Razp i (J ve in gradivo, Ljitbljana, 1998, št. 33
193
SOCIOLOŠKI PRIKAZ JEZIKOVNE PODOBE ISTRE
Karmen Medica
1. Uvod
V prispevku bo predstavljena jezikovna podoba istrskega polotoka. Jezikovna raznolikost je odraz zapletene kolonizacijske zgodovine Istre, raznovrstnih kulturnih in etničnih sprememb, kar je vplivalo tudi na nastanek razlik med jezikovno in narodnostno zavestjo prebivalstva Istre. V tem članku izpostavljamo splošno jezikovno sliko Istre v sociološkem kontekstu. Uporabljeni koncepti se nanašajo na problematiko identitete, pripadnosti in migracij v določenem prostoru, okolju, kraju.
Problematike slovensko-hrvaške etnično-jezikovne meje v Istri smo se le dotaknili, splošno predstavili in s tem mogoče odprli in aktualizirali za prihodnje, bolj poglobljene sociološke raziskave.
2. Identiteta in jezik
Istrska vecetničnost je imela za posledico jezikovno heterogenost istrskega polotoka. Slednje je vplivalo tudi na identitetne posebnosti tega območja. Že zaradi tega se vprašanju identitete ne moremo popolnoma izogniti.
Modernizacijski procesi so vprašanje identitete postavili v središče interesa družbene znanosti. Identiteta je tisti element, ki daje koherentnost človeškemu življenju, začenja se v fazi primarne socializacije, ključna je pa družbena interakcija v kasnejših fazah socializacije. Kot osrednji aspekt zavesti o sebi ima identiteta vlogo posrednika med posameznikom in družbo. (Strassoldo, 1992) Tradicionalnemu pojmovanju identitete je dodana še subjektivna komponenta. Po Barthu etnična identiteta nima objektivnega značaja, ker lastnosti, ki jih je treba upoštevati »niso seštevki objektivnih razlik temveč tistih, kijih akterji opredelijo kot pomembne«. (Barth, 1969; 14)
Na etnično mešanih in obmejnih območjih, nastajajo posebne etnične identitete, ki vplivajo druga na drugo. Tudi možnost izbire med različnimi identitetami je neprimerno večja kot v etnično homogenih okoljih.
Etnična identiteta ne obstaja neodvisno od družbenega obnašanja ljudi, ni nek individualen produkt. Pogosto opredeljuje osebnost oziroma osebno identiteto posameznika. Postavlja ga v družbo in mu daje občutek pripadnosti. Vse pogosteje pa se pojavlja tudi opcija »neidentitete« oziroma »nepripadanja«. Po Andersenu je »pripadanje« iluzija in »pripadati« ni nujno. (Anderson, 1990) Posameznik je vključen v življenje različnih družbenih skupin, ni pa popolnoma integriran v nobeno. Iz takšne situacije izhaja glavni paradoks identitete v sodobni družbi: možnosti izbire postajajo vse širše, po drugi strani pa je položaj posameznika v družbi vse bolj nesiguren.
194_______ Karmen Medica: Sociološki prikaz jezikovne podobe Istre
Se posebej je to izraženo v etnično mešanih okoljih, kjer je s spreminjanjem etničnih meja v različnih stikih prihajalo tudi do spreminjanja etnične identitete, do odpovedi prejšnji, zamenjavi ene identitete z drugo, pa tudi do vključevanja in povezovanja mnoštva različnih identitet. Nepriznavanje teh posebnosti na narodnostno mešanih območjih lahko hitro pripelje do izgubljanja izvirne identitete okolja in uničevanja njene avtohtonosti. Različne etnične skupine s svojimi posebnostimi so postale avtentičen odraz izvirnosti istrskega okolja, prepoznavnega po svoji večetnični in večjezikovni podobi.
3. Večetničnost in večlingvističnost Istre
Nenehno priseljevanje ljudi različnih etničnih pripadnosti je vsekakor ena od temeljnih značilnosti istrskega polotoka. Skozi stoletja so se prepletali elementi in obrazci kultur, ki so pripadali slovanskemu, romanskemu pa tudi germanskemu civilizacijskem krogu, tako daje skoraj nemogoče določiti nekaj avtohtonega in tipičnega samo za eno kulturo ali etnos, ki je danes prisoten na tem območju.
Migracije prebivalstva pa niso potekale zgolj s priseljevanjem, temveč so se odvijale tudi znotraj samega polotoka, v kar so silili predvsem ekonomski interesi. V stoletjih istrske zgodovine je veljalo, da so si z mestnimi službami prebivalci lahko pridobili uglednejŠi in premožnejši status. S nenehnim zapolnjevanjem nižjih mestnih služb, predvsem vojaških, ter z vključevanjem v trgovino in obrt, so se prišleki s podeželja v mestih asimilirali z romanskim prebivalstvom, saj je bil v teh poklicih prevladujoč istrski romanski jezik, ki ga je tudi v zvezi z novimi kolonizacijskimi tokovi postopno zamenjala beneška italijanščina. Istrska romanŠČina kot eden izmed dalmatinsko-retoromanskih govorov je do 19. stoletja skoraj izumrla. Danes "istriotsko" govorijo (in tudi pišejo) nekateri le Še v Balah, Fažani, Gahžani, Rovjnju, Sjšanu in Vodnjanu, medtem ko sta postala prevladujoča in najstarejša še živa istrska jezika slovenščina in hrvaščina. Ta dva jezika sta na podeželju, kamor so se še v 18. stoletju priseljevali tudi iz italijanskih dežel, skoraj povsem prevladala. Od konca 17. stoletja naprej ter v 18. stoletju, v obdobju konsolidacije razmer v deželi, so bile v Istri oblikovane tri poglavitne jezikovne skupnosti: italijanska, hrvaška in slovenska. Jezikovna pripadnost tedaj (I8.st.) še ni pomenila narodne zavesti, temveč prej socialni status. (D. Darovec, 1992; 53) Zgodovina je pustila določene »posledice«, lahko bi rekli svojevrstne posebnosti. Danes bi jih lahko opredelili v pojmovanju Istre kot večjezičnega območja in območja prostorske večjezicnostj.
3.1. Večjezično območje in območje prostorske večjezičnosti
Jezikovno podobo Istre bi, po Filipiju, lahko strnili takole: V jezikovnem pomenu je istrski polotok hkrati:
1.	večjezično območje (»il territorio plurilingue«), oziroma območje, kjer je v uporabi več jezikov,
2.	območje teritorialne dvojezičnosti1 /večjezičnosti (»il bilingvismo territoriale«), kar bi pomenilo, da je dvojezičnost najbolj pogosta pojavna oblika vsakodnevnega komuniciranja ter da veČina prebivalcev pozna in uporablja več kot en jezik. (Filipi, Ricerche So-ciali, 1989)
Razp i (J ve in gradivo, Ljitbljana, 1998, št. 33____195
Preden se poglobimo v posamezne istrske jezikovne cone, poglejmo, kateri govori2 so v uporabi v Istri danes:
a)	istrobeneščina je najbolj razširjen romanski govor v Istri; včasih je istrobeneščina imela vlogo splošnega pogovornega jezika za vse istrske govorce, zato je njen vpliv na sosedne govore največji;
b)	istriotščina - je edini izmed delno ohranjenih avtohtonih istrskih govorov;
c)	istroromunščina - dialekti romunskega jezika, ki jih govorijo v nekaterih vaseh severno in južno od Učke;
d)	hrvaščina - hrvaška narečja govorijo v mestih in vaseh hrvaške Istre; po II. svetovni vojni so od beneŠČine prevzela vlogo splošnega pogovornegajezika na celotnem hrvaškem prostoru Istre; na slovenskem območju polotoka je vlogo sporazumevalnega jezika prevzela slovenščina;
e)	slovenščina - slovenske dialekte govorijo v mestih in vaseh v slovenskem delu Istre, ob slovensko-hrvaški, slovensko-italijanski državni meji in tudi na obmejnem območju v Italiji:
f)	črnogorščina v Peroju - črnogorski jezikovni otok v jugozahodni Istri;
g)	standardni (knjižni) jeziki - slovenščina, hrvaščina in italijanščina; njihov vpliv postaja z razvojem šolstva, cerkve, množičnih komunikacijskih sredstev, tehnologije in znanosti vedno močnejši;
h)	drugi govori - srbski, bosanski, albanski itd., ki so se v slovenski in hrvaški Istri uveljavili v glavnem po drugem velikem eksodusu Italijanov (pa ne samo Italijanov) leta 1955 in nimajo možnosti, da bi pomembneje vplivali na starejše istrske dialekte (po razpadu Jugoslavije je ta možnost še manjša). (Filipi, 1993)
1 Problematiko dvojeziČnosti(bi!ingvizma) analizira Livija Knaflič v doktorski nalogi: "Psihološki dejavniki dvojezičnosti v povezavi z učnim uspehom v začetku šolanja". FF. Ljubljana. 1996. Avtorica pojasnjuje, daje dvojezičnost predmet preučevanja različnih ved: jezikoslovja, psihologije, sociologije, socialne psihologije, sociolingvistike. psiholingvistike itn. Določanje stopnje jezikovnega znanja drugega jezika, ki bi ločila enojezične od dvojezičnih govorcev, je eden osnovnih problemov pri definiranju dvojezičnost i. Na osnovi izbrane literature so predlagane izhodiščne postavke, ki naj bi poenotile definiranje dvojezičnost! pri ra2isk-ovalnem delu:
Dvojezičnost je redna raba dveh ali več jezikov in dvojezični so tisti posamezniki, ki potrebujejo in uporabljajo v vsakodnevnem življenju dva ali več jezikov.
Dvojezični posamezniki uporabljajo svoje jezike za različne namene in redko so jezikovne sposobnosti v obeh jezikih na enaki ravni.
Dvojezični posamezniki razvijejo jezikovne sposobnosti glede na potrebe okolja. S spremembo okolja in spremembo potreb po določenih veščinah se bo spremenila določena jezikovna sposobnost.
Dvojezičnost je treba raziskovati kot takšno in ne v primerjavi z enojezičnostjo. Dvojezični posamezniki niso seštevek dveh enojezičnih; njihove jezikovne sposobnosti ni možno razdvojili na dva ločena dela. (Knaflič, str. 14-24, citirano po: Grosjean. F. Neurolinguists. Beware! The Bilingual Is Not Two Monolingual in One Person, Brain and Language 36, 1989).
- Govor (la langage proprement dit) je lastnost, kije kot potencialna sposobnost dana vsem ljudem kot pripadnikom človeške vrste. S to sposobnostjo razumemo tudi celoto jezikovnih pojavov, splošnih in posebnih. Ta splošna sposobnost pa se konkretizira v jeziku (la langue). Konkretna jezikovna raba, ki temelji na posameznih govornih dejanjih, na ustvarjeni govorni dejavnosti, pa je govorica (la parole). To je torej govorjenje ali tako rekoč posamezna ostvaritev jezika. Je končna realizacija splošne sposobnosti govora ali aplikacija nekega jezika skozi govorjenje (le parler) posameznikov. (Vir: S. Južnič. 1983: srr. 50, 51. povzeto po Saussuru: Cours de linguistique generale. Paris. 1949).
196
 Karmen Medica: Sociološki prikaz jezikovne podobe Istre
3.2. VeČjezikovna podoba Istre in prevladujoče jezikovne cone na istrsko-kvarnerskem območju
Prevladujoče jezikovne cone na istrsko-kvarnerskem območju bi lahko ponazorili takole:3
(Filipi, Ricerche Sociali. 1989; 79)
x Razdelitev Istre na ponazorjene jezikovne cone (po Filipiju) uporabljata v raziskavah pretežno istrske problematike sociolingvistki dr. Nelida. M. Kruljac: ("La comunita italiana in lstria e a Fiume. fra diglossia e bilingüismo". U1IF. Universita popolare tli Trieste, Trieste-Rovigno, 1990) in dr. Loredana 8. Debeljuh (L'identitá étnica quale tipo di identitá sociale - il caso degli Italiani in Jugoslavia. doktorska disertacija. FDV. Ljubljana. 1991).
Razp i (J ve in gradivo, Ljitbljana, 1998, št. 33_97
I.	Prva cona predstavlja območje slovenske Istre. Uporaba slovenskih in istrobeneških dialektov je jezikovna značilnost cone. Tipičen govorec cone je dvojezičen (slovensko ali italijansko).
II.	Druga cona je obmejno slovensko-hrvaško območje, kje se govori slovensko, hrvaško, istrobeneško. Tipičnost cone je torej trojezičnost slovensko, hrvaško, ali pa italijansko govorečega predstavnika (govorca).
III.	Tretja cona: istrsko-kvarnerska na hrvaškem območju. Tipična značilnost je dvojeziČnost italijanskega ali hrvaškega predstavnika (govorca).
IV.	Četrta cona ne predstavlja jezikovno enotnega območja. Tipičen predstavnik (govorec) je dvojezičen in pripada romunski (oz. istroromunski) etniji, ki je naseljena v glavnem na območju Cičarije (naselja: Žejane, SuŠnjevica, Nova vas, Jasenovik, Brdo, Zankovci, Letaj). Istroromunsko morda govori Še kakih 1.500 ljudi v omenjenih vaseh Cičarije v Istri. Poleg istroromunsko govorečih predstavnikov cone so bili tu tudi istrobeneško govoreči predstavniki, čeprav v manjšem številu.
V.	Tudi peta cona predstavlja jez i kovno diskontinuiteto. Slednja je conalstriotov (območje jugozahodne Istre: Sišan, Galižana, Fazana, Vodnjan, Bale, Rovinj). Istriotsko govori morda še kakšen starejši prebivalec tega dela Istre. Tipičen predstavnik cone je italijanske narodnosti, trojezičen, govori pa lokalno istro-romansko narečje oz. istriotsko, istrobeneško in hrvaško. (Filipi, ibidem)
Glede na navedene jezikovne cone v Istri razlikujemo:
1.)	absolutni koine"4 (koine assoluta) - KA je jezik, ki ga razumejo in govorijo praktično vsi prebivalci te cone.
2.)	mogoč koine (koine possibile) - KP ni jezik vseh oziroma ga vsi ne razumejo in ne govorijo, lahko pa v določenem trenutku pridobi funkcijo koine jezika.
Po conah v Istri bi to zgledalo takole: Cona I: KA = slovenski jezik
KP - istrobeneški, slovenski Cona II: KA = hrvaški
KP = istrobeneški, slovenski Cona III: KA = hrvaški KP = istrobeneški Cona IV: KA = hrvaški
KP = romunski, istrobeneški Cona V: KA = hrvaški
KP = istrobeneški, istriotski (G. Filipi, ibidem)
Navedeni tipologiji prištevamo še tri standardne jezike5: slovenščino, hrvaščino in italijanščino. Standardni jezik je natančno kodificiran: v slovnicah, pravopisih, slovarjih itd. Druga lastnost je v njegovi vsestranski izdelanosti in, naj temu tako rečemo, intelek-tualizaciji in tako primernosti za vsakovrstno rabo, od poezije do znanosti. Glede njegovih funkcij pa je treba poudariti združevalno, pa hkrati ločevalno znotraj jezikovne skupnosti. Gre pa tudi za prestižno vlogo v odnosu na podstandardne ali nestandardne rabe in seveda za referenčno funkcijo: jezikovna raba določa identiteto in status. (Južnič,
4	Koine - gr. koine dialektos = splošno, skupno narečje
5	Standard (ang. standard = mera, pravilo, smernica, vzor; pa še: dogovorjena norma). Jezikovni standard (tudi: standardni jezik, standardizirani jezik). Jezikovno standardizacijo, gledano docela jezikovno, oziroma jezikoslovno, je moč razumeti kot neko fazo v razvoju jezika, ki postaja nacionalen. (S. JužniČ, 1983)
198____ Karmen Medica: Sociološki prikaz jezikovne podobe Istre
1983) Standardna italijanščina (v Istri) je predvsem jezik inštitucij in šol. Uporaba je precej omejena, nadomeščena z istrobeneščino, slovenščino in hrvaščino. Slovensko in hrvaško govoreče prebivalstvo se v glavnem identificira z slovenskim oziroma hrvaškim standardnim jezikom. Pripadniki italijanske manjšine pase ne identificirajo s standardno italijanščino, temveč z lokalnim italijanskim dialektom, ki postaja tako "lingua nazion-ale" italijanske manjšine v Istri. Ravno tako se literarna produkcija "istroitaliana" ustvarja pretežno v dialektu/dialektih istrskih Italijanov.
Uradni jezik inštitucij italijanske manjšine pa je italijanski standardni jezik, ravno tako je to jezik vseh institucionaliziranih oblik uresničevanja dvojezičnosti in jezikovne enakopravnosti.
Lingvistična realnost istrskih Italijanov predstavlja dialektofonijo oz. močno uporabo dialektov, zaradi tega manjšina zavzema vmesni položaj med diglosijo* in dvojezičnostjo (bilingvizmom). Diglosija kot hkratna uporaba standardnega jezika in dialekta (italijanski-istrobeneški), bilingvizem pa kot hkratna uporaba dveh standardnih jezikov (italijanski-slovenski; italijanski-hrvaŠki).7
Treba je povedati, na kar opozarjajo tudi rezultati novejših sociolingvistiČnih raziskav avtorjev Orbaniča, Filipija, Milani, da se spontana dvojeziČnost v Istri vse bolj zmanjšuje, narašča pa dvojeziČnost pridobljena direktno z izobraŽevanjem in indirektno - prek množičnih medijev.
V pričujoči kompleksnosti treh standardnih jezikov in različnih dialektov seje oblikoval za potrebe medsebojnega razumevanja in komuniciranja regionalni koine (splošno, skupno narečje, imenujejo ga tudi "lingua del popolo", jezik ljudstva). Istrski koine, ki so ga uporabljali tako Italijani kakor tudi Slovenci in Hrvati, je bil do druge svetovne vojne vsekakor istrobeneski dialekt. Po vojni, eksodusu. ¡migracijah iz notranjosti Jugoslavije, pa so njegov položaj prevzeli slovenski in hrvaški dialekti, čeprav je v vsakodnevni komunikaciji starejših prebivalcev Istre (ne glede na narodnost) istrobeneščina še zmeraj pogovorni jezik (lingua franca).
4. SI o vens ko-hr vaška etnično-jezikovna meja v Istri
Kako in kdaj sta se začela ločevati hrvaški in slovenski etnos v Istri, oziroma slovensko in hrvaško govoreči, je tema, ki jo z različnih vidikov obravnavajo številne razprave.K
" Diglosija (gr. di-glossos), vešč dveh govoric; ki govori dva jezika in zmore posredovali med njima; specifična dvojeziČnost. S. Južnič: Lingvistična antropologija, Ljubljana 1983: str. 360.
7 Pri tem gre za diglosijo kot družbeni ter za dvojeziČnost kol individualni pojav. Več o tem: Nečak-Luk. A.:
DvojeziČnost ni dvojna enojezičnost. UJ/AL 4, Ljubljana, 1995.
K Naj navedemo.le nekatere:
Peter Kozler: Kratek slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljevstva in štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest. lergov. krajev itd. Na svitJo dal P. Kozler. Na Dunaju. 1854. Natisnil Leopold Sommer: Karl V. Czoering: Etnographie der österreichischen Monarchie. 1. Band. Erste Abteilung. Wien. 1857; Simon Rutar: Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. Prirodoznanski, statistični, kulturni in zgodovinski opis.. Matica Slovenska. Ljubljana, 1896: Withem Urbas in Triest: Die Tschitscherei und die Tschen. Ein Kulturbild aus Istrien, Salzburg, 1884; Nikola Žic: Istra. Dio
II Čovjek. A nt ro po geografsko stanje potkraj svjetskog rata. Zagreb 1937: Mieczyslaw Malecki: "Przeglad slowjanskich gwar Isiriji." Krakov. 1930: Josip Ribane: "Razmeštaj južnoslovenskih dijalekata na poluotoku Istri." Srpski dijalektološki zbornik. Beograd. 1940; Tone Peruško: Knjiga o Istri.! 968: Franc Ostanek: Slov-ensko-hrvatska jezikovna meja v Ism - gradivo za obdobje od teta 1860 do 1956. Annales 1, Koper. 1991.
Razp i (J ve in gradivo, Ljitbljana, 1998, št. 33__199
Ločevanje hrvaškega in slovenskega etnosa v Istri oziroma slovensko in hrvaško govorečih se po Kozlerju9 začne v 19. stoletju. Zadnja desetletja 19. stoletja so pomenila ustalitev te etnične meje, oprte na narodno zavest.
Politično-upravna in cerkvena razdelitev na ozemlju, poseljenem s Slovenci in Hrvati, pregled razvoja šolstva in tudi pregled ljudskih štetij razodevajo gibanje narodnostne pripadnosti oziroma nenehno nihanje narodnostne zavesti."'
V avstrijskem obdobju (1814-1918) so Slovenci in Hrvati združeno nastopali, pa vendar je vsak narod oblikoval svojo narodno zavest, predvsem kot posledico zgodovinskih dogodkov in narodne pripadnosti.
Nastanek in utrditev narodnostne jezikovne meje med Slovenci in Hrvati v Istri od druge polovice 18. pa do druge polovice 20. stoletja lahko spremljamo skozi kulturno-socioloŠki razvoj prebivalstva. Slovenska oz. hrvaška narodnostna zavest ob slovensko-hrvaški jezikovni meji v Istri je novejšega datuma, pred tem pa je bila odločilna pokrajinska pripadnost - prebivalci so se pretežno opredeljevali za Istrane. Pod vplivom šole, cerkve, prosvetnih in političnih organizacij seje razvijala narodnostna zavest prebivalstva. Gospodarska povezanost s tržišči in politično-upravna razdelitev ozemlja na občine s slovensko in hrvaško večino sta prav tako vplivali na formiranje narodnostne zavesti.
Zaradi tega je iskanje "avtohtonega slovenskega" in "avtohtonega hrvaškega" etnosa sploh v hrvaško-slovenskem obmejnem pasu, kot navajajo Številni raziskovalci »istrske« problematike, dokaj "jalovo početje".11 Do 1945. leta na tem prostoru ni bilo administrativne meje, ki bi vsaj v grobem delila Slovence od Hrvatov.
Govorice se medsebojno prepletajo, narodnostno opredeljevanje - slovensko ali hrvaško - pa je bilo do konca druge svetovne vojne nezaželeno. Statistični podatki iz popisov od 1. 1880 naprej ponujajo precej konfuzno sliko, iz katere ni mogoče dobiti resnične slike tega območja, ki je bila v glavnem odraz različnih političnih odnosov in vplivov, recimo "od zunaj" in "od zgoraj", na prebivalstvo tega območja.12
4 Hrvaško-slovenska etnična meja je bila (gotovo na podlagi rezultatov jezikovnega štetja, ki gaje 1, 1846 v avstrijskih deželah organiziral K. Czoering) vrisana na "Zemljovidu slovenske dežele in pokrajin" P. Kozler iz t. 1853. Hkrati je bita opisana v njegovem "Kratkem slovenskem zemljopisu" iz I. 1854 (Dunaj, 1854, natisnil Leopold Sommer). O tem tudi: Darovec. D.:. Pregled zgodovine Istre. 1992; 69).
10	Podrobneje o tem: Ostanek. F.: Slovensko-hrvatska jezikovna meja v Istri - gradivo za obdobje od leta I860 do 1956. Annales 1, Koper. 1991.
11	O tem piše tudi dr. Vitomir Belaj v prispevku: "Etnološka istraživanja Slovenaca u Hrvatskoj", Zbornik "Slovenci v Hrvaški". Ljubljana. 1995.
12	O tem pričajo številne študije antropološkega zgodovinama Miroslava Bertoše. V svojih, kot jih imenuje, "domišljanjih" Istre "Izmedu povijesnog i fikcijskog pravi" : "Još nemarno jasne odgovore na pitanje kada "Slaveni" postaju "Hrvati", a kada "Slovani" postaju "Slovenci"! Je li "Johannes Slavorum dux", izaslanik franačkog cara Karla Velikog pocetkom IX. stoljeda. bio "Hrvat" ili "Slovenac", kako bi se moglo zaključiti iz njegova držanja prema "Slavenima" doseljenim pod gradske zidine starih rimskih municipija i pristrana stajališta prema njima, posebice u rečenicama staroga zapisnika o "Rižanskome pravorijeku" (II placito di Risano) kada je nastojao zadržati "Slavene" na gradskim municipalnim agerima? Za hrvatsku je povijesnu znanost on "vojvoda Ivan", za slovensku "vojvoda Janez".... svaka sirana ima svoje argumente". (Glas Istre, 24. 6. 1996, str. 7).
Ob vsem povedanem o istrski jezikovni mešanici se sprašujemo, ali je med govorci tako različnih jezikov sploh mogoče sporazumevanje, kije na tako majhnem prostoru nedvomno nujno; ali obstaja kakšen splošni jezik; ali so vsi prebivalci dvojezični; kako se doseljenci sporazumevajo z domačini (staroselci) ipd. Postopno seje razlika med jezikovno in narodnostno zavestjo prebivalstva manjšala, skladno z uveljavljanjem in krepitvijo moderne nacionalne zavesti od konca 18. stoletja naprej. Gotovo pa je v istrskem prostoru šele 19. stoletje (in to njegova zadnja desetletja) obdobje ustalitve etnične meje, oprte na narodno zavest. Pluralizem jezikov, nazorov, etnosov Istre je prispeval k oblikovanju njene posebne identitete, imenovane istrska identiteta, ki je bila pogosto pojmo-vana skozi "kategorijo istrijanstva". Slednji je namenjena posebna analiza1-* in je v
Odprto puščamo tudi vprašanje vpliva novonastale slovensko-hrvaške državne meje
V tem prispevku smo le v »grobih« črtah predstavili jezikovno strukturo Istre, marsikdaj smo najbrž zakrili njeno prvotno, izvirno plurilingvistično podobo, pogojeno z vrsto socioloških, etnoloških, antropoloških dejstev, ki so izšla iz mešanja, prepletanja in
Anderson, Benedickt (1990): Nacija: zamišljena zajedniea. Razmatranja o porijeklu i
Barth, Frederik (1969): Ethnic Groups and Boundaries, Little Brown, Boston. Belaj, Vitomir (1995): Etnološka istraživanja Slovenaca u Hrvatskoj, Zbornik "Slovenci
Bertosa, Miroslav (1985): Etos i etnos zavičaja, Istra kroz stolječa, knjiga 33, Pula -
Filipi, Goran (1989): La koin istriana, Ricerche Sociali 1, 46-54, Centro di Ricerche
Filipi, Goran (1993): Jezikovna slika Istre, Primorska srečanja, št. 149, Koper. Filipi, Goran (1993): I str iotski jezikovni otoki v Istri, Annales 3, Koper. Južnič, Stane (1983): Lingvistična antropologija, DDUU, Ljubljana.
n Glej prispevek: K. Medica "Kategorija istrijanstva" - med "centrom" in "periferijo". Annales, Koper. 1998, št. 12.
Knaflič, Livija (1996): Psihološki dejavniki dvojezičnosti v povezavi z učnim uspehom v začetku šolanja. doktorska disertacija, FF, Ljubljana.
Milani Kruljac, Nelida (1993): Istrski livljenski prostor in komunikacija, Annales 3, Koper.
Nečak- Liik, A., Štrukelj, I., ur. (1984): Dvojezičnost - individualne in družbene razsežnosti, Društvo za uporabno jezikoslovje, Ljubljana.
Nečak-Ltik, Albina (1995): Dvojezičnost ni dvojna enojezičnost, UJ/AL 4, Ljubljana.
Ostanek, France (1991): Slovensko-hrvatska jezikovna meja v Istri, Annales 1, Koper.
Orbanič S., Medica K., Musizza N. (1993): Povijesni pregled istarske višejezičnosti. v: Štrukelj, Inka (ur.) Jezik tako in drugače, Ljubljana.
Strassoldo, Tessarin (1992): Le radici del localismo. Indagine sociologica suU'appartenenza territoriale in Friuli, Reverdito Edizioni, Trento.
Strassoldo, Raimondo (1992): Globalism and localism: theoretical reflections and some evidence, v: "Globalization and Territorial Identities" Mlinar, Zdravko (ed.), Averbury Press, Aldershot
202	 Karmen Medica: Sociološki prikaz jezikovne podobe Istre
Summary
Sociological survey of the linguistic situation of I s tria
Continuous immigration of people oj different ethnic origins is by all means one of the basic characteristics of the Istrian peninsula. Over the centuries, elements arid patterns of cultures belonging to Slavic, Romanic and Germanic civilizations have intertwined to such a degree that today it is almost impossible to point out something autochthonous or typical only for one culture or ethnos populating this territory. Natural consequence of the multiethnic character of Istria is the inguistic heterogeneity of its population.
A complex situation of three standaid languages and different dialects was the reason for the formation of a regional koine (a common dialect, also called »lingua del popolo«, language of the people), which serves the needs of communication and understanding. Istrian koine, used by Italians as by Slovenians and Croats, was an Istro-Venetian dialect until the World War Two. After the war,; exodus, and immigrations from the hinterland, its status was taken over by Slovenian and Croatian dialects. However, its function of a lingua franca was preserved in the eveiyday communication of the older population of ¡stria (irrespective of their nationality).
Recent sociolinguistic research of ¡stria has shown that spontaneous bilingualism is disappearing, while directly - through education ~ and indirectly - through mass media - acquired bilingualism is increasing.