Med jugoslovenskimi izseljenci v Franciji. (Šole v Franciji.) Ko isem prišel v Francijo, je bita ena mojih prvih želja. da bi prisostvoval pouku v francoskih šolah. Žal, tega nisem mogel doseči. Učitelj, odnosno upravitelj šole, je rekel, da ne sme dovoliti, ampak da si mo= ram izposlovati dovoljenje za hospitacijo pri prefekturi. Ubral sem zaradi tega drugo pot, ki morda ni nič islabša za spoznanje učiteljevega delovanja v šoli. Opazoval sem zna= nje in vedenje učencev, pregledoval njihove pismene izdelke in skušal izvedeti. kaj sodijo o šoli. Tudi starši otrok so mi marsikaj povedali. Pripomnim pa da sem si ustvaril sodbo komaj na podlagi petih šol. vsled česar ne more biti splošna in objektivna. Predvsem sem ugotovil, da so otroci preveč zaposleni in ž njimi vred seveda tudi učiteijstvo. Razen četrtka sede po 7 do ,8 ur v šoli. Obvezna doba šolskega obkka traja od 6. do 13. leta. Že s 4. letom, prav gotovo pa s 5. letom vpišejo vsi starši otroke v otro= ški vrtec. Niso sicer primorani, a radi store to, »da je doma mir« ... Ponavljalne šole ni. Tudi izpričeval ni, ampak le »Izpustnico« do= be ko končajo, t. j. ko dopolnijo 13. teto. V šolo lahko vstopijo takoj, ko izpolnijo 6. leto, čeprav sredi šolskega leta. Vsi doseljeni otrbci morajo v prvi razred, ker ne znajo francoski. V prvem razredu je torej prava mešanica glede znanja in starosti otrok in prav tu bi si rad ogledal način poučevanja. Ker nisem dobil dopusta sem moral domov preden se mi je to posrečilo. 'IzvenšoHskega dela tamkajšnji učitelji skoro ne poznajo. zato ni čudno da med njimi in starši ni nikakih prijateljskih vezi. So pa v tem oziru še druge ovire. Skupna govarica, skupna vera in isti obi= čaji tvorijo pri nas tesno vez med išolo in domom. Vsega tega tam ni, ker so rudniški kraji. Poleg francoskih sede nemški. jugoslovenski, italijanski tn poljski otroci. Pet jezikov in ne samo enega-bi moral znati učitelj, ki bi hotel gojiti s starši kake odnošaje. Dalje starši ne odobravajo, da so šole inter= konfesijonaline. Razočarani so, ko jim otroci povedo. da pred in po pouku v šoli niso mo« lili in da duhovnik ne sme v francoske šole. Se bolj jih draži, da se učiteljstvo ponekod meša v verske zadeve. Z ogorčenjem so mi pripovedovali o pouku, pri katerem uče, da človeka ni ustvaril Bog ampak je nastal \z opice. Šolska obveznost ni tako strogo izvedena kot pri na-s. V 'višjih razredih smejo starši pridržati otroka doma, če ga rabijo, da jim pomaga. Verske istrpnosti ni. kar priča sledeči slučaj: ' Zgodilo se je v vasi T. Oče R. je na praznik sv. Jožefa, katcrega v Franciji ne praznujejo, pridržal' svojega lOletnega Jožka doma, češ: »Praznik je in še tvoj god po« vrhu. Naslednji dan je otrok povedal resnico, zakaj je izostal. »Ti bom že jaz dal svetega Jožefa,« je prejel ukor v šoli, »tam v/kotu boš stal 3 mesece med vsakim odmorom in držal roke v odročenju.« Na ener^ gične intervencije je kazen kmalu prenehala, ni se pa seveda s tem dogodkom zmanjšalo nezaupanje staršev do šole, ampak nasprotno. Ros je, da tudi pri nas vedo otroci mar« sikaj/kaT bi ne smeli vedeti in ne vedo tega ali onega. kar bi morali vedeti, vendar tako moralno pokvarjeni, kot so v Franciji — mogoče le v rudniških krajih — pa le niso. Naj* večjo zaslugo v tem oziru imajo »purši«; to so samski delavci, ki so na hrani in stanovanju pri tamkajšnjih družinah. Težko bi bilo izbrati onega, ki najmanj pohujšuje nedol? = ne otroke. V kraju M. je prišlo tako daleč, da je moralo ravnateljstvo rudnika prepove* dati družinam »purše«. Sedaj «tanujejo vsi v kantinah. Vrnimo se nazaj k pouku! Razen vero» uka se uče otroci istih predmctov kot pri nas, vendar na realije ne polagajo posebne važnosti. O Jugoslaviji celo učenci višjih razredov ničesar ne vedo in vendar bi bilo potrebno, da bi učitelj vsakcga otroka malo seznanil z njegovo domovino. Našteti znajo le obmejne države. Računajo dobro, dasi ni= česar ne skrajšajo: n. pr. množenje ]z 10. 20, 11, 12 i. dr. Pri pisanju jim gre bolj za brzopis kakor za lepopis. Čitajo lepo in gladko. Tudi v pripovedovanju in deklamiranju niso slabi. Napačno pa je, da smatrajo šolo zgolj za učilnico. O lepem vedenju vedo otroci le toliko, kolikor slišijo doma. Pozdravljati ne znajo. V javnih prostorih se obnašajo na= ravnost škandalozno. Primer: Sedim v kino. Pred menoj 14 leten deček s prižgano cigareto v ustih (pač »liberte« tudi glede kajenja). Film se pretrga. Omenjeni deček in še dva druga ž njim vstanejo in se obrnejo. Huronsko vpitje in psovanje vrtilca filma. Še drugič se utrga film. Še hujše kričanje in celo žuganje s pestmi. Vsi odrastli so to početje mirno gledali, slovenskemu delavcu poleg mene in meni pa žilca ni dala miru. Posre« čilo se nama je z energičnim nastopom ukro= titi fantaline. Oglejmo si še sredstva za dosego čim uspešnejšega poukaf Glede kazni je isto kot pri nas. Telesnc kazni so prepovedane. Učiteljstvo jih tudi obsoja — formalno — a v resnici ne dobite šole, kjer bi je ne bilo. Pač razlika med teo= rijo in prakso! Klečanje, drže rok v različnih položajih, prepisovanje itd. so navadne kazni; palica seveda tudi ne manjka. Bolj zanimive so nagrade, s katerimi hočejo vzpodbujati učence k pridnemu učenju. Učenec ki dobro odgovori, dobi učiteljevo vi» zitko, ki pa ni večja kot 1 cm2. Za 10 takih vizitk dobi podobico kakega zaslužncga fran* coskega moža, včasih pa je na nji tudi kaka reklama; saj vemo, da otroci v tem oziru niso zbirčni, samo da je na .podobici nakopis čenih dosti živih barv. Enkrat v mesecu so skušnjc, pri katerih določijo »najboljšega učenca«. Ta nosi potem na lepem traku obešeno »svetinjo pridnosti«, dokler mu jo drugi ne prevzame. Umevno je, !da ihodi ž njo po vasi »ko Ikralj po planini visoki«. Dvomim če sta s tem tekmovanjem odtehtani zavist in prevzetnost, ki se zbujata ob takih pri« likah Za sklep še par bescd o ipočitniški koloniji jugoslovenskih otrok v Franciji. Z izseljeniškim župnikom sva nameravala zbrati o vclikih počitnicah naše otroke in jih pri* peljati v domovino, kjer bi ostali čez po* čitnice. Naprosila sva tudi kraljevsko bansko upravo v Ljubljani za pomoč. Upam. da mi ni treba dokazovati kako velikega pomena bi bila ta kolonija v narodnem in moralinem oziru. Otroci bi šli v domovino'k isvojim so* rodnikom; oni, ki nimajo svojcev, pa v kak zavod. Našel bi se morda ludi kak dobrotnik med tovariši, ki bi takega otroka za časa počitnic sprejel. Vsekakor je vredno, da se za kolonijo zanima vsak, komur je na srcu na= predek naših glede narodnosti tako zapuščenih otrok. Upam, da bom imel še priložnost o tem obširneje spregovoriti. Jankovič Janko.