Radičevec je stal sredi vasi, stal in gledal v svoj list. Ni mogel doumeti. Drugi so to opazili in so ga začeli izpraševati: »No, kaj pa tako gledaš? Ali je že zopet kdo koga ubil?« Radičevec pa odgovori: »Ne še, pa še bodo! Ubili bodo lastnega otroka!« »Kdo?« »Kdo? Radičevci in demokrati! Ubili bodo, tako pišejo, ubili bodo — centralizem, ki so ga sami ustvarili; ubili bodo torej svoje lastno delo — svojega lastnega otroka!« »Kako pa so prišli do te pameti?« »Ta uboj jim je glavo odprl, ta uboj jim je dal to misel!« »Če bi preje prišli do te pameti, bi se ta uboj niti ne zgodil, ne bi država zaradi njega trpela, kakor zdaj trpi veliko škodo doma in na tujem!« Tak je bil razgovor na vasi med kmeti, dokler ni prišel znanec gospodar. »No, kaj pa ti praviš«, so ga vsivprek vprašali. On jim je pa to-le povedal: »Vidovdan je bil 28. junija. Spomnimo se tega dneva! Kako so na ta dan usilili naši državi — centralistično ustavo. Usilili so jo lahko, ker je Radič doma sedel za pečjo in se je samo dr. Korošec boril zoper centralizem. Lahko so jo izglasovali, manj kalo je poleg srbskih le 13 glasov. In teh 13 glasov — res nesrečno število — so dali slovenski demokrati in takratni samostojneži. Žerjav in Pucelj, oba sta dvigala na oni Vidovdan roke za centralizem! Tega ne smemo pozabiti! Kajti za vsa leta od tedaj odgovarjata za centralizem le ravno ta dva! Dr. Korošca in nas nje gove pristaše so proglasili za protidržavne, ker smo hoteli avtonomijo. »Kaj pa PribičeviČ«, je vprašal hitro eden. »PribičeviČ«, je nadaljeval gospodar, »je najbolj zanimiva figura v tej izpremembi. On je preje hujskal Srbe zoper Hrvate, batinal jih je kot smrkovce, danes pa se hoče vsiliti kot vodja Hrvatov in jih hujska zoper Srbe. Če je danes sploh komu žal, da je Št. RadiČ še vodja Hrvatov, je to samo Pribičeviču, ki ga je namenoma shujskal tako daleč, ki je že sedel na Radičev predsedniSki stol v Zagrebu in govoril v imenu hrvaškega naroda! Zdaj pa mu je njegov načrt spodletel, zdaj pa bi se ga Hrvati že radi otresli. Saj niso še pozabili onih batin, ki jim jih je Pribičevič našteval dan za dnevom.« Radičevec je jezno vzkliknil: »Pod Pribičeviča pa ne grem!« Gospodar ga je nagovoril: »Sedaj isi že, ker je Pribičevič do sedaj komandant tudi radičevcev. Ako Radič ozdravi in bo pameten dovolj, da si poišče iskrenih prijateljev, potem bo dobro za Hrvaško in vso državo. Ako pa ostane pod vplivom Pribičeviča, tedaj pa njemu in hrvaškemu narodu ni pomoči!« »Najbolje, Če mi skupaj potegnemo, vsi, ki smo za avtonomijo«, je dejal sosed radičevcu. »Res, bilo bi najlepše, da se složimo vsi, Slovenci, Hrvati in Srbi, da se da vsakemu od treh narodov svoboda, avtonomija, kakor jo je SLS od začetka zahtevala. Želel bi le, da bi nam Hrvati bili vsaj polovico tega iskreni, kakor smo mi njim! Tri leta smo vodili Slovenci boj za se in za Hrvate. Spravili smo jih končno v Beograd. Tam pa so nas Hrvati sramotno zapustili in šli s PašiČem. Ako zdaj ponovno nastopimo, upamo vsaj zdaj, da bomo složni v delu za avtonomijo, za svobodo Slovencev v Sloveniji in Hrvatov na Hrvaškem!« »Prav za prav pa moram jaz sedaj k vam pristopiti, ko sprejmemo vaš program«, je dejal radičevec. »Najbolje storiš«, je dejal sosed in kmetje so ga res kot prijatelja sprejeli v svojo sredo in v organizacijo SLS.