena arheološka dediščina Slovenije 1945 — 1980« in »Babilonska, asirska in mezopotamska umetnost«), če pa se vrnemo v okvire majhnih razsežnosti KS in primerjamo število prebivalcev oziroma gospodinjstev, lahko rečemo, da je tedanji obisk dejansko presegel vsa pričakovanja. Dokaz več, da je med ljudmi živo zanimanje za arheologijo in da je to zanimanje treba v vseh okvirih vzpodbujati še naprej. Naj omenimo samo še to, da je Zloganje novo najdišče hišastih žar na Dolenjskem in je bilo z žaro s petelinom na vrhu zastopano tudi na razstavi »Rešena arheološka dediščina Slovenije 1945 — 1980«. Danilo Breščak DELO Z OBČANI IN MLADINO — VIR NOVIH TOPOGRAFSKIH ARHEOLOŠKIH PODATKOV Varovanje arheološke dediščine in s tem povezano nenehno spremljanje posameznega spomenika, zaradi pridobivanja novih topografskih podatkov, je uspešno le, če je vsajeno globoko v zavest krajevnega prebivalstva. Tako mora arheolog, ki deluje na nekem zemljišču, načrtno pristopiti k spomeniški vzgoji tako odraslih občanov kot mladine. Najpreprostejši način pomeni arheološka anketa. Sicer jo lahko organiziramo v okviru krajevne skupnosti tudi za odrasle, vendarle rodi boljše sadove s pritegovanjem mladine, v okviru dejavnosti osnovnošolskih krožkov, običajno zgodovinskih1. Z nenehnim dopolnjevanjem navodil za popisovanje arheoloških ostalin in z občasnimi spremnimi poljudnimi predavanji dosežemo, da šolarji izbrskajo še tako podrobne in v praksi težko preverljive podatke (npr. parcelno številko, glede katere ugotavljamo, da jo je za posamezne najdbe silno težko izvleči iz spomina najditelja). Seveda je anketa tudi pri učnem programu v šolah dragocen pripomoček, saj se učenci ob morebitni najdbi najbolj nazorno poučijo o nekem daljnjem obdobju (npr. ob kamniti sekiri, kot je bil to primer na osnovni šoli Stranje pri Kamniku). Glede anketiranja odraslih je najuspešnejše, če jih terenski arheologi nenehno in načrtno izprašujemo o morebitnih najdbah: ob vsakem letnem času in vsako leto zapored, če delujemo na območju, bogatem z vsakoletnimi naključnimi najdbami pri delih na polju. V večini primerov je prav neposreden stik s krajevnim prebivalstvom, ob anketi- ranju, tudi vir za novo pridobljeno arheološko gradivo; najditelji si ga le z redkimi izjemami nočejo odtujiti. Za ustvarjanje primernega razpoloženja med krajani so nadvse priporočljive občasne ali stalne arheološke razstave, združene s predavanji in ob spremljavi izbranih barvnih diapozitivov.2 Seveda so lahko razstave strogo tematske, lahko tudi splošne, zajemajoče različna zgodovinska obdobja; vendar logično prednjači arheologija. Najpreprostejšo postavitev pripravimo s pomočjo fotografij in spremnih besedil, nalepljenih na ustrezno velike panoje, ki se nato kot nekak friz vijejo po stenah za to namenjenega razstavnega prostora (najprimernejše so šolske avle, tudi hodniki, saj je razstavljeno gradivo vedno na očeh; primerne so tudi sejne sobe ali dvorane v stavbah, kjer uradujejo krajevne skupnosti). Seveda lahko k takšni razstavi vedno priključimo tudi vitrino z odlitki najznačilnejših izkopanin, lahko pa tudi priložimo za stroko nepomembne originale (npr. netipične odlomke lončenine). Želeli bi poudariti, da takšno »pripravljanje terena« v določenem kraju kmalu obrodi sadove, bodisi z javljanjem naključnih najdb, s sodelovanjem pri načrtovanju gradnje stanovanjskih in proizvodnih objektov, komunalne mreže in komunikacij, ter z moralnim podpiranjem tako zaščitnih kot sistematičnih izkopavanj. Tretja oblika sodelovanja z občani in mladino, ki pomeni logično nadaljevanje prejšnjih dveh, je samo izkopavanje. Ni trajnejše pridobljenega čuta za varovanje arheoloških (in tudi drugih kulturnih) spomenikov, če krajevnega prebivalstva dejansko ne vključujemo v raziskovanje posameznega najdišča. Seveda mislimo v praksi izključno na šolsko mladino, ki lahko priskoči na pomoč arheologu v okviru dejavnosti šolskih krožkov, in sicer s pripravo delovne akcije, ob razumevanju in moralni podpori krajevne skupnosti.3 Seveda se ne da našteti vseh pridobitev takšnega skupnega dela. Ob znatnem finančnem prihranku oziroma večjem izkoristku za izkopavanje namenjene vsote je najpomembnejši prav pedagoški učinek dela, saj mladini vceplja ljubezen do ohranjanja spomeniške dediščine, ponos, da k temu ohranjanju tudi sami primaknejo svoj delež, in predvsem zanimanje ter veselje do raziskovalnega in s tem povezanega ustvarjalnega udejstvovanja. Morda še vse premalo razmišljamo o organiziranem amaterizmu v sami arheologiji, ki jo naposled edini lahko popelje iz preozke zaverovanosti v izključno strokovne probleme in pridobi širok krog ljubiteljev za ohranitev tudi najmanjšega kamenčka iz vse prehitro izginjajočega mozaika naše najstarejše zgodovine. 1 Za podano sintezo enoletne topografske ankete na šolah v učnem letu 1977/1978, družno s poljudno znanstveno revijo »Pionir«, cf. D. Vuga, Varstvo spomenikov 22, 1979, 243—248, sl. 1—4, kjer smo omenili tudi druge nam znane vprašalniške akcije (npr. S. Pahič, B. Slapšak). Priložili smo tudi primer anketnega obrazca (o. c., sl. 1). 2 Naj navedemo primer osnovne šole Brezovica pri Ljubljani, za katero smo v decembru 1980 pripravili poljudno krajevno razstavo, od kamene dobe do NOB. Pri postavitvi smo se odločili za velike panoje, več kot deset po številu, opremljene z izbranimi črno be- Davorin Vuga limi fotografijami, spremnimi podpisi in uvajalnimi besedili. Poleg arheologije smo, kot že rečeno, vključili še srednjeveške in novejše zgodovinske spomenike ter spomenike NOB (M. Žvanut), etnološke in umetnostno zgodovinske spomenike (dr. I. Sedej) in dokumente o NOB (M. Žgajnar). 3 Doslej smo osebno izvedli že nekaj takšnih izkopavanj s pomočjo osnovnošolske mladine, in sicer na Rojah pri Moravčah pri Gabrovki leta 1977, v Mateni pri Igu leta 1978 in pri Plešivici na Ljubljanskem barju leta 1980; načrtujemo pa še nova izkopavanja. MLADINSKA ORGANIZACIJA KOT VARUH PREZENTIRANEGA ARHEOLOŠKEGA SPOMENIKA Stari trg. V kulturno krajino vklopljen prezentirani del grobišča odločili za prezentacijo temelja rimske grobnice in dveh pomembnejših dobro ohranjenih in različno oblikovanih zidanih grobov (slika). Izvedbo samo so finančno podprli pristojni domači dejavniki, z manuelnim delom pa je v veliki meri prispevala mladinska organizacija Krajevne skupnosti Stari trg, ki je skrbela predvsem za urejevanje grobiščnega okolja. Po končanih delih smo Krajevni skupnosti Stari trg predložili zasaditveni načrt, ki so ga sedaj skupno z mladino prav dobro že v celoti realizirali. Julija 1978 je bilo prezentirano grobišče v okviru krajevnega praznika Stari trg svečano predano v upravljanje mladinski organizaciji Stari trg. Ob tej priliki so ob prisotnosti številnih krajanov na terenu samem podpisali »Listino o upravljanju«, katere vsebino sedaj dokaj odgovorno izpolnjujejo. Prezentirani del nekropole predstavlja osnovni element v bodočem mladinskem parku in ga bo možno z novimi pomembnimi antičnimi najdbami primerno dopolnjevati. Mira Strmčnik-Gulič ZGODNJESREDNJEVEŠKA ARHEOLOŠKA SLIKA KARANTANSKIH SLOVANOV DISKUSIJA, MISLI IN ŽELJE OB KNJIGI PAOLE KOROŠEC Ob izidu pomembnega dela Paole Koroščeve o karantanskih Slovanih želita Inštitut za zgodovino in Inštitut za arheologijo Slovenske akademije znanosti in umetnosti sprožiti razgovor o pomenu tako dela samega kot problematike, ki jo odpira, ter vzpodbuditi arheološko-analitična raziskovanja, posebej na mejnih in stičnih področjih z drugimi vedami, kolikor lahko kakorkoli doprinašajo k osvetljevanju obdobja od naselitve vzhodno alpskih Slovanov do uvajanja fevdalizma v tem prostoru, to je nekako čas od 6. do H. stoletja. Zato prosim, da bi v teku diskusije prikazali bodisi rezultate svojih študij v zvezi s to problematiko bodisi diskusijske probleme v zvezi z novim in široko zasnovanim delom. Vsak izsledek in podatek, četudi neznaten, je za to dobo, za katero boleče občutimo pomanjkanje osnovnih virov, važen. Razgovor naj bi predvsem tudi podal oris današnjega položaja v raziskovanju in nakazal bodoče smeri. O tem bo v bližnji bodočnosti tudi potrebno zasnovati razgovor med raznimi vedami, posebej spričo etnografskih in jezikoslovnih rezultatov zadnjih časov. Ker bo delo Paole Koroščeve v svetu nedvomno zbudilo živo diskutiranje, menim, da je edino prav, če diskusijo začnemo Slovenci sami. Fran Zwitter OB DELU P. KOROŠEC: ZGODNJESREDNJEVEŠKA ARHEOLOŠKA SLIKA KARANTANSKIH SLOVANOV BOGO GRAFENAUER Slovenska akademija znanosti in umetnosti Poleg same avtorice sem nastajanje tega dela sodoživljal pač od vseh najdlje in v nekem smislu tudi sam nosim odgovornost zanj in za njegovo obliko. Ob pomoči prof. losipa Korošca sem bil od začetka 1946 do njegove prezgodnje smrti (11. marca 1966) neformalni mentor ob nastajanju disertacije, po smrti prof. losipa Klemenca (23. septembra 1967) pa sem mentorstvo moral prevzeti tudi formalno do predložitve disertacije marca 1968, bil tako prvi član komisije za oceno (izvoljene na seji pedagoškoznanstvenega sveta filozofske fakultete 26. aprila 1968) in avtor ocene, predložene pedagoškemu svetu filozofske fakultete 18. maja 1968, na podlagi katere je bila disertacija obranjena junija 1968 (podatke navajam, ker je po njih treba nekoliko popraviti trditve avtorice o času nastanka in predložitve dela, objavljenega 1979). In vnovič se mi je sodelovanje ob nastajanju objavljene oblike dela vrnilo po smrti akademika Frana Steleta (10. avgusta 1972), ki je dotlej kot tajnik I. razreda SAZU sodeloval pri pripravi predelane disertacije za njeno objavo v publikacijah naše akademije. Temeljna arheološka poglavja dela so bila res napisana pod mentorstvom prof. Klemenca in odločitev, da naj se delo objavi v Delih SAZU, je dozorela pri akademiku Steletu že pred njegovo smrtjo (tudi on je bil član komisije za oceno in obrambo disertacije). V vsem tem času od 1964 do 1975, ko je bilo delo sprejeto v dokončni obliki za objavo po razredu za zgodovinske in družbene vede SAZU (15. oktobra), je bilo to delo sprva po poglavjih in nato v celoti večkrat v mojih rokah in sem večkrat dajal ob njem različne pripombe v ustni in pismeni obliki in o njih razpravljal z avtorico. Ob vsem tem je najbrže prav, da v kar se da kratki obliki povem svojo sodbo o pomenu objavljenega dela in o nekaterih najpomembnejših stvareh, na katere sva z avtorico gledala različno. Ko sva s pokojnim akademikom Milkom Kosom okrog 1970 prvič ocenjevala rokopis publikacije Arheološka najdišča Slovenije (izšlo 1975), je veljala najina poglavitna kritična pripomba dejstvu, da se delo omejuje s svojimi podatki le na območje naše socialistične republike, medtem ko so za študij slovenske arheologije in zgodovine potrebni seveda tovrstni podatki za vse nekdanje slovensko ozemlje. Delo Paole Koroščeve sicer ne nadomešča te pomanjkljivosti v celoti, pač pa uresničuje potrebno dopolnilo »Arheoloških najdišč« gotovo na najpomembnejšem področju — glede materialne kulture »Karantancev« od naselitve do 11. stoletja. S tega stališča pomeni katalog najdb bistveno dopolnilo naše literature o začetkih slovenske zgodovine. Analiza teh najdb, dosežena z ureditvijo najdb po grobnih celotah, je omogočila novo kronološko razvrstitev obdobij karantanske materialne kulture od 7. stoletja naprej v tri manjša obdobja. To je seveda vprašanje, o katerem bodo morali še razpravljati arheologi, posebej pa bo argumentacija gotovo potrebna še novega pretresa in vsaj dopolnila glede na drugačne hipoteze (Jochen Giessler), o katerih pa smo doslej obveščeni le v povzetkih in ne še v obliki monografije. Rezultati Koroščeve so z novo kronološko opredelitvijo omogočili tudi pomembno novo osvetlitev vprašanja kontinuitete med staroselci in priseljenimi Slovani. Čeprav še niso razrešena vsa vprašanja, se je vendar vsaj kot resna možnost pokazala kontinuiteta ne le pri oblikah, marveč tudi pri tehniki izdelovanja različnih uporabnih predmetov (pri lončarstvu) in okrasju karantanske kulture. Koroščeva je namerno omejila svoje delo s čisto arheološko metodo. Omejila se je le na vprašanja, ki so zajeta z arheološko dokumentacijo. Gotovo je tak pristop mogoč in za dokazovanje morda tudi čistejši kot povezovanje različnih virov in različnih metod. Seveda pa zahteva tak pristop tudi primerno in strogo omejitev obravnavanih vprašanj na tista, pri katerih je vsaj najpomembnejša podlaga obravnavanja arheološkega značaja. V dveh pogledih je avtorica prešla to mejo in tako obravnavala preširoka vprašanja za arheološke vire: to velja za vprašanje naselbinske podobe in oblike naselbin, kjer so bistveni viri pač drugi in arheologija doslej nanje skoraj ne more odgovoriti, poleg tega pa tudi za stavbe (gradove, hiše in zlasti cerkve), kjer posega avtorica v vprašanja, o katerih bi bilo nujno pritegniti pisane vire in z njimi doseči mnogo bogatejšo podobo (seveda ob souporabi obstoječih redkih arheoloških virov). Že ob zagovoru disertacije je bila sodba komisije, da bi bilo pri objavi bolje to problematiko izpustiti, če se avtorica hoče držati le arheološkega gradiva in metode. Tudi pri obravnavanju teh vprašanj je namreč v resnici arheološka meja delno prekoračena (zlasti pri cerkvah). Za ustrezno obravnavo pa bi bilo treba seveda položiti težišče na vire druge vrste. To je bilo poglavitno sporno vprašanje med komisijo in avtorico, druga so bila le ožjega značaja. K arheološki problematiki bodo lažje od mene prispevali k razpravi drugi diskutanti. OB ZAČETKU RAZGOVORA JAROSLAV ŠAŠEL Slovenska akademija znanosti in umetnosti Delo, ki je dalo vzpodbudo za današnji sestanek, ki naj tudi ne bi ostal osamljen, je osnovnega pomena za študij začetkov alpskega slovanstva, študij, ki ima na akademiji tradicijo posebej z deli profesorjev Kosa, Korošca in Grafenauerja. Mimo tega je akademija odprla vrata tovrstnim raziskavam in objavila vrsto doprinosov na to tematiko; naj opozorim zgolj na imena Ivaniček, Bezlaj, Krušič, Kastelic, Ilešič, Cevc, da drugih historikov in filozofov ne omenjam, dalje, na vrsto sodelavcev v glasilu Arheološki vestnik, kjer so objavljena akta tudi dveh kolokvijev na to temo. Vkljub temu pa izzivalno trdim, da se bavimo z vprašanjem, ki je fundamentalno za poselitev, prihod in zgodnjo organizacijo alpskega slovanstva, še vedno premalo, premalo intenzivno in premalo sistematično. Zato je treba tembolj pozdraviti ta poskus, podati podobo karantanskih Slovanov in ga vrednotiti z vidikov, ki so bili za avtorico centralni. Gre za analizo arheološko-materialnih ostankov, ki si jih drznemo pripisati Slovanom, njih časovno opredelitev in topografsko-poselitveni pregled. Vendar mislim, da bomo morali usmeriti v problem žaromete še z drugih smeri in vtkati rezultate —■ potem ko bodo še mnogokrat preverjani in dopolnjevani -— v kontekst celotnega življenjskega toka v Srednji Evropi, v Alpah, v Italiji in na Balkanu. Povezati ugotovitve vseh študijskih panog, če le more še katera kaj prispevati k dobi, ki ostaja temna, odkar jo strokovnjaki proučujejo, in za katero so Angleži izoblikovali zelo ustrezen termin Dark Ages, ki tudi njih muči, čeprav časovno premaknjeno za 200 let nazaj. Težiti moramo torej po sinoptični podobi dogajanja po ,propadu’ rimskega imperija, ki ni bilo enostavno in ni potekalo premočrtno. Predlagam dvoje, prvič, da diskutiramo začenši s fazo pozna antika in njena kontinuiteta —■ seveda z eno centralno točko, to je knjiga Paole Koroščeve — nadaljujemo z diskusijo o delu, rezultatih in problemih, ki jih neposredno obravnava, nadaljujemo s perspektivami, ki se odpirajo, ter zaključimo s kratkim razgovorom, kako bi realizirali sugestijo Zwittra, da bi na to tematiko v širšem smislu in ob interdisciplinarnem sodelovanju v bližnji bodočnosti organizirali poglobljen razgovor. Sam bi rad začel diskusijo s toponomastičnimi vprašanji, ki sem jih bil obravnaval delno na predavanju v okviru Društva zgodovinarjev Slovenije in ki obetajo dobre rezultate na relaciji »preostanki staroselcev in prvi kontakti z novimi naseljenci«. Dejansko so le-ti opazni po vsem slovenskem prostoru, s tem da se zgoščujejo proti zahodnim pasovom etničnega prostora. Vsekakor sem prepričan, da bo treba predvsem na teh točkah začeti s sistematičnimi arheološkimi mikro-raziskavami, ker bodo tam najbolj obetavne. Ker pa tematike doslej nisem utegnil razviti do kraja in je ne morem predložiti v celoti, kolikor jo raziskovanja (posebej tudi profesorja Milka Kosa) do danes omogočajo, prelagam tako predložitev karte, ki odseva zgodnjo poselitev v toponomastični luči, kot njeno utemeljitev na zgoraj omenjeni interdisciplinarni kolokvij. Že danes pa lahko trdim, da bo v določeni meri bistveno izpopolnila pogled na poselitveni položaj vzhodno-alpskega prostora, pod pogojem seveda, da bo dovolj kritično utemeljena. Na problem staroselci — novi naseljenci pa je v poslednjem času morda najbolj eklatantno pokazala numizmatična analiza Petra Kosa, ki sledi. KLEFOVA NOVCA? PETER KOS Narodna banka Slovenije, Ljubljana Že leta 1904 so med izkopavanji zgodnjesrednjeveškega grobišča Kranj—Lajh v grobu št. 50 med drugim grobnim inventarjem iz prehoda 6.—7. st. našli 0,72 g težak srebrn novec s premerom 14 mm. Novec je ležal ob levi nadlahtnici ženskega skeleta in tedaj ni bil podrobneje opredeljen.1 Verjetno je imel F. Stefan v mislih prav ta novec, ko je leta 1943 omenjal gepidsko silikvo, ki naj bi bila kovana po letu 567.2 Šele J. Žontar je novec po nasvetu W. Schmida, vendar brez podrobnejše opredelitve, pripisal langobardskemu vladarju Klefu (572—574).3 Ko so leta 1967 na zgodnjesrednjeveškem grobišču na Rifniku pri Celju v grobu št. 39 odkopali identičen, 0,69 g težak novec s premerom 15 mm, so strokovnjaki tudi ta novec, verjetno po analogiji kranjskega, pripisali langobardskemu vladarju Klefu.4 Tudi na Rifniku je bil novec najden ob levi nadlahtnici ženskega skeleta, tako da v obeh primerih o zanesljivosti novca kot sestavnega dela grobnega inventarja ne more biti dvoma. Oba kosa so Klefu pripisovali na osnovi napačne interpretacije revera, ker so zaradi nepravilne orientacije novca na zadnji strani videli monogram ter ga čitali CLEFFO.5 Od tedaj je novec v strokovni zgodnjesrednjeveški literaturi časovno postavljen v čas med 572 in 574 ter kot tak uporabljen kot važen in pogosto edini element za časovno opredelitev grobišč.6 Po našem mnenju je treba takšno opredelitev novca zavreči kot neosnovano ter novec ponovno kritično časovno opredeliti. Opis novca: Sprednja stran: frontalno upodobljeno moško doprsje s košato frizuro in pikčastim dia-demom preko čela. Na obeh straneh doprsja sta shematizirano nakazani angelski krili, ki sta nad glavo povezani s svetniškim sijem v obliki pikčastega polkroga. Pikčasti rob novca. Zadnja stran: sredi polkrožne osnove stoji križ, kateremu iz obeh krakov izhaja manjši križ. Večji križ je na vrhu zaključen s kroglo. Na vsaki strani križa je zvezda. Upodobitev je na robu obdana z vencem.7 Obe četrtsilikvi sta odlično ohranjeni in nista bili dolgo v obtoku. Novec iz Kranja je bil preluknjan in uporabljen kot obesek že v času zakopa. Četrtsilikvi sta bili izkovani z istim pečatom za aver in rever na zelo tanki kovni ploščici. Za četrtsilikvi, ki sta bili najdeni v Kranju in na Rifniku, ne poznamo direktnih paralel. Kljub temu jih smemo po našem mnenju pripisati langobardskim serijam kovanja, s čimer se spekter sicer redkih poznanih langobardskih srebrnikov razširja. Pri Langobardih prevladuje predvsem kovanje v zlatu, sprva v imenu vladajočega bizantinskega cesarja in šele pod Cunincpertom (688—700) se prične avtonomno langobardsko kovanje v zlatu.8 Tudi pri kovanju v srebru najprej imitirajo kove cesarske kovnice v Ravenni, predvsem novce cesarja Justinijana I. (527—565), Justina II. (565—578) ter v manjši meri novce cesarjev Tiberija II. (578—582), Mavricija (582—602) ter spet pogosteje Heraklija (610—641).9 Šele za časa langobardskega vladarja Perctarita (678—688) poznamo prvo samostojno kovanje v srebru. Pripisujejo mu srebrnike z monogramom, ki so bili najdeni leta 1833 v provinci Biella (Piemont), katere sta nato kovala tudi Cunincpert in Liutprand (712—744).16 Gedrängte und etwas umgearbeitete Fassung des Aufsatzes »Neue langobardische Viertel-siliquen«, der in Germania 59/1, 1981, 97 ff erschienen ist. Med langobardsko srebrno kovanje sodi tudi četrtsilikva z doprsjem desno in zabrisano legendo na sprednji strani ter z monogramom na zadnji strani. Novec so sprva pripisovali Liutpradu,11 nato Adaloalpu,12 sedaj pa ga pripisujejo vojvodiFaroaldu iz Spoleta (579).13 Tretja skupina srebrnikov se tipološko razlikuje od drugih poznanih langobardskih srebrnikov, vendar jo moremo prav tako uvrstiti med langobardsko srebrno kovanje. Leta 1869 je namreč toskanski kmet v kraju Luni odkopal skeletni grob s tremi tremissi in šestimi srebrniki. Remedi je tedaj srebrnike pripisal vandalskemu vladarju Gelimerju (530—533).14 Srebrniki s povprečno težo med 0,4—0,5 g imajo na sprednji strani monogram, na zadnji strani pa je v vencu križ na podstavku. Sodeč po teži gre v tem primeru za osminske silikve.13 Sambon je mislil, da je omenjene novce koval Cunincpert.16 Ta opredelitev kronološko sicer ustreza tremissom iz groba, katere moremo uvrstiti v sredo 7. stoletja,17 vendar v monogramu ne moremo najti elementov Cunincpertovega imena. Leta 1918 naj bi neki kmet v bližini kraja Hadersdorf am Kamp pri Kremsu (Niederösterreich)18 našel zakladno najdbo 6—7 srebrnikov, od katerih imajo nekateri isti monogram kot toskanski novci, na nekaterih pa so v monogramu opazne črke FNOS.19 Stefan je tedaj novce pripisal rugijskima vladarjema Flaciteu (451—475) in Favi (475—487), kar je kronološko v popolnem nasprotju s tremissi iz Luni, ki so bili kovani približno dve stoletji kasneje. Grierson je novce obeh tipov na osnovi italijanske zakladne najdbe, ki priča, da so bili novci v obtoku sredi 7. stoletja, na osnovi tipologije revera (križ na podstavku) ter dejstva, da se monogrami na sprednji strani langobardskih srebrnikov pojavljajo v začetku 8. stoletja, kronološko uvrstil v čas druge polovice 7. stoletja in začetka 8. stoletja.-0 Novce s prvim monogramom je pripisal drugače nepoznanemu trientskemu vojvodi Iffu na osnovi tremissa iz Milana;'21 novce z drugim monogramom pa je pripisal nepoznanemu trientskemu vojvodi.22 Bernareggi je sedaj prepričljivo dokazal, da je zlatnik iz Milana ponaredek, in razrešitev prvega monograma ostaja še naprej odprta.23 Osminske silikve iz krajev Luni in Hadersdorf se ikonografsko ter po izdelavi razlikujejo od uradnih langobardskih kovov. Zato je Grierson domneval, da so omenjene novce kovali v neki kovnici v vojvodstvu Trient,24 čeprav je zelo verjetno, da so bili novci izkovani v furlanskem vojvodstvu v kovnici v Čedadu. Obe četrtsilikvi iz Kranja in Rifnika se ikonografsko razlikujeta od osminskih silikev z monogrami na sprednji strani, vendar sta po izdelavi tem novcem zelo blizu. Za vse novce je značilna tanka kovna ploščica ter pikčasti rob na sprednji strani in venec na zadnji strani novca. To govori za približno isti čas kovanja. Glede na ikonografske značilnosti lahko obe četrtsilikvi prav tako uvrstimo v drugo polovico 7. stoletja. Frontalna upodobitev na srebrnikih bizantinskih italskih kovnic se pojavlja od Konstanina IV. (668—685) naprej. Križ v vencu (obdan z zvezdami ali brez njih) se prvič pojavi na osminskih silikvah Heraklija (610—641) iz kovnice Ravenna.25 Prav ti novci ravenske kovnice so po vsej verjetnosti služili kot predloga pečatorezcem za četrtsilikve iz Kranja in Rifnika. Šele nato sledijo iz kovnice Ravenna osminske silikve Heraklija z monogramom, ki so verjetno služile kot predloga za kovanje osminskih silikev z monogramom iz krajev Luni in Hadersdorf.26 Stilna podobnost motiva na sprednji strani novcev iz Kranja in Rifnika z upodobitvami na drobnih kovinskih predmetih iz tega časa, ki so jih izdelali čedadski umetniki,27 priča, da so bile obravnavane četrtsilikve izkovane v Čedadu, središču furlanskega vojvodstva. Motiv na sprednji in zadnji strani novca je sicer težko interpretirati. Na sprednji strani je po vsej verjetnosti upodobljeno doprsje angela s krilci in svetniškim sijem. Diadem na čelu se pogosto upodablja kot atribut angelov in ne nasprotuje naši domnevi.28 Samo kot diskusijski problem bi dodali, da je na sprednji strani morda upodobljen nadangel Mihael, langobardski svetnik, ki je po bitki med langobardskim kraljem Cunincpertom in trientskim vojvodo Alahisom29 pogosto upodobljen na langobardskih zlatnikih.30 Motiv na zadnji strani novca izraža s krščanskimi simboli (križ, globus, zvezde) religioznost pečatorezca oziroma kneza, za katerega so novce kovali, ter s tem duhovno naravnanost časa in okolja, v katerem so novci nastali. Ob koncu lahko ugotovimo, da so bili novci kovani v Čedadu, središču ducatus Foroiulen-sis, v drugi polovici 7. stoletja. V tem času so po smrti Grasulfa (okoli leta 652) ducatum Foroiulensem vodili vojvode Ago, Lupus, Vehtari, Landari, Rodoald, Ansfrit, Ado, Ferdulfus in Corvolus31, med katerimi moramo iskati ime, pod katerim so bile izkovane obravnavane četrtsilikve. Leta 705 je prišel na oblast vojvoda Pemmo, ki za kovanje teh novcev verjetno ne pride več v poštev. V luči nove časovne določitve obeh četrtsilikev iz Kranja in Ritnika, ki se za celo stoletje razlikuje od dosedanje, bo treba ponovno preučiti nekatera vprašanja srednjeveške arheologije vzhodnoalpskega prostora. Do sedaj je bilo ustaljeno mnenje, da je višinska naselbina na Ritniku propadla konec 6. stoletja32 in da je kaste! Carnium propadel malo pred slovanskim vpadom v Furlanijo leta 610.33 Četrtsilikvi iz obeh grobov v Kranju in na Ritniku pa pričata, da so obe grobišči ali vsaj njihove dele uporabljali še v drugi polovici 7. stoletja. Glede na numizmatične najdbe bi tako domnevali, da je staroselsko prebivalstvo prebivalo v enklavah, kot na primer na utrjenem Ritniku ali v kaštelu Carnium, še v drugi polovici 7. stoletja.34 1 J.Žmauc, Das Gräberfeld im Lajh bei Krainburg, IZK 2 (1904) 250, Fig. 206. 2 F. Stefan, Die germanische Landnahme im Ostalpenraum bis zum Ausgang der Völkerwanderung, Joanneum 6 (1943) 87. 3 J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja (Ljubljana 1939) 4, Abb. 14. J. Werner, Münzdatierte austrasische Grabfunde (Berlin-Leipzig 1935) 73 ne omenja tega novca med ostalim numizmatičnim materialom iz Kranja. 4 L. Bolta, Nécropole du Bas-Empire à Rifnik près de Šentjur, Inventaria Archaeolo-gica Jug. fase. 12 (1969) Y 110. Isti, Kasno-antično grobišče z Ritnika pri Šentjurju, AV 21—22 (1971—72) 129, Abb. 4. 5 Glej orientacijo novca pri L. Bolta, o. c. 6 Prim. T. Knific, Carniola in the early Middle Ages, Balcanoslavica 5 (1976) 116. L. Bolta, Kasnoantično grobišče z Ritnika pri Šentjurju, AV 21—22 (1971—72) 139. V. Stare, Kranj. Nekropola iz časa preseljevanja narodov, Katalogi in monografije 17 (Ljubljana 1980). 7 Po predlogu dr. W. Hahna (Dunaj) naj bi bila pravilna orientacija revera obrnjena za 180 stopinj (križ s križi kot obeski). 8 G. Sambon, Repertorio generale delle monete coniate in Italia e da Italiani all’estero dal secolo V al XX (Parigi 1912). W. Wroth, Catalogue of the Vandals, Ostrogoths and Lombards and of the Empires of Thessalonica, Nicaea and Trebizond in the British Museum (London 1911) — nadalje BMC. E. Bernareggi, II sistema economico e la monetazione dei Longobardi nell’Italia superiore (Milano 1960). Isti, Conclusione sulle diverse fase della monetazione Langobarda. RIN 73 (1971) 135—153. Isti, Struttura economica e monetazione del regno longobardo, QTicNumAntClas 5 (1976) 331—376 (s starejšo literaturo). 9 BMC lviii sl. E. Bernareggi. Le monete dei Longobardi nell’ Italia padana e nella Tuscia, RIN 65 (1963) 122 sl. P. Grierson, The Silver Coinage of the Lombards, Archivio Storico Lombardo (1956) 130—140. 19 BMC T. 19; 26—32. P. Grierson, o. c. 130. E. Bernareggi, Problemi di numismatica longobarda: le cosidette »Silique di Pertanto«, Annali del Istituto italiano di numismatica 12—14 (1965—67) 119—130. Prim. J. Lafaurie, Trésor de monnaies lombardes trouvé à Linguizzeta (Corse), BSFN 21 (Fév-rier 1967) 123 si. 11 C. F. Keary, The coinage of Western Europe, from the fall of the Western Empire to the accession of Charlemagne, NC 18 (1878) 254, PI. 11, 18. BMC T. 20; 7, 8. 12 P. Grierson, o. c. 131, 132. 13 P. Grierson, Dark Age Numismatics (London 1979), po op. na str. 9 članka The Silver Coinage of the Lombards. 14 A. Remedi, Tre aurei dei primi re Longobardi e sei d’argento di Geilamir re vandalo d’Africa, Bull. d. num. ital. 6 (Nov.-Dic. 1869) 31, 1.2: 2—4. 15 P. Grierson, The Silver Coinage of the Lombards, cit. 135 navaja težo 0,6—0,7 g. Ohranjen novec v Parizu (Bibliothèque Nationale) tehta 0,44 g. 16 G. Sambon, o. c. T. 4, Nr. 323. 17 A. Remedi, o. c. T. 2, 1. BMC T. 18: 22 do 24. 18 Podatki F. Stefana o najdiščnih okoliščinah so sicer dokaj dvomljivi. Gl. R. Gobi, Antike Numismatik, II (München 1978) 34, op. 457. 19 F. Stefan, Münzen der Rugenkönige aus dem ehemaligen Rugilande Österreichs, Bericht über den 3. österr. Historikertag in Graz (Wien 1954) 101 si., in Congrès international de numismatique (Paris 1953) 443— 451 (brez slik). Prim R. Gobi, o. c. Taf. 126, 2713. 20 Prim. P. Grierson, o. c. 135 sl. 21 P. Grierson, o. c. 138 sl. 22 P. Grierson, o. c. 139. 23 E. Bernareggi, Problemi di numismatica longobarda: il tremisse di Ariperto con Iffo, RIN 67 (1965) 105—117. P. Grierson, Dark Age Numismatics (London 1979) 9. 24 P. Grierson, The Silver Coinage of the Lombards, cit. 140. ss BMC T. 29: 16—19. DOC 281: 1—4; 282. 2« BMC T. 29: 21. 27 P. L. Zovatto, Arte longobarda, Memorie storiche Forogiuliesi 44 (1960—61) 299—305. M. Brozzi-A. Tagliaferri, Arte longobarda I, II (Cividale 1960—61). 28 Prim. Lexikon der christlichen Ikonographie (1968) 504. 29 Pauli Diaconi Historia Langobardorum (MGH, ed. Waitz) V 31, 1. 39 BMC T. 20: 1, 2. 31 Pauli Diaconi Historia Langobardorum (MGH, ed. Waitz) IV, 50 — VI, 26. 32 T. Knific, o. c. 116. L. Bolta, Kasnoantič-no grobišče z Rifnika pri Šentjurju, AV 21— 22 (1971—72) 139. Th. Ulbert, Zur Siedlungskontinuität im südöstlichen Alpenraum (vom 2. bis 6. Jahrhundert n. Chr.). Dargestellt am Beispiel von Vranje (ehem. Untersteiermark), Vorträge und Forschungen 25 (Von der Spätantike zum frühen Mittelalter, ed. J. Werner, E. Ewig) (1979) 154. 33 J. Werner, Die Langobarden in Pannonien (München 1962) 125. Po B. Grafenauerju, Zgodovina slovenskega naroda, 1 (Ljubljana 1954) 81, je bil Kranj razrušen že okoli leta 580. 34 Dr. W. Hahnu (Dunaj) se zahvaljujem za vsestransko pomoč. STAROSELSKI ARHEOLOŠKI HORIZONT IN KARANTANSKO-KETLAŠKI KULTURNI KROG IRENA SIVEC-RAJTERIC Mestni muzej, Ljubljana Izid doktorske disertacije P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov, velja pozdraviti iz več razlogov. —- V tem delu je zbrano takorekoč vse dostopno gradivo do približno leta 1965. — P. Korošec se že dolgo vrsto let ukvarja s problemi karantansko-ketlaške kulture in množina zbranega gradiva ji je omogočila, da poda dokaj zaokroženo podobo arheološke slike materialne kulture karantanskih Slovenov. Seveda to ne more biti popolna sinteza, že glede na vrsto ključnega starejšega nepubliciranega gradiva (Bled-Pristava II, Kranj-farna cerkev) in na rezultate novejših izkopavanj (Kranj-križišče, Bled-Pristava I, Žirovnica-Moste, Tinje pri Žusmu itd). — Zbrano gradivo daje možnosti za poglabljanje v probleme, kateri niso zajeti v tej knjigi, pač glede na interes in ožjo specialnost raziskovalcev. —- Osnovna tipologija materiala je dobro izdelana. Moj namen ni, da bi podajala kritično oceno tega dela, zato bi se dotaknila samo nekaterih pojavov, ki so v zvezi z mojim raziskovanjem, ko sem po obratni poti kot Koroščeva, na osnovi staroselske arheološke kulture skušala najti povezave s karantansko-ketlaškimi nakitnimi predmeti.1 Iz dognanj zadnjega desetletja in uveljavljene definicije staroselskega horizonta2 ter s splošno ugotovitvijo, da si je karantansko-ketlaški kulturni krog našel vzore za svoje umetnostno snovanje tudi v antični tradiciji,3 ki se je v največji meri ohranila prav v staroselskem arheološkem horizontu, sem sledila razvojni poti nekaterih nakitnih oblik, ki so se v karantansko-ketlaški kulturi prilagodile oziroma preoblikovale ter kot take izražale hotenje in bit karantanskega svobodnjaka. Na oblikovanje karantansko-ketlaške kulture so vplivali staroselski horizonti, ki nekako oklepajo karantansko-ketlaški prostor. To so komanski v albanskem in jugozahodno makedonskem prostoru ter črnogorskem primorju,4 kestelski okoli Blatnega jezera in Pečuha3 ter staroselski arheološki material v istrsko-beneško-predalpskem prostoru, ki nima izoblikovanega enotnega poimenovanja.6 Te kulturne skupine so nastale na osnovi regionalne specifike (odročna, odmaknjena področja), pogojene v zgodovinskem dogajanju, socialnih in ekonomskih razmerah tistega časa, in seveda na močni tradiciji poznoantične kulture. Inventar teh kultur je poznan predvsem iz grobnih najdb.7 Poznamo grobišča, ki imajo povsem staroselski značaj, npr. Kruje, Mejica, Voltago, Teumia, Bled I.8 Včasih pa je glede na splet zgodovinskih dogajanj izpričano sožitje z germanskimi zavojevalci, npr. Rakovčani, Knin-Greblje, Rifnik, Kranj-Lajh.9 Posebno obravnavo zaslužijo poznoantične urbane aglomeracije, ki so živele do avaroslovanskih opustošenj (Salona, Stobi, Naissus).10 Vse to že nakazuje, da je staroselski arheološki horizont bolj kompleksen fenomen, kot je razvidno iz pričujočega prikaza. Pravih grobnih pridatkov v staroselskih kulturnih skupinah ne poznamo (izjema je le pridana keramika ter včasih orodje ali orožje v komanski in kestelski skupini). V teh grobovih naletimo na ločne fibule poznorimskega provincialnega izvora in razne barbarizirane oblike germanskih fibul, dvoramne ločne fibule, okrogle ploščate fibule, fibule v obliki raznih živali, v obliki križa, nadalje razne oblike pasnih spon, predvsem zgodnjebizantinskih shem, železne in bronaste zapestnice s stiliziranimi živalskimi protomi na obeh koncih ali kijasto zaobljene. Poleg običajnih prstanov povsem enostavne oblike najdemo večkrat tudi prstane z zgodnjekrščanskimi simboli ali vgraviranimi zgodnjebizantinskimi monogrami. V fundus tega materiala sodijo tudi uhani s poliedrom, uhani s košarico, luničasti uhani, stilus-igle, oziroma lasnice z različno oblikovanim zgornjim delom, razni obeski in okovi, toaletni predmeti ter tudi kresilniki, noži in razno drugo orodje. V posameznih kulturnih skupinah se prepletajo posamezni predmeti prej naštetega fundusa. Nekatere oblike t. i. bizantinskih pasnih spon, npr. tipa Korint, Bologna, Kesthely-Pécs povezujejo komansko, istrsko in kestelsko kulturno skupino.11 Luničasti uhani, izdelek domačih in bizantinskih nakitnih delavnic, so poznani v komanski kulturi in istrsko-predalp-skem svetu.12 V kestelski skupini so bili doslej najdeni samo luksuzni importirani bizantinski lunulasti uhani.19 Zato pa so v tem kulturnem krogu močno priljubljeni uhani s košarico, ki so se preko predalpskega prostora razširili tudi v istrski prostor, seveda v stilno nekoliko spremenjeni obliki.14 Okrogle ploščate fibule, okrašene v iztolčeni tehniki ali dekorirane z vloženo stekleno pasto, se pojavljajo v kestelski kulturi zlasti okoli Pečuha ter v komanski kulturi.15 Dvoramne fibule so značilne predvsem za istrski, severnoitalski in predalpski prostor.16 Vendar jih najdemo, čeprav si stilno niso med seboj sorodne, tudi na področju kestelske kulture.17 Stilus-igle, ki so jih uporabljali bodisi za spenjanje oblačil ali kot lasnice, so skupne kestelski, istrski ter predalpski skupini.18 Keramika, izdelana v poznoantični lončarski tradiciji, se pojavlja v komanski, kestelski in istrski kulturni skupini.19 Orodje in orožje je bilo redkeje priloženo (predvsem v komanski kulturni skupini). V predalpskem in beneškem prostoru skoraj ni keramike, orodja ali orožja. Če si prikličemo predse inventar karantansko-ketlaške materialne kulture, vidimo, da so v staroselskem fundusu zajeti skoraj vsi predmeti, ki se nekoliko preoblikovani, prilagojeni novemu času, okusu in novemu porabniku pojavijo v karantanskem-ketlaškem kulturnem krogu. Nekateri predmeti se v tem kulturnem krogu niso mogli uveljaviti, npr. zapestnice ali stilus-igle. Karantansko-ketlaško materialno kulturo povezujejo s komansko luničasti uhani, izdelani v domačih obrtnih delavnicah. Zato so nekateri raziskovalci že pred časom videli vpliv ketlaške kulture tudi na albanski prostor in pripisali inventar komanske kulturne skupine Slovanom.20 Luničasti uhani se nahajajo tudi v beneško-predalpskem prostoru. Ravno tako ne moremo dvoramnih fibul iz istrskega in predalpskega prostora časovno neposredno vezati s karantansko-ketlaškimi. Pri uhanih z zavoji in jagodami v karantansko-ketlaškem kulturnem krogu ni težko najti niti, ki jih povezujejo s sočasnimi sosednjimi kulturami, staroselskim horizontom in celo antičnimi vzori. Tako se je npr. antični uhan z zanko kasneje obogatil s cvetno košarico, v karantansko-ketlaški kulturi pa se popestril samo z več zavoji. Vendar pri takih pojavih ostaja odprto vprašanje, ali lahko govorimo o vzorovanju v starejših predlogah, ali pa gre zgolj za konvergenten pojav, pač glede na preprostost izdelave takšnih nakitnih oblik. 1 I. Sivec-Rajterič, Izbor elementov staroselskega arheološkega horizonta v karantan-sko-ketlaški kulturi, magistrsko delo (tipkopis), Ljubljana 1978. 2 Z. Vinski, Rani srednji vijek u Jugoslaviji od 400. do 800. godine, Vj. AMZ3 V (Zagreb 1971) 47 ssq. 3 J. Kastelic, Nekaj problemov zgodnje-srednjeveške arheologije v Sloveniji, AV 15/16 (Ljubljana 1964/65) 123. 4 I. Sivec-Rajterič, Oris arheološkega stanja in povojna raziskovanja zgodnjesrednjeveške arheologije v Albaniji, AV 25 (Ljubljana 1976) s. 552 ssq; V. Malenkov, Novi arheološki naodi na lokalitete Kozluk, Gabavci i Sv. Erazmo, Macedoniae Acta Archaeologica 2 (Prilep 1976) 221 ssq. 5 I. Bona, Ein Vierteljahrhundert Völkerwanderungszeitforschung in Ungarn, Acta Arch. Hungarica 23 (Budapest 1971) 295 do 297. 6 B. Marušič, Nekropole 7. i 8. stoljeća u Istri, AV 18 (Ljubljana 1967) 25—40; Z. Vinski, Betrachtungen zur Kontinuitätsfrage des autochthonen romanisierten Ethnikons in 6. und 7. Jahrhundert, Problemi della civiltà e dell’economia longobarda (Milano 1964) 104. 7 Najbolj sistematično raziskujejo tudi arhitektonske ostanke v komanski skupini, npr.: H. Spahiu-D. Komata, Shurdhah (Sarda), la cité albanaise médiévale fortifiée, Iliria 3 (Tirana 1975) 265 ssq. 8 Kruje: S. Anamali, La nčcropole de Kraje et la civilisation du Haut moyen-àge en Albanie du Nord, Studia Albanica 1 (Tirana 1964) s. 149; Mejica: B. Marušič, Prikaz istraživanja ranosrednjovjekovnih nekropola Istre s posebnim osvrtom na nalazište Mejica kod Buzeta, Istarski mozaik 5/6 (Pula 1971) 2 ssq; Voltago: F. Tamis, Ritrovamenti archeologici, Archivio storico di Belluno, Feltre e Cadore XXII (Belluno 1961) 17 ssq; Teurnia: G. Piccottini, Das spätantike Gräberfeld von Teurnia-St. Peter in Holz, Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie 66 (Klagenfurt 1976); Bled I: J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu, Dela SAZU 13/9, Ljubljana 1960. 8 Rakovčani: N. Miletič, Rakovčani, GZM XXV (Sarajevo 1970) 119 ssq; Knin-Greblje: Z. Vinski, Die völkerwanderungszeitliche Ne- kropole in Kranj etc., Actes du VIIIe Congres ISPP (Beograd 1971) 753; Rifnik: L. Bolta, Rifnik-provinzialrömische Siedlung und Gräberfeld, Problemi seobe naroda u Karpatskoj kotlini (Novi Sad 1978) 49 ssq; Kranj-Lajh: V. Stare, Kranj, Katalogi in monografije 18, Ljubljana 1980. 10 Z. Vinski, Autochthone Kulturelemente zur Zeit der slawischen Landnahme des Balkanraums, Posebna izdanja 12 (Centar za balkanološka ispitivanja 4, Sarajevo 1969) 171 ssq. 11 Z. Vinski, Kasnoantički starosjedioci u salonitanskoj regiji prema arheološkoj ostavštini predslavenskog supstrata, VAHD 69/1967 (Split 1974) 28, tab. XX, 3, 5, 7, 9, 13 ter s. 33, tab. XXV; tab. XXVI; tab. XXVII. 12 I. Sivec-Rajterič, Gleicharmige Bügelfibeln in dem altsässigen und karantanisch-köttlacher Kulturkreis, Balcanoslavica 4 (Prilep 1976) 67 ssq. 13 L. Bärkoczi, Das Gräberfeld von Kesz-thely-Fenekpuszta aus dem 6. Jahrhundert und die frühmittelalterliche Bevölkerungsverhältnisse am Plattensee, Jahrbuch RGZM 18 (Mainz 1974) s. 183, tab. 75, 3, 4. 14 J. Hampel, Alterthiimer des frühen Mittelalters, III (Braunschweig 1905) Taf. 166, 167, 174; B. Marušič, Nekropole 7. i 8. stoljeća u Istri, AV 18 (Ljubljana 1967) 38; G. Fingerlin, Imitationsformen byzantinischer Körbchen-Ohrringe nördlich der Alpen, Fundberichte aus Baden-Württemberg 1 (Stuttgart 1974) 597 ssq. 15 I. Sivec-Rajterič, AV 25, str. 564; A. Kiss, Avar Cemeteries in County Baranya, Cemeteries of the Avar Period 2 (Budapest 1977) P. LXXXIV. 16 W. Hübener, Gleicharmige Bügelfibeln der Merowingerzeit in Westeuropa, Madrider Mitteilungen 13 (Heidelberg 1972) 217. 17 I. Sivec-Rajterič, Balcanoslavica 4 (1976) 72, T. II, 6—8. 48 J. Hampel, 1905, Taf. 169; H. Bott, Bayuvarischer Schmuck der Agilolfingerzeit (München 1952) Taf. XII. 19 I. Sivec-Rajterič, AV 25 (1976) 558; L. Bärkoczi, Jahrbuch RGZM 18 (1974) 179; B. Marušič, AV 18 (1967) 29. 20 J. Korošec, Datacija slovanskih ostalin v okolici Skadra, AV 4 (Ljubljana 1953) 243. K SKUPINI Z LONČEVINO TER K ODNOSOM KARANTANSKO-KETLAŠKEGA KULTURNEGA KROGA DO DRUGIH A. PLETERSKI Slovenska akademija znanosti in umetnosti Delo Paole Koroščeve nedvomno pomeni določen mejnik v arheološkem raziskovanju zgodnjega srednjega veka Slovanov, ki so živeli na področju Vzhodnih Alp. Po eni strani predstavlja poizkus predstaviti najdbe in ugotovitve dosedanjega proučevanja, po drugi pa skuša dati sintetične poglede in zaključke, ki se tičejo posameznih vprašanj. Knjiga rešuje nekatere stare uganke in hkrati zastavlja nove. S tem pa tudi vzpodbuja k razmišljanju. To je ob delu, ki gre v širino, lahko zelo raznovrstno, zato se bomo omejili le na nekaj skopih misli, predvsem o dveh sklopih vprašanj: 1. Problem skupine z lončevino. —■ Tega je avtorica delno načela že v svoji razpravi »Poskus delitve slovanske materialne kulture na področju Karantanije« (Zgodovinski časopis 15 [Ljubljana 1961] 157 ss.), jasno pa ga je opredelila v referatih »Kulturni in časovni oris slovanskega zgodnjega srednjega veka na območju Slovenije« (Arheološki vestnik 21—22 [Ljubljana 1970—1971] 95 ss.) ter zlasti v »Das Problem der Kulturgruppe ’mit Keramik’ im frühslawischen Horizont auf dem Gebiete der Südostalpen« (Balcanoslavica 6 [Prilep 1977] 79 ss,). Ugotovila je, da obstoji poleg starejše karantanske in mlajše ketlaške kulturne skupine, kot dveh temeljnih delov tvarne kulture alpskih Slovanov, tudi skupina grobov, za katero so značilni grobni pridatki: lončki, noži, šila in kresila. Časovno jo je postavila v obdobje po prihodu Slovanov pa vse do 9. stoletja in morda v nekaterih primerih še pozneje. V obravnavani knjigi je problem razvila še naprej. Skupino z lončevino v celoti časovno enači s karantansko kulturno skupino. Če sredi dela (str. 297) še priznava »karantanske« elemente v skupini z lončevino, čeprav so ji le »prodor karantanskega preoblikovnega elementa v skupino s keramiko«, pa na koncu že trdi (str. 328), da ta ne sprejme nobenega elementa od karantanske kulturne skupine. Tako ustvari jasno dvotipno tvarno kulturo starejšega obdobja slovanske tvarne kulture na področju vzhodnih Alp. To dvojnost razlaga na dva načina: ali z dvojnostjo kulta ali pa z dvoplastnostjo gospodarstva (str. 330). Da druga možnost ne more držati, je jasno že zato, ker je lahko zrasla le na zastarelih pojmovanjih o dvojnosti staroslovenske družbe in gospodarstva. Prav tako je zanimivo, da v obravnavanju najdišč te vrste namenoma izpušča Turnišče, ki sicer na splošno velja za tipičnega predstavnika skupine z lončevino, češ da predstavlja neko drugo, že oblikovano kulturno skupino (str. 303). Naj ob tem povemo nekaj svojih misli. Kot prvo se zdi, da ne moremo ločevati grobišč karantanske kulturne skupine od grobišč skupine z lončevino. Merilo za delitev, ki ga uporablja avtorica, ni sprejemljivo; po njenem pripada vsako grobišče, kjer je bil vsaj v enem grobu najden lonček, kot celota k skupini z lončevino, četudi so v drugih grobovih tipično »karantanski« pridatki. Grobišča, kjer imajo vsi grobovi kot pridatek lonček in spadajo v prvo obdobje po slovanski naselitvi vzhodnih Alp, so izredno redka in predstavljajo izjemo. — Nedvomno je, da so bili tipični grobni pridatki Slovanov ob naselitvi lonček ter nož in kresilo (npr. žarno grobišče v Olimpiji). Kot so naši predniki že med samim naseljevanjem pod vplivom sosedov in staroselcev spreminjali način pokopa iz žganega v skeletnega, tako so tudi prejemali druge prvine tvarne in duhovne kulture. Tisti, ki so se bolj oklepali tradicije, so še pridajali lonček, drugi, bolj prilagodljivi, pa ne več. Zato lahko v okviru istega grobišča srečamo pokope z lončkom in brez njega. Seveda pa so Slovani na staronaseljenih področjih uporabljali pokop z lončki še dolgo v visoki srednji vek. — Okrog leta 800 se je začel nov naselitveni val Slovanov s severa, zlasti v področje Panonije in tudi na vzhodno ozemlje alpskih Slovanov. Tipični grobišči tega novega pljuska prebivalstva sta pri nas Turnišče in Zgornji Duplek. Šele za tvarni izraz tega valu bi lahko imeli skupino z lončevino, šele poslej bi morda lahko domnevali morebitno gospodarsko dvojnost in še to le v smislu primerjave gospodarstva prišlekov z gospodarstvom že prej naseljenih Slovanov. Verjetno ni slučaj, da se prav področje, ki ga je zalil val, ujema s področjem, na katerem se ne omenjajo kosezi in kjer se še do začetka 12. stoletja ne ustali posest po kmetijah. 2. Odnosi karantansko — ketlaskega do drugih kulturnih krogov. —■ Začetna trditev avtorice je, da predstavlja ketlaška kulturna skupina le notranji razvoj karantanske zaradi kulturnega zatišja (str. 300). Na tej osnovi nato zgradi predpostavljeno ugotovitev, da se ji je posrečilo ovreči domnevo o nastanku ketlaških emajliranih elementov v zahodnem kulturnem krogu (str. 326). Njihov izvor skuša dokazati v Panoniji, kjer se, kot pravi (str. 322), lite emajlirane sponke pojavijo že konec druge polovice 8. stoletja in nato tam kmalu prenehajo. —■ Če vemo, da se ketlaške vlite, emajlirane sponke pojavijo šele okoli 900, je že zaradi še nepremoščenega časovnega prepada dvomljivo, ali lahko iščemo njihov izvor v Panoniji. Prav lahko pa jim najdemo prototipe, od katerih je bilo mhogo uvoženih tudi v naš prostor, v zahodnem kulturnem krogu. Pri tem ni nepomembno, da ima ta tesna povezava z zahodom konec koncev tudi svoje politično ozadje, ki nam pove, da je v tem času naše ozemlje že del karolinške države. Seveda pa kljub temu ostaja nesporno dejstvo, da so naši predniki sprejete prvine po svoje preoblikovali in razvili naprej v zanje značilno ketlaško kulturo ter s tem dokazali lastno ustvarjalnost. Kar se tiče stikov z drugim kulturnim središčem tedanje Evrope — Bizancem, bi iz obravnavane knjige lahko sklepali, da jih sploh ni bilo. To gledišče preseneča še zlasti zaradi tega, ker je avtorica sama nekoč napisala razpravo »Bizantinski import v zgodnjih slovanskih kulturah Jugoslavije« (Arheološki vestnik 1 [Ljubljana 1950] 123 ss.). — Ob tem naj pripomnimo le to, da je verjetno tudi v tvarni kulturi alpskih Slovanov marsikaj, kar je vsaj posredno prevzeto iz Bizanca: od luničastih uhanov do uhanov z grozdastimi priveski. Če vzamemo delo kot celoto, je njegov glavni pomen v tem, da zapolnjuje praznino v tvarni kulturi naših prednikov, ki je dolgo zijala med časom naselitve in 9. stoletjem. Ta premostitev, za katero ima zasluge avtorica, je že dlje časa v koristno pomoč raziskovalcem, saj je osnovne misli o njej domislila že pred dvema desetletjema v omenjeni razpravi v Zgodovinskem časopisu 15, v pričujoči knjigi jih je poglobila, predvsem pa skušala obširno kataloško in tipološko dokazati. STAROSLOVANSKE NASELBINE S. CIGLENEČKI Slovenska akademija znanosti in umetnosti V svojem prispevku bi rad podal misli k naselbinski podobi obravnavanega obdobja. Potrebno je začeti z ugotovitvijo, da so slovanske naselbine v vzhodnoalpskem krogu praktično neraziskane in večinoma neugotovljene. V Sloveniji, ki sicer po številu ostalih najdb prednjači, razen manjših raziskav na Bašlju, naselbinske sonde na Pristavi na Bledu in odkritja zemljank iz končne faze tega obdobja na Otoku pri Dobravi ter Starem gradu nad Celjem, nimamo naselbinskih najdb. Tudi v Avstriji, kjer slovanske naselbine večkrat omenjajo, situacija ni dosti boljša. Razen raziskav Friesingerja v Spodnji Avstriji, imamo za centralni prostor izražene le domneve in interpretacije iz vrst ljudi, ki po svoji izobrazbi niso arheologi in večinoma arheološke metode tudi niso uporabljali (F. X. Kohla, W. Knapp), pač pa so domnevali slovanske naselbine na podlagi omemb v virih, po arhitekturi, tehniki gradnje, bližini grobišč ipd. Če pa so arheološko metodo le uporabili in izkopavali, so dobili rezultate, s katerimi bi danes težko potrdili datacijo v obravnavano obdobje (npr. sondiranje F. Kohle na Možberku), ali pa so bile najdbe tako pomešane z najdbami iz drugih obdobij, da danes na podlagi skromno objavljene dokumentacije ne moremo dobiti predstave o izgledu teh objektov (npr. Krnski grad). Če bi se vendarle skušali nekako približati naselbinski sliki, moramo storiti to z dveh strani; najprej raziskati naselbinsko strukturo, na katero naletijo prvi slovanski prišleki, in nato še enkrat kritično ovrednotiti tistih nekaj skromnih podatkov, ki govore o slovanskih naselbinah. V času druge polovice 6. st. je naselbinska slika bistveno drugačna od tiste v obdobju cesarskega Rima. Mesta so skoraj povsem opustošena in večinoma zapuščena, le tu in tam je mogoče ugotoviti še slabotno sled življenja. Večje in manjše vojaške postojanke v tem času ne opravljajo več svoje funkcije (z izjemama npr. Kranj in Velike Malence). Tudi rimske vile, zaselki in obcestne postaje, v kolikor so danes raziskane, kažejo zadnje sledove življenja še v drugi polovici 4. st., kasnejših ostalin ne poznamo. V istem času pa imamo dokumentiran močan sunek iz dolin v hribovite predele, v prostore, ki so pretežno oddaljeni od glavnih rimskih cest. Med temi poznoantičnimi naselbinami ločimo predvsem tri tipe: (a) utrjene naselbine na naravno zavarovanih hribih (Ajdna, Vranje, Rifnik, Gradec pri Prapretnem, Polhograjska gora, Brinjeva gora, Sv. Pavel nad Vrtovinom, Rodik, Kučar idr.), ki predstavljajo v zadnjem času predmet vse intenzivnejšega raziskovanja, (b) Pribežališča, od katerih je v Sloveniji znano zaenkrat le Šumenje pri Podturnu, več jih je v Avstriji (Falkenberg, Grazerkogel idr.), in pri katerih bi morali zaselek ali posamezne hiše iskati pač v neposredni okolici, (c) Neutrjene poznoantične naselbine (Gojače in verjetno Tinje nad Loko pri 2usmu), ki so še skoraj povsem neraziskane, ker jih je zaradi neizrazite lege na terenu težko izslediti. Če sedaj strnemo še drobce o dokumentiranih slovanskih naselbinah, lahko navedemo le naslednje: Krnski grad, Deutschfeistritz, Bled—Pristava, Bašelj, Otok pri Dobravi in Stari grad nad Celjem. Vsa ta najdišča seveda šele odpirajo problematiko slovanskih naselbin in stavb, a ne morejo dati že odgovorov. Na tem mestu je potrebno omeniti ravno tako razmeroma številne utrjene prostore , na katerih so bila domnevana slovanska gradišča (Presek pri Črešnjevcu, Spodnji Kocjan, Radoše, Figožar nad Lembergom idr.). Sondiranja so tod pokazala, da gre večinoma za visokosrednjeveške in poznosrednjeveške utrjene prostore manjših fevdalnih gospodov. Rešitev iz situacije je le v načrtnem izkopavanju naselbin ob relativno že dobro znani mreži slovanskih grobišč, zgodnje slovanske naselbine pa bo potrebno iskati predvsem v okolici neutrjenih poznoantičnih postojank in v neposredni okolici poznoantičnih pribežališč. Sistematična izkopavanja na Ajdni, Vranju, Rifniku in Kučarju so namreč pokazala, da se tu, kolikor je to po današnjem poznavanju materiala mogoče reči, Slovani niso naseljevali. Neposredno kontinuiteto poznoantičnih naselbin v slovansko obdobje izkazuje za sedaj le Krnski grad. Morda bi v ta sklop sodili tudi najdišči Tinje pri Žusmu in Šenturška gora, kjer nekateri keramični fragmenti kažejo na zgodnjeslovansko poselitev. Pri večini drugih najdišč kontinuitete ni, ali pa gre le za kasnejšo slovansko poselitev (Brinjeva gora, Svete gore, Georgenberg). Če sedaj pogledamo, kako je ta problem rešila P. Koroščeva v svojem delu, ugotovimo, da je v katalog najdišč vnesla vse podatke, ki na kakršenkoli način omenjajo ali kažejo na slovanske naselbine, vendar pri veliki večini manjka arheološka dokumentacija, ki bi omogočala povsem zanesljivo datacijo v to obdobje. V analizi naselbin je pomanjkanje kompletnega gradiva nadomestila s primerjavo z najdišči iz drugih pokrajin, ki so v tem pogledu bolje raziskane (npr. Češkoslovaška, Bolgarija, Ukrajina, Romunija idr.), in v ta okvir nato vnesla drobce podatkov, ki se nanašajo na obravnavani prostor. Tako je dobila sliko, ki odgovarja sliki slovanskih naselbin nasploh, ne kaže pa specifike, ki je bila v Vzhodnih Alpah pogojena ravno z izrazito drugačno naselbinsko strukturo v pozni antiki, kot pa jo poznamo iz omenjenih dežel. Ponovno je treba poudariti, da so se Slovani — kot kažejo mnogi momenti — v veliki meri naslonili na staroselsko izročilo. V veliko pomoč bo raziskovalcu te problematike dejstvo, da je tu zbrano na enem mestu vse o slovanskih naselbinah v Vzhodnih Alpah. Vendar bo treba izluščiti samo dokazane slovanske naselbine, pri čemer se bo njihovo število skrčilo na minimum in tako vzpodbudilo intenzivnejše raziskave. ARHEOLOGIJA, ARHITEKTURA IN ZGODOVINA EMILIJAN CEVC Slovenska akademija znanosti in umetnosti S spoštovanjem sem vzel v roke dva zvezka in tabelne priloge dela, ki je posvečeno zgodnjesrednjeveški arheologiji karantanskih Slovanov in je sad dogoletnega truda dr. Paole Korošec. Arheološko področje, ki ga je po drugi vojni, če že ne kar utemeljil, pa vsaj metodološko utrdil prof. dr. Josip Korošec, je našlo nadaljevanje v delu njegove soproge. Gradivo, ki ga je avtorica zbrala in obdelala v besedilu in pospremila s številnimi tabelami, je tako prvič kolikor mogoče izčrpno zajeto in urejeno. Kot temeljni katalog materialne kulture vzhodnoalpskih Slovanov bo ta izdaja ohranila vrednost tudi tedaj, ko bodo arheološka in zgodovinska odkritja prispevala naši vednosti še nove spomenike in spoznanja. Prepričan sem celo, da bo prav ta pregled omogočil in vzpodbudil nadaljnja raziskovanja, primerjanja in sklepanja, prav tako pa tudi kritične misli in dopolnila. Navsezadnje je te sprožil že strokovni pogovor ob izidu te publikacije, ki ga je priredil Zgodovinski inštitut Milka Kosa pri SAZU in katerega nasledek so tudi tele glose. Razumljivo je namreč, da se ob pozitivnih rezultatih tako obsežnega dela pokažejo tudi kakšne šibkejše strani in da je vredno pretresti odstavke, ki jih je avtorica premalo ali enostransko osvetlila, prav tako pa tudi nakazati pravo smer nekaterim trditvam, ki so ali nedorečene ali manj verjetne. Ob spomenikih, ki so raztreseni čez pol Evrope in zdaj bolj, drugič manj opremljeni s podatki, so spodrsljaji skoraj neizogibni. Avtorica se je morala spopadati s hipotezami različnih, tudi nasprotujočih si raziskovalcev, z ohlapnimi poročili o najdiščih in najdbah, s tipološkimi analogijami, ki niso vedno zanesljive in — ne nazadnje — tudi z objavami, ki hote izkrivljajo resnico ali zamolčujejo pomembne detajle. Dr. Koroščeva se je naloge pogumno lotila in jo izpeljala. Prebujajo pa se nekatera vprašanja in misli tako o metodi in rezultatih tega dela, kot o pobudah, ki iz njih izvirajo, o potencialnih spoznanjih, ki jih na tipološkem principu temelječa metoda ni mogla izčrpati. Zato naj ponovim po mlajšem Pliniju: »Librum tuum legi et, quam diligentissime potui, adnotavi, quae commutanda, quae eximenda arbitrarer.« Študij tega dela najbrž tudi za arheologa ni lahek, ker je sistem razdelitve najdišč in najdb dokaj zapleten in moramo iste lokalitete iskati pod različnimi poglavji, abecedno kazalo krajev pa je premalo diferencirano. Kadar pa so nam za vodilo reprodukcije na tabelah, je orientacija še težja; včasih je kar nemogoče najti ustrezni passus v besedilu ali v katalogu. Seveda se bodo arheologi v celotnem sistemu hitreje znašli kot jaz, ki sem se z gradivom srečal kot umetnostni zgodovinar. Zato moje pripombe tudi ne zadevajo drobni arheološki inventar in njegovih opredelitev, saj so me mikala ob njem predvsem širša spoznanja; iskal sem sintetične zaključke in vpetost tega gradiva v zgodovinsko dogajanje na ozemlju, ki ga objava zajema. Posebej so me pritegnili odstavki o arhitekturnih in kiparskih spomenikih, pri katerih se pripadnost nekemu kulturnemu krogu in času ostreje nakazuje in tudi umetnostnogeografsko opredeljuje, ker so pač nepremični. Nekatere ugotovitve in hipoteze lahko hvaležno sprejmemo — npr. poudarek o delni naselbinski kontinuiteti antičnih centrov (I, 259) in o povezavi naselbinskega dela s svetišči (I, 260). Vzpodbudna, dasi še ne dokazana je misel o legi gradišč in utrjenih komplepsov na podolgovatih gričih z zelo strmimi pobočji, z ozkim dostopom in večkrat z močvirnato okolico; v tej smeri bi bilo strokovno raziskovanje koristno in nekoč v prihodnosti bi si želeli tudi kartografsko fiksiranje tega tipa gradišč (določitev njihove meje, zlasti proti severu). Kakšen je bil pri tem delež Slovanov, kakšen delež staroselcev? V čem se naselitev slovanskih rodov razločuje od naselitve drugih ljudstev? Prav je, da se je avtorica vnovič dotaknila »poganskega kultnega objekta« na Ptujskem gradu. Pri tem niti ni primarno vprašanje njegove namembnosti, pač pa njegove datacije. Po avtopsiji in zaradi različnih detajlov, ki so jih zagovorniki »salzburškega obrambnega stolpa« prezrli ali neprepričljivo razlagali, sem z Josipom in Paolo Korošec prepričan, da gre res za zgodnjesrednjeveški objekt (I, 270 sl.). Koristen je namig o verjetnosti kontinuitete poznoantičnih grobnih kapel v poznejših sakralnih stavbah (I, 276 sl.). Na splošno se problem arhitekture in plastike predromanskega časa res podreja bolj tipološkemu kot slogovnemu principu, še posebej, kadar so ohranjeni samo temelji stavb. Antični vzori so bili v merovinškem in karolinškem času še navzoči, pri ambicioznejših arhitekturah celo zavestno iskani, antične tehnike pa stavbarji niso več obvladali. Tudi klesarji niso več obvladali starih klesarskih načinov, s figuralnimi predstavami pa nista vedela kaj početi niti klesar niti naročnik; poizkusi obnovitve pretrganega izročila so zato rodili sprva le nebogljene rešitve, ki jih je pogosto težko natančneje datirati. Stilno vodilna umetnost je zorela okoli leta 800 le na dvorih in v samostanih, a samostani so bili le na obrobju karantanskega ozemlja — Kremsmünster, Innichen, Štivan. Torej se raziskovalcu za zdaj ponujajo le borne priče arhitekture in kiparske ustvarjalnosti kljub karantanskemu državotvornemu jedru. Najdbe, kakršne poznamo v velikomoravskem krogu, v vzhodnih Alpah še niso našle vzporednih. Razen tega vnaša problem krščanskih sakralnih stavb in plastik v obravnavo popolnoma nov in drugačen zorni kot, ki bi ga avtorica morala ostreje zarisati, ne pa ga kar vtopiti v splošno stratigrafijo brez občutka za duhovne in družbene premike druge polovice 8. stoletja in prihodnjih stoletij. Krščanstvo je prineslo v staroslovansko kulturo elemente, ki jih doslej ni poznala: cerkveno stavbo, njeno opremo, krščanske simbole, celo nov način pokopavanja. Okrasni predmeti in predmeti vsakdanje rabe pa so sklenjeno zoreli naprej brez oblikovane cenzure, razen da so se obogatili s krščansko motiviko. Seveda so se oplajali od istih strani, od katerih je prihajalo med Karantance tudi krščanstvo. Kultni objekti pa le tolikanj izstopajo, da se vriva misel: ali bi ne bilo primerneje, če bi avtorica gradivo te vrste v svoji študiji pustila ob strani ali ga prihranila za posebno obdelavo? Ker pa ga je že sprejela v svoj koncept, se moramo ob njem kritično pomuditi. Doslej poznamo na tem ozemlju dva temeljna arhitekturna tipa manjše cerkve: enola-dijsko cerkev s polkrožno apsido in enoladijsko cerkev s štirikotnim korom. Tip cerkve s polkrožno apsido ni več uganka, dasi so tudi ob njem pri posamičnih objektih težave z datacijo. Bolj zapleteno je vprašanje razširjenosti in časa nastanka štirikotnega kora in njegove trapezoidne variante. Avtorica je sprejela vabljivo Cibulkovo podmeno, da je trapezoidni kor posebno značilen za vzhodnoalpsko področje — na Koroškem je zanj lep primerek cerkev sv. Petra na Krnskem gradu, južno od Karavank pa prva faza cerkve sv. Primoža nad Kamnikom (ta je vsaj še iz 10. stoletja). A Cibulkovo hipotezo rahljajo nekateri zahodnoevropski primerki: izrazito trapezoiden je bil npr. kor cerkve sv. Urha v Krozingenu na Badenskem (10. stoletje), nekoliko manj »deformirana« sta pravokotna kora dveh cerkva v škofiji Liège — sv. Dionizija v Doverenu (9. ali 10. stoletje) in druge stavbne faze cerkve sv. Willibroda v Gisternu (10. stoletje). Monumentalni katalog »Vorromanische Kirchenbauten«, ki ga je leta 1966 izdal Zentralinstitut für Kunstgeschichte v Münchnu (avtorji: Friedrich Oswald, Leo Schaefer in Hans Rudolf Sennhauser), bi bil pri obdelavi teh problemov zelo koristen pomočnik, a ga avtorica, žal, ni imela pri rokah. Prav tako je škoda, da ni pritegnila izsledkov Petra F. Bartona, objavljenih v knjigi »Die Frühzeit des Christentums in Österreich und Südostmitteleuropa bis 788« (Wien—Köln—Graz 1975). Geneza sakralnih objektov na Blejskem otoku (I, 277; II, 13) še čaka prepričljive razlage. Kako naj si razložimo stavek o »prvi romanski fazi v predromanskem obdobju«? (II, 13) Kar je predromansko, ne more biti hkrati že romansko. Zapletena m zelo pomanjšana tlorisna situacija izkopavanj v cerkvi na Blejskem otoku (I, 167; nas pusti žejne in reprodukciji istega objekta in cerkve v Micheldorfu (I, 276, 277) nam ničesar ne povesta. Kompleks antičnih in kottlaških najdb v Križevski vasi pri Moravčah je zaradi kultne kontinuitete interesanten, toda objava tlorisa poznogotske cerkve (II, 39) nas lahko na prvi pogled zapelje v misel, da gre za predromansko stavbo, še zlasti spričo pomankljivega opisa v besedilu. Pa še: avtor prvega poročila o tamkajšnji najdbi (v ZIJZ XVI.) je R. Ložar in ne F. Stelè. Zbirno poglavje o plastiki obsega komaj dobre pol strani (I, 280) in spada med najšibkejše v knjigi. Ne vem, po kakšnih merilih je avtorica odbirala spomenike, saj našteva skulpture, ki bi jih lahko pogrešili, in izpušča druge, ki bi vsekakor sodile v pregled, če se je že odločila, da se bo ozrla tudi po plastiki. Z enim samim stavkom — pa še na skritem mestu — omenja ploščo z vrezano človeško postavo v Hodišah (Keutschach) na Koroškem (II, 35), dasi gre za spomenik izjemnega pomena prav iz prvih desetletij pokristjanjevanja Karantancev v drugi polovici 8. stoletja. Figura je sicer posneta po neki tekstilni predlogi, a spomenik je vendarle povezan s slovanskim etnikumom bolj kakor pa plošče S pletenina-sto ornamentiko. Podobno bi veljalo za prezrto marmornato ploščo z ornamentalnim reliefom, ki je vzidana ob glavnem portalu na južnem dvorišču samostana Sv. Jurij ob Jezeru (St. Georgen am Längsee) na Koroškem (K. Ginhart, Die vier Kärntner Seestifte. Heraklit Rundschau, zv. 35, Radenthein 1955, slika 8). Motivno izhodišče ima verjetno v kovinski umetni obrti karolinškega časa, a Ginhartova datacija v 7. ali 8. stoletju je najbrž prezgodnja; verjetneje se zdi, da gre že za barbariziran motiv klasične rastlinske vitice, kakršno je povzela po antiki dvorna umetnost Karla Velikega, kar bi kazalo na nastanek v 9. stoletju. — Relief z Agnus Dei v Gračah (Gratschach) pri Beljaku (I, 280) pripada še pozni antiki in 5. stoletju in ga v knjigi ne kaže omenjati. Pogrešam pa timpanon z reliefom blagoslavljajoče »božje roke« nad zazidanim portalom v severni steni ladje Sv. Petra na Krnskem gradu, ki je za predromanski čas celo tipičen. Da se je avtorica z besedo in z risbami pomudila ob pleteninasti reliefni ornamentiki, je po svoje razumljivo, ker gre za ostanke kamnitne cerkvene opreme, ki sega v Italiji še v 7. stoletje, zunaj Italije pa je tipična za 9. in 10. stoletje in se je izživela šele v 12, stoletju. Številnim koroškim spomenikom te vrste je pridružila še večji fragment iz Slivnice pri Mariboru in dva reliefa iz Batuj v Vipavski dolini. To je krasilna umetnost, ki je izrazito internacionalna in produkt tujih mojstrov »commacinov«. A če je že sprejeta v knjigo — zakaj manjkata manjši slivniški fragment in lepi batujski kapitel, pripadajoč istemu kompleksu nekdanje cerkve sv. Jurija kot omenjeni plošči? Razen tega batujski kosi niso več v kmečkih hišah, marveč sta plošči v oratoriju batujske župnijske cerkve, medtem ko je bil kapitel ukraden, prvotna datacija pa se je premaknila v 9. stoletje (E. Cevc, Srednjeveška plastika na Slovenskem, 1963, 24 sq. sliki 12 in 8. — Drago Svoljšak—Timotej Knific, Vipavska dolina. Zgodnjesrednjeveška najdišča. Situla 17, Ljubljana—Nova Gorica 1976, 71, tabela 61. — Kako da ta pomembna publikacija o najdbah na Vipavskem sploh ni upoštevana?) Batujski kosi so tudi opozorili, da primerjava s podobnimi dalmatinskimi spomeniki ni zanesljiva in da moramo računati tudi z oglejsko (—istrsko?) varianto pletenine. — Znani antični marmornati kamen, sekundarno okrašen na eni strani s pleteninastim ornamentom in v gotiki spremenjen v slop, ne stoji v Semislavčah v Rožu (St. Lambrecht) (I, 174), pač pa v štajerskem samostanu St. Lambrecht. Ker je avtorica pritegnila v katalog spomenike na Koroškem, Štajerskem in na Vipavskem, se vprašamo, zakaj je pustila ob strani istrske in zlasti zalavärske reliefe? Gotovo — istrsko gradivo bi seznam ne samo preobložilo, marveč tudi prebilo njegov geografski okvir in prevesilo razpravljanje v drugo smer. Odveč je tudi podatek o motivni genezi pletenine (I, 280), pomembna Ginhartova in Steletova teza, da gre za umetnost poljudne vrste, ki je po izviru italska, po času največje razširjenosti pa karolinška, je ohlapno nakazana šele v opombi na str. I, 313, kjer jo je lahko prezreti. 38* 595 Nenavadna je trditev, da se najdbe pleteninastega okrasa »kopičijo na območju, kjer se širi tip cerkve s štirioglatim korom«, saj jo zanikuje že druga polovica stavka, češ da »se veže karantansko ozemlje v tem oziru s predeli severozahodne Italije« (I, 288); v Italiji pa je vendar odločala polkrožna apsida, kakor je dva odstavka poprej povedala avtorica sama. Skratka: pleteninasta ornamentika bi morala dobiti ali posebno poglavje, povezano s pokristjanjevanjem in z razvojem prve cerkvene organizacije med Slovenci — ali pa bi jo kazalo sploh izpustiti. Povrhu se vriva ob pletenini še vsebinska problematika in simbolika, teh pa se avtorica nikjer ne dotakne. Navsezadnje bi vsebinska razlaga peljala spet na stransko pot in celo v spekulativne razlage. Bolj priporočljiva bi bila vsebinska analiza drobnega grobnega inventarja, zlasti pri emajlnih kosih, ki gotovo niso vedno rabili samo za okras. Agnus Dei nadomešča Kristusovo podobo (delno pod vplivom predpisov v »Libri Carolini«, ki so anikonsko usmerjeni). Prav gotovo pa niso fibule z lagnjetom božjepotne insignije, kot bi dopuščalo besedilo (I, 213), kajti božjepotna znamenja poznamo šele od 12. stoletja dalje (teh pa ne smemo zamenjavati npr. z ampulami iz Monze iz 6. stoletja). Ko smo že pri fibulah: tista z Agnus Dei, omenjena v prvem odstavku na strani I, 213, ne ustreza po opisu fibuli iz Batuj, na katero meri kazalka T. 27,6 (v resnici naj bi šlo menda za fibulo z Bleda). Sploh se bralec večkrat znajde pred rebusom, odkod je ta ali oni omenjeni objekt (prim. le str. I, 212 sq). Knežji kamen s Krnskega gradu ni kapitel (I, 164, 179), marveč baza antičnega jonskega stebra. Njegova risba na tab. 149 je šolsko korektna skica arhitekturnega detajla, ne pa konkretnega spomenika. Če sta med reprodukcije zašla stebrič iz okna zvonika cerkve St. Peter am Bichl in kos stebriča s kapitelom s Krnskega gradu (tab. 149, 3 in 2), bi še bolj upravičeno pričakovali tudi sliko oltarne menze »Modestovega groba« v Gospej Sveti. Na splošno pa velja, da še tako dobra risba ne more nadomestiti dobre fotografske reprodukcije. Ustreza morda tipološkim namenom, pri likovnih kriterijih pa odpove. Samo en primer: risba blejske fibule z dvema svetnikoma (T. 28,6) je komaj površna skica predmeta, ki o njegovi likovni strani ničesar ne pove. Kljub posebni delovni metodi je arheologija zgodovinska veda. Objekti, zajeti v tej knjigi, so produkt življenja, nastali so v zgodovinskih situacijah — so torej odsev in ilustracija zgodovine. A zgodovinskega odmeva v knjigi ne slutimo. Tudi kronološka poglavja se vtapljajo le v široke kulturne sklope, ki ne upoštevajo konkretnih zgodovinskih dogodkov. In vendar je zgodovina po pisanih virih tudi o staroslovenskem času od 6. do 11. stoletja že marsikaj povedala. Arheološki izsledki bi lahko to podobo dopolnili. Če pa v knjigi beremo, da je širjenje neke kulturne skupine oz. njenih nosilcev »pogojeno s političnimi dogodki tega časa« (I, 284), nam taka formulacija prav nič ne pove. Avtorica bi morala nakazati, za katere dogodke gre, za katere nosilce itd. Predmeti so sami sebi namen in njihova klasifikacija izzveni v prazno. Avtorica se po nepotrebnem izogiba v evropskem svetu udomačenim kulturnozgodovinskim opredelitvam, ki so vezane v politične okvire, kot npr. »mero-vinški«, »karolinški«, »otonski kulturni krog« in pod. Kljub osvojevalnemu ozadju nas le prestavijo v konkreten zgodovinski položaj, medtem ko so zgolj geografsko pogojene opredelitve mnogo manj oprijemljive — tudi če gre za karantansko kulturo. Prilastke »merovinški« ali »karolinški« porablja avtorica le tu in tam kot skoraj nadležna zgodovinska vzporedja. Podložnost Avarom in njihove vplive priznavamo, vključitev v zahodno kulturo pa zaradi izgube politične samostojnosti še vedno skoraj negativno vrednotimo. Z romantičnim jokom nad Samovim grobom bomo morali prej ali slej prenehati, treba pa bo ugotoviti, kaj nam je Samova oblast ob politični ureditvi še drugega prinesla. Kaj pa, če je Samova oblast celo zavrla rast karantanske kneževine in če ni bila prav tako prisilna, kakor pozneje frankovska? Kakšne odgovore na taka in podobna vprašanja je že zemlja razkrila ali jih še skriva? — Survivalski elementi so v knjigi večkrat nakazani, a bolj po formalni strani kot po aktivnem deležu staroselcev in njihovi zgodovinski kontinuiteti. Zato je celo domiselni koncept »karantanske kulture« izgubil precej plastičnosti in polnokrvnosti, geneza oblikujočega se slovenskega etnikuma pa je nejasna. Toda mar ne terjamo od avtorice, ki je kot arheolog potrudljivo zbrala svoje gradivo, preveč? Ostala je strogo v mejah stroke. Zbrala je opeko, jo uredila, — stavbo iz nje pa naj zgradi zgodovinar. To je že veliko. Želel pa bi, da bi bila napravila vsaj en korak več in opremila tipološko in kulturno kronologijo z zgodovinsko konkordanco, ne da bi se spustila v nadrobno izpeljevanje medsebojnih pogojenosti in vzročnosti med izkopanim gradivom in zgodovinskim življenjem. Že s tem bi obsežna panorama, ki jo je razgrnila pred nami, zadihala v vetru zgodovine. Saj izsledki kar kličejo zgodovinsko interpretacijo. Tekst že po vsebini ni lahko »branje« in temu niti ni namenjen. Cenim avtoričino prizadevnost, da bi pisala v slovenščini, ki ni njen materin jezik, zato mi je še bolj žal, da njena nerodna sintaksa ni našla boljšega korektorja, da bi bilo branje lažje in da bi nas ne motila kopica srbohrvatizmov. Kadar sem naletel na pogosti ad hoc skovani toponim »Bled-,brdo’, me je zbodlo. Med Brdom in brdom je le razloček. Ali naj teh nekaj strani zamegli in omaje opus, obsegajoč na stotine strani? Saj ni znanstvenega dela, ob katerem bi ta ali oni ne imel pripomb. Nekatere spodrsljaje in pomanjkljivosti v knjigi zaslužne arheologinje sem omenil zato, da bi take razpoke premostil. Navsezadnje pa so tudi te pripombe dokaz, da je knjiga pobudila novo razmišljanje in da pomeni stopnico do novih spoznanj. MISLI OB POSKUSU HISTORIČNEGA OKVIRJA TIMOTEJ KNIFIC Filozofska fakulteta, Ljubljana Delo Paole Korošec »Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov« je bilo povod za razgovor (na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v maju 1980) o preučevanju alpskih Slovanov v obdobju od naselitve do uvajanja fevdalizma. V tem delu je avtorica izčrpno predstavila tudi karantansko kulturno skupino, ki jo je časovno opredelila v 7. in 8. stoletje. Za to priložnost se mi je zdelo potrebno, da poskušam predvsem tipološke in kronološke ugotovitve P. Koroščeve o najstarejši tvarni kulturi karantanskih Slovanov, ki bodo nedvomno vzbudile veliko pozornosti med strokovnjaki, vzporediti tudi z zgodovinskimi in arheološkimi podatki — kot se mi kažejo — z južnega slovenskega etničnega ozemlja, iz Karniole, pa tudi iz sosedstva, iz Furlanije in Istre (prim. Carniola in the early Middle Ages, Balcanoslavica 5 [1976] 111—121). Ce je moj prispevek k razgovoru za objavo v Arheološkem vestniku razširjen, je to zgolj zaradi boljšega razumevanja. Nevarnost, ki je pretila rimskemu imperiju iz karpatskega kotla ljudstev, se je v drugi polovici 4. stoletja še povečala. Podonavski limes je začel izgubljati obrambno moč. Ogrožena je bila že sama Italija, v katero je z vzhoda vodila magistrala Sirmium—Poetovio—Aquileia. To nevarnost naj bi zadržale kraške zapore, imenovane Claustra Alpium Iuliarum, med Tarsa-tiko in Nauportom ter severneje, v prehodnih dolinah. Svet na stičišču »italskega« in »ilirskega« polotoka, ki ima že po svojih zemljepisnih, klimatskih in botaničnih lastnostih mejni značaj, je tako postal tudi vojaško mejno področje. Furlanija in Istra sta bili za kraškimi zaporami. Karneola — kot jo označuje anonimni geograf iz Ravene — pa pred njimi. Lego Anonimove Karneole v širšem prostoru določajo pokrajine, ki so jo obdajale: provincia Venetiarum, Istria, Liburnia Tarsaticensis, Media provincia in dežela Karontanov, natančneje pa enačba Carneola = nekdanja Alpes luliana. Karneola se bolj ali manj pokriva s severnim delom julijsko-alpskega obrambnega področja. Da gre za ozemlje današnje Gorenjske, verjetno tudi za Cerkljansko-notranjski kras, govori Anonimov opis gorate pokrajine, z obsežno dolino, reko Corcac (Kokra) in jezerom. V primerjavi s Furlanijo in Istro je novost v Karneoli petindvajset postojank, ki jih našteva geograf iz Ravene. Od njih je lokalizirana le Carnium (Kranj). S politično zgodovinskega vidika je bila Karneola ena od vojno-administrativnih enot v prvi polovici 6. stoletja. Torej v času, ko je bila skupaj s Furlanijo in Istro sestavni del vzhodnogotskega italskega kraljestva. Po kratkotrajni bizantinski oblasti za časa lustinijana in frankovski medigri v Furlaniji osvojijo leta 568 Italijo Langobardi. Po njihovem zgodovinarju Pavlu Diakonu lahko povzamemo, da so tudi Langobardi namenili veliko skrb svoji vzhodni meji. Izbrane fare naj bi kot vojaške baze s štabom v Čedadu zagotavljale takojšnje formiranje operativnih enot. Izgovorjene črede konj pa rapidnost vojaških posegov iz vojaškega zaledja v Furlaniji na tradicionalno akcijsko obrambno področje. To je v prvih desetletjih po naselitvi segalo še globoko v jugovzhodni predalpski prostor, nedvomno tudi na ozemlje Karniole. Na jugu pa je Istra z močnimi romanskimi mesti in urejeno cerkveno organizacijo ostala v bizantinskih rokah kot del eksarhata v Raveni. Že pred 7. stoletjem so na obravnavano ozemlje začeli vpadati Avari. O tem govori leta 592 sklenjen mir z Langobardi; sklenitev miru so ponovili še leta 597 in 602. Leta 611 pa je prišlo do velikega avarskega vpada v samo Furlanijo, tako da se je moral del langobardske vojske in prebivalstva zateči za utrjene zidove Čedada, Korenina, Nem, Osoppa, Rtina, Ragogne tja do skoraj nezavzetne utrdbe Ibligo—Invillino. Okoli leta 600 so tudi Slovani že silili skozi Istro v Italijo. Prav tako so v tem času vojaški pohodi Avarov in Slovanov, ki so se jim 602. leta pridružili tudi Langobardi, močno prizadeli bizantinsko Istro. Razumljivo je, da se te vojaške akcije odražajo tudi na naselitvenem zemljevidu Karniole, Furlanije in Istre v 7. in deloma še 8. stoletju. V langobardski Furlaniji je kontinuirana poselitev izrazita predvsem v pasu takoimenovanega langobardskega limesa. Dva zgodovinska podatka govorita, da so Langobardi svoje ozemlje že na meji skrbno varovali. Zaradi nevarnosti s strani Samove slovanske plemenske zveze so osvojili v letih 625/31 del Ziljske doline — Slovanski okraj, ki se Zellia imenuje — z izpostavljeno postojanko Meclaria (Megvar-je). S tem strateškim posegom — kot izgleda — je bila zapahnjena vpadnica s severa. Leta 663/64 pa so se furlanski Langobardi ob ponovnem avarskem vpadu uporno, a neuspešno branili pri kraju Flovius. Z nekoliko tveganja ga lahko lokaliziramo na mestu ali v bližini nekdanje tovorne postaje Fluvio Frigido oziroma pri trdnjavi Castra (današnja Ajdovščina) ob reki Fluvius Frigidus (Vipava ali Hubelj), kjer se je magistrala Emona—Aquileia spustila iz hribovitega sveta v ravnino. Flovius bi tako zapiral vpadnico z vzhoda. Med obema izpostavljenima postojankama pa je verjetno potekala naravna meja med Furlanijo in Karniolo, preko Julijskih Alp, Banjščice in Trnovega gozda proti Nanosu. Tudi v bizantinski Istri je izrazita kontinuiteta poselitve, predvsem na obali, hkrati pa so se okrepile tudi nekatere višinske postojanke v notranjosti. To bi bilo zaradi organizirane graničarske službe, ki ji je načeloval magister militum, tudi pričakovati. Severna meja Istre — rekonstruirana po obsegu tržaške škofije — je od Timava tekla na Nanos in Javornike do Snežnika, v sosedstvu s Karniolo po le redko naseljenem svetu. Prazna po pisanih virih izgleda Karniola, vendar Pavel Diakon ob Rathisovem vojaškem pohodu v Karniolo okoli leta 738 zgovorno pristavlja, da je to domovina Slovanov. Arheološko gradivo s konca 5. in iz 6. stoletja, iz obdobja velikega preseljevanja ljudstev, ima v Furlaniji, Istri in Karnioli skupne značilnosti. Vsebuje namreč dve sestavini: poznoantično in zgodnjesrednjeveško. Poznoantična sestavina je izpričana predvsem na grobiščih s tvarno kulturo romaniziranih staroselcev in Romanov ter z značilnimi naselbinami s cerkvijo na vzpetinah. Zgodnjesrednjeveška sestavina v arheološkem gradivu pa je utemeljena z germanskimi najdbami, z nakitom in orožjem. Poznoantično gradivo se vključuje v kulturno območje od Panonije do Lombardije, kjer so delovale lokalne romanske delavnice. Duhovno je romanizirane staroselce in Romane povezovalo krščanstvo, politično pa oblast germanskih osvajalcev Italije — Vzhodnih Gotov in Langobardov. Konec 6. stoletja pa je bila celovitost načeta. V Furlaniji so poznane langobardske in langobardskodobne nekropole in naselbine iz 7. in 8. stoletja. V arheološkem gradivu se še vedno zrcali dvojnost kot posledica sožitja domačega prebivalstva in prišlekov. Glede na zgodovinski zemljevid pa je pomembno, da imajo značilnosti langobardskodobnih grobišč tudi tista v spodnji Vipavski dolini, torej v zaledju Floviusa. V Istri, predvsem med rekama Dragonjo in Mirno, je bila v 7. in 8. stoletju razširjena buzetska kultura. Največji del arheološkega gradiva iz njenih grobišč in višinskih naselbin pripada tvarni kulturi staroselcev, številni so tudi bizantinski predmeti, na neke nove — morda slovanske naseljence — pa kažejo nekateri poganski pogrebni običaji in lončenina. Najbolj severno najdišče z buzetsko kulturo je Tomaj na Krasu. Drugače je s Karniolo: grobišča 6. stoletja so opustela, sočasne naselbine na vzpetinah so nasilno uničene. Najdb iz naslednjih dveh stoletij, ki bi se povezovale z gradivom iz Furlanije in Istre, ni. Le en par t. i. bizantinskih uhanov je bil najden na staroslovanskem grobišču v Kranju, a tu je njihov pojav izjemen in tuj. Kaj se je dogajalo v Karnioli? Kartiranje nekaterih značilnih predmetov iz Istre, Furlanije in iz Vipavske doline ter s Tržaškega krasa daje naslednjo sliko. T. i. bizantinski uhani so — poleg Sicilije, egejskih otokov in obale — omejeni na severovzhodno Italjo in Istro. Najdišča se zgoste v pasu bizantinsko-langobardskega limesa na vzhodnem robu Furlanske nižine, prevladujejo pa v Istri; tu je tudi število najdenih uhanov na posameznih najdiščih največje (npr. Mejica: 24, Brkač: 24). Nasprotno težišče imajo t. i. uhani alamanskega tipa. Najdeni so bili predvsem ob zgornjem toku Rena in Donave, natančneje od departmana Belfort preko Württemberga in Švabsko-bavarske planote do Salzburga. Zgoščeni so na alamanskem, redkejši pa na bajuvarskem ozemlju v času 7. stoletja. Kot povezava proti jugu, proti Gojačam—Morleku v Vipavski dolini, se zdi primerek iz langobardskega najdišča Firmano v Furlaniji. To podobo dopolnjujejo kartirane bizantinske pasne spone različnih vrst (tipi Korint, Sirakuze, Bologna, Trapezunt), datirane v 7. stoletje, ki so bile razširjene poleg Istre in Furlanije tudi na langobardskem ozemlju v Italiji, v Panonski nižini in na obalah balkanskega polotoka —- v interesni sferi bizantinske države. Bistveno zapirajo krog še pasne spone s pentljo za jermenje, iz poznega 6. in 7. stoletja, ki so bile močno razširjene tudi na bajuvar-skih tleh. Arheološki zemljevid ozemlja med Donavo in Jadranom v 7. stoletju ni več celovit, ampak je v njem občutna vrzel, v kateri se je znašla tudi Karniola. Ta vrzel je argumentum ex silentio za drugačno življenjsko in kulturno sredino, ki so se ji splošno razširjeni predmeti tvarne kulture 7. stoletja izognili. Ta vrzel se pokriva z ozemljem, ki so ga poselili alpski Slovani oziroma — gledano širše — južni Slovani. Kljub tej ugotovitvi je Karniola dolgo časa izgledala arheološko prazna. Vse bolj argumentirana pa postaja hipoteza Paole Korošec, da je del gradiva, ki je bil doslej vključen v enotno ketlaško kulturo, starejši od 9. stoletja. Če v zemljevid s furlanskimi in istrskimi najdišči 7. in 8. stoletja vnesemo še najdišča z gradivom karantanske kulturne skupine, je ravnotežje vzpostavljeno. Najdišča karantanske kulturne skupine so bila ugotovljena v Karnioli predvsem v zgornjem toku Save. V skladu z zgodovinskimi podatki pa se karantanska kulturna skupina ne pojavlja niti v Furlaniji niti v Istri. Vendar ima tu v arheološkem gradivu nekaj oblikovnih skupnih točk, pa tudi osamljeni par bizantinskih uhanov v Kranju je sedaj razumljivejši. A to so le drobci in tihe slutnje bodočega arheološkega raziskovanja. ELEMENTI KETLAŠKE KULTURNE SKUPINE NA GROBIŠČU V PREDLOKI ELICA BOLTIN-TOME Pomorski muzej »Sergej Mašera«, Piran V obsežnem delu »Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov« je Paola Korošec s pomočjo znanega arheološkega gradiva med drugim tudi omejila območje karantanskega kulturnega kroga in opozorila na njegovo razprostranjenost izven ožjih meja. S predstavitvijo najdb karantanske in ketlaške kulturne skupine je zato posegla tudi na obrobno istrsko območje. S štirimi obročki je opozorila tudi na grobišče v Predloki, ki je zaenkrat edino staroslovansko grobišče na območju slovenskega dela Istre.1 Skeletno grobišče v Predloki je bilo odkrito 1974. 1. med sondažnimi raziskavami ob današnjem pokopališču. Raziskave so nato tekle do 1979.1., ko je bilo omenjeno delo P. Korošec že v tisku. Na tem mestu želim zato le v dopolnilo predstaviti tipe predmetov, ki jim najdemo analogije med najdbami ketlaške kulturne skupine in predstavljajo tudi večino grobnega inventarja mlajšega, to je staroslovanskega dela grobišča v Predloki. Staro skeletno grobišče v Predloki je sodeč po razprostranjenosti odkritih grobov ležalo nekako na 1750 m2 površine in sicer vzhodno, južno in zahodno od današnje župne cerkve Janeza Krstnika, pod večjim delom današnjega pokopališča in tudi ob njem. Približno 400 m2 predvidene površine grobišča prekrivajo današnji grobovi in je ostala zato neraziskana. Na raziskanem delu je bilo odkritih 110 grobov, med katerimi je 15 mlajših srednjeveških. Ob južnem delu grobišča so se ohranili ostanki poznoantične kamnite grobnice z antičnim tlakom-estrihom, neposredno ob cerkvi pa ostanki mlajših, srednjeveških kamnitih grobnic. O začetkih grobišča v Predloki lahko le še domnevamo. Iskati jih moramo že v 5. ali 6. st., morda pa tudi že prej. Na to domnevo nas navajajo na tem mestu slučajno najdeni arheološki predmeti in ostanki zidane grobnice z antičnim tlakom-estrihom, ki so se ohranili nekako na sredini skeletnega grobišča in hkrati ob severnem robu grobov, ki jih po grobnem inventarju pripisujemo 6.—8. stoletju. V to poznoantično obdobje sodita ulita bronasta uhana s košarico, železna zapestnica z rahlo odebeljenima koncema, ploščati glinasti vretenci in koščen glavnik z dvema vrstama zobcev. Vsem omenjenim predmetom najdemo analogije na poznoantičnih grobiščih Slovenije (Ajdovščina, Gojače-Boršt, Bled, Rifnik)2 in na za nas najbolj zanimivih istrskih grobiščih, ki jih avtorji pripisujejo romaniziranim staroselcem in na katerih naj bi bili tudi grobovi bizantinskih graničarjev iz različnih etničnih skupin.3 V to skupino istrskih grobišč je treba uvrstiti tudi južni in tudi starejši del grobišča v Predloki, ki kaže še druge značilnosti barbariziranih grobišč 7.—8. st. v Istri. Večji del grobišča v Predloki je mlajši in opredeljen z dobro dokumentiranimi staroslovanskimi grobovi 9,—11. st. Od že omenjenega poznoantičnega dela se je širilo proti vzhodu, zahodu in severozahodu do današnje župne cerkve Janeza Krstnika in deloma tudi pod njo. Pripisujemo mu okrog 70 grobov z dokaj enotnim načinom pokopa. Grobna jama je bila vkopana do sterilne plasti, le pri nekaterih grobovih je bilo opaziti 20—50 cm globok vkop v to plast. Vkop je bil navadno ovalen. O globini grobne jame zaradi kasnejše spremembe konfiguracije terena ni mogoče govoriti, saj so bili grobovi z najlepšim grobnim inventarjem najdeni komaj 20 cm pod današnjo površino zemlje. Vsi grobovi so bili orientirani od zahoda proti vzhodu z odklonom proti severu, medtem ko so bili na starejšem-južnem delu grobišča odklonjeni proti jugu. Skoraj povsod je bila ugotovljena delna obloga grobne jame. Kamenje je bilo položeno ob glavi, ob nogah ali le ob eni strani skeleta. Največ je bilo grobov z enojnim pokopom, le v treh grobovih je bila pokopana žena z otrokom. Nekaj je bilo tudi grobov s skeleti v prekopu, kjer je bil starejši skelet položen ob rob grobne jame. V dveh primerih je bil pri naknadnem pokopu v isto grobno jamo starejši skelet le deloma poškodovan. Večina grobov je bila brez grobnega inventarja. Le v 1/3 grobov so bili najdeni okraski predmeti—obročki, uhani in prstani, ki so jih uporabljali za okras ali pa so bili del pokoj- nikove nošnje. Ob lobanji sta ležala največ dva obročka ali uhana. Bili pa so tudi grobovi z enim obročkom ali enim uhanom in obročkom. Na rokah je bil najden le po en prstan. Najdb je zato razmeroma malo, so pa bolj pestre in za kronološko, etnično in kulturno opredelitev grobišča tipičnih oblik. Obročki ketlaške kulturne skupine Med grobnim inventarjem mlajšega dela grobišča smo razen tipološko in kronološko manj pomembnih predmetov (prstani, železni obročki in pasne spone) zabeležili tudi predmete, ki jih brez dvoma lahko uvrstimo med tipičen staroslovanski grobni inventar. Med temi naj omenim le že objavljena bronasta belobrdska grozdasta uhana in bronasta uhana s sodčasto oblikovano in filigransko okrašeno jagodo na loku, kakršne poznamo iz strohrvatskih grobišč v Dalmaciji, v hrvatskem Primorju in v Istri.4 Več pozornosti pa nameravam na tem mestu posvetiti obročkom iz grobišča v Predloki, ki predstavljajo večino grobnega inventarja in omogočajo ne samo kronološko in etnično, ampak tudi kulturno opredelitev večjega dela te nekropole. Predvsem po obliki njihovih koncev, pa tudi po drugih značilnostih jih lahko razvrstimo v nekaj variant, ki imajo analogije med inventarjem s ketlaških grobišč in leže po P. Korošec na ožjem območju karantanskega kulturnega kroga in tudi izven njegovih ožjih meja. Na prvem mestu je treba omeniti srebrne in bronaste obročke z eno odebelitvijo na konceh. Dva skrbno izdelana obročka iz bronaste žice okroglega prereza s 3 cm premera sta ležala ob straneh ženske lobanje v grobu 91 (T. 1: 1, 2). Tipološko povsem enaka obročka s premerom 2,5 cm in 4,3 cm pa sta ležala ob žal precej poškodovanih skeletih (T. 1: 3, 4). Ta tip obročka je poznan na vseh najdiščih ketlaške kulturne skupine znotraj ožjih meja karantanskega kulturnega kroga, med katerimi naj omenim le najdišča Bled-Grad, Bled-Pristava, Kranj-farna cerkev in Mengeš, ki so nam najbližja.5 Poznamo pa jih tudi iz staroslovanskih grobov v Furlaniji,6 Batujah v Vipavski dolini7 in z območja hrvaškega dela Istre,8 od koder poznamo grobišče v Dvogradu in Žminju, in z grobišča v Velom Dolu pri Vinodolu v hrvaškem Primorju.9 Obročkom z eno odebelitvijo na konceh je soroden slučajno najden bronast obroček iz žice okroglega prereza (T. 1: 5) in s topo odrezanima koncema, ki rahlo segata drug preko drugega. En konec je rahlo stožčasto razširjen in je možno, da je zaradi površne izdelave obročka odebelitev na enem koncu le nakazana. Oblikovno je temu obročku zelo podoben obroček z grobišča na Blejskem gradu10 in iz Šmohorja (Hermagor).11 Največ takih primerov pa poznamo iz Batuj v Vipavski dolini.12 Zelo preprosta sta bronasta obročka iz žice okroglega prereza, ki imata eno do štiri zareze na konceh (T. 1: 8, 9). Ležala sta ob straneh otroške lobanje v dvojnem grobu 33 kot uhana dalmatinskega tipa s sodčasto oblikovano in filigransko okrašeno jagodo na loku, datirana v 9. do 10. st. Obročka imata podobno trikotno obliko kot obročka, ki sta bila najdena v grobu 15 na Blejskem gradu13 in v grobu 20 na Hajdini pri Ptuju. Po J. Korošcu spadajo taki obročki v skupino II, kamor so uvrščeni majhni obročki z zarezicami, ki označujejo stožce na konceh.14 Lepo sta ohranjena srebrna ulita obročka s premerom 3,2 cm, ki sta bila najdena v grobu 34 (T. 2: 1, 2). Ležala sta ob straneh ženske lobanje. Konca obročkov sta šilasto zaključena in rahlo razprta. Istega tipa sta tudi obročka iz groba 38 (T. 2: 3, 4), le da sta tanjša in imata nekoliko bolj razprta konca.15 Tako po obliki kot velikosti imajo ti obročki analogije na najdiščih ketlaške kulturne skupine, omenim pa naj le nekropolo Sv. Jurij v Batujah, kjer je bilo najdenih največ analognih primerov.16 Zaključek Na nekropoli v Predloki smo spoznali dve skupini grobov. Starejši poznoantični grobovi 6.—8. st. so najtesneje povezani z že znanimi nekropolami tega časa, ki leže na območju današnje hrvaške Istre,’7 Vipavske doline in Furlanije,18 to je z grobišči, ki jih avtorji pripisujejo pretežno romaniziranim staroselcem. Nekatera izmed njih (Mejica pri Buzetu)19 so dala tudi že podatke o prvih v Istri naseljenih Slovanih — nosilcih karantanske kulturne skupine 7.—8. st. Opisane najdbe z mlajšega dela nekropole, ki predstavljajo tudi večino grobnega inventarja, način pokopavanja in konstrukcija grobov pa omogočajo dokaj točno kronološko, etnično in tudi kulturno opredelitev večjega dela grobov, odkritih na mlajšem delu zgodnje-srednjeveške nekropole. Analogije nas vodijo na grobišča ketlaške kulturne skupine, ki po P. Korošec leže znotraj meja karantanskega kulturnega kroga,20 v Vipavsko dolino in na starohrvaška grobišča Istre in hrvaškega Primorja.21 Največ skupnih vezi pa smo ugotovili z grobiščem Sv. Jurij pri Batujah v Vipavski dolini. Kot v Batujah tudi v Predloki predstavljajo srebrni in bronasti obročki večino grobnega inventarja. Večina obročkov je ulitih, kar je značilno za izdelke ketlaške kulturne skupine. Mednje sodijo v prvi vrsti obročki z odebelitvijo na konceh ter obročki s koničnimi ali topimi konci. Kot je že ugotovljeno po njihovi razprostranjenosti, opredelitev teh obročkov ni dvomljiva. Pripadajo nosilcem ketlaške kulturne skupine oziroma mlajši kulturi alpskih Slovanov, ki je v 9.—10. st. zajela širši prostor kot starejša karantanska skupina. Na mlajšem delu grobišča smo kot na drugih grobiščih ketlaške kulturne skupine zasledili tudi elemente drugih kultur. Mlajšo staroslovansko belobrdsko kulturno skupino predstavljata njena tipična predstavnika, bronasta belobrdska grozdasta uhana iz 2. polovice 10. st.22 V istem pogledu sta zanimiva tudi obročka s kvačicama na konceh in z ostanki ovite žice na loku (T. 2: 8, 10), ki sta, kot sodi P. Korošec, le ostanek uhanov, ki imajo spodnji del loka ovit ali preprežen s tanko filigransko nitko, ki jo na loku ohranjena bronasta žica le omejuje. Obročke z ostanki žice na loku ali še povsem ohranjene uhane poznamo iz Dvograda v Istri,23 Črnomlja, z Blejskega gradu, iz Judovske vasi pri Beljaku in še na drugih grobiščh, ki jih je predstavila P. Korošec.24 Pripadajo ketlaškemu kulturnemu krogu, uhani pa po njenem mnenju predstavljajo na ozemlju karantanskega kulturnega kroga le varianto t. im. pilinskega tipa uhana, ki pripada vzhodnemu kulturnemu krogu.25 V Istri najdeni primeri pa so po spremnem gradivu uvrščeni v zadnjo fazo ketlaške kulturne skupine ali celo v 12. st.28 Med ketlaški skupini tujimi predmeti je treba omeniti še bronasta uhana s sodčasto oblikovano in filigransko okrašeno jagodo na loku. Sta predstavnika dalmatinske kulturne skupine 9.—10. st. in jih poznamo tudi s starohrvatskega grobišča v 2minju v Istri in Veloga Dola pri Vinodolu v hrvatskem Primorju.27 Med uhani je zanimiv tudi srebrn, kovan luničast uhan, ki je okrašen z vtisnjenimi krogci in piko v sredini. Najden je bil ob ženski lobanji v grobu 65 kot obroček iz bronaste žice s kvačicama na konceh (T. 2: 11, 12). Kovane uhane z lunulo P. Korošec uvršča v 5 a skupino uhanov z območja alpskih Slovanov.28 Ta uhan na območju Karantanije nima bližnjih analogij, zato ga tudi ne navajam med tipičnim kraškim gradivom iz Predloke. Najbližja sta mu uhana iz Žminja v Istri29 in z najdišča Mossa v Furlaniji.30 Istega tipa je tudi uhan iz Batuj, čeprav ima le ozko in iz loka iztolčeno lunulo.31 Pri končni obdelavi nekropole iz Predloke bo treba več pozornosti posvetiti tudi analogijam z istrskih grobišč, od koder so za nas zanimivi obročki s kvačicama na konceh, ki jih poznamo tudi iz Predloke (T. 2: 5, 6, 7, 8, 11), ki so po spremnem gradivu datirani v 9.—10. st. in opozarjajo na poznoantične tradicije.32 Veliko skupnega s ketlaškimi in istrskimi grobišči pa ima starohrvatska nekropola v Velom Dolu pri Vinodolu v hrvaškem Primorju, kjer so bili odkriti grobovi v vrstah s poznoantičnim, dalmatinskim in ketlaškim inventarjem.33 V času, ki mu pripisujemo poznoantični in zgodnjesrednjeveški del nekropole v Predloki, je prišlo tudi v Istri, ki je takrat segala do črte Timav—Nanos—Javorniki—Snežnik, do političnih sprememb. Od 539. 1. pa do 788. 1. je bila Istra pod bizantinsko oblastjo in je skupaj s Furlanijo mejila na ozemlje alpskih Slovanov.34 Ležala je torej na perifernem območju karantanskega kulturnega kroga, s katerim so jo v 7. in 8. stoletju vezale le še redke vezi. Nanje opozarjajo uhani s tremi pentljami na spodnjem delu loka, ki so bili odkriti v Mejici pri Buzetu. Šele po 1. 788 je prišla Istra pod frankovsko oblast. Tedaj je skladno z njihovo gospodarsko politiko prišlo tudi v Istri do večjih etničnih sprememb, ker so se tedaj odprla Tab. T. Predloka, 1—9 — 1:1 Tab. 2: Predloka, 1—12 = 1:1 vrata slovanski kolonizaciji v Istro. Čeprav so zgodnjesrednjeveške najdbe na grobišču v Predloki dokaj pestre, vodi vseeno, kot je videti, največ vezi na območje karantanskega kulturnega kroga — k nosilcem mlajše kulture alpskih Slovanov 9.—10. st. Upravičeno lahko zato predpostavljamo, da je večji del Slovanov v tem času prišel tudi na območje slovenskega dela Istre iz Karantanije. Ketlaška kulturna skupina se je k nam širila po njenih nosilcih alpskih Slovanih, ki so bili kot poljedelci naseljeni na naša istrska tla. V 11. st., kamor uvrščamo najmlajše s pomočjo inventarja dokumentirane grobove, pa v Predloki niso prenehali pokopavati. Neposredno ob cerkvi so bili odkriti kasnejši srednjeveški grobovi in ostanki grobnic ter grobovi 19. st., ki so ležali ob današnjem pokopališču. Z grobiščem je tesno povezano tudi naselje; zato ni dvoma, da je bila Predloka z bližnjo okolico naseljena že od zgodnje antike preko srednjega veka prav do danes. Na začetke naselja nas opozarjajo v neposredni bližini grobišča odkriti ostanki obsežne rimske vile rustike (1.—2. st.). Kasneje obnovljeni zidovi kažejo na še kasnejšo poselitev tega prostora.36 Kasnejših naselbinskih ostankov oziroma sledov naselij še nimamo, zato je poselitev tega prostora v srednjem veku izpričana le z grobiščem. 1 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov (Dela SAZU I, 22/11, 1979), 22, 77, T. 133: 1—3, T. 91, sl. 8, Priloga 4 (odslej Zgodnjesrednjeveška arheološka slika). 2 D. Svoljšak-T. Knific, Vipavska dolina, Situla 17 (1976) 53—55, T. I: 6, T. III: J. Kastelic, Staroslovanska nekropola na Bledu (Dela SAZU I, 13/9, 1960); L. Bolta, Arheološki izsledki in problematika, Arheološki vestnik 18 (1967) 403; L. Bolta, Nčcropole du Bas—Empire à Rifnik près de Šentjur (Inventaria Archaeologica [Jugoslavija], 12, 1969). 3 B. Marušič, Nekropole VII. i Vili, stolje-ča u Istri, AV 18 (1967), B. Marušič, Kasno-antičko i ranosrednjovjekovno groblje Kaštela Dvograd, Histria archaeologica I (1970) 15. 4 E. Boltin-Tome, Trije staroslovanski grobovi v Predloki, Balcanoslavicz 6 (1977) 131, T.L 5 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika (1979) T.: 29—35, T.: 52, 53, 63, 70. 8 P. Korošec, Slovanska najdišča v vzhodni Furlaniji, AV 6 (1955) 251, T. III: 3. 7 D. Svoljšak-T. Knific, Situla 17 (1976) 61, T. 15 in dalje. 8 B. Marušič, Histria archaeologica I (1970) 15, T. I: 4, T. IV: 1—3. 9 Za podatek se iskreno zahvaljujemo dr. R. Matejčič. 10 A. Valič, Staroslovansko grobišče na Blejskem gradu, Situla 7 (1964) T. VI: 1, T. VII: 2, 4. 11 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika (1979), T. 42: 3, 4, 9. 72 D. Svoljšak-T. Knific, Situla 17 (1976), T. 15: 3, T. 16: 4, T. 18: 2 73 A. Valič, Situla 7 (1964) T. IV: 6, 7. 74 J. Korošec, Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji (1947) 64, sl. 33. 75 E. Boltin-Tome, Staroslovanski grobovi v Predloki pri Črnem kalu in vprašanje kontinuitete naselja, Slovensko morje in zaledje 1 (1977) 88, T. I: 4, 5, 11, 12. 76 D. Svoljšak-T. Knific, Situla 17 (1976) 64, T. 16: 3, T. 17: 7, T. 18: 3. 77 B. Marušič, AV 18 (1967) 336. 78 D. Svoljšak-T. Knific, Situla 17 (1976) 53—60, T.: 1—13. 79 B. Marušič, Staroslovanske in neke zgodnjesrednjeveške najdbe v Istri, AV 6 (1955) 102, T. I: 5. 20 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika (1979) Priloga 4. 27 D. Svoljšak-T. Knific, Situla 17 (1976) 60, T.: 14—34; B. Marušič, Histria archaeologica I (1970) 15. B. Bačič, Starohrvatsko groblje u Žminju u Istri, Starohrvatska prosvjeta III (1958) 88, T. 6; dr. R. Matejčič se iskreno zahvaljujem za ta podatek. 22 E. Boltin-Tome, Slovensko morje in zaledje I (1977) 88, T. I: 1, 2. 23 B. Marušič, Histria archaeologica I (1970) 16, T. III: 3, 8. 24 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika (1979) T. 7: 3a, T. 56: 2a, b, T. 84: 3b. 25 P. Korošec, o. c. 192. 26 B. Marušič, Histria archaeologica (1970) 16. 27 B. Bačič, Starohrvatsko groblje u Žminju u Istri, Jadranski zbornik III (1958) T. II; R. Matejčič, Histria archaeologica II (1974) 12, 28 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika (1979) 201. 29 B. Bačič, Jadranski zbornik III (1958) T. IV. 30 M. Brozzi, Stazionamenti paleoslavi del IX—X. secolo in Friuli, Ce fastù? 39 (1963) 70, tav. 3: 26; P. Korošec, Zgodnjesrednje-veška arheološka slika (1979), T. 116: 5. 31 D. Svoljšak-T. Knific, Situla 17 (1976) 69, T. 29: 1, T. 59: 3. 32 B. Marušič, Histria archaeologica I (1970) 16, T. I: 9, 11, T. II: 10, 12, T. III: 7. 33 R. Matejčič, Histria archaeologica II (1974) 12, 13. 34 M. Kos, O starejši slovanski kolonizaciji v Istri, Razprave SAZU I (1950) 58, 59; B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda I (1978) 438—442. 35 Ibidem. 36 E. Boltin-Tome, Slovensko morje in zaledje I (1977) 90. ODGOVOR NA DISKUSIJO PAOLA KOROŠEC Ljubljana V razpravah ob t. i. »okrogli mizi«, ki jo je organiziralo Slovensko arheološko društvo ob izidu knjige Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov (Dela 1. razr. SAZU 22, 1979), so bile izrečene posamezne misli in domneve, ob katerih bi se radi nekoliko zadržali. Med njimi so omenjene stvari, ki prinašajo zaenkrat nove in tehtne podatke. Interpretacija Petra Kosa o »Klefovih novcih« je za naše področje pomembna novost, ker daje novo kronološko vrednost. Obe četrtsilikvi primerja z dokaj sličnimi drugimi najdbami in ju uvršča v drugo polovico 7. stoletja (str. 5861. Po najdbah novcev iz Spodnje Avstrije smo domnevali, da sodita na začetek druge polovice 6. stoletja.1 Če je omenjena nova časovna datacija za novca točna, je gotovo, da tak časovni premik za drobne predmete ni občuten. Kosova numizmatična opredelitev je za slovensko obdobje pomembna, ker nudi trdnejšo oporo, kot smo jo doslej domnevali, saj sloni na tem, da staroselci niso samo na teh dveh najdiščih, temveč tudi drugod na vzhodnoalpskem prostoru2 živeli v enklavah še dober čas po naselitvi Slovanov. K takim enklavam moramo dodati tudi tiste, ki so jih staroselci še nekaj časa po naselitvi Slovanov zasedali v obmorskih predelih; ne samo v obmorskih krajih, marveč tudi v nekaterih naselbinah, bolj odmaknjenih od obale, kot je primer s Predloko (prim. E. Boltin-Tome, str. 602). Izolirani v manjših enklavah v obalnem pasu in v notranjosti so staroselci obdržali lastno kulturo. Zato lahko ugotovimo, da gre za mirno medsebojno sožitje ne samo z ljudmi, ki so mejili na karantansko-ketlaški prostor (I. Sivec-Rajterič, str. 588), marveč tudi s tistimi, ki so z njimi živeli. Brez takih podatkov smo domnevo svojčas opirali že na prisotnost pokopov staroselcev in Karantancev na istem grobišču. Čeprav so zaenkrat to značilnosti karantanskega kroga, jih ne moremo neposredno vezati za starejše pojave, kot so npr. dvoramne fibule (/. Sivec-Rajterič, str. 588); spričo takih situacij, ki kažejo vendarle nadaljnjo nit, je tudi vprašljivo, če gre za konvergenten pojav zaradi njihove preproste oblike. Upravičenost delitve dosedanjega »ketlaškega fundusa« v tri različne kulturne skupine (ne glede na kronologijo) prepričljivo dokazujejo naše uporabljeno gradivo in nove najdbe. Za razliko od genetsko povezane karantanske in ketlaške skupine, ki v bistvu predstavlja dve razvojni fazi, se tretja skupina (imenovali smo jo skupina s keramiko) razlikuje od prejšnjih ne samo v grobnem inventarju, temveč tudi po širšem območju svoje razprostranjenosti oziroma, da ni omejena samo na vzhodnoalpsko ozemlje. Razprostranjenost te skupine kaže, da imamo večjo koncentracijo grobov ali grobišč bolj v nižinskih kot pa višinskih predelih. Po dataciji, ki jo narekujejo dani posamezni stratigrafski in drugi podatki (žal ne toliko na našem ozemlju), imamo to skupino tudi za zgodnejšo na vzhodnoalpskem prostoru. Pri interpretaciji njene delne ali popolne sočasnosti s karantansko skupino smo jo v zvezi z njenimi različnimi izpovednimi hotenji materialne kulture vzporejali z različnimi naselitvenimi tokovi, ki naj bi bili pred letom 800 (A. Pleterski, str. 591). Da so razen teh bili tudi podobni premiki slovanskih plemen v smeri jugovzhodnih Alp, pričajo grobovi ali grobišča tipa Turnišče.3 Po pridatkih, izvzemši lonce, je moč soditi, da so to izdelki drugega kulturnega kroga. Po analogijah, ki jih ti predmeti izražajo, je moč trditi, da moramo njih kulturni izvor iskati v panonskem kulturnem krogu, ki se je izoblikoval brez sodelovanja karantanskega kroga. Za tako povezavo govori končno pojav teh izdelkov na obrobju karantanskega ozemlja, saj so zaenkrat omejeni le na območja, ki mejijo na Panonsko nižino. Toliko v pojasnilo o skupini s keramiko.4 Način okraševanja predmetov z emajlom v ketlaški skupini smo povezali z razvojem ornamentalne tehnike v tem (karantanskem) kulturnem krogu; od nekdanjega okraševanja z vstavljanjem steklenih polbiserov do emajliranja se je spreminjala postopoma, pogojena z novo fakturo predmeta.5 S pojavom vlitih predmetov postavljamo začetek ketlaške skupine v 9. oziroma sredino tega stoletja s tem, da je tehnika svoj popoln razvoj •— pristop od navadnega jamičastega v zahtevnejši celični emajl ■— dosegla v 10. stoletju.6 Od kod za fibule datacija leto 900? Kateri so ti številni uvoženi primerki, po katerih naj bi se na vzhodnoalpskem prostoru preoblikovali in razvili naprej v elemente ketlaške skupine? Kaj so to grobne celote zahodnega kulturnega kroga z emajliranimi predmeti, fibulami, uhani 10. stoletja, ki bi lahko posredovali prototipe za nastanek istih na vzhodnoalpskem prostoru? Kar se tiče bizantinskega vpliva, naj kritik analizira, kateri primerki oziroma tipi uhanov so obravnavani v omenjenem delu, in naj primerja mnenja o »bizantinskih« vplivih od str. 286 dalje. Brez dvoma predstavljajo uhani z grozdastim priveskom kopije bizantinskih priveskov, v nobenem primeru pa ne predstavljajo elementov karantanskega kulturnega kroga. Spričo tega, da sodijo v sklop kulturnega ustvarjanja tudi naselbine, s katerimi se vrednoti hkrati kulturna raven nekega ljudstva, smo se tega problema lotili v mejah, ki so jih dopuščali pičli podatki o raziskavah površin naselbinskega značaja. Zato smo se pri tem problemu naslanjali vedno na dejstvo, da označbo posameznih najdišč moremo vzeti kot splošni oziroma vodilni tip naselbin, hiš in podobnega. Pri tej opredelitvi smo se vzdržali raziskanih grobišč, ki vsekakor niso bila daleč stran od naselbine (kar kažejo situacije na Ptujskem in Blejskem gradu ter drugod),7 in ki so s svojim relativnim številom pokopov odlična kazalka tipa, velikosti in lege naselbine, vezane na grobišče. Zato bo treba na vsakem posameznem primeru še delati, zlasti dobro pa pretehtati najdbe, ki pridejo v poštev za kulturno in časovno določanje. Zdi se nam, po najdbah sodeč, da Tinje nad Loko pri Žusmu ne sodi med slovanske naselbine, temveč med tiste, ki so po pozni antiki še preživele kratko fazo preseljevanja narodov. Med gradivom, ki ni vedno predmet arheologove obdelave, in glede tega, da ga dojamemo tudi na arheološki način, smo v našo obdelavo pritegnili nekaj kultnih objektov in kamnitih spomenikov z reliefnimi prepletenimi ornamenti — manifestacijo, ki se javlja prav v času obravnavane drobne materialne kulture. Zato se hočemo le bežno dotakniti »kratkega nasledka« v obliki glose E. Cevca. Na tem mestu nočemo razpravljati o tem, kako se je kot umetnostni zgodovinar znašel v delu s čisto arheološko tematiko, in o njegovih pripombah, kaj je treba še storiti pri raziskovanju naselbin, utrdb in podobno. Rečemo lahko, da gre za obsežno delo, ki ga je moč zajeti z detajli le v obsežnejšem samostojnem prikazu za vsako najdišče posebej, ne pa v kompleksni obdelavi, ki naj bi dala prerez kulturne manifestacije določenega časa. Pri tem želimo poudariti, da je bila poanta tega dela čisto arheološkega značaja. Na vprašanja, ali ne bi bilo primernejše arhitektonsko gradivo in plastiko pustiti vnemar — morda za posebno obdelavo, je treba odgovoriti, da smo to gradivo namenoma pritegnili. Namen je bil, da bi prikazali in obravnavali ne samo stvari za vsakdanjo rabo in tiste, katerih nosilci so bile posvetne in profane oblasti, marveč pritegniti tudi gradnje, ki so vezane na državno ureditev, in dognati, na kateri izmed njih se odraža hotenje, lastno etničnemu izvajalcu. Dokazati torej, katera in kakšna je bila moč kulturne ustvarjalnosti Karantancev od naselitve do biti v zgodnjem srednjem veku, ki jim je bila venomer odrekana.8 Kar zadeva plastiko, je res, da zbirno poglavje obsega le dobre pol strani, toda datacija in komparacija posameznih fragmentov zanjo sta podani v seznamu najdišč z zadevnimi najdbami (I, str. 172—178). Za obdelavo tega tipa najdb zavestno nismo uporabili vsega gradiva. Izpuščeno je ne samo istrsko, temveč dobršen del gradiva, ki ga hrani Pokrajinski muzej v Kopru, ali pa je vzidan v cerkvah ali drugje. Zakaj ni upoštevana vsa literatura, ki jo kritik navaja, moramo pripomniti (kar je v knjigi tudi poudarjeno), da je bilo zbiranje virov zaključeno z letom 1965. V izjemnih primerih so vstavljena izključno le v karto nekatera poznejša arheološka najdišča (ker bi dopolnjevanje povzročilo veliko tehničnih težav); disertacija je bila odbranjena 12 let pred njenim izidom in bila dobro leto pred tem napisana. Kolikor se navaja mlajša literatura, so to podatki, ki so jih posamezniki odstopili na vpogled, in tako se med tekstom citira. Že po teh dejstvih je jasno — vkljub nekaterim vrinjenim pomotam10 (kot je za Križevsko vas v ZUZ omenjen kot avtor F. Stele, namesto R. Ložarja) in še nekaterim drugim, ki jih kritik ne omenja, da mnogi očitki ne bodo držali prav zaradi neupoštevanja omenjenih datumov in smiselnosti celotnega dela. Ne da bi se dotaknili nadaljnjih pripomb, želimo opozoriti, da bi morali po avtorjevi predlagani shemi obdelave gradiva v enaki meri zajeti tudi zgodovinske vire, jezikoslovje, muzikologijo, etnologijo in druge vede. Na koncu še to. Zasnova disertacije je bila: — dokazati zgodnjo kulturo karantanskih Slovanov, — z grobnimi celotami, stratigrafskimi in drugimi podatki potrditi delitev drobnih najdb na tri skupine z njihovo kronologijo, — z materialno kulturo dokazati sestav slovanskih plemen, ki so naselila vzhodnoalpsko področje, zlasti v odnosu do domnevnega naselitvenega toka v zvezi z Avari, — pokazati stopnjo kulturne ravni Karantancev ob prihodu v novo domovino. 1 F. Stefan, Ioanneum 6, (1943) 37 jih je, opirajoč se na pisane vire, češ da so rugijski vladarji imeli svoje AURIFICES (glej Vita sancti Severini, 68,7), pripisoval Rugijcem. Poleg literature v op. 2 pri P. Kosu moramo omeniti netiskano knjigo o Rugijcih s področja Sp. Avstrije, katero je F. Stefan pred svojo smrtjo pripravljal. V njej je poleg najdb iz Hadersdorfa am Kamp pri Rremsu prinesel še nekatere druge (glej P. Kos op. 18). 2 Enako lahko domnevamo tudi za Teur-nijo, Poetovio in druge, zlasti ker nas tudi pisani viri obveščajo o uničenju tamkajšnjih škofij. 3 Podobno grobišče je v Zg. Dupleku. V arheološki karti ga omenjamo zaradi prvega najdenega lončka, ker nismo poznali drugih najdb. 4 Da se najdišča te skupine ne pojavljajo na področjih, kjer se omenjajo kosezi, smo že poudarili, Balcanoslavica 5 (1976) 103 s. 5 Zgodnjesredrtjeveška arheološka slika ..., 322 s. 6 Ibidem, 306. 7 Naj omenimo toponim Selišče na Bledu, ki je danes ostal skrit v imenu ceste nedaleč od nekdanje Pecovce. 8 Glej zgodovinski razvoj karantanskih najdb I, 24 s. 9 Menim, da fragmenti iz Sicilije za naše področje ne pridejo v poštev. 10 Toda pomota ni Bled — »brdo« in se zavedamo, da je Brdo in brdo le razloček (glede na mojo materinščino). Označba te ledine na Bledu je vzeta po objavi avtorjev iz časa, ko so grobišče kopali (glej Argo 3/4 (1894) 80 ss.; ibidem, 3/6, 113 s.; Carniola (1908) 26 ss.). IN MEMORIAM ANDRÄS ALFÖLDI (1895—1981) Še ena vez s preteklostjo se je pretrgala, do neke mere tudi z našo osebno, predvsem pa, v strokovnem smislu, s preteklostjo raziskovanja klasične antike Podonavja in rimskega imperija. Vedno bolj ostajamo — včeraj še ,mlajša generacija* — sami. Učitelji, mojstri in prijatelji nas zapuščajo. Delo in študij so predali novim silam, za katerih vzgojo so se zaskrbljeno trudili. Kvaliteta dela, objektivnost, tradicija postajajo vse bolj naša odgovornost v odnosu do prihodnosti. Andräs Alföldi je umrl 12. februarja letos v Princetonu (New Jersey); rodil se je petinosemdeset let prej v mestecu Pomäz pri Budimpešti, dne 27. julija 1895. Med oba datuma spada njegovo šolanje in mojstrstvo (doktorat z numizmatično temo 1919), oblikovanje mlade generacije in organiziranje študija, ki je dalo stroki velika dela, često prave impulze v nove smeri. Najprej je treba podčrtati, da je splet slučajev pomagal njegovi lastni težnji in ga usmeril v celovitost, ne v specializacijo. Na prvem mestu je v njegovi zavesti stalo stari-noslovje kot celota, od zgodovine do magije, od modelov za vzhodnoalpsko-panonske ,kruhke* do vladarskega ornata. Če se je v posameznih panogah bolj odlikoval kot v drugih, je to, prvič, prirodno in povezano z nagnjenji, drugič, nujno, ker je izpovednost posameznih kategorij virov često v specialističnih skupinah zgovornejša. Tendenca po sintezi je bila v njegovih delih stalno prisotna. Ta težnja je oblikovala tudi njegovo metodo, metodo kombiniranja raznih kategorij virov, na primer literarnih, numizmatičnih ter arheoloških. V razprave je pritegoval tako materialno kulturo kot idejne fenomene in oboje usklajeval ali pa iskal divergence. Takšna metoda si še* danes mukoma utira pot v naše šole, ki še vedno usmerjajo — ker so tako zasnovane — v specializiran, pogosto žal tudi drobtinčast študij, ki vodi v vse večjo ožino in končno v slepo ulico. Ta način je bil njemu tuj že za mlada in tako so mu pogosto lahko očitali netočnosti, kajti jasno je, da je pri taki širini v številnih detajlih zgrešil. Tudi sam je bil strog ocenjevalec, vendar pripravljen vsakomur pomagati. Kljub mnogim težavam in bolezni (v prvi svetovni vojni je bil težko ranjen, v starosti je prestal več težkih operacij) je vselej delal, fanatično delal, tako da mu je celo pomožno osebje omagovalo. Pričel je v Narodnem muzeju v Budimpešti (1919—1923), nadaljeval na univerzi v Debrecenu (1923—1929) in nato v Budimpešti (1930—1947: profesor za arheologijo Karpatske kotline), pozneje v Bernu (1948—1952) in Baslu (1952—1956) in končno na ustanovi The Institute for Advanced Study v Princetonu (1955—1965). V Budimpešti je vzgojil plejado učencev in doktorantov, ki so svetu in nam dobro poznani, predvsem po načrtno izbranih temah, objavljenih v dveh serijah Dissertationes Pannonicae. Sistematično je uvajal mlade v starinoslovje s tem, da je vsakomur dal v kompleksno obdelavo zaokroženo temo. Še danes številna dela in sinteze, ki so tako obogatile stroko, služijo kot osnova ali skoraj kot učbenik. V tem času je objavil svoje prvo, v resnici revolucionarno delo s presenetljivimi rezultati, dobljenimi na podlagi literarnih, numizmatičnih, epigrafskih in arheoloških virov, namreč Der Untergang der Römerherrschaft in Pannonien, I, II (1924, 1926), in obenem osnovo za neko bodočo obdelavo kovnice v Sisciji. Poleg vrste odličnih analiz k tako imenovani krizi 3. stoletja (ki so 1967 izšle zbrane) ga je posebej privlačevala historična problematika nomadstva, ki ga je tako fascinirala, da je ■—■ posebej po emigraciji 1947 — v to tematiko še večkrat posegel in končno interpretiral gledaje skozi to prizmo (in s pomočjo primerjalne religije) tudi začetke Rima.1 * Ni važno, da se vsi ne strinjajo z njegovimi ugotovitvami in da bo kritika marsikaj prevrednotila, važno je, da je nakazal problematiko samo, opozoril na njen obstoj in spodbudil tovrstni študij posebej z analizami t. i. evrazijskih konjeniških in pastirskih plemen ter pomagal prekreniti ustaljeni miselni tok na nove tire. Iz časa pred vojno in med njo izvira sistematična obdelava novega, dotlej le malo zapaženega vira, namreč kontorniatov, propagandnih kovov s pogansko tematiko (Die Kontorniaten. Ein verkanntes Propagandamittel der stadtrömischen heidnischen Aristokratie in ihrem Kampfe gegen das christliche Kaisertum [Leipzig 1943], od razširjene nove izdaje je izšel doslej le, skupaj z ženo Elisabeth izdan, 1. zvezek, Die Kontorniat-Medaillons, Teil 1: Katalog [Berlin 1976]); prav tako je iz tega časa analiza Izidinega kulta (A Festival of Isis in Rome under the Christian Emperors of the IVth Century [Budapest 1937]). Morda najvažnejše delo, ki je bilo v tistem času zasnovano in v prvi obliki objavljeno in ki ga imamo danes v roki v dokončni obliki pod naslovom Die monarchische Repräsentation im römischen Kaiserreiche (Darmstadt 19803), se odlikuje po jasnem orisu idejnega sveta vladarske hiše. Takoj po vojni sta ga zelo privlačevali dve temi, prvič, odnos poganstva do krščanstva v 4. stoletju z idejno-političnih vidikov (The Conversion of Constantine and Pagan Rome [Oxford 1948] ter A Conflict of Ideas in the Late Roman Empire [Oxford 1952]), in drugič — poleg že omenjenih problemov v zvezi z začetki Rima — Cezar in Avgust kot odločilni postavi v politični zgodovini. Prav ob študiju idejnega koncepta Cezarja in njegove tendence, obnoviti starorimsko kraljestvo, kar je dokazoval predvsem s pomočjo poglobljene analize njegovih kovov, je preminil (Caesar in 44 v. Chr., Bd. 2: Das Zeugnis der Münzen [Bonn 1974]; prim. Studien über Caesars Monarchie I [Lund 1952/53]; Oktavians Aufstieg zur Macht [Bonn 1976]; Der Vater des Vaterlandes im römischen Denken [Darmstadt 1971, ponatis 1978]). Navedeno ni niti polovica iz njegove knjižne produkcije, od katere naj omenim vsaj še za Balkan posebej pomembna dela: Zur Geschichte des Karpatenbeckens im 1. Jahrhundert v. Christi [Budapest 1942], dalje, Daci e Romani in Transilvania (Buda- 1 Der frührömische Reiteradel und seine Ehrenabzeichen (Baden-Baden 1952, ponatis: Roma 1979). Die trojanischen Urahnen der Römer (Basel 1957, ponatis: Roma 1979). Early Rome and the Latins (Ann Arbor 1965; prevedeno v nemščino: Das frühe Rom und die Latiner, Darmstadt 1977). ,Zur Struktur des Römerstaates im V. Jh. v. Chr.‘, izšlo v: Les Origines de la République Romaine (Entretiens sur l’Antiquité Classique XIII 1967) 225 sl. Die Struktur des voretruskischen Römerstaates (Heidelberg 1974). Römische Frühgeschichte, Kritik und Forschung seit 1964 (Heidelberg 1976). pest 19442) ter Zu den Schicksalen Siebenbürgens im Altertum (Budapest 1944), ter sekcije v Cambridge Ancient History, voll. XI in XII. Alföldiju je numizmatika predstavljala precizen historično-analitičen inštrument, ki mu je odlično služil. Nikdar ni odstopal, ne v svojem delu ne v oceni dela drugih, od zahteve, da je starinoslovje ena sama celovita veda, medtem ko so metodični prijemi in členitve raznovrstne. Njegova bibliografija evidentira poleg tega nad 300 analiz, sestavkov in pregledov (prim. bibliografijo [do 1966], ki sta jo predložila G. Alföldy in L. Weber v: Bonner Historia-Augusta Colloquium 1964/65 [1966] str. XIII sl.), med katerimi so nekateri prav osnovnega pomena, kot npr. njegov prispevek v delu ,Zgodo vina Budimpešte* [Budapest torténete I, Budapest az ókorban [Budapest 1942] str. 137 sl., 266 sl., 670 sl.), študija k romanizaciji v Panoniji (v glasilu Szazadok 70 [1936] 130 sl.), pravilnejša ocena Galienovega politično-upravnega dela. Razumljivo, da je ob vsem tem delu prejel tudi štvilna priznanja, imenovanja, odlike, ki se nam zde toliko bolj zaslužene, če ovrednotimo še njegovo vzgojno delo, njegovo požrtvovalnost, in pripravljenost pomagati prijateljem in sodelavcem, njegovo kritiko, ki je učinkovala enako vzgojno-oblikovalno kot njegova objavljena dela, in končno njegovo organizacijsko delo. Mislimo predvsem na že zgoraj omenjene Dissertationes Pannonicae, na organizacijsko delo pri izdaji kolektivnega dela Historia mundi in pa na sedem kolokvijev s temo Historia Augusta. Ko sem ga prvič spoznal — po delih se mi je zdel gorostas, bil pa je droban, ne ravno velik, umerjeno vesel in šegav — sem čutil magnetizem njegove osebnosti. Pozneje, ko sva se na Inštitutu for Advanced Study dnevno srečavala, so postali pogovori z njim povsem domači. Beseda ni tekla le o stroki, obujal je spomine na mladost, ko je često prihajal tudi v Ptuj in Zagreb. Poznal je vse jugoslovanske stare arheologe in vedel za marsikak anekdotičen detajl iz njihovega življenja. Večkrat je načrtoval ponoven obisk v Jugoslaviji, ker so ga živo zanimali nekateri predmeti v naših muzejih in bi jih rad študiral. Te želje in načrti se mu niso spolnili. Na knjižnih policah in delovnih mizah imamo njegove knjige in separata. Ta spomenik, ki si ga je z deli zgradil, je lep, njegove žive besede pa ne more nadomestiti. Jaro Šašel ANTE ŠONJE (1917—1981) Šonje je prihajal iz Novalje na Pagu, iz prostora, kjer se dvigajo nad Velebitskim kanalom ruševine starohrvatskih cerkvic in se vrste bizantinski ostanki, Calpurnii Pi-sones so imeli tam svoje posesti. Vse to ga je zanimalo in vse to je kasneje raziskoval in o tem pisal. Ni presenetljivo, da ga je življenje usmerilo k arheologiji, bolj presenetljivo je, po kakšni poti ga je vodilo in kam postavilo. Rojen je bil 10. maja 1917, sredi vojne vihre, osnovno šolo je opravil v Novalji, nižjo gimnazijo v mestecu Badija na Korčuli, se zaposlil, da bi se preživljal, kot mizarski delavec, dokončal gimnazijski študij v Senju in Zadru, po maturi opravil učiteljski tečaj v Zagrebu, se takoj vpisal na Višjo pedagoško šolo (likovna vzgoja — matematika), hkrati pa že poslušal na filozofski fakulteti umetnostno zgodovino in arheologijo, diplomiral 1953., in takoj dobil nastavitev v Muzeju Poreštine v Poreču. Vmes je —- od 1943 do 1945 — poučeval v partizanskih šolah. Že iz gornjih skopih navedb vidimo življenjsko pestrost dalmatinskega mladeniča, ki s trdovratnostjo kljub materialnim oviram doseže visokošolsko diplomo. Njegov formalno-znanstveni vzpon pa je bil končan šele z doktoratom na filozofski fakulteti v Zagrebu 1965. (.Sakralna arhitektura Poreštine od njezina početka do kraja srednjeg vijeka1)- S prihodom v Poreč je bilo zarisano torišče njegovega dela, združenega s težavami in preskušnjami. Poreč je bil porušeno mesto, kjer je bilo treba vse obnoviti, za vse zagrabiti, povsod poprijeti, vse reševati. Muzeja ni bilo. Občina je sicer dala na razpolago palačo, vendar prazno, arheoloških, etnografskih, umetnostnih, narodno-osvo-bodilnih eksponatov in predmetov skoraj ni bilo; substrukcije in stara tla Evfrazijane je uničevala plima. Danes ima Poreč — z muzealno-turističnega vidika gledano — zelo poučen in pomemben lapidarij; muzejska razstava dobro ponazarja razvoj življenja v .arheoloških1 dobah z dokajšnjim bogastvom predmetov, ponazorilnih fotografij in z instruktivnimi kartami v prijetnem ambientu palače Sinčić. Danes je pod to streho tudi pestra etnografska in umetnostna zbirka in kar lepa biblioteka. Poreč ima v ,Romanski hiši1 izredno atraktivne razstavne prostore, ima malo muzejsko galerijo, ima razstavne možnosti v stavbi, ki se imenuje ,Kuča dva sveca1, ima likovne letne razstave .Anale1, ki slovijo daleč naokrog, ima možnost prirejanja koncertov in drugih predstav na Maraforu ter v atriju Evfrazijeve bazilike. Poreč ima Evfrazijevo baziliko, ki je kon-zervacijsko obdelana, asanirana (sanacijska dela je opravil nekdanji Zvezni zavod za spomeniško varstvo, vendar ne brez Šonjevega delovanja in sodelovanja) ter proučevana. Vse to je po vojnem mrtvilu oživljal in postavljal na noge z redkimi sodelavci ali brez njih Ante Šonje trideset let, ki jih je posvetil enemu naših ,svetovnih“ mest (v znanstvenem in turističnem smislu) in njegovemu področju. Trideset let življenja, nesebično in dobrovoljno posvečenega stvari, ni malo. Šonje je raziskoval, izkopaval — sam in v kolektivu — ter vse tekoče objavljal. Objave niso omejene zgolj na arheologijo in umetnostno zgodovino, za kar je bil šolsko kvalificiran, ukvarjal se je tudi z urbanizmom, etnografijo, organizacijo dela, odporniškim gibanjem in propagando. Njegova bibliografija obsega — skupaj z rokopisno končanimi članki — 128 enot. Objavlja jo (nepopolno) V. Girardi-Jurkič v glasilu Obavijesti Hrvatskog arheološkog društva XIII/1 (1981) ter ista v glasilu Vijesti muzea-laca i konzervatora Hrvatske 30/1—2 (1981) 23 (Zagreb).1 Il Njegovi publicistični doprinosi so napredovali organsko, skladno z delom in vezano na trenutni položaj ter njegov znanstveno-idejni razvoj, npr., recenziranje nekaterih važnejših del, posebej italijanskih kolegov, v odnosu do Istre in o Furlaniji. Njegove ocene so spremljale ali opozarjale na razstave, priredbe ali dela o Poreču in okolju. Pri tem je pokazal široko izobrazbo in razgledanost, saj so se prispevki v tisku, dnevnem in priložnostnem, v koledarjih, kot tudi v informativnih strokovnih glasilih, razpenjali od prazgodovine do današnjih dni. Prostorno se je gibal na relacijah Kvarner, Pag, Krk in Istra, ter posegel s posameznimi, a redkejšimi prispevki, npr. do Ohrida. Kompetenten je bil predvsem za pozno antiko, staro krščanstvo Poreča in področja ter bizantinske arhitektonske ostanke. In na teh področjih je stopil v mednarodno areno, publicistično, predavateljsko na kongresih in simpozijih na tujem in doma. Posebej poglobljena so njegova raziskovanja Evfrazijeve bazilike z arheoloških genetično-razvojnih ter kompo-zicijsko-analitičnih vidikov. Analiziral je vsak detajl, naj je bil to sarkofag ali štukatura, 1 Razen na prispevke, ki jih je objavil v Arheološkem vestniku, naj opozorim zgolj na nekaj njegovih najvažnejših doprinosov. Il battistero della basilica Eufrasiana di Parenzo, problema di datazione, Actes du XII Congrès Intern, des Etudes Byzantines, tome III (Beograd 1964) 371—374. Il complesso della prima basilica nella zona della basilica Eufrasiana a Parenzo, Atti del VI congresso intern, di archeologia cristiana (Roma 1965) 799—806. Gli stucchi della basilica Eufrasiana di Parenzo, Felix Ravenna, fase. 44 (XCV, 1967) 51—68. Altchristliche Basiliken in Novalja auf der Insel Pag, Akten des VII intern. Kongresses für christliche Archäologie, Trier 1965 (Città del Vaticano 1969) 697—709. Slavenska cesta u Poreštini, Kalendar Jurine i Franine 1970 (Rijeka 1969) 69—72. Ostaci antičkih utvrda u kvarnerskom i podvelebitskom području, Primorski zbornik 13 (Rijeka 1975) 275—290. Žminj i Žminjština (Žminj 1975). Ranobizantinska bazilika sv. Agneze u Muntajani, Starinar NS 27 (1976) 53—69. La chiesa paleocristiana nella insegnatura marina di Sepen presso Omišalj sull’isola Krk (Veglia), Atti del IX congresso intern, di archeologia Cristiana, vol. Il (Roma 1978) 508—522. Toponomastički podaci sliva rijeke Mirne, I, II; Buzetski zbornik, knj. 3 (1978) 145—180 ter knj. 4 (1980) 133—150. Starokršćanski sarkofazi u Istri, Rad (Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti) 381 (1978) 137—175. Bizant i crkveno graditeljstvo Istre (Rijeka, v tisku). Biskupski dvor građevnog ansambla Eufrazijeve bazilike u Poreču (v tisku v Razredu za likovne umjetnosti JAZU). I capitelli della basilica Eufrasiana di Parenzo (v tisku v zborniku Deichmann-Festschrift, Bonn). stenski ali talni mozaik, kapitel, arhitektonska enota (baptisterij, comitium rimskega mesta ali antična škofijska palača) ali freska. Bil je pravi muzejski delavec ,starega1 kova. Vse ga je zanimalo, o vsem je pisal — predvsem tudi z vidika prosvetljevanja — z vsemi je bil v stikih. Ker je bil tako vsestranski, bo vrzel za njim široka in dolga. Umrl je po dolgotrajni in težki bolezni v puljski bolnišnici 5. februarja 1981. Človeku se stisne srce ob misli, kaj bi še lahko storil, kje pomagal, kaj rešil in proučeval; in še bolj ob misli, ali bo mesto imelo srečo in bo z nasledniki spet deležno tolike požrtvovalnosti. V tolažbo je opravljeno delo. To ni bilo majhno in ni bilo lahko. Upajmo, da se bo tudi iz rokopisne zapuščine dalo marsikaj rešiti za objavo. Lažje nam bo in še bolj bo živ njegov spomin, če bomo še kaj njegovega brali. Jaro Šašel DISKUSIJA, KRITIKA IN KNJIŽNA POROČILA DISCUSSION, CRITIQUE, BOOK REVIEWS ANTIKE NUMISMATIK IN JUGOSLAWIEN, BIBLIOGRAPHISCHE ÜBERSICHT FÜR DIE JAHRE 1975—1980 PETER KOS Narodna banka Slovenije, Ljubljana Numismatische Aufsätze, die in Jugoslawien erscheinen, sind in oft schwer erreichbarer Literatur publiziert. Ausserdem sind sie in der Zeitschrift Numismatic Literature in den letzten Jahren fast nicht notiert und den ausländischen Fachleuten kaum bekannt. Deswegen ist die Absicht dieses Beitrages auf numismatiche Abhandlungen jugoslawischer Verfasser hinzuweisen, die zwischen den Jahren 1975—1980 erschienen sind. Die jugoslawische numismatische Literatur vor 1975 wurde von P. kos zusammenfassend im Sammelband Studien zu Fundmiinzen der Antike 1, 1979, 103—119 angeführt. Inhaltsübersicht: I. Griechen, Illyrer, Kelten II. Rom III. Byzanz IV. Sammlungen V. Geschichte der numismatischen Forschung 1. Griechen, Illyrer, Kelten a) Griechen Griechische Münzen kommen im Gebiet von Jugoslawien meistens nur in Makedonien vor. i. mikulčić hat im Artikel Ein neuer Depotfund von Tetradrachmen und eine Übersicht der Münzfunde vom V. bis II. Jh. in Makedonien, Godišen zbornik fil. fak. u Skopju 24—25, 1972/73, 157—171 den Fund von 12 Tetradrachmen von Alexander III., Philippos IIP, Lysimachos I. und Seleukos I., der in Bukri bei Bitola (Makedonien) entdeckt wurde, veröffentlicht. Er hat auch andere Funde von griechischen Münzen aus Makedonien gesammelt. Der Fund der Tetradrachmen aus Bogdanci bei Gjevgjelija (Makedonien) ist noch nicht publiziert und wurde von i. mikulčić o. c. nur notiert. b) Illyrer Griechisch-illyrische Prägungen dienen als historische Quelle für das Studium der Geschichte der griechisch-illyrischen Städte und Stämme in Dalmatien, so dem d. rendić-miočević, Greci e Miri nell’Adriatico orientale alla luce delle fonti numismatiche, in Jadranska obala u protohistoriji, Zagreb 1976, 185—197. Derselbe Verfasser schreibt von Uberprägungen, die auf wirtschaftlich-kulturelle Beziehungen hinweisen: Recoinages of Grae- cian- Illyrian Mints on the Adriatic, Numizmatičke vijesti 22, 1979, 3—12. F. papazoglu, Sur la monnaie illyrienne au nom de phAOn, Živa antika 24, 1974, 258—260 hat die Prägung dieser Münzen auf der Insel Issa loziert. Einige Münzen der Insel Korkyra (Korčula) mit Apollokopf auf dem Avers und Ähren sowie der Inschrift kopkypaion auf dem Revers, die nach den bisherienn Forschungen in der issaeischen Siedlung in Lumbarda geprägt sein sollen, wurden nach den Beobachtungen von d. rendić-miočević, Colonisation cnidienne de Pile de Korčula, Diadora 9, 1980, 229—250 in der knidischen Siedlung in Lumbarda geprägt. Nur die symbolischen Elemente auf den griechisch-illyrischen Münzen bearbeitet a. stipčević, Il significato simbolico del serpente nelle monete illiro-greche, Godišnjak, Centar za balkano-loška ispitivanja 13, 1976, 245—251. Die griechisch-illyrischen Münzen, die in den Sammlungen in Split und auf den Inseln Hvar und Brač aufbewahrt sind, wurden von i. marović, Quelques pièces de monnaie de la collection numismatique du Musée archéologique de Split, Godišnjak, Centar za balkanološka ispitivanja 13, 1976, 221—244, und i. mirnik, Die Münzsammlung des Dominikanerklosters in Bol auf der Insel Brač, Vijesti muzealaca i konzervatora Hrvatske 28/1, 1979, 10—21, sowie I. Mirnik, z. dukat, Numismatic Collection of the Dominican Monastery at Stari Grad, Vijesti muzealaca i konzervatora Hrvatske 28/3, 1979, 5—15 publiziert. i. marović, o. c., hat auch den Schatzfund der Bronzemünzen von Pharos, der in Vrbanje auf der Insel Hvar entdeckt wurde, veröffentlicht. p. popović hat im Aufsatz A propos de 1’ »octodrachme de la tribu des Derons« de la collection du Musée National de Belgrade, Zbornik Narodnog muzeja Beograd, 9—10, 1979, 23—25 aufgezeigt, dass die Octodrachme der Derones, die in 1859 in Štip (Makedonien) entdeckt wurde, eine gleichzeitige Fälschung ist. Ferner hat P. popović in A Hoard of Drachma of Apollonius and Dirachion Found in Pećinci, Numizmatičar 1, 1978, 9—22 den Schatzfund von 202 Drachmen von Dyrrhachion, 14 Drachmen von Apollonia und 4 barbari-sierten Imitationen, der in Pećinci in Srem (Serbien) gefunden wurde, publiziert. Derselbe Verfasser hat auch den Fund von 475 Drachmen von Appolonia und 2 Imitationen aus Celopek bei Peć (Kosovo) veröffentlicht: Un trésor de drachmes d’Apollonia à Čelopek près de Peć, Starinar 27, 1976, 175—179. Die Vergrabung des Fundes ist mit dem Angriff des Scribonius Curio auf die Dardanen in 75—72 v. Chr. verbunden. Einige illyrische Münzen und Münzen der Stadt Dyrrhachion wurden auch in einigen Gegenden von Bosnien ausgegraben. 2 Münzen von Dyrrhachion, 1 Münze aus Epir und eine Münze der Insel Corcyra wurden in der Lokalität Gradac (Bosnien) gefunden, und im Gebiet von Gacko wurden 14 illyrische Münzen entdeckt: G. kraljević, Antike Münzen von Gradac bei Posušje, Glasnik Zemaljskog muzeja Bosne i Hercegovine 29, 1976, 169—176. Ders., Antike Münzen im Landesmuseum, gefunden auf dem Gebiet von Gacko, Bileća und Trebinje, Tribunia 4, 1978, 155—158. In den letzten Jahren wurde intensiv das Stammeszentrum der Daorsoi in Ošanići (Bosnien) erforscht. Während der Ausgrabungen wurden auch viele daorsische Münzen sowie Münzen von Pharos, Dyrrhachion und Münzen des Ballaios gefunden, die von z. marić, Ošanići — centro della tribù illirica di Daorsoi, Jadranska obala u protohistoriji, Zagreb 1976, 247—254; ders., Zwei neue daorsische Münzen von der Gradina Ošanići bei Stolac, Godišnjak, Centar za balkanološka ispitivanja 13, 1976, 253—259 publiziert wurden. c) Kelten p. popović, Tetradrachmas belonging to Philip II. and their earliest imitations from the collection of the National Museum in Belgrade, Numizmatičar 3, 1980, 7—14 hat die Tetra-drachmen des Philippos II. und die ersten Imitationen, die in der numismatischen Sammlung des Nationalmuseums in Beograd aufbewahrt sind, veröffentlicht. Lückenhaft wurde der Schatzfund von Samobor (Kroatien) publiziert: v. liščić, Die Funde norischer Tetradrachmen im Archäologischen Museum in Zagreb, Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 10—11, 1977—78, 235—258. Die Publikation des Schatzfundes (um 1200 norische Tetradrachmen) mit modernen Methoden ist noch immer das grosse Anliegen der jugoslawischen Numismatik. Nur drei Münzen des Fundes von norischer Tetradrachmen wurden während der Ausgrabungen in Most na Soči (Slowenien) noch gefunden: p. kos, Ein Schatzfund westnorischer Grosssilbermünzen in Most na Soči, Arheološki vestnik 29, 1978, 122—125. Ferner hat p. kos, in der Abhandlung: Die Rolle der norischen Silbermünzen in der Geldwirtschaft des 1. Jahrhunderts v. Chr., Situla 20/21 (Festschrift S. Gabrovec), 1981), 394—398 auf einige Aspekte des Geldumlaufs im 1. Jh. v. Chr. im Gebiet des Südostalpenraums hingewiesen. II. Rom a) Studien und Analysen s. dušanić, Notes on the Anonymous Quadrantes, Numizmaticar 1, 1978, 23—39 studiert die anonymen Quadranten (RIC II, S. 214—219), die am häufigsten im Gebiet von Kosmaj und Ljubija Vorkommen. Anonyme Münzen wurden geprägt für die Mitglieder des Kaiserhauses, die an verschiedenen Ämtern und in Territorien des Fiscus arbeiteten. Die Münzen von verschiedenen Münzstätten auf dem Balkan wurden intensiv auf deren chemische Zusammensetzung analysiert: v. simić, On Chemical Composition of Roman Copper Bronze and Brass Coins minted in the 1st, 2nd and 3rd Centuries in local Balkan Mints, Balcanica 10, 1979, 31—50. Ders., Chemical Composition of Roman Coins from eight Mints in Moesia Inferior and Thracia in the second and third Centuries A. D., Starinar 28—29, 1977—78, 239—248. Ders., Differences between Coins from Stobi and other Balkan Mints, Balcanica, 7, 1976, 45—60. Ders., Chemical Composition of Bronze Coins from Fourth Century Roman Imperial Mints, Starinar 26, 1975, 165—176. Ders., Zinc in Roman Bronze Coins from the IV Century, Numizmaticar 2, 1979, 23—37. Ders., Chemical Composition of Coins of the Province of Dacia and the Resemblance to the Coins minted at Viminacium, Balcanica 6, 1975, 23—36. Ders., The Chemical Composition of Copper and Bronze Coins struck in Thessalonica, Numizmaticar 3, 1980, 63—74. b) Einzelfunde In der Literatur wurden einige seltene oder unpublizierte Münzen veröffentlicht, e. pegan hat im Aufsatz Ein Goldmultiplum des Aurelianus aus Mediolanum, Numizmaticar 2, 1979, 9—22 einen Senio des Aurelianus, der in Teharje (Slowenien) gefunden wurde, der Münzstätte Mediolanum und dem Jahre 270 zugewiesen. Ein Bronzemedaillon des Probus wurde in Grecanica (Kosovo) gefunden und zeigt den Triumph über die Coten im Jahr 278. Das Medaillon wurde nach E. pegan, Ein Bronzemedaillon des Probus auf den Triumph über die Coten im Jahr 278 in Pannonien, Numizmaticar 3, 1980, 47—56 in Siscia in 278 geprägt, m. r. vasić, A New Bronze Multipla of Diokletian, Numizmaticar 1, 1978, 41—50 publizierte ein Bronzemedaillon des Diocletianus aus Viminacium (Serbien). Das Medaillon wurde in der 2. H. des J. 294 geprägt und wird seinem Stil nach der Münzstätte Roma zugeschrieben. Ein Silbermedaillon von Constantinus II. wurde in Beočin (Vojvodina) gefunden und in Siscia in den Jahren 336—337 geprägt: v. dautova-ruševljanin, A Medaillon attributed to Constantine II. found in Beočin, Numizmaticar 3, 1980, 57—60. In mehreren Aufsätzen sind sporadisch gefundene Münzen publiziert. Aus der Gegend von Panik (Bosnien) werden 38 römische Münzen katalogisch vorgelegt: g. kraljević, Römische Münzen von Panik und Dračeva strana, Glasnik Zemaljskog muzeja Bosne i Hercegovine 29, 1976, 165—168. In der Gegend von Ljubuški (Bosnien) wurden 104 Münzen gefunden: g. kraljević, Antike Münzen aus der Umgebung von Ljubuški, Glasnik Zemaljskog muzeja Bosne i Hercegovine 33, 1978, 133—135. In Gradac (Bosnien) wurden neben illyrischen Münzen auch 118 römische Münzen gefunden: g. kraljević, Antike Münzen von Gradac bei Posušje, Glasnik Zemaljskog muzeja Bosne i Hercegovine 29, 1976, 169—176. g. kraljević, Römische Münzen von Stolac, Glasnik Zemaljskog muzeja Bosne i Hercegovine 30—31, 1977, 217—228 publizierte 228 römische Münzen aus der Gegend von Stolac (Bosnien). Im Gebiet von Gacko (Bosnien) wurden 21 römische Münzen gefunden: g. kraljević, Antike Münzen im Landesmuseum, gefunden im Gebiet von Gacko, Bileća und Trebinje, Tribunia 4, 1978, 155—158. Aus der Umgebung von Bosanska Gradiška (Bosnien) wurden 94 römische Münzen mit Fundortangaben publiziert: g. kraljević, Römische Münzen aus Bosanska Gradiška und Laktaš, Glasnik Zemaljskog muzeja Bosne i Hercegovine 33, 1978, 137—139. Römische Münzen, die in einigen Fundorten in Vojvodina entdeckt wurden, wurden publiziert von v. dautova-ruševljanin: Roman Coins found in Archaeological Excavations in the Location Dumbovo near Beočin, Građa za proučavanje spomenika kulture Vojvodine 6—7, 1976, 45—47. Dies., Roman Coins at Banoštor and Čerević, Građa za proučavanje spomenika kulture Vojvodine 8—9, 1978, 21—27. E. spajić, Münzen der Münzstätte Viminacium von dem Fundplatz Osijek, Osječki zbornik 14—15, 1973—75, 173—212 publizierte nur die Münzen der Münzstätte Viminacium, die auf dem Gebiet von Osijek (Kroatien) gefunden wurden. Einige Münzen aus Drenovo bei Stobi (Makedonien) wurden von e. petrova, Coin Finds from the Locality Gradište, Village Drenovo, Živa antika 28, 1978, 367—372 leider ungenau publiziert. 13 spätrömische Münzen wurden in Caričin Grad (Serbien) gefunden. Dass soll nach V. popović, Les monnaies romaines de Tsaritchin Grad, Numizmatičar 3, 1980, 121—128 als ein Beweis gelten, dass Taurisium bzw. Bederiana nicht auf der Akropole von Caričin Grad zu suchen ist, sondern in der Umgebung. Leider sind alle Aufsätze nicht systematisch und es fehlen gute, moderne Kataloge der antiken Münzen aus einzelnen Gebieten, wo die Münzen zuverlässig und mit Hilfe der neuesten Zitierwerke bearbeitet wurden. c) Schatzfunde z. dukat und i. mirnik, Find of Coins from 1936 to Nowdays, Numizmatika 5, 1979, 15 —33 haben 142 Schatzfunde, die in Jugoslawien entdeckt wurden, gelistet. Dieselben Verfasser haben auch die Schatzfunde aus dem nördlichen Kroatien zusammengestellt: z. dukat, i. mirnik, Coin Hoards in northern Chroatia, izdanja Hrvatskog arheološkog društva 2, 1978, 197—208. i. mirnik, Coin Hoards of the Požega Valley, Vjesnik muzeja Požeške kotline 2—3, 1979, 83—91 hat die Schatzfunde im Gebiet von Požega (Kroatien) gelistet. Die Schatzfunde seien hier chronologisch mit den grundlegenden Angaben angeführt. In Stobi (Makedonien) wurde in der Synagoge ein Schatzfund von 506 republikanischen Münzen aus 119 v. Chr. entdeckt: Đ. mano-zisi, j. wiseman, Fouilles de Stobi, 1970—1974, Starinar 26, 1975, 89 ff. p. popović, Dépòt de déniers romains trouvés à Tekija, Zbornik. Narodnog muzeja Beograd 8, 1975, 97—107 hat den Fund von 108 Silbermünzen von der Republik bis Domitianus aus Tekija (Serbien) veröffentlicht, ln Oštra Luka (Bosnien) wurden 33 Münzen von Gordianus III. bis Volusianus gefunden: m. babić, Die Funde der römischen Münzen in Vidoviče, Živa antika 29, 1979, 275—285. 32 Antoninianen aus Popovac (Serbien) wurden im Frühling 253 vergraben: b. borić-brešković, Un petit dépót de monnaie à Popovac, Zbornik Narodnog muzeja Beograd 9—10, 1979, 39—54. In Maradik in Srem (Vojvodina) wurde ein Fund von 248 Antoninianen von Gordianus III. bis Valerianus II. entdeckt: v. dautova-ruševljanin, The Hoard of Antoniniani from Maradik, Numizmatičar 3, 1980, 21—42. Der Fund soll nach 258 vergraben worden sein. Nur kurz wird ein Fund von 500 Münzen von Caracalla bis Gallienus aus Otrovanec (Kroatien) von z. dukat, Der Schatzfund von Antoninianen in Otrovanec, Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 8, 1974, 134—135 notiert. In Oštra Luka (Bosnien) wurden auch 43 Münzen von Gordianus III. bis Gallienus entdeckt: M. babić, Die Funde der römische Münzen in Vidoviče, Živa antika 29, 1979, 275—285. ž. demo, Über den Antoninianus-Münzfund der Gallienus Zeit aus Imbriovec bei Koprivnica, Podravski zbornik 1979, 157—185 publizierte 274 Antoninianen von Caracalla bis Postumus, die im Museum in Koprivnica aufbewahrt sind und die zum Fund von Imbriovec (Kroatien) gehören, g. kraljević, Der Schatzfund der römischen Münzen in Mlinište, Godišnjak Društva istoričara Bosne i Hercegovine 21—27, 1976, 273—276 veröffentlichte einen Fund von 31 Bronzemünzen der konstantinischen Zeit aus Mlinište (Bosnien), der nach 337 vergraben wurde, m. r. vasić, Le trésor de Boljetin, Sirmium 8, 1978, 135—177 hat den Fund der Bronzemünzen aus dem 4. Jh. aus Boljetin (Serbien) ausgezeichnet publiziert, wie auch den Fund der Imitationen aus dem 4. und 5. Jh., der im Nationalmuseum in Beograd aufbewahrt ist: M. r. vasić, A IVth and Vth centuries hoard of roman coins and imitations in the collection of the National Museum in Belgrade, Sirmium 8, 1978, 115—132. Ein kleiner Fund von 13 Münzen von Delmatius bis Constantius II. wurde in einem Grab in Staro Lagovo bei Prilep (Makedonien) gefunden: K. kepeSki, One Late Antique Grave at the Village Staro Lagovo near Prilep, Macedoniae Acta Archaeologica 4, 1978, 151—158. m. babić, Die Funde der römischen Münzen in Vidoviče, Živa antika 29, 1979, 275—285 erwähnt einen grossen Fund von 2528 Kupfermünzen von Constantinus I. bis Gratianus aus Vidoviče (Bosnien), der systematisch noch nicht publiziert wurde. Im Theater in Stobi (Makedonien) wmrde auch ein Fund von 69 Silber- und 4 Goldmünzen gefunden. Der Fund wurde nach Đ. mano-zisi, j. WISEMAN, Fouilles de Stobi, 1970—1974, Starinar 26, 1975, 91 ff im J. 395 vergraben. M. R. VASić, A Coffer of Bronze Coins dating from the IVth and Vth Centuries which was found in Veliko Gradište (Pineum), Numizmatičar 3, 1980, 75—117 publizierte den Fund von 411 Kupfermünzen von 313 bis 450 aus Veliko Gradište (Serbien). Die Vergrabung des Fundes ist um 450 zu datieren. d) Varia M. R. vasić, Les lingots d’argent conserves au Musée National de Belgrade, Sirmium 8, 1978, 110—111 veröffentlichte die Silberbarren, die im Nationalmuseum in Beograd aufbewahrt sind. III. Byzanz In der Umgebung von Kosovska Mitrovica (Kosovo) wurde ein Bleisiegel des Iustinianus I. gefunden und von D. gaj-popović, The Lead Seal of the Emperor Justinian I., Numizmatičar 3, 1980, 165—168 publiziert, s. dušanić, A Byzantine Seal from Kostolac (Viminacium), Numizmatičke vijesti 28, 1980, 17—18 publizierte das byzantinische Siegel der Familie Manuilite aus Kostolac (Serbien), t. janakievski, Funde byzantinischer Münzen in den Objekten 5 A und 5 B aus dem spätantiken Mikrowohnkomplex oberhalb des römischen Theaters in Heracleia Lyncestis, Macedoniae Acta Archaeologica 4, 1978, 189—200 veröffentlichte 95 byzantinische Münzen von Iustinianus I. bis Mauritius Tiberius, die in Fleraclea Lyncestis (Makedonien) gefunden wurden. In Kaštel Stari (Kroatien) wurden 22 Halbfolles gefunden, die während der Gotenkriege in der Militärmünzstätte in Salona um 540 geprägt wurden: i. mirnik, Hoard of byzantine Bronze Coins of the sixth Century from Kaštel Stari, Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 9, 1975, 161—166. In der Nähe von Prilep (Makedonien) wurde ein Fund von ungefähr 100 Bronzemünzen von Iustinianus I. bis Mauritius Tiberius entdeckt: k. kepeski, An early byzantine hoard of bronze coins from the hill Baba at Prilep, Macedoniae Acta Archaeologica 3, 1977, 181—193 veröffentlichte 51 Münzen des Fundes, v. popović, Un trésor de folles byzantins anonymes de Mačvanska Mitrovica, Sirmium 8, 1978, 194—195 berichtet über den Fund der anonymen byzantinischen Münzen aus Mačvanska Mitrovica (Serbien). In dem Dorf Strovij (Makedonien) wurde ein Tontopf mit 103 byzantinischen Münzen entdeckt. Die Münzen gehören den Kaisern Constantinus IX., Constantinus X. und Eudoxia, Mihail VII. und Nicephorus III. an (1078—1081): k. kepeski, Byzantine Depot of Silver Coins at Petočnica near the Village Strovij in the Vicinity of Prilep, Macedoniae Acta Archaeologica 4, 1978, 159—187. v. popović, Catalogue des monnaies byzantines du Musée de Srem, Sirmium 8, 1978, 181—193 legte den Katalog der byzantinischen Münzen aus dem Museum in Sremska Mitrovica vor. IV. Sammlungen N. crnobrnja, The Roman Republican Denarii from the Cabinet for Coins and Medals in the Museum of the City of Beograd, Godišnjak Muzeja grada Beograda 26, 1979, 5—13 veröffentlichte die republikanischen Silbermünzen aus der numismatischen Sammlung des Stadtmuseums in Beograd, b. borić-brešković, A Systematic Catalogue of the Roman Imperial Coins Collection of the Belgrade National Museum. I. Augustus to Vitellius, Numizmatičar 1, 1978, 51—100; II. From Vespasian to Domitian, Numizmatičar 2, 1979, 39—108; III. From Nerva to Traianus, Numizmatičar 3, 1980, 129—162 legte den systematischen Katalog der numismatischen Sammlung des Nationalmuseums in Beograd vor. Numismatische Sammlungen der Klöster auf Hvar und Brač wurden soeben katalogisiert: i. mirnik. Die Münzsamm- lung des Dominikanerklosters in Bol auf der Insel Brač, Vijesti muzealaca i konzervatora Hrvatske 28/1, 1979, 10—21. z. dukat, i. Mirnik, Numismatic Collection of the Dominican Monastery at Stari Grad, Vijesti muzealaca i konzervatora Hrvatske 28/3, 1979, 5—15. Die numismatische Sammlung des Museums in Titovo Užice wurde nur kurz vorgestellt: j. bučić, Numismatische Sammlung des Nationalmuseums in Titovo Užice, Užički zbornik 2, 1973, 375—377. Über die Geschichte der Münzsammlung des Nationalmuseums in Beograd schrieb D. gaj-popović, Les origines de la collection numismatique du Musée National, Zbornik Narodnog muzeja Beograd 8, 1975, 601—610. In 1980 wurde in Ptuj (Slowenien) eine ständige numismatische Ausstellung geöffnet. Als Führer durch die Ausstellung soll das Büchlein von p. kos, Numismatik von Poetovio, Ptuj, 1980, 33 S. dienen. V. Geschichte der numismatischen Forschung D. gaj-popović, Splendour of Coinage. Coins from the Colection of the National Museum of Belgrade, Beograd 1979 stellte die Geschichte der serbischen Numismatik vor. Eine Übersicht über die numismatische Forschung in Kroatien vom 15. Jh. bis zum II. Weltkrieg stellte I. Mirnik, Tradition of Numismatic Research in Croatia, Vijesti muzealaca i konzervatora Hrvatske 26/1, 1977, 44—51 zusammen. Berühmte Numismatiker aus Kroatien vom 15. bis 20. Jh. sind von g. krasnov, Berühmte kroatische Numismatiker, Numizmatičke vijesti 23, Beilage, 1980, 20 S. angeführt und ihre Biographie und Bibliographie angegeben. ROMANISTIČNA PREMIŠLJANJA IN OPAZKE O IZGOVARJAVI KLASIČNE LATINŠČINE ob prispevku Kajetana Gantarja Nekaj misli o pisavi antičnih imen in strokovnih izrazov v «Arheološkem Vestniku» 30 (1979), str. 548—558, posebno str. 551—554 PAVAO TEKAVČIČ Pula—Zagreb 1 Prispevek K. Gantarja pod navedenim naslovom je premišljanje in diskusija ob Toporišič-Riglerjevem Komentarju k načrtu slovenskega pravopisa. Ker je problem izgovarjave latinizmov vedno aktualen, Gantarjev članek pa zelo zanimiv tudi za študij tako imenovane vulgarne latinščine in romanske lingvistike, in ker bi z druge strani nekatere formulacije morda zahtevale določene dopolnitve ali pa vsaj drugačne formulacije, se nam zdi, da bi tudi tak romanistični «komentarjevega komentarja komentar», kot ga nameravamo tukaj podati, lahko marsikaj pojasnil in da bi bil koristen za ta problem. Vprašanje upravičenosti ali neupravičenosti vrnitve h klasični latinski izgovarjavi sicer daleč presega našo strokovno kompetenco, zato se vanj ne bi hoteli poglabljati, kljub temu pa lahko izrečemo nekaj načelnih pripomb, ki zadevajo tudi romansko lingvistiko. 2 Da je latinščina danes mrtev jezik, da se je v šolah učimo drugačne —- in težje! — kot živih jezikov1, da je v očeh ogromne večine učencev «težka», «neprijetna», «dolgočasna», «tuja», «nepotrebna», «neživljenjska» itn., ni treba posebno poudarjati, ker je jasno vsakemu, ki je kjerkoli in kadarkoli poučeval latinščino (tako kot se še danes v naših šolah poučuje). Temu stališču do latinskega jezika lahko delno pomagamo ne samo z romanskimi jeziki, ampak tudi tako, da vselej poudarjamo, koliko so latinske besede še vedno prisotne v naših modernih jezikih (tudi v tako trivialnih primerih, kot je npr. bonipan, dodatek za izboljšavo kruha). Prav zato pa vrnitev h klasični izgovarjavi, ki je nedvomno upravičena vsaj v nekaterih rabah, ni brez nevarnosti, ker bi v celi vrsti besed povzročila razliko med današnjimi navadnimi latinizmi in njihovimi latinskimi osnovami, kar bi pa zmanjšalo že tako slabo motivacijo, to se pravi kontakt med latinščino in sodobnim življenjem. Vsi se strinjamo, da v udomačene latinizme ni treba in tudi ni mogoče vrniti klasične izgovarjave (tako misli tudi Gantar, str. 554—555), poleg tega pa bi v srednji šoli klasična izgovarjava celo poglobila distanco: medtem ko npr. izgovarjava /civilis/, /kompozicio/ itn. omogoča neposredno motivacijo (kontakt) z našimi besedami civil, civilizacija, kompozicija itn., bi dosledna klasična izgovarjava — /kiwilis/, /kompositio/ — to vez zrahljala, v nekaterih primerih morda celo prekinila. Ce želimo, da latinščino, ki je brez dvoma pomemben in potreben šolski predmet, učenci tudi čutijo kot tako, so lahko koristni tudi podobni «vsakdanji» momenti. 3 Ob teh premišljevanjih se kar sama od sebe ponuja primerjava s procesom, znanim v romanski lingvistiki pod imenom karolinška reforma (ali pa renesansa),2 v drugi polovici 40 Arheološki vestnik 625 osmega stoletja po našem štetju. Kot je znano, je to gibanje — na pobudo Karla Velikega in ozkega kroga učenih posameznikov okrog njega (Alkuin, Pavel Diakon itn.) — privedlo do nadomestitve poznoantične in zgodnjesrednjeveške latinščine, tako imenovanega notarskega ali «nizkega» latinskega jezika (lutino notarile, basso latino, bas latin), s klasično latinščino. Posledice so bile prav nasprotne temu, kar se je želelo, in so seveda bile neizogibne. Predkarolinško notarsko latinščino je narod čutil kot svoj lastni jezik, le v malo pravilnejši obliki; to je bil jezik, ki so ga tudi nepismeni lahko razumeli, in sicer prav zato, ker je bil poln vulgarizmov, elementov pogovornega jezika; skratka, bil je blizu govorjeni latinščini in funkcioniral je kot njena pisana oblika. V nasprotju s tem je klasična latinščina, zdaj oživljena in zopet uvedena v vsakdanjo rabo, bila sicer neprimerno pravilnejša, toda široke množice je niso mogle več razumeti; zanje je bil to tuj jezik. Posledice so splošno znane: sociolingvistična zavest, da odslej klasična latinščina in ljudski jezik nista več isti jezik, temveč dva različna jezika, torej dva sistema; zgodovinski odlok koncila v Toursu leta 813. o rabi tako imenovane rustica romana lingua v cerkvah; malo zatem pa že prvi romanski teksti, nekako v istem času tudi prvi latinsko-romanski slovarji, imenovani glosarji itn. Kot smo že drugje omenili,3 je karolinška reforma želela oživiti klasični latinski jezik, toda — paradoksalno, pa vendar res — prav ona ga je šele «definitivno» ubila, s tem da je prerezala nujni kontakt z njegovo sociolingvistično bazo, se pravi z. živim govorjenim ljudskim jezikom. Šele karolinška reforma je spremenila sociolingvistični status latinščine iz pravilnejšega registra živega jezika v mrtev in tuj jezik. Obdobje diglosije se je končalo, od karolinške reforme naprej se začenja obdobje bilingvizma.4 Si parva lice! componere magnis, se sprašujemo, ali bi — in v kolikem obsegu — dosledna restitucija klasične izgovarjave v naših srednjih šolah učinkovala nekako podobno. 4 Na str. 552. K. Gantar povsem pravilno ugotavlja, da izgovarjava grafema C (kot /k/ ali /c/) ni edina razlika med klasično in moderno izgovarjavo in dodaja še druge razlike: diftonge AE in OE, grafemsko sekvenco TI (seveda le pred vokali, P. T.), grafem S itn.; na naslednji strani pa postavlja pomembno vprašanje »ali sploh imamo zanesljive dokaze za klasično latinsko izgovarjavo?«. Prav o tem bi bilo treba, kot se nam zdi, marsikaj povedati; obenem pa naj poudarimo: ne samo da izgovarjava grafema C ni edini problem, ampak tudi vse druge razlike, ki jih K. Gantar navaja, še zdaleč ne izčrpajo vseh vprašanj klasičnolatinske izgovarjave. 5 Klasična izgovarjava obsega približno zadnje stoletje pred našim štetjem in prvo stoletje tega štetja (Gantar, str. 549), toda tudi za to obdobje imamo nekaj zanimivih in zanesljivih dokazov za izgovarjavo, ki se precej razlikuje od one, ki smo je navajeni. Kvintilijan npr. izrecno pravi, da se beseda CONSULES izgovarja «exempta n littera», torej ne [konsulesj, ampak [kosules],5 in tudi Ciceron je FORENSIA izgovarjal kot [foresia].0 Ker je očitno, da Kvintilijanu in Ciceronu ne moremo očitati «vulgarne» izgovarjave, nam daje to pravico, da tudi mi v klasični izgovarjavi govorimo [kosulj namesto [konsulj ? Latinski gramatiki nam omenjajo dva tipa L, «debelo» in «tenko» (pinguis — exilis), s čimer ne mislijo razlike med /I/ in /11/, marveč po vsej verjetnosti razliko med velarno (pingius) in palatalno (exilis) realizacijo fonema /1/, torej dva alofona, za kar tudi romanski jeziki nudijo dokaze. Ali lahko tudi to vključimo v klasično izgovarjavo? Eden izmed problemov je tudi grafemska skupina GN, oziroma njena glasovna vrednost: po mnenju nekaterih se je GN izgovarjalo kot [r)n],7 po drugih kot [yn] in [yn],8 medtem ko tretji indirektno predpostavljajo izgovarjavo [gn].9 Po mišljenju nekaterih oscilacija med 1 in U (LIBET — LUBET, MAXIMUS — MAXUMUS itn.) mogoče pomeni nekak poseben vokal, morda eno zvrst prednjega okroglega visokega vokala.10 Romanska lingvistika, našteti primer na napisih od prvih (DUONORO itn.!) do zadnjih, latinska skanzija tako kot tudi romanski razvoj, dokazujejo, da se končni /m/ ni popolnoma jasno izgovarjal; po Kvintilijanu je to kvečjemu nekak demarkativni signal, skoraj interpunkcija,11 prav tako pa H. Liidtke vidi v tej črki samo grafični znak dolžine vokala pred njim.12 Kaj pa izgovarjava fonemov /e, č, Ö, o/ ? Kot je znano v romanski lingvistiki, obstaja hipoteza, da so bili dolgi vokali redundantno zaprti, kratki pa redundantno . odprti,13 in tudi to domnevo potrjuje nadaljnji romanski razvoj. Tudi to je eden izmed elementov izgovarjave, ki bi jih bilo treba upoštevati. 6 Doslej smo se ukvarjali samo s segmentatilo fonologijo; ob njej pa izgovarjava nekega jezika obsega tudi tako imenovano suprasegmentalno fonologijo ali, krajše, prozodijo. Prvo in verjetno najpomembnejše prozodično fonološko sredstvo je akcent. Problematika latinskega akcenta ni samo v njegovem položaju — čeprav je to edini element latinskega akcenta, ki nam je zanesljivo znan14 — marveč tudi v njegovi naravi, to pa pomeni hipotezo o izmenjavi tako imenovanega muzikalnega ali melodičnega akcenta in tako imenovanega intenzivnega ali ekspiratornega akcenta. Ker se tukaj ne moremo poglabljati v meritorno diskusijo o teh problemih, želimo samo podčrtati, da sodobna romanska lingvistika dokaj skeptično gleda na obstoj teh dveh tipov akcenta in njihovo izmenjavo v latinščini15 (ali sta obstojala res samo ta dva ostro nasprotna tipa, ali pa morda več tipov? ali je prihajalo do kompromisov, do mešanih tipov itn. ?).10 V zvezi z akcentom je tudi naslednje vprašanje, pomembno prav na slovenskem in srbohrvaškem ozemlju: ali smemo izgovarjati v latinskih besedah dolge vokale z našimi «rastočimi» in «padajočimi» akcenti? Konkretno, ali smemo npr. v besedi CANTARE /kantare/ izgovoriti naglašeni vokal tako kot v srbohrvaški besedi glava /glava/ ali pa v slovenski sestra /sestra/ itn.? Če tako izgovarjamo, vnašamo svoj današnji slovanski akcent v latinsko prozodijo; če pa tega ne smemo delati, kako je potem treba fonetsko realizirati latinski akcent na dolgih vokalih? Dovolj znano je, kako neprijetno učinkujejo naši «rastoči» in «padajoči» akcenti v izgovarjavi današnje italijanščine,17 ker sta si italijanski in latinski fonološki sistem v določeni meri še vedno dosti blizu, je zelo verjetno, da bi slovanski akcenti prav tako nesprejemljivo učinkovali tudi latinskemu ušesu. 7 Ker človek normalno ne govori v izoliranih besedah, temveč v stavkih, je tudi tako imenovana jonologija izkaza (fonologia dell’enunciato, phonologie de l’énoncé) pomembna za pravilno izgovarjavo. Besede v stavku se opirajo druga na drugo, na mestu stika dveh besed pa lahko nastanejo določene glasovne spremembe, znane pod tradicionalnim imenom sintaktična fonetika (v anglosaksonski lingvistiki tudi juncture). Kaj vemo . o takih pojavih v latinščini? Lokalizacija nazalnih konzonantov v finalnem položaju je bila verjetno odvisna od lokalizacije začetnega fonema naslednje besede (prav tako kot v konzonantskih skupinah v eni sami besedi): [m] pred bilabiali, [rr] pred labiodentali, [n] pred dentali, [rj] pred velari itn.18 Povezovanje besed v stavku je karakteristično za vse romanske jezike, in je najbrž bilo tako tudi v latinščini; lep dokaz za to je besedna igra CAUNEAS —• CAVE NE EAS, ki jo citira Gantar na str. 553 in pravilno zaključuje: «Takšna besedna igra je bila mogoča samo, če upoštevamo tesno medsebojno povezovanje besed . ..». Ker ni bilo začetnega demarkativnega signala, kot je npr. v pravilni nemški izgovarjavi t. im. Kehlkopflaut (coup de gioite) pred začetnim vokalom, se je finalni konzonant neke besede izgovarjal kot začetni konzonant takole: COR EXULTAT se je izgovarjalo /ko-reksultat/ (kot če bi bilo napisano *CO REXULTAT).19 Verjetno je, naposled, da bi v avtentični latinski izgovarjavi bilo treba upoštevati tudi klilike, in sicer ne le tam, kjer so razvidne iz grafije (POPULUSQUE, VIDESNE itn.) ampak tudi v drugih primerih, kjer se besede pišejo ločene druga od druge, v govoru so pa bile brez akcenta (VIDET ME /videtme/, DABO T1B1 /dabotibi/ itn.). V takih primerih je verjetno prihajalo tudi do asimilacije (npr. /videdme/ in podobno), kot potrjujejo nekateri latinski teksti.20 Dokaz za obstoj klitičnih besed so tudi skrajšane oblike posesiva MUS, MA, MUM, očitno nenaglašene.21 Taki in podobni pojavi so bili seveda bolj pogosti v raznih registrih govorjene latinščine, toda prav zato, ker so normalna karakteristika slehernega živega jezika, so — vsaj v neki meri — morali biti navzoči tudi v izgovarjavi najpravilnejših in sociolingvistično najvišjih registrov latinskega jezika. 8 Problem izgovarjave grafemov C in T se dotika ene izmed najpomembnejših fonoloških inovacij v zgodovini latinščine in romanskih jezikov, in sicer kompleksa palatalizacij, oziroma ustvarjanja nove, palalalne lokalizacije v korizonantskem sistemu. Zato tudi o teh procesih romanska lingvistika marsikaj lahko pové, konkreten povod pa je formulacija, ki jo beremo na str. 552 Gantarjevega prispevka: «Verjetno je prav ob času, ko so Slovani prodirali na Balkanski polotok, tu potekal proces palatalizacije, zato se npr. mesto Muciani Castellum (v bližini današnjega Niša) pri Prokopiju že transkribira kot Moulzianikdstellon (Mou-rtjum-xàcr-reXkov), medtem ko se npr. nekatera druga mesta v isti pokrajini in pri istem pisatelju transkribirajo še s k (Koßsyx'-Xre, MapxeXXiavà, MapxénsTpa).» Če nismo avtorja razumeli napačno, bi razlika v grafiji med Moutziani kastellon in Markellianu bila odraz procesa pala-talizacije nekako «na pol poti». Pravilna interpretacija teh grafij pa je precej drugačna, ker latinsko-romanska historična fonetika ne pozna samo ene palatalizacije, marveč najmanj tri take procese, ki se med seboj razlikujejo po kronologiji, po arei, po palataliziranih fonemih in fonetskem kontekstu, po vzroku in tudi — delno — po rezultatih. Romanska lingvistika razlikuje naslednje tri palatalizacije: 1) Prva palatalizacija: ta proces se začenja že v času imperija (od II. st. naprej), navzoč je v vseh romanskih idiomih (torej je panromanski), «napada» vse foneme, dostopne palatalizaciji (v principu ne labiale, razen v nekaterih primerih), vzrok je neposredni stik konzonanta s polvokalom /y/ (primarnim ali sekundarnim), v jezikih, ki poznajo konzonantsko kvantiteto (npr. v italijanščini), je rezultat praktično zmeraj dolg (geminiran), kjer to fonotaktične norme dopuščajo (intervokalni položaj). 2) Druga palatalizacija: začenja se približno dvesto let po prvi (na nekaterih področjih mogoče tudi pozneje, ni več panromanska (konzervativni sardski in dalmatski je ne poznajo), palatalizira samo velarne konzonante (/k, g/) pred prednjimi vokali, vzrok ji je «verižna reakcija, ki jo je sprožila sprememba vokala /u/ v hiatu v polvokal /w/, kot je strukturalno pojasnil A. Martinet.22 Rezultat je lahko tudi kratek konzonant: LUCE > il. luce itd. 3) Tretja palatalizacija-. ta proces je še poznejši, omejen je na severno in vzhodno Galoromanijo in na območje retoromanskih dialektov (romanc v Švici, ladinski in furlanski v Italiji), palatalizira (tako kot druga palatalizacija) samo velare in sicer pred vokalom /a/, rezultati se pa le delno razlikujejo od rezultatov druge palatalizacije (prim. npr. v francoščini /k + a/ > /č/ > /š/, /k + e, i/ > /ts/ > /s/, toda /g + a, e, i/ > /g/ > /ž/).23 Prokopijevi toponimi potrjujejo torej prvo palatalizacijo (Moutzianikastellon), ne pa še druge (Markelliana i dr.). Na Balkanskem polotoku je mogoče pomisliti tudi na vpliv grškega jezika, moramo pa upoštevati tudi okoliščino, da dalmatski romanski jezik ni poznal druge palatalizacije in da je tudi v romunščini druga palatalizacija mogoče neodvisna od zahodno-romanske, to pa pomeni, da je tudi kasnejša, kot je prekinitev stikov med balkanskimi (kontinentalnimi) in zahodnimi Romani.24 9 Obstaja tudi drug razlog za Prokopijeve grafije z ohranjenimi velari (Markelliana idr.), in sicer da sc glasovni procesi ne dogajajo «čez noč», «od danes na jutri», temveč trajajo določen čas, in da so zato novi glasovi, preden se fonematizirajo, lahko dalj časa v statusu alofonov, ki jih grafija navadno ne beleži. Za primerjavo naj citiramo alofone fonema /n/, ki jih ne transkribira ne slovenska ne srbohrvaška, pa tudi ne italijanska, španska itn. grafija, prav zato, ker so v teh jezikih pozicijski alofoni, ki je zanje dovolj le ena črka (tako kot, npr., /; v nekaterih staroitalijanskih tekstih z italijanskega Juga transkribira alofone [b] in [ß]). Šele potem, ko se distribucija vsakega izmed alofonov izpopolni tako, da lahko nastanejo minimalni pari, torej ko se alofoni spremenijo v foneme, se navadno začnejo beležiti tudi v grafiji. Če vse to vemo, lahko upoštevamo, da Prokopijeva grafija Markelliana skriva palatalni alofon fonema /k/, torej [k] ali pa celo [t’j; tako dolgo, dokler to ni fonem, zadostuje en sam simbol. Iz istih razlogov ne moremo biti popolnoma gotovi, da Hieronimova izjava o odvečnosti črke K v latinščini (ki jo navaja Gantar na str. 551) zares pomeni, da sc palatalizacija še ni začela: dokler novi glasovi niso fonematizirani, zadostuje bodisi K bodisi C. Hieroni-move besede pomenijo torej le to, da rezultati palatalizacije /k/ pred prednjimi vokali še niso fonemi. Ker je grafija praviloma v določeni «zamudi» v primerjavi s fonološkim sistemom, ne moremo vedno zanesljivo rekonstruirati glasovne vrednosti neke črke v starih tekstih. To, kar lahko rekonstruiramo, so samo razlikovne enote, torej abstraktne funkcionalne vrednosti, ne pa konkretne realizacije.25 10 Za konec šc nekaj drobnih pripomb: 1) Tipično francoski r ni apikalni, kot pravi Gantar na str. 554., temveč ululami. 2) Če bi besedi akcija in ambicija prilagodili klasični izgovarjavi, ne bi dobili akija in ambikija, kot pravi avtor (str. 555), marveč aktija in ambitija, ker tu naš /c/ izvira iz latinskega lil. 3) Na isti strani Gantar dobro ugotavlja, da v restituciji klasične izgovarjave «ne kaže pretiravati», da bi bilo nesmiselno prilagajati taki izgovarjavi tudi besede, ki so že postale del jezika, in da bi «izzvenelo v pravo grotesko», če bi danes začeli govoriti npr. kivilist namesto civilist in podobno. Toda le malo dalje se avtor vendar nagiba k avtentični latinski izgovarjavi, tam, «kjer raba okleva», in dodaja, da to velja predvsem «za razna imena in besede grškega izvora, ki pa smo jih deloma prevzemali po posredovanju latinščine ali drugih jezikov». Kot primere navaja Dakija, Kerber, Kiklop, Kilikija, Kint, Kir, Kitera, Makedonija, Skila, Skiti, epinikij, epikedij, kiklicen «kar je vsekakor bolje kot pa Dacija, Cerber, Ciklop, Cilicija, Cint, Cir, Citerà, Macedonija, Scila, Sciti, epinicij, epicedij, cikličen itd.» Zdi se nam. da se zadnji primer le razlikuje od drugih, ker ima beseda cikličen v današnjem jeziku kar lepo «leksično družino»: ciklus, ciklona, ciklotron, ciklostil, bicikl, tricikl, reciklaža itd. Če je treba dati prednost obliki kiklicen, ali je potem treba govoriti tudi kiklona, kiklotron, kiklostil, bikikl, trikikl, rekiklaža? Če ne, zakaj pa ne? In kje potegniti mejo? Po našem mnenju bi avtentična izgovarjava (/k/ namesto /c/) tudi tu izzvenela groteskno. 4) Na str. 550. à frangaise je verjetno treba popraviti v à la frangaise, in v opombi 26. namesto Bognoli je pravilno Bonioli. Literatura Bourciez 1946: E. Bourciez, Eléments de linguistique romane, Pariz. Devoto 1966: G. Devoto, Profilo di storia lingvistica italiana, Firence. Herrlitz 1970: W. Herrlitz, Historische Phonologie des Deutschen, Teil I: Vokalismus, Tübingen. Jernej 1976: J. Jernej, Konverzaciona talijanska gramatika, Zagreb. Lausberg 1967—1969: H. Lausberg, Romanische Sprachwissenschaft, Berlin: I Einleitung und Vokalismus, 19693; II Konsonantismus, 19672. Lüdtke 1956: H. Lüdtke, Die strukturelle Entwicklung des romanischen Vokalismus, Bonn. Lüdtke 1964: H. Lüdtke, «Die Entstehung der romanischen Schriftsprachen», Vox Romanica 23, str. 3—21. Lüdtke 1965: H. Lüdtke, «Die lateinische Endungen -UM/-IM/-UNT und ihre romanischen Ergebnisse», v Omagiu lui Alexandru Rosetti la 70 de ani, Bukarešta, str. 487—499. Lüdtke 1968: H. Lüdtke, Geschichte des romanischen Wortschatzes I—II, Freiburg i. B. Lüdtke 1979: H. Lüdtke. Lucania, Profilo dei dialetti italiani št. 17, Pisa. Martinet 1968: A. Martinet, Economia dei mutamenti fonetici, Torino. Muljačić 1967: Ž. Muljačić, «Distinktivna obilježja latinskih fonema», Filologija 5, str. 83—105. Pighi 1964: G. B. Pighi, Lettere latine d’un soldato di Traiano, Studi pubblicati dall’Istituto di Filologia Classica št. XIV, Bologna. Reichenkron 1965: G. Reichenkron, Historische Latein—Altromanische Grammatik, I, Wiesbaden. Rohlfs 1966: G. Rohlfs, Grammatica storica della lingua italiana e dei suoi dialetti: Fonetica, Torino. Skok 1940: P. Skok, Osnovi romanske lingvistike 1—III, Zagreb. Tagliavini 1972: C. Tagliavini, Le Origini delle lingue neolatine, Bologna. Tekavčič 1975: P. Tekavčič, «Agli albori dell’italiano», Linguistica 15, str. 209—239. Tekavčič 1979: P. Tekavčič, Uvod u lingvistiku za studente talijanskog jezika i književnosti, Zagreb. Tekavčič 1980: P. Tekavčič, Grammatica storica dell’italiano I—III, Bologna. Vaananen 1967: V. Vaananen, Introduction au latin vulgaire, Pariz. Weinrich 1958: H. Weinrich, Phonologische Studien zur romanischen Sprachgeschichte, Münster (Westfalen). 1 V oddelku «Romanistika i praktično-naučno obrazovanje profesora.» P. Skok takole formulira razliko med poukom latinščine in sodobnih jezikov: «Praksa pokazuje naime da je gnjavljenje s oblicima i gramatičkim pravilima u latinskom kud i kamo veće, jer nije uvježbano na osnovu konverzacije, negoli u modernim jezicima, koji se ne mogu ispravno predavati bez obilnog vježbanja u izgovoru i konverzaciji.» (Skok 1940, I, str. 14.) 2 Sledimo G. Reichenkronu, ki daje prednost prvemu izrazu, ker «das Lateinische im 8. Jh., mag es auch noch so verkommen gewesen sein, doch nicht ausgelöscht war.» (Reichenkron 1965, str. 146). 3 Tekavčič 1975, str. 218; Tekavčič 1979, str. 238—240. 4 Za problem diglosije in bilingvizma prim. Liidtke 1964; Lüdtke 1968, II, str. 82—89. G. Devoto govori o nezavestnem in zavestnem bilingvizmu (bilinguismo inconscio, bilin-guità consapevole), glej Devoto 1966, str. 19 in naprej, str. 37 in naprej. 5 Glej Bourciez 1946, § 56 a. 6 Glej Vaananen 1967, str. 67. 7 Prim. Muljačič 1967, str. 86; Tagliavini 1972, str. 248. 8 Glej Lausberg 1967, § 444. 9 Glej Rohlfs 1966, § 259. 10 Prim. Muljačič 1967, str. 87—88. 11 Prim. Vaananen 1967, str. 69. 12 Glej Liidtke 1965; Liidtke 1979, str. 67. 13 Prim. Lausberg 1969, §§ 95 in 156. 14 Prim. Lüdtke 1956, str. 123. 15 Prim. Lüdtke 1956, loco uit. cit.; Wein-rich 1958, str. 17. 16 Prim. Tekavčič 1980, § 301. 17 Prim. lernej 1976, str. 14. 18 Prim. Lausberg 1967, § 529; Vaananen 1976, str. 69. 19 Prim. Bourciez 1946, § 46 a. 20 Številni zelo zgovorni primeri se nahajajo npr. v Pighi 1964 (Index grammaticus: s. v. ed, str. 107; ss. vv. ed, im, str. 111). 21 Prim. Vaananen 1967, str. 133. 22 Glej Martinet 1968, str. 52—54. Latinska sekvenca /ku/ pred prednjimi vokali se devokalizira v /kw/ (primer: ECCU + ISTU > it. questo)', to je novo, sekundarno /kw/ (/kw/a), ki pritiska na primarno /kw/ (/kw/i), tako da /kw/i prehaja v /k/ (primer: QUI > it. chi), toda to /k/ je novo, sekundarno /k/ (/k/a), ki sproži premik prvotnega (primarnega) /k/ (/k/i) proti prednjem delu ustne votline, torej proti /č/. Ta strukturalna interpretacija velja za večino romanskih idiomov. 23 Za medsebojni odnos vseh treh palatali-zacij prim. Lausberg 1967, §§ 312—317. 24 Prim. Tagliavini 1972, str. 244 in 367 do 368. 25 Prim., kaj pravi npr. W. Herrlitz o možnosti rekonstrukcije glasovnih vrednot v nemščini: «Die Rekonstruktion beschränkt sich auf distinkte Einheiten und di-stinktive Merkmale.» (Herrlitz 1970, str. 7); «Da die Lautketten historischer Sprachen nicht mehr beobachtet werden können, sind wir prinzipiell auf die Rekonstruktion distinkter Einheiten und distinktiver Merkmale eingeschränkt.» (Herrlitz 1970, str. 8). OD POTOČKE ZIJALKE DO BLATENSKEGA KOSTELA NADALJEVANJE DISKUSIJE OB DELU »ZGODOVINA SLOVENCEV« UGOVOR H KRITIKAM POGLAVJA ARHEOLOŠKA OBDOBJA V SLOVENIJI V KNJIGI »ZGODOVINA SLOVENCEV«, OBJAVLJENIM V 30. LETNIKU ARHEOLOŠKEGA VESTNIKA* PETER PETRU Narodni muzej, Ljubljana I. Uvodna razmišljanja Sredi decembra 1980 sem ob izidu zadnje številke AV (30, 1979) mogel prebrati kritiko na moje delo »Arheološka obdobja v Sloveniji« v knjigi Zgodovina Slovencev, in sicer načelne misli o delu (J. Šašel, odslej J. Š.), izčrpno kritiko o ledenodobnih kulturah (Mitja Brodar, odslej M. B.) in opazke na poglavje »Mlajša kamena doba« (France Leben, odslej F. L.). Izredno težko mi je odgovoriti na to kritiko, saj ni napisana v znanstvenem stilu, ker večina nasprotnih trditev njenih piscev ni utemeljena z ustreznim dokazom ali navedbo. * Prvotno verzijo svojega odgovora sem moral, žal, oblikovno menjati na željo prof. B. Grafenauerja in uredništva. Sprva sem namreč vse citate podkrepil s fotografskimi posnetki izvirnih besedil, kar je dajalo celotnemu ugovoru avtentičnost. Škoda, da se to ni dalo tehnično izpeljati, ker bi le tako bilo možno razumeti moj način ugovora, ki se opira na izvirna besedila primernih strokovnjakov. Kakor je znano, sam nisem specialist za ta obdobja, zato sem se oslonil na strokovnjake — te pa kritika (posebej M. B.) neupravičeno žali -— kar me je spodbudilo k ugovoru. Vrh tega pa sprevračanja prav človeško ponižujejo (celo brez zveze z znanostjo!) in je zato bila moja dolžnost, da opozorim na taka netočno in samovoljno interpretirana mesta, da bi pokazal tudi, kako nekateri mislijo, da so sami »požrli vso učenost tega sveta« in ne pustijo niti uglednim znanstvenikom do veljave. Omenjeni uredniki pa so menili, da je zadosti, če navedem v ugovorih le po en citat (v izvirniku jih je tudi po pet na en ugovor, oz. v povprečju blizu troje citatov. Tako se je moj ugovor tudi po obsegu bistveno skrajšal, s čimer je zgubil svojo na oko razvidno pričevalnost. Vrh tega sem v prvotnem ugovoru dal kot priloge naslednje grafikone: 1. Poledenitev v Julijskih Alpah v bohinjskem (biihlskem) stadiju (A. Melik, Slovenija I, 1963); 2. Srednje Podonavje, Alpe in Jadransko morje v zadnji (würmski) ledeni dobi (I. Rakovec, Geološka zgodovina ljubljanskih tal, v delu Zgodovina Ljubljane I, 1955, 149); 3. Delitev paleolitskih kultur (F. Osole, Ledenodobne kulture v Sloveniji 1979, 28); 4. Časovno sosledje človečnjaških Arheološki vestnik 32 (1981) 631 Odgovoriti pa sem dolžan iz več razlogov. Prvi razlog je ta, da želim prispevati svoj delež k razčiščevanju nedorečenosti v stroki. Drugi povod za odgovor je v tem, da sem se oprl pri faktografiji in doslej kot trdna znanstvena resnica veljavnih znanstvenih ugotovitvah na priznane avtoritete naših strok, zato štejem odgovor kot svojo častno obvezo do teh raziskovalcev. Končno pa sem dolžan odgovoriti zaradi založbe, njenih direktorjev in vseh soavtorjev knjige »Zgodovina Slovencev«, ki so posredno vpleteni v to kontroverzijo. Cankarjeva založba je vložila namreč v projekt blizu dve milijardi S din. Po izidu Zgodovine Slovencev pa je nesel upravni direktor Slovenske akademije znanosti in umetnosti Bojan Plave tipkopis (niso počakali, da bi bil tiskan in dan odgovor!) direktorjema Cankarjeve založbe tov. Milošu Mikelnu in Tonetu Pavčku.** Tov. B. Plave se očitno ni zavedal posledic svojega posredovanja, ki jih ima zame v moralnem in materialnem pogledu. Tako delikatno nalogo — če sem s svojim sestavkom naškodil SAZU — bi mogel in smel opraviti le najvišji zbor znanstvenikov ustreznega razreda ali predsednik SAZU univ. prof. dr. Janez Milčinski. S predajo uničujoče kritike (po uporabljenih neobičajnih zvezah in besedah) v roke direktorjema založbe, ki je objavila »tekst, ki ie v celoti strokovno nesprejemljiv in je zato toliko bolj žalostno, da je bil tiskan v knjigi...,« (cit. M. B. str. 543) je to dejanje dobilo dodatne dimenzije. To pomeni namreč v naši samoupravni družbi tudi to, da direktor založbe, ki tiska tako »nesprejemljivost«, ne ravna odgovorno do lastnih delavcev in njihovega združenega dela in sredstev, —• da govorim v jeziku, ki bi ga moral upravni direktor SAZU tov. B. Plave dobro poznati. Ker tudi sam pravkar zasedam položaj ravnatelja, je z definicijami v sedaj objavljeni kritiki izpostavljeno s teh gledišč tudi moje ravnanje. K sreči so moja izhodišča o človeku v arheoloških dobah, predvsem s stališča duha, civilizacijske stopnje, najdenin (B. Škerlj, Antropologija 1948, 51, kjer uvršča krapinskega človeka v raso); 5. gesli Faustkeil in Handspitze iz J. Filip, Enzyklopädisches Handbuch zur Ur- und Frühgeschichte Europas, kjer je govora o razvoju pestnjakov in o tem, da so ročne konice rabili za vrtanje (nem. bohren); 6. Jamske najdbe na tržaškem krasu (F. Leben, AV 17, 1968, 77). Opustil sem tudi razpravljanje o dveh poglavjih, in sicer o onem, ki zadeva jamskega medveda, z njim zvezanega mnenja o osnovni prehrani rodov neandertalcev, ter drugo kompleksno vprašanje o olševienu kot posebni in izvirni paleolitski kulturi. To so specialna področja, ki jih v takem obsegu in globini nisem niti načel. Vrh tega nisem smatral za potrebno, da se v poljudnem tekstu poglabljam v s strani strokovnjakov že dorečene orise (npr. o jamskem medvedu: R. Musil, Ursus spelaeus, Weimarer Monographien zur Ur- und Frühgeschichte 2, 1980) ali pa v še zmeraj znanstveno odprte poglede (npr. o mlajšepaleolit-skih kulturah, kakor problem povzema Sali v L. Fasani, Die illustrierte Weltgeschichte der Archäologie 1980; oz. še bolj podrobno J. Hahn, Aurignacien, das älteste Jungpaläolithikum in Mittel- und Osteuropa, Fundamenta 9, 1977, kjer povzema mnenje Müller-Becka oz. D. Collinsa: »We are indeed in urgent need of a more uniform method for describing stone artefacts assemblages. Every year new systems are created ... for limited time ranges and areas. They make it more and more difficult to describe differences or similarities or even to compare opinions of different authors.« Glede na tako vrednostno oceno mlajšepaleolitskih kultur oz. pogledov nanje je bila moja zaokrožena podoba umestna, saj smiselno povzema znanja o teh pojavih za bralca splošnega pregleda, kakor sem ga ustrezno vedenju in strnjeno podal v sintezi v delu Zgodovina Slovencev! Namen s prispevkom v Zgodovini Slovencev je bil splošen oris dobe in človeka z njegovimi bistvenimi tvarnimi in duhovnimi izročili kot uvod v zgodovino vzhodno alpskih Slovanov. Ljubljana, 9. 1. 1981 in skrajšano 25. 2. 1981 Peter Petru ** Opomba glavnega urednika. Moj uvod h kritiki Zgodovine Slovencev in kritične pripombe, ki sem jih vpletel vanj — glej Arheološki vestnik 30 (1979) 527 — zagotovo niso bile v rokopisu predložene vodstvu Cankarjeve založbe. O tem kontaktiranju z založbo nisem bil obveščen. Sašel kulture, socialne povezanosti in izrazilih umetnosti mnogokrat v skoraj dobesednem prelitju vključena pri arheološkem članku v gradivu za posvetovanje »Raziskovanje ustvarjalnosti na Slovenskem«, ki ga je pravkar izdal Znanstveni inštitut Filozofske fakultete pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani. S tem je postalo brezpredmetno razpravljanje o teh stvareh na tem nivoju, oz. sem bil s tem razrešen, v tem odgovoru na kritiko v AV 30, vseh razpravljanj o poglavjih, ki obravnavajo preteklo ustvarjalnost in izrazila bogatega notranjega življenja človeka iz minulosti slovenskega prostora, vključno z etničnim ozemljem in obrobjem, kolikor je bogatilo tukajšnjo človeško družbo in vplivalo nanjo v preteklih časih. Vesel sem gradiva za kulturološko raziskovanje, ki je izšlo istočasno s kritiko, tudi zaradi tega, ker razbremenjuje mene kot prizadevnega člana ustanove, v kateri delam, pred arheološkimi kolegi, najširšim krogom izobražencev in pred vso javnostjo. To velja tudi za vse osebnosti, ki jih citiram v tem odgovoru. Opomba: moji izvirni teksti so v kapitelkah, izvirna mesta citiranih avtorjev so označena z narekovaji, dr. Brodarja ugovori pa kurzivno. II. Nespornosti Hvaležen sem kritikom, da so me opozorili na neljube napake v poglavjih, ki so jih ocenili; priznam: kot nestrokovnjaku za kamenodobne kulture mi je ušlo nekaj spodrsljajev; podobno sem obvezan nekaterim kolegom za njihove nasvete in popravke. Napaka je, da sem uporabil termin »izvirno jedro«, ki sem ga dobil s slabim prevodom hrvaškega izraza »kremena jezgra« oz. »Quarzkernstein« pri S. Vukoviču, AV 18, 1967, 9. V napačnih kulturnih zvezah rabljeni pojem o geometrizaciji artefaktov v končnem paleolitiku — ugotovitev M. B. str. 536 — sem črpal, ne da bi preveril nekoliko zapletene kronološke zveze, pri M. Malezu, AV 18, 1967, 58; ». .. i paleolitski nalazi iz Romualdove pečine u Istri... predstavljeni jednim lijepo obrađenim gravetiniranim mikrolitom geometrijskog oblika«. Utemeljen je tudi očitek M. B. (537) o rjavem polarnem medvedu, ki sem ga dobil s preprostim prevodom Ursus arctos. Do nepravilnega izraza »mikro-konica« sem prišel s prevodom — po slovarju — italijanskega termina micro-bulino, kar ni ustrezno za mikrolit (M. B. 538). Zalomljene osti harpunastih sulic v gravettienu ne bi smel rabiti po M. B. 538, ker se pojavljajo šele v mezolitiku; pri tem pa sem zapadel dataciji harpune iz Zigeunerhöhle v bližini Gradca, pri R. Pittioniju (Schild von Steier 5, 1955, 24): »... Untersuchung der südostalpinen spätesten Steinzeit, . ..« kjer izpeljuje navedeno harpuno — »aus einem würm-III-zeitlichen spätesten Gravettien«. Tu bi navedel, da sem si predstavljal vlaganje kremenčevih sečiv v razna toporišča podobno kot pri srpih prvih poljedelcev (J. Filip, Enzyklopädisches Handbuch zur Ur- und Frühgeschichte Europas, str. 1288). Pravilno me je popravil M. B. (538) glede epipaleolitske kulture, ki je izenačena z mezolitikom: izraz so uvedli italijanski kolegi (A. M. Radmilli, Atti della Società per la preistoria s protostoria della regione Friuli — Venezia Giulia 2, 1973—1974, 152) za opredeljevanje določene skupine gradiva s tržaškega Krasa in me zavedli, ker sem menil, da želijo s tem označiti posebno prehodno stopnjo iz mlajšega paleolitika (tardigravettien) v mezolitik. (Pri preverjanju podatka o epipaleolitiku sem pregledal tudi geslo v W. Bray-D. Trump, Lexikon der Archäologie, Rowohlt 6187, 1977, str. 118, kjer stoji, da je epipaleolitik samo oznaka prehodne, še paleolitsko zaznamovane, a časovno že v poledenodobni razdelek zasidrane stopnje: »Bezeichnung für die Entwicklungsphase noch dem Paläolithikum verhafteter, von paläolithi-schen Traditionen geprägter, chronologisch aber in die Nacheiszeit überhängender Kulturen«). Kar zadeva opis neandertalca, sem segel po najnovejši opis in sicer k podvrsti H. neandertha-liensis var. krapinensis: J. Biegert, Herkunft und Werden des Menschen v delu Ur- und Frühgeschichtliche Archäologie der Schweiz I (1968) 69, in tam pobral za te ljudi prostornino za možgane, ok. 1260 ccm. Sicer je res, da je že za B. Škerlja (Razvoj človeka 76) bila ta rasa izločena, a le marginalno; zato sem se naslonil k najnovejši opredelitvi pri švicarskem antropologu in očitno zgrešil, ker sem nekoliko pomešal opis in prostornino med primarnimi (prednean-dertalci) in zaključnimi oblikami neandertalca. Enak spodrsljaj sem zgrešil v zvezi s konico z vgraviranim mrežastim vzorcem. V želji, da ne bi podvajal tik pred tem našteto »koščeno ost z vrezanim geometričnim vzorcem« sem pod dojmom obledele risbe zapisal mrežasto namesto vibasto. V tem primeru pa veljajo vse moje formulacije o prvotnih likovnih nagnjenjih, v čemer me potrjuje kasneje natiskana opredelitev pri F. Osoletu (Ledenodobne kulture v Sloveniji 1979, 21). III. Nedorečenosti Poleg naštetih spodrsljajev, obstajajo v naših pogledih ob faktografskih neskladjih (obravnavamo jih v poglavju IV: Neskladnosti) predvsem različna razlaganja pojmov in besedi, ki vodijo v sprevračanje misli. Tudi manj bistvene tiskovne napake razgrinjamo deloma tu, da bi pospešili nadaljnje razmišljanje v tej smeri in da bi deloma omilili zlohotnost kritike. Ves način pisanja v Zgodovini Slovencev kaže, da sem se trudil popestriti in obogatiti besedišče z iskanjem sinonimov in sorodnih besed, s katerimi bi se izognil ponavljanju (npr. za klimo je v geslu Slovenskega pravopisa str. 352 nakazana tudi možnost podnebje in vreme; slednje je tudi v časopisni rabi kot »vremenska napoved« in zato ljudem blizu.) Podobno sem včasih uporabljal kot sinonim izraza »človeška vrsta« namesto rasa, ker smo po slovenskem pregovoru ljudje različnih vrst in ker prof. B. Škerlj v svojem delu Antropologija, 1948, 64 zelo določno piše: »da so z definicijo rase velike težave,... tu veda še ni prišla do končnega zaključka.« Iz tega je videti tudi, da sem pojem rasa oz. človeška vrsta uporabljal z željo, da bi se izogibal istih terminov v istem ali v zaporednih stavkih. V to jezikovno zvrst sodi tudi, če uporabljam izraz brada za obradek (M. B. 531), čeprav pa piše B. Škerlj CProteus 37, 1974/75, 330): »da je neandertalec mogoče imel gosto brado« — pri čemer misli seveda nekaj drugega. Hoteno spreminjanje smisla moje definicije kaže tudi spreobračanje izjave: nadaljnji razvoj mousterienske kulture (posebnega razdelka levalloismouste-riena), kar komentira M. B. (530): Moustérienska kultura ni poseben razdelek levalloismo-ustériena, ampak nasprotno. Tu je treba samo zapisati, da bi kritik moral bolj domiselno pristopiti k členitvi: Sam mislim, da sem z uporabo oklepaja postavil definicijo v podrednost, vrh tega pa to izhaja zelo določno iz delitve, kjer stoji nasproti mousterienski kulturi le razdelek levalloismoustérien. Da bi opozoril, kako nekorektno lahko kritik sprevrača moje misli in zavede bralca, bi pokazal na primeru besede zmrzal. Sam sem zapisal: »zmrzal ni odjenjala skoraj deset tisoč let.« M. B. (537) mi očita, »zmrzal je odjenjala vsako leto na vsem periglacialnem področju Slovenije«. Že to, da M. B. omeji ta pojav na periglacialno področje Slovenije, kaže, da na ostalem področju Slovenije zmrzal ni odjenjala, ergo: očitek sprevrača dejstva! Ker pišem o vsej Sloveniji, je zame moja uporaba pojma zmrzal v tej zvezi pravilno rabljena, očitno pa pomeni kritiku nekaj drugega. Podobno je, če, potem ko sem že prej govoril o mamutu, podčrtam za zaledeneli svet značilne ... majhne primerke živali ..., M. B. zafrkljivo ugotavlja, »če opustiš velike, ostanejo seveda majhni.« Prav tako nisem prepričan o uporabi zveze ... značilnosti materialnega izročila .. . češ, da je treba le-to našteti. Zadošča opozorilo, samo da je značilno. Glede pisave homo sapiens ali Homo sapiens sem se oslonil na že posplošeno obliko, kot je v rabi v časopisih (gl. sobotno prilogo Dela z dne 16. oktobra 1976, str. 31, sestavek: Se je človek razvil v Aziji?) ali pri prof. B. Grafenauerju, Zgodovina slovenskega naroda 1 (1964), str. 55 itd. Podobno velja za oznako kultur, da jih je že prof. B. Škerlj, Razvoj človeka, str. 27 pisal — celo — ašelen, musterjen, orinjasjen, ker so se po njem te oznake že ponašile. Sam sem ubral srednjo pot. Tiskovne napake, kot je npr. Gal Placidij, mi morajo kritiki šteti za take, ker je ta odstavek dobesedno prepisan iz vodnika Zaton antike (tudi jaz ne zamerim M. B. tiskovne napake, npr. na str. 536 aurignacen, prav: aurignasien, ali na isti strani »se število postaja«, ter na str. 540 krakška, prav: kraška). Morda bi kazalo v prihodnje tudi oznake geoloških dob ponašiti, kakor je to poskušal prof. B. Škerlj, o. c., str. 26 npr. z oznako risjen. Ne morem pa sprejeti (M. B. 532) izraza »kline in klinasto orodje« za rezila, sečiva in podobna nožu odgovarjajoča orodja, ker je izpeljan iz nem. die Klinge, odnosno je oznaka klinast iz povsem drugačnega korena (klin, klin se s klinom izbija). Poglavje o neskladjih zajema pretežno tiste očitke, ki letijo na ugotovitve naših znanstvenikov in za katere ne vem, da bi jih v zadnjem času spreminjali, ter so zato zame tvorila oporo pri sestavljanju opisa. Vendar to kritik M. B. ni upošteval. Že v pogovoru ob prvem konceptu mi je kolega ing. dr. Mitja Brodar dejal, da ne razumem bistva ledene dobe, in mi je navedel misel, »da je bila zima kakor je še danes, le daljša«. Sedaj., ko je to zapisal v kritiki (537) in to podkrepil zafrkljivo (str. 538) »kako je bilo pri nas z arktično klimo smo že povedali«, sem obvezan vzporediti njegov tekst z opisom ledene dobe pri drugih strokovnjakih. Prvo M. B. str. 537: »Snežna puščava ni bila prek vsega leta. Bila je zima, tako kot je še danes, le da se je prej začela in dalj trajala. Poletja so bila krajša in hladnejša.« Sam sem živel pod dojmom opisa pri F. Cimermanu, Ledena doba, Ljubljana 1961, str. 4: »V ledeni dobi so postajala poletja vedno hladnejša in sneg po hribih je obležal vse leto. Rodili so se ledeniki, ki so se vedno bolj širili. Led je prekril obsežne dele zemeljskega površja. Skoraj tretjina zemlje je bila pod večnim ledom in snegom. (Danes komaj desetina!). Srednja letna temperatura se je znižala za deset in celo več stopinj v primeri z današnjo.« Posredno pokaže na izjemen obseg mraza in zmrzali tudi F. Osole, AV 18, 1967, str. 31: »Ločnica večnega snega je potekala na Snežniku in Goljakih v Trnovskem gozdu v višini okrog 1400 m n. m. .. . ločnica večnega snega je bila na višku würmskega glaciala 1200 m niže, kakor je danes ... ko so vladale izredno ostre klime.« O razmerah in kronologiji teh pojavov govori I. Rakovec v AV 18, 1967, na str. 78: »V zadnjem würmskem stadialu, ko je postalo podnebje najhladnejše v mlajšem pleistocenu, prevladajo med favno mrzlodobni sesalci: planinski zajec, alpski svizec, snežna miš, polarna lisica, ki je od vseh sesalcev najbolj prilogojena na mraz, še pri —80° C.« Prav tako dokazuje rigorozne klimatske pogoje odkritje zob muškatnega bika v Potočki zijalki, o katerem pravi akademik Srečko Brodar, Proteus 2, 1935, str. 49 ssl.: »V Potočki zijalki na Olševi pa ga zasledimo, kakor smo že omenili, prvič tostran Alp. Danes živi ta vrsta izrecno le v polarni Severni Ameriki še ob 86 (!) stopinj sev. šir.« Torej smo na arktičnih širjavah — ali to kritik M. B. priznava ali ne! O drugi značilnosti ledenih dob — ledenikih — pa pravi M. B. v svoji kritiki na str. 537: »Ledeniki ne prekrivajo gor, ampak zapolnijo doline.« O tem A. Melik, Slovenija I (1963) str. 152: »Ledene mase, ki so se razvile iz snega pod osrednjimi vrhovi in grebeni, pa tudi še pod najvišjimi stranskimi slemeni, so se spuščale na vseh straneh na vznožje visokogorskega sveta.« Prof. S. Brodar (Proteus 2, 1935, str. 50) pa pravi: »Nad 200 km2 sveta, ki ga zavzemajo Savinjske Alpe, je bilo tedaj pokritih z debelo plastjo ledu, ki so iz njega štrleli le najvišji vrhovi.« Obseg zaledenitve slikovito oriše S. Pahič, Najstarejša zgodovina koroške krajine, Koroški fužinar 1965, str. 7: »Celovška kotlina je bila skrita pod ogromno ledeno odejo, ki je pripolzela z alpskih pobočij ob Dravi in Zilji ter je bila pri Beljaku menda kar celih tisoč metrov debela.« Zelo nazorno predstavlja to A. Melik (o. c.) na zemljevidu Polede-nitev v Julijskih Alpah v bohinjskem (biihlskem) stadiju. O, arheološko govorjeno, zelo važni poledenitvi v okolici Olševe in ledeniku do Solčave pravi M. B. (o. c. 532) v zvezi z mojim stavkom naslednje: »Res je morena v dolini Savinje še pri Rogovilcu (torej ne v Solčavi, ampak približno 3 km nizvodno), toda to ni logarski ledenik, ampak ledenik iz Robanovega kota. Logarski ledenik je segal le do Podbrežnika.« Čemu vpleta kateri ledenik pride do Solčave (katere bližnji zaselek Podbrežnik le malokateremu Slovencu kaj določnega pove) in me poučuje o nečem, kar sploh nisem načel, saj nikjer ne govorim o logarskem ledeniku! Razpravo te vrste naj vodi z D. Mezetom (Gornja Savinjska dolina — nova dognanja o geomorfološkem razvoju pokrajine, Dela 4. raz. SAZU). O upadu gladine Jadrana in takratni obali pred Šibenikom praviva (moj tekst je v kapitel-kah) s kritikom M. B. (str. 532) ... ob najhujših poledenitvenih sunkih je bila severna obala Jadrana pri Šibeniku. Zaenkrat velja, da je bila pri Zadru! Moj vir je prof. B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda I (1964), str. 48, ki tu pravi: »Jadransko morje je seglo v teh časih proti severu le približno do prostora pred današnjim Šibenikom.« Vrh tega je tako narisano tudi pri akademiku I. Rakovcu v delu Zgodovina Ljubljane I (1955), str. 149. M. B. (530) pravi nadalje: »V šibko napisanem odstavku o jlori in favni je napačna trditev, da nastop GABRA uvaja kasnejšo Prevlado bukve. Bukev namreč v vsem interglacialu ni igrala vidnejše vloge, njena prevlada začne šele v postglacialu.« Naš izvrstni palinolog dr. A. Šercelj pa v ANSI, str. 39 trdi: »Gaber je prevzel vodilno vlogo starejših elementov (rodu Cärya) in uvedel kasnejšo prevlado bukve.« V svojem sintetičnem članku »Razvoj kvartarne vegetacije«, objavljenem v AV 17, 1968, str. 91 pa pravi isto, ker je te, zelo podobne, rezultate dala vrtina na Ljubljanskem barju, ki jo objavlja A. Šercelj v Proteus 37, 1974/75, str. 432. Tu bi navezal dvoje gledišč M. B. (540 sl.) glede nepoznavanja leske in boričevja. O tej združbi je govorilo veliko raziskovalcev severnih pokrajin; pri nas pa je to zapisal ob fazni inverziji A. Šercelj, ANSI 39: »brezgozdne tundre,. .. jugovzhodno obdobje Alp pa so poraščali borovi in brezovi gozdiči.« Glede leske pravi A. Šercelj n. n. m.: »V hrastov gozd se je še v boreaini dobi, to je še prav v začetku holocena, naselila leska, toda le za malo časa,« in glede bora še F. Osole, AV 18, 1967, str. 32: »Kakor je pokazala A. Šercljeva analiza, pripada oglje v glavnem rdečem boru in cemprinu.« Izraz »vegetacija« ki ga očita M. B. (540) uporablja A. Šercelj, Proteus 37, 1974/75, npr. na str. 432: »Grozdno vegetacijo pa — prvič od konca pliocena — popolnoma obvlada bukev, oz. vegetacije hrastovega in gabrovega gozda in malo bukovega.« O nesporno najpomembnejšem najdišču iz bližnjega obrobja Slovenije, svetovno pomembni postojanki Krapina, in tu odkritih ostankih prazgodovinskega človeka sem črpal baje zastarele podatke — M. B., o. c. 531 pravi: »... Čeprav drži, da so bile vre večje (torej ne vse) kosti razbite, pa ne drži, da so bile vse ožgane.« Svoj podatek sem črpal pri akademiku M. Malezu, AV 18, 1967, str. 42: »Kasnije su neki autori ustanovili, da je u sakupljenom materijalu zastupano 23—28, a neki drže čak oko 40 individuuma. Pretežno su sve ljudske kosti i to osobito lubanje i cjevanice, razbijene i opaljene vatrom,« in pri prof. B. Škerlju, Razvoj človeka str. 75: »Kosti so bile pometane med živalske kosti, razklane in ožgane.« Zato upam, da mi M. B. ne očita nepoznavanja, edino, kar lahko osporava je beseda PRETEŽNO. Dalje napada M. B. (531) moje časovno določno opredeljeno izginotje neandertalca (ob postopnem naseljevanju sapientnega človeka). Iz zadnjih sestavkov pa sem povzel, da sta kulturi obeh ljudskih vrst vzporedni in dalj časa trajajoč proces, ki pa je vodil v nasilni konec neandertalca. Ker so najnovejše radiokarbonske datacije sprejemljive, sem jih upošteval. K problemu pravi ob moji definiciji: »po splošnem mnenju dokazuje to nasilni konec neandertalca in njegove kulture pri nas.« M. B. (531): »To lahko dokazuje le nasilni konec grupe neandertalcev (23 oseb: 5 otrok, 4 doraščajočih in 14 odraslih), ki se je zadrževala v Krapini in ki jih je druga grupa pobila in vsaj deloma pojedla.« V odgovor navajam citat iz M. Maleza, AV 18, 1967, str. 53: za človeške kosti »dobivena je starost od 34.000 godina. Ovaj podatak pokazuje da je nalaz fosilnog čovjeka iz Velike pećine čak nešto stariji od posljednjih neandertalaca u Krapini, kojima je također određena u najnovije vrijeme apsolutna starost od oko 30.000 godina (P. K. Oakley, 1965).« Povezan s tem je tuđi moj podatek: »25 osebkov z rasnimi znamenji neandertalca z določeno starostjo 30.000 let za mlajše primerke, ki ga analizira M. B. (531): »Tega avtor ne bi smel napisati, če ima na strani 20 podatek, da postavljamo olševien, torej kulturo sapientnega človeka v prvo otoplitev ledene dobe, torej med 45000—32000 pr. n. št. Te in druge različne datacije so trenutna problematika stroke, ki v poljudnem tekstu ne sme biti prisotna, saj ustvarja samo zmedo pri čitateljih.« Proces je bil po mojih posrednih sklepanjih dolgotrajen, saj so tu odkrili tako ožgane kosti starejšega t. i. »krapinskega« in mlajšega neandertalskega človeka in sem verjetno preuranjeno povzel B. Škerlja, o. c. 79: »Tudi svoje mrtvece je pustil večkrat v jami, ali pa je sovražnik, ki morda ni bil neandertalec, temveč človek, razmetal po pojedini (kakor vemo iz Krapine, Čoukoutjena itd.) kosti ubitega neandertalca, zlasti mlajših oseb, otrok in žensk, kar med živalske kosti, neurejeno na nekako smetišče.« Kritik M. B. (str. 531) pravi glede izkopa Krapine: »Okoliščine v Krapini nikakor niso istovene z Veliko pečino (ne pečino). Krapina je bila kopana v prvih letih tega stoletja in je njena dokumentacija zelo pomanjkljiva.« Po M. Malezu (AV 18, 1967, str. 37) začenjajo raziskovanja v prejšnjem stoletju: »To je bilo 1895 godine. No kako je Gorjanovič u to vrijeme bio zauzet drugim poslovima, on se tek četiri godine kasnije tj. 1899., navraća u Krapinu i toga dana, a to je bilo u srijedu 23. kolovoza 1899 godine, otkrio je Gorjanović jedan od najvećih paleontropo-loških nalazišta u Europi.« Glede istovetnih okoliščin (stratigrafije!) gl. M. Malez, o. c.\ O Betalovem spodmolu in tu prvič v Sloveniji zanesljivo izpričanih kulturnih ostalinah človeka govori M. B. na več mestih (str. 529 in 530). Ponovno sem mu hvaležen, da me je podučil, kaj je pestnjak in kaj ročna konica. Toda že dejstvo, da ta termina uporabljam, spričuje, da delam razloček med obema pojmoma. Tu me je zavedla uporaba tega pojma, kakor ga je priobčil v AV 18, 1967, str. 9 S. Vukovič: »Karakteristični tipovi artefakata za donji paleolitik su: ručni klin (Faustkeil), ručni šiljak (Handspitze), cjepač jednostrano ukoše-ne oštrice (Spalter), golema grebala (Kratzer) i druga oruđa.« Prvič je nesporno izpričana v Sloveniji kultura človeka starejše kamene dobe v najnižjih kulturnih ostalinah Betalovega spodmola. Mešati tu mlajšepaleolitsko postajo Potočka zijalka, češ: »Prvič je pri nas paleolitska kultura izpričana v Potočki zijalki... z ognjišči, orodji itd.,« je zame nekaj novega, ker nisem pisal zgodovino arheologije ampak zgodovino človeških kultur. Toda ostanimo pri citatih, M. B. n. n. m. pravi: »Prvič je pri nas paleolitska kultura izpričana v Potočki zijalki. Avtor je najbrž hotel reči: Najstarejša kultura v Betalovem spodmolu je izpričana itd.... Če pa misli to, potem navedba z ognjišči ni točna. V tej plasti so bili samo sledovi oglja. Obliko zatočišča pa si je avtor izmislil.« Akademik Srečko Brodar (Proteus 37, 1974/75, str. 319) piše o tem naslednje: »Najstarejša plast leži osem metrov pod bivšimi jamskimi tli... izkopavanja so razjasnila genezo jame in potek kasnejše sedimentacije. Material, ki smo ga zbrali, obsega nad 2000 inventarnih številk. Našli smo ... kosti in zobe raznih diluvialnih živali, ki jih bo mnogo treba še določiti... Vzorce oglja z ognjišč ledenodobnega človeka.« Na misel, da je jama Betalov spodmol s svojo obliko zatočišča in notranjo členjenostjo s policami, pručkami —• in kakor se še imenujejo izoblike v skali — tudi oblika bivalnega prostora (ali prostor udejstvovanja človeka), me je navedel prof. Srečko Brodar, ko je v zgoraj navedenem sestavku eksplicitno zapisal (str. 320): »Ta nivo je očitno zelo dolgo trajal. Na levi steni ga označuje globoka korozijska zajeda, ob desni steni pa obsežna skalna polica, ki je mnogo kasneje rabila ledenodobnemu človeku kot prostor njegovega udejstvovanja.« Prof. Srečko Brodar (o. c. 325) je o kompleksu I in II (takratna oznaka) in sledovih ognjišč (oglja) zapisal tole: »Na meji med flišno naplavino in kompleksom II zadenemo na najstarejše sledove ognjišč, ki jih je kuril ledenodobni lovec že po končani eroziji flišne naplavine. Toda tudi v sledečem riškemu glacialu ustreznem sedimentu kompleksa II dokazuje nekaj že blizu dna kompleksa in više odkritih kamenih artefaktov navzočnost človeka, ki mu prisojamo sedaj pramoustériensko in ne »ašelsko« kulturno stopnjo. Kompleks III je bil odložen v riškovviirmskem interglacialu in v začetku starejšega würma. V njem nastopajo kameni artefakti levallois-moustériena.« V zadnjem delu svojega razmišljanja je prof. S. Brodar popravil tudi kulturno opredelitev Betalovega spodmola (ne ašelska ampak pramousterjenska kulturna stopnja) kar je verjetno zavedlo k predpostavki, da je malenkostno premaknjena tudi kronologija in je povzročilo neskladnost izraženo v izjavah. M. B. povzema moje: »plast s temi izkopaninami je iz konca riške POLEDENITVE ... Pravilno po M. B.: ... je iz začetka ... Sam sem se oprl tako na akademika S. Brodarja (l. c.) in akademika B. Grafenauerja, o. c. str. 51: »nižji kulturni plasti jame Betalov spodmol pri Postojni postavlja Brodar celo v konec risške ledene dobe.« Še k členitvi moje izjave in komentarja o nadaljnjem razvoju mousterienske kulture v zaporedju višjih slojev Betalovega spodmola je treba navesti citat M. B. (530): »Nadaljnjega razvoja moustérienske kulture niso opazovali v neprekinjenem zaporedju višjih slojev iz risko-würmske otoplitve.« O zaporedju mousterienskih kultur v Betalovem spodmolu sem sklepal iz opredelitev S. Brodarja v reviji Proteus 37, 1974/75 str. 319: »kremenasti artefakti in odlitki, ki so nastali pri obdelovanju izdelkov diluvialnega človeka iz starejšega in mlajšega dela stare kamene dobe,« in na str. 321. kjer pravi S. Brodar: »okrog osem metrov globoko so bili odkriti trije po človeku obdelani, staro tehniko razodevajoči kremeni. Navzočnost staropaleolitskega človeka je torej dokazana. Gotovo je da gre za najstarejšo doslej pri nas odkrito paleolitsko najdbo. Majhno število artefaktov še ne dovoljuje končne sodbe, ali naj prisodimo kulturo pramusterjenski,« ter na str. 325, kjer stoji zapisano: »Izločiti pa je treba moustériensko konico. To nekoč primitivnemu kvarcitnemu aurignacienu dodeljeno konico prisojamo sedaj razvitemu mousterienu iz dna še zmerom starejšemu würmu prideljenega kompleksa IV, medtem ko vse više ležeče plasti tega kompleksa sodijo k srednjemu würmu in njih kulturni ostanki k finalnemu moustérienu.« Zato lahko pustimo veljavo definiciji o nadaljnjem razvoju mousterienske kulture v ZAPOREDJU VIŠJIH SLOJEV BETALOVEGA SPODMOLA. Ob problematiki Betalovega spodmola, s prvo z več dejstvi podprto kulturo človeka na Slovenskem, sem predhodno spregovoril tudi o najstarejši najdbi človekovega orodja v Sloveniji nasploh in sicer odkritju dveh intencionalno obdelanih kamnitih orodij iz Jame v Lozi. Dalje pravim, da so odkrili ta nedvomno umetno oblikovana izdelka v zelenkasti flišni ilovici, znanilki tople mindel-riške medledene dobe iz OK. 250.000 LETNE davnine. Nadaljevanje te misli (kapitelke zmeraj: P. P.) pa komentira M. B. (529): »v tej plasti so našli kosti povodnega konja, kar posredno potrjuje navedeno starost in dokazuje takratno zelo toplo vreme in ojEZERiTEv pivške kotline. Ker avtor navaja Jamo v Lozi in plast flišne ilovice, za bralca logično sledi, da so našli povodnega konja v Jami v Lozi, kar pa ni res, saj je bil najden v Postojnski jami. Sam pa najdišča Postojnska jama nisem želel posebej poudariti, posebej ker pribije I. Rakovec v svojem članku v AV 18, 1967, str. 292: »Iz mindelsko-riške medledene dobe izvirajo ostanki povodnega konja (Hippopotamus), ki so bili sredi preteklega stoletja odkriti v Postojnski jami.. . Bili so tipični toplodobni sesalci, kakršni so še dandanes, saj so tudi pozimi navezani na nezamrznjene vode ... V tem intergla-cialu so bila na našem Krasu precejšnja jezera, ki so omogočala življenje povodnim konjem. Ko so se ob koncu dobe, če ne že poprej, jezera osušila, so te živali poginile. Njihove ostanke so kasnejše vode odplavile v Postojnsko jamo.« in F. Osole, ANSI, str. 43: »Hippopotamus pentlandi je živel v Pivški kotlini, ki naj bi bila takrat ojezerena, najkasneje v mindelsko-riškem interglacialu.« Če vse te ugotovitve drže, o tem za sedaj ni nobenega pomisleka, bi bili omenjeni orodji iz velikega, predzadnjega interglaciala in so torej dokaz prve prisotnosti pračloveka na slovenskih tleh. Na tem mestu bi želel osvetliti še drugo najdbo povodnega konja v slovenskem etničnem prostoru (ki pa kritiku M. B. ni poznana!) in sicer odkrito v istemu fenomenu pripadajoči plasti medledene dobe M/R (?) na tržaškem Krasu, ki pa žal ni dokončno objavljena, ampak samo omenjena pri D. Cannarella, Atti della Società per la preistoria e protostoria della regione Friuli-Venezia Giulia 3, 1975—77, str. 52 in 87: »resti di numerosa fauna di tipo steppico, due livelli contenenti manufatti del paleolitico inferiore. Nei pressi del riparo, venne in luce... resti ossei di elefante, di rinoceronte, di ippopotamo. La fauna trovata dimostrerebbe esistenza di una serie di bacini lacustri, formatisi nel Pleistocene antico.« Najdba iz Sesljana z dvema odkritima paleolitskima horizontoma, od katerih je vsaj eden, sodeč po izkopanih ostankih povodnega konja, iz mindel-riške medledene dobe in torej prav tako najstarejši ostanek človeka pri nas. To bi pomenilo v kulturnem pogledu, da je (kakor pravi tudi Cannarella) vsaj ena plast iz starejšega paleolitika. Zato sem na hitro pogledal v novejše arheološke priročnike (J. Filip, Enzyklopädisches Handbuch zur Ur- und Frühgeschichte Europas) in videl, da bi bila ustrezna kultura acheu-lénska, ko se lahko pojavi tudi pri nas pestnjaška kultura (F. Osole, Ledenodobne kulture v Sloveniji, Ljubljana 1979, str. 12 sl.). Zato sem naredil tudi sklep o tem, da prvotnih pestnja-ških obiik doslej v Sloveniji niso odkrili. Tudi za ročno konico sem menil, da se razvije iz pestnjaka — po samosvojem povzemanju zapisanega pri J. Filipu, str. 349 in 464; zato sem M. B. hvaležen, da me je o tem poučil. Pripominjam pa v zvezi z grajo pri M. B., str. 530: »STOPNJA OBDELAVE JE ŽE NAPREDOVALA DO IZOSTRENIH SEČIVNIH ROBOV Z OŠILJENIM VRHOM za cepanje in vrtanje mozgovnih kosti. Prazen stavek, ki o obdelavi ne pove ničesar. Od našega pramustériena do vrtanja kosti pa je moralo preteči še dobrih sto tisoč let,« da sem črpal podatek o vrtanju (nem. bohren) ošiljenih vrhov (nem. spitzem Ende) pri J. Filipu l. c.). Z izostrenimi sečivnimi robovi sem mislil posebno kulturo mousteriena t. i. »zobčasti mousterien«, kakor so po D. Cannarelli (o. c.) poimenovali prejšnji »alpski mousterien«. O »zobčastem mousterienu« je v zadnjem času dosti govora ob najnovejših odkritjih na tržaškem Krasu in v Veliki pečini (M. Malez, o. c. str. 53). Žal so me le skromno publicirane najdbe iz Jame pod vrhom Sv. Lenarta nad Samatorco, v Čotarjevi jami in že od preje poznane najdbe iz najdišča Pod Kalom silile k previdnosti; menil pa sem, da mi dovoljujejo nekatere splošne sklepe o izostrenih sečivnih robovih, ki pa jim M. B. jemlje veljavo — ne da bi poznal kraških primerkov —• na str. 530. O paleolitskih najdbah s tržaškega Krasa pa pravi D. Cannarella —- o odkritju iz Sesljana gl. zgoraj — še naslednje pri posameznih postojankah; o Čotarjevi jami pravi na strani 76; »in luogo dell’antica bocca d’ingresso della cavità, ricercatori hanno trovato insieme a resti di Ursus ed altra fauna wiirmiana, oltre 200 strumenti di selce appartenenti ad una industria musteriana denticolata,« in na str. 54 še k jami pod vrhom Sv. Lenarta: »... levalloisiana, rispetto all’ indice di quelli scoperti nella grotta Pocale e nella grotta del San Leonardo I«; o jami Pod Kalom pravi na str. 53: »La prima segnalazione di industria musteriana nel Carso si deva al Battaglia, il quale rinvenne, scavando il deposito della grotta Pocala, una cinquantina di manufatti in giacitura secondaria, trascinati dalle acque nel fondo della caverna. Egli al posto della denominazione di paleolitico alpino preferì per questa industria la definizione di musteriano, ritenendo che detta industria appartenesse a popolazioni di cacciatori specializzati nella caccia dell’orso delle caverne,«; na str. Ili govori o postojanki Riparo Zaccaria (žal ne poznam slovenskega imena previsa): »si sono ... trovati alcuni manufatti silicei musteriani«; zaključuje pa ta opis s prikazom najdb iz nekega previsa pri Vižovljah (Riparo di Visogliano) na str. 112: »In questo, unitamente ad ossa di rinoceronte e di cavalo sono stati rinvenuti cinquanta manufatti silicei del paleolitico inferiore.« Tako se iz teh podatkov vidi, da se nisem držal zaplotkarskih opazovanj preteklega izročila samo v okviru meja republike Slovenije (M. B. »saj doslej v Sloveniji. ..« str. 529), ampak sem segel zavestno v etnični prostor, ker je tudi ta poseljen s Slovenci (knjigi je naslov: Zgodovina Slovencev!) in je to predpostavljala založba ter terjal akademik prof. B. Grafenauer; za celovit oris, ki nam tudi dovoljuje napisane sklepe in predpostavke, smo segli tudi v obrobne pokrajine Slovenije po napotilu prof. F. Osoleta, Velika arheološka nalazišta u Sloveniji, Beograd 1976, str. 10: »Treba takođe uočiti veliku tipološku sličnost musterijenskog inventara ranog Würm-a u Sloveniji i Hrvatskoj.« Na str. 534 mi M. B. popravlja navedbe o odkritih kostnih ostankih človeka iz končnih faz pleistocena. Žal sem premalo upošteval izsledek prof. S. Brodarja v A V (in ponatisnjen v Ledenodobne kulture v Sloveniji, str. 33 ssl.) in imel za splošno sprejemljive navedbe v preglednici F. Lebna (AV 18, 1967, 77) in upošteval nove dokaze pri D. Cannarella, o. c. Slednje so ob preglednici za nas posebej zanimive, ker so določene, zato jih tu navajam. O najdbah iz Pečine v Leskovcu (Grotta Azzura di Samatorza) pravi D. Cannarella, o. c. str. 72 sl.: »Sul fondo della cavità, costituito da un poderoso banco di argilla rossa di epoca wiirmiana, sono stati rinvenuti resti ossei appartenenti a fauna pleistocenica e un molare umano«; o najdbah iz Vlaške jame (Grotta del Pettirosso) pa pravi na str. 73: »calcarea, sotto una enorme piastra la quale rinvenne una sepoltura con lo scheletro di un ragazzo, che venne studiato dal Wirchow« (R. Wirchow, Halber menschlicher Oberkiefer mit Milchgebiss aus einer Höhle von Nabrežina, Zeitschrift für Ethnologie 1895, str. 340); iz Priamove jame pri Proseku (Grotta Priamo) prinaša novejšo najdbo z »najstarejšim ostankom človeka« s Krasa na str. 98: »una mandibola umana senza denti, piuttosto massiccia e con un mento pronunciato. Il reperto è abbastanza antico a giudicare al grado di fossilizzazione .. . fine del Pleistocene.« Kakor je videti, sem imel za koristno, spričo širših poljudno-znanstvenih zasnutkov prikaza, pritegniti tudi podatke o najdbah človeških ostankov iz obrobja severozahodne Hrvaške in s tržaškega Krasa, čeprav za slednje velja, da zanje okoliščine in zveze ob odkritju niso povsem jasne in da so sedaj nedostopne in založene v depojih posameznih inštitucij. Toda v splošnem poljudnem tekstu o kulturah preteklega človeka je najdišča smiselno našteti poimensko in opravičljivo iz globjih kulturnozgodovinskih razlogov. To še tem bolj, ker je medtem D. Cannarella (o. c.) za nekatere prinesel dodatne stratigrafske podatke in opazovanja, ki smo jih zgoraj navedli. Vrh tega se mi je zdelo, da znanstveno ne zavajam, saj sem v izvirnem besedilu (zakaj ga kritik ne citira polno!?) zapisal na str. 20: »... v nejasnih zvezah ...« ter pri tem vedel, da je vsaj eno najdbo nekoč obravnaval največji antropolog 19. stoletja R. Wirchov (zato pravim, da ima najdba tudi kulturnozgodovinski pomen!) ter je sedaj z novejšimi najdbami s tržaškega Krasa tudi izpovednost sta- rejših odkritij dobila določeno težo. Žal tega kritik ne ve, niti ne pozna najdb slovenskega etničnega prostora. Poleg neposrednih človeških ostalin so arheološko zanimivi njegovi izdelki. To je tudi področje, kjer smo vsi pišoči na izredno gladkem ledu, saj v slovenščini nimamo objavljene in verificirane arheološke terminologije. Vrh tega pa ključni postojanki Betalov spodmol in Potočka zijalka nista kataloško obdelani, da bi mogel povzeti ustrezne izraze za posamezna orodja. V želji, da bi ne izmišljal svojih izrazov (razen pri koščenem orodju) sem večinoma povzemal njihove opise in karakteristične skupine. Tu sem segel v etnični prostor in obrobje Slovenije, kar je na nekaj mestih čutiti pri kritiki M. B. (...v Sloveniji jih nimamo...; ... v Sloveniji se nismo odkrili... itd.). Primer očitka mojega opisa izkopanin (v kapitelki) pri M. B. (530): »kamnite izdelke zastopajo kremenčevo jedro, iz katerega so cepili odlitke, ROČNA KONICA, DVOJE DEBELIH STRGAL, DOLGO REZILO IN NEKAJ ODBITKOV ... V objavi je napisano: »2 Nuklei, 1 hochrückiger Schaber, 1 dicker Spitzkligen-Schaber mit schiefer breiter Basis und 1100 Abschlagwinkel, 1 abgebrochene Breitklinge mit bearbeiteter Schlagfläche und 4 weitere Silex und Quarzitabsplisse«. Primerjavo lahko naredi vsak sam.« Videti je, da sem poleg dobesednega prevoda navedenega nemškega teksta (npr. dicker Shaber = debelo strgalo! Nukleus = jedro) pritegnil še opis pri prof. S. Brodarju, Proteus 37, 1974/75, str. 322: »musterjenska ročna konica in suličasta musterjenska konica... Precej številna so rezila . .. Ne manjka pa tudi raznovrstnih kremenastih strgal.« O mousterienski materijalni kulturi (ne: kulturi nasploh!) pravi M. B. (530) k mojemu: »značilnost mousterien- SKE MATERIALNE KULTURE JE NEPOZNAVANJE KOSTI IN DRUGEGA GRADIVA, RAZEN KAMNITEGA Značilnosti mousterienske kulture je seveda vse kaj drugega. Avtor pa je najbrž hotel povedati, da neandertalci še niso uporabljali kosti za izdelavo orodja. F. Osole pravi v svojem sestavku Velika arheološka nalazišta u Sloveniji k temu na str. 11 »V srednjem paleolitiku še niso uporabljali kosti«. Toda meni je šlo tudi za to, da podčrtam misel, da v tvarni omiki mousteriena niso poznali kosti (o lesenem pomagalu iz Krapine okoliščine niso jasne), kakor to naglasa tudi B. Škerlj, o. c. str. 81: »človek kosti ni uporabljal tudi prej;... ne popolnoma varno dokazan primerek »obdelanega« kosa lesa omenja Gorjanovič iz Krapine«. Glede koščenega »orodja«, kakor ga nazorno opisuje prof. S. Brodar v GMDS 16, 1935, 1 ssl sem prepričan, da je naš pronicljivi strokovnjak zadel žebelj na glavico. Misel, ki jo zastopa prof. S. Brodar, so potrdile tudi ostale paleolitske postojanke (kolikor smem sklepati), kjer je med tisoči nezglajenih odlomkov kosti le nekaj takih z zaobljenimi robovi in zglajenih. Zato so tudi nekateri švicarski strokovnjaki pritegnili k razlagi teh kosti strojarje in krznarje; v Slovenskem pravopisu sem tudi poiskal nekaj izrazov prav teh strok za opis paleolitskega koščenega orodja. O dvostransko obdelanem orodju pravi M. B. (530): »orodje ... je ... izjemoma dvostransko obdelano. Za moustérien kot celoto to velja, povedati pa je treba, da v Sloveniji še nismo odkrili nobenega dvostransko obdelanega orodja«. Moj vir je M. Malez, AN 18, 1967, 43: »manji dio orudja retuširan je dvostrano« in pri istem avtorju na str. 62, kjer opisuje najdbe iz Vilence: »jednoplošno, dvoplošno i višeplošno odbijene (obrađene) artefakte«. Opis vodilnih mousterienskih oblik o katerih pravi M. B. (531): »visoko razviti in končni mousterien je izpopolnil ista orodja ... Iz zgornjega komentarja je razvidno, da je to nesmisel... in jim izboljša sečivo z dvojno stopničasto dodelavo in uvedbo plitke školjkaste retuše. Tako ne smemo pisati. Stopničasta refusa (ne dvojna) je tipična za ves moustérien in ne samo za razviti in kontni. Plitka školjkasta retuša lahko nastopi, ni pa tipična. Termina sečivo ne uporabljamo, rečemo rezilo«, sem črpal pri M. Malezu, o. c. 43 in 51 sl. »dvostrano stepeničasto retuširani. Paleolitski inventar iz sloja h uvršten je u visoko razvijeni mousterien, a sestoji se iz ručnih šiljaka, strugala, grebala, rezala, koštanih retušera itd. Artefakti posjeduju detaljniju potpuniju i finu obradu, baza na ručnim šiljcima je odbijena, često fasetirana, a uz stepeničastu retušu upotrebljena je plitka školjasta«. O orodjih razvitega in končnega mousteriena komentira moja izvajanja M. B. 531: »vodilne oblike v materialni ZAPUŠČINI MOUSTERIENSKEGA ČLOVEKA SO PESTNJAKI, TRIKOTNA STRGALA, GREBALA IN diski. Pestnjaki so vodilna oblika v starem paleolitiku, v moustérienu pa ne! Vodilna oblika v maustérienu je ročna konica. Tudi strgala so tipična za moustérien, trikotno strgalo pa je le ena od mnogih različic strgal. Grebalo je v paleolitiku nov doslej nepoznan terminus in ni mogoče uganiti, katero znano orodje je avtor označil s tem izrazom. Diski v maustéri-enu res nastopajo, toda v Sloveniji jih nimamo«. Oris orodja sem povzel pri B. Grafenauerju o. c. str. 58: »v drugi musterjenski stopnji so iz drugovrstnega kamenja (zelenkasti groh, por-fir, porfirit) izdelovali ročne konice, strgala in rezila v obliki diska; v tretji stopnji pa so značilna strgala, konice in koničasta rezila trikotne oblike, ki jih v Parski globini spremljajo tudi svedri.« Podatek sem obogatil še z navedbo pri M. Malezu, o. c. str. 52 (kjer je izraz grebalo, dovoljen tudi po SP, str. 266): »Krapinski paleolitski inventar poznaje ove tipove: Jezgre, diskove, batiče ili ručne klinove, strugala (jednostrano ili dvostrano retuširana), razne šiljke, grebala, noževe pile i svrdla. Pretežni dio krapinskih artefakata čine razna strugala i ručni šiljci.« M. B. na str. 533 piše: »K naslednjem odstavku mora torej izpasti opis koščenega orodja. Pri opisu kamenega Orodja je izmišljeno, da je pogosta oblika podolgovato ozko, a visoko praskalo, in prav tako so izmišljena lopatasta strgala. Podatek o kamenih praskalih in visokih praskalih sem našel pri B. Škerlju, o. c. 81: »Poznamo razne oblike koščenih šil, kamenih praskal, visokih praskal, rezil, konic, tudi izrazitih konic za puščice in kopja in celo eno iglo — edino svoje vrste na svetu — iz Potočke zijalke.« »Lopatno strgalo« sem izpeljal iz opisa orodja iz Njivic, kjer prof. S. Brodar navaja kost lopatico, s katero so nekaj strgali, ker je njen konec izglajen, kakor stoji v GMDS 16, 1935, 16: »lopatične grebene paličaste oblike z izglajenim koncem.« K stavku: »izpopolnitve opažamo tudi v razširjenem IZBORU KAMNITIH ORODIJ S PRETANJENO DODELANIMI TRNASTIMI VBODALI, PLOŠČATIMI PRASKALI, strgali z zajedami, pravokotnimi sečivi, dolgimi nožiči ... pravi M. B. na str. 538 glede gravettienskega orodja: Našteto ali ne obstaja, (pretanjeno dodelano trnasto vbadalo, pravokotno sečivo), ali pa se najde le slučajno. Opis predmetov sem povzel po F. Osole, AV 13—14 (Brodarjev zbornik), 1962—63, str. 135 ssl: »rezilcu je ob vrhu izdelan trnek (Zinken). Druga praskala so stožičasta, grebenasta. Posebno pozornost vzbujajo tu artefakti lepo izraženih izjed. Zanimivi so nožiči. Značilno za naše najdišče pa je večje število praskal in vbadal.« Glede uporabljenega gradiva za izdelavo orodij pravi M. B. (538): »gradivo za izdelavo orodij so izbirali med kremenci, roženci, tufi, jaspisi in kresilniki. Kot da roženci itd. niso kremenci. Če že govorimo o kremencih, ki so jih uporabljali, bi bilo treba omeniti, da v našem gravettienu nenadoma nastopi v razmeroma visokem procentu sivo marmoriran kresil-nik, ki ga v starejših kulturah praktično ni.« Obvezan sem M. B. za popravek glede kremenca; vrste kamenin za orodje našteva F. Osole, A V 13—14 (Brodarjev zbornik), 1962—63, str. 135: »V Ovčji jami so zastopani roženci kremenčevih prodnikov. Redkeje se pojavljajo tufi, jaspisi in kresilniki. Provenjenca te kameninske surovine je zelo verjetno Jadranska obala.« Izvor kamenine za gravettienska orodja je v nekaterih primerih verjetno (takrat še nepreplavljen) južneje ležeči Jadran, kar me je ob tipoloških sorodnostih pripeljalo do ugotovitve, da je prihajala naselitev v tem času z juga. M. B. pa 539 pravi »Kako je bilo z naseljevanjem v začetku gravettiena, ne vemo.« D. Cannarella, o. c. to podobo dopolnjuje na str. 55 s povzetkom: »Basandosi proprio sull’ attività economica il primo livello, il più antico, fosse dovuto a quelle popolazioni di cacciatori-raccoglitori di tradizione romanelliana, che frequentavano la piana adriatica libera dal mare in seguito alla fase fredda del Viirm III, e che, al termine della glaciazione, incalzati dal mare in ingressione, vennero spinti verso nord fino ad arrivare sul Carso.« M. B. str. 539 zavrne moj stavek: »bivalna kultura gravetienske dobe je še izključno jamska; človek očitno še ni poznal višjega pomena krašenja stanovanjskih prostorov niti njihovega namembnosti prilagojenega urejevanja. To ni res. Največ in največja gravettienska najdišča so na planem. Tudi v Sloveniji že poznamo piano gravettiensko postajo Podrisovec pri Postojni. Pa tudi če bi prvi del stavka držal, bi iz tega očitno ne sledilo nič.« Vendar pa sem sam želel vzporediti najdbe na Krasu (tudi tržaškem) s sočasnimi paleolitskimi odkritji, kjer so jame poslikane (Francija, Španija), ali pa so znotraj urejene s stalno opravo. Za slednje govori četvero s kamnitimi bloki obloženih ognjišč v Šandaliji pri Puli (M. Malez, o. c. str. 59): »Sistematskim otkopavanjem otkrivena su četiri lijepo istaknuta in formirana ognjišta. Ona su bila obložena kamenim blokovima. Kremeni material zastupa finozrnaste i amorfne kremenaste stijene, kao jaspisi, rožnjaci, opal, kalcedoni itd. Od koštanih artefakata neki posjeduju ornamente u obliku paralelnih ureza.« Prav ta izjemno lep podatek dokazuje s štirimi (!) oblikovanimi ognjišči »namembnosti prilagojeno urejevanje« jame. Ker tega v slovenskih najdiščih (izjemoma ono pri D. Cannarelli s tržaškega) ni zaslediti sem zapisal, da tega takratni človek (pri nas) še ni poznal. M. B. str. 539 pravi nadalje: »Naša mezolitska najdišča so res maloštevilna. Slabo raziskana pa niso, to je trditev, ki lahko izhaja le iz popolnega nepoznavanja dejanske situacije.« Slaba raziskanost najdišč se ne nanaša na naše »celinske« najdbe — razen na uničeno stratigrafijo z roparskim kopanjem pred prihodom arheologa v Previsu pod Črmukljo, ampak tudi na one s tržaškega Krasa, kjer jih je bilo odkritih v zadnjih letih po D. Cannarelli, o. c. 54: »In questi ultimi anni sono state scoperte una quindicina di stazioni mesolitiche, in cavità e in due ripari sotto roccia, alcune delle quali molto ricche di materiali«. O teh petnajstih najdiščih iz mezolitika (česar kritik ne ve), ni podrobnejših poročil pa tudi okoliščine niso objavljene oz. so pri D. Cannarelli zapisani tako, da sem si dovolil določno zapisati opredelitev o slabi raziskanosti. Nekoliko sem se oslonil tudi na F. Osoletovo misel AV 17, 1966: »Tudi velike vrzeli... so verjetno izraz premajhne raziskovalne dejavnosti.« Glede ugovora o sadilnem gojenju rastlin in udomačitev živali (M. B. 539) se opiram na najnovejše ugotovitve pri Narru, obeh Clarckih, Childu, Renfrewu itd., kjer je pomaknjena meja udomačitve in s tem zvezanega primitivnega poljedelstva v mezolitik. J. Filip, o. c. 468 pravi, da so udomačili živali v mezolitiku. D. Cannarella (Atti della Società per la preistoria e protostoria della regione Friuli—Venezia Giulia 2, 1973—74, str. 112) pa ob splošni analizi najdb v Perčevem dolu zaključuje: »... per la presenza di elementi mesolitici e la composizione della fauna, che rivelerebbe un’attività basata sulla pastorizia e sulla caccia.« Radmilli pa ugotavlja v svojem članku Ancora sul mesolitico nel Carso Triestino, Atti della Società per la peistoria e protostoria della regione Friuli—Venezia Giulia 2, 1973—74, 53 ssl: »in quell’arco di tempo che io chiamo mesolitico, dati di fatto rivelano che non dovunque ebbe fine il mondo culturale paleolitico e si andarono a formare quegli elementi di ordine culturale e sociale che altrove portano alla formazione del mondo agricolo.« B. Grafenauer pa je opredelil sadilno gojenje rastlin v svoji Zgodovini slovenskega naroda I (1964), 76, ker uvaja za takraten način poljske obdelave naziva motično kopaštvo in kopaško sadilstvo. Skoraj celo stran 542 je uporabil M. B. za popravilo preglednice odstotkov živalskih kosti v dveh jamah (tehnik je žal zamenjal pri stavljenju v offset načinu oznake Njivice in Percedol!), ne da bi ugotovil da sem za Ovčjo jamo uporabljal v AV 13—14 (Brodarjev zbornik), 1962'—63, na straneh od 241 do 272 objavljene podrobne analize, ki jih je opravil akademk I. Rakovec, navezujoč na prav tako izčrpno poročilo o arheoloških najdbah iz Ovčje jame izpod peresa F. Osoleta na str. 129—156 istega zbornika! Pri čemer sem se poslužil strati-grafsko razčlenjene preglednice prof. Rakovca na str. 260 za izračun procentualnih odstotkov. Čemu mi kritik ob tem podtika da sem samovoljno vključil jamskega medveda, voluharja in snežnega zajca. Prosim, če si ogleda citirana mesta in str. 252 ssl posebej! Končno bi lahko tudi sam napravil neznanstveni pristop v debati, ki bi po mojem potrebovala drugače že pri kritikih bolj resen ton, saj so problemi, ki jih načenjajo lahko bazični za stroko. Samo kot majhen izpad bi obudil razpravo o upodobitvi na podočnjaku jamskega leva, ker je tudi vse, kar je dejal o tem M. B., bila čista licentia poetica, če se postavimo na strogo znanstveno gledišče. Po tem strogem načelu bi težko rekli da je sploh kaj upodobljeno, kaj šele, da se kregamo ali je jamski medved, človek ali zver iz mačjega rodu. Tu bi lahko s krtikom M. B. vzkliknil: čista fantazija. Pa vendar je zob umetno obdelan. Meni je prvenstveno šlo za to, da opozorim, da so zob umetno obdelali in mu dali neko (likovno) vsebino. Tu sem bil tudi zagovornik prvotne objave, ki ni moja! Zaključno bi ob kritiki M. B. želel samo na enem področju razčistiti razpravo glede najinega diametralnega gledanja na način zgodovinopisja in o presojanju duhovnega ozadja v ustvarjalnosti minulega človeka. Če bi tega ne načel, bi izpadlo tudi, da te zaznavne razlike v pogledih na filozofijo arheologovega dela nisem spregledal ne zavrnil. M. B. (531—532) me namreč napada glede stavka:. .. človek je iznašel vse za svoje gospodarstvo potrebne oblike orodja ..., češ da ne moremo reči »... je iznašel...; saj je to stvar razvoja.« Torej meni kritik, da se orodja sama po sebi razvijajo. Taka filozofska izhodišča so zastopali pripadniki lamarkizma na prehodu 18. v 19. stoletje! Meni pa je pri naprednejšem orodju utemeljena vloga človeka in njegovega razuma, zato sem napisal človek je iznašel. Medtem ko M. B. zagovarja, po že zdavnaj zastarelem in danes docela nemodernem filozofskem gledanju, samodejno razvojnost orodja, je zame v ozadju vsega človek s svojim duhom. Zato postavljam nasproti tehnicistično — mehansko -— genetično — evolucionističnem glédanju, kakor ga postulira M. B., po mojem pravilno celostno analiziranje in gledanje na človeka kot nosilca idej, duha in oblikovalca lastne materialne osnove in dejavnosti, kakor je to vlogo zgodovinopisja strnil v udarni stavek ob sprejemanju častnega doktorata kjöben-havenske univerze W. S. Churchil: »Nobeno kopičenje tehničnega znanja ne more nadomestiti poznavanja humanistike ali študij zgodovine in filozofije.« Ta stavek in uvod v Herderjevi Svetovni zgodovini s temeljnimi pojmi (Ljubljana 1976, str. XIII—XLII) namreč utemeljuje splošno potrebo družbe po zgodovinopisju in njenih »pomožnih vedah«. To bi M. B. moral vedeti, kajti če bi v zgodovini bilo vse le »stvar razvoja«, ni dela za proučevalce preteklosti niti niso potrebni zgodovinski oz. družboslovni instituti! Ocenjevalec F. L. (543) oporeka istega nosilca mezolitske in neolitske kulture na Krasu in zavrača najdbe kostnih ostankov mlajšekamenodobnega človeka, kakor jih naštevam po preglednici, ki jo je sestavil F. Leben. Svojo prvo hipotezo sem zgradil na Š. Batoviču, A V 24, 1973, 68: »Analizom niza nalazišta starijeg neolita došao sam (Š. B.) do zaključka... i jasnog dokaza punog kontinuiteta iz mezolita u ... neolit.« Na str. 72 pa Š. Batovič izrecno piše: »Obzirom na izravan i neprekinut kontinuitet života iz mezolita na ovom području po svemu se čini, da nije bilo etničkih seoba, več je isto stanovništvo nastavilo život u mezo-litu i samo poprimilo impresso keramiku.« Osteološke najdbe s tržaškega poznamo poleg onih, ki jih navaja F. L., še iz Jame pri Zgoniku (Abisco Giovanni Cesca), ki jo omenja D. Cannarella, o. c. 108 kot zanimivost, ker so tu odkrili preko 200 človeških kosti, ki pripadajo 5—6 osebam, in ki sodi v čas mostiščarske kulture; prav tako iz eneolitika je grob odkrit 1972 v »Riparo Zaccaria« (po D. Cannarella, o. c. 111) v delno neokrnjeni legi. Ocenjevalec F. L. načenja na str. 544—546 zelo fundamentalna vprašanja stroke in ki sem jih sprožil s poimenovanjem ali prevzemom obstoječih poimenovanj. Opredelitev neolitskih kultur se dejansko naslanja na delitev kolege F. Lebna s tem, da sem upošteval mnenja izražena na kolokviju o neolitiku in eneolitiku Slovenije objavljena v 24. letniku AV, predvsem na Š. Batoviča. Nato sem zasledil, da je poimenoval L. H. Barfield v knjigi Northern Italy before Rome, London 1971, posebno kulturno stopnjo »Vlašca Group« po jami Vlaška jama (oz. Peica v Lašci). Iz narodnostnih ozirov se mi zdi prav, da neka tržaško-severnojadranska kultura nosi naziv po slovenskem imenu jame, še posebej, ker so jo sprejeli v italijanski literaturi, kakor dokazuje D. Cannarella, o. c. str. 50; ne nazadnje pa je videti pri istem avtorju, da je uradno v jamske katastre Soprintendenze zavedena kot: Grotta del Pettirosso; VLASKA JAMA (Catasto Venezia Giulia n" 260-Castasto Regionale n° 148; Comune: Duino Aurisina —■ Franzione: Aurisina; Coordinate geografiche 1° 13' 66" — 45° 45' 28" — F.0 '40A III N. E.) Prav tako so bistvena za kulturo, ki se je v Sloveniji razcvetela v eneolitiku, vprašanja, ki si jih postavlja ocenjevalec F. L. na str. 544—546 o mostiščarski kulturi Ljubljanskega barja. Na eni strani ga moti izraz, češ da velja le za naselitveni višek v bronasti dobi, da bi na naslednji pohvalil, da sem ugotovil v mostiščarski kulturi troje večjih zaporednih razdelkov — torej sem dal proučevanju in vprašanju kulturne kontinuitete v knjigi Zgodovina Slovencev nek trajnejši značaj! Priznam, ta misel me je preganjala skozi vse pisanje o arheologiji, ker sem prepričan, da je ena od osnovnih nalog naše stroke tudi ta, da vztrajno išče prežitke, ki nas, ljudi sodobnega časa, vežejo s človekom iz preteklosti. Zato sem se spraševal o nadčasovnih duhovnih vrednotah, ki nam jih je zapustil mostiščar in ki jih vidim med drugim v tako preprosti reči, kakor je iz gline oblikovan ženski idol, v katerega je prelil vso svojo ljubezen na način in v likovni govorici značilni zanj in za njegovo družbo. Naj se sliši še tako banalno, vendar je okras »slovenskega« Deda mraza ohranil iste likovne vzorce. Ko gledam zadrgo tega kipca vidim, da delamo verjetno vozle na vrvi še na isti način kot je to počel mostiščar, ta pa je to podedoval od človeka iz ledenih dob. Četudi se komu zdi to fantazija, pa ima svoj globok duhovni pomen pri razumevanju preteklega človeka kot osveščenega bitja, saj spoznamo tako najvišji smisel našega arheološkega dela: obnovo v življenje vpetega človeka v predzgodovinskih in zgodovinskih dobah. S tem bi končal faktografska naštevanja nedorečenosti v svojem osnovnem tekstu v Zgodovini Slovencev in pri kritikih. Kakor je videti iz naštetih odgovorov, ki sem jih tu zapisal, sem dejstva večinoma točno prelil. Razen treh očitnih spodrsljajev, sem napisal besedilo, ki odgovarja prvobitni želji, da bi dal za zgodovino zainteresiranim Slovencem dovolj nazorno in tudi dramatično predstavo o ledenodobnih in mlajšekamenodobnih ljudeh in njihovih ostalinah. Če pa so moje misli spodbudile druga razglabljanja, kakor je to zapisal J. Š., je to za stroko samo napredek. Hudo pa je, da je kritika, ob upravičenih popravkih, vnesla mnogo umišljenih spodrsljajev, izsiljene popravke in netočne ali sprevrnjene podatke in očitke. Žal zadevajo ti očitki dostikrat nedolžne avtorje, iz katerih sem črpal te podatke. Prvenstveno v obrambo teh častivrednih raziskovalcev in njihovih še vedno nepremakljivih znanstvenih ugotovitev sem navedel dejstva ter mesta v kritiki, ki niso skladna z resnico. V. Neobzirnosti Dejstva v zvezi s kritikami sem sedaj zadosti razgrnil. Ob tem se mi je odprl povsem drugačen pogled celotnega problema. Obvezanost do popravkov je namreč zasenčena z mnogimi umišljenimi pregrehami ter s stilom izražanja, ki je na robu žaljivosti in sprašujem se, čemu se kritiki niso držali samo stvarnih napak, ampak so mi v nekaterih primerih zanalašč spremenili smisel in bistvo napisanega? Napad kritikov je še toliko bolj neroden, ker sem v obrambo svojih dobesednih citatov navajal tudi publikacije natiskane na SAZU. Razumljivo, da so kritiki postavili s tem vprašanje, zakaj niso preprečili tisk in prepovedali izdajo knjig, ki jih sedaj posredno preko mene napadajo. Tako dobi še večjo veljavo moja ugotovitev, da sem prav jaz tisti, na katerega leti ta mnogostransko krivična kritika. Naključno — ali ne? —• so me v isti številki AV (30, 1979, str. 461) na T. 1 izbrisali kot primarnega avtorja izpopolnjenega tlorisa trdnjave Castra (Ajdovščina). Vprašam se lahko, zakaj? Odgovor je lahko le eden. Dejstvo, da so nesli na velikokrat neosnovanih in prirejenih ter zmaličenih resničnih podatkih zgrajene kritike k založniku, spremeni celotno akcijo v poskus onemogočanja javnega delovanja. Še več, prizadet nisem sam. Skupaj z ostalimi avtorji Zgodovine Slovencev lahko predpostavljam, da smo bili z navedenim neznanstvenim posredovanjem kritike zavestno oškodovani. VI. Neobičajen sklep Prav to, da so avtorji predali pred objavo svojo kritiko izdajatelju, kaže hkrati, kako malo ima ta kritika opraviti s pravo znanostjo! Ocena z znanstvenega stališča pomembnih specialnih strokovnih vprašanj sodi le v strokovno glasilo. Edino to je pravo mesto za vodenje znanstvenega dvogovora! Saj tako verjetno misli (str. 543) tudi kritik (a ne ravna po tem pravilu), ko pravi, da morajo te zadeve »najprej iti skozi strokovno sito«. Jaz pa ne le, da sem sedaj prisiljen ubirati delno isto pot kot moji kritiki, ampak sem moral žal kršiti svoja gornja načela glede načina vodenja znanstvene kritike. Za celovitost razprave bi gotovo bilo prav, če osvetlim tudi historiat nastanka navedenega prikaza Arheološka obdobja Slovenije v Zgodovini Slovencev. Uvodoma bi kazalo povedati, da sem bil pritegnjen k delu na pobudo nekega uglednega slovenskega starinoslovca dobro leto (!) pred oddajo rokopisa. Cankarjevi založbi sem nasvetoval, da bi pisali o arheologiji vsaj trije avtorji, kar pa so na CZ odklonili. Zato sem posamezna poglavja pokazal nekaterim sotrudnikom dela Zgodovina Slovencev z vprašanjem ali sem izbral primeren način podajanja in vrh tega še izvedencem za posamezne razdelke. Tako sem prišel tudi h kolegu dr. ing. Mitji Brodarju s tekstom o paleolitiku z obrazložitvijo gornje situacije. M. Brodar je kategorično odklonil predloženo besedilo. Čudilo me je, ker je proglasil za neresnične tudi mnoge ugotovitve, ki sem jih prebral v znanstveni in strokovni literaturi. To sem mu tudi povedal. Sam sem nato ponovno preveril podatke in jih —• če je bilo le mogoče — naslonil na izviren tekst raziskovalca, ki je specialist za zgodovino, geolo- gijo, paleogeografijo, paleontologijo, paleovegetacijo oz. palinologijo, antropologijo itd. Kako verno sem se držal faktografskih nespremenljivk je videti iz poglavja li, III in IV. tega odgovora, kjer sem nekatere med njimi ponovil, da bi ne bila omadeževana čast misleca, ki sem ga povzel. Glede na to, da so želeli zgodovinarji poglavje o arheologiji predstavljeno v kontekstu družbenega napredka, nisem mogel iti na opisni način pisanja z naštevanjem letnic izkopavanj, vseh raziskovalcev, najdišč itd. Snov sem moral zgrabiti na povsem nov način in upoštevati skopo odmerjen prostor in silno kratek rok. Pri izhodiščih mi je bilo naročeno, naj bo prikaz širok in sintetičen, ker sega prostor obravnavanja oz. opazovanja od za Slovence tako važne zahodne ločnice Doblaško polje -— Ture — Linz, z upoštevanjem panonskih ravnic na vzhodu do blatenskega kaštela. Drugo bistveno novost pa sem zavestno uvedel s sociološko in celo psihološko osvetljenimi pogledi na človeka arheoloških dob, kakor se kaže skozi umetniško ustvarjalnost. Tu je nesporna moja ugotovitev o tem, da se življenjski položaj človeka od kulture do kulture izboljšuje. Ta iztočnica ni fraza, ampak resnica, ki pa sem jo na duhovni ravni zmeraj osvetlil z nasprotji in drugimi antagonizmi v družbi. Nesporno je tudi res, da sem prav vznesen, ko vidim v našem preteklem izročilu mnoge neponovljive vrednote. Tu me je kritik J. Š. primerjal z velikani kot so Klaič, Smičiklas, Sienkiewicz in Finžgar, kar je zame svojevrstno priznanje. Nerazumljivo mi je že pri njemu, še bolj pa pri M. B. in F. L., da so povsod, kjer se je izvirno »slovensko« prebilo in se mednarodno uveljavilo, temu nasprotni. Od olševiena, vlaške kulture, mostiščarske kulture oz. kulture Ljubljanskega barja, Ilirov itd., se trudijo, da jim odvzamejo izjemnost. Meni pa se zdi, da sem dolžan, kadar je to osnovano in kadar pišem za najširši krog bralcev — četudi včasih okorno — prikazati »dokazila slavne narodne preteklosti«. Mar želijo kritiki, da bi pod krinko t. i. »historično zveste« in t. i. »stvarne zgodovine« ne videl vsakokratnih viškov kulturne ustvarjalnosti ljudi z danes našega prostora. Taki kritiki lahko rečem, naj ne zahteva od mene, da bi zaradi umišljene dokumentarnosti zatajil v poljudno napisanem sestavku o arheologiji vrednot, ki jih je ustvaril človek v davni preteklosti slovenske zemlje in ki so mnogokrat neponovljive, kakor pričajo naše muzejske zbirke in številne objave te lepe in dragocene dediščine. ODGOVOR NA UGOVOR DEMETRIJ BRODAR Slovenska akademija znanosti in umetnosti Naš žal mnogo prezgodaj umrli antropolog Božo Škerlj se je ob svoji antropološki dejavnosti tudi močno zanimal za kulturni razvoj pleistocenskega človeka. Nekoč je našel v literaturi tekst o protolitski kostni kulturi. Še isti večer je napisal krajši članek, v katerem je ugotovil nesmiselnost tega poimenovanja in zavzel stališče, da se ne sme uporabljati. Slučajno ga je pred oddajo pokazal S. Brodarju, ki mu je razložil historiat in smisel tega termina. Profesor Škerlj je takoj odstopil od objave in bil za opozorilo hvaležen. Kako drugače ravna dr. Petru. Čeprav je bil dobrohotno — a kategorično — opozorjen, da njegov tekst ni primeren za izdajo, ga je dal tiskati. Zdaj, po kritiki, pa še vedno ne odneha in poskuša s poplavo besed pri nepoučenih vzbuditi vtis, da je kritika krivična. Petrujev poskus, obseči v arheološkem uvodu tudi staro kameno dobo, ki časovno spada še v zemeljsko zgodovino, ilustrira enega od problemov arheologije oziroma stare kamene dobe. Kulturne ostaline pleistocenskih ljudi nedvomno spadajo v arheologijo, toda problematika sama in način njenega reševanja sta povsem drugačna kot pri kasnejših arheoloških epohah, ki spadajo že v geološko sedanjost. Na videz logičen sklep, da more arheolog že s tem, ker je arheolog, po potrebi obravnavati tudi staro kameno dobo, je napačen. Vsak, pa naj bo diplomiran arheolog, biolog, geograf, geolog, paleontolog ali še kaj drugega, je dobil pri študiju le majhen del znanja, ki ga za to delo potrebuje. Vse drugo si mora pridobiti s študijem in s terenskim delom. Ker dr. Petru tega ni storil, nujno zabrede pri vsakem koraku. Tudi njegovo zgrešeno filozofiranje v »Ugovoru« izhaja od tod. Zdi se, da se je razširilo mnenje, ki bi ga nekoliko poenostavljenega lahko prikazali takole: Gre za pračloveka, ki razen nekaj kamenega orodja nima ničesar, torej je problematika skrajno preprosta. Za pisanje o njegovem kulturnem razvoju zadostuje že nekaj domišljije in nekaj kakršnihkoli citatov za znanstveno opremo. Iz »Ugovora« je videti, da Petru vse gradi na citatih. Po eni strani je jasno, da se da s citati vse dokazati, npr. tudi to, da v naših krajih ni paleolitika. Dr. Petru citira tudi avtorje, ki so priložnostno pisali o paleolitiku in so, ker se na stvar niso spoznali, zagrešili tudi napake. Zdaj pa naj ti citati nekaj dokazujejo! Lahko pričakujemo, da bo naslednji tak pisec pisal npr. o praolševienu in bo užaljen, če mu bo kdo povedal, da ga ni, saj ga vendar lahko dokaže s citatom iz Zgodovine Slovencev. Po drugi strani pa gre pri resnih avtorjih za razumevanje teksta. Že iz šole vsak ve, da je celo za prepisovanje treba nekaj znati. Ker sem popravil njegov opis orodja A kulture Betalovega spodmola, zdaj s citatom dokazuje, da ima prav. Pri tem pa mu je ušlo, da njegov citat zadeva B kulturo. Ker trdim, da je svojevoljno dodal jamskega medveda favni iz Ovčje jame, mi daje pod nos članek I. Rakovca v A V XIII—XIV in njegovo tabelo na str. 260, kjer pa jamskega medveda vendarle ni! Med favno je tam res napisano: Ursus sp., kar pa ne pomeni jamskega medveda, ampak je sp. okrajšava za besedo species, kar se vidi iz tega, da ti dve črki nista v kurzivi. Okrajšava bi se tudi glasila spel. in ne samo sp. itd. itd. NEKAJ MISLI K PRIKAZU ANTIČNE DOBE V »ZGODOVINI SLOVENCEV« RAJKO BRATOŽ Filozofska fakulteta, Ljubljana Uredništvo Arheološkega vestnika je v 30. številki (1979, str. 527) dalo pobudo za diskusijo o prikazu arheoloških obdobij v »Zgodovini Slovencev« (1979), ki ga je napisal Peter Petru. V pričujočem prispevku skušam izraziti nekaj kritičnih pripomb, ki se nanašajo na prikaz antičnega obdobja (str. 67—93), vendar se tematsko omejujem predvsem na tri področja: slovenjenje antičnih imen in strokovnh izrazov, politično zgodovino visoke antike in politično zgodovino pozne antike z obdobjem preseljevanja ljudstev. Ker »diskusija... ni božanje, ampak korigiranje, ni povzemanje, ampak razčiščevanje,« sem v prispevku nanizal samo kritična opažanja k mestom, ki se mi zdijo napačna ali sumljiva, opustil pa pohvalo tistih vidikov dela, ki jo zaslužijo. Obenem sem navedel tiste dogodke iz politične zgodovine, ki v prispevku niso obravnavani, vendar mislim, da bi sodili v prikaz zgodovine antike takšnega značaja in obsega. Resnično ne bi želel, da bi prispevek, nekakšen katalog po mojem mnenju napačnih in sumljivih mest v knjigi, izpadel kot »napad« na avtorja Petra Petruja. Njegovo delo gotovo ni bilo lahko, pionirski podvig že sam na sebi zasluži priznanje. Problem pisanja in podomačevanja antičnih imen v celoti gledano ni zadovoljivo rešen.1 Avtorju moremo očitati v prvi vrsti nedoslednost, pa tudi precejšnje število napak. Načelo čitljivosti, izgovorljivosti in sklonljivosti podomačenih imen ne pride prav do izraza. Naj navedem poglavitne pomanjkljivosti, obenem s predlogi za pravilnejše rešitve. Ime geografa Strabona najdemo v imenovalniku enkrat kot »Strabo« (68 levo), drugič kot »Strabon« (74 desno), kar je pravilnejša oblika. Ime »Pomponius Mela« (68 levo) bi mirno lahko podomačili v »Pomponij Mela«, prav tako bi lahko pisali namesto »Marcelinus« (83 levo, pravilno Marcellinus) Marcelin. Prebivalce Panonije (Pannonii) bi pravilneje imenovali Panonijci kakor Panonci (68 desno, 74 levo, 78 levo; Panonijec namesto Panonec). Rodilnik imena »Virunum« bi lahko podomačili v »Viruna«, brez pritikanja slovenskega rodilniškega obrazila na latinsko imenovalniško (Virunuma, 74 levo). Pravilneje je, da tvorimo pridevnik iz osnove, ne pa iz imenovalniške oblike imena (neviodunski namesto neviodunumski, 76 desno). Mitološka junakinja, upodobljena na enem od šempetrskih nagrobnikov, se je imenovala Alkestis (Alkestida) in ne Alkesta, zato je napačna rodilniška oblika »Alkeste« (78 desno). Prav tako se je Jupitrova bogovska soproga imenovala Juno (Junona) in ne Juna, kakor bi sledilo iz tožilnikove oblike »Juno« (79 desno). Pravilneje je Vergilij kakor Vergil (79 desno), čeprav je ta okleščena oblika pod vplivom nemščine bolj razširjena. Piščevo nedoslednost razkriva dejstvo, da dve morfološko enaki imeni različno podomači: Diocletianus v Dioklecijan (81 levo in drugod), Maximianus pa v Maksimian (81 levo). Rimski cesar v Iliriku, ki je podprl cesarja Konstancija II., se je imenoval Vetranio in ne Vetranius, zato je edina pravilna rodilniška oblika Vetraniona in ne Vetranija (81 desno in 82 levo). Isto jezikovno načelo velja za Arbitiona (namesto Arbitija, 82 desno) in Stilihona (namesto Stiliha, 83 levo). Če podomačimo ime cesarja iz sredine četrtega stoletja z obliko »Konstancij«, je neumestno, da ime njegovega sodobnika pišemo z obliko »Abdunantij« (82 levo). Nerodno, kakofonično in nepotrebno je ohranjanje latinskega imenovalniškega obrazila -us v odvisnih sklonih (Maksimusa, 82 desno). Neopravičljivo je slovenjenje antičnih imen preko modernih romanskih jezikov. Na ta način pridemo do oblike »Ecij« (83 levo, 85 levo), ki ni bila v antiki nikdar pisana niti govorjena (v latinskih virih se vojskovodja imenuje Aetius, v grških Aétios, poslovenjeno Aecij) in do oblike »Eskulap« (79 desno) namesto Ajskulap. Gotski vojskovodja Alatheus bi se poslovenjeno imenoval Alatej (tako 83 levo) in ne z latinsko končnico Alateus (88 levo). Že povsem udomačen je pridevnik »arijanski«, zato je neumestno pisanje »arianski« (88 levo). Gotovo ni pravega opravičila za nedosledno, deloma napačno rabo antičnih krajevnih imen z območja Slovenije, zlasti tistih, ki so v strokovni literaturi že dobila splošno priznano obliko. Antična Poetovio (rodilnik Poetovionis, ženskega spola) se nahaja v tekstu v naslednjih oblikah: kot nesklonljiva odnosnica ob samostalniškem atributu »kolonija«, kar je nasprotno duhu slovenščine (»kolonije Poetovio«, 71 desno), kot samostalnik moškega spola, izveden iz okrnjene osnove (»okoliš Poetovia«, 74 levo, »Poetovio je bil vključen«, 74 desno) in v pravilnejši obliki kot Poetoviona (78 levo, 79 desno, 87 levo). Mislim, da bi bila najbolj sprejemljiva podomačena oblika »Petoviona«, ki ohranja osnovo in izvirni spol. Mesto »Celeia«, za katerega je v strokovni literaturi sprejeta podomačena oblika Celeja, se v tekstu pojavlja v naslednjih oblikah: enkrat kot nesklonljiva odnosnica ob samostalniškem atributu »mesto« (»k mestu Celeia«, 74 levo), v drugih primerih pa avtor ohranja osnovni -i med samoglasnikoma, s čimer pride do pisanja težko izgovorljive samoglasniške skupine (»sestava prebivalcev Celeie«, 78 levo, »v Celei«, 79 desno, »Celeio«, 87 levo). V nesklon-ljivi, duhu slovenskega jezika tuji obliki najdemo še krajevna imena v zvezah »regiji Histria in Venetia« (74 levo), »pod mestno upravo Flavia Solva« (74 levo), »pod upravo iz Forum Juli« (74 levo), »iz ... mesta Stridon« (78 levo). Neumestno se mi zdi nekontrolirano menjavanje antičnih in modernih krajevnih imen. Dosledna uporaba podomačenih antičnih imen bi bila ne samo bolj »strokovna«, temveč bi tudi bralcu bolj približala duha dobe. Verjetno si danes vsakdo pod Emono predstavlja bistveno drugačno kulturno in civilizacijsko stvaritev kakor pod imenom Ljubljane. Bolje bi torej bilo, če bi avtor rabil imena Akvileja in Senija namesto Oglej in Senj (69 desno), Emona namesto Ljubljana (71 desno, 82 levo, 74 levo), Celeja namesto Celje (71 desno, Celejan namesto Celjan, 78 levo), Petoviona namesto Ptuj (71 desno, 78 levo, 82 levo, 83 levo), Neviodunum namesto Drnovo (75 desno), Opitergij namesto Oderzo (74 levo), Pola namesto Pulj (81 desno), Sirmij namesto Sremska Mitrovica (82 levo), Mursa namesto Osijek (82 levo), Forum Juliji namesto Čedad (74 levo). Pisec ponekod v oklepaju poda drugo obliko imena, da se bralec lažje orientira. Vendar je tudi v tem nedosleden, saj enkrat podaja k antičnemu imenu moderno ime v oklepaju (71 desno, 74 levo), drugič pa k modernemu imenu antično ime v oklepaju, npr. Vinkovci (Cibalae) (81 desno), Plomin (Flanona) (82 desno), Sisak (Siscia) (82 levo), Sremska Mitrovica (Sirmium) (82 levo), Odrin (Hadrianopolis) (88 levo) itd. Pravilnejši se mi zdi prvi postopek. Spričo nekontrolirane uporabe modernih imen v kontekstu antične zgodovne avtor zagreši težjo napako, ko pravi, da je Julijan postal cesar v Franciji (82 levo). Tovrstna nedoslednost najbolj pade v oči tam, kjer so v isti vsebinski zvezi našteta moderna imena skupaj z antičnimi, npr. pri seznamu antičnih škofij, kjer v katalogu modernih imen naletimo na antični Aguntum (86 desno). Spričo teh pomanjkljivosti in nejasnosti bi bila boljša rešitev dosledno pisanje poslovenjene antične oblike, kateri bi v oklepaju (vsaj pri prvi omembi) dodali v imenovalniku originalno obliko in moderno ime, če je poznano, npr.: Sirmij (Sirmium, danes Sremska Mitrovica). Kot hujši spodrsljaj velja omeniti strokovni izraz za rimskega državljana »civilis« (71 levo) namesto »civis«.2 Prav tako bi bilo umestno, da bi bil strokovni termin rimskega upravnega aparata »korektor« napisan v originalni obliki v oklepaju (corrector). Kot ime upravne enote bi bilo pravilneje, če bi pisali »deseta regija« (74 levo) z veliko začetnico. Strokovni termini poznoantične državne uprave v slovenščini niso udomačeni in tudi na tem področju bo treba najti ustrezne rešitve (npr. za termine: magister equitum et peditum praesentalis, praefectus praetorio per Orientem, comes domesticorum, praeses, vicarius, consularis itd.). V sestavku zasledimo še več nerodnosti jezikovne in tudi literarnozgodovinske narave. Kot pisatelja, ki govori o prehodnem značaju slovenskega ozemlja, je nekoliko problematično navajati Herodota (68 levo), ki je moral imeti o teh krajih pač zelo megleno predstavo. Pucinskega vina niso pridelovali v Prošeku pri Trstu (68 desno), temveč v Proseku. Nekoliko nenavadna je oznaka geografa Strabona s pridevkom »polihistor« (74 desno). Na opekah iz Panonije niso bili vpraskani »spevi iz Vergila« (79 desno) — ti štejejo po osemsto verzov in več — temveč le verzi ali skupine verzov iz 1. in 6. knjige Vergilijeve Eneide.3 Pavel Diakon v Zgodovini Langobardov ne poroča leta 633 (85 levo) — delo je nastalo pred letom 800 — temveč k letu 633 ali za leto 633. Venantij Fortunat ni bil doma iz Trbiža (87 levo), temveč iz kraja Duplavilis v bližni Trevisa.4 Evgipjevo delo Življenje svetega Severina ni nastalo okrog leta 520 (87 levo), temveč leta 511. Zgodnjekrščansko geslo »hoc signo victor eris« (v tem znamenju boš zmagal) prevaja avtor preveč poenostavljeno (»s tem zmaguj«, 81 desno, »s tem znamenjem zmaguj«, 88 levo). Pri opisu politične zgodovine rimske dobe je precej nejasnosti. Zgodovina rimskega prodiranja na območje Slovenije (str. 69) je prikazana nejasno in premalo konkretno. Posamezne faze rimskega prodora5 (ustanovitev Akvileje, vojne s Histri 178/177, Tuditanov pohod proti Liburnom leta 129, mirna rimska penetracija v noriško kraljestvo) ne pridejo prav do izraza, tako da za posamezne dobe ne vemo, kateri del Slovenije je že bil vključen v rimsko državo, kateri je bil pod njenim direktem vplivom in kateri je bil z njo le v rahlih stikih. Poročilo o »načrtovanih vpadih Grkov« (69 desno) je premalo konkretno, da bi bilo bralcu jasno, na kaj se nanaša. K prikazu Oktavijanove vojne v Iliriku bi veljalo pripomniti, da so našteta ljudstva (Tavriski in Japodi, 69 desno, ter Kami, ki jih pisec ne omenja) klonila že v prvem letu vojne, leta 35, in ne šele »po triletnih srditih spopadih«.6 Ob prikazu prodora Rimljanov v naše kraje bi vsekakor kazalo omeniti vpad Noričanov in Panonijcev v Istro leta 16, ki ga je zavrnil prokonzul Ilirika P. Silij Nerva (na tej podlagi je noriško kraljestvo leta 16 izgubilo samostojnost), rimsko ofenzivo v alpski prostor leta 15 in tako imenovano »bellum Pannonicum« v letih 13 — 9. Verjetno je šele tedaj vzhodni del Slovenije prišel pod rimsko oblast, bržkone že ob prvem Agripovem pohodu leta 13. Pri opisu upora v Iliriku bi veljalo pripomniti, da je lokalizacija reke Bathinus sporna, zato bi bilo dobro poleg Bednje (71 levo) našteti še druge možnosti lokalizacije (Bosna, Bosut).7 Prikaz politične zgodovine visoke antike v naših krajih je pomanjkljiv. Nerodna je že formulacija, da je cesar Klavdij priključil Norik »rimski deželi« (71 desno). Z v bistvu na- pačno ugotovitvijo, da je bil Vespazijan oklican za cesarja v Petovioni (71 levo, dejansko je bil oklican v Aleksandriji) je odpravljeno razburljivo leto štirih cesarjev v naših krajih.8 Državljanske vojne drugega in tretjega stoletja se sploh ne omenjajo, kar je v nesorazmerju z dokaj podrobnim opisom državljanskih vojn četrtega stoletja (str. 81—82). Vsekakor bi veljalo omeniti državljansko vojno po Komodovi smrti in nastop Severske dinastije (9. aprila 193 je bil Septimij Sever v Karnuntu oklican za cesarja), pohod Maksimina Tračana v Italijo in prvo opustošenje Emone spomladi leta 238, zlasti pa bi veljalo povedati kaj več o nemirni dobi državljanskih vojn, anarhije in gospodarske mizerije, ki je utrla pot k oblikovanju poznoantične družbe in države. Tudi če se ne bi spuščali v naštevanje bolj ali manj znanih pohodov vojska čez naše ozemlje in vojaško političnih dogodkov v njegovi bližini, bi vsekakor veljalo omeniti edinega cesarja, ki je zavladal, sicer za kratek čas (večji del leta 284), z našega ozemlja, korektorja Venecije in Histrije Julijana (M. Aurelius lulianus Sabinus Augustus). Prikaz upravne zgodovine rimske dobe vsebuje več netočnosti. Premalo konkreten je že kar prvi stavek, da so Rimljani po okupaciji združili novo pokrajino v provinco Ilirik (74 levo). Rimska okupacija je bila postopna, samostojna provinca Ilirik pa datira šele od Cezarjevega časa. Ilirik ni bil razdeljen v Dalmacijo in Panonijo »po dobrih sto letih« (74 levo), temveč v zaključni fazi zatiranja upora v Iliriku v letih 8/9.° Prikaz Dioklecijanove upravne reforme ni točen. Petoviona ni bila priključena Obrežnemu Noriku (74 desno), temveč Notranjemu. Oznaka korektorja kot upravnika province Savije (74 desno) je meglena, če naslova ne primerjamo z rangom drugih upravnikov provinc, v katere je spadalo ozemlje Slovenije. Notranji Norik in Prvo Panonijo (od našega ozemlja je spadalo v to provinco Prekmurje) je upravljal prezes (praeses, nižji rang od korektorja), Savijo in Venecijo s Hi-strijo pa korektor (corrector). Pri opisu državne uprave je izpuščeno dejstvo, v naši strokovni literaturi vse premalo opaženo, da je bila Petoviona sedež ilirskega carinskega okrožja (Publicum portorii Illyrici), ki je zajemalo sklop podonavskih provinc od Recije do izliva Donave. To ni pomembno le zato, ker so bile carine eden od poglavitnih virov državnih dohodkov, temveč tudi zato, ker so te, spočetka podjetniške (conductores), od konca drugega stoletja pa državne ustanove zaposlovale veliko osebja, predvsem izšolanih sužnjev in osvobojencev vzhodnega izvora. To pa je vplivalo na spremembe v etnični strukturi in v duhovni kulturi prebivalstva naših krajev. Sploh bi kazalo carinski ureditvi posvetiti kako besedo, saj je dokazanih carinskih postaj precej.10 Razlika med municipijem in kolonijo ni v tem, da so bili municipiji »mesta brez pravice trgovanja« (71 levo). Razlika med tema dvema pravnima kategorijama mest ima izvor v različni vrsti nastanka. V cesarski dobi, že od Avgusta dalje, je kolonija vse bolj pridobivala na ugledu in je zasenčila municipij. Za municipij je bila posebna čast, če je dobil naslov kolonije, za dosego te časti so se municipiji na moč trudili. Ali je poleg časti uživala kolonija v primerjavi z municipijem še kake druge privilegije, nam ni znano.11 Podomačenje najvišjih predstavnikov mestne samouprave, duumvira iure dicundo in edila v »župana in nadzornika javnih del« (78 levo), se mi zdi le preveč poenostavljeno. Pri prikazu družbenih razmer naletimo na eno nejasno mesto, in sicer pri omembi predstavnikov višjih slojev v pozni antiki. Dvome vzbuja omemba dveh plemičev (vitezov) iz Petovione (78 levo). Plemiški stan je v pozni antiki izgubil svojo stanovsko individualnost, po svoji socialni vsebini je zvodenel in praktično izginil, čeprav se v pravnih virih še omenja.12 Če z avtorjem misliva isto, se omemba nanaša na Priskovo poročilo o poslanstvu iz zahodnega rimskega cesarstva na Atilov dvor leta 448, ki sta ga sestavljala poleg Orestovega očeta Tatula tudi prezes Notranjega (?) Norika Promot in komes (comes) Romul iz Petovione.13 Pri tem je treba poudariti, da omenjena naslova nista označevala stanovske pripadnosti, temveč rang državnega uradnika. Senatorska družina je za dobo pozne antike epi-grafsko dokumentirana v Celeji.14 Opis gospodarskih razmer je uspel. Morda bi dodali, da avtor ne omenja izdelovanja oblačil v Noriku, po katerem je provinca slovela.15 Vinogradništva v provincah verjetno ni ponovno dovolil šele cesar Prob (276—282) (75 levo), kakor pričajo literarni viri, saj ga za mnogo zgodnejši čas dokazuje na Gradiščanskem najdena vinska stiskalnica (1/2. stoletje).16 Med pisatelji, ki govorijo o surovem podnebju vzhodnoalpskih dežel (68 desno), bi veljalo vsekakor omeniti Evgipija, čigar poročila so v tem oziru najbolj izčrpna in doživeta. Problematična se mi zdi trditev, da je »rimska družba... presegla tudi vse, kar je civiliza-toričnega ustvaril srednji vek« (67 desno), prav tako mi vzbuja pomisleke misel, da »prihod naših prednikov pomeni... nastop fevdalizma« (80 levo). Tudi s prikazom zgodovine (zlasti politične) poznoantične dobe in dobe preseljevanja ljudstev objektivno ne moremo biti zadovoljni. Naj naštejem glavne pomisleke. Opis obdobja tetrarhij (str. 81) je nejasen, iz njega ne izvemo, kdo je kje vladal, s kom je bil povezan in proti komu se je boril. Avtor ni uvedel razlikovanja med cesarji (Augusti) in Cezarji (Caesares). Termin »socesarja« za slednje je premalo natančen, saj gre za odnos podrejenosti do cesarjev (avgustov). Nekateri bistveni dogodki iz druge in tretje tetrarhije so izpuščeni, imena uzurpatorjev in cesarjev se pojavljajo brez prave zveze in opredelitve medsebojnih odnosov. Koncentracija dogodkov na slovenski prostor, ki je igral v teh državljanskih vojnah pomembno vlogo, ni najbolj posrečena. Tukaj se pojavi problem vgrajevanja regionalne zgodovine v občo zgodovino. Brez okvirnega poznavanja sistema tetrarhije za celotno državo ne moremo razumeti dogodkov na slovenskem ozemlju. To je bilo v letih 305—314 dejansko stično področje med delnima cesarstvoma Italije in Ilirika, ki sta bili skoraj ves čas v medsebojnih vojnah (vojna med Maksencijem in Severom leta 307, med Maksencijem in Galerijem leta 307, med Maksencijem in Licinijem leta 310, med Konstantinom in Licinijem leta 314). Oče Konstantina Velikega se ni imenoval Konstantin Klor (81 levo), temveč Konstancij Klor. Državljanska vojna med Konstancijem II. in Magnencijem je opisana izčrpno, slabše in deloma napačno pa vojna med Konstancijem II. in Julijanom. Konstancij II. ni »proglasil Julijana za cesarja v Franciji« (82 levo). Konstancij II. ga je 6. nov. 355 v Mediolanu imenoval za cezarja z nalogo, da vlada Galiji. Šele februarja 360 ga je vojska v Parisijih oklicala za cesarja (avgusta). Kot v primeru tetrarhij je vzrok nejasnosti v tem, da avtor ni uvedel razlikovanja med cezarji in cesarji. Opisu te vojne sledi časovna vrzel 27 let, ki jo avtor nespretno preskoči tako, da dobi bralec vtis, kakor da je bil Valentinijan II. Julijanov naslednik (82 desno). Mislim, da vlade Jovijana (363/364), Valentinijana I. (364—375) in Valensa (364—378) ter Gracijana (375—383) le niso bile tako nepomembne za naše ozemlje, da jih ne bi bilo treba omeniti. Zlasti Valentinijan je bil važen kot zadnji obnovitelj donavskega limesa, prve obrambne črte, ki je varovala naše pokrajine. Nespretno padejo v tok pripovedi cesarji, ki niso bili prej predstavljeni niti z besedo. Naenkrat se pojavi Teodozij, ki se vojskuje proti uzurpatorju Maksimu (388), nato sledi obširen opis vojne med Teodozijem in uzurpatorjem Evgenijem (394), ki sta se odvijali na slovenskem ozemlju. Cesar Teodozij ni umrl februarja 395 v Akvileji (82 desno), temveč 17. januarja 395 v Mediolanu. Medtem ko je politična zgodovina naših krajev v četrtem stoletju prikazana razmeroma podrobno (zlasti vojna Konstancija II. proti Magnenciju in obe Teodozijevi vojni), pa je zadnjih osem desetletij zgodovine zahodnega cesarstva odpravljeno z nekaj stavki, Odoakrove-mu in vzhodnogotskemu kraljestvu v naših krajih pa je posvečen le po en stavek. Vsekakor bi veljalo za to dobo kaj spregovoriti o naporih zahodnega cesarstva za obnovitev oblasti nad Panonijo, o odnosih zahodnega cesarstva s Huni (v teh so igrali vidno vlogo, kot kaže prej omenjeno Priskovo poročilo, tudi ljudje iz naših krajev), o tem, kako se odražajo odnosi med Raveno in Bizancem na zgodovini naših pokrajin, o Avitovem pohodu v Panonijo leta 454, o Majorijanovem pohodu proti Vandalom z vojsko iz podonavskih Germanov leta 458. Dejanske posledice Odoakrovega državnega udara ne pridejo prav do izraza; na strani 82 desno je označen dogodek leta 476 kot »poslednje dejanje v agoniji zahodnorimske države«, na strani 88 desno pa je označen gotski pohod v Italijo leta 488/489 kot »zaključen propad zahodnorimskega cesarstva« (!). Ničesar ne zvemo tudi o bivanju Vzhodnih Gotov v Panoniji (456—472), o Odoakrovi vojni proti Rugijcem leta 487/488 in o gotsko bizantinski vojni v naših krajih. Povsem se strinjam z oceno, da je »hunska država kot fantazijska podoba«17, vendar bi to oznako lahko raztegnili tudi na Odoakrovo in vzhodnogotsko kraljestvo. Goti so po hunskem udaru v Evropo resda prodrli v provinco Mezijo (88 ievo), vendar v obravnavanem primeru ne gre za današnjo Srbijo, temveč za severno Bolgarijo. Povod za Atilov udarec proti zahodnemu cesarstvu je opisan napačno. Tributov Atili nista odklonila leta 450 »Ma-krijan na vzhodu in Gal Placidij na zahodu« (88 desno) ker nam vladarja s takima imenoma nista poznana, če odmislimo kratkotrajno vlado uzurpatorja Makrijana na vzhodu leta 260/261. Na vzhodu je cesar Marcijan (450—457) ob nastopu vlade res odpovedal plačevanje tributa Hunom. Povod za Atilov pohod v Galijo in nato v Italijo je dala Justa Grata Honorija, sestra cesarja Valentinijana III. (425—455) in hči Gale Placidije, ki je Atili skrivaj ponudila zakon, ta pa je kot doto zahteval celo Galijo.18 Alarih ni bil kralj Vzhodnih Gotov (83 levo), temveč Zahodnih. Napačen je stavek, da se je »leta 427 vojskovodja Mar-celinus (!) hvalil, da je po petdesetletni hunski oblasti ,povrnil Panonijo Rimljanom in obnovil upravo*« (83 levo). Očitno je avtor postavil pisca tega poročila, bizantinskega kronista komesa Marcelina (Marcellinus comes) v vlogo restitutorja Panonije, ki nam iz virov ni poznan. Odveč je pri tem govoriti o napačnem pisanju njegovega imena in o napačnem razumevanju termina »comes«. Opis družbe v pozni antiki (str. 80) je v bistvu pravilen, čeravno je premalo sistematičen. Vzroki za upor Noričanov leta 430/431, ki ga je zatrl Aecij (83 desno), nam iz virov niso poznani, povod za upor pa je bil vpad Jutungov v Recijo in Norik in ne hunska nevarnost.19 Med oblikami ljudskega nezadovoljstva v pozni antiki bi veljalo vsekakor omeniti pojav »panonijskih sovražnikov« (hostes Pannonii), napol barbarskih kmetov iz Panonije, ki so se pridružili barbarom pri plenitvah, raje kakor da bi prenašali »dobrote« poznoantičnega fiskalističnega in skorumpiranega državnega aparata.20 Simptomatičen je tudi pojav skamarov v podonavskem prostoru, čeprav se ga za slovensko ozemlje v ožjem iz virov ne da dokazati.21 Prikaz krščanstva v pozni antiki je dokaj medel in pomanjkljiv. Predvsem so popolnoma zanemarjeni njegovi začetki. O Dioklecijanovih preganjanjih kristjanov ni niti besede. Vik-torin iz Petovione, prvi latinski ekseget, v celoti prvi antični literarni ustvarjalec iz alpsko podonavskih provinc, če odmislimo leta Ovidijevega izgnanstva v Tomih, bi vsekakor zaslužil mesto v orisu zgodovine naših krajev. V celoti je izpuščeno obdobje kristoloških razprtij, ki so pri nas v pisanih virih dokumentirane za Petoviono. Povsem je izpuščen za pozno antiko tako karakterističen pojav meništva — prva pisana poročila o kristjanih v Emoni se nanašajo ravno na menihe — ki je bil reakcija na neznosne socialne razmere in predvsem na takšno cerkev, kakor jo v nekoliko nelepih potezah opisuje avtor (85 desno). Zaključno sodbo o prikazu antične dobe v celoti je težko dati. Nekatera poglavja, zlasti tista, ki se nanašajo na kulturno in gospodarsko zgodovino, se mi zdijo zelo dobra. Tudi prikaz razvoja rimske družbe je v bistvu pravilen. Historični karti in slikovno gradivo zaslužijo pohvalo. S prikazom politične in upravne zgodovine ter s predstavitvijo antičnega imenskega blaga pa objektivno ne moremo biti zadovoljni. Predvsem politična zgodovina je napisana neprecizno, nesistematično, lahko bi rekli premalo disciplinirano. Po eni strani jo kazi cela vrsta napak, po drugi strani pa je cela vrsta dogodkov v celoti izpuščena. Spričo izrazito prehodnega značaja slovenskega ozemlja, ki se odraža v njegovi upravni razdelitvi, se kot pri malokateri pokrajini rimskega cesarstva pojavlja problem odnosa med regionalno in občo zgodovino, ki v tem prispevku ni rešen najbolj posrečeno. Številnih prehodov vojska čez slovensko ozemlje, državljanskih vojn, ki so se bile na tem ali sosednjem ozemlju, ne moremo razumeti brez sinoptičnega pogleda na celotni imperij, na bližnje in bolj oddaljene centre moči, ki so usmerjali tok zgodovine naših pokrajin v rimski dobi. 1 Pisava antičnih imen in strokovnih izrazov je eden mnogo diskutiranih, a še nerešenih problemov slovenskega pravopisa. Poglavitne smernice je podal K. Gantar, Nekaj misli o pisavi antičnih imen in strokovnih izrazov, AV 25, 1974, 539—549 in AV 30, 1979, 548—558. 2 Na to napako je opozoril J. šašel, AV 30, 1979, 528.^ 3 A. Mócsy, Pannonia and Upper Moesia, London 1974, 262 (s specialno literaturo v opombah). 4 Na to je opozoril J. šašel, AV 30, 1979, 528. 5 Dober in jasen pregled te problematike daje J. šašel, Lineamenti dell’espansione Romana nelle Alpi orientali e nei Balcani occidentali, Antichità Altoadriatiche 9, 1976, 71—90. 6 Appianos, lllyriké 16—17. Analizo teh poročil z navedbo specialne literature podajata W. Schmitthenner, Octavians militärische Unternehmungen in den Jahren 35-—33 v. Chr., Historia 7, 1958, 204 sl. in J. Wilkes, Dalmatia, London 1969, 49 sl. Gl. tudi J. šašel, Lineamenti, Tav. 3. 7 O panonsko noriškem vpadu v Istro poroča Dio Kasij 54, 20, 2. Gl. G. Alföldy, Noricum. London 1974, 52 sl., J. Wilkes, o. c., 63 sl. 8 J. Šašel, Avgust 69: vojaški puč v Poetovioni. Kronika 27, 1979, 1—7. 9 T. Nagy, Der Aufstand der pannonisch-dalmatischen Völker und die Frage der Zweiteilung Illyricums, Adriatica praehisto-rica et antiqua, Zagreb 1970, 459—466. 10 Ä. Dobó, Publicum Portorium Illyrici, Diss. Pannonicae II, 16, Budapest 1940, 173 sl., S. J. de Laet, Portorium, Brugge 1949, 221 sl., F. Vittinghoff, Portorium, RE 22 (1953), 364. 11 W. Langhammer, Die rechtliche und soziale Stellung der Magistratus municipales und der Decuriones, Wiesbaden 1973, 12 sl. in A. N. Sherwin-White, The Roman Citizenship, Oxford 19732, 411 sl. (oba z navedbo virov in izčrpne literature). 12 A. Stein, Der römische Ritterstand, Münchener Beiträge zur Papyrusforschung und antiken Rechtsgeschichte 10, 19632, 456 sl. 13 Priscus, frg. 8 (Historici Graeci minores I, ed. I. Dindorf, 301 sl.). 14 AIJ 70. 15 Expositio totius mundi et gentium 57 (Sources chrétiennes 124, ed. J. Rougé), gl. G. Alföldy, o. c., 206. 18 H. Vetters, M1ÖG 72, 1964, 451. 17 J. šašel, AV 30, 1979, 528. 18 E. Stein, Histoire du Bas-Empire I, Des-clée de Brouwer 1959, 333 sl. 19 Hydatii Lemici Continuatio chronicorum Hieronymianorum 93 (s. a. 430) in 95 (s. a. 431) (Chronica minora II, 22) in Sidonius Apollinaris, Carmina 7, 233. 29 Hieronymus, Epistulae 123, 16, 2. 21 A. D. Dmitrev, Dviženije skamarov, Vi-zantijskij vremenik 5, 1952, 3—14, A. Kol-lauz, Awaren, Franken und Slawen in Ka-rantanien und Niederpannonien und die fränkische und byzantinische Mission, Corinthia 1 156,1966, 241 sl. (op,30). Gerhard Bosinski: Die Ausgrabungen in Gönnersdorf 1968—1976 und die Siedlungsfunde der Grabung 1968, Wiesbaden 19/9, Franz Steiner Verlag GMBH (93 slik v tekstu, 20 tabel in 8 prilog, 220 strani). Med tisoči paleolitskih postaj, ki jih danes že poznamo po vsej Evropi, je nekaj takih, v katerih je bolj ali manj ohranjeno tudi prebivališče takratnega človeka. Ne samo jama ali mesto na planem, kjer je nekaj časa živel, ampak bivališče, ki si ga je sam zgradil. Tovrstne najdbe tudi izpričujejo, da človek le ni bil tako odvisen od naravnih okoliščin in popolnoma izpostavljen vsem vremenskim neprilikam, kakor se to večkrat misli. Doslej najstarejša koča je znana iz južne Francije in je nastala že v acheuléenu, torej proti koncu starega paleolitika. Vsekakor pa je že celo zadnjo poledenitev človek postavljal koče ali šotore in v njih kljuboval slabemu vremenu. V letu 1968 je v bližini Koblenza na bregu Rena, nasproti mesta Andernach pri gradnji neke hiše prišlo na dan nekaj skrilastih plošč in kosti. Že prvo raziskovanje istega leta na majhni površini je dalo številne najdbe in pokazalo veliko važnost novega najdišča. Odkrili so že prvi šotor, z zmletim hematitom obarvano notranjost, skupine skrilastih plošč, majhne jamice z najdbami in intenzivno obarvano vsebino, eno vkopano ognjišče, več statuet iz slonove kosti in rogovja, plošče z gravurami, preluknjane zobe, številne kamnite artefakte ter bogate paleontološke ostanke. Na tej podlagi so stekla obsežna izkopavanja na skupno skoraj 700 m2 z vsemi modernimi napravami, ki jih današnja doba ob velikih sredstvih lahko nudi. Že pred izidom monografije, ki jo obravnavamo, sta izšli dve drugi monografiji. Ena je posvečena paleontološkim ostankom, druga pa umetniškim stvaritvam, ki so jih našli zelo veliko. V bližini je nahajališče skrilavca in tega so lomili, da so z njim tlakovali svoje bivalne površine. Na skrilaste plošče pa so tudi vrezovali obrise živali in človeka. Prav te najdbe so nemško Raziskovalno skupnost prepričale, da je vredno dati sredstva za izkopavanja. Za paleolitske razmere je naselje zelo dobro ohranjeno, saj ga je potem, ko je bilo zapuščeno, dovolj hitro prekrila puhlica, da se niso mogli uveljaviti uničevalni procesi. Z racionalnim sistemom dela, ki je v knjigi podrobno opisan, so dobili veliko število podatkov vseh vrst. Čeprav je število umetniških stvaritev izredno veliko, je gotovo mnogo važnejša slika naselja in življenja v njem. Posebna pomembnost odkritja je še v tem, da je geološka situacija jasna in dovoljuje zelo natančno kronološko uvrstitev. Preko naselitvenega prostora se je usedlo približno 30 cm puhlice in na njej leži debela plast vulkanskega groha. Ta zadnji vulkanski izbruh je tam že dolgo poznan in proučevan, tako da je njegova pozicija v sredi allerödskega presledka nesporno dognana. Na raziskanem prostoru so ugotovljeni štirje šotori, dva večja in dva manjša. Slaba stran najdišča je v tem, da leži v zazidanem področju in ga ni bilo mogoče raziskati v celoti. Tudi dejanskega obsega naselja ni bilo mogoče več rekonstruirati. Velik del knjige zavzema razlaga sistema dela in dokumentacija najdb in podatkov. Obsežne študije, ki služijo interpretaciji in so v drugem delu knjige, pa so opravljene le za prvi šotor, odkrit leta 1968. Vse drugo hkrati s splošnim pregledom bo podano v sledečih publikacijah. Že prej je bila večkrat izražena misel, da so bili postavljeni šotori le nekaka baza, v kateri ljudje niso bivali stalno oz. bolje rečeno nepretrgano. Taborišče so postavili, v njem nekaj časa živeli in nato odšli, da bi se po določenem času vrnili in spet v njem nekaj časa živeli. Ritem tega odhajanja in prihajanja še ni pojasnjen. Nekatera najdišča kažejo na to, da gre za zimska prebivališča. Toda presledki so najbrž včasih tudi dosti daljši. Na to vprašanje tudi Gönnersdorf ne daje odgovora, dovolj jasen pa je ponoven prihod in popravljanje tabora. Na območju šotora, preiskanega leta 1968, s katerim se podrobno ukvarja drugi del knjige, je bilo odkritih 36 manjših vkopov, in v nekaterih od teh je bilo tudi precejšnje število raznih kosti, artefaktov, odbitkov, oglja, preluknjanih zob, koščenega orodja in celo nekaj statuet. Študij lege, velikosti in vsebine je pokazal, da gre za tri vrste vkopov. V prvo skupino spadajo luknje od kolov, ki so bile poznane že na številnih prejšnjih najdiščih. Že večkrat je tudi bilo pri nekaterih vkopih domnevano, da gre za shrambe. Natančno izkopavanje v Gönners-dorfu je to domnevo potrdilo in pokazalo, da vrsta vkopov spada v to drugo skupino. V tretjo skupino pa spadajo vkopi za kuhanje. Za razne predvsem okrogle kamne, ki niso bili za izdelavo artefaktov, je tudi že bilo domnevano, da so jih prinesli za kuhanje. V izkopano jamo so vložili kožo in v tako nastalo posodo nalili vodo. Kamne so segrevali v ognju in razžarjene metali v vodo, ki je na ta način hitro zavrela. Doslej je v glavnem šlo za redke ali posamezne najdbe te vrste, v Gönnersdorfu pa je število takih kamnov zelo veliko. Več najdb je mogoče tolmačiti kot ostanke ražnjev. ArheoloSki vestnik 32 (1981) 653 Če je razlaga odkritih dejstev pravilna, je šotor — ali koča —- imel poleg glavnega še stranski vhod. Avtor zanimivo, čeprav ne dovolj prepričljivo, razpravlja o pomenu tega stranskega vhoda, kot regulatorja za odvajanje dima. V končnem poglavju avtor obravnava še druge kasne mlajše paleolitske tabore in jih vzporeja s svojimi dognanji. Knjiga je zelo bogato ilustrirana in pisana tako nazorno, da čitatelj z lahkoto sledi razlagam in razpravljanjem. Mitja Brodar Thomas F. Lynch: Cuitarrero Cave. Early Man in the Andes. Academic Press, Inc., New York — London — Toronto — Sydney — San Francisco, 1980, 344 str., 60 tabel in grafikonov ter 98 fotografij med tekstom, vel. 19,5 X 24 cm. Založba Academic Press je monografsko objavila izkopavanja jame Guitarrero v Peruju, provinca Ancash. Avtorju, profesorju arheologije na Cornellovi univerzi (Ithaca, New York), je uspelo k sodelovanju pritegniti kar 8 strokovnjakov različnih prirodoslovnih znanosti. Vsi skupaj so v 14 član-Jdh (razdeljenih v 4 poglavja) najdišče zares interdisciplinarno obdelali in prav v tem je velika vrednost knjige. V prvem poglavju izvemo, da se 18 m dolga jama Guitarrero nahaja 150 m visoko nad levim bregom reke Rio Santa, na 2580 m nadmorske višine v pogorju Cordillera Negra, blizu naselja Mancos. Odkrita je bila leta 1968 in je eno izmed 32 predkeramičnih najdišč v Peruju. Jamo so že na začetku stoletja obiskali »huaqueros« — plenilci grobov (pojav t. i. črnega kopaštva, ki je očitno prisoten po vsem svetu). Sistematična izkopavanja so potekala v letih 1968—1969. Izkopana je bila skoraj vsa jama vključno s predjamskim prostorom. Stratigrafijo jamskih plasti (vse so datirane s C14) je prispeval Lynch. Najspodnejši horizont (sterilna, rjavo-oranžna, zelo peščena glina) 120 cm visokega normalnega profila je datiran v čas pred 12560 ± 360 RCYBP (radiocarbon years before present). R. R. Kautz in B. Ha-toff (opravila sta tudi pelodne analize) sta ga na podlagi analogij postavila v toplejši presledek poznega glaciala in ga imenujeta Guantiva interstadial ter primerjata z evropskim allerödskim interstadialom. Naslednja plast je že kulturna (kompleks I). Postavljena je v čas od 10610 do 8525 let pr. n. št. (ugotovljena je bila suha, hladnejša klima). Kompleksom Ila—Ile in III je bila pripisa- na starost od 8600 do 5600 let pr. n. št., kompleks IV pa je bil datiran v drugo polovico 1. tisočletja pr. n. št. (2315 ± 125 RCYBP). Datacijam slede podrobnejši sedi-mentološki in pelodni opisi (s citirano obsežno literaturo). V drugem poglavju je C. Earle-Smith obdelal današnjo vegetacijsko podobo okolice najdišča. Po rastlinskih ostankih (Alnus jo-rullensis, Tillandsia tectorum, Trichocereus peruvianus, Zea mays, Cypella peruviana, Capsicum chinense etc.), najdenih v jamskih plasteh, je sklepal na nekdanjo vegetacijo in jo primerjal z današnjo. Kar 20 strani obsega Earle-Smithova botanična študija prazgodovinske peruanske visokogorske koruze. Njene ostanke so v velikih količinah našli predvsem v četrtem kompleksu. O dveh vrstah fižola (Phaseolus vulgaris in Ph. lunatus) je napisal krajši sestavek L. Kaplan (ostanki so bili odkriti v kompleksih od Ilc do vključno IV). Jamsko favno je določila E. S. Wing. V vseh kompleksih (I—IV) je bilo izkopanih 3943 kosti in fragmentov kosti. V kompleksu I prevladujejo glodalci: zajec (Sylvilagus brasiliensis) in viskača (La-gidium peruanum); precej je tudi ostankov skunka (Conepatus rex) ter natančneje nedoločljivih primerkov iz družin Cervidae in Camelidae. Predvsem primerki slednjih dveh družin (najbrž Odocoileus virginianus, Mazama gouazoubira in Hippocamelus anti-sensis) so bili gotovo dolgo časa, kot sklepajo po ožganih in razbitih kosteh, vodilne lovne živali tedanjih ljudi. Podobna slika se kaže v naslednjih kompleksih (od Ila do vključno III), le da so bili ugotovljeni še sokol (Falco sparvenius), gorski lev (Felis concolor) in oposum (Marmosa cf. chap-mani). V četrtem kompleksu se že kaže do-mestikacija živali. Poleg velikega števila glo-dalcev so prisotni še pes (Canis familiaris), morski prašiček (Cavia porcellus), domače govedo (Bos cf. taurus) in ovca (Ovis sp.). Skupaj s to favno je bilo odkritih tudi več človeških kosti, ki pa niso bile več in situ. Malakološki prispevek k jamski favni je napisal F. G. Thompson. Ugotovil je naslednje vrste gastropodov: Neopetraeus weyrauchi, Scutalus omissus, Bostryx cf. huarazensis in Bostryx cf. aguilari. Thompson domneva, da so te vrste polžev (oz. polžjih hišic) odsev neke aridne klime (čeprav ne izključuje možnosti, da so ostanek prehrane nekdanjih prebivalcev). Najobšimejše je tretje poglavje z naslovom: Artefakti. Lynch je posebej obdelal kameno orodje, redko keramiko ter orodje iz kosti in lesa. Izkopanih je bilo več kot 220 kamenih artefaktov (največ je bifacialno lepo obdelanih puščičnih konic, tako imenovanih projektilov, slede strgala, praskala, svedri, retuširane kline in klinice, nekaj je tudi vbadal in jeder); neretuširanih odbitkov je malo. Iz najstarejše kulturne plasti (kompleks I) so zanimive »klinice« tipa Quishqui Puncu 55 (vsa tipologija je južnoameriška) in »nož« tipa Quishqui Puncu 13/17. Edina konica — »projektil« tipa Lampas 8, lepo bifacialno retuširana, je paraleloidne oblike. Iz ostalih, mlajših plasti, nas presenetijo predvsem puščične konice s konkavno bazo (oz. z zajedo) tipa Lampas 1, ki so izredno podobne evropskim neo-eneolitskim. Surovine za izdelavo orodij so takratni ljudje dobivali kar v bližini jame (geološka okolica najdišča je izredno pestra: med krednimi apnenci in peščenjaki so vložki kremena, nedaleč stran so tudi terciarni tufi in metamorfne kamenine različnih starosti). Čeprav imajo vsi artefakti točno določeno stratigrafsko lego, so na tabelah razvrščeni tipološko, kar morda nekoliko moti. Med drugim je zanimivo, da so vsak artefakt posebej tudi stehtali. Koščeno orodje je predstavljeno z nekaj »noži« in »konicami« (kompleksi Ha, Ilb in IV). Iz najmlajše kulturne plasti (kompleks IV) so izkopali celo ostanke lesenih vrtljivih netil (pleme Tasadejev na otoku Mindanao, ki je ob odkritju leta 1971 živelo na stopnji kamene dobe, si še danes neti ogenj z žvrk-ljanjem; cf. Ljudstva sveta 1, Ljubljana 1980, 54 ss) za prižiganje ognja z žvrkljanjem. Keramika je bila izkopana samo v tej plasti: trebušast vrček z ozkim vratom in ravno odrezanim ustjem, ena posoda na nogi, več fragmentov slikane keramike (negativno poslikane — belo na črno in pozitivno poslikane — rdeče na belo, rdeče-črno na belo), štiri keramična vretenca. Skupaj s keramiko so našli v četrtem kompleksu še štiri kovinske najdbe (tri koščke bakra in 5,5 cm veliko bakreno iglo s perforirano ploščato glavico). Po mnenju raziskovalcev je igla pripadala uničenemu grobu ali grobovom. Tudi človeške kosti iz tega kompleksa, ki so ga deloma prekopali že »huaqueros«, naj bi bile ostanek neke manjše nekropole. Izredno suhi sedimenti (nadmorska višina 2580 m in specifična klima na 9° južne zemljepisne širine!) so omogočili, da so se ohranili ostanki vrvi, pletenih košar in torb ter tekstila (opredelila sta jih J. M. Adovasio in R. F. Maslowski). Podobne ostanke so našli v jamah v ZDA (npr. Danger Cave, Hogup Cave -—- Utah, Fishbone Cave — Nevada, Fort Rock Cave — Oregon). V zadnjem poglavju je obravnaval Lynch jamo Guitarrero z vidikov jamske arheolo- gije v Andih. Zbral je analogije za vse izkopano gradivo; artefakte iz najglobljega kompleksa npr. primerja z materialom iz stratuma Ha spodmola Meadowcroft Shelter (Pennsylvania, ZDA). Na kratko izvemo vse pomembnejše podatke o južnoameriški prazgodovini (s poudarkom na predkeramičnih najdiščih). Jama Guitarrero velja sedaj za eno najstarejših postaj Paleoindijancev na obeh ameriških celinah. To interdisciplinarno napisano delo (zgled, ki kar vleče k posnemanju!) nam, Evropejcem, odpira poglede v malo znano prazgodovino Novega sveta. Kljub nekaterim nejasnostim (npr. velik časovni hiatus med tretjim in četrtim kompleksom, vprašanje nekropole etc.) bodo knjigo poleg arheologov z zanimanjem vzeli v roke še botaniki, etnologi, pedologi, zoologi in vsi tisti, ki jih zanimajo neevropske kulture. Draško Josipović Henri Laville, Jean-Philippe Rigaud, James Sackett, Rock Shelters of the Perigord (Geological Stratigraphy and Archaeological Succession). Academic Press, New York 1980, 384 str., 18 fotografij ter 67 risb in grafikonov med tekstom. Avtorji, znani raziskovalci kvartarja, so delo (izdano novembra 1980 v seriji Studies in Archaeology) namenili bralcem, ki so že nekoliko seznanjeni s predzgodovinsko arheologijo in ki si želijo obogatiti svoje znanje sedimentologije, stratigrafije in paleolitske arheologije. Ni naključje, da so si avtorji za področje svoje predstavitve izbrali jugozahodno Francijo, saj je Perigord (Perigord — Beli, Centralni in Črni — je pravzaprav geografski sinonim za upravno politični departma Dordogne, ki leži med Centralnim masivom in nižinsko, vinorodno pokrajino okoli Bor-deauxa ter obsega cca 9000 km2) ena od najbolje raziskanih in dokumentiranih paleolitskih provinc na svetu. Prvi del knjige nosi naslov Teorije in metode. V prvem poglavju je sumarno navedena geološka zgodovina do kvartarja. Plei-stocen je nato podrobneje razčlenjen, obdelan vključno z vsemi ledenodobnimi pojavi in z okvirno shemo paleolitika (posebej so opredeljeni starejši, srednji in mlajši paleolitik, slede njihove datacije in najznačilnejši tipi orodij). V naslednjih dveh poglavjih (Rock Shelters and Their Deposits in Description and Analysis of Shelter Deposits) zvemo vse, kar današnja znanost ve o nastanku spodmolov in previsov, o sedimentaciji ter o vlogi naravnih sil (delovanje vode, vetra, tempera- turnih nihanj etc.) in človeka pri tvorjenju sedimentov. Nadalje izvemo nekaj napotkov o granulometričnih metodah ter o pomenu in vlogi, ki jih imajo radiometrične datacije, palinologija in kvartarna paleontologija za sedimentološke raziskave. Veliko je grafičnih prikazov, k dobremu razumevanju pa pripomore tudi nekaj fotografij (za nas je morda zanimiva slika na str. 48: Le Petit Marzac nehote vzbuja asociacije na podoben previs Pod Stanajco ob potoku Sèvnici, levem pritoku Idrijce). Pozdravimo lahko tudi dejanje avtorjev, da so večini kvartaroloških izrazov v angleščini dodali v oklepaju (ali pa pod črto) še francosko poimenovanje. Prvi del knjige zaključuje skoraj monografska objava abrija Caminade Est. Geografsko leži v Črnem Perigordu med reko Dordogne in mestom Sarlat. Raziskave so na kratko podane kronološko, več je govora o sedimentih. Zahodni abri Caminade je vseboval le aurigna-cien, vzhodni — Abri Caminade Est — je poleg aurignaciena v plasteh D2 do G hranil v globljih sedimentih (prečni profil je bil visok 2 m) še serijo moustériena tipa La Quina, dve seriji moustériena tipa La Ferras-sie in serijo tipičnega moustériena (plasti M3c do Ml). Moustérien sta izkopavalca (La-ville in de Sonneville-Bordesova) uvrstila od vključno stadiala W I do vključno W II, aurignacien pa v stadial W III po francoski (zahodnoevropski) kronološki shemi, ki se nekoliko razlikuje od srednjeevropske. Po francoski interpretaciji se sedimenti iz interglacia-lov in interstadialov zaradi močne erozije niso ohranili (z redkimi izjemami, npr. Lau-gerie-Haute ima sedimente iz interstadiala W III/IV celo z dvema plastema zgornjega in finalnega solutréena, ki sta absolutno datirani v čas 17790 ± 200 let pr. n. št. in 17920 ± 190 let pr. n. št., cf. str. 307 in 309). V drugem delu knjige (Rezultati, str. 143 ss) avtorji sistematično interpretirajo ter primerjajo med seboj posamezna najdišča acheu-léena in moustériena (Combe Grenal, Pech de l’Azé, La Micoque, Le Moustier, Caminade Est), aurignaciena in périgordiena (La Ferras-sie, Roc de Combe, Le Piage, Caminade Est, Le Facteur, Maldidier, La Chèvre, Flageolet I, Laugerie-Haute, Abri Pataud) ter solutréena in magdaléniena (Laugerie-Haute, Le Malpas, La Madeleine, Gare de Couze, La Faurélie II, Flageolet II, Pont d’Ambon [finalni magda-lénien in azilienj). Vsa omenjena najdišča so predstavljena z risbami profilov (razloženi so med tekstom), s kronološko interpretacijo in z arheološko vsebino (le sumarno, zato pa so citirana vsa osnovna dela o posameznih najdiščih — bibliografija obsega kar 190 del). Avtorji tudi večkrat omenjajo prizadevanja D. Peyronyja ter kronološko-stratigrafske odnose med aurignacienom, périgordienom in gravettienom (str. 42, 218 ss in 241). Draško Josipov'.ć Karen Polinger Foster, Aegean Faience of the Bronze Age. New Haven and London, Yale University Press, 1979 (XXI in 205 str., 3 karte, 4 razpredelnice, 54 fotogr. in 104 risbe). Avtorica, prof. arheologije na univerzi New Haven, nas v uvodu opozori, da je ta študija popravljena in dopolnjena disertacija, ki jo je opravila 1.1976 na univerzi Yale. Zaporedje poglavij v knjigi je podrejeno metodološki strukturi raziskave. Poglavju o tehnologiji in terminologiji fajanse sledi kronološki pregled razvoja ter njene razprostranjenosti v Evropi, Aziji in tudi Afriki. Osrednji del publikacije oziroma težišče raziskave je v 3. poglavju. Tu je zbrana in predvsem tipološko obdelana fajansa v Egejskem prostoru. Sledi poglavje o značilnostih in razprostranjenosti egejske fajanse ter zaključek. Na koncu je dodan obširen seznam literature, ki širše obravnava bronasto dobo v omenjenem prostoru. Omenil bi še zelo natančen seznam fotografij in risb (str. VII—XIV) ter indeks (str. 199—205). Težko bi čisto pritrdili trditvi, napisani v uvodu knjige, da je vseskozi poudarek na ekonomskih pogojih, ki so določali proizvodnjo fajanse, ko mnogi niso bili ugotovljeni, nekaterih pa žal ni več mogoče spoznati. Zanimivi sta avtoričini ugotovitvi, da so fajanč-ne delavnice, ki so delovale na prostoru, bo gatem z najdišči dragih in poldragih kamnov, razvijale in iskale nove metode izdelave in oblike. Pri drugih delavnicah, kjer so bili ekonomski pogoji slabši, pa je bil poudarek le na imitiranju dragih kamnov. S pomočjo arheoloških najdb, tekstov in stilnih analiz razporedi delavnice vedno v neposredno bližino središč, kjer so se koncentrirali politični, kultni in trgovski interesi. Osnovne sestavine bronastodobne fajanse so silikati, karbonati in natron kot vezni element. Najstarejša tehnika izdelave je ta, da se omenjene sestavine segrevajo do 870° C. Pri izdelavi modre fajanse je bilo potrebno žgane kose premazati z raztopino bakrovih oksidov ali karbonatov ter kremenčevega prahu in ponovno žgati. Za črno barvo so potrebovali premaz magnezijevega dioksida. Polihromna fajansa je nastala z nanašanjem zapovrstnih barvnih loščev in zaporednim žganjem. Zmes je bila pred žganjem elastična in zelo lahko se je oblikovala, tako da so bili mnogi predmeti (mala plastika) modelirani brez uporabe kalupa. Konec 16. stol. p. n. št. je eksperimentiranje z mešanjem osnovnih sestavin in segrevanjem do približno 1060° C pripeljalo do izdelave stekla. Najstarejši fajančni predmeti so biseri, najdeni v mezopotamskih mestih Tepe Gaw-ra in Tell Arpachiyah. Datirani so v čas med 4300—3900 p. n. št. in dokazujejo izvor fa-janse na prostoru severne Mezopotamije. Konec 4. tisočletja p. n. št. se pod vplivom severnih delavnic razvijejo delavnice tudi na jugu: Jemdet Nasr, Kish in Ur, ki izdelujejo že tudi miniaturne posode. V tem času je fajansa poznana že tudi v preddinastičnem Gornjem Egiptu. Fosterjeva tu domneva samostojen razvoj, ki ga tudi na kratko razčleni in opiše. V 2. tisočletju p. n. št. pa že lahko o fajansi govorimo kot o trgovskem blagu, ki je prišlo povsod tja, kamor so prišli trgovci iz Vzhoda: v Evropo, na Kavkaz, do Kaspijskega jezera in celo v Sibirijo. Ta področja so bila nedvomno zanimiva zaradi surovin (zlato, srebro, baker, jantar). V tem kontekstu avtorica omeni tudi grobove s f. biseri iz Vin-če in Sombora (Za Sombor avtorica uporablja madžarsko krajevno ime. Po literaturi, ki jo citira, ni moč ugotoviti, da so to res grobovi). Najdišča fajanse v centralni Evropi razmeji v tri področja. Ker pa je avtorica uporabila le geografski kriterij lege najdišč, se nam zdi taka delitev nepotrebna. V nadaljevanju Fosterjeva sprejme teorijo, da je vdor Indo-Evropejcev v prvih stoletjih 2. tisočletja p. n. št. povzročil propad civilizacije ob Indu, s tem pa tudi propad fajanč-nih delavnic. Ne ugotavlja pa posledic vdora v drugih centrih fajančne proizvodnje. Vzporedno z razvojem novih centrov moči oz ro-ma propadom starih naj bi se v Mezopotamiji razvijale in propadale tudi fajančne delavnice. Centri produkcije se torej vežejo na centre moči. Najobsežnejši del knjige je posvečen egejski fajansi, ki jo avtorica razdeli v 3 skupine: minojsko, celinsko in otoško. Tudi tu je delitev le geografsko pogojena. Tipološka analiza namreč pokaže, da so fajančni predmeti: posode (rhytoni), antropomorfna in zoo-morfna plastika, posnetki rastlin, ploščice in vložki, pečati, nakit, mozaiki nastopali v vseh treh skupinah. Najstarejši predmeti iz fajanse (biseri) so bili po mnenju avtorice na Kreto importirani iz Sirije. Že v času MM I in MM II pa so se v Knososu pojavili prvi domači izdelki (kombinacija fajanse z drugimi materiali, miniaturne fajančne posode z zlatimi aplikami). V južnem krilu palače v Zakrosu so odkrili fajančne polizdelke, ki dokazujejo kretsko centralno delavnico. Med najpomembnejše izdelke teh delavnic vsekakor sodijo plesalke s kačami, leteče ribe in rhytoni. Datirani so v čas MM Hib. Šele v 16. stol. p. n. št. so s Krete prišli v celinsko Grčijo prvi predmeti iz fajanse, ki so bili v Mikenah pridani v jaškaste grobove. Ob očitnem nenadnem prenehanju delovanja fajančnih delavnic na Kreti v LM II/III, ki je gotovo v neposredni zvezi s seizmičnimi gibanji na tem prostoru, si je avtorica zastavila vrsto vprašanj. Žal je na nekatera odgovorila zelo shematično. Zanimivo je vprašanje, zakaj Grki, ki so po 1. 1470 p. n. št. prišli na Kreto, niso obnovili fajančne proizvodnje, čeprav so to obrt dobro poznali. Gotovo je na zmanjšanje tovrstne produkcije sredi 2. tisočletja vsaj delno vplival pojav steklene paste, kajti velika konkurenčna spo-soonost paste je bila v mnogo večji podobnosti z dragim kamenjem. Skratka, Fosterjeva označi propad fajančne produkcije kot posledico neugodne kombinacije estetskih, ekonomskih, geoloških in političnih faktorjev. V poglavju o povezavah Egeje s svetom je avtorica opozorila na koncentracijo fajančnih biserov ob Donavi in Visli ter njihovo vezanost na t. i. jantarno pot. Tretji material, ki se je širil ob tej poti, je bil kositer. Dokazala je, da je recipročna zamenjava dobrin: jantarja ter kositra s severa in fajanse z juga le navidezna. Kemične analize fajančnih kosov iz Madžarske, Češkoslovaške in Anglije je namreč pokazala, da imajo visoke odstotke magnezija in antimona. To pomeni, da so tu delovale domače delavnice; prenos tehnologije in izdelovanja predmetov iz Egeje pa seveda ni izključen. Drugače je z jantarjem, saj so spektralne analize pokazale, da je večji del egejskega jantarja baltiškega izvora. Zelo malo pa je informacij, ki bi kazale na pravi izvor egejskega kositra. Teoretično bi naj kositer iz rudnikov v Wessexu in Cornwallu prišel v Egejo prek srednje Evrope in Jadrana oziroma preko Francije in Sredozemlja. Avtorica rekonstruira vse možne trgovske poti med severom in jugom ter vzhodom in zahodom, ki sta jih sicer utemeljila že J. M. de Navarro in J. D. Muhly, ter poudarja, da so ugotovljene trgovske povezave samo del intenzivnih povezav Evrope in Egeje. Misli tudi, da je precizna sinhronizacija datacij najdb z omenjenih prostorov nemogoča, zato se izogne datiranju teh razmerij. Miha Budja Peter S. Wells, Culture contact and culture change. Early Iron Age central Europe and the Mediterranean world, Cambridge University Press, Cambridge 1980, 8°, 171 S., 37 Fig. V pred časom osnovani zbirki ,New Studies in Archaeology’ je izšla zanimiva študija asistenta za antropologijo na harvardski univerzi P. S. Wellsa, katere namen je raziskati kulturne stike med družbami in kulturne spremembe, ki jih ti stiki povzročajo. Kulturni kontakt je namreč najvažnejši element v kulturnih spremembah v človeški zgodovini, saj se skupnosti in družbe s tem odpro novim idejam, uvozu surovin in izdelkov, posledica tega pa je razvoj in rast družbe. Avtor se poslužuje metod, ki so jih razvili predvsem socialni antropologi pri študiju kulturnih sistemov, in nekatere teh metod, ki jih uporabljajo pri študiju stikov med družbami, skuša avtor prenesti tudi na področje arheologije. Katere socialne plasti v družbi dobivajo uvožene predmete? S katerimi predmeti so trgovali? Za kaj so v prvotni družbi uporabljali te predmete in kakšno vrednost so imeli? So bili ti predmeti za splošno uporabo ali za posebne namene? Se uvoženi predmeti koncentrirajo na določenih lokalitetah ali so enakomerno razprostranjeni? Lahko zasledimo pri različnih predmetih različne vzorce razprostranjenosti? So uvožene izdelke tudi lokalno imitirali? Vse to so vprašanja, ki si jih zastavlja avtor in na osnovi katerih ugotavlja medsebojne stike in spremembe, ki so opazne. Namen njegove študije je ugotoviti kulturne stike med mediteranskim svetom in srednjo Evropo v kasnohalštatskem in zgod-njelatenskem obdobju. Za ugotavljanje stikov med Mediteranom in srednjo Evropo v kasnohalštatskem obdobju si je kot vzorec izbral pokrajino Württemberg, kjer je raziskanih največ naselbin in nekropol, medtem ko si je kot vzorec za podobno raziskavo za zgodnjela-tensko obdobje izbral Saarland (Posarje). V pokrajini Württemberg, kjer so dobro raziskane velike naselbine (Heuneburg, Ho-henasperg, Goldberg itd.) s pripadajočimi grobišči (Hohmichele, Grafenbühl. Römerhügel itd.) so najbolj opazne spremembe v času kasnohalštatskega obdobja na področju vseh podsistemov, ki po avtorju sestavljajo kulturni sistem ter so v tesni medsebojni zvezi. Pri tem podrobno razčlenjuje predvsem štiri najvažnejše podsisteme. Podsistem kroženja izdelkov in materialov: v zgodnjehalštatskem obdobju so predmeti za vsakdanjo in posebno rabo izdelani iz surovin, ki so lokalno na voljo, medtem ko se v kasnohalštatskem obdobju pojavijo uvoženi predmeti ali izdelki, narejeni iz uvoženih materialov. Podsistem proizvodnje: po obdobju lokalnega, nespecia-liziranega izdelovanja se v kasnohalštatskem obdobju pojavijo obrtne in specializirane industrije (drobno zlatarstvo, specializirano lončarstvo). Naselbinski podsistem: za zgodnje-halštatsko obdobje so značilna mala vaška naselja, medtem ko se v kasnohalštatskem obdobju poleg manjših naselij pojavijo nekateri centri z velikimi grobišči (Heuneburg, Hohenasperg, Mont Lassois). Socialni podsistem: sprva ni opaziti večje socialne razslojenosti, ki postane predvsem na osnovi grobnih podatkov opazna v času Hallstatt D 1, še zlasti izrazita pa v času Hallstatt D 2 in D 3. Vse omenjene spremembe avtor dokumentira z arheološkimi dognanji, po drugi strani pa se poslužuje tudi antičnih virov, na osnovi katerih skuša ugotoviti, s katerimi predmeti so tedaj predvsem trgovali. Po avtorjevem mnenju je kulturne spremembe v kasnohal-štatski srednji Evropi povzročila ustanovitev jonske kolonije Massalia okoli leta 600 pr. n. št., katere prebivalci so se zanimali za nekatere (zlasti poljedelske) proizvode srednje Evrope. Vsem poznane luksuzne izdelke (npr. krater iz Vixa, hidrija iz Grächwila itd.) interpretira kot darila grških trgovcev srednjeevropskim plemenskim poglavarjem, s čimer naj bi si pridobili njihovo sodelovanje za proizvodnjo in pridelavo izdelkov za potrebe Massalie. Ta impulz je poglaviten in odločilen za nadaljnje stike (uvoz luksuznih izdelkov in surovin, imitacija uvoženih predmetov, uvoz tehničnega znanja [opečni zid na Heunebur-gu, stela vojščaka v Hirschlandenuj) in spremembe v halštatski družbi (socialna stratifikacija, povečan socialni status nekaterih poglavarjev, ki so posedovali luksuzne izdelke, razvoj centrov z razvito industrijo in specializiranimi obrtmi). Sredi 5. stoletja pr. n. št. se poseben razvoj kasnohalštatske družbe v srednji Evropi neha, verjetno kot posledica prenehanja grškega interesa za srednjeevropske izdelke. Avtor še z drugih aspektov podrobno razčlenjuje kulturni model srednjeevropske hal-štatske družbe in ga jasno, živo in razumljivo predstavi in pojasnjuje. Za raziskavo stikov in kulturnih sprememb v zgodnjelatenskem obdobju služi avtorju kot model Saarland, kjer najde največ evidence, čeprav je ta tudi tu razmeroma skromna. Opazen je predvsem vpliv etruščanskega sveta, saj najdejo etruščanske importe na mnogih naselbinah in grobiščih. Medtem ko je v kasnohalštatskem obdobju zanimanje masalijskih trgovcev tisto, ki je dalo poglaviten impulz spremembam, pa avtor za zgodnjelatensko obdobje ugotavlja, da je do kontakta med srednjo Evropo in etru-ščanskim svetom prišlo s prihodom določenih keltskih skupin v severno Italijo. V tem drugem delu študije je avtorju na voljo manj dognanj arheoloških raziskovanj (predvsem kar se tiče prisotnosti Keltov v severni Italiji in njihovega vračanja v srednjo Evropo) in pričevanj antičnih piscev, zato išče paralele predvsem v antropoloških raziskovanjih ljudstev v Aziji, predvsem v Vietnamu. Na tej osnovi razvije teorijo, da so keltski mladeniči iskali srečo v etruščanskem svetu, kjer so si prislužili določene luksuzne izdelke, s katerimi so se vrnili domov in si s tem, da so jih posedovali, pridobili višji socialni status v domači družbeni sredini (podobno kot v Vietnamu, kjer so iz nekaterih vasi hodili na delo na Tajsko, da so si kupili pločevinaste bobne, s katerimi so si doma pridobili višji socialni status in bogato nevesto). Prav zaradi pomanjkanja oprijemljive evidence je zadnje poglavje, ki ga avtor posveča zgodnjelaten-skemu obdobju, manj verjetno, saj temelji na primerjavah navad v določenih družbah, za katere ne moremo vedno z gotovostjo reči, da so se v vseh kulturnih sistemih razvijale po istih zakonitostih. Študijo, ki je plod avtorjevega širokega poznavanja problemov in literature, odlikuje trdna in jasna dispozicija, katere rezultat je razumljivo znanstveno pisanje, zato se knjiga z lahkoto bere. Delo nam kot prvo daje nov, predvsem pa izredno širok vpogled v kasno-halštatsko in zgodnjelatensko družbo srednje Evrope in v mehanizme, ki so vplivali na spremembe na vseh nivojih tedanje družbe. Prav zaradi avtorjevega širokega obravnavanja problematike z novih aspektov nam knjiga odpira nove perspektive k študiju prazgodovinskih družb, njihovih medsebojnih stikov in sprememb, ki jih takšni stiki povzročajo, ter nam daje nove impulze za razmišljanja v tej smeri. Predvsem v tem in v pionirstvu avtorjevega pristopa k tematiki, ki jo obravnava, je vrednost te zanimive knjižne novitete. Peter Kos Hugh Hencken, The Iron Age Cemetery of Magdalenska gora in Slovenia. With editorial assistance from Peter S. Wells. With a technical appendix by Joanne Segal Brand-ford. Illustrations by Symme Burstein. Mecklenburg Collection, Part II. American School of Prehistoric Research, Bulletin 32. Peabody Museum of Archaeology and Ethnology, Harvard University, Cambridge, Massachussets, 1978. 316 pages, 380 figures, 4 charts, 1 frontispiece. On the site of Magdalenska gora, well known as an archaeologist’s paradise, excavations were being undertaken between the years 1905 and 1914 by the Duchess Paul Friedrich of Mecklenburg, born Princess Marie von Windischgrätz. The tumuli of Magdalenska gora near Šmarje seem to have tempted her quite exceptionally. She kept returning to them in the years 1905—06, 1908 and 1913, and had indeed researched no less than ten tumuli. Thus it happened that the Magdalenska gora finds constituted a major and richer entity in the Duchess’s collection. Yet the fate of these finds has been rather to fare as any foundling might.1 After 1918 the collection, kept at the castle of Bogenšperk near Litija, was sequestered and transferred to the Narodni muzej in Ljubljana. Later the daughter of the late Duchess succeeded in securing its sale. Thus only a few objects have remained in the Narodni muzej in Ljubljana,2 while the greater part of the collection was auctioned in New York in 1934. It may be added, though, that the sale was relatively felicitous as the materials from Vače went to the Ashmolean Museum in Oxford, while all the rest became assembled under the roof of the Peabody Museum of Harvard, Cambridge, Mass. In Zürich a selective catalogue had been prepared for the auction by a number of eminent specialists for European prehistory, led by Prof. A. Mahr. Entitled Treasures of Corniola, it became the most important synthetic work on the Hallstatt culture in the South-Eastern Alps, and had remained so well into the fifties.3 H. Hencken’s work on Magdalenska gora, however, is the first systematically researched study of the materials in the Mecklenburg collection. Only some publications of bone remains have preceded it (cf. S. Bökönyi, Data on Iron Age Horses of Central and Eastern Europe, and J. L. Angel, Human Skeletal Material from Slovenia. Mecklenburg Collection, Part I. Bull. Am. School Prehist. Research 25, 1968). The first favourable impression of the book is due to its excellent print and good lay-out. The content is divided into chapters dealing, in a logical order, with the excavations and the history of the Mecklenburg collection, and then working towards a chronological evaluation of the materials. During Hencken’s illness the organization and preparation of the manuscript for publication was accomplished by P. S. Wells. The book includes also two interesting appendices. In the first J. S. Brandford discusses the remains of textiles from Magdalenska gora; in the second D. Piechota describes the graphite analysis of ceramic vessels. The first two chapters (on the history of excavations, p. Is, and on the Iron Age in Slovenia, p. 3ss) are characterized by a remarkably concise exposition and terseness of diction, which, however, seems to the best advantage. In his survey of the Iron Age, both in its Hallstatt and La Tène periods, and both for his interpretations of the culture as well as of the chronology, Hencken relies mostly on the work of S. Gabrovec.4 Like many before and after him, he has allowed himself to fall under the spell of a fascination with Lower Carniola (Dolenjska): large tumuli and opulent warrior graves have achieved their psychological effect. Nonetheless it should be borne in mind that the differences, established to date, between the various groups within the South-East Alpine circle are a reflection of the various burial customs rather than reliable evidence for economic well-being (p. 4). The dating of temporal horizons in the chronology is entirely schematic and may only serve as a very basic orientation. The division of the Negova period into two phases, Negova 1 and 2 (p. 7) is a novelty and will be discussed later. The use and spelling of Slovene names is careful and accurate. A slip has occured in the case of »Negau« — a Germanized form of the Slovene Negova. A famous deposit of helmets was discovered at Negova as early as 1811, and this type of helmets have come to be known as the Negova helmets since.5 The main part of the book contains a catalogue of graves (p. 11 ss). The discripti on of each particular tumulus or grave includes carefully and critically assembled data, drawings and photographs, taken at the time of the excavations by Goldberg, who worked for the Duchess as her secretary. Where necessary, inconsistencies between both Goldberg’s diaries and the auction catalogue (ToC) are pointed out. Also the finds that have remained in Ljubljana are included. All the objects are also presented in good quality drawings. (The drawings of the objects in the Ljubljana collection are slightly weaker.) It is of course clear that the grave units, disturbed either by an obsolete method of excavation or by the subsequent fate of the collection, cannot be satisfactority analysed and remain problematic.6 As a whole the catalogue may serve as exemplary work not only to the students of finds from other sites in the Mecklenburg collection and of the Magdalenska gora materials now kept in the Natural History Museum in Vienna and at the Narodni muzej in Ljubljana, but also to all those tackling long-excavated materials. The brief commentary to the chronological charts (p. 83 ss) and the chronological definitions of each grave in the catalogue between them reveal Hencken’s interpretation of the Magdalenska gora materials. The overall structure of the work is deductive, leading from the general outline of the Iron Age (p. 3 ss) to an attempt to include each separate grave into a pre-established and de-lined scheme (p. 12 ss, charts 1—3). The impression thus conveyed is one of ’’seminar“ research, stopping somewhat short of analytical insight. It should also be added that Hencken has published only a good third of the material excavated at Magdalenska gora. Nevertheless, and allowing for a certain margin of tolerance, his material is expressive enough to represent an unquestionable enrichment of research concerned with the southeast Alpine Iron Age. Some comment on Hencken’s chronology. The division of the Podzemelj period into an earlier and a later phase, based by Hencken on the evidence of three graves (chart 1), is questionable not only on Magdalenska gora but also elsewhere in Lower Carniola (Dolenjska). On Magdalenska gora and in other cemeteries such as e. g. Stična, Brezje, Dobrava near Dobrnič, Libna,7 with possible exception of Šmarjeta and Vače,8 there are only a handful of graves, older beyond doubt than the Stična—Novo mesto 1 period. They are too few, however, to substantiate the presumed division and to ’’fill in“ the ensuing time gap. The division of the Podzemelj period seems possible only for White Carniola (Bela Krajina).9 Yet even there we must allow for possible oversimplifications in Dular’s interpretation, especially as regards the rite of burial. Magdalenska gora itself is a proof of how long cremation burials persisted. There are also comparatively few graves at Magdalenska gora that belong to the Stična 1 period. Of the charted graves (chart 1), grave VI/31, containing a two-looped fibula with a hollow bow,10 and grave VII/32 with a wavy-bowed serpentine fibula11 would more likely belong to the later Stična 2 period. On the other hand, more graves, e. g. VII/49, VII/46 and VI/16,12 would fit into Stična 1. Magdalenska gora comes into its full swing in the Stična 2 period (charts 1 and 2). It is then that a wealth of new forms appear, such as e. g. the female garment accessories in grave VII/40 (fig. 261, 262, chart 2), or the serpentine fibula of the types as found in II/l,13 and VII/29.14 The minute three-knob- bed fibula as e. g. in grave IV/26, however, seems rather to have been a fashionable development in the Certosa horizon.15 The justification of the naming of a chronological horizon after the double-crested helmet, and its dating, have been discussed by the present author elsewhere.16 But the Mag-dalenska gora material is certainly illuminating as far as the cylindrical band ear-rings are concerned. Hencken has defined an entire group of graves with goods typical of the double-crested helmet horizon as transitional from the horizon of the helmets to the Certosa horizon (chart 2 and e. g. VII/16). It is a fact that the large hair rings with hooks had been worn in the Stična 2 horizon (e. g. VII/40, fig. 2621), and they were probably luxurious predecessors of the cylindrical band ear-rings.17 The ear-rings found in grave XIII/163 of Magdalenska gora,18 dated likewise to Stična 2, may also be interpreted as a ’’prototype“ of the cylindrical band earrings. Thus it seems very likely that the cylindrical band ear-rings were a common accessory to the dress already in the double-crested helmet horizon. Not only the Magdalenska gora graves, but also those from Vače and Brezje would appear to confirm this assumption.19 It might be ventured further that Magdalenska gora and Vače ’’designed“ this type of ear-rings, which, however, were not yet accepted by, or were too extravagant for the people of the two Stična tumuli20 from the double-crested helmet horizon. Hencken’s definition of the Certosa horizon via its most characteristic formations is very clear. Theoretically, however, the first three graves (chart 3) could also belong to the preceding horizon. Obviously Hencken is aware of the problematic nature of some 5111 century phenomena. Perhaps that is why his Negova 1 horizon is so dichotomous, including as it does a number of graves containing either elements typical of the Certosa horizon or even closely related to the horizon of the double-crested helmets (e. g. X/50, IV/1, V/23, X/43). The fibula with an animal’s head looking away from bow from grave X/50 (fig. 339a) is not the typical southeast Alpine animal-headed fibula:21 it has a dog’s head and its spring, broken and repaired already in antiquity, suggests that the fibula was never a crossbow one. More likely it belongs to a family of fibulae that appeared already in the 6th century and, while imitating the design of the class V Certosa fibula,22 may well fit into the Certosa horizon. Both the class II Certosa fibula (fig. 339c, d, 37a) and the kettle-drum fibula were fashionable particularly in the Certosa horizon.23 The emergence of the crossbow Certosa fibula within the Certosa horizon has already been asserted by the present author. The thesis seems now to have found confirmation in some of the Magdalenska gora graves, such as e. g. X/43, V/23. These have yielded both older, serpentine fibulae, and fibulae with the crossbow spring of an earlier design,24 such as is also to be found in the animal-headed fibulae (cf. fig. 127c, 3341, o, 204b, 338a). Accordingly, the following graves must be put to the later Certosa horizon: X/45, VII/50, X/77, VII/16, V/43, X/14.25 Also grave IV/30, known as Horse Grave I,26 and graves V/31 and IV/16 with the horse-headed swastikas are of the same date.27 A particularly interesting find is the cat-and-bird fibula from grave 11/15 with an ordinary two-looped spring. In Slovenia this type of fibula usually has a crossbow spring and was fashionable in the Certosa horizon.28 Unfortunately no other accompanying goods were found to this fibula at Magdalenska gora. But a parallel fibula has been discovered in grave 38, the Glogovšek tumulus, in Libna,29 and there it was accompanied by two bracelets, typical of the double-crested helmets horizon. Thus these two fibulae may represent prototypes of the crossbow animal fibula, unless of course we only have to do with a case of workshop variant. After these considerations, Hencken’s Negova 1 horizon would only include the graves characterized by the south-east Alpine animal-headed fibula (chart 3), worn over the whole span of the Negova phase (cf. also VII/13, VI/34),80 and by the Certosa fibula with a triangular design of the bow (e. g. II/4, VII/27), associated with a somewhat later time.31 Hencken’s division of the Negova phase is also weak on a logical point. He has failed, namely, to include into its earlier horizon those very elements — e. g. the Negova helmets, the earliest La Tène pieces — on the evidence of which the concept of the horizon had in fact depended. The dating of the beginnings of the Negova horizon into the second half of the 5th century is not questionable, yet this is also the time when we already find the class X Certosa fibula (e. g. VII/44),32 the Negova helmets (e. g. V/6-7-7a), apparently a rarity in the later Negova horizon,33 and the earliest La-Tène elements.34 But it is of course possible to distinguish between earlier (Negova 1) and later (Negova 2) graves within the Negova phase. The identity of developments noted for Dolenjske Toplice and Magdalenska gora35 have led the present author to assume that they were occurring at the same time within the Negova horizon. An unusual group are the warrior graves 6-7-7a, 26a, 19—20, 29 of tumulus V.®° Apparently they are of approximately the same period. They show a relatively uniform composition of weaponry. Only the set of weapons found between the skeletons in grave 19—20 contained also a one-sided winged axe, while no La-Tène sword was found in grave 6-7-7a. The latter seems to be the earliest of this group (the Certosa fibulae of class V, lb and XIII, the belt-plate, the situla),®7 whereas it seems that there are no time differences between graves 26a, 29 and 19—20, which, therefore may, belong to the same time. The swords are typical early La Tène (in the sense of Lt A).38 The other grave goods — those of the richest grave 29 in particular — would suggest a dating into the earlier Negova horizon (cf. the »stylus«, the foot of the XIII and X class fibulae, the bronze lid).39 This horizon includes also male graves such as e. g. VI/12, VII/44, X/76 etc., and female graves containing the south-east Alpine animal fibula (chart 3) as well as e. g. graves VI/34, 11/21, X/20 etc.40 Hencken has already pointed out that the later Negova phase is characterized not only by a change in garment, but also by some typical weapons, such as the shaft-hole axe, the one-sided winged axe, and the lozengeshaped spearhead, and especially by different types of the Certosa fibula.41 On this basis it is possible to date graves such as VII/14, V/39, VII/13, V/33, VII/23, VI/39, VII/11, VI/29, X/25, and II/4, VII/38, V/4, VII/27 etc. Superimposed La Tène graves are comparatively rare in the Magdalenska gora tumuli and consequently receive less attention by Hencken that the Hallstatt graves. However, Hencken does put them mostly into late La Tène. The most outstanding specimen is undoubtedly grave V/42. The ornament on the spearhead (chagrinage) is particularly noteworthy (fig. 163a), and is reminiscent of a similar spear from Kelheim.42 The girdle chain, typical of Lt B 2,43 (fig. 164c) probably does not belong to this grave. It is also not mentioned in Goldberg’s diary description. The provenance of the various objects from this grave, still erroneously ascribed to tumulus II at Stična by Gabrovec and Frey,44 has been clarified as well. Grave X/71 seems to be another one of outstanding importance. It contains a fragmented fibula with a zoomorphic (i. e. bird’s) head cast in one piece with the bow (fig. 355a). A similar fibula is also to be found among the isolated finds in tumulus VII (fig. 274d). More similar fibulae have also been discovered in the graves of the late Hallstatt — early La Tène cemetery in Koritnica by Bača,45 and those again are comparable to the finds from Sanzeno and Vervo.46 Perhaps the comparison of these fibulae to the »crab-tail« fibulae (»Krebsschwanz« fibulae)47 is justified enough, as we have to do with similarly cast and designed pieces. As Lang has shown, the »crab-tail« fibulae appear in late early La Tène, and the Koritnica graves have to be dated into approximately that period. The grave at Magdalenska gora proves the existence of a later variant of the birdheaded fibulae in middle La Tène, and again another variant has been found in Idrija near Bača.48 Grave X/71 at Magdalenska gora could then represent the »missing link« in the pre-suppo-sed »continuitiy« of life between Hallstatt and late La Tène on Magdalenska gora. One of the purposes of this article, inspired by Hencken’s work,49 has been to point out some problems, interesting units and objects in the Magdalenska gora materials, which have undoubtedly improved our knowledge of the chronology, culture, and social developments50 in the Iron Age. Of course it has also been the author’s intention to emphasize the importance of Hencken’s book — the first on the finds in the large Mecklenburg collection. Concisely catalogued by Hencken, the finds may now be studied to further advantage.51 NOTES: 1 Cf. S. Gabrovec, Zbornik občine Grosuplje 10, 1978, 127 ff; Zbornik občine Grosuplje 11, 1980, 179 ff. P. S. Wells, Antike Welt 11/3, 1980, 47 ff. 2 R. Ložar, GMDS 15, 1934, 5 ff. 3 Treasures of Carniola. Prehistoric Grave Material from Carniola excavated in 1905— 14 by H. H. the late Duchess Paul Friedrich of Mecklenburg, Ed. A. Mahr. New York 1934. 4 Arheološki vestnik 15—16, 1964—65, 21 ff; Germania 44, 1966, 1 ff. Arh. vestnik 17, 1966, 169 ff; Cf. S. Gabrovec, O. H. Frey, Actes du 8e congrès internat, des sciences préhist. et protohist. 1 (Beograd 1971) 193 ff. 5 S. Gabrovec, Arh. vestnik 1, 1950, 87 ff; M. Egg, Arch. Korrbl. 4, 1976, 299 ff. 6 Cf. review by O. H. Frey, Germania 58, 1980, 209 ff. 7 In Stična only graves 100 and 101: cf. S. Gabrovec, O. H. Frey, S. Foltiny, Arh. vestnik 20, 1969, 177 ff., fig. 2; K. Kromer, Brezje, Arheol. katalogi Slovenije 2 (1959) T. 14, 46; M. Guštin, Lib na, Posavski muzej Bre- žice 3 (1976) T. 12: 5—9; 33: 1—10; 34: 4—10. Dobrava near Dobrnič: XIX/4, 21, XVII/3, 20, IX/5, X/9 in the Natural History Museum in Vienna, cf. V. Stare, Arh. vestnik 24, 1973, 744 ff, T. 12 : 3. 8 A. Dular Šmarjeta II, Kat. in mon. (in preparation for publication); V. Stare, Prazgodovina Šmarjete, Kat. in mon. 10 (1973) T. 12, 13, 19: 5, 6, 13, 37: 7, 51: 1, 53: 4, 5, 7, 10 etc., yet without preserved grave units. The same is true also of one part of the Vače materials: F. Stare, Vaie, Arheol. katalogi Slovenije 1 (1955) T. 20—25, 60, 62, 63 etc. The materials kept at the Natural History Museum in Vienna, with partly preserved grave units, are being prepared for publication, cf. B. Teržan, Materijali 21 (in print), fig. 5, 8. 9 J. Dular, Arh. vestnik 24, 1973, 544 ff. and Arh. vestnik 30, 1979, 65 ff. 10 Cf. S. Gabrovec, Godišnjak 8, 1970, 5 ff. especially 36. 11 B. Teržan, N. Trampuž, Arh. vestnik 24, 1973, 424 ff. 427 note 32, fig. 2 : 3. 42 VII/49: The fibula (fig. 270 b) belongs to the family of fibulae with a willow-leaf curved bow — cf. M. Guštin, Arh. vestnik 24, 1973, 468 f, map 2; S. Gabrovec, Arh. vestnik 24, 1973, 338 ff, T. 12, for torques cf. B. Teržan, N. Trampuž, Arh. vestnik 24, 1973, 422 ff, 426 note 26, fig. 2: 2. VII/46: for flat band ring (fig. 257 e) cf. F. Stare, Vaie (1955) T. 96: 7; Rešena arheološka dediščina Ljubljane (1979) 33, 2; 35, 2. I. Puš, Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani, Razprave 1. razr. SAZU 7, 1971, T. 30: 8,9. 13 Cf. Arh. vestnik 24, 1973, 475 f., map 3, 428 ff., T. 10: 3. 14 A. M. Chieco Bianchi, L. Calzavara, M. De Min, M. Tombolam, Proposta per una tipologia delle fibule di Este (1976) 25, T. 18: 9. Identical fibulae are also those from grave 35, tumulus a, from Klenik. The grave is dated to the horizon of the double-crested helmets (in preparation for publication). 15 B. Teržan, Arh. vestnik 27, 1976, 344 ff, fig. 15: 16; Arh. vestnik 24, 1973, 430 ff, T. 17: 16—22. 18 Arh. vestnik 27, 1976, 383 ff. 17 S. Gabrovec, Arh. vestnik 15—16, 1964 —1965, T. 10: 15. Vače, grave 1878/X (in preparation for publication). Cf. P. Kos, Arh. vestnik 24, 1973, 848 ff. map 1, showing ribbed band earrings of the Sv. Lucija type, related to those of Lower Carniola (Dolenjska) of the Sv. Lucija II a period. 18 Arh. vestnik 20, 1969, 177 ff, fig. 10: 23. 19 F. Stare, Vaie (1955) T. 90: 2, and graves 46 and 22 from the Klenik tumulus; K. Kromer, Brezje (1959) T. 22: 8, 35: 6. Of course it is possible to distinguish the earlier variants of the cylindrical band ear-rings from the later ones. 20 Cf. S. Gabrovec, Symposium zu Problemen der jüngeren Hallstattzeit in Mitteleuropa (Bratislava 1974) 163 ff. Rešena arheološka dediščina Slovenije 1945—1980 (1980) 18 ff, fig. 3, 106. 21 Cf. S. Gabrovec, Arh. vestnik 17, 1966, 19 ff, map 3. 22 R. Drecshler Bižić, Vjesnik Arheol. muzeja, 3. ser., 6—7, 1972—73, Iff, T. 14: 8: A. Amoroso, Atti e memorie della Società Istriana 5, 1889, 225 ff, T. 7: G. von Mer-hart, Hallstatt und Italien (1969) T. 59: 16; Arh. vestnik 27, 1976, 323 f, 352 ff. 23 O. H. Frey, Oblatio, Raccolta di studi di Antichità ed Arte in onore del Prof. Aristide Calderini (1971) 355 ff; Arh. vestnik 27, 1976, 320 ff. 24 lbid., 338 ff, 357 ff, 387. 25 The fig. 304 fibula does not belong to the unit as it is not mentioned in Goldberg’s description. For its dating cf. Arh. vestnik 27, 1976, 337 f, 371 ff. 26 For »pulley« lig. 69 a c. K. Kromer, S. Gabrovec, Inv. Arch. Y 43, 4: 30; M. Guštin, Libna (1976) T. 3: 8. For horse bit cf. M. Guštin, B. Teržan, Arh. vestnik 26, 1975, 188 ff. 27 The swastikas do not appear as part of horse fittings, cf. K. Kromer, Situla 1, 1960, 111 ff. In grave VII/16 the swastika was found lying on the head, otherwise the structure of both graves is almost identical. For dating cf. Arh. vestnik 27, 1976, 384 f. 28 S. Gabrovec, Arh. vestnik 17, 1966, 28 ff. Cf. M. Guštin, Varia archaeol, Posavski muzej Brežice 1 (1974) 95 ff, with two maps, somewhat lacking in clarity. 29 M. Guštin, Libna (1976) T. 28: 15, 16; C. Marchesetti, Boll. Soc. Adr. di Sc. Nat. 9, 1885, T. 6: 16. 39 Arh. vestnik 'll, 1976, 390 ff. 31 Ibid., 368 ff. 32 Ibid., 364 ff. 33 Ibid., 385 ff; M. Egg, Arch. Korrbl. 4, 1976, 299 ff. 34 O. H. Frey, Situla 14—15, 1974, 129 ff; B. Teržan, Keltske študije, Posavski muzej Brežice 4 (1977) 9 ff; Arh. vestnik 27, 1976, 387 ff. 35 Ibid., 385 ff; B. Teržan, Materijali 21 (in print). 38 Tumulus V is very interesting from a sociological point of view. It contains an overall majority of male graves, and obviously shows some »continuity« (contemporaneity?) of burial as Goldberg insists on the term »prolongation«. The cited warrior graves occupy a central position in the tumulus. 37 Cf. Arh vestnik 27, 1976, 354 ff; O. H. Frey, Situla 14—15, 1974, 130, note 9. The shape of the situla seems to relate it to the Certosa horizon situlae — cf. B. Teržan, N. Trampuž, Arh. vestnik 24, 1973, 429 f. 38 Scabbards with medallion-shaped chapes mostly belong to Lt A. Cf. L. Pauli, E. Pen-ninger, Arch. Korrbl. 2, 1972, 283 ff; L. Pauli, Der Dürrnberg bei Hallein 111, Münchner Beiträge zur Ur- und Frühgeschichte 18 (1978) 220 ff. Discussion to Lt A cf. Hamburger Beiträge zur Archäologie II/2 (1972); W. Dehn, O. H. Frey, Italy Before Romans (1979) 484 ff. 39 Cf. K. Kromer, S. Gabrovec, Inv. Arch. Y 43/4: 29, 45/3: 3; S. Gabrovec, Arh. vestnik 7, 1956, 98, T. 2: 1; Arh. vestnik 27, 1976, 331 ff. The ornament on the lid shows resemblance to that on the belt clasp — Inv. Arch. Y 43/1: 2, 45/4: 7. 40 Cf. Arh. vestnik 27, 1976, 317 ff. 41 Ibid. 42 For the discussion on La Tène graves the author’s thanks are to D. Božič. Cf. J. Werner, Spätes Keltentum zwischen Rom und Germanien (1979) 68 ff., Abb. 1: 2. 43 D. Božič, Arh. vestnik 32, 1981, T. 1: 3. K. Krämer, Germania 40, 1962, 293 ff., Abb. 1. 44 O. H. Frey, S. Gabrovec, Arh. vestnik 20, 1969, '7 ff, T. 4: 2. 45 P. Kos, Arh. vestnik 24, 1973, 848 ff, T. 5: 2, 8: 2. 46 A. Lang, Germania 57, 1979, 75 ff, Abb. 14: 5, 6. Cf. also L. Calzavara Capuis, A. M. Chieco Bianchi, Archeologia Veneta 2, 1979, 7 ff, fig. 1; 5, 6, although somewhat different. 47 A. Lang, l. c. 48 J. Szombathy, Mitt. Prähist. Komm. 1, 1903, 314, fig. 84. 49 Cf O. H. Frey, Germania 58, 1980, 209 ff. 50 B. Teržan, Materijali 21 (in print). 51 Translated by f Zdenka Beran. Biba Teržan Jürgen Untermann: Trümmersprachen zwischen Grammatik und Geschichte (Rheinisch-Westfälische Akademie der Wissenschaften, G 245). Westdeutscher Verlag, 1980, 8°, 40 str., 4 zemljevidi. K dolgi vrsti zelo zanimivih in znanstveno pionirskih del o jezikih v antičnem svetu (npr., Lingue e dialetti dell’Italia antica, izdal A. L. Prosdocimi v zbirki Popoli e civilità dell’Italia antica, zvezek 6, 1978. R. Katičić, Ancient Languages of the Balkans, Den Haag 1976. Die Sprachen im römischen Reich der Kaiserzeit, Köln—Bonn 1980), je treba dodati tudi gornjo razpravo in rad bi nanjo opozoril. S Trümmersprachen označuje Untermann vse jezikovne ostanke s pismenkami, ki včasih omogočajo, bolj ali manj gotovo rekonstruirati jezikovno stavbo, včasih pa tudi ne. V objavljenem predavanju izčrpno obravnava in analizira oskijski in umbrijski jezik, oba sta indoevropska in sorodstveno povezana; dalje, venetski in mesapski (v Apuliji), ki sta vsak zase samostojen indoevropski jezik; medtem ko so lepontski, galski in keltoiberski jezik dialekti starokeltskega indoevropskega jezika (ki nadaljujejo življenje še danes, seveda mnogokrat preoblikovano, v irščini, v kymrijskem jeziku in v bretonščini). Etruščanski in iberski jezik nista indoevropska jezika in tudi med seboj nista sorodstveno povezana. Vse elemente obravnava posebej po pisavah in po jezikovnih skupinah; posebej obravnava tudi metodo analiziranja in — kar je zlasti dragoceno — dosežene jezikovno-analitične rezultate historično vrednoti. Vse navedeno ponazarja na barvnih kartah, od katerih daje prva pregled nad najdišči dokumentov na Apeninskem, Pirenejskem polotoku ter v Galiji in v Alpah. Druga karta je analitična z ozirom na porabljene abecede, od katerih so nekatere izpeljane od grških črk (koncentrirane predvsem na južno Italijo, Masilijski prostor in jugovzhodno Hispanijo), dalje, z ozirom na iberske pisave (severovzhodno iberska, južno iberska ter južno luzitanska) ter na one, izpeljane iz etruščanskega alfabeta (to so, oskijska, umbrijska, faliskijska, vzhodno italska, venetska, retijska in lepont-ska pisava). Na tretji barvni karti so geografsko fiksirani vsi jeziki oziroma jezikovne enote, ki jih obravnava. Na zadnji karti prikaže razprostranjenost nekaterih predrim-skih imen nelatinskega izvora po galsko-ger-manskem prostoru. Untermann spada med skrajno redke jezikoslovce, ki skušajo s svojimi analizami (pomislimo samo na njegovo delo Die venetischen Personennamen, 1—2, Wiesbaden 1961) pokazati, kako sta jezikoslovje in zgodovina vzajemno tesno povezana. 1. Šašel Dic Kelten in Baden-Württemberg. Herausgegeben von Kurt Bittel, Wolfgang Kim-mig, Siegwalt Schiek. Konrad Theiss Verlag, Stuttgart 1981 (536 strani, 438 slik, deloma barvne). Zavod za spomeniško varstvo dežele Baden-Württemberg s svojim sedežem v Stuttgartu ter z izpostavami v mestih Karlsruhe, Freiburg in Tübingen sodi po svoji terensko-raziskovalni in publicistični dejavnosti nedvomno med najuspešnejše v Zvezni republiki Nemčiji. Pri svojem delu na Württem-berškem so arheološki delavci zavoda odkrili in rešili tudi nekaj izjemnih, evropsko pomembnih spomenikov, kot na primer: gomilo s kamnito stelo iz Hirschlandena, slavni knežji grob v Hochdorfu, načrtno raziskovanje rimskega limesa in njegovih utrdb, raziskovalna in konzervatorska dela v mestu Rottweil (Arae Flaviae), itd. Številni sodelavci, med njimi tudi zaupniki volonterji, zelo prizadevno rešujejo arheološke spomenike po vsej deželi, jih restavrirajo in konzervirajo po možnosti na licu mesta ter ažurno objavljajo izsledke svojega dela. Prav o njihovi publicistični dejavnosti, ki je zares vzorna, velja spregovoriti nekaj besed. Spomeniški zavod v Stuttgartu in njegove podružnice (tudi s pomočjo nekaterih ljubiteljskih društev) izdaja naslednje publikacije: Fundberichte aus Baden-Württemberg, Denkmalpflege in Baden-Württemberg, Archäologische Nachrichten aus Baden, Kulturdenkmale in Baden-Württemberg, Archäologische Ausgrabungen, Führer zu archäologischen Denkmälern in Baden-Württemberg. Zavidanja vredno število periodik, ki izhajajo vse brez zastojev, v lepi opremi in odličnem tisku. Ob tako uspešni dejavnosti ne preseneča dejstvo, da sta izpod peres delavcev spome-niško-varstvenega zavoda dežele Baden-Württemberg izšli doslej že dve temeljni arheološki deli, ki sta obe plod uspešnega skupinskega dela več avtoriev. Prvo, pod naslovom Die Römer in Baden-Württemberg, ki so jo napisali Ph. Filtzinger, D. Planck in B. Cammcrer, ter drugo z naslovom Die Kelten in Baden-Württemberg. O slednjem nekaj več besed. Keltska fascinacija in keltomanija sta v zadnjem desetletju v modi. Številne razstave o Keltih in njihovi zapuščini so se zvrstile od Francije do Madžarske in Italije, višek pa je dosegla razstava leta 1980 v Halleinu. V tem času je izšlo tudi več knjig o Keltih: razkošne slikanice in skromni katalogi, strogo znanstvene in poljudne publikacije. Knjiga ki jo obravnavamo, sicer ne sodi v ta raz- delek, temveč je logično nadaljevanje knjige o Rimljanih na Württemberekem, ki je izšla že leta 1976, in jo posnema tako po opremi, obsegu in vsebinski ureditvi. Knjiga je razdeljena na dva dela: splošni in topografski. V prvem delu, po uvodni besedi in seznamu avtorjev, si sledijo naslednja poglavja: Kelti in mi (Kurt Bittel); Kelti in njihova zgodovina (Franz Fischer); Država, družba in naselbina (Franz Fischer); Religija in kult (Kurt Bittel); Pogrebni običaji (Jörg Biel); Keltska umetnost (Wolfgang Kimmig); Obrt in tehnika (Hartmann Reim); Denar in novene najdbe (Wolfgang Kimmig). V drugem, topografskem delu so v abecednem vrstnem redu našteta in predstavljena vsa keltska najdišča z natančnim opisom, kar je še posebej dobrodošlo za tiste obiskovalce, ki si žele ogledati še ohraniene spomenike v pokrajini. Pri opisu najdišč je sodelovalo kar 15 sodelavcev, povečini so to odkrivalci in raziskovalci teh lokalitet, torej podatki iz prve roke. V zaključnem delu sledijo še: časovna tabela, seznam za južno Nemčijo tako značilnih, z nasipi zavarovanih keltskih kultnih prostorov, imenovanih »Viereckschanzen« z malimi lesenimi templji in globokimi jaški za žrtvovanje, seznami muzejev na Württemberekem, literature, krajev in stvarni ter osebni seznam. Po tehnični plati je knjiga izdana všečno, tisk in reprodukcije so brezhibne, v skladu s slovesom švabske solidnosti. Slikovno gradivo je kvalitetno in pomensko zelo dobro izbrano, med barvnimi fotografijami sta prvič objavljena rekonstruirani pogrebni voz iz Byči skale, ki je bil izdelan za razstavo halštatske kulture leta 1980 v mestu Steyr, in železni pivski rog iz knežjega groba v Hochdorfu. V spremni besedi je zapisano, da so vsi avtorji enotnega mnenja o tem, da lahko govorijo o keltskih nosilcih materialne kulture tudi že v 6. in 7. stoletju pred n. št., torej v času, kamor sodi jugozahodna halštatska kultura. V uvodnih poglavjih avtorji ne prinašajo ničesar bistveno novega o Keltih, v primerjavi s pisci v katalogu Die Kelten in Mitteleuropa (Hallein 1980) so bolj zadržani in previdni v svojih sodbah in razlagah. Strokovnjak bo v teh člankih pogrešal opombe, ki bi bile marsikdaj zelo dobrodošle. Knjigo je treba razumeti kot bilanco vé-denja o keltski zapuščini na določenem območju ob koncu sedemdesetih let našega stoletja. Prav gotovo avtorji niso hoteli niti mogli dati končne sodbe o keltski zgodovmi in njihovi zapuščini v tej deželi, ki je matični prostor keltstva. Prihodnja raziskovanja bodo njihove teze in analize lahko potrdila, dopolnila ali celo ovrgla. Vsi prav gotovo nestrpno pričakujemo rezultate restavratorskih del na izjemno bogatem inventarju knežjega groba iz Hochdorf a — za evropsko prazgodovino odkritje stoletja —, ki so še v teku. Zaradi izjemno ugodnih okoliščin sta se arhitektura in inventar tega groba ohranila v celoti, kar nam omogoča popolnoma nov vpogled in presojo družbene strukture tedanjega časa ter pogrebnega rituala pri pokopu najvišjih predstavnikov tedanje oblasti. Šele iz podatkov, pridobljenih v grobu iz Hochdorfa, bomo lahko bolj zanesljivo primerjalno ocenili podobne grobove na najdiščih: Magdalenenberg, Hohmichele, Ludwigsburg, Stuttgart-Bad Cannstatt, itd. ter njihova »dinastična« razmerja, knežji grobovi, ki so bili skoraj vsi že v svojem času izropani. Knjiga je zelo uspel priročnik za spoznavanje keltskih in »keltogenih« spomenikov na Württemberskem, repertorij, ki bo ohranil trajno vrednost (seznam najdišč, slikovno gradivo) tako za laika-ljubitelja kakor tudi za strokovnjaka. Ob tem pa se nam vsiljuje primerjava: 6. stoletje je bilo najbolj plodno in ustvarjalno obdobje v prvem tisočletju pred n. št. tako severno kot južno od Alp. Zanimivo bi bilo primerjati rezultate raziskav s slovenskega ozemlja, jih strniti in objaviti v podobni knjigi s preprostim naslovom »Halštatsko obdobje v Sloveniji«. Bo ostalo le pri pobožni želji? Tone Knez Ludwig Pauli, Die Alpen in Frühzeit und Mittelalter. Die archäologische Entdeckung einer Kulturlandschaft. Verlag C. H. Beck München 1980 (344 strani, 174 slik, deloma barvne). Od aprila do oktobra 1980 sta bili v Avstriji hkrati na ogled dve veliki reprezentativni arheološki razstavi z mednarodno udeležbo. Prva z naslovom »Die Hallstattkultur-Frühform europäischer Einheit« v mestu Steyr na Zgornjem Avstrijskem, druga »Die Kelten in Mitteleuropa« v Halleinu. Koncept prve razstave je izdelal W. Angeli z Dunaja, idejno zasnovo druge pa je pripravil L. Pauli iz Münchna. Obe razstavi sta imeli velik odmev v javnosti (vsako je obiskalo nad 300.000 ljudi), ob njiju so pripravili strokovna srečanja, razvile so se živahne diskusije in oglasile kritične pripombe. Razstavi sta bili zelo zanimivi tako s stališča muzeolo- ške prezentacije, kakor tudi zaradi propagandnih prijemov, vsaka na svoj način. Pri organizaciji obeh razstav je prišlo v polni meri do izraza zavzeto in prisrčno mednarodno sodelovanje arheoloških delavcev in muzejev, ki so z velikim razumevanjem posodili svoje dragocene eksponate za obe razstavi. Ta kratki uvod je bil potreben za razumevanje nastanka Paulijeve knjige o arheoloških obdobjih v Alpah. Ker sta obe omenjeni razstavi obravnavali in predstavili arheološko dediščino iz prvega tisočletja pred n. št. v Alpah in njihovem obrobju, avtor pa je zelo dober poznavalec tega gradiva in alpskega prostora, je ideja o knjigi, ki naj bi opisala in razložila arheološka obdobja v Alpah, visela v zraku. Pauli je to vabljivo priložnost izkoristil in uspel. Avtor je v uvodu zapisal, da je koncept knjige dvojen. Kot prvo je hotel ponuditi berljivo najstarejšo zgodovino alpskega prostora, začenši od prvih ljudi stare kamene dobe ob Còte d’Azur do kronanja Karla Velikega v Rimu, ponekod tudi dlje, do današnjih dni. Kot drugo pa je z izčrpnimi opombami želel zainteresirane bralce opozoriti na ustrezno literaturo, še posebej na novejšo. Hkrati pa pripominja, da njegovo mnenje ali razlage niso vselej v skladu z obstoječimi tezami. Ugledna münchenska založba C. H. Beck, izdajateljica mnogih arheoloških knjig, je ob tem projektu zaslutila zanesljiv komercialni uspeh. Knjiga je prišla pravočasno na trg in postala arheološka uspešnica. Založba jo je že ponatisnila in pripravljata se prevoda v angleščino in italijanščino. Knjiga je razdeljena na naslednja poglavja: I. Arheologija — naključje in metoda; II. Milijon let zgodovine; III. Od koče do palače — kako so stanovali ljudje; IV. Živi in mrtvi — posameznik in skupnost; V. Religija in umetnost; VI. Steze, prelazi in počivališča — promet čez Alpe; VIL Življenjske osnove — gospodarstvo, rudarstvo, cbrt; VIII. Dodatek: opombe, pregled literature, seznam slik, register krajev. V prvem poglavju nas pisec na zelo privlačen način seznani z metodami arheološkega dela in raziskovanja na terenu, v laboratoriju in v kabinetu. Naštel je vse metode in tehnike, ki so danes v rabi pri arheološkem raziskovanju. Ob tem pa ni pozabil pribiti stare resnice, da je arheologija veda, ki v dobršni meri živi od slučaja. — V drugem poglavju avtor oriše naselitveno in »politično« zgodovino v Alpah, od prvih sledov paleolitskega človeka preko rimske ekspanzije in upravne razdelitve osvojenega ozemlja na province, do Napoleonovih vojn in današnje politične ureditve v Alpah, ob spornih sedanjih državnih mejah glede na etnično pripadnost prebivalcev. Med najzanimivejše razdelke tega poglavja sodi nedvomno opis bojev Rimljanov s Kelti za severno Italijo, prodor rimskih vojska v Alpe in čez ter osvojitev Galije, Recije in Germanije. Tretje poglavje govori o človeških bivališčih skozi čas. Ta nam razgrne razvojno pot bivališča alpskih prebivalcev od improviziranega zatočišča potujočega lovca, preko stalne naselitve v znanih švicarskih koliščih (z vso diskusijo o njihovem nastanku in funkciji), utrjenih naselbin v 2. in 1. tisočletju na višinah, do rimskodobnih mestnih aglomeracij, zgodnjesrednjeveških samostanov in hospicev ter trdnjavskih graščin zgodnjih fevdalcev. V tem kontekstu opozarja na izredne dosežke rimskih arhitektov in gradbenih inženirjev, katerih dela so se ohranila do današnjih dni: mestna obzidja in vojaške fortifikacije, akvedukti, amfiteater, luksuzne podeželske vile antičnih veleposestnikov. — Življenju in smrti je posvečeno četrto poglavje. V njem je pisec opisal oblike in načine pokopavanja umrlih skozi vsa arheološka obdobja in pri tem izrecno poudaril kratko življenjsko dobo nekdanjih alpincev. češče-nje mrtvih, predstave o onostranskem življenju, ugibanje o poklicih (od lovcev na medvede do rudarjev) in družbenem položaju pokojnih je sestavni del tega poglavja. Peto poglavje obravnava religijo in umetnost. Prične se s kultom medveda in prvimi upodobitvami človeka in živali. Sledijo opisi žrtvovanja živali in poklanjanja darov neznanim silam in čaščenje gorskih bogov. V razdelku »veliki praznik« je opisana situlska umetnost, tej sledijo opisi skalnih risb in gravur v Valcamonici in drugod. Soncu, ptici, konju in drugim prazgodovinskim bogovom sledi rimski panteon z Jupitrom na čelu. Ljudskemu verovanju in magiji se pridružita kasneje še zveličarja z Vzhoda: Mitra in Kristus. Poglavje se zaključi z zmago krščanstva v Alpah in z opisom cerkvene razdelitve in njene hierarhije v alpskem prostoru. V šestem poglavju se seznanimo z geološko sestavo Alp, ki je bila osnova za nastanek prelazov, sotesk in dolin. Govori o prvih stezah, kako so Grki in Etruščani odkrili alpski sever in kako so keltski rodovi prekoračili Alpe in zasedli severno Italijo. Seve je opisan tudi dramatični pohod Hanibalove armade s sloni vred čez Alpe. Sledi opis izgradnje rimskih cest čez Alpe, ki so bile v času nastanka in še stoletja kasneje prave gradbene mojstrovine. Počivališča, hospici, templji, samostani in carinske postaje so zrasli ob cestah. Romarji in vojaki, cesarji in križarji, turisti in planinci odkrivajo Alpe. — Sedmo poglavje nas seznani z gospodarskimi osnovami, ki so preživljale in bogatile alpske prebivalce: sprva lov na divjad in kasneje živinoreja, predvsem pa izkoriščanje rudnega bogastva. Največji del tega poglavja je posvečen prazgodovinskemu rudarstvu in metalurgiji: pridobivanju kamene soli v Hall-stattu in Dürrnbergu, bakrene rude v Mitter-bergu ter železa na Štajerskem, Koroškem in v Sloveniji (knjiga: A. Müllner, Eisen in Krain, 1909 ni omenjena v opombah). Osrednje mesto tega poglavja je razumljivo posvečeno soli, belemu zlatu v predrimskem času. Ob tem kratkem orisu vsebine velja izreči nekaj pripomb s stališča slovenskega bralca oz. iz slovenske perspektive. Kot rdeča nit se skozi vso knjigo vleče spoznanje, da Vzhodne Alpe in njihovo obrobje od Linza do Ljubljane niso enakovredno obravnavani v primerjavi s centralnimi in zahodnimi Alpami. Opaziti je, da se je pisec ponekod prav krčevito trudil, da hi v posamezna poglavja stlačil še kakšno francosko najdišče ali količkaj izpovedno najdbo s tamkajšnjega področja, na drugi strani pa je zanemaril oz. izpustil celo vrsto pomembnih odkritij in dognanj z našega ozemlja, ki po vseh kriterijih geografov sodi v jugovzhodni alpski prostor. Ne morem se iznebiti vtisa, da pisec šteje slovenski prostor k Balkanu, čeprav tega nikjer izrecno ne omenja, kar je seveda nevzdržno. Tudi balkanski vplivi na naš prostor so neznatni, če izvzamemo Gabrovčevo tezo o balkanski komponenti našega halštata. Balkanizacija slovenskega prostora se je pričela šele pred dvema, tremi desetletji, kot posledica evropskih ekonomskih gibanj in populacijskih migracij z juga na sever, ki pa niso značilna samo za nas. Tu mislim na nekatera slovenska najdišča in kulturne skupine, ki v knjigi sploh niso omenjene, ali pa so premalo obravnavane. Od slovenskih najdišč omeni avtor bežno samo: Bled, Celje, Hrušico, Ivenco, Kranj, Ptuj, Škocjan in Vače. Mar Potočka zijalka in vsa druga paleolitska najdišča v Sloveniji ne sodijo v alpski okvir? In kultura Ljubljanskega barja? Pogrešam omembe naših bogatih KŽG grobišč (vsaj Ruše, Pobrežje, Dobova in Ljubljana). Mar ni današnji slovenski prostor bistveno sooblikoval tisto civilizacijo in kulturo sredi 1. tisočletja pred n. št., ki jo imenujemo halštatska?! Že zdavnaj se je udomačil izraz za to kulturno pokrajino, ki jo imenujejo v piščevi materinščini »südostalpine Hallstattkultur«, termin, ki je avtorju še kako dobro znan! Slovenski halštat bi v Paulijevi knjigi zaslužil malo več prostora in poudarka. Kje so šempetrske edikule, nesporni evropski biser antične grobne arhitekture? Zakaj ni omenjen legijski tabor v Ločici, kjer je bila za Markomanskih vojn stacionirana Druga Italska in kasneje detaširana v Castro Regino (Regensburg), da brani mejo imperija na Donavi? In usodna »Postojnska vrata«, ki so bila skozi tisočletja ključ za pohode iz zahodnopanonskega prostora v severno Italijo ter obratno strateška ožina za osvajanje severozahodnega Balkana, Norika in Zgornje Panonije. Ali znameniti kraški zaporni zidovi — Claustra Alpium Iuliarum — res niso dovolj pomembni, da bi avtor razložil njihov nsatanek in pomen (praetentura Italiae), kljub temu da imamo imenitno monografijo o teh fortifikacijah? Nič ni omenil pomena Nauporta in Emone kot Avgustovi bazni taborišči za vojaške operacije in kot trgovska emporija za komercialne zveze z vzhodom. Ničesar ne izvemo o prodoru Slovanov v Alpe, o njihovih bojih z Bavarci, do kod so prišli naši predniki in kje so se stalno naselili. In tekmovanje oglejske ter salzburške cerkve pri misijoniranju naših krajev? Metoda ali kaj drugega? Še bi lahko našteval, česa vse ni upošteval iz našega prostora, vendar bodi dovolj. Naj to ne izzveni kot manjvrednostni kompleks pripadnika majhnega naroda (v strokovnih krogih smo to že zdavnaj preseg- li), vendar gre za vprašanje enakovredne obravnave in ugotavljanja dejstev. Prav zato, ker je knjiga napisana za širok krog zainteresiranih bralcev (evropski arheologi zelo dobro vedo, kdo kaj dela in kje kaj počne na Slovenskem), bi bilo prav, da so rezultati raziskovalnih prizadevanj v našem prostoru tudi pošteno omenjeni in enakovredno obravnavani. Seveda ne dvomim, da Pauli vseh naštetih lokalitet in dejstev ne pozna. Prav zato: moram na to opozoriti. Zelo podrobno pa našteva švicarska, francoska in italijanska najdišča (tudi na račun bodočih prevodov). V mednarodnih krogih ta imena pač še vedno po neki čudni inerciji lepše zvenijo kot šumniki in sičniki naših krajevnih imen. Izgovor, da slovensko arheološko literaturo bere in razume le miao ljudi, ne drži. Vsi izsledki naših raziskovalcev so vedno objavljeni s povzetki v tujem jeziku, pogosto pa v celoti publicirani v tujem jeziku, največkrat v avtorjevem materinem jeziku. Oprema knjige je sodobna in privlačna, tisk je brezhiben. Številne ilustracije so kvalitetne, toda v svoji izpovednosti in pomembnosti precej različne in neizenačene. Če je knjiga namenjena zelo širokemu krogu bralcev, je preveč podrobnih, strokovnjaku na- menjenih slik. Obratno pa bo arheolog pogrešal marsikatero njemu znano podobo. Pravično in pretehtano ustreči vsem bralcem je v takih primerih res težko. Odločilni dejavnik pri nastanku knjige pa je bil vendarle čas. Kljub zgoraj naštetim kritičnim pripombam naj povzamem: Pauli je napisal imenitno berljivo knjigo, ki bralca pritegne. Pauli ima značilen slog pisanja, v njem je opazna novinarska rutina (mimogrede: Pauli je knjižni recenzent arheoloških publikacij pri nekaterih velikih nemških dnevnikih). Bralca spretno in duhovito, rekel bi nekonvencionalno, popelje skozi prostor in čas. Suvereno in prizadeto opisuje neusmiljeni boj človeka z naravo za obstanek v ekstremno neugodnih podnebnih razmerah, ki prevladujejo v Alpah. Vremenske ujme, bolezni in lakota so terjale hud krvni davek od alpskih prebivalcev. V knjigi je dosti novih, izvirnih idej, posebno v četrtem in petem poglavju. Za arheologa so zelo dragocene številne komentirane opombe z navedbo zares obilne literature. Knjiga je napisana zelo smelo, včasih kar izzivalno, mestoma celo s fino ironijo. Avtor pogumno zastopa svoja stališča, ne prestraši ga nobena avtoriteta. Tudi v tem je čar Paulijeve knjige. To knjigo je vredno prebrati. Alpski masiv kot velikanska gorska bariera med severno in južno Evropo je bila sprva usodna ločnica v življenju in mišljenju evropskega človeka, kasneje pa tudi vezni člen med idejami evropskega Juga in Severa. Lovci in pustolovci, rudarski prospektorji in vojaški ogleduhi so bili prvi, ki so iskali in našli prehode čez to gorsko verigo. Tem so sledile trgovske karavane, vojaški oddelki, rudarji in trume kolonistov. Sčasoma je stekel čez alpske prelaze tudi reden in varen promet. Z železniško povezavo in z izgradnjo avtocest skozi ta gorski masiv pa je alpska pregrada postala nična. Strah pred okrutnostjo Alp — foeditas Alpium — je bil dokončno premagan šele v 19. stoletju. V 20. stoletju pa so Alpe postale turistični rezervat in smučarski paradiž Evrope. Tone Knez Comune di Rimini, Assessorato ai servizzi culturali, Musei Comunali: Analisi di Rimini antica: storia e archeologia per un museo. Rimini: Musei proposta, 1980, 8°, 341 str., 104 fotografske (delno barvne) table, 3 zemljevidi. — Analisi di Rimini antica: Scrittura e civiltà. Mostra introduttiva al lapida- rio romano, 1981, 10 listov s fotografijami (sestavil Gian Carlo Susini). — Angela Donati, Rimini antica, Il lapidario romano, 1981, 200 str., 8°, fotografije. Mesto Rimini (rimski Ariminum), sredi turističnega področja ob Jadranu, tako rekoč na vznožju San Marina, istrskim kamnolomom nasproti, dobiva nov muzej. Da bi ga ustvarilo, se je mesto povezalo z univerzo v Bologni, in skupno so izoblikovali podroben načrt, ki je bil v knjižni obliki in z županovim predgovorom predložen na vpogled in v oceno javnosti. To zanimivo knjigo bi rad na kratko prikazal našim bralcem in morda spodbudil k podobni podjetnosti tudi naše muzejske delavce in institucije, ki jih vzdržujejo. Kolektiv, ki si je zamišljeno razstavo vsebinsko smiselno razdelil v načrtno obdelavo (kar je bilo na str. 5 grafično ponazorjeno), je publikacijo tako bogato strokovno, likovno in fotografsko opremil, da bo kot katalog ohranila trajno ceno v bibliotekah. Giancarlo Susini in Andreina Tripponi obravnavata zgodovino in arheologijo ter analizirata možnosti, kako naj bo prikazana v novem muzeju; Anna Graziosi Ripa daje z istih vidikov pregled prazgodovinskih najdišč (katalog je hkrati arheološka karta ri-minskega področja) in kultur, Maria Grazia Maioli prikaže Rimini v prelomnem 5. in 4. stoletju pred Kr., Dario Giorgetti oriše historično geografijo, pri čemer daje tudi arheološko karto mesta in okolja tako s topografskega kot z ekonomskega vidika, to je, upošteva infrastrukturo področja in prebivalstva na njem ter ekonomske arheološko ugotovljene osnove. Emanuela Ercolani Cocchi predstavi numizmatično zakladnico, ki zadaja z ohranjenimi ko vi nekaj težjih vprašanj (aes signatum, ponaredbe Filipovih sta-terov), Angela Donati pa epigrafske spomenike, pri čemer duhovito opozori na majhno dejstvo, ki ga najbrž vsi pozabljamo, da so se namreč rimskodobni šolarji — ,črkoslov-ci‘ učili črk predvsem tudi iz bogatih, kamnoseško, geometrično in estetsko čudovito komponiranih napisov na pokopališčih (vzdolž cest — vpadnic). Na podlagi epigraf-skih spomenikov (nagrobniki, raznovrstni po mestu razpostavljeni kultni napisi) očrta se-žeto demografsko zgodovino mesta. Zelo poučni so tudi gradbeni napisi in propagandno-reklamni napisi (sveže in prijetno učinkujejo otroško-neokretno vpraskane abecede ali krilatice ali klasični verzi na opekah in stenskem ometu sob v višini otroških nosov). Maurizio Bordi predstavi bogato zakladnico opečnih žigov, med katerimi prevladujejo oni na tegulah (doda pa tudi druge produkcijske napise), Daniela Scagliarmi Corlaita oriše zasebno gradbeno dejavnost, Maria Bollini mozaike (med katerimi je znan posebej oni z upodobitvijo pristanišča s svetilnikom in prihajajočo ladjo). Zvezek se konča z orisom muzejske zgodovine, ki ga je napisala Anna Graziosi Ripa. Vsi prispevki dajejo sicer čim vestnejši pregled nad temo, ki jo obravnavajo, pogosto tudi kataloški pregled z bibliografijo, vendar je njihov končni cilj odgovor na vprašanje, kako vse to bogastvo primerno, privlačno, nedolgočasno, moderno predstaviti, približati obiskovalcu: turistu, šolarju, domačinu, pa tudi strokovnjaku. Vse to so živi problemi, ki se tičejo direktno ali indirektno tudi nas vseh, posebej spričo še vedno imanentnega vprašanja, kakšni naj bodo muzeji, da bodo kar najbolje služili svojemu namenu. Vsekakor je treba priznati, da je animatorju podviga, profesorju Susiniju in sodelavcem, in predvsem tudi riminski upravi in kulturnemu vodstvu delo uspelo. Čitatelj se zamišlja v postavljena vprašanja, je na konkretnem primeru Arimina uveden v zgodovino te pokrajine, ki ni povsem brez zveze z Balkanom (ne pozabimo, med drugim, da izvira kamnoseški delavec sv. Marin, ustanovitelj San Marina, z otoka Raba). Medtem je mesto Rimini že napravilo prvi korak, ki navadno velja za najtežjega, namreč predstavitev lapidarija v muzejsko več ali manj dokončni obliki. Delo je opravila Angela Donati, profesorica za epigrafiko na bolonjski univerzi, opravila ga je mojstrsko. To bi seveda ne bilo mogoče, ko bi mestna uprava ne imela posluha za humanistične probleme svojega turističnega mesta. Muzej, ki je šele v počasni izgradnji, je v nekaj prizemnih prostorih in predvsem na parkovno urejenem vrtu med grmičke in rožne grede, na zelene trate postavil ali ,poskril1 epigrafsko zakladnico, ki seže časovno od 3. stoletja pred Kr. do 6. st. po Kr., obsega torej skoraj 1000 let. Spomeniki so — tisti na prostem — postavljeni ali na izolirano osnovo ali na ponikljano, močno, vendar lahkotno izgledajočo konstrukcijo, ter opremljeni z izčrpnimi poučnimi napisi. Dodatno lahko obiskovalec dobi izčrpen katalog, prej korpus kot prospekt, ki ima trajno ceno. Njegovo vsebinsko bogastvo členiti nima smisla, opozorim naj na nekaj posebnosti in zanimivih povezav z Balkanom. Zvezek Mostra introduttiva ... služi zgolj kot jedrnat, kratek uvod z nekaj pestro izbranimi ponazorili in fotografijami. Knjiga Donatijeve pa je hkrati kataloški in fotografski pregled ariminskih epigrafskih spomenikov ter sežet in rudimentären uvod v epigrafiko z razlago osnovnih značilnosti, od tipologije spomenikov do zakonitosti formulacij. Žal manjka delu index, ki bi pestro gradivo šele ,odprl1. Naj opozorim zgolj na nekaj zanimivosti. Na povezavo z dalmatinsko obalo Jadrana kaže ime na spomeniku 13 (CIL 11.402), M. Liburnius M. podjetnik-gradbenik iz 1. stoletja pred Kr., ter Liburnius Buteo (štev. 27). C. Nonius C. f. Caepinaus, plemič, je bil v dačanskih vojnah za Trajana praepositus numeri equitum electorum ex Illyrico (štev. 38 = CIL 11.393). Pod štev. 60 je omenjena Septimia Veneria nat(ione) Noric(a). Povezav z Balkanom je še več kot jih slutimo, npr. rodovina Gavii, pojavlja se tudi familija Kantijev (štev. 48); nastopa tudi sicer redka gens Tapponia (štev. 31), ki jo poznamo tudi iz Ljubeljske doline in ki je morda povezana z metalurško manufakturo in preprodajo, kot morda tudi M. Arrecinus (štev. 22). Iz obdobja sv. Hieronima je vir Clarissimus Cn(a)eus Aquilius Romanus Eusebius, ki je bil consularis Flaminiae et Piceni (štev. 64). Tipološko pa močno spominjajo na stele ,Popaius Senator* nagrobniki štev. 8 in 31 in druge. J. Šašel Andras Mócsy: Zur Entstehung und Eigenart der Nordgrenzen Roms (Rheinisch-Westfälische Akademie der Wissenschaften, Vorträge, G 229). Westdeutscher Verlag 1978, 8», 30 str. V sedmih kratkih analitičnih poglavjih je Mócsy podal več, kot kažejo njih naslovi, pokazal je namreč na duha, ki je v osnovi navidez prikrito vodil rimsko provincialno in zasedbeno politiko. Ta se zdi prikrita zgolj zaradi antičnih piscev, ker so se bistva rimskih osvajanj le redki zavedali, v kompetentnih antičnih virih pa je ideja jasna in neprikrita, npr. v Avgustovih Res gestae in predvsem v njegovem testamentu s priporočilom, ne voditi ekspanzionistične politike. Dalje, pri Apijanu, ki je bil advocatus fisci in ki je hotel svoji ,Rimski zgodovini* dodati posebno poglavje, posvečeno državnemu gospodarstvu. Prav gospodarski vidiki so odločilno usmerjali rimsko zasedbeno politiko (z določenimi strateško-političnimi izjemami). Provinco zasesti je lahko, težko pa jo je vzdrževati. Veliko število dežel, poudarjajo že antični pisci včasih, prinaša državni blagajni zgolj zgubo. Druga težava, ki, iz tega izhaja, je oskrba enot vzdolž severnih meja imperija. Defenzivno-kontrolne enote vzdolž plovnih rek so bile razmeščene predvsem s tega vidika. Ta in podobna, prepletujoča se vprašanja Mócsy jasno analizira. Vprašanja so pravzaprav že dolgo ,visela v zraku*, tudi sam se jih je tu in tam že dotaknil. V objavljenem predavanju jih je zagrabil širše, jih oblikoval bolj utemeljeno in skušal odgovoriti bolj organsko, vendar veliko sinop-tično delo na to temo še manjka, kajti niso še vsi elementi v tej zvezi —- gospodarstvo in politika ter ekspanzionizem in uprava — zbrani in izčrpani. S številnimi v predavanju orisanimi detajli se tudi ne moremo strinjati, npr. da Trajanova zasedba Dakije ni ,pokrila* niti zasedbenih stroškov. Mislim, da je prišlo do zasedbe predvsem zaradi praznih državnih blagajn, in da ni samo pokrila stroškov, marveč omogočila celò urbanistično eksplozijo. J. Šašel Stane Stražar: Moravska dolina. Življenje pod Limbarsko goro. Založil odbor za izdajo knjige Moravška dolina pri krajevnih skupnostih Moravče, Peče, Velika vas in Vrhpolje—Zalog. Moravče 1979, 8°, 877 str., večje število slik in risb z njihovim kazalom na str. 870 sl. Stane Stražar ni le ljubitelj domačije in zgodovine, ampak spada tudi med tiste redke raziskovalce in zbiratelje, ki aktivno posegajo v prosvetno delovanje ter nam rezultate svojega dela in znanja posredujejo s pisano besedo. Doslej ga poznamo po dveh monografijah, ena je posvečena Ihanu (Svet pod Taborom; kronika Ihana, 1974). druga Dobu (Kronika Doba, 1970), obe sta izčrpni, obe sta bili takoj razprodani, kar je dovolj zgovorno in spričuje velikansko potrebo po strokovnih lokalnih prikazih. To vrzel skušajo zapolniti tudi razni občasni krajevni in občinski zborniki, vendar so ti navadno neuravnovešeno sestavljeni, pogosto enostransko poudarjeni, in ne dajejo jasnega sintetičnega pregleda nad celoto srenjskega razvoja z vseh vidikov in na vseh toriščih. To lepše in laže poda ena roka, čeprav vemo, da je umetnost te vrste pisanja velika in da zahteva velikansko mero predanosti in znanja. Pri polni službeni obremenitvi izpeljati tako delo, kot ga je Stražar doslej že trikrat, je občudovanja vredno in mu je zanj Slovenec lahko samo hvaležen. Vendar nismo hoteli zapeti slavo človeku, ki je za vse stroke toliko zbral in ohranil, eni ali drugi tudi marsikdaj kaj novega prispeval, marveč zgolj opozoriti na delo in seznaniti bralca z njegovo členitvijo. Za splošnim opisom doline (od klime do poseljenosti in hišnih imen) prinaša historični pregled od arheologije do najnovejših dni s posebnim poudarkom na obeh svetovnih vojnah v odnosu do Moravške doline. Posebej je obravnavana ljudska tvornost, umetnost ter šolstvo. Zelo zanimivo poglavje je ,Društveno življenje in znameniti Moravčam1 (mednje spadajo npr. Vega, Detela, Mal, Tine Kos). Poglavje o upravi in gospodarstvu je osnovnega pomena in nazorno prikazano. Opozoriti je treba tudi na poslednje poglavje, ki sinoptično prikaže nesreče in epidemije, pri čemer se lahko arheolog samo zamisli, kako je bilo z ujmami, grižami in umrljivostjo v ,arheoloških* obdobjih in kako malo sam pomisli na ta faktor, ki tudi v ohranjeni antični literaturi in virih le poredkoma izstopi, čeprav ie bil brez dvoma včasih važen celo za politično in poselitveno zgodovino. Za naše glasilo je seveda najzanimivejši — kot tudi v delih Ihan in Dob — arheolo-ško-analitični pregled doline. Za Ihan in Dob je Stražar uspel predložiti celo vrsto novih topografskih podatkov. Tako tudi v tem delu, kjer bi rad posebej opozoril na njegova bistra zapažanja ostankov železne žlindre, ki ne spričujejo zgolj vaškega kovaštva, marveč nas opozarjajo, da smo v sektorju zasavskega rudogorja. Ne gre seveda zgolj za železovec, marveč za dolgo vrsto drugih rud, kar arheologija doslej ni upoštevala (tudi ne za druga področja). Zato dajejo Stražarjevi podatki prav spodbudo za ta študij, ki bo rodil, menim, še presenetljive sadove. Hvalevredno je tudi, da dopolnjuje z nekaterimi noticami Arheološka najdišča Slovenije, oziroma tam zbrane podatke korigira. Naj zaključim prikaz z ugotovitvijo, da je del s tako skrbno zbranim, natančno preverjenim, bogatim ilustrativnim gradivom in prijetno napisanim tekstom pri nas zelo malo, in da bi, če bi jih imeli več, historiki mnogo laže opravljali svoje poslanstvo. Pa tudi učiteljem po šolah so taka dela dragocen spremljevalec. In, ne nazadnje, ljudem, ki tam živijo, nudijo koristno branje in razvedrilo. Vsi se zavedajo, da je po dolini, ki jo danes obdelujejo oni, tudi nekoč teklo pestro življenje, in koga ne bi zanimalo, da bi kaj zvedel o tem življenju. J. Šašel Zef Mirdita: Studime Dardane (Biblioteka histori). Pristine: Rilindja, 1979, 8°, 186 str. V knjigi je zbranih šest v organizem povezanih delno že objavljenih študij, (1) o začetkih Dardanov in njihovem Ilirstvu, (2) o njih politični, socialni in gospodarski strukturi, (3) o lokalizaciji nekaterih naselij v Dardaniji, (4) o urbanizacijskih problemih, (5) o romanizaciji Dardanov ter (6) o identifikaciji nekaterih dardanskih naselij (predvsem lustiniane Prime). 1. Mirdita je nedosleden in njegova metoda ima nekaj hib. Preveč gradi svojo hipotezo na predpostavki, da sta halštatska kultura in kultura žarnih grobišč dokazano isti in značilni za ilirski etnos, kar v drugi razpravi zanikuje; drugič mu skopi elementi ohranjen? tvarne kulture zadostujejo za zelo detajlna sklepanja (pot egejske selitve, ki se izogne Kosovega ipd.), tretjič, podatke antičnih piscev zdaj povezuje z Iliri zdaj odklanja, ne da bi svoje stališče analitično utemeljil. Pri tem tudi ne upošteva kot fundamentalno dela Fanule Papazoglu, ki je vse vire o Dar-danih za dobo do rimske zasedbe zbrala, komentirala in izvrednotila tako skrbno, da so vsi prejšnji tovrstni pregledi poslej ob-soletni. Mimogrede, vključila je tudi onoma-stične podatke, pri čemer je prišla do nenavadno zanimivih rezultatov (seveda zlasti za rimsko obdobje, ker pač podatki iz tega časa izvirajo). Problem Ilirstva je v osnovi še vedno odprt, torej tudi za Dardane ne more biti rešen, dokler manjkajo načelne, vso problematiko obsegajoče študije. Najprej je treba sploh ugotoviti vsa vprašanja v zvezi z Iliri. Dalje, raba besede ,ilirski* je in mora biti do nadaljnjega konvencionalna. Če jo Katičič v svojih študijah porablja, je ne rabi v smislu etnične in jezikovne definicije, ki sta danes, ko znanstveniki še niso rešili ilirskega problema, nemogoči, marveč le zato, ker je zaradi stoletne rabe pripravnejša kot kaka druga, ki bi jo bilo treba šele najti. Enako zastarelo je iskati Ilirstvo po plasteh in najdbah, ki segajo v čas egejske selitve, kajti tudi etnogeneza Ilirov kot Etruskov ali Keltov in Slovanov ni jasna. 2. Najprej skuša pokazati, da je izpovedna moč antičnih piscev glede Ilirov znatno manjša, kot se splošno misli. Nato ugotavlja, da so plemenske oznake, ki jih antika sporoča, često etnopolitične in skrivajo v sebi poleg etnično generalne oznake (ki je kot rečeno često etnopolitična, npr. Histri, Dardani itd.) še marsikatere rodovno-plemenske podenote (Mirdita misli vselej na ilirske), ideja, ki je dokazljiva in dobra in na katero dejansko premalo mislimo. Podatke antičnih piscev pa da lahko dopolnjujemo ali tudi popravljamo s podatki tvarne kulture, ki pronica — kot dopušča — seve tudi na teritorije sosednjih plemen (navaja primer plemena Avtariatov, ki se mi ne zdi najboljši, prvič, ker ne poznamo njihove materialne kulture, drugič, ker so se po podatkih avtorjev selili). Kljub nezanesljivosti antičnih piscev priznava njihovi socialno politični definiciji ilirstva oziroma rabi oznake ,Iliri' veljavo v toliko, da nakazujejo s tem jezikovno istorodnost. To argumentiranje gotovo ne drži. Tudi načelno razpravljanje o grško-rim-skih državno-upravnih terminih, ki jih navaja in vzporeja, je brez konkretnih primerov jalovo, posebej če diskusijo apodiktično zaključi z ugotovitvijo, da se je plemenska organizacija pri Ilirih (definirati, katerih!) skozi vsa obdobja ohranila. Nadaljnje razglabljanje o formalni materialno-kulturni dvodelnosti Ilirov (1. do Neretve, 2. od Neretve proti severozahodu), vezano na predpostavko, da so pojmi Ilirstva in ilirske kulture jasni, visi v zraku. Nato poskuša interpretirati prenos grško-rimskih organizacijskih in vodstvenih oznak na ilirski svet, poskuša ugotoviti, kako se v južnem delu Ilirije — po tej analizi —- oblikuje zametek nekega absolutizma (Gentius), medtem ko ostaja notranji Ilirik nedotaknjeno starožiten (zajet seveda v latinsko terminologijo). Zgrešen je kratek odstavek, ki naj bi pokazal, da se tudi v Dioklecijanovih in Konstantinovih oznakah upravnih enot na ilirskem prostoru odraža posebnost tega sveta. Za južno ilirski prostor skuša analizirati rabo oznak duloi, prospelatai in obaerati, ki da odsevajo do neke meje hkrati gospodarstvo; s tem pa, da se v virih ne aplicirajo na notranja ilirska plemena, kažejo, da so tam gospodarske strukture bile drugačne. 3. Lokalizirati poskuša naslednje kraje — opiraje se predvsem na najdbe tvarne kulture in logične kombinacije (ki so pri takem početju lahko skrajno varljive): oppidum Dardanov in utrdbo Bastarnov, ki ju omenja Livij XLI 19,7—10, stavlja, prvega v kraj Oraovica (Preševo), drugo k vasi Krševica (Vranje); Oaeneum (Livij XLIII 19,2—3, v zvezi s Perzejevim pohodom nad Dardane) na Tetovo; Draudacum (Livij XLIII 19,4) na Gradec (blizu mesta Gostivar); Dama-stion (npr. Strabo VII 7,7 C 326) naj bi ležal nekje v trikotniku, katerega oglišča so mesta Janjevo, Kishnica, Prishtina. Pot Perzejevega poslanstva h Genciju določa kot sledi: Sty-bera (Čepigovo), Uscana (Kičevo), Draudacum (Gradec pri Gostivarju), Oaeneum (Te- tovo), Slipkovica na Šarima, Brodeč, Vešala, Bozovac, Kobilica, dolina Prizrenske Bistrice, Kukés, Scodra. 4. Problemi urbanizacije Dardanije v rimski dobi. Osnovna Mirditova ugotovitev je, da urbanizacije v pravem smislu ni bilo, če odštejemo nekaj upravnih središč, povezanih predvsem z rudarstvom. 5. Romanizacija je globlje zajela le redke posameznike, ki so bili vključeni v administracijski aparat. 6. Zadnje poglavje je tematsko nadaljevanje tretjega. Ko poskuša identificirati nekaj zgodnje bizantinskih naselij v Dardaniji in Dariji Mediterranei, prihaja avtor do naslednjih sklepov (argumentiranja glej v tekstu): Justiniana Prima je Skopje, lustiniana Secunda je obnovljena Ulpiana, Justinopolis je Caričin Grad, Bederiana je Bardovac pri Skopju, Taurisium pa je iskati pri današnjem kraju Tavor blizu Skopja.1 J. Šašel 1 Knjiga je napisana v albanskem jeziku, dodan je izčrpen povzetek v nemščini, na katerega sem se oslonil in poskušal hkrati rudimentarne identifikacije, ki sem jih bil zmožen postaviti med tekstom, citati in opombami v albanskem originalu. Archeologia Veneta I, Padova 1978, 186 strani in priloga; Archaeologia Veneta II, Padova 1979 (1980), 206 strani. Pred nami sta prvi številki nove revije, ki izhaja kot glasilo Arheološkega društva Benečije (Società Archeologica Veneta). Po nekajletnem plodnem sodelovanju posameznikov, skupin ter strokovnjakov z inštitucij se je razvilo društvo; poleg uspehov na terenu mu je končno uspelo izdati glasilo ob finančni podpori pokrajinskih oblasti. Namen glasila je posredovati znanje, ki je navadno dostopno le ozkemu krogu, čim širši javnosti. Manjše število člankov ima le lokalni značaj: poročanje o posameznih najdbah in najdiščih v prvi knjigi ali pa poročila in prikazi v drugi. V prvem članku Giovanni Leonardi prikaže izbor slučajnih najdb (Alcuni ritrovamenti preistorici del Veneto, I, 9—27) z različnih najdišč; to je dopolnitev k prikazu naključnih najdb ob reki Bacchigliene istega avtorja v katalogu razstave »Padova Preromana«, Padova 1976. Najdbe so tokrat sko- raj izključno bronastodobne, kovinskega gradiva ni. Predrimsko Padovo in zgodovino raziskav predstavi Giulia Focolari {Padova Preromana, I, 29—44). Vse do razstave (videli smo jo, čeprav okrnjeno, tudi v Ljubljani 1976) in razstavnega kataloga je poznavanje prazgodovinske Padove ostajalo v senci bližnjih Est. Avtorica se na hitro ustavi ob izvoru imena Veneti in ob izrazu »Paleoveneti«, saj o jeziku in o narodu podrobneje piše Pellegrini. Naselbinski ostanki železne dobe na področju današnje Padove kažejo na več zaselkov že v 8. stoletju pred našim štetjem, katerim je bližina vodnih poti dajala v naslednjih stoletjih vedno večji pomen. Članek je ponovitev prispevka v razstavnem katalogu, kar lahko reviji očitamo, ker to ni posebej navedeno. Luciano Bosio {Problemi topografici di Padova preromana, I, 45—54) podrobno razišče mikrotopografijo — topografski pristopi so sploh značilnost prvih dveh zvezkov revije — prazgodovinske in antične Padove. Po avtorju je poselitev padovanskega področja neločljivo povezana s tokom Brente, antičnega Meduacusa. V nasprotju s starejšimi avtorji, ki menijo, da se je Brenta razcepila že nad današnjo Padovo, ta bi torej ležala na otoku, je Bosio na osnovi novejših spoznanj (Marcolongo 1973) pokazal, da je zgrajena na polotoku, ki je nastal ob zadnji veliki kljuki mnogih Brentinih meandrov. Šele pod Padovo se Brenta deli na Meduacus Maior in Meduacus Minor. V zgodnjem srednjem veku se je Brenta pomaknila proti vzhodu, tako kot tudi Adiža, Piava in Soča. V opuščeno strugo Brente-Meduacusa pa se je prestavil Bacchiglione — antični Retro. Nastanek naselja na takšnem mestu nikakor ni slučajen: naselje je obvladovalo oba stara vodna dohoda od Jadranskega morja proti notranjosti. Z razvojem so se zaselki združevali in širili tudi na drugi breg reke, grobišča pa so ostala v vsej prazgodovini na vzhodni strani naseljenega področja. Ker avtorju za zaključek ne zadošča topografska analiza sama, pritegne Livijev zapis (X,2,6 ter X,2,14—15) o spopadu Špartancev pod Kleonimom s Padovanci leta 302 pred n. št. v bližini mesta. Livij govori o mestu na obeh bregovih reke in Bosio s tem dokazuje, da se je predrimska Padova raztezala — vsaj že ob koncu 4. stoletja — na obeh bregovih Meduacusa. V zaključku avtor poudarja, da se je rimska Padova razvijala kontinuirano na pred-rimskih osnovah, katerih neregularno zasno- vo je v mestnem rastru še moč zaznati, in da ni tudi nikakršne opore za trditev o rimski nasilni urbanizaciji in regulaciji mesta, saj se je zgodaj in mimo pridružilo Rimljanom. Članek je ponovitev sestavka iz razstavnega kataloga. Giovan Battista Pellegrini razpravlja {La lingua venefica e l’eredità paleoveneta, I, 55 do 68) o imenu dežele (Veneto, Venetia, Venetiae) in naroda (’Enetoi, Venethi, Venedi), o jeziku ter o epigrafskih podatkih. Trd oreh predstavlja raziskovalcem ime dežele »Venetia«, ki se pozneje uporablja v množinski obliki »Venetiae«. Slednja oblika naj bi odražala dvojnost langobardske (celinske) in bizantinske (obalne, lagunske) Benečije. Ni odveč reči, da avtor poskuša slediti prisotnosti venetskih sledov tako v lokalni topono-mastiki kot v onomastiki skozi antično in srednjeveško obdobje. Giovanni Gorini (Le monete di tipo venefico, I, 69—77) opiše ob najdbah iz Padove razvoj denarnega sistema, od uporabe aes rude v grobovih estenske kulture do prvih venetskih drahem, ki so imitacije masalijskih. Datacije venetskih novcev so še negotove, segajo pa od leta 230 do okoli 90 pred našim štetjem. Pod rimskim vplivom se teže novcev postopno reducirajo, kar je bilo do zadnjih grobnih najdb v Altinu skoraj edina osnova za časovno opredeljevanje. Na raznih osnovah in ob uporabi novcev brez legende, ki so pa imitacije masalijskih, Gorini sklepa o dokaj kompleksni sestavi družbe, o razslojenosti in o vplivih iz keltskega, a tudi italskega in grškega sveta. Za širše področje, zlasti z numizmatičnega stališča, je pomemben prispevek {Tre ripostigli dalla X Regio, II, 139—144) istega avtorja, ki obravnava tri novène najdbe: iz Roncola pri Akvileji (zakopana okoli 57/56 pred n. št.), iz Akvileje same (zakopana po 425, verjetno v zvezi s hunskim vpadom 452) ter iz Sermide pri Mantovi (novci Justina II. in Tiberija II. 565—582). Maria Grazia Maioli opiše ritualni keramični depo (Un nuovo deposito rituale da Abano Terme, I, 79—86). Kljub manjkajočim podatkom je avtorici uspelo opredeliti najdbo enoročajnih posod tako časovno (4. in 3. stol pred n. št.) kot vsebinsko: velikost posod (premer nad 55 cm) kaže na nevsako-dnevno uporabnost. Tako avtorica sklepa, da pripadajo depoju, podobno kot že poznane posode podobnih oblik z bližnjega S. Pietro Montagnon, ki pa so miniaturne. Rimsko arhitekturo tega področja, predvsem na osnovi starejših zapiskov in zapa- 43 Arheološki vestnik 673 žanj, in poskus rekonstrukcije rimskih toplic predstavlja Luciano Lazzaro (Contributo alla conoscenza della zona termale aponense romana, II, 121—138). Zgodovinske vire uporabi Bruna Forlati Tamaro za prikaz (Istituzioni di Padova romana, I, 87—94) postopnega prehoda Benečije, posebej Padove, v okvir rimske države. Zavezništvo z Rimljani, zlasti v bojih s Kelti, je Venetom prineslo neboleče, postopno vključevanje, vse do ustanovitve municipijev sredi prvega stoletja. Tako kot L. Bosio tudi B. Forlati Tamaro ne vidi v pa-dovanskem mestnem rastru ortogonalne zasnove in misli, da se je mesto razvijalo iz starejših osnov. Kratkemu pregledu rimskih najdb iz Padove (Alessandro Prosdocimi, Ritrovamenti romani a Padova, I, 95—102) sledi članek Giovanne Tosi (Aspetti e problemi dell’edilizia privata in Padova romana, I, 103—116). Avtorica posebej osvetli pojav prvih »rimskih« stavb, v bistvu gre za ostanke še ne natančneje opredeljenih podov, izdelanih v tehniki opus signinum. Tehnika kaže na nedvomne vplive iz centralne Italije; opus signinum lahko predstavlja še v imperialnem času način tlakovanja kakega skromnejšega dela stavbe, ki se sicer lahko prenaša tudi s kvalitetnejšim mozaikom; odsotnost teh boljših mozaikov v bližini padovanskih signinov je avtorici zadosten povod za zgodnejšo datacijo. Tako predlaga — v nasprotju z dosedanjo avgustejsko datacijo — a tudi zaradi stilnih in tehničnih podobnosti s kampan-skimi in lacijskimi mozaiki datacijo v prvo polovico prvega stoletja pred našim štetjem, oziroma zaradi zgodovinskih dogodkov v razdobje od 89 do 49 pred n. št. (glej tudi članek B. Forlati Tamaro, I, 87 ss). Lorenzo Lazzarini opiše rezultate kemičnih in mineraloških preiskav slikanih ometov (Analisi chimico-mineralogiche su alcuni frammenti di affresco romano da Piazza Eremitani in Padova, I, 117—129). Na osnovi kritičnega poznavanja antičnih poročil o pripravi ometov in o stenskem slikarstvu razloži metode in cilje svojih raziskav. Tako je tudi na fragmentih ometa, še posebej slikanega ometa, možno ugotoviti podatke o bogastvu naročnika, o kvaliteti izdelave freske in o izvoru materialov (dodatkov, peska) za omet in barve. Bruno Marcolongo in Mario Mascellani {Immagini da satellite e loro elaborazioni applicate alla individuazione del reticolato romano nella pianura Veneta, I, 131—146) ter ista dva avtorja in Emanuele Matteoti {Significato storico-ambientale di antiche strutture topografiche sepolte nella pianura Veneta, I, 147—150) obravnavajo sledove rimske centuriacije na področju med Lessin-skimi griči na zahodu in obronki Krasa na vzhodu. S pomočjo interpretacije satelitskih posnetkov razlagata prva avtorja nekaj na fotografijah dobro vidnih pravokotnih mrež; mreže se ponekod očitno — saj so različno orientirane — prekrivajo. Kjer se na enem področju prekrivata dve ali več mrež z različno usmeritvijo, imamo pred sabo nedvomno centuriacijo iz različnih obdobij. Posebej poudarjata, kako zelo so se smeri kardov in decumanov prilagodile terenu, predvsem hi-drogeografskim pogojem. V drugem članku omenjeni avtorji povzemajo zaključke foto-interpretacije in ugotavljajo, da je mogoče do sedaj poznana posamična področja cen-turiacij povezati med seboj v enoten sistem, ki je nastajal dalj časa. Prav to dolgotrajno nastajanje razlagajo kot način uspešnega prilagajanja potrebam, a tudi poseganja v okolje. Področje zahodno od Piave ima tri sisteme centuriacije, na vzhodu pa le enega. Cristina Mengotti (L’utilizzazione delle foto da satelite nello studio della centuriazione romana: la centuriazione a nord-est di Padova, II, 83—98) s podrobno analizo arheoloških in listinskih virov razširja izpovednost posnetkov tako, da podrobneje opredeli meje padovanskega agra, ki se je ponekod ujemal z mejami škofij zgodnjega srednjega veka. Loredana Calzavara Capuis in Anna Maria Chieco Bianchi dopolnjujeta znani katalog »Kelti in Italija« (Rim 19792), kjer področje treh Benečij sploh ni obdelano (Osservazioni sul Celtismo nel Veneto Euganeo, II, 7—32). Že raziskovalci pred sto leti (Prosdocimi, Ghirardini) so ugotavljali keltsko komponento v Benečiji, vzporedno z lingvističnimi ugotovitvami in Polibijevo omembo, da se prebivalstvo po navadah in oblačenju malo loči od Keltov, govori pa različen jezik. Avtorici ugotavljata, da je na področju prišlo do določenega mešanja, tako kot na primer na Veronskem, koder so se naselili Cenomani. Pogosta odsotnost orožja v grobovih, menita avtorici, izpričuje mirno in nenasilno keltizacijo področja. Najzgodnejše kontakte Paleovenetov s keltskim svetom lahko zasledimo v grobovih 6. in 5. stoletja, kjer se pojavljajo fibule s samostrelom in z nazaj obrnjeno nogo in z živalskim zaključkom (»staffa con termi-nazione rialzata . . . spesso a protome animale«). Te fibule so prišle v Benečijo s trgovanjem, a so poznane tudi takšne, ki so lokalni izdelek, hibridne: največkrat fibula certosoidnega tipa, tudi z nazaj obrnjeno nogo z živalsko glavico, a z enostranskim samostrelom. Iz dobe teh prvih kontaktov so v zadnjem času našli tudi nekaj nagrobnih napisov na rečnih prodnikih: o nag ob-nem pomenu teh prodnikov so še pred kratkim dvomili. Napis na enem kamnu se glasi Tivalei Belienei, na drugem pa Fugioi Tiva-lioi Andetioi(eku) ekupetaris ego. Na neki steli iz Ca’Oddo pa je napis Fugia Andetina Fuginia, skupaj z upodobitvijo keltskega ključa, kakršen je tudi na drugem prodniku. Avtorici ob teh treh napisih, ki jih postavljata v konec petega in v začetek četrtega stoletja, ugotavljata, da izpričujejo mešanje avtohtonega in novega ljudstva: prišlek — Kelt — je prevzel venetsko pisavo (najdba iz Piovega), na prodniku iz Bacchiglioneja je že prišlo do spoja keltskega (Tivalio Ande-tio) z venetskim (Fugio) imenom, na steli pa je tuje ime (Andetina, po plemenu Andes?) nosila venetska oseba (Fugia Fuginia). Od petega stoletja dalje narašča število skeletnih pokopov, pa tudi pokopov s konji, glede na tradicionalni žgan pokop. Prehod na skeletni pokop avtorici pripisujeta vplivu keltskega sveta, morda s posredovanjem alpskih prebivalcev (Ticino, kultura Golasecca). Poleg fibul omenita tudi predrte trikotne pasne spone (H. O. Frey, Situla 14—15, 1974), ki pa so po vrsti iz ženskih grobov. Razvoj paleovenetske keramike se je nadaljeval tako pod vplivom domače tradicije, kot pod vplivom atiških oblik s posredovanjem Spine in Adrije: prav to sivo keramiko v literaturi često označujejo kot »galsko«. Direkten keltski vpliv avtoricama predstavlja latenski material v depojih, na primer depo iz Reitia. Smeri prodora Keltov v Benečijo so tri: čez Alpe (Lago Maggiore in Lago di Como), čez Brenner po Adiži in končno od vzhoda čez Karnijske Alpe in Kras. Luciano Bosio komentira Plinijevo poročilo (Nat. Hist., Ill, 119) o močvirno-lagun-skem svetu okoli Adrije (I Septem Maria, II, 33—44). Hidrografsko situacijo obale med Ravenno in Chioggio opisuje z dvema vzdolžnima pasovoma sipin, od katerih za-hodnejšega Bosio označuje kot paleovenet-sko-etruščansko-grškega, vzhodnega pa kot rimskega. Prvi je predstavljal obalo v času protozgodovinske Adrije, med prvim in mlajšim (vzhodnim) pa naj bi bila »Atriano-rum paludes quae Septem Maria appellantur«. Bosio tudi predpostavlja, da so nekdaj — v protozgodovinskem času — obstajale lagune med Adrijo in zahodnim pasom sipin. Kombinacija izlivov rek in njihovih delt, lagun in hidromelioracijskih posegov naj bi v antičnem času omogočala »endola-gunarno« plovbo vzporedno z morsko obalo med Ravenno in Altinom in ne samo povezave notranjosti z morjem. Topografski pristop nadaljuje Guido Ro-SADA z razlago Plinijevega odstavka (Nat. Hist., Ill, 18, 126) o pristaniščih in rekah Benečije (I fiumi e i porti nella Venetia dal Livenza al Natisone: osservazioni intorno ad un famoso passo Pliniano, II, 45—82). Avtor prevaja »flumina et portus Raetinum, Tiliaventum ...« tako_, da se »portus« ne nanaša samo na Raetinum, temveč na vse sledeče omenjene kraje, torej »reke in pristanišča ...«. Po rekonstrukciji poteka antičnih strug med Silisom in Nadižo določa lego antičnih pristanišč na ustjih teh rek, dostikrat tudi na osnovi le neznatnih topografskih znakov ali skromnih pisanih virov. Celoten sistem — mesta v notranjosti in pristanišča na ustjih rek —- je bil podvržen tako počasnemu geomorfološkemu spreminjanju lagun, kot tudi nemirom ob koncu antike ter končnemu udaru Langobardov, ki so Benečijo razdelili na dva dela. Precej dopolnjeno in razširjeno je delo izšlo tudi v časopisu Aquileia nostra 50 (1979) 199 —256. Giovanna Tosi opisuje — gre za povzetek obsežnejše razprave — slavolok Gavijcev, predvsem z gradbenega in urbanističnega stališča (Considerazioni sull’arco dei Gavi a Verona, II, 99—120). Irene Favaretto (L’antichità nella pittura ai tempi di Giorgione, II, 145—159) raziskuje vpliv antičnega sveta na renesančne slikarje, predvsem pa na antične predmete in objekte, kot so jih slikarji vključili v kompozicije; tako ugotavlja, da so slikali pod vtisom resničnih predmetov, ki jih pogosto lahko prepoznamo, ali pa pod vplivom lastnih predstav. Drugi zvezek ArchVen zaključuje Alberto Rizzi (Patere e formelle veneto-bizantine nella terraferma Veneta, II, 161—184), ki je pravzaprav prikazal le del materiala, katerega je skupaj z Z. Swiechowskim medtem objavil v knjigi »Romanische Reliefs von venezianischen Fassaden«. Material se navezuje tudi na naše, večji del še neobjavljene kose. Oba zvezka sta bogato in vznemirljivo branje in zelo skrbno urejevana, razen že omenjenega ponavljanja člankov. Skoraj vsi članki se posredno ali tudi neposredno dotikajo našega prostora v vseh obdobjih od prazgodovine do srednjega veka. Matej Zupančič Susanne Zabehlicky-Scheffenegger: Bur- nimi I. Erster Bericht über die Kleinfunde von Grabungen 1973 und 1974 auf dem Forum. Schriften der Balkankommission, Antiquarische Abteilung 14 (1979). V letih 1973—74 je Avstrijska akademija v povezavi z Jugoslovansko akademijo in v sodelovanju z Arheološkim muzejem v Zadru nadaljevala pred 1. svetovno vojno po Avstrijskem arheološkem inštitutu začeto izkopavanje v Burnumu (začasno poročilo o delih 1912—13: E. Reisch, OJh 16, 1913). Prva objava novih izkopavanj je pred nami kot 14. zvezek Schriften der Balkankommission (Antiquarische Abteilung), in sicer pod naslovom Burnum I, prinaša pa obdelavo drobnega gradiva (Susanne Zabehlicky-Schef-fenegger) in pa strnjeni uvodni pregled rezultatov dvoletnega dela izpod peresa vodje avstrijske ekipe Manfreda Kandlerja. (Kandier tudi pripravlja izčrpno poročilo, ki naj bi izšlo kot Burnum II; njegovo začasno poročilo je izšlo v OJh 51, 1967/77.) Cilj, ki si ga je zadala avstrijska ekipa, je bil preveriti in stratigrafsko opredeliti t. i. pretorij, izkopan v letih 1912—13. Obseg del je bil skromen, gre za kontrolne sondaže, rezultati pa so zanimivi in deloma korigirajo dosedanje ugotovitve. Ugotovljene so 4 gradbene faze, vendar nobene ni mogoče povezati z gradbeno dejavnostjo 20. legije. Čas najstarejšega tabora je dokumentiran zgolj z nivelacijskim šutom za 1. gradbeno fazo (»manjši pretorij«), dobro datiranim z materialom do (vključno) Klavdija. Fragmente dveh gradbenih napisov, ki omenjata upravitelja province P. Anteja Rufa (50 oz. 51/52) je torej zdaj zanesljiveje mogoče povezati s 1. gradbeno fazo (kot že Abramič v Strena Buliciana; Wilkes, Dalmatia, povezuje z 2. fazo). Druga faza (»veliki pretorij«, ki mu pripadajo tudi še stoječi loki) je datirana v Trajanov čas (novec Nerve v gradbeni jami). Ker je sedaj zanesljiva tudi lokacija trajanskega gradbenega napisa CIL III 14988, je njegova povezava z 2. fazo našega objekta verjetna, obenem s CIL III 2828 = 9890 (1. 118, najden ob lokih) pa priča o uradni in civilni funkciji kompleksa. Civilna faza (po Kandlerju forum) torej na prelomu stoletja nadomesti vojaško (»mali pretorij«). Tako avtor spodbija tezo o genezi mestnega naselja iz kanab (Ivoševci) in o vzporednem obstoju legijskega tabora še v 2. stoletju (pri čemer je v soglasju z Beetzovimi ugotovitvami glede leg. VIII Avguste). 3. gradbena faza so adaptacije v obstoječem forumskem kom- pleksu, spremljajoči material gre vsaj še v 4. stoletje, vendar samih adaptacij ni bilo mogoče precizneje datirati. 4. fazo predstavljajo gradbeni posegi po razrušitvi foruma; tudi te faze z dosedanjimi sondami ni bilo mogoče precizneje datirati. Jedro knjige predstavlja oblikovna in časovna analiza drobnega materiala, dodan je pregled časovno ožje opredeljenih kosov in novcev po stratigrafskih enotah in pa katalog oblikovno opredeljenih kosov s (solidnimi) risbami. Sistem je racionalen in pregleden — ob pač že neizogibnih problemih s klasifikacijo grobe keramike. Glede na pomembnost in novost opredelitve funkcije obravnavanega gradbenega kompleksa (»pretorij «-forum) pogrešamo funkcionalno analizo najdb iz zaključenih sklopov, čeprav se seveda zavedamo, da bi rezultati iz omenjenih sondaž nujno bili skromni. Ob koncu naj še spomnimo, da je sočasno z delom avstrijske jugoslovanska ekipa pod vodstvom B. Uakovca proučevala akvedukt Burnuma in da so rezultati tega dela vključeni v disertacijo o rimskih vodovodih sev. Dalmacije, ki je bila 1.1976 uspešno zago-varjana na FF v Ljubljani. Božidar Slapšak Ladislav Vidman: Psano do kamene (Antička epigrafie). Nove obzory vedy, Academia, Praha, 1975, 16°, 183 str., 36 tabel, nekaj risb med tekstom. Vidman, ki je strokovnemu svetu poznan predvsem kot komentator Trajanovih pisem v zbirki Plinija Mlajšega, izdajatelj in komentator Fasti Ostienses, ter korpusa Iziđi-nih napisov v celotnem imperiju, dalje, kot organizator bibliografije češkoslovaških doprinosov k antiki, sodelavec Korpusa inscriptionum Latinarum, ter analitik, ki često posega tudi na Balkan in v Norik, je kot izkušen mojster predložil uvod v epigrafiko, predvsem latinsko, ki je napisan nenavadno živahno, anekdotično, poučno, opremljen z osnovno bibliografijo. Delo je nadvse primerno za študente, pa tudi za ožjega strokovnjaka pogosto ni brez haska. Snov je avtor razdelil na uvodne misli, tehniko dela, razvoj pisanja in historiat, dalje na osnovna pravila epigrafike; obravnaval je problem ponaredb oziroma napak; uvedel bralca v delo z nagrobniki, osvetlil onomastiko, državne službe oziroma kariere, podal pregled ostalih tipov napisov ter zaključil priročnik z vizijo novih raziskovalnih smeri v povezavi z epigrafiko. Sledijo seznami, kazala in indeksi. Ne nameravam pisati o tem, koliko gradiva je v teh poglavjih nagrmadenega, duhovito in sistematično predloženega, ker je delo treba precitati, da nam to postane jasno. Nekaj drugega bi rad poudaril. Knjiga je izšla že leta 1975 in škoda je, da se nihče doslej ni odločil za prevod, ki bi bil gotovo bolj potreben, kot je bil prevod Blochovega. uvoda v epigrafiko. J. Šašel G. Piccottini: Die Dienerinnen- und Dienerreliefs . .. von Virunum. Corpus signorum imperii Romani, Österreich 2/3 (1977) Kot 3. zvezek 2. knjige avstrijskega dela korpusa signorum imperii Romani, ki ga izdaja Avstrijska akademija v sodelovanju z Mednarodnim združenjem za klasično arheologijo (katerega posebni komite sicer vodi ta mednarodni projekt korpusov rimskodob-ne plastike in reliefa) je izšel katalog reliefov strežnikov in strežnic z nagrobnikov virun-skega agra. Gre za tudi z našega ozemlja dobro znane upodobitve mladih ženskih in moških oseb z značilnim izborom opravilnih predmetov v rokah. Skupino obrednih strežnikov pri daritvi umrlemu (Totenopfer) je opredelila E. Diez (Schild von Steier 9, 1959/61). Moške figure v spodvezani tuniki in ženske v lokalni nošnji — z vedrico (s:tu-la), vrčem (urceus), obrednim prtom (mappa), skrinjico s kadili (acerra), včasih (redko) ob grobni ari, pa še ženske figure z ogledalom in skrinjico, je v skladu s Schoberjevi-mi ugotovitvami razložila kot redukcijo predstave nagrobne daritve z ležečo figuro umrlega ali pa samo s trinožno mizico z darovi v centru, kot jih poznamo iz Porenja, Balkana oz. iz Panonije. Takšno razlago je podkrepila z reliefi, kjer se strežnik in strežnica pojavljata skupaj, in pa z nagrobnimi arami, kjer sta upodobljena na bočnih poljih. Druga velika skupina strežnikov so pisarji — librarii. Gre za mlade moške figure v spodvezani tuniki s pisalnim priborom v rokah, stilusom, kalamosom oz. atramentarijem, pa z zvitim ali razvitim volumnom (pri čemer capsa s preostalimi volumni včasih stoji zraven na tleh), tabulo cerato, diptihom, polip-tihom ali kodeksom (Diezova jih je opredelila v Schild von Steier 2, 1953). Avtor tu dodaja še upodobitve kalonov, liktorja ter bliže težko opredeljivih strežnikov, pa še nekaj v togo oblečenih figur, vse z nagrobnikov. Ikonografski princip delitve materiala za posamezne zvezke se pri tem ne izkaže ravno najbolje. Če nam naslov in tekst obljubljata strežnike, se tu vtihotapi zakonski par (?) v oblačilu uglednih meščanov (289), pa simbolična (287) in morda celo mitološka (286) scena, in če nam obljublja grobne reliefe, to za liktorja (284) morda ni tako povsem zanesljivo. Moti nas tudi, da je zaradi ikonografske omejitve obravnavana (in vidna) samo ena od reliefno okrašenih strani, npr. pri kamnu 286. Sicer so virunski strežniki impresivna skupina, s svojo prisotnostjo na nagrobnikih izpričujejo socialni položaj in družbene funkcije uglednih mestnih veljakov, s svojo notranjo govorico pa pričajo o kultiviranosti in zahtevnosti tega prostora. Božidar Slapšak Mate Križman: Antička svjedočanstva o Istri. Izbor iz djela (Istra kroz stoljeća, Prvo kolo, knjiga 1). Pula, Rijeka, 1979, 375 str., vel. 16°, nekaj zemljevidov. Križman je zbral, prevedel in komentiral posamezna mesta iz 14 grških in 18 latinskih avtorjev oziroma anonimnih del, najvažnejših za zgodovino, geografijo, etnografijo, ekonomiko in organizacijo Istre v starem veku. Teksti so podani v originalnem jeziku in v prevodu. Težišče pade na zemljepis, in to na fizično geografijo, praktično geografijo, mitično geografijo, astronomsko-matematično geografijo. Delo je vključeno v zbirko ,Istra kroz stoljeća“ in se s tem obrača na širši krog bralcev, od ljubiteljev Istre do študentov in strokovnjakov-začetnikov, s težnjo, da bi vsakemu nekaj nudilo, enemu vpogled v dogajanja, drugemu spodbudo za študij in nadaljnje delo. Hkrati ima namen — kot vsa zbirka —• postavljati most od sedanjosti do minulosti ter od Istranov do sosedov (zato obsežen povzetek v italijanskem jeziku), da bi jo lahko oboji in še mi vsi podrobneje spoznavali in bi z znanjem in spoznanjem rušili antagonistične težnje, ki kalijo današnje človeške in politične odnose. S teh vidikov gledano, je izbor piscev in njihovih del zelo poučen (Aristotel, Apolonij z Roda, Strabon, Ptolemej, Livij, Plinij Starejši, Evtropij, Kas:odor, Anonimni geograf iz Ravene in drugi), pri čemer ne moti — kot Križman uvodoma sam naglasi —, da je bilo potrebno vir zajeti širše, sicer bi se utegnil kontekst razrtgati in umevanje zmanjšati. Poleg tega se zaveda in poudarja, da so skoraj vsa ohranjena poročila o Istri le fragmenti organizmov, da so antični pisci posvečali Istri relativno malo pozornosti v ogromnem imperiju, največ tedaj, kadar je bila v središču dogodkov. Dalje, mu je jasno in to uvodoma tudi podčrta, da so literarna sporočila le neznaten del podatkov, ki lahko pomagajo obnoviti minulost in starožitnosti, glavni vir je morda materialna kultura; pri tem sta važni numizmatika -— za analizo gospodarstva — in epigrafika, ki omogoča vpogled v poselitev in strukturo prebivalstva ter administracijo. Avtor je imel srečo, da se je marsikdaj pri komentiranju lahko oprl na izborne študije, npr. na Suičev komentar k Pseudo-Skilakovemu orisu priobalne plovbe, na Katičičev komentar k nekaterim legendarnim zgodbam, ki se dotikajo Istre. Z nekaterimi v uvodu mimogrede izrečenimi mislimi bi se težko strinjal. Morda jih avtor tudi ni hotel tako izraziti, kot iih čitatelj dojema. To je najprej omejitev Istre, ki naj bi zajemala — kot sam piše — ,povijesnu Istra, tj. zemlju Istra1. Ta je bila seveda nekaj večja, kot sam oriše; ne bi pa smel preko Raše, ker so onstran živela liburnijska plemena, ne istrska. Upoštevati je namreč treba — in to je bilo za antiko odločilno — gospodarsko osnovo. V času, ki ga zajemajo viri, so Istri v glavnem že med'teranski poljedelci, Liburni pa so in ostajajo prvenstveno pastirji, živinorejci, (gusarski) morjeplovci in ribiči. To so osnove gospodarstva vse do Ravnih Kotarov. In ta meja je potekala ravno na Raši, ki je bila za antiko zaradi tega zelo pomembna. Študije in dela Katičiča, Alföldyja in Untermanna so tudi dokaj razjasnila vlogo Venetov tako pri Histrih kot posebej pri Liburnih, kar je v Križmanovem uvodu le nejasno zabeleženo. Njegovo poudarjanje, da hoče tekste, ki jih je predložil, ,filološko’ obdelati, se mi zdi (z nekaj minimalnimi izjemami) nepotrebno. Filološko so teksti v devetdesetih procentih že obdelani. Potrebujemo historični komentar v najširšem smislu, to je z upoštevanjem arheologije, torej materialne kulture, m še drugih virov. Njegov komentar v veliki meri dejansko tudi zadošča tem potrebam, čeprav ne vselej v idealni obliki, ker ni dovolj organsko oblikovan, da bi lahko privedel pazljivega bralca k sintezi. Ta bi bila seveda potrebna, kajti antika je, kot piše Križman, ,potonuli svijet, koji tek treba dočarati1. Poleg tega bi njegovi trditvi, da ima filološka obdelava tekstov v zahodni kulturi dolgo tradicijo, pri Slovanih pa ne, tudi lahko ugovarjal, posebej, če bi bil Hrvat in bi pomislil na področja, kjer je obvladovala stroko bizantinska šola. Napačen je tudi učeni dvom v bifurkacijo Donave, ki je dokazana. Pri gospodarsk'h komentarjih bi pričakoval več opozoril na arheologijo, ne le na tri dela, ki jih je citiral v zelo površno in nepopolno sestavljenem pregledu literature. Končno — da ne zaidem v podrobnosti, s katerimi se, posebej v komentarju, ne strinjam, ki pa za zbirko, v katero je delo postavljeno, niso bistvenega pomena, naj še izrazim začudenje, da Križman ni privzel nobenega avtorja, ki je pomemben za oris starokrščanske Istre, da ni upošteval papeža Gregorja Velikega, ki prvi omenja prodor Slovanov v deželo in skozi njo ter hkrati plastično pokaže, kako se je prebivalstvo konec 6. stoletja umikalo z vročih tal Balkana v okrilje politično mirnejše bizantinske Istre. Vsekakor pomeni Križmanovo delo osvežujočo novost v jugoslovanski literaturi, ki je prav glede Istre v primerjavi z itahjansko nekako borna, pomeni pridobitev za starino-slovje, posebej ob tendencah, ki jih je izrazil v uvodu. Dalje smo hvaležni, da je priobčil tudi originalne tekste, kar strokovnjaku olajša delo, ljubitelju pa nudi veselje nad eleganco zgoščenega grškega ali latinskega izražanja. Poleg tega so prevodi skrbni, Križmanov tekst je precizno formuliran, tako v lemah k avtorjem kot v komentarjih k odlomkom. Delo, končno, ni brez pomena tudi za tako imenovanega prazgodovinskega1 arheologa in vsekakor spada v biblioteke vseh naših študijskih in muzejskih ustanov. Tehnika, ki jo je izbral Križman, se mi zdi primerna. Najprej podatki o avtorju (pri čemer često najvažnejše pogrešam, namreč njegovo zanesljivost, sposobnost ter tendenco), nato originalni in prevedeni tekst (žal pri tem često rabi izdaje, ki ne spadajo več med editiones citandae) ter, končno, komentar (ki je pogosto premalo arheološko-histo-ričen, dokaj neenakomeren, včasih poglobljen in izboren, včasih pa preskoči prav najvažnejše). V komentarju se najbolj pokaže, da avtor ni čisto na tekočem z moderno literaturo (ne omenja ne Braccesija, ne Wilk-sa, k problemu Illyrii proprie dicti bi vsekakor moral navesti Suičevo analizo). Avtorje citira po zastarelih edicijah, npr. za itinerarie Miillerja, ne Cuntza (str. 322), pri Tabuli in še kje manjkajo Bosijeva dela, na slovensko ali srbsko strokovno literaturo njegov pogled komajda seže. Gabba, ki je danes osnovno važen, je izpuščen (str. 45 sl.) K Nauportu in Argonavtom ne pove nič važnega (str. 218), za Tergeste vztraja na zastarelem etimologiziranju s ,trg‘. Drobiža iz komentarja bi lahko navedel še mnogo, npr. meje lapodov (230), za Liburne bi pričakoval kaj več (242), gusarstvo je vsako pleme smatralo za upravičeni politični akt (288), Kasiodora navadno ne štejemo med cerkvene očete (299); tudi način njegovega citiranja je nekoliko nenavaden (prim. str. 89). O ga-rumu bi bilo treba (in se da) povedati dokaj več (308). Na str. 79 spodaj piše: ,čini se da Posejdonije tu shvaća Timav kao nastavak Reke1; iz Strabonovega podajanja Posejdo-nija izhaja to zatrdno, ne domnevno. Preseneča, zakaj izpušča zanimivo Svetonijevo omembo Istre, ki je dokaj zgovorna, čeprav skopa. V indeksu navaja Trieste, Tergeste, Trst — na primer — vsako vox ločeno, brez križne reference. Itd. Knjiga ima prijeten format, tehnično je skrbno izdelana, čelna slika (str. 3) se mi ne zdi privlačna. J. Sašel The Archaeclc.gy of Roman Pannonia (ed. A. Lengyel and G. T. B. Radan), The University Press of Kentucky, Akadémiai Kiadó, Budapest 1980, 8°, 506 S., 167 PI. Čeprav je bilo napisanih že veliko knjig in študij, ki obravnavajo probleme rimskodobne Panonije (kot zadnja A. Moscy, Pannonia and Upper Moesia, London 1974), je madžarska akademija v sodelovanju z ameriškimi založniki pred kratkim v angleščini izdala knjigo, ki se dotika vseh aspektov in problemov študija rimskodobne Panonije in ki naj bi po besedah obeh urednikov postala ,conditio sine qua non1 za vse, ki se posvečajo tej problematiki. Urednika A. Lengyel in G. T. B. Radan, ameriška profesorja arheologije madžarskega rodu, sta uspela zbrati vrsto znanih madžarskih strokovnjakov, katerih vsak je obdelal področje, za katerega je bolj specializiran. Tako je rimskodobna Panonija predstavljena z vseh aspektov in dejstvi, da se zaradi ta kega pristopa k zasnovi knjige nekateri avtorji vsaj deloma dotikajo istih problemov, knjigi ni v škodo. Poglavja so bolje ali s'atše obdelana, pač glede na avtorjevo skrb in zmožnost. Knjiga je zelo obsežna, zato si le na hitro oglejmo problematiko, ki je v njej zajeta. V obširnem uvodu podajata A. L e n g y e 1 in G. T. B. Radan zgodovino raziskav rimske Panonije od začetkov raziskovanj pa do danes (str. 17—33). F. F ii 1 e p nam podaja zgodovino raziskav panonskega limesa na Madžarskem in zgodovino raziskav antičnih mest na današnjem madžarskem ozemlju (str. 34 do 56). S. S o p r o n i prikazuje geografijo Panonije na osnovi antičnih avtorjev (str. 57 do 64). O. Trogmayer na kratko prikazuje zgodovino Panonije pred rimsko zasedbo, od paleolitika do mlajše železne dobe (str. 65 do 84). L. Barkóczi oriše pregled zgodovine rimske Panonije (str. 85—124). J. F i t z obdela administracijo in vojsko (str. 125 do 140), prebivalstvo (str. 141—160) in način življenja (str. 161—176). E. B. Thomas prikazuje v poglavju o religiji domača in klasična boštva, orientalne kulte in krščanstvo (str. 177—206). S. Soproni v naslednjem poglavju obdeluje rimske ceste na osnovi iti-nerarijev (str. 207—218) in nato piše o zgodovini in zasnovi panonskega limesa (str. 219—238). Sledi poglavje K. Póczy o zgodovini panonskih mest, o urbanizaciji in o rezultatih arheoloških raziskovanj v teh mestih (str. 239—274). E. B. Thomas se dotakne problematike antičnih vil v Panoniji (str. 275—322), J. F i t z pa posveti naslednje poglavje ekonomskim vprašanjem v Panoniji (str. 323—336). K. Biró-Sey oriše denarni obtok na področju antične Panonije (str. 337—348). V naslednjih poglavjih obdela E. B. Thomas umetnost na panonskem prostoru (str. 349—356), E. B. B ó n i s rimsko keramiko (str. 357—380), E. B. Thomas pa dodatno še steklo (str. 381—384) in orožje (str. 385—396). A. Salamon in A. Cs. S ó s prikažeta Panonijo od petega do devetega stoletja (str. 397—426). V dodatku so še zanimivi prispevki I. Lengyela o novih metodah in rezultatih paleoantropoloških raziskovanj na Madžarskem (str. 429—440) oziroma o laboratorijskih analizah fosilnih kosti (str. 441—454). Na koncu G. Duma prikazuje metode za raziskovanje keramike (str. 455—468) in piše o fosfatnih testih, izvedenih v Panoniji (str. 469—476). Knjigo zaključujejo kronološka tabela A. Lengyela, indeksi in 167 tabel z bogatim in kvalitetnim slikovnim gradivom. Ker so v knjigi prispevki različnih avtorjev, je razumljivo, da so le-ti različne kvalitete. Urednikoma bi mogli očitati predvsem dejstvo, da je del Panonije, ki je na prostoru današnje Jugoslavije, slabše obdelan. Pripomba velja še zlasti za prispevek K. Póczy o panonskih mestih, ki je po našem mnenju eno najslabših poglavij. Avtorica slabo pozna novejšo literaturo o antičnih mestih, ki leže na jugoslovanskem delu antične Panonije, in rezultat je slab prikaz antičnih mest pri nas. Pri branju prispevka o Emoni (str. 260) dobi bralec občutek, da je življenje v antičnem mestu prenehalo že v tretjem stoletju. Starokrščanskih najdb in arhitekturnih ostankov ne omenja. Pri navedbi literature navaja nevažna dela, medtem ko so temeljni prispevki izpuščeni (W. Schmid, JfA 7, 1913, 61 sl.; J. Sašel, RE suppi. 11, 1968, 540 sl.; S. Petru, Emonske nekropole, Katalogi in monografije 7, Ljubljana 1972; L. Plesničar, Severno emonsko grobišče, Katalogi in monografije 8, Ljubljana 1972). Mursi (str. 262) bi verjetno posvetila več vrstic, če bi upoštevala monografijo o mestu D. Pinterovič (Mursa i njeno područje u antičko doba, Osijek 1978) ali pa vsaj njene temeljne članke. Za Neviodunum (str. 262) ne upošteva osnovnega prispevka o problematiki mesta (B. Saria, RE 17, 1935, 152 sl.), niti monografije S. in P. Petru, Neviodunum, Katalogi in monografije 15, 1977. Površno je obdelala Poetoviono (str. 263), kjer mrgoli netočnosti, verjetno tudi zaradi nepoznavanja situacije (kot na primer ta, da v četrtem stoletju preneha življenje na levem bregu Drave; grad naj bi ležal na desnem bregu reke). Tudi tu je navedba literature skromna, saj ne navaja B. Saria, RE 41, 1951, 1167. Pri antičnih mestih, ki leže danes v Sloveniji, bi si avtorica lahko pomagala z Arheološkimi najdišči Slovenije, Ljubljana 1975, ki so ji očitno neznana. Tudi pri opisu Siscije je polno netočnosti in površnosti. Poznavanje oziroma upoštevanje prispevka J. Šašla v RE suppi. 14, 1975, 702 sl. bi ji olajšalo delo. Omemba, da je bila najvažnejša kovnica na Balkanu v Sisku osnovana leta 260 (v resnici leto pred tem), je le drobna napaka. V knjigo se je vtihotapilo precej netočnosti in slabih formulacij. Precej je tiskarskih napak. Kraji, ki so danes v Jugoslaviji, so pogosto napačno navedeni, kar zavaja tujega uporabnika knjige, ki so mu geografski pojmi na Balkanu že tako tuji. Ne da bi hoteli biti popolni, naštejmo nekaj omenjenega: Akvileja je bila ustanovljena leta 181 pr. n. št. in ne 121 pr. n. št. (str. 24). Formularja, da ima v Italiji colonia nižji rang kot municipium, ni najboljša (str. 25). Metulum locirajo v Viničico pri Ogulinu in ne v Čakovec (str. 58). Emona je bila ustanovljena leta 14 in ne 15 (str. 143). Avrelijan je vladal med leti 270—-275 in ne med 272—275 (str. 192). Philippei (prav philippeioi) niso tetradrahme (srebrniki) Filipa II., ampak njegovi stateri — zlatniki (str. 338). Napačna pisava krajevnih imen: Nanes, prav Nanos (str. 60); Trnovški Gozd, prav Trnovski gozd (str. 60); Scitar-jevo, prav Ščitarjevo (str. 211); Igornja and Hajdina, prav Zgornja Hajdina (str. 263). Za Dravos je pravilnejše poimenovanje Drava kot Odra (str. 61). V okolici Emone je živelo pleme Catali in ne Catari (str. 141). Netočnosti in tiskarskih napak (npr. missio agria, prav missio agraria [str. 144]) je še več in glede na namen urednikov in založb, da bi bila knjiga »conditio sine qua non« za vse svetovne uporabnike, bi pričakovali večjo skrbnost pri končni redakciji knjige. Pogre- šamo tudi podroben zemljevid antične Panonije. Kljub zgornjim pripombam je knjiga kot sumaren pregled različnih aspektov rimske Panonije koristna strokovnjakom, predvsem pa nenadomestljiva za študente, ki se lahko na enem mestu seznanijo s problematiko Panonije. Peter Kos Jahrbuch des Bernischen Historischen Museums 55—58, 1975—78: Elisabeth Et tl in-g e r, Stempel auf römischer Keramik der Engehalbinsel, str. 115—144; Katrin Roth-Rubi, Keramik von Engemeistergut, Grabung 1968—1969, str. 145—177. E. Ettlinger, K. Roth-Rubi, Helvetische Reliefsigillaten und die Rolle der Werkstatt Bern-Enge, Acta Bemensia VIII, Bern 1979, 5—136, 36 tabel, zemljevid. Ne pišem prikaza navedenih obdelav zato, ker morda sodim, da so temeljne za raziskovanje rimske keramike s splošno veljavo, ampak zato, ker so rezultat dela v enem od pomembnih središč raziskovanja provincialno-rimske keramike, in predvsem zato, ker so po moji sodbi metodološko zanimive in poučne tudi za nas. V Bernu so na polotoku ob Aari med izkopavanji in slučajno nabrali take količine lončenih črepinj, da je nacionalni fond že v letu 1953 vzpodbudil obdelavo keramike. Delo je tedaj vodila E. Ettlinger. Nove najdbe, pa tudi nova spoznanja so zahtevala razširitev projekta pa tudi nove obdelave že pripravljenih starih rokopisov. To je pač naravni razvoj strokovnega dela. Iz celega kompleksa obdelav sta avtorici v minulih letih začeli objavljati posamezne enote. V prvem prispevku v Jahrbuchu obravnava E. Ettlinger najprej uvoženo sigilato. Zelo dobro je izdelana razpredelnica, ki danes v obravnavi uvožene sigilate že lahko nadomesti katalog, le strokovne dileme in nova spoznanja so potem obdelana v zgoščenem tekstu. Način je vreden posnemanja. Izpod peresa iste avtorice je v nadaljevanju zgoščeni prikaz melnic, kjer pa je najprej katalog vseh posod, potem razpredelnica žigov in naposled pripombe k žigom ter slike. Zanimiva je ugotovitev, da so nekaj melnic vendarle pripeljali iz severne Italije in drugih sosednjih regij, dasi je velika večina posod domačega izvora. Zanimivo je (dasi to prav nič ne pomeni), da gre za splošno razširjena imena, da srečujemo na melnicah vedno spet določena imena mojstrov (npr. ime Secundus), ki ga srečamo še pri nas v Ptuju. Ista avtorica je obdelala tudi amfore. Logiko obdelave je prilagodila načinu, kot so v preteklih desetletjih beležili, zbirali in hranili odlomke amfor, in uspela tako vendarle gradivo zajeti v celoti. Amfore so pretežno španskega izvora. Reproducirane so tipološke posebnosti in žigi, na kratko pa so označene tudi smeri transporta. K. Roth-Rubi poroča o keramiki, izkopani v letih 1968—69 na posestvu Engemeistergut (zavarovalna izkopavanja ob rušenju starih stavb). Na najdišču so samo sledovi; mlajši od flavijskega časa iz plasti, ki so delno zelo poškodovane. Za začetek poročila služi obdelava najdenih novcev. Nato sledi statistični prikaz najdene keramike. Arheološka strati-grafija ali stavbna enota nista bili uporabni, zato je osnova statističnega prikaza oblika in funkcija posode. Avtorica obdela v vsaki skupini predmete, ki so po tipoloških značilnostih in analogijah najstarejši ali najmlajši v svoji skupini. Samo okrašeni kosi so reproducirani. Delo v Acta Bernesia se deli na tri poglavja: 1. Reliefna sigilata na helvetskem ozemlju, 2. Keramika v cisterni na Enge-halbinsel s posebnim prikazom keramike z bleščečim premazom, 3. Seznam žigov domačih lončarjev na Engelhalbinsel. Prvo poglavje je temeljita dopolnitev Vog-tove obdelave in vsebuje metodološko izredno zanimive kriterije za ločevanje izdelkov posameznih lončarjev. V pomoč so zlasti elementi jajčne kite. Tesne stratigrafske datacije nima nobeden od 293 obdelanih fragmentov. Zelo zanimiv in uporaben je prikaz malih delavnic reliefne sigilate, ki služi za pomoč. Zajete so vse produkcije poznega 2. stoletja od Donave do Mezije, ki so delovale pod vplivom Rheinzaberna. Količinskim tabelam sledi katalog in katalog motivov, narejen na običajen in preskušen način. Cisterna sodi v drugo polovico 2. stoletja in je bila del lončarskih in kovinarskih delavnic. V njej so našli sigilato in razno namizno ter kuhinjsko keramiko. Med to keramiko so pogosti posnetki po neokrašeni sigilati, bleščeče premazani in žigosani. Izdelovanje take keramike je nesporno lokalno in je nasploh v rimskem imperiju dosti izjemen pojav. Kot najbolj znano analogijo, ki je tudi objavljena, navajata avtorici keramiko iz Ptuja. Žigi na posnetkih in na reliefni hel-vetski sigilati se ujemajo in dopolnjujejo, tako tudi tehnika izdelave. Serija tabel na koncu prikazuje celotni »repertorium« reliefne helvetske sigilate. Obe obdelavi gradiva kažeta, kako je moč tudi v poškodovani in delno znani arheološki situaciji priti do razmeroma popolnega rezultata. Metodo obdelave keramike je treba na vsak način domiselno prilagoditi prejšnji usodi gradiva, kategorijam podatkov, ki so na voljo, in dosledno upoštevati vse značilnosti črepinj samih. Iva Mikl-Curk Herwig Wolfram, Geschichte der Goten. Von den Anfängen bis zur Mitte des sechsten Jahrhunderts, Entwurf einer historischen Ethnographie. Verlag C. H. Beck, München 1979, 486 str., 6 historijskih karata i 2 genealoška priloga. Autor tog djela je profesor za srednjovjekovnu historiju i za historijske pomoćne znanosti na Univerzi u Beču (Wien). Želimo odmah istaknuti da se tu radi o publikaciji doista velike vrijednosti o prošlosti Gota, pisanoj na suvremen način živim jezikom, i to na temelju gotovo sveobuhvatnih historijskih izvora (popis str. 461—466) i vrlo opsežne realno citirane stručne literature (popis str. 467—474). Do sada su u tom smislu postojala -— izostavimo li znatno stariju literaturu — uglavnom samo nešto starija iako ne i zastarjela djela, koja još uvijek imaju svoju ne malu vrijednost, kao pnr.: E. Stein, Histoire du Bas Empire 1, drugo izdanje Paris 1959 i 2, Paris 1949, te L. Schmidt, Die Ostgermanen, zadnje izdanje München 1969, nadalje za Teoderikovo vrijeme V. Ensslin, Theoderich der Grosse, drugo izdanje München 1959. Wolframova knjiga podijeljena je na šest glavnih poglavlja, a ova u manji ili veći broj potpoglavlja, izuzevši šesto poglavlje fza-vršetak). — Prvo poglavlje bavi se imenima dvaju gotskih naroda, a drugo sastavom gotskih plemena na Crnome moru do provale Huna; posebice je govora o Wulfili i počecima pokrštavanja, vremenu Atanarika, Erma-narikovim Greutunzima itd. — Treće poglavlje obuhvata četrdesetgodišnje migracije i postanak Zapadnih Gota, njihov boravak na Balkanskom poluotoku i odlazak u Italiju (Alarik I i dr.), dok se četvrto poglavlje bavi zapadnogotskom tolozanskom državom u Galiji, pomnjivo prikazanom na približno stotinjak stranica. Wolframova knjiga ne prelazi vremenski 6. stoljeće, pa u njoj — kao i u navedenoj Schmidtovoj knjizi — nije zasebno uzeta u obzir u 6. stoljeću nastala dugotrajna zapadnogotska država u Hispaniji (s centrom u Toledu), osim 15 godina ona-mošnje vlasti Teoderika Velikog iz Italije (str. 385). Naročito za zapadnogotsku državu na Pirenejskom poluotoku pruža koristan pregled knjiga D. Claude, Geschichte der Westgoten, Stuttgart 1970, str. 59—121. Tom prilikom napominjemo da u ovdje recenziranoj knjizi nisu u dovoljnoj mjeri obrađeni Goti na Krimu (kratak osvrt str: 88—89, 314 s bilješkom 41); oni su se naime uspjeli vrlo dugo održati na tom poluotoku, odnosno zatočnom području, vidi pobliže Schmidt, sp. dj. str. 398—400 i literaturu koju navodi Wolfram u bilješci 41 na str. 314, te u bilješci 24 na str. 326. Peto, opsežno poglavlje posvećeno je Istočnim Gotima, koji su ostavili na današnjem teritoriju Jugoslavije vidne tragove, kako iz njihove podunavsko-panonske faze u 5. stoljeću, tako još izrazitije u prvim desetljećima 6. stoljeća sa središtem u Italiji, odakle su vladali na dalmatinskom i na južnopanon-skom tlu (sumarno o tim tragovima u lugo-slaviji vidi Z. Vinski, Archäol. Spuren ostgotischer Anwesenheit..., Simpozij Problemi seobe naroda u Karpatskoj kotlini itd. 1976, Novi Sad 1978, str 33—47). Wolfram podrobno raspravlja o rimskim foeđusom uvjetovanoj vladavini amalske obitelji troje braće (Valamir, Tiudimir, Vidimir) u panonskim krajevima; u 5. stoljeću boravili su Istočni Goti zapravo na području od Blatnog jezera preko Drave sve do u Srijem (vidi L. Värady, Das letzte Jahrhundert Pannoniens, Budapest 1969, str. 336), uključivši, za razliku od mađarske literature, lordanesovim svjedočanstvom potvrđen boravak Istočnih Gota u^istočnom predjelu panonske Savije (vidi J. Šašel, Antiqui Barbari itd. Vorträge u. Forschungen 25, Sigmaringen 1979, str. 128, karta si. 1). Tiudimir i njegov sin Teo-derik — nazvan kasnije Veliki ■— poveli su Istočne Gote 473. godine na Balkanski poluotok, a odanle, tj. zapravo s donjeg Dunava (Novae) pošli su 488. godine u Ođoakarovu Italiju, gdje je Teoderik uspio 493. godine učvrstiti svoju vlast kao Flavius Theodericus rex, a nju je tek nakon 497. godine priznao istočnorimski car. Svo to dinamično zbivanje predočio je Wolfram vrlo pomnjivo i jasnije od Schmidta. Strukturu istočnogotske države u Italiji za vremena vladanja Teoderika Velikog (493—526), kao i vanjsku politiku tog moćnog vladara prikazao je Wolfram osmišljeno i sažeto (str. 353—409). Posebice se ističu njegova izvrsno pisana poglavlja o vojnoj organizaciji (str. 362—380), kao i o vanjskoj politici, odnosno o osiguranju Italije (str. 381—400). Doduše za izrazito unutarnju historiju Teoderikove Italije može nas ipak obilnije informirati Schmidt, sp. dj. str. 360—398. Isto vrijedi za znamenitog učenjaka i senatora Kasiodora, autora historije Gota, inače odanog državnika Teoderikovog (vidi Schmidt, sp. dj. str. 26 i d., 395 i đ.). Wolfram je koristio također odgovarajuću arheološku literaturu, imajući s tog gledišta više sreće od Schmidta i Ensslina, posebice s obzirom na postojanje djela V. Bierbrauer-(-a), Die ostgotischen Grab- und Schatzfunde in Italien, Biblioteca degli Studi Medievali 7, Spoleto 1975, koje ima kapitalnu važnost. U Wolframovom djelu može se poput crvene niti pratiti spoznaja suvremene arheološke znanosti da je kod Zapadnih Gota i Istočnih Gota — za razliku od njima srodnih Gepida i ostalih germanskih naroda — postojao reducirani običaj stavljanja priloga u grobove (s izuzetkom pojedinih vrlo raskošnih grobova vladara), tj. bez prilaganja oružja u zbog toga jedva prepoznatljive muške grobove (usporedi str.: 115 s bilješkom 82, 130 s bilješkom 115, 281 s bilješkom 44), a ta je pojava odrediva već u panonskom Podunavlju, prije gotskog dolaska u Italiju. Prema tome su arheološki prilozi uglavnom evidentirani u ženskim grobovima vladajućeg sloja. Kako su u istočnogotskoj Italiji boravile i manje skupine drugih germanskih naroda, morale su se i one po svoj prilici toga Istočnim Gotima svojstvenog običaja pridržavati. Teoderikova je ličnost bila u mnogo čemu prožeta antičkorimskim duhom, što ga je ponukalo da je čak branio svojim podanicima, možda i s ekonomskog vidnog kuta, stavliati u grobove, po dotadašnjem običaju, priloge od plemenite kovine (str. 401, 457). Ovdje recenzirana knjiga sadrži, dakako, brojne podatke o mudroj i tolerantnoj vladavini Teoderikovoj, o nastoianju očuvanja naslijeđenih kasnorimskih civilnih institucija, s obzirom na administrativnu hijerarhiju i municipalno uređenie provincija. To vrijedi u jednakoj mjeri također za ekonomski procvat Teoderikove države, neometan ratnim pohodima. Moć istočnogotsko-italske države protezala se tada na zapad u Septimam'ju (današnja Provence), čak i dalje u smjeru i preko Pireneja, prelazila je također u područja sjeverno od Alpa, a prema istoku obuhvatala je provinciju Dalmaciju i znatan dio Panonije. Naročito se isticao utvrđeni grad Ravenna kao istočnogotska urbs regìa (do 540. godine). O svemu tome postoje obilni podaci u Wolframovoj knjizi. Shvatljivo je da se u njoj nije moglo pobliže ra- spravljati baš o prilikama u dalmatinsko--panonskim krajevima, no imamo dojam da ti krajevi nisu dovoljno uzeti u obzir, iako ih Wolfram nije zaobilazio (npr. str.: 397, 419, 424). Salona, kao glavni upravni centar dal-matinsko-savijskog područja u vrijeme Teo-derika Velikog, navodi se jednom zbog moguće arijanske biskupske crkve s krstionicom (str. 403), ali je Wolframovoj pažnji, glede inače s mnogo erudicije prikupljene literature, izmakla za tu okolnost najznačajnija knjiga E. Dyggve, History of Saloni-tan Christianity, Oslo 1951, str. 49 i d. (uz to od istog autora signifikantan članak L’influence des Goths à Salone, Byzantion 19, Bruxelles 1949, str. 73—77). Wolfram spominje još Salonu u vezi s kasnijim ratovima Teoderikovih nasljednika s istočno-rimskim Carstvom za Justinijana I (str. 420, 425, 442). Samo se po sebi razumije da se mjestimice za srijemsku Panoniju navodi Sirmium (npr. str. 397, 422), ali na Sisciju (vidi J. Šašel, s. v. Siscia, Paulys RE Suppi. Bd. 14, München 1974, col. 702—741) nismo naišli, iako se u tom za Saviju značajnom emporiju evidentiralo npr. novac istočno-gotskog kova (vidi J. Werner, Silbermünzen Theoderichs d. Gr. von Mengen ..., Bad'sche Fundberichte 3, Freiburg i. Br. 1933, str. 91, sl. 39,8), kao i istočnogotske fibule (vidi Z. Vins' i, sp. dj., tab. 5, 1.2, tab. 6,6, tab. 9,1) itd. U Saloni je od oko 500. godine sve do u vrijeme vladanja Teodorikovog unuka Atalarika uspješno djelovao dugogodišnji namjesnik dalmatinskog patrimonija Teoderikovog, i to pod imenom Osvin, poznat iz Kasiodorovih pisama kao comes Dalmatiarum et Saviae (za literaturu vidi Vjesnik Arheološkog muzeja 3. ser. 6—7, Zagreb 1972/73, str. 183 s bilješkama 30 i 31) koji je, čini se, izostavljen, iako Osvina češće navodi Schmidt, sp. dj. str. 365, 367, 370, 383, 641. Našim opaskama ne namjeravamo umanjiti značaj Wolfra-movog uglavnom doista uspješnog djela, jer se prigovori mogu naći svakoj knjizi. Dok Schmidtovo djelo vremenski ne prelazi blagostanjem obasjanu epohu Teoderika Velikog (493—526). valja naročito istaknuti Wolframovo nastojanje historijski objektivno tumačiti slijed događaja za Teoderikovih nasljednika, tj. od 526. godine do 552. godine, odnosno 555. godine (za potonji c’atum vidi str. 444—445, usporedi Stein, sp. dj. 2, 609), dakle približno do sredine 6. stoljeća. Uz spomenuto nešto starije Steinovo djelo, predstavlja ovdje recenzirana knjiga najpo-desniji priručnik za tadašnju historiju Italije (str. 409—445), odnosno i za dugotrajno istočnogotsko ratovanje s na svršetku pobjedničkim istočnorimskim Carstvom, a to se ratovanje odvijalo kroz gotovo dvadesetak godina (535—552/5). U našoj se recenziji ne namjeravamo osvrnuti od reda na sve poslijeteoderikovske istočnogotske vladare i na pretežno ratovima obilježeno dinamično zbivanje. Istočnogotska je država izgubila uskoro nakon izbijanja neprijateljstva većinom svoje zemljišne posjede izvan Italije. Posljednje istočnogotske čete napustile su npr. za vladanja Vitigisa dalmatinsko tlo, i to vojni logor Burnum kod Knina 537. godine (po Prokopiju), dok su se iz Istre i iz Savije povukle koju godinu kasnije, za razliku od brzo napuštene, isturene srijemske Panonije. Ravenna je -— nakon što ju je zauzela istočnorimska vojska (pod Belizarom), zarobivši Vitigisa 540. godine — prestala biti istočnogotskom metropolom. Postala je to Pavia, koja je, uz Veronu, ostala do završetka ratovanja glavno istočnogotsko uporište u sjevernoj Italiji. Zadnji značajni istoč-nogotski vladar bio je Totila, zapravo Baduila prema legendama na novcu što ga je dao kovati — portretiran na novcu sa šljemom tipa Baldenheim na glavi, vidi npr. S. Fuchs, Kunst der Ostgotenzeit, Berlin 1944, sl. 54 — a vladao je Italijom jedanaest burnih godina (541—552). Najpotpuniji prikaz vremena Totilinog kraljevanja dao je Stein, sp. dj. 2, str. 568—602; Wolfram ga slijedi uz izvjesne dopune i sažimanja (str. 435—444), rasporedivši slijed zbivanja u tri faze. Toti-lina vojska ponovno je zauzela sve južne predjele Italije (dvije opsade Rima) sa Sicilijom, 549. godine opljačkala je njegova mornarica (pod Inđulfom) dalmatinsku obalu itd. Napokon je 552. godine vojskovođa istočno-rimske vojske, Narzes, došavši iz Salone kopnenim putem uz jadransku obalu (venetska pokrajina bila je tada pod franačkim vrhovništvom) u Italiju, uspio svladati Istočne Gote (str. 442—443). Bila je to od'učra bitka na apeninskoj visoravni Busta Gallo-rum u kojoj je Totila pored bitke izgubio i život. Mjesto te signifikantne bitke Wolfram ne lokalizira, a to je današnje naselje Fresassi (blizu Fabriana) u pokrajini Marche. Epilog je uslijedio iste godine u bitci na »mliječnom brdu« kod Salerna (str. 445), gdje je novo izabrani posljednji vladar (dotad comes) Teja opet izgubio bitku i život, a 555. godine kapitulirala je konačno naj-zadnja posada Istočnih Gota kod Salerna. Tim krvavim događajima završava istočnogotska historija u Italiji. Šestom nepodijeljenom poglavlju — završetak — stavio je Wolfram podnaslov »Nacrt historijske etnografije na primjeru Gota«. To poglavlje vrijedi pročitati, ali nije jednostavno o tome referirati. Autor iznosi u tom poglavlju svoje stanovište o historijskom zbivanju i njegovoj uzročnosti, obrazloživši što podrazumijeva pod pojmom »historijske etnografije«, rekapitulirajući nekolicinu osnovnih misli u slijedu zbivanja s obzirom na Gote. Nastojao je pratiti etno-genetički proces transformacije barbarskih gentes u sklopu pomicanja moći unutar antičkog svijeta, odnosno izdiferencirati gotski etnos iz okvira rimske historiografije, ukazavši, uz ostalo, na gotsko običajno pravo (lex Gothica) i njegovu tradiciju u srednjem vijeku. Wolfram je obradio prema kriterijima historijske metode postojeće podatke antičke etnografije o Gotima, predočivši javnosti vjerno po izvorima, uz upotrebu vrlo opsežne literature, historiju gotskog etnosa. •— Djelo je popraćeno, kako je već uvodno rečeno, sa 6 historijskih karata i s 2 genealoška priloga. Ono inače ne sadrži reprodukcije ilustrativne građe, izuzevši povećani foto-snimak na omotu knjige, tj. znameniti zlatnik (težine cea 3 solidusa), odnosno tzv. zlatni medaljon s impresivnim portretom Teoderika Velikog, nalazište zlatnika je mjesto Morro d’Alba u provinciji Ancona; čuva Museo Nazionale Romano (ili Museo delle Therme), Roma. Dodatne opaske; a) Za jugoslavenske čitaoce ove recenzije, nevješte njemačkom jeziku, koje zanima gotska prošlost, smatramo umjesnim pripomenuti pomalo zaboravljenu činjenicu, da se kod nas jedan hrvatski historičar, još prije osamdesetak godina, pobliže bavio historijom Gota do približno sredine 6. stoljeća. Njegovo djelo bila je izdala Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, ono je dandanas donekle zastarjelo, ali je još uvijek koliko-toliko informativno i može poslužiti za orijentaciju. Autor djela je N. Nodilo, Historija srednjeg vijeka sv. 2, Zagreb 1900, str.: 56 i d„ 69 i d., 182—231, 257 i đ., 371—468. b) Istovremeno s Wolframovim djelom o historiji Gota, izašlo je opsežno djelo: Kunst der Völkerwanderungszeit, Propyläen Kunstgeschichte Supplementband 4, Oldenburg i. O. 1979 (glavni urednik i koautor H. Roth). Arheološki interesirani čitaoci mogu naći u tom djelu, pored mnoštva reproducirane ilustrativne građe, niz korisnih podataka, uz ostalo u dokumentaciji djela. Posebice o Gotima i njima srodnim Gepidima, te njihovom istočnogermanskom pretežno sitno-umjetničkom stvaralaštvu vidi članke slijedećih autora: B. Arrhenius str. 121 i d., I. Kovrig str. 126 i d., K. Horedt str. 133 i đ., G. G. König str. 140 i d., V. Bierbrauer str. 153 i d. — Pripominjemo još da bi to samo po sebi vrijedno djelo zaslužilo posebnu recenziju u jugoslavenskim časopisima, također zbog toga što je autor prikaza o Slavenima, H. Friesinger (Wien) str. 185 i d., uzeo u obzir samo zapadne Slavene (Moravsku), dok su ostali Slaveni, tj. i južni Slaveni, te njihova današnja postojbina, izostavljeni u cijelosti. Nije jasno zašto se baš tako postupilo, no uzrok tome je vjerojatno neupućenost autora i uredništva u stanje istraživanja u Jugoslaviji. Taj propust navodimo barem mimogred da ne ostane potpuno prešućen. c) Nakon Wolframovog djela o Gotima izašla je rasprava o antičkoj Libumiji, koju ie napisao J. Medini, Provincia Liburnia, Diadora 9, Zadar 1980, str. 363—434. Autor je vrstan poznavalac antičke historije i arheologije, posebice na dalmatinskom tlu, a rasprava je popraćena znatnim korištenjem izvora i literature. U njoj je Medini posvetio ne malu pažnju boravku Istočnih Gota u provinciji Dalmaciji, pa se jedino s tog razloga na to osvrćemo, iako ovdje nije mjesto da recenziramo Medinijevu raspravu u cijelosti. Medini zastupa tvrdnju o postojanju provincije Libumije, kao teritorijalnom preostatku italsko-istočnogotske države, nastalom nakon Justinijanovog zauzimanja istočnogotske Dalmacije, tj. s trajanjem od prvih godina ratovanja do 552. godine, kada je Narzes poveo 'stočnonmsGi vojsku iz Salone kopnenim putem u Italiju (str. 423—434). Autorova zanimljiva argumentacija tumačenjem historijskih podataka uz pomoć izvora (Prokopije, Ravenat) ima dijelom svoje opravdanje, iako tim argumentima nije dokazano evidentno postojanje istočnogotske Liburnije do 552. godine, odnosno smatramo da je Medini uspio postignuti uvjerljivost hipoteze. Budućnost će pokazati da li je takva hipoteza održiva. Medini je uzeo u obzir za svoju svrhu također germanske arheološke nalaze (str. 415—422). nastojeći evidentirati što veći broj navodno istočnogotskih nalazišta (što se vidno zrcali na njegovim kartama 2—5). Način kako ih je interpretirao uvjerio nas je da autor ni približno tako dobro ne poznaje istočnogotski fundus i njegovu tipologiju, kao što mu je poznat veoma opsežan antički fundus proprie dictu. Nažalost je autor navodio više takvih nalazišta koja mogu pripadati tom vremenu, ali ona nisu specifična za Istočne Gote. Učinio je to utjecan pro-izvoljno-naivnim »gotiziranjem« svojstvenim sarajevskoj literaturi (vidi npr. nekritičan pokušaj skice: N. Miletič u knjizi Kulturna istorija Bosne i Hercegovine itd. Sarajevo 1966, str. 368 i d.). Spominjemo prema autoru nekoliko primjera, prvenstveno iz Bosne (str. 415 i d.): Kovačev dol (Glasinac), Stranjam, Oborci, jedva groblje Rakovčani (gdje prilozi muških grobova dokazuju da ti grobovi nisu istočnogotski), a pogotovo ne natpis runama iz bazilike u Brezi, jer je taj zapadnogermanski (kako je lingvistički ustanovljeno), pa ne može biti istočnogotski, što bez ikakova dokaza uporno ponavlja sarajevska literatura (posve naivno N. Miletič, Reflets des grandes invasions en Bosnie-Herzé-govine, Simpozij Problemi seobe naroda u Karpatskoj kotlini itd. 1976, Novi Sad 1978, str. 99, sl. 3). Ni neobjavljen umbo štita iz bazilike u Brezi nije istočnogotsko več je, kako tvrdimo, justinijansko oružje. Isto vrijedi za rijedak šljem na provjesla iz Sinja. Ni groblje Duvno-Korita nije germansko, ono nesumnjivo pripada starosjedilačkom etnosu. Na dalmatinskom i savijskom području uopče ne postoje cjelovita germanska groblja na redove, već starosjedilačka groblja 6. stoljeća, različitog opsega, gdjekad s germanskom sahranom u vidu znatne promjese, kako se to zorno ogleda u velikim nekropolama u Kninu i u Kranju. U Saloni su, isključimo li numizmatičke nalaze, izričito istočnogotski nalazi rijetko (a ne brojno kako navodi autor str. 415) zapaženi; ni šljem tipa Baldenheim nađen inter muros u Saloni ne mora biti nužno istočnogotski (zacijelo nije to ni šljem tipa Baldenheim s justinijanskim žigovima iz Herakleje), jer baš taj salonski popraćen je justinijanskim novcem. S nalazišta Kašić-Glavčurak jedino je veća istočnogotska fibula najraniji takav primjerak na dalmatinskom tlu, za razliku od nešto mlađe druge tamošnje fibule (ra-dionički srodne i istovremene s onom iz Plavna). Međutim, liburnijsko nalazište Kašić-Glavčurak, nota bene oštećeno, ne može iskazati neko dugotrajno naseljavanje Istočnih Gota, kao što uostalom tu autorovu tvrdnju (str. 416) ne objašnjava ni sav preostali ovdje ne naveden realno istočnogotski fundus; taj prema svemu isključuje autorovo gledište »da su Istočni Goti tu živjeli ne samo do 537. nego i kasnije tokom postojanja gotske provincije I.iburnije« (str. 416). Za sada je to samo autorova želja, tj. ta Me-dinijeva spekulacija nije osnovana na arheološki dokazivim činjenicama, imamo li na umu vrednovanje sveukupne do danas otkrivene arheološke ostavštine Istočnih Gota u provinciji Dalmaciji. Zdenko Vinski Quellen zur Geschichte der Alamannen I, II, III, IV (Heidelberger Akademie der Wissenschaften, Kommission für Alaman-nische Altertumskunde, Schriften Band 1 [1976], Band 3 [1978], Band 5 [1979], Band 6 [1980]). Jan Thorbecke Verlag, Sigmaringen. Mali 4°, 87 + 119 + 90 + 62 strani. Izdaje virov s paralelnimi prevodi imajo to dobro plat, da omogočajo porabo ljudem, ki originalnega jezika ne obvladajo. Žal so tovrstne izdaje redke, ker je prevajanje virov zelo zahtevno delo. Prevod je namreč eo ipso komentar, saj je vsak antični tekst do neke meje sporen, dvoumen, nejasen, bodisi zaradi dobe, ki nas loči od njega, bodisi zaradi specifične atmosfere, ki jo je hotel posredovati. Prevajalec se mora neprestano odločati med eno in drugo ali celo tretjo možnostjo. Še mnogo redkejša je tematska edicija virov. V tem primeru, ki ga obravnavamo, gre za pleme Alama-nov, ki so imeli usodno vlogo tudi v vzhodnoalpskem prostoru. Serijo, ki jo je sprejela v svoj izdajateljski program Heidelberška akademija znanosti (v Komisiji za Alamansko starinoslovje), je zasnoval Vladimir Milojčić. Doslej so izšli štirje zvezki alamanskega korpusa literarnih virov, kronološko razporejenih po življenju piscev. Teksti v prvem zvezku obsegajo čas od Kasija Diona do Amijana Marcelina, v drugem od Libanija do Gregorija iz Toursa. Ta dva je z opombami opremil Gunther Gottlieb, prevode pa je oskrbela Camilla Dirl-meier. V tretjem so viri od Marija iz Aven-tika do Pavla Diakona, v četrtem pa od geografa iz Ravene do Hermanna iz Reiche-naua (Heriman Augiensis). Tekste v slednjih dveh je prevedla ista prevajalka, komentiral pa jih je Klaus Sprigade. Predvidena sta še zvezka, v katerih bodo predloženi epigrafski viri ter izčrpni indeksi. Tehnika, ki so jo izdajatelji privzeli in utemeljili v predgovoru, je dosledna. Uvodoma k avtorju najdemo leksikalno oblikovane življenjepisne podatke, nato smiselno podano originalno besedilo s paralelnim prevodom ter komentarjem, ki se omejuje zgolj na identifikacijo krajev in oseb ter na časovna določila, kjer je potrebno. Imena in oznake administrativno političnih ali vojaških funkcij ohranjajo tudi v prevodu latinsko obliko in so le v komentarju pojasnjena. S tem se hočejo izdajatelji ogniti evt. obremenjevanju strokovnjaka s svojim interpre-tacijskim poskusom, nestrokovnjaku pa, tako menijo, ne zaprejo poti do lastnega premišljanja in umevanja. Izdaja je poučna in koristna, posebej, ker je v resnici strogo tematska in se npr. ne dotika ne Svebov ne Semnonov, čeprav bi jih kdaj kazalo pritegniti k alamanskim začetkom in h kontekstu. Vendar bi s tem študijska vrednost bila zmanjšana. Ovira tudi ni rrz-sekanost gradiva na avtorje, čeprav vsebinsko često spadajo skupaj nekateri, ki so časovno odmaknjeni. Zelo pa moti, menim, da je oznaka avtorjev podana zgolj leksikalno, omejeno na življenjepisne podatke. Tu bi zaradi umevanja dela, zaradi ocene in vrednotenja zanesljivosti podatkov, ki jih posreduje, porabniki morali izvedeti, kjer je to seveda mogoče, vse o razmerah, iz katerih avtor izhaja, o njegovi izšolanosti, dostop do virov in koliko je črpal iz osebnih raziskovanj, potovanj ali doživetij. Literatura, ki je nato k avtorjem navedena, je zelo izbrana, in včasih moramo reči, da je pomanjkljiva. Drugo, kar moti, je namerno opuščanje komentarja. Mislim, da to ni dopustno. Kajti k posameznim dogajanjem je predložena danes vrsta nasprotujočih si razlag, med katerimi se tudi strokovnjak — izvzemši najožjega specialista — težko znajde, predvsem jih tudi težko najde (ker v literaturi niso navedene). Moral bi biti nanje vsaj opozorjen. Dalje je nujno vplesti dogajanja v organizem historičnega razvoja, kronološko, politično in sociološko, kakršno je pač težišče pripovedi. Vse to pogrešamo npr. pri Herodianu, kjer ne med edicijami ne v komentarju niso navedena pomembna analitična dela Filippa Càssole; vse to je posebej bedno pri svetem Hieronimu, zelo skopo pri Enodiju in Evgi-piju, pomanjkljivo posebej z ozirom na komentar pri Venanciju Fortunatu, Pavlu Diakonu. Zadovoljiv pa se mi zdi npr. pri geografu iz Ravene. Zgornje pripombe nikakor nočejo zmanjševati cene delu, saj vemo, kako težko je doseči popolnost in zadovoljiti vse. Kar se mi zdi posebej odlično, je — poleg ideje in zasnove same —- kronološki okvir zbirke od pričetkov Alamanov do Karla Velikega ter predložitev vseh tekstov. Razen tega je zbirka v veliki meri pomembna tudi za vzhodnoalpski in balkanski prostor, in sicer teritorialno, kronološko ter historično, in vrhu tega pomembna še kot spodbuda za analogna dela, ki jih pripravljamo npr. tudi na Slovenskem. J. Šašel Luis Caballero Zoreda: La iglesia y el monastero visigodo de Santa Maria de Melque (Toledo), Arqueologia y arquitectura. San Pedro de la Mata (Toledo) y Santa Comba de Bande (Orense). Ministerio de Cultura, Direccion General del Patrimonio Artistico, Archivos y Museos, Excavationes Arqueo-logicas en Espana, 1980. Documentación: José Ignacio Latorre Macarrón. 752 str. + 4 + 46 + 16 strani za Index, zložene načrte in katalog knjig izven glavne paginacije; velikost 21 cm/28 cm. Velika Caballerova knjiga opisuje arheološko analizo in še posebej arhitektonsko mersko kompozicijo treh cerkva iz špansko-vizigotskega obdobja, kakor so naštete že v naslovu. Sestavljajo jo trije deli. Prvi del obravnava v dveh poglavjih rimsko topografijo toledskega kraja in bibliografijo treh spomenikov. Drugi del ima enajst poglavij, ki se delijo še na 33 podpoglavij. Obravnava pa arheološka nahajališča v Melque, tam najdeno gradivo, arheološka izkopavanja v zoni ,nič‘, I in II, izkopavanje cerkve Santa Maria, opis njenega načrta, njeno mersko in proporcij-sko analizo, opis in analizo cerkve San Pedro de la Mata, isto za cerkev v Melque, ter prinaša kompozicijske sheme za zone I in II v Melque. Poleg zgodovinske in arheološke obravnave je zanimiva še proporcijska merska analiza ter prikaz modularne kompozicije obravnavanih arhitektur. S tem se zlasti ukvarjajo poglavja, ki že v naslovu najavljajo metrološko študijo, mrežno kompozicijo, kompozicijo modularnih proporc j, modulacijo sestavnih delov, študijo o skupni merski enoti, analizo geometrične kompozicije in, končno, modularno kompozicijo. Iz naštetega izhaja rezultat, prikazan v poglavju, ki prinaša teoretsko rekonstrukcijo začetnih tlorisov. Tretji del v štirih poglavjih in 9 podpoglavjih obravnava komparativno analizo vseh treh cerkva, zaključke o arhitektonskih principih, ki iz analize izhajajo, dekorativno kulturo in sklepne ugotovitve. Med tekstom je veliko risb, fotografij in primerjalnih tabel, toda ker so oštevilčene po poglavjih, jih je težko prešteti. Opombe so pod črto, precej številne in lahko pregledne. Knjiga je očitno delo matematično usmerjenega človeka. Vse količine, ki se dajo »prešteti, zmeriti in primerjati«, so predstavljene s številkami. Seveda, ne gre le za kvantifikacijo podatkov, ampak tudi za kvalitetno analizo, ki izhaja iz primerjav in odnosov med podatki. Za nas je knjiga zanimiva še z enega stališča. Avtor se z metodo metrološke analize, ugotavljanjem modularnega ritma in raziskavo kompozicije proporcij naslanja na dve slovenski deli. To sta Milice Detoni in Tineta Kurenta Modularna rekonstrukcija Emone, Ljubljana, 1963 in Osnovni zakon modularne kompozicije, Ljubljana, 1967, za katerega pravi, da je »el trabajo que nos servió da base«. Obe deli in njuna metoda sta obširno predstavljeni v tekstu, v opombah pa se avtor sklicuje na posamezne zaključke in sheme. Pri tem pa zaradi slovenščine prihaja do težav. Zaradi sklanjanja naših samostalnikov so nekateri pojmi citirani v drugem ali tretjem namesto v prvem sklonu. Vsekakor pa je razveseljivo, da je tudi Španija pričela obravnavati svojo arhitekturo z matematično kompozicijsko analizo. Lojze Muhič Baiern und Slawen in Oberösterreich, Probleme der Landnahme und Besiedlung (Symposion 16. November 1978), Schriftenreihe des OÖ Musealvereins ■— Gesellschaft für Landeskunde Bd. 10, Linz 1980 (redigiert von K. Holter), 243 S., zahlreiche Abb., 8°. Vorliegende Publikation enthält neun Beiträge (von acht Verfassern), davon sind zwei historisch, vier archäologisch und drei philologisch. Vorerst sollen die historischen und philologischen Beiträge kurz angeführt werden, um danach die archäologischen zu besprechen. An erster Stelle sei auf den Aufsatz von K. Holter (Baiern und Slawen in Oberösterreich, Probleme der Landnahme und Besiedlung, S. 7—16) verwiesen, den der schriftleitende Verfasser als landeskundliche Einleitung konzipierte, um die Probleme überaus vorsichtig anzudeuten. Sehr beachtenswert sind die Ausführungen des Wiener Frühmittelalterspezialisten H. Wolfram (Überlegungen zur politischen Situation der Slawen im heutigen Oberösterreich, 8.—10. Jahrhundert, S. 17—24), der die einschlägigen historischen Quellen ausgewertet hat, eigens die Kremsmünsterer Gründungsurkunde des Baiernherzogs Tassilo III. aus dem Jahre 777, sowie die späteren Quellen aus dem 9. Jahrhundert. Seine Untersuchungen beweisen daß »es im achten und beginnenden neunten Jahrhundert auf oberösterreichischem Boden slawische Kleinstämme gegeben« (S. 23) hat, die in baierische Abhängigkeit gerieten. Slawische Siedlungsinseln bestanden jedoch südlich der Donau an der Dietach und Sier-ning, sowie nördlich der Donau im Mühlviertel. Gutsbesitzungen im Land besaßen außerdem von auswärts slawische Fürsten, die mit baierischen Adelsgruppen versippt waren, so z. B. Chozil, ein Sohn des bekannten Fürsten Priwina von Mosapurc-Za-lavär. Recht eindrucksvoll ist, bezugnehmend auf Sprachwissenschaft, der sehr umfangreiche Beitrag von P. Wiesinger (Die Besiedlung Oberösterreichs im Lichte der Ortsnamen, S. 139—210 + 24 Karten), worin ein außerordentlich großes toponomastisches Material sorgsam verarbeitet vorgelegt wird. Mangels Kompetenz können wir darauf nicht kritisch eingehen; dies gilt ebenfalls für die beiden übrigen Beiträge von O. Kron-steiner (Die slawischen Ortsnamen in Oberösterreich, S. 211—228 + 6 Karten) und nochmals von P. Wiesinger (Baiern und Slawen in Oberösterreich aus dialektgeographischer Sicht, S. 229—243 + 4 Karten). Wir begnügen uns damit aus Wiesingers Darlegungen seinen Stadtpunkt betreffs Slawen kurz zusammenzufassen: Im östlichen Oberösterreich siedelten als Nachbarn der Baiern zweifellos Slawen, die etwa Ende des 7. Jahrhunderts aus dem Süden und Osten eingewandert sind. Sie bewohnten das südliche Salzkammergut, den Bereich an den Flüßen Krems, Steyer und Enns, sowie etliche Teile des Mühlviertels. Da die Slawen politisch und rechtlich den Baiern unterstanden, aber ethnisch und sprachlich eine eigene Gruppe bildeten, wurden sie allmählich germanisiert, so daß ihre Sprache im 12.—13. Jahrhundert erlosch (S. 229). Beide Wiener Sprachwissenschaftler vervollständigen ihre Ausführungen mit reichlichem Verbreitungskartenmaterial. Bei Wiesinger I Karte 4 beschränken sich slawische Gewässer- und Ortsnamen ausschließlich auf den Osten des Landes, desgleichen die slawischen Ortsnamen auf Kron-steiners Karte 3. Südlich der Donau war der Fluß Krems etwa durch drei Jahrhunderte Volkstumsgrenze, nördlich der Donau war das östliche Mühlviertel slawisch bewohnt (Wiesinger II S. 241 ff.). Wenden wir uns nun den archäologischen, d. h. frühgeschichtlichen Beiträgen zu, so muß vorerst der thematisch bedeutungsvollste Aufsatz von M. Pertlwieser (Die frühmittelalterlichen Gräberfeld-Grabungen des OÖ Landesmuseums, S. 43—80 + 2 Karten und 12 Pläne) angeführt werden. Zum Unterschied zu den bisherigen Altertumskundlern (E. Beninger, Ä. Kloiber, J. Reitinger), die sich nostalgisch von «großdeutschen Ideen« nicht zu trennen vermochten, erörtert Pertl- Beigabenführende Begräbnisplätze / Befundgruppe A: baierisch, 7. bis frühes 8. Jh. 1. Mühlheim 12. Schwanenstadt 23. Au b. Kleinmünchen 2. Mining 13. Schlatt 24. Linz-Zizlau I. u. II. 3. Überackern 14. Feldham 25. Leonding 4. Sinzing 15. Bad Wimsbach-Neydharting 26. Reith 5. Öppeihausen 16. Hafeld 27. Jetzing 6. Altheim 17. Lichtenegg-Gaßl 28. Hörsching 7. Pfaffstätt 18. Lichtenegg-Gaßlloh 29. Annaberg 8. Mattighofen 19. Wels 30. Emling 9. Teichstätt 20. Marchtrenk 31. Brandstatt 10. Frankenmarkt 21. Rudelsdorf I. u. II. 32. Moostal b. Gunskirchen 11. Schöndorf 22. Wegscheid (1980, nicht in der Karte) 0 große Signaturen kennzeichnen Gräberfelder mit einem i bedeutenden Anteil von Waffengräbern Abb.l Abb. 14 Beigabenführende Begräbnisplätze / Befundgruppe B: Ende 8.—10. Jh. 1. Mursberg 11. Gusen 21. Hainbuch, Nö. 2. Posting I 12. Zirkenauer-Wald 22. Münichholz 3. Posting II 13. Schweinbach 23. Dörnach 4. Niederottensheim 14. Holzwiesen 24. Gründberg 5. Großamberg 15. Standorf 25. Sierninghofen 6. Katzbach 16. Auhof 26. Mitterndorf 7. Windegg 17. Arbing 27. Micheldorf'Kremsdorf, A, B, C 8. Luftenberg-Schlagerbrücke 18. Hasenufer 28. Micheldorf/Georgenberg 9. Luftenberg 19. Gottschalling 29. Windischgarsten 10. St. Georgen/Gusen 20. Lorch 30. Bad Goisern ▲ Hügelgräber große Signaturen kennzeichnen Gräberfelder ■ karantanische Köttlach-Gruppe mit einzelnen Waffengräbem Abb. 2 44 Arheološki vestnik 689 wieser, erstmalig in Oberösterreich, eine nüchterne Gegenüberstellung der baierischen Befundgruppe A (7. bis frühes 8. Jahrhundert) zu der zumeist slawischen Befundgruppe B (etwa spätes 8. bis 10. Jahrhundert). Seine Auswahl der beigabenführenden Gräberfelder, die er kurzgefaßt-sachlich vorlegt und mit begleitenden Grabungsplänen dokumentiert, veranschaulichen den derzeitigen Forschungsstand, eigens gemäß seiner Verbreitungskarten (Pertlwiesersche Karten Abb. 13 u. Abb. 14) die deswegen reproduziert werden sollen (hier Abb. 1 u. 2). Im westlich-zentralen Bereich des Landes, nur südlich der Donau, liegen die Fundorte der baierischen Reihengräber (Befundgruppe A), mit Fundkonzentration am Fluße Traun. Die Befundgruppe B in südlichen, östlichen und teils nördlichen Landesgegenden, vorwiegend aus dem 9. und früheren 10. Jahrhundert — südlich der Donau an den Flüßen Enns, Steyer, Krems, sowie nördlich der Donau im Mühlviertel (öfters unweit der Donau) — besteht aus Flachgräberfeldern, die als die westlichsten Ausläufer aus dem angrenzenden Niederösterreich, wo solche beiderseits der Donau Vorkommen (S. 74, Anm. 1), anzusprechen sind. Ihr charakteristischer Fundstoff ist von der in Karantanien beheimateten Köttlacher Kultur gekennzeichnet, deren Träger vorwiegend Alpenslawen waren. Außerdem gibt es etwas nördlicher im Mühlviertel noch leider zuwenig erforschte Hügelgräber westslawischer, wohl böhmischer Herkunft (hier Abb. 2). Die Gräberfelder der Befundgruppen A und B schließen einander räumlich aus, wie das die angeführten Pertl-wieserschen Karten verdeutlichen. Seit dem 9. Jahrhundert waren die baierischen Bestattungen beigabenlos, es handelt sich um Pfarrfriedhöfe, die im Kartenbild (hier Abb. 1 u. 2) — das nur beigabenführende Gräberfelder enthält — nicht vermerkt sind. Ohne nun auf weitere Einzelheiten einzugehen, kann man feststellen daß die archäologisch--frühgeschichtlichen Ergebnisse, bezugnehmend auf slawische Anwesenheit im Land, mit den sprachwissenschaftlich-ortsnamen-kundlichen ungefähr übereinstimmen. Der folgende Beitrag enthält einen Grabungsbericht mit Fundauswertung des am Oberlaut des Flusses Krems gelegenen Gräberfeldes auf dem Georgenberg bei Micheldorf von V. Tovornik (Das Gräberfeld der karantanisch-Köttlacher Kulturgruppe auf dem Georgenberg bei Micheldorf, pol. Bezirk Kirchdorf/Krems, S. 81—132 + 8 Taf. u. 12 Abb.). Es handelt sich um 48 freigelegte Gräber, anschließend an 23 seinerzeit von H. Vetters (Wien) festgestellte Grä- ber, u. zw. an der Südmauer der von Vetters ebendorf gegrabenen Kirche (erstmals gebaut etwa 9.—10. Jahrhundert mit späterem Nachbau, vgl. S. 81 Anm. 1, S. 107 Anm. 7, S. 122, Plan Abb. 12). Vor der Errichtung der Kirche wurde dort vermutlich begraben, man kann ältere und jüngere Bestattungen einigermaßen unterscheiden (S. 70, 107), wobei nur letztere als Kirchenfriedhof deutbar wären. Die Bearbeitung des Gräberfeldes hat Tovornik mit großer Sorgfalt ausführlich vorgelegt, vielerlei Einzelheiten wurden berücksichtigt. Der Fundstoff (vorherrschend Trachtzubehör, bzw. Schmuck) gehört größtenteils der Köttlacher Kultur an, zeitlich ab der zweiten Hälfte des 9. bis in das 10. Jahrhundert (S. 122), mit vielfachen von Tovornik angeführten Parallelen zu entsprechenden Fundzusammenhängen aus großen Gräberfeldern in Slowenien; mitzuerwähnen ist unsererseits noch z. B. das Bestehen von Gräbern in und um die Kirche auf der Insel im Alpensee von Bled in Oberkrain (Grabung V. Šribar, Ljubljana). Die Fundauswertung vom Georgenberg, in den nordöstlichen Voralpen, ist ein neuer Beweis der kulturellen Zusammengehörigkeit der archäologischen Hinterlassenschaft der Alpenslawen. Im Anhang (S. 124—132) bringt Tovornik eine zweckdienliche beschreibende Übersicht von Kleinfunden — die öfters mit denjenigen vom Georgenberg vergleichbar sind — aus zwei Kirchengrabungen zu Lorch (Lauria-cum) in Enns, also an der Ennsmündung in die Donau. Elemente der Köttlacher Kultur erreichten somit ebendort das rechte Donauufer, stellenweise findet man ihren deutlichen Niederschlag in Gräberfeldern nördlich der Donau (z. B. Auhof u. Gusen, vgl. S. 55 ff., 59 ff.). Wir fügen eine Randbemerkung bei: Vom Georgenberg und aus Enns liegen etliche emailverzierte Scheibenfibeln vor, die sonst nicht nur in den Südostalpen Sloweniens, Kärntens und in der Steiermark, sondern auch anderswo, oft im karolingisch-ottonischen Raum auftreten. Es ist gut möglich daß z. B. vom Rheinland aus das Gebiet des alpenslawischen Gefüges Karantanien diesbezüglich beeinflußt wurde, das wohl als Zentrum der Köttlacher Kultur zu beurteilen ist. Im östlichen Oberösterreich sind eigentlich Ausläufer dieser Kultur vorhanden, die sowohl aus dem Osten (Niederösterreich) und auch aus dem Süden (Steiermark) dorthin gelangten. Bemerkenswert ist der scharfsinnige Aufsatz von K. W. Zeller (Zu einigen »baierischen« Ohrringen aus Lauriacum, S. 133 — 138 + 1 Abb.), der sich durch gediegene Sachkenntnis und kurz-prägnante Formulie- rungen auszeichnet. Zeller überprüft die Datierung des letzten nachweisbaren Bauhorizontes der römischen Zivilstadt von Lauriacum in Enns, bzw. notdürftiger Wohnbauten, wofür die stratigraphische Situation eines dort entdeckten Mädchengrabes, mit beigegebenen Ohrringen in Trachtlage, von Bedeutung ist. In der bisherigen Literatur vermutete man für die Ohrringe den Zeitansatz um 600, deren Trägerin wurde dem baierischen Stammesverband zugerechnet, sogar die betreffende Wohnanlage bezeichne-te man als »Haus der Baierin«, bzw. die rustikalen Wohnbauten als »Germanenhäuser« (S. 133 f.). Die bislang nicht veröffentlichten Ohrringe (Abb. 1: 1, 2) gibt nun Zeller bekannt und erklärt die eigentliche Sachlage. Es handelt sich de facto nicht um frühbaierischen Ohrschmuck, sondern um eine Ohrringmode, die in den Donauprovinzen in spätrömischen Gräbern vorkommt, besonders häufig in Pannonien (Intercisa, Säg-vär usw.), etwa in der Zeitspanne seit der zweiten Hälfte des 4. bis zur Mitte des 5. Jahrhunderts. Dies wird mit einer Fülle von Angaben belegt. Folgerichtig beurteilt Zeller die Zerstörung der Zivilstadt von Lauriacum in Verbindung mit dem Attilazug gegen Gallien um 451, wonach in den Notunterkünften der Restsiedlung noch aus dem Mitteldonaubecken zugewanderte Romanen kurzfristig hausten, zu denen zweifellos das Mädchen mit den Ohrringen gehörte. Mehr ist dazu nicht zu sagen. Letztlich muß der Aufsatz (ohne Karten und Abb.) von J. Reitinger (Das Slawenproblem aus archäologischer Sicht, S. 25—41) berücksichtigt werden, zu dem wir uns absichtlich vorher nicht äußern wollten. Sein gesamter recht nostalgisch untermalter Text beihaltet kaum konkrete Tatsachen, jedoch überwiegend kleinkariert wirkende Polemik hinsichtlich Fundinterpretation der Grabungsergebnisse von Pertlwieser und Tovornik. Es ist wenig sinnvoll darauf einzugehen, aber man kann nicht umhin Reitingers Blickpunkt anzudeuten. Gemäß Reitingers Bestrebungen sollte der Gräberfelderfundstoff Pertlwiesers Fundgruppe B, kartographisch wiedergegeben auf Pertlwiesers Karte Abb. 14 (hier Abb. 2), angeblich baierisch sein! Dies beweist z. B. Reitingers als baierisch angegebene Zuordnung des Bestattungsplatzes (von ihm ergrabene 43 Gräber, etwa 9. Jahrhundert) in Dornach-Gleink bei Dietach (vgl. Pertlwieser S. 77 Anm. 66), also eigens in der sogar urkundlich erwiesenen slawisch bevölkerten Dietach-Gegend (Ennsgebiet), wie man das bei Wolfram (S. 17 f., 23) nach-lesen kann (vgl. noch Kronsteiner S. 214 ff.). Es ist also nicht verwunderlich daß sich Reitinger betreffs der Emailscheibenfibeln aus Gräbern am Georgenberg bei Micheldorf auf die Meinung seines Vorbildes, des ar-chäopolitisch bekannt großdeutsch wirkenden K. Dinklage beruft, der, darauf angesprochen, erklärt haben soll, daß es sich wegen der Emailscheibenfibeln ebendort (d. h. an der Krems) nur um eine deutschsprachige Bevölkerung handelt (Reitinger S. 32), trotz der übrigen keineswegs baierisch-»frühdeutschen« Grabfunde (vgl. dazu Tovornik S. 111 ff.). Charakteristisch für Reitingers Überzeugung ist seine Behauptung »daß das slawische Element im gesamten oberösterreichischen Raum eine völlig untergeordnete Rolle gespielt hat« (S. 30), ferner die ihm eigene an und für sich naive Scheuklappen-Mentalität, wonach er ausdrücklich anführt: »Oberösterreich war nie slawischer, sondern immer baierischer Siedlungsraum« (S. 26). Es erübrigt sich jeder weitere Kommentar. Abschließend sei festgestellt daß, abgesehen von Reitingers leider tendenziösem Aufsatz, die besprochene, gut gedruckte und schön bebilderte Sonderpublikation »Baiern und Slawen in Oberösterreich« sonst durchaus wissenschaftlich wertvolle Beiträge enthält. Die betreffenden Verfasser sind zu den erzielten neuen Forschungsergebnissen zu beglückwünschen. Zdenko Vinski I. A. Mirnik, Coin Hoards in Yugoslavia, BAR Int. Ser. 95, Oxford 1981, 4°, 22 pp + 25 maps. V naglo rastoči seriji British Archaeological Reports je izšlo delo I. Mirnika, kustosa za numizmatiko v zagrebškem Arheološkem muzeju, o novčnih zakladnih najdbah s področja Jugoslavije. Avtor je uspel zajeti 786 novčnih depozitov, znanih iz literature, od 5. stol. pr. n. št. do 19. stoletja in opravil je impresivno delo, ko se je pri iskanju podatkov prebijal skozi zajetno domačo in tujo strokovno literaturo. Delo sestoji predvsem iz seznama novčnih depozitov, ki je urejen po kronološkem vrstnem redu. Pri vsakem depozitu so navedeni najvažnejši podatki — čas zakopa depozita, količina in vrsta novcev v depozitu in literatura, kjer je bila najdba objavljena. Tako je prvič na enem mestu zbrana večina jugoslovanskih novčnih zakladnih najdb in neizmerno je olajšano delo numizmatikom, arheologom in zgodovinarjem ter vsem ostalim, ki naj bi izsledke numizmatike koristno uporab- ljali pri svojem študiju. Vsak novčni depozit nam namreč podaja sliko o tedanjem denarnem obtoku na nekem področju, obenem pa ilustrira tudi zgodovinske dogodke, ki so brez dvoma povzročili zakop denarja. Uvodoma podaja avtor nekaj misli o ekonomskem in zgodovinskem ozadju na našem ozemlju ter o provenienci novcev (kovnice) oziroma o njih razprostranjenosti. Zaradi skopo odmerjenega prostora in pomanjkanja modernih objav važnih zakladnih najdb je seveda moč priti le do nekaj splošnih ugotovitev. V tem delu knjige je opaziti nekaj posploševanj, ki ne ustrezajo resničnemu stanju raziskav. Tako na primer breški pfenigi niso krožili v obtoku skupaj z novci italijanskih kovnic (str. 18). O tem govore že sestave najdb Bled (št. 390a), Lanišče (št. 412), v katerih so zastopani le novci kovnic Aquileia, Gorica, Trst in Benetke, ali pa sestava najdbe Celje (št. 394), kjer so bili najdeni le breški pfenigi. Primerov je še več. Prav tako je preveč splošna in hitra ugotovitev, da so kovnice breških pfenigov v Sloveniji največkrat v lasti salzburških nadškofov (str. 18). Kovnice Kamnik, Slovenj Gradec in Otok so na posesti grofov Ande-ških, kovnice v Ljubljani, Kostanjevici in Sv. Križu so v lasti Spanheimov. Le kovnice v Ptuju, Brestanici, Brežicah in Čatežu so v lasti salzburških nadškofov. Kot v uvodu ugotavlja sam avtor, je zbral le novčne depozite, znane iz literature, saj bi popoln korpus vseh novčnih zakladnih najdb s področja Jugoslavije zahteval desetletja trdega dela. Na takšno delo bo mogoče misliti šele tedaj, ko bodo sistematično obdelane vse numizmatične najdbe (sporadične, grobne in zakladne najdbe) s področja vse Jugoslavije (hranjene v domačih in tujih muzejih, v privatni lasti oziroma znane le iz literature ali iz arhivskih podatkov). Ker so zbrane le najdbe, znane iz literature, je jasno, da je verodostojnost informacije odvisna v veliki meri od prvotne publikacije. Zatorej ni avtorjeva krivda, če na primer ne navaja vedno datuma zakopa novčne najdbe. Ne da bi hoteli zmanjševati vrednosti obsežnega in zamudnega avtorjevega dela, naj kritično navedemo nekaj pripomb k novčnim depozitom s področja Slovenije: pri št. 47 (Celje) zelo verjetno ne gre za depozit, ampak del keltskih novcev iz reke Savinje, ki so prišli na tuje numizmatično tržišče (P. Kos, Situla 18, 1977, 52). Točnejša lokaliteta depozita št. 73 je Bevke in ne Ljubljana (Barje) in datum zakopa leto 4. Najdba št. 77 (Melje) ni preverljiva, saj gre verjetneje za sporadično najdbo. Točna lokaliteta najdbe št. 83 je Ptuj-Vičava; zakop okoli 16 pr. n. št. Za najdbo št. 94 (Vrhnika) smo že na drugem mestu (P. Kos, o. c., 54) ugotovili, da denarij M. Antonija ne sodi v sklop depozita. Novčnega depozita iz Slatne, št. 142, po prvotni publikaciji (F. Kenner, Archiv f. Kunde Österr. Geschichtsquellen 24, 1860, 294 do 298; Jahresh. d. Vereines des Krain. Landes-Museums 3, 1862, 250—251) ne moremo povezati s časom M. Avrelija. V najdbi so bili novci od Avrelijana do Konstantina I., zelo verjetno pa sta najdbi Slatna in Lesce (št. 288) identični. Avtor izpušča nekaj najdb, ki jih moremo povezati s časom markomanskih vojn in so znane iz literature: Trilek (A. Miillner, Emona, 1879, 129), kjer so leta 1877 odkrili 15 denarijev, zakopanih po 167; Korita (P. Hitzinger, Mitth. d. Hist. Ver. f. Krain 9, 1854, 94; J. Pečnik, Izvestja Muz. društva za Kranjsko 14, 1904, 33), zakopana v istem času; Šentjur pri Celju (Mitth. d. Zentral-Komm. 9, 1910, 160), kjer je bilo najdenih 110 denarijev, zakopanih po 167. V isti čas lahko postavimo tudi najdbo s Panorame v Ptuju (B. Saria, Starinar 1, 1922, 195. Blatt Ptuj, 37. R. Noll, Arch. Austr. 14, 1954, 54). Avtor izpušča leta 1893 najden depozit iz Sejancev (S. Pahič, Časopis za zgod. in narodopisje 1, 1965, 55, 59), ki ga povezujemo s pohodom Maksimina Tračana. Najdbi št. 210a (Ptuj) in št. 222 (Spodnja Hajdina) sta identični. Iz časa valerijanske epohe ne omenja iz literature znanih novčnih zakladnih najdb iz kraške jame na Kranjskem (R. Münsterberg, Mitth. d. Num. Gesell, in Wien 15, 1925, 294), Dolnje Ponikve (Mitth. Hist. Ver. f. Krain 5, 1850, 12, A. Müllner, o. c., 97), Trnje pri Murski Soboti (Arch. Ert. 9, 1875, 124—125), Dolga vas pri Lendavi (Arch. Ert. 2, 1870, 24—27). Prav tako ne upošteva okoli leta 271 zakopane najdbe iz Braslovč, ki je bila najdena že leta 1828 (Seidl, Archiv f. Kunde Österr. Geschichtsquellen 1833, 130, Pichler, 1867, 239). Najdbi št. 318 (Vrba) in št. 258 (Begunje) sta identični. Za najdbo št. 357 (Braslovče) ni dokazov, da dva abasidska novca res predstavljata novčni depozit. Pravilna lokaliteta najdbe št. 327 so Tunjice in ne Kamnik. Med srednjeveškimi najdbami iz Slovenije pogrešamo najdbo iz Podvina pri Celju (B. Koch, Mitt. Österr. Hum. Gesell. 14, 1965, 1—4). Gornje pripombe naj služijo predvsem kot dopolnilo k informaciji, ki nam jo knjiga nudi. Zaradi njih nista vrednost in pomen dela nič manjša, saj je nemogoče, da avtor pri množici domače in tuje literature za področje vse Jugoslavije ne bi izpustil kakšne najdbe. Knjiga je domačim in zlasti tujim strokovnjakom, ki jim je jugoslovanska literatura pogosto nedostopna zaradi jezikovnih ovir, izredno olajšala zamudno zbiranje podatkov. Na osnovi kratkih in jedrnatih podatkov, zbranih v knjigi, je vsakemu na voljo prva in zato najdragocenejša informacija, ki jo lahko nato vsak poglobi na osnovi prvotne objave gradiva. Zato moramo za marlj vost in potrpežljivost pri trudapolnem zbiranju gradiva za knjigo, ki je pred nami, avtorju samo čestitati. Uporabo knjige olajšujejo indeksi in zemljevidi, na katerih so označene najdbe za posamezna časovna obdobja. Peter Kos UREDNIK ZAKLJUČUJE Ker končujem desetletno uredniško obdobje v glasilu Arheološki vestnik (23—32), se moram najprej zahvaliti sodelavcem, ki so s svojimi prispevki bistveno pripomogli k uspehu glasila. Kot urednik, ki mu je bilo zaupano vodstvo glasila v ne najugodnejših razmerah, se moram zahvaliti, dalje, kolegom-sourednikom, predvsem Francu Lebnu. Mnogo dolgujemo skrbnosti odgovornega urednika profesorja Boga Grafenauerja in naklonjenosti razreda za družbene in zgodovinske vede ter predvsem sami akademiji in sofinanserjem, Raziskovalni skupnosti Slovenije ter Republiški skupnosti za ceste. Na drugi strani se dobro zavedam nedoslednosti, pomanjkljivosti, šibkih mest, katerih analizo prepuščam bodočnosti. Poti za usmerjanje tovrstnega glasila je vselej več, moji kritični nasledniki bodo morda izbrali drugačno, kot sem jo sam. Če želim, da bi uspeli, da bi v korist vede in dela uspeli v čim širšem merilu in na čim višjem nivoju, želim to iskreno, ker mi je mnogo do tega, da tudi majhen narod, ki je šele leta 1950. dobil prvo arheološko glasilo, uspešno sodeluje z drugimi narodi v raziskovanju evropske preteklosti. J. Šašel Arheološki vestnik 32 (1981) 695 SEZNAM RAZPOLOŽLJIVIH PUBLIKACIJ ARHEOLOŠKE VSEBINE, KI JIH JE IZDALA SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI VERZEICHNIS DER LIEFERBAREN PUBLIKATIONEN ZUR ARCHÄOLOGIE, HERAUSGEGEBEN VON DER SLOWENISCHEN AKADEMIE DER WISSENSCHAFTEN UND KÜNSTE ARHEOLOŠKI vestnik = Acta Archaeologica 2/1. 2/2. 1951 1951 3/1. — 1952 3/2. — 1952 4/1. — 1953 5/1. — 1954 5/2. — 1954 6/1. — 1955 7/1-2. — 1956 7/3. — 1956 7/4. — 1956 8/1. — 1957 8/2. — 1957 (1958) 9-10/2. — 1958—59 (1960) 9-10/3-4. — 1958—59 (1961) 11-12. — 1960—61 (1962) 21-22. — 1970—71 (1971) 23. — 1972 (1974) 24. — 1973 (1975) 25. — 1974 (1976) 26. — 1975 (1976) 27. — 1976 (1977) 28. — 1977 29. — 1978 30. — 1979 31. — 1980 32. — 1981 (1982) ARHEOLOŠKA najdišča Slovenije (Archäologische Fundstätten Sloweniens). — 1975. TABULA imperii Romani. Naissus-Dyrrhachion-Scupi-Serdica-Thessalonike. — 1976. KOROŠEC, J.: Slovansko svetišče na Ptujskem gradu (Summary: The Old Slav sanctuary on the Castle-Hill of Ptuj). — 1948. —- (Dela razreda za zgodovinske in zemljepisne vede, za filozofijo in filologijo SAZU ; 6). ARHEOLOŠKA poročila. Poročilo o izkopavanjih v Ljubljani, Novem mestu in na Panorami v Ptuju (Archaeological reports. Reports on excavations in Ljubljana, at Novo mesto and on the Panorama of Ptuj). — 1950. — (Dela 1. razr. SAZU ; 3). IVANIČEK, L.: Staroslavenska nekropola u Ptuju. Rezultati antropoloških istraživanja {Summary: The Ancient Slav necropolis at the Castle of Ptuj. The results of the anthropological examination). — 1951. —- (Dela 1. razr. SAZU ; 5). KOROŠEC, J.: Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu {Summary: A prehistoric settlement on the Castle Hill of Ptuj). — 1951. — (Dela 1. razr. SAZU ; 6). STARE, F.: Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani {Zusammenfassung: Illyrische Funde aus der Eisenzeit in Ljubljana). — 1954. — (Dela 1. razr. SAZU ; 9). HAUPTMANN, L.: Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu {Zusammenfassung: Die altslowenische Gesellschaft und die Zeremonie am Fürstenstein). — 1954. ■— (Dela 1. razr. SAZU ; 10). KOROŠEC, P.: Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov {Zusammenfassung: Archäologisches Bild der karantanischen Slawen im frühen Mittelalter). — 1979. — (Dela 1. razr. SAZU ; 22). RAZPRAVE 1. razr. SAZU 2, 1953. — V njih (Darin): KOROŠEC, V.: Zakonik mesta Ešnun-ne in Lipit-Ištarjev zakonik {Résumé: Le Code d’Ešnunna et le Code de Lipit-Ištar). — MAL, L: Slovenska Karantanija in srednjeveška nemška država (Zusammenfassung: Das slowenische Karantanien und der Deutsche Staat des Mittelalters). RAZPRAVE l.razr. SAZU 3, 1953. — V njih (Darin): BRODAR, S.: Ajdovska jama (Zusammenfassung: Die Ajdovskahöhle). — KOROŠEC, J.: Kulturne ostaline v Ajdovski jami pri Nemški vasi (Zusammenfassung: Kulturreste in der Höhle Ajdovska jama bei Nemška vas). — STARE, F.: Ilirsko grobišče pri Dobovi (Zusammenfassung: Illyrische Grabstätte bei Dobova). — KOROŠEC, J. in P.: Predzgodovinsko in staroslovansko grobišče pri Turnišču v bližini1 Ptuja (Zusammenfassung: Vorgeschichtliche und Altslawische Nekropole in der Nähe von Turnišče bei Ptuj). KOROŠEC, V.: Hethitica. Prispevek k razvoju hetitskega prava (Zusammenfassung: Hethi-tica. Ein Beitrag zur Entwicklungsgeschichte des hethitischen Rechts). — 1958. — (Razprave 1. razr. SAZU ; 4/7). KLAIĆ, N.: Marginalia uz problem doseljenja Hrvata (Résumé: Notes marginales sur le problème de l’établissement des Croates). — 1966. — (Razprave 1. razr. SAZU ; 5/2). GRAFENAUER, B.: Slovansko-nemška borba za srednje Podonavje v 9. stoletju (Zusammenfassung: Der slavisch-deutsche Kampf um den mittleren Donauraum im 9. lahr-hundert). — 1966. — (Razprave 1. razr. SAZU ; 5/3). KOS, M.: »Vas« in »selo« v zgodovini slovenske kolonizacije (Zusammenfassung: Vas und selo in der Geschichte der slowenischen Kolonisation). — 1966. — (Razprave 1. razr. SAZU ; 5/4). MARASOVIĆ, T.: Izvorni izgled ranosrednjovjekovne crkve sv. Marije u Trogiru. — 1966. — (Razprave 1. razr. SAZU ; 5/5). KARAMAN, L.: Potječe li ploča s likom hrvatskog kralja u splitskoj krstionici iz splitske katedrale ili solinskog sv. Mojsija? (Zusammenfassung: Stammt die Reliefplatte mit dem Bilde eines kroatischen Königs in Split aus der Spliter Kathedrale oder aus der altkroatischen Kirsche der Hl. Moses und Petrus im nahen Solin? — 1966. — (Razprave 1. razr. SAZU ; 5/6). PUŠ, L: Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani (Zusammenfassung: Nekropole der Urnenfelderkultur im Hof der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste in Ljubljana). — 1971. — (Razprave 1. razr. SAZU ; 7/1). NOUGAYROL, N.: Le babylonien, langue internationale de l’antiquité (Povzetek: Babilon-ščina, mednarodni jezik v antiki). — 1975. — (Razprave 1. razr. SAZU ; 9/1). STARÈ, F.: Etruščani in jugovzhodni predalpski prostor (Zusammenfassung: Die Etrusker und der südöstliche Voralpenraum). — 1975. — (Razprave 1. razr. SAZU ; 9/3). ALPES Orientales 5, 1969. — (Dela 2. razr. SAZU ; 24). — V njih (Darin): MATIČETOV, M.: Riflessioni introduttive sul sostrato etnico nelle Alpi Orientali (Povzetek: Uvodne misli o etničnem substratu v Vzhodnih Alpah). — BEZLAJ, F.: Das vorslawische Substrat im Slowenischen (Povzetek: Predslovanski substrat v slovenščini). — PELLEGRINI, G.: Popoli preromani nelle Alpi Orientali (Povzetek: Predrimska ljudstva v Vzhodnih Alpah). — GRAFENAUER, B.: Die Kontinuitätsfragen in der Geschichte des altkarantanischen Raumes (Povzetek: Kontinuitetna vprašanja v zgodovini staro-karantanskega prostora). — VILFAN, S.: Le problème de continuité sous trois aspects: habitat, communications, droit (Povzetek: Trije pogledi na kontinuitetni problem: bivališča— prometne zveze—pravo). — CEVC, E.: Das Problem der Kontinuität im Kult und in der bildenden Kunst in Slowenien (Povzetek: Problem kontinuitete v kultu in v likovni umetnosti v Sloveniji). — GAVAZZI, M.: Vor- und frühgeschichtliches in der Volksüberlieferung im Ostalpenraum (Povzetek: Predzgodovinski in zgodnjezgodo-vinski elementi v recentni ljudski kulturi Vzhodnih Alp). —- CEVC, A.: Vorgeschichtliche Deutung der Sennhütte in den Kamniker Alpen (Povzetek: Planšarska koča v Kamniških Alpah in njene predzgodovinske prvine). — PERUSINI, G.: Sopravvivenze protostoriche e tradizioni popolari in Friuli (Povzetek: Prazgodovinski preživetki in ljudska izročila v Furlaniji). KRUŠIČ, V.: Karies pri Starih Slovanih (Zusammenfassung: Die Karies bei den Altslawen). — 1954. — (Dela 4. razr. SAZU ; 6). RAZPRAVE 4. razr. SAZU 1, 1951. — V njih (Darin): BRODAR, S.: Otoška jama, paleolitska postaja (Summary: The Otoška cave — a Paleolithic station). — BRODAR, S.: Paleolitski sledovi v Postojnski jami (Summary: On Paleolithic traces in the Postojna cavern). RAZPRAVE 4. razr. SAZU 2, 1954. — V njih (Darin): BRODAR, S.: Historičen in kritičen pregled domnevnih paleolitskih najdišč na jugu Jugoslavije (Zusammenfassung: Ein historischer und kritischer Überblick angeblicher paläolithischer Fundstellen im Süden Jugoslawiens). RAZPRAVE 4. razr. SAZU 3, 1955. — V njih (Darin): BRODAR, S.: Kostanjevica ob Krki, paleolitska postaja na planem (Résumé: Kostanjevica sur Krka, station paléolitique en plein air). RAZPRAVE 4. razr. SAZU 4, 1958. — V njih (Darin): RAKOVEC, L: Bobri iz mosti-ščarske dobe na Ljubljanskem barju in iz drugih holocenskih najdišč v Sloveniji (Summary: The beavers of the lacustrine age from the Ljubljana Moor and from other Holocene find spots in Slovenia). — BRODAR, S.: Črni Kal, nova paleolitska postaja v Slovenskem primorju (Zusammenfassung: Črni Kal, eine neue Paläolithstation im Küstengebiet Sloweniens). RAZPRAVE 4. razr. SAZU 5, 1959. — V njih (Darin): BRODAR, M.: Mokriška jama, nova visokoalpska aurignaška postaja v Jugoslaviji (Résumé: Mokriška jama, station nouvelle aurignacienne de Hautes-Alpes en Yougoslavie). RAZPRAVE 4. razr. SAZU 6, 1961. — V njih (Darin). OSOLE F.: Parska golobina, paleolitska postaja v Pivški kotlini (Résumé: Parska golobina, station paleolithique dans le bassin de Pivka). RAKOVEC, L: Jamski medved iz Mokriške jame v Savinjskih Alpah (Summary: The cave bear from the Mokrica Cave in the Savinja Alps [Slovenia, Yugoslavia]). — 1967. — (Razprave 4. razr. SAZU ; 10/4). BRODAR, S.: Pleistocenski sedimenti in paleolitska najdišča v Postojnski jami [Zusammenfassung: Pleistozäne Sedimente und paläolithische Fundstellen in der Postojnska jama). — 1966. — (Acta Carsologica ; 4/2). OSOLE, F.: Sondiranja v kraških jamah iz okolice Prestranka [Zusammenfassung: Sondierungen in Karsthöhlen der Umgebung von Prestranek). -—■ 1966. — (Acta Carsologica ; 4/3). BRODAR, S.: Paleolitske najdbe v jami Risovec pri Postojni [Zusammenfassung: Paläolithische Funde in der Höhle Risovec bei Postojna). — 1970. — (Acta Carsologica ; 5/7). LEBEN, F.: Jamska arheologija matičnega krasa [Zusammenfassung: Höhlenarchäologie des klassischen Karstes). — 1974. — (Acta Carsologica ; 6/17). MALEZ, M.: Nova dostignuća u istraživanju paleolitika u nekim pećinama Hrvatske [Summary: New achievements in investigations on the palaeolithic in some caves of Croatia). — 1974. — (Acta Carsologica ; 6/18). TRADITIONES 2, 1973. — V njih (Darin): KURET, N.: Arheološki vidiki v narodopisju [Résumé: Aspects archéologique dans Pethnologie). TRADITIONES 5-6, 1976—77 (1979). — V njih (Darin): GABROVEC, S.: Nekateri aktualni problemi situlske umetnosti (Zusammenfassung: Einige aktuelle Probleme der Si-tulenkunst). — KASTELIC, J.: Zlata koklja s piščeti (Zusammenfassung: Die goldene Henne mit den Küchlein). — KULIŠIĆ, Š.: Dabog i nebeski bog u svjetlu novij:h istraživanja (Résumé: »Dabog« et le Dieu céleste à la lumière des rechercbes recentes). — PETRU, P.: Plastika petelinčka z vrha hišaste žare iz Kaplje vasi pri Tržišču (Zusammenfassung: Plastik eines Hähnchens auf der Spitze einer Hausurne aus Kaplja vas bei Tržišče). —• ŠAŠEL, J.: Aditus ad aquam. K študiju pastirstva in transhumance na tleh Velebita in Julijskih Alp v antiki (Argumentum: Aditus ad aquam). V pripravi (In Vorbereitung): BRODAR, S. in M.: Potočka zijalka. Visokoalpska postaja aurignacienskih lovcev (Zusammenfassung: Die Höhle Potočka zijalka. Eine hochalpine Aurignacjägerstation). — 1982. DULAR, J.: Halštatska keramika v Sloveniji. Prispevek k proučevanju halštatske grobne keramike in lončarstva na Dolenjskem (Zusammenfassung: Zur Grabkeramik der älteren Eisenzeit in Slowenien). — 1982. — (Dela 1. razr. SAZU ; 23). PUS, I.: Prazgodovinsko žarno grobišče v Ljubljani (Zusammenfassung: Das vorgeschichtliche Urnengräberfeld in Ljubljana). — 1982. — (Razprave 1. razr. SAZU ; 13). Naslov za zamenjavo (Adresse für den Schriftentausch): Biblioteka Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Poštni predal 323, YU-61001 LJUBLJANA Arheološki vestnik Acta Archaeologica XXXII Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani 1981 Naklada 1100 izvodov Natisnilo časopisno in grafično podjetje Delo v Ljubljani