RAST - L. XIII, ŠT. 6 (84) DECEMBER 2002 ISSN 0353-6750 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA < VSEBINA str. RAST št. 6(84) UVODNIK Brodolom lahkotnega pisanja uvodnika 521 Milan MARKELJ LITERATURA Poezija Kristalne noči 523 Zvezdana MAJHEN Pozlačene svetlobe 527 Marjanca KOČEVAR Lokostrelec biti 529 Matej KREVS Valovanja 531 Dana GREGORČIČ Orfej in Evridika 532 Rezka POVŠE Proza Ujetost Zadnja numera 533 535 Jože SEVLJAK Pogovor z dušami 537 Anica ZIDAR Domovina 540 Tone JAKŠE Prevod Bohlonaj, doktor ali življenjepis nekega zdravnika 544 Artur MUNK Prevod: Stela MlJNK KULTURA Gledališče Dušana Jereba v Novem mestu 551 Magda LOJ K Pesniški začetki Jožeta Dularja 558 Karel BAČER Slutnja Zimski rispet Glosa 560 Jože DULAR Miran Jarc in njegov dnevnik Eka in Marija 561 Jože ŠKUFCA Kostanjevica na Krki skozi čas 575 Bojana ČAMPA Semiške trgovine v prvi polovici 20. stoletja 579 Vlasta 1IENIGSMAN Govorica starih časopisov 586 Miloš JAKOPEC NAŠ GOST Jože Frelih z dušo Šentruperčan 547 Jože ZUPAN Zvone Pelko - zemeljsko-nebeški sel fotografije 606 DRUŽBENA VPRAŠANJA Mate DOLENC Razvoj človeških virov v dolenjski regiji Vpliv globalizacije in tranzicije na človeške vire 609 Meta KAMŠEK v slovenski družbi ODMEVI IN ODZIVI 616 Boris DULAR Okvir za razvoj trajnostnega turizma 623 Marko KOŠČAK Pravljična septembrska noč v Ragovem logu 625 Marijan DOVIČ Grafike Nataše Mirtič 628 Katja CEGLAR Kraj, blizu devetemu krogu pekla 629 Ivan KASTELIC GRADIVO ZA Mostiček, ki povezuje HISTORIČNO TOPOGRAFIJO 631 Tone GOŠNIK Dolenjska mesta in trgi v srednjem veku (10) 633 Boris GOLEČ KRONIKA September - oktober 641 Lidija MURN NASLOVNICA: Čaša za vino z grbom in podobo kostanjeviškega samostana A. Tauffererja /foto: Zvone Pelko) UVODNIK ŠT. 6(84) DECEMBER 2002 BRODOLOM LAHKOTNEGA PISANJA UVODNIKA Ko sem razmišljal, kaj napisati za uvodnik, sem z olajšanjem ugotovil, da se za številko, ki izide v veselem mesecu decembru in zaključuje letnik, vsekakor spodobi voščiti srečo in se zahvaliti za sodelovanje in podporo vsem povezanim z Rastjo. Predvsem to in ne kakšnih obskurnih misli, ki se tako rade porajajo, ko se misel odločneje dotakne naše zdajšnjosti. Tok-tok po tipkovnici in tu so bili prvi stavki. S to številko zaključujemo trinajsti letnik revije Rast. Ob tem se na uredništvu oziramo v prihodnje leto z upanjem, da se bodo vrsti naših zvestih naročnikov in bralcev pridružili novi, da bodo sedanji sodelavci, ob njih pa tudi novi, Še naprej ustvarjalno z nami pri kulturnem podvigu, ki se mu pravi redno izhajanje revije Rast, ter da bomo pri tem deležni nadaljnje podpore Mestne občine, Ministrstva za kulturo, občin soustanoviteljic in podpornikov iz gospodarstva. Le tako bo revija redno prihajala med bralce in opravljala svoje kulturno poslanstvo. Vsem po vrsti: hvala! Tok-tok po tipkovnici je zastal. Nekaj meje dregnilo. Preletim zapisano in hitro najdem čer, na katero je nasedla uvodniška ladjica. Preveč samoumevno in nevprašljivo so se mi zapisale besede redno izhajanje revije. Za to suhoparno besedno trojico je vendar toliko vsega, da se ne da kar tako lahkotno mimo. Kaj ne stoji za njo pogosto prav mukotrpno tkanje ter iskanje kulturne in siceršnje istovetnosti slovenskega prostora, še posebej prelepega sveta od južnih obrobij Ljubljanske kotline do Kolpe ter od Save do notranjskih gozdov? Mar ne stoji za temi vsakdanje zvenečimi besedami dragoceno prepletanje ustvarjalnih moči in hotenj? Kaj niso to pravzaprav pretežke besede za igrivo lahkotnost, s katero se pri nas pogosto sprejemajo tovrstna prizadevanja? Redno izhajanje revije. Kakšna obveza in kakšno breme pravzaprav za vse sodelujoče! Ob zaključku letnika in pri snovanju prihodnjega je torej treba predvsem potrditi pripravljenost za njihovo uresničevanje! Tok-tok po tipkovnici ... Poskušali bomo vztrajati. Četudi naše početje ne sodi na cvetoče poljane, kjer gre razno rastlinje, nanešeno od vsepovsod, bohotno v rast pod svetlim soncem medijske pozornosti, naklonjenosti množic ter darežljivo odprtih denarnic podpornikov in države. Smo pač na tisti strani, kjer sonce splošne pozornosti slabotneje sije in kamor gojiteljska roka države nerada in skopo posega, na tisti strani, kjer izginjajo knjigarne, kjer se kupuje vse manj knjig, kjer je po domovih vse manj knjižnih polic, kjer ni časa za branje izvirnega leposlovja, kjer je vse hladneje in vse tišje ..., a kamor se posameznik in skupnost ozirata, ko se srečata sama s seboj in si morata odgovoriti na nekatera temeljna vprašanja. Zato je in zato raste Rast. Upamo, da tudi v prihodnjem in še katerem letu. Vsem, ki nas povezuje in druži, srečno in uspešno leto 2003! Milan Markelj, odgovorni urednik Oh 750. letnici mesta Kostanjevica na Krki foto ZVONE PELKO BERGANTOV PORTRET OPA TA L. PL. BUSETIIA (1700-1772) Z RISBO BAROČNE PRENOVE SAMOSTANA RAST - L. XDI I Zvezdana Majhen KRISTALNE NOČI Ni vsakdo pesnik, ki ima peresnik, in ne bogat vsak, ki ima denar. Kdor gre po sredi eeste, ni pocestnik -in ne svetnik, kdor zida si oltar. A vsak, ki svoje duše je posestnik, je blagor ljudstva —je njegov slovar; zaplankanim strastem robat protestnik in s sulico Besede zvest stražar. Kdor ni ne kralj, ne hlapec, ne namestnik resnic, ki potrjuje jih notar, v genezi naroda ostaja vestnik prezgodaj rojen tihi samotar ... ... in ni mu mar, če mu zveneč bulvar pripiše, da je lopov ali car Kričali so; »Pobijmo vse poete! Porušimo jim templje na Parnasu; zažgimo poezije vseh, ki v času kdaj koli iz srca bile so pete ...« * Nacistični pogrom Nemcev proti Ju- Kristalna noč* je vzela vse ujete ... dom leta 1938 Vesolje je jokalo ob razglasu in Zemlja je ječala v temnem glasu, čuteč, da zgublja svoje zadnje svete. Kdo ljubil bo poslej in kdo objete Besede vezal v stopice in rime? Kdo oceanom dviga/ krila plime, valove penil v siju zvezd razpete ...? In kdo življenju bo iz rož in žime v zahvalo klekljal čipkaste maksime? ŠT. 6 (84) DECEMBER 2002 Zvezdana Majhen *** Le redki še zvenijo z zvokom stenja, ki izgoreva v plamen govorice; večina zmore brati le s platnice, češ, da pomen z naslovom se začenja. V jedrih boleha novodobna srenja — slepa in gluha za klicaj Zdravljice; opita s pompom medijske medice, med lilije košato ljuljko vzpenja. Ni videti, da rast ji kdaj pojenja. Odjenkijevske sparjene vodice zemljo okužijo strupene klice. Kresnikov jezik tuja rja načenja; vsebina z votlim krikom ujetnice plaši letenje moje golobice. Prijatelji, sorodniki in znanci — in tisti z ulic, ki ste brez imena, naj vas ne dviga nevoščljiva pena, ko s hvalo mi cingljajo, ne s kovanci. Saj sem le zemlja, in vi moji žanjci -vzemite, kar pridelam! Na slemena duha zložite mojih njiv bremena -svetlobe lačnim teknejo ti žganci. Samo pero in sanje mi pustite, drugo — saj vajena sem že — vzemite, da okrasite svojih hiš vitrine, vsem na očeh! - za status in skomine. Da sem, kar sem, si mirno oprostite -zavoljo sebe — zame ne živite! kkk Državna moč z rodbino policajev pretepa mlade, čvrste hrbtenice, kvas naroda za peko pletenice — duhovne hrane ljudstva naših krajev. Čemu se s silo branite vreščajev, ki komajda odvrgli so plenice, pa že pohlep vam spirajo z betice in gnili svet spodnašajo s tečajev? LITERATURA Rasi 6 / 2002 Zvezdana Majhen Atov rod odklanja jezik papagajev, ki z blagoslovom zakonske pravice prodaja mu oskubljen snop resnice. S pečatnim sijem kronanih lakajev nam mlado klasje majniške pšenice otepa cepec mračne govorice. kkk Od kdaj je mrtva rodoljubna plima, ki ocean deželice objema? Le redka srca polnokrvno vnema — večina s praznimi pogledi kima. Mlačnih skomigov suha pantomima na gostih ulicah molčeče drema, a s tihostjo odbija se od šlema in v krike enajstercev se odrima. Bo gologrla pesem kot intima duha navdihnila nebo, da cima zgosti koren, ki narod ga še nima? Pramen glasilk je trši kakor žima; z ognjenim domoljubjem, mimo dima, prihodnji rod ho vžigala maksima. kkk Pomlad postilja zadnji dom vojaka. Poletno sonce, z modrega oltarja, s pogrebci se pomika mimo Barja, v počasni hoji zlepljenega zraka. Svoboda žanje mir in srepo kraka v udarce krampa veščega grobarja, vpijoč poveljniku, naj odgovarja za mlado smrt človeka in rojaka. Bo spet tako, da v zraku skrita spaka pravico ustoliči v moč denarja, vedoč, da se resnice krotka zarja zaman obeša na vrvi zvonarja? Kako strašno je dolga pot iz mraka — jo slepa vojska sploh kdaj odkoraka!? "k k k S streh hiš prek cest usmerjajo cevi u l liRATURA na moja okna, polna rožmarina, Rast 6 / 2002 fr j božajoč m Huje ga modrina in sonce mu z ljubeznijo preti. Zvezdana Majhen UTKRAIURA Rast 6 / 2002 Natančnim daljnogledom, med sledmi evforičnih strasti, še pajčevina ne uide z rose, kaj šele kocina, ki z znamenja na licu mi štrli. Ne bojte se! Ta hip moj glas molči. Jeziku se je posušila slina, a molk ubija huje kot kovina ... Skoz Upov drevored se limuzina s trinogi Zemlje pelje med ljudi... Se sonce v junij skremženo miži. Klobuk je nosil in na sloke rame nalagal leta revščine in bede; kasneje kot dobrotnik, z lastne sklede, nahranil lačne in v slovenske hrame sejal nov slog politične reklame. Kakor pastirček razkropljene črede učil je rajo žlahtne abecede srca, ki se ob prvi iskri vname. Kdo se je bal, da mu pastir prevzame krono in žezlo— in gradič zasede ...? V povešeno vprašanje vonj ciklame na grob osipa žarko slutnjo drame. Ris zgodovine stražijo ujede -grozeči molk spodriva ost Besede. kkk Sok žil so posesali v steklovino in mi postregli s kuhano klobaso, da transformirana v tekočo maso znova zapolni lačno celičnino. Prost dan so mi odmerili za dnino; (potreben mi je, da sveta melaso sred polj ujamem na sonetno laso in s sebe sperem ulično sparino). A revež On, ki s krvjo poetese pred vrati smrti svojo glavo reši... Kri Jupitra mu g/as srca pospeši, bič muz ga švrkne: »Pleši, ljubček, pleši...« Se molil ho za senčni mir ciprese, da z vej življenja mu moj ogenj strese. I IIIKATHKA Kast 6 / 2002 črni petelini iz Garcievih knjig z rdečimi rožami in v kožo ugriznjenimi kljuni skeleče gostijo to noč da jagnje na oltarju poje psalme svitu ki žari iz tenkega reza zimskega neha hog pije darovanjsko kri mi pa sklonjeni molčimo pod kapucami iz nevidnega strahu in razimo v samost ostre rane srčevih trnrož kdo mi ho odpoljuhil žgaline s kože kije pogorevala ko sem ležala gola na skali ki jo zame straži oče že tisočletja a tisti dan je voda narasla in poplavila harpune da so se mi koščene ribe zaletavale v hrbtenico sonce je zgrešilo obzorje in ščip je bil v zenitu točno opoldne ravno oh uri ko ne hi bila smela slaviti obredij deževnega moža zato je pričel snežiti name o pieta kako je žgedo stekleno ivje v mojo skrčeno goloto oče oče lama sahaktani 'kmk'k v čarobnem risu svetišča v mimikrijah ikon zmeraj iste prabesede relikvije v poševni svetlobi drsijo pod trepalnice vekov kjer zaspijo do jutrišnje pozlačene svetlobe ko spet zablestijo v ustih izbranih prerokov kot asonanca belili jagnjet čez nebo da se zabolijo v telo kot stekleni žeblji v vitek ebenov les *** v mrzlih sanjah se krog mene ovijajo kačasti Samsonovi lasje silijo mi v oči se vraščajo v mednožje kot ledene sveče se na konceh talijo v bele kaplje mesečev kavelj pade vame kot mesen srp do jutra pojeva do čistega kristalnega drgeta Marjanca Kočevar s. m. z ognjem v stopalih nanašam sneg na tvoj prag da hi ga mogel prestopiti kupido iz dolgih deževnih dob in zmrzlega sonca in hi imela snežne otroke za neki drugi svet med barkami in igluji kjer hi se sonce v koprenah ovijalo krog najinih premraženih bokov da hi se parala svila na hrbtih razigranih jagnjet in hi se vrisk jader razlegal vse do nekega drugega neha z dimastim svodom in rdečimi jantarnimi oblaki še od takrat ko je gorelo zemljino srce med oceani severa in snegovi juga tam se bova naselila kupido tam mi boš poljubljal premrzla ramena in ožgane latice mojih ustnic tam mi boš natakal vode v arteške vodnjake mojih prsi in skupaj bova poučiva la njena bistra potekanja po tvoji in moji koži vse do prozornih zvezd ko se bodo usule z neba se bova vrnila za ta ledeni prag in ostala tam vse dokler ga ne bo stalil žareči pranagon tvojih peruti in mi boš v srce zabodel ostri zven kopja iz ošiljenega ledu j. Š. ne morem doreči smrti le najini imeni vžgem v križ z razžarjenim bodalom ledena voda kaplja v sredico prsi ko zmoreva dotik oslepiva besede in vosek najinih teles toplo kaplja po nama v> vsaki kaplji široko zlato okno in zapahnjen vhod A RS POETI CA 1. Biti nezmotljivi lokostrelec Biti. II. Iz neskončne razdalje prestreliti jabolko resnice na lastni glavi. Ul. In če jabolko pade in če ostaneš živ, potem sta tvoj pogum in tvoja točnost v ravnotežju z večnostjo. SLOVAR LJUBEZNI Slovar ljubezni je najino najljubše čtivo. V njem so zapisane skrivnostne besede, ki sijih šepetava z očmi. V njem je najin molk. Nihče, razen naju, ga ne more brati. Nihče, razen naju, ga ne more videti. To knjigo lahko odpre le tvoj pogled. PREOBRAT ... prišli bodo strašni delavci; začeli bodo na obzorjih, kjer se je on zrušil! A. Rimbaud, Pismo vidca Kar ni uspelo mojstrom, bodo dosegli vajenci. S svojo nevednostjo, s svojim nevarnim pogumom bodo stopili korak dlje in spremenili red sveta. Pesem, napisana z vajenčevo roko, izreka besede mojstra, kakor jih on ne upa in ne zmore več. Matej Krevs OVER-DOSE Na zaprašenih podstrešjih ležijo pravkar dokončane slike. Vse stene so zapolnjene, vsak kotiček je zaseden; ljudje ne vedo več, kam z vsemi temi novostmi. Svet je prenasičen. Umetniki se selijo na Mars. In nihče ni nad ničemer več navdušen. Bliža se zadnji stadij, ko ho vsem od preobilja razneslo trebuhe ali se ustavilo srce od prevelikega odmerka. Že gorijo knjižnice, ognjeni zublji požirajo številne galerije in muzeje, da bi vse doletela velika izguba in bi se zopet znalo ceniti tisto malo, kar bo ostalo. Ah, ubogi bralec! na tebi je to strašno breme, da prenašaš na tone strani, ki so brez kakršnekoli teže. ŽENSKA-PAJEK Rešen iz tvoje smrtonosne mreže spet lahko letam kot čebela s cveta na cvet. Pridno bom nabiral med svobode in ga hranil za hude čase, ko me vklene zima. Da me ne bi nikoli več doletelo to strašno suženjstvo. Ker sem ostaja! v ječi pri odprtih vratih zaradi lepote svoje ječarke. Z očmi me vklepa v verige sanj in njen pogled je ključ, ki odpira moje srce. Včasih me še premami prijetna bolečina samopomilovanja in za hip vztrajam v tej prostovoljni slepoti. UTl-RATURA Rast 6 / 2002 Toda zdaj sem ostal praznih rok in ti si ob svoj plen, kar me navdaja s sočutjem za oba, in tako sva morda te v tem bridkem gladovanju vredna ljubezni, ki je ne bova nikoli zaužila. Matej Krevs (,() y()RJ\A REŽA Steklene stene gradiva okoli sebe, ki jih ne razbije noben kamen, a že najtišji šum iz mojega ali tvojega sre a. Povezuje naju le ozka reža, skozi katero poteka najin pogovor, od strahu skrčen na besedi "da" in "ne". Kako naj kdo spregovori tako veliko besedo, kot je Ljubezen, skozi to tesno odprtino? Da še naprej ostajava tiho, to je najboljše, kar lahko storiva. A ko bova znala drug drugemu brati z ustnic, se bodo stene zdrobile od neslišnih vibracij. IZGNANSTVO Nobenega kristala, nobenega bisera večne rodijo moje oči. Ognjeni jok je izsušil temno dušo in zdaj je postala puščava, na katero se moram privaditi. Dolge so bile noči, ko sem zaman iskal zavetja pod golim nebom in sključen sledil vetru v pustinjo, da hi odkril nevidno oazo. Jezik je presahnil blizu izvira in usta so ostala žejna resnice. Zdaj pišem s krvjo to knjigo iz peska, zato, ker naju je porezalo steklo mojega molka. Dana Gregorčič VALOVANJA nebo se v dežju stika z zemljo, žuželka se skriva na šipi kkk žarek boleče odskoči na kristalu ledu, osvaja kkk bela preproga na vzpetini, na njej nove stopinje kkk valujoče vresje ziba skozi vse čase tiho spokojnost kkk l.l l ERAI URA tančica snežink Rast 6 / 2002 oblači staro drevo v dekliške sanje kkk odteka reka ostaja bitje čiste beline, labod Rezka PovSe ORFEJ/V E VRI Dl K A P. in P. Mlakar Oh grobu, kjer ihte drevesa, je meglica zablestela. Arabeska, vetrnica bela, kot metuljev pomladnih zavesa je v mraku za/ebdela. Srebrni sijaj tli. Sije v prostor brezčasne smrti, kjer grob za grobom se vrsti in dekla smrt razgrinja v božji vrt svoj večni prt. Ali nad grobom meglica je iz niti svilnatih tenčiea, si z njo vila briše lica? Je raztopljena bleščica lune sij, ki v Krki ogleduje lica? Luč prosojna ni meglica, ne oblakov splet ovčica, ni vila z zvezdnimi očmi. Le Orfej, trpeči angel, kot bled oltarni prt v nevidno luč zazrt, v zeleni grob strmi. Minuli čas se utrinja. V srcu Orfeja oživi in raztaplja mrtve sanje v baletne dni, kjer ritem valovi in v njem Evridika živi. Roki, razprostrti v ples, se raztali v zvenečo liro, gibke noge se vrtijo, v plesu večnosti blestijo. Evridika mu sledi. Srnin skok je smehljaj njenih nog,, ki kot metulji poletavajo okrog. V višini ujeti let, posut z bliski plamenečih rok, lovi neba sinjino in zalebdi, LITERATURA zakoprni Rast 6 / 2002 v nebesni svod, 532 kjer se ji čudi Bog. Jože Scvljak UJETOST I.ITI-RATURA Rasi 6 / 2002 Poševno padajo žarki; na mizi, prekriti s polivinilastim prtom, se pasejo muhe. Oddrsa do lijaka, iz čajne skodeliee vzame vrečko, jo odvrže v smeti, odpre pipo, skodelico podstavi pod vodni curek, jo nekajkrat zavrti, dajo oblije voda, nato jo s krpo obriše in postavi v odcejalnik. Opiraje se na stole se prebije do mize in sede. Roke položi predse, skrbno jih prekriža in gleda po stenah, kjer visijo slike. Poročna fotografija z Angelco, Lojzka v vrtcu, železniško priznanje, ribiška diploma. Cisto desno, skoraj ob oknu, visi železničarska ura z dolgo srebrno verižico. “Moja zvesta ljubica,” se trpko nasmehne. Zunaj se razliva svetel dan, mesto hrumi s svojim značilnim zvenom, na igrišču pod bloki kričijo otroci, tu nad vrati pa enakomerno tiktaka stenska ura. Že leta in leta enako. Vdano, spokojno. Pri vratih pozvoni. Kot bi kdo vrgel kamen v mirno gladino, zavalo-vijo nevidni krogi, ki ga vsega preplavijo. “Gospod Boštjan,” kliče glas z. druge strani vrat. "Kosilo.” Dvigne se, s štedilnika potegne kanglice in gre k vratom. Znova pozvoni, tokrat že malce nestrpno. Boštjan odpre vrata in stopi na hodnik. “Sem že mislil, da vas ni,” se opravičuje prinašalec, ko pritiska na zvonec. “Bog daj! Saj veste, nisem več tako hiter. Noge me bolijo, vse več časa rabim za to pot,” se opravičuje, ko zamenjujeta kangli. “Plačali tudi še niste. Petnajstega smo bili že predvčerajšnjim ...” “Ne zmorem vsega naenkrat. Preveč je položnic ...” “Jaz ne morem nič pomagati. Na socialni so mi rekli, naj vas opozorim.” Boštjan stoji ves v zadregi. Ziblje kangli in ne ve, bi šel noter in zaprl vrata ali naj stoji tu zunaj in še kaj reče. “Vse je tako drago,’i končno iztisne iz sebe in z nogo podrsa po tleh. “Kaj pa hčerka, vam nič ne pomaga?” “V Avstraliji je, sploh ne vem, če je še živa!” “Pa dober tek,” se končno spomni prinašalec in se požene po stopnicah. Vesel, da seje rešil mučnega pogovora. Vrne se spet v stanovanje, zapre vrata, iz. omare vzame krožnik, nalije si juho, posodo z. mesom in krompirjem postavi na kuhalnik, odreže še kos kruha in začne jesti. Jušne kapljice se mu obešajo na brke, da se z. dlanjo kar naprej briše. Čez strehe se poženejo golobi in posedejo po dimnikih. Po juhi si postreže še s krompirjem in mesom, z. vilicami nabada peresa solate in jih nosi v usta. Ko konča s kosilom, še kar obsedi za mizo, nekajkrat se mu rigne, potem počasi vstane in leže na posteljo. Posodo, si pravi, bo pomil kasneje, zdajle je potreben počitka. Radijska poročila so se že zdavnaj končala, napovedovalec pravkar razlaga, kaj se je zgodilo na današnji dan. Zapre oči in se ves potopi v ta svoj svet, uokvirjen s sobico, z oknom, ki gleda v park, s strehami sosednjih hiš in puhastimi oblaki nad njimi. Po smrti žene Angelce se mu zdi, da se je še bolj skrčil. postal šc manjši in neznatnejši. “Boštjan, kako boš živel brez mene?” gaje nekoč vprašala, ko ga je bolnega preoblačila v postelji. “Lojzka je predaleč, Avstralija jo je vzela, Bog ve, če jo bova še kdaj videla!” Globoko zavzdihne, ko se spomni tega pogovora. Poltiho si reče: “Težko, Angelca, zelo težko. Nisem si mislil, daje starost tako težka. In samota tako ubijajoča!” Pred blokom zacvilijo zavore, otroški vrišč doseže vrelišče, na radiu se začne oddaja o džezu. Jezno obrne gumb in se prevrne na bok. Prihaja blagodejni spanec, izginjajo ostri robovi in misel se kakor mačja preja spreminja v puhasto blazino, v mehko in toplo oazo pozabe. Ko se zbudi, začuti, da ima oči odprte, ne vidi pa nič. Vsenaokoli leži globoka tema. Hoče se obrniti, prižgati luč, pa se ne more niti premakniti. “Bog,” ga preblisne skozi možgane, “kaj pa je zdaj to?” Jezik v ustih se mu vali kakor kepa mesa. “Kap!” Iz oči se mu odtrga solza in spolzi za vrat. Jutro riše v oknu belo ploskev. Iz polmraka se luščijo predmeti in znova dobivajo svojo obliko, zaradi položaja glave ne more vseh videti. Ujet v svoje negibno telo tiho ždi. In čaka rešitve. Dopoldne se obupno vleče. Oropano majhnih, drobnih korakov, neštevilnih opravil, ki drugače ne štejejo, je še veliko daljše kot sicer. Zvonec nad vrati zazvoni, Boštjan se napne, pa ga jezik ne uboga, zato samo zagolči. “Gospod Boštjan,” zakliče tisti zunaj, “kosilo!” Nekaj časa je vse tiho, potem se znova oglasi zvonec. Odpro se sosednja vrata. “Gospa, ste kaj videli gospoda Boštjana? Ob tem času je ponavadi doma.” “Ne, nisem ga videla. Že nekaj dni.” “Včeraj je bil,” vztraja prišlek. “Ne da bi vedela. Veste, se nič ne obiskujemo. Je bolj za sebe, mi pa tudi.” Vrata sosednjega stanovanja se spet zapro. Boštjan se napenja, rad bi dal od sebe kakšen znak, rad bi zakričal, rad bi ljudem tam zunaj sporočil, da je potreben pomoči, pa je vse skupaj podobno lihemu renčanju. “To je konec,” zareže v možgane in nova solza kane na blazino. Koraki pred vrati se sprehodijo sem in tja, se nenadoma ustavijo, da zamolklo zadoni, potem se odpravijo proti stopnicam. Boštjan znova zbira moč, pa glasu ni. Nebo preleti helikopter, golobi so znova v zraku. V sosednjem stanovanju zažvenketa posoda. Krožniki zazvenijo, ko se jih dotakne zajemalka. “Ne srebaj!” jo ošteva. “Ko pa je tako dobra, mami!” “Sc ne spodobi, veš. Vesti se moraš kot dama!” “Eh, mami, saj me nihče ne vidi. Saj smo doma!” “Vseeno. To ni lepo. Poslušaj, po kosilu boš šla na trg po banane. Pripravili bova sadno kupo, oči jo ima tako rad.” “Mami, kdaj bom pa vadila klavir?” “Ah, ta tvoj klavir! Vedno se zgovarjaš nanj, kadar te kaj prosim.” “Mami, bom šla pa potem, ko bom končala z vajami.” Odpro se neka vrata, potem se zasliši klavir. Boštjan še vedno leži na boku, iz ust mu teče slina in vlaži belo rjuho. Po nogah ga začne hladiti, kot da bi ga kdo polil z mrzlo vodo. Misli mu panično preskakujejo. “Bog, pomokril sem se, pa sploh čutil nisem. Prihaja konec ...” Telo se napne kot lok, se strese in obmiruje. * “Hudiča, Boštjan se kangel sploh dotaknil ni, vse je tako, kot sem odložil včeraj,” se čudi raznašalee. Obesi se na zvonec. Zvoni dolgo in vprašujoče, za trenutek preneha in prisluškuje, če se bo za vrati kaj zganilo, potem reče: “Gospod Boštjan, Gospod Boštjan, odprite!” Odpirajo se vrata bližnjih stanovanj, ven prihajajo stanovalci, se čudijo, sprašujejo drug drugega, kaj se je zgodilo. 1/. žepa potegne prenosni telefon, odtipka številke in ga prisloni k ušesu. “Gospod, ne vem, kaj naj storim. Pred Boštjanovim stanovanjem stojim, ta je ja, ki še ni plačal, kangla s kosilom je še nedotaknjena, stanovanje je zaklenjeno in nihče se ne oglasi. Ja, včeraj sem mu ga dostavil. Ne, ni ga sprejel, pustil sem mu ga kar pred vrati. Gasilce pa policijo? Prav, bom počakal.” Čez deset minut pridejo. Z vrtalnim strojem in službenim psom. Pred blokom se na avtomobilu vrti modra luč. Prevrtajo cilindrični vložek in vrata na silo odpro. Na postelji leži Boštjan, še vedno tako, kot je legel prejšnji dan. Pes se povzpne na posteljo in žalostno zacvili. Pokličejo rešilca in zdravnika, tipajo mu vratno žilo, odpirajo okna in sc sklanjajo nad njim. Bog, koliko časa pa že leži tako, se sprašujejo. Ko pride zdravnik, ga naložijo na nosila in stečejo z njim po hodniku. Zunaj sirena pretresljivo zavija. “Stanovanje je treba zapečatiti,” naroča policist svojemu kolegu in si nekaj zapisuje v notes. Zunaj golobi otresajo krila, kot da jih zebe. ZADNJA NUMERA Prijetno ščeini sonce na polzaprtih vekah. Iz gozdička pod hišo vleče jug in hladi čelo. “Boš malo čaja?” zakliče Neža iz veže in pridrsa na prag. “Pa bi ga res,” zagrka Florijan in se opre na palico. Sedi na klopi-ei, noge steguje predse, pokrčene so mu čisto zaspale, zravnava si upognjen hrbet, saj ga od sedenja že vse boli. Poldne zvoni. Tovarniška kladiva tolčejo zamolklo, da odmeva po dolini. Na pokopališče prihajajo ljudje, vstopajo v mrliško vežico, potem se razmeščajo naokoli in se pogovarjajo. “Zdaj pa gre France. Na svoj zadnji šilit,” doda Florijan, ko mu prinese čaj. Jo/c Scvljak ZADNJA NUMI-RA I.ITKRATURA Rast 6 / 2002 “Ja,” zategne Neža. Sede na prag in si objame kolena. “Zdaj pa gre.” Florijan gleda v nebo, v sled, ki jo pušča letalo. V bele kodrčke, ki ostajajo za njim. Gleda jato vran, ki preletavajo nad gozdom, in piha v skodelico. “Dovolj seje namučil,” reče čez čas in srkne. “Nič mu ni bilo prizaneseno. Kot tebi ne!” “Ej, kje so že tista leta, ko sva skupaj rila v tale hrib!” “Kot dva krta,” se nasmehne ona. “Domov si prihajal blaten, da sem komaj sprala s tebe vso umazanijo.” “Seveda, saj še kopalnic nismo imeli. Kar tak sem šel domov. Še dobro, da nisem imel daleč.” Srebata čaj in molčita. “Si vzel tablete?” ga spomni. “Sem. Sicer sem pa že vsega sit. Pljuč mi ne pozdravijo, tega hudičevega kamna tudi ne razmehčajo. Vse skupaj bom opustil.” Dviga se, lonček postavlja na klop, palico namerja v hrib. “Kam greš?” se zazre vanj. “Saj veš. H komaratom.” “Ne nori! Strmina te bo zadušila.” “Moram se pogovoriti. Moram.” Ona odkimava. Mrmra nekaj v brado o norosti, z levo roko si popravlja lase. “Trmast pa si, Florijan, trmast!” “Drugače ne bi zdržal, Neža, saj dobro veš.” “Kaj le govorim! Škoda vsake besede.” Florijan počasi leze navkreber. S palico tipa po goščavju, se opri-jemlje vej, dokler ne potone med visoko resje, kjer ga preplavi duh po trohnobi. Nad njim se pno mladi borovci, ga pikajo po licih. Šoje se divje oglašajo, ko se privleče do stezice. Oprime se trhlega debla in sede tesno k jami. Sonce sveti navpik. Dolina hrumi, on pa se uleže vznak. Ves se pritaji in vleče na ušesa. Iz zračnika prihajajo vzdihi gore, sliši se kapljanje vode v spodnjih rovih. “Fantje, ste že vsi tu?” “Vsi,” se oglašajo. “Samo tebe čakamo.” “Prišel sem,” reče in si z. roko zakrije oči pred soncem. “Florijan, se spomniš, kako smo praznovali tvoj rojstni dan? Kar v jami! Poba smo poslali po izvoznem rovu po štelan rdečega. Ej, to je bilo veselje!” “Delovodja nas je pa čudno gledal, ko smo se prizibali iz jame. Ti, Miha, si jo najbolj pogruntal, ko si trdil, da je to zaradi plina. ‘Saj tu ni nobenih plinov’, je delovodja zmajeval z glavo in ni vedel, pri čem je” Obmolknejo. Florijan utrga bilko in jo začne žvečiti. “Maks, ga še kaj pošiljaš po augenmas?” “Koga?” “Poba vendar. O, kako smo se smejali, ko seje vrnil in se opravičeval, da ga ni našel!” “Ja, ja, lušno je bilo!” pritrjujejo. “Težko pa tudi. Zlasti takrat, ko smo se po trebuhu plazili z nečkami pred seboj.” “Niso bili heci, res ne!” “Še posebej ne takrat, ko te je zasulo in smo z golimi rokami odmetavali zrušek.” Jože Sevljak ZADNJA NIJM1RA “Ja, za lasje šlo. Sem že mislil, daje po meni ... Mejduš, fantje, dolgčas mi je po vas. Če se ne bi mogel pogovarjati /. vami, bi blaznel.” “Tudi mi te pogrešamo!” “Vedno težje prihajam. Ta svinčena skala me vleče k tlom.” “Vemo, kako je. Vsi smo bili na tem.” V dolini se oglasijo žalni zvonovi. Iz vežice začno nositi vence, pripeljejo krsto, godba zaigra in žalostni sprevod krene. “France, adijo!” požira solze. “Zdaj manjka samo še moja numera. Saj pridem, kmalu pridem!” Zapre oči in zahlipa. “Florijan! Florijan!” ga kličejo od hiše. Začudeno se ozrejo ptice vanj, ko se klobuk skotali v travo. Anica Zida, POGOVOR Z DUŠAMI UlHRATURA Rast 6 / 2002 Ko se sonce spusti na drugo stran neba, se Johana odpravi na pot, na pokopališče. Vsak dan jo prehodi z. drobno cvetko v rokah ali s šopkom poljskega cvetja, včasih samo s smrekovo vejico. Kljub osmim križem stopa živahno; kar nekaj let je že vdova, vendar še ni odložila vdovske črnine; le ruto ima ponavadi svileno, rožnato, kar daje obrazu prikupen izraz. Med hojo včasih spregovori s tresočim glasom, kot bi se pripravljala, kaj bo pošepetala ob moževem grobu. Počasi odrine težka, vsa rjasta pokopališka vrata; presunljivo zacvilijo. Obstane ob grobu; preprosta gomila z. majhno črno marmorno ploščo in napis na njej ... Za nas nisi umrl. Glasno se usekne, šepne. “Pa sem spet tu!” Šopek vtakne v vazo, razrahlja prst na grobu, obraz se ji zgrbi, solze poskuša potisniti nazaj pod veke. Njegove smrti ne more preboleti; saj se je vrgla v delo, a v sebi še molče krvavi. Čisto narahlo premika ustnice, šepetaje mu pripoveduje: “Doma nič novega; vse še postorim, čeprav štorkljam bolj počasi. Otroci prihajajo, najraje ob nedeljah; vnučki so prave lučke, a vsem se tako salamensko mudi. Zdi se mi, da se ne znajo več pogovarjati; govorijo drug mimo drugega. Večkrat se me polasti tako čudna žalost, da se mi zdi še sonce krmežljavo. Takrat se potepam nazaj v minule dni; kot bi nekaj prihajalo iz zemlje, dotakne se me, spet sem bolj pri sebi; delo me pozdravi. Nič ne skrbi; nisem še tako slaba, da bi mislila na grob. Preveč sva se nadelala, da bi ta najin svet ostal čisto prazen. Usodi tako ne ubežiš. Bo že prišel čas, ko bom prišla za teboj ... Pa saj sem ti že včeraj govorila o tem.” Vzravna se; v nekoliko ugreznjenih starčevskih očeh je nova svetloba, kot bi duša, vsa prečiščena in pomlajena, silila vanje. Poda se naprej med grobove. Pri nekaterih le nekaj zamomlja kot v pozdrav, pri drugih postoji več časa. Ustavi se pri grobu, ves je v belem marmorju, na njem kipce goloba z razprtimi krili in napis: Franck, nisi še dobro zletel, pa si omahnil. Johana spet pošepeta sama s seboj: “Vsak človek ima svoje življenje, vsak grob svojo zgodbo. Tvoja zgodba, Franck, je kratka, a pretresljiva. Mami Minka je bila reva. Ko te je nosila, je doživljala pekel. Komaj šestnajst jih je imela. Njen oče pa tak surovež; vsak dan jo je tolkel z udarci, z besedami; daje to sramota, ki vpije do neba. Rekel ji je capajdra. Od joka je imela vse zabuhle oči. Kljub udarcem ni povedala, kdo je tvoj oče. Kako bledikava stvarca je bila; kar pri srcu meje stiskalo; staremu sem povedala nekaj krepkih; nadrl Anica Zidar POGOVOR /, DUŠAMI I.ITIIRATURA Rast 6 / 2002 meje, skoraj hi me butnil. Da nima pankrt kaj iskati pod njegovo streho; tako je kričal, bilje ves hripav. Veš, to je bilo kmalu po vojni; takrat je bil nezakonski otrok še greh, danes pa je vsakdanja podoba. Svet, kam drviš? Kako mično bitjece si bil! Divje si se poganjal v rast. Zdravo otroče. Z vsem srcem je skrbela zate; s tabrhi te je preživljala. Stari oče pa je bil zate slep in gluh; ni te trpel v bližini; pa tudi ti si si zakril oči, če si ga nenadoma zagledal. Najraje si se igral ob potoku pod hišo. Ob močni pomladanski povodnji, pol vasi je bilo pod vodo, si izginil. Skrivnostno izginil. Ko so vode uplahnile, so te našli utopljenega, zamotanega med vrbovje. Šušljalo se je, daje imel stari oče prste vmes. Ti si skrivnost odnesel s seboj. Ampak vsaka palica ima dva konca, l isti drugi konec gaje mahnil: podivjan bik ga je pomendral do smrti. Narava že ve, kaj dela, Bog pa tudi. Kakšna zverina se lahko skriva v človeku! Mami je odšla iz vasi; družino ima, pogosto sc vrača sem, s teboj v grobu je tudi njena mladost. Nikoli nisi brez belega cvetja.” Globoko vzdihne, napravi nekaj korakov, pa spet obstane ob grobu; zanemarjen je, na marmorju pa zlate črke: Prezgodaj sta odšla. Johana se namršči, nekoliko se skloni, kot da se misli zaplesti v pogovor /. dušama rajnkih. Zamrmra nekaj jeznih, nerazumljivih besed, potlej pa zašepeta: “Tale napis je ena sama laž. Vsi so komaj čakali, da bi se spravil pod rušo. Matevž, ti si spoznal, daje vojna hudič.” Zamiži in že se iz spomina izmota spotegnjena, upognjena postava z dolgimi grivastimi lasmi. “Iz. prve vojne si se vrnil z. leseno nogo. To te je spravilo čisto na tla; kmečkega dela nisi več zmogel; posedal si pod orehom, vlekel frajtonarico, pel in pil. Šaril si po hiši in iskal pijačo. Domačim si bil vse bolj odveč; viseli so na tebi s sovražnimi očmi; ljubezen je plahnela. Večkrat si snel leseno nogo, zabrisal si jo za domačimi, zlasti za ženo. Za drugim je vrgla oči. Kako si kričal včasih, daje ponorela žrebica, kuz.la, da ju bo že hudič potipal. S tistim lesenim štorom, kot si rekel protezi, si pod orehom grebel v tla; da iščeš zaklad, si se izgovarjal, resnica pa je bila drugje: nepotešeno hrepenenje po drugačnem življenju. Navadil si psa, da ti je vračal leseno nogo. Med kletvicami si jo spet nataknil na štrcelj. Na drugo pa si natikal pošve-dran škrpet. Daje zate življenje le neskončna noč; svetli utrinki so le, če se ga nacediš, pa ti skrivajo tisto nebeško kapljico. Rad bi živel, živel drugačno življenje. Prekleta vojna! Usihal si; kmetija je šla vse bolj rakovo pot; otroci so cepali od doma, prav bežali so, mati je segala po zelenki. Polde, najmlajši, je hotel ustaviti to drsenje; pa je spet udarilo. Vojna. Sina je potegnila hosta; oče Matevž je iz skrivališča privlekel staro llinto. Nanjo je naletela italijanska patrulja. Še sedaj imam pred očmi tisti večer, po dolini je že razsul rdečkasto zarjo ... Pod orehom so te ubili, hišo pa zažgali. Matije iz plamenov vlačila vse, česar še ni pogoltnilo ognjeno morje; pa jo je oplazil goreč tram; kot živa bakla je planila ven, skočila je v vodnjak. Ubila seje; pa tudi duša seji je menda zdrobila v drobce; ne najde miru.” Utihne, kot bi se zbala, da bi jo Matevž slišal. Misli pa se gnetejo po njej ... Okoli tega se spleta čudna zgodba: v temnih nočeh je pri vodnjaku prav skrivnostno. Šumenje nevidnih kril, grozeče škripanje, vmes razžarjeni drobci čudne zelenkaste svetlobe, ki se kačasto zvijajo, čez hip pa se pokaže nekaj zamegljenega kot človeška postava; vmes kriki nočnih ptic, močan sunek vetra, vse izgine. Tako se Anica Zidar POGOVOR /. DUŠAMI LITERATURA Rast 6 / 2002 besediči po vasi. Johana tega še ni videla, saj z mrakom zapahne vrata doma. Teme ne mara. Ob pogledu na grob jo stisne ostra misel: saj ni čudno, kako naj najde pokoj; grob je zanemarjen; populi nekaj nadležnega plevela. Misli v njej se spet prerivajo, vse bolj črne so: za vse svete pa ... Kakšna baharija! Grob je zasut s cvetjem; kako čudna je človeška natura! Svet je poln nasprotij, brez čustev, premalo je ljubezni, vse preveč pa je Judežev. Počasi spet meri pot med grobovi; posebna svetloba poživi njen pogled, ko se ustavi ob grobu z napisom ... Čast nam je bilo živeti s teboj, mama Tilka. Šepetanje se ji spet obesi na ustnice: “Lahko so ponosni, saj si imela sonce v sebi, pa kakšno moč, vraščena si bila v zemljo. Ko je moža pokopal traktor in si ostala sama s petimi dekleti, si se še bolj zagrizla v delo. Zmajevali so z glavo, da ne bo šlo, da te bo pobralo. Pa se je obrnilo na bolje; imela si zdravo kmečko pamet. Po vsej dolini so poznali tvoje besede: “Od zemlje lahko živite, če jo spoštujete, če jo imate radi.” To si vcepljala v hčere; besede so se ukoreninile v njih, zemlja jih je priklenila nase, nobena ni odšla iz grape, poročile so se na kmetije. Tilka, tvoj grob je kot živ vrtiček. Vse leto je na njem po pet cvetov. Svečka skoraj nikoli ne ugasne. Še pozimi je gaz do tvojega groba. Veš, te navezanosti do zemlje je vse manj. Kar stisne te pri srcu. Ampak čas je tak, bolan. Včasih so bile med človekom in zemljo tesne vezi, danes pa ... kot bi pljuvali nanjo. Pa ne maram črnih misli. Kar grem, saj bom jutri spet prišla.” Napravi nekaj korakov, hoče oditi, a se v hipu premisli; pritegnejo svojevrstna igra zadnjih sončnih žarkov, ki se poigravajo na zlatih črkah sosednjega gorba za napisom na plošči ... Ni besed za naše bolečine. Pomežikne, potem pa široko razpre oči, kot bi pred seboj zagledala umrlega. Prizanesljivo se nasmehne, tako se že vnaprej opravičuje za vse, kar bo zlila iz sebe. Misli spet zašumijo po njej: “Bil si ptiček, bil; obraz nebeško lep, duša črna in kosmata, jezik pa ves meden. Hudo kri si imel, pa tudi precej hudobije je bilo v tebi, menda si pogoltnil satanovo kocino, pa ne samo ene. Nobena kikla ni bila varna pred teboj. Kot šofer si služil čedne in lepe denarce. Seveda pa ga nisi imel nikoli dovolj; čudna je bila tista tvoja kvartopirska druščina. Baje si tudi s tujino imel neke mišmaše. Mamila. Stenica smo ti rekli; goljufal si, pa tudi kaj sunil. Dolgovi so ti zrasli čez glavo. Čudni možje so začeli hoditi okoli tvojega doma; hrusti v usnjenih oblekah, s temnimi očali. Ujel si se, ptiček. Našli so te nekje na meji, s strelom v prsih. O tovornjaku ne duha ne sluha, iz garaže pa je izginil tudi mercedes. Zgubljena duša. Pa kaj čvekam? Zaneslo meje. O mrtvih le dobro. Misli mi spet bezljajo kot današnji čas.” “Johana, s kom se pa pogovarjaš?” se začudi soseda, ko se ji približa, a je Johana ne opazi. “1, s kom? Z dušami. Ni prijetno, če si preveč sam.” Obrne se in se zgubi med grobovi. Pri moževem za hipec obstane. Nekaj zamomlja, potem pa se ji prikrade na ustnice: “Saj rečem, vsak ima svoje življenje, svojo zgodbo. Jutri spet pridem. Veš, take stvari so zdaj po svetu, da ti kar mraz leze po hrbtu. Mraz pa je pogosto tudi v duši. Tesnoba, to je hudič. Tolče ti v prsih. Ljudje pa, saj se ne poznamo več. Dobro, da imam spomine. Veš, ko petelin zapoje v prvem svitu svoj kikiriki, se nasmehnem; vedno si mu odgovoril; tako Anica Zidar POGOVOR /. DUŠAMI si že z jutrom z menoj v mislili. Grem, za danes sem se nadelala. Plela sem, roke so zdelane, otrple od revme, z jezo jih razgibam.” Zamahne z roko kot v pozdrav, obrne se in pospeši korak; že je pri vratih, spet tisto škripanje vrat, kot bi ji nekdo drgnil po duši. Na ustnice se ji obesi: “Eh, življenje! Življenje! Odtekaš. Prehitro. Kot bi v počenem piskru nosili vodo.” Sonce se dotakne gričev, zgrinjajo se sence. Svet kar nekako otrpne v negibnosti, le jata golobov še frfota nad njo. Johana pa stopa s prijetnim občutkom, da ni več tako sama. Kar naklepetala se je z dušami. Svetloba dneva pa se vse bolj duši v dolgih večernih sencah. Tone Jakše DOMOVINA LITERATURA Rast 6 / 2002 Nekako megleno se spominjam dnevov, ki so sledili. Verjetno zato, ker so si bili pred vsakim odhodom v domovino vedno tako podobni. Mrzlične so bile že priprave. Avtomobil je bilo treba usposobiti za dolgo pot. Potem so bili tu še nakupi: stvari, ki so mi jih naročili, naj jih prinesem, pa še darilca za sorodnike in prijatelje. Človek je prihajal iz daljne dežele, z bogatega severa, in spodobilo seje kaj prinesti, ko je prišel na obisk. Zlasti, ker je vedel, da se v domačih trgovinah tisti čas marsičesa ni dobilo. Še prave kave ne, kaj šele tehničnih predmetov, radiomagnetofonov, fotoaparatov ali česa podobnega. Tokrat pa so me vznemirjali še Johanovi zapiski. Saj ni bilo časa, da bi jih pričel brati. Podnevi sem imel službo, po njej pa še druge obveznosti, ki so me zaposlile do zgodnjih jutranjih ur. Mesto seveda ni delilo mojega vznemirjenja. Pozabilo je pomladansko utrujenost in se hitro prilagodilo poletnemu utripu. Šele okoli polnoči je polmrak priduši 1 modrozeleno razigranost ob številnih parkih in vodnih kanalih, zalivih in prelivih. Ljudje so sc opiti razkošne svetlobe in toplote z ulic in obal zgrinjali na postaje podzemne železnice. Ta jih je po svojih razvejenih krakih razvozila v spalna predmestja. Kako domač mi je bil svoj čas hrup tistih kompozicij, ki so z veliko hitrostjo drvele skozi kamnite predore - cviljenje zavor na postaji, voznikov nerazločni glas, ki momlja njeno ime in najavlja naslednjo postajo. Spominjam se prvih voženj, ko sem ves vznemirjen stal ob vratih in buljil v strop nad njimi. Tam je bila narisana shema podzemne železnice z vsemi postajališči. Sčasoma sem voznikov glas povezal z njimi in lahko sem se pomirjeno usedel. Zdaj sem že v polsnu vedel, kje smo. Oči sem odprl le takrat, ko je vlak planil iz predora in se preko železnega mostu zagnal v luknjo na drugi strani. Nikoli nisem hotel zamuditi tega prizora. Nebo in voda sta šinila mimo, zlato-modro bleščeča. Še preden pa sem utegnil ugotoviti, ali je ta svetloba naznanilo novega dne ali le sled starega, je misel že posrkal črni odmev podzemnega rova, v katerega je spet izginil vlak. Ta proga pelje proti severozahodu Stockholma in je precej nova. Vsaka postaja ob njej je umetnina zase in nosi svoje sporočilo. Nekje proti koncu tega predora je podzemna postaja Tensta. Dušo ji je vdihnila nizozemska umetnica Helga Henschen. Severozahodni del švedskega glavnega mesta je bil tisti čas še posebej bogat s priseljenci z vseh koncev sveta. Ko je Helga zvedela, da delam v knjižnici poleg 540 vhoda v podzemlje, meje prosila, naj predlagam kakšno besedilo v slovenščini. Uporabila bi ga pri svoji zamisli o umetniški podobi postajališča, ki naj bi imela čim širši mednarodni značaj. Na listek sem ji napisal Prešernovo pesem, ki se mi je zdela za tako stvar najbolj primerna. Ko je bila postaja odprta za javnost, sem s perona na steni podzemne zagledal velik napis v slovenščini: »Žive naj vsi narodi...« Bil sem sila ponosen in žal mi je bilo, da mimoidoči ne razumejo, kaj jim govori. Takrat se mi še sanjalo ni, da bodo prav te besede nekoč postale besedilo slovenske narodne himne. Pravimo, da nas je Sloveneev malo, da smo med najmlajšimi narodi v Evropi, zapisani izumrtju. A ko sem takrat, v drugi polovici šestdesetih let, hodil po ulicah te severnoevropske prestolnice, se je nemalokrat zgodilo, da sem zaslišal slovensko govorico. Stal sem ob izložbenem oknu in preračunaval, koliko bi bil v našem denarju vreden razstavljeni predmet, pa se nenadoma zavem, da mi besede, ki prihajajo iz običajne sobotne gneče na ulici, zvenijo domače. Celo izrazito gorenjsko narečje sem zlahka prepoznal. »Kaj pa tako zijaš. Saj še ne bova nič kupila,« je očitajoče dejal globok moški glas. Ženski pa mu je odgovarjal: »Pa kaj. Še pogledati ne bi smela? Treba je vendar videti, kaj imajo in kakšne so cene.« 1 litro sem se obrnil, da bi ugotovil, od kod prihajata glasova, pa je bilo že prepozno. Množica ljudi se je valila mimo in iz nje ni bilo več slišati slovenskih besed. Drugič spel sem se vzpenjal po stopnicah k uradu za posredovanje stanovanj, ki je bil v drugem nadstropju starejše stavbe v eni od najbolj prometnih mestnih idie. Umaknil sem se dekletoma, ki sta se urno spuščali po stopnicah navzdol. Morali sla biti že blizu izhoda, ko je zadnja zasoplo zaklicala: »Kam tako letiš! Tista luknja naju bo že počakala.« Zdrznil sem se. Saj govorita vendar slovensko! Hitro sem zdirjal za njima na ulico, a tam sem se zaman oziral, v katero smer sta izginili neznanki. Potem je bil tu še Sandelius. V tej kavarnici sredi mesta je bilo moč včasih srečati Slovence. Ob kavi in čaju so se tam dobivali slovenski fantje, večinoma samski, in si izmenjavali izkušnje o tej severni deželi. Bilo je koristno izvedeti, kje se dobi boljše delo in boljši zaslužek, kje bivališče in kje hrano, ki je najbolj podobna domači. Ta je bila za južnjake poseben problem, saj so imeli Švedi takrat še čisto svoj okus. Že kruh je bil čudno sladkoben, da ne govorimo o drugih jedeh. Predvsem je bilo v njih malo dišav in začimb. Z leti se je marsikaj spremenilo. Najprej se je v trgovinah pojavil francoski kruh, potem so se razrasle kitajske restavracije, picerije in pripravljalnice hitre hrane na ameriški način. Tujcem je bilo s tem precej poenostavljeno, švedska izvirnost pa je skoraj povsem izginila. Pozneje, ko smo se v Stockholmu toliko ustalili, da smo ustanovili slovensko društvo in si uredili svoje prostore, je bilo v njih mogoče kupiti tudi pravo kranjsko klobaso s kislim zeljem in žganci, zraven pa popiti še kozarec pravega slovenskega vina. Jožico in Marka sem srečal čisto po naključju. Bil je eden tistih zimskih prazničnih dni, ko se tujec v velikem mestu takrat še povsem neznane dežele res nima kam dati. Zato sem zvečer zavil v kino. Kar precej osamljenih duš se je zbralo, saj je bila dvorana, čeprav za naše pojme ogromna, skoraj do polovice napolnjena. Vrteli so Upor na ladji Bounty ali nekaj podobnega. Vem, daje bil pogovorni jezik an- gleščina, podnapisi pa so bili v švedščini, zato sem le z največjim naporom sledil dogajanju na platnu. V vrsti pred mano je sedel mlad par. Kar naprej sta stikala glavi in nekaj šepetala. »Zaljubljenca to ne moreta biti, potem bi poiskala kak drug, bolj primeren kraj,« sem domneval in čez čas pozorneje prisluhnil njunemu pomenku. Nekaj besed sem razumel. Obšla meje čudna vznemirjenost. Bile so slovenske. Fant je očitno razumel nekaj angleščine in je poskušal dekletu razlagati vsebino. Nagnil sem se naprej: »Ej, vidva sta pa naša!« sem ju šepetaje ogovoril. Zdrznila sta se. Tudi onadva nista mogla skrili presenečenja. Kar razganjalo ju je od radovednosti. K sreči je bilo filma kmalu konce. Na ulici smo se rokovali in od vznemirjenja niti nismo čutili snega, ki nam gaje oster veter sipal v obraz. Jožičina pojoča dolenjska govorica mi je zvenela kot pomladni dan. »Pojdi z. nama. Stanujeva nedaleč od tod. Popili bomo topel čaj in se malo pogovorili,« meje povabila in Marko meje potegnil za sabo. Tako smo se spoznali. Markoje bil Ljubljančan, a gaje nemirni duh gnal v svet. Kot mornar na tovorni ladji je preplul širna svetovna morja. Od tod tudi njegova angleščina. Ko seje vrnil v Ljubljano, je tam spoznal Jožico z. Dolenjske. Poročila sta se, sedla na vlak in se odpeljala na sever. Jožica je delala kot čistilka, Marko pa je bil zdaj tiskar. Skupaj naj bi prihranila toliko, da bi si doma postavila spodobno gnezdece. Poslej smo se pogosto videvali. Zima seje zavlekla globoko v pomlad, in ko je pričel sneg kopneti, je pričela rasti naša žeja po domovini. Kupil sem si avtomobil in pričel kovati načrte, kako bi z. njim prečkal Evropo in se spustil v dolino pod Alpami. Sanjarjenju sta se pridružila tudi Jožica in Marko. V avtu je vendar prostora za vse, pa še za prtljago. Kot v prelestnih sanjah je minilo tisto poletje v domačih krajih in iz njih so me prebudili šele mrzli vetrovi, ko sem se na pragu jeseni spet znašel v Stockholmu. Že prve dni v domovini mi je Marko sporočil, da se bosta z. Jožico vrnila na Švedsko nekoliko kasneje. Z vlakom. Kar oddahnil sem se. Med potovanjem sem namreč odkril nekaj Markovih potez, zaradi katerih sem se večkrat počutil nelagodno. Že začelo se je tako. V mali folksvagen starejšega letnika sem vzel le najnujnejšo prtljago ter nekaj daril. Zavedal sem se, da bosta z. mano potovala še dva. In da je treba tudi zanju in za njuno prtljago pustiti še dovolj prostora. Ko pa sem pripeljal pred stavbo, v kateri sta stanovala rojaka, bi me skoraj kap. Na pločniku je stal cel kup krame, Marko pa jo je ponosno čuval. Ker je bilo to blizu središča mesta, je hodilo mimo veliko ljudi. Ogibali so se kupa, kakor so vedeli in znali ter se pomenljivo zmrdovali. Eni so se stiskali ob zid stavbe, drugi so skakali na cesto in ovirali promet. Ustavil sem na cesti, čeprav to ni bilo dovoljeno, in vprašal Marka. »Pa ja ne misliš vsega tega vzeti s sabo? Saj nimamo tovornjaka!« »Kaj nimaš prtljažnika?« je začudeno vprašal Marko. »Ne, o tem se nismo nič dogovarjali. Pa tudi če bi ga imel, vsega tega ne bi mogli naložiti. Skoči v avto pa se zmeniva, tukaj ne smem stati.« »Počakaj, pokličem Jožico, da bo pazila prtljago.« Stekel je v drugo nadstropje in čez. nekaj minut sta bila na ulici. Jaz pa sem bil že ves na trnih. Potem je le prisedel. Prometne policije k sreči še ni bilo. »Pelji do črpalke. Tam bova dobila prtljažnik,« mi je svetoval Marko. Ubogal sem ga. Prtljažnik sva res našla. Markoje vzel še nekaj metrov vrviee in kos polivinila. A ko je bilo treba vse skupaj plačati, seje izkazalo, daje denarnica pri Jožici. Tako sem račun poravnal jaz. Na črpalki sva prtljažnik še pričvrstila na streho avtomobila in se vrnila h kupu in ženski, ki je čakala ob njem. Večino stvari smo potem spravili na prtljažnik ali v avtomobil. Nekaj pa je vendarle ostalo. Medlem ko sta Marko in Jožica tiste stvari nosila nazaj v stanovanje, sem jaz spet zapeljal naokoli. Zdaj je bil avtomobil povsem drugačen. Visok kup krame je bil zložen na strehi, pokrit s polivinilom in povezan z vrvico. Že od daleč seje videlo, da grem na dolgo pot - in tako, kot se za pravega Balkanca spodobi. Čez Evropo nas je potovala večja družba. Ljudje, ki imajo isto pot, se nekako zavohajo, združijo in med sabo pomagajo. Tako je potovanje lažje in zanimivejše. V jato smo se zbirali že na trajektu, pa potem v Vzhodni Nemčiji in na Češkem. Zdelo se je, da so cariniki teh držav, takrat še za železno zaveso, zares zaživeli šele, ko so lahko pokazali svojo moč nad potniki. Pravi magnet zanje pa je bil tisti kup na strehi mojega avtomobila. Kar naprej je bilo treba razvezovati, prekladati, dokazovati, pojasnjevati. Marko pa seje pri vsem tem delal, kot da se to njega ne tiče. Ko smo v Pragi, vsi utrujeni, le našli hotel, kjer naj bi prespali, je Marko dejal, da je to zanj in za Jožico predrago. Vzela ju je noč in pojavila sta se spet zjutraj, ko smo se že odpravljali za pot. Naslednjo noč smo se, spet vsi utrujeni in lačni, ustavili pred gostilno v Avstriji. Posedli smo, da bi kaj naročili, a ko je prišel natakar in povedal jedilnik, je Marko dejal: »Midva ne bova. Nimava dovolj denarja.« To meje razjezilo. Vedel sem, da pretirava. »Jožica mora pojesti nekaj toplega. Glej, kako bleda je že! Zanjo bom jaz plačal.« Bogve, kje sta zadnjo noč spala in kaj sta zajtrkovala, sem si pri tem mislil. Marko meje nejevoljno pogledal in demonstrativno vstal. »Jaz. ne bom jedel, ti pa kakor hočeš!« je dejal Jožici in odšel iz lokala. Jožica pa je ostala. Bilo ji je nerodno, a obaro, ki jo je zanjo prinesel natakarje z velikim apetitom pojedla. Bilo je očitno, da jo je zelo potrebovala. Jutranje sonce nas je pozdravilo vrh Karavank. Spodaj nas je čakala domovina. Čutili smo njen topel, vabljiv vonj. V prijazni vasici južno od Ljubljane je bil Jožičin dom. Tam smo raztovorili večji del prtljage. Krama s strehe avtomobila se je zdaj preselila na prag stare kmečke hiše. Tam so se domači in sosedje čudili staremu televizorju, gramofonu, radijskemu aparatu in podobnim stvarem. Ko je prišla barvna in stereotehnika, sojih Švedi zmetali v kontejnerje. Markojih je preizkusil in tisto, kar je bilo še uporabno, odpeljal s seboj. Malo sem se potem obotavljal in pomenljivo pogledoval prazen prtljažnik. Upal sem, da se bo Marko spomnil, da ga še ni plačal. Tudi on je videl moje poglede: »A ni lep. Ravno za tvoj avto. Kar obdrži ga. Dobro si vozil. Hvala ti!« Počutil sem se prevaranega. A bilo je prvo jutro v domovini. Okoli so stali Jožičini domači in sosedje, pa nisem hotel motiti vzdušja. Poslovil sem se, sedel za volan in odpeljal proti domačim krajem. Poslej sem imel s tem slovenskim parom le malo stika. Nerazumljiva Markova skopost mi je bila odvratna, zato sem se izogibal srečanj Artur Munk Prevod: Stela Munk ARTUR MIJNK (25. 5. 1886, Subotica - 8. II. 1955, Subotica)je bil madžarski pisatelj in zdravnik. Medicino je končal v Budimpešti. l’o končanem pripravništvu je delal kot ladijski zdravnik na relaciji Trst - Ne\v York. Bilje na Karpati j i, ko so reševali preživele po potopu Titanika. Kot nad-poročnik-zdravnik je 1917. leta padel v rusko ujetništvo. Leta 1921 se je z ženo in dveletnim sinom vrnil v Subotico. Do smrti je tam delal kol zdravnik. Poleg številnih črtic, novel in humoresk je objavil štiri romane. Zadnji, Bohlonaj, doktor, iz katerega je tudi prevedeni odlomek, je bil prvič objavljen leta 1953 v Subotici. LITLRATURA Rast 6 / 2002 z njim. Seznanil pa sem se z drugimi rojaki v Stockholmu in ustanovili smo slovensko društvo. Zanj smo najeli starejšo, dokaj prostorno hišo, jo obnovili in se v njej srečevali. Čisto preprosto in vsem razumljivo smo jo imenovali Slovenski dom. Marka in Jožice v njem nikoli nisem srečal, sem pa od nekod ujel novico, da sta dobila sina. Nekaj let kasneje, ko sem na mlado družino že čisto pozabil, pa seje med rojaki razširila vest o tragediji, ki jo je doletela: mlada žena je poskusila napraviti samomor. Odprla je plin in skupaj z otrokom legla v posteljo. Oba je zajela tema. A pota usode so čudna. Našli soju, odpeljali v bolnišnico in ju poskušali rešiti. Za dečka je bilo že prepozno, mater pa so priklicali k življenju. Ko je zvedela, daje njen otrok mrtev, joje zvil brezup. Tedaj je mati narava posegla vmes. Omračila ji je um in jo prestavila v drug, prijaznejši svet. Zaprli sojo v umobolnico. Kak teden pozneje smo v Slovenskem domu imeli prireditev, na kateri seje zbralo večje število ljudi. Tudi jaz sem bil tam. Ko sem že zapuščal stavbo, sem na stopnicah srečal Marka. Komaj sem ga prepoznal, tako je bil skrušen. Izrekel sem mu sožalje in nadaljeval pot. V domuje bilo tedaj še precej ljudi. Ti so mi pozneje povedali zgodbo o nesrečnem Slovencu. Trupelce njegovega sina naj bi hranila neka stockholmska mrtvašnica, dokler ne bo zbral denarja za prevoz, v domovino, kjer bi ga želel pokopati. Koliko denarja je tako zbral od rojakov in kje je bil potem pokopan Markov sin, nisem nikoli zvedel. Precej let kasneje sem se z znanko iz. tistih časov peljal po avtocesti proti slovenski obali in obujal spomine na ljudi, ki sva jih včasih srečevala. Beseda je nanesla tudi na Jožico in Marka. Znanka, ki so ji razmere na Švedskem dobro poznane, za njiju ni nikoli slišala. Povedala pa mi je za dogodek izpred kakih desetih let, o katerem so pisali švedski časopisi. Iz neke umobolnice je neznano kam odšla pacientka. Baje je bila slovenske narodnosti. Nikoli je niso našli. Takoj sem pomislil na Jožico. Je tako le našla svojega sina in domovino? BOHLONAJ, DOKTOR ALI ŽIVLJENJEPIS NEKEGA ZDRAVNIKA RDEČA ULICA Moj prašni rojstni kraj je največja vas na zemeljski obli. Neusmiljen veter pometa ulični prah z enega na drugi konec trga, polnil nam oči in pljuča z drobnim, svetlikajočim se prahom, spočije se kot delavec po dobro opravljenem delu, da bi naslednji dan z. vso silo nadaljeval. Zanesljivi viri pravijo, da se v mojem kraju in bližji okolici stoletja ni zgodilo nič zgodovinsko pomembnega. Mestu, v katerem zorijo zanikrna jabolka in zdolgočaseni meščani odhajajo zgodaj spat, nikoli ni grozila revolucija, meščanska vojna, poplava, potres, celo požar tukaj ni nikoli pustošil. Samo tako lahko pojasnimo, zakaj je veliko, nižinsko, prašno mesto s slamo kritimi hišami zanesljivo in počasi izgubilo tekmo v razvoju z bistveno manj- UTHRATURA Rasi 6 / 2002 šim (iz hlevov nastalim) San Franciscom. Ko so sosednja mesta uničevale poplave, jih potresi sesipali v prah, so razrite ulice mojega mesta obdajali vrtinčasti oblaki prahu in poročali o bližnjih ujmah. Meščani so torej počasi, umirjeno opravljali svoje delo. Četudi svet propade, Subotica z okolico bo vekomaj krožila v vesolju. To “veliko selo” premore tudi avenijo po imenu Rdeča ulica. V njej sem živel svoje žalostno otroštvo. Devetletnemu mi je tuberkoloza vzela očeta. Mladje bil, komaj štiriintrideset jih je štel. V mali, temni sobi je ležal in hripavo kašljal. Ličnice so mu štrlele, iz upadlih očesnih votlin so žarele črne oči. Očeta nisem imel rad, umikal sem se mu, bal se njegovega prodornega pogleda. Živo pa se spominjam starega, zasoplega zdravnika, ki je obiskoval onemoglega očeta, mu predpisoval različne čaje in masti, nato pa prijel svojo črno palico in odšel k drugim bolnikom. Mama je našo družino preživljala z delom svojih rok. Neskončno sem jo ljubil. Še preden je povrnila najeto posojilo, dolgove za zdravila in pogreb, je sledila očetu v grob. Tuberkuloza je pokopala tudi mojo lepo, ubogo in pridno mamo. Nenehno je jokala po očetovi smrti, malo jedla, dneve in noči je delala. Včasih meje pobožala in poljubila na lase, da so postali mokri od njenih solz. Še vedno v meni živi pogled njenih iskrenih, sijočih solznih oči, s katerim seje poslovila od mene. Zelo sem žaloval za njo. Komaj desetletnega me je k sebi vzela revna, ovdovela babica, materina mama. Živela je v stanovanju, kije imelo ilovnat pod in eno samo sobo s kuhinjo. Optimistično je govorila: “Preživela bova, kakorkoli, samo preživela bova.” Vpisal sem se v prvi letnik gimnazije. Sosedje so govorili babici, naj ne meče denarja stran, naj me da v uk obrtniku, prej bom začel k hiši nositi denar. Priznam, da nad gimnazijo nisem bil preveč navdušen. Nisem maral učbenikov. Rad sem imel gozdove, ulice, naravo nasploh. Ogromno sem prebiral, zlasti romane. Takrat, ko bi se moral učiti, sem sc rajši potepal, igral s prijatelji tatove in žandarje, brcal žogo. Jeseni v času trgatve smo hodili krast jabolka in grozdje. V bližnjem gozdu, pravem pragozdu, je bilo naše pravo “delovno mesto”, tam smo se igrali, naskrivaj opazovali starejše fante, kako kadijo, in pobožno vdihavali k nam valeči se cigaretni dim. * * "k Med počitnicami smo se hodili kopat na Palič. Odpravili smo se peš, bosi, s čevlji čez. ramo. Takrat še ni vozil tramvaj, vlak pa je bil za nas predrag. V devetdesetih letih devetnajstega stoletja sta bili žensko in moško kopališče popolnoma ločeni drugo od drugega. Ženskam ni bilo treba prenašati radovednih, hrepenečih pogledov moških. Vseeno so skrbno skrivale svoje napake. Nosile so pisane plaščke do gležnjev in pumparice. Obraze so pred sončnimi žarki skrivale pod velikimi slamniki s širokimi robovi. Porjavela koža takrat ni bila v modi. Belopolte, prsate debeluške so bile ideal, h kateremu so stremele vse ženske. In čim bolj so pokrivale in poskušale skriti svoje čare, bolj so v/hurjale moško domišljijo. Fantiči smo takrat izkoristili sleherno priliko, da smo kukali skozi špranje v ograji in skušali razkriti skrivnosti ženskega kopališča. •k Jek ITIFRATURA Rast 6 / 2002 Vselej sem imel rad šport. Bil sem izvrsten telovadec. Učitelj me je že v prvem razredu gimnazije uvrstil v najboljše moštvo. V njem sem se obdržal vseh osem let gimnazije in na to sem bil zelo ponosen. Najboljši sem bil tudi v plezanju na drog. Neko nedeljo je bila v bližnjem gozdu ljudska veselica in na njej seje tekmovalo v različnih panogah: teku v vrečah, kdo bo pojedel več žemelj, plezanju na drog ... Tudi jaz sem postopal okrog sedemmetrskega, debelega, z milnico namazanega, drsečega telefonskega droga. Na njegovem vrhu se je nagrada, srebrna žepna ura, zdela nedosegljiva. Kdor prvi spleza in jo sname, zmaga in ura je njegova. Kdo vse ni poskusil: bosonogi otroci, gospodiči v paradnih škornjih, dijaki ... Zaman. Priplezali so do polovice in nato počasi zdrseli nazaj. Pod pritiskom prijateljev sem popustil in se prijavil. Z lahkoto sem splezal na vrh in snel uro. Ves srečen sem naslednji dan sošolcem kazal zmagovalno trofejo. V šoli so do takrat imeli ure le otroci bogatih staršev. Moj uspeh je tako navdušil enega premožnih fantov, da me je celo povabil na praznovanje svojega rojstnega dneva. Oblekel sem čisto mornarsko obleko, ki je bila resda zakrpana na zadnji plati, in se tolažil, da se to niti ne opazi, ko sedim. Na nogah sem imel lepo zloščene, čeprav zakrpane čevlje, in tako opravljen sem prišel ob dogovorjeni uri v razkošno stanovanje svojega sošolca. Tam se je že zbralo več kot deset drugih otrok, večinoma iz. zelo premožnih družin. Hitro sem se usedel in pod mizo, na debelo perzijsko preprogo, skril svoje ponošene, zakrpane čevlje. Kakšna razkošna pojedina je to bila: topla čokolada s smetano, najrazličnejše vrste tort, drobno pecivo in različne druge sladkarije, o katerih se mi do tedaj niti sanjalo ni. Stregla nas je vsa v belo oblečena služkinja. Najedel sem se, da mi je bilo kar slabo. Nekaj kasneje sem opazil, da služkinja nekaj šepeta očetu slavljenca in s prstom kaže name. Nato je nališpana slavljenčeva mati pristopila k meni in me z. resnim obrazom strogo vprašala: “Fant, si v žep vtaknil žlico?” “Da,” sem odgovoril in zardel. “No, to je zelo grdooo, se ne spodobi!” Tovariši so me osuplo gledali. Z roko sem segel v žep mornarske bluze in izvlekel kavno žličko. “Kaj takšnega!” je živčno izustila gospa. “Takoj jo vrni nazaj!” “Ne bom!” "Ne boš?” “Ne, ker je moja. Prosim, poglejte, celo moje ime je na njej.” Dal sem ji žličko, da si jo je ogledala, in potem takoj zapustil hišo. Odšel sem s solznimi očmi, vendar lahkega srca. Nikoli več nisem sprejel povabila na obisk od bogatih sošolcev. Bogataškim sinovom pa sem še vedno pisal spise pri madžarščini. Ta srebrna žlička je edino, kar sem podedoval od staršev. Povsod, kamor sem šel, sem jo nesel s seboj. Celo med študijem sem v peštan-ski kavarni z. njo srebal kavo. Artur Munk Jckic BOI ILONAJ, DOKTOR ALI ŽIVI JHNJLIMS NF.KEGA ZDRAVNIKA Že kot otrok sem bil zelo izbirčen in čistunski. Šaljivec iz razreda, kije vedel za to mojo lastnost, meje nenehno spraševal: “Za koliko denarja bi pomočniku anatoma pridržal kolo?” “Ni ga denarja,” sem takoj odgovoril. “In da se dotakneš mrtvega?” “Ne.” “Niti s prstom?” “Ne.” “Pa za tisoč zlatnikov?” “Ne!” In sem zgroženo odgnal misel na to, da se s prstom dotikam hladnega trupla. Takrat niti slutil nisem, da bom zdravnik. Zdravnik! Nikoli! ŽIVLJENJE NA UNIVERZI LITERATURA Rast 6 / 2002 V dijaških letih ni bilo zaklada, ki bi me pripravil do tega, da se dotaknem mrliča. Celo kraju, kjer se je nahajal mrlič, sem se ognil v velikem loku. Vseeno pa sem izbral zdravniški poklic. Morda sem se tako odločil, ker je moj najboljši prijatelj, Csath Geza, sklenil, da bo zdravnik. Tako sem prispel v Pešto. Tam so nas, bruce, že čakali stari študenti. Njihova prva naloga je bila, da nas odpeljejo v mrtvašnico. Izzivalno so pristavljali, da s tem želijo preskusiti naša čutila in živce. Sluga profesorja anatomije Lenhosseka, stric Pišta, nas je okrog deset brucev zaklenil v mrtvašnico. Zaskrbljeni in bledi smo se napeto premikali in se delali junake, češ, vsemu smo kos, čeprav nam je specifičen vonj dražil nosnice in nam dvigoval želodčno vsebino. Čez nekaj časa je stric Pišta dvignil pokrov velikanskega betonskega bazena. Tam je v formalinu križemkraž plavalo pol ducata moških in ženskih trupel. Pri priči nas je en vrstnik zapustil, drugi pa omedlel in se kol vreča zvrnil na tla. Stric Pišta gaje skrbno dvignil in odnesel na svež zrak. Slišali smo, ko je na ušesa “krivca” zašepetal: “Svetujem vam, da se čim prej izpišete in vpišete na pravo!” Potem gaje zapustil. V kotu kleti je na marmorni mizi ležalo truplo prekrasne mlade svetlolaske. Zazrl sem se vanj in presenečeno ugotovil, da ga občudujem. Saj v mrtvem telesu ni nič tako grozljivega. Dolgo sem strmel v skladno telo, spokojen obraz, kodraste pramene dolgih svetlih las. Počasi sem se sprijaznil z mislijo, da gledati mrliča ni tako strašno. Ko je na vrsto prišlo prvo samostojno raztelešenje, sem se že popolnoma privadil na prodorni vonj in niti pomislil nisem, da opravljam obdukcijo na velikem anatomskem inštitutu v družbi desetih razkosanih trupel. Takrat meje stric Pišta vzel za pomočnika. V tistih letih je stari anatomski strežnik praznoval petindvajseto obletnico dela na inštitutu. Mirno lahko rečem: strežnik kmečkega rodu je bolj obvladal anatomijo kot katerikoli mladi zdravnik demonstrator. Vse študente, tudi nas v prvem letniku, je ogovarjal z ‘gospod doktor’, kar nas je navdalo še s posebnim ponosom. Kako ponosno, čeprav tiho in počasi, je pripravljal preparate za sekcijo. Celo nakupoval je po klinikah in v bolnišnici trupla, primerna za obdelavo na anatom- 547 skem inštitutu. Trupla rajnih sirot je kupoval od svojcev pod pogo- Artur Munk jem, da bo za pogreb poskrbel inštitut za anatomijo. Zanje je plačal /ivMrisnms NrkrrA P° dvajset kron. Na anatomski inštitut so dospela tudi trupla umrlih A zdravnika brez svojcev. Pri takšnih je skuhal kosti in lobanjo in jih za drobiž prodajal študentom medicine. Ti sojih, predvsem lobanje, uporabili za zastraševanje svojih znancev in prijateljev. •k&ik Star sem bil devetnajst let, ko naju je s Csath Gezom Kostolanyi odpeljal k urednikom budimpeštanskega dnevnika. Csath je pisal glasbeno kritiko, jaz feljtone in humoreske. Za revnega študenta je bilo preživetje v mirnih, “srečnih” časih zelo težko. Še posebno za takšnega, ki od doma ni prejemal redne podpore, med kakršne sem sodil tudi sam. Osnovni vir za preživljanje je bilo rednim študentom poučevanje na domu. Nabrali smo si toliko učencev, kolikor so nam jih največ dovoljevale velike obveznosti na univerzi. Zjutraj smo v kavarni do podrobnosti preučili oglasne-stolpee po časopisju, potem pa odvihrali na izbrane naslove v upanju, da bomo dobili delo. Spominjam se nekega prisrčnega dogodka. Weissberger, črnolasi, skuštrani študent prava, je veliko pretrpel za znanost. Včasih mu je bila jutranja kava edini obrok tistega dne. Nekako mu ni uspevalo dobiti dela hišnega učitelja. Nekega jutra je v klerikalnem časniku Ustava med malimi oglasi prebral, da lastnik velike mesnice išče inštruktorja - kristjana za sina, dijaka petega razreda gimnazije. Ubogi fantje nekaj minut premišljeval o kristjanu, potem pa odšel in odločno pozvonil na mesarjeva vrata. Vrata je odprla postavna dama, mesarjeva soproga. “Javljam se na oglas, poljubljam roko. Vadas sem, slušatelj prava.” “Da,” pove spoštovana gospa. “Študenta filozofije in latinščine iščem za sina.” “Prav te dni sem naredil izpit iz filozofije in pred kratkim iz latinščine ...” ‘igrate tenis, gospod Vadas?” “Seveda, v Subotiei sem bil najboljši tenisač,” seje trudil naprej Weissberger. Ubogi hudič, še tega ni vedel, v čem je bistvo teniške igre. V najboljšem primeru je kdaj izza ograje gledal, kako igrajo drugi. Potem seje toliko ponujal, da gaje gospa končno najela za sinovega učitelja. Naslednji dan je že poučeval, kar mu je seveda šlo zelo dobro. Tretjega dne so povabili gospoda učitelja k partiji tenisa. Med potjo sta mati in sin na veliko udrihala čez Jude. Kako mu je šlo pri tenisu, še sam Weissberger ni vedel povedati. Nekoč je izdal samo toliko, daje mati med igro zabrusila sinu: “Pištika, ne drži tistega loparja tako židovsko! Tako ga primi kot gospod učitelj!” LITERATURA Rast 6 / 2002 Jeicje Na koncu drugega letnika sem naredil izpit iz anatomije. Ni bila šala delati izpita pri profesorju Lenhosseku. Že zgodaj zjutraj sem se oglasil pri stricu Pišti na “tečaj”. Bil je izredno topel junijski dan. Zaradi toplote je bil tudi smrad v secirnici hujši, dušilo meje in obhajala meje slabost. I.ITI RADIRA Rast 6 / 2002 Stric Pišta se je pogovarjal z revno ženičko, ki je imela glavo pokrito z ruto: “Kaj želite, tetka?” jo je vprašal slrie Pišta. “Prosim, da mi vrnete moževo truplo. Tu imam denar, vračam vam ga,” je molela modri bankovec. “Zakaj vendar?” “Dala ga bom pokopati. Želim, da ima dostojen konec, takšnega, kot se spodobi. Da imam kam za svete.” Stari strežnik je zamišljeno gladil goste, rumene brke in stokal, kot bi ga kaj bolelo. Malo je premislil in ji rekel: “Verjemite mi, gospa, da bomo pokopali vašega moža, takšen je red, tako se spodobi. Obdržite denar, prav vam bo prišel za kruh. Dali vam bomo številko parcele, vrste in prostora, potem pa lahko izkažete spoštovanje pokojnemu možu.” “Tam na dvorišču je že krsta,” je tožila ženska. “V zasebni grob ga želim položiti, reveža. Slišala sem, da vi pokopljete v skupinski grob. Tudi sorodniki so že zunaj.” Ženska se ni pustila. Tožila je, da ne bo mirna, če bo vedela, da leži v skupinskem grobu in da mu ne bo mogla na dan mrtvih izkazati spoštovanja. “Hm ... hm ...” je zamišljeno hmkal stric Pišta. “Kaj takega se tukaj še ni zgodilo v mojih petindvajsetih letih službe.” “Menda ga še niste rezali?” je zanimalo žensko. “Kje neki, ne. No, prinesite noter krsto in opravo, drugo bom pripravil sam. Kako se je pisal gospod?” “Granyak Janos, dninar,” in je že drvela po stopnicah po krsto. Z grozo sem se obrnil k stricu Pišti: “Kaj boste naredili zdaj?” sem vprašal. “Pomislite na razcefrane dele trupel, pomešane v centralnem bazenu. Neprepoznavne glave, ženske in moške noge, roke, na kup nametane ...” “Kar meni prepusti, gospod doktor.” Prinesli so ceneno krsto. “Pojdite sedaj na hodnik in tam počakajte.” Stric Pišta je odslovil gospo s spremstvom vred. Potem je z zanesljivo roko segel v bazen z mrliči, v katerem so ležali ostanki vsaj ducata trupel. Na slepo je zatipal glavo. “Tukaj je glava, ta bo dobra. Tole je prsni koš ... ena noga, zdi se ženska, no, druga je moška ... Tule imam pol roke, hudiča, ne najdem druge! Dobra bo tudi golen.” “Kaj počnete, stric Pišta?” “Sestavil bom revi moža, Granyak Janosa.” “Ampak v resnici tule ni niti koščka od pokojnika!” “In? Mar ni to vseeno, gospod doktor?” Z rjuho je pokril grozljivo kreacijo iz mesa in kosti, nato pa skrbno zabil pokrov krste. Zaklical na hodnik: “Končali smo! Lahko odnesete moža, dobra gospa.” Osuplo sem gledal prizor. V tej minuti sem v sebi za vselej pokopal idealizem. Ob 750. letnici mesta Kostanjevica na Krki foto ZVONE PELKO ' i ' X ■•*+A W^Bi *mrn S^Ss. >čx^c v :x •v,. \ '&&Sss&£&3^>!a0š&g&' v\\' t • \Vs\ ^C' / <>":v ",,;^xj^ vX-w v*-v> \\ •'V',\X-/>. X V>, X-"' “vt- X A, V'\ w ‘s S&JS :? % 72, str. 71 k, geslo: Dular Jože (avtor Milan Dodič), s pomoloma navedenim Dularjevim psevdonimom Mojmir Podgorjanski (prav: Mojmir Gorjanski). Čampa Ivan: Srebrna žetev. Mentor XXV/ 1937/38, str. 224. Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova, IV. knjiga (Zagreb 1959), str. 523. KULTURA Rast 6 / 2002 trcli letih je hre/. težav maturiral in se vpisal na slavistiko na ljubljanski univerzi. Šolskih skrbi je bilo sedaj konec, razvil je živahno literarno dejavnost in si v prijaznem okolju širil obzorje s študijem tujih književnosti, zašel v literarne družbe, postal elan Literarnega kluba ter se kot stalni sodelavec revije Dom in svet družil z. nadarjenimi mladimi književniki, ki jih je z blagohotno besedo in širokim znanjem spodbujal k literarnemu delu urednik dr. Tine Debeljak. V tem času je Dular poleg poezije pisal tudi krajšo prozo v Žaru, Mentorju, Domu in svetu in drugod ter se uspešno lotil tudi radijskih iger (Sredi dolenjskih goric, Dolenjsko martinovanje, Zelena bratovščina). Toda to ne spada več v okvir našega sestavka; Dular je bil tedaj namreč že uveljavljena literarna osebnost, priznan kot pesnik in prozaist. Za konec pa naj se vendarle ustavim ob eni Dularjevi prozi, njegovi povesti “Študentje ob Krki”, ki jo je v podnaslovu sam označil kot zgodbo iz. osmošolskega življenja. Izhajala je namreč v Mentorju v šolskem letu 1937/38 kot nadaljevanka in je deloma avtobiografskega značaja. V njej je Dular podal sliko dijaškega življenja, kakor ga je doživljal sam, dokler ni po 5. razredu gimnazije zapustil Novega mesta. Zgodba povesti je dokaj preprosta. Člani dijaškega društva Vesna pripravljajo uprizoritev Finžgarjeve igre Divji lovec. Glavni akterji igre so: osmošolec Marko Bajec iz. Semiča, ki se vozi v šolo z. vlakom, njegov najboljši prijatelj in prav tako osmošolec iz Semiča Janez. Zupančič ter šestošolka Jasna. Marko igra lovca Janeza, Jasna pa županovo hčer Majdo. Marko je zaljubljen v Jasno, vendar se ji tega ne upa povedati, prav tako ne prijatelju Janezu. Ko Marko Jasni nekoč vendarle izpove ljubezen, ga ta odkloni. To pa Marka tako potre, da sklene po maturi stopiti v bogoslovje in postati duhovnik. Najbolj zanimivo v Dularjevi igri je, kako je poleg dijaškega življenja prikazal novomeški gimnazijski profesorski zbor, kajti to so ljudje, ki so bili tudi nekdanji Dularjevi profesorji. Poglejmo si ta pasus: “Poznate galerijo novomeških profesorjev? Pikolo, Karmenateljc, Refleks, Železna roka — štiri imena za eno osebo, matematični čarodej Ruli, nazvan tudi Krivči ali Aksijom, patricij in senator Kela, krotilec študentovske menežarije Keko, samo-lastno imenovan ‘jaz stari tepce’, doktor Torej, naturni filozof Rafi, chaque jour plus bete — Mužik, večni mladenič Žutek, solunski dobro-voljček Telefon. Homo sapiens — Tolsti, človek z železnimi živci — Jaka, risarski mojster Atek in še vrsta drugih. Ti in vsi drugi so bili od države nastavljeni samo zato, da vlivajo študentom suhoparno učenost v glavo. Pa tega študentje niso hoteli razumeti in jim je bilo v resnici največ za to, da profesorju ‘odž.ro kos ure ali pa napravijo kak velik hec\ To je mnogokrat trdil Keko in tudi pripomnil, da v nobeni menažeriji ni tako zlobnih zverin kot v osmem razredu.” Ko je bil nekoč Dular na obisku v Študijski knjižnici Mirana Jarca, je na mojo prošnjo v izvod Mentorja vpisal tole razrešitev imen: Pikolo Maselj Ivan (direktor); Ruli — Rupnik Boris; Kefa— Peter Prosen; Keko Koštial; Torej - dr. Tiller; Roji - Rafael Bačar; Mužik - Kranjec; Žutek — dr. Mencej; 7o/.v//- Četina; Jaka — (Janko) Krajec; Atek - (Josip) Germ. (Dobrovoljček Telefon je verjetno učitelj telovadbe Danilo Fon). Jože Dular Pesmi, objavljene v Mentorju 1931/32 pod psevdonimom Mojmir Gorjanski SLUTNJA Na zapadii nebo je rdelo kot kri -vanj vprl sem svoje oči in strme! ... Jesenski je veter zavel skozi les in v golili vejah dreves mogočno ubral je svoj spev ... Ob poti skrivnostno je hrast zaječal, kot da bi nečesa se silnega zbal -v meje odjeknilo in sem vzdrhtel... ZIMSKI RIS PET Leži pred mano zasnežena plan. gozdove sive beli sneg prekriva, do streh zasuta vas v dolini sniva. nad poljem leta jata črnih vran. In zdi se mi, da velik kakor gora leži pred mano bel mrtvaški prt in cilj mladostnih let pod njim zastrt. O vzidi zopet sonce, pridi zora! KULTURA Rast 6 / 2002 GLOSA Kaj se siplje iz oblakov? Mu sodnik vprašanje stavi. Kam leteli so žerjavi v tuje kraje — brez božjakov? Sredi knjig in preparacij naj možgane si napenjam in študirati ne jenjam, kaj zapisa! je Horacij, kaj za narod storil Tacij; boj termopiIskili junakov, zvitost perzijskih vojakov, kje se rabi glagol "esse ”, kje opazimo potrese, kaj se siplje iz oblakov? Jasno sonce zunaj sije, polje valovi dehteče, vse raduje se od sreče, vriska, poje melodije, pod nebo se pesem vije ... Vse veselju in zabavi, vse hiti nasproti stavi, le dijaku grlo stiska, ko o delovanju bliska mu sodnik vprašanje stavi. Kaj mi vir je učenosti, ki ga knjiga v sebi hrani; kdo naj meni zdaj še brani, da bi v lepih dneh mladosti ne uganjal burk, norosti? Kdo ovira nas v naravi? Zakon paragrafe stavi, kje in kod hoditi smemo, ti so krivi, če ne vemo, kam leteli so žerjavi. Kos brez not v grmovju poje, nihče v petju ga ne moti, ko preneha, zopet loti se z veseljem pesmi svoje. — Kaj ta ve za težke boje nas učencev — siromakov, ki odšli ko trop prosjakov bomo nekdaj s težko glavo, da si pridobimo slavo, v tuje kraje - brez božjakov. Jože Škufca MIRAN JARC IN NJEGOV DNEVNIK EKA IN MARIJA V počastitev spomina na smrt Mirana Jarca pred 60 leti na Pugledu KULTURA Rast 6 / 2002 Sredi julija 1942. leta se je začela roška ofenziva, ki je trajala do novembra istega leta. Ta brutalni vojaški pohod proti partizanstvu in eivilnemu prebivalstvu je povzročil, da so morali mnogi slovenski rodoljubi v prezgodnjo smrt, zapore in italijanska taborišča. Številne vasi pa so okupatorji požgali ali porušili. Vmes so ropali in si nezakonito prisvajali dragocenosti. To so počenjali ljudje, kijih na slovenska tla nihče ni povabil. Toda ofenziva partizanskega oboroženega odpora ni uničila. Osvobodilna fronta pa je še globlje in odgovorneje prisluhnila svojemu nacionalnemu poslanstvu. Že pred roško ofenzivo seje pojavil belogardizem. Kakšno nevarnost je pomenil za narodnoosvobodilni boj, nazorno poučijo takratni Kocbekovi zapisi v Tovarišiji. Izšla je leta 1949. Konec junija 1942. leta je v partizane prišel tudi pesnik in pisatelj Miran Jarc. Življenje mu je na obrobju roških gozdov avgusta 1942. leta s streli vzela italijanska soldateska. Od takrat je minilo že 60 let. V počastitev te obletnice naj na tem mestu izpostavimo njegove poglavitne literarne dosežke. Osrednje mesto pa je namenjeno predstavitvi njegovega dnevnika Eka in Marija, ki obsega štiri zvezke različnih velikosti po obsegu in popisanih straneh (V originalu ga hrani Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu). Pisati gaje začel 14. februarja 1935, zadnji datum njegovih zapisov v dnevnik pa je 17. junij 1942. Dnevnik Eka in Marija bi bil preveč iztrgan iz kontinuitete življenja in dela Mirana Jarca, če mu ne bi dodali potrebnega prologa in sklepnega dela. V uvodnem delu so za ilustrativno gradivo uporabljena v prvi vrsti pisma, ki jih je Jare pisal Jakcu. Logično nadaljevanje dnevnika pa predstavljajo pisma, ki jih je Jarc pisal iz partizanov ženi Zinki in hčerkama Eki in Mariji. Končno je še pričevanje Pavla Kamenška o Jarčevi smrti. Dnevnik Eka in Marija še ni bil objavljen. Na tem mestu pa je javnosti lahko le delno predstavljen. Če ne prej, bo v celoti objavljen tedaj, ko bo Jarčevo delo predstavljeno v zbirki slovenskih klasikov. Tudi monografije o njegovem življenju in delu kot znamenitem Slovencu še ni. Avtorju takega dela bo dnevnik Eka in Marija enkratna pomoč za oblikovanje življenjskega in umetniškega profila Mirana Jarca. V časih, ko sta se rodili Eka in Marija, se je začel oglašati nemir, znanilec kasnejših vojnih spopadov in hudodelstev. Čim bolj se je Jare bližal letu 1941, tem pogosteje je v dnevnik zapisoval vznemirjanja in občutja o prihajajoči vojni in povzročiteljih zanjo. Tudi otroka sta domiselno komentirala vojno psihozo. Njuna mržnja do Hitlerja kot glavnega povzročitelja vojnega zla je bila zelo doživeta. Otroška duša je dojemljiva za več, kot včasih mislimo. Je tudi zvedava, nagajiva, često nepredvidljiva, iskrena, spreminjajoča se glede na telesno in duševno zorenje, zahtevna, hvaležna, originalna ... Jarcu je dnevnik pomenil nenehen intimen stik s svojo družino, s katero je živel z neverjetno čutečo ljubeznijo. Pogosto pa razmišlja o KULTURA Rast 6 / 2002 najstrahotnejšem vojnem izidu. Čeprav v zaledju, je že doživel morijo prve svetovne vojne. Slutnja smrti, ki se je selila tudi v zavest otrok, zlasti Eke, se je uresničila. Toda Jare je do poslednjih trenutkov življenja veroval, da bo v svobodi ponovno srečno zaživel s svojo družino. Ob odsotnosti z doma pa so ga spremljale fotografije družine, ki jih je kot svetinje družinske sreče vse do smrti hranil pri sebi. Rodil seje 5. julija leta 1900 v Črnomlju. Izhajal je iz uradniške družine, ki se je že v njegovih zgodnjih letih življenja preselila v Novo mesto. Poleg njega so bili v družini še trije otroci, Vera (učiteljica), Mara in Vladko. Z eno samo skromno uradniško plačo je družina živela v skromnih socialnih razmerah. Miran je obiskoval gimnazijo v Novem mestu. Zgodaj seje poglabljal v filozofska, predvsem teozofska vprašanja. Vzljubil je svet glasbe, zlasti igranje na violino, in se intenzivno ukvarjal s slovensko in svetovno književnostjo. Od tujih jezikov mu je bila najljubša francoščina. Prevajal pa je še iz angleščine, ruščine, srbohrvaščine ... Zgodaj je začel pisati pesmi. Leta 1960 mi je bilo pri Jakčevih v Ljubljani omogočeno dobiti in prebrati zvežčič pesmi, ki jih je napisal pri 15-ih oziroma 16-ili letih. Ti verzi imajo že značilna začetna znamenja tiste njegove pesniške tvornosti, ki ji je intenzivno služil v nekaj naslednjih letih. V Dolenjskih novicah pa je že v medvojnih letih poročal o kulturnem dogajanju v Novem mestu s posebno zagretostjo zlasti o amaterskih dramskih predstavah. Tedaj je sodeloval tudi v Ilustriranem glasniku, ki je med vojno izhajal v Ljubljani. Ta zgodnja učna leta v pisanju so bila za nadaljnji Jarčev pisateljski svet zelo pomembna. Odločil se je, da se bo udejanjal na področju literature, zato je čutil veliko zadovoljstvo, ko mu je Ljubljanski zvon kot osemnajstletniku objavil prvo pesem. Svojo gimnazijsko generacijo je upodobil v avtobiografskem (vojnem) romanu Novo mesto. V njem je sebe predstavil v osebi Danijela Bohoriča. Na fronto prve svetovne vojne ni odšel, ker je bil za vojaške napore telesno prešibak. Njegov iskreni prijatelj je bil Božidar Jakac, gimnazijski sošolec, ki pa je zaradi začasne odselitve staršev nekaj časa obiskoval idrijsko realko. Leta 1917 pa je moral na fronto. Ves čas pa sta ostala v pismenih stikih, tudi potem, ko je šel Jakac študirat v Prago in ko je začel svoja slikarska potovanja po Evropi, Afriki in Ameriki. Jarc je začel študirati slavistiko in romanistiko v Zagrebu. Junija 1919 je od tod sporočil Jakcu: »Bivanje tu mi ugaja. Še bolj študij, posebej filozofija, s katero sem se, kot veš, v gimnaziji precej bavil.« V jeseni istega leta pa seje Jakcu pohvalil, »... da seje začel ukvarjati s prevajalstvom«. 24. oktobra 1919 pa je v pismu prijatelju zapisal: »Podbevšek pravi, da mu Tagore niti do kolen ne sega.« Dodal pa je, da so take literarne norosti počenjali že pred njim razni svetovni prekucuhi. Iz Ljubljane, kjer je po ustanovitvi univerze nadaljeval študij, je 20. marca 1920 sporočil Jakcu, da mu je »univerza deveta briga«, saj najrajši za ves teden pohiti na Gorenjsko, »na deželo k svojim«. Prijateljuje prvič zaupal, da zahaja v Krtino, k porajajoči se ljubezni, k sestrični Zinki. Jakcu je ob tej priložnosti tudi zaupal, da bodo izšle oktobra njegove pesmi na okoli sto straneh. Spodbudno pritrditev za to sta mu dala Joža Glonar in Oton Zupančič. Princip za izbor mu je bil: »Vse sprejeti, kar je prišlo iz močnega doživljanja in kar je, odkrito povedano, KULTURA Rast 6 / 2002 v lepi obliki.« Kot vemo, mu Vidmar takega močnega in iskrenega doživljanja čez nekaj let ni prisodil. Če/, kakšen teden je Jakcu pisal, da se naslov pesniški zbirki glasi Rajska ptica in črni vran. 20. maja 1920 pa je poslal pozdrave Božu (tako je začasno uporabljal Jakčevo ime) iz Krtine v Novo mesto in zatrdil: »... živim le v ljubezni, obožavajoč Njo edino. V takem čustvovanju se čutim neskončno oživljenega ...« Pripravljajoča se pesniška zbirka pa se je takrat že imenovala Skrivnostni romar. Pravi pa, daje začetniška in da njegovo poezijo »priznajo lahko samo tisti, ki so sami skrivnostni romarji«. Kot vidimo, je za ta izbor uporabil strožje kriterije kot prej. Septembra 1920. leta se je v Novem mestu zgodila novomeška pomlad. Na spominski plošči iz leta 1990, pritrjeni na pročelni steni bivšega hotela Kandija, je izpisan tekst z naslednjim sporočilom: »V tej hiši seje septembra 1920 s prvo pokrajinsko likovno razstavo in sočasnimi literarnimi in glasbenimi prireditvami rodila novomeška pomlad«. (Avtor besedila je pisec tega sestavka.) Pokrovitelj omenjenega kulturnega druženja v Novem mestu je bil Rihard Jakopič. Med pesniki sta požela največ pozornosti Novomeščana Miran Jarc in Anton Podbevšek. Toda Jare je tedaj zapisal, daje proti futurističnemu bevskanju mladih epileptičnih pilolkov. Ta odklonilna oznaka je bila v prvi vrsti namenjena Antonu Podbevšku. Sredi decembra 1922. leta pa je Jakac sprejel obvestilo, da Jarc obiskuje Trgovsko akademijo v Ljubljani in da je opravil že tri izpite. Univerza ga je preveč izmozgavala, zato je imel premalo moči za ustvarjalno literarno delovanje. Po opravljenih izpitih se je leta 1923 zaposlil v ljubljanski kreditni banki. Zanimivo je, da ga je bančna služba disciplinirala, a ne izčrpavala. Po končani obvezni dnevni službi se je sproščeno ukvarjal z literarnim ustvarjanjem. Pisal in napisal je veliko, a vse v prostem času, v času torej, ki so ga drugi porabili za počitek. Leta 1922 je Jarc v pismu Jakcu prvič omenil pesnika Mirka Pretnarja, kije doktoriral iz Janeza Trdine, a seje ukvarjal s službo v industriji. Edino pesniško zbirko V pristanu je izdal 1926. leta. Jare gaje označil za svojega dobrega prijatelja. Pretnarjeva ljubezenska pisma Jarčevi ljubezni Zinki pa so povzročila motnje v medsebojnem komuniciranju in zaupanju.V drugi polovici tridesetih let pa so se odnosi med njima spet otoplili. K Jarčevim je pogosto prihajal na obiske. Otroka sta se ga vedno razveselila, ker je bil »hecen«, torej dovtipen. Med njegove ustvarjalne napore in dosežke je treba uvrstiti tudi lutkovno področje. Kot vodja, avtor in violinist je sodeloval v Slovenskem nacionalnem gledališču Milana Klemenčiča. Pisal je pesmi, prozo, dramske tekste, eseje, poročila o knjigah in kritike. Premalo znano in poudarjeno pa je njegovo prevajalsko delo. Nadvse obsežna je njegova korespondenca, ki ima tudi veliko literarno vrednost. Sodeloval je na literarnih večerih, tudi v Mariboru. Leta 1927 je v samozaložbi izšla njegova pesniška zbirka, napovedana že leta 1920, zdaj spremenjena in dopolnjena, z naslovom Človek in noč. Iz istoimenske pesmi so tudi naslednji verzi, značilni za njegovo kozmično poezijo. Sam ... Nad mano, krog mene vsemi rje preteče ... O, čudnih mož - daljnovidcev v divjih stoletjih misli žareče, meči sekali so v brezizrazno, sovražno temo ... KULTURA Rast 6 / 2002 To ogromno, turobno, tesnobno mrakovje, ki v njem se gub im ... Precej izvodov zbirke je prijateljem razdelil gratis. V pismu Jaken posebej opozarja, da v Novem mestu biva znanka Mara Vogrinčeva, doma iz Dobrne, po poklicu učiteljica, ki naj dobi izvod zbirke. Denar za zbirko je počasi kapljal s prodajo. Posebnega dobička avtorju ni zagotovila. Tega leta je začel pisati dramsko pesnitev Vergerij, »edinstveno dramo moderne literature«. Pisanje Vergerija je nadaljeval leta 1929 in z nekaj fragmenti končal, a ne dokončal v letu 1932. Bojan Štih je leta 1983 v Novem mestu dejal, da je Vergerij slovenski Faust oziroma da bi to bil, če bi ga Jare dokončal. Tako razlago pa je Vergeriju prisodil Jare sam v svoji korespondenci v letu 1932 in jo je Štih samo povzel brez navedbe vira. Pred Vergerijem pa je napisal ekspresionistični igri Izgon iz raja in Ognjeni zmaj. Leta 1929 je Jarc v pismu Jakcu potarnal, daje pri njih doma precej težko. Še istega leta mu je umrla mama in Jare je zapisal: »Varuh sem zdaj svojega brata, gospodinji pa nam Mara.« Sestra Vera pa je bil tedaj učiteljica nekje pri Turjaku. Daje Jare opustil univerzitetni študij, so bile precej krive tudi slabe gmotne razmere v družini, saj je znano, da je honorarje od objavljenih stvaritev izročal v družinsko blagajno. Zato se je tudi odrekel večernim in nočnim družbam, v katere so ga vabili prijatelji. Bančna služba ga je zdisciplinirala in ga napravila dvojnega: sposobnega za umetniško tvornost in urejenega v osebnem življenju. 14. oktobra 1930je sporočil Jakcu v Ameriko, da gaje osupnilo, ko je bral, daje sredi Amerike dobil v roke njegovo Novo mesto. Tedaj je ta roman izhajal v Ljubljanskem zvonu. Prijateljuje sugeriral, naj čim prej prebere tiste dele, »da bi videl Danijela Bohoriča iz. let 1916-17 ...« V knjižni obliki je Novo mesto izšlo v delno prenovljeni oziroma dopolnjeni podobi leta 1932. Leta 1930 seje Jare zelo razveselil Jakčeve ponudbe, da bi sodeloval pri nastajanju knjige o njegovih romanjih po svetu. Iz. te zamisli je nastala knjiga Odmevi rdeče zemlje: kot avtorje naveden Božidar Jakac, s pojasnilom, daje knjigo po pismih iz. Amerike priredil Miran Jare, s slikami pa opremil Božidar Jakac. Pretežni del gradiva za pisanje pa je Jare črpal iz. sprotnih Jakčevih zapiskov v Ameriki in njegovih pripovedovanj v času nastajanja knjige. Takratna Amerika je po gospodarski krizi doživljala buren vsestranski razvoj, pri tem pa pozabljala na človeka in njegovo dostojanstvo. Okoli leta 1930 seje Jare družil z Rušo Zidar, čeprav je hkrati zagotavljal, daje »daleč od Ruše«. Zinka iz. Krtine mu je edina pomenila pravo upanje. Za nekaj časa pa je zanj veljalo: »Moje življcnjeje v moji pesmi, v moji prozi ...« V letih na prehodu v tretje desetletje je bil Jarc preobtežen z literarnim delom. Leta 1934 je v Ljubljanskem zvonu od I. do 12. številke izhajal njegov roman Črna roža. Črna roža je njegova ljubezen iz. Krtine, Zinka, ki je prav v tem letu postala njegova žena. Poroka z Zinko je pomenila za Jarca pravo odrešenje. Opravila stajo na Bledu brez svatbenih ceremonij. 30. januarja 1934. leta sta Miran in Zinka poslala Jakcu in njegovi znanki Tatjani Poženel (njen dekliški priimek) pozdrav »z. nove poti«. 6. februarja 1934 pa je v pismu Jakcu zapisal: »O, življenje moje od prej je bilo samo tavanje, samo blodenje, čeprav meje gnala silna moč slutnje vedno v pravo smer, in ostal vse dni samo ob Njej, ki me je edina razumela.« I.cvo: poročna fotografija Zinke in Mirana Jarca Desno: Krtina iz leta 1926 - iz hiše spredaj je bila doma Zinka KUITURA Rast 6 / 2002 V Evropi pa so se takrat vse bolj oglašale sile, ki so hotele revidirati določila i/. mirovnih sporazumov po prvi svetovni vojni. Časopisi so pisali o miru pred viharjem. Po smrti nemškega predsednika I lindenburga je Hitler kaj kmalu postal absoluten gospodar Nemčije. Mussolini je teptal praviee primorskih Slovencev že od leta 1920 dalje. On in Hitler sta sistematično spravljala na kolena Avstrijo, japonski imperializem pa je začel pakt irati /. Nemčijo. Rusijo so kot 39. državo leta 1934 sprejeli v Društvo narodov. 26. julija 1934 je na Uncu pri Rakeku, zadet od kapi, umrl Rudolf Maister, divizijski general in slovenski pesnik, ki je po prvi svetovni vojni s slovenskimi vojaki prostovoljci odločilno prispeval, da seje severna meja uredila z njegovimi odločnimi strateško-vojaškimi dejanji. 9. oktobra tega leta je kot žrtev atentata umrl v Marseillu kralj Jugoslavije Aleksander I. Pozornost je vzbudila tudi fašistična zarota proti Rooseveltu, ki je bila v Slovenskem narodu takole predstavljena: »Ameriški velekapital je nameraval uprizoriti fašistični pohod na Washington, odstaviti Roosevelta, proglasiti diktaturo in onemogočiti Rooseveltov gospodarski program.« Na slovenskih tleh je bila doma revščina in socialna razslojenost, od katere so udobno živeli maloštevilni kapitalisti in oklicani veljaki. Delavstvo je za mizernc mezde ustvarjalo dobiček za druge, kmetje so s težavo plačevali davke, odvečna (a dragocena) delovna sila se je izseljevala ali odhajala v druge dežele na sezonska dela. Socialni nemir je bil v tridesetih letih 20. stoletja močno prisoten na področju literarnega ustvarjenja in v revialni slovstveni produkciji. Umetniki znajo samostojno misliti in vrednotiti svet v sebi in zunaj sebe. »Umetniku je dovolj, če posluša glas svojega srca, svojega čuta za pravičnost in svoje želje po svobodi. Ne bo se zmotil. In tudi Miran Jare se ni zmotil«, je utemeljeno zapisal Bojan Štih. Dozoreval je v evropsko razgledanega literarnega ustvarjalca. Nič ni zaostajal za literarnimi procesi v drugih deželah. Med prvimi je pri nas pisal o F. Kafki, M. Proustu, D. H. Lavvrenceu idr. KULTURA Rast 6 / 2002 Dozoreval je v človeka, ki je v sebi začutil, da se svet v dobro ljudi napak premika. Iz objemov ekspresionizma se je zavestno bližal v sečišča silnie realnega sveta in življenja. To notranjo preobrazbo je vsaj posredno pospeševal utrip življenja v Krtini in njenem ožjem in širšem okolju, ki je imelo marsikaj pokazati in povedati o socialnih stiskah tistega časa. Leta 1934 je eden slovenskih dnevnikov takole pisal o stanju vrednot v takratnih človeških odnosih: »Živimo v dobi besed, v dobi velikih gesel in puhlic, ko morajo dejstva molčati pred frazami, ko je beseda prva, misel druga in ko je teptanje logike svetlejše od doslednosti ...« Miran Jarc se ni udinjal nobenim pogledom in razmišljanjem, ki niso vodili v svet umetniške resnice in potrjevanju občečloveških vrednot. 14. februarja 1935 je Jare začel pisati dnevnik, kasneje znan kot Eka in Marija. Tega dne popoldne je Jarc taval po ljubljanskih ulicah. Žena je odšla rodit in on je ostal sam z. novimi skrbmi, ki jih do sedaj ni poznal. Bal se je za usodo otroka in žene; celo najhujše mu je prihajalo na misel (žena Zinka je bila nekaj let starejša od Jarca in hkrati v letih, ko se ženske največkrat ne odločijo za prvega otroka). Pozno zvečer istega dne je zapisal: »Ob tričetrt na deset zvečer je prišla na svet najina hčerka Terezija (Avilska), Marija, Valentina.« Naslednji dan ju je obiskal v bolnišnici. Otroka so prinesli Zinki v posteljo. »Tedaj sem jo prvič zagledal,« je zabeležil v dnevnik. Sele sedaj se je začel zavedati, daje oče. »Biloje čudno, čudno lepo,« je še dodal v dnevnik. Dan pred odhodom porodnice domov v Krtino je bil v bolnišnični kapeli krst. Otroka je krstil dr. Roman Tominec, boter in botra pa sta bila Božidar Jakac in svakinja Mici iz Krtine. Odtlej je po prihodu iz službe namenjal hčerki pozornost s tem, daje bil ob njej, jo opazoval in oboževal. Čez nekaj tednov je zapisal: »Na orglice ji igram, prepevam ji in ona je vsa z menoj in vsa vame zaverovana. Kadar pridem iz banke, me sprejme s smehljajem in gleda za menoj, ko spel odhajam.« 29. junija (ko je imela tri mesece in pol) je prvič zaklicala: »Mama, mama!« »Spletala je še druge besede, kot na primer: ba-ba, a-ba, a-da, bla-bla.« »Ko vstopim v sobo jaz, obmolkne, me gleda, potem pa kvišku ročice, češ, vzemi me, vzemi! ... Vmes pa kliče ata...ata...ata, besedo, ki jo je med prvimi izgovarjala ... Ata pa nisem samo jaz, temveč vse, kar ji je všeč ... ! Proti koncu novembra je dobila svoj drugi zobek. »Diat, diat, diat«, vpije, kadar hoče, dajo dvignem in vzamem v naročje.« »Božič v Krtini. Prvič sem ga ob Zinki doživel leta 1920 in takrat meje vsega prešinilo fantastično koprnenje, da bi postala Zinka moja žena ...« Pred prvim letom pa je o hčerki zapisal: »Koliko življenja je prinesla v to hišo, koliko sreče Zinki in meni, tega ne morem niti izraziti. Na vse sem pozabil ob njej: na koncerte in gledališče, na ljubljanske nekdanje večere po kavarnah in sprehodih, še na knjige in pisanje ...« »Uboga pa ne rada. Reci ji, naj stori to in ono, pa se bo uprla. Ali pa se bo s smehom izvila ukazu ali bo godrnjala kot kak tigrček ...« »Če jo peljem na dvorišče, seji razveže jeziček, daje veselje,« je zapisano v dnevniku. »To žlobudra in klepeta. O, da bi jo mogel razumeti. Najrazličnejše besede se tvorijo same od sebe in toliko je Prvi mejnik jc bilo rojstvo. KULTURA Rast 6 / 2002 čustvene dinamike v njih, da čutiš magnetizem, ki veje iz te razigranosti in zgovornosti ...« Ko je bila stara leto in en mesec, je vedela, da ji je ime Rezika. Izgovarjajo Eka ali lka. »Zadnjič sem prišel zvečer domov. Že v veži sem zaslišal akorde iz orglic ... V tej punčki je močna glasbenost...« 4. maja 1936 je Eka shodila. Videl sem jo. Tekala je od klopice pri oknu do vrat. Gledal sem in nisem mogel verjeti. Doživel sem drugi veliki mejnik v tem mladem življenju«*. »In potem ta dan kar nisem šel v službo - potem smo šli z malo na vrt, na dvorišče ... Silno doživetje je tak otroček.« Julija 1936. »Glasba jo zamakne v ekstazo.« Zanimivo je, da Eka ljudi iz mesta ne mara. Eka ima rada preproste ljudi. Takšne, kot jih je dnevno srečevala v svojem življenjskem okolj u. V zbirko Novembrske pesmi (izdala Akademska založba), izšla je leta 1936, je uvrstil le 16 pesmi. V tej zbirki so pesmi, ki so zelo blizu literarni smeri socialnega ekspresionizma, ki sta mu dala umetniško potrditev predvsem Tone Seliškar in Mile Klopčič, ali pa so po vsebini in preprostem izrazu odmev kriznega časa tridesetih let 20. stoletja. Izrazit primer socialne pesmi v zbirki je Hlapec Andrej. To naj ponazori naslednji odlomek: Ah, moji konji! Vam sem podoben. Iz kraja v kraj se menjavamo znova in znova in znova. Komaj se sprijateljimo, že nas prodajo narazen, v tuje roke... Pa spet pričnimo... Hlapec od včeraj, od danes, od jutri! hi ženske se ti izognejo: s tabo ne bom šla se klatit. Kaj si pridelal, pokaži! Kot bi vsa leta bičal po zraku: zaman se iščeš v praznoti. Ne ne, postojte: če bi se v čudežu zbrali vsi moji konji, pribegli od vseh gospodarjev, na enem kraju, o, to bi videli hlapca Andreja, mogočnega v novi slavi. Glava pri glavi bi silila v hlapca Andreja, v ljubljenca, varuha, dobrega botra in strica Riže in Lize, Žive in Luče in Belci ali bi strigli z ušesi in hrzali, tolkli s kopiti: »To je naš gospodar, naš pravi! Mi smo njegovi! Ljubil je nas in solze je točil za nami!« Zdaj smo vsi skupaj, o, zdaj bomo zdrveli svobodni križem sveta! Kdo nas bi ustavil! To bodo gledali in se bodo čudili: kakšna to vojska vesela dviga oblake! Ah, ta huda skušnjava. Zalezi se v slamo... Eka dodaja imenu še priimek, in to Jac (Jarc), očetu pa pravi Me-jan (Miran). Na vprašanje, čigava je, odgovori, daje mamina mutka (mucka). Nekako do dvajsetega meseca starosti je Eka dobila v * Jarčeva hčerka Marija, ki živi v Ljubljani, je piscu tega prispevka ‘J. 7. 2002 povedala, daje bilo pri njih v Krtini vedno veliko obiskov (Jakčevi, Pretnar, Orel, Klemenčič ...). Oče pa je bil dober človek, občutljiv, še mrčesa ne bi pohodil in zelo delaven. Ko se mu je nabralo veliko dela, je spal tudi samo po dve uri in potem odšel v službo. In kadil je preveč ...« KULTURA Rast 6 / 2002 dnevniku (mimo drugih) tudi naslednje oznake: deklica živahnih kretenj, žlobudra v svoji kitajščini, je svojeglava, je ljubka, mala či-tateljica, frfotajoč metuljček, lepa rokokojska deklica, metuljček v svoji tančičasti obleki, baletna plesalka v zvončastem rožnatem krilu, zvonko se smehlja, porednica, nežna punčka, svojeglavka, togotnica, da ji ni para, mala egoistka, srčkana pred spanjem ... Pa še: »To je pravi inkvizitor. Od drugih otrok zahteva, da držijo roke skupaj in molijo.« Kadar hoče, da se ji oče posebej posveti, začne: »Moja ata pija, ata pija.« (Moj ata je priden.) Če je hotela, da jo oče dvigne, je začela: »Eko ločje, ločje.« (Eko v naročje.) Ko ji je bilo 23 mesecev, je Jarc zapisal v dnevnik: »Čudovito seje punčka razvila zadnji teden. Kar stavke že tvori, bistra je v opazovanju in posnemanju. Pa kak posluh ima. Kar zadene melodijo božične pesmi Sveta noč.« (Lepa noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč.) 28. januar 1937 »Tri leta so minila, kar sva se danes na ta dan z. Zinko poročila. Iz. listih svetlih ur je najina Ekiea ... Sredi svojih stolčkov, pručic, punčk iz. cunj, sredi podobic, papirja, kravic, muck, ob mamici in Mejami atku ji teče življenje v vedrini, ki daje tudi mamici in meni svetlobo in svetlost, kakršne ne da nihče drug na svetu ...” »In ko jo zvečer ponesem v posteljico, oznanja vsemu svetu na ves glas: Eka gle pančkat. Noč Julka, noč Tija (Tone), noč Jaja (Janez), noč Maka (Marjanca), noč ...« (Poslavlja se od bratrancev in sestričen, ki so živeli pod isto streho velike kmečke hiše v Krtini. Včasih pravi, da smo vsi sitni, »Eka pa pidna, pi-i-dna,« (pridna). Svetemu Roku v kapelici, ki ga ima za Maufa (Miklavža), je začela nositi korenje, kakor daje zajec. »Lačen je, Mauf,« pravi. »16. marca 1937 se je ob 7.40 zjutraj rodila najina druga hčerka Marija.« Krščena je bila teden kasneje. Boter in botra sta bila spet Božidar Jakac in sestrična Mici. Tistega dne, ko seje rodila Marija, je Jakcu umrla mama. V časopisu Jutro ji je Jare posvetil spominski zapis. Marija je bila temnooka. Eka sinjeoka. Marija je bila podobna mami Zinki. »Brez Zinke ni življenja ne otrokom ne meni,« je Jarc zapisal v listih dneh. Tri tedne po rojstvu Marije so prišli v Krtino na obisk Jakac z. ženo Tatjano in holandski pesnik in pisatelj dr. Feliks Rutten, akademik. Vsi so hvalili Marijo, Eka pa je bila zato nanjo ljubosumna. »Eka tud plidna, ni sitna. Eka plidna in udarila je z nogo ob tla.«* Konec aprila leta 1937 je prevajal Naživina Kozake in bral Visoško kroniko. Bil je na tesnem s časom, toda Eka mu je prinesla knjige, da bosta brala. Jarc njene želje nikakor ni odklonil. Takih želja pa ni bilo malo. Pred otrokovimi željami je tako rekoč vedno rade volje klonil. »Zadnjič je prišel prosit berač za prenočišče. Lahko - ali v hlevu ali na skednju. Eka pa je hotela, da bi spal pri njej ali da bi mu dala vsaj dudko, ker nima levček postelee.« Eka rada posluša pravljice Rdeča kapica, Sneguljičica, o medvedku. Povsod pristavlja, ko gre za deklice: »Eka tud pidna« (Eka je tudi pridna.) 11. junija 1937. leta. »Iskali smo jo. Kam seje neki spet skrila? Tedaj zaslišim z dvorišča petje, Ekin glas, pesem Glej zvezdice božje ... Eka je stala pred spal- * Takrat v Krtini še niso imeli e-lektrike. KULTURA Rast 6 / 2002 nico hlapca Matevža. I llapec Matevž je za Eko važna osebnost; on je tisti čarodej, ki stori, da konji potegnejo voz in zapeljejo tudi Eko, če je treba, v Dob ali Domžale.« »l ih bot. Tih bot. Tevzek aja, pančka. Pa je Tevzek pia (priden). Ni poleden.« Dežuje. Eka: »Sonček je žalosten, pa joka. Dežek pa akan« (grd). Marijica ima šest mesecev, prava lepotka. Marijica je najina, iz Zinke in iz mene. Pri njej instinktivno čutim, da je ona potenciranje vseh tistih najinih zunanjih in notranjih lastnosti, ki so nama kot bratrancu in sestrični skupna, medtem ko je Eka pretežno moja ..., kar je v meni dediščine po moji mami. Ker zaradi obolelih oči (bil je že v bolnišnici) Jarc ni smel pisati zvečer ob luči, je šel podnevi pisat v veliko sobo, da ga otroci ne bi motili. Pa pride Eka: »Jaz bom pri tebi, da boš lahko pisal. Prišla me je branit. Pa imaš.« Decembra 1937 »Ko sem z Eko, že kliče po meni Marija, in če imam Marijo v naročju, se že oglaša ljubosumna Eka.« »Ekica je moja, tako moja. In ves dan hrepenim po srečanju z njo. Bolj in bolj tonem v družinstvo, kakor v neki začarani svet, ki je moj pravi dom.« Sredi januarja 1938. »Eka me ima pravzaprav za svojega starejšega brata, saj me večkrat vpraša: ‘Melan, ali je mama kaj huda nate? Ali je tudi nate mama huda? Melan, hod pliden. Melan, saj lahko kadiš, ne bom mami povedala!« Eka prepeva naslednje pesmi: Lepa si, lepa, roža Marija, Sveta noč. Rožic ne bom trgala, Pastirica žgance kuha, Ribica je po vodo šla ... Marijici pa poje: Aja tula, punčka aja, aja tula, punčka - aja. Spavaj sladko Marija le zibala bo. »Marija je od dne do dne bolj samosvoja... Črna punčka, čudovita punčka, huda in togotna, daje kaj. Vedno bi se zibala ali pa bila z nami pri razsvetljeni mizi.«* 14. februarja 1938. »Ekica je na ta dan stara tri leta. Pred osemnajstimi leti sem bil prvič z Zinko na Limbarski gori; od tistega dne se je pričela doba mojih obiskovanj. Pred tremi leti pa je pesem vseh tistih dolgih let postala živa resnica: rodila se je prva deklica Eka ...« Jarc pogreša, da z Eko ne živi čez dan, in nadaljuje: »Kaj vem o Eki, ki toliko doživlja ob gospodinjstvu, v hlevih, ob kravah, pri molži, v svinjaku?« »Danes, 16. marca 1938, je preteklo leto, kar je prišla na svet Marijica. Marijica je danes takšna: blebeče in klepeče svoj ate, teta, bata, deje, taja, tja-tja, vsa je žareča, temnih očk in lask ... in hodi že sama.« Eka hoče, da ji bo atek kupil živega konja in živo kravo. Marijica pa je v fazi, ko hoče vse zmetati na tla; Eka pa vrže čevelj v okno in ga razbije. Pravi, da bo kupila drugo okno, »ko bom velika«. 20. maj 1938. »Marijica je bila včeraj z Zinko in menoj v Ljubljani ... To je ra-faelski angelček, to je Sneguljčica, to je lepotka ...Pri teti Mari in stricu Vladku (na ljubljanskem stadionu) jo je videl neki 16-mcsečni KULTURA Rasi 6 / 2002 fantek, ki je Marijico kar trikrat zapored poljubil in dejal: ‘O ti lepa punčka.’ »Ekica pa je modra, nenavadno modra. Silno soji všeč lepe obleke. Nogavice seji ne smejo gubati.« Poleti 1038 so bili Jarc, Zinka in Eka na Reki (tedaj pod Italijo). Vpričo gostov je Eka začela peti Lepa si, lepa, roža Marija. Na vožnji z ladjo v Opatijo pa je klicala Živio, Jugoslavija! Kdo jo je za to pripravil, Jarc v dnevniku ni zabeležil. Najverjetneje pa so drugi to izgovarjali potihoma, ona pa je povedala na glas. V drugi polovici tega leta je imel Jarc štiri tedne težave z očmi. Eka ga je obiskala v bolnišnici. »Pravila mi je,« piše Jarc, »da zame moli, da me ne bodo več učke bubale.« V četrtem letu Eka več ne riše, poje pa pesmice, katerih besedila si sproti izmišljuje. O blatu »Blato je pri polžu. Polž je dolg. Polž boža blato in zaspi.« O deklici »Punčka ima rožico. Rožica ima metuljčka in metuljček zleti na punčko in jo poboža.« »Eka vabi Marijo, češ da ima eukrčka. Ona misli, da imam res cukrčka, pa bo ven prišla. Ona je neumna, pa vse verjame; saj ti, mama, tudi tako delaš, če hočeš Marijo dobiti, da bo k tebi prišla.« Jarc je to komentiral s pripombo, daje Eka pretkana. Eka se z Marijo nič kaj dosti ne igra. »Če se z njo malo pomudijo zapusti, češ, kdo se bo pa igral z. otroki.« »Marija je čustvo, Eka je razum ...« Če je Marija želela, dajo atek odnese v gornjo sobo, ga zaprosi: »Alek, daj tebe Marijo nesat.« Marijin besednjak je tudi takle: metala (metla), orgula (orglice), cileta (cigareta), golda (grda). Eka atku: »Atek, zakaj me vsi tepete? Jaz bo šla raj kar od hiše, k mačehi. Saj me ne marate. Če mi ne boste nič naredili, pa bom ubogala.« Eka si je hotela tako zagotoviti pozornost. »Kadar je Marijica zelo huda, tedaj pljuje okrog sebe.« Ko je Eka videla duhovnika piti iz keliha, je dejala: »Mož pa ma-linovčka pije.« Avgusta 1939. leta Jare je tudi v tem času veliko prevajal. Med zahtevnejša dela smemo uvrstiti Stendhalove Tri novele, 1 lergesheimerjev roman Tampico, Lavvrencea delo Žena je odjezdila, Neži vina Kozake in še kaj. Pisal je kritike, ocene in poročila o knjigah iz slovenske, srbohrvaške in svetovne literarne tvornosti. Poleg tega pa je pisal mladinsko povest Zakopani zakladi in povest Jalov dom. Pripravljal je tretjo pesniško zbirko, ki jo je 1940 izdal pod naslovom Lirika (Bibligrafijo njegovih del oziroma enot je 1960. leta zbrala Ana Matko). Mnogo je ustvaril, napisal. To je bilo dobesedno vztrajno garanje. Ob delu v službi in na literarnem področju pogosto ni našel časa za zapisovanje prizorčkov »iz življenja mojih malih«, kot je zapisal v dnevniku. In nadaljeval: »Vojna leži v zraku. Vse govori samo o tem. * Po poroki se je v Krtini naselil tudi Jarc. KULTURA Rast 6 / 2002 Eka tudi ve, da bo vojna. Takole govori: »Vojska je, če se streljajo. Kar iz eroplanov bombajo. Ti boš pa vojak ... Pa boš puško imel, pa boš Hitlerja ustrelil. Pa bo konec vojne.« Eka je veliko modrovala o preselitvi v Ljubljano. Veseli se zlasti elektrike. »O, tebe imam pa rada«, pravi atku, »Ti me nikdar ne nabiješ. Mama me pa nabije...« ‘Kerji nagajaš?’ »Zakaj me pa nabije. Če me ne bi nabila, pa ji ne bi nagajala.« Jare je tudi tokrat zapisal, daje premetenka. In dalje: »Ata, koliko si star?« »Devetintrideset.« »Kaj, devetintrideset. Joj, pa saj ne boš še umrl. O, ne boš. Se ti ni treba bati. Če boš pa ti umrl, bom tudi jaz. In mama in Marija. Mi smo vsi skupaj.« Leta 1939 se, kot vidimo, začne v dnevniku pojavljati slutnja smrti. Prva jo je načela Eka. Jarčevi so se preselili v Ljubljano. Jarc je o tem zapisal: »Zinka seje po štiridesetletnem življenju na Krtini meni v prid ločila od doma in se preselila v Ljubljano.«* Jarčeva sestra Mara je pomagala v gospodinjstvu. Eka je prisotnost tete v kuhinji takole komentirala: »Saj Mara ni moja teta. Teta je tista, ki nam kaj prinese ...« Jarčevi so stanovali v hiši arhitekta Suhadolca, kije imel dva sinova. Otroci so se skupaj igrali, se trikrat na uro sprli in se spet spravili. Na prelomu iz leta 1939 v leto 1940 je Jarc razmišljal; »In vem, da bom še jokal za časi, kot so ti, ki so mi dali sodoživljati živost majhnih deklic ... O, da bi bili ohranjeni mamici in meni, nama in svetu; bojim se, bojim, kajti časi so črni, težki, dušljivi in — gorje, morda so le redki izbrani in zaznamovani, ki bodo preživeli grozo, ki nam jo pripravlja prihodnost novega leta.« »Eko zanima radio, gledališče, zlasti odkar je videla igrico Petrčko-ve poslednje sanje. V radiu bi pela.« »Eka ima peti rojstni dan. Kako, ali sem petkrat prišla na svet?« je zvedavo spraševala. Aprila 1940 je Jarc zapisal v dnevnik: »V času, ko se življenje smehlja Eki in Mariji, pa se Evropa zavija v grozo vojnega razdejanja. Bog ve, kaj bo z nami?« Približno v istem času je v Ljubljanskem zvonu zapisal: »Živimo v času, ki je po težnjah in dejanjih bolj podoben smrti kot življenju.« V tem letu je izšla njegova pesniška zbirka Lirika. V njej so doživete pesmi nacionalnega čustvovanja in domovinske ljubezni. Nekatere so globoko narodno občutene, spet druge so prepojene s slutnjo smrti. Zlasti Slovenski soneti so polni skrbi za usodo slovenstva, ogroženo zaradi vsega, kar se je temnega zgrinjalo nad domovino. Težka napoved težke usode je v verzih iz Sejalca v zimi: Kot zrno sem, ki v mrtev čas zori. Nov kosec pride, vse nas pokosi. Iz Soneta obupa pa je v zadnji kitici izražena moč za odpor proti tujčevi pretnji, ki teži po uničenju svobode ljudi na slovenskih tleh: Saj korenine niso še izrnte. O, da bi kakor kače pod zemljo zasekale strup v tujčevo peto. »Šestega aprila 1941, na cvetno nedeljo, se je odločila usoda Petrove Jugoslavije. Tisto jutro sta Eka in Marija z nami vred preživeli nekaj ur v zaklonišču. Nad nami so pokali streli obrambnih topov proti nemškim letalom. Eka je bila bleda kot zid, vsa se je tresla in s Suhadolčevim Tončkom nista in nista hotela zapustiti zaklonišča ... Naslednjo noč je Zinka z otrokoma odpotovala v Krtino. Sele po zlomu Jugoslavije se je družinica vrnila v Ljubljano, v zdaj že italijansko Lubiano - glavno mesto Provincie di Lubiana.« Življenje otrok pa teče dalje. I.cvo: Lka, Miran in Marija Jarc poleti 1041. leta hli/n Prešernovega spomenika v Ljubljani (desno je ita-lijan-ski vojak) Desno: Marija in Eka ob kopanju na Savi avgusta 1941. leta KULTURA Rast 6 / 2002 Eka in Marija se igrata s Tončkom, Matjažem Suhadolcem in sosedovo Cvetko. Med nje je vdrla ljubezen. Eka trdi, daje grda, zato je Tonček več ne mara. Zdaj ima Cvetko. Na Marijo je Eka zelo ljubosumna. »Marijica je pri treh letih čedalje bolj uporna, jezična in nagajiva. Zna tudi takole zmerjati: ‘Ti hudič, til’ »Marijici mama obljubi, da bo šla v nebesa, ker je pridna.« Ona se pa upre: »V nebesa pa ne grem, bom dol padla.« »Eka me vedno sprašuje«, zapisuje Jarc, »če bodo bombniki kmalu zbombali našo hišo.« Marija k temu dodaja: »Če bodo eroplani bombali, se bomo skrili pod posteljo in v rjuhe.« Eka je prepričana, da bodo Rusi zbombali Nemce, ker jih je več, in čez čas nadaljuje: »Rusi so bolj močni kot Nemci. Mi pa smo prijatelji z Rusi.« Leta 1941 je Jarc manj polnil dnevnik kot prej, ker se je ukvarjal s »podjartnljenostjo domovine«. Na pesniškem področju je nadaljeval s pesmimi o trpeči domovini in vse pogosteje se je v njih oglašal motiv smrti (Pasijonke ...). Vključil se je v kulturni plenum OF. Otroci so intenzivno spremljali de- * Žal lika kasneje dnevnika ni pisala. Veselje za to ji je vzela vojna, pa spodbudnega mentorstva ob očku ni več imela. KULTURA Rast 6 / 2002 bate in zaključke starejših ljudi. Pogovarjali so se o tem, kar vojna slabega s sabo prinaša. Otroci so imeli v zavesti Nemce kot največje sovražnike miru. »6. oktobra 1941 je odšla Eka v šolo. Uči jo mama Suhadolčevega Tončka. Prepričana je, da zna premalo. Zato se šoli pretirano posveča, med poukom in doma. Ambiciozna je.« Ob božiču je Eka, polna upanja, vzkliknila: »Drugo leto pa že ne bo več Nemcev in bomo šli spet v Krtino.« Marija pa je k temu pristavila: »Jih bodo pobili, te hudobne Nemce.« Eka je spomladi 1942. leta napisala prvo knjigo - zvežčič je sama sešila. Na dvanajstih straneh je zbrala pesmice in berila, ki jih je sama sestavila, in zelo si želi, da bi ji knjigo natisnili. 26. aprila 1942 je bila Eka pri prvem obhajilu. Malo grehov je imela. Samo trinajstkrat ni ubogala mame. 24. maja 1942 pa je Eka ob botri Nuši doživela birmo. »Eka piše dnevnik. Zdi se mi, da bom lahko kmalu zaključil pisanje o njej, ker bo to delo prevzela sama.«* 9 .junija 1942 »Marijieo so odpeljali z avtom v otroško bolnico. Zbolela je na ledvicah.« »Dolgi so bili dnevi - danes 17. 6. pa smo Marijieo vso srečno spet pripeljali domov ... V mamini postelji leži in je rešena ...« O Eki pa so bile tega dne zapisane nič kaj otroško vesele misli: »Eka je bila te dni tolikokrat žalostna. Čutila seje — kot večkrat -osamljena ... Čita kakšno knjigo in piše svoj dnevnik. Eka! Eka!« S tem je dnevnik Eka in Marija pri kraju. Z neveselimi občutji ga je sklenila Eka. V nedeljo, 28. junija 1942, so Italijani v raciji z blokado prijeli in od doma odpeljali Mirana Jarca. Odbrane zajetnike so še istega dne ponoči strpali v deset živinskih vagonov (v vsakega po petdeset mož in fantov). Kot živino! »Italijanska kultura« bi vendarle morala upoštevati, da je bil Jarc član Pen kluba. A nič o tem. Ponoči je vlak krenil - cilj: taborišče Gonars. Nad Bistro pri Borovnici so vlak napadli partizani, ne da bi vedeli, da so v vagonih slovenski rodoljubi, določeni za italijansko taborišče. Nad 300 ujetnikov seje iz vagonov rešilo in odšlo s partizani. Jarc je 22. julija prišel med člane Izvršnega odbora OF, kjer so mu vso pozornost posvetili njegovi stanovski znanci Josip Vidmar, Edvard Kocbek, Matej Bor itd. Določen je bil za delo v kulturniški skupini. Med prvimi Jarčevimi spisi v partizanih je bil Čudež nad Bistro. Iz ohranjenega dela med drugim zvemo, kaj se je dogajalo 28. 6. 1942. Začelo se je »gnetenje italijanskih vojakov po hiši, stikanje po omarah in predalih za čevlje, smučmi, rjuhami, premetavanje otroških igrač, prezirljivi nasmehi parfumiranih plačancev ... Po tem vsi moški iz hiše v spremstvu oboroženih čuvarjev zakonitega ropanja na kamione. S pogledom si še objel nič hudega sluteča otroka, ženi si še stisnil roko in jo potolažil, da se vrneš čez eno uro, pa si ta hip pozabil, da si bil vendar že vse te mesece povezan s partizansko mrežo ... Stojiš v gosjem redu na dvorišču belgijske vojašnice in čakaš, da stopiš pred častnika, ki predstavlja s skritimi ovaduhi za stebrom tvojo usodo. Končano je. Zbogom, žena. Zbogom, otroka ...« In začelo se je pisanje njegovega »dnevnika« na daljavo, s pismi družini, in to iz tedaj osvobojenega ozemlja na Kočevskem. Pisma je družini dostavljal kurir. Objavljena so v Slovenskem zborniku 1945. Jože Škufea ob vodnjaku na Pugledu, danes zapuščenem in preraščenem, iz katerega je zajemal vodo Miran Jare (foto: Jože Saje) KULTURA Kast 6 / 2002 V njih je izražena brezmejna ljubezen do žene in punčk in vera v svobodo. Pa hvaležnost, da partizani s tovarišijo, ki mu je prijazno naklonjena. »Gozd je moj dom. Okrog mene je vse polno najbližjih mi znancev in mnogo živim — literarno ...«, piše v drugi polovici julija ženi in nadaljuje: »Odslej ti piše Janez Suhi ... Poljubljam te, ti moja Edina, in najina otročka. Vaše slike tolikokrat gledam ...« Potem pozdravlja sestro Maro in brata Vladka ter Dorita (Jakca) in Borisa (Orla). Ženi je sporočil, da se z arhitektom Tonetom Suhadolcem vidita občasno. On se je odločil za delavski bataljon, ki je bil organiziran v vasi Cesta, nekaj kilometrov stran od Kamcnjaka, kjer je tedaj bival Jarc. Zadnje pismo ženi in punčkama ima datum 11. avgust 1942 in je bilo torej kurirju oddano štirinajst dni pred smrtjo. Med drugim je v njem zapisal: »O, močno živim! In v lepem okolju ... Vse, kar čutim ob besedah dom, slovenstvo ..., vse to ste mi vi. Imejte moč in vero. Vse se bo izteklo lepo! Ne nasedajte lažem in vestem, ki jih širijo lažnivci! V nočeh sanjam o Tebi in punčkah. Spim v družbi zelo bližnjih mi ljudi v baraki ... Poljubljam Tebe in angelčka. Ves Tvoj Miran. Moj naslov: Janez Suhi.« Slutnje, pogosto izražene že v dnevniku Eka in Marija in v pesmih, izdanih v Liriki in v kasneje nastalih, so se začele uresničevati. Vojna, ki sojo povzročili okupatorji in ki so se je pri Jarčevih vsi zelo bali, je brez usmiljenja posegla v življenje te družine. O Jarčevem trpljenju med roško ofenzivo in o njegovi smrti sta pisala Matej Bor v spisu Roška ofenziva (objavljen v Slovenskem zborniku 1945) in Janko Jare v dokumentiranem pričevanju Miran Jarc v partizanih (Obzornik 1951). Jarcu so v ofenzivi med premiki, napadi in umiki po težkem roškem terenu moči povsem pošle. Ni mogel dalje. Rad bi samo jabolko, eno samo jabolko. Borje poskrbel, da so ga skrili med skale in pokrili z vejami. Obljubili so mu, da ga bodo prišli iskat, ko bo najhujše mimo. * On kot Miranov prijatelj in kot krstni boter otrok. ** Vdova Zinka Jarc se je morala s hčerkama zaradi preživetja že med vojno preseliti iz Ljubljane v svojo Krtino. Bojana Čampa KULTURA Kast 6 / 2002 To se je tudi zgodilo, a Jarc se je dvignil, brž ko se je otresel onemoglosti, in začel križariti po gozdu. Zato ga skupine, ki so ga šle iskat, niso mogle najti. Celo izvrsten poznavalec predelov v roških gozdovih, nekdanji gozdar, zdaj partizan Bradač, ga ni našel. Prišel je v neposredno bližino vasi Pugled in čakal na partizane. Zvečer je hodil v bližnji vodnjak po vodo in si spotoma nabral sadje za preživetje. Miran Jare seje tod nekaj dni pred smrtjo srečal s Pavlom Kamen-škom, ki je po navodilih zagrebškega odbora OF odšel iz. Zagreba preko Kamanja k Belokranjskemu odredu in od tu v spremstvu kurirja na Rog v štab V. grupe odredov. Kamcnšek je zašel v osje gnezdo ofenzive in dobil pri padcu po skalah močan udarec v koleno. Pred Italijani seje rešil tako, daje splezal visoko na košato smreko in se obnjo pripel s pasom. Niso ga opazili. Ko je šla nevarnost mimo, se je približal Pugledu, ne da bi vedel, kje je. Naključje je hotelo, da se je srečal z Jarcem. Neka družina, ki je sem iz Starega Loga pribežala pred Italijani, pa jima je razkrila ime vasi in kje sta. Kamcnšek in Jare sta se dogovorila, da bosta v bližnjem gozdu počakala na prihod partizanov. Zvečer pa sta hodila k vasi po vodo in sadje. »Četrti ali peti dan okrog poldne,« piše Kamcnšek, »pa je bil Jarc zelo žejen in šla sva k vodnjaku. Ko sva ravno zajemala vodo iz vodnjaka, ki leži pod vasjo, sva zaslišala na griču italijansko vpitje in zagledala vse polno vojakov. Bilo jih je najmanj dvesto.« Lahko sta se še skrila v bližnje grmovje in tam čakala, da bodo Italijani odšli. Toda odkrili soju in začeli streljati v njiju. Jare je bil na mestu mrtev in so mu Italijani takoj vzeli uro, nalivno pero itd. Kamcnšek je bil ranjen in kasneje v Ljubljani obsojen na 23 let ječe. Kje je Jarčev grob, ni nikoli nihče zvedel in ne ugotovil. Zgodovinar Jare pa je na podlagi izjav Kamenška in italijanskih dokumentov ugotovil, daje Miran Jare umrl 24. avgusta 1942. Druga ugibanja o njegovi smrti so odveč. Leta 1960 je piscu tega prispevka dejal Božidar Jakac, da sta šla po vojni z Borom v Krtino in gospe Zinki obrazložila okoliščine, ki so terjale Miranovo smrt.* Ostanejo pa tudi zapisana dejstva, ki jim ni moč oporekati resnice.** Hčerka Eka živi v Zagrebu, Marija pa v Ljubljani. KOSTANJEVICA NA KRKI SKOZI ČAS Kratek oris zgodovine mesta Gibanje zemlje in tok reke sta ga zarezala kot zapis nekega v preteklost ujetega časa, v obliko otoka, v podobo slikarske palete ... v ime trga, v naziv mesta. Seveda govorim o sledovih neke pradavne, davne in polpretekle zgodovine, o kraju, danes priljubljeno imenovanem ‘slovenske Benetke' in ‘uradno’ Kostanjevica na Krki. Urbani dragulj, ki leži ob vznožju Gorjancev na jugu, se spogleduje z dolino reke Krke in Krakovskim gozdom na severu, leži v neposredni bližini kartuzije Pleterje in Bartholomeuma oz. Šentjerneja-kraja, med drugim poznanega tudi po tem, daje tukaj krajši čas (v prvi polovici 16. stoletja) živel in deloval pisec prve slovenske knjige, protestant Primož Trubar. Pomen Kostanjevice skozi čas kaže tudi droben ‘fragment’ zgodo- KULTURA Rast 6 / 2002 vine, kajti tukaj jc pokopana žena ustanovitelja mesta - Juta Span-heim, skupaj s sinom Bernardom. Plasti preteklosti so mestu pustile neizbrisen pečal ali ‘Zrcaljenja’, kakor so poimenovali katalog, posvečen 750-obletnici mesta. Pečat, ki ga skušajo danes negovati in ohranjati bodočim rodovom, predvsem z aktivno kulturno dejavnostjo prirejanja različnih slikarskih razstav, kolonij, oživljanjem ljudskih običajev in glasbenih prireditev. Ker gre za bogat vinorodni okoliš, vsako leto v Kostanjevici izbirajo tudi vinsko kraljico. Arheološka izkopavanja kažejo plasti zgodn je poselitve že v neo-litiku. Ob severnem obzidju samostana so leta 1938 našli sledove pračloveka, v neposredni bližini pa tudi prazgodovinski čoln in keltsko zapestnico. Gosta poselitev je po raziskavah sovpadala s halštat-skim obdobjem, ko je območje naseljevala indoevropska rasa ilirskih plemen Japodov. Okrog leta 400 pr. n. št. so v slovenske kraje vdrli Kelti, ki so se pomešali z.Japodi in dvignili kulturo pridelovanja rastlin — poljedelstvo, trgovino in živinorejo. Prihod Riml janov pomeni še dodatno utrditev transportno-vojaš-kega položaja mesta s svojo otočno lego, ki naj bi bil po najnovejših raziskavah naravni fenomen in ne umetni izkop, kakor so razlagale nedavne hipoteze. V obdobju rimske poselitve jc Kostanjevica dobila izredno važen pomen kot odlična strateška točka in hkrati pomembna prometno-trgovska pot, predvsem zaradi transportnih prehodov (Lju-bljana-Trebnje-Dmovo-Sisek) in rimske ceste, ki je bila oddaljena od današnjega mesta približno kilometer. Ime mesta je z etimološkega stališča izredno težko določljivo, saj poznamo kar nekaj poimenovanj skozi zgodovino: CASTAGNEUM so kraj imenovali Rimljani. Spanheimi so mu nadeli ime LAND-STROST, kot ‘tolažba’ oz. ‘obramba’ dežele, ali LANDSTRASS, kot deželna cesta. V zgodnjem srednjem veku jc kraj pripadal Veliki Karantaniji. S prihodom Frankov in pokristjanjevanjem v 10. stoletju je prešel v sklop Kranjske marke. V srednjem veku je bila Kostanjevica last domačih grofov Breže-Selških, ki jih je med letoma 1143 in 1144 nasledila ena največjih velikaških rodbin, koroški grofje Spanheimi. Velik razcvet je mesto doživelo za časa vojvode Bernarda Span-heimskega (11. do prve polovice 12. stoletja), pod katerega upravo se kraj omenja v njegovi listini kot CIVITAS LANDESTROST, izdani v Judenburgu 16. avgusta 1252. Ta datum se tudi uradno šteje za letnico ustanovitve mesta, čeprav je same mestne praviee podelil Kostanjevici šele odstavljeni češki kralj Henrik goriško-tirolski med letoma 1295 - 1307. Kostanjeviški mestni privilegij je postal vzorec, po katerem so podeljevali mestno pravo tudi drugim naseljem. Mesto je imelo svojega sodnika, mestni svet in lastni pečat oz. grb. S temi pravnimi pooblastili so meščani dobili privilegije, s katerimi so bili zaščiteni pred samovoljo fevdalnih zemljiških posestnikov. Prva župnija je bila ustanovljena leta 1220, cerkev pa posvečena sv. Jakobu. Svojo samostojnost je ohranila do 18. stoletja, ko je prešla pod skrbništvo cistercijanskega reda. Spanhcimske posesti so bile v upravi njihovih skrbnikov — rninis-terialov, med katerimi so se po letu 1248 pisno omenjali gospodje Kostanjeviški, še posebej dva brata, Henrik (podpisan: kastelan kostanjeviški) in Konrad. Naj se vrnem še k podjetnemu Bernardu, ki je vedel, kako utrditi Listina o podelitvi odpustkov za obisk opatije v Kostanjevici, Avignon, 6. novembra 1347 (listino hrani Arhiv Republike Slovenije); foto Zvone Pelko KULTURA Rast 6 / 2002 gospodarsko-strateški pomen mesta z novoustanovljeno kovnico lastnega kostanjeviškega novca, imenovanega MONETA LANDES-TROSTENSIS, in na ta način še dodatno okrepil obmejno posest zoper Ogrsko in Hrvaško in kot močno protiutež bližnjemu bamberško-freisinškemu trgu ob hrvaškem Brodu. Novec je poznan od leta 1210, kar potrjuje, da je imela Kostanjevica že tedaj avtonomijo trga in je lahko služila s trškimi pravicami, čeprav je šele leta 1249 uradno izpričana kot trg. Leta 1234 je Bernard k sebi poklical cistercijanske menihe iz Vetrin-ja na Koroškem, ki so ob bližnjem potoku postavili velik samostanski kompleks, imenovan Marijin studenec (latinsko Fons Beatae Mar-iac, nemško Mariabrunn), in jim podelil obsežne fevdne pravice. Legenda pripoveduje, da se je Bernardu v sanjah prikazala sama Devica in mu naročila, kam naj postavi klošter. Samostan je imel lastni skriptorij, ki se po pomembnosti uvršča takoj za Stično. Tu so nastajali rokopisi med 13. in 16. stoletjem. Bili so pisani na pergamentu z značilnimi inicialami v rdeči in modri barvi. Po smrti zadnjega Spanheima Ulrika III. leta 1269 je Kostanjevica prešla v roke češkega kralja Otokarja II. Premyslida. Kasneje so mestu gospodovali goriški grotje, Frankopani, gospodje Sviben-jski in od leta 1388 ena največjih slovenskih knežjih dinajstij — Celjski grofje. Habsburžani so prišli na to ozemlje šele po njihovem izumrtju leta 1456, dokler ni v 17. stoletju lastništvo pripadalo cistercijanskemu samostanu, ki je ostal njen lastnik dojožefinskih reform leta 1785, ko je bil red razpuščen. Naravne katastrofe, kmečki punti, turški vpadi in s tem povezan nastanek Vojne krajine ter vzpon Karlovca so povzročili hitro propadanje mesta. Pred turško nevarnostjo sta leta 1563 okoliško prebivalstvo uspešno branila Herbert Turjaški in Ivan Lenkovič. Proti koncu stoletja je prišlo še do velikega kmečkega punta (bitka na Krškem polju leta 1573), ki gaje baron Jošt Thurn zatrl s pomočjo Uskokov, ki so imeli svoje postojanke v Žumberku in na Gorjancih, od koder so kasneje hodili plenit mesto in samostan. Velik pretres je pomenila tudi huda duhovna kriza v 17. stolet ju LITERATURA: Franc Bučar: KOSTANJEVICA NA KRKI IN NJENA IMENA, 1995 Jelka Pirkovič Kocbek: ZGODOVINA URBANIH OBLIK KOSTANJEVICA NA KRKI, Znanstveni inštitut FF, Univerza v Ljubljani, 1981 Jože Likar, Milko Kos, Janko Jarc, Angelo Baš: KOSTANJEVICA NA KRKI, Ob 700-letnici mestnega obstoja (1252-1952), Kostanjevica 1953 Andrej Smrekar: KOSTANJEVICA NA KRKI IN OKOLIŠKE VASI, GBJ in Dolenjski kulturni festival, 1982 KOSTANJEVICA NA KRKI, Vodnik, Ljubljana 1993 Marjan Zadnikar: KOSTANJEVIŠKI KLOŠTER, Ljubljana 1994 KULTURA Rast 6 / 2002 z reformacijskim in protireformacijskim gibanjem. Katastrofe in nesreče so se nadaljevale še v 18. stoletju s številnimi požari, kugo, poplavami, potresi in lakoto. Mesto je bilo tako prizadeto in propadlo, da so mu hoteli odvzeti celo mestne pravice, vendar je to preklicala Marija Terezija s cesarskim odlokom 24. septembra 1757 z namenom, da se mesto ohrani deželnemu knezu. 19. stoletje je prineslo narodno prebujenje z ustanovitvijo narodne čitalnice. V tem času je kot gozdarski inženir služboval v Kostanjevici izumitelj Josip Ressel (1793 - 1 857), ki je na reki Krki preizkušal prve osnutke ladijskega vijaka, za kar je dobil od okrožnega kresij-skega glavarja najstrožji ukor, ker s poizkusi s čolnom na vijak pohujšuje ljudi. Na prehodu v 20. stoletje in med prvo svetovno vojno Kostanjevica ni bila posebej ogrožena. Daleč naokoli je bila znana lekarna sv. Miklavža farmacevtke Emilije Fon, ki je načrte za notranjo ureditev dala izdelati najpomembnejšemu slovenskemu arhitektu Jožetu Plečniku in njegovemu učencu Borisu Kobetu. Žal danes oprema ni ohranjena. Med obema vojnama je bilo mesto močno upravno središče s sodiščem. Med drugo svetovno vojno so se tukaj zbirali skojevci, na Gorjancih je delovala partizanska bolnišnica, prebivalci so sodelovali z Osvobodilno fronto. Kostanjevica na Krki je po drugi svetovni vojni doživljala ponoven razcvet, vendar tokrat ne kot trgovsko-strateška postojanka, temveč kot nova ‘kulturna prestolnica’ Dolenjske. Kmalu po vojni je bil ustanovljen Dolenjski kulturni festival. Nekaj let kasneje še Forma viva, mednarodni kiparski simpozij, na katerem so sodelovali številni domači in tuji umetniki z vsega sveta. Kiparska dela so nastajala izključno iz. hrastovega lesa. Začela se je prenova močno poškodovanega samostanskega kompleksa, ki je danes s prečudovito baročno kuliso temeljito obnovljen, čeprav restavratorska dela še niso v celoti končana. Med njegovimi staroveškimi zidovi se nahajajo bogate likovne zbirke umetniških del vojne in povojne generacije: Božidarja Jakca, Toneta in Franceta Kralja ter mlajših, Zorana Didka in Jožeta Gorjupa; pleterska zbirka starih mojstrov, kiparska zbirka Franceta Goršeta in donacija Janeza Boljke; lapidarij najlepših klesarskih izdelkov srednjega veka in največja pridobitev lanskega leta, velika grafična zbirka Bogdana Borčiča. V samostanskem kompleksu glavne cerkvene ladje potekajo likovne in kiparske razstave najvidnejših slovenskih in hrvaških umetnikov ter se razlegajo zvoki baročne in renesančne glasbe Brežiškega festivala in drugih glasbenih prireditev. V samostanski kleti je urejena tudi vinoteka z bogatim izborom okoliških vin. Stari ministerialni dvorec je preurejen v Lamutov likovni salon, kjer prav tako potekajo različne slikarske razstave, v kostanjeviški osnovni šoli je po šolskih hodnikih urejena Gorjupova galerija. Mesto krasijo še številne skulpture priznanih domačih kiparjev. V Kostanjevici sta vredni ogleda še župna cerkev sv. Jakoba in podružnična cerkev sv. Miklavža, ki je znana po likovni opremi in dogodku, ki jo je spremljal. Domačin slikar Jože Gorjup je med slikanjem prezbiterija preminil in tako zapustil mestu še zadnjo darilo umetniškega navdiha. V neposredni okolici najdemo še Kostanjeviško jamo in božjepotno cerkvico na Slinovicah. Vlasta Henigsman * V raziskovalnem krožku zberem vsako leto učence, ki jih kakor mene žene raziskovalna žilica. V preteklem šolskem letu smo poskušali izvedeti čim več o semiškili trgovinah in trgovcih. KIJI.TUKA Rast 6 / 2002 SEMISKE TRGOVINE V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA Slovenska trgovina je v času med obema vojnama veljala za dobro razvito. Razpredena je bila veleprodajna in maloprodajna mreža, nekoliko bolj v mestih kot na podeželju. Na podeželju je bil uveljavljen tip trgovine z mešanim blagom za zadovoljevanje vsakodnevnih življenjskih potreb. V mestih so bile trgovine specializirane po industrijskih izdelkih, zato so imele pestrejšo in kakovostnejšo izbiro. Zamirati sta začeli kramarija in branjarija pa tudi podeželski sejmi. V majhnih trgovinah so lastniki ob pomoči družinskih članov delali sami, ves dan in z minimalno režijo, s skromnim inventarjem in v skromnih prostorih. Skladno z. gospodarskimi razmerami se je gibalo tudi število trgovskih obratov v Sloveniji. V 20. letih so se iz leta v leto množili. Po letu 193 1 pa je število trgovin naglo padalo, saj so krizo občutili tudi trgovci. Sledil je velik padec kupne moči prebivalstva, cene kmetijskih izdelkov so padale, rasla je brezposelnost. Število odjav trgovin je naglo naraščalo. Zagotovo ne moremo trditi, da so bili sejmi prva oblika trgovanja na območju semiške občine, kajti krošnjarjenje kot oblika podeželske trgovine je znano že iz 15. stoletja. Kočevarji, ki so živeli na ozemlju naše občine, so bili zelo znani krošnjarji. Zanimivo je, daje imel Semič kot zaostal kmečki kraj vse do druge svetovne vojne precej trgovcev in drugih obrtnikov. Za leto 1921 imamo podatek, daje bilo v Semiču z okolico 14 trgovin, a to število se je spreminjalo. Ob zbiranju podatkov* se nam vsiljuje vprašanje, kako seje moglo na tako majhnem prostoru, kot je sedanja občina Semič, obdržati toliko trgovin. Zaradi pomanjkanja virov je težko datirati začetek in konec poslovanja trgovin v Semiču. Nekaj jih je strla že prva svetovna vojna. Največ jih je začelo poslovati po letu 1920. Težko pa so se trgovci prebijali v času gospodarske krize (1929 — 1934), saj so bili ljudje revni in so zato kupovali malo in samo najnujnejše. V glavnem pa so se trgovine v Semiču obdržale do druge svetovne vojne, prenehale pa so z delom ob kapitulaciji Italije leta 1943. Druga svetovna vojna je prinesla močne spremembe tudi v trgovino. Vrsta trgovine Kraj Lastnik trgovine Manufaktura Semič Matija Brunskole Mešano blago Cerovec Jakob Štubljar Črmošnjicc Adolf Shauer Emil Schauer Ema Brinskole Kot pri Semiču Ivan Štefan Aloj/. Bukovec Smile Semič Fran Budkovič Rudolf Brunskole Franc Derganc Uršula Derganc Ana Honigsman Josip Malenšek Matija Plut Anton Sever, Franc Štrumbelj Anton Šušteršič Josip Zurc Stale Ernest Schmuck Štrekljevcc Janez Grzin Angelca Simonič Trgovina z manufakturo Matije Brun-skoleta (fotografijo hrani Cirila Jakša, Semič) Trgovina Josipa Malenška (fotografijo hrani Marija Malenšek) KULTURA Rast 6 / 2002 Trgovci in trgovine v Semiču Matiju Brunskole — Krojaški mojster in kasneje trgovec Matija Brunskole je začel s trgovino v Semiču 54. Stavbo je kasneje prodal bratu Rudolfu, sam pa leta 1935 kupil hišo, ki je stala nasproti Matičkove gostilne, last Sepaherja iz Coklovccv. Preuredil jo je za trgovino in krojaško delavnico. Ko je okrog leta 1937 dokončal hišo in de-lavnico, se je poročil z Angelo Bukovec, sestro trgovca Snideta iz Kota. Svoje izdelke je prodajal v trgovini z manufakturo in konfekcijo. Pogosto je prodajal na sejmih v Semiču, Metliki, Vinici. Po vojni je bila trgovina nacionalizirana. Ruda Brunskole — Hiša stoji na vogalu ulice, ki pelje proti slaščičarni. Na eni strani se dotika Taborske hiše, nekdanje »farovške Stale« in žitnice. Bilje vojni invalid, nogo je izgubil že v prvi svetovni vojni. Trgovina je bila velika. V svoji trgovini z mešanim blagom je imel tudi koncesijo za prodajo tobaka in kolekov. V trgovini so kupovali Semičani, predvsem pa Kočevarji, saj j c bil Rudolf Brunskole doma iz Vrčic. Trgovina je prenehala delovati z italijansko kapitulacijo kot vse druge trgovine, kasneje pa je bila nacionalizirana. Fran Budkovič — Trgovec Fran Budkovič je bil prišlek in je živel v Semiču kratek čas, saj je umrl zelo mlad in zares ni čudno, da se po ustnem izročilu ni ohranil ta podatek. Poročil se je z Marijo Šušteršič, vdovo trgovca Janeza Šušteršiča. Stefan Derganc — Rojen je bil leta 1849 na Gornjih Lazih, poročen z Uršulo. V zakonu se jima je rodilo kar dvanajst otrok. Najstarejši med njimi je bil Franc, kasneje znan dr. medicine, primarij kirurškega oddelka ljubljanske bolnišnice in ustanovitelj lastnega sanatorija Emona. Hčerka Marija je bila trgovka, poročila seje s trgovcem Šušteršičem in po njegovi smrti še s trgovcem Budkovičcm. Najmlajša hčerka pa je bila poročena z gostilničarjem in mesarjem Matičkom. Žena Uršula je delala v trgovini z mešanim blagom. Njihova je bila hiša, kjer je sedaj dom paraplegikov, ki je bila zgrajena pred letom 1877. Ana Honigsman - Želkoča Anka Hiško je imela tik ob stari šoli, na prostoru med današnjim muzejem in občino Semič. Te hiše danes ni več, ker sojo po njeni smrti porušili, ko so gradili semiški hotel leta 1970, ker so s tem uredili dohod do hotela. V hiši je bila v enem prostoru majhna trgovina z mešanim blagom z običajno trgovinsko opremo. Prijazna in ustrežljiva trgovka Anka je v trgovini delala sama, imela ni ne pomočnikov ne vajencev. Josip Malenšek - V prvi polovici 20. stoletja je poslovala v Semiču trgovina in pekarna Josipa Malenška. Stala je tik pod cerkvijo. V tej stavbi je danes slaščičarna. Ko sta se Josip Malenšek in Marija Sever s Sel pri Semiču vzela, sta se vselila v novozgrajeno hišo v Semiču št. 138. Kdaj je začela poslovati trgovina z mešanim blagom in pekarna v Semiču št. 138, natančno ne ve niti lastnikova hčerka, gospa Marija Malenšek. Spominja pa se, da je leta 1921 trgovina že obratovala. V spodnjih prostorih je bila trgovina in pekarna, zgoraj pa stanovanje. Trgovina je poslovala še med drugo svetovno vojno in za časa italijanske okupacije. Josip Malenšek pa je dal sezidati tudi trgovino v Rožnem Dolu še pred letom 1930. Poslovodkinja trgovine je bila Elizabeta Videtič, ki se je izučila za trgovko v Malenškovi trgovini v Semiču. Po opravljenem pomočniškem izpitu je šla za poslovodjo v Rožni Dol. Okoli leta 1935 se je Beti poročila s Škedljem iz Kanade. Taje kupil hišo s trgovino in tako je Skedljeva Beti še naprej vodila trgovino. Trgovina Matije Pluta je bila v stavbi /raven Posojilnice (B. Fajšman: Sledovi časa) V ozadju trgovina Antona Šušteršiča (posnetek izleta 1938) KULTURA Rast 6 / 2002 Menija Plul Trgovina z mešanim blagom je poslovala v stavbi, kjer je bila v Semiču posojilnica (današnja občinska hiša). Okoli leta 1929 ali 1930 je Matija Plut odprl trgovino. Trgovina je bila velika in dobro založena. Plutova družina je stanovala nad trgovino. Matija Plut je vodil trgovino še nekaj let po drugi svetovni vojni. Prodaja na karte je tekla tudi v tej trgovini. Nacionalizacija je prizadela tudi njega. Ostal je brez trgovine in se zaposlil kot trgovec v sosednji trgovini Splošnega trgovskega podjetja i/. Črnomlja v Štrumbljevi hiši. Anton Sever in Franc Štrumbelj Sedanjo Štrumbljevo hišo, ki nosi letnico 1881, je kupil Anton Sever od Šuštaršičev, jo popravil in predelal v primerno stanje za trgovino. Dejanski lastnik trgovine je bil na začetku Anton Sever, potem se mu je pridružil še Franc Štrumbelj. Francu in Antonu so denarno pomagali starši, denar pa sta si sposodila tudi drugje, npr. pri Sokolskem društvu. Za začetek trgovine štejemo 20. maj 1920, ko je bila potrjena na davčnem uradu v Črnomlju dolžniška knjiga. V trgovini je pomagala tudi Franceva žena Pavla ter pomočnik Ivan Kralj. Trgovina je prenehala delovati med drugo svetovno vojno. Štrumblji so bili internirani leta 1942, Anton Sever pa je bil priprt v Črnomlju. V času, ko je bil v Črnomlju, so trgovino izropali. Tako trgovina do konca vojne ni poslovala. 'Pik pred koncem vojne je Anton Sever umrl, Franc Štrumbelj se je vrnil iz internacije. Trgovino so podržavili, zato je Franc nadaljeval kol trgovec in poslovodja Splošnega trgovskega podjetja iz Črnomlja v tej hiši do leta 1954. ' Janez Šušteršič — Znani semiški trgovec Janez (Ivan) Šušteršič, tudi semiški župan, dolgoletni blagajnik požarne hrambe, je bil tudi podpredsednik in kasneje predsednik krajnega šolskega sveta in krajevni šolski nadzornik. S trgovino je nadaljeval sin Janez, ki se je poročil z Marijo Derganc, hčerko selniškega trgovca Štefana Derganca. Umrl je mlad, star komaj 38 let. Po Janezovi smrti seje vdova Marija omožila s Franom Budkovičem, trgovcem iz Zagorja, ki pa je tudi kmalu umrl. Leta 1919 seje še enkrat omožila, tokrat v Metliko, trgovino pa prepustila Antonu, sinu iz prvega zakona. Iz razpoložljivih virov ni mogoče ugotoviti, koliko časa je Janez vodil trgovino. Po pripovedovanju so bili Šušteršiči bogati veleposestniki. Živeli so v hiši št. 7 (danes Semič 39), trgovina je bila v sosednji stavbi (danes Semič 41), kjer je imela KZ iz Črnomlja še lani svojo poslovalnico. Nad vhodnimi vrati sta vklesani začetnici J. Š. in letnica 1886. Anton Šušteršič — Leta 1926 se je Anton, sin Janeza in Marije Šušteršič, poročil z Vintarjevo Rezko iz Dolenjskih Toplic, ki je izhajala iz še bogatejše družine. Zato je Anton Šušteršič v neposredni bližini zgradil novo, lepo in še danes najbolj eminentno stavbo v Semiču. V novi stavbi je bila trgovina z mešanim blagom, v stari pa železnina. Mladi Šušteršiči so vodili trgovino ob veliki kmetiji in velikih posestvih. Na kmetiji so imeli hlapce in dekle, v trgovini pa vajence in pomočnike. Tako kot vsem drugim trgovcem v Semiču in drugod je bilo tudi njim po italijanski kapitulaciji odvzeto blago, po zakonu o nacionalizaciji pa so bili tudi ob posestva in poslopja. Še pred koncem vojne pa je v stari Šušteršičevi trgovini v spodnjih prostorih začela poslovati Kmetijska zadruga. Prodajali so kmetijske pridelke, ki so jih odkupovali od kmetov. Skladišče so si uredili v Šušteršičevem hlevu, kjer ima trgovina KZ še danes skladišče. V stari Šušteršičevi hiši je bila do lanskega leta trgovina KZ Železnina. Ivan Zurc, Josip Zurc - Zurčeva trgovina je bila v stavbi nasproti stare šole oz. zraven Šušteršičeve trgovine na eni strani in Severjeve na drugi strani. Zurci so bili znani veleposestniki na Dvoru, kjer so imeli tudi gostilno in trgovino. Oec Ivan, posestnik in trgovec v Semiču št. 14, je prepustil trgovino v Semiču, zemljišča na Krupi in na Dvoru sinu Josipu in njegovi ženi Ivanki. Po tragični smrti strica Antona Zurca, znanega trgovca iz. Črnomlja, pa je Josip Zurc podedoval tudi grad Krupo in vsa pripadajoča posestva. Za očetom je podedoval tudi najstarejšo gostilno na Dvoru št. I. Iz dopisov zvemo, daje bil že leta 1921 Josip Zurc prodajalec oglja in lesa. Na Krupi je imel svojo žago z. mlinom. Na železniški postaji si je leta 1922 zgradil skladišče. Prostorje uporabljal za shranjevanje dospele ali pa oddane robe po železnici. Josip Zurc je podedoval tudi opekarno na Ciglanei v Gradacu. Z zidaki je kupčeval vse do druge svetovne vojne. Sklepamo, daje bil Josip Zurc resnično pravi trgovec na vseh področjih. Znal je prav vse spraviti v denar. Imel pa je težave z gradom in posestvi na Krupi. Bil je zadolžen na več koncih. Med drugo svetovno vojno je odpotoval najprej v Italijo, kasneje pa v Avstralijo. Ivana Zurc pa je še med vojno in po njej vodila trgovino z mešanim blagom. Po blagajniški in dolžniški knjigi je razvidno, daje prekinila s poslovanjem trgovine ob kapitulaciji Italije. Ob koncu vojne je trgovino prevzela Naproza. Trgovina z mešanim blagom l-ranca Derganca (B. I lajšman: Sledovi časa) KULTURA Rast A / 2002 Trgovine v okolici Semiča Alojz Bukovec - Šmite — Po pripovedovanju je s trgovino v Kotu pri Semiču začel Alojz Bukovec leta 1903. Med drugo svetovno vojno je bil v internaciji na Rabu. Leta 1938 je začel graditi novo trgovino na železniški postaji, ki jo je z gostilno vred odprl 1. januarja 1940. Leta 1943 je bila trgovina izropana, uničeni so bili vsi dokumenti in knjige. Še nekaj let po drugi svetovni vojni je vodil trgovino, potem pa je bila trgovina razlaščena. Frane Derganc - Predniki Ivana Derganca, rojenega 1844 na Gornjih Lazih, so bili Kočevarji in so se ukvarjali s krošnjarstvom. Leta 1885 se je Ivan poročil s Katarino Plut z Vrtače in kmalu zgradil na Krču veliko hišo (to je stara hiša Semič št. 1). V spodnjih prostorih sta bili pekarna in majhna kmečka gostilna, nekaj metrov stran pa železnina. Sin Frane je nekoliko kasneje porušil gostilno Pri vinski trti in zgradil leta 1932 veliko gostilno in trgovino z mešanim blagom v spodnjih prostorih. Zgoraj je bilo kar sedem lepih sob za turiste. V trgovini in gostilni je delala mama Katarina, ki je bila verjetno trgovka že v prejšnji železnini z gradbenim materialom. Med vojno je Franc prodajal v trgovini, kolikor je še bilo blaga. Njegov sin Frane pa je bil odgnan v taborišče v Italijo. Po kapitulaciji Italije je bila trgovina izropana, po vojni pa nacionalizirana, zato se trgovina ni nikoli več obnovila. V hiši je bila sirotišiea in kasneje zdravstveni dom, sedaj pa so v njej stanovanja. Janez Grzin — Na Štrekljevcu, v hiši št.3, z letnico 1892, je bila najprej gostilna, ki sojo imeli Kamenški. Ko pa seje leta 1912 Cipano-va mama, Marija Skala, vrnila iz Amerike, je kupila to stavbo. Zato so se Cipani preselili s Kala na Štrekljevec. Nekaj let je imel spodnji prostor v najemu semiški trgovec Anton Sever, v trgovini pa zaposleno trgovko. S trgovino in gostilno pa je nadaljeval Janez Grzin, ko seje poročil s Cipanovo hčerko Ano Skala. Trgovino je le malo prenovil (okna, vrata). To je bila trgovina z. mešanim blagom. Po njegovi smrti leta 1942 je nadaljevala s trgovino z mešanim blagom žena Ana. Vendar blaga po italijanski okupaciji ni bilo. Še nekaj časa po drugi KULTURA Rast 6 / 2002 svetovni vojni je trgovina delovala. Nato je prešla v last Kmetijske zadruge, dokler ni le-ta zgradila novo sosednjo stavbo, v kateri je trgovina KZ še danes. Ivan Štefan - Trgovina in pekarna seje nahajala ob cesti, ki pelje iz Semiča na Gaber. Danes je to Kot št. 107. Hiša je bila zgrajena leta 1919, kar dokazuje portal nad vrati v spodnji prostor. Trgovec Janez je bil rojen 1873 na Brezovi Rebri. Poročil seje 1898 z Marijo Remiz iz Semiča. Imela sta štiri otroke. Žena je kmalu umrla, zato seje ponovno poročil z Nežo Honigsman iz Vavpče vasi. Tudi Neža mu je pomagala v trgovini, sicer pa je bila bolj znana po peki dobrega kruha. Tu so se ustavljali Kočevarji, ko so prihajali na delo v svoje vinograde, in kupovali kruh. Delo so Štefanovi dopolnjevali z gostilno. Po kapitulaciji Italije se trgovina, pekarna in gostilna niso več obnovile. Jakob Štubljar— Jakob Štubljarje po končani štirirazredni mešani šoli in ponavljalni šoli na Suhorju nadaljeval s šolanjem v obči obrt-no-trgovski nadaljevalni šoli v Metliki. Učno oz. vajensko dobo je tri leta opravljal pri metliškem trgovcu Ignacu Korenu in obenem obiskoval trirazredno gremijalno nadaljevalno šolo v Metliki. Pri tem trgovcu je ostal do leta 1939. Nato je vzel v najem podkleten prostor na Cerovcu, na »Župenci«, kjer danes živijo Plutovi. V letu 1941 si je sezidal novo hišo na Cerovcu št. 18 in sem preselil trgovino. Med vojno je bil v partizanih. Njegova trgovina je v tej stavbi poslovala do leta 1947, ko so ga po zakonu o nacionalizaciji razlastili. Jakob Štubljarje še naprej delal v trgovini, vendar v lasti Kmetijske zadruge. Leta 1955 je Kmetijska zadruga sezidala novo trgovino v sosednji zgradbi, kjer je trgovina še danes. Tuje bil zaposlen kot poslovodja. Jakoba Štubljarja so poznali daleč naokrog kot dobrega trgovca. Vedno je poskrbel, da seje v trgovini dobilo vse, kar je kupec želel kupiti. Angelca Simonič — Trgovina se je nahajala ob križišču na Štrek-ljevcu. Angelca Simonič, ki je bila lastnica trgovine, se je učila za trgovko pri Josipu Malenšku. To je bila trgovina z mešanim blagom, ki je začela s poslovanjem leta 1939 v novozgrajeni hiši in končala s koncem druge svetovne vojne. Po vojni je prevzela trgovino Kmetijska zadruga Črnomelj. V hiši je bila tudi gostilna, ki jo je prav tako vodila lastnica. Adolf Schauer, Emil Schauer, Ema Brinskole — Včasih samostojna občina Črmošnjice je predstavljala predvsem hribovit svet okrog Čr-mošnjic. Črmošnjice so od Semiča oddaljene kar 9 kilometrov in so v preteklosti predstavljale središče dogajanja Kočevarjev. Po drugi svetovni vojni je tu in v okolici ostalo še nekaj kočevarskih družin. Pred drugo svetovno vojno so bile v naselju kar tri trgovine. Dve sta imela brata Schauer, eno pa gospa Brinskole. Brata Adolf in Emil Schauer sta imela vsak svojo trgovino v svoji hiši. Ernest Schmuck Štale so bile ena večjih poseljenih kočevarskih vasi v občini Semič. Prav gotovo je bila trgovina dobrodošla za Kočevarje, ki so bili kar precej oddaljeni od Črmošnjic ali Semiča. O trgovini vemo le, daje bil njen lastnik Ernest Schmuck v Štolah št. 3. Trgovine so bile mešane, v enem delu trgovine je bilo manufak-turno blago, nasproti špecerijsko, ob strani pa galanterijsko blago. Oprema je bila podobna v vseh trgovinah: prodajna miza, lesene police z odprtimi in zaprtimi predali, leseni zaboji s predali in pokrovi, namizna in decimalna tehtnica. Trgovske knjige Ivana Zurca hranijo v Belokranjskem muzeju v Metliki V trgovinah so prodajali za gotovino, na mesečne knjižice in na up, a to le tistim, ki so jih poznali. Imena dolžnikov so pisali v dolžniške knjige. Obstajali sta dve vrsti dolžniških knjig, večje za navadne dolžnike in manjša ter ožja za »meseearje«. Na mesečne knjižice so kupovali kupei s stalno službo in mesečno plačo (finan-earji, šolniki, železničarji, žandarji). »Mesečarji« so imeli vsak svojo knjižico, v katero jim je trgovec vpisal dolg, datum in se podpisal. Trgovec pa si je isti dolg vpisal v manjšo dolžniško knjigo. »Mesečarji« so poravnali račun ob plači, trgovec pa je poravnani dolg prečrtal. Za kupce je bila pomembna prijaznost, ustrežljivost, tudi privlačnost trgovca, njegov humor, pripadnost določeni stranki, dobra volja. Odnos do kupca je bil prijazen in ustrežljiv. V trgovinah so vodili naslednje knjige: • knjige dnevnega prometa ali blagajniške knjige (visoke, ozke), • velika knjiga nabave (vse, kar so nabavili), • dolžniške knjige (ozke in višje od blagajniških knjig). Blagajniška knjiga ima vsak mesec vpisan na svoji strani. Vsak dan ima svojo vrstico in izkupiček v trgovini, na koncu meseca so izkupički sešteti. Na koncu knjige so sešteti mesečni izkupički za vsako leto posebej. Vpisani so tudi dnevi, ko je bila trgovina zaprta, kdaj so bili kakšni prazniki. Posamezne liste v knjigi je bilo treba pred prvim vpisom prešteti in predložiti davčnemu uradu, da sojih kolkovali in pečatili. Tako je bilo trganje posameznih listov nemogoče, saj je bila cela knjiga povezana in zapečatena. Vse trgovske knjige so se vodile kronološko, to je po datumih. Skoraj vse trgovine so imele na hišah dokaj velike napise. Odprte so hile večinoma vsak dan od 7. do 18. ure, ob nedeljah do 11. ure. Blago so trgovci nabavljali pri potnikih veletrgovcev in tovarnarjev. Veliko so nabavljali pri veletrgovcu Petru Korenu v Črnomlju, v Ljubljani, na Dunaju in drugod. Ker so imeli semiški trgovci večinoma po par konjev, so kar sami oz. njihovi hlapci pripeljali robo iz. Črnomlja. Blago je v glavnem potovalo v lesenih zabojih po železnici. V skladišče so spravljali robo, kamor sojo prihajali iskat trgovci ali pa njihovi hlapci s konjem in vozom. Iz. računov je razvidno, da so ve- Trgovine v Semiču pred drugo svetovno vojno KULTURA Rast 6 / 2002 LITERATURA IN VIRI: Arhiv trgovine /ure, Belokranjski mu/.cj Metlika. Beseljak, Drago: Adresar /a Slovenijo, Ljubljana 1921. Dolenjska, metropola Novo mesto, Progres, Novo mesto 1930. Dolenjske novice, 1901 1919. Dolžniška knjiga trgovine Antona Severja (1920, 1938). Dular, Andrej: Občina Črnomelj, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Ljubljana 1985. Dular, Jože: Semič v Beli krajini, Kočevje 1971. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Vprašalnice V, Ljubljana 1976.' Enciklopedija Slovenije 13, Ejublja-na 1999. Llajšman, Božidar: Sledovi časa, Bela krajina na razglednicah v letih od 1875 do 1945, Ljubljana 1995. Kronika 3-raz.redne ljudske šole, Semič 1875- 1905. Mali trgovec, 1930. Mrliška knjiga od 1921 (Župnija Semič). Obkrožnica Združenja obrtnikov v Črnomlju, 1938. Repertorij mrliške knjige (Župnija Semič). Slovenska kronika XX. stoletja, 1900 1941 /več avtorjev/, Ljubljana 1997 Status Animarum - Zapisnik Stanovnika župnije Semič (1881). Zapisnik požarne hrambe 1894 -1938, Krajevna muzejska zbirka Semič. USTNI VIRI: Antonija Bukovec, 77 let, Črnomelj; Peter I Icnigsman, 72 let, Vavpča vas 49; Rezka Derganc, Semič 2b; Cirila Jakša, Semič 12; Rozi Kastelic, 66 let, Stranska vas 12; Marija Malenšek, 77 let, Semič 45; Jože Murn, 47 let, Kot 61; Jožica Murn, roj. Bukovec, 50 let. Kot 61; Silvo Simonič, 64 let, Štrek-Ijevec 23; Stane Štrumbelj, 64 let, Semič; Anica Štubljar, 77 let, Cerovec 6; Viktor Turk, Črmošnjice 9; 1 lelena Turkovič, Semič 32c. KULTURA Rast 6 / 2002 letrgovci in tovarnarji pošiljali blago v zabojih, vrečah, sodih in poštnih zavitkih. Nekateri pošiljatelji so sprejemali zaboje nazaj le, ec so bili nepoškodovani. Seveda sojini zaboje, poštnino, koleke, odpravile stroške tudi zaračunali. Na železniški postaji v Semiču je bilo postavljeno leseno skladišče, ki je bilo požgano med drugo svetovno vojno. Najbolj premožni so imeli zaposlene vajence in pomočnike, ki so bili iz. domačega kraja ali pa so prišli od drugod. Vajenci so se učili v trgovini. Poleg samega poklica so se učili tudi lepega vedenja in uglajenega nastopa pred ljudmi ter družabnega življenja. Imeli so povsem družinsko vzgojo, tako kot drugi družinski člani. Če so bili vajenci iz bolj oddaljenih vasi, so hodili domov le ob velikih praznikih. Po končani učni dobi, kije trajala tri leta, so vajenci naredili pomočniški izpit, ki je bil praktični in teoretični. Poskusna doba je smela trajati le en mesec. Med učno dobo pa ni smel vajenec nikakor izstopiti, če ni imel zato posebnega vzroka. Po končani učni dobi je moral vajenec prestati pomočniški izpit pri Združenju obrtnikov. Trgovci so se vključevali v Združenje trgovcev za sodni okraj Črnomelj in Metliko v Črnomlju. To združenje se je trudilo za obveščanje članstva o pravilnikih in zakonih. Zaslužek trgovcev verjetno ni bil velik, saj je imel skoraj vsak trgovec poleg trgovine še dodatni dohodek, bodisi iz obrti (mesarija, pekarija, kovačija ...) ali pa je imel še kmetijo. To jim je tudi omogočilo, da so obdržali trgovino v kriznih obdobjih. Dovolj zgovoren podatek o težkem gmotnem položaju ljudi v času prve svetovne vojne so karte, s katerimi so dobili sladkor, sol in petrolej. Verjetno so to na karte dobili tudi v semiških trgovinah, zagotovo pa v Zurčevi, saj je nekaj neizkoriščenih kart ostalo v arhivu. Začetek druge svetovne vojne je prinesel velike spremembe tudi v trgovini. V Semiču so Italijani zasedli vsa javna poslopja že 26. aprila 1941. Namestili so se v gasilskem, prosvetnem in gasilskem domu, v šoli in tudi po privatnih hišah, kraj pa so ogradili z žico. Ljudje so prejemali blago na karte. To je bil kartonček, ki je imel na vrhu glavo s priimkom in imenom lastnika, poklicem in naslovom, ostali del karte je bil razdeljen na kvadrate. V vsakem kvadratu je bil naveden artikel (sladkor, moka, riž, meso), pod njim pa količina. Ta pa je bila različna, odvisna od tega, ali je bila karta težka, lahka ali srednja. Trgovec je moral izrezati iz kartona tisti del, kar so ljudje kupili. Karte sta delili v stari Šušteršičevi hiši Draga Razpotnik in Neda Lah. V začetku so dobili makarone, riž, maslo, milo prav vsi, tudi vaščani oddaljenejših vasi. Ko pa so Italijani začutili nevarnost zaradi partizanov, so te karte delili le tistim, ki so živeli znotraj žične ograje. Po drugi svetovni vojni je zaradi splošnega pomanjkanja nova oblast tudi vpeljala preskrbo prebivalstva z živilskimi in industrijskimi kartami, ki sojih izdajali mesečno. Živila in blago so ljudje dvignili v zadružni trgovini, v Semiču je bila to Zurčeva trgovina, ki jo je prevzela Naproza. Leta 1948 pa so uvedli nakaznice s točkami. Tudi kmetje so lahko dobili nakaznico, vendar so morali državi oddati predpisano količino pridelkov. Leta 1952 so vso tako preskrbo ukinili in začelo se je obdobje, ko je postala preskrba posameznika odvisna od njegove plače. Po vojni, zlasti po uvedbi zakona o nacionalizaciji, so postale trgovine državne. Zato so ostali semiški trgovci brez. lastnih trgovin. Nekateri so se zaposlili kot trgovci ali poslovodje v državnih trgovinah, nekateri pa so s tem popolnoma prekinili. Miloš Jakopec GOVORICA STARIH ČASOPISOV Šc med zbiranjem gradiva zanjo in med nastajanjem Bibliografije periodike na Dolenjskem od 1848 do 1993 se mi je velikokrat utrnila misel, da ustvarjam zelo suhoparno knjigo. Zavedal sem se, da je čtivo, ki ga pripravljam, namenjeno le ozkemu krogu ljudi, predvsem raziskovalcem, zato sem to dejstvo pač vzel v zakup. Po večletnem deluje nato prišel dan, ko je pred menoj na mizi ležala prva, računalniška izvedba mojega dela. Listal sem po knjigi, ki še ni bila prava knjiga, in si olajšano oddihoval. Po večdnevnem, ponavljajočem se obračanju strani mi je knjiga začela iznenada govoriti. Ponudila mi je mnoge ugotovitve o časnikih in časopisih, ki so bili zajeli na njenih straneh, in mnoge primerjave. Začel sem delati zapiske in izpiske, preštevati posamezne časnike in časopise in risati preglednice. Delo meje zagrabilo, pa sem se ob tem začel na tiho hudovati nase, češ: nikoli ne boš končal začetega ... Na mizi pred menoj je ob tem zrasel kupček preglednic in primerjav. Vsaka po svoje, vsaka s svojo govorico pripovedujejo o ustvarjalnem časnikarstvu na Dolenjskem. Ta del knjige o knjigi, nekakšno govorico časnikov o sebi, ponujam bralcem v tem sestavku. KULTURA Rast 6 / 2002 Suša pri izhajanju le v začetkih Kultura je med najpomembnejšimi sestavinami narodove biti. S knjižnim jezikom in tiskano knjigo, ki je napisana v njem, se narod dokazuje kot narod. Tudi časopisje je tiskana beseda, ki je pisana v narodovem jeziku. Preden pride v narodovi ustvarjalnosti do tvorbe časopisa, morajo biti izpolnjeni številni pogoji. Med drugim morata biti doseženi zadostna kulturna raven in gospodarska razvitost. Tiskarska dejavnost je dodatni pogoj za ostvaritev volje in potrebe po tiskani besedi in časopisu. V Sloveniji smo naštetemu — če izvzamemo tiske starejših slovenskih knjig, ki so deloma potekali v tujini — zadostili konec 18. stoletja, ko so začele izhajati Vodnikove Lub-lanske novice kot prvi slovenski časopis. Na Dolenjskem je začela v Novem mestu 1819. leta delovati Tandlerjeva tiskarna. Že 1848. leta je bil v njej tiskan Slovveniens Blatt, prvi časopis na Dolenjskem. Izhajal je v nemščini, vendar pa je bil izrazito slovensko usmerjen. Rodila ga je potreba po sprotnejšem obveščanju, dostopnem širšemu krogu ljudi, ki je nastala v revolucionarnih dneh pomladi narodov. Dolenjska je po manj kot enoletnem izhajanju tega prvega časopisa ostala brez njega skoraj štiri desetletja, vse do leta 1885, ko so v Novem mestu začele izhajati Krajčeve Dolenjske novice. Odtlej ni bila nikoli več brez. tiskanega časopisa. Obdobje do leta 1885 pa kljub temu ni minilo brez časopisne ustvarjalnosti. Za to so poskrbeli dijaki novomeške gimnazije s svojimi rokopisnimi listi. V letu 1865 so izdajali rokopisni list Rojak, v letu 1867 rokopisni list neznanega imena in v letu 1872 rokopisni list Zora. Žal ni nobeden izmed njih ohranjen, nanje spominjajo le zapiski njihovih sodobnikov. S tem je bila zapolnjena časovna vrzel do rojstva Dolenjskih novic, drugega časopisa na Dolenjskem. Ob izjemno razvejeni tvornosti novomeških gimnazijcev pri izdajanju šolskih glasil 586 pa se bomo pomudili malo pozneje. Grafični prikaz izhajanja od 1848. do 1993. leta 1 0 1 >co ■■■■ati—nH-„.nn„-„..n.nnniHnl„„.nn.nllnnflnnnnnn. Grafični prikaz izhajanja vseh glasil po vsebini □ Partizanski lisk iz NOB 33% □ Splošna glasila 24% □ Krajvene skupnosti Revije in literarna glasila □ Delovne organizacije 14% □ Osnovne šole 11% KULTURA Rast 6 / 2002 Grafični prikaz izhajanja glasil delovnih organizacij po letih 7 7 5 U H 5 '^'V'■č'^VVVVVVV1'V'•n4'1’'^V’’'^V’'v**'^VVVVV’5 Miloš Jakopa. |)() konca šestdesetih desetina, nato strma rast Grafični prikaz izhajanja periodike na Dolenjskem skozi obdobje 145 let posreduje zelo zanimivo sliko. Od prvih začetkov do leta 1937 ni kakšnih večjih skokov. V tem času je izhajalo do največ sedem periodik na leto. Po sedem v letih 1921. in 1937, sicer pa največkrat po ena, manjkrat pa po tri, štiri ali pet. Prvi, manjši izbruh zasledimo v letu 1938, ko je izhajalo devet periodik, in tja do leta 1960 po deset, dvanajst ali trinajst, večji del pa po manj kot devet periodik. Po letu 1961 z 22 periodikami sledi rahel padce na najmanjše število 13 v letu 1966, po letu 1969, ko jih je izhajalo 25, pa sledi skoraj nenehna rast tja do 89 periodik, ki so izhajale v letu 1988. Nato smo spet priča padcu števila na 60 periodik v letu 1990 in spet rasti na 71 periodik v letu 1993. V 145-letnem obdobju, ki je zajeto, je težko označiti zakonitosti, ki bi bile vzrok za številčnost izhajajočih tiskov. Manjšemu porastu izhajanja periodičnih tiskov v obdobju od 1945. do 1968. leta so poleg potrebe po boljšem obveščanju gotovo v neki meri botrovale modnost tiskanih glasil in tekmovalnost med območji, na katerih so izhajala. Na izjemen porast števila periodik v obdobju od leta 1969 do slovenske osamosvojitve pa je vplivalo organizirano zavzemanje sindikata za obveščanje v delovnih organizacijah. V tem obdobju smo na Dolenjskem doživljali pravcati izbruh števila glasil delovnih organizacij. To je bila posledica prizadevanja za razvoj delavskega samoupravljanja in spoznanja, da je temeljni pogoj za dobro samoupravljanje obveščenost delavcev. Zelo številna glasila v delovnih organizacijah Skoraj tretjina vseh periodičnih tiskov v najbolj plodnem obdobju gre na rovaš glasil delovnih organizacij. Največ, kar 24, jih je izhajalo v letu 1978, sicer pa je med letoma 1972 in 1988 njihovo število nihalo od 17 do prej omenjenega največjega števila teh glasil. Po svoje zanimiv je znaten in vztrajni upad števila glasil delovnih organizacij po letu 1988, ko je padlo število iz dotedanjih 19 na vsega osem glasil v letu 1988. Vzrokov za to je najbrž več. Kot prvega lahko omenimo gospodarske težave, ki so se začele že leta 1988 ob pojavljanju osamosvojitvenih teženj v Sloveniji in na Hrvaškem. Temu je sledilo zapiranje jugoslovanskega trga, ki je bil za slovensko gospodarstvo zelo pomemben. V vojni, ki je nato zavihrala po južnih predelih Jugoslavije, je ta za Slovenijo pomemben trg razpadel. Ob pregovorni slovenski varčevalni naravnanosti so v takratnih težkih časih v mnogih podjetjih ukinili svoja glasila, ki sojih gledali zgolj kot strošek. Ob tem so žal pozabili na resnico, daje v hudih časih obveščenost delavcev zelo pomembna postavka. Nekaj vpliva na zmanjšanje števila glasil v podjetjih je po osamosvojitvi imelo tudi lastninjenje družbene proizvodnje. Večja podjetja so se drobila na številna manjša, novi, zasebni lastniki pa niso čutili potrebe po obveščanju svojih delavcev. Najstarejša delavska glasila Med najstarejše tiske delovnih organizacij v Sloveniji zagotovo šteje Vestnik KGP Kočevje, ki je izhajal pri Kmetijsko gozdarskem podjetju v letih 1952, 1953 in 1954. Po treh letih izhajanja je presahnil in nadaljeval izhajanje po letu 1965 z naslovom Aktualnosti. V 7 vrsto častitljivih, najstarejših glasil delovnih organizacij šteje glasilo Kast 6 _()()_ Novoteks, tekstilne tovarne Novo mesto, ki je začelo izhajati leta 1960 in je izhajalo nepretrgoma 30 let do leta 1989. Ob bok mu lahko Miloš Jakopec postavimo glasilo Tovarniški obveščevalec, ki je začelo v Predilnici GOVORIC A S lARlll ČASOPISOV Litija izhajati prav tako 1960. leta. Pod tem naslovom je izhajal do leta 1971 in nadaljeval pod novim Litijski predilec vse do leta 1990. Od 20 do 30 let izhajanja so doživeli: Naša vez, glasilo Inles Ribnica; Dolenjski gozdar, glasilo Gozdnega gospodarstva Novo mesto; Labod, glasilo Industrije perila Labod Novo mesto; Bilten, glasilo Gradbenega podjetja Pionir iz Novega mesta; Kočevski tekstilce, glasilo Tekstilne tovarne iz Kočevja; Novoles, glasilo Lesne industrije No-voles iz Straže; glasilo IMV in Revoza iz Novega mesta in glasilo Gradbenega podjetja iz Grosuplja. V Tovarni zdravil Krka je kot glasilo delavcev izšel 1960. leta Tovarniški list v počastitev desete obletnice samoupravljanja. Izhajal je tudi v letu 1961. Leta 1972 je začelo izhajati glasilo Krka, kije prihajalo med delavce vse do leta 1993 in vmes spremenilo naslov v Utrip Krke. KULTURA Rast 6 / 2002 Osnovne šole - žarišče šolskih glasil Razširjenost glasil učencev osnovnih šol je naslednja značilnost in posebnost Dolenjske. To se je potrdilo v posebni raziskavi o razširjenosti šolskih glasil, ki sem jo opravil na območju nekdanjega Zavoda za prosvetno pedagoško službo Novo mesto. Ob tem sem dolžan izreči zahvalo takratnemu direktorju tega zavoda, prof. Jožetu Škufci, za pomoč in razumevanje. Pripravil sem poseben obrazec, v katerega naj bi šole vpisale podatke o glasilih. Namen raziskave sem obrazložil ravnateljem šol na več rednih sestankih, ki sojih imeli na Zavodu v Novem mestu. Na območju Zavoda je takrat delovalo 50 osnovnih šol, vendar jih je 10 odpadlo, ker sem kot mejo za raziskavo vzel reko Savo. Tako je ostalo 40 osnovnih šol, od teh pa jih je nato odpadlo še pet, ker se niso odzvale na pisna in telefonska vabila. To so bile osnovne šole Semič, Podzemelj pri Metliki, Kostanjevica, Raka in Krmelj. Osnovna šola v Podbočju je izpadla iz. raziskave po moji napaki, ker sem napačno menil, da leži Podbočje onstran Save. 34 osnovnim šolam z območja Zavoda sem pozneje priključil še šest osnovnih šol s širšega dolenjskega območja (Litija, Kočevje, Ribnica, Grosuplje, Velike Lašče, Sodražica). Skupno so zajeta glasila učencev iz. 40 osnovnih šol. Da gre pri osnovnošolskih glasilih za posebnost, pove že število glasil: na 40 osnovnih šolah je izhajalo skupno kar 64 glasil, ki so skozi leta izhajanja ustvarila skupno 619 letnikov. Najstarejše osnovnošolsko glasilo na Dolenjskem je listič Iz. naše doline, ki gaje na tej šoli v Sodražici pri Ribnici izdajal Podmladek Rdečega križa v letih od 1936 do 1940. Nekaj številk tega rokopisnega glasila hrani tudi Knjižnica Mirana Jarca v svojih fondih. Po starosti mu sledi glasilo Pionirski glas, ki so ga v letu 1946 izdajali učenci osnovne šole v Novem mestu (ena številka je ohranjena v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu). Naslednja tri najstarejša glasila so: Zarja iz. OŠ 1 reb-nje, ki je začela izhajati leta 1952, Župančičev rod iz. OŠ Vinica, ki je začel izhajati v letu 1953, in Naša pot, glasilo učencev OŠ Šentjernej, ki je začeio izhajati leta 1954. To so najzaslužnejši seniorji. Med osnovnošolskimi glasili je veliko takšnih, ki so doživela samo rojstvo z. eno samo številko ali samo en letnik izhajanja, nekaj pa je tudi takšnih, ki so izhajala 20 in več let nepretrgoma. Med slednje štejejo: Žarek iz OŠ Tržišče, Škocjanske stezice iz OŠ Škocjan, Prvi poganjki iz. OŠ Šmihel, Z bregov Krke iz OŠ Žužemberk, Vršički iz OŠ Prevole, Mladi rod ob Krki in poznejša Najča iz OŠ Grm v Novem Miloš Jakopcc mestu, Plamenčki iz OŠ Mokronog, Kamenčki iz OŠ Šmarjeta, Mla- GOVORICA STARIH ČASOPISOV da rast in poznejši Samorastnik iz OŠ Otočec, Prvi koraki iz OŠ Stopiče, Prvo evetje iz OŠ Dragatuš, Prvi koraki iz OŠ Jurija Dalmatina Krško, Preproste besede iz OŠ Šentrupert in Poskusi iz OŠ Cerklje. Naštevanje je morda dolgočasno, toda mladi ustvarjalci in njihovi mentorji si za dolgoletno vztrajanje pač zaslužijo omembo. Osnovne šole 35 30 (75 S2 20 U) |15 Si *o 10 i i i i n D D n n n 44 44 444 4 44 4 •4' 4444 4 4* 4 4 444444444444444444444 Prikaz izhajanja osnovnošolskih glasil prikaže kot začetno obdobje glasil čas tja do leta 1969, ko je izhajalo do 7 glasil na leto. V letu 1970 seje njihovo število povečalo na 14, nato pa je sledila porast v nihanju od 18 do 30 glasil na leto vse do leta 1993. Osamosvojitev Slovenije ni imela slabšalnega vpliva na številčnost osnovnošolskih glasil, saj v letu 1993 celo dosežejo svoj vrh s 30 glasili v letu. Šolsko mladežje očitno, v nasprotju z odraslimi, osamosvojitev Slovenije čustveno spodbudila k pisanju in izdajanju glasil. KULTURA Rast 6 / 2002 Novomeška gimnazija - zibelka številnih listov Srednješolska glasila so, kot smo že omenili, prav tako posebnost Dolenjske, ko govorimo o periodičnih tiskih. Obdelavo njihovega izhajanja bomo razdelili na dve obdobji: prvo je od leta 1865 do leta 1950, drugo pa sega do 1993. leta. V prvem obdobju se srečujemo v pretežni meri z rokopisnimi stvaritvami, saj je prvi šapirograflrani srednješolski list šele Zarja v šolskem letu 1923/24, ki je izšla kot rokopis in v šapirografski tehniki. V prvem obdobju je v Novem mestu izhajalo skupno 31 listov, ki sojih izdajali dijaki novomeške gimnazije. Prišteti jim moramo še tri srednješolska glasila. To so: Hermes, ki so ga v letu 1921 izdajali gojenci Trgovske šole, Žarki, ki so jih v letu 1924 ustvarile gojenke meščanske šole v samostanu sester De Notre Dame v Šmihelu, in Brazda, glasilo gojencev Kmetijske šole Grm. Kot smo že omenili, segajo prvi začetki gimnazijskih glasil tja daleč v leto 1865, ko je izšel Rojak. V letu 1867 mu je sledil list, čigar ime Miloš Jakopcc je neznano, nato pa v letu 1872 list Zora. Ti trije listi so zapolnili govoric A s lAKlll c asoimsov vrzel, ki je nastala po letu 1848 po prenehanju izhajanja Sloweniens Blatt. V letu 1885 so nato začele izhajati Dolenjske novice in Dolenjska odtlej ni bila nikoli več brez periodičnega tiska. Kar 15 listov izmed 35 iz prvega obdobja ni ohranjenih. So pa med dijaškimi listi iz rokopisnega obdobja nekateri, ki so po oblikovni plati prave umetnine zaradi umetniško izvedenih začetnic, barvnih ilustracij in v črko-pisnem pogledu. Po letu 1976 izbruh srednješolskih glasil Izhajanje v tem obdobju je uzemljeno na širše območje Dolenjske. Novemu mestu se pridružujejo še Črnomelj, Metlika, Kočevje, Grosuplje in Krško, saj so v teh krajih po drugi svetovni vojni oživele srednje šole. V tem času je izhajalo 25 sredješolskih listov: 15 v Novem mestu, 3 v Črnomlju, 2 v Metliki, I v Kočevju, 3 v Grosupljem in 1 v Krškem. V letih od 1951 do 1975 se njihovo število ni spremenilo kaj prida, niha od enega do treh listov na leto. Sledi čas od 1977 do 1988, ko jih je izhajalo od 4 do 7, nato pa je sledil padec na 2 do 4 na leto. Srednješolska glasila ta čas niso bila več rokopisna. Spočetka so bila tipkana s pisalnim strojem v nekaj kopijah, nato razmnoževana s šapirografi, v novejšem obdobju pa delana z računalniško tehniko. Srednje šole 8 6 1 5 O) i4 * 3 0 Na desetih srednjih šolah 23 šolskih glasil Prvo srednješolsko glasilo po drugi svetovni vojni je Bršljan, glasilo učiteljiščnikov, ki je izhajalo na novomeškem učiteljišču od 1951. do 1954. leta, sledi Brstje (1952 in 1953) z. novomeške gimnazije, leta 1954 pa so začele izhajati Stezice, glasilo novomeških gimnazijcev, ki odtlej nepretrgoma izhajajo že 50 let in so gotovo srednješolski list z najdaljšo dobo nepretrganega izhajanja v Sloveniji. Novomeški gimnaziji so se pridružila še glasila Učiteljišča, Srednje zdravstvene šole, Šolskega centra kovinske stroke, Šolskega centra tehniške stroke, KULTURA Rast 6 / 2002 Miloš Jakopcc GOVORICA STARIH ČASOPISOV Ekonomske srednje šole, Srednje kmetijske šole Grm in Srednje šole tehniške in zdravstvene usmeritve (vse naštete šole so delovale v Novem mestu) ter glasila Gimnazije in Centra srednjih šol i/. Črnomlja, Tekstilne šole Metlika, Gimnazije Stična, Gimnazije Kočevje, Šolskega centra Ivančna Gorica in Centra srednjih šol Krško. Omeniti moramo še dve glasili, ki so jih izdajali srednješolci, nastanjeni v dijaških domovih v Novem mestu. S tem smo našteli vse izdajatelje srednješolskih glasil na Dolenjskem. Ob lepem številu srednješolskih zavodov, ki so bili našteti, moram povedati, da gre za vsega deset srednjih šol, če odmislimo spreminjanje njihovih nazivov skozi čas. Na desetih srednješolskih zavodih je izhajalo 23 glasil in še dve v dijaških domovih. Razvrščanje periodik po njihovi vsebini je zelo nehvaležna naloga, ker zahteva zelo podrobno seznanjenost z njihovo vsebino. Razen tega je naloga odvisna tudi od osebnega ocenjevanja in tehtanja vsebine. Naj povem, da sem si dovolil izdelati tovrstno razvrstitev zelo na grobo: izvzel sem vse periodike, ki imajo zelo vidne, lahko označljive vsebine, vse preostale pa sem označil kot splošne tiske. Periodika v desetih vsebinskih skupinah Skupno 575 periodik, ki so zajete v Bibliografiji, je po takšnih vsebinskih merilih razdeljenih v deset grobih vsebinskih skupin. Najštevilnejša je skupina tiskov iz NOB, ki zavzema 33 odstotkov vseh, sledijo splošna glasila, 24 odstotkov, nato glasila delovnih organizacij s 14 odstotki, osnovnošolska glasila z 11 odstotki, srednješolska glasila z 10 odstotki, s po dvema odstotkoma glasila krajevnih skupnosti, revije in literarna glasila in domobranska glasila ter s po enim odstotkom glasila verskih skupnosti in pustna glasila. Najštevilnejša skupina so tiski iz NOB (kar 175 jih je). V Bibliografiji so navedeni samo njihovi naslovi in oznaka, pod katero so zajeti v posebni Bibliografiji izdaj iz NOB, kije izšla že pred leti. Številčnost teh tiskov je osupljiva, še posebej, če upoštevamo težke razmere, v kakršnih so izhajali. Skupino periodik iz delovnih organizacij, osnovnih in srednjih šol smo že podrobneje obdelali, pomudimo se zdaj malce še pri petih preostalih skupinah. Glasila krajevnih skupnosti so zajeta z 12 naslovi, njihovo zajetje pa je najbolj nepopolno. Krajevne skupnosti so po osamosvojitvi Slovenije nehale delovati. Že prej je bilo njihovo delovanje v pisarniškem pogledu zelo skromno. Njihovi arhivi so se porazgubili, v času izdajanja glasil niso nikamor pošiljale dokaznih izvodov in mnoga glasila so šla v nič. Po moji oceni ni zajetih v tej skupini do 20 glasil. Z zbiranjem podatkov sem začel po letu 1994, ko ni bilo več kaj najti kljub mnogim poizvedovanjem. Mnogi zapisi o razvejeni komunalni dejavnosti, iznajdljivosti pri ustvarjanju boljših pogojev za življenje, družabni tvornosti, prizadevanjih na socialnem in kulturnem področju in podobnem so z izginulimi lističi krajevnih skupnosti šli v nič. Revije in literarna glasila Med revije in literarna glasila je prištetih 13 periodik z dolenjskega območja. Tvorci revij so se na našem območju posvečali v veliko ki n it ir a več-i' mer' vscb'n' kot zunanjemu videzu in oblikovnosti. Po sled- ( njem izstopata edinole trebanjska Samorastniška beseda in v Novem ‘s " mestu še izhajajoča Rast, ki sta oblikovno res dodelani. Prva revija 5cp na Dolenjskem je bila Napredna misel, ki jo je izdajal dr. Mihajlo Miloš Jakopcc Rostohar leta 1912 v Krškem. Osnoval jo je, ko seje razšel z uredni- GOVORICA STARIH ČASOPISOV škim krogom revije Veda, ki je izhajala v Gorici. Po letu 1912 je dr. Rostohar preselil revijo Napredna misel v Prago. Med revije lahko prištejemo rokopisno, unikatno izdajo novomeških gimnazijcev Album I in Album II iz leta 1912, ki žal ni ohranjena. Njena glavna tvorca sta bila takratna dijaka Zdenko Skalicky in Marjan Mušič, poznejši znani novomeški arhitekt. Več kot dve desetletji so kulturno poslanstvo opravljali Dolenjski razgledi kot priloga Dolenjskega lista. Vsebinsko bogat in vztrajen pri izhajanju je Zbornik občine Grosuplje, ki izhaja od leta 1965. Kočevski razgledi (od 1975 do 1978) so žal bili kratke sape. Tu so še Posavska srečanja iz. leta 1977 iz Krškega in sadjarska revija Sad, prav tako iz Krškega. Literarnih glasil je za dobro prgišče: Glas mladih iz leta 1954 je kot rokopis brez vseh oznak izšel v Šmihelu pri Novem mestu. V Grosupljem najdemo Semenje (od 1985 do 1989) in Res (od 1988 do 1991); v Litiji Besedne skice (1993), v Krškem Literarne liste (1988), kar nekaj srednješolskih in osnovnošolskih listov pa ima v posameznih številkah podnaslov, ki pove, da so literarna glasila. Domobranska glasila Preostaneta še dve vsebinski skupini glasil: domobranska in pustna. Domobranskih glasil je na Dolenjskem izhajalo skupno devet. Tolikšno število teh glasil je fragmentarno ohranjeno, zatrdno pa ob tem ne moremo reči, da jih je bilo res samo toliko. Upoštevaje pogoje, v kakršnih so živele in delovale domobranske posadke, bi bilo pričakovati več glasil. Osnovni pogoji za to, kot so šapirograf, tiskarsko črnilo, pisalni stroj, matrice in razmnoževalni papir, so bili domobranskim posadkam vsekakor veliko laže dosegljivi kot enotam NOV, v katerih je doživljal tovrstni tisk osupljiv razmah, kot smo že ugotovili. Za ohranjene fragmente domobranskih glasil, ki jih je v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu kar nekaj, je zaslužen pokojni ravnatelj Bogo Komel). Zbiral jih je tako kol vse drugo tiskano gradivo. Ob nenaklonjenosti povojnega režima takšni dejavnosti je najbrž moral pri tovrstnem zbiranju požreti marsikatero pikro, a mu je nekaj kljub vsemu uspelo ohraniti. V letu 1943 so na Dolenjskem izhajali trije lističi. Naš boj, tednik 11. bataljona Legije smrti, je začel izhajati v Novem mestu aprila 1943, istega leta tudi Naš list kot glasilo belokranjskih legionarjev, na Kočevskem pa je izhajal list Svoboda ali smrt kot četniško glasilo. V letu 1944 so izhajali naslednja domobranska glasila: v Kočevju Kočevski vestnik, v Grosupljem Na braniku, glasilo posadke oklop-nega vlaka, in v Novem mestu Naš tednik, ki je začel izhajati 2. decembra 1944. Od oktobra 1944 do 4. maja 1945 je v Novem mestu izhajal Novomeški domobranec. Novembra 1943 je začel v Novem mestu izhajati dnevnik Za blagor očetnjave, kije prenehal maja 1945. Do številke 4 je imel list naslov Naprej zastava slave, zaradi nasprotovanja Nemcev takšnemu naslovu je bil nato spremenjen v Za blagor očetnjave. V Ribnici je izhajalo domobransko glasilo Za slovensko domačijo od 12. avgusta 1944. KULTURA Rast 6 / 2002 Pustni časopisi Pustna glasila najdemo na Dolenjskem kar štiri. Najstarejše, Lam-pion razsvetli butice, je izhajalo v letih 1897 in 1898. Listič je pri- Miloš Jakopec bajal med bralce v rokopisni, litografski in šapirografski tehniki, ven- GOVORit A Sl ari il C asoimsov jar £a] nj ohranjen. Prinašal je obvestila o pustnih prireditvah, objav- ljal skeče in kuplete, ki so jih uprizarjali po novomeških gostilnah, in objavljal pustne šale in bodice. Najzaslužnejša za izhajanje tega pustnega glasila je bila družina Gromovih na Florijanovem trgu, kjer je bilo uredništvo in je potekalo razmnoževanje, zelo dejaven pri nastajanju lista pa je bil poznejši znani dramski igralec Adolf Grom. List so prodajali po novomeških gostilnah. Skozi trideset let so od 1961. do 1990. leta izhajale Pustne novice kot pravi tiskan časopis, in sicer enkrat letno na pustni torek. V Mokronogu je od 1972. do 1976. leta izhajal pustni časopis Mokronoška larfarija, v Kostanjevici pa so 1991. leta izdali list Prforcenhaus. KULTURA Rast 6 / 2002 V petih tujih jezikih Periodika na Dolenjskem ni izhajala samo v slovenščini. Pohvalimo se lahko, da so naši periodični tiski izhajali tudi v tujih jezikih, in to kar v petih: v nemščini, hrvaščini, srbščini, italijanščini, romskem jeziku in v ruščini. Naši časniški tiski v nemščini so nastali predvsem po sili razmer. To velja zlasti za prvi dolenjski časnik Slovveniens Blatt, kije 1848. leta izhajal v Novem mestu v nemškem jeziku in bil tiskan v gotici. Od 1904. do 1941. leta so kočevski Nemci v Kočevju izdajali Gottseheer Zeitung (do leta 1918 je izhajal pod naslovom Gottschcer Bole), ki je izhajal v nemščini in bil tiskan v gotici. Med drugo svetovno vojno se tema dvema listoma v nemščini pridruži Osterreichisches Freiheits Kampfer, ki so ga v NOV izdajali avstrijski partizanski borci, prebežniki iz nemške vojske. Bera periodik v hrvaškem jeziku je najštevilnejša. Največ zaslug za to ima Tovarna zdravil Krka iz Novega mesta, ki se je osvajanja trgov v Jugoslaviji lotevala s poslovnimi časopisi. 1943. leta je v Beli krajini izhajal žumberski list Krv za krv — Kri za kri, kije bil dvojezičen: v hrvaščini in v slovenščini. Med gradnjo avtomobilske ceste Ljubljana-Zagreb je Glavni štab mladinskih delovnih brigad, ki je bil nastanjen v gradu Otočec, izdajal časopis Mladost, ki je izhajal v hrvaščini. Tovarna zdravil Krka iz Novega mesta je v obdobju od 1965. do 1992. leta izdajala kar osem poslovnih časopisov. Njihove suplementne izdaje so izhajale v hrvaščini, torej gre za povsem samostojne izdaje v drugem jeziku. Ta ugotovitev velja za: latros (1965- 1967), Novosti (1965—1972), Kreka (1969-1979), Excerpta (1980-1993), Krka v medicini in farmaciji ( 1980-1993), Krka za psihiatrijo i neurologiju (1982), Veterinarski bilten (1992). Sem šteje še glasilo TOZD Izolacije: Informator, ki je kot suplement izhajalo v hrvaškem jeziku. V slovenskem in hrvaškem jeziku (objavljani sestavki v obeh jezikih) sta izhajala še Žumberčan (od leta 1987) in Bilten, glasilo Gradbenega podjetja Pionir iz Novega mesta. Dva poslovna časopisa Tovarne zdravil Krka iz Novega mesta sta kot suplement izhajala v srbščini in bila tiskana v cirilici, in sicer Krka, v letih 1971 in 1972, ter Krka v medicini in farmaciji, v letih 1986, 1987 in 1990. V italijanskem jeziku je izhajalo na Dolenjskem pet časopisov, vseh pet med narodnoosvobodilnim bojem kol glasila italijanskih partizanskih enot med njihovim bojevanjem na Dolenjskem. V letu 1943 so izhajali trije: Bollettino, Bollettino radio in La liberta, v letu 1945 pa dva: II corriere partigiano in pa Gioventu in lotta. Miloš Jakopec GOVORICA STARIH ČASOPISOV Zasledimo tudi tri časopise v romskem jeziku: 1988. leta je v Črnomlju izhajal Romski vestnik, istega leta pa tudi v Novem mestu Romane cajtinge, romsko mladinsko glasilo. V Osnovni šoli Bršljin v Novem mestu so romski učenci s sodelovanjem socialne delavke Darje Padovan izdali 1989. leta glasilo Žaro mengero vešaro. Tovarna zdravil Krka je v letih 1970 in 1972 izdala poslovni časopis Izvestija v ruščini. V izdajanju periodičnih tiskov na Dolenjskem izrazito izstopa Tovarna zdravil Krka Novo mesto, ki je po visokem številu časopisnih izdaj že skoroda časopisna hiša. V tej tovarni, ki že vrsto let nastopa na zemljepisno obsežnih tržiščih, so zelo zgodaj znali povezati časopisno obveščanje s poslovnostjo. Na ta način so omogočili in si olajšali prodor na nova tržišča. Tovarna zdravil Krka je izdajala kar 14 časopisnih naslovov, osem med njimi kot suplement v hrvaškem jeziku, dva kot suplement v srbskem jeziku. Skupno imamo torej opraviti s 24 časopisnimi izdajami. Suplementno izdajo vsakega od njih lahko smatramo za samostojno, saj je bilo za vsako treba zagotoviti prevod besedila in zanjo opraviti samostojni prelom pred tiskom. KULTURA Rast 6 / 2002 Ob koncu šc beseda o urednikih Predvsem oni so zaslužni, da je na Dolenjskem izhajalo tolikšno število periodik.To, da bo stekla beseda o njih čisto na koncu, ni razumeti kot omalovaževanje. Če kdo, potem kot avtor tega besedila poznam pomen in veljavo njihovega dela. Mnogi so skozi leta s pripadnostjo ustvarjali svoj časopis, pa niso v njem nikjer omenjeni, bodisi iz skromnosti ali pozabljivosti. Kolofonskc oznake so v periodiki na Dolenjskem svojevrstna pomanjkljivost, ki se pojavlja zelo pogosto. Raziskovalcu povzroča mnogo grenkih trenutkov in dodatnega dela. Žal je tako. Urednikov, kiji h j e zaslediti v periodikah poimensko, je kar 534. Če sledimo zgolj statistiki, nastopajo kot uredniki največkrat: Tone Gošnik iz Novega mesta, 40-krat, France Grivec iz Ribnice, 30-krat, Jože Zupan iz Šentruperta 25-krat, Marjan Legan in Drago Rustja iz Novega mesta 20-krat, Peter Jerman iz Tovarne zdravil Krka 19-krat, Toni Gašperie iz. Metlike 18-krat, Jože Lap, kapiteljski prošt iz. Novega mesta, 17-krat. Našteti in mnogi drugi, ki v tej statistikiniso zajeti, ter mnogi, v periodikah nenavedeni in neznani uredniki so pustili v dolenjski periodiki globoko sled in bili njeni sooblikovalci. 534 urednikov skupaj z vsemi neznanimi predstavlja celo vojsko ustvarjalcev, ki so skozi 145 let gnetli 388 različnih časopisnih naslovov. Naj jim bo hvala! Ko sem poizvedoval po Dolenjskem za gradivom za bibliografijo, mi je bilo najbolj bridko pri srcu ob neredkem razkritju, da neka periodika ni ohranjena, da živi samo še spomin nanjo. Marsikje, v mnogih podjetjih, ustanovah, šolah in pri posameznikih leže urejeni ali celo vezani letniki starih časnikov in časopisov. Vi, ki jih hranite, ste marsikdaj tudi čustveno navezani nanje in jih čuvate tudi zato. Ko bodo prišli v druge roke, te čustvene vezi ne bo več in prav lahko se zgodi, da jih bo kdo zavrgel. Preprečite to in jih, dokler je še čas, ponudite območni javni knjižnici. Ohranili boste pisni spomin na svoje čase in olajšali delo poznejšim raziskovalcem. Upoštevajte to, prosim! Oh 750. letnici mesta Kostanjevica na Kiki foto ZVONE PELKO POGLED SKOZI ARKADE OPATIJA V JUTRANJEM SONCU RAST - L. XIII III Jože Zupan ŠT. 6(84) DECEMBER 2002 JOŽE FRELIH - Z DUŠO ŠENTRUPERČAN Eden izmed najbolj cenjenih krajanov Šentruperta je prav gotovo Jože Frelih. Odlikujejo ga razsodnost, delavnost in modrost. Morda mu je prav zato v življenju uspevalo dosegati zastavljene cilje. Teh je bilo kar nekaj, saj seje njegova življenjska zgodba odvijala, kol sam pravi, v času od Kraljevine Jugoslavije do Republike Slovenije — ali če pogledamo na tehnično področje — od petrolejk do interneta. Predvsem pa je to človek, ki je s srcem prežet za Šentrupert; vse, kar je v življenju počel, je bilo povezano z ljubeznijo do kraja, da bi mu vrnil vsaj delček nekdanjega življenjskega utripa. - Najprej spregovoriva o Vašem rodu! »Nisem imel sreče, da bi poznal svoje stare starše in strice po očetovi strani. Zato meje kasneje zanimalo vse, kar sem lahko o njih zvedel. Zal mi je, ker se nisem bolj zanimal tedaj, ko so še živeli njihovi sodobniki. Zdaj, v zrelih letih življenja, skušam čimveč zvedeti o njih preko spominov, ki jih hranijo še živeči, pomagam pa si tudi z dokumenti. Da se rod začne in nadaljuje, so potrebni mož, žena in potomci. Zdaj je kar v modi, da iščeš svoje korenine, vendar je zame najbolj zanimivo tisto poglavje, ki se je začelo s prihodom mojega starega očeta Josipa Freliha in stare mame Ane, rojene Bizjak, v Šentrupert. Naš rod po moški strani izvira iz Vipavske doline iz zaselka Otošče pod Nanosom; je nemškega izvora. Predniki so sem prišli s Tirolske - pravijo, da iz. doline reke Inn. Na Vipavskem sem srečal kar nekaj nemških imen, vendar se imajo vsi ti ljudje za Slovence. Sklepam, da so prišli sem, se poročali s Slovenkami in se poslovenili.« - Kako je Vašega starega očeta zanesla pot v Šentrupert? »V Trebnjem je bil dekan gospod Matevž. Frelih, stric mojega starega očeta. Obširno posest mu je pomagal voditi moj stari oče. Ko je gospod dekan 1892. leta umrl, se je moj stari oče še isto leto poročil z Ano Bizjak iz. Sevnice - bila je teta znanega novomeškega zdravnika dr. Slavka Perka - njej pa je oče Janez Bizjak za doto kupil Skedlovo hišo v Šentrupertu številka 22 — danes je številka 35. Tako je ta hiša postala naš dom.« - Po letnici na portalu - IS 12 - sklepamo, tla ima hiša že častitljivo zgodovino? »Resje; hiša je bila last rodbine Skedl, kije bila, sodeč po grobnici na pokopališču, nekdaj imenitna šentruperska rodovina. Člani te družine so nosili akademske naslove in visoke nazive. Razlagam si, daje vsak napreden kmet hotel svojim otrokom olajšati težavno delo na kmetiji in jih je poslal v šolo. Mnogi otroci pa so se zemlji odtuji- li, s posestvom niso znali upravljati, zato se je marsikdaj zgodilo, da je dom prešel v tuje roke. To je davek napredku, ki ga podeželje plačuje.« Frelihova hiša na začetku prejšnjega stoletja - Povrniva se k starim staršem! »Stari starši so prišli v Šentrupert v njegovem prelomnem obdobju; zaradi trsne uši so bili uničeni številni vinogradi. Vendar mislim, daje mojim starim staršem kar dobro šlo; uredila sta gostilno, širila posest - dokupila sla zemljo, sosednjo hišo in mlin. Stari oče si je zelo hitro pridobil ugled in bil spoštovan Šentruperčan. V njegovo gostilno so radi prihajali - tudi zaradi gospodarjeve šegavosti. Družina se je razraščala - rodilo se jima je osem otrok, šest jih je odraslo. Družina je srečno in urejeno živela. Takšno vzdušje pa je trajalo le do prve svetovne vojne. Že takoj ob prvem vpoklicu je moral na rusko fronto najstarejši sin German, ljubljenec matere Ane. Njegova pisma s fronte so kmalu prenehala prihajati in nikdar se ni zvedelo, kje in kako je končal svoje mlado življenje. Mama Ana je od same žalosti zbolela in kmalu umrla. Sin Jožko je padel kot koroški prostovoljec. Bil je predviden za gospodarja; tako je med sinovi ostal le najmlajši sin France - moj oče - in hčere Marija, Kristina in Anica. Smrt drugega sina je očeta zelo prizadela; spremenili so se tudi časi; nastala je nova država Jugoslavija, Primorsko, očetove korenine, so zasedli Italijani, stari oče je lezel vase in kmalu po prvi svetovni vojni umrl, star 64 let - to je za današnji čas kar kratka življenjska doba. Moram pa povedati, da je dal stari oče vse otroke v šolo - dekleta so šla v gospodinjsko ali meščansko šolo, stric German v gimnazijo, stric Jožko v trgovsko in moj oče v meščansko šolo. Od doma so poznali delo v gostilni in ko so se poročali, so vsi postali gostilničarji, imeli pa so tudi posestvo, kot je bilo takrat navadno pri vseh gostilnah. Teti Marija in Kristina sta se poročili v Šentjanž, teta Anica na Puščavo k Zajčevim, moj oče pa se je poročil z Marijo, rojeno Majcen, sestro svakov Ivana in Naceta.« NAŠ GOST Rast 6 / 2002 - Je bilo tako pestro tildi v naslednjem rodu? »V drugem rodu Frelihovih v Šentrupertu sva se očetu Francetu in materi Mariji rodila dva otroka: Josip - tako je moje rojstno ime - in Zgoraj: Frelihova družina /. učitelji - Josip Frelih je najvišji v zadnji vrsti, mati Ana je v sredini, deček s klobukom je Jožetov oče Spodaj: Jožetova babica Ana, roj. Bizjak Zgoraj:Vsi otroci prvega rodu - Jožetov oče je najmlajši sin Irance Spodaj: Jožetov dedek Josip Jože /upan JO/I I KI I III Z DUŠOŠFNTRUPFRČAN Mali Marija, otroka Majda in Jože ter oče France NAŠ GOSI Rast 6 / 2002 dve leti mlajša sestra Majda. Starši so nadaljevali hišno tradicijo -ostali sta gostilna in kmetija; začetek je bil kar obetaven - mama je bila odlična kuharica, izšolala seje na gospodinjski šoli Mladika v Ljubljani to je bila najboljša gospodinjska šola v državi. Gostilna je obdržala zbirališče inteligence, hkrati pa krog močno razširila, zbirali so se kmetje, obrtniki, lesni in živinski trgovci, prihajali so turisti iz Ljubljane, Zagreba, celo iz. Gradca in z Dunaja. Oče je imel s turizmom velike načrte - še danes se spominjam, kako mi je pripovedoval o njih. Vendar mu ni bilo dano, da bi jih uresničil, saj tudi drugi rod ni imel sreče. Po letu 1930 je nastopila gospodarska kriza, ki jo je občutil ves svet — nadaljevala se je z. drugo svetovno vojno - začela seje že 1939. leta, mi smo vanjo padli 1941. leta. Vendar otroci vsega tega nismo občutili - to so bile le skrbi naših staršev. Mi smo skoraj idilično živeli — imeli smo svoje igre: spomladi smo komaj čakali, da smo lahko bosi tekali okoli, se kopali v Bistrici, nabirali borovnice, jeseni pasli živino, rabutali jabolka, pekli kostanj in krompir, pozimi pa se drsali na zamrzli Bistrici. Imeli pa smo tudi svoje dolžnosti, ki pa nam jih ni bilo težko izpolnjevati; bili smo tako vzgojeni, daje starše treba ubogati. In kar se mora, ni težko. Znali so nas učiti ob delu. Zahtev in potreb pa skoraj nismo imeli. Vsega smo bili veseli — od bonbona (eukra) do žemljice ali pomaranče. Vse to brezskrbno življenje je zame trajalo do enajstega leta moje starosti; takrat je bil prvi udarec mamina smrt — komaj 44 let je imela, drugi udarec pa je bil odhod v šolo v Ljubljano - takrat je bilo konce moje brezskrbne mladosti. Materina smrt je prizadela vso družino in tudi gospodarstvo. Oče seje nekako znašel — ob pomoči zaposlenih je peljal gospodarstvo naprej. Komaj pa seje izkopal iz. najhujših težav, seje že začela druga svetovna vojna, ki je v naši družini in bližnjem sorodstvu strašno pustošila - od 28 najbližjih sorodnikov jih 14 ni preživelo vojne, od šestih domov so bili trije požgani in porušeni, trije izropani in opustošenj. Med najbližjimi tudi oče ni dočakal konca vojne; 1942. leta so nekega julijskega dne prihrumeli Italijani v Šentrupert; očeta so postavili ob cerkveni zid —nasproti vhodnih domačih vrat. Pred njim je stal vojak z vanj uperjeno puško. Še zadnjič je videl svoj dom, ki so ga ropali italijanski vojaki, in naju s sestro, ki sva ga s solznimi očmi nerazumljivo gledala. Internirali so ga v Italijo, kasneje pa še v Dachhau, kjer je v marcu I 945 - tik pred koncem vojne — mučeniško umrl.« -Je vsaj tretji generaciji življenje bolj naravno potekalo? »Moja in sestrina družina predstavljava tretjo generacijo; to je dolga zgodba, ki pa na srečo še traja. Povrniti se moram v leto mamine smrti. Tedaj me je oče kot enajstletnega dečka poslal v šolo v Ljubljano. Takrat se je začela moja trdna volja po vztrajanju, upornost, ki me še do danes ni popustila. Priti iz. šole v Šentrupertu v Ljubljano je bilo kot noč in dan iz same sproščenosti v resno delo. Sprva mi ni najbolje šlo; težavnost sta povečevala kar dva tuja jezika - francoščina in latinščina. Po prvem neuspehu je oče vztrajal, da ostanem, najel mi je inštruktorja - jaz pa sem kmalu spoznal, da sem vse to, kar mi naredi inštruktor, zmožen sam narediti. Dokazal sem sebi in drugim, da zmorem. Še nedelje nismo uporabljali za pohajkovanje, kot se je v kasnejšem času rado dogajalo, pač pa smo skušali nadomestiti, česar med tednom nismo mogli. Naj povem še, da smo zelo poredko odhajali domov — samo ob naj večjih cerkvenih praznikih. Maturiral sem z devetnajstimi leti in se vpisal na gozdarsko fakulteto v Zagrebu, čeprav meje agronomija (zemlja!) še bolj privlačila, a po enem letniku sem študij opustil. Čakal je prazen dom, se enaindvajsetletni leta 1949 poročil z Justino Ratajc iz trebanjske fare, začela sva gospodarili na Frelihovim in dočakala tri sinove. Sestra Majda je diplomirala iz umetnostne zgodovine, ustvarila je družino in danes z. že razširjeno družino živi v Ljubljani, še vedno pa se rada vrača v Šentrupert.« - V vsem Vašem življenju je čutiti izredno navezanost na korenine, ki jih je pognal Vaš rod v Šentrupertu - kajne, brez te pripadnosti rodu to ne bi bili Vi? »Čas mojega odraščanja je bil prav gotovo najbolj razgibano obdobje v naši zgodovini. Vendar se bom omejil predvsem na naš odnos do svojega doma in Šentruperta, ki nam je dajal moč, da smo vztrajali in preživeli. Že v rani mladosti sem iz pripovedovanja staršev in drugih začutil, da so ponosni na svoj kraj, ga spoštujejo in jim veliko pomeni. To se vleče kol rdeča nit od zgodb o starem očetu, ki je kot lovce z raznih razglednih točk zamaknjen gledal lepoto te doline. To zamaknjenost v Šentrupert sem čutil v pripovedi svojega očeta, zato ni čudno, da sem se tega nalezel tudi sam. Ponos in ljubezen do Šentruperta sem opazil pri vseh Šentruperčanih, ki sem jih srečaval doma ali na tujem. Večkrat sem se spraševal, od kod vse to izvira. Morda iz rane mladosti, ki smo jo tu preživeli, ponosni smo na našo gotsko lepotico, na njeno višino, s katero smo se ponašali pred drugimi, na lepoto in kultiviranost pokrajine, ki prevzame vsakogar, ki se z. njo sreča? Najbrž, je vse to - in še kaj. Brez te ljubezni, spoštovanja in tudi odgovornosti za obstoj in nadaljevanje rodu se ne bi zasidral v Šentrupertu v najtežjih povojnih časih. Moja življenjska barka bi lahko bolj lagodno plula drugod - vem pa, da ne bi bil srečen.« NAŠ GOST Rast 6 / 2002 - Morda je prav vztrajnost pripomogla, da ste veliko naredili za Šentrupert? »O tem pravzaprav ne razmišljam. Po poroki sem postal kmet z. vsemi tegobami tistega časa. Nad trdim kmečkim delom, ki ga nisem NAŠ GOST Rast 6 / 2002 bil vajen, se niti nisem pritoževal. Postopoma sem se ga navadil, saj sem bil mlad in močan, se utrdil in mi nič ni bilo težko. Morila me je kmetijska politika, ki je videla kmeta v nekakšnem kolhozu. Skrbela meje prihodnost, ker nisem vedel, kako bo z mojo družino. Na srečo pa seje kar naenkrat obrnilo na bolje. Oblast seje odpovedala sovjetskemu modelu in začela s prijaznejšim socializmom. K sodelovanju je pritegnila tudi mene, bil sem občinski, okrajni in zadružni odbornik in tako do neke mere imel možnost zastopati šentruperske interese. Bistveno nisem mogel vplivati, nekaj pa sem le dosegel.« - Bi lahko bliže predstavili tisti čas? »Če pogledamo, kakšen je bil Šentrupert pred vojno in po njej, opazimo ogromno razliko. To je bila živahna, življenja vsake vrste polna vas, središče fare in občine. Rodovitna zemlja je prehranjevala številno prebivalstvo. Skromno, kot je bila takrat navada, in vendar je bilo hrane tudi za prodajo. Številni obrtniki in rokodelci so znali narediti vse, kar je prebivalstvo rabilo - od platna do kozolca. Imeli smo dve šoli, župnišče in kaplanijo, cerkve in gradove. Vse - razen cerkva - je bilo med vojno požgano, porušeno, opustošeno. Imeli smo svojo občinsko upravo, zadrugo z mlekarno, strojno skupnost, imeli smo hranilnico in posojilnico, društvi z dvema telovadnima dvoranama, knjižnicama, z dvema odroma za igre, sadjarsko, gasilsko in ne vem še kakšno društvo. Vse to je po vojni izginilo. Prej polne vasi in hiše so se praznile. Veliko je pobrala vojna, še več ljudi pa seje razkropilo po mestih in tujini. Tako je bila za Šentrupert izgubljena življenjska moč kraja. Vendar so Šentruperčani želeli in še želijo kraj ohraniti pri življenju! Pri tem so bile vseskozi ovire —nekaj smo si jih sami postavili, nekaj drugi, nekaj podeželju nenaklonjen čas, večkrat pa so ovire v našem tradicionalnem zamujanju priložnosti. Tako je Šentrupert vas v izumiranju. Vse, kar bi mu moralo pomagati k oživljanju, mu ne koristi. Na primer kulturna, krajinska in zgodovinska dediščina. Njeni varuhi bi radi vse ohranili, kot je, še celo, da bi bilo bolje, kot je bilo. Zato vsak, kije pripravljen kaj narediti, pobere šila in kopita in se naseli kje drugje. Če se hiše praznijo in pričakujejo novo življenje, nič hudega. Gorje pa, da jih ne bi kdo obnovil brez strokovnih zahtev. Naši bistri, delovni in sposobni mladi ljudje, ki bi morali kraju dati novo življenjsko moč, kaj hitro spoznajo, da tu ni kruha in prostora zanje in po hitrem postopku drugod poženejo korenine. Tako bo Šentrupert prav gotovo izumrl.« - Po vsem tem, kar ste storili za Šentrupert, je to prav gotovo preveč črnogledo razmišljanje; še posebej, ker mnogi Šentruperčani govorijo, da bi moralo biti več ljudi Vašega kova. »Namenoma sem poudaril temno stran, saj iz izkušenj vem, da kadar ni videti nobenega izhoda, se ta naenkrat pokaže. Tako upam, da se bo tudi zdaj. A znova moram poudariti, da je v Šentrupertu in v njegovi okolici kar nekaj ustvarjalnih podjetnikov, intelektualcev, ki so tu ostali in si tu ustvarili svoj življenjski prostor; a pomislite, koliko jih je odšlo! To je počasna krvavitev kraja. Mislili smo, da si bomo znova priborili občino, saj bi tako zaustavili odtekanje življenjske tekočine, ker bi s skupnimi močmi lažje ustvarili ugodne pogoje za oživitev kraja. Vendar nam je bilo to onemogočeno, ker so o naši Lep je Šentrupert - pogled i/, Zadrage NAŠ GOST Rast 6 / 2002 prihodnosti odločali uradniki, ne pa krajani sami.« - Vi ste prav dokaz, da se da tudi v Šentrupertu kaj narediti, saj svojega rodnega kraja niste zapustili, prepričan pa sem tudi, da tudi nikoli niste razmišljali, da bi se pridružili številnim, ki so odšli iz Šentruperta. »Ko sem se odločil, da bom ohranil dom, sem vedel, da je to usodna odločitev. Sprva mi ni bilo lahko, ker sem preveč prebral o ruski revoluciji in kolektivizaciji in pričakoval, da se bo vse to zgodilo tudi pri nas. Vendar se je naša oblast premislila. Od takrat sem samo razmišljal o tem, kaj se da tu narediti. Imel sem srečo, ker sem bil tudi v Dani, ko je ta zrasla in ji je uspelo pritegniti na Mirno še Kolinsko. Veselili smo se novih delovnih mest in si rekli: Ti ljudje imajo tu kruh in dom, zato bodo ostali! Sledila so leta intenzivnega zaposlovanja, vedno več ljudi je ostajalo v domačem kraju. Upam, da bo tako tudi v prihodnje. Delaje dovolj, le usposobljenih ljudi primanjkuje. Vendar bo tudi to kmalu drugače, saj je veliko mladih Šentruperčanov na fakultetah.« - Nekoč ste rekli: Rad mislim z lastno glavo. Je tudi to pripomoglo, da ste sprejeli nov izziv - hiti samostojen obrtnik — v času, ko tega zakonodaja še ni omogočala? »Resje; Dana mi je postala pretesna, želel sem si samostojnosti. Na noge mi je uspelo postaviti uspešno obrtno delavnico. Danes je to kar veliko podjetje - Plasta. - Vse odločitve Vašega življenja so bite povezane s prizadevanjem, da bi s svojim znanjem in delom pomagali pri razvoju Šentruperta. V ta prizadevanja sodi obdobje, ko ste bili predsednik sveta krajevne skupnosti. S svojo modrostjo ste dosegli, da se še danes ljudje radi obračajo na Vas za nasvet — kakšne cilje pa ste si postavili kot predsednik? »V glavnem smo imeli samo en cilj v več izvedbah. Želeli smo ohraniti poseljenost krajevne skupnosti, zato smo izboljševali bivalne pogoje — od cest, vodovodov, telefonije in podobno. S krajevnim samoprispevkom smo vsa leta skušali vsa sredstva oplemenititi - in tako je še danes.« - Glede na to, da nikoli niste znali mirovati, tudi upokojitev ni pomenila konca dejavnosti - še več: Vi ste prav v tem obdobju dosegli svoj vrhunec kot vinogradnik in kletar. Je bila tudi ta ljubezen že v genih ? »Vinograd in zidanica v Zadragi sta že mojim prednikom veliko pomenila. Tudi mene je vinograd pritegoval vse življenje, a zanj nisem imel časa; šele v zrelih letih sem se mu lahko posvetil. Kadarkoli zavijem i/ križišča v Slovenski vasi proti Šentrupertu in se pred mano razprostre pogled po naši dolini, po vasi z lepo in mogočno cerkvijo, po vinorodnih gričih, mi pogled vedno obstane na Zadragi. Tega pogleda se nikoli ne naveličam, podobno pa name vpliva tudi pogled i/. Zadrage po dolini. Zato se ni bilo težko odločiti, da ostanek življenja namenim vinogradu, i/. katerega zrem svojo lepo dolino. Ne potrebujem potovanj po svetu, vikenda na morju ali v gorah, menije ta naša dolina čisto dovolj za sprostitev in srečo.« - Čeprav so Vaša vina vseslovensko poznana tudi letos ste se z radgonskega sejma vrnili z zlatimi priznanji - je prav, da rečeva še Jože /lipan JOŽE FRELIH Z DUŠO ŠI-NTRUPF.RČAN Vinogradnik in kletar Jože Frelih v svoji Zadragi NAŠ GOST Rast 6 / 2002 kakšno besedo o njih. »V vinogradu zraste in dozori grozdje, če je seveda vse po sreči. Prav lo grozdje mi je postalo izziv. Vsako leto sem občudoval njegovo lepoto in dobroto. Pa vendar sem žalostno ugotavljal, da se Dolenjci ne moremo kaj prida pohvaliti z. vinom, ki ga stisnemo iz. grozdja. Ta ugotovitev meje vzpodbudila, da sem obnovil znanje iz vinarstva in znanstva iz časov, ko smo znanje nabirali kot izredni študentje na Biotehnični fakulteti v Ljubljani, na novo ustanovljenem oddelku za živilsko tehnologijo. Tam sem srečal več kolegov iz. raznih podjetij, nekateri so mi postali prijatelji. Najprej moram omeniti zdaj že pokojnega inženirja Janeza Vičiča, ki sem ga pritegnil v Dano in je podjetju odločilno pomagal pri njenem hitrem razvoju, ko je kot vodja razvoja ustvaril številne izdelke in tudi njihovo zunanjo podobo. Med vsemi pijačami je takrat najbolj uspela hermelika. Moj cviček je poimenoval cviček od fare in zanj naredil enkratno opremo. Velikokrat se spomnim nanj, hkrati pa sem vesel, ker sva tako cviček uvrstila med reprezentančna vina. Z inženirjem Janezom Mlakarjem pa sva kot vinarja skupaj diplomirala pri profesorju Veseliču v vipavski kleti. Ostala sva si dobra znanca, sedaj pa že več kot deset let sodelujeva pri ustvarjanju nove podobe dolenjskih vin; pri tem naj omenim prve dolenjske penine in barik.« - Prav gotovo imata še kakšne načrte? »Seveda. Vendar menim, daje najbolj pomembno, da seje Dolenjska zbudila in vse vprek tekmuje za čim boljšo kakovost in podobo svojih vin. To je pravi uspeh. Zato sem kar vesel, da sem bil pred tridesetimi leli med pobudniki, ki smo ustanovili združenje vinogradnikov Dolenjske.« - Vem, da zidate novo klet to pomeni, da načrtov nikoli ne zmanjka? »Pravzaprav smo obstoječo klet samo povečali in nad njo uredili prostor za predelavo grozdja. Na novo bomo naredili prostore, ki jih rabimo za predvideni razvoj. To je prostor za stekleničenje in vse, kar sodi zraven, nato prostor za promocijo in poskušnjo s prodajalno.« - To so pa kar veliki načrti! »Prišli smo tako daleč, da ne moremo več improvizirati kot doslej. To je hud zalogaj z veliko finančno obremenitvijo. Če bomo uspeli, bo to koristilo našemu rodu, Šentrupertu in širši okolici.V turizmu namreč vidim prihodnost Šentruperta.« - Ustaviva se oh družini; družina je vir in navdih; se tudi Vi strinjate, da marsičesa v življenju ne bi dosegli, če ne bi bilo tihega dogovora med možem in ženo ? Imela sta tri sinove; vse sta usmerila v šole. Ste kdaj pri študiju svojih otrok skušali vplivati na njihove poklicne odločitve ali ste jim odločitev prepustili? Nekoč ste rekli: Zame je zelo važno, da imajo starši otroke, ko so mladi, da se lahko ukvarjajo z njimi, hkrati pa lahko otroci razvijejo svoje sposobnosti. Verjetno je tudi zadovoljstvo, ker so vsi otroci dosegli fakultetno izobrazbo potreba po izobrazbi pa je dejansko prisotna pri vsem naslednjem rodu. Kakšen je Vaš pogled na vzgojo otrok? »Še vedno mislim, daje odlična lista vzgoja, ki sojo uporabljali Družina ob petdesetletnici poroke novembra 1999 naši starši: vzgoja ob delu to ti ostane za vse življenje. Pri otrocih je največ vredno, da poslušajo tvoj nasvet, mislijo pa z lastno glavo. Ko so otroci odraščali, so bili zelo negotovi časi, zato je bilo toliko bolj pomembno, da sem jih usmerjal v šole. Mislil sem, da bodo ostali v mestu, pa niso. Tudi v njih je zmagala ljubezen do Šentruperta; drug za drugim so se vračali vanj. Ali je to naključje ali usoda? Mislim, da nam je to usojeno.« - Bliža se pomembna življenjska obletnica — v februarju boste dopolnili petinsedemdeset let. V preteklost i se ob okroglih obletnicah življenja skoraj niste ustavljali - kot da ni bilo časa, ker je delo priganjalo. Bo zdaj kaj drugače? » Petinsedemdeset let je pa že doba, ko se začneš spraševati o smislu življenja, kako si uresničil svoje načrte. Priznam, da v zadnjem času večkrat razmišljam o tem, kot da dvomiš o sebi, hkrati pa odgovoriš tistim, ki še omahujejo. Lahko rečem, da sem z vztrajnostjo po svoje uspel, česar koli sem sc lotil pa naj bo to obdobje Dane, postavljanje Plaste ali pa vinogradništvo in kletarstvo. Včasih imam občutek, kot da sem bil pri vsakem delu premalo časa, da bi lahko vse pokazal. V zadovoljstvo mi je, ker moji najbližji nadaljujejo začeto sin Franci že kar dolgo časa širi Plasto, v vinogradništvu in kletarstvu pa upam, da bo moje delo nadaljeval sin Peter. Vsaj malo sem morda le pripomogel, da se Šentrupert hitreje razvija; zadovoljen pa sem tudi ker imajo Šentrupert radi najini otroci. Seveda pa sem uspel tudi zato, ker sem imel ob sebi zveste sodelavce, zelo važno pa je, da mi je družina stala ob strani.« NAŠ GOS I' Rast 6 / 2002 V življenju pa ni vedno samo tako, kot si želimo tako je tudi pri Frelihovih; četudi je že nekaj časa, odkar je umrl najstarejši sin Jože, je bolečina ostala. Morda prav zato gospodar poskuša, da bi bil ves dan zaposlen in tako ne bi bilo časa misliti na bolečino. Z ženo jima je v tolažbo, ker sta Jožetovi hčerki pridni študentki, kot jima je v veselje, kadar so vsi zbrani in se okrog njiju že sučejo najmlajši zdaj je deset vnukov, nastaja pa že nov rod ... Misli pa znova uhajajo prav h gospodarju Jožetu Frelihu človeku, ki se je z dušo zapisal svojemu rojstnemu kraju ... Ali ne bi bilo lepo, da bi ga posnemali?! Mate Dolenc Zvone Pelko: Avtoportret *NAŠ GOST Rast 6 / 2002 ZVONE PELKO - ZEMELJSKO-NEBEŠKI SEL FOTOGRAFIJE Ko sva ondan v pogovoru pri Zvonetu v njegovem ljubljanskem studiu poskusila ugotoviti, od kdaj se poznava, sva ugotovila, da se tega ne da ugotoviti. Zato, ker se je to zagotovo zgodilo nekje na Dolenjskem, v ne popolnoma razjasnjeni davnini. Čez tisti trenutek, ko naju je nekdo predstavil, ali ko sva se predstavila sama, ali ko se sploh nisva predstavila, ampak se enostavno spontano spoznala, in ko je zagotovo stal bokal žvižgavca med nama na mizi, so se zgrnile meglice z Gorjancev, bele vile, ukleti gradovi, Cvetnik in Zlatoper, gorska deklica, Barabaš in Kocaneža, Pendir in zakladi... in samostani. Če bi še nekoliko pobrskala po spominu, bi se gotovo našla v Pleterjah, ali vsaj pri Gorišku v Šmarjah ali pri Majzlju v Šentjerneju. Kaj pa, če je bilo v Novem mestu? V gostilni na Bregu, ali pri Vodnjaku, ali v mestni kavarni, ali pa mogoče pri starem Peru, kjer je spodaj v kleti igral bend Rudolfovo Šalijevo Grem domov v Novo mesto ...? Kdo je botroval in pričal najinemu srečanju - kakšen Mikec, Robar, Bartelj, Markelj, Simič, Breščak, Šali, Prešeren? Težko reči. Še najbolj se nagibam k temu, da se je to zgodilo pri očetu priorju pleterskega samostana, Janezu Drolcu. Saj je bil on središče našega dolenjskega sveta, naše dolenjske mladosti in naših dolenjskih zrelih let. In je še zdaj, ko nas gleda od zgoraj; vsako leto se pod Zvone-tovim organizatorskim in glasbenim vodstvom koncem vinotoka zberemo priorjevi prijatelji v stari pleterski gotski cerkvi ob enem od requiemov, v vinski kleti med sodi in ob priorjevem grobu, kjer se v trenutkih tišine z njim spet na kratko srečamo. Lahko bi rekel, da je Zvone Pelko nekakšen zemeljsko-nebesni sel med priorjem in vsemi nami, pravimi Dolenjci in “pridruženimi” Dolenjci iz Ljubljane. Kot sem že nekje zapisal; ko prideš od nekod drugod k Podgorcem pod Gorjance, za zmerom ostaneš tam. Kot pobožni Elija, ki je našel cvetnik na Gorjancih in v njem ob polni mizi vinca in prehrambenih dobrot za zmerom ostal. Dolenjska med Kostanjevico, Šentjernejem, Novim mestom, Stično in izvirom Krke pri vasi Krka je pokrajina, v kateri se prikazuje Zvone Pelko. Sam bi ga še najraje videl oblečenega v meniško kuto; bil bi utelešen model veselega meniha, kakšnega abbeja Coignarda iz Kuhinje pri Kraljici gosji nožiči Anatola Francea, na primer. Njegov stil je sicer metuljček, ki gaje menda nosil že v predosamosvojitvenih časih, ko je v Novem mestu nagajal oblasti. Če bi imel čas in prostor, bi se na tem mestu spominjal Zvonetovih dolenjskih legend, njegovih pripetljajev, ki so postale legende - ko je ribiškim čuvajem, ki so ga lovili pri “raubšicu” v Krki, nastavil morske ribe, na primer, ali ko mu je popolnoma nov džip ušel v prepad med gobe ... A pustimo legende za trenutke v krčmi, ob cvičku in pečenki! V moji knjižnici dodajajo težo nekaj tisoč knjigam kn jige, ki jih je s svojo fotografijo opremil Zvone. Zvone ni samo zemeljsko-nebeški sel med nami, ki tacamo po Dolenjski, ampak je tudi fotografski sel dolenjskih samostanov in pokrajin. Skozi tisoče, ne, deset tisoče fotografij v monografijah Kartuzija Pleterje 1403-1595 Jožeta Mlinariča, Kostanjeviška opatija 1234-1786 istega avtorja, Kartuzija Pleterje Marjana Zadnikarja, Prošti novomeškega Kapitlja 1493-1993 Male Dolenc ZVONI-: PELKO-ZHMELJSKO-NEBEŠKI SEL FOTOGRAFIJE Zvone Pelko: Avtoportret NAŠ GOST Rast 6 / 2002 Franca M. Dolinarja in vrste drugih, smo kot skozi okna v samostanskem zidu pogledali v zgodovino. Zvone je nekakšen fotografski angel, s katerim letimo nad Dolenjsko, preletavamo temno zeleno Krko in bajeslovno megličaste Gorjance in se skozi okna ali mogočna samostanska vrata prikrademo v notranjost hodnikov, kapelic in cerkva, vrtov in celic, ribnikov in vodnjakov, k starim knjigam, dokumentom in pečatom, sončnim uram in nočnim svetilkam, s katerimi so si nekoč menihi svetili na poti k nočnim oficijem. Z njegovo fotografijo odpiramo strani teh knjig in dokumentov in skupaj z besedili avtorjev sledimo času v obratni smeri, kot čas teče. Nazaj k začetkom, in od začetkov nazaj-naprej v današnji čas. Tako pri samostanih - nasprotno pa nas v monografiji Krka, večnost v temno zelenem, vodi po zraku in po zemlji od začetka - izvira temno zelene reke, skozi vasi in zaselke, čez tolmune in brzice, jezove in ovinke, gozdičke in livade do izliva, kjer se reka nadaljuje v drugi reki. Zvonetova fotografija analizira motive, zbira dogodke, beleži naključja in vse to strne v celoto, ki je Zvonetov osebni, fotografski pogled na svet, ki ga ima najraje, in z njim vsi mi, tudi “pridruženi” ali ponovno “najdeni” Dolenjci, kot sem jaz sam; kar nekaj moje novomeške žlahte mi je odkril moj pokojni oče. Zvonetova kamera je oko, ki išče, zapisuje in dokumentira in s fotografijo kot končnim izdelkom, osvešča gledalca skozi monografijo, turistični prospekt, plakat, koledar in celo skozi promocijski material gospodarskih podjetij. To je oko, ki išče in najde tako naravo, kot dosežke človeškega duha in vse skupaj strne v prikaz neponarejene, naravne tradicije. Tudi njegova fotografija je takšna, ničesar ne ponareja ali izkrivlja, ničesar ne prikriva in spreminja, pokrajino in človeško ustvarjalnost prikaže v realni svetlobi; zato se ob gledanju njegovih fotografij počutim kot da bi bil sam v tistih celicah in hodnikih, kot bi sam stal pred pročelji samostanskih zidov in portalov, kot da bi sam listal po starih dokumentih in pritiskal pečate in kot da bi sam sedel med menihi pri oficiju. In ker sem vse to res sam videl in doživel, vem, daje res tako, kot kažejo Zvonetove fotografije. Ob njih mi je toplo v srcu in v duši, kot mi je toplo vedno, kadar se iz Ljubljane po dolini Krke spuščam v srce Dolenjske. Ob željni misli na prvo čašo cvička. V moji dnevni sobi, na častnem mestu na steni, visi Zvonetov fotografski portret našega priorja Drolca, v črno beli tehniki, v belem okvirju. Z leve skozi okno prihaja svetloba, na desni je temna senca zidu njegave celice. Pol njegovega obraza je še v svetlobi, pol ga tone v mrak. Tako je naš prior odhajal in tako gaje videlo in upodobilo oko Zvonetove kamere. To pove več, kot lahko sam povem z besedo. Predstavitev fotografa-oblikovalca, direktorja studia VISIO, Zvoneta Pelka v tej številki Rasti predstavlja tema 750 let prve omembe mesta Kostanjevica na Krki. Izbor je avtor priredil iz arhiviranih posnetkov iz monografije Jožeta Mlinariča KOSTANJEVIŠK A OPATIJA 1234-1786, iz zbirke zračnih posnetkov reke Krke za monografijo LJUBIM TE, TEMNO ZELENO in iz zbirke razglednic kostanje-viškega turističnega društva v nastajanju, namenjene naslednji turistični sezoni. Ob 750. letnici mesiti Kostanjevica na Krki foto ZVONE PELKO LIS TINA I/. LETA 1250, S KATERO OOLHJSKI PATRIARH HERTHOLI) DOLOČA DESETINO SAMOSTANU RAST - L. XOI Meta Kamšek ŠT. 6(84) DECEMBER 2002 IV RAZVOJ ČLOVEŠKIH VIROV V DOLENJSKI REGIJI Načrtovanje razvoja človeških virov v okviru razvojnega programa dolenjske regije nakazuje premik k definiciji človeškega kapitala kot produkcijskega dejavnika, ki bistveno prispeva k novi dodani vrednosti gospodarstva in njegovi večji konkurenčni sposobnosti ter splošni družbeni blaginji. Zato program obravnava področje širše kot le z vidika izvajalskih organizacij, na kar se je v preteklosti pogosto zožilo obravnavanje družbenih dejavnosti. Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo postajajo regije listi subjekti, ki bodo konkurirali za pridobivanje evropskih sredstev. Pripravljenost in usposobljenost prepoznavati ključna področja za svoj razvoj v primerjavi z. drugimi članicami Unije v prvi vrsti izpostavlja vprašanje primerljivosti razvoja človeških virov posamezne regije ter specifičnih potreb glede na stopnjo razvitosti. Analiza regije Kazalci razvitosti človeških virov v dolenjski regiji prikazujejo, da regija beleži trende pospešenega naraščanja razvoja človeških virov v generacijah prebivalcev do 30 let z naraščajočim številom deleža ljudi, vključenih v različne oblike izobraževanja. V regiji so pospešeni trendi neenakomerno razporejeni, saj so odraz neenakomerne ekonomske razvitosti, kjer regionalno središče Novo mesto odstopa po kazalcih in organiziranosti od drugih podregij, kot so Bela krajina, Trebnje, Kočevje, Ribnica, predvsem pa odstopajo znotraj celotne regije majhne novonastale občine, kjer beležijo posamezna okolja izjemno neugodne demografske trende. Regija JV Slovenija tako kot Slovenija zaostaja za državami EU po stopnji izobrazbene strukture odraslih, čeprav presega slovensko poprečje po vlaganjih v izobraževanje zaposlenih, kjer je ponovno pomembno zasledovati razlike med okolji z velikimi izvozno usmerjenimi podjetji in drugimi okolji. Stopnja brezposelnosti razen posameznih območij ne presega povprečja Slovenije, vendar narašča problem strukturne brezposelnosti. Na nivoju regije izstopajo posamezna okolja, kot npr. Kočevje, kjer je stopnja brezposelnosti bistveno višja od poprečja regije. Srednje šole, predvsem strokovne in poklicne, še vedno beležijo previsok osip, kar posledično pomeni prevelik priliv neizobražene delovne sile med iskalce zaposlitve. Vzroke za visok odstotek osipa v teh šolah je iskati v prešibki fleksibilnosti izvajanja šolskih programov, kar je po eni strani vprašanje sistemske deregulacije izvajanja programov, po drugi pa vprašanje zagotavljanja standardizirane kvalitete dela izvajalskih organizacij. Za učinkovito vplivanje na stopnjo brezposelnosti in reguliranje DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6 / 2002 trga delovne sile ne obstaja potrebna povezanost ključnih dejavnikov za razvoj človeških virov: delodajalcev, delojemalcev, izvajalcev izobraževanja in drugih podpornih institucij, kar bi omogočilo kvaliteten pretok informacij za zagotavljanje hitrejše odzivnosti na potrebe trga delovne sile v posameznih lokalnih okoljih in na nivoju celotne regije. Ugotovitve SWOT analize Ključne prednosti regije so v primerljivi stopnji izobraženosti generacije do 30 let glede na povprečje Slovenije in EU ter izkazan povečan interes gospodarstva, predvsem velikih podjetij, za vlaganja v izobraževanje zaposlenih ali vključevanje v dualni sistem izobraževanja. Izobraževalna infrastruktura v vrtcih, srednjih šolah in dijaških domovih je primerna; izobraževalna tehnologija, predvsem računalniška oprema, se izrablja tudi za izobraževanje odraslih. V regiji so na voljo nove zaposlitvene možnosti, vendar so težje dostopne zaradi manjše mobilnosti brezposelnih. Slabosti trenutno najbolj opredeljuje velika poraba sredstev v občinskih proračunih za zagotavljanje primerne infrastrukture za potrebe devetletne osnovne šole ter posledično pomanjkanje sredstev za bogatejšo ponudbo primernih vsebin uporabnikom. Razmestitev višješolskih in visokošolskih programov ne sledi potrebam trga dela z novimi programi, ki bi omogočili razvoj hitro rastočih panog, kol so gradbeništvo, elektrotehnika, lesarstvo, komunalno gospodarstvo, gostinstvo in turizem ter ekološko kmetijstvo. Če velika podjetja sledijo razvojnim potrebam človeških virov, je opaziti nizek interes za tovrstna vlaganja v malih in srednje velikih podjetjih, kar se v posameznih lokalnih okoljih odraža kot pomanjkanje delovnih mest oz. beg možganov v večja središča Slovenije. Izvajalci izobraževalnih storitev še ne dosegajo enotnih standardov kvalitete. Prav tako je za uvajanje kurikularnih novosti premalo sredstev za dodatno izpopolnjevanje učiteljev ter sredstev za programe, ki bi zagotavljali večjo socialno vključenost mladih preko neformalnih izobraževalnih oblik za osebnostno rast in preventivnih programov za vse oblike zasvojenosti. Nevarnosti predstavljajo predvsem odvisnost lokalnih okolij od velikih sistemov ter možen izstop tujega kapitala ali zamuda pri prestrukturiranju posameznih gospodarskih panog, kot je npr. tekstilna industrija. Ob premajhnem zavedanju enakomernega razvoja vseh segmentov družbe lahko lokalna okolja s podpovprečnim financiranjem privedejo do padca obstoječe kakovosti storitev izvajalskih orga-nizac ij izobraževanj a. Nove priložnosti predstavljata obstoječa izobraževalna infrastruktura, ki se uporablja za izobraževanje odraslih, in izraba prostih kapacitet v dijaških domovih. Obstaja velika možnost prenosa znanj iz šol in drugih institucij za sodelovanje v mednarodnih projektih ali za prenos znanj iz velikih gospodarskih sistemov v manjša. Na področju izobraževanja obstajajo velike možnosti privatizacije. Analiza posameznih segmentov /J/'ec/.šo /s k a \ 'zgojc i Lokalne skupnosti kot ustanoviteljice zavodov za predšolsko vzgojo izpostavljajo problem toge ponudbe storitev varstva in vzgoje otrok ter velike finančne obveznosti za zagotavljanje zakonsko predpisanih DRUŽUliNA VPRAŠANJA Rast 6 / 2002 standardov in normativov, predvsem na podeželju, kjer bo potrebno s krajšimi oblikami vključiti populacijo s podeželja in Rome. Za kvalitetno izvajanje prenovljenega programa vrtcev je potrebno zagotavljati sredstva za strokovno izpopolnjevanje vzgojiteljic. V zavodih predšolske vzgoje še ni uveljavljen timski pristop k izvajanju kurikuluma ter uveden sistem ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti. Osnovna šola Izpostavljeni problemi v delovanju osnovnošolskega izobraževanja so potrebna obsežna vlaganja v infrastrukturo za zagotavljanje primernih pogojev za izvajanje programa devetletke ter pospešeno vlaganje v izobraževanje učiteljev za kvalitetno izvajanje prenovljenega programa. Ugotovitev, da je v šolah primerno število računalnikov na učenca, je potrebno obogatiti s pogostejšo uporabo v procesu učenja in poučevanja. Starši kot uporabniki pogrešajo večjo prilagodljivost organiziranega podaljšanega bivanja, saj se v prenovljeno devetletko vpisujejo mlajši otroci kot do sedaj. Srednje šolstvo V Novem mestu in drugih središčih podregij se kažejo potrebe po decentralizirani razmestitvi srednješolskih programov, saj velja ugotovitev, da približevanje izvajanja programov zvišuje vključenost učečih se v vse oblike izobraževanja. V srednjih šolah, predvsem poklicnega in strokovnega izobraževanja, še vedno beležimo previsok osip in prevelik priliv mladih brez prvega poklica na trg dela. Dualni sistem poklicnega izobraževanja se še ni uveljavil v vseh okoljih in gospodarskih panogah, čeprav gospodarstvo izkazuje potrebe po kadrih. Na nivoju nižjega poklicnega izobraževanja primanjkuje ponudbe izobraževalnih programov za dekleta. Nepovezanost gospodarstva in izobraževanja oziroma socialno partnerstvo ne izrablja vseh možnosti sovplivanja na potrebe in izvajanje programov izobraževanja, razen v Novem mestu, kjer se Razvojno izobraževalni center pripravlja na uvajanje programa celovitega informiranja o ponudbi izobraževalnih oblik in možnih načinov izobraževanja in je možna bodoča zasnova sveta za razvoj človeških virov. Regijsko gospodarstvo še ne izkorišča v zadostni meri možnosti sooblikovanja odprtega dela programov poklicnega in strokovnega izobraževanja, kar kaže tudi na manjšo fleksibilnost izvajalcev izobraževalnih programov, da se prilagodijo potrebam gospodarstva s ponudbo različnih programov usposabljanja, prekvalifikacij in organiziranja mreže komisij za priznavanje poklicnih kvalifikacij v t.i. certifikatnem sistemu. Nepovezanost vseh socialnih partnerjev (delodajalcev, lokalnih skupnosti, šol in delojemalcev) se odraža tudi v dejstvu, da institucionalni okvir za prevzemanje pomembnejše vloge soustanoviteljstva, sofinanciranja in soupravljanja še ni zgrajen na regijskem nivoju in še ne omogoča zadostnih vzpodbud za izvajalce izobraževalnih programov za fleksibilnejše oblikovanje programov v okviru, ki jim to omogoča. Posledica tega je tudi, da bo potrebno v vseh izvajalskih organizacijah šele uvesti sistem ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti. Enako pomembna bo institucionalna izgradnja mreže za poklicno orientacijo. Terciarno in univerzitetno izobraževanje Zaradi izjemno visoke zaposljivosti diplomantov višjih šol Novo DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6 / 2002 mesto kot regionalno središče izpostavlja potrebe po uvajanju dodatnih višješolskih in visokošolskih strokovnih programov zaradi izkazanih potreb gospodarstva - višje šole za področje kmetijstva, gradbeništva, elektrotehnike in lesarstva. Ocenjuje se, da bi v obdobju 2001 - 2006 visokošolsko središče v Novem mestu preraslo v univerzitetno središče s ponudbo interdisciplinarnih programov politehnike. Druga središča (Trebnje, Kočevje, Črnomelj, Metlika) vidijo možnost izvajanja teh programov kot dislociranih oddelkov ali samostojnih višješolskih zavodov. Na nivoju celotne regije vsa lokalna okolja beležijo visok odliv visokošolsko izobraženih kadrov v večja središča Slovenije in še niso pripravila programov niza ukrepov za vračanje svojih diplomantov v lastna okolja oz. zagotovila pogojev, ki bi pritegnili visoko izobražene strokovnjake v ta okolja. Izobraževanje odraslih Najbolj izpostavljena problema izobraževanja odraslih sta nizek nivo različnih vrst pismenosti srednje generacije prebivalstva ter izredno nizka motiviranost menedžmenta malih in srednjih podjetij za vlaganje v razvoj človeških virov, kar nakazuje potrebo po večji stimulaciji delodajalcev v teh podjetjih in osveščanje menedžmenta o potrebnosti vlaganj v človeške vire. Dodatno izobraževanje za kmete za razvoj dopolnilnih dejavnosti v okviru turističnih in vinskih cest ter izobraževanje za potrebe sofinanciranja projektov na kmetijah je nujno za ohranjanje poselitve podeželja. Brezposelni v izobraževanju Na regionalnem nivoju je potrebno posebej pozorno spremljati delež brezposelnih v okoljih, kjer ta izrazito odstopa od poprečja kol npr. v Kočevju. Problem je motiviranje brezposelnih srednje generacije za programe izobraževanja, saj izvajalci opažajo upad interesa, posebej pri rizičnih skupinah, npr. invalidih. Delo »na črno« oziroma t. i. siva ekonomija deluje nespodbudno na motiviranje za izobraževanje. Zaposlovanje Delež dolgotrajno brezposelnih je v celotni regiji visok, saj se giblje okrog 60 odstotkov in več. Vključevanje teh brezposelnih oseb v izobraževanje je izjemno težavno, saj se problem brezposelnosti pogosto povezuje z drugimi pojavi socialne izključenosti. Vizija, cilji in prioritete Vizija razvoja človeških virov za dolenjsko regijo v obdobju do leta 2006 je dosegati državno poprečje izobrazbene ravni prebivalstva v vseh segmentih, zagotoviti preko novih in uporabnikom prilagojenih oblik izobraževanja zviševanje izobrazbene ravni ter uveljaviti procese vseživljenjskega učenja za vse, predvsem pa za srednjo generacijo, ter omogočiti večjo zaposljivost in mobilnost delovne sile. V strategiji razvoja regije v obdobju 2001—2006 so bili oblikovani sledeči cilji razvoja človeških virov: (I )Ustvarjanje znanja, ki bo usklajeno s potrebami gospodarstva v regiji, ter dvig izobrazbene ravni prebivalstva z. večjim deležem vključenih v vse oblike izobraževanja s prednostnim ciljem, da posamezna generacija mlade populacije doseže 70-odstotni delež s končano srednjo splošno ali strokovno izobrazbo ter doseganje 50-odstotne vklju- DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6 / 2002 čenosti devetnajstletnikov v programe terciarnega in univerzitetnega izobraževanja; (2) vzpostavljanje kulture vseživljenjskega učenja bo vključevalo oblikovanje in promoviranje ponudbe za dvig izobrazbene ravni zaposlenih preko najrazličnejših oblik usposabljanja, prekvalifikacij, mojstrskih in delovodskih izpitov, certifikatnega sistema priznavanja pridobljenega znanja, študijskih krožkov za področja ekološkega kmetijstva, domače obrti, turizma ter ponudbo programov najširšim skupinam prebivalstva za dvig ravni jezikovne in informacijske pismenosti. Zvišanje vključenosti brezposelnih v izobraževanje načrtuje zmanjšanje deleža dolgotrajno brezposelnih na 40 odstotkov ter delež brezposelnih brez temeljne izobrazbe na 25 odstotkov; (3) priprava izobraževalnih institucij na nove zahteve trga delovne sile naj zagotovi večjo fleksibilnost izvajalcev izobraževanja v programskem smislu kot v upoštevanju potreb staršev, udeležencev izobraževanja, gospodarstva in lokalnih okolij. Izvajalske organizacije se bodo pripravile na izobraževanje odraslih v drugačnih oblikah izobraževanja.V šolah naj se oblikujejo programi za pomoč staršem in svetovanje ter se ustanovijo centri za samostojno učenje; (4) povečati vlaganja delodajalcev v razvoj človeških virov preko različnih spodbud predvsem v malih in srednje velikih podjetjih ter razvijanje učinkovitega podjetniško inovativnega menedžmenta za učinkovito upravljanje s človeškimi viri ter razvijanje spoznanja , da vseživljenjsko učenje postaja dejavnik varnosti državljanov, še posebej jc potrebno izpostaviti razvoj podjetništva za mlade, ženske in prebivalstvo na podeželju; (5) Oblikovanje podpornih institucij za skladen razvoj človeških virov bo omogočilo, da na povečana vlaganja in interes za razvoj človeških virov vplivajo vsi pomembni dejavniki v lokalnih okoljih in regiji in s tem zagotavljajo skladen in hitrejši razvoj človeških virov. Za uresničitev zastavljene vizije razvoja človeških virov regije v obdobju 2001-2006 so bile izbrane te prioritete razvoja regije: Ustvarjanje znanja, ki je prilagojeno potrebam regionalnega gospodarstva z/s: (1) ustanavljanjem visokih in višjih strokovnih šol za področje kmetijstva, gradbeništva, elektrotehnike, lesarstva ter programi za potrebe prestrukturiranja tekstilne industrije in storitvenih dejavnosti; (2) funkcionalnim povezovanjem manjših srednjih šol za ohranjanje izvajanja programov ali delov programov v manjših lokalnih okoljih; (3) ustanovitvijo medobčinskega izobraževalnega centra za potrebe praktičnega izobraževanja v povezavi z regijskim gospodarstvom; (4) razvojem raziskovalne dejavnosti za odrasle in mladino v povezavi z regijskim gospodarstvom; (5) ustanovitvijo univerzitetnega središča v Novem mestu; (6) ustanovitvijo tehnološko-raziskovalnega središča v regiji. Vzpostavitev kulture vseživljenjskega učenja za vse generacije, s poudarkom na srednji generaciji in brezposelnih osebah, bo zagotavljalo odpravljanje izobrazbenega primanjkljaja z/s: (1) ustvarjanjem pogojev za uveljavljanje pridobljenega znanja in zviševanjem izobrazbene ravni celotne populacije preko oblikovane mreže izvajalcev, ki bodo izvajale pridobivanja poklicnih kvalifikacij, mojstrskih, delovodskih izpitov in drugih neformalnih oblik izobraževanja; (2) zviševanjem vključevanja brezposelnih v izobraževanje s pro- VIRI Predpristopna strategija RS razvoja človeških virov, Ljubljana 2000, projekt Phare M OCC A Memorandum o vseživljenjskem učenju, Lizbona 2000, prevod Andragoški center RS Nacionalni program o izobraževanju odraslih, MŠ/.Š 2001 Memorandum o nadaljnjem razvoju poklicnega in strokovnega izobraževanja, Ljubljana 2000, projekt Phare - MOCCA Nacionalni akcijski program zaposlovanja, Ljubljana 1990, /RS/ Statistični letopis, 1994,1998,1999, Sl J RS Vprašalnik občinskim službam o investicijskih vlaganjih v šolski prostor, gravitacijskih gibanjih, sodelovanju v mednarodnih projektih maj 2001 Kazalci gibanj na trgu delovne sile april 2001, ZRSZ Novo mesto, Ljubljana enoti Kočevje, Ribnica DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6 / 2002 grami za pridobivanje prvega poklica za mlade brezposelne osebe, programi za dolgotrajno brezposelne in liste, ki niso dobili zaposlitve v 6 mesecih ter projekti socializacije in vključevanja (odraslih) Romov v izobraževanje; (3) pospeševanjem izobraževanja za srednjo generacijo s pripravo izvajalskih organizacij za potrebe vseživljenjskega izobraževanja, ustanavljanjem informacijsko svetovalnih institucij za izobraževanje odraslih na regijskem in lokalnem nivoju ter programi za vzpodbujanje povpraševanja po izobraževanju odraslih, študijskih krožkov; (4) ustvarjanjem pogojev za dvig vseh vrst pismenosti in ponudbo programov družinske pismenosti. Priprava izobraževalnih institucij na nove zahteve trga dela bo zagotovila hitrejše prilagajanje z/s: (1) uvajanjem sistemov za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti v izobraževalnih institucijah na standardiziran nivo kvalitete izvajalskih izobraževalnih organizacij ter preko teh zagotovila (2) zmanjšanje osipa v poklicnih in strokovnih šolah za 30 odstotkov; (3) s pospešenim vlaganjem v izobraževanje učiteljev bo zagotovljeno strokovno izpopolnjevanje predvsem učiteljem srednje generacije ter vsem na področju e-tehnologijc in mednarodnih izmenjav; (4) zagotavljanjem pogojev za izvajanje devetletne osnovne šole s poudarkom na ohranjanju podružnic; (5) ponudbo programov za osebnostno rast posameznika za mladino in odrasle za poklicno, osebno in državljansko delovanje, ustanovitvijo novih centrov šolskih in obšolskih dejavnosti v okoljih, kjer so pogoji: Mirna Peč, Loški Potok, Gorjanci, Dolenjske Toplice; (6) ponudbo programov za pred- in poklicno orientacijo mladine v sodelovanju z. gospodarstvom. Povečanje vlaganj delodajalcev v razvoj človeških virov se bo izvajalo s poudarkom na osveščanju menedžmenta v srednjih in malih podjetjih za večja vlaganja v razvoj človeških virov s ponudbo svetovalnih in informativnih storitev za menedžment malih in srednjih podjetij ter z nudenjem različnih vzpodbud in stimulacij za vlaganja v razvoj človeških virov v skladih za sofinanciranje izobraževanja zaposlenih v teh podjetjih. Oblikovanje podpornih institucij za skladen razvoj človeških virov bo zagotovilo povezanost dejavnikov socialnega partnerstva na regionalnem in lokalnem nivoju z. ustanovitvijo regionalnega in lokalnih svetov za razvoj človeških virov in vseživljenjsko učenje ter lokalnimi programi za vračanje diplomantov v domača okolja ter z organiziranjem podpornih organizacij za vključevanje v mednarodne projekte s strani šol, zavodov in drugih institucij. Sklep Za uspešno vključevanje regije v gospodarske in družbene tokove globalnega gospodarstva se danes vse bolj uveljavlja spoznanje, da je znanje tista kategorija, ki bo Slovenijo in njene regije popeljala na pot hitrega razvoja. Za doseganje tega cilja pa je potrebno vzpostaviti pogoje za uveljavljanje učeče se družbe, v kateri bo pomemben vsak posameznik, ki bo s svojim znanjem lahko prispeval k večji osebni in splošni blaginji ter imel možnosti nenehnega izobraževanja, ki bo dostopno vsakemu posamezniku v vsakem življenjskem obdobju na način, ki bo zanj osebno najbolj primeren. Oh 750. letnici mesta Kostanjevica na Krki foto ZVONE PELKO MESTO NA OTOKU/KRKA PRED OTOKOM SEVERNI VIIOI) V MESTO Boris Dular DRUŽmiNA VPRAŠANJA Rast 6 / 2002 VPLIV GLOBALIZACIJE IN TRANZICIJE NA ČLOVEŠKE VIRE V SLOVENSKI DRUŽBI Globalne družbene spremembe Družbene spremembe v svetu so bile v dvajsetem stoletju izredno dinamične in so večkrat preoblikovale svetovno družbeno ureditev in eenlre gospodarske in politične moči. Prav zaradi lega ob izteku prejšnjega stoletja v svetu ni bilo več mogoče pričakovati velikih političnih pretresov in sprememb. Dejansko pa smo bili v zadnjem desetletju priča procesom, ki so odločilno posegli v celotne mednarodne odnose, ne glede na stopnjo gospodarske razvitosti in politične ureditve posameznih držav. Vse bolj se je v praksi začelo uveljavljati načelo celovite gospodarske povezanosti in potrebnih sprememb, ki so nujno nastajale s ciljem večje ekonomske učinkovitosti. Izrazito so v ospredje stopila ekonomska vprašanja, ki so bila dejanski spodbujevalce svetovnih družbenih sprememb. Svetovno soodvisnost, mednarodne integracije in ekonomsko povezovanje držav je vse bolj opredeljeval pojem globalizacija. Vendar pri tem ne gre le za ekonomsko determiniran proces, saj se ob tem sociološki pomen globalizacije odraža v težnji po hegemoniziranju kulture. Ogroža način življenja ter lokalno identiteto in razlike, ki lahko v skrajnosti privedejo celo do propada kulturne identitete. Pospešeni procesi internacionalizacije svetovnega gospodarstva imajo nenehno močno družbeno in politično dimenzijo. Kljub temu da smo bili priča velikim ekonomskim integracijam, smo na političnem področju doživeli močne dezintegraeijskc procese. Najbolj izrazito se je to odrazilo ob razpadu komunizma, ki je propadel tako zaradi notranjih protislovij kakor tudi zaradi neustavljivega procesa svetovnega povezovanja in globalnega delovanja (Bučar, 1998). Propad držav s komunistično družbeno ureditvijo je za te države zato pomenil začetek pospešene globalizacije ter obenem nujne notranje tranzicije, ki je posegala v temelje njihove dotedanje družbene ureditve. Spremembe v slovenski družbi Vse te skoraj nepričakovane, dinamične spremembe v državah v tranziciji in tako še posebej v Sloveniji, ki je bila že dalj časa močno vpeta v globalna ekonomska dogajanja, so porajala vprašanja, kaj se v takih spremenjenih razmerah dogaja s človeškimi viri. Lastninske spremembe dejansko delujejo kot prizma, skozi katero se kaže celotna sprememba družbenega sistema v Sloveniji. Tako so se kot posledica lastninjenja spremenili celotni družbeni odnosi. Najbolj izrazito je to opazno v podjetjih, ki so na temelju privatne lastnine in novih lastnikov na novo opredelila odnose med lastniki, menedžerji in delavci. Vse te spremembe zahtevajo temeljit premislek o upravljanju človeških virov v novih razmerah v podjetju, družbi in globalnem svetu. Upravljanje človeških virov je, kot eden ključnih elementov strateškega menedžmenta v sodobnih razmerah, pogojeno tudi z vplivi, ki so nastali s tranzicijo — z lastninskimi spremembami, s spremembami v upravljanju ter z globalizacijo. V takih razmerah je pomemb- Boris Dular VPLIV GLOBALIZACIJE IN TRANZICIJI-NA ČLOVI-ŠKH viri; v slovenski družbi DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6 / 2002 no predvsem vlaganje v človeške vire, kar se posledično odraža v večji pripadnosti podjetju, zaupanju v vodstvo podjetja ter strokovni rasti in dolgoročno, kol združitev vseh pozitivnih rezultatov, v dobrih medsebojnih odnosih. Postavljeno tezo smo preverili z empirično raziskavo, ki je s preverjanjem posameznih hipotez, vezanih na omenjena ključna vprašanja, omogočila konkretno oeeno, kako se pod vplivi tranzicije - lastninskih sprememb, sprememb v upravljanju podjetij in globalizacije spreminja upravljanje človeških virov. Prav li so kot osrednji dejavnik globalizacije najbolj izrazito vključeni v njene ekonomske razsežnosti, ki dobivajo z. razvojem tehnologije še izrazitejši poudarek. Najbolj izrazite spremembe pri tem opazujemo v oblikovanju informacijske družbe. Spremembe so povezane s človeškimi viri, še posebej na področju preobrazbe strateškega menedžmenta, ki vse bolj postavlja človeka v ospredje, kar terja večja vlaganja v zaposlene. Vse bolj izrazito posega globalizacija tudi na področje organizacijske kulture in razlik, ki pri tem nastajajo in lahko povzročajo slabšo učinkovitost poslovanja, ali v primeru absolutne ekonomske odvisnosti tudi izničevanje kulture določene dežele. Vse to vpliva na pripadnost in medsebojne odnose v podjetjih. Poleg ekonomskih vprašanj podrejenosti in izkoriščanja so prej omenjena vprašanja kulturne integritete ena najbolj izpostavljenih točk v sedanjem konfliktu zagovornikov in nasprotnikov globalizacije (Svetličič, 1996). Lastnina in lastninjenje sta osrednji točki procesa sodobne družbene preobrazbe in sta vseskozi močno vplivala tudi upravljanje človeških virov. Zadnje lastninske spremembe v slovenski družbi spodbujajo predvsem menedžment k aktivnemu odnosu do človeških virov, ki edini lahko zagotovijo uspešno poslovanje in dolgoročni razvoj podjetja. Delavci so v Sloveniji z lastninjenjem ponovno postali najemna delovna sila, vendar jo mora menedžment upoštevati kot pomembnega sogovornika, še posebej zato, ker dejansko predstavlja strateško pomembno področje človeškega kapitala. Z njimi se mora partnersko dogovarjati, če hoče skupaj z njimi dosegati zastavljene operativne in strateške cilje. Lastninske spremembe so v najtesnejši povezavi s spremembami, ki so nastale v upravljanju podjetij. Prav zakonske spremembe na tem področju so privedle do uvedbe soupravljanja v podjetjih kot možnosti zaposlenih, da sodelujejo pri upravljanju podjetij. Upoštevanje teh sprememb je pomembno za upravljanje človeških virov. Za razliko od prejšnjega samoupravnega, formalnega odločanja o zaposlenih so sedaj delavci pri odločanju o človeških virih popolnoma izključeni. Sistem upravljanja podjetij je ohranil le možnost informiranja o teh vprašanjih ter soglasja o določenih vsebinah s tega področja, ki so vezana na varnost in zdravje pri delu in oblikovanje sistemizacije delovnih mest ter razporejanje delavcev. Proces globalizacije je zelo intenzivno posegel tudi v slovensko družbo, ki hoče prav z odpiranjem v svet slediti hitremu ekonomskemu in tehnično-tehnološkemu razvoju v svetu. Oblikuje se nov sistem komunikacije, vodenja in nadzora na področju poslovanja (Thurow, 1997). Pred nami je vzpon informacijske družbe, kjer so v ospredju vrednote poslovne kreativnosti in inteligentne uporabe znanja, sposobnost informacijske tehnologije v globalizaciji financ, trgov, potrošnje in kulture (Kovač, 1999). Intenzivnost teh odnosov je odvisna od posameznih podjetij, ki bolj ali manj izrazito iščejo ne le tržišča, Boris Dular VIM.IV globalizaciji: IN tranziciji: na človeški; viri: v si.ovlnski družbi DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6 / 2002 temveč tudi strateške partnerje. Ti stiki in povezovanje se odražajo tudi v razmišljanju zaposlenih o nujnosti globalnega gospodarskega povezovanja. Odzivi na globalne in tranzicijske spremembe v slovenski družbi — rezultati raziskave Zanimalo nas je, kako se navedene spremenjene razmere upravljanja človeških virov odražajo v praksi. V raziskavo o teh vprašanjih smo vključili dve podjetji: Krko, tovarno zdravil, d. d., in Revoz, tovarno avtomobilov, d. d.. Novo mesto, ki sta obe intenzivno vključeni v mednarodne ekonomske tokove in tehnološko-tehnieno na najvišji stopnji sodobnih podjetij v svetu v svoji gospodarski veji. V primeru v raziskavi obravnavanega podjetja Revoz ugotavljamo, da je njegovo intenzivno vključevanje in povezovanje s Skupino Renault prispevalo k temu, da se zaposleni bolj močno (34 %) nagibajo k podpori globalizacije gospodarstva kot v Krki (27 %), kjer se za samostojno nastopanje na svetovnih trgih zavzema 30 % anketirancev, medtem ko je teh v Revozu le 18 %. Kljub temu daje sicer 54 % univerzitetno izobraženih anketirancev naklonjenih globalizacij-skim procesom sodelovanja in povezovanja, lahko trdimo, da bo do večjih sprememb v odnosu zaposlenih do tega procesa prišlo postopno. V Sloveniji se je po tranzicijskih spremembah oblikovala nova družbena ureditev, ki je na novo opredelila tako družbenopolitični sistem kot lastninska razmerja. Prav te spremembe pa dodatno vplivajo na stališča zaposlenih do globalizacije sveta in lastninskih razmerij. V svetu je vprašanje lastnine in upravljanja podjetij postavljeno na izrazito odprt način, ki marginalizira nacionalne vidike lastnine in upravljanja podjetij v posameznih državah. Države pa nasprotno v iskanju novega mesta v svetu postavljajo na prvo mesto nacionalne interese, tudi na škodo drugih (Svetličič, 1996). Delovanje v različnih družbenih ureditvah lahko pri zaposlenih vpliva na različno sprejemanje in razumevanje družbenih ali širše globalnih sprememb. V tranziciji gre za proces družbene preobrazbe, ki osvobaja kreativne potenciale (Eatvvell idr., 1995). Proučevanje stališč zaposlenih, ki so delali v prejšnji in sedanji družbeni ureditvi, do razmer v podjetju in družbi, je pokazalo, da so ti vplivi zanemarljivi. Ocenjujemo, da so se zaposleni hitro prilagodili novim družbenim razmeram. Od demokratičnosti in odprtosti družbenega sistema je odvisno, koliko bo širši družbeni vidik vplival nanj kot posameznika oziroma na njegova stališča in odnos do družbenih dogajanj. Drugačna organizacija, kjer ne bi bilo odrejanja in podrejanja, bi bila možna samo ob bistveno večji produktivnosti dela in bistveno drugačni tehnologiji dela, poudarja Bučar (1981). Bistveno močnejši vpliv pri oblikovanju teh stališč zaposlenih, sodeč po naši raziskavi, imajo neposredne delovne izkušnje v podjetju, kjer delajo, in njihova kultura medsebojnih odnosov. Pri tem smo ugotovili, da na stališča zaposlenih do teh vprašanj ne vpliva obseg skupne delovne dobe ali izobrazbe zaposlenih. Celovitost vseh teh izkušenj, ki jih ima posameznik, pomembno vpliva na opredeljevanje zaposlenih, tako o ožjih odnosih in problemih v podjetju, družbi ali v širših globalnih odnosih. Prav nasprotno pa ugotavlja Weber (2000), saj trdi, da pri oblikovanju stališč in ravnanja zaposlenih kultura in njene specifičnosti nimajo posebnega pomena, temveč nanje vpliva le notranja ureditev podjetja oziroma njeni tehnični in organizacijski pogoji, ki jih vodijo menedžerji. Boris Dular VPLIV globalizaciji: IN TRANZICIJE NA ČLOVEŠKE VIRE V SLOVENSKI DRUŽBI DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6 / 2002 Predvidevali smo, da so delavci z daljšo skupno delovno dobo bolj naklonjeni slovenskemu vodenju podjetja in mlajši delavci bolj naklonjeni internacionalnemu vodenju podjetja, vendar smo to hipotezo zavrnili. V slovenski družbi velik del zaposlenih še vedno nacionalno nostalgično pričakuje slovensko vodstvo podjetja. I landy (1997) poudarja, da neizogibnost trga lahko popači vrednote, kar posledično močno posega v življenje ne le tistih, ki so z dejanjem povezani, temveč tudi pri ljudeh, ki sploh ne vedo, da se je karkoli novega zgodilo. Dokaz, da se razumevanje tega procesa vendarle spreminja, je podatek, da se je v raziskavi za nacionalno vodstvo podjetja zavzelo v Krki 39 % anketiranih, medtem ko je teh v Revozu le 29 %. Za zaposlene postaja vse bolj pomembna uspešnost in učinkovitost vodenja podjetja, kar kaže tudi tako stališče 52 % anketiranih v Revozu in 43 % v Krki. Ker se je v raziskavi pokazalo, da izobrazba ne vpliva na ta stališča, lahko sodimo, da so neposredne izkušnje, ki jih imajo zaposleni v Revozu, vplivale na njihovo opredeljevanje za tuje in uspešno vodstvo, čeprav imajo sicer zelo kritično mnenje o njem. V prihodnjih letih sc bodo v Sloveniji stališča zaposlenih verjetno oblikovala v tej smeri. Z vidika skladnosti delovanja in uspešnosti podjetja ter dobrih medsebojnih odnosov v podjetju ni nepomembno, da ta proces internacionalizacije vodenja podjetij pozitivno sprejemajo tudi zaposleni, še posebej, ker sociološko pomeni globalizacija hegemonizacijo kulture in ogroža tradicionalno lokalno identiteto in razlike (Svetličič, 1996). Zadržanost do procesa internacionalizacije vodenja podjetij sc kaže tudi v zaupanju zaposlenih v domači ali tuji menedžmet. Čeprav na zaupanje v vodstvo podjetja vplivajo številni dejavniki, smo v raziskavi ugotovili, da je zaupanje v domači menedžment v Krki bistveno večje (65 %) kot v tujega v Revozu (19 %). Ugotovili smo, da kljub nizkemu zaupanju anketirani v Revozu nimajo strahu pred internacionalizacijo vodenja podjetja. Raziskave v Revozu (Globokar, 1992, 1995) so pokazale, da je jedro nezaupanja v tuje vodstvo podjetja francoski kulturni obrazec vodenja podjetja, ki ga je vodstvo uveljavilo v podjetju in ni skladen s slovensko tradicijo in z. razumevanjem medsebojnih odnosov v podjetju. Pri tem gre za splošni odnos zaposlenih, tako da nismo ugotovili razlik med različnimi izobrazbenimi skupinami ali dolžino skupne delovne dobe delavcev. Nedvomno gre prav na tej točki uvajanja gospodarske globalizacije za izjemno občutljivo točko, ko morajo lastniki kapitala ravnati premišljeno in upoštevati kulturne razlike oziroma kulturo okolja, kjer podjetje deluje. Zanemarjanje tega dejavnika lahko negativno učinkuje tako na poslovanje kakor na stalno ustvarjanje napetih medsebojnih odnosov med vodstvom in zaposlenimi. To velja še toliko bolj, ker je človek tisti, ki lahko zagotavlja odločujočo prednost v sodobnem mednarodnem poslovanju, ker vsi drugi tehnično-tehnološki in organizacijski podporni sistemi in organizacije v bistvu omogočajo čim boljše aktiviranje človeških potencialov (Svetličič, 2000). Ob tem Rifkin (2000) opozarja na nevarnost za kulturo, ki prihaja z globalizacijo, oziroma da se bosta ozemlje in kultura pojavila kot protistrup globalizaciji in kibernetskemu prostoru. Poleg globalizacije je proces tranzicije vplival na spremembo družbene ureditve in šc posebej lastninskih razmerij, ki so postala središčna točka tranzicijskih sprememb, ki so v celoti spremenila tako družbene odnose nasploh kot tudi odnose v podjetjih. Pri lastninski Boris Dular vpuv globalizaciji: in tranziciji; na človeške viri; v slovi nski družbi DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6 / 2002 pravici ne gre za pravno oblast nad stvarjo, temveč za razmerje med ljudmi glede stvari (Finžgar, 1968). Te spremembe v slovenski družbi so močno posegle tudi v medsebojne odnose v podjetjih, saj je sistem samoupravljanja v podjetju, ki je formalno odločal o delovanju podjetja, zamenjalo partieipativno sodelovanje zaposlenih v upravljanju podjetja. Lastništvo namreč poleg posedovanja zagotavlja tudi pravico upravljanja in vodenja (Kovač, 1991). V raziskavi smo ugotavljali, kako zaposleni ocenjujejo novo soupravljanje delavcev v podjetju. Pri tem smo postavili hipotezo, da delovne izkušnje v samoupravnem sistemu vplivajo na odnos zaposlenih do soupravljanja. Hipotezo smo potrdili, saj so mlajši delavci, ki so delali samo v novem družbenem sistemu, kot primeren 45 % ocenili sistem soupravljanja, medtem ko so starejši delavci, ki so delali v obeh sistemih, to ocenili 29 %. Poleg tega pa 46 % teh delavcev trdi, da imajo sedaj manj pravic kot v prejšnjem sistemu. Temu sicer pritrjuje tudi 24 % delavcev, ki v prejšnjem sistemu sploh niso delali. Izkušnja samoupravljanja in soupravljanja omogoča delavcem z daljšo delovno dobo bolj kritično presojo sedanjega in preteklega sistema. Verjetno bi šele bolj poglobljena analiza pokazala na vzroke za te razlike. Menimo, da so delavci v samoupravljanju imeli predvsem občutek, da odločajo, medtem ko dejanske moči odločanja niso imeli. Uvajanje nove družbene ureditve in soupravljanja zaposlenih v podjetjih pa je bilo povezano tudi s krizo slovenskega gospodarstva, ki je pomenilo tudi zmanjševanje pravic delavcev. Zaposleni so to razumeli tudi kot rezultat ukinitve samoupravljanja in uvajanje soupravljanja, ki delavce tudi formalno postavlja izven kroga odločanja o delovanju podjetja. Idealiziranje podobe samoupravljanja je mogoče zaslediti tudi v pozitivnem stališču četrtine mlajših delavcev, ki se z njim pri delu sploh niso srečali. Očitno gre za odnos, ki temelji bolj na splošnem pozitivnem občutku o času, ki je bil, ne glede zakaj in za kakšno ceno, za zaposlene socialno bistveno bolj varen in pravičen. Temu pritrjuje tudi slovensko javno mnenje, ki socialistični režim ocenjuje pozitivno tako na splošni ravni kakor na posameznih področjih (Bernik, Fabjančič, 1999). Pri tem so zaznave ljudi vezane na konkretne izkušnje in ne na objektiviziranju dejanskega funkcioniranja socialističnega sistema. Splošni procesi globalizacije, tranzicije in konkretnih lastninskih sprememb, ki so se zgodili v podjetjih, so po naši hipotezi vplivali tudi na marginalizacijo soupravljanja delavcev v podjetju. Mesner Andolškova (1999) sicer poudarja pomen neposredne participacije kol ključnega elementa pri uspešnem delu v celotnem proizvodnem procesu, pri čemer pa morajo biti menedžerji usposobljeni za spodbudno vodenje in motiviranje zaposlenih. V raziskavi smo ugotovili, da so anketiranci ocenili soupravljanje v podjetju v skladu s svojimi izkušnjami. Tako so anketiranci v Revozu soupravljanje ocenili kot primerno samo 29 %, poleg tega jih 43 % trdi, da imajo manj pravic kot v prejšnjem sistemu. Ti rezultati presenečajo, saj so imeli zaposleni v celotnem procesu preobrazbe Revoza vseskozi izjemno težek položaj, ki je tudi zožil samoupravno delovanje in pravice na najmanjšo možno mero. Kljub temu anketiranci trdijo, da imajo sedaj manj pravic kot prej. V Krki anketiranci soupravljanje 41 % ocenjujejo kot primerno, 31 % pa jih ocenjuje, da so imeli prej več pravic. Očitno je, da več pravic, ki so jih imeli prej, delavci ne enačijo s samoupravljanjem, temveč s splošnimi pravicami, ki so jih imeli zaposleni. S prehodom na ekonomsko učinkovito gospodarjenje so le Boris Dular VPLIV GLOBALIZACIJE IN TRANZICIJE NA ČLOVEŠKE viri: v slovenski družbi DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6 / 2002 621 pravice postopno ugašale. Stanojevič (1997, 1998) ugotavlja, da se s spremembami v razmerju moči v korist kapitala vpliv zaposlenih zmanjšuje ali sproži proces restriktivne predelave predhodno izoblikovanih shem delavske participacije. Sicer pa verjetno visoka pričakovanja zaposlenih ter praktične negativne izkušnje v delovanju soupravljanja v podjetju vplivajo na stališče anketirancev do tega vprašanja. Sklep Raziskava je potrdila, da globalizacija deluje kot neodvisen dejavnik procesa, ki je neizogiben. Ta proces je v slovenski družbi intenzivno zaznaven in dejavniki želijo v tem procesu aktivno delovati kot pomembni subjekti. Lastninske spremembe pa so, kot osrednja točka družbene tranzicije, globoko posegle tako v same družbene odnose kot na področju upravljanja v podjetju. Menedžerska funkcija je v podjetjih dobila novo dimenzijo, ki terja visoko učinkovitost pri doseganju strateških in operativnih poslovnih ciljev. Pri tem pa so lahko uspešni samo z naslonitvijo na človeške vire v podjetju in z ustvarjalnim sodelovanjem z njimi. Človeški viri v podjetjih živo zaznavajo družbene spremembe in se jim hitro prilagajajo. Pri tem pa na njih vplivajo tako zavest in narodna kulturna identiteta, kakor tudi osebne izkušnje, ki sojih imeli pri svojem dosedanjem delu v slovenski družbi. LITERATURA Bernik, L, Fabjančič, N. 1999. Spomini na socializem. Teorija in praksa, let. 36, s. 1057-1067, Ljubljana Bučar, F. 1981. Upravljanje. Ljubljana: Cankarjeva založba Bučar, F. 1998. Odprli zase in za Evropo. Nova revija, št.199/200, str. 67-73, Ljubljana EaUvell, J., Ellman, M., Karlsson, M., Nuli, D.M., Shapio, J. 1996. Iz tranzicije v evropsko povezavo. Ljubljana: Znanstveno in publicistično srediitče Finžgar, A. 1968. Lastninska razmerja v Jugoslaviji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta Globokar, T. 1992. Slovenska kultura in načini vodenja v tovarni Revoz. Poročilo o raziskavi. Pariz Globokar, T. 1995. Menedžersko obnašanje in njegove ovire v tovarni Revoz. Poročilo o raziskavi. Pariz l!andy, C. 1997. The hungry špirit. London: I lutchinson Kovač, B. 1991. Alternativne metode privatizacije, Slovenska ekonomska revija, I 42, št. 1-2(1991), str.71-74, Ljubljana ' Kovač, B. 1999. Globalizacija v nepravi politični obleki, Delo, let. 41, št. 77, 3. april 1999, Ljubljana Mesncr Andolšek, 1). 1999. Neposredna par- ticipacija- prezrta in zanemarjena. Industrijska demokracija, št. 2, februar 1999, Ljubljana Rifkin, J. 2000. Konec trga, zaton lastnine. Delo, 7. oktober 2000, Ljubljana Stanojevič, M. 1997. Zakonodajna regulacija participacije v Evropi. Industrijska demokracija, št. 8, avgust 1997. Ljubljana Stanojevič, M. 1998. Delovni odnosi, sindikati in participacija zaposlenih v Možina, S. in dr. 1998. Menagcment kadrovskih virov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Svetličič, M. 1996. Svetovno podjetje. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče Svetličič, M. 2000. Zunanje determinante razvoja Slovenije in implikacije hitre oziroma odložene vključitve v Evropsko unijo. Teorija in praksa, let.37, 1/2000, s. .38-70, Ljubljana Thurovv, L.C. 1997. The fulure of capitalism. London: Nicholas Brealcy publishing Weber, W., Kabst, R., Gramley, C. 2000. Human Resource Policies in Europcan Or-ganizationes: An Analysis of Country and Company - spccific Antecedents, v Brew-ster, C. idr. Nevv Challcnges for European Human Resource Management. London: Macmillan Press Ltd Dular, B. 2002. Lastninjenje in upravljanje človeških virov (doktorska disertacija), f akulteta za družbene vede. Ljubljana Ob 750. letnici mosta Kostanjevica na Krki loto ZVONE PELKO POPILI) NA ARKADI- KOKI AVII-A IŠKEGA SAMOSTANA KAPITELI V PORTALI) ŽUPNIJSKE CERKVE SV. JAKOPA RAST - L. XIII Marko Koščak ŠT. 6(84) DECEMBER 2002 v OKVIR ZA RAZVOJ TRAJNOSTNEGA TURIZMA Posvet o izzivih trajnostnega turizma v Šmarjeških Toplicah Izraz trajnostni turizem (angl. sustainable tourism) je v zadnjih letih postal zelo moden in pogosta tema. V svetu in pri nas je prišlo do spoznanja, da lahko razvoj turizma oh ustreznem upravljanju prispeva pomemben delež pri ohranjanju kulturne krajine, naravne in kulturne dediščine, biotske raznolikosti, skratka vseh tistih elementov, ki zaznamujejo človekovo sobivanje z naravo in urejenim okoljem. Postalo je popolnoma jasno, da naravnih dobrin ne moremo obravnavati ločeno od turističnega sistema, nasprotno, so sestavni del turistične ponudbe in privlačna sila za turistično povpraševanje. Kakovost naravnega okolja je zato osnova delovanja ekonomskega turističnega sistema, kar enako velja za kulturne in socialne privlačnosti. Na Dolenjskem in v Beli krajini že od leta 1996 poteka pilotni projekt držav tranzicije Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine, ki ga je sofinancirala Evropska komisija. Partnerstvo, oblikovano pod okriljem Območne gospodarske zbornice iz Novega mesta, v katero so vkl jučeni partnerji javnega, zasebnega in nevladnega sektorja, tako že nekaj let uresničuje načela in izzive trajnostnega turizma. Za preveritev nekaterih doseženih rezultatov, predvsem pa želje po izmenjavi izkušenj in spoznavanju novih pogledov in izzivov v prihodnje, sta veleposlaništvo Kraljevine Nizozemske in Koordinacijski odbor projekta Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine pripravila posvet o izzivih trajnostnega turizma, ki je bil 15. oktobra 2002 v Šmarjeških Toplicah. Kot akterja posveta iz Nizozemske sta podala svoja mnenja prof. Nico Visser iz NI IT'V Breda University of Professional Kduca-tion, kjer je predstojnik oddelka za trajnostni turizem in promet, ter gospod van Asperen, ki je predstavnik ambasade Kraljevine Nizozemske na Dunaju za področje kmetijstva v državah Avstriji, Švici in Sloveniji. Svoje mnenje o razmerah v Sloveniji in na Dolenjskem, temelječih na lastnih izkušnjah šestletnega dela, pa je podal dr. Marko Koščak, trenutno polovični delovni čas zaposlen kot koordinator projekta Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine. Prof. Nico Visser je najprej kot zanimivost povedal, da poleg profesure deluje tudi kot direktor oddelka za trajnostni turizem v svetovno znani nemški tour-operaterski hiši TUI. Zanimivo je, da tako v tej kot tudi v več kot 200 podobnih agencijah na Nizozemskem deluje tak oddelek, kar pomeni, da v teh okoljih tudi v tovrstnem turizmu (kije sicer označen kot manj profiten in predvsem bolj individualno usmerjen) vidijo priložnost za zajemanje njegovega ekonomskega učinka. Ocenjujemo, da je malo slovenskih tour operaterjev, ki imajo tovrstne oddelke v svoji sestavi, kar dokazuje tudi to, da trajnostni turizem še vedno ni viden v zadostni meri tudi kot poslovni izziv. Moramo priznati, da tudi pri nas še ni v celoti razvit, saj je v zvezi z njim potrebno urediti mnoga področja gospodarskega, družbenega in socialnega razvoja v okolju, kjer naj bi ga izvajali. Vprašanje, ki si gaje (nam gaje) prof. Visser postavil najprej, je bilo, kam želimo na področju razvoja turizma in kaj smo za njegov razvoj sposobni in voljni narediti. Kot rečeno, gre za aktivnosti, ki mnogokrat ne prinesejo velikih dobičkov, ki ne prenesejo pretiranega obreme- Marko Koščak OKVIR ZA RAZVOJ TRAJNOSTNEGA TURIZMA ODMEVI IN ODZIVI Rast 6 / 2002 njevanja okolja (torej je namenjen manjšim skupinam in tistim, ki ljubijo naravo in stvari, povezane z. njo, kulturo in izročilom lokalnega okolja, v katerem bivajo). Izpostavil je strukturo turističnega dogajanja oziroma njegovih vsebin, ki jih lahko povzamemo kot elemente transporta oziroma prevoza, prenočevanja in aktivnosti. Vsaka od teh treh ima svoje značilnosti. Pri prevozu oziroma gibanju v določenem okolju lahko to počnemo na več načinov: z avtom, letalom, avtodomom, peš, na kolesu itd. Vsaka od teh možnosti ponuja in zahteva oblikovanje določene specifične ponudbe, na katero je potrebno navezati območja in lokacije ponudbe ter aktivnosti. Globalno gledano z vidika gibanja je trend glede na dogodke, povezane z mednarodnim terorizmom, v smeri Evropa Evropejcem, kar pomeni, da je trend dolgih potovanj, povezanih s prekooceanskimi leti, v upadanju. To daje določeno priložnost turističnemu trgu Evrope, da s svojim marketingom in promocijo opozori na svojo ponudbo tiste, ki so v njegovi najožji soseščini (seveda gledano z vidika evropskega prostora). Prenočevanje je pomembna kategorija, povezana prvenstveno z varnostjo, ki je čedalje višje na rangu zahtev sodobnega turista in popotnika. Možnosti, kjer se ponuja prenočišča, so od velikih in srednjih hotelov do drobnega podjetniškega segmenta turističnih kmetij, penzionov in gostiln s prenočišči, skratka manjših, družinskih podjetniških iniciativ. V kategoriji trajnostnega turizma je slednji prav gotovo najbolj zaželena možnost in istočasno priložnost za prihodnji razvoj. Prof. Visserse je dotaknil tudi prihodnosti zdravilišč in zdraviliškega turizma in izpostavil dejstvo, da se z manjšanjem subvencioniranega bivanja (beri: zdravljenja) v zdraviliščih spreminja tudi struktura gostov. Ti so zdravi, želijo aktivno preživljanje dopusta, skrbijo za svoje zdravje in dobro počutje (dober videz.) ter želijo spoznavati okolico, ljudi, kulturo in običaje tega okolja. Zato je izjemno pomembno, da se odgovorni v zdraviliščih zavedajo tega problema, ga zaznajo in začnejo ukrepati. V tem oziru so tudi na Dolenjskem odgovorni v Krki Zdravilišča že začeli uresničevati strate- gijo skladno s trendi prihodnjega razvoja zdraviliškega turističnega produkta. Prav gotovo so glede atrakcij naša kulturna krajina, naravna in kulturna dediščina znotraj nje in pa tukaj živeči ljudje naši največji turistični potenciali. Nekako tako sta te elemente turistične ponudbe ocenila oba gosta iz Nizozemske. »Imate zlato v rokah, od vas pa je odvisno, kaj boste naredili s tem zlatom in predvsem kako in kdaj - čas namreč teče in konkurenca ne stoji križem rok ...« so bile besede g. van Aspc-rcna, s katerimi je prisotne kar nekako izzval za še večje sodelovanje in prizadevanje pri oblikovanju turistične ponudbe na Dolenjskem in v Beli krajini. Prof. Visser je postregel tudi z nekaj statistike, ki sojo opravili na Nizozemskem v zvezi z motivi za turistični obisk določene dežele. Kar 60 odstotkov vprašanih je ocenilo privlačno okolje kot najvišji motiv, 40 odstotkov varnost in enak odstotek naravno in kulturno dediščino. V zaključku svojega razmišljanja je svetoval, da izboljšamo stanje na področju znanja jezika, označenosti in interpretacije posameznih turističnih znamenitosti v tujih jezikih, da poskrbimo za pripravljene programe posameznih potovanj in oblikujemo pakete ponudbe za večdnevno bivanje v prostoru določenega območja, npr. regije Dolenjske in Bele krajine. Vse to je potrebno oblikovati kot nekakšen marketinški slogan, ki ga potem lahko uspešno tržimo in ponujamo na tržiščih doma in v tujini. I)r. Marko Koščak je v nadaljevanju na kratko izpostavil ključne značilnosti projektnih aktivnosti Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine, ki tečejo že od leta 1996. V mesecu oktobru 2002 je nov triletni sporazum za izvajanje projektnih aktivnosti - že tretji po vrsti - podpisalo petindvajset partnerjev javnega, zasebnega in nevladnega sektorja, ki uspešno sodelujejo in uresničujejo poslanstvo trajnostnega razvoja na Dolenjskem in v Beli krajini. V zadnjem času je bil velik poudarek dan razvoju posameznih produktov znotraj vsebine, ki je vključena v turistično ponudbo ter izvajanju marketinga na domačem in tujem tržišču. V prihodnje pa bo kot Marko Koščak OKVIR ZA RAZVOJ TRAJNOSTNEGA TURIZMA Marijan Dovič ODMEVI IN ODZIVI Rast 6 / 2002 ena od prioritet spodbujana tudi aktivnost razvoja človeških virov, ki bo vključevala izobraževanje in usposabljanje za opravljanje dopolnilnih dejavnosti v povezavi s kmetijstvom in izven njega ter iskanju priložnosti za nova delovna mesta na podeželju. Prav tako pa bo poudarek dan tudi izobraževanju turističnih vodičev, s posebnim poudarkom na sposobnosti vodenja v tujih jezikih. Udeleženci posveta, sicer žal maloštevilni za tako pomemben dogodek na našem območju, so bili v dis- kusiji, ki je sledila, zelo zadovoljni s tistim, kar so slišali, in soglasni, da je trajnostni razvoj velika priložnost za razvoj turizma tako na Dolenjskem in v Beli krajini kot tudi v celotni Sloveniji. Ena od misli, ki je bila izrečena, je bila, da je to pravzaprav edina priložnost, ki jo Slovenija resnično ima na področju prihodnjega turističnega razvoja v Evropi in v svetu. Ali je to resničen izziv za vse nas na Dolenjskem in v Beli krajini in ali ga bomo znali tudi uspešno uresničevati, pa bo pokazala prihodnost. PRAVLJIČNA SEPTEMBRSKA NOČ V RAGOVEM LOGU Peterlinove Bajke in povesti o Gorjancih Gorjanci so se mi priljubili posebno zato, ker niso enolična gora, ampak polni razlik in izpremen, tu divji, lam ljubki, idilični, tod kamnita puščava, ondi prekrasen, obširen cvetnik /.../ Mene je to hribovje tako očaralo, da sem si ga izbral za domovino svojim bajkam in povestim, ki sem jih pošiljal Ljubljanskemu zvonu. Janez Trdina, Moje življenje (1905) Fotografiral sem izključno ponoči. Fotoaparat sem postavi! na stojalo in pri polurni ekspoziciji osvetljeval krajino z raznobarvno svetlobo /.../ Veliko ljudi me je vprašalo, zakaj nisem enostavno uporabil digitalne tehnike? Kitajska modrost pravi: Bližnjice ne vodijo nikamor, kjer je vredno biti. »Tisti, ki boste prestopili leseni most čez Krko, se boste preselili v vzdušje Trdinovh bajk - z vilami, škrati, volkodlaki in drugimi gorjanskimi bitji. Bajka bo sicer trajala samo tisti večer do polnoči, a duh Trdinovih Gorjancev se bo na Dolenjsko še vračal.« Res je, za nepričakovano veliko skupnost, ki je v samem centru Novega mesta tisti petek, 20. septembra, zvečer prekoračila most in se znašla v gozdu, ujetem v sence in svetlobo sveč in bakel, sta se za nekaj trenutkov čas in prostor drugače zasukala. Otvoritev razstave - običajno sicer banalen dogodek - je v nočnem jesenskem gozdu dobila nove razsežnosti, razsežnosti, kakršne pozornemu bralcu razkrivajo tudi Trdinove Bajke in povesti o Gorjancih, posebej tiste, v katerih so poleg narodnih, socialnih in satiričnih tonov ohranjeni prvinski folklorni elementi, zaznamovani z mitičnim doživ- Borut Peterlin, Park (oktober 2002) Ijanjem kozmosa: strahom pred nebom, temo, gozdom in čudnimi bitji, ki prežijo na človeka in krojijo njegovo usodo. Skoraj sto let po smrti Janeza Trdine, tega neutrudnega podajalca in raziskovalca, se je na umetniško avanturo podal fotograf Borut Peterlin. Dela seje lotil ponoči, ko v zgoščeni temi dolenjskih gozdov od nenavadnih šumov in krikov ledeni kri v žilah: lotil seje fasciniran nad slikovito igro narave - dreves, kamnov, debel, praproti, Iističja, mahov; tam prebil mnoge ure, se znova in znova vračal k istemu motivu, ki si ga je bil izbral med dnevnimi pohajanji po gozdovih ... Uspeh ni izostal, če ne sodimo le po obisku nenavadne »gozdne« otvoritve, na katero so se pripeljali številni gostje iz Ljubljane in drugih slovenskih krajev, temveč tudi po silovitem čustvenem in energetskem naboju dvajsetih razstavljenih fotografij. Marijan Dovič PRAVLJIČNA SEPTEMBRSKA NOČ V RAGOVEM I.OCilJ ODMEVI IN ODZIVI Rast 6 / 2002 Prvič se je Borut lotil fotografije, ki namesto dinamičnih socialnih sporočil zasleduje (statično) estetiko barv, prepredeno z mitološkimi konotacijami. Doslej smo diplomanta slovite praške FAMU, ki se je izpopolnjeval v Benettonovi kreativni šoli Fabrica, poznali bolj po serijah v črno-beli tehniki (Zombiji, Mali princ) in pa mešani socialno ali tudi precej esteticistično poantirani barvni seriji z naslovom 5 a.m., v kateri zelo raznolike motive povezuje dejstvo, da so bili poslikani okrog pete ure zjutraj, ko se svetloba še bori s temo in ko se zadnji ljudje noči srečujejo z zaspanci, vstopajočimi v novi dan. Fotografije v seriji Bajke in povesti o Gorjancih so resda nočne, a Borutovo igranje s svetlobo in barvnimi filtri naknadne digitalne manipulacije ni, saj jo odklanja kot neprimerno bližnjico - jih prežarči z rumeno, rdečo, zeleno in modro, da zažarijo v kar najrazkošnejših barvah. Te barve nikakor niso »prave«, tako kot kadriranje in izbor motiva so prepuščene intuiciji fotografa, ki se iz kvazi-objektivnega »zapisovalca« realnosti na fotografski film prelevi v slikarja-umetnika, ki namesto čopiča za ustvarjanje subjektivne vizije nočnih detajlov in krajin uporablja baterije, bliskavice in svetlobne filtre. Z uporabo vseh teh sredstev in tudi z izborom kadrov avtor očitno zasleduje še eno željo: dodati tem motivom nekaj, kar je zelo starožitne narave, kar je povezano z davnimi, nerazsvetljenimi časi, ko so po hribih, gozdovih in rekah še prebivali škratje, vile in podvodni možje ... Prav zato ima serija fotografij, kakršne so v svoji pojavnosti izrazit produkt enaindvajsetega stoletja, enak naslov, kot ga nosijo najboljša Trdinova besedila s konca 16. stoletja. Četudi se je Trdina načeloma kot razsvetljenec boril proti vražam in praznoverju, je ravno iz njegovih bajk razvidna tudi druga plat njegovega odnosa do ljudskega blaga - namreč fascinacija. Še danes nas zmorejo očarati in zamakniti stare pripovedke, če jih poslušamo ob kakšnem primernem »ognjišču«, in podoben vtis so pustile Peterlinove fotografije v Ragovem logu. Zato hvala, Borut, za idejo in ves trud. Ni je namreč galerije, ki bi nudila lepšo scenografijo od nočnega gozda! Zgodba o Bajkah in povestih s to razstavo ni končana. Četudi se je Borut odpravil v London na enoletni podiplomski študij fotografije, se nove epizode še obetajo. Poleg razstave v kostanjeviški Galeriji Božidarja Jakca, ki bo prihodnje leto, je namreč v načrtu tudi fotografska knjiga in cel niz umetniških manifestacij. Te je treba umestiti v nekoliko širši kontekst, ki ga lahko kar vnaprej napovemo kot novi umetniški val. Če se spomnimo nekoliko nazaj, je ta val povezan z. generacijo mladih ustvarjalcev, rojenih v začetku in sredini sedemdestih, ki se je prvič povezala v raznolikih manifestacijah ob stoletnici novomeškega avantgardnega pesnika Antona Podbevška. Ta skupina, vključno z. Borutom Peterlinom, ki je ob tej priložnosti prvič zbiral dolenjske »vizualce« (spomnimo se razstave in »happeningov« v ruševinah prostorov sedanje visoke šole VŠUP v nekdanjem domu JLA), je kasneje postavljala na noge časopis Park (Borut je bil dve leti fotografski u-rednik in še vedno sodeluje s časopisom), prek zbornika o Podbevšku tudi Založbo Goga, deloma pa tudi LokalPatriot in predvsem njegove kreativne eksponate, denimo Jazzin-ty, Fotopub (Borut je že od začetka umetniški vodja te odmevne mednarodne delavnice) ter Gogine poletne vrtove. Od tedaj se je prek dejavnosti Goge, Parka, LokalPatriota ... pridružilo še mnogo novih ustvarjalcev in nedvomno je mogoče reči, da gre za najvitalnejšo umetniško produkcijo na Dolenjskem. In če je mogoče za nazaj kot nekakšen mejnik združevanja te generacije označiti ravno srečanje s Pod-bevškom, ki ni zraslo iz. potrebe po institucionalnem obeleževanju stoletnice nekega pesnika - ne gre namreč za katerega koli pesnika, temveč za pesnika, ki je z netipičnim, avantgardističnim presežkom dejansko zbudil iskreno zanimanje in tudi voljo po lastni kreativni reinterpretaciji - je mogoče za srečanje te iste, četudi razširjene, generacije s Trdino in njegovimi Bajkami in povestmi reči, da bo bližajoča se stoletnica njegove smrti le zunanji povod za to, kar je v resnici že opravljeno. Borut se je z Bajkami in povestmi že notranje srečal, jih »izrabil« za lastni umetniški navdih - in v ničemer ni ostal dolžan častitljivemu predhod- Ob 750. letnici mesta Kostanjevica na Krki foto ZVONE PELKO LEGENDARNI ..D1V.II ALI GOZDNI MOŽ" NOSI BAROČNO PRIŽNICO (Gozdni mož se od 16. stoletja dalje pojavlja v samostanskem prha) Marijan Dovič PRAVLJIČNA Sl Pl I MURSKA NOČ V RAGOVKM LOGU Katja Ceglar ODMLVI IN OD/IVI Rast 6 / 2002 niku. Podobno upajmo, da bo uspelo vsem, ki s(m)o skoraj kot po tekočem traku, brez omahovanja, spre-jeli Borutovo rokavico. Načrti in želje so velike. Založba Goga pripravlja unikatno barvno izdajo Borutovih fotografij, v kateri bodo ponatisnjene tudi nekatere izmed naj lepši h Trdinovih bajk. Sam se z zasedbo večinoma dolenjskih glasbenikov, ki so se prekalili v različnih glasbenih zvrsteh in tudi v improvizaciji, lotevam glasbe, ki se bo kreativno napajala pri taistih bajkah (in seveda pri Borutovih fotografijah, ki so mojo odločitev sprožile praktično takoj zatem, ko sem jih prvič videl). Borutov someščan, sedaj že dobro znani Straški režiser Borut Petkovič pa je že zastavil snemanje nenavad- nega dokumentarnega filma o Trdini in Gorjancih. Kaj se bo dejansko dogajalo do leta 2005, ko bomo No-vomeščani »nekaj storili« za »našega« Janeza, bomo še videli. Ali bo na koncu ostala le slavnostna »komemoracija« z odkritjem novega kipa/plošče in obilom cvetja ter političnimi govori ali pač kreativna manifestacija generacije, ki se v samosvojem izrazu zna navdihovati ob dosežkih preteklosti, ne da bi to zgolj arhivirala v duhu nacionalnih ali dnevnopolitičnih interesov? Čeprav soudeležen in zato nujno subjektivno presojajoč si že na podlagi improviziranega glasbeno-plesnega dogodka na otvoritvi v Ragovem logu upam napovedati, da drugi, nam ljubši možnosti, zelo dobro kaže. GRAFIKE NATAŠE MIRTIČ Galerija Krško, od 29. oktobra do 20. novembra 2002 Nataša Mirtič (1973, Novo mesto) je leta 1997 diplomirala na Oddelku za slikarstvo, pri prof. Andreju Jemcu, na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. V letu 2001 je tu končala magistrski študij grafike pri prof. Lojzetu Logarju. Od leta 2000 je članica ZDSLU. Do sedaj je prejela dve pomembni nagradi: Nagrado Novega mesta za grafiko na Grafičnem bienalu slovenske grafike (2000, Novo mesto) in Priznanje Majskega salona (2002, Ljubljana). Kot svobodna umetnica živi in ustvarja v Novem mestu. Samostojno razstavlja od leta 1998. Razstava v Galeriji Krško pa je pravzaprav njena prva obsežnejša samostojna razstava s predstavitvijo najnovejših grafik, narejenih v velikem kreativnem zagonu. Nataša Mirtič je svoje ustvarjanje v zadnjih nekaj letih usmerila (kar je v današnjem času, z obilico aktualnih likovno - izraznih medijev, precej redko) izključno na področje grafike z uporabo tradicionalnih grafičnih tehnik, predvsem barvne jedkanice in akvatinte. Same tehnike in postopki nastajanja grafike na nek način označujejo tudi njen značaj dela, ki vsaj od trenutka materializacije mentalnih podob naprej poteka v ateljeju ter zahteva veliko avtoričinega časa in nenazadnje tudi fizičnega napora. Je predstavnica najmlajše generacije slovenskih grafičnih ustvarjalcev in kljub relativno kratkotrajni prisotnosti na domači likovni sceni so njene grafike s svojim originalnim likovnim izrazom postale zelo prepoznavne. Umetnica ima izrazito analitičen pristop, ki se v procesu ustvarjanja pogosto začenja s predmetnim nagovorom iz njene neposredne okolice. Premišljenemu prečiščevanju oblik v osnovni risbi sledi kombiniranje kompozicijskih postavitev osnovnih plošč in njihovih odtisov, tonskih in rastrskih teksturnih gradacij ter študij uporabe barv in njihovih razmerij. V grafikah iz zadnjih let prevladuje uporaba rdeče barve, ki umetnici dopušča naj večji možni razpon eksperimentalnega in analitičnega barvnega niansiranja znotraj rdeče, ki v mešanju in dodajanju z drugimi barvami prehaja v tople rjavkaste in vijolične tone. Vsebinsko zaokroženi cikli iz njenega dosedanjega opusa temeljijo na razvijanju določenega, ponavadi ikonografsko zelo preprostega motiva (npr. tihožitja), v navidez nekontinuiranih preskokih. Pri tem pa je bistveno, da posamezne grafične plošče, uporabljene v starejših delih, pogosto »reciklira« v novih. Odtisi starejših plošč v medsebojni igri naključij z novimi ploščami sooblikujejo povsem nove podobe in Katja Ceglar GRAFIKE NATAŠE MIRTIČ Ivan Kastelic ODMEVI IN ODZIVI Rast 6 / 2002 z nadaljnjim asociacijskim formalnim tvorjenjem vlečejo rdečo nit skozi celoten opus. S tem se umetnica na nek način omejuje v samem izhodišču ter se hkrati izogiba »strahu pred praznim prostorom« slikovnega polja in neskončni svobodi, ki je dana ustvarjalcu. Predmetna prepoznavnost z zelo zminimalizirano figuraliko je v posameznih ciklih močneje abstrahirana. Osnovna risba avtorice je navidez zelo preprosta, na nek način surova, na trenutke otroško delujoča ter ploskovita, v smislu odmišljanja globinske perspektive. V resnici pa je zelo premišljena in pretehtana. Poleg kompozicijsko trdnih in izrazno močnih risb, znotraj katerih potekajo dinamična razmerja življenjskega pozitivizma, je zelo izrazita kvaliteta njenih grafik prefinjena tonska gradacija uporabljenih barv. Ta daje njenim delom posebno pestrost barvnega razkošja, zaradi česar posamezne grafike delujejo zelo »slikarsko«. V zadnji seriji odtisov nove plošče z minimalistično delujočim upodabljanjem figuralike, na trenutke zreduciranim na znak (z motivnimi upodobitvami in variacijami arhetipske figure človeka), kombinira s starejšimi, »predelanimi« tihožitji. Čire za na prvi pogled nekoliko nenavadna kompozicijska členjenja, ki pa dejansko ustvarjajo dopolnjujoče medsebojne dialoge. Še »drznejša« je uporaba barv, ki z niansiranja znotraj določene barve na posamezni grafični plošči prehaja na odrezavo in odločno soočanje dveh oziroma več različnih. Nataša Mirtič se z uvedenimi novostmi v likovnem izrazu oddaljuje od starejših Tihožitij z lubenico in Palimpsestov. A tudi zadnjo serijo njenih del lahko »beremo« v prepoznavni in izvirni likovni govorici, ki se na trenutke sicer spogleduje z velikimi imeni modernizma in postmodernizma, predvsem pa se napaja in navdihuje znotraj lastnega ustvarjalnega izraza, ki na slovensko grafično in likovno prizorišče prinaša pozitivno in igrivo svežino. KRAJ, BLIZU DEVETEMU KROGU PEKLA Miloš Poljanšek: Sonce tisočih je zašlo v morju -Koncentracijsko taborišče Hamburg- Neuengamme 1938-1945 - Zbral in uredil: Miloš Poljanšek, Ljubljana 2002, samozaložba Avtor je v knjigi ob lastnih spominih zbral pričevanja nekaterih svojih sotrpinov iz koncentracijskega taborišča Neuengamme blizu Hamburga. Zakaj seje lotil pisanja knjige? Prepričan je, da danes vse premalo poznamo in se zavedamo usode ljudi, ki so drugo svetovno vojno preživotarili in pretrpeli v koncentracijskih taboriščih tretjega raj-ha ali pa so v njih pustili svoja življenja. Celo med tovrstnimi taborišči je veljal Neuengamme za kazensko s še veliko bolj nečloveškimi delovnimi in življenjskimi razmerami kot v drugih. Avtor tako predstavi taborišče: “Ta zapis pripoveduje o velikem zločinu, ki ga pozna zgodovina pristaniškega mesta I lamburg, v čigar okolici seje spočel nacistični režim. Esesovski zločinci so uprizarjali strahote nad stotisočimi ljudmi, ki so jih v drugi svetovni vojni pripeljali v koncentracijsko taborišče Neuengamme (KTN). Vsi so bili antifašisti: člani odporniških gibanj proti nacističnim zasedbenim oblastem, ljudje drugačnega političnega prepričanja, drugačne vere ali rase, neposlušni prisilni delavci in še mnogi drugi. Malo znano taborišče se je širilo na ravnini ob vijugastem toku reke Elbe, kakšnih 25 km od Hamburga, in se kopalo v močvirju, izpostavljeno ne najbolj ugodnim vremenskim razmeram Severnega in Baltiškega morja. Od leta 1942 ni bilo taborišče samo na zemljišču s 58 ha, marveč je imelo več kot 60 podružnic za moške in 22 za ženske z več kot 100.000 taboriščniki, med njimi je bilo 13.500 žensk. Po številu zaprtih je KTN sodilo med največje tovrstne ustanove esesovske- Ivan Kastelic KRAJ, BLIZU Dl VI, 11,MIJ KROGU PUKLA ODMLVI IN ODZIVI Rast 6 / 2002 ga imperija, katerega temeljni cilj je bilo načrtno uničevanje ljudi po načelu, da je treba nepoboljšljive sovražnike nacionalsocializma uničiti ... Več kot polovica taboriščnikov je bila žrtev izčrpanosti, lakote in bolezni, ubijanja kar tako, obešanja, zaplinjevanja in transportov v uničevalna taborišča. Ob koncu vojne pa se je v Neustadtskem zalivu Baltiškega morja, kamor so na ladje evakuirali KTN, zgodila tragedija, znana pod imenom: Katastrofa Cap Arčona, ki je terjala več kot 8.000 človeških življenj.” Pripomnimo, daje v t. i. katastrofi Cap Acrona šlo očitno za napako zavezniškega letalstva. To je ob koncu vojne bombardiralo pristanišče in tamkajšnjo podmorniško šolo. Posledica: potopili so nekaj potniških ladij, na katere so esesovci natovorili tisoče taboriščnikov. Tako so zavezniški letalci (upajmo) nehote pomagali uresničiti Himmlerjev ukaz, po katerem je bilo treba uničiti vse živeče priče grozot v koncentracijskih taboriščih" Neuengamme je bil proizvodni obrat, v katerem so zlorabljali delovno silo i/ taborišča. Postavitev je zahtevalo mesto Hamburg. To je namreč potrebovalo opeko za svoje megalomanske arhitektonske načrte, za gradnjo zgradb in drugih objektov, ki naj bi s svojo razsežnostjo pričali o moči in uspešnosti nacionalsocializma. Tamkajšnje proizvodne obrate je povezoval z Elbo (in Hamburgom) posebej izkopan kanal, ki gaje bilo treba redno poglabljati. Avtor popisuje trpljenje taboriščnikov, njihov boj za preživetje, obup, samozaščitno organiziranost taboriščnikov in notranjo organizacijo celotnega taborišča, ki so jo (dobesedno) imeli v rokah sobne starešine, vodje blokov, njihovi pomočniki ... Nad vsem je okrutno bedel SS s svojo zadnjo in dokončno besedo. Ves sistem je bil tako zastavljen, da so posamezniku morali prizadejati dovolj gorja že njegovi sojetniki in so se vodje blokov, ostali kapoji ter esesovci vmešavali samo, ko se jim je zdelo potrebno: z odrejanjem in nadzorovanjem kaznovanja ali z usmrtitvami. Knjiga je razdeljena na tri sklope. V prvem je predstavitev koncentracijskih taborišč in zlasti neuen- gamtnskega, kot peklenskih centrov za zlorabljanje, ekonomsko izkoriščanje in mučenje, poniževanje ter fizično iztrebljanje političnih nasprotnikov. V tem sistemu so imeli celo hudi kriminalci veliko boljši položaj od drugih jetnikov. V drugem delu knjige so nanizana pričevanja in spomini avtorja, prispevki nekaterih izmed preživelih taboriščnikov in besedila o nekaterih drugih, ki jim to ni uspelo. Tako lahko srečamo imena: Stane Tušar, .lože Dcrenčin, Lovrenc Trdin, Mimi Malenšek, Marija Merhar, roj. Ora-žem, Janez Andlovič in Nada Verbič. Poljanšek je napisal še zgodbe o dr. Vinku Čremošniku, Jerneju Hlebšu, Andreju Mandrycxsu in Milanu Medvedu ter med pripovedovanjem omenil še celo vrsto sotrpinov. Dobra tretjina knjige je namenjena objavi dokumentov, preglednic in fotografij. To priča v prvi vrsti o kar zajetnem naporu, ki ga je vložil avtor v brskanje. Hkrati bo tako objavljeno in urejeno gradivo na voljo tudi kasnejšim morebitnim raziskovalcem. Žal je morala knjiga iziti v samozaložbi, a pomembno je, da je sploh izšla. Še beseda o avtorju: Miloš Poljanšek je rojen v družini Ignaca Poljanška v Brežicah. Tako njegov ded (tudi ta je bil Ignac) kot kasneje oče sta sodila v krog zavednih Sloven-eev med pretežno nemškutarskimi Brežičani. Pekovska mojstra in kmetovalca sta se pridružila redkim narodnim buditeljem v domačem mestu. Ugotovila sta namreč, da nemški meščani že ponemčujejo podeželje. Seveda ni bilo niti malo čudno, da je SA zelo kmalu po okupaciji Brežic izgnal Poljanške. Skupaj z drugimi narodnozavednimi meščani in z njihovimi družinami so jih strpali v avtobus ter jih “odložili” na cesti tik pred Samoborom v takratni ND1I. Kartam sojini prebrali odločbo o prepovedi vračanja v rajh, torej v Brežice. Po kratkem, nič kaj prijetnem bivanju v Samoboru se je družina Poljanšek pretihotapila v Ljubljano. Miloša, aktivista mladinske ilegalne organizacije, je tu aretirala italijanska policija - zaradi izdaje. Zaprli so ga v koprski zapor. Po kapitulaciji fašistične Italije pa so ga Nemci prestavili v taborišče Hamburg - Neuengamme. Po vojni je doštudiral in kot slavist opravljal številne kar pomembne naloge. Tone Gošnik ODMEVI IN ODZIVI Rast 6 / 2002 MOSTIČEK, KI POVEZUJE Blaž Mlačak: Bolezni srca in krvnih žil. - Strokovni priročnik, namenjen predvsem družinskim zdravnikom Ugledni in priljubljeni zdravnik Blaž Mlačak, doktor medicine in direktor Zdravstvenega doma v Metliki, kjer dela že od leta 1970, je letos pri zagrebški založbi Gandalf izdal učbenik Bolesti srca i krvnih žila (za liječnike obiteljske medicine). Več kot trideset let, potem ko je že leta 1978 postal specialist splošne medicine, se dr. Mlačak posveča predvsem kardiovaskularnim boleznim. Iemu področju, ki je v svetovnem merilu žgoč socialno-medicinski problem, je kot pravi ljudski zdravnik namenil svojo posebno skrb in si z bogato prakso nabral obilo dragocenih izkušenj. Učbenik je namenil kot strokovni priročnik za razpoznavanje najpogostejših kardiovaskularnih obolenj. V njem pojasnjuje posamezne probleme patologije te medicinske veje, hkrati pa daje družinskemu zdravniku praktične napotke za diagnostiko, zdravljenje in preprečevanje bolezni. Ze desetletja spoštovani zdravnik vzdržuje stalne stike z medicinskimi vrhovi v Ljubljani in Zagrebu. Doktorsko disertacijo z naslovom Epidemiologija patoloških stanj arterijske in venske cirkulacije spodnjih udov je leta 1983 zagovarjal na zagrebški medicinski fakulteti. Na katedri za splošno medicino te fakultete je bil leta 1998 izvoljen za docenta, leta 2000 pa za profesorja za potrebe postdiplomskega pouka na katedri. Njegov ožji strokovni interes je angiologija - nauk o krvnih žilah, o čemer priča tudi pretežni del njegovih znanstvenih in strokovnih del. Za objavo priročnika, trdi avtor v uvodni besedi, so zaslužni številni spodbujajoči sodelavci in organizacije, od akademika prof. dr. Vinka Kambiča do mnogih drugih univerzitetnih učiteljev, ki so piscu svetovali in nudili dragoceno strokovno pomoč. Učbenik, ki obsega 360 strani in ima številne pregledne tabele, fotografije in risbe, je dr. Mlačak razdelil na 6 poglavij. V njih obdeluje bolezni arterij, cerebrovasku- larne bolezni, ishemijske bolezni srca, bolezni sestava ven in limfnega ožilja. S pregledom in z nasveti o zdravem načinu življenja zaokrožuje pisec zanimivo knjigo, ki jo vseskozi kljub zahtevni snovi preveva pregledna in razumljiva jasnost. Enostavnost izražanja in predstavljanja zahtevnih medicinskih pojmov uspeva avtorju na prikupen način. To je hkrati dragocena prednost knjige, ki jo ugledna medicinska strokovnjaka, prot. dr. Antun Budak in prof. dr. Zelimir Jakšič, poudarjata v uvodih. Priročnik metliškega rojaka in zaslužnega zdravnika (rojen je bil v bližnjem Kamanju pri Ozlju, že dolga leta pa je po duši in srcu pravi Belokranjec) bogatijo tudi umetniške ilustracije. Vesel in hkrati kar malce ponosen sem, da sva z dr. Blažem Mlačkom pred leti v Zagrebu obiskala slikarja Iva Lackoviča Cro-ata, kjer sem spoštovanega zdravnika predstavil dolgoletnemu prijatelju, umetniku s slavo svetovne na-ive. Doktor Mlačak mu je takrat pokazal svoje delo in ga prosil, da bi mu knjigo ilustriral. Zdaj, ko je imenitno delo izšlo, smo ob njem bogati vsi: avtor, stroka in prijatelji umetnosti. Ivo Lackovič Croataje knjigi dodal 7 ilustracij, ki na duhovit način spajajo strokovno besedilo z umetnikovo predstavo o življenju in zdravju. Naslovi risb potrjujejo, s kako prefinjeno zrelim občutkom pravega umetnika se Lackovič, ki je eden izmed najbolj nadarjenih mojstrov risbe v svetovnem svetu naive, v hipu vživi v delo pisca, raziskovalca in medicinskega strokovnjaka. Takole je poimenoval svoje ilustracije v knjigi: Mostiček, ki spaja, Sonce našega neba, Samo eno srce imam, Bolno drevo, V pajkovi mreži, S kolesi v naravo in Kaplje v slapu zdravja. Podpis prve ilustracije, ki krasi tudi naslovno stran knjige, sem izbral za naslov tega zapisa. Umetnik je z njim počastil avtorja in uporabnike priročnika: žile nas povezujejo v celoto. Ob 750. letnici mesta Kostanjevica na Krki foto ZVONE PELKO OVALNI VIIOI) V DVORANO KAPNIKOV / SONCI-; SKOZI VRBI-: REKA POPLAVLJA RAST - L. XOI Boris Golce ŠT. 6(84) DECEMBER 2002 VI DOLENJSKA MESTA IN TRGI V SREDNJEM VEKU (10) Posestnopravne posebnosti na mestnih in trških tleh Tovrstne posebnosti so se nanašale na manjši, večkrat le neznaten otok ali otoke sredi mestne oz. trške naselbine. Njihova ozemeljska majhnost pa običajno ni ustrezala pomenu, ki so ga imeli ti deli mest in trgov za razvoj, življenje in značilnosti naselja, zato jim posvečamo več pozornosti tudi z vidika nastanka in razvojne dinamike. V mestih je, kot rečeno, veljala temeljna posestnopravna delitev na ozemlje pod zemljiško gospoščino mesta in na imunitete, ki so v obliki enklav razbijale teritorialno kompaktnost avtonomne in sodne oblasti mesta. Fevdalne imunitete so poznale različne variante lastnine in zakupov, od prostolastne posesti zemljiškega gospoda do fevdov in raznih vrst podložniških zakupov, odvisno pač od nastanka in temeljne funkcijske naravnanosti (grad, plemiška hiša, podložniško domovanje itd.).1 V obravnavanih mestih so imunitete nastale na dva načina. Večinoma nikoli niso bile del mesta in so status imunitet glede na mesto avtomatično pridobile že ob nastanku posebnega mestnega teritorija. To je veljalo predvsem za vse starejše gradove, okoli katerih so se izoblikovale mestne naselbine, za župnijske in druge starejše eerkve, za nekatere samostane in župnišča ter za zaključene komplekse podložniških zemljišč različnih zemljiških gospostev. Medtem ko v dolenjskem prostoru le izjemoma srečamo na imunitetah naseljene podložnike, je ta pojav močneje zaznamoval Črnomelj.2 Na drugi strani so zlasti samostani in mlajše eerkve nastali na prvotno mestnih tleh in tako pridobili (delno) eksemptni položaj naknadno. Popolnejši pregled nad mestnimi imunitetami imamo šele iz srede 18. stoletja, ko je nastal prvi, t. i. terezijanski kataster. Iz srednjega veka nam manjka zlasti neposrednih poročil o starejših imunitetah, kar je tudi razumljivo. Praviloma srečujemo le nove pridobitve privilegiranega statusa, pri čemer ne gre vedno za imunitete v pravem pomenu besede, temveč tudi za dedne ali samo doživljenjske oprostitve mestnih bremen. Te oblike posestnopravnih posebnosti so bile tako manj obstojne in podvržene večji dinamiki sprememb pravnega položaja. Kot rečeno, starejši grajski in cerkveni kompleksi pravno niso veljali za del mesta.1 Med imunitetami gre na prvem mestu izpostaviti mestni grad, sedež, mestnega gospoda, topografsko in arhitekturno združen z mestom in vključen v njegov utrdbeni sistem. Gradovi so bili zgrajeni bodisi sočasno z ustanovitvijo mesta bodisi v procesu njegove graditve ali pa sojih v mesto pritegnili pozneje, pri čemer jih je zaradi specifične lege težko razlikovati od tistih gradov, v katerih soseščini seje mestna naselbina razvila šele naknadno.4 Tipičen primer mesta z imunitetnim grajskim kompleksom je Metlika,5 kjer se je grad pojavil hkrati s trgom pred letom 1300, status mesta pa je vsaj nekaj desetletij mlajši. Vključitev starejših fevdalnih in cerkvenih kompleksov s položajem imunitete je značilnost sosednjega Črnomlja. Župnija, komenda in grad so izpričani še pred prvo omembo trga (1277) in so znotraj poznejše mestne jurisdikeije ostali eksemptni.6 Kočevje je leta 1471 ob povzdignitvi v mesto sicer pustilo zunaj obzidja župnijsko cerkev sv. Jerneja, najbrž pa sta že tedaj obstajali dve poznejši imuniteti: župnišče in manjše uradno poslopje - predhodnik kočevskega gradu.7 Tudi najstarejše dolenjsko mesto Kostanjevica je imelo že ob nastanku na robu naselbine župnijski kompleks in spanheimski grad z imunitetnim položajem, vendar je prišlo tu pozneje do občutnih sprememb.8 Druga tri obravnavana mesta so v tem pogledu sprva predstavljala kompaktne celote brez gradov in župnijskih sedežev. Višnja Gora je s prestavitvijo prvotne naselbine postala suburbij, kakršen je bilo že od začetka Krško, ne da bi se ti dve pozno povzdignjeni mesti dotikali gradov, ki bi s tem dobila značaj mestne imunitete.1' Nasprotno je pozneje veljalo za davka prosto stavbo krško župnišče, ki je bržkone res nastalo v času turške nevarnosti in povzdignitve trga v mesto.10 Povsem razumljivo so poznejšega nastanka štiri popolne imunitete v Novem mestu," kije po svojem nastanku najbliže tipu mesta "na zeleni trati". Tri najpomembnejše imunitete segajo še v 15. stoletje: stolp samostana Stična, frančiškanski samostan in proštijska hiša ko-legiatnega kapitlja. Navzlic stiškemu kronistu Puclju, ki je postavljal samostanski stolp še v 12. in 13. stoletje, govori o njegovi gradnji šele listina vojvode Friderika ml. Avstrijskega iz leta 1437. Vojvoda je tedaj dovolil opatu postaviti za obrambo stolp na samostanskem zemljišču, za katerega ne pravi, da bi ga samostan šele pridobil. Ko bo stolp postavljen, mu podeljuje posebno svoboščino za vse častne zadeve (gesunste freyung vmb ali erber saehen) in posebej, da smejo stiški podložniki v času vojn in nevarnosti v njem shranjevati svoje imetje.12 Stiško zemljišče v Novem mestu je bilo potemtakem starejše, vendar kot tako dotlej ni uživalo eksemptnosti. Stična si ga je mogla pridržati že leta 1365, ko je morala nadvojvodi Rudolfu za novo lokacijo mesta odstopiti šest hub in zemljišče, nekoč imenovano Gradec.11 Pucelj je stolp, sicer misleč, da gre za starejšo stavbo, v začetku 18. stoletja prepoznal kot tedaj še stoječi stiški ali bajnof-ški stolp tik ob mestnem obzidju.14 Sredi istega stoletja ga v terezijanskem katastru ne zasledimo več, kolikor se ne skriva pod drugim imenom: med davka in kontribueije prostimi stavbami je namreč navedena hišica stiškega samostana z vrtom,15 spadajoča pod tujo — nemestno jurisdikcijo.16 Tretje novomeške enklave, frančiškanskega samostana, prav tako ni v nobenem mestnem fiskalnem popisu in je vsekakor dobil imunitetne pravice že ob nastanku z. izločitvijo iz mestnega ozemlja. Na njegovem mestu je namreč stalo osem hiš z vrtovi, ki jih je leta 1472 za stavbišče kupila samostanska dobrotnica Elizabeta Črnomaljska.17 Končno je novomeški magistrat leta 1497 podelil novoustanovljenemu kapitlju dve zemljišči blizu Miklavževe cerkve, kjer so zgradili kapiteljsko hišo s pritiklinami, mesto pa je celotni kompleks razglasilo za izvzetega iz mestne jurisdikeije.18 Medtem ko terezijanski kataster frančiškanskega samostana sploh ne upošteva, šteje kapiteljsko proštijo in mežnarijo za davka prosti stavbi pod tujo jurisdikcijo.10 Pred konstituiranjem mest kot pravnih subjektov s pristojnostmi zemljiške gospoščine so nastali v nekaterih mestnih naselbinah tudi GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAIIJO Rast 6 / 2002 zemljiški sklopi z naseljenimi podložniki, ki niso pripadali mestnemu oziroma tedaj še trškemu gospodu. Ti sklopi, redkeje posamezne parcele, so postali druga oblika mestnih imunitet. Od prve oblike s popolno eksemptnostjo so se razlikovali po tem, daje mesto nad njimi vendarle lahko imelo določene sodne pristojnosti.20 Na imunitetah, naseljenih s podložniki, globoko v novi vek ne poznamo oblik lastnine in podložniških zakupov niti obveznosti do zemljiškega gospoda. Zaradi mestnega okolja, kije vplivalo tako na gospodarsko usmerjenost kot na rahljanje osebne podložnosti prebivalcev, so se podložniški zakupi na teh posestih razumljivo vse bolj bližali mestnemu standardu.21 Pogojev za nastanek tovrstnih enklav praktično ni bilo več od trenutka, ko se je dokončno oblikovala mestna zemljiška gospoščina. Po tem času srečamo le primere, v katerih je deželni knez kot mestni gospod oprostil posamezne hiše in njihove imetnike vseh gmotnih in služnostnih obveznosti do mesta,22 in v 16. stoletju en sam primer izvzetja hiše iz. mestne jurisdikeije v Novem mestu.21 Povedano se sklada z ugotovitvijo, da je v obravnavanem prostoru obstoj imunitet z. naseljenimi podložniki brez. izjeme značilnost tistih mlajših mest, ki so daljši čas obdržala status trga. Tuje enklave kot relikti trške preteklosti so obstale in pričale o posebnem zemljiško-posestnem razvoju vse do zemljiške odveze. Pozno nastali mesti Višnja Gora in Kočevje sta izjemi brez. tujih podložnikov prav zaradi poznega pojava trga, poleg tega pa je pri Višnji Gori in morda tudi pri Kočevju prišlo še do spremembe naselbinske lokacije. Nasprotno srečamo še v srednjem veku cerkvene podložnike v trgu Krško, in sicer štiri oštetarje grajske kaplanije sv. Miklavža, ki jih je Friderik Celjski leta 1421 oprostil vseh bremen drugih tržanov in jim dovolil neovirano opravljanje obrti. Pomembno je dejstvo, daje oštetarje izvzel iz jurisdikeije svojega gradiščana in sodnika ter potrdil sodne pravice kaplanu in njegovim naslednikom, razen v primeru krvnega sodstva (das plut und plevvet oder den tod), ki si ga je pridržal kot stari običaj (als dan von alters herkhomen ist).24 Izrazito močno imunitetno posest s podložniki zasledimo v Črnomlju, kar ni le posledica dejstva, daje šele v 16. stoletju dokončno postal mesto, ampak tudi odraz njegove stoletne središčne vloge v cerkveni upravi in v svetnih zadevah. Glede na poznejše stanje — sredi 18. stoletja je kar okoli petina vseh mestnih domov pripadala petim tujim zemljiškim gosposkam25 - zelo slabo poznamo posestne razmere v času, ko je ta fevdalna razcepljenost nastala. Prav tako ni moč ugotoviti nič določnega o pravni naravi zemljišč in njihovih obveznostih, niti z gotovostjo razlikovati med hišami privilegiranih oseb in domovi podložnega prebivalstva. Še posebej ker so nekatere imunitete v teku stoletij vsaj enkrat zamenjale lastnika, njihov izvor niti ni več zanesljivo ugotovljiv. Tako denimo ni moč identificirati poznejšega imetnika in lege fevda, ki gaje od Avstrijske hiše leta 1444 prejel Kolman s Kozjega (Trackhemberger); Sloje za hišo v trgu (ain hauss zu dem Tschernomel im markcht), oštat prav tam, mlin pri trgu in dvor (hof) onstran Lahinje.26 Kontinuiteta iz. srednjega veka je nasprotno izpričana pri posesti gospostva Turjak ob jugozahodnem delu mestnega obzidja,27 a je šlo za razmeroma pozno pridobitev Auerspergov. Šele leta 1462 so od Evzebija Dyeprannta kupili oštat v Črnomlju skupaj s precejšnjim hubnim kompleksom.2" Po turjaških urbarjih iz prvih let 16. stoletja je med 4 oziroma 5 t. i. črnomaljskimi oštetarji zaslediti dva hasnovalea oštatov, sicer pa vrtove in kmečke Črnomelj na franciscejski katastrski mapi i/ leta 1824 (označene so tuje enklave v mestnem ozemlju) GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAtIJO Rast 6 / 2002 kašče.24 Glede na obsežno auersperško posest v Beli krajini bi pričakovali, da je bil v 15. stoletju v njihovih rokah tudi strnjen blok domov na južni strani župnijske eerkve sv. Petra, v terezijanski dobi podložen gospostvu Žužemberk.10 Vendar pa leta 1467 v delilni pogodbi med dvema vejama Auerspergov ni zaslediti druge črnomaljske posesti kot prej omenjeni ostat, kije pripadel turjaški veji." Poznejša knežja rodbinska veja, v katere posest je kmalu zatem prišel Žužemberk, je sklop oštatov ob cerkvi pridobila šele v prvi polovici 17. stoletja kot sestavni del posesti Mala vas pri Trebnjem,12 pri čemer ostaja neodgovorjeno, čigav je bil ta del Črnomlja poprej. Glede na lego ob prafarni cerkvi je vsekakor šlo za zelo staro posest, tako kot tudi v primeru domov župnijskih podložnikov. Iz. srednjega veka je sicer v mestu znan en sam župnijski oštat, ki ga je črnomaljski župnik leta 1400 kupil od Hermana in Limete Soteških.33 Župnijsko podložniško posest lociramo s pridržki v južni del mesta v bližino župnišča in eerkve Sv. Duha.34 Beneficij pri omenjeni cerkvi jo leta 1487 ustanovila Doroteja, vdova Blaža Hormana, ter mu poleg hubne in vinogradniške posesti darovala v samem Črnomlju hišo, nekaj oštatov in hubo (!).35 Čeprav poznamo iz leta 1407 oprostitev bremen hiš plemičev in njihovih podložnikov,3'’ ni gotovo, da bi šlo v omenjenem primeru za imunitetno posest, niti ne vemo, kje bi mogli to posest iskati, saj je po terezijanskem katastru obstajal le še vrt,37 ki ga pozneje ni več zaslediti. Na istem koncu Črnomlja, v loku vzdolž južnega obzidja in ob samem zidu, je bila koncentrirana tudi vsa podložna hišna posest domačega črnomaljskega gospostva.38 Ta največja tuja enklava je morala biti dokončno pozidana razmeroma pozno, saj se je deloma oprla na obzidje in stolpe, za katere je pomenljivo, da so po podreditvi mesta vicedomu (1568) postali predmet spora, ali pripadajo gospostvu ali mestu. Ni pa bilo tedaj sporno, da hiše plemičev in deželanov kot "svobodne" mestu ne plačujejo činža, razen če se njihovi prebivalci ukvarjajo z obrtjo,39 kar jim je zagotavljal že omenjeni privilegij vojvode Leopolda iz leta 1407. S črnomaljskimi svobodnimi hišami smo se dotaknili še ene posebne posestnopravne oblike, pri kateri največkrat ni šlo za popolno pravno izločenost iz mesta, temveč le za različne stopnje oprostitve mestnih bremen. Oprostitev je veljala samo tedaj in v takšnem obsegu, kot so jo izrecno določala oprostilna pisma.40 Tako moramo razlikovati predvsem med pravimi imunitetami in svobodnimi hišami, ki lahko v sodnem pogledu še naprej ostajajo sestavni del mesta. O podelitvi posebne svoboščine je odločal mestni gospod, v srednjem veku večinoma hkrati tudi deželni knez. Po posebnem položaju svojih nepremičnin v mestih so stremeli zlasti plemiči, ki so se včasih sklicevali na domnevne stanovske predpravice. Medtem ko so imeli meščani interes, da bi bilo čim manj hiš oproščenih že zaradi pogosto pavšalno določene davčne vsote za celotno skupnost,41 je mestni gospod prav tako pazil, da se po mestnem ozemlju ne bi razširili varovanci drugih gospodov, kar bi moglo voditi v zahteve po posebnem sodstvu in v trganje mestnega ozemlja. Tako pozna kostanjeviško-novomeško mestno pravo iz. 14. stoletja več restriktivnih določb glede nepremičnin plemstva in njegovih podanikov. V mestu ima lahko zaščitenee (mundtleiith) le deželni knez, pod-sodni pa smejo biti samo mestnemu sodniku in nositi vsa bremena kol drugi meščani.42 Ta so bila izrecno predpisana za vse, plemiče in neplemiče, ki so v mestu že imeli hišno posest. Sledilo je določilo o prepovedi prodaje hiš plemičem in drugim nemeščanom, potrebno zaradi sporov s plemiškimi osebami, ki so se vedno znova izmikale bremenom.4’’ V praksi je bilo seveda drugače, saj poznamo celo iz časa, ko sta bila kostanjeviški in novomeški privilegij še sveža, posamezne primere prodaje nepremičnin plemičem, duhovnikom in redovnim ustanovam ter na drugi strani prodaje i/. plemiških in duhovniških rok.44 Vsaj v Novem mestu tega ne bi smelo biti, če bi resnično dosledno spoštovali določila privilegija, ki je bil podeljen še mestu v nastajanju. V obeh starejših mestih so se zakonske omejitve vendarle odrazile na majhni navzočnosti privilegirane posesti. Tako srečamo v Novem mestu eno samo “svobodno hišo”; kralj Friderik je kol gospod Kranjske leta 1444 za hišo dveh plemiških bratov Durrerjev potrdil in obnovil staro oprostitev vseh davkov, stražarjenja in drugih obveznosti.45 Kmalu zatem je imel to hišo pl. Liehtenberg in nato Jurij Črnomaljski, ki jo je leta 1451 prodal Klemenu Kramerju in ženi Maruši iz Trebnjega.46 Pozneje svobodne hiše ni zaslediti in ni izključeno, da so njene pravice ugasnile že s prodajo omenjenemu neplemiču. V Kostanjevici pa se takšne in podobne oprostitve sploh nikoli ne omenjajo.47 C05PCSTVO / Črnomelj na franciscejski katastrski mapi i/, leta 1824; označene so tuje enklave v mestnem ozemlju OPOMBE 1 Prim. Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev. Od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana 1961, str. 161, 164. 2 Arhiv Republike Slovenije (ARS), Vicedomski urad za Kranjsko (Vic. A.), šk. 279, 1/142, lit. T 11-5, 22. 5. 1744. - ARS, Terezijanski kataster (TK), RDA, N 243, No. 6, 10. 8. 1752. 3 Uveljavljenost tega načela potrjujejo veliko mlajši terezijanski kataster, franeiscejski kataster in cenilni operati. Vsi trije viri sicer obravnavajo zemljišča s fiskalnega in ne prvenstveno s pravnega stališča. Tako je izrecna eksemptnost iz mestne jurisdikcije v terezijanskem katastru navedena manj dosledno, pač v zvezi z davčno oprostitvijo, medtem ko cenilni operati za vsako parcelo franciscejskega katastra praviloma navajajo tudi zemljiškega gospoda. 4 Prim. geslo Stadtburg v: Lexikon des Mittelalters, Munchen-ZUrich, VIII (1996), str. 13 14. 5 ARS, TK, RDA, N 241, No. 8, s. d„ (1752). Pozna preselitev cerkvene uprave iz Rosalnie v Metliko se zrcali v dejstvu, da sta po terezijanskem katastru stali na mestu davčno zavezanih tleh celotna proštija in pol komende nemškega viteškega reda. 6 ARS, TK, RDA, N 243, No. No. 6, 10. 8. 1752. 7 Istotam, N 238, No. ad 16, 17. 8. 1752. 8 Tako je bilo župnišče od 18. stoletja dalje nastanjeno v mlajšem gradu, ki je stal na drugem koncu Kostanjevice in bil davčno zavezan mestu, ker so ga v zgodnjem novem veku postavili na mestnem zemljišču. - ARS, TK, RDA, N 240, No. 3, 19. 6. 1752. - Prim. Jožef Likar, O nastanku mesta in mestnega prava Kostanjevice, v: Kostanjevica na Krki. Ob scdemstoletnici mestnega obstoja. Kostanjevica 1953, 30 sl. - Prim. Jože Mlinarič, Kostanjeviško gospostvo po urbarju iz leta 1625, Kostanjevica na Krki 1970, str. 7. 9 To se ni zgodilo niti pozneje v Krškem, kjer so opustili stari višinski grad in prenesli sedež gospostva v mesto, prav tako na mestu podsodna tla. - Prim. Ivan Lapajne, Krško in Krčani, Krško 1894, str. 30-31. - ARS, TK, RDA, N 239, No. 7,13.6.1752. 10 Cesar Friderik je leta 1488 odpustil župniku Primožu vse davke za novo župnišče, potem ko so mu starega požgali Turki (Metod Benedik, Krško in okolica v cerkvenoupravnem pogledu, v: Krško skozi čas 1477 1977, Krško 1977, str. 159), ni pa jasno, ali gre za župnišče v mestu ali v Leskovcu. 11 Terezijanski kataster k "freygeweste eorpora" med drugim prišteva prošti jo z mežnarijo, hišico stiškega samostana in hišo graščine Grm (ARS, TK, RDA, N 242, No. 22, s. d.), katerih seštevek letne koristi ustreza vsoti koristi od nespecificiranih svobodnih hiš pod tujo juris-dikcijo (istotam, No.7, s. d.). Naštetim moramo pripisati še frančiškanski samostan, ki ga kataster niti ne upošteva. 12 ARS, Mikrofilmi, Listine iz liliStA, 13 D/20, 1437 VIL 30., Dunajsko Novo mesto. -Pucljeva Idiographia navaja k tej listini starejša podatka o stolpu celo iz let 1081 in 1237 (prim. Jože Mlinarič, Stiska opatija I 136 1784, Novo mesto 1995, str. 43; France Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva (Acta ecclcsiastica Sloveniae 17), Ljubljana 1995, str. 19). Daje šlo leta 1437 dejansko za zidanje novega stolpa, je na podlagi originalne listine ugotovil že Fran Zvvitter (Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana 1929, str. 13). 13 V zamenjalni listini 1365 II. 8., Dunaj je sicer govor samo o šestih hubah in zemljišču, nekoč imenovanem Gradec, ki mu daje šele Valvasor pridevek dvorec (bol). Različne stroke so si bolj ali manj edine, da je treba Gradec iskali na današnjem Kapiteljskem hribu. - Objava in prevod listine 1365 II. 8., Dunaj v: Božo Otorepec, Prepis in prevod zamenjalne listine med Rudolfom IV. in stiškim samostanom, v: Novo mesto 1365-1965. Prispevki za zgodovino mesta, Maribor-Novo mesto 1969, str. 111-114. - Prim. Milko Kos, Ustanovitev Novega mesta, v: prav tam, str. 82. 14 J. Mlinarič, n. d., str. 43. - Lokacija bajnofškega stolpa blizu zgornjih mestnih vrat se omenja še v vicedomski vizitaeiji leta 1744 (ARS, Vic. A., šk. 256, 1/133, lit. R 11-3, 27. 5. 1744). 15 ARS, TK, RDA, N 242, No. 22, s. d. 16 Prav tam, No. 27, s. d., Annotata hey der stadt Rudolphsvverth. 17 Josip Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908, str. 93. 18 Regest 1497 II. 14. z. dodatkom v: F. Baraga, n. d., str. 107-108, št. 161. 19 ARS, TK, RDA, N 242, No. 22, s. d.; No.7, s. d., No. 27, s. d., Annotata bcy der stadt Rudolphsvverth. 20 Zemljiški gospodje izvrševal patrimonialno sodstvo, mestni organi pa deželsko sodstvo, če jim je kot tako pripadalo za območje mesta in pomirja. Prim. Janko Polec, Razpored sodnih instanc v slovenskih deželah od 16. do 18. stoletja, v: Zbornik znanstvenih razprav VI (1927-1928), Ljubljana 1928, str. 128. 21 S. Vilfan, n. d., str. 165-166; Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog. II. zvezek. Družbena razmerja in gibanja, Ljubljana 1980, str. 183. - Kolikor pa so oštati, nekdaj del drugega zemljiškega gospostva, prišli pod mestno zemljiško 639 gospostvo, je na njih najpozneje tedaj prenehal agrarni podlo/niški režim, vendar so se ohranili relikti agrarne ureditve, denimo tako kot pri kupnih zemljiščih plačevanje desetega in dvajsetega pfeniga ob nakupu in prodaji, lakih in podobnih preostankov, ki bi kazali na nekdanjo imuniteto, v dolenjskih mestih ne zasledimo, nenazadnje tudi zato, ker so posebnosti vseskozi slabo dokumentirane. 22 Npr. v Metliki leta 1459 (llaus-, Ilot- und Staatsarchiv, Wien (IIIlStA), lis. B 360, Col. 126, po tipkopisu B. Otorepca na Zgodovinske inštitutu Milkass Kosa ZRC SAZU). 23 Steiermiirkisches Landesarchiv (StLA), I.O. Urkundenreihe, No. 5l4m, 1568 VIII. 28., Gradec. 24 Prepis listine 1421 lil. 26., Krško v: Johann Weichard Valvasor, Die Ehre deB llcrtz.ogth-ums Crain XI, Eaybach 1689, str. 236 237. - Prim. .1. Mlinarič, Krško in njegova gospoščina v srednjem veku, v: Krško skozi čas 1477-1977, Krško 1977, str. 39. - Ob ustanovitvi ka-planije leta 1391 sta ji grofa Herman in Viljem Celjska med drugim podarila tudi oštat v trgu (unam domum in foro Gurgveld) (prepis listine 1391 II. 24., Celje v: .1. W. Valvasor, n. d., str. 235-236). 25 ARS, Vic. A., šk. 279,1/142, lit. P 11-5, 22. 5. 1744. - ARS, TK, RDA, N 243, No. 6, 10. 8. 1752. 26 HIIStA. I Is. W 724, fol. 241 (po tipkopisu B. Otorepca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU). 27 Po cenilnih operatih okoli leta 1832 je šlo za hišo z dvema hlevoma (pare. 24), podložno dvorcu Nadlišek kot sestavnemu delu turjaške grofije (ARS, Francisccjski kataster za Kranjsko (Fr. kal.), N 320, mapa; Cenilni operati, N 320, Protocoll sammtlicher Grund- und Bau-Parzellen der Gcmeinde Tschernembl, s. d.). 28 Dušan Kos, Urbarji za Belo krajino in Žumberk (15. 18.stoletje), Ljubljana 1991, str. 55, 78. 29 ARS, Zbirka urbarjev, 42 u, urbar Turjak 1501, fol. 200; 43 u, urbar Turjak 1504, fol. 232; 44 u, urbar Turjak 1509, fol. 210. - Sredi 18. stoletja je ostal od te posesti le še velik vrt, ki so ga šteli za tri zemljišča (grunt) (ARS, Vic. A., šk. 279,1/142, lit. T 11-5, s. d. (1744, Spceifica-tion etc.); ARS, TK, RDA, N 120, No. 49, 3. 6. 1755). 30 Leta 1744 je šlo za osem gostačev, leta 1755 pa za šest hiš (gl. zgornjo opombo). Francis-cejski kataster in cenilni operati odkrivajo pet stavbnih parcel s št. 76-80 (ARS, Fr. kat., N 320, mapa; Cenilni operati, N 320, Protocoll sSmmtlicher Grund- und Bau-Parzellen der Gc-meinde Tschernembl, s. d.). 31 Fr. Komatar, Das SchloGarchiv in Auersperg, v: Carniola NV I (1910), str. 123 -135. -Prim. D. Kos, n. d., str. 56-57. 32 Črnomaljski oštati se kot sestavni del posesti Mala vas pojavijo v urbarju gospostva Žužemberk 1637-1643 (HHStA, Archiv Auersperg (AAu), A-I5-7I, fol. 248), ni pa jih v starejših žužemberških urbarjih iz obfobja 1498-1624 (istotam, A-l 5-No. 55-70). 33 Regest 1400 v: E. D. Gaston graf von Pettenegg, Die Urkunden des Deutsch-Ordens-Centralarchives zu Wien, I. Band (1170-1809), I.cipz.ig 1887, str. 419, št. 1601. 34 Po terezijanskem katastru je črnomaljskemu župnišču oziroma beneficiju Naše ljube Gospe v Vojni vasi pripadalo v mestu sedem hiš (ARS, TK, RDA, N 243, No. 6, 10. 8. 1752), medtem ko po tričetrt stoletja mlajšem franciscejskem katastru in cenilnih operatih ni zaslediti ne stavbnih ne zemljiških parcel v rokah župnišča ali omenjenega beneficija. Zdi se mogoče, da so hiše iz terezijanske dobe medtem prenesli na beneficij sv. Duha, ki je bil župniji inkorpor-iran leta 1805 (o inkorporaciji: Leopold Podlogar, Kronika mesta Črnomlja in njega župe, Ljubljana 1906, str. 46). Po terezijanskem katastru mu je v mestu pripadal samo majhen vrt (ARS, TK, RDA, N 37, No. 7, 12. 8. 1754), po cenilnih operatih okoli leta 1832 pa štiri hišice nasproti cerkve (pare. št. 63-66), vendar prav tako dovolj blizu župnišča (ARS, Fr. kat., N 320, mapa; Cenilni operati, Protocoll sammtlicher Grund- und Bau-Parzellen der Gcmeinde Tschernembl, s. d.). 35 L. Podlogar, n. d., str. 46. 36 ARS, Zbirka listin, Kronološka serija, 1407 VI. 18., Dunaj. 37 ARS, TK, RDA, N 37, No. 7, 12. 8. 1754. 38 Leta 1744 so našteli v mestu 16 njegovih gostačev, po terezijanskem katastru osem let pozneje šest hiš, medtem ko jih imajo cenilni operati okoli leta 1832 deset. - ARS, Vic. A., šk. 279, 1/142, lit. T 11-5, 22. 5. 1744; ARS, TK RDA, N 243, No. 6, 10. 8. 1752; ARS, Fr. kat., N 320, mapa; Cenilni operati, Protocoll sammtlicher Grund- und Bau-Parzellen der Ge-meinde Tschernembl, s. d., pare. št. 38-43, 54, 59, 61,91-92. 39 ARS, Vic. A., šk. 279,1/142, lit. T 11-3, ad 18.2. 1573, Comission des stadtchenTscherncm-bls. 4(1 Zvvitter razlikuje v Ljubljani tri vrste hišnih posestnikov. Prvi sploh nimajo oprostilnih pisem in morajo zato nositi vse obveznosti, drugi so s privilegiji oproščeni le plačevanja davkov, a obvezani k drugim obveznostim, tretji pa imajo oprostilna pisma za vse obveznosti do mesta (F. Zvvitter, n. d., str. 41). 41 Prim. F. Zvvitter, n. d., str. 43. - Pavšalni mestni davek v obliki sodnine je denimo v letih Vinjeta na listini koslanjeviškega opata Aleksandra barona Tauffererja (1737-1760); foto Zvone Pelko 1437 1434 izpričan za Novo mesto in Kostanjevico (ARS, Vic. A., šk. 101, urbar gospostva Kamnik-Stari grad 1439, fol. 1119'-20), od 1426 pa za trg Mokronog (Archiv der Didzese Gurk, Klagenlurt, lis. 106, fol. X). 42 Sergij Vilfan, Novomeški mestni privilegij, v: Novo mesto 1365 1965. Prispevki za zgodovino mesta, Maribor-Novo mesto 1969, str. 103. - F. Zvvitter, n. d., str. 39. 43 S. Vilfan, n. d., str. 102-103. 44 Nekdanji kostanjeviški sodnik Otakar je denimo leta 1323 prodal svojo zidano hišo z oštatom plemiču Greifu Čreteškemu (regest 1323 VI. 9„ Kostanjevica v. Fr. Komatar, Das SchloBarchiv in Auersperg, v: Mitteilungen des Musealvercines Ilir Krain XVIII (1905), str. 138, št. 35). Osee iz Ostroga in njegova žena I lemka, vdova nekega koslanjeviškega mesarja, sta leta 1406 podarila tamkajšnji cisterci svojo hišo in dvorec (bolj v mestu (ARS, Zbirka listin. Kronološka serija, 1406 VII. 25., Kostanjevica). Hišo in oštat z vrtom je imel pod mestno jurisdikcijo tudi kostanjeviški župnik Nikolaj, ki ju je istega leta 1406 prodal oskrbniku gradnje novega samostana v Pleterjah (ARS, Zbirka listin, Listine iz IIII St A, Samostan Pleterje, 1406 XI. 16. s.l.). Novomeški meščan Marin Mlakarje svojo hišo in oštat prodal leta 1436 mirnopeškemu župniku in njegovim naslednikom (Regest 1436 XI. 30., s. I. v: F. Baraga, n. d., str. 69, št. 50). 45 Regest 1444 II. 17., Ljubljana v: J. Chmel, Regesten des romischcn Konigs Friedrich IV. 1440-1452, I, Wien 1859, str. 160, No. 1599. 46 Regest 1451 IV. 7., s. I. v: F. Baraga, n. d., str. 75-76, št. 71. 47 Tudi ko je Katarina Celjska leta 1386 kot zastavna imetnica Kostanjevice in Novega mesta podarila grofoma Ortenburškima od svojega lastnega imetja po eno hišo z oštatom v Kostanjevici in Novem mestu, je šlo zgolj za prenos pravic, po katerih je hiši posedovala sama (mit al len reehten als vvir es inne gehabt haben). - ARS, Mikrofilmi, Listine iz IIII St A, 9 D/9, 1386 IV. 25., Bruck in Eigau. - Glede na to, da so Ortenburžani isto leto iz njenih rok in od I lansa Trušenjskega prevzeli zastavo nad Kostanjevico, Novim mestom in drugimi posestmi (Dr. Bidermann, Carniolica, v: Mitthcilungen des historischen Vereins Ilir Krain XXI (1866), str. 26), gre morda za hiši, ki sla prej in poslej služili kot upravni poslopji ortenburških in celjskih uradnikov. SEPTEMBER Zaključni koncert Novomeških glasbenih večerov in Imaga Sloveniae na novomeškem (ilavnem trgu Kipar Mat ja/ Matko v Galeriji Krka na svoji samostojni razstavi RAST - L. XIII _____________ September - oktober KRŠKO, 3. septembra - V Galeriji Krško so odprli razstavo del Spira Masona z naslovom 4. premestitev No Memory No Distance. BRESTANICA, 6. septembra - Letošnje Jesenske serenade so se pričele na gradu Rajhenburg, ko je nastopila sopranistka Marta Močnik ob spremljavi uveljavljenega čembalista Janka Kastelca. Koncert se je imenoval Biseri angleškega baroka. CERKLJE OB KRKI, 6. septembra - V galeriji vojašnice so odprli razstavo del enajstih koroških slikarjev, članov likovne sekcije Društva upokojencev Ravne na Koroškem. GLOBODOL, 6. septembra - V Domu glasbene dediščine sta se na orgelskem koncertu predstavila Tereza Podlogar in Tilen Bajc. LESKOVEC PRI KRŠKI M, 6. septembra Pred cerkvijo sv. Ane je potekal glasbeno-literarni večer, na katerem so nastopili: Stanka I i raste Ij in Benjamin Siter, ki sta prebirala pesmi, Leskovški oktet in kitarist Milan Ameršek. NOVO MESTO, 6. septembra- V Knjigarni Gogaje bila prva projekcija dokumentarca o alpinistu Andreju Markoviču avtorja Romana Makšeta. KRŠKO, 7. do 8. septembra - V tovarni Vipap je potekal fotografski ekstempore. NOVO MESTO, 7. septembra - Mestna občina je povabila na zaključno prireditev Novomeških poletnih večerov 2002, ko je na Glavnem trgu nastopil Simfonični orkester Mariborske filharmonije in Mešani pevski zbor Opere in baleta SNG Maribor. Koncert je predstavljal tudi slavnostni zaključek Podobe Slovenije. PODSREDA, 7. septembra Bavarska gledališka skupina Lichtenegger Bund se je predstavila z igro Črni pajek. ŠENTRUPERT, 7. septembra Poletje v Šentrupertu se je zaključilo s predstavo Shirley Valentine v izvedbi Polone Vetrih v kulturnem domu. ŠMARJE TA, 7. septembra — V okviru Novomeškega glasbenega festivala je v župnijski cerkvi nastopil Adam Seli na klasični harmoniki. BOGENSPERK, 8. septembra Na gradn je Bachove skladbe igral kvartet Sensibile, koncert pa je ponovil še na gradovih Rajhenburg in Bogenšperk. RIBNICA, 10. septembra - V Galeriji Miklova hiša so na ogled postavili slikarska dela ameriškega Slovenca Gregorja Peruška, po rodu iz Jelovca pri Sodražici. O ustvarjalcu sta na otvoritvi spregovorili kustosinja Breda Ilich Klančnik in dr. Irena Mislej. SEVNICA, I L septembra - V galeriji gradu so odprli razstavo starih planinskih razglednic in fotografij. BRESTANICA, 12. septembra - Akvarel - Krško 2002 je bil naslov razstave, ki so jo odprli na gradu Rajhenburg, predstavilo pa se je 25 ljubiteljskih likovnih ustvarjalcev, ki je sodelovalo na 4. likovni šoli v Krškem z mentorico Jožico Medle. LJUBLJANA, 12. septembra - Na Kongresnem trguje nastopila zasedba Brina&String.si, ki je na koncertu predstavila pesmi z nove zgoščenke Graščakinja, kije letos izšla v zbirki novomeške založbe Goga. NOVO MESTO, 12. septembra - V Galeriji Krka so novo razstavno sezono pričeli z domačim avtorjem Matjažem Matkom, ki se je predstavil z novejšimi stvaritvami, ki jih je naslov il Spomini na Novo mesto ali Matkov bluz. O avtorju je spregovorila Katarina Mahnič, večer pa sta kulturno obogatila violinist Volodja Balžalorsky in kitarist Igor Saje. SEVNICA, 12. septembra - V Lekosovi galeriji Ana so na ogled postavili dela kiparja Radovana Grosa iz Maribora. Spregovorila je vodja galerije Breda Drenek - Sotošek. TREBNJE, 12. septembra Picerija Šeligo in novomeški Literarni klub Dragotina Ketteja sta pričela z nizom literarnih večerov, na katerem je bil Sl P l IMBI R Marjeta Keršič-Svetcl na otvoritvi svoje razstave Gore v Ganglovem razstavišču Belokranjskega muzeja v Metliki Borut Peterlin pripravlja razstavo Bajke in povesti o Gorjancih v novomeškem mestnem gozdičku Ragov log KRONIKA Rast 6 / 2002 prvi gost trebanjski literat Samo Dražumerič. Predstavil je svoj prozni prvenec Fantazija smehljajev. Z njim seje pogovarjala Klavdija Kotar. VELIKE LAŠČE, 12. septembra - Pri Kakiju so predstavili knjigo Dolenjska in belokranjska kuhinja. BREŽICE, 13. septembra - Na grajskem dvorišču so pod naslovom Tako so se predstavili na tujem nastopile kulturne skupine brežiške občine. NOVO M I S TO, 13. septembra - V Galeriji Kralj so odprli razstavo kiparskih del - reliefnih porcelanov in risb na porcelanu — Alenke Vieeljo. PODSREDA, 13. septembra Vzporedni svetovi je naslov razstave del Majde Skrinar, ki sojo na ogled postavili na gradu. NOVO MESTO, 14. septembra - Podžupanja Martina Vrhovnik je v Galeriji Škof odprla razstavo del, ki jih je petnajst umetnikov ustvarilo na letošnji likovni koloniji Šmihel 2002. V kulturnem programu je nastopil tenorist Miloš Genorio ob klavirski spremljavi hčerke Monike Genorio, kan-tavtor Matej Škof, pesmi, ki jih je ob delih napisal Smiljan Trobiš, pa je z avtorjem prebirala Jerica Pezdič. - V Knjigarni Goga so odprli razstavo ilustracij Dasenke Frece. BREŽICE, 17. septembra V Kinu Brežice so pripravili slavnostni zaključek slovenskega knjižnega kviza 2002 za brežiško občino z žrebanjem nagrajencev in filmom Gospodar prstanov. METLIKA, 1 7. septembra — Ljudska knjižnica je povabila v kulturni dom na zaključek Slovenskega knjižnega kviza Anton Ingolič in Štajerska. Mladi so si ogledali Ulmsko predstavo Pošasti iz omare. NOVO MESTO, 17. septembra — Ob zaključku razstave Kelti v Novem mestu so v Dolenjskem muzeju pripravili razstavo Oblačilna kultura Keltov, ki je nastala v muzejskih delavnicah. Na prireditvi ob zaključku Slovenskega knjižnega kviza je mlade v Knjižnici Mirana Jarca razveselil znani pantomimik Andres Valdes. METLIKA, 18. septembra - Gore je naslov fotografske razstave avtorice Marjete Keršič-Svetel, ki jo je v Ganglovem razstavišču ob 20-letniei delovanja pripravilo metliško planinsko društvo. TREBNJE, 18. septembra - V okviru koncertne turneje po Sloveniji je v avli Centra za izobraževanje in kulturo nastopil izraelski duo Avivit. IMPOLJCA, Ib. septembra V restavraciji Dvorca Impoljca so odprli razstavo del, nastalih na likovni koloniji Združimo barve slikajmo skupaj. KOČEVJE, 19. septembra - Na mestni ploščadi je nastopil Orkester slovenske policije. LJUBI.JANA, 19. septembra ž. najnovejšimi deli se je v galeriji Kos v pasaži Nebotičnika prestavil novomeški diplomirani slikar Janko Orač. NOVO MESTO, 19. septembra - Ženski pevski zbor Jasmin, ki ga vodi Marjana Dobovšek, je imel koncert v Evangelijski cerkvi, kot gostje pa so nastopili člani noneta Vasovalci. ŠENTRUPERT, 19. septembra - V OŠ dr. Pavla Lunačka so na srečanju s pisateljico dr. Kristino Brenkovo predstavili 3. natis njene knjige Kruh upanja. Dogodek, ki sta ga povezovala prof. Jože Zupan in Janja Jelovšek, je obogatila pianistka Damjana Zupan. BRESTANICA, 20. septembra - Prostranost navdiha je bil naslov koncerta Ljubljanskega kvarteta saksofonov v sklopu Jesenskih serenad na gradu Rajhenburg. ČRNOMELJ, 20. septembra V avli belokranjske podružnice Nove Ljubljanske banke so odprli fotografsko razstavo Začetki industrializacije v Beli krajini. NOVO MESTO, 20. septembra - V avli Kulturnega centra Janeza Trdine je bila otvoritev razstave fotografij natečaja Stara porodnišnica Novo mesto z. razglasitvijo zmagovalnih fotografij in podelitvijo nagrad. V mestnem gozdu Ragov log so odprli fotografsko razstavo domačega fotografa Boruta Peterlina z naslovom Bajke in povesti o Gorjancih. Otvoritev je zaokrožil nastop glasbenikov Marijana Doviča, Mira Tomšiča in Klemna Pluta, plesna improvizacija Gregorja Luštka in Rosane Hribar, branje Katje Plut ter pogovor Saša Dukiea z avtorjem. BREŽICE, 21. septembra - Pevci mešanega pevskega zbora Viva z zborovodkinjo Simono Rožman Strnad so desetletnico delovanja proslavili SI PI IMBI K Nastop skupine saksofonistov trebanjske glasbene Sole na niedobmočnetn srečanju starejših avtorjev v Šentrupertu Branko Šuster na ra/stavi svojih keramičnih reliefov v Dolenjskem muzeju v Novem mestu KRONIKA Rast 6 / 2002 / jubilejnim koncertom na brežiškem grajskem dvorišču. Podelili so Gallusova priznanja. BOGENSPERK, 22. septembra Na koncertu Jesenskih serenad je na gradu nastopila vokalna skupina Domen. NOVO MESTO, 24. septembra - Člani likovne sekcije interesnih dejavnosti novomeškega upokojenskega društva, ki jih vodi Marjan Maznik, so se s svojimi deli predstavili v restavraciji Splošne bolnišnice. SENOVO, 25. do 26. septembra — V prostorih osnovne šole je pod vodstvom gledališkega režiserja in dramatika Mihe Alujeviča iz Celja potekal medobmočni seminar za režiserje gledaliških skupin. ŠENTRUPERT, 25. septembra OŠ dr. Pavla Lunačka je povabila na medobmočno srečanje starejših avtorjev seniorjev. Izbrana dela avtorjev je brala prof. Simona Koščak, literarno delavnico srečanja pa je vodil prof. Ivan Gregorčič. KOČEVJE, 26. septembra - V Likovnem salonu so odprli razstavo ročnih del TD Kostel. - Gost zaključka slovenskega knjižnega kviza v knjižnici je bil Sten Vilar s predstavo Skrinjica želja. KRŠKO, 26. septembra - V Valvasorjevi knjižnici je potekal pogovor o romanu Kalipso Vesne Milek z gosti Katjo Šidc, Manco Košir in Andrejem Blatnikom. - V kulturnem domu so odprli fotografsko razstavo ekstempora na temo Vipap, Tovarna papirja in celuloze industrijska dediščina. NOVO MESTO, 26. septembra V Kulturnem centru Janeza Trdine so predstavili knjigo Bibliografija periodike na Dolenjskem Miloša .lakopca. Dogodek je popestrila violinistka Maja Bevc. - V kavabaru Pri slonu se je predstavil Andrej Ojsteršek s fotografsko razstavo Kreativna informacija. Večer sta popestrila džezovska pevka Nina in kitarist Matjaž Carnelutti. V Knjigarni Goga so na prireditvi Sniff po Sniffu pričeli s projekcijami izbranih kratkih filmov poletnega mednarodnega filmskega festivala. BRESTANICA, 27. septembra - V okviru Jesenskih serenad je na gradu Rajhenburg nastopila vokalna skupina Domen. ČRNOMELJ, 27. septembra Na gradu so odprli razstavo slikarskih del, nastalih na ekološkem spustu Lahinja 2002. Sodelovalo je 17 slikarjev iz Slovenije, I Irvaške in Avstralije. GLOBODOL, 27. septembra - Na koncertu ob svečah sta v Domu glasbene dediščine nastopila sopranistka Olga Gracelj in čembalist ter organist Milko Bizjak. MALA LOKA, 27. do 28. septembra - Trebanjska območna izpostava Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti je v sodelovanju s KUD Arli organizirala lončarsko delavnico pod vodstvom Zdenke Bukovec. NOVO MESTO, 27. septembra - V Dolenjskem muzeju so odprli razstavo Keramični reliefi domačega ustvarjalca Branka Šustra. Avtorja je predstavil umetnostni zgodovinar Jožef Matijevič, otvoritev pa je obogatila pianistka Damjana Zupan. V Knjigarno (Joga so povabili na literarni večer s pisateljem Dušanom Čatrom. - V Galeriji Grmskega gradu so pripravili zaključek mednarodnega natečaja Fotografska izkušnja 2002 s podelitvijo nagrad, odprli pa so tudi razstavo Moj pogled na industrijsko dediščino, Fotopub in Bajke in povesti o Gorjancih. BREŽICE, 28. septembra - Ful divji lovec je naslov melokomedije, ki jo je v Mladinskem centru uprizorila gledališka skupina Pač Tejater. TREBNJE, 28. septembra - V Domu starejših občanov je potekalo medobmočno srečanje upokojenskih pevskih zborov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. VELIKE LAŠČE, 28. septembra - V Levstikovem domu sta na koncertu nastopila švicarski zbor Gruenenmatt in Velikolaška vokalna skupina. ČRNOMELJ, 30. septembra — V Špeličevi hiši so odprli razstavo del mladih likovnikov poletne likovne delavnice, ki jo je vodil akademski slikar Robert Lozar. KOSTANJEVICA, septembra - Razstavo o zgodovini Kostanjevice so v organizaciji Posavskega muzeja Brežice spremljale muzejske učne ure o razvoju denarja. LENDAVA, septembra- Na srečanju rockerskih skupin Slovenije Maraton 2002 je novomeška skupina Šund izmed 14 udeležencev osvojila prvo Sl !’l I MW K OKTOBF.R Natalija Mikec izvaja plesno točko svoje predstave Aliča v Tralala deželi v novomeški gimnaziji Razstava ekslibrisov Arpada Šalamona v razstavišču frančiškanske knjižnice v Novem mestu KRONIKA Rast 6 / 2002 nagrado zlato činelo. LJUBLJANA, septembra - V samozaložbi je izšla knjiga I lisica nad Krko s podnaslovom Vojna v otroških očeh, ki jo je napisal nekdanji politik in družbeni delavec Franc Šetinc in žena Natalija. Grosupeljska založba Mondena je izdala štiri pesniške novosti: Lila Marcclla Potocca, Potovanje na zahod Uroša Črnigoja, Lokvanji Jurija Koviča in Rime Neže Tratar. NOVO MI .STO, septembra — Novomeška Glasbena šola Marjana Kozine je dobila v dar iz. indonezijskega veleposlaništva indonezijska glasbila, ki jih je našim glasbenikom predstavil Gonti Sitohang. KOČEVJE, I. oktobra — V Likovnem salonu so odprli razstavo Društva podeželskih žena Kočevska ozimnica. KRŠKO, I. oktobra Klemen Tičar je glasbeno popestril otvoritev razstave Zapisi časa ljubljanskega arhitekta Petra Marolta v Galeriji Krško. NOVOMESTO, Loktobra-V Knjižnici Mirana Jarca je bila predstavitev petletnega kulturnega programa Evropske unije Kultura 2000, v katerem od letos polnopravno sodeluje tudi Slovenija. V Galeriji Krka so na ogled postavili razstavo del akademskega slikarja Rudija Skočirja iz Zibrš. Avtorja in njegova dela je predstavila umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe, otvoritev pa je popestril nastop vokalne skupine Ragle. OREHOVICA, I. oktobra - V osnovni šoli je svojo knjigo Gorjanski škrati med ljudmi predstavila pisateljica Ivanka Mestnik. Podobno prireditev so pripravili tudi v novomeški OŠ Diska. K OČFi V J L, 4. oktobra Božidar Jakac: Risbe je naslov prenovljene stalne razstave del novomeškega priznanega slikarja in grafika, ki so jo odprli v Pokrajinskem muzeju. Zbirka šteje z najnovejšo donacijo Jakčeve žene Tatjane že 219 risb. NOVO MESTO, 4. oktobra - S plesno-glasbeno predstavo z naslovom Aliča v Tralala deželi se je v atriju gimnazije predstavila Natalija Mikec. SEMIČ, 4. oktobra Mladi iz belokranjskih osnovnih in srednjih šol so ustvarjali na 21. ekstemporu mladih likovnikov Bele krajine. BREŽICE, 5. oktobra - Na skupnem koncertu sta v Rokovi cerkvi nastopila ženska pevska zbora Nove kreditne banke Maribor pod vodstvom Irene Jošt in KUD Brežice pod vodstvom Elizabete Križanič. — V avli Mladinskega centra so postavili fotografsko razstavo Stara novomeška porodnišnica. KOSTANJEVICA, 5. oktobra - Skupina domače mladine je ob praznovanju 750-letnice mesta pripravila igro na prostem z naslovom Mostovi. LESKOVEC, 5. oktobra - V osnovni šoli je potekal glasbeno-literarni večer na temo Jesen. NOVO MESTO, 5. oktobra-Na salonu poezije pri Marjanci Kočevar so se zbrali pesniki: Mojca in David Šušel, Klavdija Kotar, Katja Plut, Samo Dražumerič, Gal Gjurin in Marjanca Kočevar ter dr. Cveto Gradišar in Jože Rozman. Salon so z glasbo obogatili pianist lirik Šuler ter kitarista Dušan Pavlenič in Iztok Zorko, s slikami pa se je predstavil slikar Janko Orač. RIBNICA, 5. oktobra - V cerkvi je nastopila skupina Camerata Laba-censis. Na predvečer mednarodnega dneva učiteljev je v dvorani Ideal centra potekal koncert učiteljev Glasbene šole Ribnica in OŠ dr. Franceta Prešerna. Vmes sta svoje pesmi prebirali Mojca Jelušič in Sonja Pucer, Danica Pucelj pa je recitirala pesmi Milana Ciroviča. VELIKE LAŠČE, 5. oktobra V Levstikovem domu sta na koncertu švicarskih in slovenskih ljudskih pesmi nastopila mešani pevski zbor Euet-zelflueha iz. Švice in Velikolaška vokalna skupina. HROVAČA, 6. oktobra - Na Škrabčcvi domačiji so odprli prenovljen skedenj, nadgrajen v muzej in kulturno in poslovno središče, in se tako oddolžili spominu na 85. obletnico smrti jezikoslovca p. Stanislava Škrabca. DOLENJSKE TOPLICE, 10. oktobra Barvne impresije je naslov fotografske razstave domačina Marka Pršine, ki so jo odprli v I lotelu Kristal. Večer sta popestrili violinistki Petra Božič in Šejla Mujič. NOVO M ESTO, 10. oktobra - V razstavišču Frančiškanskega samostana je bila na ogled razstava avtorskih ekslibrisov Arpada Šalamona in ekslibrisov iz frančiškanske samostanske knjižnice. Z razstavo, o kateri je spre- OKTOHI k Arheolog Danilo Hreščak, avtor velike arheološke razstave Verdun pri Stopičah, ki so jo odprli v Dolenjskem muzeju KRONIKA Rast 6 / 2002 govoril Jožef Matijevič, so obelež.ili 35-letnieo društva Exlibris Sloveniae. Dogodek je glasbeno dopolnil organist Matej Burger. V Knjižnici Mirana Jarca so predstavili knjižne novosti Slavka Dokla: Čemu so se nekoč smejali Dolenjci, Utrip nekega časa in Na svidenje, smeh. SEVNICA, 10. oktobra V Lekosovi galeriji Ana so odprli razstavo šestih stanovalcev Doma upokojencev in oskrbovancev lmpoljca. TREBNJE, 10. oktobra V picerijo Gostilne Šeligo so povabili na literarni večer z novomeškima pesnicama Marjanco Kočevar in Klavdijo Kotar. /. njima se je pogovarjal trebanjski pesnik in pisatelj Samo Dražumerič. BREŽICE, I I. oktobra Vesna Milek je v Klubu Mladinskega centra predstavila svoj prvenec Kalipso. PRAGA, II. do 13. oktobra Na 8. evropskem prvenstvu mažoret je sodelovala tudi mažoretna sekcija KUD Godba iz Kočevja, ki se je domov vrnila s pokalom za drugo mesto. RIBNICA, II. oktobra - V Galeriji Miklova hiša so odprli pregledno razstavo partizanskega fotoreporterja Jožeta Petka in tako počastili spomin na 90-letnico njegovega rojstva. Razstavo je pripravila dr. Nadja Zgonik. KOSTANJEVICA, 12. oktobra S celodnevnim programom je Kostanjevica praznovala 750-letnico prve omembe mesta v pisnih virih. Na slavnostni akademiji so Lada Smrekarja in Miloša Kovačiča razglasili za častna meščana, zbranim pa je spregovoril tudi predsednik države Milan Kučan. KRŠKO, 12. oktobra — Posavski oktet je imel v Kulturnem domu prvi samostojni koncert, s katerim so počastili 25-letnico te ustanove. NOVO MESTO, 12. oktobra - V klubu LokalPatriot je bila na ogled improvizacijska gledališka predstava Dvojčica. ŠENTRUPERT, 12. oktobra V kulturnem domu je imel jubilejni koncert pevski zbor šentruperskih vinogradnikov. ČRNOMELJ, 14. oktobra Ko citre zapojejo je bil naslov prireditve Glasbene šole Brežice v glasbeni šoli. NOVO MESTO, 14. oktobra - Ob svečani otvoritvi Tedna vseživljenjskega učen ja je imel v Kulturnem centru Janeza Trdine koncert Pihalni orkester Krka Zdravilišča iz. Straže. - V Domu kulture je SNG Drama iz Ljubl jane uprizorila predstavo Jez in jo ponovila še naslednji dan. PIŠIT E, 14. oktobra Potekala je 2. likovna delavnica Sožitje različnosti Pišece 2002. NOVO MESTO, 15. oktobra Dolenjski muzej in Knjižnica Mirana Jarca sta povabila na literarni večer besednih ustvarjalcev iz Karlovca: Želja Mavretiča, Ane Postružnik, Nikoline Žunec in Gorana Majetiča. BREŽICE, 16. oktobra - Gremo v planine je naslov medobmočne fotografske razstave, s katero so v Posavskem muzeju počastili občinski praznik in mednarodno leto gora. Izbor je pripravil mojster fotografije Oskar Dolenc. Dogodek so popestrili učenci domače glasbene šole. ČRNOMELJ, 18. oktobra - Na gradu so odprli medobmočno pregledno likovno razstavo 51 ustvarjalcev Bele krajine, Dolenjske in Posavja. O razstavi je spregovorila vodja izpostave Sklada Ksenija K hal i I ter Jožef Matijevič, kije opravil izbor del. Odkupno nagrado je prejela študentka likovne akademije Maja Kastelic iz Trebnjega. KRŠKO, 18. oktobra Opera in balet SNG Ljubljana sta v Kulturnem domu gostovala z Lebarjevo opero Vesela vdova. NOVO MESTO, 18. oktobra -- V Dolenjskem muzeju so odprli četrto veliko arheološko razstavo z najdbami z. antičnega grobišča Verdun pri Stopičah. Avtor razstave je arheolog Danilo Breščak. Otvoritev je obogatil nastop ansambla Trutamora Sloveniva. Glasbena šola Marjana Kozine je v šmihelski cerkvi pripravila koncert Slovenskega kvinteta trobil. SEMIČ, 18. oktobra V Muzejski hiši so na ogled postavili razstavo o gradu Krupa od začetkov do požiga. ŠKOCJAN, 18. oktobra Na 5. Škocjanski jeseni so v gostilni Luzar nastopili ljudski pevci iz različnih slovenskih krajev, med drugim tudi organizatorji Fantje z vasi. BOŠTANJ, 19. oktobra- KI) Franceta Prešerna iz Vojnika je na literarnem večeru v knjižnici domače osnovne šole predstavilo zbirko pesmi Preprosta je beseda nekdanje učenke šole Julijane Eler, doma z Veternika. OKTOBER Solčavska Marija na stalni razstavi Zgodovina krščanstva na Slovenskem v Slovenskem verskem muzteju v Slični Pesnik in pisatelj prof. Janez Kolene KRONIKA Rast 6 / 2002 BREŽICE, 19. oktobra Domačin Sašo Despota je svoje barvne fotografije pod naslovom Impresije razstavil v Mladinskem centru. SENOVO, 19. oktobra V Domu 14. divizije je potekala revija pihalnih orkestrov Posavja. TREBNJE, 19. oktobra - Obiskovalce je navdušil koncert etno skupine Terra folk v Kulturnem domu. KAPELE, 20. oktobra- Na kulturnem manifestu proti gradnji deponije v Dobravi so pri lovski koči nastopili: Blanški vinogradniki, Posavski oktet, moški pevski zbor in pihalni orkester iz Kapel. TREBNJE, 21. oktobra - V Domu starejših občanov je zapel ženski pevski /bor Svoboda z Mirne. NOVO MESTO, 22. oktobra - Tudi v dolenjski prestolnici so počastili prvi praznik izvirne slovenske slikanice. Gost na Oddelku za mladino Knjižnice Mirana Jarca je bil ilustrator Damijan Stepančič iz Ljubljane. STIČNA, 22. oktobra - Zgodovina krščanstva na Slovenskem je naslov razstave, ki jo je v Slovenskem verskem muzeju odprl nadškof in metropolit dr. Franc Rode. Gre za prvo stalno razstavo o zgodovini krščanstva pri nas. Avtorice so: Nataša Polajnar Frelih, Jana Cvetko in Darja Srebnik. NOVO MESTO, 23. oktobra V dvorani Leona Štuklja je potekalo glasbeno srečanje Mladi, glasba in prijateljstvo dijaških domov Slovenije. Hrvaško kulturno združenje je v Dolenjskem muzeju pripravilo tribuno s predavanjem prof. Aleksandra Durmana o najstarejšem evropskem prazgodovinskem koledarju v Vučedolu. ŠMARJEŠKE TOPLICE, 23. oktobra - V Hotelu Zdravilišča je zapel mešani pevski zbor Revoz, pod vodstvom Cvetke Krampelj. V odmoru so nastopili učenci Glasbene šole Marjana Kozine iz Novega mesta. NOVO MESTO, 24. oktobra - V restavraciji Splošne bolnišnice so na ogled postavili akvarele članov študijskih krožkov pri Razvojno izobraževalnem centru. O krožku je spregovorila mentorica mag. Nataša Mirtič, za glasbeno popestritev pa so poskrbeli učenci Glasbene šole Marjana Kozine. SEVNICA, 24. oktobra - Domači ustvarjalec Milan Gabrič se je / razstavo grafične, arhitekturne in prostoročne risbe predstavil v Lekosovi galeriji Ana. BREŽICE, 24. do 25. oktobra - Slovensko etnološko društvo in Posavski muzej sta povabila na strokovni posvet Brežice po Brežicah. LJUBLJANA, 24. do 26. oktobra - Na 5. slovenskem muzejskem sejmu so sodelovali tudi muzeji z. našega območja: Dolenjski muzej iz Novega mesta, Belokranjski muzej Metlika, Pokrajinski muzej Kočevje, Posavski muzej Brežice in Galerija Božidarja Jakca iz. Kostanjevice. ARTIČE, 25. oktobra - Pesem kožehačev je bil naslov območnega srečanja ljudskih pevcev in godcev v Prosvetnem domu. ČATEŽ POD ZAPLAZOM, 25. do 27. oktobra - Javni sklad RS za kulturne dejavnosti in njegova trebanjska izpostava sta v Domu Čebelica pripravila državni seminar za tubo in bariton. Predavatelj je bil prof. Darko Rošker iz. Maribora. ČRNOMELJ, 25. oktobra - Po nekajletni obnovi so v starem mestnem jedru odprli Malet ičevo hišo, ki bo služila predvsem kot razstavni prostor belokranjske domače in umetnostne obrti. KOČEVJE, 25. oktobra - Na letnem koncertu je v Šeškovem domu nastopila dekliška skupina Deorina pod vodstvom Sabine Ivane Devjak. LESKOVEC PRI KRŠKEM, 25. oktobra V Jožefovi dvorani je potekal večer ljudskih pesmi. METLIKA, 25. oktobra - V Ganglovem razstavišču so odprli razstavo del, nastalih na ekstemporu ob ekološkem spustu po Lahinji. NOVO MESTO, 25. oktobra - Ob 80-letnici novomeškega pesnika in pisatelja prof. Janeza Kolenca sta Knjižnica Mirana Jarca in Mestna občina v Dolenjskem muzeju pripravili predstavitev treh njegovih knjižnih novosti: zbirko satiričnih pesmi Nergaške in paberki, zbirko pesmi v prozi Pojoča razmišljanja ali Žara sanj in roman Vrnitev. O Kolenčevem pisanju je spregovoril Jože Gorenc, z glasbo pa je večer zaokrožila sopranistka Olga Gracelj ob klavirski spremljavi Igorja Švare. V Evangelijski cerkvi je potekala prva revija izbranih oktetov Slovenije. Nastopil je tudi novomeški oktet Adoratnus. V Kulturnem centru Janeza Trdine je bil koncert vokalno- <>K l om K Samo Kralj prod avtoportretom na otvoritvi razstave Novomeški portreti v Galeriji Kralj v Novem mestu Čembalist l.uca Ferrini je s koncertom v Evangelijski cerkvi v Novem mestu zaključil Novomeški glasbeni festival KRONIKA Rast 6 / 2002 instrumentalne skupine Linha Singers. BREŽICE, 26. oktobra Hrvaški Teater Gaudeamus je v mladinskem centru uprizoril predstavo Ljubezen na razprodaji. ŠENTVID PRI STIČNI, 26. oktobra - 130 zborovodij pevskih zborov, ki bodo sodelovali na 34. Taboru slovenskih pevskih zborov, se je zbralo na seminarju, ki ga je vodil prof. Igor Švara. VELIKE POLJANE, 26. oktobra Ob ribniškem občinskem prazniku je bilo v cerkvi sv. Jožefa srečanje malih pevskih skupin zahodne Dolenjske. BREŽICE, 27. oktobra V dvorani glasbene šole je bil koncert, na katerem se je predstavila glasbena šola J. S. Bacha iz. češkega mesta Dobrany, s katerim so se Brežice pobratile. ČRNOMELJ, 27. oktobra - Zavod za izobraževanje in kulturo je v Kulturni dom povabil na otroško gledališko predstavo Volk in kozlički v izvedbi Mini teatra iz. Ljubljane. Gledališka skupina zavoda pa je s komedijo Butalci odprla novo gledališko sezono za odrasle. ŠENTRUPERT, 27. oktobra KUD Klas Mirna je v Kulturnem domu uprizoril gledališko priredbo Jurčičeve tragedije Veronika Deseniška. KRŠKO, 28. oktobra V Kulturnem domu je bila na ogled komedija Mira Gavrana Sex, laži&štrudl v izvedbi Špas Teatra. LJUBLJANA, 28. oktobra - V razstavišču Knjižnice Prežihovega Vo-ranca so odprli razstavo grafik Janka Orača iz. Novega mesta. BIZELJSKO, 29. oktobra - Posavski muzej Brežice je pripravil razstavo Razglednice z Bizeljskega, ki so jo na ogled postavili v Bizeljskem gradu. BREŽICE, 29. oktobra V knjižnici so pripravili prireditev Pomen Primoža Trubarja in prve slovenske knjige ter knjigoveško delavnico. KRŠKO, 29. oktobra Z izbranimi grafikami se je v Galeriji Krško predstavila novomeška akademska slikarka mag. Nataša Mirtič. DOLENJSKE TOPLICE, 30. oktobra - V gostilni Kolesar so predstavili knjigo Nevarna prepoved Janeza Pezlja. KOČEVJE!, 30. oktobra - Knjižnica je povabila na Sprehod po pravljičnem srednjem svetu s slovenskim Tolkienovim društvom Gil Galad. NOVO MESTO, 30. oktobra - Novomeški portreti je naslov razstave, ki sojo odprli v Galeriji Kralj. Z glasbo je otvoritev popestrila skupina Sandra & Co. O avtorju Samu Kralju in njegovih delih je govoril Jožef Matijevič. NOVO MESTO, 3 I. oktobra Na zadnjem koncertu Novomeškega glasbenega festivala je v Evangelijski cerkvi nastopil čembalist Luca Ferrini. ŠMARJEŠKE TOPLICE, 3 1. oktobra V zdravilišču so povabili na koncert mešanega pevskega zbora Pomlad iz Novega mesta. ARDRO PRI RAKI, oktobra Pevski zbor Florijan Ardro pri Raki je pred časom izdal video kaseto z. naslovom Ardro še tako živi in poje. BREŽICE, oktobra - Likovna družina KD Franca Bogoviča Dobova se je z deli svojih članov predstavila v Mladinskem centru, razstavo pa posvetila prvi obletnici smrti slikarja naivca Vlada Kopinča, ki je bil predsednik likovne družine in eden njenih ustanoviteljev. GROSUPLJE, oktobra Založba Mondena je predstavila štiri pesniške novosti: Lila Mareella Potoccoja, Potovanje na zahod Uroša Črnigoja, Lokvanje Jurija Koviča in Rime Janje Ž.itnik. METLIKA, oktobra - Študentka Maja Žugelj z Otoka pri Metliki je v Ljudski knjižnici predstavila svojo drugo pesniško zbirko Galerija Sanj. RAŠICA, oktobra Na Trubarjevim so odprli Trubarjevo čitalnico z ogledom zanimivih faksimilov iz Trubarjevega časa. TREBNJE, oktobra Gost prve delavnice Univerze za tretje življenjsko obdobje je bil akademik dr. Matjaž Kmecl. Z njim se je pogovarjal prof. Jože Zupan. RAST RAST KAST IZDAJATELJICA: SOIZDAJ ATU JICT: SVET REVIJE: UREDNIŠTVO: NASLOV UREDNIŠTVA IN TAJNIŠTVA: TAJNIK REVIJE: LEKTOR: NAROČNINA: PRISPEVKI: NAKLADA: TISK: REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA Letnik XIII., leto 2002, št. 6 (84) ISSN 0353-6750, UDK 050 (497.4) Mestna občina Novo mesto, zanjo župan Anton Starc, dr. med. Občine Črnomelj, Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Semič, Šentjernej, Škocjan, Trebnje in Žužemberk Predsednica sveta: Staša Vovk (Mestna občina Novo mesto), člani: Rudolf Cerkovnik (Žužemberk), Anica Jakša (Semič), Ksenija Khalil (Črnomelj), Cvetka Klobučar (Škocjan), Jože Kumer (Dolenjske Toplice), Milan Rman (Trebnje), Ida Zagorc (Šentjernej), Milan Markelj (odgovorni urednik), Nataša Petrov (namestnica odgovornega urednika), Ivan Gregorčič (Literatura), Marinka Dražumerič (Kultura), Marko Koščak (Družbena vprašanja), Tomaž Koncilija (Odmevi in odzivi), Lucijan Reščič (likovni urednik) Mestna občina Novo mesto, Novi trg 6, 8000 Novo mesto, s pripisom: za revijo Rast, tel.: (07) 39-39-105 in (07)39-39-270, faks: (07) 39-39-272, elektronska pošta: rast@infotehna.si Franc Zaman Peter Štefančič Mestna občina Novo mesto, št. ŽR: 52100-630-40115, s pripisom: za revijo Rast Letna naročnina za fizične osebe je 4.500 SIT, za pravne osebe 7.500 SIT. Ta številka stane v prosti prodaji 1.000 SIT Odpovedi so možne samo v začetku koledarskega leta. Rokopise sprejemajo tajnik revije in uredniki. Nenaročenih rokopisov in drugih gradiv ne vračamo. Želeno je, da so prispevki napisani z računalnikom, stiskani v dveh izvodih na eni strani papirja in s širokim razmikom (30 vrst na stran). Zapisi na računalniški disketi naj bodo shranjeni v formatu MS Word. 500 izvodov Tiskarna Novo mesto Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98) je revija uvrščena med proizvode, za katere se obračunava davek na dodano vrednost po stopnji 8,5 odst. Izhaja dvomesečno Izid te številke so podprli: Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo, Mestna občina Novo mesto, Upravna enota Novo mesto, Krka, tovarna zdravil, d. o. o, Novo mesto, Infotehna in občine soizdajateljicc SODELAVCI TE ŠTEl KareIBAČER, prof. slovenskega jezika in\ Novo mesto Katja CEGLAR, univ. dipl. umetnostna zgodovinarka in univ. dipl. sociologinja kulture, kustosinja v Galeriji Bolidarja Jakca, Kostanjevica Bojana ČAMPA, dipl. umetnostna zgodovinarka in dipl. zgodovinarka, KOS Galerija Ljubljana, Ljubljana Mate DOLENC, svobodni umetnik, Ljubljana Marijan DOVIČ, prof. primerjalne knjilevnosti, mladi raziskovalec in sodelavec ZRC SAZU, Ljubljana, Novo mesto Boris DULAR, dr. znanosti, Krka, tovarna zdravil, Novo mesto Jole DULAR, pesnik, pisatelj in publicist (1915-2000) Jote FRELIH, podjetnik, Šentrupert Boris GOLEČ, doc., dr., znanstveni sodelavec na Zgodovinskem institutu M. Kosa ZRC SAZU Ljubljana, Ljubljana Tone GOŠNIK, novinar, urednik in publicist, Novo mesto Dana GREGORČIČ, ekonomska tehnica, Maribor Vlasta HENIGSMAN, predmetna učiteljica likovne in tehnične vzgoje, OŠ Belokranjskega odreda Semič, Semič Miloš JAKOPEC, novinar, Novo mesto Tone JAKŠE, novinar, Metlika Meta KAMŠEK, prof. nemškega in angleškega jezika, ravnateljica Gimnazije Kočevje, Kočevje Ivan KASTELIC, univ. dipl. novinar, kustos, pedagog, Posavski muzej Brelice, Krško Marjanca KOČEVAR, pesnica. Novo mesto Marko KOŠČAK, dr. znanosti s področja geografije, vodja projekta Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine, Ljubljana, Trebnje Matej KREVS, grafični oblikovalec, Trzin Magda LOJK, študentka dramaturgije, Stopiče Zvezdana MAJHEN, univ. dipl. psihologinja, samostojna ustvarjalka na področju kulture, Ljubljana Milan MARKELJ, novinar, urednik, Novo mesto Artur MUNK, madlarskipisatelj in zdravnik (1886 - 1955) Stela MUNK, dr. med., Zdravstveni dom Trebnje, Trebnje Lidija MURN, univ. dipl. novinarka, Dolenjski list, Novo mesto Zvone PELKO, fotograf, direktor Studia Visio Ljubljana, Ljubljana Rezka POVŠE, ekonomska tehnica, Novo mesto Jole SEVLJAK, prof. pedagogike, Zavod za izobralevanje in kulturo Litija, Litija Jole ŠKUFCA, prof. slovenskega jezika in knjilevnosti, Novo mesto Anica ZIDAR, razredna učiteljica, Mokronog Jole ZUPAN, prof. slovenskega jezika in knjilevnosti, Šentrupert 82 RAST 2002 IIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII 200701948,6 cobiss o RAST - DECEMBER 2002 MESTNA OBČINA NOVO MESTO