STOLETNICA VIŽMARSKEGA TABORA
Rojstvo
ideje in
poiitičnega
programa
združene
Slovenije
REVOLUCIONARNO gibanje leta 1848, ko je vrela vsa Evropa od naprednih idej, je šlo skoraj ne-opazno mimo slovenskega ljudstva. Čeprav je imelo med Slovenci slab odmev, pa je 'vseeno pustilo kal združene Slovenije. Ta kal je čakala dvajset let, da je prišla na dan v vsej svoji moči.
V letih, ki so sledila, še ni bilo znano, koliko Slovencev se zavzema za idejo združene Slove-nije, ki je postajala slovenski politični program. Nasprotniki te ideje so zlasti zavračali težnje po enakopravnosti jezika in združenju vseh Sloven-cev v enotno nacionalno tvorbo. Svoja stališča so utemeljevali s tem, da je slovenščina kot jezik premalo izobilkovana, kot knjižni jezik pa ljud-stvu nerazumljiva: »Slovenski kmet se naj uči nemško, saj mu je ta jezik bolj v prid v vsak-danjem življenju in zakaj bi se Štajerci, Korošci, Kranjci in Primorci združevali, ko so Slovenci stoletja živeli v popolni slogi z Nemci.« Smatrali so, da je narodnostni boj nepotreben in da snu-bijo v ta boj slovenski narod neodgovorni prena-peteži. Med nasprotniki ideje združene Slovenije so bili tudi mnogi rojeni Slovenci, ki se jim je zdela podrejenost Slovenije docela naravna in pravilna. Mednarodni položaj v Evropi med leti 1848 in 1866 ni bil niti najmanj ugoden za sloven-sko ljudstvo. Razpad habsburške monarhije je bil skoraj pred vrati in bolj kot kdaj koli prej je grozila razcepitev slovenskega življa med dve dr-žavi Avstrijo in Nemčijo. Nemčija je zahtevala iz gospodarskih in zgodovinskih razlogov Trst z zaledjem, iste pogoje je postavljala tudi Italija. Slovenstva niso obsojali na propad samo sovraž-niki, tudi prijatelji iz bralskih narodov so mnogo-krat pozabljali na slovenske narodnostne težnje. V tem času je že pripadel del slovenskega etič-nega ozemlja — Beneška Slovenija Italiji. To dej-stvo je mnoge slovenske narodnostne voditelje opomnilo na nevarnosti, ki grozijo Slovencem kot narodnostni celoti, če ne bodo pravočasno na-'cionalno osveščeni.
Demokratična gibanja velikih narodov, kot tudi delavsko gibanje, ki se je porajalo v Evropi, ni imelo razumevanja za težnje majhnih narodov. Tudi filozofi in misleci ter veliki demokrati, kot so bili Engels, Hugo, Garibaldi, Kossuth, so sma-trali nacionalna vprašanja majhnih narodov za nepomembna, mali narodi pa, naj bodo obsojeni na izgubo lastnega kulturnega izročila in na zlitje z velikimi narodi. Celo s hrvatske strani so vedno pogosteje svetovali slovenskim voditeljem, da naj sprejmejo za knjižni jezik srbohrvaščino.
ZACETEK TABORSKEGA GIBANJA
Ponovno nastane preokretnica v slovenskem narodnostnem gibanju leta 1867, ko Habsburška monarhija postane zveza dveh držav s skupnim vladarjem. Proti tej ureditvi so se na dunajskem državnem zboru borili slovenski poslanci, ki so pripadali federalističnemu krogu. Zato so se v poznejših letih skušali prilagajati kot lojalna opo-zicija. To prilagajanje pa je zlasti na Štajerskem naletelo na močan odpor, ki je trajal vse db leta 1870, ko so slovenski poslanci izstopili iz dunaj-skega parlamenta. Na čelu borbe proti oportu-nistični politiki slovenskih poslancev je stal ma-riborski časopis »Slovenski narod«. Zato je docela razumljivo, da se je na Štajerskem na.jprej pri-čelo taborsko gibanje, ki je leta 1869 postavilo najradikalnejšo zahtevo po Združeni Sloveniji.
Taborsko gibanje pri nas je našlo vzgled pri Cehoslovakih. Bilo je mnogo idej o pripravi ta-borov, vendar se je najprej za to tvegano politič-no dejanje odločila čitalnica v Ljutomeru. Tabor-sko gibanje je trajalo tri leta. Od zadnjega tabora na Bukljah pri Grabštajnu na Koroškem 1871. leta je bilo: 5 taborov na štajerskem, 4 na Go-riškem, 4 na Kranjskem, 3 na Koroškem in 2 v Istri. Kasneje je dunajska vlada tabore prepove-dala. Radikalizem, ki se je odražal na taborih, je bil prej nacionalno kot pa socialno obarvan. Zlasti je bilo za taborsko gibanje značilno široko zaje-manje kmečkih množic. Taborsko gibanje ni na-čenjalo nasprotij med bogatim in revnim slojem slovenskega prebivalstva. Ker interesi slovenske buržoazije niso bili ogroženi od spodaj, je bilo taborsko gibanje zelo enotno. Nevarnost za ta-borsko gibanje je prišla od drugod. Povzročili so jo razkoli med liberalci in klerikalci, od katerih so slednji začeli ustvarjati svoje lastne organiza-cije in se vedno bolj povezovati z nemškimi kon-servativci. Kmalu je prišlo do ločitve obeh struj in do ločenih nastopov na volitvah.
Vrhunec taborskega gibanja je nedvomno bil Vižmarski tabor, ki je bil sedmi po vrsti. Viž-marski tabor je bil, kot je trdil Levstik, porojen pod pritiskom javnega mnenja, ki je prisililo obo-tavljivo in v marsičem opurtunistično slovensko politično vodstvo na Kranjskem, da je prenehalo razmišljati o posledicah, ki bi jih lahko izvajala dunajska vlada.
POMEN VIŽMARSKEGA TABORA
Vižmarski tabor je bil sklican v centru slo-venskega nacionalnega ozemlja in kot tak je bil od vseh taborov največji, saj se ga je udeležilo okoli 30.000 Slovencev. Po svojem značaju je bil edini vseslovenski tabor, ker so bili na njem pri-sotni predstavniki vseh slovenskih pokrajin. Še nikoli tako kot tedaj, so odmevala gesla: »Združi-mo se! Ne vdajmo se!  Živila Slovenija!«
Osnovna tema tabora je bila združitev vseh slovenskih pokrajin v eno kronovino z enim de-želnim zborom v Ljubljani. Vižmarski tabor je postavljal zahteve po uvedbi slovenskega jezika v vseh osnovnih in drugih šolah, o uvedbi slo-venščine v uradih in o ustanovitvi slovenske Uni-verze v Ljubljani.
Tabor v Vižmarjih ni ostajal zgolj pri jezi-kovnih in združitvenih zahtevah, ampak se je do-taknil tudi gospodarskega področja. Zavzel se je za ustanavljanje slovenskih denarnih zavodov in deželne zavarovalnice. Podobno kot drugi tabori je tudi Vižmarski tabor opredelil svojo poveza-nost s preteklostjo, ko je bil Slovenec še gospo-dar na lastni zemlji.
Tabori so služili političnemu programu Zdru-žene Slovenije, v kateri so videli naši predniki edino zagotovilo za svobodnejši in enakopravnejši razvoj slovenskega naroda v monarhiji. Včasih kar preveč romantični po starih časih so se po-stavili proti obdobju absolutizma in nacionalne nesvobode. Zlasti Vižmarski tabor je zaradi svoje množičnosti močno okrepil nacionalno samozavest in ponos naših prednikov.
Organizatorji taborov so se zavedali, da ne bo taborskega gibanja sprejela nobena avstrijska vlada, vendar so vztrajali pri tem gibanju v želji, da bi ideja Združene Slovenije prišla v sleherno slovensko vas. Zavedali so se, da je za slovenski narod važno, da zve svet za njegov obstoj in da ga najdejo vse neprilike, enotnega ob pogiavitni ideji zedinjenja.
Taborsko gibanje, posebno pa Vižmarsko, je po dolgih stoletjih mirovanja prvič politično raz-gibalo slovensko javnost. To je pomenilo plebiscit slovenskega Ijudstva, ob katerem so propadli vsi napori narodnih odpadnikov, da bi organizirali na slovenskih tleh protitaborska zborovanja. Tabori so prvič dokazali politično zrelost slovenskega življa in njegove želje po ohranitvi svojega narod-nostnega prostora.