Recenzija Karmen Medica Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije karmen.medica@fhs.upr.si 97 Evripid, KIKLOP, prevod, opombe, spremna študija in uredništvo Maja Sunčič, zbirka Dia- log z antiko: 39, Ljubljana: Alma Mater Europa- ea - Institutum Studiorum Humanitatis, Fakul- teta za humanistični študij, 2020. Knjiga prinaša nov prevod Kiklopa in vabi sodobnega bralca k spoznavanju enooke-ga antičnega junaka Kiklopa Polifema v drugačni podobi. Bradačev prevod Kiklopa je bil objavljen že davnega 1932 v Ljubljanskem zvonu, zaradi česar je manj dostopen današnjemu bral- cu. Novi prevod Maje Sunčič s sprotnimi opom- bami in spremno študijo predstavlja izredno za- nimivo in poučno branje in nedvomno odpira dialog sedanjega časa z antiko. Knjiga bralca takoj pritegne s privlačno na- slovnico knjige, ki je narejena v razpoznavnem slogu naslovnic v zbirki Dialog z antiko pod tak- tirko Maje Sunčič: bralca z lahkoto povlečejo v spoznavanje sveta antike, ga vabijo k primerjanju s sodobnim življenjem, aktualnim tematikami, soočanju s realnostjo v kateri živimo. Zadošča za začetek pogledati naslovnico Kiklopa, s sliko monoočala, ki nakazuje na razpoznavno značil- nost glavnega junaka, tj. enookost. Na začetku knjige nam Sunčičeva poda ob- sežno spremno študijo z naslovom Evripidov Kiklop in antropologija satirske drame, ki ji sledi dodatek o satirski drami in o satirih. Kot iztoč- nico avtorica postavi predstavitev mita o Kiklo- pu, enookemu ljudožerskemu orjaku Kiklopu Polifemu, ki je nedvomno eden od najbolj zna- nih mitoloških likov iz grško-rimske antike. Mit je umeščen v kontekst Evripidove satirske drame, ki je edina v celoti ohranjena drama v tem žanru. Drama ponuja inovacijo in aktualizacijo mita o velikem grškem junaku Odiseju, ki med vrača- njem iz trojanske vojne naleti na Kiklopa Poli- fema. Pri Evripidu se srhljivi mitološki spopad med močnejšim Kiklopom in šibkejšim Odise- jem, ki orjaka napije in oslepi, da bi rešil sebe in tovariše, prelevi v burko, polno razuzdanosti in obscenosti. Po satirih se imenuje žanr, zato ta ba- jeslovna bitja, na pol ljudje, na pol živali, vpliva- jo na ton in tempo dogajanja, ki ga pospremijo z obscenimi gestami, poskakovanjem, vzkliki, petjem in plesom, tako da drama kljub srhljivi zgodbi spominja na nekakšen variete. Burka, komedija ali tragedija? Na prvi pog- led je zgodba strašljiva in tragična: kako bi se na- mreč lahko smejali in zabavali v zgodbi o naslov- nem junaku Kiklopu, ki žre ljudi in je za kazen oslepljen? V tem je posebnost žanra satirske drame, kar Sunčičeva posebej razloži v dodat- ku Satirska drama: igriva tragedija. Avtorica v dodatku osvetli žanr satirske drame, ki je po pre- vladujočem mnenju interpretov žanrsko vmes med komedijo in tragedijo, po naši percepciji pa spominja na burko. Evripid namreč v zgodbo vpelje obscene in smešne satire, s čimer spremeni situacijo in ton dramskega dogajanja. Privlačnost zgodbe se skri- va v neenakem boju šibkejšega Odiseja z mo- gočnim orjakom Kiklopom, ki ga šibkejši Odi- sej kljub temu premaga. Odisejeva pot do zmage ht t ps://doi .org /10. 26493/2350-54 43.9(2)97-99 st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 9 (2 02 1) , š t ev il k a 2 / v o lu m e 9 (2 02 1) , n u m be r 2 98 nad pošastnim Kiklopom ni premočrtna, tem- več je predstavljena v etapah. Začetno etapo Odi- sej celo izgubi, in sicer na svojem lastnem podro- čju, prepričevanju z besedami, zmaga pa z ukano in rabo nasilja ter s pomočjo bogov. V drami je nakazano, da mu morda pomaga tudi z urokom v obliki pesmi satirov. Kiklop skozi antropološka očala Sunčičeva mit o Kiklopu in njegovo dramsko predelavo opazuje z antropološkega zornega kota. Antična grška drama je predstavljala ne- kakšen narobe svet, zato lahko skozi kršitve re- konstruiramo pravila, na katera se v drami v prvi vrsti sklicuje Odisej, vendar pri tem povsem po- gori. Kako bi namreč lahko od ljudožerca v po- dobi samotarskega enookega Kiklopa Polife- ma pričakoval, da mu bo kaj mar za pravila? Še manj pa je za pravila mar Kiklopovim sužnjem, satirom. Da uspe, se mora kršitev okleniti tudi sam Odisej in vse pretentati. V drami se pojavlja- jo številne kazni, med katerimi izstopa predvsem oslepitev Kiklopa, le da je ta zaradi žanra burka- ška, ne grozljiva. Sunčičeva sproti primerja mit in predstavitev v drami, kjer je groza ljudožerstva in oslepitve zaradi satirov obrnjena na burko, saj satiri nastopajo kot na pol ljudje, na pol živali, ki tečejo naokoli z ogromnimi pripetimi spolni- mi organi, kar ne deluje zastrašujoče, ampak bolj burkaško in komično. Dvomi o Kiklopu/ih V poglavju Kdo je Kiklop? avtorica poudari, da gre za enega izmed najbolj dvoumnih likov v klasični grški mitologiji. Najslavnejši je Kiklop Polifem iz Homerjeve Odiseje, prepoznaven po ljudožerstvu in enookosti. Tovrstna enookost Kiklopa uvršča med enormne pošasti, ki pogos- to nastopajo v mitologiji in ljudskih pripovedih, je tudi pri Evripidu najbolj razpoznavna značil- nost naslovnega junaka in nujna kot gibalo zgod- be, saj omogoča zvijačo z oslepitvijo. Sunčičeva na podlagi antični virov anali- zira, v kakšni meri so Kiklopovo enookost šte- li za deformiranost, saj so v antiki hibe oz. te- lesne posebnosti pogosto avtomatično enačili z amoralnostjo in pošastnostjo. Sunčičeva ob prevodu analizira in komentira samega Kiklo- pa, njegove fizične značilnosti in navade, zelo podrobno predstavi njegovo ljudožerstvo. Prav ljudožerstvo in druga Kiklopova nečloveška in asocialna dejanja kažejo na njegovo moralno de- formiranost, ki se ujema z njegovo fizično poseb- nostjo – enookostjo. Ljudožerec Kiklop Drama tematizira takrat prevladujoč hele- nocetrističen pogled na svet, zato so grške na- vade postavljene za merilo. Sunčičeva pri tem osvetljuje percepcijo neplemenitega divjaka, skozi katero so grške navade označene kot me- rilo dobrega, kulturnega, moralnega, človeške- ga. Odmiki od le-teh so nasprotje civiliziranega. ‚Živalski svet nastopa kot kraljestvo medseboj- nega kanibalizma, za ljudi, predvsem za mitolo- ške junake, pa pomeni ta tabu mejo človečnosti‘, navaja Sunčičeva. Kiklopu niti na misel ne pri- de, da bi se odpovedal svojim navadam in užit- ku, da se nasiti s človeškim mesom, ki ga šteje za posebno delikateso. Pri Evripidovem Kiklopu se ne postavlja vprašanje ‚požreti ali ne požreti go- stov, temveč kako jih požreti‘, saj jih Kiklop ubije kot žrtvovalec, nato vešče pripravi kot mojstrski kuhar, njegov obed pa je namenjen izključno nje- mu samemu in njegovemu vampu, ki ga Kiklop razglasi za vrhovno božanstvo. Kiklop ni samo ljudožerec ampak tudi gostožerec, s čem je iz- ključena kakršnakoli možnosti gostinskega pri- jateljstva, razvoja, sprememb, evolucije iz div- jaštva v civiliziranost. Za svoje prestopke je naslovni junak kruto kaznovan z oslepitvijo, ki spada med običajne prakse kaznovanja v tistem obdobju, v mitu in v drami pa ima tudi episte- mološko funkcijo. ‚Na epistemološko razsežnost opozori tudi sam Kiklop po oslepitvi, in sicer da je bil dejansko slep, ko je videl: dogodek mu je bil namreč prerokovan, vendar zaradi lastne veli- kosti in moči ni bil pozoren in previden, temveč kratkoviden, da je mislil, da bo s požrtjem vseh tujcev nevtraliziral zloveščo prerokbo‘, poudari Sunčičeva. st ud ia universitatis he re d it at i r ec en z ij a 99 Oslepitev nastopa kot ena od osrednjih mo- tivov, ki vpenja v širši kontekst antičnega grškega pojmovanja vida, slepote in oslepitve. Po Aristo- telovi opredelitvi v Metafiziki nastopa vid kot najpomembnejši med čutili, saj omogoča vedenje in poznavanje. Odsotnost tega čutila zaradi sle- pote ali oslepitve kljub temu nastopa v grški mi- tologiji kot epistemološki mehanizem, na prime- rih kralja Ojdipa in enookega Kiklopa vidimo, da oba junaka spregledata šele, ko izgubita spo- sobnost videnja, Kiklop pa kot slep dobi še pre- roško zmožnost, tj. uvid v prihodnost, saj Odi- seju napoveduje dolgo tavanje domov, kjer bo na koncu našel slabo stanje. Pri Kiklopu gre za tako zanimiv mit, da je tematika vedno aktualna, zanimiva za najšir- še bralstvo, zgodba pa neizčrpen vir inspiraci- je v umetnosti in pop kulturi. Za Kiklopa je sli- šal vsak, tudi tisti, ki se ne zanimajo za antiko. Zlasti motiv enookosti je vedno prisoten, prevla- duje vse do danes. Oslepitev, ki v mitu in drami nastopa kot kazen, je kolektivno delo proti sa- mozadostnemu Kiklopu. Podobno velja za mo- tiv oslepitve v gledališki umetnosti, je pa izrazito prisotna tudi v literarnih deli znanih južnoame- riških avtorjev Ernesta Sabata in Luisa Borgesa, kjer na ravni individe in kolektiva, vidno in jasno postane takrat, kadar to fizično ni več možno, ali je prepozno za spremembo. Aktualnost Kiklopa Priljubljenost antičnih grških mitov od anti- ke do sodobnost tiči v vedno novi reinvenci- ji in aktualizaciji starih zgodb. To velja tudi za mit o Kiklopu v Evripidovi drami, ki ga je da- nes moč aktualizirati z različnih vidikov, tudi z vidika sodobnega migrantskega konteksta. Odi- sej in njegovi tovariši so v mitu in drami popot- niki, brodolomci in pribežniki, na nek način mi- granti. Kiklopa prosijo za hrano in zatočišče, naj jih sprejme v skladu z gostinskim pravom. Sled- nje vleče vzporednice s sodobno družbo, EU, Evropo. Kiklop prosilce zavrne in napove, da jih bo izkoristil in zavrgel, na koncu pa še pojedel. V drami se Odisej sooči s primarnim strahom popotnika in pribežnika, da mu domače pre- bivalstvo ne bo pomagalo, mu ne bo šlo napro- ti, ampak ga bo izkoristilo, absorbiralo, ‚požrlo‘. Kiklop torej krši temeljno pravico pribežnikov (primerljivo z današnjimi migranti, begunci), da jih sprejme le pogojno, ali raje sploh ne. Na- mesto da jim da osnovne potrebščine, kot je hra- na, voda, jih hoče požreti. V današnjem konte- kstu bi to bilo simbolno, vendar prepoznavno ‚požiranje‘. Kiklopa je mogoče razumeti tudi z vidika njegove samozadostnosti, vse hoče zase, ničesar ne želi deliti z drugimi, ima veliko hrane, vendar je ne želi deliti z drugimi, po drugi strani od priš- lekov vzame vino in jim nič ne da v zameno. Gre za samozadostni egoizem, nasproten solidarno- sti in vzajemnosti v družbi. Sodobna percepci- ja antičnega enookega Kiklopa je vseprisotna, saj nastopa kot velikan in pošast, ki se zanaša na svojo velikost in moč ter meni, da mu ni treba upoštevati nobenih zakonov ne pravil, temveč svoje ugodje in korist postavlja na prvo mesto. Kljub privlačnosti številnih vzporednic in aktualizacij mita o Kiklopu, ki jih najdemo v umetnosti od antike do popularne kulture, nas Sunčičeva opozarja, da je za razumevanje Evri- pidove drame Kiklop pomembno kontekstuali- zirano branje. Tako bomo lažje razumeli, zakaj je v skladu z okusom takratnega občinstva po- gosto smešno tisto, kar praviloma nam sploh ni smešno, medtem ko se nam predvsem interven- cije satirov zdijo bizarne in nerazumljive, vendar se vpenjajo v širši ritualni kontekst praznovanja velikih dionizij, katerih del so bile tudi dramske uprizoritve.